V obče nisem prijatelj dolgočasnim predgovorom, toda ondu, kjer mora biti predgovor, bodi!  Prav tukaj se mi je zdelo potrebno nekaj vrstic, predno začnem pripovedovati.  Opisal sem Vam, dragi rojaki, življenje slavnega možá, ki se je porodil v drugi polovici minulega stoletja v leseni hiši pod slamnato streho na Zagorici v moravški župniji, možá, ki se je, zapustivši domačo hišo, po izredni učenosti in nadarjenosti svoji vzpel na častno mesto c. kr. podpolkovnika pri topništvu; cesar ga je pa povišal za barona.  Slavni možjé so kakor repatice, ki se nam pokažejo le ob svojih časih.  Kakor imajo Francozje le jednega Napoleonan Vélikega, Avstrija le jednega Radeckega, takó imamo Slovenci v tem zmislu le jednega takó slavnega možà, ki se je dvignil od pluga do krone.  Ta mož je bil Jurij Veha, domá iz Zagorice, kesneje po vsi Evropi znan za silno učenega matematika, c. kr. podpolkovnik v 4. topniškem polku: baron Jurij Vega.  Opiral sem se pri tem delu na životopis njegov, katerega je priobčil g. Fridolin Kavčič, c. kr. častnik, v »Organ der militär-wissenschaftlichen Vereine« pod naslovom »Georg Freiherr von Vega« po raznih ondu naštetih slovenskih in nemških virih, in na razne podatke, s katerimi mi je jako ljubo postregel g. prof. Franc Hauptmann v Gradci.  Obema gospodoma izrekam tu za njijino ljubeznivost presrčno javno zahvalo!  Da sem se sploh lotil romana, k temu me je nagibalo dvoje: prvič Slovence seznaniti s preslavnim rojakom našim, česar je mož izvestno popolnoma vreden, ter mu na tak način postaviti živ spomeník v srci národovem; drugič pa sem hotel ž njim odpreti oči zlasti tistim kmetskim očetom, ki imajo nadarjene sinove, toda jih ne dajó v šole.  S tem pa še nikakor ne trdim, da bi bilo že treba v šole tiščati vsakogar, kdor se domá le šest resnic nauči brez težave.  Ne, le tisti pojdi v mestne šole, kdor je resnično nadarjen, izredno nadarjen, kar se navadno pokaže že v domači šoli.  Da ne bode vsakdo baron, kdor gré s kmetov v mestne šole, umeje se samó po sebi, vender mislim, da bode vsakdo izvestno zadovoljen, komur se posreči priti do boljšega kruha, nego bi ga bil jedel domá.  Če to dosežem, zadovoljen bodem.  V to pomozi Bog!  Na Dunaji meseca septembra 1890.  Pisatelj.  Leto 1763. po Kristovem rojstvu se je bližalo koncu, ko se pričenja naša povest.  Ker je časa dovòlj, opravkov pa nič posebnih, pojdimo po Dunajski cesti iz Ljubljane proti Savi.  Prijazne vasí z belimi, pa tudi počečkanimi hišami in senčnimi vrtovi ostajajo za nami ob levi in desni stráni.  Predno bi si kdo mislil, že smo v Krašnji, jako prijazni vasi ob vznožji Limbarske gore.  Okrepčavši se, hajdimo dalje.  Pot nas privede v moravško okolico blizu podružnice sv. Križa na primerno višavo.  Dolga hoja nas je utrudila, prav nič ne bode torej napačnega, če zavijemo v gozd in se ondu nekoliko oddahnemo.  Jesen je sicer že v deželi, solnce pa vender še prav čutno pripeka z jasnega nebá.  Gozdna senca se nam bode izvestno jako prilegla.  Daleč ni več na Zagorico.  Predno se ondu oglasimo, poravnajmo tu v gozdu trudne kostí nekoliko po mehkem máhu in rjavkastem resji.  Ha, kakó se nam prilega!  Nad nami razprostira stoletni gozd svoje veje; ne daleč od nas je ravnokar izluščila šoga kostanj in kričeč zletela dalje.  «Oh, ko bi ti mogel do živega!» vzklikne deček, ki v tem trenutku skoči izza grma in se milo ozira za odletelim ptičem.»  «Kje si pa doma, dečko?» vprašamo radovedni devetletnega čvrstega fanta v prtenih hlačah, katere drží preko hodnične srajce le jedna preràmnica, spredaj in zadaj s cveki pripeta v hlačni rob.  Bos je in golomeč.  Na glavi ima potlačen klobuk, za njim pa petelinovo péró.  Deček obstojí pred nami, prekriža za sabo roke in nas ogleduje zvedavo.  «Kje si pa domá?» moramo ponoviti.  «Ondu-le na Zagorici.»  «Čegav si?»  «Vehovčev.»  «Kakó ti je ime?»  «Jurče!»  «Kaj pa delaš tu v gozdu sam?  Ali se ne bojiš ciganov in rokovnjačev?»  «Nič!  Ptičem nastavljam.  Tašico bi rad ujel.»  «Kakó neki loviš tašice?»  «Na ščurke.  K sosedu sem šel pónje, kjer jih imajo vse živó, da jim vso noč ne dajó pokoja.  Janeza sem naprosil, naj mi preskrbi jednega.  Takoj je prižgal tresko in jo pomolil v kot pod klop pri pêči.  Kakor bi bilo treščilo mèdnje, šinilo jih je zajedno najmenj deset izpod peči, in šli so na vse kraje.  Največjega sem ubral za bedro, in moj je bil.  Tašica ima ščurka silno rada.  Povem Vam, da bi se dala petkrat ujeti nánj in ne le jedenkrat.  Videli bodete, da bode skoro moja.  Ali jo slišite?»  «Cik, cik, cik,» čuje se nežen glasek iz leščevja.  Lani smo jo imeli vso zimo.  Ujel sem jo nekega jutra — okolo vseh Svetih je že bilo — na našem vrtu pod bezgovim grmom.  Mokra je bila, kakor miš, ker seje ravno prej skopala pri vodnjaku v koritu in zato ni mogla leteti.  Kar klobuk sem poveznil nanjo, in skupaj sva bila.  Tako se nam je privadila, da je vselej priletela na mizo po drobtine, naj smo kosili ali južinali.  In po hiši, no, tam je preteknila vse kote!«  «Cik, cik, cik,» oglaša se rdečevrata tašica v leščevji.  Dečku se pričnó rjave oči žareti. «Vsak čas bode moja,» zašepetal je.  «Kakó pa ji nastaviš?»  «Kakó le?  Na veliki jezik v hišici privežem škripača čez trebuh, da brca na vse pretege.  Tašica ga ugleda že od daleč.  Jedenkrat, dvakrat cikljá okolo hišice, potem skoči nánjo, zopet pocikljá, in že je v hišici.  Tedaj pa zmaje veliki jezik, ako že ni skočila nánj, in izproži nastavo.  Vratca na pol odprta se zapró in tašica je naša.» Deček steče h grmu, kjer je imel nastavljeno, tleskne z rokami in zavriska, da letí kàr skozi ušesa:  «I-juhuhu!  Jo že imam, jo že imam!  Joj, kako lepó je pod vratom rdeča, po glavi zelenkasta, na perutih pa pisana.  To je pa ‚on‘.  Dve petici je vreden, kakor krajcar.  Oh, ali ga bodo zopet mati veseli!  Sedaj moram pa kar hitro domóv.» Mali ptičar stisne hišico z ujetim ptičem pod pazduho in hiti domóv, da bi ga komaj veter dohajal.  Že od daleč se sliši, kakó kliče mater, krepko žensko, ki stoji na pragu in kliče pute.  «Mati, ali jo vidite, kakó je lepa!  In pa ‚ón‘ je!  V gozdu sem ga ujel, kjer smo spomladi grabili.  Saj veste, koliko jih je bilo.  Ker ste nedavno rekli, da bi letos tudi radi imeli katero, šel sem jih lovit.»  «No, že prav.  Le v hišo jo nesi in izpusti jo, da bode pobirala drobtine in muhe,» pravi mati in odide med kuretino, ki leti od vseh stranij skupaj, Jurče pa stopi v hišo.  V tem prijoka Micika, Jurčetova kakih sedem let stara sestra, v hišo in sede k peči.  Nad očesom ji teče kri iz glave.  «Kaj pa jokaš, Micika?» vpraša Jurče, ki je ravnokar tašici odprl hišico.  Tašica je zletela naravnost na mizo, obrnila se proti Jurčetu, priklonila se mu in mu pocikljala nekoliko.  Micika ne odgovori ničesar, pač pa se začne jokati na ves glas.  «I, kaj pa ti je vender?» vpraša jo brat in spravi hišico pod klop, nato sede k sestri.  Ugledavši nje krvavo čelo, prestraši se.  «Ali si padla?»  «O — ne.  Oko — me — boli.  Močilnikarjev Nemec, ki pase na vrtu, zagnal je kamen vame.»  «Kaj pa si mu naredila?«  «Nič, prav nič!  Nate, pravi, da je jezen, ker si ga na sv. Mihela dan obigral za vse gómbe.»  «Kaj to, če sem ga, drugi so pa mene kesneje.  Poglej, še s hlač sem jih moral porezati.  Toda to nič ne de, za delavnik so cveki tudi dobri.  Rob se prebode s pipcem, preramnica se vtakne skozi luknjo, vanjo pa cvek, in dobro je!»  «Tebe se boji, zato pa meni nagaja.  Ko me je danes ugledal, pobral je kamen in ga vrgel za našim mačkom.  Jaz sem zavpila, naj pusti mačka pri miru, ker mu ni storil nič žalega. ‚Čaj, čaj,‘ rekel je, ‚bodem pa še tebe.‘ Toliko da je izgovoril, dobila sem že kamen na čelo.  Kar stemnilo se mi je in padla sem.  Ko se zopet poberem, Nemca ni bilo nikjer, po obrazu mi je pa lila kri.» Jurče stisne pest, rekoč:  «Le počakaj, ti dlaka grda, jaz ti že uro navijem, naj mi le v pest prideš!  Pomnil me bodeš, kdaj si metal kamenje za ljudmi!» Zajedno skoči k oknu, na katero je ravnokar sedel vrabec in nekolikokrat jako zvedavo pogledal v hišo.  Vrabec zopet odleti, Jurče pa ugleda strijca Mihevca, ki naravnost kresá proti hiši.  «Micika, Mihevčev oče gredo!»  «Ali k nam?» vpraša Micika, in takoj so pozabljene vse bolečine.  V tem duri že zaškripljejo, in strijc Mihevec stopi v hišo.  «Ali sta sama doma?» vpraša ju.  «Mati so tudi doma; zunaj so pri kokoših,» pravi Jurče in se zajedno tudi že Mihevcu obesi za žep, kjer se je vedno našlo kaj dobrega.  «Ali naj grem ponje?» vpraša Jurče.  «Le pojdi no!» Jurče skoči iz hiše, v tem pa jame Micika strijca jako vztrajno izpraševati:  «Kaj ste pa prinesli, strijc?»  «Jaz nič, ali k nam so Pibrova mati nekaj majhnega prinesli.»  «Kaj pa, strijc?»  «Majhno dekletce.»  «Kje pa so jo dobili Pibrova mati?»  «V vodi so jo ujeli.»  «Ali v vodi; kaj voda nosi majhne otroke?»  «M-h.» Zanimivega izpraševanja je bilo nenavadno hitro konec, ker že privleče Jurče mater v hišo.  Vehovka je bila Mihevčeva sestra.  Ko ji ta svoj opravek na kratko razloži, tedaj Vehovka že ve, da Mihovec išče botrov, in tega posla se na kmetih nihče ne brani.  Ker Vehovca še ni bilo iz Ljubljane, kamor je vozaril razne reči, obljubila je ona, naj se Mihevec le brez skrbi zanaša na dragi dan.  Drugi dan popoldne pridrdra v Moravče kmetski voz s tremi ljudmi in se ustavi pred Deteljevo gostilno.  Bila sta botra Vehovec in Košakulja z Mihevčevo novorojenko.  Predno sta v Zagorici sedla na voz, stisnil je Mihevec Vehovcu tri srebrne dvajsetice v roko, rekoč:  «Na, za botrinjo».  Vehovec spravi denar v usnjato mošnjico, rekoč:  «Bog povrni,» skoči na voz, prime za bič in vajeti, in hipoma zdrdrajo od hiše.  «Kaj pa bode dobrega?» vpraša Deteljica od krsta prišedša botra, ko se zapro duri za njima.  «Nekaj botrinje bomo popili,» pravi Vehovec in se ozira po sobi, češ, kje bode najugodnejši prostor.  Ob mizi stoji gospodar Detelja.  «Tu-le ostaniva, ondu-le naj pa sedejo gospod Jurij, kadar pridejo.  Najprej nama prinesi polič vina, za drugo se pa že še zmenimo.» Deteljica gre po vino; Vehovec sede za mizo k Detelji, z desnico nekoliko pridvigne klobuk in se počehlja po glavi.  Krepak je bil in velik, nekoliko že sivkastih, po čelu poglajenih las, resnega suhega lica, po katerem je skrb za ljubi kruhek vrezala že marsikako brazdo.  Iz očij pa mu je sijala neka blagodejna dobrovoljnost in šegavost, katera se mu je časih kazala tudi na ustnicah.  Opravljen je bil po stari domači noši.  Nosil je lepo belo pražnjo srajco, nad katero se je žaril skrlatast telovnik, zgoraj odpet, da so se nekoliko «gosli» kazale.  Hlače je tudi nosil od domačega pridelka — od mezljana — ali raševine, s platnom podložene.  Krojač mu jih je pomeril le do kolena; od ondod so mu pokrivale meča višnjeve nogovice; kvedrasti čevlji, z debelimi žebicami nakovani, završili so trdno in stanu primerno opravo tega poštenjaka minulega stoletja.  Povejmo še, da ga je dičil preprost širokokrajnik kamniškega klobučarja, in to prvo leto ali tudi še več le za v nedeljo in praznik, kesneje pa vsak dan in ob vsakem vremeni.  Deteljica prinese polič rdečega vina s poveznjenim kozarcem in hlebec belega kruha, ter da oboje na mizo.  Vehovec nalije, obriše se z dlanjo okolo ust in napije botri Košakulji, ki nosi novorojenko po hiši: «Na dobro zdravje Miciki, katero smo danes krstili!»  «Bog blagoslovi,» odgovori botra.  «Tjakaj na posteljo jo položi in semkaj sedi,» svetuje boter.  «Čakam, da zaspi; saj sam veš, da takih pevcev, kakor so dojenci, nikjer ne poslušajo radi.»  Dete je v tem že zaspalo.  Košakulja ga položi na posteljo, ne daleč od peči ob steni in prisede k možema.  Vehovec postavi prednjo poln kozarec, sam se pa spravi na hlebec, katerega najprej razkroji, potem pa potisne na sredo mize, rekoč:  «Na, sedaj pa prigrizni; kruh se vedno prilega zdravemu človeku.»  «Hvaljen bodi Jezus Kristus!» zasliši se krepak in lepo zveneč glas pri vratih, in gospod Jurij, moravški kapelan, stoji v hiši.  «Amen na večne čase,» odgovoré vsi, kar jih je v hiši.  Vehovec in Detelja se zajedno tudi odkrijeta.  Prvi položi klobuk poleg sebe na okno.  Detelja pa obdrži zeleno kapico v rokah, in ker ne ve, kam z rokami, prekriža jih za sabo na hrbtu.  Sicer jih je pa rdečelični in precej trebušni mož rad nosil v žepu in cvenkljal s srebrniki.  Ko stopi gospod Jurij v hišo, prime Vehovec za podolgasti stol in ga odmakne, rekoč:  «Gospod Jurij, sem gori za mizo sedite.  Deteljica, sedaj ga prinesi cel bokal in pa kaj za zobe.»  «Kaj bi pa radi, morda mesenih klobas, prekajene svinjine ali pa šnite?»  «Gospod Jurij, izvolite si!»  «Ne, Vehovec, nisem prišel, da bi se pasel pri tebi, čeprav ne rečem, da bi pri časi vina ne segel po koščku.  Le ti si izvoli, kar ti je najbolj všeč.  Danes, ko piješ botrinjo, smeš si že privoščiti kaj boljšega.»  «No, če jaz volim, nam pa prinesi klobas in šnit nam napravi.  Mesena klobasa je šmentano dobra reč, le škoda, da jih tako malokdaj vidimo.  Kaj pravite, ali bi ne bilo bolje v deveti deželi, nego tu?  Tam so vse ograje prevezane s klobasami in ne s trtami kakor pri nas.  Hej, ali bi bilo to življenje!  Kadar bi človek oral, ne bilo bi mu treba žuliti zgolj pustega ovsenjaka, temveč kar po klobasi bi segel na bližnjo ograjo in bi jo potrl.»  «Kaj pa še?» vpraša Detelja porogljivo, «kdo bi pa potem pri nas vprašal po klobasah?  Nihče!  Ali si že kdaj pri poliči vina naročil krompirja v oblicah?  Zakaj pa ne?  Zato, ker ga imaš doma po vseh kotih.  Prav tako bi izgubile klobase vso veljavo, če bi bilo po tvojem.  Že bolje, da ostane tako, kakor je.»  «Detelja, ti govoriš kakor ti bolje kaže,» pravi Vehovec.  «Jaz bi prav nič ne rekel, če bi imel res toliko klobas doma, da bi mi preostajale po vseh kotih.  Naj bi zarad tega pri tebi še kdo vprašal po njih ali ne, kaj to meni?  Sedaj sem vesel, če h kruhu za malico prigriznem strok česna; ali rajši bi ga jedel podelanega v klobasah, kjer ima ves drugačen ukus.»  Duhovni gospod sede, in tudi krčmar Detelja prisede k mizi.  Botra Košakulja seže po polni časi rdečega vina in napije gospodu Juriju:  «Na dobro zdravje!» ter oblizne vino, čašo pa takoj nato postavi pred gospoda in pritoči nekoliko.  «No, ti ga pa znaš, Košakulja,» podraži jo Detelja.  «Ženske ste res žejne, kakor mlinarjeve kokoši.  Kapljico ga srkne zaradi sramežljivosti, misli si pa, hej, ko bi ga vsaj skrivaj mogla stisniti, to bi ga!»  «O seveda, kakor bi se bale vas moških,» odreže se botra.  «Gospod Jurij, pijte no in Detelji napijte, saj vem, da je že silno žejen, siromak, ki ne ve, kje bi ga dobil požirek,» pošegeta Vehovec Deteljo.  «Kaj bi lačna vrana sito pitala,» pravi nagajivo kapelam. «Vender pa, ker je v naši druščini in pri botrinji, privoščimo mu ga v imeni božjem.  Na dobro zdravje, Detelja!»  «Bog blagoslovi, gospod Jurij!» odzdravi Detelja in pridvigne kapico.  «Vina nimaš slabega, Detelja, kar je res, to je res.  Na daleč okolo se smeš kosati s katerim-koli gostilničarjem, da celo Kolarnik v Kamniku te ne zdela.  Kam pa hodiš ponj?»  «Na Dolenjsko, gospod Jurij.  Vsako jesen proti vsem svetnikom se napravim na pot.  Gadova Peč in krška okolica sploh so kraji, kjer ga kupujem.  Tudi v Metliko grem po jedenkrat na leto in se tako preskrbim z najboljšo robo, kar jo je sploh rodila trta v deželi.  Res ga plačujem nekoliko dražje, nego navadni tovorniki, ker ga izbiram in mi ni všeč vsaka brozga, zato pa tudi lahko rečem, da imam vino, kakeršnega ni iz lepa!»  «Res je tako,» pristavi Vehovec. «Jaz sicer malokdaj pridem do vina, poznam ga pa venderle, katero se po grlu zatika in praska, kakor bi bilo vzraslo na trnji, in katero teče lepo gladko.  Vidiš, tvoje vino se pije, kakor mleko in pogreje v želodci, kakor bi zakuril v njem.  Le glej me!  Kakor sem neveden in zabit, pa venderle vem, kaj je vino in kaj brozga.  Ko bi si le z božjo pomočjo opomogel toliko, da bi ga vsako nedeljo in vsak praznik brez skrbi po krščanskem nauku vsekal po poliči, pa bi bil vesel!»  «No, no, Vehovec, le tiho, saj se poznamo!» zbode ga Detelja.  Meni ne bodeš izbrisaval oči.  Kdor dandanes vozari v Ljubljano, navadno ne hodi žejen in lačen za vozom.  Vozniki ste pravi ptiči, ki imate gnezda povsod ondu, kjer vinski bog roko iz hiše moli.»  «Ni take sile, ne,» opravičuje se Vehovec. «Ne rečem, da bi ne živeli dobro tisti veliki vozniki, ki vozarijo v Trst in na Reko in s katerimi se mi pritlikavci, katerim je ob Ljubljanici že konec sveta, še meriti ne moremo.  Mi pridemo le takrat do čase vina, kadar jo nam ponudi dober prijatelj, kateri se vozi z nami.»  «Aha,» posmehne se Detelja in Veliovca zopet vščipne; «kaj pa razne postaje, kjer napajate?  Ali ondu tudi čakaš, da bi se te usmilil dober prijatelj?»  «No, to moraš vender vedeti, saj si tovornik, daje živina potrebna vode in krme, bolj nego človek.  Trdo srce in še tršo glavo bi moral imeti, kdor bi ne umel tega.»  «Živino ljubiti je jako lepo,» oglasi se gospod Jurij, kajti kdor sovraži živino in živali sploh, tak človek tudi ljudem ne more biti prijatelj.  Toda kar mi ni prav nič všeč, to je žalostna resnica, da ljubite živino svojo bolj nego družino.  Če ti zboli krava, takoj tečeš h konjaču; ako ti pa zboli žena, skuhaš ji k večjem repnega soka, kamelične, ajbiševe ali tavžentrožne vode; da bi ji po zdravnika poslal, na to niti ne misliš.  In vender je družina več nego živina, žena več nego krava ali volič.  Družina bi morala pravo za pravo biti gospodarju vse, žal, da je ravno narobe.  Marsikateremu gospodarju je povsod ljubše, nego v domači družini in odteza se ji, kadar le more.  Rečem Vam, da bi morali prav tako skrbeti za družino svojo, ako že ne izdatno bolje, nego se brigate za živino.»  «Gospod Jurij, skrbeli bi že in pošiljali po zdravnike, ali vsakdo se jih boji, ker so tako silno dragi.  Mislite si, predno pride takšen gospod iz Kamnika ali iz Ljubljane, koliko to velja.  Kar bi nam pa svetoval domači naš moravški zdravnik, vemo tudi sami; repni sok, kamelično, ajbiševo in tavžentrožno vodo rabimo in če nam to ne pozdravi bolnikov, tedaj vemo, da so zreli za oni svet.»  «Kakor do zdravja, tako Vam tudi ni kaj prida do duševnega razvoja svojih otrok.  Navadno si vsakdo domisli: Kakor so rili oče, ril bodem tudi jaz.  Da bi dal sina v šole, kjer bi se izučil, da bi kdaj živel lože in bolje, tega ne misli nihče.  Marsikateri oče ima jako nadarjene sinove, pa se še ne meni, da bi vsaj jednega poslal v šole.  Tak si tudi ti, Vehovec.  Hodil si že vender nekoliko po svetu in bi že zaradi tega moral sam imeti toliko pameti, da bi dal fanta v šole.  Povem ti, da nisem še iz lepa zasledil tolike nadarjenosti, kakor je ima tvoj Jurče.  Kar jih k meni hodi k izpraševanju, med vsemi je najbistroumnejši.  Posebno računjati zna, da je veselje.  Ni še dolgo, kar sem bil po izpraševanji kazal dečkom najpotrebneje račune, kako se sešteva in odšteva.  Takoj me je razumel.  Vehovec, če hočeš fantu dobro, daj ga v Ljubljano v šole.»  «Gospod Jurij, prav rad, ali šole so od sile drage, jaz pa takó ubožen.  Šole veljajo denar, in to Vam je prav tista čudna zver, katero zalezujem povsod, pa se mi vedno umiče.  Ako bi dal fanta v šole, stal bi me dom, kam naj grem pa z družino?»  «Vehovec, zaradi tega ne bode treba zapravljati doma.  V Ljubljani imam več znanih hiš, kjer bodem preskrbel dijaku brezplačno hrano.  Le za stanovanje mu bodeš moral skrbeti.»  «Saj res, Vehovec, pa ga daj,» poprime tudi Detelja videč, kakó se je Jurče priljubil kapelanu. «Saj bode venderle lepo, če bodemo imeli danes ali jutri novo mašo in gospoda v fari.  Srečen bodeš ti, srečna vsa tvoja hiša, družina, vas in vsa fara, kadar tvoj sin prvič zapoje: ‚Gloria in exeelsis‘.» Zajedno prime Detelja kozarec in napije Vehovcu v Boga imenu, ki nam ga da, kakor je mož navadno pritikal zdravijcam.  V tem prinese Deteljica bokal žarnega dolenjca in poln krožnik mesenih klobas, ki so bile že opoldne kuhane.  «Na, Deteljica, pojdi no pit, ker si nam prinesla tolikanj klobas,» vabi Vehovec in porine poln kozarec na ogel mize, kjer je stala krčmarica.  Krčmarica pije, kakor mlinarjeva kokoš in takoj zopet odide v kuhinjo; kozarec pa kroži v veseli družbi do večera.  Ko se jame mračiti, potegne Vehovec mošnjič iz žepa, rekoč: «Detelja, račun nam povej!«  «Pa bi ga še jeden bokal,» pravi Detelja in prime za prazno posodo.  «Ne, ne,» ugovarja Vehovec, «za potrebo gaje že dosti.«  «Detelja,» oglasi se duhovnik, «le prinesi ga, jaz dam zanj.  V pošteni družbi smo in prijatelji, in vesele družbe je sam Bog vesel.«  «Kaj pravite, gospod Jurij, kaj se bode sedajle zgodilo na Dunaji, ker je cesarici Mariji Tereziji umrl v Inomostu soprog in sovladar cesar Franc?  Ali se bode zopet možila kali?» vpraša Detelja, povrnivši se z novim bokalom.  «Ne verjamem.  V devetinštiridesetem letu se tudi cesaricam ne kaže drugič možiti, zlasti če imajo že odrasle otroke,» odgovori kapelan.  «Kakor je slišati, razumela sta se vrlo dobro z rajnikom,» dostavi Detelja.  «Res je tako.  Zlasti pri nas bi se marsikak zakonski par lahko vzgledaval nad njima.  In kaj bi se tudi ne bila, ker sta se ujemala takó lepo?  Cesarica ženska vzvišenih mislij, velikanskega duha in moškega mišljenja, njen ‚Francelj‘ pa dobra duša brez primere, kateri ji ni ugovarjal nikoli in nikjer.  Kar je ukrenila cesarica, vse mu je bilo prav.«  «Menda nekako tako ravnajo na cesarskem dvoru, kakor pri nas,» opomni modro botra Košakulja, ki je doslej večinoma le poslušala. «Danes ‚naš‘ tako dela, kakor jaz hočem, jutri zopet jaz delam, kakor se meni ljubi, pa je konec besed in mir v hiši.  Zato pa pravim in še porečem: Povsod se lahko razumejo, če se le hočejo, in če imata le ‚onadva‘ glavo na pravem mestu.«  «Košakulja, ti govoriš, kakor ti bolje ugaja, ker pri vas ti hlače nosiš, moža pa imaš le nekako za boljšega hlapca pri hiši, kar je tudi bil, predno se nista vzela,» povzame Detelja. «Jaz pa sem vedno teh mislij, da kjer je ženska gospodar in volk mesar, ondu gre vse pod kvar.«  «O kaj še, Detelja, grozno se motiš,» pravi kapelan.  «Le na cesarsko hišo se ozri, pa se takoj prepričaš, da ni res tako!  Ali se nam ni v cesarstvu vse obrnilo na bolje, odkar je zavladala Marija Terezija po svojem očetu cesarji Karlu VI. ?  Saj dobro veš, kako prazne so bile državne blagajn iee in kako slaba c. kr. vojska.  In s takimi silami naj bi si bila triindvajsetletna cesarica, ki je zajedno primožila toliko kakor nič, pomagala v tolišnjih stiskali, kakeršne so po očetovi smrti od vseh stranij prihrule nanjo.  In vender si je opomogla kolikor toliko, oprta na zvestobo svojih državljanov, oziroma podložnikov, dasi je imela skoro pol Evrope oborožene proti sebi, zlasti pa pruskega kralja Frica II., ki je namerjal cesarstvo razbiti in s pridobljenimi deli povečati svojo Prusijo, kar se mu hvala Bogu ni posrečilo tako, kakor se je nadejal.«  «Kako pa, da tako imenitna, mlada in lepa gospa, kakor je bila Marija Terezija, ni ničesar primožila?» začudi se Košakulja.  «Oj ti Marijana marijanasta,» zasmeje se ji Vehovec, «zakaj pa ti nisi, a?  Všeč ti je bil tvoj hlapec, kaj ne da, ker je znal tako lepo na pero piskati, zato si ga pa pozabila za doto vprašati.  Ali ni res tako?«  «Beži, beži, Vehovec, kaj bi mene primerjal cesarici.  Saj njen ‚Francelj‘, Bog mu daj nebesa, menda vender ni pri nji služil za hlapca in na pero ji bržkone tudi ni hodil piskat?«  «Za hlapca res ni služil pri našem cesarji, pač pa za kaj drugega,» odgovori gospod Jurij. «Cesar Kari ga je imel za svojega namestnika na Ogerskem, kjer se mu je bil Lotarinžan jako prikupil.  Ker je bil mlad in lep mladenič, junaškega duha in viteškega vedenja, bil je mladi hčeri cesarjevi bolj všeč, nego marsikateri razuzdani kraljevič, s katerim bi bila morda tudi primožila kaj prida.  Zató je vzela Lotarinžana, katerega je po smrti svojega očeta imenovala za sovladarja - vlade mu pa le ni hotela izročiti popolnoma.«  «Vse, kakor pri vas, Košakulja,» podraži Vehovec botro in se zajedno ozre na okno.  Videč, da je že temna noč, pristavi: «Detelja, sedaj pa le kar neutegoma račun.«  «Tri poliče dolenjca je dvanajst krajcarjev, dva ogla kruha je tri — je petnajst krajcarjev, štiri klobase so štirje groši — je devet grošev in skleda ‚šnit‘ velja dva groša, vsega skupaj torej ravno jednajst grošev.«  «Gospod, fanta sem pripeljal v šolo, če bi ga hoteli vzprejeti,» rekel je Vehovec na Vernih duš dan dopoldne v pisarni tedanje vzorne glavne šole ljubljanske, ko je bil za sabo in Jurčetom zaprl duri; nató se je nekoliko popraskal za ušesom in z dlanjó pogladil po čelu.  «Takó, takó,» reče nató prijazni duhovnik, mož suhotnega lica in bistrih očij, po obleki soditi jezuvit, ki je bil ravnatelj šoli: «V šolo ste ga namenili?  Ali ima káj prida glavo?»  «O, gospod, to pa to,» odreže se hrabro Vehovec, «debela je kakor moja, in kadar sem mu hotel kupiti klobuk, pomeril sem ga kar po sebi, in prav mu je moral biti.»  «Oče, ne umejeva se.  Pri nas ne presojamo glav po večji ali manjši obliki, temveč po tem, kar je notri.»  «No, saj takó sem si tudi jaz mislil domá in sem vam zató pripeljal dečka v šolo, da mu bodete kàj pravega ubili v glavo.»  «Kaj pa brati in pisati, ali že káj zná?»  «Lansko zimo je pač zahajal k Podmiljščakovi Mici, da mu je kazala črke, in jih je za silo tudi že pobiral za njo.  Gladko mu je steklo berilo šele letos, ko sem mu kupil bukvice, da moli v cerkvi.  Mica je rekla, da ima dobro glavo.»  «To se bode že pokazalo.  Kakó mu je ime?»  «Jurče.»  «Kako se pa pišete?»  «Za Veho, pravijo mi pa Vehovec.»  «Torej Jurij Veha.  Odkod ste domá?»  «Iz Zagorice pri Moravčah.»  «Koliko let ima deček?»  «Kar je od svetega Jurija, v desetem letuje.  Čakajte, gospod, saj imam nekaj tu-le spravljenega.  Gospod Jurij so mi nekaj napisali in dali, rekoč: ‚Ná, da bodeš imel, če bi te ravno povpraševali, kàj bolj natanko.‘ Ne vem, kaj je, ali ‚lectat‘ ali rojen list.»  Vehovec ponudi gospodu ravnatelju pôlo popirja, na kateri je bilo zapisano, «da se je Jurij, zakonski sin Jerneja in Helene Vehe v Zagorici, vikarijatu svetokriškem, porodil dné 23. marca 1754. leta, in da ga je krstil drugi dan, dné 24., tedanji kapelan moravški, g. Jurij Fik.  Botra sta mu bila Jožef Grilj in njegova žena Jera».  «No, no, je že vse v redu, Vehovec, le še to mi povejte, kje bode stanoval?»  «Gospod, ondu-le pri svetem Florijanu, tista Meta ga bode vzela.  Gospod Jurij so mi jo nasvetovali.»  «Že prav, stanovanje mi je znano.  Ondu se vam ni bati zánj, v dobrih rokah bode, kakor bi ga imeli domá.  Sedaj ste pa že opravili.»  «No, Bog vas obváruj, gospod!  Zdravi ostanite!»  «Oh, oče, kakó je vender Ljubljana velika in lepa,» pravi Jurče, ko prideta z očetom iz šolske pisarne zopet na Stari trg in nekoliko postojita. «Saj se bodem še izgubil.  Ce sem domá takó-le stopil na konec hiše in sem krepko zakričal, slišali so me do drugega konca vasi.  Tukaj naj se pa oziram, kamor hočem, nikjer nobenega konca, nič nego hiša pri hiši, in kakšne!  Kar gledal bi jih!  Še tista, kjer bodem stanoval, taka je skoro, kakor župnišče v Moravčah.  Poglejva no še nekoliko po mestu!»  Oče Vehovec, dober mož, ni se hotel proti viti tej nedolžni prošnji Jurčetovi, ker se mu je zdela kolikor toliko tudi upravičena.  Jurče bode odslej živel v mestu, treba se mu bode torej polagoma spoznavati.  Bolje, da si ga ogleda z očetom, nego na svojo roko.  Naša znanca torej kreneta po mestu.  Od sedanjih starih podrtin na Gradu, meščanski bastijon nazivanih, sezalo je zidovje v ravni črti mimo sedanje Samassove zvonarne k vhodu v Florijanske ulice in mimo njih k Ljubljanici, ob Ljubljanici pa do sedanjega Šentjakopskega mostú.  Tu je preskočil zid k oglu sedanje Zojsove hiše in v ravni črti tekel do vogla Zojsovega vrta na Emonski cesti.  Tu se je zopet zasukal ter držal mimo Križevníške cerkve in Turjačanove palače v ravni črti za hišami Grospodskih ulic in deželnim dvorom do njegovega ogla, kjer ga je ustavil močen in lep zidan bastijon.  Zasukavši se okolo bastijona doli k Ljubljanici, preskočil je zopet nekoliko pod Čevljarskim mostom vodo in tekel ob Ljubljanici do Čevljarskega mostú, ali bolje rečeno do ogla gimnazije in ob gimnaziji in hišah na sedanjem cesarja Jožefa trgu po hribu v ravni črti gôri h Gradu in od Gradú po ravnem po hribu k starim podrtinam.  Skozi ta zid je držalo v mesto pet vrat.  Najstarejša so se zvala Karlovška ali Pisana vrata ali tudi vrata na Starem trgu in so stala pod zvonarjem, t. j. pred vhodom v Florijanske ulice.  Druga vrata so bila Nemška vrata tik Križevníške cerkve; nasproti sedanje Reharjeve hiše.  Med njimi je držala cesta iz Križevniškega trga v Trst.  Tretja vrata so zapirala vhod v Gospodske ulice pri sedanjem deželnem dvoru in zvala so se Vicedomska, ali kakor je ljudstvo izraz popačilo Festamijska vrata.  Četrta vrata so bila Špitalska vrata pred Špitalskim mostom pri vhodu v Špitalske ulice.  Poslednja so bila Frančiškanska ali Poljanska ali tudi Samostanska vrata.  Stala so na Vélikem trgu pred nekdanjo stražarnico sredi med sedanjo gimnazijo in mestnim zidom, ki je pritekel ob oglu sedanje Fabijanove hiše z Gradú dôli.  Ta vrata so bila, če že ne najutrjenejša, pa vsaj največja; zidanja je bilo tu toliko, da so vrata z vsemi pritiklinami segala skoro do ceste, ki drží mimo stare hranilnice dôli k vodi.  Okolo in okolo mesta je tekla pod zidom na ravnem voda v globokem mestnem jarku, preko katerega je pri vsakih vratih držal po jeden most, pri nekaterih, n. pr. pri Samostanskih vratih, tudi po dva mosta pod vrati v mesto.  Kolikor je bilo Ljubljane z ozidjem zaprte, nazivala se je mesto, vse drugo pak predmestja.  Takšna je bila torej Ljubljana, ko so jo oče razkazovali Jurčetu.  Vrnivši se na Stari trg, dojideta ravno pred Simnom gospodinjo Jurčetovo — Meto od sv. Florijana.  Pred Šimnom postojé vsi trijé.  «Ali so ti mati kàj dali za peresa, tinto in popir, ker te davi toliko časa ni bilo iz hrama?» vpraša Vehovec in seže v žep.  «Dali so mi, dali, pa tudi sestrice so nekaj pridale,» odgovorí Jurče.  «Na, da bodeš pomnil, kdaj sem te pripeljal v šole, to imaš pa od mene.  Dobro jo shrani, denar se čuda težko zasluži!»  Srebrna dvajsetica se je zalesketala v Jurčetovi roki, oči so se mu kar žarele od nepopisne radosti.  Joj, kakó je obogatil kar čez noč!  Niti Mlinarjev Jože, ki je lani vso jesen nastavljal kljunačem, ni imel toliko.  Le štiri krajcarje še, in goldinar bode!  «O, to bodem pa že dobro spravil, oče,» reče Jurče veselo, «Bog vam jo povrni!»  «Kaj si pustil domá, sam veš,» nadaljuje skrbni oče, «zató se pa le pridno úči, da bodeš kdaj gospod.  Če ti pojde iz začetka trda, dokler se ne privadiš, le pomisli, kako se bode treba nam domá ubijati, koliko prebiti mraza in vročine!  Ti bodeš pa lepó poleti sedel v senci in prebiral knjige, pozimi pa prav tisto delal pri gorki peči.  Za kruh sem mislil, da bi ti ga bil nosil kokošar z dóma, ali premislil sem se.  Rajši bom puščal vselej gospodinji nekaj drobiža, da ti bode kruh pekla.  Za tisto ceno bodeš jedel lahko štruco namesto ovsenjaka.  Ali ni res, gospodinja, kaj?»  «Seveda je,» pritrdi Meta.  «Specite mu ga torej vsak teden, kar ga bode snedel, in nič mu ga ni treba braniti.  Hleb od šest ali sedem funtov moke bo menda že zadosti.  Torej bi rekel, da na teden ne bode premalo, če vam bom puščal po dvajsetici?»  «O popolnoma dosti ga mora imeti, če je le božji!» pravi Meta. «Po tri krajcarje funt dobíva se prav čedna moka za kruh, po štiri je pa že dobra za cvrtje!«  «Náte za štiri tedne štiri dvajsetice in nič mu ga ni treba zapirati.  Kar se mu ga ljubi, naj ga jé.  Še nekaj!  Jurče, sedaj imaš namesto naju dveh gospodinjo, katero moraš spoštovati prav takó, kakor bi bila mati tvoja.  Kar ti bodo rekli, vse moraš slušati.  Ali si me razumel?  «Sem,» pravi sin na kratko, in solza mu zaigrá v očesi ter mu zdrčí po zagorelem lici na tlà.  To videč, pravi Vehovec hitro: «Sedaj pa le pojdita, jaz pa naprežem in tudi poženem domóv».  Skrbni oče se je zbal, da bi Jurčetu ne pričelo prihajati preveč milo in da bi ne zahteval zopet domóv.  Zató se je mož kar hitro obrnil in izginil v Šimnovo vežo.  Gospodinja Meta, katera je bila takih poslovíl na ulicah že dobro vajena, kajti mnogo mnogo let se je že ukvarjala z dijaki, prime Jurčeta za roko in ga vêde na novi dom.  V sobo stopivši, ugleda Jurče tri dijake pri mizi.  Bili so razne velikosti in različno opravljeni.  Niti dva si nista bila podobna ne po obleki ne po vedenji.  Največji med njimi bil je Luka, prvošolec, in temu je izročila gospodinja tudi nadzorstvo v sobi gledé na šolske stvari.  Nosil je sivo sukneno obleko, katero je izvršil hribovski mojster tam dôli nekje za Savo. — Drugi dijak je bil Nande, sin oskrbnika dolske graščine.  Bil je okolo treh let mlajši od Luke in gosposki.  Vpisan je bil v tretji razred glavne šole.  Jako prijetno se je vedel in govoril lepo gosposki.  Imel je tudi precèj živahen jezik. — Tretji dijak je bil Francek, kmetski deček, kodrast, plavolàs, okroglih rdečih lic, dobrega srca in nagle jeze.  Zaradi kodraste glave so mu dali priimek «bacek».  Nosil je kvedraste čevlje, gosto nakovane, kar je dajalo korakom nekaj trdega, glasnega. —  Četrti dijak pri Meti je bil pa Jurče sam, naš junak in Franckov sošolec.  Oba sta bila namenjena v prvi razred in oba sta imela obleko razven pokrival vso napravljeno od domačega blaga in podobno si po kroji in blagu kakor jajce jajcu.  Suknjo in telovnik je obema vrezal in napravil vaški krojač od rjavkasto sivega suknà, hlače pa od rjave raševine, ki so bile jako trdne in so dobro grele po zimi.  Čevlji so bili sevéda na kveder, ker kvedrasti čevelj je za mlado kmetsko nogo najpripravnejša in najboljša noša, le žal, da se usnje utrdi takó rado, da je kakor rog!  Sicer pa je tak čevelj kakor bi bil od železa.  Pošepati ga more le silno neroden človek, petâ razbiti mu ni môči, ker so nizke, široke in gosto nakovane z debelimi žebícami.  Jednako nakovan je tudi podplat, potem ga pa raztrgaj, če ga moreš!  Sedaj, ko smo se površno seznanili z dijaško družbo, pomudimo se nekoliko pri nji.  Luka, Nande in Francek so sedeli pri mizi in nekaj igrali, ko je privedla Meta Jurčeta na bodoči dom in povedala tovarišem, da je «tudi njen fant».  Luka in Nande sta bila še precej živahna, kajti imela sta še polne mošnjičke drobiža, kar dijaka povsod hrabrí.  Francek je pa tiho sedel poleg njiju, kakor bi ne bil imel zajutrka, Čeprav je spravil polno skledico mlečne kave pod streho.  Ni ga skrbelo, kaj bode jedel, kaj pil, s čim se oblačil, ne, v tem oziru je bil brez skrbí.  Nekaj drugega je bilo.  Prvič šel je takó daleč z dóma — po svetu.  Domá je bil v Voklem in šel ni kar nič rad v šolo.  Jako bridka mu je bila ločitev od domačih logov, koder se je z vrstniki potikal za ovcami, rezljal palice, bìl svinjko in kozo, vezal gugalnice, pekel krompir in koruzo ter ptičem nastavljal.  Oh, to je bilo življenje, kakor ga niti cesarjev sin ne more imeti lepšega!  In sedaj naj bi bilo vsega konec pri neumevnih knjigah v zatohlih šolah?  Solze porosé Francku okó, čeprav se na vso moč trudi, da bi jih zatrl.  Ne zmaga jih.  Druga za drugo padajo mu po polnih rdečih licih dôli na mizo, na prvo stran odprte knjige, kjer je jako debelo tiskan prvotni temelj človeške učenosti.  Dà, solznim Franckovim očem so se zdele tiste čačke debele kakor fižol, katerega sta Luka in Nande vlekla in prestavljala po risih.  In s temi naj bi se ukvarjal?  O, Bog pomagaj!  Za fižol igrati se je bil takoj naučil, da se ne ustraši nikogar.  Ali brati, to ti je druga!  Dve zimi zapored so ga pošiljali oče k Čebaškovemu Janezu, ki se je bil pri topništvu naučil za silo brati in številke pisati, in česar se je tedaj Francek pozimi iz težka naučil pri Voklanskem največjem učenjaku, to je navadno pozabil poleti pri ljubih svojih backih na paši.  Ali je čuda, da so pri tolikanj bridkih spominih Francku solze silile v oči?  «Fantič, veš kaj,» pravi Nande, «če si prišel po jok v Ljubljano, bil bi že lahko ostal domá.  Mevž v šoli prav nič ni treba.  Videl boš, kako bodo drugi pogumni, kadar se dobite v šoli.  Lasali in suvali se bodo vsi križem, in tudi iglica bode šinila temu in ónemu v zadnjo oplat, da bode revše kar zaječalo.  Le nič se ne jokaj!»  «Saj bi rad, ali kaj, ker mi gre takó težko v glavo,« vzdihuje Francek. «Lahko tebi, ker že toliko znaš, ali jaz ne vem še prav ničesar!»  «Oj ti bebec ti, saj si prav zató prišel v šolo, da se kàj naučiš.  Ali misliš, da sem jaz učen padel iz nebá?» poudarja prvošolec, modri Luka.  «Človek se vsega nauči, če se le hoče,» povzame gospodinja. «Imela sem šestošolca na stanovanji, ki je bil takó učen, da je znal iz okna svoje sobice premeriti sv. Florijana zvonik na višino in širino.  Na počitkih je pa umrl za jetiko.  Škoda ga je bilo.»  «No vidite, saj pravim, da je bolje backe pasti in po mejah iztikati za ptiči, nego v šolo hoditi po jetiko,» potoži zopet Francek.  Naš junak Jurče, ki je do sedaj sedel pri peči na skrinji in molčé poslušal, misli pa, da vsakdo tudi ne dobí jetike, odkod bi se pa sicer jemala gospôda, ako bi umrl vsakdo, predno šole dovrší?  Silno mu je bilo pa všeč, kar je gospodinja povedala o velikanski učenosti rajnega šestošolca.  Znati, kakó se premeri višina zvoniku, ne da bi šel človek k njemu ali nánj, mora biti jako lepó, in bodisi kakorkoli, temu se mora priučiti.  Ko takó premišlja, pokliče ga gospodinja k mizi:  «No, kaj si se pa spravil k peči, kakor bi ne bil naš?»  «Semkaj sédi, da te vidimo od blizu, kakšen si.  Sram te ni treba biti, le misli, da si domá.»  Jurče prisede.  «Kakó ti je ime?» vpraša ga Luka nekako ponosno.  «Jurij.»  «Kako se pa pišeš ?»  «Za Veho.»  «Veš kaj,» opomni Nande, ki je bil vzgojen gospodski, torej nemški, in baš zató ni poznal pravega našega jezika, «rêči ne smeš ‚za Veho‘, temveč ‚Veha‘, siser se ti utegne prigoditi, da te zapišejo: ‚Jurij Zaveho‘!»  «Čemú me bodo takó pisali, če razumejo naš jezik?  Pri nas živ človek ne reče drugače, nego sem povedal,» odgovorí Jurče.  «Res, res, fantič,» pravi gospodinja, «le slušaj le, ti še ne veš, kakó je svet hudoben in zvit, ker si ravnokar prvič zapustil poštene domače hribe.  Kdor te bode vprašal po priimku, le vsakomur povej, da si Jurij Veha, domá iz Moravč, sicer se te utegne že prvi dan prijeti priimek, katerega se ne iznebiš vse žive dni.  Držal se te bode, kakor klòp kože.  Ljudje so ti dandanes od sile poredni in hudobni.  S priimki se obkladajo dôkaj rajši, nego si pomagajo v sili.  Sicer se ti pa že še odpró očí, da bodeš spoznal, kaj je svet,» «Zató sem pa v šolo prišel,» odreže se Jurče.  Ako kliče Bog samopašne in častilakomne vladarje zaradi krvi, po nedolžnem prelite, na odgovor in zahteva strog račun, tedaj se je pruskemu kralju Fricu II. in za njim francoskemu cesarju Napoleonu I. šmentano slabo godilo pri sodbi božji, ker oba sta iz zgolj sebičnosti prelila toliko človeške krví, kakor nihče pred njima in za njima.  Fric II., ki je sedel v tej dôbi na pruskem prestolu, bil je v večnem boji z našo tedanjo vladarico Marijo Terezijo, hoteč ji odkrhniti lep kos države.  Noč in dan ni mislil drugega, nego to, kakó bi povečal državo svojo.  Mlad, hrepeneč po časti in deželah, vpraševal ni dosti po vzrokih, kakó bi vladarici Mariji Tereziji napovedal vsaj na videz upravičen bòj.  Kar iz trte je zvil vzrok, če ni bilo drugače, pa je bilo.  Ako smemo verjeti lastnim njegovim besedam, vodila ga je na bojno polje čestokrat tudi vroča želja, da bi se časniki pečali ž njim, ali koliko je ta slavohlepnost zahtevala žrtev v denarji, zdravji in življenji, tega ni pomislil nikoli.  Kakó tudi?  Brez srca je bil in čustva!  Kjer pa tega ni, ondu se tudi ni nádejati hvaležnosti, in vender bi se bil moral Fric II. iz dveh vzrokov Avstriji izkazovati hvaležnega.  Prvič so morali njega predniki, Braniborski knezi, zahvaliti j edino le avstrijske vladarje, ki so bili tedaj rimsko-nemški cesarji in največji veljaki v Evropi, da so dobili kraljevo krono in kraljev naslov.  Drugič je bil oče cesarice Marije Terezije, cesar Karol VI., Fricu II. krstni boter in velik dobrotnik, ki je ubogega pruskega Frica leto za letom velikodušno podpiral z denarji.  V poslednjem času pred smrtjo mu je dajal na leto po 3000 cekinov, njegovi sestri pa po 1000 cekinov.  Vrhu vsega tega mu je cesar Karol tudi rešil življenje.  Pošten človek bi torej od Frica ne pričakoval drugega, nego hvaležnosti.  To je bilo pa uprav svojstvo, katerega ni poznal niti po imeni.  Komaj je zatisnil cesar Karol oči in je po pragmatični sankciji njegova triindvajsetletna hči, bistroumna Marija Terezija zasedla cesarski prestol, jel je Fric na vse strani rovati proti nji in se pripravljati na bòj, sevéda vse lepo na tihem.  V Berlinu so si že šepetali, da preží na Slezijo in na — cesarsko krono v rimsko-nemškem cesarstvu.  Na Dunaji so sicer pravočasno zvedeli o Fričevih nakanah, ali žàl, da jih niso verjeli, in kakó tudi?  Ali naj bi bilo to vračilo za tolikanj prejetih dobrot?  Ni mogoče!  In vender je bilo res!  Ko so ga končno vender le prijeli, kaj namerja, jel je Fric tajiti vse kar od kraja, izgovarjati se in lagati takó nesramno, da je bilo celó njegovih poslancev sram, poročati take laži.  Na videz se je i na dalje hlinil Mariji Tereziji in njenemu možu, kakor bi jima bil Bog vé kakšen prijatelj, za hrbtom je pa na njiju hujskal druge vladarje, zlasti velesile.  Francozom je sporočil laž, da se je Marija Terezija zavezala z Angleži proti njim, na angleškem dvoru, v Holandiji in Petrogradu je pa dal raztrositi ravno nasprotno laž, češ, Marija Terezija se je pobratila s Francozi, da bi nagajala Angležem, Rusom i. t. d. Na vrhunec je prikipelo njegovo sleparstvo, ko je s svojimi četami prihrumel v Šlezijo in ondu razglasil, da zaseda deželo dogovorno s cesarico Marijo Terezijo.  Takšen je bil ta Fric II., katerega imenujejo Nemci «Velikega«.  Da so se na Dunaji spogledali od samega začudenja, ko je Prus zasedel Šlezijo, umeje se samó ob sebi; prav takó se tudi razume, da so táko sleparsko in lopovsko ravnanje obsojali soglasno tudi v inostranstvu.  Celó Fričevi ljudje, kateri so imeli količkaj poštenosti v srci, grajali so takšno politiko.  Fričev prvi vojskovodja, Leopold Dessavski, rekel je, da napad na Šlezijo ni drugega, nego pravo politično hudodelstvo.  Francoski kralj Ludovik XV. je rekel: «Fricu se blede!» Angleški poslanec na dunajskem dvoru ga je obsodil takó-le: «Knez, ki bi se vsaj količkaj oziral na čast, resnico in pravičnost, ne mogel bi dalje igrati takšne vloge, kakoršno je pričel pruski kralj».  Osuplost na Dunaji je bila tem večja, ker ni bila Marija Terezija kar nič pripravljena na boj.  Poslednja leta cesarja Karola VI. vojska ni bila prav nič na trdnih nogah, odkar se je bil slavni Evgen preselil v večnost k véliki vojski, jela je polagoma propadati, ker je z Evgenom izgubila dušo svojo.  Trdnjave so razpadale, živeža po njih je bilo malo ali celó nič, streliva nič in možtva tudi ne.  Zlasti v Šleziji nismo bili prav nič utrjeni, ker se ondu nihče ni bal napada.  Fricu je bilo to vse dobro znano in zató je takoj porabil ugodno priliko.  Dné 16. decembra 1740. leta so prestopile njegove čete avstrijsko mejo, in takó se je pričela dôba takozvanih šlezijskih bojev, dôba krví in smrtne žetve.  Navzlic svojemu lopovstvu je imel Fric venderle srečo v bóji in je navadno zmagoval.  Temu je bila nekoliko kriva zanemarjena avstrijska vojska, ker je hkrati nikdar niso kàj prida imeli zbrane, nekoliko pa tudi počasnost naša!  Kolikor toliko je bila v tem žalostnem času malone vsa Evropa proti Avstriji, oziroma proti Mariji Tereziji, ki je bila res v groznih politiških in zasebnih stiskah, kajti sosedni vladarji so kàr prežah po nje deželah, zlasti Bavarec od te, Prus od druge straní.  Marija Terezija je zategadelj takó obupala, da je vzkliknila: «Če je Avstrija namenjena pogubi, tedaj je pač jedno, ali jo pogoltne Bavarec ali Prus»; in res je poslednji že takorekoč kar hlastal po nji.  Da bi se ga odkrižala iz lepa, ponudila mu je jako ugodno ležeče dele cesarstva.  Poredni Fric pa je hotel vse ali ničesar in je zató rekel svojim ministrom in generalom: «Ogerska kraljica naj le okusi vso težo usode, ki se bode končala šele tedaj, kadar se zablestí meni na glavi rimsko-nemška cesarska krona.  Če mi jo bode mogoče dobiti poštenim potem, hočem biti poštenjak, toda če jo bode treba prislepariti, pa tudi slepar!  Takšni so bili Fričevi nazori o pravici.  Kakor je ravnal krivično in brez srca z Avstrijo, prav takó trinoški je bil proti svojim vojakom, zlasti pa proti deželam, katere si je osvojil.  V Šleziji je pobral vse zdrave moške k vojakom ter jih poteknil po svojih polkih.  Zató je bilo jako mnogo uhajačev v Fričevih polkih.  Da bi jim pa za vedno pregnal to veselje, dal je nekega dne dvema ujetima begunoma porezati nos in ušesa, dvema drugima pa je ukazal vreči kocke za življenje.  Vsa drugačna je bila nasprotnica njegova, cesarica Marija Terezija.  Bila je ljudomilega, mehkega srca, prava mati trpečim in stiskanim podložnikom.  Uradniki so v tisti dôbi hudo stiskali kmete, in marsikdo je bil prisiljen, iskati pomoči na cesarskem dvoru na Dunaji.  Marija Terezija je ni odrekla nikomur.  Ako se je k nji zatekel boječ kmetič in je klobuk v rokah vrté razmišljal, kakó bi izprožil stvar, da bi bilo prav, ker je bilo toliko gospôde okolo cesárice, osrčevala ga je Marija Terezija, rekoč: «Nič se ne boj; če si drugače ne upaš, pa mi po tihem povej na uhó!» Vsakdo je smel k nji, vsakega je zaslišala, bodisi kmeta ali gospoda.  Če je bila pa že podložnikom dobra mati, koliko ljubeznivejša in skrbnejša je bila za družino svojo!  Moža svojega, Franca, vélikega vojvodo Toskanskega ali tudi Franca Lotarinžana imenovanega, ljubila je iz vse duše; tudi je Bog ta zakon očito blagoslovil, ker imela sta šestnajst otrók: namreč pet dečkov in jednajst deklet.  Med dečki sta zgodovinski važna poznejša cesarja Jožef II., ki je izpremenil ves državni red v Avstriji, in brat njegov, Leopold II., ki je za njim prevzel cesarstvo; izmed deklet pa navojvodinja Marija Antonija, ki se je omožila na Francosko, kjer so jo leta 1793. za vélikega prevrata francoskega obglavili kot kraljico Antonijeto, soprogo Ludovika XVI.  Najbolj pri srci izmed vseh otrók pa je bil Mariji Tereziji med sinovi najstarejši princ Jožef, poznejši cesar Jožef II.  Prevelika materina ljubezen mu je izpregledala marsikaj, česar bi mu ne smela.  Vender je bila časih tudi jako stroga.  Nekega dné ukaže, naj mladega princa zaradi trmoglavosti namažejo z leskovim oljem.  Dvornik ji ugovarja, da to vender ne gré, kajti nobenega nadvojvode niso še tepli. «Saj tudi še noben nadvojvoda ni bil takó poreden in neposlušen,» odvrne cesarica.  Veliko veselja je užíla v družini, kjer je bivala najrajši, kakor hitro so ji dopuščali vladni posli.  Ondu so se potem z otroci navadno bavíli z godbo.  Vstajala je pozimi redno ob šestih, poleti pa ob treh ali štirih zjutraj.  Dopóldne je navadno pisala in prebirala dohajajoča poročila, podpisovala ukaze ali poslušala nasvete ministrov.  Ob jedni uri popóldne je bilo kosilo, potem se je šla izprehajat ali pa je jahala.  Jahala in plesala je nepopisno rada, zlasti v mladih svojih letih.  Čas od sedme do devete ure zvečer je bil odločen igri, potem je bila jako oskromna večerja, časih samó juha, in ob desetih je šlá cesarska družina že k pokoju.  Mož njen, Franc, véliki vojvoda Toskanski in rimskonemški cesar, je bil prav takó jako preprost in pohleven človek.  Vse ga je veselilo, le ne vlada in kar je bilo združeno ž njo.  Dostojanstvo rimsko-nemškega cesarja mu ni nakladalo nobenega posebnega opravka, in vender mu je še to dostikrat presedalo, posebno kadar so mu zažigali kadilo kot vladarju.  Tembolj so ga pa veselile denarne stvarí in sploh vse, kar je imelo dotiko s cvenkom.  Nabiral je rad starinske denarje, žlahtno kamenje in druge dragocenosti.  Takšen je bil mož cesarice Marije Terezije, ali, kakor se je imenovala uradno: «rimsko-nemške cesarice, kraljice ogerske in češke, nadvojvodinje avstrijske i. t. d.» Da je morala torej vso težo vladarstva nositi Marija Terezija sama, to je vsekakor umevno, in res jo je nosila od pričetka vladanja do smrti.  Možje, ki so se vestno trudili, kakó bi ji kolikor možno lajšali občutno breme, bili so nje ministri in generali.  Izmed prvih omenimo tukaj jedino le kneza Kaunitza, ki je bil res duša tedanji avstrijski politiki, izmed poslednjih pa grofa Dauna in Laudona.  Oba sta se proslavila na bojišči, četudi sta se morala — zlasti Daun — cesto umikati največjemu pretepaču tiste dobe, Fricu, pruskemu kralju.  Vender ga je Daun poučil po bitki pri Pragi, katero je bil dné 6. maja 1757. leta izgubil avstrijski vojskovodja Karol Lotrinžan, da umeje avstrijska vojska v pravih rokah tudi še kaj drugega, nego hruške peči in — teči.  Po prej omenjeni zmagi drl je Fric s svojimi četami naravnost pred Prago, na katero je od dné 30. maja in do dné 19. junija zmetal 23.063 bomb in ustrelil 58.367 krogel ter ž njimi podrl 848 hiš.  V Pragi se je branilo 40.000 móž, ki se kar nič niso ustrašili Fričevega naskoka, da bi jim le ne bila šla lakota tolikanj do živega.  In tudi tej so se branili, kakor se je dalo.  Da bi denar ne pošel, dalo je vojaško poveljstvo kovati 70.000 cinastih tolarjev, kateri naj bi se pozneje zamenili s pravimi tolarji.  Tudi ne smemo zamolčati, s kakim vandalskim veseljem so Prusi tedaj svoje bombe metali v Prago na dragocene stavbe, kakor n. pr. na véliko cerkev sv. Vida, na Tinsko cerkev.  Véliko cerkev so takó poškodovali, da so morali Pražani sreberno krsto sv. Nepomuka, slike in druge dragocenosti spraviti v varnost.  Dočim se je Avstrijcem v Pragi godilo takó slabo, bližala se jim je pomoč.  Podmaršal grof Daun je hitel s 50.000 možmí, med katerimi je bilo pri topníštvu tudi mnogo Slovencev, proti Kolinu.  Ko Fric to zvé, ostavi Prago in dreví na Dauna.  Mislil ga je kar zviškoma zgrabiti in streti, toda grozno se je zmotil.  Dné 18. junija sta pe zgrabila, in glejte čuda: doslej nezmagani Prus je pustil na bojišči 14.000 mrličev, ranjencev in kar je bilo ujetnikov.  Avstrijska vojska ie izgubila 8000 móž.  Ta izguba Frica razkači takó silno, da je hudo ozmerjal svoje generale, češ, oni so krivi, da je zmagal Daun.  Videč kakó se umikajo njega čete, dirja proti granatirjem in zareži nanje: «Budala budalasta, ali hočete večno živeti?« Nekdo pa mu bajè odgovori: «Fric, za osem grošev na dan smo danes storili že zadosti.»  Po bóji se je umeknil Fric iz Češke na Saksonsko; na Dunaji pa je ustanovila Marija Terezija v spomin preslavne zmage pri Kolinu red Marije Terezije, ki se podeljuje jedino za vojaške izborne zasluge.  Podmaršal grof Daun je prvi dobil véliki križ tega reda.  Kakor snopje za žanjicami na njivi ležali so ubogi vojaki, mrtvi in ranjeni vse križem po bojišči, dokler ni prišlo zadosti vôz pónje, na katerih so jih odpeljali v Prago in v druga mesta v bólnice, mrliče pa so zagrebli.  V Pragi so ranjence izvrstno vzprejeli; vrli národ se je kar trgal zánje in izkušal, kakó bi jim bolje postregel.  Pri mestnih vratih se je ustavila dolga vrsta vôz.  «Kaj le bode,» mrmrá vojak topniški oblečen na prvem vozu in pogleda svojega tovariša, ki sloni brez desne roke poleg njega.  Ropot in hrušč potihne, in župan praški se oglasi: «Vrli junaci!  Naudušeno Vas pozdravljamo, hrabre boritelje in viteške branitelje domovine.  Lepa in tisočera Vam hvala za viteštvo Vaše!  Žàl, da je marsikdo izmed Vas žrtvoval domovini zdrave svoje ude, mnogi pa, ki so ostali na bojišči, tudi življenje.  Domovina, dragi moji, izkušala Vam bode kolikor mogoče povrniti bridko izgubo.  Kar ste storili Vi, storili ste iz ljubezni do domovine.  Tudi ona Vas ljubi, in zató bode skrbela, kolikor je môči.»  Nató jamejo vrli Pražani obsipati vozove, kjer so naloženi ranjenci ter jim dele razne darove: slastno pecivo, vino, novce, perilo in kar je še takega, kar se vselej prilega vojaku.  Vozovi se začnó pomikati do raznih bólnic.  Pred veliko vojaško bólnico obstane prvi, največji oddelek.  Res si čul tu pa tam škripanje z zobmí, nikogar pa ne, da bi bil stokal, ko so jeli ranjence prekladati z vôz in nositi v bólnico, kjer je čez nekaj dnij podmaršal grof Daun sam obiskal fante svoje.  V gorenjem kotu sta ležala drug poleg drugega: Slovenec, ki je vprašal pred praškimi vrati «kaj le bode» in njegov tovariš Čeh, ki ni imel roke.  Oba sta bila dobro obezana in že iz nevarnosti.  «Kako je, sinko moj,» vpraša grof Daun Slovenca, stopivši k njegovi postelji.  «Ekscelenca, dobro za Vas!» odgovori ta na pol šaljivo na pol resno in nadaljuje: «Mislil sem, da me bode konec, ko mi je granata nogo odnesla, ali iz nova se je potrdilo, da kopriva ne pozebe.»  «Kakó se pišeš?»  «Matej Kopriva!»  Grof Daun se nasmehne videč, da govori ranjeni vojak resnico, seže v žep, vzame deset cekinov in jih stisne ranjencu v roke, rekoč: «Ná, to imaš za začetek; s tem ti pozlatim nogo, katero ti napravijo zdravniki.  Za bodočnost ti bode pa skrbel národ sam, kateremu si žrtvoval nogo.»  Prav takó je govoril Daun sosedu Čehu, kateremu je krogla zdrobila roko, da so mu jo morali nemudoma odrezati.  General odide, Matej pa prelaga iz roke v roko svetle, čisto nove zlatnike.  Odkar je travo tlačil, nikdar še ni bil tako bogat, ali zajedno tudi še nikdar tako siromašen.  Sam sebi se jame smiliti.  Čimbolj stiska v roki generalov dar, tem glasneje mu kričé cesarski zlati: «Berač si, pravi berač z leseno nogo in po berglah bodeš prosil milodarov pri ljudéh, ki ti bodo pogostoma pred nosom zapirali vrata in duri.» Zajedno pa mu zvené po ušesih generalove in županove besede: «Ljudje vam bodo vse povrnili!» — «Ne bode napačno, če bi,» misli si Matej, «toda ljubše bi mi bilo, da imam rakovo krí namesto ljudske blagodarnosti, na katero se mi bode obračati.» Solze se mu uderó po bledem lici.  «Glej ga no, glej, še kisal se bode, ker ima polno pest suhega zlatá,» pričnè ga oštevati sosed Čeh. «Kaj se pa kremžiš?  Ali morda po izgubljeni nogi?  Pojdi, pojdi, mevža mevžasta!  Le potrpi, vse bode še dobro!» Takó ga tolaži brezčutni, vender pa tudi veseli tovariš; in toliko, da mu ne reče: Le potrpi, saj ti zopet zrase, kakor raku ščipalka ali martinčku odbit rep. «Le potrpi,» nadaljuje Čeh, «saj si slišal, da nam bodo ljudje vse povrnili stokrat.  Hej, brate, ali bode to življenje, kadar bodemo hodili od praga do praga, od vasí do vasi, od mesta do mesta!  Pravico nam dadó, da nam bode odprta vsa država.  Kamor te bode veselilo, tjakaj pojdeš.  Za delo izza mlada nisem bil kàj prida; ako sem pa beračil, oštevali so me, zakaj se rajši potepam, nego bi si s poštenim delom služil svoj kruh.  Kaj sem mogel zató, če se mi je lahko beraško življenje prilegalo bolje, nego težavno kmetovo?  Vsak ni za vse!  Tebe morda veselí po zemlji riti, mene od hiše do hiše prositi; tretji je zadovoljen, če piše, četrti si želí više in više.  Kar se mene tiče, bodem jako zadovoljen s tem, kar mi je naklonil Bog pri Kolinu, da bodem berač, pravi privilegirani berač!»  «Oh, ti si pač srečen človek!» vzdihne Matej Kopriva in pristavi polagoma: «Sicer pa tudi meni ne kaže drugega, nego privaditi se novemu razmerju.  Dobro, da se človek privadi vsemu, celó vislicam, ako službuje za krvnika.»  «Nič se ne boj, brate moj!  Ti še ne veš, kako lepo in dobro bodeš živel v novem beraškem stanu!  Spoštovan sicer ni, ali nič zató!  Zlasti kadar bodeš prišvepal po leseni nogi k hiši in razlagal ljudem grozo in strah bitke pred Kolinom, kjer si pozabil nogo.  Toliko ti bodo navalili vsega, da še nositi ne bodeš mogel, nego moral sproti prodajati darove božje.  Povem ti, da bi lahko živil obilo družino, ne le samega sebe, takó se ti bode dobro godilo.  Jaz to vem!»  «Meni se je sicer že zdelo ves čas, kar ga imamo od novega leta semkaj, da se mi bode letos slaba godila na boji, kajti imel sem na sveti večer čudno prikazen,» pravi Matej.  «Béži, béži, takšen malopriden vojak, kakor si bil ti, pa si videl prikazen, k večjemu morda zlodeja, nikakor in nikdar pa ne poštene prikazni, kajti take si niti ne upajo k nam!»  «Reci, kar ti drago!  Če sem jo sam videl na svoje očí, tedaj je vsaka beseda od več.  Sedèl sem v olomuški tvrdnjavi pri gorki peči in pil prav polagoma merico vina.  Bilo je na sveti večer lanskega leta.  Popolnoma sem se bil zamislil na dom.  Živo sem gledal v mislih domačo družino okolo mize pri jaslicah.  Zdajci ugledam pred sabo berača, z leseno nogo, zavitega v star vojaški plašč.  Ko ga pogledam natančneje, spoznam samega sebe — in v tistem trenutku prikazen tudi že izgine.»  «Pijan si bil, Matevž, pijan, le veruj!  Vojak, kakor smo mi, nima prikaznij, če si jih sam ne dela.»  «Govôri, kar hočeš, prepričal me ne bodeš.  Kaj pa porečeš o slutnjah?  Teh menda vender ne bodeš tajil?»  «Tudi te tajim, čeprav me je nedavno stotnik poučil drugače.  Ukral sem bil kmetu prasè, katero smo spekli in in snedli.  Kmet me objavi, oziroma zatoži stotniku.  Slutil sem, da jih utegnem dobiti kakih petindvajset, kar se je tudi res zgodilo; vender pa ne verujem v slutnje.»  Naša dva znanca bi se bila morda še dolgo prepirala o slutnjah, da niso prišli bolnični strežniki z zdravniki vred k Matevževi postelji.  Prinesli so mu novo nogo — leseno in mu jo privezali na obstreljeno stegno.  Nató vele zdravniki Matevžu: «Vstani in hodi!»  Matevž jih sluša.  Izprva se opoteka, vender se kmalu rivadi.  Ne dolgo potem stisne prijatelju Cehu roko in odide od praga do praga.  General Daun je govoril resnico, da lesene noge ne bodo nikjer gonili izpod strehe.  Polagoma prišvepa Matevž čez dvanajst let po bitki pri Kolinu, ogledavši si že vso severno stran cesarstva in vse nemške dežele ob Renu, Menu in Labi čez hribe in doline na prijazno obrežje zelene Ljubljane.  Na velikem trgu, ondu že blizu Tranče, ugleda mladega človeka, dijaka, kateremu se povsod pozná siromaštvo.  «Fant, ali bi mi vedel povedati, kje stanuje Meta Kopriva, ki ima dijake na stanovanji?» vpraša švepasti berač.  «Nič lože od tega!  Le kar z mano pojdite, mož, naravnost tja vàs povêdem.  Prav moja gospodinja je ta Meta Kopriva in v vsej Ljubljani ne dobite druge take,» odgovori dijak in krene z beračem po Starem trgu proti stanovanji, kjer so bili dijaki, naši znanci, z gospodinjo Meto ravno pri mizi.  Vroč poleten dan je bil in salata, katero so imeli dijaki za drugo jed, teknila jim je vrlo.  Ravno je bilo po nji, polagoma so odložili vilice, ko se Meta prekriža in odmoli z družino vred, kar se duri odpró, in Jurče, ki je hodil kosit k Bideljmanovi materi na Véliki trg poleg rotovža, stopi v sobo, za njim pa berač, opravljen na pol vojaški.  «Jejmine, poglejte ga no, našega Matevža!» vzklikne gospodinja Meta in tleskne z rokama. «Odkod te je pa vender Bog prinesel, ljubi brat, ko te toliko časa ni bilo na pregled?» vpraša Meta v jedni sapi in ga objame prav presrčno.  Solze ji porosé oči, ko vidi brata, nekdaj zalega in čvrstega dijaka, takó pred seboj.  Vender se hitro ohrabrí, otare si solze s predpasnikom in reče:  «Ali si kaj lačen, Matevž?  Ravno smo pokosili, ali nič ne dé.  Le povej, kaj bi rad jedel, pa ti takoj pripravim.»  «Vprašaš, če sem,» odgovorí Matevž, «po pravici ti povem, da že dva dni nisem imel gorke žlice v želodci.  Sicer pa, draga sestra, lepa ti hvala za ponudbo; če že kaj daš, pil bi.  Sitnosti ti ne maram delati, dobro mi bodeš pa storila, če me hočeš imeti kake dve noči pod streho in požirek hladne vode mi prinesi.  S tem bode vse opravljeno.  Sit sem za danes dovòlj, za jutri in pojutranjem bode že Bog skrbel.  Odkar sem švepast, izročil sem se mu popolnoma, in reči moram, da bi ne bil mogel dobiti boljšega gospodarja, takó skrbi záme.  Že zdavnaj ne pomnim, da bi bil šel lačen spat, in kadar mi obleka razpade, preskrbí mi druge.»  Meta si ne dá reči dvakrat.  Kar Francku «backu» je mignila, in odšla sta iz sobe.  Ni bilo četrt ure, in bokal najboljšega dolenjca od Gadove Pečí se je utrinjal sredi mize, pred Matevžem pa poln kozarec, katerega je izpraznil v dušku in Meti nalil.  «Odkod te je pa vender Bog prinesel, Matevž, povej mi, povej!»  «Res, dolgo se nisva videla, če me vse ne moti, že dolgih sedemnajst let ne, odkar me je vzela sv. Petra noč.»  «Videli smo te pač drugi dan v vojašnici, ali govoril ni nihče več s tabo.  Oče so kesneje zvedeli, da ste na sv. Petra večer rogovilili po predmestji in da je vas zató pobrala patrola ter vas poteknila v vojaško suknjo.  Od tedaj pet let ni bilo slišati nobene besede, kje si, kakó se ti godi, nič!  Šele po véliki vojski v Čehih pri ‚Klinu‘, ali kakó se je že reklo, kjer so naši vojaki nabili Pruse, zvedeli smo po Bideljmanovem Jožetu, ki se je zdrav vrnil iz boja, da ti je topova krogla vzela nogo in da si prišel z drugimi vred v Prago v bólnico.  To je bilo vse, kar nam je bilo znanega o tebi.»  «No, in to je bilo že zadosti, da se me nisi preveč ustrašila, ko si me ugledala takó revnega.  Toda ne misli, ljuba Meta, da se Bog ve kakó smilim samemu sebi.  Ne, prav nič ne; udal sem se v to, kar mi je Bog namenil, in prav zadovoljno in srečno živim, morda bolje, nego bi bil kje v uradu ali na graščini.  Kaj hočem?  Za nogo, katero sem daroval cesarici Mariji Tereziji, prejel sem ves svet v last.»  «O, Matevž, vender bi te bila rajši videla v katerimkoli stanu, nego takega!  Kakó si bil vender zal dijak v šesti šoli, najboljši korenjak med vsemi,» toži sestra Meta.  «Bil sem, bil, toda kaj pomaga?  Danes rne še senca ni.  Sedemnajst let je minilo o sv. Petru, ko nas je šlo več šestošolcev na šentpetersko predmestje k mesarju po bob.  Sedeli smo v gostilni pri poliči, in prav dobro se nam je godilo.  Pri slabi luči niti zapazili nismo, da je bila ura že polnoči.  Se danes ne vem, kakó se je primerilo, da smo se kar nenadoma pričeli tepsti z mesarskimi hlapci.  Zdajci je pa tudi že stala vojaška patrola v hiši.  Luč je ugasnila kakor bi jo bil veter pihnil, hlapci in dijaki pa pri oknih iz hiše.  Tudi jaz sem stal že z jedno nogo na oknu, z drugo na klopi, kar me nekdo zgrabi, rekoč: ‚Stoj, naš si!‘ Drugo jutro sem stal pred polkovnikom, ki me je meril od nog do glave, nató pa vprašal: ‚No, kaj pa smo?‘ ‚Gospod,‘ rekel sem, ‚če bi še res samí ne vedeli, kaj ste, rekel bi, da ste polkovnik!‘ Jezno zareží polkovnik: ‚Kaj sem, že sam vem, ali tebe sem vprašal, kdo in kaj si‘ ‚Takó, takó, oprostite, gospod polkovnik, maček mi rojó po glavi.  Dijak sem, šestošolec!‘ ‚Takó; takó, le rajši reci, da si bil dijak, ako te še kdo vpraša!  Sedaj bodeš pa vojak!  Tudi cesarici je treba v denašnjih hudih časih izobraženih ljudij pri vojski.  Dijakom skoro itak ne moremo do živega, ako jih ponoči ne zasačimo pri pretepu v gostilni. ‚Kakó se pišeš?‘ ‚Matej Kopriva!‘ ‚No, jezik imaš res prav koprivast.  Če hočeš sam sebi dobro, ostani prostovoljno pri nas, sicer bodeš moral.  Poročiti bi moral namreč tvojemu rektorju, kako in kje so te dobili naši ljudje.  Da te zaradi tega zapodé iz šole, sam veš, in da te mestni magistrat k nam potisne, to ti menda tudi ni neznano.  Vsekakor je torej častneje, ako ostaneš sam pri nas, nego da bi te magistratni beriči semkaj gonili.‘ Kaj sem hotel?  Vrag me je imel v kleščah, iz katerih se mi ni bilo izpuliti.  Rekel sem torej: ‚Náte me, da me ne bodo beriči semkaj vlačili.‘ Takó sem se povojačil.  Preoblekli so me in vedli k zastavi, da sem takoj prisegel.  Ze drugi dan sem odšel z vojaškim oddelkom na Dunaj k topništvu, kjer sem bil kmalu za ognjičarja; prejel sem, česar sem iskal!»  Na sv. Jakopa nedeljo, prav tisto nedeljo popóldne, ko je Metin brat Matevž v Ljubljani dijakom razlagal zanimive dogodke iz viharne svoje minulosti, sedela je Vehovka na Zagorici s tremi hčerami: jednajstletno Mico, devetletno Jerico in sedemletno Polonico na vrtu pod hruško «nástranko», ki se je začela že trebiti na pravo radost živahnim otrokom.  Pod milim nebom mlada usta namreč ničesar ne pričakujejo željneje, nego prvega sadja.  Oj, kakó je dobro, bodisi še takó piškávo, nič ne dé, samó da le nekoliko diší po zrelem.  Hladilen vetrič je pihal po drevji, in pri tej priliki je cepnila z nástranke pogostoma črviva hruška, za katero so se deklice kàr spopadle, četudi bolj iz živahne nagajivosti, nego iz zavidne objesti.  Oče Vehovec pa je bil odšel po južini z Mihevcem in nekaterimi sosedi v goro les ogledavat.  Nekako sredi popóldne je bilo, ko se začuje na vasi krik in vrišč, in že priteče Mihevčeva Micika na Vehovčev vrt vsa zasopena pravit: «Vašega očeta pa domóv nesejo!»  «Jezus, Marija pomagaj!» vzklikne Vehovka in zažene s hčerami vred grozen jok.  V tem se prikaže že Mihevčeva orjaška postava okolo ogla, ž njo vred pa štirje sosedje noseči nezavestnega Vehovca na drogovih, prepletenih z vejevjem.  «Lenka, nikar se preveč ne ustraši, skala gaje,» poročí na kratko brat njen Mihevec in pristavi zasopel: «Po gospoda kdo steči, kàr more.»  Vehovcu je lila kri iz glave in povsodi puščala sled za nosilci. «Kam pa naj ganesemo, Lenka ?» vpraša Mihevec dalje.  «V hišo,» odgovori jokajoča žena, «na posteljo ga položite. » Otroci, ki so dosedaj ves čas spremljali nosilce, odkar so stopili s ponesrečenim Vehovcem na vaška tla, raztekó se sedaj drug za drugim po vasi, češ, k Vehovčevim pridejo z Bogom.  V tem se polagoma stemní; žalostna Vehovka vkreše luč, možje v hiči pa preoblečejo bolnika.  Zunaj se jamejo konec vasi zbirati vaščanje s svetilkami in pletenicami, prinesenimi iz sv. Višarij, ali drugega slovečega božjega pota, da dostojno vzprejmó Odrešenika, čegar prihod je že naznanjal tožno pojoči zvonček iz dalje.  Glas prihaja bliže in bliže.  Zagoričanke prižgó pletenice in druge blagoslovljene sveče; vse poklekne.  Le še nekaj korakov in moravški cerkvenik s svetilko in culo v jedni, z zvoncem v drugi roki pride do klečeče množice, za njim pa gospod Jurij z Bogom.  Vsi vstanejo, dekleta zapojó obhajilno pesem, in se napoté proti Vehovcu.  Ondu klečé mati in vse tri hčere pred hišo.  Pred vezjo se duhovnik ustavi, obrne in da blagoslov; vaščanje se razidejo.  Le najbližji sosedje ostanejo v veži s strijcem Mihevcem.  V hiši stoji belo pogrnena miza, na nji med dvema svečama sv. razpelo, na stráni pa krožnik s sv. Štefana soljó in bombažem ter skledica z blagoslovljeno vodó.  Vehovec se še vedno ni zavedal.  Kri mu je lezla po obrazu.  Duhovnik pokliče Vehovko in Mihevca v hišo in ju vpraša, kaj se je zgodilo.  «Gospod, nič se Vam ni treba bati,» pravi Mihevec. «Popolnoma je trezen.  Po krščanskem nauku je prišel k meni, da bi šel ž njim v gozd les ogleda vat. ‚Le pojdiva,‘ sem rekel, ‚saj je čas.‘ Spotoma se nama pridruži še nekaj móž, in skupno odrinemo v gozd.  Že smo si ogledali, kar smo hoteli, ko privrší debela skala z gore in naravnost Jerneju na glavo.  Na mestu ga je pobila, da je kàr obležal.  Vidite, takó je bilo in nič drugače.»  «Vode prinesite in brisačo, da se mu obraz osnaži.  Dobro bi bilo tudi nekoliko kisa med vodo,» zaukaže duhovnik.  Mihevec in Vehovka prineseta, kakor jima je naročeno, in ona jame bolnika umivati.  Vehovec izpregleda.  Mrzla voda, namešana s pravim vinskim kisom, vpliva jako blagodejno na Jernejeve živce.  Medleče njegovo okó se ujame z njenim očesom in ubogi ženi se zdí, kakor da ji je posijal žarek zlatega solnca skozi gosto nakopičene megle.  «Oh, Jernej, saj nas ne bodeš zapustil, jeli, da ne?» vzklikne žena in zdrsne ob postelji na kolena k móžu, ki niti za trenutek ne odmakne očesa od nje.  To okó pa je bilo že nekako motno in vdrto, obraz smrtnobled, nos šiljast.  Duhovnik, videč, da tukaj ne gré tratiti časa, stopi k Vehovki, potrka ji na rame, rekoč: «Lenka, jaz mislim, da bi najprej poravnali z Bogom, potem šele drugo.»  Bolnik razume gospodove besede in namigne, da tudi sam želí takó.  Lenka in Mihevec odideta iz hiše.  Cerkvenik pristavi stol k postelji in tudi odide v vežo.  Izpoved se pričnè in sicer izpoved brez besed, pač pa z nepopisnimi znamenji srčne žalosti.  Solze bridkega kesanja rosé bolniku zagorela lica in izražajo, česar jezik ne more povedati.  Skala je namreč vzela Vehovcu tudi govor.  Po prejeti odvezi pridejo domačini v hišo, kjer pokleknejo ob klopéh.  Bolnik zaužije poslednjo popotnico, zajedno mu pa tudi nekoliko odleže — vsaj na videz.  Bila je poslednja moč, ki se je še jedenkrat pokazala v telesi, zjutraj še takó čvrstem.  Vehovec se ozrè na svojo ženo in jezik se mu razveže: «Lenka, vse kar sva si pridobila, izročam tebi, skrbi za otroke, pošteno živite, tudi — — —.» Hotel je dvigniti roko, kakor bi hotel blagosloviti jokajočo mater in hčere — toda ni je mogel.  Omahnila mu je, in mož je zasopel prav globoko.  «Luč mu držite!» pravi duhovnik videč, da so prišli poslednji trenutki, in pristopi z molitvenikom v roki k postelji.  «Dvigni se, krščanska duša, iz tega svetá v imeni Bogá vsemogočnega očeta, ki te je ustvaril; v imeni Jezusa Krista, sinú Bogá živega, ki je záte trpel in te odrešil; v imeni svetega Duhá, ki te je posvetil!  Izročam te, dragi brat, vsemogočnemu Bogú, čegar stvar si, da se, kadar prebiješ smrt za pokoro človeških slabostij, zopet vrneš k Bógu, stvarniku svojemu, ki te je naredil od prsti.  Osreči ga, o Gospod, z obličjem svojim in ne spominjaj se njega nepremišljenostij, katere sta provzročale slepa strast in slast hudega poželjenja!  Če tudi je grešil, vender ni nikdar tajil Bogá Očeta, Sina in sv. Duha, temveč jih je vedno molil kot jednega trojedinega Bogá, ki je vse ustvaril.«  Vehovec se dvigne, rad bi rekel še nekaj, toda ne more.  Poslednje moči ga zapuščajo, mož omahne na blazine in iz nova zasope globoko.  «Jernej umira!» vzklikne mati klečeča poleg postelje. «Sladko ime Jezus, Marija in sv. Jožef, bodite mu na pomoč!»  Bolnik obleží.  Duša se je dvignila iz telesa proti nebeškim višavam, in Jurče, kateremu se v Ljubljani niti sanjalo ni, kaj se godí domá, nima očeta. «Ali imate kàj desák pri hiši, Lenka?» vpraša kmalu potem Mihevec, ki je po materini želji začasno gospodaril pri hiši.  «Na odru jih dobiš, le góri pojdi pónje.» Mihevec jih res hitro izpustí z odra, kolikor jih treba za mrtvaški oder in za poslednjo svojino, katero vzame človek s seboj, kadar se seli v črno jamo — za krsto.  Vehovec, zjutraj še zdrav in vesel, ležal je zvečer na mrtvaškem odru.  Ob vzglavji mu je brlela svetilka, napolnjena z lanenim oljem.  Bic je gorel v nji.  Na mizi je stala skledica z blagoslovljeno soljó in šop lesene slame povezan za omelo, tičal je v nji.  S tem šopom je vsakdo, ki je prišel molit, nekoliko pobrskal po soli in poškropil mrliča; potem je pokleknil in izmolil nekaj očenašev za dušo rajnikovo.  Nedelja večer je za obiskovanje mrličev na kmetih kakor nalašč.  Kar gré že količkaj pod vrh in kar je že doraslo in se postaralo, snide se pri mrliči.  Možje navadno posedejo okolo mize, kjer jim je pripravljen poln krožnik tobaka.  Vsakdo si smé nabasati pipico, kolikorkrat se mu ljubi.  Tudi nekaj treščic leží po mizi, s katerimi si kadilci prižigajo trdo natlačene pipice.  Vsakdo porabi priliko, da bi se ga do dobrega nakadil, in kaj bi se ga tudi ne, saj se smrt takó redkokdaj oglasi na Zagorici!  Prvi izmed vasovalcev pri mrliči je bil «mrtvaški ptič» moravške župnije, Javoršekov Jaka.  V hišo stopivši poškropi mrliča, poklekne k peči in izmoli ves rožni venec za dušo rajnikovo.  Ko je to opravljeno, pogleda po gospodinji in jo vpraša, ali imajo že varuha pri hiši.  «Ne še,» odgovorí Lenka, ki imá od samega joka že vse rdeče očí.  «Bodem pa jaz za varuha,» reče Jaka in gré précej za mizo v kot, iz katerega se več ne gane, ako ga ne prisili kàj nujnega.  Javorškov Jaka je bil fant pri sedemdesetih letih in junak od nog do glave.  Služil je svoje dni pri topništvu.  Štirinajst let ga ni nihče videl domá.  Ko je potem prišel domóv in zopet prijel za matiko, prepričal se je, da se je v tem dolgem času popolnoma odvadil težkega poljskega dela.  Vrgel je torej matiko iz rok in rekel: «Za kmeta nisem več!» Nató se je vrnil k vojakom.  Prišel je k generalu za jahača in slugo in je ostal pri njem do generalove smrti.  Potem je prišel k drugemu, k tretjemu, vedno v jednakem pôslu.  Povsod so ga radi imeli, ker je bil poslušen, zvest in vedno vesel.  Posebno je pazil, da se ni nikjer zameril kuharici.  Zató ji je rad donašal sedaj drv, sedaj vodé, sedaj kàj drugega.  Zató je pa tudi obliznil pogostoma boljši kos, kateri bi mu sicer ne bil prišel nikdar pod zob.  Toda kaj se hoče!  Vsaka stvar ima svoj konec.  Tudi Jaki so jela leta potekati čimdalje hitreje — vsaj zdelo se mu je takó — in predno se je nádejal, prinesel mu je čas šesti križ na hrbet, in general grof Daun, pri katerem je služil napósled in se udeležil ž njim vred boja pri Kolinu, rekel mu je: «Jaka, dosti bodi!  V hišo za invalide te pošljem, kjer se ti bode dobro godilo do smrti.  Nekaj imaš sam, nekaj dodam jaz, nekaj pa cesarica, da bodeš lahko živel do smrti!»  Jaka na prvi hip kar verjeti ni mogel, da je že res toliko star.  Ko si pa polagoma izračunja na prste, spozná, da so ga že za cesarja Karola VI. vzeli na vojsko, da je stal že leta 1717. pod vrhovnim poveljem cesarskega generala princa Evgena pred Belim Gradom in zažigal topove.  Na sv. Roka dan zjutraj na vse zgodaj so se tedaj sprijeli in predno je zvonilo poldne po sosednjem Banatu in Sremu, priborila si je cesarska vojska 200 topov, devet konjskih repov (t. j. zastav turških generalov) in 20.000 Turkov je obležalo na bojišči južno od Belega Grada.  Drugi dan je odprla tudi belograjska trdnjava svoja vrata, in princ Evgen je dobil ondu zopet 600 topov in neizmerno veliko drugega blagá, streliva in živeža.  «Presneta kapa,» misli si Jaka, ko se domišlja sedaj vseh teh že davno minulih slavnih dnij, «saj smo se res postarali!  Kdo bi si bil mislil!» V invalidišče pa venderle ni hotel, nego rajši je naprosil generala, ali ne bi morda hotel napraviti takó, da bi šel, kamor bi se mu ljubilo in bi povsod lahko dobival tiste krajcarje iz cesarske blagajnice.  General Daun mu je izkazal tudi to prijaznost, in Jaka se je s šestdesetimi leti svojimi nekega jutra prikazal v rojstvenem kraji.  Za kmetsko delo je bil sedaj še veliko menj nego prej, sicer se mu pa tudi ni bilo treba mučiti v potu svojega obraza za ljubi kruhek.  Imel je petice!  Kakó trden je bil v denarnem oziru, ni vedel nihče; trdili pa so, da bi lahko kupil katerikoli dom, ako bi ga veselilo.  Tudi za vino je rad dajal, če je prišel v družbo kmetskih poštenjakov, katera mu je ugajala.  O takih prilikah je rad razkladal razne dogodke iz vojaškega življenja in ni posebno strogo ločil resnice od laží.  Človek, dela vajen, težko je brez opravila, že zaradi dolgega časa, če bi mu tudi ugajalo vse drugo.  Tudi Jaka je jel premišljati, česa bi se lotil, da bi imel kàj stalnega pôsla.  Nekega dné mu šine nekaj primernega v glavo, in Jaka se odpravi k cerkovniku v Moravče, s katerim sta svoje dni skupaj krave pasla, in ga vpraša, ali je kàj žejen.  «O, to pa to,» pravi cerkovnik, «pijem pa vedno rad, če le imam!»  «Hajdi, pojdeva k Detelji na poliček!» pravi Jaka, in obá odideta.  Cerkovnik je spotoma ugibal, kakšen svetnik je danes, ker je takó srečen dan.  Vino ju skoro razgreje in jima razveže jezik.  Jaka si podprè glavo, pogleda cerkovnika v očí in vpraša: «Tone, kdo pa vam po fari mrliče straži, kadar koga smrt zgrabi?  Prepogostoma sicer ne mrjó pri vas, ker obilo repe sejete in imate dobro vodó, toda —»  «Kdo nam mrliče straži, praviš?  Menda nihče, ali pa povsod domači samí.  Zakaj pa vprašaš?»  «Zató, da sem zvedel.  Jih bodem pa jaz, če mi pri gospodu dekanu privoščiš dobro besedo.  Vidiš, nekaj opravka mora imeti človek, da mu ni dolgčas.  Meni bi bil ta-le posel še najbolj všeč.  Smrti se ne bojim, ker sem jo na vojski gledal v pregroznih podobah.  Kjer bodem zaslišal mrtvaški zvon, tjakaj pojdem.  Druščine z mrličem ne bodeva pogrešala.  Podnevi bodo dohajali molit otroci, ponoči pa odrasli ljudje.»  Takó je postal Javorškov Jaka «mrtvaški ptič» moravške fare.  Hiša pri Vehovci se je polagoma napolnila do poslednjega kotiča.  Po opravljeni pobožnosti so posedli možje najrajši okolo mize, fantje po klopeh od mize proti durim, in če je bilo treba, tudi na mali klopi pri durih, pod katero je stalo korito za sekanje surovine.  Nad klopjó je visel sklednják in pod njim žličnjak; na drugi stráni mrliča, po klopèh in okolo pečí, posedle so žené in dekleta.  Kmalu se je razvnela govorica, sevéda najprej o ponesrečenem Vehovci, nató o vremeni, o žetvi in setvi in kar je drugega dela navadnega o tem času.  Kadar je pa opešal govor, skrbel je Javoršekov Jaka, da se jim ni dremalo.  Ne dolgo in imel je glavno besedo, kar pa ni čuda, kajti jedini je bil v vsi moravški fari, ki je premetel toliko svetá, da je videl celó «Prementezarsko državo» in «Sardinca».  Mnogo je doživel, mnogo je vedel povedati.  Znal je pa tudi jako gladko govoriti.  Takó verjetno se mu je vezalo, da pogostoma sam ni vedel, ali govorí resnico ali ne.  «Jaka, ali nam bodeš nocoj kàj zapel?» vpraša v kotu pri peči sedeča Košakulja in pomežikne sosedam svojim.  «Nič,» odreže se Jaka, «glas sem pozabil domá.  Nocoj si bodete morali že brez mene pomagati.»  Dekleta ga res ne prosijo, kdo vé kakó, nego začnó popevati same.  Možaki pa jamejo polagoma govoriti o političnih stvareh, kajti že takrat so bili pradedje naši prav takó premeteni politiki, kakeršni smo dandenašnji njih potomci.  Posebno je bil Jaka ptič, da mu ga daleč okolo ni bilo jednakega.  Silno veliko je vedel povedati o vojski.  Dasi ni čital nobenih tiskanih novin, vender ni bil nikdar brez novic.  Berači so mu jih donašali od vseh vetrov.  Kar se je v tisti dôbi novega zgodilo po sveti, vse mu je bilo znano, sevéda dostikrat napačno, kar ga pa ni motilo posebno.  Nikdar ni mogel povedati novice, da ne bi pohvalil vojaškega stanú, za katerega je še vedno živel z dušo in telesom. «To je stan,» rekal je po navadi, «v katerem človek brez posebnih težav doseže kàj prida, ne da bi se moral posebno ubijati.» Jaka je ob takih prilikah navadno mislil ná-se, ke rje prišel celo do generala.  Ker so fantje dobro vedeli, da se Jaka posebno rad hvali z vojaščino svojo, hoteli so ga nocoj prijeti od te strani.  Ker pa Jaka mlečnozobim fantom ni rad odgovarjal, najeli so si Mihevca, da ga je on dregnil namesto njih.  Rekel je:  «Jaka, tebi se je hudó godilo pri vojakih, jeli, ker nisi hotel ostati ondu?»  «Kdo pravi to?» vzpne se Jaka v kotu. «Žive svoje dni mi ni bilo takó dobro, kakor tedaj, ko sem gledal iz cesarske suknje.  Pečenka mi je ostájala, in vina nisem pogrešal nikoli.  Denarja pa sem imel, kakor vrag toče!»  «Jaka, ti tolikanj veš, ker si obredel veliko svetá in si bil vedno pri generalih in samih večjih možéh,» prilizuje se mu kovač, močán dedec zabohlega obraza, gostih obrvij in sajastega nosú, «kaj praviš, ali nam res hudič točo dela in nam takó kruh jemlje?  Gospod Jurij nas sicer učé, da je toča šiba božja, s katero nas Bog opleta za pregrehe in hudobnosti, toda jaz mislim po svoji kovaški pameti, če bi nas Bog res hotel tepsti ž njo, izpustil bi jo le po polji tistih, ki so ga razžalili, nikdar pa ne tudi po polji zvestih svojih služabnikov.  Ali je že kdo učakal med nami, da bi bil oče nabil vse svoje otroke, ako se mu je zameril le jeden?»  «Kovač, ti govoriš, kakor otrok, ki še nima pameti!  Zapomni si, da moraš tudi ti, čeprav se igraš z ognjem in neusmiljeno vihtiš kladivo, verjeti vse od kraja, kar te učé gospodje, ker je to krščanska tvoja dolžnost.  Kaj bi rekli dekán, ali pa gospod Jurij, ako bi zvedeli, da si takšen neverjeten Tomaž?  Da ima pa hudič res točo v oblasti, pravil mi je moj general sam; zakaj bi se pa sicer tolikanj brigal za copernice, če bi ne bil gospodar ledenim lešnikom, katere mu izdelujejo copernice?  Toča je izdelek zgolj žive copernije in zató grozno strupena, da je niti vragov želodec ne prebavi.  Toda pustimo to!  Prva leta, dokler sem moral opravljati komisno službo, jesti menažo in komis ter k topovom hoditi na stražo, res ni bilo kaj prida.  Zlasti straža pri topovih mi je preklicano presedala.  Zato sem si jo pa tudi lajšal, kar se je dalo.  Neko poletno noč me zmaga spanec.  Odpravim se nekoliko od topov, kjer je stala poštena ograja.  Ondu sedem, naslonim se nekoliko na verejo in zaspim.  Toda vrag je že vselej človeku za petami, kedar se ga najmenj nádeja!  Stotnik je prišel straže pregledovat.  Ker me ne najde pri topovih, pričnè me klicati: ‚Straža!‘ ‚Le kliči, dokler hočeš, ko se naveličaš, bodeš pa nehal‘, mislim si in se niti ne ganem, dokler me stotnik sam ne zapazi.  Ko me vpraša, zakaj sem pustil topove, odrežem se mu: «Gospod stotnik, samí vidite, da mi ne odnese nobenega, ako pride samó jeden, ker bi mu bil pretežak; in če jih pride več, tedaj bi pa jaz nič ne opravil proti njim.» Stotnik je to naznanil polkovniku in ta je précej spoznal, da nimam kisle repe v glavi.  Vzel me je k sebi in tedaj se mi je mahoma obrnilo na bolje.  Ko sem že okolo štiri leta nosil rjavo suknjo, šine mi nekega dné prava misel v glavo, da bi morda tudi iz mene utegnilo biti še kàj višjega, če bi se zapisal v šolo.  Toliko sem takoj spoznal, da je pri vojakih vsakomur odprta pot do generala, če le kàj zná in ni tnalo.  Oglasim se toraj, in vzpremó me najprej med tiste, ki niso znali še ničesar druzega, nego stražiti topove, donašati strelivo, obračati topove, basati jih in kar je še drugih takih opravil.  Spomládi smo imeli koncem šolskega leta očitno izpraševanje.  Polkovnik sam, ki se je kesneje povzdignil do generala, prišel je k izpraševanju, da bi se prepričal, kaj znajo njegovi topničarji in bombardirji.  Ko pride vrsta náme, vpraša me polkovnik: ‚No,‘ pravi, ‚ti mi bodeš pa povedal, kaj je kanón ali top.‘ Misli si, da si predstrelec, in tvoj tovariš bi te vprašal, rekoč: ‚Ljubi moj prijatelj, opiši mi vender svoj top.‘ Kaj bi mu odgovoril. ‚Gospod polkovnik,‘ rekel sem, ‚presneto bi ga izpovedal, kaj se vtika v moje stvari!  Rekel bi mu: ‚Tepec, jezik za zobmi, kaj te briga moj top!‘  «Vidite, takó sem se mu bil odrezal, in kakor se mi je zdelo, bil mu je odgovor tudi všeč, kajti rekel je pribočniku, naj si zapiše moje ime.  Že drugi dan sem odšel od baterije zopet k njemu za slugo, kjer se mi je godilo še izdatno bolje, nego prvič; ker sem bil bolj študiran.«  «Ali res nisi vedel polkovniku povedati, kaj je top, ali mu le nisi hotel ?» vpraša radovedno Mihevec.  «Kaj ne bi vedel, kaj je top, ko sem bil malone pol leta v šoli!» zavrne ga Jaka nekoliko užaljen.  «No, če veš, pa povej!» nadleguje ga nagajivi kovač.  «Top — top — i kaj bode?  Vsaka luknja, katero obkroža kovina, imenuje se top!» odreže se Jaka.  Možje se spogledajo, češ, ali je res ali ne, kovač pa zareží: «Jaka, ne bode taka!  Tedaj bi moral biti tudi ključ tvoje veže top.»  Grozen grohot nastane po kovačevih besedah, le Jaka se drží moški.  «Kaj pa je granata, Jaka, kakšna je?» vpraša nekdo tam dôli za vrati.  «Granata — hm, kakšna je?  Okrogla je in luknjo ima.  Zapomni si, da je vse, kar ima luknjo, granata.»  «Kakó pa zopet mešaš, prej si pa trdil, daje to kanón,» zavrača ga Mihevec.  «Kdo pravi to?  Jaz?  Nikdar ne!  Okolo luknje, katero ima kanon, rekel sem, mora biti kovína.  Vidiš, to je razloček, tehten, velik in bistven razloček, katerega ti, ki nisi nikdar nosil cesarske suknje, niti ne umeješ, Mihevec!  Dà, le glej me, res je takó!  Javoršekov Jaka tudi nekaj vé; veliko svetá je obredel.»  Takó in jednako sta potekla oba večera pri mrliči.  Predno bi si kdo mislil, bila je ura polnoči, in vasovalci so jeli drug za drugim škropiti in odhajati.  Drugo jutro je prišel mizar in vzel mero po mrliči za poslednjo hišico, sestoječo od šestero podolžnih in dveh pokončnih desak, kamor so ga položili v torek zjutraj.  Pod glavo so mu dali ličja, na katerem bode počival.  Mati in hčere so stale ob odprti krsti, kamor so ravnokar položili očeta.  «Sedaj poslednjič poglejte njega dobri in ljubi obraz, otročiči moji!» pravi jokajoča mati, «saj ga ne vidite nikdar več!  Kar vam danes vzame črna jama, tega vam ne more dati ves svet! — Bog ti daj večni mir in pokoj!» Takó se obrne uboga vdova proti mrliču, «tam gôri pa prosi za nas Bogá, da nas združi v nebesih, ko nas je sedaj takó nenadoma ločil na zemlji.»  Možje poveznejo pokrov na krsto in jo zabijejo.  Kakó grozno je odmeval sleharni udarec po zapuščeni hiši!  Možje privežejo krsto na nosila, štirje jo zadenejo na ráme in se odpravijo ž njo proti župni cerkvi v Moravče.  Vaščanje in vaščanke, kakor tudi drugi sorodniki razvrsté se za nosilci po dva in dva.  Poslednji med pogrebci je hodil Javoršekov Jaka, ki se nikakor ni mogel iznebiti misli: «Glejte si no, tako trden in v najboljših letih, pa ga je pobrala kar zviškoma!  Kdo bi si bil mislil!»  Dve mogočni reki, Dunava in Sava, prva od severa, druga od zapada, valita kalne svoje valove proti prestolnici srbski, ki se dviga ob njiju sotočji na primerni višini in se prostira proti jugu po hrbtu njenem in po obéh rebrih.  Ta prestolnica je denašnje kraljevo mesto Beli Grad, v katerem je teklo svoje dni več krví, krščanske in turške, nego v kateremkoli mestu dežele srbske, celó na Kosovem ne, dasi se je ondu zrušilo nekdaj toli slavno cesarstvo srbsko.  Kadar se je vnel s Turki boj, bila je belograjska trdnjava vselej krvavo zapletena vánj, in tudi tukaj ji bodi primerno mesto!  Belemu Gradu nasproti, dobro četrt ure hodà proti severu, leži slavonski Zemun.  Ondu se kroji Dunav na dve strugi, katerih glavna drži ob ogerskobanaški strani, postranska pa ob sremski stráni ter rabi zajedno parobrodstvu med Belim Gradom in Zemunom.  Le-tá stranska struga se izliva pod belograjsko trdnjavo v Savo, valečo od zapada svoje valovje, in hiti ž njo še nekaj metrov daleč, da se združi zopet z glavno strugo svojo.  Črta, kjer se mešata savska in dunavska voda, vidi se prav natanko, kakor bi bil kdo ondu brazdo vrezal.  Nad to brazdo in med obema strugama dunavskima je otok, ki je ob povodnji ves pod vodo, sicer pa je podoben trikotniku.  Bilo je o sv. Mihelu tistega leta, ko so pokopali Vehovca.  V družbi naših znancev dijakov se je izpremenilo marsikaj, kar je bilo odločilno za vse življenje.  Francek iz Voklega se je za silo izučil, da bode pozneje kdaj sposoben za župana v šentjurski fari in je ostal domá, kjer je kmetoval izdatno radovoljneje, nego se je učil v Ljubljani.  Nande je dovršil četrti gimnazijski razred; kar se očetu, bivšemu graničarskemu častniku in tedaj oskrbniku dolske graščine ponudi lepa služba v senčnogozdnem Sremu.  Se tisto jesen se je preselil iz Dola v Zemun za upravitelja kraljevemu posestvu, spravil zajedno tudi Nandeta po njegovi izrecni želji h kraljevemu gozdarstvu za vajenca.  Ondu je bil mladenič v sremskih zelenih hrastovih gozdih to, kar je jelen v goščavi sive gore — v prosti prirodi nje prosti sin!  Učen je bil dovòlj za tisto službo in za vsa gozdarska opravila; izkušnje si bode pa pridobival vsak dan več.  Nande Živkovič bi bil sicer že po dovršeni tretji šoli rad zamenil knjige s puško, ali tedaj ni hotel njega oče ničesar slišati o tem.  Sedaj je dobila stvar ves drugačen obraz, odkar je bil on sam upravitelj kraljevih domen v Sremu s sedežem v Zemunu.  Sedaj se mu ni bilo bati za Nandeta, da bi mu danes ali jutri spodrknilo na zelenih stezicah gozdarstva.  Zató mu je sam dal na izbero, da lahko zameni zatohlo šolo z zelenim gozdom, ako je še njegova želja.  Preselili so se, in o sv. Mihelu je bil Nande že kraljev gozdarski vajenec v Sremu.  Po kosilu na Mihelevo nedeljo sedita Nande in mati njegova v hladni veži in zobljeta sladko grozdje.  Nista še dobro obrala vsak svojega grozda, kar pride Nandetov prijatelj, lovec Janoš, ki se je povsod laskal in prikupoval Nandetu ter izpregovori: «Klanjam se Vam, gospá.  No, ali še nisi pripravljen, Nande?»  «Takoj bodem,» odgovorí mladenič in odide v sobo, da se napravi, zajedno pa Janošu ponudi stol.  Mati porine pred Janoša krožnik z grozdjem, rekoč: «Daj, zoblji!»  «Hvala, gospá, pil sem ravnokar vino, in grozdje mi potem ne ugaja; morda nekoliko pozneje.»  «Kakor ti drago,» odgovori mati in odide za sinom v sobo. «Nande,» pravi mu, «ne hodi mi z Janošem, rajši ostani pri meni.  Vselej se bojim záte, kadar si v njega druščini.  Kam pa sta se namenila?»  «K logarju pojdeva, kjer imajo danes zaroko.  Dorica logarjeva in oskrbnik Ivo se zaročita.  Obljubil sem staremu logarju in moram tja.  Le nikar se ne bojte záme, kakor ste se bali v Dolu!  Kolikrat bi bil šel ondu v poslednjih počitnicah rad s fanti na vas pod lipo, ali nikoli me niste pustili. ‚Ubili te bodo‘, trdili ste vedno!»  «No, ali ni bilo prav?  Kaj hoče dijak ponoči med kmetskimi fanti na vasi?  Lepega in za življenje koristnega bi se ondu izvestno ne bil naučil.»  «Ali sedaj, ljuba mati, sedaj je to vender vse drugače.  Saj nisem več dijak, temveč gozdarski uradnik v kraljevi službi, kjer bodem, kakor mi je nedavno obljubil ravnatelj kraljevih gozdov, skoro stopil na višjo službo, ker se mu zdim zadosti spreten in tudi dovòlj poučen.  Drugega ne potrebujem nego izkušnje.  Kadar si prisvojim tudi te, moja bode prva višja služba.»  «Saj prav to je, da se takó silno bojim záte, kadar te vidim v družbi Janoševi!  Sam dobro veš, da i on preži na tisto višjo službo, katere se nádeješ.  Veruj mi, da bode poskusil marsikaj, kakó bi te izpodrinil.  Jako mlad si še in ne poznaš svetá, kakó je hudoben in zvit.  Za piškav oreh, če si ga more pridobiti, izdal in prodal bi najboljšega brata svojega.  Janoša pa le poglej v oči in takoj moraš spoznati, da ni odkritosrčen in dober.  Saj je dovolj, da je ciganske krvi.  Varuj se ga, kakor modrasa!»  «Nič se ne bojte, mati,» pravi Nande in odide v vežo, kjer ga že Janoš nestrpno čaka. «No, ali sta dognala, kar sta imela ?» vpraša licemerni Janoš sladko; ko ga pa nihče ne opazuje, strupeno pogleda starikavo upraviteljico.  «Že,» odgovori Nande, «in sedaj lahko odrineva, če ti je všeč.»  «Kaj bi mi ne bilo, saj sem vender zató prišel.  Veš kaj, Nande,» pravi Janoš, ko prideta iz mesta, «na otoku so cigani.  Predno greva h gozdarju, prepeljiva se tjà, da nama ciganka srečo pové.»  «Pojdi, pojdi!» zavrne ga Nande. «Ko bi ciganka vedela za srečo, povedala bi jo sama sebi.»  «Prijatelj, to je drugače!  Sama sebi ciganka ne more povedati sreče, kakor si zdravnik v hudi bolezni ne more pomagati samemu sebi.  Če je že ti nečeš slišati, pojdi z mano, da jo vsaj jaz zvem.»  «Če te veseli, že grem; za šalo je marsikaj dobro.»  Odvežeta čoln in s krepkimi rokami veslata proti ciganskemu otoku.  Tam je stal ciganski šator; okolo in okolo so tekali goli in umazani otroci, posedali cigani; nekaj dalje od šatora so čepele razcapane črnolase ciganke okolo ognja, kjer se je pripravljalo šele kosilo, danes izredno kesneje, nego sicer.  Prav na strani pod vrbovim grmom je sedela sama mlada ciganka, pila droženo žganje iz čutare, katero je imela na vrvici okolo vratu in razkladala kvarte po tleh.  Igrala si je ž njimi, s tekočino iz čutare pa zalivala spomine, grenke spomine na očetov dom tam daleč gori na Gorenjskem, v Strmolu.  Ondu je preživela krasno in nežno mladost Maruška, kateri se je še čudil ves ondotni svet, hči imovitega graščaka Viterha.  Nekega dné so prišli na očetov grad glumači.  Jeden izmed njih je znal čarati in je Maruški začaral, da je neko noč, ko je grozno grmelo in treskalo, pobegnila ž njim.  Hodila sta od mesta do mesta, iz dežele v deželo.  Maruška se je hotela posiliti za igralko.  Ali že pri prvem nastopu ji je izpodletelo za vedno.  Nekega jutra je ostala sama s tremi lačnimi otročiči, in niti skorjice kruha jim ni imela dati.  Glumača je vzela noč.  Z veliko težavo in s krvavimi nogami se je vrnila iz gorke Italije na prijazno Gorenjsko na očetov dom, kjer je poklekníla pred očeta in ga solznih očij in po vzdignjenih rok prosila oproščenja.  Toda graščak jo je dal z biči iztirati iz gradú.  Maruška pograbi otročiče in gré. — Kam?  Bog vé!  Od grozne potrebe so ji pomrli otroci drug za drugim, in ona sama je našla končno zavetje v — ciganskem taboru — grajska hči strmolskega Viterha!  Ker je znala dobro mešati kvarte, izročile so ji ciganke vedeževanje, katero je šlo tedaj še vse buineje v cvetje nego dandanes.  Svet je bil takrat prav takó radoveden in babjeveren kakor je sedaj, četudi ni bil še toli premeten.  Maruška je videla lovca že od daleč. «Le pridita mi, bedaka,» mrmrá sama v sebi, «posebno ti, ki si večji cigan nego je uboga Maruška, vama bodem že srečo povedala, da vaju bode po udih stresala še tri dni po smrti.» Hitro pobere razstresene kvarte, vtakne jih v nedrije, potegne krepko iz čutare in zakriči: «Holali, halihalo, lovska kri, onamo!»  «Že zopet je pijana, prekleta baba!» pravi Janoš na pol glasno.  «Ali jo poznaš ?» vpraša Nande nekako sumnjivo.  «I Bog varuj, od kot le?  Ne več, nego toliko, ker sem jo že večkrat srečal in vedno pijano.»  Stopita pred Maruško.  «Ali bi nama povedala srečo?» vpraša Janoš.  «Sreča se ne dá prisiliti, pač pa jo lahko pobereš na cesti, ako prideš v ugodnem trenutku k nji,» modruje ciganka in pogleda došla lovca izpod čela. «Pokaži mi roko, mladi prijatelj,» obrne se nato proti Nandetu, četudi se niti oglasil ni.  Nande iztegne roko, in ciganka zasleduje dolgo časa poteze po dláni; končno pravi: «Ubožna nevesta v daljni deželi ti bode zvesta, toda kaj je to?  Kri!  Za Bóga, nič kot sama srčna kri!» Maruška premeša kvarte in jih razloží. «Bože moj, zopet sama gorka srčna kri!  Lovec, tvoja kri bode tekla!  Ljubica, katero dobiš, ostane ti res zvesta, vender pa ne bodeš izdihnil v nje rokah duše svoje.  Žàl, da ti ne morem poročiti lepšega!»  Nande se na ves glas zasmeje ciganki, dasì ga stresa po vsem životu.  «Kaj pa meni poveš, modra Šimbilja?» vpraša Janoš.  «Pokaži roko ti pasji sin ciganske rodovine!» zabavlja Maruška, čimdalje bolj pijana «pokaži mi roko, da vidim, kaj te čaka.»  Radostno ji pomolí roko, kakor bi mu hotel kdo zlate šteti nánjo.  Toliko da jo Maruška pogleda, že kliče: «Nisem se motila, volkovi te bodo požrli!»  «Ali mi ne veš povedati drugega, vražje seme» zarobní Janoš.  «Kaj hočeš več, česa potrebuješ še?  Kvečjemu vešal, če hočeš!»  Ciganka pobere kvarte in odide proti šatoru.  Spotoma mrmrá: «Nihče ne odide usodi svoji in naj se je porodil tudi v divnem Strmolskem gradu!»