Naturam expellas furca,  Tamen usque recurret.  Horacij, Epist.  I. 10. 24.  V svoji elegantni, z najbogatejšim komfortom opremljeni pisarnici sedeč in fino vonjajočo smodko pušeč, je pisal dr. K. Pajk ravno deveti članek za »Narodnega prijatelja«.  Z zgovornimi besedami in živimi slikami je razlagal, kak bodi slovenski državni poslanec, da bode častno in s pridom zastopal interese svojih volilcev, ter našteval sredstva, kako bi se pomagalo osiromašenemu kmetu, obrtniku in delavcu do pravice in napredka.  Tedaj je potrkal nekdo na duri.  Nevoljen je odložil pero, ki je bičalo baš z najstrupenejšimi besedami oderuštvo, premoč kapitalizma in tvorniško, veliko industrijalno konkurenco, ter zaklical:  »Prosto!«  Med vrati se je pojavila vitka, dražestno lepa, modrooka plavolaska.  Urno je zaprla duri za seboj in koketnih korakov stekla k odvetniku.  Ljubko se smehljaje, mu je ponudila drobno ročico.  »Ali ste sami?« je vprašala brez sape ter odlagala kar na pisalno mizo svoj slamnik, solnčnik in rokavice.  »Sam — čisto sam,« je odgovoril odvetnik, ne da bi vstal s fotelja, ter ji je ovil takoj svojo desnico okoli ozkega pasu.  Ni se branila.  Vzklonivši se nad njim, mu je pogladila polno, do srede prsi segajočo in s sivimi nitkami le po redko prepreženo brado, ga prijela z obema rokama za glavo ter mu položila svoji bujni, poredno zaokroženi ustnici na njegovi.  »Ali me res ljubite, gospod doktor?« ga je vprašala potem, ko sta odmaknila ustnice izza dolgega, tihega poljuba, ter mu žarko zrla v oči.  »Čemu vedno to vprašanje, dušica!« je odvrnil Pajk.  »Sama veš, da sem šele v tebi našel bitje, ki me edino zna osrečiti, tako, kakršnega sem si želel doslej pri vsem svojem bogastvu in ugledu zaman — bitje, ki me ume tako ljubiti, kakor je ljubim tudi jaz sam!  O ti draga, mila, lepa moja mucika!«  In znova sta se poljubila.  »Gospod doktor,« je začela nato ona resno, a ljubeznivo, »tudi jaz sem srečna, nepopisno srečna v tej ljubavi, v tej grešni ljubavi!  Toda mirna nisem. — O, gospod doktor, kolikokrat sem bila v nevarnosti, da zapazi ali zasliši milostljiva vaše početje! ...  Kako sem se zatajevala, in kako se zatajujem pred njo — kako sem skrivala in še skrivam grozno tajnost, da je njen soprog moj, ves moj — in jaz edino njegova, vsa njegova!  O, kolikokrat ...!«  »A srček moj, čemu mi to pripoveduješ!« ji je pretrgal besedo odvetnik, pritiskajoč njen obrazek k svojemu.  »Potrpi, zaman ne trpiš! — Obljubil sem ti vendar z moško besedo ...«  »Da, da, prisegli ste mi veliko, vse — saj sem vam i jaz žrtvovala vse, vse.  Ničesar mi ne morete očitati; usilila se vam nisem — ne, ne — sami ste me zapeljali v to razmerje ... noč in dan ste me zasledovali s svojimi prošnjami, obljubami, rotenjem, grožnjami ... zaman sem se vam skrivala, zaman vas odbijala ...  Sami veste, da je tako.«  »Res je, res je vse ... samo jaz sem kriv ... pa čemu to ...  Ti je li žal? — mi li kaj očitaš?«  »Ne, ne, žal mi ni, saj sem srečna — vaše ljubezni ne dam — borila bi se zanjo kakor levinja za svoje mladiče ... a prišla sem vas samo opomnit vaše prisege, ker ... ker ... ah, gospod doktor ...!«  Kakor bi se sramovala v dno duše, je skrila svoj obrazek na njegovih prsih in, čvrsto ovijajoč obe roki okoli njegovega vratu, molčala.  »No, ker ... govori vendar, srce moje!« je silil Pajk.  Dvignila je glavico ter, približavši svoja usteca njegovemu ušesu, zašepetala samo eno besedo.  Radostno se je zasvetil odvetniku obraz, oči so se mu še bolj zaiskrile, vsaka mišica mu je zatrepetala po obličju, ko je vzklikal:  »Ali je res? — ali je res?! — Ah, reci mi še enkrat, da je res!«  Smehljaje je pokimala z glavico, — Pajk pa je skočil na noge, ji ovil svoje roke okoli pasu ter jo dvignil od tal na svojih močnih rokah.  Pritiskajoč jo burno na svoje prsi, ji je poljubljal usta, lica, oči, čelo, vrat ... vedno in vedno ter hitel z njo po sobi gori in doli kot pestunja s povitim dojenčkom.  »Dosti — ah, dosti! — Pusti — pusti me, dragi!« je prosila ona ter se mu izkušala izviti.  »Marijana pride vsaki čas ... vrniti se morava medve nemudoma v vilo ... ukazala je milostljiva ...«  Postavil jo je na tla, ona pa si je hitela živo zardelih lic natikati rokavice in si pokrivati slamnik.  Pajk je stopil med tem k pisalni mizi ter odprl ondi s srebrnim ključkom predalček.  Iz njega je vzel zlat prstan z višnjevim kamenom.  »Glej, višnjev je kakor tvoje oči; sprejmi ga v spomin na to uro, ki je bila ena najlepših mojega življenja!«  Nataknil je prstan na drobno zlato verižico najfinejšega dela ter ji ga obesil okoli vratu, skrivši ga pod njen zavratnik.  V tem se je začul iz pritličja ženski glas.  Brzo sta se objela ter poljubila, in ona je stekla iz pisarnice.  Pajk je stopil k oknu in zrl zamišljen dolgo za ženskama, ko sta zapustili njegovo hišo ...  Potem pa je sedel in skončal članek o državnem poslancu in njegovih nalogah za »Narodnega prijatelja« tako, da je bil sam s seboj zadovoljen.  Dvainpetdeset let je bil star takrat mali, sloki in skoro popolnoma plešasti diurnist Vrhnik, njegova jedra in zala žena Urška pa triintrideset, ko se je zgodilo tisto čudo ...  Oba člana toli izkoriščanega, zaničevanega in zatiranega, a vendar za »najvišje desettisočnike« neogibno potrebnega proletarjata, sta bila vajena oba že od mladih nog bede, zasramovanja in suženjstva.  Življenje jima ni dajalo nobenih užitkov, za katere ne bi bila plačevala dvojne cene s svojimi rokami, s svojim životom.  Kakor neumno živinče, ki je obsojeno trpeti vse žive dni za ugodnost, lenobo in zabavo človeku, ki se naposled z njim še masti — kakor na kratki, težki verigi privezano ščene, ki mora stražiti gospodarju noč in dan, po zimi in po leti imetek, in kateremu vržejo za nagrado jedva par kosti in v gnusnem koritu nekaj zbrozganih ostankov — kakor vestni pes ovčar, kateremu, ko postari in mu oslepe oči, otopi posluh in ohripi lajanje, ne odkažejo mirnega, varnega kota, in kateremu ne dado mehkega, gorkega ležišča za oslabelo, zmučeno telo — ne, ne! — odslužil je, za rabo ni več — konjederec, kje si? — evo, spravi nam paro izpod nog! — kožo pa nam vrneš, da nam napravi črevljar mehke cipele, v katerih se zasučemo na pustnih plesih ob zibajočih se akordih mamljivo vznemirjajočega valčka, brez strahu, da dobimo pri tem — — kurja očesa: tako je preživel Vrhnik dotlej vse svoje življenje le kot hlapec, delavec, trpin drugim v korist.  No, smrti še ni bilo ...  Obrabljen in izrabljen do konca po duhu in telesu, je moral vendar-le trpeti še dalje, da si prisluži v potu svojega mučeniškega obraza ob prepolni, od bogastva se šibeči in lomeči mizi gospodarjevi vsaj grižljaj — ovsenjaka.  Že ob polosmih zjutraj je moral vsaki dan — v delavnik ali praznik — v pisarnico odvetnika Pajka, kjer je kopiral najrazličnejše spise in akte do poldne.  Za kosilo je imel uro časa, ob eni pa se je začenjala znova njegova služba ter se končevala šele ob sedmih zvečer.  Tedaj je položil dr. Pajk v svojo železno blagajnico zopet nov sveženj bankovcev, diurnist Vrhnik pa je stisnil — goldinar ...  Vrhnikovka pa je prodajala po mestu loterijske srečke.  Najsi je brila burja, da ji je hotel zamrzniti mozeg po kosteh, naj se je usipal leden sneg plazoma, naj je deževalo v plohah ali pa pripekalo solnce, da bi ji zavreli možgani v lobanji: vedno je morala tekati od gostilnice do gostilnice, od kavarne do kavarne, požreti marsikatero surovo psovko zlovoljnih gostov ter prenesti molče premnogo žalitev z besedo ali celo z dejanjem.  Na vse prostaščine je smela odgovarjati le z ljubeznivimi, uslužnimi nasmehi in s prijaznimi besedami.  Pri tem ji je lice, mleko in kri, s početka pač čestokrat od ogorčenosti pobledelo, ustnice so ji pač premnogokrat od bolesti vztrepetale, in njena ponosna, krasna postava je zadrgetala včasih kakor pod silnim nenadnim udarcem biča, ko je videla, da si z nesramnim licem svoji vsakdo pravico, ravnati z njo prešerno, ako je le kupil majhen listek od nje.  Vzkipeti je hotela in ugovarjati takim žalitvam kar z lastno dlanjo; vsekdar pa se je spomnila besed svojega gospoda: »Bodite prijazni in potrpežljivi z ljudmi!  Čim več prodaste, tem bolje je za vas; sicer dobom — drugo prodajalko!«  In požrla je solze ter potrpela.  Sčasoma pa se je privadila vsemu.  Otopela je.  Propadala je in — propadla.  Na podle dovtipe mladih starcev, na frivolna vprašanja visokorodnih pijancev in drzne dejanske napade mlečnozobih gospodičev je odgovarjala poslej z gromkim, pohotnim krohotom, žarkimi, izzivajočimi pogledi in — s še podlejšimi šalami.  Tako je postala najspretnejša prodajalka srečk ter se vračala vedno s polno novčarko v loterijski urad.  Šef je bil zadovoljen z njo ter ji povišal plačo v dobi šestih let od pol goldinarja na — poldrugi goldinar na dan ...  Vrhnik in Vrhnikovka sta se bila vzela že pred dvanajstimi leti.  Otrok nista imela.  Tudi pričakovala jih nista več.  Včasih si jih je Vrhnik nepopisno želel.  Plačal je marsikatero mašo, kupil premnogo sveč sv. Ani ter daroval nebroj voščenih src in otročičkov materi božji, pa sam je molil in molil ...  Zaman. — Po dvanajstih letih so mu zamrle vse sladke nade.  »Zadnji sem iz rodu Vrhnikov,« je tožil samemu sebi v trenotkih, ko ga je obhajala melanholija.  »Moj praded je bil slovit kočijaž grofa Auersperga, moj ded policaj v Ljubljani, moj oče sluga barona Montanija v Trstu, jaz pa sem izkušen diurnist, s katerim se ponaša sedaj tretji odvetnik.  Oj, če bi imel sina! — Dal bi ga v šole — župnik ali vsaj učitelj bi moral postati.  Kako ponosen bi bil nanj! — Njegovi sinovi pa bi bili gotovo odvetniki, sodniki, zdravniki, profesorji ali pa še kaj višjega.  Saj Vrhniki so bili že od nekdaj dobre glave!  Tudi meni in Urški bi se potem bolje godilo.  Tako pa — ljubi Bog, kakor je tvoja sveta volja!«  Take samogovore je imel, ko je hodil še ravno pokonci, in ko so bili vsi njegovi lasje še črni.  Ko so mu pa popadali iz čeljusti zobje drug za drugim, ko se mu je zgrbil hrbet, ko je postal suh in trhel po vsem životu, ko so mu postale oči motne ter se mu je zabliskala vrhu temena velika pleša: tedaj ni imel niti takih samogovorov več ...  Udano je trpel ter iskal tolažbe v svoji živi veri. — »Gospod, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!  Kar ti storiš po svojih v večnih sklepih, vse prav storiš.  Češčeno bodi tvoje ime!«  Tako je molil ...  In vendar se je zgodilo to, česar se Vrhnik ni več nadejal.  »Čudo, čudo!« so sikali porogljivo zlobni jeziki.  Vse predmestje se je smejalo ter zbijalo najstrupenejše in najpodlejše dovtipe.  »Kdo bi si mislil, da morejo loterijske srečke prinesti v hišo razen novcev tudi tak božji blagoslov! — No, no, morda so pa vendar-le tiste sveče pa tista voščena srca ganila sv. Ano in njeno blaženo hčer!? — Svetovati bo treba tak pripomoček še temu in onemu, ki ne ve kam s svojim denarjem ter pretepa zato svojo nedolžno soprogo.  Da, da, sredstvo, ki je pomagalo loteristovki, se ne more izjaloviti ...«  Diurnist pa je plaval v morju blaženosti.  »Moj Bog, torej vendar! — Rod Vrhnikov ne zamre.  Vsem svetnikom in svetnicam bodi hvala za njih priprošnjo v nebesih!« — Pozno ga je uslišalo nebo; pa saj sta svetopisemski Abraham in njegova žena Sara tudi čakala in čakala, molila, jokala in darovala, dokler nista bila stara celo — devetdeset let.  Tiste mesece je bil doktor Pajk zelo nezadovoljen s svojim diurnistom.  Vrhnik je postal ves izgubljen, silno zamišljen in v svojih prepisih strašno površen.  Ker pa je služboval pri Pajku že osmo leto, je potrpel le-ta z njim, nadejajoč se, da se zopet poboljša.  Diurnist je bil z vsakim tednom veselejši, a njegova Urška čim dlje tem čemernejša in osornejša.  Kadar pa je pridrobnel Vrhnik domov, je vselej stopical najprej k svoji ženki, jo pobožal po licih ter se laskal kakor mladenič svoji zorni miljenki: »Oj, ti moja zlata dušica — ti moj golobček!«  Loteristovka — tako so nazivali ljudje splošno Vrhnikovko — je posedala tedaj veliko doma, šivala srajčice ter pripravljala plenice in povoje.  Na njegovo dobrikanje navadno niti odgovarjala ni.  Če pa je postal le presladek in siten, je zarohnela nad njim: »Ne bodi vendar tako nor, stari! — Ti pač ne veš, kakšne skrbi me mučijo noč in dan.«  »Oh, ne bodi, ne bodi huda, srček!« jo je prosil tedaj Vrhnik.  »Vem, dobro vem, da imaš skrbi — kaj misliš, da jih jaz nimam!? — Gorje mi, če mi te vzame smrt! — Oh, Urška, ne mogel bi preživeti tolikega udarca, ko te imam rad, tako rad ...  Vedno sem te ljubil, sedaj pa te ljubim najbolj, ko me skoraj storiš očeta, oh, srečnejšega od kralja! — Pa da bi te izgubil sedaj? — Ne, ne.  Obupavati nikar! — Bo že Bog pomagal. — Izpolnil mi je najiskrenejšo prošnjo — tudi sedaj naju ne zapusti.«  Nato je posegel v žep ter ji dal štirideset vinarjev.  »Tu imaš, Urška, pa si kupi četrtinko najboljšega!« ji je dejal.  Potrebna si priboljškov.«  »Pa kako naj ti kupim potlej večerjo?« je ugovarjala ona navidezno.  »Za šestdeset vinarjev, katere smeva porabiti, ne dobiva toliko, da bi bila sita oba!«  »Saj tudi ni treba, da bi bila oba!  Da si le ti! — Meni kupiš za groš kruha in dva kvarglja.  O, jaz sem zdrav in trden — ti pa si moraš postreči!« —  In odtlej je pila loteristovka vsako opoldne pri kosilu najboljše vino, in za večerjo si je privoščila zmeraj kaj pečenega ali praženega — diurnist pa je tolkel suh črn kruh, prigrizoval stare, smrdljive kvarglje ter pil vodo ...  Še vedno sta opravljala svoje posle po navadi.  Loteristovka je dobivala z romanjem po gostilnicah in kavarnah še marsikak priboljšek; diurnist pa je čepel z lačnim želodcem sključen na svojem visokem stolu ter se trudil, da naslika s svojimi trepetajočimi prsti čim lepše in enakomernejše črke.  Včasih pa mu je hipoma švignil preko suhljatega, obritega obraza blažen nasmeh.  Pero se mu je ustavilo, oči pa so mu zamišljeno strmele skozi okno.  V takih hipih ni niti videl, niti slišal ničesar; pred dušo pa so se mu prikazovali lepi, krasni, novi prizori, v katerih sredini sta bila on pa — poniglavček črnih kodrov, rjavih, bliskajočih se oči in črešnjevo-rdečih ustnic ...  »Moj sin! — moj sin!« je šepetal presrečen, in opojno sladek občutek je objemal vse njegovo bitje.  Tako je često sanjaril.  Včasih pa, ko je predla njegova domišljava duša ravno najvzornejše načrte ter stavila po sinjih in vedno tako uslužnih oblakih bujne, rožnate fantazije — zlate gradove, v katerih bodeta kraljevala njegov sin in on, bogata, spoštovana, sama svoja gospodarja — ko se je njegov koščeni, bledi obraz smehljal baš najblaženejše ter so bile njegove motne, kratkovidne oči kar zamaknjene, tedaj je zagrmel po sobi močan, rezek glas!  »Vrhnik, ne spite mi vendar v pisarnici!  Zastonj vas ne bom drago plačeval.  Vaša pisava je postala itak taka, kakor bi imele kure svoj bal po papirju. — Da veste, lenuhov in mazačev ne potrebujem.  Povedal sem vam to že parkrat.  Pazite, sicer dobom namesto vas boljšega delavca — ponuja se mi jih vedno celo krdelo.«  To je bil glas Vrhnikovega šefa, odvetnika Pajka.  Vrhnik je po vsakem takem ukoru pobledel kot krpa, a molčal.  Pihal si je v otrple, vedno mrzle roke gorko sapo, drgnil dlan ob dlan ter iztegaval prste, katere mu je pogostoma ključil krč, pa začel znova brzo pisati. —  V istem času pa je hodila njegova Urška, jezna in namrščenega čela, po hodniku finančnega ravnateljstva.  »Danes ga pa zares zadnjič vprašam,« je govorila za-se.  »Sita sem že letanja za tem škricem!  Pet goldinarjev mesečno in niti vinarja manj, to je moja zahteva.  Ako mu je prav, dobro — če pa ne, hm, povem vse njegovi blagorodni milostljivi, ki je tako fina, kot bi bila iz cukra, pa pobožnjaška, da se plazi vsako jutro zarana po kolenih okoli oltarjev.  Hm! škoda tistih svilenih nogavic, kar jih potrga — škoda tistih dragocenih čipk, kar jih zamaže pri tako bogoslužnem opravilu!  Ha, ha!  Revica bo omedlela, ko ji povem, kakšen je njen ljubeznivi možiček.  Potem pa mu izpraska oči.  In njena mati!  Vzor mogočne in hudobne tašče, hoj, ta mu šele pokaže! — Da, da, pet ... pet, sicer mu napravim škandal, kakršnega ne pomni to mesto!«  In ko je za nekaj časa zapuščala ravnateljstvo, se ji je svetilo od zadovoljstva tolsto lice.  »To sem ga! — Ha, ha!«  Potem pa se je ustavila sredi ceste, si potrkala s kazalcem sredi čela ter se glasno zakrohotala.  »Ta bebec! — Ha, ha!  Ta stari, slepi bebec!« —  V nedeljo popoldne je bilo.  Diurnist in loteristovka sta bila prosta.  Sedeč v zaduhli, mokrotni sobi v pritličju zamazane hiše, sta imela važen pogovor.  »Da bi bil le fant!« je vzdihnil proseče diurnist.  »Dala bi mu ime mojega patrona sv. Janeza Nepomuka, mučenika.«  »Eh, kaj boš neki s paglavcem!« je zarezala ona.  »Ti si norec.  Ali ne veš, da fantova vzgoja več velja ter napravlja večje skrbi? — Da bi bilo le dekle!«  »Dobro, dobro, Urška,« se je udal naglo mehki starec.  »Naj bo pa dekle, če ti tako želiš! — Krstimo jo za Urško seveda.«  »Beži, beži! — Urša — tako kmetiško ime!« ga je vnovič zavrnila loteristovka.  »Tončka bo.«  »Tončka, praviš? — Pa zakaj ravno Tončka? — Čudno, nenavadno ime.  Naj bi bila raje Micka, Ančka, Nežka ali kako drugače domače!«  »Ne, Tončka bo, ker hočem jaz tako in — mir besedi!«  »No, pa naj bo!  Ljubila bova otroka, naj bo li fant, ali punca. — Ako bo fant, ga vzgojim za poštenega, pridnega moža ter storim vse, da se popne do boljše usode, kakor je moja.  Vse žive dni sem bil hlapec drugim, ki me rabijo kakor leseno orodje; ko jim ne bom mogel več koristiti, pa me vržejo v kraj.  O, moji stariši so bili premalo skrbni, da bi me bili dali v šole ali pa se učit kakega rokodelstva.  Moj sin pa, če mi ga dasta Bog in mati božja, mora postati svoj gospod, omikan in ugleden meščan, ki bo smel govoriti in delati po svoji glavi in po svoji volji! — Ali ne bo res tako, Urška? — Da, da! — Če pa dobiva punco, poskrbiva, da vzraste iz nje čednostna, pobožna in marljiva deva, katero bodo radi imeli ljudje in nebesa.  Saj dobri otroci so ponos in čast starišem, hudobni pa so jim v sramoto in prokletstvo še po smrti!« —  Proti večeru tistega dne pa je obolela loteristovka.  Jokaje je velela možu, naj leti po Kocmurko.  Diurnist je tekel, kolikor so ga nosile stare, toge noge, da ga je oblival tako obilen pot, kakor da se je baš kopal.  V tretjem nadstropju, v obširni podstrešni izbi je stanovala debeluhasta Kocmurka, babica ogromnega životnega obsega, zabuhlega, rdečega obraza in velikega, višnjevega nosu, kateremu so na koncu cvetle tri bradavice.  Bila je zgovorna, prijazna, pa silno energična žena ter veleizkušena v svojem ljudomilem poklicu.  Uživala je slavo, da ji ni umrla še nobena bolnica, ki se je zatekla k njej.  Ko je prihropel Vrhnik do vrat Kocmurkine izbe, ni imel kar nič sape več.  Babica ga je sprejela v dimasti kuhinji, zakaj v njeno izbo ni smela stopiti moška noga.  V kuhinji torej se je zgrudil diurnist na prvi najbližji stolec, pritiskal obe pesti na prsi ter z velikim naporom zašepetal: »Mo-mo-moja U-Urška ...!«  Kocmurka se ni prav nič obotavljala.  Hitro je izginila v izbo ter se za malo hipov vrnila.  »Hajdiva torej!« je dejala Kocmurka, potisnila diurnista, kateremu je tekel pot curkoma preko obraza, iz kuhinje ter jo zaklenila.  Potem pa se je valila s čudovito spretnostjo — nalik ogromni kroglji — po stopnicah navzdol, da je diurnist ni mogel dohajati ...  »Urška, ali je — fant?!« —To so bile prve diurnistove besede, ko je pristopil k ženini postelji.  »Punca, punca,« je odgovorila Kocmurka, rahlo se smehljaje.  »Torej Tončka!« je vzdihnil z lahnim obžalovanjem, a se takoj zopet potolažil.  »Oh, oh, ti moja lepa, mala Tončica!« je vzklikal presrečni starec ter tepljal debeluško po napetih ličecih, izmed katerih je jedva gledal top, širok nosek.  Mahoma pa je ostrmel.  Čudno! — On ima šilast nos in Urška ravno takega. — Pa te oči, ki ga gledajo tako mežeče izpod nekako zateklih očnic!  Višnjeve so.  Oče in mati imata pa oba temnorjave.  Čudno! — No, prav je tako, saj višnjeve oči so baje najlepše, in top nosek pristaja vsekakor bolje okrogloličnemu dekliškemu obrazku!  Solze so mu začele kapati iz oči, in roke so se mu sklepale nehote v molitev.  »O, kako je lepa — kako je lepa!« je ponavljal, od blaženosti se tresoč po vseh udih.  »O Bog, kako si dober — kako si milostljiv!  Nevreden tvoj suženj sem ... toliko srečo si mi naklonil — sedaj pa rad umrjem — sedaj pa rad umrjem!«  »I, kaj bi umirali, šmenca!« ga je zavrnila resolutna Kocmurka.  »Pijani ste same sreče, da ne veste, kaj kvasite.  Neumnost — umirati! — Sedaj bodete začeli šele živeti! — Čuden oče, ki želi, da mu osirote otroci! — Kaj naj se ubija vaša žena sama s hčerjo in s — sinom!?«  »Sinom? — Sinom? — Kaj — kaj —?«  Široko so se mu odprle trepalnice, brezzoba usta so mu zazijala, in vse telo mu je otrpnilo od osuplosti.  Kocmurko pa je zabavala diurnistova okamenelost.  Zasmejala se je iz dna duše ter, z glavo pomignivši proti peči, pospravljala dalje po razvlečeni sobi.  Na klopi ob zeleni lončeni peči je ležal majhen zavoj.  K temu je planil starec.  Ko pa je zagledal sredi cunj in omotov zopet debeluhast otročji obrazek, je padel tik njega na kolena ter, objemši zavoj nežno z obema rokama, glasno zaihtel:  »Moj sin — moj sin!«  In pritiskajoč svoj bledi, koščeni trpinski obraz k baržunasto-mehkim ličecem nežnega otroka, poljubljajoč ga s svojimi trepetajočimi ustnicami po vsem obrazku, je ihtel nevzdržema z jokom in smehom: »Moj sin — moj sin!« —  Ko pa je minil prvi silni naval najrazličnejših nepopisnih čuvstev, ki bi mu bila malodane uničila šibko telo, tedaj je zahrepenelo njegovo srce, da pove še drugim ljudem o svoji sreči.  Vsemu svetu bi bil rad pravil o njej.  Srce mu je bilo prepolno, da bi bil mogel mirovati, da bi bil mogel nositi v tem trenotku svojo srečo sam.  Pohitel je torej k hišnikovim, stanujočim na nasprotni strani v pritličju.  »Ljudje božji,« jim je dejal, »veselite se z menoj!  Moja preljuba žena mi je povila ravnokar dvojčka — fanta in dekle — fanta in dekle! — Oh, ta sreča!  Ta nezaslužena sreča!«  Nekam v zadregi sta bila hišnik in hišnica, mlad par še brez v otrok; vendar sta mu podala roke ter dejala: »Čestitava!  Bog jima daj svoj blagoslov, vam pa z njima same vesele dni!«  »Hvala, hvala!« —  In še vedno solznih oči, je odhitel k svoji deci in svoji ženki ...  Dva dni za tem dogodkom so praznovali v tisti vlažni pritlični sobi krščenje Janezka in Tončke.  Na postelji je ležala mati, na desni in levi nje pa po eden dojenček.  Sredi sobe je stala miza, okoli nje pa sta sedela na vijugastih stoleh sodni sluga Kovačič in njegova žena; babica Kocmurka si je prinesla iz kuhinje stolico, Vrhnik pa je primaknil za-se vogel živo pisane, trhle skrinje.  Bili so izredno dobre volje.  Botra je prinesla s seboj v košarici dve pogači, dvajset jajec, lonec masla in kilo zmlete kave; Kovačič pa je prinesel v »putrhu« pet litrov vina. — Vrhnik je kupil majhno svinjsko pleče in mesenih klobas, mlada soproga odvetnika Pajka pa je poslala otročnici v dar pečeno raco, skledo ukuhanega sadja in dve buteljki Jeruzalemca.  Kovačič, majhen, zavaljen možiček, čigar levo oko se je neprestano solzilo, je bil hud mnogojedec.  V kratkem času je popil tri litre vina, pojedel pol plečeta, osem ocvrtih jajec, dve klobasi, skoro četrt pogače ter izpraznil še pol buteljke.  Vsaki hip si je brisal oko in mastne ustnice ter si izlil novo kupico v gušasto grlo.  Neutrudno je grizel, cmakal, trgal, rezal in požiral ter malo govoril, ker ni utegnil.  Včasih pa se je vendar-le domislil, da treba nekaj izpregovoriti.  Tedaj se je vzravnal nad svojim nagrmadenim krožnikom ter zahreščal:  »’aj bi ne bili fidél! — Šifio Johan!  Šifio Urš’a! — Šifio Tonč’a! — ’orošci in ’ranjci naj šifé! — Šifio! — Hoch! — Eviva!«  In potem je zaobrnil oči proti stropu, da se je videla samo belina, ter začel na vse grlo tuliti:  »Hoch sollen s’ leben, hoch sollen s’ leben, dreimal hoch!«  Pri tem je postal v obraz zaripljen in rdeč kakor puran.  Potem si je obrisal solzivo oko, se gromko useknil v višnjevo ruto, sedel ter se cmokaje lotil znova jedil in pijače.  Bil je Korošec in nekdaj Vrhnikov tovariš na klopeh spodnje gimnazije.  Njegova soproga pa je bila dolga, suha ženska zoprno se križavajočih oči in velikih ust, iz katerih so ji gledali dolgi, rumeni zobje zgornje čeljusti; bezala je le iz daljave v skledo s sladkim ukuhanim sadjem, pred seboj pa je tiščala polovico race.  Sklenila je, da si jo vzame v popirju domov; saj si je bila že najedla, da je jedva dihala.  Tudi ona ni veliko govorila, nego le prikimavala Kocmurki, ki je na dolgo in široko pripovedovala najzanimivejše slučaje iz svoje mnogoletne prakse.  Hitela je raje piti in jesti, da se vsaj nekoliko odškoduje za botrinjske stroške.  Babica si je bila še pred začetkom pojedine prilastila skrivoma skoro celo pogačo, nekaj jajec in klobas, pa četrt lonca masla.  Vse to je skrila v svoj ‚cekar‘ — svoj nerazdružni ‚vade-mecum‘ —.  Na krščenju je le pogumno popivala in še pogumnejše lagala, jedla pa je le malo.  Navadno se je izgovarjala, da ima ‚zopet pokvarjen želodec‘, ki ne prenese ničesar.  To ji pa ni branilo, da je konec pojedine pobrala še zadnje koščke mesnih in krušnih ostankov po krožnikih in skledah ter jih zmašila v svoj ‚cekar‘.  Vrhnik se ni skoro ničesar dotaknil.  Stregel je gostom ter vsako minuto zlezel raz skrinjo in drsal k svoji Urški, nudeč ji kurje juhe, račjega mesa in kuhanega sadja.  Potem se je sklonil nad dojenčka, ju poljubil, se smejal in jokal ...  V treh urah so bile vse sklede in steklenice prazne.  Boter in botrica sta se tedaj poslovila ter najboljše volje odšla.  Za njima je šla tudi Kocmurka s svojim cekarjem, ko je bila obljubila, da pride še parkrat obiskat Urško.  Nekaj tednov poslej se je živila vsa četveroglava rodovina le s pičlim diurnistovim zaslužkom.  Trda jim je šla!  Vrhnik se je moral zadovoljevati tedaj zopet s suhim kruhom in preležanimi kvarglji.  Ko pa je loteristovka popolnoma okrevala, sta najela kmetiško pestunjo.  Vrhnikovka pa se je lotila zopet svojega posla ter znova romala od enega konca mesta do drugega.  Dohodki so se s tem vsaj nekoliko povišali.  Vrhnik je bil sedaj zadovoljen; sin in hči sta bila zdrava.  Urška pa je bila zopet boljše volje, odkar je mogla zopet po svoji službi.  Tudi on ni bil ravno bolan; seveda je breme starosti nosil čim dlje tem težje.  Zapuščal ga je vid bolj in bolj, in hrbtišče se mu je krivilo.  Delo v pisarnici mu je zastajalo.  Krč mu je bil sključil popolnoma tri prste na desni roki, da je držal pisalo le še z največjo težavo.  Često je moral počivati, ker ni mogel z desnico niti geniti.  Ukori šefovi so se množili, in grožnja, da ga zapodi iz službe, se je ponavljala malo da ne že vsaki dan.  Vrhnik je skrival svojo slabost, kolikor je mogel.  Z vsemi močmi se je oklepal svoje službice; saj je vedel, da bo moral brez nje stradati.  In kaj bo z otrokoma? — Tako majhna in šibka sta, pa že berača! — S čim naj jima kupi poslej obleke, da pokrije njiju nagoto? — Ženin zaslužek bo zadoščal jedva za stanarino in za njeno skromno obleko. — Dnevi siromaštva, lakote, mraza in bolezni so mu grozili, a odvrniti jih ni mogel. — O, da bi bil sedaj mlad, da bi imel krepke roke, bistre oči ... delati bi hotel, z veseljem, neutrudno delati, ne za-se, nego za svojo deco.  Zaman vse želje!  Starost, onemoglost! —  Trepetal je torej od misli, da bo moral zapustiti za vselej Pajkovo pisarnico. — Da bi se obdržal čim dlje, je nosil zaostalo delo na večer domov.  In potem je doma pisaril še cele noči, da je skončal, kar mu je bilo naloženo.  Privoščil si je le par ur spanja.  Tako se je zgodilo često, da je delal dvanajst do štirinajst ur za bore — goldinar ...  Naposled pa je spoznal, da je vse prikrivanje starosti brezuspešno.  Tolikega napora ni mogel vzdržati dolgo.  Udal se je torej v usodo ter resignirano čakal, da ga odslovi dr. Pajk.  »Bo že Bog kako pomagal!« se je tolažil v svoji živi verski zaupnosti.  »Saj je Urška še trdna in mlada.  Zdi se mi, da je postala po porodu še zaljša.  Skoro pet let sem jo redil zastonj, dokler ni dobila službe.  Dote ni imela niti bora.  Še za poroko sem ji moral kupiti krilo. — Sedaj sem star in nadložen — skrb za življenje bodi poslej njena!  Vsaki nekaj časa.« —  Loteristovki se je povrnil ves stari humor, katerega je bila izgubila ob bolezni.  Še celo bolj živa in vesela je postala.  Oblačila se je vedno izredno lepo in čisto.  Mladi, razposajeni gostilniški gostje se niso umeli in smeli z nobeno, bodisi še tako šegavo točajko bolje zabavati in šaliti, kakor z lepo Urško.  Zamerila ni ničesar, ako so ji dali le piti.  Če pa so jo povabili celo k svoji mizi, naročivši ji kosilo ali večerjo, tedaj ni bilo nikjer toliko vrišča in krohota, kot v njih družbi.  Včasih pa je zinil vendar-le kdo slepemu diurnistu besedo, iz katere bi bil moral spoznati žalostno resnico glede žene.  Vrhnik pa se je samo dobrodušno namuzaval, češ:  »Da, da, moja Urška je prav prijazna in lepa ženičica.  Sam Bog mi jo je dal! — O, vem, da jo imajo celo visoki gospodje radi v svoji družbi — saj pa zna res tako medeno govoriti in se tako gosposki sukati! — No, pač ni bila zaman devet let dekla pri ižanskem grofu.  Veliko je občevala ondi z mladima grofoma in s sinoma graškega barona, cesarskega namestnika.  Hoj, grofica in barona, to so vam bili cvet!  Ha, ha! — Kaj so počeli vse po tistem parku okoli zoneškega gradu, v tistem zverinjaku za jelene in košute — ha, ha! — pa z grajskimi osli! — Pravcata neugnana družba, ki se ni bala ni križa, ni vraga.  No, z mojo Urško so se prav radi menili in igrali, dokler so bili dečki ... seveda, seveda — lepa je bila in besede je znala postavljati, da je bilo veselje! — In ko je obolela stara grofinja, znana kot velika dobrotnica in strastna homeopatinja, za putiko, da se ni mogla ni ganiti z ležišča, jo je vozila Urška v stolu okoli parka, dokler ni preminila.  Da, da.  Ondi se je navadila marsičesa, kar ji sedaj dobro hodi.  Resnica je, da ne premore loterijski urad služabnice, ki bi znala prodati tudi v najvišjih krogih toliko srečk, kakor moja Urška.«  Tako mu je ostalo neznano, kar je vedelo skoro celo mesto. —  Neko soboto zvečer je prinesla loteristovka napol svileno obleko domov.  »Evo, stari,« je dejala bahavo, »ali si vedel, da imaš tako varčno gospodinjo?«  Tedaj je tlesknil Vrhnik strmeč z rokami.  »Ti si zlata vredna ženica«, je rekel ponosno.  »Kako si si mogla prihraniti toliko, ko vendar tako malo zaslužiš?  Joj, joj, to mi je celo čudo!«  »Da, da, tega ne ume vsakega pisarja žena!« je odvrnila ona s porogljivim nasmehom, katerega pa kratkovidni Vrhnik seveda ni zapazil ...  Na starega leta dan pa je odpustil odvetnik Pajk svojega napol slepega diurnista.  Rabiti ga ni mogel za nič več.  Starec je plakal, ko se je poslavljal od mize in stola, kjer je delal toliko let zvesto in marljivo.  Mnogo grenkih besed je slišal od ostrega šefa, vendar ga je ljubil tako udano, kakor ljubi pes svojega osornega gospoda.  V dve gubi sključen, je prišel ponižno v odvetnikovo stanovanje, da se poslovi še od njega in soproge.  Ravno je hotel sesti Pajk k obedu s svojo bolno soprogo, ko je vstopil Vrhnik.  »Kaj bi radi, Vrhnik?« ga je vprašal nevoljno odvetnik.  Žal mi je, vsaka prošnja je zaman; rabiti vas ne morem za nič.«  »Ne, ne, gospod doktor!« je odgovoril Vrhnik ter si otiral solzne oči z rokavom.  »Prišel sem se samo zahvalit za vse vaše potrpljenje, katero ste imeli z menoj, starcem, toliko let.  Želim vam, gospod doktor, vso srečo — — vso srečo, katero ...«  Dalje ni mogel.  Krčevito je zaihtel, da se je tresel po celem slokem telesu.  Segel je po odvetnikovi desnici ter jo s solzami poljubil.  »Že dobro, že dobro, Vrhnik!« je dejal Pajk, katerega je bilo starčevo plakanje vidno dirnilo prav nemilo.  Temnega obraza se je obrnil v stran.  »Ako potrebujete kaj obleke, se oglasite zopet o priliki,« je pristavila odvetnica.  »O gospa, kako ste plemeniti!« je vzkliknil diurnist ter si brisal oči.  »Ali pa pojdite kar takoj z menoj!« je dejala odvetnica, videč njegovo oguljeno in zakrpano obleko.  »Za majhen denar vam lahko prenarede vse.«  Vstala je od mize ter ga peljala v obširno shrambo.  Ondi mu je naložila par odvetnikovih oblek, katere je bil zavrgel radi izmodnega kroja in sukna.  Potem pa mu je še rekla, naj pošlje vsako opoldne koga v njeno kuhinjo po jedila, ki ostanejo od kosila.  Starec ni našel besed, da bi se mogel dovolj zahvaliti blagi gospej.  »Gospa,« je jecljal, »kako naj vam izrazim svojo hvaležnost, ki mi polni srce!  Berač bi bil brez vaše dobrotljivosti. — Gospa, vam nedostaje ničesar — vsega imate v izobilju, vendar naj vam želim eno — zdravje!  Odpustite, gospa — molil bom ...«  »Hvala, hvala, Vrhnik,« je odvrnila odvetnica naglo ter, zakrivši si oči z robcem, odšla v jedilnico ...  Odtlej je bila navezana Vrhnikova rodbina na loteristovkin zaslužek in odvetničino miloščino.  Pestunjo sta odpustila, varstvo otrok pa je prevzel Vrhnik sam.  Dolgo se mu je tožilo po starem delu; toda pestovanje, zibanje, previjanje in pitanje otrok mu je dajalo toliko opravila, da je počasi pozabil pisarnico.  Loteristovka je prihajala samo opoldne in zvečer domov, včasih pa je ni bilo niti opoldne.  Takrat je nesel starec otroka k hišni gospodinji, da ju varuje, sam pa je šel z gostimi, kratkimi koraki, oprt ob palico in z loncem v roki k Pajkovim po ostanke, da z njimi uteši sebi in otrokoma lakoto.  Včasih se je vrnila žena celo šele prav pozno po noči domov.  Rohneč in preklinjaje je ozmerjala tedaj »lenega krmežljavca, ki ni za drugo na svetu, kakor da jé in spi.« — Potem je legla spat ter se ni ganila do poznega jutra.  Po vzduhu pa, ki je napolnil sobo, je spoznal takrat Vrhnik, da se je žena zopet — opila.  Ob takih prilikah se je dogodilo često, da sta začela otroka sredi noči kričati in jokati, ne da bi s tem vzbudila mater.  Ko je naposled starec vstal, je našel navadno enega otroka tik postelje na tleh, drugi pa je ječal na postelji, trdo pritisnjen k zidu.  Vrhnik je položil tedaj oba otroka k sebi na slamnato ležišče, katero si je postlal vsaki večer tik peči. —  Vrhnikovka se je udajala pijači bolj in bolj.  Vso skrb za otroka in dom je prepustila možu; jedva, da jima je sešila kdaj par srajčic in oblek iz starega perila in starih kril dobrotne odvetnice.  Samo enkrat je zinil Vrhnik ženi besedo radi njenega popivanja in zanemarjanja otrok.  Takrat pa jo je izkupil.  Razkačena se je zakadila vanj ter ga oštevala z najgršimi priimki in očitki: mari ne zasluži ona za svoje garanje nikakršnega priboljška? — Kaj li briga to grbastega plešca, ki ni bil žive dni za nič! — Niti v koščka kruha si ni mogel prihraniti za svoje stare dni! — Čemu je neki še na svetu, če niti otročajev ne more sam opravljati! — Ona da leta za vinarji ves dan po mrazu ali vročini, po prahu ali blatu, da si prisluži vsaj nekaj cap! — Ako ne bi imela nekaterih dobrih ljudi, ki ji včasih tudi kaj darujejo, mu ne bi mogla plačati niti strehe nad glavo!  Ali more storiti kdo še kaj več, kakor stori ona?! — Starec naj kar drži jezik za zobmi, če ima še sploh kako škrbino v čeljustih, pa Boga naj preko komolcev hvali, da ima tako varčno, pridno in čedno ženo!  Od tistih dob je diurnist molčal ...  Loteristovka pa je prihajala čim češče vinjena domov.  Njeno nekdaj lepo lice se je zalilo z zoprno tolščo in čudno rdečico; vsa njena nekdaj tako prikupljiva postava je postala čokata, široka, neokretna.  Navzlic temu pa se je umela z vkusno obleko napraviti še vedno mladostno in simpatično.  Očividno si je hotela z vsemi sredstvi ohraniti telo kar najdalje zapeljivo in vabljivo.  Tako je pohajala loteristovka vedno načičkana in naličkana, pa tudi sita za svojim poslom, doma pa je vladala beda: otroka umazana, raztrgana, mož zanemarjen in često lačen, soba v največjem neredu.  Redkokdaj je popraskal Vrhnik z obrabljeno brezovo metlo po vegastih, črno umazanih sobnih tleh ter pometel jedva največjo nesnago, ki se je bila nakopičila pod mizo, pod posteljo in okoli peči.  Po kotih pa je vedno ostajalo blato in smeti, torišče različne golazni.  Okna so bila popolnoma slepa, od stropa nizdol so visele dolge, obširne pajčevine, po njih pa nebroj muh in nočnih metuljev.  Po leti je čepel starec na dvorišču ter se grel na svincu, otroka pa sta se igrala tik njega.  Z otrokoma je kramljal neutrudno ves dan, oponašal njiju prirodne glasove ter se razumeval z njima popolnoma.  Otroka sta se pritiskala k njemu, mu jahala po kolenih, ga božala in ščipala po velih licih ter ga vlekla za sive lase.  Starec jima je dovoljeval vse, se jima smejal, ali ju pa zopet ljubeznivo karal, kakor sta zaslužila.  Po zimi pa je prezebal Vrhnik, da se je Bogu smilil.  Kadar ni bilo več polena, da bi bil zakuril, je legel v posteljo ter položil tik sebe otroka.  Na ta način se je ogrel, dokler ni zopet kupila žena kaj kurjave ali pa mu podarila kaj Pajkovka.  Tako so minevali meseci in minevala leta.  Neko poletno popoldne je bil starec zopet sam doma z otrokoma, katera sta bila že v četrtem letu.  Dolgo časa se je igral in pogovarjal z njima, naposled pa ga je premagala vročina.  Zadremal je.  To priliko sta porabila otroka ter se izmuznila z dvorišča v vežo, od ondod pa na ulico.  Tik ceste sta se začela igrati s prahom in kamenjem.  Takrat pa se pridrvi splašen konj ter povozi Janezku nad kolenoma obe nogi.  Ko je na vpitje in javkanje ljudi prišel tudi prestrašeni diurnist na lice nesreče, tedaj se je onesvestil, videč svojega sina v krvi.  In ko so malo dni pozneje pokopali Janezka, se je vedel Vrhnik kakor obupanec.  Izgubil je svoj vzor, svoj ponos, svojo nado za večno!  In sam je bil te izgube kriv! — Sam je bil kriv, da so se mu v eni uri zgrudili vsi zlati gradovi v prah in pepel — sam je bil kriv, da so se razpršile vse krasne sanje o ponosni bodočnosti sinovi v grozen nič!  Sam je bil kriv smrti svojega lepega sina, katerega je ljubil kot svojo dušo.  Sedaj mu je bilo življenje prazno, nično, le v muko.  Starec je plakal nekaj tednov neutolažljivo.  Ni jedel, ni pil, ni spal; samo plakal je ter si očital sinovo smrt.  Po cerkvah, pri izpovedi, na božjem potu na bližnjem hribu v kapeli matere božje je iskal utehe svoji žalosti in miru svojemu srcu.  Zaman.  Klečečemu pred Najsvetejšim, so mu drle brez prestanka solze po licih in vzdihi se vrstili za vzdihi: »Oh, moj sin — moj sin!« Sredi noči se je dvigal z ležišča, poklekal sredi sobe, molil in molil ter ihtel: »Oh, moj sin — moj sin!  Na zadnje pa je omagal.  Niti solza ni imel več.  Nič več ni plakal, nič več javkal, pa tudi molil ni več ...  Top in nem je sedel nekaj mesecev v sobi, zrl v tla, tiho vzdihoval pa molčal.  Z nikomer ni izpregovoril besede ...  Da ni skrbela hišna gospodinja zanj in za hčerko, bi bila oba poginila.  Naposled pa se je vendar-le umiril ter se oklenil z vso ljubeznijo svoje edinke, Tončke.  Tončka je bila jako lepo dekletce.  Gosti zlati kodri so ji obkrožali okrogolični obrazek, in dvoje kot potočnice plavih očes ji je zrlo tako živo in ljubeznivo v svet, da se je obljubilo dete vsakomu takoj na prvi pogled.  Starec je imel nepopisno veselje z njo, in ponosen je bil na svojo zalo hčerko.  Vedno je čepela tik njega, kadar se je naveličala tekati iz kota v kot, plezati s tal na stol, s stola na mizo, pa objemši očeta okoli vratu z obema rokama, preko njegovih prsi in kolen zopet na tla; gibčna in urna, oprezna in pogumna je bila navzlic svojim letom, da se ji starec ni mogel načuditi.  Naglo si je zapomnila vsako stvar, se pogovarjala z njim, hoteč v svoji otroški radovednosti vedeti in razumeti vse, kar je videla in slišala.  Včasih sta šla z očetom na otroško igrišče.  Tedaj je bil za Tončko praznik.  Oče ji je umil, predno sta zaklenila temačno izbo, s svojimi odrevenelimi, tresočimi se rokami ročice in nosek, poiskal med ženinim perilom pisani predpasnik iz povoščenega platna, katerega je dobila Tončka v dar od hišne gospodinje, ga ji privezal za vratom in okoli pasu, in šla sta.  Drobnih korakov je stopical sivolasi diurnist kolikor možno ob hišah, se opiral z desnico ob kljukasto palico, v levici pa je držal malo, drobno, mehko ročico svoje ljubljenke, svoje Tončke.  Boječe se je oziral na vse strani, ne preti-li kaka nevarnost njegovemu zakladu; strepetal je pri vsakem nenavadnem ropotu ter se zatekel vsaki hip v vežo bližnje hiše, boječ se, da mu ne bi ta ali oni voz, ta ali oni pes uničil tudi še to zadnje na svetu, na čemer je slonelo njegovo življenje, s čimer se je poživljala njegova propadla životna sila.  Tončka pa seveda še ni mogla razumeti očetove bojazni, zato je niti zapazila ni.  Veselo je poskakovala ob njegovi roki, se smejala, vpila, kazala s prstki in se jezila, kakor je baš nanesla prilika.  Oče pa je bil gluh za vse njene proseče, dobrikajoče in hudujoče se besede — zaman ga je vlekla k temu ali onemu izložnemu oknu, kjer je bilo videti toliko in tako različnih in tako raznobojnih stvari, katere bi bila vsaj rada videla, ali pa vedela, kaj in čemu so — zaman mu je kazala s svojim prstkom polne jerbase ovočja, cele kupe cvetlic, krdela golobov, piščancev, puranov, polne deske svetloluskinastih rib — zaman se mu je ovijala okoli kolen, roteč očeta in mu s solznimi očesci zroč v obraz ... ni je čul, ničesar ni hotel videti, le vedno jo je tolažil: »Beživa, beživa, Tončka! — Potem, zunaj, tu je nevarno ... da, da, si že pridna!«  Ko pa sta prišla izven mestne gneče v obširni drevored, kjer je bilo videti toliko lepih gospodov in še lepših gospej v čudovito krasnih oblekah; ko sta dospela do otroškega igrišča, kjer je dirjalo, skakalo, plesalo, vpilo, kričalo, jokalo in vriskalo neštevilno majhnih, srednjih, velikih, bogatih, revnih, lepih, grdih, načičkanih in zanikarno opravljenih otrok in otročajev: tedaj je izpustil diurnist mehko, drobno, malo ročico svoje Tončke ter ji dejal:  »Hej, Tončka, sedaj pa le poskoči — pa pridna bodi!«  Seveda ji ni trebalo tega dvakrat povedati.  Vriskaje je stekla v največjo gnečo; oče pa je poiskal najbližjo klop, odkoder je, položivši obe roki na palico in naslonivši nanjo brado, veselih, srečnih lic opazoval zabavanje svoje hčerke ter pazil, da se ji ne pripeti nič žalega.  Otroci so takoj obsuli Tončko; zakaj radi so jo imeli vzpričo njene živahnosti in ljubeznivosti.  In Tončka je bila središče pri vsaki igri; za njene male, drobne, mehke ročice so se ruvali in prepirali dečki.  Često je videl starec, kako so sinovi in hčerke najuglednejših meščanov božali njeni hčerki polna ličeca, kako so ji gladili bujne zlate kodre, občudujoč in hvaleč jo z najlaskavejšim dobrikanjem.  Često je obstala ta ali ona bogato in elegantno nakičena dama, ki je prišla gledat, je-li pestunja ali bona zvesto pri njenih otrocih, ko je uzrla Tončkino zlatolaso glavico; pohitela je k njej ter jo poljubila, zadivljena ob ljubeznivosti otroškega kretanja in milobi njenega pogleda.  »Kako si vendar lepa, punčka!« jo je nagovorila skoro vsaka.  »I kako ti je pa ime? — Tončka? — Jej, jej, Tončka!  Le pridna bodi, Tončka!«  Znova jo je poljubila, nekako nevoljno in zavidno se ozrši po svojih — nelepih kričajih.  In večkrat se je vrnila gospa s svojim soprogom ali pa s svojo prijateljico, da pokaže to nenavadno lepo dekletce.  Včasih pa so napolnile dame pogumno, a prijazno odgovarjajoči Tončki tisti opasnik iz povoščenega platna z najboljšim sadjem, najdražjimi sladčicami in raznovrstnimi igračami.  Otroku so se iskrile tedaj oči od same blaženosti.  Pozabivši vse, je stekla Tončka najprej k očetu, kazat mu, kaj je zopet dobila; podarila mu je vselej nekaj ovočja, igrače pa je zrinila v njegove žepe.  Ko je to storila, se je vrnila med družice in tovariše ter razdelila do pičice vse med-nje.  Po vsakem takem prizoru je nedostajalo pričam besed, da bi prehvalile Tončkino dobro srce.  In zopet so jo obsipali s poljubi in zopet so ji božali in gladili ličeca in nje zlate kodre.  Često pa so vprašale gospe obče priljubljeno dekletce, kje je njena mamica, kje njen atej? — In Tončka je pogledala z bistrim očesom okoli sebe in, zazrši ob palici slonečega otca, pokazala nanj z drobnim, ravno iztegnjenim kazalčkom: »Tam, tam je ata!«  Dame so prišle k starcu, ki je spoštljivo odkril svojo belo, plešasto glavo, ter ga vprašale: »Vi, gospod, ste Tončkin dedek, ne-li?«  »Ne, ne, milostljive gospe,« se je odzval z nekim ponosom starec, »ne dedek, ampak oče Tončkin sem!«  In starček jim je začel pripovedovati gostobesedno in dolgovezno zgodovino svojega življenja, svojega trpljenja, svojih upov in dvomov, svojih želja in prošnja; pravil jim je, kako je že zdvojil nad vsem, in kako ga je končno vendar-le uslišalo dobrotno nebo po tolikih in tolikih letih, posušilo njegove solze, udušilo njegovo neutešeno hrepenenje, in da je postal oče ...  S prisrčnimi, gorkimi, naivnimi besedami jim je slikal tedanjo svojo srečo, pa plakal, ko se je spomnil sinčkove nesrečne smrti.  »Ah, milostljive,« je ihtel, »najhujša muka, najgroznejša kazen pa mi je zavest, da sem sam kriv sinove smrti — da sem sam umoril njega, ki je bil moj ponos, moja nada.  Janezek, tako zal, tako bister fantek, bi bil delal v moški dobi čast vsemu Vrhnikovemu rodu, pa je moral v jamo, v črno, tožno jamo radi mene — radi menel — Oh, jaz nesrečnež, jaz lopov!«  Srčna žalost in istinito ganljiva obupnost starčeva je pretresla vsakoga, ki je čul njegove mile tožbe.  Marsikatera solza se je pridružila njegovim tudi iz tujih oči. — Ko se je starec nekoliko umiril, je nadaljeval svojo povest ter jo končal z zatrjevanjem, da hoče vzgojiti iz svoje edinke vzorno marljivo, blago in ljubeznivo deklico, ki bo v radost ljudem, posebno pa milostljivemu Bogu ...  Včasih se je spomnila kaka izmed dobrosrčnih, še bolj pa zvedavih dam, kaj bi starcu vsaj nekoliko zjasnilo mračne dni, ter mu v stisnila v roke dar, za katerega se je diurnist zahvalil stoterno.  Žal, da le včasih! — Navadno pa so se dregnile prijateljice s komolci po končani starčevi pripovedi.  In poslovivši se kratko, so odšle.  Vrnile se niso več ni k starcu, ni k Tončki ...  Prišle pa so druge, prišli so drugi, ki so takisto pozvedovali, ki so takisto božali lepo dekletce, pa poslušali dolgo starčevo pripovest, pa takisto obdarivši diurnista, še češče pa skomizgnivši z ramami in skrivnostno, hudomušno, porogljivo ali celo zaničljivo se muzajoč, izginili za vselej ...  Tako so minevala in izginevala leta ...  Tončka je naglo rasla ter se krepko razvijala ...  Jedva sedem let stara je bila že kaj zala punca, močna, četudi vitka.  Ko je začela hoditi v šolo, tedaj je prebil Vrhnik mnogo ur sam, zapuščen.  Kadar je šla v šolo, jo je vsekdar spremil.  Skrbno jo je vodil za roko ter ji nosil knjižice in zvezke.  Če je deževalo ali snežilo, je držal ves dežnik preko nje, naj si ga je premočilo do polti.  Ko je šola minila, jo je zopet čakal pred vrati ter jo spremljal domov, držeč jo za roko in noseč ji knjižice in zvezke.  Tako sta postala Vrhnik in Tončka vsem znani osebi na cesti med Št. Pavelskim predmestjem in dekliško šolo.  Ako so ju videli ljudje zjutraj na poti v šolo, so vedeli: pol osmih je! — in če sta se vračala, so zopet vedeli: enajst je minilo! — Takisto sta bila tudi popoldne marsikomu namesto ure.  Kadar sta prišla domov, sta spravila knjižice in zvezke lepo v miznico; Tončka je segla nato na omaro po srednje velikem loncu ter stekla k Pajkovim po jedila.  Vrnivši se po dvanajsti uri, je našla očeta že za mizo, na katero je postavil dva škrbasta krožnika in dve žlici.  Oče je razdelil prinesene ostanke na tri dele, položivši sebi in hčerki jedila na krožnika; kar je pa ostalo v loncu, je postavil na stran za ženo.  Potem sta glasno molila ter začela jesti.  Nasitivši se za silo, sta začela skupno črkati po abecedniku ter se vadila na ploščici s kamenčkom v pisanju.  Izdelovala sta v zvezke naloge, ali se pa učila molitvic in pesmic na izust.  Pri tem opravilu se je čutil Vrhnik nepopisno srečnega; neumoren je bil pri poučevanju svoje v hčerke, ki je imela kaj razumno glavico ...  Čas jima je mineval, da sama nista vedela, kdaj; saj se nista zmenila niti za loteristovko, če je prišla slučajno domov obedovat ter molče zopet odšla.  Povezala sta torej znova knjige ter se odpravila na pot v šolo.  Zvečer se je ponavljalo isto opravilo.  Matere nista čakala nikdar, ampak šla sta k počitku takoj, ko sta se naučila vsega, ter sta zopet na glas skupno odmolila celo vrsto večernih molitvic ...  To je trajalo šest let ...  Ko pa je dovršila Tončka dvanajsto leto, jo je vzela loteristovka iz šole ter jo poslala v tobačno tvornico, da pomaga delavkam lepiti škatlje za cigarete in smodke in tako kaj zasluži.  Jedva je odbilo zjutraj šesto uro, že se je morala odpraviti na pot, da je dospela do sedmih v oddaljeno tvornico.  Tedaj je pozvonil debeluhasti, vedno dobrovoljni vratar z velikim, nad durmi male stražnice obešenim, hripavim zvoncem ter zaklenil visoka, železna vrata.  Vsako jutro je hitela truma delavk za trumo delavcev mimo hiše, v kateri je stanovala Tončka.  Eni teh se je pridružila ter z brzimi koraki spela za drugimi.  Na poti ni nedostajalo nikdar smehu, šal in zabavljic.  Tončka je molčala ter pazljivo poslušala, kaj si pripovedujejo starejše delavke, smejala se z njimi, često pa strmela, ne vedoč, kaj pomeni ta ali ona zabavljica, kako naj razume to in ono dvoumno šalo ...  Dospevši v tvornico, so se razpršile delavke po različnih oddelkih.  Tončka je imela svojo delavnico visoko pod streho, kjer je, sedeč v družbi deklic svoje starosti, rezala debel papir ter lepila in stikala škatlje po vzorcih.  Za red so skrbele »majstorice«, ki so hodile od mize do mize, pregledovale delo, popravljale, učile in kazale.  Vsako trenotje je prišel v dvorano tudi strogi respicijent, starikav mož hudega pogleda, surovega glasu in rdeče, ščetinaste brade, kateremu ni bilo nikdar dovolj storjenega.  Vedno je vpil, zmerjal in grozil.  Govoriti so smele med seboj le delavke pri isti mizi, a samo tiho, napol šepetaje ...  Ko je bila ura dvanajst, je zazvonil zopet vratar, odprl železna vrata na iztezaj in, zibajoč se s svojim trebuščkom naprej in nazaj, se muzal in kimal različnim delavkam ter jih ogovarjal z umazanimi dovtipi ...  Delavke so morale iti počasi druga za drugo skozi ozek hodnik, kjer so jih v naglici preiskovale »majstorice«.  Potem so zopet hitele trumoma na vse strani domov; nekatere, ki so si prinesle jedila s seboj ali pa so jim jih donesli v canjicah otroci in stare ženice, so posedle klopi v bližnjem drevoredu in obedovale.  Tončka je hodila domov ter se še pred eno v družbi istih dobrovoljnih tovarišic zopet vrnila na delo.  Ko je minila šesta ura zvečer, je zapel poslednjič kričavi zvonec; zopet so preiskale »majstorice« odhajajoče delavke, in tvornica se je izpraznila.  Iz enih široko odprtih vrat so vrele delavke, iz drugih pa delavci; nekateri so se pridružili posamičnim ženskim skupinam, drugi pa so šli, sami živahno se pomenkujoč ali pa tiho, s sklonjenimi glavami.  Videti je bilo tu mladeničev, mož in starcev, zdravih in krepkih, rdečeličnih in bistrogledih, pa mnogo tudi medlih, trhlih, zelenkastorumenih obrazov, topih, plahih pogledov — slike izdelanosti, fizične in duševne propadlosti; videti je bilo tudi mladih, iskrih deklet, še nežnih otrok in mnogo žen, mater; nekatere čedno, ničemurno, napol gosposki oblečene, druge pa v siromašnem, ponošenem, skoro beraškem odelu.  Tu radost, hrepenenje, življenje, ondi nedovzetnost, skrb, lakot — čudna zmes značajev, obrazov in govoric.  Vse pa je preveval dušeč, omotičen vonj tobaka ...  Tončka je brzela domov.  Navadno sta šli z njo Mencejeva Nežka in Grumova Alenka.  Stanovale so v sosednjih ulicah; Nežka je delala s Tončko pri isti mizi, Alenka, Nežkina sestrična, pa je bila že starejša delavka.  Nežka, katere šibka postavica se je radi zgodnjega sključevanja zgrbila, je bila bledikasta plavolaska, sivih, ostrih oči in nosljajočega, zaspanega glasu.  Najraje se je pomenkovala o propovedih, o kapelanih, najnovejših masnih knjižicah in najmodnejših svetniških podobicah.  Bila je družabnica družbe krščansko-katoliških devic sv. Uršule; na golem je nosila dva škapulirja ter na modrem in rdečem traku dve svetinjici. — Vedno je bila »zaljubljena« v najnovejšega pridigarja v stolni cerkvi.  Svojih čuvstev itak ni razodela nikdar nikomur, nego le Tončki in Alenki.  Njena »ljubezen« se je pojavljala le s tem, da je čepela skoro vselej pod prižnico svojega najnovejšega izvoljenca; »viseč na njegovih ustih«, je srkala njegove besede, »kot žejen jelen hladno studenčnino«, ter jih zatapljala v brezno svojega resnično deviškega srca — in pa s tem, da je šla k njemu vsako soboto zvečer k izpovedi ...  Ko so minile »šmarnice«, je pojemala njena ljubezen, dokler ni umrla popolnoma, pa se za adventnih »zornic« pojavila zopet nalik ptiču Fenisu, prerojena, vsa nova.  In tako dalje ...  Druga Tončkina prijateljica, Grumova Alenka, pa je bila deva drugačnih nazorov, drugačnih idealov, pa tudi drugačne zunanjosti.  Vitke, ponosne postave, krepke hoje, odločnega kretanja, glasne, skoro kričeče govorice, bučnega, krohotajočega smeha, pa temnega, nekam žoltega obraza s širokimi, črnimi obrvmi in dolgimi, resastimi trepalnicami, žarkih, gorečih oči, ravnega, lepega noska, krasnih belih zob, okroglega podbradka in jedva vidnih brčic na zgornji ustnici.  Ej, ta Alenka je bila lepa grešna dušica! — Zaman ji je hvalila in hvalila dobra Nežka različne pridigarje, zaman ji opisovala vso divno nebeško krasoto oltarjev ob ‚šmarnicah,‘ zaman jo vabila, naj si sama vsaj enkrat ogleda oni bajni cerkveni nakit, ono množino raznobojnih, predragih, duhtečih, domačih in eksotičnih cvetlic, trav in grmov, ono neštevilo luči, lučic, svetilk, sveč, lampijonov in lestencev — naj gre poslušat vsaj enkrat ono očarljivo, dušo vznašajoče in vsako čutnico v telesu pretresajoče mogočno orgljanje slavnega slovenskega glasbenika, pa ono milobno petje, ki se igra s človeško dušo, dvigajoče jo sedaj visoko nad oblake, prestavljajoče jo v rajske prostore nebeščanov, sedaj pa moreče, uničujoče, ponižujoče človeka k tlom, v prah, v nič, da trepeta, drgeta z vsakim živcem, z vsako žilico, da ga poliva zona, pa mu zopet pljuska kri iz srca v lica in iz lic v srce ...  Zaman jo je vabila Nežka s seboj, da si z njo vred napaja dušo in srce z užitki, kakršnih bi iskala sicer brez uspeha po vsem svetu ...  Alenka se ji je smejala, se ji rogala ter jo nazivala otročjo, neumno ...  Odgovarjala ji je, da je bila tudi ona, Alenka, včasih Nežkinih misli, da je tudi njo nekdaj veselilo, očarovalo in vznašalo to, po čemer hrepeni in hlepi sedaj še Nežka — pa minilo jo je vse.  In kadar ji je začela Nežka vedno znova kazati svoje ‚podobice‘ s čipkastimi robovi, pisane, bele, črne, zelene, rdeče, papirnate, lesene in iz ribje kosti, tedaj ji je pokazala Alenka, podlo se krohotaje, svoje ‚podobice‘, svoje ‚svetnike‘ in ‚zaščitnike‘: fotografije mladih in starejših moških, civilistov in vojakov.  V dno svoje duše ranjena, jo je nato začela pobožna sestrična karati in izpreobračati, ji pripovedovati različne odlomke iz pridig o deviški čistosti.  Zaman; Alenka ji je odgovorila šaleč in rogajoč se, kaj ji je dejal ta ali oni ljubimec ... ter sklenila vselej: »Pa kaj bi ti pravila ... preotročja si še ... ko boš imela tudi ti svojih osemindvajset let ... hej, kako drugačne misli ti bodo rojile po glavi!« —  S tema tovarišicama torej je občevala Tončka največ.  Njena duša pa se je počutila v njiju družbi kot roka, katero peče na eni strani ogenj, na drugi pa skeli mraz.  Začela je premišljevati o življenju, dvomiti, se ozirati po drugih ter primerjati, katerim se godi bolje, ali onim, ki se vedo tako kot Nežka, ali onim, ki so Alenkinih misli.  Včasih je obsojala Alenkino nevernost, nje zanikarnost v izpolnjevanju cerkvenih zakonov in nje lahkoživo, vihravo občevanje z moškimi in se zgražala nad njenimi porogljivimi opazkami o iskreni molitvi, izpovedi itd. ... tedaj se je tesneje oklenila Nežke ter hodila z njo vred k vsem ‚pobožnostim‘.  Kmalu pa ji je postalo tako življenje preenolično, pusto, dolgočasno; njega čar se je polagoma izgubljal, in — zaželela si je zopet vesele Alenkine družbe, njenega smeha, njenih dovtipov in šal ...  Tedaj je zapustila bogoslužno Nežko, pozabila vse ‚nebeške užitke‘ ter se pridružila zopet Alenki, poslušajoč verno njene dogodke z različnimi ljubovniki, ki so bili življenja željni Alenki le sredstva za zabavo poleg svilenih robcev in predpasnikov, modnih solnčnikov in cipel, zlatih nauhvic in prstanov ...  Ko pa ji je začela Nežka znova obujati vest in ji dokazovati, kako grešno živi njena lepa sestrična, ter ji z besedami svojih pridigarjev živo slikati vso grozo posmrtnega vračila za sedanje pregrešno življenje, tedaj se je zbala Tončka, in razmerje se je zopet obrnilo ...  Tako omahovanje je trajalo dve leti.  V tem je postala Tončka prava delavka in se preselila v oddelek, kjer zvijajo smodke. — Tačas pa je zmagal slabi duh, zmagali nazori Alenkini.  Nauki, katere je slišala iz ust svojega dobrega, nad vse jo ljubečega očeta, nauki, katere je čula s prijateljico Nežko v cerkvi, ti nauki so nasprotovali sedaj njenim željam in mislim.  Bala se je, sramovala včasih sama sebe, toda izpreobrnila se ni več; nedostajalo ji je za to moralne moči. —  Bilo je soboto zvečer.  Delavci in delavke tabačne tvornice so bili prejeli svoj tedenski zaslužek ter se veselejši kot sicer polagoma razhajali na vse plati.  Marsikateri delavec je krenil v bližnjo gostilnico, da si uteši žejo, ki ga je mučila že ves teden, misleč si: »saj je jutri naš dan, dan počitka — potegnem jo nocoj lahko malo dlje.  Zakaj bi si vsaj enkrat ne privoščil par veselih, brezskrbnih ur, ko se moram potiti in mučiti šest dni zapored!« — Ko pa je ob zori zapuščal zabavišče, mu je bila glava težka, in vest ga je pekla; saj je bila denarnica zopet do malega prazna ...  Marsikateri pa je podvizal svoje korake domov, da izroči čim preje svoji ženki sad svoje pridnosti, da poplača dolgove ter kupi deci vsaj za nedeljo kosec belega kruha ...  Pred tvornico so se tudi zbirale skupine in se pogovarjale, kam pojdejo nocoj, kje se snidejo jutri.  Ravnokar sta se poslovili Tončka in Nežka z obljubo, da pojdeta jutri skupaj na veliki shod na Šmarni gori, ko se je pridružila Tončki Grumova Alenka.  »Glej jo, otodi sem povpraševala po tebi,« jo je ogovorila Alenka.  »Kam pa se je tako mudilo Nežki?«  »Šla je k perici po svoja krila ... jutri pojdeva na Šmarno goro,« je odvrnila Tončka.  »Na božjo pot?  Ha, ha! — Pa menda vendar ne bosi in razoglavi, pa s culico v rokah?» se je rogala Alenka.  »Ne, popeljeva se z vlakom.«  »Beži, beži!  Nikar ne hodi! — Kaj misliš res postati cela tercijalka? — Ha, ha! — Nežke z zelenim obrazom in zgrbljenim hrbtom pač ni škoda; nihče se ne bo jokal za njo, to ve dobro sama, zato se mora zadovoljiti s svojimi nebeškimi ženini.  A ti in pa jaz!  Z nama je vse drugače.  Tončka, ne bodi vendar tako neumna in slepa!«  Prijela jo je pod pazduho, in šli sta proti domu.  Tončka je molčala.  »Povedati ti moram nekaj boljšega, zanimivejšega, nego je vajino romanje,« je začela Alenka.  »Tončka, jutri pojdeš z menoj, da veš — ne bo ti žal, saj tako nikamor ne prideš.«  »Kam pa?« je vprašala Tončka z glasom, ki nikakor ni ugovarjal prijateljičinemu vabilu.  »Jutri ob poludveh me čakaj doma, da pridem po-te.  Lepo se obleci ... vzemi tisto zeleno jopico, ki se te tako tesno oprijemlje, pa bel, svilen robec si deni na glavo, da veš! — potem pojdeva pred Št. Pavelsko cerkev, kjer me bo čakal Janez ...«  »Kateri Janez?«  »I no, moj Janez, ha, ha!  Pri topničarjih je ... bogatih starišev sin z Gorenjskega je ... tri zvezdice na vsaki strani zavratnika in dolgo sabljo ima ... lep, postaven fant, boš videla!«  »In kam pojdemo?«  »Iz mesta ... kam v okolico ... na ples — ej, zabavali se bomo krasno.  Tudi dva Janezova tovariša prideta ...«  »Jaz ne znam plesati,« je pristavila napol pomilujoč, napol boječe Tončka.  »Ne znaš? — Križ božji, niti plesati ne znaš?  To imaš od svojega čepenja po cerkvah!  Sramota! — No, peti znaš ... že pojde; začeti moraš ...  Janez želi plesati; obljubila sem mu, da pripeljem s seboj še kako tovarišico.  Iti moraš torej na vsaki način z menoj!«  »A kaj poreko oče, če se ne vrnem pred mrakom domov? — Bojim se ...«  »Kaj? — Torej si še tako odvisen otrok! — Joj, joj, tega ne bi bila mislila!« je javkala Alenka.  »Saj si vendar sama služiš kruh!  Saj ti vendar ne more živa duša na svetu zapovedovati! — Joj, joj, kaj takega mi greš zinit!«  Tončko je bilo sram, zato je za trdno obljubila, da pojde z Alenko, bodi kar koli.  Potem sta se ločili.  Domov prišedši, si je skuhala večerjo in jo postavila tudi očetu, potem pa se je takoj začela umivati, česati ter si snažiti obutal in krila.  Hotela je biti jutri taka, da se je Alenka ne bo sramovala vzpričo svojega ljubimca, bogatega Gorenjca ...  Drugi dan pa je odšla na Šmarno goro pobožna Nežka sama, razžaljena in razjarjena, ko ji je povedala Tončka, da mora z Alenko.  »Ker si taka prijateljica, da se pojdeš raje razveseljevat na grešno plesišče z zapeljivimi vojaki, pa bodi konec prijateljstva med nama — ne poznam te več!«  Tako ji je dejala Nežka in z jezo zaloputnila duri za seboj.  Tončki je bilo v prvem hipu hudo, potem pa se je domislila Alenkinih besed: »Nežka ... zelena ... ni je škoda, da je tercijalka, saj je ne mara živ krst!  A ti in jaz!?«  In zaničljivo se je namrdnila ter se začela oblačiti.  Kmalu nato je prišla Alenka v lepi novi obleki, z zlatim srčkom na baržunastem traku okoli vratu in v gosposkih cipelicah iz rjavega usnja.  V orokavičenih rokah je držala pisan, široko s čipkami obrobljen solnčnik z belim, umetno zrezljanim koščenim držajem.  »Ali si gotova, Tončka? — Dobro, kar pojdiva! — Ne — stoj! — Koliko kril pa imaš na sebi, da si široka kot razčeperjena koklja? — Joj, joj! — In za vratom tudi nimaš nobenega robca! — Vzemi ono rdečo svileno ruto, da se te lepo prime ... samo malo se je sme videti ... glej, kako je pri meni!«  Tončka se je popravljala po navodilu Alenkinem, dokler ji ni ustregla v vsakem oziru.  Potem sta šli.  Ko pa sta stopili iz sobe, jima je prišel z drsajočimi koraki nasproti sključeni, sivolasi Tončkin oče.  Ljubeznivo se je ozrl po svoji hčerki, in njegov pogled je nekako božajoče objemal vse njeno vitko telo.  Tako lepe, tako gosposke je še ni videl nikdar, tako se ji niso svetile še nikdar oči, in njena lica so bila napeta ter z rahlo rdečico zalita kot nikdar.  Zadovoljno ji je torej pokimal pa jo vprašal: »Ali gresta že k nauku? — — Hiteti moram tudi sam. — Le lepo molita!« —  »Da, da,« mu je odgovorila Alenka ter smehljaje potegnila Tončko s seboj.  V srcu Tončkinem pa se je oglasila vest, ki ji je očitala, da je varala, da je nalagala očeta — prvič ...  Pred Št. Pavelsko cerkvijo so ju čakali že trije vojaki, visoki, širokopleči mladeniči v lični topničarski uniformi, z dolgimi, blesketajočimi sabljami ob levih bokih.  Smehljaje so jima salutirali, butnivši peto ob peto, da so za-zvenele ostroge, ter jima ponudili svoje roke v pozdrav.  Alenki se je pridružil takoj črnolasi Janez, tovariša pa sta vzela Tončko v sredo, in odpravili so se.  Tončki je bilo spočetka tesno pri duši v družbi s povsem neznanimi vojaki; sram jo je bilo ljudi, ki so se ozirali za njimi.  Kmalu pa se je pomirila, ko sta ji začela spremljevalca pripovedovati o svojem stanu, o svojih domačih, o mestnih novicah ter izpraševala tudi njo o navadnih stvareh, neprisiljeno, prijazno, kakor da bi si bili stari znanci.  Prišedši iz mesta, sta krenila Alenka in Janez po cesti, vodeči v bližnjo vas.  Toplo je sijalo spomladnje solnce; ptiči so popevali ob robu ceste, zibajoč se po leskah in jelšah, ki so se baš ogrinjale v nov zelen plašč, smreke in hoje pa so veličastno šumele ob najmanjšem pišu s svojimi težkimi vrhovi in do tal segajočimi vejami.  Tončki se je zdelo, da ni doživela doslej še nikdar tako jasnega in veselega dne.  Zeleneči gozd s svojimi ptički se ji ni videl še nikdar tako lep, kot danes.  Njena prijateljica Alenka, stopajoča pred njo ob roki svojega ponosno vzklonjenega ljubimca, se ji je zdela čudovito krasna, in njena spremljevalca sta bila v njenih očeh najčednejša in najljubeznivejša mladeniča na svetu.  Tako lahko in prijetno ji je bilo pri srcu, da bi bila najraje zapela ...  Ko pa ji je ovil njen desni spremljevalec, plavolasi Toporišev Tone, svojo roko smelo okolo pasu ter je, dvignivši in zavrtevši svojo čepico po zraku, krepko zavriskal, tedaj se je zasmejala na vse grlo.  Ozrši se pa v Toneta s svojimi globokimi plavimi očmi, je zardela, videč v njegovih očeh odkriti izraz brezmejnega občudovanja ...  Prišedši v vas, so zaslišali takoj mogočne glasove harmonike, prihajajoče skozi odprta okna obcestne gostilnice.  Obširna gostilniška soba je bila že »dubkom« polna hrupnih gostov in plešočih parov; mize so bile postavljene po veži in po lesenem hodniku proti vrtni strani.  Jedva je odpasal Janez svojo sabljo, že se je oklenil svoje Alenke ter jo odvedel na ples.  Tone ga je ročno posnemal ter se zavrtel s Tončko.  Spočetka ji je uhajal takt, kmalu pa se je privadila.  Krepko sta se sprijela s Tonetom ter zaplesala kot najvrlejša plesalca.  Ko se je usopla, jo je peljal na hodnik, kjer sta našla še prazno mizo, ter ji ponudil vina.  In Tončka je pila.  Tončka je plesala veliko.  Jedva jo je spustil iz rok Tone, je prišel po-njo Janez, ki jo je izročil tretjemu tovarišu Sušniku.  Polagoma so jeli hoditi po-njo tudi drugi plesalci, med katerimi je bila večina infanteristov, »Janezov«.  Zabavala se je tako dobro, da je popolnoma pozabila na čas, na svojega očeta, na odhod.  Vriskanje plesalcev, bučni zvoki harmonike, topotanje razbrzdanih peta, smeh plesalk, opojni vinski vzduh ... vse je vplivalo na njene živce omotno, mamljivo.  Ko pa so prižgali sredi stropa veliko petrolejko, tedaj se je spomnila doma.  Prestrašena se je oprostila svojega plesalca ter se začela ozirati po Alenki in Janezu.  Ni ju bilo najti nikjer, a Tone in Sušnik sta jo potolažila, da že zopet prideta, ter sta jo zopet odvedla na ples.  Samo enkrat se bode še zavrtela, potem pa bode morala domov, pa če tudi pojde sama.  Ko pa je minil ta ples, jo je pregovoril znova Tone, da zapleše še enkrat z njim.  Plesala sta dolgo; Tone ni hotel nehati, zavrisnil je vsaki hip veselo, izzivalno, pa ji šepetal: »Tako srečen še nisem bil ... juh! — Kako naju gledajo ... seveda, nevoščljivi so mi za plesalko ... najlepšo plesalko! — Tončka, vi ste moja .. kaj ne, da ste moja?« — Tončka mu ni odgovorila, a rdeča je bila kot piruh, pa dobro se ji je zdelo, da ne bi bila menjala z nobeno plesalko.  Sramežljivo je dvignila trepalnice ter pogledala za hip Tonetu v razžarjeno lice, pa jih zopet povesila.  Srce ji je bilo burno ...  Ko sta nehala, jo je peljal k mizi; žejna sta bila in pila sta poželjivo ...  Tone jo je držal vedno za roko; naslonivši se na njen stol, ji je pravil, kako je lepa, da jo ima rad, in prosil jo, naj bo njegova ...  Tončka je molčala; vrtelo se ji je v glavi, želela si je proč, pa se zopet naslajala z njegovimi besedami.  Naposled so odšli.  Sušnik edini je še ostal med infanteristi, ki so začeli popevati narodne pesmi, ter je basiral.  Janez je stopal zopet z Alenko spredaj.  Tone in Tončka pa sta šla za njima.  Tiho so govorili med seboj; ostroge so zvenele, in sablji sta rožljali. —  Še često so napravili skupne izlete Tončka, Alenka, Janez in Tone.  Postali so si najboljši prijatelji. — Mencejeva Nežka pa ni pogledala nobene več, temveč si poiskala novih prijateljic, ki so bile povsem njenih nazorov in njenih vzorov.  Tone Križaj je bil kramarjev sin, doma iz Loža.  Oče njegov se je ubijal spočetka z malo kmetijo, toda ker mu je radi slabih letin donašala le dolgove na dolgove, jo je poprodal, očedil in pobelil svojo hišico, kupil patent ter začel kramariti.  Poleg kramarstva se je pečal še z nakupovanjem starin, ponošenih oblek, polomljenega pohištva, zavrženih slik ter nakaženega kmetiškega in obrtnega orodja.  Dočim mu je žena doma prodajala, je lazil, prodajajoč in kupujoč, po hišah in kočah v trgu in okolici ter privažal na večer na samokolnici najrazličnejše šare v svojo shrambo.  Ob slabem vremenu je ostajal doma ter šival, krpal, lepil, zbijal in barval svoje starine.  Za ničeven denar jih je dobil, često jih je pobral celo na kakem smrdljivem smetišču, v prašnih drvarnicah ali v zakajenih podstreških; toda s svojo spretno roko je popravil vse reči, da so bile znova za rabo, ter jih prodal skoro za celi dobiček.  Ko je Tone, kramarjev edinec, nekoliko odrastel, je spremljal očeta ter mu pomagal mešetariti in stikati za ropotijo.  Križajev imetek se je na ta način množil sicer le počasi, toda vztrajno.  Ker je bil skop, je privoščil sebi in svojcem jedva najpotrebnejše reči ter varčeval z vsakim vinarjem.  Za dve dvojači dobička je bil pripravljen iti v štiri ure oddaljeno vas, in za en goldinar izgube se je jokal, kot bi izgubil stotak.  Grabiti in gomiliti na kup ter množiti število svojih goldinarjev mu je bil največji užitek, edini namen in vsa sreča življenja ...  Neki poletenski večer je zopet krparil raztrgan šaren zastor, katerega si je bil izprosjačil v bližnji grajščini.  Sam je sedel med nakopičenimi škatljami, okviri, papirnimi in platnenimi slikami — med stoli, mizami, klopmi in posteljami — med kmetiškimi kočemajkami, indrami, škrlaki, kožuhi, kučmami, ošpetlji in avbami — med gosposkimi krili z vlačami, maskaradnimi kostumi, korzeti in modrci, solnčniki, dežniki, ženskimi in moškimi klobuki, cilindri, palicami in pahljačami — med lopatami, svedri, kladivi, motikami, krampi, verigami, žreblji in plugi — med lonci, steklenicami, košarami in cajnicami ... tu je sedel ter krpal neutrudno, dasi je šlo že na polnoč.  Okna je zaprl z oknicami, z železom okovanimi, vrata pa zaklenil z velikim ključem, katerega je položil tik sebe na polico.  V shrambi pa je postajalo čim dlje soparnejše, dušeče.  Križaju so lezle oči skupaj, vsaki hip je zadremal, a vendar se je silil še vedno, da izgotovi nocoj pričeto delo.  Končno pa je trdno zaspal; glava mu je omahnila na naslanjač, roke so mu visele ob životu, noge pa je imel iztegnjene po sobi.  Spal je jedva četrt ure; ko pa se je hipoma vzbudil, ga je objemalo od vseh strani plameneno morje in strašen dim.  Planil je kvišku, podrl poleg stoječo polico, skočil k vratom ...  Zaklenjena so bila.  V tistem hipu se je spomnil, kam je bil položil ključ ... a ni bilo ni stolice, ni ključa.  Dim mu je žgal oči, da ni mogel gledati, pljuča so mu jedva še sopla, plamenčki so segali po njem, on pa se jim je zaman otepaval, se zaletaval v vrata, bil po njih s pestmi, dokler so mu krvavela, ter hropel: »Na pomoč!  Na pomoč!« — Zaman.  Nihče ga ni čul.  Nagomiljena obleka pa je gorela, tlela in se kadila — vse se je užigalo; shramba je bila že do stropa polna smradnega, zadušljivega dima ...  Ko so pregorele oknice, je dobil ogenj duška, in velik, rdečkasto-rumen zubelj je švignil skozi okno v leseno streho.  In gorelo je že dolgo, predno je opazil prvi Ložan, da gori pri kramarju.  Kriki »gorí! gorí!« so se razlegali po ulicah; ljudstvo je bežalo iz hiš, zvonovi so začeli bučati ter so še pomnoževali grozo pretečega požara.  Pred Križajevo hišo se je v hipcu nabralo ogromno ljudstva; ognjegasci so se pridrvili od nekod, razganjali ljudi ter začeli brizgati iz dveh cevi skozi okna v kramarjevo shrambo ter po strehah sosednjih hiš.  Tedaj pa je kriknil hipoma nekdo med množico:  »Oče — mati, kje ste?«  Bil je kramarjev edinec Tone, ki je menda vasoval, a je bil sedaj pribežal k domu.  »Moj Bog, kje je kramar? — kje je kramarica?!«  »Hitite ... brž ... spita menda v svoji sobi ... zadaj za prodajalnico ... brž! — udušita se ...«  Vpitje, kričanje, jokanje ljudi klici zapovedujočega načelnika ognjegascev, prasketanje in vreščanje ognja, šumeče sikanje brizgane vode, žalostno nabijanje zvonov ... vse se je mešalo ter glušno polnilo zrak.  Tone je hitel s tremi gasilci za hišo, odprl vrata in tekel v spalnico.  Povsod je bilo že vse polno dima.  Prišedši v spalnico, pa je omahnil nazaj ... oblak dima je puhnil vanj, da bi ga bil skoro zadušil.  Navzlic temu pa je planil na ono mesto, kjer sta stali očetova in materina postelja.  Hitro je segel po njiju — bili sta prazni.  »Mati! — Oče!« je zavpil smrtno prestrašen ter tipal, premetaval in iskal po posteljah s trepetajočimi rokami.  Tudi gasilci so iskali po sobi.  Kar se je zadela Tonetova noga ob človeško telo, ležeče na tleh.  Brzo se je sklonil, poiskal z dlanjo obraz — mati je bila; zadel jo je na rameni ter hitel z njo na piano.  Nezavestna, s široko odprtimi steklenimi očmi je zrla topo ter jedva, z velikimi mukami dihala.  Tone jo je položil na tla, ljudstvo jo je začelo dramiti in škropiti, sam pa je tekel zopet nazaj — po očeta.  Ko pa je prisopel do vrat, so planili baš gasilci iz hiše.  »Beži — strop se že udira!« je zavpil eden izmed njih Tonetu ter ga potegnil za seboj.  In res, v tistem trenotku se je zmajala vsa hiša — velikanski trušč in hrušč, urnebesen krik ljudi — in grozen plamen je švignil proti nebu ter nalik ogromni goreči baklji plapolal, vihral in cvrčal, uničujoč vse, kar je mogel doseči ...  Tone je klečal poleg matere ter jo klical, a ni se vzbudila.  Dihanje je postajalo čim dlje mučnejše in počasnejše.  »Še ona umre!« je dejala stara ženska, otirajoč si mokre oči.  »Po gospoda bo treba — sicer bo prekasno!« je pritaknila druga.  Jedva pet minut pozneje je že hitel iz cerkve duhovnik na kraj, kjer je ležala v smrtnem boju stara kramarica.  Ljudstvo je pokleknilo okoli nje, gasilci pa so dalje neumorno dušili ter omejevali požar.  Svetlo je bilo kot opoldne.  Duhovnik pa se je sklonil nad kramarico, ji pritisnil na ustnice sv. razpelo, jo pokropil ter začel moliti antifono: »Pokropi me, o Gospod, z izopom, in očiščen bom; operi me, in bolj bom bel kot sneg.« Nato je mrmral psalm: »Usmili se me, o Gospod!« ... stopil k njej ter jo del v poslednje olje.  Po zvršenem svetem opravilu je odšel.  Kramarica pa se ni zganila; pojemala je in proti jutru je izdihnila ...  Tone je izgubil tako očeta in mater, pa tudi skoro vse premoženje.  Oče je hranil svoj denar večinoma doma v kovinski šatulji.  Ker je bil uničil požar tudi njo, so ostali Tonetu le trije stotaki, katere je bil slučajno naložil starec v hranilnici.  Ko so pokopali mater in očetovo sežgano truplo, je zapustil Tone rojstni kraj ter se odpeljal v mesto si iskat zaslužka.  Kmalu je dobil službo, kjer mu je prijalo.  Trgovec Mirt je rabil spretnega hlapca za svojo kupčijo z ribniško suho robo.  Ker je bil Tone lep in postaven mladenič, ker mu je povedal, da je bil njegov oče kramar in starinar, in da se je pri njem privadil marsičemu, ga je Mirt vzel takoj z veseljem v službo.  In ni mu bilo žal.  Dasi ni bil Tone skoro nič izomikan, dasi je znal čitati in pisati jedva za silo, je vendar pokazal pri vsaki priliki, da ima izreden razum za trgovino.  Gospodarju je bilo jako všeč, da je dobil tako porabnega pomagača, in poučil in razkazal mu je to in ono.  Tone, tedaj dvajset let star, je imel bistro glavo.  V nekaj mesecih je že poznal vrednost in ceno vsakega komada ter umel prodajati in prekupovati tako dobro, kakor njegov šef.  Kmalu je najel Mirt drugega hlapca; Toneta pa je vzel v prodajalnico ter ga v par letih imenoval za svojega komija.  Mladi komi je pokazal z vsakim novim dnem, kako zmožen in spreten je v trgovini.  Dočim se je stari, godrnjavi Mirt omejeval v svoji trgovini le na mesto, je poiskal Tone trgovinskih zvez z mnogimi manjšimi prodajalci na deželi ter jih zalagal z različnim blagom.  Mirt je imel seveda pri tem velike dobičke, dohodki so se mu skoro podvojili.  Črez nekaj let je na Križajevo prigovarjanje prenovil in razširil svojo prodajalnico ter pričel trgovati tudi z galanterijskim blagom.  Podjetni Tone je poiskal nekaj vasi, kjer so izdelovali glavnike, igle za lase, ščeti, zobotrebce, nože, vilice, žlice, čipke, nogavice, cipele, brezpetnike, lepenke in druge stvari ... sklenil pogodbe s posamičnimi podjetniki, da bodo izročali narejeno blago le njegovi firmi, in s tem je prisilil druge firme, da so kupovale dotične izdelke za mnogo višje cene pri njem, ter je mnogo naročenega blaga odpošiljal celo v inozemstvo, prav tja v Hamburg.  Velika, najraznovrstnejša zaloga, lepa, prikupna zunanjost in notranjščina prodajalnice, točna, nagla postrežba in izredna zgovornost ljubeznivega Križaja, vse to je vplivalo tako ugodno na Mirtove dohodke, da je odslej skoraj vidno raslo njegovo sicer že dotle veliko imetje.  Umevno je, da je bil stari Mirt jako zadovoljen s svojim podjetnim in špekulativnim komijem ter mu je prostovoljno, včasih pa tudi na Križajevo zahtevo prav rad povišal vsako leto njegov salér.  Končno je postal Križaj poslovodja; Mirt mu je prepustil popolno svobodo, edini njegov posel je bilo podpisovanje računov, naročil in pogodb.  »Pravcato terno sem zadel s tem človekom,« si je smehljaje mislil često starec, zadovoljno seštevajoč vedno se množeče tisočake v hranilničnih knjižicah.  »Vrag, prav rojen je menda za kupčijo!  Oče njegov si je z barantanjem, z beraško kramarijo in starinarstvom nabral nekaj stotakov — da ga ni zadela tolika nesreča, bi imel danes vsled sinovih operacij in špekulacij izvestno že precej tisočakov ... no, no, po njegovi nesreči se je rodila moja sreča.  Bodi zato mir njegovi duši!  Sina pa mi Bog ohrani, da mi pomore še do dvakratnega sedanjega kapitala!  Potlej me za Hermino ni skrb ... dobim ji, če hočem, barona!«  Pa tudi Križajevim trem stotakom, dedščini po pokojnih roditeljih, se je bilo pridružilo z leti že precej tovarišev.  Kakor oče, tako je tudi sin skoparil in hranil vsaki novčič.  Ničesar nepotrebnega si ni kupil; jedva najpotrebnejše si je privoščil ter zbiral in spravljal. — Ker je imel hrano in stanovanje brezplačno v domači hiši, ker si je znal pridobiti od firm, s katerimi je bil v zvezi, tudi obleko, obutal in še marsikako drugo darilo, mu je ostajala vedno vsa plača nedotaknjena.  Trikrat je preobrnil vsaki svoj novec, predno ga je spustil z dlani, trikrat si je premislil, predno je kaj prodal, ter tuhtal in ugibal, kako in kje bi se dal učiniti večji dobiček, kje bi se kupilo ceneje, kje bi se dali opehariti na najpoštenejši, pa najizdatnejši način.  Njegova bistra, lokava glava pa si je izmislila vedno novih pripomočkov.  Tako je minilo nekaj nad deset let, odkar je bil Križaj Mirtov posel.  Stari Mirt, ki je štel že sedem križev, pa je začel tedaj bolehati.  Starost in naduha sta ga mučili, da je moral večkrat leči.  Vendar je vselej zopet za malo časa okreval, dokler ga ni znova podrla kaka sapica na ležišče, kjer je hropel, sopel in grčal, kakor bi hotel v tem hipu izdihniti dušo.  Ker so se mu taki popadki ponavljali vedno češče ter mu tudi zdravniki niso mogli kar nič pomagati, si je kar nanagloma vtepel v glavo, da mora na jug, kjer se mu pod milejšim, gorkejšim podnebjem znova povrne nekdanje zdravje.  Zaman so mu odgovarjali zdravniki, češ, da je za daljnjo vožnjo preslab, ter da je domači zrak zdrav in ugoden njegovim pljučem; zaman ga je prosila tudi njegova hči Hermina, naj odloži potovanje vsaj do jeseni ali zime: njegov sklep je bil neomajen; proti otroški njegovi trmoglavosti so bili vsi ugovori bob ob steno.  Starec pa si je bil izmislil še drugo pametno.  V svesti si, da mu je naraslo imetje do čistih osemdeset tisočakov, se mu je kar zazdelo, da ima dovolj.  Poklical je torej poslovodjo k sebi ter mu suhoparno naznanil, da kani ob novem letu zapreti svojo prodajalnico, jo prodati komu drugemu ter v kratkem odpotovati za stalno v Italijo.  Križaj je bil po tej vesti tako osupel, da je ni mogel niti verjeti.  Potem pa je predlagal šefu, naj izroči prodajalnico z vsem blagom in z vsemi dovolitvami njemu.  Obetal mu je za to, da mu povrne in poplača v petih letih z obrestmi vred vse v denarjih.  Toda starec ni bil zadovoljen s tem predlogom ter se je izgovarjal, da je dobil od drugod boljše ponudbe.  Tolika nehvaležnost pa je silno užalila Križaja.  Kar divjal je!  »Torej sedaj, skoraj po enajstih letih zvestega, marljivega in napornega službovanja naj si grem iskat službe drugam? — Sedaj, ko ima dovolj, me hoče vreči na polje? — Kdo pa mu je pridobil vsaj polovino imetja? — Starokopitni trgovec brez energije in kupčijske podjetnosti bi barantaril menda še dandanes samo z rešeti, škafi, žličniki, siti, palicami in kuhalnicami, da ga nisem dvignil jaz na prvo mesto med tukajšnjimi trgovci!  In sedaj mi niti toliko ne upa, da bi mogel jaz pričeti odslej na svojo roko! — Čakaj, starec!«  Tako je razmišljal Križaj.  Sklep njegov pa je bil storjen; izvršitve se je odločno lotil takoj, da ne bi bilo prepozno ...  Mirt je imel tridesetletno hčer, Hermino, preklasto bitje kozavega obraza, majhnih, škilastih, zoprno sivih oči, dolgih rok in nog, vdrtih prsi, rdečih las in ogromnih uhljev.  Vsled njene suhote in nelepote bi jo bil lahko smatral vsakdo za pravcato sestro glasovitega španskega ‚viteza žalostne postave‘.  Dasi je bilo znano, da bo jako petična, dasi je zavijala svoje neokretne ude v svilo in baržun in kožuhovino, dasi je obešala na-se največje in najsijajnejše bisere in drago kamenje ter si močila, gladila in barvala žolto kožo z najfinejšimi lepotili, esencami in barvili ... navzlic temu, da je presedala vse večere v gledališču, pri koncertih in akademijah ter se vozila s parom konj, je doslej vendar ni maral živ krst.  Lažniva bi bila trditev, da ni bilo baš v Hermininem mestu nobenega moderno-realističnega mladeniča ali samca, kateremu bi bila obilna mošnja zlatnikov prva interesantnost ženskega stvora — zakaj v resnici se ni manjkalo niti ondi takih, vsake sentimentalnosti in romanticizma oproščenih, vseh poetičnih muh in marenj očiščenih ‚prosvetljencev‘ brez črk, še več pa s črkami »dr.« in »c. kr.« ...  V njih čast pa bodi povedano, da se vendar niso bili povsem emancipovali ‚zastarelih nazorov o estetiki‘ ter so pri svojih nameravanih snubitvah radi žrtvovali nekaj tisočakov, kalere bi dobili s Herminino loparsko ročico, zadovoljujoč se z manjšo ‚interesantnostjo‘ svojih nevest, pa tudi z manjšimi njih rokami in nogami in ravno zročimi očmi.  Tako je živela ta zlata Hermina že edenintrideseto leto svojega dolgočasnega, čim dlje intenzivnejše hrepenečega in čim dlje manj izbirčnega devištva.  In ta ljubezniva deva se je približala s solzami v očeh svojemu »papa« ne dolgo potem, ko je odpovedal Mirt svojemu poslovodji službo, ter mu povedala, da se morajo njeni napolnjeni, že za potovanje pripravljeni kovčegi zopet izprazniti, da ne more nikamor z njimi, ker ... ker ...  Kakor blazen je tekal Mirt po skesani Herminini izpovedi iz kota v kot ter klel, psoval in zmerjal hčer in pretkanega komija, ki mu je tako naredil.  V nekolikih dneh pa se je pomiril in se udal v svojo usodo ...  Dva meseca zatem je bila poroka interesantne Hermine z lepim, prebrisanim Mirtovim poslovodjo.  Kmalu nato pa je izginila nad vrati Mirtove prodajalnice stara deska, in namesto nje se je pojavila nova z napisom: Anton Križaj.  V hiši pa je ostalo vse pri starem.  Hermina je tičala v svojem budoarju, preganjajoč si dolgčas s primerjevanjem novih toalet in s čitanjem romanov; starec Mirt je hropel sedaj na postelji, sedaj v naslanjaču ter sanjaril o italijanskem podnebju.  Križaj pa je gospodaril v svoji prodajalnici in koval nove načrte.  Ko pa je povila Hermina slabotno, bolehno deklico, se je pomnožila družina za dva posla: dojiljo in pestunjo.  Gospa Hermina pa je uživala samo štirinajst dni materinsko srečo, potem je umrla.  Mirt je jokal za njo, Križaj pa ni potočil niti solzice.  Njegovo edino veselje je bila trgovina, trgovinsko spletkarstvo njegov glavni užitek.  Za hčerko Marijo se ni veliko brigal.  Dojilji in tastu je prepustil vso skrb za deklico.  Ko je imela tri leta, ji je umrl tudi dedek.  Pusto in dolgočasno, brez ljubezni je živela odtlej do sedmega leta v očetovi hiši; potem pa so jo odpeljali k nunam v Ljubljano.  Ondu je ostala do sedemnajstega leta.  Niti na počitnice ni prihajala domov; saj oče ni imel pri svojih poslih, podjetjih in načrtih za-njo prav nič časa; pa tudi sama je ostala rajša v samostanu, kjer so jo ljubili in negovali.  Z leti so vzgojile nune iz Marije tiho, mirno, blago in pobožno dekle, ki pa je ostalo pri tem povsem nevedno glede nazorov, želja posvetnih ljudi zunaj samostanskih sten in glede sredstev, s katerimi dosegajo svoje smotre.  Kanarček v kletki, cvetice na vrtu, redkobesedne redovnice in naivne koleginje so bile njena družba; molitev, učenje, pletenje in vezenje njen edini posel.  Že od rojstva bolehavo, se je razvilo dekletce v nežno, previtko plavolaso devico ozkih, slokih pleč in bokov, dolgega, bledega obrazka in velikih, lepih, vodenojasnih, a otožnih, sanjavih oči.  Doktor Karol Pajk je odprl svojo samostojno pisarnico.  Kot začetnik v odvetništvu je potreboval najprej denarja, mnogo denarja.  Da bi si ga pridobil na najlažji način in nanagloma kar največ, ga je bila prva skrb, da se — oženi čim preje in čim bogatejše.  V to svrho je obiskoval vse družbe, si pridobil vstop v najboljše, najodličnejše rodovine, kjer so imeli kaj godnih hčera, ter pohajal vse elitne zabave.  Doktor Pajk je bil lep mož.  Dolga črna brada mu je padala na široke prsi, ob čelu so mu krožili lepi, bujni črni kodri, izpod močnih obrvi so mu zrle žive, ostre, pa vendar prijazne oči; pod nedolgim, malce zakrivljenim nosom pa so robile mala usta lepo naslikane brke; obraza je bil zagorelega, podolgastega, rasti pa izredno visoke in krepke.  Nosil se je vedno po najnovejšem kroju fino in elegantno, kretajoč se povsod lahko in varno, ter se je vedel naproti vsakomu prijazno in ljubeznivo.  Kakor povsod, je bilo tudi v njegovem mestu možitve željnih vdov in deklet na izbero; kakor povsod, je pa bilo tudi ondi kaj malo mladega ženstva, ki bi se odlikovalo s čednostjo, ki je najzapeljivejša za naše prozaično-praktično stoletje — z bogastvom.  O, mnogokatera je bila lepa, duhovita, izobražena, gospodinjska, blaga, poštena i. t. d. — a ni imela nič, ali pa veliko premalo, da bi bila mogla očarati doktorja Pajka.  Brez denarja ni ugleda, brez ugleda ni zaupanja, brez zaupanja pa ni klijentov: tako je sodil mladi odvetnik.  Pajk pa je hotel postati prvi, najveljavnejši in najimovitejši med mestnimi svojimi tovariši.  Dolgo je izbiral med meščankami, katerih večina bi se mu bila vdala brez uvetov z veseljem, osrečena.  Matere in očetje so ga odlikovali vedno in povsod, kolikor so mogli in znali; hčerke pa so se mučile z vsemi sredstvi koketnosti in zapeljivosti, da bi omrežile njegovo srce.  Dr. Pajk ljubeznivosti ni odklanjal; zabaval se je pri tem predobro in doživel marsikaj lepega in užil mnogokaj sladkega.  Toda previden in oprezen v besedah in dejanjih, si je vendar-le vedel ohraniti svojo prostost in nezavisnost na veliko jezo in žalost marsikateri preljubeznivi, a premalo izkušeni malomeščanki.  Neko popoldne pa se je usula ploha dežja.  Presenečeni pasantje so bežali na vse strani.  In Pajk je koračil baš iz svoje pisarnice domov, po svoji navadi s cilindrom na glavi in v salonski obleki.  Ko se je ulil dež, je dospel baš do Križajeve prodajalnice.  Hitro je stopil vanjo.  Križaj ga je peljal takoj v svoj komptoar, ki je bil vkusno opravljen s fotelji, zofo, črno pisalno mizo in dvema stolicama za knjige in zapisnike.  Po stenah je viselo nekaj fotografij in športnih slik ter majhna zemljevidna karta.  »No, no, veseli me ... jako veseli, gospod doktor, da ste stopili vendar tudi pod moj krov!« ga je nagovoril Križaj, ko sta bila sedla.  »Pa veste, da ni lepo, da vas je moral šele slučaj pritirati k meni! — No, no, seveda, seveda, kaj bi imeli neki opraviti pri meni, kramarju, ki se ne tožari z nikomer, pa tudi ne prireja zabavnih večerov s čajem, godbo in drugimi užitki.«  »O, prosim, prosim, gospod Križaj« — se je branil odvetnik ter brisal z robcem zmočene krajce svojega cilindra — »nikar me ne morite z očitki, kateri niso niti umestni, niti upravičeni!  Družba resnih, razumnih mož mi je vendar ljubša od tistih čajevih večerov, toda — saj veste —«  »V družbi resnih mož ni gospic in vdovic, s katerimi se more človek tako divno zabavati! — To je ...  No, no, gospod doktor, saj vem, vse vem, kaj počenjate!  Zvrtoglavili ste že glavice vsem našim nadobudnim in nade goječim lepoticam, naposled pa jih zapuščate ‚brez upa zmage‘.  Ha, ha! — Nikar preveč, gospod doktor, sicer se dvigne na vas črna ženska vojska, pomnožena s kompanijo ljubosumnih ljubimcev in soprogov.  Potem pa — gorje vam!«  Odvetnik se je smejal tem trgovčevim besedam, Križaj pa je odprl buteljko vina ter natočil dve kupici.  Trčila sta.  »Bog vas živi, gospod odvetnik! — Nadejam se; da me odslej posetite večkrat.  Ako želite, vam pripravim imenitno nevesto!«  »Ha, ha — torej kupčujete celo z nevestami! — Koliko pa imate provizije od vsake?  Ha, ha!«  »No, no, pazite, da vas kdo ne čuje!  Sicer me naša dvomljivo slavna policija še zapre.  Toda šalo v stran, gospod doktor; koliko zahtevate, da bodi težka? — Dvajset?«  »O, o, dvajset ... dvajset!  Kaj pa mislite!?  Imel sem že štiri na ponudbo s tridesetimi tisočaki, a ...«  »No, no, morda so bile grbave in neomikane, sicer ...«  »Nikakor, gospod Križaj!  Bile so čedne in zadostno razumne; na posebno lepoto in omiko itak ne tiščim. — Da le ni pregrda; samo denarja mora imeti, denarja, ker tega potrebujem sedaj tako nujno kakor vode riba, ki je padla na peščen breg.« —  »Razumem, gospod doktor, razumem; tudi meni se je pred sedemnajstimi leti godilo tako.  Prav ravnate.  Človek dandanes samo toliko velja, kolikor ima,« je dejal rejeni in rdečelični kupec.  Nato je segel v predalce svoje mize ter vzel iz njega kabinetno fotografsko sliko.  »Poglejte to-le dekle!« — je rekel odvetniku.  Ta je vzel sliko v roke ter jo, stopivši k oknu, ogledoval.  Gospica v beli, z obilimi čipkami nakičeni obleki, sloke rasti, šibkih bokov, brez oprsja, dolgega finega obraza, a velikih, sanjavo otožnih oči mu je zrla nasproti.  Odvetnik je skomizgnil z ramami, ter nemo vprašujoč, pogledal kupca.  Križaj je sedel mirno za mizo ter, vrteč kupico vina med prsti, opazoval pozorno doktorjevo lice.  »Petdeset tisoč, gospod doktor!« — je izpregovoril potem kupec hladno in segel po sliki, da jo zopet spravi v miznico. —  »Petdeset?« — je ponovil odvetnik ter znova uprl oči v sliko, katero je že oddajal iz rok.  »Videti je iz boljše hiše.«  »Iz hiše preprostega tukajšnjega meščana,« je odgovoril Križaj.  »Uverjam vas pa, gospod doktor, da je ta-le plavolaska izobražena in izomikana, kakor malokatera tukajšnjih gospic, in dobra je, tiha, blaga.«  Pajk se je vrnil od okna ter sedel zopet v fotelj; prijel je kupico, jo dvignil proti luči, pogledal skozi steklo ter jo na en dušek izpraznil.  Potem pa se je vnovič nagnil črez podobo, si vihal brke in si gladil lepo dolgo brado.  Nato je položil fotografijo na mizo ter, stisnivši trepalnice, uprl svoje ostre, rjave oči v kupico ter vprašal: »Petdeset ste rekli, kaj ne?«  »Da, petdeset, takoj — na roko.«  »In koliko je stara?«  »Sedemnajst let.«  »Vaša sorodnica?«  »Moja hči — edinka — Marija,« je odgovoril Križaj ter segel v ponujeno odvetnikovo desnico, katero je krepko stisnil ...  »Ven, ven, nesramna vlačuga! — Ven, klada pijana! — Hajdi — takoj!«  In nekaj hripavih glasov se je odzvalo: »Ven, ven!« — potem glasen, surov krohot.  Vrata obcestne gostilnice konec Št. Pavelskega predmestja so se hipoma bučno odprla, in na temno ulico, ki jo je medli plin kaj slabo razsvetljeval, je priletela ženska, se lovila par hipov, mahajoč z rokami po zraku, ter padla zviška na obraz.  Med odprtimi durmi je stalo in zijalo nekaj razcapanih postopačev z zabuhlimi obrazi, rdečevišnjevimi nosovi in krvavo obrobljenimi očmi; na vse grlo so se krohotali, potem pa so se zopet obrnili ter zaloputnili vrata.  Iz gostilnice pa se je kmalu začula poulična popevka.  Ženska, ki se je bila vzpričo padca onesvestila, je ležala nekaj minut nepremično na tleh — v umazani snežni brluzgi.  Ko pa jo je prebudil mraz, je vzdihnila, sedla, se prijela za glavo, takoj nato pa za koleno in usta.  Prebila si je bila ustnice, in kri ji je curela iz njih ...  Nekaj hipov je trajalo, predno se je zavedla, kje da je, in kaj se je zgodilo z njo.  Potem pa se je dvignila, bolestno vzdihujoč, ter začela kričati, psovati in zmerjati gostilniške goste z grdimi priimki ...  Odzval se ji ni nihče.  Iz krčme se je razlegala dalje ona popevka — kitica za kitico — pevci se niso kar nič dali motiti.  To pa je žensko razkačilo še bolj.  Kakor besna je razsajala pred gostilnico, in psovke so se ji kar usipale iz ust, in od same togote se je tresla po vsem životu.  Ker pa le ni iz gostilnice bilo nobenega odgovora, je prišepala k vratom in, odprši jih nekoliko, je zakričala v sobo naglo nekaj psovk, potem pa zbežala ...  Iz krčme je steklo za njo nekaj gostov, toda le par korakov; vrgli so tudi par kep snega za njo, pa vpili in v ji grozili.  Ženska pa je zbežala skokoma po cesti, vodeči proti barju.  Napadalci so se takoj vrnili zopet v svojo beznico.  Ženska se je menda svojih pivskih tovarišev jako bala, kajti tekla je, dokler je mogla.  Končno pa se je usopla; dušilo jo je, srce ji je hotelo uiti, in nog ni skoro več čutila.  Tik brzojavnega kola se je zgrudila na kolena ter sopla in sopla.  Kuštravi lasje so ji bili zlezli izpod robca ter se prejemali vratu in obraza, potnega od napornega bega, ustnice pa so ji še vedno krvavele.  V glavi se ji je vse vrtelo ...  Pila je bila veliko več nego kdaj ...  Zakaj se je sprla z Grabljevčevim Pepetom in z Mohorjevim Žanijem, zakaj jo je začela kar na lepem zmerjati tista kozava Kljukčeva Roza ter se zaganjati vanjo, zakaj jo je udaril Pepe, a potem sta se stepla z Žanijem, kako je nastal nato splošen prepir in polom ... nič ji ni bilo več jasno ...  Samo to je še vedela, da so jo vrgli na ulico, grozeč ji, da jo pobijejo ...  Pa ne bodo je.  Daleč jih je pustila za seboj.  Le brzo zopet dalje, da je ne doidejo!  In vstala je ter se opotekala dalje, dasi jo je strašno bolelo desno koleno, katero si je bila hudo razbila. — Šla je mehanično, nič ne pomišljujoč, kam pride, instinktivno bežeč pred svojimi sovražniki, ki jo hote ubiti ...  Ubiti jo hote, in vendar so si bili včasih najboljši prijatelji!  In Pepe!  Žani!  Kaj sta res na mah pozabila, kaj so si bili? — Ha, ta ljubosumna Roza ju je naščuvala in nadražila proti njej, in zdaj jo hočeta pobiti?  Norca! — Ali ne bi bili lahko vsi trije prijatelji?  Ko je prišla do prvega postranskega pota, je zavila nanj.  »Premotim jih,« si je mislila; »ne dobe me, ne!« — in šepala je dalje.  Z barja pa so se dvigale megle.  Bila je gosta tema, da nisi videl skoro ni za stopinjo pred-se.  Vse barje je bilo prepreženo in prevlečeno z mokrotno, nepredirno megleno temino.  Tedaj pa se je izgubila tudi pot, po kateri je bežala ženska, in na mah je stala na mehkih, grezastih tleh; jedva za dva prsta debela plast snega je ležala na njih. — Minilo je bilo že nekaj ur, odkar je bila začela bežati ... sedaj pa se ji je začelo daniti in jasniti v glavi, in strah in mraz sta jo streznila polagoma popolnoma ...  »Kje sem li?« se je začela izpraševati, »kam sem zašla? — kod hodim?« — Groza jo je obšla ...  Povsem tuj kraj — ne vidi se nikamor — ni glasu ni slišati — in ona sama! — Robec, katerega je tiščala na skelečo rano na ustnici, je bil že do cela premočen, desna nogavica pa se je čutila kot bi bila zledenela; bila je pač polna zmrzle krvi!  Začela je iskati pota ter tavati počasi nazaj.  Ali temno je bilo popolnoma, in vsaki hip je zašla v stran ter zagazila v blato.  S težavo se je izrinila vendar zopet na pot.  Začela je na pomoč vpiti, a čul je ni nihče.  Znova se je vlekla dalje, zopet zašla v jarek poln blatne vode in se zopet izkobacala iz mlakuže ... dokler ni naposled onemogla.  Sedaj se je plazila po kolenih in dlaneh dalje, obupno plakaje.  »Pomagajte!  Pomagajte! — Kje je kaka božja duša? — Zašla sem — oh, na pomoč — na pomoč!« — Zaman!  Rila je dalje po blatu, snegu, po kamenju, da si je ogulila prste skoro do krvi ...  Naposled pa je omagala.  Nič več se ni mogla ganiti.  Telo je bilo brez moči, a duh ji je bil čil, zdrav.  »Umrem, zmrznem — povsem zapuščena — v grehih, v velikih grehih!« — Grozen obup jo je objel.  Tresla se je in jokala krčevito.  Hipoma ji je bilo svetlo pred dušo vse njeno življenje; a zgražala se je, ko je je gledala ...  Jej-li more odpustiti Bog vse — vse? — On je neskončno pravičen, oster sodnik.  Obsoditi jo mora v pekel!  O, o! — Pa saj je tudi neskončno usmiljen in dobrotljiv.  Samo pokore zahteva in resničnega kesanja ...  In ženska je začela moliti.  Že dolgo ni molila, sedaj pa je molila iskreno ...  Njena molitev pa niso bile samo besede, o katerih ne ve ničesar srce; njena molitev je bila kesanje, priznavanje in večnemu očetu izpoved vsega onega, kar se je bilo nagomililo v dolgi dobi mnogih let na njeno dušo ...  Izpovedovala se je Vsevišnjemu uboga duša, nekdaj čista, jasna, vzorno lepa, potem pa propadla, oskrunjena, pogažena po ljudeh, katerim poljubljajo roko in suknjo, po ljudeh, katere spoštuje in časti vse kot najpoštenejše, najbolj nravne in v najfinejših krogih živeče može — po možeh, ki je sedaj, ko so jo pogubili, niti več poznati nočejo ...  Rafinirana zapeljivost teh mož, njih brutalnost, od njene strani njena — lakota, ničemurnost in zaničevanje prepohlevnega moža ... vse to je bilo vzrok njene propasti.  In ženska je skesano ječala ter molila, goreče molila!  A pri tej iskreni molitvi jo je premagala slabost — zadremala je. — Izpod neba pa so začele padati poredke snežinke ...  Dva dni po tem dogodku je bilo veliko govorjenja o čudni smrti znane loteristovke.  »Moj Bog, kako-li je zašla na barje? — Zmrznila je! — Neki kmet jo je našel ležečo na obrazu.  Sneg jo je bil zametel.  Hm, kakršno življenje, taka smrt.  Bog nikomur ne ostane dolžan! — No, hvala mu, sedaj je naše mesto, že od nekdaj vzor moralnosti, zopet čisto.  Uh, saj res, koliko pohujšanja je prizadela ta ženska!  Prava pravcata sramota je bila. — Ta ubogi Vrhnik!  Ko so mu pripeljali mrtvo ženo na dom, je plakal kakor dete.  Ljubil jo je vse življenje, trpel in se mučil za-njo; ona pa je njegovo preproščino izkoriščala ter ga prevarjala in vodila za nos ...  In naposled je od žalosti radi nje še obolel. — Baje so ga že prevideli.  Starec ne okreva več, saj je tako le še živ okostnjak. — Naj bi počival skoro v miru!« ...  Tako se je govorilo po mestu.  In resnico so pravili.  Tretji dan po loteristovkinem pokopu je umrl tudi stari, ubogi Vrhnik.  Prav lahko je izdihnil — prav tako, kot ugasne svetilka, kateri nedostaje svečave ...  In pokopali so ga tik njegove ljubljene ženke Urške in pa tik Janezka.  Ko so nesli njegovo krsto tja k sv. Pankraciju, sta ga spremljala le sodni sluga Kovič in njegova žena in pa — Tončka.  Jokal pa se ni nihče ...  Ko se je vrnila Tončka domov, jo je pričakovala prijateljica Alenka.  Ravno je bila prišla iz tvornice.  »Veš, kaj sem si izmislila, Tončka?« je začela Alenka.  »K meni pojdeš stanovat.  Tu ne moreš ostati — groza te bi bilo.  Pomisli, sama!  Morda te bi hodila mati še strašit.  Tako čudno je umrla — saj veš — morda ti je imela še kaj povedati.«  »Kaj neki? — Z materjo nisem nikoli dosti govorila,« je odgovorila Tončka pa pristavila: »Zlasti v poslednjih letih ne.«  »Vem, vem, saj je bila tako — tako — sama za-se. — Pa vendar pojdeš k meni, kaj ne?  Oh, to bo prijetno!«  Tončka je bila tega vabila prav vesela.  Zmenili sta se, da bosta plačevali odslej stanovanje in hrano skupaj. — Še tisti večer se je preselila Tončka k Alenki.  Naslednje jutro — bila je nedelja — pa je oblekla Tončka svojo najlepšo obleko ter se šla zahvalit Pajkovki za dobrote, katere je naklanjala toliko let njej in starišem.  Prijazna gospa jo je sprejela prav ljubeznivo.  »Uboga Tončka«, ji je dejala, »sedaj si sirota.  Kako boš živela odslej?«  »O gospa, ni me skrb!« ji je odgovorila Tončka.  »Služim si že sedaj toliko, da sem zadovoljna; sčasoma pa mi plačo še povišajo.«  »Da, da — kdor je priden, nikoli ne strada; denar leži na ulici, samo videti ga je treba in pobrati znati,« ji je pritrdila odvetnica. — »Pa kje boš stanovala?«  »Pri prijateljici Alenki.«  V istem hipu je vstopil dr. Pajk.  »O, o, Tončka — izgubila si tako naglo očeta in mater!  Žalostno, žalostno! — Prav rad sem imel Vrhnika, res — prav rad.  Priden delavec je bil, da mu ga nimam para sedaj.  Hej, to je pa resnica: Vrhnik se ni nadelal v pisarnici nikoli.«  Sedel je nasproti Tončki, ne da bi se ozrl na soprogo.  »In kaj misliš sedaj?« je vprašal dalje dekle ter opazoval njeno gizdavo oblečeno ponosito telo, njeno kipno postavo.  »Delala bom,« je odgovorila Tončka.  »Kaj naj li storim sicer?«  »Delala — delala — v fabriki? — cigare? — Brrr!  To pač ni zate.  Prefina si za tak posel.  In uniči te tisti smrad — tisti prah.  Hm!  Hm! — Koliko si pa že stara?«  »Sedemnajst let bom.«  »Sedemnajst šele!« se je začudil Pajk.  »Hej, pa si že taka punca! — Pa ne bi li hotela zapustiti svoje službe ter se polotiti česa druzega?«  »Kaj menite, gospod doktor? — Ničesar ne znam — samo v fabriki ...«  »No, no, mlado dekle se vsega naglo nauči.  Zato pa mislim, da ostaneš odslej, ker nimaš starišev več, pri nas.«  »Pri — pri vas, gospod doktor!« se je začudila Tončka ter zardela.  »Glej, moja gospa je malo bolehna; pomagala bi ji pri pospravljanju po sobah, delala bi ji družbo, pa v kuhinji bi šla na roko Marijani. — Saj veš, draga Mari,« se je obrnil tedaj k soprogi, ki je ves čas molčala, »da sem ti že često rekel, da nam treba še sobarice.  Ti nisi hotela, ker nisi dobila pripravne osebe — evo, Tončka je kakor nalašč!«  »O, gospod doktor, bojim se, da milostiva ne bo zadovoljna z menoj!«  »Kakor hočeš, Karol,« je dejala odvetnica.  »Tončko imam rada že od otroških let.«  »O, gospa, kako dobra, kako ljubezniva ste!« je vzkliknila Tončka in sramežljivo zrla v tla.  »Toda — toda — ne morem — ne upam si — res, da ne — hvala!«  »Kaj?  Ti nočeš — ti nočeš, Tončka?« se je začudil in se jezil Pajk.  »Že iz hvaležnosti, Tončka — že iz hvaležnosti bi mi morala storiti to uslugo.  Vraga, mnogo križev sem imel s tvojim očetom, in pozneje ... saj vendar sama veš ...  Ti moraš, moraš!«  V Tončki pa sta se borila dva čuta, podili dve misli: »Delo v tvornici je težje, plača slabša, a — svobodna sem; tu bo posel igrača, plača dobra, stanovanje lepo, hrana izborna, a — odvisna bom, mogla ne bom nikamor brez dovoljenja!  Svoboda in zabava pa je moje življenje.«  Tako je razmišljala Tončka ter iskala izgovora.  Tedaj je pristopil Pajk k njej.  Prijemši jo za okroglo bradico, ji je dvignil obrazek ter, gledaje ji srepo naravnost v tiste velike, plave oči, dejal skoro proseč: »Tončka, bodi pametna! — Poslušaj in ostani pri nas v pomoč moji ženki! — Ali boš? — Da, da!«  Tončki pa je bilo čudno pri srcu.  Gledajoč dr. Pajku v oči, je pozabila na vse; ničesar ni slišala, a čutila le eno, da ga mora poslušati.  V pogledu njegovih oči je izgubila vso svobodo svoje volje; storila bi bila tačas vse.  Pristopila je torej omočena k Pajkovki ter ji poljubila roko, rekoč: »Milostiva, rada ostanem — bala sem se samo — imejte potrpljenje z menoj — hvaležna vam bom vedno — vedno.«  »Prav, prav je, Tončka,« je dejala odvetnica.  »Bog blagoslovi tvoj vstop v našo hišo!«  In Tončka je ostala.  Doktor Pajk ni ljubil svoje soproge.  Kar je čutil do Marije, bi smeli imenovati jedva hvaležnost.  Z njenimi novci si je ustanovil ugodno in na mah ugledno socijalno stališče; njena dota je bila temelj njegovi karijeri.  Prva leta svojega zakona se je pečal vsaj nekoliko z njo.  Ko pa je bil izgubil upanje, da dobi potomca od svoje prenežne, šibke žene, ki je začela malo mesecev po poroki še bolehati, jo je zanemaril popolnoma, a se tem bolj brigal za druge. —  Iz početka je mladi odvetnik Pajk, iščoč si klijentele, napravljal skoro brezplačno ubožnejšim strankam različne prizive, tožbe in vtoke.  Prevzemal je pravde, katerih se radi njih ničnosti ali pa očitne brezuspešnosti ni hotel lotiti nihče drug.  Kot sin kmetiških starišev — v ljubljansko normalko je bil došel bos, svoje na kveder sešite črevlje oprtiv noseč, v hodnični srajci in irhastih hlačicah! — je poznal dr. Pajk vrlo dobro značaj, življenje in potrebe slovenskega kmeta ter umel zato v občevanju z njim ubrati vedno prave strune.  Ker je bil razen tega še silno prijazen, priljuden in zgovoren, je postal v par letih poznan in priljubljen vsem okoličanskim kmetom posestnikom, pa tudi malim obrtnikom, delodavcem in delavcem.  Ker si je znal s svojim samosvestnim, toda kulantnim nastopanjem pridobiti tudi srca in zaupanje meščanov, kupcev, velikih obrtnikov in uradnikov, se mu je množila klijentela od dne do dne, in kmalu je imel med vsemi odvetniki največjo, najbolj razširjeno in najbogatejšo.  Vzeti si je moral kmalu koncipijenta in še drugega diurnista; ko pa tudi ta dva nista mogla z njim in Vrhnikom vred zmagovati vsega dela, je združil svojo pisarnico s pisarnico spretnega odvetnika, doktorja Strela.  Sedaj ni hotel že več sprejemati malenkostnih tožb; pečal se je le s pravnimi nalogami, ki so mu bile važne, imenitne ter so mu obetale — mnogo ekspenzarja.  Kot izboren pravnik je vedel in pozvedel skoro v vsakem poedinem slučaju, kateri se mu je ponudil, da ga reši, že naprej, kakov bode konec.  Ako je izprevidel, da bode rešitev skoro gotovo ugodna, ga je prevzel, sicer ne.  Na ta način si je pridobil glas, da se z njegovo pomočjo reši vsaka pravdna reč le ugodno.