Bilo je pred nekoliko meseci, ko sem lepo nedeljsko popoludne stal v pisarni pred svojo mizo ter pogledoval zdaj ven skozi okno proti jasnemu obnebju, zdaj zopet na kopo pisem in aktov, ležečih v predalih pred menój.  Bil sem v onem dolgočasnem položaji, v katerem človek ne ve, česa bi se lotil, niti kaj bi storil, niti kam bi šel, da bi prosti čas jasnega nedeljskega popoludnéva pošteno porabil in — pobíl.  Vsak človek ima take ure, v katerih nima gotovega opravka in v katerih mu tudi slučaj noče vplivati na voljo, da bi jo nagnil v to ali ono opravilo.  In tako sem, dejal bi, mehanično odprl par predalov pisalne mize ter jel pregledovati in premetávati lističe, pisma in zavitke, ležeče v silnem neredu po njih.  Iskal nisem ničesa in tudi v red jih nisem spravljal; čemu tudi?  Tu je bila še stara študentovska korespondenca, mladostne bedarije, sem ter tja že pozabljen opomin pozabljenega ali pa odpravljenega manihejca, krojačevi računi, nekoliko gimnazijalnih spričeval, par „zaljubljenih pisem“, katera sem, — kaj morem zato? — še jedenkrat vestno prečital, in v katerih je ležalo izjemno še nekaj suhih cvetic ali peres, — vse križem mi je sililo v roke.  Dober spomin mi je skoro največ pomagal, da sem takoj vedel in znal, v katero dobo spadajo te ali one stvari — namreč ženska pisanja, saj ta so navadno brez datuma.  Na jedenkrat se mi pokaže iz vsega papirnega kaosa rumen zavitek, in ko ga razganem, ugledam v njem malo posušeno, dobro ohranjeno cvetico cyclamen, ali kakor jej pravimo pri nas: korček.  Osupnen sem obračal listič s cvetico na vse strani, — nisem vedel v prvih trenutkih, kam, v kateri čas, v katere dogodke bi jo dél.  Pa tu doli v kotu je stalo nekaj zapisanega; bilo je iz Fausta:  HOMUNCULUS: Ein guter Rath ist auch niclit zu verschmäh’n.  MEPHISTOPHELES: — — — Wir wollen’s weiter seh’n.  To prebravšemu se je odprla mojemu spominu cela, dolga vrsta dogodkov, v katerih mi sicer ni bila nikdar odmenjena nobena aktivna uloga, kateri pa so mi vender zdaj vstajali s čudno, neumljivo silo pred duševnim očesom.  Položil sem zavitek s suho cvetlico vred nazaj v predál in jel sem pisati to povest.  Pet let je minulo, kar je davkarski adjunkt Josip Megla zadnjo predpustno soboto popoludne zamišljenega, skrbnega obraza hodil gori in doli po svojem stanovanji, mali, nizki sobi pri tleh ne posebno znatne hišice v Borji.  Borje je trg na Kranjskem, — imenovati ga hočemo tako, da pravega imena indiskretno ne izdamo, — šteje skoro tisoč prebivalcev ter je središče Borjanskega političnega okraja.  Tu imamo okrajno glavarstvo, sodnijo in davkarijo in kolikor je še drugih po naši upravi potrebnih oblastev.  Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celó finančna straža, ali kakor jej ljudstvo pravi, „iblajtarji“ so zastopani.  Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katerih smemo gledé izobraženja staviti kolikor toliko v jedno socijalno vrsto z uradnimi osobami.  In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospôde, doberšno število obiskovalcev.  Taka veselica, katera je bila naznanjena za pustno nedeljo zvečer v Borjanski čitalnici, ali da prav rečemo, — taka „beseda“ bila je uzrok, da je davkarski adjunkt Josip Megla hodil prejšnjo soboto popoludne tako zamišljen in očitno poln težkih skrbij po svoji mali sobi od vrat do jedinega okna in zopet nazaj od jedinega okna do vrat ter neprenehoma sezal si z razklenenimi prsti leve roke v svoje goste rumene lase.  Z desnico pa se je pri vsakem desetem koraku potipal za vrat, okoli katerega si je bil ovil debel robec.  Pri tem je poskušal pokašljevati ter poluglasno intonirati nizke in visoke glasove.  Pa hripavi so bili vsi.  In čim dalje je poskušal, tem obupneje je pogledoval proti stropu.  „Kaj bo, kaj bo!“ zajecal je nekolikrat, potipal se zopet za obezani vrat, z levico pa preril si lase ter potem melanholični pogled vrgel na mizo pri oknu, kjer so ležale že tri prazne jajčje lupine.  Potem pa je z globokim vzdihom obrnil pogled k tlom tja, kjer sta njegovi silo obširni nogi tičali v čisto novih za ples pripravnih čevljih.  Od tod so mu silile oči na posteljo, kjer je ležala nova črna suknja, tako deviška, kakor jo je krojač dal iz svojih rok.  Poleg nje pak je bilo videti par novih prav masleno rumenih rokavic in bel, tudi nov ovratnik, vse tako, kakor bi bilo na ogled razstavljeno.  Pa še nekaj je bilo tam, in na istem je oko ubozega Josipa Megle s silnim veseljem in dopadenjem obviselo, a v drugem trenutku že tem bolj se zmračilo.  Bil je to visok črn cilinder, nad navadno mero širokokrajen; svetil se je tako, da mu je tudi površen opazovalec lehko prisodil, da ga je še pred kratkim gladil in likal klobučar.  Ta klobuk je Megla vzel čez nekoliko trenutkov melanholičnega pogledovanja varno s postelje ter stopil pred zrcalo in nastavil si ga jako skrbno na glavo.  Poveznil se mu je skoro do ušes; a to Megle ni motilo.  „Oh, oh, kaj bo, če bom jutri takohripav!“ vzdihnil je zopet.  Potem je stopil nekoliko korakov nazaj, snel cilinder, prijel ga ob robu s palcem in kazalcem desne roke, komolec pritisnil k telesu, ter tako klobuk pred sé moleč stopal lehkih nog proti zrcalu.  Pred njim pak se je elegantno priklonil in potem zopet jako zadovoljno sam s seboj poveznil klobuk na glavo.  „Vse bi bilo, le ta zagrljenost!  Oh, moj tenor-solo!“  V tem je nekdo burno odprl vrata ter planil, ne da bi pozdravil, v sobico s klobukom na glavi in z mokro ugaslo smodko v ustih.  „Vse gre križem, vse narobe!“ kričal je prišlec; „to bo lepa beseda jutri!“  „I, kaj pa je?“ zinil je zamolklo, a naglo Megla, pozabivši v prvem trenutku svojega vratú.  „Kaj?  Igro, pomislite, igro je vrag vzel!  A kaj vrag, ne vrag, nego jeziki, klepetulje so jo vzele.  Gospodična Filipina Vrtačnikova je odpovedala; ona ne bo igrala stare vdove, ker je danes od dobre prijateljice zvedela, da je gospa Teranova dejala o svojem pohodu pri sodnikovih, da je gospodična Filipina najbolj pripravna za ulogo stare vdove.  Križana nebesa, kaj čemo zdaj?“  „Oh, kaj to?“ omeni tu davkarski adjunkt; „a petje, petje! — Pomislite, gospod Korén, jaz sem tako hripav, da jutri ne bom mogel peti.  In ta lepi solo, ta krasna pesen!“  Pri tem se zasuče proti oknu ter poskusi intonirati: „Bodi zdrava, domovina!“  „Do jutri bode dobro,“ tolaži prišlec; „in če boste še hripavi, izbere se lahko druga pesen.“  „Nikdar ne, solo mora biti; a kdo bo pel tenor-solo?“  „Novi dacar tudi dobro poje!  Kaj, ko bi ga k nocojšnji skušnji povabili?“  „Se ve da!“ togoti se Megla; „kot čitalničin odbornik tega ne dopuščam; dacar — kakov človek je to?“  „Pa kaj, tu se še pomaga!  Igra, igra to je glavna skrb.  In moja lepa naloga; — stavim, da bi se nikdo tega „doktorja Žrjava“ ne bil tako pridno učil, nego sem se ga jaz; videli ste včeraj, kako je sodnijski adjunkt gledal, ko je prišel poslušat k skušnji.  In on nekaj ve o tacih predstavah.“  V tem je poskušal govornik zapaliti si svojo mokro smodko, a brezvspešno.  Ugasle žveplenke metal je po tleh.  Megla pak je hodil zopet po sobi sem ter tja ter pozabil, da nosi še vedno cilinder na glavi.  Ko je prišel pred zrcalo, snel ga je ter pokazal ga obiskovalcu:  „Glejte, gospod Korén, danes sem ga dobil iz Ljubljane.  Lep je!“  „A, Vi pojdete s cilindrom?“  „Kaj pa da!  Dan danes se tudi po čitalnicah ne protivijo temu in lepa noša je to.  Ali ni istina?“  Megla je govoril večinoma nemški; a obiskovalec njegov zdaj nemški, zdaj slovenski, kakor je to razvada v omikanih Slovencih.  „Plesali boste pač, tudi ko bi ne peli?“ vpraša Koren ter malo od strani ogleduje adjunktov klobuk.  „Peti moram vsakako!  In ples, to je gotovo!  Glejte, tu imam nove čevlje; a ta ljubljanski čevljar!  Tako jih je spredaj zóžil, da bi lehko koga nasadil; in prepovedal sem mu to.  Malo špicaste naredite, dejal sem mu, a ta norec mi napravi take, kakor jih vidite!“  Megla je govoril to na videz nejevoljen, a skrben opazovalec bi bil lehko videl, da so mu ravno taki čevlji najbolj po volji, kakeršne mu je bil ustvaril čevljar.  „Pa to je zdaj moderno!“ méni Koren.  „A, kaj moderno — da bi mi bili le prav; a še tega ni zadel ta norec!  Preveliki so mi.  Dva para debelih volnatih nogavic sem moral obuti.“  Megla se je silno lagal; še jednega para nogavic ni imel pod usnjem, nego kar na golo kožo je bil nove čevlje obul in to za tega delj, da bi jih drugi večer tako malo razvleknene láže obul, ker je vedel, da ga bodo tiščali.  In tiščali so ga že grozno.  Davkarski adjunkt je bil še mlad, komaj tri in dvajset leten mož, ne ravno neprijetnega, pa prav navadnega obraza, srednje postave, slok, a vender koščen in okoren.  Izobraženje njegovo tudi ni sezalo daleč preko prvih gimnazijalnih razredov; — pa blagovoljni čitatelj bode imel še dovolj prilike, našega Meglo vsestransko spoznavati.  Obiskovalec njegov, gospod Koren, kakor ga je Megla nazival, bil je v obče jednake vnanjosti, samo menj skrbno opravljen nego adjunkt, in tudi starejši od onega.  Tu v trgu je opravljal službo občinskega tajnika, v kateri je po nedovršenih študijah in po večletnem potovanji iz jedne pisarne v drugo našel vsaj nekoliko mirno in varno zavetje.  „Novo suknjo sem tudi dobil!“ nadaljuje adjunkt kažoč na posteljo; „vse, vse imam v redu!  Le ta nesrečni vrat!“  „Surovo jajce izpijte!“ svetuje Koren.  „Izpil sem že tri; koncem se mi bo še želodec obrnil!  In tako draga so jajca!  Tri krajcarje jedno.“  „Vam bodo pa oča malo več podpore poslali!“ smeje se oni.  Megla je z imenitnim izrazom nagrbančil ustna, toda zinil ni ničesa.  „Kaj mislite,“ povzame po kratkem molku Koren zopet govor, „kako bi utolažili gospodično Filipino?“  Oni premišljuje.  „I, kaj!  Doktor Hrast naj to uredí!  On je predsednik in njegova skrb bodi, da se beseda dobro izvrši!“  „Prav imate!“ pritrdi Koren.  „Tem gospodom doktorjem je le do tega kaj, da so predsedniki; delajo naj pa drugi.  No, naš doktor Hrast vsaj pleše; kako, — to je druga stvar, a grozno je vender.  Zadnjič je trem gospodičnam na noge stopil, in jedni, bajè ravno Vrtačnikovi Filipini, obleko raztrgal!  Trebalo bi, da se še malo plesati uči!“  Megla je izustil to jako samosvestno, češ, jaz vender nisem tak!  „Bi li ne hoteli z menoj k doktorju, da mu poročiva, kaj se je pripetilo?“ vpraša Koren. „Vi ste odbornik!“  „Ni mogoče!  V tem mrazu!  Potem je moj glas pokopan za pol leta!“ zavrne Megla.  „Jeden mora tjà; pojdem pa sam!“ meni oni; „oh pa — skoro bi bil pozabil; Vi imate dva para črnih hlač; ako se ne motim oboje v dobrem stanu; posodíte mi slabejši par k jutrajšnji besedi.  Moje hlače skoro niso za rabo več; drugo imam vse v redu.  Rokavice so sicer še od zadnjega pogreba, saj se domišljate, ko smo županovega fantička pokopavali, — a dobre bodo.  Kdo pa pazi na to!“  V tem je bil Megla že odprl kosten, jedin v sobi, in iz njega izvlekel dva para črnih hlač, katere je skrbno na vse strani preobračal.  „Te-le bodo!“ dejal je potem ter pomolil onemu dotično oblačilo; „tu doli so malo razparane, pa to lehko sami popravite!“  „To se ve, da!“ rekel je zadovoljno Koren; „boljših si ne morem želeti.  V velikosti in širokosti sva skoro jednaka.“  Pri tem je zavil oblačilo v kos starega časopisa ter se hotel odpraviti. „K nocojšnji skušnji pač pridete, gospod Megla!“ vpraša še pri vratih.  „Sigurno!“ pravi oni.  „Torej na svidenje nocoj!  Bog daj, da bi doktor Filipinico omečil!“ Pri teh besedah je Koren že odpiral vrata.  Pa še jedenkrat se vrne.  „Ste li čuli, da bodemo jutri videli tudi čisto novo prikazen, novo gospodično?“  „Ah!“ dé radovedno adjunkt.  „Novo guvernanto, ki je prišla včeraj k Bolétovim na Drenovo.  Vsi pridejo k besedi!“  „Je li lepa?“  „Nisem je videl, a opoludne pri obedu je sodnijski adjunkt pravil, da je krasna!  Tam daleč iz Nemcev je in slovenskega ne ume!“  „Vse jedno, da je le krasna!“ zavrne Megla, ter si pomane roki.  „Boletovi so si jo samo zato naročili, da bodo otroci pravilno nemški govorili; to se pravi, gospa Boletova jo je naročila, kajti njemu, gospodu, to ni posebno po volji.  On je preveč národen.“  „To je neumno!“ zavrne Megla; „ko bi imel jaz toliko premoženja, kakor ga ima Bolè, in ko bi imel otroke, jaz bi jim tudi naročil nemško odgojevalko!“  „Pa lepa bi morala biti!“ smeje se Koren.  „To je, da!“  S tem je bil ta zanimljivi razgovor končan, kajti Koren je zaprl vrata za seboj ter naglo odšel.  Megla pa si je pomêl v drugič roki in posmehljal se dvakrat.  Očitno je mislil le na novo guvernanto.  Postal je zopet pred svojo črno suknjo, a na jedenkrat obrnil se energično po sobi ter zamrmral hripavo: „Peti pa moram, to je zdaj gotovo!“  Pogledal je na uro ter jel se počasi in skrbno opravljati, da pojde k večerni skušnji.  Tu se ni bal prehlajenja.  Beseda na pustno nedeljo zvečer je bila jako dobro obiskana.  Prostori Borjanske čitalnice so bili skoro premajheni, da bi ustrezali vsem potrebam mnogobrojnega občinstva.  Taisto je bilo jednacih neprilik vajeno, in zato se je večina dobrovoljno dala stiskati in gnesti v tesni, zaduhli dvorani, ako smemo tako imenovati glavno sobo, v kateri se je vršila predstava.  A Borjanje so jo tako nazivali, in torej njihova veljaj!  V ozadji te dvorane je bil napravljen primeren oder, in široka rudeča zavesa je zakrivala kulise radovednim očem.  Pred odrom pak so bili nastavljeni v šestih vrstah preko cele sobe različni stoli in raznovrstne klopi.  Kar je bilo novejših in elegantnejših, stali so v prvih vrstah, in te so zasedle gospe in gospodične; za njimi pak je razno moško občinstvo porabilo vsak prazen prostorček, in kdor je tu prepozno došel, stiskal se je ob stransko steno.  Uhodna vrata, kjer je visok prag dajal jako ugodno stališče, zastavili so tukaj za prvo točko programa mladi in stari gledalci tako, da ni bilo lehko več prodreti v dvorano.  A tu med vrati je bilo tudi prijetno.  Kajti tobak kaditi je bilo v dvorani strogo prepovedano in odbornik Josip Megla je s paznim očesom izza kulise ali zagrinjala nadzoroval to prepoved.  A tu med vrati in za njimi ta paragraf čitalničnih pravil ni užival tako stroge interpretacije, kakor notri med štirimi stenami.  Zato pa so kadili tudi gospodje tam pred uhodom, kolikor se jim je ljubilo, ob jednem pa bili pazni poslušalci.  Od ondot je vodil širok s steklom zavarovan mostovž v druge čitalniške prostore, kateri so bili za take večere preustrojeni v gostilniške sobe.  A tudi te so se med seboj nekoliko razlikovale.  Oprava prvim ni bila tako nova, ali rekel bi, elegantna kakor v zadnji sobi; v prvih dveh okorne mize in trdí, često leseni stoli; po mizah pa rudeči ali raznobarveni prtiči; v zadnji pa deloma mehki naslonjači ali vsaj obojani stoli in po malih okroglih mizah snežnobeli prti.  Ob zadnji steni pod velikim zrcalom je bila pa pogrnena dolga miza, in na njej so stali trije veliki šopi cvetic v ukusnih vazah.  Očitno je bil tu prostor odmenjen dostojanstvenikom, nižjemu občinstvu pa so bile posvečene prve sobe.  Naših dveh znancev iz prvega poglavja nocoj ni bilo videti niti v dvorani med poslušalci, niti tu v gostilniških sobah.  Oba sta imela posla dovolj za kulismi; kajti Josip Megla je bil izpil sinoči in danes toliko čaja in surovih jajc ter potil se po noči v postelji tako vrlo, da je nekako zadovoljen šel v besedo, prepričan, da bode z glasom izhajal; in ker iz početka besede nikdo ni bil naznanil, da se bode predstavljala druga igra, nego je ostala pisana na programu, ali pa nobena ne, nadejati se smemo, da je predsednik doktor Hrast ali celo Koren sam potolažil bil gospodično Filipino, ter da pričakuje zadnji zdaj oni važni trenutek, ko bo stopil v ulogi „doktorja Žrjava“ na oder.  Improvizirane gostilniške sobe že med besedo niso bile prazne.  V prvi sta sedela pri mizi v kotu dva tržana v družbi podučiteljevi; kajti ta, žal, ni imel toliko glasu, akopram je poučeval mladino v petji, da bi bil mogel sodelovati pri pevskih zborih v čitalnici, zato tudi ni rad poslušal petja v dvorani.  V dragi sobi pomenkoval se je zemljiški knjigovodja z okrajnim tajnikom, in pozneje se jima je pridružil še poveljnik finančne straže.  Vsem tem do besede ni bilo mnogo.  V zadnji sobi pa, tam kjer so bile mize belo pregrnene, hodil je jeden gospod polagoma po sobi gori in doli ter pušil iz dolge lesene, s srebrom kovane pipe.  Z jedno roko je držal dolgo češnjevo cev, drugo pa si je bil položil na hrbet ter tako počasi meril sobo s svojimi koraki.  Kozarec piva na konci dolge mize pod zrcalom, iz katerega je storil potnik časi dva požirka, pa je pričal, da je bil tam zavarovan njegov sedež.  To je bil okrajni sodnik Majaron.  Oblekel se ni bil praznično, nego opravljen je bil z debelo lovsko suknjo, zeleno obrobljeno in nosil škornje z golenicami čez koleni.  Pa ravno ta oprava je pristovala njegovemu zagorelemu licu.  Gosti sivi lasje in dolga bela brada so mu podajali nekaj čestitega, akopram so ga njegove živahne oči kazale mlajšega, nego je bil v istini.  Sodnik ni ostal dolgo sam v zadnji sobi.  Začetni prolog nocojšnje besede, katerega je govorila mlada gospodična, bil je komaj gotov in glasnemu plosku še ni bilo konca, ko pride naglih korakov v sobo k sodniku črno opravljen gospod, držeč v jedni roki par belih rokavic, v drugi pa stisnen klak.  „Izvrstno je bilo to, gospod sodnik!“ kliče že sredi druge sobe, ugledavši sodnika korakajočega mimo vrat. „Gospodična Márica je klasično deklamovala; ta sigurnost in ta prirojeni talent, škoda, da niste poslušali!  O, od zdaj Vaše gospodične hčerke ne bodemo več izpustili, ta prvi poskus je pokazal, koliko se smemo nadejati o njej, in kako izvrstna moč nam je zdaj gotova!  A zakaj niste poslušali v dvorani, gospod sodnik?“ Govornik je v tem obstal pred starim gospodom, ter z rokavicami, katere je držal v levici, švigal ob svoje stegno.  Sodnik se je jako prijazno nasmehljal, svojo pipo snel s cevi ter iztrkal in izpraznil na tla.  „Preveč zaduhlo je tam v dvorani, gospod doktor, in glava me boli nekoliko; pomislite, tri dni sem zemljiške knjige urejeval, — še denes dopoludne ni bilo mirú!  Torej, dobro je deklamovala Marica?“  „Izvrstno, pravim Vam, gospa soproga in vsi Vam lehko potrdijo to!  In pogum ima gospodična, — čudil sem se v istini tej sigurnosti!“  Tako govoreč položi došlec svoj klobuk na mizo ter ukaže točajki prinesti kozarec piva.  Bil je primeroma še mlad mož, morda malo preko trideset let, živahnega gibanja in v svoji vnanjosti eleganten.  Lepi obraz krasila mu je kratka temna brada in jednakobarveni kodrasti lasje, in ko bi lica njegovega okrog usten ne bila kazila nekakova mu nepristujoča poteza, imenovali bi ga jako simpatičnega moža.  Sodnik je bil v tem sédel na konci mize, kjer je stal njegov kozarec, ter zadovoljno tlačil tobak iz obrobljenega mehurja v svojo pipo.  „Da, da, pogum ima pač,“ povzame zopet sodnik pogovor, „saj sem jej vsak dan priporočal in govoril, da je le treba pogumno nastopiti; o, vedite, osem in štiridesetega leta sem tudi jaz deklamoval v ljubljanskem gledališči, in tedaj ...“  „Da, da, pripovedovali ste mi že o tem,“ segne doktor sodniku v besedo: „deklamovali ste Preširnov „Krst pri Savici“!“  „Res je!  In tedaj so mi znanci in prijatelji svetovali ...“  „Da je bolje, ako stopite v gledališko učilnico, nego premetávate še dalje corpus juris in ...“  „In morda bi bilo res bolje!“ reče sodnik ter nastopi s svojo v novič zapaljeno pipo zopet pot po sobi.  Doktor je izpil v tem dobro polovico svojega piva.  „Vedite, gospod doktor Hrast,“ povzame sodnik, „meni ni všeč, da moja hči deklamuje tu v čitalnici.  Vam lehko govorim o tem, Vi ste pameten mož; pa pomislite: jedino to, da sem osem in štiridesetega leta deklamoval Preširnov „Krst pri Savici“, škodilo mi je toliko, da nisem pozneje dobil hitro mesta na Kranjskem; rekli so, da sem revolucijonar.  In pred par leti bi imel biti imenovan svetovalcem v Ljubljani, — sam predsednik mi je pisal, naj prosim tjà, — in ravno tedaj je moja starejša hči Milica pela v naši čitalnici, in — jaz nisem bil imenovan.  In denašnja deklamacija mi bo tudi škodila!“  Doktor Hrast je nehoté segel zopet po svojem kozarci; smeh ga je silil, in nekakšen sarkastičen izraz légel mu je okrog usten; a dejal je naposled dobrovoljno:  „Ne bojte se, gospod sodnik; zdaj bo jel drug veter pihati, in že piše; morda pojde celo Vaš predsednik jedenkrat še v kako čitalnico!  Nič gotovega ne vemo!“  „Nikar ne mislite, da se bojim; tega nikdar ne, gospod doktor!“ reče sodnik emfatično; „jaz sem dva in petdesetega leta z nadvojvodo Ivanom na Gorenjem Štajerskem ...“  „Da, da, tudi to vem, gospod sodnik,“ povzame zopet naglo doktor besedo, da bi preprečil pripovest, katero je bil že morda petdesetkrat čul; „vem, kako sta familijarno občevala z nadvojvodo, ker ga niste poznali; in ko ste ga spoznali, Vas tudi ni strah obšel!  In tudi zdaj sem uverjen in vem, kako možato zastopate svoje prepričanje.“  „Pa boste videli, kakó mi bo to deklamovanje moje imenovanje preprečilo!  Glejte, zakaj pa okrajni glavar ne hodi k našim besedam?  Zakaj ostaje davkarski nadzornik doma?“  „Drugi pa vender hodijo, in zato jih nikdo ne grize!  Pred par leti morda, a zdaj se je čas izpremenil.  In ko bi se kaj zgodilo, imamo vender naše poslance ...“  Zdaj je bil sodnik s smehom na vrsti. „Za božjo voljo, gospod doktor!  Ste li ...“ Mi ne znamo, kaj je nameraval sodnik reči, kajti vesel glas od vrat sem odrezal mu je besedo.  „Ali zopet politika?  Da ne morete mirovati!  Kako stoji v Faustu:  Ein garstig Lied, pfui!  Ein politisch Lied!“  „O, živio, Bolè!“ vzklikne doktor in poda došlemu prijateljsko roko. „Bal sem se, da te morda ne bo nocoj!“  Sodnik je isto tako prijazno stopil onemu nasproti, a pri tem skrivaj in malo plašno pogledal v prednjo sobo, kjer je sedel okrajni tajnik.  „Ne tako glasno, gospod Bolè,“ dejal je potem, „midva se bolj tiho pomenkujeva in ni treba, da bi vsak vedel, o čem govorimo.“  „Haha, torej, „le tiho, le tiho, ljubica, da tega ne slišijo mamica“ — kaj ne?“ smeje se Bolè ter porine svoj stol poleg doktorjevega.  Novi prišlec je bil morda štiri do pet let starejši od doktorja, velik in životen, jako jovijalnega obraza, in vedenje njegovo je bilo skoro premladostno gledé vse njegove vnanjosti.  Bolè je bil bogat posestnik iz bližnje okolice; grad Drenovo, oddaljen dobre četrt ure od Borja, bil je njegova last in tam je imel tudi veliko tovarno za parkete.  Ime njegovo je bilo znano daleč po Kranjski, in veseljaka so ga čislali v vsaki družbi.  Obiskoval je v mladosti visoke šole, po smrti očetovi pa pustil jih ter pečal se odslej samo s svojimi posestvi in s tovarno.  „Pa kje imaš gospo?“ vpraša Hrast; „prišla je vender s teboj?“  „Kaj — gospo!  Gospe, ali bolje, gospo in gospodično — moraš reči!“ pravi dobrovoljno Bolè ter si vije cigareto.  „Ah, kakó?“ meni radovedno doktor.  „Vse sem pripeljal!  Ženo in gospodično!  Ah, krasna je, — pravim ti!“  „Soproga tvoja, to se ve da!  Občudujem jo, odkar jo poznam!“ pritrdi veselo Hrast.  „Ah, kaj boš govoril o moji ženi!  Jaz menim gospodično Elzo!  Našo novo guvernanto ali družabnico, ali kakor jo hočeš imenovati!  Dva dni je že pri nas!“  Doktor tudi zdaj ni druzega zinil, nego: „A —!“ akoravno je že včeraj zjutraj vedel, da je prišla k Boletovim mlada guvernanta.  „Prijatelj, doktor!  To ti je rasa!  Urgermanisch, kakor imaš v knjigi pisano!  Plavolasa, modrooka — in pomisli, obrvi ima temne, — no, le počakaj; zdaj sta obe v dvorani, a predstavi bo kmalu konec, potem boš videl!“  „Ti si grozen entuzijast!  A kaj poreče tvoja milostiva, ako boš to plavolaso modrooko Elzo — ka-li ...“  „Da Elza, Elza Müller!“ pritrdi Bolè.  „Kaj poreče tvoja soproga, ako se boš tako zagledal v to guvernanto, kakor priča tvoja govorica?“  „Haha!  Moja žena me pozna!  Jaz gledam in občudujem silo rad lepe slike, ne kupim pa nobene!  Pa ti, doktor, ti glej!  Tako mladim, neoženjenim advokatom so take guvernante nevarne.  Nekoliko me to tolaži, da je Nemka.  Ti menda Nemke ne boš jemal!“  „Müller se zove?  Jako navadno ime!“ oglasi se sodnik od druzega konca mize.  „Res da!  Jaz ne znam koliko sto tisoč Müllerjev živi v Nemcih, pa druge „Elze Müller“ sigurno ni več na svetu!“ smeje se Bolè.  „Preradoveden sem, da bi je ne šel že zdaj pogledat!“ reče doktor Hrast ter jame vleči svoje rokavice čez prste.  „Za božjo voljo, nikar prijatelj!“ kliče Bole; „počakaj tukaj; tu zavarujmo svojim ljudem sedeže, in potem boš imel še dovolj prilike!  Izročil sem ženo in gospodično Elzo Vašemu odborniku; čakaj, kako se pač piše?  Tako neumno ime nosi — Megla ali Oblak, ka-li?  Megla je pač!“  „Da, Megla, Pepe Megla!“ pritrdi Hrast.  „Torej ta ji je izpeljal na prvo vrsto sedežev.  Ti ne moreš do njiju, zatorej počakaj, — predstava mora biti vsak trenutek končana!“  „Kako pač pridete do tega, da jemljete Nemko v hišo?“ oglasi se zopet sodnik. „Tako naroden mož, kakor ste Vi!“  „Vidite, gospod sodnik, to pač pride tako, ako žena hoče!“ méni dobrovoljno Bolè. „Moja soproga želi, da bi otroci pravilno nemški govorili, in francoščine je tudi treba!  Nemški naj bi govorili tisti „ü“, tako kakor naši Ribničanje, kadar imenujejo „krüh“!  Jaz sem jej tudi svetoval, naj si izbere kakega ribniškega dekleta, toda zastonj!“  „Kje pa je doma ta Vaša guvernanta?“ vpraša sodnik.  „V Renski provinciji!  Katoličanka je pač!“  Tu se obrne Bolè k doktorju.  „I, kaj pa ti, prijatelj? „Srce je prazno, srečno ni“ — ali si se že par distance zaljubil, ker ti to izvrstno pivo več ne gre?“  „A, pojdi, ti s svojimi vednimi neprimernimi citati!  Pa, glej, predstava je končana.“  Pri teh besedah je vstal ter naglo odšel proti dvorani.  „Videli bodete, gospod sodnik, doktor mi bo denes mojo guvernanto prevzel!“ šali se Bolè za njim.  „A, kaj še!“ meni oni ter puhne gost oblak pred se. „Doktor je mrzel!  Pa mlad je, in ona —!  Jaz sem tudi radoveden videti Vašo gospodično.  Tu sem jo morate posaditi.  Oh, ko sem bil jaz mlad, tedaj sem v Slatinskih Toplicah poznal lepo francosko markizo ...“  „Vem, vem!“ kliče Bolè, kajti to pripovest je bil tudi že petdesetkrat čul: „in hoteli ste jo odpeljati, pa novcev ni bilo, — hvala Bogu, kaj ne; če ne bi Vas bili še zaprli!“  „Kaj še!  Zdaj bi bil bogat posestnik tam v Normandiji ali pa na Burgundskem; sam ne znam več, kje je imela svoje gradove!“  Bolè bi ne bil ušel svoji usodi, da bi bil moral poslušati v jednoinpetdesetič pripovedovano nezgodo sodnikovo s francosko markizo, ko bi ne bila v tem trenutku stopila večja družba v zadnjo sobo.  Pred vsemi je pritekla mlada, kakih šestnajst let stara deklica skozi vrata, z velikim šopom cvetic v roki in hitela naravnost k sodniku, kratko, a prijazno vrnivši Boletov pozdrav.  Za njo je prišla póstarna gospa, ponosno oziraje se na deklico in na druge.  Bili sta to sodnikova soproga in hčerka Márica.  Povedali sta mu naglo o izvrstnem vspehu deklamacije.  „Ko bi bila mene v vsem ubogala, bilo bi še bolje,“ reče sodnik, ter skuša prikrivati svojo notranjo zadovoljnost.  „Zakaj?  Kako?“ meni Márica.  Sodnik ni znal odgovora, ker ni bil poslušal hčerinega deklamovanja; a drugi gostje, ki so zdaj vstopili, rešili so ga iz zadrege.  Adjunkt Megla je prihitel pred dvema damama ter urejal stole pri dolgi mizi pod zrcalom.  Sodnik je ozrši se k vratom naglo vstal.  „Pipo bi bil tudi lehko doma pustil!  In črno suknjo bi bil tudi lehko oblekel!  In te škornje!  Da se ne sramuješ!“ šepetala je nejevoljno soproga njegova.  A on se ni zmenil zato.  Z neko mladostno gibčnostjo je šel proti vratom, kjer sta bili vstopili dve dami.  Tudi Bolè se je približal: za gospema pa je stal doktor Hrast.  Predstavljanje se je hitro zvršilo, in sodnik je uljudno gospé Boletovi poljubil roko, drugi pa, katero je Bolè imenoval „gospodično Elzo Müllerjevo“, rekel prijazno frazo.  Pipo je pri tem pač vzel iz ust, a iz rok je ni dal.  Doktor Hrast in adjunkt Megla seznanila sta se bila z damama očitno že v dvorani.  Vsa družba je sedla okrog dolge mize in sodnik se je pomaknil v istini na stol poleg Boletove guvernante.  Doktor Hrast jej je sedel nasproti in drugi so se uvrstili, kakor jim je velel ravno slučaj.  Adjunkt Megla je zabaval sodnikovo hčerko po svoje in gospa sodnikova si je prisvojila sedež poleg Boletove gospe.  Bolè ni imel stalnega prostora; ob drugem konci mize pa so se naselili drugi gostje.  S prva je vladala nekoliko minut ona sitna tišina, katera nastopi vselej, ako se snidejo v tesni družbi znani elementi z neznanimi in kadar so vse navadne uvodne fraze dogotovljene.  Prijazna, morda tridesetletna soproga Boletova je bila jako lepa dama in ukusna njena obleka jo je storila še zanimljivejšo.  Pa denes so bile obrnene vse oči v njeno družabnico, ali, kakor jo je sama imenovala, guvernanto, in celó skrbni in priljudni doktor Hrast, ki je bil do zdaj vselej njen sosed pri tej mizi po čitalničnih besedah, presedel se je bil nocoj na nasprotno stran.  In ta nemška guvernanta?  Bila je plavolasa, modrooka, kakor je pripovedoval malo prej Bolè, in obrvi je imela res temné.  Nekaj izrednega, duhovitega jej je sevalo s krasnega obraza, in kadar je govorila, legel je vselej lahek smehljaj okrog drobnih usten.  Tudi vse drugo na njej je bilo lepo, pravilno: srednje veliki, gibčni, sloki, a vender polni život, mali drobni roki in to sigurno, skoro samosvestno, a vender tako naravno in pohlevno vedenje — vse to je storilo, da se je zdela v kratkem vsem stara znanka.  Po besedi je bil navadni ples v čitalnični dvorani; a Bolétova gospa se ga nocoj ni hotela udeležiti in tudi Elza je bila izjavila, da sploh ne pleše.  Okrajni sodnik je bil prisedši poleg guvernante svojo pipo prislonil ob zid za seboj; a čez četrt ure si je pridobil spet toliko poguma, da jo je izvlekel z mehurjem vred na dan ter jo nonšalantno zapalil.  Hudi, karajoči pogledi njegove soproge ga niso brigali.  Tudi doktor Hrast je jako oživel, in gospa Bolétova je nekako nezadovoljno spoznala, da v njeni družbi še ni bil nikdar tako zabaven; da, celo duhovit je bil nocoj v svojem živem razgovoru.  Ta se je sukal s prva okrog razlike običajev in razmer pri nas in v Nemcih ob Reni, v domovini Boletove guvernante.  Sodnik Majaron je skoro več povedal o tem, nego gospodična Elza, kedaj in kako se tamkaj znanci obiskujejo, kaj in kako se tamkaj kuha ter obeduje: bila je to pač stara navada njegova, da je vse najbolje vedel in znal.  Govorili so se ve da nemški, in celo gospa Boletova, ki je poskusila parkrat ostentativno, in celo proti svoji navadi, slovenski govor z doktorjem Hrastom, ostala je ž njim na cedilu.  Megla je bil nekoliko časa ostal pri mizi; ko pa so zadoneli prvi glasovi godbe iz plesalne dvorane, ušel je s svojo sosedo, sodnikovo hčerjo, v dvorano.  Pa vrnil se je kmalu; jezilo ga je, da Nemka ne pleše, kajti tu se je želel pokazati mojstrom.  Kratek pomolk v razgovoru je porabil zdaj, da bi spričal vsaj svojo navzočnost, ter je vprašal Nemko:  „Kako Vam je nocojšnja beseda dopala?“  „Vi preveč zahtevate od mene,“ zavrne Elza s svojim zvonkim glasom; „o petji bi morda še sodila, o drugem pa, zlasti o predstavi, mi ni moči.  Saj veste, da ne umem slovenskega.“  „Da da, petje, petje!“ reče naglo in samosvestno Megla ter seže z desnim palcem in kazalcem v svoj obraz tja, kjer bi po njegovem mnenji morale že zdavnaj goste brke rasti.  „Pesni so lepe, krasne!“ pravi guvernanta. „Nocoj sem prvič čula slovenske pesni, — nikdar prej ne!“  „Da, pesni so lepe!  Pa kako se je petje čulo?“ sili Megla, ki je v svoji naivni domišljavosti pričakoval pohvale svojemu samospevu.  Nemka je to čutila in malo poredno stisnila ustni.  Doktor jej je prihranil odgovor.  „Gospodična je sigurno že toliko krasnega petja čula, da je o našem še vprašati ne smemo!“ reče na pol obrnen v Meglo.  „Verujem!“ hiti le-ta, „v Nemcih se lepo poje —“  „Gospodična Elza ima krasen glas, alt, in je dovršena pevka,“ reče Bolè pristopivši k družbi.  „A, to je izvrstno!  V naši čitalnici smo že dolgo pogrešali pevke, — to se pravi altistovke, kajti tu gospica Marica poje krasen sopran,“ popravi naglo Hrast svoj entuzijastičen vzklik. „Kaj ne, gospodična Elza, Vi ne boste neusmiljeni?“  „To je gotovo, da nam bode gospodična pomagala“, reče nekako kategorično Bolétova soproga ter ponudi guvernanti plošček s pečenko, katero je bila prinesla točajka.  „Zakaj ne,“ reče ona ter vzdihne počasi trepalnice; zrla je med pogovorom na plošček pred se. „Pa kako bom pela slovenski?“  „Jaz Vas bom naučil!“ vzklikne zdaj naglo sodnik; „ne peti, tega ne umem in ne znam, pa slovenski govoriti Vas bom naučil.  Tu je moja roka!  Kedaj pa pričneva?“  „In tu je moja!“ odgovori veselo Elza ter poda sodniku roko; „takoj lehko, ako želite!  Jaz sem silo ukaželjna.“  „Dobro!“ kliče sodnik ter ne izpusti njene roke. „Začniva pri glagolih!  Ravno tako, kakor v šoli!  Amo, amas — Recite: ljubim, ljubiš —“  Guvernanta poskuša ponavljati, a drugi se smejejo.  „Pa kaj pomenijo te besede?“ vpraša. „Uganila bi morda!“  „Morda?  Ich liebe, du liebst ...“ odgovarja sodnik.  „To je skoro tako, kakor nemški, ta „ljubim“,“ smeje se Elza.  „Korenika je v sanskritu!“ odreže se resno Majaron. „Indo-germansko sorodstvo!“  „Za božjo voljo, gospod sodnik, ali se bavite tudi s sanskritom?“ vpije na glas Bolè.  „Zdaj ne več, na univerzi ...“  „Oh, bogme — jaz stavim, da se „ljubim, ljubiš“ — niste iz sanskrita učili!“ smeje se doktor Hrast ter se obrne k sodnikovi soprogi, ki je malo nejevoljno pogledovala svojega moža. „Kaj menite Vi, milostiva?“  „Da je moj soprog že zdavnaj prej „ljubim, ljubiš“ znal, nego je mene prvič videl,“ reče ta na pol dobrovoljno.  „Les oiseaux, ils volent toujours —“ citira Bolè, pa v občnem smehu ga nihče ne čuje.  „A brez šale, gospodična,“ meni zdaj doktor; „Vi bi se lehko kmalu slovenski naučili. —“  „Od gospoda sodnika?“ vpraša ona še vedno v smehu.  „Jaz pedagogičnih zmožnostij čestitemu našemu sodniku ne bom kratil; a bojim se, da bo vedno v glagolih, ali bolje v tem glagolu ostal, s katerim je pričel!  Pa brez šale pravim, — dozdeva se mi, da imate poseben dar za jezike, in ...“  Doktor Hrast nehoté umolkne: sram ga je bilo, da je izprožil tako okoren kompliment.  „Tu se Vam že drugi učitelj ponuja, gospodična Elza!  Čestitam, čestitam!  A svetujem Vam, držite se gospoda sodnika,“ — kliče Bolè; „le-ta doktor bode v svojih glagolih morda temeljitejši nego sodnik, ki jih celo s sanskritom podpira.“  „Prijatelj!“ zavrne Hrast skoro nejevoljno.  Guvernanta se je bila pri tem s svojimi modrimi očmi ozrla vanj in pogleda njijina sta se za trenutek srečala.  „Oh, gospod doktor,“ reče zdaj Elza ter zre na pahljač, katerega vrti v rokah; „gospod Bolè se jako rad šali, in veseli ga, da mu dajemo nekoliko povoda.“  Pogledala je zopet Hrasta.  „Stvar ni tako resna!“ meni s fino ironijo Bolè; „kakor ste me Vi, gospodična Elza, po dvednevni izkušnji analizirali, takega me poznajo prijatelji že leta in leta.“  Guvernanta, ki je jedina čutila lahek porogljiv naglas v besedah Boletovih, zarudela se je malo, a vender dejala veselo in skoro naivno:  „Ne dvojim o tem!“  Pa gospod doktor se ni hotel več smijati.  Prihod novega gosta je preprečil pogovor.  Prišlec je sédel poleg doktorja in je bil za trenutek jako osupnen, ugledavši na nasprotni strani neznano damo.  Bolè jo predstavi ter reče imenujoč njega: „gospod Anton Meden, graščak tu v Borji!“  Ko je zinil zadnje besede, pogledala je guvernanta še jedenkrat novega znanca.  Le ta se je priklonil okorno, — bil je malo v zadregi — ter molčé porinil svoj stol blizu mize.  Na njo je položil obe roki do komolcev in potem z levico obsegel svojo temnorujavo brado ter pogladil jo navzdol.  Opravljen je bil dokaj elegantno in deloma skoro skrbno.  Da zlatnino ljubi, pričala je debela verižica pri uri in dragoceni prstani, katerih je bilo več na vsaki roki.  Obraz njegov je bil skoro lep in prijeten, da bi sevalo le količkaj duhovitega iz njega: postava njegova je bila srednje velikosti in primerno životna starosti, katero bi mu bil vsak cenil na kakih sedemintrideset let.  Kazili so ga le debeli vrat, katerega je deloma zakrivala brada, in pa veliki, rekel bi, kmetski roki.  „Zakaj prihajaš tako pozno?“ vpraša Bolè prišleca. „Besedo si zamudil, in mi se bomo tudi morali že kmalu odpraviti.“  „E, kaj beseda!“ ugovarja Meden s čudnim, visokim, ne ravno prijetno donečim glasom. „Kaj hočeš, da se bom paril in kuhal dve uri v tisti vaši tesni sobi ali dvorani, kakor jej pravite?  Rajši večerjam mirno doma, in pridem potem kakor nocoj na vrček piva!“  Govoril je to nekako oblastno, ošabno, tako od zgoraj doli, in v jedno mer gledal le gospodično Elzo.  Drugi so ga bili pač navajeni, in za tega delj mu nihče ni resno ugovarjal.  „Pa jednemu naših prvih mož v trgu vender pristuje, da se udeleži take domače veselice,“ pravi Hrast malo porogljivo.  „Ah!“ deje oni, ne da bi čutil zasmeh doktorjev, „jaz sem že mnogo petja čul in mnogo predstav po gledališčih videl!  In brez mene tudi izhajate.“  „To ni lojalno, prijatelj!  Treba je drugim dobrega vzgleda!“ reče Bolè.  „E, kaj lojalno, lojalno —“ ponavlja Meden ter pije svoje pivo. „Kaj je meni do tiste vaše slovenščine?  To ni nič praktičnega, nič koristnega; kdo pa ima kaj od vsega tega?“  „Se ve da,“ smeje se Bolè; „svojih par sto tisočij z golo slovenščino ne boš podvojil.  Pa o tem tudi ni govora zdaj.“  Ko je Bolè omenil onih par sto tisočij, pogladil je Meden zopet svojo brado, ter ozrl se nekako ostentativno v guvernanto.  Tudi ta mu je pogled zopet vrnila.  „Jaz nisem nič!“ poudarja Meden; „politika me ne briga.“  „A ti si Kranjec, star Kranjec!“  „Kaj pa?“  „O ne, Vi niste Kranjec,“ reče doktor smeje se; „Vi ste Borjan!“  „Tudi to!“ odgovarja Meden.  Doktorjeve ironije ni čutil.  Zanimala ga je očitno le guvernanta, od katere ni mogel ločiti očij.  Vsa družba je to brez truda opazila in zdelo se jej je menda pri Medenu po polnem naravno.  Glavna osoba Elza je to neprestano pogledovanje čutila, a znala se je izvrstno skrivati za nedolžen, naiven izraz, katerega je nosilo njeno lice.  Bolè se je skrivaj hudobno nasmehnil, Boletova in sodnikova gospa sta se srečali za trenutek s pogledi, in doktor je rinil nemirno po stolu sem ter tja.  Megla, ki je bil kmalu spoznal, da se nocoj pri tej mizi o njegovem samospevu ne bo govorilo, lagal se je Marici, s katero se je bil vrnil zopet od plesa, kako izvrstno zna po ledu drkati; le škoda, da ni niti jezera, niti malega ribnjaka tu v obližji.  Sodnik pa je pušil mirno svojo pipo, in nikdo ni mogel poznati, da ima sploh kaj druzega v mislih, nego sivi gosti dim, ki ga je obdajal.  Pa vender je on prvi zopet pričel razgovor:  „Gospod Meden, Vi imate že mlade zajce v gozdu!  Ali verjamete?“  „Ni mogoče!  Zdaj o svečnici!“  „Da, včeraj sem videl dva gori pod Leskovim Brdom.  Sprehajal sem se, in moj Hektor ja je izvohal.“  „Je li to v tem času tako čudno?“ vpraša Elza, na pol v sodnika in na pol v Medena obrnena.  „Se ve da!“ reče naglo ta, vesel, da ima priliko besedo vrniti svoji novi znanki, kajti premišljeval je bil že dolgo, kako jo ogovoriti; „zajke imajo mlade še le marca meseca!“  „Oh, gospodična, kaj ste storili?“ oglasi se sodnikova soproga; „tako zatvornico ste odprli, da Vam ne bo mogoče več te lovske povodnji ustaviti!“  „Istina, istina!“ pritrdi s smehom Bolè, — „„die Greister, die ich rief“, boste dejali!  Žalostno je le to, da mi na pamet vemo vse te lovske povesti, katere boste Vi zdaj čuli.“  „Molči, prijatelj!“ reče Hrast s komično resignacijo. „Tudi gospica Elza ne bo ušla svoji usodi.“  V zadnjih besedah njegovih pa je bil nekakov čuden naglas, tako da se je guvernanta nehote ozrla vanj.  „Da, usoda!“ ponavljala je pri tem, in njeno veselo lice se je zresnilo za trenutek.  Doktorja je to skoro genilo, a Bolè je za njegovim hrbtom zopet sarkastično raztegnil ustni.  Med tem je bil sodnik že pričel s svojimi lovskimi dogodki, in kadar je malo umolknil, povedal je Meden s kričečim glasom kaj jednacega.  Razloček je bil samo ta, da je sodnik pripovedoval, kar je bil sam doživel, Meden pa je kopiral druge.  Pozno je bilo, ko se je poslovil Bolè s svojimi.  In za njim je odšel tudi sodnik z družino vred.  Adjunkt Megla jih je kot odbornik dvorljivo spremil do vrat, potem pa poiskal zopet dvorano.  Hrast in Meden sta ostala sama, kajti tudi drugi gostje so bili že zapustili zadnjo sobo.  „Od kod je pa ta Boletova guvernanta?“ bilo je prvo vprašanje Medenovo, katero je že stavil, ko so bili komaj skozi vrata.  „Tam iz Nemcev nekod!“ reče Hrast malomarno.  „Fino dekle je to!“ meni oni ter izpije svoj kozarec.  Doktor si je vil novo cigareto ter molčal.  Ko je pa jel Meden čez nekoliko trenutkov govoriti o svojih pravdah, v katerih ga je zastopal Hrast, in o varnosti in nevarnosti nekaterih posojil pri ljudeh, plačal je doktor svoj račun ter odšel.  Meden pa je prisedel v drugo sobo k mizi, kjer sta se okrajni tajnik in poveljnik finančne straže še živo razgovarjala.  Drugega jutra se je probudil doktor Hrast proti svoji navadi jako pozno.  Jasno zimsko solnce mu je sevalo že zdavnaj skozi zmerzle šípe v malo, lepo opravljeno sobo, ko je odprl oči ter naglo skočil iz postelje.  Opravljal se je počasi, in akoravno je vedel, da ga že čakajo stranke, iskal je vender zdaj to, zdaj ono, ter ni mogel končati svoje toalete.  Bil je silno razmišljen, kakor mladenič dvajsetih let v jutru po lepem, zabavnem plesu, na katerem mu je bila prilika in volja plesati, dvoraniti, ali koketirati večinoma le z jedno izvoljeno plesalko.  Naj počenjajo, kar hočejo, taki ljudje tisti dan po plesu, razmišljeni in nervozni so, in popoludne vsakega istih lehko vidiš in srečaš v ulicah, kjer njihova plesalka stanuje, ali po katerih ima svoj navaden pot.  Plašno hodi tak mladenič, in ako si znanec njegov, ognil se te bo, ako mu bode moči; če ne pa se bo zarudel, sluteč, da poznaš njegove naméne.  Naš znanec še ni bil z napravljanjem toliko gotov, da bi bil mogel obleči suknjo, ko je nekako jezno zapazil, da že v tretje, odkar je iz postelje, resno premišljuje, ali mu bode pač mogoče iti popoludne na Drenovo k Boletovim.  Za vsakim teh treh premišljevanj pa je vstal hudoben strah v podobi vprašanja: „Ali ne bodeta Bolétova kaj slutila?“  Nekako jezno in sarkastično se je nasmehnil, ko je bil ujel samega sebe pri tem meditiranji, ter pozvonil strežajki, da mu prinese zajutrek. „Saj vender nisem sedemnajst let star!“ zamrmral je poluglasno.  Doktor Ivan Hrast je bil sin kmetskih roditeljev.  Na Dunaji je dovršil svoje vseučiliške študije, in ker se je moral živiti sam, kajti roditelji ga niso mogli podpirati, služil je za učitelja v raznih aristokratičnih in bogatih rodbinah, kjer si je bil poleg večkrat grenkega kruha pridobil ono sigurnost in oni vsestranski takt v vedenji, kateri ga je povsod označeval.  Nič na njem ni pričalo, da je kmetski sin.  In v Borji je bil stoprav pred dobrim letom ustanovil svojo pisarno, in kmalu je bil tako rekoč prva osoba v socijalnem življenji malega trga.  Oženjen ni bil, in vse matere nežnih, za možitev zrelih hčerá so gledale skrbno za mladim doktorjem.  Pa on je bil gladek in mrzel, ko led.  Še tega ni mogel o njem nikdo povedati, je li bil kedaj zaljubljen ali ne.  Zahajal je rad v žensko družbo, a to je bilo tudi vse.  Ker je z gospo Boletovo najrajši občeval, hoteli so mu hudobni jeziki tu nekaj podvreči, ali tudi to ni bilo mogoče.  Dopoludanska opravila so bila končana, obed in po njem črna kava v čitalnični bralni sobi tudi rešena, in doktor Hrast se je sprehajal, kakor je bila navada njegova, kadar ni imel nujnega posla v pisarni, po sneženi cesti, ki je držala iz trga na južno stran proti nizkim, obrastenim holmom, ki so tam ne posebno oddaljeni zapirali obzorje.  Lep zimsk dan je bil.  Sneg, ki je na debelo pokrival zemljo, lesketal se je, da je jemal vid očem, in raz drevje in grmovje kraj ceste je sipalo ivje, bliščeče v solnčnih žarkih kakor sreberni prah.  Po polji se je preletovala tolpa vran, za plotom pri cesti pa so čivkale seničice, in cela krdela ščinkovcev in strnadov so sédala na bližnje osamljene hraste.  Doktor je imel časi tudi svoje poetične ure, kakor jih je rad sam imenoval, in tako uro mu je bila usoda danes naklonila, nikakor ne sentimentalne.  Za to sploh dan ni bil ugoden, in Hrast takih čutil ni poznal.  Veselo, z lahko nogo je gazil zdaj sneg, zdaj zopet podrknil preko zamrzle mlake sredi ceste, potem pa lovil se po razoranem tiru, in ko bi si bil v svesti, da ga nihče ne čuje, zaukal bi bil morda na glas.  Podoben je bil skoro bolj razposajenemu študentu, nego advokatu.  In kaj ga je od jutra sem tako preustrojilo, od jutra, katerega je bil vstal tako razmišljen, tako nervozen?  Obedoval je bil dobro in koncem izpil še butiljo starega Istrijanca, katerega je hranil v obili množini v svoji kleti.  In med to butiljo in črno kavo se je domislil, da mora z Boletom o neki pravdni stvari govoriti.  „Izvrstno!“ zamrmral je sam pri sebi in sklep, da ide takoj tja, bil je gotov.  Za tem pa se ga je polastila neka vesela nepotrpežljivost kakor vsacega, kdor ve, da bode nekaj doživel, kar mu dolgočasno jednakomernost prežene.  Za seboj na levi strani je bil že pustil graščinico Medenovo, po kateri je nosil trg svoje ime, in tu pred njim na desni se je pokazalo izza ovinka na nizkem holmu posestvo Boletovo: grad Drenovo.  V dolini kraj dokaj močnega potoka pa so stale velike žage in tovarna za parkete.  Hrast je vedel, da gospodarja najde o tej uri gotovo v gradu, obrnil se je takoj tja, ne da bi krenil proti tovarni.  Našel ga je samega, čitajočega časopise.  „O, lupus in fabula!“ vzkliknil je Bolè ugledavši doktorja; „prav na té sem mislil v tem trenutku ter želel s teboj govoriti!“  „Kaj pa je vender nujnega?“ vpraša doktor skoro osupneno.  „Le sedi, in prižgi si smodko!  Ali hočeš rajši pipo?“  Rekši gre Bolè k steni ter potegne zvonec.  Kmalu potem sta sedela prijatelja pri kozarci vina in pušila iz dolgih pip.  „Torej kaj imaš tako silnega?“ vpraša Hrast radovedno.  Menil je, da se mora danes vse sukati okoli onega predmeta, katerega je bil on poln.  „Ravno prej sem čital tu, da bodo v kratkem volitve — prične Bolè ter prižiga iz nova svoj tobak.“  „Ah, se ve da, — za državni zbor!“ reče doktor malo nezadovoljno.  „In ravno o tem sem hotel s teboj govoriti.  Kaj meniš, kako bode z našim trgom?“  „Tu ni vprašanja, kakor zdaj, ko ta veter piše, nikjer ne!“  „Tako tudi jaz sodim!  Pa veliko posestvo?“  „To je pa druga!  In vender bi se dalo kaj storiti tu, ko bi se malo zagnali v boj!  Ti si takoj kandidat, ka-li!“  „Se ve da!“ vzklikne Bolè veselo; „kdo bo pa doma žagal in delal?“  „Pa vender za agitacijo si ti kakor navlašč!“ reče doktor resno. „Znanstva imaš dovolj, razvpit nisi kot naroden radikalec, — česa želiš več za ta nalog?“  „Agitacija, agitacija!“ smeje se Bolè, akoravno so mu laskave besede prijateljeve dobro dele; „jaz stavim, da še našega soseda Medena ne spravim v Ljubljano k volitvi.  To ti je pravi ptič!  A propos — našo lepo guvernanto je danes že izvabil v svoj vrt!“  Doktorjevi poskusi, kazati malomaren obraz, bili so jako komični; k sreči je bil pošel Boletu zopet ogenj v pipi; zato med užiganjem ni pogledal prijatelja.  „Ah!“ zinil je doktor čez nekoliko časa.  „Dopoludne je bil pri meni, saj veš, da imava nekaj skupne kupčije, in pri tej priliki je povabil ženo mojo, guvernanto in otroke k sebi, da jim pokaže svoje umetno vrtnarstvo in novo tóplico, katero je letos zidal.  Žena ni šla, a poslali smo Elzo z otroki tja.“  Ko je bil zvedel doktor to novost, polastilo se ga je nekaj, kakor ljubosumnja; vsa dobra volja ga je minula in ko je Bole trdovratno poprijel se zopet razgovora o politiki, postal je oni jako redkobeseden.  Koncem je preskočil na naglem k pravdni stvari, katero si je bil opoludne izvolil kot povod svojega pohoda na Drenovem ter se potem kmalu poslovil pri prijatelji.  Le ta je imel tudi svoja opravila in ga ni zadrževal.  Na poti domov je ugledal Hrast že od daleč Boletovo guvernanto z otroki vred.  Meden jih je pa spremljeval.  Ona dva sta hodila po časi, le otroka, dve dekletci, stari po osem in devet let, skakali sta po cesti in po snegu kraj ceste ter se do dobrega kepali.  Solnce je sevalo z zadnjimi žarki čez belo planoto.  Doktorja je v prvem trenutji jezilo, da ga Elza tu sreča.  „Smijala se bo Medenu in meni,“ dejal je sam pri sebi.  Ogniti se ni bilo moči, in naposled — čemu tudi — mislil je dalje Hrast ter jako prijaznega obraza šel znancema naproti.  „Ste li bili pri nas?“ vpraša prva Elza.  „Da, da; opravilo sem imel pri Boletu!  Vi pa ste si ogledali vrtnarsko toplico pri gospodu Medenu!“ reče doktor ter pozdravi uljudno. „Vse sem pozvedel na Drenovem!“  „Da, gospod Meden je bil tako ljubezniv, da nam je razkazal svoje krasne naprave.  Milica, ne skači tako po snegu!“ Rekši prime mlajšo deklico za roko.  Hrast je hotel študirati obraze svojih dveh znancev, a videl je le, da je Meden jako dobre volje, Nemka pa taka, kakeršna je bila sinoči.  Neprilično je bilo tudi stati dolgo v snegu, zato se je naglo poslovil.  Tudi Meden se je vrnil; saj guvernenta ni imela več daleč domov.  Pri slovesu sta si podala roki, kar je Hrasta zopet neprijetno dirnilo.  Molčé in naglo je korakal proti trgu, tako da je oni komaj ostajal poleg njega.  „Fino dekle to!“ reče zopet Meden, ter si máne roki; „jaz ne poznam tu blizu nobene take!“  „Vi se boste še zaljubili,“ pravi doktor, „akoravno vedno pridigujete, da vse ženstvo ni počenega groša vredno!“  „Zaljubil?  He he, — jaz poznam guvernante; in ta je taka, kakor druge!“ smeje se oni.  „Tepec domišljavi!“ mislil si je Hrast; glasno pa je dejal: „Ste se li že danes o tem prepričali?“  „Vse so koketne in gledajo, kje bi koga ujele!“  „O Elzi tega ne morete trditi, gospod Meden!“ oporeka Hrast skoro nejevoljno.  „Ko bi Vas ne poznal tako dobro, dejal bi, da ste se Vi že zaljubili v njo, ker jo tako iskreno zagovarjate,“ kriči oni ter se na glas zagrohota.  Hrast bi se bil skoro zarudel.  Nasmehnil se je posiljeno, a ker sta bila dospela na razpotje, od koder je vodila stranska pot na Medenovo posestvo, prihranjen mu je bil odgovor.  Poslovila sta se oba s smehom na ustnih.  Doktor je bil storil komaj dobrih sto korakov, ko je postal priča čudnemu, smešnemu prizoru.  Pod malim klancem, čez katerega je držala tukaj cesta, vil se je potočec in preko istega je vodil lesen most z velikimi okornimi držaji.  Onikraj mostu je stal, ali bolje, upiral se je suh, koščen konj mučnim poskusom svojega jahalca, da bi ga spravil čez most.  Bodi si, da konj sploh ni rad zaupával svojih kostij lesenim mostovom, bodi si, da ga je kaj druzega strašilo: dalje ni hotel ne z lepo ne z grdo.  Jezdec ga je udrihal po suhih plečih in krčevito stiskal mu pete ob život, pa zaman; konj je jel po rakovo stopati nazaj, in ker je bil ob cesti širok jarek, domislil se je nevajeni jahač, da je morda možno prekopicniti se s konjem vred vznak vanj.  Skočil je torej raz sedla, prijel konja tesno za brzdo ter udaril ga z bičem po rebrih in tako tiral ga peš čez most.  Doktor je bil obstal vrhu klanca in se smijal na glas, spoznavši pogumnega jezdeca in njegovo rosinanto.  Bil je davkarski adjunkt Megla.  „Dobro, izvrstno!“ klical je Hrast: „mislil sem, da boste to suho kljuse na ramo vzeli ter je nesli čez most.  Pa kleka se je Vas usmilila — ha, ha!“  „Ko bi ne bila cesta tako ledena, in ko bi bil konj na ostro kovan, spravil bi ga bil pač čez most!“ odreže se Megla resno; „tako pa se je bati, da si kako nogo zlomi, če ga zapodim.“  „Vi se menda bolj za svoje noge bojite, nego za konjeve!“ smeje se Hrast.  Med tem je lezel Megla zopet počasi v sedlo.  „Kje ste si pa izposodili to šentano kljuse?  Kdo Vam je je zaupal?“  „Izvrsten konj je to!“ odgovori Megla, „ko bi le časi kaj ovsa videl!  Kurentov konj je!“  „Kupite mu ga Vi za plačilo, da Vas tako lepo nosi!“ šali se Hrast. „Kam pa hočete vender tako pozno?“  „Prej nisem mogel; v pisarni sem moral sedeti!  Po plesu pa je treba malo čistega zraka.  Tu doli bom jahal proti Drenovemu.“  Rakši udari konja zopet po vratu ter odjaše v počasnem, težkem dirku.  Svoje dolge pete je zopet pritískal krčevito ob konjev trebuh.  Doktor je s smehom zrl za njim. dokler ni izginil za bližnjim ovinkom ter potem obrnil se proti trgu.  Hipoma ustavi svoj korak.  „Proti Drenovemu!  Tako je dejal; kaj vraga, ko bi bil to tretji — nas norcev?“ zamrmral je sam pri sebi ter s porogljivim smehom stopil zopet naglo dalje.  Tako poetičen ni bil več, nego prej na poti iz trga.  Tisti teden je teklo doktorjevo življenje zopet po starem tiru.  Mnoga opravila mu niso dopuščala sezati v mislih ven izza štirih sten temne pisarne, in morda je bil trden sklep njegov ostajati s fantazijo doma.  Tudi sprehajat se ni hodil veliko, in kadar je krenil iz trga, obrnil se ni proti Drenovemu.  Par dnij se je jezil vselej, kadar se je spomnil, kako mladostno je šel onega dne tja ven k Boletovim, a v četrtek se je že smijal sam sebi, v petek pa mu vsa stvar ni prišla več na misli.  V soboto dopoludne ga pa nenadoma obišče Bolè.  „Doktor, ti jezični doktor,“ kliče že med vrati; „pusti akte in pravde in meč pravice vtakni za omaro.  Puško vzemi, „puško svojo risano“, — „Allons, enfants de la patrie“!“  „Kaj pa je za božjo voljo?“ smeje se Hrast, „ali je Turek pod Tvojim gradom, ka-li?“  „Nič boljšega, prijatelj!  Volka imamo v Drenovskem gozdu, velikanskega volka, in jutri udarimo nanj!“  „Jutri?  Kje bo volk že jutri!“  „Ne daleč!  Navadil se je naše okolice.  Ves teden prihajajo kmetje k meni pravit, da ga sledé; včeraj je vzel gori nad Leskovim Brdom tri ovce iz Brnotovega hleva, in danes je že hodil okrog naše pristave.  Jaz sam sem videl sled v snegu.“  „Torej jutri,“ deje Hrast; „ali imaš dovolj gonjačev?“  „Na izbor!  Govoril sem z okrajnim glavarjem, in ta razpošlje danes oklic po bližnjih vaseh.  Ta gonja se napravi uradno.  Zvečer se ve da, boste pri meni malo počíli — če volka dobimo ali ne.  Ti prideš gotovo?“  „Sigurno!“ odgovori oni naglo, pa takoj mu je bilo skoro žal; izgovoril bi se bil rad, toda domisli se, da je lov na volka glavna stvar, in ne večerja pri Boletu; te se še lehko ogne.  Med tem je bil Bolè že odšel.  A še jedenkrat se vrne.  „Skoro bi bil pozabil.  Ta volk mi tiči vedno v glavi.  Pomisli, naša guvernanta se hoče v istini slovenskega jezika učiti — jaz pa nimam — sram naj me bo — nobene slovnice v hiši.  Imaš li kaj pripravnega?“  Advokat se je nasmehnil.  „Menda imam nekod kaj tacega.  Ali takoj potrebuješ?“  „Kaj še!  Saj to je le ženska afektacija.  Kadar jej bom prinesel knjigo, vselej bo prezgodaj.  Pa veš kaj, da ne bom več vezal vozlov v ruto — poišči, poišči tisto knjigo ter prinesi jo jutri s seboj!“  „Bom, če jo najdem!“  V tem se je Bolè poslovil.  Hrast je sedel zopet k svoji mizi ter pisal dalje; pa ne več nego dve vrsti, kajti kar sredi stavka se mu je ustavilo pero.  Vrgel je je na mizo ter stopil pred svojo malo, lepo urejeno knjižnico, in jel po spodnjih predalih prebirati in premetavati knjige in zvezke.  Dolgo je iskal; naposled izvleče vender zaprašeno knjigo tam iz zadnjega kota: to je bila iskana slovenska slovnica.  Obriše jo lepo in položi na svojo mizo.  Pa tudi tu ni imela miru.  Kajti doktor je večkrat ponehal v svojem delu, vzel knjižico v roke, naslonil se v stol nazaj, ter mehanično prebiral liste.  Gledal je, da li nima slovnica kaj nerodnih obstranskih opazk in proizvodov gimnazijalčeve fantazije; kajti knjiga je bila še iz one dobe.  Adjunkt Megla ga je zmotil v tem opravilu.  Tudi on je bil vabljen na volčji lov, toda puške ni imel.  Doktor jih je imel več, in jedno si je izprosil zdaj Megla.  V tem pa je zazvonilo poludne.  Druzega jutra okoli devetih je bilo zbranih mnogo lovcev in še več gonjačev, kmetov iz okolice, nad Leskovim Brdom, to je dobro uro hoda iz Borja, v gorah, ki se raztezajo na levo od Boletove graščine.  Vsi so ravnali jako tiho, in ko so odhajali polagoma na vse strani na odkazana jim mesta, molčali so vestno.  Glavni reditelj in vodja te vojske je bil Bolè, in poznali so ga vsi ko strogega poveljnika.  Zastavljali so zaporedom več dolin in jarkov, nahajali tudi v snegu dovelj sledu o volku, a volka samega ni bilo na dan.  Kosmatinec je sigurno čutil nevarnost ter jo o pravem času popihal čez gore.  Nekateri lovci so bili iz početka silo plahi ter so ostajali rajši bolj v nižavi; med temi sta se odlikovala vzlasti Meden in Megla.  Doktor je bil bolj pogumen in ognjen, akoravno je jako previdno izbiral si svoja stališča.  Pa ko se je popoludne vedno bolj kazalo, da je vsa gonja zaman in da volka gotovo ni več blizu tod, postajali so oni plašni lovci tudi bolj pogumni in neutrudljivi.  Meden je vpil, da treba še v ta in v oni kotel.  Megla mu je pa pritrjeval; in taka prememba se je godila z mnogimi.  Pa solnce, katero je svetilo lovcem ves dan, stalo je že na obzorji, in pot do Boletovega gradiča, kamor so bili namenjeni vsi gospodje, ni bila kratka.  Obrnili so se torej proti domu.  Korakali so čez mali greben, ki je bil na obeh straneh gosto porasten z nizkim grmovjem.  Adjunkt Megla je bil z nekaterimi drugimi mladimi gospodi že daleč spredaj, ostala družba je šla počasi za njim.  Večina gonjačev pa je lezla globoko pod grebenom po ozkem jarku proti dolini.  Hipoma zaženo gonjači silen krik, da so lovcem ob jednem noge zastale.  „To je volk!“ vzkliknil je tajnik Koren, ki je stal pred Meglo.  Le-ta je silno obledel.  A v jednem trenutku so imeli vsi že puške napete razprostrši se po robu.  Megla je tekel nazaj, kakih dvajset korakov ter obstal za široko skalo; gori malo nad njim se je prikazal Bolè ter migal, naj miruje in pazi.  Krik iz doline je še vedno dvojno odmeval od nasprotnih bregov in razločevati ni bilo možno, kaj vpijejo in kličejo kmetje zdolaj.  Lovci so bili tudi preveč razburjeni.  Megli in morda drugim tudi je bílo srce kakor kládivo gori v vratu, in brez sape je poslušal, da li se ne bliža kaj po grmovji.  In res!  Gosto, s snegom obloženo robidovje je rastlo pod njim, in iz istega so molele pol sežnja visoke mlade smreke.  In v tej gošči zaropota hipoma nekaj, kakor bi velika žival rila sem skozi.  Dva, tri, štirje skoki — in v tem trenutji plane nekaj rujavega tik pred Meglo iz goščave, sneg se zapraši raz smrečevja in ubogi adjunkt odskoči v groznem strahu in z glasnim vzklikom nazaj v nasprotno robidovje ter se prekopicne vznak v sneg in trnje.  A tu poči tudi že Boletova puška in ta strel Meglo še bolj prestraši; ko je bil zlezel iz trnja, kar raz sebe divja po robu, pustivši klobuk in puško v snegu.  Smeh in vpitje Boletovo in druzih ga naposled vender ustavi.  „Kaj pa je bilo?“ vpraša Koren, ki je bil tudi malo brez sape prihitel mu nasproti.  „Volk, volk!  V sneg me je podrl, še streljati nisem mogel!“ hiti adjunkt ter plaho gleda nazaj.  „No, tu imate volka!“ smeje se Bolè ter privleče rujavo žival iz grmovja. „Kaj tacega pa še nisem doživel, ha, ha, ha, kako krasen salto mortale ste napravili, gospod adjunkt.  Samo pete so se pokazale v zraku!  Da Vas je ta lisjak tako prestrašil!  Ravno komaj, da sem ga še ujel s strelom!“  „Ti vražji lisjak!“ kolne Megla ter brcne jezno na tleh ležečo žival.  Med glasnim smehom in veseljem druzih poiskal je adjunkt zopet svojo puško in svoj klobuk.  „Lisica nerada naleti tako, kakor je ta storila!  To je bilo kar nalašč namenjeno našemu gospodu adjunktu!“ deje Bolè ter vrže ustreljeno žival kmetskemu fantu, da jo nese domov.  Dovtipov in smeha ni bilo konca, ko so bili dospeli lovci že na Drenovo, tako da se je tudi potrpežljivi Megla vender malo ujezil ter si vsako nadaljevanje teh opazk prepovedal.  Ubraniti se ve da ni mogel, da bi Bolè ne bil pri obedu še jedenkrat svoji soprogi in vsem gostom jako živo opisal prizor z lisjakom.  Jezilo ga je sedaj samo to, da je bila tudi guvernanta navzočna, in da se je brez konca in kraja smijala njegovi nezgodi.  Mnogobrojna dražba je bila jako dobre volje.  Na gornjem konci mize, kjer je sedela Boletova soproga med okrajnim glavarjem in sodnikom, pripovedoval je Majaron zopet o svojih lovskih dogodkih, na spodnjem konci pa je tajnik Koren zabaval sosede s svojimi starimi študentovskimi dogodbami.  Guvernanta je sedela poleg Medena, drugi sosed jej je bil pa sodnijski adjunkt.  Oba sta se trudila biti duhovita.  Hudo konkurencijo jima je prouzročeval na nasprotni strani sedeč komisar okrajnega glavarstva, mlad aristokrat, ki je bil prišel stoprav pred par meseci iz glavnega mesta sem ven na deželo.  Poleg onega je imel Bolè svoj prostor, in zraven tega je sedel doktor Hrast.  Le-ta ni mogel prodreti v pogovoru z Elzo, pa se tudi ni posebno trudil; par besed sta izpregovorila sicer, a njega se je polastil čut, kakor bi se ž njo ne mogel sukati v onem lahkem površnjem besedovanji, kakor je to navada v družbah, kjer se govori z jedinim namenom, da se govori.  Odkar jej je sedel nasproti, ni bil več tako malomaren, kakor par dnij prej pri spominu na njo.  Parkrat se je sicer prav energično vtopil v pogovor z okrajnim glavarjem in hišno gospodinjo, pa kakor onega dne po čitalnični besedi njegove misli, tako so mu silile zdaj oči vsak trenutek h guvernanti.  Bila je pa tudi nocoj v priprosti domači opravi še krasnejša, nego onega večera pri besedi; in tudi nocoj je vselej vedela Hrastov pogled ujeti, ne da bi bil kdo drug to opazil.  Po obedu je povabil gospodar gôste v drugo sobo na črno kavo.  Nekateri so počeli kartati, drugi so šli pušit v posebno kadilno sobo.  Tudi doktor je šel tja, a ker ni našel ugodne družbe, odložil je zopet svojo smodko ter se vrnil v salon.  Pa tudi tu ni bilo nikogar.  Sodil je, da najde tu gospodinjo, kajti o guvernanti je slutil, da ima zdaj posla pri otrocih; a gospa je igrala vist z okrajnim glavarjim, sodnikom in lekarjem.  Ko se obrne, da bi šel v igralno sobo, odpro se na drugi strani vrata, in v salon stopi — Elza.  Hrast jej gre naglo naproti.  „Oh, mislil sem, da Vas nocoj ne bodemo videli kmalu,“ dejal je, „pa zdaj sigurno nimate več opraviti.“  „Zdaj ne, ali pa tudi,“ méni ona ter ponudi doktorju stol poleg kamina. „Gospa Boletova mi je dala pooblastilo, zastopati jo tukaj, dokler ni igra končana; torej imam tudi opravilo!“ dostavi smejé se.  „In jaz sem vesel, da sem prvi, s katerim imate opraviti,“ odgovori doktor dobro voljno ter vzame album z bližnje mize.  Guvernanta je pletla čipke; vsa večerna zabava je imela priprost, domač značaj; saj so bili vsi gospodje v svojih lovskih opravah.  „Da mi ne ostanete jedini klijent!“ nadaljuje ona poredno, „slabo spričevalo bi bilo to moji sposobnosti —“  „O, dovoljujte, pokličem Vam celo tolpo!“  Rekši hoče doktor s smehom iz sobe.  „Ne, ne, gospod doktor!“ ugovarja ona z neko koketno zaupljivostjo. „Povejte mi rajši, kako ste danes volka lovili!“  „Najzanimljivejše ste že čuli!  Kako se je naš adjunkt lisjaka ustrašil.“  „To je moralo biti v istini komično!  Volka pa ni bilo?“  „V gozdu je bil sigurno, toda pred nami; zajeti ga nismo mogli.  Pa tak dan v gozdu je krasen, tudi brez poka, brez zverjadi!“  „Vi ste iskren lovec?“  „Ne iskren in ne strasten!  Pa rad grem vender ven, posebno zdaj po zimi, v snegu!  Pomislite: mi sedimo cele tedne v tesnih zaduhlih pisarnah, študiramo in mislimo vedno, dokler stoji solnce na nebu in še delj; potem pa, — zvečer — sedimo zopet v dima polni krčmi!  Ali ni pač fizično živo potrebno, da gremo časi ven na prosto, na plan, v goro, v gozd?  In tudi duševna potreba je!“  „Jaz sem po zimi še malo po gozdih hodila!  Ves čas svojega življenja sem prebila po mestih, zdaj sem prvič na deželi, in tudi do zdaj še nisem prišla gori v gozd!“  „O, to morate!  Vi ne znate, kako krasno je tam!  Vse nizko grmičevje, mlada drevesca, robidovje, vse leži upogneno k tlom, pokrito s snegom, in po kotih in skrivališčih, katere ustvari tako priroda, skače in čvrči jedini stržek — vse okrog je tiho, tako čudno tiho!  Po golem bukovji blešči se ivje kakor srebro in pod velikimi jelkami je mračno, temno kakor v cerkvi: zgoraj temnozeleni, s snegom gosto zakriti oboki, spodaj lahki beli sneg, iz katerega gledajo mali šopki rujavega resja, in med snegom in obokom velikanska, sloka debla dreves — kakor umetni stebri! — In tudi tu je tako skrivnostno tiho!“  Doktor se je skoro ugrel.  Elza je ponehala z delom ter zrla nehoté začudena vanj.  „To mora biti res lepo!“ reče ona poluglasno in zamišljeno.  „Da, kako poje pač Vaš pesnik?  Da steht im Wald geschrieben  Ein stilles, ernstes Wort  Von rechtem Thun und Lieben,  Und was des Menschen Hort.“  deje skoro prisrčno mladi advokat.  „Zakaj pravite naš pesnik?  Saj je tudi Vaš,“ vpraša guvernanta.  „Mi nismo Nemci, in Vaših poetov si vender ne moremo svojiti.“  „Ah, pardon!  Vi se štejete k Slovenom; to sem čisto pozabila,“ smeje se Elza.  Advokatu sta bila ta opazka in ta smeh neprijetna.  „Jaz se ne štejem k Slovenom, gospica, kakor Vi pravite, jaz sem Sloven,“ reče resno.  „Čudno!“  „Kaj se Vam dozdeva čudno?“  „Čula sem, da je tu na Kranjskem vsa intelegencija nemška, in da se sama šteje za Nemce; in potem ima tu na Kranjskem vsak pravico po svoji volji biti Nemec ali Sloven.  Ker pa tako izvrstno citirate naše nemške pesnike, mislila sem —“  „Da se tudi jaz poslužujem te državljanske pravice na laž staviti rodno mater in svojega očeta,“ pristavi Hrast s pikrim posmehom. „Res je, da vsi, kar nas je izobraženih Slovenov, z malimi izjemami menda, poznamo tuja slovstva bolj, nego svoje slovensko.“  „Kaj ima slovenski jezik tudi svoje slovstvo?“ ustavi ga Nemka začudenim obrazom; „gospod Meden mi o tem ni vedel ničesa povedati.“  „A, on je torej Vaš učitelj!  Žal mi je, a čestitati Vam ne morem k tej akviziciji“, posmehuje se doktor še vedno.  Guvernanta se je zarudela; a po kratkem molku reče naglo: „Jaz sem Vas morda nehoté razžalila?  Pomisliti pa morete, da jaz prej, nego li sem prišla sem iz daljne domačije, o eksistenciji Vašega naroda nisem mnogo znala.  Pri nas smatramo te pokrajine za nemške.“  „O vem da!“  „Gospod Bolè in gospa me tudi še nista dovolj poučila: jedini gospod Meden se je lotil tega predmeta.“  „In kako Vam je opisal našo čitalnico, kjer ste vender sami videli slovensko predstavo, čuli slovensko petje?“ vpraša Hrast radovedno.  „To je vse izvirno nemško, dejal je, in le slabo na slovensko prestavljeno.“  „O to Vam je izvrsten mož!  Pa kaj Vam je povedal o občinstvu, katero ste videli v čitalnici?“  Guvernanta se je ozrla nemirno vanj; porogljivi, pikri naglas v njegovih besedah jo je osupnil.  „O le govorite, gospica Elza!“ nadaljuje doktor: „pa če tudi ne, morda Vam jaz lahko vse narekujem, kar Vam je oni gospod razodel.  Dejal je, da v čitalnico zahajajo le čevljarji in krojači, z gosposko suknjo opravljeni kmetje, in kako bi rekel — vsake vrste sodrga.  Kdor stoji par klinov više na socijalni lestvi, to se pravi, vsaj tako visoko, kakor ta gospod Meden, oni prihaja le, da se mu čestita, ali pa morda iz sebičnih političnih ozirov.  Ali ni tako govoril Vaš učitelj?“  „Tako blizu pač“; odgovori Elza; „pa pustiva ta predmet!“  „O ne; zakaj pač?  Jaz Vam morem vender te stvari razjasniti,“ ugovarja Hrast.  „Drugikrat, gospod doktor!  Denes Vas to malo razburja.“  In bil je res razburjen, ta mrzli, mirni advokat.  „Pa nekaj vender še!“ reče zopet naglo guvernanta ter upre svoje modre oči v mladega moža, ki je nemirno premetaval liste po albumu. „Ali tudi Vi sovražite Nemce?“  Gledala ga je koketno, ljubeznivo in ustna so bila malo raztegnena na smeh, da je bila videti dvojna vrsta njenih svetlobelih zob.  A ta trenutek temu vprašanju ni bil ugoden.  „Tudi!“ reče Hrast naglo in odločno ter vstane s stola.  Ko blisk se je posvetilo nekaj v Elzinih očeh, pa ostala je mirno ko prej na sedeži in zrla ko prej v svojega nasprotnika; z nedolžnim, naivnim obrazom je vprašala:  „In zakaj?“  Doktor je bil že zopet po polnem miren; kesal se je, da mu je bila tako naglo ušla ona beseda, in zapeljivi smehljaj krasne deklice mu je sezal do srca.  „Tudi o tem govoriva drugikrat, gospica; ona beseda pa Vam ni veljala; tega mi ni treba omenjati.“  Bil je malo v zadregi ter ne ozrši se v Elzo, položil je album na mizo.  Zato tudi lahke zasmehljive poteze na guvernantinem lici ni videl.  „Oprostite me za jeden trenutek,“ dejal je zopet naglo, „v garderobi imam nekaj za Vas!“  Rekši odide ven.  Ona ga je radovedno pogledala, a potem vstala in šla pred veliko zrcalo ob nasprotni steni ter popravila si na lahko lase.  Nasmehnila se je svoji podobi v zrcalu ter šepnila pred se: „To sovraštvo me miče.  Bodemo videli, doklej bo trajalo.“  Hrast, vrnivši se, podal jej je knjižico, katero je nosil ves dan v lovski torbi.  „To je slovnica, katero sem Vam obljubil po Boletu.“  „Ah, kako ste prijazni!  Lepa hvala Vam.  Kadar se v prihodnje snideva, čudili se boste mojemu znanju.“  „Izpraševati Vas hočem vestno.“  V tem trenutji je prišel v sobano komisar, kateri se je bil že naveličal pušiti, in za njim še nekaj druzih gospodov; med njimi tudi Megla.  Le-ta in komisar sta se polastila pogovora z guvernanto in doktor je odšel čez nekoliko časa k igralcem.  V sprednji sobi je srečal Medena, a bil je tako nejevoljen nanj, da je šel molčé mimo njega.  Oni se za to še zmenil ni; iskal je z očmi Elzo ter hitel v salon.  V Hrastu pa so se budila in bojevala razna čutila, ko je stal za Boletom ter nem gledal, kako kartajo gospodje pred njim.  Igralci so bili vtopljeni v igro, doktor pa v svojo ljubosumnjo; kajti tajiti ni mogel, da vsa jeza, katero mu je bila prouzročila guvernantina izpoved, ima izvir v ljubosumnji do Medena.  Ta mož sigurno večkrat občuje z Elzo!  Pa kaj je tebi do tega? — vprašal se je zopet.  Da je zaljubljen, kar tako vulgarno zaljubljen, tega sam sebi ni hotel priznati, — bil je malo ponosen na dosedanjo nezmagljivost; da jo pa ljubi resno, da se rodi v njem ona globoka, goreča ljubezen, katera le jedenkrat objame človeka, — tega pa si ni mogel priznati, kajti življenje in družba sta mu bila vcepila preveč frivolnih nazorov.  Samo jeden trenutek mu je prišla bliskoma ta misel, zaničljivo je raztegnil ustni.  Misel je bila s tem zavržena, absolvirana; v prsih pa mu je vender nekaj ostalo, nekaj težkega, kakor kamen, neka neznana, neumljiva skrb, — ali skoro — hrepenenje.  Ta večer se je potem ogibal guvernante, akoravno je večkrat nehoté pogledal proti salonu, kadar mu je udaril njé zvonki glas na uho.  Videl je tudi pri taki priliki, da je prinesel Meden hipoma dva velika šopa krasnih cvetic v sobo ter podaril jednega Elzi; drugi je bil menda namenjen hišni gospodinji.  „Okoren in neroden človek to!“ mislil si je Hrast; „zdaj nosi šopke; neprilično je to in nedostojno.“  Tega pa ni hotel v poštev jemati, da ima Meden kot bližnji sosed in star znanec posebne svoboščine.  Čas je potekal in lovci so se po čaji, kateri jih je ogrel do dobrega, odpravljali domov.  Zdolaj je bilo upreženih več vozov, in na te so sedali gospodje.  Doktor je bil jeden zadnjih, ki so pristopali po stopnicah.  Pri gospodinji se je bil sicer že poslovil, in Bolè je bil okrajnega glavarja spremil do voza, — a doktor se je še obotavljal v garderobi.  Naposled ide vender, a v koridoru sreča, kogar je iskal, — Elzo.  Bilo pa je, kakor da bi mu bila ona prišla nalašč naproti.  Iz velikega šopa cvetic, katerega je še nosila v rokah, vzela je dve vijolici ter podavši ji doktorju, dejala šaljivo in s koketno ljubeznivostjo:  „To bodete od Nemke vender vzeli?“  „Oh, gospica, rekel sem že, da Vam ona beseda ni veljala!  Ali mi jo odpuščate?“  „Bog varuj!  Zarad nje bodeva še računjala!“ deje ona na pol resno, na pol šaljivo.  Pa doktor ni čutil ni jednega ni druzega glasu; vse, kar je govorila ona, dozdevalo se mu je le ljubeznivo.  Podala sta si roki, in ona je njegovo tudi na lahko stisnila.  Zdolaj so ga že klicali.  Skočil je na bližnji lojterski voz in potem se je odpeljala vsa družba; vsa najboljše volje.  Tudi doktor je bil zdaj vesel in srečen!  Glasan ni bil, nego tiho je sedel na svoji deski, v rokah pa je varno držal svoji dve vijolici.  K sreči je bila noč jako temna.  Zakaj nas pač mučijo časih spomini s tako elementarno silo?  Kadar jih najmenj potrebujemo, najmenj pričakujemo, stopijo nam pred oko, in na uho nam zvené nekdanji znani, in kakor smo sami mislili, pozabljeni glasovi.  Ne treba, da bi človek štel petdeset let in da bi imel za seboj burne ali vsaj nemirne dni; tudi mladega, čigar pot je vodila do zdaj vedno po varnem ravnem svetu, tudi njega posilijo take bridke ure: saj je ni žive duše na svetu, katera bi mogla mirno reči o sebi, da se jej ni ničesa kesati, ničesa sramovati.  Taka se je godila zadnje dni doktorju.  Odkar je prinesel oni dve vijolici domov ter ji hranil na oknu postavljeni v kozarec vode, in kadarkoli mu je bil v spominu lahki, mehki stisk Elzine roke, vselej so mu vstajale v spominu podobe iz minulih let in kakor kragulj Prometeja, tako so doktorja ujedali ti spomini že par večerov; vračal se je zgodaj iz gostilne domov, in potem je sedel blizu do polunoči zamišljen pri mizi in sem ter tja brskal in iskal in prebiral po starih pismih ...  Bilo je morda pet ali šest let prej.  Hrast je bil tedaj koncipijent pri znanem advokatu na Dunaji in kakor je ta čislal Hrasta dobrega, umnega delavca, tako priljubljen je bil mladi doktor v družini svojega šefa.  Zato je bilo tudi redno, da je spremljal vsako leto, odkar je bil v tej prisarni, — in bil je tam do zdaj vsa leta po dovršenih študijah, — odvetnikovo družino v poletnih mesecih ven na deželo ter ostajal kake tri do štiri tedne tam na počitnicah.  Bila je tu navadno póstarna soproga odvetnikova, sin njegov, takrat še vseučiliški studiosus, in dve že omoženi hčeri, kateri sta se se ve da bolj brigali za svoje otroke nego za drugo družbo.  Hrast je torej občeval največ z mladim študentom, s katerim sta obhodila in oblazila vso okolico in vse gore in doline v obližji.  Onih prostih par tednov je naglo minulo, in potem se je pričel zanj zopet stari vsakdanji posel.  Pred petimi ali šestimi leti torej, — natančnega časa ne vemo več, — stanovala je vsa ta družina zopet za par poletnih mesecev v prijazni vili blizu Badna pri Dunaji.  Bila je letos mnogobrojnejša nego sicer, kajti pridružil se jim je bil nekov sorodnik z Moravskega s svojo hčerko.  Mlada je bila ona, menda komaj osemnajstletna, lepa, izobražena in — recimo — duhovita.  Pa čemu bi tu po okoliših pripovedovali?  Zaljubila sta se drug v druzega, Hrast in mlada Katinka, in nekega krasnega večera, — mesec je sijal jasno na nebu, in mlačna sapa je nosila rožno vonjavo čez sečo, — hodila sta po samotnem potu v zadnjem konci vrta, in tu sta se v prvič poljubila.  Pa — je li bila to prava, vroča ljubezen, katero je nosil on v srci?  Sam si ni bil tega v svesti in se tudi vprašal ni o tem.  V Hrastu je tičalo preveč onega, kar imenujemo površno vulgarno: materijalizem, kar pa v istini ni nič druzega, nego — sebičnost, samoljubje.  Samoljubni, sebični ljudje pa požrtvovalne globoke ljubezni niso zmožni, premaga jih in stori jih sužnje jedina pohotnost.  Hrast je bil tedaj še jako mlad, in ko je znal, da ga dekle ljubi, in ko jima je bilo moči parkrat srečati se na skrivnem in objeti in poljubiti, bil je srečen in vesel tudi on.  Čeravno poln lehkih nazorov, katerih največ mu je vcepila, kakor smo že omenili, lehka družba, rekel si je, da ljubi deklico — saj je bilo to v prvič, da je bil v taki razmeri z žensko.  O resnici, o vztrajnosti te svoje ljubezni premišljevati pa ni imel povoda.  Čisto drugačna je bila Katinka.  Oklenila se je mladega moža z vso iskrenostjo in zaupljivostjo prve nedolžne ljubezni.  Dvojiti o resnici njegovih besed jej ni prišlo na um, in kakor ga je ljubila sama, tako je sodila o njegovi ljubezni.  Njijina razmera je ostala po dogovoru obeh tajna; o prihodnjosti pa nista govorila.  Tako so minuli oni štirje tedni, kateri so bili odmerjeni Hrastu za odpust; potem je moral zopet v mesto.  Odslej sta si vedno dopisovala, zlasti ko se je bila Katinka vrnila z očetom na Moravsko.  Videla sta se zadnjikrat v odvetnikovi hiši, kjer se je deklica jeden dan mudila, pa govoriti nista mogla na samem.  Med dopisovanjem je potekalo leto, in bližali so se zopet gorki poletni dnevi.  Odvetnikovi so se odpravljali na odhod, — letos so hoteli na Solnograško in tudi Katinko so pričakovali, da jih spremi tja, — doktor Hrast pa letos ni hotel ž njimi.  Izprosil si je bil odpusta, da gre za nekoliko tednov v domovino, na Kranjsko, katere že več let ni videl.  Katinki dolgo časa ni pisal, akoravno je redno prejemal liste od nje.  Mislil je preveč o svoji advokaturski preskušnji, o mestu, kjer bi se naselil, in — da govorimo odkrito, — hladan in mrzel je bil postal v svoji ljubezni.  Deklica je bila predaleč, in pisma njena, akoravno tako ljubezniva in gorka, vender niso mogla netiti ognja v njegovih prsih.  To je naravno pri tacih ljudeh, kakor on.  Ko je bil povedal deklici v prvič, da jo ljubi, in pozneje še, — nikdar si ni bil prav tega čuta v svesti, morda je ne vedé sebi in njej lagal; zdaj pa, ko se je jel ogibati nje, tudi ni premišljeval o nagibih.  Šel je torej domov na Kranjsko.  Lesem ni bilo nobenega pisma; saj ubogo dekle, ki si je ubijalo glavo, zakaj in kako je vse to, ni vedelo, kam bi pisalo.  Hrast pa si je podaljšal odpust, rekši — da je bolan.  Ko je slutil, da mu ne bo več prilike, sniti se s Katinko, vrnil se je na Dunaj, a tam je takoj svojo službo odpovedal.  Pridobil si je bil mesto v domovini.  Predno pa je odšel, prejel je od ljubice še jedno pismo, in to je bilo zadnje.  Žal besede ni bilo v njem niti očitanja; vprašala je le, zakaj je ne ljubi več?  In on?  Odgovoril jej je ter napisal šest dolgih stranij; trdil je in se rotil, da jo ljubi, — pa da je vse njijino počenjanje, vsa razmera — brez nade, brez upanja; da nimata premoženja, da on niti ne ve, kdaj bode samostalen, in kdaj si bode pridobil toliko, da bode dovolj dvema.  Govoril je, kakor bi bil on žrtev, jedina žrtev svojega — poštenja.  In koncem je dejal, da je nikdar ne bode pozabil! —  Odgovora na vse to ni bilo, in ko je poldrugo leto pozneje iz pisma starega odvetnika z Dunaja pozvedel, da se je Katinka omožila, — dozdevalo se mu je, kakor bi ga bil kdo opomnil starih, z davna pozabljenih sanj.  Katinka pa je bila vzela bogatega posestnika, toda — starega, bolnega moža.  „Brez premoženja je bila ona,“ pisal je odvetnik.  „Brez premoženja!“ ponavljal je tudi Hrast, prebravši to pismo ter vrgel je v predal.  Potem pa ni čul več njenega imena, in tudi sam se je je le redkokrat spomnil; da je pa kaj zakrivil, da je grešil proti njej s svojo nezvestobo, tega si tudi nikdar očital ni, kajti sodil je njo po sebi, in možitev njena mu je še bolj potrdila to sodbo.  Srce se mu pa do zdaj tudi ni bilo zopet vnelo.  In zdaj? ...  Dva večera že se je bil zgodaj vrnil iz gostilne domov ter dal tako znancem povod ugibati in govoričiti o njegovi zamišljenosti in melanholiji, kakor je rekel Megla afektirano.  „Jaz pa vem, kaj je doktorju!“ reče drugega večera sodnik Majaron skrivnostno ter iztrka svojo pipo na tla. „Zaljubljen je, prav v istini zaljubljen!  Včeraj mi je cel akt iz pisarne odnesel, in ko sem danes slugo k njemu poslal ter ga za akt terjal, poslal mi je drug akt, katerega je bil baje predvčeranjim pri adjunktu pobasal.“  Družba se je smijala.  „Pa kam, v koga se je zaljubil?“ vpraša davkarski nadzornik.  „Tega ne vem!  Jaz sem le preverjen, da je zaljubljen; drugo je vse brez pomena.  Pa čakajte — kaj pa, ko bi ta Boletova guvernanta ...?“  „Ni mogoče!“ oporeka lekar, „to guvernanto bo vzel Meden!  Ves trg je poln tega.“  „Zato se pa doktor Hrast vender tudi lahko zaljubi v njó,“ — ponavlja Majaron.  „Jaz ne verjamem niti tega, niti onega,“ pristavi s pomenljivim glasom Megla ter vleče na vso moč dim iz pipe.  „Se ve da!  Ha, ha!“ oglasi se davkarski nadzornik: „o Vas, gospod adjunkt, se pa trdi, da ste že dvakrat pali pod Boletovim gradom raz Kurentovega konja, odkar je ona guvernanta tamo.“  „To je grda laž!“ huduje se Megla.  „Jaz ne vem; priča nisem bil, toda sigurno je, da ste vsacega popoludne v sedlu, in na poti proti Drenovemu!  Haha!“ smeje se nadzornik.  V tem, ko je ona družba rešetala to za trg jako važno stvar, sedel je Hrast doma ter bral pisma — nekdanje svoje ljubice Katinke.  Do zdaj tega ni bil še nikoli storil, v vseh minulih letih ne.  Ona mehka, gorka ženska roka, katero je držal pred nekoliko dnevi v svoji, spomin na Elzin smehljaj, na nje pogled, in pa ta močni omamljivi duh vijolic na oknu, — vse to je zakrivilo, da so mu vstajali tako živi spomini na oni minuli kratki čas, ko je tudi on objemal in pritiskal k sebi vitko deklico.  Nje ni imel, pa pisma njena so ležala v spodnjem predalu njegove mize, v zadnjem kotu, zaprašena in pozabljena; poiskal jih je in bral.  Smeh mu je legel časih okrog usten, a proti polunoči je odrinil te prašne liste od sebe, naslonil glavo v roko ter tako dolgo, dolgo srpo gledal pred se.  Pa to ni bila vest, to ni bil več spomin na nekdanjo ljubo: na oknu sta duhteli v kozarci vode oni vijolici, in na uho mu je zvenel vedno glas: „To bodete od Nemke vender vzeli!“  Veliki teden je bil tu.  Južen veter je odpravil že prej s polja, brdov in goric vso belo odejo, le tam više v podnožji planin in po njih se je bliščal še sneg v jasnem pomladanskem solnci.  Tu doli pa je bilo krasno.  Vse ceste in steze so bile suhe in gladke, za vsako mejo so moleli šopi rumenih trobentic iz mahovja, tam pod skalo se je širil beli teloh in z leskovja in vrbovja se je vsipal cvetni prah.  V borjanski farni cerkvi so se vršile velikotedenske duhovne molitve, in tam se je med pevci odlikoval zlasti Megla.  Veliki Palestrinijev „Miserere“ je bil njegov ponos: vsako leto se je pripravljal na to.  Kar je bilo študentov gimnazijalcev doma na počitnicah v Borji in v okolici, ali bogoslovcev in celo nekaj vseučiliških dijakov: vsi so peli tam poleg dekana in kaplanov v dveh stranskih klopeh pri velikem oltarji velikotedenske lamentacije.  Po cerkvenem opravilu okoli štirih popoludne pa so šli sleherni dan pevci na dekanovo povabilo v farovž; in tam je bilo za par ur vina dovelj in poleg tega sira, kruha in presnega masla; druzega ne, — kajti od srede do nedelje je bil v farovži strog post.  Pobožnih se je zbiralo vsak dan več k popoludanskemu opravilu; petje, ki ni bilo slabo, zanimalo je posebno ženski spol.  Med drugimi je prihajala tudi guvernanta z Drenovega s svojima gojenkama.  Megla jo je ugledal že v sredo v cerkvi in dan na dan je bolj povzdigoval svoj glas.  Po opravilu je postajal med cerkvijo in farovžem, kakor Herkul na razpotji: ali Elza, — ali dekanovo vino, — na desno ali na levo; tako je ugibal.  Pa levica, rekše: farovško vino je zmagovalo.  Zarad tega pa Elza tudi ni bila brez spremljevalca.  Bodi si naključje, bodi si namen, a sigurno je bilo vender, da je doktor Hrast redno ob istem času vsak dan zapustil svojo pisarno ter se šetal po ulici proti cerkvi.  Srečaval je več znanih gospij in gospodičin, pozdravljaje jih, a ogovoril ni nobene.  Pred guvernanto pa, ki je prihajala z Boletovima dekletoma malo pozneje, postal je in, govoreč par vsakdanjih fraz, obrnil se ter krenil z malo družbo po lepi, suhi cesti proti Drenovemu.  Dekletci sta skakali po trati, nabirali cvetice, pobrali tu in tam ob mejah kakega zalizanega polža ter stopali zopet križem čez ozki jarek poleg ceste.  Doktor in guvernanta sta bila pa vtopljena v svoje pogovore.  „Zakaj ne prihajate v cerkev k molitvam?  Petje je res dobro, in glasovi — kakor bi bili izbrani!“ reče Elza, ko sta bila prišla na veliki petek popoludne iz trga ven na solnčno plan.  „Glavni uzrok je, da nimam časa; tudi jaz ljubim petje, a vender — ko bi imel tudi časa dovelj, teh lamentacij bi ne poslušal rad.“  „Kako je to?“  „Nekaj čudnega je v teh napevih; rekel bi, da počasi, polagoma omamljajo človeka, tako rekoč v prsi, v dušo sezajo, — a ničesa ni v njih, kar bi budilo in užigalo fantazijo!“  „A, Vi me spominate Hauffovega Satana“; reče živo ona, „pa odkrito povedano, do mene te pesni nimajo takega vpliva, kakor ga opisujete!  V meni ravno fantazijo najbolj budé.  Pomislite le oni krasni himnus, s katerim končuje sleherni dan to petje: Vam li ne vstajajo pred dušo morje in gore, narodje vseh stoletij, živali in drevesa in skale in vse, vse poje ...“  Pogledala je Hrasta.  „Ah, Vi se mi posmehujete, ker mislite, da izvirajo te moje besede iz prenapete pobožnosti!  Zagotavljam Vas ...“  „Ni treba, gospodična!“ reče on še vedno v smehu, „osupnilo me je le to Vaše navdušenje.“  „Glejte, oni psalm ima takov vpliv!  In če stopim po opravilu ven iz temne cerkve, — tu zunaj pa je nebo tako čisto, tako jasno, in pomladansko solnce kliče na dan vso spečo prirodo: potem dvojno čutim in morda tudi malo umem poetično silo teh pesnij.“  Čudno; guvernanta je govorila vse to naravno, mirno, pa vender gorko; in tudi brez vse umetne koketnosti.  Doktor jo je pogledoval od strani, pa zdaj sam ni znal več, zakaj je osupnen.  Bil je to morda, ker jednacega navdušenja ni bil zmožen. —  „Ali Boletovi pričakujejo gostov v praznike?“ vpraša, da bi presuknil govor.  „Menda ne; pa gotovega ne vem; Vi boste prišli jedenkrat popoludne?“  „Bom; ne pogrešate me itak ne gori na Drenovem.“  „Saj še vsak teden ne prihajate.“  „In še to je dovolj jezikom,“ omeni Hrast na videz nejevoljno.  „Katerim jezikom?“ vpraša Elza ter postane.  „Hudobnim!“ reče doktor in gleda v tla, korakajoč počasi dalje.  Elza se je nasmehnila za njim, a potem pospešivši svoj korak, vprašala naivno: „Jaz Vas ne umem: kako mislite to?“  Njemu je bilo že žal, da je izprožil ta pogovor; tu sredi ceste vpričo malih Boletovih dekletic jej vender ni mogel povedati, da ljudje stikajo njeno in njegovo ime.  Kaj, ko bi ga potem ona vprašala: kako on sodi o tem, ali sploh kaj jednacega; povedati bi jej moral prikrito ali odkrito, da jo — ljubi!  Ljubi?  Je li res?  Mignil je z ramama tem svojim mislim, in vender je čutil, da mu bije srce kar gori pod vratom.  „Ali mi nečete odgovoriti?“ deje ona ko prej, toda bolj laskavo.  Hrast si je pomagal.  „Vi še ne poznate hudobnega sveta,“ dejal je skoro patetično, „izkusili ga bodete, toda zdaj ga pustiva v miru!“  Pri teh besedah se niti ni ozrl v njo, in zato tudi porogljivega smehljaja na njenih ustnih ni videl.  A ona je bila hudobna.  „Vi niste prijazni, gospod doktor,“ dejala je z očitajočim naglasom; „tu govorite o zlobnih ljudeh, in sicer tako, kakor bi meni pretila nevarnost, a potem mi zopet vse prikrivate!“  „Tu ni govora o nevarnosti,“ oporeka on naglo; „nikari se ne vznemirujte zaradi tega; o priliki Vam bom pač vse razložil.“  Bližala sta se že razpotju, od koder vodi stranski kolovoz na Drenovo.  Na jedenkrat postane zopet guvernanta.  „Ali verujete Vi v predestinacijo?“  „Kaj Vam je denes, gospodična?  Ali prebirate knjige svetega Avguština, ali Vas je veliki petek tako razburil — jaz Vas ne umem.“  „Ne, ne, doktor, brez šale!  Pa vprašala nisem tako, kakor sem v mislila.  Čakajte, takoj popravim.  Ali verujete Vi, da so nam glavne premembe, poglavitni, ali recimo, merodavni dogodki v našem življenji — namenjeni?“  „Nikari si ne ubijajva glave o tem!  To so mislili in govorili in pisali že ...“  „Drugi bolj duhoviti in učeni — možje — se ve da, hočete reči,“ oporeka Elza; „a iz tega ne sledí, da bi se vsak moral tem avtoritetam, tem filozofom toliko klanjati, da bi mu ne pristovala svoja sodba.  Vsak človek ima svoje misli!  Odgovorite mi torej!“  „Kaj Vam pomaga moja objektivna sodba?“  „Pomaga?  Tega ne!  Pa radovedna sem, kako Vi sodite.  Jaz imam tu, v tej stvari gotove, stalne nazore.“  Hrastu to modrovanje ni bilo po volji.  On sam se z jednakimi premišljevanji ni bavil nikdar, in zdaj se ga je ostro polastil čut, da mu guvernanta rase čez glavo, ne s svojim izobraženjem, nego s samostalno sodbo.  Pa otresel se je naglo te misli ter dejal po kratkem molku: „Jaz nisem gotov o tem v svoji veri.“  Dalje ni mogel, akoravno bi bil ravno tu rad kaj duhovitega zinil.  Jezílo ga je to, in nekako hudobno je vprašal:  „Ali tudi z gospodom Medenom rešetate take stvari?“  Ona je čutila posmeh ter mu ravno tako porogljivo odgovorila:  „Ne! ž njim govorim o cveticah, o žitu in poljedelstvu in če hočete tudi o vremenu.  Pa on ume vse to!“  „Ne dvomim!“  Šla sta nekoliko časa molčé dalje.  „Pa — zakaj Vas zanima ono vprašanje?“ povzame zopet Hrast besedo.  Ni mogel najti druzega predmeta.  „Čakajte, gospod doktor!“ méni zopet ona; „odgovorite mi na drugo.  Pa ne smejte se!  Ali imate Vi kaj verskega prepričanja?“  Hrast bi se bil v istini skoro na glas zasmijal: tako šegavo se mu je zdelo to nepričakovano vprašanje; samo resni guvernantin obraz ga je zadrževal.  Odgovoriti pa tudi ni mogel takoj.  Nameraval je obrniti vse na smešno stran in rešiti se z dovtipom, a njeno lice se mu je kazalo tako odločno in resno, da si ni upal.  Storil je par korakov in potem dejal mirno: „Vi hočete resen odgovor?  Nekoliko vere imam, kar mi je je še ostalo iz mladih let, in vender, če prav premislim, — — malo je te vere, ali pa nič!“  „In s čim ste jo nadomestili?  Nekoliko filozofije ima vsak človek!“  „Nadomestil?  Jaz nikdar nisem čutil te potrebe!“ reče on lakonično.  „Torej ste popolen indiferentist.“  „Da, da!“ hiti Hrast, kajti pogovor mu je postijal neprijeten.  „Oh, le čakajte, gospod doktor,“ zavrne Elza v novič; „tu imava še par sto korakov do razpotja in med tem se lahko po polnem dogovoriva o tej stvari.“  On je pogledal po cesti.  „Vi ste prav velikotedensko razpoloženi, gospodična!“ reče potem naglo.  Začutil je instinktivno, da se guvernanta namerava vzpeti čez njega in da ga je prijela ob njegovi najslabejši strani.  Bil je res verski indiferentist — ta doktor Hrast, in kakor je bil vešč v svoji stroki in doma v lepi književnosti, — vera in sploh vsa filozofija mu je bila deveta skrb.  Samoljubje pa mu ni dopuščalo, da bi se dal premagati.  Vedel ni, kaj hoče guvernanta, a čutil je, da ga namerava nadzirati.  Pa tudi ona je zdaj ponehala.  Ugledala je bila nekakov neprijeten izraz na doktorjevem lici in zato je dejala zdaj s smehom: „Prav imate!  Veliki petek me je prevzel.“  „Jaz Vas bom kaznoval za vse to, — v prihodnjič, ko se snideva gori na Drenovem,“ reče Hrast dobrovoljno ter pokaže s prstom gradič, ki se je svetil pred njima na griči v zahajajočem solnci.  „Ni treba prorokovati!  Že vem — kako!  S slovnico, — ka-li?“  „Še ozrli se niste v njo!“  „Bodemo videli!“  Tu sta bila na razpotji.  Dekletci sta tekli že daleč pred njima proti domu.  „Lahko noč, gospod doktor!“ dejala je guvernanta gladko slovenski ter se nasmijala.  Bilo je prvič, da je slovenski govorila.