Cigarete kadita vonjive  Za kratek čas znanca tako —  Ter menita to se in to ...  A. Aškerc.  Dr. Ivan Zorič, sekundar v deželni bolnici, je polagoma, z resnim obrazom prebral majhen, rožnat biljet, ga počasi zvil, položil na pisalno mizico k drugim pismom, izpuhnil gost, velik oblak sivkastega, dišečega dima ter se zadovoljno iztegnil po dolgem divanu, prevlečenem s črnim, že nekoliko obrabljenim usnjem.  Z desnico si je podprl glavo, v levici je mehanično in v eno mer vrtel dišečo smodko, od katere so se dvigali veliki, tanki in prozorni kolobarji dima, desno nogo pa je nekoliko skrčil, jo prekrižal črez levo ter zamrmral:  »Kaj — ali naj grem — ali ne? ...« Zamižal je, usta nabral na lahen, skoro ironski nasmeh; oči je polagoma spet odklopil, otrl pepel raz smodko, jo polagoma vtaknil med ustnice, potegnil zlato žepnico, jo držal nekoliko časa v roki, ne da bi pogledal, koliko kaže — puhnil dvakrat, trikrat debel, gost oblak dima visoko od sebe ter spet zamrmral:  »Kaj naj storim? ...«  In spet je zaklopil oči ter se zamislil. —  Nad njim je brenčalo po stenah par muh.  Včasih mu je katera sedla na kratke črne lase, včasih katera na visoko belo čelo, da je nevoljno zmajal z glavo, ne da bi odklopil oči — in muha je od-brenčala, gnana od naravnega instinkta, ki ji je pravil, da tukaj preti nevarnost, na preprosto, a lično s vsakovrstnimi, kaotično prepletenimi in zapletenimi cveticami slikani strop.  Nihalo ure je počasi, enakomerno tikalo v dolgi, svetlorjavi orehovi hišici.  Skozi odprto, od zgoraj par pednjev z zelenkastimi roletami zastrto okno je udarjal poulični šum: enakomerni koraki pasantov — glasno, hreščeče, nepretrgano govoričenje jezičnih ženic — veseli, jasni, zveneči glasovi igrajočih se otrok — škripajoče, počasno gibanje kmetiških voz, pretrgani, krepki, globokozvočni glasovi voznikov, njih vsakdanje kletve ...  Zorič je še vedno ležal leno iztegnjen na starem divanu, ko nekdo krepko potrka.  Dvigne se nekoliko ter zaspano zakliče:  »Vstopite!« —  — »Servus« je klical prišlec, kakor je bilo videti, nekoliko mlajši od Zoriča.  »Servus« je zaklical še enkrat koncipijent drd.  Pečnik, ko mu Zorič ni odzdravil, ter je, lahno se smehljaje, nudil prijatelju roko, za katero je ta leno prijel, ne da bi se popolnoma dvignil.  »No, ne gledi tako mrzlo in mrko,« je nadaljeval koncipijent ter posadil svoje visoko, nekoliko preveč koščeno telo na mehek, nizek stol, se naslonil na naslanjalo ter, zadovoljno in glasno zevaje, iztegnil dolge noge po sobi, da so se mu pokazale izpod hlač tanke, rdeče nogavice.  »Čuden človek — dela tako kisel obraz ... zre temno in oblačno, kakor bi hotel bliskati in grmeti.  A vendar mu ničesar ne primanjkuje; vse ima, kar si sploh more človek želeti: mastno službo, bogate sorodnike — ženski svet ga obožava — s kratka: ljubljenec Fortune ...  Vrag vedi, česa si še želiš ...  Eh, sicer pa dovoli, da si nažgem smodko,« je pristavil z lahno ironijo, si zapalil duhtečo havanko ter počasi, premišljeno izpuhnil par gostih, velikih krogov, kateri so se mešali z lahnim dimom Zoričeve smodke.  »Ne zabavljaj, duša!  To — beri in svetuj mi, kaj naj storim.«  Malomarno je vzel biljet ter ga vrgel pred koncipijenta, ki ga je takisto malomarno in ravnodušno razgrnil ter začel brati.  Koncipijentu se je obraz med branjem stemnil, postal resen, skoro osoren.  »Hahaha ... tako — tako ...  Izvrstno ... moža iščejo ... hahaha ...«  »Kako ...?« je vprašal Zorič, zroč v eno mer v strop.  »Moža iščejo, ti pravim ...  Bože — kakšne skrbi — koliko težav ...«  »Kako ...?« se je še bolj začudil zdravnik, dvignil zgornji del telesa, obsedel napol ležeč na divanu ter vprašaje uprl pogled v Pečnika — »kaj sanjariš ...?«  »Hahaha! ...  Tukaj pač ni nič sanjarij. — Resnica, gola, istinita, najrealnejša resnica — sicer vsakdanja, prozaična, povsem plebejska prikazen — a vendar krvava istina: moža iščejo — nemara celo dveh, da ne rečem treh.«  »Ne bledi ...«  »Nič ne bledem ...  Poznam jaz te Riegersberge — saj veš, izza dijaških let ...«  »Vem; zato sem te prosil, da mi svetuješ, ali naj grem, ali ne.  Saj veš, da jih jaz ne poznam natančneje; občeval sem le mimogrede z njimi.«  »Kaj in kako ti naj svetujem?  Nisi več otrok. — A vedi, tudi jaz imam vabilo na ta domači večer ...«  »Tako! — fino! —«  »... in pojdem tja ...«  »Ti pojdeš? ...  Lepo —«  »Gotovo ...  Zakaj ne bi šel?«  »Hm ... res ... zakaj ne? ...«  »In veš — Evelina se je vrnila pred kratkim iz Prage ...«  »Da — pred štirimi dnevi ...  Videl sem jo ...«  »In krasna je baje.«  — Koncipijent je postajal nemiren. —  »Krasna? — No, mogoče ...«  »Vse jo hvali in občuduje ...«  »Eh — ženska je ...«  In ker zdravnik ni odgovoril, je ponovil počasi, rezko naglašaje vsaki zlog, kakor bi skandiral:  »Ženska je ...«  Puhnil je debel oblak dima proti stropu, namežikal z levim očesom, tresnil s peto ličnih cipelic ob tla ter nategnil ustnice v polužaloben, poluciničen nasmeh.  — »No, mislim, da pri vsem tvojem cinizmu, navzlic vekovečnemu zabavljanju vendar ne sovražiš preveč nežnega spola ...  Kaj?«  — In leno se je spet iztegnil po divanu ...  Koncipijent je uprl svoje velike, sive, nemirne oči čudeč se in vprašaje v doktorja, kakor da ga ne bi umel do cela, vzel smodko med palec in kazalec, jo nemirno, hitro, nervozno vrtel ter malce izbočene, debele ustnice nevede in nehote nekoliko odprl kakor človek, ki se intenzivno zamisli v kak težek problem.  Črez nekoliko časa je odgovoril s trdim, skoro hripavim, nekoliko trepetajočim glasom:  »Ne sovražim, ne ...  A ne verujem jim ... ne verujem ... in zaničujem jih ...«  »Da, imel sem priliko tvoje nazore in naziranje o tej stvari že nekolikokrat spoznavati ...  Nemara si se kdaj varal — pri eni — pri dveh — recimo tudi pri treh. — A zakaj po teh slučajih — po teh izjemah, recimo — soditi celi spol!  Ali ni možna nobena izjema?...  Ako si našel tu in tam kako propalico, kak izvržek, kako koketo, ki te je grdo varala, te nesramno preslepila — zakaj obsojaš vse?...  Nili mogoče, da je ravno to dekle boljše od drugih, čistejše od onih? ...  In zakaj sodiš celo obitelj nekako zaničevalno, zakaj misliš o njej tako nizko, tako filistrsko — oprosti — ko je vendar njih življenje, njih nastop v društvu, njih ime med svetom častno, neomadeževano in čislano? ...  So-li to predsodki ali subjektivna antipatija, vsejana in vsajena ti od narave v dušo, povzročena po kakem neljubem naključju — je-li nizko sovraštvo, mrzkost brez vsacega povoda, ki onečaščuje človeka ...?«  Zdravnik se je bil razgrel.  In sam ni vedel, zakaj je pravzaprav tako toplo zagovarjal to obitelj, s katero se je bil le slučajno srečal parkrat v mestnih salonih.  Neka temna, nejasna moč ga je silila, da je ugovarjal prijatelju ter zavračal njegove sumnje. —  Pečnik je bil med zdravnikovo filipiko sklenil roke na hrbtu, usta tesno stisnil in oči, ki so mu sevale s čudnim ognjem, nekoliko izbočil ter z velikimi, bobnečimi koraki meril sobo.  Ko je Zorič omolknil, je nastala daljša, mučna tišina.  Le ura je enakomerno nihala na rjavkastordeči steni, skozi okno pa so zveneli z ulice jasni glasovi vesele, igrajoče se mladine in hitro, hreščeče klepetanje ženskih ...  Naposled se je doktorand ustavil pred zdravnikom, uprl vanj svoj nemirni, žgoči pogled ter odgovoril z glasom, ki naj bi bil miren, iz katerega pa je vendar odmevalo ono tiho, neznatno, skoro neslišno vibriranje, katero mislečemu in pazljivemu poslušalcu takoj izda, pa govornik ni miren v srcu, da se premaguje, da noče, si ne upa ali ne sme povedati resnice, noče odgrniti zagrinjala, ki krije tajne misli njegovega srca —:  »Moralist! — Čestitam! — Čudno, kako se vendar poteguješ za ženski spol — za obitelj Riegersbergovo, za Evelino ...  Upajva, da so tvoji nazori pravi, moji krivi. — Ali to ni mogoče?  Zakaj ne bi bila nobena žena angel? ...  Zahteva-li prirodni zakon ali kaka druga neizprosna, neogibna, nepremagljiva moč, da bi bile vse izprijene, da bi se vse prodajale, da bi se vse navezale na katerega koli moža! ...  Oh, gotovo so tudi angeli med njimi, nedolžna jagnjeta, svetnice ...  Hahaha ...«  Neprijeten, trd, skoro oduren je bil obraz koncipijentov pri tem nasmehu, ki se mu je skoro nehote izvil iz prsi.  In kakor bi bil to čutil, se je obrnil proti oknu, si pogladil kratko, proti koncu ozko črno brado, si zgrnil dolge, svetločrne lase raz visoko čelo — in na obraz mu je legel spet nekak dobrovoljen ogrevajoč mir, ki je pričal, da ima ta mož sicer čuteče, mehko srce, a da se trudi, da tega ne bi preočitno kazal, boječ se, da bi se s tem kdaj osmešil, da bi izgubil kaj ugleda, kaj osebne cene.  In posledica tega je, da so taki ljudje cesto nedosledni v svojih nazorih, nekoliko vetrnjaški v svojih delih, cesto brez vse energije, ker vedno računjajo in tako dolgo premišljujejo, da izgine pravi, ugodni hip za delovanje. —  »Tvoje zabavljanje me ne vznemirja!  Ti si v razporu z lastnim srcem: drugače govoriš, drugače delaš ...  Oprosti, govorim, kakor govori prijatelj prijatelju. — Ti pojdeš tja, a vendar ne odobruješ, da bi šel tudi jaz — to sem vsaj spoznal iz tvojih besed ...  A jaz pojdem — gotovo pojdem!«  »Znam!  Ti bi šel vsekakor.  Ti bi šel tudi, ko jaz ne bi hotel iti — nemara bi ti bilo še ljubše ...« Trdo, prisiljeno se je nasmejal, vzel klobuk, izvlekel iz žepa pepelnatobojne rokavice ter se poslovil kratko, skoro čemerno.  Zdravnik je še slišal, kako si je na mostovžu prižigal smodko.  Potem pa ga je čul počasi, krepko korakati po kamenitih stopnicah.  Das schone Weib macht mich erbeben!  Es ahnet mir, in ihrer Nah’  Beginnt fiir mich ein neues Leben,  Mit neuer Lust, mit neuem Weh.  H. Heine.  Ko se je sodni svetnik gospod Riegersberg neko nedeljo vračal z dežele, ga je zasačil zvečer močan dež ter ga do cela premočil.  In svetnik se je prehladil.  Začel je pokašljevati.  Vsa zdravniška pomoč je bila zaman.  Hujšal je od dne do dne, in črez par mesecev že ni mogel več zapustiti sobe.  Njegova še mlada, krasna soproga je skrbela zanj z vprav herojskim samozatajevanjem; stregla mu je z občudovanja vredno ljubeznivostjo in neizrečeno požrtvovalnostjo.  A vse zaman! ...  Ko je na vrtu pred oknom bolnikove sobe rumenelo listje na lipah in kostanjih ter s poluzadušenim, zamolklim šumom padalo raz drevje, je prišla tudi za svetnika katastrofa ...  — In tako je ostala tožna, sedaj še interesantnejša mlada žena sama z dvema hčerkama, katerima se je že sedaj videlo, da bodeta kdaj ravno taki krasotici, kakršna je njiju mati. — v  Črez par tednov po smrti svetnikovi je že velika kopica mladih in starih galanov zrla s hrepenenjem in udivljenjem za interesantno, stasito mlado vdovo, ko je stopala v dolgi, preprosti, a izredno elegantni žalobni obleki, klasično lepi obraz zakrit s tankim, finim pajčo-lanom, z elastično, naravno in neprisiljeno eleganco po šetališču, vodeč ob vsaki strani eno hčerkico.  Vedno bedenje pri bolnem soprogu, skrbi in bojazen pred katastrofo, žalost ob smrti, vse to je vidno vplivalo na mlado ženo.  Njen fini, nežni obraz je postal nekoliko podolgovat, bledejši in prozornejši, na majhnih, bujnih, rdečkastih ustnicah ji je zatrepetala včasih neka mehka, melanholsko - bolestna poteza — a vse to jo je delalo le še interesantnejšo.  Ni čuda torej, da jo je vse občudovalo, vse se zanimalo za-njo.  A mlada vdova se za vse to ni menila.  Sklenila je, da se popolnoma posveti odgoji svojih hčerk, Kamile in Eveline.  V tem jo je znatno podpiral brat umrlega svetnika, profesor v Pragi.  Ker je bil brez otrok, je vzel nekoliko let po svetnikovi smrti mlajšo Evelino k sebi ter ji tako omogočil, da je obiskovala praški konservatorij. —  In sedaj se je bila vrnila k maj ki v rodno mesto.  Odšla je bila kot dvanajstletno dekle, a vrnila se je kot polu-razvita cvetka, kot devica sedemnajstih let, torej v dobi, ko se v srcu dekličjem začne prvič oglašati ono nejasno, vznemirjajoče čuvstvo, ono čudno, sladko, a dostikrat vendar tako moreče hrepenenje po nečem, kar je neznano, oddaljeno, nejasno, ona duševna tesnoba in nejasnost, ki se hipoma razvije v prvo, vročo ljubezen.  Par dni potem, ko se je povrnila Evelina, je bil pri vdovi Riegersbergovi domači večer, da so najboljši znanci praznovali dohod nje hčerke.  Društvo, ki se je ta večer sešlo v salonu mlade vdove, ni bilo sicer »creme de la creme« mesta, a bilo je vendar dovolj interesantno, da si je ogledamo natančneje.  Ker ima nežni spol povsod in vedno prednost, in ker bi me svet — posebno ženski — smatral za barbara, ko bi mu hotel odrekati in kratiti to staro in radi starosti častitljivo pravico, začnemo z damami.  O, kako rad bi vam naslikal ideal lepe žene!  Kako rad bi vam podal obraz, kakršne je uvekovečil s svojim čarobnim čopičem divni Rubens; če treba, bi vam načrtal s kratkimi, ostrimi potezami tudi demonsko krasotico, kakršne je z ljubeznijo in z nekim bolnim navdušenjem kazal svetu slavni Makart.  A žal! —  V glavi mi Šumi pet verzov:  »Res je res: Resnico samo  Vselej piši vestni zgodovinar!  Ne na levo gledaj, ne na desno,  Kaj vrstniki poreko, ne baraj!  Kaj potomci poreko, ne maraj!« —  Da, da, resnica nad vse!  Torej tudi jaz kot vesten, povsem objektiven zgodovinar smem pisati le resnično, vestno, kakor mi poročajo verjetni viri te, žal, le preresnične povesti.  In ti viri govore tako-le:  Prve so prišle stare znanke in domače prijateljice: gospodična Minka Weinerlova, njena sestra Dora, vdova sodnika Srebreta, nekdanjega kolege pokojnega svetnika, in nje hči Irma.  Gospodična Minka je bila visoka in vitka kakor jelka in suha kakor smrtni greh.  Veliko suhoto in ozkost svojega že ne več posebno mladega in nežnega telesa, je izkušala prikriti z raznimi umetnimi pripomočki, ki pa žalibog niso do cela dosegli svojega plemenitega namena.  Lice ji je bilo suho, koščeno, orumenelo in deloma že nagubano, česar niti preobila šminka, niti fini, duhteči prašek ni mogel prikriti ali predrugačiti.  Usta je imela široka, ustnice suhe, izpite, brez krvi, nos dolg, oster, oči velike, vodene in brez določne barve.  S suhimi, dolgimi rokami je vedno krilila okrog sebe kakor kaka glumica.  Govorila je hitro, glasno, ostro.  Obračala se je kakor vetrnica na vse strani, vse je videla, vse kritikovala, o vseh in o vsem govorila ...  Nekdaj je bila baje lepa.  In v tisti zlati dobi svojega viharnega življenja je služila za guvernanto pri raznih imenitnih obiteljih.  In tako si je prihranila par tisočakov.  A leta so potekala lepi guvernanti, in pri tem je nje lepota ginila kakor pomladnji sneg ob južnem vetru — in sedaj je bila le še žalostna razvalina nekdaj krasne, zapeljive guvernante ...  Vredna družica ji je bila rodna sestra Dora.  Nekoliko manjša je bila, takisto suha in koščena, le oči je imela nekoliko bolj izrazovite, boječe, žalobno zroče.  Ker je bil njen pokojni soprog strog, mrzel, osoren človek, se je že v zakonu navadila molčati, slušati ter se klanjati željam in nazorom drugih.  Ta svojstva so ji ostala tudi po soprogovi smrti, le da je sedaj sestra Minka bila stopila bolj ali manj na sodnikovo mesto.  Dora je govorila tise kakor sestra, nekoliko boječe in skrbno opazuje vtisk svojih besed, da bi jih, če bi bilo treba, takoj popravila ali umolknila.  Kadar je sestra razlagala svojo modrost, je večinoma molčala v eno mer vdano in prikimavala, se blaženo nasmihala, pomenljivo namežikovala, kakor bi hotela reči: »Da — da — izborno ...  Ta zna ... ta zna ...« Sploh je Dora neomejeno spoštovala svojo sestro, katero je smatrala za vrhunec vse umnosti in modrosti, elegance in bon-tona, s kratka: za nenavadno, fenomenalno prikazen ...  Irma je bilo bledolično, dokaj interesantno dekle osemnajstih let s sivimi, žametastimi, mokrimi očmi, krasnih las, finega, stasitega, ob bokih in ramenih skoro nekoliko preozkega telesa.  Mati jo je obožavala, teta ji je govorila le o samih baronih in grofih, jo zalagala z nezdravim berilom, ji kazala že zgodaj življenje, kakršno je, z njegovimi temnimi in blatnimi stranmi ter tako na ne-odpustno nepremišljen in lahkomiseln način budila v melanholskem, nekoliko fantastno navdahnjenem dekletu poželjenje in strasti ...  Moški spol je častno zastopal penzijonirani major Svetlič, star prijatelj umtlega Riegersberga.  Bil je srednje postave, velike, ploščate glave, rdečega, strogega, vedno skrbno obritega obraza, debelega, modrordečkastega nosu, majhnih, kalnih oči, majhnih, mesnatih, vedno rdečih ušes in precej širokih ust.  Med glavo in rame mu je stisnila hudomušna narava silno kratek, a tem obširnejši vrat, in tako se je dozdevalo, da je glava nasajena med ramami neposredno na truplo.  In to truplo! — Bilo je tako čudno široko in tako tolsto, da je bilo res pravo čudo, kako so mogle kratke noge nositi tako težavno maso.  Jedel je veliko, pil še več.  Govoril je malo, in kadar je govoril, je tleskal vedno z jezikom in cmokal, kakor bi pokušal posebno dobro vino, si gladil z lopatastimi rokami okrogli, veliki trebuh, ali pa se od strani potipaval po širokih, mehkih kolenih ter je ponavljal za vsakim stavkom s svojim gromovitim, kosmatim glasom: »Smešno — res smešno ... hahaha ...«  Drug služabnik Martov je bil mlad lajtenant Mihelec, ki se je vekovečno sukal male redke brčice pod nekoliko topim nosom, si gladil z vidnim zadovoljstvom namazane lase ter ni obrnil očesa od Irme. — Društvo so spopolnjevali poštni praktikant Zebka, dolg, suh človek z jetičnim obrazom, dolgim, koščenim, ostrim nosom, in dva dijaka, Zrnko, daljnji sorodnik domačice, in njegov neločljivi drug Vicek, katerega je Zrnko že poprej vpeljal v obitelj Riegersbergovo, in katerega je seveda tudi nocoj prevedel s seboj.  Oba sta bila do cela vsakdanji prikazni z bledim, zaspanim obrazom, s temnimi, zaničljivimi pogledi, a ponosno-bahatega vedenja; s čudovito nonchalanco sta govorila o vsem in o vsakom ter smatrala vsakega nedijaka za glupega filistra.«—  To društvo sta torej našla zdravnik in koncipijent, ko sta prišla že precej pozno v salon ter se javila domačici in krasnima hčerkama.  To tako različno društvo je bilo že bolj ali manj med seboj znano, in kateri si še niso bili, so se kmalu seznanili, in tako je postal razgovor hitro živahen, dasi je bil od začetka precej vsakdanji.  Dr. Zorič je sedel poleg Eveline.  Od začetka sta le malo govorila, in ako jo je kaj vprašal, mu je odvrnila kratko ter spet umolknila.  Polagoma se je zasukal razgovor na Prago, katero je zdravnik poznal izza dijaških let, in katero je Evelina zelo ljubila.  Od mestnih znamenitosti sta prešla na konservatorij, na godbo, na slavne glasbenike prejšnje in sedanje dobe.  Evelina se je razgrela ter z navdušenjem govorila o korifejah na glasbenem polju.  S finim okusom je presojevala moderne mojstre in nove struje, ki se pojavljajo kakor v drugih umetnostih tako tudi v glasbi.  Z neprikrito oduševljenostjo je govorila o Mozartu, Beethovnu, Rossiniju, z mehkim, otročjim obožavanjem o nesrečnem, melanholskem Chopinu, katerega je ljubila nad vse.  In ko je zdravnik slušal njene ognjevite, navdušene besede, ki so ji neprisiljeno vrele iz prepolnega srca, se opajal s sladko godbo njene mehke, zvonke govorice, ko ji je zrl v globoke, zagonetno zroče modre oči, ki so se svetile v ognju navdušenja, ko je gledal to žametasto, mehko, skoro prozorno lice, katero se je bilo zalilo vsled notranjega ognja s fino, lahno rdečico, in katero je bilo tako blizu njegovega, da je čutil njen dih na svojem licu: — o, tedaj je čutil, da se v njem nekaj izpreminja, da mu srce bije urneje, gorkeje in strastneje, da mu kri v žilah kroži hitreje, mu kipi, vre ...  In slušal jo je z neizrečeno radostjo, jo gledal z občudovanjem ter se čutil tako srečnega v bližini te polurazcvetle, nedotaknjene, duhteče cvetke. —  A ob enem je bil nemiren, in sam ni vedel zakaj.  Es erklingt wie Liebestöne  Alles, was ich denk’ und fühl’,  Ach, da hat dor kleine schone  Liebesgott die Hand im Spiel.  H. Heine.  Zorič je prosil Evelino, naj kaj igra, in ker so z doktorjevo prošnjo združili vsi drugi svoje, se je naposled vdala ter sedla h klavirju.  Njeni beli, tanki, gibčni prsti so bliskoma skakljali po tipkah.  Malo, zlatolaso glavico je malce in otročje-koketno nagibala v stran; ovalno, sicer bolj bledo, a sedaj s fino, prozorno rdečico oblito lice ji je bilo mirno, skoro mrzlo.  Le oči — one velike, modre, blesteče, mokre oči so ji govorile, se zamaknile in potopile v te burne, tožeče, plakajoče akorde, in rdeče, male, fino zaokrožene ustnice so se ji malce odprle, kakor bi se hotela nasrkati teh divnih, čarobnih zvokov, katere je sama izvabljala mrtvemu orodju ...  Ker je bilo v sobi dokaj soparno, je sedel Zorič k oknu ter srkal z nekim tajnim veseljem vase lahni, sveži nočni zrak.  Gledal je, kako so se lahno gibali z mesečino obliti listi drevja na vrtu, kako so radovedno zrli veliki listi po zidu se plazeče divje trte skozi odprto okno. —  A ko so se akordi zibali burneje in burneje po sobi, je zdravnik mehanično odgrnil tanko, prozorno zaveso, za katero je sedel, nagnil zgornji del telesa naprej, iztegnil vrat ter tiho, skoro brez diha zrl v krasno igralko.  Niti trenil ni z očmi, katere so se mu pogrezale v nje tanko, vitko postavo, v nežne, dražestne črte njenega lica.  Postajalo mu je toplo. —  In kakor bi ga ti burni, zveneči akordi opajali, ga je začela objemati omamljiva, težka utrujenost.  Počasi se je naslonil nazaj ter nevede zaklopil težke oči ...  Dozdevalo se mu je, da se Evelina oddaljuje, da plava po zračnih, neizmirnih visočinah, da se njena rumenkastobela, preprosta obleka, ki je na lahko in ugodno objemala mlade, razmerne, stasite ude, od-likujoče se skoro s klasično čistimi, skrajnje proporcijonalnimi črtami, izpreminja v meglo, od začetka neprodorno, gosto, a čedalje tanjšo, prozornejšo, gubečo se v nič.  In s to meglo je ginila tudi Evelina ter se izgubljala v neizmernih zračnih prostorih ...  Dozdevalo se mu je v tem čudnem polusnu, da prihaja godba od daleč, od nekod izza gora, iz nekega neznanega, tajno-dremotnega, svečano šumečega gozda ...  In kaj vse je slišal in spoznaval v teh glasovih!  O, v teh glasovih, v teh mehkih, toplih zvokih so se zrcalile, se oživljale vse mladostne sanje njegove.  Kar je nekdaj čutil nerazločno, temno, o čemer si sam ni mogel pričati in odgovarjati, kaj da je; vsi oni čuti mladostnega srca, ki se nam vzbujajo tako nejasno in megleno, a vendar s tako nepremagljivo močjo, vse ono hrepenenje in koprnenje, katero je čutil cesto za dijaških let, katero pa mu je pozneje v realnem, resnem, trudapolnem življenju dasi ne umrlo, a se vendar bolj ali manj utešilo, zadremalo in zaspalo ter mu le včasih, v dolgih, nemirnih nočeh brez spanja in pokoja burneje zaplalo kri po žilah, mu vznemirjalo srce: — vse to mu je sedaj z nepremagljivo, elementarno močjo sililo na dan, mu rdečilo lice, razgrevalo in burkalo kri po žilah.  In mehki, topli akordi Chopinovega notturna so ga začarali v fin, s vsem komfortom bogato urejen salon, po katerem se je širil oni prijetni mir, ono nepopisno, tako blaženo in blažilno ozračje, kakršno preveva stanovanja srečnih obitelji.  V peči plapola in veselo prasketa ogenj, po sobi se širi prijetna, skoro mamljiva toplota, a on sedi pri pisalni mizi, in nanj se naslanja, nežno ga objemajoč — kdo? ...  Godba je ponehala — in zdravnik se je polagoma, s težka pro-bujal iz svoje omamljenosti, iz tega čudnega, konfuznega sanjarjenja.  Ona vitka, nežna, krasna žena, ki se je še ravnokar naslanjala ob njegovo ramo, se je oddaljevala, izginjala, se izpreminjala liki par v nevidni nič.  Hotel jo je zadržati, jo objeti — iztegnil je roke ter jih ovil krog tankega pasu.  Čutil je mehko, po ‚springflowersu‘ duhtečo obleko, zgrabil neko roko z dolgimi, tankimi prsti — da so koščeni, niti čutil ni — in v oni čudni zamaknjenosti, v onem polusnu, iz katerega se še ni bil popolnoma zdramil, je goreče pritisnil te drobne prste k ustnicam ter jih vroče poljubil.  A takoj je, kakor vržen od električne sile, planil pokoncu, popolnoma zdramljen po glasovih suhe guvernante, ki je napol strmeč in prestrašeno, napol laskavo zajecljala:  »Ah ... vi ... vi ... vi porednež — kako ste me prestrašili ...  Hotela sem k oknu ... moj Bog — vroče je ... moj Bog ...  A kako — gospod doktor ... kako ...«  Zadnje besede je govorila že z najslajšim glasom, ki ga je bila zmožna.  Spomnila se je nekdanjih časov, mladih dni in sličnih interesantnih dogodkov.  Suhi, pergamentni, s praškom posuti obraz je nabrala v čudne poteze, v sladek nasmeh, vodene, brezbojne oči so se ji vsesale v zdravnika; trudila se je, da bi seji prsi, obložene z vsemi pripomočki umetne ženske toilete, valovito dvigale.  Krepko je stiskala zdravnikovo roko ter je v eno mer sladko in sentimentalno jecala: »Ah ... ah ... jaz ... ah ...«  Kakor okamenel je stal zdravnik pred guvernanto.  Zadrega, sram, jeza nad tem čudnim in smešnim intermezzom, mu je gnala kri v obraz.  Ves je trepetal.  A le par trenotkov.  Bliskoma je pregledal celo situvacijo, ki se mu je dozdevala ne le smešna, temveč tudi do skrajnjosti neumna.  S silo je izvlekel roko iz desnice guvernantine, se vljudno priklonil ter zamrmral nekoliko v zadregi.  »Pardon, gospica ... ni bilo vam namenjeno ...  Jako mi je neljubo, a upam, da oprostite — in da bodete molčali!«  Lahno se je poklonil, s poluprikritim nasmeškom na ustnicah stopil izza gardin, izvlekel izza telovnika svilnat robec ter si obrisal vroče, potno čelo ...  »Infamno,« je siknila guvernanta, strupeno zroč za odhajajočim Zoričem — »infamno! ...  Ni meni namenjeno — pač pa drugi pač ...  Torej tukaj — tukaj — tukaj pred nami, v pričo nas vseh je pričakoval nekoga — nesramno! — Ha-ha-ha ... ni meni namenjeno! ...  O čakaj — morda se še kdaj pokesaš teh besed ...«  In na rumenkastem, voščenem obrazu ji je za par trenotkov zatrepetal vprav diabolski izraz ...  Brezbarvne oči so se ji izbulile in iskrile, zgrbana, pergamentna koža se ji je napela, ostri nos se je videl še ostrejši, še daljši, brezkrvne, tanke ustnice so se ji za trenotek otvorile — potem pa so se stisnile tem ožje, krčevito; suhe, dolge prste je stisnila v pest ter še enkrat siknila za odšlim zdravnikom: »Infamno!«  Steht ein Baum im schonen Garten  Und ein Apfel hangt daran,  Und es ringelt sich am Aste  Eine Schlange, und ich kann  Von den süßen Schlangenaugen  Nimnier wenden meinen Blick,  Und das zischelt so verheissend,  Und das lockt wie holdes Glück!  H. Heine.  V sobi je postajalo vedno bolj soparno.  Zato je mladina šla na vrt.  V salonu sta ostali le domačiča in hči Kamila.  Major Svetlič je zunaj na altani zabaval zgovorno guvernanto in nje molčljivo sestro.  Premleval je že stokrat premlete epizode iz svojega burnega življenja, tleskal z roko ob roko ter gromovito kričal: »Smešno — ni res smešno?  Ha-ha-ha ... ta butec — ta polkovnik Meszinsky me je hotel izpodriniti ...  A jaz sem bil mož za to, da se nisem dal vsakemu bebcu poriniti in vreči med staro šaro ...  Skoraj bi bilo prišlo do dvoboja ...  Smešno — res smešno — ha-ha-ha.« —  Dijaka sta krenila najpoprej v kuhinjo, kjer sta se nekoliko časa šalila z rdečelično kuharico Ančko.  A ker se je ta kmetiška kra-sotica kazala dokaj mrzla nasproti pijanima gospodičema ter se energično branila njiju vsiljivosti, in ker ni hotela slišati in umeti robatih šal in frivolnih dovtipov, sta gospoda naposled užaljena odšla, glasno zabavljajoč in preklinjajoč to kmetiško, neumno, potuhnjeno tercijalko, ki ne ume ceniti tako velike milosti in dokazov njiju naklonjenosti.  Potem pa sta poiskala praktikanta Zebko ter pričela z njim na majhni, okrogli mizici na hodniku obligatni tarok. — Koncipijent Pečnik se je šetal zamišljen po vrtu.  »Res, ta doktor se še zaljubi v to punco,« je mislil ter počasi korakal po peščenem potu. — »Kako je zijal vanjo — kar očesa ni mogel obrniti od nje!  Ni ganil se ni od njene strani ...  Zaljubi se, gotovo se zaljubi ... ta bedak ...«  Čutil je nekaj kakor jezo, nevoščljivost proti zdravniku.  In zatopljen v te neprijetne misli, se je naslonil ne daleč od pota na deblo košatega kostanja, katerega senca ga je prikrivala mimo-gredočim.  Ni še dolgo slonel ob deblu, ko se je po belem potu počasi, s povešeno glavo, z lahnimi, elastičnimi koraki bližala Evelina.  Sedla je na klop ne daleč od kostanja ter naslonila glavo ob malo, mehko roko.  Dolgo je sedela tako nepremično, kar jo vzbude bližajoči se koraki.  Vstala je ter hotela zbežati, zdajci se zasliši celo blizu tih, proseč moški glas: »Gospica!« —  Mehaniški je v zadregi obrnila nekoliko kodrasto glavico ter vprašala boječe, z negotovim, trepetajočim glasom:  »Kaj? — Kdo je?«  »Jaz. — dr. Zorič ...«  Že je stal pri njej ter ji proseče zrl v modre, krasne oči.  Povesila jih je pred njegovim žgočim pogledom.  »Iskal sem vas že« — je nadaljeval, in njegov glas je postajal mirnejši in gotovejši — »gospica — pri mizi ste mi obljubili cvetko s svojih prsi ...  Ali hočete sedaj izpolniti svojo obljubo?« —  Evelina je molčala ter zrla v drobni beli prodec, s katerim je bil posut ozki pot. —  »Sama sva ...« je povzel spet zdravnik.  »A čemu vam bo?«  Tiho je izgovorila teh par besed, in njen tihi glas je od dušne razburjenosti vibriral.  »Čemu mi bo?« je tiho in mehaniški ponavljal zdravnik, kakor bi ga bilo to vprašanje neprijetno presenetilo.  Evelina je čutila bol, ki je zvenela iz teh njegovih besed.  Počasi je odpela cvetko raz prsi, jo vrtela nekoliko časa v mali trepetajoči roki, molčeč in ne vedoč, kaj naj stori, kaj odgovori.  Potem pa je polagoma dvignila zardeli obrazek, mu pogledala v velike, blesteče oči ter mu podala cvetko.  In zdravnik je strastno prijel to nežno, alabastrsko roko, ki se je tresla v njegovi, ter jo goreče, brez besed poljubljal ...  Pečnik, ki je bil primoran gledati ta prizor, se je nehote nekoliko zganil.  »Nekdo prihaja ... slišite — tukaj za grmom je nekaj za-šumelo ...«  »Ne — bodite mirna; veter je stresel vejevje ...«  »Moj Bog — dajte, pogledajte ... prosim vas ... gospod doktor!«  »Ne vznemirjajte se ...«  Od drugega konca vrta se je slišalo pridušeno moško govorjenje in za njim kratek, suh, prisiljen ženski smeh  »Ah — to je Irma ...  Moj Bog, iti moram ...«  »Nikdar, gospica ...  Kdo bode ...«  Izvila se mu je.  »Nocoj se še vidiva ...?«  »Da ... gotovo.«  In hitela je tiho in brzo po peščenem potu. —  Zorič je zrl za njo, občudujoč njen elegantni, elastični hod, njen vitki, klasično dovršeni stas, celo njeno fino, nežno postavo, ki je nalikovala umetno izdelani, slonokosteni igračici.  In zamišljen je odkorakal za odhajajočo deklico. —  Ko sta odšla, je stopil koncipijent nekoliko korakov od debla ter zrl par trenotkov proti hiši, kamor sta bila krenila zdravnik in Evelina.  Na bližnji gredici je utrgal amarantov cvet ter ga zmečkal med prsti, da se mu je sipalo izmed njih malo, črnim biserom podobno seme ter padalo v rosno, v mesečini se čarno lesketajočo travo.  In zamrmral je:  »Ha vraga, iz tega bi se lahko še kaj skuhalo ...  Kaj ko bi se doktor res ujel? — Bah, tako neumen ne bode — ni bogata ...  A ko bi vendar ...!  No, in kaj potem ...?  Moj Bog, kaj se jaz pravzaprav radi tega vznemirjam? — Naj jo ima — kaj to meni mari! — A vendar ... vendar ...«  Z laktom se je spet naslonil ob kostanjevo deblo ter si z roko podprl vročo, težko glavo.  Mrko, srepo je zrl predse.  Tesno stisnjene ustnice so mu včasih zadrhtele, kakor bi se hotel nasmejati ali kaj jzpregovoriti. — V tem pa sta se približala po poti poročnik Mihelec in Irma, katere smeh je bil poprej prestrašil Evelino.  Poročnik je privzdigoval z levico sabljo, da ne bi žvenkljala po poti, ter jo tesno pritiskal k nogi, hoteč tako zabraniti, da se ne bi preveč lesketala v mesečini ter tako postala izdajica.  Desnico pa je ovijal krog ozkega pasu Irminega.  Ona pa se je z eno roko oklepala poročnika, z drugo pa je gracijozno zibala belo, fino, skoro prozorno pahljačo ter si hladila vročo glavo, katero je koketno in zaupno in kakor utrujena naslanjala na široko, podloženo ramo častnikovo.  Počasi sta korakala.  Kjer je kak grm otemnjeval s svojo senco belo stezo, sta se ustavila, in usta so se jima spojila v dolg poljub.  »A jutri prideš?« je vprašal poročnik potihoma, a vendar dovolj glasno, da ga je ob kostanju slišal koncipijent, neradovoljen in nepoklican poslušalec te nove tajnosti.  »Ah — jutri? ...  Ne, jutri — jutri ne morem, ne smem ...  Mama je zvečer doma.«  »No, izumi si kak izgovor — da koga obiščeš ...«  »Ne — ne ... tega ne morem — ne!«  »A pojutrišnjem?«  »Morda — a gotovo ne vem.«  »In kje? — Spet pri oni kameneni mizi — kaj?«  »Ne, za Boga — že zadnjič naju je nekdo zasledoval ... ne veš-li več?  Moj Bog, ko bi naju kdo zalotil — zblaznela bi ...«  »Srček, ne vznemirjaj se!« ...  Potem sta stopala dalje.  Beli drobni prodec, ki se je lesketal v srebrnih luninih žarkih, jima je lahno škripal pod nogami.  Ob potu je duhtelo grmovje dišečega španskega bezga, belo cvetje jasminovo je trepetalo v lahnem nočnem pišu, rumene, žalobne teje so se kopale v toplem, svežem zraku, na listju pa so blestele prozorne rosne kapljice.  Semkaj iz salona se je glasil včasih smeh, a le na lahno — polupridušeno, tiho, nerazločno govorjenje je zvenelo v tiho noč ...  Skozi poluzastrta okna je lila luč v širokih, svetlih pramenih na zelenkasto listje kostanjev in lip, na teje, na amarante, na irisne cvetke. —  Koncipijent je še vedno slonel ob kostanju.  Zrl je za Irmo in poročnikom, dokler mu nista izginila izpred oči.  Tiho, sarkastično se je nasmehnil ter nejasno nekaj zamrmral.  Potem pa se mu je spet zresnil obraz. —  Zamislil se je v one čase, ko je še gimnazijec stanoval v isti hiši z Riegersbergovimi ter prišel tako s to obiteljo čestokrat v dotiko.  Evelina je bila tedaj še otrok, desetletno, tenko, vitko in šibko dekletce bujnih, kodrastih, zlatih lase, oči modrih liki potočnice, finih, bledih ličec ...  Smatral jo je tudi povsem za otroka, ji gladil mehka, žametasta ličea, se smejal njenim igram, njenim naivnim nazorom, se čudil njeni nedolžni otročji preprostosti ...  Ko je zvršil gimnazijo ter se vpisal na univerzo, ko je začel daleč od domovine ono neredno, a vendar interesantno velikošolsko življenje, ki je danes polno poezije in sreče, jutri poosebljena proza — tedaj se mu je tudi v tem šumnem, burnem življenju cesto vsiljevala v spomin šibka, ljubka, elegantna podoba Evelinina.  Često se je zamislil v trenotkih duševne utrujenosti, v trenotkih, ko mu je mrzelo velikomestno življenje z brezsrčnimi koketami, v oni mali, a tako ljubki, prijetni vrt, kjer je sedel ob tistih poletnih večerih z obiteljo Riegersbergovo, kjer sta mu razkazovali Kamila in Evelina z otročjo radostjo različne cvetke, jih trgali, mu jih pripenjali na suknjo, mu jih povijali v šopke. —  In pozneje, ko je Evelina bivala v Pragi ter se vračala ob vsakih počitnicah za nekoliko časa na dom, kjer se je sestal včasih tudi pravnik Pečnik z njo, je čutil le-ta, da je ono mladostno občevanje z Evelino zapustilo v njem neko kal, ki se je polagomajzačela razvijati v ljubezen ...  A ker je bil ubog, je izprevidel, da je ta ljubezen brez vsega upanja, brez vse realne podlage, da bi bilo smešno, razodeti Evelini čuvstvo svojega srca, nespametno, navezati to mlado bitje na svojo negotovo eksistenco, na temno, morda neprijazno in neprijetno prihodnjost.  Tudi ni opazil pri Evelini nikdar drugega čuta, nego odkritosrčno prijateljstvo in ono prijaznost in skoro sestrinsko ljubezen, ki je bila celo naravna posledica prejšnjega prijateljskega in vprav familijarnega občevanja. —  Trudil se je torej z vsemi silami, da bi zatrl to ljubezen, se je otresel; in to se mu je po dolgih, mučnih borbah kolikor toliko posrečilo, posebno ker je Evelina prihajala zadnji dve leti le redkokdaj domov in je tudi tedaj ostajala navadno le kratek čas pri materi; torej ni prišel cesto v dotiko z njo. — Svoje čute je izkušal prikrivati s tem, da je pri vsaki priliki zabavljal ženskemu spolu, govoril o njem le z ironijo in sarkazmom ter obžaloval one, ki so se dali preslepiti ženski ter se vpregli v bridki jarem svetega zakona ...  A ko se je sedaj Evelina spet vrnila na dom, ko jo je videl lepšo, nego je bila kdaj poprej, sedaj, ko je bila ravno v onem cvetu, v katerem je ženska najinteresantnejša, popolnoma ovita z vencem mladostne, duhteče poezije — sedaj se mu je spet začelo mogočno oglašati srce, spet se mu je vzbudilo vroče hrepenenje po njej, goreča ljubezen ga je navdajala ter ga zasledovala noč in dan ...  A po zadnjih dogodkih je spoznal, da je zanj najbrž izgubljena.  In tako mu je izginila slednja nejasna, temna nada ...  In to ga je delalo skoro blaznega! —  Praktikant Zebka in dijaka Zrnko in Vicek so igrali, glasno kričali ter pridno praznili dolge, črnkaste steklenice, napolnjene s že nekoliko toplim, penečim pivom.  »He, komilitone«, je kričal dolgi Vicek ter sunil z nogo ob mizo, da se je stresnila — »kaj ko bi naredili nocoj gospodični Flori Bregarjevi podoknico — kaj?«  »Aha — zaljubljen! — Hočeš spet nekoliko poigrati Don Juana ... a?«  »Eh — ne bodi ...  A vendar ... veš ...«  »Hm ...«  Praktikant je zvrnil med tem že par čaš vase ter kupo spet na-točil do vrha, da so pene prekipele ter se cedile ob straneh na mizo.  »Flora« — je jecljal Zebka — »Flora, mhm — gospoda ... fin kebrček ... fin ... brez dvoma ...«  »O tem nihče ne dvomi«, ga je rezko zavrnil Vicek ter ga temno in od strani pogledal. —  »Gospod (praktikant, ali znate peti? — Lahko bi nama pomagali ... tercet!« — »Peti? — Seveda ... že pred leti, gospoda ...«  »Le pustite — znamo ...  Rajše pijmo!«  Vsi so trčili z visokimi čašami ob mizo ter jih za trenotek postavili prazne pred-se. —  »Res — gospoda dijaka — to je bilo efektno, to je bilo velikansko ... pompozno ... ko sem ...«  »Eh, kaj, če znate peti, pomagajte ...  Drugo pa pustimo!« —  »Skat! — Flora ...  Flora Bregarjeva ... ah ...« je mrmral praktikant, kateremu se je že nekoliko zapletal jezik.  Naslonil se je s svojim suhim, ozkim hrbtom ob stolovo naslanjalo, uprl oči v višino ter tlesknil z jezikom, kakor bi bil ravnokar zaužil kaj delikatnega.  »No, gospod Zebka, igrajte vendar!«  »Seveda ... seveda, gospoda ...  A Flora ...  Flora ... o, to vam je cel roman ...«  »Kak roman ...?«  »E-e ... sicer tajna stvar — delikatna stvar ...  Igram trojko. — A vama, gospoda, jo smem že razodeti ...  Gospoda, upam, da umejeta današnji svet ... novodobno društvo ... moderne struje ... moderne ljudi ...«  Vicek je poslušal pozorno. —  »...  Kupim ...  A ta Flora — vraga, gospoda, pravim vama — to je dekle, res, dekle vseh deklet ...  No, zadnjič pri mestnem plesu ... gospoda, trojko ... izvolite dati ... torej gospoda, pravim vama, krasno sem se zabaval ...  Dekle se je zaljubilo do ušes vame — gospod Vicek, pazite — vi ste sami ...  Bilo ji je prevroče v salonu ... spremil sem jo na altano — gospod Vicek, izvolite mešati ...  No, cvetje — duhteče, opojno ... mirna, tiha, balzamska noč, ki tako čudno, mehko boža mladega človeka ... razkošna, vroča godba ... gospoda, pravim vama in se zarotim pri vseh bogovih: — vse to naju je do cela prevzelo ...  Naslonila mi je kodrasto glavico na ramena ... in, hm ...«  Dijaka sta se spogledala. — Vicku se je izbočila spodnja ustnica, obraz mu je zardel še močneje, nego ga je že rdečila obilo zaužita pijača, oči so se mu napele in izbulile.  Skočil je pokoncu, zgrabil praktikanta za vrat, ga tresel ter divje, a zamolklo sikal:  »Lažnivec — vražji!« —  »Ali ... gospoda ... saj sta ka-ka-va-lirja ...« je grgral prak-tikant.  »Ali ste vi kavalir?«  »Lažnivec ... prekliči!«  »Kdo-o lažnivec — kdo lažnivec?« je vzkliknil Zebka ter napenjal vse moči, da bi se otresel in obranil nepričakovanega napada.  A kakor klešče so se mu ovijali dolgi koščeni prsti dijakovi krog tankega vratu. — Lovil je sapo, grgral, cepetal z nogami, krilil z dolgimi, koščenimi rokami po zraku in krog sebe, ne da bi si mogel pomagati.  V trenotkih, ko so Vickovi prsti nekoliko popustili, je milo jecal: »Za-du-ši-te-te me-e-e.  Mo-oj Bo-o-g... a-a-ah ... a ... a...  Mi-lo lost ...«  »Milost!« je kričal Vicek ter se surovo, divje nasmejal — »milost?  Da bodeš zopet govoril take gorostasne budalosti, take imaginarne laži?! ...  Milost — tebi, filister, lažnivec ...« In stresnil ga je v stran, da je oni otlo, medlo, zadušeno zaječal.  »Pusti, komilitone,« je prigovarjal Zrnko, pusti, sicer ga zadušiš.« A Vicek ga je takoj stisnil še krepkeje ter zakričal:  »Prekliči!«  Praktikantu so se oči zalivale s krvjo, prsi so se mu napenjale, iz ust mu je molel jezik, telo mu je trepetalo.  Ni se več branil. —  »Prekličem ...  Ja-o-oj ...»  Globoko si je oddahnil, ko je čutil, da so trdi, žilavi prsti nekoliko popustili.  »Torej ste lagali ...?«  »Ne ... eh ... da, da ...  Pustite — za Boga — nikar!«  »Tako torej! — Vaša sreča, da ste pripoznali resnico ...« Naposled sta pustila dijaka nesrečnega praktikanta ter s surovim krohotom odhitela na vrt, od koder je za nekoliko časa zazvenela poskočna melodija iz najnovejše operete Offenbachove.  Ah, sve je sanja pusta,  Nedoželjeni raj;  Sve želja željo guši  A uzdah — uzdisaj!  I to se život zove  I sreča još i slast —  Ko cv’jet o trnu cvasti  P s istog trnja past!  S. Str. Kranjčevič.  Po onem večeru je dr. Zorič zahajal vedno češče in češče k Riegersbergovim.  Po mestu pa so se širile razne govorice, se delale razne kombinacije, iz te ali one malenkostne okolnosti se izvajale razne posledice, ki pa so vse menj ali bolj določno izražale eno in isto misel: Zdravnik se je pri Riegersbergovih ujel. —  Doktorand Pečnik pa se je od onega večera kolikor mogoče ogibal svojega poprej najljubšega prijatelja Zoriča.  Tudi k Rigersber-govim ni zahajal. —  Par mesecev pozneje pa so prinesli časopisi vest, da se je dr. Zorič zaročil z Evelino Riegersbergovo ....  Koncipijent, ki je to takoj po zaroki seznal, se je kazal povsem mirnega, kakor bi ga to do cela nič ne brigalo, nič zanimalo.  A v resnici ga je ta vest, ki kakor drugim tudi njemu ni bila nova in nepričakovana, do skrajnjosti neprijetno dirnila, ga vznemirila v globočini duše, ga uzlovoljila. —  Zorič je povabil na neke sobote večer prijatelje in ožje znance k »Zlatemu levu«, da se poslovi od samskega stanu ...  Stranska sobica pri »Levu« se ni v ničemer odlikovala od stranskih sob drugih mestnih hotelov.  Podolgovata je imela prostora za dve daljši mizi v spored, in na vrh je stala še ena okrogla miza pri peči in ena na nasprotni strani pri oknu.  Pri teh so sedeli dan za dnevom isti gostje ter z resnimi, računjajočimi obrazi zrli v stare, že oglojene kvarte ...  Okna so bila srednje velikosti, in na večer jih je zagrinjala vitka točajka Tilda s havanorjavimi, tankimi zavesami. —  Na mizah, okroglih kakor podolgovatih so se menjavali rumeno-belkasti prti, okrašeni z modrimi štirikoti, v katerih sredini so bile tri velike rdeče pike, spominjajoče na znano znamenje »prostozidarjev«, s celo belimi, v katerih sredini je bil vtkan velik lev z ježečo grivo in z nevarno zevajočim žrelom ...  Peč je bila zabrisano-rumenkasta, visoka, ozka.  Na nje vrhu sta stala realistično-debelo uspela Amor in Psihe ter spajala široke, debele ustnice res v večen, le po zimi vroč poljub.  No, lončar-umetnik, ki ju je tako dobrodušno in brez vse ljubosumnosti združil za vekov veke, je bil očividno učenec najmodernejše, strogo realistične šole.  Za model mu je služil najbrž kak par iz vasi, ker vsi udje so bili res nevarno debeli, mesnati.  Božanska Psihe je bila krog pasu debelejša in bujnejša kakor ob bokih in ramenih, in roke je imela ravno tako debele kakor bedro v sredini med kolenom in pasom.  Obraza sta bila podobna zrelim jabolkom, in nosova sta se pri tem nepretrganem poljubu že do cela zrasla drug z drugim.  Tableau — realistično-moderno! —  V tej sobici se je torej zbrala rečenega dne večja družba.  Ob zgornjem koncu mize je oblastno sedela velevažna oseba, primar deželne bolniščnice, dr. u. m. Anton Marija Zelenec, majhen, suh gospod, z okroglo, plešasto glavo, z ozkim, zakrivljenim nosom, velikimi naočniki, in z visokim, širokim ovratnikom, v katerega se je včasih mala glava do cela skrila in pogreznila.  Govoril je malo; tiho, premišljeno in s poudarkom.  Videlo se je iz vsake besede, da »se čuti«, da se zaveda svoje znamenite ... osebe.  Poleg njega, ob oglu mize, je stoloval odvetnik dr. Županec, med akti in v pisarniškem prahu osivel, suhoparen mož, ki je s pomilovanjem gledal na vsakoga, ki ni znal temeljito enostavnih, prozaiških paragrafov rimskega prava. —  Odvetnik dr. Sivec se je več ali manj ujemal v vsem s svojim starejšim kolegom, le da je bil bolj živahen, da je veliko in glasno govoril, se gromko in zvonko smejal, pridno pil in vedno zabavljal »klerikalcem«, katerim je bil zaprisežen, smrten sovražnik.  Par koncipijentov je zvesto drugarilo svojim šefom, se smejalo, kadar se je smejal šef, pritrjevalo, kadar je dr. Sivec zabavljal.  Glasno, z učenimi obrazi in z emfatičnimi frazami so govorili o sedanjem političnem položaju, kako bi se mogel in moral zboljšati, kako bi morali postopati naši poslanci, da bi dosegli kake uspehe, kako bi moralo ljudstvo biti solidarno z odvetniki, ki še najbolj skrbe za blaginjo naroda i. t. d. ...  Nam že znana oseba je major Svetlič, ki je kakor vselej tudi nocoj veliko jedel, še več pil ter se v enomer hohotal ...  Trgovec Nigl je bil pravzaprav človeška spaka.  Suh, da se je bilo bati, da se zrušijo vsaki trenotek brezmesne kosti, je imel ne samo obraz in vrat, ampak tudi tanke, žilave roke popolnoma zaraščene z neko belkasto dlako, in nekateri zlovestni ljudje so odločno trdili, da je Nigl dokaz za znano Darwinovo teorijo.  Vedno je bil oblečen v debelo, rjavkasto, na veliko karirano kosmato obleko, ki je bila res čudno podobna opičji koži.  Bogat, da najbrž sam ni vedel, koliko ima, je bil vendar neizrečno skup ter ni nikomur privoščil trohice, niti sam sebi ne.  Izjema v tem je bila le njegova edinica Jarmila, ki je bila takisto suha kakor oče, in ki je navzlic svojim tisočakom brojila že trideset pomladi, ne da bi se bil kdo zaljubil vanjo in njene tisočake.  Krona vsega društva pa je bil brezdvomno mladi avskultant dr. Zieher.  Najdovršenejši ud cele družbe je bil zlasti že radi svoje obleke, ki je bila vedno po najnovejšem kroju in mu je delala največ skrbi ter mu zagrenila marsikatero uro življenja, katero bi bil sicer lahko preživel srečno, zadovoljno in veselo, ko ne bi bilo na svetu neumnih, zabitih krojačev.  Leti nikdar niso mogli dovolj umeti njegovih najmodernejših idej, nazorov in želj glede obleke, nikdar do cela in dovolj globoko pronikniti v njegov samonikli in do cela individualni okus, in zaman jim je stokrat in stokrat ponavljal z občudovanja vredno potrpežljivostjo: »Tako bodi in tako« — oni pa so vendar naredili vse drugače.  In kadar je bila po tednih napornega dela in trudapolnega primerjanja in popravljanja obleka dovršena — o, še tudi tedaj mu je prizadevala mnogo truda in dela.  Cele ure jo je pregledoval, kretaje se kakor kak glumač pred velikim ogledalom v svoji skoro za kako damo urejeni spalnici, jo popravljal, gladil, nategoval, brisal.  Šele kadar ni bilo najmanjšega madeža več na njej, nikakršne neestetiške gube, nikakršnega krivega roba — tedaj se mu je razjasnilo strogo, temno, skrbi polno lice.  Da, tedaj se mu je nabralo to prazno, brezizrazno, blazirano lice v mehke, skoro ljubke, neizrečno zadovoljne poteze, in v istem trenotku svet gotovo ni imel srečnejšega človeka, kakor je bil dr. Zieher ...  Nekdanji kolega dr. Zoričev je počastil nocoj s svojo navzočnostjo družbico »pri levu«.  Tičal je seveda v popolnoma novi, elegantni, pepelnatosivkasti obleki: kratek sako, široke hlače visoko zavihane, da se je videl nad ličnimi rumenokožnimi cipelicami širok krog svilnatih, črnih nogavic z rdečimi, majhnimi pičicami, visok ovratnik, ozek, da ga je davil, elegantna bela kravata z majno briljantno iglo, majhen, nizek, ozko-krajen klobuk — vse to je dajalo avskultantu grozno imenitnost in veljavo ...  Črne, fino pomadizovane lase si je razčesaval v sredini.  Skromne brčice, ki so se mu kakor senca bočile pod malim nosom, si je gojil in negoval z zares presrčno skrbjo in požrtvovalnostjo.  Ko je potegnil izza naprsnika fini, svilnati robec, da bi si obrisal nizko, belo čelo, se je ozračje v bližini takoj napolnilo s finim duhom jasminovim.  Znameniti osebi, ki pa sta vendarle nakoliko otemneli v eleganci avskultantovi, sta bila suplent Grozd in profesor Vernik.  Grozd je bil mladenič kakih petindvajsetih let, nejasnega, zabrisanega obraza z jako redko brado, dolgega nosu, širokega, nizkega telesa in hripavega basa.  Bil je strasten ljubilec cigaret, katerih je na dan uničil precejšnje število, in ravno tako strasten oboževatelj ženskega spola, pri katerem pa baje — tako so vsaj trdili zlobni jeziki — ni imel mnogo sreče; to pa ga je vnemalo še k večji vztrajnosti.  Kakor je oboževal ženske, ravno tako je častil svojega kolego Vernika, katerega je smatral najbrž za največjega pesnika celega sveta, ali vsaj za prvega poeta slovenskega.  Vedno mu je bil za petami v kakor senca ali slaba vest.  Če je kdaj prišel brez Vernika v kako družbo, je bil to izreden, čudovit dogodek, in takoj ga je ob enem vprašalo po deset glasov, kje da je kolega g. Vernik.  Tedaj pa je g. Grozd vselej nabral suhi obraz v skrivnostne, velepomenljive gube, in s tihim, šepetajočim glasom, kakor bi oznanjal Bog ve kako znamenito tajnost, je odgovoril:  »Piše ... nov epos izdeluje ...  O, pojet« — Grozd je »j« izgovarjal rezko in z nekim posebnim zadovoljstvom — »po milosti božji ...  O, iz našega Vernika bode še nekaj ... ta nam še poda kaj novega, znamenitega ...«  In iz vsake črte njegovega suhega, rumenega obraza je lila neizrečna oduševljenost za to novo zvezdo na pesniškem obzorju slovenskem.  In res je bil Vernik znan kot zelo pesimističen in melanholičen človek in na slabem glasu kot lokalni poet, s katerega proizvodi pa so se seznanili že tudi koši raznih leposlovnih listov slovenskih ...  Bil je dolge, vitke postave, svežega, nekoliko bledega lica, melanholičnih, objokanih oči, dolgih las.  Navadno je bil tih, malobeseden, zamišljen.  Le kadar je nanesla govorica na literaturo, na pesništvo, so mu vzplamtele oči, mu je zardel obraz, in tedaj bi bil v nepretrganem toku govoril cele ure ...  Na zadnjem koncu mize je sedel, zaglobljen v mračne, neprijetne misli, razpravljajoč težavni problem človeškega življenja, polnega prevar, bede, trpljenja, Sivčev diurnist in poleg njega navdušen soci-jalist Stanko Kračan. —  Glavo si je podpiral le-ta z roko, s katero si je včasih mehaniški v pogladil dolge, ogljenočrne, neredne lase.  Črne, velike, resne oči je nepremično upiral v čašo, v kateri se je svetila in lesketala zlata, oživljajoča vinska kapljica.  Le včasih so mu švignile te žgoče oči bliskoma črez veselo, glasno družbo, in tedaj mu je lahen, ironski, nekoliko zlo-voljen nasmeh za trenotek zatrepetal na rdečih, polnih ustnicah, in zagorelo, črnikavo, proporcijonalno lice se mu je malce podaljšalo. —  Govor se je vrstil za govorom.  Primar dr. Zelenec je nazdravil v dolgem in tudi precej dolgočasnem govoru Zoriču kot izvrstnemu zdravniku, kot plemenitemu človekoljubu, ki žrtvuje svoje življenje za blaginjo trpinov in nesrečnikov, ki ne išče svojega dobička, ampak skrbi le, kako bi drugim otiral solze, jim blažil gorje, jim pomagal, kjer je sploh še človeška pomoč možna — ter mu je z ubranimi besedami čestital radi krasne neveste.  Gostje so govorniku kričali v enomer:  »Bravo« — »Dobro« — »Izvrstno« — »Istina!  Istina!« —  Ob koncu pa je zazvenel po sobi oduševljeni klic:  »Živela ...  Živela ...  Slava jima!«  Doktor Sivec je napil Zoriču kot zvestemu prijatelju in kolegi ter mu takisto čestital.  In spet so polnili sobo radostni živio-klici.  Govorili so še drugi, nekateri tako dolgočasno, da je socijalist Kračan naslonil težko glavo ob mizo ter zadremal. —  Proti polunoči se je dvignil tudi pesnik Vernik, ki je bil do sedaj silno redkobeseden in molčljiv.  Vsa družba ga je pozdravila tako burno in glasno, da je celo zaspani socijalist dvignil za trenotek glavo ter strmeč pogledal po družbi, nato pa spet zadremal. —  Vernik je začel patetično deklamovati svoj dobro naučeni govor, katerega je začel z onimi zanimivimi besedami: »Ni dobro človeku biti samemu.« In potem je na vse mogoče in nemogoče načine dokazoval resničnost in upravičenost teh znamenitih in prelepih besed ...  Polagoma pa je govornika začel zapuščati spomin, bodi si da je že delovalo vino nanj, ali pa druge polovice dolge »govorance« ni dovolj študiral.  Jecljal je že, pokašljeval, ponavljal iste besede in tudi cele stavke, postajal rdeč, nemiren.  Slednjič je le sklenil narediti celi stvari nekak konec ter je vzkliknil s patetičnim glasom: »... torej dvigam čašo s to zlato, penečo kapljico ter ... as, vraga ...«  Ko je govornik naznanil z velikim patosom, da dvigne čašo, je melanholski, ne da bi pogledal na mizo, prijel neko posodo ter jo dvignil, a ker ga je začela v prste peči, jo je brez premisleka izpustil.  Nekoliko poprej je namreč točajka prinesla za gospodo črno kavo.  A govornik v svojem svetem navdušenju in pesniško - govorniškem ognju tega niti prav opazil ni ter je na nesrečo prijel za čašo s kavo.  Ko jo je radi vročine izpustil, je treščila na majhen, bel krožnik, da se je razbil na pet neenakih koscev, in da se je kava sirom razlila po belem prtu.  »Ah, nesreča,« je zajavkal gospod Grozd, iztrgal iz žepa ne baš več posebno belo žepno rutico ter začel brisati črni tok, ki je preplavljal mizo.  Tudi socijalist, kateremu je vroča kava tekla pod lice, je dvignil glavo, jezno pogledal krog sebe, si obrisal z roko mokro lice.  »Neumneži, črnino razlivajo« je mrmral, vzel svojo čašo ter pri-sedel k bližnji okrogli mizi, kjer je dalje dremal ...  »Eh, nič ni, nič,« je tolažil dr. Zupanec ...  A navzlic temu se je slišal tu in tam kak poluglasen smeh.  Drugi so si oprli obraze ob roke, nekateri so se obrnili v stran, da govornik ne bi zapazil, kako so se trudili, da ne bi prasnili v glasen smeh.  Dr. Zorič je postal rdeč in bil v vidni zadregi.  Z dolgimi belimi prsti je igral nervozno po mizi in nekako temno zrl v čašo pred-se.  Govornika je ta čudna, neprijetna epizoda spravila popolnoma iz pravega tira.  Prestrašeno, kakor brez zavesti se je oziral po celem krogu, motril zmočeno, s kalnimi očmi zdaj tega, zdaj onega, kakor bi pričakoval, da mu prihiti kdo s kako rešilno idejo, s kako nepričakovano besedico na pomoč ...  A vsi so molčali neprijeten molk!  Raz čelo govornikovo, po zardelem obrazu je tekel v debelih, svetlih kapljicah mrzel pot, nos ga je začel srbeti, kakor bi se mu hotelo kihniti, glava mu je lezla počasi na težko hropeče prsi, pred očmi se mu je začela vrteti miza s steklenicami in čašami, s politim, pomazanim prtom, z okroglimi kruhki in solci ...  Družba krog mize se mu je izpremenila v velik, nepretrgoma in fantastično se vrteč in pletoč krog, stene so se zibale, podoba na steni nasproti govorniku, predstavljajoča staro prodajalko sadja, se je nagnila, kakor bi se v naslednjem trenotku hotela strmoglaviti na govornika ...  Vernik je zaprl oči, da ne bi videl tega plesa — je vzdihnil... se hotel oprijeti z obema rokama za mizo, da bi sedel — a tedaj se je na srečo in v svojo nepopisno radost spomnil, kako završuje kaplan, katerega je vedno smatral za korifejo v govorništvu, brezkončne svoje pridige.  Tedaj je iztegnil trepetajoče roke daleč črez mizo kakor kak velik cerkveni dostojanstvenik, deleč blagoslov vernim ovčicam, in z mogočnim, patetičnim, nekoliko hripavo in utrujeno zvenečim glasom je zakričal:  »Blagoslov nebeški naj rosi na vas, in milost gospodova bodi vedno z vami.  Amen.«  Potem pa se je kakor od kapi zadet zgrudil na stol, kateri je pod njim nemilo zaječal.  Noge je iztegnil pod mizo, z rokami se je tesno oklenil namiznega roba, glava se mu je sklonila popolnoma na prsi in oči so mu stekleno in mrtvo bulile v črepinje na mizi ...  »Bravo ...  Izvrstno ... « je zastokal kolega Grozd ter udaril s čašo ob mizo, kakor bi jo hotel zdrobiti ...  A navzlic temu navdušenemu odobravanju je ostala cela družba mirna in hladna, še vedno nekako neverno zroč v ponesrečenega govornika, kakor da bi še vedno nečesa pričakovala za zvršetek.  Polagoma se je šele začel ta in oni gibati, trkati s čašo po mizi ter klicati:  »Na zdar — Živio — Na mnoga leta« — »Smešno,« je kriknil debeli major Svetlič ter prasnil v vprav homerski smeh.  Trebuh, ki se mu je do skrajnjosti nevarno tresel in zibal, si je držal z obema rokama.  Obraz se mu je od silnega smeha tako napihnil, da se mu oči niti videle niso.  Le dve ozki, podolgovati progi sta nejasno zaznamovali, kje da so njegove sicer tako žive oči.  In kakor bi bil majorjev smeh zbudil ostale prisotnike, se je vse smejalo, kričalo, z ironsko pohvalo in porogljivim občudovanjem obsipavalo govornika.  Trkali so z zdravnikom, bili s čašami po mizi, razlivali pijačo po tleh, vpili po natakarici ter zahtevali vsi vprek jedi in pijače.  »Pozno je, kolega — moram domov,« je z melanholskim, užaljenim glasom pošepetal Vernik sosedu in kolegi Grozdu.  »Ej, ne bodi, ne bodi ...  Zakaj bi že odhajal?  Saj vidiš, da si zmagal.«  »Bah!« —  Poet je mahnil z roko po zraku, kakor bi hotel s tem mah-ljajem vso to družbo poslati k vragu, ter se je kislo, a vendar oblastno nasmehnil ...  Vstal je, snel s klina stari, ponošeni havelok in si ga genijalno vrgel črez rame.  Konec pelerine je držal v levi roki ter si jo tiščal na prsi, v desnici pa je vrtel širokokrajni, mehki, veliki klobuk.  Lahno se je naklonil gostom, se poslovil še izrecno pri Zoriču, potlačil klobuk na dolge, debele, redke kodre ter izginil iz sobe. —  »Čakaj, prijatelj dragi, duša moja, jaz tudi grem ... punčica mojega očesa ...  Sledim ti — kjer si ti, sem tudi jaz ...  Kjer je Kastor, kako naj manjka tamkaj Poluksa? ...«  Polutiho mrmraje, si je Grozd zapenjal tanko suknjico ter kakor kafra izginil za Vernikom. —  »To je bilo fulminantno! — Tako ti ni še nihče napival,« se je krohotal koncipijent Dolec, lokavo zroč na Zoriča.  Ob strani pa je s komolcem drezal trgovca Nigla, ki je gravitetno pokimaval z veliko, suho glavo.  »Smešno, gospoda, res smešno,« je hohotal debeli Svetlič, »skoro bi bil počil od smeha. — Ta vražji mladi zarod, ta ima možgane ...  Smešno, gospoda ... pri moji veri, smešno ...«  In spet se mu je trebuh kaj nevarno zibal, in rdeči obraz se mu je napihnil, da je bilo celo lice do pičice podobno debeli rumenkasto-rdeči buči.  »Gospoda« je zanosljal zdajci trgovec Nigl ter krilil z dolgimi, suhimi rokami po zraku, na lahno udarjajoč ob mizo — »gospoda, nikar ga preveč ...  Dobra volja ...  Gospod profesor seveda je bil nekoliko tudi prestrašen, zmešan ... najbrž prvi njegov javni nastop ...  A blagovolite uvaževati, kake misli, kake ideje, kaki izbrani izrazi, kake podobe: Mrzlost življenja — besneče nevihte usode ... zasede hudobnih sovragov ... intrige podlih, v prahu se plazečih, zavidnih nasprotnikov, vsakdanjih, brezvzornih sikofantov, filistrskih duš ... o, kake podobe, ki bi bile v čast. najvišjemu pesniku ... gospodje ... gospodje ...«  Ponovil je še parkrat z zateglim glasom besedico ‚gospodje‘, vedno jo bolj poudarjajoč in vedno bolj kričeč.  A ker se ni domislil ničesar več, kar bi še mogel povedati v obrambo govornikovo — za katerega so ga bili razvneli cesti slavospevi njegove hčerke — je na dušek izpraznil veliko čašo.  In po suhem, rjavem obrazu se mu je razlila neka čudna, pri takih ljudeh tipična navdušenost, ki ga je še bolj pačila.  »Gospodje,« je spet kliknil s svojim kakor nit tankim, neuglajenim glasom, ko se je bil pokrepčal s požirkom močne pijače — »da je gospod Vernik poetično nadarjen mož, fin mož, olikan mož, o tem pač ni dvoma. — Pesnik, res pravi pesniki ... slišal sem ga včasih, kako je moji Jarmili deklamoval svoje pesniške proizvode ...  Gospica Jarmila je cesto plakala, tako presrčne, v srce segajoče so njegove pesmi«...  Cmaknil je z jezikom, roke sklenil na upadlem trebuhu in male, zelenkaste oči je z banavziško navdušenostjo in vdanostjo uprl v karminasto barvani strop ...  Polagoma so pozabili neprijetni intermezzo, in gospodje so zidane volje sedeli pri mizi še par ur.  Vernik pa Grozd sta polagoma korakala po polurazsvetljenih ulicah.  »Ne vem, zakaj se pravzaprav vznemirjaš, zakaj se jeziš, zakaj žalostiš?  Kaj se ti je pripetilo, kar se ne bi bilo lahko tudi vsakemu izmed njih ...?«  »Poznam jaz te ljudi,« je težko in zamolklo izpregovoril Vernik...  »Poznam jih in njih vsakdanje, tesnosrčne, egoistične nazore, v katerih se smejejo vsemu, kar je vzvišeno, vsemu, kar ne služi neposredno njih koristi, njih malenkostnemu, podlemu dobičkarstvu ...«  »Res, egoisti ... do cela vsakdanje, šablonske prikazni ... dvanajst na ducat.«  »No, danes je bila meni sreča nemila — danes sem bil jaz njim v posmeh.  A morda še pride čas, da se bom jaz smejal, da bode m jaz gledal na-nje s pomilovanjem ...«  In prisiljeno se je nasmejal, da je otlo odmevalo po tihih, praznih ulicah. —  »O, tebe, gospod kolega, še čaka brezdvomno slavna, blesteča prihodnjost ...«  Kritikujoč nocojšnji večer in družbo »pri levu«, sta dospela do Vernikovega stanovanja, dočim je Grozd stanoval pri neki postarni sorodnici. —  »Lahko noč, gospod kolega ...  Dobro počivaj — in žabi te ... neumnike!«  »Lahko noč,« seje zamolklo odzval poet ter pomolil roko drugu, kateri jo je krepko, navdušeno stisnil ter jo držal v svoji, dokler je ni Vernik skoro šiloma izmaknil. —  Učitelj je previdno vtaknil veliki ključ v luknjico, tiho odprl ter izginil za vrati, katera je ravno tako tiho in previdno zaprl za seboj ...  »Krivica se mu je zgodila ... res, na vsaki način nezaslužena krivica in brezsrčna razžalitev ...« je mrmral Grozd, stoječ še vedno nepremično pred pragom in oduševljeno zroč na okna Vernikove sobe v prvem nadstropju, pričakujoč, da se kmalu razsvetli.  A ostalo je temno. —  »Ne bo svetil! — Legel je! — Dobro — v spanju pozabi nocojšnjo nezgodo ...  Premehko dušo ima ... prečuteče srce ... pesnik ... pesnik!«  Vzdihnil je ter počasi odkorakal. —  Med potom se je še parkrat ozrl na visoko poslopje, v katerem je bilo Vernikovo stanovanje, in katero se je v temi dozdevalo še višje, še impozantnejše ...  Vernik pa je, prišedši v svojo spalnico, sedel na nizek, pleten stol ter oprl ob okroglo mizo glavo, v kateri so se mu v divjem kaosu mešali dogodki nocojšnjega večera.  Težko mu je bilo pri srcu!  Koliko se je trudil za ta večer, koliko je pričakoval od tega večera!  V duhu je zrl že par dni, ko je izdeloval svoj govor ter se ga učil med pustimi stenami svojega stanovanja, kakor tudi po noči v nemirnem snu presenečene, zadivljene obraze poslušalcev, slišal njih frenetične, odobravajoče klice, presrčne čestitke, njih neprikrito občudovanje. —  In sedaj —!  Oh, vse to so bile sanje, puste, nične sanje! ...  Dolgo je sedel tako nepremično, oprt z lehtmi ob mizo, zavit v dolgi havelok, s širokim klobukom na glavi ...  Mala ura na steni je odbila že dve ...  Nekje zunaj na strehi so začele kričati in javkati mačke z vprav barbarskimi, kosti pretresajočimi glasovi ...  Potihnile so za par trenotkov — ter spet zaječale z dolgimi, zateglimi, hreščečimi glasovi, v vseh možnih višinah in nižinah, v vseh niansah.  To je zbudilo melanholskega pesnika iz mračnih, neprijetnih misli.  Planil je po koncu, zaprl s hruščem okno, poiskal vžigalice ter vžgal luč.  Šele sedaj je odložil klobuk in havelok.  Odklenil je majhno mizico ter potegnil iz nje knjižico, rdeče vezano, z zlato obrezo: — dnevnik!  Nekoliko časa je zamišljeno listal v njem, se ustavil tu in tam pri kaki posebno znameniti epizodi, poluglasno prebral kak kratek odlomek ali mrmraje deklamoval kak v tekst vpleten stih.  Slednjič je prišel do še nepopisane strani, namočil pero, ki je ležalo na mizi, globoko v tintnik ter zapisal s krepko roko in z velikimi, stoječimi, elegantno zaokroženimi črkami:  Dne 2. .....  18..  Čim bolj premišljujem svet in samega sebe, čim globlje se pogrezam v dušo svojo, čim pozorneje in natančneje analizujem srce svoje, tem jasneje spoznavam, da nisem ustvarjen za ta realni, mrzli, prozaični svet ...  On ne ume in noče umeti mojih teženj, mojih nazorov in vzorov, mojih želja, se posmehuje vsemu, kar je vzvišeno, vsemu, kar je sveto ...  Plazi se po blatu, se klanja zlatemu teletu, moli samega sebe in mamona. — A jaz hrepenim kvišku — kvišku ... više! —  Moj Bog, zakaj si mi dal tako nežno, čuteče srce, zakaj si me s tem srcem pahnil v to mrzlo realnost, v ta trdosrčni, sebični svet?! — O, najrajši bi že podpisal v knjigo tega ničevega življenja:  »Konec!« —  Vročo glavo si je naslonil ob levico ter nemo, srepo zrl v dnevnik ...  Zunaj so ječale in plakale mačke.  Sveča na mizi je visoko plapolala, in plamen se je zibal semtertja ...  Po obrazu učiteljevem pa sta polagoma polzeli dve debeli, lesketajoči solzi ...  Stresnil se je. —  Počasi je zaprl dnevnik, ga položil v miznico, se slekel, ugasil luč ter legel ...  Dolgo se je valjal, ne da bi bil mogel zaspati, se zavijal v odejo ter se spet razgaljal, grebel z roko po valovitih laseh ter poluglasno, pretrgano, neumljivo govoril.  Proti jutru pa ga je premagala slabost.  Polagoma so se mu za-tisnile oči.  Odprl jih je še dvakrat, trikrat, potem pa se je pogreznil v sen. —  A to je bilo nemirno spanje.  Prsi so se mu hitro, mogočno dvigale, glasno, hropeče je dihal, krilil z rokami po zraku ter ječal ...  Sanjal je, da govori pred mnogobrojnim občinstvom.  Vse ga od začetka posluša tiho, mirno, kakor bi pričakovalo nekaj izrednega, velikega, še neslišanega ...  In on govori ...  A polagoma se začno resni, dobrovoljni obrazi poslušalcev nategati, pačiti, muzati: — ta in oni se nasmehne, ta dregne soseda z lektom ob rebra, drugi pokašljuje, da bi se ubranil glasnemu smehu, drug pogleduje drugega — vsi pa zro v govornika z nekim obžalovanjem, s tihim sočutjem, ki pa je pomešano z neko lahno škodoželjnostjo.  A njemu zastaja beseda v grlu, misli se mu začno mešati, nejasno mu je, o čem je že govoril, kaj je hotel še reči. — Nekaj bi rad povedal v svoje opravičenje, opral bi rad ta madež vsaj s kako vsakdanjo frazo o hipni slabosti.  A naj se še tako trudi, beseda mu noče iz grla!  V strašni muki, v moreči zavesti, da je propadel, se blamiral, osmešil za vedno, omadeževal svoje ime, zre topo poslušalce, ki zaženo homerski krohot ...  Zastoče ter se prevali na drugo stran. —  In tedaj ga objame lepši, krasnejši sen ...  Sanjalo se mu je, da je postal dičen književnik, slavljen pesnik, katerega umotvore s slastjo čita ves narod — gospod in kmet, bogataš in siromak, duhovita, krasna salonska dama in nežna, sramežljiva kmetiška deklica, sivi učenjak in borni, neizkušeni dijak. —  Dvignil se je do sedaj slovenskim literatom neznane višine.  Njegovo ime se je izrekalo z neomejenim, svetim spoštovanjem ...  Njemu na čast so prirejala društva večere.  Z blestečimi slavnostmi, pri katerih so bili zastopani vsi sloji naroda, je hotelo hvaležno ljudstvo pokazati svoje obožavanje, občudovanje in spoštovanje do njega ...  Njegova beseda je bila mladini neovržna postava, starejšim, dičnim književnikom takisto sveta ...  In nekdanji borni kmetiški sin se je kopal v slavi, sreči in bogastvu! —  Ko so prvi žarki vzhajajočega solnca padali na zardelo mlade-ničevo lice, se mu je na poluodprtih ustnicah zibal lahen, blažen nasmeh ...  Oh, vse to so bile le sanje, puste, nične sanje!  Čira srdce, čim jsi zhfešilo  muj Rože, tolik bolu.  Že večno jen se loučit ma  to večne ma byt spolu?  Jak krasny by ten život byl  u večnem milovani  Vsak večne musit prahnout jen —  jake v tom požehnani?  V. Halek.  Značaji, kakršen je bil koncipijent Pečnik, so vsakdanji, in lahko jih opazujemo dan za dnevom.  A vendar je bilo v Pečniku še nekaj, česar ne nahajamo pri vseh — in to je bila kal, ki bi se bila lahko razvijala v kaj boljšega, ga lahko naredila zanimivega, tipičnega, samosvojega človeka, ko bi bil imel drugo odgojo in bi bil vzrastel v drugih razmerah in drugi okolici ...  Odgoja naredi človeka. —  Ubogega kmetiškega fanta ga je peljal oče neko jesensko jutro po težkem slovesu od matere in doma v mesto, ga vpisal v gimnazijo, mu poiskal v nesnažnem, nezdravem predmestju nizko, ne baš posebno krasno stanovanje, mu izprosil v par zasebnih hišah hrano, ga priporočil postarni, po njuhalnem tobaku dišeči gospodinji v posebno varstvo in materinsko skrb, mu potisnil v roko par križavcev — ter odšel z upom, da za drugo že Bog skrbi.  No, skrbel je Bog, skrbeli nekoliko ubožni stariši, nekoliko dobri ljudje — in mladi dijak je živel za silo.  A kdor pozna to »življenje za silo«, ve, koliko bede, koliko reve, stradanja, trpljenja, koliko zaničevanja in zasmehovanja od srečnejših, bogatejših koleg, koliko preziranja od odraslih, tudi od tujih učiteljev spaja v sebi ta beseda ...  Leta hite in teko, in dijak začne skrbeti sam za-se, prodaja dragi čas in najboljše duševne in telesne moči za majhen zaslužek, in še tega mu izplačujejo, kakor bi mu delili miloščino. —  V tej večni borbi za vsakdanji kruh, v tem vednem pomanjkanju, v tem fizičnem in psihičnem stradanju se samozavest močne, samonikle narave le še bolj razvija, značaj se le še bolj utrjuje in krepi.  Človek se zave, da se je popel iz lastne moči na mesto, katero zavzema, da bode stopal z lastnimi močmi še dalje, še više.  In to ga krepi, to mu daje pogum, voljo in moč, da premaguje vse ovire, da krepko stopa po začrtani poti dalje, ne glede ne na desno, ne na levo, ter da se popenja z vso energijo k smotru, katerega si je izvolil, po katerem hrepeni.  In to so samostalni, utrjeni in trdni značaji, ki zadostujejo sami sebi, ki se ne naslanjajo ob nič in ob nikogar, ki delujejo vedno hitro in krepko, brez mnogih dvomov, naklepov in sklepov, ki hladnokrvno odstranijo vse, kar se jim stavi na pot, kar se protivi njih volji. —  A mnogi v teh letih duševnega razvitka omagajo, se vedno in povsod naslanjajo ob druge, se brez mnogih pomislekov vdajajo in podrejajo mnenju drugih, samostalnih značajev, se pri vsem svojem delovanju puste voditi drugim, ki jih res ali pa cesto tudi le samo navidezno nadkriljujejo duševno.  In ta odvisnost od drugih jim ostane cesto za celo življenje.  In dasi bi morda v realnem življenju lahko postopali samostojno, se naslanjajo iz stare navade na druge, dokler jim kak neprijeten slučaj ne vzame te opore ter jih vrže v nov tir.  In tak značaj je bil Pečnik.  V jedru dober, nadarjen, je bil že od mladosti boječ, rahel ter se tudi za svojih študij ni mogel do cela razviti v povsem samostojno, individualno osebo.  Čutil je to svojo nepopolnost in onemoglost, a ne da bi se trudil, da se spopolni v tem oziru ter si prilasti večjo individualnost, večjo energijo in samostalnost, marveč se je slepo vdajal v vsem Zoriču, s katerim je več let skupno stanoval, in do katerega je gojil pretirano prijateljstvo, ki je sčasoma postalo nekako obožavanje samostalnejšega, resnega Zoriča.  Tudi pozneje v javnem življenju in delovanju je ohranil to otroško, mladeniško ljubezen za Zoriča, dasi se je kazal cesto osornega proti njemu. —  Čudni čuti so se mu torej vzbujali v srcu, ko je spoznal, da se zdravnik poganja za ljubezen Evelinino, katero je Pečnik obožaval že leta in leta.  Koncipijentu se je dozdevalo, da ga je ta najljubši drug izdal in brezsrčno goljufal ter mu storil veliko krivico, ker mu je ugrabil to drago bitje.  In zato se je poslej skrbno ogibal zdravnika, ker je mislil, da je sedaj vsako intimnejše prijateljstvo med njima nemogoče ...  »Zavidam ga — zavidam ga ...« je mislil cesto sam pri sebi ter se ob enem sramoval tega nizkega čuta, ne da bi ga mogel s koreniko izruvati iz srca.  Jasno se je zavedal te mržnje, ki ga je bolj in bolj prevladovala, ga bolj in bolj delala sužnja, ki je bila videti, da se izpremeni v mogočno strast, v očitno sovraštvo.  Ni mu mnogo pomagalo, da se je ogibal Zoriča in Riegersber-govih, hoteč s tem pogasiti to nevarno, v globini srca tlečo iskro.  Povsod se je govorilo o tem, povsod so ga izpraševali, koliko je resnice v teh domnevanjih.  V kavarnah in gostilnicah, v čitalnici in v pisarnici, na izprehodih in na uličnih oglih so ga povpraševali, kaj ve o razglašeni zvezi Zoričevi s hčerko vdove Riegersbergove.  Vsakdo je smatral nekako za dolžnost, da govori o tej stvari z njim kot posebnim prijateljem Zoričevim, da mu razklada na dolgo in široko, kaj se govori o tej bodoči zvezi tukaj, kaj tamkaj, kaj misli ta, kaj oni, kako se je blagovolila izraziti gospa X., ki je v takih stvareh obče priznana avtoriteta, kaj je račila pripomniti milostna Y., vrlo čestita dama — in tako brez konca in kraja.  »Govore, da bode v kratkem zaroka ...«  »Ne vem ... zagotavljam vam, da ne vem ...  Nič mi ni znano ...  Ne utegnem se brigati za to — lastne skrbi ...  Oprostite« se je pri takih priložnostih podvizal odgovarjati koncipijent.  Cela stvar mu je bila neizrečeno neprijetna, dosadna ...  Evelina in Zorič sta stopila pred oltar Gospodov ter izrekla ono usodno besedico, o kateri pravi neki duhovit Nemec, da je »der grosse Eselsruf«. —  Zvečer na poročni dan je koncipijent Pečnik slonel ob oknu svoje ne bogato, a ugodno opravljene sobice, pušil duhteč tobak, zrl v nočno nebo ter premišljal najnovejši, zanj toli pomenljivi dogodek ....  »Oženil se je torej« je mislil ter si nažigal tobak v velikem, karminastordečem čibuku ob dolgi cevi.  »Oženil se je ... in njo je vzel ...« je mislil mehaniški dalje ter se leno naslanjal ob oknu, spuščajoč velike, fantastične oblake duhtečega dima v sveži, nekoliko mrzli nočni zrak.  Neka tesnost, neka bridkost in nevolja se je spajala proti njegovi volji s tem priznanjem. —  »Sicer pa — je-li to kaj čudnega, kaj nenavadnega?! — Kar sem že dolgo vedel in videl, se je zgodilo, se uresničilo ...  Kaj se torej vznemirjam! ...  A ravno njo ... zakaj ravno njo ... njo ...?«  Vedno gostejše in debelejše oblake je spuščal v mlačni zrak.  Mrtvo, brez zanimanja je zrl, kako so se zibali v zraku, se dvigali, postajali tanjši, prozornejši, bolj in bolj beli, brezbarvni, izginjali in se izgubljali v mlačnem nočnem vzduhu ...  Noč je bila mirna, tiha, le včasih je potegnil od severa lahen, kratek piš.  Nebo je bilo ažurno.  Le v daljavi so se kopičili sivkastobeli oblaki, ki so se razprostirali na vse strani, polagoma zagrinjali liki temna, nepridirna zavesa modri, zvezdnati svod ...  Čim dalje je koncipijent mislil o tej poroki, čim dalje je zrl v bajno, tiho noč, tem težje mu je bilo pri srcu, tem bolj je čutil, da je nekaj izgubil — za vedno izgubil nekaj dragega, kar bi ga bilo lahko storilo najsrečnejšega človeka, po čemer je hrepenel že leta, o čemer je tako rad sanjaril v čarnih, jasnih nočeh ... sanjaril z ono vzneseno odu-ševljenostjo, z onim mladostnim ognjem, s katerim sanja neizkušen gimnazijec o svojem idealu v ženski pripravnici ...  In sedaj se je tako neprijetno vzbudil iz tega sladkega sna. — Vse je minilo, izginilo za vedno ... na veke!  »Na veke!« je zajecal poluglasno, položil čibuk na okno ter si z obema rokama zakril bledo lice.  »Na veke!« —  Pretesno mu je postajalo v sobici.  Čibuk je poslonil v kot, oblekel ovršnik, vzel mehki širokokrajni klobuk ter brez namena zapustil stanovanje.  Spodaj pri vhodu je nekoliko postal ter premišljal, kam naj krene.  Potem pa je polagoma prehodil par ozkih, stranskih ulic, prekoračil polutemno, blatno predmestje ter se napotil v drevored ...  Malokje je še srečal kakega človeka — par vojakov ob strani gologlavih, glasno se smejočih deklet — skupino dijakov, ki so se z glasnim, prešernim hrumom vračali s kmetov, kjer so morda brez skrbi obhajali v kaki pricestni beznici svoj priljubljeni »krok« — tu in tam tudi kakega postarnega, resnega gospoda, ki ni mogel spati ter se je šetal še ob pozni uri po teh samotnih stranskih potih ...  Ne meneč se za nikogar, je zamišljeno polagoma spel dalje. —  Pod njegovimi trdimi, počasnimi koraki je škripal na debelo nasuti, že močno vteptani prodec.  Kostanji in lipe ob straneh pota so s svojimi dolgimi vejami črtale široke, nemirne, črne sence črez belo pot in dalje v stran po rosnati travi.  Od daleč so se te črne silhuete dozdevale čudno pošastne in fantastične, od blizu pa so bile povsem navadne, vsakdanje ...  Nebo se je hitro polnilo z oblaki, ki so se kakor veliki, besni valovi valili po neizmernem svodu.  Včasih se je luna skrila za take skupine fantastično-nemirno se valečih in kaotično se mešajočih oblakov, in tedaj so se zavili kostanji in lipe v gosto tmino. —  Začel je vleči močan, oster piš od severa, in listje lip in kostanjev je šumelo in vršelo, in vejevje se je ječe šibilo.  Koncipijent pa je drevil dalje.  Bolj in bolj se je oddaljeval od mesta in niti opazil ni tega.  In spet mu je legla v srce z vso svojo elementarno močjo uničujoča, moreča zavest, kateri je hotel ubežati — da je namreč Evelina zanj na veke izgubljena, da bode na veke njegovo koprnenje in hrepenenje neizrečeno, neutešeno gorelo in tlelo globoko v srcu, skrito in prikrito, s silo zadušeno in vendar nikdar zamorjeno, umirjeno ...  In ne samo nje — ne, izgubil je tudi še nekaj druzega, kar mu je bilo tudi drago, kar je tudi čislal, česar se je tudi oklepal tesno in resno — in to je bil Zorič ...  Živeje in živeje se mu je vzbujala zavest, da ono prijateljstvo, ona bratovska, tesna vez, ki ju je do sedaj spajala, odslej ni več možna, in da se naposled do cela pretrga. —  Čutil je, da se mu je nekaj izpremenilo v srcu, da je neka sovražna, a neupogljiva moč zmešala vse njegovo mišljenje, ga pahnila v drug tir, da mu nekaj izginja, se izgublja, česar se je do sedaj oklepal žarno in močno, z vsemi silami svoje nemirne, po ljubezni hrepeneče duše ...  In sedaj je zapuščen — sam ...  Vse je propadlo — vse izginilo... vse minilo ... vse prešlo! — In ne vrne se na veke! —  »Zapuščen ...  Sam ...«  »Na veke!« —  V srcu mu je zabesnelo divje sovraštvo proti onemu, kateri je slonel sedaj ob njenih prsih ...  »Na veke!« —  In on ostane sam brez ljubeče roke, ki bi mu kdaj v težkih, temnih urah gladila skrbi polni obraz, brez čutečega srca, kateremu bi potožil svojo bol, ko je ne more več nositi sam, brez bitja, kateremu bi zaupal svoje skrbi, upe, naklepe, kateremu bi se mogel vdati do cela in popolnoma, brez skrbi, da ne bi ga umelo, v sladki nadi in trdnem zaupanju, da bi mu z veseljem in ponosom pomagalo nositi njegove boli, skrbi, težave, bi z njim plakalo, z njim se veselilo in radovalo ...  — »Sam!« In tedaj je, kakor še nikdar poprej čutil vso neznosno pezo življenja, vso krutost železne usode v vsej neizprosnosti in neusmiljenosti.  In bilo mu je, kakor bi ga zgrabila mogočna, trda, železna roka ter ga telebila raz strmoglavo višino v globok prepad, da se razdrobi na kosce, se razprši v atome, iz katerih ga je nekdaj sestavila nemilostna, mrzla roka slepe usode ...  Zapuščen od vseh ... brez ljubezni ... brez prijatelja! ...  »Sam!« —  Zaječal je ter se vprašal:  »Zakaj tako?!...  Ali je moralo tako priti? ...  Ali sem to zaslužil? — Kaj je moja krivda!« In tedaj je v neizmerni bolesti klel ono nemilostno roko, ki ga je tako svojevoljno pahnila v to temno življenje. — Vmes pa je molil, naj se ga usmili On, ki ga zovemo »Očeta«, h kateremu zaupno dvigamo poglede in srce v nesreči in nezgodi ...  A njegova molitev se je izgubljala v temni noči, v sikanju vzdi-gajoče se in že močno besneče nevihte.  Slišali so jo le kostanji ob potu ter stresali z mogočnimi vejami, da so šušteč udarjali listi ob liste ...  Vozna cesta, ob katere robu je sedaj korakal, ne meneč se, kam brede, ne vede, kam hoče, se je bližala železnični progi ter nekaj sto korakov šla vzporedno z njo ...  Od daleč se je slišalo zamolklo, nejasno, mrmrajoče drdranje vlaka, podobno daljnjemu gromu ali pridušenemu topotu množice konj.  Včasih, ko je veter potegnil močneje, da je zaječalo drevje ob potu, so ti zvoki popolnoma zamrli; a hitro so se spet slišali in sicer močneje, glasneje, bliže in bliže ...  Koncipijentu je kakor blisk švignila nova, grozna misel v glavo, v kateri so se kaotično, neredno podili naklepi za naklepi, misli za mislimi: —  »Kaj ko bi —!«  A ni mislil do konca! ...  Hitreje je stopal ter se trudil, da bi razmišljal o čem drugem ...  A navzlic temu odporu mu je jasneje in jasneje, vedno bolj vabeče stopala pred dušo podoba, ki mu je v prvem trenotku le kot nejasna, meglena, temna misel zablisnila v glavi:  »Kaj ko bi storil vsemu konec — konec dvomom ... konec bojem ... konec trpljenju, prevaram, ničevim upom!« —  Mrzel pot mu je stopil na čelo.  Z desnico je mehaniški potegnil iz žepa rutico ter si obrisal mrzle potne kapljice ...  »Umreti!« ...  Vlak je prihajal bliže in bliže, ropot koles je postajal močnejši in močnejši ... razločnejši in razločnejši ...  In čim bliže je prihajal vlak, tem bolj je prešinjala koncipijenta neka do sedaj neznana, bohotna slast ...  Navdajala ga je le ena mogočna, trdna misel:  »Umreti!« —  »Da, tako bodi, tako mora biti! —  In sedaj je najboljša prilika!«  In opojen od te slasti, je sklepal in modroval z zmešano, nejasno logiko:  »Zakaj ga je ravno danes zvečer gnalo in sililo nekaj od doma, ko je vendar sicer ostajal na večer doma! ...  In zakaj je prišel ravno ob tej uri, ko se mu mudi tako lepa prilika, ko ga smrt tako rekoč vabi! — Kdo ga je gnal od doma, kdo semkaj!« —  In brez mnogih premislekov si je odgovarjal:  »Usoda!« —  »Da, usoda!«  In to usodo, to nemilo, neizprosno, trdosrčno usodo, ki ga je pahnila v ta svet, ki ga je preganjala celo življenje, ga oropala vsega, kar mu je bilo drago in sveto, ki mu je vzela njo, mu odtujila prijatelja, je sedaj hotel plačati za vse one nesrečne šikane, za njeno nepremagljivo sovraštvo — z lastno krvjo! ... —  »Umreti!« —  »Kratka besedica, velik korak!  A koliko jih je že storilo ta korak, koliko ga še bode. — Čemu bi se ga torej bal, čemu trepetal, se pomišljal v zadnjem trenotku!« —  »Torej pogumno naprej!« —  Stopil je par korakov bliže progi.  Vlak je drdral bliže in bliže. —  Kaj še more pričakovati od življenja, kaj terjati od njega? — Terjati nič, pričakovati le trpljenje! — »In kdo je kriv njegovega trpljenja, njegove nesreče?  Kdo ga tepe tako grozno in neusmiljeno in brez vsake krivde?« In odgovarjal si je z grozno alternativo:  »Bog, ali usoda!«  »Usoda? — Dobro! — Človeška moč proti slepi naravni moči, človeška računjajoča volja proti mrtvi, neizprosni volji, človeški sklep proti večnemu, neovrženemu, jeklenemu sklepu usode! — Kdo zmaga, kdo pade?«  »Ali Bog! — A zakaj pusti On, ki ga imenujejo večno dobroto, trpeti tako neskončno in brez vse krivde?«  »Torej naprej!« — Vlak se je bližal.  Ropot koles je bil do cela razločen, razločno treskanje voz ob voze.  V daljavi sta se že videli majhni, hitro se bližajoči rdeči lučici.  Pečniku je postajalo vroče, da mu je pot curkoma tekel po brezkrvnem, upadlem licu.  Prsi mu je kakor gora stiskalo neko grozno breme, ki mu je zapiralo sapo, ga hotelo zadušiti.  Z nervozno, mrzlično naglostjo si je odpenjal obleko, hoteč pregnati to morečo, neznosno tesnost — in mrzla, trepetajoča roka je zadela ob majhno, preprosto svetinjico, katero je nosil od mladih nog na prsih, spomenik ljubljene matere. —  Vztrepetal je ter otlo zaječal. —  S to svetinjo mu je stopila na mah pred dušo jasna, mila, proseča in svareča podoba — podoba matere njegove ...  Mati! — O, koliko spominov se mu je v trenotku vrinilo v dušo, koliko sladkih, blaženih, solnčnojasnih dni mu je privabilo to sladko ime s čarno močjo iz zapadle preteklosti!  Spomnil se je, kako mu je kazala otroku večkrat ob jasnih večerih na ažurno, z zvezdami obsuto nebo ter ga učila:  »Boj se Boga ter ostani priden in dober. — Tam gori te čaka plačilo.« —  Nehote se je ozrl v nebo.  A bilo je oblačno, grozeče, temno kakor njegovo sedanje življenje. — Nobena zvezda ni prodirala teh debelih, rdečkastosvetlih, vse povprek se valečih oblakov — nobena zvezda ni svetila več njegovemu življenju ...  Vse je zašlo, zapadlo ... minilo! ...  »Torej naprej — v smrt!« —  A vendar mu je spet zastala noga, in še enkrat je pritisnil malo svetinjico na mrzle ustnice ter jo poljubljal, kakor bi poljubljal drago mater — zadnjikrat ...  In v tistem trenotku je glasno, otlo bobneč drdral vlak mimo njega! —  Kakor okamenel je stal koncipijent nekoliko časa na istem mestu srepo, s steklenimi očmi zroč za odhajajočim vlakom.  Potem pa mu je bilo, kakor bi se bil vzbudil iz težkega sna.  Zgrudil se je na kolena, dvignil roke proti oblačnemu nebu ter vzkriknil, da je glasno odmevalo v viharno noč:  »Moj Bog ... moj Bog ... odpusti!« —  Žarno, brez nehanja je poljubljal svetinjico ter ihtel in plakal kakor dete v materinem naročju ...  Od daleč pa se je oglašal otel, zategel grom; svetli bliski so prerezovali grozeče skupine oblakov ter švigali v dolgih potezah na razne strani, in izpod temnega neba so začele padati težke, redke kaplje ...  »Kdor izmed vas je brez greha, naj  vrže prvi kamen na-njo!  Ev.  Jan. 8, 7.  Mlad ni bil več solicitator Merk, ne — imel je že najmanj štirideset let, ko je vzel za ženo mlado, cvetočo, osemnajstletno hčerko gospe Kuhnovke, vdove po pokojnem feldveblju Kuhnu.  Ljudje so se silno čudili.  A vendar je bilo tako, in vsi zlobni jeziki celega predmestja niso mogli tega predrugačiti.  Merk je bil prijatelj pokojnega Kuhna ter je po njegovi rani smrti cesto zahajal k vdovi, jo tolažil, ji pomagal s sveti in z dejanjem.  Pri tem pa se je zagledal v krasno Otilijo. —  In ko je svoje čute razodel vdovi ter jo prosil hčerkine roke, se Kuhnovka ni kar nič protivila, in tudi hčerka na veliko začudenje vseh sosedinj ni rekla: »Ne!« —  In tako je dobil solicitator mlado, krasno, bujno cvetočo, dasi ubogo ženo.  No, saj tudi on ni bil bogat in bogastva tudi iskal ni.  Vsakdanji kruh si je že služil. —  Pol leta po poroki je umrla Otiliji mati.  Žalost hčerkina je bila velika.  A polagoma se je potolažila, posebno ker se je njen mož trudil na vse možne načine, da bi ji kolikor mogoče nadomestil s svojo veliko ljubeznijo to bridko izgubo. —  Tri leta sta srečno in zadovoljno živela.  A tedaj je usoda s svojo zavistno, mrzlo roko posegla vmes ter hipoma uničila in porušila to mirno, idilsko življenje.  Neki dan so poslali po mlado ženo, naj hipoma pride v pisarnico, ker se je možu pripetila neka nesreča.  Šla je ter ga našla mrtvega.  Zadela ga je nenadoma kap ter mu v hipu pretrgala življenja tanko nit. —  In mlada vdova je ostala sama samcata v življenju — brez opore in podpore, brez tolažbe, brez upov, brez imetja, brez vsega!  Borno je živela sedaj od dela svojih rok, od šivanja, ter samotno plakala za materjo in možem. —  A ker je bila krasna, in ker je bila uboga, je pristopil izkušnjavec.  Lep mož je bil ritmojster pl. Stanski.  Bil je visoke, vitke, nekoliko koščene postave, z dokaj trdim, a vendar prijetnim obrazom.  V soglasju s črnikavim, opaljenim tenom so bili ogljenočrni, skrbno negovani lasje, kakor tudi dolgi, marcijalsko smelo zaviti brki pod nekoliko zakrivljenim nosom.  Dasi se je obraz sam ob sebi lahko imenoval interesanten, lep, so mu podajale pravi čar šele velike črne oči, ki so z nekim polu-divjim, neukročenim, magnetno vplivajočim ognjem bliskale izpod dolgih, mehkih, črnih trepalnic.  Te oči so bile vsekakor kaj nevarne ženskemu spolu, nevarna tudi ona ognjevita strast, ki je odsevala iz teh oči! —  Ritmojster še ni bil prekoračil štiridesetega leta.  Pred poldrugim letom pa je bil padel raz konja, se nekoliko poškodoval na desni nogi ter zategadelj stopil v pokoj.  Ker je bil bogat, je živel prav razkošno, malone potratno.  Znano je bilo tudi, da ni posebno brzdal svojih strasti, ampak da je užival življenje kot izkušen epikurejec. —  In ta Stanski si je izvolil mlado, zapuščeno, ubogo, a krasno vdovo Merkovo za svoj plen, za žrtev stvojih strasti.  Začel jo je zalezovati.  Kadar je šla v cerkev, je bil ritmojster gotovo tudi v cerkvi.  Ko je molila v kaki stranski, majhni kapelici, poluskrita v mistični tmini, je instinktivno čutila, kako so se upirale vanjo iskreče, plamteče oči ritmojstra, ki je slonel ob zidu pri vhodu v kapelico.  In vztrepetavala je ob tem pogledu! —  Kadar je šla v prodajalnico, kadar je nesla kaki dami obleko na dom, gotovo sta se srečala z ritmojstrom.  Ko je ta videl, da se mlada golobičica ne da tako z lahka ujeti, ji je počel govoriti o ljubezni, ji zatrjeval, da brez nje ne more več živeti, ji obetal zlate gradove, jo obsipal z dragocenimi darovi.  In mlada vdova je začela omahovati.  Začelo jo je mikati brezdelno, brezskrbno, razkošno življenje, katero ji je obetal ritmojster.  Ustavljala se je manj in manj mamečim njegovim vabilom, in predno se je prav zavedela, se mu je podala z dušo in telesom. —  Stanski ji je najel v mestu fino; elegantno stanovanje, in uboga vdova je po njegovi milosti postala ponosna, življenja vesela dama.  Govorilo se je seveda o tem razno in mnogotero.  V začetku so te govorice vdovo, kadar je slučajno kaj slišala, vselej neprijetno zbodle, ji budile sram, in vest jo je pekla.  A polagoma se je tudi temu privadila.  Ni se kar nič več razburjala.  Začela je prezirati vse te govorice.  Ko je bila še uboga, a poštena in neomadeževana, ko si je častno služila svoj vsakdanji kruh, ko je delala in se trapila noč in dan, da ne bi gladu poginila: o, tedaj se ni nihče zmenil za-njo, nihče je mi-loval, nihče ji pomagal, nihče je tolažil z dobro, prijateljsko besedico.  A sedaj je bila vplivna radi svoje lepote, ugledna, ker je živela bogato in razkošno — kje je imelo to bogastvo svoj izvor, kdo bi za to povpraševal v našem naprednem veku?! — Saloni so se ji odpirali na iztezaj, moštvo se ji je klanjalo ter se koprneče potegovalo za njeno prijateljstvo ...  No, za drugo se ni treba meniti.  Koliko jih živi enako življenje — zakaj ga ne bi tudi ona! —  S takim modrovanjem si je tešila vest Merkovka.  In kadar se ji je le-ta vendarle zopet oglasila z mogočnim glasom, očitajoč in karajoč, jo je udušila ljubezen ritmojstrova, so jo uglušile šumne veselice in sijajne družbe ...  Izročila se je popolnoma življenja kalnim valovom.  In ti so jo pograbili z vso svojo močjo ter jo kakor lahno pluto drevili v divjem toku naprej ... naprej ...  Kam?  A tega vprašanja si ni nikdar stavila, niti bi si hotela in mogla na-nje odgovoriti. —  Es rauschen die seidenen Schleppen,  Es klirren die Eisensporn,  Doch dich soli mein Arm umschlingen.  H. Heine.  Es drehen die Welten sich im Kreise,  Sie ivandeln stets die alten Gleise  Es geht die Menschheit ihre Bahn  Zum Grabe, wie sie stets gethan.  Es blüht die Blume wunderbar  Und welkt wie einst und immerdar.  Ein Kreislauf, der zum Wahnsinn triebe,  Gab’ ihm nicht Licht und Sinn die Liebe!  Fr. Bodenstedt.  V lepem soglasju, vzajemnem zadovoljstvu, srčnem miru in tihi sreči so tekli Zoriču in njegovi krasni mladi soprogi dnevi, tedni, meseci, leta ...  Skoro po poroki Evelinini se je poročila tudi starejša sestra Kamila z bogatim trgovcem iz precej oddaljenega mesteca.  Mladi par je vzel tudi mater s seboj.  To je bil udarec za Evelino.  A polagoma se je potolažila in pozneje je celo uvidela, da je bilo prav tako.  Zdravnik je v pravem pomenu besede obožaval svojo ženico.  Ta pa se je pustila obožavati in se na rokah nositi.  Pri tem pa se je razvijala bujnejše in bujnejše.  Krasno, a kakor pomladna cvetka nežno dekle se je z leti razvilo v ponosno, junonsko ženo, ki je bila dika in ponos vseh salonov.  A s tem bujnim razvitkom telesa je tudi nje duševno življenje krenilo polagoma na precej druge poti.  Postala je ne samo samozavestna, ampak tudi bahato-ponosna, hrepeneča po uživanju, želeča si, da se ji vse klanja, pokorava.  Njen mož je bil premehek, da bi zatrl v njeni duši že prve kali teh novih lastnosti ali pa jih brzdal, da ne bi postale kdaj njej in njemu usodne ter ne zamorile kdaj sreče njiju zakona.  Zorič je bil premehak; imel je premnogo skrbi, da bi to izpremembo svoje žene natančneje opazoval, in razen tega je bila trdna kakor skala njegova vera o Evelinini iskreni vdanosti in kremenitem značaju.  Da se ji je vse tako neobično klanjalo, se poganjalo in tekmovalo za njene poglede, besede, njeno milost, da je ona to tekmujoče češčenje radostno in zadovoljno sprejemala: to vse se mu je dozdevalo pri njeni krasoti poleg njenih telesnih in duševnih vrlin — le-te je ljubeči mož pač nekoliko precenjeval — povsem naravno, in ob enem mu je to tudi laskalo.  No, Zorič ni zrl globlje, ni motril cele situacije z višjega stališča, ampak le s stališča ognjevito ljubečega moža, ki je slep za vse napake obožavanega bitja! —  »Oficirski ples je bil kakor po navadi že proti koncu sezone. —  Vojaška godba je šumela po velikih elegantnih prostorih.  Prešeren smeh, tiho šepetanje, glasni, polupretrgani, v Šumni godbi zamirajoči glasovi, skrivni bliski izpod dolgih, svilnatih trepalnic, proseči pogledi, koketno povešanje glav, stiskanje rok, vroči, globoki vzdihi ... šumenje svilnatih, atlasovih, plišnih, baržunastih oblek z dolgimi vlečkami ... rožljanje zlatih ostrog ... tiho stopicanje majhnih nog dražestnih dam v svetlih, damastnih cipelicah ... elegantni, elastični, polahni koraki gospodov v elegantnih čreveljcih iz laka, od katerih se svetli plameni neštevilnih luči kar odbivajo — nad vsem tem pa plava tanek, prozoren prah, ki se dviga od parketovanih tal ter se vrti v vročem vzduhu, nasičenem od vročega dihanja stoterih prsi in od vsakovrstnih parfumov ...  In vse to preplavljajo, nad vsem tem se zibljejo mehki, ogrevajoči, oživljajoči akordi najnovejših operet in najposkočnejših valčkov ...  »...  Sicer pa mora človek življenje presojati povsem mirno, filozofsko.  Sentimentalnost, dviganje v nedosežne, meglene višave nam dela naše življenje le še težavnejše in neprijetnejše ...  Kako in zakaj to?  Povsem naravno, milostna, povsem naravno. —Fantast se včasih oprosti vsakdanjih, realnih mej in spon, se dvigne nad resnično življenje, se v sanjah koplje nekoliko trenotkov v neki nenaravni, samo domnevani sreči — in ko mine ta sen, se mu dozdeva to življenje, v katero se je vrnil iz onih eterskih višin, še pustejše, še temnejše, še bolj čuti njega grenko pezo ...  In to ga povsem podre in potre, mu jemlje resno voljo za krepko delovanje, ga stori mehkužnika brez prave, krepke volje, pesimista, ki se mu studi vse življenje in radi tega tudi vse delovanje, ki je » prva podlaga našemu življenju ...  Dvomite-li milostna, dvomite? ...  Dovolite, da vam zagotovim, da je res tako! — S takimi fantasti je približno tako, kakor z ljudmi, ki srkajo opij, ki se opajajo edino le radi tega, da se par trenotkov naslajajo s čudnimi, neresničnimi slikami ali iluzijami svoje opojene, razgrete in nenormalno delujoče domišljivosti ...  In ko se vzbude, jih boli glava, in spoznajo, da je bilo vse le »sen — realnost se jim studi, in ne da bi se sprijaznili z njo, začno spet srkati strup ...  In to se ponavlja do njih žalostne smrti ...  Milostna, vzemimo življenje, kakršno je; uživajmo je, kjer in kolikor moremo.  Le v tem je pravi namen našega bivanja na zemlji, le to nas odškoduje za vse nezgode in neprijetnosti, ki nas dan za dnevom nadlegujejo ter nam zagrenjujejo življenje ...«  S trdnim, samozavestnim in nekoliko tudi samoljubnim glasom je govoril ritmojster Stanski te besede.  In ravno tako govorjenje ne-obično vpliva na nižje stoječe, ali ne dovolj samostojne ljudi ter jih preseneča.  Dasi se gospa Zoričeva ni povsem ujemala z ritmojstrovimi nazori, je vendar zvesto poslušala, tako rekoč srkala vase njegovo blazirano, za-njo dokaj novo filozofijo.  Ritmojster se ji je dozdeval velezanimiv; in brž ko mož postane ženi zanimiv, je že tudi v žensko srce zasejana kal ljubezni ...  Tesno se je oklepala njegove roke.  Oči pa je upirala kakor v misli zatopljena v rob finega, belega, lahnega pahalnika.  In res ji je rojila cela množica misli po vroči glavi.  Mislila je, kako ji je — kakor nekdaj pred leti o prvih sestankih z Zoričem — vztrepetalo srce, kako ji je vroč val krvi mogočno zaplal proti glavi, ko je stopil Stanski nocoj prvikrat pred-njo ter jo prosil plesa ... kakor je ona, ki je bila navajena kljubovati pogledom vseh mož, povesila oči pred njegovim poludivjim, žgočim pogledom, kateri se je vsesal v nje krasno telo, s katerim jo je meril z neko neukročeno, zmagovito silo od glave do nog.  Kakor brez volje, brez lastne moči se je pustila od njega dreviti v vrvečem vrtincu.  Tesno se ga je oklenila, položila vročo glavo ob njegovo ramo ter se krepko stisnila k njemu.  On pa jo je tesno objemal ter jo kakor lahko punčko vrtel po salonu.  Tesneje in tesneje se mu je privijala.  V njegovem objemu je zabila na vso okolico, na moža, na ves svet! ...  On pa takisto ni mislil na nič druzega, niti se spominjal, da ga pričakuje še nocoj Otilija, ki radi prehlajenja ni mogla priti na ples. —  Evelina se je vdala z vsem srcem in z vso dušo razkošnosti in sladkosti trenotka ter slonela zadivljena ob možu, s katerim je danes prvikrat prišla v dotiko, s katerim pa je bil že prvi sestanek za-njo usoden.  Kadar se je srečal njen sanjavi a živi pogled z njegovim plamtečim očesom, je nehote pomislila, kak razloček je med tem strastnim, poludivjim pogledom in med otročjeljubeznivim, vedno prosečim pogledom njenega moža.  In kakor jo je njen mož obožaval in se klanjal njenim željam, ravno tako — si je pripoznavala na tihem — bi bil ta mož zmožen, ji s krepko roko potisniti bodalo v srce, ne da bi za trenotek zatrepetalo njegovo črno oko od kakega nenavadnega čuta.  Trepetala je pri tej misli v njegovom naročju, prsi so se ji burneje, težavneje dvigale — a vendar se mu je privijala še tesneje ter s še večjo slastjo plavala z njim med šumečimi pari ...  Ritmojster je kot dober poznavalec žen precej uvidel, kak vtisk je naredil na Evelino.  »Milostna« — je nadaljeval ritmojster v prihodnjem odmoru ter polagoma šetal z Zoričevko po salonu — »moji nazori se vam dozdevajo čudni.  Toda oprostite in verujte, ko bi vas življenje tako teplo« — kako ga je teplo, ni povedal — »ko bi vi toliko trpeli, kakor sem že jaz trpel in izkusil v življenju svojem, gotovo bi sodili ravno tako.  Človek postane vsled nezgod in nesreč resen, minejo ga iluzije in sanjarstvo, in življenje se mu vidi, kakršno je ...  Vi imate, krasna moja — oprostite, če sem predrzen — mater, sestro, no, seveda ne tukaj, a kaj pomeni to dandanes — imate moža, torej vendar nekoga, ki vas ljubi, vas obožava, ki bi daroval za vas kri in življenje.«  Gospa je malomarno skomizgnila z rameni.  A to je dandanes navada, da žene majejo z rameni, ko se govori o njih možeh!  Stanski pa je to s svojim orlovim pogledom takoj zapazil, in za trenotek mu je zadovoljen nasmeh obsenčil ozke ustnice.  A takoj je spet nadaljeval, resno in zamišljeno zroč na svojih dobro gojenih majhnih rokah krasne nohte, ki so bili pravi umotvori, in na katerih začetku so se ovalni polumeseci svetili kakor najfinejša slonova kost:  »A jaz sem sam brez vsakoga.  Nikogar nimam, da bi deloval zanj, žrtvoval zanj svoje sile, ki bi mi poplačeval to z ljubeznijo, in kateremu bi jaz vračal njegovo ljubezen z mojo ljubeznijo ...«  »Torej vaše življenje nima nikakršnega namena, nobene svrhe?!« Po salonu so spet zazveneli hitri akordi vročega valčka, in Stanski je z aristokraško eleganco ovil roko krog ozkega pasu Evelininega ter se zavrtel z njo med vrveče, izmučene in še vendar sveže plesalce ...  »Da ... ne ... do nocoj ...  A od nocojšnjega večera ... bode imelo ... namen ...  Od nocojšnjega večera bode moje življenje ... krasnejše in vendar ... ob enem žalostnejše ... ker bom živel v spominih na vas ... ljubeč vas ... drhteč in koprneč po vas ... in vendar brez upa ... da bi vas kdaj mogel imenovati ... svojo ... svojo ...!«  Kakor dvajsetletna deklica je gospa Zoričeva zatrepetala na rit-mojstrovih prsih.  Na belem, nekoliko vročem in potnem čelu je čutila njegove žgoče ustnice ... in njegov vroči, kratki dih je kakor lahen vetrc zavel črez njene tanke, svilnate kodre ...  In ta poljub ni bil zadnji nocoj! —  A to je dandanes navadno, vsakdanje! —  Zorič pa je v sosednji sobi pušil ter brezskrbno kvartal in se s sodrugi menil o neki novi železnici, katero bi trebalo napeljati nekam v hribe, kjer so baje našli dokaj bogato žilo premogovo! —  No, tudi to je dandanes navada! — —  Nekako po polnoči sta sedela v majhnem, postranskem salonu, skrita med bogatim, raznovrstnim zelenjem, Evelina in ritmojster.  Od majhne peči iz rožnatordečega granita se je širila po sobici prijetna, dobrodejna, ne presita toplota.  Ob stenah so bili v slikovitih skupinah razvrščeni visoki kaktusi s svojimi žarkimi cvetovi, široko-listne palme, gostovejne pineje, do stropa se plazeče pelargonije, manjolije z visokimi stebli, duhteče hiacinte in cvetoče oranže. —  »Oditi moram,« je šepetala Evelina ter so oklenila ritmojstra krog vratu. — »Moram ... on hoče domov ...«  »Čakaj ... srčece, še en poljub ... še enega ... tako ... srčece ... kako so sladki tvoji poljubi ... ne, še enega ... saj še prideš ... še enega ... še ... zadnjega ...  »Tako, srčece« — je govoril doktor Zorič ter skrbno zavijal Evelino v kožuhovino, mehko in voljno kakor labodje perje — »le krepko se ovij, dragica moja ...  Tako ... sem stopi ... pomagam ti v kočijo ...  Le tesno se pritisni v kot ... takoj zaprem ...  O, verujem ti, da ti je vroče - ...  Da, da, paziti treba, paziti ... detetce ... pri takih prilikah se prehladi marsikdo ...  Vi, Ivan, vozite le precej hitro ... čujte ...  Ivan ...? — Gospod ritmojster, veselilo bi me neizrečeno, če bi nas o priliki počastili s posetom.  Veste, jaz sem cesto preobložen z delom, in Evelina se dolgočasi ...«  »O, prosim, ako dovolite, se z radostjo odzovem vašemu laskavemu vabilu ... brž ko mi bode mogoče ...«  »Prosim, prosim ...«  »Lahko noč, gospod ritmojster,« je klicala iz kočije gospa s svojim mehkim, prijetnim glasom. — »In ne zabite svoje obljube ...«  »Nikakor! — Poljubljam vam roko, milostna ...  Sladko spavajte!« —  »Vaš sluga, gospod ritmojster!«  »Lahko noč, gospod doktor.« — —  »No,« je zaspano zamrmral kočijaž ter glasno cmoknil z usti.  Na tlaku so zazvenele podkove konj, voz se je ganil, zaropotal ter se hitro oddaljeval po polzkem, s tanko ledeno skorjo zastrtem tlaku mimo visokih, tihih, kakor v snu počivajočih hiš, trepetajočih plinovih lučic, mimo ljudi, ki so se peš vračali s plesa proti domu ter se v mrzlem nočnem zraku skrbno zavijali v debelo, toplo obleko ...  Evelina se je kakor utrujena naslonila v kot voza.  Zazevala je ter si z roko potegnila črez mramornobelo čelo, ob katerem so se vili bujni zlatobojni kodri ter ji deloma še lepeli ob potni polti.  »Ali te zebe, dušica? ...  Si-li izmučena? ...  Ni-li res, srčece moje? ...  Glava te boli? ...  Revica, doma moraš takoj leči ...  In jutri ostaneš v postelji ... če ne bode boljše ...  Pravil sem ... da ni nič prijetnega ... in da je nevaren ... ta dolgočasni ples ...  Ko bi vendar doma ...«  »Eh, kaj? — Kdo naj tiči vedno doma? — Malo me res boli glava ... a to ni kaj posebnega ...«  »Nič se ne vznemirjaj, srčece, nič ...  Saj veš, da sem rad šel ...  Seveda, kdo naj vedno doma tiči ...  No, in glavobolje bode že minilo, bode že ...«  Zdravnik je še mnogo govoril o glavobolju, lovil Evelinino roko ter jo stiskal v svoji.  Evelina pa je zevala. —  Ritmojster pa je zadovoljno zrl za kočijo, si sukal z veščo roko črne brke ter s samoljubnim smehom mrmral:  »Ta je moja ...«  Ko je stopal po širokih, bogato razsvetljenih stopnicah nazaj v prvo nadstropje, se je spomnil nehote Otilije.  Za trenotek mu je zamrl samoljubni nasmeh na rdečih ustnicah.  Za hip se je zamislil, potem pa je odgnal to neprijetno misel s ciniškimi besedami:  »Vraga, dovolj sem že žrtvoval za-njo ...  Preseda mi že, sit sem je že do grla ...  Proč torej — saj nisem navezan na-njo.«  In celo mirno in zadovoljno je prisedel v stranski sobici k mizi, kjer so se njegovi prijatelji že razveseljevali pri penečem šampanjcu.  Bil je izmed vseh najveselejši, najživahnčjši.  Nekateri so takoj sumili, da je spet kje kaj »ujel«.  Nekateri so tudi na pol prikrito namignili pravo, a Stanski se je le zagonetno nasmihal, molčal in pil ...  Evelina tisto noč dolgo ni zaspala.  Drugo jutro je navzlic prošnjam moževim vstala.  A bila je precej bleda, in pod utrujeno zročimi očmi so se ji vili temni kolobarci.  Nicht bebt, nicht pocht wohl meine Brust,  Die ist wie Eis so kalt;  Doch kenn’ auch ich der Liebe Lust,  Der Liebe Allgewalt.  H. Heine.  Stanski je bil zvest dani besedi ter je obiskal obitelj Zoričevo.  In ti obiski so se od tedaj cesto ponavljali.  Zdravnik se je veselil, ker je videl, da so Evelini ti obiski ljubi, in ker je bila sedaj vedno dobre volje in z njim prav ljubezniva.  Ljudje pa so polagoma začeli govoriti, da so obiski ritmojstrovi prepogosti, da hodi najčešče k Zoričevim, ko je doktor z doma, da predolgo ostaje, in še več drugih podrobnosti.  No, zdravnik o tem ni nič zaznal.  Kakor poprej, je Zorič mislil tudi odslej, da živi dokaj zadovoljno in srečno življenje.  Z vso dušo je ljubil svojo soprogo, in ker se le-ta ni kazala mrzla napram njemu, je mislil, da ga ona ravno tako ljubi.  Sam dober, plemenit človek, mehkega srca in trdnih, neomahljivih nazorov, je mislil, da je vsa njegova okolica takisto dobra in plemenita.  Videl je sicer mučno, nezadovoljno, nesrečno življenje te ali one obitelji, jo pomiloval ter blagroval samega sebe, ker ima tako plemenito, v vsakem oziru idealno ženo.  Spoznal je sicer, da zahteva ona mnogo od njega, in da je precej razvajena, a mislil je, da je tega kriva njena odgoja pri stricu, ki jo je zalagal in obsipal, kolikor je mogel.  Videl je včasih njeno skoro prelahko in skoro ne do cela primerno vedenje, a to je pripisoval bolj ženski lahkomiselnosti nego preračunjeni koketeriji ali pa celo njeni zlobnosti in izprijenosti.  Včasih se je vedla nekamo preziralno, drugikrat spet posiljeno proti njemu samemu, a to je v drugih trenotkih zopet popravila s tem večjo ljubeznivostjo.  In zdravnik si je na tihem priznal, da so pač trenotki v človeškem življenju, ko smo navzlic vsemu prizadevanju nekoliko pusti in svojegiavni, ko nas vsaka malenkost lahko ozlovolji, razkači.