Beraški stan — najlepši stan:  Berač brezskrbno vsak živi,  Lahko, če truden je, zaspan —  Povsod na svetu mirno spi.  Beraška  Pred dobro četrtjo stoletja je hodil podeželni berač Urban Krpa počasi proti Dobovcu, srednjeveliki vasi v obližju Šmarne gore.  Večkrat si je predejal vrečo z rame na ramo, čeprav ni imel v nji drugega kakor nekaj suhega kruha v prednjem, in malo moke v nahrbtnem predelku.  No, saj je ni prekladal zaradi teže, ampak zato, ker mu je bilo neznansko vroče.  Ura je bila dve, sv. Jakopa solnce pa je pripekalo, da je kar zemlja pokala.  Pa Urban Krpa bi se vendar ne bil tako potil, da ni bil oblečen prav po beraško, saj je stopal jako zložno.  Dolga, z zaplatami preobšita suknja je o sv. Jakopu prevroča, reci, kar ti drago.  „Kaka soparica!  Kokoši kar zijajo“, zastokal je Krpa ter privzdignil svoj že brezbarveni klobuk, da bi si ohladil razbeljeno glavo, ko se je bližal prvemu dobovškemu kozolcu. „Hvala Bogu, da pridem v senco!  Ej, škoda, da so vasi tako raztresene.  Kako bi bilo za nas berače pripravno, če bi ne bilo treba hoditi tako daleč, predno prideš v pošteno vas, da jo je vredno obrati!“  Dospel je v senco za kozolcem, polnim žita.  Počasi je odložil vrečo, vrgel nanjo palico in pokrivalo ter še sam prisedel k svojim stvarem. „A-ha, tukaj je bolje“, oddahnil si je zadovoljno; potem pa je polagoma stegoval noge, tako dolgo, da je zložno ležal.  „Žeja me, žeja“, oglasil se je vnovič in si jel pretipavati žepe. „Nič —, hm, kaj res ne bo nič?  Pa se mi zdi, da imam še nekaj smeti nekje.  Nobenega krajcarja ne iztaknem, hm!  Ej zlomka, saj ni čuda!  Kdo pa daje dandanes še denar vbogaime?  Suho skorjico kruha ali pa perišče moke, to je vse, kar pribernjam.  No, pa ta je še dobra: drugodi me pa še oštevajo, češ, delaj, delaj!  Tak močen človek, pa prosi ...  Ha, ha, delaj!  Le delajte, jaz sem berač — jaz ne bom delal. — To je pa res napačno, da ga nimam božjaka, požirek bi si ga lahko privoščil.“ Tako je godrnjal in si nezadovoljno gladil zmršeno brado.  Vendar se je kmalu utolažil, skoro gotovo zato, ker mu je prijetni hlad dobro del.  Vse želje so ga minule, ničesar si ni želel in prav zadovoljno si je celo jedno zadromljal, tisto znano namreč:  Pet krajcarjev imam,  Lahko jih razdam:  Koj zjutraj en’ga,  O poldne pa tri,  Če zadnjega zmanjka —  Večerje nič ni.  Iz vasi se je culo zbijanje mlatičev „pika-pok, pika-pok“, vmes je zapel kak petelin svoj „kikeriki“, vaški otroci so se klicali, vpili in jokali.  Urban Krpa pa je poslušal vse to in počival. „Vsak po svoje“, mislil si je že na pol speč; „vsak svoje opravke imamo“, potem pa je jel glasno hreščati.  Urbanu je bilo tedaj petinpetdeset let.  Bil je še trden, zdrav in močan, lahko bi bil služil za hlapca.  Toda dela se je bal že iz mladega.  Njegov oče in mati sta bila berač in beračica ter tudi nista hrepenela, da bi se lotil sin drugega posla.  Mladi Urbanček res ni kljuboval starišem.  Po navadi verujejo ljudje, da „ne pusti več beraške palice, kdor na beračiji raztrga jedne čevlje“, no Krpi se je ta stan že priljubil, še predno je obul čevlje.  Vedno pohajkovanje, brezskrbno, dasi ne najugodnejše življenje beraško mu je prijalo.  Ker je bil rojen berač, bile so mu znane vse umetnosti in zvijače tega stanu, zato se mu nikoli ni godila posebno trda.  Kolikor je potreboval za sproti, dobil je zmerom pri dobrih ljudeh; če je pa včasih nabral kaj več, ni si belil kdo ve kako glave, da bi se hitro iznebil ptujega blaga in bil zopet popolnoma ubožen.  Kadar so ga ljudje izpraševali, zakaj jih nadleguje, ker je mlad in zdrav, odgovarjal je, da nima nikjer doma, ne imetka, ne obleke, ne nič. „I, če ni vreden, pa je potreben“, dejal je marsikdo ter mu pomolil božji dar.  Tako se je Krpa razvadil, misleč, da so vsi dolžni podpirati ga.  Bil je od dné do dné predrznejši, zvitejši in nadležnejši.  Proti trem sta prišla h kozolcu, za katerim je spal Krpa, dobovški župan Resnik in njegov sin Štefan, nakladat pšenico.  Ob tej uri je bila najbolj suha; dopoldne jo je obsijalo solnce od jedne, popoldne pa posušilo še od druge strani.  „Če ne bode jutri zjutraj megle, rada se bode mlatila; le poglej, kar zrnje gleda iz klasov!“ izpregovori oče, poskušajoč pšenični snop.  „Škoda, da nimamo dveh vozov praznih!  Sedaj-le bi bilo dobro, ko bi je več naložila, ker se lahko vreme izpremeni in potem ne bo z lepa tako suha, kakor je danes“, odgovarja mu sin, zal mladenič kakih dvaindvajsetih let, ter zlahka vrže težko žrd z voza, kakor otrok palico.  „To je križ, da ni dobiti mlatičev!“ toži oče pol sam sebi, pol sinu, ter oberoč puli od spodaj snope in jih varno devlje na voz, da ne bi otresel kaj zrnja po tleh. „Prepozno sem začel mlatiti!  Sedaj bode precej krajši dan, za pol nasada se brž pozna.  I, poprej pa tudi ni bilo mogoče pričeti.  Za starino se je še bolj mudilo.  Pokosili bi jo pozneje že še, toda kako bi se sušila?  Kak dež naj jo zmoči, brž je dan izgubljen.“  „Ej, vsako leto smo še omlatili, pa bomo letos tudi, če ne tako, pa tako“, oglasi se Štefan pogumno in skoči na voz, da bi poravnal snopje. „Če res ne bo drugače, mlatili bodeta mati in Anka za jednega, potem pa vi in jaz pa Betežnikova Metka — ali nas ni dosti?  Stari Cokljar bode pa cepce navezoval, če bode treba.  Sicer je pa vsejedno, čeprav pol dne ali tudi celi dan dalje delamo; naredili bodemo pa še bolj čisto, kakor najeti mlatiči, ki puste pol zrnja v slami, če jim ne gleda človek vedno pod prste.“  Resnik je že izpraznil spodnje late tako visoko, kakor je dosegel z roko, in uprav postavil kozolčni „stol“ nanje.  Tedaj pa je opazil onstran kozolca Krpo.  „Le poglej ga, lenuha!  Ne da bi ležal na travi, po prosu se mi valja“, razsrdil se je oče župan v sveti jezi, videč, kako mu berač dela škodo.  Tudi Štefanu je zavrela kri, ker se Krpa še ganil ni. „Urban, le naglo po koncu, če ne bo pela druga!“ zaklical mu je nevoljno.  „Kaj?“ zazdeha berač leno.  „Četrtega mlatiča potrebujem“, ogovarja ga župan Resnik, „poskusi, kako ti bo pokal cepec!“  „Meni ne odide bira, če kdaj udarim s cepcem, ali nikoli; sam pa ne bom mlatil — to ni beraško delo“, odreže se prevzetni Urban Krpa.  Saj ga še k lažjemu delu ni bilo pripraviti, vedno je imel kak izgovor. „Zjutraj je rosa — kdo bode delal!  O poldne je prevroče — ni mogoče!  Zvečer je pa že prepozno, da bi pričenjal.“ Da bi pa cepec sukal, to se mu je zdelo skoro razžaljivo.  Sploh mu ni bilo nič po volji, da ga motita, zato se je malomarno obrnil na drugo stran ter zopet pomečkal pol kraja prosa.  „Kaj pa misliš, nepridiprav postopaški, ali bi rad poležal vse proso?“ zahuduje se Resnik vnovič.  Štefan pa skoči molče raz voz in kot bi trenil je prelezel late in bil pri Urbanu.  Kmalu je bil Krpa na nogah, zakaj Štefan mu je izvrstno pomagal. „Če si truden, poišči tak prostorček, da ne boš nikomur škode delal; naše proso pa ni tvoja postelja!  Le pojdi!“  Krpa se je potepeno pobral ter godrnjal nad Resnikom in sinom njegovim. „“Le zapomni si, mlekozobec, kdaj si vrgel Urbana Krpo s prosa!  In ti, stari, tudi tebe ne pozabim!“ Potem pa jo je krenil po stezi za vasjo proti gozdu.  „Kakor da bi bil vkopan in pribit, tako pogosto prihaja ta prevzetnež v našo sosesko, in ni se ga moči odkrižati.  Dobro, da imamo tako izvrstnega okrajnega glavarja!  Menim, da bo kmalu prisilil vse take nadležneže, da bodo ostali v svojem domačem kraju.  Pa saj nečejo nič slišati o domu.  Nobeden skoro ne ve, odkod je; seve doma jih vse pozna in ne bodo več tako sleparili, kakor drugje, kjer se lahko zlaže, kar in kakor hoče.“ Tega Resnik ni govoril samo zaradi svoje koristi, ampak ker mu je bilo skrbeti za blagor vse občine.  „Ta se nas zares drži kakor klop“, pritrjeval mu je Štefan. „Pa ne bi bil nič rekel, ko bi bil v resnici potreben!  Ali tak korenjak še — in ko je ni prida dlake na njem!“  Štefan in Krpa sta bila že stara nasprotnika, ali bolj resnično: Krpa že izdavna ni mogel županovega sina.  Nekoč — Štefan je bil tedaj še otrok — ni bilo pri Resnikovih drugega človeka doma, kakor mali Štefanček in njegova mati.  Štefan se je igral v kuhinji pri škafu vode, mati pa je imela nekaj opraviti zgoraj pod streho.  Tačas je priberačil k hiši Urban Krpa.  „Hvaljen bodi —“, začel je počasi, zakaj nič kaj gladko ni izrekal tega krščanskega in posebej še beraškega pozdrava.  Ker je pa začutil, da menda ni nikogar doma razven Stefančka, obmolknil je in obstal na pragu.  Štefanček je bil tako zaverovan v škaf in vodo, s katero je bil že sebe in tla precej omočil, da se ni nič zmenil za prišleca.  Urban Krpa pa je tedaj zapazil na omari poleg veznih durij dva nova srpa. „Saj bi se lahko prodala, če v vasi ne, pa drugje“, dejal si je in stegnil nepošteno desnico, ter vtaknil srpa pod suknjo.  A že ni bil dovolj oprezen, ali ka-li, če tudi je že večkrat kje kako stvar dovolj hitro spravljal, kratko: srpa sta zažvenketala in opozorila Štefančka.  No, ta je bil razumen dečko: takoj se mu je zdelo, da Krpa nima pravice jemati srpov s seboj in začel je klicati mater: „Mama, mož — srpe vzel!  Mama, mož — srpe vzel!“ Resnikovka je prav takrat prišla z jerbasom rezanice po stopnicah in zmêdla Krpi račun.  Seveda reči mu ni smela, da je namerjal krasti, zakaj mož je znal dobro sukati plašč po vetru.  „Presneto, mati, vaš Štefancek je pa moder“, jel je brž hinavsko hvaliti otroka. „Tukaj-le sem vas čakal in ogledoval srpa, dokler bi se ne vrnili, pa si je brž mislil: tak-le strganec bi ju še kmalu odnesel.  Ha-ha-ha, ti poredni Štefancek ti!  No, si že priden!  Pa sta res dobra srpa!  Koliko ste dali zanju, mati županja, kaj!“  „E, ne vem natanko, koliko sta veljala, on ju je kupil na sejmu“, odgovorila mu je gospodinja in nasipala rezanico v posode.  „Mati županja, za božji dar bi vas prosil, če je vaša volja“, govoril je Krpa ponižno in potuhnjeno spravil podarjeni kos kruha.  Od hiše grede pa je rentačil, kar se je dalo: „Ta preklicani otrok, da ni molčal!  Osem grošev bi bil skupil za srpa, sedaj mi pa da košček trdega kruha.  Kdo ga bode jedel?  Jaz že ne!“  Takrat si je Urban Krpa zapomnil Štefana in ga odslej vedno po malem sovražil.  Pa tudi očeta njegovega ni mogel: preoster je bil.  Na novo pa sta ga zjezila posebno to popoldne obadva. „Morda še pride kdaj dan, da bi mi rada dovolila ležati v svojem prosu, ali kjer bi hotel, samo da bi mene ne bilo, ali da bi molčal.“ Tako se je grozil in stiskal pesti.  Proti solnčnemu zahodu tistega dné je sedel Urban Krpa v dobovškem gozdu na posekanem hrastu in si podpiral glavo z roko.  Nevoljno si je segal v brado in jo poravnaval ter večkrat pogledaval okrog sebe.  Kraj je bil prav zapuščen.  Na jedni strani se je dvigala velikanska skala, katero je bil prerastel mah in drugo zelenje, njej nasproti pa je bila goščava.  Pod skalo je bila globoka jama, dejal bi, prepad, kateri je pa zakrivalo grmovje.  Semkaj se je redko izgubil kak človek.  Otroci si niso upali, ker je bila govorica med ljudmi, da tukaj straši; drugi pa tudi niso radi hodili tod mimo, ker se jim je zdelo nekam plašno pri tej skali.  V davnih časih se je neki večkrat kaka nesreča prigodila tukaj — tako se je govorilo —, tisti prepad je požrl že več živine in nekdaj tudi črednika.  A kdaj, to so že pozabili vsi, niti starci dobovški niso pomnili več tega.  Urbanu Krpi pa ni bilo tesno na tem kraju, „Tukaj smo tako brez skrbi, kakor ne vem kje“, premišljeval je. „Samo da bi že kaj kmalu prišli; ne vem, kod se obotavljajo tako dolgo.“ Krpa je namreč pričakoval svojih tovarišev beračev, katere je bil povabil k tej skali na posvete.  Mračiti se je že jelo, senca dreves se že ni več poznala na travi: a tedaj so vstajale temnejše sence izza grmovja.  Tam sta se bližala Stopca Florijan in šepasti Záplata Martin, od druge strani jo je primahal dokaj pokončno sicer ves sključeni Stokavec Blaž, sčasoma je prispelo še par drugih povabljencev.  Berglje in malhe so pometali po tleh, posedli na hrast, nažgali si lule in radovedno gledali Urbana, kaj jim bo povedal.  Samo Stokavec Blaž je stal nezaupno bolj od daleč in ni odložil svojih ropotij.  „No, sedaj smo vsi“, izpregovori Krpa in živo pogleda po zbrani družbi. „Najpoprej mi obljubite, da ne bodete nikjer raznašali tega, kar vam bom sedaj povedal.“  „Kaj smo morda ženske!“ zagodrnja Martin Záplata.  „Jaz ne govorim toliko, kakor Klepetec Maruša“, ponese se Stopca Florijan.  „No, kaj nam poveš?“ vpraša ga nekdo drugi.  „Kar brž začni, kdo te bo čakal; jaz še prenočišča nimam“, priganja ga Blaž Stokavec.  „Zmenili se bomo, kako bi strahovali Pajka“, nadaljuje Krpa.  „Temu boš prišel do živega, beži — kam!“ zmaje neverjetno Záplata Martin.  „Kako smo včasih živeli, ko še njega ni bilo!“ vzdihne žalostno Stokavec.  Drugi pa se skoro prestrašijo ob samem imenu — Pajek.  „Danes dopoldne sem zvedel“, pripoveduje zopet Urban, „ko sem beračil po Medvodah, da pošilja Pajek tisto moko in tisti kruh, ki ga nam pobere, svojemu bratu — a za kaj?  Kaj se vam zdi?“  „Da ga zopet daje beračem“, meni prvi.  „Ali pa, da hrani s tem posle“, razlaga drugi.  „Morda prodaje, kakor mi“, ugovarja tretji.  „Svoje prašiče hrani s tem — vidite!“ reši Krpa slovesno tovarišem zastavico.  „Z našimi darovi?“ —  „Prašiče?“ —  „Goljufija!“  „Zato nam tako brž izprazni malhe, kadar koga ujame, ki ne berači v svojem kraju!“ Tako je pobijala beseda besedo; možje so se razsrdili.  „Toda ne bo več tako, če se na glavo postavi“, poraste Urban Krpa. „Meni do danes še ni vrana možganov izpila.  Če mi bodete pomagali, pa ga uženemo v kozji rog.“  „Najbolj me draži, da ima pri vsem tem dobiček Pajkov brat, ki je gotovo največji stiskavec na svetu.  Prisegel bi, da trikrat skuha klobaso, predno jo proda.  In njegova žena je tudi tako smolnatih prstov, da nikoli tega: odreže mi že še malico, pa prej ne, dokler ne zmolim „očenaša“ in „vere“ —; pa tista malica je tako tenka, da si je skoro ne upam prijeti, ker se bojim, da se mi ne zlomi med prsti.“  Tako dokazuje Martin Záplata, da se jim res godi silna krivica.  „Vidite, prijatelji“, izpregovori zopet Krpa, „jaz sem si pa izmislil pomoček, da nas ne bo več preganjal.  Kakor sem strgan in neučen, Pajka bom pa vendar-le nažgal, dasi zna „tajč pohrusten“ in ne vem, kaj še vse.“  „Kako?“ popraša najmlajši v družbi, Florijan Stopca.  Drugi pa se primikajo Krpi.  „Jedenkrat nam jih bodo še nekaj našteli“, govori le-ta previdno, „a potem bomo odrešeni.“  „Nikoli več — Če Bog dá — nikoli več jih ne bom držal“, prestraši se Martin Záplata. „Iz te moke že ne bo kruha.  Kar razidimo se!“  Okrajni glavar kranjski, Pajek, je namreč one berače, ki se niso ravnali po njegovem povelju, kaznoval vselej ostro: pobral jim je nabrane darove ter jim jih ukazal povrhu še nekaj našteti.  Martin Záplata je bil pred dobrim tednom tako nesrečen, da je gledal srditi obraz glavarjev in okušal njegove kazni.  Zato se je tako naglo ustavil Krpi, ki je dejal, da mu bo vnovič treba biti tepenemu.  Tovariši so se smejali Martinu ter ga zbadali, kako je občutljiv, samo Blaž Stokavec mu je pomagal ter dél:  „I tisto že ni toliko, če človeka malo boli, saj je kmalu zopet dobro —.“  „Dobro, seveda!  Deveti dan že teče, pa še čutim“, pobija brž Martin govornika.  Pa Stokavec se ne zmeni ne za njegov ugovor ne za smeh drugih, marveč govori dalje:  „Udarci se že pozabijo, ali kdo ti povrne denar, kateri bi lahko skupil za naprošene božje dari?  To je, vidite!“ Blaž je bil namreč neznansko skop, zakaj tudi med berači so lakomniki, dasi v malem.  Govorili so o njem, da bi šel za groš v pekel.  Tovarišem je bil bogatin, samo to so pa tudi vedeli, da ne pokaže beliča, še manj pa, da bi komu kaj dal.  „Nič ne boš na škodi, prav nič, Blaže“, pomirja ga Urban Krpa. „Le pomisli, če te jedenkrat oropa, potem pa nikoli več; ali pa če bi te sicer sedaj kmalu ne, pozneje pa še dvajsetkrat ali pa morda še večkrat.  Kdaj bi bil na boljem?“  „To že izračunim“, zine tehtno Blaž, „to bi že bilo.  Ali povej že vendar, kaj namerjaš!“  „Pa res, kako meniš?“  „Nas naj bi se Pajek bal?“  Sedaj se skloni Krpa niže med drugove, ogleda se skrbno na vse strani, namežikuje jim pomenljivo ter reče: „Moko — zastrupimo.“  Vsi gledajo molče v tla, nihče se ne gane; Urban pa jim razlaga nadalje:  „Prešiči bodo Pajkovemu bratu poginili, in le-ta bo glavarja potem še ozmerjal, da mu je pošiljal beraško moko; za naprej se je bo pa bal, kot hudir križa.  A nam gosposka ne bo mogla prav nič.“  „Gotovo bodo nas dolžili in vse od kraja nas bodo pozaprli“, zmajuje Florijan Stopca z glavo.  „Vidi se ti“, posmehuje se mu Krpa, „da si komaj odrastel šibi.  Le brez skrbi: vso krivdo zvrnemo na ljudi, češ da nam dajejo pokvarjeno moko.“  „Precej varno bi sicer že storili to, vendar nekaj je le še vmes“, pomišljuje se Martin Záplata.  „Kaj neki?“ ustavi ga brž Urban.  Toda vse njegovo prepričevanje ni nič pomagalo: družba je le bolj molčala.  Kar se oglasi Stokavec ter se odločno upre Krpi:  „Morda bi Pajek res odjenjal, ali pa ne: jaz ne pravim ne tako, ne tako.  Pa recimo, da bi odnehal.  To bi pa gotovo ne bilo lepo, da bi se znosili nad njegovim bratom, kateremu bi naredili veliko škodo.  Jaz tako menim, da hodimo skrivaj, kjer se nam zljubi; tako hudo se pa nikar ne maščujmo.“  „Kako se dela svetega, kakor Betežnik“, smeši ga Krpa, ker ga je jezilo, da mu ugovarja. „Saj sem že večkrat dejal, pa še rečem, da nam taki-le svetohlinci več škodujejo, kakor vsi župani in gosposka.“  „Pa res“, pritrjuje mu brž Záplata. „Betežnik meni, da je nekaj več, kakor izmed nas kateri.  Tisto dekle svoje vedno usiljuje Resniku in bi jo menda še rad le-tam bogato oženil, kakor je glas.“  „Mene tudi jezi, da se tako povzdiguje“, pomaga mu Florijan Stopca. „Ali ne bi moglo prositi dekle, kakor mi?  Potem se pa nosi, kakor bi bilo vse njeno!“ Florijan je govoril te besede ne le zato, ker je Betežnikova hči živela drugače, kakor druge beraške, ampak zlasti zato, ker ga je grizlo, da se skoro nikoli ne more sniti ž njo in da jo bo težko dobil za ženo, ker bode lahko vzela bogatejšega.  Tačas, ko sta se hudovala Záplata in Stopca nad Betežnikom in njegovo hčerjo, ujele so se Urbanove oči in drugih razven Stokavca, in dogovorili so se v hipu več, kakor poprej ves čas.  „Če ste tako boječi, potem je pa najpametneje, da o tem ne črhnemo nobene več“, začel je čisto nedolžno Krpa; „torej jaz ne vem ničesar, kaj sem govoril.“  „Jaz nisem čul besedice.“  „Midva se komaj poznava“, zlagala sta se ž njim dva izmed družbe.  Ostali pa niso pripomnili ničesar, ampak so se jeli natihoma odpravljati.  „Kje bomo pa spali?“ poprašal je Krpa.  „I, kje?  Pri Tiščinu, kakor po navadi. — Jaz sem naprosil že nekaj letošnjega žita, pa nimam svojega mlina, drugam pa tudi ne dajem mlet; zato bom pri Tiščinu izpraznil svojo malho.  Po letu je takoj pretežka, ker je tako vroče.“  Tudi drugi so imeli dokaj na prodaj; ta je priberačil precej fižola, oni pšena — kakor so pripovedovali — a hraniti ni hotel nobeden.  Čemu pač?  Saj so pri Tiščinu lahko zamenjali za pijačo, in zvečer se lažje kaj izpije, kakor pa sne.  Dobro se je že zmračilo, ko so se razšli od svojega posvetovanja, in v gosti temi bi bili prišli v Tiščinovo krčmo, da ni sijal mesec.  Ker je pa polni mesec plaval po nebu, svetil je ubogim prosjakom, ki so po različnih potih dohajali k Tiščinu.  Samo Blaž Stokavec se jim ni pridružil, dasi je vedel, da bodo ta večer še prav dobre volje.  No, njemu Tiščin ni dovolj drago plačeval in pa škoda se mu je zdelo takoj vse zapiti; če je pa denar shranil, gledali so ga tovariši po strani in pa še — no kaj bi govoril: drugje je spal Blaž veliko mirneje in varneje.  Soseje pa naj dajo, kar morejo,  Po jedno streš’no al’ po dve.  Narodna.  Drugo jutro so pri Resnikovih mlatili pšenico.  Toda, dasi županovi, bili so vendar bolj bore mlatiči.  Prvi mlatič Štefan in njemu za par Betežnikova Metka sta sicer že še bila, no, ni da bi ju grajal, zlasti Štefana ne.  Saj je bil korenjak od nog do glave, in zjutraj, predno so jo udarili, pošepnil je Metki na uho: „Le nikar se preveč ne ženi, bodem že jaz bolj pritisnil.“  Druga dva mlatiča, oče župan in šestnajstletna njegova hči Anka, pa že nista bila za pšenico.  To je Resnik sam spoznal in precej po prvem nasadu tudi povedal: „Pri pšenici nič ne pomaga, če je še bolj suha.  Tisto je še vedno res, kar pripovedujejo o prepiru pšenice z ječmenom.  Ječmen je namreč dejal pšenici: „Mene lože bolan mlati, kakor pa tebe zdrav.“ Pšenica pa se mu je odrezala: „Mene pa lože bolan je, kakor tebe zdrav.“ Če ne udariš kolikor moreš, pa ne gre iz klasa.“  „Drugič bom malo počasneje odrival, da bomo naredili bolje“, potolažil je Štefan očeta, vrgel svoj otep pred pod in pomagal stresati slamo Metki, ki ni mogla dohajati krepkejšega soseda.  Metka je bila jedina hči Betežnikova, soseda županovega.  Za svoja leta — bilo ji je namreč tedaj nekaj nad dvajset let — ni bila slabotna, vendar pri pšenici je treba močnejših ljudij, kakor je bila ona.  Pa tudi sicer je bila skoro škoda, da je morala bivati v takem prahu: prav bati se je bilo, da se le preveč naprasi njen kakor deteljni cvet rdeči obrazek.  A Štefanu je gotovo še bolj ugajala njena pridnost, kakor sama čedna zunanjost, zakaj tako vesel je bil pri delu, kakor bi se igral.  Metka in Štefan sta bila dobra prijatelja in nekdaj sta se že tako pomenila, da ne bode Metka le včasih hodila pomagat k Resnikovim, ampak da vedno ostane pri hiši, pa ne kot dekla, marveč ...  No, pa tega naj bi za jedenkrat še nihče ne zvedel, skrivnost jima je bila mnogo slajša.  Teh njunih načrtov ni prav nič motilo, da je bila Metka — beračeva hči.  Res, da je njen oce živel ob miloščini, toda Štefan in Metka Betežnikova ga nikdar nista imenovala prosjaka.  Saj je imel svojo hišico in nekdaj tudi ni bil tak revež, kakor je sedaj.  Da, nekdaj je bil Betežnik dokaj trden kočar.  Bil je zdrav, živela mu je še žena, veselil se je ljubeznive hčerke Metke.  Pa prišlo je viharno leto oseminštirideseto.  Betežnik je moral na vojsko zoper uporne Ogre.  In takrat se je pričela njegova beda.  Sovražnikova krogla mu je zdrobila desno nogo, da je ležal več mesecev v bolnišnici.  In ko je zopet vstal, podali so mu bergljo, in z leseno nogo se je vrnil v domačo vas.  Doma pa ga je čakala druga nesreča.  Žena mu je umrla, — ostal je sam s triletno hčerko. potrkal prvič na ptuje duri, težko je prosil, težko, pa ni bilo drugače.  Sčasoma pa se je privadil tudi temu, dan za dnem je obiral hiše in nabiral milodarov.  Metko je izročal materi županji, kader ga ni bilo doma, na večer pa se je redno vračal v svojo kočo ter prinašal hčerki za večerjo najboljše izprošene koščke.  Ko je pa Metka že toliko izpodrastla, da je lahko pasla živino, ponudil jo je brž Resniku v službo.  Kaj mu je bilo početi?  Svojega malega posestva ni mogel obdelovati, s hčerko sta pa vendar potrebovala hrane in obleke.  Nerad je odprodal najprej jedno, potem še drago — zadnjo njivico, in tudi travnika ni mogel ohraniti.  Pa kaj si je opomogel?  Kdor vé, kako malo je vredno zemljišče in kako drago je vse o vojnem času, ne zmaje neverno z glavo, če zvé, da je moral Betežnik začeti — beračiti.  Ej dobro nerad je potrkal prvič na ptuje duri, težko je prosil, težko, pa ni bilo drugače.  Sčasoma pa se je privadil tudi temu, dan za dnem je obiral hiše in nabiral milodarov.  Metko je izročal materi županji, kader ga ni bilo doma, na večer pa se je redno vračal v svojo kočo ter prinašal hčerki za večerjo najboljše izprošene koščke.  Ko je pa Metka že toliko izpodrastla, da je lahko pasla živino, ponudil jo je brž Resniku v službo.  „Veš, jaz sicer moram beračiti“, tako mu je govoril, „toda, če Bog dá in ljuba Mati Božja, moja hči pa ne bode.  Prosim te, vzemi jo za pastirico; za jed bo že zaslužila in pa, da ji kako cunjo napraviš, drugega ji ni treba dajati.  Samo, da se takoj v mladosti navadi delati, pa bo dobro.“  Resnik se je ni branil.  Saj je bil tudi on kot župan te misli, naj dobi dekletce veselje do dela, da ne bo kdaj soseski v nadlogo.  Tako se je torej zgodilo, da sta Metka in Štefan že v mladih letih občevala in se sprijateljila.  Ko je pa Metka nehala pasti krave in so ji mati županja že ponujali službo „male“ dekle, vzel jo je Betežnik domov.  „Tako slabo mi je včasih“, govoril je Resnikovki, ki ga je prosila, nuj pusti hčer pri hiši, češ, ker je pridna in smo je že vsi vajeni in jo imamo radi; „večkrat me kake slabosti obidejo, in nimam ga človeka, da bi mi kaj postregel.  Saj bo Metka vsejedno lahko k vam hodila delat; samo zvečer naj bo doma, da mi bo včasih zavrela kaj gorkega za večerjo in za zjutraj kaj pripravila.“  Poleg tega je Betežnika še nekaj dragega nagibalo, da si je želel hčer domov. „Resnikova hiša je sicer poštena, ne da bi kaj rekel“, tako je premišljal, „toda Metki se bližajo nevarna leta, in bolje je, da jo imam sam pred očmi.“ Sicer je pa tudi kot oče hrepenel, da bi se lahko pogosteje kaj pomenil s hčerjo brez prič.  Odslej je Metka vsak večer prihajala domov.  Po dnevu pa je delala pri županovih.  Betežniku bi zdaj ne bilo treba več beračiti, ker bi ga hči lahko živila, vendar tako se je že bil privadil beračenja, da mu ni dalo ostajati doma.  Pa saj tudi res ni bil za nobeno drugo delo: na polje ni mogel, rokodelstva pa znal ni.  Ker si je bil zadnja leta prihranil nekaj novcev, očitala mu je vsejedno vest, da ne ravna prav, ker še vedno hodi od praga do praga.  Pa kmalu se je utolažil, češ, kot oče sem dolžan skrbeti za svojo hčer, in ker drugače ne morem, prisiljen sem prosjačiti.  Sicer pa lahko kdaj obolim, ali Metka umrje: kaj bom vzel tedaj v roke?  Metka pa tudi ni pregovarjala očeta, naj živi doma, zakaj bila je že iz mladega vajena očetovega življenja.  Pa saj je tudi komaj čutila, da je njen oče berač.  Betežnik se je namreč ogibal Resnikove hiše, kadar je vedel, da bi ga hči lahko videla.  Resnikovi domači so bili pa tudi toliko previdni, da je niso žalili pri vsakem koščku kruha.  Zato je bila Metka prav zadovoljna pri županovih, oni pa so jo tudi radi imeli, ker je bila pridna za delo in drugače poštena in zanesljiva.  Nič težjih del ji niso nakladali kakor domačim, in tudi za mlatev bi je ne bili silili, ko bi bilo moči najeti koga drugega.  No pa je še dobro sukala cepec!  Resnik sam se je prej upehal kakor Metka.  Nekako pol desetih je bilo, ko so iznova nasajali.  „Presneto me že roke bole, pa sapa me naganja“, potožil je tedaj oče Anki.  Tej se sami ni godilo mnogo drugače, zato ni nič odgovorila.  Štefan pa je zavriskal in dejal:  „Le počakajte; jutri bode že bolje, da se kosti omečé!“  „Kajpada, stare kosti se bodo omečile!  Jutri me bode pa še hrbet bolel; saj vem, kako je bilo druga leta“, zavrnil ga je oče.  V tem hipu so prišli pred skedenj okrajni glavar Pajek, njegov pisar, domači gospod župnik in še drug mestni gospod.  Uprav na novo so jo mislili udariti mlatiči, kar opazi Resnik prišlece.  Težko je sicer mlatil, vendar se je prestrašil, češ, sedaj je pa že izgubljena najmanj jedna ura.  Spoštljivo se je odkril ter ob kolena otepal zaprašeni klobuk in se priklanjal gospôdi.  „Motimo vas, gospod Resnik“, opravičeval se je prijazno okrajni glavar.  „Saj gotovo težko sučete cepec, sedaj si bodete malo oddahnili“, nagovoril je gospod župnik Resnika.  „E, kaj še, nič me ne motite, gospodje“, hitel je Resnik. „Tisto je pa tudi res, da sem že prestar in pretrd za cepec.  Dobro, dobro, da ste prišli in me rešili.  Kar na celem nisem mogel uiti.  Prosim, pojdimo v hišo. — Štefan, namesto mene pokliči mater, da ne bodete čakali.“  „O šoli se bomo nekoliko pomenili“, pričel je v sobi okrajni glavar. „V Dobovcu je res krvavo potrebujete.“  „I, kolikokrat sem že dejal, da dvesto otrok ne more hoditi v župnišče“, pritrjeval mu je Resnik. „Pa gospod župnik tudi nimate vedno Časa, da bi poučevali.  Novo šolo bomo sezidali, pa je, učitelja bomo pa že kako plačevali, saj ni majhna občina.  Koliko se bode pa poznalo posameznim gospodarjem?  Ko bi jim ne povedal, še zapazili bi ne.“  „Tako je“, poprime zopet okrajni glavar besedo. „Kaj pa, ali ste se zaradi prostora že zjedinili?  Ali je Tiščin še vedno tako drag?“  „Kar nič ne odjenja“, razlaga župnik. „Res da je lep travnik in za šolo kakor nalašč, toda — dvesto goldinarjev, to je vendar preveč.“  „Ali drugega prostora ni?“ pozveduje glavar.  „Tako pripravnega seveda ni, toda bi se že dobil.  Jaz bi precej ponudil svoj vrt, samo Tiščin bode hud, češ, da sem mu nevoščljiv.  Pa še ob cesti je moj vrt, vozovi bi drdrali mimo in motili.  Ko bi bilo bolj v zatišju, bilo bi prav.“  „ Pokličite Tiščina“, nasvetuje glavar, „da se pomenimo ž njim samim.“  „Saj res, sèm naj pride“, meni tudi župnik, župan pa pošlje svojega osemletnega sinčka po Tiščina.  Kmalu vstopi Tiščin, dobovški krčmar.  „Dober dan“, pozdravi vljudno in čisto nič v zadregi, kakor je pač lastno krčmarjem, ki so videli že dokaj gospode in ptujih ljudij; „dober dan, gospodje!  Tukaj sem, ker ste me klicali.“  „Vaš travnik bi radi kupili za šolo“, nagovori ga prvi župnik; „samo drug kup nam povejte kakor zadnjič; le pomislite, da bodete storili dobro delo vsej soseski.  No, za koliko ga daste!“  „I, vidite, gospod župnik, prav nič si ne dam izbiti.  Oni dan sem še premalo preudaril in se zagovoril, ko sem dejal samo dvesto goldinarjev.  To je moj najboljši travnik.  Trikrat ga kosim, pa tako blizu je.  Potem je pa treba poštevati še to, da mi bodo otroci vse prevrnili okrog oglov, če bo tam šola.  Veste, gospodje, res, če ga vam dam za dvesto goldinarjev, prodam ga v svojo škodo.  No, ker sem pa zadnjič tako rekel, ponavljam tisto tudi danes; nečem, da bi mi kdo očital, češ, besedo je snedel.“ Tako je govoril premeteni Tiščin, mislil pa vse drugače. „Zdaj drži in ne odjenjaj za lasek“, modroval je precej, ko je videl gospodo v vasi.  A Resnik je poznal krčmarja, da mu ni nikoli dosti, in škoda se mu je zdelo srenjskega denarja, zato je trdo prijel prodajalca:  „Lepo te prosim, Tiščin, saj mi tudi vemo, kaj je vreden travnik, in kaj je preveč.  Če hočeš, povej pošteno ceno; toliko ne boš nikoli dobil zanj.“  „Dajte si kaj dopovedati“, posredoval je tudi glavar.  „Saj sem vam razložil, kako je, gospodje“, pomigal je krčmar z ramami. „Ne morem ga dati ceneje, ne morem.“  Tedaj pa je vstal Resnik in mirno, a odločno, izpregovoril:  „šola je pri nas potrebna: drage ne moremo napravljati, zato odstopim jaz svoj vrt za njo in ne zahtevam nič odškodnine.  Samo trava bo moja.  Kamenje in les bodo tudi navozili posestniki zastonj in pomagali pri zidanju; kar bode pa sicer še treba, zmagala bode že občina.“  „Tako je!  Ta je bila moška“, potrka glavar Resnika na rame.  „Jaz plačam zidarje“, ponudi se še gospod župnik. „Kar skličite občinske može, oče župan, da pregledamo prostor, potem pa kar najhitreje pričnimo zidati.“  Tiščin je stal bled kakor stena, tako ga je jezilo, da mu je izpodletelo.  In gotovo bi bil hitro pobegnil domov.  A bil je krčmar in moral se je zatajevati. „No, vidite, tako bode pa še najpametnejše“, pritrdil je prisiljeno prijazno Resniku in drugim. „Tačas, dokler ne pridejo drugi občinski možje, pogledam pa lahko domov, če hlapec dobro pretaka vino.  Z Bogom za ta čas, gospodje.“  Tiščin je bil namreč tudi v občinskem odboru, pa je porabljal svoj vpliv le v to, da bi koristil sebi, ne pa občini.  Sedaj je pričakoval, da bodo možje prišli k njemu, in da jih bode lahko dobil na svojo stran, predno se snidejo pri županu.  A varal se je.  Vsi odborniki so bili veseli, da vsaj prostora za šolo ne bode treba plačevati, in niso ga podpirali.  Ko so bili vsi zbrani pri Resniku, ogledali so si z gosposko vrt in pritrdili, da se lahko na njem sezida novo šolsko poslopje.  Samo jeden je malo oporekal, ker ga je bil naščuval Tiščin, njegov upnik, češ, da bode sosed kovač motil šolski pouk.  Toda okrajni glavar ga je zavrnil, rekši, da šolo lahko malo bolj od kovačnice odmaknejo. „Sicer bodo pa dvojna okna, in kovač tudi ne bo zmerom razbijal“, nadaljeval je. „Možje, le zadovoljni bodite, da je župan dal svet zastonj in pomenite se, kako bodete pričeli, in koliko lesa in apna pa kamenja bo kdo napeljal.“  „Tisto je mala skrb“, pripomnil je Resnik.  „Saj ima skoro vsak svojo živino, in če poseka jedno ali dve smreki v gozdu, tudi še ne pojde beračit.“  „Ej, taki nismo, da bi se držali za vsako malenkost, kaj ne, da ne!“ pogledal je neki odbornik po tovariših.  „Jaz bom že nekaterikrat pripeljal, kar že bo“, oglasi se drugi.  „Jaz tudi“, ponudi se tretji. „Resnik, najmodrejše je, da ti preračuniš, koliko bo treba vsake stvari, potem pa razdeli po večjih hišah.  Kar je pa hišarjev in slabejših posestnikov, naj pri delu pomagajo, in konec besedij je.“  Vsi so bili jedini, samo Tiščin ni dejal ne bèv, ne mèv.  Sam si ni upal upirati se, rajši je molčal.  In tako je bilo določeno, da precej prično zidati šolo; prihodnjo pomlad, ko se zid osuši, pa bodo že lahko hodili otroci v novo šolo.  Občinski možje so se razšli, gospoda pa so še nekaj zapisovali in se podpisovali, potem pa je gospod župnik povabil okrajnega glavarja in njegovo mestno družbo k sebi na obed.  Pa še vi pojdite, Resnik, zakaj ne bi zajeli z nami, saj smo prijatelji“, poprosil je tudi župana.  „Ali ne vidite, gospod župnik, da sem ves zaprašen in v delavni obleki ?  Tak ne smem k vam, vse vam umažem“, branil se je Resnik.  „Nič ne dé, le pojdite kar taki, kdo bi se zmenil za to!“ pritisnil je gospod.  „No, pa pridem, če že res ni drugače.  Samo toliko mi dovolite, da Štefanu še naročim, kaj naj delajo, če ne bodo mogli mlatiti, ker so samo trije.“  „Že dobro.  Ob dvanajstih, saj veste!“  Gospoda so odšli v župnišče, župan pa se je lepo umil in nekoliko preoblekel, da je bil vsaj za med ljudi, kakor je dejal.  Potem pa je pohitel za ostalimi, da bi ga ne čakali.  Mlatiči pa so vsejedno mlatili, čeprav ni bilo Resnika, Do pol dvanajstih ga je namestovala Resnikovka, potem pa šla z Anko kuhat južino.  Štefan in Metka pa sta tacaš pospravila otepe in slamo ter sla h kozolcu naložit nov voz pšenice.  Pot jima je lil raz obraz o poldanski vročini, vendar ju to ni motilo, da ne bi se veselo pomenkovala.  Saj pravijo, da se delo odseda pol hitreje, če je človek dobre volje, kakor pa tedaj, ko je kdo čemeren in nevoljen.  Da so bili pa njuni pogovori dobri in pošteni, pričalo je njiju jasno obličje in pa tudi to, ker nista utihnila, ako je prišel mimo kak človek.  Toda neki osebi pa vendar-le ni bilo všeč, da sta bila vesela Štefan in Metka.  Beračica Maruša Klepetčeva ju je namreč videla in slišala mimogredoč, pa je takoj nekaj pogodrnjala in jo krenila naravnost v kuhinjo k materi županji.  „Dober dan, mati!  Oh, kako sem utrujena; vi ne veste, kaj se pravi hoditi o taki vročini po solncu.“ Še govoreč si je odpela obramnice, na katerih je nosila beraško vrečico, ter jo odložila na stopnice, vodeče pod streho.  Potem pa je sedla na prvo stopnico in sladko-prijazno rekla Anki: „Daj, dekle, daj mi nož in krompir, da ga jaz nastržem.  Materi se gotovo mudi in ti lahko kaj drugega storiš ta čas.“ Maruša je bila namreč pri županovih skoro domača.  Nikoli ni prosila daru; to je že tako vedela, da ga gotovo dobi, zakaj prinesla je materi županji vselej toliko in tako imenitnih novic, da so bile vredne najmanj tri perišča moke in včasih še celo skledico kave povrhu.  Ej, pa je znala tudi pripovedovati!  Suha ženica šestdesetih let je kar vsa oživela, ko je razkladala, kaj je novega pri onem, in kako ravna onegava in onegavi.  Danes pa je imela še posebno nalogo, zakaj Tiščinova Lenka ji je bila naročila — kajpada ne zastonj, ampak steklenico vinčka ji je stisnila pod predpasnik — naj govori zanjo pri županji.  In kakor nalašč je Maruša poprej zalotila Štefana in Metko v živahnem pogovoru.  Sedeč na stopnicah je premišljala, kako bi začela, da bi se ji bolje vezalo in da bi ji Resnikovka rajša verjela. „Prav za prav mi za Lenko ni nič“, tako je modrovala sama pri sebi; „do danes mi še ni kdo ve kaj dala, da bi bilo spomina vredno.  Toda sedaj jo imam: če ne bo mazala, pa voz ne steče.  Saj sama dobro ve, da brez mene ne opravi ničesar, zato me je pa naprosila.  I, ka; bo revica! Če bi bila kako dekle, ne bi bila s šestindvajsetimi leti več doma.  Pa kaj hoče?  Nekaj denarja bode pač imela in sčasoma tudi hišo, ker je sama, toda ženinom je tudi nekaj za čeden obraz.  No, Lenka je pa — no, zala je že še — tako —, pa se je brez stolčka tudi nagledaš. — I, ker sem ji obljubila, poskusim, kaj opravim pri materi županji.“  Maruša Klepetčeva je jako cenila dobre milodare in je marsikaj storila zaradi njih.  Tudi Lenka jo je že pridobila za-se.  A v tem slučaju je bila beračica še bolj pripravljena govoriti za Lenko zato, ker je na vso moč sovražila Metko.  Skoro neodpustljiv greh se ji je namreč zdel, da Betežnikovo hčer tako spoštujejo pri Resniku, če tudi ni nič več kakor kak drug berač.  In njene bistre oči so tudi brž opazile, da Štefan rajši vidi Metko kakor katero drugo, zato je sklenila napeti vse žile, da se ne primoži beračeva hči v — županovo hišo.  „No, Anka, pa ti pomolzi krave, če bo Maruša nastrgala krompirja“, ukazala je županja svoji hčeri, ko je beračica prevzela Ankino delo.  Ta-le je vzela golido in šla mlest.  Maruša in Resnikovka sta ostali sami v veži, in sedaj je jela beračica regljati, da ni bilo ne konca ne kraja.  Najpoprej je povedala, kaj je skuhala koscem onegava, pa da je skopa, da se vsi posli pritožujejo, potem se je togotila nad drugo, ker jo je odpodila brez božjega daru od hiše, in tako je vse obrala.  Nato pa je razodela najnovejšo skrivnost, katero je šele včeraj ujela, namreč, da bode bogati Miklav iz Repič omožil hčer.  „Kaj, da jo bo dal že od hiše, pa še tako mlado?  I, kam pa?“ pozveduje županja.  In Maruša pripoveduje zopet, kar ve in zna.  Naposled pa nedolžno vpraša: „I, mati, saj bode vaš Štefan tudi kmalu ženo jemal, ali ste že kdaj mislili, katera bi bila zanj?“  „Nobene mu še nisem izbrala.  Kam se mu pa mudi?  No, kadar se bo ženil, menda mu je ne bo težko dobiti“, pristavi Resnikovka samozavestno.  „To je res, da se bodo trgale zanj. — Pa vendar, če bi jo bilo treba danes izbrati, čegava bi vam bila najbolj všeč?“  „Še nikoli nisem tako natanko premišljevala, da bi mogla sedaj-le reči, ta-le ali pa ona-le.“ In županja se zamisli.  V duhu hodi po boljših hišah in presoja hčere.  Ta ji je preošabna, ona bi ji tudi premalo postregla, ko bi bila za „staro“, a tretja je skoro prerevna za Štefana.  Vzdrami jo šumenje v peči, kjer je prekipel lonec.  „Bog pomagaj, no, zraven sem, pa ne da bi toliko pazila —„, pokara sama sebe.  Ko zopet razpostavi piskre, zašepeče ji Maruša Klepetčeva bolj potihoma in skrivnostno:  „Veste, mati, katera bi bila za Štefana? — Tiščinova Lenka in nobena druga!“  „Do take iz krčme nimam nič kaj zaupanja.  Ljudje radi kaj več povedó, čeprav vse ni res, in pa poljskih del nič ne umeva.“  „Eh, mati županja, če bodete poslušali ljudi, ne bo vam nobena prava.  Čim boljši je kdo, tem bolj ga obrekujejo in opravljajo, zato ker so mu nevoščljivi, da bodete vedeli.“  „Pa tudi ne vem, kaj bode Štefan rekel, zakaj v tej stvari je njegova prva“, ugovarja Resnikovka Maruši, ker ji Lenka ni bila dovolj bogata.  Vendar tega ni hotela naravnost reči, zato jo je odbijala bolj po ovinkih.  A Maruša ni odjenjala.  „Na polju pač ne dela veliko Tiščinova Lenka, to je že res, hvalila jo je vnovič, „ali za kuho in postrežbo ji pa daleč okolu ni jednake.  Lepo vas prosim, po dvajset do štirideset ljudij pride ob semanjih dneh k Tiščinu, in vsem nakuha sama dovolj.  In kje je potem še družina?  Vidite, pri vaši hiši je tudi potrebna dobra gospodinja.  Pa saj sami veste, kako se morate včasih sukati, kadar imate kosce ali žanjice.  Vi že še zmagate, vsaka bi pa ne!“  Te priliznjene besede niso zgrešile svojega namena.  Županja, katere ni nobena stvar tako zadovoljila, kakor če jo je kdo slavil kot dobro gospodinjo, bila je že mečja. „O, tisto verjamem, da je Lenka dobra kuharica.  Toliko ljudem pripraviti kosilo, to ni majhna reč; saj sama dobro vem, kako je.“  „I, seveda je dobra, kakor nalašč za vašo hišo, prav vredna vaša naslednica bi bila. — Štefan se je pa tudi ne bode branil, saj je Tiščinova domačija prva za vašo, samo —“ in tu je Maruša Klepetčeva vstala, stopila prav tik Resnikovke ter ji šepnila skrivnostno — „samo malo popazite včasih na Štefana, ali pa Betežnikovo dajte od hiše!  Meni se dozdeva, da se med njima nekaj plete, pa Bog ne daj, da bi o Štefanu kaj slabega mislila; ne, tega ne, pa tudi nikjer ne bom črhnila besedice o tem; jedino vam sem povedala, ker ste Štefanova mati.“  Županji se je pomračilo lice, dasi je Maruša obetala, da ne bo raznašala svoje povesti.  „Tak pa ni naš Štefan, da bi se z vsako menil“, izpregovorila je ponosno. „Tega ne bo nikoli pozabil, kaj je on in kaj je Metka.  No, sicer pa menda ne bo nič hudega: Metka je samo po dnevu pri nas, in kadar se s Štefanom vidita, nista nikoli sama.“  „Tako hudo tudi nisem mislil“, popravljala se je beračica že v skrbeh, da ne bi se zamerila županji. „To je več kakor gotovo, da Štefan ne misli nanjo.  Toda ona je drugačna.  Mlada in vsa neumna je, poleg tega pa še precej čedna, pa se nastavlja Štefanu in ga moti.  Vaš sin je pa pameten, to se samo ob sebi umeva; če bi pa vendar-le kaj bilo, tedaj pa kar Betežnikovo od hiše — in vse bo dobro!  Doma taka ne more ostati, — kaj pa bo!  Kó pa pojde drugam, pozabi jo tudi Štefan in začne misliti na resno ženitev in na nevesto, kakor bi bila Tiščinova Lenka.“  Resnikovka se je zamislila, kakor bi si izpraševala vest, ni-li premalo pazila na Štefana in Metko.  Palec in kazalec leve roke je položila preko spodnje ustnice na obe lici, z drugimi tremi prsti si je podpirala brado, z desnico pa, v kateri je držala kuhalnico, zamahnila je nekolikokrat proti Maruši Klepetčevi ter jo tehtno vprašala:  „Ali kaj gotovega veš o Štefanu in Metki?  Resnico govôri!“  Marušo je mraz izpreletel po vseh udih, tako jo je iznenadila resno-preteča postava Resnikovkina.  Skoro ji je bilo žal, da je sprožila to sitno stvar o Metki, vendar sedaj je bilo treba odgovarjati.  „Posebno hudega, kakor sem že poprej zatrdila“, tako se je izvijala iz zadrege, „ne vem nič.  Samo zdi se mi — ali nisem prej tako povedala? — da bi se utegnilo kaj razplesti med njima.  Prej-le sem šla mimo vašega kozolca, ko sta Štefan in Betežnikova snopje nakladala, pa je tako govorila in se smejala, da sem si brž dejala: „Kar tako ni“.  Tako dekle je kaj vredno, ki je tihega vedenja: ali ni res tako, mati županja?“  Ta ji ni prikimala, kakor drugikrat pri takem poklonu, marveč izpraševala je nadalje: „Kaj pa sta govorila?“  „Čakajte, no — ne morem se brž spomniti“, opravičevala se je Maruša, ker ji je trda predla, zakaj nič slabega ni slišala, lagati pa tudi ni smela, ker je izprevidela, da se županji prav nič ne prikupi, kdor ne hvali njenega Štefana. „No kakšen pomenek je že bil med njima?  A pač, že vem.  Betežnikova je izpraševala Štefana, ali mu je bolj všeč rožmarin ali nagelj.  Nadalje nisem poslušala, pa saj si vsak pameten človek sam lahko misli, kam je merila.“  „To sta menda kar tako govorila, to še ni nič hudega“, zavrnila je gospodinja pripovedovalko. „Za sedaj môlči o tem!  Če res ni vse prav, uredila bom že sama.  Bog ne daj, da bi jaz zvedela, da si to trosila med ljudi.“  „Ali me ne poznate, mati?“ zavzela se je Maruša, navidezno razžaljena.  K sreči se je pa vrnila Anka iz hleva in pretrgala daljši pomenek.  „Kaj še sedaj nisi nastrgala dosti krompirja?“ začudila se je, videč, da Maruša ni skoro nič storila ves ta čas, ko je ona pomolzla pet krav.  „E, veš, moje roke so že stare in okorne, nisem tako urna za delo ne, kakor ti“, potolažila jo je beračica in jela hiteti, da popravi, kar je bila zamudila.  Popoldne, ko so bile sklede pomite, odšla je od Resnikovih, pa nič ne tako zadovoljna kakor sicer.  Za vse svoje novice in pripovedovanje še kave ni dobila.  A nadejala se je, da bo drugič bolje, češ, Štefana ne smem pozabiti hvaliti, o oni pa treba za gotovo zvedeti kaj slabega.  Potem je poročala pri Tiščinu Lenki, kako je opravila:  „Mati je že precej mehka“, govorila ji je, „ti se pa kar Štefana samega loti in ne izpodleti ti; oče se gotovo tudi ne bo ustavljal obema.“  „Kaj je pa rekla?“ pozvedovala je Lenka.  „Da si najboljša kuharica in gospodinja!“  „Ali res?“  „I kako bi pa jaz drugače to trdila?“ — V Marušini roki se je nekaj trdega posvetilo, in tako urnih nog jo je brisala iz Dobovca v sosedno vas kakor dvajsetletno dekle, dasi je sicer komaj lazila od hiše do hiše.  Potem pa še kdo reci, da denar in dobra volja nista pol zdravja!  Kaj tu — me je vprašal —  Kaj delaš ti tù? —  „Kaj pa delaš tu ti  V tak’ temni noči?“  Narodna.  Tiščinovi Lenki so po onem pogovoru z Marušo vedno šumele po ušesih besede: „Najboljša kuharica si in gospodinja.“ Dobro ji je dela ta sodba Resnikovke, sladke misli ji je vzbujala, vendar popolnoma je ni zadovoljila. „Kaj mati“, vzdihovala je, „če me pa Štefan še pogleda ne!“ In hudo ji je bilo v takih mislih, jako hudo.  Na njen beli predpasnik je včasih kanila vroča solza, a brž so jo navdale zopet lepše nade. „Če prej ne, dobovško nedeljo pa gotovo pride k nam, in tedaj se mu že kako prikupim“, tako je sklepala in upala.  Prišla je res dobovška nedelja.  Pri Tiščinu so imeli celo godbo, ljudij se je kar trlo, a Lenka je vendar pogrešala Resnikovega Štefana.  Ker jo je tedaj marsikateri Dobovčan precej zavlekel, pihnila je pozno luč v svoji spalnici.  A zaspala ni, dasi je bila prav trudna po mnogem tekanju. „Menda se nalašč ogiblje naše hiše“, tarnala je, premišljujoč o Štefanu. „Pa naj velja, kar hoče, moj bode.“ In jela je kovati načrte, kako bi se prikupila Štefanu.  Vse križem so se ji podile misli, dokler ni zaspala.  Zakaj vendar Štefan, županov sin, ni stopil nič v krčmo?  Zato, ker je bil pameten.  Saj so imeli doma vina za potrebo, in oče mu je dejal popoldne: „Kar ga poželiš, pa ga pij, samo med one razgrajalce nikar ne zahajaj!  Doma ni nič slabejše vino kakor v krčmi, posebno danes ne: čemu bi torej kupoval v krčmi vodo za vino?“ Štefan je slušal očeta.  Nažgal si je „dolgo“ ter ostal doma.  Anka je bila natakarica, gostje pa Štefan, Betežnikova Metka in nekaj časa tudi oče in mati.  Pozneje pa so ostali prvi trije sami.  Res, da niso polivali mize z vinom, kakor nekateri pri Tiščinu, vendar so bili zadovoljni.  Saj je pridnemu človeku nedelja že sicer vesel dan; če pa zaužije kaj boljšega, podvoji se mu veselje.  Naposled se je oživela družba pri Resnikovi mizi, da so jeli — peti.  Pa so tudi res znali, no, te hvale bi jim gotovo nihče ne odrekal.  Anka jo je vrezala „naprej“, Metka „čez“, Štefan pa je pritiskal spodaj, daje bilo kaj.  Posebno tisto: „Preljubo veselje, oj kje si doma?“ so zapeli tako lepo, da se jim je vnovič pridružil Resnik in jim pomagal.  Na večer pa se na deželi že pričenja delo, čeprav slave praznik: preoblečejo se v polpraznično obleko in gredo opravljat živino.  Tudi pri Resniku je v mraku potihnilo petje.  Anka je šla v hlev, Štefan je prirejal konjem zobanje, mati županja je kuhala večerjo, Resnik pa je stal pred veznimi vrati in ugibal, kakšno vreme se bo naredilo.  Metka je bila pohitela domov k očetu.  In da bi tudi on vedel, da je dobovška nedelja, prinesla mu je v predpasniku precej boba in nekaj svinjine.  Vse, kar ji je bila dala mati županja, ponudila je očetu.  „Saj meni ni treba toliko, le zase obdrži“, branil se je Betežnik in bil vesel, da ima tako dobro hčer.  „Ej, oče, zame se ne bojte“, zavrnila ga je Metka; „vidite, to-le si prihranim za danes teden.“ Rekši je odprla skrinjo in zložila v mal predalček poleg masne knjige nekaj boba.  To je bil dar Štefanov, torej ga je bilo treba skrbno čuvati.  Kdo ve, kolikokrat bo pogledala med tednom te bobe, in še prihodnjo nedeljo bi jih ne snedla, ko bi se dali dalje hraniti.  Torek po „dobovški“ je šel Resnikov Štefan s polnim vozom detelje s polja domov.  Pred Tiščinom sta pa prav tedaj stala dva voza sredi ceste, da ni mogel naprej, ker sta sedela voznika v krčmi.  Štefanu ni kazalo drugega, kakor čakati, dokler se mu ne ogneta vozova.  Kar na cesti pred krčmo pa vendar ni hotel stati, češ, brž bode kdo pravil, kaka puščoba ali kak stiskač sem, ali da mi oče ne dadó nobenega krajcarja.  Zato je zapeljal voz k ograji, stisnil bič pod pazduho in šel v Tiščinovo krčmo.  „Čegava sta voza?“ zaklical je takoj v veži, potem pa stopil v sobo, ker se mu ni bil nihče oglasil. „Ali se mi bodeta kmalu umaknila, da bom lahko prišel domov?“ poprašal je jedina pivca pri Tiščinu.  „Précej, précej“, odgovarjal mu je brž prvi voznik ter hitro pil, kakor bi zares že mislil oditi.  Drugi pa je iztočil sebi in tovarišu v kozarca, kar sta še imela v poliču, potem ga pa molil Lenki: „Urno se zasuči, saj se nama res mudi!“  Štefan pa si je tudi naročil vrček piva ter Šel k mizici v vežo, da bi lahko na konja pazil, zakaj visoko naložen voz se kmalu prevrne, če ga le malo zavoziš na breg. „Torej le kmalu mi izpraznita cesto!“ priganjal je voznika, predno je šel iz sobe.  „Tako sem ju že sita“, dejala mu je Lenka potihoma, ko je pri zadnjih Štefanovih besedah postavila peneče se pivo predenj in potem nalahko zaprla sobna vrata. „Vse popoldne že sedita pri nas in naročata posodo za posodo, ne plačata pa nič sproti.  Nazadnje jima bo pa preveč, in najrajši bi mi utajila pol pijače.  Tako moram paziti, kar se dá.“ Potem pa je prisedla Lenka Štefanu nasproti k mizici ter mu očitaje rekla: „Kar nič te ni blizu, Štefan; kakor bi bila skregana, tako poredkoma se vidiva.  Se v nedeljo nisi prišel, pa bob sem imela pripravljen zate —.“ Pri poslednjih besedah je Lenka navidezno sramežljivo pobesila oči in si kakor v zadregi popravljala in vrtela prstane na roki ter čakala, kaj poreče Štefan.  No, le-ta ni bil v zadregi.  „I, saj je bilo vse polno ljudij“, odgovoril je Lenki, „kam bi me bila pa posadila?“  „Za-te bi bila že dobila prostor“, oporekalo mu je dekle, „samo da bi bil prišel.“  „Z bobom pa dobro jem da bi ne bilo nič“, nagajal ji je nalašč Štefan. „No, pa saj gotovo še nisi vsega razdala, zato bi te sedaj-le poprosil, da mi ga daš, kar si mi ga namenila, toda bojim se — morda si jezna, ker me v nedeljo ni bilo, danes me pa za kazen spodiš brez boba.“  „Prav zares sem bila huda“, začne Lenka vnovič, ker je bila vesela, da je Štefan tako zgovoren. „Kaj bi ti ne bila?  Le misli, da bi bil sam kaj pripravil komu, potem ga pa zastonj čakaš!  Ne odpustim ti kar tako, ne.  Da veš, še imam boba, toda danes ga ne dobiš nič.  V nedeljo pridi ponj.“  „In ko bi me tudi v nedeljo ne bilo?“  „Ko bi te ne bilo?  Potem pa že sam veš, kaj bi se zgodilo.  Toda tak ne boš, da bi mi nalašč nagajal.“  „Kdo ve, kako sem navihan“, pomaga Štefan svoji tovarišici in izpije, kar je še imel.  „Ali ti prinesem še jeden vrček?“ vpraša Lenka, držeč izpraznjeno posodo.  „Za potrebo sem se že podprl; sedaj je treba domov, gotovo že pogledujejo.“ Štefan je vstal, plačal in šel naganjat voznika, ki sta že pozabila njegov opomin, naj mu vendar odpreta pot.  Počasi sta poravnala račun in pognala, da je Štefan mogel z deteljo domov.  „V nedeljo ne pozabi!“ klicala je Lenka na pragu stoječ za njim.  „Morda, ali pa ne!“ posmejal se je Štefan, popravil si klobuk, počil z bičem in kmalu izginil Lenki izpred očij.  V nedeljo ga pa vendar ni bilo k Tiščinu, Po krščanskem nauku se je pač domislil naročila Lenkinega in že je bil namenjen tjekaj, pa se je premislil.  Kdor le bolj na redke čase zahaja v krčmo, ne gré tako lahko vanjo, kakor vsakdanji gostje.  Tudi Štefanu se je zdelo, da ga bo pogledal ta ali oni, češ, kaj pa ti tukaj?  E — tisti bob, naj ga ima, saj ji nisem za gotovo obljubil, da pridem.  Ne grem, tako je sklenil in ostal doma.  Lenka pa je hodila od okna do praga pazit na cesto, odkod pride Štefan, pa ga ni ugledala. „Zakaj ga neki ni?“ vprašala je samo sebe. „Zadnjič je bil tako prijazen — ne vem, kaj mu je.“ „Ne veš, kaj mu je?“ podražil jo je notranji glas; „Betežnikova je doma; če bi bila tukaj, ne bi ga trebalo vabiti.“ Zadnje misli se je oklenila Lenka in jela premišljevati, kako bi spravila Metko od županovih na svoj dom.  In brž ji je bilo vse jasno, v katerem redu bi se potem razvijale stvari. „Štefan bo prihajal k nam zaradi Betežnikove, toda videl je ne bo velikokrat.  Tisto že sama poskrbim, da bo tak čas kje drugje.  In če se kdaj snide ž njo, čutil bo, da je ona najeta dekla, ki nima nič, jaz pa gospodinja.  Sčasoma mi bo že dober, posebno, če jo pozneje spravim od hiše.“  Lenki se je hitro ponudila ugodna prilika.  Dan pozneje je bila sama doma, kar pride mimo hiše Betežnik.  Ni bil namenjen k Tiščinu, ker je tu le redkokdaj dobil kaj vbogaime, pit pa tudi ni hodil, zato jo je mahnil naprej po beraškem geslu: „Slab berač, ki se ne more ogniti jedne hiše.“ A Lenka ga je opazila in poklicala noter:  „Kako ste moški, oče; še pogledate ne k nam“, nagovorila ga je prijazno.  „Nerad vedno nadlegujem“, opravičeval se je Betežnik, snel klobuk in jel moliti, kakor vselej, predno je poprosil daru božjega.  Danes je bil zanj presrečen dan.  Kar se še ni nikoli zgodilo, primerilo se je danes.  Lenka mu je prinesla pošteno malico belega kruha in pristavila ne majhen kozarec vina. „Saj vem, da se vam prileze včasih kaj boljšega“, ogovorila je Betežnika, ki je odmolil in sedel za mizo. „Hvala Bogu, ne bom se branil, ne“, pritrjeval ji je berač in se čudil, od kod ta prememba pri drugače osorni Lenki. „Ne bom se branil, ne, saj me malokdaj doleti kaj takega.“  „Pa za vas je potrebno, da si privoščite včasih malo vina“, pravila je krčmarjeva hči. „Zato sem pa jaz sklenila, da vam pomorem.  Vidite, vaša Metka je tako pridna, jaz bi jo prav rada namesto sedanje dekle; in če bi služila pri nas, dala bi ji jaz večkrat kaj vina za vas: kaj se pa to pozna!“  Betežniku je šel kruh z vinom v slast, dokler ni zvedel, kaj prav za prav želi Lenka.  Ko je pa zaslišal njene naklepe, ni bil tako zadovoljen, kakor si je mislila Lenka, in skoro bal se je vina, češ, da ga ne premoti. „Svojo hčer v kremo — tega pa že ne, če tudi do zadnje ure ne pokusim nobene kaplje vina več.“  „Moja Metka ni za vašo hišo, saj se ne zna sukati okrog ljudij.  Pa če bi tudi bila, Resnikovi bi je ne dali od hiše.“ Tako se je ustavljal Lenki.  „Saj jih ni treba vprašati“, trdila je le-ta svojo, „kdo ji pa more braniti?  Veste, jaz ji rada dam nekaj več plačila, kakor ga ima pri Resnikovih, samo da dobim zanesljivo deklo.  Le pomislite, oče: pri nas mora biti zmerom jeden doma.  Komu naj pa zaupam ključe od kleti in shramb, kadar grem na polje?  Sedaj ga nimam človeka pri hiši, da bi lahko rekla: ta-le je pošten.  Vaši Metki pa bi brez strahu izročila vse, vidite, zato bi jo dobila tako rada.  Povejte ji no!  Zanjo se ni treba prav nič bati, saj bodete sami lahko semkaj prišli.  Jeli, da ji porečete?“  Betežnik je verjel Lenki in rad bi ji bil ustregel, zlasti ker mu je Lenka hvalila hčer; to ga je nekoliko omamilo.  Toda beseda „krčma“ in pa hvaležnost do Resnikove hiše sta ga ovirali, da ni za gotovo obljubil. „Še nocoj ji razložim, kako si rekla, a silil je ne bom.  Če rada zamenja službo, naj jo; branil ji tudi ne bom.“ Tako je dejal nazadnje Betežnik in vstal. „Le povejte ji, videli bodete, da bo za vse Dobro“, naročila mu je še jedenkrat Lenka ter ga prosila, naj ji kmalu pride povedat, kako je opravil.  Ko je Metka zvedela, kaj bi Lenka rada, uprla se je takoj, da kratko malo ne gre k Tiščinu. „Zakaj bi si prebirala“, dejala je očetu, ko mi ni sile?  Pri županovih je vedno vse v redu, pri Tiščinovih je pa vse drugače.  Pomislite zlasti to, da prihajajo v hišo tisti nerodneži, — — ne, tje že ne grem, rajša ne vem kam.  Pri taki hiši ne opravi nič noben posel, če je še tako pošten.  In kaj bi rekli pri Resnikovih, ki so mi storili že toliko dobrega!  Le odgovorite Lenki, da ne morem.“  „Grdo se bo držala“, izpregovoril je Betežnik, „tega sem prepričan, in za malo se ji bo zdelo.  Toda povsod ne moreš služiti!  Le pri županovih ostani, jaz menim tudi tako.“  Razven teh pomislekov, katere je navedla Metka očetu, imela je pa še druge.  Dobro je namreč vedela, da gleda Tiščinova za Štefanom in da zato njo sovraži.  Ko bi prišla k nji v službo, poniževala bi jo, kar bi se le dalo.  Tudi se ji je dozdevalo, dasi gotovo ni vedela, da bi jo prav nalašč zaradi Štefana rada spravila od Resnikove hiše.  A naj bi bila služba pri Tiščinu še tako lahka in ugodna in Lenka še tako dobra prijateljica Metkina, težko bi se bila ločila od županovih že zaradi Štefana.  Betežnik je drugi dan povedal Tiščinovi, da je Metka odrekla.  „Še jedenkrat ji recite, morda drugič ne odpové“, govorila je Lenka beraču, a videlo se ji je, da je razžaljena.  Potem pa si je hipoma premislila in dejala: „Nič ji ni treba praviti, v nedeljo bom sama govorila ž njo.“ Po teh besedah je nekam izginila, Betežnik pa ta dan ni dobil niti koščka kruha.  Z Metko pa Lenka ni govorila, ne v nedeljo in ne pozneje, pač pa se je pomenkovala še tisti dan z Marušo Klepetčevo.  Natanko ni znano, kaj sta si povedali, skoro gotovo pa sta bili obe zoper Betežnikovo Metko.  Zakaj kmalu potem je nekega sobotnega večera prijemala Resnikovka Metko, češ, kaj ji ni všeč, da se koplje od hiše. „Ne branim ti sicer ne, toda težko bi mi le bilo“, rekla je naposled, „če greš od naše hiše, kjer smo te imeli toliko let.  Pa še v krčmo!“  Metka je izprva osupla poslušala dobrohotno očitanje svoje gospodinje, ker ni vedela, kam meri.  Šele ob besedi „krčma“ se ji je posvetilo in oddahnila si je, zakaj njena vest je bila v tej stvari popolnoma čista.  „Za božji čas vendar!“ posmeje se pol veselo, pol žalostno, ker ljudje tako presučejo resnico, „mati, vam je nekdo prav nasprotno povedal, kakor se je res zgodilo.  Vidite, oni večer so mi povedali oče, da bi me Tiščinova rada za deklo.  Jaz nisem hotela tje, čeprav bo odslej huda name; sedaj je pa nekdo to novico pobral in predrugačil.  Moj oče lahko pričajo, da je res, kakor pravim.  Sami mi še nikoli ni prišlo na misel, da bi šla od vas.“  „No, saj skoro nisem mogla verjeti“, opravičevala se je županja že potolažena, „toda tako sem zvedela in te zato samo vprašala.  No, saj ni nič hudega.“ In vse je bilo lepo poravnano, Resnikovka pa ni zapodila Metke od hiše, kakor je želela Lenka.  Bilo je videti, da se je vse zarotilo zoper Lenko.  Zakaj celo njen oče je jel rovati proti Resniku in je tako prekrižaval hčerine načrte.  Tiščin namreč ni mogel pozabiti, da mu je župan zmešal račun zastran onega travnika.  „Nič drugega ni, kakor sleparija“, tako je hujskal občinske može posamič in na skrivnem, da bi se ne zvedelo med ljudmi. „Ali meniš, da bo potem konec plačevanja, kadar postavimo šolo?  Kaj še?  Takrat se bo šele pričelo.  Nekaj časa bo jeden učitelj, pa si bo kar na lepem izmislil, da je preveč otrok za njega samega, in dobili bomo drugega.  In kdo ga bo plačeval?“  „Tako hitro se pa menda to še ne zgodi“, ugovarjal je Tiščinu ta ali oni, toda nič ni pomagalo. „Kaj meniš, da bo kdaj opravljeno in zadosti?  Nikoli!  Šolo bo treba beliti in popravljati, morda — i kajpada, sedaj sem se šele domislil — šolske priprave bodo šle tudi iz naše mošnje.“  In njegovi poslušalci so že postajali nezaupljivejši do nove šole: „To so sicer malenkosti, toda če le ne bo miru, če ne bo nikoli konca v plačevanju, bilo bi pa vsejedno bolje, da se nismo nikdar lotili šole.“  „Pa še nekaj“, strašil je Tiščin nadalje; „ali veš, kaj?  Še kazen boš plačeval, če bo tvoj otrok kdaj zamudil šolo.  Saj vem, kako je drugod, kjer imajo že take šole.  Naj bi bil jaz župan, z vsemi štirimi bi se upiral taki novotariji.  Ali pa meniš, da bodo naši otroci kaj modrejši, kakor smo mi?“  „Saj pravim, no, in pa še rečem“, kesal se je marsikateri občinski svetovalec, „kar kam se zaženo vsi, mi pa tavamo za njimi brez premisleka.  Toda sedaj smo ujeti: jaz sem že obljubil, da navozim nekaj smrek, mož beseda ostanem, čeprav mi hodi naopak.“  Dasi je bilo Tiščinu j edino za lepe denarce, katere bi bil lahko skupil za travnik, vendar se je delal, kakor da skrbi za srečo občine.  Gospod župnik in župan, ki sta v resnici delala za srečo ljudij, bila sta pa kmalu razvpita kot sebičneža. „Župnik bi rad prav zložno živel; ne ljubi se mu več učiti otrok.  Seveda v sobi sedeti ali pohajati je pač prijetneje, kakor ubijati se z otroki.  Toda če je bilo tako doslej, zakaj je treba to sedaj predrugačevati?“ Tako je Tiščin sumničil župnika ter se togotil, čemu sedi v občinskem odboru, ko bi čisto lahko opravili brez njega. „Resnik je pa dal tisti svet za šolo samo zato, da bi ga spomladi zopet volili za župana.  Pa ga ne bomo!  Jaz že ne, one mi je tudi že dejal, da je Resnik odžupanil.“ In Tiščin je lagal tako na debelo, da so možje zares mislili, da Resnik propade pri novi volitvi.  Toda strast ga je drvila še naprej.  Kadar je šel mimo županovega vrta, vselej ga je zbodla v oči hitro rastoča stavba.  Zato je sklenil ovirati delo, katero bi bil najrajši zaprečil popolnoma.  Nekega večera, ko so že vsi gostje odšli iz njegove krčme izvzemši tri berače: Urbana Krpo, Martina Zaplato in Florijana Stopco, prisedel je Tiščin k njim ter jim dejal:  „Vam lahko vse zaupam, ali ni res.“ Molčé so mu prikimali, on pa je nadaljeval: „Vsi veste, da me nova šola jezi, ker mi bo le v škodo, zato bi rad malo ponagajal.  Vi ste močni, pojdite in poderite nekaj zidu!  Samo odrov mi ne razmetajte, da se bo zdelo, kakor da se je zid sam podrl, ker zidajo preslabo.  Jutri večer pa bodete pili pri meni zastonj, če bodete dobro zvršili to nalogo.“  Berači so bili takoj pripravljeni, samo bali so se, da bi jih Resnik ne zalotil.  A Tiščin je vedel sveta tudi v tej zapreki. „Le počakajte“, govoril jim je veselo, ker mu je šlo vse po godu, „le počakajte!  Kakor nalašč — še nocoj in sicer precej lahko poskusite, kako močna je nova šola.  Jaz, grem k Resniku, da mi posodi konja in mi da Štefana, da gre z menoj po vino na Dolenjsko.  Mi se bomo v sobi glasno menili, tisto bode že moja skrb, da se malo dalje zamudimo; vi pa tačas storite, kar sem vam naročil.  Živa duša vas ne bo videla ali slišala.“  „Hajdi, pa pojdimo!“ ojunačil se je Urban Krpa, za njim sta vstala tudi Zaplata in Stopca; hitro so se izgubili v noč.  Tiščin pa jo je mahnil k Resniku, zakaj očitno se mu ni nikoli upiral in občeval je ž njim po zunanje popolnoma prijazno.  „Dober večer“, voščil je, vstopivši; „bal sem se, da jo bodete pomaknili že spat.  No, saj bi ne bil prišel motit tako pozno, pa ni drugače.  Za jutri sem bil namreč namenjen po vino, pa sem prej-le ogledoval voz, konjsko opravo in konje, na, pa sem zapazil, da se mi je vranec zbosil.  Vidiš, če čakam tako dolgo, da ga dam zopet kovat, izgubim dan.  Kaj ne, da mi posodiš jednega konjar In ker ga nisem tako vajen, kakor svojega, naj gre še Štefan z menoj, da vsaj vidi kaj sveta!“  „Konja že lahko vzameš“, bil je Resnik takoj pripravljen postreči, „katerega imaš rajši.  Da bi šel pa Štefan s teboj — hm, težko se odtrga sedaj od doma.  Ajdo bomo sejali jutri: kdo bo pa oral namestu njega!“  „No, pomislimo, kako bi pametneje naredili“, zavlekal je Tiščin nalašč pogovor, da bi berači brezskrbneje podirali šolski zid. „I, kaj bi?  Tako-le naj bo: Moj hlapec naj namestuje Štefana, pa je.  Ali si zadovoljen?“  „Zakaj ne?“ odgovoril mu je župan in pogledal Štefana, češ, saj bo prav tako.  Ta je pa molčal in nekaj premišljeval.  Da pa ni zaostala govorica, jel je Tiščin praviti, da bo letos kupil prav dobro kapljico, ker ga bo vzel nekaj v Semiču.  „Ali imaš veliko posode s seboj?“ vprašal ga je Resnik. „Kaj, če bi ga še meni pripeljal nekaj veder?“  „Prav lahko!“ odvrne krčmar, dasi mu ni bilo všeč, da ima kdo v vasi doma svoje vino, „prav lahko, če imaš le prazno posodo.  Na jednem vozu imam še dovolj prostora.“  „Prazno, samo pomiti jo je treba.  Štefan, kar précej pojdiva v klet“, velel je oče sinu, in vsi trije možaki so šli na delo. „No, če pa sedaj nič ne opravijo“, mislil je Tiščin o beračih, „potem ne bodo nikoli.“  Predno so pomili sod in ga spravili iz kleti v vežo, preteklo je četrt ure, in podkupljeni podiralci so že odšli v Tiščinove svisli.  „Ali vzamem konja kar nocoj?“ popraša naposled krčmar.  „Ni treba, saj mora Štefan tako čuti — glej no, kako sva pozabljiva s Štefanom“, karal je Resnik samega sebe, „obkorej pa misliš odriniti od doma?“  „Zadnji čas ob treh“, odgovarjal je Tiščin; „no, Štefanu se pa ne mudi tako.  V Ljubljani me lahko dojde, ker se bom precej časa mudil pri „Figovcu“, do tje pa znaš pot, ali ne?“  „Saj je ni moči izgrešiti“, pritrdil mu je Štefan. „Pa menim, da bom že toliko zgoden, da pojdeva skupaj.“  „Na tem ni nič“, dejal je Tiščin. „Torej, kakor smo se dogovorili.  Jaz odidem ob treh, ti pa, kakor že bo.  Sod pa jutri privali in na voz deni.  Lahko noč!“  „Lahko noč!“ odzdravila sta Resnik in Štefan ter zaprla vezna vrata za krčmarjem.  „Meni ni kar nič všeč, da moram jutri od doma.  Saj Tiščinov hlapec ne zna orati.  Tako nemarno bo razril, da ne bo nikomur podobno in da me bo vselej sram, kadar pojdem mimo.  Posebno na „dolgi njivi“ ne bo nič opravil, preveč trave je na nji.  Tam še dober orač težko čedno zorje, nikar da bi on“, pritoževal se je Štefan, ko sta bila z očetom sama.  „Pa res ne bo nič prida ž njim“, pomišljeval je tudi Resnik. „I, kaj, če bi šel jaz po vino?“  „Pa pojdite“, prigovarjal je Štefan očetu, ker mu je že sama misel težko dela, da bo njiva grdo razorana. „Jaz bom na uro pazil in pa konja krmil; kadar bo pravi čas, pokličem vas gotovo.“  „Bodi pa tako!“ določil je popolnoma Resnik. „Toda sedaj si moram pa obleko pripraviti, pa denarja ne smem pozabiti.  Veš kaj, Štefan, komat in vajete malo osnaži še nocoj, da ne pojdem z vso zamazano oprego posvetu.“ In odšla sta vsak po svojih opravkih.  Tačas pa so se smejali pri Tiščinu berači s krčmarjem vred, ker se jim je tako srečno ponesla hudobna nakana. „Dvakrat smo zastavili s kolom v luknje in se malo uprli, pa se je takoj sesedel zid pri oknu.  Preveč menda nismo, pa saj boš videl.“  „To vem, da ste dobro opravili“, hvalil jih je Tiščin, „zato sem vas pa naprosil.  Torej kakor sem rekel, jutri bodete —.“  „Če greš pa po vino?“ ustavil ga je Zaplata.  „Ali boš Lenki naročil, ali kako?“ pozvedoval je tudi Stopca.  „Kar sedaj-le nam ga postavi semkaj pošteno merico, kaj bi odlašal!  Veš, najboljše je za nas, da še nocoj izginemo od tod.  Jaz sem pri očetu županu slabo zapisan, varneje je, da me nihče ne vidi“, nasvetoval je Urban Krpa, in njegova je tudi obveljala.  „Prinesem vam ga že“, udal se je Tiščin, „samo dolgo mi nocoj ne bodete sloneli; treba mi bo zgodaj vstati.“  „Saj ti ne bomo kratili spanja“, potolažil ga je Urban Krpa in nagnil kozarec, da dejansko pokaže, kako hitro bodo popili. „I, glej no, vprašati sem te pozabil, kaj si jim pravil pri Resniku, da si jih tako dolgo motil.“  „Takrat smo že mislili steči“, vmešal se je še Zaplata v pogovor, “ko je v hiši luč izginila.  Dejali smo, da ti bodo v vežo posvetili, pa v veži se menda nisi toliko časa obotavljal?“  „Kajpada ne“, razlagal je Tiščin svojim zaveznikom; „v klet smo šli po sod, ker bode pripeljal tudi Resnikov Štefan nekaj vina za dom.  Potem smo ga pomivali — no saj mudilo se ni prav za prav nič, ker pojde Resnikov jedno uro pozneje kakor jaz — pa sem si mislil, za one tri je kakor nalašč, le malo postojmo.“  „A — tako?“ zavzeli so se berači in hvalili Tiščinovo premetenost.  „Sedaj smo končali“, izpregovoril je naposled Urban Krpa, ter segel po svoji malhi. „Jutri bodo pa zidarji hudi, zato grem rajši odtod.  Ali bodeta vidva prenočevala tu?“ popraševal je še tovariša.  „Kaj bi kolovratil po noči okrog“, zazdehal je Zaplata zaspano, „jaz se nikogar ne bojim.“  „Jaz grem pa s teboj, Urban“, odločil se je Stopca in odšel s Krpo.  Ob dveh zjutraj je Resnikov Štefan nakrmil konja in poklical očeta, potem pa legel, dokler ne bi bilo treba pomagati očetu napregati.  Toda ker je doslej skoro vso noč prebdel in se sedaj iznebil zadnje skrbi, zaspal je prav trdno.  Resniku se je pa tudi ob dveh še prezgodaj zdelo vstajati, češ, celo uro se res ne bom oblačil, ter je tudi pošteno zadremal.  Nekako četrt na štiri sta se vzbudila oba nakrat in se čudila, kako da sta zaležala.  Vendar kmalu po pol štirih je pognal Resnik izpred Tiščina, kjer mu je hlapec povedal, da gospodarja še lahko dohiti, ker je odšel šele pred četrtjo ure in ker ima mnogo težji voz.  Resnik je bil kmalu na veliki cesti že ne daleč od Medvod.  Nekaj pooblačilo se je bilo po noči, zato je bilo še precej temno, zlasti ker je delal senco tudi gozd na obeh straneh ceste.  Nekako tesno je bilo Resniku v tej samoti; potipal je, če ima še denar pri sebi, in prepričavši se, da ga še hrani, pognal je konja, da bi prej prišel do hiš.  Ta kraj je bil namreč tisti čas razvpit; govorili so, da so že cesto koga oropali.  Jako je bilo Resniku žal, da ni šel s Tiščinom, češ, v druščini je varnejše, in človek je tudi pogumnejši.  Ko se je plaho oziral na desno in levo, zazdelo se mu je, da prihajata komaj štirideset korakov pred njim iz gozda dve temni senci, vsaka od jedne strani.  Konj je dirjal in kmalu se je mož preveril, da sta dva človeka in da ne namer jata nič dobrega.  Krepko je nategnil vajete, švrknil konja z bičem in prijel kol, katerega je peljal s seboj, da bi nazaj grede povezal ž njim sode.  Bil je že skoro vštric onima sencama. „Dobro jutro, kam jo mahata?“ nagovoril ju je.  Nič odgovora.  Pot je oblil Resnika, zakaj sedaj je vedel, da sta zla človeka.  Kar se domisli nečesa.  Obrne se in zakliče:  „Štefan, Štefan!“  Jeden onih dveh neznancev poskuša prijeti konja za uzdo, a se mu ne posreči, drugi pa nameri s kolom na Resnika.  Toda le-ta ga prehiti in zamahne po njegovi glavi.  V naglici spusti vajete iz rok, konj pa se splaši in oddirja skokoma.  Lopova stečeta tudi za vozom, a kmalu zaostaneta.  Komaj se je Resnik rešil jedne nevarnosti, roparjev, sedaj pa mu preti druga, zdivjani konj.  Nič ni pomagalo ustavljanje in klicanje, vajetov ni mogel dobiti več, zavreti tudi ni bilo moči.  Prizadeval si je, da bi kako prišel z voza, zakaj če zavozi konj na kup kamenja, ali preveč kraj ceste, bo vse drobno, tako se je bal opravičeno.  „Bog in sveti križ božji“, dejal je naposled ter skočil z voza.  Pa padel je tako nesrečno, da si je zvil desno nogo in tudi sicer precej pobil. „Da bi le pred klancem kdo konja ustavil, če ne, bo še večja nesreča“, zdihoval je ubogi Resnik na tleh in jel goreče moliti.  In ni iskal zastonj pomoči pri Bogu.  Dva voznika sta prišla njegovemu konju naproti in ga ujela.  Napadovalca sta pa tudi začutila, da so ljudje blizu, in nista šla nad Resnika.  Poprej sta namreč že obupala, da bi ga dohitela, dokler je bil na vozu.  Ko sta pa opazila, da je obležal na cesti, pohitela sta vnovič za njim.  A prihod voznikov ju je oplašil in odpodil.  Mož z ženo, brat s sestro  Na božjo pot gredo  Narodna.  Voznika sta précej slutila, da se je pripetila kaka nesreča in da je lastnik konjev potreben pomoči.  Zato je jeden hitel naprej, da bi prej pomagal ponesrečencu, tovariš pa je privezal Resnikovega konja k svojemu vozu in vozil počasi za njim.  Prvi je kmalu našel Resnika, ki je poskušal vstati, pa se mu ni posrečilo.  „Hvala Bogu, da se bliža pošten človek“, oddahnil se je dobovški župan, ko je prihajal voznik.  „Dobro jutro, prijatelj, kdor si že“, pozdravil ga je prišlec, „kaj se je pripetilo?“  „Napadla sta me — dva lopova — in mi splašila konja“, jel je pripovedovati Resnik. „Ne vem, ali sem si nogo zlomil ali izpahnil; kar nič ne morem stopiti nanjo“, stokal je nadalje in polagoma opisal dogodek.  „Kaj pa bo sedaj?“ poprašal ga je voznik. „Kam ste bili pa namenjeni?“  „I, v Ljubljano sem šel, sedaj pa ne morem; oh vendar no, da se mi taka pripeti! — Ali si kaj videl mojega konja?  Vse se bo razbilo, voz in posoda, če ga kdo ne ustavi.“ In Resnik je ves v strahu tarnal in se bal.  No, voznik ga je potolažil, da sta konj in voz že rešena, ter mu nasvetoval, naj gre v Medvode in tam ukrene, kar bo najmodrejše.  Tačas je privozil za njim tovariš.  Resnika sta naložila na njegov voz in prvi voznik ga je peljal v Medvode.  Drugi je pa šel z obema vozovoma svojim potem v Kranj, ne meneč se za lopove, češ, kmalu se zdani in ne bo se bati ničesar.  V Medvodah so Resnika pri Tosniku obvezali, potem si je najel poseben voz, da so ga spravili domov.  Tosnikov hlapec pa je šel za Tiščinom v Ljubljano.  „Povej mu, kaj se mi je zgodilo“, naročil mu je Resnik; „kakor vé in zna, tako naj si pa uravna.  Sedaj, ko je že na potu, bilo bi mu zelo sitno, ko bi tega voza ne bilo za njim.  V Ljubljani bi čakal in čakal ter ne vedel kaj početi, tako bo pa že dobil koga, saj ima doli znance.  Jaz ne morem ž njim, to vidi vsakdo.“  Drug Tosnikov hlapec pa je peljal Resnika domov.  Med potjo je slonel župan na vozu; proti Dobovcu se je sklonil, kolikor se je dalo, da bi se doma preveč ne prestrašili.  Samo gospodinja je še bila doma, druga družina je že bila odšla na polje.  „Za pet krvavih ran božjih, kaj se mu je pa naredilo?“ vskliknila je Resnikovka, ugledavša skozi vezno okno ptuji voz in svojega moža obvezanega na njem.  Toliko da ji ni padel iz rok lonec; katerega je pomivala.  Še večji pa je bil njen strah, ko mož ni mogel sam iz voza. „Kaj pa je?  I kaj pa je, za božji čas, povej no!“  „Saj ni take sile; nikar ne vpij tako, da te čuje vsa vas“, tolažil jo je Resnik. „Nekaj sem se potolkel, kmalu mi odleže.“ A ni se tako kratko odkrižal žene, ki ga je v jedno mer izpraševala, kje, kako, kdaj ...  „Človek nikoli ne vé, kje ga čaka nesreča“, zinil je modro Tosnikov hlapec in prenesel Resnika v hišo. „No, sedaj pa pojdem, svojo stvar sem opravil.“ In hotel je takoj oditi.  Seveda ga Resnik ni pustil, marveč je velel ženi, naj mu malo postreže in plača voznino.  Toda čakati je moral precej časa.  Resnikovka je bila kakor iz uma, sama ni vedela, kje ima glavo.  „Kje je vendar kak otrok, da bi stekel po Štefana na polje?“ hitela je po veži in pred hišo prijela v roke to in ono stvar pa jo zopet odvrgla.  „No, tukaj je tudi vse narobe“, prirentačil je tacaš k hiši zidar Peter, kateri je zidal z dvema tovarišema novo šolo. „Neki vrag nam je po noči podrl toliko zidu, da ga celi dan ne bomo postavili!  Kje so pa oče?“ Rekši je stopil v hišo in zvedel o nesreči Resnikovi ter mu potožil tudi svojo.  „Kdo bi nalašč zid podiral, beži, beži“, zavrnil ga je župan; „preslabo ste zidali, morda se je samo sesulo; saj sem ti rekel, da le močno delajte, ker ni nobena stvar nikoli preveč trdno narejena.“  „Glavo si dam odrezati, če se je samo podrlo“, Stogotil se je Peter. „Trideset let že zidam, pa mi pravite, da slabo delam!  Kar sem sezidal, še danes stoji vse.  Saj je še kol v zidu, saj se dobro pozna, da je nekdo — zlomek ga snej! — človek mu ne more reci dobro — —.  Pa kaj vam govorim, sami poglejte!  Kdor ni slep, lahko izprevidi, da nam nagaja hudobna roka.“  „Kako pojdem gledat, ali ne vidiš, da ne morem stopiti na nogo?  Potrpi, da pride Štefan!“ Sedaj se je zopet spomnil Peter, da ima župan bolno nogo; bil je še bolj jezen, češ, če sam ne vidi, saj še verjel ne bo.  Pa Štefan, kateri se je kmalu potem vrnil s polja, potrdil je tudi, da se zid ni podrl sam od sebe, in nekoliko umiril zidarja.  „Po zdravnika grem, oče“, govoril je Štefan ves v skrbeh, „ali ne?“  „Ne bo drugače, res da ne“, prikimal mu je oče, „pa naprezi.“  „Ali ju niste nič poznali, potepuhov,“ pozvedoval je Štefan.  „Kako?“ odgovarjal je Resnik. „Kako bi ju poznal?  Tema je še bila, potem pa sta bila še našemljena!“  „ Če bi vedel, kdo se potika po teh gozdih!“ zapretil je sin, potem se pa odpeljal po zdravnika.  Vrnil se je ž njim še pred poldnem.  „Noga ni zlomljena“, dejal je zdravnik, „samo zelo nerodno ste si jo zvili.  No, v nekaj dneh že vstanete, da bodete hodili oprimši ali pa s palico.  Rane niso nevarne.“ Zdravnikova izjava je Resnikove utolažila in razveselila. „Da le hujšega ni“, mislili so si domači in upali, da hišni oče kmalu ozdravi.  Nada jih ni varala.  Ko se je vrnil Tiščin z vinom, bil je Resnik že skoro dober, samo malo šepal je še.  „Bog ti povrni, ker si mi konja posodil“, prišel se je Tiščin zahvaljevat. „Presneto sem se prestrašil, ko mi je Tosnikov pravil, kako in kaj.  Najtežje mi je pa delo, da si zaradi moje nadležnosti tako naletel.  I, kako pa da ni šel Štefan?“  „Nič prav rad ni hodil od doma, ker je bila ravno ajdova setev“, odvrnil mu je Resnik, ker ni hotel povedati pravega vzroka. „Jaz sem se pa lože odtrgal.  Potem me je pa to zadelo!  To je bila še sreča za-me, da sta prišla takrat ona voznika.  Bog ve, kaj bi bilo drugače —“.  „Meni je prav žal, toda pomagati ne morem prav nič. — Pa še to-le sem ti mislil povedati: Tebi nisem pripeljal vina; veš, za drugega je težko kupovati.  Morda bi ti vino ne bilo všeč, ali bi ti bilo predrago, zato sem ti pripeljal prazno posodo.  Ako boš z mojim zadovoljen, nekaj ti ga prepustim.“ Tako je govoril Tiščin, ker je upal, da je boljše, če ima on dobiček kakor njegov sosed.  „Kadar ga bom potreboval, pa se zmeniva, sedaj imam še precej starega“, odgovoril je Resnik in še vprašal: „To si tudi že čul, da je nekdo pri šoli nekaj nagajal?“  „Tudi, tudi“, pritrdil mu je Tiščin, ter se obrnil proti vratom. „Saj svet je dandanes tak, da nikoli tega.“ Potem pa je odšel, češ da ima mnogo posla doma.  „Škoda, da se je prav ta čas Resnik pobil“, mrmral je Tiščin proti svoji hiši grede.  Menil sem, da ga bo kaj jezilo zaradi šole, pa se vse razdere.  Na pomlad bomo pa še govorili pri novih volitvah — menda mu izpodnesem županov stol in sedem sam nanj.  Zakaj ne?  Vse se lahko naključi, vse, tudi kaj takega.“  Resniku se je noga hitro pozdravila, tudi druge rane so se mu zacelile, pa lotila se ga je neka notranja bolezen, ki ga je vrgla vnovič na posteljo.  Kaj mu je prav za prav bilo, pa še sam ni vedel.  Včasih ga je trgalo po udih včasih so mu roke in noge nekako ohromele, da se skoro ganiti ni mogel, drugikrat ga je pa bodlo po životu.  „Pa ne, da bi se bil prehladil pri onem napadu“, ugibal je sam. „Najpoprej mi je bilo vroče, da je kar lilo od mene, potem sem se pa premrazil, ker je bilo mrzlo jutro, ali ka-li.“  „Meni se zdi, da si se kaj pretresel“, menila je žena. „Dobro bi bilo, če bi še jedenkrat prišel zdravnik.“  „Strah vam je ostal v kosteh, strah, oče, le mene poslušajte“, trdil je Štefan in se močno bal za očeta. „Strah, ta je nevaren“, dejal je sam. sebi in premišljal, kaj bi bilo početi.  In prišla mu je v glavo dobra misel. „Na Brezje se obljubim, o Malem Šmarnu grem lahko na to božjo pot“, tako je sklenil in razodel očetu svoj ukrep.  „Pa pojdi; Marija je že marsikomu izprosila zdravje, morda se usmili tudi mene“, pohvalil je Resnik Štefanovo misel in se tudi sam jel zatekati v molitvi k Materi Božji na Brezjah.  Približal se je Mali Šmaren.  Od vseh stranij so hiteli božjepotniki na Brezje prosit pomoči v dušnih in telesnih stiskah.  Štefanu je mati naročala, naj dobro opravi božjo pot.  Dasi je šlo mnogo romarjev skozi Dobovec z vozom in bi bil Štefan lahko prisedel k temu ali onemu, mahnil jo je vendar rajši peš, da bi bilo njegovo romanje popolnejše.  Pa tudi zato si ni iskal družbe, ker je bil namenjen k izpovedi in se je sam hodeč pripravljal lože.  Še pri dnevu je priromal na Brezje.  Cerkev je bila natlačena; človek bi bil menil, nihče več ne more vanjo, pa so vendar ljudje še vedno silili noter.  Tudi Štefan se je priril v kapelico, kjer stoji sloveči Marijin oltar.  Pokleknil je in goreče molil za bolnega očeta, potem pa tudi zase in svoje drage.  Kdor ni sam videl, ne verjame, kako lepo je videti mladega, krepkega človeka pobožno v molitev zatopljenega!  Zdi se, da ima najpopolnejše nagibe, katerih je treba za dobro molitev.  Zdrav je, v najlepših letih je, vse kaže, da ne potrebuje leka v težavah: Če vendar tako pobožno moli, moli iz ljubezni.  Tak prizor dviga človekovega duha, zlasti ker je — žal — le preredek.  Proti deseti uri še-le se je posrečilo Štefanu, da se je priril k izpovednici.  Ko je opravil izpoved, pomolil je še malo v cerkvi in se potem namenil k počitku.  A ni se lahko ločil od svetega kraja.  Mnogoglasno, a vendar lepo ubrano petje stotin romarjev v polmračni romarski cerkvi tako nekako prevzame in očara človeka, da bi kar stal in poslušal.  Srce se taja in čuti, da je blizu Boga.  Vmes se čuje vroče vzdihovanje molilcev, jagode na molkih padajo v malih presledkih in na lahko, da komaj razločuješ ta šum izmed drugega, okrog oltarja se pomika nepretrgana vrsta, včasih zaropočejo berglje; kdor ima le še iskrico žive vere, gotovo ga gane tak prizor.  Ko se za hip nekoliko poleže po cerkvi hrup, oglasi se krepko: „Za Bogom častimo Marijo najprej“ in kakor jeden mož poprime vsa cerkev, kakor bi bilo vse ljudstvo prešinjeno po višji, nadzemeljski sili.  Zunaj cerkve pa je bilo tudi še vse živo.  Ti so kupovali spominke: podobice ali molke, ona gruča sedeč v polkrogu si je preganjala zaspanec s petjem, drugi so poslušali, tretji so se pomenkovali, kdaj zjutraj odrinejo, nekateri pa so, ne meneč se za nič, dremali ob praznem vozu ali cerkvenem zidu.  Štefan, kateri je bil že prej srečno dobil prenočišče v gostilni, namenil se je sedaj k počitku.  Toda zaspi, če moreš, zaspi!  Pivci v sobi pod njim so bili več kakor glasni, okrog hiše pa tudi neprestan vrišč!  Ko je pozvonilo zjutraj k prvi maši, bil je že pred cerkvijo.  Dve uri pozneje pa se je vračal zajutrkovat v isto gostilno, zakaj bil je še tešč zaradi sv. obhajila.  Od obeh stranij so stegovali berači roke, proseč kaj vbogaime.  Štefan, ki si je bil doma nalašč zmenjal nekaj desetič, da bi imel dovolj drobiža, razdal je že vse krajcarje in četrtake.  Ker je pa še neki prosjak jako moledoval s suho roko, poiskal je Štefan desetico ter jo vrgel v njegov nastavljeni klobuk.  A sklonivši se je spoznal — Urbana Krpo.  „Tako varaš ljudi!“ nagovoril je sleparja ter ga prijel za navidezno mrtvo roko.  A Krpa ni čakal, da bi se ljudje prepričali, kaka je njegova roka.  Kakor bi trenil, izpraznil je klobuk pobral malho s „suho“ levico, palico pa z desnico in se urno izgubil v gnečo, kakor bi ga podili sršeni.  „Že zopet ta Resnikov!  Da bi ga —!“ sikal je med zobmi ter šel drugam, kjer bo najbrž vnovič imel kako neozdravno bolezen.  Štefan jo je po tem dogodku naglo mahnil v gostilno, da bi se ognil radovednežem, zakaj vseh oč so bile uprte vanj.  Komaj si je naročil zajutrek, pritisnilo je vse črno ljudij za njim, ker se je tudi tem mudilo domov.  Nekateri so se ozirali, kje bi dobili še kaj prostora, drugi pa so si kar brž jemali stole češ, silen mora biti človek, silen, drugače bo hipoma vse zasedeno!  Od vseh vetrov so se nabrali k skupni mizi, večinoma taki, ki se še nikoli niso videli, zato so začetkoma tudi molčali in gledali, odkod pride gostilničar, zakaj naročili so si že v veži.  Nekaj jih je stalo sredi sobe tiho se pomenkovaje; tam je stal plah mladenič, skoro gotovo še ni bil nikoli z doma ali pa je brez denarja, oni star možiček pa je prišel samo zaradi druščine v sobo, potrošil ne bode prav nič, prinesel je namreč od doma kruha in ravnokar si ga je bil zmočil pri vodnjaku.  „Kdo želi juhe?  Kam kavo?“ klical je gostilničar in delil zajutrek.  „Semkaj, jaz sem prej prišel!“ — „Slišite, meni pa merico vina!“ — „Meni tudi, — s kruhom!“ vpili so vse križem.  Polagoma so se nekoliko umirili in se spoznali, to se pravi, sicer ptuji obrazi so se jim jeli dozdevati nekako znani, in kmalu jih je zanesla govorica na berače, posebno še na Urbana Krpo.  „Te-te šentej“, pogledal je star možiček po strani Štefana, primiznega soseda, ter ni vedel, ali bi ga vikal ali tikal, „kako se že pravi temu beraču, ki je moral ravnokar pobrati svoja kopita?  Pri nas — jaz sem tam od Kamnika — je že večkrat beračil, pa človek pozabi ime, ker je berač vsak, kdor hodi z malho po svetu.“  „Za Urbana Krpo ga kličejo pri nas“, odgovori mu Štefan, ter še pripomni: „To vam je rojen slepar, zvit ptič, da malo takih.“  „Urban Krpa?  Krpa — je že res!“ zavpil je pozvedovalec veselo, kakor bi bil začul kdo vé kako važno novico ter udaril ob mizo, da so se vsi gostje ozrli na njegov prostor. „Ta — pa suho roko!  Če ga bo Bog kaznoval, ker neče delati ž njo, potem bo že suha; drugače je pa trdnejši kakor izmed nas kateri.  E, če bi človek natanko premislil, kakšni so nekateri berači, vse od kraja bi odslovil z besedami: „Pojdite v božjem imenu!“ A nekaj sem jim dolžan dati, in navadimo se vsega.  No, povem vam, da bi se mi zdela božja pot nepopolna, če ne bi vrgel kaj v pušico ali prosjakom.“  „Oče, jaz sem čisto vaših mislij, kakor bi se bila zmenila“, zakliče govorniku neki mož od nasprotne mize, kateri pa še svoj živi dan ni videl prvega. „To vam povem, beračev se bojte!  Le poslušajte, kaj so naredili v poslednjem času!  Veste, ta-le kranjski Pajk je pobral beračem nekaj moke in jo poslal svojemu bratu za prašiče.  Vidite, pa so mu štirje poginili, ker so berači nalašč zastrupili moko.  To so res več kakor —„  „Štirje prašiči, praviš?“ izprašuje ga znanec strme.  „To je pa škode!“ pomiluje zopet drug Pajkovega brata.  „Pomislite, ljudje božji, vse meso pojde v nič, samo kožo bo rešil“, pojasnjuje prejšnji.  „Precèj trdo jim stopa na prste, zato se pa znašajo nad njim, kakor vedo in znajo“, pripoveduje Štefan svojemu sosedu od kamniške strani, toda nov govornik ga prevpije.  „Naj pa še jaz jedno zinem“, začne namreč suh možiček počasi in vsako besedo poudarjajoč, „dolgo časa sem že imel naproženo, pa nisem mogel na dan, ko vas je toliko.  Že sam ne vem dobro, ali je bilo predlanskim ali še predpredlanskim, ko sem prav ta čas kravo kupil — aha, liska je bila, no, no sedaj sem se pa sponami — predpredlanskim, tisti večer po Malem Šmarnu je bilo.  I, pa je krava težko hodila, ker že od prejšnjega večera ni bila pomolzena, zato sem stopil k onegavemu Janezu doli-le pod bregom, da je ona namolzla dve latovici mleka.  Mleka pa nisem mogel domov jemati, ampak zamenjal sem ga za merico vina.  Sedim v veži pri mizi, sedim, v sobi je bil pa velikanski vriše in smejanje.  Kakšni ljudje so ti neki danes pri Janezu, mislim si in malo poslušam, če bi se morda po glasu dalo kaj soditi.  In kaj sem čul?“  „Martin, tvoja je bila dobra tam pri ovinku ali mar ne?“  „Ej, dobra, beži, beži!  Vse popoldne in že prej od devetih dopoldne sem se paril na solncu, pa pribernjam bore tri goldinarje.“  Tako so se berači pomenkovali, koliko so priberačili o velikem shodu na Brezjah, potem pa popivali, in beračice so bile tudi tam.  Kje zasluži kdo tri goldinarje na dan?  Vidite, berač jih dobi, pa ni hvaležen.  Od takrat dajem vbogaime le znanim beračem, pa še pri teh sem se že opekel.  Bežite, bežite, vsi so jednaki, vsi so osli z jedne trate, kakor pravijo.“  Sedaj se oglasi še neki romar, ki je bil doslej jako dragih besedij, ter nekoliko pobija predgovornike. „Vsi, pravite, vsi — hm, to je malo preveč rečeno.  Po naši vasi je beračil pred nekaj leti star berač, ki bode morda kdaj še svetnikom prištet.  Vsako nedeljo si ga videl v cerkvi, pa ne jedenkrat, ampak kolikorkrat je bila služba božja.  Pa tudi ob delavnikih je rad skočil malo pomolit, če se je le dalo.  To vam je bil prosjak po volji božji!  Nekoč je dobil pri nas v dar hlebček.  Potem pa ga je položil na travo in učil drugega mlajšega berača: „Le zapomni si!  Toliko očenašev moraš zmoliti za dobrotnika, kolikor trav hlebček pokrije.“ In ko je pri nas umrl, bil je tako lep, kakor sneg: Če ta ni v nebesih, pa tudi ni nobeden.“  „Jaz sem poznal tudi jednega, ki je bil zares pošten“, pritrjuje zopet nov pripovedovalec; „pri nas so mu dejali „sladki“, zato, ker je govoril tako mehko.  Kadar je nabral toliko, da se mu ni bilo bati lakote za tisti dan, pa je šel na pokopališče molit za duše v vicah.  Ni bil tak, kakor nekateri, ki obetajo, češ, Bog povrni tisočkrat, bom pa molil za duše v vicah, potem pa vse po grlu poženo: ampak res ni pozabil duš v vicah.“  „Taki, kakor pripovedujeta vidva, so redkejši kakor bele vrane“, oporeka sedaj tisti, ki je povedal novico o zastrupljenju prašičev. „Trdim in ne odjenjam toliko, kolikor je za nohtom črnega, da so berači malovredneži.  Oni dan sem pustil svoje dekletce — no v osmem letu je, lahko varuje — samo doma.  Pa pridrobm do ogla neki malhar in prosi daru.  A poslušajte, kako je prosil!  Dekletce ni imelo ključa od omare za kruh in mu ni moglo ničesar dati.  Berač pa kar ni hotel naprej, ampak, kakor da je gospodar v hiši, začne stikati po kotih in rentačiti nad dekletcem.  Dobro, da sem po naklučju prav takrat sam prišel domov; Bog znaj kaj bi bil naredil.“  „Zagovarjaj kdo berače, kolikor mu drago, nekaj se pa ne dá utajiti“, pripomni sedaj oni možiček od Kamnika. „Večkrat sem že cul, da so bili naši očetje v mnogih stvareh modrejši, kakor smo njih otroci.  Ali tega pa niso trdili še nikoli, naj so govorili možje ali žene, da bi se bil svet in ljudje na njem kaj poboljšali.  Naši stari so pa narejali na vratih malo okence, „beraško“ okence, da so gledali skoznje v vežo ter brzo stopili za morebitnim tatinskim beračem.  Torej: ali ni jasno, da berači že v starih časih niso bili na posebno dobrem glasu?  Dandanes pa tudi niso drugačni.“  „I, kakor ljudje sploh, tako so tudi berači pogosteje bolj na slabo stran kakor pa na dobro.“ Tako sodbo so izrekli romarji in sklenili, da ne kaže pomagati prav vsakemu, pa tudi ne odganjati vseh.  Če se jim pa da vbogaime, naj se jim da z dobrim namenom zaradi Boga.  Kdo more neki presoditi vsakega Človeka!  „Človek se včasih tako zmoti, da ne bi verjel za noben denar“, učil je poslušalce prileten možiček, kateremu se je na zunaj videlo, da je že marsikaj izkusil.  Prav modro je prestavil kozarec z vinom poleg steklenice ter oboje porinil malo na stran, da ne bi med govorom česa razlil, potem pa je spremljal izkušene svoje besede z rokami in govoril: „Jeli, nas bi sedaj-le prav lahko kdo dolžil, da ne hodimo na božjo pot, marveč v gostilno popivat, če bi bil dovolj hudoben.  Pa to ni res.  Še sedem ur imam do doma, zakaj bi se ne smel nekoliko okrepčati!  Čisto tako je pri beračih: včasih ga izpije ta ali oni merico, pa ga že obsodijo za pijanca.  Križ božji! morda gaje potreben.  Kdo pa vé, odkod je prišel?  Kje je pa zapisano, kje je kaj jedel tisti dan?  Zato bi jaz ne bil tako močno zoper berače.“  „Jaz pa!  Primaruha, zakaj jih je pa zmerom več?  Če bi beraška ne bila dobra, pol toliko bi jih ne bilo“, vpil je zopet oni od kamniške strani ter bil ob mizo.  „I, več, več — zato ker je vedno slabše na svetu!“ odgovarjal mu je nekdo izmed družbe, drugi pa so kimali. „Komur prodado posestvo, vzame v roko beraško palico; vojaka poškodujejo v vojski — i, revež je potem berač vse žive dni, in drugi prav tako.  Saj tožijo vsi stanovi, da ne morejo več živeti, danes opeša ta, jutri obnemore oni, število beračev raste. „Še cesarju je namenjena beraška palica“, pravijo, in jaz verjamem.  Svet se tako čudno suče, da se ti vse lahko pripeti.  Lepo vas prosim, saj imam oči in spomin.  Ej, Bog pomagaj, kako lepo posestvo je bilo pri Planinarju — a sedaj beračijo otroci.“  Tako so se zamaknili romarji v pogovor o beračih, da so na dom čisto pozabili.  Se-le neki voznik jih je predramil: „No, če greste, pa pojdimo!  Konji so že napreženi.“  „I, kako smo se res zakasnili!“ tožil je nekdo.  „Pa kar nakrat je minul čas“, pritrjeval mu je drug.  „E, kaj bi se!  Danes tako nisem za nobeno delo; pol ure preje ali pozneje — jutri bomo pridnejši na ta namen, pa je.“ Tako je tolažil sebe in znance neki možak, a vendar poiskal dežnik, nataknil nanj culico, ter se polagoma odpravljal na voz.  Pa tudi oni, kateri so hodili peš, kakor Resnikov Štefan, jeli so izginjati drug za drugim.  Na to stran je odrdral voz pojočih romarjev, tje jo je zavila gruča pešcev, po oni stezici - bližnjici pa jo je mahnil nekdo brez družbe.  Bil je Resnikov Štefan.  Tako nekako lahko mu je bilo, prav trdno je upal, da bode Marija izprosila njegovemu bolnemu očetu zdravja.  Zazdelo se mu je, da je njegova prošnja že uslišana, in pospešil je korake, da bi se že skoro prepričal na lastne oči, kako je očetu.  Pa Jezus, Marija, bolni ste, kaj ne ?  Kar pravim, bo res, narejeno vam je!  Dr. Tušek.  Dan po tej božji poti sta imeli Maruša Klepetčeva in Tiščinova Lenka tehtno posvetovanje.  „V domači cerkvi ni bila pri maši, to dobro Vem“, pravila je Lenka, ker je sumila, da je šla Betežnikova Metka z Resnikovim Štefanom na Brezje. „Ali si ju kaj videla?“  „Betežnikove že ne, Štefana pač“, izpovedovala se je beračica. „Toda pri cerkvi sta se lahko ločila zaradi ljudij, po poti sta pa hodila, kakor se jima je ljubilo.“  „Če bi se dalo dognati za trdno!“ vzdihnila je Lenka tako, da se ni vedelo, ali bi ji bilo ljubše, da sta Štefan in Metka romala skupaj, ali ne.  „Lenka, le nikar ne skrbi, še danes pozvem.“  „In če je bila ona ž njim, povej to Resnikovi materi!“  Zvečer tistega dneva je prišla Maruša precej zgodaj k županovim prosit prenočišča.  Po svoji stari navadi je sedela v veži ter gledala na ognjišče, hkrati pa je pripovedovala materi županji novice.  „Blagor vam, mati, ki imate takega sina!“ jela je hvaliti Štefana. „Ali vam je kaj povedal o Urbanu Krpi?“  „Nič; kaj pa sta imela?“ vprašala je Resnikovka radovedno.  „Saj pravim in pa še rečem, takega mladeniča ni devet vasij na okolo.  Vidite, na božjih potih ljudje radi kaj podare beračem, zato se jih pa natepe vse polno, in kar je najžalostnejše, takih, ki niso prav nič potrebni.  Ta-le Krpa je tudi prišel; obvezal si je roko. da so ljudje mislili, da ne more delati.  Vaš Štefan pa ga je spoznal in spodil.  Dobro mu je zagodel, kaj nas bi tak slepar zajedal?  No, saj se je vsem — romarjem in beračem — dobro zdelo, da ga je tako izplačal.“  „Lej, doma pa ni nič pravil o tem!“  „Vidite, to je sin, mati, to!  Ta vam dela veselje! — Betežnikova je menda prav pritiskala za njim“, pripomnila je sedaj Maruša bolj potihoma. „Še na božji poti ga moti —„  Dalje pa ni pripovedovala, zakaj mati županja jo je tako čudno hudo pogledala, da ji je brž beseda zastala. „Kdo pravi: Z našo Anko sta bili dopoldne na Šmarni gori, ob polu dveh pa že doma.“  „Saj jaz sama nisem nič videla in tudi nič ne verjamem“, popravljala je Maruša. „Ali neka znanka, no, morda jo poznate, tista beračica, veste, ki ima črno liso na vratu in glavo malo po strani — tista mi je pravila.“  „Le povej ji, naj ne skrbi preveč za našega Štefana, ne bo se izgubil na božji poti, ne, če tudi ne bode pazila nanj.  Kakšni so vendar ljudje, pa je vse od kraja zlagano!“ Tako se je hudovala Resnikovka, toda Maruša jo je kmalu utolažila, zasukavši pogovor drugam, namreč na Resnikovo bolezen.  „I, kako pa, ali je očetu kaj bolje po tistih koreninah, katere sem vam prinesla oni dan?“  Gospodinji se je brž premenilo lice iz jeznih v skrbne gube, in globoko vzdihnivši je odgovorila: „Sam Bog vé, kako mu bo po njih.  Doslej se ne pozna še nič.  Oj, to je hudo, ko je bolnik pri hiši!  Saj bi mu tako rada postregla, samo da bi se mu kaj zboljšalo!“  In res je Resnikovka jako skrbela za moža.  Kar ji je kdo nasvetoval, vsega mu je nanesla in skuhala.  „Onému je pomagala gorka kopel“, prigovarjal je neko nedeljo popoldne Resniku znanec, ki je prišel z drugimi možmi malo pogledat, kako mu je. „Poskusi še ti, škodovati, ti ne more, ne stane pa tudi nič.  No, saj prav za prav še dobro povedal nisem, ne gorka kopel, ampak samo tisti sopar je neki močno zdrav.  Pisker kropa se vlije v škaf, kamor se dene poprej tisti seneni drob, potem se pa dobro segrej, pa boš zdrav.“  Zvečer je županja že prisilila bolnika, naj poskusi novo zdravilo.  In ker jedenkraten poskus še ni pregnal bolezni, moral se je Resnik še večkrat potiti.  Poleg tega je pil zdravnikova zdravila in še mnogo domačih.  „Oni je pa tako-le ozdravel“, pripovedoval je ob drugi priliki kdo. — „Nič boljšega ni za-te, kakor to-le“, pa je menil drugi, in dobovški župan je kmalu poskušal dvojno zdravilo, saj žena ni prej mirovala.  Tako je minul teden za tednom, zima se je že bližala, in za Resnika je bilo čimdalje manj upanja.  „Ko bi bila spomlad, shodil bi že, ali zima, ta me skrbi“, obupaval je bolnik sam.