Bogu dušico,  Sinu mošnjico.  Nar. rek.  Pisalo se je l. 1870.  Ob petih popoldne svetega Matije dan je stopalo kakih dvajset pražnje oblečenih oseb proti samotni vasici Zatišje na Gorenjskem.  V kratkih presledkih so sopihali za njimi še nekateri Zatišenci, večinoma stari ljudje, ki niso mogli dohajati mlajših tovarišev.  Zeblo jih je — ej, stara kri greje tako slabo —, zakaj bilo je še pošteno mraz, čeprav sta se bila najhujša zimca, sveti Boštjan in sveti Pavel, poslovila že pred mesecem dnij.  No, pa saj so bili skoro doma: že so razločevali ledene sveče ob kapu prvih hiš.  Zatišje je vas, skrita v prijazni dolinici prečnici.  V ozadju jo obmejujejo mogočne Karavanke, ob obeh straneh pa jo branijo presilnih vetrov ponižni razrastki njihovi, ki se polagoma znižujejo proti Savi.  Skozi selo, ki nima niti toliko številk, kakor najkrajši mesec dnij, teče mal, navadno pohleven potok.  Toda, dasi Zatišje ni veliko, dolgo je pa, — več ko četrt ure hodi Gorjanec k Čudinovim v vas.  Pa nikar ne mislite, da koraka mož počasno ali po ovinkih.  Ne, čisto naravnost ga vodi pot ves čas po levem bregu potoka, in hitro prestavlja noge, ker je svet precèj nagnjen.  A taka daljava je samo od prve do zadnje hiše.  Drugi sosedje so si bliže drug drugemu; od Čudina do Repnika je čez brv komaj trideset stopinj.  Kdor ima količkaj živahno domišljijo, utegnil bi sklepati, da je bilo zidano Zatišje ob času silne suše.  Hiše stojé namreč prav tik vode, kakor bi si bili mislili prvi stanovalci na tem kraju: »Le blizu vode, zanjo je hudo!« Da vendar ne bode kdo zaradi tega brž mislil, češ, kakšni modri možje so bili ti stari predniki, bodi povedano, da jim je potok vsaj dvakrat na leto precèj kropa prilival.  Potomci so se večkrat jezili, čemu so neki tiščali njih očetov očetje s hišami v vodo, ko je vendar še nikoli ni nedostajalo, kar pomnijo.  Jedno prednost je pa vkljub temu imelo takovo zidanje: za hišami je ostalo mnogo prostora za vrte, polje, in dalje pod hribom za travnike.  Med poslopji na levem bregu potoka se odlikuje zatiska cerkvica, ki stoji prilično sredi vasi na bolj vzvišenem kraju in je posvečena Materi Božji.  Poleg nje stanuje v preprosti koči cerkvenik.  Če zvé bralec še to, da so se ponašali v Zatišju z bogatimi gozdi in da niso imeli do župnijske cerkve nič več nego tri četrt ure, tedaj si že predočuje za silo življenje v tej vasici.  Gotovo bi se bil že oglasil iz zatiškega zvonika večerni zvon, da ni bil med potniki, ki so se bližali Zatišju, sam vaški cerkvenik.  Prišli so do prve hiše na desnem bregu potoka, do Poličarja — hišni priimek zadostno označuje stan posestnikov.  Prišleci so se poizgubili drug za drugim v gostilno, a Bog varuj, da bi jih kdo obsojal in rekel, pijanci so.  Ne, to bi bilo krivično, ker nobeden v družbi ne bi zaslužil tega imena.  Samo o cerkveniku bi se ne določilo tako lahko in hitro, a ta je slučajno odhitel zvonit »zdravo Marijo« ter tako rešil čast pošteni družbi.  Pogrebci, zakaj tako moramo nazivati Poličarjeve goste, ogreli so si nekoliko premrle ude, odmolili angeljsko češčenje, potem pa jih je že jel siliti Poličar za mizo.  »No, Repnica, le utolaži se, bolje je rajniku ko tebi — kar tu-le sédi!  He, Tine in Matevž, vidva pa tjekaj, in vi drugi, kakor hočete.«  Cerkvenik se je bil povrnil, zmolil običajni »oče naš« pred sedmino ter začel rezati velike malice, katere je Poličar ročno delil okrog mize.  Potem je cerkvenik kot najimenitnejša oseba prvi pil, porinil do vrha natočeni kozarec sosedu Gorjancu ter tako-le izpregovoril, ker se je bila že ustavila govorica: »Vidiš, Poličar, tako je na svetu, tako: v našem koncu vasi ste sedaj sami vdovci in vdove.  Ti si vdovec, Čudinka onostran vode je vdova, in danes smo pokopali Repnika.  E, reci, kar kdo hočeš, škoda ga je bilo.«  »Dober sosed je bil«, odgovarjal mu je krčmar, »nikoli se nisva prepirala«.  In videč, da se Repnica solzi, pristavil je: »Kaj se bodeš žalostila, saj imaš odrasla sina; le poglej, kaka korenjaka sta Tine in Matevž; bodete ga že pogrešili, že.«  Tudi Neža, sestra Repničina in že dolgo domača pri Repniku, segala je zaporedno po predpasnik ter zakrivala ž njim svoj že priletni obraz.  Vse to se je grozno dolgočasno zdelo cerkveniku, zato je zasukal pogovor na drugo stran.  »Kdaj pa pride domov tvoj gospod doktor?« obrnil se je k Poličarju, ki je grel svoje vino pri peči; »koliko časa ima še, da bode vse znal?«  »O veliki noči se menda že kaj pokaže«, pravil je Poličar zadovoljno.  O sinu Vidu je vselej rad poslušal pogovor.  »Ti, Repnica, jaz pa še tako mislim, da bi bil Vid vašemu pomagal, ko bi bil doma«, dejal je Gorjanec najmlajši vdovi zatišenski.  »Bog vé in Mati Božja«, tožila je le-ta klaverno.  »Meni je lani o velikem šmarnu že zmešal neko rjavo vodo, da sem précej nehal kašljati«, oglasil se je Tine, najstarejši Repnikov sin in sedaj očetov naslednik na domu.  »Sam zlomek znaj, kje se začnó zdravljenja učiti, ali pri glavi, ali pri nogah, ali se vadijo vse križem?« pozvedoval je Gorjanec.  »Glej ga no, kako si čuden«, rogal se mu je Matevž, Tinetov brat, »ali meniš, da zato tako ravnajo, ker imajo nekateri ljudje pamet v glavi, nekateri pa v petah?«  Vsi so se smejali tem besedam, celó Repnica in Neža.  Sploh je jelo kazati Poličarjevo vino svojo razvedrilno moč, dasi je trdil cerkvenik pred par tedni, da je človek po njem čim dalje bolj čemeren in jezen.  »I, kaj se mi posmehujete«, hudoval se je Gorjanec, »naj se uči Vid kakorkoli, spreten je.  Moj pastir si je zlomil nogo, Vid pa mu jo je tako dobro povil in povezal, da bi ga še moja stara ne bila tako, dasi ima vsak dan otroka v rokah.«  »Ti, Poličar«, silil je na to cerkvenik v krčmarja, »jaz pa vsejedno pravim, da bi bilo lepo, ko bi bil tvoj Vid ‚gospod‘.  Tako lepo bi mu bili cerkev ozaljšali za novo mašo.«  »In pa orgljali bi vi prav lepo«, pretrgal mu je govor vedno bolj živi Matevž; »še tisto latinsko bi zaigrali, saj veste, ki tako-le pravi:  »Kako bom oral.  K’ sem vole prodal?  Bom vil, bom vil,  Da b’m druge dobil.  Te suhe trské  Prav rade goré;  Kaj rade goré  Te suhe trské.«  »Kdo pravi, da je to latinsko?« togotil se je cerkvenik.  »Nobenih besedij ni pri tem napevu, razumi, čisto nobenih!  Seveda bi se moralo latinsko peti, pa jaz ne znam, zato samo igram.  Besede ste si pa vi izmislili, nagajilci nagajivi! — I, končana reč, kaj sem že prej mislil reči?  Da, tvoj Vid, Poličar, bi bil lahko ‚gospod‘ saj se je vedno dobro učil.  In pa naš gospod župnik so ga prav radi videli.  Tudi meni je bil zeló všeč.  Vid bi bil lahko o sebi zapel tisto, ki se poje o hlapcu Moravškega cerkvenika:  »Mene so ljubil’  Fajmošter ino kaplan  Ino tudi mežnar sam.«  »Ali ne veš, kje si?« pokaral ga je dobrovoljno Poličar.  »Še peti nam začni na sedmini, ta je lepa!« In po kratkem molku je izpregovoril o Vidu ter rekel: »Kamor te veseli, tje jo pa udari, dejal sem mu, ko je izdelal vse šole.  Denar ti dam, pameti ti ne morem.  Samo, da ne bodeš kdaj meni oponašal, češ, zakaj ste me silili, v drugem stanu bi bil srečneji.  No, njega je veselilo zdravilstvo.  Pa je zares lep stan to!  Mislim, da se ne bode kesal.«  »Ej, bolje mu bode, kakor izmed nas kateremu, ki se ubijamo v vročini in mrazu za svoj vsakdanji kruh.  Koliko let se že trudim in peham s kmetovanjem, pa si še ne morem reči in si tudi nikoli ne bodem: ‚No, Gorjanec, dovolj bodi truda, na stare dni uživaj, kar si si pridobil.‘ Naš stan je težek, težek«, modroval je učeni Gorjanec.  Tožba o kmetski bedi je vnovič vzbudila Repnici spomin na njeno zapuščenost.  »Bog znaj«, tarnala je, »kako bodemo gospodarili, ko njega ni.« Solze so ji porosile lica.  »Nikar ne toži«, junačil jo je cerkvenik, »saj ni take sile, kakor se ti nocoj dozdeva.  Sicer pa nihče ne vé, kaj ga čaka; saj je znano: ‚Živemu človeku se vse primeri, mrtvemu pa jama‘.  Če pa res misliš, da vas je premalo za delo, lahko oženiš Tineta ali Matevža, ali pa makari oba; ali nista morda že v tistih letih?  Naj bi bil jaz na tvojem mestu, že zdavnaj bi bil pregovoril tvojega rajnega moža, da bi bil pustil gospodarstvo in izročil dom Tinetu.  Čemu mu je bilo treba biti prvemu na nogah in vse samemu oblezti?  Za pečjo naj bi bil sedel in počival, pa bi bil še danes živ in zdrav.«  »Nekoliko preveč se je pa res gnal«, pripomnil je tudi Poličar.  »Posebno človeku, ki ga tare naduha, ne dene dobro hudo delo.«  »Kaj bodeš govoril, da mu ne dene dobro«, ugovarjal je skoro jezno prejšnji govornik; »čisto naravnost povej, škoduje mu, pa je! — Repnica, pa res, kar Tineta oženi!  Veš kaj, po veliki noči napravite svatovanje!  Kako pa ti praviš, Tine?«  »Molči no!  Kdo bode mislil brž na ženitev?  Saj sem še-le očeta pokopal.  Kaj se bodem ženil, jaz nisem za to.«  Tako je govoril Tine in ni se hlinil.  O kresu je imel sicer izpolniti svoje sedemindvajseto leto ter bil na videz čvrst korenjak; pa samo na videz; v resnici je bil precej neroden, in še v vojake ga niso hoteli, dasi so jih dokaj potrebovali l. 1866.  Kakšne telesne hibe so ga kazíle, ni bilo dovolj znano po Zatišju.  Nekateri so dokazovali, da na stopalih nima dobro ustvarjenih nôg, drugi pa so pravili, da mu vrat dela preglavico pri sopenju.  Resnično so govorili vsi, ker Tine je imel obe napaki.  Sicer je bil še dosti čednega obraza, toda jako bojazljiv in najrajši sam.  Zato pa je popolnoma umevno, zakaj ni hotel ničesar čuti o ženitvi.  Še tedaj, ko je bil živ njegov oče, spomnil ga je semtertje kdo, naj privošči očetu pokoj in prevzame hišo.  Na take opomine ni odgovarjal drugače, kakor z rameni in glavo, tako namreč, da je počasi privzdignil desno ramo, nagnil glavo na levo in naredil taisto znamenje še enkrat na drugi strani.  Sam pri sebi pa je mislil v takih slučajih: »Oče bi mi gotovo še neradi dali domačijo.  Pa kdo bi si tudi prebiral, saj mi ni posebne sile!  Če si pa izberem ženo, povedati bode treba vsemu svetu: županu, gospodu župniku in še drugi gosposki.  Potem pa v cerkvi kličejo — in vse se pomenkuje samo o tebi.  Le počakajmo!« Tako je srečno doživel v samskem stanu sedmino svojega očeta.  Ob tej priliki se je pa menda vse zarotilo zoper njega.  »Jaz bodem zate snubil«, ponudil se mu je brž Poličar.  »Kje bodeva potrkala?  Kako se ti zdi?«  Tine je malomarno lomil kruh ter jedel, ne meneč se za kremarjeve besede.  Repnica, ki je mislila, da se sin njen sramuje, prigovarjala mu je: »Kar povej, kakor si sklenil!  Jaz ti ne branim; saj vidiš, da sama ne morem vsemu kaj.«  Tine je še vedno pokušal kruh.  A Poličar je poznal ženinove lastnosti ter mu jel naštevati neveste; obral je že skoro vso vas, samo svojih dveh hčerâ še ni omenil in Čudinove Cilike, toda Tine je vedno odkimaval.  »Kaj pa Čudinova Cilika?« dejal je naposled, ker se ni spodobilo, da bi ponujal svojo Meto ali Lizo.  Še-le to ime je umirilo Tinetovo glavo in odprlo njegova usta: »Če že ni drugače, naj bode pa Cilika.«  Kakor bi bil vse s kropom poparil, tako so jih osupnile te besede.  Repnikova in Čudinova hiša sta bili namreč že leta in leta v sovraštvu.  Ko je ležal Repnik na smrtni postelji, poslal je po Čudinko, naj pride k njemu, da se ne bodeta ločila v jezi; pa je le ni bilo.  Vzroka sovraštvu še Repnica sama ni prav vedela, ljudje pa so ugibali to in ono.  »Saj Čudinka ne bode dala Cilike«, oglasila se je urno Neža, ki je imela takoj pripravljen jezik, ko je bilo treba sklepati zakon.  Rada bi bila preprečila to zvezo, ker Cilike nikakor ni ‚mogla‘.  Marsikaj ji je še bilo na jeziku, toda pravočasno je zapazila Gorjanca, brata Čudinkinega.  Zato je pomenljivo pogledala družbo, češ, pa vi kaj povejte.  »Cilika bi ne bila napačna gospodinja«, hvalil je nasprotno Poličar nasvetovano nevesto, kateri je bil varih.  »Že vse sama opravi doma — in pri Čudinovih ni malo dela — pa še na polju veliko stori. — Samo to je pa res druga, kaj bode rekla mati, saj veste, kako je čudna.«  »Kar je Miha doma«, razlagal je Gorjanec, »predrugačilo se je dosti pri hiši.  Po veliki noči jedenkrat si bode menda poiskal gospodinjo, no, potlej pa Cilika že lahko gré od doma.«  »E, če se dekle samo ne bode upiralo«, pomežikal je cerkvenik Tinetu, »ne bode potemtakem nobene zapreke.«  »Ali druge pa nobene ne poznaš«, silila je Neža v Tineta, »da bi bila za-te?«  »Za sedaj že ne«, odvrnil je le-ta kratko.  Matevžu pa se je odvalil težek kamen od srca, ker se je bal, da ne bi imenoval brat Poličarjeve Mete, katere bi se on ne bil prav nič branil.  »I, glej no, vse se zmenimo, tega pa nihče ni opazil, da Čudinovih dveh ni nobenega pri sedmini, ne Cilike, ne Mihe«, pripomnila je naenkrat Neža, kateri nikakor ni ugajal poslednji sklep.  »Cilika je šla večerjo kuhat«, opravičeval je brž Gorjanec svojo stričnico, »Miha se je pa zamudil pri nekem znancu, s katerim sta skupaj drvarila po Valahiji.  Drugače bi bil gotovo semkaj prišel, kaj ni res, Tine?  Je-li, vidva sta si dobra?«  »Rad ga poslušam, kadar mi kaj pripoveduje«, odgovarjal je Tine skoro nerad.  »Neža, sedaj bodemo šli pa domov«, izpregovorila je za nekaj časa Repnica.  »Vse je še navlečeno; samih bi naji bilo strah, pojdita še vidva, Tine in Matevž.«  »Toliko še posedita, da ona po Gorjanca pride; takrat bode še dovolj zgodaj«, podražil je cerkvenik soseda pri kozarcu, da bi pridržal še kake pol ure pogrebcev.  Toda o volku govôri pa ti gotovo pride.  Repnica je že sedala, ker so ji vsi prigovarjali, kar se odpró duri, in ko se zapró, bila je Gorjanka med njimi.  Ni utegnila povedati možu, da ne zná nikoli domov, ker so se vsi jeli smejati cerkveniku, češ, nocoj se ti pa ni posrečilo.  Ko so Gorjanki napili, tiščala je brž domov, in tudi Repnica je vnovič vstala, tako, da je cerkvenikov naklep izpodletel popolnoma.  Toda nekoliko je tudi njegova obveljala: predno so se razšli, zmolil je toliko, kolikor menda še po nobenem mrliču.  Tako se je srečno končala sedmina.  Iz prva so bili pogrebci, kakor povsodi in vselej, žalostni, potem pa so se razvneli ter živahno razpravljali o ženitnini.  Kako sta si pač blizu smrt in ženitnina!  Jedni odidejo, drugi pridejo na njih mesto.  Dajte, dajte, mati! hčerko,  Ker možje jo prosijo.  Narodna.  Repnikovega Tineta so do cela pregovorili.  Resno se je jel pripravljati na zakonski stan.  Komaj je odlezel sneg in se je vreme nekoliko ustanovilo, pa so že belili pri Repnikovih.  Matevž in Tine sama sta bila tačas zidarja; Repnica in Neža pa sta pomivali okna ter snažili omare in klopi, katere sta belilca onečedila.  Ne moremo ju posebno hvaliti, a grajati tudi ne- vse sta pobelila, seveda počasi in na mnogih mestih sta večkrat popravljala.  Največje sitnosti pa sta imela pri starinski sliki sv. Florijana nad veznimi vrati.  Matevž je predlagal, da bi prebelila tudi svetnika, ker je bila že tu pa tam barva močno odkrušena.  Tine pa je zahteval, naj ostane varih zoper ogenj še nadalje na zidu.  »Verjemi mi, da ti bode nevesta prav pred vrati ušla, če bode zagledala to sliko, ki že ni nikomur podobna.  Bolje je, da je vsa stena lepo bela, kakor da jo kazi taka spaka«, pravil je Matevž.  »Sveti Florijan se je že toliko let častil pri nas«, odgovarjal je Tine, »s čim se je pregrešil, da bi ga smel odpraviti s stene?«  »Pa najemi slikarja, da bode naredil pošteno podobo.«  »E, kje ga bodem sedaj-le kar s kljuke snel? — Naj bode v božjem imenu!« In Tine je prvi potegnil z belilom preko golidnega ročaja v roki svetnikovi.  Tudi sicer je skrbel Tine, da bi ‚mlada‘ imela kaj v roke vzeti, ko jo bode domov pripeljal, pa ni vredno, da bi omenjali vsako malenkost, zlasti zato ne, ker sta morala na vse to opozoriti ženina brat in mati.  Čudinova Cilika se je čudila, čemu neki pri sosedu vse tako popravljajo.  Ko je neki dan svoji prijateljici, Poličarjevi Meti, v misel vzela, ponagajala ji je le-ta brž s Tinetom, češ, kako se nevedno dela.  Pa Cilika se ni prikrivala.  Tineta vzeti, to ji še v sanjah ni bilo prišlo na um.  Saj ga je komaj toliko poznala, da je vedela, kako je redkobeseden in pust.  Sicer sta bila res soseda, a kaj, ko so bili stariši v kregu!  Otroci sami so se tudi kmalu navzeli mržnje, in hiši sta si bili tuji, kakor da ji loči morje, ne pa mal potoček.  Ciliki je bilo tedaj dvaindvajset let.  Bila je brhko dekle, in težko bi se mogla meriti katera ž njo v celi župniji.  Zdravo telo in čista duša sta tekmovala pri nji, kdo bode lepše pokazal svoje prednosti.  Zato ni čuda, da je celó tako boječ ženin, kakor je bil Repnikov Tine, sklenil, da vzame njo ali nobene.  Kadar začnó popraševati ženini po dekletih, zresní se marsikateri vedno veseli obraz, in ves smeh jo mine.  Videti je, kot bi hotela pokazati, da je že dovolj modra za ne lahki zakonski stan, ali pa ima kake druge skrbi, katerim se je težko ubraniti pri tako važnem koraku.  Tudi Čudinova Cilika je v tem času mislila več, kakor prej kdaj in več ni pela, ko se je sukala po kuhinji in okrog hiše.  Ta prememba ni ušla bistremu očesu Čudinovega hlapca in žagarja in mlinarja Šimna.  Vse naštete posle je bila namreč naložila sreča na njegova široka pleča, in temu je že dolgo, trideset let ali pa še nekaj več.  Do svojega dvajsetega leta pa je bil pri Čudinu zaporedno pastir in učenec mlinarske umetelnosti.  Šimen je bil velik človek, posebno životen pa ne.  Gledal je v božji svet samo z desnim očesom; levo mu je izteklo že v sedmem letu.  Takrat sta namreč obrezovala z bratom neke šibe; no, on je brata prav od blizu gledal, nož je izpodletel in mu za vedno uničil oko.  Toda dasi jednook, videl je več nego mnogi, ki imajo zdrave oči in si jih oborožé vrh tega še z naočniki.  Boljšega hlapca bi iskal zaman: bil je delaven, razumen, za hišo vnet in molčeč o hišnih razmerah.  Mladostnih neumnostij, o katerih se pri njem skoro govoriti ne more, otresel se je bil tudi že zdavnaj — kaj naj zahtevamo še več od njega?  Vendar je bil Šimen Čudinovim še več — popolnoma gospodar.  Vodil je skupne molitve, nasvetoval, da bi bilo potrebno to in ono, in poslušali so ga vsi.  Sina Mihe, čegar je bil dom, že ni bilo pri hiši več let.  Nekdaj si je vtepel v glavo, da pojde drvarit v Valahijo.  In menda mu je prijalo takovo življenje, zakaj le na redke čase je prišel malo pogledat v očetovo hišo.  Za gospodarstvo se pa še tedaj ni dosti zmenil.  »Prodati mi ne smejo«, mislil si je »naj počnó, kar hočejo.  Kadar bodem sam gospodaril, uredil si bodem že po svoje.« V mlinu ali pri žagi jesemtertje še prijel za kako delo, na polju pa ne.  To zimo je bil že nekaj mesecev v Zatišju, pa ni bil nič kaj zadovoljen.  Vsi so sodili, da se misli oženiti, sam pa je že določil, da se povrne kmalu v ljube mu gozde.  Gospodinja Čudinka je bila hiši bolj v kvar, kakor v hasen.  Pred petnajstimi leti je izgubila moža, in od tedaj je jelo iti pri hiši po malem vse rakovo pot.  Odkar je bil pa še Miha polnoleten in gospodar, poskrbela ni za nobeno stvarco več pri hiši, čeprav je bil sin na tujem.  No, v zadnji dôbi tudi skoro ni mogla, saj že davno ni šla na polje, ker je imela tako otekle noge, da je še po hiši in veži hodila težko.  Kuhala pa bi bila lahko navzlic tej bolezni; toda bila je jako čudna.  Večkrat se ji je nekoliko zmedlo in tedaj je zlezla mirno za peč ter tiho zrla po hiši s svojimi sivimi očmi.  A to še ni bilo najhujše.  Gorjé pa tak dan pri Čudinovih, kadar je žena pila!  In to nekaj časa sèm ni bilo redko.  Kregala se je nad vsakim človekom, ki ga je videla, ali ji je prišel na misel.  Jedina dobrota o taki hudi uri je bila. da ni zlezla izza peči, ampak le tam sedela.  V takih razmerah je bil torej Šimen res prepotreben človek pri Čudinovih.  Cilika ga je zeló cenila, mati njena in brat pa nista spoznavala njegovih vrlin.  Tudi sicer, no le v gospodarskih rečeh, slušala ga je rada.  Ž njim se je lahko pomenila o vsaki stvari, vedno ji je pravo nasvetoval, naj je bilo kaj še tako težavnega.  Ko je torej Šimen videl Ciliko nenavadno klaverno in zamišljeno, hotel ji je pomagati.  »Cilika, le veliko piruhov pripravi letos«, tako se jo šalil nekdaj že konec posta, »saj veš, da jih bodeš potrebovala.  Kaj pa, ali se jako veseliš snubcev?  Le doto pripravljaj, menda ti je znano, kako smo včasih prepevali:  Mamica so djali,  Da bodo kokljo prodali,  In piščeta c’lo,  Da bo ravno sedem sto.«  »Sedaj mi pa še ti nagajaj, ko vendar veš, kakšne skrbi me tarejo«, pokarala ga je deklica jezno, kolikor je namreč takim osebam mogoče, kadar poznajo šaljivega nagajivca.  »Za nekaj bi ne bilo napačno, ko bi ti vzela Tineta: hiši bi se morda sprijaznili.«  »To priznavam tudi jaz; pa kaj koristi, če poravnam sovraštvo med dvema hišama, ko se pa vseli pri tem nejedinost v jedno družino.  S Tinetom ne bi mogla živeti.«  »Pa ga ne jemlji, če ti ni všeč!  Bode že kako drugače menda tudi dobro.  Čemu so neki Tine ženi, ko ni za to!  Prav tako nespametno se mi to zdi, kakor takrat, ko je Repnikova Neža po vsi sili hotela, da bi si jo jaz nakopal na vrat.«  »Tega pa še nisem vedela«, rekla je Cilika zvedavo.  »Saj pa tudi nisem okrog trobil.  Samo ona vé, pa jaz in tisti berač, ki je prišel k meni s ponudbo.  Koliko je od tedaj?  Kaka tri leta.  Le pomisli, taka stara sitnica, pa v zakon sili!  Prav kakor tista v pesmi:  Sem še mlada dévica,  Nimam že veliko let.  Ne še vee ko šestdeset,  Še le šestdeset in pet.  Kdor pa hoče mene vzet’,  Ne smé dvajset let imet’«.  »Kako si vendar poreden, Šimen«, zapretila je Cilika pripovedovalcu.  »Golo resnico govorim.  Jaz sem ji naravnost odrekel in nasvetoval onega berača.  Od tega dné me ne more videti.  Pa za to mi ni nič; ali zlomek jezični ščuva vse Repnikove proti nam.  To me draži.«  »Da bi le Tineta odvrnila, da ne bi póme hodil.«  »E veš, Nežine besede so bolj za nameček, nihče ne posluša vseh, preveč bi jih bilo.  To-le sem ti mislil povedati: če ga nočeš, siliti se ne daj.  No, pa saj bode Tine brž vse popustil, ako ga bodeš odbila.  Ne razmišljaj pa nikar o tem.  Jedenkrat pridejo v hišo, drugič jih ne bode.«  »Da bi le že vse minulo!«  »Le potrpi, saj bode.  Pa še nekaj!  Na Vida se tudi ne zanašaj preveč — e, kaj ti bode vroče, če ga imenujem«, pristavil je Šimen, ko je bila Ciliko pri zadnjem imenu polila rdečica.  »Jaz vem, kakšen je svet.  Veliko jih sicer poznam — ne veliko, v koš bi jih dejal, pa bi se ne stepli — ki so si izbrali žene izmed preprostih, kmetovskih deklet, dasi so postali imenitni gospodje.  Še več pa je takih, ki obetajo in prisegajo, naposled pa si naprtijo kako mestno žensko, ki še kuhati ne zná.  Vid mi je bil vedno všeč; vendar ti to povem, da ne bodeš — kar Bog ne prizadeni — kdaj tarnala, češ, ko bi bil meni kdo oči odprl takrat, ko sem imela pri Repniku na ponudbo!«  Cilika je do konca pogovora rada poslušala Šimna; a poslednje besede ji niso nič kaj ugajale.  Vzbudile so ji namreč strah, da bi se ji lahko izneveril oni, zaradi katerega se poleg drugih vzrokov brani sosedovega sina.  Premislila je vse mogoče neprilike, katere so ji pretile v negotovi bodočnosti, a vendar je izpregovorila odločno: »Tineta, ki je tako pust, pa že nikoli ne!«  S tem ukrepom, kateri ima neki pri deklicah tolik pomen, kakor sodniške razsodbe ali vojaška povelja, bilo je uničeno upanje onih, ki so želeli, da bi se upregel Repnikov Tine s Ciliko v zakonski jarem.  A on seveda ni slutil, kako neljub gost bode Ciliki.  Domišljal si je, da je glavna zapreka odstranjena, ko se je sam odločil za ženitev.  Velikonočni ponedeljek sta šla torej s Poličarjem snubit k Čudinovim.  Na brvi, ki veže stezico od Čudinove do Repnikove hiše, srečala sta Miho, kateri se je bil napotil k Poličarju.  »Kar obrni se, dva sva, ne pustiva te čez«, ogovoril ga je prijazno Poličar.  »V potoku je dovolj prostora za nas vse tri«, posmejal se je Miha; »ali ker smo bolj praznično oblečeni, ni se nam treba kopati.  Bodi, umaknem se vama.«  »Vidiš, ta je pametna«, pohvalil ga je Poličar; Tinetu pa ni prišlo nič pripravnega na jezik, zato je modro molčal.  »Sedaj pa katero za naju reci«, prigovarjal je Tinetov snubač Mihi skrivnostno; »vašo Ciliko greva snubit.« Za seboj stopajočemu Tinetu pa je šepnil: »Zmeni se kako z Miho in mu obljubi jedno mojih deklet, da bode rajši pomagal.«  Dospeli so do Čudina. — Poličar je hitro naprej stopil, da bi utegnil Tine izvesti naročilo.  »Dober dan, Čudinka!« pozdravil je gospodinjo, ki je čepela za pečjo.  »Kje imaš kaj piruhov?«  Tine in Miha sta tudi že vstopila.  Tine se je bil sicer obrnil v veži parkrat dokaj nerodno ter imel že na jeziku Poličarjevo ponudbo, toda vse jedno ni nič omenil Mihi, češ, vsakega posebej pa res ne bodem prosil.  Ko je torej Miha kljuko pritisnil, ni ga pridrževal, marveč stopil za njim.  »Miha, piruhe pobirajo«, oglasi se malomarno Čudinka za pečjo.  »Če jih še niste pobarvali, naj vas nikar ne skrbi: barvo imamo seboj«, pravi Poličar ter pokaže bokal vina, katerega je dosedaj skrbno skrival pod obleko.  »Kje je neki kak kozarec«, začne Miha gledati po hiši.  »E, lej jo, Cilika, kje pa si?«  Na klic pride v sobo Šimen.  »O koliko druščine!« začudi se.  »Kaj pa bode novega, kaj?  Ali so te doma pregnali, Poličar, kali?  Ali pa bodeš točil danes na dveh krajih?«  »Kako si zgovoren!  Précej bi ti napil, samo kozarca nimam«, odgovarja Poličar že malo v zadregi, ker se Cilika le ni nič pokazala.  »Pokliči, pokliči Ciliko, naj nam dá kozarec«  Šimen odide po deklico, katera se je bila skrila.  V hiši pa omolknejo.  Čudinka trdovratno molči, Tine seveda ne more nobene odriniti, Miha bi že rad pil, Poličar sam pa tudi ne more vsem gibati jezika, dasi je zgovoren človek.  Dokler se torej ne povrne Šimen s Ciliko, riše Poličar čudne črte na mizo, Tine pokašljuje, Miha pa gleda bokal.  »Kdo bi si bil mislil, da bodete prišli k nam v vas, ko imate doma toliko pivcev?« ogovori Cilika, vstopivša, ter položi kozarec poleg bokala.  »Ker te k nam ni, iskati te je treba doma«, odgovori ji Poličar ter nalije kozarec.  »Ná, pa pij!«  Nova zadrega!  Sedaj se pa silijo, kelo bode pil.  Poličar in Tine sta se nadejala, da bode teklo vse gladkejše.  Poličar že nekoliko razdražen namenoma pozabi, kako je mislil prositi piruhov, kako bi potem prešel na Ciliko, češ, da bi bilo to najlepše velikonočno darilo Repnikovemu Tinetu, in kar je bil še modrega in umnega sklenil povedati.  Kar naravnost torej izpregovori: »Čuješ, Čudinka, da ne bodem govoril po ovinkih — ali daš Ciliko tukaj le Repnikovemu Tinetu?«  Cilika je zardela kakor vrtnica, Tinetu pa je bilo nekako tako, kakor bi mu nekaj sapo zapiralo.  A Čudinka, ki je bila ta dan zeló dušno bolna, skoro ni vedela, kako bi se znesla nad vprašalcem in drugimi.  »Ciliko da bi omožila k Repniku?  Le imena mi ne imenuj!  Tam moja hči ne bode nikoli!  Ali ste čuli?«  Še je govorila, a bolj za-se.  Poličar je natihoma vprašal Ciliko, kaj ona pravi na to.  Pa tudi tu ni bilo nič.  »Saj slišite, da me mati ne pusté; kaj hočem sama?  Kdo bode pa doma, če bi šla jaz proč?«  Poličar je pomenljivo dregnil Tineta, češ, sedaj je čas, sedaj povej, da Miha lahko dobi pri meni Ciliki namestnico.  Toda Tine je že obupal in ni mu bilo drugega na mari, kakor da bi bil že zopet doma.  »Mati je ne dá, sama neče«, tako je modroval, »drugega mi ne kaže, kakor da pustim ženitev.  Dosti nespameten sem bil, da sem se lotil tako kočljive stvari.  Nikdar in nikoli več!  Nikjer več ne poskusim!  Če hočejo, da bodem imel ženo, mora se mi priti ponujat sama na dom.  Pa resno, ne da bi se zopet opekel.  Koliko sem, neumnež, doma popravil, sedaj pa ne bode nič.«  »Po sili te ne moreva vzeti«, rekel je naposled Poličar Ciliki.  »Jaz ti ne branim«, opomnil je Miha sestri; »kakor se ti prav zdi, tako pa stôri.  Mati te ne morejo ovirati.  Saj imaš variha Poličarja.«  »Materi vkljub ne bodem ravnala«, zavrnila ga je Cilika proseče, češ, nikar ne spravljaj še jedenkrat govorice na prejšnji predmet.  Šimen, ki je skoro vedel, kako se bode končala snubitev, sedel je mirno na svojem mestu.  Da bi pa ne bil tako mrtev, kakor ženin, in da bi bilo prej konec praznemu govoričenju, zinil je tudi jedno: »Kakor vidim, Cilika ne pojde z vama.  I, pa drugje poprašajta, kjer imajo več deklet, kjer bi radi oddali jedno ali drugo.  Saj vesta, kako po nekje tiščé s hčerami od hiše:  Le proč, le proč od hiše ž njo,  Da ne bo kruha tratila...!  Pa kmalu ženitnino napravita, da bode kaj življenja v Zatišju.  K nam pa drugače v vas hodita, ne tako neusmiljeno, da bi hotela kar človeka za plačilo. — Pa nikar ne bodita huda, če sem kaj preveč rekel!  Ne mislim tako hudo; to mi le iz ust uhaja, kar napačnega pripovedujem.«  »Nama še ne upade pogum«, pritrdil mu je Poličar, »ravnala se bodeva po tvojem nasvetu.  Je-li Tine?«  »E—e«, izpregovoril je ženin.  Kaj je namerjal povedati s tem, uganil ni menda nihče.  Čudinka je v jedno mer godla in se nerazumljivo srdila.  Samo besede: »Repnik — moj rajnik — oba naenkrat —« razločevale so se sem ter tam.  Poličarju je bila potrpežljivost pošla že do cela, zato je vtaknil bokal — seveda prazen — zopet pod suknjo, vstal ter dejal: »Kaj se hoče — no — sva pa opravila.«  Med potjo, ki ni bila dolga, govorila sta s Tinetom jako malo.  Žalosten je bil pa Poličar še bolj, kakor Tine.  »Saj sem vedel, da ne bode nič z mojo ženitvijo, pa ste me silili«, dejal je slednji skoro zadovoljno, češ, sam menda že vem, koliko naj se zanašam na svoje slutnje.  Poličarja pa je, dejal bi, nekako skelelo pri srcu, ker ni izvêdel stvari, katere se je bil lotil.  Če doma jim dobro ni, žrjavi  Se čez morje vzdignejo; ti z mano  Pojdi srčno si ozdravit rano.  Narodna.  Noben človek ne verjame, kakšno reč je počela Repnikova Neža, ko je zvedela, da je Čudinka odrekla Ciliko.  »Kar hitro se oženi, kjer se hočeš, Tine!« tako je hitela vsa v ognju.  »Mislijo, da ne bodeš dobil gospodinje! — Vedno sem trdila, in kakor se je sedaj pokazalo, popolnoma prav, da Čudinovi, posebno ona, ne premišljujejo drugega, kakor da bi nam škodovali in nas dražili. — Čegavo meniš sedaj vzeti, Tine?«  »Jaz sem se že naženil«, odgovori ji le-ta počasi.  »Moraš se, kaj bi bil tak!« togotila se je teta.  »Meni bi se tudi dobro zdelo«, dodá mati.  »Ako bodeš povsodi tako kasen, zamudiš še sodni dan«, zbadala ga je zopet Neža.  »Oh, sitnost in sitnost, koliko je imate!  Da vam povem, jaz se ne bodem ukvarjal s hišo, že zaradi ženitve ne, da veste.  Matevž, odstopi mi svojo doto in oženi se ti na dom, de te je volja!«  S to izjavo si je kupil Tine ljubi mir.  Neža je sicer še nekaj pravila, da je tak, kakor nobeden, pa on je ni poslušal in ji tudi ni odgovarjal.  Govoriti se mu je tožilo, zato je sedel k peči na klop in si mislil svojo.  Kaj se mu je tedaj kuhalo v glavi, ni znano; toda posebno ljube stvari gotovo niso bile, zakaj gledal je po hiši kakor hudo vreme.  Matevž pa je bil drugačen človek.  Večjega veselja si ni mogel misliti, kakor da bi se oženil na domu in lepo kmetoval.  Toda rajni Repnik je določil po stari navadi, da bodi prvorojeni sin njegov naslednik.  To je bil sklenil precej ob Tinetovem rojstvu, katerega je tudi zato krstil na ime Tine, dasi so imeli skoro vsi svetniki v pratiki več pravice, da bi bili zaščitniki novorojencu, kakor sv. Valentin.  Tine je namreč zagledal luč sveta o kresu, pa njegov oče je vsejedno dejal: »Jaz sem Tine, moj oče in mojega očeta oče sta bila Tineta — kdor je gospodar pri nas, bodi Tine.« Tako je tudi bilo.  Da ima Matevž več sposobnosti za gospodarstvo, tega ni tajil nihče, tudi stari Repnik ne.  A pravica je bila na Tinetovi strani.  Matevž je moral biti zadovoljen s samo doto.  Ko pa mu je dal Tine na ponudbo, naj menja ž njim, ni se obotavljal prav nič.  In ker je bilo doma za ženitovanje vse pripravljeno, stopil je pogumno pred Poličarja ter mu razložil menjavo z bratom in ob jednem poprosil za Meto.  Poličar je prikimal, Meta je bila zadovoljna, in hitro je bilo dogovorjeno in dognano delo, katero Tinetu kratko malo ni hotelo izpod rok.  V kratkem so imeli pri Repniku tako veselo ženitnino, da se je celó Tine jedenkrat zavrtel z Nežo, kar gotovo nekaj pomeni.  Čudinovih pa niso bili povabili.  Meta je prej sicer silila, tudi Poličar je prigovarjal, češ, recite jim le, čeprav nobenega ne bode, lepše je tako.  A Neža in končno še Repnica sta se uprli, da ne in ne.  Sovraštvo je pač kakor molj v suknu: čim dalje sta kje vseljena, tem teže ju je pregnati.  Matevž je sicer miril Meti na ljubo, pa vse ni nič pomagalo.  V cerkev gredé ali na potu domov se je odslej Neža vselej dvakrat tako daleč ognila, kot je bila sicer njena navada, da bi se le ne sešla s Ciliko.  Pa tudi doma ni mirovala s svojo nagajivostjo.  Nekoč je Cilika prilivala svojim cvetlicam, katerih je imela vse polno nastavljenih po oknih, in preminjala podpornje in količke, ker cepljenci niso potrebovali visokih, a drugim so bili stari že prenizki.  Na nasprotni strani potoka pa je prala Neža neke cunje ter se pomenkovala s sosedo.  Dokler sta obirali mlado Repnico, ni bilo čuti besedice čez potok.  Potem pa se je ozrla Neža izpod čela proti Čudinovim in opazivši Ciliko, jela je nalašč popolnoma glasno dopovedovati: »Veš, Špela, tam-le pri Čudinu so mislili, da bodemo brez gospodinje, če ne dadó svoje.  Lepo te prosim, kolikor jih hočemo, pa bogatejših in boljših!  Le ne vem, kaj si domišljuje Cilika; morda méni, da se bodo snubci pulili zanjo, kali? ‚Kdor izbira, izbirek dobí‘ — to bi ji povedala, ko bi jo srečala.«  Cilika je razumela vsako besedico in težko ji je bilo.  Kaj je zakrivila, da je govorila o nji tako žaljivo in zlobno ženska, kateri vendar svoj živ dan ni skrivila lasú?  Prepirati se ni hotela ž njo, rajša je šla k drugemu oknu, kjer je Neža ni videla.  Toda njene besede so ji še vedno šumele po ušesih in izvabljale grenke solze.  Šimen, ki je sedel na žagi ter zabijal zagozde po pravilih žagarske umetelnosti, opazil je, da si briše oči.  Vprašal jo je torej radovedno in sočutno: »No, dekle, zakaj imaš mokre oči?  Škoda je predpasnika, če ga zmočiš.  Počasi je izvlekel iz nje, kaj ji je storila Neža.  »Saj rada potrpim, moj Bog, če mi tudi kdo kaj reče!  Toda ta ženska ima tak jezik!«  »Kar potolaži se in poglej tam-le pri linici, če se ti ljubi, kako hitro bode sitnica vse oprala in pobrala perilnik in korito!  Jaz ji bodem že podkuril!«  Rekši vzame lopato ter gré, v tla gledaje, proti vodi, kakor bi hotel odmetati nekaj peska pri jezu.  Parkrat udari z lopato po kamenju, da glasno zazvení, potem pa zapoje tisto nagajivo:  O joj, o joj, možá —  Nisem dobila ga;  Pa hujš’ga ni na svet’,  Kakor moža ne imet’.  Oh! kaj bom jokala,  K’ ne pomaga nič to!  Še jedno leto bom čakala,  Če drugo leto kaj bo.  Šimen poje, Neža zadevlje perilo in — kmalu izgine za domačim oglom.  Soseda Špela pa je tudi strahoma čakala, češ, kaj, če še meni podrobi kako podobno.  In res bi bil zapel Šimen še nji nekaj, a potolažil se je, ker jo je popihala Neža.  Že je imel namreč pripravljeno to-le zabavljico:  Naša Špela se tud’ joka,  Se takó grdó drží,  Ker se ji je stresla moka,  Zdaj pa tam solzé točí.  Zvečer omenjenega dné je preklečala Cilika dobršne pol ure v svoji sobici pred ličnim kipom Matere Božje.  Lučica, katero je prižigala vsak večer že od mladih nog, migljala je nekaj žalostno, pa zopet veselo posvetila.  Taki so bili tudi dekličini občutki med molitvijo.  Nebeški materi je tožila svoje gorjé in stiske: od kraja so jo težile bridkosti, a hitro ji je nov up poživil pogum.  Umirjena je šla k počitku.  Ker rodna mati ni skrbela zanjo ter je ni vodila, zatekala se je k ‚tolažnici žalostnih‘ in lahko si je rekla, da ne zaman.  Ne dolgo po teh dogodkih pa se je zgodilo nekaj, kar je vnovič močno poostrilo razmere med Čudinovimi in Repnikovimi: sovraštvo je podnetila zavist zaradi neznatnega dobička.  Leta 1870. so namreč gradili na Gorenjskem železnico.  Tu je delal zemljemerec Walter Raddreher ter stanoval do zadnjega časa v trgu pri župnijski cerkvi.  A tačas mu je umrla soproga, ki je bivala s hčerjo v malem mestecu ob bavarski meji.  Dvajsetletne hčere ni hotel puščati same brez nadzorstva in voditelja, zlasti ne précej po materini smrti, ker je bila sirota preveč zapuščena.  Ko je torej pokopal soprogo, vzel je hčer Klotildo seboj na Kranjsko, češ, videla bode nove kraje ter prišla med druge ljudi, pa se bode razvedrila in pozabila hudi udarec.  Dosedanje stanovanje njegovo pa je bilo pretesno za oba; pozvedoval je torej v bližnjih selih, kje bi se dobilo prijazno in prostorno bivališče.  Čudinov Miha, ki je bil več pri železničnih delavcih kakor doma, zvedel je o tem in povabil Raddreherja, naj se preseli na njegovo domačijo.  Sob je bilo namreč pri Čudinovih dovolj praznih, posebne oprave pa zemljemerec ni potreboval, ker je imel za silo svojo.  Walter Raddreher je bil trd Nemec in luteranec.  Zibka mu je tekla pred dobrimi petdesetimi leti na Gornje-Avstrijskem.  Takrat, ko je vprvič prišel v Zatišje, imel je na temenu že dokaj očiten dokaz, ki je pričal radovednežem, da nekateri ljudje precéj zgodaj oplešé.  Drugače pa njegova vnanjost ni bila nič posebna.  Zatišenci so dejali, da je nekoliko podoben onemu biriču, ki jih hodi naganjat, naj plačajo zaostale davke; razločeval se je od onega le v tem, da je bil čedneje oblečen.  Tudi Klotildo so hitro obrali pripovedujoč si o nji: »Tako je nekam bleda, kakor bi ne bila prav zdrava«, menil je Repnikov Matevž.  A njegova Meta je razlagala, da so vse gosposke ženske take.  »Za kmetovsko delo bi pač ne bila«, pravila je Neža; »tako je šibka in slabotna; ne prisodim ji, da bi prinesla škaf vode od Poličarja do nas.«  Jezilo pa je Poličarja in zlasti Repnikove, dasi niso imeli potrebnih sob, ker se ni nastanil tujec pri njih, češ, Čudinovi bodo imeli mnogo dobička, mi pa nič.  Tudi Meta skoro ni več poznala svoje nekdanje prijateljice Cilike.  Zakaj Repnikovi so vedno radi slabo govorili o Čudinovi hiši, razven molčečega Tineta.  Meti sami se je pa tudi počasi ohladilo prejšnje prijateljstvo.  K sosedu ni smela zahajati, ker bi bili vsi godrnjali, zlasti Neža; Cilika si pa ravno tako ni upala k nji.  Ločitev pa je, če verujemo Francozu, največja nevarnost prijateljstvu.  Poleg tega je jela Meta tudi bolj skrbeti za svoj žep, odkar je hranila ključe Repnikovih shramb.  Kar je bival zemljemerec pri Čudinu, spomnili so se Zatišenci zopet večkrat železnice.  Toda že davno so prerešetali to novost in se le redko še kaj pojezili zaradi nje, ker niso mogli tako drago prodati svojih zemljišč, kakor srečnejši sosedje v savski dolini.  Kadar so pa vse jedno sprožili to vprašanje, obravnavali so le še nekatere podrobnosti ali pa so opazovali vso stvar z višjega stališča.  Tak pomenek se je čul pri Poličarju nekaj dnij po Raddreher-jevem prihodu.  Dasi je precej dolg in ne spada neobhodno v našo povest, vendar ima nekaj pravice na tem mestu, ker dobro označuje posamezne osebe.  »Kaj dela prav za prav tvoj gostač pri železnici?« popraševal je Poličar Čudinovega Miho.  »Vse delo vodi, sam pa le kaj zapiše sem ter tam«, odrezal se je Miha ponosno, ker je bivala tako imenitna glava pod njegovo streho.  »On je za višjega?« zavzel se je cerkvenik.  »Beži, kam!  Tega pa ne verjamem, da bi tak človek, ki še naše vere ni, ukazoval našim delavcem.«  »Kje si pa pobral, da ni naše vere?« oglasil se je Poličar.  »Pred cerkvijo so me izpraševali v nedeljo, če se Zatišenci nič ne bojimo, da bi nam toča ne pobila, ker imamo luterance med seboj.«  »Kaj, da je Lutrove vere?« začudil se je Miha v prvo, a potem dejal hladnokrvno: »Da je le drugače miren in da plača, kaj mu hočem?«  »To ni pa nič, kar nam govoriš«, povzel je jezno cerkvenik besedo.  »Vsem poštenim ljudem je izpodtika.  Še v cerkev ne hodi; pomisli — ob nedeljah, pa ne gré k maši!  Jedenkrat se je menda izgubil tje pod kor, pa je gledal kakor riba na suhem in si ni vedel nič pomagati.«  »Ti ljudje imajo svojo vero in naše ne razumejo«, zagovarjal je Miha svojega gosta; »da pa niso posebno pobožni, lahko povzameš iz tiste stare pesmi o Lutru, ki tako-le veli:  Luter Martin  Je obesil vero na klin,  Se ni očenaša ahtal,  Je le na klobase trahtal.  »Miha ti jo je pa podrobil«, ponagajal je Poličar cerkveniku, da bi čul, kako se bode branil.  A le-ta se je bil nehotoma in ponevedoma zeló ujezil ter del srdito: »Kaj bodem pripovedoval gluhim pravljice!  Ali vam nisem tako dobro dopovedal, da bi vsak otrok lahko otipal, kako nič prida so ti tuji priseljenci?  Miha pa pravi, da je to samoosebno.  Če k nam pride, naj tako moli in živi, kakor mi.  Kakor jaz menim in izprevidim, moralo bi biti tako.  Ali ne?«  »Nikar tako jezno!  Ti me nisi popolnoma razumel«, popravljal je Miha smejé se.  »Saj tudi meni ni všeč, da ne pozná nobenega Boga.  Ako ne hodi v cerkev, naj bi vsaj doma kaj pomolil po svoji veri, pa še tega ne stori.  Zato je pa tudi revež, dasi gospod.  Po zaslužku je prišel semkaj, sicer bi pa revo prodajal doma.  Godi se mu, kakor meni, kadar grem na tuje.  Samo jaz se hitro privadim jezika in ljudij, da mi je krajši čas.  Ta je pa že leto dnij v našem kraju, pa ti ne zná pet naših besedij.  Sam je pravil, da jo bode hitro pobral, kadar dokončajo železnico.  No, pa naj le gré, jokal ne bode nihče po njem.  Pošteno me je ujezilo, ko mi je govoričil, da naši ljudje niso tako razumni, kot drugodi.  Kaj mari ne gremo po vsem svetu, in povsodi nas imajo radi in poprašujejo po nas.«  »Le malo naj to pripoveduje, ako neče, da meni kaj neumnega v glavo ne pade«, pretil je cerkvenik; bil je namreč s temi besedami nekoliko žaljen.  »Kaj mari ne vemo, da se Francoz in Prajz vojskujeta?  Ali ni to dovolj veliko za nas, ki ne pridemo nikamor?  Pa mi tudi vemo, zakaj je hudo na svetu in zakaj so vojske.  Gotovo vam je vsem znano ono prerokovanje, ki napoveduje hude čase ondaj, kadar bodo nosile ženske konjske glave, in kadar se bodo podile po polju železne kače.«  »I, kaj ne bi vedeli tega?« počel je razlagati Poličar.  »Staro prerokovanje je to, sila staro, sedaj se pa uresničuje.  Ali morda niso res ženske — gosposke mislim — s tistimi kupljenimi lasmi take, kot bi imele pravcate konjske glave?  Poglej hčer tega zemljemerca, — kako jo že kličejo, Kotlina ali Kotlinda — pa se bodeš prepričal, ako ne veruješ!  Železnice so pa one železne kače.  Jaz sem bil jedenkrat pri Vidu, ko je bil še v Ljubljani v šolah, in videl to novost: kot bi se bil zapodil sam vrag, tako ti je šinila dolga vrsta vozov in se urno zavila, da sem šel za zlomkom komaj z očmi.  E, včasih so ljudje vse več vedeli, kot dandanes; pa še sedaj kdo povej, kako bode na svetu za petdeset ali sto let, če moreš.«  »Ljudje so zmeraj slabejši; če bi danes tudi kdo kaj prerokoval, saj bi si nič tako ne zapomnili, kakor so si svoje dni.  Včasih so ljudje dolgo živeli: osemdeset let ni bilo nič nenavadnega, in bili so korenjaki.  Sedaj pa vse peša: pet križev ima na hrbtu, pa že groba išče; kdor pa učaka svojih šestdeset ali sedemdeset, skoro nima vrstnika.  In koliko so sedaj manjši!  Prepričan sem, da prav res še pride dôba, ko bodo štirje mlatili pod mernikom, kakor napovedujejo.« Tako je hvalil Miha stare čase.  »Tega ni povedanega v prerokovanju, kakšni merniki bodo tedaj«, vmešal se je zopet cerkvenik, da bi pokazal svojo modrost.  »Tisto je pa tudi res«, pritrdil mu je Gorjanec, ki je bil proti koncu pogovora prisedel k govorniku.  »Veš, cerkvenik, ti govoriš prav umne besede.  Meni pa že dolgo časa nekaj roji po glavi, toda čim bolj premišljujem, tem bolj sem radoveden.«  »Pa menda ne ugiblješ, kako bi iznašel tako pipo, ki bi vedno gorela, da si jo le jedenkrat natlačil«, podražil ga je cerkvenik.  »E, kaj tacega mi ne bodemo doživeli «, ustavljal se je prejšnji, »dasi bi bilo to meni koristneje, ko ne vem kaj.  Pa ker si me ravno spomnil, no, pa mi ga daj polno pipo.  Že sem premišljeval, kako naj bi te poprosil, ná, pa mi besedo skoro iz ust vzameš.«  »Koj bi te lahko na laž postavil«, razveselil se je cerkvenik ter mu postrežljivo molil še dokaj rejeni tobačni mehur, »ker tajiš, kot ne bi bil premišljeval o pipi.  Toda, ker si se menda namenil vprašat še kaj bolj modrega, no, pa zini, da bode kaj govora.«  »Ne res, tukaj-le krčmarju pravimo Poličar, meni pravite Gorjanec«, tako je pričel Gorjanec ter zadovoljno polnil svojo obilno pipo s tujim tobakom, »hudirja no, dejal sem si že večkrat, kako pa bi se neki reklo našemu cesarju?  Francoz ali Lah ga ne more imenovati ‚naš‘, kakor imamo mi navado; ravno tako se mi zdi, kakor če se moja stara kdaj pogovarja s sosedo: takrat seveda me obira, češ, ‚naš‘ je tak pa tak.  Vendar, kadar se drugi ljudje pomenkujejo o meni, pa ni dovolj sama besedica ‚naš‘; sem ter tam že rabijo moj hišni priimek Gorjanec, čemu bi mi bil sicer?  Ko sem torej to stvar natanko premislil in preudaril, dognal sem, da mora imeti naš cesar tudi kak domač ali hišen pridevek, ali kako bi že rekel, da bi ne bilo prenerodno.  Saj menda Lahu tudi pravijo doma ‚naš‘, tukaj ga pa vsejedno kličemo za Laha.  In vendar še nikoli nisem slišal, da bi kdo drugače rekel, kakor: ‚naš‘ je stepel Laha, ali: Prajz se puli s Francozom.«  Miha in Poličar sta se muzala preprostemu dopovedovanju.  Cerkvenik pa je bil v tej stvari tak revež, kakor Gorjanec, pa se je vkljub svoji nevednosti précej začel učeno meniti in v nič devati sopivca.  »‚Naš‘ je tako imeniten, da vsi brž vedó, o kom je govor.  Čemu mu bode neki kak kmetovski priimek, kot je recimo tvoj?  Ali ni dovolj, da je cesar?  Saj tudi meni ni treba drugače reči, kakor cerkvenik, pa vé vse Zatišje, kdo pozvanja med mašo in zvoni delapust ali poldne.«  »Pa meni še sedaj neče v glavo, da bi se mogla dva tuja cesarja kar tako meniti o ‚našem‘, saj sta sama tudi cesarja. — Buzarona, še nekaj ti povem: v župniji ste štirje cerkveniki.  Pa pridi kdo in reci: ‚naš cerkvenik‘ je umrl: živ krst ne more reči, da si ti, čeprav si ‚naš cerkvenik‘.  Pristaviti je treba zatiški, potlej vé človek, pri čem da je, in podobnega dostavka pogrešam pri našem cesarju.«  Cerkveniku je že presedala Gorjančeva bistroumnost, skoro ni vedel črhniti nobene več.  Zmagati se pa ni dal in o pravem času se je spomnil nečesa ter ponosno dodal: »Misliš, da so vsi ljudje tako trde glave, kot ti?  Kar sem trdil, trdim še vedno: če pripovedujejo kaj o našem cesarju, pravijo ‚naš‘.  Kjer pa to ne zadošča, povedó še bolj natanko, tako namreč, kakor se poje:  Oh, kaj si je zmislil naš cesar, naš kralj!  Besedici ‚naš kralj‘ sta Gorjanca močno zbegali; a pravočasno mu pride na pomoč Miha, ki je s Poličarjem vesel poslušal zanimivo pravdo, in zavrne cerkvenika: »Ta se ti pa ni posrečila.  Ali res ne veš, da smo Avstrijci, da se naš cesar imenuje avstrijski?«  Nič ni bil vesel pojasnila učeni cerkvenik in košato se je odrezal: »Ne bodeš, Miha, ne!  Zakaj pa molimo v litanijah za našega cesarja, ne pa za avstrijskega?«  »Miha trdi pravo; ako njemu ne verjameš, prinesem ti koledar družbe svetega Mohorja«, izpregovoril je Poličar, »tam se bere v rodopisu cesarske rodovine tako-le: ‚Cesar avstrijski: Franc Jožef I., rojen l. 1830. itd‘.«  »Če je pa tiskano, potlej je pa zastonj vsaka beseda«, dejal je Gorjanec, čegar vedoželjnost je bila nasičena.  »Veseli me pa vendar, da sem za gotovo zvedel to stvar, vsaj ne bodem več po nepotrebnem mislil in mislil, nazadnje pa še nič ne vedel.«  Cerkvenik pa je bil nevoljen, ker so ga tako ugnali, da se kar ganiti ni mogel.  Jezno je omolknil ter vrtil kozarec med prsti.  Da bi ga oživil, poprosil ga je Miha, ne bi li stesal majhnega čolna, da bi se zemljemerčeva hči ž njim vozila po potoku.  Nad Čudinovim jezom namreč, kjer se je voda nabirala, bil je potok globočji in prav pripraven za veslanje, ker se ni bilo bati, da bi čoln kam zanesel.  »Sinoči me je vprašal gospod«, tako je govoril, »ali vem za kakega tesarja.  Ko sem mu brž tebe ponudil, naročil mi je, naj se kar sam s teboj zmenim.  Že zjutraj sem se ravnal k tebi, potem pa sem odložil, češ, saj ti še desetkrat lahko povem.«.  Le kdor je tako dobro poznal Miho in cerkvenika, kakor Poličar in Gorjanec, razumel je popolnoma zadnje besede.  Miha je namreč po svetu hodeč ujel nekaj nemških besedij, tako, da je za silo tolkel zemljemerčev jezik ter se lahko ž njim pogovoril.  Cerkvenik pa je bil ob nekaterih prilikah tudi tesar, kadar namreč ni imel dela v cerkvi — in tega je pri podružnici malo.  O njegovi tesarski ročnosti so pričali skoro vsi zatiški plotovi, nekaj zibk v vasi in par Poličarjevih stolov.  Čolna pa do takrat ni stesal nobenega, in težko je verjeti, da bi prišel tak izpod njegove roke, ki ne bi puščal vode.  Ako bi bil tak, kakoršni so bili njegovi dosedanji izdelki, lovile bi se bile ribe brez mreže vanj.  Toda na to mož tačas ni mislil, dasi se je odločno uprl Mihovemu naročilu: »Za ljudi Lutrove vere ne bodem prav ničesar delal.  Molitvic naj se uči dekelce doma, molitvic, ne pa da bi vodo brodilo!«  »Silil te ne bodem, bode že drugje tudi dobila čoln.  Samo potlej mi pa molči!  Nečem, da bi se reklo, Miha mu je nevoščljiv ali kaj takega.«  »Nečem ter nečem, pa je«, trdil je še zmeraj cerkvenik.  »Tisti krajcarji me ne bodo boleli, naj jih zasluži, kdor hoče.«  Raddreherjeva hči se je pa vkljub temu teden pozneje vozila v vrbovi senci po potoku.  Oče ji je preskrbel pisano barvan čoln od drugodi, ker ga v Zatišju ni nihče naredil.  Dobro je pa znala veslati, tako, da se ji je še Repnikov Tine čudil, ki se vendar ni zmenil z lepa za kako stvar.  Od dné do dné so se ji bolj rdečila lica, in vidno je bilo, da ji dobro tekne sveži gorski zrak.  Nič se ji ni tožilo po domovini.  Materino smrt je pozabljala ter se izkušala zabavati, kolikor se je dalo.  Zjutraj je hodila sedevat na klopico, katero ji je bil zbil cerkvenik v Čudinovem gozdu na precèj vzvišenem kraju, odkoder se je videlo vse Zatišje kakor pod nogami. (Mož slučajno ni pomislil, da luteranski denar tudi plača Poličarjevo vino, sicer bi se ne bil tako spozabil, saj se še pred kratkim ni dal pregovoriti zaradi čolna.) Pozneje, nekako okrog desetih, bivala je Klotilda navadno v svoji sobici, igrala na citre ter tudi pela.  Petje je Čudinovemu Šimnu še dokaj ugajalo, citranje pa nič kaj ne.  »Tako počasne dela, kakor moje stope.  Vsak cigan naredi bolj poskočno.«  Ciliki je bilo pa vse zeló všeč, in rada bi bila ob nedeljah kaj pokramljala s tujko, toda kako, ko se nista razumeli?  Saj sta često poskusili, pa ni šlo.  Nemka je govorila svoj jezik, Cilika pa je odgovarjala v svojem: »Moj Bog, jaz ne vem, kaj pravite.«  Postrežnica, ki je bila Korošica, raztolmačila jima je toliko njih misli, da je nanesla Cilika potrebnega živeža.  Zemljemerec sam pa je bil redko doma.  Obedoval je pri tovariših, samo zvečer je prihajal k hčeri.  Tudi njemu se je dolinica močno prikupila ter mu rodila neki načrt.  »Kako ti je všeč ta kraj?« izpraševal je nekdaj svojo jedinko — seveda v svojem nemškem narečju.  »Vedno bi rada tukaj ostala, samo če bi ljudi razumela«, govorila je hči.  »Kadar se povrnem domov, spominjalo me bode zopet vse rajne matere; tukaj se lože otresem vseh neljubih in žalnih spominov.«  »Morda se še tukaj naseliva.  Ko bi se namerilo, da bi mogel kupiti toliko sveta, kamor bi postavil žago in hišo, ne bi se vrnil tako brž v domovino.  Koliko je tukaj lesa, saj si že videla!  To bi se denar delal!  Samo da bi začel!«  Odslej je bila Raddreherjeva glava vedno polna teh mislij.  Celi svet jeden je slepar.  Nar. pregovor  »Toliko gospôde pač še ni bilo pri nas, kar Zatišje stoji!« Tako so se čudili Zatišenci tisto leto, ko se je vrnil o svetem Jakopu Poličarjev Vid v svojo rojstveno vas.  »Človeka je kar sram, ko te povsodi srečujejo ti gosposki ljudje; preoblačiti se ne moreš, ves umazan in raztrgan se pa tudi nerad kažeš, da ti štejejo zaplate po kolenih in komolcih.  Toda reci, kar kdo hočeš, najbolj zal je pa vendar Poličarjev doktor.  Oni Nemec ima sicer mestno ukrojeno obleko, pa vse opleta po njem.  Na Vidu je pa vse kakor ulito.  In kako vam je zrastel!  Nič manj ga ni, ko njegovega starega.  Podoben mu je pa kakor jajce jajcu — ves njegov sin je.«  Niso napačno sodili o Vidu njegovi rojaki.  Šestindvajsetič je godoval tisto leto o sv. Vidu ter bil zal mlad mož.  Bil je srednje rasti, ne tako majhen, da bi bil neznaten, a tudi ne tako velik, da bi bil neokreten.  Na moškem licu mu je bila zrastla črna brada, katera se je kaj dobro prilegala gostim lasem in jasnim očem taiste barve.  Vsa njegova vnanjost je bila prikupljiva, in kretanje je pričalo o trdnem zdravju, tako, da je bila čisto umestna trditev Čudinovega Šimna, ki je pravil, da bode rabil Vid zdravilstvo za druge, ne pa za-se.  To poletje je dovršil zadnje izkušnje ter bil izučen doktor vsega zdravilstva.  Prav zaradi zadnjih odločilnih izkušenj tudi ni bil prišel nič na velikonočne počitnice, niti na Metino ženitovanje.  »Pozneje bodem vse nadomestil in popravil«, mislil si je ter ostal na Dunaju do poslednjih dnij.  Sedaj pa je bil sklenil, da se najpoprej pošteno odpočije.  Pozneje je namerjal iti za leto dnij ali kaj v Ljubljano, da bi v bolnišnici še izpopolnil svoje znanje.  Sicer pa ga ni bila misel, da bi se naselil za zdravnika v mestu.  »Mestni ljudje imajo tako zdravnikov na izbiro, tam ne bodem posebno koristil trpečemu človeštvu.  A na deželi, kjer bolnik lahko dvakrat umrje, predno pride zdravnik, tam želim delovati.  Zaradi zaslužka se mi, hvala Bogu, ne bode treba mučiti, saj bodem že toliko dobil od očeta, da bode za potrebo.«  Podobne misli so se mu često ponavljale v glavi, kadar se je sprehajal po domačih zatiških sencah.  In ko je tako premišljeval, pritrjevali so mu znanci izza mladih let: drevesa so pripogibala v vetru svoje vrhe, kakor bi kimala, cvetke pa so se sramežljivo klanjale ter ga pozdravljale.  Jemal je namreč skoro sleharni dan kako zdravniško knjigo s seboj in zahajal na take kraje, kjer je vedel še iz mlada, da rastó zdravilna zelišča in cvetlice.  Marljivo je nabiral tako dan za dnevom cena zdravila ter sanjal o bodočnosti.  Njegov stan se mu je zdel častitljiv, vzvišen.  Gorko je želel, da bi se kar najtemeljiteje naučil vsega, kar mu bode kdaj koristilo; težko je pričakoval ure, ko bode stopil v zapuščeno kočo ter lečil brezplačno revnega rojaka.  Brezplačno?  Ne, v duhu je videl siromaka, ki ga zahvaljuje z rosnimi očmi, ki ne vé, kako bi mu pokazal svojo hvaležnost.  V takih sanjah je čul često kakor tajen šepet: »Bog plati!« In zdelo se mu je, da je tak srčen vzdih bornega kmetiča več vreden, nego zlati denarji, katere si bodo kopičili njegovi drugi po velikih mestih.  Tudi ženo si je bil namenil izbrati iz preprostega ljudstva.  Čudinovi Ciliki je bil že zadnje počitnice naročil, naj ga čaka še toliko časa, da bode imel samostojno službo.  Že na Dunaju je bil zvedel iz očetovega pisma, da je Ciliko snubil Repnikov Tine.  Nekoliko ga je pogrela ta novica, a umiril se je brž pri naslednjih vrsticah, kjer mu je oče razkladal, da je ženinu izpodletelo in da sta z Matevžem menjala za Repnikovino.  Sama Cilika pa mu ni pisala nikoli, in tudi on njej ne: nista imela take navade.  Vse, kar sta zvedela drug o drugem, bili so običajni sklepni pozdravi, katere je čital in pisal Poličar.  Sicer pa oče še sam ni vedel, kakšne novice prenaša, če je pripovedoval Ciliki, da mu je Vid pisal, in da še njo pozdravlja.  Ravno tako se tudi ni nič čudil, kadar mu je deklica iskreno naročala, naj nikar ne izpusti v prihodnjem listu njenega pozdrava.  Poličar pa je obetal, da gotovo ne bode pozabil, ker vselej dobro premisli, predno zapečati pismo.  Vid in Cilika sta imela v samih pozdravih več užitka, nego njima slični mladi ljudje, ki si pišejo vsak teden po štiri strani praznih besedij.  No, sedaj sta se pa včasih kaj pomenila, saj Vidu ni bilo daleč do Čudina, in Cilika je tudi večkrat potrebovala kisa, kar je bil Miha doma, zlasti o poletenski vročini.  Celo tako postrežljiva je bila, da je rada pritekla po kako merico vina namestu zemljemerčeve postrežnice.  Vid pa je tudi večkrat trdil, da se lože meni s Šimnom, kakor z domačimi pivci, ki mu sicer napijajo, toda komaj čakajo, da bi jim kmalu vrnil.  »Dobro jutro, gospod Vid«, pozdravljal je lepega dné nekako ob jednajstih dopoldne Šimen Poličarjevega zdravnika, ki se je bližal proti žagi, »ravno prav prihajate.  Tako sem že pogrešal kakega človeka, pa ga ni nobenega od nikoder in ga ni.«  »Kaj pa je tako nujnega?  Ako ni prevelike teže, pomorem jaz; najdebelejšega hloda pa menda ne bodeva valila na žago«, govoril je Vid ter čakal odgovora.  »E, za delo ne potrebujem pomočnika; vselej se že zjutraj preskrbim za ves dan, ko je še Miha doma.  Ali veste, jaz bi se bil prej-le neznansko rad kregal, pa se nisem mogel, ker sem bil sam, he — he!«  »Šimen, Šimen, vedno si še stari; iz tvojih ust ni nikdar pridne!  Če bodeš take razdiral, jel te bodem oštevati, da bo joj —.«  »Saj sem vedel, da bi se z vami lahko pričkal; no, da ste le prišli!« Take-le prazne sta govorila, vmes pa tudi resne, kakor je naneslo.  »Kakor vam pravim«, zatrjeval je malo kasneje Šimen, »one dni pred snubitvijo Ciliki kar živeti ni bilo.  Kakor bi sedela na samih britvah, tako težko je čakala odločilnega trenutka.  Jaz sem ji pa že naprej obetal, da se bode vse razdrlo, in se je.«  »Z Repnikovimi ste si zaradi tega menda zeló v konce.  Nič ne dé!  Meto že naučim, kako naj ravna — zakaj je pa moja sestra — in nikoli ne bode dolgo tega, pa bodete še dobro sosedovali, bodeš že videl.« Po kratkem premolku pa je pridejal: »Tako diši iz veže sèm, naj vendar pogledam, kaj se kuha.« Rekši je zapustil Vid Šimna ter jo krenil skozi vezne duri pred ognjišče, kjer je Cilika prestavljala piskre in polagala polena, da bi bilo prej kuhano.  »Taka si torej!« ponagajal ji je po nevažnem pomenku, ko mu ni hotela povedati, kaj bodo opoldne jedli, »taka si torej!  Kako sem ti naročal lani pri odhodu, da me čakaj, dokler ne pridem pó-te: a ti se možiš v tem času, da so ti komaj ubranili.  Lepe reči!« Seveda je bilo v teh na sluh karajočih besedah precej pohvale in priznanja.  »Škoda, da res nisem vzela Tineta«, odvrnila mu je Cilika na videz zeló huda; »on bi me gotovo ne bil tako zbadal!  Sicer mi pa nikar ne očitaj, da sem kaj mislila na možitev!  Jaz sem se samo upirala; kar se je govorilo, delali so vse drugi.«  »No, kakor sem kupil, tako prodam«, popravljal je Vid.  »A sedaj te pa bodem res kmalu potreboval, da mi bodeš kuhala kamelice in druga zdravila za bolnike.«  Tako nekako sta se pomenila ter bila oba zadovoljna.  Zlasti Cilika je odslej mnogo lože prenašala težave, katere so ji kalile mladostno življenje.  Mati ji je bila namreč od dné do dné bolj bolehna — dušno in telesno — ter s sitnostjo tudi hčeri ni prizanašala.  V tako majhnem kraju, kakor je Zatišje, pač ni mogoče, da bi kdo dalje časa prebival skrit in nepoznan.  Ljudje sicer pridno delajo, a mimogredé marsikaj vidijo ter si marsikaj povedó.  Kar gredó zjutraj skupno na delo, ni drugače, kakor da se malo pomenijo, saj do večera ni več take prilike, razven če bi si čas ukradli ter na razpotju postali ali malo povpili čez travnike in njive.  Posebno čudno bi pa bilo, ko bi kdo ne opazil novoprišlega gosposkega človeka.  No, kmetovskega bi naposled še izgrešil, ker so bolj jednaki in vsakdanja prikazen.  Tudi Vid je brž o svojem prihodu zapazil Čudinova gosta ter naglo zvedel vse podrobnosti, ki so se bile o njiju raznesle med ljudi.  Večkrat je tudi sam videl Klotildo v čolnu ali pri Čudinu ob oknu, toda seznanjati se ni hotel s tujko in njenim očetom, katerega je videl skoro vsak dan, ko se je zvečer vračal v Zatišje.  »Takih ljudij sem poznal po mestih dovolj; sedaj sem med narodom in onih lahko pogrešam.« Tako se je vselej naglo iznebil in otresel sitnih mislij, ki so ga naganjale, naj bi malo poskrbel za sebi dostojno družbo.  Zemljemerec in hči sta se tudi popogosto zmenila o ‚čudnem doktorju‘, kakor sta imenovala Vida.  Postrežnica je namreč Klotildi nanesla vse natančnosti o njem, kar jih je utegnila nabrati doma in po vasi.  Obema ni hotelo v glavo, kako se more popolnoma olikan človek tako priljudno in preprosto baviti z nevednimi kmeti.  Drugače pa jima je bil všeč.  Raddreher bi bil prav rad kdaj govoril ž njim, toda Vid se mu je vedno umikal.  »Ta zdravnik bi mi šel lahko kako na roke«, pravil je ob neki priliki hčeri, ko je bila med njima ravno beseda o Vidu; »njegov oče ima denar, in, kakor se vidi, najbolj veljaven mož je v vasici.  Krčmarju samemu ne morem tako dopovedati, kakor bi mu rad, ker brez tolmača ničesar ne opravim.  Pa bi mi v tudi težko zaupal.  Ce pa sina pridobim na svojo stran, katerega ima oče še za mnogo bolj učenega, kakor je res, storil bode vse, kar mu bode sin hvalil in priporočal.«  »Kakor vidim, tudi za zabavo bi bil izvrsten človek«, mislila si je Klotilda, kateri bi bilo gotovo na vso moč ljubo, ko bi pregovoril Vid v njeni družbi toliko ur, kolikor jih je pri Šimnu in Ciliki.  Vendar tega ni izrekla, marveč jela očeta izpraševati, kje da se namerja ž njim sniti.  »V gostilno bodem zahajal k njegovemu očetu, pa vselej tak čas, kadar bodem prepričan, da je sin doma.  Stavim, kar kdo hoče, da ga stari kmalu pokliče, ker ne bode mogel sam govoriti z menoj.  Jaz bodem pa nameroma pozvedoval to in ono« Tak je bil zemljemerčev načrt.  A hči je bila menda še bolj premetena, zakaj veselo je plosknila v roko ter vzkliknila: »Predno bode jutri toliko ura, pa ga bodeva imela v svoji sredi prav gotovo mi ne izpodleti!«  Kaj namerja, kdaj in kje misli uresničiti svojo nakano, tega pa ni odkrila očetu.  No, saj tudi ni bil tako radoveden.  Uverjen je bil pa popolnoma, da bode hči prej ujela Vida v svoje mreže, kakor on z vsemi svojimi spletkami.  Drugi dan je bilo nenavadno vroče.  Vida je prepodila vročina iz gozda že okoli desete ure, čeprav se običajno ni vrnil pred poldnem.  Doma je pričel cediti in razločevati nabrane rastline ter jih naložil skoro polno mizo.  Tedaj pa priteče zemljemerčeva postrežnica vsa zasopljena in prestrašena ter prosi Vida, naj gré brž h Klotildi, češ, da jo je gad pičil.  Vid se nič ne premišlja, ampak takoj poišče na polici nekaj potrebnega orodja in zdravíl ter jo urno mahne za postrežnico.  Še predno je prispel v Klotildino sobo, potrjeval mu je njen jok in klic na pomaganje, da ji je hudo.  Vid vstopi.  Pri mizi sedi zemljemerčeva hči, obraz na stolovem naslanjalu, z levico pa si zakriva desno roko ter obupno vzdihuje: »O nesrečne cvetice!  Da bi vas ne bila šla trgat!«  Vid opusti vse nepotrebne in nebistvene poklone ter misleč, da je v nevarnosti dekličino življenje, brzo povpraša: » Prosim, gospodična, pokažite mi rano in umirite se!  Saj morda ni nevarno.  Kmalu bode bolje.«  Klotilda mu pomolí roko in še vedno joka.  Vid ogleduje roko, preiskuje, a ne more si kaj, da ne bi se glasno smejal: »Gospodična, prazen strah!  S koprivo ste se opekli; o kačjem piku ni nikakega sledú.  Ti mehurčki bodo kmalu izginili, in otok bode izplahnel do jutri.  Le solze si otrite in veseli bodite!« Tako tolaži tujko, ki je na videz koprnela od strahú.  Le-ta tudi zares nekoliko pozabi bolečine in skoro veselo pripoveduje, kako je šla za vrtno ograjo trgat neke nji doslej neznane cvetlice.  »Ko sem stegnila tretjič roko«, pravila je že brez solz, »zaskelí me ravno nad členkom tako silno, da ni povedati.  Hitro umaknem roko, cvetlice se pa zganejo — kdo ne bi mislil, da je gad?  Ali ste prepričani, gospod zdravnik, da me res ni pičila kača?«  »Zatrjujem vam«, trdil je Vid svest si svoje zdravniške modrosti; »zatrjujem vam, da so rastle med cveticami koprive.  Ako želite, pa preiščiva oni nesrečni kraj.«  »Skoro si ne upam še jedenkrat na prostor, kjer sem prebila toliko strahú«, branila se je Klotilda.  »Prosim, le potrudite se z menoj, da si vsaj pozneje ne bodete krivo domišljali«, hrabril jo je zdravnik.  In res sta našla na vrtu koprive, ki so popolnoma razjasnile Klotildin strah.  Opravivši svoj posel, poslovil se je Vid.  Pred odhodom mu je Nemka zatrjevala svojo hvaležnost ter ga vabila, naj kdaj v goste pride, zlasti tak čas, ko je tudi njen oče doma.  Raddreher in Klotilda sta se pa zvečer tistega dné neizrečeno veselo pomenkovala.  Da se je Klotilda nalašč opekla s koprivo ter se tako seznanila z Vidom, to je bil predmet njunega pogovora.  »Tako neolikan gotovo ni, da bi naju odsedaj popolnoma puščal v nemar«, dejala je hči.  »Kadar bode še todi okoli iztikal, ogovorila ga bodem sama, če on mene ne bi hotel.«  »Začetek je storjen, le previdno ravnajva.« Da bi se pa Klotilda še bolj gotovo spoprijateljila z Vidom, pristavil je oče, kakor da govori sam za-se: »To bi ne bil napačen ženin«.  V kratkem je Vid dokaj izpremenil svoje dosedanje življenje.  Knjigo je sicer še prenašal s seboj, a čital je malo.  Sukal se je le okrog Čudina.  Najpoprej je s Šimnom nekoliko pogovoril, potem je pripovedoval Ciliki kaj zanimivega in naposled je šel še h Klotildi malo v vas.  Pomudil se je običajno najdalje pri Šimnu, pri Klotildi pa je najprej opravil svoj posel.  Neko nedeljo pa sta Raddreher in Vid nenavadno dolgo govorila.  Šimen, ki je sklenil Vida nekaj vprašati ter ga čakal v travi pod hruško, bil bi se prav gotovo neznansko dolgočasil, da ni štel hrušk na spodnjih vejah.  Vprašanje je bil že čisto pozabil, a Vida le še ni bilo.  »Kadar začnó tisti nemški dirindaj, pa ni ne konca ne kraja«, dejal je naposled ter šel gledat, kdaj bode treba kositi otavo.  »Vaši ljudje bi lahko prav brez truda obogateli«, dokazoval je tačas Raddreher Vidu, in Klotilda je poslušala; »ko bi se meni posrečilo kupiti toliko sveta, da bi zgradil pošteno žago, takoj bi se lotil tega početja.  V Trstu imam znance, tje bi pošiljali deske in dobro bi jih prodajali.«  »Precèj lesa bi posekali brez škode, to je res«, odgovarjal mu je Vid.  »Samo kje pa bi dobili sposobnih ljudij?  Tukaj-le Čudinov Šimen je jedini, ki kaj umeva, a ta bi šel nerad od hiše, kjer je že toliko let.  Tujcev klicati pa ne smete, naši ljudje bi se potem težko pridružili.«  »Ravno zato sem pa jaz sklenil, da bi kupil od vašega očeta kak prostorček, tudi delavce bi mi lahko nasvetovali.  Vaš oče gotovo toliko veljajo, da bi se drugi ozirali nanje.« Tako je hvalil Raddreher — seveda ne brez namena — Vidovega očeta.  Takoj pa je pristavil še nekaj bolj vabljivega.  »Za vašo gostilno bi bilo pa tudi kakor nalašč.  Pomislite, gospod zdravnik, koliko ljudij bi privabil promet v Zatišje!  Vaš oče bi nekaj iztočil, menim jaz.«  Marsikaj je še povedal zgovorni zemljemerec in prepričeval svojega gosta, da bi bilo vsem vaščanom v korist, če bi ravnali po njegovem načrtu.  »Dobro torej, gospod Raddreher«, dejal je Vid odhajajoč, »pri očetu bodem posredoval.  Tudi sam želim, da bi železnica kaj koristila naši vasi, dasi smo dosti v stran od nje.«  »Pa nas še kaj počastite s svojim obiskom«, vabila je Klotilda prijazno.  »Dokler voda brvi ne odnese, prihajal bodem vedno rad v vašo družbo«, klanjal se je Vid že po stopnicah.  »Tedaj vam pridem s čolnom naproti«, klicala je Nemka za njim.  Domov gredé je srečal Vid Šimna ter ga zvabil s seboj, češ, da mu ima razjasniti imenitne stvari in ga prositi sveta.  Pri Poličarju se je čul iz sobe glasen vrišč; gospodarji so pač zapijali tiste bore krajcarje, ki so jih utajili ženam.  Niso pomislili, da bode doma ona sitnost prodajala, češ, za pijačo ima, potem se pa ne zmeni, čeprav jemo ves teden neslan sok.  Najbolj glasna pa sta bila, kakor zmeraj, cerkvenik in Gorjanec.  Vid in Šimen sta torej rajši pred vezjo prisedla k prazni mizi, in Liza, najmlajša Vidova sestra, prinesla jima je nekaj malega pijače.  »Liza, reci očetu, naj venkaj pridejo; pa ti strezi v hiši«, poprosil je Vid sestro in kmalu so bili s Poličarjem v živem pomenku.  »Tisto bi zame res ne bilo slabo«, govoril je za nekaj časa zamišljeno Poličar ter si počasi gladil čelo, da je lože mislil.  Vid mu je bil namreč naznanil zemljemerčevo ponudbo.  »Pa tudi drugi bi si opomogli.  Gorjanec tiči do grla v dolgéh, pa bi lahko prodal par sto hlodov.  Repnikov Matevž bi jih tudi lahko posekal lepo število.  Čudinovemu Mihi bi celó ne bilo treba hoditi drvarit tako daleč, ampak doma bi imel dovolj dela in zaslužka.  Ako mi kaj prida obljubi, oni travnik pri Čudinovi meji ali pa njivo zraven mu pa res prodam.«  »Toliko si pa vsejedno izgovorite, da bode najemal samo domače delavce, ne da bi natepel kakih tujcev, kateri bi kruh odjedali domačinom«, opominjal je previdno Vid.  »Ne pedí zemlje mu ne prodajaj, Poličar«, zagrozil se je Šimen jezno.  »Ali si slep, kali?  Le prepusti mu svet, da si bodeš pozneje lase ruval, češ, kako sem bil nespameten!  Glej, kako se tujec debelí z mojimi žulji!  Les v gozdu bodete prodajali, toda — za slepo ceno.  Kolikor vam bode obljubil, toliko bodete vzeli, sicer vam bode pa še nadalje rastlo drevje zastonj.  Sam pa bode denar kopičil na vseh stranéh.  In če tudi izprva obljubi, da bodo delali tukajšnji delavci, mož-beseda ne bode; taki tujci so vsi jednaki.  Sedaj te moti s pretvezo, koliko bodeš iztočil.  Le potrpi, da se dobro vgnezdi!  Pol leta ne bode brez lastne gostilne, tudi ne, če bi jo sezidal sredi potoka.  Tebe pa še poznal ne bode, kadar se bode košatil v svoji hiši.«  »Tako hudo menda ne bode«, tolažil je Poličar pripovedovalca, ker je vendar upal, da bi ljudje precèj pili, če bi mnogo delali.  »Poličar, veš kaj?« oglasil se je vnovič Šimen.  »Veš kaj?  Sam zgradi žago, sam, potem bode dobro zate.  Svoj les, svojo žago — trud bi ne bil zaman!«  »E, sam se pa že ne lotim kaj takega!  Bog vé, kako draga je vožnja po železnici?  Potem pa kupca nimam; pa naj bi ga tudi imel, ali pojdem sam z deskami?  Ako me pa doma ne bode, pojde mi tukaj pod zlo; in če drugodi vse tujim in najetim ljudem izročim, delali bodo le-tam tako, da zame tudi ne bode nič prida. — Vidiš, uprav zato pa menim, da je boljši majhen dobiček, ki si ga lahko prislužim tu doma v miru, kakor pa, da bi se pehal za negotovim«.  »Zlomek vendar, zakaj pa nosiš hlače, ko si tako boječ«, razsrdil se je zopet Šimen.  »Križ božji no, če sam nečeš, združi se z Repnikovim Matevžem, skupno delajta!  Ti vodi doma; Matevž pa, ki je mlad, naj gré malo po svetu!  Poslušaj me, ne bodeš se kesal.«  To pa tudi Poličarju ni bilo popolnoma všeč.  Dasi je bil pameten mož, imel je vendar ono napako, katero graja znani pregovor: ‚Vsak svetnik ima roke k sebi obrnjene‘.  Da bi kdo drugi jednako bogatel, kakor on, tega pa že ne: rajši nobeden!  Lakomnost in zavist gostujeta pač kaj radi pod isto streho.  »Potlej pa pridejo prepiri in take sitnosti«, izvijal se je mož Šimnovemu siljenju.  Ta pa je nejevoljen, ker nihče ni mogel ali hotel uvideti prave svoje koristi, glasno nadaljeval: »Naš Miha, — da bi že izpregledal! — ima tako lepo priliko, vse že pripravljeno: žago, les skoro doma — pa ga hudir vedno podi od doma.  Jaz bi mu pa to-le povedal, toda zastonj je vsaka beseda.  Saj vem, kaj bi mi rekel: ‚E, pri nas je beračija; v Valahiji tam so gozdi!‘ Ne razumem, kako da se ne naveliča hlapčevati, ko bi bil lahko davno že sam svoj gospodar.«  »Skoro najmodrejše je, nekoliko potrpeti«, dejal je na to Poličar.  »Vse dobro premislim, potem se bode že videlo.«  »Ne prodajaj, pravim ti še jedenkrat, sicer ti bode žal«, svaril je Šimen ter odšel domov.  Vid je bil po tem pomenku v precejšnji zadregi, kaj naj odgovori Raddreherju.  Šimen ga je prepričal, da zemljemerec ne začenja te stvari brez sebičnega namena, in vest mu ni dovoljevala, da bi sodeloval pri kaki stvari, ki bi škodovala njegovim rojakom.  Pa bilo mu je tudi težko sporočiti zemljemercu, da je njegov oče na kratko odbil vsako pogajanje.  Motila ga je vrh tega trdovratna očetova trditev, da bi bilo zanj vse jedno dobro, če bi napravil Raddreher žago.  Poskusil je torej še pri Repnikovem Matevžu ter ga nagovarjal, naj bi dajal les na Cudinovo žago.  »Kako naj kupčujem z lesom, ko sem vedno le kmetoval!  Pri vsakem poslu je treba vaje in izkušnje; meni pa nedostaje obojega.« Sam pri sebi pa je mislil, da bi utegnil Čudinov Miha več zaslužiti, kakor bi on za deske skupil, dasi bi Šimen delal namestu njega.  Vid je torej pri prvi priliki tolažil Raddreherja, da bode kmalu kaj kupčije.  Za sedaj pa naj počaka, da se oče odloči, kateri kos zemlje bi lože odprodal, da bi mu pozneje ne hodilo kako napak.  Tako so se slepili.  Vsak je le premišljeval, kako bi bilo zanj najboljše.  V gozdu ne raste drugega,  Kakor sama hojica;  Zdolaj sta počivala,  Prav lepo se menila.  Narodna.  Repnikov Tine je sedel nekdaj tiste dni doma za mizo, otepal ne majhno malico ajdovega kruha, gledal skozi okno ter izkušal biti na vso moč jezen.  Samo pêto svojega kosa je odjedel, potem pa vstal in se napotil k Čudinu.  »To povem Mihi«, govoril je spotoma sam za-se.  »Potlej bodemo pa malo zaorali; mene ljudje še ne poznajo.«  Tine se je bil zadnje dni nekaj izpremenil.  Meta mu ni kar nič ugajala.  Če je po svoji navadi včasih malo poležal pod senčnatim orehom — o velikem delu in v najhujši vročini so tako delali vsi Repnikovi moški, odkar je Tine pomnil — pa ga je že grdo gledala.  Brž je jela praviti Matevžu, da bi bilo dobro, če bi šli kaj v senožet, ker ni gotovo, kakšno bode vreme, da se po letu večkrat hitro izprevrže, in sena bi bilo vendar škoda.  V takih slučajih je Matevž slušal in zaspano povabil Tineta s seboj na delo.  Temu je bilo pa to seveda jako nevšečno.  Nadalje je v prejšnjih časih tudi nekoliko odločeval, kdaj se bode tu kosilo, tam želo — sedaj so pa ravnali po svoji glavi, njegovo mnenje popolnoma prezirali.  Sploh se mu doma ni zdelo več tako domače, odkar je gospodinjila Meta.  Take in jednake stvari so mu jele počasi presedati in iskal je pomoči.  Zatekel se je k Čudinovemu Mihi.  Ta ga je vedril in učil prav po svoje: »Nikar se tako ne ženi doma za Matevža in Meto!  Čemu bi si žulil roke za prazen nič?  Ko bi ti vedel, kako se živi po Valahiji!  Le mene poglej: kdaj si me še videl, da bi se bil trudil pri kakem težkem delu?  In vendar imam dovolj denarja.  Pridrvaril sem!  To tebi tudi svetujem.  Kadar se doli povrnem — dolgo ne bode tega — pojdi z menoj!«  Tine je polagoma res začel sanjati o tujem svetu.  Kar mu ni hotelo brž v glavo — in takega je bilo marsikaj, recimo, kako bi prišel domov, če bi mati zboleli, kje bode dobil čevljarja, kadar se mu raztrgajo sedanji škornji, in podobna vprašanja —, razjasnil mu je iz lahka bistroumnejši Miha.  Sčasoma sta se do dobra pobratila, in Tine je vse zaupal Mihi.  Tudi ob tej priliki, ko zaradi razburjenosti ni utegnil snesti celega kosa ajdovca, razodel je prijatelju neko skrivnost.  »Danes zjutraj«, tako je pripovedoval — kajpada ne preveč živo, »posekal sem gori le v ‚srednjem delu‘ jedno smreko za žrd, ker je stara prekratka.  Strašno mi je bilo vroče, ko sem jo oklestil, zato sem se zleknil ter malo počíl v resju.  Ko sem se zbudil in premišljeval, ali bi jo takoj domov nesel, ali bi še malo poležal, zapazim v gozdu, kjer imate tisto mizico za gospôdo, tam-le Poličarjevega Vida s tisto Nemko.  Besedice sicer nisem ujel nobene, pa bi seveda tudi nič ne razumel, ker govorita nemško, toliko pa vse jedno vem, da se ne vidita nerada.«  »Kaj je tebi mari, če ji govori malo bolj pšenično?« pretrgal mu je Miha pripoved.  »Zlomka, motilo me je, da veš!  Jaz sem zvedel - ne vem, ali je tebi že znano, ali ne — da me vaša Cilika zato ni hotela, ker ji je Vid obljubil, da jo vzame.  To bi bilo že prav.  Ali sedaj pa moti Poličarjev to Nemko, Ciliko pa zapušča!  To pa še mene jezi!  Jaz bi bil pa lahko doma gospodar, ko bi se on ne bil silil okrog vas — sedaj pa...  Toda ni vredno, da bi govoril.  Če bode mene zjezil...«  »Kaj ne, Tine, tihe vode globoko deró.  No le nekoliko počakaj, da jaz malo bolj spoznam te spletke, potem bodeva ukrenila kako modro.  Ti pa bodi vesel, nikar preveč ne delaj — pred zimo pojdeva prav gotovo v Valahijo; tu pa naj počnó, kar hočejo.«  Tinetovo poročilo ni bilo ne izmišljeno, ne zlagano, zakaj te slabosti kakor nekaterih prednostij ni imel.  Vid se je bil zares precèj zapletel.  Prav domač je bil že pri Raddreherjevih.  Temu se pa tudi ni bilo čuditi.  Zemljemerec je namreč čestokrat prišel s kakimi tovariši v Poličarjevo gostilno in prijazno pozdravljal Vidovega očeta — ogovarjati ga pač ni mogel, ker ni znal Poličarjeve in ta ne njegove govorice.  Toliko sta si pa vendar dopovedala, da sta privabila Vida med-se.  Poličarju ti gosti niso Bog znaj kako polnili mošnje, vendar mu je neizrečeno dobro délo, da jo zavijajo gosposki ljudje pod njegovo streho.  Nekoliko se jih je pač vselej ustrašil, zakaj bilo je treba pregrniti mizo s prtom, kar se sicer nikoli ni godilo v njegovi krčmi.  Tudi je za njimi težko pospravil veliko število kozarcev, ker so tako čudno gosposko pili.  »Polno omizje domačih pivcev pije iz jednega kozarca«, mislil si je včasih po odhodu gospôde, »pa ga dobé vsi dovolj.  Tu pa postaviš, hudimana, pred vsakega poseben kozarec, potlej pa še vode naneseš, da vse skupaj nima prav nič podobe.  Pri meni je treba pokušati vino, voda drugodi ne odide. — In sedí ti ta gosposka družba po dve uri pri mizi, pa ne izpije toliko, da bi bilo vredno stopinj v klet.  Kruh se jim pač nekoliko odseda, zlasti od zadnjič, ko sem jim povedal, da je pri meni zastonj malica domače peke.« Tako je nazadnje običajno hudomušno pogodrnjal, a bil vse jedno vesel, kadar so prišli sami ali z Vidom.  Raddreher je vedno pričakoval, da mu bode možno naseliti se na kakem koščku Poličarjevega sveta.  Vid se je že naveličal odgovarjati na vedna njegova vprašanja ter mu nekoč kar odločno rekel: »Tam-le doli tisto njivo, kjer raste oves, prepustili vam bodo moj oče.  Samo počakajte, da oves dozori.«  »Saj plačam, kar bi bilo žito vredno«, silil je ves vesel kupec.  »Zidati se mi mudi, da dovršim vsaj najpotrebnejše do zime.«  »Sam sem že očetu pravil, naj ne odlašajo do žetve, ker je naš oves jako pozen, pa imajo svoje muhe.  Škoda je žeti nedozorelo žito, potem nič ne zaleže.  Zrno je predrobno, slama pa tudi slabejša.  Če prav mi kdo povrne škodo, vendar ne gledam lahko, da bi se škoda delala.«  Tako je govoril Vid v očetovem imenu, dasi se še nikoli nista tako podrobno dogovorila.  Šimna sta se namreč oba bala ter odkladala kupčijo.  Vendar sta že omahovala, in zemljemerec je že jel misliti, kje bi nakupil to in ono stvar, ki se potrebuje pri zidanju.  Morda bi se utegnilo komu čudno dozdevati, zakaj se ni zemljemerec pogodil s Čudinovim Miho, saj bi bil le-ta gotovo rad kaj prodal, morda celó žago.  Toda bal se je Mihe, češ, naj zvé, da me je volja zaletavati se v njegovo pravico, da mu menim delati napotje, pa me bode še iz hiše spodil.  To stanovanje pa mu je bilo nad vse pripravno za sedanje razmere in bodoče načrte.  Miha sam pa ni prav nič zvedel, kaj namerja njegov gostač.  Raddreher si mu namreč ni upal povedati svojih mislij, Poličar in Repnikov Matevž sta molčala, ker sta mu bila nevoščljiva, Šimen pa ga je predobro poznal in mu prikrival vso stvar.  Raddreher je bil premeden mož.  Dobro je vedel, da mu Poličar ni prodal še ničesar, če prav mu je Vid za gotovo obljubil.  Poskrbel je torej za vez, ki bi utegnila biti sčasoma po njegovem dozdevanju tako trdna, da bi popolnoma zadoščala njegovim nameram.  Vida je hotel prikleniti na Klotildo.  Naročil je namreč hčeri, naj prijazno občuje ž njim, da bi se ne skujal prezgodaj.  Toda to naročilo je bilo čisto nepotrebno, ker je Klotilda sama rada govorila s sosedovim zdravnikom.  Vidu pa se ni zdelo nič posebnega, da se ga je Klotilda vselej tako razveselila, kadar je prišel k nji.  »Sama je med tujimi ljudmi, prav naravno je, da išče druščine in zabave«, mislil si je ter jo kratkočasil, kakor je vedel in znal.  Ker je rad govoril in zasukaval vsako stvar bolj na šaljivo stran, kaj čuda, da sta bila s Klotildo v kratkem dobra prijatelja.  Brez dvoma je Nemki najteže delo to, daje morala oblačiti žalno, črno obleko.  Tega menda ni treba nikomur dopovedovati, da nekatere ženske ljubijo lišp.  Da je bila Vidova znanka izmed onih, priznal bi vsakdo, kdor bi jo bil videl, kako je nepotrpežljivo pregledovala svoja pisana, gizdavo olepšana oblačila.  Toda v njih se ni smela pokazati, dokler ni potekla običajna dôba žalovanja.  Zato si je pomagala v teh zaprekah z mnogovrstnimi malenkostmi.  »Če vpletem moder trak v lase, ali če vtaknem malo cvetic med kite, nihče mi še ne more oporekati, da ne žalujem po materi«, prigovarjala si je včasih stojé pred ogledalom in se lepotila, da bi bolj ugajala Vidu.  Tudi okrog vratú si je privezovala raznobarvene trakove ali robce, a pri tem delu večkrat strahoma pomislila na rajno mater.  »E, boljše zvršujem svojo otroško dolžnost, kakor druge, katere so vedno v črnih krilih, pa se nikoli ne spomnijo umrle roditeljice.« Tako se je mirila, kadar je imela le preveč živih barv na sebi.  A ne samo zaradi očetove kupčije je želela Klotilda biti všeč Vidu, marveč imela je tudi svoje posebne namene, katere je izkušala doseči z žensko bistroumnostjo in spretnostjo.  Naravnost na možitev sicer ni mislila, dasi ji je včasih tudi kaj takega zašlo med njene misli, če se je spomnila Vida.  V domovini svoji je bila namreč že nekoliko znana z mladeničem, kateri ni nič drugega mislil in upal, kakor da bode Klotilda kdaj njegova žena.  Tudi Raddreher z rajno soprogo in Klotildo vred je pričakoval, da se utegne sčasoma res kaj takega primeriti.  Toda sedaj so se stvari nekaj presukale.  Zemljemerec in hči sta namreč — seveda ne skupno, ampak vsak za-se — nekako tako-le preudarjala: »Oton (tako se je klical Klotildin izvoljenec) je sicer učitelj, zdravnik pa ne; služi pač že šeststo goldinarjev na leto, toda zdravnik dobiva mnogo več.  Pomisliti je treba nadalje tudi to, da je Oton brez starišev, in kar je glavna stvar — brez imovitih starišev, Vid pa ima petičnega očeta.  Tem važnim razlogom je pridejala Klotilda še jeden, ki bi ga bila morda prezrla v drugačnih okoliščinah, pa se ji je zdel vendar premisleka vreden.  O Otonu so namreč trdili njegovi neprijatelji, da je vse prej, samo čeden ne; Vidu pa seveda taki opravljivci niso grdili dobrega imena.  Ker je bila Klotilda miroljubno dekle, izbrala bi si bila že zaradi zadnje prednosti rajši Vida za moža, kakor Otona.  Vid kajpada vsega tega ni slutil.  Iz gole prijaznosti je vodil Klotildo na sprehode ter ji razkazoval okolico.  »V smerekovih gozdih je zrak najbolj zdrav.  Po stezi ob potoku je prevroče: solnce vas lahko ožgè, gospodična«, nagovarjal je nekdaj svojo sosedo ter jo vabil pod krepilno senco orjaških smerek.  Morda je Klotilda umela, da se boji njen spremljevalec hudih jezikov, a njej je bilo tudi tako všeč.  »Zdravnik ste, ne utajite lahko svojega stanú«, hvalila ga je veselo.  »Saj tega tudi nečem«, opravičeval se je Vid.  »Kaj mari nisem izvolil sebi primernega stanú?«  »Brez dvombe!  O vaši spretnosti ne dvomim prav nič, odkar ste mi zadnjič pomogli.  Ko bi bilo meni dano na izbiro, posvetila bi se tudi tej stroki.«  »Da ste doživeli tak slučaj, kakor sem ga jaz, goreli bi še bolj za zdravniško vedo.«  »Ali ste si morda poklic izbrali, ker vas je kaj posebnega vnelo za zdravništvo?«  »Tisto sicer ne!  Vendar dolgo časa nisem vedel, ali bodem nosil bridko sabljo, ali kaj bode z menoj.  Pozneje še le sem nekoč premišljal, da so na svetu zdravi in bolni ljudje.  Zdravih ne bodem nadlegoval, ne tako, ne tako — mislil sem si — lahko mi zbolé, in nič prida bi ne dosegel; če pa pomagam bolniku na noge, veselila se bodeva oba.«  »Kaj pa oni dogodek, kateri ste omenili?« poprašala je Klotilda radovedno.  »Da, da, skoro sem pozabil, kaj sem namerjal povedati.  No, saj bi ne bilo nič škode, ker se bodete dolgočasili.«  »Če predmet sam ob sebi ni zanimiv, pripovedujte mi ga kratkočasneje, le poskusite.  Sicer pa veste, da radovednost marsikaj potrpi, če ni drugače.«  »Pa se mučite nekoliko, ali me pa ustavite, kadar vam bode dovolj. — Torej: Med sedmo in osmo šolo sem bil nekaj tednov na počitnicah pri sošolcu.  Neko noč, dobro še vém, po velikem šmarnu je bilo, vzbudi naju zjutraj ob štirih dekla, češ, da umira France, brat mojega sošolca.  Ko je namreč vstajal, ni se še dovolj videlo pod streho; padel je na zdolaj nastavljeno orodje ter se ranil z vilami na prsih.  Lahko si predočujete najin strah!  Koliko je revež trpel, in nihče mu ni mogel pomagati.  Rana je bila sicer neznatna, toda grozno ga je zabolelo, ako se je le količkaj premaknil. ‚Umrl bodem, pošljite mi po gospoda‘, dejal je ranjenec obupno. ‚Po zdravnika tudi híti kdo, morda še ni vse izgubljeno‘, silil sem jaz.  Šest ur je prebil revež v silnih bolečinah, predno je prispel zdravnik.«  »Ubožec!« izpregovorila je Klotilda sanjavo.  »In glejte, ni bilo tako hudo, kakor smo mislili; v štirinajstih dnéh je že delal na polju. — Takrat sem trdno sklenil, da bodem zdravnik, zakaj po deželi jih je mnogo premalo.«  Prispela sta do mizice v gozdu ter si sedla nasproti.  »Pač zdravite s sladkimi čustvi svoje drage, recimo, ko bi obolela sestra ali oče«, govorila je zopet Klotilda.  »Primešana je tudi bridkost!  Naša veda ne ozdravlja sleharne bolezni.  V takih slučajih pa tudi zdravniki upamo le od zgoraj pomoči.  Bog je sicer ustvaril mnogo zdravilnih rastlin in prvin, toda nekaj jih je prikritih našim očem.«  »Potemtakem pa zdravniki varate, ker zdravite tudi neozdravljive bolnike.  Na to pa še nikoli nisem mislila; ej, sedaj se mi pa vaš stan ne zdi več tako vzoren.  Le pomislite, kako bi vam kak hudomušnež lahko rekel, da ljudi slepite!  Kaj porečete na to, gospod Vid?«  »Tisto pa ne, da bi nam kdo podtikal kako podlo namero!  Ako tolažimo bolnike, katerim zdravja ne moremo povrniti, ravnamo čisto pošteno.  Zakaj že sama nada močno poživi človeka; poleg tega so znana za vsako bolezen vsaj polajševalna zdravila, s katerimi zdravniki pomagamo, kolikor moremo. — Toda to so predolgočasne stvari, poglejte rajši, kako se lepo vidi na našo vas!«  »Pa nalašč nečem, zato ker že mižé vem, kakšna je.«  »Le šalite se, le, da vas bodo zares jele oči boleti.  No, pa to bi mi bilo všeč, imel bi vsaj kakega bolnika.  Toda tako hitro ne bi opravil, kakor sem oni dan pri neki gospodični, katero je gad pičil.  Menda veste, katero mislim?«  »Porednež, vi se lahko norčujete, jaz sem pa trpela in bila v strahu, da ne bodem nikoli pozabila onega dné.«  Še marsikaj sta govorila Vid in Klotilda, a bile so bolj zasebne stvari, in težko je verjeti, da bi se jima prikupil, kdor bi raznašal njune pomenke.  Vrh tega je neki pripoved bolj zanimiva, ako pisatelj nekatere stvari zamolči, ker si jih bralec lahko sam dopolni.  Skoro zmerom sta tičala odslej skupaj naša znanca, ker sta imela oba preveč časa, kakor so si ljudje razlagali.  Samo ob nedeljah je hodil Vid sam k sveti maši, ker Klotilda ni hotela v katoliško cerkev.  Vera ga je še najbolj ločila od nje.  Drugače se je pa čudil njeni vsestranski izobraženosti in duhovitosti.  V prejšnjih časih sicer ni posebno cenil učenih žensk.  Sčasoma pa so mu Raddreher in njegovi prijatelji vcepili misli, ki se niso popolnoma zlagale z nekdanjim njegovim mišljenjem.  Povedali so mu — ne na vsa usta, ampak polagoma in varno pa zvito, kakor pač možje, ki znajo —, da človek njegovega stanú potrebuje olikane žene, ki ga razume in se lahko pokaže v vsaki družbi.  Kje so zviteži izvohali, da se Vid rad méni s Ciliko, ni znano.  Najbrž je bila to Klotildina ali postrežničina zasluga.  Kakor noben človek ne sovraži précej tega, kar je prej ljubil, tako se tudi Vid ni takoj sprijaznil z novim ukom.  »Kar sem že zdavnaj dobro premislil, to izvestno tudi še danes ni drugače. — Toda nekaj je le res, kar trdé tukajšnji znanci.  Človek ni prav nikoli brez dvomov, a odločil se bodem — toda čemu?  Kar sem vedno namerjal in čislal, gojil bodem še za naprej.  Vendar—.« Nejasno mu je bilo v glavi, in iskal je svetlobe.  Posledica takih prememb v njegovem notranjem življenju se je kmalu pokazala tudi na zunaj.  Vid je bil nekako zbegan in sam v sebi razdrt.  V knjigah je iskal razvedrila in leka, a bil je ves raztresen.  Zdravniška veda ga je pač močno zanimala, pa odgovarjal ji je s pesnikom:  Čudno res godi se z menoj,  Ves sem nekako izpremenjen:  Človek nedavno vesel, iskren,