Je plahotna v taki sili,  Za gospoda se je bala,  K’ mu je sabljo pripas’vala.  Narodna.  Kakor peneče morsko valovje kaže se dolenjska stran kranjske dežele potniku, dospevšemu po strmej cesti na vrhunec uskoških gorá, južnega kranjskega pogorja, ki se kot dolga stena od zahoda proti vzhodu razprostira.  Razgled proti severu veže potniku oko in srce.  Z mnogovrstnimi bojami opasani holmi in griči se le malo vzdigujejo od tal, in le živejši in svetlejši obrisi odlikujejo višave od temnejših dolin; v tej podobi pa se lesketajo bele crkvice, kakor bliščeči biserji v umetno tkan zavoj vsipani.  Na zapuščenem pogorskem obrobji in v tihih dolinskih zakotjih se marsikje vidi osamelo zidovje, podrte razvaline, sedanjim rodovom neme priče davne preteklosti.  Kolikor dalje sega oko, toliko temnejša postaja podoba.  Na severno-zahodnem obzorji pa dvigajo snežniki v oblake svoje snežne vrhove; tam stoji Triglav, našega domovja zvesti čuvaj iz staroveških časov.  Na severnej strani leži v vznožji hriba razgrnena prijazna, več milj dolga dolina, ktera se iz tesne zahodne ožine vedno bolj širi proti vzhodu in se razprostira v prostrano planjavo na posavskem pobrežji.  Po sredi doline vali Krka počasno in lenobno svoje vodovje proti Savi, vijoča se kakor srebrosvetla nit med širokimi polji in senčnatimi logi.  Na njenem bregu pa se dviga Novo mesto, poglavitno mesto na Dolenjskem, sezidano na polotoku Krke, koja ga v polukrogu od treh stranij obteka.  Plodne njive, zeleni travniki in košati gozdje pokrivajo valovito zemljo.  Sadno drevje obdaja prijazne vasi, na nasprotnem robu doline pa se vrsté vinske gorice, izmed kterih se ponosno dviga z zalo crkvico in domačo slovensko lipo Trška gora, kinč novomeške okolice.  Na južnej strani uskoškega gorovja odpira se neizmerna raván, raztezajo se hrvatske pokrajine do Zagreba, do Karlovca; na jugozahodu se dviga Klek in hrvatsko gorovje.  V podnožji gore pa leži blizu Kolpe Metlika in dalje proti zahodu Črnomelj, stari mestici, ki ste po požarih in v sedemnajstem stoletji po kugi veliko trpeli.  Mnogo prebivalcev je obožalo, veliko hiš se porušilo, in podrto mestno obzidje jih ni zamoglo več braniti turških napadov.  Obedve mesti in njih okolica s sosednimi griči in vinogradi, vse ono do levega brega Kolpe segajoče ravno žitno polje — vse to je stan in dom Belokranjcev. — Med temi se tudi nahajajo naselbine Uskokov, ki so kot mejni vojščaki ali graničarji čilega slovanskega plemena že od leta 1547. sem odbijali krvoločne Turčine od mej našega cesarstva.  Po njih se imenuje gora „uskoška“.  Rod za rodom mine, spremené se časi, šege, običaji.  Nepremično pa stojé po večnih natornih zakonih vrhovi gorá, ter gledajo z visokega stališča v nižave na bedo človeštva, zrejo prepire narodov, vidijo potoke krvi, slušajo krik obupajočih, opazujejo vesele in žalostne dogodke, čudne zagonetke človeške osode.  Doli v dolini, pa tudi visoko gori po skalnatih višavah so se pehali narodi različnih plemen, dvigali se iz starih naselbin, izganjali mirno ljudstvo iz domovine, drvili se kakor roji čebel proti zahodu.  Naselili so se naši pradedje po teh pokrajinah, postavili si na višavah svetišča bogov in boginj, prinašali jim darove, pri mesečnem svitu so rajali in plesaje in popevaje častili svoja božanstva. — Prišli so drugi časi, drugi nazori.  Na holmih je postavilo pobožno ljudstvo sv. križ, sezidalo si crkve po gričih, dolinah in vaseh.  Ljudje so se shajali, da molijo edinega Boga; zatekali so se v hram božji ob časih tuge in nadloge.  In takih časov ni bilo malo.  Vest o pretekli osodi prebivalcev se čuje, kakor milo ječanje jetnika, ki se trudi, da bi železne spone iz ožuljenih rok izstrgal, da bi se znebil verig na nogah.  Sliši se kakor obupni jok matere, ki išče svoje izgubljeno dete.  Pogubonosna nevihta je vse poljske pridelke uničila, strašen požar je upepelil mestna poslopja, kuga je podavila v kratkem čez tisoč prebivalcev, a večni in zakleti sovrag vsega slovanstva je ulomil čestokrat iz mozlemskih krajev v mirne slovenske dežele, pustošil je mesta in vasi, izvaževal pridelke, ropal crkve, davil starce, ter deco in ženstvo izpeljaval v robstvo.  Da, te gore, ki danes jasno bliščé v solnčnem svitu, kjer se rahli vetrič ljubko igra z drevesnim perjem, kjer pastir v senci sedeč mirno posluša ptičje petje v goščavi; ti holmci, na kojih danes žari rumeno grozdje izpod zelenokošatega trsja, — da, te gore so gledale zdivjane obraze razjarjenih pošastij, ki so svojo zverinsko besnost pasle nad mukami umirajočega starca, ki so krohotaje poslušale zamolklo ihtenje od bolesti, strahu, obupa onemoglih, iz materinega naročja iztrganih otročičev.  Planoli so na nje ljuti zločinci, kakor plane jastreb na uboga piščeta, a ljudstvo ni našlo mogočnega varha, da bi čez-nje razgrnol varovalna krila.  V crkvi so sirote na kolenih klečé na prsa trkale, v občnih sprevodih so tla s solzami rosile in enoglasno je odmevala iz dna pobitega srca izvirajoča prošnja: Gospod, reši nas v sili!  Kdo bi naštel vse sile in nadloge, ki so težile ljudstvo!  Prešle so ene, prišle so druge.  Poglejmo tudi sedaj z gore doli v nižavo!  Žalostno, tužno stanje!  Ljudstvo zdihuje nezadovoljno pod tujim jarmom.  Tam v daljavi molí kvišku iz tal razpokano zidovje in začrnele stene.  To je pogorišče!  Pepel in oglje pokriva sedaj zapuščeni kraj, kjer je bilo prej ljudem srečno domovje.  Saj so še le pretekla komaj štiri leta od onega časa, ko je sovražnik s hudo silo pridrl v te kraje ter upornost in rodoljubje domačinov, ki so hoteli z orožjem v roci braniti svoj dom francoskega naliva, s tem kaznoval, da je njim upepelil poslopja in vasi.  Slavnoznani orel avstrijski se je moral umaknoti, in sedaj visé po vseh mestih razobešeni francoski prapori.  V vasici poleg stranske ceste, ki se vije proti malemu mesticu na jugozahodu uskoškega gorovja, je nenavadno živo gibanje.  Popoldansko solnce vroče pripeka ali vendar mlado in staro popušča dobrodejno senco; vsi tekajo na cesto, eden drugega radovedno poprašujejo, ogibljejo in kažejo po cesti gori.  Daleč na cesti, na zadnjem najvišjem klanci se vzdiga oblak, sliši se stopanje konjskih kopit in orožja brenket.  Radovedno gledajo in čakajo vaščanje, ali hitro so učakali.  Iz prašnega oblaka se zablišči orožje in kmalu se že lahko spozna vojaška oprava francoskih konjikov.  Še en trenotek in v diru prijezdijo v vas, njim na čelu višji častnik, ustavijo se sredi vasi, in poskačejo raz konj.  Bilo jih je kakih štirideset.  Otroci obstopijo in ogledujejo vojake; sicer jih je v zadnjih letih že dosta šlo skozi vas, ali konjikov niso še nikoli videli.  Možje so jih pa le po strani ogledovali, dobro vedé da v teh časih vojaki nič prida ne prinesó.  Toda vojaki so se malo časa mudili v vasi.  Napili so se vode in nekoliko počili, na to pa zopet zasedli konje in zdirjali po cesti proti mestu, kamor so bili namenjeni.  Vaščanom se je kamen od srca odvalil, ko zadnji konjik vas zapusti.  Sešli so se pod lipo in začeli ugibati, kaj more ta vojaški pohod pomeniti.  „Že zopet vojaki!  Komaj so eni odšli, že so drugi tukaj.“  „Dobrega gotovo niso prinesli,“ odgovarja drugi kmet prvemu.  „Kaj pa, ko bi pa kaj slišali ali slutili o naših naklepih?“ se oglasi neki drugi.  „Molči, molči, Juri!“ pošepne mu njegov sosed in ga potisne na stran, „saj nismo sami!  Ali ne vidiš tujcev?  Ko bi nas kdo ovadil.“  „Pri nas ne morejo ničesar več dobiti.  Vzeli so nam vse, kar smo imeli,“ pristavi drugi proti celi družbi obrnen.  „Zato so pa začeli že crkve ropati.  To sem včeraj slišal.“  „Kaj ste slišali, oče!“  „Sinoči je bil pri meni neki Ribničan, ki je s svojo suho robo prišel tja na Bled na Gorenjsko.  Tam je bil priča čudnim dogodkom.  Kakor sem rekel, Francozje so začeli crkveno premoženje, posebno zaklade romarskih crkev uporabljati za svoje državne namene.  Tudi blejsko crkvico na jezeru bi imela ta osoda zadeti.  Ko pa pride iz Radoljice uradnik, da bi crkveno posodo odvel, obstopijo ga ženske in ga prosijo na vso moč, da bi jim ne oropal crkve.  Med tem so druge vse čolne in ladije odvezale in na sredo jezera odrinole.  Uradnik hoče nato z vojaško pomočjo iztirjati vožnjo do otoka, ali v tem hipu zazvoné na otoku vsi zvonovi, da naznanijo veliko silo.  Ljudje privró iz cele okolice in se žugáje bližajo.  Uradnik spozna nevarnost in bojazljivo popiha domú.  Tako mi je pravil Ribničan; Ribničanje pa radi ne lažejo.“  „Verjetno, vse verjetno!  Prav so storili!  Kmetje si morajo sami pomagati, saj nima kmet nobenega pravega prijatelja.“  „Pač, pač!  Mi imamo v naši sredi dobrega moža, ki ima pravo srce za nas.  Ta nas ne zapusti v nobeni sili, v vsako borno kmečko hišo stopi, če je treba pomagati.  In vendar je imeniten, bogat in učen.  Poglejte ga, po cesti gre proti nam, — lipniški gospod.“  Kmetje pogledajo vsi na zaznamovano stran, snamejo pokrivalo z glave, ter spoštljivo in zaupno pričakujejo lipniškega gospoda.  Od one strani, kamor so odšli vojaki, se namreč približuje mlad mož, lepe in čvrste postave.  Iz lic mu je sijal pogum in ponos, toda temni oblak, kteri mu je grbančil čelo in kojega se ni mogel znebiti, pričal je brezdvomno, da težke skrbi vznemirjajo njegovo dušo.  Zamišljeno je stopal z v tla uprtimi očmi, ne oziraje se ne na levo ne na pravo.  Bil je to lipniški gospodar.  Prišedši v vas kmete prijazno pozdravlja; starejšim roko podaja ter se z njimi pogovarja o dohodu vojakov, ktere je tudi on videl, o revnem kmečkem stanji in o drugih domačih stvareh.  Zapazil je pri mnogih skrivnostne obraze; niso mu odšli njih dolgi in prašajoči pogledi.  Spoznal je, da bi radi z njim govorili.  Ali bili so tujci v njihovi družbi, ki so vedno njih pogovore poslušali, a nikdo ni prav vedel, od kod da so prišli.  Lipniški gospod je takoj spoznal, da ni varno sedaj o skrivnostnih rečeh govoriti, zato se poslovi in urno proti domu odpravi.  Odhajajočemu se pa približa starček in mu rahlo na uho šepeče: „Orožje jo pripravljeno, sekire nabrušene, prirojeno srčnost so nam pomnožili tlačitelji.  Gospod, tvoji sokoli težko čakajo znamenja, da poleté na delo, da potrebijo ostudno črvad, ki ujeda naše meso in nam iz rok trga s krvavimi žulji pridobljeno hrano.  Zaukaži gospod, in vsak bo na svojem mestu.“  Približa se mu zopet drugi ter pravi: „Pijavke so se prilepile na naše telo, izpile so dokaj krvi.  Skrajni čas je, da jih odluščimo, dokler jo še kaj moči v naših žilah; gorje nam, če bode prepozno.“  Približa se mu tudi tretji in skrivnostno poudarja: „Mi smo nevedna čeda ovac brez pastirja; krepka je naša pest, hud naš udarec, toda mi ne znamo svojih močij porabiti, kakor nas uči žalostna skušnja preteklih let.  Vzemi gospod v roke krmilo naše osode; na tvoj migljej pritečemo vsi, niti enega ne boš pogrešal v številu.“  Gospod zapusti vas in hiti iz doline po hribu navkreber.  Prav imajo, je gredé premišljeval, čeda ovac so brez pastirja.  Vsak dela po svoji glavi, vsak se za se bori na svojo roko; edinosti in reda ne poznajo.  Žalostne posledice takega početja so se pokazale v zadnjih burnih časih.  Sedaj hočejo mene za vodjo imeti, pri meni iščejo pomoči in zavetja, kakor da bi jaz tu zamogel zdatno pomagati.  Ali nisem sam vedno v večji nevarnosti nego oni?  Vedno lazijo okoli moje hiše ogleduhi, opazujejo vsako najmanjšo stvar, gledajo na vse strani, kje je kaj sumljivega.  In vendar se mi smilijo ljudje.  Ubogo ljudstvo!  Mirno in zadovoljno je prebivalo v tihej dolinici, dajalo je davke po svoji zmožnosti in zraven skromno živelo o pičlih pridelkih.  Ali prišli so tužni časi.  Kmetiču so vzeli čvrste in dela zmožne sinove, postavili so jih v boj zoper sovražnike.  Težko se jo stari oče sam trudil na kmetiji, da je preživel svojo družino, še težje je plačeval vedno večji davek; vendar pa je nekako životaril.  Toda ta davek, kterega mu naklada sedanja tuja vlada, pograbil mu je vse njegovo imetje, in prav pravi, da mu te pijavke preté s popolnim poginom.  Ali je čudo, če se ljudstvo drami, če se vzbuja, posvetuje in z orožjem v roki hoče braniti in ohraniti to, kar je k življenju neogibno potrebno; če hoče iz dežele izpoditi one zatiralce, ki mu iz rok trgajo zadnji košček kruha.  Rajši hoče z orožjem v roki umreti, kakor doma v borni koči gladu poginoti.  Neumna žival se do smrti bori za živež, kterega hoče nesti svojim zevajočim mladičem, a človek naj bi mirno gledal, da tuji vsiljenec iz mize požira jed, ktero bi on sam rad podal sestradanemu detetu!  Da, kedar vzplamené ognji na naših gorah, doline in vasi zažaré v njih svitu, kedar naš dobrodušni kmetič skoči na noge in s trdo pestjo zgrabi svojega tlačitelja, da, takrat naj tudi mene ne pogrešajo v številu.  V te misli vtopljen je prišel gospod na svoj dom „Lipnico“, lepo, precej veliko posestvo, proti severu naslonjeno na spodnje pobrdje uskoškega gorovja, proti jugu pa polagoma padajoče v nižavo.  Na majhnem griči je stalo prostorno poslopje, obdano z vrti in logi.  Ljudje so Lipnico navadno imenovali gradič, da si ravno ni bila prav gradu podobna.  Pri tleh so bili prostori za družino, kleti in druge shrambe, v prvem nadstropji pa so se vrstile velike sobe in prostorne dvorane z bogatim pohištvom, da se je poslopje na Lipnici odlikovalo od najlepše kmečke hiše.  Iz davnih časov je že prebivala na Lipnici Rojarjeva rodbina.  Stari dedje so pridelovali v vinogradih mnogo vina in ga drago prodajali na Gorenjsko.  S tem so si pridobili lepo premoženje.  Sedanji gospodar je bil v Boči v poljedelski in obrtnijski šoli in je obiskaval različne učne zavode za kmetijstvo.  Sedaj poskuša s tem sam doma, kar je drugod opazoval.  Tudi kmetom je dajal prilično rad dobre nauke, in v stiski jim vselej pomagal; zato so ga ljudje zelo čislali in mu rekali „gospod iz Lipnice“ ali pa „lipniški gospod“.  Gospodar hoče vstopiti, ali pred vrati mu pristopi posel občinskega župana ali mairja — kakor so ga takrat imenovali — in izroči pismeno poročilo, ali boljše, ukaz višjega vojaškega poveljništva:  „Na Lipnico pride jutre major Besson z desetimi konjiki in bode z vojaki tam stanoval, dokler ne dobi novih ukazov.  Posestniku se nalaga, da častniku, vojakom in konjem preskrbi pripravnega stanovanja in hrane; malomarnost v tej zadevi se bode kaznovala z globo, a uporno vedenje s smrtjo.“  Ti gospodje kratko pišejo, si misli gospodar, a zelo določno in umljivo.  Major Besson in deset konjikov, — čast Lipnici — to je kakor mala posadka.  Bog zna, kaj še pride.  Kaj pa, ko bi zvedeli o naših naklepih v vasi?  Ko bi jim kdo kaj ovadil?  Ko bi zvedeli o moji orožnici v kleti?  Ni sicer verjetno, ali vendar zmirom kaki sumljivi ljudje okoli nas lazijo in to me vznemirja.  Zalezujejo nas.  Moja uboga žena!  Ni še eno leto z mano zaročena, in morebiti že njeni nedolžni sreči preti nevarnost.  Vse moram storiti, da to od nje odvrnem.  Dolgo že nisem bil v kleti; pogledati moram ali je še vse varno skrito, ali ni nič sumljivega.  S temi premisleki se poda gospodar čez vežo na dvor.  Tukaj se na vse strani ozira skrbno opazujoč, je-li ga kdo zalezuje.  Ko vidi, da je vse mirno, da ni nikogar v obližji, obrne se rahlo stopaje doli po stopnicah, ki so peljale v klet, odpahne duri in prižge luč.  Tam v kotu za sodom ležala je cela kopica starega hišnega orodja; raztrošeno je bilo mnogo raznovrstne šare in različne navlake.  Gospodar ni izbiral orodja, ampak odrinol in pospravil je od zidu nekaj te navlake, privzdignol je mišjo past v kotu in pritisnol na neki skriven zapah, za kterega je le sam dobro vedel.  Hipoma se odpró ozke duri, pokaže se tesen vhod v drugo podzemeljsko klet.  Notri je bilo veliko orožja spravljenega.  Pazno pregleduje gospodar vse kote, luč v roki držeč, da si posveti temne prostore, in ko najde vse v redu, vse na svojem mestu, rahlo zopet duri zapre, naloži na nje mišnico in drugo ropotijo, da je bilo, kakor poprej. „Tukaj menda ne bodo tako kmalu zasledili moje orožnice,“ mrmral je sam pri sebi, „če imajo tudi dobre nosove.  Kedar pride čas, odprem ljudem svoje zaklade, da se oborožé in v vojni opravi pristojno tujce sprejmó.  Puška jim bode boljše služila nego cepec in z mečem bodo več opravili kot s koso.  Nočem, da bi jih zaupanje v mene goljufalo; skrbel bodem, da se v orožji postavijo pred sovražnika, in ne hité brez preudarka kakor nezmožno jagnje v mesnico.  Do odločilnega trenotka pa naj moje orožje počiva v varnem zavetji; naj major Besson s svojimi konjiki preiskuje kakor mu ljubo in drago.“  Tako je premišljeval, a zraven ni opazil, da je dvoje sovražnih neprestano v njega uprtih očij iz nasprotnega temnega kota skrbno zasledovalo njegovo početje.  Bil je domači hišni strežaj, neko malopridno človeče, ki je radi same škodeželjnosti vedno komu kake sovražne naklepe kovalo.  Kakor tihotapec se je bil priplazil v klet, zapomnil si je dobro kraj, kjer so so odprle one majhne v tla vdelane vratice; na to se je potuhneno zmazal po stopnicah gori.  Nihče ga ni zapazil, tudi naš gospodar v kleti ni ničesar sumničil, ampak podal se je brezskrbno klet zapustivši čez dvorišče na vrt.  „Pozno si prišel, Vinko,“ vsklikne mlada žena, ktera je na vrtu spomladne cvetice zalivala, a svojega soproga ugledavši, posodo odložila in s prostrtimi rokami in veselja bliščečim obličjem mu nasproti hitela.  Pozabil je Vinko, — tako se je imenoval gospodar na Lipnici, — vse svoje težnje, pozabil je vse skrbi, ki so težile njegovo dušo, ko zasliši ljubo doneči glas svoje soproge, ko vidi svojo skrbno gospodinjo pred sabo stoječo z belim predpasnikom, v zraku vihrajočimi lasmi, nežnim licem nabranim v ljubeznjivo pozdravljajoč nasmehljaj.  Čelo se mu je razvedrilo; popustil ga je prejšnji nemir, ko ona svojo glavico naslanja na njegovo ramo in se njeno oko, polno milobe, utaplja v njegovem pogledu.  „Danes nisi mene počakala, Ljudmila, da bi ti pomagal pri delu, kar sicer vsak dan storim“ — reče ji nagajivo Vinko, ko jo za roko vodi po gladki stezici mimo cvetličnih gredic — „ali mi boš očitala mojo malomarnost?“  „Dolgo sem te že tu na vrtu pričakovala; cvetice so od vročine povešale svoje glavice, morala sem danes sama opraviti delo.  Toda ne bom se zato pritoževala; da si le prišel.  In sedaj, je-li da nekoliko časa pri meni ostaneš?  Vsaj nekoliko trenutkov si bodeš odtrgal od svojih mnogih opravil, in te daruješ meni.  Pregledal bodeš z mano ono gredico cvetlic, ktere sem letošnjo spomlad posadila in ktere se tako lepo razcvetajo v solnčni gorkoti.  Spremil me bodeš tudi tja v log, kamor sam tolikrat zahajaš, in tja na potočje obrežje, kjer enolično vodno pluskanje tako otožno in vendar tako ljubo doni v ušesih; kjer si na bregu stoječ večkrat z mano metal drobtince malim ribicam in se toliko veselil, opazovaje njih brzno in ljubko kretanje.  Gotovo bodeš tudi danes privoščil nekaj časa svoji Ljudmili.“  Proseče obrne vanj svoje oči, a iz jasnega pogleda zažaré kipeča čutila prave ljubezni; vsaka poteza na obličji svedoči blaženo dušno srečo in nekaljeno zadovoljnost na njegovi strani.  „Ali dvomiš, da vsak dan željno pričakujem časa, ko se brezskrbno zamorem baviti v tvojem obližji?  Toda težka je naloga gospodarjeva v hiši, ako hoče, da se mu ne zmanjša njegovo imetje; ako hoče, da pošteno in spodobno preživi sebe in svojo družino.  Treba je, da dobro pazi, da je vse v redu po hiši, hlevu in na polji.  Treba je povsod gledati, da delavci storé svojo dolžnost in ne opravljajo površno svojega dela.  Gospodar mora skrbeti za vsako malenkost; on mora vse določevati in ravnati, če hoče, da mu posestvo daje dobiček.  Zato pa mora imeti umno glavo in pridne roke.  Zjutraj rano je prvi na nogah, večkrat ga nujni opravki cele tedne zadržujejo na različnih krajih, da dolgo časa izostane od doma, a zraven mu pa še nepovoljno vreme ali svojeglavno in neubogljivo družinče čestokrat preglavico dela.  Vendar se pa z veseljem loti vsakega dela, lahko pozabi marsikako nevšečnost, ko pomisli, da se ne trudi samo za se, da ga doma čaka ljuba ženica, ki opravlja in ureduje po hiši, varuje in uči otroke, ki se prijemajo njenega krila, svojega varnega zavetja in skrbno poprašujejo, kedaj pridejo in kaj prinosó danes oče domú.  Tam je njegov dom, njegov svet, tam so oni, ktere ljubi.  Da bi svoji mili soprogi ohranil srečno zadovoljnost na svoji strani, da bi svojim otročičem vstvaril brezskrbno prihodnjost, to so njegove želje, središče njegovih skrbij, in ko to premišljuje, ne preseda mu nobeno delo.  Vsako delo mu je ljubo, poplača ga obilno večerna zabava v krogu svojih dragih.  Da, Ljudmila, veselja se mi srce razvnema, ko stopim utrujen od dela v skrbno počejeno hišo, ko vidim hišne dekle, vsako pri svojem delu, a s ponosom opazujem med njimi umno zapovedovalko, svojo mlado gospodinjo.“  „Le gospodinjo?“ vpraša Ljudmila in se užaljena naglo obrne na stran. „Torej le po uspehu mojega gospodinjstva zamoreš ceniti in čislati ženo.  Vse drugo je pri tebi brez veljave.  Ali ni to sebično in trdosrčno?“  „Ne sodi preostro!  Delavnost je dika vsakega človeka; pridna in marljiva žena je zaklad v hiši.“  „In vendar jaz nisem popraševala po tvoji delavnosti in marljivosti, ko sem postala tvoja družica za celo svoje življenje,“ odvrne Ljudmila z mehkim in malo očitajočim glasom. „Marsikak dan, ko se iz daljnih potov dolgo ne vrneš domú, in se solnce že začenja nagibati proti zatonu, moram nemirna zapuščati svoje delo, a oko se skrbljivo ozira v daljavo, da bi kje zasledilo tvojo pot.  In ko se srečno vrneš na svoj dom, ne poprašujem, kaj si danes delal, ne kaj si pridobil svojemu imetju, tudi mi na misel ne pride, da bi ti razlagala svoje podnevne učinke; na tvoji strani iz tvojega pogleda se mi odgrinja vsa sreča.  Je-li slabost ali napaka, da tudi tvoja, kakor jo ti imenuješ, umna gospodinja ne zatajuje svojega pristno ženskega svojstva, ako daruje možu vsa svoja čutila, ako v nemar pustivši sebe in vse drugo v njem združuje svoje mišljenje ter se z njim raduje in toguje, ako s srčno veselim vzklikom njegov prihod pozdravlja, kakor solnčni žarek drevesna mladika, da z njegovim uplivom zamore razprostreti svoje nežno cvetje?  O Vinko, minolo je komaj pol leta, odkar si me peljal pred oltar.  Čestokrat si pohvalno govoril o mojem gospodinjstvu.  Ali mi ne bodeš tudi privoščil, da po volji uživam srečo sedaj, ko se mi je zazoril dan moje prve ljubezni?  Ali mi ne bodeš pustil te radosti, da ti odganjam one črne misli, ono samotno premišljevanje, ono otožnost, ktere nam tako obilno podaja duhomorna enoličnost našega življenja?  Ali mi hočeš vse sladke nade blaženosti, ktere sem do sedaj skrbno gojila, zatreti, da se posušé, kakor poljske cvetke, ktere slana pomori?  In vendar sem v tebi imela vse zaupanje; moja sreča je v tvojih rokah!“  Vinko je sam čutil, da se v zadnjem času ni tako vedel proti svoji ženi, kakor bi se moral.  Videl je, da se je vselej zelo žalostila, kedar je odhajal od doma; ali do sedaj ni nikoli tožila.  On pa je ljubil svojo ženo; njena otožnost ga je ganola.  Vsede se tedaj zraven nje na klopico in ji govori z milejšim glasom, da bi jo pomiril.  „Ne tajim, Ljudmila, da sem te v zadnjih časih zanemarjal, in po več dnij samo puščal.  Odpusti mi, opravki so me vedno zadrževali, a srce je po tebi hrepenelo.  Prav imaš, srečimo in razveseljujmo si med seboj življenje, kolikor in dokler nam je možno.  Sreča je opoteča.  Razcvete se kakor rožica v solnčni gorkoti.  Pride vihar, polomi šibko steblo, ali jo izruje s korenino vred iz zemlje, da zvene in se posuši.“  „Ali marsikaka videzno šibka rastlina je utrdila svoje korenine v zemljo, ukrepila steblo, da kljubuje viharju in po hudem pišu ostane ponosno kot zmagovalka na svojem mestu; nje niso zmogli pomladanski vetrovi.“  „In vendar je toliko mladih ljudij,“ pristavi Vinko, „ki z nedolžnim, ukaželjnim, ljubezni gorečim srcem stopijo v življenje.  Človeštvu posveté svoje mlade moči, da bi dosegli srečo, srce ponudijo v dar, in prosijo ljubezni; ali svet jim kaže mesto bratoljubja mrzlo sebičnost, brezsrčno lakomnost, mesto ljubezni — strup.  Bridka, tužna prevara!  Da bi upokojili svoje krvaveče srce, da bi umirili svoje brezkončno hrepenenje, da bi omamili svojo obupno dušo, vržejo se v vrtinec posvetnega veselja — pogubé svoje duševne in telesne moči, končno pa uniči strast in nezmerni pohlep po užitku njih nesrečno življenje.  Drugi so se obranili pogina, a maščevanja željni so zbrisali na praporu svoje staro geslo „človekoljubje“, zapisali pa „sebičnost“ in po tem načelu dalje živeli.  Te so užugali pomladanski vetrovi.“  „Že zopet se ti vrivajo,“ pravi žena, „oni neopravičeni predsodki, ono čmerno premišljevanje, da vidiš samo temno stran življenja in tako zaničljivo govoriš o človeški kreposti.  Ali nimamo vendar še mnogo odličnih mož, kterih dobrotljivost je v obče znana, kterih blago srce blagoslavlja ves svet, kterih ime se bode svetilo v knjigi svetovne povestnice kakor zvezda na jasnem nebu?  Tudi oni so stali v borbi življenja, pretrpeli so marsikaj bridkosti in prevare, spoznali so ničevnost sveta; ali ko je prišel sad spoznanja, niso hoteli z enako mero plačevati, kakor se je njim delilo.  Obdržali so svoja prejšnja načela, ohranili so si nepopačeno, za blagor človeštva občutno srce, ohranili so si čiste uzore življenja, kakor jih je rodila mladenška navdušenost.  Pusti tedaj to neprijetno razsojevanje, ne vznemirjaj, ne žali sebe in mene na tem mestu, ki le osrečevalne misli vzbuja v moji duši.  Saj je bilo tukaj — ali se še spominjaš? — kjer si mi prvikrat govoril o svojih naklepih in o moji sreči.  Radostno iznenadjena nisem ti zamogla odgovoriti, a solzeče oko je dovolj kazalo, kaj čuti srce.  Ne jemlji mi, Vinko, vere, mojega sladkega prepričanja, da je to čustvo takrat navdajalo tudi tebe, ko se je moje srce topilo v razkošji.  Ta misel me osrečuje, ko čestokrat z najino zvezo v srci samotno sedevam na klopici, a v čudovitem soglasji z mojo srečo obdaja me v tihem, s cvetlično vonjavo napojenem logu sveti mir, v zraku pa se razlega slavčevo žgolenje, da oratar ob robu loga pozabi svoj trud, poslušaje njegovo mično pesen v šumi.  Tudi danes sem te dolgo tukaj pričakovala in zelo sem bila nevoljna, ko me je nekdo hipoma preplašil iz mojih sanj.“  „In kdo je bil ta nepovoljni prišlec?“ vpraša zavzet Vinko.  „Bil je srenjski sluga, ki je urno hitel po poti proti hiši.“  V pogovoru je bilo Vinku že iz mislij prišlo naročilo, ktero je dobil po županu.  Sedaj je uvidel, da tudi on ne sme dalje odlagati potrebnih ukazov.  Težko je bilo svoji soprogi o tej reči govoriti, toda prej ali slej je morala tudi ona vse zvedeti.  „Ali ga nisi vprašala po njegovem opravku?“  „Ne, saj ni nič posebnega, če k nam pride.“  „Bil je pri meni,“ nadaljuje Vinko, a oblak skrbij pokril je z nova njegov obraz.  „Ali je prinesel kaj novega?“  „Goste dobimo.“  „Goste?  Kake goste?“ vpraša Ljudmila in svoj pogled zvedavo v moža upré.  „Major Besson z desetimi konjiki nas bo jutre počastil.“  „Major in deset konjikov!  Za Boga!  Kaj pomeni to?“ vsklikne preplašena njegova žena.  „Ali je to kaj strašnega?  Saj se v teh časih vojaki vedno premičejo.  Kaj to pomeni?  Nič drugega, nego da so se drugod ti gospodje že naveličali in hišne gospodarje že popolnoma obrali.  Zvedeli so, da imamo na Lipnici v kleti še precej starega vina in po shrambah polno jedij najboljše vrste, da bi jih še vojak velikega Napoleona ne zavrgel.  To jim je zadišalo.  Prav imajo; na Lipnici bodo bolje postreženi, kakor marsikje v mestu.“  „Ali pa ni še kak drug uzrok njihovega prihoda mogoč?  Da jih le ne bi kak drug nagon pripeljal na Lipnico, — jaz mislim, da le ne bi imeli kake posebne naloge v našem kraji!“ pristavi po časi žena, ki je slutila pretečo nevarnost, a v svojem strahu se ni upala izreči prave besede.  „Če imajo še kako drugo nalogo, nogo naše sode in našo klet sprazniti,“ odvrne Vinko zaničljivo, „če se hočejo tudi uriti v orožji in v vojaški službi, popeljem jih tje v laze na ono reber; tam se naj pehajo celi dan, kolikor jim je ljubo in drago, da konji jezike iz gobca povešajo.“  Tako se je hotel Vinko ognoti njenim vprašanjem.  Mislil je sam vse poskrbeti; žene ni hotel strašiti.  Ali ona je že davno vse uganila, česar ji on ni hotel razodeti.  „Imajo pa morebiti še drug nalog,“ žena dalje poprašuje, „da vestno opazujejo, kaj se godi v naši hiši.  Mar misliš, da so pozabili, da so se pri zadnjem uporu kmetje v naši okolici najprej vzdignoli, da si bil ti duša vsemu početju, da si ti sam Kostelce in Poljance vodil in učil, da si kmete pri Novem mestu nagovarjal k složnosti, vzajemnosti in skupnemu uporu?“  „To pač vse dobro vedó; toda prizanesli so vsem, kteri so se pomirili.  Ko bi nas hoteli zaradi tega kaznovati, bili bi že to davno storili.“  „O ne, zavoljo preteklosti nas ne opazujejo,“ nadaljuje Ljudmila, „pri nas ne iščejo maščevanja, le bolj pazni so postali, da se z nova punt ne vname.  Morebiti več vedó, kakor bi smeli.  Tvoje ponočne hoje, tvoji skrivnostni pogovori s kmeti po vaseh, ali ni vse to sumljivo?  Ovaduhov pač ne pomanjkuje okoli nas; tudi svoje prijatelje bi izdali za lahko zasluženi a sramotni denar.“  „Ne boj se ljuba,“ tolaži Vinko, „še je vse mirno, in nadejam se, da nekaj časa še vse tako ostane.  Vojaki pa tudi nimajo nikakih dokazov.  Kdo vé, kaj se jaz s kmeti pogovarjam?  Hoja v vasí in po vaseh mi bo pa vendar pripuščena?“  „Torej le še nekaj časa,“ nadaljuje Ljudmila vedno bolj vznemirjena, „in potem bodete zopet pričeli boj zoper močnejšo silo vojaško.  Zraven pa ne pomisliš, da ti morebiti sreča sedaj ne bo tako ugodna, da ti sedaj morda ne prizanese svinčenka.  Tudi imaš mnogo raznovrstnega orožja spravljenega v kleti, več nego ga za lov potrebuješ.  Če to zasledijo in zvedó o tvojih skrivnih naklepih, kdo ti je potem porok, da ne zapadeš smrtni kazni.“  „Le ti in jaz veva za kraj, kjer hranim orožje.  Ni misliti, da hi nas zasačili, naj se upirajo kakor hočejo.“  „Večkrat sem že o tej zadevi premišljevala,“ prične zopet ona s prosečimi glasom. „Namerjavala sem ti odkriti enkrat svojo bojazen, a sedanji položaj ne dopušča več, da bi ti jo še dalje zatajevala.  Ne huduj se nad mano, Vinko, poslušaj mirno mojo prošnjo; nareka ti jo ljubeče srce, ki za te v strahu trepeče.  Prosim te, ne pečaj se dalje z ljudmi doli v vasi!  Pusti pri miru reči, ktere ti le preté pogubo prinesti.  Sam dobro veš — saj ni še dolgo od tega — kako žalostne nasledke je imel prvi brezumni upor.  Vojaki so oplenili in požgali posamezna poslopja in cele vasi, veliko upornikov je bilo pobitih, Francozje pa so ostali gospodje v deželi.“  „Res je,“ odgovori Vinko, „pri prvi vstaji so preslepljeni ljudje v svoji kratkovidnosti in neslogi učakali žalostno osodo.  Ko se je razširila vest o junaških činih Tirolcev, ko se je po krčmah in občnih shodih raznesla novica, da so tam že trikrat vrgli sovražnika iz dežele, razvnela je ta novost kakor iskra zatirano in odirano Kranjsko.  Hipoma so zgrabili za orožje in brez vzajemnosti in reda drli na tujce.  Ali tu ni bilo ne skalnatih pečin po strmih gorah, ne skrivnega zatišja po ozkih in globokih jarkih, da bi imeli varnega zavetja; njihov trud je bil brez uspeha. — Minola so od onega žalostnega časa štiri leta; v tej kratki dobi pa se je veliko spremenilo.  Zvezda sreče, ki je Napoleonu vedno jasno sijala, jela bo po malem svojo bliščobo izgubljevati.  Kar smo si namreč prej le tiho na uho šepetali, je sedaj sploh znano, da je one velikanske vojne čete, s kterimi je Napoleon hotel mogočnega protivnika na vzhodu ponižati, uničila na Ruskem nenavadno ostra zima.  Na tisoče pešcev in konjikov je zagrnola na ruskih planjavah snežena odeja, nebrojno množico je požrla ledena voda.  Naš prejšnji gouverneur, ki je še le to spomlad v Ljubljano prišel, toda kmalu po nastopu svoje službe nesrečno zbolel, — pravijo, da je znorel — se je zelo trudil, da bi svojemu cesarju nadomestil izgubljene čete in pridobil novih vojnih sil, osobito konjištva.  K temu pa je bilo denarja potreba.  Po sili iztirjevati ni šlo, ljudje so bili dosta siromašni.  Prosil in moledoval je okoli meščanov, nabiral je prostovoljne iz „domoljubja“ darovane doneske, imenoval jih je „svedočbe udanosti“. — Sedaj se tudi sliši o ljutih bojih na Nemškem; pripoveduje se o zmagah francoskih; toda odslej so ne bodo vojevale samo redne vojne čete, ampak ves nemški narod se baje hoče za osvobojenje svoje domovine protivnikom v bran postaviti.  In če so tudi nedavno v Ljubljani po višjem povelji slavili zmage francoske z zahvalno mašo v stolni crkvi in zvečer z razsvečavo po mestu, vendar ni kljubu takim slavnostim nikdo dvomil, da bode Avstrija poslala v kratkem silovito armado proti jugu in tirjala svoje izgubljene pokrajine nazaj, a da Kranjsko zopet torišče krvave borbe postane. — Za „Napoleonov dan“ petnajstega avgusta delajo se že sedaj velikanske priprave.  Gromenje topov, slovesna maša, razdelitev kruha med uboge, obed pri gouverneurji, zvečer pa javne igre in ples v gledišči — vse to bo značilo slovesnost tega dneva.  Ljudstvo bo skupaj vrelo in radovedno paslo svojo zvedavost, nekteri bodo tudi skušali svojo udanost izraziti, a vsakdo bode prepričan, da še to poletje razprostré habsburški orel svoja krila, da se pod njegovo zavetje zberó izpeljani mladiči.  Vzdignol se bode vojni hrup in vriš po deželi, na naših gorah pa bodo zasveteli kresi, veseli in davno že pričakovani znak osvobojenja.  Ne boj se Ljudmila!  Ne bomo imeli dolgo teh zopernih gostov; poklicali jih bodo kmalu tje, kjer bodo bolj potrebni.  Tudi ne bomo sami lahkomišljeno prevzeli vse naloge.  Glavno delo bode izvršilo avstrijsko orožje, iztrgalo bode Francozom vladarstvo iz rok, mi pa bomo potrebili njih puhle pristaše in privržence, vzlasti te priliznene mairje, ki se tujcem hlinijo in dobrikajo, prisiljeno francoski tolčejo, ljudstvo pa z ošabnostjo pitajo.“  Gotovo je tudi Ljudmila iz srca svoji domovini sreče želela, toda za svojega moža se je bala, da bi onesrečil pri kakem nevarnem početji.  Saj bi se potem tudi njena sreča zgrudila.  „Ne ugovarjam tvojim preudarkom,“ odgovori torej možu; „kar ti upaš, želim tudi jaz.  Ali je pa tudi potrebno, da se vselej in povsod ti postaviš na čelo vsakemu nevarnemu podjetju, da kljubuješ pretečim okoliščinam in se za druge tam žrtvuješ, kjer je nevarnost največja?  Če nam bode osoda mila, če se znebimo tujih vsiljencev in nam zazori srečnejša doba mirnega delovanja in pokojnega življenja po starih pod avstrijskim žezlom utrjenih postavah, zgodilo se bode to tudi brez tvojega prenapetega sodelovanja.“  Rad bi bil Vinko ustregel svoji ženi.  Smilila se mu je, ko se je skrbno in milo ozirala proti njemu.  Ali to prošnjo ji je moral odreči.  „Kaj pa bode, ljuba moja,“ nadaljuje Vinko, „če se bode vsak s takimi in enakimi izgovori odtegoval svojemu poslu?  Tujci še imajo mnogobrojno vojaško silo, vedno še držé oni naša mesta in vasi v svojih rokah.  Veliko si bodo morali naši prizadevati, da jim izpulijo utrjena stališča; trda bo borba, a izid negotov. — V takih osodepolnih trenotkih pa marsikaka na videz slaba podpora lahko zdatno pomore.  Naš trud ne bode zastonj, če o pravem času podamo rešiteljem pri blagodejnem delu združeno roko.  Ali naši ljudje vidijo le to, kar jih neposrednje tišči.  Uradne služabnike, osobito one, kteri davke pobirajo, črtijo in sovražijo iz cele duše; nad temi bi se radi znosili ter jih iz dežele zapodili; potem bode že vse dobro.  Vendar pa sta bila naša prva dva gouverneurja, maršala Marmont in Bertrand, poštenjaka viteškega značaja in plemenitega srca, ki sta si prizadevala, da bi narod s sedanjo osodo spoprijaznila, da bi ga s pravičnostjo in osobito ljubeznjivostjo pridobila.  A zraven sta bila tudi vojaka in svojemu gospodu vdana služabnika, ki sta točno izpolnjevala njegova povelja.  To pa se vè da ljudem ni ugajalo.  Vso jezo in sovraštvo so naklonili tema možema in drugim uradnikom, češ, da oni ravnajo celó prosto po svoji glavi brez kakega povelja, in da so oni zakrivili vso nesrečo.  Zato jo treba ljudstvu voditelja, da mu ukazuje in ga podučuje o vseh važnih stvareh in njegovo vrtoglavost obvaruje bedastih činov.  Kdo mu pa bode v našem okraji stal kot dobrohoten sovetnik na strani, ako ga tudi jaz v tem velevažnem času v nemar puščavi?  Posamezne neprijatelje iz vasi zapoditi, to samo še nikakor ne zadostuje, treba je jedro bolesti udušiti ter na bojnem polji protivnikovo moč zatreti.“  „Ali se pa tudi smeš zanašati na nje, da ostanejo mož-beseda, da se v nevarnosti bojazljivo ne poskrijejo in tebe samega na cedilu ne pusté?“ poprašuje dalje žena, ktera je vse slučajnosti pretresovala, ki bi utegnole onesrečiti njenega moža.  „Stara in odločna naklonjenost Avstriji mi je v našem narodu dovolj porok dobre volje in vstrajnega dejanja.  Vez, ki nas je že davno družila k habsburškemu prestolu, je globoko ukoreninjena v naših srcih, in nobena zunanja sila je ne bo raztrgala.  To je naša od pradedov čislana očevina, in to hočemo neoskrunjeno zapustiti našim potomcem.“  „Res je,“ pravi žena, „prirojena čutila se ne dadé hipoma zatreti.  Zato moram priznati, da so mi sila zoperni oni prilizneni poetični proizvodi, s kterimi nekteri pisatelji proslavljajo pri vsaki priložnosti francoskega mogotca; polni hlimbe v strahu in spoštovanji pred njim koprné, na videz navdušenost kažejo, ki je pa v resnici nimajo.  Tudi Vodnik v svoji „Iliriji oživljeni“ zelo laskavo govori o „dobrotnem vitezu“.“  „Toda Vodnik ne išče proslavljanja Napoleonovega,“ odgovori Vinko. „Njegova pesen je radosten vsklik blagega, za srečo našega malega naroda gorečega srca, v njej nam podaja navdušeno izjavo svoje narodne zavesti, pozdravlja našega naroda probujenje v sladki nadi njegovega nadaljnega razvoja.  Ljubezen do domovine — tako nekako je pisalo naše vladno glasilo „Télégraphe officiel“ — veje iz vsake teh mičnih vrstic, in sveti ogenj navdušenja oživlja celo. pesen.  Da, v resnici blag, dobrodušen mož, zgled vsem rojakom!  Trdno se nadeja, da bode v novejši dobi možno jezik dostojno gojiti in mu pod pokroviteljstvom Napoleonovim dati primerno veljavo.“  „Ali se pa to sme od sedanje vlade pričakovati?“  „Ni misliti, da bi tujci še dolgo gospodovali po naših krajih.  Toda pod njihovim daljšim gospodstvom bi moral Vodnik kmalu uvideti, da je bil prazen njegov up, prazne njegove nade.  Srce bi krvavelo rahločutnemu možu, ko bi videl, da jezik še vedno ostane zanemarjen, nepoznan, da se mrzla tajščina vriva našemu ljudstvu pri vseh javnih poslih.  Saj se mora militi vsakemu rodoljubu, če vidi, da oni mili glasovi, s kterimi mu je mati v njegovi mladosti navdihovala čista, nesebična, najblažja in najmočnejša čutila — materinsko ljubezen, da oni glasovi še vedno ostajajo nečislani od našincev, zaničevani od tujcev, in da ima le to, kar je tuje, veljavo.  Le malo imamo takih veljakov, da bi iz čiste ljubezni do materinščine darovali svoje imetje in svoj trud očevini na korist, da bi preiskavali zaklade in svojstva našega jezika, da bi se v njem urili in učili, v pisavi in govoru ga likali in njegovo lepoto kazali svojini rojakom.  Le malo jih je tudi, ktere bi ganole slabosti in nezgode sobratov, kterim bi v srce segala njih beda in siroščina, da bi nekoliko svojih močij posvetili narodu v občni blagor.“  „Kdo bode pa tudi zahteval tolike požrtvovalnosti?“ pristavi Ljudmila. „Mož mora misliti tudi ná-se in na svojo družino.  Ne sme se toliko od njega zahtevati, in nespametno bi bilo, da bi svoje posestvo obrnol v prid svojim sosedom, da bi le za-nje skrbel, svojo družino pa zanemarjal in v sili zapuščal.  Glej, Vinko, tudi ti se ne spominjaš svoje žene, ampak dolgo časa že s kmeti doli v vasi kuješ temne naklepe, kteri bodo tebe v nevarnost, a tvojo soprogo v obup spravili.“  „Ali bi se pa jaz ne moral tudi pred tabo sramovati, ko bi se od samega strahú pred nevarnostjo nemoško odmikal zaupnim prošnjam nesrečnih ljudij?  Ali bi me tudi ti ne zaničevala, ko bi o onem času, ko se bodo naši kmetje vzajemno borili za rešitev od tujega jarma, jaz sam bojazljivo po kotih posedal?“  „Kaj pa dalje?“ razvneta poprime žena besedo. „Kaj bom počela sirota, kedar te ranjenega ali celo mrtvega prinesó iz bojišča?  Kje bodem našla tolažbe, ako me ti edini, v kterega sem stavila vso svojo srečo, zapustiš, in v slepi domišljiji, da koristiš narodu, v brezuspešnem uporu končaš svoje življenje?“  Mirno je sedaj Vinko poslušal ugovore svoje žene.  Toda misel na ono slučajnost, da bi ga mrtvega prinesli na njegov dom in ga položili v naročje preplašeni soprogi, ki bi v brezmerni žalosti obžalujoča svojo in njegovo osodo obupno vila roke, pretresnola je njegovo dušo.  Srce se mu krči pri tej misli, in on zbere ves svoj pogum, da potolaži svojo ženo.  „Pomiri se Ljudmila!  Bila si vedno umna in pogumna deklica, ki si z gorkimi besedami hvalila vsako blago djanje in vedno le želela srečo našemu narodu.  Kako vesel, kako ponosen sem bil vedno na te!  Saj sem si bil svest, da bodeš tudi v tem oziru z mano vedno enakih mislij.  Upal sem, da bodeš vse nesrečne naključbe, ki bi utegnole naju zadeti, stanovitno prenašala, da ne bodeš v stiski obupno tarnala; tudi sedaj sem preverjen, da ne bodeš nikoli malosrčno od mene želela nemožatega postopanja.“  „Vselej sem te pazno in verno poslušala, kedar si sočutno govoril o občnih narodnih zadevah,“ govori Ljudmila, a glas se ji trese in jok jo posili. „S teboj sem delila žalost in veselje, občudovala in opazovala sem z veseljem tvojo blago navdušenost.  Ali prevstvari, predrugači mi srce, ki najvišje čisla srečo in blagor svojega moža!  V strahu sem pričakovala vestí o izidu prvega nesrečnega upora, jokala sem, ko so mi edinega brata prinesli mrtvega domú, a radosti se mi je tresla vsaka žila, ko sem zvedela, da se ti zdrav vračaš iz bojišča.“  Bridkih mislij navdana nagne uboga žena svojo glavico, nasloni se na svojega ljubljenca, na njegovih prsih skriva obraz, da uteši nepokojno srce.  Saj je danes prvič okusila grenkost življenja.  Sočutno jo tolaži Vinko, gladi ji lice in jej popravlja lasce, ki so v neredu padali po čelu.  „Blagor mu, kdor še ni okusil grenkosti življenja.  Nikomur ni osoda v življenji naklonila vedno sreče.  Obljubil sem ti, Ljudmila, in z vsemi močmí si bodem prizadeval, da te srečno popeljem skozi življenje, da ti gladim pot in odvračujem vse nevšečnosti.  Drugega ti ne morejo človeške moči podati.  Ali tudi nama se utegne izneveriti goljufiva sreča; življenje nama lahko podá, grenko čašo bridkosti, in v tolažbo ostane le zvesto in zaupno srce.“  V drevesnem perji se zaziblje rahli vetrič, izmed košatih vej zasveti solnčni žarek ter posije na vroče solze, ki so mladi ženi padale iz užaljenega očesa; rodila jih je živa v bojazni solzeča ljubezen. —  „Denarja, Vinko, denarja!“ zasliši se iz obližja klic močenega glasú, in kmalu potem se prikažeta izza hišnega ogla dva mlada človeka.  Prvi nekako bolj mestno oblečen, šibke rasti, uren in gibčen, se je vedel kot zapovedovalec proti svojemu neukretnemu kmečkemu pajdašu, ki se je kakor prisiljen nemarno premikal za njim.  „Matevž, ti pa sedaj hitro vprezi Murota!“ reče prvi drugemu, in se hipoma obrne proti njemu.  Ker pa Matevž, njegov tovariš, ni kazal nikake volje, da bi se malo bolj hitro pomikal, razvnela je ta počasnost in malomarnost tako hudo njegovega gospoda, da se je ves razsrjen zapoletel va-nj, svojo glavo vrival v njegov hrbet in z obema rokama udrihal po njegovih plečih, da bi ga v malo hitrejši tir spravil. „Premakni se vendar, ti nemarnež,“ vpije nad njim, ali Matevž se ni zmenil ne za prigovarjanje ne za nebrojne udarce.  Črhnol ni besedice, ampak po svoji stari navadi, kakor da ne bi ničesar videl ne čutil, meril je svoje dolgočasne korake proti hlevu.  Gospod mu naloži še nekaj gorkih za slovo, ko pa vidi, da pri Matevži njegov trud ničesar ne opravi, spusti se v diru na vrt in v sledečem trenotku je stal pred Vinkom.  „Vinko, denarja, hitro denarja!“ ponavlja prišlec svojo prošnjo, pomoli roko in z nogo tepta — znamenje, da se mu zelo mudi.  „Si pa zopet kakor burja, Binče!  Čemu potrebuješ novcev?“ pobara Vinko in srpo upre v njega svoje oči.  „Ali ti moram zopet razlagati in s tem čas tratiti, ko se mi tako mudi?  Denar je moj, ti mi ga moraš dati.  Če pa hočeš vedeti, ti tudi rad povém.  Vojaki so prišli v mesto; te hočem videti.“  „Kaj pa bo s tvojim ptičjim lovom?“ ga vpraša Vinko.  „Zlodej naj vzame še ta ptičji lov!  Sem se že dosta dolgočasil.  Pa še sopsti bi mi kmalu v uti ne pustili ti paglavci.“  „Kje pa imaš sedaj svoje pomagače?“  „Domú sem jih spodil.  Kaj se bom pa tudi jaz, izobražen gospod, ukvarjal s tako sodrgo,“ odgovori Binče nevoljen, ker mu je razgovor že bil predolg, kajti o neljubih stvareh, posebno o denarnih zadevah on sam ni hotel in tudi drugim ni pustil veliko govoriti.  Težko je pričakoval zaželeni denar, prestajal iz ene noge na drugo, z desno roko mahal po zraku, da bi bolj poudarjal svoje govorjenje, zraven pa prste na levi grizel.  To je pa vselej storil, kedar ga je kaka neprijetna misel vznemirjala, osobito če je kdo njegovo potrpežljivost zlorabil, kakor sedaj Vinko; kajti izmed vseh dobrih lastnostij je imel Binče potrpežljivosti najmanj.  Tudi sedaj je je imel le še malo na razpolaganje.  Zakaj pa Vinko vse povprašuje, čemu mu bo denar, in kaj bo s ptičjim lovom.  Saj bi mu lahko že takoj dal, kar želi.  „Prosim te, Binče, ne grizi mi zopet nohtov!“ ga je svarila prijazno Ljudmila, ktera se je že dolgo časa zastonj prizadevala, da bi mu odpravila to nelepo navado.  Albin Rojár — kteremu so pa ljudje sploh „Binče“ rekali, je bil mlajši sin pokojnega Rojarja, kteri je svoje lepo posestvo zapustil svojemu starejšemu sinu Vinku, zraven mu pa v varstvo izročil njegovega mlajšega brata Binčeta, ki je bil nekako topast in ne prav pri pameti, na pol nor, kakor so ljudje dejali.  Rajni oče je zapustil toliko gotovine za svojega mlajšega sina, da bi se z njo celo življenje lahko preživel; Vinko naj bode njegov pokrovitelj, varh in oskrbnik njegovega premoženja.  Dobro je bil pogodil pokojni mož.  Vinko je skrbel za svojega brata bolj, kakor marsikteri oče za svojega sina; varčno je gospodaril z njegovim premoženjem, da bi zadostilo za celo življenje.  Saj si ubogi brat sam ne bi mogel nikoli nič prislužiti.  Resnega dela se nikoli ni poprijel.  Vsak dan si je izmislil kako novo bedarijo, radoval se nekaj časa in kratkočasil z njo, ali kmalu se je je naveličal, poprijel se zopet kake druge in tako vedno burke uganjal, da so se ljudje v okolici nad njim razveseljevali.  Njegov vedni spremljevalec, strežaj in prijatelj je bil Matevž iz Mačkovca.  V otročjih letih sta se že bila seznanila, skupaj sta odrastla, in ker je Binče v resnici varha potreboval, da ga je na vseh potih nesreče in nevarnega početja varoval, ostal je Matevž vedno pri njem.  Sicer pa tudi Matevž ni bil bistre glavice.  Vinko ga je obdržal, da ima Binče tovariša, s kterim se zamore pečati in kteri hoče njegove bedarije prenašati.  Zato pa je bil Matevž kakor navlašč vstvarjen.  Hladnokrvno je trpel in se ni ganol, kedar je Binče s hudimi udarci nad njim svojo jezo hladil, in prav tako mirno se jo pustil od njega objemati in poljubovati.  Take spremembe občutkov so se pa pri Binčetu velikokrat prigodile, in le Matevž jih je umel prenašati.  Zato se pa tudi Binče nikoli ni mogel od njega ločiti.  Skupaj sta obedovala, in ko se je Binče v prejšnjih letih pri domačem učitelji učil, je moral Matevž pri mizi zraven sedeti in se videzno nemškega in latinskega jezika vaditi.  Bila je to nerazločljiva dvojica; Binče je bil svojemu varhu prav po otročje udan.  Se vé da je on svojo udanost izraževal tudi z zaušnicami, kedar se je v svoji ognjevitosti kaj razvnel, vendar pa, če je on sploh koga ljubil, ljubil je gotovo Matevža in pa svojega osla — Murota.  Popoldne ko je Ljudmila na vrtu svoje delo opravljala in Vinka pričakovala, prikoraka Binče počasi, oči v tla uprte, a prste med zobmi držeč po stezi na vrt.  Vse je kazalo, da kake tehtne misli pretresuje, da sploh nekaj misli.  To je bil pri njem velevažen trenotek posvečenja, kajti mislil je naš Binče silo malo in malokedaj.  Ni bilo treba dolgo pričakovati, kmalu se je pokazal plod njegovega mišljenja.  „Matevž!  Danes gremo na ptičji lov,“ veli svojemu tovarišu, ki je pri vrtnih vratih sloneč pričakoval, kaj bode njegov gospod za danes priredil. „Pripravi urno, česar je treba,“ pristavi odhajajočemu in se obrne na pot proti gozdu.  „Toda Binče!  Kdo bo sedaj po letu na lov hodil, saj ni pravi čas za to?  Nobene živalic ne bodete ujeli,“ oglasi se Ljudmila.  „Kaj to tebi mar?  Jaz hočem danes svoj ptičji lov imeti, če ni tudi nobenega ptiča v gozdu,“ odvrne Binče, ki se je rad bavil s ptičjim lovom.  Matevž ni preudarjal, kak uspeh bode lov imel.  Svest si je bil, da pri tem lahkem delu si ne bo nihče vratú ulomil; to mu je bilo dovolj.  Nabral si je v vasi nekaj pomagačev, že odrastlih dečkov, ki so radi z njim hodili vedé, da ne gredó zastonj.  Med nje razdeli nekoliko orodja, da spletó uto, sam zadene kriv drog na ramo in tako stopa kot ponosen vojvoda pred svojo četo.  „Rogovila rogovilo nese,“ se oglasi nagajivo dekle, ki je na njivi plelo.  „Ubogi Matevž,“ pravi njena tovaršica, „gotovo ga bodo letos v vojake vzeli, ker tako ravno in tako gibčno stopa pred svojim krdelom.“  „Da, da,“ pristavi zbadljivo tretja, „lepo se mu bo podajala vojaška suknja, da ga bode v mestu vse gledalo; me revice bomo pa doma jokale.“  Matevž je preslišal te neprijazne ogovore in porogljivi posmeh svojih vrstnikov.  Mirno se je motál dalje po poti proti hosti, kjer jih je že Binče pričakoval.  Razstavili so limanice po drevesih, spleli veliko uto, in v senci ležeči so vabili ptice s: čvink, čvink.  Dolgo so čakali in se trudili, a nobena se jih ni usmilila.  Binče je s prva godrnjal, ker ni smel na glas govoriti, a potem je zadremal.  Predramila ga je govorica dveh kmetic, ki so mimo gredé se pogovarjale o novosti, ktero so videle v mestu.  „Ne vém, ali nimajo res kam poslati vojakov, da jih vedno le nam vrivajo,“ pravi prva.  „Pa še toliko jih je sedaj in sami konjiki,“ pristavi druga.  „Lepo jih je bilo pač videti, ko so na konjih v vrsto se postavili.  Ko bi človek le ne vedel, da nam to malo prida, a dosta kvari prinese!“  Binče je razumel pomen teh besed ter planol hipoma iz ute kakor razkačena zver iz brloga.  „Matevž, kje si Matevž?  Midva greva v mesto vojake gledat.  Vi drugi pa naprej lovite, ali pa domú pojdite; danes tako ne bo nič.“ To v naglici spregovori in Matevža z vso silo po poti proti domu peha.  Fantičem iz vasi je bil ta novi Binčetov premislek kaj malo po godu.  Oni niso prišli ptičev lovit, ampak mislili so, da dobé vsak po en kos belega kruha in pa kupico vina, kakor jim je sicer Binče po lovu delil.  Zavzeti se spogledajo in nevoljni začnó med seboj godrnjati.  „To imamo!  Dobro nas je opeharil!  Ona dva sta odšla, mi bomo pa tukaj ptiče pekli in žabe cvrli.“  „Tega ne smemo trpeti!  Maščevati se hočemo.“  „Iz voza ju prevrnimo, ko se bodeta v mesto peljala!“  „Da bi šel nas potem tožit; mi bodemo pa sedeli.“  „Podveznice mu porežimo in kolesa strimo!“  „Tudi ne gre.  Poslušajte!  Ko bo Matevž osla brzdal, naj mu eden podvrže v vino namočen košček kruha.  Bodete videli!  Muro bo norel.“  „Da, da!  Muro bo norel !  Mi pa bomo imeli maščevanje in svoje veselje.“  Tako so sklenoli in kmalu potem svoj sklep spolnili.  Med tem se je Vinko na vrtu z Ljudmilo na klopi sedeč pogovarjal.  Slišal je, da je šel Binče na lov; mislil je torej, da ga pred nočjó ne bo nazaj.  Toliko bolj se jo zavzel, ko je hipoma pred njim stal in prosil denarja.  Vendar ni hotel kratiti bratu tega nedolžnega veselja; dal mu je potrebni denar.  Pogled na denar je Binčeta pri tej priči vsega spremenil.  Misel, da nobena reč več ne opovira njegovega pohoda v mesto, ga je tako razvnela, da se je veselja tresel.  Brzo skoči k svojemu bratu in ga začne objemati, božati, poljubovati na roko in na lice; njegove ljubeznjivosti ni bilo ne konca ne kraja.  Ko se ga je pa Vinko s težavo odkrižal, oklene se Ljudmile in s silo svoje ljubkovanje nadaljuje, da so njegovi krepki poljubi kar zveneli na njenem lici.  Tudi ona se je branila njegove brezmerne ljubeznjivosti, a vendar se ni mogla smeha zdržati, videča otročje vedenje že skoro dvajsetletnega mladenča.  Posadi ga na klop med sé in med brata, in Binče prične goreče v eni sapi izraževati svoje otročje veselje in svojo neskončno občutljivost. „Kako si dober, bratec!  Nihče nima takega brata!  Zato te imam pa tudi rad.  Vzemi si od mojega denarja, kterega hraniš, kolikor hočeš!  Pa Murota ti posodim, kedar bo treba.  Da, jutre popeljem tebe in Ljudmilo v mesto, da si vojake ogledamo; naj bo Matevž pa za vozom tekel.  Matevž!  Kje tiči tako dolgo!  O ko bi on le tako počasen ne bil!  Po noči bova nazaj hodila.  Muro noče dolgo teči, jaz ga pa nočem bičiti.“ Nato vstane in iz vrta dirja, da bi videl, ali je vendar že voz pripravljen.  Pri vratih se pa zopet vrne in nazaj priskače: „Ljudmila, ali ti naj kaj iz mesta prinesem?  Kar povej!  Vse ti rad storim.  Zvečer bom vama pravil, kaj sem vse videl.  Novi vojaki so v mestu in sicer konjiki.  Na trgu v vrstah stojé.  Da le ne bi zamudila, da le ne bi prej iz vrste stopili!  O, ta nerodni Matevž!  Matevž, Matevž!“  Namesto Matevža se je oglasil Muro s svojim neprijetno golčečim glasom.  Strgal se je bil od jaslij in kakor besen je zdivjal na pol obrzdan iz hleva na travnik.  Za njim prisopiha Matevž, debel kol v roki vihteč. „Le počakaj me, ti zlodjev kocinec, ti dolgouhast!  Vse kosti ti bom polomil, da te le dobim.“  Ni bilo pa misliti, da bi ga Matevž kmalu dobil.  To je menda tudi Muro mislil, kajti navlašč, kakor da bi hotel Matevža dražiti, uleže se znak na tla in vse štiri noge kvišku moleč se začne v pijani radosti valjati po travi.  A ko je Matevž do njega prikrevsal, bil je že davno na nogah.  Še ga je debelo gledal, ko je vzdigoval svojo težko roko.  Ko je pa njegov preganjalec tik njega stoječ hotel udariti po njegovi koži, prhnol je z burno naglostjo čez mejo na sosednjo njivo, da se je daleč slišalo pokanje in krhanje koruznih stebel.  „To malopridno živinče!  Koliko bo škode napravilo!“ pravi Vinko nevoljen, ko ga je ta krik privabil k vrtnim vratom.  „Gnus ti oslovski!“ rentači Matevž. „Vso dlako ti bom populil; pa naj reče Binče, kar hoče.“  „O Murče, Muiče!“ javka Binče. „Kako se boš obtolkel in opraskal.  Strezi, strezi Matevž, da ne gre doli čez mejo!  Lahko bi si kaj zlomil.“  Muro pa je dalje dirjal po njivi, in ko ga je hotel Binče prestreči, se na mestu hipoma zabrne in v Matevža buši, da bi ga bil skoro prevrgel.  Ali Matevž ga zgrabi in se za-nj obdrži.  Z levo roko se krepko poprime za rep, z desno neusmiljeno loputa po njegovih rebrih, a s kolenom ga od zadej suje in brca, kolikor more.  Tako sta se drvila v naglem tiru eden za drugim po polji.  Prišel je čas maščevanja in kazni; saj ga je danes Muro zopet razjezil, in Matevž ga je črtil posebno zato, ker ga je imel Binče rajši, nego njega samega.  Sveta jeza zgrabi Binčeta, ko vidi to brezsrčno pretepanje in take muke svojega ljubljenca.  Oči si zatisne in pri vsakem udarci zaječi.  Nato pa plane, kakor ris, srdit in objokan za njima, ujame se za Matevževo obleko in prične z bičem, kterega je že za vožnjo pripravil, nadevati na njegov hrbet silne udarce.  Matevž se ni pritoževal ali opravičeval pri Binčetu, ampak trdno se držal za Murotov rep in molčé še hujše pritiskal svojega prednika, in Muro je še hitrejše tekel.  Kakor brzovlak se podijo po travniku okoli vrta: osel riga, Matevž stoka, Binče pa joka!  „Vmaknite se na stran!“ velí Vinko pericam, ki so se s težko posodo na glavi od potoka vračale domú, toda izza ogla vrtne ograje niso mogle opaziti, kak pogubonosen vlak njim nasproti drči.  Na ovinek prišedši so se razpršile na desno in na levo, ali tudi Muro, ki je ta živi vlak vodil, se je hotel ognoti in je zato tudi na stran zavozil.  Nesreča je hotela, da je zadel in trčil ob deklo, ki je nesla polno vedrico vode na glavi.  Znak je padla na tla, Muro se je zraven zavalil, na-nj sta pocepala njegova preganjalca, čez vse štiri pa se je zlila strahovita ploha.  Iz bližnjega griča se zasliši surov krohot vaških fantinov, ki so se tam zbrali in škodoželjni pričakovali uspeh svojega hudobnega čina.  „Voda je dobro storila,“ oglasi se eden izmed njih, ko so nesrečniki počasi vstajali.  „Muro se je streznil,“ pritrdi drugi.  „Danes je njegov dan,“ počasi zavije Matevž, ko je čedil in popravljal Binčetu obleko.  Tudi Binčetu je voda dobro déla; mirno je zraven Matevža stal, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo.  Začne zopet priganjati svojega tovariša k delu, da bi zamogla kmalu v mesto odrinoti.  In res!  Čez malo časa sta sedela na vozu, ki je drčal proti mestu.  Binče je bil že zopet dobre volje; objemal je Matevža.  Čez četrt ure se vrneta nazaj.  Binče je pozabil rokavice in dežnik; brez rokavic pa ne gre Binče nikoli v mesto in brez dežnika nikoli pol ure od doma.  Napotita se zopet proti mestu; čez pol četrt ure se pripeljeta zopet nazaj — Binče poišče svojega brata. „Vinko, premalo bo denarja.  Deset frankov!  Bodi pameten!  Kaj bo to!  Matevž toliko sne in spije.  Pa v družbo častnikov pridem.  Tam ne smem denarja tiščati in štediti.“ Vinko mu da še pet frankov. „O zlati bratec!“ ponavlja burno Binče in svojega brata objema. „Gotovo ti kaj prinesem iz mesta in pa častnikov, če hočeš, s sabo pripeljem.“ Nato zdirja hitro kakor blisk iz vrta na voz.  Ni več slišal Vinkovega odgovora: naj jih nikar s sabo na dom ne vodi; so se že sami povabili.  Kaj od mene preč oko,  Kaj obraz obračaš mili?  Prešeren.  Čudovito naglo je rastla v začetku tega stoletja Napoleonova moč.  Čez francoske meje se je širila na vse strani in pretila celo Evropo užugati.  Svojevoljno je izganjal Napoleon stare vladarje s kraljevih prestolov, svojim sorodnikom in privržencem pa je delil cele dežele, kakor se mu je ljubilo.  Odvzel je papežu Piju VI. crkveno državo, iz Neapola izgnal kralja Ferdinanda, polastil se je Toskane in s tem si skoro celo Italijo podvrgel.  Avstrija je po nesrečnih vojskah izgubila Belgijo in italijanske pokrajine; zvesto tirolsko deželo morala je prepustiti Bavarcem.  Vse to pa še ni bilo dovolj francoskemu mogotcu.  Prodrl je na Špansko, odstavil portugalskega vladarja, španskega kralja in njegovega sina pa odvel na Francosko.  Njegova nenasitljiva pohlepnost ni poznala nikake meje.  Ni čuda, da so se vse sosednje države zbale za svoj obstanek, zbrale so vse svoje moči, da bi se branile in ne utopile v francoskem nasilstvu.  V teh osodepolnih časih se je lepo odlikovalo rodoljubje avstrijskih narodov.  Nadvojvoda Janez je prvi nasvetoval, da bi se sklicali brambovci, kteri bi naj podpirali stalno armado.  Ta predlog so po vseh deželah z veseljem sprejeli; tudi na Kranjskem so se zelo zanimali za to novo uredbo.  Kmalu se je pričelo novačenje.  Vsi telesno sposobni mladenči in možje od osemnajstega do petinštiridesetega leta so se uvrstili pod novo brambovsko zastavo.  Oglasilo se je še povrh veliko prostovoljcev, in rudokopi v Idriji še niso pustili pri novačenji žrebati imen in izbirati novincev, ampak vsi poprek so vpili, da hočejo vsi brez izjeme služiti svojemu cesarju.  Ob nedeljah in praznikih so se brambovci vadili in urili v orožji, a vsak mesec so se po enkrat shajali v večjih oddelkih.  Imeli so nekako narodno opravo: sivo suknjo z rudečimi našivi, na glavi okrogel pri strani privihan klobuk.  V Ljubljani so se tudi dijaki oborožili, in Vodnik je njih rodoljubno navdušenje povzdigoval s svojimi „pesnimi za brambovce“.  V pravem narodnem duhu omenja in slavi v njih zvestobo svojih rojakov, z njimi vzbuja Kranjcem prirojeno veselost in ljubezen do petja.  Zato so se pa tudi njegove pesni kmalu obče priljubile, in nektere izmed njih, kakor „Radovoljni brambovci“ ali „Brambovska dobra volja“ ali „Estrajh za vse“ so vojaki po poti gredé popevali. —  Kljubu tej rodoljubnej požrtvovalnosti, kljubu vsem prisrčnim nagovorom, ktere sta nadvojvoda Karol in nadvojvoda Janez v dnevnem razglasu javila svojim hrabrim vojakom, vendar avstrijsko orožje ni imelo zaželenega uspeha.  Leta 1809. se je bojevala avstrijska armada v dveh oddelkih zoper Francoze.  Severnej armadi je zapovedoval nadvojvoda Karol, južno pa je vodil nadvojvoda Janez čez Predil proti Italiji.  Že v aprilu se je raznesla vesela novica o njegovih zmagah na laškej meji.  Toda nesrečni dogodki na severu so prisilili nadvojvodo Janeza, da se je moral, če tudi zmagonosen, vračati čez Koroško in Štajersko, da bi s svojimi četami pomogel premaganej severnej armadi.  Za njim je pridrl sovražnik, vzel Predil in nekaj utrjenih mest na Notranjskem, ktera so Avstrijci z veliko hrabrostjo branili; nato pa so se zlile francoske čete kakor huda povodenj čez Kranjsko.  Grof Gyulay, hrvatski ban, je bil v Ljubljani utrdil nasipe na mestnem gradu in na Golovci; ko je pa zvedel, da so Francozje vsa važna mesta in posadke na Notranjskem in na Predilu vzeli, in da se zmagonosni Ljubljani bližajo, zapustil je glavno mesto kranjske dežele in odšel čez Višnjo goro po dolenjskej cesti proti Novemu mestu, kjer se je z drugimi iz Notranjskega prišlimi oddelki zjedinil.  Že devetnajstega maja je prišlo okoli štiri tisoč Francozov v Ljubljano.  Avstrijski vojaki so bili mesto večinoma že zapustili, le majhna posadka na gradu se je še dva dni branila.  Brez velikega truda so torej sovražniki vzeli mesto, toliko težje pa so se pozneje branili hudih napadov, s kterimi je major Du Montet, poslanec hrvatskega bana, čestokrat nadlegoval francosko posadko.  Ko je namreč ban Gyulay odpotoval na Hrvatsko, da bi si tam več vojakov nabral, je pustil pri Novem mestu majorja barona Du Montet-a z naročilom, naj opazuje in nadleguje sovražnika.  Majorju je bilo to povelje prav po godu.  Imel jo pri sebi nekaj oddelkov kranjskega domačega peš-polka „baron Simbschen“ in nekaj hrvatskih brambovcev.  S tem krdelom je udaril na Ljubljano.  V šentpeterskem predmestji je z enim oddelkom napadel sovražnikovo konjištvo, veliko konjikov pomoril, mnogo jih ujel, a ostali so se razpršili in pobegnoli po gorenjskej cesti v Kranj.  Drugi oddelek jo prodrl na Poljane, tretji se po dolenjskej cesti prikral v mesto, a četrti je priplul na ladijah doli po Ljubljanici, izkrcal se v Krakovom ter v hipu zasedel čevljarski most.  Vse, kar je sovražnikov nasproti prišlo, so pomorili ali pa ujeli.  Posadko na gradu so od vseh stranij tesno obdali; kdor se ni mogel na grad rešiti, se je moral udati.  Čez dve sto francoskih vojnikov so napadniki ujeli, sto ujetih avstrijskih vojakov pa rešili.  Dvanajst dnij pozneje se je drzni in neustrašljivi major drugikrat približal Ljubljani.  Zasedel je nasipe na Golovci, mesto in grad pa zopet od vseh stranij tesno zajel.  Posadka ni mogla od nobene strani živeža dobivati, ker so oblegovalci pretrgali dovažanje in zabranili občevanje s sosednjimi mesti.  Major Du Montet bi bil gotovo še dalje oblegal mesto in še hujše posadko nadlegoval, ko bi mu ne bila koncem julija došla vest, da je Avstrija sklenola v Znojmu primirje s Francozi, ki določuje, da ostane Kranjska v francoskej oblasti, dokler se stalni mir ne sklene in dalje o njenej osodi ne določi.  Major je torej zapustil Golovec in odrinol s svojimi vojniki iz ljubljanske okolice.  Po sklenenem primirji še vendar ni bilo blagodejnega mirú v deželi.  Ljudstvo še ni okrevalo od udarcev preteklih let ali že se mu je drugo novo breme nalagalo na ramena.  Primirje je namreč bil oni za ljudstvo hudi čas, v kterem se je sovražnik jako trudil, da bi nagrabil, kolikor mogoče, dobička iz zasedenih dežel, prej nego se stalni mir sklene.  Brez odloga so začeli Francozje iztirjevati vojni davek; to je bil njih prvi in najvažnejši nalog.  Napoleon je naložil kranjskej deželi petnajst milijonov frankov vojnega davka; od te svote naj bi dežela plačala dva milijona do meseca septembra.  Ker se je pa do tega določenega časa le še sila malo denaija nabralo, dejal je francoski gouverneur dvajset najodličnejših kranjskih mož, plemenitašev, duhovnikov in posestnikov v zapor.  To sredstvo sicer s prva ni bilo prav brez uspeha, a vendar so koncem oktobra Francozje le še majhen in nezdaten del napovedanega davka iztirjali.  Že po mestih so težko prenašali hudi pritisek davkarskih iztirjevalcev, koliko bolj so pa kmetje trpeli, kteri so prodali vse, kar so imeli, da bi udovolili nenasitljivega tujca!  Sploh pa se je po deželi misel razširjala, da zopet kmalu vojska nastane, ki bode revnega kmeta rešila tujega jarma.  Saj je bilo premalo francoskih vojakov v deželi, da bi jo uspešno braniti zamogli.  Vrh tega so prihajale vesele novice iz tirolskih planin, da se je tamošnjim pogumnim prebivalcem posrečilo znebiti se posiljenih gospodailev.  Hrabrost zvestih Tirolcev je bila Kranjcem v zgled, tudi oni so hoteli z orožjem odločiti svojo osodo.  V hipu se vname punt na Dolenjskem in Notranjskem.  Ali žalibože!  Bil je to upor brez reda in vzajemnosti, ki je prinesel žalostne nasledke neprevidnim rojakom.  Najprej so se vzdignoli kmetje v kočevskem in metliškem okraji, a med temi so bili Kostelci in Poljanci najdrznejši in najpogumnejši; oni so izvršili najvažnejše naloge.  Kdor je videl visoke in čvrste postave tega korenjaškega plemena, je gotovo preverjen, da se ti ljudje ne uklanjajo brezpogojno komur si bodi.  Napadli so po hišah raztresene vojake, pobrali jim orožje in pomorili vse, kdor jim ni utekel.  Nato so prijeli vojaške posadke v Metliki, Kočevji in Semiči, potolkli so veliko vojakov, petnajst pa jih celó odpeljali v Reko v zapor.  V Kostelu so kmetje polovili vse francoske vojake in jih odvedli čez Kolpo v avstrijski tabor.  Ko je general Baraguay d’Hilliers, glavni poveljnik vseh zasedenih ilirskih pokrajin, zvedel o teh dogodkih, poslal je na Dolenjsko večji vojaški oddelek, kteremu je bil zaukazal, da naj z največjo ostrostjo vse upornike in zločince kaznujejo.  Poljanci in Kostelci so pretrpeli strogo kazen; vojaki so njim vasi požgali, in vse njihovo imetje je požar uničil.  Nato je general v posebnem razglasu povsod po Kranjskem objavil, da čaka enaka osoda vse one malopridneže, ki se zoper cesarja Napoleona spuntajo in njegove vojake brezvestno napadejo.  Tudi duhovenstvo je ljudstvo opominjalo in svarilo, da naj opusti tako uporno vedenje.  Ali tudi to svarjenje ni pomagalo.  Čez nekaj dnij, koncem meseca septembra leta 1809. se je upor razširil že skoro čez celo Dolenjsko in Notranjsko.  Francozje so bili že v zadregi, njih položaj je bil nevaren.  Saj je bilo malo več nego dve tisoč vojakov v celej deželi, in govorilo se je, da morajo tudi ti na Tirolsko odpotovati.  Ker je pa bilo francosko vojništvo v malih posadkah razkropljeno po celej deželi, niso zamogli Francozje povsod zabraniti upornih činov, a še težje je bilo upokojiti razburjenost razkačenega ljudstva, ki je ječalo pod vojaškim pritiskom in davkarskim iztirjavanjem.  Pri Črnomlji je bila v začetku meseca oktobra huda bitka, Francozom tako neugodna, da so se morali proti Gradacu umaknoti.  V Kočevji so uporniki napadli posadko in vojake večjidel pobili.  Pri tej priliki so se kmetje tudi nad nekim komisarjem, kterega so zaradi njegove neusmiljenosti pri iztirjavanji davkov neskončno črtili, grozno maščevali.  Krdelo Poljancev in kočevskih ustašev je pridrlo v grad, zagrabili in pretepli so ubogega uradnika, ga vlačili po cesti in konči njegovo ljuto razmesarjeno telo vrgli v neko jamo.  Vsled teh uspešnih učinkov so kmetje že toliko pogumnejši postali, da so se drznoli sredi oktobra celó Novo mesto napasti.  V mestu je zapovedoval general Zucchi, kteri je pa večino svojega vojništva zaradi uporov v sosednje kraje na vse strani razposlal; tudi on sam je mesto zapustil in proti Kočevju odpotoval, da bi tam upor zadušil.  Le dva topa in dva majhena oddelka pešcev je v mestu pustil.  Vojaki so po hišah stanovali; to je bilo upornikom zeló ugodno.  Šestnajstega oktobra zjutraj prikorači po cesti od Bršlina okoli štiristo mož, kteri so se zbrali iz sosednjih krajev novomeške okolice, iz Žužemberka, Soteske, Mirne peči itd.  Vsi so kazali dobro voljo in dosti poguma, toda misliti ni bilo, da bi zamogli s svojim pomankljivim orožjem, s sekirami in na dolgih drogih nasajenimi bodalci kaj zdatnega opraviti.  Le malo pušk je bilo videti.  Pri prvih hišah v mestu so prestregli nektere osamele Francoze, ki so jih pozneje odvedli na grad Hmelnik.  Nato so prodrli v notranje mesto.  Morebiti bi se bil kmetom ta upor posrečil, ko bi bili vzajemno po redu in edinosti izvrševali svoje delo in sploh poslušali kakih nasvetov.  Ne da bi bili takoj po mestu planoli, dokler se še niso vojaki zbrali, so neprevidno mnogo časa s tem izgubili, da so uradnike prigovarjali, naj bi tudi oni z njimi potegnoli.  Med tem je veliko dragega časa preteklo.  Vojaki so se zbrali, in ko so kmetje na glavni trg pridrli, je prvi strel iz topa razpršil krdelo, ki ni imelo voditelja.  Nekaj upornikov je ulomilo v stanovanje generalovo v poslopje kapitelskih korarjev.  Francozje so jih zasačili in na dvoru postrelili.  Okoli štirideset kmetov je bilo mrtvih; njih trupla so v Krko pometali.  Tu in tam zamore še dandanes kak kmetič v novomeškej okolici povedati, da je njegovemu očetu ali dedu v onem nesrečnem letu pri Novem mestu življenje ugrabila francoska svinčenka.  V noči šestnajstega oktobra pride general Zucchi iz Kočevja v Novo mesto.  Ko s svojimi vojaki, pešci in konjiki skozi vas Bršlin koraka, poči iz neke hiše strel, brezdvomno generalu namenjen.  To novo zločestvo in pa prejšnji dogodki v mestu so dali generalu povod, da na mestu zaukaže vasi Bršlin in Prečino opleniti in nato sežgati, in tako je mislil tudi z drugimi vasmi storiti.  Okrajni glavar in nektere mestne gospe so izprosile, da ni tudi Šmihelu enake osode odločil, a prošnje dekana Mušič-a so rešile Trebno.  Med tem, ko so se kranjski kmetje slavno če tudi nesrečno in brezuspešno borili, da bi se znebili tujega vsiljenca, sklenolo se je na Dunaji o njihovej osodi.  Dvaindvajsetega oktobra je zvonjenje po crkvah in streljanje na gradu Ljubljančanom slovesno naznanjalo razglas, da je Avstrija s Francozi stalni mir sklenola.  Vse dežele na jugozahodu avstrijske države, gornja Koroška, Kranjska, Goriška, Primorska, Dalmacija so se združile pod imenom „Ilirija“ v eno celoto in prepustile vladarstvu francoskemu.  S kakimi čutili so sprejeli to novico naši rojaki, kojih pradedje so habsburškim vladarjem verno udani več stoletij z njimi delili vso srečo in vse nezgode, ktere same je pa mogočna roka premagalčeva odtrgala od osrčja države, da pod tujim gospodstvom učakajo žalostnih časov!  Sredi meseca novembra je prišel v tužno Kranjsko, novo francosko pokrajino, njeni prvi gouverneur maršal Marmont.  Kmalu na to so se razglasile nove določbe o opravništvu dežele.  Francozje so prestrojili urade in šole ter marsikake nove naredbe vpeljali.  Največ težave so pa delale denarne zadeve.  Iz deželnih dohodkov naj bi se plačevali vsi stroški za armado, kolikor je je bilo v deželi.  Tako je želel Napoleon sam.  Ali to je bilo nemogoče.  Celó glavni intendant se je večkrat ustavljal brezmernim terjatvam gouverneurjevim.  Potegoval se je za ljudstvo, ker je poznal njegovo nezmožnost.  Kmetje so se pritoževali, da se pretrdo z njimi ravna, in intendant je priznaval, da so njih pritožbe opravičene.  Meščanje in plemenitaši niso skrivali svojega sovraštva proti tujcem, temveč očitno so godrnjali zoper vse nove naredbe.  Tudi duhovščina ni bila pri volji, da bi Francozom v prid s svojim uplivom prigovarjala ljudstvu.  Prišlo je leto 1813.  Žarek novega upanja je razvnel vse evropske narode, ko so čuli o žalostnej osodi francoske armade na Ruskem.  Z junaško srčnostjo so se vzdignoli, da bi si zopet priborili svobodo.  V kratkem se je na Kranjskem raznesla novica, da se Prusi in Rusi hrabro bojujejo zoper Francoze, in kmalu na to se je govorilo, da se tudi Avstrija pripravlja na boj, da bi zopet pridobila svoje izgubljene dežele.  Nova radost in nov up prešine srca vseh kranjskih rodoljubov, in Dolenjci, kteri niso nikoli obupali, so vnovič mislili na upor in ustanek.  Toda francoska moč je bila še zmirom velika.  Kmalu je zvedela vlada, da se na Dolenjskem zopet nekaj novega naklepa.  Poslala je torej vojaške oddelke v vse one kraje, kjer se je bilo upora nadejati, osobito pa k onim ljudem, ki so se že v prvem uporu odlikovali in so bili tedaj najbolj sumljivi.  Med temi pa je bil prvi Vinko Rojár.  Lepega poletnega dne jezdi po poti, ki pelja navkreber proti Lipnici, majhna četa francoskih konjikov, in njim na čelu častnik ponosite orjaške postave.  Bil je to major Besson, ki je prejšnji dan nagloma prišel iz Ljubljane.  Večino svojega vojaškega oddelka je pustil v bližnjem mestici, on sam pa je odpotoval na Lipnico, kjer bode nekaj časa stanoval.  Tako so mu v Ljubljani zaukazali, kajti vlada je že zvedela o tajnih Vinkovih razgovorih z vaškimi kmeti, in zategadel je majorju naročila, naj skrbno opazuje vse dogodke v lipniškej okolici.  Da si pot iz bližnjega mesta ni bila posebno dolga, vendar je poletna vročina zelo mučila utrujene, v prašni oblak zagrnene potnike.  Molčé jezdijo in nihče ne črhne besedice, ko se na prijaznem holmu izmed senčnatega drevja zasveti lipniško poslopje.  Vodja je bil danes očito zelo slabe volje.  In kako bi ne bil!  Saj je moral glavno mesto in njegove zabave zapustiti, moral se je od svojih veselih tovarišev in njihove živahne družbe ločiti.  Kako bo on zamogel brez teh živeti!  Poslali so ga sem na kmete, da bi opazoval vedenje teh svojeglavnežev in poslušal dolgočasno brbranje kakega čmerikastega starca.  Kdo se ne bi jezil!  Neskončna nevolja in čmernost razvname majorja, ko se spomni svoje žalostne osode, ko pomisli, kako bo v prihodnje zapuščen samotaril na Lipnici.  Pri tej misli srdito udari in spodbode svojega konja, ki je začel bolj počasno stopati po klanci navzgor.  Tudi vojaki so dobro čutili nevoljo svojega vodnika.  Mirno in tiho so jezdili za njim, pazili so na njegov migljej, a vsak je strepetal pred njegovim pogledom.  Prvi, ki je vojakom pri vhodu nasproti prišel, je bil Binče, ki je na Murotu od nasprotne strani prijezdil in spoštljivo majorja pozdravil.  Toda sprejem od tega smešnega človeka, ki je na majhnem živinčetu sedeč skoro po tleh za sabo pete vlačil, je že prej nevoljnega majorja še le bolj razdražil.  Zaničljivo se malo na stran obrne in ne da bi odzdravil, dalje jezdi na dvorišče.  S tem pa je tudi za vselej izgubil prijaznost občutljivega mladenča.  Prvi utis je bil pri Binčetu odločilen; ostal je majorjev nasprotnik, dokler je ta bival na Lipnici.  Toda s celim srcem se je poprijel debelega korporala, edinega podčastnika, kterega je major s sabo pripeljal.  Pri vhodu se je ta mimogredé prijazno Binčetu nasmehnol in s tem si v hipu pridobil vso njegovo naklonjenost.  „Gospod Rojár,“ nagovarja major Vinka, ki je zvedevši o dohodu vojakov prihitel na dvorišče majorja pozdravljat. „Vojaško oblastništvo je poslalo k Vam deset konjikov, ker v bližnjem mestici ni dovolj pripravnega stanovanja in prostornih hlevov.  Upam, da Vas ne bomo dolgo nadlegovali; tudi jaz sam si želim kmalu priti iz te samote.“  Zadnje besede je major prav iz srca govoril.  Ali prva opazka je bila lažnjiva.  V mestici je bilo stanovanja za vseh štirideset konjikov, toda drugi tehtni uzroki, kterih pa major ni smel lipniškemu gospodarju omeniti, so vojake privedli na Lipnico.  „Že sem vse preskrbel, kar je potrebno,“ odgovori Vinko, „hlevi so osnaženi in v skednji je dosta klaje Tudi za vojake se bode skrbelo.“  Na hišnem pragu je čakala Ljudmila.  Vinko predstavi svojo ženo. „Pozdravljam Vas na Lipnici, gospod major!“ pravi Ljudmila in upre svoje opazujoče oči na prišleca, kakor da bi hotela na njegovem obličji brati, kaj bode njegov prihod njej in njenemu možu prinesel.  Osupnen je major obstal, ko zagleda mlado ženo.  Take lepotice ni na Lipnici pričakoval.  Poslali so ga na kmete.  Menil je torej, da bode videl le zarujavele obraze in žuljaste roke.  A tu stoji pred njim krasna ženska vitke rasti in plemenitega vedenja, ki s svojo čarobno milobo, kakor roža med trnjem, diči in blaži vso okolico.  Major popusti oni osorni glas, s kterim je prej mrzlo Vinka nagovarjal, ter z izborno dvorljivostjo z Ljudmilo govori, ko ga pelja po stopnicah gori v prvo nadstropje:  „Odpustite, milostljiva gospa, da Vam s svojimi konjiki kalim tiho srečo na Lipnici, kajti gotovo smo Vas neprijetno iznenadili; toda blagodejni žar vaših milih očij mi je porok, da nam spregledate našo vsiljenost.  Privoščili bodete ubogemu vojaku, da se tudi on v mirnem zatišji odpočije vojnega hrupa, da svetost tega idyllnega kraja tiho srečo vliva v njegovo vzburjeno miruželjno srce.  Da, blaga gospa, imejte potrpljenje z nami.“ Kako lepo je znal govoriti!  Kako navdušeno je poudarjal svoje besede, kako gizdavo se je vedel, kako pomenljivo je mahal z rokami!  Da bi le malo bolj slovenski znal in ne toliko lagal!  Gracijozno se sklone in rahlo pritisne svoje ustnice na njeno belo roko.  Ali Ljudmila ni bila vajena tolike prenapete ljubeznjivosti.  Naglo mu seže v besedo, da bi končala razgovor.  „Dovolite, gospod major!  Poslala Vam bodem strežnico, da Vam odkaže sobe in vse priredi, česar še želite.“  V različne misli vtopljen hodi major po svojej sobi urno gori in doli, slednjič pa obstoji pred zrcalom in dopadljivo gleda svojo podobo v ogledalu.  Da prav lep mož, si misli, pri petintridesetih letih!  Gospice in gospe so se v Parizu in po drugih mestih kar trgale za lepega Besson-a, in ta mlada in zelo neizkušena žena, ki je sicer prav lepa, toda v celem svojem življenji menda ni še drugega videla, kakor svojega dolgočasnega moža!  Pri teh mislih se major na glas zasmeje.  Le nekaj dnij, in kar cepetala bode in storila vse, kar bodem hotel.  Za tak dobiček se pa tudi nekaj časa pretrpi na Lipnici.  Major gre v hlev, da bi videl, če je že vse v redu.  Vojaki so bili že konje osnažili in krme v jasli naložili.  Binče se ni dal pregovoriti, da ne bi sam korporalovega konja in njegove oprave snažil.  Se vè da se je pri tem nenavadnem delu vsega umazal, in Matevž se je zvečer dokaj jezil, ko je njegovo obleko čistil.  Ali Binče se je hotel na vsak način vojakom prikupiti.  Že je nagovarjal korporala, da ga hoče po storjenem delu v svojej sobi obilno z jedjo in pijačo pogostiti, in korporalu je bila ta ponudba silno všeč.  To bo življenje na Lipnici!  Da bi le kaj dolgo tukaj ostali!  Zakaj ne bi tudi on včasih kaj dobrega zaužil.  Saj je bil major toliko strog, da ni privoščil veliko počitka in veselega trenotka svojim podložnim.  In pa danes je bil še posebno siten in neznansko črnemu.  Major stopi v hlev.  Vojaki skočijo po konci in popusté svoja dela.  Vsak stopi poleg svojega konja v strahu pričakovaje, kaj bode prišlo.  Prišel je pogledat, če so že konji osnaženi.  To je bila pa najstrašnejša ura za ubogega vojaka.  Major pregleda vsakega konja posebej in ničesar ne reče.  Odhajajoč pravi proti korporalu obrnen s skoro prijaznim glasom: „Konji imajo dosta krme; tudi vi bodete dobili dobre hrane.  Upam, da se kmalu privadimo na Lipnici“.  Kaj je bilo to?  Vojaki se iznenadjeni spogledajo.  Pričakovali so grom in tresk, in sedaj je pa prijazno solnce posijalo iz majorjevega obličja.  Pred dobro uro je bil pa še ves divji.  „Ne vem, če sem prav slišal,“ pravi korporal, „ali se je major v besedi zmotil. ‚Mi se bomo privadili.‘ Kedaj se je on za to zmenil, ali se nam kak kraj dopade ali ne.  Pri takih priložnostih je vselej le v prvej osebi edinega števila govoril, na nas se je oziral le v boji.  Gotovo pa je, da ga je kaka reč, o kterej bodem kmalu na tanko pozvedel, veselo razvnela na Lipnici, sicer bi ne bil že ves spremenjen.  Prav je, če se privadi.  Jaz sem se že do dobra udomačil,“ pristavi s pomenljivim posmehom ozirajoč se na Binčeta.  Strežnica pokliče majorja k obedu.  Pri mizi je gospodar s prva le malo govoril.  Toliko zgovornejši pa je bil major, ki je znal o mnogih zanimivih rečeh pripovedovati; saj je že dosta skusil v svojem življenji.  Pravil je čudovitih rečij o pariškem življenji, popisoval je, kar je doživel v Italiji in Španskem.  Pripovedoval je o ljutih bojih in o strašnih bojnih prizorih, a z gorečim navdušenjem je govoril o svojem junaškem cesarji.  „Večkrat sem že premišljeval,“ pravi videzno vnet sklepaje svoje pripovedovanje, „da moram res hvaležen biti osodi, ker sem prav v Napoleonovej dobi pričel svoje vojaško službovanje.  Pod vodstvom tega junaka zamorem si tudi jaz priboriti nekoliko vojne slave.“  „Da, v resnici zamore vsak vojak ponosen biti na takega načelnika,“ pristavi Vinko.  „Ali tudi vsaka dežela je lahko ponosna na takega vladarja.  Glejte, gospod Rojar,“ nadaljuje major s prijaznim glasom, „ali ne bi bilo najboljše, da se tudi Kranjska sprijazni s svojo osodo, kakor želi in se trudi njeni gouverneur?“  „Toda pomislite, gospod major,“ odvrne Vinko, „da nikdo ne more tako hipoma ukoreninjenih čutil in utrjenega prepričanja našega ljudstva zatreti.  Naš kmetič še zdaj ne more pozabiti svojih prejšnjih vladarjev.“  „Saj smo tudi mi po vsej deželi razglasili, da se ne bode nikomur krivica delala, da ostane vse pri starem.“  „In vendar se je veliko vasij požgalo in toliko ljudij pomorilo,“ odgovori mirno Vinko  „Ali pa niso vse to kmetje sami zakrivili, ker so naše vojake po noči zavratno napadli?“ odvrne naglo major; zadnje Vinkove besede so ga nekoliko razdražile.  „Da, sami so zakrivili.  Napadli so vojake in jih marsikje izpodili, ker niso zamogli njihovega brezmernega pritiskanja več prenašati.  Sploh pa ljudstvo nikoli ni zamoglo vaših vojakov trpeti.  Ljudje so vpraševali, s kako pravico si je Napoleon prisvojil slovenske pokrajine.“  „S kako pravico?“ burno vzklikne major. „S pravico, ktero mu daje njegovo zmagovalno orožje.  Sicer pa razumim, gospod Rojár, kaj vi hočete reči, in spoznam vaše strogo moralno načelo.  Vi se sklicujete na pravico in zahtevate, da bi pravicoljubje ravnalo vse človeško početje, da bi se pravica utelesila v vsakem človeku.  Se vé, potem bi ne bilo nobenega vojaka potreba, potem bi vladal večni mir, in božje kraljestvo bi imeli na zemlji.  Toda, kakoršni so ljudje dandanes, ostane v človeku vendar še nekaj lakomnosti in pohlepnosti, in tega živalskega nagona se do zdaj nobenemu učitelju morale in nobenemu modroslovou ni posrečilo udušiti.  Človek ostane to kar je, — sebičnež.“  Major je bil sila nevoljen.  Razvnela ga je Vinkova opazka, ki se je res prav malo ujemala z vojnim hrupom tedanjih let.  Ali Vinko ni zamolčal svojega prepričanja.  „Pristvarjen je pa v človeku še drug nagon, hrepenenje po resnici in pravici, ktero kot slaba iskrica tlí v njegovem srci.  Iskrica se mora gojiti, da popolnoma ne ugasne, mora se na-njo paziti, da razgori in dobrodejno ogreva človeška čutila, da zaduši sebičnost in druge strasti ter z blagimi žarki bratoljubja sveti človeštvu.  To nalogo pa bi morala prevzeti dobra vzgoja in omika.  Prava omika ne daje človeku samo zvunanje znanosti, ona mora tudi blažiti človeško srce.  Res je, svet je ničeven in sebičen, toda zato ne sme nihče obupati, da ne bi vedno sebe in druge napeljeval h kreposti in čednosti; voditelji ljudstva naj pa sami dajejo lep zgled svojim podložnim.  A oni vladar, ki je iz gole lakomnosti raztrgal vezi starodavnih držav, in svest si svoje moči z nogami tepta pravice podvrženega naroda, on naj ne pričakuje ljubezni in požrtvovalnosti od svojih podložnih.  Prej ali slej se bode porušilo njegovo vladarstvo, kajti sezidano je na krivično podlago.“  Sluga vstopi in objavi gospodarju, da ga oskrbnik njegovih vinogradov pričakuje.  Oskrbnik je namreč prišel naznanjat, da pridejo prihodnji teden delavci vinsko posodo pripravljat, ker se je že trgatev bližala.  Prosil je Vinka, da bi o tem času sam prišel v vinograde pogledat.  Vinko se poslovi in odide.  Ni ga bilo več nazaj.  Govoril je odkrito, kakor je mislil; saj se takrat že nihče ni več bal razodeti svojega mnenja, najmanj pa Vinko.  Vendar se je pa odslej vedno ogibal enakih razgovorov, da bi ne kalil hišnega mirú.  Ljudmila je bila očito v zadregi.  Čutila je, da je Vinko žalil majorja, ker je tako drzno govoril.  Ostala je torej pri mizi in skušala opravičiti svojega moža in razvedriti majorja.  Toda major si je domišljeval, da ona išče le njegove družbe in zabave.  Se vé, si je mislil, rada bi se šalila in kratkočasila z mano, samo plašna je še in preveč sramežljiva.  „Gospa, midva ne bodeva nadaljevala teh razgovorov,“ jej reče major s prijaznim nasmehljajem in si popravi naočnike, kajti imel je sila slab pogled. „Gotovo Vas dolgočasijo te stroge razprave Vašega moža.  Tako mlada in lepa žena bi bila v mestnih salonih na pravem mestu; tam naj bi kratkočasila sebe in društvo s svojim duhom in svojo ljubeznjivostjo.“  „Prosim, gospod major, jaz prav nič ne hrepenim po mestnih zabavah.  Tukaj sem popolnoma zadovoljna,“ odvrne Ljudmila.  „Ali dovolite gospa, življenje je tukaj vendar le nekoliko enolično.“  „Gospodinja ima vedno dovolj raznovrstnega opravka.“  „Ali o pozimskih večerih, če še gospoda ni domá?  Gotovo se dolgočasite.“  „Soproga si res vselej kmalu želim domu.  Da bi se pa sama ne imela s čim baviti, na ta način mi ni nikoli dolg čas.“  „Nikoli?“ se začudi major. „Jaz pa sem poznal gospe, ki so slule v društvih zaradi svoje zgovornosti in ljubeznjivega kratkočasovanja.  Ali te so bile neutolažljive, če so morale eno popoldne same biti brez zabave.“  „Verjetno,“ odgovori Ljudmila, „kajti one so se vedno učile in trudile, da bi se v imenitnih družbah, v krogu svojih častilcev odlikovale s takozvanimi duhovitimi razgovori, ali one umetnosti, da bi v samotnih trenotkih same sebe kratkočasile, ne poznajo.“  „In ta umetnost?“ vpraša major.  „To umetnost si pridobi človek sam.  Nabira si mnogo različnih znanostij in vednostij, vsadi in vcepi jih kakor plodno seme na rodovitno polje svojega duha.  Iz njih klijó in se rodé vedno nove misli in nove podobe, ktere ogrevajo občutljivo srce, ktere razveseljujejo človeka kot vedno nova duševna zabava v njegovih samotnih urah.  Saj pa tudi življenje podaja človeku toliko žalostnih in veselih dogodkov, mnogo tužnih in radostnih naklučij, ktera razvnemajo njegovo domišljijo, pretresujejo njegova čuvstva, da čestokrat poteče v samotno zatišje in tam ločen od sveta sam s sabo s svojimi čutili svojo srečo ali nesrečo premišljuje.“  „To je torej nekak sanjarski navod?“  „Zakaj prav sanjarski?“ pravi Ljudmila, ko se pri odhodu poslavlja od svojega gosta. „Omikan človek ima že v svoji vednosti neusahljivi vir najboljše zabave.  Zato sem prepričana, da se tudi Vi gospod major tudi na Lipnici ne bodete dolgočasili.“  Čudna ženska, si je mislil major.  Med krneti je zrastla, vendar pa je imela toliko duhovite nadarjenosti, toliko plemenite ponositosti, da je vsakdo moral njenim besedam pritrditi, in major sam je trdno sklenol, da ne bode nikoli tožil, če mu postane dolg čas, kajti na ta način bi izgubil pri njej vso veljavo.  Minolo je nekaj dnij.  Na vse načine se je Francoz trudil, da bi si pridobil večjo naklonjenost mlade žene.  Toda Ljudmila se je vedla proti njemu vedno tako, kakor prvi dan.  Laskavo dobrikanje mladega moža, ki je zmirom za njo hodil, je njej kot ženski se vè da tudi ugajalo.  Bila mu je prijazna, ljubeznjiva, toda vse njeno vedenje je kazalo toliko izborne nežnosti in žlahtnega ženskega dostojanstva, da nikdo ni upal njej nasproti izreči nepristojne besede.  Beseda je ostala majorju v grlu, ko je hotel na tanko izraziti svoje želje, a Ljudmila je sramežljivo povesila oči in molčé se na stran obrnola.  V prihodnje pa se je ogibala svojega gosta.  Tiha sreča blagega mirú navdaja človeka, ki se utrujen iztrga iz mestnega hrupa in si v sredi krasotne narave na priprostej naselbini ustanovi mirno stanovanje.  V mestu se vrsté v burnem življenji različne veselice, mnogovrstna opravila podé človeka iz enega kraja v dragi, da miruželjen hrepeni po samotnem kraji, kjer bi se odpočil in oddahnol posvetnega vrišča.  Tukaj v sredi zlatega polja blagodejno na-nj upliva vedno se spreminjajoč zemeljski kinč in skrivnostni razvoj čudnih natornih močij; tukaj so zamore človek v tihem razmišljevanji pečati sam s sabo.  Major je premišljeval svoje prejšnje življenje.  Koliko divjih nočij je preživel in prerojil s svojimi tovariši.  Koliko mestnih krasotic je poznal, ki so mu bile toliko dobre in prijazne, kterih se pa vendar ni več nego en dan spominjal.  In ta lipniška gospa!  Kak razloček!  Poleg obilne duševne nadarjenosti in telesne lepote vendar še toliko skromnosti in ponižnosti!  Te lastnosti v svojej vzajemnosti so jej dajale nekako čarobno dražest, obseval jo je sveti žar častitljivega ženstva, da se je major le z odličnim spoštovanjem upal ozreti v njeno obličje.  Da bi pa res ljubil?  Tega major sam ni veroval.  Saj še nikoli v svojem življenji ni imel resnih občutkov ljubezni.  In vendar!  Pozno v noči se je pri oknu sloneč sanjarsko oziral v z mesečnino obsijano planjavo, marsikrat se je plaho predramil iz nenavadnega zamišljenja.  Navdajala so ga grenkomila, prej nepoznana čutila; gojilo jih je tužno srce v neskončnem hrepenenji.  Gospod Besson bi bil že skoro pozabil, ktero nalogo je prav za prav imel na Lipnici, ko bi mu ne bil hišni strežaj iz maščevanja in nadejaje se kakega darila ovadil, da gospodar malo da ne gotovo skriva orožje v svojej kleti.  Kaj je bilo storiti?  Dobro je vedel, da je lipniški gospodar sovražen francoskej vladi, toda drugega mu ni mogel ničesar dokazati.  Lahko bi dal očito preiskati vsa poslopja.  Toda strežaj ni vsega natanko vedel.  Ko pa ne bi ničesar našli?  Potem bi ne bil več dolgo gost na Lipnici, ampak sovražnik celej hiši, osobito pa gospej.  Že zaradi nje ni hotel tega storiti.  Sklenol je torej pri prvej priložnosti, ko ne bo gospodarja domá, po noči na tihem s strežajem klet preiskati.  Majorjevo vedenje in prilizovanje je Ljudmilo vedno bolj vznemirjalo.  Hotela je to že razodeti svojemu možu; toda sramežljivost jej je vselej besedo zaprla.  Zraven se je pa tudi bala, da bi se možá ne sprla.  Bila je vedno v skrbeh, vznemirjala jo je misel, da major utegne kaj sumljivega o Vinkovem početji izvedeti.  Večkrat je nagovarjala Vinka, da bi vsaj orožje kam še bolj pospravil ali v zemljo zakopal.  Ali Vinko je menil, da je že dovolj varno spravljeno.  Uboga žena je torej premišljevala, kako bi sama to storila, se vè da po noči, ker po dnevu je vedno družina v klet hodila.  Med vsemi pa je bil na Lipnici najbolj srečen, brezskrben in zadovoljen debeli korporal.  Binče je bil njegov marljivi dobrotnik, ki mu je vedno prinašal raznovrstnih rečij, vzlasti pa jedi in pijače, da je korporal na Lipnici imel res toliko obilnega užitka, kakor še nikoli v svojem življenji.  Saj se je bil pa tudi tako obredil in opasel, da je komaj gledal iz svojega zalitega obličja.  O prostih urah je pohajal z Binčetom po lipniških brdih in mu pravil marsikaj iz svojega življenja, resničnega in neresničnega, da se je le njegov pajdaš smejal.  Posebno rad pa je Binče gledal njegove podobe; kajti korporal je znal dobro risati in je torej iz veselja, pa tudi, da Binčetu ustreže, narisal vse, kar je videl na Lipnici, žive in nežive stvari, staro in mlado, kakor tudi Matevža in majorja v vseh mogočnih postavah.  To pa je delalo Binčetu veliko veselje.  Saj ni majorja nikoli trpeti mogel, odkar ga je ta pri svojem prihodu tako zaničljivo prezrl, nagajal mu je s hudobno škodoželjnostjo kakor je vedel in znal, in kakor mu je korporal nasvetoval, ki se sam ni upal ničesar storiti.  Nekega večera naveže Matevžu beli robec okoli vratu, kakor ga je navadno Ljudmila nosila, in mu zaukaže, da se naj v mraku po vrtu sprehaja.  Matevž ni imel navade popraševati, zakaj mu gospod to ali ono zapoveduje, zato tudi zdaj molčé hodi gori in doli.  Kmalu se približa major, ki je beli robec zagledal in iz tega sklepal, da se Ljudmila sprehaja v večernem hladu.  Revež je tako slabo videl, da bi ga bili že iz službe odpustili, ko ne bi sedaj tako hudo vojakov potrebovali.  Približa se k Matevžu in sladko pozdravlja: Milostljiva gospa!  Ali v tem hipu spozna svojo pomoto.  Kakor bi ga gad piknol, se urno zabrne, krepko zakolne in jo naglo pobriše po vrtu nazaj, da ni več slišal Binčetovega brezmernega posmeha za drevesom.  „Prav se mu godi tema postopaču!“ pravi Binčetu drzna dekla, ki je nesla perilo domú. „Saj že ni več mirú pred njim!  Celi dan išče in stiče po hiši in okoli hiše ter se ponuja naši gospej.  In vendar že vsak vé, da lipniška gospa, ki je nedotakljiva v svojej ženskej kreposti, ne more trpeti njegove večne nadležnosti.  Uboga žena se že več iz hiše ne upa; če se le čez prag pokaže, jej je že ta dolgopetec za hrbtom.“  Res je Ljudmila marsikrat po celi dan ostala v svojej sobi, da se le ne bi z majorjem sešla.  Takrat pa je bil major neizmerno čmeren in siten.  Vojaki so pač dobro čutili njegovo slabo voljo.  Zato se je pa korporal s tem odškodoval, da je na skrivnem smešne na-nj se nanašajoče podobe risal in se z Binčetom nad njim smejal.  „Korporal, danes zvečer gremo zopet v klet!“ nagovori Binče svojega tovariša.  „Kedar ni mačke doma, so miši dobre volje.  Gospodar, tvoj brat, je odšel z doma in ga danes ne bo domu,“ odgovori korporal.  „Ne pozabi torej novih podob prirediti, da se bomo smejali.“  „Vse bo v redu; za te vse rad storim; če hočeš, ti bom Murota še enkrat narisal, moj dragi Binče!“ pritrdi korporal.  Na Lipnici je že vse spalo.  Nobene luči ni bilo več videti.  Čez dvorišče stopajo molčé tri moške postave in se z rahlimi koraki podajo po stopnicah v klet.  Bil je Binče s svojima tovarišema.  Prižgó si luč, priredé si na mizi obilo jedi in pijače in nato začnó s pravo slastjo použivati te božje darí.  Posebno korporal je imel pri tem delu čudovito spretnost in marljivost.  „Sedaj pa pokaži korporal, kaj si danes prinesel!“ pravi Binče.  „Prinesel sem podob in pa eno ballado,“ se odreže korporal.  „Kaj?  Ballado?  Izvrstno!  Ali si slišal, Matevž ?“ zavpije Binče zavzet in od veselja od mize poskoči.  „Ballada?  Ali se to sme jesti?“ vpraša Matevž.  „Ne bodi neumen Matevž!  To je taka pesen, ki se poje ali pa bere,“ razlaga Binče. „Le urno pokaži, korporal!“  Korporal vstane, odpre svoj zapisnik in z veličastnim glasom prične brati : „Kratkovidni major; strahovita ballada v treh podobah in in v treh kiticah“.  Korporal je znal dobro risati, toda slovenskih verzov ni znal delati, če je prav slovenski umel.  Vendar je nekaj vrstic pri vsakej podobi napisal, da bi pojasnile sliko.  Prva podoba kaže sledeči prizor: Major se spenja pri oknu vrtne hišice, da bi videl gospó.  Naočniki so mu z nosa padli.  Korporal zapoje:  Ne slišiš v vrtu tam šumenja?  Nekdo pod okencem se spenja.  Kaj tu stojiš v mraku sam?  Major Besson, al’ ni te sram?  „Zakaj pa pravi majorju „ti“?  To ni prav !“ se jezi Matevž.  „Molči Matevž, ti si bedast!“ svari Binče. „Dalje, dalje!“  „Naj bom!  Kaj bi se pa ta tako nosil!  Pa še proti majorju!  Bore kapról!“  Druga podoba: Iz okna se pokaže neka glava, ki je bila Matevžu prav podobna.  Major jo objema, ker v mraku brez naočnikov ne vidi, kdo da je.  O srce moje! on zdihuje,  Objemlje, boža, poljubuje;  Le dobro glej, da vidiš prav,  Major Besson, ti si brljáv.  „Ne kriči, Binče, tako strašno!  Lahko nas kdo sliši,“ teši ga korporal, ker se je njegov prijatelj prehudo drl.  „Izvrstno!  Naprej, naprej!“ vpije Binče.  Tretja podoba: Major je spoznal, da se je zmotil.  Ves poparjen in razkačen sune od sebe glavo.  Kaj zlod’ja! ustne so bradate,  Roke velike kot lopate.  Major Besson, kaj si počel,  Matevža samg’a si objel.  „Kdo ti je rekel to zapisati?  Ti ciganski lažnjivec!“ se huduje Matevž, kajti korporal mu ni bil prav všeč, ker je bil Binčetu zelo priljubljen.  „Matevž, ne jezi me!“ zavrne Binče in se razsrjen va-nj zapodi.  „Zakaj si pa izmišlja, ta pritepenec!  Mene ni major nikoli še objel.“  Matevž se je od jeze jokal, Binče pa na ves glas smejal, da so se mu oči solzile.  „Vina góri!“ kriči Binče. „Starega, najboljšega!  Zaslužil si ga korporal!“  „Saj sem se pa tudi dolgo trudil,“ se pohvali korporal, „da sem te stihe vkup spravil.  To ni kar si bodi.“  „Ali stihi so res lični in smešni,“ pravi Binče.  „Za borega kapróla so še dosta dobri,“ opazi zaničljivo Matevž.  Korporal odloži na mizo svojo suknjo in na to spleza z Binčevo pomočjo gori na veliki sod, da bi dosegel one na polici pri stropu razpostavljene butelje.  Binče se vstopi na mizo in nadalje popeva čašo v roki vihteč v pijani radosti s hripavim glasom zadnje balladine vrstice.  Na to skoči z mize in v svojej nerodnosti svetilnik z nogo zadene, da je takoj luč ugasnola, sveča pa daleč v stran odletela.  Črna tmina jih je obdala.  Matevž in Binče sta dolgo svečo iskala; vse zastonj!  Kaj je bilo storiti?  Matevž je moral iti v hišo po drugo luč, korporal je pa luč pričakovaje dalje na sodu čepel, kajti okoli soda je bilo mnogo različnega orodja razpostavljenega, da so ni moglo videti, na kaj bi korporal priletel, ko bi se s soda spustil.  Kmalu nato pa, ko je Matevž iz kleti odšel, se odpró zopet vrata, in prikaže se luč.  Ali to ni bil Matevž, ampak gospod major in hišni strežaj, ki sta prišla klet preiskavat.  „Binče!  Major je prišel!“ iznenaden vsklikne korporal in od strahu na sodu kvišku odskoči. „Sam zlodej ga je prinesel!  Skrij se hitro sim za sod!“  Na to korporal na sodu še bolj nizko počene in se nazaj k zidu potisne.  Toda ni se bilo bati, da bi ga major zapazil, ko bi ga tudi iskal.  Tudi strežaj ga ni videl visoko gori na sodu, kajti njuna svetilnica je le po strani svetila, gori pa pri stropu in na sodih, kjer se je korporal plazil, je bilo vse temno.  „Tukaj v tem kotu morajo biti ona skrivna vrata,“ pravi strežaj.  „Dobro!“ odgovori major. „Postavite svetilnico sèm na to mizo.  Kaj pa je to?  Nekdo je imel tukaj celo pojedino.  In pa ta suknja, ali ni vojaška?“  „Le dobro glej, da vidiš prav, major Besson, ti si brljav,“ polglasno Binče za sodom šepeta.  „Ali niste ničesar slišali?“ pravi major. „Meni se zdi, kakor da bi nekdo nekaj šepetal.“  „Motili ste se,“ reče strežaj. „To je le odmev v kleti.“  Na to major zopet dalje pregleduje na mizi razpostavljene reči.  „To je suknja mojega korporala,“ se začudi major.  „Da, da!“ pritrdi strežaj. „Z Binčetom sta tukaj pila in v pijanosti suknjo pozabila.  Dovolite mi, gospod major!  Vaš korporal ni veliko prida, vedno z Binčetom pohajkuje in pijančva.“  „Temu srakoperju bom že perje populil, prej ko grem iz Lipnice, da bo pomnil,“ misli si korporal gori na sodu.  „Ta peklenski hinavec!“ rentači major. „Jutre mu bom pokazal.  Železne spone na roke in noge in nič jesti.  Pa kaj je zopet to?  V njegovej službenej knjižici polno podob in pa še stihov!  Kaj?  Ta robat in neroden človek naj bi še stihe delal!“  „Da, gospod major!  Pa še o Vas govoré ti stihi in te podobe,“ pristavi strežaj. „Poglejte tu: Kratkovidni major pod oknom!  Major Besson, al’ ni te sram!  Major Besson, ti si brljav!“  Major je bil ves divji. „Ta slepar piše in riše o mojej osebi!  Ti ubogi črv!  Da bi te le tukaj imel!  Na drobne koščeke bi te sesekal.“  Strežaj bere dalje: „Major Besson, kaj si počel, Matevža sam’ga si objel.“  „Tri sto tisoč centov suhih vragov ga naj vzame!“ zarohni major in s krepko pestjo zgrabi za sod, na kterem je korporal stal, kakor bi se hotel nad sodom maščevati, ker ni korporala dobil.  „Zakaj pa kliče major suhe vrage,“ pobara Binče tiho korporala.  „Zato, da jih gre več na vago,“ odvrne korporal. „On gleda veliko na število.“  „Ali niste zopet ničesar čuli?“ vpraša major.  „Jaz menim, da je to le odmev najinega govora.  Če pa hočete, pa poglejva malo po kleti,“ odgovori strežaj.  Že sta hotela pogledati, je-li kdo za sodom, ali v tem trenotku se odpró kletine duri in po stopnicah stopa doli s svečo v roki — Ljudmila.  „Za božjo voljo, gospa je tukaj!“ pravi prestrašen major.  Hipoma pihne luč in se skrije za sodom v kot. „Slišala je ropot,“ si je mislil, „in zdaj je prišla pogledat, kaj delamo.  Kaj si bo mislila!“  Ljudmila se je s prva prestrašila, ko ni našla kletinih durij zaklenenih.  A ker si je mislila, da so vrata le po naključji odprta ostala, se zopet pomiri in gre tiho stopaje do skrivnih vratic, postavi luč tja na stolico zraven onega soda, na kterem je korporal trepetal, in odloži veliko zimsko ruto, s ktero se je zaradi hladne noči ogrnola.  Že je hotela svoje delo pričeti ter odpreti vhod v podzemeljsko klet, da bi tam notri sama zagrebla orožje, ali v tem hipu jo preplaši ropot, da prestrašena zavpije.  Korporal se je namreč dolgo premetaval na sodu, na zadnje pa spoddrsnol s soda doli na stolico ter prevrnol luč, da je zopet hipoma nastala gosta temota.