Rešetali so med saboj  Kmetje svoje vboštvo.  Levstik.  Solnce je lezlo ondi za loške hribe jesensko popoldne leta 1554. in rudilo le še najvišje vrhove svojega orjaškega opazovalca — Grintovca.  V starodavnem mestu Kranji so se sicer v tem času že zapirala težka mestna vrata; kajti s poletno vročino se je pritepla strašna kuga v njegovo ozidje in imela tu svojo obilo smrtno žetev.  Vendar danes so se odprla vrata nenavadno še po solčnem zahodu.  Mestni kaplan Jarnej Knafelj je namreč s svetim obhajilom iz glavne crkve po trgu prihitel in osornemu stražniku mestnih vrat naznanil, da mora, naj velja kar hoče, še nocoj v bližnjo vas Britof k umirajočemu prijatelju.  Stražnik se je sicer kremžil in zvijal, kakor da bi ga po črevih bodlo, in omenjal o ostrej postavi mestnega sodca, ki veleva, da po zatonu in pred solčnim vzhodom ne sme nihče niti v mesto niti iz mesta; a videlo se mu je, da si ne upa rabiti sile proti tedanjemu imenitnemu ter osobito pri višjej gosposki uplivnemu duhovniku.  Med tem ko se prepira stražnik s kaplanom, pridruži se v naglici kopa mestjanov, ki se meni nič tebi nič v prepir vmeša in pravice duhovnikove zagovarja.  Poslednje odloči popolnoma kaplanovo zmago.  Ko zaškriplje potém ključ v visokih vratih in se odrine zapah, dovoli stražnik le duhovnu in crkovniku na prosto, ostalim pa zabranjuje s povzdigneno sulico izhod.  A v istem trenotku ga zgrabijo od zadaj krepke moške roke ter mu zatisnejo oči.  Ko je zopet oproščen potém in si mane skeleče oči, ni o mestjanih. ki so ga tako nepostavno preslepili, ni duha ni sluha.  Kaplan Jarnej Knajfelj je bil vesel, prepričavši se po svojej sodbi, da ima toliko pogumnih prijateljev v mestu posebno nocoj, ko mora v noč v oddaljeno vas.  V resnici, poslednje ni bilo v tedanjih časih, v dobi verske prekucije, brez posebne veljave.  Saj se je čulo vsak dan o napadih na katoliške duhovnike: še bolj pogosto pa, kako so vrgli tu in tam razsrjeni kmetje luteranskega duhovnika, ki se je utihotapil na prižnico, raz lece in mu prerahljali hudiču zapisane kosti.  Takove dugodbe je premišljal Jernej Knafelj, ko je v globok rov, po kterem šumi deroča Kokra, korakal.  Tik lesenega mostu, ki je vodil v tedanjem času prek Kokre, stala je lesena kovačnica in stoji še danes, samo nekoliko višje.  V tej kovaškej kolibi je sedelo isti večer na ognjišči nekaj mož in si med raznim pogovorom grelo roké na gorečem oglji.  Poleg sajastega kovača, širokoplečega in visoko rastenega Jurja Gogole, stal je suh, upognen možiček Florijan Leskovic iz Velesovega in pripovedoval v začetku tiho in skrivaje nekaj posebnega svojemu tovarišu.  Ko je pa opazil, da prijatelj Juri pazno posluša in da mu je njegov govor povšeči, postajal je vedno glasnejši, zamahoval je z rokama žulavima in v kmetskem delu utrjenima po zraku, kakor da bi z bičem pokal ali pa hotel pokazati, kako bi se maščeval nad nekim, ko bi ga dobil v pest.  Naposled je prišel celá v takov ogenj, da je s kvedrastima črevljema po tleh zaceptal ter cel oblak črnega. dima vzdramil raz njih in proti kovaču zakričal:  „Hudiča! govori ti, ki tudi kaj veš, in ti coprnice in že znaš kdo še pri belem dnevu očij ne mašé in s kurjo slepoto ne preganjajo, kaj hi storil ti Gogala, ko bi čul, kako se kuha in peče nekaj zoper tvojega prijatelja in najbolj umnega duhovnika na Gorenjskem?“  Kovač Gogala je pri slednjej besedi baš velikansko kladivo zavzdignol in udaril potem z njim s sicer nenavadno močjo in strastjo po železnem obroči, ki ga je po nakovalu z levico vrtil, tako da je po ušesih zazvenelo in kar sluh jemalo, ter pristavil:  „Ko bi prišli meni isti malharji svojeglavci in trmasti, ki sli se z lastnini umom sprli in tako daleč mislijo, kakor z roko sežejo, pod to-le kladivo, mehki bi postali kakor maslo v ponvi in ubogali bi, ko bi iz njih tudi žreblje koval in z njimí tista široka peklenska vrata zamašil, o kterih vedno duhovniki pripovedujejo in strašé, kakor da bi bili mi vsi otroci in babe!“  Zakrohotal se je njegov tovariš Florijan Leskovic pri teh besedah, da se je širokokrajno pokrivalo treslo nad malimi živimi očmi in da je na prag hitel, da bi si ondi kihanje zaradi smehú ustavil.  Poslednji smeh in glasni pogovor je vzdramil zdajci še ostala dva moža na ognjišči, debeluhastega tkalca ali suknarja in kmeta iz Velesovega, Matevža Krašno in mladega, dorastlemu študentu podobnega lutrovskega predikanta ali pridigarja Luko Avniča iz Kranja.  Med tem ko poslednja dva poprašujeta kovača, kaj sta imela z Leskovicem, skoči ta zopet raz praga v kovačnico in migne tovarišu, naj molči, položi prst na usta in skrivnostno pravi:  „Vse je res, kar sem vam že zabičeval toliko potov,“  „Kaj je res, prijatelj Florijan,“ zareži se zdaj kovač in jame zopet težo kladivo dvigati.  Leskovic ne odgovori, le zopet dlani pred zijavimi usti razprostre, potém pa s kazalcem desne roke na prosto pokaže.  Zdajci se spogledajo ostali tovariši; mladi Luka Avnič lahno zbledi, raz ognjišča skoči in zapah malih stranskih durij odmakne.  Med tem se skrivaje glava za glavo po strmej cesti ozira in zopet nazaj v kovačnico umakne.  „Za vraga, kam hiti gospod Jernej že v noč obhajat?“ vpraša potem kovač Gogala tovariše.  Te besedo upogumijo zopet Avniča, da odslonjen zapah nazaj nad duri pomakne, k prijateljem pristopi ter pristavi:  „Ali je res kaplan Jernej?  Opeharil je torej stražnika.  Izvrsten mož, pravi mož je to; takovih potrebujemo, vam pravim in naša stvar ni izgubljena.“  Med tem prizvoni sivolas crkovnik po klanci mimo kovačnice, in ko se spušča kopica naših znancev na kolena in odkriva glave, postoji duhovnik in jim podeli blagoslov, pri tem pa migne skrivaje mlademu Avniču in gori na strmino nad cesto pokaže.  „Ali si ga umel, kar ti je hotel naznaniti?“ vpraša Leskovic, ko duhovnik odide, na strmino zrečega predikanta.  „Le tja gori poglej, in umel ga bodeš tuli ti!“ odgovori mladi tovariš.  In kakor bi trenol, ozre se potem osem bistrili in začudenih očij na strmino, po kterej vodi steza ob Kokri proti mestnim pristavam na desnem bregu reke.  „Za vraga, kam še hlača nocoj Sodar in Jahač in pa tista čmerika, grbasti Jelen“, povzdigne zopet kovač črez nekoliko svoj glas in kaže s prstom na omenjene može, znane mestjane Kranjskega mesta.  „To je kaj posebnega“, ongavi in zatajuje Krašna, „kako bi mogli sicer v tem času iz mesta.“  „Vse je tako, kakor sem vam rekel in zabičeval prej,“ jezi se zopet Leskovic.  „Mestni sodnik in njegovi biriči in škof in oni hlačarji na strmini, pa še mnogo skrivnih postopačev in hinavcev, vsi delajo pod enim rokavom; kajti prisegli so, da uničijo kaplana Jerneja Knaflja, in lepo darilo in odpustki od samega rimskega papeža so jim obljubljeni, če store svojo dolžnost, tako sem slišal na tihem govoriti.  Zaradi tega, le verjemite ni, podkupili so celo mestnega stražnika, da spušča na noč kaplana z obhajilom iz mesta.  Nocoj so se utihotapili tudi oni za njim in — gorje mu gospodu Jarneju, če jim pride domu grede v past.  Pri Bogu je milost, v kokrinih valovih je ni, kadar objamejo oni kterega izmed nas.“  Prestrašeni se spogledajo nato možakarji in pritrjujejo molče tovarišu. „Prav imaš Leskovic, resnico si povedal,“ povzdigne zdajci Avnič glas. „O tem mi je omenjal tudi že kaplan Jarnej sam in me prosil, naj ga spremljam skrivaje, kedar ima v noči opravek zvunaj mesta.  Zaradi tega sem vas povabil nocoj sem možakarji; kajti vem, da leži v Britofu Gašpar Rokavec.“  „Rokavec?“ ponavljajo začudjeni tovariši in kovač Gogala vpraša radoveden: „Ali se je tudi njega prijela kuga ta, iz samega pekla k nam poslana, ki nam davi najboljše prijatelje?“  „Kaj kuga, nje obvaruje požirek žganja na tešč želodec in naš planinski zrak, ko bi ga mogli in smeli vsi uživati, a budalosti kmetske in zaslepljenosti to reši le zaspanost in bojazljivost v našej svetej stvari.  Rokavec je pa pravi mož, trden kot skala in neomahljiv kakor ondi naš Grintovec, zaradi tega je pa tudi staknol in čutil nehvaležnost svojih lastnih rojakov.“  „Ubili so ga torej, ubili in mu pretipali kosti?“ čuje se zopet več glasov na en pot.  „Odgovoril bi vam s tem, da bi dejal, vi ste lenuhi in mračneži vsi, ki se ne brigate in ne veste, kako se počuti naša stvar, niti dve uri v okrožji.  Sam ti prijatelj Gogala si edini, ki postaviš v sili zanesljivega moža na pravo mesto.“  Ponosen je bil sajasti kovač te pohvale ognjenega predikanta, mrmrala pa sta ostala tovariša nevolje, menéč, naj se jima dokaže le ena sama mlačnost in protivnost občne koristi.  Avnič se je veselil situvacije, v ktero je nalašč zapeljal svoje prijatelje, da bi dosegel toli lažje namen, kterega še v nocojšnjej noči v mislih ima.  „V obče sem zadovoljen z vašim trudom“, pravi potém. „A povém vam, naše zadeve niso najboljše.  Kakor nevihta tresejo sovragi na stebrih naše svete stvari, hoteč jih podreti v prah.  In takova stebra sta, dobro veste sami, Knafelj in Rokavec; ona uničena, podrto je poslopje naših idej.“  „Kdo bi uničil ona dva?“ vpraša razjarjen kovač in dvigne težko kladivo, kakor da bi hotel reči: „To železo mu ubijem v črepinjo, ki bi si upal kaj enakega.“  „Kladivo potrebuješ še nocoj, prijatelj, če si pravi mož,“ pristavi zopet predikant.  „Povedati vam moram, ker ne veste, kakor sem se prepričal, da leži v Britofu Rokavec na smrt pobit.  Cerkljanski župnik Oblak ga je namreč zvabil (znano vam je, da je tudi on naš skriven prijatelj) v svojo faro.  Ondi je pridigoval Rokavec zadnjo nedeljo o svetih zakramentih.  Jokalo je ljudstvo gineno po njegovej lepej pridigi, in to priložnost je porabil duhovnik, da je jel podučevati o sveten obhajilu v dveh podobah.  Nemirni so postajali poslušalci, groženje in klici so se čuli: Luterš pridigar, ubijte ga, primite ga!  Trenotek pozneje zgrabijo že kmetske pesti našega prijatelja in ga vržejo s prižnice na tla, da nezavesten obleži.  Skrivni somišljeniki ga prenesó v noči potém v Brítof, in ondi umira, — če ni morda že izdihnol, predno nit prinese Knafelj zadnjo popotnico, svoje blage duše.“  Gineni so bili tovariši po tem žalostnem pripovedovanji, in Leskovic je jokal kakor dete in vprašal: „Mojster naš in vodnik, kaj hočeš, da naj storimo?  V smrt grem za te in za našo sveto stvar.“  „Sila še ni dobra zdaj, premalo nas je; a nekaj važnega se mora zgoditi še nocoj, če ne, smo izgubljeni“, nadaljuje Avnič. „Videli ste Knaflja in znano vam je, koga je šel obhajat.  Zapazili ste tudi Sodarja in Jahača in Jelena in njihove hlapce ob bregu.  Povém vam, našega Knaflja gredó čakat, in kokrni valovi molčé, če sprejmó tudi najbolj slavnega moža v svoje naročje, kakor bodo še nocoj Knaflja, — če ne preprečimo mi peklenskega namena onih malharjev.“  Tihota nastane po teh besedah.  Le v roke si sežejo možakarji, in molčé poišče vsak nekaj železnega orodja za boj in brambo pripravljenega.  Ko zakrije pol ure pozneje temna noč Kokrsko dolino, stopajo skrivaje štiri podobe ob desnem bregu proti Britofu.  Čuj za nama strašna kletev,  V kletvi štirje kmetje!  Bes te lopi kak zbeživa,  Kmetje pa za nama!  Levstik.  Vas Britof je bila pred tri sto leti, kar je lahko umljivo, še mnogo manjša, kot je dandanes.  Pavel baron Egg, posestnik Brdske grajščine v obližji imel je ondi nekaj svojih pristav in desetino pri ondotnih kmetih.  Ker je bil povrh zaščitnik luteranstva v kranjskem okrožji in oseben prijatelj duhovnika Gašparja Rokavca, prinesli so poslednjega iz Cerkelj na njegovo pristavo, da bi tam ozdravel.  Že tretji dan je ležal ondi mlad, lep in izvrsten pridigar Rokavec, zapuščen od vseh.  Njegov prijatelj baron z Brda odpotoval je baš o verskih zadevah na Nemško.  Ker je čutil da se je pobil hujše, kot je mislil v začetka, prosil je četrti dan nekega kmeta, naj mu pokliče kranjskega kaplana s svetim obhajilom.  Prekrižal se je pri poslednjem imenu kmetič, kajti dobro je vedel, da je dres luterš od nog do glave ta kaplan; a vendar je tekel v mesto in govoril s kaplanom Knafljem.  Domu gredé se je pomudil pri mestjanu Jahači in naznanil temu svoj posel.  Zaradi tega smo videli že uro pozneje omenjene mestjana v prepiru z mestnim stražnikom.  A ta razpor je bil le fingiran.  Sivolas čuvaj je dobro vedel, da mora videzno braniti svoje pravice; za silo pa ni nihče odgovoren.  Ravno se je isti večer storila noč, ko dospe kaplan Knafelj v Britof in izgine za škripajočimi vrati lesene koče, v kterej je bil skrit njegov prijatelj Gašpar Rokavec.  Molčé poda poslednji desnico svojemu obiskovalcu, ko se sklone k njemu na postelj.  „Mučenik si za našo sveto stvar, dragi Gašpar“, povzame naposled prišlec besedo in sede poleg tovariša.  „Rad trpim, saj me poznaš, ko bi moje trpljenje kaj koristilo“, odgovori z otožnim glasom ranjenec, potém pa položi kazalec na ustni v znamenje, da je nevarnost v obližji.  Črez nekoliko vpraša :  „Ali je komu znano, da sem tukaj, in ali te je videl kdo na potu?“  „Ne boj se, nevarnosti ni!  Mnogo je kužnih bolnikov v obližji.  Sumljiv ni moj pot.  Celó mestni stražnik se ni mnogo branil durij odpreti po solnčnem zahodu, in najbolj uplivni mestjanje: Jahač, Jelen in še nekaj drugih govorili so za-me in mi pomagali.“  Še bolj je zbledel bolnik pri teh besedah in pristavil potém:  „Nikomur ni upati dandanes.  Varuj se, ko se vračaš domu.  Meni se dozdeva tako, kakor da bi nas čakala velika nesreča.  In ravno zdaj je moral odpotovati baron Egg; brez njega, prijatelj, smo pač kaplja na veji, trst v nasprotnem viharji.“  Tako je, tožil oslabljeni duhovnik in omahnol nato na slamo nazaj.  Stoprav ko mu je zatajeval prijatelj Knafelj, da si je izbral skrivno spremstvo, ki ga varuje in spremlja po nevarnih potih, in da je voditelj te garde orjaški in síloviti kovač Gogala in Leskovic, jako premeten človek, ktera sta ga že tudi nocój z nekimi tovariši skrivaje sem spremila: zažarilo je Rokavču oko in stisnol je pomirjen znancu desnico.  „Za-te se bojim prijatelj“, pristavil je naposled Knafelj. „Ti izgubljen, uničena je naša stvar; ti si hrast, mi tvoje mladíke, ti solnce, ki nam kaže pota v temoti, mi potniki v noči brez tebe.“  Med takim pogovorom pripravljal je Knafelj sveto obhajilo.  Vzel je iz burze zlat kelih in ga postavil na mizo, vlil jo vína va-nj, položil na pateno belo hostijo in blagoslovil oboje ter molil z razprostrtimi rokavi nad bolnikom.  „Ali se kesaš svojih grehov in jih obžaluješ?“ vpraša potém bolnika.  Ko ranjenec molčé prikima in se željno ozre po zadnjej popotnici svetega zakramenta, povzdigne mašnik kelih, blagoslovi z njim tovariša in pristavi: „Veliko si trli l in trpiš za luč resnice svete vdre, užij torej ta kelih svete krvi in kruh božjega telesa, ki te naj spremi v večno življenje — amen.“  Komaj pa ko je izgovoril te besede, s kterimi se je delilo tedaj luterancem obhajilo „sub utraque“ ali v podobi kruha in vina, začuje se zvunaj pod malim oknom strašna kletev, in kakor otročja glava težek kamen prileti v stanico ki zbije Knaflju obhajilni kelih iz rok in pogasi svetilnico poleg bolnika.  Strašen nered nastane zdajci vsled tega v koči.  „Izdana sva, prijatelj.  Hiti, reši si življenje, jaz rad umrjem!“ vzklikne prestrašen bolnik, ko ga poskuša tovariš vzdignoti ter hoče odpeljati v varnejši kraj poslopja.  Med tem je šum in krik zvunaj vedno večji postajal. „Luteranca!  Ubijmo ju, obesimo ju!“ čujejo se razburjeni glasovi. „Našo sveto vero nam pačijo in božjo kri pri obhajilu pijó“, kriči s posebnim naglasom krepek moški glas.  Neustrašljiv in neupogljiv je bil kaplan Knafelj.  Kakor da bi se ne bilo ničesar pripetilo, obhajal je potém svojega tovariša in ga tolažil.  In ko se je prepričal, da ga ne more s seboj odpeljati, blagoslovil ga je za slovo, poljubil in objel rekóč: „Zaradi svete naše stvari grem, sicer bi me le mogla smrt ločiti od tebe.  Prijatelj, če postaneva mučenika za najino sveto vero, toliko lepše drevo spoznanja in razsvetljenja požene nad najinim grobom.“  S solznimi očmi zapusti potem svojega prijatelja in še enkrat se ozre nazaj pri vratih, v znamenje, kako težka mu je ločitev od njega.  Prišedši k izhodu, zapazi, da so duri od zvunaj zaslonjene in da ga čaka gotova smrt, če pride v roko razjarjenemu sovražniku luteranstva.  Zaradi tega spleže po lestvi pod slamnato ostrešje, pretrga si ondi slabi krov in skoči tri sežejo globoko dol na zemljo.  Vendar tudi tú ga opazi bistro oko našega znanca Jelena, ki je baš na tej strani stražil, da ne uteče luteranski ptiček, ki se je ujel sam v nastavljeno kletko.  Strašen krik povzdigne zaradi tega Jelen in kliče na vse pretege na pomoč.  A predno pritečeta izza ogla tovariša Sodar in Jahač z dvema hlapcema, izginol je kaplan Knafelj v temini ob bregu deroče Kokre.  Nepopisljiva gonja se prične zdajci za bežečim duhovnikom.  Med tekom kolnejo in se prepirajo za sveto katoliško vero navdušeni mestjanje, kdo je kriv, pa kdo da je ubegnol ta luteš Knafelj, pa kako bi bili morali storiti in kako, da bi ga bili dobili v pest in spravili za vse večne čase tja v Kokrski tomun postrvim in rakom za večerjo.  Celo oni bi ne bili več za jed potém, trdili so možakarji, kajti obležal bi jim bil črni Luter v želodci in jih ostrupil, kakor je našo sveto vero, da je vsi škofje in papeži baje ne morejo očistiti več.  Sedaj prisopó na obrežje kokrino in baš čujejo šum v valovih, kakor da bi bilo padlo človeško truplo va-nje.  Le še zamolkel krik se razlega v globini in kletev nekoliko višje ob lesenej brvi, ki vodi prek Kokrske globine.  „Ali si utihotapil enega Juri in ga v Kokro pit poslal?“ vpraša zdajci moški glas ob bregu tovariša, ki sem od brvi priteče.  „Branil se je za. hudiča!  Pa saj me poznaš, Leskovic, kdor pride v moje klešče, denem ga tudi na nakovalo pod kladivo.  Tista griva Jahač je bil, čutil sem v rokah njegove proklete gosposke kosti.  Niti ribe ne bodo zadovoljne z njim, in če še kdaj na suho zleze, kakor mureu, če mu povodenj luknjo preplavi, zapomnil si bode, kaj se pravi naše duhovnike uvohavati, kakor pirun izvoljene device.“  Tako je govoril naš znanec kovač ob Kokrskem mostu; Juri Gogala, ko je k ostalim tovarišem prihitel vesel, da je splačal sovražnega mestjana, ki mu je bil že davno trn v peti.  Komaj je izustil govornik to besede, kar mu prileti težko okovana palica v glavo, da omahne nezavesten na zemljo.  „Tu imaš plačilo za tvojo lutersko laž“, kujejo se besede potém; kajti Jahač sam je bil, ki je podrl s palico orjaškega Gogalo na zemljo.  Ko vidijo tovariši, da je uničen njihov voditelj Gogala, uderó jo vsi brez izjeme v tek, in tudi katoliški mestjanje, ki še le zdaj razumejo svojo čudno situvacijo prepričajo se, da so Jarneja Knaflja vrgli njegovi lastni prijatelji v tomun, meneč, da so ugrabili njegovega, sovražnika.  Isto noč je pil hladno Kokro še tudi debeluhast Matevž Krašna, ker uteči ni mogel, razjarjeni mestjanje pa milosti dajali niso.  Ko se je jelo drugo jutro daniti, prinesla je deroča Kokra mrtvo truplo Krašne na jez pod mesto in pa širokokrajno pokrivalo, o kterem so sodíli ribiči, da ni nikogar dragega kot mestnega kaplana Jarneja Knaflja.  Zavreči v jezi ga, moj Bog ne hoti,  Ker v zmoti žali te, ne ’z hudobije!  Prešéren.  Predno nadaljujemo, opisati moramo nekoliko osodo katoliške crkve v šestnajstem stoletji, to je v začetku verskih prekucij na Slovenskem.  Med duhovščino materne crkve vseh Slovencev v Ogleji vsililo se je v tedanjej dobi mnogo gnilega.  Marsikteri zanikaren in neomikan duhovnik se je vzpel po protekciji plemenitašev ali lastne boljše krvi, ki je bila tedaj bolj v čislih kot dandanes, na visoko in najvišje duhovsko mesto in uplival bolj po svojej popačenosti in razkošji na svoje tovariše, kot z lastnostmi pravega duhovnika na neomikano ljudstvo.  Prežal je dalje neprestano krvoločni Turek na južnih mejah, oviral, mirno delo Slovencev in njih telesni blagor.  Celó najvišji dostojanstveniki katoliške crkve morali so skrbeti več potov bolj za varnost dežele proti sovražniku. kot za njeno nrav in verski duh.  Naš starina Valvasor trdi, da je bil tedanji ljubljanski škof Ravbar boljši general kot crkven knez in diplomat.  Naravno je tedaj, da se je v takem socijalnem razmerji slovenskih dežel kakor črez noč ukoreninilo luteranstvo po nezadovoljnih in več potov od višjih po krivici zatiranih katoliških duhovnikih samih.  Lutrove ideje so namreč delile duhovniku mnogo osebnih svobod in bičale brezozirno toliko razvad katoliških dostojanstvenikov, ki so razprostirale zlo voljo meti ubogo nižjo duhovščino in nevednim ljudstvom samim.  Take okoliščine so prisilile naposled celé jako tolerantnega ljubljanskega škofa Ravbarja, da je šel v letu 1525. na državni zbor v Augsburg in ondi povzdignol svoj prvi javni „veto“ zoper tako zvare skrivne in javne lutrovske predikuute, ki zapeljujejo Slovence.  Ravbarjev protest je uplival tako mogočno na Ferdinanda I., da je razglasil še isto leto in sicer v Budi svoj generalni mandat zoper Luterance v svojih deželah in določil za vsake verske pregrehe sledeče kazni:  Kdor zasmehuje javno Boga in božaje stvari, naj se obsodi na gromado.  V ječo naj se vrže, kdor ne opravlja crkvene spovedi; zapre se ob kruhu in vodi, kdor se ne posti v zapovedanih postili ali kdor greši zoper ktero koli crkveuo zapoved.  Povrh se je v tem mandatu še zagotavljalo plačilo denuncijantom verskih grešnikov.  Ta zapoved se je poslala glavarju kranjske dežele Vidu Turnskemu v sto in šestdesetih iztisih, naj jo razglasi vsem Slovencem.  Kako malo je ostrašla ta ostra zapoved navdušene luteranske duhovnike in njihove prijatelje, pričuje najbolje dokaz, da je šest let pozneje (1531) Primož Truber v ljubljanskej škofijskej crkvi obilo zbranemu ljudstvu pridigoval proti coelibatu duhovščine in zagovarjal sveto obhajilo „sob utraque“ ali v podobi kruha in vina, a vendar ga niso niti sežgali na gromadi, niti zaprli, niti ni bil suspendiran „ab ofticio et beneficio“ katoliškega duhovnika.  Po takih okoliščinah je naravno, da se je razširila kriva vera kmalu po vsem Slovenskem in da nahajamo, kakor je znano iz prejšnjih poglavij, celo v malem mestu Kranji ju njegovej okolici ze tri luteransko pridigarje, ki so bili zapeljani že polovico priprostega ljudstva.  Toliko večje je bilo tudi razburjenje med peščico katoliških mestjanov v Kranji, ker so se prepričali, da nimajo niti v crkvenej niti v posvetnej oblasti dovoljne zaslombe in pomoči proti luteranstvu po domačih duhovnikih.  Pomagali so si torej sami, in sicer s kijem in koščeno pestjo.  Sodilo je samo ljudstvo in samo kaznovalo utihotapljene luterance.  Marsikteri takov razširjevalce je izdihnol dušo na crkvenem tlaku vržen raz prižnice, ali v pesteh razsrjenih poslušalcev.  Enaka osoda je doletela v cerkljanskej crkvi pri Kranji iz Kranjskega mesta pregnanega pridigarja Gašparja Rokavca.  Tudi mestni kaplan Jarnej Knafelj ni že dolgo časa zakrival svojega krivoverskega mišljenja, a razširjeval ga je do sedaj le bolj skrivno.  Zatožili so ga bili zaradi tega že več potov katoliški mestjanje pri ljubljanskem škofu Urbanu Tekstor-ji, a vedno brez pravega uspeha.  Po dolgem trudu so izprosili toliko, da je bil pregnan njegov tovariš Rokavec iz kranjske okolice, proti Knaflju pa javnih dokazov do sedaj še niso imeli.  Zbrala se je torej skrivna družba katoliških mestjanov, ki naj opazuje Knaflja na vseh njegovih potih.  In baš oni večer smo videli, kako so si glavne osebe te družbe, mestjanje Sodar, Jelen, Jahač in nekaj njihovih hlapcev, videzno priborili izhod pri čuvaji in spremljali skrivaje Knaflja na Britof.  Prepričali so se potém ti možakarji oblegajoč hišo, kjer je obhajal svojega pobitega prijatelja kaplan Knafelj, kako zlorabi poslednji svete zakramente, in ga butelj utopiti v kokrinih valovih.  Knafelj jim je samim sicer utekel, a bil po naključji kaznovan po svojem najboljšem zaščitniku, kovači Jurji Gogali.  Vendar rešil se je iz mrzlih valov in že drugi dan, bila je nedelja, pridigoval je v glavnej crkvi Kranjskega mesta, ju sicer prvič odločno proti sovražnim katoličanom, ki napadajo kakor volkovi duhovnika, ki si upa grajati pregrehe in naredbe zaslepljene crkve.  Poslednja Knafljeva pridiga je bila kriva, da so se zbrali še isto popoldne pri Jelenu skrivaje katoliški mestjanje in poklicali za pričo redi svojega odločnega prijatelja mestnega sodca.  Sklenoli so ondi, da se mori učiniti nekaj prost luteranstvu in zdaj posebej proti kaplanu Knaflju; kajti dokazov imajo dovolj in veljavnih.  Po dolgem besedovanji se je dogovorilo, da se pošlje deputacija k Ljubljanskemu škofu, ki ga ima naprositi, naj se potrudi on sam v Kranj, da se prepriča o žalostnih verskih zadevah, in naj kaznuje ali odstrani Knaflja in njegove skrivne pomagače.  Huda kuga, ki je razsajala tedaj v Kranji in v okolici, bila jo kriva, da je ljubljanski škof Urban šele prvo nedeljo meseca aprila v bodočem letu (1555) izpolnil dano obljubo kranjskej deputaciji in se pripeljal sam v Kranj ter povabil mestnega kaplana Knaflja, predikanta Rokavca, ki je bil med tem zopet ozdravel in Ávniča na sodbo.  Le prvi je ubogal tej zapovedi in se opravičeval pred višjim dostojanstvenikom, poslednja dva sta pa poslala pismeno opravičevanje, a napolnjeno z luteranstvom; kajti osebno si nista upala priti v strahu pred katoliškim mestjanstvom, ki jima je s kamnanjem žugalo.  Isto nedeljo je pridigoval potém škof Urban v glavnej crkvi jako lepo in ginljivo, o čemer celo Valvasor v svojej zgodovini omenja. proti vedno bolj razširjajočemu se luteranstvu po Slovenskem.  Marsiktero omahljivo in mlačno srce se je vnelo pri tej priliki zopet za katoliško vero ju obžalovalo s solzami svojo dosedanjo zaslepljenost.  In ko je izvrstni govornik konec pridige omenjal glasovitih razširjevalcev luteranstva, pridigarjev Rokavca in njegovega pomočnika Avniča, in naposled njemu samemu pri današnjej sodbi nasprotujočega kaplana Knaflja, nastane strašen vrišč in nemir med poslušalci.  In ko je potém javno raz prižnice omenjene duhovnike iz crkve izobčil, čujejo se glasovi: „Iz mesta mora krivoverec Knafelj“.  Med teni se gnete nekaj mož iz crkve in hiti v župnijo, a ker je zaprta, ulomijo duri hotéč maščevati se nad brezverskim duhovnikom.  Poslednji je pač slutil, kaj ga pričakuje, in utekel je v pravem času iz mesta.  Ko ne najdejo razjarjeni možje kaplana Knaflja, uničijo v njegovem stanovanji vso opravo in dragocenosti ter je pomečejo skozi okna na ulice.  Po končanej pridigi dvignejo zopet drugi škofa in ga nesó na zlatem sedeži v procesiji po vsem mestu kričéč in pojóč: „Slava našemu škofu, smrt vsem luterancem in njihovim skrivačem!“  Tako se je končala crkvena visitacija v Kranji.  Katoličanje so bili veseli, kajti sodilí so, da je zatrta za vselej luteranska ideja na Gorenjskem: luteranci pa so se prepričali, da si morajo iskati odslej varnih krajev in imenitnih zaščitnikov za svojo stvar, kajti oblasti so pokazale po dolgem času resno svojo nevoljo proti njim.  Koliko so se goljufali ti in oni, prepričajo nas bodoča poglavja.  Če vnamemo žensko le za svoj govor,  Ogrejemo jo lahko tudi za svoje srce.  Byron.  V Brdskem gradu poleg Kranja bilo je v začetku naše povesti jako mirno življenje.  Naznanili smo že, da je odpotoval ravno tedaj grajščak baron Pavel Brdski o verskih zadevah na Nemško, kjer se je mudil nekaj tednov.  Gospodaril je med tem oskrbnik Piber in mlada baronessa, grajščakova sestra Valerija, na tedaj imenitnem gradu.  Baš isto nedeljo, ko je pridigoval škof Urban v Kranji, obiskala je baronico Valerijo njena prijateljica Lavra plemenita Koronini iz Strmola.  Čula je že namreč toliko o Jarneji Knaflji, da jo je zanimalo zvedeti, kakó se bode opravičeval pred škofom.  In ker jej je bilo znano, da je Knafelj prijatelj Brdskega grajščaka, pričakovala je najbolj zanesljivih novic pri svojej prijateljici.  Mračilo se je isti večer, ko je bil v Kranji vrišč, vzbujen po škofovej pridigi, največji in ko so jeli mestjanje prodirati v hiše, menéč dobiti v pest brezverca in zapeljivca Knaflja.  In o tem času sta zvunaj mesta za Jahačevo pristavo dva jezdeca zajahala pripravljena konja in drvila v silnem diru proti Brdskemu gradu.  Prišedši do Kokrskega mostú, najdeta prehod zagrajen.  Kranjski mestjan, ki je ondi s povzdigneno sulico na straži stal, poznal je sicer starega jezdeca, Brdskega oskrbnika Pibra in ga molčé pozdravil, a zagraje ni hotel odpreti, trdéč, da ima ostro povelje, nikogar pustiti črez most.  Med tem izgovorom pa je skrivaje opazoval oskrbnikovega tovariša, mladega bledoličnega jezdeca, ki je bil zavit črez ušesi v plašč ter se nekoliko skrival njegovim pogledom.  Že je hotel vzkliknoti, da je kakor lisica lisjaku ta jezdec Knaflju podoben, kterega love nocój kakor volka v gošči, ko zažvižga težek jermenast bič okoli njegovih ušes, da mu vratne vid in posluh.  Ko se zopet zavé, čaje le še odmev konjskih kopit v daljavi.  Zaradi tega biti na vso sapo v mesto naznanjat, da je sam škrat odpeljal luteranca pred njegovimi očmi črez most, njemu pa so tako naredil, da se ni ganoti mogel z mesta, kakor da bi bil okamenel.  Veliko senzacijo je pouzročila ta dogodba v Kranji.  Strah je pretresel katoličane, da si niso upali dalje Knaflja zasledovati.  Luteranci pa so bili še bolj prepričani o svojej pravičnej in edino svetej ideji.  Nenavadno nemirna bila je ista noč na Brdu.  Oskrbnik Piber je postavil ob ozidji na vseh svetovnih stranéh svoje hlapce na stražo; kajti hal se je, da udarijo v noči Kranjčanje na grad, saj ga je nedvomno izdal stražnik ob mostu.  Potém pa je hotel tudi slovesno praznovati rešitev svojega prijatelja Knaflja.  Povabil je zaradi tega nekaj skrivnih znancev iz Kranja, ki so poslednjemu pomagali k begu, med drugimi tudi kovača Jurja Gogalo in Florijana Leskovica.  Pozna noč je bila, ko so sedeli Knafljevi prijatelji v grajskej dvorani pri vinu ter glasno ugibali in se prepirali, kako naj sedaj razširjajo in ščitijo luteranstvo, ko je izgubilo zadnjo pomoč v mestu, in kako se naj skrivajo pridigarji pred preganjalci, dokler se zopet ne poleže oblastij prvi. vihar.  Sklenolo se je, da morajo koncentrovati vse svoje moči na gradove in plemstvo, kajti ono edino ima moč in upliv med Slovenci.  Oskrbnik Piber je naznanil napóslecl tudi Knaflju, da sedanje njegovo zavetje v mestnem obližji ni brez nevarnosti in da mu hoče preskrbeti toliko časa, dokler se ne vrne grajščak baron Pavel z Nemškega, bolj varno skrivališče.  Prečita mu tudi povelje, ki se je dalo grajščaku zaradi njega, o kterem piše Dimitz „Auch dem Freiherrn ven Egg wurde befohlen, den im Schlosse Egg wohnhaften Prediger Bartelme Knaffel aus dem Lande zu schaffen“. „Jutre zjutraj,“ dejal je, „vrne se prijateljica naše baronice Valerije, Lavra Koronini v Strmol, in ti moraš z njo, naj velja kar hoče.  Strmolski grad je mogočen, v zatišji stojéč, za njim so obrasteni gozdje, in grajščak Koronini je mož, ki se ne bavi z javnostjo.  Kdor živi pod njegovo streho, skrit je, komur in kolikor časa mu je volja.  Svojo duhovsko opravo pustiš tukaj, in ker je v Strmol le dve uri hodá, pokličemo te, kedar hočemo in kedar je priložnost, da te potrebujemo; potem pa zopet izgineš v svoj strmolski brlog.“  Vsi tovariši so prikimavali in kričali, da je izvrsten ta svet, in tudi Knafelj sam ga je bil vesel.  „Služba ves ni častna, ktero bodeš opravljal na Strmolu,“ nadaljnje zopet oskrbnik. „A za takov namen, prepričan sem, ne poznaš ti nobene težave.  Nedavno mi je namreč naročeval Strmolski grajščak, naj mu oskrbim zanesljivega kočijaša.  In ti si kakor stvarjen za takov posel.  Lične postave si, govoriti umeš, če hočeš, in tako imaš priložnost opazovati in čuvati, kako se razvija naša kleja po gradéh.  Le toliko pazi, da se ne izdaš grajščaku.  On je zagrizen katoličan, lahko tebi in našej stvari škoduje.  Rajši skušaj, da se prikupiš grajskej hčeri Lavri; plavooka rumenolaska je in edini otrok ter odmenjen v samostan, če se ne oglasi primeren ženin.“  Smejali so se možakarji tem besedam, in na srečo svojega tovariša Knaflja povzdigovali so vrče.  Molčal je poslednji; kajti posel grajščinskega čuvaja bil je malo zapeljiv slovečemu pridigarju novih verskih idej, a videzno je kazal zadovoljno lice.  Pozno je bilo isto noč, ko se poslové tovariši, in še en pot pristavi oskrbnik: „Stori torej Knafelj, kar sem ti svetoval, žal ti ne bode; Ti Gogala ga pa spremiš jež tor mi poroči potém, kaj govori ljudstvo o včerajšnjem najinem begu.  Lepo je vzhajalo solnce izza Kamniških planin, ko je zdrdrala iz Brdskega dvorišča črna kočija, ktero je vodil raz kozla črnolas mlad kočijaš.  Nekako romantično je senčil njegovo inteligentno visoko čelo širokokrajnik, da so se grajski hlapci nevedoma spogledovali, kakor da bi bili hoteli reči: „Bes ga vzemi, od kod se pa ta vmešuje v naš posel“.  Tudi mladej grajščakinji Lavri Strmolskej bil je bajé povšeči kočijaš, in več potov se je ozrla od strani na kozla, da bi opazovala lice in črno nekako melanholično oko svojega voznika.  Počasi se je vozila kočija, kajti tedanji neokretni, le na moč, prostornost, dolgotrajnost izdelani gosposki vozovi in pa slaba cesta zavirali so elegantno vožnjo današnjega časa.  Poslednje je bilo neizkušenemu kočijašu Knaflju jako po volji.  Časa je imel dovolj za premislek, kako se na ozkem potu izognoti temu in onemu nasproti se pomikajočemu vozu, kako vladati konje na ovinkih in oglih ter povrh še zabavati mlado gospico v kočiji sedečo.  V srednjem veku in tudi še v času naše povesti imela je bogata gospoda po gradéh najete posebne ljudi, dvorske norce imenovane, ki so jo spremljali povsod in kratkočasili s svojine neutrudnim humorjem in neusahljivimi burkami.  Manjši grajščaki in manj prenlozlli, kterim je bil poseben norec predrag, jemali so najrajši v službo sluge in kočijaše z navedenimi lastnostmi, in po oceni poslednjih odškodoval se je takov posel bolje kot po ročnosti in zvestobi.  Malo jo veljal torej kočijaš, ki je molčal sedéč na kozlu; to je tudi dobro vedel naš Knafelj.  Zaradi tega je jedva izpeljavši iz Brdskega dvorišča zavrtil svoj kočijaški život za devetdeset stopinj okoli svoje osi, zavil usta in obraz v smešno podobo, poklonil se globoko gospici in pristavil: „Baronessa žlahtna, moji konji imajo spredaj tri sto griv in ene pol, baš zdaj sem jih preštel.  Tiste pol so izgubili včeraj, ker so luterš Knaflja iz Kranja nosili, ki se je s škofom Urbanom sprl in je jezik za nekaj vatlov predolg imel.  Smejala se je baronica Strmolska, da so se jej jamice delale na licih in da je dve vrsti kakor biseri svetlih zob pokazala svojemu tovarišu na kozlu, in niti opazila ni, kako je porabil kočijaš to priložnost, da je pogledal globoko v njene plave oči, ki so jej iskrile pod rumenimi kodri.  „Ali je res tako lep in mlad isti luteranec Kranjski?“ vpraša potém baronica kočijaša; kajti že prvi njegov dovtip, če kdo tenu verjame, vzbudil jej je sympathijo do njega.  „Ali ga še niste videli?“ odgovarja smejé se voznik. „Takov je, pravim vam baronica žlahtna, da ga hodijo ljudje devet ur daleč gledat, celo iz Ljubljane priromajo v Kranj, posebno pa mlade žene in dekleta.  Vsaka poslednjih pa ali verjame njegovim lepim besedam in postane luteranka ali pa zblazni, ker je deklicam prepovedano zaljubiti se v duhovnika, ki se ženiti ne sme.  Povém vam, tudi jaz sem ga šel poslušat v Kranj in stavim kar hočete, da me bil tudi preveril in zapeljal, ko bi bil ženska, in žal mi je bilo skoro, da sem mož, ubog grajski norec in kočijaš, ko bi bil lahko kaj drugega, kaj več, če bi ljudje čutili, da hodijo v temi, ko sije jasno solnce.“  Čudno so odmevale te besede govorjene v smehu in z nekako grenko ironijo v srci mlade gospice.  Vedela ni, ali bi se jim smejala ali pomilovala svojega voznika, ki druži tako nerazumno norčijo z resnobo.  Poslednjega se sicer ni upala, akoravno si ni mogla skrivati misli, da je to nekakov poseben kočijaš, bolj nežen, priljuden, omikan od drugih in — lep, mnogo prelep za takov posel.  Tihota je bila potém na gosposkem vozu nekaj časa.  „Smešen sem in smešim se sam, prokleta osoda!“ dejal je Knafelj sam pri sebi. „Vendar nosimo zdaj, kar srno si naložili.  Nevredno je moškega imena dejanje, ki se opušča sredi pota.“  In trenotek pozneje je pokazal, da je mož beseda nasproti svojini nazorom; kajti zopet je zavrtil život na kozlu proti svojej gospici in šale je izbíjal in dvotipe lovil.  In čudno, kakor da bi se bila situvacija med grajsko hčerjo in njenim voznikom izpremenila iz norčije v prijateljstvo, tako je tekel odslej njun pogovor.  Če ne naravnost, a po umetno stavljenih vprašanjih je zvedela gospica, da je njun voznik dober Knafljev znanec in zveden v njegovih idejah, ki so se jej dozdevale jako bistrouumnr, ter da je bil stoprav nekaj dnij v službi na Brdu in da ga je ponudil Brdski oskrbnik za kočijaša njenemu očetu.  Veselila se je skrivaje poslednjega; kajti prijetno se je odilkoval njen voznik od dosedanjih strmolskih starih kočijašev, povrh je jako dolgočasno doma, ker oče ne sprejema pogostih pohodov in je malobeseden.  Tako globoko se je zapletla neizkušena deklica v to bodočo izpremembo na njenem domovanji, da je v svojej najivnosti odkrila celá svojemu vozniku, da hoče prositi očeta, da ga gotovo sprejme v službo in se bolje odškoduje od dosedanjih kočíjašev; in kako bode prijetno, ko se vozita potém z domačimi konji, ki so mnogo lepši od brdskih, in kako da rada jaha svojega konja, ki ga je dobila od Kriškega grajščaka itd.  Med takim pogovorom sta se vozila naša znanca proti Strmolu, in Knafelj je nedvomno pozabil za nekaj časa, kako se je izpremenila nenavadno njegova osoda; kajti vesel je bil, kakor nekdaj, ko še ni poznal boja v prsih, tedaj ko je še veroval vsemu, kar ga je njegova rajnka mati učila, in tedaj ko je prvič čutil blagodejno moč ljubljene ženske do moškega srca.  Al’ je čudo, da je njega tud’ zmotilo žensko lice?  Levstik.  Sovraštvo katoliških Gorenjcev proti javnim in skrivnim luterancem v okraji Kranjskega mesta postajalo je večje in večje.  Gonili so jih in zasledovali kakor zajce te luterš ljudi, tako so jih namreč zvali, in gorje mu je bilo, kdor je prišel v pest razgadjenemu kmetstvu in njegovim ovaduhom.  Jeza in razkačenost je segala tako daleč, da so hodili kmetje zvečer poslušat pod okna svojih sosedov, ali upletajo v svojo večerno molitev tudi „Čaščeno Marijo“ in ali izpuščajo, kedar poldne zvoni „Angeljsko čaščenje“.  Več potov se je primerilo potem, da je pogorela črez noč hiša skrivnega luteranca, in nihče ni zvedel, kdo mu je posadil rdečega petelina na streho.  Niti gasiti in ne pomagati niso sosedje hoteli takovemu nesrečniku.  „Verski fanatisem jo najbolj silna in nepremagljiva moč na svetu, ki miruje le tedaj, kedar je zadušila vse svoje nasprotje ali pa se uničila sama v lastnej slepej strasti,“ pravi neki zgodovinar.  Fanatisem v priprostem ljudstvu pa je erynija, ki za svoj namen uniči najlepše vezi prijateljstva in sorodstva ter živi le strasti in obljubljenemu plačilu, brez kterega, naj si bode duševen ali materijalen, ni fanatisma, pristavljamo mi temu izreku.  Enak je bil položaj tudi v dobi verske prekucije na Slovenskem.  Izdajalcem luteranstva niso bila obljubljena samo duševna plačila, temveč tudi denarna darila od svetovne gosposke.  Ni čuda torej, da so se skušali ne samo podkupljenci, temveč vzlasti glavarji in sodci posameznih mest in okrajev, kdo bode prekosil drugega v gorečnosti proti krivoverstvu in preganjanji njegovih prijateljev.  V tem oziru se je odlikovalo tedaj posebno mesto Kamnik.  Še bolj kakor v starodavnem Kranji razširilo se je bilo med kamniškimi mestjani in okoličani luteranstvo, in navdušeni so bili zanj najbolj imoviti posestniki in celo v obilnem številu ženski spol.  Zakrivil je neki to nevedoma naš znanec Knafelj, ki je kaplanoval prvo leto svojega pastirovanja v Kamniku in se je bil priljubil zarasli priprostega vedenja in veselosti mestjanstvu in je morda sem ter tja v veselej družbi i premalo besede tehtal.  Ker je tudi nekoliko prerad z ženstvom občeval in so govorili hudobni jeziki, da je prevelik prijatelj lepe mlade mestjanke vdove Stobe, premestil ga je škof Urban v Kranj.  Tu je pokazal Knafelj prvič javno in odločno svoje luteranstvo v govorih in pridigah proti duhovskemu celibatu itd.  Če trdimo, da je bila ženska, lepa žena kriva njegovega renegatstva okrepčujemo le stari slovenski pregovor, ki pravi: „Kar hudič ne more storiti, baba izvrši“.  Ves Kamnik je obžaloval, da mu je odstranjen tako ljubezniv mož, najhujše pa je bilo to zadelo mlado vdovo Stobe.  Verjeti nočemo, da je imela s Knafljem že tedaj ljubezensko znanje, a resnica je, da se je bila ona zaljubila vá-nj z največjim ognjem svojega po ljubezni hrepenečega srca in da je pretresovala pogosto in natančno ideje nove vere in se vnela zá-nje, če ne iz prepričanja, vsaj iz sodbe, da ni nemogoča in brezkorístna njena sympathija do Knaflja, ko bi se hotel tudi on ogreti za luteranstvo.  To našo sodbo potrjuje najbolj resnica, da je mlada vdova Stobe v enem letu po Knafljevem odstranjenji pridobila pol Kamnika in njegove okolice za nove verske ideje in da si je upala celé na javne trge sklicovati ljudske shode, kjer je pridigovala v luteranskem smislu.  V tem poslu jo je podpirala posebno njena prijateljica pekovska hči Marjeta Šelebrin, jako pogumna mlada deklica, ker jej je postal njen lubček nezvest ter odšel v neki samostan, in pa jako uplivni mestni pisar Naglič.  Kot posebno navdušeni mestjanje za novo vero znani so iz one dobe tudi še Simon Voglar, Matija Goričelc, Urban Kos in Juri Kriškar.  Stoprav resno postopanje deželske in duhovske gosposke proti krivoverstvu, ki se je pričelo baš s škofovo pridigo v Kranji, naredilo je precejšnjo črto črez javno luteransko razširjevanje v kamniškej okolici.  Posebno mestni sodec Gregor Kramar se je upiral z vso silo in odločnostjo proti luteranstvu in je strahoval, kolikor mu je pripuščala njegova ne baš majhna gosposka moč in oblast, razširjevalce brezverskih idej.  Zaradi tega je naravno, da so morali skrbeti ondotni javni luteranci ne le za svojo osebno svobodo, temveč tudi kako bi se pospeševala verska zadeva skrivaje in uspešno.  Izpreminjali so torej odslej svoja zbirališča, ogibali se mesta in njegove gosposke ten si izbrali za sedaj prostorno Bobkovo hišo v bližnjej vasi: Podgorje za svoje svetišče.  Ondi so pridigovali, podučevali nove ude, opravljali svojo božjo službo, krstili luterske otroke in poročevali zakonske pare.  Na pokopališči Podgorske crkve svetega Miklavža izbrali so si celo poseben prostor, kjer so pokopavali mrliče iz vse kamniške okolice.  Poslednje je trajalo brez ovir najmanj deset let.  Še le nadvojvoda Karol je prepovedal s postavo dne 28. novembra l. 1564. te protestantovske konventikle v Podgorji, kakor jih imenuje zgodovinar.  In zopet je bil kamniški mestni sodec Kramar pooblaščen, da je z vso svojo sodniško dostojnostjo nadzoroval omenjeno zapoved.  Povrh so se razpisala tudi posebna darila za denuncijacijo in preganjanje protestantov.  Tri sto srebernjakov, v istej dobi gotovo lepo plačilo, bilo je obljubljenih vsakemu, ki pripelje ali ovadi oblasti živega luteranca; kdor ga pa skriva in podpira, izgubi vse svoje premoženje in povrh se mu odsodi še toliko in toliko palic na golo truplo in se izpostavi na Kamniškem trgu privezan na sramotni steber, kjer ga ima pravico psovati in zaničevati vsak gledalec, kolikor se mu poljubi.  Lahko je razumljivo, da so imeli kamniški luteranci žalostno osodo in hud boj po tej ostrej naredbi.  In baš v takovem položaji zvedo povrh novico o razbitji protestantstva v Kranji in da je izginol brez sledú ves njihov up in skrivna pomoč, kaplan Jarnej Knafelj.  Neki so trdili, da je bil ubit na svojem begu, drugi, da je utonol vržen v Kokro, tretji pa, kar jih je najhujše zadelo, da je celo preklical svoje prejšnje krive nauke in je prosil ljubljanskega škofa javno odpuščenja.  Prva nedelja v adventu je bila istega leta, ko so bili zbrani v Podgorskej crkvi na vse zgodaj luteranci ter so pričakovali obljubljenega pridigarja Knaflja, o kterem so po mnogem trudu zvedeli, da nekje na Gorenjskem skrit živi, da bi jim svetoval v njihovej zadregi in se povrh opravičil o svojej lastnej mlačnosti v poslednjem času.  Mrmrali so že nevoljni možakarji v crkvi zaradi dolgega čakanja, ko se odpro durice na prižnici, in prikaže se mlad, visokorasten, gladkoličen duhovnik v črnem talarji.  Zganejo se poslušalci pri njegovem pogledu, kakor da bi jim ne bilo povšeči pridigarjevo goreče okó, visoko čelo in kostanjevi v dolgih kitah po hrbtu se vsipajoči lasje.  In še le ko pozdravi duhovnik z nekako osornim, nevoljnim glasovi svoje ovčice, jamejo se stikati glave poslušalcev, ki si šepečejo in nekako preplašeno roke sklepajo: Ni ga Knaflja, ona vé dobro, zakaj ne, in nič nam ni prida pričakovati.  Med tem povzdigne pridigar, mlada vdova iz Kamnika, Katarina Stobe svoj glas.  Kakor da bi bila strela udarila med poslušalce, tako ostrmé že pri prvih njenih besedah; kajti nekaj posebnega je imela ta duhovita, energična ženska v svojem vedenji, in nekakov nepopisljiv nimbus si je vedela pridobiti s svojo telesno lepoto in čudovito zgovornostjo.  Lahko je torej umevno, da je znala mladega Knaflja zaplesti v svoje ljubeznive zanjke, ktere se nikjer in nikdar ne razpletó rade, ako so ujele svoj plen.  Pridigovala je lepa pridigarca v začetku svojega govora o nesreči in preganjanji novoverskih idej, proti kterim se je bila v poslednjem času uprla kratkovidna crkvena in deželska gosposka, in dokazovala ter izpodbujevala je s prepričevalnimi besedami, da je to preganjanje svete stvari le začasno, da požari po končanem boji toliko lepše uma luč nad sedanjo temoto.  Po takovih splošnih opombah razgrel se je vedno bolj in bolj njen glas, bičala je brezozirno mlačnost lastnih prijateljev, ki se strašé kakor otroci vsake sapice ali pa puščajo osebnim koristim ali strastim služéč voje zastave ter izdajejo svoje brate.  Med tem je postajalo občinstvo v crkvi vedno bolj nemirno; kajti razumelo je, kam merijo te puščice, in že je imenovalo šepetaje sem ter tja ime: Knafelj renegat.  Takovo situvacijo porabila je pridigarca Stobe na korist svojemu govoru, in zaklicala je strastno svojim poslušalcem: „Knafelj, prav imate, on je begun iz našega tabora.  Zatajil je morda že našo stvar in prelomil svojo prisego.  Dva poslanca sem že poslala v njegovo skrivališče ter ga pozvala sém, kjer potrebujemo pogumnih delavnih mož; a vselej je našel izgovor za svojo mlačnost.  Zdaj je posoda moje in tudi vaše potrpežljivosti polna.  Pozivljam vas, da sklenemo danes na tem svetem mestu, da se pošlje deputacija dveh najbolj zanesljivih mož z zadnjim poveljem k njemu, naj se pride opravičevat zaradi svoje bojazljivosti; ali pa izgovorimo pred oltarjem skrivno glavo; kaj pomeni ona, razumete, skrbeti pa hočem jaz, da se ízvrši brez zamude.“  Nepopísljivo navdušenje ter sovraštvo in strast vzbudila je pridigarca s svojim govorom.  Čuli so se obili klici: „Stobe je naš župnik in voditelj odslej“.  Nekteri možakarji so hiteli celó na prižnico ter nesli na svojih rokah lepo vdovo pred oltar, kjer so se nadaljevale molitve za uspeh nezmotljive Lutrove vere.  Zdaj zagleda v ravnem polji  Mlad’ga poba urno teči,  Beli list v roti nesti.  Narodna.  Prva noč je bila po tej dogodbi.  Rudča a luna je vzhajala tam izza smrekovih gozdov Kolovskega gradú in po malem razsvetljevala pot, ki vodi ob strmini iz Kamnika proti Podgorju.  In po tej stezi, ki je bila na pol s travo prerastena, na pol s snegom zametena, korakal je suh, a žilav mož ter majhne postave, precej po mesečnem vzhodu sém od mesta in klel je, da mora baš nocój to noč pihati iz Bistrice sém prokleti mrzli Štajerc, da se mu zanohtuje na rokah in ga ušesa skelé, kakor da boi jih bile ose opikale.  Tako je stopal kake pol ure možiček in tiščal roki za pasni rob, kakor da bi ga vilo in ščipalo po trebuhu, ko zagleda v dalji majhno luč.  „Sakra miš!  Bobek vendar drži besedo in trezno glavo izza peči, ter smrekove treščite zažiga, da ga za grive kodraste uberem in mu dvignem premeteno butico kakor polha iz dupla in ga vprašam: „Kaj te kurent moti, dar v takovem mrazu starega poštenega Goričica iz listja dramiš in mu k sebi v to beznico velevaš?“  Te besede je govoril samemu sobi naš potlačili potnik, kamniški mestjan Matija Goričék, ko se je Bobkovemu poslopju v Podgorji približeval.  Ko je dospel pod njegovo steno, nasloni se na skladnico drv pod malim omreženim oknom in se ozre v izbo na pol razsvetljeno.  Zagledal je potém za velikim omizjem bledoličnega moža, ki je glavo v pesti podpirajoč v neko zamazano knjigo zrl tor z ustnicami migal in je nategoval, kakor mali učenček, ki na vsak način urno čitati poskuša in posamezne črke narekuje.  Nekaj časa je Goriček opazoval svojega znanca Bobka, za Lutrove prekucije na Slovenskem znamenitega podgorskega kmeta.  Á ko so mu jele zopet roke premirati, stisnol je pest, kolikor se je dalo v takovera mrazu, in je sunol z njo v zamazano steklo na oknu, da je zazvenelo.  Takoj je zaprl nató Bobek knjigo, tresko na pol pogorelo privzdignol in ob enem svoj visoko rasteni život leno raztegnol, oddrsunl okno ter polglasno v noč izgovoril:  „Goriček, mislil sem že, da te ne bode.  Če si v resnici ti, pokaži znamenje svoje in potém na gorko k meni stopi!“  Nihče ni odgovoril zvunaj, le moška roka se je prikazala na oknu držeč, med prsti črnobel trak, na kterem ste bili utisneni črki M. L. Takovo znamenje so nosili namreč tedanji luteranci pod vrhovno obleko in z njim so se izpričevali in spoznavali pri posebnih priložnostih.  Precej potem so se odslonila vežna vrata, in ko je stopil naš znanec v zaduhlo sobo za svojim tovarišem Bobkom, vprašal je poslednji: „Ali si sam Goriček?  Mislil sem, da prideta skupaj s Stobejko; čudno se mi dozdeva, da je še ni.“  „Meni nič mari.  Še jazbec bi ne zapustil v takovem mrazu brloga, kot sem ga jaz, in bi v noči snega ne opletal; a prišel sem, da ne rečeš, da sem mevža in da bova lahko enkrat skupaj pobirala onkraj mano, ki bode z Lutrove mize padala.“  „Prijatelj, nobeden ne more s peto kruha jesti, če si ga ni z roko prislavil,“ odgovori smejé se Bobek in pristavi: „Ne drži se tako kislo kakor sedem lačnih let, povej rajši, ali veš, kje je grad Strmol, Goriček!“  „Vzame naj te kurent, kaj bi ne vedel.  Kaj misliš, da sem ozebline in mraza pijan kakor medved o božiči,“ jezi se sosed ter meni tebi nič s hrbtom za omizje rine in s pestjo brado podpré.  „Vedel sem, Goriček, da ti nisi jare gospode cvet, ki ne vé, kaj se pravi dandanes z biriči v caker hoditi; zaradi tega sem te povabil nocoj sem na razgovor.“  „Tvoja glava tvoj svet; samo izreci kmalu, kaj hočeš, če ne ti pela na zapeček odnesem, da me tri sto griv ne premakne do jutra,“ odvrne tovariš in zre v svojega soseda, kakor da bi hotel reči: „Miši imajo svoje luknje in vrabci svoje podstrešje, mi pa se shajamo kakor garjavi v noči tu in ne vemo prav za prav čemu!“  Dobro, da je treska zvelikim otrinkom gorela in da ni videl Bobek, eden izmed glavnih stebrov ondotnega luteranstva, kislega obraza svojega tovariša, če ne, bi morda ne bil pristavil potém: „Le dobro se ogrej prijatelj in v črevlje ovsene slame natlači; kajti še nocój moraš v imenu naše stvari storiti dolg in težaven pot!  Naša voditeljica Katarina Stobe ima največje zaupanje do tebe, in le ti si izvoljen, da neseš zadnje imenitno poročilo v Strmol k Jarneju Knaflju in sicer še nocój; kajti kdo vé, ali smo jutre še vsi skupaj, saj nam je ta prokleti mestni sodec Kramar za petami, kakor bi mu gorelo za hrbtom.  Baš včeraj je dal zapreti našega prijatelja Šimna Voglarja, ker se ni odkril gredé mimo crkve na Šutni.“  „Zakaj pa ravno jaz in ne ti bledost študirana?  Ti kar v take bukve pogledaš, kot so te, in bereš, kako je Primož Truber hudiča panal, da mu ni mogel do živega, ko je pred obilo zbranim ljudstvom o lepej Lutrovej Katrici govoril.  Poslušalci moškega in ženskega spola so se jeli kar poljubovati in tri nedelje potém ni bilo duhovnikov dovolj, da bi bili vse pare poročili?  Zaradi tega so se pa kar tako radi imeli za ene kvatre ali pa dvoje, kolikor časa se jim je zljubilo.  Truber sam je storil tako, ko je svojo nekdanjo kuharico v Šentjerneji javno na sprehod vodil.“  „Šalo na stran, dragi Goriček, kaj veva midva, kaj vse v svetem pismu stoji, ktero hočeš ti razlagati, kakor da bi črešnje ubiral.  Jaz ti le pravim, da je tvoj čas drag.  Jutre zjutraj ko vzhaja solnce, moraš biti že v Strmolu; kajti tedaj se vozi Strmolski baron v Velesovski gozd na sprehod, in pri tej priložnosti govoriš lahko z njegovim kočijašem Knafljem ter mu podaš pismo Katarine Stobejke.  Med tem ko ti občuješ z njim in ga vprašaš, kakovo naznanilo ti parola, odgovori ti on le z besedo „da“ ali „ne“.  Če se zgodi poslednje, ne vračaš se prej, dokler ti ne pošljemo še nekaj tukajšnjih znancev, kteri ti naznanijo daljno naše povelje.“  Pri teh besedah Bobkovih je Goriček svoj suhi obraz tako skremžil in široki nosnici tako raztegnol kakor psiček, če mu mesto pričakovane klobase glavico česnja pod nos pomoliš.  Čez nekoliko pa je zarohnel in se začudil menéč: „O sveti pust, kako smo ljudje nespametni na svetu!  Z glavo po njem hodimo, da nas črevlji ne ožulijo na nogah.  Potém naj pa še kdo reče, da nebeške črešnje, ki po zimi in po letu ondi zore nekdaj zastonj zobljemo?  In Knafelj je zdaj Strnlolskega grajščaka kočijaš, a jaz sem si mislil, da se bode z našim Lutrom v zlatej kočiji po nebesih vozil in še nam tja gori pomagal, če nas Kamniški Kramar prej obesiti ne dá.  Če se pa nameri poslednje, potem še z našim plačilom ni nič; saj more le tista duša v večni raj oditi, ktero pobožno iz prsij izdihnemo.  Kako se bode pa moglo to zgoditi, Bobek, če nalil rabelj z vrvico vrat zadrgne?“  „Ti pikaš danes kakor škorpijon, če mu na rep stopiš, samega sebe, Goriček.  In treba ti ni, saj še nisi sinoči zadnjič večerjal.  Jutre zjutraj na tešče te pa te besede neslane težé, kakor da bi se bil boba v stročji preobjedel,“ povzame zopet nekoliko nevoljen Bobek in zre dalje v knjigo pred sebój ter nadaljuje potém: „Tu notri stoji zapisano: Vsak naj vzame svoj križ na rame in ga naj nese za menój; kajti blagor onim, ki so trudni in obloženi, njih je nebeško kraljestvo.“  „Zdaj si se pa sam ujel, Bobek, v past mišjo, ki si jo hotel meni nastaviti.“ odgovori urno tovariš. „Da nisem obložen s križem, ne moraš tajiti prijatelj.  Že petdeset let ga nosim za sebój in nihče mi ga noče vzeti, samo sodec bi ga rad, da bi ga potém med zemljo in nebom vranam in krokarjem za večerjo obesil.  A ne bode ga še zdaj.  Ti pa hočeš, da bi ga takoj še v noči in zimi črez strm in grm v Strmolski grad na prodaj nesel, da mi tam še nekaj rudečih klobas za plačilo, ker za Knafljem stikam, ná-nj obesijo.  Veš Bobek, naš voditelj, Katarina Stobe, nam je zadnjo nedeljo pridigoval, da imajo lisice svoje luknje, vrabci svoja gnezda; jaz Lutor apostel pa bi nocój še tvojega zapečka ne imel, kamor bi na gorko polog svojo glavo?“  Tako je govoril po svojej nravi siten in ves smešen Goriček, v resnici pa jako drzen in fanatičen Novoverec; nató je pa resno pristavil: „Torej v Strmolu je Knafelj zdaj in za kočijaša služi?“  „Rekel sem ti, ne bodi neverjeten Tomaž!“ odvrne hitro Bobek. „Kdo ti je poročil to?  Ali imaš novic iz Kranja?“  „Mar si ti edini tujec v Galileji; mar ne veš, da je, poslala Stobe že Voglarja tja, a da ni ta lena korenina nič opravila.  Kdo vé, ali je govoril z njim in mu razjasnil naš obupni stan.“  „In kaj mu naj naznanim jaz, če je tako, in se stiska on zdaj kakor gos glavo med peruti, ko nas je pripravil tako daleč, da so nanj vislice bolj gotove kakor naš vsakdanji kruh?“  „Sem naj pride, skliče naj shod, posvetuje naj se z nami, in če ni drugače, preskrbi naj nam pripomočke, da se izselimo na Nemško; saj se ve za Truberja, in ta nam lahko pomaga.“  „Aha, to je tvoja misel in pa Katarine Stobejke, kterej se gotovo po Knaflji zdeha kakor lačnej zajklji po rudečej detelji.  Veš, jaz imam pa še kravo matorogo domá in nekaj zelnika, pred jesenjo bi ne šeč rad na Nemško, potém pa kedar hočeš.“  Tako sta se razgovarjala moža pol v jezi, pol v šalah, da je moralo prihajati že proti jutru.  In tedaj je potrkal nenadoma zopet nekdo na okno, in njegova podoba je popolnoma zakrila malo šipo.  Zopet je vprašal Bobek po imenovanej izkaznici in prikazala se je bela nežna dlan skozi okno v sobo.  „Stobe je,“ dejal je potem nekako skrivnostno gospodar in odpirat je tekel vežne duri.  Zasopljena in v temen plašč zavita stopila je velika ženska v sobo in še med durmi nekako boječe vprašala: „Ali si odposlal Gorička, Bobek?“  „Nisem, a baš zdaj hoče oditi,“ odgovori gospodar in pokaže na tovariša, ki je v svetem strahu pred mogočno žensko jedva dihal.  „Prav je, da še ni odšel,“ opomni ponosno Stobe, potém pa na klop k peči sede, plašč razvije, da se jej lep, mraza nekoliko zarudel obraz pokaže, in nadaljuje:  „Ravno nocój je prihitel predikant Luka Avnič, znano ti mora bití njegovo ime, iz Cerkelj k meni in mi naznanil nevesele vesti.“  „Pač ni resnica, kar se je čulo o Knaflji?“ vpraša nekoliko prestrašen Bobek.  „Resnica, vse res, kakor je zapisano v svetem pismu: „„Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce.““ Pri nas je toliko hujše, da odpada, pastir, a njegove ovce se branijo udarca.“  „Odpadnik, renegat torej v resnici?“ zazijata in vprašata na en pot Bobek in Goriček.  „Razjasnjena še ni popolno ta uganjka, a kmalu bode.  Tudi imenitnejší prijatelji naši v Kranji, kovač Gogala, Florijan Leskovic in drugi opazujejo Knaflja, ker mislijo, da jih je izdal, a do živega mu ne morejo prav.  Zaradi tega sem hitela še nocój sém in prav je, da še nisi odšel Goriček,“ reče zdajci še enkrat Stobejka poslednjemu.  „Tudi ni jasno in gotovo, ali se vozi zdaj Strnrolski grajščak na sprehod, ker je bajé obolel, zatorej lahko počakaš, da se zdani.  Potém pa idi k Cerkljanskemu župniku, véš tudi on je naš, ali skriven prijatelj, in mu to moje pismo izroči, ostalo pa skušaj Knaflju po kakovej drugej osebi oddati.  Ondi ostaneš potém nekaj dnij, dokler ne dobiš drugega povelja od mene.“  Prikimaval in obljuboval je Goriček vse to storiti, akoravno je prej z Bobkom šale zbijal in vse naredbc smešil.  Takovo avtoriteto je imela ponosna ženska nad vsemi svojimi somišljeniki.  Naposled je še Stobe nekaj skrivnega Bobku na uho šepetala, potém pa odšla, predno se je jelo daniti.  A Goriček je raztegnol vesel svoje mrzle tule na zapeček in ondi toliko časa smrčal, da mu je solne na razmršeno glavo posvetilo.  Tedaj oblekel sem še mlad  Obleko žalno to,  Na grobe vzorov, sanj in nad  Solzé mi zdaj tekó.  Gregorčič  Med plemenitaši kranjske dežele bil je Koronini, grajščak Strmolski, v verskej zadevi častna izjema.  Odkar mu je umrla že v tretjem letu njegovega zakona žena, in posebno ko je padal njegov edini sin Inan pod turskim mečem pri obleganji mesta Dunaja po Sulejmanu, kterega je poklical znani Zapolya na pomoč proti Ferdinandu, ostarel je kakor črez noč sicer krepki mož in bolehal na melankoliji.  Ker je vedel povrh, da izmre po njem njegov rod, pečal se je bolj z verskimi stvarmi nego z viteštvom in postal eden največjih zaščitnikov sosednega samostana Velesovskega.  Naravno je torej, da ni bilo v Strmolu istega vesolega žinljenja, kakor po drugih gradéh iste dobe in ta dolg čas je vplinal mnogo na edino grajsko hčer, plavolasko Lavro, in to tem bolj, ker ni deklica imela temperamenta svojega roditelja, temveč bila žina, vesela in radovanja željna kljubu svojemu skoro samostanskemu žinljenju.  Tudi ko je že v svojem desetem letu zvedela, da je namenjena za samostan, ni je oplašila poslednja ne ravno prijetna novica, kakor da bi si bila mislila: Užinajmo žinljenje. dokler nam je moč.  To ni bilo resnemu grajščaku posebno po volji.  Zaradi tega mu tudi ni bilo ljubo prijateljstvo njegove hčere z nekoliko starejšo sestro Brdskega grajščaka, baronico Valerijo, ker je bil zadnji postal javni zaščítník luteranstva na Gorenjskem.  Odsihdob tudi ni več obiskaval svojega soseda, kar je čutila vzlasli Lavra in se zaradi tega toliko pogosteje vozila sama na Brdo, kedar bil reditelj z doma.  Pri svojej prijateljici pa se je nalezla isto ženske radovednosti, ki je toliko večja, kolikor bolj se mora zakrinati.  Onadi jej je prišla tudi prva Truberjeva knjiga v slovenskem jeziku v roke, namreč isti katekizem od l. 1550. z naslovom: „Anu kratku podučene skaterim vsaki človik more vnebu priti“.  lz te knjige se je v nasprotji s svojo izgojo napila svobodomiselnega daha, ki ne ostane prí ženski brez posebnega vplina.  Tako je postala Lavra že v svojej nežnej mladosti po nevedoma in naklučji skrinna luteranka.  Vzbudila se jej je želja, seznaniti se osebno z glasovitim Jarnejem Knafljem, o kterem je že od svoje prijateljice čula toliko zaniminega.  Baš iz tega uzroka peljala se je Lavra tudi tisto nedeljo, ko je ljubljanski škof Urban v Kranji pridigoval, na Brdo in se drugi dan, kakor je znano, s Knafljem samim domu vozila.  In ta nepričakovana vožnja je uplinala veliko na razširjenje verskih idej iste dobe.  Stoprav nekaj tednov je služil Knafelj za Strmolskega kočijaša in že je moral s strahom pripoznati samemu sebi, da ni baš neprijetna takova služba in tako skrivališče, in ko bi bilo mogoče, hotel bi biti vse svoje dni jetnik na Strmolu.  Največji in najbolj popolni značaj sprejema svoje zapovedi od srca, a ne nasprotno, trdi neki filosof.  Tudi Knafelj, svest si svojega novega poklica med svojem narodom, bojeval se je v začetku proti takim poveljem in z nevoljo zrl, kako izgublja najlepši čas v brezdelavnosti.  In ko se je hotel s silo iztrgati iz svoje nenadne situvacije ter mislil in študiral vso noč, kako precej zboljšati kritične zadeve svojih somišljenikov, ki so ga že zapóred nadlegovali z vprašanji o tem in onem ter mu očitavali neodločnost, celó omahljinost, indeferentisem, prišla je zopet grajska leči in dejala:  „Peljiva se v ta in oni kraj, jezdiva v sosedni grad, pojdiva na lov“ itd.  In kdo bi ne bil ubogal takej zapovedi lepe plavolaske?  Naravno je bilo tedaj, da sta Knafelj in vesela grajska hči postala prijatelja, akoravno si nista zatrjevala nikdar svojih svojih simpathij in naš znanec je čutil enkrat nenadoma, ko je poljubil svojej gospici roko, da se njej trese, pa opazil je tudi, da občuje ona med vsemi grajskimi služabniki samo z njim pogostoma brez opravka in uzroka.  Tako je bilo položeno in zasejano zrnje prve udanosti kakor črez noč in nevedé v neizkušeno srce mlade graščakinje, ki še ni slutilo tedaj, kako lahko sočutja se dvigne iz iskrice sočutja gromada ljubezni in strasti enako mogočnemu hrastu iz prahu, kamor je padlo po vetru zaneseno zrnice.  Neko popoldne sta bila Knafelj in grajska hči na lovu na ptiče s sokolom visoko gore v smrekovem gozdu.  Precej srečna sta bila v svojem poslu; kajti marsikterega krilatega pevca prinesel jima je bistrogledi roparski pomočnik izmed vejevja.  Mračiti se je jelo med tem in hipoma ju je prehitela na višavi velika ploha.  Prisiljena sta bila torej vedriti pod košatim hrastom.  „Nesrečo imam.  Baš zdaj mora deževati, ko moram storiti še dolgo pot nocoj,“ povzame zdajci Knajfelj besedo, ogledujoč nebo, ali ni upanja, da se zboljša vreme.  „Kam morate iti tako nenadno?“ vpraša gospica.  „Važen posel imam v Kamniku.  Že dva pota so mi pisali, naj pridem, in priti moram, a jaz sem odlagal vodno zaradi —“  „Čemu ste odlagali, povejte resnico Jarnej!“  „Ker jo tako prijetno pri vas in sem se bal vašega očeta, ko bi zvedel, da hudim v noči iz gradu,“ odgovori tovariš in upre svoj pogled v gospico, da poslednja radovednosti in strahu v lice zarudi.  „Saj ni pregreha hoditi v bližnje mesto, če imate važen opravek.“  „Pač ni, a ljudje mislijo, da je, in obsodili bi me, ko bi vedeli, kam hodim in zakaj.“  „Če varat dovolijo oče, nič ne dé.  Povém jim in oba se peljeva tja po dnevu, če hočete,“ odgovori nekako skrbno zopet gospica.  „Prosim vas, tega ne smete!  Izgubljen bi bil jaz — in tudi nikdar več bi ne smel in ne mogel potém z vami govoriti.  Poslednje bi mi bilo najhujše.“  Z naglasom in s tresočo besedo govoril je Knafelj zadnje besede in opazil je potém v svoje veselje, da je zarudela tudi njegova tovaršica.  „Mrzel veter brije, prehladili so bodete gospica,“ nadaljuje zopet Jarnej.  „Ne zebe me, da bi le dež prenehal,“ odgovori nekako v zadregi tovaršica in vendar mraza trepeče.  A ko jo zavije nató Knafelj v svoj plašč, ne brani se mu, samo boji se, da se zdaj sam prehladil.  „Le prepričajte se, da mi je gorkó!“ odgovori tovariš in kakor za pričo ulovi roko svoje tovaršice in méni, da je njena v primeri z njegovo mrzla, — prehladna.  Zopet udari vročica v dekličino lice, in to je menda krivo, da pozabi, kdo drži njeno tresočo desnico, da je to — ubogi grajski kočijaš.  „Zakaj sem moral priti na Strmol?“ pravi črez nekoliko zopet Knafelj.  „Ali vam je torej žal?“  „Žal, ker sem priklenen zdaj z jeklenimi okovi, ki me pogubé prej ali pozneje.“  „Saj ste svobodni, saj lahko —“. „Greste“ je hotela morda mlada grajščakinja pristaviti, a ustrašila se je te strašne besede in dejala je rajši:  „Kaplan Knafelj je kriv, da ste prišli k nam.  Ko bi se ne bila tedaj jaz peljala na Brdo, poslal bi vas ne bil grajščak k nam, in jaz bi vas ne bila nikdar poznala.“  Slab in skriven vzdih se izvije pri teh besedah gospici iz prsij, a hoče ga zakriti s tem, da pristavi :  „Ali poznate tudi vi Knaflja?  Bog zna, kje je zdaj in ali je res še tako rulad in lep, kakor pravijo ljudje.“  „Poslednjega ne vem, a znano mi je, da je najbolj nesrečen človek na svetu: kajti prijatelj sem njegov od mladih nog.“  „Ví?“ začudi se gospica, kakor da bi se razveselila ali pa nekoliko prestrašila tega poročila.  „Ne bojte se me zaradi tega, gospica!  Knafelj je pošten človek in če je na krivem potu, storila ga je le osoda krivoverca, kakor ga zove ljudstvo.“  „Ne, jaz imam rada Knaflja, tudi moja prijateljica baronica Brdska ljubi ga skrivaje, in njegova vera se mi ne dozdeva napačna.  Ne vém, čemu ga preganjajo kakor zapeljivca.“  V ljubeznivej naivnosti govorila je gospica te besede in opogumila Knaflja, da jo je vprašal potém :  „Veste gospica, kje je Šmarca?“  „Dobro ne vém, a čula sem že to ime.“  „Vas je uro hodá od Kamnika na bregu Bistrice in ondi je Knafelj domá.  Ubogih kmetskih starišev sin je.  Sam si je pridobil vednosti, ki so potrebne za njegov stan, in opravljal potém častno službo mestnega kaplana v Kamniku in v Kranji, od koder ga je pregnala zaslepljenost ljudstva, ker se ni upogoval vsakej sapici in ker je imel srce, preveč čuteče srce v prsih.  Njegovo gorjé je, da je izgrešil svoj poklic.  Beraštvo ga je tiralo kakor mnogo njegovih rojakov v duhovšnico, za ktero ni bil rojen, in spoznal je, ko je bilo prepozno, da najde le v Lutrovih idejah tolažbo v svojej nesreči.“  Tako je govoril Jarnej in čutil je ter se prepričal, da se zanima njegova tovaršica za nesrečnega Knaflja in da jej ugajajo njegove ideje.  Nadaljeval je zaradi tega:  „Mi veste gospica, da si zdaj Knafelj pri belem dnevu ni varen življenja?  On je bil že več potov v smrtnej nevarnosti; gosposka je razpisala darilo na njegovo glavo, a on je komaj ubežal isto nedeljo iz Kranja in se potika zdaj po svetu, kakor izgubljeni sin, zapuščen od vsega sveta, Bog zna, kje!“  To ni bil prejšnji grajski kočijaš, ki je govoril s tako odločnostjo o verskem renegatu; tako ume pripovedovati le človek, ki se vé ogreti za lastne ideje in jim daruje svojo srečo.  Naravno je torej, da se je med tem pripovedovanjem ustrašila gospica svojega tovariša, in potém je nekako boječe stopala z njim v dolino, ko je ponehala ploha.  Angeljevo češčenje je zazvonilo globoko doli v Cerkljanskej crkvi, ko dospeta naša znanca na razpotje za Štefansko góro.  Ondi postoji gospica Lavra in moli na glas angeljevo češčonje.  Zgane se njen spremljevalec pri tej molitvi, kakor da bi bil stopil na modrasa, potém pa odgovarja s tresočim glasom molitvi svoje tovaršice, kakor dete, ki je bilo od matere kaznovano zaradi nepobožnosti.  Ni še bila končana molitev, ko Knaflja ginenje premaga; dalje ne more zakrivati več svojih čutil, ki so se mu vzbudila, v tem trenotku, stran se obrne in solza za soho mu jame kapljati po lici.  „Ali vam ni povšeči ta lepa molitev?“ vpraša gospica začudnjena. „Lepa je res, kdor jo moli iz srca in prepričanja v njeno svetost,“ pristavi Knafelj in nadaljuje potém:  „Ne zamerite gospica, spomnil sem se v tem trenotku baš dragega prijatelja, ki je tudi nekdaj s svojo ubogo materjo molil angeljevo češčenje; in verujte mi, srečen je bil še tedaj pa samo tedaj, pozneje nikdar več.  Pokopali so mu mater kmalu potém, v tuje mesto ga, je vrgla osoda in v boji za življenje, za kruh, za nekaj časti pozabil je potém ono lepo molitev, — in prodal z njo svoj mir!  In veste, kdo je bil ta moj nesrečni prijatelj, gospica?“  „Kako bi ga poznala, a smili se mi.  Jaz bi mu odpustila ta pregrešek iz sile in prijatelj bi bil moj, ker tudi dobro čutim, kaj se pravi zapuščenemu biti na svetu in v varstvu otožnega in preostrega reditelja.“  Opogumile so Knaflja te mile, iz srca izvirajoče besede, položil je svojo roko nekako proseč v desnico svoje tovaršice in dejal:  „Baronica Lavra, dovolite, da vas imenujem prvič s tem lepim imenom ter varal naznanjanj, da ta nesrečni Jarnej Knafelj sam, ki je iskal zavetja v gradu vaše prijateljice in spoznal ondi v svoje gorjé — Vas in si nakopal na glavo zaradi tega prokletstvo svojih somišljenikov in svoje izbujene vesti ...“  Stresla se je deklica pri teh besedah, kakor da bi bila zvedela nenadoma enako svojo nesrečo, in kakor blisk se je zasvetilo v njenej glavi: - kaj, ko bi bil isti nesrečni človek -  A predno se je zavedela prav za prav te tako skrivnostne misli, zdrsnolo je koleno njenega tovariša na zemljo, objele so jo strastno njegove roke okoli pasji — in solze je čutila na svojih rokah.  Opisovati nočemo dalje tega nepričakovanega prizora, le toliko dostavimo, da se je zabeležila na tem mestu čudna osoda Jarneja Knaflja in njegove skrivne prijateljice Lavre Strmolske.  Ko sta hitela potém v dolino, opazil je Knafelj, da jima nekdo od daleč sledi.  Prišedši do grajskega ozidja, poslovi se od svoje spremljevalke in počaka svojega sledilca.  A mrzel pot mu oblije čelo, ko se mu približa poslednji.  Bil je naš znanec iz Podgorja Matija Goriček.  „Kaj kolovratiš ti tod okoli v tem času?“ ogovori ga Knafelj, da bi zakril svojo zadrego in strah pred svojim najbolj iskrenim somišljenikom, o kterem bi bil stavil, da gre zá-nj v smrt.  „Kaj bi ne kolovratil jaz po teh strminah?  Veste, jaz pravega luteranca dve uri daleč dišim, kakor pes klobaso v štiridesetdnevnem postu.  Saj so pa tudi redki postali taki somišljeniki dandanes.  Enako orehom v jeseni cepajo na zemljo, kar je jela gospoda tresti njihove vršiče.“  Zbledel je Knafelj Ni tej opazki; kajti dobro je umel, kam merijo tovariševe besede, in je pristavil: „Kaj je novega v Kamniku, Goriček?“  „Stobe vas pozdravlja in vam to pismo izroča.  Že tri dni prežim tú okoli Strmola kakor mačka in miš, a bilo vas ni na pregled, in jaz nisem kriv, ako zveste novice, ki so popisane tu na papirji, že prepozno.“  Ogenj je ukresal potém Knafelj, ožgal kopico listja poti bukvo ob potu in pri njegovej svetlobi čital je pismo.  Nekterekrati je izpremenil čitajóč barvo na lici kar je v svoje veselje opazil Goriček, nató pa je pristavil:  „Hvala za poročilo!  Naznanite, da pridem, če bode mogoče, kmalu sam v Podgorje in tedaj uredim, kar je potrebnega!“  „To storite lahko še nocój!  Za gotovo vas še to noč pričakujeta pri Cerkljanskem župniku Gogala iz Kranja in Leskovic.  Tudi Stobe pride menda tja in še več naših prijateljev; kajti važne stvari se imajo razsojevati; od Truberja z Nemškega došle so novice!“  Zopet je zbledel Knafelj pri teh besedah, kajti prepričal se je, da so zasledili njegovi prijatelji skrivališče na Strmolu in da ga čaka težko zagovarjaujc in opravičevanje.  „Naznani Goriček, da pridem tudi jaz, a pred polnočjo mi ni mogoče, ter me za zdaj župniku priporoči!“  In ko je hotel mož oditi, poklical ga je še Knafelj k sebi in mu dejal: „Pa ne govori besede, s kom in kje si nje videl nocój!  Tega ni treba nikomur znati.  Jaz vém, zakaj sem se izdal grajščakinji.“  Kako, bogove naše zasmehuje?  Ne!  Bes ga vzemi!  Naj takoj umolkne!  Tugomer.  Povedali smo že, da je bil tudi Cerkljanski župnik Krištof Švab izmed tistih duhovnikov na Kranjskem, ki so bili bolj z dušo kot s telesom udani luteranstvu; poslednje pa zaradi tega, ker so se bali, živeči na deželi, za svoje grešno truplo, ki je bilo v nevarnosti pred razjarjenimi kmeti.  Podpirali in razširjevali so zaradi tega skrinaje krivoverske ideje in najemali sem ter tja luteranske pridigarje v svoje fare.  Da je bil župnik Krištof Švab eden izmed veščih in spoštovanih renegatskih duhovnikov, dokazuje najbolje to, da so ga izvolili lateranski deželni stanovi za censorja in korrektotja slovenskim spisom Primoža.  Truberja.  Ker je bila že tedaj Cerkljanska župnija precej velika in v sredini med Kranjem in Kamnikom ležeča je naravno, da je imel Krištof Švab pogosto priložnost občevati in posredovati med luteranci poslednjih mest.  Pri njem so se oglašali tudi Knafljevi prijatelji, ko je izginol poslednji iz Kranja, in ondi je zvedela Kamniška pridigarica, Katarina Stobe, o svojem nezvestem ljubimci in poslala potém tja Gorička na prežo.  Baš isti čas je prišlo važno pisanje od prognanega Truberja z Nemškega s podukom, kako naj se po kmetih organizujejo luteranski odbori in kako naj skrbé po razširjevanji omike za nove ideje.  Da bi se poslednje s toliko večjim uspehom izvrševalo, spisal je Primož Truber svoj abecednik, ki ga imenuje: „Ane bukvice iz tih se ti mladi in preprostu Slovenci mogo lehku v kratkim času brati naučiti.  Mnogo iztisov tega prvega abecednika v slovenskem jeziku poslal je tudi gorenjskim luterancem ter zagotavljal in obljuboval še drugih slovenskih knjig.  Zaradi poslednjih poročil, osobito pa zaradi mnogih govoric in sumničenj, da je preklical Knafelj svoje novoverske ideje in opustil daljno delovanje, sklical je Cerkljanski župnik imenitnejše zastopnike luteranstva na Gorenjskem k zboru v Cerkljah, Knaflja pa celo s pristavkom, da se ondi opraviči ali pa dokaže, koliko je resnice o pritožbah zaradi njegove mlačnosti.  Zbrali so se torej isti večer v Cerkljah Gašpar Rokavec, Juri Gogala, Luka Avnič, Florijan Leskovic, Katarina Stobe, Matija Goriček in še nekaj manj važnih oseb.  Mirno in resno je bilo ondí zborovanje v začetku in vrtilo se je le o bolj navadnih stvareh; kajti pričakovali so Knaflja, ker je trdil Goriček, da pride k zboru.  Ker pa je hitela ura za uro in je minolo že pol nočí a o Knaflji ni bilo ni duha ni sluha, vznemirjalo se je vedno bolj društvo.  Edini Goriček, vedno vesel, zbadljiv ín šaljiv, zabavljal je svojim tovarišem in zbijal sem ter tja svoje surove dovtipe in šale.  „Glej šenta,“ dejal je svojemu sosedu, nekako otožnemu kovači Gogali, znanemu najboljšemu prijatelju Knafljevemu; „lepo te je v smole posadil tvoj dragi, na kterej sediš lahko tako dolgo in čakaš, dokler te biriči z menoj vred med nebo in zemljo ne povzdignejo; ti že veš, kaj se pravi to.  Potém pa pride Knafelj kakor judovski stotnik na Golgati gledat, ali zletite res najiní duši črni kakor tvoj meh raz vislic.“  Ko se smejejo ostali temu govoru, zmrači še Gogala bolj svoj obraz, a Goriček ga hoče utolažiti menéč:  „Kdo vé, ali ni Knafelj že med nami.  Morda ondi pri Stobejki sedi in ima mačje kosti in Kolomonov cvet v žepu, da ga nihče ne vidi; on pa vse vé in čuje vse in potém proda in izda vse Kramarju, istemu lišaju sodnijskemu po tri in trideset srebernikov enega.  Bašte, dobro kupčijo lahko opravi, če hoče.“  „Molči, smrt ti konjska, in ljudij črez zobe ne vlači!  Tudi ti še niz nocój zadnjič v skledo zajemal, da nam Grintovčev cvet pod noge mečeš, lakota, in hočeš, da bi se sprli in stepli vsi,“ zareži se zdajci orjaški Gogala in raztegne roki, kakor da bi si hotel rokava zavihati.  Poslednje opazi Goriček in tudi razume; zaradi tega skuša neka svoje poprejšnje nagajivosti popravíti, rekoč:  „Kdo pravi, da jaz ljudi obiram, kakor škof race in piščeta ob petkih in svetkih.  Če pa kakovemu lenemu in pozabljivemu piščancu eno ali dve peresi izpulim in vam z njim tukaj pišem in rišem, kako naš voz rac klanca v prepad drči, s tem le Lutra Martina hvalim in našo sveto stvar na boljši tir spravljam.“  Tako je modroval Goriček in ni hotel razumeti, zakaj ga njegov tovariš na desni s čevljem pod mizo v koleno drega in v stegno ščiplje.  „Leskovic,“ pravi nató, ko ga ujezi to skrivno nadlegovanje, „véš, kje je Davovec, te vprašam jaz!  Tam gori, razumeš me, bil sem jaz nocoj.  In ko sem v resji za smrekovim gozdom na trebuhu ležal, stisnole so se mi nehotoma oči in zaspanec me je premagal.  In ko sem zadremal ondi, pritekel je bel planinski zajec k meni in zašepetal mi na uho: „Varuj se Goriček!  Nocój, ko bodeš pri Cerkljanskem župniku večerjal in iz vrča vino pil, ízdajal bode nekdo tebe in tvoje učence.  In ko vas bode prodal vse skopaj za slab kup mladoletne zaljubljene plavolaske, pridružil se vam bode in pil bode z vami iz enega vrča in jedel iz ene sklede.  Ti ga bodeš spoznal edini Góriček.  Podaj mu, da ga vidijo vsi, požirek vina in reci mu: Prijatelj, tvoja ura še ni prišla!“  Spogledali so se tovariši, ko je razkladal Goriček šaléč se svoje sanje in smejali so se, akoravno je bil nekako posiljen ta smeh.  Katarina Stobe, ki je do sedaj ves čas molčé v kotu slonela in opazovala poteze na svojih dlaneh, kakor da bi hotela prorokovati iz njih, dejala je resno: „Goriček, ti si nocój nas vseh dobro voljo v najem vzel; a dokazal še nisi, da si zanesljiv poročevalec.  Omenjena ura je prišla, a tvoje obljube se niso izpolnile.“  „Copernice naj me odneso v oblake ín krokarji naj me okljujejo, če sem se toliko zlagal, kolikor imam za nohtom črnega, mati Stobe.  Če pa oni ne govoré resnice, ki o njej pridigujejo, in se majó kakor klepetec ob vetru na jablani, zakaj na-me goreče oglje mečete?  Ko bi znal jaz gosje pero sukati, napisal bi pismo doli v Ljubljano deželnim stanovom, naj nam novih pomočnikov priskrbé, ker so se stari v ljubezni, a ne do Lutra, temveč do zapeljivosti ženstva, jeli topiti kakor led, ko potegne jug.“  S strupenim pogledom kaznovala je Katarina Stobe te besede in tudi Krištof Švab se je nekako bližje k svojej sosedi pomaknol, kakor da bi hotel pokazati, da ni sicer prijatelj coelibatu, pa da oni zaradi tega vendar nihče oporekati ne more bojazljivosti in lenobe v verskih stvareh.  Med tem pa, ko si je Goriček novih važnih argumentov za svoj zagovor nabiral, odpró se nenadoma duri, in Jarnej Knafelj stopi v sobo.  Akoravno so zbrani tovariši prej obirali svojega voditelja in mojstra, pretresel je vendar vse zapored njegov prihod tako močno; da so vstali kakor na povelje in ga pozdravili z globokimi pokloni.  Lep je bil Knafelj, ko je stopil ponosno kakor plemenitaš med svoje tovariše.  Resen zamišljen, a miren liki vojskovodja in kakor da bi se ne bilo ničesar zgodilo od zadnjega zbora v Kranji, razjasnjeval je Knafelj verske zadeve in govoril o hudih časih, kteri preté njim vsem po crkvenej in svetnej gosposki.  Opominjeval je potém k vztrajnosti in neomahljinosti, ki vodi h gotovej zmagi.  Molčali so vsi in strmeli, takovo moč je imel Knafelj do svojih tovarišev.  Nihče si ni upal vprašati svojega mojstra: Kje si bil, kje si hodil toliko časa, in mu reči: Opraviči se, zagovarjaj svojo lastno mlačnost!  Celo Goriček, ki je prej vedno jezik brusil in zbadal na desno in levo ter se široko ustil, otrpnol je zdajci kakor božji volek, če ga na dlan položiš, in najrajši bi jo bil popihal skozi zaprte duri v nočni zrak.  Pekla in skelela ga je namreč vest, da ni bil mož-beseda.  Prelomil je Knaflju dano obljubo zaradi iste plavolaske, in poslednji ga je celo lahko čul, kako ga je on obiral in smešil v družbi in svoj grenki žolč izlival na njegovo ime.  Pozno je že bilo, ko je hotel Knafelj zapustiti zbor menéč, da mora še pred dnevom biti v gradu, a nenadoma vstane do sedaj molčeča Stobe ter mu zakliče: „Stoj!“ S krepkim glasom pripoveduje potém zgodovino luteranske podružnice v Podgorji in omenja, kako je zapuščena in brez voditelja, in da mora ona, slaba ženska, opravljati službo in skrbeti za vse.  A prosila je že toliko potov nekoga, ki je bil ponosen nekdaj svoje pomočnice in prijateljice, naj pride vsaj krstit v Podgorje otroke in poročat ženine in neveste, ali zastonj. „On, ki naj bi bil zvezda, v ktero bi se ozirali mi njegovi prijatelji, postal je malik svojega lastnega srca, ki pelje nas, vse v pogubo.“  Strmeli in pogledovali so se zbrani tovariši pri teh besedah pogumne ženske.  Dobro so vedeli, kam letijo te strupene puščice.  Knafelj pa je zbledel, a rekel črez nekoliko mirno:  „Jaz umem, zakaj ste me vabili sém nocój in da pričakujete opravičevanja od mene, ker sem molčal nekaj tednov.  Jezili se bodete in me preklinjali, če vam rečem, da ste se motili in goljufali v svojih na zorih.  Čemu z glavo v zid prodirati in v zanjke mušice loviti?  Mirujmo, dokler se zbira oglje vse dežele proti nam iti zbirajmo na tihem vse svoje moči, da udarimo, ko se razpodé sedanje megle, s toliko večjo odločnostjo zopet na dan.  Poročil sem ta svoj sklep vrhovnemu mojstru v prognanstvo in ga prosil posebno, naj zapové, da se ne vmešujejo javilo v naš posel ljudje, ki niso poklicani zá-nj in ki le škodujejo našej stvari s svojo nepremišljenostjo. „Mulier taceat,“ pravi že sveti Pavel, to naj velja tudi pri nas.  Zaradi tega izrečem, tu javno, da sklene nocojšnji zbor, da smejo le praví duhovniki opravljati javno službo božjo.  A kar se tiče moje lastne osebe, protestujem odločno, da se postavlja ona pod kontrolo neomikanega postopača.“  Tího je bilo nekaj trenotkov po teh besedah s posebnim naglasom govorjenih, da bi se bila čula miš; ko bi si upala iz svojega skrivališča v luteransko sobo.  Le Katarina Stobe je trepetala na vsem životu, in njena roka je segla skrivaje na mizo, kjer je ležal oster, dolg nož.  Polagoma ga je spravila pod svojo obleko, in ko je stresla še nekekrati svoje črne lase in zadrževala sapo, ki je silila kakor zaprta reka na dan, planola je nenadoma izza omizja s povzdignenim nožem — na Knaflja in strašen boj se je vnel.  Ko je pa zapazil Goriček, kako maščuje njegova pogumna prijateljica svoje razžaljenje, ohrabri se tudi on, priskoči na pomoč in kriči:  „Čakaj ti pasjedlakec, jaz ti bom dal vetra, da ti bo po črevih piskalo, in zaznamoval ti bom na čelo neomikanega postopača, ti griva zaljubljena!“ In v tem trenotku imela sta Stobe in Goriček Knaflja na tleh in sta ga obdelavala z vso silo ne gledé, ali pada po nosu ali po boku.  Ubila bi ga bila v nepopisljivej jezi, ko bi ne bil priskočil orjaški Gogala in zgrabil suhega Gorička za hlačni rob in ga dvignol od tal kakor mlado mačko, da je molil vse štiri od sebe in brcal in suval na vse svetovne strani.  Težje pa je ukrotil razjarjeno žensko.  Zapletle so se namreč njene roke v dolge črne Knafljeve kodre in jih niso hotéle izpustiti brez celih šopov med prsti za plačilo in maščevanje.  Stoprav po dolgem trudu oprostil je Gogala svojega prijatelja iz rok razžaljenih tovarišev ter mu pomagal na prosto.  Tako se je izpremenil luteranski zbor v Cerkljah nenadno v žalosten boj in prepir ter je imel važne nasledke za razširjevanje krivoverskih idej na Gorenjskem.  Jasno je bilo namreč iz Knafljevega govora vsem, da se je on čudno izpremenil, in akoravno mu do sedaj ne morejo oponašati tenegatstva, izgubil je vendar mnogo zanesljinosti.  Sklenolo se je torej opazovati natanko vse njegovo delovanje, in zató so izvolili njegovega prijatelja Rokavca.  Nekteri so celó trdili, da bi bilo najboljše, ako bi se popolno Knaflja iznebili, in drugi so zopet obljubovali, da hočejo skrbeti, da se zgodi to skrivaje in brez vsega hrupa.  Čuden človek to, če me ne vara razum,  Izdati me hoče in zapustiti.  Sofoklej.  Bilo je nekaj dnij po tej dogodbi.  Sodnik Kamliškega mesta Gregor Kramar bil je neko jutro jeznorit in slabe volje, da še nikdar ne tako.  Vso noč je namreč vodil on sam cesarsko patrolo po Podgorji in notri tam v Tunjicah je bil in zalezoval pridigarico Stobejko ter jo skušal v pesti dobiti; a hodil je zastonj in se potil.  Baš danes je hotel pisati ljubljanskemu škofu Urbanu veselo novico, da je njegova pridiga v Kranji in pa ostrost posvetnih óblastnij popolnoma iztrebila luterance in prepodila jih gori na Nemško, ko mu prileti na vse zgodaj neki kmetič oznanjat o velikem krivoverskem zboru v Cerkljah, pri kterem so bili tudi Knafelj in Stobe in Rokavec in kdo zna, koliko še drugih malharjev.  Tej novici je še poročevalec skrivale pristavil, da je baje tudi Cerkljanski župnik Krištof Švab ves luterš, ker so baš pri njem zborovali luteránci in še tisto zanikerno Stobejko so povabili tja.  Poslednje je udarilo kakor palica po glavi vestnega katoličana in najhujšega birokrata Kramarja, saj je gospod Švab njegov osebni prijatelj.  Kaj hoče torej poročati v Ljubljano?  Kakor črez noč presekan in uničen je njegov lep črtež in pohvala, ktere je pričakoval od višjega škofa.  Jezil se je torej Kramar, suh, visokorasten uradnik, ter dirjal po sobi, preklinjajóč vse krivoverce, in z obrito glavo je majal, da se mu je tresla siva lasulja na njej, kakor da bi veter po prosu pihal.  Napósled pokliče iz sosedne sobe svojega pisarja in ga vpraša:  „Koliko ukazov sem natočil za lov na luterance?“  „Deset, milostljivi sodnik,“ odgovori boječe in ponižno pisar.  „Koliko sem dal razpisati cesarskih daril za Knafljevo glavo in koliko za njegove tovariše?“  „Za Knaflja štiri sto srebernjakov, za Rokavca in Avniča tri sto in petdeset, za Stobejko tudi toliko, za ostale po tri sto brez izjeme.“  „Vzemi pero in napiši dvajset ukazov in razpošlji jih v vse fare in vasi ter pristavi, da plačam jaz iz svojega žepa povrh še sto srebernjakov za živega ali mrtvega Knaflja in baš toliko za isto copernico Stobejko!“  Zgodilo se je tako, kakor je velel mestni sodnik.  Še isto popoldne so hiteli biriči z novimi ukazi na vse kraje, in kmalu se je govorilo po vsem Kamniku in v okolici o teh lepih nagradah za krivoverske glave.  Baš drugi dan se je vračal Goriček po stranskih potih črez šentjursko goro in Stranje iz Cerkelj v Kamnik.  Čul je že med potem, da je zvedela gosposka o Cerkljanskem zboru in da nastavlja mreže njegovim obiskovalcem.  Priklatil se je torej skrivaje proti noči v Stranje, in ker je skušal zvedeti, koliko je resnice o tej novici, pomaknol je svoje široko krajno pokrivalo globoko na oči in je stopil v Goltesovo krčmo pit kapico žganja.  K sreči je bila krčma prazna.  Samo v zgornjem konci sobe imel je na klopi razstavljeno črevljarsko orodje majhen, suh črevljar, ki jo staremu vozniku Goltesu kvadraste črevlje krpal.  Prestrašil se je nekoliko Goriček tega moža, kajti spoznal ga je.  Bil je Jurij Kriškar iz Grabna, hudoben in jezav mož, ki po hišah nove črevlje dela in stare krpa, a pri tem ljudi obira, luterance in katoličane vse povprek, kakor družba nanese, tako da nihče prav za prav ne vé, ktero vero ima on sam, ali vražjo ali nobene.  Povrh se je še spomnil Goriček, da je Kríškarju celó nekaj grošev na dolgu, ker mu je že pred enim letom črevlje popravil in ga več potov terjal, a on je le odlagal in obljuboval.  Verjetno je torej, da Goričkovo stališče ni bilo prijetno.  A. vendar ni hotel kazati, da se boji suhega črevljarčka; za mizo je sedel in glavo tako obračal, da je oljnata svetilnica le njegovo pokrivalo obsevala, lica pa ne.  Kriškar, bistra, premetena glava, opazil je takoj, da se mu nekako pivec skriva tor mu niti pijače ne ponudi, kakor se spodobi pri krščanskih ljudeh.  Zaradi tega si misli: Čakaj me, kocina ti plesniva, pogledati ti hočem v obraz, in ti sam mi ga postaviš pod nos, če le sam Kurent nisi.  Zatorej zatoči črevljarček, ko šiva in vbada raztrgano kvedrino, nenadoma skrivaje šilo pod klop, kjer Goriček sedi in pravi: „Sosed pivski, nategni svojo roko in skrivi za božji dar svoje hrbtišče in poberi mi šilo pod klopjo!  Vidiš, ta kvedrina razcapana mi kar med koleni razpade, če jo zdaj, ko sem ravno zaplato ná-njo pribil, pasti pustim.“  Kaj je hotel Goriček nasproti takovej prošnji?  Da bi mu ne bilo potreba govoriti in se s svojim glasom tovarišu ovajati, upognol se je pod klop za šilom in sicer tako nesrečno, da je zadel z glavo ob mizo in mu je odpadlo pokrivalo, ter je ves svoj obraz tovarišu črevljarčku odkril.  „O ti konjski lišaj, o ti preljubi Goriček, kaj smo mi tu mi?  Pa tako prevzetni in ošabni kakor vrabec v polnem prosu!  Lejtes, lejtes, šenta!  Še pozdrava nimaš, ti šmarni romar, za svojega znanca smolca; ki ti je vendar že senc ter tja črevlje zakrpal, kedar sta ti palec in šantava peta na beli dan pogledovala.“  Tako je vzkliknol videzno nevoljen črevljar ter svojega tovariša objedal in obiral, ko ga je spoznal, vidéč ga razoglavega pobirati šilo.  „Molči za pet Kriščevih ran, Kriškar, lepo te prosim,“ šepne potém bled in prestrašen Goriček in s šilom vred tudi svojo polno kupico žganja tovariša podá.  „Ta pa ta, greje kakor peklenščekovo olju in grenek je kakor sama čmerika,“ odgovarja črovljarček, ko sprazni kupo in svoj suh in ščetinast obraz tako silovito kremži in razteguje, da je Gorička skoro strah.  „To ti povém prijatelj,“ nadaljuje črevljar, „ko bi te prokleto luterance, ki nam vero pačijo in se za mejami ženijo kakor zajci, pomočil v sod takovega žganja in še povrh nekaj šentjanževih rož in jerebike primešal, belila bi se jim koža, da bi lahko biče pletli iz nje in vse hudiče celó iz pekla z njivni pregnali, kar hi bilo za nas grešne katoličane precejšnje vrednosti.“  Jezile so te nagajive beseda Gorička, da je svoj jezik skrivaje grizel in pristavil potém: „Kriškar, rečem ti, drži jezik za zobmi; poznal me, jaz nisem hudoben človek.  Pil bodeš kakor mavrica ako ne —“  Razsrdil je poslednji stavek jeznoritega črevljarčka, posebno ker je že dolgo časa Gorička zaradi istega dolga na piki imel.  Da bi se ga on bal, tega ne  „Robida ti oglojena luterska, kdo pravi, naj molčim, in pa tebi?  Veš, če hoče Kriškar, še nocój visiš kakor strašilo na zelniku ondi na jablanovej krozulji; pa noče, in vesel hodi zarasli tega. če te pa to žganje peče in ti ga je žal, vrnem ti ga trikrat toliko, samo tiste dolžne groše mi plačaj, sraka ti lačna!“  Te srdite besede vzemó Goričku zadnji pogum, s kterim je hotel oplašiti prej nagajivega tovariša.  K črevljarčku se torej pomakne in pravi proseče:  „Ne jezi se kakor gad, saj ti nikdo na rep ne stopa.  Rajši svoje strupene zobe nazaj potegni in ne izdajaj me, prijatelj; saj se še oba lahko kdaj v življenji iz ene sklede najeva.  Nihče ne vé, kdo ga more še po hrbtu popraskati, ko mu lastna roka odreče.“  Goričkova pohlevnost je nekoliko utolažila jeznega črevljarja, a njegov prirojeni hudobni dovtip je stoprav vzbudila in mu dala dušek.  „Po črevih nam bode piskalo zdaj nam vsem luterancom, kakor po mehu.“ pravi zopet hudobno Kriškar in vpraša kakor navlašč potém: „Saj si slišal Goriček, kakove ukaze je sodnik Kramar v dežel poslal?“  „Kaj bom slišal, nič slišal jaz, kaj meni masi luteranci?“ zagovarja se Goriček, hotéč zakrití svojo zadrego.  „Torej si tudi ti izmed istih, ki so v Cerkljah zborovali in neki sklenoli Knaflja za luteranskega škofa izvoliti, mene pa naprositi, naj mu takove črevlje naredim, da bode v njih kakor Torklja gore preskakoval, kedar mu bode Kramar s svojimi biriči za petami,“ norčuje se črevljarček.  „Brez šale prijatelj, ti me poznaš po obrazu, kakor ježa po ščetinah, da sem pravi krščanski človek in da sovražim Knaflja kakor sedem naglavnih grehov.  Govori torej, če veš kaj o Kramarji in o tistem zboru ali kali!“  „Kaj si mar v duplu spal gori v črnem grabnu kakor polh, da ne véš, kar ves okraj vé in o istih pet sto srebernjakih govori, ktere je Kramar na Knafljevo glavo razpisal?  Prokleto mastni bi bili ti novci, če tudi Judeževi, nič ne dé, in prilegli bi se želodca kakor lovskemu psu klobasa, ko bi vedel človek, kje tiči tísta krivoverska korenina, ki toliko vina obeta.“  Z nekakim posebnim naglasom izgovoril je Kriškar te besede in raztegoval je svoja zijava usta na smeh, kakor da bi ne verjel prav tej sodnikovej obljubi.  Opazoval pa je svojega tovariša, kajti dobro je vedel, da če je le komu, znano je Goričku Knafljevo skrivališče in pa novica o Cerkljanskem zboru.  Goriček se je s prva skoro prestrašil črevljarčkovega poročila in odgovoril je nekaj, kar ni bilo niti „bev“ ni „mev“, potém pa dejal:  „Pet sto srebernjakov, praviš Kriškar, obljubuje Kramar?“  „Ti si učen kakor gospoda sama; le v Kamnik pojdi in beri; na vseli oglih je napisano s črnim na belem, da je tako.  Povem ti, kakor bi se za ušesom popraskal, tako lahko zaslužiš toliko denarja, da ob belem dnevu tri leta brez dela na trebuhu ležiš, če hočeš.“  „Ali bi ga ti izdal Kriškar, ko bi bil luteranec in Knafljev prijatelj?“  „Zakaj pa ne?  Ko bi le vedel zá-nj!  Veš, v nebesih je za enega luteranca toliko plačila, kakor za devet in devetdeset takih navadnih grešnikov, kakor smo mi.  Veš, če je tudi obešen potém ali kar si bodi, s toliko denarjem lahko nekaj dobrega zá-nj storiš, in še hvaležen ti bo potem onkraj, da si ga izdal in izveličal.“  Utihnol je nató Goriček in videlo se mu je na obrazu, da bojuje hud notranji boj med dvomom in vero, ali bi zaupal tovarišu ali ne.  „Ti si izkušnjavec Kriškar, da veš.  Ujeti me hočeš v mreže in me izdati, ko bi rekel jaz komu, da vém za Knaflja ali da se polakomnim tistih pet sto srebernjakov.“  „Kaj bodeš ti griva nezaupljiva?  Kaj misliš, da bom sam sebe v nevarnost stavil in jezikoval, kar ni nič?  Jaz le tako govorim, da bi bilo dobro za naju, ker sva reveža oba, ko bi mogla poleg drugega plačila še tudi nekaj grošov seveda skrivaje zaslužiti.“  Poslednje besede so Gorička popolno omamile.  Verjel je zdaj vsa in v ogenj bi bil šel za resnico črevljarčkovih besedij.  „Kako dolgo še šivlješ nocój?“ vpraša potem Kriškarja.  „Kolikor časa hočem.  Jezi me ta beračija kvederska, da bi jo že zdaj v Bistrico zanesel in vse orodje z njo.  Nič ni dandanes s šivanjem, ti povem Goriček.  Bolje je beračiti ali pa krasti, ti pravila.“  „Pasti torej in z menoj hodi!  Povedati ti imam marsikaj,“ pravi Goriček in zadnjo kapljo žganja izpije.  Kriškar se ne dá siva pota prositi.  Jasno mu je bilo, da vé Goriček za Knaflja in da je pri volji izdati ga.  Zaradi toga vrže šivanje pod klop, uredi nekoliko svoje orožje, skrivaje pa utakne svoj nož krivec, s kterim sicer podplate obrezuje in svinjske kože razdeluje, za srajco ter reče krčmarju Goltesu, ki baš v tem trenotku v sobo stopi:  „Slabo olje si prilil nocój leščerbi, Grega.  Ne vidim več prav mašiti lukenj na kvedrini; zaradi tega pospremim nekoliko svojega prijatelja proti Kamniku.  Mrmral je sicer na tihem krčmar in klel, da niso delci za drugo kot za pitje; a ugovarjati si ni upal črevljarčku, akoravno je dobro vedel, da je z lučjo le svojo lenobo zagovarjal.  Že zgrabil jo je za bele roké,  Pa vleče jo tje do globoke vodé.  Stritar.  Tema je bila kakor v rogu, ko stopita naša znanca Goriček in Kriškar na plan in ubereta kolovozen pot proti Kamniku.  Nekaj časa hodita molčé, potém pa pravi Goriček:  „Veš, prijatelj, da je vendar le grdo izdajati prijatelja, ki mi ni storil žalega nikdar.  Meni se kar srce krči, ko pomislim, da bi znali Knaflja v resnici obesiti, ko bi ga prodala midva Kramarju.“  „Kaj boš ongavil takisto, kar ni nič?“ povzame zdajci lisičji Kriškar prepričavši se, da ima svojega tovariša v kleščah kakor zaplato pri šivanji in da ga bode stiskal in nategoval toliko časa, da bode mehak in voljen kakor hruška pečena.  Zatorej reče:  „Goriček, ti si katoličan, je-li?  K spovedi hodiš in k obhajilu po cerkvenej postavi.  Daj mi roko, da je res, kar mislim o tebi, stoprav potém ti morem zaupati nekaj važnega!“  Tresel se je Goriček in mrzel pot mu je lezel po hrbtu pri tem vprašanji, saj je vedel, kako je z njegovo vero, a izdati se ni upal hudobnemu Kriškarju, zaradi tega mu podé, desnico v znamenje, da je dober katoličan.  „In veš, prijatelj, kaj veleva postava cesarska vsakemu pravovercu, ki zve kaj o luterancih?  Naznaniti in ovadíti ga mora gosposki, ako ne, je kaznovan sam z večletnim zaporom.“  Stresla se je pri teh besedah Goričkova desnica v tovariševej, kar je dobro čutil poslednji ter nadaljeval potém:  „Goriček, jaz ti na nosu berem, da veš za Knafljevo skrivališče in dober katoličan si, kar trdiš sam; torej stori, kar je tvoja dolžnost, če ne, storim jaz, kar je moja.“  Te besede je izgovoril črevljarček s hudim glasom in še bolj se ga je ustrašil Goriček, kajti žal mu je bilo, da se je izdal tako daleč tovarišu, da mu skoro več niti ne more.  Domislil se jo tudi, da je neumnost pripovedovati zdaj Kriškarju o Knafljevem skrivališči; saj mu tu na prostem več škodovati ne more, povrh bi pa še moral deliti razpisano nagrado z njim, ko bi ga skupno izdala.  Lakomnost do novcev ga zopet urdu izdajati ljudi rekel precej osorno: „Jaz nič no vém, Kriškar, tudi je grdo izdajati ljudi, ki nam niso storili žalega.“  „Kaj?“ zakričal je zdajci črevljarček razjarjen. „Tri sto kopit, pa tvoja garjava glava bode mene za nos vodila sem v noči?  Kaj misliš, da sem jaz oči izposodil tedaj, ko si s Stobejko k Bobku v Podgorje zahajal, ti ščetina luteranska, zdaj mi bodeš pa lagal in o poštenosti in krivici poduke dajal?“  Molčal je Goriček pri teh besedah, le same jeze je jezik grizel; kajti prepričal se je, da ni z njim odkritosrčen črevljarček, da ga pelje morda sam k Kramarju in ga skupno s Knafljevi izda.  Trdno sklene torej Goriček iznebiti se ga nocój na vsak način, naj velja kar hoče.  Zdaj jame urneje stopati in trdi vedno razjarjenemu tovarišu, da se moti in krivo sodi.  Na. dolgo in široko mu tudi razjasnjuje, da je Knafelj skrit v Podgorji, pa da ga gresta še nocój oba z biriči lovit itd.  Kriškar zvita glava pa je urno pretuhtal, da laže tovariš, in opazil je tudi; da stopa bližje ob Bistrici, kakor je potrebno.  Vzbudila se mu je torej misel, da ga hoče Goriček pogubiti; zaradi tega je hodil par stopinj za tovarišem in je stisnol črevljarski krivec, vzemši ga na tihem izpod srajce, v pest.  Kmalu potém pusti Goriček svoje pokrivalo z glave pasti, da se zvali po bregu v Bistrico in zakliče:  „Kriškar, pomagaj, lovi mi pokrivalo, ti si uren kot podlasica, jaz sem pa hodil že mnogo danes, težko se pripogujem!“  Kriškar je stopil navlašč na breg in zrl za pokrivalom, a dobro je pazil na vsak gibljej tovarišev.  In v resnici, ko zagleda Goriček svojega tovariša na levi ob vodi, zavrtel se je proti njemu, kakor da bi ga bila osa piknola, zgrabil ga za ovratnik in zaklel: „Čakaj me, ti smrt oslovska, jaz ti pokažem, kaj se pravi mere v past hudičevo loviti.“  Izgovorivši skušal je z vso silo pahnoti tovariša v deročo Bistrico baš na mestu, kjer je delala globok tomun; a Kriškar, ki je sam prežal in pričakoval napada, vrgel se mu je hipoma poet noge in kakor da bi trenol, podrl ga je na tla, zlezel mu na trebuh ter ga jel srdito s pestmi obdelavati.  Goriček je kričal na vse pretege in se zvijal pod svojim tovarišem in ga prosil, naj ga pusti, saj bosta novce za Knaflja delila.  „Ti in tvoji lutrovski novci!  Jaz jih zaslužim lahko sam brez tebe, če hočem, a jaz ne izdajem prijatelja kakor si ga mislil ti, ali tebe bi, ko bi bila tvoja griva groša vredna, pa ga ni.  Zdaj vém, kakov zanesljiv tovariš si ti nam luterancem; kajti vedi, tudi jaz sem Lutrov prijatelj in sem te le skušal, kakovo hudičevo dušo imaš.“  Tako je zmerjal in obdeloval Kriškar svojega tovariša.  Nató pa pristavi:  „Spomin moram vendar tudi imeti od takovega zvestega prijatelja, kot si ti pasjedlakec.“  Izgovorivši potegne krivec in odreže hipoma Goričko desno uho.  Zatajil se je zdajci Goriček kakor jež in sapo je na-se vlekel; kajti to si je mislil, more me še rešiti iz rok grozovitega črevljarja.  „Dovolj imaš,“ dejal je v resnici potem Kriškar, vstal je, raz videzno nezavestnega tovariša in odhajaje z odrezanem ušesom pristavil:  „Zdaj pa le pojdi in izdaj prijatelja biričem.  Zaznamoval sem te tako, da pozna ves svet Judeža Iškarijota.“  Danilo se je že in ondi za Bergantovim hribom je rudela jutranja zora, ko se vzdigne Goriček ob Bistriškem bregu in kolnéč daljo gre, kolikor mu raztepeno in krvavo truplo dopušča.  Vedel ni s početka, kaj mu je storiti, ali naj Knaflja izda Kramarju in z lepimi novci v roki zapusti luteransko družbo, pri kterej ga bode brez dvoma ta grivec, skriti Kriškar, o kterem ni mislil, da je res luteranec, očrnil, ali naj pa ondi Kriškarja za odrezano uho in za dreganje s krivcem v rebra losi.  Prišedši potém pred sodnikovo stanovanje na Malem gradu, prestreli se, kakor da bi bilo treščilo pred-enj; kajti na vežnih durih zagleda pribito svoje lastno uho.  „Prehitel me je ta prokleti pasjedlakec in me brez dvombe izdal,“ pravi Goriček samemu sebi in zapusti urno, kolikor ga morejo noge nesti, grad in se izgubi v mestnih ulicah.  Odhajaš že?  Še dneva zora spí,  To slavca k je v seči žvrgolenje,  Škrjanca ziblje še v razorji sen.  Romeo in Julija.  Trikrat je vzhajal mesec potém, četvrta noč pa je bila oblačna.  In v takovej noči je čakal Knafelj grajsko hčer pod košatim kostanjem ob grajskem ozidji na severnej strani.  Saj niti je obljubila, da čuje, dokler ne pospi vse po gradu, pa da je ni strah same iti skozi dvorišče na vrt pod visoko drevó.  Knafelj je položil roki okoli njenega života, ko je pritekla po peščenej stezi, in dolgo jej je zrl molčé v lepo plavo okó.  Potém jo je vprašal: „Lavra, ali me res ljubiš tako, kakor nevesta svojega ženina, ki mu sledi, če je treba, na konec sveta in deli z njim gorje in srečo?“  Tiho je bilo zdaj nekaj časa, da se je čulo težko dihanje grajske hčere, ki je nagnola lice na ljubčekove prsi in dejala boječe: „Zakaj govoriš tako, dragi moj?“  „Zato ker te ljubim tako nepopisljivo, kakor solnce zemljo, ktere se nikdar nagledati ne more, ki jej pošilja bledo luno, ko pada v morje, in zlato zoro, ki naznanja prihodki njegovo ljubezni.“  „In zemlja je tudi hvaležna za tako milobo.  Lepo cvete, zeleni in zori o solnčnih žarkih in umre ter zledeni, ko pojemlje luč njenega tovariša,“ odgovori urno deklica.  „Kaj si rekla?  O reci še enkrat, draga moja: Zemlja zeleni v ljubezni in umira brez nje!  Kaj pa človek, povej Laura, kaj je on brez ljubezni?“ povzame Knafelj in strastno poljubi svojo tovaršico.  „Ti si danes tako čudno razvnet, dragi moj; takov še nisi bil nikdar, kaj ti je?“ vpraša nekako boječe Lana potém.  „Nič mi ni, samo bojim se kako bode živelo moje srce ko mu izgine za vselej luč tvoje ljubezni; saj pravis, da zledeni celo zemlja brez milodejne gorkote.“  „Ti dvomiš o mojej ljubezni?  Sramuj se take misli brez vzroka!“  „Lavra moja, srce človeško je uganjka, ktere najvišji modrec razvozlati ne more.  Izpreminja se kakor luna na nebu, ki sveti le nekaj ur, ki vzhaja vsako noč pozneje in pozneje, a naposled izostane.“  „Kaj sem ti storila, da trpinčiš s takimi mislimi nocój mojo srce, in vendar si obetal da mi imaš poročati važnih stvarij, kterih naj se ne strašim.“  „Pač zlata Lavra, čemu ti zakrivam oblak, ki se je privlekel nad najino ljubezen, ki vsuje, prej ko se morda zaveda, ledeno točo, ki uniči zadnjo bitko upa o lepej najinej bodočnosti; zakaj povém ti, dete moje, prej nego solnce trikrat vzhaja, odpelje me pot za one daljne gore ondi za v nebo kipečim Triglavom.“  Stresla se je grajska hči po vsem životu pri teh besedah in desnica, s ktero je gladila otožno tovariševo čelo, zdrsnola jej je ob životu, in deklina vpraša: „Ti greš, zakaj groš, kam groš in brez mene, in za vselej?“  Toliko stavljenih vprašanj v enem stavku, kdo bi jih odgovoril tako urno in z lahkim srcem?  „Jaz odhajam, ker te ljubim, kakor še nisem in ne bodem nobenega človeka več na svetu, bolj kakor samega sebe, kot domovino in bolj, sramujem se skoro te besede, bolj kakor sveto stvar, kterej sem izročil svoje nesrečno življenje.  Lana moja, jaz grem, ker ti vošim srečo, ker ti ne želim takove osode, kakoršna je moja; kajti mene bodo, če me še niso, izdali prijatelji moji, ker sem jim mlačen, nedelaven tovariš.  Kam grem?  To vprašanje je lahko, a težek odgovor.  Tja, golobica moja, kjer ni potreba človeka zatajevati svojega prepričanja, kjer vlada mir in bratoljubje, in kamer me vabi moj prijatelj Primuž Truber, kterega preklinjajo njegovi rojaki za njegovo ljubezen.“  Tako je govoril Knafelj svojej tovaršici ter pristavil brišoč njene v curkih tekoče solze po bledem lici:  „Odpusti, draga moja, tem besedam!  Ti, le ti bi mi bila lahko še rešilni angelj, ki bi me priprljal s pota moje pogube, kakor učé vaši duhovniki, v naročje crkvi, v kterej me je rajnka mati moja izredila.  Zdaj je prepozno.  Prisegel in zaklel sem se tovarišem, da ostanem zvest strojim načelom.  Povrh si zapomni, skrivna prijateljica moja, kdor izpremeni svoje dejanje brez prepričanja iz osebnih uzrokov, je renegat.  In tako najbolj gnusno, vse veke od vseh narodov prokleto ime, bila bi moja smrt.  Prosim te torej še enkrat, odpusti mi, nepozabljiv angelj moj!  Jaz ne morem tu zaradi tebe več ostati, ti pa z menój, s prokletim luterancem, bežati ne smeš, in ti ne velim, — ker te ljubim.“  Tiho je bilo po teh besedah pod grajskim kostanjem.  A med tem se je grajska hči izvila iz Knafljevega objetja in dejala resno:  „Pojdi dragi moj, če je tako, kakor praviš!  Zaradi mene ni vredno prelamljati danih priseg.  A ničen je izgovor, da odhajaš zaradi tega, ker me ljubiš!  Povej mi za slovo, kje je zapisano v sv. pismu, da vpraša prava ljubezen po veri in stanu.  Knafelj, ti si velik učenec svojega mojstra, a poslednjega stavka nisi razumel.  Zaradi tega pojdi sam, kamer te je volja, kdo vpraša —.“  Poslednjega stavka ni izgovorila grajska hči, le z obema rokama si je zakrila obraz ter omahnula na peščeno stezo.  A Knafelj jo planot kvišku in dvignol v solzah utopljeno deklico in klical:  „Lavra, dete moje, sreča moja, ali greš ti v resnici z menoj?  Ali to ne plaši preganjanje, revščina in trpljenje luteranskega duhovnika?“  Odgovarjala ni grajska hči takovim vprašanjem, le oči polni solz so se čistiti in svetliti, in težko dihanje se je pomirjevalo, in mrzle rake so dobivale prejšnjo toploto.  „Hvala ti nepopisljiva, Lavra moja, za tvojo preveliko ljubezen, ktere jaz ne zaslužim in ki je vreden nisem,“ odvrne Knafelj potém in pritisne strastno Lavrino roko na svoje prsi in poljubi deklico v vroče lice, a nate pa reče:  „Uredi torej svoje reči in bodi pripravljena!  Tretjo noč te bodem čakal pod ravno tem kostanjem, ali varujva se med tem, da se ne izdava; izgubljena sva lahko oba.“  Vzklikola bi bila samega veselja mlada Lavra pri teh besedah, da bi bil jek po gorah odmeval; saj jej je zrlo naproti lepo življenje na strani ljubljenega moža!  Srečna deklica ni poznala življenja niti njegove goljufije ne bridkosti.  Bivanje na samotnem gradu poleg bolehnega, čmerikavega očeta bilo je njenemu zgodaj vzbujenemu srcu največje gorje.  Potém sta zaljubljenca v sladkem objetji pod kostanjem še dolgo sanjala o svojej bodočej sreči na Nemškim.  Kako si hočeta urediti prijetno življenje, pa kako se ljubiti in zvesta si ostati!  In ko se pomiri viharnost v preljubem domovji, hočeta se vrnoti na Slovensko.  Saj jima bodi oče odpustil, ko ju nihče več ločiti ne more, in z ljubeznijo mu hočeta potem stotero povračati sedanjo žalost njegovo.  Rudeti je jelo nebó ondi za Viženskim vrhom, ko se ločita Lavra in Knafelj, zatrjujoča si še en pot, da črez tri dolge dni ni več za nju ločitve, temveč samo ljubezen, nič kot ljubezen!  „Glaub’ mir’s“ — setzte hinzn der Freund,  Und lachte und seufzte und lachte wieder.  Heine.  Na južnej strani Cerkelj ob cesti stoji dandanes velika zidana hiša v eno nadstropje, in ondi se toči vino, prava kislica in žganje in kakova mesena klobasa se tudi dobi za prigrizek.  Na ravno tem mestu je stala za naše povesti pol zidana, pol lesena koča, pricestna krčma.  Nič ni ostalo od nje v današnje čase kot hišni priimek: „Pri Jajcu“ in pa pravica točiti vino in žganje.  V tej krčmi „Pri Jajcu“ sedel je tretji večer po dogodbi v prejšnjem poglavji tuj človek in žganje je pil po malem, a precej pogostoma je pogledaval skozi malo okno na cesto, ki v Kamnik in Mengeš vodi.  Mračiti se je že jelo med tem in iz zvonika je naznanjal zvon „Ave Marijo“.  V tem trenotku je stopil v krčmo visokorasten, debeluhast krčmar, snel je pokrivalo ter jel moliti na glas angeljsko češčenje.  Že prej je namreč skrivaje opazoval svojega gosta, a ta mu ni bil nič kaj povšeči.  „Kdo vé, ali ni ta griva ščetinasta povrh še luterš, in mene zapró napósled, ker mu kupo žganja prodajam,“ sodi pri tem opazovanji mož.  Znano je namreč, da je bilo z ostro kaznijo prepovedano občevati z luteranci in še toliko bolj sprejemati jih pod streho.  Zaradi tega je krčmar, zvita glava, že težko čakal priložnosti, da jame moliti na glas angeljsko češčenje, tako sklepajóč: „Če moli z menój in mi odgovarja ta griva, kakor se spodobi, potóm je pošten in pije naj, da pod mizo pade; ako ne, skusiti moram, da ga spravim na cesto.“  In pivec ni odgovarjal krčmarjevej molitvi.  Pokrivalo je globoko na oči potisnol, po mizi bobnal s prsti in v pijačo je zrl, kakor da bi se moglo kdo zna kaj videti v njej.  Jezila je krčmarja ta luterška svojeglavnost, da mu je kar po hrbtu mrgolelo, vzlasti ker je bil pivec slaboten, majhen možiček, kterega bi si bil upal on sam kakor mačko črez streho zalučati, ko bi bilo potreba.  Zaradi tega je prisedel za omizje h gostu rekóč:  „Kam si namenjen prijatelj?  Nocój bode temno kakor v rogu.  Za ped daleč ne bodeš pred se videl, če skozi vas kolovratiš; povrh je v zgornjem konci še zadnja povodenj most odnesla.“  Dobro je razumel pivec te besede; kajti hudo je pogledal izpod čela svojega tovariša, potém kupo polno žganja izpil ter rekel: „Piščeta se bojé teme; zaradi tega ob solnčnem zahodu na gredi zlete in potaknejo glave pod perutí, nam je pa noč ljubša kot dan, ker lisjaki, ki nas ob solnici oblazujejo, tedaj vso moč in pogum izgube!“  V ustnico se je grizel krčmar; kajti tudi on je opazil, kam merijo te nagajive besede, in jezno je pristavil:  „Kaj pa, ko bi lisjaki po dnevu v brlogu spali in stoprav v noč na lov hodili, in napósled bi ujeli dihurja v past, da bi se zvijal kakor kača, če jej na rep stopiš?“  Ta pogovor, ki bi se bil nedvomno izpremenil v prepir, končal je v istem trenotku tujec, ki je v krčmo stopil in molčé k prejšnjemu pivca prisedel.  Kakor da bi se bil krčmar prestrašil suhega, širokoplečega in rudečelasega prišleca, ker je baš prej o lisjaku govoril, vstal je in odšel po pijače.  „Kako si opravil, pokaži srebernjake!“ rekel je prvi pivec sosedu, ko sta bila sama, in pokazal je z desnico, kako se šteje denar.  Raztegni je tovariš v smeh svoja zijava usta, da se je nekaj umazanih zob pokazalo, in tiho rekel prst položivši na usta: „Molči Goriček, stene imajo ušesa, in še muham, ki nam med pogovorom na nos sedajo, ni vselej zaupati!“  Med tem pa je segel v žep svojih usnjatih blag in položil pest svetlih srebernjakov na mizo, rokóč:  „Glej jih kebre sreberne!  Komur takovi pod srajco lazijo, isti je pravi mož, in njega ni o svečnici ni o kresu več v roke ne zebe!“  „In popraskajo ga povsod, naj ga v peto ali v grlo srbi,“ pristavi naš znanec Goriček in seže lakomno po denarji, kakor češ: „Daj, pusti, kaj umeš tí o denarji!“  „Ne glej jih tako, kakor Eva jabelko spoznanja!  Veš, ti te ne zapeljejo, kakor so našo prvo mater; kajti ti so moji, a pošteno zasluženi,“ odgovori smeje se tovariš Urban Kos, na pol postopač, na pol mešetar, iz Kamnika na Šutni domá. in Goričkov stari prijatelj, ko svetle srebernjake zopet v žep spravlja.  „Dihur te vzemi, griva lisičja!  Kako sva se zmenila o tej stvari?  Kaži, štej, polovica je moja; obljubil si mi jo, če ne, zadavim te kakor polha,“ jezi se Goriček in se siloma v tovarišev žep zaletuje in praska po njem kakor petelin, če v gnoji črva diši.  „Ne hodi siten!  Ti bi še svojemu patronu, svetemu Matiju kaplje Žganja ne ponudil, griva lakomna, ko bi k tebi prisedel, za en groš bi ga pa še s palico udaril,“ pristavi tovariš šaléč se in meni nič tebi nič po kupi seže tor jo v enem dušku izprazni.  „Smoli na stran in norčijo!  Povej, kako si opravil?“ vpraša zopet Goriček in gole radovednosti z očmi namežikuje.  „Ti si kakor smola in tisti naglavni greh, ki mu pravijo lakomnost.  Čakaj in potrpi in ne bodí kakor ogenj!  Veš, jaz sem bil pri Kramarji in sem mu naznanil kakor pri spovedi vse, kar si mi naročil.  In kaj je rekel pasjedlakec sivi?  Jaz ti ne verjamem vsega, pravi on: kdo zna, če nisi sam luterš, pravi, in me le za nos vodiš.  Če je tako, kakor poročaš, pravi, prepričam se sam in pošljem biriče v Strmol.  Potém pa se oglasi, ko ga zvežete in priženete k meni, in izplačana ti, kar je obljubljenega.“  „Torej ti ni nič odštel na roko?  Odkod imaš pa srebernjake?“  „Tega ne rečem, da bi ne bil dal ničesa.  A z veliko silo sem mu izmolzel te beliče, a ne na račun, le za moj trud mi jih je izplačal, da véš, in moji so kakor je ono žganje tvoje, akoravno ga še plačal nisi in ga baje tudi ne boš, ker nimaš drugega okroglega kakor grlo žejno v svojem premoženji.“  Jezilo je to nepreveselo poročilo Goričica, da se je za ušesom praskal, vprašajoč: „Torej pridejo nocój?  Noč je primerna, lune ni in grajščak je z doma.  Kakor navlašč je takov čas za lov.“  „Meni nič stari, če jíh tudi ni.  Kdo vé, ali ni že kdo ovohal naš sled, in dobiš napósled ti sam s polenom po buči, da se ti ubije kakor pisker.  Znaš, jaz ga ne greni lovit, ti stori, kar hočeš!“  „Veš, ker si tako gostobeseden in učen kakor šembilske bukve, prašil te bodem nekaj, potém pa govori ti suša študirana!  Povej, od kdaj so rudeči lasje na svetu!“  „Odkar jih je Bog stvaril,“ odreže se modro Kos.  „Poglej, dat nič ne veš!“ odgovori nagajivo Goriček in pristavi: „Od tedaj so, kar je Peter svojega mojstra judovskej dekli iz strahu zatajil, in ko se je potém na dvorišči pri ognji grel, jeli so hipoma kazati vsi črnolasi biriči na-nj, rekóč: Tudi ta rudečelasec je izmed njegovih prijateljev!  In on se je ustrašil potém in se razjokal skrivaje, in kamer so padale njegove solze, zrastle so gobe, takozvani „urbančki“, in iz takih urbančkov rodil si se baje ti, stari grešni Urban, ker si izdal svojega gospoda za tiste kobre; zdaj ga pa tajiš in se umikaš!“  Zijal je od strmenja mešetar Urban Kos, ko mu je zastavil Goriček tako uganjko, in molčal je kakor stena.  Iz takove zadrege ga je rešil krčmar, ki je veliko mero pijače postavil na mizo; kajti videl je skozi razpočeno steno, da ima prhli pivec denar in da bode dal kaj zaslužka.  Stoprav precejšnja použita kapljica pobratila je zopet naša pivca.  Kos je še en pot pripovedoval vso dogodbo pri sodniku Kramarji in tudi naznanil, da bodo pošteno izplačani obljubljeni srebernjaki, če se posreči napad.  Goriček pa je vso to tovariševo odkritosrčnost pripisoval le svojej modrosti, kí je Kosa tako v klešče spravila, da ga na noben naliv za „talijo“ ogoljufati ne more.  Ko še potém pivca razpravljata, kako bi se najbolje porabili novci, da bi tudí kaj prida zalegli, trdi Kos zopet svojeglavno, da bi bilo najbolje z njimi kupčijo z žganjem pričeti.  Tedaj bi človek saj vedno najboljša zdravila v hiši imel.  A ko nató Goriček nasprotuje in méni, da bi se še lahko ženil potem in bi Marjeto Šelebrinovo, ki je učena kakor sam Luter, k sebi vzel, čujejo se koraki zvunaj in nekdo potrka na okno.  „So že tukaj biriči!“ vzklikne Kos, ko spozna Kramarjevega sodnijskega hlapca s helebardo pod oknom.  Ta klic sede krčmarju tako globoko v pete, da kakor pes, ki jo pleče ukradel, skrivaje za skrivaje izgine in v veži prižgano tresko pohodi.  Beseda birič bila je namreč v istem času najhujša za krvnikom.  Kjer je ta v svojem poslu prestopil prag, ondi je šlo navadno za glavo.  Iz tega uzroka je morda biriško ime še dandanes našemu kmetu nekaj, kar kobre kakor samega škrata in kar bi najrajši strl in pohodil kakor gada na cesti, — saj bil je trt in hojen sam od veka do veka!  Pojdi z menoj!  Črnoobrobljena noč se bliža.  Ossian  V Gogalovej kovačnici na Klanci v Kranji bilo je isto popoldne živahno življenje.  Že isto jutro na vse zgodaj je namreč tja naš znanec Kamniški črevljar Juri Kriškar pritekel in je Gogalo, ki je v svojej kolibi na rženem otepu smrčal, vzdramil ter dejal: „Juri, če si prijatelj moj in mož-beseda, kakor si vedno bil, kar te poznam, sezi mi v roko in obljubi, da me spremiš nocojšnji večer!“  „Ti kopito, ti šilo ti kamniško, kaj so ti podgano snedle vse možgane in se mrčes notri ugnezdil, da me dramiš, ko bi bilo najlepše spanje in najboljše,“ jezi se sajasti kovač nad črevljarčkom, potém na nasprotno stran leže in pristavi:  „Pa bar zdaj te sova prinese, smolec, ko se mi je sanjalo nekaj tako lepega, kakor da bi komu kdo vlekel med skozi usta in izraelsko mano!  Veš, kaj se mi je sanjalo, Kriškar, ti ki umeš dreto vleči, kakor bi na bas godel?“ vpraša potém tovariša, ko se mu zapored več potov zazdeha.  „Kaj bom vedel, ko sem vso noč skozi gozde sem hodil, da me dan ne prehiti in ne izda,“ odgovori nevoljen črevljarček in sede na nakovalo, vidéč, da je danes Gogala zopet hudomušen in siten kakor kravji brencelj, ki najrajši tja seda, kamer se mu najmanj spodobi.  „Hodil si torej in črevljev si strgal od Kamnika do Kranja za poldrugi groš.  Veš, jaz sem bil pa bolj imeniten nocój in še zdaj bi to imenitnost užival, ko bi me ne bil ti po nepotrebnem iz nebes na zemljo vrgel, kar ti vse žive dni ne odpustim.  Znaš, v nebesih sem bil, tako se mi je sanjalo, in na stolci poke Boga očeta sem sedel, ko je sodil, pravoverce in luterance.  Zapored stopali pred večnega sodnika najprej luteranci.  Znano mi je zaradi tega tudi, Kriškar, kdo je moj prijatelj, kdo ne, in koliko je upati najboljšemu prijatelju!“  Vroče je prihajalo črevljarčku pri teh besedah; kajti verjel je vse kovačevim sanjam, povrh ga je pa tekila vest, da je tudi on smo ter tja kaj malega o Gogali rekel in ga vlekel črez zobe, zdaj pa on vse to vé in vidi.  Gogala je dobro opazil to zadrego; a delal se je neumnega in nadaljeval je: „Najprvo je bil poklican k Bogu Martin Luter in dobro sta se omela s stvarnikom v začetku.  A ko je nanesla govorica na nuno Katrico, razjezil se je sodnik in je zakričal: Sram vas bodi, največji možje se zapeljujeta po slabih ženskih kakor otroci po belem kruhu.  Dolgo sta se prepirala potem zaradi ženskih, in če sem prav razumel, v tretja nebesa ni bil Luter sprejet, a v peklo tudi ne, ker ondi bi bil zopet v družbi zapeljive Katrice!“  Kriškar si upa komaj dihati; tako resnične in verjetne so se mu dozdevale kovačeve sanje.  Boji se, da bi bil sanjal tovariš trudi o njem, da vidi pridigarico Stobejko nekoliko rajši kot druge ljudi; ker pa bo ona brez dvoma izveličana, moral hi pa tedaj sam v peklo, da bi je več ne mogel gledati.  „In naš Knafelj je prišel potem na vrsto,“ nadaljeval je kovač svoje sanje. „Veš, pa hudo sta ropotala s sodnikom božjim.“  „Tista penica grajska, Strmolska, me je zapeljala,“ izgovarja se Knafelj in prosi milosti.  „Da bi vas dihur pokadil!“ jezi se stvarnik. „Moški ste dandanes kakor tisti kamniški črevljarček, Kriškar mu pravijo, ki se, akoravno precejšnji križ na hrbtišči nosi, na stara leta v kljukasto babnico zaljubi, in iz hvaležnosti zato pomaga njenemu prejšnjemu ljubčeku k novej ljubezni.“  Smejal se je pri tem pripovedovanji šaljivi Gogala, Kriškar pa je jeze obledel, ker je kovač v sanjah vse tako čul in videl, kakor je res.  Pa ker se dandanes niti skrivaje misliti niti želeti ne more več, zakaj ga pa že obirajo, da hodi za Stobejko, a on je skušal sem ter tja le vštric nje na cesti ali ulicah hoditi, drugega pa si upal ni!  „Ti lažeš Gogala in ljudi po nepotrebnem črez zobe vlečeš!“ jezi se videzno zdajci črevljar in pristavi: „Ne mlati praznih sanj zdaj, sezi v roko, ali greš ali ne greš z menoj nocoj?“  Gogala, ki je imel največjo zabavo s svojmi draženjem, ni hotel meni nič tebi nič opustiti šal, zaradi tega je vprašal:  „Kriškar, če ugoniš, kaj laz zdaj mislim, potém grem s teboj na Šmarno goro ali v peklo k Lutrovej Katici, če ni drugače.“  Kriškar, ki je poznal nagajivega in precej lenega tovariša, dejal je urno: „Ti ne misliš iti z menój, akoravuo si mi že na pol v roko segel.  A baš s svojim zadnjim vprašanjem si se ujel, da moraš iti, če imaš kaj moške časti v sebi.  Veš, če sem ugonil, da ne misliš iti, moraš z menój, akoravno nisi hotel iti, baš ker sem ugonil; če pa nisem ugonil, da ne misliš iti, potem si pa že sam mislil iti z menoj.“  Zijal je Gogala nad tovariševo modrostjo, ki ga jo v resnici ujela v zanjko, akoravno ni on mislil iti z njim.  Zaradi tega je, sam premetena glava, prevrnol črevljarčkove besede in dejal: „Ti govoiš kakor Stobejka, ki celo svetega Pavla v malho spravi, mene pa ti ne boš in tudi s tebój ne grem, akoravno si uganjko razvozlal.  Poslušaj!  Če si ugonil, da ne grom s tebój, ni mi treba, iti, saj si sam ugonil, da ne grem; če pa nisi ugonil, da ne grem, pa mi ni potreba iti, ker nisi razvozlal uganjke.“  Pri teh besedah je zopet Kriškar zijal in klel, da je zabredel sam v takov kozji rog, da ni priti tovarišu do živega.  „Ker je bilo prvo tvoje ugibanje boso, Kriškar, povoj mi še, ker si črevljar, koliko časa potrebuješ, da mi zabiješ petnajst žrebljev v moj raztrgani črevelj, če imaš le toliko priložnosti, da vsak dan tri zabiješ, do dragega dne pa jaz že zopet dva žreblja izgubim, ker v starej kvedrini žreblji ne ostajajo radi?“  Kriškar študira in premišlja, da potrebuje za vsak žrebelj en dan, ker Gogala vedno po dva izgublja, in reče napósled: „To je pač otročja uganjka!  Petnajst dnij bo treba, da so nakovani tvoji raztrgani črevlji, če železo tako slabo drže.“  Gogala pa se zasmeje na vse grlo, skoči z otepa in pravi: „Kriškar, ti ne veš nič, čeravno imaš imenitno znanje, niti črevljarije ne razumeš kopitarske svoje.  Jaz kovač ti bom povedal, da potrebuješ samo trinajst dnij za petnajst žrebljev, akoravno le po eden vsak dan v črevlji ostane; saj v dvanajstih dneh jih je zabitih dvanajst, trinajsti dan zabiješ zopet tri in to je skupaj petnajst, jeli?“ Kolikor jih pa izgubim potem jaz, tebi nič mar!“  Zopet se je čudil Kriškar kovačevej modrosti in spoznal je, da ne bode nič z ugibanjem.  „Vse dobre reči so tri,“ ogovori zopet kovač žalostnega tuvariša, ker mu je izpodletelo vse ugibanje, in pravi:  „Jaz poznam človeka, ki to spremi nocoj, kamer koli želiš, če ugoniš, kdo je.“  „Ti si hudobec, kako bom ugonil, če ga še morda v življenji nikdar videl nisem,“ odreže se črevljarček.  „Pomagam ti torej pri uganjki, če ti povem, da isti človek ni brat, no moja sestra, a vendar mojih starišev otrok.“  Zopet premišlja, in študira črevljarček in pravi slednjič: „To je petkrat nič, to še mogoče ni da bi bil kdo tvojih starišev otrok, pa ne tvoj brat in ne tvoja sestra.“  „Ti si modrijan, da bi pet krav za en groš kupil,“ krohota se Gogala, „da niti tega ne veš,“ in pristavi:  „Če ni prijatelj moj, brat in sestra, a vendar otrok otrok mojih starišev, vsak ve, da sem to jaz sam, ti suša študirana!“  Sramoval se je zdajci Kríškar pred svojim tovarišem, ker je sicer hotel biti učen in moder in je kot črevljarček na šivanji vedno z uganjkami vasovalce zabaval.  „Z ugibanjem si ne prislužiš, prijatelj, neslanega kropa, to že vidim.  Povej torej, kje te črevelj žuli, morda imam tikovo kopito, da ti obuvalo zravna!“ povzame črez nekoliko zopet Gogala, vidéč v kakovo zadrego je spravil svojega tovariša.  In zaupljivo mu je nato poslednji razodel, kako se je sešel v Stranjah z Goričkom in kako živita odslej v sovraštvu, pa čut je, da ga je tožil že zaradi odrezanega ušesa in povrh izdal za pet sto srebernjakov Knaflja.  „Zaprt je zdaj na Strmolu naš prijatelj,“ pristavil je skrbno potem črevljarček. „Brez dvoma ga obesijo danes ali jutre, in sramota bi bila za nas vse, ko bi jedli krokarji pod robom njegovo mesó.  Zaradi tega, Gogala, prosim te jaz in vsa naša občina te prosi, pomagaj nam; le ti moreš rešiti nesrečnega Knaflja.“  Prestrašil se je tega poročila Gogala, da ga je hipoma vsa nagajivost minola; kajti neznano mu je bilo, da je v resnici gosposka Knaflju za petami, akoravno je vedel od Cerkljanskega zbora sém, da sta si hudo navzkriž z Goričkom in Stobejko, in da sta ga poslednja dva že tedaj dobro lasala in praskala.  „Kaj hočete od mene in kaj naj torej storim?“ vpraša Gogala potem in hodi zamišljen po kovačnici sem ter tja.  „Nič, samo nocój zvečer, predno mesec izza Grintovca prileze, zgrabi svoje najtežje kladivo in orodje, s kterim se po sili odpirajo duri, in hodi z menój.  Med tem, ko mi stražimo in grad dobro obstopimo, ulomiš ti Knaflju duri in spustiš ptička na prosto.  Veš, to pomoč smo dolžni našemu prijatelju, če je tudi nekoliko zadnji čas omrznol in mu je res tista grajska punica možgane sesvedrala.“  „Proklete ženske!“ dodal je jezen Gogala. „Samo Knaflja nam v miru pestite!  Zakaj nam mamite ravno tega in našo stvar uničujete?  To ti povém, Kriškar, ko bi jaz v grad do tiste plavolaske prišel, zaletel bi jej štreno na kodrastej glavi, da bi se vrabci lahko vá-njo lovili.  Že tedaj sem dejal, ko se je on z Brda na Strmol skrivaje vozil z njo: Gogala, le verjemi, ta dva nam še vsem tako zagodeta, da bomo po biriških goslih plesali, ko am bodo hrbtišča strojili.  In tako se je res zgodilo!  S kom si še govoril o tej zadevi, Kriškar?“ vpraša še enkrat Gogala.  „Ne boj se, dvajset mož ti priženem, če hočeš, ko vedo, da si ti na čelu našemu podjetju.  Zdaj tečem k Leskovicu in k Avniču v Velesovo, in ta dva poznata vso okolico.  Vsi kmetje se dvignejo na tvoje povelje in vpepelijo grad in poderó, če zvedó, da je Knafelj zaprt v njem.  A bolje bi bilo, ako se zgodi to skrivaje.  Zaradi tega še enkrat lepo prosit, prijatelj, ti lahko odpreš brez hrupa ječo, in za silo pokličem le nekaj mož, da te zvunaj stražimo proti nepričakovanej sili.“  „Hodi, pa drži jezik za zobmi!  Ob ednajstih me čakajte pod gradom ob starej lipi!  Skusiti hočem, kaj se dá storiti.“  To ni bil več šaljivi kovač, ki je govoril te besede, temveč resni orjaški Gogala, pred kterim se je tresel vsak, kdor ga je videl v jezi.  Vedel je ceniti te besede Kriškar; zaradi tega se tovarišu globoko pokloni in odide molčé po klanci proti strani, od ktere je bil pred eno uro pritekel.  On je k ljubi trkat tekel  V lepo belo kamrico.  Narodna.  Ednajst je že moralo biti isto noč.  Tako je vsaj preračunil moški, ki je v plašč zavit stal pod široko lipo na vrtu Strmolskega gradú; kajti na nebo je zrl in po oblakih je preštudiral, kako visoko mora stati luna, akoravno je ni videti.  Nekoliko pozneje, ko se je prepričal, da je vse mirno okrog in da je po gradu vse pospalo, odšel je na severno stran poslopja.  Ondi je na peščenej stezi pobral okrogel kamenček in ga zalučal v okno v prvem nadstropji.  Precej potém se je prikazal nekdo za šipo, ki je lahno in polagoma okno odrsnol.  „Ali si ti?“ čul se je nežen ženski glas iz višave.  „Proti polnoči mora že kazati mesec; hiti torej Lavra!  Predno se jame daniti, morava biti na koroškej meji,“ odgovarja moški pod zidovi, ozirajóč se pazno okoli.  „Oh mene tako srce boli nocój, dragi moj!  Bojim se, da sva izdana.  Tudi se mi dozdeva, da sem čula pred pol ure šum na dvorišči, ko sem se hotela prepričati, ali res spi čuvaj pred vrati v ječo.“  „Ne boj se, on smrči kakor polh v gabrovem duplu; predno se vzdrami, bode solnce visoko na nebu, kajti žganje ga zeló omamilo.“  „Ali misliš, da me ni videl nihče, ko sem upijanila stražnika, in ni čul ključa v vratih?“ vpraša zopet ženski glas.  „Nihče.  Oče spijo; dolg in uren pot iz Nemškega Gradca jih je utrudil.“  Precej potém se je razsvetlila soba v prvem nadstropji, in mlada grajska hči Lavra pospravljala je v silnej naglici nekaj obleke in dragocenosti v culo ter je jedva brisala sproti solze, ki so se jej vlivale kakor biseri po mehkih licih.  Med tem ko je govoril otoški, ki je bil Jarnej Knafelj, s svojo izvoljeno, ležal je nekdo v obližji za rožnatim grmom na trebuhu in sapo je ná-se vlekel ter utepal posluške.  Ko je čul besede: „Pridi, hiti; ko se jame daniti, morava biti na koroškej meji,“ prestrašil se jih je ter zadel s kvadrastim črevljem nehoté ob rožnato vejo, da se je zmajala in da so se otresle deževne kaplje popoldanske plohe raz nje in je zašumelo ob belem pesku na stezi.  Privzdignol, je zaradi tega Knafelj glavo, ozrl se in rekel polglasno: „Netopirji in miši hodijo na sprehod in se veselé življenja.“ In kakor da hi jim ne privoščil tega veselja, povzdignol je svojo težko z železom okovano palico in jo zalučal v rožnati grm.  V istem trenotku pa se je čul strašen krik, kakor da bi bil nekdo smrtno zadet, in možak, ki je prej za grmom na trebuha ležal, planol je kakor obstreljena zver kvišku in kričal: „Pomagajte, primíte ga!“  A predno je storil deset korakov, držale so ga že jeklene Knafljeve roke za vrat, da je hipoma zamrl krik in se je čulo le bolestno ječanje.  Boj, ki se je vnel med moškima, privabil je kakor strel ljudij od dveh nasprotnih stranij.  A prej ko se je zavedel Knafelj, bil je že sam pobit na zemljo, in čutil je, kako ga vežejo in na zemljo tiščé napadalcev roke.  Nekaj časa je bil on izgubil zavest.  Le kakor v strašnih sanjah čul je krik in boj napadalcev med seboj, in dozdevalo se mu je, da je spoznal globoki Gogalov glas.  In kakor v megli je videl, da pobija on s kovaškim kladivom moža, ki kleči njemu na prsih, in da meče ostale z levíco kakor gladne mačke od sebe, in pesek prši kar v zrak, in tla se tresejo pod njim.  Krik in šum udari tudi Lavri na uho.  Naglo, kolikor jo morejo nesti nogé, dirja iz svoje sobe po kamenitih stopnjicah na grajsko dvorišče.