Srakar je bil možak stare korenine.  Šege in navade mladega ljudstva so se mu dozdevale vedno neumnost in ker se ni prišteval on k brezpametnim, sovražil jih je prav iz srca.  Njegova oprava je bila, to se ve, prav priprosta.  Nosil je po leti in zimi klobuk širokokrajevec, kakor iz kresilne gobe, in sicer brez traku, debelo hodnikovo srajco, rujave irhaste hlače do kolen na rudečih škrlatastih čez križ pripetih hlačnikih.  Obuvala pa po leti niti poznal ni.  Po zimi je natikal kvedraste črevlje z rujavimi golenicami, v katere je nastlal mesto nogovic ovsene ali rožene slame.  In nikedar ni ozebel v stopala.  Povrh, in to le tedaj, kedar je burja tako pihala čez gorjance, da je cvililo pod nogami in je širokokrajnik nad mršavo glavo cvetel v ivji, kakor črešnja v majniku, je ogrinjal mezelanast višnjev od davnega deda podedovan plašč s širokim ovratnikom, a brez rokavov.  Kar se tiče ostale njegove zunanjosti, bila je priprosta, kakor vse njegovo bitje.  Lici in roki si je umil, kedar je po naključji prišel do vode.  Tedaj je pomočil kake tri pote svoje prste v tekočino in potegnil ravno tolikokrat po zijavem obrazu.  Svojo ščetinasto, semtrtje osivelo brado pa je bril le ob sabotah popoludne in sicer tako čisto, kakor da bi se bil skušal v tem z mladim rudečeličnim farnim kaplanom.  Njegova najzvestejša in najljubša prijateljica je bila kratkocevna, turničkasta, svetlo okovana pipica.  Va-njo je basal z mazincem desne roke ob novini in nedeljah dišeč tobak po pol srebrnega groša zavitek, sicer pa tudi semtrtje češminovo na peči posušeno listje, ali suho deteljo.  Zapravljivosti in potrate Srakar niti poznal nij.  O tem je pričalo tudi njegovo stanovanje.  Njegov ded, tretjega ali četrtega kolena nazaj v minulost, je postavil na rebri nad Beriškim selom kočo iz smrekovih in borovčevih brunov.  Ker je bil tesar, zidar in krovec vse v eni osebi, mu to delo ni napravljalo mnogo preglavice.  Debla je v bližnjem gozdu posekal, domu zvozil, grče in vejevje odstranil, pokladal je drug na druzega in z lesenimi žreblji pritrdil.  In če je veter semtrtje nedovoljen vhod poiskal, ga je urno z blatom, mahovjem in apnom zamašil.  Streho pa je razprostrl iz roženih otepov, po grebenu in ob voglih jo je zavaroval z smrekovimi skorjami.  V tej palači se je rodilo potem in živelo nekaj Srakarjevih dedov, koliko vé on izračuniti na prstih ene roke.  In tu je zagledal tudi on bliščečo luč tega sveta.  Njegov oče, ki vže davnaj v grobu počiva, ga je bil gotovo tudi vesel, kakor vsak, kajti zagotovljen mu je bil njegov rod, ki bode gospodaril tu, ko njega davnaj več ne bode.  Če se je stari Srakar morda čestokrat goljufal in motil v svojem življenji, tedaj se ni, kajti mladi Jurček mu je bil podoben v vsem, in tudi sedanji Juri mu ne dela sramote.  Srakar pa ni imel samo prijazne, dobro s panjači in suhljadjo notri do malih oken zavarovane koče, v obližji se mu je smehljal štirirazorni zelnik polen zelenjadi, nekaj solnčnih rož, pelina, hrena, in v sredi celo gredica rožmarina, „nageljnov“ in raznega cvetličja.  Čemu vse to in taka potrata, zvemo pozneje.  Povrh se je prostirala za rebrijo še mala njivica sočivja in ječmena.  V hlevu na zahodni strani koče pa ste meketali zjutraj na vse zgodaj dve dolgobradi, polnovimnati kozi.  Posled pa, kar je najimenitniše Srakarjevega imetja in kar smo zakrivali najdalje.  Povedati moramo tudi, da naš Srakar nij samotaril v svoji koči.  Imel je ob večerih, praznikih in nedeljah za druščino Marjetico, petnajstletno deklico.  Ljudje pa, ki so bili vže hudobni tedaj, kakor so baje še dandanes, zavidali so ga baje zaradi tega meneč, da je Marjetica prav lepa deklica, da so njeni črni lasje krasnejši od vaških deklic, njen obraz, oči in vse prijetniše od marsikatere posestniške hčere.  Eni pa so se spozabili celó tako daleč, da so trdili, da baje Srakar niti oženjen ni bil po božjih in cerkvenih postavah, da je bila njegova ranjca tuja ženska, da sploh ne vedó, kaj bi rekli o Marjetici in njenem reditelju.  Poslednje pa je bila laž, kakor je mnogo, kar razdira vaška druhal pri kolovrati in kupi žganega.  Srakar se je v svojem petindvajsetem letu zaljubil, v tridesetem nekje na tujem, ker mu je branil doma fajmošter, soseska in komisar in kedo vé kedo vse, po krščanski poročil, ter potem trideset let sladkost zakonskega življenja užival.  Sad te skrivne sreče je bila Marjetica.  Spolnila je stoprv šesto leto, ko so odnesli štirji možje mater tja med grobovje.  Srakar pa je potiskoval odslej svoje širokokrajne pokrivalo bolj na oči, hitreje je spuščal dim iz turničkaste pipe in malo je govoril.  Marjetica je pasla kozi po rebri in po gošči vsak dan od jutra do večera.  Svojo mater, blago starko, katera jo je pestovala nekdaj, je jedva poznala.  Čutila se je toraj zapuščeno in samotno.  S solzami v očeh je gonila kozi na pašo.  Ob strmini je več potov naslonila roki v perišče in slonela kakor brez življenja in z mokrim pogledom se je vračala zvečer v očetovo kočo.  Oče je tedaj odložil širokokrajno pokrivalo prislonil pipo na zapeček, vkresal ogenj na ognjišču, tekal bosopet, okoli njega in pristavil ovsen sok za večerjo.  Marjetica pa je vzela golido in šla molzt kozi.  Med mleko pa so jej kropile več potov solzé, a sama ni vedela zakaj.  Srakarjeva večerja ni bila niti imenitna, niti dolgotrajna.  Oče se je ščenil navadno na vežni prag, potegnil z žulavo desnico velik križ po rujavem obrazu, Marjetica pa je sela na stolček in odgovarjala roditeljevi molitvi.  Po večerji je natlačil Srakar še eno pipo tobaka in spuščal s prekrižanima rokama med pripovedovanjem različnih dogodeb iz svoje minulosti cele oblake dima v lesene sajaste tramove nad saboj.  Marjetica je med tem pospravila posodo in osnažila, privrgla še nekaj suhljadi na ognjišče, ter sela za kolovrat, ali vzela šivanje v naročje in poslušala očetove povesti.  A to ni trajalo dolgo.  Srakar je zgodaj legel k počitku in z zarijo vstajal.  Ko so jele ugaševati zadnje žrjavčine zvezde na ognjišču, iztrkal je pipo ob palec leve roke, snel debelojagodast molek raz lesenega žreblja pod svetim razpelom in pričela se je precej dolga večerna molitev.  Po molitvi je moralo biti vse tiho in mirno v hiši.  Po leti je spaval Srakar v senu nad kozjim hlevom.  Taka postelja je najbolj zdrava, je trdil čestokrat, in tudi Marjetici je bilo to po volji.  Tedaj je prižgala še več potov leščrbo, ostajala dalje pri delu, ali brala kaj iz življenja svetnikov.  Poslednja knjiga je bila razun male pratike edina pri hiši.  Srakar ni umel sicer na branje, a pratiko je imel v mazincu.  O polnoči bi bil našel, kako vreme kaže, kedaj se prično pasji dnevi, kedaj prvi krajec, in vse druge imenitniše stvari.  Po zimi pa je bilo zopet vse drugače.  Srakar ni ljubil mehkopernatega ležišča in ga tudi imel ni.  Kako neki?  Kuretine ni klal za kosilo in večerjo, v mesto ni hodil po kupčiji in tudi novcev bi bilo škoda za tako potrato.  Vrh široke zelenocinjaste peči je razprostrl štiri deske pa tako, da jeobilo vzglavje višje od vznožja.  Tja je legel v rujavih irhastih hlačah, hodnikovi srajci.  Širokokrajno pokrivalo ali pa tudi edina žulava pest mu je bila za blazino.  Odeje pa niti potreboval ni, v peči je tlel namreč noč in dan grčav gabrov ali bukov panjač.  Jasno je tedaj, da je imela Marjetica v zimi dolgočasneje večere nego po leti.  Precej po molitvi je šla v svojo kamrico in legla k počitku, a spala ni, kakor je navada bolj odrasli mladini.  Premišljevala je čestokrat do polnoči in še dalje mnogo prav mnogo.  A če bi jo bil vprašal kedo kaj, molčala bi bila morda, ne vedela bi odgovora.  Več potov je tudi v postelji jokala.  Ne vemo, ali zaradi tega, ker je bila sirota brez matere, ali ker je bil oče resen in navadno malo beseden, ali pa zaradi obojega.  Kedo bi uganil to?  V Beriškem selu je navada, kakor baje povsod, da fantje v noči vasujejo pod okni s svojimi ljubicami.  Potem pa zapojo sredi vasi pod lipo v dol in gore odmevajočo fantovsko pesem.  Marjetica je čula več potov v svojo tiho kamrico tako petje.  In tedaj je odslonila vselej oknice in poslušala.  Marsikaterikrat pa jej je kanila solza na obraz, kedar je vtihnilo petje, kajti bilo jej je po všeči.  In ko bi jo bil vprašal kedo zakaj, ne znala bi bila odgovora.  Tako bi bile molčale baje vse ali vsaj polovica beriških deklic.  Vendar polagoma, zvedó vse, kaj je fantovsko petje sredi vasi, kaj pomenja ono, kaj neko skrivno, prav skrivno čutilo v prsih.  Vse to je zvedela polagoma tudi Marjetica.  Dejali smo, da je Srakar zgodaj vstajal.  Najprvo je poklical Marjetico.  A več potov ga je celo ona prekosila.  Potem je vzel raz police iz lončene sklede perišče ječmena lastnega pridelka in šel odpirat kočine duri.  Pred pragom ga je uže klicala in čakala zbrana druščina, štiri čopaste pisane kokoši s svetlo spreminjavim petelinom na čelu.  Srakar je dvignil tedaj perišče in vskliknil: „Oj, kaka lakota!  Náte!“ in raztresel daleč naokrog zrnja.  To pa je vedel dobro, zakaj dela takó.  Med srakarjevo kuretino je bilo kakor povsod precej zavisti in nevošljivosti.  Hud boj s trdimi kljuni se je vnel več potov za eno samo zrnice.  In niti ponosen gospodar, petelin ni mogel pomiriti urno svoje družine.  Marjetica je kure prav rada imela.  Več potov je ob požinkih nabirala na njivah ostalo klasje za nje.  A petelin jej ni bil po godu.  Čestokrat je dejala: „Oče, čemu je petelin?  On sne za dve kokoši, ne koristi pa ničesar.“  Tedaj je Srakar pipo iz ust vzel, po tleh pljunil in pol smejoč, pol resen rekel: „Kaj ti veš?“ Včasih je pa tudi ob takih priložnostih z boso nogo po tleh poteptal in se zagrozil: „Takó je prav, takó mora biti!“ In Marjetica je vedela, da proti temu ni več ugovora, čeravno se jej je dozdeval petelin velika potrata pri hiši.  Po zajutreku, to je po vžitju sklede zavrelega kozjega mleka z nadrobljenim ovsenjakom, gnala je Marjetica kozi na pašo.  Prej pa je raz stene snela svojo torbico, dela va-njo kos kruha za južino, več potov tudi knjigo „življenje svetnikov“ in odšla je po rebri in strmi za kozama.  Srakar je ostajal pri domu, to je, če je imel kaj opravka.  A brez tega je bil redkoma.  Umel je mnogo posla.  Če je pošel eden, lotil se je druzega.  Največ zaslužka mu je dajalo vezenje košev in izdelovanje različnega hišnega orodja.  Vaške gospodinje ga niso mogle dovolj prehvaliti zaradi njegove ročnosti.  Vse kar je prišlo iz njegove roke, je bilo ugodno in prav.  Kedar mu je pošlo tudi to delo, tedaj je vzel canjico, zakrivljen nož in odšel v gozd zelenih košatih jelk in smerek in nabiral je smolo.  Domá jo je čistil in kuhal na ognjišči in pri fari prodajal za drage denarje.  Novcev ni zapijal nikedar.  Krčma mu je bila tuja, hranil jih je varno, a nihčo ni vedel, kje.  In ljudje so trdili, da je Srakar precej petičen.  Nedelja je bila pri Srakarjevih vedno svet, prazničen dan.  Vže v soboto popoludne je smela prignati Marjetica nekaj ur prej kozi domu.  Tako je hotel Srakar in tako se je tudi godilo.  Potem se je pričela priprava za prihodnji dan.  Marjetica je morala vzeti posodo in hajdi k studencu po vodo.  Potem je snela oknica in ja spirala v tekočini.  Po leti je muh in prahú dovolj povsod, tudi pri Srakarjevih ni bilo drugače in vse to zahteva skrbnega čiščenja.  Tudi vežne in hišine duri so morale biti lepo omite.  Oče tega sicer ni veleval, še celo trdil je, da jim prevelika moča škoduje, da se krivé in pačijo, a Marjetica jih ni mogla videti takovih, in njena je obveljala.  Reditelj jej ni ugovarjal.  Kaj pa jedilna posoda in v kotu tri zastarele podobe, zadnje večerje, svetega Boštijana, očetovega patrona polnega puščic in svete Katarine z velikanskim kolesom?  Vse je moralo biti čisto in obrisano.  Javorjeva miza semtrtje s črvivimi poti preorana in trije enaki stoli z naslanjači in vrezanimi imeni izveličarja in božje porodnice, pa so se lesketali kakor novi, in so bili takó beli, da bi z očali ne bil našel madeža na njih.  Ko je Marjetica pospravljala in čistila pohištvo, vrgel je Srakar koso in grablje čez ramo, zadel paličast koš in odšel na njivo, kjer je ukosil nekaj detelje za kozi.  V nedeljo jutro namreč ni gonila Marjetica na pašo, kozi pa stradati niste smeli.  Prišedši domu, je sedel in obril svojo ščetinasto brado in sicer brez ogledala.  Marjetica mu je morala pogladiti hodnikovo, a belo srajco ter popraviti in urediti, kar je bilo še potreba.  Sam pa je vzel raz zapečka črevlje z visokimi golenicami, je očistil in namazal z mastjo, kajti ob nedeljah ni hodil bos, kar smo pozabili poprej povedati.  Saj bi pa tudi ne bilo lepo in spodobno, v nedeljo v cerkvi ali pred cerkvijo postajati z bosimi nogami in prižigati s kresilno gobo pipo tobaka in se pomenkovati s sosedi in farnimi gospodarji.  Kaj pa stoprv, ko pride Marjetica pred cerkev.  Vže od daleč jej vdarja rudečica v obraz, ko zagleda ondi cele gruče ljudi, mladenčev, resnih možakov, opravljivih ženic in tam ob strani svojih vaških znank in družic.  Saj pa tudi ni majhena stvar in tako lehka, iti mimo vseh, pozdraviti to, z ono nekaj besed govoriti, tej pohvaliti novo lepo obleko itd.  A to še ni največe hudo.  Ko bi le tamkaj vaških fantinov ne bilo.  Poslednji namreč takó globoko pogledujejo v oko in namežikujejo in ona sama ne ve zakaj.  Kako bi bilo tudi drugače?  Marjetica je stara stoprv petnajst let.  Nasprotno pa bi jej tudi ne bilo prav, ko bi manjkalo nekoga med mladenči.  Sramuje se sicer takih misli, a drugače ne more in ve zakaj.  Samo to misli, da to ni greh, kako neki?  Mladost je baje vsa enaka, hoče in noče in Marjetica je bila tudi mlada.  V nedeljo popoludne po južini si je dal navadno Srakar prinesti svoj trinogati stol pred hišo pod črvivo široko vejačo tepko.  Semtrtje je legel tudi kar po trebuhu na travo, kakor da bi zelenje in zemljo študiral pod saboj.  A naravoslovec Srakar ni bil.  Le svoje dogodbe in izkušnje je razkladal v takih prilikah in pipo tobaka je kadil.  Marjetica pa je morala po kuhinjskih opravkih priti k njemu in sesti poleg njega, da je bil krajši čas.  To so bili najlepši trenotki našima znancema.  V nedeljo je navadno vse veselo, če ne pa se dela, ali vsaj poskuša pozabiti žalih spominov dolzega tedna.  Radoval se je tudi Srakar z Marjetico.  In kako bi se ne?  Stoletna tepka ju je tako prijazno senčila in obetala na jesen obilo sadú.  Ondi na desno se jima je priklanjal zlati ječmen in sredi njega je kimala rudeča purpora, ob kraji pa pisan kokolj.  Prijazni ščinkovec je speval nad njima na veji, bečele so šumele, metulji so kriljali okrog, od daleč je šumel gorski potok, ooglašala se je kukavica in proti večeru zlatokljuni kos.  Srakar je sicer malo govoril.  Ljubezen do edinega otroka je vedel skrivati, kakor skrivamo drago kamenje, zlatnino in srebernino, ter jo pokažemo le ob velicih praznikih in slovesnostih.  A danes se mu je razvezal jezik.  In ko se mu pogasi celo pipa, vtekne jo v hlačni žep in začne govoriti tako le:  „Marjetica, ravno danes si spolnila svoje petnajsto leto.  To je za te jako imeniten dan, tem bolj, ker čutim, da me ne bodeš dolgo imela.  Jaz mislim, da pojdem kmalu za materjo.  Kedar grem v goro po drva ali smolo, čutim bolečine in slabosti v prsih, naduha me muči.  In kedar stopam ob nedeljah v dolino k svetemu opravilu, tresejo se mi noge in omagujejo.  Od meseca do meseca sem slabeji.  Enkrat pa izginem, kar nenadoma.“ Pri teh besedah zamre Srakarju glas.  Da bi zakril tudi solzo, ki se mu vtrne v tej priči v očesu, obrne se v stran, izvleče tobačni mehur in natlači v novo svojo pipico.  Marjetica mu pa mora prinesti raz police pozabljeno kresilno gobo.  „Skrbeti mi je,“ nadaljuje Srakar potem, ko puhne kake tri pota gostega dima v tepkino vejevje, „kako bode s teboj, kedar mene več ne bode.  Matere se jedva spominjaš.  Škoda je za te in še velika, da se nisi izučila gospodinjstva v njenem varstvu, kajti umna gospodinja je bila.  Mnogo sem ti pravil sicer tudi jaz in te svaril.  A mož je le mož, uk mu ne gre tako iz pod rok, kakor materam.  Mnogo ti je treba še vedeti.“  Marjetica pobesi obraz pri teh besedah in milo prav milo se jej stori notri v prsih.  Najrajši bi se zjokala kot malo dete.  A očeta noče žaliti.  Še bolj se toraj premaguje z vsemi močmi a naposled pravi: „Zakaj bi umrli ravno zdaj, oče?  Lehko še živite.  Glejte, jaz sem mlada, kakor pravite, lehko vam mnogo pomagam in polajšam; kar recite in zapovejte mi, pa je!“  „Marjetica, ti si dobro dete, a vendar ne veš, kaj praviš.  Tvoj oče se je mnogo trudil nekedaj, mnogo več slabega vžil kot dobrega, a učakal je današnjega dne, ker je bil zmeren in delaven.  Tako stori tudi ti in hvaležna mi bodeš nekedaj.  Vendar ženska je slaba stvar, več potov jej je potreba krepke moške podpore.  Take sicer še nimaš ti, a dobiš jo, če marljiva ostaneš.“  Marjetica zadnjih besedi ni umela prav.  A spomnila se je nočnega fantovskega petja sredi vasi, videla je v duhu kopico mladenčev v nedeljo pred cerkvijo in lahno je zarudela v lice, kakor da bi hotela skriti misel, da bi tudi ona imela rada kaj tacega, čeravno bi ne vedela povedati, zakaj.  Kakor bi opazil Srakar skrivnosti svojega otroka, pravi potem: „Če hočeš biti srečna, Marjetica, spominjaj se vedno besede svojega očeta, akoravno je star, ubóžen, hodi bos, ti pa si mlada in prijetnega lica.  Materne in domovinske šege in navade pa naj ti bodo svete!  Tvoja ranjca mati je nosila raševno in platneno obleko.  Lepotičja in razvajenosti ni poznala, a bila je srečna, zadovoljniši morda od prve vaške.  Ker me razumeš zdaj in si stara dovolj, povedati ti hočem vse na tanko, kako je gospodinjila in ravnala ona.  Ti me pa poslušaj in stori enako.  Z jutraj je vstajala s solnčnim vzhodom.  Ko je bila opravljena jutranja molitev, pokropila je z blagoslovljeno vodo stanico in vežo in jo prekrižala.  Potem je hitela k živali.  Koze so jo poznale kar po hoji, in kuretina je kakor piš prihitela k njej.  Saj je imela pa tudi vedno in povsod dobro in prijazno besedo, in vse je šlo v slast, kar je prišlo iz njene roke.  Pa kako zmerna je bila in varčna.  Niti zrnece se ni potratilo pri kuretini, niti bilka pri kozah.  Srednja pot je zlata pot, je dejala vedno.  Kar se pa tiče pričnosti in reda, pa jej nihče ni bil enak.  Ob gotovi, nespremenjeni uri se je vstajalo, molilo, jelo, se je krmila žival, snažilo pohištvo, delalo in počivalo, kakor da bi bilo zmerjeno vse, kakor po urinih kolesih.  In koliko koristi nam je dajalo vse to.  Vse se je čudilo in nas zavidalo.  Če so valile vse vaške kokoši drugi in tretji dan, naše so slednji, če so izrejale vaške koklje hroma in bolehna piščeta, pri nas jih je bilo polna veža in niti eno ni poginolo, niti enega ni skobec odnesel.  Povsod je bilo gospodinjino oko.  Kaj pa koze?  Povedati ti moram, da smo jih imeli tedaj navadno štiri ali pet, rujave, lisaste in bele, a vse so bile lepo rejene, lepo očejene.  Pa kaka vimena so imele?  Če ni bilo dobiti niti žlice mleka v vsi vasi, pri nas ga je bilo dovolj.  In lep denar smo dobivali za-nje.  Koliko pa je imela ranjca mati druzih lepih in domačih navad, ki so kinč vsaki gospodinji.  A bojim se, da bi bilo preveč, ko bi ti pripovedoval danes dalje.  Dovolj naj bode.  Drugi pot več o tem.“  Med tacimi pogovori mine prvo nedeljsko popoldne Srakarju in Marjetici, kar smo se seznanili mi z njima.  In nihče ne more trditi, da bi ne bilo prijetno, čeravno so bili očetovi nauki resni in spomini otožni.  A taki morajo baje biti.  Tisti večer pa Marjetica ni mogla pozno zatisniti očesa.  Na pol opravljena je slonela v svoji spalnici na postelji in zrla v tiho z mesečino oblito dolino, v domačo vas in njena bela poslopja in razne misli so se jej drvile po glavi.  Najbolje pa se je spominjala ranjce mamice, ki je bila tako blaga žena in trdno je sklenila, da bode ravnala tudi tako, kakor je ona in srečna bode.  Med tem pa so se zbrali tamkaj pod vaško lipo zopet veseli fantje, povzdignili glas in zapeli tisto pesem, ki pravi:  „Čez to ravno polje  Ino čez travnike  Pa ravne so steze,  Po njih moj ljubi gre“.  In Marjetica se je zgenila pri tej pesmi.  Pozabila je ranjce matere in očetovih naukov, in na prsi se jej je vleglo nekaj tako sladkega in tako tesnega.  Vedela pa ni, kaj je to.  Poznala ni sveta, bila je stoprv petnajstletna, srečna Marjetica.  Drugo popoludne je Marjetica kar v eni sapi prihitela raz pogorja domu.  Hiteti je morala, kolikor je mogla s svojimi bosimi nogami in mnogokrat je zadela in se spodtaknila ob ostro kamenje in korenine, da bi se bila na glas zajokala, ako bi bilo to kaj pomoglo.  Vsega tega pa ste bile krivi kozi, ki ste videč, da se jame nenadno temniti nebo, da se čuje tam od daleč vže grmenje, da se krešejo bliski, vsa znamenja bližnje hude ure, zaprskali, se dvignili na zadnji nogi in jo vdrli, kakor veter, po rebri proti domu. —  Marjetica s početka niti vedela ni, kaj to pomeni in bila je preplašena.  Zastonj je klicala sicer tako prijazni in krotki živalici, zastonj jima ponujala ostanke svojega jutranjega ovsenjaka.  Niste je poslušali in se zmenili za njo, in ona je morala hiteti za njima.  Dospevši vtrujena in boječa domu, zakliče Marjetica očeta in mu potoži svoje gorje.  Srakar, ki je ravno na ognjišču smolo kuhal in jo gnjetil v male pogačice, po srebrnem grošu druga k drugi, se je nasmejal pri tem in hitel na prag.  „Kaj pa je, Marjetica?“ vsklikne, ko zagleda svojega preplašenega in objokanega otroka.  Marjetica ne odgovori, temuč le pokaže s prstom na nebó.  Srakar položi zdajci žulavo desnico na čelo, pogleda v oblake in pravi: „Huda ura se bliža.  Prav je, da si prignala domu, še treskalo bode, če ne prepodi zvonenje nevihte.“  Potem pa še pristavi: „Zdaj pa le urno, Marjetica, ubogaj in stori vse, kar ti velim.  Tako so namreč ranjca mati in nikedar ni bilo nesreče pri hiši, nikedar ni treščilo v naše sleme, nikedar ni pobila toča na naši njivi.  Najprvo zapri hlev in kozama vrzi nekaj perišč kresne praproti za nasteljo.  Potem urno po blagoslovljeno vodo svetih treh kraljev, v omarici v tvoji spalnici jo najdeš.  Ž njo pokropi dvorišče, vrt, vse pohištvo, potem pa še kozi.  Pa kedar jima daješ piti, pokropi, tudi pijačo.  Vmes pa ne hodi tako tja v en dan.  Oče naš pomoli za dober namen in za srečno uro in pristavi:  „Beži, beži hud vihar,  Voljno sprejmi ta moj dar!“  Ko stoji tako Srakar pred kočo razoglav, bosopet in z zavihanimi rokavi, kajti kuhal je ravno smolo, ter ukazuje kakor vojskovodja neštevilni množici, kaj se ima zgoditi, kaj ne, kako naj se vede, kako ne, hiti preplašena Marjetica v kočo, kakor se jej je velelo.  Med potjo pa se pobožno prekriža in ponavlja prejšnje očetove besede.  Med tem pa se jame nebo vedno bolj in bolj temniti.  Grmenje se vže čuje prav od blizo.  Bliski švigajo, kakor goreči biči po zraku; posamezne debele kaplje jamejo podati na.  Srakarjevo čelo.  To ga vzdrami.  In kako zbledi, ko se spomni, da ima pristavljeno vrelo smolo na ognjišču.  Ob hudi uri namreč ne sme biti živega oglja v peči.  Ogenj vleče ogenj na se in potem bi v ognjišče treščilo.  Kakor bi trenil, plane torej Srakar v vežo in vrže pol vrča vode v žrjavico.  Med tem pa pozabi na smolo, kajti s komolcem jo v naglici prevrne in si zakrivi za precej grošev škode.  Ko prihiti Marjetica z blagoslovjeno vodo, vže treska zunaj, grmi in lije ploha, da je groza.  Srakar jej ne pusti na plan, temuč sam raz praga vrže nekaj pesti vode okoli sebe.  Potem pa duri urno zapre, potegne zapah iz line in vsklikne: „Marjetica, moliva; ali ne čuješ? cerkovnik v vasi „klebeštra“ in pozvanja zapored z vsemi zvonovi hudi uri, in oče župan streljajo v oblake!“  Marjetica hiti po lesen molek v stanico in jame prebirati otemnele, kakor črešnje črnice debele jagode.  Stoprv zdaj se spomni Srakar najimetniše stvari: suhe oljkine veje od cvetne nedelje, ki je vtaknjena na steni za svetim razpelom.  Oljka je najboljši pomoček v hudi uri, je trdil vedno Srakar.  Urno jo torej prinese, vzeme pol vbitega piskra, vrže nekaj ostale žrjavice vanj in nalomi povrh na drobno oljkino vejo.  In kaj še, Marjetica mu mora prinesti raz police nad pečjo posušenih tavžent rož, marijinih las in brinjevega cveta.  To je vse imenitno za brambo nesreč.  Ko naloži Srakar vsega tega kar na kopiček na žrjavico, odpre široka zijava usta in jame na vso moč pihati in oživljati ogenj.  Kmalu se jame dvigovati dišeč, prijeten, pravi Abeljnov dim raz piskra in Srakarju zažari veselja in upa obraz.  „Ali vidiš, Marjetica?“ vsklikne posled, „to bode pomagalo.“ „A moliva, moliva tudi, in za manoj hodi!“ pristavi potem.  Tako dirja Srakar razoglav, bosopet inž razgaljenimi prsi od shrambe do shrambe in kadi povsod.  Marjetica pa teka z molekom za njim, moli na glas in ponavlja besede:  „Beži, beži hud vihar  Voljno sprejmi ta moj dar !“  Oče pa jej pobožno in častitljivo odgovarja.  A kakor bi ne čulo visoko nebo danes take molitve, kakor da bi bil zastonj ves trud in daritev, divja vihar brez prenehljaja zunaj.  Oblaki so zdaj temni kot noč, zdaj svetli kot bi bila nebesa odprta.  Zdaj se pode dalje, kako da bi se podiral svet, zdaj se ne ganejo, kakor bi bili pribiti in privezani.  In o solncu niti sledú ni, le bliski švigajo in vdarjajo na vse strani, kakor da bi se bojevale v strašnem dvoboju svetle zvezde in premagane padale na zemljo.  In tla, kako so prepluta z vodo.  Cela jezera se zbirajo v dolinah in še vedno lije.  Raz pogorja se vale rujavi grmeči valovi in tirajo kamenje, pesek in celo izruvana, izkoreninjena drevesa s seboj.  In zelena črešnja, široka tepka se zvija in priklanja, kakor bilka na polji.  Zdaj in zdaj mora omagati in se zgruditi na tla.  In tamkaj zlat ječmen, rumena pšenica in rudeča detelja, kako je pobito vse na tla, kako se ponižuje bolj in bolj.  Pa še vedno lije in lije, treska in grmi.  V mes pada posamezna kakor orehi debela toča.  In v turnu bije zvon in ječi, vse beži, vse se stiska v varno zavetje, vse je zmešano, v neredu, preplašeno, spremenjeno.  To je pravi sodnji dan.  Srakar pogleda bledega obraza bolj od strani in boječe skozi malo oknice in moli in dviga roki.  Marjetica pa se trese na vsem životu in se ne gane za stopinjo od njega.  Zdaj vgasne žrjavica v črepinji in oljka in suhe rože pogore do čistega.  „To je prav, to je dobro znamenje, zdaj bode bolje“. vsklikne zopet vesel Srakar in se ozre skozi okno.  In v resnici, grmenje ponehuje, ploha se vstavlja, bliski so redkeji.  Svetliti se začne, oblaki se jamejo trgati, bele megle se vlačijo, kakor strahovi okrog.  Vže požari posamezen solnčen žarek, a zopet vtemni.  Le šumenje lijakov in divjih potokov je vedno silovitiše.  Zdaj položi zopet Srakar dlan na bledo, kuštravo čelo, pogleda na nebo in pravi: „Glej Marjetica, glej, vže jo vse dobro.  Ali vidiš, mavrica vstaja ondi, pa kako pisana in svitla je.  Tako lepe nisi videla še nikedar, jeli da ne?“  „Saj je res, oče, pa kako velika in mnogobarvna je, pa žari se kakor mašni plašč pred oltarjem“. vsklikne vesela Marjetica. „Pa zakaj, oče, ima toliko barv, rudečo, rumeno, zeleno, višnjevo in sama ne vem, kakove še, le poglejte jo sami“. pristavi potem. „Toliko jih ima, kolikor je človeških rodov na zemlji, je trdila ranjka, mati, Marjetica, in po smrti se preselimo na njo“. odgovori modro oče, potegne še kaka dva pota po zamišljenem čelu, kakor bi si hotel izbrisati zadnjo misel na hudo uro raz njega, pobere pipico, ki mu je pala med molitvijo na tla ter gre vežne duri odpirat.  Proti večeru je bilo nebo zopet jasno, kakor ribje okó.  Tedaj nasadi Srakar širokokrajnik, ki je do sedaj pozabljen poleg ognjišča odrešenja čakal, na glavo, prime Marjetico za roko in pravi: „Pojdiva ven na polje in poglejva, koliko je škodila nevihta!“  In šla sta.  Srakar je stopal naprej po vrtu, roso otepal z bosimi nogami, kakor da bi gaz delal, Marjetica mu je pa sledila.  Stoprv, ko prideta na plan, se vstavi oče, pogleda okoli sebe in migne hčeri: „Glej, vaško lipo je polomilo na razpotji! škoda je je, toliko je stara, kakor tvoja ranjka mati, moja žena.  Lepo drevo je bilo to.  Mati je vedno trdila, da ima nekaj posebnega v sebi, da je nekako posvečeno, sveto drevo, da včaka sila mnogo let.“  Marjetica se ozre pri teh besedah v dolino in vsklikne: „O to ni mogoče, lipa je polomljena, na kateri visi božje razpelo in moj venec okoli njega.“ Predno more odgovoriti oče, prime ga deklica za roko in iti mora ž njo na nesrečno mesto.  A škoda ni bila velika.  Odcepljen je bil le stranski vrh, deblo je bilo nekoliko nagnjeno, sveto razpelo na njem in venec najlepših cvetic nespremenjen.  Pa kako je to veselilo Marjetico, se niti popisati ne more.  Odslej pa je verovala, prav gotovo, da je lipa sveto drevo.  Ko prideta potem oče in Marjetica sredi ravnega polja, o kakov pogled je bil tu.  Na desno, na levo, na vse štiri strani je kimalo mokro rumeno klasje.  In koliko ga je pa ležalo na tleh.  In pa te poljske te najlepše cvetice, kako otožne in pobite so bile.  Ondi uni le purpari se je osulo vse rudeče cvetje, razun enega lista.  Osramotjena in solzna sloni zdaj med zlatim ječmenom, kakor bi hotela reči: vse je izgubljeno.  Tamkaj v razori sredi pol dozorele reži jedva še kima in se kvišku drži pisani kokolj, ki se je prej tako nad visoko strnijo dvigal in smejal, enako pastirju med ponižnimi ovčicami.  Kaj pa ponižna plavica ob robu pšenične njive?  Ona ni bila ponosna sicer nikedar, vseljevala se je najraje med bodeči osat.  Sebični, slabotni oslak se je spenjal vedno po njej, a kako ponižna je zdaj.  Sključeno je njeno steblo, minula jej je vesela pomlad.  Zadovoljna bode če jo vtrga kmalu pridna plevica, ali potna ženjica in nosi vsaj nekaj ur na ljubečih prsih.  Marjetica je bila ginjena do solz pri tem pogledu.  Srakar pa je vil z rokami, porinil klobuk bolj na čelo in niti pipa tobaka ga ni mogla razvedriti. —  Zdaj se ozre po Marjetici, a kako jej požuga s kazalcem desne roke videč, da je ravnokar v svoji razmišljenosti pohodila upognjen klas.  „Ko bi te bila videla zdaj ranjca mati, Marjetica, ne bilo bi jej prav“. pravi potem. „Ona je vedno dejala: rumeno klasje je, kakor naš vsakdanji kruh.  Greh bi bil, ko bi se poteptalo le eno zrnce.  In kedar se jej je po nesreči ali po naključbi pripetilo kaj tacega, vskliknila je: svet križ božji, grešila sem, naj se mi odpusti.  Potem pa je pobrala klasje, zavila ga v predpasnik in doma v ogenj vrgla rekoč: naj se daruje za verne duše v vicah.“  In tudi Marjetica je morala pobrati pohojen klas, spraviti ga v žep in storiti doma po materni navadi.  Srakar je ob taki priliki vedno trdil: „Stara vera, stara šega in star denar je še vedno najbolje.“ Tako sta hodila Srakar in Marjetica po polju.  Oče se je polagoma nekaj potolažil videč, da ječmenček na njegovi njivici ni mnogo na škodi in da si kmalu opomore, ko posije gorko solnce.  „Vse to pa je pomagalo“. pristavi posled „blagoslovljena voda, oljka od cvetne nedelje, tavžent rože in nekoliko baje tudi najina molitev in mežnarjevo klebeštranje“.  Raz polja dospeta oče in Marjetica do temnega gozda.  A Srakarju se kar ustavi bosopeta noga, ko se ozre izpod širokokrajnika okoli sebe.  Tu leži tenka, visoka smreka, kakor na mrtvaškem odru na tleh.  Ondi je okleščen ponosen hrast in kakor brez rok in brade.  Široki bukvi manjka vrhovja, grčav borovec je nagnjen v prepad, gospodski mecesen je preklan na dvoje.  Le pritlikav gaber ob robu se videzno resno drži k tlom, a skrivaje se potuhnjeno smeji, kakor bi hotel reči: kaj vam pomaga vaša čast in lepota, koliko časa traja.  Jaz sem pravi mož, meni pride le sovražna sekira do živega.  Srakar se je kar križal pred tako nesrečo, ki je bila videti tu okrog in okrog.  Njega sicer ni zadela, kajti gozda ni imel in suhljad za njegovo domovanje se bodo še ložje dobila.  A on je bil pravi mož.  Žal mu je bilo tudi za tuje, dejal je: nihče ne izgubi rad kar ima.  Marjetica pa je kar strmela, ko je gledala vse to.  Najbolje pa se jej je smilila smreka, ki je bila podrta le na pol, da je kakor v zraku visela in otožno zaječala pri vsakem pihljaju.  In vprašala je očeta, kaj pomeni to.  Srakar pa je sedel na polomljen borovec, vkresal gobo za svojo pogorelo pipo in dejal:  „Jaz ne vem, a ranjca mati je trdila, da v vetrovih in jeku, v škripanju in šumenju trpe duše vmrlih.  Vedno pa, kedar je čula kaj enacega, se je prekrižala in vzdihnila: bog jim preloži naložene kazni in polajšaj.  Marjetica se je prestrašila teh besedi.  Dozdaj je mislila, da je sama, kedar sedi v tihem gozdu pri kozah, da je nihče ne čuje, kedar se jej stori milo in mora jokati, nihče ne posluša, kedar zapoje veselo pesem.  Zdaj pa vé, da so duhovi okoli in okoli nje.  In pa koliko jih je, neizmerno jih mora biti.  Strah jo bode odslej v samoti.  A tega ne.  Saj če so duše razkropljene po svetu, morda je tudi njena mati blizu nje.  Morda se jej prikaže enkrat.  Vsaj bi jo videla tako rada in marsikaj bi jej potožila, in ona bi jo vslišala.  V take misli se vtopi Marjetica in se prekriža, kakor se je križala nekdaj stara mamica.  Med tem pa nastane večer, lep, jasen večer.  Oče se napoti proti domu.  Medpotoma mora vprašati več potov kaj Marjetico, če hoče dobiti odgovor.  Na nebu namreč se je prižgalo na milijone zvezd in Marjetica bi jih bila rada preštela.  A zmotila se je vedno v številjenji in morala je z nova začeti.  Posled pa bi bila tudi kaj rada vedela o zvezdah, a nocoj ni hotela nadlegovati dalje očeta, s tacimi vprašanji.  Spomnila se je vendar, da je nekdaj sanjala o zvezdah, in trudila se potem vso pot ponoviti si one sanje, ki so bile tako lepe, tako nebeške.  Znano je, da je bil Srakar mož stare korenine.  Kakor je videl delati nekedaj svojega deda, tako je delal sam.  In to je veljalo, kakor da bi bil z žrebljem pribil in s trto povezal.  Posebno pa so mu bile navade ranjce žene visoko v čislu, lehko bi rekli, svete, in ne trdili bi preveč.  Marjetica je bila zdaj edin njegov otrok.  Odgojiti si jo je hotel torej po materno, in to naj bi bila njena podpora, ko njega več ne bode.  Srakar sicer v jedi ni bil izbirčen, a trdil je vedno: „kruh, ta je mož, komur se vpre on, isti ne tlači dolgo trave.“  Saj je pa šel njemu tudi vedno v slast, akoravno je bil ovsen in resast, to pa zaradi tega, ker je bil pečen po materni navadi.  Sosedje, ki se semtrtje obiskovali Srakarja, in tedaj je on vedno po- ložil hleb na mizo, ga kar prehvaliti niso mogli.  Dejali so, da je tako lahek, tečen in okusen, da bi se užival kar sam.  In pol ali pa celo vsa ta pohvala je veljala Marjetici, kajti Srakar je smejoč pristavljal o tacih priložnostih: „Marjetica sama ga je vmesila in spekla, njo pohvalite!“ Kedar so pekli kruh pri Srakarjevih, namreč vsaki deveti ali deseti dan, tedaj je bilo pri njih kakor v praznik.  Dva dni poprej je poklical Srakar Marjetico v hram, kjer je bila kašča za žito in dejal je: „V mlin bode treba pripraviti, prinesi mi meh, da ti ga napolnim!“ In Marjetica je hitela v stanico in vzela raz ograje pri peči rujavo vrečo, sešito iz ustrojene kože nekdanje kozice sivke, katero so zaklali pred štirimi leti.  Srakar odklene potem varno, kakor svetišče žitno kaščo, odloži širokokrajnik, da bi ga ne senčil pri medenji in poseže z vevnico v posodo.  Vmes pa se mu sladko smehlja lice, kajti ni mu potreba globoko vpogibati hrbtišča.  Več kot pol kašče je še napolnjene.  Marjetica drži med tem z obema rokama, da se jej kar trese meh in Srakar pravi: „Zdaj pa le štej in pazi koliko meric je potreba!“ „Enkrat, dvakrat, trikrat, dovolj je“. vsklikne Marjetica.  Srakar pa se nasmehne in poseže, kakor nalašč še enkrat z vevnico v zaboj, da je mera bolj s kupičkom.  Kedar je pa posebno dobre volje, tedaj odpre celo še manjšo kaščo, kjer je nasuta koruza in rež in namenjena le za večje praznike in godove, postavim za božič in veliko noč, ter primeša ovsu nekaj rumenega, žlahtnega zrnja in pristavi: „Naj bode kruh nekoliko belejši!“  Ko je postorjeno vse to, oprti Srakar meh na preramnice, ter ga zadene na hrbtišče in hajdi v vas v mlin.  Tega posla ni Srakar nikdar hotel prepustiti Marjetici ali morda celo zaupati ne, akoravno je dejala več potov: dajte meni!  Jaz opravim to ložje kot vi, ki ste stari!  A Srakar se je zagrozil tedaj: „Kaj ti veš.  Z mlinarji mora biti človek, kakor z otroci.  Če jim ne privošiš dobre besede, pa so trmasti in vse ti skaze.  Jaz vem z mlinarji najbolje občevati.  In tedaj ne gledam na pipo tobaka in ne skrivam gobe, kajti ta malenkost se mi po drugi poti vrne z obrestijo.“ —  Tudi iz mlina je nosil Srakar sam.  In prišedši domu je urno pretehtal moko, preštudiral na kopičku v svoji dlani pri oknu ali je mlinar izponoval njegovo zapoved, ali je bil kamen dobro sklepan in sito v redu.  In preračunil je po teži na prstih, koliko si je vmeril za plačo in ali ni segel dva pota v meh, v drugič namreč za poboljšek in pipo tobaka ali kupico žganega.  Tisti večer je imela Marjetica vedno dela polne roke in vselej jo je pekarija nekoliko skrbela, akoravno jo je bila vže vajena, kajti Srakar je poznal na kruhu vsako najmanjšo napako in pozabljenost.  Najprvo si je morala zavihati Marjetica rokavce, kolikor je bilo mogoče visoko.  Razoglava ni smela biti nikedar.  Navadno si je zavezala rudeč robec, kakor pečo na glavo in opasala belo opran predpasnik. —  Pa kako lepa je bila vedno tedaj, da bi jo bil človek kar gledal.  Vse jej je pristovalo, tako dobro, vse jej je šlo od rok.  Vrtela in sukala pa se je tako urno okoli omizja, kakor vrtalka.  Tako mlade pa tako ročne in marljive gosodinje ni bilo v vsi Beriški vasi.  Najprvo je presejala Marjetica moko, da je bila čista in rahla.  Potem je storila z desnico križ čez njo in dejala: „Bog naj blagoslovi ta kruhek in vse, ki ga bodo vživali!“  Poslednjega ni smela pozabiti Marjetica nikedar, kajti oče, ki je med tem vedno v obližji posedal, bi bil pogrešil urno in zabičil: „Ranjca mati so vedno storili tako, in imeli smo najlepši kruh, pa kako tečen.  Vsak gospod bi ga bil vžival rad.“  Ko je bilo zameseno testo, pokrila je Marjetica kruhnico s pokrovom in pregrnila povrh belo, gorko odejo.  Odslej pa je moralo biti v stanici tiho in mirno, kakor v svetišču.  Marjetica se je jedva upala govoríti na glas, kakor da bi imela spečega otroka v zibeli.  Srakar pa je tedaj ložje dela opravljal.  Trdil je namreč, kakor ranjca njegova žena, da kedar se kvasi kruh, mora biti vse pokojno okrog in okrog,  Semtertje pa je o tacih priložnostih tudi porinil težak hrastov zapah na vežne duri in to tedaj, kedar je pričakoval kacega vasovalca.  Marjetici pa je naročil, naj reče, ko bi trkal kedo, da ga ni doma, in da se ne vrne kmalu.  Srakar pa je imel za vse to tehtne vzroke, kajti bil je pravi mož, ki mu je bila resnica draga in dane besede ni prelamljal nikedar.  On je bil namreč tako preverjen, da tuj človek vroči zamesen kruh, da ne vzhaja potem in omrzne, kot o svojem izveličanji, kajti naglavnega greha si ni bil nobenega v svesti.  Tiste male napake in slabosti, brez katerih ni nihče, pa je, če ne več potov v letu vsaj gotovo o velikinoči preganjal in rotil s skesano obtožbo pri gospodu župniku.  Med tem, ko se je kisalo in kvasilo testo, je Srakar najrajši pripovedoval o ranjci ženi, kako jo ona mesila in pekla kruh.  On je kar prehvaliti ni mogel, in tako vesel ni bil nikedar, kot če je videl, da se trudi tudi Marjetica posnemati svojo mater.  Kedar je pogledala Marjetica v kruhnico in dejala, da je testo godno za v peč, tedaj je Srakar urno stopil v vežo in zakuril za peko.  Tudi je osnažil lopar in omelo.  Poslednje orodje je bilo vse njegovega dela, pa kako lično in priročno.  Pa kolikokrat je ponovil in opomnil Srakar, da celo v župniji pometajo peči z njegovimi omeli, akoravno peko le bel kruh na mleku vmešen, in celo svete hostije peko ondi.  Marjetica je morala vrezati iz testa vedno po tri velike hlebe in iz drobljadi je zgnjetla dva hlebčeka, kakor za poskušnjo, kajti ona dva sta bila najprej pečena.  A zadnja dva kruheka sta bila različna od druzih.  Vanje je namreč devala Marjetica dišeče mazilo iz smetene, zelene mete, žafrana in kresne kumine, katero je natrgala o poletji za vse leto, varno posušila in hranila.  Žafran pa se je kupoval pri fari, če je domačega, ki je bil vsejan na zelniku, slana vzela.  Poslednje se je namreč več potov pripetilo in Srakar ni mogel tedaj dovolj potožiti te nesreče, kajti za dišave mu denar ni šel z lepo izpod palca.  Ko je Marjetica vsajala kruh v razbeljeno peč, ímel je Srakar zopet posla polne reke in niti ganil se ni od ognjišča.  Z zakrivljenim pipcem je sedel na stolčeku in rokava je imel visoko zavihana.  Kedar je Marjetica položila hleb na lopar, švignil je urno s pipcem in potegnil velik križ po kruhu.  Marjetica pa je morala reči na glas: „Sveti križ božji, blagoslovi in pomnoži ta naš kruhek!“  Tako je delala tudi ranjca mati in vse vaške gospodinje, ki kaj umejo o gospodinjstvu in hočejo imeti lep, tečen kruh pri hiši.  Nekaj ur pozneje je bilo pri Srakarjevih zopet živahneje.  Srakar je sedel tedaj na vežnem pragu in po naročju, po rujavih kolenih in žulavih pesteh je pretikal vroč, maziljen in slasten kruhek.  Navadno pa ga ni mogel prehvaliti, kako okusen je, kako lahek kot perje, tečen kot sir in sladek kot izraelska mana v puščavi.  Marjetici je tedaj sijala zadovoljnosti in veselja v obrazu.  In kako bi ne?  Svesta si je bila, da je dobra, umna gospodinja in da bode, — ko bi se morda možila kedaj tudi njen mož tako z njo zadovoljen kot je zdaj oče.  In ona — ljubila, oh ljubila ga bodo tako iskreno in pa tako zvesto, kakor nobena druga.  Kaka dva streljaja od Srakarjeve koče je izviral izpod sivega skalovja studenec.  Padal je iz precejšnje visočine v podstavljeno leseno korito in njegovo šumenje se je čulo za petnajst Srakarjevih bosopetih korakov na okrog.  Pri studencu je bilo Marjetici prav povšeči.  Kolikokrat je opoldne ali zvečer, ko je prignala kozi napajat ali prišla z vrčem po vode, posedala ondi, da je grgrala studenčnica iz prepolne posode in ste izbežali kozi.  Pa kako je bilo tudi lepo in prijetno ondi.  Na zelenem mahovju se je sedelo tudi mehko kot na žametovih blazinah.  Voda je hladila vroči zrak, razpočena otožna vrba je senčila skrivno zavetje in v obližji je požvižgaval zlatokljuni kos.  Tudi Srakarju je bil povšeči ta prostorček.  Zadnjo pomlad je postavil leseno oklopico ob studenci in tja se je hodil o poletnih večerih hladit.  Pri tem seveda, ni pozabil nikedar svoje zveste prijateljice turničkaste na rumeno okovane pipice in zeleno obrobljenega tobačnega mehurja.  Pogosto je čestil ondi Kplumba najditelja tobakove dežele in kresal gobo in zažigal dimovo daritev.  A če je prišel po naključji mimo sosedni kmetič iz vasi, vzel je vže oddaleč svojo kratkocevko iz žepa in dejal: „Kaj ne Srakar, danes pa natlačiva eno skupaj, a meni je ravnokar tobak pošel.“ In Srakar je urno razumel, da je to predrzen atentat na njegovo dišečo, tobačno zalogo.  Potisnil je toraj skrivaje globočji mehur v žep in dejal je: „Jaz nimam niti za prah tobaka več.  Zadnjega sem natlačil zdaj.  Pa kje ga bodem jemal?  Slabi Časi so, novcev, novcev ni dobiti z lepo v pest!“  A Srakar je legal, akoravno je bil sicer pošten mož.  To pa je storil v sili, in tedaj je dovoljeno marsikaj.  Tobaka sicer ni imel ravno vedno v obilji, zato ga je pa vedel hraniti in čestiti, kakor se spo dobi.  Tudi je bil sicer prijatelj z vsemi, le z onimi ne, ki so si hoteli izposojevati to žlahtno perjiče pri njem, kajti na vrnitev niti misliti ni bilo.  Takovi so baje vsi tobakarji.  Vidijo dobro, a videti ne dajo.  Ondi je sedela Marjetica tudi neko popoldne proti večeru.  Solnce je zamižalo ravno zdaj le za očevo kočo, za z mahom zaraščeno slamnato streho.  Vrč je bil vže davno, davno polen in voda je grgrala, kakor v apnenici iz njega.  A Marjetica se ni zmenila zato, niti za kozi, ki ste se zgubili tamkaj nekje med robidovím grmovjem.  Le žvenkljanje njunih zvoncev se je oglašalo semtertje.  A kedo se je zmenil tudi za-nj.  Marjetica je bila danes zamišljena, da si ni vedela prav za prav zakaj.  Sosedova babica namreč jej je dejala uni dan, ko je morala počivati iz gozda domu grede na Srakarjevem pragu, da bode dobra gospodinja enkrat, če ostane vedno tako redna in postrežna.  Stara ženica se kar nagledati in prečuditi ni mogla, videč po veži, po ognjišču, po skledniku in povsod takov red in snago.  Vsaj je pa bilo tudi v resnici vse prav čedno, kakor novo in vežina tla so bila čisto pomita, da bi se bilo lehko jelo raz njih.  Kaj pa še celó, ko je Marjetica ponudila babici košček novo pečenega kruha.  Starka ga je z veseljem vzela. potehtala na dlani, pregledala prav pri svitu, potem se pa začudila na glas in dejala: „Marjetica, tako dobrega kruha še nisem jela nikedar.  Človek bi kar samo o njem lehko živel.  Srečen pa bode isti, ki te dobo za ženo, ker si tako umna, kakor da bi gospodinjila vže trideset let, pa si stoprv začela.“ Zadnje besedice Marjetici ne gredo iz misli.  Študirala in ugibala jih je pol minule noči in tudi danes se jih iztrebiti ne more.  Možila bi naj se ona kedaj.  Kaj je to?  Očeta bi naj zapustila?  Vsaj je vendar najboljši in najprijetniši pri njih.  In koga naj bi vzela, kedo bi maral njo?  Ona je revna in ljudje pravijo, da revščina ni priljubljena, da veljajo povsod le novci.  Kje pa dobi ona svetle novce za možitev?  Le tri srebrne dvajsetice hrani v omari, katere je dobila v dar od kupca, ki je kupil v jeseni mlado kozičico, tisto lisko, po kateri se joj je tožilo tako dolgo.  O hudo je to in skrbi jo, kaj bodo stoprv.  Ona bi ostala najrajši pri očetu in bi pasla kozi, akoravno jej nagajajo vaški pastirji in jo imenujejo: „staro kozjo pastirico.“ A kaj če to.  To jej je vse eno, kakova je, da bi le več ne bili dejali uni dan, da ne more ostati vedno tako kot je zdaj, da oni ne živé večno, da bode ostala ona zapuščena.  Poslednje, seveda, bi bilo hudo, jako hudo.  Ko bi imela vsaj kacega prijatelja, kateremu bi potožila tedaj svoje gorje in govorila z njim, kakor zdaj z očetom, in zadovoljna bi bila.  A kaj hoče to, to so brezpametne misli.  Kodo pa neki mara tako deklico kot je ona.  Revna je, jako vboga in po vbozih ne vpraša nihče.  To ve ona dobro.  Pa kako bi bilo drugače?  Ko sloni Marjetica tako vtopljena v žale misli, nagne se, kakor nenadoma nad tomunček, ki ga je delal ondi studenec.  Pa kako se zgane in zarudi, ko zagleda v vodi dekličen obraz.  In lep, prijazen, samo nekako otožen se jej dozdeva.  Kedo je neki deklica, ki zre enako njej v valove in zakaj je žalostna.  Ko bi jo vsaj ona potolažiti mogla.  Izgovorivši te besede se ozre Marjetica po svoji tovarišici, a kako zarudi in se prestraši, ko vidi, da je sama, čisto sama.  In naposled kako se sramuje, ko spozna, da je to njeno lice, ki se vidi v vodi.  Pa kako je to mogoče in ali je v resnici to njen obraz.  Vsaj ona ga še ni videla nikedar.  Doma nimajo ogledala.  Oče pravijo, da je to ničemurnost, k sosedovim pa tudi ni smela hoditi v vas.  Da, če je to vendar-le res, potom pa ni ravno tako neprijetna ona.  Lasje jej dobro pristujejo.  Pogledati so mora še en pot.  In ta rudeča ruta na prsih je tudi lepo rožasta.  O ko bi se videla stoprv v nedeljo v novem krilu in pisanem predpasniku, To bi bilo veselje.  Dobro, da ve, kje ima zdaj najbolje ogledalo.  Večkrat ga hoče obiskati odslej.  Posebno pa v nedeljo, v nedeljo dopoludne, ko hiti v cerkev.  O tedaj bi bila rada lepa, o rada bi imela, da bi pogledovali ljudje pred cerkvijo in domu grede za njo, da bi šepetali: to je Marjetica, le poglejte jo.  In vse to si želi, sama ne ve zakaj.  Kaj jej pomaga ves svet, če je vendar le vboga Marjetica in bode zapuščena nekedaj.  Da bi vsaj poslednje ne bilo resnica.  Največje veselje se je bližalo Marjetici stoprv s poletjem.  In kedo bi se ne veselil onega časa, ko se prične strnena žetev?  Tedaj je vse nekako prerojeno sredi ravnega polja.  Akoravno pobija kaplja kapljo na potnem čelu ženjici, in pripeka, kakor rudeče oglje solnce raz visekega neba, nič ne de.  Tamkaj v razorju meri plaha prepelica svet na „pet pedi“ in na desno in levo se priklanja in kima in smeji rudeča purpora ali prijazna plavica, kakor bi hotela reči: „Ne bojim se tvojega srpa, ženjica.  Jaz prihodnjo spomlad zopet zazorim, ti pa tedaj nisi več deklič“.  Marjetica je imela zračunjeno kar na prste, kedaj požanje rumeni ječmen za robidovo, vrtno ograjo.  Srakar pa, o tudi on se je veselil tega.  Ob nedeljah popoludne je hodil navadno z na hrbtu prekrižanima rokama ob svojem ječmenčku in rujavi obraz mu je migal in se zibal zadovoljnosti.  Pa kolikokrat je postal ob razoru.  Tu je potehtal zlat vpogujoč se klas in dejal: le urno zori!  Ondi je dvigoval in uredoval po zadnji nevihti vlomljena kolenca, zopet tam je izpulil ovijoči se motovilec, ki je plezal ob rumenih steblih in ga togotno poteptal z nogama.  In ko se je vračal domu, ozrl se je še en pot po vsi njivici in potem po umu svoje izkušene glave preračunil, koliko so bode naželo letos ječmenčka in koliko predalov se bode napolnilo v kašči.  Nekega večera pa jo dejal Marjetici po večerji: „Jutri ostanete kozi doma, kajti ječmenček je dozorel.  Rumen je kakor cerkvene sveče in polen, da se kar ziblje in priklanja.“ Marjetica je kar zavriskala samega veselja, ko je čula to besede.  Srakar pa je vzel raz police prašno brusilo in zostril Marjetičen srp ter pristavil posled: „Zdaj pa le k pokoju, jutri vstaneš z jutranjo zarijo.“  Marjetica je sicer vbogala očeta in odšla rano v svojo spalnico.  Spati pa ni mogla isto noč.  Kako neki?  Senjala je o zlatem ječmenčku in o veseli žetvi. —  Lepo je posijalo drugo jutro solnce izza pogorja, a Marjetica ga je prekosila.  Zajutrek se je vže hladil na pragu in kozi ste bili pomolzeni, ko so ugaševale zvezde na nebu.  Potem je dela Marjetica rudeče ruto za vrat in se nekoliko prazničniši oblekla, saj žetev se jej je dozdevala, kakor veseli, sveti prazniki.  S srpom v roki, brusilom za pasom in do lahti zavihanimi rokavci je obiskala potem še kozici v hlevi ter ji potolažila, da morate biti v ječi danes.  In prijazni živalici, kar umeti niste mogli, kaj pomeni to, da je njihova gospodinja tako praznična danes.  Mlajša liska pa se je vspela celo sprednjima nogama po Marjetici, kakor da bi jo hotela objeti in reči: „ne bodi tako ponosna danes, če si ravno lepa in pusti naju na prosto!“ Marjetica pa je zamahnila s srpom po predrzni kozici, a vdarila le po njeni senci in vzkliknila: „Čaj no, čaj no, ti poredno čajne!“  Srakar je zažigal ravno prvo pipo tobaka na pragu, ko odide Marjetica.  In ko je bila vže med vrtnim drevjem in se je videla le še njena rudeča zavratna ruta, je klical za njo, zabičeval in trdil, kod naj prične žeti, kod ne, kako težko snopje naj dela in kako naj pazi, da ne pušča klasja za saboj.  Srakar je bil preverjen, da ga Marjetica ume in vesel je bil tega.  Toraj je pristavil, da pride pogledat proti poludne na njivo in zveže tedaj tudi nažeto snopje.  A Marjetica, prevesela Marjetica ni čula niti ene besede.  Prevesela je bila in presrečna.  In kako bi bilo drugače.  Nad njo jasno višnjevo nebo, krog in krog vzbujena narava, doneče žvrgolenje krilatih pevcev, in pa mladost, nedolžnost — pa budeča se ljubezen v njenem srcu.  Prišedši na njivo, postane Marjetica, kakor strmenja in tleskne veselo z rokama: „O kako lep, kako rumen kot čisto zlato je letos ječmenček“. vzklikne potem.  Predno dvigne srp, pogleda še enkrat po njivi, prekriža sebe in strn.  Tako je delala ranjca mati, jo je učil oče in vedno je nažela mnogo.  Tako mora storiti tudi ona.  Zdaj pa le urno: resk, resk, resk z ostrim srpičem.  In glej kako se klanja, trese, pada, grudi rumeno klasje.  Marjetica ga pa kar med padcem prestreže z levico, lepo zravna in poklada v razor v posamezne kopice.  Vže je za dva moža na dolgo požeta njiva, pa kako čisto, niti najmanjša bilka, niti zrnice se ni poteptalo in zgubilo.  Marjetica se more radovednosti ozreti nazaj, pogledati, kako daleč je vže in prešteti snopje. „Eden dva, tri, o več sedem jih je uže, ki pričakujejo vezača.“ Sicer jih ume vezati tudi ona, a očetu to ni po volji, pravi, da ona veže prerahlo, toraj prepušča to delo sebi.  Zdajci se spomni Marjetica, da ima brusilo za pasom in da je vže več potov s srpom zadela ob kamenje.  Ostrila je potreba.  Z desnico prime tedaj za brusilo z levico pa srpni končnik in ga vpre, kakor tetivo na prsi.  Ko bi jo videl zdaj, kakov človek, dozdevala bi se mu, kakor strelec v pratiki.  Ljubezniviši pa se nekdanji srčni strelec, bog ljubezni ni mogel biti.  Marjetici pa tudi vse tako dobro pristuje.  In zdaj le poslušaj, kako jej poje brusilo : „diga, diga, diga, diga“. pa kako urno jej šviga desnica, pa tako ljubeznivega brusilca ima malokateri srp.  A zakaj Marjetica zdaj le postane?  Kaj posluša in se ozira v nebo?  Glej ravno pred njo iz razorja se je dvignil veseli škrjanec, zažvrgolel tako radostno in splaval visoko v nebo, da se niti razločiti ne more več.  In tamkaj na levi v rudeči detelji zapetpedika prepelica, a skrivaje in lehno kot bi se bala mlade ženjice.  Marjetica se kar spozabi za nekaj časa in kakor okamenela strmi.  A od daleč se čuje žvižganje in Človeške stopinje.  Nekdo se bliža in videti ne sme, da Marjetica postaja na njivi.  Kaj bi rekel?  Toraj le urno dalje, le pogumno kosi pobrušeni srp, vsaj se skrivaje izza rame vendar lehko vidi, kedo pride memo.  „Ne hiti tako Marjetica saj ne gori voda in ploha te tudi ne vjame, lep dan je danes“. kliče vže od daleč prišlec.  Marjetici je ta glas znan, toraj nekoliko zarudi in se ozre.  Zdaj zagleda Mlinarjevega Štefana ob meji z belo močnato kapico bolj na levem ušesu in z rovnico na rami.  Najprvo se mu posmeji Marjetica in pobesi obraz, potem pa pravi: „Štefan, če mi greš pomagat žet, potem mi ne bode potreba hiteti?“  „Da bi ti jaz pomagal, praviš?  Tebi gotovo, če bi le kateri, le verjemi mi.  A ne vem, če znam, pa poskusim!“ In Štefan odloži rovnico in hiti po razorju k Marjetici.  Iz roke jej vzame srp in poskusi žeti.  Marjetica pa se nasmeji na glas, kajti žetev mu ne gre lično.  „Moški niste za žetev, to vže vidim!“  „Jaz tudi“. pravi Štefan in smejita se oba.  „Kam pagreš zdaj le, Štefan?“ vpraša deklica.  „K jezu grem, voda se mi nekaj vstavlja, vodotoč moram popraviti.“  „Kaj pa ti, ali ves ječmen sama požanješ?  Žal mi je, da ti ne morem in ne znam pomagati.“  „Štefan, to ni res, kaj bi ti pa dala za plačilo, ko bi bilo res?“ „Plačila bi ne jemal; a tisto le purparo, ki jo imaš na prsih, bi mi morala dati.“ Izgovorivši poseže Štefan po cvetlici.  Marjetica pa se zasmeje in pravi : „Kaj ti bode roža?  Ne diši ne in obleti se kmalu.“  „Nič, imel jo bodem.  V nedeljo jo denem na klobuk, samo zato, ker je tvoja.“  Marjetica zarudi, nekoliko pomisli in potem pravi: „Ná jo, če jo imaš rad!“  In Štefan je imel purparo in vesel je bil, da bi bil mejo preskočil.  Za hvalo pa je Marjetici roko stisnil, da jo je zabolelo.  Ona pa ni vedela, zakaj se stiskajo roké, a vendar vesela je bila tega stiska, ali pa Štefana, ali pa obojega.  In ko odide mladeneč, ne gre Marjetici žetev takó izpod rok, kakor prej.  Mnogo potov se ozre na levo proti jezu in dela v časi veče, v časi manjše snopovje.  Marjetica Štefana vže dolgo pozna.  Nekedaj sta skupaj k fari v šolo hodila in izmed vseh ga je imela najrajši.  On pa jej ni nikedar nagajal.  In kaj bi rekla zdaj o njem.  Nič, samo zarudeti mora kedar ga vidi.  In ko bi jo vprašal kedo zakaj, ne vedela, ali pa ne hotela bi povedati.  Proti poludne je prišel Srakar pogledat k Marjetici na njivo.  Vso pot pa je pasel radovednost, koliko je vže požela Marjetica, ali je storila vse po njegovi volji in ali bode snopovje tako težko kot je vedno obetalo ugodno vreme.  Na koncu njive je postal in prezrl raz vzvišenega mesta enako vojskovodji svojo vojsko, ječmenčkovo na pol posnopano njivo.  Potem pa zakliče: „Marjetica, solnce je visoko, le poglej ga in dovolj si požela.  Lehko si odpočiješ in pogledaš domu, jaz pa med tem snopovje povežem in uredim.“  Marjetica se ozre in začudi, da danes ura tako hiti.  In zakaj ravno danes, druge dni pa ne.  Med tem se približa oče, ter jo pohvali, da je bila pridna.  A posled pristavi: „Glej, jaz dobro vem, da si trudna; proti koncu ni tako čisto požeto, kot s početka.“  Izgovorivši, postopi Srakar po razor ju in nabere polno pest rumenega klasja.  Marjetica pa zarudi in spozna, da je bil Štefan kriv, da je bila razmišljena in vtopljena potem.  To je dobro, da oče ne ve tega in nihče.  Ne bilo bi prijetno kaj tacega. -  Kmalu potem Marjetica odide, kajti doma ima opravila črez glavo.  Južino je treba pripraviti in kozici ste tudi gladni.  Srakar ostane sam na njivi in radost mu odseva izpod širokokrajnega pokrivala.  Niti bodečega strnišča ne čuti pod bosimi nogami.  Pa kakó hiti vezat snopovje, kako poklekuje z desnim kolenom nanj, da se bolje vtrdi.  Potem ga postavlja lepo v kopice, obrnene proti solncu, kakor za častni špalir.  Ko je končano vse, zazvoni poludne pri samotni gorski cerkvici in v dolini jamejo odgovarjati drugi zvonovi.  Srakarju se vdere pot po obrazu, ko odkrije pokrivalo in napravi velik križ božji.  Po molitvi si nekoliko oddahne, potem prime za srp in žanje sam dalje.  Srakar je bil v mlajših letih dober žanjec.  Več potov je prekosil vaška dekleta, če je šlo za stavo, in z ranjco ženo je žel vedno v štric, nikedar ni ostajal zadaj.  Zdaj ga moči zapuščajo in hrbtišče se mu noče klanjati takó kot nekedaj.  Žetev pa ga še vedno veseli.  Uren žanjec sicer ni več, a toliko bolj pazljiv.  Celo pipe pozabi v žetvi in klasje bi se ne našlo za njim, ko bi ga o poludne z leščerbo iskal.  Tako mine nekaj časa.  A pred se Srakar zavé, je Marjetica zopet na njivi in ne prazna.  Na glavi ima z ruto pogrneno košarno in v njej denašnjo južino.  Pri Srakarjevih so imeli vedno navado, da se je o žetvi na polji južinalo.  Srakar je bil vesel Marjetice, kajti truden in gladen je bil vže.  On je vedno trdil: „delo je najboljši kuhar“. in to je res.  Srakarjeva njiva je bila čisto na samem, niti toliko sence ni bilo v obližji, da bi se bil vrabec posadil na-njo.  O pekočem solncu južinati pa ni prijetno in tudi ne tekne baje posebno.  Srakar je sezidal toraj iz snopovja po umu svoje modre glave hišico, Marjetica jo je pa pogrnila z belim jedilnim prtičem.  Senca se ve da ni bila velika.  Tolika da se je razvrstila posoda v njej, da je imel Srakar glavo in pol života v zavetji.  Več ni potreboval.  Legel je po trebuhu pod streho, bosi nogi pa je zaril v bližnjo kupico, kajti komarji in muhe so bili tako razsrjeni na-nj, da so mu hoteli puščati na vsak način na mečah in podplatih, ko bi se bilo dalo.  Marjetici danes niti jed, slasten ješprenček s svinjskim rilcem zabeljen, ni dišala.  Toliko, da je pomakala leseno žlico v skledo.  Srakarju pa je šlo vse v slast in dejal je: „Marjetica, hiti, hiti!  Solnce je že visoko in do noči mora biti ječmenček pod streho.“ Marjetica je potem hitreje segala v skledo, a zajemala ni skoraj nič.  Sama ni vedela, zakaj da jej ne diši jed danes, da-si je delala obilo in zgodaj vstala.  Da bi bil Štefan Mlinarjev tega kriv, ni mislila, ali pa se spomnila ni.  Po jedi se je zopet začela žetev.  Poleg Marjetice na levi je žel Srakar, a le nekoliko časa.  Marjetica ga je kmalu kakor da bi se hotela skušati z njim, daleč pustila za saboj.  A kaj tacega ni mislila ona in tudi lepo bi ne bilo.  Neka skrivna želja po samoti se jej je vzbudila ravno danes.  Toliko misli je imela v glavi, da bi jo bila motila slednja živa stvar.  Le eden ne, in kedo je bil ta, ni upala odgovoriti, niti sebi ni skrivaje, koliko manj kakemu druzemu.  Srakar se kmalu prepriča o Marjetičini ročnosti in vesel je tega sam pri sebi.  Ko se ozre iz dalje po svoji družici, pravi poluglasno: „Dobra gospodinja bode ta Marjetica, če ostane vedno taka kot je sedaj.“ In nekaj srečnega, zadovoljnega se razlije pri teh besedah v starčevih prsih.  Dozdeva se mu, kakor da bi svoje Marjetice ne dal za polovico sveta, niti za cel svet tako rumenega in pa tako zrnatega ječmenčeka, kot je ta.  Letošnji požinki pa so bili pri Srakarjevih gotovo izmed najlepših.  Srakar še ni včakal nikedar tacih, še tedaj ne, ko je njegova ranjca žena živela.  Marjetica pa je bila, kakor prerojena, predrugačena v njih, da je jedva sama sebe poznala.  Bližal se je kresni dan.  Le še kratek čas je bil vmes in tudi ta se je Marjetici in mnogim dozdeval dolg, sila dolg.  Marjetica je dobro vedela, kaj jo čaka tedaj, pisana ruta ali pa morda celo novo krilo za praznike v darilo za požinke od očeta in pa svetli kres ondi na najvišjem vrhu skalovitega pogorja.  Dobro se spominja, kako je bilo prijetno druga leta otovrej in tudi letos mora biti takó.  Ona vže nabira več dni zapored suhljad in vejevje za kresno gromado, ki mora biti največji na daleč okrog.  To je pa tudi znamenje, kje so najlepša dekleta, najpogumniši fantje in kje se najprijetniše vasuje. —  In prišel je oni praznični, kresni večer.  Marjetica je prosila vže dva dni poprej očeta, če sme iti zažigat kres.  Srakar je tedaj nekaj pomislil, pipo iz ust vzel, po tleh pljunil in dejal: „Da bi na goro šla, praviš, ogenj gledat?  Isti večer je svet, le zapomni si.  Tedaj se drevje, grmovje in rastlinje pogovarja.  Čudne reči lehko zve tedaj, komur je dano, le zapomni si.  Tudi se ne spodobi, da bi svetili pozno tedaj.  Kmalu se vrni in kresnega zelišča natrgaj po poti.  Tudi jaz ga natrgam eno naročje in nasteljem po stanici in po vseh shrambah z njim.  Tudi v hlev vržem nekaj perišč, da bi ne bilo nesreče pri kozah.  A pravijo, da bi ga morala nabrati le mladina potem ima pravo veljavo.“  Marjetica je bila vesela in žalostna teh očetovih besedi.  Vesela, ker sme iti gledat ognje, žalostna ker je čula in verjame stoprv zdaj, da ondaj govoré zelišča čudne skrivnostne reči.  Da koliko bi dala, ko bi jih čula tudi ona.  Tudi prihodnje reči se zvejo baje od njih in nekje izvira studenec, kjer zagledajo deklice svoje namenjene ženine, fantje svoje neveste.  O ko bi našla ona isti čudodelni studenec!  A morda je ravno oni za vrtom takov.  Da, tja gre tedaj in se ozre v tomunček.  A kaj hoče videti notri?  Kar vroče in tesno jej je pri tej misli.  Rada bi zagledala ondi nekoga, zdaj vže ve koga.  In če bi ne bil isti, ki ga ima takó rada, da si ne ve zakaj, kaj pa potem ?  O nesrečna bi bila, jako nesrečna!  A naj bode kakor hoče, ona mora vendar vedeti, ali je resnica, ker govori pravljica in trdijo ljudje. —  Tako je premišljevala Marjetica čestokrat potem na paši pri kozah, domu gredé in zvečer v postelji, ko je potihnilo vse okrog in okrog.  Več potov je bila vesela tacih misli.  Semtertje pa se jej je tudi užalilo nenadoma srce, da bi se bila zjokala, kot petletno dete.  Tudi Srakar je opazil pogosto, da je Marjetica zamišljena.  Tedaj je zmajal z obrito glavo, puhnil gosteje dime iz ust in dejal: „Kaj ti je, vesela bodi!“ Marjetica pa je zarudela tedaj in dejala: „Prav vesela sem“. in pobesila oči.  A to ni pomagalo nič.  Srakar je dobro vedel in preračunil po umni glavi, da se bliža čas in je vže tu, ko se jame zoriti v Marjetičinem srcu in se vseljujejo z zoro tudi skrbi in nemir v prsi.  Tega se je prepričala tudi Marjetica polagoma in zaradi tega je bila vesela in žalostna, mirna in nemirna.  Taka je vsa mladina, takov je najlepši čas: doba naše mladosti.  Kresni večer, kako lep je bil isto leto!  Marjetica je vže z mrakom vse pospravila in uredila v gospodinjstvu.  Tudi povečerjano in pomoljeno le bilo prej kot je sicer navada.  Srakar le sedel razoglav in brez pipe v ustih pod tepko pred vežo, ko se je poslovila Marjetica, menéč, da gre gledat kres in da jo čakajo ondi na rebri vže druge vaške deklice.  „Le pojdi, pa kmalu se vrni!  Jaz ostanem pri domu.  Praprot in zelenje za nasteljo sem oskrbel vže po poludne.“ In šla je Marjetica pa vesela je bila.  Pot v hrib se jej ni dozdeval še nikedar tako kratek kot nocoj, akoravno pričakovanih prijateljic ni našla.  A to nič ne de.  Druščine ne pogreša, misliti ima sama tolikanj, da ne ve, kje bi začela, kje končala.  Pogosto pa se ozira tudi nazaj v dolino, kjer se prikazujejo vže semtertje posamezni kresovi.  V pol uri je Marjetica na vrhu.  In ravno prav, temna noč je vže, kmalu bi jo bilo nekoliko strah samotno.  Vže od daleč se čuje krik in šumenje sem od kresne gromade.  Ravno zdaj se je zakurila.  Gost dim se vali najprvo iz nje.  Semtertje vže švigne plamen, in zdajci je vsa v ognju.  Kakor zvonik visoko se dvigajo plameni, borovje šumi in hrešči, panjači pokajo in iskre se vsipljejo na daleč okrog.  Krog in krog stojé mladenči in ukajo in streljajo s pištolami in pogumni se skušajo, kodo bi preskočil gromado.  A to ni mogoče, s početka se nobenemu ne posreči.  Tam ob strani sedé dekleta z belimi predpasniki in pojo vesele narodne pesmi, ki odmevajo daleč daleč v dolino.  Tja se pridruži tudi Marjetica.  In kako veselje nastane, ko jo zagledajo.  Vsa fara ve, da ima ona najlepši, najmilejši glas, da zna največ pesmi na pamet.  Pa tudi nima prej miru, da zapoje prekrasno pesem o „kresu“.  Nekako boječe, nekako tresoče jej doni mili glas.  Rudečica jej vdarja v lice, kajti fantje so utihnili okrog in poslušajo njeno pesem.  In kakor bi se hipoma premislili, posedejo in poležejo okoli deklic in pritikujejo petju s svojimi močnimi, grmečimi glasovi.  Med tem se prižge v dolini, po holmih, po hribih, po najvišjih gorah okrog in okrog neštevilno kresov.  Kakor zvezdnato nebo je pogorje na vse strani.  Jedva vtrne eden ogenj, prikaže se drugi in tretji, vsak lepši in žarneji.  Marjetica jih poskuša šteti, a ni jej mogoče.  Zmoti so vže pri prvih, kajti kakor krilate kresnice lezejo in se dvigajo iz zemlje.  Tako krasnega večera še ni doživela Marjetica nikedar.  Vse se jej dozdeva tako praznično, tako veličastno.  Sama ne ve, kam bi se ozrla, kje bi bilo lepše.  Nad njo nočno, skrivnostno nebo.  Ondi izmed pretrganih oblakov pogleduje semtertje bleda luna in neštevilno zvezd, v gori v dolini veselje ukanje, okoli nje vaško družice in mladenči.  A kaj je vse to!  Zdaj se čuje sem po stezi ukanje.  Nekdo se bliža.  Fantje in — tudi Marjetica spozna, kedo je to, da jo Mlinarjev Štefan, prvi mladeneč vse okolice.  Urno ga obspó njegovi tovarši in vprašanj in govorjenja ni konca ne kraja.  Štefan je kralj vaške mladine.  Kar reče on, to velja, kedar zapoje on, pojo vsi, kedar je na vasi on, veselo je ondi, kedar ga ni — otožno in mirno.  Zopet zadoni dekliška pesem.  A Marjetici se trese glas.  Semtertje se celo zmoti v petji, kar se ni zgodilo nikedar.  Deklice zapazijo to, a umeti ne morejo.  Tudi ona ve, in ne ve, tako tesno, tako milo jej je pri srcu.  Zdajci se čuje izmed vrišča hripav nekako otožen glas.  Tamkaj ob strani stoji sivolas na grjačo oprt prosjak in ozirajoč se v obile kresove, raztopí se mu tudi srce, da zapoje svojo junaško pesem o slavnih dedih, o ljutih Turcih, o nevmrjočih junakih svojega rodu.  In vso strmí in posluša.  Vsem raznema navdušena starčeva pesem domišljijo, ziblje jih raz brezskrbe veselosti v resne visoke misli, v spomine davne minulosti.  Potem jame vgaševati in pojemati gromada.  Pozna ura je.  Pesmi potihnejo, a za njimi se vrste čudovite pravljice in povesti o jari kači, o zakleti princezinji, o zmaju in o ljutih Pesoglavcih.  Vže je tema okrog in okrog, ko se dvigne druščina in odpravlja proti domu.  Pa kako lepo je zvrstena v parih, kakor procesija.  Mladeneč ob dekletu, deklica ob mladenču.  Spredaj se nese smolnata goreča baklja in v prvem paru sta Marjetica in — Mlinarjev Štefan.  Tako še Marjetica ni hodila nikedar raz gore, niti vedela ni, da je krajši pot, če je oklenjena pazduhe Štefanove.  A to je neprijetno in tesno, da niti ne ve, kaj bi govorila.  O kedar je sama, ve toliko, tako prepolno ima srce; a zdaj je vse zmešano, vse v neredu v njenej glavi.  Z drugim fantom bi sicer tudi vedela občevati, le s Štefanom ne.  On se jej dozdeva nekaka višja oseba, boji se ga skoraj in tako neizmerno rada ga ima in kar reče on, je rumeno zlato in belo srebro.  Tako dospé družba v dolino, sama ne vedé kedaj, in se vstavi na razpotju.  Tu še enkrat zaučejo fantje in odidejo s svojimi družicami po stezi proti vasi.  Štefan pa zavije z Marjetico proti njenemu domovju.  Poslednje seveda ni po všeči mnogi deklici, vsaj Štefan je najgorši fant, najpremožniše hiše — in Marjetica — Srakarjeva hči.  Marjetica in Štefan se približata studencu.  Tamkaj je tako lepo tako prijetno.  Na klopico ob tomunu je posijala ravno kar luna iz oblakov.  Tja sedeta pa takó, da imata desno položeno v desni.  In kakor nenadoma se spomni Marjetica čudne moči nocojšnega večera.- V studencih se vidijo nocoj podobe namenjenih ljubih, je čula tolikokrat, ko še ni vedela, kaj pomeni zadnja beseda.  A zdaj se jej jasni vedno bolj in bolj.  Ozreti se mora v tomun, akoravno je baje pregrešno.  Drugače ne more.  In Marjetica se nagne raz klopice v studenec, strese se, vroč pot jo zalije in pozabivši se vsklikne: „Štefan, Štefan, tebe sem videla!“  Mladeneč s početka ne ve, kaj hoče ta vsklik, a posled se domisli nocojšnega večera.  Desnica mu zdrsne iz Marjetičine roke, poobjeti hoče svojo družico, a deklica se domisli svoje pozabljivosti, rudečiea jej zalije obraz in kakor srna izbeží iz mladenčevega objetja.  O srečna Marjetica, sramuje se svojih čutil, neke skrivnosti v gorečih prsih, ki klije vedno bolj in bolj, oznanovalka ljubezni pomladi.  Prisedši domu, omahne na svojo posteljo in ponovi se jej slast minulega dne.  O podobi v studenčnem tomunu pa sanja celo noč.  Pa kakó sanja, takó sladko, tako nebeško, tako še ni sanjala nikedar, nikedar.  Drugo jutro je Štefan pozneje vstal, kot je bil vajen sicer.  Sinoči je pozno legel, a še potem zaspati ni mogel.  Premišljeval je mnogo, prav mnogo in se prepričal posled, da tako lepega kresa ni bilo nikedar kot je letošnji.  Še danes mu ne gre iz glave.  Tacih misli poln je vsul Štefan pol mernika pšenice v kamen in šel potem na klopico pred mlin sest.  Lepo dopoldne je bilo.  Posebno njemu se je dozdevalo mnogo lepše od druzih navadnih juter.  V mlinu so lepo pritrkovali in se vrteli štirje kameni, stope so ubirale svoj enoličen glas in na jezu je voda veselo šumela in padala na velikanska kolesa in dalje globoko na skalovje.  Vse je bilo polno življenja.  Celo ščinkovec na veji je danes speval slajšo pesem.  V Štefanovih prsih pa je bilo tako nekako milo, tako novo, da še nikedar ne enako.  Danes bi bil dal pol svojega premoženja, vse premoženje, ki ga čaka po očetovi smrti, ko bi ga bil prosil kedo, postavim Srakarjeva Marjetica in bi dejala: le mene ljubi, meni zvest ostani, tako rada te ne more imeti nobena deklica več na vsem širnem svetu, kot te imam jaz.  In zakaj ravno ta Marjetica, o kateri pravijo ljudje, da je revna, zakaj ne toliko druzih, bogatih, iz belih, zidanih hiš, katerih si upa dobiti na izbiro?  O zakaj ravno ona, kedo mu ugane to vganjko ?  Tako sedi Štefan pred mlinom in pozabi celo svoje dolge pipe, ki mu je vgasnila med tacimi mislimi.  Sem po stezi se nekedo bliža.  Kedo vtegne biti?  Štefan pogleda in spozna Srakarja, ki jo bosopet maha proti mlinu.  Sicer se mu je dozdeval smešen ta priprost možak stare korenine.  Rad ni občeval z njim, dasiravno se ga ni ogibal.  A danes kako ves drugačen se mu dozdeva.  Nevedoč skoraj vstane, mu gre naproti, mu vošči dober dan in ponudi pipo tobaka.  Srakar dobrovoljno pokima in natlači pipo, potem pa pravi:  „Kaj pa kaj melješ danes, kaj?  Velike sile baje nimaš in moj ječmenček je gotovo vže zmlet.“  „To je res, da je, in prav lepa moka je.  Skoraj bi bil pozabil, da je še tu“. meni Štefan in pelje Srakarja v mlin.  Ko polni potem Srakarjev meh, pridene še nekaj perišč domače pa bele moke menéč, da bode lepši kruh.  Srakarju kar zažarí lice pri tem pogledu.  Tako bele moke še ni bilo v njegovi hiši in povrh podarjene od mlinarja, o katerih ni imel nikedar najboljših misli.  Ko zadene mešiček potem na ramo, pravi: „Boš pa po pogačo prišel, Štefan, ko jo speče Marjetica, ker si tako lepo pa tako na belo zmlel.  No kaj ne, da ne boš takov, da bi te ne bilo; ne da bi dejal, da imamo sicer kake posebnosti pri hiši.“  „Da bi k vam prišel v vas, menite oče in pa Marjetičin kruh pokusil?  Tako mlada gospodinja gotovo peče, da se samo jé“. odgovarja Štefan.  Potem pa pristavi : „No pa pridem, ker je vže takó.  Pa kakovo vganemo tedaj, in pa Marjetico pozdravite, je-lite.“  „Ne bodi, ne bodi, pa res pridi tja v nedeljo popoludne ali pa kadar ti je prav,“ kriči še od daleč Srakar in jo maha s polnim mehom na rami proti domu.  Štefan pa stoji še dolgo pred mlinom in gleda za Srakarjem.  In ko bi ga kedó vprašal, zakaj stoji tu in zakaj zre za starcem, ne vemo, kaj bi odgovoril.  Prav za prav baje sam ne ve in ve zakaj je tako.  Ta Marjetica pa in ta njena pogača, na katero je povabljen, mu ne gre iz misli in iz spomina.  O srečni Štefan!  Prihodnje nedelje je Štefan težko čakal.  Pa tako dolgi dnevi se mu niso dozdevali nikedar kot baš tega tedna.  In Marjetica, tudi ona je mislila pa prav skrivaje in pogosto na nedeljo.  Srakar jej je naznanil da je govoril s Štefanom in kakó.  Če tudi je pozabil vedoma ali nevedoma Štefanovega pozdrava, vendar vže Štefanovega imena bila vesela Marjetica.  „Pa se nekoliko lepši obleci, rudečo ruto ali pa tisto pisano za vrat deni, ko bi le prišel Štefan“. je dejal Srakar v nedeljo po deseti maši, ko sta z Marjetico k južini sela.  In Marjetica je ubogala.  Vzela je pisano ruto.  Ona jej je bila najbolje povšeči in pripela bel prazničen predpasnik.  Štefan se v nedeljo po krščanskem nauku niti domu vrnil ni.  Ko ga doide njegova mati na poti, pravi: „No Štefan, le stopi, bova pa vkupe hodila.“ In šla sta, skupaj, a le do razpotja.  Ondi se vstavi Štefan in meni, da gre pogledat vodotoč in preračunit, koliko mu je škodila zadnja povodenj, in kako bi se voda vravnala in takim nezgodam v okom prišlo.  Dobro, da starka ni videla in vedela, da to ni prav resnično in da je mladeneč nekoliko zarudel pri zadnjih besedah.  Tako oddide Štefan na desno po stranski poti, ki pelje mimo Srakarjeve koče, mati pa po levi proti domu.  Med potoma pa se starka, še enekrati ozre za sinom in pravi:  „Lepo je dorastel, ta Štefan.  Nič mu ni reči.  Prijetno se mu podaje svilnata kapica pod črnim kastorcem, okusno se ga oprijemljejo irhaste hlače, in sreberni gumbi na žametovem brezrokavniku blišče kar od daleč.  Če bode moder in umen, sreča mu ne more oditi.“  Štefan je stopal precej urno med rumeno pšenico in se kmalu zakril maternemu očesu.  Na svoje telesne prednosti pa niti mislil ni.  Samoljuben ni bil nikedar.  Razdiral je pač nekaj v svoji glavi, a to je bilo vse drugo in za pol sveta bi ne bil dal teh prijetnih misli.  Takó se približa Srakarjevi koči.  Na okencu se je prijetno šopiril rožmarinček, ob steni pa so kimali rudeči „nageljni“.  Štefan se mora vstaviti in jih pogledati.  Tako lepih kot so ti, še ni videl nikedar.  A zdajci se na lahno oddrzne okence, smejoč obraz se prikaže izmed cvetličja in čuje se glas: „Glej ga no, Štefan, kaj si ti, pa moje rože te v oči bodejo, jeli da te?“  „Mene da bi bodle, praviš ti Marjetica?  In če me, saj so res lepe.  Tacih ni nikjer doli na vasi,“ odgovori Štefan in podpre kamolec v skladnico drv ob steni, kastorec pa bolj na levo uho pomakne.  „Ne bodi, ne bodi, Štefan, ti si poreden danes, pa ni vse tako, kakor praviš.“  „Zakaj pa ne, Marjetica?  Le verjemi mi, da je nagelj tak, kakor velikonočni pirhi ali pa rudečica na tvojem obrazu.“  Marjetica se zasmeji pri teh besedah in pobesi glavo prav sramežljivo, potem pa pravi:  „Če je takó lep moj „nagelj“ pa vtrgaj enega, ti ga vže smeš, drugi ne.  Na kastorcu se ti bode prav dobro podajal.“  „Kaj da bi ga jaz utrgal, da bi ga res smel vtrgati, to je pa prav.  A jaz bi rekel, da bi ga vtrgala ti.  Dekleta umete bolje to.  Potem bi ga pa jaz na klobuku nosil tri nedelje zapored in pa še s „knoflico“ bi ga pripel, da ga ne izgubim.“  „Res da bi ga“. vsklikne Marjetica in vtrga z nežnimi prsteki nagelj in ga podá Štefanu.  A on jo vlovi za roko, pa takó trdo, da bi se bil kmalu nagelj poškodoval, in pravi: Marjetica, zdaj te imam.  Pa ti nisi prav nič huda, da te imam, je-li da ne?  Vendar, kaj pa delaš vedno v hiši?  Ven bi prišla, in midva bi kakovo uganila in razdrla skupaj, se ve da pametno in pošteno!“  Marjetica se izkuša izviti iz mladenčevih rok, a posled, kakor bi se bila premisila, je zopet mirna in odgovori:  „Pa bi ti noter šel.  To bi ne bilo, mislim, baš nič napačnega.  Oče se kmalu vrnejo od krščanskega nauka, potem pa skupaj povasujemo.“  „Saj je res, Marjetica!  Ti si bolj umna od mene“. pravi Štefan, spusti dekličino desnico in zgine za vežnimi durmi.  Trenutek pozneje sedi Štefan pri javorovi mizi Marjetici nasproti in gladko mu teče govorica.  „Danes si bila pa prav ponosna, Marjetica, v cerkvi.  In na potu domu me niti pogledati nisi hotela, kakor da bi živela v prepiru in bi ne bila soseda.  Poslednje še misliti ni, kaj ne da ne“. povzame črez nekoliko mladeneč in vlovi zopet dekličino mehko ročico.  „Jaz da bi bila takova, kakor praviš?  To pa vže ni res, to se pa vže motiš.  Še videla te nisem, pa bi bila prevzetna in ošabna?“  A spozabivši se, pravi čez nekoliko: „Jeli, ta le kastoree si imel dopoludne na glavi in pa tisto svetlo rujavkasto kamižolo, ki ti je tako lepo pristovala?  Taka kamižola je gotovo draga.  Prav lično sukno je, po čem je neki vatel?  Tudi jaz bi si rada tako jopico kupila.  In pa ta le svilena ruta, ki jo imaš za vratom, kako žive svetle rože ima.  Kaj je to res prava svila, kaj meniš Štefan?“ nadaljuje deklica in tipa in premerja Štefanovo rute kakor bi jo hotela kupiti.  „Ti bodeš imela še lepši na svatovski dan, Marjetica.  In če ne drugi, kupi ti jo tvoj ženin.  Saj si je pa tudi vredna“. povzame mladeneč in vpre svoje okó na dekličino lice, tako da se srečata njuna pogleda.  Marjetica pobesi urno obraz, kakor da bi se domislila svoje naivnosti, ali pa da bi bila prelepa njena misel o svatovščini, katera jej je še čisto tuja. —  „Jaz da bi imela tako svileno ruto z žlahtnimi rožami, praviš Štefan?  Taka bi bila vže prelepa za me, ker sem revna, take ne pričakujem.  Zadovoljna bi bila z volnato, samo lepo rožasta bi morala biti, vsaj nekoliko podobna tej le tvoji“. jekne potem Marjetica.  Tako sedita Marjetica in Štefan razdirajoč razne stvari.  Marjetica postaja vedno pogumniši.  Tista začetna boječnost in sramežljivost jej izginja vedno bolj in bolj.  Ko se smuče in suče takó okoli svojega tovarša, zapazi svetel prstanek na Štefanovi desnici in vsklikne precej nagajivo:  „Kaj imaš pa ondi na roci, Štefan?  Le pokaži mi in ne skrivaj!  To mora biti nekaj posebnega, ker molčiš o tem.“  „Kaj bi res rada videla, kar reci Marjetica!  Glej prstan je!  Kupil sem ga zadnjič na sejmu in prav povšeči mi je.“.  „Prstan je, praviš, ali pa je zaročna „rinka“. kaj ne, to je vse eno?  Pa le pokaži ga, da ga pogledam.  Saj je res, prstanek, je,“ pravi potem, ko ga vrti po roki in ogleduje pri okencu. „Le glej ga, in zlat je pa rudeč kamen ima, le še tvojega imena mu manjka, kaj ne Štefan?  In pa kakor nalašč tudi meni je prav in kakor vlit zá-me“. nadaljuje pomerjaje ga na prst.  „Pa ga imej, če ti je prav in obdrži ga!  Jaz ga ne potrebujem, ali si pa drugega na semnju kupim“. pravi Štefan in stisne Marjetici desnico.  „Pa res Štefan?  Ne, to je preveč, kaj boš to?  Le pomisli, prstanek je zlat!“ jeclja nekako začudena in vsa zmešana in v zadregi Marjetica, ter poskuša sneti zopet prstanek in rudečica in bledina jo spreminja.  „Ali ga ne maraš?  Jaz tudi ne.  Pa ga vržem v travo, da se izgubi, ali v jez in noben človek ga ne najde več.  Ali češ, povej!“  In Marjetica še bolje zarudi, ozre se v mladenča in zopet se srečate njuni očesi.  Ne vemo ali je bilo naslikano v tem pogledu, naj uboga Marjetica, ali kali; a to vemo, da je vzela prstanek in da ga je bila vesela, prav vesela. —  „Poglej ga no, kaj si res Štefan?“. pravi nekoliko pozneje Srakar vže med vratmi, ko se vrne iz cerkve in zagleda Mlinarjevega sina poleg Marjetice.  „Zakaj bi pa ne bil, oče ?  Nedelja popoludne je, malo povasovati moramo.  Kaj bomo neki drugega?  Vi ste pa molili jelite, pa dolgo vas ni bilo domu“. pravi Štefan, hoteč si pomagati iz zadrege, v katero ga je spravil nenadni Srakarjev prihod.  Potem pa pristavi: „Vaše strnišče sem ogledoval mimogrede.  Lep ječmenček je moral biti na njem.  Kaj bodete pa zdaj sejali ondi?“  „Ajdo bi, sem dejal in prevdaril, a orača nimam.  Kaj bodeš pa ti kaj kmetoval ta teden?“  Posebnega nimam, postoril sem vže.  Voda je tudi potekla, da niti za eno kolo je ne bode, če ne dežuje kmalu.  Tija v torek ali v sredo vam lehko poórjem in povlečem strnišče, če vam je prav; kar recite, pa je!“  „Res, da bi mi storil to Štefan?  Kaj ne, za plačilo se vže pogovoriva, da bode prav.“  „Kaj bodete tisto!  Klobukov si ne rubiva, saj smo sosedje odgovori zdajci Štefan in se ozre v Marjetico, ki je nekako sramežljiva sedela poleg njega in skrivala desnico, na kateri se je lesketal prstanek, v predpasnik, da bi ga oče ne opazil.  Semtertje pa se je vendar ozrla radovedno in skrivaje va-nj in dozdeval se jej je vedno lepši.  „Marjetica, ali si vže kaj pohvalila Štefana, ker je tako lepo ječmenček zmlel in še nekaj pšenične moke pridal“. vpraša potem Srakar, pomoli tobačni mehur Štefanu, Češ, natlači si danes mojega, in prisede na ogel mize.  „Saj je res Štefan, ti ne veš kako lep kruh se je spekel iz zadnje moke.  Tacega še nismo imeli“. vsklikne potem nekako pogumniši Marjetica.  „Ali si mu vže dala pokusit domače pogače?  Da veš, jaz sem ga na njo povabil danes“. pristavi Srakar.  „Saj res, kar pozabila sem, oče.  A Štefan je tako vajen vedno belega kruha.“ Izgovorivši vstane Marjetica in prinese iz shrambe pol hleba lepo rumenega, dišečega kruha in nož na njem.  Porine ga pred Štefana in pravi: „Na, reži pa sam, kolikor hočeš!“  „Glej ga no, kako je lep in slasten ta kruhek“ pravi Štefan, čudeč se ter ga pokusi in tehta na dlani.  „Pa res sama si ga spekla Marjetica?  To je lepo“. pristavi potem.  „E zakaj bi ga pa ne ?  Kaj misliš, da ga ne znam?  Le pokusi ga in prepričaš se, da ga znam!“  „Ko postaneš gospodinja, boš pa kar vse vedela vže, kakor vidim.  To pa stavim, da se ne vstrašiš nobene vaške gospodinje in se je ne.“  „Jaz da bi znala?  Zakaj pa ne ?  Pa, ko bi bila gospodinja, potem bi pa vže vže, to je res.  Ne rečem, da bi ne“. pravi Marjetica in kakor pireh zarudi v lice, pobesi oči in premišljuje, zakaj jo neki hvali in pa tako poprašuje ta Štefan.  O ko bi vedela vsaj to, kaj misli zdaj on.  In če je vse res, kar pravi, kako srečna bi bila.  Srakar je sedel med tem, kakor bi ne čul tega pogovora in pogosto spuščal dim iz svoje pipice gori nad sveto razpelo na steni in nad oljkovo vejico od cvetne nedelje za njim.  A Srakar je vse to dobro, prav dobro umel.  Ko bi ne mogli soditi po drugih opazkih, vže potem, da je dva pota pogledal izpod širokokrajevca po Štefanu.  In na tem pogledu se je zibal dobrovoljen, pa prijazen posmeh.  Potem se je tudi morda samega veselja spozabil in pljunil ene krati po tleh, kajti poslednje Marjetici ni bilo povšeči.  Tla je hotela imeti čiste, kakor omizje.  In kedar se bi jej hotel zameriti, pomazati bi jej bil moral tla ali kar si bodi.  Kaj enacega bi bila ona odpustila najtežje.  Srakar pa sicer zdrahe ni nikedar delal.  Zamero pa je sovražil kot pogubni naglavni greh.  Isto popoludne in isti večer je bil Marjetici najlepši izmed vseh.  Ko se poslovi Štefan stoprv v mraku, spremi ga ona do hišnega ogla in postoji še nekoliko ž njim tam.  Potem pa zre še toliko časa za njim, da se skrije za vrtnim drevjem.