Srce trepeče  od hrepenenja.  V šumni vrtinec  sili življenja.  S. Jenko.  Po ostri zimi je nastopila leta 1457. zgodnja pomlad.  Južni vetrovi so topili sneg po gorah, da so nastale povodnji.  Narasla je kamniška Bistrica, takrat še ne tako razdeljena in razpeljana kakor dandanes, in preplavila mengiško polje; in po Viru in Dobu so ljudje komaj jezili vodo, ki jim je vhajala v hiše.  Dobre četrt ure od Doba na poti proti Kamniku se skriva za drevjem grad Črnelo, ki se sme prištevati najstarejšim na Kranjskem.  V tem času, ko se vrši naša povest, bil je močno utrjen; obdajalo ga je debelo zidovje in na oglih so se dvigali visoko mogočni stolpi.  Lastnik mu je bil Krištof iz rodovine Lambergarjev, ki je bila tedaj razširjena in imovita po vsem Kranjskem: kajti radodarno so jej vračali obile usluge sprva grofje celjski, pozneje nemški cesarji.  Mladi Krištof je bil preživel dve leti na celjskem dvoru; po smrti grofa Urha, poslednjega Celjana (9. novembra 1456), pa se je bil spri z glavnim poveljnikom, Janom Vitovcem, in vrnil se na svoj rojstni grad k materi in sestri.  Prva skrb mu je bila, grad še bolj utrditi; kajti se je bal, da ga bode še drago stal spor s silnim vojskovodjo.  A mené, da mu bode sedaj življenje teklo v domači dolini, sprijaznil se jo s sosedi, ki mu bodo preganjali dolgčas in pomagali v potrebi.  Vrstnik mu je bil mladi baron Ravbar s Krumperka in nekoliko starejši Apfaltern, tedaj lastnik Brdskega gradu.  Ti so bili kmalu dobri znanci, in kader je jezdil Krištof na Brdo ali na Krumperk, postajala je gospa mamka pri visokem oknu in gledala, če že ne prihaja; in kader sta onadva bila v gostih, sedevali so skupaj do trde noči. „Pa da bi se saj kaj pametnega menili ali pa brali kaj lepega!“ zdihovala je gospa, uverjena, da v njeni dobi mladina še ni bila tako lahkomiselna.  Bilo je lepega popoludné meseca sušca, ko je razkazoval Krištof prijateljema nove utrdbe.  „Torej res misliš, da ti bo treba vsega tega!“ vprašal je mladi Ravbar.  „Da,“ je dejal je Krištof zamišljen, „in bojim se, da kaj kmalu.“  „A za Boga!“ povzame Apfaltern. „Kako je sploh možen najmanjši dvom o pravnem nasledniku po celjskem grofu!  Dedna pogodba iz leta 1443. med cesarjem in grofom Urhom natanko govori: ako izmrje habsburški rod, podedujejo celjski grofje Istro in na Kranjskem Novo Mesto, Metliko, Vipavo, Postojino itd.; ako pa izmro Celjanje, pripade grofija glavarju habsburške rodovine.  Poslednji Celjan je mrtev; glavar Habsburžanov je cesar Friderik: stvar je jasna ko beli dan.“  „In vendar se plete že štiri mesece,“ opomnil je Krištof in zmignil z rameni. „V vojnem zboru sem jaz razložil vse to in zahteval, da se takoj pokorimo cesarju in ga priznamo za grofa celjskega.  A kako je porasel Vitovec!  Take važne stvari da se ne rešujejo v jednem hipu niti ne v vojaškem šatoru.  Treba počakati, da se oglasé dediči, in onemu izročiti dedino, ki ima največ pravice.  Njegova veljava in zgovornost sta zmagali.  Nekaj malega se nas je ločilo, ko smo se do dobra skregali; večina pa je ostala pri Vitovci in z njo poglavitni vodje: Jošt Soteski - za katerega mi je najbolj žal — Ostrovrhar z Galenberga.  Naj bi bil ta pristopil k nam, dober del vojske bi stal na naši strani.  A on je ves zaljubljen v Vitovca; ta mu je vzor vojnika, državnika, prijatelja in kaj vem česa še.  Vrh tega se še nečesa boji Ostrovrhar.  Pred štirinajstimi leti — jaz sem bil še dečak, a se dobro še spominjam hrama in vrišča — ko se je boril cesar z nepokojnim svojim bratom Albrehtom, poskusil je bil prvič kopje in meč Ostrovrhar; a obrnil takoj oboje proti cesarju“.  „To je resnica“, pritrdi Apfaltern. „Tudi zame je bila to prva vojna.  Oproda sem bil strijcu svojemu, ki je branil Ljubljano proti Vitovcu.  Strahovitega Ostrovrharja se nikdo ni upal lotiti, in malo da nam ni prodrl v mesto“.  „Treba ga videti v boji,“ nadaljuje Krištof, „da se ve, kolika opora je bil Albrehtu in kolika je zdaj Vitovcu.  Vojaštvo ga vse obožava, mené, da je nezmagljiv; in res ima tako čarobno moč njegova neprestrašenost, da mora ujunačiti največjega strahopetca.  A kakor je strašen v boji, tako mil in prijeten je v družbi.  Kjer je on, tam je veselje in kratek čas, in jaz ne pozabim nikdar lepih dni, katere sem preživel z njim.  Večna škoda zanj!  A nagiblje ga, kakor mislim, na Vitovčevo stran le strah, da mu cesar ne odpusti prejšnjega vedenja; kajti se je bil grozil Ostrovrhar proti vojvodi Albrehtu, da mu izroči brata cesarja živega ali mrtvega; in res bi ga bil nekoč kmalu ujel“.  „A naposled se bo vendar moral udati cesarju“, omeni Ravbar; „saj ni druzega naslednika celjskemu, grofu“.  „Tako smo mislili od začetka“, odgovori Krištof. „A včeraj sem zvedel nekaj novega.  Oglasil se je drugi dedič, ne manj mogočen od cesarja.  To je Ladislav, kralj ogerski in češki.  Ta terja zase grofijo kot nečak ranjcega grofa“.  Spogledali so se mladi znanci, kajti novica je bila važna in neprijetna.  „Mesto s Turki“, dejal je Ravbar po dolgem, molku, „bodemo se tedaj sekali z Ogri in Čehi.  Turek si bode pa mel roke.  Oj ti božja milost, zakaj so vendar umorili grofa Urha!“  Sprehajaje se ob okopu spominjali so se poslednjega Celjana in tragične njegove smrti.  Hvalili so njegov ponos, radodarnost njegovo in neomahljivo zvestobo kralju Ladislavu; kakor sploh na umrlem bližnjiku rajši gledamo dobra svojstva, na živem rajši slaba.  „Vsa kneževina žaluje po ranjkem grofu“, dejal je Apfaltern, „in kaj je vladarju lepša nagrobnica od ljudske žalosti!  A kakor zdaj stoje reči, važna osoba je Vitovec“.  „Gotovo“, potrdi Krištof. „On ima vojsko zbrano, vsa imenitna mesta v rokah in denar za pasom, in v svesti si je, da bo zmaga tam, kamor se on nagne“.  „A Vitovec je vendar za cesarja“, omeni Ravbar. „Izročil mu je Novo Mesto, Kostanjevico, Metliko, Višnjo Goro“.  „Da, a ta mesta niso bila prava celjska last, bila so le zastavljena.  Celjske posadke ležé pa še vedno v Radovljici, Ribnici, Kočevji, Loži; nijednega celjskega mesta še nima cesar.  Jaz se bojim Vitovca.  On ima obširna zemljišča po Ogerskem in Hrvaškem: ako potegne s cesarjem proti Ladislavu, zapade mu vse, kar mu leži pod krono ogersko“.  „To bi mu privoščil“, nasmeje se Ravbar. „Torej je vendar prišel v škripce ta lisjak, kakor se vidi.  Če se postavi za cesarja, vzame mu Ladislav, kar si je bil negrabil pri Celjanu; če pa pomaga Ladislavu, vzame mu cesar, kar ima po naših krajih; in to je tudi nekaj.  Radoveden sem, kako se bode izvil.“  „Vitovec?“ povzame Krištof pogledavši po strani Ravbarja. „Za tega se ni bati.  To je volk in lisjak v jedni koži.  Da bi le kdo dragi ne zagazil v mrežo!  A zapomnita si, prijatelja, da bodemo letos še marsikaj doživeli, in da bode nemara še ta moj zid prenizek in preslab“.  „Oh, oh“, smijal se je Apfaltern, „tako mlad, pa že tako preudaren!  Kdo ve, kaj se zgodi!  In če bi tudi vedel, žalost bi bila nespametna“.  „Istina“, vsklikne Krištof in potrka prijatelja po rami, „ti imaš vedno dobre misli. — Lenčika, tu sèm pred grad nam prinesi vina.  Danes ni nikogar doma; družina ima opravka ob Bistrici, in mati in sestra sta tudi šli na pristavo“.  Govor se jim je zasukal na prijetnejše predmete, in vino je poplaknilo kmalu vse skrbi.  Matere in sestre pa dolgo ni bilo domov, in Krištof je stopil malo proti polju pogledat, če že prihajata.  „Od te strani se vračata“, dejal je Ravbar zagledavši ji v daljavi in klical Krištofa.  „Kako častitljiva je gospa“, opomnil je poluglasno Apfaltern, „in kako lepo se prilegajo sivi lasje svežemu njenemu obrazu.“  „In Ana, kako je krasna!“ dodal je oni. „A zarad črnih las so jej lica še bledejša videti.  Da bi le ne bila vedno tako otožna!“  „Žaluje po ženinu“, razlagal je tovariš. „Z Ostrovrharjem je bila zaročena; a spor z Vitovcem je razdrl tudi to zvezo“.  Vrnil se je Krištof in vzdignili so se gospe in gospici naproti.  In jela je gospa živahno pripovedovati, koliko sveta je poplavila Bistrica, in v kaki nevarnosti je bila pristava.  „In tako močni mladeniči“, karala je, „pa ne pridete, da bi ustavljali vodo“.  „Oh, milostiva gospa“, zdihnil je Apfaltern, „voda je neprijetna in huda reč, in čim menj opravka ima z njo, tem boljše za človeka.  Ni-li res, gospica Ana?“  „Ne vem, kako to razumejete, gospod Apfaltern“, dejala je ona nasmehnivši se.  „Gospica Ana je vedno žalostna“, omenil je baron Ravbar.  „Ana hoče iti v samostan“, pripovedovala je gospa.  „In Vi jej ne branite, milostiva?“ vprašal je Apfaltern. „Saj je še premlada“.  „Mlad mora iti, kdor misli iti“, poučevala je gospa.  „Da se kesa potem vse žive dni.  Na druge misli treba spraviti gospico Ano.  Jaz sem pripeljal snubca, milostiva gospa“.  Anica je zbežala v grad, mladi Ravbar pa je zarudel in sunil pod mizo Apfalterna, naj molči.  „To jo lepo!“ smijala se je gospa. „A to ni lepo, gospod Apfaltern, da Vi sami še ne mislite na ženitev“.  „Jaz, gospa?  Jaz sem že prestar“.  „Prazen izgovor“, dejala je ona. „Možak ni nikdar prestar.  A čakajte, jaz Vam izberem nevesto“.  „Milost, gospa!“ prosil je ôni.  „Ne, tu bi bila neumestna.  Ne boste mi tako prešerno postopali okrog“.  Dan se je bil nagnil, in potegnil je hladen večerni vetrič.  Družina se je vračala glasna s polja, in gosta sta se odpravljala domov, češ, da pota po noči niso prav varna, ko se potika po vseh gozdih sumnih ljudi.  S ceste pa sta zavila proti gradu dva jezdeca.  „Nemara sta k nam namenjena“, dejal je sam sebi Lambergar in vzdignil roko nad oko, da bi bolje videl.  „Dolga suknja, star sluga“, meni Ravbar, „duhovnik je“.  „Ni“, trdil je Apfaltern, „premoško sedi na konji“. „Moj brat Žiga!“ vsklikne najedenkrat Krištof in hiti prišlecu naproti, pomagat mu s konja. „Kako si pa ti prišel sem!“  Prihiteli sta mati in sestra in oba gosta in pozdravljanja ni hotelo biti ne konca ne kraja; kajti že dolgo ni bilo doma Žige Lambergarja, dvornega kapelana cesarja Friderika.  „Kako si se zredil!“ smijala se je mati, zadovoljno gledaje svojega sina.  Prijela ga je za jedno roko, sestra za drugo, in peljali sta ga v grad.  Na dvorišči stala sta že konja naših dveh gostov.  „Takoj zopet v hlev!“ ukazal je Žiga, in šli so v veliko dvorano in sedli za veliko mizo in nikomur ni prišlo več na misel, da so pota nevarna.  „Boljšega vina, Lenčika!“ kričal je radostno Krištof.  „Tistega, ki ga gospod sami pojó“, dostavil je Apfaltern.  Gospod Žiga pa je pripovedoval, da prihaja naravnost iz Celja, kjer se v imenu cesarja Friderika pogaja z Vitovcem in kneginjo Katarino o celjski dedini.  Vse se je zavzelo o tej novici.  „Krištofovi okopi bodo odveč“, veselil se je Ravbar.  „Cesar še ni v Celji“, opomni Krištof.  „A pride kmalu osobno“, dé Žiga.  „Kaj!  Sam pride v Celje?“ Čudi se brat.  „Da; in predno mine pomlad, ne bode več na svetu celjskega vprašanja“.  „Bog daj srečo!“ opomnil je Apfaltern. „Meni je mnogo do tega, da se stvar uredi; kajti ima ta prekleti husit Vitovec še vedno ujetega strijca mojega in dva bratranca; in o tej stvari se mislim obrniti na cesarja“.  „Zdaj bode pravi čas“, opomni Žiga. „Torej res mislite, da steče vse gladko!“ strmel je Krištof.  „Upajmo vsaj.  Vitovec je voljan, in vsa moč je v njegovih rokah“.  „Kaj pa kralj Ladislav?“  „Kdor prej pride, prej melje.  Zatorej mi hitimo. „Če imamo grofijo v rokah, potem naj pride, kdor hoče; pokazali mu bodemo zobe“.  „In cesar pride z močno vojsko?“  Žiga se je nasmehnil in odkimal.  Apfaltern pa je vzdignil kupo in trčil s prijateljem: „Bog živi cesarja in ga varuj sovražnih nakan; kajti varstva božjega bode po mojih mislih potreboval zelo“.  „Potrebujemo ga vsi“, opomnil je Žiga.  „Istina, Žiga!  A jaz ne bi vtaknil roke med mlinska kamena v zaupanji na božjo pomoč“.  „Primera šepa, dragi prijatelj. — Ne boj se!  Vse smo dobro premislili in izbrali najprimernejšo pot.  Za vojsko cesar ni pripravljen, in bila bi tudi jako opasna; kajti se Vitovec vsak dan lehko zveže z Ladislavom.  Z zaupljivostjo smo pridobili celjskega mogotca in z zaupljivostjo si ga hočemo obdržati.  Baš zarad tega pride cesar brez vojnega spremstva v Celje, v levjo jamo“.  In koliko časa ostaneš doma, Žiga?“ vprašal je Ravbar.  „Jutri že odidem; kajti nujni posli to zahtevajo“.  „A odhodnico bodemo pili na Brdu; to se razumeje“, opomnil je Apfaltern, podavši mu roko v slovo.  V veliki družinski izbi pa je predla teta mladega oskrbnika Gregorja, stara Mina, ki je bila že doživela tri rodove v gradu.  Skrajno nesamopridna, skrbela je le za srečo druzih, od ljubljenega nečaka in grajske rodovine do poslednjega znanca.  Veliko preglavice jej je delala tiha žalost Anina.  Skrbljivost in zvedavost sta jo naganjali, da bi prišla skrivnosti do dna; toda Ana se je tako spretno ogibala ljubeznivim in zvitim vprašanjem, da je bila teta malo nejevoljna.  In kaj bi ne!  Iz vsega srca bi dekletu rada pomagala, in da zna pomagati, to je že dokazala stokrat.  Veljavna je bila njena beseda na mnogih krajih, in mnogo srečnih zakonov se je bilo že sklenilo pod njenim pokroviteljstvom.  A kako more pomagati, ko ne ve, kaj teži dekleta!  Kdor njej ne zaupa, ta je sam svoje nesreče kriv. „Ošabnost to ni“, izgovarjala je gospico, „ampak napačna sramožljivost“.  Kajti da Anica hrepeni po nekom, o tem ni dvojila; a po kom, to je bila skrivnost. „In zvedela bodem vendar“, trdila je sama sebi; „in potem je vsa stvar moja skrb.  Jaz jo bodem izpeljala, in Ana me bode še objemala in smijala in jokala se poleg tete Mine“.  Vtopila se je v prijetno razmišljevanje bodoče Anine sreče, in kako jo bode pokarala, zakaj jej prej ni razodela srca.  Koliko žalosti bi si bila prihranila! — Za Ano prišel jej je na misel ljubljenec Gregor.  Pogledala je skoz omreženo okno in poslušala, če že prihaja.  Močno jo je skrbelo, da bi se mu kaj ne pripetilo pri vodi, in vse možne in nemožne nevarnosti jej je slikala stara domišljija pred oči. „Zdajle gre“, šepetala si je, in tiha radost je preletela velo lice, ko je vstopil vesel mladenič.  „Oh, Gregor, koliko časa te ni bilo!“ karala je. „Mislila sem že, da te je vzela voda“.  „Za božjo voljo, teta“, smijal se je Gregor, „ali sem res jaz tak, kakoršne voda odnaša?“ in zravnal se je pred njo in uprl roki v bok.  „Vse se lehko zgodi“, opominjala je ona, zadovoljno smehljaje se.  „Oh, gotovo, teta“, odvrnil je mladenič, ki je bil videti še silnejši poleg drobne starke. „A ta vendar ne moreš zahtevati, da bi Bog čuda delal, samo da bi skrbi tvoje ne bile prazne.  Tetka, ti si vsa otročja.  Naj grem jaz v gozd ali na polje, ti se treseš doma, in naj se zakasnim za četrt ure, že meniš, da me trgajo volčje“.  „Saj te tudi bodo“, kimala je ona. „Prešerni ljudje vsi mladi pomro.  Tvoj oče je bil tak in tvoj starejši brat tudi: le na konja in na lov in v boj, in grohotala sta se materi tvoji in meni, ki sva trepetali doma.  Oče je padel v boji na strani ranjcega gospoda, in brata je končal na lovu medved, in ko smo spravljali novino, šla je za njima v večnost tvoja mati.  Sam ti si še ostal in jaz sama, da se tresem zate, ki te bodo tudi tako prinesli jedenkrat, kakor so brata tvojega.  Oh, da bi mili Bog ne dal mi učakati tistega dne!“  Solza jej je zalesketala v očesu in stekla po nabranem lici; Gregor pa je sedel k njej, prijel jo za rame, pogledal jej v obraz in nasmijal se:  „Ti si prava Marta: toliko imaš nepotrebnih skrbi!  In tako pobožna si, da meniš, da se bom jaz jedenkrat ubil proti božji volji, in da Bog nobenega angelja varuha ne pošlje v Črnelo, ker je tako teta Mina ondi.  Jaz se bojim, da ti nimaš prave vere“.  „Ti, ti je nimaš, ki se v nevarnost podaješ zoper božjo zapoved“.  V izbo so prihajali hlapci in posedli trudni za mizo, in menil je Jernej, njih starejšina, naj Gregor malo pobrenka na citre.  „Kaj pa še!  Zdaj v postu!“ oglasila se je teta a Gregorja so prsti preveč srbeli.  „Jedno sveto, o sv. Vrhanu ali pa o samskem stanu, teta“, tolažil je, snel citre in pobrenkal sam s seboj zadovoljen; teta pa je godla zraven.  Ko pa je vzela nožič, da si popravi kobilico na vretenu, izmuznil se jej je iz rok in zasadil se v tla.  „Gosta bodemo dobili“, dejala je poluglasno; „nož se je postavil po konci“.  „Kaj pravim jaz, teta!“ opomnil je takoj Gregor, ki jo je bil slišni. „Ti nimaš prave vere, ampak sama vraža te je“.  A kakor bi se slučaj hotel potegniti za vero stare tete, odprla so se vrata, in naznanila je gospica Ana žarečih lic in oči prihod brata Žige.  „Kaj, gospod Žiga da so prišli!“ razlegalo se je po izbi, in vsi skočijo po konci, da bi šli gledat.  Anica jih je ustavljala, češ, da je zdaj v sobi pri gostih, in naročala Gregorju, naj dobo družina k večerji pijače, da bodo pili na bratovo zdravje.  Vse je bilo dobre volje in nazdravljalo gospodu Žigi in gospici Ani, in opomnil je tej Gregor, da je že davno ni videl tako vesele.  Lahno se je nasmehnila obrnivši nanj zamišljeno oko; Jernej ga je pa opominjal, naj kako okroglo zaigra na to radost, in prikimala je Anica.  Gregor se ni dal dvakrat prositi; zabrenkal je in uprši v gospico vesele oči zapel:  Oj, dekle, kaj tak žalostno  pobešaš ti oči? —  »Pozebel je moj rožmarin.  In nagelj se suši.«  Doboš za nagelj semena.  Vršič za rožmarin;  požene kmalu drugi ti  iz novih korenin.  »Oj drugi, drugi bi se še,  pa tak ne več prijél,  da rasel bi tako lepó,  takó lepó duhtél.«  Anici pa je zbudila pesem žalosten spomin; obrnila se je proč, in solza je zaigrala v bistrem očesu.  Predno je Gregor odpel, zginila je iz sobe.  Spremembe na njenem obrazu ni zapazil nihče razen stare Mine.  Ta ni ganila očesa od nje in je videla, kako je pobledela, in kako se jej je utrnila solzica.  Posvetilo se jej je v glavi, da se je kar prestrašila. „Gregorja ima v mislih“, zdihnila je sama pri sebi.  Zdaj je bila utešena njena radovednost; a da kaj tako naravnega že prej ni bila opazila, to se jej je čudno zdelo.  Zatorej je tako prijazna z Gregorjem, zatorej ga odlikuje izmed vseh drugih in tako rada posluša njegovo petje.  A razvidela je tudi teta, zakaj je Anica tako žalostna: saj ve, da bi niti mati niti brat ne dopustila take zveze.  Vsa glava jej je bila polna novih, največ neprijetnih misli; a v tolikem hrupu jih ni mogla razvrščevati; pobrala je kolovrat in zbežala v tiho svojo sobico, kjer jej je brlela pred sv. razpelom lučica, in kjer je imela spravljene drage svoje malenkosti.  Tu je začela preudarjati. „Le to je sreča“, dejala si je, „da Gregor še ne sluti tega.  Fant bi bil ves nor“.  Nesreča Anina pa jo je ganila tako, da so tudi njej prišle solze v oči.  Tako dobra in ljubezniva in toliko mora trpeti, brez upanja, da bi bila kedaj srečna.  Zatorej hoče v samostanu pokopati svoje želje, revica.  In kdo jej brani srečo?  Sami predsodki.  O kruta trdosrčnost!  In vendar je že pravila gospa sama, da se je tu in tam sklenil zakon, dasi mož in žena nista bila jednakorodna.  Gospa seveda tega ni odobravala.  Kaj pa da!  Ženska mora biti vedno ošabnejša od moža.  A kader bode Anica zbolela od žalosti in umirala, takrat se bode upognila ošabnost in domislila se Gregorja, če ne bode že prepozno.  Ona bi pač drugače ljubila hčerko, če bi jo imela.  In kaka hči je Anica!  Angelj iz neba ne bi mogel biti boljši.  Nobeden mož je ni vreden — k večjemu ljubi njen nečak Gregor.  Toda kaj, ko se materi nikdar ne bodo odprle oči, da bi videla, kako je sama kriva hčerine nesreče in svoje. — O pač, morajo se jej odpreti, in ne sme dejati na vse zadnje, ko bode nemara že prepozno, da ni slutila ničesa.  Tega izgovora jej ne pusti teta; sama jej bode vse povedala, in potem naj stori ona, kar se jej zdi.  Da gospa ne bode rada slišala te novice, to je res; a kaj se hoče, ko ne dopušča vest, da bi še delj molčala.  In morebiti — bode pa materi hči dražja od predsodkov.  O kaka sreča!  Nista jej šla iz glave Gregor in Anica toliko časa, da je imela srečen zakonski parček pred seboj.  In kdo je vse tako lepo napeljal?  Teta Mina.  Oh, kaj bi počeli v Črnelem, če bi nje ne bilo!  Zganila se je. ko jo je v prijetnem razmišljevanji premotila gospa.  „Teta, ali si že videla Žigo?“ dejala je živahno in sedla na skrinjo poleg nje; vesel ponos jej je sijal iz oči.  „O, moram ga še videti nocoj“, odgovorila je teta; „saj ni dolgo, kar sem ga pestovala“.  „In kakšen je sedaj!  Več ga je čez pas nego Krištofa, in Anica je kakor golobica poleg bratov.  Oj, da bi ranjki mož še živel!“  „Da, v resnici“, dejala je ona, „ponosni smete biti, in Boga morate hvaliti, gospa: kajti takih otrok treba iskati“.  „Hvala Bogu! dobri so vsi in veselim se jih.  Le Anica me skrbi; ta je vedno tako bleda in otožna.“  „Da, Anica ni srečna“, dodala je pomenljivo ona. „Čas zaceli vse rane“.  „Če ne čas, pa smrt, milostiva gospa!“  „Oh, teta, tako hudo pa vendar ni“, nasmehnila se je gospa. „O svojem času pride vsem dekletom samostan na misel; a to prejde naglo“.  „Ali pa ne“, trdila je ona resno; „in bojim se, da se Vi motite, milostiva gospa, in po krivem prištevate Anico lehkoživkam, ki so danes take in jutri take.  Njo bode tiha žalost spravila v grob.  Saj vidite, kako vene od dne do dne; in kader ne bo nobenega pomočka več, bode tudi kesanje prepozno“.  „Take bolezni, teta, zdravi čas in delo, ali, če hočeš, ljubi Bog.  Jaz pa ne morem nič pomagati“.  „Kako da ne!“ čudila se je ona, „če veste, kaj teži srce Anici“.  „Za božji čas, jaz vendar ne morem siliti ženina, da jo vzame!“  „Siliti!  Kdo govori o tem?  Vsakdo še bode štel srečnega, kdor dobi Anico.  A Vi, milostiva gospa, Vi bi je ne dali vsakemu, ki bi bil njej po godu.  Zatorej rajši tiho trpi, nego da bi Vam razodela srce, dobro vedoč, da bode našla le neizprosen odpor.  A meni, ki nisem mati njena, smili se revica, in rada bi žrtvovala njeni sreči polovico svoje“.  „Kaj ti prihaja na misel, teta!“ dejala je ona nepotrpežljiva in vstala. „Jaz da bi branila Anici vzeti, kogar želi!  Kaj čenčaš!  A do sedaj še ni bila navada, da bi snubile deklice“.  „O naj bi vedel izvoljenec Anin, da ga Vi, gospa, ne boste zavrnili, takoj bi imela Ana ženina in srečna bi bila.  Veste li, na koga ona misli?“  Gospa je stala in strmela.  Uverjena, da ve, za kom žaluje Anica, ni si mogla prav tolmačiti teh besedi.  Najedenkrat jej pride na um, da so nemara domnevanja speljala teto na napačen pot, in poloti se je poredna zvedavost.  „In na koga misli?“ vprašala je naglo.  „Na koga?“ ponesla se je teta in stopila po konci.  Mislila si je: Zdaj ali nikoli, in pogum jej je dajala zavest, da se bori za dobro stvar, za srečo svojega bližnjega. „Jaz Vam bodem povedala, kajti sem že pri hiši toliko časa, da smem tudi gospodi povedati resnico.  Jaz sem izredila Anico, in ni mi vse jedno, ali je srečna ali nesrečna.  Čudim pa se, da še niste ničesa zapazili, ko imajo matere sicer tako bistre oči.  Anica ima rada Gregorja“.  Teta je sklenila roki pred seboj in nepremično gledala gospe v oko, popolnoma mirna; kajti je spolnila težko, a sveto dolžnost.  „Tako!“ dejala je gospa počasi, neprijetno iznenadena.  „Da, tako!“ potrdila je ona; „in zdaj storite, kar se Vam zdi; Vaša hči je Anica“.  Teta je sedla in zagnala zopet kolovrat; obšla jo je tiha radost, ki sledi dobrim delom.  Gospa pa je odšla počasi iz sobe.  Menila je bila, da se bode smijala skrivnostim tetinim, a ni se jej hotelo; ne da bi mislila, da je količkaj osnovana tetina slutnja; a razlagala, si jo je vse drugače: ne misli Anica na Gregorja, ampak Gregor na Anico.  Sklenila je takoj, da mora Gregor od hiše, in preudarjala, s kakim razlogom bi ga odpravila.  Njeni trije otroci pa so v prijetnem razgovoru sedeli skupaj.  Koliko so si imeli dopovedati, ko Žige že toliko časa ni bilo doma in bode Bog ve kedaj zopet prišel.  Prisedla je mati, srečna in ponosna, in še hitreje je tekel čas; kajti je znala ona zanimivo povedati vsako malenkost.  Krištof pa se ni mogel iz nebiti neprijetnih misli.  „Jaz ne umejem cesarja“, dejal je, „ki je sicer tako oprezen, da sedaj toliko zaupa Vitovcu.  S čim je dokazal ta le količkaj zanesljivosti!“  „S čim?  Prepustil nam je gornji celjski grad“, razlaga Žiga. „Poveljnik Hohemwart je že prisegel zvestobo cesarju.  Pripravljen je Vitovec odpreti nam tudi drugih gradov, a mi imamo premalo vojaštva s seboj.  In lej, brate, sedaj se lehko prikupiš cesarju.  Daj z menoj par krepkih fantov!“  „Ali naj pojezdim sam?“  „Ne, tebe ni treba.  Tri ali štiri pogumne fante, in jutri odjezdijo z menoj“.  „Dobro; a zakaj jih ne vzameš več?“  „Ker ni potreba.  Če zaupamo Vitovcu, zadostuje par vojakov v znak cesarske oblasti; če mu pa ne zaupamo, moramo se oglasiti v Celji na čelu dveh tisoč mož.  Kolikor more presoditi človeška pamet, vse se bode zlepa uredilo; a da nam tudi lehko izpodleti, to je istina; in baš zarad tega ni treba tebe zraven“.  „Kakor se ti zdi“, dejal je Krištof in vstal. „Jaz ukrenem takoj vse potrebno“.  „Katere pa misliš poslati?“ vprašala je gospa, kateri je padla dobra misel v glavo.  „Veliki hlapec Jernej naj si jih izbere.  On je pameten in je bil že v vojski“.  „Zakaj pa ne pošlješ Gregorja?“  „Ker ga pri domu preveč potrebujemo“.  „Oh, Gregorja pa res ne“, prosila je Ana; on zna tako lepo hrenkati in peti“.  „Kaj pa še!“ zavrnila jo je gospa. „Mladi ljudje morajo pogledati po svetu, da zvezdo, kako se živi drugod.  Koristilo bode to posebno Gregorju, ki je prebrisane glave“.  „Tudi dobro“, dejal je Krištof, vajen poslušati svojo mater. „Ampak, Žiga, da mi tudi vmes junake zdrave!“ in šel je klicat mladega Gregorja in naznanit mu odhod.  „Jernej naj ide s teboj“, dejal je, „potem kovač Miha, in naj stopi še kdo v Dob do Belca Janeza.  Konja in orožje dobo v gradu“.  Burno je tolklo srce Gregorju, ko je slišal novico; kajti mu je bila to prva daljša pot.  Čustva ona nedoločna, obstoječa iz pol sreče, pol strahu, polnila so mu dušo; a ni utegnil udajati se jim.  Hitel je Jerneju naznanjat povelje. „Dobro“, mrmral je stari vojak in sklonil glavo, da ne bi videl Gregor, kako se mu od radosti širijo lica in usta; a jel se je takoj napravljati na pot.  Kovaču Mihi pa je bila ta stvar neprilična; kajti se je fant ženil in nadejal, da bode tja po beli nedelji konec vseh sitnosti, ki jih ima človek, ki ni tako rekoč ne fant ne mož.  Šel je pravit nezgodo nevesti in tolažilo ga je poslušati, kako britko se ona joče za njim, in hvaležen je užival prigrizek, s kakoršnim mu še ni bila poprej nikoli postregla mati njena.  „Če umrjem“, dejal je in odrezal še jedenkrat, „v boji — Lenka, tega kosa ne zmagam več, povila mi ga boš jutri v ruto — torej, čuješ? če me ne bo več nazaj, ne jemlji mi Čurnovega Jožeta, jaz ga ne morem trpeti, vzemi rajši Rmanovega Blaža, ki tudi ni tak pijanec“.  „Oh, kaj se bom možila reva, če tebe izgubim, Miha!“ tarnala je ona.  „Zdaj grem h Krivcu pit“, poslavljal se je on, „da vtopim žalost.  Torej, Lenka, pametna!  Jožeta ne jemlji; Blaž je boljši.  Toda, Lenka, ne tako, da bi se ti že možila, če bi jaz štirinajst dni izostal!  Ti me moraš čakati, če prav jedno leto; če ne — in Miha se je tako vglobil in zagrizel v nesrečno misel, da se bo Lenka nemara omožila, ko bo on na straži stal, da je kar divjal.  Bežati je morala nevesta.  Janez Belčev pa je samo zmignil s širokimi rameni, ko mu je prišlo naročilo. „Živini še nakladem jutri“, dejal je, „potlej pa pridem“.  Njemu ločitev ni bila težka.  Hiša očetova je bila polna bratov in sestra, ki niso čislali Janeza po zaslugah.  Lotila se ga je neka zloradost. „Zdaj bodo videli, koliko sem jim jaz zadel“, mislil je zadovoljno. „Največ sem jaz delal, zato me pa imajo za bebca“.  V petnajstem stoletji je naš kmet še po konci nosil glavo.  Trud in beda ga nista še zdelavali, in tudi njemu je še preostajalo časa za razvedrilo.  Zbiralo se je na pašniku staro in mlado k domačim igram.  Tu so skakali in lovili se dečki, tam so rajale deklice, in na drugem konci so se urili možje in mladeniči v streljanji.  V hiši našega oratarja je visel v kotu križ in pod križem meč in samostrel, in kader je prišel ukaz, ostavil je lopato in matiko in uvrstil se med bojevnike.  Izurjen ni bil za parado, a za resnico; in pogumen in krepak, bil se je vrlo pod domačimi vodjami.  Kader pa je pregnal sovraga, prijel je zopet za drevo.  A prišla so nadenj huda leta.  Prihrul je Turek in moril in pustošil zemljo.  Rasli in rasli so davki in doklade: trebalo je več in pridnejše delati in menj in slabše jesti.  Po mestih se je razvijala kupčija in obrtnost, in bogastva prej neznana se stekala v posamezne roke.  Z denarji so se kupovale pravice in svoboščine, viri novega bogastva, na škodo kmetov.  Bogastvo pa je rodilo iz lakomnosti in zapravljivosti glad in bedo.  Kajti je prešlo iz mest potratno življenje na gradove, kjer je vladala do tedaj patrijarhalna priprostost.  Grajske razvade so okužile kmeta, in bes ko ga je začel grajščak žuliti in stiskati, da bi mogel streči svoji potratnosti, zbudilo se je tudi v seljanu neporedno hrepenenje po večjem vžitku.  In ko je gledal grajščakovo zapravljivost poleg svoje revščine in spoznal, da si mora baš zarad nje on pritrgavat, postal je zavisten in nezadovoljen.  Pričel se je boj med zavistnim siromaštvom in neusmiljenim bogastvom, in zmagalo je bogastvo; in gorjé, nepopisno gorje je zadelo kmeta.  Tedaj se mu je vzelo orožje, znak prostosti, in naložila so se mu nova bremena, ker se je uprl, in nova bremena, da ne bi se več upiral.  Takrat se mu je upognil tilnik, da še dandanes ponižno sklonjen prosi svoje pravde.  Lakomnost in potratnost sta ugonobili rimsko državo; lakomnost in potratnost pritirali v početku nove dobe pohlevnega kmeta do upora; lakomnost in potratnost bosta prej ali slej —, Mili Bog razsvetli voditelje, da obrnejo na pravo pot narode, ki z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi dero proti prepadu!  Janez Belčev iz Doba doma pa ni poznal nezadovoljnosti niti ni zavidal grajskemu gospodu, da ne nosi žuljavih rok in ne popije toliko vode kakor on.  Saj jedel pa vendar ni več od njega niti slajše spal.  Zarad pameti, tako so mu pravili domači, smel bi se pritoževati; a baš s to je bil Janez, kakor mi vsi, nekako najzadovoljnejši in mnogo iskrenejše je molil na čast sv. Juriju, da bi polje rodilo, nego k sv. Katarini za pravi um in pravo pamet.  Ko pa je zvedela teta, da odjezdi Gregor, prestrašila se je in ušla jej je nit izpod prstov „Gospejna roka je vmes“, dejala si je užaljena in sklenila roki.  Ko je pa jela premišljevati, olajšala sta jej togo takoj dva razloga.  Domislila se je Anice, kako bode njo potrlo slovo, in poleg te žalosti zginjala je njena.  Za Gregorja je pa tudi najboljše, če odide, dokler še ne vidi in ne ve ničesa.  Če ga Anica pozabi, v božjem imenu!  Če pa ne — in nikdar ga ne bode pozabila — teta je storila svojo dolžnost. „Nekako prijetno je, če je moči bližnjika, ki ga je zadela nesreča, potolažiti z besedami: „Saj sem ti to že naprej pravil“.  Hitela je pripravljat nečaku obleko za odhod in ponavljala vse zlate nauke, katere je bil že tolikrat čul.  Ko pa je Gregorja posilil spanec, voščil jej je lehko noč. „Kako dober mladenič“, šepetala je ona za njim; „Bog ga ohrani blagega!“  Teta seveda ni spala vso noč; a tudi Gregor dolgo ni zatisnil oči.  Bujna domišljija ga je vodila po zračnih višavah in zidala in podirala mu gradove v oblakih.  Kako prazno mu je teklo do tedaj življenje, in kako si jo želel med širni svet!  Kader je pripovedoval med hlapci Jernej o ljutih bojih in slavnih bojevnikih, svetilo se je tudi njemu bistro oko, žarela so mu temna lica in krčile se krepke mišice in plaval mu je duh tja, kjer se s krvjo kupuje slava.  Čul je, kako tudi njega slave kot vrlega junaka, in rahlo so mu prebirali prsti strune, da ne bi preslišal nobenega zapeljivih glasov.  In zdaj se mu je spolnjevalo hrepenenje!  A popolna vendar ni bila nova sreča.  Saj je bila še tako negotova!  Poslavlja pa se od znane in gotove sreče.  In log in dol in domači zvonik, tovariši mladih let in skrbna tetka, kako se mu je bilo vse omililo!  Tako se poslavlja s sladko britkostjo mož od mladeniških let, naj so bila tudi trudapolna: pozabljajo se prestane nadloge, doživelo srečo pa nam vekša domišljija; škoda, da ni naš spomin baš tako dober za prejete dobrote, baš tako slab za prestane krivice!  Druzega dne pa se je čudila teta Anini ravnodušnosti.  Pričakovala je glasnega joku, in niti omedlevica bi je ne bila presenetila.  A vsega tega nič!  Mokro je lilo pač oko, ko je podala bratu Žigi roko, a Gregorju se je celo nasmijala. „Kako se zna premagovati“, dejala si je teta, in Anin lepi vzgled osrčeval je še njo.  Za malo trenotij se je odstranila, da si obriše solze, in prinesla blagoslovljen šmarni križ in obešaje mu ga krog vratu tarnala, da ga ne bode videla več.  „Tebe bodo ubili, Gregor“, dejala je, „in jaz bom tako daleč“.  „Da bi me branila, kaj ne, teta?“ dejal je Gregor in poljubil jo na zgubančeno čelo.  „Zdaj pa še reci, da imaš pravo vero, ki meniš, da me tukaj Bog lehko varuje, ko mu ti pomagaš; v tujem kraji pa ne.  Oh, kako boš gorela v vicah“.  „Oh, da bi le v vice prišla“, smijala se je ona s solznimi očmi in potisnila mu skrivaj citre med prtljago.  Lenka se je pa tudi poslavljala od Mihe in zavijala mu raznega baliževja v vrečo. „Miha, da ne pozabiš Boga“, dejala je, „ali pa mene.  Z ženskami se mi ne pečaj, ko imaš doma nevesto. — In, Miha“, dostavljala je tiho, „v boji se nič nikar naprej ne sili.  Kaj tebi mar ta prepir?  Naj se gospoda ruje; mi nimamo nič dobička pri vsem tem“.  Miha pa se je držal čmerno in jo komaj poslušal; kajti so mu rojile zopet hude misli po glavi.  „Lenka!“ se je zadri, ko je lezel na konja, „Čurnovega pusti pri miru; če ne, gorje ti!“ in pokazal jej je pest.  Krištof je zasedel konja, da spremi brata, ki je še jedenkrat objel mater in sestro, in odjezdili so.  Gregor je pomignil teti, ki je gledala za njim; Janez pa je moško zavriskal jezde mimo domače hiše, kjer so bila vsa okna polna; a ozrl se ni nikamor, češ, naj poskusijo, kaj se pravi brez njega biti.  Pojdem čez tri gore  v zgornje jaz Štajerje.  Kjer od veselja se  joka moje dekle,  kader zagleda me.  N. ps.  Nekoliko dni pozneje je jezdil Gregor s svojimi tovariši od Savinjske doline proti Gornjemu Gradu.  Vrhovi gora so se svetili v zlatih žarkih jutranjega solnca, po dolinah pa je še ležala gosta megla.  Drevje je poganjalo mlado zelenje, in zvončki in trobentice so belile in rumenile vlažna tla.  Visoko pod nebom pa je žvrgolel škrjanec in budil in vnemal krilate pevce, ki so se mu oglašali iz visokega bukovja.  „Krasen dan“, izpregovori kakor sam zase Gregor.  „Strašansko!“ zagodmja sam zase bradati Jernej ter potegne z roko po mokrih okovih. „Železje bo rujavelo od megle, in za usnje ni hujšega od rose.“  „Oh, Jernej“, zasmeje se oni, „kak pust človek si ti!  Če jezdimo čez dan, peče te solnce, zvečer si zaspan in zjutraj ti rosa ni po volji.  Poglej krog sebe, kako je vse veselo in praznično!  Vidiš, zdaj se je razkadila megla; kako lepa dolina se odpira pod nami!  Kaki travniki in njive in gozdi!  O tu mora biti še divjačino!  Videl bodeš, kako prijetno bodemo živeli pri patrih v Gornjem Gradu.“  „Kaj pa da!“ odgovori oni slabovoljen. „Čuda, da nam že ne gredo z banderi in godbo naproti, Ali ga vidite kmeta, kako zapira vrata pred nami, kakor bi bil živega vraga zagledal?“  „Kaj bi se ne bal, ko se ti tako grdo držiš!“ dejal je Gregor in zavil s konjem proti koči in klical: „Oče, oče, kod moramo jezditi v Gornji Grad in koliko imamo še do tja?“ kajti prijezdili so bili do razpotja. — Glasu ni bilo nobenega. „Ne bojte se dobrih ljudi“, klical je mladenič; a zastonj, Jernej pa se je muzal.  „Pa so vendar ljudje doma“, trdil je Miha. „Poglej, Jernej, tam skoz luknjo so se zasvetile oči.“  „Počakajte, jaz vam pokažem, kako smo časi iztrkavali polhe iz gabra“, dejal je Jernej in izvlekel kresilno orodje in položivši gobo na kamen počel kresati, da so se utrinjale iskre.  „Stoj, Jernej; hajdimo naprej!“ zavpil je Gregor in urno obrnil konja na levo pot.  Godrnjaje je odjezdil Jernej, ko so se že odpirale duri in plah obraz se oziral za jezdeci.  „Priklical sem ga vendar“, ponašal se je Jernej, Gregor pa mu je zabičeval, da mora lepo ravnati z ljudmi.  „To se lehko reče“, ugovarjal je oni; „a hudo je, če ne dobi človek zlepa ne piti ne jesti.“  „In cesarski človek!“ doda Janez.  „Ti govoriš kakor Salomon, Janez“, pohvali ga Jernej, „dlasi bi te imel za butca marsikdo, ki te po vrhu pogleda.  Togota grabi človeka, ko pride v imenu presvitlega cesarja v te zapuščene kraje in ga tako sprejemajo Celjanje.  Kaj moremo mi in naš cesar za to, da jim je v Belem Gradu grofa Urha vrag vzel!  Zdaj pridejo saj pod pošteno vlado in veseli bi morali biti.  Bodemo jih učili kozjih molitvic, Boga mi!“  Tako je modroval Jernej, Gregor pa je prepustil konju vajete in zamišljen jezdil skoz temni log.  Dolgčas mu je bilo po domu in jel je tiho peti konjiško pesmico.  Takoj so se oglasili tovariši, in krepko se je razlegalo po gorovji:  V rosni megli še leži  hrib in dol temán,  že pod okencem stoji  konjič osedlán.  Brešno, mamica, povij  in ne jokaj mi!  Kaj razgečeš, konjič moj!  Nismo še doma;  še med ljubo in menoj  sedem je gorâ.  Nič se, ljuba, mi ne boj,  če me ni nocoj!  Posteljco pa, tratica,  ti postlala si;  greje srca mladega  te rudeča kri,  oj, zaman boš, mamica,  sinka čakala!  Vedno strmejša je postajala pot, in zabavljal je Jernej na grde kraje in zaklel, kader se mu je spotaknil konj.  „Tacega sveta tudi ni kmalu, kakor je pri Dobu“, poudarjal je Miha. „Tako ravno polje in taki travniki; tu pa sama hosta!  Pa vendar živé ljudje tudi tod.“  „Ampak kako živé!“ zdihnil je Janez spomnivši se materinih loncev.  Ko pa so zavili iz gozda, razgrnil se je pred strmečimi očmi Gornji Grad.  Tacega si Gregor ni bil mislil benediktinskega samostana.  To je bilo malo mesto, obdano z rovi in zidovjem in utrjeno z visokimi stolpi.  Proti nebu se je dvigala ponosna cerkev, in mogočna poslopja so jo obdajala od treh strani; za njimi pa so se vrstile za glavnim obzidjem druge stavbe, večje in manjše, a vse v izbornem stanji, svedočbe dobrega gospodarstva.  In zunaj obzidja je stalo po tesni dolini in ob pogorji hiš in poslopij za veliko vas, stanovališča čedna in prijazna, gospodarska pohištva trdna in prostorna.  Niso se plaho skrivali prebivalci; radovedni so prihajali na prage gledat tujih jezdecev in pozdravljali jih moško.  Celo Jerneju se je razvedrilo lice in menil je, da ljudje bi bili, le kraj je pust.  Pred mostom, ki je držal do glavnih z grbi ozalšanih vrat, poskakali so mladeniči raz konje.  Prišel jim je nasproti benediktinec, oskrbnik v samostanu, s poročilom, da jih že pričakujejo, in odvedel jih v novo bivališče, štirioglat močan stolp na jednem konci zunanjega obzidja.  „Tacih stolpov je šest; pet jih ostane našim vojakom“, menil je samostanki brat, pogledavši po strani našega Gregorja.  Voščil jim je mnogo zabave, zatrdil, da bode skrbel za vse njih potrebščine, in šel prelatu naznanit njih prihod.  Gregor pa je neprijetno presenečen ogledaval novo stanovanje.  Dvonadstropni stolp je imel pri tleh shrambe za živež in orožje, prvo nadstropje pa je bilo predeljeno v jedno večjo in jedno manjšo izbo z okni in strelnimi linami na dve strani.  „Še pet tacih stolpov, in v teh celjski vojaki!“ mrmral je sam pri sebi.  „To se pravi“, dodal je Jernej, „da smo v pasti, in da nas menihi, kader se jim zljubi, zapode ali postrele ali izstradajo.  In to se pravi samostan izročiti!“  „S tem, da nas sprejmo“, poučeval je Gregor, spoznavajo menihi cesarja za svojega posvetnega gospodarja in dediča celjskih grofov.  Jaz ne dvojim o njih odkritosrčnosti; a treba se ogibati vsega, kar bi jih utegnilo žaliti.  V miru moramo živeti z njih vojaki; kajti za boj nas je premalo.“  „Na to še misliti ni“, pristavil je Miha. „In če nas napadejo, jaz bi rekel: udajmo se!“  „Sram te bodi!“ zarenčal je Jernej.  „I zakaj?  Zastonj in za nič ustreliti se dati, to je vendar preneumno za pametnega človeka.  Kaj?  Janez, ali ni to neumno?“  „A, pusti me v miru!“ zavrnil ga je ta; kajti, kader je slišal besedo neumen ali tepec, bil je hud, mene, da je njemu namenjena.  Gregor ja je potolažil, potem pa šel z Jernejem poklonit se opatu Gašparju in izročit mu poverilnico.  Peljal ja je sluga v veliko sobano z visokimi okni, ki so odpirala razgled po ozki dolini na kranjsko stran.  Po stenah so visele krasne podobe nabožnega in posvetnega značaja, in vse pohišje kazalo je ukusno obilnost.  Prelat je bil mož pri šestdesetih letih in rednje postave.  Po konci je nosil osivelo glavo in živo so se mu bliskale oči.  Črno benediktinsko haljo je krasil na zlati verižici z biseri posejan križec.  Čutil je Gregor vkljub vsej prijaznosti opatovi, da ima pravka z duhovitim veljakom, in ponižno vedenje mu je narekovala ta zavest.  Jerneju pa se je dozdevalo, da mora drugače postopati vojak.  Vprašal je prelat, katerega Lambergarja da služi Gregor.  „Krištofa Lambergarja v Črnelem, Vaša milost“, dgovoril je Gregor.  „Najhrabrejšega viteza na Kranjskem“, pristavil je Jernej.  „In Vaš gospodar je brat dvornega kapelana?“ Vprašal je zopet gospod, ne da bi se ozrl na Jerneja.  „Da, gospoda Žige Lambergarja“, odvrnil je Gregor.  „Najmodrejšega svetovalca cesarjevega“, trdil je Jernej in stopil bliže.  Ljubezniv nasmeh prelatov ga je le še vzpodbudil.  Vsakemu odgovoru Gregorjevemu priložil je obširen dodatek, dokler ju opat ni odslovil.  V njegovem imenu ja je oskrbnik povabil na kosilo.  Obednica je bila velika obokana dvorana pri tleh, z mizami za nad sto osob.  Na prednji steni je bila naslikana zadnja večerja, na stranski, kako siti Jezus pet tisoč mož.  In sedelo je pri mizi kacih štirideset gostov; na častnem mestu prelat, njemu na levi Gregor; mesto na desni pa je bilo prazno; kajti je bil šel prior po opravkih v Celje.  Bolj proti koncu pa je sedel med dvema samostanskima bratoma Jernej in vlekel na uho, kaj se meni Gregor z opatom, da bi posegel vmes, kader bi bilo treba.  Sedelo je še pri mizi posvetnih dostojanstvenikov, vojaški poveljnik, sodnik samostanskih podložnikov in prvi logar.  Sluge so nosili pridno na mizo, in govor se je sukal sprva kakor sploh pri jednakih prilikah krog vremena in jedi in pijač.  Jezilo pa je Jerneja, da se toliko latinskih besed meša v zabavo.  „Vinum styrianum fuit omni tempore samnum“, dejal je tovariš in mu nalil kupo.  „Amen“, dejal je Jernej, meneč, da mu je menih blagoslovil pijačo. „Ampak Gregor zna latinski“, ponesel se je, „da bi lehko mašo bral; zakaj se je učil v Kamniku.  Jaz sem se pa klatil po bojiščih, po Turškem, Ogerskem in Avstrijskem.  To brazgotino imam za spomin na ljubljansko polje, ko je oblegal Vitovec Ljubljano.“  „Kaj?  Vi ste bili tudi takrat v boji?  Lejte, jaz pa tudi, v Vitovčevem polku.  O takrat sem tudi jaz še sukal meč, zdaj pa berem brevir.  Mnogo smo vam dajali opravka pod Vitovcem.  Kakor hudournik smo prihruli zdaj na Kranj, zdaj na Loko, pa na Radovljico ali Novo Mesto.  Danes tukaj, jutri tam, in nobeden še ni vedel, kam smo namenjeni, razen Vitovca.  Cesarska vojska se je pehala sem in tja, in kamor je pridirjala, povsod je bilo prepozno; in kader se je najmenj nadejala, udarili smo nanjo in jo razgnali.  O to so bili časi!“  „Da, lepi!“ potrdil je Jernej in pogladil si brado. „Jaz sem bil povsod zraven.  Od Ljubljane smo podili Vitovca skozi Črni graben do Vranskega; pri Kranji smo mu vzeli ves denar in pred Novim Mestom mu pobili osemdeset mož.  O da bi imel še tisto moč in tista leta?“  Menih je premeril z očmi Jerneja od vrha do tal, a predno je kaj odgovoril, vstal je prelat, vzdignil kupo in pil na zdravje novega vladarja, cesarja Friderika.  Omenil je veliko nesrečo, ki je zadela celjsko grofijo: naštel mnogobrojne dobrote, katere je bil prejel samostan od grofa Urha, in sklenil z željo, naj živi Bog naslednika njegovega.  „Živio!“ zarjul je Jernej; in Gregorjev sosed, subprior pater Benedikt, odzdravil je radostno prelatovi napitnici in živahno trčil z Gregorjem.  Drugim pa glas ni šel kaj od srca, dasi so se kupe izpraznile vse.  Mnogo parov svitlih oči se je uprlo očitajoč v Benedikta, in Gregorja je minil smeh, ko je to zapazil; Jernej pa je mrmral nezadovoljen.  „Žalost za ranjkim grofom“, razlagal je pater Benedikt, da bi Gregorju pregnal neprijetne misli, „brani, da ne pozdravljajo bratje novega vladarja tako glasno, kakor je navada mlajših ljudi“.  Gregor je prikimal, da ne bi žalil častitega starčka, ki si je bil takoj osvojil njegovo srce.  Kako ljubeznivo se je trudil opravičiti brate svoje in razvedriti mladeniča!  Pravil mu je zgodovino samostana, o posestvih, številu bratov, samostanski šoli in da je bil on v mlajših letih pevovodja.  Gregor pa je pripovedoval, da se je tudi šolal, da ljubi petje nad vse, in kar je vedel o Lambergarjih, Krištofu in Žigi.  Spoznala sta, da se ujemata v vseh nazorih, in da sta oba nekako v jednakem položaji: Gregor sam med tujimi obrazi, in Benedikt v svojem mišljenji osamel in ločen od bratov.  To spoznanje ja je zvezalo vzajemno.  Kajti je zapazil Gregor, da se nekako prezira gospod subprior, in sočutje in hvaležnost sta mu naudali dušo.  Benediktu pa je ogrelo srce spoštljivo vedenje korenjaškega mladeniča, katerega gledajo po strani, ker spolnjuje ukaz svojih gospodarjev brez svoje krivde.  Skrbno je pazil, da ni pogrešal Gregor ne jedi ne pijače.  „V kako slabo ime pripravite naš samostan“, dejal je, „če se boste tako branili.  Niti tujcev ne puščamo lačnih od hiše, nikar domačih ljudi!“  In ko je govoril Gregor o preveliki gostoljubnosti, zavrnil ga je, češ, da spolnjujejo le svojo dolžnost. „In kaj bi rekel Vaš gospodar, če bi videl, kako skromno Vi pijete na cesarjevo zdravje!  Če ste bili res v latinskih šolah, znano vam mora biti pravilo življenja:  Si recte memini. suni causae quinque bibendi: Hospitis adventus. praesens sitis atque futura et vini bonitas et quaelibet altera causa.  Čujete?  Vse petero govori, da pijte!  Torej na Vaše zdravje, gospod Gregor, in da bi Vaš prihod srečo pomenil nam in Vam!“  „Bog dal!“ pristavil je Gregor, „in da bi Vam obilno poplačal prijaznost.“  Krog Jerneja pa se je bil vnel živahen razgovor, in razpravljala so se politična vprašanja ne povsem v njegovem zmislu.  Zdržaval se je dolgo časa in miril jezo z vinom; a kakor bi olja vlival v ogenj, kipela mu je bolj in bolj, in oglasil se je Jernej.  Kar se mu je po pravici za malo zdelo, bilo je to, da so hoteli menihi o vojaških rečeh več vedeti od njega.  Kmalu je prevpil tega in onega.  Gregor pa si je grizel ustni in migal mu, naj molči; zaman, seveda; dokler mu ni prišel na pomoč opat, ki je vstal in dal znamenje, da je obed končan.  Bratje so odmolili skupno molitev, poklonili se prelatu in se razšli po opravkih ali pa na vrt k igri.  Jernej je poiskal svoja tovariša.  Gregorju pa je razkazoval Benedikt cerkev, samostansko poslopje, notranji in zunanji vrt, in kar je bilo še zanimivega.  Povedal mu je, da so mnogi menihi plemiči, ki imajo sorodnike v Vitovčevi vojski in da od tod tolika navdušenost za tega vojskovodjo.  Peljal ga je na svoj najljubši prostorček, za samostanom ob potoku, ki teče proti Savinji.  Tam je stal velik javor in v senci širocega listja miza in klop.  Sedla sta in zamišljen je zrl starček v krasno prirodo!  „Lejte, to je Gornji Grad!“ pričel je čez kaj časa. „Pust in dolgočasen bi se zdel komu na prvi pogled.  Na desno in levo planina in ozka dolina vmes.  A kdor se kraju privadi, ne najde več milšega.  Štirideset let že hodim jaz semkaj sest in nisem se še nagledal teh gorâ.  Krasnejše se mi vidijo od leta do leta.  Vsako jesen mislim, da sem jih videl zadnjikrat, in vsako pomlad se veselim, da jih zopet gledam.  O da bi nam dal Bog še mirnih časov, dokler ne ugasne luč mojega življenja!“  Žalost mu je spreletela obraz.  Gregor je menil, da se vojske ni bati, in da se tako trden samostan lehko ubrani vsakemu sovražniku.  On pa je pripovedoval, kako so pustošili vojaki kraj pred štirinajstimi leti za vojske s cesarjem, in koliko časa se nikdo ni upal iz samostanskega obzidja. „Lejte, lastavice so se že vrnile!“ vskliknil je vesel. „Jutri je Marijino oznanjenje, in danes pride cesar v Celje, če se med potem kaj ne zamudi.  Treba prositi Boga, da se mimo reši vsa stvar.“  „Kaj ni že vse v redu?“ vprašal je Gregor iznenaden.  „Žal, da ne“, razlagal je subprior. „Jaz se bojim, da se Vitovec pogaja s cesarjem Friderikom in s kraljem Ladislavom, in da zvaja oba.  Kdo ga razume!  A prva napaka je bila ta, da se nikdo ni oziral na kneginjo.  Vitovec ima zase moč, a kneginja srca vsega ljudstva, in zdaj tem več, ko je tako nesrečna in zapuščena.  Bistričanje so že prisegli cesarju zvestobo, Celjanje še ne“.  „In Gornji Grad?“  „Tudi še ne“, dejal je resno Benedikt, in neprijetne misli so obšle Gregorja. „Upajmo, da se vse dobro izide“, tolažil je oni. „Bog vdahni pohlevnega duha Vitovcu in kneginji, da se uda v nemilo usodo.“  „A za Boga!“ vskliknil je Gregor, „če je samostan za cesarja, kaj ga briga Vitovec, kaj kneginja!  Ob teh zidih in stolpih se mora razbiti petkrat tolika vojska, kakor je Vitovčeva.  Vi ste vendar popolnoma cesarski, gospod subprior?“  „Da, gospod Gregor, v imenu pravice in z ozirom na blaginjo nas in naših podložnikov.  A kaj sem jaz v samostanu!“  „Vi?  Prvi za priorjem, drugi za opatom.“  „Ah!“ nasmehnil se je bridko Benedikt, „to se le tako vidi.  Veste, kaj je superior?  Titulus sine vitulo, et habetur pro nihilo.  Po našem činovnem redu je prelat „ignis“, prior „grando“, subprior „nix“, drugi bratje pa „ceterae tempestates et spiritus procellarum, qui faciunt verbum eius“.  Največjo veljavo ima sedaj prior, po imenu vaš brat, pater Gregor, in ta pater Gregor je rodni brat Janeza Ostrovrharja iz Galenberga, najstrastnejšega privrženca Vitovčevega.  Tudi čez samostansko zidovje pluskajo valovi življenja in razburjajo mirno pristanišče“.  „Strijček, ali ste mi prinesli obljubljeno knjigo o čudoviti devici Orleanski?“ začul se je zvonek glas in od hišice, ki se je belila kraj potočka, prihitela je mlada deklica, šopek pomladnih cvetic podat staremu gospodu.  Zagledavši pa tovariša je obstala in v svesti si neprilične svoje zadrege zarudela čez in čez in skušala skriti duhteči dar.  „Stopi bliže, Tajda!“ smehljal se je starček, „Tu je moj mladi prijatelj Gregor, ki je danes prijezdil v cesarjevem imenu.  Daj cvetice!  Kaj jih skrivaš? — Amicis omnia communia, gospod Gregor; vsak pol šopka dobiva.“  Tajda je malo zamerila strijcu, da tako deli njeno darilce, kakor bode morala ona deliti njegovo prijaznost s tem tujcem.  Neprijazno ga je pogledala in srečavši se z njegovimi očmi obrnila se proč.  „Nečakinja moja“, razlagal je Benedikt, „zapuščina ranjcega svaka“.  Pogovor pa se ni hotel več vneti.  Deklica se je jezila, da ne more tako prosto govoriti kakor sicer, in da se mora tedaj zdeti jako pusta mladeniču.  Gregor pa se je mučil, da bi mu prišlo kaj na misel, kar bi jo utegnilo zanimati; kajti se mu je zdelo, da bi jej moral zarad strijčeve prijaznosti povedati kaj lepega.  Žal, da ni bil toliko samoljuben, da bi vedel, kako zanima navadna dekleta vse, kar koli jim pove čeden mladenič.  Tako ga je, predno se je domislil česa pametnega, prehitela ona, mené, da je postalo hladno, in da bode strijcu treba iti domov.  Vzdignili so se, in spremil ja je Gregor do hišice, kjer je stanovala Tajda s svojo materjo, sestro patra Benedikta, potem pa šel gledat, kaj delajo njegovi ljudje.  Ne daleč od vhoda je stala, obdana z zunanjim samostanskim zidovjem, krčma, kjer je Tomaž Ložar točil samostanska vina.  Ker je bila pijača dobra in krčma jedina v vasi, bilo je vedno dosti gostov.  Obiskovali so jo bratje iz samostana, vojaki iz posadke, tujci, ki so prihajali in odhajali po kupčiji, in domači kmetje, katerim se je pod cerkveno oblastjo mnogo bolje godilo, nego njih rojakom pod posvetnimi gospodarji.  Krčmar Tomaž je posredoval naravno med kmeti in samostanom; onim je svetoval, kader so imeli opravka z oblastvom, kajti je poznal vse samostanske stvari; patru oskrbniku pa je zopet postregel s pojasnili o kmetskih razmerah: in komur je pomogel, ta je dal za pijačo.  Prepirov v svoji krčmi ni trpel in še menj, če je kdo pil brez denarja.  Take brezvestnjake bi bil on najstrože kaznil; a dobili so se taki že tudi takrat.  A da najmiroljubnejši krčmar ne prepreči vseh prepirov, spoznal je Gregor, ko je šel mimo krčme, iz katere se je razlegal velik hrum.  Izmed hruma je razločil glas Janezov, ki je klical na vse grlo: „Sem, kdor ima korajžo!“ Hitro je vstopil Gregor, a pred vrati ga je prestregla rudečelična hči krčmarjeva in opomnila ga, naj odloži orožje, če hoče v krčmo.  Kajti med blagimi naredbami Tomaževe miroljubnosti je bila ta, da ni dovolil gostom oboroženim v krčmo, kar so splošno odobravali predstojniki. „Kmet“, modroval je Tomaž, „ne pride z drevesom v krčmo, voznik pusti voz zunaj, kaj bi morali baš vojaki s seboj jemati vse orodje!  Prepirali bi se, ne pil pa nobeden nič; in naj ubijo katerega, kdo pa bo meni plačal?“ A zvedel je ubogi Tomaž, kako nevarno je neutralnemu biti, kader nastane v državi razpor.  Sredi sobe je stal, in stranki sta si ga podajali.  „Imejte vendar pamet!“ kričal je, ko so ga pahnili od sebe nasprotniki Janezovi in Mihovi.  „Mi že ne!“ vpil je Janez in poslal Tomaža nazaj,“ od koder je bil priletel.  V pravem trenotji se je prikazal Gregor, da mu je dal duška.  Pomiril je svoje ljudi, in nasprotniki so zopet posedli.  In kaj je bil povod vsemu vrišču?  Ženska, seveda.  Jerica, dobrega Tomaža poredna hči, sedla je bila k našemu Janezu, ker jo je klical pit in se jej zdel tako domač.  To pa je njene stare znance neskončno jezilo, Jerico pa baš tako veselilo.  Z največjim dopadajenjem je poslušala dvorjenje Janezovo in Mihovo, ki sta takoj uganila, da so Štajerke prijazne.  „Jaz imam kovačijo doma“, opomnil jej je bil Miha.  „Toda Miha je že ženin, Jerica“, pristavil je bil Janez negoda, iri Miha ga je dregnil pod mizo, naj molči.  Z jedno besedo, najprisrčnejša prijaznost je bila zavladala med zastopnico štajerske in zastopnikoma kranjske dežele, ko so začeli zabavljati domačini.  In kakor se sploh osobnost rada, zavija v načela, delali so se Gornjegrajci, kakor bi jim za Jerico ne bilo nič mar, ampak načela se treba držati, in Celjanka se ne sme meniti s cesarskimi beriči.  O načela, načela!  Koliko se greši v vašem imenu!  Kacega šenta nam prodaja marsikak trgovec pod skrajno narodnim napisom in zavitkom; kako se repenči odličnjak, kader ga hočejo rešiti volilci žrtvovanja za narod; in dragi bralec naj gleda, da mu bode povest dopadla, inače ga utegne pisatelj smatrati za narodnega mlačneža.  Jerica seveda se je smejala takim načelom.  Krčmar Tomaž pa je bil političen mož.  Njemu se je vse dozdevalo, da se je svet malo zasukal, in da se treba zasukati z njim.  Tudi on je imel dvojno železo v ognji in za Janezom in Mihom, ki sta bila počastila njegovo krčmo, videl je novega gospodarja, v čegar imenu sta bila prišla.  Z Janezom sta se takoj sporazumela.  Menil je namreč Tomaž, da je on zvit lisjak, ki se le dela tako neumnega, in namežikaval mu, češ, da že ve, pri čem da je; Janez pa, ki ni vedel, pri čem da je, odmežikaval je iz prijaznosti; in prijatelja sta si bila.  Nikogar ne razžaliti, ki pije in plača, to je bilo Tomaževo načelo, in potegnil se je za nova znanca, ko so ja začeli dražiti domačini.  Tako pa je prišel med dva ognja, dokler ga ni rešil Gregor.  Odpeljal je fanta s seboj in ozmerjal ja, zakaj se ne držita njegove besede; Tomaž pa je ošteval ostale neporedneže, ki so mu očitali, da se brati s temi ljudmi.  „Kaj!“ ponesel se je Tomaž. „Ali niso poštenjaki, ki so plačali do zadnjega vinarja vse?  Marsikdo pa vpije: Živio naš grof! in slava našemu opatu! ne plača pa ne“.  Različna čustva so obhajala našo četvorico, ko je po večerji sedela doma v dolgočasnem stolpu.  Jernej je bil skoz in skoz nezadovoljen.  Niso ga bili sprejeli, kakor je bil pričakoval.  O njegovih junaških činih ni hotel nobeden nič vedeti; da, celo zmigavali so z rameni in smejali se, ko je on kaj pripovedoval; Lambergarjevo ime jim je bilo neznano, zato pa so slavili Vitovca.  Ali so to menihi?  Naj bi bil on, Jernej, papež, ugnal bi jih.  Miha in Janez pa sta bila boljše volje.  Menila sta, da v samostanu ne kuhajo slabo, in da toči Tomaž dobro vino.  „Le to me jezi“, dejal je Miha Janezu, „da ti vsakemu dekletu natvezeš na nos, da sem jaz ženin.  Saj to nikomur nič mar!“  „Ti misli na Lenko!“ odgovarjal je Janez; „druga dekleta, pusti na miru!“  „I kaj!  Ženin še ni oženjen in še vedno lehko izbira.  In to je tako neumna beseda: ženin, ženin, če so druga dekleta zraven.“  „Ne zabavljaj, Miha“, odvrnil je oni; „jaz sem branil, da te niso tepli v krčmi!“  Miha je malo pogodrnjal; na misel mu je sicer prišla Lenka, a ni ga težil več strah, da bi si ona koga druzega izbrala.  Gregor pa je brenkal na citre, poln otožnih misli.  Kako so se razkadila vsa upanja!  Odšel je bil na junaške boje in zdaj je priklenjen na to zidovje in izročen tuji milosti.  Prijaznost patra Benedikta bila je jedina svitla zvezda na temnem nebu.  Kaj pa češ plačila imeti,  k’ nam tako znaš citrati?  N. ps.  Slovesno zvonjenje je zbudilo Gregorja, baš ko je vzhajajoče solnce pozdravljalo pomladanski praznik.  Od vseh strani so dohajali ljudje k božji službi, in Gregor še nikdar ni slišal tako lepega petja kakor v tej velikanski cerkvi.  Po maši pa so postajali moški pred cerkvijo in izpraševali drug druzega, kaj je novega iz Celja.  Starejšim so se brale skrbi na obrazu, in pol iz strahu, pol iz spoštovanja so se umikali Jerneju, ki je v svesti si svoje važnosti koračil med njimi.  Pripovedovali so si spomine in znamenja, ki prorokujejo nesrečno leto.  Župan se je drznil vprašati Gregorja, kaj da se zgodi z njimi; in vsa tolpa je pritisnila poslušat odgovor.  Gregor je tolažil ljudi, da ostanejo pri samostanu; le da pridejo njih gospodarji pod varstvo cesarjevo, ki jim ne vzame nobene pravice.  Nekoliko potolaženi, nekoliko nejeverni so se razhajali ljudje.  Gregor se je sprehajal po samostanskem vrtu.  Zagledavši ga, prihitel je k njemu pater Benedikt.  „Snoči sem Vas poslušal, ko ste igrali na citre“, pozdravil ga je. „To je meni jako prijetna godba, in moja sestra jo ljubi nad vse.  Danes jo greva obiskat, če utegnete.“  Pripovedoval mu je, da je sestra vdova po prejšnjem samostanskem poveljniku Staniči, in da jej je izmed štirih otrok ostala le še hčerka.  Kakor je bila hišica od zunaj lična, tako snažna in prijazna je bila znotraj.  Na stoterih malenkostih, kakor jih imenujemo moški dasi nam tako dobro denejo, poznala se je ženska skrbljivost, ki nam zna z ljubeznivo ročnostjo omiliti dom, da se težko ločujemo in radi vračamo.  Benediktova sestra je Gregorja živo spominjala njegove tetke; bila je baš tako drobna, prijazna in skrbna.  „Tajda, pokaži cvetice!“ dejal je strijc in pravil, katera semena je dobil z Laškega, in kako dobro so se obnesla.  In Tajda je morala še razkazovati svoja umetna ročna dela, vezenine in pletenine, o katerih Gregor ničesa razumel ni, dasi ja je spodobno občudoval; Za malo se je zdelo Tajdi, da jo strijc tako nadleguje.  „Saj se gospod Gregor ne zanima za take reči“, mrmrala je, in Gregor je živahno lagal, da ni res.  Popoludne pa so sedeli pod javorom, in vnel se je pogovor o predmetu, ki je bil takrat na jeziku trem deželam, o celjski dedovini.  Pater Benedikt in Gregor sta se zlagala popolnoma v svojih nazorih; Tajda pa se je pokazala gorečo privrženko celjske kneginje.  Strast jej je dajala pogum in zgovornost, ko je povzdigovala kreposti gospe Katarine, opisovala njeno nesrečo in hudovala se nad možaki, in jo v bridkih urah ostavljajo in izdajejo.  Ostre besede so letele na Vitovca, a tudi na cesarja.  Kot cesarski zastopnik je Gregor ugovarjal, a jako nespretno; kajti je smešno malo vedel in razumel o teh rečeh.  Neusmiljeno je pobijala mlada nasprotnica nesrečne njegove razloge in z žarečimi lici in svitlimi očmi očitala mu kot zastopniku vsega moštva vse, kar jo je jezilo na moških, sebično, neviteško ravnanje.  „Me ženske bi se morale vzdigniti za kneginjo“, dejala je navdušeno, „ko se med moškimi ne dobo več plemenitega značaja.  Kako se je oslavila francoska devica, ki je rešila domovino in kralja, ko so trepetali vitezi!  In kako trepečejo pri nas in hite v varno zavetje spravljat svoj imetek in porabljat tujo nesrečo.  V starih časih so branili vitezi pravdo vdove, zdaj jo teptajo; pomagali so v boji slabejšemu, zdaj se brezsramno postavljajo na močnejšo stran; čast in zvestoba sta jim igrača za otroke, denar jedini smoter, vreden moškega delovanja!“  „Tajda, Tajda!“ smejal se je strijc in povzdignil prst, „jaz ti ne bodem smel več dajati takih knjig; če ne, pobegneš mi res v Celje in napadeš gospoda Ostrovrharja.“  Jel je potem dokazovati, da je pravica na strani cesarjevi, in da bi bila velika nesreča za vse, največja pa za kneginjo, ako bi jo slabi svetovalci spravili z mirnega pota.  Hvaležen je pritrjeval Gregor, katerega je bila tako nagnala gornjegrajska devica.  A Tajda se ni dala tako hitro ugnati, kajti si ni mogla misliti, da bi katerikrat moški mogel imeti prav proti ženski.  Jezila pa se ni, da je bil Gregor tako slab politik in tako brezuspešno upiral se njeni logiki.  Celo prijazna je bila z njim, v svesti si svoje premoči; kakor sploh radi prizanašamo premaganim nasprotnikom in smo hudi le na onega, ki je nas zmagal.  Obrnila je milosrčno pogovor na drugo stran in prisilila Gregorja, da je prinesel citre.  In Gregor je zaigral in Tajda zapela, in bili so vsi dobre volje.  Zvečer si je rekel Gregor, da mu je dan hitro potekel.  Dopadala mu je živahna Tajda; da bi le ne bila taka na politiko!  Sramoval se je svoje nevednosti m sklenil natančno se poučiti o vseh homatijah.  Poučeval ga je Pater Benedikt, in ko je bila čez par dni družbica zopet skupaj, ustavljal se je Gregor že mnogo trdovratneje smelim naskokom politične nasprotnice, katero je to le bolj razvnemalo.  Strijc pa se je smejal borbi in pomagal zdaj tu, zdaj tam, da ni predaleč zašlo nasprotstvo.  Tako se je sprijaznila tudi Tajda z Gregorjem, in ni je preveč motila različnost političnih nazorov.  Koliko se pa laže razgovarjamo s prijateljem, ki nam ugovarja, kakor z onim, ki nam le prikimava.  Gregor je bil tako rekoč jeklo, ob katero se je kresala njena duhovitost, in koliko zadovoljnejši ostavljamo vsi družbo, katero smo zabavali mi, kakor ono, ki je zabavala nas.  A Gregor je imel tudi dobra svojstva.  Občudoval je s strijcem krasoto naravino; prikupil se je bil s skromnostjo gospê Stanički; znal je lepo peti in bil je brdek fant.  Nekaj pa je bilo posebno zanimivo.  Mladenič je bil zdaj vesel, zdaj resen, in čutila je Tajda, da je v srci nezadovoljen sam s seboj, jednak kosu, ki sladko pevajoč poskuša odpreti vratca svoje kletke.  Polagoma se je začelo dozdevati deklici, da se Gregor za-njo meni jako malo, in da mnogo več in rajši občuje s strijcem.  Ta ravnodušnost je žalila njeno samoljubje in nejevoljna je vprašala zrcalce, če je res tako pusta in nezanimiva.  Ko so se imeli zopet sniti, oblekla se je in spletla skrbneje in vtaknila rudečo rožo v črne kite.  Govorila je prijazneje z Gregorjem in začela ga dražiti, pripovedujoč mu junaške čine in modre izreke Mihove in Janezove, o katerih se je po vsej vasi mnogo govorilo in smejalo.  Gregor pa se je tudi smejal, in draženje Tajdino ga je bolj veselilo kakor ne vem kaj.  Kolikor bolj sta se prijatlila, toliko več so zgubljevale politične stvari resnobe in važnosti in toliko bolj se umikale zasobnim malenkostim.  Konec je bil, da je Gregor pozabil vse bojne slave in zadovoljen si želel na tihem, da bi vedno tako ostalo.  Baš ta želja mu je pa rodila strah, da se ne bi izprevrglo in prišel nenadoma ukaz, da ima oditi iz milega zatišja.  In up in želja in strah, vse je donelo iz njegovih strun in blažilo njegovo veselost.  Kader pa je bil sam, postajalo mu je dolgčas, in iskal je povoda, da obišče patra Benedikta, in pater Benedikt se je veselil, da ga ima Gregor tako rad, in da ga Tajda tako često obiskuje.  Vesten pisatelj ne more mladine Gregorjevih let nikdar dosti svariti, naj se vendar varuje pohajkovanja; kajti lehko se reče, da se največ nesreč rodi iz te nečednosti.  Našim pisateljem v obče se, hvala Bogu, ne more nič očitati v tem oziru.  A kako vendar, da se mladeniči očividno tako malo drže njih pravil?  Vzrok je ta, ker se taki nauki o priliki in nepriliki propovedujejo.  Ako zdravnik pred bolnikom razloži nože in klešče in vode, zbal se bode bolnik in dejal: rajši sem bolan, kakor da bi me tako zdravili.  Tako bode lehkomiselnež, ki naleti na obširno razlago o škodljivosti lenobe, preskočil celo stran, da, tudi cel list.  Pisatelj je pisal zaman!  A prekanjen pripovedovalec prehvapi prostodušnega bralca.  Kader se ta nadeja najmanj, kader ga najbolj mika zvedeti, kaj se je potem zgodilo: kane med tok pripovedovanja par moralnih kapljic, in čitatelj se pouči, meneč, da se je zabaval.  Troje vendar opravičuje Gregorja, ki je zapravljal z lenobo dušni mir.  Prvič ni imel še na razpolaganje tako dobrih knjig, kakor jih ima današnja mladina; potem mu ni bila zabičala teta pri odhodu kakor Lenka Mihi, da naj se varuje ženskih, in naposled je bil tako rekoč prisiljen k nedelavnosti po nesrečnih okolnostih.  Janez seveda si je znal tudi v jednakem položaji pomagati in je cepil drva pri Tomaži.  Tomaž je bil namreč sčasoma vendar zapazil, pri čem da je z Janezom.  Jenjal je mežikati mu in poprosil ga nekoč, naj mu pomaga prevaliti sod. „Rad“, dejal je Janez in dobil po dokončanem delu kupico vina; a pokazal je tudi koristolovnemu krčmarju, da bi se dala v velik prid obrniti silna njegova moč.  Kmalu je pomagal še tu, pa še tu, in ne dolgo, in zalegel je Tomažu za hlapca.  Zadovoljna sta bila oba, in kader se je Janezu po vrhu še Jerica nasmejala, bil je ves srečen; kajti jo je rad videl.  Nezadovoljen pa je bil Miha, ki je menil, da Janez za krčmo ni, ker je predober in promalo premeten.  In namigaval je miha Tomažu in opozarjal ga, da bi mu bilo zeta treba.  „No, Miha, ali veš ti za katerega?“ povpraševal je poredni kramar.  „Jaz pa jaz“, dejal je Miha. „Tam pri Dobu na Kranjskem je doma.“  Janez je komaj požiral sline, ko je to slišal, in mislil si, da je Miha dober človek.  „Čvrst fant je“, nadaljeval je Miha.  „Čvrst pa, čvrst“, potrkal se je Janez po prsih.  „In dobrih starišev sin“.  „Celo zemljišče imajo in brez dolga.  Izmed vseh sinov je pa najpridnejši ta-le“.  Janez je pokazal nase.  Kovaško reč tako razume“, dejal je zopet Miha, „da malo tacih“.  „Ne laži!“ šepnil je Janez in sunil ga s komolcem; „saj ne razume“.  „Kako, da ne razume!“ jezil se je Miha.  „Vse, kar je prav!“ opominjal je Janez. „V kovaških rečeh“, posegel je glasno vmes, „sicer ni izveden; ampak za poljska dela ga ni boljšega in za krčmo je rojen.  Sode bo valil, pretepalce miril in pijance nosil pod kap“.  „Kaj! da jaz nisem kovač!“ vpil je Miha.  „Ti, da; ampak jaz ne; slišiš?“ odgovarjal je Janez.  „Jerica, čuješ“, smejal se je krčmar, „kak ženin se ti ponuja?  Ali bi ga vzela?“  „Zakaj pa ne!“ dejala je ona.  „Torej, Jerica, k meni sédi!“ vabil je Janez umaknivši se.  Od druge strani pa se je umikal Miha in jo klical.  „Kako, Miha, če si pa ženin?“ čudila se je ona?  „Kaj, ženin!“ jezil se je on. „Ne bodi neumna, pa sedi k meni.“  „Kar je res, to je res“, trdil je Janez. „Miha je ženin Lenke Šimnove“.  „Miha, Miha!“ karala je Jerica.  Kader je kdo prost fant, naj se v božjem imenu ozira po dekletih; a če je ženin, potem je pa to smrten greh“.  „Smrten greh pa res ni“, godrnjal je Miha obrni vsi se stran in jezil se na svojo Lenko, ki mu dela toliko preglavice in ga — vrabec jo pozoblji! — nemara res čaka.  Vkljub vsemu temu sta naša fanta mimo spavala; kajti je skrbel Tomaž, da jima je delo preganjalo nerodne misli.  Oj, da ni mogel tudi Gregor delati pri njem!  Tako se je pa zgodilo, da je njemu bolj in bolj polnila dušo misel na Tajdo, da mu je živa domišljija krasila deklico čez vso mero in jo obdajala z vencem vseh možnih ženskih čednosti, in da se je on naposled uveril, da ne more živeti brez nje.  Globoko je zdihnil pri tej misli, pol sladki, pol grenki; kajti uvidel je, da je prodal mlado prostost ali za najslajšo srečo na zemlji ali pa za nič in zaman.  Minila ga je brezskrbna vesel ost in prešerni smeh.  S tiho zadovoljnostjo je zapazila Tajda to premembo in poredno se nasmehavala, kader je zamišljen zrl tja v cvetoči svet, in kader mu je pod njenim pogledom zastala živahna beseda.  Čutila je, da jo spremlja mračno njegovo oko, kader odhaja; videla, kako radostno mu žari, kader se snideta.  Veselila se je zmage, in prijaznost njena je le netila ogenj v Gregorjevi duši.  Blagosrčnemu strijcu se je mladilo lice in oko v mladi družbi, in še prisrčneje se je veselil krasne narave, ko je imel ljudi, ki so ga razumeli in delili radost z njim.  Tu je pozabljeval skrbi, ki so ga mučile, kader se je vrnil v svojo sobico in med samostanske brate.  Slišal je tam, da se cesar mudi še vedno v Celji, in ugibalo se je, kaj se godi ondi.  Čulo se je o veselicah, pojedinah, in kar je drugih zunanjosti, a dohajale so tudi vznemirjajoče vesti, da se cesar ne more pogoditi s kneginjo, in da je začel Vitovec mešati pogajanja.  Boječega subpriorja se je lotevala velika otožnost.  Ali bode mogel še v miru preživeti poslednja leta svojega življenja; in ne bode-li prihrula divja vojska v tiho dolino nad mirni samostan?  In kaj bode z nečakinjo, s Tajdo!  Kdo jo bode branil, ko jej bodo vzeli hudi časi mater in strijca!  Malo je imel med brati somišljenikov, katerim bi bil potožil svoje skrbi.  Mlajši rod je pomisleke njegove imenoval strahopetnost in sanjal o bojni slavi in Vitovci in Ostrovrharji.  H knjigam se je zatekal pater Benedikt, da so ga mirile in srčile; kajti ni hotel vznemirjati Tajde in Gregorja z žalostnimi svojimi mislimi.  In komaj bi ga tudi umela tadva!  Kaj sta se menila za bodočnost, ko se sedanjosti ni bilo moči naživeti!  Nekako suhoparen predmet se je zdela politika že obema, ko sta se imela pomenkovati o toliko važnejših rečeh.  Srečen in nesrečen je bil Gregor v druščini Tajdini, kakor se je pač ona igrala z njim.  A Bog ve, če se prešernost njena ne bode še kedaj kaznila; kajti se ni igrati z ognjem!  Kako jej je tolklo srce, ko je v pomladanski noči začula iz spalnice zamolklo brenkanje!  Mamica je spala v drugi sobi, ona pa še na pol bdela in premišljevala s prva, prijetno presenečena, ali je resnica ali sanje.  Zdramila se je in prepričala, da se ne vara.  Tiho je vstala in ogrnivši si plašč sedla na posteljo.  Čutila je, da je Gregor pod javorom in zre v njeno okno; a za nobeno ceno ne bi se pokazala; vlekla pa je na uho, da ne bi preslišala nobenega glasu, ko je pričel pevec tiho in oprezno:  Solnce je zašlo  že za goró.  Luna obseva  mlado zemljó.  Pevci veseli  v logu molčé,  slavec le toži  svoje gorjé.  Spanec objema  trudne ljudi.  Trudno le srce  moje ne spi.  Pevec je prestal čez malo časa pa zopet začel brenkati, krepkejše in hitrejše, in zopet se je začul ljubi glas:  Naj cesar mi reče:  »Oj, fantič ti mlád,  oslavi mladenko.  Jaz dam ti svoj grád«.  Porečem: »Oj, grade  ohrani le sam:  Za vse jaz zaklade  mladenke ne dám.«  Zopet je obmolknil glas, in lahno so brnele še strune; a hkratu so se burno utrgali zvoki jednako zdihu trpečega človeka, in ni jih bilo več slišati.  Natihoma se je približala Tajda oknu in oprezno pogledala po pevci.  Bala in nadejala se je, da ga zagleda.  A trata je bila osamela, in le široka javorova senca se je raztezala v mesečini.  Pogumno je zdaj odprla okno in dolgo slonela tam in gledala v krasno noč.  Porajale so se v mladi glavici nove misli brez zveze in soglasja, in ni se trudila urediti jih.  Udajala se je raznim čustvom, ki so se vrstila in borila med seboj v prijetni poluzavednosti.  Da ni huda na Gregorja, to je vedela; v svesti pa si ni bila, ali se kesa ali raduje, da je ni videl pri oknu.  Druzega dne je stalo solnce že visoko, ko se je prebudila, in čudila se je mati, da je tako vesela in razburjena.  Ona pa je tekla dobro jutro voščit strijcu, prepričana, da dobode pri njem Gregorja.  A pater Benedikt je bil sam.  Ne vlada vselej svet pokoj  sred tihega zidu.  S. Gregorčič.  Dopoludne tistega dne pa se je nenadoma vrnil v samostan prior, pater Gregor.  Radovedno so ga obsuli bratje, nadejaje se, da jim bode povedal, kaj se je sklenilo v Celji.  A ne meneč se zanje, hitel je prior k prelatu.  Resnobno lice s stisnjenimi ustnicami naznanjalo je važne misli, in zamišljeno je zrlo oko — prior namreč, orjaški mož pri petdesetih letih, imel je samo jedno oko, drugo je bil zgubil v bojih za mladih let.  Dolgo sta se pomenkovala odlična moža in razvnela se bolj in bolj.  Kakor je telesno prior nadkriljeval opata, tako se jo tudi videlo, da duh njegov kaže pot opatovemu; kajti je stal namen jasno in določno pred njegovo dušo in znala ga je v pravi luči pokazati gorka beseda.  Vedno bode odločnost gospodovala nad neodločnostjo, in gorje nejasni glavi, ako dobo opravka z nasprotnikom, ki hodi gotovo pot do jasnega cilja.  Po dolgih samostanskih hodiščih so postajali bratje in skrivnostno govorili med seboj.  Vedel je vsak, da od važnega pogovora v prelatovi sobi zavisi sreča ali nesreča samostanska, in slovesen izraz je dajala ta zavest njih obrazom.  Po konci so dvigali mlajši glave; starci pa niso mogli skrivati skrbi in strahu.  Prišla sta na hodišče opat in prior, ta zmagovit, oni udan; pregovorjen, ne prepričan.  Vprašaje so zrli vanja bratje, in kmalu jih je sklical zvonec k zborovanju.  A kako je prebledel pater Benedikt, ko mu je prišel sluga pravit o prihodu priorjevem in klicat ga k zboru; kako se mu je tresla roka, ki jo je v slovo podal Tajdi!  „Idi domov, Tajda“, šepetal jej je, „in molita z materjo, da Bog vse prav obrne“.  Gregor pa je bil ves nesrečen.  Zdelo se mu je, da se je neodpustno pregrešil; razžalil je Tajdo in zlorabil patra Benedikta zaupljivost in dobrodušnost.  Vso noč ni mogel spati; zjutraj pa je iskal Tajde, da bi jo prosil, naj mu odpusti nepremišljeno predrznost.  A ni je dobil. „Ogiblje se me“, dejal si je žalosten in vrnil se k tovarišem.  Tam pa je zvedel, da je prišel iz Celja prior, in da imajo menihi veliko zborovanje.  Razvidel je, da se nekaj imenitnega pripravlja, in ukazal tovarišem, naj ostanejo doma.  Jernej se je veselil, da bode morebiti vendar konec dolzega časa in dobila se prilika, da pokaže, kaki so bili junaci v prejšnjih časih.  Miha in Janez pa se še nista bila naveličala miru.  V veliki dvorani pa so zborovali menihi.  Po običajni molitvi jim je bil razložil prelat povod shodu, da izjavi namreč samostan svoje mnenje o dednem nasledstvu v celjski grofiji: kajti se kneginja Katarina in oesar ne moreta pogoditi, ker ali kneginja preveč zahteva ali pa cesar premalo dovoljuje.  Vstal je prior, spominjal se v živahnem govoru dobrotljivosti celjskih vladarjev proti Gornjemu Gradu, kako srečna in slavna je bila pred kratkim blaga kneginja, kako nesrečna in prezirana je sedaj, in da se vpraša, ali bodo zvestobo, s katero so se vedno ponašali proti mogočnemu grofu, tudi ohranili zapuščeni vdovi ali ne.  „Živela kneginja Katarina!“ slišalo se je iz ust mlajših bratov.  „Celjsko mesto je za kneginjo vdovo“, nadaljeval je prior. „Vsa vojska z Vitovcem na čelu se je zanjo izrekla, in moje mnenje je, da se odločimo tudi mi zanjo, dokler se popolnoma ne reši vprašanje, kdo je pravi naslednik grofa Urha“.  „Živela kneginja!“ čulo se je zdaj krepkejše.  A vzdignil se je subprior in prerekal, da bi vprašanje o dednem nasledstvu še ne bilo rešeno, ko je dedna pogodba med cesarjem in ranjkim grofom od leta 43. še pisana ohranjena; ko je krški škof, za sodnika izvoljen od cesarja in od Vitovca, cesarja imenoval pravnega naslednika; da je cesar pravi naslednik, priznal je tudi že samostan s tem, da je sprejel njegove vojake v svoje obzidje.  Prigovarjal je bratom, naj se ne pletó v homatije, ki jih utegnejo drago stati.  Le nekoliko starejših bratov je odobravalo njegove besede; večina je bila nasprotna, in ponosno se je vzdignil zopet prior.  Ovrgel je trditev, da bi bilo nasledstvo že končno rešeno; kajti ne more več imeti veljave pogodba iz leta 43., ko jo je raztrgal spor leta 51. in vojska leto pozneje; za dediča se je tudi še oglasil kralj Ladislav, ki baš tako ne priznava razsodbe krškega škofa, kakor kneginja Katarina ne. „Da bi bil priznal samostan cesarja za svojega gospodarja, tudi ni res, in nobeden pooblaščenec gornjegrajski še ni prisegel zvestobe.  Priznali smo le to, da smo pripravljeni pokoriti se cesarju, ako se spozna on za pravega naslednika“.  „Počakajmo torej“, vskliknil je pater Benedikt, „da doženo zadevo posvetni mogotci, in ne vtikajmo se v politične boje, kjer ne moremo ničesar odločiti, in ki so no spodobijo našemu stanu.  Rado se zgodi, da se sovražni oblastniki sporazumejo na račun slabejših zaveznikov.  Prepozno se bodemo kesali, če zmaga cesar in nas dohode v vrstah svojih nasprotnikov.  Prepustimo posvetnim ljudem skrb za posvetne reči in prosimo Boga, da ohrani mir med krščanskimi vladarji!“  Prijazno je prikimal opat subpriorju, in izraz neodločnosti se je pokazal na njegovem obrazu.  Prior je to tudi zapazil in takoj se zopet vzdignil proti patru Benediktu.  „Da, to je geslo nekaternikov, prepustiti posvetne reči posvetnim ljudem in vživati mir in pokoj po vsaki ceni, naj velja tudi čast in dobro ime.  A naj bi bili mi tudi samo duhovniki, ustavljati bi se morali širjenju takih nazorov; a mi smo tudi posvetno oblastvo.  Mi imamo svoje podložnike, katere nam je braniti, če treba, tudi z mečem.  In kolika samopašnost, vedno le gledati, da se drugi potegujejo za pravico; kako hlapčestvo, pokoriti se vedno močnejšemu!  Prav je storil stari zakonodajalec, ki je odločil, da zasluži smrt oni, ki se ob časih državnih razporov ne nagne na nobeno stran.  Za to gre sedaj, ali branimo zatirano vdovo pokojnega vladarja, ki nam je skazal toliko dobrot, ali pa gledamo le na to, da se prikupimo njegovemu nasprotniku!“  „Nikdar, nikdar!  Živela kneginja!“ čuli so se burni klici, in videlo se je, da se prelat nagiblje zopet na to stran.  In dokazoval je prior še, da ne samo pravica in hvaležnost, ampak tudi korist da zahteva, da se izreko za kneginjo.  To bode pritisnilo na cesarja, da se sporazume s kneginjo in se mir ohrani; ako pa se postavi samostan naravnost na stran cesarjevo, dohode takoj opravka s celjsko vojsko in Vitovcem in čez nekoliko mesecev z Ogri.  „Ne zanašajmo se na Vitovca!“ klical je v poslednjem naporu subprior. „On se ni menil za vdovo, ko se je pogajal s cesarjem; zdaj se ne meni za cesarja, s katerim se je bil pogodil: in prej ali slej se ne bode zmenil ne za kneginjo, ne za nas, ko bodemo plačevali račun današnjega prenagljenja.  On se meni le zase, varujte se ga!“  Nikdo ni poslušal več teh besedi, in le dva glasova je dobil subprior za svoj nasvet; vse drugo je bilo navdušeno za priorja.  Ko jim je naložil opat še molk o zborovanji, razšli so se bratje; a kmalu se zopet zbirali po trije in štirje in pretresavali važno zadevo.  Po strani so gledali subpriorja, ki je lezel v svojo sobico, in najsmelejši jim je jel posmehljivo prepovedovati:  „Bratje, ne vtikajte se v reči, ki vam niso nič mari.  Najboljše na tem svetu je: Mundurn sinere currere, sicuti currit; sedere post fornacem, eum omnibus habere bonam pacem; adorare Deum trinum et bibere bonum vinum.  To je načelo plemenito in praktično!“  Bratje so se posmejali, Benedikt pa je zdihnit sluteč, da reveži ne vedo, kaj delajo.  Od Savinje sem pa se je začul topot konjskih kopit in žvenket orožja.  Ljudje so prihiteli iz hiš gledat brdkih jezdecev, ki so pred samostanskimi vrati ustavili spenjene konje.  „Lej, oni čokati v sredi, to je Vitovec“, razlagal je oče svojemu sinu, in zažarela so fantu lica in oči.  „In oni velikan na njegovi desni?“ vprašala je hči, kateri Vitovec ni posebno imponoval.  „To je Ostrovrhar, brat gospoda priorja“, bil je odgovor, in niso se mogli nagledati orjaškega viteza.  Ostrovrhar pa je vpil na samostanskem dvorišči in klical menihe, svoje znance.  Prisrčno so se pozdravljali.  Srečen je bil, komur je Vitovec segel v roke; z Ostrovrharjem in drugimi tovariši pa so bili bolj domači; šalili so se med seboj, in kdor se je zanašal na svojo moč, stresel je Ostrovrharja za rame in vprašal ga, če je še tak hrust.  „Kje pa tiči brat?“ vprašal je ta. „Ali vedno pije?“  Oni so se smejali trdeč, da je brat strasten vodopivec.  „Kaj pa da!“ ugovarjal je Ostrovrhar. „Jaz Vas že poznam: De patre priore nil nisi bene loqui!  A resnica nad vse; mi smo v resnici žejni“.  Bratje so jih vabili s seboj v obednico, češ, da bi bilo strašno in nezaslišano, če bi kdo v njihovem samostanu umrl od žeje.  „Kje pa imate cesarsko posadko?“ vprašal je oni prešerno. „To si moram še poprej ogledati“.  Menih mu je pokazal stolp, in široko je koračil vitez proti zavetju naših rojakov.  Gregor je ostro opazoval vse, kar se je dogajalo v samostanu.  Videl je, kako skrivnostno se pogovarjajo menihi in ozirajo proti stolpu, in slutil, da se stvari neugodno sučejo zanj.  To slutnjo je potrdil prihod Vitovca in njegovih tovarišev.  Tudi on je radovedno gledal glasovitega junaka, in rudela so mu lica, ko se je domislil svoje neznatnosti.  Jernej je pravil zopet jedenkrat Mihi in Janezu, kod vse se je bojeval s Celjani; a poslušalca sta bila iznenadena; Miha si je bil mislil Vitovca mnogo višjega, Janezu je bil pa premalo širok.  Gregor pa je meril sobo po dolgem in širokem in preudarjal, kaj bi bilo storiti, če se jim ukaže ostaviti samostan, in kaj, če jih vojaštvo napade.  Razum mu je pravil, da je vsak upor nespameten; a vest je trdila, da se mora na vsak način braniti in ustavljati.  Iz tega neprijetnega notranjega boja ga je predramilo trkanje na zatvorjena vrata.  „Kdo je?“ vprašal je Gregor in segel po samostreli, ki je visela na steni.  „Vraga! jaz“, odvrnil je krepak glas, in Ostrovrhar je snel težka vrata, vrgel jih po sobi in stal pred zavzetimi tovariši.  „Nazaj!“ zakričal je Gregor, brž odločen, in pomeril s samostreljo.  Ostrovrhar, očividno presenečen po takem sprejemu, zgrabil je Jerneja za pas in zavihtel ga kot ščit predse; a že je siknila puščica, in nič hi mu ne bila pomagala orjaška moč, da ga ni varovala sreberna zapona na širokem pasu, ob katero jo trčila kaljena ost.  Zdaj pa je zavrela tudi njemu kri; vrgel je Jerneja proč, da se je opotekel in padel Janezu pred noge; zaiskrile so se mu v jezi oči in v desnici zabliskal silni meč.  Odrevenela sta stala Miha in Janez in topo odpirala usta in oči, Gregorju pa je bila zadnja ura, in jokala bi se bila stara tetka in kdo ve, morebiti tudi mlada Tajda, za roko vročekrvnega prijatelja sam Vitovec.  Ko je bil slišal ta, kam je šel Ostrovrhar, takoj je slutil da bode kak poboj, in hitel za njim.  Pohvalil je moško vedenje Gregorjevo in povabil ga na kupico vina in vlekel s seboj nejevoljnega viteza.  Gregor pa ni hotel ostaviti svoje trdnjave niti tovarišev, katerim se je zdelo vse kakor sanje; le Jernej je dobro vedel, da je bridka resnica; kajti bolele so ga vse kosti in še bolj sramota, da se je tako postopalo s cesarjevim zastopnikom.  Zopet je premišljeval Gregor o svojem položaji, in čem dalj je premišljeval, tem nezadovoljnejši je postajal.  Zopet ga je premotil nov prišlec, ki pa je vstopil mirneje in olikaneje.  Bil je vitez iz Vitovčevega spremstva in prinesel velik vrč vina in kupic, da se sprijaznijo in poplaknejo jezo.  Pripovedoval je o celjski službi, koliko nese blaga, koliko slave, in namignil Gregorju, če ne bi hotel z njimi.  Gregor je prijazno odklonil in vprašal, kaj jih je dovedlo v Gornji Grad.  Majhen izlet, menil je oni, kajti je dolgčas v Celji, ko se vleko pogajanja brez konca in kraja.  Gregor se je delal, kakor bi mu verjel, in trkali so na zdravje drugi druzega in ločili se prijateljsko.  V obednici pa je gostil prelat došle viteze.  Na desni mu je sedel Vitovec, na levi Ostrovrhar, poleg Vitovca prior, in za tem Jošt Soteski in tako pomešani menihi in vojniki.  Prelat in Vitovec sta bila nekako zamišljena; pogovor jima je zastajal in raztreseno sta odgovarjala na redka vprašanja.  Tem veselejši in glasnejši pa so bili drugi.  Za vse je govoril Janez Ostrovrhar in budil smeh in radost na vse strani.  Pol resno, pol šaljivo mu je migal brat prior, da bodi tiho, in prizadeval si razvedriti Vitovca.  „Tega vina poskusite, gospod baron“, prigovarjal mu je in polnil kupo. „Est bonum vinum francicum, est melius rhenanum, sed omnium est optimum vinum ljutomeranum“.  A Vitovec je pil malo in govoril malo.  Prelat pa se je zopet vzdignil in nazdravil v kratkih besedah kneginji Katarini.  Z žarečimi lici in očmi je skočilo vse po konci, in živahno je zadonel po dvorani klic: Živela kneginja Katarina! in na mah so se izpraznilo kupice.  Brzo je nalil svojo Ostrovrhar in zagromel: „Živio Vitovec!“ in še glasneje je odmevalo po dvorani, in vse se je gnetlo krog barona Sternberškega in mu napivalo.  Razjasnilo se mu je čelo in napil je tudi on gostoljubnemu prelatu, blagemu priorju in vsem ljubeznivim bratom, in da bi vedno lepa sloga objemala vse one, ki stoje na strani kneginjo.  Dolgo so še sedeli skupaj, in ko jim je vino razgrelo glave, napivalo se je vse vprek.  Ostrovrharju, ki se je ponašal, da ga ne užene nobeden junak, ne Vitovčeve, ne cesarske vojske, začel je neprilike delati ljutomerčan, ki mu je mešal jezik in noge; a ni ga še ugnal.  „Bog te živi, Vitovec!“ kričal je. „Ti si Jan, jaz pa Janez, in naj pride, kdor hoče, midva se ga ne strašiva; tudi če se imenuje rimski cesar.  Tebe, Vitovec, je pobaronil; mene pa še vedno srpo gleda, odkar sem se bil zmenil z njegovim bratom Albrehtom.  A kar mi je z Albrehtom izpodletelo, to mi s teboj ne bode.  Past je nastavljena, Vitovec, hura!“  Hrup v dvorani je bil tolik, da je malokdo razumel te besede; a preslišal jih ni prelat in pobledel je v lice, prior je zarudel in miril brata, Vitovcu pa se je nabralo čelo in tak pogled je zadel Ostrovrharja izpod rujavih obrvi, da je hipoma umolknil.  A ne za dolgo časa.  „Vrag te vzemi, Vitovec!“ vpil je še silneje, „Meniš li, da se te jaz bojim?  Ne, za Boga!  Tacega še ni rodila mati.  Jaz govorim, kar mi veleva srce, in tistih tvojih zvijač ne poznam nič.  Ukazuj mi pa ti v vojski, ne pri pijači!  Živela kneginja Katarina, živio celjski grof Vitovec!“  Na mah je naštela mučna tišina.  Vitovcu je šinila vsa kri v lice, kajti čutil je, da se spogledavajo gostje in ozirajo vánj.  „Pijan si, Ostrovrhar; spat pojdi!“ dejal je rezko, in oni se je zavedel, da je storil nekaj napačnega.  A da bi bil pijan, tega ni hotel priznati.  „Jaz pijan?“ vpil je prek mize. „Nimajo toliko vina menihi v kleti, da bi mene upijanilo“.  Prisrčen smeh je zbudilo zopet to bahanje po dvorani; Ostrovrhar pa je zgrabil kupo in majal se proti Vitovcu; in umikali so se gostje, da ne bi jih polil.  „Strahopetec si ti, Vitovec“, režal se mu je v obraz; „nikdar ne poveš, kar misliš.  A ne boj se, brate; jaz ti stojim na strani trden in neomahljiv kakor siva skala.“  Dolgo se mu ni posrečilo, trčiti z Vitovcem na glavno radost vse družbe.  Le prelat je strme gledal in poslušal.  V glavi so se mu budile čudne, neprijetne misli.  Spomnil se je pomislekov in opominjevanj patra Benedikta in naudalo ga je čustvo, kesu podobno.  To je slutil tudi Vitovec, ki je bil v najsitnejšem položaji.  Jezil se je na nepremišljenega prijatelja in bal se, da pride temu še kaj na misel; izgovarjaje ga proti prelatu, prosil je, naj bi se vzdignili od mize.  Po molitvi so šli veseli in glasni na vrt k igri.  Prior je spravljal brata k počitku, seveda zaman, in dokazal je tudi Ostrovrhar, ko so streljali s samostreljo, da ga vino ni še zmoglo; kajti prekosil ga je le prior.  Ta pa je prepustil igro drugim in pridružil se Vitovcu, s katerim sta se sprehajala daleč od družbe.  Strogemu redu samostanskega življenja ni baš koristil veseli dan.  Pater oskrbnik je zapodil kmete, ki so prišli zarad obračuna; brat gozdar ni utegnil pomeniti se z lovci zarad lova, in pater Alberik, ki je v samostanski knjižnici tako lepo prepisaval latinske pisatelje, da se še dandanes bere pisava njegova kakor dober tisk, ta se je neizrečeno mučil pred debelo knjigo.  Črke so mu migljale pred očmi, tu je izpustil besedo, tam stavek, to postavil napak, ono dostavil; a dnevna naloga se je morala dovršiti.  Filologom našim je sicer napravil obilo truda in potu, a tudi nevenljive slave.  Subprior pa se ni veselil z veselimi.  Sklep sobratov ga je bil tako pretresel, da ni mogel k skupnemu obedu.  Slonel je v stolu in potrt zrl predse.  Poskušal je bil moliti, poskušal brati, a motila ga je globoka žalost.  Zdelo se mu je, da je končano mimo njegovo življenje; vojska pride v tiho dolino med prijazne hribe, pustošila bodo kraj in mučila uboge prebivalce zaradi tujih zmot; a nemara zadene nesreča tudi samostan sam in kaj bode počela uboga sestra, kaj ljuba nečakinja, če vzame vojska dom njima in njemu!  Inako se mu je storilo, in strah in bridkost sta ga tako prevzela, da se je komaj držal po konci.  Prinesli so mu jedi v sobico, popoludne pa, ko so se drugi razveseljevali, obiskal ga je opat, pol iz sočutja, pol iz namena, da bi se še pogovoril z njim o preporni stvari; kajti bil je izmed tistih značajev, ki se težko odločijo, a kader so se odločili, radi začno omahovati, če se pokaže kako nasprotje.  Prišel je k nasprotniku, ne da bi hotel premeniti svoj sklep: ampak potrditi je hotel samega sebe s tem, da izpodbije ugovore Benediktove.  Pričel je jadikovati o nezgodi, da je bil samostan prisiljen odločiti se za jedno stranko, kajti zahteva to od jedne strani Vitovec, od druge cesar; Vitovca pa se je bolj bati, ker je bližji in močnejši.  „A pravica govori za cesarja“, dejal je oni, in prelat je ugovarjal, da bi bila to dognana stvar, in budil onemu upanje, da se bode ves spor mirno poravnal.  Oni je odkimaval in jezil se na Vitovca, ki se meša v tuje zadeve, in na kneginjo samo, da se ne izroči cesarjevi milosti.  „In ne ide v samostan, dragi brat, kaj ne?“ muzal se je opat.  „In kaj bi bilo, če bi šla?“ dejal je oni. „Vdova je; otrok nima; ali bi se ne spodobilo bolj, da skrbi za svojo dušo, kakor da hlepi po posvetni slavi?“  „Pač res“, dejal je prelat; „a žal, da so visokorodne vdove tako posvetnega duha!  Ne vem, če jih bodeva midva pregovorila; a siliti jih ne smeva.“  Vstal je in prepustil Benedikta otožnim mislim. „Vse zaman, vse zaslepljeno“, tarnal je ta in premišljeval in udajal se v božjo voljo.  Naši fantje pa so sedeli skupaj in ugibali, kaj bode.  Janezu se je zdehalo, kajti ni razumel ničesar o vseh teh rečeh; Miha je zopet dokazoval, da se je treba podati o prvi priliki, kajti bi bil upor nespameten; Jerneja pa so obdajale maščevalne misli; preveč ga je bil osramotil pred tovariši Ostrovrhar.  On je bil naravno za obrambo do poslednje kaplje krvi, in Ijut prepir se je vnel med njim in Miho.  Gregor pa je zopet zamišljen hodil sem ter tja in nobene rešilne poti ni videl iz te zagate.  Prišlo mu je na um, da bi dal konje sedlal in da bi odjezdili, a povelje mu tega ni dovoljevalo, in lotila se ga je tista nestrpna nezadovoljnost, ki popade človeka, kateremu silni trudi ne kažejo nobenega uspeha.  Spomnil se je Tajde in patra Benedikta, in rudečico mu je gnala v obraz mučna misel, da je zapravil nemara njuno prijateljstvo.  Solnce se je nagibalo na zapadno stran, in on je zrl otožno proti kranjski meji, ko ga zmoti nov prizor.  Na zvoniku se je razobešala velikanska zastava, kažoča v modrem polji tri zlate zvezde.  „Kaj pomeni to?“ mrmral je in zarudel. „To je celjska zastava“.  Opasal si je meč, zabičal tovarišem, naj ostanejo skupaj, in šel k prelatu, da dobode pojasnila.  A prelata ni bilo doma.  Gregor se je šetal po vrtu čakaje, da se oni vrne, in poslušal krik in vik iz samostanske krčme, kjer so se bratili vojaki in kmetje. „Živela kneginja! živela Katarina!“ donelo je iz stoterih ust; in zunaj samostana so postajali ljudje in kazali si vihrajočo zastavo.  Radostno so jo pozdravljali mlajši, starejši pa so zmajevali z glavami.  Ko se je bil Gregor nahodil, poskusil je z nova svojo srečo.  Porogljivo mu je odvrnil sluga, da prelat zdaj ne sprejemlje.  „A jaz moram vendar k njemu!“ vskliknil je Gregor.  „Obžalujem“, dejal je sluga in zmignil z rameni, a Gregor ga je zgrabil in potisnil v stran.  On pa se je branil, in na klicanje je prihitelo dragih na pomoč, in prišel je tudi prior.