Peter Germar je živel že precej let v samotnej koči ob Savi, in vendar se ga ni še misel polotila, da bi zapustil svoje gnjezdišče in se preselil v vas med svoje sosede. — Stariši so mu umerli ravno tisto nesrečno leto, ko so pervikrat rohnele francoske čete po naših krajih, in tudi Petra je zadela nemila osoda, da je moral zadeti puško na ramo ter iti borit se zoper sovražnika, ki je grozil pogin vsem evropejskim deržavam.  Svoja najboljša leta je preživel v mnogoterih bojih po ptujih deželah.  Ko je slednjič otresel vojaško butaro raz sebe ter se povernil v svojo domovino, bil je že tako sit svetnega hrupa in njegovih homatij, da si ni nič druzega želel, nego poiskati si samotnega bivališča in ondi uživati blagi mir, kterega že od svojih mladenških let ni imel.  Kraj bukovega gozda, koder je peljala pot čez hribe v sosedne vasi, bilo je nekoliko tratine.  Ta kraj se je zdel Petru najugodniši za samotarenje.  Živa duša ni ga motila v tem zatišji razun šumečih valov bistre Save, ki je bobnela po belem produ v daljne kraje.  Napravil si je majhnino hišico iz smrekovih tramov, jo pokril nekoliko s slamo, nekoliko z deskami, kar mu je ravno prišlo v roke, in zadosteno je bilo njegovim potrebam.  Ker pa Peter ni bil vajen pasti lenobo in pohajkovati, okopal in obdelal je okrog hiše pusto zemljo ter jo obsejal in obsadil z raznim sočivjem in sadnim drevjem.  Njegov trud ni bil zastonj.  O nekterih letih je bila zemlja že tako rodovitna, da mu je dajala popolnoma dovelj pridelkov, kolikor je potreboval za svoje življenje.  Male jablane in češplje, pridno in skerbno gojene so prinašale že zgodaj tečnega sadja, kterega je bil Peter še tem bolj vesel, ker si ga je pridelal z lastno pridnostjo. — Večkrat je djal sam pri sebi: „Moji stariši so bili revni, še svoje hiše niso imeli, druzega mi niso zapustili kot obilo lepih naukov, kterih ne bom nikdar pozabil.  Moja dolžnost je toraj, da te nauke ne le v sercu ohranim, ampak tudi djansko nje izveršujem. „Moli in delaj, in Bog ti bo pomagal povsod,“ djali so mi vedno, in nehvaležen bi bil, ko bi zanemarjal te resnice in dobre poduke starišev.“ — Tako je mislil Peter in tako tudi ravnal. — Pa to ni bilo še vse.  Pot, ki je peljala memo njegove hiše iz hribovskih vasi, bila je najkrajša v faro drugo stran Save; a zavoljo pomanjkanja brodnikov so morali gorjanci hoditi daleč na okrog do mesta, ako so hoteli priti na desni breg.  Temu je Peter kmalu v okom prišel.  Njegova bistra glava mu je pomagala povsod; iztesal si je sam precej velik čoln, poiskal pripravno mesto, kjer voda ni bila preveč dereča, in ob kratkem času je bila pot odperta gorjancem na drugo stran.  Povsod so hvalili modrega in pridnega Petra in njegovo blago početje.  Vsako nedeljo se je oglasilo pri njem mnogo ljudi, da jih je prepeljaval na drugo stran, kamor so hodili k maši, in s tem si je priložil, čeravno ne veliko, vendar toliko, kolikor je potreboval za svoje stanje.  Mladenči in dekleta radovedni so hodili vselej že zgodaj k njemu.  Peter jim je moral potem pripovedovati svoje dogodke po svetu, kako se je boril s Francozi, kako daleč so tisti kraji, koder je hodil, in več enacega, kar navadno zanimiva mladino.  Peter je vsem rad ustrezal, zatoraj so ga pa tudi vsi stari in mladi čislali in hvalili, kot prebrisanega moža, ki je že kaj skusil po svetu in zvedel, kako se drugej kruh jé.  Tako je gospodaril Peter Germar na svojem malem posestvu, popolnoma zadovoljen sam seboj. — Kaj bi tudi ne bil? saj je bil prost vseh strasti, ki človeka pèhajo navadno v neizmerno brezno ter napravljajo nezadovoljnost in spačeno življenje; vdan v voljo Božjo je delal dan za dnevom, nikdar ni poželel ni bogastva ni sladnostnega življenja, ki je sama ničemernost, ki mami človeškega duhá, da slednjič pozabi Boga, svojega stvarnika in svetih dolžnosti, ki mu jih je naložila božja previdnost.  Ako bi natanjko premislili, kako malo potrebuje človek, da zadovoljno in srečno živí, kako lahko se je ogibati vseh strasti, ki vodijo na pot pogube, morali bi iz serca milovati one, ki dan za dnevom hrepené po zakladih, svetnem lišpu in hrumečih veselicah ter si s tem hočejo pridobiti zadovoljnost in srečo.  Kako abotni so taki posvetnjaki!  Oni iščejo zadovoljnosti ondi, kjer je nikdar ni, oni iščejo sreče v zakladih, ki jim je dati ne morejo.  Bogastvo je podobno morskej vodi, ki vedno bolj žeja, čem več je kdo pije.  Taki ljudje iščejo omike ondi, kjer so leskeče zlato in dragi kamenji, pa ne pomislijo, da je njih duh mertev, njihova glava prazna.  Ako natanjko prevdarimo vsa svetna djanja in nehanja, zastaviti moramo nehoté vprašanje: kdo je srečnejši? bogatin v svojih nališpanih sobah, ali prosti kmet v svoji bajti?  In če potem to vprašanje natanjko prevdarimo, priznati moramo, da le prosti kmetič uživa pravo zadovoljnost in srečo, kolikor je mogoče na svetu. —  Neko popoldne vzame Peter veliko sekiro dervenico ter gré v bližnji gozd iskat pripravnega lesá, da bi popravil svoj čoln, ki je že tu pa tam strohnel in vodo spuščal va-se.  Dolgo časa korači po gozdu ter ogleduje lepa bukova in hrastova drevesa.  Najbolj ga je veselilo snažiti gozd, zatoraj je tudi danes zdaj tu zdaj tam kaj potrebil, kjer je bilo pregosto, obsekal suhe veje, zamazal s prstjo poškodovana debla, iz kterih se je cedila smola, itd.  Slednjič pride na precej sterm breg, kjer je rastel velik resnjak.  Z mahom poraščena skala se je dvigala kviško in globoko spodej je šumel potok zvijaje se med kamenjem.  Peter se vsede na plošat kamen, da bi si odpočil, ogledovaje zdaj bistrookega orla, ki se je sukal po zraku, zdaj sive gerlice s černimi zavratniki, ki so gergotale nad njim med vejami.  Zdajci zasliši na drugi strani skale nekako lomastenje po germovji in kmalo potem polglasen pogovor. „Kdo pa še todi lazi,“ misli si ter stopi k debelej bukvi, da bi videl kdo je.  Ali skala je bila previsoka, toraj ni mogel nič zapaziti.  Urno spleza med rogovilasti vrh, ter se spnè po konci. — V majhini globeli tik skale sta stala dva človeka.  Pervi bradat, srednje starosti je bil gosposko opravljen, in ob rami mu je visela puška, njegov tovarš pa je bil še mlad fante, zagorelega lica.  Srajco je imel pod vratom odpeto in platnene, zamazane hlače so bile zatlačene za rujave štebale zakerpanih črevljev.  Na plečih je imel polomljen koš, samo na enej preramnici, in čez in čez je bila pregernjena plahta.  Petru se je ta prikazen čudna zdela. „Česa neki iščeta ta dva človeka todi po goščavi?“ mislil si je, „ako sta lovca, vendar ne bosta nosila divjačine v pregernjenem košu.“ Tiho je sedel na bukvi in neprestano zerl, kaj bosta počela.  Mladi sluga odloži koš z rame ter ga postavi na trohneli štor, potem pa odgerne plahto in iz koša prinese majhino dete ter ga položí v resje.  Gosposki človek s puško se je naslonil na hrastovo deblo in nekako zaničljivo gledal na otroka, ki je nepremèkljivo ležal na tleh, njegov sluga pa ga je neprenehoma pogledoval čakaje povelja.  Peter je od začetka mislil, da je dete mertvo, da sta morda ta dva ptujca doprinesla kako hudodelstvo in mislita sedaj otroka tukaj skrivaj pokopati, ali ko začne čez nekaj časa otroče jokati ter valjati se po tléh, zdela se mu je ta uganjka še bolj čudna in nemirno je pričakoval, kaj mislita storiti.  „Boš molčalo, ti vragovo seme,“ renčal je bradati možek, ko dete ni hotelo utihniti, „sicer ti zavijem vrat, da ne bodeš več dihnilo.“  „Jaz tudi menim, gospod,“ zarežal se je sluga zaničljivo, „da bi bilo najbolje stopiti na vrat tej gomazni in jo potegniti za peta, kot mlado mačko, da bi se razčesnilo.  Ne mara bi prišel kdo tu memo, in potem bi bilo vse zastonj.“  Nekako dvomljivo je zmajal uni z glavo, kot ne bi vedel prav, kaj bi storil.  „Ali ne bi bilo sramotno umoriti nedolžno, slabotno stvar?  Ko bi se dalo kako drugače storiti?“  „Kaj drugače storiti?“ krohotal se je sluga in kazal versto belih zob. „I no pa ga obesimo za pete na vejo, potem si ne morete očitati, da ste ga umorili, poginilo bo pa vendar-le.  To bi bilo vendar abotno, ko bi ga sedaj pustili, ko sva premagala največje težave, slednjič boste še tako daleč pripravili, da bova obadva prišla v klešče.  Če vam ni všeč, nesem ga kar nazaj, pa bo, čemu bom sam sebe na vislice vlačil?“  „Ne tega ne, — maščevati se moram, ali ...“  „Ali poguma nimate toliko, jelite? ha, ha, ha.  Kaj pa je tako-le otroče? živi ali ne, malo škode bo na svetu, vi pa slednjič vendar-le lehko doboste petdeset tisoč tolarjev.  Hudiman, to ni kar si bodi; jaz bi za takove denarje tri najbolje korenjake obesil za pete, in bi jih — “ „Ko pa bi se slednjič le zvedelo?“  „Nič se ne bo zvedelo, rečem vam; tu-le ga pokopljeva, še nobena lisica ne bo vedela, da kdo tukaj leží.  Ne vem, da ste tako boječi.“  „Stori, kar hočeš, jaz ne morem ...“ Ptujcu je zastala beseda na jeziku, vzel je puško v roke in zbežal po hosti.  „Šleva stara,“ godernjal je zasmehljivo sluga, „ti si baba pa ne mož. — Sedaj-le pa ti mali červ boš poginil — ni drugače, sicer ne bi hodilo prav za-me.“ Že se je pripravil hudobnež na strašno delo, ali Peter, ki v tem trenutku samega strahú ni vedel, kaj bi počel, zakričal je na ves glas: „Peklenska zver, ti hudobna, — kaj misliš učiniti?!“ In ko bi trenil, je preplezal stermo skalo ter hitel na pomoč.  Morivec se je preplašil, in mislil zbežati, ali videvši, da je Peter sam, zgrabil je z eno roko dolg nož, z drugo pa dete, ter se obernil s hudobnim smehom proti Petru rekoč : „Le pridi blizo, ti pokveka, vidiš to-le svitlo stvar?  Najprej velja tebi, potlej pa otroku.“  Peter je zavihtel sekiro, ali roki ste se mu tresli in sekira mu je ušla iz pesti.  Ta trenutek je porabil nasprotnik.  Zgrabil je Petra ter mu nastavil nož na persi kričé: „spoznaj svoje grehe, bije ti zadnja ura.“ V takej smertnej nevarnosti je čutil Peter nečloveško moč.  Zgrabil je morilca za roko, v kterej je deržal nož, potem pa se mu skuša izviti iz rok.  Dolgo sta se premetovala in suvala sem ter tje, obadva sta bila korenjaka, slednjič pa se posreči Petru; spraviti nasprotnika na tla ter mu izviti nož. „Sedaj je prišla versta na-te, da se obtožiš svojih černih pregreh, gerdavž!“ kričal je razserdeni Peter, tlačil s koleni nasprotnikova persa, da je ta kar pene tiščal; „vdaj se in pojdi z menoj k sodniji, ali pa ti kar zabodem to morilno orožje v persi; govori!“  Peter sicer ni imel v resnici volje doprinesti takovo djanje, ali hotel je s tem oplašiti morilca ter ga prisiliti razodeti vse skrivnosti tega početja, zatoraj mu reče čez nekoliko časa: „Ako hočeš iti z menoj in povedati pri sodniji, čegavo je to dete in kdo je uni ptujec, skerbel bom, da se ti ne bo dosti hudega zgodilo; zamolčal bom, da si hotel dete umoriti, in to ti bo zlajšalo kazen.“  Hudobnež se je zaničljivo posmehnil in djal: „Ti zviti lisjak, ti bi me rad spravil v ljuknjo, meniš, da ne vem, ne zaupam ti nič.  Nikdar ti ne bom povedal, čegavo je dete.“  „Pomisli, da si sedaj v mojih rokah,“ djal je Peter, ter ga vedno še krepko tiščal k tlam.  Ta v stiski jame klicati svojega gospodarja na pomoč, ali on je že bil Bog vedi kje; ni ga slišal.  Slednjič videvši, da so Petrova kolena le preterda, jel ga je prositi, naj ga izpustí, da mu bo vse povedal in tudi ž njim pojde k sodniji.  Peter ga izpustí ter se skloni kviško, ali ta trenutek je porabil nezvestnež, in ko bi trenil, skočil je k detetu, prijel ga za noge ter vzdignil nad prepad.  „Sedaj-le pa,“ kričal je pené se jeze, „ali me pusti pri miru in dam ti otroka živega, ali pa ga treščim v prepad, da se razleti na tisoč koscev, potlej pa stori z menoj, kar hočeš.  Razsodi kar misliš!“  „Brezbožnik!“ djal je Peter, „ali more peklenšček tako hudoben biti, kot si ti, pusti nedolžno dete, ki ti ni storilo nič žalega, sicer te zadene pravična kazen božja.“  „Izpustim te, samo otroku ne stori žalega,“ govoril je Peter skoraj s prosečim glasom.  „Ali prej mi še prisezi, da ne boš eno leto nikomur nič povedal o meni in mojem tovarišu.  Reci pri sodniji, da si vzel otroka Ciganom, ali pa, da si ga našel v gozdu.“  „Kaj pa misliš, za božjo voljo! tega ne bom prisegel, pred Bogom se ne bom legal.“  „Kakor hočeš, razsodi urno, sicer doveršim svoj namen.“  Hud boj se je vnel v Petrovih persih, nikdar mu ni še serce tako tolklo, še takrat ne, ko je stal sovražniku nasproti v kervavih bitvah, ter gledal bledej smerti v obraz.  Velik greh se mu je zdelo prisegati na takov hudobni način, in vendar-le s tem edinim je mogel rešiti nedolžno dete, po kterem se morda ravno zdaj plaka nesrečna mati in britko tuguje brezupni oče. „Prisega velja samo eno leto,“ misli si, „do takrat morda izvem prave stariše otrokove, hudobneže pa bo že doletela božja pravica prej ali pozneje.  O imenu božjem, On vé moje misli, da ne storim iz hudobije te prisege, otroka moram rešiti.“  „Obljubim,“ reče potem, „da te ne bom izdal ni tvojega tovarša, ali zapomni si, da neki drugi čuje nad teboj, čegar roci ne odideš!“  „Ni zadosti samo obljubim, —prisezi na Boga!“  „Prisegam!“ jecljal je Peter in udje so se mu tresli.  Ptujec je položil dete zopet v mah, zarežal se zaničljivo Petru in djal : „Dobro pomni! od danes eno leto, potlej pa le razodeni sodniji,“ in urnih korakov je zginil po hosti.  Peter je vzel dete v naročje, zavil ga v plahto ter ga ujčkal semtertje, da bi ga upokojil.  Bil je zal fantič star komaj eno leto, in na vratu je imel zlato verižico z majhino svetinico, v kterej ste bili vrezani dve čerki.  Ptujca sta menda pozabila vzeti jo, ali pa je nista zapazila pod obleko.  Mrak se je že delal, ko je prinesel Peter dete domú.  Napravil mu je majhino posteljico, preskerbel mu kozjega mleka in z veseljem je gledal, kako je polnolični deček povžival tečno mleko, in stezal ročice po njem. „Ti ubožček ti,“ miloval ga je, „kmalo bi te bila umorila hudobneža, ko ne bi bilo mene.  Le tukaj-le ajčekaj na posteljici, sedaj bom jaz tvoj ata, dokler pravega ne najdeš.“ — Čeravno nekdaj vojak, vendar se mu serce ni tako uterdilo, kakor je sploh navada pri tem stanu, temuč imel je sočutje, kakoršno ima človek, ki še ni zapadel strastém.  Skerbeti za zapuščenega otročička, zdelo se mu je prijetno.  Vedno je taval krog njega, ko je že sladko spal, potem pa se je tudi on vlegel k pokoju.  Ali dolgo dolgo ni mogel zatisniti očesa.  Dogodek minulega dné mu je bil živo pred očmi. „Kdo sta bila ta dva ptujca, ki sta hotela doprinesti tako nečloveško djanje?  Gotovo od daleč, saj v obližji poznal je Peter vse ljudi.  In iz kacega namena sta to storila?  Iz njunega pogovora je zvedel, da se plete zarad nekega maščevanja in potem zarad dobička petdeset tisoč tolarjev.  Gotovo mora biti dete bogatih starišev, morda celó edino dete?  Kdo bo popisal materino žalost, očetove skerbi?  Oh ljudjé, ljudjé, vi ste grozovitnejši, nego ropna žival!“ Tako je ugibal Peter dolgo ter sklenil zvedeti o stariših, ako bo le mogoče.  Drugo jutro zgodaj je zavil fantiča v svoj stari, ponošeni plašč, nesel ga v čoln, potem pa z vajeno roko urno veslal prek Save na drugo stran.  Peter se je namreč namenil v farovž, da bi pri gospod fajmoštru poprašal svetú, kaj bi bilo storiti, da bi se izvedeli otrokovi stariši; se vé da o včerajšnem dogodku je sklenil molčati, dokler ne preteče leto.  Jutro je bilo krasno.  Solnce se je ravno pokazalo izza hribov ter osvetljevalo verhove visokih hoj, hrastov in bukali; ptički so skakljali po germovji in žvergoleli čast Večnemu, ki tudi najmanjšega červička v prahu ne pozabi, krog in krog po tratinah pa so ferfrali pisani metulji od cvetke do cvetke in pridne bučelice nabiraje med.  Ta čarobna krasota naravina je spodbujala tudi Petrovega duhá, večkrat je obstal ob poti, ozerl se proti vzhodu in tako nekaj časa zamišljeno zerl po okolici, kot bi se spominjal mladostnih let, ko je še kot dečko lazil po teh krajih iskaje sladkih jagod in borovnic.  Vsako drevo, vsaka globel ga je spominjala kake stvarí iz otročjih let: tu je imel gugalnico, pod unim širokovejnim hrastom sta si napravila nekdaj s sosedovim pastirjem, ki pa je sedaj že zdavnej počival v hladnej zemlji, lopo, kjer sta vsako popoldne kurila ter pekla krompir in repo.  To vse mu je prišlo na misel iz nekdanjih časov, smehljaje se je zerl na spijočega fantiča v naročji, ki sedaj še ni vedel za svetne britkosti, z gabrovo mladiko odganjal mu je muhe in druge silne merčese, da ne bi ga pikali in nadlegovali v spanji. „Ti siromače ti,“ govoril je sam seboj, „tako si še mlado, pa te že preganja nesreča, Bog vedi, kaj te čaka še na svetu.“  Sedaj je zazvonilo pri farni cerkvi k ranej molitvi.  Krepko je odmeval doneči glas po okolici ter opominjal pobožne vaščane k molitvi.  Tudi Peter je snel klobuk z glave, pokrižal sebe in potem tudi dete, ter polglasno molil angeljsko češčenje.  Gospod fajmošter, sivolas mož, so prišli ravno iz cerkve, ko se jim približa Peter z otrokom.  Začudeno so ga gledali, kajti poznali so Petra že od nekdaj in vedeli, da živí samotno unkraj Save, toraj si niso mogli nikakor misliti, od kod bi bilo to otroče in kaj namerja Peter ž njim.  „Kje pa si že to dobil?“ prašajo ga nekako začudeni, nekoliko, pa tudi radovedni, „čigavo je to dete?“  Peter se jim ponižno približa, položí klobuk na stran, odkrije otroka in jame pripovedovati, da ga je našel včeraj v gozdu v resji spijočega, da ne vé čegavo in od kod bi bilo, zatoraj ga je vzel seboj, da bi pozvedel po pravih stariših. — Fajmošter so ga vprašali, ali ni videl nobenega človeka v obližji, in pri tej priči je čutil Peter takovo težo na sercu, kot bi mu bil kdo veliko skalo na-nj zavalil.  Sramoval se je legati vpričo dušnega pastirja, vendar si ni upal prelomiti prisego. „Dete je bilo čisto samo, le star, raztergan koš ležal je zraven njega,“ djal je jecljaje in uperl očí v tlá, kajti ni si jih upal povzdigniti in pogledati gospod fajmoštru v obraz, ker mislil si ni nič drugače, nego, da mu bodo duhovnik že na obličji brali, da ne govori resnice. — Potem ga vprašajo fajmošter, ali nič ne sluti, od kod bi bilo otroče, ali nima kake osebe na sumu; ali Peter je terdil, da ne vé prav nič in tudi soditi ne more, ker je že mnogo vaščanov poprašal to jutro, ali ne bi se bilo kje kako dete izgubilo, pa nihče mu ni vedel nič povedati.  „Tedaj bo treba skerbeti za otroka,“ djali so slednjič fajmošter, „dali ga bomo komu v izrejo, ki je kaj bolj premožen, in počakali, da se kaj izvé o njegovih stariših.“  „Prosim, gospod oče,“ reče Peter, „ni ga treba nikomur dajati.  Jaz sem ga našel in rešil grozovite smerti — lakote, — zatorej pa ga tudi hočem rediti toliko časa, da najde prave roditelje.  Drugi oče mu bom in ga gleštal, kolikor bo v moji moči.  Čeravno nisem bogat, toliko pa le še imam, da bom lehko tega otroka preživil, čemu bi ga dajali drugim ljudem, da bi ga morda o potem, ko doraste, domači otroci pisano gledali in zaničevali.  Ko nekoliko odraste, učil ga bom vse, kar mu bo potrebno za življenje: moliti in delati in tudi nadloge poterpežljivo prenašati.  Nobene sile mu ne bo, skerbel bom za-nj, kakor bi bilo moje lastno dete.“  Fajmošter so molčé poslušali te odkritoserčne Petrove besede. „Prav imaš,“ djali so potem ter ga potapljali po ramah, „le pri vas naj ostane, v dobrih rokah bo.  Vedno sem vas spoštoval, kot poštenega moža, danes pa sem popolnoma spoznal vaše blago sercé.  Izročam vam to dete, da skerbite za-nj in ga redite, po zmožnosti bom tudi jaz pomagal.  Bog vam bo vse povernil kedaj, in kako veselje bo, ako se kmalo najdejo stariši, kako vam bodo hvaležni!“  „Kako pa ga hočem imenovati?“ praša Peter, „imena mu ne vém.“  „Saj res,“ odvernejo gospod, ter gredó gledat v pratiko, „imé mu moramo dati. — Včeraj ste ga našli in včeraj je bil ravno sv. Aleš; imenovali ga bomo toraj Aleša.“  „Aleš so bili tudi moj ranjki oče in večkrat so mi pravili, da so ravno sv. Aleša dan v Savo padli, ko so bili še v samej srajci, in malo jo manjkalo, da niso utonili; neki brodnik jih je za lase izvlekel iz vode.  Kako se to vse čudno strinja, tega fantiča sem našel tudi včeraj na praznik sv. Aleša, in danes smo mu dali imé tega svetnika. — Bog ga varuj vse nesreče zanaprej, in da bi kmalo našel stariše, druzega mu ne želim, vam častiti gospod fajmošter se pa prav lepó zahvaljujem, ker ste mi izročili v odgojo tega najdenčka.  Bom že vse tako storil, da bo prav in se ne boste imeli nič pritožiti; saj znam to in uno, mnogo sem skusil po svetu, ko sem bil vojak, kar gotovo veste.  In ker se je meni marsikdaj hudo godilo, zatoraj vém, kako je in rad pomagam nesrečnim, kjer morem.“ —  Peter je prinesel svojega rejenčka zopet domu in tu mu je stregel na vse moči, da vsaj pomanjkanja ni terpel.  Če je mali Alešek kedaj jel siten biti in jokati se, vzel ga je na kolena, sedel na klop pred vežo ter ga jel gugati in pogovarjati tako dolgo, da se je mali paglavček, — kakor ga je navadno imenoval, koder je jel jokati se, — upokojil in da je zaspal.  Potem takem je opravljal Peter v svoji hiši dvojno službo: skerbnega očeta in previdne matere; vse to pa se mu je tako dobro podajalo, kot bi bil nalašč ustvarjen za otročjega varuha. — Mali Alešek je prihajal vedno terdnejši pod skerbnim varstvom Petrovim: tekal je po sobi, splazil se tudi že čez prag in na dvorišče, kjer je potem neznano kričal „ata! mama!“ in enacega več, kar ga je naučil Peter.  Ob kratkem rečeno, Peter in Aleš sta bila odslé neločljiva tovariša.  Leta so naglo potekala in Aleš je prihajal vedno veči, vedno terdnejši.  Peter in gospod fajmošter sta si prizadjala mnogo, da bi izvedela o stariših, pa vse zastonj; ni duha ni sluha ni bilo po njih.  Ko je Peter videl, da je vse prizadevanje zastonj, sklenil je tudi molčati o oni dogodbi v gozdu, kjer je našel fantiča, nikomur ni čerhnil besedice, ker je vedel, da sta hudodelca že zdavnej odnesla peté, in bi bilo pozvedovanje po njimu prazna reč; razun tega pa je hotel Alešu tudi še prikrivati sedaj njegovo žalostno osodo, namreč, da je sirota, zapuščenec brez starišev, ter mu razodeti še le v pripravni priliki, ko bode odrastel.  Aleš je dopolnil že osmo leto.  Bil je krepek fant, bistroumen in ubogljiv.  Petra je spoštoval ter ga slušal pri vsakej reči, nikdar ga ni bilo treba s hudo k čemu priganjati.  Ker ni nikdar poznal druzega očeta; mislil si ni nič drugače, nego da je Peter njegov pravi oče.  Če je včasih fantič skerbljivo poprašal, kje so mama, ker jih nikdar ne vidi, odgovarjal mu je Peter, da jih bo videl čez kaj let, ako bo vedno priden, ubogljiv ter rad molil.  Aleš je obljubil vse spolniti in bil je zadovoljen.  Ker so bile vasí daleč v strani, ni mogel zahajati med drugo deco in se ž njo igrati, zatoraj si je pomagal sam ter sí kratil čas.  Dve rogati kozi je gonil vsaki dan na pašo, vsedel se ob bregu Save in dervil kamenja v va-njo gledaje za njim, kako skaklja nekaj časa po veršini in se potem potopi, ali pa je sedel pod stari hrast, navezal verbovih mladik ter delal piščalke, ki je vsaka drugače pela; slednjič je v svoji umetnosti tako daleč pripravil, da je izdolbel na veliki piščalki več lukenj in si naredil nekako postranjico, na ktero je znal tako dobro piskati, da se mu je celó Peter večkrat čudil.  Ker je posebno ob nedeljah prihajalo mnogo ljudi, ktere je moral Peter prepeljavati, pridružil se mu je vselej tudi Aleš.  Lahnih korakov, kot bi bil rojen na vodi, stopal je po čolnu, obešal se na kerm ter gonil veslo tako priročno, kot bi bil že kakov izkušen brodnik.  Petra je to veselilo in vsako nedeljo mu je moral pomagati vesljati, kedar je bil čoln težko obložen.  To življenje se je Alešu vedno bolj prikupovalo.  Kedar je imel količkaj časa, sedel je v čoln, in če ni bilo Petra ravno pri domu, odklenil ga je in vesljal sredi reke tako umetno, da bi mu tudi izkušeni mornar ne bil mogel kaj ovreči.  Razun tega se je naučil tudi plavati.  Kedar je pasel kozi v ternovji in je bila huda vročina, slekel se je, plaval po vodi ter poskušal ondi razne vaje.  Sedaj so je vlegel znak, da ga je nesla voda dalje, potem se je dvignil kviško in jel jezdariti vodo, ali pa se je skril v globino in še le na drugi strani prišel izpod vodé.  Pri takovih vajah se je tako izuril, da je bil na vodi že vajen, kot na suhem.  Savo je preplaval pod vodo, da mu ni bilo nikdar treba priti kviško in si odsopsti.  Z ribami vred se je sukal po globočini in prinašal kamenja na dan. — Peter, ki ga je večkrat opazoval, hvalil je njegovo gibčnost, pri vsem tem pa vendar ni opustil posvariti ga nekoliko, da ne sme biti prederzen, ker tudi najizurjenejšega plavalca večkrat goljufá, in ga požro valovi.  Nekega dné, bilo ni ravno Petra domá, spravi se Aleš zopet v čoln.  V čolnu je ležal dolg drog, kterega je Peter rabil, kedar je prepeljaval kako večo težo.  Aleš ga postavi kviško, in ker ni bilo sredi čolna pripravnega mesta, vtakne ga v ljukno na sedežu v zadnjem delu čolna.  Ker mu je večkrat pripovedoval Peter o velicih barkah, z visokimi jarboli in platnenimi plahtami, v ktere se vloví veter in goni potem ladje po morji, obesil je tudi on verh droga svoj plašč, kterega je umetno spletel za deževno vreme iz dolge trave.  Potem odklene čoln in veslja po Savi.  Kakovo veselje je imel, ko je videl, da čoln res urneje plava! ali komaj pride sredi vodé, potegne močen veter in čoln se je jel sukati, kakor listič, kedar ga zgrabi vertinec.  Alešu se je ta kolovratna vožnja prijetna zdela, ali na nagloma nagne se drog in čoln se oberne ter zajme vodó.  To je Aleša nekoliko oplašilo, skušal je izdreti drog in čoln zopet poravnati, pa ni se dalo.  Valovi so dervili Aleševo barko neusmiljeno vedno dalje in dalje, in voda je vedno bolj bruhala va-njo.  Slednjič se čoln prevaga ter povezne Aleša pod vodó.  Z velikim trudom se je spravil iz pod neprijetne pasti in skušal čoln oberniti, pa to ni bila lehka reč.  Kakor pribit je tičal v vodi in vse Alešove močí so bile zastonj.  Kmalo pa pride temu v okom njegova bistra glava.  Spravi se k kermilu, prizdigne z vso močjo in sponese se mu, da oberne čoln, čeravno je bil veliko vodé zajel; kaj to nič ne dé, da je le čoln zopet obernjen.  Vesljal je zopet nazaj v malo pristanišče domače koče in ondi ga je že skerbljivo pričakoval Peter.  Aleš mu je z veseljem naznanil svojo novo iznajdbo, kako bi bilo lože voziti čez Savo. „Oče!“ kričal mu je naproti, „sedaj se pa ne bova ob nedeljah več tako upirala in rinila, kar sam pojde čoln.“ Ali Peter je že tudi vedel, v laiki stiski je bil fant.  Svaril ga je, da tega ne sme nikdar več učiniti, ker se mu lehko pripeti velika nesreča.  Aleša je zapustila v tem trenutku vsa sladka nada, da ga bo Peter kregal, tega se ne bi nadjal za celi svet ne.  Nikakor si ni mogel vbiti v glavo, kako more Peter tako aboten biti, da ne posluša njegovega svèta, temuč bo rajše za naprej upiral se v veslo, da bodo kar terte škripale. — Odslé je tudi Peter čoln vselej dobro priklenil in skril ključ od ključalnice, da bi ga Aleš ne našel.  Pa to je malo pomagalo.  Neznana moč je gnala fanta vedno k vodi, največe veselje mu je bilo vesljati po Savi.  Pri kozah na paši je znosil skupaj nekaj desek in druzega lesá, ter si iztesal majhen čolnič, v tem se je vozil dan za dnevom po vodi, kedar je vedel, da ga Peter ne vidi.  Pri takovej vožnji se je tako izuril, da je vedel vsem vertincem in valovom vkljub ravnati.  Sevéda njegov novi čoln ni bil ravno po vseh mornarskih pravilih iztesan ter je marsikje spuščal vodo, ker Alešu se je nepotrebno zdelo, vse najmanjše luknjice pomašiti, pa on ga je vendar visoko cenil, morda še bolj, nego Petrovo staro vlačugo, čeravno ni smel ž njim daleč od brega.  Peter, ki je bil nekdaj pri topničarjih, ali, kakor mi pravimo: pri kanonirjih, naučil se je ondi tudi nekoliko brati, pisati in računiti, kar je bilo ravno najneogibneja potreba, ako je hotel izračuniti, kam pojde krogla z najboljim vspehom, da je ne zadervi v velikanska nebešká okna, kakor se topničarji včasih norčujejo.  To vse je hotel oberniti v prid svojemu rejencu.  Gospod fajmošter so mu preskerbeli potrebnih knjig, in vsako nedeljo popoldne je učil Aleša brati in pisati.  Fante je imel dobro glavo in ob kratkem času je bral že tako gladko, da je bilo veselje, in njegova pisava je bila tako lična, da so se celó gospod fajmošter čudili, ko jim jo je prinesel nekega dné Peter pokazat.  Odslé ni imel Aleš nobenega miru več, neizrekljiva želja ga je gnala po vednostih.  Kedar se ni vozil po vodi, vsedel se je v senco in ondi pisaril, če je le dobil kak listič papirja, ali pa prebiral in potem skušal vse še enkrat v glavi ponoviti.  Tako si je izbistril um ter si pridobil mnogo lepih vednosti.  Telesne in duševne vaje so bile sedaj edino Alešovo veselje.  Cele ure je plaval po Savi od brega do brega, plezal po visocih skalah lahno kot serna, ali pa na visoke smreke, kjer so gnejzdile vrane in šoje.  Zavoljo njegovega zagorelega obraza, svitlih, živih oči in černih gostih las, sodili so abotni in babjeverni ljudje, da ta fant ni, kakor kaka druga božja stvar.  Pravili so si, da so ga pustili Cigani, da ima čudne moči v sebi, da lehko vsakemu zacopra itd.; ali Peter, bolj prebrisan, nego oni nevedneži, smejal se je vsemu temu ter imenoval svoje sosede abotnike, ki človeka krivo sodijo zarad njegovega obličja in nenavadne gibčnosti, ktero si je pridobil po mnogoterih vajah.  Takova ljudska bojazen in krivo sojenje je bilo tudi vzrok, da Aleš tudi pozneje ni zahajal v nikakoršno druščino, pa saj tudi ni mogel, ker so se ga ogibali.  Petrova večerna zabava je bila, navadno po večerji nekoliko posediti zunaj na klopici, kedar je bila lepa noč.  Prej, dokler je bil še Aleš majhen, oskerbljeval je Peter sam kuhinjo, sedaj pa je prevzel ta posel njegov rejenec.  Urno, kot kaka deklina, sukal se je krog ognjišča, zalival piskre, pokladal derva, in vse mu je šlo tako urno od rok, kot bi se bil že kedaj kuharije učil.  Peter sam je večkrat rekel, da zna Aleš veliko boljše kašo in rahleje žgance skuhati, nego on, zarad tega mu je rad pripustil to delo.  Nekega večera je bilo zunaj kaj prijetno.  Peter in Aleš sta ležala na trati pod jablano, ki je že precej velika zrastla, odkar jo je Peter vcepil.  Necoj je bilo pervikrat, da je zapustil Peter svoj sedež na klopci in se vlegel na trato; težavno delo po dnevi ga je bilo utrudilo, da si je raje nekoliko bolje počil.  Nekaj časa ležita molčé, potem pa se oglasi Peter kazaje na jasno nebó: „Vidiš, Aleš, ondi-le nad breskvijo štiri zvezde in potem tri zaporedoma?“  „Oče, ali tiste-le, kjer je ena koncu nekoliko bolj svetla?“ praša Aleš radovedno.  „Je, je, tiste, tiste; — to je veliki voz.  Štiri zvezde so kolesa, spredej pa oj. — Sedaj pa poglej naravnost nad hišo in ondi boš zapazil še drugo svetlo zvezdo.“  „Jo že imam oče, — kako prijetno migljá.“  „To je poljarska zvezda, dobro si zapomni.  Meni jo je pokazal neki korporal, ko smo ravno neko noč marširali po temnem gozdu.  Rekel mi je, da se po tej zvezdi človek lahko vedno ravná, in razloči, proti kteremu kraju gré.  Ta zvezda je na severji in vedno na istem mestu.  Mornarji se po noči ravnajo po njej.“  „Poljanska zvezda je to?“ čudil se je Aleš ter jo pazno ogledoval. „Oče, ko bi se po Savi vozil, ali bi se tudi lehko ravnal po njej?“  „Po Savi ni treba, ker imamo vedno obrežje pred očmi, toraj ne moremo zaiti, ali na morji je potrebno, ker ni krog in krog druzega kot voda, kolikor oči presežejo.  Po več dni plava ladija po morji, urno kot ptica v zraku, preden zagledajo mornarji kaki otok ali suho zemljo.“  „Oh jemine,“ vzdihnil je Aleš, „morje mora vendar strašno veliko biti, morda še veče, nego vsa naša soseska.  Jeli-te, jaz bi ga ne preplaval?“  „To je da ne, ljubi moj, ko bi celo leto neprenehoma plaval?“  „O jejhata! — Ali ste ga že vi kedaj videli?“  „V Terstu in Benetkah sem ga videl, pa to je le majhen del, neizmerne morske planjave, kakor uni-le studenček za hišo, kjer si ti včasih mline delal, proti Savi.  Morjé je neizrečeno globoko, takove barke nosi, kot je naš farovž in še veče.  Na takovi ladji prebiva lahko več ljudi, nego jih je v našej vasi, razun tega pa naložé na-nje še mnogo blagá.  Kedar je vihar, zaganja morje take valove, kot hribovje in ladije premetava semtertje, kot kake lističe.  Oh, ljubi moj, ondi je strašno, ne pravi zastonj pregovor: kdor ne zná moliti, naj se gré na morje učit.“  To starčevo pripovedovanje je dečka tako unelo, da si ni mogel izbiti iz glave teh čudodelnih reči, vedno je popraševal to in uno, in starec mu ni mogel dovelj razodeti vsega.  V mislih si je slikal Aleš neznano morje.  Mislil si ga je tako širocega, kot je vsa okolica, ktero je včasih ogledoval na bližnjem hribu, pa to se mu je zdelo še premajheno, da bi bilo treba plavati celo leto, preden bi prišel do kraja.  Snoval si je še večega, kolikor mu je dopuščala njegova domišljija, ali vendar si ni mogel popolnoma misliti, kolikošno bi bilo.  In potem velikanske ladije, tolikošne, kot domači farovž, in ta se je vendar zdel Alešu največa hiša na svetu, saj še ni nikdar nikjer veče videl.  Domača bajtica se mu je zdela v primerji s farovžem z dvema nadstropjema, kot majhni kozji hlevec.  In takove barke se sučejo po morji, na njih prebiva mnogo ljudí, več, nego jih ob nedeljah v cerkev pride.  Kaj pa še-le valovi, valovi! ki premetavajo takove ladje, kot peresce; kakovi morajo ti biti!  Gotovo veči, nego homec sv. Lenarda, na kterem stoji majhena cerkvica.  Kaj tacega do danes Aleš še ni slišal, še v nobenej knjigi ni čital tega, čeravno so mu jih gospod fajmošter že mnogo posodili.  Sklenil je pri pervej priložnosti prositi jih za kake takove knjige, da bi potem še kaj več zvedel o morji, ladijah in valovih. — Njegova domišljija je bila preslaba, vse to si naslikati, zdelo se mu je vse tako čudno, da bi gotovo dvomil o vsem tem in mislil, da ga je Peter le nalagal, ko ne bi bil vedel, da „stari oče“ vedno govoré resnico.  Neznana želja se ga je polastila po ptujem, hrepenel je to vse videti z lastnimi očmí, in se prepričati o resnici, samo pripovedovanje in domišljevanje se mu je zdelo pomanjkljivo. — V nekej knjigi je bral o dečku pastirji, kterega vzel seboj ptuji kupec zavoljo njegove poštenosti, in potem je obhodil mladi pastir mnogo dežel ter veliko lepega videl.  Ah kako strastno si je Aleš želel, da bi tudi ponj prišel kak takov kupec, da bi ga vzel seboj po svetu.  Kako bi hotel biti priden ter ga ubogati!  Ali nekaj mu je vendar podiralo te prijetne sanjarije, namreč, da bi moral potem zapustiti starega Petra, kterega je tako ljubil. „Ne,“ djal je potem sam pri sebi, „tega pa že ne.  Ko bi šel v ptuje kraje, morali bi tudi oče z menoj, da bi mi pomagali vesljati in kermiliti.“  Dolgo, dolgo po noči je še mislil Aleš na ptuje kraje, na morje, ladije, itd.  Vse starčevo pripovedovanje si je ponovil še enkrat, in ko je potem sladko zaspal, sanjalo se mu je celo noč o širokem morji, velicih barkah, ki so se prepeljavale med strašnimi valovi, ki pa so stali na morji, kot priraščeni, da ni nobeden butil ob ladjo.  Želja po ptujem je hlapela vedno bolj, čem starejši je prihajal Aleš.  Pretesno se mu je zdelo v domači dolinici.  Sava je bila zanj premajhna, čoln preplitev in tudi valov ni bilo, da bi ga bili premetovali semtertje.  Takovo nevarno življenje si je želel vedno v svojej nevednosti, in ko ne bi bil Petra tako priserčno ljubil, gotovo bi jo bil potegnil na ptuje.  Odslé je še bolj hrepenel po vednostih.  Če si je prihranil kacih krajcarjev, dal jih je koj potovki, da mu je prinesla kako novo knjigo iz mesta; neprenehoma je bral, pisal in računil, in gospod fajmošter so večkrat prerokovali Petru, da bo Aleš kedaj še prebrisan mož, da mu ga ne bo povsod para.  Ker ni nikdar prišel iz svoje domače dolinice, tudi ni še nikdar videl nobenega topa, razun možnarjev pri cerkvi.  Zatoraj mu je moral Peter kot star izveden vojak vse to razlagati o prostih urah in Aleš si je nekoliko pridobil vednosti o tej reči, če tudi je bilo pomanjkljivo.  „Kaj pa te to vendar tako veseli?“ djal mu je včasih Peter, kedar je Aleš neprenehoma popraševal po kakej reči in ni bil nikdar zadovoljen. „Le počakaj, morda še pride čas, ko boš moral pečati se s tem orožjem.  Oh, ljubi moj, to ni lahka reč, mnogo terpljenja in nevarnosti je.  Ne privoščim ti, da bi kedaj skusil, sam sem dovelj užil takovega nemirnega življenja, zatoraj vém, kako je. — Kedar se spomnim bitve na Laškem pri Arkoli, kar groza me spreleti.  Še sedaj dobro vém, naši topovi so stali na nekej višini za mesticom ter neprenehoma bljuvali smertne krogle v francoske čete.  Spodej je stala pehota in konjištvo, da bi branili most.  Večkrat so se zagnali Francozje, kot besni, v našo armado, ali ta je stala kot skala, ni se umaknila.  Potem izdere majhen možek bandero svojemu tovaršu iz rok ter plane med naše verste, kjer je vladal najhujši boj.  Krogle so švigale krog njega kot toča in podirale francoske rajde, ki so planile s strašnim krikom nad cesarske, spodbujene po serčnosti svojega voditelja.  Ta mož bil je Napoleon, ki ni poznal nobene nevarnosti; nekaka čudovita moč ga je varovala takrat, da ga ni doletela smert.  Francozje so prederli našo armado in ta se je morala umakniti.  Jaz sem jezdil po nekem robu, kar se zverne konj pod menoj, zadet od sovražne kroglje.  Mislil sem si: — sedaj sem izgubljen. — Ležal sem pod konjsko težo in nisem si mogel pomagati.  Vsa francoska vojska je derla mimo mene, in Bog me je vendar obvaroval, da me niso pomandrali, ni vjeli.  Krog mene je ležalo polno mertvih in ranjenih: nekteri brez rok, drugi brez nog, ondi zopet vse razmesarjeno truplo.  Strašno ječanje je bilo povsod, da mi je kar serce tergalo.  Oh to je bilo strašno, strašno, da si ti Aleš še misliti ne moreš!  Po noči sem se spravil iz pod konja in srečno prišel k cesarskim četam. — Vidiš, ljubi moj, takova je v vojski; koliko sem pa še-le pozneje doživel v bitvah na Nemškem in celo na Francoskem, tudi v Parizu sem bil.“  Aleš je skerbno poslušal vse starčeve besede in ko je dokončal, nasmehnil se je lahno.  Zdelo se mu je takovo življenje, čeravno nevarno, vendarle prijetno. „Kaj vse drugo,“ mislil si je, „svetá se le mnogo vidi, in oče Peter so bili v Parizu, Bog vedi, kje je to tam za morjem,“ ubogi Aleš pa še ni bil nikjer.  Peter je rad pripovedoval Alešu svoje dogodbe iz bojnih časov, ker je vedel, da bo s tem lahko mnogo koristil nevednemu dečku, ako bi kedaj tudi prišel k vojakom.  Lepe izglede mu je dajal, kar pa je bilo napačnega, je grajal, ter ga opominjal, da se mora vedno skerbno varovati pregrešnih potov, ker potem bi mu Bog ne dal sreče ter bi mu ne pomagala Njegova vsegamogočna roka v nevarnosti. —  Kar si je Aleš v svojej neizkušenosti, rekel bi, skoraj želel, in česar se je Peter bal, vresničilo se je slednjič.  Aleš je zrastel krepek fant.  Bil je močen in gibčen, kar pa je bilo še boljše, pridobil si je po lastnej pridnosti mnogo koristnih naukov, oki so bili njegovo edino bogastvo, in od svojega rednika lepih izgledov in opominov, da se je vedel varovati v življenji hudega in storiti dobro in pravo.  Nemirno 1848. leto se je približalo, ko so nastale v Avstriji velike homatije.  Lahi so se spuntali in na vzhodu bilo je tudi že vse v ognji: Ogri so žugali vzdigniti se.  Vse je moralo k vojakom, kar je bilo mladine. — Tudi Aleša so vzeli ter ga poterdili ravno k topničarstvu, kar si je pred vedno želel.  Peter je bil grozno žalosten, solza za solzo mu je kapala po velem licu, ko je prišel zvečer Aleš domú ter povedal, da more drugo jutro že odriniti v Ljubljano in potem dalje na Laško.  Čeravno je bil Aleš serčen in ni poznal nikakoršne nevarnosti, storilo se mu je vendar milo, ko je videl da bo treba zapustiti svojega očeta, — kajti, kakor smo že rekli, menil je za gotovo, da je Peter njegov oče, ki ga je vedno tako ljubil.  „Nič ne bodite žalostni,“ tolažil ga je, „ko vojska mine, pridem zopet domú, Bog me bo že varoval nesreče.  Ohranil me bo vam v podporo na stare dni.  Potem pa ostanem vedno pri vas.“  „Tako je, ljubi moj Aleš,“ djal je starec in solzé so ga še bolj posilile, „le Bogá imej povsod pred očmi, in vse bo šló dobro.  Njegova sv. volja je, da moraš biti vojak; vdaj se voljno v svojo osodo, ako prideš zopet zdrav domú, bo veselje še tem veče, ako pa padeš, storil boš slavno smert na bojišču.  Posluži se sedaj mojih naukov, ki sem ti jih vedno dajal, in videl bodeš, da bo prav.  Nisi nič še skusil, ravno sedaj pa je prišla ura, da pojdeš med svet, kjer bodeš pripuščen sam sebi; treba je paziti v takih okolščinah, kajti človek kmalo zabrede v hudobijo, ktere se potem težko otrese.  Previden bodi in pogumen, drugo pa pripusti Bogu, kakor sem tudi jaz storil nekdaj.  Molil bom za-te domá k tvojemu angeljčeku varhu, Mamki Božji in sv. Alešu, tvojemu patronu, da te bodo spremljali po vseh potih.“  Obadva sta molčala nekaj časa; obadva se ihtila, nihče ni mogel več spregovoriti besedice.  Slednjič prime starec Aleševo desnico ter pravi: „Ljubi Aleš, še nekaj ti imam povedati, kar sem ti prikrival do sedaj; vedno sem menil, da je še prekmalo, ali sedaj, ko se ločiva in ne veva, če se še kedaj vidiva, moram ti razodeti to skrivnost.  Večkrat si me popraševal po materi, in jaz sem ti rekel, da jih boš videl, kedar boš velik, ako boš ubogljiv in rad molil.  Vedi toraj, da jaz nisem tvoj pravi oče, temuč le rednik.  V gozdu, ondi nad tistim prepadom, kjer si včasih koze pasel, sem te rešil iz rok dveh morilcev, ko si bil komaj leto star.  Hudobneža te nista drugače živega pustiti htela, da sem jima moral priseči ju ne izdati eno leto, in ta čas sta gotovo pobegnila v ptuje kraje, zatoraj tudi pozneje nisem hotel o tem nikjer nič omeniti, ker sem dobro vedel, da bi bilo vse prizadevanje zastonj.  Po stariših smo dolgo pozvedovali, ali nič se ni dalo najti.  Gospod fajmošter so si mnogo prizadjali, in ker ni bilo od nikoder nič čuti, mislili so si, da so te morda nalašč kaki ptuji ljudje pustili v gozdu.  Lahko da so stariši še živi, in skoraj za terdo upam, da jih boš kedaj našel, ali povedati ti nisem hotel tega do sedaj, da ne bi ti kalil mladenškega veselja; danes pa se mi zdi za to pripravni čas, da pred odhodom vsaj veš, pri čem si.  Morda je kaka nesreča pregnala tvoje stariše iz dežele in upati je, da jih kedaj zopet srečno vidiš.  Le v Bogá zaupaj, on vse prav ravna.“  Ta novica je zeló užalostila Aleša kajti vedno je mislil, da je blagi Peter njegov pravi oče, danes pa je izvedel resnico, da še starišev nima ne, ali vsaj ne vedó zanj in ravno tako tudi on ne za-nje. —  Sedaj se mu je zopet vnela nekdanja želja potovati po svetu.  Sklenil je poiskati stariše, kedar mine vojska. „Toliko let že morda plakajo mati po svojem zgubljenem sinu,“ mislil si je sam pri sebi, „morda menijo da sem že mertev.  Ali pa počivajo že v černej zemlji, ker jih je spravila s svetá žalost in tuga.  In oče? morda živé sedaj kje v grozni siromaščini in jaz ne morem biti pri njih, da bi jim pomagal.“ — Takove misli so se sedaj sukale po njegovej glavi, da je celó pozabil današnje bridke osode, da more iti med vojake.  Drugo jutro je segel še enkrat v roke blagemu starcu, zahvalil se mu za vse dobrote, potem pa so ga odgnali proti beli Ljubljani in odondot na Laško.  Stari Peter je sedel še dolgo zunaj na klopici in solznih oči zerl po cesti, koder je odšel Aleš.  Polglasno je mermral za njim še zadnji blagoslov. —  Kteri stari vojak se ne spominja radostno onega dne, ko so je bíla mogočna bitva pri Novari?  Radecki je bil poveljnik avstrijanskim četam, ki so zmagovito derle vedno dalje in dalje.  Iz tisočero gerl se je razlegal veseli krik hrabrih vojakov v raznih jezicih.  Vse je bilo navdušeno, vse je hrepenelo, zdaj in zdaj pokončati sovražnika.  Alešu so ravno prav prišle njegove vednosti.  V enem letu je postal korporal pri topničarstvu.  Že 1848. leta je bil v mnozih bitvah, in 4. avgusta pri Milanu se je skazal pravega junaka, zató pa je tudi dobil zlato svetinjo, ktero mu je poveljnik sam pripel na hrabra persa ter ga pohvalil vpričo celega polka.  23. marec 1849. leta le napočil.  Pri Novari so germeli topovi, da se je zemlja tresla.  Baterija, pri kteri je bil vversten Aleš, stala je na majheni višini, najbolj nadlegovana od sovražne straní.  Mnogo konj je že pocepalo in tudi možtvo se je vedno bolj kerčilo.  Aleš je kmalo sprevidel, da je lega jako neugodna na tej višini, ker niso bili od nobene straní zavarovani in je sovražno streljivo padalo naravnost med nje ter mnogo škode učinilo, med tem ko je bilo laško topničarstvo za nekim prevalom, da naši niso imeli nič kaj dosti vspeha.  Aleš dolgo premišljuje, kako bi bilo moč sovražniku od straní do živega priti ter ga prepoditi iz pripravnega kraja.  Razodel je svoje misli tudi stotniku.  Ta ga pohvali zavoljo njegove previdnosti ter mu velí, naj urno poišče pripravnega mesta, kjer bi bila baterija bolj zavarovana. — Aleš oddirja po bliskovo skozi majhen gozdič in ondi pride v ozko dolino, odkoder jo lehko pregledal sovražnikovo mesto na višini.  Že je našel pripravno lego, ali zdajci prižvižga krogla ter podere njegovega konja na tla.  Z velikim trudom se splazi Aleš izpod konjske teže ter hoče peš bežati, ali zdajci planejo iz germovja trije Lahi z nasajenimi bajoneti.  Aleš izdere sabljo ter se brani kolikor mogoče preobilnemu nasprotniku, slednjič pa se podtakne ob lastne ostroge in pade na tla.  Ta trenutek porabijo sovražniki; urno, planejo na-nj, izvijó mu orožje, potem pa ga tirajo v svoje stanišče.  Aleš je bil sedaj vjet.  Ta nesreča ga ni toliko pekla, nego skerb za svojo baterijo, ki bo morda zastonj pričakovala njegovega sporočila. — Videl je v kakej nevarnosti se nahaja, da bode morala omagati, ako ne dobí pomoči, ali kaj je bilo začeti? on ni mogel nič storiti, vojaki z nabitimi puškami so ga stražili ter mu odvzeli vse upanje rešiti se.  Proti večeru so odgnali Aleša še z nekterimi drugimi nesrečnimi vjetniki v neko selišče, kjer so jih zaperli v majhino kapelico sredi vasí.  Zunaj je nastala temna noč, nebo se je preoblačilo in pripravljalo k nevihti.  Aleševi tovarši, trudni dolzega pota, so kmalo pospali na terdih tleh, on pa je pokleknil pred majhenim oltarčekom, edinim v tej kapelici, ter goreče molil k Bogu in Materi Božji sedem žalosti, ktere podoba je ravno bila v tem oltarji, kar mu je razodevala bleda luč v majheni svetilnici.  Stari Peter mu jo večkrat pravil, da ga je mnogokrat čudovito rešila v kervavi bitvi molitev k prečistej Devici.  Aleš je ravno končal molitev, ko nekdo prileze proti njemu in ga ogovorí slovenski.  „Revež,“ pravi Aleš, „ali tudi ti deliš z menoj žalostno osodo?“  „Oh prijatelj,“ odverne ta žalostno, „moja nesreča je še veča, nego tvoja.  Desno rokó imam prestreljeno in še toliko časa mi niso pustili, da bi se bil obezal.  Žepno ruto sem ovil krog, pa je že vsa kervava.  Lepó te prosim, če imaš kako obvezo, daj mi jo, rana me hudó skeli.“  Aleš stopi k steni in ondi najde kamenit kotliček, v kterem je bila voda.  Brž izpere svojemu ranjenemu tovaršu roko, potem vzame iz žepa nekaj cunj, razterga jih in položi na rano, potlej pa izvleče srajco iz-za pasa, odterga velik kos, povije rokó ter jo obveže z belo rutico.  Ranjenec je koj čutil polajšanje, s solzami v očéh se je zahvaljeval Alešu za to blago delo, kar je, se vé, le dolžnost vsakterega v takovih okolščinah.  „Ljubi moj,“ pravi potem Aleš, „britka osoda naju je tako nenadoma združila in sklenila med nama prijateljstvo, in ravno prijateljska zveza sklenjena v nesreči, pravijo, je najstanovitnejša in zvestejša.  Povej mi od kod si domá, kolikor po govoru poznám, sodim, da si Gorenec.“  „Uganil si prijatelj, Gorenec sem in sicer iz Radoliške fare.  Stariši so mi že pomerli, in od otročjih let sem služil za pastirja pri sosedu.  Letos sem bil tako nesrečen, da so me vzeli v vojake, in perva krogla menda je bila namenjena meni; pa kaj še to, sedaj naju bodo gnali Bog vedi kam, zná biti ne bom nikoli več videl Gorenske straní.  Bog pomagaj! tako-le se nam godi.“  „Nič ne obupaj,“ tolaži Aleš svojega prijatelja, ki je sedel na stopnicah pri oltarji ter podpiral glavo z levo rokó, kajti bolečina na desnej roki in dolga pot vzeli ste mu vse moči. „Bog bode že tako storil, da bo prav, Njemu pripustiva vse ravnanje.  On že vé kaj dela.  Eden druzega bova tolažila v nadlogah in veliko lože bova prenašala terpljenje.  Kakor po naključbi sešla sva se dva zapuščenca, ti nimaš starišev, kakor praviš, in jaz tudi ne, vsaj ne poznam jih ne.“  „Ali so ti tudi pomerli, kot meni? revež,“ miluje ga tovarš.  „To samo Bog vé, nikdar jih nisem poznal, ali so še živi in zdravi, tega nisem nikdar zvedel.  Neki dobri, pošteni mož odrejal me je v svoji hiši doli za Savo od mojega pervega leta.  Vedno osem menil, da je on moj pravi oče, ali zadnje dni, preden sem odšel k vojakom, razodel mi je, da je on le moj rednik, da me je našel v gozdu in potem zastonj popraševal po mojih stariših. — Ves svet bi rad prebrodil, ko bi vedel, da jih še kedaj vidim.“  „To je žalostno,“ odverne tovariš, „ako človek starišev še ne pozná ne.  Roditelji so le roditelji, in človek se čuti povsod veliko bolj domačega, ako ima stariše blizo.“  Aleš je nekaj časa molčal in videti je bilo, kako ga peče ta nezgoda, potem pa se oberne k tovarišu ter pravi: „Ne vem še, kako ti je imé, povej mi, da te bom vsaj vedel imenovati za naprej.“  „Polde mi je imé, pišem se pa za Liparja; — in ti?“  „Moje imé je Aleš Germar, ali to imé so mi pridali, ko so me našli, svojega pravega imena ne vem.“  Dolgo sta se pogovarjala ter pripovedovala eden drugemu dogodbe iz svojega življenja in prijetnosti domačega kraja.  V bližnjem zvoniku je odbila že zdavnej deset in zunaj je postalo vse mirno, samo straže so koračile pred durmi sem ter tje.  Aleš se ozré po druzih vjetnikih, ali ti so že vsi terdno spali na golih tleh.  Nekaj časa premišljuje, potem pa reče Poldetu: „Prijatelj jaz sem si nekaj izmislil.  Kakor poznam po hoji zunanjih straž, nismo ravno preveč zavarovani, kaj ko bi jo pobegnila na nagloma in dospela zopet nazaj do naše armade, do dne sva lehko tam.“  Polde je zmajal dvomljivo z glavo rekoč: „Veš Aleš, to je skoraj nemogoče, straža naji bo gotovo videla, ali vsaj čula, razun tega pa je tudi polno vojakov todi krog, in ako hočeva do naše armade, moreva skozi sovražni tabor. — Kje pa hočeva tudi uiti, duri so zaklenjene, okna pa visoko, skoraj pod stropom, in če se ne motim, zadelana z mrežami.  In potem, ali bi pustila tu-le najine tovariše v nemar, ki delijo enako osodo z nama, ter sama pobegnila; vsi pa ne moremo, ker potem nas imajo koj v pesteh.“  „Vsi že spé in to je ravno prav; ako pobegneva, morava sama.  Pogrešali naju ne bodo nič, ko se zbudé, saj še vedó ne, da sva med njimi, kdo porajta na enega ali dva človeka v takovej stiski.“  Polde nekaj časa premišljuje, potem pa pravi žalostno: „Ali ljubi moj Aleš, ako hočeš ubežati, pobegniti moraš sam, jaz si ne vem dosti pomagati s svojo bolno roko, posebno iz te kapelice ne bi mogel nikakor priti.“  „To bo moja skerb“, odverne Aleš, „šel boš že še do jutri, ne? potlej sva pa gotovo rešena.  Poiskati moram sedaj kacega pripomočka, da pridem do okna, potem bo pa že šlo.“ — Tiho se splazi za oltar, in kdo popiše njegovo radost!  V kotu je stala precej visoka lestva, ki je popolnoma zadostovala njegovej potrebi.  Urno spleza do majhene okrogle line, ki je služila mesto okna ter jo poskuša odpreti.  Bila je sicer res zadelana z gosto železno mrežo, ali po mnogem trudu jo je Aleš odstranil ter jo dal spodaj stoječemu tovaršu, da ne bi napravila ropota, ko bi jo spustil na tla.  Potem se pomakne do pol života skozi lino in opazuje varno, če ne bi bilo kake nevarnosti.  Dve straži ste sicer koračili pred vratmi, ali pod okno ni prišla nobena, razun tega ste stali tudi ob zidu dve precej košati drevesi, ki ste še bolj ovirali pozornost čuvajevo.  Aleš bi bil skoraj samega veselja glasno vskliknil, ko je opazil te prednosti.  Tudi temna viharna noč je bila jima zeló v prid.  Urno stopi nekoliko po lestvi doli, pomigne tovaršu, naj mu sledi, in ker si ta ni mogel dosti pomagati, prime ga za podpazduho ter mu pomaga kvišku.  Prišed v lino potegneta lestvo za seboj, spustita jo počasi zunaj ob zidu na tla, potem pa se splazita tiho, da še skoraj njunega sopenja ni bilo slišati, na tla ter položita lestvo tesno k zidu, da bi je straža tako berž ne zapazila.  Iz ječe sta bila rešena, ali sedaj kam bežati, da ne bi prišla zopet v roke sovražniku?  Pokrižala sta se ter priporočila Bogu in Materi božji, potem pa se plazita, kot senici, ob zidu za drevesi proti nekej goščavi, ki se je razprostirala unkraj vasí daleč tje po planjavi do nizkega hribovja, kolikor je moglo spoznati Aleševo bistro oko.  Aleš si je pridobil že v mladosti to neprecenljivo moč, da je videl v najtemneji noči in razločil tudi najmanjša drevesa, poslopja itd. v daljavi.  To pa je izviralo iz tega, ker je vedno lazil tudi po noči krog po germovji in hosti, ali pa ob Savi, oponašaje sove in druge nočne ptice. — Tudi necoj se ni motil.  Kmalo sta prišla v temno hosto, kjer se je vila med germičevjem ozka stezica, poraščena s travo.  Hodila sta že kaki dve uri, ko Aleš zapazi, da njegov tovariš že nekoliko peša.  Na majheni višini se vsedeta na deblo posekanega drevesa, ki je menda že dolgo tu ležalo neporabljeno, kajti skorja se mu je že čisto olušila.  „Prijatelj!“ prične Polde, „jaz ne bom mogel dolgo hoditi, tako sem slab, da nič ne morem, vedi, da od preočerajšnem zjutraj še nisem imel nič v ustih.  Naj se zgodi božja volja, ako opešam, reši se vsaj ti, mene ni treba čakati, kajti ti še lehko mnogo koristiš v vojski, z menoj pa je že preč.  Ako okrevam, prišel bom morda za teboj, če me dobodo, naj pa bo.  Iz serca hvaležen pa ti bom zmiraj za tvoj blagi namen in tvojo skerb.“  „Le pogum, Polde,“ spodbuja ga Aleš, „tu te ne pustim po nobenej ceni ne, ali ubeživa, ali pa ostaneva obadva v sovražnikovih rokah.  Prigovor pravi: „Bog Kranjca nikdar ne zapusti,“ toraj upajva, da bo tudi nama pomagal, saj nisva ušlá kot hudodelnika iz ječe, temuč, da bi koristila in pomagala svojim rojakom boriti se za pravico.“ — Sedaj izvleče iz mavhe leseno čutaro, ktere mu niso laški vojaki vzeli ter jo ponudi Poldetu, da bi se pokrepčal z močno pijačo.  Tudi nekaj kruha je še imel, ki je bil v tem trenutku neprecenljiv dar božji, čeravno že ves suh in terd.  Polde je hotel večerjo deliti z Alešem, ali ta mu reče, naj se le sam pokrepčá, ker je potreben, on ima še dovelj moči za dolgo pot.  Tiho sta sedela ondi in Aleš je z veseljem gledal, kako dobro diši borna večerja lačnemu tovaršu, ki je neprenehoma Boga hvalil, za takovo dobroto.  Prišle so necoj na mar vse pripovedke, ki jih je nekdaj čul od starega Petra. „Morda se je tudi moj rednik bojeval v tem kraji?“ djal je sam pri sebi, „morda je bil celó tukaj — kjer sem jaz necoj.  Oh, kaj si neki misli sedaj — le doma o meni blagi mož!  Ko bi vedel, v kakej stiski sem v sovražnikovej deželi, sam brez orožja sredi gozda.“ Tudi zvezd se je domislil, ktere mu je včasih kazal starec ter razodeval njihove lastnosti, posebno poljarska zvezda mu je prišla na mar; necoj bi mu bila zeló koristna, ker ni nič prav vedel kam se ima oberniti, da pride naravnost k svojej armadi, posebno pa se je še zmotil v goščavi, kjer ni drugam videl, kot ravno pred se.  Ali temni oblaki so mu zakrivali važno voditeljico, le ene zvezde ni bilo videti, in vse Aleševo zvezdoznanstvo bilo je zastonj.  Ko si je Polde nekoliko odpočil, šla sta zopet dalje vedno po hosti, prav nič ne vedé, mahata li jo proti pravi strani, ali ne.  Pospešila sta še bolj korake, ker se je čutil sedaj Polde popolnoma krepkega ter obljubil, da bo do jutra prav lehko hodil.  Upala sta vsaj pred dnem priti do kacih cesarskih prednih straž, ki bi ju potem spremile do tabora.  Jelo se je že nekoliko svetiti, pa nebó je bilo še vedno oblačno.  Aleš je sodil po lastnej skušnji, da mora biti blizo štirih zjutraj in želel je, da bi se skoraj pokazalo solnce, da bi se vedel potem ravnati kam in kod.  Nekdaj je bral v knjigi, ki so mu jo posodili domači gospod fajmošter, o nekaki magnetni igli, ki kaže vedno proti severji in se je lahko po njej ravnati. „Oh ko bi jo sedaj-le imel, kako bi mi koristila,“ mislil si je, ter sklenil perve denarje, ki si jih prihrani, oberniti za to imenitno reč.  Dan je napočil, ali Aleš se ni mogel prav nič zavedati, proti kterej strani gré.  Goščava se je potezala dalje in dalje, in kmalo sta prišla naša dva vjetnika na nizko hribovje, kterega rob se je potezal tje v daljavo.  Po tem robu sta sklenila potovati dalje, kajti v dolino si nista upala, ker sta se vedno bala priti sovražnikom v pest.  Tudi je Aleš nekoliko sklepal, da bode to pogorje berž ko ne tisto, kjer je stala poprejšni dan njegova baterija.  Stopala sta urno dalje po germovji, kolikor je dopuščala neugodna pot, ter vedno vlekla na ušesa, če ne bi slišala od kod streljanja; pa vse zastonj.  Aleš je že jel dvomiti, da bi hodila po pravi poti in večkrat je rekel svojemu tovaršu, da bi bilo najbolje, ako bi se vernila, ta pa je silil le dalje rekoč : „Med ljudi ne smeva, jesti nimava kaj, ako ne prideva do avstrijanske armade, sva zgubljena.“  Vreme, ki je bilo celo noč neugodno, se je sedaj še bolj popačilo; jelo je deževati in z gostimi oblaki prepreženo nebó je obetalo, da se ne bo tako berž zvedrilo.  To je napravilo še veče težave našima begunoma, ne le, da sta bila premočena do kože, ampak tudi pot je bila vsa polzka, da sta le z veliko težavo rila dalje.  Noč se je zopet jela približevati, deževalo pa je še neprenehoma, kot bi se bili vsi studenci na nebu odperli.  Lakota je obadva hudo terla in le up po rešitvi je jima dajal moči, da nista omagala na poti.  „Polde!“ spravi Aleš, ko prideta do neke globeli, podobnej kotlu, „noč je že, ne vem, če bova mogla dalje v temi po takovej slabi poti.  Tukaj-le je pripraven. kraj.  Zakuriva si ogenj, da naju ne bo zeblo, in ko dež pojenja ter se nebó nekoliko zjasni, pomahava jo zopet dalje.  Ako pa do jutri opoldne ne prideva do našega tabora, morava se verniti, kajti meni se čudno zdí, da bi bila tako daleč naša vojska.“  Polde je bil popolnoma zadovoljen s to tovarševo pogodbo, ker mraz mu je pretresal že vse ude in njegova rana jela ga je vedno bolj skeleti. — Pod robato skalo, kjer je delalo gosto germovje nekoliko zavetja pred dežjem, izvolita si ležišče.  Aleš nalomi nekaj suhega berstja in po dolgem prizadevanji se mu je sponeslo, da je vpihal ogenj, ki je dajal blago gorkoto uterjenim udom.  Aleš je dobro sprevidil, kako tare njegovega tovarša lakota in tudi sam je čutil vedno bolje to nadlogo.  Ali kako si pomagati?  Nikjer v obližji nobenega človeškega stanovanja, samo gozdna drevesa, ki ne rodé užitnih sadov.  Ko bi bila imela orožje pri sebi, ubila bi bila med potjo kako divjo žival, pa sovražniki so jima vse odvzeli, samo majhen žepni nož imel je Aleš pri sebi.  Tiho sta sedela na mokrih tleh in stermela v eno mer v plapajoči ogenj.  Nobeden si ni upal razodeti drugemu svoje britke težave, kot bi se bala drug drugemu s tem odvzeti pogum.  To tihoto kmalo predramijo terdi koraki in — „hvaljen bodi Jezus Kristus!“ začuje se moški doneči glas v obližji.  Aleš in Polde planeta obadva h kratu kviško, začudena gledata krog sebe, od kod bi prišel ta nenadni človeški glas.  Sedaj se približa iz goščave mož sredne starosti v meniški kuti ter obstane nekoliko korakov pred našima begunoma.  Ognjen žar mu je obseval resni obraz, čegar čelo je bilo nabrano v gube; njegove ponosne, pa vendar nekako ljubezen oznanujoče očí so bile vperte na naša dva popotnika, kot bi hotele na mah pregledati vso njuno notranjost.  Krog ledij segal mu je bel prevoz, na kterem je visel paternošter s križicem.  To je vdihnilo beguncoma novi pogum, zraven pa tudi sveto spoštljivost do tega moža.  Kdo sta in kam sta namenjena prijatelja?“ praša ju prijazno, ko sta še vedno stermela va-nj, nevedé prav, bi li verjela lastnim očem, ali ne, da ju obišče tukaj še kaka človeška duša in v takovem vremenu.  Aleš se je ta čas, odkar je bil na Laškem, že precej privadil tega jezika, zatoraj nemudoma odgovorí: „Nesrečna beguna sva, avstrijanska vojaka, doma iz Slovenskega blizo Ljubljane.  Ušla sva iz vjetja in sedaj hodiva že dva dni po tem hribovji, pa nikakor ne moreva priti do naših čet.  Tudi je nama kraj popolnoma neznan, toraj ne veva, hodiva li pravo pot, ali ne?“  „O, siromaka, kam sta vi dva zašlá!“ odverne menih, „vi dva sta se obernila ravno v nasprotno stran; kje je avstrijanska, meja že za vama, še nekaj milj in pri morji bosta.“  „Pri morji!“ začudi se Aleš, — „da, da, lahko je mogoče, saj že hodiva dva dni po dnevi in po noči.  Meni se je vedno zdelo, da ne greva prav, pa gotovo vendar nisem vedel.  Kaj nama je sedaj začeti?“  „Počakajte do jutri,“ pravi menih ter sede k ognju, dabi si posušil nekoliko premočeno obleko, „jutri vaju jaz spremim do kacega morskega mesta, kjer se morda dobi kaka barka, na kterej se potem lahko verneta zopet domú.  Po suhem vama je nemogoče, ne mogla bi se vedno ogibati ljudí.“  „Ali, častiti gospod,“ pravi Aleš, „po morji nama je še veliko bolj nemogoče, nego po suhem.  Spoznali bi naju koj, da nisva Laha, razum tega pa tudi nimava denarja, da bi plačala voznino.“  „Le v Bogá imejta zaupanje, on nikdar ne zapusti revežev; kar se tiče vajinega zavetja, pomagal vama bodem jaz, kolikor bo mogoče, čeravno sem sam tudi revež, izgnanec.“  „Vi, častitljivi oče, pregnanec?  To je neslišano!“ vsklikne Aleš pri teh besedah.  „Da pregnanec.“  „Pa vendar zakaj?“  „Zavoljo resnice.“  „To je hudó. — Ali vendar česa so vas obdolžili?  Kaj niste imeli nobenega prijatelja, da bi vas bil zagovarjal in vašo nedolžnost dokazal?  Ne zamerite, da se prederznem izpraševati vas o rečeh, ki mi niso mar; v nesreči se človek nekako bolj vdomači z onimi, ki so v enakih okoliščinah.“  „O prijatelji, prijatelji!“ pravi menih in nekov pomenljiv smeh se mu je zibal krog ustenj, „svet vé tolikanj pripovedovati o prijateljih, a vendar jih je tako malo, ki zaslužijo to imé.  Dokler človeku sije sreča, prijazen mu je ves svet, vse bi ga nosilo na rokah, kedar pa ta zbeži, zginejo tudi prijatelji, enako senci, ki se na tihoma umakne mogočnemu solncu ter pripustí pisane cvetke pekočim žarkom, da slednjič popolnoma ovené.  Davni rimljanski pesnik je pel:  „Dokler bodeš srečen, imel bodeš dokaj prijatlov,  „Kedar napoči pa čas britki ostal bodeš sam.“  Le nesreča učí spoznavati prijatelje, kakor ogenj zlató. — Imel sem prijatelje, prijatelje v samostanu, ki smo se ljubili med seboj, ali ti mi niso mogli nič pomagati, sicer bi jih doletela enaka osoda z menoj vred.  Svetni ljudje pa, oh! ti večidel zaničujejo naš stan in največe veselje imajo, ako nas gerdijo po raznih časnikih in knjigah.“ — Pri teh besedah je omolknil oče Alfonzo — tako hočemo imenovati meniha. — Čez nekaj časa pa je zopet začel: „Ker nas je osoda necoj tako čudovito združila, tri pregnance, hočem vama povedati vzrok svojega pregnanstva. — Pred nekimi leti sem bil nekaj časa v Ljubljani v samostanu — “  „Oh, v Ljubljani ste bili!“ seže mu Aleš v besedo, ki se ni mogel zderžati veselega vzklika pri menihovem omenu o ljubljanskem mestu. —  „Da v Ljubljani, v vašej deželi, kakor ste mi prej pravili, in še sedaj me prešine radost, kedar se spomnim onih časov.  Ne le, da je dežela krasna, polna naravnih čudežev, temuč tudi ljudje so ondi blagi, pobožni, kolikor sem se prepričal. — Pozneje pa sem moral zapustiti prijazni ljubljanski samostan, ker sem bil, poklican nazaj v svojo deželo Sardinsko, kjer sem živel v blagi zadovoljnosti in edinosti med svojimi sobrati v tihej celici.  Ko se je potem vnela vojska med Sardinijo in Avstrijo, iskali so nekteri sovražniki duhovščine povsod prilike, obdolžiti nas kakih pregreškov, najbolj pa so prežali na samostane, ker ti so jim vedno tern v peti.  Ker smo prijazno sprejeli nektere avstrijanske poveljnike v svoj samostan, — kar je dolžnost vsacega kristijana — obdolžili so nas skrivne zveze s sovražniki.  Posebno mene, ki sem živel delj časa v Avstriji, dolžili so izdajstva, podpihovanja ljudstva itd.  Zastonj sem opravičeval sebe in svoje sobrate, izgnali so nas iz samostana, onim je bilo dovoljeno ostati v deželi ter iskati prilbežališča v kakem drugem samostanu, meni pa je bilo zaukazano zapustiti deželo v treh dneh.  Nikomur ni vest nič hudega očitala, bili smo si popolnoma svesti svoje nedolžnosti, zatoraj nas tudi ta britka osoda ni tolikanj oplašila.  Vdali smo se v voljo božjo, poslovili se s solzami v očeh ter razšli na razne kraje. — Danes od rana hodim že neprenehoma in necoj sem mislil priti do kacega pastirskega stanišča v teh hribih, ali v temi sem zgrešil pravo pot ter dolgo šaril po hosti; slednjič zagledam nekako svitlobo izmed drevja in sreča je nanesla, da sem prišel ravno k vama.“  Alešu so menihove besede globoko v serce segale, nikdar ne bi si bil mislil, da morejo ljudje tako hudobni biti in preganjati po nedolžnem takove svete možé.  Če mu je že prej vdihnil duhovnikov častitljivi obraz in resno pa vendar ljubeznjivo obnašanje mnogo spoštovanja do njega, zgodilo se je to sedaj še tem bolj, ko je videl, kako voljno prenaša božji služabnik vse te nezgode.  „Kam pa je sedaj namenjeno vaše potovanje?“ praša Aleš. „Idite zopet v Ljubljano, ondi vas ne bodo preganjali, gotovo ne.“  Oče Alfonzo se je nasmehnil tem priprostim mislim avstrijanskega vojaka ter djal: „Namenil sem se v Rim, v središče katoličanstva; v obližji svetega očeta bom preživel svoje dni.  Ne bodem zapustil Laške, svoje mile dežele, čeravno mi je nehvaležna, ljubim jo za Bogom najbolj, kar je dolžnost vsacega poštenega človeka.“  „V Rim? — oh to mora biti krasno mesto, tolikanj lepega sem že slišal in bral o njem, ali jaz vém, da ne bom nikdar tako srečen videti ga.“  „Kdo vé?“ pravi menih, „moje misli so ravno te, da potujete z menoj, kajti od ondot vam bo najlože priti zopet domú.“  Pri teh besedah je Aleš popolnoma pozabil svoje britke usode in samega veselja je poljubil častitemu očetu rokó. — Rim, to slavno mesto, imel je sedaj videti.  Nikdar ne bi si bil tega mislil.  Oče Alfonzo mu je pripovedoval razne znamenitosti tega kraja in Aleš si je že v duhu naslikal velíke cerkve z visocimi zvoniki, dolge verste visocih hiš, kakoršne je že videl po nekterih mestih v Italiji in druzega več.  Med temi pogovori je dež pojenjal, nebó se je jelo jasniti in zvezda za zvezdo se je prikazala na nebu; nastala je ona krasna noč, kakoršne so sploh navadne v gorkej Italiji.  Oče Alfonzo je opomnil, da bi bilo sedaj dobro odriniti dalje, da bi prej prišli čez mejo, ali Aleš se je spomnil svojega tovarša Poldeta, ki je bil nekoliko zadremal pri ognji ne razumevši njunega pogovora, ter se ravno sedaj prebudil.  Na bledem obrazu bilo je znati, kako slaboten je in Aleš je zeló dvomil, da bi mogel dalje potovati, ako se ne okrepča z jedilom.  „Častiti oče,“ djal je, „moj tovarš je grozno slab, od včerajšnjega večera ni imel ničesar v ustih, razun tega je pa tudi hudo ranjen na roki.  Bojim se, da ne bi obležal.“  „Ranjen je? pa mi niste prej nič povedali,“ pravi menih ter stopi bliže.  Polde odvije obvezo, in rana, ki jo je naredila krogla, bila je še nekoliko zatekla, ker vedna mokrota je napravila prisad.  Alfonzo ogleda rano, vzame nekovo mazilo iz majhene škatlice, ki jo je imel pri sebi, ter namaže roko, potem pa zopet obveže. „To bo roko varovalo mokrote,“ pravi, „splehnilo bo oteklino in urno zacelilo rano.  Mnogim je že pomagalo.“  Ko je dokončal svoje delo, odprè popotno torbo, vzame iz nje kos sira in steklenico vina ter ponudi polovico Poldetu, polovico pa Alešu. „To-le,“ pravi „razdelim vama, kar imam, vzemita blagovoljno in okrepčajte se, kajti pot je še dolga.“  Aleš si ni upal koj vzeti ponujene hrane, prosil je meniha, naj le da polovico Poldetu, polovico naj obderži za-se, ker on se čuti še dovelj terdnega poterpeti do jutri.  Ali duhoven je vedel Aleševe blage misli in spoznal je njegovo pošteno serce, zatorej ga je silil, naj le vzame, ker sam za-se ima še košček kruha, kar je popolnoma dovelj za-nj.  Počitek in krepčavno vino sta dala zopet novih moči Poldetu.  Neutegoma so se napotili dalje, in kmalo potem so prišli iz goščave na kolovozno pot, ki se je vila polagoma navzdol.  Med potoma je ponovil Aleš Poldetu vse Alfonzove besede, ker ta ni razumel laščine, ter mu povedal, da pojdeta sedaj v Rim ž njim.  Kdo je imel veče veselje, nego Polde, upal je morda zopet kmalo in srečno priti domú, ali vsaj k domačej vojski.  Ravno se je nekoliko storil dan in začele se zvezde zaporedoma vgašati, ko pridejo naši popotniki iz gozda na goli, s travo obraščeni hribec.  Pred njimi se je razprostiralo široko morje, človeških stanovališč pa ni bilo videti nikjer v obližji.  Alfonzo se ozira nekaj časa na vse strani, kakor ne bi prav vedel, v kterem kraji bi sedaj bili. „Nisem mislil, da smo že tako blizo morja,“ pravi potem, „najbolje bo sedaj, da potujemo ob bregovji, dokler ne pridemo do kake poti; berž ko ne smo že čez mejo.“  Stermo je ogledoval Aleš morsko širjavo.  Sicer je že videl morje na svojem potovanji skozi Terst in Benetke, ali tukaj se mu je zdelo čisto drugačno.  Ondi je bilo polno ladij, majhenih in velicih in na obrežji je mergolelo vse polno ljudi, tukaj pa je bilo kakor mertvo.  Nobenega čolniča ni bilo videti nikjer, na bregu je rastla visoka trava in na zahodu so se dvigale visoke skale navpik, sem ter tje obraščene z germičevjem.  Kmalo so prišli v majheno dolinico k morji, kjer je rastlo nekoliko kostanjevih dreves.  Posedejo v mehko travo, kjer so razvijale pisane pomladanske cvetice svojo krasno obleko in razširjale prijeten duh.  Solnce je priplavalo na vzhodu in se prikazalo iz za gor čarobno obsevaje v raznih barvah majhine valčke na morji, ki so se podili sem ter tje in prijetno šumljali; tu pa tam se je vzdignila kaka morska ptica iz svojega gnjezdišča visoko pod oblake in mirno plavala sem ter tje nad morjem.  Sicer pa je bilo vse tiho, še veter ni majal drevesnih listov, na kterih so visele rosne kaplje lesketaje se v solncu, kot dragoceni biserji.  Popotniki opravijo jutranjo molitev zahvalivši se Bogu, da jih je obvaroval mnozih nevarnosti na poti, potem pa pravi Aleš: „Stopil bom nekoliko ob kraji, morda nalovim kaj rib, da si jih spečemo za kosilo, človeških stanovališč ni tukaj, da bi se kje oglasili.“  Alfonzo je poterdil Alešev sklep in ta se nemudoma spusti k morji.  Že je nalovil nekaj rib ter jih zmetal na breg, ktere je potem odnesel Polde h kostanjem, ondi zakuril ogenj ter jih jel peči.  Alešu se je zdelo morje precaj mlačno, hotel se je nekoliko kopati in zopet poskusiti svojo nekdanjo umetnost pri plavanji.  Plaval je proti zahodu, kjer so molele sive skale na kviško, in kmalo izginil tovaršema spred očí.  Čem delj je plaval, tem bolj ga je mikalo, posebno ker je spoznal, da se v morji veliko lože plava, nego v rekah.  Sklenil je toraj prav daleč plavati.  Komaj pa pride za omenjene skale, kar se odprè pred njim majhen zaliv, krog in krog obdan s pečovjem in obraščen z germovjem, da ga iz daljave ni bilo lehko opaziti.  Aleš zavije v to zatišje in sede na robato skalo, ki je šterlela nekoliko iz vodé.  Pa kako se začudi, ko zagleda precaj daleč tam v kotu veliko barko in zraven nekoliko manjših čolničev.  Strah in veselje sta ga h kratu obšla. „Ako je to sardinska ladija,“ mislil si je, „prišel bom zopet sovražnikom v roke, ako pa je kaka kupčijska, popeljemo se lehko ž njo, morda pojde proti Benetkam ali Terstu.“ Nehoté obsedi nekaj časa ondi, strah in upanje sta ga tako prešinila, da mu je jelo serce glasno utripati. — Sedaj priveslá ob kraji sem majhen čolnič, v kterem je sedelo kacih šest mož.  Bili so čudno opravljeni z rudečimi kapami na glavi in vsi poraščeni.  Aleš jih ni prej zapazil, ker je bila njegova pozornost le na veliko ladijo obernjena, da so se približali že skoraj za streljaj proti njemu. — Večkrat je čital o morskih roparjih, ki jemljejo ljudi seboj in jih potem prodajajo v sužnost.  Ti so se mu zdeli popolnoma podobni in sapa mu je skorej zastala pri takovih mislih.  Zapazili ga še niso bili, toliko se mu je zdelo, ker se je pomaknil nekoliko za skalo, a vendar je zapazil, da so jeli urneje obračati vesla in čoln je derčal po bliskovo po vodi vedno ob kraji.  Aleš si je globoko oddehnil, ko so zderčali memo njega in sklenil je berž, berž plavati zopet nazaj, ko se nekoliko oddalijo.  Zbog samega veselja se je splazil zopet više na skalo, da bi videl, ali so že kaj daleč, ali kdo popiše njegov strah?  Možaki so čoln zasukali in ravno navprek vesljali, naravnost proti skali, kjer je čepel Aleš.  Sedaj je bil zadnji čas.  Urno plane v vodo in plava pod vodo, dokler je mogel sapo zderževati.  Bo se zopet pokaže kviško, in se ozrè krog, zapazi čoln precej daleč za seboj.  Zdelo se mu je, da so brodniki zmedeni, da ne vejo kam bi se obernili, kajti čoln plaval je v eno mer sem ter tje pri oni skali.  Zdajci pa zavernejo čoln, šest veslov je krepko rezalo morsko plan, in kot ptica v zraku je švignil čolnič po poveršini, da se je kar voda penila, — in sicer naravnost za njim.  Aleš je sprevidel, da jim ne odide, bil je še daleč od svojih tovaršev, k bregu pa ni mogel plavati, ker je bil ravno pri skalah.  Napenjal je vse močí in se večkrat skril pod vodo, da bi jim zmešal sled, ali strah ga je prevzel, da ni mogel več dolgo zderževati sape, čoln pa je bil vedno bliže.  Še enkrat je poskusil svojo moč in skusil priti do brega, kjer so ravno nehale skale, ali v tem trenutku zagleda zraven sebe v vodi dve glavi, gerdi, kot same pošasti.  Aleš zavpije na pomoč, ker ni bil več daleč od svojih, ali v tem hipu čuti se na nogah in rokah oklenjenega; dva možaka sta ga deržala kot v kleščah.  Aleš se je boril na vse človeške moči ter skušal sebe in ona dva potopiti, kajti grozovite muke, ki jih terpé včasih sužnji, stopilo so mu živo pred očí.  Pa bilo je vse zastonj.  Čoln se je približal, potegnili so Aleša va-nj ter mu zvezali roke in noge, potem pa so zopet vesljali proti zalivu.  Aleš je ležal v čolnu zvezan, da se ni mogel nikamor ganiti.  Možaki so urno vesljali in le zdaj pa zdaj so ga ogledovali radovedno z nekakim dopadajem, gotovo veselé se takovega ropa; spregovoril pa nobeden ni nič.  Aleš je bil že v kervaih bitvah, krogle so mu švligale krog ušes, ali on še porajtal ni na to, danes pa mu je upadlo sercé in ves nekdanji pogum in zavednost sta izginila.  Ko pridejo v zaliv, spravijo ga v barko, razvežejo mu nogé in roke ter ga ženó v spodnji del, kjer je bila poveljnikova kajita. (Kajite se imenujejo sobe na ladijah.)  Velik možak, zagorelega lica, dolzih las in ves poraščen je sedel pri mizi in prebiral nekova pisma, še ozerl se ni na pervi mah, ko pripeljeta dva mornarja Aleša noter.  Sedaj stopi eden izmed njih bliže ter mu pové nekaj besedí Alešu nerazumljivih.  Poveljnik odloží popisane pole, oberne se na pol proti durim, kjer je stal Aleš, ter pokima z glavo nazočima, kot bi ju hotel pohvaliti, da sta tako dobro izveršila svoj posel.  Aleša je oblival sicer merzel pot, ali sklenil je prikrivati kolikor je mogoče svojo bojaznost.  Poveljnik ga meri nekaj časa od nog do glave, potem ga praša v laščini z nekovim glasom, ki je navaden pri ljudeh, ki so vajeni le zapovedovati in se jim mora njihova volja neutegoma izpolniti: — „Kdo si in od kod prideš?“  „Avstrijanski vojak,“ odverne Aleš kratko.  „Avstrijanski vojak? — Kako pa prideš tu sem?“  „Po naključbi.“  „Hm — veš li v čegavih rokah se sedaj nahajaš?“ pravi dalje poveljnik nekako posmehljivo.  „Ne — ni me še došla ta čast, da bi bil izvedel imé svojega novega gospodarja.  Le toliko vém, da so vaši hlapci precaj sirovi in nečloveški, kolikor sem spoznal iz njihovega obnašanja.“  „Ali si kedaj že kaj slišal o Korzarjih?“  „Nič.“  „O morskih roparjih pa?“  „Da, o teh sem že mnogo slišal, in če se ne motim, imam ravno sedaj enega pred seboj. — Ali najprej bi rad zvedel, po kakej pravici smete uloviti človeka, ki prihaja iz dežele, ki vam ni nikdar storil nič žalega?“  „Vse bodeš zvedel,“ pravi poveljnik merzlo, „sedaj samo toliko vedi, da si suženj na ladiji znamenitega morskega roparja Abdale.“  „Čudno imé,“ mermral je Aleš, „takovega svetnika še nisem našel v nobeni pratiki.“  „Kaj praviš?“ zarenči nad njim poveljnik.  „Da se mi krivica godí, da sem prišel v sužnost, še sam ne vém zakaj.“  „Če ti je prostost tako draga, lehko se odkupiš, ako nam preskerbiš ob mesecu štirideset tisoč cekinov.“  „Štirideset tisoč cekinov!“ ponavlja Aleš glasno se smejaje, „ko bi jaz toliko denarja imel, vas še ne pogledam ne; toliko vsa ta vaša barka z vami vred ni vredna.  Po takoj pogodbi se že ne zmeniva.“  „Nič drugače, kot s to pogodbo,“ pravi Abdala malomarno. „Ali nimaš blizo prijateljev, ki bi te rešili in odšteli ta delež za te?“  „Imam prijatelja dva, čakata me na obrežji in sta gotovo v velikih skerbeh zastran mene.“  „Na obrežji?“ seže mu Abdala hlastno v besedo in pri tej priči pomigne enemu svojih služabnikov, ki sta prignala Aleša.  Ta pa, kakor bi že na obrazu bral vse gospodarjeve misli, urno odide po stopnicah verh ladije.  Pri tej priči obide Aleša groza, rad bi bil uničil zadnje besede, ali bilo je že prepozno, skoraj gotovo je derčala v tem trenutku ravno tista ladija po njegova tovarša na obrežje, v kterej se je prej on pripeljal tu sem.  Le nekaj ga je tolažilo, da bosta morda ubežala, ako zagledata morske roparje, in se rešila.  „Koliko jezikov govoriš?“ nadaljuje poveljnik po kratkem molčanji.  „Nekoliko laški, nemški, moj materni jezik pa je slovenski.“  „To je malo,“ mermral je poveljnik ter si gladil černo, kuštravo brado. „Ali tvoj obraz mi razodeva, da si bistre glave; menim, da bi se kmalo navadil tudi arabskega jezika.“  Aleš ga nepremekljivo gleda ter molčí.  „Potem mi zadeneš o kupčiji koj sto pijastrov (pijaster — turiški denar, ki velja naših 8.9 kr.) več pri poglavarji v Maroki (Maroko je deržava v severo-zahodnej Afriki.).  Ko ne bi mi bila tvoja postava in tvoje odkritoserčno vedenje tako všeč, prodal bi te pervemu gospodarji, ki bi ga srečal, za majhen denar, ker pa se mi zdiš prebrisan človek, ostal boš na mojej barki kaka dva meseca ter se neprenehoma učil arabščine.  Tudi se ti ne bo sila godila pri meni, kajti jaz vém čislati ljudi, ki so meni všeč, in če boš priden in te potem drago prodam, priporočil te bodem še posebej maroškemu poglavarju, da ti bo nekoliko bolj prizanašal, nego drugim sužnim.  Sedaj je dovelj za danes, jutri boš koj pričel svoj uk; moj stari mornar Kašet te bo učil.“  Poglavar je mahnil z roko in služabnik je odpeljal Aleša v najspodnejši del ladije, ondi mu pokazal majhno beznico, potem pa zaklenil ter odšel.  Aleš so vsede na stari zaboj, v kterem so berž ko ne hranili nekdaj roparji ugrabljene zaklade, sedaj pa so ga odstranili, kot nepotrebno reč, ker je bil že polomljen.  Razne misli so se križale v njegovej glavi, vse te dogodbe so se mu zdele kot v sanjah. „Lepo tolažilo,“ misli si, „dva mesca se bom moral ubijati s ptujim jezikom, da me bo potem černobradi ropar draže prodal, in s tem, meni, da mi skaže še veliko dobroto.“ Sobica njegova je bila še precaj čedna, kolikor se more zahtevati v takih okoliščinah.  Oken sicer ni imela, ker je bila v spodnjem delu ladje, ali bleda luč v leščerbi je razsvitljevala majhen prostor.  Pri steni je bila napravljena klop, na drugi strani pa viseča postelj, kakoršne imajo na ladijah. — Aleš opravi večerno molitev, moli potem še angeljsko češčenje, kakor ga je nekdaj učil stari Peter, in v molitvi je našel tolažbo.  Zopet se je vernil v njegovo sercé oni pogum, ki ga je navdajal nekdaj.  Djal je sam pri sebi: „Ako sem v božjem varstvu, kaj mi morejo potem ljudje.  Bog že vé, kaj namerja z menoj.“ — Hudo si je očital prejšnjo maloupnost, ko se je hotel potopiti s svojima sovražnikoma vred, sklenil je za naprej vedno možato prenašati vse težave, kakor se spodobi pravemu junaku.  Le to ga je vznemirjalo ter mu napravljalo mnogo skerbí, ker je tako nepremišljeno izdal svoja tovarša v naglici.  Vlegel se je na postelj in pazno poslušal na vsak gibljej na ladji.  Zdaj pa zdaj menil je zaslišati Poldetov ali pa Alfonzov glas, pa nič ni bilo.  Nad seboj je čul terde korake prihajajočih in odhajočih ljudí, kar mu je naznanjevalo, da mora ravno nad njim biti poveljnikovo stanovanje. — Čez dobre pol ure se odpró duri, v sobo stopi molčé oni sluga, ki ga je prej pripeljal tu sem, postavi na mizico nekaj jedil, steklenico vina in dolgo turško pipo (čibuk), potem pa zopet zaklene duri in odide meni nič tebi nič, še ozre se ne na Aleša.  Aleš se je popolnoma upokojil videvši, da niso dobili njegovih tovaršev — sicer bi gotovo bil kaj opazil. — Dobro mu je dišala večerja, ker lakota ga je že hudo terla, in tudi iz čibuka je poskusil pušiti, kar pa se mu je tako nekako narobe zdelo, da se je jel sam sebi smejati. — Vse domišljije iz otročjih let, ko je prebiral razne knjige o ptujih krajih in ljudstvih, so se sedaj vresničile.  Bil je na veliki ladiji, na morji, kjer se dvigajo valovi, celó med morskimi roparji; vse, vse, kakor si je včasih želel v priprostih otroških mislih, ko je vesljal v majhnem čolniču domá po Savi.  Sedaj se vé da je bilo vse drugače, ali takovi prijetni spomini zlajšujejo tudi v težavah nekoliko britkosti, da človek pozabi za trenutek sedajnosti ter se zatopí v preteklost.  V začetku je sicer sklenil, da se ne bo učil po nobenej ceni ne arabskega jezika, ali ko je to reč bolj natanko preudaril, zavergel je svoje misli. „Vjetnik sem na vsak način, če me ne kupi ta, me bo pa kdo drugi.  Ako bom zmožen jezika in se prikupim poglavarju, dovoli mi morda kaj več prostosti, in potem mi bo morda mogoče ubegniti.  Česar se človek naučí, je dobro, tedaj tudi to ne bo škodovalo.“  Zeló utrujen je Aleš kmalo sladko zaspal v svojej viseči, pa čedno opravljeni postelji.  Videlo se je koj, da ga roparski poglavar nekoliko bolj čisla.  Po noči je sanjal prijetne sanje.  Zdelo se mu je, da hodi domá ob Savi.  Stari Peter je sedel na klopici s pipico v ustih, kakor navadno, ter se mu prijazno smehljal.  Kmalo pa se je spremenila domača koča v krasno palačo, krog ktere se je raztezal velik vert, nasajen z raznim sadnim drevjem in pisanimi cvetkami.  V hladnej senci sta sedela oče in mati v prazničnej obleki ter ga prijazno pozdravljala, po vertu sem pa sta se približala Polde in oče Alfonzo ter mu segala v roke.  Aleš je veselja vskliknil in v tem trenutku se prebudí.  Žal mu je bilo, da se mu ni še delj sanjalo in dolgo je preudarjal, kaj neki pomeni vse to.  Svojih starišev ni nikdar poznal, a vendar mu je dajal Peter upanje, da morda še živé. „Morda ravno te sanje kaj dobrega pomenijo,“ misli si, „nikdar se mi ni še sanjalo o stariših, kot necoj, in tako prijetno.  O Bog! ko bi bil res kedaj tako srečen, da bi jih zopet našel, pol sveta bi rad prehodil.“  Ker v Aleševo stanico od nobenega kraja ni prišla svetloba, vedel ni prav nič, je-li že dan zunaj ali ne, vendar se mu je zdelo, da mora že precej pozno biti, ker je dolgo spal.  Tudi je čutil nad seboj korake posameznega človeka, ki je bil po njegovem mnenji najberž poveljnik. — Ker ni mogel več zaspati, oblekel se je zopet, napravil luč ter jel preiskovati vse kote majhene stanice, da bi si kratil nekoliko čas.  Ko prizdigne stari zaboj, na kterem je sedel prejšnji večer, zagleda spodej majheno knjižico vezano v usnje s svitlim križicem okovano.  Berž jo odpre in kako ostermí, ko vidi, da so molitvene bukve, pisane v slovenskem jeziku.  Na zadnej strani je bilo zapisano ime: T. Senčar. — Aleš je premišljeval na vse kraje, od kod bi bila prišla ta knjiga v tolovajsko ladijo. „Najberž,“ mislil si je, „bil je že tu kak vjetnik iz Slovenskega, in da bi mu roparji knjige ne vzeli skril jo je pod ta zaboj, potem pa so ga berž ko ne neutegoma prodali, da ni imel časa vzeti molitvenih bukev seboj, zatoraj so ostale tukaj.“ — Aleš tedaj ni bil pervi vjetnik morskih tolovajev, neizrečeno rad bi bil poznal človeka, kterega je že pred njim zadela nemila osoda pasti tem hudodelnikom v roke.  Neizrekljivo veselje imel je nad knjigo, saj druge tolažbe ni imel; skerbno jo je spravil v najspodnejši žep, ker se je bal, da bi mu jo nemara tolovaji vzeli, ko bi jo zapazili pri njem, posebno zarad zlatega križeca, ki je bil umetno delo.  Med tem časom nastane na ladiji nekak ropot, kot bi jarbole škripale in voda pljuskala ob stene.  Aleš je spoznal, da se ladija premiče in radoveden je bil, kam jo bodo neki zavili roparji.  Kmalo potem se čujejo po stopnicah doli koraki, duri se odpró in v sobo pride majhen, starikov možiček svitlih oči in gerbastega obraza.  Rujavo lice je kazalo da ga je že dobro opeklo južno solnce in da je že marsikako nevihto preživel na morji.  Postavil je na mizo steklenico vina in kos kruha, Alešev zajuterk, potem pa stal nekaj časa nepremakljivo nekako radovedno ogledovaje svojega tovarša, kot bi pričakoval kacega vprašanja.  „Bo-li to moja vsakdanja hrana?“ praša Aleš s krepkim glasom, da bi napeljal govorico.  „Da, — na našej ladiji je že odmenjeno za vsacega posebej vino in jedilo, razun tega dobí še vsakteri opoldne kos mesá in dateljev.  Se vé da to veljá le nam mornarjem, sužni morajo zadovoljni biti z vodo in suhim kruhom, tebi pa je poglavar nekako nenavadno dober, zatoraj ti je odločil enako hrano z nami.“  „Že dobro. — In ti si prišel, kakor se mi zdi .....“  „Učit te arabskega jezika, kakor mi je zapovedal poglavar,“ seže mu starec v besedo.  „A, dobro došli, moj prihodnji učitelj!“ pravi Aleš šaljivo, ki se ni mogel zderžati smeha, videvši pritlikavega mornarja s plošato glavo, kot svojega prihodnjega učitelja. „Ker bom zanaprej vaš učenec, toraj se ne spodobi, da bi vas tikal, kot prej.“  Mornar ga je nekako začudeno gledal pri teh besedah, kot ne bi razumel, kaj hoče s tem reči.  „Ti si gotovo vajen meščanskega življenja,“ pravi potem, „ali vedi, da pri nas to ni v navadi, eden drugemu pravimo ti, naj je poveljnik, ali kdor hoče.“  „Kakor ti je bolj všeč, pa ostaniva eden proti drugemu ti, če ni nikakoršne razžalbe pri tej reči. — Tvoje imé je Rašet, ali ne?  Če sem prav slišal včeraj.“  Starec pokima ter sede na klopico in tudi Alešu dá znamenje z roko, naj sede.  Potem jame valjati gručo tobaka (Mornarji vedno žvečijo tobak, ker pravijo, da jih to varuje znane morske bolezni, razun tega pa tudi kroti hudo žejo.) po ustih z ene strani v drugo, slednjič pa se oberne proti durim, in zažene vse te prežvečene ostanke v kot, nažge si čibuk in učenje se je pričelo.  Ta poduk je bil kaj priprost.  Rašet je povedal najprej kratek stavek laški, potem pa arabski in Aleš ga je moral toliko časa ponavljati, da ga je popolnoma znal.  Alešu je napravila takova šola mnogo zabave.  Ne le, da se je Rašet pri podučevanji deržal resno in modro, kot Salomon, da je Aleša večkrat smeh posilil, tudi uk se je pričel tako zanimivo, da je novi učenec koj vedel med kakovimi ljudmi se nahaja, če tega tudi prej še ne bi bil spoznal.  Koj pervi stavki so segali v rokodeljstvo te morske družine. — Morjé, ladija, zlató, srebro, denar, rop, tolovaj, sužnost in enake tolaživne besede bile so perve, kterih se je Aleš privadil.  Ker se je Rašet pri svojem poslu tako modro obnašal, imenoval ga je odsléj Aleš vedno „mojstra Rašeta.“  Poduk je terpel vsaki dan skoraj od jutra do noči, in se vé da vse to le na pamet, ker ni bilo nobene pripravne knjige.  Aleš je moral celi božji dan neprenehoma klepetati in izrekati terde arabske besede, da ga je že gerlo bolelo, in Rašet je tako natanko spolnoval povelje svojega gospoda, da le minute ni po nepotrebnem porabil, zatoraj je Aleš že v nekterih dneh znal celo kopo arabskih besedi in stavkov. —  Nekega dné mu naznani Rašet, da mu je dovolil poveljnik zarad njegove pridnosti vsako opoldne po kosilu iti nekoliko na ladijo, da si počije, kar je Aleša jako veselilo.  Kajti odkar je bil med morskimi roparji, še ni videl belega dné, toraj si vsakdo lahko misli, kako težko je pričakoval zaželene ure. —  Veselja mu je serce utripalo, ko je zopet dihal čversti zrak.  Ker mu ni bilo mogoče nikamor bežati tudi niso dosti pazili na-nj, le Rešet je bil pri njem ter ga spremljal povsod. — Aleš se je oziral na vse kraje, ali krog in krog ni videl druzega, nego morje.  Po solncu je nekoliko poznal, od kod so prišli, ali Bog védi, kje je že bila sedaj zemlja za njimi in Laško obrežje, kjer je zapustil svoje prijatelje. — Roparji niso imeli nič pravega namena, kam jadrati, kajti kedar so prišli že daleč in se je prikazala kaka siva pika, naznanujoča suho zemljo, obernili so zopet ladijo in jadrali v drugo stran.  Takova vožnja semtertje po morji je terpela več dni.  Če se je od daleč prikazala kaka ladija, opazovali so jo vselej skerbno in razposlali čolne na ogled, in če se jim je zdela premočna, vedeli so se jej ogniti in zaviti v stran.  Le kedar se je približala kaka nevihta, poiskali so zavetja v kakem varnem zalivu posameznih skalnatih otokov, kamor ni prišla nobena človeška duša.  Aleš je večkrat mislil na beg ali nikdar niso prišli v obliže kacega mesta, ali večega selišča, do kterega bi bil potem lahko plavaje dospel.  Celó kedar so se bližali ob hudi uri kakemu otoku, moral je Aleš v svojo tesno sobico, in prej ni smel zopet na dan, da so prišli na sinje morje.  Aleš bi se bil gotovo zeló dolgočasil na ladiji, ko ne bi ga bil mojster Rašet vedno nadlegoval z arabščino, ktere se je že toliko privadil, da se je lahko pomenkoval v tem jeziku s svojim učiteljem.  Poveljnika Abdalo je to tako veselilo, da mu je dovolil zanaprej popolnoma prosto gibati se na ladiji ter se na krovu učiti z Rašetom.  Aleš pa je vedel še drugače porabiti proste ure.  Tolovajska ladija je bila precej obširna s tremi jarboli.  Alešu se je mornarsko življenje prikupilo in sklenil je kolikor mogoče seznati se s tem poslom.  Plezal je po verveh in drogih tako urno, kot bi bil že več let služil pri mornarstvu.  Učil se je poznavati razna dela na ladiji in jih imenovati.  Seznanil se je popolnoma z magnetno iglo ali kompasom in njeno porabo, znal je ročno vladati kermilo in zadergovati jadra ob nevihti, ali pa kedar so se bližali skalnatim otokom.  Tudi še mnogo druzih znanstev si je pridobil, ki so potrebne mornarju, in ob kratkem času je bil pri vsakem delu na ladiji že tako priročen, da se je Abdala kar čudil njegovi bistroumnosti.  Drugi mesec se je že koncu bližal in Aleš je govoril že skoraj brez spodtike arabski, laški in tudi nekoliko angleščine se je privadil, ktere ga je učil včasih zvečer Rašet.  Da se z našo osebo, mojstrom Rašetom, nekoliko bolj seznanimo, treba je nekoliko bolj natanko zaslikati značaje tega možá.  Alešu, ki ni imel v začetku nič dosti zaupanja va-nj ter ga ni nič bolj čislal, kot druge roparje, prikupil se je od dne do dne bolje.  Videl je, da se je prevaril o tem možu, da ga ni sodil prav. — Starec je bil razun med učenjem vedno tih, tudi je zapazil Aleš, da se ni dosti pečal s svojimi tovarši, ki tudi niso dosti porajtali na-nj.  Ako ni imel opravila pri Alešu, ali kje na ladiji, sedel je v kakov kotiček, vzel v roko pero ter neprenehoma pisaril.  Aleš bi bil večkrat rad videl, s čem se peča, ali mož je skerbno skrival popisane pole, da jih Aleš nikoli ni mogel dobiti v roke.  Čudno se mu je zdelo takovo ravnanje starega roparja, kajti njegovi tovarši so vedno lenavo ležali, ako ni bilo posebnih opravil, ter žvečili tobak, ali pa pušili iz dolzih pip, Abdala pa kot poglavar, privoščil si je še kaj več.  Zaporedoma je vlekel iz podolgastih steklenic žganjico, kterih je imel vedno polno zataknjenih med svojo blazino, da ne bi se zvernile in potolkle pri gibanji Iadjinem. — Navadno se je tako opil, da je nezaveden ležal na svojej postelji.  Bog obvaruj pa, ko bi se bil kdo drugi doteknil njegovih steklenic, gotovo bi ga bila doletela ostra kazen.  To je bilo ugodno samo njegovemu želodcu, za druge mornarje bila je takova pijača predraga in tudi škodljiva.  Poveljnik se je bal, da ne bi jih razvadil. —  Nekega prijetnega večera je bil zopet mojster Rašet v svojem navadnem kotiču v zadnjem ladjinem delu.  Jadra so bila zadergnjena, sidra spuščena v morje in ladija je stala nepremakljivo blizo nekih skalin.  Ker je bilo že mračno, ni se mogel več pečati s pisanjem, toraj se je naslonil na okrožje in sanjavo zerl po morji.  Aleš ga je dolgo skrivaj opazoval, ni si ga upal motiti iz te zamišljenosti.  Starčeve oči so se bliskale, in če je Aleš prav videl, igrale so v njih solzne kaplje. — Aleš je bil prepričan, da starcu nekaj teží sercé, jako čudno se mu je zdelo njegovo obnašanje, in čem bolj ga je opazoval, tem veče sočutje vleklo ga je k njemu.  Večkrat bi bil že rad kaj več pozvedel iz njegovega življenja, ali nikdar si ga ni upal vprašati in pričeti govorice, ker je videl, da mož le vedno molčí, kedar se nista učila.  Ako človeka samega tarejo nadloge, ima tudi nekak poseben nagib do svojih sobratov, ako vidi, da tudi oni terpé nadloge, česar v srečnih urah ne čuti tako živo.  Tudi Alešu se je necoj taka godila, ko je zapazil pri Rašetu nekako serčno bolečino.  Približa se mu polagoma, prime ga za roko in šepne polglasno: „Mojster Rašet! ne zameri, da te motim v tvojej zamišljenosti; kakor vidim, leži ti nekaj težkega na sercu, tvoje oči so solzne.“  Starec se oberne urno proti svojemu nepričakovanemu tovaršu, pomežkne s trepalnicami, kot da bi hotel zakriti, česar ga je ravnokar Aleš opomnil, nekak prisiljen smehljej zazibal se mu je krog ust, in resnega obraza, kakor sploh, pravi svojemu tovaršu z zamolklim glasom: „Kakor vidim, opazoval si me natihoma.“  „Ne zameri, po naključbi se je pripetilo.“  Starec nekaj časa molčí in skuša popolnoma skriti svoje bolestne čute, potem pa mirno pravi: „Ti si ptujec, jeli?“  „Čemu to vprašanje? saj veš, da sem še-le nekaj tednov v vašej družbi.“  „Iz dalnega kraja?“  „Avstrijanec, iz Slovenskega.“  „Avstrijanec? — o to je precej daleč.“  „Kako daleč je, ne vem, ker mi ni znano, v kterem kraji smo sedaj,“ odverne Aleš, kteremu so se ta vprašanja nekako čudna zdela.  „Imaš še stariše?“ praša dalje Rašet, kot ne bi bil čul zadnjih Aleševih besedí.  „To toliko vem kot ti.  Nikdar jih nisem poznal.“  „Toraj so ti umeril, ko si bil še otrok?  To je pač žalostno.“  „Ne vem, so li mertvi ali še živé; — ko sem bil še otrok, komaj eno leto star, zginili so, mene pa je nek dobrotnik otel grozovite smerti v gozdu, in me potem skerbno izredil, čeravno je bil sam ubožen.  Oh oni blagi Peter, kterega sem vedno imel za očeta, kako je bil žalosten, ko sem odšel.  Bog vedi kaj sedaj misli o meni?“ Alešu se je pri teh besedah inako storilo in več ni mogel govoriti.  Rašet je nekaj mermral, česar Aleš ni razumel, le toliko se mu je zdelo, da se tudi v starčevih persih enaka godí, kot v njegovih.  Po kratkem molčanji prične zopet Rašet: „Kako pa si prišel med našo druščino?“  „Ti mi staviš čudna vprašanja.  Saj sam bolj veš, kako se pride med tako druhal.  Ugrabijo ga meni nič tebi nič, in potem prodajo, kot pri nas žival, kar se bo tudi z menoj kmalo zgodilo.“  „Oh kaj pa da — res nepotrebno vprašanje — sam vém, kako se pride med tolovaje“, pravi Rašet žalostno ter zaduši vzdihljej, ki se mu je izvil iz pers.  „Povej mi raji, kaj se je zgodilo z mojima tovaršema,“ pravi dalje Aleš, „kakor sem prepričan ju ni na ladiji, a vendar dobro vem, da sem ju tisti dan, ko ste me vjeli, po nepremišljenosti izdal, in če se ne motim, odplaval je koj potem čolnič proti onej strani.“  „Tvoja prijatelja?“ pravi starec počasno ter položi roko na čelo, kot bi se hotel nečesa domisliti. — „Je že res.  Šest mož se je odpravilo proti onej strani, od koder si ti prišel, ali priveslali so prazni nazaj in pravili, da so videli, ravno ko so se bližali iz zatišja obrežji, dva človeka, enega v meniškej obleki, stopiti v čoln, ki ju je odnesel proti velikej barki, ki je stala na morji.  Morali so se naši urno verniti, da ne bi jih bila zapazila ptuja ladija.  Zato smo tudi kmalo potem odjadrali iz našega skrivališča.“  „Res je!“ vsklikne Aleš vesel, „eden bil je v meniškej obleki — oče Alfonzo, drugi pa v vojaški.  Hvala Bogú da sta le rešena!“ in povzdignil je hvaležno oči proti nebu zahvaljevaje se Najvišemu za čudovito rešitev svojih tovaršev.  Govorica se je nekoliko pretergala in občno molčanje je nastalo med njima.  Obadva sta se pečala s svojimi mislimi, ki so se vertile po raznih krogih.  Slednjič pomigne Rašet Alešu, naj se vsede ter nekako ginljivo pravi: „Aleš, tvoja odkritoserčnost in prosto obnašanje mi je všeč, vedi, da te ljubim kot lastnega sina.“  „Tega se doslé še nisem prepričal,“ odverne Aleš, kteremu se je to nenadno priznanje jako čudno zdelo, ker je bil starec prej vedno molčeč in precej oduren. „Kakor veš je necoj pervikrat, da se razgovarjeva, doslé bilo je težko kako besedo iz tebe spraviti, razun pri učenji. — Ti si čuden mož, mojster Rašet, pri vsem prizadevanji vendar ne morem prav spoznati tvojega značaja.  Od začetka nisem dosti porajtal na-te, zdel si se mi vsakdanja oseba, kot drugi mornarji, čem delj pa si zahajal k meni, tem bolj so se mi vsiljevale razne misli v glavo, in nekaj mi je vedno djalo na tihoma, da tiči v tebi kaj več, nego življenje prostega mornarja, morskega roparja.“  „To vse sem jaz dobro zapazil pri tebi,“ pravi Rašet prijazno primši Aleševo desnico.  „Kaj? — ti si vedel moje misli?“  „Tudi tvoje želje.“  „Moje želje?“  „Da bi rad izvedel mojo preteklost, da si iskal priložnosti z menoj govoriti, skušal izvedeti, s kakovo pisarijo se vedno pečam.  Ni li res?“  „Res. — Ali od kod veš vse to, mojster Rašet?“  Starec se je nasmehnil in videti je bilo na njegovem obrazu veselje, ki ga je imel zarad Alešove skoraj otročje radovednosti. „Oh ljubi moj,“ djal je, „skušnja in dolgoletna nesreča človeka vsega privadi.“  „Pa mi doslé nisi hotel ničesa povedati; — zakaj?“ dalje praša Aleš.  „Ker ni bilo ugodnega časa, najini pajdaši bi kmalo slutili in potem sva ločena za vselej.“  „Kaj pa necoj, ali se nimava nič bati?“  „Mornarji so vsi pijani s poveljnikom vred.  Jutri že menijo odriniti proti Afriškemu obrežju, kajti Abdala se je prepričal, da znaš že dovelj arabščine, in sklenil te je prodati v sužnost.  Samega veselja, da se mu je njegov rop tako sponesel, dal je necoj obilo pijače svojim služabnikom, ki sedaj vsi omoteni spé po kotih.“ Res se ni nikjer nihče ganil, le smerčanje terdno spečih ljudi se je čulo na prednjem delu.  „O moj Bog;“ vzdihnil je Aleš pri starčevih besedah, kajti britka osoda terde sužnosti, ktere je nekoliko pozabil med pogovorom, stopila mu je zopet živo pred očí. „Jutri toraj prodajo me v neznane kraje v sužnost, iz ktere se morda nikdar več ne vernem.“ —  Aleš bi bil rad marsikaj pozvedel pri Rašetu, ker necoj je našel ravno ugodni čas, ali ta bridka novica ga je tako pretresnila, da je popolnoma pozabil svoje prejšnje naloge izvedeti osodo svojega učitelja.  Razne misli so se mu snovale v glavi, na vse kraje je prevdarjal, kako bi se rešil robstva, ali nič pripravnega ni mogel najti.  Mislil je tudi na beg, posebno ker so bili necoj mornarji popolnoma nesposobni preganjati ga, ali kam je hotel bežati, ker ni poznal kraja; razun tega pa tudi še ni prav vedel, je-li tudi Rašet te misli ali ne.  In brez njegove volje, njegove pomoči ni bilo mogoče nič storiti. —  „Ljubi mladeneč,“ pravi Rašet na to smehljaje, videti Aleša tako zamišljenega, „ti misliš, kaj ne, kako bi bilo mogoče uiti?  Le povej, če ne sodim prav.“  „Rašet, ti vse veš.  Res prevdarjam, kako bi bilo mogoče rešiti se,“ reče mladeneč, ki se ni mogel prečuditi starčevej globokej previdnosti.  Rašet je pokimal v znamenje, da je zadovoljen z Aleševim sklepom, potem pa se nasloni zopet na okrožje in zre proti jasnemu nebu, posutemu z mirijadami svetlih luči.  „Rašet, ti si že mnogo preživel na morji, gotovo ti je že znan vsak kotiček,“ zopet prične Aleš, „povej mi, kje se sedaj nahajava, je-li za temi skalami kaj suhega? ali blizo stanujejo ljudje?  Ko bi to bilo, upam si priplavati do tje, čeravno je precej daleč.  Od mladih nog sem že vajen vodé.“  „Ti se motiš, Aleš, tukaj ni nobenega otoka, to so skalnati robovi, ki šterlé iz morja, kjer ni druge žive stvari, kot morski ptiči.  Takovih skalnatih robov je mnogo po morji, in ako so skriti pod vodó, so zeló nevarni mornarjem, ko jih ne vidijo ter se urno derveča barka lehko razruši na njih.  Takove skale naredé se iz malih živalic, ki so vedno množijo druga verh druge in včasih velik otok napravijo.  Ali si že kaj slišal o njih?“  „Že vem, to so korale, kaj né?“  „Da, korale, in une skale so tudi takove.  Od tod proti severji je kacih sto morskih milj do Francoskega.“  „Sto milj,“ začudi se Aleš, „to je dolga pot!“ —  Rašet je zerl neprenehoma, kot prej, proti nebu in videti jo bilo, da je zeló napenjal svoje že oslabele oči.  Aleš ni vedel, kaj ima, a vendar se je tudi on ozerl proti onej strani, čeravno ni druzega videl, kot morje in nočno nebó. „Ali vidiš doli-le, enako iz morja vzdigati se, černo piko?“ pravi čez nekaj časa starec Alešu.  Res je bila znati na južni strani majhina, černa bunčica, ktero so po dolgem trudu komaj zapazile Aleševe bistre oči, ki pa je vedno veča prihajala.  „Vidim, — kaj pa pomeni to?“  „V dveh urah imeli bomo hudo nevihto,“ odverne starec veselega obraza.  „Potem morava speče mornarje zbuditi, da vravnajo ladijo, sicer smo v nevarnosti.“  „Ne nikakor ne.  Bog daj, da bi še terdneje spali do dne,“ pravi Rašet in s prekrižanima rokama oberne se proti Alešu, kteremu ni šló v glavo, kaj starec namerja.  Komaj je minula dobra ura, ko se začuje od daleč votel grom.  Zvezde na nebu so jele ugašati in černi oblaki so prepregli prejšnji jasni obok.  Rašet hiti v spodnji del in kmalo gori prinese precej težek zaboj. — „Nevihta bo zdaj zdaj tu,“ pravi Alešu, „in kakor se kaže zeló huda.  Podvizati se morava, da spraviva vse po redu, le trenutka ne smeva zamuditi.  Necoj je edina priložnost rešiti se, ako nama pojde po sreči. — Ti si uren, — pojdi in razpni jadra, vsa tudi na manjših jarbolih, jaz pa odklenem ta čas čoln, spravim ta-le zaboj va-nj in potem poveslava urno k skalam.“  Aleš je vedel Rašetov namen.  Urno je odvezal vsa jadra, ktera je kmalo razprosterl veter med tem, ko je starec pripravil čoln.  Izderla sta sidra, skočila v pripravljeni čolnič ter urno veslala h kraju.  Skala je bila sicer robata, pa vendar dosti obširna za prenočišče dvema človekoma eno noč.  Potegnila sta čoln, kolikor mogoče, h kraju, porinila ga v pripravno zatišje, kjer valovi niso imeli več močí, potem pa spravita zaboj v varstvo verh skale, na ktero sta splezala z veliko težavo.  V ta zaboj je bil naložil Rašet že prej nekoliko potrebnih jedil in pijače, da si jih preskerbí za daljno pot drugo jutro.  Komaj sta dospela v varstvo, ko je že jel razsajati hud vihar z vso serditostjo.  Strele so švigale vse navskriž, grom je donél, valovje bučalo in na tolovajski ladiji so pokale jarbole, kot bi se hotele vse polomiti.  Aleš še nikdar ni doživel take nočí, zdelo se mu je, kot bi se vsa zemlja majala in hotela skočiti iz svojih tečajev.  Kmalo so zgrabili valovi ladijo in vihar jo je podil po penečem morji, da je letela kot ptica pod nebom, premetovaje se zdaj v eno zdaj v drugo stran.  V nekterih trenotkih sta videla samo še černo piko, ktero so dvigali valovi zdaj kviško, zdaj zopet pogoltnili v svoje brezno.  Slednjič je tudi to znamenje zginilo v černej noči, vihar pa je divjal vedno grozovitnejše, da je pluskalo valovje celo čez skalo, kjer sta sedela naša beguna, ter ju premočilo do polti.  Strašna noč je bila to, noč, ki se ne dá več izbrisati iz spomina, ako jo človek kedaj doživí, vendar je bila ta viharna noč edino upanje Rašetove in Alešove rešitve.  Drugo jutro je napočilo krasno jutro, kakoršno je navadno po hudih nevihtah.  Kakor bi prilezlo iz morja, priplavalo je solnce na vzhodu in milo osvetljevalo skalovje s svojo žarečo lučjo.  O tolovajski ladiji ni bilo več ni duha ni sluha, le čolniček se je še varno tiščal v skalnatem pristranišču, iz kterega ga ni moglo pregnati valovje.  Aleš vzame molitveno knjigo, ktero je imel tako varno zavito, da jej ni prav nič škodovala mokrota, poklekne na skalo ter se zahvali najprej nebeškemu Očetu za čudovito ohranjenje, potem pa moli še jutranjo molitev.  Tudi Rašet je sklenil roki in potihoma molil kraj Aleša.  Po opravljeni molitvi vzameta iz zaboja nekaj jedil, da se okrepčata, potem pa jameta prevdarjati, kam bi se bilo najbolje oberniti.  Aleš si ni vedel dosti pomagati, torej je pripustil vso to reč zvedenemu Rašetu.  Aleš je bil zvečer po tako naglej in nepričakovanej dogodbi ves zmešan, da ni mogel bolj natanjko izvedeti Rašetove naklepe temuč je moral berzo ravnati, kar mu je ta veleval.  Danes pa je vendar-le hotel bolj natanjko zvedeti, zakaj sta izročila tolovajsko ladijo valovom in nista izbudila mornarjev; kajti ubežati ne bi jima bilo nikakor nemogoče na skalo, ker v takovih okolščinah bi se ne bili pečali mornarji dosti za-nju.  „Rašet!“ pričel je pri zajuterku, „meni se vendar ne zdí prav, da sva pripravila tolovaje v takovo nevarnost, po nepotrebnem.  Čeravno so hudobneži in zaslužijo ostro kazen, vendar-le so ljudje, in naša dolžnost je svojemu bližnjemu, bodi-si prijatelj ali sovražnik, le dobro storiti.  Bog sam odloči vsakteremu plačilo, kakoršno zasluži, a ljudje ne smejo segati v njegove pravice. — Nesrečneži so morda storili strašen konec v valovih in sicer v stanu nezavednosti, pijanosti.“  „Tega se ni bati,“ odverne starec, „kamor je derčala ladija, ni več skalin, ker nekolikokrat sem že prebrodaril to morje in znano mi je vse.  Tudi so se mornarji gotovo berž berž streznili, ko se je jela ladija premetavati, ter storili, kolikor je bilo mogoče.  V takovih okoliščinah strah vse premaga, tudi opijanjenega človeka, da se koj zavé popolnoma.  Največa škoda, ki se jim je mogla zgoditi, je ta, da so se morda polomile jarbole, raztergala jadra in poterlo kermilo.  Ljubi moj, jaz sem že dokaj preživel na morji, še hujših neviht, kot je bila sinočna.  Tolovajska ladija je bila močna, najhujše viharje je dobro prebila, razun tega pa tudi na prostem morji vihar malo opravi velikej ladiji, ako ni skalin.  Le upokoji se zarad tega, ti ljudjé so na morji domá, in jim ni lehko priti do živega.  Kdo vé, ali tudi oni ne počivajo danes v kakem skritem zalivu in popravljajo pokvarjene rečí?“  To je Alešovo rahločutno sercé, ki ni še dokaj poznalo mornarskega življenja, nekoliko upokojilo. „Sila kola lomi“ — djal je sam pri sebi, „kdo vé, ali bi nama bilo mogoče pobegniti brez takovega početja? če naji ne bi bili zaperli v spodnjo sobo?  Mora že Božja volja tako biti, saj mi je vedno Peter pravil, da se brez njegove volje nič ne zgodi.“ —  Zajuterk je bil kmalo končan, in čas je bilo, oberniti se na kako stran, ker hrane je bilo pičlo odmerjene, komaj za nekaj dni.  Spravila sta čolnič zopet v prosto morje, naložila svoje borno imetje va-nj ter veslala urno, kolikor je bilo moč opraviti z dvema vesloma, po širjavi. — Aleša je upanje, doseči zopet svobodo, tako omamilo, da je pozabil uprašati svojega tovarša, proti kteremu kraju sta namenjena.  Še-le ko sta bila že precej daleč na morji ter sta že zgubila skale spred očí, reče Rašetu, ki je z vajeno roko obračal veslo, kot bi imel še vse mladenške močí: „Rašet, kam pa vendar gre najina pot, dosedaj še nič ne vém, kam sva namenjena.“  „Kam gré najina pot?“ ponavlja Rašet ter zmaje z ramama,“ to je težko določiti.  Kamor naji ponese ta mala ladjica.  Najine moči so preslabe krotiti valove, majhen vihar naju lehko zanese Bog vedi kam.  Ako nama pa Bog srečo dá in lepo vreme, priveslava morda v kacih desetih dneh do kacega otoka.  Ali pa morda srečava med potoma kako ladijo.“  „Ako pa zopet srečava kako tolovajsko ladijo?“  „Potlej sva zopet sužna, kot prej,“ djal je Rašet tako malomarno in hladokervno, kot bi so pomenkoval o kacih vsakdanjih rečeh.  Aleša je nehoté nekak mraz pretresnil pri teh starčevih besedah.  Čeravno sta bila že dolgo skupaj in je Aleš tudi opazil, da ima mož dobro sercé, vendar še doslé ni vedel, s kom ima opraviti.  Večkrat ga je že vprašal to in uno, pa mož je vedno odlašal rekoč, da bo že še zvedel vse, ako prideta srečno na suho.  Le iz nekterih besedí je pozvedel toliko, da Rašet ni bil izmed tolovajske druhali, temuč suženj na ladiji. „Čuden, res čuden človek,“ menil je Aleš, „še neumna žival se veselí svobode, ta pa je tako merzel, tako neobčutljiv za vse.  Nekaj skrivnostnega mora biti v njegovem prejšnjem življenji, kaka vélika nezgoda, ki ga je tako poterla.“ Aleš se je na vso moč ubijal iztuhtati tega človeka, ki je skoraj, rekel bi, sovražil svet.  Kake strašne nevihte, kake nesreče morajo se zbrati, da človeka tako daleč pripravijo! — Da je učen, to je Aleš kmalo spoznal.  Govoril je razne evropejske in tudi druge jezike in svoje pisanje nadaljeval je pri vsakej priložnosti, ko sta bila še na ladiji. —  „Ne zameri, dragi Rašet,“ Aleš zopet preterga molčanje, „da se prederznem nekaj očitati ti.  Kakor spoznam iz tvojega vedenja, ti ni dosti mar najine svobode.  Zopet molčiš, kakor nekdaj in vedno si otožen.“  „Dosti mar?“ pravi Rašet ter zgerbanči čelo, kot bi nekaj tehtnega prevdarjal. — „Kakor se zmeniva; kar mene tiče, nič mi ni mar.“  „Jaz te ne razumem, Rašet! govôri razložnejše.“  „Da jaz sam zá-se nikdar ne bi bil poskušal bega.“  „In zakaj ne?“  „Saj sem ti že rekel, da bodeš vse zvedel o pripravnem času.  Aleš, ti si zeló radoveden, kot sploh mladina; vedi, to vselej ne hasní.“  „Toraj si samo zastran mene vse to storil?“  Rašet je pokimal, da. —  „O blagi mož, kedaj ti bom mogel poverniti toliko ljubezen!“  „O vedi mladeneč, Rašet pozná tvoje blago sercé, tvoje hrepenenje po svobodi.  Saj je tako malo ljudí na svetu, kterih serca so čista, da se med stoterimi nad devet in devedesetimi zmotimo.  Ako bom zvedel, da si v svoji domovini zopet srečen, dopolnjeno bode moje veselje in mirno bom pričakoval ure, ki me bo rešila svetnih težav ter pripeljala v boljšo domovino.“  „Ali se ti ne veseliš zopet priti v domovino?“  „Ona hrani za-me le žalost in bridkost.“ —  Aleš si ga ni upal več izpraševati, in zopet sta molčala obá.  Toliko je bil prepričan, da je morala možá nekdaj zadeti huda nesreča.  Zopet sta krepkeje poprijela vesla in ladjica je urno plavala po sinjem morji.  Tretje jutro zagledata v daljavi bela jadra še daleč plavajoče ladije.  Od začetka jadrala je ravno proti njima, kmalo pa je naredila ovinek in zavila bolj proti južnej strani.  Rašet je nekaj časa prevdarjal, potem pa pravi: „Aleš, ako tej ladiji pot prestriževa, potlej sva v varstvu.  Kakor vidim, nima ravno ugodnega vetra, počasno se pomiče dalje, ako dobro poženeva, dohitiva jo v nekterih urah.  „Ali si pa tudi gotov, da ni kaka sovražna ladija, zopet kaki morski roparji,“ pravi Aleš nekoliko obotavljaje se, ker si ni ravno želel zopet priti takovim ljudem v roke.  „Tega se nama ni treba bati.  Tolovaji nimajo tolikošnih ladij, najberž bo kaka kupčijska barka, ki pride iz jadranskega morja.“  Aleš ni mogel ničesar več oporekati.  Rašet je bil že mnogo let na vodi, in je bolje poznal vse okoliščine ter imel dovelj skušnje spoznavati nevarnosti, toraj je vse zaupal le njegovej previdnosti.  Napela sta vse močí in čoln je švignil po mirnem morji, kot bi ga veter nesel.  Vedno bliže sta prihajala ptuji ladiji, ki se je le počasi pomikala dalje zarad mirnega zraka.  Rašet je vzel iz zaboja majhen daljovid, in dolgo opazovaje ladijo pravi slednjič: „Angleški trijarbolnik je, če Bog dá, kmalo sva iz nevarnosti, le krepko veslajva.“  Proti poldnevu pa je nastala nenadoma močneja sapa.  Rašetovo obličje se je zmračilo in nekako obupno je pogledoval na bližajočo se ladijo, ki je imela svoja jadra že popolnoma razpeta ter je vedno urneje derčala dalje.  Aleš in Rašet sta veslala z vso močjó, da jima je curkoma tekel pot po obrazu, pa delo je prihajalo vedno težavnejše, vožnja vedno počasnejša, kajti veter jima je pihal ravno nasproti, in čoln je šel bolj nazaj, nego naprej.  „Ako se veter ne spremení,“ pravi Rašet osorno, „je najino upanje uničeno, ladija naji bo prehitela in potlej je ne dojdeva več.“ —  V nekterih minutah bila jima je ladija že vštric in vedela sta, da je vse prizadevanje zastonj.  Bila sta sicer že tako blizo, da bi se bil lehko glas slišal do tje, klicala sta toraj na vso moč, slekla suknje ter mahala ž njimi, ali nikakoršnega znamenja ni bilo videti na ptuji ladiji, da bi ju bili zapazili.  Vedno dalje in dalje je jadrala, in naša beguna sta obupno gledala za-njo.  Kaj je bilo začeti? zopet nazaj veslati bilo je predaleč, razun tega prevergel se je tudi veter, kakor bi hotel nalašč kljubovati, ter jel pihati od vzhodne straní.  „Sedaj ni nobene druge pomoči,“ prične Rašet, „kot izročiti se valovom in vetru, morda prideva do kacega obrežja.  Daleč ne moreva več biti od Afrike, kolikor se mi dozdeva.“  „Od Afrike?“ praša Aleš nekako plaho, kajti spomin na marokanskega poglavarja, kamor so ga mislili prodati tolovaji, se mu je ponovil zopet živo pri tej priči. — „Ali pa je upati, da dobiva ondi kako evropejsko ladijo, ki naji bi pripeljala čez morje v domači svet?“  „Tega ni dvomiti,“ pravi Rašet, „posebno na severnej strani je dosti evropejskih pristanišč, ako le pravi kraj zadeneva, ne bo nama težko najti Evropejcev, ki so razpotaknjeni po raznih mestih.  Morda pa še tudi srečava kako drugo ladijo med potoma, saj v tem morji jih je vedno dosti.“  Aleš se je nekoliko umiril pri teh starčevih besedah.  Krepko sta zopet veslala dalje, deržeč se bolj proti jugo-zahodu, ker Rašet je upal priti po tej poti do Algira, kjer bi potem ne bilo težko dobiti prostora na kakej francoskej ladiji.  Celo popoldne in vso ljubo noč sta neprenehoma sukala vesli, ravno tako tudi drugi dan.  Tretje jutro zagledata v daljavi bel rob, znamenje, da se bližata suhej zemlji.  O kako veselje je prešinilo Aleša, ko so se vedno bolj in bolj vzdigovali pred njim verhunci visocih gorá, kot bi lezli iz tal, čeravno se je bilo bati še marsikterih nevarnosti. „Hvala Bogu!“ zaklical je, „kmalo sva na suhem.“ In še krepkejše se je vperl v veslo, da je čoln po bliskovo plaval prek morja.  Solnce je ravno z zadnjimi žarki zlatilo verhove sivih, proti nebu kupečih gor, ko prideta do suhega. — Kolikor sta mogla opaziti z morja, bil je kraj opuščen.  Nikjer ni bilo znati človeških stanovališč in le pesek in nekaj mirtinih germičev je pokrivalo obrežje. — Rašet velí dalje veslati ob kraji; pa čemdelj sta šla, tem pustejše in dolgočasnejše je bilo, še pripravnega kraja nista nikjer našla, kamor bi skrila svoj čolnič in prenočila.  Rašet se je oziral na vse kraje, ogledoval hribovje, ki se je potezalo ob morji, pa bilo je, kot ne bi poznal tega sveta.  Večkrat je zmajal z glavo, mermral nerazumljivo, potem pa zopet ukazal nazaj veslati.  „Kako se ti zdi Rašet, sva li v Afriki, ali ne?“ praša ga Aleš.  „V Afriki sva, ali Bog vedi kje.  Saj sem vendar že objadral vso severo-afrikansko bregovje, danes mi je vendar ta kraj tako neznan, da se prav nič ne morem domisliti, kje bi bila.“  „Jaz mislim, da bi bilo najbolje, ko bi šla h kraju in necoj prenočila na prostem, jutri pa bi na vse zgodaj poiskala kaka človeška prebivališča, kjer bi zvedela, kam se nama je oberniti.“  „Druzega nama tudi ne kaže,“ priterdi mu Rašet, „noč bo zdaj zdaj tu, in kolikor po oblakih poznam, znalo bi biti še viharno vreme necoj.  Poterpeti morava, jutri bova že videla kaj in kako.“  Potegnila sta čoln na suho, da ne bi ga odnesli po noči valovi, ko bi se nenadoma približala kaka nevihta, privezala ga terdno ob germovje, potem pa jo krenila dalje po robu, da bi dobila pripraven kraj za prenočišče.  Na mehkej tratinici, posutej z najkrasnejšimi in prijetno dišečimi cvetlicami, ki so naznanjale že bujno rastlinstvo vročih dežel, rastla so nektera palmova drevesa, in po belem pesku je curljal bister studenček, zgubljevaje se skoraj popolnoma v visokej travi.  Ta kraj je bil kot nalašč ustvarjen za trudna popotnika.  Nemudoma napravita iz volnene plahte, ktero sta imela seboj, majhen šotorček, zakurita ogenj, da bi po noči strašila ropne živali, ker orožja nista imela nikakoršnega, potem pa vzameta iz zaboja še ostala jedila ter povžijeta zadovoljna borno večerjo.  Po solnčnem zahodu je nastala kimalo temna noč ter zavila naravo v černi pert.  Ker nista bila varna pred napadi divjih zverí, sklenila sta vso noč bedeti in tako pričakovati bodočega dne, da bi potem zopet nadaljevala svojo pot.  Alešu so se necoj vertele razne misli po glavi.  Vse življenje od njegovih otročjih let do današnjega dné mu je prišlo na misel.  Spominjal se je starega Petra, ki morda ravno sedaj sedi doma na klopici pred hišo in puši mirno po svoji navadi iz majhine pipe, ugibaje, kam je prišel Aleš, da ni več čuti o njem; spominjal se je vojske na Laškem, svojih dveh tovaršev, in slednjič tudi vjetja na tolovajskej ladiji, kjer se je seznanil z Rašetom.  Zopet se je vnela v njem želja, pozvedeti kaj več o tem čudnem možu. — Dolgo je zerl na starca, ki je tiho sedel na tleh in prikladal suho berstje na plapojoči ogenj; ni si prav upal pričeti nekdanjih vprašanj, ker mu je že večkrat spodletelo.  „Kaj premišljuješ, Aleš?“ praša ga slednjič Rašet ter vprè svoje že oslabele, pa vendar še vedno žive oči, kot bi mu hotel brati na obrazu skrivne želje.  „Domislil sem se zopet tvoje obljube.“  „Moje obljube?“ povzame Rašet besedo, kot ne bi se mogel koj domisliti, kaj zahteva mladeneč.  „Tvoje obljube, da mi boš razodel o pripravnem času svoje skrivnosti, in necoj menim, je najugodnejša prilika, vsaj nama prej noč mine.  Ne zameri, da te nadlegujem neprenehoma, tvoje obnašanje zdí se mi tako čudno, da sem jako radoveden izvedeti tvoje skrivnosti, tem bolj, ker se vedno ogiblješ mojim vprašanjem.  Človek imá že takovo lastnost, čem bolj se mu kaj prikriva, tem bolj ga tare radovednost.“  „Da, da, — obljubil sem ti,“ prične Rašet globoko vzdihnivši. „Nerad se sicer spominjam preteklosti, ki mi je rodila toliko gorjé, ali tebi mladeneč, tebi, ki te ljubim, kot svojega sina, hočem razodeti jo.  Mlad si še in mnogo boš še doživel, ako ti Bog da zdravje; potrebno je toraj, da vedno bolj spoznavaš ljudí, kar sem jaz zamudil nekdaj, sicer ne bi bil prišel v takovo nesrečo.  Moje rojstno mesto je Florencija, kjer so moji starši imeli lepo palačo in veliko bogastvo, razun tega pa še mnogo posestev po deželi.  Ni jim toraj manjkalo pripomočkov, meni, svojemu edinemu sinu, priskerbeti potrebnih naukov že v zgodnej mladosti.  Najboljši učitelji so bili poklicani na dvor mojih starišev in njih veselje je bilo še tem veče, ker so zapazili kmalo bogate zmožnosti pri meni.  Sedemnajst let star sem doveršil že vse šole in čeravno sem komaj zapustil otročja leta, podelila se mi je vendar koj visoka služba pri ministerstvu, k čemur mi je, se vé da, najbolj pripomoglo sloveče imé mojega očeta. — Dve leti potem so mi umerli starši nenadoma ter mi zapustili neizmerno bogastvo, in sedaj sem bil prepuščen sam sebi.  Čeravno mlad, vedel sem se vendar skerbno varovati slabih potov, kterih se navadno mladina, prepuščena sama sebi, tako rada poprime.  Previdno sem vravnal svoje imetje ter se neutrujeno dalje pečal s svojo službo.  Edina napaka je bila ta, da sem preveč zaupal ljudem in pri njih le vse dobro, nič pa slabega opazoval, drugič pa tudi, da sem bil zeló častilakomen.  Moji prijatelji, ki so kmalo zaostali za menoj, bili so mi nevošljivi, videvši, kako urno se pomikam od stopinje do stopinje.  Vedeli so, da se tukaj z gerda ne da nič opraviti, toraj so se potuhneži poslužili sredstev, ki so se jim zdeli najugodnejši, — zapazili so namreč mojo slavohlepnost, in po tej poti so sklenili pogubiti me.  Kdor sam ne skusi, nikdar ne bi verjel, koliko veča nevošljivost gospoduje med velikaši, nego med nižimi stanovi.  V svojem dvajsetem letu sem se seznanil z zalo, lepo odgojeno, čeravno ne prebogato deklico, koje starši so pohajali iz slavne rodovine Sforzov; meni ni bilo mar bogastva, imel sem ga dovelj, temuč hotel sem si izbrati ženo, ki bi bila vredna deliti z menoj pozemsko srečo.  Angela — tako se je imenovala — bila je res zercalo vsega ženstva, in ko mi je povila ob letu zalega fantiča, dosegel sem verhunec svoje zemske sreče.  Edino moje veselje sta sedaj bila Angela in sinek Pavlo, celó svojega ternela, priti do vedno veče časti, sem nekaj časa pozabil.  Približala se je doba, ki je pretresla vso Evropo.  Napoleonove čete so rohnele od Kalabrije daleč gori do severja, vse se je uklanjalo mogočnemu Korzanu.  Mene je sercé bolelo videvšega kako pada Italija, kako že gospodarijo po njej ptujci.  Sedaj je prišla zaželjena prilika mojim sovražnikom.  Spodbujali so me, naj branim pravice, ker sem edini mož zato, naj vnemam ljudstvo boriti se za svobodo, rekoč, da mi bodo oni pomagali po zmožnosti.  Bolj iz lastnega nagiba, nego zarad slave, delal sem noč in dan za blagor svoje domovine, še počitka si nisem skoraj privoščil.  Največa rana bila je takrat za-me, da so bili sv. Oče Pij VI. pregnani iz Rima.  Onečasteno se mi je zdelo sveto mesto Rim, središče vsega kerščanstva.  Kar sem prej le skrivaj delal, pričel sem sedaj očitneje in to so porabili moji sovražniki ter me zatožili pri francoskem poglavarji, da sem ustajnikom načelnik.  23. maja zvečer — o, to je bilo najstrašnejša doba mojega življenja! — “ Rašet je prenehal in dve debeli solzni kaplji ste mu zderčali po zagorelem licu; Aleš si ga ni upal motiti.  Dolgo starec molčí; potem pa nadaljuje: „23. maja zvečer sem sedel vesel z Angelo v lopi na vertu ne nadjaje se nič hudega.  Pavlo se je igral v materinem naročji in jaz sem poln radosti opazoval zalega dečka, ki je bil takrat ravno v petem letu. — Naenkrat se vert napolni s francoskimi vojaki in poveljnik mi veli nemudoma vdati se pravici, ki zahteva od mene, da se opravičim.  Že je segla moja desna po bodalu, ali pogled na obupno ženo in jokajoče se dete, ki se me je terdno oklepalo, opomnil me je, da ne živim sam za-se in vdal sem se v svojo osodo.  Tlelo je v meni še upanje opravičiti se, posebno, ker ni bilo dotičnih dokazov, pa kako sem se motil.  Ko sem stal drugo jutro pred sodnijo, pokazala se mi je pismena zatožba in spodej podpis enega mojih prijateljev, kterega sem najbolj čislal. — Nobene besede nisem mogel pripraviti na jezik, stemnilo se mi je pred očmí in toliko, da nisem omedlel.  Iz milosti me niso obsodili k smerti, temuč v ječo na otok Korzika.  Prosil sem vzeti tudi ženo in sina seboj, pa bilo mi je odročeno, prosil sem vsaj še enkrat posloviti se pri njima v tem življenji, pa tudi tega nisem dosegel.  Še tisti dan me je odpeljala ladija na omenjeni otok v terdnjavo sv. Bonifacija. — Štirnajst dni pozneje sem dobil brezimno pismo, da je Angela žalosti umerla, sina pa je vzel eden sorodnikov polastivši se tudi obilih zakladov, ter pobegnil nekam čez morje. — Čeravno je bilo pismo brezimno, vendar se mi je zdelo, da je vse to resnica, kajti Angela mi je bila preveč udana, da bi bila dolgo preživela mojo nesrečo, moji sorodniki pa so že od nekdaj hrepeneli po mojem premoženji.  Kupa nesreče dopolnila se je do verha, nič več me ni vezalo na svet in neprenehoma prosil sem Boga, da bi me poklical s svetá ter me združil ondi zopet z ljubo ženo, ki je našla blagi mir, meni pa je bil odrečen.  V terdnjavi sem bil toliko prost, da sem se smel sprehajati na obzidji. — Neko popoldne že proti večeru zrem po morji, ki je butalo ob skalovje tik pod menoj.  Daleč tam na morskej širjavi zapazim ladijo, ki je jadrala sem ter tje, kot ne bi si upala blizo.  Mene prešine misel osvoboditi se.  Do ladije bilo je res dobre dve uri, ali tega se nisem strašil, ker sem znal dobro plavati večo težavo delalo mi je priti iz terdnjave, ker so bile krog in okrog razpostavljene straže. — „Naj velja, kar hoče,“ mislim si, „poskusil bodem.“ Stemnilo se je že precaj in druge jetnike je spravljal ječar že v zapor.  Še enkrat pogledam po morji in v strašno globočino pod seboj, potem pa stopim na okrožje in poskočim najmanj petdeset sežnjev globoko v morje.  V tem trenutku počile so tudi puške stražnikov, pa nobena krogla me ni zadela.  Potopil sem se pod vodo in plaval nekaj časa v stran, potem pa se zopet toliko pokazal, da sem sape dobil.  Le ko sem bil že daleč na morji, upal sem se popolnoma na poveršje.  Najbolj čudno se mi je zdelo, da ni nobena ladija odrinila od kraja, ki bi me iskala, gotovo so mislili, da sem se ubil pri tako strašnem skoku, ali pa da me je zadela kaka krogla, ker me ni bilo izpod vodé.  Plaval sem naravnost proti oni ladiji, ki se je še vedno na onem kraji sem in tje pomikala.  Bil sem že precej blizo, ali strah in dolgo plavanje pod vodo me je tako vpéhalo, da sem se komaj še vzderžaval.  Noč se še ni popolnoma storila, zravnam se po konci, kolikor je bilo moč, ter zakličem proti ladiji.  Pervič ni bilo nič, drugopot pa sta stopila dva moža v čoln in urno vesljala proti meni.  Prišli smo na ladijo, pa kako se zavzamem, ko spoznam morske tolovaje.  Poglavar me praša najprej, koliko jezikov znam.  Jaz mu povem: laški, francoski, angležki in tudi nekoliko nemški. —  „Dobro,“ pravi, „moj tolmač mi je umerl, nadomestil ga sedaj bodeš ti.“ —  Kaj som tel začeti? moral sem se udati osodi.  Na svetu nisem imel nobenega upanja več, kraj se mi je pristudil, kjer sem zgubil prostost, ženo in sina; postal sem tolmač na tolovajski ladiji. — To je moja dogodba, žalostna sicer, pa resnična.“  Umolknil je starec ter si s čela oterl pot, kterega so mu bolj prizadjali žalostni spomini, nego pripovedovanje.  „In tvoje imé, Rašet, je li pravo?“ praša čez nekaj časa Aleš.  „Né — dali so mi ga tolovaji.  Moje pravo imé je: Lavrencij Saturni.“  „In ti ne bi bil nikdar zapustil tega življenja, ko ne bi bilo mene?“  „Nikdar, — zavoljo tebe, ki te ljubim po očetovsko, storil sem to.  Ti ne veš, kako sladko je imeti človeka, ki imá blago sercé, kterega še ni popačil svet.  In to si ti.“  „Moj dobrotnik!“ vskliknil je Aleš in objel starca, „ne, vi niste več samo moj nesrečni tovarš, temuč oče, dovolite, da vas tako imenujem.  Odslé ne več „ti“, temuč „vi“, kakor sem nekdaj imenoval tudi blazega Petra.“  Starec se je radovoljno smehljal in poljubil Aleša na čelo rekoč: „Ker tako hočeš, naj pa bo.  Osoda naji je po naključbi združila: ti nimaš očeta, jaz pa sina ne.“  „Sedaj pa vas še vprašam, kaj vsaki dan neprenehoma pisarite? gotovo kako učeno delo?“  „Spisujem obširno delo „Osoda človeška“.  „Kaj pa boste storili s tem, ko dokončate?“  „Nič. — Delam zarad dolzega časa in pa da bolj živo premišljujem svetne ničavnosti.“  Pozno v noči je že bilo, ko sta končala svoje pogovore.  Aleš je zapazil, da je Rašet, ali kakor ga bomo odslé imenovali — Lavrencij truden, toraj mu velí, naj le zaspí brez skerbí, ker bo on sam čul do dne.  Potem pa je nekoliko popravil ogenj ter sedel zraven njega, Lavrencij pa je zlezel v šotor k počitku. —  Kdor ima polno glavo skerbí, ta vé, kakó je, ako se vleže zvečer k počitku, če tudi so take skerbí včasih čisto nepotrebne. — Lavrencija je gotovo skerbelo, čeravno tega ni pokazal Alešu; kajti še pred dnem se je zbudil in poklical mladenča k sebi.  „Zakaj pa ne spite?“ pravi Aleš, ki je slonel na mehkej rušnji in kuril ogenj, videvši, da je prilezel starec na vse zgodaj iz šotora. „Morda se bojite, da ne bi jaz zaspal.  O le brez skerbí bodite, prav nič se mi ne dremlje, vajen sem, ker pri vojakih včasih še po več nočí nisem spal.“  „O vem, vem, da si skerben, previden mladeneč,“ odverne Lavrencij, „popolnoma se zanesem nate.  Ali vedi, da bo treba odriniti, svetlí se že nekoliko, in v jutranjem hladu je najprijetnejše potovati.  Ne veva še prav nič, kje sva, toraj morava skerbeti, kar najprej mogoče dobiti kake ljudí, pri kterih pozveva kaj in kakó.  Pred vsem pa ti moram še omeniti: pogum in neustrašljivost imej povsod, naj se godí, kar hoče, ker le to naji more, rešiti.  Kdo vé, med kakimi ljudmi se nahajava?“  Aleš je obljubil vse storiti, kar mu je naročil Lavrencij.  Skrila sta čoln v germovje, ako bi ga še kaj potrebovala, ko ne bi našla zaželjenega kraja, vzela seboj jedila, kolikor jih jima je še ostalo, ter se napotila po peščenem obrežji, kjer je rastlo le sem pa tam kako germičevje, iskat človeških bivališč. — Solnce je že visoko stalo na nebu, ko prideta skozi neko ožino, po kterej se je zvijal majhen potok.  Peščena planjava je zginila in krasna dolina se je razprosterla pred njima, krog in krog obdana s precej visocimi, gozdnatimi hribi, ki so jo oklepali od vseh strani, kot mogočno zidovje. — Daleč tam v kotu doline na podnožji sterme goré, ki je dvigala svoj robati verh proti sinjemu nebu, vzdigovaje se, kot kraljica med svojimi sosedami — nižimi gorami, zapazita kup lesenih bajt, iz kterih se je vzdigal višnjelkasti dim v kolobarjih med drevjem proti nebu.  Lavrencij obstane, vzame svoj dalovid in dolgo opazuje malo selišče.  Tudi Aleš je napenjal svoje očí ter menil zdaj zdaj zagledati kako divjo druhal, ki bo planila po njima, zatoraj si oskerbí debelo gorjačo, da bi se vsaj za silo branil, ako bi bilo treba.  „Prav nič ne vem, pri čem sem,“ reče čez nekaj časa Lavrencij, „nobena duša se ne prikaže na dan.  Bajte so podobne onim, kakoršne imajo Kabili (Kabili so gorsko ljudstvo, ki prebiva v Algiru v severnej Afriki, in so se nekdaj krepko bojevali zoper Francoze.  Popotniki jih hvalijo, kot gostoljubne in jako delavne ljudi.) ali ti ne stanujejo tako blizo morja, so bolj v gorah; posebno odkar jim Francozje dobro na pete stopljejo, umaknili so se visoko v gore, kamor si ne upajo Evropejci.“  „Tedaj kaj mislite, kje sva sedaj?“ praša Aleš.  „Ravno to je, kar mi dela preglavico.  Ko bi vedel, kje sva, potlej ne bi bilo težko najti evropejskih stanišč.  Sedaj nama ne kaže nič druzega, nego iti do onih koč.  Ako so pošteni ljudjé, povedali nama bodo, kam se imava oberniti; posebno če so arabskega plemena, spremili naji bodo celó do mesta, kjer stanujejo Evropejci.  Ti še ne poznaš arabske gostoljubnosti, ako si jedel ž njimi kruh in sol, tvegali bodo za-te življenje, ako so tudi največi hudodelniki.“  Mahnila sta jo po dolini naravnost proti kočam, kjer se je kviško dvigal dim, ali človeka ni bilo nikjer nobenega videti. — Ko prideta do perve koče, ki je imela samo en vhod na gornej strani, zagledata pred pragom sedečega, mladega zamorca. —  Lavrencij in Aleš pozdravita ga arabski, on pa jima odzdravi nekako začudeno ogledovaje ta dva nevadna ptujca.  „Kdo sta vidva moža, ki prideta pod našo streho? da vem naznaniti gospodu,“ praša ju potem černi sluga.  „Jaz sem Abu Karef, kupčevalec iz Mekke,“ odverne resno Lavrencij, „in ta mladeneč je moj zet Ahmed Teleben.  Mojo ladijo so požerli valovi z blagom vred in midva edina rešila sva se z velikim trudom grozovitej smerti; mornarji so potonili vsi.  Prišla sva k vam, da najdeva v tej hiši gostoljubnosti.“ — Prevideni Lavrencij si je izmislil to zvijačo tako berzo ter govoril tako resno, da zamorec ni mogel dvomiti, da sta ta dva potnika res nesrečna kupčevalca, ki sta se rešila morskih valov ter prišla v to hišo prosit pomoči.  „Alah je velik,“ djal je častitljivo zamorec ter položil roki navskriž, „pripeljal vaji je v hišo vernega mozlima, ki vama ne bo odrekel svoje pomoči.  Poterpita, da oznanim vajini prihod svojemu gospodu.“ Pri teh besedah je zginil urno v kočo in dolgo se ni prikazala nobena oseba na dan.  „Zakaj ste si izmislili to zvijačo?“ praša Aleš Lavrencija, ko sta bila sama.  „Ker se mi je zdelo potrebno.  Gospodar, ki stanuje v tej koči, je najberž poglavar kake roparske druhali, ki se je ustanovila v tem varnem kraji.  Ko bi se bila izdala za Evropejce, prišla bi bila morda zopet v takovo druščino, kot sva bila na ladiji.“  „In menite, da ne bodo spoznali, da sva Evropejca!“