Stoji, stoji bel gradič,  Notri v gradu mlad kraljič  Hujši je ko Pesoglavec.  Nar. pesem.  Na visokem in strmem hribu na severni strani dobrepoljske kotline se dvigajo razvaline čušperške.  Mah je porastel po kamenju, zeleni bršljin se je popel po visokih stenah in med ozidjem rastejo mogočne bukve.  Gadje in modrasi se solnčijo sedaj na razvalinah, sove in čuki se skrivajo po luknjah. — Ljudje se kaj radi ogibljejo samotnih razvalin, katere še sedaj vzbujajo nekako grozo.  Ko sem stal prvič na teh slikovitih razvalinah, navdajale so me različne misli.  Pred vsem se mi je vrivalo vprašanje, kdo je bil oni sovražnik, ki si je osvojil skoro nepristopni in nepremagljivi grad.  Sklenil sem tedaj pozvedovati, kdo ga je razdejal.  Prebiral sem spise, toda v teh sem našel le malo o starem Čušperku; hotel sem pregledati arhiv v novem gradu, toda našel ga nisem, ker ga nimajo več.  Neki nevešč oskrbnik je baje vsa pisma in vse listine prodal prodajalcu, da je zavijal vanje milo, sveče in druge take reči.  Nekoliko imen in podatkov sem dobil od prijaznega slovenskega zgodovinarja.  Naposled sem izpraševal še ljudi o Čušperku in tu, kjer sem se nadejal najmanj, zvedel sem največ.  Slišal sem marsikatero pripovedko o starem gradu in nekdanjih njegovih prebivalcih.  Na podlagi teh pripovedek sem se namenil spisati to-le povest, ki se opira na zgodovino, največ pa na ustna poročila.  Kajpada se utegne sčasoma v poročilih marsikaj premeniti, ker gredo od ust do ust, a jedro je resnično.  V začetku šestnajstega veka so imeli Čušperk v lasti Turjačani.  Pankrac Turjaški ga je bil dobil l. 1490. od cesarja Friderika IV. za veliko denarno vsoto v zastavo.  Nekdaj so ga imeli v lasti Oselinkarji, ki so se pisali po tuje Osselinkherji in Osselnikheri, t. j. Oselnikarji.  Tako so se imenovali lastniki tega grada do l. 1399.  Zakaj so se odslej imenovali »gospodje Čušperški« ali prav za prav »Zobelsbergerji«, tega ne morem povedati.  Ali je prišla druga rodbina na grad, ali se je iz drugega vzroka ime premenilo, ne vem, pa za našo povest tudi ni posebno važno.  A ohranilo se je ime med ljudstvom in ostalo do današnjega dne.  Iz 15. veka se imeujejo nekateri Čušperžani, duhovskega in svetnega stanu.  Čušperk ni bil več njih prava last; jeden izmed njih je bil še na gradu, drugi so se naselili drugodi in polagoma poizgubili v povestnici.  Oni, ki je bil še na čušperškem gradu, bil je sicer samo nekak oskrbnik; oddajal je dohodke Turjačanu, toda nosil se je kot pravi gospodar, veljal za pravega gospoda tudi med ljudmi.  Ker je hotel sam živeti dobro in gosposko, h krati pa pravemu gospodarju tudi mnogo plačeval, ume varno lahko, zakaj je stiskal svoje kmete.  Henrik se imenuje junak naše povesti; ljudje ga imenujejo skratka »gospoda«, ali »grajščaka«, ali pa »Čušperškega gospoda«.  V začetku šestnajstega veka gospodari na gradu kot oskrbnik Turjačanov.  Res ni samostojen, a tem bolj se dela samostojnega, obnaša se kot pravi gospodar in ima tudi svojega valpeta ali opravnika.  Nekega dne o žetvi l. 1515. zajaše gospod Henrik Čušperški na grajskem dvorišču krepkega, spočitega vranca.  Prej so bili zajahali konje valpet in dva slugi ter so mirno pričakovali ukaza gospodovega.  »V dolino, v Kompolje!« veli trdo gospod Henrik.  Vspodbodejo konje in udero skozi grajska vrata.  Prvi valpet, z dolgim bičem v roki, kakih deset korakov za njim gospod, kaka dva koraka za njim pa sta jahala slugi, ki sta bila za oprodi.  Nosila sta orožje gospodovo: kopje in meč.  Jahali so precej urno po poti, ki se polagoma niža v daljših in krajših ovinkih v dolino.  Kmalu so dospeli v gozd.  Stoletne košate in visoke bukve so se objemale v vrhovih in senčile pot, da so le malokje prodrli solnčni žarki gosto, zeleno mrežo.  Prijetno je po leti v gozdni senci.  Gospod Henrik je zadrževal konja toliko, da je šel umirjeno, polagoma; istotako so jezdili tudi spremljevalci.  Nikamor se jim ni mudilo.  Gospod je govoril sedaj z valpetom, sedaj s slugama, izbijajoč malo lepe šale, da se je sam glasno krohotal in so se smejali njegovi drugi.  Ker niso bile šale in drugi pogovori toliko imenitni, da bi jih bilo vredno zapisati, in ker so brez vrednosti za povest, preskočim jih in namestu njih predstavim čitatelju to družbo.  Gospod Henrik je bil star blizu petdeset let.  Velik je bil, širokopleč, tršatega života in krepkih rok in nog.  Vse je kazalo, da je jako močan.  Spodnjo polovico zagorelega obraza mu je pokrivala gosta, zmršena, črna brada, ki mu je segala daleč po prsih.  Tu in tam je bila že prepletena z belimi nitmi.  Čelo njegovo je bilo nizko, in globoko pod njim so bile udrte neprijazne oči, v katerih je odsevala strast.  Obraz ni kazal plemenite duše, ampak je pričal, da je ta mož že marsikaj prebil in doživel.  Pokrival ga je siv klobuk še dokaj ozkih krajcev, z dolgim sokolovim peresom na strani.  Kratko temno suknjo je imel prepasano s širokim usnjatim pasom, ki je bil na trebuhu z medenino ovit; za njim je tičal običajni lovski nož.  Hlače so bile ozke in za jahanje prikrojene, škornji so mu z golenicami segali čez kolena in so imeli na peti pritrjene velike in bodeče ostroge.  Precej podobno so bili oblečeni tudi spremljevalci, le da niso imeli za klobuki peres, in je bila vsa njih obleka slabša in preprostejša.  Valpet tudi ni imel noža za pasom, ampak v roki dolg bič, ki ga je čestokrat vtaknil za golenico.  Slugi sta nosila orožje gospodovo, meč in kopje, zakaj gospod Henrik je rabil s posebno ljubeznijo to že zastarelo orožje in se nikakor ni mogel do cela sprijazniti z novodobno puško, ki se je takrat vedno bolj razširjala.  Le včasih je vzel sabo tudi dolgo puško, da jo je pomeril v divjačino, ako je ni mogel zadeti s kopjem.  V pol ure so prejahali gozd in kmalu dospeli v dolino.  Pred njimi se je razgrinjala kot velik, pisan prt ravna dobrepoljska dolina z lepimi rodovitnimi njivami, po katerih se je še zibalo zlatormeno žitno klasje.  Sem in tje je rastel med njivami še kak zelen gaj, ostanek iz prejšnjih časov.  Ker je bilo sveta dovolj, ni bilo treba posekati vsega drevja in potrebiti vseh korenin za njive.  Mnoge vasi so se tiščale bližnjih gor in se zavijale v zeleni plašč košatega drevja; tu in tam je molel kvišku med hišami in drevjem visok, bel zvonik, kar je dajalo vasem še prijaznejše lice.  Ljudje so bili večinoma na polju.  Razlegalo se je veselo petje, govorjenje in smejanje čilih žanjic, ki so krepko vihtele srpe in urno žele dozorelo žito.  Pokrite so bile z belimi pečami iz domačega platna, bele rokave so imele zavihane čez komolec.  Za njimi so vitki mladeniči vezali snopje in je devali v kupe, med delom pa se glasno razgovarjali.  Samo tam so bili delavci tihi, kjer so desetinili grajski ljudje, to je, pobirali vsak deseti snop in ga nosili na svoje voze.  Našim jezdecem je bila najbližja vas Cesta, skozi katero drži tudi pot na Čušperk.  Spodbodli so konje in dirjali po ravni poti v vas.  Umikali so se ljudje daleč s pota, ker valpet je vihtel grozeče svoj bič in švrknil onega, ki se ni dovolj daleč in spodobno umaknil s pota plemenitemu gospodu.  Ljudje so to dobro vedeli in kadar so ugledali kakega jezdeca, niti pazili niso, ali je res grajski gospod, ampak bežali so s pota in se skrivali v žito ali v grmovje.  Otroci pa so zakričali in stekli s pota, kjer so se igrali, začuvši peket konj in ugledavši jezdece; izza voglov in plotov so gledali s strahom za njimi.  Zadovoljen nasmeh je igral na obrazu gospodovem, češ: vse se me boji, vse se mi umika!  Ni pa mislil, kaj se godi tem ljudem v srcu.  Drvili so naprej.  Kmetje so odpeljavali vozove s pota, odkrivali se in globoko priklanjali, ko je jezdila družba mimo.  Umolknile so žanjice, globočje se pripogibale, hitreje žele, dokler so jih gledali jezdeci.  In gospod je klel in se jezil, da ima ta pasji rod tako slabo vest in skriva svoje obraze.  Cesto je zapodil konja nalašč na njivo med žanjice, da so se umaknile, in je tako katero pogledal.  In ni se ogibal žita ali drugih sadežev, jezdil je, kamor se mu je zdelo, naj je bila njiva prazna ali polna.  Kaj njemu za to!  A kmetic ga zaradi tega ni blagoslavljal ...  Čule so se zamolkle kletve in grožnje, pestil je roke in mu žugal mrmraje:  »Pride dan povračila, in takrat tebi gorje, oholi in neusmiljeni grajščak!«  Bližali so se Vidmu.  Od nasprotne strani je peljal prileten kmet z voli visoko naložen voz rži.  Z njim je šla mlada deklica, hči njegova.  Dobro ji je pristojala na glavi bela, spretno zavezana peča, izpod katere so ji tu in tam silili črni lasje.  Do komolca gole, nekoliko od solnca zagorele roke je upirala v bok in široko, gosto nagubano krilo iz boljšega domačega platna ji ni popolnoma zakrivalo bosih nog.  Bos je bil tudi oče, ker takrat še niso bili toli razvajeni, da bi obuvali čevlje zaradi peščene poti ali bodečega strnišča.  Živahno sta se razgovarjala, in deklica se je očetu večkrat prijazno nasmijala.  Zato se je tu in tam zjasnilo tudi kmeticevo lice, ki je bilo že precej zgubančeno in od solnca zapečeno.  Bila sta že blizu vasi.  Kar jima udari žvenket podkev na uho.  Ozreta se.  »Joj!  Oče, ognite se, gospod prihaja!« vikne deklica in od samega strahu stopi k očetu.  S polnim vozom se je težko ogibati.  Zato pogleda kmetič natančneje, ali je res gospod, ali ne, da bi se ne umikal zastonj.  Takoj spozna, da je res grajščak.  Zakaj videl je dolgo sokolovo pero, dobro je razločil črno brado in tudi valpeta ni prezrl, ki je že spodbodel konja in se bližal skokoma.  »Oče, brž s pota, brž!« priganja deklica.  Bil je že res skrajni čas.  Zato ni mogel kmetic premišljati, kam bi se bilo bolje ogniti.  Naglo obrne voli na stran, toda, ker je bil svet poleg ceste nekoliko nižji in so voli prehitro zavili, zvrne se voz nagloma in ostane z zadnjim koncem še na poti.  Hči se je bila komaj umaknila, da je ni potlačil voz.  Od strahu je kmetič obstal, tresel se in srpo zrl v prevrnjeni voz, tudi deklica je trepetajoč pričakovala, kaj bode.  V tistem hipu pridrvi valpet.  »Umakni se!« veli mu grozeče.  »Gospod, ne morem, ne morem; saj vidite, da ne morem!« odvrne z mehkim glasom kmetič.  »Moraš!«  »Ne morem«, odvrne zopet.  »Tu imaš, uporni pes!« zavpije valpet, bič zažvižga in se oplete kmetiču okrog glave in pleč.  Niti ganil se ni kmetič in nič ni ječal; udano je prejel ščemeči udarec bičev.  Toda hčerka njegova je jeknila in bridko zaplakala.  »Oh, oče, oče!«  »S poti!« zakriči valpet še silneje.  »Ne morem, saj vidite, da ne morem!« odvrne kmetič.  »Moraš!«  In zopet je zavihtel bič in udaril ubogega kmetiča, da se je naredila rdeča proga, koder se ga je dotaknil.  Deklica je planila k očetu ter ga hotela varovati pred valpetovim bičem.  Ta pa je nemilo vihtel bič in jedenkrat je udaril voli, da so se napenjali v jarmu, drugič pa kmeta in zadel tudi njegovo hčer.  Ta je bila vkljub bolečinam vesela, da je prestregla vsaj nekoliko očetu namenjenih udarcev.  Tedaj pa prijaha grajščak.  »Kaj je to?« vpraša osorno.  »Ta kmečki pes se vam neče umakniti!« odvrne valpet in zopet švigne z bičem.  Kmetič se brž razkrije in molče globoko prikloni, a deklica se ojunači in reče:  »O, gospod, zgodila se nama je velika nesreča.  Hotela sva se vam ogniti, a v tistem hipu se nama je zvrnil voz, in sedaj ga voli nikamor ne morejo premakniti.  Gospod, usmilite se!«  »Lažeš, zvrnila sta nalašč, da nam kljubujeta!« zakriči valpet in z bičem oplazi njo in očeta.  Bridko jekne deklica, ker bič ji je priletel čez golo roko.  »Naprej!  Naprej!  S poti!« vpije valpet razljučen in švrka z bičem.  »Stoj, ti pasjedlakec!« zavpije nad njim gospod Henrik.  »Ne tepi mi dekline!  Ne vidiš li, da je predobra za bič?«  Valpet preneha, grajščak pa požene konja prav h kmetu.  »Kdo si ti, ki se mi nečeš umakniti?« vpraša trdo.  »Rman iz Vidma, žlahtni gospod!« odvrne plaho kmetič.  »In čegavo je to dekle?«  »Moja hči, žlahtni gospod!«  »Tvoja?« začudi se grajščak.  »Za te je prelepa!  Neverjetno!  Ti si jo ukradel.«  »To je moja prava hči, kri od moje krvi.«  Zaman je skrivala deklica z dlanjo svoj obraz.  Henrik se je nagnil s konja in ji potegnil roko raz obraz, rekoč:  »Ne skrivaj svojega obraza in ne povešaj lepih očij!«  In gledal jo je pazljivo.  Zadovoljen nasmeh mu je igral okoli usten, iz očij mu je žarela strast.  Kmetič je pa skrbno opazoval obličje gospodovo in spoznal, kaj se mu godi v duši.  »Res, čedna deklica!« pregovori gospod Henrik čez nekaj hipov.  »Zakaj je nisem zapazil že poprej?  Škoda, da se valja med temi pasjimi kmeti.«  Spremljevalci mu prikimajo.  »Ali je res to tvoja hči?  Povej mi resnico, ti kmet!«  »Žlahtni gospod, ona je v resnici moja hči!«  »Ali se ne sramuješ takega očeta?  Ali bi ne hotela iti k nam na grad, imela bi mene za očeta, ti lepa stvar?« vpraša obrnjen k njej.  »Svojega očeta se ne sramujem nikdar in sem rada pri njem.  Ne maram nikamor drugam!« odvrne srčno hči.  »Škoda!  Škoda!  Pa bodemo že videli!« mrmra gospod Henrik sam pri sebi.  »Ti malo vredni kmetavz, da se mi drugič ogneš spodobneje in o pravem času!« zavpije na to grajščak.  »Danes naj se ti prizanese zaradi hčere, katere nisi vreden, a drugič bodeš izvestno prebil zasluženo kazen, ako se ne bodeš vedel tako, kakor se moraš.«  »Žlahtni gospod!  Zahvalim; nikdar več ne bodem vas razžalil!« odvrne Rman z vso ponižnostjo.  Gospod Henrik se ozre še nekaterikrat po Rmanovi hčeri, potem pa odjase naprej. — »Čedno dekle,« zamrmra večkrat in se zadovoljno nasmehuje.  Koval je načrte, kako bi jo dobil na grad.  Polotila se ga je želja, da jo mora imeti.  »Čegava je ta deklina, ti valpet?  Jaz sem že pozabil to kmečko ime«, vpraša gospod Henrik.  »Rmanova iz Vidma«, odvrne ta.  »Rmanova?  Zapomni si, da bodeš vedel čegava je, ako te bodem kdaj vprašal za njo!«  »Gospod, ne zgrešim je, zanesite se!«  In jahali so naprej.  Takrat je pa kmet Rman žalostno gledal zvrnjeni voz in hčerka si je otirala solze.  »Vražja gospoda!« sikal je Rman.  »Mi smo jim psi, ne ljudje, živina, s katero se počne, kar hoče kdo!«  »Oče, ali vas hudo boli?« vpraša ga hčerka skrbno.  »Boli? — Naj me boli, in bolelo naj bi me še bolj, prestal bi rad še več, samo, da bi te on ne bil videl!«  »Oče, jaz se ga ne bojim.«  »Ne bojiš se ga?« reče bridko oče.  »Ali se moreš ustavljati njemu, gospodu, ki stori, kar hoče?  Če te bode hotel imeti na grad za službo, morala boš iti.«  »Pozabil bode name.«  »Prav bi bilo, pa ne verjamem.  Taki ljudje ne pozabijo.  Vse hočejo imeti zase, z njiv naše pridelke, iz hlevov živino, pa še ljudi, kadar se jim zljubi.  Ubogi kmet!  Oj, mi nesrečniki!  Stavil bi, da bode tudi tebe hotel imeti, in če ne bodeš šla rada, vzel te bode s silo.  Izgubljena bodeš za svoje stariše, za brate, za svojega Vida.  O, Bog se usmili!«  Debele solze so rosile po njegovem licu.  In ko je deklica videla žalostnega očeta, polotila se je tudi nje bridka žalost.  Skrb je težila vprvič njeno mlado, neizkušeno srce.  Molčala sta.  Vsak je mislil za-se.  Razložila sta žito z voza in potem voz zopet postavila.  Otreslo se je mnogo zrnja in voz se je precej oškodoval.  A to bi se pozabilo, da bi le več hujšega ne prišlo!  Nakladala sta snopje, kmetje pa so prihajali in izpraševali, kaj se je zgodilo.  Ko so zvedeli, stiskali so pesti in se grozili.  »Gorje ti, gorje, oholi človek!«  Rman je naloženo žito peljal domov; žalosten je korakal poleg voza in tudi hčerka — Alenčica ji je bilo ime — se ni smejala več.  Gospod Henrik pa ni bil čisto nič žalosten, ampak še nekako zadovoljen.  Ko je zvečer zopet jahal mimo Vidma, vprašal je valpeta, kje je hiša Rmanova.  Valpet mu jo je pokazal prav natančno.  Oče so rekli:  »Možimo jo!«  Mati so djali:  »Doma naj bo!«  Stara pesem.  Rmanova hiša je bila za tisto dobo prav čedna.  Bila je sicer lesena in nizka, a okoli nje in notri je bilo vse dobro urejeno in snažno.  Rman — za Bernarda je bil krščen — je bil dokaj razumen mož.  Znal je dobro gospodariti, delal je pridno in varčeval tako, da je pošteno živel.  Bilo je pri hiši dovolj živeža in obleke.  Z grajskimi beriči se ni prepiral in ruval, kadar so prišli desetinit, ker je bil miroljuben in se je ogibal vsem neprilikam.  Takrat, ko se pričenja naša povest, bil je star čez petdeset let.  Štiri leta mlajša je bila njegova žena Katarina, sestra Stankova, meniha v samostanu zatiškem.  Bila je zvesta pomočnica možu, s katerim sta živela v najlepši zlogi.  Poslednja leta je bila že slabega zdravja.  Opešala je, ker je v mladih letih preveč trpela.  Imela sta več otrok, toda živi so jima ostali samo trije: sina Bojan in Martin in pa hčerka Alenčica.  Najstarejši sin Bojan, ki je bil star takrat okoli triindvajset let, bil je v zatiškem samostanu in se učil.  V tedanjih časih je bilo neizmerno težko za navadnega kmeta, ako je hotel dati sina kam v šolo.  Ne samo, da navadno ni mogel prenašati tako velikih stroškov, ampak treba je bilo dobiti dovoljenje od grajščaka.  Ta pa ni rad videl, da bi bil kmečki sin kaj boljšega.  Za Rmana je bila sreča, da je imel močno podporo in zaslombo v zatiškem samostanu, kjer je bil njegov svak jako veljaven.  Ta ni nameraval jedino le tega, da bi vzredil Bojana za meniha, ampak prizadejal si je, da se mladenič izobrazi, naj bode potem že kar hoče, duhovnik, ali vojak, ali drugačen gospod, samo da bi ne bil kmet, zatiran tlačan grajščakov.  Bojana ni prva leta veselilo učenje, najrajši bi bil pobegnil iz samostana domov k ljubim starišem, bratu in sestri.  Toda stariši so ga odločno priganjali, naj se uči, saj so vedno želeli, da bi se mu godilo boljše, nego se godi njim.  In tako je ostal v samostanu in se izobraževal.  Marko, najmlajši, je bil namenjen od starišev za domačijo.  Zato je bil doma in je očetu pomagal pri delu.  »Alenčico pa bodemo dali možu, da bodo vsi preskrbljeni,« dejal je Rman včasih, kadar sta se z ženo pogovarjala o otrocih.  Alenčica je že imela ženina, bil je Močilarjev Vid, tudi iz Vidma.  Sama sta si bila dobra, in stariši Vidovi so želeli, da se vzameta.  Le Rmanka še ni bila za možitev hčerino iz prav tehtnih vzrokov.  Z Alenčico bi bila namreč izgubila veliko pomoč in podporo, ker ona sama je že težko opravljala.  Ako Alenčica gre, potem bode zanjo staro trpljenje.  Nova gospodinja pa tudi ni mogla še priti v hišo, zakaj Marko je bil še premlad za ženitev.  Drugi dan sta Alenčica in Marko zdevala snopje v kozolec, stara dva sta pa nekoliko v veži posedela in se razgovarjala.  »Torej ti, Bernard, praviš, da je za dekle nevarno,« pravi po kratkem premolim žena.  »Jaz se zanjo prav bojim,« odvrne ji on.  »Ta čušperški divjak jo je videl včeraj in tudi govoril ž njo.  To ne obeta nič dobrega.«  »Kaj veš?«  »Vem, kar vem!  Dobro poznam tega človeka, in včeraj sem ga še posebno natančno gledal, če tudi me je bolelo od biča.  Gledal jo je, kakor mačka meso.  In kako je govoril!  Skoro ti ne morem povedati.«  »O, Bog se nas usmili!«  »Na samo božjo usmiljenost in pomoč se ne smemo zanašati, delati moramo tudi sami.«  »Kaj pa hočemo?  Kako naj mu jo skrijemo?«  »Skrivali je ne bodemo nič, ampak nekaj pametnejšega storimo!«  »No, kaj neki?«  »Veš kaj, omožimo jo!  Tič se bojuje za družico, in tudi mož jo bode lože branil pred grajščakom, kakor midva.«  »A brez Alenčice ne moremo biti.«  »Treba bode.  Ako je ne omožimo, vzame nam jo grajščak, češ, da jo potrebuje za deklo ali kaj drugega, ali jo pa vzame kak berič, pa smo ob njo.  In kaj bode potem?  Ali jo dobimo še kdaj nazaj?  Ne, ne!  Čim preje se omoži, tem bolje zanjo in za naju.«  Mati Katarina prikima.  Čez nekaj časa vpraša:  »In kje je ženin?«  »Kaj vprašuješ, kakor bi ga ne poznala?«  »Saj ima več snubcev, in ne vem, katerega misliš.«  »Alenčin ženin je samo Močilarjev Vid.  Poznam ga, da je prav dober mladenič, zato bode tudi dober mož.  Vem tudi, da ima Alenčico rad, in ona se ga ne bode branila.«  »Meni tudi ugaja.«  »No, torej prav.  Jedenkrat nama je možiti hčer, moživa jo sedaj!«  Žena mu pritrdi.  Menila sta se potem, kaj bode treba pripraviti za možitev, kaj ji bode treba dati.  »Še danes se moramo zmeniti z Močilarji zaradi možitve.  Saj nekoliko sva se s starim že menila, pa takrat se tudi meni ni mudilo.  Da, še danes!  V treh ali štirih tednih bode vse v kraju, ako pojde po sreči,« modruje Rman.  »Upajmo, da pojde!«  »Zato pa, da bode Alenčica ta čas bolj na varnem, naj gre k tvojemu bratu na Visoko in tam ostane do poroke.«  Žena ne odgovori ničesar, kakor bi ne bila zadovoljna z moževim nasvetom.  »No, kaj praviš ti?«  »Jaz bi rekla, naj ostane doma.  Ako pa le hočeš, naj gre na Visoko za ta čas.«  »Videla bodeš, da bode prav.«  »Kdaj pa pojde?«  »Nocoj se zmenimo, jutri pa pojde.  Čim preje bode z doma, tem manj me bode skrbelo.«  »Po Močilarja je treba iti, da se zgovorimo.«  »Jaz idem ponj.«  »Le pojdi, pa naj vsi trije pridejo, oče, mati in Vid.«  Rman vstane in gre k Močilarju.  Rmanka pa se opre z lahtmi ob kolena nasloni glavo na roke in premišlja.  Čez nekaj časa pride Alenčica v vežo.  »Ali sta že podelala?«  »Vse je spravljeno«, odgovori hči.  »Prav.  Sedaj pa sedi k meni in se odpočij malo!«  Deklica sede na stol, kjer je sedel prej oče.  Pogovarjali sta se nekaj časa o navadnih rečeh, potem pa pravi mati:  »Alenčica, povej mi, ali bi se rada možila?« Alenčica povesi oči in zardi.  Popravi si pečo, da bi zakrila svojo zadrego.  »Le povej, le, saj se ni treba nič sramovati!  Stara si dvajset let, marsikatera se moži še poprej.  Torej povej, ali bi se omožila rada, ali ne?«  »Mati, jaz res ne vem.  Včasih bi se rada, včasih pa ne, kakor je.  Ako bi šli vi z menoj, možila bi se veliko lože.«  »Jaz ne morem s teboj, pa tudi tebi ne bode treba daleč hoditi; saj vem, da poznaš Močilarjevega Vida.«  »Poznam ga.«  »Vidiš, njega sva ti izbrala z očetom za moža.  Ali si zadovoljna?« Alenčica sramežljivo prikima.  »Nocoj zvečer pridejo Močilarjevi sem, da se zgovorimo.«  »O, že nocoj?«  »Nocoj, da bode vse poprej v kraju.  Oče se boji, da bi ti oni pesoglavec s Čušperka kaj ne naredil.  Saj veš, kakšen je.  Ker te je včeraj videl, boji se oče zate.  Ko bi se zazdelo temu neusmiljencu, pa bi te vzel za deklo ali še kaj hujšega.«  To je nagnilo hčer, da je bila čisto zadovoljna z možitvijo.  Pogovarjali sta se razne reči, in skrbna mati jo je umno učila.  Med različnim delom in pogovori je prešel dan, in začelo se je mračiti.  Ko so se prve sence nekoliko zgostile, šla je Močilarica kar po vasi k Rmanu, po stezi za vasjo pa sta prihajala Močilar in sin Vid, da bi ne vzbujali prevelike pozornosti.  Ej, seve, takrat se je snubilo po navadi drugače, toda ker so si bili Rmani in Močilarji prav na roko, ker so bili malone sosedje, snubili so bolj po domače, brez pomoči starih strijcev in ujcev.  »Bog daj dober večer!« pozdravita Močilarja vstopivša.  »Bog daj!« odgovarjajo Rmani.  In brž so posedli po klopeh.  Moški skupaj, stari dve skupaj, samo Alenčica ni vedela, kam bi sedla.  »K Vidu sedi!« pomaga ji stari Močilar iz zadrege.  Alenčica je slušala in sedla med Vida in svojo mater.  Marko je pa popravljal luč.  Pri čelešniku je sedel, deval v svečnik novo trsko, kadar je pogorela prejšnja, pazil, da je dovolj svetila, in jo sedaj otrnil, sedaj zopet obrnil, da je bolj gorela.  Po daljšem razgovarjanju o teh in onih rečeh preidejo na ženitev in možitev.  »Torej, kako bode z ženitvijo?« vpraša stari Močilar.  »Kako? — Ako ste zadovoljni, pa sedaj naredimo!« odvrne Rman.  »Take sile nam še ni, pa ako je vam prav, nam je tudi, pa naredimo!«  »Tudi mi bi imeli dekle radi doma, saj veš, da je mati že stara.  Pa ker mislimo, da bi bilo zanjo bolje pri vas, da bi bila bolj varna, pa naredimo sedaj ženitovanje!«  »No, prav!  Ali sta pa tudi ona dva zadovoljna?« vpraša Močilar.  Spogledata se Vid in Alenčica, in ta še bolj zardi.  »Kako pa, kot zadovoljna!« povzame besedo Močilarica.  »Jaz tudi mislim, da se ljubita in da se bodeta vedno rada imela,« pritrdi Rmanka.  »Koliko pa daš ž njo?« vpraša Močilar.  Rman se popraska za ušesom in reče:  »Napravim ji lepo balo, kakor se spodobi, za doto ji pa dam kravo s teletom in deset novih beneških kron denarja.«  »Ni veliko.«  »Veliko ni, pa malo tudi ne.  Vse to pa dobi brž, in to je vendar več vredno, kakor da bi veliko obljubil, pa malo dal«  »Drugodi bi dobil več.« »Take neveste nikjer!  Poznaš-li še tako deklino, kakor je naša Alenčica?«  »Ali pa bode tudi dobra gospodinja?«  »To pa to, gospodinjiti pa bode znala Alenčica,« poseže v govor Rmanka.  »Doma gospodinji že sedaj tako dobro, da se ne morem kar nič pritožiti.«  »Nekoliko jo bodem pa še jaz naučila,« oglasi se Močilarica.  »Prav, samo preveč ne bodeš smela biti sitna,« zavrne jo Rmanka.  Obe starki sta bili naposled zadovoljni.  Dogovorili so se in sklenili, da bode čim najpreje ženitovanje.  Bati se je bilo sicer, da bode grajščak zaviral, a tem bolj so upali, da jih bode podpiral gospod župnik in tudi ujec iz Zatičine, ako bode treba.  Močilarji so se nekoliko čudili, zakaj bi morala nevesta na Visoko, a ko so slišali vzrok, pohvalili so umnega in skrbnega očeta.  Le Vid je bil nekam otožen in se rotil, češ, naj le pride po nevesto, ako se hoče poskusiti s kmeti.  Bilo je že pozno, ko so odšli od Rmanovih nenavadni snubci.  Na konjih privihrajo,  Deklico odpeljajo.  Nar. pesem.  Drugi dan dopoldne je Rmanova nova mati pekla.  Hčeri je bilo treba popotnice, ker pojde na pot na Visoko.  Ni daleč tje; ako se dve uri dobro hodi, pa se pride tje gori, in dosti ljudij je že prej in potem prišlo na Visoko brez »brešna«.  Toda Rmanka ni hotela, da bi njena hči prišla prazna k sorodnikom, zato je prej naštela na prste bratovo družino, potem pa je pekla in spekla toliko hlebčkov in še jednega več, kakor je bilo ljudij pri bratu na Visokem.  Ker ni imela poslati kaj drugega primernega, poslati je hotela kruha.  Stara resnica je, da so ženske strašno sitne, kadar kruh peko, in sitna, čmerikava je bila tudi Rmanka.  Žalostna je bila, ker pojde Alenčica proč, jezila se je na Čušperžana, da je tak, kakor bognasvaruj.  Govorila je hčeri, kako naj se vede v bratovi hiši ter ji popisovala bratove lastnosti in navade.  In imela je celo solze v očeh!  Kaj čemo, taka so srca človeška!  Tudi Alenčici ni bilo prav po volji.  Malo kislo se je držala, ker pojde iz doma, pustivša mater, očeta, brata in ženina.  »Spremim te do Podgore, potem pojdeš pa sama«, dejala ji je mati in si obrisala z rokavom oči.  »Kdaj pa grem?« vpraša jo Alenčica.  »Popoldne, proti večeru, da si le do mraka na Visokem.«  »Saj ne grem danes še nič rada.«  »Meniš, da te jaz rada pustim?  Toda iti moraš, rekel je oče, in pa da bodeš prej prišla izpod oblasti Čušperžana; saj veš, na Visokem ni on več gospod.«  »Pa pojdem, da ne bodete skrbeli.  Kadar mi bode dolg čas tam gori, gledala bodem pa v dolino.«  »Dolg čas ti ne bode tam gori, ujec Ureh je dober mož, povedal ti bode marsikaj veselega, žena je pa zgovorna, da se bodeta lahko vedno razgovarjali.  Saj te pridemo obiskat kmalu; tudi Vid vem, da ni tak, da ne bi prišel nič pogledat.«  Tako sta se pogovarjali mati in hči, in ko sta povedali očetu, kako sta sklenili, pritrdil jima je tudi sam.  Proti večeru je imela torej Rmanova Alenčica zapustiti očetovo hišo na Vidmu in iti v varno zavetje na Visoko.  Istega dne je posedel gospod Henrik Čušperški po obilnem kosilu še nekaj časa za mizo v obednici.  Prišel je bil prejšnji večer k njemu vitez Hugon Strmški, malovreden, lokav človek, poln raznih hudobij in malopridnostij.  Hitro je bil zapravil svoj gradič in sedaj se je klatil po vsej deželi ter iskal gostoljubja pri vitezih in drugih znancih.  Na Čušperku se ni malokrat prikazal.  Henrik ni sicer dosti maral zanj, a kadar ni bilo boljše družbe, bil je tudi ž njim zadovoljen.  Rad ga je imel nekoliko tudi zato, ker se je smel norčevati iz njega, kolikor je hotel.  Na ogromni hrastovi mizi je stal velik vrč dobrega vinca, katero sta gospoda brez vse skrbi in bojazni krepko vlivala va-se.  Pela sta tako kosmate in robate, da so se celo ne baš sramežljivi sluge in strežaji sramovali, in zraven sta vpila in se prepirala, da so se strežaji bali nevarnega spora, A takoj sta se zopet umirila in si pripovedovala vesele dogodke iz življenja in se krohotala, ako je kateri kaj posebno debelega povedal.  »Ti, vitez Henrik, poslušaj, kaj ti pravim!  Dobro vince imaš in dobro si me pogostil.  Pa ne vem, zakaj imaš te nerodne in kmečke dečake za postrežbo.  Kjer strežejo ženske, tam je vse bolje in okusneje.«  »Kaj to tebi!« zagrmi nad njim Henrik.  »Če ti ni prav, pa pojdi!«  »No, no, le pomiri se!  Saj nisem mislil hudo.  Le povedal sem, kaj sem izkusil drugodi in ker bi tudi tebi rad svetoval.  Pa, saj vem, sedaj hočeš biti moder in trezen, ker si vdovec.  Pa ko bi videl, kako je drugodi ...«  »Kaj meniš, da bi jaz ne imel lahko sto postrežnic in dekel, če bi hotel?  In celo takih, kakoršnih ni na nobenem gradu.  A nečem, da bi mi zapravljale, rajši se sam gostim.  No, pa kar ni, to se lahko dobi.«  Nesreča ne počiva nikdar, pravi pregovor.  Res nesreča se je pritaknila tudi tukaj, da se je Henrik spomnil Rmanove Alenčice.  Že včeraj mu je rojilo nekaj takega po glavi, kar je omenil ravnokar gost; poslednje besede pa so njegovo željo in misel tako ojačile in utrdile, da je bil hipoma sklep storjen:  »Da, Rmanova mora na grad, jaz jo potrebujem, jaz hočem imeti deklo, jaz hočem imeti njo, prav njo.«  Tako je mislil naglo Henrik, kolikor so mu še pripuščali vinski duhovi.  Ni nam treba na dolgo popisovati, kako so se vrstile njegove misli, le to povemo, da je bil vesel tega, kar je gost opomnil.  Bilo je to, kakor voda na njegov mlin.  Zdelo se mu je, da ima sedaj vzrok, da ima pravico zahtevati jo za-se.  Takoj da poklicati valpeta.  »Ti, Boštjan«, (tako je bilo valpetu ime) »gospod Hugon pravi, da moramo imeti več dekel pri hiši.  Ali bi ne bila ona-le, ki sva jo videla včeraj, dobra za nas?«  »Rmanovo z Vidma mislite, kaj ne?  Dobra, dobra.  Toda, toda ...«  »Kaj mrmraš med zobmi?  Povej, kaj misliš!«  »Mislim, da bi je stari ne dal rad.  Potrebujejo deklino doma.«  »Pa potrebujem jo tudi jaz, človeče, ali nisi slišal, da jo potrebujem?«  »Seveda, če je taka, pa vendar ...«  »Čepinjo ti razbijem, ti, poštajnac (tako mu je rekel v jezi, mesto Boštjan), ako mi bodeš ugovarjal.  Jaz jo hočem imeti, pa je.  Ali si slišal?«  Henrik je bil jezen; valpet ga je dobro poznal in vedel, da mu ne sme več ugovarjati.  Zato reče:  »Ako ukažete, grem pa vprašat, ali jo dado.«  »Kaj vprašat!  Jaz jo hočem imeti, pa je.  Povej, da jo potrebujemo v gradu, da ne moremo biti brez nje.  Ako je pa ne dado, tedaj jo vzemi.  Jaz jo moram imeti, jaz jo hočem imeti.«  In oči so se divje in strastno iskrile v tem človeku, obraz mu je od vina in razburjenosti kar gorel.  »Kaj pa, ako je ne dobim z lepa?«  »Vzemi jo z grda!«  Kakor je bil valpet ponižen in previden, kadar je imel opraviti z gospodarjem, tako brezobziren in ošaben je bil, kadar je imel kaj posla s kmeti.  Izprevidel je, da treba gospodarju izpolniti povelje, da se izogne še večjim sitnostim in njegovi nevolji.  »Nekaj hlapcev mora z menoj, da se bodo bali«, reče valpet.  »Stori, kar hočeš, a hitro pripelji deklino!« Valpet odide.  Ona dva sta pa nadaljevala svojo zabavo.  »V dveh urah bode deklica tu«, reče Henrik svojemu gostu.  Le-ta zmaje z ramami in pravi:  »Ne vem, da bi si kmetje kar tako pustili odpeljavati svoja dekleta.«  »Vidim, da malo poznaš kmeta.  Kmet mora to storiti, kar zahteva njegov gospod, in do sedaj se mi ni uprl še nihče in se izvestno tudi ta ne bode!«  »Ako se ti pa ta upre?«  »Ha!  Potem, potem pa grem sam ponjo, in ti greš z menoj.«  »Ho, dobro, grem, grem!  Sedaj pa pijva na dober uspeh!«  »Le nagni na dobro srečo!« odvrne Henrik.  »Samo glej, da se preveč ne omotiš!«  »Ne boj se!  Tvoje vino je za ženske, ne pa za nas junaške viteze, ki smo vajeni močne pijače.«  »Ne zabavljaj, dokler me ne bodeš ti napajal s svojim vinom!«  »Še stoji Strmec, in še živi vitez Hugon Strmški, ki ga kmalu pridobi nazaj!« pobaha se vitez gost.  »Da ga zopet zapravi«, oponese mu Henrik.  Tako sta se zabavala naša plemenita junaka in pila vino.  Valpet in dva hlapca so obsedlali konje in odjahali z grada.  Jezdili so hitro, kolikor jim je pot dopuščala. — Krivico bi delali hlapcema, ko bi ne povedali, da sta šla nerada po takem opravku.  Rmanovi so sedeli tisto popoldne pred hišo v senci krive tepke.  Imeli so poslednji pomenek zastran odhoda in možitve.  Kar se prikažejo tam-le na poti kakor blisek z jasnega neba grajski hlapci z valpetom na čelu.  Hudo se prestrašijo naši ljudje in še bolj zdrhte, ko zavijejo oni naravnost v vas in proti njihovi hiši.  »Jojmene, prišli so!« vikne zamolklo Rmanka.  »Bodi tiho, počakaj, kaj bode!« zavrne jo Rman.  »Oče, ta je naji včeraj bičal!« šepetne Alenčica in namigne z očesom.  »Stopi za moj hrbet!« veli ji oče.  Rmanovi vstanejo raz trinožne stole in strahoma pričakujejo, kaj bode.  Valpet in hlapca ustavijo konje.  »Ali smo prav prišli? — Prav, saj vas poznam še od včeraj«, odgovori valpet sam sebi.  Rman obledi pri teh besedah, Alenčica se strese, mati pa v jok.  »Ne jokaj, stara!« izpregovori valpet.  »Nič hudega ne bode.«  Potem pa začne:  »Ti, kmet Rman, — ako se ne motim — pregrešil si se včeraj zoper našega gospoda, ker se mu nisi umaknil raz cesto, ampak si celo nalašč zvrnil voz in si s tem zaslužil kazen.  Ker je pa naš gospod milostljiv in dobrega srca, odpustil ti je zasluženo kazen.  Videl je tudi včeraj tvojo hčer, ki mu je prav ugajala.  Prav sedaj jako potrebujemo dekle in postrežnice na gradu.  Neki drug gospod, ki je sedaj na gradu, rekel je, da jo moramo imeti.  Zato je izbral naš milostni gospod vašo hčer in jo namenil, da bode prva med deklami.  Poslal nas je ponjo in trdno upa, da mu bodete za to hvaležni.  Ti kmet, bodi pameten, daj jo, godilo seji bode dobro.  Pri nas v gradu je malo dela, pa dosti jela.«  Razjahal je bil med tem konja.  Hlapca se nista mogla zdrževati, da bi se ne smejala sama za-se.  Zgodilo se je torej, kar je pričakoval Rman.  Oskrbnik ga je prehitel.  Kipelo je po njem od jeze, ko je poslušal valpeta.  Silile so mu na jezik ostre besede, pa rajši jih je snedel in odvrnil mirno tako:  »Za pregreho svojo sem pripravljen pokoriti se.  Včeraj se mi je zgodila samo nesreča.  Gospod preveč hvali mojo hčer, ki ni vredna te časti.  Povejte žlahtnemu gospodu, da sem vedno njegov najudanejši podložnik, da mu pa te želje ne morem izpolniti.  Kmetija naša je velika, in nikakor ne morem dekleta pogrešati pri delu.  Ne dvomim prav nič, da bi se ji v gradu dobro ne godilo, pa jaz je ne morem, nikakor ne morem dati.  Poiščite si dekel drugodi, kjer jih imajo več, mene pa pustite!«  »Ej vraga, kmetje zvit«, sikne valpet v slabi nemščini svojima spremljevalcema.  »Dekel ne bodemo iskali drugodi«, pravi valpet.  »Gospod nam je ukazal, naj pripeljemo tvojo hčer.«  »Povejte gospodu, da je jaz ne morem dati.«  »Moraš!« zavpije valpet ljuto, da se zgrozita mati in hči.  »Kaj pa bode hotela v gradu, saj ne zna nič drugega delati, kakor kmečka dela«, zavrne nekoliko osorno Rman.  Na obrazu so se mu izprerninjale barve, in videlo se mu je, kako težko pridržuje notranji srd.  Mati je bila stopila bliže k hčeri in jo prijela za roko, in tudi Marko, dasi je bil še le šibak sedemnajstleten mladenič, stopil je nekako pogumno k očetu.  Valpeta je jezila kmetova trmoglavost.  »Daj nam dekle!« veli osorno in se hoče hčeri približati.  Rman mu zastopi pot.  »Dekle je moje.  Svoje hčere ne dam, ne morem dati.  Pustite nas, ki nismo nič hudega storili!«  Rmanka zajoče in zavpije glasno, da se je razlegalo po vasi.  Ljudje so polagoma prihajali in gledali, kaj se godi.  »Svoje hčere ne dam vašemu gospodu nikdar!« klikne razjarjen Rman.  »Moraš!  Gospod ti ukazuje, in slušati ga moraš, ker si njegov podložnik, tlačan.  Gospod potrebuje bolj dekle, kakor ti hčere.  Pusti jo, da gre z nami!« vpije valpet.  »Dobro vem, da sem tlačan«, zavrne ga ponosno in pogumno Rman, »vem pa tudi, kaj sem dolžan storiti gospodu.  Naj mi ukaže pripeljati žita, pripeljem mu ga; naj zahteva iz hleva kravo, vola, dam mu ga; naj me izpodi iz hiše, pojdem: a svojega otroka ne dam mu nikdar!«  Valpet in hlapca osupnejo zaradi ponosnih besedij.  »Torej ti se upiraš, ustavljaš?« vpije valpet, ki je bil razdražen zaradi odločnih besedij Rmanovih.  »Dobro, povem gospodu, da nečeš storiti tega, kar ti veleva.  Gorje ti!  Spametuj se!  Daj svojo hčer!  Saj ji ne bode nič zalega.«  Rman je nekoliko pomolčal, a ne da bi se premislil, ampak ker ni vedel, kaj bi odgovoril temu človeku.  Potem reče:  »Dokler živim, branil jo bodem.  Boga se bojim bolj, kakor tvojega gospoda.« Med vaščani, katerih je bilo čim dalje več, slišalo se je pritrjevanje in mrmranje.  Valpet je videl, da z grožnjo ne opravi nič, zato poskuša z lepo besedo.  »Rman, pamet!  Pusti dekle z nami!  Ne bode ti žal.  Dekletu ne bode nič hudega, saj pride nazaj, kadar bode hotela.  Kako prav bode tebi!  Gospod ti najbrž desetino odpusti, in morda ti še tlake ne bode treba opravljati.  Pomisli!«  »Ne pomišljam nič.  Lepo vas prosim, pustite nas!  Mi nismo nikomur nič žalega storili, izpolnjujemo vse dolžnosti in dajemo grajščini vse do poslednjega zrna.  Torej pustite nas!«  »O, usmili se nas Bog!« vzdihovala je Rmanka in držala Alenčico, ki se je tresla, kakor trs na vodi.  Valpet je nemirno stopical okrog Rmana, ta pa se je vedno tako zastavljal, da je bil med hčerjo in njim, ker se je bal, da bi je ne ugrabil, posadil na konja in odjahal ž njo.  »Torej je res ne daš?«  »Res ne«, odvrne osorno Rman, videč, da je vaščanov vedno več.  Tudi Vid pride na Rmanov vrt in stopi k Rmanu, ko vidi, kaj se godi.  »Daj jo!« zarezi zopet valpet in hoče seči po deklici, a v tistem hipu ga prestrežeta Rman in Vid.  Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi bil valpet še dalje natezal napeto struno!  Skoro gotovo bi ga bili udarili.  A kaj sta delala grajska hlapca?  Bila sta mirna, nekoliko v ozadju, ker jima ni nihče nič rekel.  Valpet si ni upal zgrabiti s silo, ker je videl nevarnost.  Ni se nadejal, da se bode kmet tako ustavljal, marveč je mislil, da se bode zbal njega in hlapcev.  »Upor, upor, gorje vam!  Cela vas se ustavlja.  To je očitna ustaja, to je zarota.  Gorje vam, gorje!« kriči valpet in zajaše konja.  »Vidva sta priči, da se je uprla vsa vas«, kliče hlapcema in se dela še bolj srditega, kakor je bil v resnici.  Vsi spodbodejo konje in oddirjajo skokoma iz vasi.  Vaščani so pa gledali za njimi, stiskali pesti in se grozili nenasitnemu grajščaku.  Valpet je bil zvit in previden, da malo takih.  Ne samo, da se je nekoliko bal za kožo svojo, vedel je tudi, da bi omahljivi grajščak takoj zvrnil nanj krivdo, ko bi se zgodilo kaj nepovoljnega.  Zato si je mislil: »Naj gre le sam ponjo, ako jo hoče imeti.  Jaz se ne bodem zanj bil s temi ljudmi ...« Rmanka si obriše solze in objame hčer, rekoč:  »Alenčica, ljuba Alenčica, vzeti te nam hoče!«  »Prav si naredil, da mu je nisi dal«, prigovarjajo kmetje, ki so se bili sešli.  Rman pa, ki je bil sedaj bolj pogumen, govori:  »Odira nas itak skoro do kože, da se težko živimo.  Niti vesel, niti dobro rejen ne sme biti človek, ker ti beriči takoj pravijo, da žito skrivamo in tajimo.  Nikdar jim ni dovolj desetine.  Pa naj nas guli in dere, saj smo vajeni trpeti, a otrok naših no bode jemal.  Temu se ne udarno.  Do otrok nima pravice.« Kmetje so prikimavali.  »Le naj pride, sam naj pride po-njo!  Ne dam mu je, naj bode, kar hoče!  Branil jo bodem, dokler bodem mogel.«  Precej časa so se tako pomenkovali in hladili jezo nad grajščakom.  A ker se je bližal čas za večerjo, razšli so se polagoma.  Rman in vsi njegovi so bili zbegani.  Rmanka je tarnala v jedno mer.  Nihče ni mislil na svoje navadno opravilo.  »Bežimo!« svetovala je uboga žena.  »Kam bi bežali?  Kako bi pa živeli?  Veš, da ne smemo potem več nazaj?« zavrne jo mož.  »Pa naj Alenčica hitro gre, da je ne najde, ako še pride.«  »Da, da!  Zakaj ni šla takoj že dopoldne!  Kdo bi si bil mislil, da bode tako hitro tukaj ta satanski človek!«  Tako sta sklepala Rman in Rmanka.  Toda Alenčica se je odločno branila iti.  Tako jo je bilo strah, da ni hotela iz doma, in celo ne, ker ni vedela, kaj se bode godilo s stariši.  Silno se razjezi zvečer Henrik, ko se vrne valpet prazen domov.  »Kje je dekle?  Zakaj je nisi seboj privedel?« kriči nad valpetom.  »Gospod, kmet je neče dati.«  »Kaj, dati je neče?  Ali si ga prosil?  Zakaj je nisi vzel s silo?«  »Gospod, to ni šlo.  Vsi kmetje so se zbrali in strašno grozili.  Premalo nas je bilo zoper toliko ljudij.  Hotel sem jo ugrabiti, a ti uporniki so me kar odbijali.  Premalo nas je bilo.  In vpili so še, da vi pridite sami ponjo, če jo hočete imeti.«  Henrik je videl, da bi se jezil brez uspeha nad njim.  Mislil si je tudi, da je res samo valpetu niso hoteli dati, a njemu samemu bi jo dali.  In če je ne bi hoteli?  S silo!  Taki prizori in taki naklepi niso bili nenavadni v onih časih.  Kdo se je mogel ustavljati silovitim vitezom, ako so hoteli kaj dobiti?  Česar ni valpet zvršil po dnevu, to je hotel vitez po noči.  Močno so hrskali konji, gredoč po znani poti, podkve so kresale iskre pod kopiti, v slabi svetlobi se je zabliščal v črni trumi kak nož in meč.  Jezdeci niso veliko govorili, le Henrik in Hugon sta dražila drug drugega z malo vrednimi šalami.  Pri Rmanovih je bila še luč, ko je prišla četa pred hišo.  Molili so nocoj nenavadno dolgo, saj so vedeli, zakaj.  Zabobnela so tla, ko so poskakali jezdeci raz konje.  »Bog nas varuj, tukaj so!« reče Rman in pretrga molitev.  Groza obide vse, kakor bi jim žugala smrt.  Vrata so bila zaprta.  »Odprite!« zasliši se kmalu glas valpetov.  »Kdo je?« vpraša Rman bolj iz navade, kakor da bi ne poznal glasu.  »Jaz pravim, da odpri, ti kmečka sraka!« zavpije Henrik sam skozi omreženo okno.  »Mi smo tukaj in hočemo s teboj precej govoriti.«  Dokler je človek v svoji hiši, čuti se še vedno varnega.  Tako je mislil tudi Rman, in ni mu dalo srce, da bi odprl.  Ali je bilo pametno, ali ne, ne preiskujemo.  V sili človek ne premišljuje.  Kmalu so slišali udarce ob hišna vrata.  »Rman, odpri, če ne bode huda!«  »Kaj smo vam naredili.  Pustite nas!  Kaj nam hočete po noči?« odgovarja v veži Rman in začne tiščati vrata.  Sedaj zagrome močni udarci ob težka vrata.  »Hoj, Marko, tiščat, tiščat!« kliče Rman in utrjuje debeli zapah.  »Ulomite vrata!« veli jezno grajščak dvema hlapcema.  Drugi so bili na konjih za stražo.  »Primite upornega psa!  Poderite hišo!«  Tudi Rmanka in Alenčica planeta v vežo k očetu, ki se je upiral z vso močjo v vrata.  Alenčica bridko joka, mati vije roke in vpije na ves glas:  »Oj, usmili se nas Bog!  Marija, pomagaj!«  »Žena, ne vpij, upri se v vrata, da ne udero v vežo!« govori Rman, da se uboga žena še bolj prestraši.  »Oh, odpri jim, vse je zastonj, zgodi se volja božja!«  »Ne, ne, hčere svoje ne dam, prej mu — —«  Ni še izgovoril pričetega stavka, ko trešči silen udarec ob vrata — še jeden, in vrata zropotajo po veži, da se je Rman moral umakniti.  Temne postave udero v vežo, v kateri je luč iz spodnje izbe še nekoliko svetila.  »Zgrabite upornika, tega psa, in ga zvežite!« sika grajščak.  »Proč, pravim, proč, vi nasilniki!« zavpije hripavo Rman, kolikor more, poseže po težki sekiri, ki je bila naslonjena ob steno in stopi srčno pred Henrika.  Od zunaj pa se zaslišijo nekateri zamolkli glasovi: »Roparji, roparji!« Henrik spozna, da brez sile ne opravi nič, potegne bliskoma kratki meč in sune močno Rmana v roko, da mu omahne in spusti sekiro.  Rdeča kri se mu vlije iz rane in teče na tla.  Obupen krik se izvije ženi in hčeri.  »Morilci!  Nasilniki!  Roparji!« vpije Rmanka.  Marko hoče pomagati očetu, ali ko stopi k njemu, zaleti se vanj valpet, da se zvrne vznak po veži.  Hlapca zgrabita razoroženega in ranjenega Rmana, in ker je le še otepal, vržeta ga na tla ter mu z vezeta roke.  Oskrbnik je med tem zgrabil Alenčico.  Mati jo je držala z vso silo k sebi in tarnala:  »Moja hči!  Moja Alenčica!  Pustite jo!«  Ali ni se je usmilil gospod Henrik.  Z valpetom odtrgata hčer od matere.  Dekle se zgrudi na tla, a grozoviteža jo vzdigneta, in kmalu je bila posajena na konja.  »Kmeta zvežite in ga privlecite na grad!« zapove Henrik ter se dvigne na konja, na katerem je bila Alenčica.  Hugon jo je držal, da ni omahnila.  Rman se ni upiral več.  Ko so ga pehali iz veže, krikne s tresočim glasom ženi:  »Katarina!  Žena!  Vidimo se v nebesih!«  In ko se je hotel Marko ruvati s hlapcem, da bi iztrgal očeta, de mu ta:  »Sin, miruj!  Zastonj je vse!  Ne zabi mene, in sestre !  Skrbi za mater in slušaj brata Bojana!« Rmanka se vzbudi iz dušne otrpnelosti in plane iz veže.  »Moj mož!  Moja Alenčica!« vpije in prihiti do hčere; hoče jo potegniti raz konja.  »Proč, starka!« kriči grajščak, in jo suje z nogo.  »Dajte mi hčer nazaj, pustite mi moža!« vpije mati v obupu.  »Idimo!« zaukaže gospod Henrik in izpodbode konja z ostrogami.  Ta se vspne in poskoči, a udari s kopitom tako nesrečno, da zadene Rmanko v desno stran pod rebra.  Uboga žena zaječi od bolečine in omahne na tla.  Grajski odjašejo s hčerjo in očetom.  Vse to se je bilo zvršilo silno urno, kakor jastreb naglo privrši nad piščeta, zgrabi svoj plen in se ž njim dvigne v višavo.  Brez uspeha čivka nedolžna živalca, in klokoče prestrašena starka.  Zaradi vrišča in vpitja so bili sicer prišli ljudje gledat izza voglov, v mesečini so videli zmedeno letanje, slišali klice na pomaganje, a nihče se ni upal stopiti bliže.  Še le ko so odjahali roparji, prišli so ljudje k Rmanovim.  Silna groza jih obide, ko vidijo ležečo Rmanko, in pri njej klečečega sina Marka.  Ženske so glasno jokale.  Prišel je tudi Vid, pa prepozno: neveste ni bilo več.  Ko ugleda na tleh ležečo nezavestno Rmanko, vedel je vse.  Brezmejna jeza nad grajščakom ga obide.  Divje misli so mu rojile po glavi, in strašni sklepi so se mu rodili.  »Smrt roparju, smrt trinogu!« zakliče Vid, in možje za njim pritrde:  »Smrt!  Ubijmo ga!  Pokončajmo grad!«  Noč je zagrinjala s svojim plaščem grozno hudodelstvo, a nad nedolžnostjo je čulo božje oko.  Gori nad Čušperkom je tu pa tam vsplamenevalo nočno bliskanje, v dolini pa so odmevali glasovi, kličoč maščevanje na grajščaka.  Kdo ve, ali ne pride kmalu drugačna noč?  »Mati moja!« —  Mati na tla pade, omedli.  Narodna pesem.  Pred Rmanovo hišo se je vršil žalosten prizor.  Mlademu Marku je bilo obupati.  Očeta in sestro je bil odvel s silo čušperški oskrbnik, mati pa je ležala nezavestna na tleh; le zamolklo ječanje se ji je privilo včasih iz grla.  Srd in strah sta mu polnila dušo, in solze so mu silile iz očij.  Ženske so tarnale — saj jih poznate — in oživljale Rmanko z vodo in kisom.  Naposled jo preneso v hišo ter polože v posteljo.  Ljudje so nekoliko časa še stali zunaj hiše v gručah in se razgovarjali.  Preklinjali so grajščaka in se mu grozili ter ugibali, kako bi dobili Rmana nazaj; zlasti Močilar je silil, naj bi urno kaj ukrenili.  Slišala so se razna mnenja; največ jih je vpilo:  »Uprimo se in otmimo Rmana in hčer!«  A, ko so nekateri ugovarjali, da je zaman upirati se, odgovarjali so prvi:  »Zakaj so pa Kočevarji pregnali svojega grajščaka, ki je mogočnejši nego naš?  Še Slemenci so se uprli, ki jih je tako malo!«  »Pa so bili premagani!« zavrnili so drugi.  »Seve, ker so verjeli grajščaku, ki jih je toliko časa motil z lepimi obljubami, da mu je prišel na pomoč Turjačan, in sta jih potem oba natolkla.«  »Z nami bode storil naš tudi tako.«  »Mi se pa ne damo!« zavrnili so jih pogumnejši.  In še mnogo so se razgovarjali, a ukrenili ničesar, ker so vedeli vsi, da je grajščaku težko kljubovati.  Polagoma so se ljudje razšli, pri Rmanki so ostali le Močilarji in nekaj sosed.  Žena je trpela hude bolečine udarec konjskega kopita je bil silen.  Še le proti jutru se je nekoliko zavedela.  »Kje je hči? kje je mož?« bilo je prvo njeno vprašanje.  In ko se spomni žalostne resnice, občuti še večje bolečine.  Blizu poldne reče zamolklo, skoro šepetaje, sinu Marku:  »Moj sin! kmalu me izgubiš.  Čutim, da ne bodem živela.  Težko bodem umrla.  Mož in hči sta gori v gradu in niti ne mislita, kaj se godi z menoj; a sin Bojan je daleč tam v samostanu in ne ve, kaj je doma.  Rada bi videla še vse pred smrtjo, pa jih ne bodem.  O da bi prišel le Bojan!«  »Mati, ljuba moja mati, tako hudo morda ne bode.  Ako Bog da, ozdraveli bodete, vendar, če hočete videti Bojana, hitro grem ponj.«  »Ti, sam?« šepetne starka.  »In ako umrjem med tem časom?« Nove solze polijo Marka.  »Kje je Vid?« vpraša mati.  Močilarica je sedela pri mizi, in ko je slišala vprašati Rmanko po Vidu, stopila je iz hiše in zaklicala:  »Vid!  Vid!  Pojdi sem!« Po vrtu je hodil zamišljen.  Da mu je čušperški grajščak uplenil nevesto, to ga je peklo in jezilo.  Snoval je razne naklepe, kako bi jo otel, kako bi se maščeval.  Na materin klic pride v hišo.  »Vid!« izpregovori Rmanka in mu namigne.  Vid stopi k postelji in se skloni, da bi bolje slišal tiho govorečo bolnico.  »Vid!  Rada sem te videla in želja moja je bila že nekdaj, da bi bil ti Alenkin mož. — Ker je prišlo tako, ne smeš je pustiti v grajščakovih rokah, ampak jo moraš rešiti.  In ako se ti posreči dobiti jo nedolžno nazaj, kakor je bila, vzemi jo in ljubi jo ! — Prosim te pa še nekaj.  Rada bi videla Bojana.  A ker sina Marka težko pogrešam, prosim tebe, da greš ponj!« Govorila je jako počasno in težko.  »Takoj grem, takoj!« odvrne Vid in še pristavi: »Obetam vam, da ne bodem miroval prej, dokler ne bodeta Alenčica in oče prosta.«  Veselje zasine na obrazu bolnice.  Vid se pa poslovi, gre domov, preobleče se in potem hiti proti Zatičini.  Mladi Bojan obledi, ko mu pove Vid, kaj se je zgodilo doma.  Hitro poleti v celico k ujcu, menihu Stanku.  Posvetujeta se in potem gresta oba h gospodu opatu, da bi dovolil Bojanu domov.  Tedaj je bil opat v zatiškem samostanu Ivan Glavič, mož najlepših zmožnostij, da so ga spoštovali celo plemenitniki.  Ta je z veliko pazljivostjo poslušal pripoved Bojanovo, kateri mu je s tresočim glasom pripovedoval nesrečo starišev.  Dobri opat je bil ganjen do solz, in ko je Bojan končal, vzdihne:  »Oh, doklej, doklej bodo ti roparski vitezi še tlačili naš narod, doklej ga bodo še uničevali!  Oj, koliko lepih in plemenitih zaslug bi si pridobili v boju z nekrščanskimi Turki, ki plenijo po naših krajih in odpeljavajo ljudstvo v sužnost!  Toda nimajo srca, ne razuma.  Kar Turek pusti, pograbijo sami.  Idi, ljubi sin, domov, ako moreš kaj pomagati!« Bojan se pripravlja oditi.  »Čakaj, ljubi sinko, še nekoliko!  Dam ti pismo do oskrbnika čušperškega, morda ti bode koristilo.  Včasih so vitezi radi poslušali svete zatiških menihov.  Poskusimo!«  In modri opat vzame kos papirja in napiše nanj nekaj vrstic.  Ko je končal, zgane pismo in je po tedanjem običaju zapečati z velikim samostanskim pečatom.  »Vzemi to pismo, in ako bodeš kaj prosil v Čušperku, oddaj je vitezu oskrbniku.  O njem se čuje, da je silovit mož, vendar, ako ima še količkaj vere in usmiljenosti v srcu, upam, da ne bode pismo brez uspeha.«  Bojan je vzame ter opata lepo zahvali.  Potem poklekne, in častitljivi opat mu da svoj blagoslov.  Urno se še preobleče mladenič v navadno obleko, ker ga še niso vezale obljube, poslovi se od ujca in kmalu odide z Vidom.  »Bojan, pozdravi mater in povej ji, da se je bodem spominjal v molitvi«, reče menih Stanko za odhajajočim Bojanom.  Izpred samostana gleda še za njima, dokler mu nista izginila iz očij.  Šla sta hitro, mudilo se jima je, ker se je solnce bližalo večeru.  Bojan je bil, kakor smo že povedali, triindvajsetleten mladenič, nekoliko visoke rasti, toda ne šibkega života; širokost in visokost sta bili v pravem, očesu všečnem razmerju.  Njegov prikupljivi obraz je krasilo prosto, visoko čelo, iz živahnih očij je odsevala odkritosrčnost, z vsega obraza pa neizrazljiva plemenitost notranjega človeka.  Njegov glas je bil čist in lepo zveneč, pridobil je mahoma poslušalca za-se.  »Ti Vid, povej mi odkritosrčno, ali je hudo materi?  Nikar mi ne prikrivaj!« izpregovori med potom Bojan.  Vid pogleda Bojana, kakor bi se bal povedati resnico.  »Povej mi, sedaj je že itak vse jednako!  Kar je, to je.« Obotavljaje se Vid prisiljeno zakašlja in brez odgovora koraka dalje.  Bojan ga pogleda vznemirjen.  »Vid, govori!« reče s prosečim glasom.  »Bojan, ne prestraši se preveč!  Z materjo bode težko kaj«, odvrne polglasno Vid in povesi oči, kakor bi se bal videti bolestni obraz Bojanov.  Bojan obstane, obledi, in neki mraz ga spreleti.  »Torej bode umrla?  Moja mati umrla, umrla ... ?« ponavlja, in beseda mu zastane.  »Bojan, pogum, ne obupaj zaradi tega!« tolaži ga Vid.  »Kdo, kdo je kriv bolezni njene?  Morda tudi on?« Vid prikima.  »Grozovitež!« —jekne Bojan.  »Odvel mi je sestro in očeta in umoril mater!«  »In meni je ukradel nevesto!« pristavi Vid srdit.  »Ali je bila tvoja nevesta?«  »Predsinočnjim smo se zmenili za trdno in svatovali bi bili kmalu, a ta vražji grajščak nam je razdrl vse.«  »Ali te hudo peče?«  »Čemu vprašuješ?  Prej ne mirujem, da dobim Alenčico; ako je pa ne, maščeval se bodem izvestno, da me bode pomnil«, govori strastno Vid.  »Vid, delala bodeva skupno pa previdno; ti si otmeš nevesto, jaz očeta in sestro«, de Bojan.  »Sama ne bodeva, z nama bodo vsi vaščani.  Vse je razburjeno.  Vse preklinja grajščaka in se mu grozi!« pravi Vid.  »Tem bolje!  Sedaj mi pa povej, kako se je zgodilo vse!«  Urno sta korakala po stezah in potih.  Bojan je molčal, Vid je pa natanko pripovedoval vse dogodke, ki so nam že znani.  Štiri dobre ure sta potrebovala do doma.  Solnce je bilo že zdavnaj zatonilo, in jasna, zvezdnata noč je ležala nad mirno krajino.  Nemiren, boječ se najhujše nesreče, stopi Bojan v rojstveno hišo.  Molče sta si stisnila brata roke; toliko sta si imela povedati, a ni bilo besedij; gledala sta se nekaj hipov ljubeče in s tem sta si odkrila vsa svoja čustva.  Ženske, ki so stale in sedele pri postelji, razmaknejo se, in Bojan stopi k smrtni postelji svoje matere.  Pač mu je trgala srce neznosna žalost, ob jednem pa ga je naganjala jeza, da bi se maščeval nad grajščakom. — Mati je ležala mirno v nekaki omotici.  Desnico je držala na odeji, na obrazu se je kazal znoj, oči je motno upirala v strop, kakor bi hotela nekaj videti.  Bojan je stal nem pri postelji, gledal svoje najljubše bitje na zemlji, in solza za solzo mu je drknila po cvetočem licu.  Rahlo prime za prste materine roke, skloni se prav k nji in šepetne:  »Mati!« Bolnica se stresne.  »Mati, ljuba moja mati!« šepetne glasneje Bojan.  Ona globoko vzdahne, kakor bi se vzbudila iz čudnih sanj in upre trudne oči v Bojana.  Spoznavši ga se razveseli.  »Ali si vendar prišel?« izpregovori težko, da je bilo le malo slišati.  »Moja mati!« zaihti zopet Bojan.  »Težko sem te pričakovala«, nadaljuje bolnica počasi.  »Želela sem te še videti.  Saj morda veš, kako je, saj so ti povedali?« ...  Bojan prikima.  »Oče in Alenčica sta v gradu, Bog ve, kako se jima godi; jaz pa ležim, udaril me je konj tako, da ne bodem vstala nikdar več.« Obilnejše solze polijo Bojana, iz prsij mu pridejo globoki vzdihi.  »Mati, bolje bode, upajmo!« Ona naredi z roko zanikajoče znamenje.  »Nikdar več.  O, ko bi vedel, kako me boli tu notri, kako me tlači tu v prsih!« Počasi je govorila, in že na glasu se je poznalo, da trpi silne bolečine.  Bojan, Marko in Vid so stali prav pri postelji in pazili na vsak njen gibljej.  Molčali so, gledali jo, a grenke misli so jim polnile dušo.  Bojan in Marko sta mislila zlasti na materino smrt, a Vidu je bila pri srcu bolj nevesta, in snoval je razne načrte, kako bi jo otel in kaznoval siloviteža.  Močilarica in še dve ženski, ki sta bili ostali v hiši, zadremale so sede na klopi.  Bilo je res prav žalostno v hiši.  Pri peči je v čelešnik zataknjena bukova trska vedno nagajala: sedaj je pojemala, gorela prav močno, sedaj se kadila, da jo je bilo treba vedno popravljati.  Čulo se je le težko sopenje bolnice in raskajoče dihanje dremajočih: jako dolgočasno je bilo.  Ko se mati nekoliko počije od govorjenja, začne:  »Jutri na vse zgodaj mi idi, Marko, po mašnika.  Za svet ne bodem več skrbela, storita vidva, kar moreta.  Sedaj se moram pripraviti še za večnost.  Kakor Bog hoče!  Saj prav zdrava že dolgo nisem bila in sem mislila večkrat na smrt.  Marko, prav zgodaj, in prosi, naj pridejo hitro!«  V jutro po oni žalostni noči so ljudje vreli skupaj, ker na vse kraje se je bil že raznesel glas, kaj se je zgodilo: prišel je mašnik s sv. obhajilom.  In bilo je prav ne samo za dušo, ampak tudi za telesne bolečine nesrečne Rmanke, zakaj duhovnik je naročil, kako naj ji strežejo in pomagajo.  Spoznal je pa, da zanjo ni več zdravila.  Pobit in žalosten je šel domov in premišljeval neznosno stanje ubogega ljudstva, ki ima samo jedno srečo in dobroto, da namreč sme pričakovati boljše osode v večnosti.  Zdelo seje, daje odleglo ženi.  Mirneje je dihala, ustna so se ji zibala, kakor v molitvi.  Govorila je le malo; tu pa tam je prosila, naj jo prelože, ker je težko ležala, a zaječala je večkrat bridko, ko so jo ženske prevzdigovale.  Sinovoma je še naročala:  »Rešita očeta, otmita sestro!«  In sinova sta ji slovesno zatrjevala, da izpolnita njeno naročilo.  Proti večeru je bilo z Rmanko slabše.  Govorila je teže, in bolečine so jo večkrat še onesvestile.  Vzhajajoče jutranje solnce, ki je posvetilo tretji dan po nesrečni noči skozi malo okno na njeno posteljo, našlo jo je v smrtnem boju.  Ni umirala dolgo, saj se smrt ni imela boriti z močnim junakom, ampak z oslabelo ženico.  Malo pred smrtjo je še prosila Bojana, naj reši očeta in sestro.  »Kaj ne, Bojan, da ju rešiš?«  »Mati, prisegam vam pri Bogu, da ne bodem miroval prej, dokler ne bodeta rešena oba!« potolaži jo sin.  »Bog, bodi nam milostljiv!« reče še, — bila je to njena poslednja beseda.  Navzoče ženske so jokale.  Bojan pa je nekaj časa vzdihoval in molil, potem pa šel iz hiše.  Grozna bolečina mu je trla srce, ljubil je mater bolj, nego svoje življenje.  Smrt Rmankina se je razvedela bliskoma po vsej dolini.  Hodili so jo kropit trumoma iz vseh vasij in selišč.  Vsak je hotel videti nesrečno ženo.  Postajali so pri mrliču in ko so gledali njo, ki je bila žrtva grajščakove surovosti, občutili so še le prav neznosni tlačanski jarem.  Molili so za rajnico, a marsikdo je dal duška svojemu srdu z rotenjem.  Drugi dan je bil pogreb.  Žalostno so zvonili zvonovi, ko so nesli pogrebci ženo po zadnji zemski poti.  Ker je bila obče spoštovana, privrelo je silno veliko ljudij k pogrebu.  Govorili so mnogo in pomilovali odkritosrčno nesrečna sinova, ki sta stala zraven odprtega groba in nista mogla zadrževati bolestnega ihtenja in solz, ki nista mogla zakrivati pekoče srčne bolečine.  »O uboga sinova!  O ubogi oče, uboga hči!« Tako se je slišalo.  Naj bi bil tedaj kdo zaklical:  »Za menoj, na grad, idimo otet očeta, hčer!« gotovo bi bila šla večina za njim.  Močnejšega netiva za upor proti grajščaku ni bilo treba.  Naše ljudstvo je bilo tedaj mirnejše, nego dandanes, a take silovitosti ni moglo prenašati.  »Al’ boš martro raji trpela,  Al’ moža mene imela?« —  »Martro raji čem trpeti,  Kakor te moža imeti!« —  Narodna pesem.  Ko sta se bila vrnila Bojan in Marko od pogreba domov in našla rojstveno hišo prazno, zapuščeno, storilo se jima je še mileje pri srcu, obšla ju je še večja žalost.  Molče sta sedela, gledala se, in solze so jima rosile iz nova na lice.  Ljubljena mati v zemlji, oče in sestra pa v gradu!  Precej časa sta sedela tako.  Govoriti sta imela toliko, vendar nista mogla.  Nekateri sosedje in znanci so prihajali v hišo, tolažili oba, in obetali, da jima pomorejo, naj se le zaneseta nanje.  To sočutje ljudij jima je delo dobro, dasi se nista mogla ž njimi razgovarjati.  Bojan, starejši, ohrabri se prvi:  »Marko, kaj bodeva počela?«  »Jaz ne vem.  Stori, kar veš, da bode najbolje«, odvrne Marko in žalostno pogleda brata.  »Greš-li z menoj v grad?«  »Kamor hočeš.«  »Ali se ne bojiš grajščaka?«  »Zakaj?  Kaj mi more storiti?  Ako me zapre v ječo, bodem vsaj pri očetu in sestri«, pravi Marko solzeč se.  »Očeta in sestro morava rešiti, morava!« vikne Bojan.  »Ako ju ne da z lepa, poskusiti morava s silo.« V tistem hipu stopita v hišo Vid in oče njegov.  »Kaj bodeta storila sedaj?« vpraša Močilar.  »Sama ne veva, kaj bi?  Očeta in sestro morava rešiti!« pravi Bojan.  »Težko bode to delo.«  »Težko, prav težko!  Pomisliti treba, predno se lotiva, obupam pa ne.  Nekoliko sem že mislil in sklenil, da greva z Markom v grad ter grajščaka prosiva, naj izpusti očeta in sestro.  Poveva mu, da je umrla mati, in ako ima še kaj človeškega srca v prsih, usmilil se bode.  Kaj pravite vi na to?« Močilar prikima.  »Prav, le pojdita in ponižno ga prosita, morda se vaju usmili.  S teboj, Bojan, ki nisi več kmet, morebiti ne bode ravnal tako grdo, kakor ravna z nami.«  »Imam tudi pismo, da mu je dam.  Pisal mu je opat, ki je spoštovan gospod: to bode pač pomagalo!«  »Če je taka, ne boj se več!  Takega moža, kakor je zatiški opat, bal se bode vendar in ga slušal.«  »Ali greste tudi vi z nama?« Močilar zmaje z glavo in jo povesi.  »Ne morem iti, ne grem.  V gradu imam silno nerad opraviti, ker se z gospodom vselej grdo gledava!  Morda bi bilo še slabše, ko bi šel jaz z vama« Bal se je, da bi tudi njega grajščak ne obdržal v gradu.  »Grem pa jaz, ako me hočeta seboj!« reče Vid odločno.  Oče ga nevoljen pogleda.  »Dobro, pa pojdi, saj si ženin Alenčice, da bode nas več!« pravi Bojan.  »Oprezni morate biti, jako oprezni, da vsem ne izpodleti«, opominja Močilar.  »Žalil ga ne bode nihče, samo prosili ga bodemo, naj izpusti očeta in Alenčico.  Vedeli bodemo vsaj, pri čem smo in kaj smemo pričakovati.«  »Ugovarjati mu ne smete, rajši pojdite brez njiju iz grada, in poskušali bodemo osloboditi jih kako drugače.«  »Ha, ako bi imel jaz dovolj moči, ne moledoval bi za očetovo in sestrino oprostitev, ampak uničil bi trinoga, razrušil oni črni grad«, klikne razburjen Bojan in hodi po hiši.  Srd in maščevalnost sta pridobivala vedno več prostora in moči v njegovem srcu.  »Ti si prenagel, prehitro vskipiš; prikrivaj, brzdaj se, ko bodeš stal pred njim, sicer veš, kaj te čaka!«  »Vem, dobro vem: ječa!  Toda ne bodem molčal zaradi ječe, ampak zato, da se bodem maščeval, ako ne izpusti očeta in sestre.  Uničiti, pokončati moramo vraga, saj je on tudi nam vse pokončal.  Poglejte našo hišo!  Kje je oče, kje je mati, kje je sestra?  In če bi se nadejal kaj dobička od naju, še naju bi ugrabil.«  Izginil je raz njegov obraz oni otožni izraz žalosti; razburjenost mu je žarela na licu.  »Bojan, dobro za-te, da nihče ne čuje tvojega govorjenja.  Ko bi zvedel grajščak, kaj si rekel, pokoril bi se v temni ječi do smrti.«  »Za to sem sedaj brez skrbi.  Videl bode grozovitež, da tudi kmet kaj more, ako hoče.  Kaj mi je življenje, kako vrednost ima, ko so mi vse pokončali?  Ali bi mogel biti kdaj miren za samostanskimi zidovi?  Jaz sem sin: kakšen sin pa bi bil, ki bi ne stri očetovih okov?  In brat sem: slab brat bi bil, ko bi ne branil nedolžnosti svoje poštene sestre!« Mladenič je gorel v srčnosti.  Ne vem, kaj bi bil storil, ko bi bil sedaj pred njim grajščak.  »Bojan, jaz ti pomorem, jaz grem s tabo, če hočeš, v smrt«, vsklikne Vid navdušen.  »Za Boga, molčita!  Oh, kaj bode!  Oh, mlada, vroča kri!« tarna Močilar z boječim glasom.  Dobri starec se je bal za mladeniče, najbolj za sina Vida.  »Oče, pustite nas vendar!« zaprosi Vid.  »Ali ni dolžnost naša, da rešimo jetnika, ali ni dolžnost moja, da rešim nevesto?  Saj je nevesta moja, saj ste tudi vi privolili!« Mož ni mogel ugovarjati, zato pravi:  »Torej čakajte in poslušajte, kaj vam rečem.  Slušajte me, ker jaz sem že dokaj izkusil!  Gori greste vsi trije; pa za-te Vid bi bilo bolje, da ostaneš« ...