A te convien tenere altro viaggio.  Dante.  Pogovarjali smo se o politiki, o slovanstvu: kdaj zazori naš dan, kdaj se utelesi naša stara pravda, in ali si jo priborimo z „uma svetlim mečem“ ali kako.  Ni treba pristavljati, da smo imeli najrazličnejše, nasprotujoče si nazore in da nas je bilo skoraj toliko strank kolikor glav.  „Nam treba močne nadvlade,“ je dejal štiridesetleten mož — zvali so ga Ivana Gorca, „sicer se pokoljemo med seboj tako, da ne bo po Slovencih ne duha ne sluha.“ To je rekel z dobrohotnim usmevom, polnim ironije, ki se smejé ob vse zadene, pa tudi vse spregleda in odpusti, ki se človeku dobrega srca rodi v poznejših letih in po mnogih izkušnjah.  Prikladna je taka ironija v mnogoglavi druščini, kjer se govori o politiki, kjer treba toliko odpustiti in toliko spregledati.  „Naš up je naša mladina,“ je menil drug možak motnega, solzivega pogleda, znan kot velik idealist.  „Kako si to mislite?“ je vprašal Ivan Gorec.  „No, tako — “ je zajecal idealist. „Naša mladina je navdušena za našo stvar, ona ima v prsih še tisti ogenj, katerega so nam več ali manj že zadušile skrbi in pretege življenja.“  „In pa plača, žena, otroci — le odkrito govorite!“ je primaknil Ivan Gorec.  „Da, tudi to so pretege, ki ovirajo razvoj jeklenih značajev,“ je pritrdil idealist, „in teh ne pozna mladina.  Dandanes se mladina drugače vzgaja, nego smo se mi, torej bo opravičila nade, katere gojimo o njej.“  „To so lepe besede, a so že jako obrabljene.  Mladina, mladina, kaj je mladina!  To ni nič!  Vihrav in igriv vzrast brez vztrajnosti in idej.  Njo tako zaduši življenje, kakor je nas in tako opraviči nade, kakor smo jih mi.  Kaj menite?“  Gorec se je tako smehljal, da se je kazalo, da ni popolnoma prepričan o resničnosti svojih besed, da hoče le izzivati, poslušati tuja mnenja.  „Tako torej!“ se je začudil idealist, ki ni povsem razumel Gorca. „A kdo nam neti ogenj za našo dobro stvar?“  „To bi bil še narobe svet, da bi ga nam netila mladina; sami si ga moramo netiti, mladino pa učiti, kako se naj uči in pripravlja, pripravlja, pravim, za bodoče službovanje domovini.  Možje naj služijo domovini; nezreli mladiči naj stoje ob strani in se naj uče ob vzgledih značajnih mož, potem se lahko poreče, da skupina naroda služi domovini.“  „Tudi to so lepe besede,“ je dejal idealist nekoliko ozlovoljen. „Kje pa imamo tiste značajne može?“  „Imamo jih, nekateri so očiti, mnogo je pa skritih.  Da, da ... le smejte se!  Domoljubje se ne kaže v hrupnih besedah, ampak v tihih dejanjih in kdor vestno izpolnjuje zapoved božjo, ki pravi, da ljubi svojega bližnjega, tisti je že pravi rodoljub.  Vsemu narodu posameznik težko pomaga, vsakdo pa lahko pokaže svoje rodoljubje s tem, da pomaga svojemu najbližnjemu bratu.  In takih značajnikov, takih vzgledov je dosti.“  „V tem, ko bomo mi na tihem, kakor pravite, brez hrupnih besed pomagali brat bratu, bomo hrumeli naši sosedje po svoji navadi in naravi nad našimi glavami in nas res zbrisali s površja zemlje.  Dandanes se ohrani hrumeč in kričeč narod.  Italijani in Madžari naj nam bodo zgled!“  „Jaz bi prej rekel, naj posnemamo v rodoljubju požrtvovalne Čehe, samo s to izjemo, naj se naša mladina izogiblje hrumnih demonstracij češke mladine.  Pride morda čas, ko bodo mogoči in modri činitelji poklicali ves narod na delo od petnajstletnika pa do trhlega starca, pride morda dan — da po Jokajevem povem — ko se bodo kupovale kose, s katerimi se ne bo kosila trava.  Ali ne verujete temu?  Da, vse je mogoče!  Pomislite na upor Tirolske v začetku našega stoletja.  Takrat, pravim, mora tudi mladina stopiti k delu, sedaj v mirnih časih naj se peča z učenjem, da se kar najbolje izuri za svoj resni in težki poklic.  Mene boli srce, kadar se spomnim, koliko čeških mladeničev vzdihuje po ječah, in da ti mladi ljudje s svojimi nepremišljenimi demonstracijami nič niso koristili, še poslabšali so stanje narodu, ki je čudovito napredoval v vseh strokah.  Tako se je godilo tudi italijanski mladini.  Slišal sem, da so bili pred nekaterimi desetletji mlečnolični laški mladeniči neredki gostje na ljubljanskem gradu, pa tudi drugod je bilo dosti zaprtih zaradi političnih pregreškov.  Ali mislite, da bi bila Italija kdaj edina, da ni bilo drugih činiteljev?  Jaz sam sem izkusil, s kakim ognjem stopi mladina, če hoče kaj doseči, na polzko pot nezakonitosti in dovolj bridko sem čutil nasledke, ker sem prišel z zakoni v nasprotje, čeprav sem se potegnil za pravico in resnico.“  „Kdaj je bilo to?“ je nas vprašalo več obenem.  „Oj, to je dolga povest,“ je dejal zamišljeno Ivan Gorec, spuščaje in odpihovaje smotkih dim skozi nos. „Da, to je dolga povest, ali s politiko nima opraviti ničesar.“  „Tem bolje, tem bolje!“ smo se nekateri oglasili, ker naše misli so se bile obrusile ob neplodnem politikovanju in nerazrešljivih vprašanjih.  Poznali smo Ivana Gorca, da je s svojim nasmehom dal vedeti, da bi se naprošen rad iznebil svoje povesti, vedeli smo tudi, da mu gladko teče beseda in da zna pripovedovati mične prigodbe, vzete iz svojega življenja, torej smo napeljali govorico tako, da je naš zgovorni tovariš pričel svojo povest.  Evo je!  Med tiste ljudi, s katerimi živim v prijateljstvu že izza mladih let, štejem na prvem mestu Frančiška Lazarja.  Poznal sem ga že na ljubljanski gimnaziji.  Bil je dve leti starejši od mene, hodila sva pa skupaj v isti razred in stanovala sva skupaj pri Gregorki v enonadstropni hiši poleg Kravje doline.  Frančišek na gimnaziji ni imel posebne sreče.  Boril se je s hladom in gladom, poleg tega pa je bil izmed tistih mladeničev, ki prva učna leta ne morejo pozabiti, da so odtrgani od domačih pašnikov in se pozneje ne morejo sprijazniti z nadzorovanjem, katerim pa misli, ko so se utrdile in ublažile, tako rade uhajajo od ozkih predalov šolskih knjig k tistim tvoritvam bujne domišljije, katerim se v poznejših letih tako radi posmejemo.  Res se je odlikoval v nekaterih predmetih, a drugi so se mu zdeli tako pusti, da je le za silo prebil z njimi.  Temno se spominjam šolskih let.  Zdi se mi, da gledajo obrazi nekdanjih tovarišev name mrko in brezpodobno, kakor gledajo z nekaterih slik glave, naslikane v meglenem ozadju, brez pravega izraza, brez znatnih potez in obrisov, brez življenja in značaja.  Le Frančiškov obraz je med to množico jasen in rezek, le Lazar mi stoji še živo pred očmi, zamišljen in skrivaj čitajoč „Slovenski Narod“, med tem ko učitelj predava poslušnim in neposlušnim učencem o bistvu in nebistvu hroščev in podobne gomazni.  Predno je dovršil Frančišek gimnazijo, so ga vzeli v vojake.  Po štirih letih se je odpovedal vojaštvu, želja po domačih krajih ga je privela nazaj na Slovensko.  Jaz sem bil tisto leto nameščen z dnevno plačo pri cesarskem uradu, in ko je prišel Lazar v Ljubljano, me je nagovoril, naj se nastanim z njim vred pri Gregorki, ki je imela takrat prazno dijaško sobo.  Hotel sem v nekdanjem stanovanju še enkrat živeti srečno otroško dobo, torej sem ras sprejel njegovo ponudbo.  Najina gospodinja Gregorka je bila stara devica, utrjena v marsikateri kreposti.  Poleg skrbi za svoje dušno zveličanje — in velika je bila ta skrb — ni zanemarjala reda in snažnosti v hiši.  Pri dijakih in njih roditeljih je bila v čislih zaradi svoje poštenosti in vljudnosti.  Pri nji nismo dan na dan žulili ričeta, ne lokali juhe, podobne sami vodi; pri nji se ni valjala v vsakem kotičku krpa, ni gostolel iz vsake špranje ščurek, ni dišalo v njenih sobah danes po kisli repi in po gnilobi, jutri po pricvrti kaši in po trohnečem prahu, ni se pod posteljo glina valila od prhke stene, ni še moča in trohnjad razjedla podnic in tudi stilna živad ni motila sladkega dijaškega spanja.  Res, da je tudi ona, kakor vse ženice njene vrste, prejšnja leta dijaško sobo nabijala z dijaki tako, da so ležali notri duša pri duši, kakor pogubljenci v šestem krogu pekla — če je prav videl Dante v svojih vizijah — no, pozneje, ko se je bila že nakopala kopica, se ni hotela več ubijati s celo kopo otrok, ampak jemala je po dva, največ po tri odrasle dijake in sicer odrasle ljudi v stanovanje brez hrane.  Gregorka se je rada pogovorila z dobrim človekom; ker pa drugi ljudje niso prihajali k nji, oprla se je na stare babnice svoje vrstnice, ki so si pred njeno sobo kar podavale kljuke: zdaj se je pritresla po stopnicah gor kaka prevezana z jerbasom ob komolcu, zdaj je prilezla kaka zgubana in osmojena in glej, zdaj skaklja k nji preko mostovža jezik na klepetec.  Nočem opravljati, kako so te ženice včasi obirale žive in mrtve, le skratka povem, da je bila Gregorka ženska „očen ljubivšaja pit kofe in pokaljakat“, kakor pravi ruski pisatelj.  V našem nadstropju in nasproti našim durim je stanoval čevljar Vah že mnogo let.  Za mojega dijaštva mu je bila družica šibka ženska, ki se je poslujoč po hiši sukala silno urno in tiho in je živela z vsemi v hiši v miru in prijaznosti.  Ta ženska je Gregorko zelo uvaževala in ni minilo dneva, da ne bi sedela pri njih z vezenjem ali šivanjem.  Za njo je hodila, kakor mlado jagnje za svojo materjo, rdečelična, osemletna deklica, držeč se vedno za materino krilo, poskakujoč in smehljajoč se neprestano v njeno bledo lice.  To deklico so imenovali Ivanko in prinesla jo je Vahulja s seboj iz svojega prvega zakona s privatnim uradnikom.  Pripeljala pa je Vahu v dom tudi svojo mater, šestdesetletno ženo, katero sem včasi videl sedeti pri Gregorki.  Tedaj so bili Vahovi v hvalevrednih razmerah in Gregorka je dala nam dijakom večkrat pokusiti kakega cvrtja in pogače, katero je dobila od njih.  Tisti čas, ko sem prišel z Lazarjem drugič h Gregorki, je bilo pri Vahovih že marsikaj drugače: hišni mir in red je bil podrt in marsikaj je bilo narobe.  Prva Vahulja je bila že mrtva in Vah je bil oženjen v drugo z mlado hčerjo mestnega sluge ali biriča Trovraga.  Težko si je misliti dveh zakonskih, ki bi si bila tako malo podobna, kakor ta dva Vaha.  Čevljar je bil že star, pohabljen, medel dedec, mlada njegova žena pa v oni krepki dobi, ko človek misli, da se vsa sreča tega sveta suče okoli njegovega telesa in da samo treba imeti razum in potrebno smelost in popasti, pa se odkrhne ono, kar uteši naše želje.  Ivanka je bila vzrasla že v sedemnajstletno dekle in je stanovala s svojo staro materjo tik Vahovih v majhni sobi, katero so vezale duri z Vahovo in ki je bila del skupnega stanovanja.  Bila je ljubljenka ne samo stare matere, ampak tudi Gregorke, pri kateri je presedela za šivanjem po več ur na dan.  Preživljala je s šivanjem sebe in staro mater, ki je že tako opešala, da ni prišla več iz sobe.  Tudi druga Vahulja se je izprva približala moji gospodinji in se je skušala okleniti; in dasi se je Gregorka naživela in natrpela na svetu, si nabrala izkušenj in se naučila, da se mladost redkokdaj druži s starostjo, razen ko jo potrebuje, se je vendar toliko upognila sladko govoreči ženi, da ji je posodila desetak, ki ni priromal ob določenem času nazaj v njen predal, kar je zaupnost varčne starke v poštenje mlade sosede omajalo in izpodkopalo tla prijateljstvu teh dveh po starosti in mišljenju tako različnih žensk.  Moja gospodinja ni mogla pozabiti desetaka, ki bi še lahko bil, pa ga ni več, in je dala pri vsaki priliki sosedi spoznati, da se nikakor ne more sprijazniti z njenim mišljenjem.  Sedi na primer Vahulja pri Gregorki in ji po svoji navadi brblja venomer.  Gregorka, ki je pri svojih poštenih sosedah vselej pazna in zgovorna, kaže skrajno ravnodušnost: jeziček vtakne med zobe, prikimuje in odkimuje.  „Sokolci pojdejo v nedeljo na Vič.  Oh, bo pa spet parada!“ pripoveduje Vahulja.  „Hm, parada že!  Ali denar, denar!“ vzdihne Gregorka, čvrsto pogleda na mlado ženo, ki takega pogleda ne more strpeti, vtakne jeziček med zobe in umolkne.  Neko jutro sem slišal nastopni razgovor:  „Dobro jutro!  Kaj pa, mamka, ali ste dobro spali?“ se je oglasila Vahulja vprašaje v Gregorkino kuhinjo.  „Dobro, hvala Bogu!  Zdrava sem in spim dobro.“  „Ali ste kaj slišali godbo, kako je godla davi po mestu?“  „Nič!“  „Jaz sem pa še za njo šla nekaj časa gredoč v cerkev.“  „Hm!“  „Danes je prvega majnika.“  „Ko ljudem že vsega manjka.  Meni, hvala Bogu, ne primanjkuje, ker sem vselej umela gospodinjiti, drugim ljudem pa, oh ljubi moj Bog!“ je dejala Gregorka prihulivši se.  In pri takih prilikah je znala pravo besedo tako naglasiti, da je človek moral razbrati njen smisel, če ni bil preveč v glavi udarjen.  Vahulja je rekala moji gospodinji mamka, pa Gregorka ni bila nikdar omožena in nobene krstne bukve ji ne morejo pritrditi tega naziva.  Da ni očak Noe zasadil vinske trte, da ni žid izumil žganjarske kuhe in da ni vrag zatrosil na svet kvart, bi bil Vah ne samo priden in pošten čevljar, ampak tudi sicer mož po želji božji.  Pa naj bi bil že pil vino — ali žganje in kvarte — to, to!  Kvarte so ga zvabile vsak večer v kavarno.  Ni igral visoko, ali potrate je bilo dosti.  Vahulja je hodila po moža v kavarno, posedela pri njem in njegovih tovariših, šla sta potem še na polič istrske črnine, katero je Vah vselej rad plačal, bodisi da je bil vesel dobitka v kvartah, bodisi da ga je pogrela in razsrdila izguba.  Prihajala sta navadno pozno v noč domov in večkrat se je slišal ponoči do Gregorke dirindaj in vpitje pri Vahovih.  Ko bi že to pohajanje kavarn in gostilnic ne bilo povzročalo nikakega prepira, bi bilo rušilo vsekakor red, ki se nahaja v poštenih družinah, kjer se živi po težkem telesnem delu nekako notranje, duševno življenje večera.  Takega vse oblažujočega življenja Vaha nista poznala.  Spominjam se ...  Neki prizor iz tistih dni se mi je zadolbel globoko v dušo.  Bilo je že pozno v noč, štramljanje po stopnicah in ostro govorjenje me je prebudilo iz spanja.  Ležal mi je že zopet prvi mrak spanca na očeh, ko se zasliši krik, podoben rjovenju, iz Vahovega stanovanja.  Z Lazarjem sva skočila obenem iz postelj.  Odprla sva vrata.  Pritajen vrišč in stok in pretrgane kletve so se slišale od sosedov.  Zdajci so se odprla na stežaj njih vrata in na mostovž je skočil čevljar in si hlastno nasadil klobuk na glavo.  Ni še dospel do stopnic, ko se je pojavila na pragu Vahulja, razgaljena, rdeča in razjarjena s sekirico v roki.  In hipoma je zagnala z močjo in razmahom ostro orodje za možem, katerega je k sreči obrsnilo le toporišče ob ramo.  Takrat človeške narave še nisem poznal in zavzel sem se ob takem divjaštvu in nisem pozabil tega prizora.  Priznati pa moram, da se mi jeza na gledališkem odru, kjer se strasti kažejo v njih dovršenem vidu, ni predstavljala — skoraj si ne upam izreči — tako visoko in veličastno, kakor ono noč na našem mostovžu.  Vahulja je stala z razpuščenimi gostimi in dolgimi lasmi, z obraženim polnim ramenom, z napeto gorenjo ustnico, z napihnjenima nosnicama, kakor Amazonka, v svesti si svoje moči in slave in pridala je svojemu žarovitemu, razdraženemu pogledu še več iskrenosti in ognjevitosti, ko je zapazila, da sva z Lazarjem priča njene zmage.  Oh, kakšno revše se mi je zdel takrat Vah in tistega vtiska se več nisem mogel iznebiti, on je ostal zame ubogo revše tudi poslej!  Frančišek je prinesel od vojakov nekaj novcev, toliko da je mogel nekaj mesecev prebiti in čakati službe, o kateri je mislil, da jo lahko dobi po pravici, ki si jo prilastuje vsak človek do vsakdanjega kruha.  A prinesel je tem več knjig.  Občudovanja vredno je bilo veselje, ki ga je navdajalo do tega knjižnega zaklada.  Po cele ure je stal pred knjižno omarico, urejeval, pregledaval in prebiral.  Polastila se ga je bolezen, da je hotel vse prečitati, kar se natisne v slovenskem jeziku, in kakor čmrlj sede na vsako cvetico, naj je kaj slaščice tam ali nič, tako je on bral vse, kar se je pojavilo na našem književnem polju.  Suhoparno je bilo, kar je nabral, neurejeno in zmedeno; ti slabotni odlomki, ki so mu iz knjig ostali v spominu, niso mogli utešiti njegovega hrepenenja po duševnem napredku.  V nemškem jeziku ni čital razen zgodovinskih del ničesar.  V tej stroki pa si je nabral toliko znanja, da sem se mu čudil, čudil tem bolj, ker sem bil sam v zgodovini velik nevednež.  Poleg tega pa je imel že izkušenj: prišel je bil med svet, videl je dosti ljudi in spoznal že nekoliko življenje in bedo, učiteljico človeštva.  Lazar je rad napeljal govorico na zgodovinske dobe.  Meni zgodovina, kakor sem že povedal, ni šla nič v glavo; da bi pa prijatelj moje pomanjkljivosti ne opazil, sem brskal z njim po njenih predalih, kolikor mi je bilo mogoče.  Včasi je bil smisel mojega umstvovanja v takih stvareh resen, včasi nasmešljiv.  Rada sva se pogovarjala o zgodovinskih možeh.  Moj junak je bil Hanibal, katerega nisem veličal zaradi njegovih junaških pohodov, ampak zaradi njegovega neugnanega sovraštva do Rimljanov.  Lazar se je posmejal, kakor je rekel, moji naivnosti v zgodovinskih stvareh; a je pritrdil, da je bilo tisto dosledno in dosmrtno sovraštvo vsekakor znak duševne velikosti.  Tudi Lazar je imel svojega zgodovinskega moža, katerega je hvalil nad vse druge, in ta je bil Mojzes.  Ko sem se neverno posmejal njegovi trditvi, mi je korenito dokazal, da je Mojzes naložil na svoje rame težji posel, ko je sklenil izpeljati zasužnjeni, mršavi in kodrasti izraelski narod iz Egipta, nego Aleksander Veliki, ko se je pripravljal, da pokori z vojsko, vajeno zmage, azijske despote.  „Povej mi, Lazar,“ sem ga vprašal nekoč, ko sva sedela pri mizi, jaz za knjigo, ki uči računovodstva, on za zgodovinsko knjigo, „čemu se ukvarjaš toliko z zgodovino, s tako vedo, ki zate ne more imeti nobene praktične vrednosti več?  Mar bi se prijel računovodstva, kakor jaz, saj sčasoma se izprazni kako mesto, kamor se lahko vrineš.“  „Vsak živi po svoje: slavca zabava petje, žabo kvakanje,“ je odgovoril.  „Istina, ta dva žgolita vsak svoje,“ sem dejal in se vgriznil v ustnice in nekamo debelo pogledal, ker me je tako pikro prismuknil.  „In žgolita vsak sebi na slavo in veselje.“  „A ne živi slavec od petja, ne žaba od kvakanja.“  „Res, da ne: oba zobljeta črve: slavec jih pobira med perjem in cvetjem, žaba po lužah.  Ali črvi so le črvi, naj se skrivajo v zeleni travi ali naj gomazijo po blatu.  Napačno je soditi človeka po tem, kar si zasluži in kar užije, treba ga je uvaževati po tem, česar se uči in kar zna.“  No — sem si mislil — včasih je boljši drobec sreče nego cel koš znanja in vede — rekel pa nisem ničesar.  Lazar se je rad pri priliki pohvalil s svojim znanjem in spoznanjem in rad je namaknil na človeka, na katerega je zapazil kaj posebnega, bodisi v dobrem ali v slabem.  Iz svojega kratkega vojaškega življenja je vedel dosti povedati in, kar je posebnost, ni mi pripovedoval kakih pustih, polzkih dovtipov, ki so doma v vojašnicah, ampak povedal mi je semintam kako anekdotico, ki je krepko naslikala kako zanimivo osebo.  In tako je znal zasoliti svoje pripovedovanje, da sem ga rad slišal, četudi je bilo večkrat ponovljeno.  Najrajši je namaknil na svojega stotnika in mi naslikal starega, dosti pohabljenega moža, z mozolom na nosu, s prestreljeno desno nogo, vedno bolečo, vsled česar je stopal, kakor da ima dve levi nogi.  Stotnik je bil rodom Kranjec in se je pisal za Pipana.  Bil je ta Pipan tudi Gregorki znan.  Kakih trideset let poprej — nji je bilo takrat blizu dvajset let — je stanoval kot dijak pri njeni materi, predno so ga potrdili sedmošolca k vojakom.  Gregorka se ga je rada spominjala, dasi se je on v svojem kapitanskem stanu vedel, kakor bi bil pozabil domačih krajev in prejšnih znancev in prijateljev in jo je v teku tridesetih let obiskal samo dvakrat.  In kaj je nama Gregorka pripovedovala o dijaku Pipanu?  Pravila nama je, da je bil velik prijatelj porcelanaste pipe in romanov in da se ima njemu zahvaliti.  Da tudi ona ve, kaj in kašni so romani, dasi ni čitala še nobenega.  Kratil je namreč nji in njeni materi dolge zimske večere s tem, da je njima pri topli peči sede pripovedoval odlomke iz romanov, katere je čital čez dan.  Gregorki ni ugajala nobena povest toliko, kakor ona o Pavlu in Virginiji.  To povest je moral Pipan od odstavka do odstavka večkrat ponoviti, in tako globoko so se ji zasekale te zgodbe v srce, da jih več ni pozabila; in mnogo let pozneje, se hvaležno spominjajoč Pipana in njegovega povestovanja in morda še česa drugega, o čemer pa molči zgodovina, je kupila slike, ki so predstavljale prizore iz imenitne Saint-Pierreove povesti, slike, na katere je slučajno naletela na semanji dan pri slikotržcu pred škofijo in jih spoznala za prave.  Te slike so krasile sobo, kjer sva prebivala z Lazarjem, in Gregorka je nama radostno razložila njih zgodovino in pomen, ko je slišala, da je Lazar služil ravno onega stotnika, ki je kot dijak stanoval pri nji.  Dosti ponosa je prizadela dobri ženici zavest, da je postal eden dijakov, kakor je rekla: iz naše hiše — stotnik, med tem ko si to ni štela v posebno čast, da sta dva druga dijaka, tudi iz naše hiše, postala prošta in je bil eden že blizu škofovske palice.  Ta liberalnost je gotovo imela svoje tehtne vzroke, ker je znano, da stare ženice raje tekajo za duhovniki kakor za stotniki.  Ali ni ga bilo človeka, od katerega bi bil slišal kdaj kaj slabega o svoji gospodinji.  Pipan je bil Lazarju dobrotnik in pokrovitelj.  Kadar je moj prijatelj govoril o njem, se je vtopil tako v pripovedovanje in spomine nanj, da se mu je utrnila solza iz očesa, kar se rado prigodi čutečemu človeku, kadar žarko opisuje dni, katerih ni več, in osebe, ki so mu prirasle k srcu.  Bil je Pipan, po izpričevalu Lazarjevem, pravi pravcati čudak, o katerem se je spočelo v polku dosti zabavljic in pravljic, katerim ni povsem verjeti, kakor sploh ustnemu poročilu ne, ker se odvali od vsakih ust v prenarejeni in povečani obliki.  Tako se je na primer natanko poznal okus stotnikov glede njegovega berila.  Stotnik je največ čital iz službenih knjig, vzpodbujajočih častnike in prostake na mehanično pokorščino; če se je pa domislil, da bi bilo dobro pogledati tudi v kako drugo knjigo, je dal svojemu služabniku par šestic, naj gre v knjigarno in mu kupi knjigo, katero in kakršno hoče.  Ta mu je prinesel kako razbojniško povest s strahovito sliko na sprednji strani, in Pipan jo je slastno prečital.  Nekoč se je silno razsrdil na službnika, ki mu je prinesel precej debelo knjigo iz knjigarne.  Stotnik leže na hrbet, zapali smotko, čita in zeva in čita.  Ko pride do dvajsete strani, se ga polasti strašno dolgočasje; to berilo se mu zdi pusto in otožno, prazno in kislo obenem.  Radoveden postane, kdo je pač pisal to vodeno povest; pogleda na prvo stran — Marlitin roman!  Mirno bi bil položil roman, ko bi ga bil napisal moški, na mizo, naj ga bere služabnik, če se mu ljubi, ali stotnik je tako globoko preziral ženski rod, da ni maral v hiši knjige, katero je rodila ženska.  Mahoma jo je vrgel skozi okno na dvorišče in še sam je skočil k oknu in radostno si je pomel roke, ko je videl, da plapolajo razburjeni listi ženskega romana po zraku, podobni grivi, ki jo razpusti ognjevit konj po vetru, veselo dirjajoč preko ravnega polja.  Pipan je bil dobra, predobra duša in vsak mu je želel višjega čina.  Bil je stotnik v polku že mnogo let in ker ga nihče ni videl z drugačno, nego s kapitansko glorijo na ovratniku, so dejali nekateri zbadljivci; da je kakor večni žid prešel iz starega v novi vek, drugi — predrzna mladost se tako rada zaletava v starost — so pa trdili, da je Pipan svetopisemski stotnik iz Kafarnauma in da se ga je najbrž spomnil kak starinar in ga izkopal iz razvalin obljubljene dežele.  Priimek stotnik iz Kafarnauma je ugajal vsemu polku in vsak ga je imel na jeziku: moštvo seveda skrivaj, častniki pri svojih veselih popivkah pa tudi vpričo dobrodušnega Pipana.  Frančišek je res že nekaj pretrpel in spoznal na svetu, ker sicer ne bi bil mogel slikati s tako ironijo svojega sobrata.  Tudi ob to spoznanje se je zagnal včasih z želom ironije. „Kaj mi pomagajo izkušnje in spoznanje?“ tako je modroval, „ko sem brez službe in sedim pri suhi skledi.  Vedno čutim, da me je to spoznanje razburilo, a ni mi prineslo zaželjene tolažbe in miru.  In ko bi tudi dosegel ono globoko spoznanje, ki je lastno velikim duhovom, in katero so veliki duhovi porabili v svoj prid, kaj bi to meni pomoglo.  Poznanje človeštva je Cezarja in Napoleona dvignilo na vrhunec slave, jaz pa ostanem vedno v prahu in naj postanem še tako razsvetljena glava.“  Smejal sem se Frančišku ob takem modrovanju in šele nekaj let pozneje, ko sem imel že za sabo mladeniško dobo in že nekaj grenkih izkušenj, sem ukrenil sam pri sebi, da je imel Lazar takrat poleg malenkostnih, mladostnih izkušenj mnogo srca in še več domišljije.  Precej prve dni, ko sva prišla h Gregorki, sem se prepričal, da je Vahova žena pogledovala na Lazarja pazneje, nego na moža ali na mene.  Če se je naključilo, da smo se srečali na mostovžu, dvorišču, na ulici, ali če sva bila v sobi pri Vahu, ki je nama popravljal in delal obutev, vselej je letel neki čudno globok pogled mlade žene po brdki postavi mojega prijatelja.  Očividno je iskala takih naključij, da jo je Lazar zapazil ali srečal; če je naju videla prihajati preko dvorišča domov, je odpirala okna, jih brisala, zalivala ali prestavljala rože, ali pa naju čakala na mostovžu, baveč se s kakršno si bodi malenkostjo.  Imela je navado, da je skoraj vedno pogrizovala kako bilko ali šibico z belimi zobmi, zevaje z rdečimi ustni — navada, ki je lastna močnim, silnim ljudem z globoko strastjo, katerih edina misel hlepi z vso silo na en in isti smoter in konec.  In spominjam se ...  Nekoč sva bila pri Vahovih.  On je molče nabijal čevelj, jeklene barve lasje so mu štrleli preko čela in padali na oči, ona je stala pri oknu, vrteč rožo v ustih in ni odvrnila pogleda od Lazarja.  Lazar je bil vesele volje in smejoč se je pripovedoval iz svojega vojaškega življenja.  Ko sva odhajala, se je stresla mlada žena na vsem životu, dvignila roko po rožo in je povela z njo gracijozno, kakor kaka imenitna svetska dama, od ust nizdol proti srcu, bliskajoč z očmi in dvigajoč sapo, kakor bi hotela reči: „Oh, človek božji, ko bi ti vedel ... “  Toda Lazar o tem ni hotel ničesar vedeti.  Pozdravljal jo je včasih vljudno, včasih zadosti hladno in površno; vedel se je z njo dostojno, včasi celo nekoliko neotesano in nikdar ni šel k Vahovim brez mene.  Tako sem bila priča vseh njenih tajnih naporov.  Smejal sem se prijatelju, kadar sva sedela zvečer v sobi pri knjigah in se je na mostovžu zaslišal zvonki glas sosede, kakor izzivajoč na pomenek in pogovor.  Mar je bilo Lazarju pomenkov z Vahuljo!  Njegove misli so krenile tiste dni na ves drugačen tir; slučajno sem jim prišel na sled.  Takrat sem se pripravljal za državni izpit iz računovodstva.  Vse svoje proste ure sem posvetil pouku o tem predmetu, da po pravici povem, zame silno dolgočasnem.  Naša hiša je imela skoncema nekaj vrta, na katerem je v kotu stalo troje orehov.  Prav ob zidu je stala pod orehom klop.  Tja sem hodil, kadar nisem bil v službi, s knjigo, ki uči računovodstva.  Neko popoldne sem korakal na vrt s knjigo pod pazduho in s trdnim namenom, da ne neham prej, dokler ni zadnja vrstica odstavka, ki opravlja konto-korentno vknjiževanje, semléta in zabičena v mojo pusto glavo.  Ali evo nesreče, ki človeku podere najboljše namene.  Prestopivšemu prag se mi je zazdelo, da se nekaj giblje v ozadju vrta pod orehom.  Pogledam pazneje — Lazar sloni obrnjen s hrbtom proti meni ob orehu in poleg njega stoji pol prikrita za drevesom Ivanka.  On jo je držal za roko, ona je stala nekoliko upognjena, potopljena, kakor šibka jelka ob viharju.  Pogovarjala sta se.  Noga mi je zastala, zdelo se mi je, da listje na drevju miglja in lepeta, kakor pred hudim vremenom, oko je topo strmelo tja v temoto pod orehe, kakor bi še dvomilo, sta li to res Lazar in Ivanka, ali so to druga bitja, ravnodušna zame, tuja, ne dotikajoča se tako silno mojega srca.  Povedati moram, da sem Ivanko na ulicah pozdravljal, še predno sem prišel drugokrat h Gregorki, da se mi je, ko je odrasla, zasadila v spomin, da so moje misli vselej, kadar sem slišal njen mehak glas pri Gregorki, zavrnile na njene globoke oči in da sem ob takih prilikah pozabil na borno resničnost in na izpit iz računovodstva in si naslikal za ta svet življenje, kakršno ni bilo opisano v moji suhoparni knjigi.  Razbravši položaj, sem se splazil tiho nazaj v sobo, kakor človek, ki mu je zdajci padla na dušo moreča ga skrivnost; položil sem knjigo na polico in šel pod grad Podturen uživat svežega zraka.  Ivanka je bila moja prva ljubezenska misel, in da sem bil smelejši in mi je ona dala kdaj kak znak ljubezni, nikdar več bi te deklice ne bi mogel izruvati iz srca.  Tu na sprehodu sem izprevidel, kaj mi je bila in kako lepe so bile sanje o nji, in začutil sem prvikrat v življenju tisto neznosno srčno rano, o kateri so peli vsi meni tedaj znani pesniki.  Dve uri sem se motal po stezah in potih pod Rožnikom, in kakor so zmedene in zavozlane te steze in poti, tako zamotane so bile moje misli.  Ko sem se vračal domov, sem srečal v drevoredu Lazarja: globoko zamišljen, v tla gledaje je šel kakor burja mimo mene.  Ni me opazil.  Hitel je tudi on v Podturen, tudi njemu je bilo treba svežega zraka.  Postal sem in gledal za njim.  Padlo mi je nekaj v glavo, nekaj nerazločnega in temnega, da sam ne vem, kaj je bilo, ali motreč za Lazarjem, sem izprevidel, da je zdaj konec moje tajne sreče, da je na veke izgubljeno zame, kar je prišlo v last prijatelju.  To motrenje za prijateljem mi je privabilo na lice bridek nasmeh.  Posmejal sem se samemu sebi.  Tako sem se že v mladeniški dobi naučil se premagovati, ukrotivši prvo strast, ki se je pojavila v meni.  Ko je Vahulja izprevidela, da ji nič ne hasnijo napori in izzivanja, se je kazal užaljeno in dasi so njeni dolgi, živi pogledi še pričali, da še vedno tli strast v njenem srcu, je bila že brati na njenem zamišljenem licu prisiljena, nemirna odpoved.  Neko nedeljo zjutraj me je poprosil Lazar, naj grem z njim h Vahu vprašat, je li že narejeno zaukazano novo obuvalo.  „Čemu sam ne greš?“ vprašam.  „Ne maram zaradi nje.“  Pritajeno sem se posmejal, rekoč: „Star vojak si, pa se Putifarke bojiš!“  „Ne bojim se nikogar,“ je odgovoril Lazar, „a tako mi je zoprna ta vsilujoča se ženska, da ti povedati ne morem.  Da, ona je prava Putifarka.“  „Ali si že slišal, kako ravna z Ivanko in njeno staro materjo?“  „Slišal; prava šiba božja je obema.“  „Ali se ti je Ivanka sama pritožila?“  „Ivanka ...  Ivanka ne toži.  Gregorka mi je pravila in drugi ljudje tudi vedo.“ Lazar se je obrnil od mene, njegov obraz je bil obsenčen; izprevidel je, da nemara več vem, nego je bilo treba.  Umolknil sem, ker sem čutil, kakšnih strun sem se dotaknil.  Res so slepi zaljubljeni ljudje.  Kako bi bil mogel pač prezreti Lazarjevo in dekličino vedenje, ko bi tudi ne bil slučajna priča njiju sestanka na vrtu?  Frančišek mi tiste dni ni pravil smešnic, svojega Pipana je pozabil, govoril je malo, tudi zgodovinske knjige ni imel vedno pri rokah.  Šetal se je po sobi in mnogokrat je postal pri oknu nad vrtom in ni mu bilo žal časa, ki bi se bil dal s takim pridom porabiti pri knjigah.  Ivanka prejšnje čase ni bežala tako tiho, lahko, po mačje gibčno mimo naju, in če je dvignila oči, te niso bile poprej vajene se spajati s tako živahnostjo z Lazarjevimi.  Stopila sva k Vahovim.  Čevljar je likal dodelane čevlje, žene ni bilo doma.  „Dobro jutro, gospoda!“ je kliknil Vah, „po čevljičke ste prišli, jelite!“  „Da, po čevljičke,“ je odgovoril Lazar.  „Že so zbiti in sešiti.  To bodo čevljički, da takih še niste imeli.  Ovili se bodo noge kakor predivo, usnje jedro, podplati jeklo.  Tu ni nič tistega piškavega blaga notri, kakršno dajejo sedaj v obutev.  Tisto blago, ki izdelujejo zdaj po fabrikah na mašinah, res na videz je na blesk, ali komaj ga dobro nategnete in stopite, pa je preč — resk!  Jaz pa delam vse z roko in na moč!“  Nama z Lazarjem pa ta hip ni bilo do tega, kaj blebeče kopitar; najine misli so hipoma ušle v ves drugačen svet, tja za pol priprte duri sosednje sobe, kjer je prebivala Ivanka.  Izza teh duri je zabelelo pri najinem vstopu dvoje drobnih ženskih rok, tanko zapletajočih rumenkaste lase v dolgo kito.  In kakor bi Vaha ne bilo v hiši in bi ničesar drugega ne bilo na svetu, sva se zagledala v te bele elastične prstke, ki so tako gibčno prebirali mehke, svetle lase, kakor bi plesali po taktu divne razburilne godbe, in v to polovino rdečega obraza, kakor dozorevajoča jagoda, in na živo oko, ki je pozdravljajoč in smejoč se napol prikrito zrlo na naju.  Videč, kako sva se zagledala v Ivanko, je viknil Vah v sosednjo sobo: „Ej, deklina, prepelica, le bliže pristopi.  Nista taka gospoda, da bi te pojedla.  Mlad gospod, ljub gospod!“  Ivanka se je odmaknila za duri, pa kmalu je stopila na prag z zapletenimi lasmi, podobna pomladanski roži.  Bila je praznično oblečena.  Radostni blesk njenih oči je oživil Lazarja.  „Sedita, gospoda, se bomo kaj pogovorili o starih časih, kako smo mi vojačili po svetu.  Primakni klop, deklina!“  Ivanka je nama primaknila klop.  Poklonila sva se ji in sedla.  Mela se je ob vratih kakor otrok, ki je prišel v nenavaden položaj, da občuje z odraslimi ljudmi, ki ga izprašujejo o stvareh, ki so celo zanj preotročje, ali pa o takih, do katerih še njegov razum ne dosega popolnoma.  „Vesta kaj, gospoda, o laških dekletih vama kaj povem; saj taki gospodje le o dekletih radi slišijo,“ je povzel Vah, „in obuvala potem laže pričakata!“  „Povejte kaj veselega in poštenega,“ je odgovoril Lazar. „Lahinje so lepe, kajne?“  „In zvite.“  „Pravijo.  Pa Vi se pač niste dali prevarati nobeni. „Lazar je govoril trdo, veselo in pritrkuje z glavo.  „Tega pa ne, premotila me ni, ali poskušala je ena v Veroni.“  Vah je vzel leseni gladež in začel z njim neznansko drgniti kraje podplatov.  Kakor kodelja nad vegastim kolovratom mu je opletavala glava nad čevljem.  Ko je ogladil podplate in si oddahnil, je pričel:  „Torej v Veroni je bilo na Laškem in nastanjen sem bil kraj mesta s konjem šarcem.  Dober konj je bil, ali spomladi nikakor dlake ni hotel dati od sebe, dasi sem ga golil od jutranje zarje, pa da so nam trobili večerno zarjo.  Takrat konj še niso strigli.  Kakor ščetine so štrlele kosmatine od njega tja do poletja in mene so zmerjali in uhljali višji od mene dan na dan.  Zato pa se je svetil, ko sem ga dobro ogolil, kakor salo in plaval je z menoj preko laškega polja, kakor zvezda preko širokega neba!“  Vah je potegnil dober požirek žganja iz steklenice, stoječe pred njim na stolu, umolknil in se zasolzil.  Te solze so bile bržkone posledica hudega pijančevanja.  „Bogme, dober konj je bil vaš šarec.  Le pripovedujte!“ ga je obodril Lazar, ki je imel oči vedno pri Ivanki.  „Z menoj je imel v hlevu svojega konja moj tovariš Madžar, ki je znal le toliko naših besed in jaz tudi le toliko madžarskih, da sva se za silo razumela.  Tisti Madžar ni maral dosti za svojega konja, imel je pa bukve in v tiste bukve je vedno gledal.  Čudil sem se včasih, kako se hudir ne naveliča.  Ni bil prida človek.  Še poleg konja je gledal vanje in če je prišel kak višji, jih je skril v žleb.  Bil je gotovo iz kake dobre hiše.“  „Ker je znal brati?“ je vprašal Lazar, da bi pokazal svojo paznost.  „Tudi zato, in pa ker je bil lep mladenič: obraz okrogel, poln, kakor na kopitu, in tudi denar je dobival od doma.  Hlev je pripadal hiši, ki je bila lastnina laškega grofa, v hiši pa je stanoval grofov najemnik.  Otroci iz tiste hiše so se naju kmalu privadili: prihajali so v hlev, ogledavali in otipavali najino opravo in v kratkem so se pri naju udomačili.  To je dobro znamenje, se mi je namuznil Madžar, ko so se otroci vpričo naju že brez strahu prekopicavali po slami.“  „Zakaj je bilo tisto dobro znamenje?“ je vprašal zaradi priličja Lazar, ko je čevljar malo poduškal.  „Madžar je bil navihan človek.  Vidiš, baratom, mi je dejal, otroci so se naju navadili in za otroki prideta kmalu tudi najemnikovi hčeri pogledat v hlev.  Že se prepeljavata po dvorišču in to je dobro znamenje.  In res, kmalu sta stali najemnikovi hčeri na pragu hleva.“  Vsi trije poslušalci smo lahno pordeli, se spogledali in se posmejali.  Nam je bilo tako lahko, svetlo na dušah.  „Ali sta bili lepi tisti dve deklici?“ sem vprašal.  „Lepi!  Obraz teman, napet in prišpiljen, kakor ajdovo zrno.  Vse Lahinje so take, tanke in ravne kakor ščetina.“  „Pa ste se zagledali v eno ali v obe,“ je pridejal Lazar in nekak šegav pogled mu je ušel po strani na Ivanko, ki mu je enako odgovorila.  „Ne tajim — laže mi je bilo, kadar sta stali deklici v hlevu, in zdelo se mi je, da moje roke s povesloma slame hitreje švigajo po konjskem hrbtu.  Milovali sta naju, da sva velika trpina in kaka škoda bo, če padeva v vojski.  Prišli sta pa vsak dan po dvakrat, trikrat in po celo uro sta stali na pragu hleva, se smejali in brbljali.  Mlajša Kolomba se je uprla v Madžara, starejša Jermenžila pa vame.  Ej, takrat je bilo življenje, mladost, zdravje in vsega drugega dovolj.  Ob vojski je vsega dosti, ob mirnem času pa živi vsak vojak na tesnem.“  „Da, posebno kadar si jermenje na tesno zapne,“ je dodal veselo Lazar.  „Le en primer Vam povem.  Prišlo je povelje: vsak dan dobi vsak vojak pet smotk na roko in po mestu se mora izprehajati in v mestu pokaditi smotke.  To je bilo pa zato, ker so se bili Lahi uprli, da ne marajo več avstrijskega tobaka, da bi s tem oškodovali cesarske dohodke.  Ker nam je bilo prepovedano v tistih nemirnih časih posamič hoditi po mestu, smo se izprehajali po najbolj obljudenih krajih v tolpah in vsak je imel gorečo smotko med zobmi.  In pokazali smo jim, da se bodo smotke tudi brez Lahov še kadile!“  „To so se Lahom sline cedile po dobrih smotkah, katere ste dobivali zastonj in katerih vonjava jim je puhtela v uporne nosove.  Ali ste jih užugali Lahone, ali so se podali in so zopet segli po našem tobaku?“ vprašam.  „Kar jaz vem, se niso podali.  Nam je kmalu za tem prišlo povelje, da nam je vsak čas odriniti na Ogrsko, kjer je bil Košut dvignil rebeljon.“  „Kaj pa je bilo z Vašo Jermenžilo!“ sem vprašal hitro Vaha, boječ se, da ne bi padla v vodo povest o italijanskih deklicah.  Vah je pricurnil v grlo žganja in si z dlanjo obrisal porosele brke. „Deklini sta se naju kar navadili.  In glejte, kake reči mi je govorila Jermenžila.  Beži, pravi, z menoj na Pijemonteško, tam boš čevlje delal, jaz bom pa tvoja žena!  Tu ti ude polomijo, ali te pa še ubijejo; beži z menoj, tako me je večkrat nagovarjala.  In veste, tako se je obesila name, da sem dejal sam v sebi: Vraga, slaba je polenta, ali ko bi ti šla z menoj na Kranjsko — “ Kopitar se je posmejal v ves obraz in dvignil razščetinjene obrvi preko vsega čela.  „Lepo je to, Vah, da ste ostali zvesti slovenski zemlji,“ sem obodril mojstra. „Povejte, kako ste z Jermenžilo izpeljali stvar do konca.“  „Le poslušajte!  Tiste dni so v naš regiment vtaknili nekaj Madžarov, katere so uklenjene pripeljali z Ogrskega.  Trije tistih so se napili nekega večera in razgrajali po mestu in kričali ‚eljen‘ zemlji Ogrski in Košutu.  Takrat so Lahi in Madžari kljubovali našim, kjer so le mogli.  Nato so vse tri prijeli in priprli.  Zaprti pa so bili v neki kamri, ki je bila poleg hleva, kjer sem imel konja.  Neko noč je stal pri tistih jetnikih na straži moj madžarski prijatelj.  Po vojaških zapovedih pusti stražnika pri miru, kakor da stojiš poleg božjega groba, in vendar Madžar tisto noč ni imel miru.  Ko je sedela Jermenžila v kotu dvora pri meni, je stala pri Madžaru njegova Kolomba.  Pri luninem svitu sem dobro razločil, kako so se v njiju pomenek vtikali tudi jetniki, dasi kaj takega ni dovoljeno.  Če je zarožljala kaka častniška sablja na ulici, je dala Jermenžila znamenje in Kolomba je zbežala kakor srna preko dvora, jetniki so skočili od okna in Madžar je korakal pod oknom z golo sabljo raven kakor sveča.  Ko je zopet utihnilo na ulici, se je pričel pomenek pred ječo iznova.  Malo pred deseto uro je bilo teh pomenkov konec, ker ob desetih se je menjala straža.  Madžar je šel v stražnico, dekleti v hišo, jaz pa spat h konjem.  Kako sem se zavzel drugo jutro, ko sem slišal, da tistih Madžarov ni več v ječi, pobegnili so vsi trije z mojim tovarišem vred.  Zgodilo se je pa to med drugo in četrto uro ponoči, ko je stal na straži Madžar.  Čakal sem, da se prikaže katera deklin, pa zastonj sem čakal.  Ves dan nisem videl nobene in tudi drugi dan ne, in tudi otroci iz hiše se niso več prišli prekopicavat po moji slami.  Tretji dan smo odmarširali na Ogrsko.“  „Kaj menite, ali je Madžare tista deklica izpeljala izpod cesarskih zastav ali ka-li?“ je vprašal radovedno Lazar.  „Podoba je.  Lahinje so take.  Zakaj je pa mene izkušala tisto poslednjo noč Jermenžila, naj bežim z njo pod sardinskega kralja.  Pravila mi je, da se na Sardinsko preseli tudi njen oče in vsa družina, ker bodo grofova posestva v Veroni prodana in grof sam je že zbežal.  Podoba je tako, da so tisto noč zbežali vsi, ker nisem videl nobenega več.“  „Oj, poštenjak ste bili, Vah, da se niste dali preslepiti,“ je pohvalil Lazar. „Mamiti nedolžnega slovenskega vojaka, kakršen ste Vi, to pač ni posnemanja vredno delo; ta dogodek pa kaže, kako vnete so Lahinje za svoj narod.  Pri nas bi bilo kaj takega nemogoče; naše ženske nimajo takega rodoljubja.“  „Oh, Vi tako pravite ... seveda vsak moški tako pravi!“ se je vnela Ivanka, ljubko se smejoč.  Kazala se je malo užaljeno, a bila je to tistega roda užaljenost, katere ne smatramo za resnično, katera se tako rada pojavi med zaljubljenimi ljudmi, če si hočejo nagajati.  „Oprostite, gospodična, ni pravila brez izjeme,“ je hitro popravil Lazar vesel, da ima povod izpregovoriti z deklico.  „Oh, v rodoljubju tudi ljubljanski gospodje niso trdni; slišala sem že, da navadno pravijo: Iz čigar sklede jem, tistega jezik govorim.  To je prav žalostno za Slovence!“ Ivanka črke ‚ž‘ ni mogla čisto izgovoriti, izgovarjala je ‚šalostno‘, kar njenega govora ni nič kazilo, še pridalo mu je neki poseben, samo nji lasten izraz.  „Da, to je res žalostno,“ je odgovoril Lazar. „Naj si bo človek v katerikoli službi, on vedno je iz sklede naroda.  Težko je najti zavod ali upravo, kamor bi se ne stekali prispevki naroda primerno njegovemu številu in bogastvu v primeru, kolikor njemu koristi ta uprava ali zavod.“  Ivanka se je čutila že kar domačo ob Lazarjevi navzočnosti. „Vi še ne veste, kako nemškujejo moški v Ljubljani,“ je dejala. „Saj jih spoznate, če ostanete dlje tukaj.“  „Odklej ste Vi taka iskrena Slovenka, da ste zapazili to narodno mlačnost?“ je vprašal moj prijatelj.  „Od tistega časa počenši, kar sem prvikrat prebrala Prešerna.“  „To je lepo!  To je lepo!“ je ponavljal odobraje Frančišek.  Kje je neki dobila obliko ‚počenši‘ v svojo govorico? sem vprašal ves zavzet.  Nastal je kratek premolk.  Nisem se čudil deklici le zaradi rabljenega deležnika, oblike, ki je delala meni toliko preglavice v šoli, vse njeno bitje je bilo polno tistega mehkobnega in obenem odločnega, dobrega, mladostnega ženstva, ki se na prvi hip prikupi in zavzame moškega.  V njenih očeh ni bilo drznosti in neskromnosti: s svojim vlažno bleščečim žarom so božale tako Lazarja kakor mene ali Vaha ali mačka, ki je zaspano murlikal pod pečjo.  Lazar je pretrgal molčanje, rokoč:  „Tako mislim, Vah, da ste prili iz dežja pod kap, ko so Vas premestili z Laškega na Ogrsko.“  „Saj je bilo res tako in tako pravim, da ne Madžari ne Lahi niso bili prida ljudje.  Takrat so bili čudni časi: če sem legel zvečer s tovarišem, nisem vedel, ali ga najdem zjutraj še poleg sebe, ali ga odnese ponoči veter bogve kam.  Ko smo se bili po Ogrskem, so nagnali v naš regiment laških ljudi, kakor poprej na Laško madžarskih, in tudi ti so nam uhajali drug za drugim ali pa trumoma.  Le kar nas je bilo pravih naših mož, ti smo bili vedno pripravljeni udariti, kadar se nam je velelo: Sablje ven!“  Po zadnjih besedah se je kopitar dvignil po ščetico in črnilo.  Vzpevši se k polici je pogledal skozi okno in nič mu ni prijalo, kar je videl na dvorišču.  Hlastno je segel po steklenici, popil ostanek žganja in zroč skozi okno je mlasknil z jezikom in namrdnil obraz, kakor tisti, ki je izpil kozarec pelina.  Potem je kliknil: „Harum baša, cirum curum, čuhu čuhaj — moja starica gre domov!  Nikar ji ne pravite o Jermenžili!“ In kakor se glumač, zvirajoč pred občinstvom v cirkusu pred vsako novo zvirko abotno postavi in s pogledom značilno šine po občinstvu, želeč zanimanja in pohvale, tako se je Vah postavil pred nas, očitno hoteč nas pripraviti na nekaj posebnega, različnega od tega, kar je bilo doslej.  Mene je spreletela misel, kako prijetno bi se sedelo pri Vahovih, ko bi ne bilo Vahulje.  Ivanka se je za hip zganila, kakor bi hotela uiti v svojo sobo k stari materi, pa precej se je vzbudil v nji odpor, pogledala je v strop, potem pa Lazarja, kateremu ni ušel pojav njenega notranjega boja, in trdni sklep je bil storjen, da počaka ob durih slone nemilo gospodinjo.  Vrata so se odprla in vstopila je „starica“.  Val rezkega zraka je zaplul z gospodinjo po sobi.  Bal sem se, da ta sitna Vahulja zamori naš prijetno oživljeni pogovor in pomenek slično slani, ki je nastlavši travnik „vso trav’co pomorila in vse rož’ce pisane“.  Ona sama se je po dosti prijaznem nemškem pozdravu (imenovala je naju z Lazarjem „Herrschaften“, mislila pa si je menda „Kundschaften“) in po priličnem strmenju, da sva tako zgodaj že na nogah, držala pusto in vidno kazala spočetka, kako malo ji je mar tuja trojica, navzočna v njeni sobi.  Vendar pa tudi ni mogla odoleti svoji stari navadi, da bi ne pokoketirala, kar je pokazala s tem, da je vzela ruto z glave, stopila pred zrcalo in si tam popravljala kito močnih temnih las, ovito dvakrat okoli glave, kar ji je dalo priliko, v zrcalu obrsniti nekaterekrati tja, kjer se ji je predstavljala podoba toliko zaželjenega Lazarja.  To je Lazar opazil in kakor bi ga dregnil hudobni, nagajivi duh nasprotovanja in zanikanja, je obrnil hrbet proti zrcalu in s svojim navadnim smehom na licu ogovoril Ivanko, rekoč: „Kaj pa, gospodična, ali greste kdaj v slovensko gledališče?“  „Oh, samo enkrat sem bila to zimo, na vseh svetnikov dan,“ je odgovorila deklica.  „Aha, pri Mlinarju in njegovi hčeri?“ je vprašal Frančišek.  „Da, pa še takrat sem se tako vedla, da se mi še zdaj smejejo Gregorka in moje tovarišice.“  „Ta smeh se gotovo nanaša na kako ljubeznivo dejanje od vaše strani?“  „O, prav ljubezniva sem bila in otročja, tako da me je bilo prav sram, ko sem se opomnila in se obenem sama sebi smejala.“  „Kaj se je takega prigodilo?“  „Le pomislite: sredi igre sem začela ihteti in solze brisati, tako da so od vseh strani na mene gledali in se mi smejali.  Od trakrat še nisem bila v gledališču, ker se bojim, da bi se mi ne pripetilo zopet kaj podobnega.  Pa tudi nisem posebna prijateljica gledališča.“  „Ali res ne?“  „Prav res.“  „Glejte, v tem ste meni podobni.“  „Oh, res?  Jaz sem se včasih že naveličala sedeti pri predstavi in prav dolgočasno se mi je zdelo, med tem ko na primer v cerkvi lahko sedim celo uro in se nič ne naveličam.“  Lazar je malo pomislil, potem je odgovoril: „Da, v tem sva si podobna, ker sem se tudi jaz naveličal gledaliških predstav, le vzroki so pri Vas drugačni kakor pri meni.  Za mojih dijaških let in še pozneje sem bil ves za gledališče in vsak denar bi bil nesel vanj; namah pa me je minila navdušenost in razočaranje mi je prišlo v najboljšem avstrijskem gledališču, v dvornem gledališču na Dunaju, pri najboljših igralcih.  Igrali so žaloigro Arija in Mesalina.“ — Tu je Lazar pripovedoval, kako je šel v dvorno gledališče, še poln mladeniških misli, gledat razborita igralca: gospo Wolter in gospoda Levinskega; kako si je naprej naslikal značajno Arijo, žensko visokih misli, in lokavo in ničemurno Mesalino, žensko močne čutnosti. (Vahulja je stopila mačku na rep, da je nemilo zacvilil in odskočil za duri, kjer je zvijal rep in mrko gledal na družbo.) In ves svet njegovih premišljevanj se je vrtel že nekaj dni poprej okoli teh dveh zgodovinskih žensk.  In tu tekom predstave, kar hipoma je prišlo razočaranje. (Lazar je zamolčal, da je bil vzrok prevrata njegovih nazorov beda, ki ga je tlačila na Dunaju, in tuga po domovini in iz teh izvirajoča nezadovoljnost s človeštvom in ono mladostnim filozofom, če so bedni in nesrečni, lastno preziranje vseh ljudi, torej tudi onih, ki se kretajo po deskah.) Oh, ti nisi Arija, ti ne Mesalina, ti nisi Cecina Pet, ti ne Marko Pet! — je vzkliknilo nekaj v njegovih prsih in ta vzklik je uničil mnogo njegovih prejšnjih nazorov in vzorov.  Vse je laž, vse je prevara! — šepetalo mu je nekaj na uho.  Od takrat se za gledališče več ne navdušuje.  Izgubil je za vselej dar iluzije — pomen te besede je Lazar kolikor mogoče razložil — in on še vedno občuduje dejanja velikih mož, a nevoljen beži od desák, na katerih se razkoračen zvira kak krojač v Črtomirovi obleki in hoče pokazati junaka davno preteklih časov.  To je žalostno zanj, da je tako zgodaj prišel do spoznanja, toda razmere, življenje, izkušnje — in Lazar se je razgovoril in postavil je na dlan vso svojo preteklost.  Ni je slikal kar s temnimi barvami; dotaknil se je tudi svojega duševnega življenja, notranjega razvoja, a modro je zamolčal svoje najbednejše dni.  H koncu je dodal nekak posnetek, rekoč, da ni bila njegova preteklost najjasnejša, da si je ne želi nazaj, da pa gleda poln nad v prihodnost, da ni izgubil po svetu energije, volje, poguma.  Vsak sam o sebi najrajši in najlažje govori in vsak je že pripovedoval samemu sebi cele pravjice o samem sebi.  Lazar pa je dobil priliko, razložiti povest svojega življenja deklici, ki ga je mirno, radostno in hvaležno poslušala, kakor da ji je treba te pravljice in si jo hoče vtisniti za vse življenje.  Kaj mu je bilo mar malopaznosti Vahove, kaj mu je bilo mar Vahulje, ki je delala, kakor bi malomarno brskala okoli ognjišča, pa je od togote spreminjala barve, videča, kako se dva človeka, katera oba sovraži, v njeni, v njeni sobi zbližujeta in bližata višku pozemske sreče.  Vahulji se ni nič kaj zdelo umestno, da je Lazar nazival Ivanko z gospodično, in kolikorkrat je izgovoril ta pridevek, vselej je posmehljivo namrgodila lice.  Ni je razjedal samo strup ljubosumnosti, tudi nož sovraštva jo je neusmiljeno rezal v srce.  Med tem je Vah čevlje dolikal.  Postavil jih je pred Lazarja, rekoč: „Zdaj so pa!  Tako se privadite mojega obuvala, da se ga boste spomnili na sodni dan, ko vstanete iz groba in zavpijete: Vahove čevlje sem, Vahove čevlje sem!  Nosili jih bodete dve leti in se bodete še dolgo spominjali mojega dela.  Kaj stavite, da bo res!“  Tu je vzpihnila Vahulja, stopila sredi izbe, se površno ozrla na Lazarja in se bistro obrnila k Vahu, rekoč: „Ali si ti neumen, Vah!  Taki gospodje, da bi mislili na razščetinjenega čevljarja, kakršen si ti?  Taki premišljujejo o drugačnih stvareh.  Kako si ti neumen!  Groza!“  To je odvrnilo Lazarja od Ivanke in ne da bi pogledal mlado ženo je odgovoril: „Da, različne misli rojijo človeku po glavi in ena izvira iz druge.  Kdo ve, če se pozneje, ko me ne bo več tukaj, ne spomnim še kdaj današnjega dneva in tudi mojstra Vaha.“  „Pa vendar ne mislite zapustiti Ljubljane in nas?“ je vprašala Vahulja in temu vprašanju je bil primešan izraz porogljive prošnje.  „Ne ve se še; morda bom na svetu kakor ptica selivka, danes tukaj, jutri tam.“  „Zategadelj bi bila jaz rada moški, da bi mogla iti po svetu, kolikor in kamor srce želi.“  „Človek se naveliča tudi tega in tako nestalno življenje trga srce, če se človek ubija na zemlji kakor riba od kamna do kamna.“  „Pa je le prijetno in zanimivo.“ Razmahom se je obrnila zopet k možu. „Jeli, Vah, ti si tudi dosti hodil po svetu, ko si bil mlad.  V vsakem mestu si imel po vojaškem običaju drugo gospodično.  Vojaki ste vsi enaki!“  „Take sile ni bilo,“ je čmerno pristavil Vah.  „Seve, če si bil umazan, kakor si danes, te gospodične niso dosti marale.  Kaj si mislita gospoda, ko te vidita v nedeljo takšnega.“  „Kaj ... pri delu sem ... od šestih že zbijam, tolčem in mažem po čevljičkih.“  „Pa bi se bil umil in počesal, ko si vstal.  Saj te vedno učim!  Kaj bo pa naša lepa gospodična rekla, ko si ves prižast po licu?“  „Ali deklina?“ je vprašal kopitar nedoumevajoč.“  „Ne bodi, ne bodi!  Kaka deklina?  Saj deklin ni več na svetu.  Kaj deklina!  Zdaj imamo samo gospodične!  Kje je tvoja pamet?  Groza!“  „I nu — “ je zamrmral Vah in se potuhnil.  Kako heroično navdušeno je govoril poprej o svojem vojačenju po Laškem in Ogrskem in kako lirično piskljivo je javkal tu pred svojo ženo!  „Ti še ne veš, kakšne so te frajlice,“ je nadaljevala zlobna žena. „Le mene poslušaj, Vah!  Zjutraj vstane in brž beži k ogledalu in prva misel ji je, kako bi se ne primerno, ampak nad mero nalepotičila, našemila in nafrkala in napravila iz abotne, tope dekline divno gospodično.  In ni konja ne kraja vrtenja pred ogledalom in pred predalnikom in vsa druga hišna dela — groza — kaj to frajlici mar!  Da so le lasje lepo na fru-fru in ličica interesantne barve in da se obleka lepo oklepa, prilega in oprijemlje.  Potem pa na ulici tisto nesramno spogledovanje in striganje z očmi, postavanje po drevoredih, pozdravljanje z vsemi brivci in mazači!  Jelite, gospodična, da je tako?“  Ivanka je koprnela ob tem naskoku nemile gospodinje; kri ji je šinila v glavo, zmešala molekule v možganih in ji tako prestrigla hiter, stvaren in rezek odgovor.  Lazar je opazil dekličino zmešanost in je suho odgovoril Vahulji: „Pripeti se, da, mogoče je, da ima takih gospic tudi Ljubljana, ali gospodične Ivanke Vi sedaj pač niste slikali.“  „Ne ve se.“  „Tedaj ste jo slikali povsem neresnično. — Vah, koliko sem dolžan za čevlje?“  Vah je praskaje se za ušesom povedal vsoto in Lazar je plačal.  „Oj, gospod Lazar, ali je mogoče, Vi ste se že vzpeli do varuha te dekline,“ se je zasmejala Vahulja po kratkem premisleku. „Čestitam!  Vam seveda treba drugače govoriti; oprostite, da sem se izjavila tako odkrito!“  „Oh, izjavili ste se neprilično in povsem lažnivo,“ se je zdajci oglasila Ivanka, katero je minilo prejšnje koprnenje, a glas se je še tresel.  Njena nožica je zdrknila z durinega praga, izzivajoč in nastopajoč, kakor bi se hotela postaviti v bran, po njenem mirnem obrazu se je razlil nasmeh, tisti slastni, pol zlostni, pol nasmešljivi nasmeh, ki je lasten samozavestni mladi nedolžnosti, če stoji pred sovražnikom, o katerem meni, da nima škodljivega orožja.  „Glej, glej, Vah, kako me naša gospodična pita z lažnivko,“ se je obrnila Vahulja po izbi iskaje moža. „Vidiš, kako gospodično si odgojil?“ Ali mojstra že ni bilo v sobi; vtaknivši zasluženi denar v žep, se je bil tihoma izmuznil iz sobe.  „Le poglejte, gospod Lazar, kakega gospodarja imam; ko bi bilo treba se potegniti za svojo ženo, ga pa ni.  Oh, kako sem sama na svetu!  Zdaj pa res druge ni, kakor da prosim vsestransko odpuščanja.“ In zavrtela se je kakor vrtavka sredi sobe, se porogljivo priklonila in obstala pred deklico, rekoč: „Oj, dična gospodična, oprostite mi tudi Vi!“  Dregnil sem Lazarja v komolec, hoteč ga opomniti, da bi bilo čas zapustiti to odurno žensko.  „Ivanka!“ se je zaslišal iz sosednje sobe star, hripav in zadušen glas.  „Precej, precej, mati!“ je odgovorila Ivanka pospešno v duri in precej se je tudi odzvala na Vahuljin ugrizljiv priklon.  Ustnice so ji trepetale in vedno se ji je še tresel glas.  „Oh —,“ je dejala obrnjena z vsem telesom k Vahulji — Ivanka je stavke rada začenjala z vzklikom: Oh —. „Oh, ko bi Vi le hoteli pometati pred svojim pragom, pred mojim ni smeti, in ko bi videli bruna v svojem očesu, mene pa pustili na miru!“  „Torej pred mojim pragom, pravite, da so smeti?“ Mlada žena je uprla roke v bok.  „Poln kup jih je tam!“  „Groza!“ je vzkipela Vahulja, „to je pa že preveč, da bi nedorasle smrkolinke poučevale odrasle poštene ljudi.  To je pa že res, da se lahko reče, da jajce več ko puta ve.  Komaj se je izvila iz plenic, pa že druge uči.“  „Oh nikdar, nikdar bi jaz ne izpregovorila besedice o Vas, da me ne silite sami k temu.  Zakaj se zaletavate vedno vame, ko se Vas ogibljem, kjer le morem?  In še to Vam povem, ker se sami prištevate k poštenim ljudem, da je Vaše poštenje znano vsej Kravji dolini.  Celo pesem so zložili, ki slavi tisto Vaše poštenje.“  „Pesem?“ je vprašala Vahulja kakor iz uma.  „Da, pesem!  Oh, ne delajte se tako nevedno.“  Postelja je zaškripala za steno in zaslišal se je zopet izza duri zategnjen, nekak umiljen glas, kličoč Ivanko.  Deklica se je obrnila v duri. „Oh, pustite me, mati, da govorim, kakor govori burja na Krasu.  Saj smo se dosti natrpeli v tej hiši in danes je moj dan, dan povračila in osvete!“ Ponosno se je ozrla po družbi.  „Oh, Vi, poštena gospa, ki ste se danes zopet tako kruto in očito zagnali vame in se drznili natolcevati in podtikati meni nespodobno vedenje — a živi Bog mi je priča, da ste obrekovali — le spomnite se, da so Vam zapeli pošteni fantje šentpetrskega predmestja pod Vašim oknom pesmico o mačku na strehi; tega se domislite in pa tega, čemu so Vam jo zapeli in pred svojim pragom pometajte!“ Rekši se je lahno priklonila Lazarju in meni in izginila v svojo sobo.  „Ha, ha, ha!“ se je Vahulja zvonko zasmejala, vijoč z rokami. „Glejta, gospoda, kake muke imamo v naši hiši; v kaki ljubezni živimo mi, družina krščanska!  Le se ne oženita nikdar nikar, gospoda, nikdar, nikdar!  Bolje je iti v puščavo in živeti ob samih koreninicah, nego si nakopati na glavo tako dolgočasno družinsko življenje ...  Kako prazno, neumno govoričenje!  Groza ...  Res, da ga ni človeka, kateremu bi se ne mogli postaviti pred obraz sveti evangelji, — kakor so pridigovali nedavno pater Dominik — da se ogleda v njih kakor v zrcalu in spozna svoje grehe in napake, ali otroci nam pa vendar še ne smejo postavljati takih zrcal pred oči in se vtikati v stvari, katerih ne razumejo in ne morejo presoditi.  Tej deklini se bo to še otepalo, le pomnite me!  Kolikokrat sem upala prejšnja leta, pride čas, in Ivanka spozna, kako je dobro, če ima ljudi, na katere se lahko zanaša ... pride k pameti in se bo složno živelo ž njo.  Ali ona ne in ne!  No, kakor si kdo postelje, tako spi!“  Govoreč je Vahulja hodila po sobi od omare do ognjišča in do mize in do okna in povsod je pospravljala, brskala, brisala, kakor človek, ki je prišel v veliko zagato in ne ve, kako bi prikril osuplost in onemoglost.  Z Lazarjem sva segla po klobuke; med durmi sva se primerno priklonila.  „A to vaju prosim, gospoda,“ je dejala mlada žena pri slovesu, stopivši na prag, „nikar se ne spotikajta ob tem, kar sta slišala danes pri nas.  V nebesih in na zemlji je znano, da smo vsi grešniki; čemu torej očitanja in prazne marnje?  Upam, da tudi v prihodnje še rada prideta k nam, in takrat se bomo zabavali bolje!“  Pokazilo se je jutro, ki se je pričelo tako prijetno pri Vahovih.  To sva čutila z Lazarjem, ko sva hodila po sobi, nevede, kako dati duška tesnemu čustvu, in molčala kakor učenjak, ki premišljuje o težavnih vprašanjih.  Naposled se je oglasil Lazar: „Kaj si slišal kdaj o tej babi? ...  Ali znaš tisto pesem o mačku na strehi?“  „Ne znam.  Morebiti je Jenkova pesem o mačku.“  „A ... ne verjamem ... nemara bo kaj drugega.“  „Ali to je pokazala Putifarka, da jo ta pesem grize.  Ali si videl?  Kakor bi jo bil polil z mrzlo vodo; ker precej je reč izpremenila, kar minila jo je tista zlobna zadirljivost.“  „Da, to je težka vest, ob katero je zadela Ivanka.“  „Meni se zdi neumestno, zakaj baba toliko sovraži deklico.“  „To stvar je treba razvozlati, tu so posebni vzroki.  O sovraštvu se ne more govoriti, da je slepo, kakor ljubezen, dasi se dostikrat ne more spoznati, kaj povzroči tako strast.  Morda Gregorka kaj ve o tem.“  „Morda ... povprašajva!  Ravnokar je prišla od maše.“  „Ivanka te pesmi ni spravila zastonj na dan ... to je prebrisana, pogumna deklica. — Hej, Gregorka, ali ste doma?“ je zaklical Lzar.  „Doma, doma; precej Vama prinesem mrzle vode!“ se je odzvalo iz sosednje sobe.  Gregorki sva povedala od konca do kraja vse, kar se je prigodilo pri sosedih: kako se je razblebetal čevljar; kako se je razgovoril Lazar in so tekle besede kakor namaščeno kolo in je bilo vsem lahko in svetlo pri srcu; kako je poparila Vahulja našo dobrovoljnost, se vmešala, se razkokodakala in zavladala pogovoru in kako je ta ‚sklesek babji‘ — prav tako se je izrazil Lazar — napadel Ivanko.  „Povejte, Gregorka,“ je poprosil naposled Lazar, „kaj je s tisto pesmijo o mačku na strehi?  Ta mora biti imenitna, da je tako spekla njeno vest.“  Ženica je zmajevala z glavo, ker ji nič ni bilo všeč, kar je slišala. „Križ božji,“ je javknila, „kaj je bilo treba dekletu čakati takega naliva; ko vendar ve, da proti Vahulji ne opravi ničesar.  Do zdaj je sirota molčala in še ji ni bilo prebiti.  Kaj bo pa zdaj?  Ugonobi jo Vahulja.“  „Ne ugonobi je!“ je povzel Lazar. „Naj poskusi!“  „Kaj Vi veste!  Ivanka je navezana nanjo in se ne more ganiti od nje.  Zdaj ne, zdaj ne!“  „Že poprej sem Vas hotel vprašati, pojasnite mi, čemu si deklica ne poišče drugega stanovanja, kjer bi lahko mirno živela s staro materjo?“  „Stara mati noče; ona pravi: tu umrjem, kjer je umrla moja hči in njen mož.  Dve leti sem se že tudi ne more preseliti, ker ne more iz postelje in je čisto pri kraju.“  „Ali povejte, kaj je zanetilo tako globoko sovraštvo v tej družini?  Ivanka pač ni zakrivila ničesar?“  „Kaj je zanetilo?  Velik greh, Vahuljin greh.“  „Kakšen greh?  Grehi so mnogovrstni kakor plevel med žitom.“  „Smrtni greh,“ je poudarila Gregorka bridko.  „Tudi ti so različni: v nebo vpijoči, mutasti, zoper svetega Duha.“ Lazar je govoril odločno, kakor sodnik, ki izprašuje trdovratnega hudodelca.  Na njegovem visokem čelu se je bralo, da hoče prodreti stvari do konca in da je pripravljen na vse.  Gregorka ga je osuplo gledala.  „Kaj tako izprašujete in gledate kakor ris.  Jaz bi se Vas kmalu zbala.“ Pri teh besedah je stopila za dva koraka nazaj.  „Postojte, gospodinja, Vam se me ni treba bati, a boje naj se me v soseščini, če bo Ivanki treba moje zaščite.  Vedite, da sem pripravljen storiti za Ivanko vse, odkar vem, kako se ji godi.“  „Tako je torej ... to se mi je zdelo.  Vi zalezujete deklico.“  „Nikakor ne tajim svojih namer, ker so poštene, in nič se ne obotavljam očito priznati, da vse sile napnem, da rešim to dekle neznosnega položaja.  Pa povejte že vendar, kaj je s tisto pesmijo in pokaj tako sovraštvo proti Ivanki!“  Gregorka je dvignila pogled na steno k sliki, ki je kazala Pavla, budečega svojo Virginijo, ki se je izgubila in zaspala sredi bujnega amerikanskega gozda.  Zadovoljen smehljaj se je razlil po njenem licu, stopila je bliže k Lazarju, rekoč: „Gospod Lazar, Vi imate dobro srce.  Blagoslov božji bo z Vami, če ostanete zvesti svojim nameram, pomagati ubogemu dekletu.  Vam zaupam, da se ne boste premislili in znemar pustili sirote.  Le poslušajte me, zakaj se je razlilo to sovraštvo nad Ivanko.  Pred dvema letoma je služil pri Vahu čevljarski pomočnik, ki se je pisal za Mačka.“  „Aha!“ je dejal Lazar z izrazom čudečega se človeka, kateremu se je ravnokar zatesala v možgane do sedaj nepoznana misel.  „S tem Mačkom je bila Vahulja ... veste ... no, saj veste kako!“  „O vem, vem, dasi nisem nikdar poznal tega Mačka, pa to se lahko ugane pri prvem namigavanju.“  „Nesreča je tako nanesla, da je bila nekega dne z Mačkom vkup pod streho — —“  „Aha, tudi mene je zalezovala in tudi z menoj bi bila rada ... veste ..., oh, saj veste kako!“  „Oh ta Putifarka!“ sem se odzval in čutil, da mi pri teh besedah sili gorkota v lice.  „In pripetilo se je, da je imela tistikrat Ivanka opravka pod streho in je naletela na Vahuljo in Mačka.  Meni je prav žal, da je ona tako mlada prišla na take stvari.  Prijokala je takrat k meni.  Razen meni pa ni nikdar nikomur omenila o tem, ker je pametna in o takih stvareh takšen otrok ne govori.“  „Danes torej je kljunila golobica prvikrat v sovo in precej zadela v živo.  Ali znate tisto pesem šentpetrskih fantov?  Vsaj začetek mi povejte, da ji jo tudi jaz včasi zažgolim, kadar pojdem mimo nje preko dvora.“  „Kaj meni mar pesmi ponočnjakov!  Le na miru pustite to žensko; vendar ne boste podpihovali ognja in še prediva metali vanj!  Ona je objestna ženska in se je že poprej ujedavala nad njo; odkar se je pa to prigodilo s tistim Mačkom, jo črti iz dna duše.  Vah je kmalu potem zvedel za to stvar, sam Bog ve po kom,“ — tu se je Gregorki besede malce zapela in ubila — „veste, ljudje vse izneso, kar se govori med štirimi stenami ...“ Vah je za to zvedel in Mačka spodil iz hiše.“  „Gorec,“ Lazar se je obrnil k meni, „to pesem bi rad znal.  Ali nimaš kakega znanca med šentpetrskimi fanti, ki prebivaš že toliko let pod šentpetrskim zvonom?“  „Imam ga.  Ali se spominjaš tistega Ščinkovca, ki sva bila z njim na normalki pod Ivanetičem?  Kako ga je lasal Ivanetič dan na dan in mu polagal roko na glavo s tisto svojo neumestno nemško prislovico?  Njegov oče je mnogo let fijakaril po Ljubljani.“  „Kje je zdaj Ščinkovec?“  „Stavec je v Narodni tiskarni.“  „Hajdi, poiščiva ga!“  „Ob enajstih ga gotovo dobiva v Zvezdi.  Tam se sprehaja ob vojaški godbi.  Tudi Mačka sem že večkrat videl tam.“  „Ti ga poznaš?“  „Poznam.“  Ob enajstih sva šla z Lazarjem v Zvezdo, kjer sva precej naletela na Ščinkovca, ki se je šetal v stranskem drevoredu, z rokami v žepu, kakor se sprehajajo vsi ravnodušni ljudje, ter z ugaslo viržinko za ušesom.  Po kratkem pozdravu je prišlo, kakor navadno ob takih prilikah, spominjanje šolskih let in Lazar se je počudil Ščinkovcu in Ščinkovec Lazarju, da se — oj, oj! — po tolikih letih zopet vidita in snideta.  „Jeli, Ščinkovec, ti stanuješ v Kravji dolini, precej nad znamenjem?“ je povzel Lazar, hoteč napeljati vodo na svoj mlin.  „Da.“  „Midva pa v soseščini.“  „Pri Gregorki, nasproti čevljarju Vahu?“  „Da.  Ali poznaš Vahuljo?“ Lazar je pazno, ostro pogledal na stavca in se s tem izdal, da pričakuje na svoje vprašanje posebne novice.  Stavec je spoznal, o čemer gre delo, in zdajci je zamežiknil z levim očesom, uprl desno oko šegavo v Lazarja, napel ter namrgodil šobo tako, da sem se mu na glas posmejal.  „Ali si bil že kdaj pri Vahovih?“ je vprašal Lazar.  „Bil, kajpada.  Vahulja je moja čevljarica.“  „Kako — saj ona ne dela čevljev.“  „Seveda ne, ali umeriti jih zna kaj dobro.  Meni jih je ona pomerila.“  „Hm, hm — ali Mačka poznaš?“  „Poznam, saj sva vkup v gledališču igrala.“  „Pravi korenjak mora biti to — a?“  „Kakšen korenjak?  Šalobarda je in tepec!  Na odru se je mel, kakor bi valil mlinske kamne.“  „Kaj, ti tudi na odru nastopaš?“ je izpraševal radovedni Lazar.  „Da; včasi sem kočijaž, včasi hlapec, kakor nanese in kar treba.“ Ščinkovec si je samoljubno pogladil svetle brkice. „Tudi pojem včasi v koru.“  „Koga je Maček predstavljal?“  „Hišnega postrežnika; pa drugega ni imel opraviti, nego med vrati na oder zaklicati: Gospa, jaz sem pripravljen!  A še to mu je izpodletelo.“  „Ali se ni morda zarekel in zaklical: Vahulja, jaz sem pripravljen!“  „Kaj si tudi ti že slišal o tem?“  „Ničesar nisem slišal.“  „Res je tako zaklical!“  „Kaj vraga!  Beži, beži!“  „Da, istina!  Ta tepec neumni!  Vahulja, jaz sem pripravljen! je bleknil.  Hvala, da je bil tako boječ in je tako tiho zamrmrljal, da ga niso slišali med občinstvom.  Za kulisami smo od smeha skoraj popokali.  Od takrat pa on več ne igra.“  „Verjamem, verjamem.“  „Vahulja je bila tisti večer tudi v gledališču.“  „Slišal sem, da sta bila Vahulja in Maček velika prijatelja.“  „Oj, pa še kakšna!  Jaz sem na to prijateljstvo zložil pesmico, katero včasih v Kravji dolini ponoči zakrožimo.“  „Kaj ti tudi pesmi kuješ?“  „Bi že, pa nimam časa in volje pečati se s prismodarijami.  Ta se mi je kar brez pravega pomisleka zatelebala v glavo.  Veš, jaz sem zmeraj vesel, kaj bi človek klavrno s povešeno glavo hodil po božjem tlaku kakor kljuse, ki je obljubljeno konjedercu.“  „Napiši mi tisto pesem, jaz nabiram narodno blago.“  „Pisana ti ne bo ugajala, ker ni narejena za tisk; ko bi jo pa v čitalnici zapeli po polnoči, vem, da bi ji vse ploskalo.“  „Kdo jo je uglasbil?“  „Jaz sam.“  „Ščinkovec, ti si postal čudovit možakar.  Učitelj Ivanetič se je presneto motil o tvojih sposobnostih.“  Taka hvala je stavca prevzela; prijetno se je posmejal, pomaknil klobuk na tilnik, se pogladil po telovniku in pazno pogledal proti nunskemu samostanu, kakor bi od tam pričakoval kaj prijetnega.  Mahoma se je vzpel, njegova dosti pritlikava postava se je nekako povečala in živo je vzkliknil: „Glejta, tam gre Maček nam nasproti!  Dajmo ga! ...  Postrašimo to suho preklo!  Jaz bi ga najrajši utopil kakor mlado mače.  Počakajmo ga tukaj!“  „Zakaj si pa tako hud nanj?  Pusti ga!“ je dejal Lazar, ki je že tako težko čakal zaželjene pesmi.  „Kaj porečeta temu ... ta pokveka se je domislil moje sestrice Albinice, pa je začel postopati za njo!“ je hitel pripovedovati stavec. „Ali sem mu posvetil!  Kakor grom sem planil nanj, ko sem videl, da se zvečer že v tretje sprehaja pod našim oknom in da oprezuje venomer noter; pa ga nisem mogel kaj namahati, ker mi je prezgodaj ušel.“ —  V tem se nam je približal Maček, z levico za hrbtom in zlagoma postavljaje palico pred se.  Bil je raztegnjen, slok človek, smolnatih las in čisto obritega, sila bledega lica.  Ušesa so mu že nekako na izpregled molela od glave in uhlja, kakor bi postajala prozorna — znamenje delujoče sušice.  Iznad ušes mu je segal na vsaki strani kvišku zakrivljen zalizec las v čelo, kakor bi hrepenel, da se združi s črno obrvijo.  Šel je mimo nas trdo in ponosno, gledal v stran in živahneje potikal palico v tla.  Ščinkovec je pljunil v dlan in si povrtal z njo nad ušesom, kakor bi si hotel, oponašaje Mačku, narediti tak zalizec.  Potem je veselo mlasknil z jezikom in nama pošepetal:  „Vesta kaj ... pojdimo za njim in se latovski pogovarjajmo; ti, Lazar, pa primešaj včasih kako madžarsko kletev.“  Z Lazarjem sva nerazumljivo gledala na stavca, češ, čemu bi govorili latovski in kleli madžarski?  „Le kar pojdimo!  Videla bosta, kako se preplaši, ker bo mislil, da se menimo o njem, kako bi ga nabili.  On je tako neumen, da še latovski ne razume.  Takemu oslu ne škoduje, če ga imamo za norca.“  Udala sva se temu naklepu, dasi nisva uméla, kako bi mogli oplašiti na predlagani način Mačka.  Ko smo mu bili za petami, je pričel Ščinkovec s svojo latovoščino, mlaskal z ustnicami, cmakal z jezikom in oponašal na nekak čuden, smešen način mačje mijavkanje.  Lazar se je smejal in zdržano prilagal z vsakovrstnimi neslovenskimi besedami.  To se je Mačku že zdelo preneumno in je krenil iz drevoreda na trg, mi za njim.  Sredi trga je Ščinkovec suho zakašljal, vzel iznad ušes viržinko in recitiral svojo pesem, poudarjaje z naglasom, z viržinko in z glavo na dolgih zlogih.  In vedno je gledal, kak učinek bo napravila pesem na njegovega sovražnika.  Z Lazarjem sva jo zvesto vlekla na uho.  Vse pesmi si nisem zapomnil, tudi ni ne v jezikovnem, ne v drugih ozirih vredna, da bi se uvrstila v sicer široke predale naše književnosti, prvi kitici pa še zdaj znam.  Glasita se takole:  Je maček na streh,  kaj dela, kaj prav  Mijav, mijav, mijav!  Je mucka pri njem,  ga boža po glav  Mijav, mijav, mijav!  „Oh, ta je imenitna, ta pa je imenitna!“ je pritrjeval Lazar z glavo. „Ta ščiplje!“  Mačka je pesem v živo zadela; pospešil je korake in mahnil proti Gradišču.  Obračal je pogled zdaj na levo na hišne številke in napise, zdaj na desno na kostanjeve vršiče, ali razbrati teh stvari menda ni hotel, ampak oziral se je po straneh najbrž zato, da bi ugledal sovražnika, ki mu je za petami.  Tako smo ga gnali prek vsega trga.  Pri vhodu v Gradišče smo ga pustili.  Ščinkovec je bil sila dobrovoljen.  „Ves prestrašen je,“ je dejal. „Te pesmi ne more slišati.  Zdaj se doma zaklene.“  „Le pustimo ga!“ je svetoval Lazar. „Veš kaj, Ščinkovec, tvoja pesem ima na nekatere ljudi blagodejen, nravstven vpliv.  Rad bi se je naučil.  Povej jo nama še enkrat!“ Ni se dal dvakrat prositi.  Čemur sva se z Lazarjem najbolj čudila in smejala je bilo to, da je znal stavec pri besedi ‚mijav‘ tako mlaskati in cmakati z jezikom, da se je slišalo kakor strasten, glasen, odmevajoč in slasten poljub, kakršnega z razmahom pritisne ljubimec svoji ljubi pri slovesu in ločitvi za več časa.  Poskušala sva se naučiti tega mlaskanja, a meni se ni hotelo podati, čeprav sem zvesto gledal na stavčeve ustnice.  Lazar je pa kmalu razbral in pogodil to stvar.  „Kdo je pač raztrosil po mestu ono ljubkovanje Vahulje z Mačkom?“ je vprašal.  „Kdo?  Stare babnice so zagostolele in Kurji želodček je raznesel.“  „Kurji želodček?“  „Da.  Saj poznaš tisto babišče, ki je znano pod imenom Kurji želodček, tisto mrtvaško ptico, ki okopava mrliče, jih straži in spremlja na pokopališče.  Ta obleze vse hiše in obere vse novice.“  „Seveda jo poznaš, Lazar, h Gregorki tudi včasi pride,“ vmešal sem se jaz. „Kaj pa, Ščinkovec, ali Vahovo Ivanko poznaš?“  „Poznam.  Pripravna, umna šivankarica.  Hodila je šivat v Prečno ulico.“  Tu me je Lazar potegnil za suknjo, se obrnil k stavcu in se poslovil, rekoč: „Zbogom torej, Ščinkovec!  Kuj še dalje pesmice sebi na slavo in drugim v pouk in radost.  Ti nisi zadelana glavica.  Ti si ptič!  Bog te živi in hvala za pesmico!“ Moj prijatelj ni hotel, da bi pesnik Ščinkovec blebevsal o Ivanki.  Ločili smo se; spotoma pa sva še pogledavala nazaj na stavca, mu migala in kimala in on je istotako gledal za nama, nemalo vesel, da je nama pokazal svojo sposobnost in da je bil slavljen in hvaljen.  „Nepridiprav je tista pesem in kdor jo je zložil!“ sem dejal na obratni poti, spomnivši se Dantejevega verza: Galeotto fu il libro e chi lo scrise.  Oprostite mi, če zasledite na meni ali na osebah moje povesti kako nedoslednost.  Že pridejo take razmere in okoliščine in vsa doslednost gre po zlu.  Lazar je nekoč našel na meni hibo nedoslednosti: zdel sem se mu premalo trden v svojem slovanskem mišljenju in imenoval me je zategadelj nemškega Pavliho v slovenski obleki.  S tem je potipal na mojo občutno stran in dolgo nisem mogel pozabiti tega pridevka.  Ponudila se mi je prilika, da sem mu dal razumeti, da taki ljudje, ki se smatrajo za vrh značajnosti in za duševno vzvišene, ne morejo biti vseskozi dosledni.  Nekaj dni po prej omenjeni nedelji sva sedela zvečer za mizo.  Jaz sem s prsti dromljal po mizi in premišljeval, kdo je pač izumil tisti dolgočasni konto-korente, Lazar je z nožičem prerezaval liste novi knjigi.  „Kako knjigo pa sedaj premlevaš, bo pa spet zgodovinska — á?“ sem vprašal prijatelja.  „Ta pa ni zgodovinska,“ je odgovoril.  „Pokaži, pokaži!  Ni mogoče, da bi ti obrnil hrbet svoji preljubi zgodovini in da je za en sam večer.  Svet bi se podrl!“ Vstal sem, sklonil se čez mizo in pokukal v knjigo.  Debelo tiskani besedi „Konto-Korente“ sta me zbodli tako neznansko v oči, da sem precej nazaj padel na kanapé.  Da, kar padel sem!  „Kaj vraga, ali tudi ti riješ med birokrate?“ sem vprašal z ironičnim usmevom.  Na obrazu mu je bil razlit tisti pritajeni nasmeh, s katerim človek sramežljivo pripozna, da je zakrivil kaj lahkega, bodisi v svojih razsodkih ali pa v svojih dejanjih in nehanjih.  „Glej, prijatelj,“ mi je odgovoril, „zdaj je prišla vrsta nate, da me zasmehuješ, kakor sem se pri priliki jaz posmejal tebi.“  „Ker naposled tudi ti lezeš med žabe?“  „Da, tudi jaz lezem tja, kamor si ti že skočil, in če hočeš, lahko mi očitaš nedoslednost.“  „Ne bodi, ne bodi, kaj bi ti očital!  Prav imaš, da se primeš kakega resnega posla in tisto zgodovino zameniš z vedo, ki ti lahko kaj koristi.  Tebi je pred vsem treba, da se vrineš v kako službo.  Pa ne misli, da ti jo bodo ljudje sami ponudili, na nos obesili, iskati jo moraš.  Res, težko je, ali kdor išče, ta najde, kdor trka, temu odpro.  Že zdavnaj sem te hotel opozoriti na to.  Svoj denar porabiš, čas poteče in iskal boš službe, ko boš brez sredstev in je boš čakal težje.  V tvojem položaju bi se jaz obrnil na agenta Muzeljna v Gosposki ulici, on ve za vse male službe in po novinah bi razglasil, da tak in tak človek želi pisarskega dela.  Za zdaj moraš biti z majhnim zadovoljen; zahtevaj toliko, da se skromno preživiš, in v tem se pripravljaj na kaj boljega.  Ivanka je vredna, da se potrudiš za kako stalno službo.“  „Kako si danes zgovoren,“ je zamrmral Lazar.  Senca zamišljenosti se je razlila po njegovem obrazu in globlje se je vtopil v puščobno knjigo.  Nisem ga hotel dlje motiti, ker sem se bal, da bi mi ne očital sitnosti.  Žutil pa sem tiho zadovoljnost v sebi: prvič zato, ker sem dal tako modre svete prijatelju, drugič, ker sem videl, da se je poprijel resnega dela in je dal slovo zgodovini, kateri je očital že Salust pristranost, in tretjič, ker sem izprevidel, da utegnejo priti Ivanki boljši dnevi, če začne Lazar misliti na resno delo.  Ali dandanes je tako: misli, misli človek na resno delo kolikor hočeš, se pripeti, da si brez kruha.  Dosti je ljudi na svetu, ki ne vedo, kaj se pravi biti brez zaslužka in brez kruha, ker niso zmožni resnega premišljevanja; dosti je tudi takih, ki vidijo stradajočega siromaka, a srca jim tak pogled ne gane, in nekaj je tudi še takih smešnih ljudi, sam sem jih že slišal, katerim se zdi to večno vpitje stradajočega ljudstva po kruhu in po delu nizko, gabno, preziranja vredno filistrstvo.  Ljudje poprek v slast delajo: ogromna večina pristopi k delu z dušo, razvneto od veselja: delavci pojo in žvižgajo, kjer je to dovoljeno, gredoč prek mestnih ulic v tovarno, kosci ukajo na travniku, še predno je zažarilo solnce na vzhodu, ženjice prepevajo ob večerni zarji; delo jim je veselje in sreča.  Lazar je pokazal, da ne pripada onim puhlim postopačem, ki se sramujejo službe, če ni dobro plačana.  Delo mu je postalo dolžnost in jel je napenjati vse sile, da dobi trajno ali vsaj začasno službo.  Njegova ljubezen je šla za kruhom.  Šel je k agentu Muzeljnu, razglasil po časnikih, vložil prošnjo za razpisano tajniško službo pri neki občini na Dolenjskem in čakal.  Muzelj ga je dvakrat ali trikrat poklical in mu sporočil o službi, ki ni bila zanj, ker je bila brezplačna ali pa kje zunaj Kranjske dežele in s tako pičlo plačo, da se je Lazarju škoda zdelo potnih troškov; zato je Muzeljna sumničil, da ga vodi s svojimi službami le za nos.  Prvi prvak, častitljiv mož, ga je zelo ljubeznivo sprejel, sama dobrota je bila razlita na njegovem obrazu, a odslovil je prosilca, rekoč, da ima zdaj samo pri enem zavodu vpliva in tam ni praznega mesta, da se ga pa spomni, kadar se tam kaj izprazni.  Drugi prvak, liberalec in dovtipnež, se je mogočno razkoračil pred ubogim prosilcem, se udaril na prsi in na svojo vero zatrdil, da se dandanes laže dobi služba „hofrata“, nego borna pisarska služba.  In še k tretjemu prvaku je šel.  Ta je dejal, da kadar potrebuje kakega delavca, razglasi po časnikih in da ne ve nikjer za nič.  Poskusil je priti k zavarovalni banki; tu bi ga bili sprejeli za popotnega agenta; toda agentu se morajo besede zložno zmikati z jezika, ali kakor pravijo: jezik mora imeti na mokrem; a Lazarju se je zdelo, da ima več misli v glavi, nego besed na jeziku, torej takega posla ni hotel sprejeti.  In čedalje bolj je spoznaval in z njim sem spoznaval tudi jaz suhoparnost in brezsrčnost, ki delata iz nas nezadovoljneže, da zabavljamo vsemu, kar se nahaja pod božjim solncem, dokler naposled izmučeni in razteptani, obenem pa tudi utrjeni ne prijadramo v naročje ironije, tiste svete ironije, ki skuša vsa nasprotja spojiti, pokriti vse pomanjkljivosti s plaščem krščanske ljubezni in se tako radovoljno vdati v neizogibnost.  Blagor mu, kdor spotoma ne omahne na taki trnjevi poti življenja!  Nekega večera je prišel Lazar nenavadno dobrovoljen domov, čemur sem se čudil, ker je bil resnega značaja in nekaj dni se je držal že kislo kakor meglen dan.  „Kaj se ti je pripetilo tako nenavadnega, da si se prismejal v sobo?  Kar jamice se ti delajo na licih!“  „V službi sem bil vse dan,“ je kliknil veselo.  „Ali res, pa mi opoldne nisi ničesar povedal.“  „Saj ti zdaj pravim.“  „Naposled si se vendar dokopal do nje, hvala bodi Bogu!  Ali se ti je vendar posmejala sreča?  Ali je kaj prida služba?“  „Da, sreča se mi je posmejala, toda ironična.“  „Torej zopet nič — ej vraga!“  „Službica je to — žal, da sem jo že na kol obesil, ker sem se ves dan smejal samemu sebi in drugim.“  „Te je agent Muzelj morda zopet opeharil za tvoj honorar?“  „Da, zopet.  A mar mi je!“  Tu mi je Lazar na dolgo in drobno pripovedoval, kako ga je poklical Muzelj — evo službe! — in poslal ga v menjalnico, katero je pred nekaj meseci nanovo odprl v Ljubljano se preselivši Nemec, kako se je tam predstavil in so ga sprejeli s predlogom, da bo štirinajst dni brezplačno služil, da ga poskusijo in ako se izkaže, odmerijo mu potem primerno plačo, kako ga je pomočnik menjalnice, krivonos človek, žid nemara, vzel pod svojo vrhovno oblast, mu narekoval dvoje terjalnih pisem na Dolenjsko, dvoje na Notranjsko, kako ga je potem pošiljal na pošto, v brzojavni urad, v prodajalnico po pečatni vosek, po smotke, a ni ga poslal tako, da bi šel in vse obenem opravil, naročil mu je zdaj to, in ko se je vrnil, poslal ga je zopet drugam, skratka: pošiljal ga je.  Naposled ga je poslal po žveplenke.  „Kakšna služba zate, ki znaš po vrsti našteti z letnicami vred vse rimske in nemške cesarje, kar jih je kdaj rogovililo po Evropi!“ sem jeknil nevoljen. „Tebe po žveplenke pošiljati!  Ali si slušal hudirja?“  „Slušal.  Spotoma sem zmajeval z glavo, dvojil in se tolažil, rekoč: poskusiti te hočejo, naj bo! — Za popoldne mi je naročil, naj pometem pisarno.“  „Pometal mu pa vendar nisi?“  „Sem, sem, zakaj bi ne!  Posmejal sem se samemu sebi, da sem zagazil v tak smešen položaj in posmejal sem se vsem onim, ki se sramujejo kakega dela.  Le nepošteno delo je sramota, vsako pošteno je dolžnost.“ — Popraskal sem se za ušesom, spomnivši se reka, ki ga je nekoč navedel Lazar, rekoč: Slavca zabava petje, žabo kvakanje.  „To je preširoko razlaganje, Frančišek, ti devaš svojo luč pod mernik!  Kako si dalje delal tlako?“ „Ko je prišel popoldne v pisarno, je stopil s šopom papirja v roki važno pred me, rekoč: Sedaj pojdete pa po mestu k našim dolžnikom denarje inkasirat.“  „Glej, kaka zaupnost!“  „Podal mi je sedem obročnih listov, naj na nje izterjam dolžne obroke.  Menjalnica prodaja srečke na obroke, to je tisti, ki bi se rad vzpel do originalne srečke, dobi za vsak obrok, ki ga je plačal, potrdilo, ki se imenuje obročni list, a srečke same ne dobi v roke, dokler ni poravnal ob pravem času vseh obrokov.  Vzamem torej tiste obročne liste, sprejmem tudi natančni naslov vseh tistih, pri katerih moram potrkati in poterjati in hajdi.  Prva oseba, ki mi je odprla, je bila brhka kuharica v Gradišču.  Glej — sreča bo!  Začetek je! — sem si mislil, ko sem zagledal rdeči, prijetni obrazek kmečke deklice.  Prijazno se mi je nasmehnila, prijazno mi odzdravila, ali ko je prišla govorica na obrok, se ji je beseda zalomila in obotavljala se je, češ, da ji v igri sreča ni mila in da rajši s tistim denarjem podpira brata, ki je prišel od vojakov in ne ve kam.  Vesel sem bil, da sem našel v deklici krščansko ljubezen, in nič ji nisem prigovarjal h kupčiji — še odgovarjal sem ji.  Ko sem odhajal, je odprla okno in dolgo zrla za mano.“  „Kakor Julija za Romeom?“  „Da.  In čutil sem v sebi tiho zadovoljnost.“  „Zakaj si čutil zadovoljnost?“ sem vprašal spomnivši se Ivanke.  „Zaradi dekličinega dobrega srca; mene so vsi moji sorodniki zapustili.“  „Kam si šel potem?“  „V Krakovo.  Stopil sem v branjarijo in izšetala je pred me nizka, tolsta, zabuhla baba, po svoji širokosti podobna tistim sneženim možicem, katere smo svoje dni po zimi postavljali kraj hiše.  Nikdar je ne pozabim!  Povem ji, da prihajam po tem in takem opravku; ni me sprejela povoljno. ‚Kaj,‘ — zarepenčila se je name, ‚že zopet ste prišli s tistim sleparstvom!  Vi ste pač takšen slepar, kakršen je Vaš gospodar.  V štirinajstih dneh sem že pet takšnih pognala.  Že se ne poberete precej iz moje hiše‘ — in zagrabila je za smetišnico.“ —  „Pa te je opljusnila ... ti revež ti!“  „Ne boš! — Odskočil sem, ne od strahu, ampak tako nenadoma je prišla ta ploha, da nisem vedel s kakšno besedo odmahniti — skočil sem z razmahom na plano pod silni curek od kapa.  Po neznanskem blatu sem cokljal iz Krakovega na Žabjak.  Dež je lil tako silno, da je kar od tal priskakoval.  Na Žabjaku sem stopil v zakotno gostilno.  Oštir, suh človek, ostrih oči in razježenih obrvi, me je vprašal: Kaj bi radi, Dolenjca ali Hrvata?  Eh, očka! — menil sem dobrodušno, kakor se spodobi agentu — nimam danes žeje ne dolenjske, ne hrvaške, ali tule Vam prinašam srečo, debelo srečo: ta list tako pravi, da boste Vi enkrat bogat mož, ako odrajtate drugi obrok, prvega ste pošteno plačali!  In smehljaje sem mu molil obročni list pod nos.“  „Dobro si mu nateknil besedo, dejal sem, kaj oštir na to?  Ali je plačal?“  „A ... kaj ... nič!“ Zagrohotal se je, doznavši, kaj pravi list.  Plesknil je z rokama in kakor izpit, no človek se je vrtel okoli mene protivno se grohotaje Hahaha!  Veste kaj, Vam tak denar dati, je pač toliko kakor če bi kdo šel s svedrom k Ljubljanici in bi hotel luknjo vrtati v vodo.  I, poznam, poznam debelo srečo, katero Vi nosite po hišah, pa še bolj jo pozna mož, ki sedi tu-le notri. (Oštir je pokazal v sosedno sobo, pogrnjeno morda za boljše ljudi.) Ta. se je že zaril z Vašim gospodarjem, pa ni dobil ne denarja nazaj, ne sreček, ne hudiča!  Še zaprli so ga, ker je sleparja po pravici in resnici ozmerjal.  I kar prav ste prišli!  Ze zdavnaj je hotel dobiti takega. ptiča v svoje mesce.  Čakite, čakite! — Oštir je skočil k durim in jih zaklenil — še ključ je vzel ta. mrkač k sebi — potem je zaklical v sosedno sobo: Miha, Miha, vzdrami se, tu-le sem ujel ednega tistih ptičev, ki so te spravili na boben!  Pojdi, oskubi, oskubi ga!  Mihaaa!  Aaa!  Odjéknil in zahreščál je hripav glas, ob ednem je zaškripala v sosedni sobi miza. tako neznansko, kakor da je butnila vánjo kaka predpotopna zverina.“  Smejal sem se Lazarjevemu pripovedovanju: pripovedoval je takó živo in šegavo, hlastno in veselo, kakor da mu sedi sama. jasna sreča. na rami in se mu smehljá v obraz.  Tudi jaz sem bil vesel videč, da prijatelja ni potrla neudača tistega dné.  „Radoveden sem, kakó se je končala ta halabuka.  Ali si se kaj ustrašil Mihovega. vstajanja?“ naméknil sem šegavo.  „Kako bi se prestrašil, ko se ne bojim dveh treznih, še menj pa dveh pijancev.  Ali tako protiven in oduren se mi je zdel ta položaj, da sem želel k najhitreje niti iz te kletke.“  „Kako si pa ušel?“  „V tem ko je oštir v sosedni sobi spravljal Miho na noge, opazil sem, da je okno na dvorišče odprto.  V hipec mi je udarila v glavo misel rešiti se in smuk — skočil sem na dvorišče.  V naglici sem bil še dežnik pozabil v gostilni.“  „Ali nisi šel nazaj ponj.“  „Ne, pregabna se mi je zdela tista beznica.  Po meni je vse vrelo in kipelo in polotila. se me je za hip neka zbeganost, kakor da je že sveta konec in spomnil sem se zadnjega špartanskega kralja.“  „I, zakaj pa tistega?  Ali je imel tudi opraviti z obročnimi listi?“  „Nič ni imel, ampak ko je videl, da se norčujejo z njim na egiptovskem dvoru, kjer so ga nadzorovali, kakor bi bil njih jetnik in ko je spoznal, da ga pitajo s praznimi obljubami, izdrl je svoj meč in drl je s svojimi tovariši po ulicah Aleksandrijskih, klicaje narod na boj za svobodo in iščoč sebi slavnega konca.“  „E, neumnost!  Meni kralj Kleomenej ne ugaja zarad tega, prenapetega čina, ampak zato, ker je vse svoje premoženje razdelil med obubožani narod in je še bogatine prisilil storiti istotako; ker je zapovedal enakost in ravnopravnost in je sam začel pri svojem premoženji.  Danes takih kraljev ni več!  To ti povem le mimogrede in zato, da boš vedel, da sem tudi jaz pobrskal v dotičnem poglavji zgodovine Zdaj pa povej, kako se ti je godilo v okrožji svetega Jakoba.“  „Listov nisem šel nikamor več ponujat, zadosti sem bil že zvedel.  Bil sem takó razjarjen, da sem izgrešil celó pot v mesto.  Zašel sem bil na Dolenjsko cesto in okoli grada sem prišel nazaj v Ljubljano.“  „V takem dežji?“  „Da.“  Oba sva se na glas zasmejala.  „Toliko ti povem, prijatelj“, nadaljeval je Frančišek, „da sem se danes, motreč v življenje, naučil za življenje več, nego cele mesece poprej čepé pri knjigah.  In spoznal sem tudi staro resnico, da so knjige le slab odsev spoznanja. življenje pa je njega vir.“  Segel je v žep suknje in izvlekel šop listov premočenih in zlepljenih.  Bili so neizpečani obročni listi.  Bacnil jih je na predalnik rekoč: „Tu gori naj trohné in plesnejo!  Drugače se menjilničarju ne morem maščevati!“  Po sobi se je bil že razširil duh vlažnosti in mokrote.  Potipal sem prijatelja po suknji in tlesknil sem z rokama rekoč: „Človek božji, ti si moker, ti si moker do kože!  Kar puhti od tebe, kakor od Turgenevovega stepnega kralja Lira.  Slekel bi se in legel v posteljo, in Gregorka naj ti skuha čaja!“  „Mar mi je!  Veš kaj ... ker sem danes tako pri volji in korajži ... veš kaj narediva?  Pojdiva doli na vrt in zapojva tisto pesem o mačku na. strehi toli glasno, da jo bo slišala ... (Namignil je na nasprotno stran, k Vahovim.) Potem pa hajdiva v kavarno novine čitat: Rusje so napovedali vojsko Turkom in že so prekoračili Dunav; vse novine so tega polne.“  Moja povest se vrši 1877. leta ravno ob času, ko smo tako željno pričakovali. da prične širovladna.  Rusija vojsko s Turki.  Novica, kojo je prinesel Lazar, me je tako navdušila, da sem bil precej pripravljen vrsti za nji, če treba noter na Balkan.  Segel sem po klobuku mladostno hrumno sva stekla po stopnicah na vrt.  žeja ne dolenjske, ne hrvaške, ali tule Vam prinašam srečo debelo srečo: ta list tako pravi, da boste Vi enkrat bogat mož, ako odrajtate drugi obrok, prvega ste pošteno plačali!  In smehljaje sem mu molil obročni list pod nos.“  „Dobro si mu nateknil besedo,“ dejal sem, „a kaj oštir na to?  Ali je plačal?“  „A ... kaj... nič!  Zagrohotal se je, doznavši, kaj pravi list.  Plesknil je z rokama in kakor izpit, no človek se je vrtel okoli mene protivno se grohotaje Hahaha!  Veste kaj, Vam tak denar dati, je pač toliko kakor če bi kdo šel s svedrom k Ljubljanici in bi hotel luknjo vrtati v vodo.  I, poznam, poznam debelo srečo, katero Vi nosite po hišah, pa še bolj jo pozna mož, ki sedi tu-le notri. (Oštir je pokazal v sosedno sobo, pogrnjeno morda za boljše ljudi.) Ta se je že tožaril z Vašim gospodarjem, pa ni dobil ne denarja nazaj, ne sreček, ne hudiča!  Še zaprli so ga, ker je sleparja po pravici in resnici ozmerjal.  I kar prav ste prišli!  Že zdavnaj je hotel dobiti takega ptiča v svoje klešče.  Čakite, čakite! — Oštir je skočil k durim in jih zaklenil — še ključ je vzel ta mrkač k sebi — potem je zaklical v sosedno sobo: Miha, Miha, vzdrami se, tu-le sem ujel ednega tistih ptičev, ki so te spravili na boben!  Pojdi, oskubi, oskubi ga!  Mihaaa!  Aaa!  Odjéknil in zahreščál je hripav glas, ob ednem je zaškripala v sosedni sobi miza tako neznansko, kakor da je butnila vánjo kaka predpotopna zverina.“  Smejal sem se Lazarjevemu pripovedovanju: pri povedoval je takó živo in šegavo, hlastno in veselo, kakor da mu sedi sama. jasna sreča na rami in se mu smehljá v obraz.  Tudi jaz sem bil vesel videč, da prijatelja ni potrla neudača tistega dné.  „Radoveden sem, kakó se je končala ta halabuka.  Ali si se kaj ustrašil Mihovega vstajanja?“ nalmknil sem šegavo.  „Kako bi se prestrašil, ko se ne bojim dveh treznih, še menj pa dveh pijancev.  Ali tako protiven in oduren se mi je zdel ta položaj, da sem želel k najhitreje niti iz te kletke.“  „Kako si pa ušel?“  „V tem ko je oštir v sosedni sobi spravljal Miho na noge, opazil sem, da je okno na dvorišče odprto.  V hipec mi je udarila v glavo misel rešiti se in smuk — skočil sem na dvorišče.  V naglici sem bil še dežnik pozabil v gostilni.“  „Ali nisi šel nazaj ponj.“  „Ne, pregabna se mi je zdela tista beznica.  Po meni je vse vrelo in kipelo in polotila se me je za hip neka zbeganost, kakor da je že sveta konec in spomnil sem se zadnjega špartanskega kralja.“  „I zakaj pa tistega?  Ali je imel tudi opraviti z obročnimi listi?“  „Nič ni imel, ampak ko je videl, da se norčujejo ž njim na egiptovskem dvoru, kjer so ga nadzorovali, kakor bi bil njih jetnik in ko je spoznal, da ga pitajo s praznimi obljubami, izdrl je svoj meč in drl je s svojimi tovariši po ulicah Aleksandrijskih, klicaje narod na boj za svobodo in iščoč sebi slavnega konca.“  „E, neumnost!  Meni kralj Kleomenej ne ugaja zarad tega, prenapetega čina, ampak zato, ker je vse svoje premoženje razdelil med obubožani narod in je še bogatine prisilil storiti istotako; ker je zapovedal enakost in revnopravnost in je sam začel pri svojem premoženji.  Danes takih kraljev ni več!  To ti povem le mimogredé in zato, da boš vedel, da sem tudi jaz pobrskal v dotičnem poglavji zgodovine.  Zdaj pa povej, kako se ti je godilo v okrožji svetega Jakoba.“  „Listov nisem šel nikamor več ponujat, zadosti sem bil že zvedel.  Bil sem takó razjarjen, da sem izgresil celó pot v mesto.  Zašel sem bil na Dolenjsko cesto in okoli grada sem prišel nazaj v Ljubljano.“  „V takem dežji?“  „Da.“  Oba sva se na glas zasmejala.  „Toliko ti povem, prijatelj“, nadaljeval je Frančišek, „da sem se danes, motreč v življenje, naučil za življenje več, nego cele mesece poprej čepé pri knjigah.  In spoznal sem tudi staro resnico, da so knjige le slab odsev spoznanja. življenje pa je njega vir.“  Segel je v žep suknie in izvlekel šop listov premočenih in zlepljenih.  Bili so neizpečani obročni listi.  Bacnil jih je na predalnik rekoč: „Tu gori naj trohné in plesnejo!  Drugače se menjilničarju ne more maščevati!“  Po sobi se je bil že razširil duh vlažnosti in mokrote.  Potipal sem prijatelja po suknji in tlesknil sem z rokama rekoč: „Človek božji, ti si moker, ti si moker do kože!  Kar puhti od tebe, kakor od Turgenevovega stepnega kralja Lira.  Slekel bi se in legel v posteljo, in Gregorka naj ti skuha čaja!“  „Mar mi je!  Veš kaj ... ker sem danes tako pri volji in korajži ... veš kaj narediva?  Pojdiva doli na vrt in zapojva tisto pesem o mačku na strehi toli glasno, da jo bo slišala ... (Namignil je na nasprotno stran, k Vahovim.) Potem pa hajdiva v kavarno novine čitat: Rusje so napovedali vojsko Turkom in že so prekoračili Dunav; vse novine so tega polne!“  Moja povest se vrši 1877. leta ravno ob času, ko smo tako željno pričakovali, da prične širovladna Rusija vojsko s Turki.  Novica, kojo je prinesel Lazar, me je tako navdušila, da sem bil precej pripravljen vreti za njim, če treba noter na Balkan.  Segel sem po klobuku in mladostno hrumno sva stekla po stopnicah na vrt.  Jedva sva se drugi dan zvečer dobro vglobila v knjige, ko stopi Gregorka v najino sobo.  Ubitost, skrb in nejevolja je prinesla s seboj na lici.  „Nekaj bi vaju poprosila“ izpregovorila je, a beseda se ji je trgala, kakor človeku, kojemu sapa pohaja.  „Kaj pa je, Gregorka?  Govorite!“ pobitel je Lazar obrnivši se z vsem obrazom k starici in sklenivši roke na kolenih.  „Meni je tako neprijetno in zoperno danes, da nič tega: še jed mi ne diši; kofe se mi je za malico tako upiral, da nikdar tega, dasi mn nisem pridejala, prav nič cikorije.“  „Ali naj skočim po zdravnika?  Prehladili ste se: po včerajšnjem dežji se je izhladil svet in najbrž Vam je zopet škodoval hlad.  Tudi meni je bilo žaltavo davi ponudil sem se jaz dobro hoteč ženici.  „Bog pomagaj in devica Marija!“ Res je bila prepadla, kakor da je živela ves dan ob sami pelinovki.  „Pazite, pazite, Gregorka!“ dejal je Lazar, „zdravje curkom doli, po niti gori, pravi pregovor.  Kar po zdravnika pošljite!“  „Oh, kaj zdravnik ... le pustite ga!  Življenje je v božjih rokah in zdravniška pomoč tudi.  Ali še nista slišala, in smo imeli danes Boga v hiši?“  „Boga?“ prašal je Lazar, „saj je Bog vedno v naši hiši in povsod, le v Vahulji ga ni“.  „Saj ga tem menda res ni.  Torej še ne veste, da so danes prinesli zadnjo popotnico Ivankini stari materi?“  „Kaj se je revi tako shujšalo? prašal je moj prijatelj z velikim sočutjem.  „Čisto na kraji je.  Moje starosti je, zdaj pride pakmalu vrsta náme.“ Gregorka je zakrila s predprtom obraz brisaje si oči.  „Ne bojte se, Gregorka, Vi ste trdni in prebijete še svojih petnajst let lahko“, potolažil je Lazar.  „Tisto je v božjih rokah.  Ali mi obljubita, da bodeta danes meni in Ivanki na ljubo pri rokah, če bo treba. kake pomoči?“  „Kar hočete, Gregorka, na vse sva pripravljena, le smrti ne moreva odgnati, če pride po staro mater“, dejal je Lazar.  „Ne zoper smrt, zoper hudobno žensko pomagajta!“ Gregorka si je pri teh razrivno izgovorjenih besedah zopet zakrila, obraz.  Z Lazarjem sva vstala izza mize veličavo, kakor deželni zbor ob kaki posebni novici.  „Govorite, Gregorka, kaj se je pripetilo takega, da trebate najine pomoči!“ rekel je Lazar.  „Oh, ne veste, kaj si je izmislila Vahulja!“ viknila je Gregorka.  „Kaj neki?“ prašal je Lazar strmo uprši oči v gospodinjo.  In ves se je tresel in roka se je oprla ob bok.  „Kakor stekla psica — Bog mi greh odpusti — begala je vse popoldne po sobi in po mostovži in kričala, da ji je zmanjkalo desetaka in da ji ga nihče drug ni vzel, kakor Ivanka.  Pomislite!“  „Kakšna podla izmišljotina!“ sem siknil.  „To je maščevanje za najino sinočno podoknico!“ je vskliknil moj prijatelj. „Ali za tako natolcevanje je sodišče, je globa, je ječa!  A kje in kakšni so njeni dokazi?  Takó se ne dolži, kar tako na slepo!“  „Precej sem si mislila, ko sem vaju slišala sinoči, da iz tega ne bode nič prida.  Pa res, kaka nespametnost je to od vajine strani, da sta ji šla pod okno nagajat s tisto pesmijo.  Prav tako sta naredila, kakor tist, ki je steklemn psn navlašč molil stegno, češ, ugrizni!“ — Gregorka je pomela s prstom pred svojim čelom, kakor bi hotela namékniti, da se nahaja v najinih glavah to, kar ljudje ob vročini na glavah nosijo slama. „V nedeljo — tako pravi Vahulja — ko sta bila Vaša gospoda pri nas, spravila sem desetak. ki sem ga imela pri sebi, v svoj predalnik; prav očito sem ga položila v denarnici vrh obleke, ker nisem mislila, da bi bila tatvine pri nas mogoča.  Ivanka, ki je stala na pragu, je vse to videla, nobeden drug ga ni vzel, kakor ona — pravi.  Baba dobro ve, da dekle ne pojde k sodišču iskat pravice, in kjer ni tožnika, ni sodnika!“  Lazar je grizel ustno; v njegove oči je stopil tist mrki nemir, ki se zasadi tja, kadar zaslišimo kaj takega, kar na prvi hip ne moremo opravičiti, ne sebi, ker vidimo krivdo, ki nas žge in reže noter v dušo, ne drugim, ker smo zmešani in nam nedostaje pravih besed, nemir, ki prisili oko, da pogleda na vsak drug predmet, le človeškega obraza ne more strpeti.  Kmalu pa je zbral misli in stopil pred Gregorko rekoč:  „Ali Vi verjamete Vahulji, ali mislite ...“ Lazar ni hotel končati stavka.  „Oj, ta je bosa; nič ji ne verjamem, saj sem Vam rekla, da si je izmislila, daje skovala laž.