„Italija, kako lepa si, prostrana naša domovina!  Kamorkoli se ozre oko, odpiraš mu nova čuda.  Starodavni Rim, kristijanom sveto mesto, kako častitljivo je!  In Napolj z okolico, mar ni to krasna dežela?  Zares ne govoré brez vzroka: Če si videl Napolj, lahko umreš.  Kaj šele Venecija, pomorska kraljica, ki vladaš na morju in na suhi zemlji!  Da, res, vsa Italija je lepa in slavna: a vendar ljubim nad vse drugo tebe, rajska moja Lombardija, in tebe, ponosni moj Milan, dika Lombardije.“ — Tako je sanjaril sam s seboj pesnik Antonio Loschi, ljubljenec Milancev in pridvorni govornik Barnabe Viscontija, gospoda milanskega in cesarskega namestnika cele Lombardije.  Bilo je pomladi l. 1354.  Izprehajal se je v večernem hladu med mladimi brajdami in novim cvetjem ob mestnem ozidju.  V roki je držal „Rime“ pesnika Petrarke, ponavljal vrste in zopet modroval:  „Ponosen si res, naš Milan, glavno mesto lombarško, ponosen na svojo slavno zgodovino.  V zlatih črkah so tam zapisana slavna dela naših dedov.  Prestolnica si bila kraljev, železna krona je še danes tvoj zaklad.  Toda tvoji kronani kralji niso bili vselej tvoji prijatelji, ker so bili ptujci in zavidni tvoji sreči in tvoji slobodi.  A Milan, ti nisi nikdar zatajil svoje narodnosti, in kakor si bil nekdaj prvoboritelj za krst častni, tako si sedaj za zlato slobodo.“ V pesniku so plavali po dušnem obzorju spomini iz milanske preteklosti; gledal je vesele in žalostne podobe, a vse so mu bile vzvišene. „Bili so hudi dnevi, ko je Friderik, Rdečebradec, podrl tvoje ozidje in pogazil tvoje hiše v prah: tvojega poguma pa ni mogel zatreti.  Pri Legnanu so že stali Milanci na čelu italijanskih mest v boju za slobodo, in klanjala se jim je cesarska moč.  Ono leto je zate častno leto, ker pripoznana je bila tebi sloboda, brez državnih davščin.  Sloboden si bil do danes in sloboden ostani vedno!“ Pesnik nekoliko preneha, potem povzame iznova: „Bodeš-li tudi mogel braniti slobodo nasproti vsem so vragom?  Čutim, da prihajajo težave od zunaj na te, in vidim, da tukaj gospod Barnaba Visconti ni brez skrbi za bodočnost tvojo.  A proč s strahom!  Zmagovit si bil doslej in tudi odsihdob ne zapusti sreča tvojega orožja.  K starim zmagam priboriš še novih, in tako ne ohraniš samo slobode, marveč povzdigneš še svojo moč in veljavo.  Saj so pa tudi sposobni tvoji otroci, da segajo po najvišjih smotrih.  O, vrli vitezi so med tvojim plemstvom in modri možje med tvojim starejšinstvom.  Glavar tvoj, gospod Barnaba, pa ima oboje: viteško moč in državniško modrost.  Da, moj Milan, ti si namenjen še za kaj boljšega, kakor si sedaj.  Ako ne poide Milancem navdušenje in požrtvovalnost, ni se bati zate, moj Milan.  To pa bodi moja skrb, da zanetim in upiham v vseh srcih plamen ljubezni do domovine.“  Pesnik je prenehal in zamišljen gledal na visoko, sivo mestno obzidje in na široke in globoke jarke, kateri so oklepali mesto.  Vse to je bilo videti močno, nepremagljivo.  Zadovoljen se je zibal pesnik v svoji domišljiji, pa se obrnil proti mestnim vratom.  Od daleč mu je udarjal na uho šum in hrum vojaškega tabora; cesta, ki je vezala mesto z obširnim predmestjem, „Campi santi“ imenovanim, bila je vsa živa vóz in ljudij.  Meščani so hodili ven gledat in pozdravljat vojaške čete, katere so dan na dan dohajale sem od vseh stranij obširne Lombardije.  Vmes so hiteli vojaki v mesto in nazaj v tabor po raznih opravkih.  Nekateri so nosili orožja in streliva, drugi so vozili živež za ljudi in krmo za konje.  Pesnik naš je opazoval to raznolično in živo gibanje in si že slikal v duhu nove zmage in nove pridobitve za ljubljeno Lombardijo.  Iz tega zamaknjenja ga vzdrami stražnik z dolgo helebardo, ki je imela na zgornji strani nasajeno veliko sekiro, znamenje stražniškega posla.  Stražnik je meril v dolgo haljo oblečenega pesnika od nog do glave, kar je kazalo, da ga ne pozna ali mu prav ne zaupa.  To vedenje se je zdelo Loschiju razžaljivo, in že je hotel odločno izraziti svojo nevoljo, ko bi ne bil tega opravka prevzel neki vojak-pešec, milanski domačin, ki je z vojaško odločnostjo pokaral čuvaja zaradi nevljudnosti, češ, zakaj ne pozna tako slavnega pesnika in ljubljenca Milancev.  Ko je vojak odšel in je naš pesnik počasno korakal po mestni cesti, doide ga krepek pozdrav mladega konjiškega častnika, kateri je prijahal na čilem arabcu iz tabora in hitel proti trgu.  Antonio se ozre in vesel odzdravi:  „Pozdravljen, Ambrosio!  Kaj je novega v taboru?“  „Mnogo, prav mnogo, dragi Antonio.  Dan na dan prihajajo novi oddelki, in lepo število nas je že skupaj.“  „Ali je starih naših znancev že došel kdo.“  „Vsi so tukaj, ni jeden ni izostal.  Prišel je Gaspare Tinela, in pravi, da hoče vkljub svoji obilnosti sukati meč.  Tudi Baldassare iz Monze je prijahal, fino zlikan in nališpan kakor vedno.“  „Slišal sem o teh gospodih, pa videti ju še nisem imel sreče.  Namenjen sem bil sedaj proti taboru, pa je za danes že prepozno.  Je-li kdo prišel na novo danes?“  „Danes je prišel kastelan Bernardo iz Brescie s svojimi vitezi brez madeža, moj stari prijatelj.  Jako sem vesel.“  „I meni je ljub, nadejam se, da se vidimo kmalu pri namestniku.“  „O gotovo, prav sedaj sem namenjen v grad, da mu sporočim novice iz tabora.  Ne dvomim, da povabi gospoda kastelana na obed.“  „Torej na svidenje pri namestniku, zdrav!“  Častnik odjaše naprej, pustivši za seboj navdušenega pesnika.  Oko mladega vojaka se je semtertje uprlo na okno te ali one palače.  Ali ga je zanimala njihova lepota, ali se je včasih nasmehnil radovednosti ljudij, ki so uro za uro gledali na ulice, ali je njegovo oko koga iskalo, kdo to neki vé!  Ko dospe na trg sv. Ambroža, zavije jo pred palačo Viscontijev, stanovanje gospoda Barnabe, poglavarja milanskega in namestnika lombarškega.  Častnik takoj razjaha, vrže vajeti slugi in stopi skozi mogočni, lepi portal v prostorno krasno vežo namestniške palače.  Tudi tukaj so mu razne straže izkazovale zapovedane časti, on pa je brezskrbno korakal po širokih marmornih stopnicah v prvo nadstropje do sprejemnih sob namestnikovih.  Po hodnikih so tiho begali semtertje pisano oblečeni sluge, in ob vratih so stali razni varihi telesne straže namestnikove.  Častnik pristopi k jednemu, šepne mu tiho nekaj, in stražnik odpre duri v čakalnico, lepo opravljeno dvorano z mnogimi stoli in naslonjači, velikimi ogledali po stenah in svežim cvetjem na mizah.  Ko odloži plašč in ogladi brke, ogleda se zadovoljno v zrcalu ter se približa kamorniku, da ga naznani namestniku.  Za malo trenutkov izgine ta za težkimi zastori in kmalu se zopet prikaže z globokim poklonom, vabeč častnika, da vstopi h gospodu.  Moško vojaško, s čelado v roki, stopa skozi prvo dvorano proti drugi, kjer mu že pride namestnik naproti in ga prijazno povabi z roko v drugo sprejemno sobo za seboj.  Namestnik obstoji pred marmorno mizo z raznimi zvezki obloženo in se ozre v častnika z malim poklonom, v znamenje, da čaka njegovega sporočila.  Vojaško stoječ podá naš prišlec namestniku dnevno poročilo v imenu poveljnika taborskega:  „Presvetli gospod namestnik!  Ambrosio vitez Sforza, polkovnik lahkih konjikov in generalni pobočnik vojske Vaše Svetlosti, naznanja pokorno, da šteje vojska danes 4000 mož pešcev domačega nabora, 200 lahkih lombarških konjikov, 500 težkih oklepnikov, 1500 fevdnih suličarjev in strelcev.“  „Dobro tako.  So-li sedaj zbrani vsi, katerim je dolžnost priti.“  „Vsi iz Milana in Lombardije so pri svojih zastavah, gospod.“  „Kakovega duha so vojaki v taboru.“  „Nič hudega jim ni; vse je veselo in dobre volje.  Visoka mezda jim daje priliko veseliti se, in meščani sami mnogo pripomorejo, ker jih radi obiskujejo in rajajo ž njimi.“  „Prav tako.  Kakšno mnenje je v častniškem zboru o letošnji vojski?“  „Med častniki je to prepričanje, gospod, da niti toliko vojske ne bi bilo treba zbirati, ako ne gré za drugo, kakor da se ohrani mir v novo posedenih krajih in k večjemu nekaterim vročekrvnežem pohladé uporniške želje.“  „To je tudi moje prepričanje.  Če pa pomislim, da utegnejo uporniki dobivati tudi od zunaj podpore, menim, da ne bode škodovalo, če postopamo odločneje.“  „Vsekako je res, gospod, in tudi prej končamo to delo, ako nas bode obilo.“  „Bodite torej pripravljeni, v kratkem odrinete na mejo.  Česar še nedostaje, to preskrbite v opravo vojske, da ne bodemo ničesar pogrešali v potrebi.  Kdo je prišel danes še v tabor?“  „Danes je prišel vitez Bernardo, kastelan iz Brescie s svojimi oklepniki.“  „Povejte mu, da ga pričakujem jutri k poročilu!“  „Storim, gospod.“  „Da se vidiva jutri pri obedu!“  Polkovnik se prikloni in odide.  V čakalnici vzame plašč, ogrne se, stopi bliže k oknu in, zapenjajoč razne gumbe, gleda doli na vrt.  Lep prizor je videl tam.  V senci rožnega grma je sedela na naslonjaču gospa plemenite postave, poleg nje dve mali deklici, kateri sta tekali od matere do bližnje ograje okrog prijetnega ribnjaka; tu sta dva ljubka dečka vozila v lahkem čolnu deklico, mlado in krasno kakor povodna vila.  Bila je to družina gospoda Barnabe Viscontija, in dekle v ladijci njegova prvorojenka, knežna Virida.  Našemu polkovniku se zjasni obraz, ko zagleda ta ljubomični prizor, vendar kmalu premaga svojo radovednost, ker ni maral biti neolikan in ker ga je klicala vojaška služba drugam.  Urno se obrne in odide na trg, zavihti se na konja in odjaha v tabor pred mestom.  Po odhodu generalnega pribočnika je hodil namestnik nekaj časa nemiren gori in doli, prijemal se za čelo in resno premišljeval.  Večkrat je obstal pri svoji mizi, odpiral predale, jemal v roko razne listine in zopet pokladal nazaj.  Slednjič vzame v roko mal pergament, stisne ga nekam jezno med prsti, potem pa sede v naslonjač in gleda v listino.  Čita, poneha in zopet čita; videlo se mu je, da ga draži vsebina te listine.  Obraz mu je bil žareč, hitreje je sopel, tudi zaškrtal je vmes z zobmi.  Kar vrže list na mizo in pravi:  „Kako sem nespameten, da se jezim nad to sumnjo!  Prezirati hočem legata in njegovo pismo.  Niti vreden ni, da mu odgovarjam.  Moja volja je sicer bila, da mu odgovorim, kakor mu gre za tako predrznost.  Toda sedaj sem izprevidel, da mi je kancelar svetoval prav, češ, naj se delam, kakor da bi ne bil prejel ničesar.  Predrzno je, kar terja od mene: ‚Prvič naj izročim Bologno in Ancono in, kar še zraven spada, v roke kardinalu-legatu‘.  Ha!  Jaz kardinalu-legatu nisem ničesar vzel in ničesar ne vrnem.  Ako pa hoče kaj imeti od mene, naj pride in si vzame!“  „Drugič naj imenujem svoje pooblaščence, kateri morajo v tem mesecu priti v glavni stan kardinala-legata, da se tam dogovoré o načinu izročevanja in o odškodnini.  Kako je to mogočno povedano, kakor da bi si Barnaba Visconti dal od kogarkoli kaj zapovedovati, in zraven kako zvito, ‚da se dogovoré o odškodnini.‘ Kdo pa naj plača odškodnino, mar zopet jaz?  Ni slabo: izročiti pridobljene pokrajine in po vrhu še plačati odškodnino!  A — čakali bodete dolgo moje odškodnine, to vam zatrjujem.  In konec, ta je čez vse: ‚Ako bi pa gospod namestnik nikakor ne hotel pristati na te zahteve, potem naj vé, da zadeva tudi njega cerkvena kazen, katero je sv. oče izrekel zoper vse one, kateri imajo kose cerkvene države v oblasti in se trdovratno branijo, vrniti jih pravično.‘ To je pretenje, pa Barnaba ni plašljivec, in sedaj še celó ne sprejme teh zahtev.  Kaj more meni cerkvena kazen?  Ne le, da je krivična, ker jaz nisem nikdar vojeval zoper papeža ali cerkvene čete, tudi brez moči je: koga pa hočejo poslati nad-me?  Mar li cesarja?  Ha, ha!  Ta bode dobro premislil, predno sprejme tako častno nalogo ‚križarske vojske‘ zoper svojega namestnika.“  Popolno prepričan o tej stvari pa namestnik vendar le ni bil, zato je tako govoril bolj za pogum, nego v pojasnilo.  Zato je naposled pristavil:  „Vendar bi rajši videl, da bi se razšlo biez takih skrajnih sredstev.“  Barnaba potegne z roko čez čelo in se obrne k peščeni uri, kakor bi pričakoval nekoga.  Spravi zmečkani pergament nazaj v predal in ga skrbno zapre.  Kar vstopi tiho kamornik in naznani gospoda Ariga, namestniškega kancelarja.  „Naj pride,“ zareži namestnik.  Kmalu se odpró vrata in v dvorano pride kancelar Arigo.  Suh, tenek mož je, srednje postave, umnega obraza, a iz očij mu sije nekaj, kar ne vzbuja zaupanja vanj.  Morda je mož zvit in prekanjen; plemenita duša pač ne biva v njem.  Oblečen je v preprosto Črno obleko, za vratom bel ovratnik, na glavi žametast baret, in drag pas okolu ledja.  Malo se prikloni namestniku, potem pa sede na prostor, menda zanj pripravljen pri mizi, ne meneč se, kaj poreče namestnik.  Morda je bila med njima že taka navada, ali pa še druga ožja vez.  Namestnik gleda srpo na kancelarja in na liste, katere je bil prinesel s seboj in vpraša trdo:  „Kaj imate?“  „Imam raznega blaga, dobrega in slabega.“  „Ne blebetajte mi neumnostij, povejte, kaj je!“  „Tu so najprej poročila iz Rima in iz glavnega stana gospoda Albornoza.“  „Vrag ga vzemi!  Kaj imajo tam?“  „Tam se počasi pripravljajo na vojsko.  Sklicali so vkupe nekaj čez dva tisoč vojakov pešcev in imajo poleg teh še okrog petsto konjikov.“  „Kaj hočejo s temi?“  „S temi vojaki hočejo iti v boj.“  „Bedasto, to ve vsakdo; pa zoper koga?“  „Zoper koga?  O tem ni ničesar v poročilu.  Mislimo si pa že lahko, da gré zoper nas.“  „Že dobro, naprej!“  „Ni še konec tega poročila.  Naši ‚romarji‘ so bili silno pobožni, obiskali so vsako mesto, kjer je bilo slišati o vojakih.“  „Čemu to?“  „To pa zato, da so zvedeli mišljenje in upe bojnih čet.“  „Ali so mar slišali kaj pametnega?“  „Pametno vsigdar, ako se porabi dobro.“  „No, dejte, razložite svoje skrivnosti!“  „Naši romarji so slišali govorico med vojaki, da sam cesar pride z vojsko.“  „Ta je že jako zanimiva; imate-li še več takih novic?“  „Ako nečete, gospod namestnik, slišati takih podrobnih poročil, pa preidem na drugo.  Tukaj je pismo grofa savojskega, vašega svaka.“  „Kaj hoče imeti zopet?“  „Prosi lepo vojaške pomoči zoper mnogoštevilne, predrzne roparje, katerih je neki vse polno ob njegovih mejah in kateri nadlegujejo njegove ljudi.“  „Pomaga naj si sam, saj ima čas in denar; naj si zbere vojsko in jih pobije!  Ako se mu pa zdi škoda denarja, ondi mu pa tudi mi ne moremo pomagati.  Naprej!  Povejte kaj drugega.“  Imam poročilo iz Benetek od našega upravnika, samo, če ima gospod namestnik še toliko potrpljenja, da more poslušati.“  „Premagovati se hočem, le berite.“  „Naš upravnik nam torej piše iz Benetek, da je bilo tam sklenjeno pred kratkim v tajni seji senatovi, da se postavi na noge tisoč mož strelcev in čelad s potrebnimi ladijami kot zavezna vojska papežu.  V sklepu sicer ni bilo izrečeno, komu velja ta zveza, a javno mnenje kaže na Viscontija.“  „To ni težko verjeti; Benečani še niso preboleli zadnje izgube na Padu in sedaj iščejo maščevanja.  Želim, da se opekó.“  „Dalje pripoveduje poročilo, da so še drugi v tej sveti zvezi.  Imenujejo zopet cesarja in gospoda Padovanskega.“  Barnaba je jezno zavil obraz in v očeh mu je zabliskalo, vendar pa izpregovori še dosti mirno:  „O cesarju sem vam povedal, kaj mislim, Padovanca pa poznam, on je moj zakleti sovražnik in pripravljen vsigdar zavezati se z vsakaterim sovražnikom zoper mene.  Pa le počakaj!  Njegova srčna želja, da bi me ponižal ali celó ugonobil, ne izpolni se mu še ta pot.“  „Upajmo, da ne.“  „Kaj porečete vi na vse to?  Ali se vam zdi verojetno, ali so to le gorke želje nekaterih nam sovražnih ljudij?“  Namestnik je hotel danes nenavadno mnogo imeti od svojega kancelarja, kar ni bila njegova navada.  Sprejemal je njegova poročila suho in ukrepal je samooblastno.  Sedaj pa se je videlo, kakor da se da voditi svojemu slugi.  Arigu je to prijalo, zato je takoj sklenil, nekoliko se še poigrati z zadrego svojega gospoda.  Zato odgovori jako važno in premišljeno na njegovo vprašanje:  „Da so to resne stvari, ne dá se tajiti; zato povem svoje dobro premišljeno mnenje, katero je na kratko to-le: Kardinalu-legatu se je sponeslo spraviti skupaj vojno zavezo zoper Viscontija.  K tej zavezi so pristopili vsi stari naši nasprotniki in tudi cesar.  Cesar tega ni storil iz sovraštva, a ima druge razloge, katere bodemo zvedeli kmalu.  Vsi ti zavezniki se oborožujejo in do vojske ni več daleč.  O tem so prepričani tudi v naših novih pokrajinah, ker vsa zasebna poročila govoré o nenavadnem gibanju po tamošnjih mestih.  Oboroževanje Benečanov je uradno potrjeno, in iz Padove sem dobil po Giacomu, našem menjevalcu, gotovo novico, da je vzel gospod Carrara pri tamošnjih denarnih možeh novo posojilo za vojsko.“  „Carrara pomaga patrijarhu oglejskemu zoper Avstrijce, torej je naravno, da mu treba denarja, ker se vleče to urejevanje že dolgo časa.“  „Gospod namestnik se utegne še spominjati, da so sklenili premirje, torej lahko odpusti vojake in si prihrani troške.“  „To je res, pa kdo vé, koliko je še dolžan vojakom zaostale mezde?  Zaostali dolg mora sedaj poravnati, ako hoče ohraniti te roparske druhali za bodočnost.“  „Možno je sicer to, a izvestno je pač, da Carrara ne odpusti svojih čet, ampak ima pripravljene, da udari takoj.“  „Torej zaveza zoper nas?“  „Gotovo — po mojih mislih, katere potrjuje še to, da se vse to prečudno vjema s pismom Albornozovim.  Očitno je bil kardinal že sklenil to zavezo, ko je poslal tisto pismo, in ta zavest, da ima mogočne zaveznike, narekovala mu je one grozeče besede.“  „Potem pa je ta zaveza zoper nas skoro kakor križarska vojska zoper Viscontija,“ siknil je namestnik zaničljivo.  „Za sedaj še ni, toda postane, ako se zvrši cerkvena kazen, katero so zapretili gospodu namestniku.“  Namestnik je nekoliko prebledel; videti mu je bilo, da ima nekaj hudega na jeziku, pa pogoltnil je vse z jezo vred in je obrnil govorico na drugo stran, še dokaj miren.  „Kaj naj storimo nasproti tej zavezi?  Ali ste premišljevali o tem?“  „To je dolžnost dobrega svetovalca; premišljeval sem in tudi našel pomoč.  Kakor so se oni zavezali zoper nas, tako se zavežimo mi zoper nje!  Klin s klinom!“  „Svèt ta ni ravno izvirno duhovit in ne bilo bi treba zanj uprav kancelarske modrosti, dragi moj Arigo,“ dé namestnik porogljivo, „teže bode svetovati, kje bi iskali in dobili zaveznikov.“  „Kdor predlaga dober svèt, ima tudi sredstva zanj.  Šele potem, ko smo slišali tudi o teh, smemo reči, ali je bil svet pameten ali ne.“  Namestnik je čutil, da ga je kancelar dobro zbodel, a nalašč je požrl nevoljo in dalje vprašal:  „Kje so torej naši zavezniki?  Najprej znabiti ošabni Florentinci in še kaj jednakih mogočnikov?“  „Florentinci bi bili dobri zavezniki, le škoda, da ima gospod namestnik premalo dobrih prijateljev tam doli.  Vendar to nič ne dé, imamo bliže zanesljivih zaveznikov.  Tukaj je naš sosed gospod grof savojski, bogat mož in mogočen in poleg tega še svak gospo...“  Namestnik mu pretrga besedo in srdito zakriči:  „Kancelar, vi ste norec ali pa hočete imeti mene za norca, a povem vam, da je to vaš pogin.  Kaj kvasite o savojskem?  Niste li pred trenutkom brali njegovega pisma, kjer prosi mene pomoči proti peščici lačnih roparjev, in tega sedaj predlagate za dobrega zaveznika?“  „Prosil sem gospoda namestnika, naj počaka tako dolgo s svojo sodbo, da mu razvijem celi načrt.  Ako pa ga ni volja poslušati, tedaj mi je tudi prav.“  Barnaba je videl, da se je bil zopet prenaglil, zato reče pomirjujoč:  „Govorite dalje, kar hočete.“  „Grof savojski bi bil naš dober zaveznik.  Res je poslal k nam pismo za pomoč, pa uprav v tem pismu nahajam razlog za svojo trditev.  Roparji mu delajo sitnosti.  Očitno je, da jih mora biti mnogo in bojevitih.  Takih ljudij pa je treba ravno za vojsko.  Naprosimo torej grofa, da stopi s poglavarjem roparskim, Kuan mu je neki ime, v dogovor, pod kakšnimi uveti bi stopil v vojno službo.“  „Ne rečem vam, kancelar, da ne tiči nekaj duhovitega v tej sestavi; pa vi pozabljate, da se Barnaba Visconti ne veže z roparji.“  „Tega nisem prezrl, ker moj načrt ni, da mi neposredno najamemo to četo, to naj stori grof, s katerim jedinim hočemo biti v zvezi.  Za posameznike med vojaki ne moremo skrbeti, ker sicer bi našli v vsakem kardelu kaj izmečka.“  Barnaba je vstal, šel nekolikokrat gori in doli po dvorani, zmajeval, ker se ni mogel privaditi tej misli; slednjič pa reče:  „Pustite me, da še preudarim!  Koga imate še izbranega?“  „Drugi v zavezi bi bil naš sosed proti vshodu, gospod Cane della Scala iz Verone.  Ta ima veljavo in moč.  Verona je veliko mesto in Marka je bogata.  Prejšnje čase so bile naše razmere ž njim prijateljske in zaveze pogostne, te bi se morale ponoviti.“  „Kar je bilo prejšnje čase, to je minulo.  Cane je postal nezaupljiv in ni lahko občevati ž njim, ker sva postala najbližja soseda. — Ne vem, če ni tudi v tem vaš načrt piškav.“  „Gospod della Scala ima svoje razloge, da je nezaupljiv, to je treba odpraviti previdno, staro prijaznost oživiti in vse drugo pride samo ob sebi.  Sicer pa je to stvar gospoda namestnika, o kateri naj premišlja. — Poročilo sem končal.“  Kancelar vstane in začne zbirati svoje papirje kakor za odhod.  Namestnik hodi še semtertje, kakor bi nič ne pazil na drugo.  Kar hipoma obstane pred kancelarjem in reče:  „Počakajte še malo!“  Kancelar obrne počasi pogled od svojih listin in čaka, kaj mu še pové namestnik.  Barnaba pogleda srpo tje po strani na mizo in pravi:  „Kaj menite, kakšen vpliv bi imelo to na ljudi sploh in posebej na vojake, ako se razglasi cerkvena kazen?“  „Kakoršni so ljudje,“ odgovori počasi kancelar, in nekaj mu zaigra v očeh in na finem, bledem licu, kakor onemu, kateri privošči zadrego bližnjiku.  Barnaba sicer ni opazil, kaj se godi na kancelarjevem obrazu, čutil pa je iz dvoumnega odgovora, da nacikuje, zato ponosno odgovori:  „Mene ta stvar ne vzburja čisto nič, a ljudje so omahljivi in izkušnja nam kaže žalostnih vzgledov.“  „Gospod namestnik pametno sodi.  Ljudje so različni sploh in tako tudi Milanci.  Razdelimo jih lahko v tri razrede.  V prvem, sicer majhnem, so oni, kateri bodo privoščili to zadrego namestniku in bodo dobili razne izkušnjave v uporih in jednakih rečeh.  To so še stari nasprotniki Viscontijeve rodovine.  V drugi vrsti imamo pa prave prijatelje, zveste v sreči in nesreči; pri teh ne bode škode, rajše nasprotno: še trdovratnejše ali stanovitnejše jih bode napravila razglašena kazen, to je pravo seme gibelinsko.  V tretji vrsti so pa oni, kateri so sedaj resnični privrženci Viscontijevi, ker vidijo, da naša vlada koristi vsestransko domovini; a začeli bi omahovati, ko bi jim bilo odločiti se ali za cerkev, ali za Viscontija.  Teh je pač toliko, da se moramo ozirati nanje.“  „Ako bode treba, bodemo videli, sedaj še ni lahko najti pravega pomočka.“  „Najboljši pomoček po moji misli je hitra in velika zmaga.  Ta zatre mahoma vse upornike in potrdi vse prave privržence; mlačnim pa vname novo navdušenje za slavo domovine.  Naši pesniki bodo že skrbeli za to, da ljudem zapalijo glave s svojimi spevi o dobljeni zmagi.“  „Do cela moja misel!  Zmaga poravna vse drugo.  Zato pa skrbimo, da jo kmalu dobimo.  Na vojaštvo se je treba sedaj ozirati najbolj.  Za prostake me ni strah, da le poveljniki ostanejo stanovitni.“  „Ti se morajo prikleniti krepko na hišo in rodovino, in potem vzdržé vse.“  „Moja skrb je bila vedno ta, in menim, da nisem storil premalo.“  „Za navadne čase gotovo ne premalo, a v izrednih časih rabimo izredne pomočke.  Sicer pa so trije že tako do skrajnosti vaši: Orsini, Baldassare in Tinela, pri teh ni treba pomislekov, težave utegnejo nastati pri konjiških poveljnikih, vitezih Sforzi in Bernardu iz Brescie.  Za ta dva bode pa potreba boljših vezij.“  Barnaba pomolči za nekaj časa premišljujoč, potem pa pravi:  „Vaša misel o poveljnikih je prava, a kaj naj bi storil sedaj?  Imate-li tudi tukaj dober svèt pri rokah?“  „Za to ga nimam, vendar menim, da imata tudi ta dva velikana svojo ‚Ahilejevo peto‘, kakor pravi Antonio, in to je treba izvohati.“  „Dragi Arigo, vidite, da se ne morem sam neposredno lotiti te stvari; vam je lože.  Ali bi ne hoteli ...?“  „Volja gospoda namestnika je zame vsigdar zapoved, a vaše podpore mi je potreba.“  „Vso moč vam izročim, samo delajte, pa delajte hitro, ker časa nam ne preostaja!  Kakor hitro more, naj odrine vojska na bojišče.“  „Da, treba je.  Zato porabim prvo priliko za ta namen.  Zdi se mi, da bi lahko prvi poskus napravili že pri prvem dvornem obedu.  Seveda bi moral potem imeti tudi kancelar potrebnega vpliva na uravnavo obeda.“  „Ta vpliv sem vam že dovolil, pa še posebej povem dvornemu maršalu in drugim, da se bodo znali ravnati.  Zanašam se na vašo prebrisanost tudi v tej stvari.“  Namestnik je pogledal na uro, spremil kancelarja iz dvorane, potem pa se urno umaknil v družinske prostore.  Kancelar pa je med potom spravljal v red svoje papirje, kakor tudi v glavi svoje misli. „Da, v zadregi je.  Ni čuda; taka stvar je zmêdla še večje junake, nego je on.  Tako ponižno prijazen, kakor sedaj, ni po navadi.  Pomagam naj mu jaz?  Kaj pa hočem?  Hvaležen sem mu, saj je storil marsikaj zame, dasi je mnogokrat siten.  Boljšega gospoda ne dobim sedaj na stara leta.  In nekaj sem tudi sam kriv, da je tak ta Barnaba.  A sedaj se je treba resno lotiti dela, prikleniti vojne poveljnike na osebo — ne, na družino ali hišo Barnabovo.  Ta stvar pa ni tako lahka.  Na stare dni naj spletam še spletke!  Včasih res nisem bil zadnji v tej reči, posihdob pa ne vem kako pojde.“  V take misli in načrte zatopljen je odšel veljavni kancelar mimo straž in dvorjanov, ne da bi se zmenil za njih poklone.  Pohištvo milanskega vladarja je bilo obširno kakor malo mesto, in utrjeno kakor viteški grad.  Raztezalo se je daleč ob trgu in oklepalo velike vrtove.  V onem delu palače, ki je segal daleč v vrt, bile so družinske sobe Barnabove.  Najbliže sprejemnih dvoran je stanoval sam, da je lahko občeval z ljudmi.  Poleg njegovih pa so bili prostori za soprogo in otroke.  Prvorojenka Virida je bila v cvetu mladosti, a samostojna in ponosna, kakor prava kneginja; imela je sluge in kamornika, za tovarišico ji je bila pridejana gospica Izabela Nigra, hči senatorja in nekdanjega vojskovodje.  Dva sina, Ludovik in Karol, sta imela za učitelja pesnika Antonija Loschija, sicer pa sta bila še pod materinim nadzorstvom, kakor tudi še dve mlajši sestri Antonija in Katarina.  Barnaba sam se ni mogel osebno mnogo pečati z izrejo svojih otrok, vendar je imel za to določen načrt, po katerem se je vedno ravnal.  Večkrat se je hotel prepričati o njihovem napredku in zato je porabil vsako ugodno priliko, tudi družinske obede.  Z malimi vprašanji se je prepričal o uspehih; ako so mu bili všeč, pohvalil in obdaril je otroke, ako ne, znal je grdo pogledati in občutljivo kaznovati.  Navadno se je zbrala najprej vsa družina in potem šele so oznanili očetu, da ga čakajo.  Danes so prišli prvi Loschi in njegova dva gojenca.  Hodili so po vrtu, a, ko so mislili, da utegne skoro biti obed, šli so po lepih marmeljnatih stopnicah na krasno verando ali vežo, prizidano k obednici.  Razno ptuje cvetje je tam rastlo, na stojalih in mizah so bili kipi in knjige, kar je vse kazalo, da je to priljubljen prostor za družino.  Iz olepšave se je videl duh renesanse, t. j. one dobe, ki se je ravnala po starih grških in rimskih vzgledih.  Tega duha je bil vzbudil humanizem, kateremu je bil goreče udan tudi gospod Barnaba z dvorjani vred.  Na večji srednji mizi je bila zbirka s prelepimi slikami iz domače povestnice.  To je bil podaril sloveč slikar Barnabovim sinovom, da bi podpiralo učenje mladih Viscontijev.  Slike so kazale vedno le Italijo z Lombardijo in središčem Milanom, in v Milanu zopet se je vrtelo vse okrog hiše Viscontijev.  Barnabu je bila zbirka jako všeč; večkrat je poskušal svoja sinka, ali razumeta podobe.  Loschi je poznal to namero namestnikovo in zato je dečkoma večkrat razkladal podobe v tem zmislu.  Porabil je tudi današnjo priliko za to, ko je videl, da so zgodnji v družinski dvorani.  Sedel je k zbirki z dečkoma, pokazal list za listom in razlagaje vpraševal o pomenu prizorov.  V ognju svoje zgovornosti ni zapazil, kako so se vrata na verando tiho odprla ter se je med njimi pokazal obraz mlade knežne.  Ker sta se dečka ozrla, pogledal je tje tudi Antonio, pa bilo je že prepozno, obraza ni bilo več.  V obednici pa sta tedaj hodili sem in tje knežna Virida in gospica Izabela.  V mladostni brezskrbnosti sta se prav živahno pogovarjali.  Izabela je pripovedovala dnevne novice, o vojaštvu v taboru, o novih vitezih, o vojnih pripravah po svetu in je končala zatrjujoč, kakor njen stari oče, senator Nigra, da se pripravljajo za veliko vojsko; zoper koga pojde, tega ni povedala, menda tudi ni popraševala o tem očeta.  Knežna Virida je rada poslušala zgovorno Izabelo-tovarišico in vpletla vmes kako preprosto vprašanje.  Zanimala se je zlasti za hrabre viteze, in kot taka ji je popisovala pred vsemi viteza Bernarda iz Brescie in Ambrosia Sforzo.  Gospod kastelan, kakor so ga navadno klicali, imel je skoro orjaško postavo in silno moč.  Nekoč je z jednim mahljejem pobil tri Benečane.  Njegov konj je bil silen, visok in širok, njegova železna oprava bila je neverojetno težka.  Vse to je omenjala tudi sedaj Izabela in le to še pristavila, da kastelan ne mara mnogo govoriti.  Vendar je ta popis ugajal Viridi, ker je izrazila rahlo željo, videti tega velikana od blizu.  V popisovanju viteza Sforze sicer ni mogla povedati takih nenavadnih rečij, ker je bil domačin in preveč znan, da bi se bile razširile o njem take bajke, a to je vedela, da je najlepši vitez med vojnimi poveljniki, nenavadno ročen in gibčen v orožju in jako bistrega uma, nekako rojen za velikega vojskovodjo. „Sicer pa upam, da bomo imeli kmalu čast videti vse te gospode, ker govore o velikem pridvornem sprejemu, kamor pridejo glavni vitezi in tudi medve.“  Virida ni na to nič odgovorila, ampak zaobrnila je govorico na pesmi in pesnike, posebej še na Petrarko.  Njegove pesmi je večkrat in rada čitala, nekatere je znala tudi na pamet.  Tudi Izabela je častila tega pesnika in hitro naštela nekaj Petrarkovih lepih rim, pa tudi narekavala nekatere vrste.  Vendar je bolj ljubila Boccaccia in s slastjo čitala njegove v nravnem oziru slabe proizvode.  „Boccaccio mi je še premalo znan,“ pripomni Virida, „ker je volja očetova, da se ravnam po določenem redu in po navodu gospoda Antonia.“  Izabela je še dalje hvalila svojega ljubljenca, kar se odpró duri in vstopi knjeginja Matilda z dvema hčerkama.  Naši dve gospici jo živahno pozdravita, gospa pa mirno in veličastno vrne pozdrave.  Deklici je brž sprejela Izabela in ji zamotala v otroški pogovor, mati pa je sedla v naslonjač k odprtemu oknu, kamor se je bila pomaknila tudi Virida.  S skrbnim očesom je gledala hčer in v materinski ljubavi ji je imela marsikaj povedati.  Ko je govorica nekoliko zastala, zagledala se je Virida v prizor, ki se je kazal skozi okno, namreč v lep kos Lombardije.  Mirno je motrilo njeno črno oko veličastni prizor krasne pokrajine v večernem žaru.  Večerno solnce ji je sijalo v lepo obličje, navdušenje ji je rdečilo lice, da je bila res videti krasna, kakor bi stala gorska vila med mladina cvetjem.  Mati je zamišljena gledala svojo hčer; nekaj jo je skrbelo, ali njena, ali sreča hčerina, kdo vé.  Iz zamišljenosti vzdramita gospo oba sinka z vzgojiteljem Loschijem, vstopivša v sobano.  Z dovršeno vljudnostjo se je klanjal Antonio, in tudi mlada kneza sta znala vesti se prav po šegi.  Fino sta poljubila materi roko in pozdravila sestre in gospico Izabelo.  Prav tedaj pa vstopi tudi namestnik med svojo družino.  Po kratkem, pa gorkem pozdravu sedejo k mizi.  Dasi se je kazala v vedenju in govorjenju imenitnost in nekaka visokost, vendar je prešinjala vso družino ljubezniva preprostost.  Oče je kmalu poprijel sina, kako sta danes obrnila čas in česa se naučila.  Ludovik, starejši, je imel že svojega konja in svoje orožje, pa učitelja za razne vaje.  O teh je radostno pripovedoval očetu.  Mlajši, Karol, še ni imel takega posla; po Barnabovem ukazu se je učil jezikov in slovstva.  Domača zgodovina je bila pri obeh vsak dan na vrsti.  Oče je bil zadovoljen z obema, pohvalil je tudi še Karola in mu obljubil, da kmalu dobi konja in opravo.  Prijazno se po tem razgovoru z dečkoma obrne k Loschiju:  „Ali ste zvršili svoj včerajšnji sklep ter pogledali vojaški tabor?“  „Gospod namestnik, moram priznati, da sem ga zvršil le na pol.“  „Zadržala vas je morda kaka nova misel, da ste pozabili druge.“  „Skoro da ste uganili, gospod namestnik.  Res, da je srce polno navdušenja, toda misli niso prav jasne.  Treba čakati.  Upam, da mi to radi dovoljujete, svetli gospod.“  „O da, zlasti ker bodete imeli priliko, da se vaše misli še razširijo.  Kakih deset do štirinajst dnij ostane vojna še v taboru.  Poveljnike pa bodete videli tukaj pri nas, kjer jim napravimo slovesen sprejem in gostijo.  Nadejam se, da bodete za slovesnost sodelovali po svoje, gospod Antonio.“  „Dvorni maršal mi je izročil lepo vlogo, res lepo vlogo.“  „A tako?“ poseže gospica Izabela vmes, „vi imate zopet kaj posebnega in molčite o tem.  To ni lepo, gospod Antonio.“  Te nekoliko nemile besede Izabeline so pogrele pesnika, in ni vedel brž, kaj bi odgovoril, ker silno nerad bi se bil zameril lepi gospici Izabeli.  Iz zadrege ga reši namestnik sam, ko pravi:  „Vsi bodete imeli dosti prilike za delo in nadejam se, da storite, kar nam veleva dolžnost in čast.“  Obrnil se je s pogledom proti svoji soprogi, katera je molčé pritrdila besedam.  „Želim“ — nadaljeval je namestnik — „da ugodimo poveljnikom vsestransko.  Kamor pridejo, povedó, da se na dvoru Viscontijev v Milanu cenijo in gojé vse lepe vede in umetnosti, da smo sposobni tekmovati tudi v tej reči s prevzetnimi Florentinci in Napoljci.  Naj svet zve, da nismo barbari, ampak prosvetljeni, ki znamo tudi prosveto širiti med narod.“ Gospod Barnaba se je bil pri tem nekoliko razgrel, a v navadnem, pa jako ljubeznivem glasu nagovori hčer Virido:  „Kaj si pa ti delala danes, draga moja?“  Virida je bila z mislimi še v očetovem govoru, ko so jo zadele te besede; zato je odgovorila počasi: „Bila sem v svojem navadnem redu.  Čitala sem in občudovala dela naših pesnikov in si kaj malega tudi zapamtila.  Potem pa sem delala, kar še tebi ni znano, dragi oče: delala sem z nekaterimi tovarišicami zastavo za našo vojsko.  Nadejam se, da mi tega ne zameriš.  Čula pa sem od gospice Izabele, da bi bila nova zastava prav primerna, zato sva sklenili, da jo izdelava sami z nekaterimi vrstnicami in podariva polku, ako ti to dovoliš.“  „Vrlo, vrlo!  To je domoljubna gorečnost, ki me je iznenadila.  Omenil mi je že polkovnik Sforza, da je zastava njegovega polka že obledela in slaba, a zaradi mnogih drugih opravil nisem še mislil na to.“ V resnici je Barnaba že mislil na zastavo, toda v tej stvari so bile neke težave, katerih se je hotel ogibati.  „Bodite prepričani, gospod namestnik,“ povzame Izabela, „da ne bode delala sramote poleg drugih zastav.  Blago je dragoceno, dobili sva je iz Sicilije.  Menda bode tudi delo všeč.  Milanski grb je vdelan v vezenino.  Kača je kakor živa, oči se ji svetijo, luske preminjajo, žrelo ima veliko, v njem je prestrašeno, nesrečno dete, ki stega ročici.  Vsakogar, mislim, bode ganila ta slika.  Vrhu vsega pa je ‚železna krona‘ lombarška natančno posneta po resnici.  „Hvala, hvala!  Radoveden sem, da vidim to delo.  Brez dvoma bodem imel priliko občudovati spretnost vrlih mojih gospic.“  Izabela je povesila oči, Virida pa je odgovorila prostodušno:  „Nisva napravili vsega sami, pomagale so nama tudi druge milanske gospice, zlasti Margarita in Ana Sforzavi, obe spretni v takih delih.  Sedaj pa imam še jedno prošnjo, ako dovoliš dragi oče!“  „Kaj želiš, ljubo dete?“  Virida pogleda na tovarišico, kakor bi jo hotela prositi dovoljenja, potem pa reče:  „Slišala sem, da je treba zastavo blagosloviti, predno se izroči polku: pa dobro ne vem, kako je treba storiti.“  „Da, da, to je pač lahka stvar.  Prepusti to meni!“  „Gospod namestnik, tudi jaz imam še jedno željo: da bi bili mi dve navzočni, ko se bode izročala zastava polku,“ dostavi urna Izabela.  „Tudi to se zgodi, obetam vama.“  Namestnik vstane, ker se mu je zdelo že zadosti obedovanja in pogovarjanja, za njim vstanejo tudi drugi ter se poslové, zakaj za danes se ločijo.  Otroci gredó še k zabavi, gospa k delu, namestnik pa stopi z Loschijem na verando na kratek pogovor.  Urno popraša o raznih mestnih novicah manjšega pomena, kakoršnih njegov kancelar ne zapisuje v listine.  Loschi je vedel mnogo teh rečij, ker je prihajal v mnoge hiše in družine.  Naposled je bil namestnik že prav prijazen in je skoro prosil pesnika, naj poskrbi, da se prav slovesno obnese dvorni sprejem na čast vojnim poveljnikom.  Hvaležnost ni najmanjša njegova krepost, tako je sklenil in se poslovil odhajajoč v svoje sobane.  Loschi je ostal sam na verandi Viscontijeve palače.  Čudno mu je vrelo po glavi.  Sedaj je čas, da se izkaže in si pribori srečo.  Vstala mu je pred očmi domača revna hiša, in v njej njegovi borni stariši, kateri živé skoro le ob podpori sinovi.  Kaj bi maral, ko bi si mogel napraviti doma pohištvo, podobno tukajšnjemu, ko bi imel zadosti dohodkov in ko bi naposled mogel uvesti na tak dom — tovarišico za celo življenje!  Še dolgo je mislil in sanjal o bodočnosti svoji in mesta milanskega, potem pa vstal s sklepom, da stori vse za gospoda namestnika.  Slovesni sprejem na dvoru gospoda Barnaba Viscontija je minul.  Vse je očarala sijajna uredba in bogata oprava; srečne so imenovali one, kateri so smeli uživati take slasti.  Drugače pa so sodili najbližji udeleženci.  Kancelar Arigo je sedel drugo jutro po sprejemu poleg okna v svojem naslonjaču, zrl pred-se na starinski tlak in govoril sam s seboj.  Pregledal je v mislih vse važne trenutke preteklega večera.  Dobro mu je ostal v spominu izraz Orsinijevega obličja v onem hipu, ko mu je podaril namestnik čaroben grad ob gorskem jezeru.  Niti hvaležnosti, niti iznenajenosti mu ni bilo videti na obličju.  Bilo je nekaj nedoločnega, malomarnega; videlo se je, da je mož pričakoval kaj takega ali še boljšega.  Arigu se je hotela vrivati misel, da je škoda za ta knežji dar, ker ni gotovo, je-li dosegel svoj namen ali ne.  Z večjo zadovoljnostjo se je spominjal gospoda Gaspara Tinele.  S posebno slastjo je užival jedi in pijače ter je bil pri tem ves zadovoljen.  Dvorni maršal mu je znal popisovati z odlično spretnostjo dobrote brezskrbnega življenja v obilnosti.  Gospod Gaspare ni vedel, kaj mu podarja namestnik, zato je le malo premenil obraz, ko mu je Barnaba obetal bogato plačilo.  Kancelar je bil prepričan, da se bode dalo s tem poveljnikom ravnati lahko in dobro.  Najbolje je bil zadovoljen z gospodom Baldessarom iz Monze, kateremu je naklonil namestnik le znamenje zaupanja in ne toliko gmotne vrednosti.  Povzdignil ga je od stopinje navadnega vojaškega poveljnika za dvornega dostojanstvenika v svojem gradu v Monzi.  Z veliko slastjo je sprejemal gospod Baldessaro častitke in poklone dvorjanov. „Tepec,“ mislil si je Arigo, „ne veš, da te goljufajo.“ Vesel pa je bil vsejedno, ker se mu je posrečilo vsaj pri le-tem doseči docela svoj namen.  S tem pa je bila tudi njegova zadovoljnost pri kraju, ker drugih uspehov ni mogel pokazati.  S posebno marljivostjo je res pazil na viteza Ambrosia in Bernarda, pa ni mogel najti pravega povoda in ugodne prilike, da bi ju bil počastil.  Tolažil se je danes s tem, da ni mogel in da ob drugi priliki popravi zamudo.  Dvor mika in vleče take može, dvorske gospe si znajo pridobivati srca.  Toda prav v tej točki ni vedel, kako bi računal.  Po dolgem premišljevanju vstane, stopi k mizi in sklene poslati namestniku dobro poročilo o vseh stvareh, če tudi se njemu samemu ni zdelo vse ugodno.  Vedno jasneje mu je bilo, da je treba hitro zmagati in zato takoj poriniti vojsko na bojišče.  S Savojskega so dohajala dobra poročila, iz Verone pa ni prišlo še nič določnega.  Ono jutro, ko je kancelar sestavljal poročila za namestnika, bila sta naša dva viteza Ambrosio in Bernardo na izprehodu.  Molčé sta jahala po lepem milanskem polju v svežem zraku in premišljevala dogodke prejšnjega večera.  Gospod kastelan je kazal z vedrim licem, da je vesel in zadovoljen, vitez Sforza pa je bil zamišljen in nenavadno tih.  Ko prijahata čez širno polje v zelen gozdič, pridržita konja, da bi mirno sopla zdravi jutranji zrak.  Ambrosio sname svojo vojaško čapko z glave, obrne se proti tovarišu in vpraša:  „Kako si se zabaval sinoči pri namestniku?“  „Sploh dobro.  Vse je bilo krasno, izbrano, res prav knežje.“  „To je res, a kako ti je ugajalo, dragi moj Bernardo?“  “Nisem vajen take sijajnosti, zato nisem vselej dovolj domač v takih okoliščinah; preveč je treba paziti, da se človek ne zadene kje ob te zamotane dvorne običaje.“  „Ljudje ti niso ugajali, to je glavni vzrok, kaj ne, in utegne biti resnično.  Marsikateri med dvorjani ne vzbuja zaupanja, in s takim človekom zabavati se ni lahka reč.“  „Morda si zadel.  Povem ti, ko bi ne bilo poleg mene zgovornega kancelarjevega tajnika, bil bi se dolgočasil v tako obilni družbi.  Ljubša mi je jedna ura pri vas v domačem krogu v preprosti zabavi, nego cel večer na taki sijajni pridvorni veselici.“  „Vem, da ne govoriš tega meni na ljubo,“ odvrne razveseljen Ambrosio, „ker poznam te, da se ne hliniš; tebi le ugaja odkrita prijaznost, katero ti naši izkazujejo radi.“  „Prijazni so bili sicer tudi pri namestnikovih, pa vse je nekam umetno in hladno in ne poprime srca.  V resnici sem bil v zadregi, kaj naj odgovarjam dvorjankam na razne lepe besede, s katerimi so me obsipale, večkrat čez pravo mero.  Ako se pogovarjava doma pri vas z gospico Margarito po celo uro, ne pridem v zadrego za primeren odgovor; zlasti mala Ana me bolj gane z nedolžno živahnostjo, kakor naučene besede nekaterih dvornih gospej in gospic.“  „Ne smeš jim zameriti, vrli moj Bernardo, tako je dvorno življenje.  Saj so za to, da delajo dražbo gospodarju in njegovim gostom, danes temu, jutri drugemu, vselej z jednako vnemo in vljudnostjo.  Drugega namena nimajo, zato je seveda njih vedenje in govorjenje bolj prazno.  Kdor ima posebne namere, temu se dobro pozna v vedenju in govorjenju.  Ali nisi videl, kako je bil sinoči namestnik zamišljen, kako je pazil na vse gibanje in kretanje svojih gostov?  Kakor bi bilo dogovorjeno, vjemali so se razni pogovori kancelarjevi in maršalovi z onimi darovi, katere je naklanjal namestnik.  In darovi — kako izbrani so bili!  Vsak je dobil to, česar si je menda želel.“  „Tudi meni se je dozdevalo, da hoče namestnik porabiti to priliko in posebno počastiti svoje stare izkušene vojskovodje.  Sicer se vršé take odlike navadno le po dobljenih zmagah, a namestnik nas je hotel vneti za hrabrost in zvestobo.“  „Tudi mene je to iznenadilo; popraševal sem samega sebe, ima-li namestnik kak povod, da dvomi o zvestobi svojih starih poveljnikov, pa nisem ga mogel najti.  A nekaj je pač, česar še ne vemo mi, kar pa že vesta namestnik in kancelar, in ta skrita stvar je bila brez dvoma vzrok za to izredno slovesnost.“  „Opažali so tudi na soprogi namestnikovi in knežni Viridi posebno resnobo, rekel bi — zatajevanje.“  „Meni se to ni videlo posebno in nenavadno.  Večkrat občujem ž njima.  Mislim pa, da take stvari niso v zvezi z namestnikovimi načrti, ker nima navade, da bi drugim zaupal svoje skrbi.  Jako me je zanimala knežna Virida.  Sedaj je stopila prvič v javnost, zato ni čuda, če ni še tako spretna v občevanju, kakor n. pr. gospica Izabela.  A vendar sem se čudil njenemu govorjenju.  Kako gori za domovino, kako čuteče srce ima za njene branilce, kako se dviga kvišku njen duh!  Da, Virida ima vzvišenega duha Viscontijev.  Zdi se, da je ustvarjena za vladarico.“  Gospod kastelan je pazno poslušal besede prijateljeve, katere je govoril s posebno vnemo.  Ni se mogel premagati, da bi ne bil prostodušno pripomnil:  „Glej; vidva sta se mnogo razgovarjala, več, nego je bilo videti.“  „Govorila nisva mnogo, a razodela mi je mnogo, ker vsaka nova misel, katero je izgovorila, posvetila je v njeno dušo.  Takega mišljenja bi se ne bil nadejal pri tako mladi deklici.  Le jedne stvari se bojim, da so namreč njeni vzori previsoki.  Napravila si je namreč iz naših pesnikov nekak vzor knežje hčere.  Navdušena je za to, da bi kot vladarica osrečevala z ljubeznivostjo svoje podložnike.  Želi, da bi se reklo o vsakem vladarju, kar so nekdaj rekli o cesarju Titu, da je ‚veselje in radost človeškega rodú‘.“  Med tem pogovorom sta prijahala kraj gozda.  Treba je bilo vrniti se, da ne prideta prepozno k dnevnemu povelju v tabor.  Vspodbodeta konja in v krepkem diru premerita prijazno milansko okolico.  V tabor prišedša, zajahata k svojima oddelkoma, potem se napotita k glavni taborski straži.  Tu je stal šotor taborskega poveljnika za čas njegove službe.  Pred šotorom je že sedel na vojnem stolcu gospod Gaspare Tinela in roke na širokem pasu držeč mirno gledal na gospoda Baldessara, kateri mu je goreče razlagal ljubeznivost pridvorskih krasotic.  Gaspara sicer ni to kaj zanimalo, pa dobrovoljno in potrpežljivo ga je poslušal, tudi mu je včasih pritrdil.  Ko pristopita viteza Ambrosio in Bernardo in pozdravita s krepkim „Dobro jutro“, sprejme ju gospod Gaspare s šaljivim poklonom, da sta precej pozna, „čemur se pa ni čuditi po sinočnem sprejemu“.  Gospod kastelan se takoj krepko postavi v bran, češ, da se gospod Gaspare moti, ker sta se že vrnila z jutranjega izprehoda.  A gospod Gaspare se ni dal tako kratko odpraviti ter odvrne, da utegne tudi ta rani izprehod biti nasledek včerajšnje razburjenosti.  Ker je kastelan zmajeval, priskoči mu na pomoč Ambrosio in pravi:  „Midva nimava posebnega vzroka, da bi bila razburjena, ker se nama ni pripetilo nič posebnega.  Ko bi bil gospod namestnik podaril tukaj-le gospodu kastelanu bogato posestvo in meni dostojanstvo dvornega maršala, kakor je storil drugim, potem bi bilo drugače.“  Baldessara so te Ambrosieve besede nekoliko pogrele, zato odgovori skoro jezno:  „Ni lepo očitati komu darov namestnikove milosti; on že vé, kaj dela, in ako ni vsakdo prejel, česar želi in pričakuje, naj išče vzroka najprej sam pri sebi.“  „Motiš se, gospod Baldessare, ne zavidam ti nikakor tvoje sreče, niti ne ugovarjam, da ti ne pristoja.  Usluge, katere si storil namestniku v Monzi, vredne so plačila.“  Pogovor se je zasukal na neprijetno stran zaradi občutljivosti gospoda Baldessara.  Ta gospod ni maral za viteza Ambrosia, in to je pokazal ob raznih prilikah.  Tako je bilo tudi danes.  A prepirala se nista dolgo, ker je prišel kmalu h glavni straži gospod Orsini, taborski poveljnik.  Vojaki so stopili pod orožje in mu izkazali ukazane časti, on pa se je obrnil k polkovnikom, kateri so ga čakali pred šotorom.  Dnevna povelja so bila kmalu razdeljena, potem pa povabi polkovnike na razgovor v šotoru.  Ko vsi posedejo po lesenih sedežih, začne Orsini razpravljati položaj. „Najprej vam treba povedati, da še ne odrinemo takoj, kakor je bilo rečeno prej, ampak počakamo še teden dnij, da dospe grof savojski s svojimi ljudmi.  To mi je naznanil kancelar in potrdil tudi gospod namestnik.  Pogajajo se tudi z Veronskim, pa do danes še ni odgovora.  Vendar tega ne bodemo čakali, ker se nam lahko pridruži med potjo.  Iz tega pa razvidite, dragi mi tovariši, da utegne priti do hujših bojev, kakor smo mislili.  Vem, da ste neustrašeni, da vam je pošten boj prava zabava, vendar naj uredi vsak svoje stvari doma tako, kakor je treba pred tako odločilnim korakom.“  Te besede Orsinijeve so iznenadile vse polkovnike.  Doslej se je le govorilo, da je v nekaterih mestih sumljivo gibanje in pripravljanje za upor, katerim se je treba ustaviti za časa.  Mislili so, da se bodo pomnožile posadke po pridobljenih mestih in bolje zavarovale meje.  V ta namen pa je popolnoma zadostovala zbrana vojska.  Vsi so se čudili, ko so zvedeli, da namestnik išče celó zaveznikov.  Zato so hoteli več pojasnila od Orsinija, kateri je dobil ta poročila vsekako le od dvora.  Prvi vstane Baldessare in pravi:  „Prav bi bilo, da naravnost povedó, s kom bomo imeli opraviti.  Kdor nosi svojo kožo na sejem, želi poznati svoje nasprotnike, s katerimi se bode meril.“  Tem besedam Baldessarovim so pritrdili tudi drugi polkovniki.  Orsini se je izgovarjal, da ne vé nič gotovega in da ne more priseči, ali je tako, kakor sam misli, ali ne.  Omenjal je, da se oborožujejo sosedje na okrog, da so stopili s papežem v zvezo Padovanci, Benečani in menda še drugi.  Ker se pa ne vé, zoper koga so se zavezali, zato je treba, da se namestnik pripravi o pravem času.  To, poročilo je bilo prenedoločno, da bi bilo moglo zadovoljiti poveljnike, zlasti ker so Ambrosio in drugi ugovarjali, da ima ta zaveza pač drugačen namen.  Znano je bilo vsem, da hodi že leto in dan ciperski kralj od kneza do kneza ter jih nagovarja za zvezo proti Turkom v križarsko vojsko.  Ker je dobival kralj od papeža najizdatnejšo podporo, bilo je verjetno, da se je napravila zaveza le zoper Turka.  Orsini temu ni oporekal, vendar pa je prav opomnil, da ni niti najmanjšega znamenja, da bi se namestnik pripravljal na vojsko zoper Turka.  Mnogo verjetneje je, da se hoče braniti domačih sovražnikov, kateri lahko porabijo to priliko, da pod papeževim imenom udarijo na Viscontija in Milan.  Vitezu Bernardu ni hotelo v glavo, zakaj bi se vojskovali s papežem, ker ni pravega vzroka.  Orsini pa je trdil, da ima namestnik brez dvoma vzrokov dovolj, da jih pa neče še razglasiti.  Ker so imeli polkovniki premalo razlogov za nadaljno sklepanje, pogodil je gospod Gaspare pravo, ko je rekel:  „Pustimo vse te skrbi gospodu namestniku in njegovemu modremu kancelarju!  Za sedaj vemo, da gremo v boj.  Čim hujši so boji, tem lepša je zmaga.  Sedaj pa glejmo, da še te dni lepo veselo preživimo v mogočnem Milanu.  Po apeninskih prepadih nam ne bode več tako ugodne prilike.“  Po teh krepkih besedah so polkovniki vstali in se burno razšli; nič prav zadovoljni niso bili.  Najbolj vzburjena sta bila viteza Ambrosio in Bernardo, pa vsak iz drugega vzroka.  Prvi se je bal, da bi ga kaka stvar ne odtrgala od namestnika, kateremu je bil sedaj bolj udan, kakor sicer — recimo naravnost — zaradi Viride.  Drugi pa je samo želel, da bi prišel do dna tem homatijam.  Porabil je, vsako priliko, da bi razvozlal te diplomatske spletke.  Toda v prihodnjih dneh se ni zgodilo nič posebnega, le grof savojski je privedel svoje ljudi v Milan.  Odločili so mu prostor v taboru in njegovim vojščakom priskrbeli vojnih potrebščin.  Poveljnikom niso kaj ugajali ti novi tovariši.  Že to jim ni bilo po volji, da grof ne pojde ž njimi na bojišče; med častniki je bila le dvojica savojskih vitezov, pa še ta nista bila kar nič slavna.  Vsi drugi s poveljnikom gospodom Kuanom vred so bili ptujci, ki niso lahko občevali z domačini.  Na videz so bili sicer bojeviti, pa rahločutnim milanskim gospem so se zdeli divji in strašni.  Tudi namestniku ni bilo vse prav, pa zatajil je nevoljo in slovesno sprejel grofa in njegove ljudi.  Odločil je dan za odhod in običajne slovesnosti.  Zadnje ure so tekle.  Treba je bilo jemati slovo.  Milanskim vojakom je močneje bilo srce, ker nihče ni vedel, kam gre, in še manj, ali pride nazaj k domačemu ognjišču.  V Sforzovi palači je bil danes poseben dan.  Ljubljeni sin gospe vdove, vitez Ambrosio, je jemal slovo pred odhodom na bojišče.  Pripravila je bila skrbna mati izboren obed in povabila poleg Ambrosievega tovariša viteza Bernarda tudi svojega sorodnika o. Tomaža, dominikana, modrega in častitljivega moža.  Družina Sforzova je štela le pet udov: mater vdovo, umno, pobožno gospo, sina Ambrosia, dve hčeri, Margarito in Ano, pa starega oskrbnika Sforzovih posestev.  Margarita je štela kakih dvajset let; bila je vitke rasti, plemenitega obličja, in posebno milih očij, iz katerih je sijala njena blaga duša; bila je tihe krotke nravi in globoko čutečega srca.  Njena sestra Ana, ki ni imela še šestnajst let, bila je Margariti jako podobna, pa še nepopolno vzrasla.  Kakor preprosto dekle je bila živahna in vesela, vendar nikdar ne čez mero.  Znala je razveseljevati tudi druge, zato je bila vsem ljuba in draga, res dober angel v družini.  Mati je imela kot vdova in zaradi velikega imetja mnogo skrbij, sedaj za sina na ptujem, sedaj za hčeri doma, sedaj za posestva.  Imela je sicer dobrega in vrlega oskrbnika svojih posestev, vendar je marsikaj opravljala tudi sama.  V takih bridkih urah je prišla k njej vedno vesela Anka ter jo znala tako lepo razvedriti, da je pozabila vse skrbi in hvalila Boga za takega otroka.  Tudi brat Ambrosio in Margarita sta ljubila sestro prav iskreno.  Vedno je imela kako nedolžno vprašanje, ali je kaj povedala, ali opomnila to in ono, kar jo je zanimalo.  Celó resnega gospoda kastelana je znala pridobiti zase, dasi ni bil prijatelj ženske družbe.  Drugodi mu je večkrat pošla nitka v pogovorih, z Ano pa sta se razgovarjala, kakor bi bila skupaj vzrasla.  Privadil se je bil Sforzove družine tako, da so mu bili obedi in drugi družinski shodi prijetna zabava in da mu je bilo skoro težko, ko je prišel čas ločitve  Danes so sedeli vsi nekam tiho in zamišljeno, ni se mogel prav začeti živahen pogovor.  Pogostoma je nastal neprijeten molk, tudi — živahni Ani je zastajala beseda.  Polagoma je družba vendar oživela, pogovor se je zasukal na odhod, bojišče in vojsko.  To je bilo dosti tvarine za razgovor, za razna vprašanja in razne odgovore.  To priliko porabi mati, poprime besedo in pravi:  „Težka in grenka je ločitev, in zato je prav, da si jo olajšamo in osladimo.  V ta namen sem želela razveseliti vas, ki ste mi tako dragi.  Pojdi, dragi moj Ambrosio, ker mora tako biti, pojdi in bodi povsod tak, kakor se spodobi pravemu vitezu!  Ohrani brez madeža svojo čast, usmiljuj se revežev in preganjancev, vest ti bodi vedno čista.  Spominjaj se nas tudi na vojski, naša ljubezen in naše molitve te bodo spremljale povsod Vam pa, cenjeni vitez Bernardo, priporočam svojega sina; bodite mu zvest tovariš v boju in dober svetovalec v stiskah.  Obema pa želim prav iz srca, da bi se kmalu vrnila slavna in zdrava!“ Slovesna tihota je nastala, ko je mati nehala.  Te ljube in primerne besede so se vsem vtisnile globoko v srce.  Sestrama so zaigrale solze v očeh, mati je le težko premagovala jok, tudi moškim se je storilo milo.  Ambrosio se kmalu ohrabri, zahvali mater za lepe opomine in ji zatrdi, da nikdar ne pozabi, kaj je dolžan svoji vesti, svoji rodbini, materi.  Potem reče:  „Res govoré mnogo o prihodnji vojni, a izvestnega ni ničesar.  Poklicali so nas pod zastave, da ohranimo mir v zasedenih pokrajinah; upamo torej, da naloga naša ne bode težka in nevarna, da jo hitro dovršimo in se tudi kmalu vrnemo.  V težavah pa nas bode budil in veselil spomin, da na nas mislijo doma ljubeča srca in nam prosijo pomoči od zgoraj.“  Vsem so ugajale te besede; o. Tomaž je dobrohotno gledal krasnega mladeniča in nekaj mislil v svojem srcu.  Tudi vitez Bernardo se je hotel hvaležnega izkazati za lepo poslovilo in sploh za prijaznost v Sforzovi hiši, zato je sklenil povedati — četudi težko — nekoliko besedij za slovo:  „Neizmerno me je razveselilo voščilo plemenite gospe — mene, ptujca, ki nimam svojega človeka razven stare matere.  Bog usliši vaše želje in vaše prošnje!  Veliko sem dolžan tej gostoljubni hiši.  Zato je moja prva viteška dolžnost, da se pokažem hvaležnega za te dobrote.  Zvesto hočem na strani stati svojemu dragemu tovarišu in prijatelju in upam, da se oba srečno vrneva domov.  Priporočam pa se tudi jaz v spomin in molitev, ker zaradi zmedenih razmer res ne moremo vedeti, kaj nas čaka.“  Mater je veselilo tesno prijateljstvo med njenim sinom in vitezom Bernardom.  Hvaležno se je priklonila vitezu za to prijazno obljubo.  Pogovor se je sukal o nevarnostih in težavah preteče vojske, potem tudi o njenem pravem namenu.  Vitez Bernardo vpraša o. Tomaža, kaj misli o namenu te vojske.  Dominikan nekoliko pomisli, potem odgovori:  „Ni lahko reči kaj zanesljivega, ker ne poznam skrivnih dogodkov in naklepov.  Mnogo znakov kaže, da med gospodom namestnikom in svetim očetom niso najboljše razmere, kakor že večkrat prej tudi niso bile.  Ne vem, zakaj je sedaj prepir, a zdi se mi, da se gre za pokrajine cerkvene države, katere so prišle v roke gospodu namestniku.  Znano vam je tudi, da ima kardinal Albornoz nalogo, da spravi v red cerkveno državo, ker sv. oče želi iz Avinjona vrniti se v Rim.  Kaj je storil Albornoz v Rimu, Spoletu in drugod, vemo; sedaj hoče jednako ravnati tudi v Bologni in v krajih, ki spadajo k Marki.  Upajmo, da se ta stvar razvozla mirno.“  Ambrosio je pritrjeval o. Tomažu, vitez Bernardo pa je še vedno premišljal, češ, čemu treba tolike vojske in toliko troškov, ako je upanje, da se vse poravna mirnim potem.  Tudi tisti rek: „Si vis pacem, para bellum“ (če hočeš imeti mir, pripravljaj vojsko) mu ni bil dovolj odločilen za ta slučaj.  Prišlo mu je tudi na misel vprašanje: Kaj potem, če se razbijejo pogajanja in pride do boja med papeževo in lombarško vojsko?  Da bi se bojeval s papeževo vojsko, tega mu ne dopušča srce.  Zato vpraša kar naravnost o. Tomaža:  „Je-li pravično in dovoljeno bojevati se s papeževimi četami?“  O. Tomaž prijazno pogleda viteza in pravi:  „Na to vprašanje ne morem odgovoriti splošno niti da, niti ne.  Ako ima papež, oziroma cerkvena država vojake, ima jih pač zato, da se v potrebi vojskujejo, torej sam na sebi ni izključen vsak boj s cerkvenimi četami.  Pač pa je navadno treba soditi, da je tak boj krivičen, ker cerkvena država — to dobro veste — ne napada nikogar, ampak le brani, kar je dobila po darovih ali pogodbah v last.  Na to se je treba ozirati tudi tukaj.  Ako se kaže, da cerkvena država tirja le svoje jasne pravice, potem ni pravično ustavljati se ji, ako jih hoče pridobiti z orožjem.“  „To pa je ravno sedaj težavno določiti, kaj je pravično in kaj krivično.  Vsa stvar je tako temna in skrivnostna, da nihče ne vé, pri čem je.  Ti dvomljivi slučaji so najstrašnejši slučaji.“  „Res je, kar ste povedali,“ odgovori pater, „dvomi so sitni; vendar imate dva pomočka zoper take dvome.  Prvi je, da nadalje in natančneje preiščete, kaj je prav in kaj ni.  Ako se pa le ne morete iznebiti dvoma, potem — — —“  „Potem pa prepustimo vladarju, da presodi to stvar, mi storimo le vojaško dolžnost.“ Te besede je izgovoril Ambrosio hitro; bal se je že, da o. Tomaž in tovariš Bernardo pritirata pogovor tako daleč, da bode tudi njemu treba odločiti se na to ali drugo stran.  Vendar s tem se ni rešil iz zadrege.  O. Tomaž mu je sicer priznal, da je v obče prav povedal, vendar pa je treba pomniti: „Kdor se je že zavezal, da bode služil kakemu gospodu, ta sme res ostati v njegovi službi tudi, kadar dvomi o pravičnosti boja; ako pa še ni v službi, ne sme vstopiti prostovoljno, dokler se ne uveri o pravičnosti vojske.  Te naše dolge razprave pa uprav kažejo,“ nadaljeval je, „da v našem slučaju še po pravici mislimo, da vojska ni za krivično stvar.  Zato služita vidva brez sramote in greha gospodu Barnabu v tej vojni, ker sta se že zavezala.“  Tako so dognali to nekoliko sitno vprašanje, ki se jim je bilo vrinilo.  Gospici hčeri sta bili veseli, da je končan ta učeni razgovor.  Prišle so na vrsto domače in milejše stvari, beseda je tekla ljubko in gladko.  Tako je potekal Čas le prehitro.  O. Tomaž se je prijazno poslovil od družbe, priporočil vitezoma, da naj se oglasita v času potrebe pri njegovih, kateri jima bodo radi pomagali ob vsaki priliki.  Mati je prinesla malih spominkov za svojega sina in njegovega vernega tovariša.  Bila sta dva mala medaljona v krasnih okvirih na zlatih verižicah.  Urno vzame Margarita prvega in ga obesi svojemu nekoliko razburjenemu bratu okrog vratú.  Drugi je bil za viteza Bernarda, to je vedela Margarita, vendar si ni upala obesiti mu ga okrog vratú.  Pogledala je mater proseč, naj ji pomaga iz zadrege.  Mati je ustregla tihi njeni prošnji in ponudila gospodu kastelanu medaljon božje Porodnice.  Vzradoval se je vitez močno tega darú in nevedé, kako in kdaj, upognil je tudi on svoja mogočna pleča, da mu je gospica lahno in urno zapela predragi dar.  Ves iz sebe zavrisnil bi bil od veselja ta trenutek, pa zadušil je svoja čustva in zahvalil prav srčno mater in hčer.  Ambrosio je objel mater za slovo, poljubil sestri na čelo in se napravil na odhod.  Tudi vitez Bernardo je podal vsem roko in jo krepko stisnil, nekoliko zmešan pri gospici Margariti, pa toliko odločneje pri mali Ani, kateri je skoro vroče postalo, ko je stisnil gospod kastelan njeno malo ročico v svoji krepki desnici.  „Na svidenje!“ — „Z Bogom,“ je donelo sem in tje, in odšla sta viteza.  Med vrati je še zaklical Ambrosio: „Ako naju hočete še jedenkrat videti, pridite v tabor jutri zjutraj, predno odide vojska na bojišče!“  Gospe so ostale same doma, vsaka tiho zamišljena v svoja čustva in skrbi, viteza pa sta hitela v tabor, kjer bode še nocoj o navzočnosti gospoda namestnika veliki vojni svèt.  V vojaškem taboru je bilo živo in šumno, kakor je vselej, predno odide vojaštvo na bojišče.  Koliko si imajo še povedati domačini in prijatelji, matere in sinovi, kaj šele žalostne neveste in izbrani ženini!  Sem ter tam so stale gruče ljudij, vojakov in meščanov pomešanih, v živahnih pogovorih in ganljivih slovesih.  Krčme so bile napolnjene, kjer so pri dobri kapljici in veseli godbi lože pozabili bridke ure ločitve.  Ptujci, fevdniki in mezdniki so se zabavali po svoje, nekoliko bolj razbrzdano, ker niso bili nikakor tako mehkega srca kakor domačini.  Povsod po taboru so bile razpostavljene straže; glavna straža je stala pod orožjem v znamenje, da pričakuje poveljnika ali drugega dostojanstvenika.  Blizu straže so stali pripravljeni oddelki pešcev in konjikov za mnogovrstne potrebe.  Dohajali so načelniki oddelkov v popolni vojaški opravi in se zbirali v poveljnikovem šotoru.  Napovedan je bil veliki vojni svèt.  Vse je bilo pripravljeno, le namestnika še ni bilo.  Radovedno so stražniki pogledovali, ali morda še ne prihaja.  Kar zadoné trombe, in vse se obrne proti strani, s katere je prihajal na belcu in z malim spremstvom gospod Barnaba.  Spremljala sta ga tudi kancelar Arigo in pribočnik vitez Ambrosio Sforza.  Takoj po sprejemu vstopi v šotor, in prične se vojni svèt.  Zbrani polkovniki zvedó med drugimi poročili, da vojska jutri odrine proti Bologni, prej pa še dobi konjiški polk novo zastavo.  Ko je bil vojni svèt končan, prisežejo častniki zvestobo namestniku, potem, ko jih je don Antonio, vojaški duhovnik, nagovoril prav krepko in navdušeno.  Na to poprime besedo Barnaba:  „Jaz sam jutri ne pojdem z vami, ker imam še posla mnogo doma in ker za sedaj še ni nevarnosti.  Ako bode pozneje potrebno, pridem za vami, kjer bodem bratovsko z vami prenašal vse težave in se boril za domovino.“  Te besede so prav neprijetno ganile polkovnike, ker take novice niso pričakovali.  Barnaba je to opazil, pa se je delal, kakor bi ne videl, in je ukazoval dalje: „Mesto sebe postavljam in imenujem gospoda viteza Orsinija za vrhovnega poveljnika celi vojski in mu v znamenje poveljniške oblasti poklanjam maršalsko palico.“  Orsini je z vojaškim poklonom molčé sprejel to znamenje oblasti, namestnik pa se je obrnil do dragih polkovnikov in jim naročil, da sprejmejo in slušajo Orsinija kakor njega samega.  Molčé se poklonijo v znamenje, da hočejo to storiti.  „Ako pridejo veronske pomožne čete, morajo se tudi te pokoriti vrhovnemu poveljniku.  Temu in vojnemu zboru prepuščam, da primerno razstavi čete po Romagni in Marki.  Napadati ni treba, dokler vam ne pošljem novih ukazov.  Pomnožite posadke po mestih, koder bode treba, in zavarujte skrbno meje na jugu in na severu.  Ako pride nenadno do boja, glejte, da hitro in odločno zmagate.  Naročila vam bodo dohajala redno iz Milana, in pričakujem prav tako rednih iz glavnega stana.  Skrbite za red in jedinost med vojaki in postopajte previdno proti meščanom po ondotnih mestih.“  Kancelar Arigo je imel že pripravljena potrebna pisma za ondotne gosposke in oklice za ljudstvo; vse te so sedaj podpisali, zapečatili in izročili gospodu Orsiniju.  Barnaba je sprejel še po vrsti vsakega poveljnika posebej; vsakemu je kaj povedal, vsakega vnemal za hrabrost.  Kakor v slovo je vsakemu še stisnil roko.  Potem zasede urno konja, veli Ambrosiu, naj ga spremi v mesto, in odjaše med glasnimi klici zbrane vojne iz tabora proti domu.  Solnce je žarno zahajalo.  Med potjo je bil namestnik jako mehak in prijazen.  Opomnil je, da polkovniki niso z veseljem sprejeli novice, da sam ostane doma.  Toda sedaj ne more drugače, nujni opravki mu ne pusté nikamor.  Naročal je torej vitezu Ambrosiu, naj ostane na strani Orsiniju kot generalni pribočnik ter naj skrbi vestno, da se bode godilo vse dobro in srečno. „V vaših rokah je sedaj sreča domovine, v vaših rokah bramba družin in njih imetja.  Mnogo sovražnikov ima Milan, kateri čakajo le ugodne prilike, da bi se maščevali; ne smemo jim dati povoda s slabotnim ravnanjem.  Zaupam trdno svoji vojni, da ohrani red in obrani meje.  Spomin drage matere, na ljubljene sestre vas bode bodril v težavah bojnega življenja, upam, da tudi spomin Barnabe Viscontija in njegove rodbine vam ne bode hladil domovinske gorečnosti.  Skrb za svojce prepustite meni, skrbel bom zanje, kakor za svojo hišo, vi pa nasprotno delajte za nas, kakor bi bili vaše krvi.“  Ambrosio je zahvalil namestnika za to prijazno skrb in za veliko zaupanje, katero stavi vanj.  Obljubil mu je prav trdno, da se hoče z vso odločnostjo in vnemo poprijeti vojnih poslov.  Namestniku je bila všeč obljuba, opomnil ga je še jedenkrat, naj mu pošilja redno in natančnih poročil, morda tudi v zasebnih pismih do matere, česar bi ne kazalo povedati v službenih poročilih.  Med tem so prijahali pred namestnikovo palačo.  Razni sluge in dvorniki so čakali gospoda, straže so stopile v orožje in tudi spremljajoči konjiki so stopili v red.  Nad vhodom je bil velik pomol, ki je umetno slonel ob prednji strani in bil krasno ozaljšan.  Tu gori je pričakovala očeta Barnabova družina.  Ko sta zagledala sinova spremstvo, pozdravila sta veselo prišlece, zlasti jima je bil všeč vitez Sforza.  Knežna Virida, ki je tudi sedela na pomolu, krotila je le težko svoja živahna bratca.  Ko pa namestnik izgine skozi vrata in se vitez Sforza obrne na odhod, zakličeta knežiča vitezu Ambrosiu prav zaupno in domače, naj ju vzame s seboj v tabor in na vojsko.  „Jaz imam konja in znam jahati in sukati meč,“ govoril je 13-letni Ludovik, „zato lahko grem z vami in vašimi konjiki.“  „Meni je tudi obljubil oče konja, ako bodem priden.  Vzemite še mene!“ zaprosi mladi Karol.  „Za danes je prepozno,“ odvrne Ambrosio ljubkima dečkoma. „Kadar pa zopet pridem, takrat vzamem tebe in brata in ...“  „Pa še Virido,“ seže mu v besedo knežič, a Virida hitro objame bratca in ga stisne k sebi, da ne bi nadalje tako besedoval.  Ambrosio pa se veselo nasmeje in dokonča svoje besede, rekoč: „... in kdor bode rad šel z menoj.  Na zdravje!  Na svidenje!“  Po teh besedah se spoštljivo prikloni in opazi v mraku, kako se mu je na lahno priklonila tudi mlada knežna Virida.  Našemu vitezu se je zdela ta odlika neprecenljiva, srce se mu ugreje, krepko vspodbode konja, kakor bi bilo treba iti nad zvite trume sovražnikov, in urno zdirja s svojimi konjiki proti taboru.  Marsikatero oko je pazno zrlo za njim, a misel vseh, ki so ga videli, bila je ta, da je Ambrosio Sforza najlepši in najbolj junaški milanski vitez.  Morda je tako mislila tudi Virida.  V taboru je bilo nastalo takoj po odhodu namestnikovem čudno razmerje.  Kar nagloma se je bil izpremenil vitez Orsini skoro iz tovariša v vrhovnega poveljnika.  On sam ni pričakoval tega, in še manj drugi polkovniki.  Najprej mu je častital Gaspare Tinela in sicer iz srca, kakor je bilo videti.  Njemu je bilo vse jedno, kdo je poveljnik, samo da se začne kmalu boj, in da se v boju pridobi kaj plena ali drugačnega dobička.  Drugi je pristopil gospod Kuan, polkovnik savojskih zaveznih čet.  Bil je šele teden dnij v taboru, vendar toliko je že presodil bojne tovariše, da sta mu Orsini in Baldessaro najbolj ugajala, najmanj pa je maral za viteza Ambrosia in Bernarda.  Gospod kastelan je stal tih in zamišljen, ker ta prememba mu ni bila po načrtu, in ni vedel, kaj bi storil v novih razmerah, Baldessaro pa je bil kolikor toliko nevoljen, ker se je štel jednako in še bolj sposobnega, kakor je Orsini.  Novi maršal pa je bil jako previden in se delal, kakor da je še vedno prejšnji tovariš.  Upal je, da se s časom polkovniki sami ob sebi privadijo novih razmer.  Ko se vrne v tabor vitez Sforza, nagovori ga Orsini prijazno in poprosi, naj ga podpira prijateljsko v težavnem poslu.  „Sluga sem vam,“ odgovori Ambrosio, „ker je tako določil gospod vojvoda in namestnik; le ukazujte, da se prepričate o moji pokorščini!“  Ko je gospod kastelan videl, da je Ambrosio tako voljno sprejel to naredbo, ni se ji protivil, vendar je na tihem ponovil svoj prejšnji sklep, da se ne dá od nikogar voditi po krivih potih, tudi od Orsinija ne.  Orsini je še sestavil in razdelil ukaz na čete, v katerem se jim je predstavil kot maršala, opomnil vojake reda in pokorščine in obljubil plačila za hrabrost in zvestobo.  Določil je polkovnikom službe za noč in jutranji odhod in naznanil čas, kdaj naj so oddelki pripravljeni, da sprejmejo pred odhodom še jedenkrat milanskega vojvodo.  Viteza Ambrosia kot najmlajšega je zadela danes služba taborskega nadzorništva.  Polkovniki so se vojaško poslovili od maršala in odšli k svojim polkom.  Noč je legla na tabor, polagoma je šum ponehal, vojaki so legli k počitku.  Ambrosio pa ni šel počivat, ampak se je kmalu vrnil od svojih konjikov k taborski glavni straži, da oddá povelja za noč.  Ukazal je straže postaviti dvakrat gosteje, kakor po navadi; med njimi naj je neprestana zveza.  Kogar dobé, da gre iz tabora, vprašajo naj, kdo je in kam gré; ko se pa vrne, naj pride najprej do glavne straže in šele potem k svojemu oddelku.  Vsaka straža naj nemudoma naznani, kdo je šel iz tabora.  Pregledal je sam vse straže in se prepričal, da se je vse zgodilo, kakor je bil ukazal.  Potem je stopil v šotor, naslonil se na mizo in se zamislil.  Mnogo mu je bilo na tem, da zvé, kdo je kriv raznih zločinov poslednjih dnij, ki so se dogodili okrog Milana, in katere so mnogi pridevali vojakom.  Vse je kazalo na to, da so med savojskimi mezdniki pravi hudodelci.  Zato je sklenil nocojšnjo noč zaslediti zločince in jih prav ostro kaznovati.  Poleg te skrbi mu je prihajal na misel namestnik s tako prijaznimi besedami, njegova družina in pred vsemi — Virida.  Sam ni vedel, kako mu je bilo pri srcu, a to je čutil, da ga vežejo prav mile, vendar krepke vezi z gospodom Barnabom in da ga te vnemajo za junaška dela.  Tu ga vzdrami hoja pred šotorom; vodnik nočne straže je prišel poročat z nekoliko vojaki.  Naznanil je, da je povsod vse mirno, le mimo straže proti vodi je prišlo pet mož s posodami za vodo; rekli so, da so od lahkih konjikov.  Ambrosio jim zopet naroči, naj ostro pazijo in hitro vse naznanijo.  Ko odidejo poročevalci, vzame Ambrosio sam od straže dva moža in gre proti ležišču lahkih konjikov.  To je bil njegov polk, zato je vse poznal.  Poišče čuvaja in ga vpraša, je-li kdo šel od čete proč iz tabora.  Čuvaj mu pové, da ne.  Vendar mu Ambrosio ni verjel prav trdno, marveč je šel prepričat se sam.  Vse je ležalo mirno in spalo, pogrešal ni nikogar.  A zakaj je straža videla pet mož, ki so šli iz tabora in trdili, da so izmed lahkih konjikov?  Ko pregledajo še orodje, res najdejo, da posode niso v redu, in da ni vseh tukaj.  Kdo jih je vzel?  Čuvaj ni vedel, kdo; jasno je pa bilo, da je bil tat nekdo iz tabora, ker notri ni bilo žive duše.  Ambrosio torej ukaže, naj ostro pazijo, kdo in kdaj prinese posodo nazaj, da ga urno primejo in izročé glavni straži.  Vrnivši se v šotor nasloni se ob mizo in zaziblje v sanjarjenje.  Domišljija ga je vodila na dvor Barnabov, tako, kakor je bil tam pred nekaj dnevi.  V svetli dvorani mu je sedela nasproti knežna Virida in pogovarjala sta se tako domače, kakor brat in sestra.  Predočeval si je njene lastnosti: ni prevzetna, a je visoka; ni ničemerna, a je slavoljubna; ni sebična, marveč gori za domovino.  Kako bode torej vesela, kadar zvé o novih zmagah, in kako bode odlikovala najhrabrejše viteze!  Lepe slike so mu rojile po glavi, in v tem ga je objel spanec.  Sanjalo se mu je, da je na bojišču; hrabro se bori, zmaguje, zastava vihra, sedaj-le pobegne sovražnik ...  Kar na hip se obrne sreča.  Nov sovražnik pritisne, zastava omahne in pade.  Hitro priskoči, da jo reši, a pri tem pade s konjem.  Tu zagrmi močen glas: „Stoj!“  Ambrosio se vzbudi, vstane hitro in stopi ven, kjer so ravno prišle patrolje s sporočili.  Povedale so, da prihaja čim dalje več vojakov mimo straže do vode.  Ker se bode kmalu danilo, ni lahko braniti jim.  Ambrosio to izprevidi in gre sam do straže, da bi videl, kako je.  A ne najde nič sumljivega; le dva savojska vojaka mu pripeljejo njegovi ljudje, kateri so ju bili zalotili pri posodah.  Ambrosio je takoj mislil, da so napravili tudi nocoj kako hudobijo, a ni mogel tega preiskovati nadalje.  Maršal Orsini je bil že oblečen pred šotorom, ko dojde k njemu vitez Ambrosio s sporočili.  Pové mu tudi svoj sum o savojskih tovariših, a Orsini se ni maral danes pečati s tem, tolažil ga je, da pozneje ne bode prilike in ne časa za take nerede.  Ambrosio se vrne h glavni straži, pokliče vse straže nazaj, premeni glavno stražo, potem odide k svojemu polku, da se pripravi na odhod.  Solnce je že visoko na obnebju.  Po taboru je vse živo: tu pospravljajo razne stvari, tam likajo sebe in konje, drugod že stopajo v vrste, Častniki hodijo sem in tje, grajajo, opominjajo, hvalijo, kakor se jim zdi potrebno.  Polkovniki so danes v veliki bojni opravi, vojaki si nadevajo orožje: vse se pripravlja za glavni vojaški pregled.  Orsini z maršalsko palico v roki je že pregledal svoj polk, kateremu sedaj zapoveduje njegov namestnik stotnik Jurij; ponosno stopa mimo drugih polkov pešcev in konjikov.  Ob 10. uri dopoldne je bilo vse v redu in Čakalo vojvode z dvorom vred.  Vojna je stala v dveh vrstah, spredaj pešci, zadaj pa konjiki.  Zastave so vihrale v zraku, orožje se je svetilo v solncu.  Polkovniki z maršalom so stali v krasnih opravah pred vojsko in se pogovarjali.  Poleg ceste v senci visokih dreves je stal prostoren oder.  Namenjen je bil véliki milanski gospôdi, ki bode pri blagoslavljanju zastave.  Prihajalo je čim dalje več ljudij, vendar reda niso motili, ker so se nekateri vojaki urno sukali in odkazovali vsakemu določeno mesto.  „O, don Antonio, ali ste vendar-le prišli?“ reče malo nagajivo gospod Baldessaro prišlemu vojaškemu duhovniku.  „Prišel sem, kakor vidite, častni gospodje,“ reče duhovnik in pristopi k polkovnikom.  Ti so ga imeli zaradi vljudnosti in srčnosti vsi radi, zato so mu drug za drugim podali roko v pozdrav.  „Kaj pa namestnik in nadškof?“ vpraša Orsini. „Slišali smo, da sta se sprla, in zato že mislili, da vas morda ne bodo pustili z nami.“  „Ne vem, koliko je na tem.  Vendar upam, da razpor ni resen; jaz sem dobil poziv, da odrinem, in sedaj sem zopet med vami, drugega ne vem.“  „Dobro, dobro, gospod Antonio, vi ste naš tovariš, vodili bodete naše duše; saj veste, vojak je lahkomišljen,“ posmeje se Ambrosio in prijazno pogleda častitljivega duhovnika.  „Čast je to za me, za vas pa lepo, vitez Ambrosio, da se ozirate tudi na duhovno moč v boju.  Vsak po svoje: Vi z roko, jaz pa z besedo in molitvijo.“  Med tem razgovorom se je bila zbrala že neštevilna množica.  Na odru je bilo jako živo.  Tu zadoni tromba: vojvoda se bliža z dvornim spremstvom.  Polkovniki stopijo na čelo svojim polkom, maršal Orsini dá povelje za pozdrav milanskega poglavarja.  Spremstvo obstane blizu odra, vojvoda-namestnik pa prijaše v vojni opravi vojni na čelo, kjer ga pozdravijo vrste s klici, prapori pa se pripognejo v znamenje pokorščine.  Namestnik sprejme oznanilo od maršala, potem objahata oba vse Čete.  Barnaba je bil zadovoljen in je pohvalil lepo vnanjščino cele vojne.  Med tem je bilo za blagoslavljanje zastave vse pripravljeno.  Don Antonio opravi obrede, potem pristopijo oni, ki so imeli ob tej priliki pravico zabiti žeblje v drog.  Dragi čitatelj to pač lahko umeva, saj je še dandanes ta navada.  Prvi žebelj zabije don Antonio v imenu sv. Trojice, drugi knežna Virida kot botra, tretji zabijejo namestnik, maršal in vitez Ambrosio kot polkovnik in čuvaj nove zastave.  Na to stopi mlada knežna pred zastavo, obrne se k vitezu Sforzi in ga nagovori:  „Sprejmite, cenjeni vitez Sforza, to novo blagoslovljeno zastavo iz naših rok!  Podoba naj Vam bode naše domovine in njenih otrók.  Borite se hrabro pod to zastavo, mislite si, da se bojujete za domovino, za njeno slavo in srečo in za njene prebivalce!  Mislite tudi na one, kateri so vam zastavo izročili, da se zmagoslavni povrnete ž njo domov, nam v srečo in veselje.“  Viteza Ambrosia so prevzele te besede.  Vendar se kmalu otrese zadrege in odvrne prav krepko:  „Potrudili se bomo, jaz in moji sobojevniki pri lahki konjici, izkazati se vredne zaupanja, katero stavite v nas.  Najljutejši boj nam bode prijeten, ko se bomo spominjali, da gleda na nas domovina, da nam zaupa njen gospod in da čutijo z nami plemenita srca milanskih gospej in gospic.“  Viteško se pokloni knežni in veli praporščaku, naj zastavo dvigne in se postavi ž njo pred polk.  Lahno je zaplapolala lepa zastava in se zablestela v solčnih žarkih, navdušenje je prikipelo do vrhunca in klicanja in pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja.  Ko se poleže nepopisni šum, stopi don Antonio v sredo med polke na določeni prostor in nagovori vojake:  „Dragi vojaki in vojni tovariši!  Prišel je čas, da odrinete v boj.  Zapustiti je treba domače hiše, da služite domovini.  Vsak izmed nas želi videti domovino srečno in slavno in zato gre rad zanjo v boj, kjer zastavi zanjo vse svoje moči, ako bode treba, tudi svojo srčno kri.  Ta želja mora živo goreti v srcu vsakega izmed nas, ta želja se mora vspeti do navdušenja, kadar bode treba kaj junaškega storiti za dom in vladarja.  Dragi vojaki!  Slovesen je trenutek.  Domovina gleda na vas, gospod vojvoda in namestnik rimskega cesarja v naši Italiji izroča vam skrb zanjo.  Kažite se vsigdar zveste sinove svoje lepe domovine, vršite točno svojo službo, podpirajte prijateljsko drug drugega: tako se bodo težave manjšale, uspehi pa množili.  Čim večja bode vaša hrabrost, tem lepša bode zmaga.  Vse to pa dosežemo le z natančno pokorščino do vladarja in njegovih poveljnikov.  Da jim bodete neomahljivo zvesti, prisegli bodete sedaj vpričo Boga in vse množice.“  Don Antonio je počasi izgovarjal prisego, in vojaki so govorili za njim z vzdignjenimi prsti.  Slovesna tihota je vladala med tem.  A sedaj so že donela povelja vse križem in čete so se jele gibati.  Gospod namestnik se je postavil ob strani odra, da so morali vojaki tik mimo milanske gospôde.  Veličasten je bil sprevod.  Godba zaigra, in Orsini kot maršal pripelje vojsko mimo namestnika.  Ko odkoraka prva četa mimo odra, pridruži se Orsini namestnikovemu spremstvu, da bi gledal razvrščeno vojsko.  Za Orsinijem je pripeljal vitez Gaspare Tinela svoj lombarški polk; dobrovoljno se je smehljal na svojem vrancu.  Bolj vzburjen je privêdel Baldessaro svoje fevdnike, z globokočutnim poklonom je pozdravil namestnika in gospe na odru.  Kuan je temno gledal izpod čela in prevzetno korakal na čelu svojim mezdnikom.  Pehota je odšla, in konjištvo se prikaže v lahkem teku.  Na čelu lahkih konjikov prijaha vitez Ambrosio na čilem arabcu.  Moško se je držal na konju v bojni opravi.  Perjanec je vihral v zraku, plašč je visel čez rame z dragim kamenom spet na prsih.  Orožje in oklepi so se svetili v solncu.  Nova zastava je živahno vihrala, ko so prikorakali mimo odra.  Glasno je pozdravljalo ljudstvo lepi polk in njenega načelnika.  Gospé so mahale z rokami in ruticami.  Virida je lahno zardela ob tem prizoru, roke stisnila na prsih, a ničesar ne izpregovorila. — Poslednji pripelje gospod kastelan svoje oklepnike.  Lepa četa je bila, če tudi ne mnogoštevilna.  Na močnem žrebcu je sedel kastelan kakor železen stolp.  Težki oklep mu je bil kakor pena, železna čelada kakor igrača.  Vizir je imel odprt in s polnim veselim obrazom je gledal po ljudeh.  Moško je pozdravil gospoda namestnika, ljubeznivo pa gospe, med katerimi je kmalu našel Sforzovo družino.  Kako bi je ne bil pozdravil!  Na prsih se mu je svetil zlati medaljon, darilo Margaritino.  Brez dvoma so gospe to opazile.  Veselo ploskanje in burno pozdravljanje je spremljalo tudi kastelanove junake pri odhodu na bojišče s tisoč voščili za prihodnje zmage. — Bil je to lep dan v zgodovini milanskega mesta, lep v življenju mlade knežne.  Ko se je vrnila namestnikova družina domov, ni se mogel premagati oče, da ne bi stopil k njej, pobožal jo z ljubkim nasmehom po licu in ji rekel: „Danes je bil dan za te, ljuba hči, danes si se pokazala vredno našega rodú, Viscontiji smo na to ponosni in upamo, da ne bode tvoja zvezda temnejša, kakor tvojega očeta in tvojih bratov.“ — Barnaba je bil navdušen zaradi pogumnega nagovora mlade Viride.  Budila mu je prav Virida upanje, da se po njej poslavi rodbina Viscontijev, ali morda povspne do novih častij in večje veljave.  Zato je bil tudi zanj današnji dan vesel in slaven dan.  A ni veselja brez grenkobe; namestnik si ni mogel prikrivati, da se na obzorju njegove bodočnosti kopičijo pogubni oblaki, na katere se je oziral le s skrbjo in strahom.  Po odhodu vojske na bojišče je bilo po ulicah in trgih milanskega mesta nekoliko mirneje; tem burneje pa je bilo v srcih milanskih meščanov.  Skoro vsaka hiša in rodbina je imela koga pri vojski, zato je radovedna pričakovala poročil.  Tudi v palači gospoda Barnaba so radovedno sprejemali poročila.  Vsekako so se godile važne reči, zakaj namestnik in kancelar sta delala skoro noč in dan.  Trudila sta se, da bi po mirni poti razdrla zavezo, ki se je bila sklenila skoro gotovo proti Milanu samemu, ali pa, da bi dobila kaj zaveznikov.  Skoro nič se jima ni posrečilo.  V Veroni ni bilo mnogo uspeha, dasi bi bil ta zaveznik posebno imeniten zaradi Padovancev.  Le toliko sta dosegla, da se gospod della Scala ni pridružil nasprotnikom.  Jednako so odvrnili razne milanske predloge tudi drugod.  Neki poseben strah je odvračeval od milanske zaveze vsakega državnika, katerega se je lotil namestnikov kancelar.  Tudi je Arigo namignil Barnabi, naj napravi kako dedno zvezo z Veronci in naj izkuša skleniti kak politiški zakon.  A vse to ni nič ganilo Veroncev.  V sredi raznih poskusov iznenadi milanskega vojvoda poslanstvo iz glavnega stana kardinala-legata.  Doneslo je pismo od gospoda Albornoza.  Namestniku se je zdelo, kaj utegne biti v pismu, zato je takoj odredil, da je sprejme drugi dan v slovesnem zaslišanju.  Tisti dan sta prišla radi poslanca iz Padove in Benetek.  Ker so prišli vsi z obilnim spremstvom, vzbudili so splošno pozornost po Milanu.  Meščanje so ugibali razne stvari, zvedeli pa niso ničesar. — Drugi dan so bili zbrani vsi tajni svétniki namestnikovi v posvetovalni dvorani njegove palače.  Poslance so slovesno uvêdli, drug za drugim so prišli na vrsto.  Poslanec kardinalov podá namestniku zapečateno pismo.  Barnaba pogleda naslov in pečat in dá pismo kancelarju Arigu, naj je prečita.  Pismo se je glasilo tako-le:  Gospodu Barnabu Viscontiju, cesarskemu namestniku v Lombardiji, gospodarju v Milanu itd.  V imenu svojega gospoda sv. očeta papeža Urbana V. Vam naznanjam, da dné I. vel. travna prestopim meje in si vzamem cerkvene pokrajine z vojsko, ker jih z lepo niste hoteli dati.  Na moje poslednje pismo se Vam ni udelo vredno odgovoriti, za moje svarilo se niste zmenili.  Čast svete stolice torej tirja, da z orožjem v roki iščem pravice in tirjam zadoščenja papežu, svojemu gospodu.  Cerkvena kazen, izobčenje, je nasledek te trdovratne upornosti.  S tem je pogajanje od moje strani končano, govori naj orožje.  Albornoz,  kardinal-legat.  Barnaba je trla jeza, ko je poslušal pismo, a premagoval se je.  Zato je odgovoril dokaj mirno, rekoč:  „Mi ne napadamo nikogar, a branili se bomo, kolikor moremo.  Nikomur nismo delali škode in sile; kjer so nas prosili, tam smo pomagali, in zato nismo zaslužili kazni.  Pokrajine, katere zahteva kardinal za papeža, dobili smo poštenim potem, zato jih hočemo tudi pošteno braniti.  Povejte torej kardinalu, da smo pripravljeni, naj pride, kadar mu drago.“  Svetovalci namestnikovi so dokazovali, da so vse te pokrajine pošteno pridobljene.  Ker so pa poslanci odgovorili, da nimajo naloge pogajati se, ampak samo izročiti pismo in sprejeti odgovor, sklenili so, da sprejmó napovedano vojsko.  Benečanski poslanec je v imenu vojvoda (dožeta) in starejšinstva prinesel pismo gospodu Barnabu in milanskemu starejšinstvu.  Benečani so napovedali v njem Milancem vojsko kot zavezniki papeževi, ki ne smejo mirno gledati, ako se zavezniku godi krivica.  Poslancem so milanski svetovalci ugovarjali, da še velja mirovna pogodba z Milanom, da torej ne morejo jednostransko prelomiti teh ukrepov.  Vendar niso ti ugovori sedaj nic več veljali, ko je bil napovedan boj z glavnim nasprotnikom; Benečani so bili dolžni pomagati mu.  Beneški poslanci so odšli veseli, da so tako lahko opravili svojo nalogo.  Prav tako kakor Benečanom se je godilo tudi Padovancem.  Slišati so morali dokaj grenkega očitanja, naposled pa so tudi njim potrdili, da so donesli resnično pisma in napovedali vojsko.  Barnaba in njegov kancelar sta pričakovala, da se stvari tako zasučejo, kakor se je tudi zgodilo.  Iz raznih poročil sta vedela, kaj se napravlja.  Kar so obravnavali pri namestniku, zvedelo se je kmalu po mestu.  Nekaj so povedali razni poslanci, nekaj tajni svétniki namestnikovi.  Drugi dan je vedel ves Milan, da se kmalu začne strašna vojska na tri strani.  Na Benečane in Padovance so bili jezni vsi Milanci, za vojsko s papežem niso bili tako vneti.  Največjo sitnost in zadrego je to napravilo v nadškofovi palači.  Nadškof, Viljem Pustrela, je bil dober mož, papežu udan, sicer pa jako vnet za vedo in umetnost.  Zoprno mu je bilo, če ga je kaj motilo, zlasti pa še tako resne stvari.  Že doslej je imel sitno nalogo Barnabu Viscontiju sporočati papeževe dopise o raznih poslih, a znal se je sukati tako modro, da sta ostala z namestnikom še vedno na videz prijatelja.  To pot pa je prišla glavna teža na rame nadškofu samemu.  Ob jednem z napovedano vojsko je prišel nadškofu ukaz, da naj namestnika javno izobči iz cerkve, ker se trdovratno protivi papeževim zahtevam.  Kaj takega mu dosedaj še ni prišlo na vrsto.  Da to ne bode namestniku všeč, mislil si je lahko; da je Barnaba nagel in krut človek, to je vedel, a slušati je hotel in moral povelje sv. očeta, naj pride, kar hoče.  To pa se je dalo zvršiti na dva načina: ali s tem, da se papeževo pismo v cerkvi javno prečita zbranemu ljudstvu, ali pa, da se pribije na velika vrata škofijske cerkve v Milanu.  Drugo pot si je izbral nadškof in jo tudi zvršil takoj naslednjo viharno noč, ne da bi bili čuvaji kancelarjevi kaj zapazili.  Šele zjutraj, ko je že mnogo ljudstva pismo videlo in bralo, umaknili so je Arigovi sluge.  Nasledkov ni bilo posebno hudih; ali gospod namestnik ni imel časa misliti na maščevanje, ali pa mu je Arigo stvar nekoliko polepšal, ostalo je vse v miru med nadškofom in namestnikom.  Toliko več pa je bilo o tem govorice v mestu po hišah in druščinah.  V nekoliko dneh so vedeli v vsaki hiši, kaj je zadelo namestnika Viscontija.  Kakor je bil kancelar napovedal, tako se je tudi zgodilo.  Nasprotniki Viscontijev sploh in posebej Barnabovi, med katerimi so bili celó njegovi sorodniki, privoščili so mu to zadrego in so že ugibali, kako bi to obrnili v svojo korist.  Namestnikovi vohuni so mu to zvesto poročali, zato je bil Barnaba jako oprezen in previden pri vsakem delu in posebno ob javnih prilikah.  Največje težave bi bile nastale za nadškofa in duhovščino, ko bi se namestnik ne bil zmenil za cerkveno kazen.  Nadškof je bil sicer iz srca rodoljuben in je obžaloval vsako zadrego domovine, katera jo je mogla ponižati; želel je živeti z zakonito posvetno gosposko v prijateljstvu, toda odločno je hotel biti pokoren papežu, in zato je sklenil na vsak način zabraniti namestniku vhod v prestolno cerkev, kakor nekdaj tudi sv. Ambrož ni pustil cesarju Teodoziju stopiti v cerkev.  Po sreči pa Barnaba ni maral sile delati, ker se mu ni zdelo varno; kadar je bila kaka cerkvena slovesnost, umaknil se je v Monzo, kamor je tudi sicer večkrat krenil.  Nekateri so hoteli vedeti, da zbira tam novo vojsko, drugi pa so rekli, da je to v zvezi z ondotnimi ječami in jetniki.  Tudi v Sforzovo palačo je prišla novica o izobčenem namestniku.  Mati Ambrosieva je bila zaradi tega jako potrta.  Da bode to škodovalo tudi vojski, ni si mogla prikrivati.  Bala se je za sina Ambrosia.  Težko je čakala o. Tomaža, da mu potoži svoje težave in poprosi dobrega svèta.  Tega ni dobila dolgo.  Tudi samostanske očete je pretresla nekoliko ta novica, in zato so čakali, da se svet pomiri; potem so hoteli pametno delovati na ljudi, da bi v tako burnih časih ne prišla domovina v večjo nevarnost.  Italija je bila v 14. veku jako zanimiva dežela.  Tedaj je še krepko gorel v plemenitih dušah ogenj mlade slobode; pošteno tekmovanje na polju vede in umetelnosti in svetovne trgovine je še osrečevalo hiše z bogastvom in venčalo glave s slavo.  Oni slavni časi so bili, ko je slava Dantejeva kakor svetla zvezda svetila nad Florencijo, in ko sta Petrarca in Boccaccio s svojimi poezijami razveseljevala svoje rojake.  V drugi polovici 14. veka smo, ko je vladal cerkev božjo papež Urban V., na cesarskem prestolu pa je sedel cesar Karol IV., modri kralj češke države.  Italija tiste dôbe sicer ni bila združena v jedno državo, le cesar je imel nekako idealno oblast nad krščanskimi knezi, kateri so bili sicer čisto neodvisni.  Vladali pa so: Sicilijo kralj Friderik III. iz hiše aragonske, Napolju je zapovedovala kraljica Ivana iz rodbine anžovske, poročena z Andrejem, kraljičem ogerskim.  Jeden pas srednje Italije z Rimom je zavzemala cerkvena država, katera je imela več pokrajin, kakor vojvodstvo Spoleto, marko ankonsko, eksarhat Raveno, Pentapolis in Romagno: vse te skozi ob jadranskem morju do reke Pada.  Ob času naše povesti pa je bila cerkvena država v velikem neredu.  Na zahodni strani Apenin je bila mogočna ljudovlada mesta Florencije, poleg te so bila še nekatera druga slobodna mesta.  V oni prostorni in rodovitni planjavi, katero opasujejo visoke planine kakor mogočen zid, in kjer se pretakajo reke Pad, Ticin, Mincio, Adiža s Sočo kakor srebrne níti, bilo je za one dôbe več gospodarjev.  Najbliže Slovencem, deloma celó njihov gospodar v cerkvenih in državnih rečeh, je bil patrijarh oglejski, tedaj Ludovik I. della Torre iz rodbine milanske.  Njegov mogočni sosed pa je bil Frančišek Carrara, gospod v Padovi in pokrajini.  Dalje proti zahodu je bila marka Verona, v kateri je gospodaril Cane della Scala.  Prav na meji proti Francozom je bila grofija savojska; vso drugo lombarško planjavo je pa vladala hiša Viscontijev iz Milana.  Viscontiji so prišli do prvaštva in vlade onim potem, kakor večinoma poglavarji drugih italskih mest.  Po dolgotrajnih medsebojnih bojih je slednjič zmagala jedna rodbina nad vsemi drugimi, in tej je pripadlo samo po sebi prvaštvo.  V Milanu sta se kosali rodbini Visconti in della Torre; prva se je obdržala po mnogih težavah, nasprotniki pa so se upognili ali so pobegnili.  Ker je bil Milan najmogočnejše lombarško mesto, imel je že sam ob sebi neko prvaštvo, še več pa so mu pridobili prebrisani in vojeviti Viscontiji.  Polagoma so bila vsa sosedna mesta odvisna od Milana, in vojna, katero je sedaj postavil na noge Barnaba Visconti, nabirala se je iz več odvisnih mest, katera so: Piacenza, Parma, Bologna, Lodi, Bobbio, Cremona, Crema, Bergamo, Brescia, Como, Novara, Vercelli, Asti, Tortona in Alessandria.  Zadnja leta se je udala tudi Pavia, kjer Je vladal Barnabov brat Galeazzo Visconti.  Vedno bolj so se širile meje lombarške.  Ker so Viscontiji dobili od cesarja še naslov in oblast „cesarskega namestnika cele Lombardije“, bilo jim je to prav ugodno za njih skriti namen: vedno bolj pomnožiti svojo oblast, dokler bi bila dovolj močna in se lahko branila proti vsakomur, tudi — cesarju.  Odkar je dobil Barnaba Visconti v roke vojaško oblast, širilo se je milansko gospodstvo vidoma.  Mnogim, sosedom je bilo že tesno v njegovi soseščini.  Celó „ponosna“ Genova se je morala ukloniti Viscontiju; le Venecija se ga je branila krepko, dasi ne vselej srečno.  Tako so vihrali boji po Italiji in bili so povsod nemiri.  Nič bolje ni bilo v cerkveni državi.  Poskušali so razni oblastniki tudi tukaj vsesti se ljudstvu na pleča in zatreti slobodno vlado mest.  To se jim je polagoma posrečilo tem lože zato, ker papežev ni bilo v Rimu in v Italiji že od l. 1305.  Kadar ni gospodarja doma, redko je pravi red pri družini.  Papeževi uradniki, večinoma škofje, niso imeli za taka težavna opravila vselej dovolj vojaškega duha in državniške modrosti, zato so mnogi predrzneži čisto pozabili, da imajo nad seboj gospoda.  Tako je prišlo, da se je res mnogo mest odločilo od cerkvene države in postavilo na lastne noge.