Pisalo se je leto 4000 po Kristovem rojstvu!  Zaspal sem bil, in dve tisoč let so me imele v sebi moči zemlje slovenske.  Tedaj je pristopil angelj Gospodov, angelj Azrael, in mi ukazal: »Vstani!«  Vstajal sem.  Ali prostor — meril mi je šest čevljev v dolžini — ki mi je bil spočetka preozek in pretesen, mi bil je že preobširen, takó da bi se bil zlahka raztegnil na vse straní, samó da sem imel kàj, kar bi se bilo sploh dalo raztegniti!  Toda angelj Gospodov je dvignil žarečo svojo roko, in z vseh štirih krajev sveta so se zbirali in zbrali ostanki mojega rojstva.  Dejal je angelj Gospodov: »Vstani in vzemi prejšnjo obleko svojo!«  Storil sem takó, in bila mi je znova pretesna stoinstoletna moja sobica.  Na levi in desni stráni so zaječali duhóvi, češ da jih potiskam s kraja, kjer so si pridobili pravico, utrjeno po mirni tisočletni posesti.  »Sodnik te kliče pred svoj prestol,« je govoril óni, ki me je bil vzdramil iz smrtnega spanja, »Izkazati ti hoče milost!«  »Torej mi je oprôstil pregrehe moje!« sem zaihtel radostno.  »Vse ti je oproščeno!  Dve tisoč let si ležal v zemlji brez življenja in zavesti.  In to se je videla stvarniku primerna kazen za tvojo samózavest, s katero si se odlikoval nekdaj!«  »Dve tisoč let!« vzkliknil sem.  »Kaj se je zgodilo s slovensko domovino v tem času?«  »Môlči in čakaj!« me ustavi ostro poslanec Gospodov.  »Môlči in čakaj ter ne preprečaj z vprašanji namenov Tistega, ki te je komaj poklical iz prahu in ki ima nas vse v mogočni roki!«  »Dve tisoč let!  Dve tisoč let!« Ta misel mi ni hotela zapustiti iznova ustvarjenega telesa.  »Kakó lahke se mi čutijo kosti!« pristavil sem zadovoljno.  »Ne čudi se!« mi odgovori angelj.  »Saj so bile v različnih rokah in prav močnó so obrabljene sedaj, ko so ti po brezkončni milosti podarjene iznova!«  Nadaljeval je:  »Gospod ti je odločil dolgo pot, zategadelj vstani hitro!  Dodajam še to: široširna je njiva, kjer si spal, in s tabo je spalo tisoč in tisoč drugih mrličev.  Taka je zaukazba božja!  Izberi si spremljevalca, da ti bo na poti prijatelj in svetovalec!«  »Kdo li bo hotel z mano?  »Obišči jih, nekdanje prijatelje svoje!  Toda hitro, ker le kratka je nama odločena dôba!«  Vstal sem.  Odmikala se je zemlja pred mano, in od angelja se je razlivala svetloba naokrog in okrog.  Povsod sem gledal posteljo pri postelji; in spala je Adamovih otrok legija pri legiji!  Prijel me je Azrael za roko, in obstala sva pred ležiščem, ki je bilo široko in pripravno za dva človeka, kakršni so umirali takrat, ko sem še hodil po črni zemlji. angelj Gospodov je dihnil proti črni ruši in dejal:  »Govôri!«  Iz osrčja zemeljskega se začuje: »Kdo me kliče?«  Po tvojem glasú, prijatelj Tine, sem te spoznal kakor mnogokrat prej, ko sva še dihala sladko življenje!  »Gospod me kliče na zémljo,« sem odgovoril, »in ti mi bodi spremljevalec in svetovalec!«  »Na zémljo?« — in videti je bilo, da se je prijatelj Tine nekaj zamislil v gomili svoji.  »Na zémljo, praviš?  Odgovôri mi tole: Ali rodí po šampanjskih goricah trta, in ali pijó na zemlji pametni ljudje še vedno francosko vino?«  Obsenčil me je Azrael z desnico svojo, da sem odgovarjal resnično in pravično na vsako vprašanje.  Odgovoril sem torej: »Nič več ga ne pijó francoskega vina zemljanje, in v Šampaniji je vse golo, kakor je bilo golo vse po nekdanji Sahari!  Zadnjo steklenico šampanjca je izpil ruski car leta 2905. po rojstvu Odrešenikovem, in od tedaj ga niti ruski carji niso dobili ne kaplje!«  Duh pod mano zastoče takó milo, da me prešine in gane, da koprnim od sočutja.  »In kaj pijó sedaj umrjoči rodovi planeta našega?« Zopet sem moral odgovoriti resnično in pravično: »Vodó in zgolj vodó!«  Takój se začuje odgovor iz zemeljskega osrčja: »Ne grem!  Hodi sam!  Tukaj ležim takó prijetno: tukaj ni pravd, ni biričev in ne ošabnih sodnikov!«  Pristopila sva k sosednji gomili.  Azrael dahne nanjo in ukaže: »Govôri!« In sedaj si se odzval ti, prijatelj Fran, in vprašal, kdo te kliče na dan.  Odgovoril sem: »Ali bi ne hotel z mano na zémljo, da mi boš moder svetovalec?« Strahoma sem pričakoval odgovora njegovega.  »S tabo?« je zazvenelo iz osrčja zemeljskega.  »S tabo?  Skoraj vem, kdo si.  Pisec slovenski si bil nekdaj, toda pojma nisi imel niti o stari slovenščini niti o tem, kakó se pravilno piše nova slovenščina.  Ali ni bilo res takó?«  Pravično in resnično sem moral odgovoriti: »Res, bilo je takó!«  »Vidiš!« me je zavrnil porogljivo.  »Odrini, kamor ti drago!  Že dve tisoč let počivamo tukaj, ali še sedaj me včasih glava bolí od vaših slovniških pregreh.  Pojdite rakom žvižgat, vsi pisáči in pisúni!  Še nekaj mi odgovôri.  Imate li še vedno nadškofa olomuškega na zemlji?«  Resnično mu odgovorim: »Še vedno, in sedaj je kardinal!«  »Odrini in ne krati mi dragega spanja!«  Obupan in preplašen pristopim k tretji gomili.  Bilo je to ležišče ozko in je pričalo, kakó ubožno in tenko je bil v življenju oblečen duh, ki je sedaj počival tu spodaj.  Oživil ga je s svojim dihom Azrael in mu ukazal, naj govori. mêne pa je zopet obsenčil z desnico svojo, da sem moral govoriti resnico in pravico.  »Kdo sta, ki mi kratita smrtni mir, dasi vaju nisem klical?«  Po tej slabi volji sem spoznal takoj osornega prijatelja Josipa.  »Kličem te, da me spremiš na zémljo, v domovino slovensko!«  »Glej ga, ti si!« mi je odgovoril.  »Dve tisoč let si že mrtev, in smrt te še sedaj ni spámetovala!  Da bi se zopet napotil v Slovence, pit kislo vino dolenjsko in brezplačno pisat romane in novele — takó silno me Oče nebeški gotovo noče udariti!  S svojega mesteca se ne ganem!  Ali se sploh še kaj piše in ‚pisári‘ v slovenščini?«  Prisilil me je Azrael, da sem moral odgovoriti pravico in resnico.  »Zgolj molitvene knjige, drugega nič!«  Zdelo se mi je, kakor bi čul grohotanje iz osrčja zemeljskega.  Potem pa mi je zazvenel odgovor:  »Odrini v miru božjem, mêne pa pústi, da zopet zaspim na sto tisoč in sto tisoč let!«  Tožno sem vzdihnil:  »Nihče mi noče biti spremljevalec!«  »Močí nimam, da bi ti siloma vzbudil tovariša!« mi odgovorí nató angelj Azrael.  »Pojdiva torej samá na pot!«  Vzel me je v naróčaj, in grozen piš in vihar me je vzprejel v sredo svojo. angeljj pa je uprl nogo na trepetajočo zemljo, in kamor je stopil, so se podirala selišča, in skalnate gore so se drobíle.  Z jedno nogó se je dotikal zemlje, z drugo pa jasne lune!  Od svetóv do svetóv je stopal, majali so se vsi, toda niti jeden ni prišel s svojega tirú, ker bi se bil sicer že tiste dní moral poroditi káos, v katerega bode končno roka Stvarnikova pomešala vse svetôvje.  Svet za svetom se je vrstil pred mojim pogledom; bilo jih je na milijarde; milijarda za mano, milijarda pred mano.  Ali neprestano dalje me je drevil poslanec Gospodov, da jih niti šteti nisem mogel, dasi sem bil nesmrten duh, kakor óni, ki me je objemal v naróčaji svojem.  Človeške rodove po zemlji pa je tepla tedaj šiba Gospodova, in vsi so pričakovali grozovitne dôbe, da se prikažejo apokaliptiški jezdeci na obnebju in da pričnó pobijati človeštvo.  Potrési, lakota in povódnji, vsa ta zlà so morila človeštvo, in nepremagljivi orkani so tulili okrog zemeljske óble.  Po vsem severnem nebu pa se je kazala zvezda repatíca, ki je bila kakor ognjen meč, s katerim je hotel razsekati večni Bog vse ustvarjene svetove.  Ali to ni bila zvezda repatíca, to je bil angeljj Azrael, noséč me pred prestol večnega Sodnika!  Zapustivšima vesoljnih svetov vesoljne prostore, zažarila so se pred nama nebes velikanska vrata.  Izdelal jih je nekdaj Hefajst od čistega zlatá in jih okrasil z dôkaj divnimi podobami.  Obrnil sem pogled v kraje, odkoder sva prišla: zvezda pri zvezdi se je utrinjala, in sukali so se brezštevilni svetovi, kakor bi švigala iskra pri iskri po večnem ozračji!  Kjé si se sukala v tej množici, stara mati zemlja?  Obrnil sem pogled prédse, kamor sva hitela.  Pred nama se je žaril ogenj nebeških vrat!  Sam Bog je bil v svoji slavi vpodobljen na njih in okrog njega vsi zbori angeljjev in arhangeljev.  Bila so visoka in široka, da jih ni moglo prezreti nobeno okó človeško.  Pred njimi pa se je širil brezkončen prostor, ki je sezal iz večnosti v večnost.  Svetil se je kakor parket v gospôskem dvoru, ali živega duhá ni bilo opaziti na njem.  »To je predpekel!« izpregovori Azrael.  »Predpekel!« se začudim.  »In kjé so duhóvi očakov, ki so nekdaj samévali tod?«  »Vsi so prejeli milost v Gospodu!« reče mi angelj.  Tedaj se je po bleščeči vršini od nekod hipoma pokazala sklonjena podobica drobnega možička!  V rokah je nosil dolgo, težko metlo, in kakor blisk je švigal ž njo po predpekla parketu sedaj sèm, sedaj tja!  Ali neprestano so mu kapale debele srage z ozkega obraza, kjer se je kazala gubíca pri gubíci.  In vsaka kaplja je padla na svetli tlak, in po vsaki kaplji se je napravila na svetlem tlaku velika črna lisa.  In pri vsaki kaplji je zastokal: »Oj, te lise, te nesrečne lise!« Bil je zamolklo zveneč glas, in čul se je kakor iz groba!  Potem pa je kakor huda ura bíl z metlo svojo za svojimi lisami; ali čim bolj je delal, tem bolj se mu je množilo delo.  »Kdo je ta siromak?« vprašam sočutno.  Veličastne poteze angeljskega obraza je zdajci pomilil nasmeh, ki se je pa hipno zopet raztajal.  »Opazuj ga!« izpregovoril je Azrael mirno.  »In potem priznàj pravičnost sodbe božje!«  Takrat naju je ugledal možiček na predpeklenskem tlaku.  Kakor bi ga bila odnesla sapa, je izginil vzdihujé v večni planoti.  »Opazuj ga!« je nadaljeval angelj Gospodov.  »V življenju je sodil in sodil, bruna v svojem očesu pa ni obsodil ne obsojal.  Udaril ga je zato Gospod in mu odkazal edino mesto v predpeklu, da čisti ondì tlak in odpira nebeška vrata dušam, hitečim v naróčaj premilostivemu Stvarniku!«  Tedaj se je zopet prikazal óni, ki je bil ravnokar izginil.  Metlo je odložil, ali na desno rame si je sedaj oprtal težak ključ od samega, čistega zlata.  Pod težo tega brêmena se je opotekal, da mu je znoj kar curkoma lil po usnjatem obrazu in da so ostajale v dolgih brazdah črne lise za njim.  Na ramenu, kjer ga je težíl ključ nebeških vrat, se je bila napravila v teku tisočletij žuljasta grba, enaka velblodovi.  Pri vsakem koraku mu je zlato brême stisnilo to grbo, da se je telesce kar zvijalo od bolečin.  V tem sva ga dohitela pri nebeških vratih.  Ječaje in godrnjaje si je zvalil ključ z ramena, da bi ga potisnil v nebeško ključavnico.  Pri tem si je prišlece vendarle ogledal nekoliko.  Srd in nejevolja sta mu napela zgubani obrazek, in kakor lučci so se mu zaiskrile oči.  »Zopet slovenski liberalec!« se je zatogotil.  »Odprí in ne sodi!« ga zavrne angelj Gospodov.  »Ne sodi, ker sedaj si sam sojen!«  Renčé dvigne ključ in rožljaje odpira nebeški portal.  »Slovenski liberalec!« Dà, takrat sem te spoznal, doktor Tone od zelene Soče!  Dve tisoč let in dèlj že nisem čul tvojega glasú, ali tukaj sem te izteknil v predpeklenski revščini in zapuščenosti!  Muze, dajte mi močí, da vredno zapojem o čustvih, ki so tedaj napolnila komaj prebujeno dušo mojo!  »Tone od Soče je!« sem zaviknil in usmiljenje mi je raztopilo dušo, da sem se hotel razjokati zaradi njega, ki je nekdaj kandidiral za prvo mesto v nebeških višavah, a je sedaj toli siromaški obtičal v predpekla grozovplivnih samotah.  Razjokati sem se hotel, toda solza mi takrat še ni bila iznova podeljena in sočutje ni dobilo steze, da bi se bilo izlilo iz mêne.  Predrznil sem se ogovoriti Azraela: »Ta je torej tisti, ki je gospodaril nekdaj na zelenih obalah zelene Soče?«  »Govoril si!«  »In koliko časa je že tukaj?«  »Dve tisoč let!«  »Dve tisoč let! — In neprestano mu je pometati stezo do nebeških vrat in odpirati dušam, ki so poklicane v raj Gospodov?«  »Govoril si!«  »In odpirati mu je tudi dušam slovenskih liberalcev?«  »Govoril si!«  »Brezkončno pravična sodba razsodnosti božje!  In kdaj bo dopolnjena vrsta njegovih muk?«  »To je zapisano v knjigah sôdeb božjih!  Te knjige mi niso odprte in sam arhangel Mihael straži s svojim mečem pred njimi!«  V tem so se na iztežáj odprla vrata nebeška, in ob roki Azraelovi sem prekoračil prag svetega raja.  »Kdaj mu bo dopolnjeno?« sem vprašal iznova.  »Koliko vekov ostane še tu?«  »Nekaj bilijonov, in če se ga usmili Gospod prej, nekaj milijonov let!«  »Nekaj bilijonov, nekaj milijonov let!« Duh moj ni mogel prebiti besed Azraelovih!  Omahnil sem kakor posekan hrast na tlak pred angelja in obležal onemogel.  Svojeroč me je vzdignil.  Prav takrat so se sáma od sebe zapirala nebeška vrata, in le za nekaj trenutkov se je onemogli pogled moj razprostrl po predpekla bleščeči vršini.  Po tej vršini pa je že plesal nebeški vratár in se z metlo svojo drevil po nji.  In glasno je zazvenel jok njegov: »Oj, te lise, te strašne lise!« Potem so se treskoma zaprla vrata.  Azrael pa je izpregovoril temnoresnega obraza: »Ako ti dodelí Gospod, da zopet kdaj ugledaš zeleno zémljo, ne sodi, da ne boš sojen!«  Ko sem se zopet zavedel, sva hitela z angeljom Gospodovim po neizmerni tratini.  Na levi stráni se je v črnih oblakih izgubljala orjaška pečina, s stenami, katerih vrhuncev ni dosezalo moje okó.  Megla se je vlačila po krájinah, s teh pa se je razlegalo neprestano vzdihovanje duhóv, begajočih po meglenem pólumraku.  Prešteti ni bilo ónih, ki so trpeli in jokali ondi ob tožnih strminah.  Na desni stráni pa je sijalo večno sonce in njega žarki so ustvarjali mavrico za mavrico, prožečo se nad bistro reko ali nad modrobojnim jezerom.  Po livadah naokrog je cvela lilija pri liliji, in zlate ptičice so letale od čašice do čašice.  Po teh livadah so se v nebeškem veselju igrale nedolžnih otročičev neštevilne tolpice; nadzirali so jih angelji, vodili jih in obkrožali z ljubeznijo svojo.  »Kakšen kraj je to?« sem vprašal Azraela.  »Tu sonce in nebeški ples, tam megla in koprnenje duhóv.  Večni angelj, pojasni mi vse to, ako je taka volja tvoja!«  Odgovoril je Azrael: »Tu gleda tvoje okó kraje, kamor je milost božja pregnala tiste grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega!  Tu umorjenci, tam morilke!  In vsaka gleda trenutek za trenutkom v sončnem svitu in v nebeški lepoti, kar je nekdaj porodila v bolečinah in uničila v grehu!  Tja hrepení vsaka grešnica in bo hrepenela na vekov veke!«  In kakor prinaša sapa jesensko listje iz jesenskih gozdov, takó so se sedaj in sedaj nesrečni duhóvi dvigali iz meglenih krajev, da bi siloma dospeli na sončno livado, kamor jih je silil kès in jih gnala iznova vzbujena ljubezen. mênil sem že, da prestopijo mejo, ali v zadnjem trenutku se je vselej prikazala vojska angeljov nebeških, ki so nesrečne duhóve s krvavimi mêči drevili nazaj v meglo, kjer je jok in škripanje z zobmi.  »Kdaj jim bodo dovršene muke?« vprašam spremljevalca svojega.  Zatemní se obraz Azraelov in z jeklenim glasom mi odgovori: »Nikoli!«  Zdajci prihitiva do drugih nebeških vrat.  Bila so izsekana od ahata in na njih je bila upodobljena Porodnica božja v milobi in krasoti svoji.  In obkrožale so jo vse svetníce-mučeníce, kolikor jih je kdaj porodila zemlja.  V nje vznožju je poganjala vrtnica, iz katere je neprestano klil cvet za cvetom.  »Evo ti nove muke zavrženim duhóvom!« izpregovorí angelj.  »Tam zavržene matere, tukaj pa vzor vseh mater!  In ta vzor jim je gledati na veke!  Z mano poveličuj pravičnost božjo!« In z Azraelom sem poveličeval pravičnost božjo!  Zdaj se sáma od sebe odpró druga nebeška vrata.  Stopila sva v kraje, kjer je v divnosti svoji že kraljevalo veselje nebeško.  Okó moje je zrlo krájino, kakor si je lepše in milejše ne more želeti duša!  V sredi je kipel proti čistemu nebu velikanski Ararat; Tigris in Evfrat sta izvirala izpod njega.  Indus in slovanska Volga, Misisipi in brezkončni Amacon in vse druge mogočne reke so se vile po vrtovih, kjer se je šibilo vejevje od bogatega sadja.  Lev in tiger in druga zverjád je krotka kakor v prvi dôbi lazila v senci velikanskih dreves.  »Kakšne kraje gledam sedaj?« vprašam ponižno angelja na desnici svoji.  »Okó ti gleda raj, v katerem sta bila ustvarjena prva človeka,« mi odgovorí Azrael.  »Toda po prvi pregrehi ga je Stvarnik odtrgal z zemlje in ga prestavil sèm.«  »Čemu?« si drznem vrašati iznova.  Takój mi odgovorí angelj: »Tu je kraj, kjer poveličuje Stvarnik vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti!«  »Tukaj se poveličuje zakonska zvestoba!« sem vzkliknil.  Sveti Odrešenik!  Ti prostori niso sezali iz večnosti v večnost!  Neresnice ne morem govoriti!  Prenapolnjeni niso bili ti nebeški prostori; v brezkončni ljubezni so se družili duhóvi po njih, ali gnéče ni opažalo strmeče moje okó!  Adam in Eva sta hodila krasna kakor v prvotni dôbi ob obalah mogočnega Evfrata in se objemala v čisti ljubezni.  Videl sem še mnogo drugih blaženih duhóv, sósebno v visoki slavi tebe, Vittoria Colonna, in soproga tvojega Francesca Pescara, ki je nekdaj s srčno svojo krvjó rosil bojno polje tožne Pavije!  Zadaj je ugledalo srečno okó tudi njo, katera mi je bila družica v življenju in mi porodila obilo cvetočih otrók!  Toda angelj Gospodov ni dopuščal, da bi stopil pred njo; odnesel me je s krajev, kjer se je zbralo le oskromno število ónih, ki so bili poklicani tjà.  Ostala sva pri tretjih vratih nebeških.  Bila so izsekana od samó enega rubina, in Kristus, Odrešenik naš, je bil upodobljen na njih s trpljenjem svojim.  Dvignil je angelj roko in se trikrat globoko priklonil.  Jaz pa sem se priklanjal ž njim.  Sáma od sebe so se odprla vrata, in stopila sva v kraj, ki se razteza pred zadnjimi vrati nebeškimi.  Povsod miloba, povsod krasota!  Ali niti enega nebeških duhóv nisem mogel opaziti!  »Dobri angelj,« sem izpregovoril, »pojasni mi blagohotno, zakaj so takó osameli ti prednebeški kraji, in zakaj so duhovi pregnani s teh mest, kjer se povsod razodeva miloba in kras?«  »Tudi ti kraji,« mi odgovori angelj, » so odkazani po brezkončni razsodnosti božji posebnemu namenu.  Semkaj so poklicani izvoljeni duhóvi, ki so v življenju prejemali dobrote in se zaradi njih vžgali v pravi, čisti hvaležnosti!«  Strmèč obstanem.  Nikjer nisem opazil vzveličanega duha, in leta 4000. po Kristusovem rojstvu je bil ta prednebeški prostor še — prazen!  Zdajci se pred nama zaiskré četrta in zadnja vrata nebeška.  Zbrušena so bila od samó enega demanta, in sveta Trojica je bila upodobljena na njih.  Okrog njih se je ovijal vinski trs, vedno zelenèč in neprestano rodèč raznobojno grozdje.  Ali tu pred vhodom sem ugledal tebe, starčka iz národne pesmi slovenske!  Z lica se ti je žarila prava radost nebeška, in v roki si stiskal kozarček rujnega vinca.  Kadar si ga izpil, je précej prihitel angeljček božji in ti iznova nalil kupico.  Neprestano pa si pel slavo svojemu Bógu:  »Oče nebeški, glej,  še en kozarček zdej,  hvalo bom vekomej,  vekomej pel!«  »Kakó, da je izbran samó ta na to izvoljeno mesto?« sem se začudil.  Odgovoril mi je Azrael: »Mnogo je pil!  Ali pri vsaki kupici je dajal hvalo Tistemu, ki mu je ustvaril sladko kapljo.  Bila je to prava hvaležnost, ker je prihajala resnično od srca.  Zategadelj ga je poveličal Gospod in mu dodelil milost, da mu še po smrti rodí vinska trta!«  Odprla so se zadnja vrata nebeška.  Gledal sem Bogá od obličja do obličja, in jasne so mi bile vse skrivnosti njegove.  Popisati se ne da, kar sem gledal, ali toliko je gotovo, da nebeški Oče naš ni takšen, kakor govore o njem njega hlapci po Goriškem.  Angelj Gospodov me je spremil pred prestol božji in me obvaroval, da me niso pokončale strele, ki so se neprestano vžigale s tega prestola.  Gospod pa je izpregovoril: »Nekdaj, ko si še pregrešno živel na zemlji, si želel, da bi za dve tisoč let zopet ugledal domovino slovensko.  Bodi človek!  In ti, angelj življenja, dotekni se ga s prstom svojim, da se izpolni želja njegova!«  Angel življenja je pristopil in mi iznova uklenil dušo v človeško teló.  Nató izpregovori Gospod: »Pristopi tudi ti, angelj smrti, in dotekni se ga s hladno roko, da mu bo zopet umreti, ako si bo zaželel, daleč od zelene zemlje!« Obsenčil me je angelj smrti, in pretresla me je ledena njegova moč, da je bilo zdajci zopet umrjoče teló, katero je ravno dal iz rok angelj življenja!  Končno je še izpregovoril Gospod: »Približaj se tudi ti, angelj ljubezni, in rahlo roko mu polôži na glavo, da se iznova vname ljubezen v njem, ljubezen, najslajše tolažilo otrokom mojim na zemlji!«  Kakor topla sapa, v kateri se spomládi tajata sneg in led na gorskih vrhovih, takó je dihnil náme angelj ljubezni.  Srce moje je bilo hipoma plodovit vrt, kjer je hotela ljubezen zdajci pognati svoje kalí!  »Azrael!« je izpregovoril Gospod, »vzemi ga zopet v naróčaj in odnesi ga na kraje, kjer ga čaka novo življenje!«  Takó se je zgodilo.  Tema je bila ob mêni in otrpnila je zavest duše moje.  Ko sem se zopet zavedel, bil sem že na zemlji!  Na zemlji sem bil torej!  Teló mi je bilo umrjoče kakor nekdaj in v sebi je nosilo vse tiste strasti kakor tedaj, ko se je porodilo prvikrat!  Tudi stari spomin se je ožívil v mêni, in prvo življenje se je raztezalo pred duhom mojim kakor raván, kjer mi je bil znan vsak prostorček, sléharn kotiček!  Po mêni se je pretakala vroča kri in mladostna moč me je prešinjala.  »Zopet si človek!« Pri tej misli je vse zakipelo po mêni, in presrečen sem si potipal iznova ustvarjeno lice.  Začutil sem mehko in voljnó kožo.  Tedaj se je vzbudila prva želja v mêni: želja po zrcalu, da bi si ogledal zopet dano krasoto svojo.  Ta želja mi je utrdila prepričanje, da sem res zopet človek, óna uboga stvar, ki se porodí v pregrehah in nečimrnostih in prav takó umira!  Ležal sem na mehki travi polja ljubljanskega.  Nad mano je sijalo sonce in me grélo s toplimi svojimi žarkí.  Po dve tisoč letih sva se zopet videla s tem orjakom in vélikim prijateljem človeštva.  Vedno je še tičalo sredi velikanskega obnebja; vse pod njim se je izpremenilo, toda sonce sámo je ostalo, kakršno je bilo takrat, ko ga je Stvarnik izpustil iz rok.  Zagledal sem se tja v Kamniške planine; prebile so stoletne viharje in krasne kakor nekdaj mejile krájino.  Obrnil sem pogled proti beli Ljubljani.  Mnogo se ni bila razširila.  Obkrožalo jo je visoko zidovje, za zidovjem pa skoraj nisem mogel prešteti cerkvenih stolpov.  »Dolgo časa si spal, prijatelj!« me ogovori nekdo.  Ozrem se za glasom.  Blizu mêne, tik njive, obsejane z repo, je čepèl na zemlji plešast človek, siromašno oblečen.  Marsikako záplato si je bil prikrpal na suknjo, in palec na desni nogi mu je gledal iz obuvala, ki si ga je ovil z brézovo trtico.  V roki je imel olupljeno repo, ki si jo je ravnokar izpulil na sosednji njivi in jo sedaj glodal.  Ta mož se je torej ponižno oglasil, in sicer latinski, dasi ne preklasično.  Ker sem tiste dni govoril vse jezike svetá, sem mu odgovarjal brez težave.  »Dolgo si spal!  Prijezdil si na temle konju, toda že v sêdlu si spal in vsak trenutek sem menil, da padeš na tla!«  Šele sedaj sem opazil konja, obloženega z obilno prtljago.  Pasel se je po livadi in se ni mênil za naju.  »Hvala ti, Azrael,« sem dejal sam v sebi, »da si takó izvrstno skrbel záme!«  »Ko si se hotel zgruditi s sêdla,« nadaljuje óni, » sem te prestregel in te položil sèmkaj v travo!«  Iskreno se zahvalim.  »Ako se ne motim,« reče zopet, »tedaj si tujec, ki ga je usoda zanesla v našo krájino?«  »Pravo si pogodil,« mu odgovorim.  »Tujec sem, dasi je nekdaj okó moje že gledalo to ravan.«  »Od kod prihajaš, brat in prijatelj?« me vpraša.  »Visoko od zgoraj.«  »Torej z visokega severa?  Morda iz krajev, kjer vlada narodom sibirska republika?«  »Iz tistih krajev!«  »Kakih novic nam prinašaš?«  »Ničesar posebnega, česar bi že ne vedeli.«  Prvi moj pozemeljski znanec je bil videti jako radoveden.  »Torej je resnica,« me povprašuje živahno, »da sta se kardinal iz Varšave in ruski car merila na ravninah smolenskih in se ljuto borila ves teden?«  »Takó je, kakor govoriš!« odgovorim jaz.  »In končno je res zmagala njega eminenca in uničila belega carja?«  »Tudi to se je zgodilo.«  »Sedaj je daljna Rusija poslušna kardinalu iz Varšave, in resnica je, da je zadnji Romanov pobegnil k cesarju združenih severnoameriških držav, kakor se je nam poročalo?«  »To je resnica.«  Navdušeno je vzkliknil: »Kakó velika je moč svete cerkve!«  Ali sedaj, ko me je izprašal toli temeljito, ga pričnem izpraševati še jaz.  »Tujec sem,« mu rečem, »in pótujem že dolgo.  Obhodil sem mnogo deželâ, ali sèmkaj sem dospel ravnokar.  Nisem še dobil brata, ki bi me poučil o tukajšnjih krajih in rodovih.  Bodi mi prijazen in razjasni mi, kar mi je še temno in nejasno!«  »Moja prijaznost ti bodi vérni hlapec!« mi odgovori takoj.  »Imenuj mi to deželo in mesto, čigar ozidje se dviga pred mano!«  »To mesto je Emona, in o njega prvi zgodovini vemo samó to, da je bilo od nekdaj sedež slavnoznanih škofov.«  »In dežela, kakó se imenuje?«  »Papeževa provincija številka LII.«  »Papeževa provincija!« se začudim.  »In kje so druge številke?«  »Samó v osrednji Afriki jih je petnajst!« mi odgovori ponosno.  Čudil sem se sam v sebi nekaj časa.  Potem pa boječe vprašam:  »Kdo vam je vladar?«  »Prvi vladar je papež.«  »Rimski papež?«  »Vidi se ti,« mi veli porogljivo, »da si tujec in da slabo poznaš zgodovino!  Kje so časi, ko so še naši papeži imeli svoj sedež v Rimu!«  »In kje stolujejo sedaj?«  »To bi moral vendar vedeti!  Ko je sveti grégor CCXXII. dal na Kapitolu usmrtiti poslednjega laškega kralja, se je preselil s kardinali svojimi, katerih je bilo takrat samó tri tisoč, v Afriko, in od tedaj stolujejo papeži naši v starodavnem Timbuktu!«  »Hvala ti za pojasnilo!  In kdo je drugi vaš vladar?«  »Premilostivi naš nadškof ljubljanski.«  »Nekdaj so vladali tukaj avstrijski cesarji,« sem omenil ponižno.  »Ti vladajo še, toda le po imenu.«  »Po imenu?  Pojasni mi to, prijatelj!«  »Najvažnejša zgodovina ti je popolnoma neznana!  Leta 3992. se je uprl nadškof ljubljanski in kardinal iz Zagreba mu je prihitel na pomoč.  Cerkvene čete — na desnem krilu jim je veleval kaplan Trnovski — so se zgrabile z vojsko avstrijsko in jo razteple in premagale na Ptujskem polju.«  »Dà, dà, prijatelj!« nadaljuje ponosno.  »Na Ptujskem polju se je bíla tista zmagonosna bitka!  Od tedaj smo papeževa provincija številka LII., in Dunaj nam mora vsako leto plačevati danj.«  »Kakšen je ta danj?«  »Petdeset tisoč centov voščenih svéč, kar ni malenkost sedaj, ko je vosek toli drag.«  »Sedaj, ko si me prijazno poučil o političnem razmerju, poúči me še, kakšen jezik govori ljudstvo po teh krájinah?«  »Tudi to ti razložim.  Občevalni jezik je latinski, in vsi olikanci ga govorimo.  Tudi seljaki ga večinoma že govoré, samó nižje ljudstvo govori star, pozabljeni jezik, in sicer vsaki dve uri drugače.  Učenjaki še nismo edini, kakov jezik je to; nekateri trdijo, da je ostanek stare tatarščine, drugi zopet, da je to nekdanji turški jezik.«  Srce se mi je krčilo zaradi tvoje usode, uboga, uboga slovenščina.  »In nemščina?« sem vprašal.  »Ta se že tisoč let ne govori več.« Prijetno mi je zazvenel ta odgovor na novoustvarjena ušesa.  Ali ni se mi videl verjeten, zató vprašam začuden: »Kakó to?«  Odgovorí mi: »Ne poznaš li dekreta nadškofa Janeza devetindevetdesetega?  Ta dekret prepoveduje nemški jezik enkrat za vselej.«  »Zakaj?«  »Vzroki so tehtni.  Največji grešnik, kar jih je kdaj porodila zemlja, bil je prekleti Martin Luter!  Ta je pisáril pohujšljive svoje knjige v nemščini, in zategadelj je blaženi nadškof Janez prepovedal to govorico.  Že tisoč let se ni čula v nas nemška besedica!«  Všeč mi je bil spomin na tega nadškofa, samó žal mi je bilo, da ni živel leta 1891., ko bi ga bili Slovenci potrebovali toli bridko.  Znanec moj je pohrustal v tem času svojo repo.  Vstal je in izpregovoril elegično:  »Sonce že zahaja, in mrak me sili v mesto.  Ako hočeva o pravem času dospeti k mestnim vratom, je čas, da odrineva.  Ako hočeš v mesto, ti bom spremljevalec, kakor si ne moreš želeti boljšega!«  »Spremstvo tvoje me bo osrečilo!« sem odgovoril hvaležno.  »Ako mi odšteješ nekaj novcev, vêdem ti konja, zakaj za te korake ni vredno, da bi splezal na sêdlo!«  Odštejem mu nekaj drobiža, in na vse stráni mi izraža hvaležnost svojo, ko ga spravlja v žep.  Nato prime konja za povódec in krene po ozki stezi proti mestu.  Spotoma vprašam: »Ali stanuješ v mestu?«  »V mestu, kje pa drugjé!«  »Zdi se mi, da nimaš preobilo dohodkov?«  »Kaj hočeš,« mi odgovori ponižno, »saj sem samó profesor na vseučilišču.«  »Profesor na vseučilišču!« vzkliknem.  »Dà, na vseučilišču svetega Simplicija!«  »Kaj predavaš?«  »Učencem svojim razlagam teorijo blaženega Antona od Kala.  Toda saj se ti ponudi prilika, da boš poslušal predavanje moje, ako prideš na vseučilišče svetega Simplicija!« Takrat sem že sklenil v duhu, da obiščem to svetovnoznano vseučilišče.  Za sedaj pa vprašam:  »Kakšne dohodke imaš od profesure svoje?«  »Ti dohodki niso nikakor neznatni!  Na teden mi izplačuje škofova blagajnica po dve liri; poleg tega imam privilegij, da se smem brezplačno najesti na kapiteljskem polju, kadar hočem.«  »To repíšče je torej kapiteljsko polje?«  »Takó je, in često sem tukaj večerjal že prav izvrstno!«  »Obuvalo ti tudi ni najboljše!« sem pristavil.  »Vidiš, to so res posebne sitnosti!« mi odgovori.  »Nam vseučiliškim profesorjem morajo nadškofovi dvorni čevljarji brezplačno napravljali obutev.  Vrstimo se drug za drugim.  Sedaj je na vrsti naš rector magnificus — tisti, ki takó smešno predava o sandalah svetega Antona — in to je tanko in neznatno človeče, ki prav počasi trga obutev svojo!  Jaz pa moram čakati, dasi mi palec na nogi gleda beli dan, kakor bi ne bilo nì čevljarjev nì usnja na svetu!«  Priznal sem, da mu je v tem oziru usoda dokaj žalostna.  »Sicer pa človek izhaja prav lehko,« zatrjuje mi, »tem laže, ker imam postranskih dohodkov!«  »Kakšni dohodki so to?«  »O vélikih praznikih,« odgovori mi, »zvonim v stolpu Svetega Nikolaja, kar mi na leto donaša nekaj lir.  Vendar je že tudi v tem slabše!« pristavi vzdihovaje.  »In kakó to?«  »Kakó to?  Ker se že do malega ponujajo vsi profesorji vseučiliški, da bi zvonili v stolpu Svetega Nikolaja!«  Ko mu ne odgovorim ničesar, še dodá:  »In takó se nam krade kruh, nam, ki smo vendar stari in izkušeni učenjaki!«  Prikorakala sva malone do mestnih vrat.  Že se je dvigalo pred nama visoko ozidje in že sva opazila mnogoštevilne straže, ki so hodile po tem ozidju.  Stopila sva na most, ki se je razpenjal nad mestnim jarkom, neposredno pred orjaškim portalom.  Zdajci se pripelje po prašni cesti za nama gosposka kočija.  Pred njo so bili vpreženi štirje tolsti konji, ki so s kopiti teptali po práhu, da se je dvigal kar v oblakih.  Profesor z vseučilišča svetega Simplicija se ponižno umakne, se globoko pokloni in sname obrabljeni klobuček.  Rejen človek je sedèl v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah.  Na prsih se mu je bleščalo nekaj redov, torej je bilo popolnoma upravičeno, da se na naju niti ozrl ni.  Pri mestnih vratih je hitela straža v orožje.  Začula so se ostra povelja in vojaki so prezentirali.  Potem je bliskoma vse izginilo v mesto.  »Kdo je bil ta dostojánstvenik?« vprašam radovedno.  »Izkazujejo mu vojaške časti!«  »Velika in imenitna glava!« mi odgovori profesor vseučiliški.  »Cerkovnik pri Svetem Nikolaju je, in dodeljeno mu je dostojanstvo generala!  Peljal se je na izprehod, in sam Bog ve, ali sem se mu priklonil dovòlj globoko!«  »Z dostojanstvom generala!« se začudim.  »Dá, dá!  In z dohodki generala!«  »Čudna, čudna zemlja!« sem premišljeval, ko sem leta 4000. po Kristusovem rojstvu poleg spremljevalca svojega prekoračil vrata naše bele Ljubljane!  Ljubljano je obkoljalo tiste dni visoko in debelo zidovje.  Učenjaki so ga primerjali ozidju, ki je v starodavnih dobah obkrožalo slavne Ninive.  Sezidano je bilo ozko, toda vendar takó široko, da je bilo v njem prostora raznovrstnim vojašnicam, skladiščem, kapelicam in drugim prostorom, kjer se je vežbala in vadila mestna posadka.  V tem ozidju je tičala kar velika vojska, ki ji je bilo v varstvo izročeno mesto ljubljansko.  S spremljevalcem svojim, ki mi je vodil konja, sem se napotil pod velikanski obok mestnih vrat.  Vnanja straža je naju pústila v miru, prav kakor da naju niti opazila ni.  Pod obokom mi je bilo, kakor da sem stopil v podzemeljsko jamo.  Povsod je kapalo od stropa, prav kakor v predoru.  Zamolklo je zazvenelo vselej, kadar je konj s kopitom udaril po tlaku.  Tema bi bila, da ni malone vsakih pet korakov ob steni gorela svetilnica, ki je razširjala mračno svetlobo.  V tem sómraku sem opazil tik pota, po katerem sva hodila, še drug tir, in lehko si mislite, kakšna čustva so me obšla, ko sem tu pozdravil staro znanko železnico!  Bil je resnično železnični tir in kar nič se ni razlikoval od ónih, po katerih sem se vozil, ko sem bil še prvič na zeleni zemlji.  »Tu je železnica!« rečem profesorju z vseučilišča svetega Simplicija.  »Dà, dà, železnica, po kateri se vozi premilostivi nadškof na svoje letovišče v Goričanah!«  »Drugega namena nima?«  »Drugega namena nima!  No, saj je že to namen vseh namenov!«  »Kaj vraga!« vzkliknem začuden.  Bliskoma je pri mêni profesor in mi s široko svojo dlanjo zatisne usta.  »Ti kolneš!  Za Boga, če te čuje straža!  Danes še bi tičal v železju, in tudi mêne bi vrgli v ječo, ako bi me zalotili v pregrešni družbi tvoji!«  Potolažil sem ga, obetajoč, da bom odslej opreznejši in da ne bom več klel.  »Torej železnico imate še vedno?« vprašam, da bi jela govoriti o drugih stvaréh.  »Ali kje vendar dôbivate premoga, da kurite železnične stroje, ko so že pred 2000 leti učenjaki trdili in preračunali, da po 300 letih ne bo nobenega premoga na zemlji!«  »Takó je!  Prav so računali, premoga ni!  In če bi svete knjige ne govorile o njem, bi niti ne vedeli, kaj je bil premog!«  »Ali vam sedaj goni vlake elektrika?« vprašam radovedno.  »Elektrika!« se začudi učeni starec.  »Ali ne poznaš knjig blaženega Antona od Kala?  V teh knjigah je prepričevalno dokazano, da je Belcebub takrat, ko ga je drevil arhangel v peklenski prepad, trenil z dolgim repom svojim med vesoljne svetove.  In ta udarec je treščil vprav na ubogo našo zemljo, da se je vse zaiskrilo.  Pri tistem udarcu se je rodila ta moč, ki so nekdaj rekli elektrika in ki brez dvojbe izvira od hudiča.  Zató odobrujejo vsi modrijani dekret pokojnega nadškofa Jerneja XXXIX., s katerim je ostro prepovedal, da bi kjer koli rabili elektriko v teh pokrájinah.  S tem ukrepom je blagi nadškof ponižal Belcebuba samega, da nima več moči do nas!«  »Kaj pa vam torej goni železnico?« ga vprašam strmèč.  »Glej in opazuj sam!«  Začulo se je res nekako drdranje, kakor pred 2000 leti, kadar je tekel železniški voz po plesmih.  Škripale so osi in bobnenje je odmevalo od visokega oboka.  Vmes se je čulo kričanje gonjáčev, pokanje bičev in zamolklo ječanje.  V mráku ugledam tolpo nesrečnikov, na pol golotnih in z verigami priklenjenih k težkemu vozu, ki ga vlečejo s poslednjimi močmi po tiru.  Kadar gré prepočasi, vseka nadzornik z vozá sedaj po tem, sedaj po drugem z dolgim bičem svojim.  Kamor zadene, ondi se zmésita znoj in kri.  In vpreženci napenjajo skrajne sile, da bi hitreje tirali težki voz, prav kakor živina, ki je nekdaj ob naših vodah vlačila težke ladje proti reki.  Trudni sopihajo mimo naju in ječé, da se pričnè konj plašiti in da ga le stežka pomiriva s profesorjem.  V tem je oddrdral železniški voz, in niti opazil nisem, je li kdo sedèl v njem ali ne.  To je bila železnica ljubljanskega nadškofa leta 4000. po Kristusu!  Sočutno vprašam: »Kaj pa so zakrivili ti vpreženci, da se morajo péhati takó nečloveško?«  »Veliki hudodelci so!« mi odgovori profesor važno.  »Zgolj zločinci so, ki so se pregrešili proti sveti teoriji blaženega Antona od Kala!«  »Proti teoriji blaženega Antona od Kala?  V čém tiči njih krivda?«  »Takoj ti pojasnim vse!  Prvi, dolgih sivih làs, ki je vlekel prav spredaj, mi je bil nekdaj tovariš na vseučilišču svetega Simplicija.  Toda v predavanjih svojih je zabredel v grozno zmoto; trdil je namreč, da je po zapóvedih svete cerkve dovoljeno, ako pišemo besedi »nadškof ljubljanski« sredi stavka le z malimi črkami.  Ker ni hotel javno preklicati te zmote, ga je obsodil urad za ohranitev nadškofove časti — sacrum officium defendendae sanctae dignitatis archiepiscopalis — za vse življenje v železnično vprego!«  »Resnično, ta kazen ni pretirana!«  »Dà, nikakor ne!  Za Jakoba XV. so take grešnike sežigali na grmadah!  Dandanes jih pa samó priprezajo k železnici, ker je njega milost, sedanji nadškof Martinus, v tem oziru premehak, predober.«  »Kaj li je pregrešil mladi človek, ki sem ga opazil tik bivšega tovariša tvojega?« »Pregreha njegova je nekoliko manjša.  Srečal je na ulicah duhóvnika svete cerkve in mu v pozabljivosti svoji ni poljubil roke.  Urad za obrambo časti mašnikov — sacrum officium defendendae dignitatis sacerdotum — ga je obsodil gledé na njega mladost in očitno globoko kesanje — samó na šest let v vprego!«  »Tudi ta kazen se mi vidi milostna!« odgovorim.  »Pri nas v Sibiriji bi ga bili bržkone obsodili kar na dolgih deset let! — Ali kdo je óni, ki vleče prav zadaj, kateremu se vidi najbolj, kakó težko premika svoje kosti?  Ta je tudi tisti, kateremu nadzornikov bič največkrat zažvižga po plečih.«  »Temu se ne godi preslabo!« mi odvrne profesor.  »Čevljar je iz čevljarskega oddelka.  Ko pa je srečal cerkovnika svetega Florijana, se mu ni odkril, kakor je predpisano.  Urad za češčenje cerkovnikov — sacrum officium defendendae dignitatis sacristanum — ga je obsodil zaradi tega na šestmesečno težko železnično vprego.«  »Sedaj mi je pa že jasna teorija blaženega Antona od Kala!« odgovorim spremljevalcu.  »Dobro vidim, da imate v mestu svojem pravične sodnike!«  »Sreča tvoja,« dostavi profesor, »da te ni kdo čul, ko si zaklical prej ime vragovo!«  »Pred kakšen urad bi me bili tirali potem?«  »Takoj bi te vklenili v železje in te izročili uradu v zabranjevanje pogrehe — sacrum officium de prohibendis peccatis. — gledé na to, da si tujec, bi te bil obsodil ta urad vsaj na dvanajst let v ‚kazemate‘ na Gólavec.  Tvoj imetek pa bi zapadel nadškofovi blagajnici!«  »Hvala ti za pojasnilo!  Sedaj mi pa še povej, kakšno vojaščino imate, in kakšna je posadka, ki brani srečo in blaginjo mesta vašega.«  »Tudi to ti hočem povedati.  V Emoni sami ležita dva polka in slavnoznana kohorta ‚starih devic‘, kateri je izročen ženski oddelek.  Obá polka sta samóstanski urejena in bivata tu v mestnem ozidju.  Vrhovni vojskovodja je presvetli nadškof Martinus; vsakemu polku pa zapoveduje polkovnik z dostojanstvom prelata.  V mestu je torej ena brigada, ki pa je samó oddelek velike papeževe vojske, stalno utaborjene pri Gorici.  Tam pa zapoveduje grof Nerva, papežev maršal, kardinal in partibus infidelium, obenem papežev generalissimus za to provincijo.  Ker bo njega eminenca skoro pregledovala mestno posadko, učakaš morda srečo, da mu boš gledal v obraz.  Znamenit vojak je in v mnogi bitki se je že izkazal!«  »Radostilo me bo, ako ga bom videl!  Kakšen pa je polk, ki je tukaj v ozidju pri vratih?«  »To so naši triariji!« mi odgovori ponosno.  »Pravo jedro so naši posadki in papeževi vojski sploh!  Imenujejo se polk ‚telesne straže‘, ker so obenem telesna straža premilostivemu nadškofu.  Ta polk ‚telesne straže‘ ima prekrasno zgodovino!  Ustanovil ga je znameniti nadškof Benedikt CII., ki se je prvi obkolil s prepotrebno telesno stražo.  To je tisti sloveči nadškof, ki je ustanovil prepotrebni urad v zabranjevanje brad — sacrum officium de hominibus imberbibus conservandis. — Ustanovil si je torej posebno telesno stražo, katero je po sebi imenoval stražo ‚gologlavih benediktincev‘, ker mora vojaški stražnik slovesno priseči, da nikdar v svojem življenju ne položí pokrivala na glavo.  Ta straža se je polagoma razmnožila v polk, obsezajoč dvanajst kohort.  Po vojaško in samóstansko živé; čisti so, trezni in zanesljivi, vdani visokemu nadškofu.  Zató so jim izročena edina mestna vrata, da jih stražijo; ostro pazijo ondi, da se v mesto ne priklati kakšen krivoverec, ki bi begal ljudstvo.  Tudi so slovesno prisegli večno uboštvo, takó da živi ves polk ob sami miloščini!  Kaj dobro mu torej služijo mestna vrata, ker mora vsakdo, najsi gré iz mesta, najsi gré v mesto, gologlavim benediktincem deliti miloščino!«  Začudim se: »Torej večno uboštvo so obljubili vojaki vaši!  Potem jim pa nadškof ne daje nobene plače?«  »Gotovo ne!  Kakšnega pomena bi bilo sicer večno uboštvo?  Na tem načelu je osnovan ves oddelek papeževe vojske, kolikor ga je v utrjenem ostrogu goriškem.«  »Ob čém pa živí?«  »Ob miloščini!  Vsak teden ima posebna kohorta pri sléhernem polku službo, da berači po okólici.  Ti vojaki jemljejo denar, jedila, vse, kar gré v vrečo ali žep.  Take kohorte hodijo daleč naokrog; celo v Emono so že priberačile časih.  Ali to ni prijalo gologlavi telesni straži, ki je mênila, da ji tuja kohorta krati dohodek.  Pripetilo se je celo, da so se zgrabili z orožjem in da je tekla kri zaradi milodarov.  Od tedaj papeževe kohorte ne smejo več v mesto!«  »To je res izvrstna organizacija,« sem si mislil.  »Koliko so stale vojske za prvega življenja mojega, sedaj pa ne stanejo ničesar!«  »Torej polk ‚telesne straže‘ živi zgolj ob miloščini?«  »Gotovo!  In priliko boš imel opaziti, kakó izvrstno je vse urejeno v tem oziru.«  V tem času sva dospela tja, kjer je pri zidu izviral studenec.  Močen curek je vrel iz zemlje in polnil korito, vloženo v tla.  Potem se je odtekal po vodotoči in izginjal pod ozidje.  Okrog tega vrelca so bile napravljene klopi; po zidu pa je viselo obilo posod, s katerimi se je lehko zajemala voda.  Železni obroči so bili vzidani v steno, da je bilo môči nánje privezavati živino, ako jo je kdo slučajno imel s sabo.  Pri tem vrelcu je obstal vseučiliški profesor, privezal mojega konja k steni in izpregovoril: »Odpočijva si nekoliko.  Tukaj pijem vselej, kadar sem se navečerjal na kapiteljskem repišču!  Tu pije sploh vsakdo, ki je na poti v mesto.  Na tem mestu se smejo napiti celó hudodelniki, vpreženi v železnico, in to celó tedaj, kadar vozijo premilostivega nadškofa.  Skratka: tu pije vse, in sicer iz stare navade, ukoreninjene v zgodovini naši.  Torej pijva!«  Natočil je čiste vode in mi jo podal.  Pil sem slastno, ker je bila to prva voda, ki sem jo pil po drugi svoji stvaritvi in ker je bila to voda z zemlje slovenske!  »Praviš, da pijó tukaj vsi, ki so na poti v mesto, in to iz stare navade?«  »Iz jako stare navade!  To je bilo za nadškofa Janeza IC. blagega spomina.  Takrat je bil pri sv. Jakopu vikarij Luka, mlad, čvrst duhóvnik, vnet za slavo svojega stanú.  Zeló priljubljen je bil ženskemu spolu, posebno mlademu.  Tiste dni je umrl stari župnik sv. Jakopa, in župnik je hotel biti vikarij Luka.  Ali škof Janez mu ni hotel dati župe, kar je vikarija Luko takó užalilo, da se je očitno uprl višjemu pastirju svojemu.  Na trgu sv. Jakopa je zasadil v zémljo prapor vstaje in pozval ženstvo vse župe sebi na pomoč.  To je bila prva in zadnja ženska vstaja, o kateri pričajo listi zgodovine naše.  Kakor en mož se je dvignilo razljučeno ženstvo, pobralo možem orožje, se razdelilo v kohorte in kakor nekdaj amacone bojaželjno obkrožilo vikarija Luko.  Zgodilo se je to meseca malega travna 3919. leta, in najzanesljivejši zgodovinarji nam pripovedujejo, da se je nadškof Janez sam tresel na prestolu svojem.  Ali vendar se vikarij Luka na sv. Jakopa trgu ni mogel držati dolgo.  To pa zlasti zató ne, ker ga ni podpiralo moštvo, zakaj vsakemu zakonskemu možu šentjakobske župe vendarle ni bilo všeč, ako mu je drobna žena lazila za vikarijem Luko.«  »Kakó se je potem godilo vikariju?« sem vprašal radovedno, ker so me obhajali nekaki spomini iz devetnajstega stoletja.  »Ko se je nabralo okolo 2000 močno oboroženih žensk, se je vrgel vikarij Luka ž njimi preko Gradaščice v trnovsko predmestje, kjer ga je ženstvo tudi sprejelo kàr najprisrčneje.  Hipoma je imel vojske vsaj 4000 junakinj, oboroženih od nog do glave.  Ž njimi se je utrdil za Gradáščico in okrog cerkve trnovske.  V tem taborišču je dvakrat odbil naskok škofovskih vojakov, in s krvavimi glavámi so le-ti bežali pred ženskami.  Posebno in na prvem mestu se je odlikovala kohorta ‚starih devic‘, ki si jo je vikarij Luka izbral za telesno stražo svojo.  Ta kohorta je malone vsak dan udarjala preko Gradáščice v mesto, kjer sta se širila strah in groza.  Že se je menilo, da premaga vikarij Luka nadškofa Janeza in da posadí samega sebe na škofovski sédež, ali na nesrečo vikarijevo se je v kohorti ‚starih devic‘ vzbudila ljubosumnost.  Očitale so vikariju, bodisi upravičeno, bodisi neupravičeno, da kaže preveč simpatij do polkovnice, ki je vodila šentjakobsko brigado ženskega spôla.  Ker se vikarij Luka menda ni mogel popolnoma opravičiti, se mu uprla je kohorta ‚starih devic‘, z vihrajočim praporom prekoračila Gradaščico in prestopila v škofovski tabor.  Od tedaj je bledela zvezda vikariju Luki in skoro mu je odbila zadnja ura!  Janez IC. sam se je postavil na čelo vojski svoji in ž njo potisnil ubogega vikarija z ostanki njegovih žensk k mestnemu zidu za trnovsko cerkvijo.  Ali bitka je bila krvava!  Oče je usmrtil hčer, sin mater in mož ženo!  Na Zena, bili so silni časi, toda končno je vendarle podlegel vikarij Luka.  Obkolili so ga na ozidju za trnovsko cerkvijo, in drugače si ni mogel pomagati, nego da je skočil raz ozidje v veliko globočino, kjer se je pobil do smrti.  Sam nadškof Janez je vodil bitko, in ko je bila zmaga dovršena, je izdal takoj splošno pomilostitev za vse krasne svoje nasprotnice.  Popóldne tistega dné je šel premilostivi škof iz mesta, da bi se ohladil na polju.  Prišel je tudi do tega studenca in žeja ga je zmogla.  Naliti si je dal kupo in jo izpraznil na čast slavne premage.  Od tistih dob pa je ostala navada, da pije vsakdo pri tem studencu, bodisi da je na poti iz mesta, ali na poti v mesto, in sicer pije na slavo premagi nadškofa Janeza IC.!«  »Ali se je pozneje uprl še kak vikarij?« vprašam radovedno.  »Nikdar več!  Nadškof Janez IC. je izdal takoj dekret, da se je mesto razdelilo v tri oddelke.  Prvi oddelek je odkazal oženjencem — tu je tudi kapitelj in škofova palača — v drugem oddelku so neomožene ženske — te brani kohorta ‚starih devic‘ — v tretjem oddelku pa bivajo neoženjeni možje.  Vsak oddelek je obkoljen z visokim zidom, takó da živi popolnoma záse in v nikaki dotiki z drugimi oddelki.«  »Kakó modro in oprezno!« vzkliknem začuden.  »Potem ni na svetu več tiste pregrešne spolne ljubezni, ki je v prejšnjih dobah kakor kuga morila človeštvo po zemlji?«  Profesor z vseučilišča sv. Simplicija zamežíkne z levim očesom, me pogleda zvito po stráni in nekaj časa molči.  Napósled mi odgovori: »Spolna ljubezen!  Glej, glej, kaj vam je v Sibiriji vse znano!  Pri nas poznajo to ljubezen samó učenjaki, ki so jim pristopne stare knjige blaženega Antona od Kala.  Ali to je stvar, o kateri ne govorimo preradi!« »Za Boga,« vprašam še, »kakó li se ženite in možite pri vas, ako so posamezni oddelki obzidani takó visoko?«  »Lepo in spodobno!  O tem se boš lehko sam prepričal, ker bodo skoro nabôri za ženitev v obeh oddelkih, kjer so neoženjeni možje in nemožáte žene.  Ako plačaš primerno pristojbino, te vzame dotična naborna komisija izvestno rada s sabo.«  »Nabor!  Nabor!« se začudim.  »Ako se prav spominjam, so imeli v prejšnjih časih samó vojaške nabôre?«  »Istina!  Ali v našem mestu so se uvedli nabôri za ženitev in možitev, in to zato, da se je vprav zatrla tista grozna spolna ljubezen, katero toli pravično obsoja blaženi Anton od Kala v svetih knjigah svojih!  Toda čemu bi ti pravil; saj boš sam videl vse, ako le hočeš!«  »Ali se o tem studencu pripoveduje še kaj drugega, znamenitega?«  »Posebnega nič.  Govori se sicer, da je bil semkaj pred tisoč in tisoč leti pokopan velik grešnik, ki se ni hotel spokoriti nì na smrtni postelji.  Imel pa je pobožno mater, in ta je toliko časa jokala na gomili njegovi, da se je Bog usmilil grešnika in mu oprostil vse brezštevilne pregrehe.  Poveličal pa je gospod Bog tudi máterino solzo, da je prikipela kot hladen vrelec iz grešnikovega groba!«  Tedaj je začul moj duh glas angelja Azraela.  In le-tá mi je govoril: »Poglej naokrog in spoznàj, kam te je zopet postavila mogočna roka božja!«  Pred mojim duhom se je začel dvigniti zidan obok, više in više, dokler se ni vse izgubilo v jasni zrak.  Hipoma je izginilo ozidje, in pred očesom moje duše je ležala v meglo zavita bela Ljubljana, kakor je bila pred 2000 leti.  Po blatni cesti se je vil mrtvaški izprevod proti pokopališču svetega Krištofa.  Le malo ljudi je stopalo za pogrebom, in ni ga bilo očesa, v katerem bi se videla solza.  Začul sem tudi óno žalostno, tanko zvonjenje s stolpa svetega Krištofa, ki oznanja vsemu svetu, da je zopet padel klas na tisti vesoljni njivi, kjer noč in dan s svojim srpom neumorno deluje večna žanjica — bleda smrt!  Hipoma se je tudi odprla zemlja pred mano, in stal sem ob grobu, kakršne so pred 2000 leti kopali mrličem.  In ko je dospel izprevod na mesto, kjer sem stal plah in trepetajoč, so odložili krsto in jo izpustili zemlji v osrčje.  In Azraelova roka mi je odkrila vse in zrl sem v krsto in ugledal ondi ostanke svojega prvega telesa, kakor so ga pokopali leta 2000. po Kristusovem rojstvu!  Takó si me, večni angelj Azrael, leta 4000 po Kristusu privedel do prve moje gomile!  Ko me je zapustil Azrael in sem se iznova zavedel zemlje, je prijel profesor z vseučilišča svetega Simplicija mojega konja za povodec in ga pred mano vodil po mračnem potu.  Dejal je:  »Sedaj pa hitiva, da prideva do mestne straže, predno l éže pater polkovnik v posteljo!« Podvizal sem se in korakal za njim.  Prišla sva do kraja, kjer je bil ves predor ograjen z železnim pažem, takó da ni mogel nihče dalje.  Na levi in desni stráni so bili vhodi v stransko ozidje.  Pred tem pažem pa je hodila straža z dolgo sulico v roki.  K steni je bila z debelo verigo prikovana težka púšica, da so mimo gredoči ljudje metali vanjo mile darove za telesno stražo.  Tudi pred to púšico je stala gologlava straža.  Vendar ni imela prijetnega pôsla, ker je neprestano pihala sapa, da je kàr šumelo pod visokim obokom.  Tedaj sem prvič ugledal vojsko nadškofa ljubljanskega.  Nekateri vojaki so bili oboroženi s puškami; drugi so nosili dolge sulice in sicer iz spoštovanja do Svetega pisma, ki ne pozna drugih vojakov nego oborožene s sulicami.  Vsa tolpa je bila jako čudna, takó da je pretresla posebno mêne, ki sem s prvim življenjem svojim koreninil v devetnajstem stoletju.  Oblečeni so bili ti vojaki v kratke haljice, sezajoče do kolen; gole noge pa so jim tičale v nekdanjih svetopisemskih sandalah.  Tudi so bili vsi gologlavi, torej ni čuda, da se je v vrsti kazalo obilo plešastih glav, katerim je bil večni prepih, v katerem so opravljali službo, spihal vse lasé s témena.  Pred pažem obstaneva. takoj skoči stražnik od púšice pred naju in nama s sulico zabrani dalje.  Najprej pregleda mojega spremljevalca in reče porogljivo: »Ali se zopet potikaš tukaj?  Saj itak nimaš beliča, da bi kàj dal!«  »Prav praviš, frater Miha,« reče moj spremljevalec, »z mano ni nič!  Kakó pa sicer, prijatelj, ali si zdrav?«  »Vse bi še bilo,« odgovori vojak Miha kislega obraza, »ko bi me le vedno ne bolela ta prekleta glava!«  »Glava!  Aha, to prihaja od prepiha!«  »Dà, dà, od tega vražjega prepiha!«  Skrivoma vprašam znanca svojega: »Kakó, da takó kolne?«  »Tiho!  Ti vojaki imajo záse posebno zlatopečatno pismo, ki jim dopušča celo kletev zaradi vojaške discipline.«  »Kdo pa je to?« vpraša sedaj vojak Miha.  »Tujec, ki ostane nekaj časa v našem mestu.«  Kakor bi jelo goreti v slamnati strehi, takó se razvname vojak Miha.  »Tujec, za Bóga,« zakliče osupel, »in v mesto sili!  Pokličite patra poročnika, hitro, hitro!«  Zdajci se kakor mravljinci usujejo gologlavi vojaki s postranskih prostorov in me obkrožijo od vseh stráni.  Strmèč me opazujejo od nog do glave in si pripovedujejo, da je prišel tujec, ki hoče v sveto mesto.  Da je prišla zver pred paž mestne straže, ne bila bi vzbujala večje pozornosti, nego jo je vzbujala neznatna moja, iznova ustvarjena osebica.  Skoro prisopiha tudi pater poročnik.  Oblečen je bil v svilnato haljico, ali za časa službe svoje si je bil pripasel rejen trebušček, da so drobne nožice kàr omahovale pod njega težo.  »Kaj je zopet?« kričí že od daleč in rožljá s sabljo po tlaku.  »Kaj je zopet, gologlavi psi, ki ne daste človeku niti trenutek mirú?«  Odgovori mu frater Miha:  »Pater poročnik, tukaj je tujec, ki sili v mesto.«  »Tujec!« — Zdajci se zadere na Miho: »Naravnost se drži, ako govoriš s poročnikom svojim!«  Vojak Miha se še bolj raztegne in stoji kakor drevó:  »Pater poročnik, tujec je, in okrog trebuha ima pas, v katerem je videti obilo denarja.«  To patra poročnika nekoliko potolaži.  »Odkod prihajaš?« vpraša me osorno.  »lz krajev sibirske republike!« odgovorim hladnokrvno.  »Iz krajev sibirske republike!  Božja rodica, kaj mi je početi?«  Vihtel je roke po zraku in prvi hip res ni vedel, kaj bi počel.  Končno zakriči:  »Le hitro k patru polkovniku, da ukaže, kar je potrebno!  To ni kar si bodi, ako sili v mesto takšen tujec!  Morda je krivoverec, in sam Bog vé, kakšne peklenske nauke nosi v rokavih svojih!  Kurirji, naprej!«  Pet vojakov pristopi.  Vsakemu naroči, kam naj odrine, da oddá prevažno novico o tujcu, ki sili v mesto in prihaja iz nepoznane in krivovérske republike sibirske.  »Ti pa, frater Konstancij, idi takoj na mestno ozidje!  Izprožijo naj deset topov, da se vzdrami vse mesto!  Zakaj velika je morda nevarnost, katera preti po tem tujcu sveti veri naši in nesrečnemu mestu našemu!  Kurirji, naprej!«  Iznova pristopi deset vojakov.  Naroči jim, naj odrinejo k vsem župnim in samostanskim predstojnikom, k vsem zakristanom in kaplanom in sósebno k sveti komisiji za izpraševanje tujcev.  Dočim še takó ukazuje, zagrmé topovi z mestnega ozidja, da se kàr strese obok nad nami.  S stolpov pa takoj tudi zapojó zvonovi in po mestnih ulicah se oglašajo trobentači; ljudstvo se zbira, prav kakor da je začelo goreti sredi nadškofovskega dvorca.  »Nikar se ne čudi,« mi šepne profesor z vseučilišča svetega Simplicija.  »Nikar se ne čudi!  Sedaj so minila vprav tri leta, odkar je silil zadnji tujec v mesto naše!«  »Tri leta?« vprašam.  »In kaj se je zgodilo ž njim?«  »Pred spomenikom blaženega Antona od Kala so ga javno sežgali, ker mu je komisija za izpraševanje tujcev dokazala kar najjasneje, da je z vsem duhom svojim tičal v trdem krivovérstvu!«  »Na grmadi so ga sežgali!«  »To je najmanj, kar se mu je moglo zgoditi!«  »Ali postavijo tudi mêne pred sveto komisijo za izpraševanje tujcev?«  »Vsekakor!«  »Dobri Azrael!« vzdihnem v sebi.  »Obsénči me z varstvom svojim, da ne omagam pred sveto komisijo in da se mi ne spotakne noga précej pri prvem koraku v mesto!«  »Še nekaj,« mi reče načelnik straže.  »Kakó si kàj denaren, tujec?«  »Nekaj tisočákov nosim pri sebi!«  »Nekaj tisočákov?  In za polk telesne straže še nisi dal ničesar?  Šestdeset lir je najmanj, kar moraš odšteti!«  Vzel sem iz pasú šestdeset lir in mu jih odštel.  »To je za polk!  Za patra polkovnika pa še šestdeset lir posebej!«  Tudi te mu odštejem.  »Ako daš sedaj še mêni šestdeset lir in za spoznavalce blaženega Antona od Kala tudi šestdeset lir in za mestni drevored svetih svetilnic takisto šestdeset lir, si plačal za sedaj, kar ti je dolžnost plačati!«  Odštejem mu te vsote iz svojega pasú, in že se mi trese srce, da se bo ubogi ta pas jel prazniti pri teh vednih naskokih!  Toda čudi se ljubezni angelja Gospodovega! — Če sem še toliko vzel iz pasu, takoj se je napolnil sam od sebe; izginila mi je torej vsa skrb, da bi mi utegnil poiti dragi denar.  »Kakšen drevorèd svetih svetilnic je to, ki si o njem govoril?« vprašam načelnika.  »Če prideš v mesto,« mi odgovori osorno, »tedaj se izvestno seznaniš ž njim.  Čakaj torej in potrpi!«  »In spoznavalci blaženega Antona od Kala, ki si govoril o njih ravnokar, kje so?«  »Prédnje stopiš še danes.  Môlči torej in idi k patru polkovniku!«  Po teh besedah se ponižno oglasi moj znanec z vseučilišča svetega Simplicija, rekoč: »Naj grem ž njim, saj véš, pater poročnik, kakó potrebujem zaslužka!  Ako grem ž njim, morda mi kàj dá, saj veš, da sem lačen do malega vsak dan!«  Ta ponižna in ganljiva prošnja ni padla na kamen.  »Torej pojdita skupaj,« izpregovori načelnik straže, »in če ti kaj dá, mi tudi je prav, ker vem, da si res siromak!  Vendar, da ne bosta počenjala kaj napačnega, naj vaju spremijo štirje stražniki.  Straža, naprej!«  Ko se postavijo stražniki prédenj, reče še: »Frater Konstancij, sedaj grem v mesto na ženski oddelek.  Ako bi me iskali, véš, kje me dôbiš.  Na ženskem oddelku!« Odpró mu železni paž, in s svojim trebuščkom se valí po poti v mesto. — S profesorjem pa se napotiva k patru polkovniku.  Iz glavnega predora kreneva na levo stran v teman in nizek hodnik.  Straža štirih bosonogih vojakov krene za nama.  »Skoro ugledaš spoznavalce blaženega Antona od Kala in potem rad priznaš, kakó se je človestvo izpopolnilo v zadnjih stoletjih!«  Takó se baha profesor z vseučilišča svetega Simplicija.  »Dà, dà, človeštvo je popolno, in svetnike imamo že kàr na zemlji.«  »Svetnike?« vprašam začuden.  »Sam se prepričaš in skoro.  Zakaj zdajci dospeva k najdražjemu zakladu, katerega straži gologlavi naš polk!«  Radovednost moja je prikipela do vrhunca.  Takrat sva prikorakala na obširni prostor; bilo je to nekako široko dvorišče, nad katerim se je raztezala steklena kúpola.  Na stotine lučic je brlelo po stenah in svetilniki so viseli od stropa, da se je razširjala žareča svetloba ž njih.  Po stenah so se šopirili zlati napisi: »Triumf ali največji uspeh teorije blaženega Antona od Kala.« Ves bataljon gologlavih benediktincev je imel tukaj svojo stražo in malone tisoč bajonetov se je lesketalo v tem svetlem prostoru.  Tudi je klečalo po tlaku nekaj pobožnega ljudstva in zamaknjeno zrlo na železni stolp, ki se je dvigal sredi razsvetljenega prostora proti stekleni kúpoli.  In v tem stolpu je bil óni zaklad, ki ga je stražil ves bataljon gologlavega polka in o katerem so pripovedovali zlati napisi po stenah, da se kaže v njem največji uspeh teorije blaženega Antona od Kala.  Omenjeni železni stolp je bil razdeljen v več nadstropij, v katerih so bivali najpopolnejši spoznavalci te teorije.  Stanovanja so bila prikrita človeškim očém; tam notri so bili ti svetniki sami záse.  Ondi so izvrševali Bogú všečna dela — vsaj takó mi je pravil moj znanec z vseučilišča svetega Simplicija — vendar jih ni smel nadzirati nihče, kar je bilo tem pametneje, ker se je smel svet leta 4000. p. Kr. rojstvu zanašati nánje brez strahú, da bi ga prevarili.  V pritličju železnega stolpa sem ugledal nekake célice, katerih ena stena je bila odprta proti občinstvu.  Semkaj so prihajali časih spoznavalci blažene teorije, da so s podobo svojo budili zbrano ljudstvo k posnemanju in gorečnosti.  Kadar se je prikazal ta ali óni spoznavalec v célici svoji, takoj se je začulo povelje patra majorja, ki je načeloval stražečemu bataljonu, in vse kohorte so vzdignile orožje pred njim.  Takó so tiste dni častili spoznovalce blagonosne teorije blaženega Antona od Kala!  »Vse célice so prazne!« mi šepne spremljevalec.  »Zgoraj molijo!  Nekoliko počakajva, in skoro se prikaže ta ali óni, ko je vendar obilo vernega ljudstva v svetem hramu!«  Obstanem torej in v naglici prezrem, da je vseučiliški profesor pokleknil na kamniti tlak.  Takoj stopi k mêni vojak in me sune v rebra, da se mi nehoté upogne koleno in da sem hipoma na tlaku tik znanca svojega.  Gotovo bi me bil vojak pretepal še nekaj časa s suličnim ročnikom, da se ni začul glas patra majorja, kličočega stražo k pozornosti.  Resnično, tedaj se v sprednji célici odpro vratca v ozadju in — v célico stopi prvi spoznavalec blažene teorije. mêni se je videl čuden svetnik, ali znanec z vseučilišča svetega Simplicija mi zašepeta: »Svet mož je, toda v stolpu so še svetejši!  Sicer je pa dopuščeno, da stopiva bliže!«  Stopiva torej bliže.  »To je oče Protazij,« me poučuje profesor svetega Simplicija.  »Nekdaj je bil bogat, lep človek in glavo si je mazilil z dišavami, kolikor so jih dobivali po vseh jutrovih deželah.  Celo toli pregrešen je bil, da so ga nekdaj mestni stražniki iztaknili, ko je pristavljal lestvico k zidu ženskega oddelka, da bi se bil pritihotapil k nedolžnim devicam.  Da se ni odkupil z denarjem, hudó bi ga bili kaznovali.  Slučajno pa mu je tiste dni prišla v roke knjiga blaženega Antona od Kala.  Berilo ga je takó pretreslo, da je krenil na stezo pokore.  Razvnel se je proti prejšnji svoji ničemurnosti in se zaklel, da se neče odslej nì umivati, nì česati, nì prej zavijati v čisto perilo, dokler mu prejšnje ne pade s telesa!  In zvest je ostal obetu svojemu, in sedaj ga vidiš pred sabo jako popolnega!«  V tem je blaženi spoznavalec pokleknil v tesni svoji célici in neprestano kričal: »Pokorite se, kakor jaz!  Pokorite se!«  Obleka je res kar kapala s tega izvrstnega spoznavalca preizvrstne teorije.  Oblečen je bil v zgolj cape, in njega perilo je bilo prav takó črno, kakor je bila črna polt njegova.  Nikdar se ni umil, nikdar česal.  »Ta se torej ne umiva in ne češe?« vprašam osupel.  »Prav nikdar!« mi odgovori profesor.  »Za Bóga!  Kakó mu je to mogoče?«  »Iz posebnega darú božjega!  Dokazano ni, vendar menimo, da mu je pripisovati že dôkaj čudežev!«  »Čudna zemlja, čudna zemlja!« s tem vzdihom stopim k drugi célici.  »Zaradi perila,« mi izpregovori profesor, »ne strmi preveč.  Dokazano je namreč, da tudi puščavniki v starih puščavah niso nosili boljšega perila, in vendar so svetniki v nebesih!  Poglejva v drugo célico!  Glej očeta Hieronima!«  Tudi tukaj poklekneva.  V célico je stopil drugi spoznavalec blažene teorije.  Bil je to šibek mož s prav krepko in močnó levo nogo.  »Kakšne zasluge ima oče Hieronim?« vprašam radovedno.  »Velike, velike!« mi odgovori stari znanec.  »Krčmàril je nekdaj in v gostilni svoji gojil vsakovrstno pregrešno veselje.  Posebno rad je plesal, in sumnjali so celo, da je plesal ob praznikih in takó grešil.  Toda kaj se zgodi?  Čital je knjige blaženega Antona od Kala, in takoj se mu je raztajalo srce, in kesal se je in preklinjal tiste čase, ko je plesal in cvel v pregrehah svojih!  Obetal je, da ne bo plesal nikdar več in da bo kolikor moči živel na eni sami nogi.  Takó, kakor ga vidiš sedaj, živi že leta in leta.  Na samotnem prostoru je bival, leta in leta stoječ na levi nogi.  Dež je lil nanj, sneg je padal nánj, in živel je samó ob tem, kar so mu darovali usmiljeni ljudje.  Končno so ga poklicali v stolp spoznavalcev blažene teorije, in v tej célici ga vidiš sedaj malone ob vsaki uri.  Večje popolnosti si kar misliti ne moreš!«  Kakor čaplja sredi močvirja je stal sveti mož sredi svoje célice, podoben kamnitemu kipu.  Niti uda ni premaknil, kar trenil ni z očesom.  Bil je popolnoma zamaknjen v svoj posel, in šele za kakih šestdeset minut se mu je pričela tresti orjaška leva noga.  Omahoval je, končno pa se zgrudil kakor posekano drevo po tlaku célice svoje.  Ondì je obležal.  »Kaj li sedaj?«  »Sedaj bo nekaj časa počival, potem pa se zopet postavil na levo nogo.  Stal bo dolgo uro takó, kakor si ga videl!«  »Ali ničesar ne govori?«  »Kaj mu je treba govoriti, toli izbornemu in vzpodbudnemu vzgledu!«  »Ako se dobro spominjam, so živeli že nekdaj v sivih časih taki spoznavalci, ki so se postavljali na visoke stebre, vernemu ljudstvu v posnemo?«  »Res je!  Ali tisti so stali na obeh nogah.  Naš spoznavalec pa stoji na eni nogi.  Prav to je napredek našega stoletja!«  »Priznam, napredka ni môči utajiti!«  »Čas je, da odrineva.  Ako se spoznavalec postavi na levo nogo, ne sme nihče izpred njegove célice, dokler ne omahne po tlaku.  Taka je zapoved posebnega nadškofovega dekreta.« Hitro odrineva k tretji célici.  Ko pogledam iznova proti drugi célici, že stoji blaženi mož na levi nogi, kakor močvirski ptič, prežec na žabo v mlaki.  »Čuden svet, čuden svet!« sem vzdihal neprestano.  Tudi tretja célica je že imela svojega prebivalca.  Bil je mož orjak v najboljši dôbi življenja svojega.  Ne smem pa zamolčati, da je moral blaženi mož nekdaj mnogo piti, kakor sem sodil po njega obrazu.  Morda je professor z vseučilišča svetega Simplicija ugenìl moje misli.  »Pijanec je bil nekdaj!« mi reče tiho.  »Zakaj pa neprestano joka?« vprašam prav takó tiho. óni v célici štev. 3 se je namreč zvijal po tleh, kakor bi ga mučile najhujše bolečine, in jokal in tulil je, da me je bilo kar groza.  »Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje učitelj, »in pil je, kar se je dalo piti.  Nekdaj je pijan zabredel v ženski oddelek.  Čista devica mu pride naproti.  Kaj se zgodi?  Satan ga zmoti toli hudo, da oberoč goreče in strastno objame to devico.  Vrgli so ga v ječo in mu dali v roke knjige blaženega Antona od Kala.  Zopet prečudno spokorjenje!  Takó silno se je skesal zločina svojega, da je pograbil ostro sekiro in si odsekal levo roko, s katero je nekdaj objel nedolžno devico.  Takó se je spokoril oče Kozma!«  »Zakaj pa joka sedaj?«  »Ker po njega mnenju pokora še ni dovršena!«  »Kako li ne?«  »Saj si vendar čul, da je oberoč objel devico.  Z obema rokama je grešil, kaznil pa si je samó eno roko!«  »Naj si pa odseka še drugo!«  »Kako li, ako si je že prej odsekal levo roko?«  »Res, nemogoče!  Oče Kozma joka tedaj zato, ker si ne more odsekati še desnice, s katero je objel nedolžno devico?«  »Takó je, takšen je vir žalosti njegovi!  Neprestano si želi še tretje neomadeževane roke, da bi si ž njo odsekal pregrešno desnico!«  »Čuden, čuden svet!«  Sedaj pristopiva k četrti célici.  »Tu je oče Gervazij!« izpregovori spremljevalec.  Na tleh te célice je ležal na pol oblečen človek; samó umazano rjuho je imel ovito okóli sebe.  Valjal se je po zelenju; v roki pa je držal bič, s katerim se je tleskal sedaj po suhih kolenih, sedaj po rjavem hrbtu.  »Kaj je to zelenje?« vprašam radovedno.  »Koprive!«  »Kakšne so zasluge očeta Gervazija?«  »Posebnih zaslug nima,« mi odgovori profesor.  »Svojo kri pokori sedaj.  V mladosti ni bil nič prida.  Postopač je bil in denar — dobil ga je po stricu kanoniku — je trosil s polnimi rokami.  To je edini človek, kateremu se je posrečilo, da je preslepil kohorto starih devic in se v temni in viharni noči priklatil na ženski oddelek.  Porodil se je — pomisli, amice! — porodil se je otrok na ženskem oddelku, in povila ga je devica, ki pri naboru ni bila potrjena za zakon!  Groza in trepet!  Prišel je poseben papežev nuncij, da preišče vso stvar, in končno so očetu Gervaziju dokazali, da je on povzročil vse zlo!«  »Groza!  Groza!« sem vzkliknil.  »Kaj se je zgodilo nji?«  »Nji?  Vprašaš celo?  Kar se je moralo zgoditi!  Sredi ljubljanskega polja so postavili lesen oder, na njem pa so ji cvetoče, toda pregrešno teló trli s kolesom, dokler ni izdihnila.  Truplo so sežgali in pepel izročili vetru, da ga je raznesel na vse štiri stráni.  Ali ni bila to pravična kazen nje pregrehi?«  »Dà, dà!  Tudi pri nas v Sibiriji kaznujejo prav takó takšna zlodejstva!«  »Vidiš torej, z življenjem je poplačala prestopek grehotnega telesa svojega!  Gervazija pa bi bili morali izročiti krvnikom, da bi ga obesili na vislice, ujedam v hrano!  Takó zapoveduje poseben dekret nadškofa Jakopa XXXII.«  »Zakaj se ni zgodilo takó?«  »Ali si že čul, da bi bili kdaj obesili človeka, kateremu je bil stric kanonik pri katedrali svetega Nikolaja?  Nikdar ne, in tudi očeta Gervazija niso smeli obesiti!«  »Tudi v Sibiriji bi ne bili obesili takega nečaka!«  »Obesili ga torej niso.  Zaprli so ga v ječo in mu dali v roke knjigo blaženega Antona od Kala.  Čital in čital je in končno spoznal, da je človeku kri največja sovražnica.  Navdihnila ga je milost božja in vpisal se je v bratovščino iskrenih bičarjev, ki si pregrešno teló bičajo po nezmotnih navodilih blaženega Antona od Kala!  Od tedaj si je neusmiljeno tepel kožo svojo, in izvestno mu je večni Bog že davno oprostil nekdanjo pregreho.  Posebnih zaslug pa vendar nima.«  »Kako se mu je odprl stolp blaženih spoznavalcev svete teorije?«  »Ker je bil najstarejši v bratovščini iskrenih bičarjev.  Moj Bog, spoznavalcev, ki si z bičem mesárijo kožo svojo, imamo po mestu preobilo: kjer se družijo ulice, tam jih vidiš po dva in še več; kar izkušajo se, kakó bi se prekósili z najkrutejšimi udarci!  Toda vsi pričakujejo iztežka, kdaj bo umrl bičar v svetem stolpu, da bi se izpraznilo njega mesto.  Vendar veliko je poklicanih, malo izvoljenih.«  »Čuden svet!  Čuden svet!«  Oče Gervazij je v tem neprestano pokal z bičem po temni svoji koži in rjul nekako takó kakor zaboden vol, ki je ušel mesarju iz klavnice.  »Ako ti je po volji, pojdiva v sosednje célice!« me ogovori učitelj z vseučilišča svetega Simplicija.  Molče stopam za njim.  »Evo ti očeta Krišpina!«  V célici ugledam suhega človeka, katerega so zgolj kosti in kite.  Tičal je v kotu sključen na tleh in neprestano obračal oči proti nebu, kakor bi ondi zrl Boga na žarečem prestolu.  Upadlih lic je bil, in žolta koža je pričala, da boleha na želodcu in jetrih.  »Kakove so zasluge očetu Krišpinu?« vprašam jako radoveden.  »Neizrečne!« mi odgovori spremljevalec ponosno.  »Kakor je videti, mož obilo strada!«  »Le malo je in živi samó ob travi, kakor rase po divjem polju.«  »Samó ob travi?  Ni mogoče!«  »Ni mogoče!  Pravičniku ni nič nemogoče!  In ali nisi čital v svetih knjigah, da se je kralj Nebukadnecar nekaj let pasel ob sami travi?  Bil je velik grešnik in ni veroval v pravega Boga.  In pravičnik pred Gospodom bodi slabši od kralja Nebukadnecarja?  Zatrjujem ti na večno življenje, da živi oče Krišpin ob travi, kakor jo rode pusta polja!«  »Kaj je pregrešil, da se pokorí takó strogo?«  »To mu je vprav neprecenljiva zasluga, da ni pregrešil ničesar!  Čudi se mu, zakaj oče Krišpin je napopolnejši sad, kar so jih obrodile svete knjige blaženega Antona od Kala!«  »Kakó to?«  »Popolnoma umevno!  Blaženi mož se je vglobil z vso dušo v sveto berilo, in dodelila se mu je izredna milost, da je spoznal pravega duha, s katerim je pisal blaženi Anton.  Spoznal je, da sta človeštvu vir pregrehe govorica in želodec.  Odpovedal se je obema, izrekel sveto obljubo, da ne izpregovori odslej nobene besedice in da si izbere zeleno travo v edino hrano želodcu svojemu.  In ta obet izvršuje že mnogo, mnogo let!  Kar je bilo dodeljeno kralju Nebukadnecarju, se ni moglo odreči pravičnemu častilcu blaženega Antona od Kala!  Čudi se stoletju, v katerem živimo!«  »Vedno tedaj molči?«  »Neprestano, in svoj želodec si krmi samó z zelenimi bilkami.  Ali ni to sad svetih knjig, kakor ga ne pozna zgodovina?  Ali se ti ne kaže tu steza, na kateri človek niti ne more srečati pregrehe?  Oj, blaženi, preblaženi oče Krišpin!«  Res jame sedaj oče Krispin jesti zeleno travo, katero so na zlatem krožniku postavili predenj.  Vrtil je oči in stokal kakor bolnik, ki mora uživati grenko zdravilo.  »Čudna zemlja!  Čudna zemlja!«  »Sedaj dospeva k šesti célici!« izpregovori stari moj znanec.  »Čudil se boš še bolj!«  »Dobri prijatelj!« mu odgovorim.  »Doslej sem videl toliko popolnosti, da bi moja duša ne mogla prebiti ničesar!  Ako ti je drago, kreniva dalje do patra polkovnika.«  »Škoda!  V stolpu je še obilo izvrstnih spoznavalcev svete teorije.  Ali željam tvojim sem pokoren hlapec!«  Tedaj si se mi zopet prikazal, večni angelj Azrael!  Razširila se je kupola nad mano in pod jasnim nebom so se mi prožile pred strmečimi očmi zemlje širne ravnine, kakor tudi goličave, zakrite z večnim snegom!  Na Himalaje najvišjem ledenem vrhu pa je sedèl poslanec Gospodov, okrog njega se je tajalo, in vodóvje, rešeno stoletnih spon, je drlo nizdol ter preplavljalo in podsipalo rodovite livade.  Azrael pa je pritiskal ognjevito dlan na čelo, za katerim je kraljevala večna modrost, in iz njegovih silnih oči so lile solze, ki so kakor iskre švigale nizdol na ubogo zémljo.  In kamor je padla solza, so se posušili vrelci zelene matere zemlje in cvetoča polja so se izpremenila v grozno puščavo!  Človeštvo pa je tiste dni vzdihovalo in tožilo, da je večni Gospodar, vsemogočni Bog, poslal sušo v dežele in zatrl, kar bi bila rodila zelena ruša! ...  Toda to ni bila suša, to je bila solza angelja Azraela, ki jo je jokal zaradi zaslepljenosti zbeganega človeštva!  Krenila sva nató iz dvorane svetih spoznavalcev blažene teorije in za bosonogo stražo stopala po dolgem hodniku — kakor jih je bilo brezštevilno v mestnem ozidju — dokler nismo prisopihali pred široka vrata, kjer je zopet stal stražnik z debelo sulico v roki.  »Evo ti stanovanja patra polkovnika!« izpregovori vojak, ki je bil brez dvojbe načelnik straži, ki naju je spremljevala.  »Počakajta, da pozovem, ali hoče visokočastiti prelat in polkovnih tebe, tujca, videti še danes, ali ne.«  »In kaj potem?« vprašam boječe, »ako se je odpravil prelat-polkovnik že k počitku?«  »Potem lehko spiš tukaj na tlaku do ranega jutra!« mi odgovori trdi vojak in odide v notranje prostore.  »Tukaj je torej stanovanje patra polkovnika,« prične profesor.  »Blagost mu, kdor je polkovnik bosonogi telesni straži!«  »Ali se mu godi dobro?«  »Preizvrstno!  Sob ima štiri in dvajset in strežnikov tudi štiri in dvajset!«  »Toda ali jih mora vzdrževati vseh štiri in dvajset?«  »Kaj še vprašaš?  Dvanajst mu jih vzdržuje zadruga krojačev, dvanajst pa zadruga čevljarjev!« Tedaj je prišel načelnik straže iz stanovanja patra polkovnika.  Ž njim pa sta prišla tudi dva strežnika in vsak je imel v rokah rumeno paličico, ki se jako ostro prime človeškega mesa, kadar jo zasuče spretna in močna pest.  Toliko da ugledata strežniški duši ubogega učitelja z vseučilišča svetega Simplicija, že se razkoračita nad njim v lakajski svoji ošabnosti, ki je bila leta 4000. po Kr. prav takó navadna kakor v devetnajstem stoletju.  »Ti si tukaj, berač?« se zadere eden in dvigne z debelo lakajsko pestjo rumeno paličico.  »Odrini!« se zadere drugi in takisto dvigne rumeno paličico.  Tedaj bi morali videti modrijana s stolice svetega Simplicija!  Podplate je pobiral po tlaku, prav kakor bi gorelo pod njim, in trtice, s katerimi mu je bilo ovito obuvalo, so popokale in ostale za njim, ko je hitro meril korake po temnih hodnikih!  Za njim sta sopihala lakaja in ga pretepavala z rumenima paličicama, kadar sta ga dohitela.  Takó so častili tiste dni pobožni strežniki učenika z vseučilišča svetega Simplicija!  Od tedaj ga nisem ugledal prej, nego takrat, ko je v prevzvišenih prostorih prevzvišene stolice razkladal vnetim učencem teorijo blaženega Antona od Kala!  Meni pa je izpregovoril načelnik straži: »Pater polkovnik še ne spi.  Ukazal je, da te privedo predenj.  Stopaj torej!«  Šel sem z omenjenima strežnikoma v notranje sobe.  Kakšen blesk, ko sem stopal po teh sobah!  Zlato in srebro se je lesketalo s sten in se iskrilo tudi s preprog, ki so senčile visoka okna.  Obilo dragocenih podob sem gledal v zlatih okvirih in največkrat tebe, belopolta Suzana, ko sta se ti v kopeli čudila poželjiva starca, ali pa tebe, Putifarjeva žena, ko si vsa pregrešna zavajala mladeniča iz dežele kanaánske!  Vse to se je žarilo v svetlih okvirih, in ponosna telesa čarobnih žensk so vzbujala pregrešne strasti.  Takó je stanoval polkovnik, katerega je vezala obljuba vednega uboštva!  Ko dospemo skoraj do zadnje sobe, mi izpregovori spremljevalec z rumeno paličico:  »Tukaj notri je pater polkovnik.  Veselo je čul, da si mu odštel že šestdeset lir, in zategadelj te je hotel videti že danes.  Vstopi torej, nama pa, ki sva te vodila, daj vsakemu po pet lir, ker je takó predpisano v dekretu nadškofa Vrbana in ker si denaren!«  Vzel sem iz pasu deset lir in jih odštel lakajema.  Eden mi je nató odprl vrata, in vstopil sem v sobo, kjer je bival tisti večer prelat-polkovnik gologlave straže.  Slabo je bila razsvetljena soba, ki sem vanjo stopil.  Ostal sem pri vratih, in le polagoma se je privadilo moje okó polmraku, ki je vladal v prostorni dvorani.  Ondì pri bogato obloženi mizi sta sedeli osebi, ki se spočetka niti zmenili nista zame.  V živahnem razgovoru sta bila moža, in eden — škrlat, ki je bil vanj zavit, pričal je o visokem dostojanstvu njegovem — je bil jako razburjen.  Veliko ga ni bilo v obleki, bil je pritlikavec, in v dve gubé mu je lezlo neznatno telesce.  Na glavi ni imel las, iz česar sem sklepal, da imam pred sabo polkovnika gologlave straže.  Obvezal si je glavo z veliko ruto, kar je zopet pričalo, da ga je trgalo ali pa da so ga boleli zobje, ako jih je še kaj imel.  Polkovnik je bil tisti večer razburjen, in prav tedaj, ko sem stopil v sobo, udaril je z roko po mizi, da so zazvenele steklenice in da se je zazibalo vino v njih.  »Na mojo vero,« je kričal, »ali se je kaj takega že kdaj pripetilo polkovniku telesne straže, polkovniku, ki je osivel in ohromel v svoji službi, ki se je tolikokrat prehladil v tej službi, da ga trga po udih, prav kakor bi mu Lucifer tičal v sleherni kosti?  Vprašam te, pater major — natóči mi črnega afriškega vina, ki mi ga je poslal kardinal iz Hartuma! — ali se je kakemu polkovniku že kdaj pripetilo kaj takega?«  »Nikdar ne!« odgovori hitro pater major in prav takó urno natóči črnega vina polkovniku in sebi v srebrno kupo.  »V nebo vpije krivica, ki se ti godi!«  »Saj se še spominjaš,« nadaljuje polkovnik milo, »kako izvrstno ti je spekel drozge in druge ptice?  Niso bile ne premehke, ne pretrde, ne ožgane, ampak rumeno zapečene, kakor da so od samega masla!  Sedaj pa pomisli, kakšne so bile pečene ptice, ki smo jih morali časih jesti v škofiji!  Ni bilo ne pečeno ne kuhano, kar se nam je pokladalo, nego osmojeno je bilo in ožgano, da nič takega.  Na mojo vero, tega ne prebijem!  Vse gorí in tli v mêni! natóči mi rumenega vina, tistega, katerega mi je poslal prošt iz Damaska!  Na mojo vero, da ni vina na zemlji, bi obupal!«  »Res je takó, kakor praviš!« hiti pater major, točeč vino, »poštenemu človeku je sladka ta pijača često edina tolažba!  Toda kakó se je zgodilo vse to, povej mi vendar!«  »Kako se je zgodilo?« odgovori pater polkovnik.