Najhujše na svétu so bolečine,  Ki človek molčé jih in v solzah premine.  Mrzel veter je bril v začetku meseca majnika leta 1878. po dunajskih ulicah.  Zima se je še poslavljala od zemeljskih prebivalcev in bíla v nočéh zadnji boj s preljubo, nežno pomládjo.  Dnevi so sicer že postajali precej topli, drevje je poganjalo, in tam pa tam so črešnje že stale v najlepšem cvetu, a lahkoživi Dunajčan se je moral le še v svojo zimsko suknjo pridno zavijati, ako ga je tiral spanec o polnoči ali še le pozno proti jutru domú.  Ostri sever je zjasnil noč pred dnevom sv. Gregorja.  Zvezdice so mirno migljale na nebeškem oboku, spremljala jih je večna jim tovaršica, bleda mesečna krogla.  Hrup in šum po ulicah je potihnol, polnoči je veličastno odbila ura na Štefanskem domu.  Počivalo je mlado in staro sanjaje o boljšem nadzemeljskem življenji, le tu pa tam se je poganjala hitrimi koraki kaka nočna prikazen v svoje domovje, zavijajoča se v toplo obleko pred hudim vetrom, a ne menéč se za bledo luno, ki plava mirno med tisoč in tisoč zvezdami nad Dunajskim mestom ter razsvetljuje tihe ulice.  Ura je bíla ravno dve.  Nje glas je odmeval kakor med razvalinami starodavnih, zapuščenih gradov.  Ob enem pa se čujejo krepki koraki, ki tolčejo po tlaku, kakor da bi šlo za stavo.  Jek se razlega po dolgej ulici, a kakor bi trenol, utihne.  Pred hišo grofa Konarskega ustavi se črna moška postava.  Bil je dr. Milko Vogrin, domači učitelj pri grofu Konarskem; mož v tridesetem letu svoje starosti, visoke, lepe rasti, po svojem obnašanji in bradi bolj aristokratu podoben, nego sinu priprostih slovenskih starišev, ki si s podučevanjem kruh služi.  Hlastno izvlekši desnico izza suknje, v ktero se je zavijal, pozvoni ter pričakuje težko vratarja, ki bi ga rešil nočne mrzle sape.  In kakor se večkrat prigodi, da mora človek na to, kar najbolj želi, čakati in da mu med tem minute in trenotki dolgi, nestrpljivi postajajo, tako se je godilo to noč tudi Milku Vogrinu.  Zatorej še enkrat med kletvico ves nevoljen pozvoni, in slednjič prikolovrati vendar hišni čuvaj s svetilnico v roki ter ga reši — zvunanje nevihte.  Milko Vogrin je prihajal domú z domače zabave pri velikem obrtniku vitezu Karolu Skenovskem.  Vitez Karol Skenovski je bil velik bogataš.  Njegovo bogastvo je vzlasti naraščalo, odkar je bil začel avstrijsko armado s suknom za plašče oskrbljevati; prej je bil priprost obrtnik na Českem.  Preselivši se na Dunaj spoznaval se je z višjimi krogi, postal vitez železne krone tretjega reda za svoje obrtniške zasluge, a vsled tega občeval sevéda bolj z aristokrati nego svojimi prejšnjimi znanci in prijatelji, ki so ostali prosti, če tudi pošteni plebejci.  Z grofom Konarskim se je spoprijaznil, ko je ta bil generalni intendant v avstrijskej armadi, in osobito njemu se je imel zahvaljevati za premoženje, ktero mu je dohajalo večjidel le po tém, da je armado s suknom iz svojih treh tovaren zalágal.  Vabil je torej grofa Konarskega in grofinjo Konarsko na vse večerne zabave, ktere je prirejal, a ne toliko iz hvaležnosti, kakor pa da diči svoje društvo z grofovskim plemstvom.  Obiteljske razmere Skenovskega bile so prav prijetne in srečne.  Njegova žena Berta bila je priprosta gospá, ki ni mogla v prirojenej jej prostosti zatajevati svojega českega pokolenja, kterega se pa tudi kot pametna žena ni sramovala.  Moža je osrečila z dvema otrokoma, sinom Rihardom in hčerjo Olgico.  Rihard je bil že v tretjem letu svojih pravoslovnih studij, Olgica pa nežna osemnajstletna gospica, izrejena pod varstvom svoje skrbne matere, ki je ljubila otroka, kakor ljubijo prave matere svoje otročiče.  Otroka sta se izrejevala v strogo nemškem duhu, če jima je tudi bila mati prava Čehinja in oče Slovan po krvi, a žalibože ne po duhu; kajti Skenovski ni bil politik, ampak le obrtnik, ki gleda samo na dobiček in svoj prid, a ne na narodnost.  V višjih krogih je vitez Skenovski iskal le nemške znance in plemenitaše, a za slovanske krogove plemske se je malo ali celó nič brigal, sramoval se svojega českega materinega jezika in se le poganjal za pravice nemškega obrtnika in naroda, ter preziral želje slovanskih svojih sobratov.  Skenovski, prej še na českej zemlji omahljiv v svojih političnih nazorih, postal je, odkar je živel na Dunaji, trd Nemec, privrženec nemškim židovskim novinam, ker si je od njih največ dobička pričakoval.  Kakor se pa obrtniki in visoka bogata gospoda sploh le malo poganjajo za odgojo svoje dece, tako je bilo tudi pri Skenovskih.  Sin Rihard je hodil v schottenfeldsko gymnasijo v šolo.  Ker je pa bil sam sebi prepuščen in svoj gospod razvèn šolskih ur, godilo se mu je sprva slabo.  Oče njegov prepričavši se, da sin po volji ne napreduje, poprosi ravnatelja na imenovanej gymnasiji, svojega nekdanjega součenca, naj priskrbi dečku Rihardu pridnega in zanesljivega učitelja.  Osoda je hotela, da je prišel Riharda podučevat — Milko Vogrin, ki je bil tedaj filosof ali prav za prav slušatelj iz mathematike in fysike na dunajskem vseučilišči.  Poduk Vogrinov je imel velik uspeh, Rihard je pod njegovim vodstvom dobro napredoval, in naposled je še Vogrin začel mlado, desetletno Olgico podučevati.  In to veselo in prijetno službo je opravljal v zadovoljnost starišev, dokler ni šel dokončevavši svoje učiteljske izpite za suplenta na celovško gymnasijo.  Z veliko hvaležnostjo in dobrim honorarjem odpustil je Skenovski učitelja svojih otrok, Milka Vogrina, ko je odhajal z Dunaja, ter mu obljubil svojo pomoč, ako kdaj take potrebuje.  In res, prišel je čas, da je storil Skenovski svojo obljubo.  Štiri leta pozneje pride Milko Vogrin na Dunaj nazaj, in tu dobi po posredovanji viteza Skenovskega službo domačega učitelja pri grofu Konarskem.  A med tem časom se je mnogokaj izpremenilo.  Olgica, mala, pridna učenka, postala je Olga, nežna gospica, lepa cvetlica v rožnem ženskem vrtu.  Rihard je bil tretje leto pravnik in že resen ter samostojen mož.  Z veseljem so sicer sprejeli Skenovski svojega nekdanjega učitelja, ali pri tem sprejemu je manjkalo one nedolžne, otroške priprostosti in otročje udanosti, ki nam tako lepo déne, ako jo vidimo med učenci in njih učitelji.  Razvidno je, da je z grofom Konarskim zahajal tudi Vogrin na večerne zabave k vitezu Skenovskemu.  Tudi ta večer je bil povabljen grof Konarski s svojo soprogo in z Milkom Vogrinom, ali šel je kot grofov zastopnik Milko sam, ker je grofinjo hudo glavobolje nadlegovalo, a grof sam ni brez grofinje zahajal na plesne zabave, kakršna je imela v sredo zvečer biti pri Skenovskih.  Z veliko radostjo se je odpravljal ta večer Vogrin na odhod.  Domišljeval si je, kako se bode zabavljal, s kom plesal, kako izborno vodil četvorko in izumeval jako zamotane figure na veselje svoje in drugih plesalek.  Kdo izmed Vas, dragi bralec in bralka, še ni premišljeval, kako se hoče to ali ono noč, ktero je Musi Terpsichori posvetil, zabavljati?  Kako hoče biti vesel in poskočen!  Kdo izmed nas še ni pričakoval na plesišči najboljše zabave in nežnega veselja za okó in duh, a drugi dan je moral z glavo majaje reči: Varal sem se; vse je ničevo; škoda za denar, noč, čas in zdravje!  Kteri moški cvet še ni čutil hude, s svojimi železnimi prsti v globino srca segajoče bolezni, ki jo slabi zemeljski sinovi nazivljemo ljubosumnost, ko je videl po dvoranah, cvetočih od ženske in moške lepote, kako si stiskavajo roke, kako si šepečejo na ušesa, kako sumničijo in ogovarjajo jeziki eden drugega, da bi iztrgali plesalki iz srca udanost do svojega tekmeca in jej zasadili svojo Amorjevo puščico v kri in srcé.  Marsikdo je že to občutil, in bolela ga je drugi dan in še dalje naprej glava in — srce.  In tako je bilo tudi ubogemu Vogrinu, ko je hitel ob dveh po noči domú ter hotel s hitrimi, močnimi koraki in kletvijo pred svojim domom dušek dati — notranjej svojej burji in nevihti ...  Stopivši v sobo, napravi si luč.  V največjej naglici sleče si rokavici, a ne da bi jih mirno na mizo položil, vrže vse tja na stol in tla: rokavici, klobuk, plesne rede, beli ovratnik in frak.  „Tukaj ležite, jaz vas ne oblečem več.  Nočem več nositi obleke, v kterej toliko grenkobe in žalosti trpim.  Zakaj sem šel tja in gledal, kako me vse prezira, ker sem le ubog domači učitelj, ker nisem ... nič?  Zakaj sem ostal tako dolgo med onimi, ki mislijo, da nimam kot plebejec pravice prihajati v višje plemenitaške kroge?  Dá celó moj narod, moj jezik se mi je oponašal, in mi — Slovenci bi naj ne imeli sploh pravice in sposobnosti zahajati v tako visoke, olikane družbe?!...  Kaj mi je bilo storiti?  To slišati, šel sem poslovivši se pri onih, ki nežje čutijo, kakor trda, neotesana magyarska grča, nadporočnik Benda.“  Tako je govoril Vogrin v svojej sobi, sam, čisto sam.  Komu bi naj tožil svoje gorje?  Zapuščen se klati po svetu, nima stalne službe, živi o tujem kruhu, pri tujej mizi, in to zakaj?  Kdo vé to vprašanje rešiti?  „Mnogo mojih vrstnikov in součencev imá dobre, stalne službe.  Mnogo mnogo mojih nasledovalcev živí o svojem stalnem kruhu, in jaz, kaj pa jaz?  Jaz služim hlapčevsko službo, ne koristim niti narodu svojemu, niti domovini, niti državi.  Moj poduk pada na nerodovitna tla.  Visoka grofovska gospoda misli, da jej že zadostuje ime in kri plemenita, a znanstvo in nauki so njej nepotrebni, in po teh nazorih odgojuje dandanes tudi deco ter gloda zaničljivo na učitelje.  Tako sem hlapec tujim ljndém!“  To premišljevanje ga je užalilo.  Prvokrat se je čutil po tem večeru — samega, zapuščenega.  Srce mu je hrepenelo vèn iz ozke sobice nehoté tja v dvorano, iskalo je tam kraljico celega društva, nežno cvetico, ki je s svojo lepoto in svojin duhom očarovala bližajoča se bitja.  Vsi so kar strmé zrli v to krasno rožico in se spogledovali šepetaje si na uho, kakor starčeki pri Heleninem prihodu na trojanskem obzidji:  „Nikdo ne čudi se več Trojancem in smelim Ahajcem,  Žensko za tako da se med sabo prepirajo kruto!  Veneri slična je vsa od temena krožno do pete.“  To krasno lepotico Olgo izbralo si je srce hrepeneče in jo privedlo k žalujočemu Vogrinu.  „Kako lepo, kako krasno bi bilo sedeti z njo pri svojem domačem ognjišči, pomenkovati se o preteklih časih in nadepolnej bodočnosti!  Kako bi jo ljubil, častil, negoval njo, ki je dika in kras — vsega ženstva!  Pripovedoval bi jej, da sem domá na obalih Vrbskega jezera pri Celovci, v bornej kmetskej hišici blizu tam, kamor misli zdaj v kratkem iti z materjo zdravit se.  Slikal bi jej one čase, ko sem se šolal v Celovci, kako sem se potém kot dijak v Ljubljani navduševal za narodno našo slovensko stvar, kako smo ljubili, častili in povzdigovali svojo domovino, kako gojili ljubezen do zapuščenega svojega naroda!  Z njo bi so spominjal onih sladkih uric, ki sem jih preživel v njenej družbi kot nje učitelj, in tožil bi jej o mučnih časih v Celovci, kjer sem kot supplent ... kaj sem storil ... razodel svoje notranje mišljenje in ljubezen do svojega jezika in naroda.  O vsem tem in mnogo drugem bi jej potožil, in njeno pomilovalno okó bi mi célilo hudo zaudane mi rane, ki še zdaj pečejo ... tako hudo pečejo, da me delajo hlapca, ki ne more svojih sužnih verig raztrgati in si priboriti one zlate svobode, da bi rekel: To je moj dom, to je moja miza, moje ognjišče!!“  Zadnje misli vzdramijo Vogrina iz lepih sanj, ali kaj pomaga, da je vse le pena, ki se razkadi, ako v njo popihneš.  Zlate gradove si kuj na nebó, ali strašna realnost vrže te globoko v brezdno, iz kterega se le moreš sam s svojo močjo rešti.  Nežna cvetica Olga je prikovana, kakor začarana devica, z zlatimi verigami na visok grad.  In ti Milko Vogrin, ti si sicer doktor modroslovja in tudi častnik reservni s sabljo in portepéjem, ali z vso svojo doktorsko učenostjo in hrabro sabljico si je ti ne pridobiš, niti na njo misliti ne smeš, dokler nimaš iste trdne podlage, ki jo imenujemo samostalnost v družbi človeškej.  Kakor Archimedu, tvojemu častilcu, manjka stojala, s kterega bi poskušal vzdignoti zemlljo iz njenih tečajev!  Tako filosofuje naš dr. Milko Vogrin.  Uzrokov je imel pa tudi zató.  Nocojšnji večer je bila proti njemu Olga nepričakovano prijazna; govorila je tako milo in ljubko z njim, da bi lahko po njenem obnašanji sklepal na čudno notranjo pretvorbo in udanost.  Je-li pa vse to rés le posledica njenega nagnenja in ne prirojena in prirejena prijaznost, ki se tolikokrati opazuje v mestnih salonih ter slépi svet in sebe?  Vsega tega si Vogrin ne more tolmačiti, in Olga mu je postala hipoma velika uganjka.  Ali tako nedolžno bitje ne more várati!  Srce mu pri tej misli radosti vzkipi, čuti se novorojenega, polen ljubezni, sreče, blaženosti.  Iz miznice potegne svojega ljubega tovariša in spremljevalca na svojem potovanji po tej trnjevej dolini zemeljskej, svoj predragi dnevnik, ki že sodržuje mnogo žalih mislij in temnih spominov.  A zdaj mu zasveti zvezda prelepe bodočnosti, in v tej blaženej sreči hoče tudi njemu sporočiti, kar je čutil nocoj, ko je z njo govoril, in kar čuti zdaj zapuščen v osamelej sobici. — —  Med tem ko izliva Milko Vogrin svoja čutila v peró in si olajšuje pisanjem srce, spravlja se gospoda pri Skenovskih na odhod.  Vsi se krožijo okoli gospodinje Berte in lepe nje hčerke Olge.  Najprijaznejše in najtežje, zatorej pa tudi najbolj nazadnje, odpravlja se plemenita rodbina ogerska Benda.  Gospod baron Arnold Benda, mož kakih šestdeset let, je velik posestnik in grajščak na Blatnem jezeru.  Znane so bile nekdaj po vsem Ogerskem njegove vinske gorice, ali vsled denarne izgube leta 1873. se je njegovo imetje skrčilo, in komaj da še živi po zimi na Dunaji v lastnej, a zadolženej hiši, po letu pa na Blatnem jezeru pri svojih vinogradih.  Aruold Benda je bil srečen oče dvojih otrok.  Sin Robert bil je mož nekaj črez trideset let in nadporočnik pri 7. huzarskem polku.  Hči Jelica pa je že bila omožena z baronom Paezonyjem, precej zadolženim ogerskim magnatom.  Staro prijateljstvo je združevalo obitelji: Skenovski in Benda.  Želja je bila, da postaneta Olga in Robert mož in žena.  Skenovski je želel to s svojega stališča, ker bi bil rad svojo hčer oddal — baronu in povrh še bogatemu plemenitašu, kakor je sam mislil, in Benda je zopet zá-se pričakoval, da si po tej zvezi opomore svoje slabo gmotno stanje.  Sin Robert bi imel hitro, ko bi po ženitvi doto svoje žene prejel, vojaškemu stanu slovó dati in prevzeti zadolženo posestvo z grajščino vred na Blatnem jezeru.  Razumljivo je torej, da je postajalo občevanje med obema obiteljima vedno ožje, in da se je vedel Robert Benda proti Olgi celó po domače.  Na vsako domačo veselico ste se obitelji vzajemno vabili iu tako je bilo tudi nocój.  Skenovski je namerjaval svojo soprogo s hčerjo vred poslati na Koroško v kopel „Poreče“ ob Vrbskem jezeru.  Tam si je bil pred dvema letoma kupil malo ali prav vkusno v švicarskem slogu zidano villo, s sadnim vrtom in lepim parkom ozaljšano.  Letos se je odločil soprogo, ker je bolehala, takoj že meseca majnika s hčerjo Olgo tja poslati.  Rihard bi se imel še le po dokončanem poletnem tečaji, kakor druga leta, tja podati, a sam si je navadno izbral drugo polovico meseca julija za svoj počitek, tako da je s sinom skupaj villo na Vrbskem jezeru obiskaval in tam do konca avgusta prebil, mati z otrokoma pa je sploh do meseca oktobra na deželi ostajala.  Nocojšnja zabava je bila nekakov „valete“ ali veselica za slovó.  Povabilo se je bilo mnogo odlične gospode, med njimi v prvej vrsti seveda baron Benda s soporogo in sinom Robertom, ki je slul v ogerskih salonih dunajskih za dobrega plesalca in dvorljivca; kajti vedel je vsako zimo priti na Dunaj v garnisono, če ravno ni tú imel 7. huzarski polk svojega mesta.  Povabljena je bila tudi, kakor nam je že znano, obitelj grofa Konarskega z domačim učiteljem dr. Milkom Vogrinom, ali ta pot je moral zadnji zastopati svojega gospodarja in grofinjo.  Kazalec na uri se je že četrtokrat sukal po polnoči okoli svojega sredotočja, in juterna zora je že žarila na vzhodu nebó in vabila zemeljska bitja, naj hité pozdravljat blaženo solnce, ki vstaja novorojeno iz Okeanovega valovja: ko je jemala zadnja gospoda od Skenovskih in Muse Euterpe slovó.  Poslavljajoč se ogovori Robert Benda kraljico celega društva: „Gospica Olga, žal mi je, da se moramo že raziti.  Marsikaj bi Vam še imel razodeti, kajti poprej ko je bil še tukaj oni plebejec, Vogrin, ali kako se že zove, nisem Vam mogel skoro ničesar povedati in važnega razkriti; vedno vam je stal za petami ta nesramnež, in tudi Vi ste mu bili tako prijazni, kakor da bi bil človek naše vrste in ne neomikan prosták.“  Pri teh tako ošabnih besedah zarudi Olga v lice, a da bi svojo zadrego zakrila, mahlja s pahljačem in odgovori v tla gledajoča:  „Z gosti mora biti vsak človek prijazen, gospod nadporočnik; sicer jih ne vabi k sebi, ako bi se potém proti njim ošabno obnašal.“  „Ali taki ljudje, preprosti učitelji, se sploh ne vabijo,“ pritegne Robert srdito.  „To so storili moj oče, in ne jaz: in dr. Milko Vogrin je povrh dober naš znanec od davna že.  Jaz sama sem ga nekdaj čislala kot svojega učitelja, a zdaj ga spoštujem in cénim kot človeka.“ Naglašajoč besedo „človeka“ pogleda Olga na ravnost Roberta v oči in nadaljuje: „Njegovo obnašanje je po vsem fino in izborno, njegovo govorjenje premišljeno in duhovito, tako da se ga človek nikdar ne naveliča.“  „Ako je prazno in puhlo govorjenje o vzgoji, o svobodi, o neslanem slovstvu in kaj še vse takega zarés duhovito, po tem takem Vam sevéda njegova druščina ne preseda,“ odvrne Robert razjarjen, da si upa Olga, njegova bodoča nevesta, zagovarjati Vogrina, ki mu kot Slovenec — njemu kot Magyaru že bode v oči; in povrh se še pa v Vogrinovih žilah ne pretaka ona blažena plemenita kri, ki daje človeku še le pravico občevati z gospodo, kterej se prištevate obitelji baron Benda in vitez Skenovski.  Robert bi še bil mnogo gorkih gospici Olgi povedal in nad Vogrinom svoj žolč izlil, a k sreči ga pokličejo stariši na odhod.  Njegova mati, gospá Amalija Benda, približa se namreč rekóč: „Zdaj je skrajni čas, da končamo preveseli večer, Olga in Robert.  Vaše dvorljivo obnašanje, gospica Olga, in zarés gospodinjsko vedenje Vam dela mnogo časti, in vidi se, da bodete kaj izvrstna gospodarica.  Vsi so bili kar zamakneni v Vašo prelepo prikazen, o Vašej vsestranskej skrbi, vzlasti o Vašem prijaznem vedenji proti vsakemu brez izjeme.“  „Take hvale ne zaslužujem.  Storila sem, kar stori vsaka domača hči pri takej priložnosti,“ odvrne sramežljivo Olga, in po strani na Roberta gledajoč dostavi: „Ali še to se mi šteje v greh!“  Zadnje besede je k sreči gospá baronovka preslišala, kajti nadaljevala je: „Torej moja draga, ljuba Olgica, prelepo hvalo Vam še enkrat izrekam za ta večer!  Okrepčajte se na deželi in ozdravite popolnoma svojo mater.  Morda pridemo tudi mi v Poreče na Koroško Vas obiskavat, zakaj na Blatnem jezeru ne bodemo letos vsega poletja preživeli, osobito ako dobi Robert svoj zasluženi odpust na mesec dnij.  Na svidenje!“ in pri teh besedah poljubi Olgo dvakrat v lice.  Robert se potém Olgi molčé prikloni, ona pa odzdravlja mirno in ponosno stojéč, podá kar mehanično Robertu roko, da jo v slovó in zahvalo poljubi, in prezirajóč ga oklene se njegove matere, ktero spremlja do vrat, kjer se še tudi od drugih gostov poslovi. —  Ko se je družba razšla, vrnejo se Skenovski počivat.  Tudi Olga se ni dalje razgovarjala niti z materjo niti z očetom o uspehu nocojšnje veselice kakor druge krati, temveč ljubeznivo se poslovivši od starišev, šla je v svojo spalnico k počitku.  „Kaj le imá nocoj Olga, da je tako malobesedna,“ opomni oče Skenovski proti svojej soprogi, spravljajoč se počivat.  „Trudna je od velikega govorjenja in mnogega plesa, kajti ura je že davno tri odbila, in tako nežno bitje potrebuje hitro počitka,“ zagovarja Olgo mati njena, dobro vedóč, da je bilo Olgino obnašanje proti Robertu na zadnje malo izpremenjeno.  „Tudi drugekrati je toliko plesala in bila vesela do zadnje minute, ali nocoj se mi vidi, da se še od Roberta prijazno poslovila ni.  Tudi se mi dozdeva, da je postala zadnjo uro, hitro ko se je bil gospod dr. Vogrin poslovil, bolj otožna in zamišljena.“  „To ni res, moj ljubi Arnold,“ odvrne hitro njegova soproga. „Jaz sem jo opazovala celi večer, in bila je nocoj sploh manj vesela, nego drage večere.  Tožila mi je že zjutraj, da jo boli glava, in to bode tudi uzrok, da ni ohranila nocoj do konca svojega navadnega veselja.“  Ker nista mogla roditelja po tako hrupnem večeru hitro zaspati, govorila sta o raznih stvaréh.  Predmet vsemu pa je bil, kakor je to navada po domačih veselicah, razgovor o razmerah posameznih gostov in o njihovem vedenji.  Tudi o Vogrinu se je govorilo, vzlasti o njegovem finem obnašanji in govorjenji.  „Gospod dr. Vogrin je nocoj kaj izvrstno zastopal svojega gospoda grofa in grofinjo,“ nadaljuje razgovor gospá Berta po kratkem molčanji. „Razveseljeval je celo društvo, da ga je bilo veselje gledati, in četvorko je vodil tako premišljeno, da so se mu vsi čudili.  Z njim je Olga mnogo plesala in se dobro zabavljala.  Tudi Rihard je bil vedno pri njem.“  „To mi ravno ni prav, da je Olga toliko z njim občevala; kajti baron Robert, ki se tako s svojini plemstvom ponaša, ne bode zadovoljen, če se njegova bodoča ... nevesta z drugimi, in to nižjimi bolj kakor z njim zabavlja.“  „Tega ni Olga nikakor storila,“ odgovori mu žena odločno. „Sicer se pa Robert Benda rés preveč ponaša s svojim plemstvom in s svojim magyarskim narodom.  On méni namreč, da je le njegov narod največje veljave, in da so drugi le od božje in magyarske milosti odvisni.  Nemec še malo velja pri njem, a veliko tudi ne; Slovana pa kar ne more in ga psuje pri vsakej priliki, če ravno vé, da sem jaz sama rojena Čehinja in da ljubim svoj česki kakor ves slovanski narod.  Tudi gospoda Vogrina ne more trpeti, ker je Slovenec in se poganja včasih za pravične zahteve svojega rodú.“  „Ti se preveč vznemirjaš zaradi tega, ljuba moja.  Meni je vse eno, ali je kdo Nemec, Magyar ali Slovan.  Pri obrtniji se na to ne gleda, temveč meni je tisti najljubši, ki promptno in najboljše plačuje in največ premore.  Bi li jaz ne bil na to gledal in ne bi smatral imetka in denarja za najboljšo narodnost, ne imeli bi tega, kar imamo.  Imetek naj pa se tudi pripoznava in visoko ceni.  Baron Benda, ta precej premožni magyarski grajščak, želi, kakor ti znano, mojo Olgo za sneho, in meni samemu je tudi ljubo, ako postane moje dete baronovka in bogata grajščakinja, če tudi magyarska.  To je zdaj ona misel, s ktero se vsak dan bavim, in stvar bode v kratkem dognana.  Robert Benda, nadporočnik, izstopi kot stotnik iz vojaške zveze, prevzame posestvo in grajščino na Blatnem jezeru, in moja Olga, dobivši lepo doto, bode srečna soproga z njim.“  „Lepi so sicer tvoji načrti, ali jaz jih nisem kaj vesela,“ odgovori mirno gospá, listajoča po knjigi, ktero je začela ravno čitati.  „Sevéda, vi ženske imate vedno nekaj ugovarjati.  Zakaj bi ne bila mojega načrta vesela?“ vpraša jo malo nevoljen Skenovski.  „Zató ne, ker delaš račun brez gospodarja, in gledaš, da bi bil zet bogat in visokega plemstva, najrajši kakšen grof, ali na to pa ne pomisliš, kaj poreče k izbranemu ženinu dekle, ki naj z njim celo svoje življenje živi!  Prva stvar je sreča in zadovoljnost zakonska, ne pa denar.“  „Ti govoriš o sreči in zadovoljnosti zakonskej, a ne pomisliš in ne véš, da je denar glavna podlaga zakonskej sreči!  Ali bi bila midva tako srečna in zadovoljna, ako bi pomanjkanja trpela?“ pristavi zmagonosno gospod Skenovski.  „Ali bi pa bil najin zakon tako srečen, in bi li bila midva tako zadovoljna, ko bi naju ne vezala prava ljubezen?“ vpraša naglo Berta svojega moža in ga iskreno poljubi. „Glej, prva podlaga vsej sreči je ljubezen, ki vse vlada in osrečuje; ona je ista nevidna moč, ki nerazrušljivo veže ženo in moža.  Kjer prave ljubezni manjka, tam ni sreče in božjega blagoslova.  Z malim sva začela.  Bil si majhen obrtnik na Českem; tam sem te jela spoznavati.  Srčna ljubezen je naju v zakon zvezala, in ta zakon je srečen, in blagoslov božji je vladal nad njim.  Imava dvoje otrok, in to pridna in ubogljiva otroka.  Ti si veliko prigospodaril, postal si vitez, ker si obrtnijo toliko povzdignol, in naša hiša je spoštovana in čislana ...“  „Od tega pa naj tudi otroci nekaj imajo,“ seže jej naglo soprog v besedo. „Sinu se ne bode treba tako ubijati, kakor meni.  On konča svoje pravoslovne studije in prevzame potém vodstvo mojega gospodarstva pod mojim varstvom.  Olga naj postane baronovka in grajščakinja ter srečna žena, saj jo gotovo veže ljubezen do Roberta in njega do nje.  Jaz sem se o vsem tem dogovoril z očetom baronom Bendo, in tudi sin njegov Robert že vé o tem in je prav vesel.  Zatorej upam, da mi Olga in z njo ti ne bodete ugovarjali, kajti moja skrb za vso hišo in otroke ti je dovolj znana.“  „Ali si že z Olgo o tem govoril?“ vpraša zdaj mati vsa v skrbéh.  „Ne, ker se mi ni zdelo potrebno.  Kar odločim jaz, to bode ubogljiva hči, kakor je Olga, tudi rada storila.  Sicer pa lahko ti o njenej nagnenosti pozvéš in jej ta moj načrt naznaniš.  Volja moja naj bode njej in tebi povelje.“  „Se-li ima ta zveza z Robertom že tako hitro izvršiti?“  „Vsej stvari nič ne nasprotuje, kakor sem se nocoj pogovarjajoč se z gospodom Bendo prepričal, in naznanjam ti zdaj kot gotovo, kar sem ti prej le mimogredé kot svojo domnevo omenjal.  Po letu ko pridemo k Vama v Poreče, bode lahko zaroka, in v jesen ko se vrnemo z dežele v mesto, se naj poroka vrši.  Baron Benda namerjava namreč priti v Poreče in črez poletje tam ostati.  Tudi Robert si prosi odpusta za eden mesec ali dva, in hoče ta čas z nami preživeti.“  „Kako pa da mi nisi tega prej naznanil,“ vpraša začudjeno gospá svojega soproga, oponašajoča mu z glasom, da ni lepo jej kaj takega zakrivati.  „To ni bilo mogoče, ker še tega sam nisem prej vedel.  Nocoj sva se še le z baronom o tem na tanko zmenila in stvar do tja dognala, kakor si slišala.  Baron je začel sam o tem govoriti, in zdi se mi, da mu moje prijateljstvo vedno ljubše postaja, ín da bi je jako rad s poroko najine hčerke iu svojega Roberta utrdil.“  Soproga ni možu po teh besedah več ugovarjala, ampak začela dalje čitati, da bi si misli razgnala.  Skenovskega pa je spanec posilil, in konečno je trdo zaspal.  Smrtna tišina nastane; le močno dihanje spečega soproga dramilo je nočno tihoto.  Mati je ugasnola luč, ker ni mogla dalje brati, a tudi zaspati ni mogla, kajti njeno srce ni mirovalo.  Razne misli so jej po tem pogovoru rojile po glavi.  Mislila je na svojega ljubega otroka, kterega bi naj tako naglo izgubila, na svojo drago Olgo, ki je še neizkušeno osemnajstletno dekletce, in bi naj prišlo temu, nikakor ne nežnemu baronu v roke. „In morda ga še ne ljubi, saj mi ni nikdar kaj takega o njem govorila, dà še ne omenja ga rada!“  Takó premišljujočo vleče jo tja k svojemu otroku.  Radovedna je, ali že Olga spi ali ne.  Morda jo še glava bolí, ali pa bije notranji boj s svojim srcem, kajti gotovo jej je Robert o vsem tem že govoril.  Zakaj pa je bila nazadnje tako pobita, dà celó žalostna?  Mati je ugonila misli in čute svoje hčerke.  Olga se je dospevši v spalnico vrgla tja v naslonjač in začela ihteti.  Bolele so jo v srce srdite besede Robertove in njegovo obnašanje proti njej.  Robert ni vedel, da je žalil Olgo z vsako hudo besedo, ktero je le govoril o Vogrinu.  Zmerjal ga je, imenoval ga priprostega ubožca in reveža, ki le toliko ima, kar mu dobrovoljno ljudje podajejo, ki nima stalnega mesta in ga tudi ne bode dobil, zató hoče že on — Robert Benda skrbeti.  Vogrin ne zasluži službe cesarske, ker je v svojih pogovorih premalo domoroden, in se celó drzne svoj narod, ta ničvredni narodič slovenski, ali kako ga že imenujejo, ki obstoji iz samíh poslovenjenih Ogrov, Nemcev in Italijanov, zagovarjati ter druge narode psovati!  Tako nekako je pobijal Magyar Robert Benda dr. Vogrina, našega mirnega, plemenitega rodoljuba pred Olgo.  Sumničil ga je zmožnosti do najnesramnejših del in mu oponašal njegov obskurni rod in rojstvo.  Robertove besede so delale nasprotni upliv in utis v Olginem srci.  Robert je želel Vogrina pri Olgi očrniti, a on se jej je le še bolj omilil.  Robert je hotel zaprečiti njeno občenje z njim, a ona je še bila bolj prijazna proti Vogrinu.  Robert je hotel, da Olga sovraži tega plebejca, a njej je tem bolj dopadalo Vogrinovo vedenje, govorjenje.  Milkova osoda jej je bila znana, in ona je čutila z njim težkočo vsakdanjega življenja in hude udarce njegove nemile sreče.  Od tega večera se je začela zá-nj bolj zanimati; še le zdaj je spoznala na tanko razloček med Robertovim in Vogrinovim značajem.  Ljubila je kot desetletna deklica v Milku Vogrinu svojega učitelja, a zdaj ga je spoštovala kot človeka.  Spoznavala je njegove lepe lastnosti in si na tihem mislila, tak mož bi znal osrečiti deklico, tak značaj je potreben, da cvete sreča v zakonu.  Med tem ko so se jej lastnosti Robertove vedno temnejše in grše dozdevale, svetila se je krepost, značaj in človekoljubje, nežnost in rahločutnost Vogrinova, ter jo zá-se navduševala.  Kakor zatemni juterno solnce s svojimi zlatimi žarki zvezdice na nebu in prežene ves mrak in temoto, tako je pregnalo Vogrinovo solnce kreposti v nežnej deklici vso nagnenost do Roberta, in zatemnilo v njenej duši vse misli o navideznolepih lastnostih Robertovih.  Vogrin je bil Olgi solnce, po kterem se je, kakor solnčnica v naravi, nadepolno ozirala in si ga želela ná-se potegnoti ter se vekomaj greti o njegovih blaženih žarkih.  Tako je Olga žalujé premišljevala.  Misli na Roberta bile so polne srda in jeze, na Vogrina polne ljubezni in pomilovanja.  Zidala si je neizkušena deklica zlate gradove v oblake, kovala si zvezde svoje prihodnosti na nebó.  Kaj bi vse storila za Milka, kako bi mu mogla pomagati, da bi postal samostojen, da bi dobil plačilo za svoj trud, za svoje studijo, za blage nazore!  Dala bi mu najboljšo službo, postavila bi ga za professorja v največjem mestu, najrajši sevéda na Dunaji; želela bi, da hi učil takoj kot učena glava na vseučiliščnej stolici ter postal imovit, poznan, zaslužen mož!  In kaj hi bilo potém z njo?  Ali bi je ne mogel osrečiti Milko namesto osornega Roberta, ki jo je nocoj tako žalil? — — —  Ta večer jej je bil Robert že naznanil, kako se on čuti srečnega poleg nje.  Omenjal je, da hode prevzel posestvo in da se hoče v kratkem oženiti, želi si pa le tako blage ženice, kakor je Olga.  Le take lastnosti in take razmere, kakor so njene, sevéda le gledé na doto, zamorejo ga osrečiti!  Ima jej neko skrivnost razodeti, ki odloči obéma prihodnost, a zdaj še ni vse dognano, da bi se že mogel jasno in odkritosrčno z njo o tem pogovarjati.  Iz vsega tega je Olga lahko sklepala, kaj jo pričakuje, da jo misli Robert snubiti, da bí naj postala grajščakinja tam na Ogerskem, tam na Blatnem jezeru.  Ona bi naj bila žena možá, ki vse sovraži, kar ni višjega ali vsaj baronovega plemstva.  Ali tak mož pride jej nehoté na misel, bi lahko enkrat tudi njo preziral in jej metal v očí, da nima plemenitih pradedov, da je oče le vitez po cesarskej milosti, sicer pa priprost suknár.  Tega ne, tega nikdar! „On ne ljubi mene, ampak moj denar, mojo doto,“ vzdihne naposled; „mene bi radi le prodali, in oni me kupili, da jim rešim posestvo in obstanek, jih rešim denarstvenega propada!“  Uboga deklica je dolgo slonela tako premišljujoča.  Trudnost in zaspanost jo konečno posili, in ona lahno na naslonjači zaspi.  Sanjala pa je čudne sanje:  „Stala je na robu velikega jezera.  Glodala je v temno, zeleno vodovje.  Dna ni bilo videti.  Valovje je silno bučalo ob skalnati breg.  Na enkrat pa zagleda med valovi neko stvar.  Bilo je truplo.  Valovje ga je gnalo proti skali, kjer je ona stala.  Vse krvavo in pobito pljusknejo ga valovi ven na obrežje.  A ono ni bilo mrtvo; gibalo je roke in noge.  Slednjič se vzdigne.  Prikazen se jej zdi znana.  To je — to je — on, to je — Milko ...  Vogrin.“  Samega strahú se je Olga vzdramila ter vsa omamljena klicala: „To je — on, to je — Milko ...  Vogrin.“  Pri teh besedah vstaja, širi roke, hoče nekaj objeti, a zdaj izpregleda — in pred seboj vidi stoječo — svojo mater.  Mrkla luč je obsevala bledo, prestrašeno Olgino lice.  Mati jo prime za roko in jo pritiska k sebi prašajóč jo: „Kaj ti je, moje drago, ljubo dete?  Vzdrami se Olga, jaz sem!  Ali še ne spiš?  Zakaj nisi v postelji, in še zdaj oblečena!“  Tako je stavila mati vsa prestrašena še mnogo vprašanj svojej Olgi in jo tolažila.  „Dobro sem storila,“ mislila si je potém sama pri sebi, „da sem šla gledat, ali že dekle spi.“ Ko sta namreč gospod in gospá utihnila in je bil soprog zaspal, ona pa ne spati mogla, premišljala je dolgo o osodi svojega otroka, konečno pa vstala in šla v Olgino spalnico.  Začudi se, ko vidi luč goreti, Olgo še oblečeno ležati na naslonjači.  Nekaj časa jo ogleduje, ali glej, na enkrat se vzdigne in hiti njej v naročje, klicajoča imé: „Milko... Vogrin!“  V kratkem se je Olga zopet zavedela, mati jo je spravila v postelj, jo iskreno poljubila, ugasnola luč in se podala v svojo sobo, zadovoljna da je spravila otroka k sladkemu počitku!  Srcé plemenito — najlepši zaklad  Hrani in čuvaj, si star ali mlad.  Utis večerne zabave pri Skenovskih bil je Milku Vogrinu neizbrisljiv.  Globoko v srce so mu rezale besede, ktere je slišal oni večer gospici Olgi na uhó šepetati iz ust ošabnega nadporočnika, barona Roberta Bende.  Nehoté si jih je večkrat ponavljal, in srd mu je polnil dušo.  Edina tolažba mu je bila le to, da ne mislijo vsi ljudje tako in da je gospica Olga v svojem obnašanji proti njemu kazala drugo mišljenje in plemenitejše nazore.  Ko so se teden pozneje Konarski in dr. Vogrin zahvaljevali pri Skenovskih za zadnje povabilo, spoznal je Milko, da mu je ohranila Olga še isto prijaznost, ktero je kazala na plesnej zabavi.  In tudi na pohodu, ko se je gospá Skenovska s svojo hčerjo poslavljala od Konarskih, ni mogel on v dekličinem obnašanji proti sebi opaziti, da bi se bil varal v svojem mnenji, — in to je ravno povzdigovalo in tolažilo Vogrina.  Kakor se pa pri človeku sploh notranje dušno stanje zrcali v njegovej zvunanjosti ter vsaka še tako majhna srčna žalost vpliva na vse zvunanje gibanje in početje, tako bi bil, dragi čitatelj, tudi ti kot dober opazovalec bral na Vogrinovem obrazu in v njegovih očéh vso znotranjo nevoljo.  Milko Vogrin, sicer miren in zgovoren mož, kazal je zdaj v svojem kretanji in nenavadnej redkobesednosti notranjo nemirnost.  In tudi sam je dobro čutil, da je izpremenjen, zatorej se je kolikor mogoče večjemu občevanju z grofom in grofinjo umikal.  A brez dobrodejnega vpliva pa vendar ni bila ona veselica pri Skenovskih za Milka Vogrina.  On je začel takoj o istinitosti vsega, kar je isti večer videl in slišal, premišljevati. „Vsakej stvari se pride od te ali one strani do jedra, in vsaka beseda hrani v sebi nekaj istine,“ trdil je sedaj Vogrin sam pri sebi ter si mislil: „Prav ima baron Benda, ako trdi, da živim le od tujih ljudij.“ Ali čudno se mu je zdelo, zakaj je pravil o tem gospici Olgi, tako da je on lahko vse od strani slišal, a njemu samemu ni ničesa na ravnost v oči povedal!  Tudi to si je Vogrin dobro tolmačil, takó-le sklepajóč: „Nadporočnik Benda je v svojej bístroglednosti spoznal, da se je gospica Olga več ko je bilo treba z menoj, domačim učiteljem, zabavljala, in nad tem je hotel plemeniti baron izreči svojo nevoljo in me pri Olgi osmešiti in na nič postaviti.“  Vse to večkrat dobro premislivši uvidel je Vogrin, da mora od zdaj naprej vse žile napenjati, da si, naj veljá kar hoče, stalno mesto pribori.  Skrajni čas je temu pa tudi že, kajti sedanji njegov učenec, mladi grof Hugon Konarski, imel je na jesen iti v vojaško akademijo.  Vogrin se torej odloči tudi letos stalne professorske službe prositi, a povrh še osebno pri višjih šolskih uradih dotične prošnje podpirati.  Šesto leto že prosi stalne službe pri ministerstvu, in vsako leto je ne le ene, ampak več, po pet do deset prošenj raznim šolskim svètom pošiljal.  To ga je sevéda veljalo mnogo denarja, a zató pa je vsakokrat mogel na prošnji brati odlok: „Prošeno mesto se je drugam oddalo.“ Slednjič je izgubil že ves pogum.  Vse nade in upi so ga tem bolj zapuščali, čim bližje se je že mislil svojemu cilju.  Ni se torej čuditi, da je hodil Vogrin pobitega in obupnega srca, osobito pa še, ker ni imel prijatelja, kteremu bi bil v svojo tolažbo razkrival žalostno svoje stališče.  Znanci njegovi slovenski in prijatelji, ki so se na Dunaji šolali, delovali so že skoro vsi in še delujejo v svojej domovini, kjer jih narod slovenski dobro pozna; drugi pa, ki so ostali v glavnem mestu, imeli so pa že svoje ognjišče in se zanimali bolj za obitelj svojo nego za nesrečnega nekdanjega prijatelja.  Dr. Milko Vogrin bi bil že davno službo dobil, ko bi ne bil tako ponosen bil in neomahljivega značaja.  On ni hotel moledovati in prositi pri vsakej uplivnej osebi, naj ga podpira in mu službe izprosi.  Najmanj pa bi bil hotel za tó žrtvovati svojo ljubezen do domovine in svojega naroda, kar se žalibože o takih prilikah pri nas Slovencih še dandanes čestokrat dogaja.  Vogrin si je mislil: „Ne prokleta protekcija, ki se tako hudo šopiri, niti izdajalsko renegatstvo naj mi pripomagata do službe, temveč moje skušnje in sposobnosti.“ In tako je tudi storil, kar mu hodi na veke na čast in vsem v posnemovalen, uzoren zgled!  Ne vedóč, zakaj se mu prošnje tako lakonično odbijajo, ohrabri se nekega dne po onej nam znanej veselici ter gre h gospodu referentu srednjih šol popraševat o svojih zadevah.  Ali Vogrin ostal je tudi po tem pohodu žalosten kakor prej, dà še večjo nezadovoljnost si mogel na njem opazovati.  Zategadel ga neki dan grofinja Konarska, ko se je hotel hitro po obedu posloviti, nagovori:  „Zakaj pa zopet tako naglo, gospod doktor?  Ali me hočete samo pustiti, saj vidite, da ni grofa doma.  Ponudite se še malo!  Mladi grof Hugon se naj danes sam po obedu zabavlja, a Vi imate še drugekrati dovolj časa nadaljevati svoje Archimedske studije.“  Tako častnemu povabilu se naš dvorljivi Vogrin ni mogel, pa tudi ne smel ustavljati; zatorej dostavi v svojej skromnosti: „Jaz prav rad ostanem, a bojim se, da bi bil milostljivej gospé grofinji dolgočasen družnik.“  „Te slabe lastnosti Vam ne sme nikdo pripisovati,“ odvrne s pohvalnimi besedami grofinja, „a opomniti moram vendar, da že opazujem več dnij neko otožnost na Vašem obličji.  Že večkrat sem hotela vprašati, ali ste bolni ali kali, a nisem Vas nikjer drugje kakor pri obedu videla, vendar tú nisem takega vprašanja dostojnim smatrala.  Zatorej mi danes odkrito brez ovinkov povéjte, kaj Vas tako teži.“  Nenadejano je prišlo Vogrinu to vprašanje, in rudečica ga oblije Grofinja pa je spoznala, da je zadela pravo struno in da se ni varala v svojem opazovanji.  Zaradi tega še enkrat smejé se poudarja: „Danes mi ne uidete.  Vaše srce nekaj teži, in to mi morate razodeti!“  Tako odločnih besed ni Vogrin pričakoval.  Zboji se na tihem, da bi bila grofinja njegovo srčno udanost do Olge že opazila.  Zatorej se s prva izgovarja, da njegovo srce nobene težnje ne občuti, ali ko mu grofinja na ravnost pové, da opazuje na njem že od onega dne, ko je bil pri Skenovskih na plesnej zabavi, neko notranjo otožnost, ni mu moči dalje tajiti.  Ali Milko si zdaj prav premišljeno iz neljube mu zadrege pomaga.  „Občudujem, milostljiva grofinja, kako dobro vse opazujete,“ odgovori nató laskavo Vogrin. „Prav imate, od onega dne sem rés nekako otožen, in k temu imam tudi mnogo razlogov.  Kakor vidite, treba mi bode za drugo, in to stalno službo skrbeti.  Mladi grof Hugon pride od doma proč v vojaško akademijo, in jaz sem potém tu pri Vas, milostljiva grofinja, nepotreben.  Prosil sem torej pred nekimi dnevi, naj mi visoko ministerstvo izmed več razpisanih professorskih služeb eno podeli.  Bil sem zaradi tega tudi pri gospodu referentu, ali kar sem od njega slišal, ne dela mi nobenega veselja, temveč naudaja mi dušo in srce z veliko bridkostjo.“  „Kako pa to,“ začudi se grofinja; „saj ste dober učitelj, kar vidim pri svojem sinu, in Vaša spričevala so tudi izvrstna, povrh ste doktor filosofije in še reservni častnik, kar tudi človeku pri šolskej disciplini gotovo več koristi, nego škoduje.“  „To se meni samemu malo čudno zdi da dobivajo mlajše in v marsičem slabše moči kakor jaz pred menoj stalne službe, a bolj se pa še zavzemanj nad tem, da mi je gospod referent odkritosrčno rekel, da bi bil jaz že lani službo dobil, ko bi se ne bilo o meni nekaj poročalo, kar me dela vladi — „nezanesljivega“.  Dalje mi gospod referent ni hotel tajnostij razkrivati ter me odslovil, obljubivši mi svojo pomoč.  Šel bi bil tudi k Nj. excellenci, gospodu ministru za uk in bogočastje, ali ta odgovor mi je bil dovolj in tudi razumljiv.  In to, milostljiva grofinja, me dela otožnega.“  „Rada Vam verjamem, gospod doktor, da polni taka izjava človeku srce z otožnostjo.  A to tudi ni kaj malega, saj vémo, da ne more človek brez samostalnosti nič kaj vrednega početi.  Kakor se ziblje ladija na valovitem morji sem in tja ter se mora valovom izogibati, da je ne preplavijo, tako je tudi s človekom, ki ne jadra v samostalnem čolnu prek burnih valov sedanjega življenja.  Vse želje in upi mu ostajajo neizpolnjeni, in tudi srce ne najde zaželenega mirú.“  „To občutim zdaj najbolj jaz, milostljiva grofinja,“ nadaljuje Vogrin. „Jaz gledam svoj čoln sredi valovitega morja, a ni mu pomoči od nobene strani.  Jaz bi klical kakor mornar, ki vidi ladijo potapljati se, in prosil pomoči, a ne vidim rešilnega obrežja, kamor bi se naj razlegal moj glas.  Zaupal sem preveč v vesla in vrvi svoje ladije, ali kaj pomaga, če pride vihár?  On mi odnese vesla in vrvi z ladijo vred, in mornar je brez moči!“  „Nerazumljiva se mi dozdeva Vaša prilika,“ odgovori mu na zadnje besede grofinja. „Vesla in vrvi so Vaša spričevala, mornar ste Vi, kdo in kaj pa je vihár?“  „Kaj je vihár, grofinja?  Viharju na morji enaka se mi zdi politična burja, ki neusmiljeno žene državni čoln — z nami, slabimi mornarji.“  „Zdaj Vas razumen, kam merite s svojo priliko, in mrena mi pada z očij.  Poslušajte!  Ne davno je bilo, ko nas je Nj. excellenca, gospod minister za uk in bogočastje obiskal.  Med drugimi pogovori došli smo tudi na Vaše razmere in studije.  Grof, moj soprog Vas je zeló hvalil in poudarjal, kako pride, da je tako dobra moč brez službe državne.  Gospod minister se je umikal odgovoru, — hočem Vam odkrito govoriti,“ opazi pri teh besedah grofinja, — „a naposled je izustil ono pomenljivo besedo: „Dobra moč ni vselej dobra, le dobra in zanesljiva je nam najboljša, in za té moramo v prvej vrsti skrbeti“.  Meni so bile, kakor lahko umevno, te besede gospoda ministra nerazumljive, ali grof, moj soprog, raztolmačil mi jih je pozneje rekóč, da Vam je službovanje za supplenta v Celovci močno škodovalo.  Zatorej je pa tudi poganjanje grofovo za Vas ostalo brez koristi in upliva, ali upanje še vedno imam, da se Vam letos vendar prošnja usliši.  To upanje naj Vas tolaži, in to vzamete tudi lahko sebój na Koroško, v svojo toli ljubljeno domovino, kamor se mislimo letos za nekaj časa podati, kakor smo že zadnjič pri Skenovskih govorili.  Izbijte si torej tugovanje in vso nevoljo o zmagovitem viharji in burji iz glave, saj ne pomaga človeku nič, ali v svojej onemoglosti toži ali se pa veseli.  Jaz gojim z Vami veselo upanje, da Vas v prijetnej družbi — in pri teh besedah pogleda sumljivo in smejé se Vogrina — iznenadi drago Vam poročilo, da je prijadral Vaš čoln v varno zavetje!“  „Zahvaljujem se Vam, milostljiva grofinja, za te tolažilne besede.  Človeku dé dobro pri srci, ako vidi, kakor zdaj jaz, da se tudi kdo drug na svetu zá-nj zanima in čuti z njim.  Danes so mi bile Vaše besede potrebne.  One so me povzdignole ter mi povrnole prejšnje lahko dušno stanje.  Jaz upam tedaj z Vami, milostljiva grofinja, da dosežem v kratkem svoj cilj.  In to lepo nado nesem tudi sebój v svoj domači kraj, kjer se hočem o njej greti in z njo tolažiti.“  „Veseli me, gospod doktor, da Vas vidim bolj srčnega.  Tako je prav.  Pogum in srčnost pomaga več nego tožba in obup.  Zdaj pa storite svoje pote in opravite, kar še imate s svojimi prošnjami dela, da bode do 1. junija vse v redu.  Takoj prve dni prihodnjega meseca odrinemo v kopel na Koroško.“  „Ali se je naposled vendar le gospod zdravnik za koroško Belo pri Železnej Kapli odločil,“ vpraša zdaj Vogrin grofinjo, kajti prej so dolgo med več kopelmi ugibali, kam bi se naj grof Konarski zdravit šel.  „Ravno pred nekimi dnevi se je konečno Bela na Koroškem odločila.  Nasvetovala nam je to kopel najbolj Nj. excellenca, vojaški minister, pri kterem je tudi danes grof v gostéh.  Njemu je ta kopel najbolj pomagala in upam, da bode i mojemu soprogu.  A tudi jaz bi si rada ogledala krasno koroško deželo, o kterej veste Vi toliko lepega povedati, in ki že sluje dandanes s Tirolsko vred kot avstrijska Švica.“  „Zarés dežela naša je krasna, ozaljšana z lepimi jezeri, visokimi gorami, z mnogimi majhnimi, cvetóčimi dolinicami.  Čudili se bodete njenej naravinej lepoti.“  „In tudi zabave in družbe nam ne bode manjkalo,“ nadaljnje grofinja. „Večkrat gremo lahko gospó Skenovsko in gospico Olgo v Poreče obiskavat, — in pri teh besedah obstoji kakor navlašč z glasom — in tam bode na jezeru mnogo veselja in radosti.  Tja pride meseca julija tudi gospod vitez Skenovski z Vam že znanim baronom Bendo.  Gospoda nadporočnika, sina baronovega, pa že najdemo tam, kakor mi je zadnjič pravil.  Dobil je na dva meseca dopust, in ta čas se misli najboljše v Porečah počinoti za velike vojaške vaje, ki se imajo vršiti v avgustu in septembru na Ogerskem.“  Zadnja izjava gospé grofinje je kakor strela z jasnega neba zadéla Milka Vogrina.  Težko se je premagoval in zakrival svojo srčno tesnobo.  Obraz mu je postajal zdaj bled, kakor stena, zdaj rudéč, kakor da bi se ga bila vročica lotila.  To premembo je sevéda tudi grofinja zapazila, ali v svojej rahločutnosti ga ni hotela po uzroku prašati, saj si ga je znala že itak sama tolmačiti, temveč spoznavši Vogrinovo zadrego pristavi še konečno:  „Tako sem Vam, gospod doktor, mnogokaj razkrila, kar Vas zna zanimati.  Sicer se pa ohrabrite, uredite vse kar je treba, ne obupajte nad samim seboj!  Z Bogom!“  Pri zadnjih besedah mu podá roko v znamenje svoje udanosti in pomilovanja, a on jo poljubi spoštljivo ter se priklonivši poslovi.  Mislili smo si že, da je grofinja potolažila Milka Vogrina in mu izgnala iz glave tužno premišljevanje o svojej osodi.  Veselili smo se, da ga je tako sočutno pomilovala ter mu vlivala lek upa v otožno srce njegovo.  Ali žalibože, zadnje besede, ona izjava gospé grofinje, da že najdemo tam — v Porečah — pri Skenovskih nadporočnika Bendo, ta rek, ta misel, to je bilo strup njegovej duši.  Sprva se je obraz njegov še izpreminjal, postajal zdaj bled, zdaj rudéč, ali ko je dospel Vogrin, prehodivši dolgi mostovž, iz obednice v svojo osamelo sobico, vsedel se je tja k mizi pri oknu in gledal mirno, nepremično ven na vrt in na nebó.  Ni več govoril sam sebój in si tako lajšal srce, obraz se mu ni več izprerninjal, bil je bled, kakor da bi bila v telesu zastala kri.  Tako je sedel Milko dolgo časa pozabivši na vse, kar ga obdaje, ne menéč se za svojo osodo in bodočnost.  Duh njegov ni bival zdaj v truplu, temveč prost vse telesne težkoče in zemskih verig krožil in plaval je tam kakor oblačič na nebu pod prostim nebeškim obokom.  Iskal je po cvetočih livadah med dišečimi rožicami daleč tam — ob Vrbskem jezeru svojo družico.  In našel jo je.  Igrala je zdaj s cvetlicami, zdaj letala po vonjivem jezerskem obrežji, zdaj govorila z žuborečimi valčeki, zdaj ploskala z nežnimi ročicami po vodi in smejala se sama sebój, ako jej je vodica nagajivo pljusknola v rudeče nedolžno ličice!  Kakor je menih v pravljici pozabil ob rajske ptice milem petji na svet in čas ter leta kot minute meril, tako je bilo duhu Vogrinovemu o teh prizorih.  Gledal bi jih bil — na veke!  A nekdo potrka na sobina vrata, Vogrin se vzdrami, in duh njegov se povrne v prejšnjo realnost.  Pred Vogrinom stoji gojenec njegov, grof Hugon, ki mu z veselim glasom naznanja, da so konji za ježo že osedlani.  Milko vstane z levo roko se podpirajóč, z desnico pa si briše čelo, kakor da bi si hotel s tem izgnati vse misli in sanje iz svoje prepolne glave.  Moleč si vzame klobuk in palčico, plahne z rejo po zraku, kakor da bi hotel reči: „Vse je zastonj, vse je proč!“ potém pogladi ljubega mu konjička, skoči ná-nj ter zdirja v skoku tja pa prašnej cesti, neviden našemu pogledu!  Tam na Koroškem ob Vrbskem jezeru pa je ravno o tem času uganjala gospica Olga svoje otročje igre.  Zdaj je trgala rožice pomladnje, zdaj pljuskala z vodico tla obrežji, zdaj so smejala sama sebój, ko so jej nagajivi valčeki namočili obličje z vodo, ker se je z njimi neljubo šalila.  To nedolžno njeno igranje kazalo je zarés globok mir, ki je vladal v Olginem srci, med tem ko je dajal Vogrin notranji srd in svojo obupnost čutiti — ubogemu konjičku.  A zakaj bi ne bila Olga vesela? saj je tudi na njo kakor na vsakega človeka dobrodejno uplivala lepa okolica njenega poletnega domovanja.  Z njo se je veselila tudi cela narava!  Pomlad je bujno poganjala.  Vsa priroda bila je tako krasna, kakor da bi se bila navlašč zato olepšala, ker jo je prišla Olga s svojo materjo obiskavat.  Tudi solnce se je radovalo nad Olgo in njeno materjo, kajti ni bilo dneva, da bi ne pozdravljalo Vrbskega jezera in njegove lepe nymfe, gospice Olge.  Villa, v kterej ste bivali Olga in mati, stala je tik jezera.  Okoli hiše se je razprostiral krasen vrt, po kterem so vodili lepo urejeni, z belimi kamenčki nasuti potje.  Zraven vrta je bil majhen gozdič, polen malega smrečja in druge plemenite jelovine.  Mnoga počivališča z lepo narezljanimi sedeži in mizicami pa so vabila tu sprehajalca k hladnemu počitku.  Razgled z villine altane pa je bil čaroben.  Pred seboj gledaš razprostrano, kakor zrcalo čisto jezerno gladino z dvema otokoma.  Na vzhodu te pozdravlja visoki Obir, na zatonu te gleda znameniti Dobrač, na jugu pa stojé pred teboj stare Karavanke, prek kterih hodi nevidni duh, ki združuje neločljivo brate kranjske s koroškimi Slovenci.  Onkraj jezera pa še občuduješ staro z mahom obrasteno crkev: „Marija na Otocě“, ter se veseliš nad bujno naravo, ki tako krasno in blagodarno obdaje ta kinč koroški.  Ta kraj vzbuja vsakemu človeku, ki ga je le enkrat videl, neizbrisljiv spomin.  Ako si, dragi čitatelj, kdaj v svojem življenji Vrbsko jezero obiskal, želel si ga zopet videti, in poslavljajóč se od njegove slovenske okolice, klical si vselej z menoj vred: „Na svidenje, ti kras in kinč lepe zemlje slovenske!“  Kakor na vsako človeško srce, uplivala je dobrodejno naravna lepota Vrbskega jezera in njegove okolice tudi na nedolžno deklico Olgo.  Čutila se je tú novorojeno ter se prav po otročje veselila pomladnje prirode.  Prve dneve je imela na svojem novem domovji mnogo opravka.  Treba je bilo pozdraviti log in gaj, cvetice in rožice na gredicah, vzlasti pa ono utico na vrtu, kjer je lani toliko prijetnih ur preživela.  „Zdaj sem zopet tu, utica zelena!  Kolikokrat sem mislila ná-te odkar sem te zapustila!  Ali zdaj ostanem tukaj pri tebi; tu na starej klopici bodem pletla, tu čitala, tu opazovala življenje na jezeru, tu gledala, kako poljublja solnce s svojimi žarečimi žarki vrhove velikanskih gora v slovó.“  Tako nekako je nedolžna deklica pozdravljala utico na vrtu.  Odslej ni bilo dneva, da bi je ne obiskavala, če je bilo tudi treba materi v marsičem pomagati.  Prvi teden je hitro pretekel.  Najvažnejše stvari so se na vrtu in po sobah uredile.  Zadnji teden meseca majnika pa še le je bil prav za prav počitku in okrepčavanju odločen.  Gospá Skenovska se je v kratkem boljše počutila ter postajala vedno krepkejša.  Nehala je tudi toliko na dom misliti kakor prve dneve po svojem dohodu, ali tem bolj pa se je bavila z Olgo in večkrat k njej v utico prisedala.  Pripravljala se je že čestokrat, da bi z njo govorila o nadporočniku Robertu Bendi; a do zdaj še ni bila izpolnila, kar jej je soprog pri odhodu naročal.  Mati je imela nalog govoriti s hčerjo o namerjavanej zvezi z baronom Robertom in pozvedeti o Olginej nagnenosti do njega.  Vse to je pa bilo materi jako težko, ker je slutila, kako malo ljubezni do Roberta se nahaja v dekličinem srci.  Dalje se jej je pa tudi zeló kočljivo zdelo, s tako mlado deklico pogovarjati se o najnežnejših srčnih čutih, a nevarno in celó škodljivo bi pa bilo, tako mlademu srcu vsiljevati ljubezen do človeka, kterega, kakor se je videlo, visoko ne céni.  Sad takega vsiljevanja bilo bi le hudo sovraštvo, a ne ljubezen, in naposled bi se še utegnola v Olginem srci izcimiti kal tajne ljubezni.  Žensko srce potrebuje zaslombe, ako se ima boriti proti neljubemu moškemu bitju, ln ta zaslomba je ljubezen, ki jo goji srce do drugega bitja, dà ljubezen je lek zoper ljubezen!  Vse to je Olgina mati dobro uvidela.  Zatorej ni o zadnjem ponočnem prizoru v hčerinej spalnici druga omenila, kakor da se imá Olga le natarincj skrbi zahvaliti, da ni spala celo noč v naslonjači, a o sanjah, o imenu, kterega je Olga v spanji klicala, o vsem tem ni modra mati govorila.  Tudi tukaj v Porečah, kjer je bila sama z njo, odlagala je od dne do dne svoj namen in naročilo očetovo.  A prišla je nagloma ura, ko je morala s hčerjo o vsem govoriti.  Dne 28. majnika, bil je torek, dobi gospa Skenovska pismo od svojega moža.  V njem je poročal, da dojde gospod nadporočnik Robert Benda že v začetku junija v Poreče.  Stanoval bode v sosednej villi ter se lahko vsak dan z Olgo in njeno materjo shajal.  Vse drugo pa prepušča njej in hčerki, samo poroča mu naj, kakov uspeh je umelo njeno pogovarjanje z Olgo o namerjavanej zaroki in zvezi z Robertom.  Mati se tedaj ohrabri in sklene takoj prihodnji dan govoriti s hčerjo o znanej zadevi.  Ta dan je bilo krasno vreme.  Niti oblaček se ni prikazoval na vedrem nebu, in čista nebeška modrina je odsevala iz globočine Vrbskega jezera, ki je bilo gladko kakor zrcalo.  Danes si videl v njem, kako se kamenite čerí koroških gorá dotikajo nebeškega stropa, gledal si, kako se zrcalijo v njem cvetoče livade, cerkvice, bele hišice, ljudje in živali ob vodovnem obrežji.  To je krasen pogled, to so prizori, ki se jih nikdar ne naveličaš, in dalje ko jih gledaš, tem bolj te očarujejo.  Proti večeru tega krasnega dneva sedeli ste Olga in njena mati v utici ter zrli tja po jezernej gladini.  Solnce je ravno v nebó kipeči Obir ognjeno-rudeče žarilo ter se poslavljalo od planinskih sinov.  „Glej, mama, kako krasen je ta prizor,“ opozori Olga mater, ki je gledala proti solnčnemu zahodu. „Obir je kakor v ognji.  Poglej ga, pa hitro, sicer se skrije solnce za gorami.“  Mati se obrne proti Obirju, občuduje planinsko žarenje, nekaj minut še, in solnce zatone.  „Zarés, tako krasnega przora še nisve tukaj videli,“ odgovori zdaj mati vsa zamaknena.  „O, dà, mama, dostikrat sve že gledali takih prizorov, ali vsak je tako lep in nov, da se nam poslednji najkrasnejši dozdeva.  Na Dunaji nimamo takih naravnih lepot kakor tukaj, in meni se vidi, da ima gospod dr. Vogrin prav, ako trdi, da bi vsa ta krasota tam na Dunaji ne bila tako lepa, kakor je tukaj v njegovej domovini.“  „To je res,“ pritrdi mati, „ali vsak kraj ima svojo naravino lepoto, in vsak človek povzdiguje najbolj krasoto svoje domovine!“  „Ali glej, mama, kako pa je to, da se meni izmed vseh krajev, ktere sem videla, ta kraj najbolj dopada, dà on mi je celó milejši nego moj rojstni kraj?  Tukaj se čutim tako prosto, tako veselo kakor metuljček, ki leta od cvetlice do cvetlice; tú se čutim perojeno, povzdigneno nad nemškim življenjem!“  „To je pripisovati naravi, ki nas obdaje, in sploh pomladi, ki upliva vzvišeno na nas,“ odgovori jej mati vsa začudjena nad Olginim govorjenjem.  „Kako pa to, mama,“ nadaljuje zopet deklica. „Meni je pri srci, kakor da je tu najlepše in najbolj veselo na svetu.  Tu bi bivala vse svoje žive dni, tu bi ostala na veke.  Ali najsrečnejše, zdi se mi, živelo bi se tam le na onem bregu jezera, tam gore v onej majhnej hišici, od ktere se nama bela stena sèm dol v utico blišči.  Tam gore je ravno tako, kakor je opisal dr. Vogrin svoj idyllični dom.“  Pri teh besedah je deklica obmolknola, ali mislila si je v svojem srci: „Tam bi bilo lepo z njim živeti, tam bi bila prava sreča domá.“  Ko ni deklica več glasú povzdignola, ampak premišljevaje zrla nemo pred se, prime jo mati za roko in pravi:  „Nocój se mi pa vidiš Olga malo izpremenjena!  Na tvojo domišljijo so ti naravini prizori kaj močno uplivali!  Kako da si tako zamišljena?  Človek mora gledati življenje kakor je, ne pa kakor si ga mi v srci slikamo.  Dandanes je vse realno, in ona stara idylličnost je čisto že s svetá izginola.  Ker pa moramo tudi mi s svetom iti, ko on z nami ne gre, tedaj je pa tudi nam biti realnim.  In tako ti bode menda razumljivo, zakaj že tvoj oče zdaj zató skrbi, da bode njegova hči, slabo žensko bitje v sedanjem viharnem času, imela dobro zaslombo in pomoč v svojem življenji.“  Te besede so kakor strel vzdramile Olgino srce iz lepih sanj o srečnem, pravem zemskem življenji.  Hipoma je stal v domišljiji pred njo nadporočnik Robert z vsemi slabimi lastnostmi, ktere je ona zadnji čas na njem opazovala.  Predočevala si je posestvo njegovo in graščino tam na planem pustem Ogerskem in čutila že popolnoma, kako bi bila ondi zapuščena in nesrečna.  Ali te slike so dirjale nagloma mimo njene duše ter napravljale prostor lepšim podobam.  Pred njo je stopil Milko v vsej svoje znotranjej in zvunanjej lepoti, čutila se je z njim nerazločljivo združena tu na obalih Vrbskega jezera, kjer bi rada prizore današnjim enake z njim občudovala.  V take slike utopljena ni sevéda Olga materi odgovorila, zatorej nadaljuje sama:  „Znano ti je menda, zakaj je slednji čas baron Robert tolikokrat k nam zahajal.  Gotovo si že opazila, da se on zá-te jako poteguje, da ti je zeló prijazen, in da mu je naša hiša, tvoja druščina najljubša.“  Pri teh besedah še gleda hči vedno v tla, neizpregovorivši besedice.  Treba je torej materi dalje govoriti:  „Iz vsega početja Robertovega pa moramo sklepati, da ima on do nas, vzlasti pa do tebe veliko nagnenost.  To udanost Robertovo pa je oče njegov na ravnost potrdil, rekóč, da si smatra njegov sin za največjo srečo na svetu, imenovati nekdaj tebe — svojo ženo.  Ako bi smel on upati v to blaženost, pravil je dalje baron njegov oče, ostavil bi vojaščino, prevzel graščino in posestvo na Blatnem jezeru — in živel le tebi, le tvojej sreči.“  Tu je mati govor pretrgala čakaje, kaj odgovori na to hčerka Olga.  Ali čakanje je bilo zastonj, zatorej nadaljuje:  „Tvoj oče in jaz sva bila te izjave vesela.  Jaz sama sem se prepričala, da si želi baron Robert pridobiti tvojo roko.  Oče se je pogajal z očetom Robertovim ter spoznal njegove razmere in je zadovoljen.  Mislil je sam o tem s teboj govoriti, ali naposled je to nežno nalogo meni prepustil.  Ravno včeraj mi je oče pisal, kakor véš.  V pismu me med drugim tudi vpraša, ali sem o tej zadevi že s teboj govorila.  Dalje mi naznanja, da je sicer že vse v redu, kar se tiče Robertove zveze s teboj, le ti še moraš v njo privoliti; a to bodeš, kakor poznava oče in jaz tvoje otročje srce in ubogljivost, rada storila.“  Čim dalje je mati tajnosti razkladala, tem hitrejše in močneje je bílo Olgi srce.  Da bi pa zakrila svoj notranji boj, molčala je ter zrla mirno pred se.  Delala se je, kakor da bi nič ne čutila in bi jej bilo vse to neznatno in malomarno.  Ko tedaj mati nobenega odgovora ne dobí, nadaljuje zopet:  „Tvoje privoljenje v to zvezo pa si bode, kakor mi oče piše, baron Robert sam od tebe izprosil.  On je že dobil na dva meseca dopust in pride k nam v Poreče prve dni meseca junija.  Do zaroke ostane tukaj, nato gre k velikim vojaškim vajam na Ogersko, in v jesen bomo lahko na Dunaji slovesno praznovali tvojo poroko.“  Najbolj so pretresle ubogo deklico besede, da pride po njeno privoljenje Robert sam, in to že v nekterih dneh.  Srce se jej skrči, ko pomisli, da bode morala naravino lepoto Milkove domovine deliti s človekom, do kojega ne tli niti iskrica ljubezni v njenem srci.  „Tako sem ti zdaj ljuba Olga vse povedala,“ končuje naposled mati. „Prepričana sera, da si vesela, ko vidiš, kako skrbiva oče in jaz za te.  Nadejam se, da odobruje tudi tvoje srce to najino namero, in da bodeš srečno živela z možem, ki ti ga je izbrala skrb tvojih starišev. — Ali ni to vse tako, Olga?  Kaj porečeš ti na to?  Govori, moje dete!“  „Kaj naj na vse to odgovorim, ljuba moja mati,“ izpregovori slednjič vendar le Olga z veliko malomarnostjo, a njen notranji nemir se je poznal na tresočem, plahem glasu, s kterim nadaljuje:  „Tu je toliko stvarij, toliko odločilnih vprašanj, da ne vém, na ktero bi naj najprej odgovorila.  Glej, draga mati, ti si moje vse, ti si moje veselje in tolažilo.  Ker mi ni Bog sestre dal, da bi jej potožila svoje gorjé in lajšala z njo svoje notranje čute, obračam se do tebe, ti moja zlata mati.  Hočem ti torej povedati vse, kar čuti moje srce, in te prositi s sklenenima rokama, ne zapusti me, ne vrzi me od sebe svojega otroka!“  In pri teh besedah objame z nežnima rokama svojo mater in je poljubi gorko v lice.  Solze otročje in materine ljubezni pa so v tem trenutku močile dvoje lic.  A med tem ko si na materinih prsih hči s solzami tolaži ubogo srce, gladi jej mati rumenolase kodre, ki so se jej bili na ramena vsipali, šepetaje:  „Uteši se, Olga, uteši se.  Saj si moja, moja edina hči, moje vse.  Govori, kar ti srce teží, hočem te kakor sestra poslušati in čutiti s tebój.“  Vsled teh tolažilnih besed se deklica zopet zravná.  Zjokala se je bila, in solze so jej srce olajšale.  „Davno že opazujem,“ povzame zdaj Olga z bolj odločnim glasom, „da me želi baron Robert snubiti.  To sem že sicer pred zadnjo zabavo sumila, ali ta večer mi je on toliko razkril, da sem se prepričala, da je bila moja slutnja resnična.“  Ko jej je potém Olga natanko povedala razgovor z Robertom, vpraša jo mati:  „Kaj si mu pa ti rekla na to?“  „Jaz, jaz nisem na njegove besede nič odgovorila,“ odvrne mirno hči. „K sreči je bila prišla njegova mati k meni poslavljat se ter me rešila iz one neljube zadrege.  A pozneje sem se pa vedno izogibala, da bi prišla z njim sama skupaj, in prav vesela sem bila, ko sva se od Dunaja poslovile in došle sèm.  Tukaj je namreč tako prijetno; tú sem lahko sama s teboj, in nikdo me tu ne nadleguje!  Strašno me je torej v srce zbodlo, ko si mi naznanila, da pride Robert že v nekterih dneh sèm in da si hoče tu sam moje srce in nagnenost izprositi.  Jaz se bojim tega človeka, in srce mi strahú trepeče, ako sem z njim sama.  Zategadel pa neha tudi moje mirno, idyllično življenje v tem hipu, ko pride on v najino družbo.“  Vsled teh besed razloži mati svojej hčeri, da se vara, ako misli, da bode Robert vedno pri njiju.  On se bode tudi z drugimi gosti, kterih je po letu mnogo v Porečah, zabavljal in le kdaj pa kdaj k njima zahajal.  Sicer pa ne bodete i one dolgo samé.  Začetkom junija jamejo gostje sem na Koroško dohajati, in vsak, kdor njunih znancev v ta okraj dojde, obišče gotovo tudi nju.  I grof Konarski in grofinja bodeta nju obiskavala, in morda pride včasih z njima tudi dr. Vogrin, kterega je itak že povabila, naj ju obišče, ko pridejo Konarski v Belo pri Železnej Kapli.  Ta izjava materina bila je sevéda veliko tolažilo Olginemu srcu, vzlasti pa besede, da pride s Konarskimi tudi Milko Vogrin, po kterem že njeno srce takó hrepení.  Ko je videla mati, da se je hči že pomirila, vpraša jo radovedna: „Zakaj se pa bojiš Roberta?  Ali ti je kaj storil?“  „Ne, storil mi ni ničesar.  Ali kakor človek vsakokrat ne vé, zakaj goji proti temu veliko sympathijo, proti onemu pa antipathijo, tako je tudi z menój.  Mojega srca pač ne vleče nič do njega, temveč ono beži pred njim, a uzroka ne vém, zakaj.“  „Ali glej, Olga, taka prazna zopernost se človeku sprva le dozdevlje, a pozneje se rada izpremeni v veliko nagnenost in sočutje.  Gotovo si že kaj takega pri sebi kakor pri drugih opazovala, in tako bode tudi s tvojim srcem, ko Roberta bolj na tanko spoznaš.“  „Poznam ga že dovolj, dà preveč, in zatorej ne čutim menda nagnenosti do njega.  Pri meni se je to, kar si prej omenila, ravno nasprotno pokazalo.  Sprva sem še imela nekaj sočutja do Roberta in tudi mislila, da bode ono ali ostalo ali pa še večje vzrastlo, a temu je zdaj drugače.  Več ko sem z njim občevala ter ga spoznavala, tem bolj se mi je odkrivala njegova neblaga notranjost; v enakej meri pa je umirala v mojem srci vsa sympathija do njega, in zdaj ne tli niti iskrica nagnenosti več v mojej duši, a čutim tudi, da je ne more nikdo oživiti.“  Ko je mati radovedna vsled zadnjih besed poprašala hčerko, odkorej že pojema njeno sočutje do Roberta, pové jej ona, kako je Robert oni večer proti njej ozmerjal Milka Vogrina, sumničil ga in grdil, dà celó njo samo je ošteval, ker je z njim občevala. „Najbolj pa me je užalilo,“ nadaljuje odločno deklica, „in mi vse sočutje do njega vzelo, ko je le naglašal plemenito svoje ime, a plemenitega srca nikdar!  In ravno plemenita duša in srce so isti življi, ki iz človeka delajo — človeka.  Tukaj je nasprotje, ki loči mene od Roberta za vselej.  Roki najini bi se še morda prisilili zvezati se, ali najini srci ostaneta na veke nezdružljivi.“  „Ti misliš torej očetu,“ vpraša nagloma mati vsa razdražena, „oporekati in Robertu na ravnost rokó odreči?“  „Tega ne, mati!  Roke ne vém, ali jo odrečem, a srce pač.  Tudi Robert želi le, kakor si ti, mama, sama rekla, moje roke, t. j. moje dote, a srca ne.  Ali tó je pač mislim za srečno zakonsko življenje prva potreba.“  Po tej opombi, ki je tudi mater zadela, skušala je ona hčerki dokazati, da prava ljubezen med zakoncema še le pozneje nastaja.  Navajala je več primerov iz dejanskega življenja za svojo trditev, a te vse je Olga bistroumno zavrnola rekóč, da mi srečo človeško le po zvunanjem stanji in obnašanji ljudij sodimo, a ne vémo pa ne, ali čuti rés njihovo srce to, kar kaže zvunanjost. „Sploh pa je le izjema,“ trdi naposled deklica, „da bi se srci po lastnostih diametralno ločeni — družili kdaj v srečnem zakonskem življenji.“  Če je prav mati zdaj uvidela, da so nazori hčerini onim enaki, ktere je morala tolikorat in tudi zadnjič sama proti svojemu možu zagovarjati, opomnila je vendar, da še Olga kot mlada deklica življenja ne pozna, najmanj pa zakonskega, zatorej naj tako strogo ne sodi.  „Res je sicer,“ odgovori zdaj v zadregi deklica, „da ne poznam zakonskega življenja, ali kakor povsod vlada tudi v njem pregovor: „Enako se enakemu druži.“ Jaz si pač mislim da morejo le blage, lepe lastnosti, vzvišeni in idealni nazori človeka osrečevati, in da more človek le s takim človekom srečno živeti, ki hrani v sebi srcé plemenito.  Imela sem priložnost to tudi opazovati.  Videla sem Roberta, videla sem pa tud dr. Vogrina.  Kakov razloček, mama!  Kakor noč in dan, kakor solnce in mesec.  Le lastnosti, kakor so Vogrinove, morejo človeka osrečiti, le s takim človekom bi se moje srce združilo, le z njim bi srečno živelo!“  Te besede so materi vse razkrile.  Hipoma si je znala tolmačiti, zakaj je klicala Olga onokrat v sanjah njegovo ime.  Kar jej je bilo prej temna tajnost, postalo jej je zdaj jasno kot dan. „Zatorej se je na zadnjej zabavi radovala bolj z Vogrinom nego Robertom,“ misli si dalje, in zdelo se jej je, da je imel oče prav, ko je trdil, da je postala Olga bolj otožna, potém ko je bil Vogrin odšel.  Strašna sumnja se poloti zdaj materine duše.  Strahú strepeče, ko pomisli, da bi znalo Olgino srce čutiti ljubezen do Vogrina.  Ona ga sicer sama spoštuje in čisla, ali misel, da bi mogla Olga, njena hči, odreči iz ljebzni do njega — Robertu, baronu, graščaku, in nasprotovati očetu in njej, ta misel jej je nezapopadljiva.  Dà ko bi bil Vogrin velik, znamenit mož, tedaj bi sevéda s to mislijo še spoprijaznila se, ali zdaj ni Vogrin ... nič, nič, in zna le postati nesreča — njenej hčerki za celo življenje ...  Vsa prestrašena in razburjena popraša torej svojo hčer. „Ali pa ljubiš, Olga, menda Vogrina?  Bog ne zadéni, da bi se bilo tvoje srce toliko spozabilo.  Kaj bi rekli oče, kaj Robert, kaj bi rekli naši znanci in prijatelji na Dunaji, kaj plemenite rodbine, baroni in grofi, ki dohajajo v našo hišo?  Olga, pomisli to!  Ali ljubiš rés Vogrina?  Reci, da ne!  Govori, ali ljubiš rés njega, ki ni nič in morda vedno tak ostane.  Govori Olga!“  Nedolžna deklica je začela ihteti, oklenola se je materinega vratú in jo držala kakor jeklene verige.  Ko pa materi tudi na večkratno vprašanje ne odgovori, prosi jo za Bogá in se jej roti, da nora reči, ali je res, kar sluti njeno srce.  Konečno se vendar deklica ohrabri ter reče tiho in sramežljivo: „Da, mama, ne bodi mi huda, ne zavrzi me, jaz ... ljubim ...  Vogrina.  Moje srce hrepeni le po njegovem plemenitem srci.  Njegove lastnosti, njegovi nazori, njegovi ideali so me tako očarali, da je moje srce vedno le pri njem.  A ne huduj se mama!  Daj mi to srečo še dalje uživati, saj sein že srečna dovolj, če le smem misliti ná-nj.“  „Ali si mu pa to svojo ljubezen že razkrila?“  „Tega nisem in mu ne storim nikdar,“ odvrne hitro Olga. „Za mojo ljnbezen vém le jaz sama in zdaj tudi ti.  A pri vseh bogovih te klečé na kolenih prosim, ne zataji me, ne povej očetu, ne reci nikomur, da ljubim ... njega.  Vse hočem storiti, kar želiš, vse izpolniti, kar hočejo oče in ti, le ne povej jim tega.  Hočem dati roko Robertu, hočem iti dol na Ogersko, hočem biti tam nesrečna žena, le ne povej očetu in nikomur, da ljubim ...  Vogrina, da neha z njim, z njegovo ljubeznijo moja sreča!  Glej, mama, vedno se mi zdi, da ne bodem dolgo srečna; zatorej mi pusti sedanjo srečo.  Sanjalo se mi je, da so ga vrgli valovi pobitega na obrežje, in ko sem ga mislila prijeti, izginol mi je iz rok.  In tako mi bode tudi izginola moja sreča, in nesrečna še bodem klicala po — Milku Vogrinu.“  Tako je končala uboga deklica.  Obljubila je še enkrat vse storiti, kar se zahteva od nje.  Ona hoče biti z Robertom prijazna, hoče mu obljubiti roko, naj tudi nje srce krvavi, hoče iti z njim k poroki, naj gleda tudi sreča jokaje za njo, vse hoče storiti, ako le mati o njenej ljubezni molči.  Mati sevéda obljubi to rada Olgi in hoče na vse pozabiti, kar jej je ona razkrila.  Vogrin jim ostane prijatelj kakor do sedaj, in ne bode mu kazala, da preti on uničiti srečo v gostoljubnej mu hiši.  Na zadnje pa še skuša hčerki dokazati, da je njena ljubezen do Vogrina nesmiselna in ničeva, in ko jej ubogljiva deklica navidezno pritrjuje, čuti se mati zopet potolaženo, in od tega večera je spajala hčer in mater nova, tajna vez.  Nasledek Olginega razgovora z materjo bil je ta, da je hči odslej molčala ter kolikor mogoče zatajevala svoje notranje boje.  Kedar je le količkaj mogla, pobegnola je skrivši iz materine bližine na vrt v svojo utico, ali si pa poiskala v zelenem gozdiči skrit prostorček.  Tú se je potém razjokala, kakor malo dete, če vidi, da mu hoče kdo predrago mater odpeljati.  Večkrat jo je našla mati na skrivnem jokajočo, in solze v hčerinih očeh segale so jej globoko v srce.  Bilo jej je neskončno težko videti, kako žaluje in trpi njen otrok.  Nehotoma je tedaj Olgo večkrat po uzroku njene žalosti popraševala, ali deklica se je vrgla, ne da bi besedice izpregovorila, materi v naročje in se v njenih objemih izjokala.  To dušno stanje ni dolgo prenehalo.  Sicer je istina, da čas vse ozdravi, ali ta izrek je presplošen.  Mati se je varala, ko se je s prva tolažila s tem, da bode po nekih dneh Olga na vse pozabila in zopet poprejšnjo veselost pridobila.  A tú je bilo nasprotno.  Olgino obličje bledelo je vedno bolj od dne do dne, njeni živci postajali so vsak dan bolj občutljivi, in uboga deklica se je včasi tresla kakor šiba na vodi.  Tudi po noči ni bilo mirú.  Zdaj je celo noč prejokala, zdaj v sanjah govorila, zdaj blodila, da je mater, ki je z njo v istej sobi počivala, kar strah in groza obhajala ...  Kaj je bilo materi storiti?  Ali bi naj pisala očetu in ga prosila, naj pride v Poreče?  Ali bi mu naj razkrila tajno Olgino ljubezen in povedala, kakšne nasledke je imel nje pogovor s hčerjo?  Taka vprašanja so mučila mater, ko je čuvala po nočéh svojo hčer in devala jej na vročo, gorečo glavo mrzle obveze.  Slednjič je pa sklenola sama pri sebi, da hoče slušati hčerino nedolžno srce in stati mu sočutno na strani.  Občutljiva materina nrav ni mogla več kazati iste osornosti proti svojemu dragemu otroku, kakor smo jo oni večer pri njej opazovali.  Mati je zdaj pozabila, kar je zadnjič proti hčeri govorila, ter je začela Olgo pomilovalno tolažiti.  Nje tolažba pa je bil lek dekličinemu srcu!  Ko je Olga že četrto noč, bilo je v soboto, vsa obupana v svojej postelji na skrivnem solze točila in kakor brezčutna zrla némo pred se, užalilo se je materi srce, da se ni mogla več premagovati, in to noč razkrila je hčerki svoje sočutje.  Obljubila jej je, da je ne dá od doma in da se ne bode zveza z Robertom tako hitro vršila, kakor se je bilo določilo.  „Nič še ni izgubljenega,“ tolaži jo zdaj mati. „Ako tvoja ljubezen do Vogrina enaka ostane in ti le z njim srečna biti želiš, tudi to še lahko božja previdnost tako obrne, da vse po tvojej želji in volji izteče.  Nikar še ne obupaj, saj poznaš resnico starega pregovora: Človek obrača, Bog pa obrne.  Če dobi dr. Vogrin stalno, dobro službo, potém tudi jaz sama tej zvezi ne nasprotujem, ali zdaj te naj le tolaži prepričanje, da storim vse za te, kar je mogoče in kar tvoje srce poželi.“  Po teh besedah se je Olgi srce utolažilo.  Začela je govoriti o Vogrinu, o njegovem lepem značaji, plemenitem njegovem srci, in mati jo je molčé poslušala.  Vedela je, da si Olga, kakor vsak človek, govorjenjem le notranjo svojo žalost olajšuje.  Med tem pa je vedno mrzle obveze hčerki na čelo pokladala, in hvala Bogu, vse skupaj je tako dobro uplivalo na razdražene živce, da je hči to noč prvič zopet trdno spala.  Visoko je stalo v nedeljo jutro solnce na nebu, ko se je Olga vzbudila.  Mati je že bila na vrtu sama použila zajutrek, ker ni hotela iz sladkega spanja buditi svoje uboge hčerke.  Ravno je vabilo v bližnjej crkvi „Marija na Otocě“ k desetej maši, ko je prišla Olga k materi na vrt.  „Dobro jutro, moja ljuba mati,“ pozdravlja mater hči ter jo iskreno poljubi. „Danes si pač dolgo ná-me čakala!  Zakaj me nisi bila vzbudila?“  „Videla sem te mirno spečo,“ odvrne mati, „kakor da bi čuvali angelji nad tebój, in zdelo se mi je, da se čutiš srečno v svojih blaženih sanjah.  Nisem te torej hotela buditi, ker vém, da je človek srečen, kedar spi.  Njegov duh se tedaj ziblje po visokih uzornih višavah, on kroži breztelesen v blaženih, rajskih krogih, a ko se truplo vzbudi, vrne se zopet v dejansko, težko življenje.“  „Glej mama, danes se čutim bolj krepko,“ odgovori Olga pogumnega glasú. „Spala sem, kakor še nikdar v svojem življenji, trdno in mirno.  Dobrodejni upliv nocojšnje noči razliva se po mojem telesu.“  In deklica je govorila resnico.  Na njenem bledem, upadlem lici začela se je zopet rudečica prikazovati in na njeno obličje vračala se je prejšnja vabljiva lepota.  Srčni nemir je jel zapuščati njeno srce, in pričakovati je bilo, da se jej v kratkem povrne prejšnje veselo dušno stanje.  Ali one živahne veselosti in duševnega mirú, ki smo ga pred nekimi dnevi še na njej občudovali, ni bilo videti zdaj na Olgi.  Huda izkušnja, da ne more človek na tem svetu vsega doseči, po čemer hrepeni, prepričanje, da se mora boriti za najblažje čute svojega lastnega srca: vse to je neizkušenej deklici srce hudo potrlo in vzelo jej prejšnji dušni mir.  „Kaj bodeve danes, ko je nedelja, celi dan delali,“ vpraša po kratkem premolku mati. „Danes in jutre sve še samé, ali v torek že pridejo gostje k nam.“  Mati je navlašč zamolčala ime barona Roberta Bende, ki je imel že v dveh dneh v Poreče priti.  Bala se je, da bi z imenom, ki je bilo deklici tako zoperno, ne žalila mladega srca.  „Veš kaj mama,“ odgovori nagloma hči; „pojdive tja na Otok v crkev!  Imave še dovolj časa peljati se tja!“  Materi je bil ta predlog povšeči, in četrt ure pozneje vozila je že krepka, moška roka hčer in mater po bliščečej gladini Vrbskega jezera.  Od vseh stranij so prihajali v čolnih tja na Otok okoličanje k desetej maši, in med njimi ste bili tudi naši znanki.  Prijetno in harmonično pa se je razlegal glas zvonov, ki so vabili pobožne farane k službi božjej.  Kakor pa človeško srce sploh v molitvi tolažbe in olajšanja išče ter v največjej sili k Bogu pošilja najsrčnejše prošnje in želje, tako je tudi Olgino srce vplétalo danes v crkvi novo prošnjo v svojo molitev.  Bila je prošnja, naj Bog usliši njene srčne želje in jej podeli srečno prihodnost.  Kakor pomladanska roža po pohlevnem deži zopet krepko na kvišku svojo glavico vzdiguje, tako je zdaj deklica pomlajena stopala srčno iz crkve; povzdigoval jo je tolažilni čut, da je uslišana njena molitev.  Celo nedeljo je prebila Olga v družbi svoje ljube matere.  Različen je bil njun pogovor, a vsaka beseda iz dekličinih ust kazala je, kako srčno je vdana hči svojej materi, in kako so jo bile sinoči potolažile njene besede.  Olgino otročjo ljubezen pa je tudi mati dobro vračala.  Ko ste govorili o prihodu barona Roberta, izmišljala si je Olga, kako bi se mogla njega izogibati.  S prva je dejala, da hoče odslej tu ljudi in okolico spoznavati ter obiskavati v bližnjih kopelih, kakor v Vrbi, v Beljaku, znance in prijatelje.  Teh potov in pohodov se pa sevéda ne sme baron Robert udeleževati, temveč ona gre s služkinjo sama ali pa z materjo.  Mati jej sicer to misel odobruje, a vendar pristavlja, da se ne spodobi brez moškega spremstva hoditi kam dalje in obiskavati bližnje kopeli.  Zatorej ne bode drugega kazalo, kakor prijazno vesti se proti Robertu in z njim gostoljubno ravnati. „Midve sve v tem oziru od njega odvisni,“ končuje napósled mati, „dokler ne prideta oče in Rihard k nama.“  „Ako pa moram tukaj vedno le z Robertom občevati,“ odgovori Olga na te besede, „potém pa boljše, da bi ne bila nikdar sèm v to kopel prišla.  Kaj hočem z njim početi?  Saj véš, da mi je že njegova soseščina zoperna, in strašno tesno mi je pri srci, kedar sem koli sama z njim.“  Razumna mati je takoj spoznala, da je Olgina izjava resnična.  Bala se je torej, da še hči slednjič obolí, ako jo sili v druščino, ktere ne mara.  „Kaj pa hočem storiti, Olga?“ vpraša nevoljno mati.  „Jaz vém le eden pripomoček, in ta je, da pride Rihard k nama.  Ker še nisi, kakor si mi rekla, očetu o najinem zadnjem pogovoru pisala, piši mu danes in ga prosi, naj mi pošlje brata Riharda sèm.  Z njim bodem potém hodila, kamor bom hotela, in se tudi lahko Robertove druščine izogibala.“  Mati je hčerinim besedam pritrdila, a ne samo zaradi tega, da bi imela Olga druščino in tovariša na svojih izletih, temveč jasno jej je bilo, da bi se ne spodobilo, ako bi ju povsod le baron Robert spremljal in bil on edini moški v njunej družbi.  Saj ne vé zdaj, kaj še prihodnost prinese, ako iskra Olgine ljubezni do Vogrina ne ugasne!  To bi deklici škodilo in vsej rodbini.  Tudi Robert bi menda postajal drznejši s svojimi terjatvami ter bi se še bolj vsiljeval, ko bi zvedel, da ga Olga ne mara.  Samé torej ne morete ostati, bil je njen konečni sklep, in še isto nedeljo je poslala očetu pismo s prošnjo, naj jima na vsak način Riharda v Poreče pošlje, sicer bi se morala ona sama vrnoti z Olgo domú.  Natanko in obširno je očetu dokazovala, da potrebujete tukaj, ako dojde Robert, še druge, in to domače moške osebe, in najboljše bi bilo, da pride Rihard k njima.  „Jaz upam, da nama oče Riharda že v nekterih dneh sèm pošlje,“ pravi mati svojej hčeri, ko ste nesli sprehajaje se pismo na pošto. „Do njegovega prihoda pa bove že same prestale, ako naju tudi baron Robert pojutrešnjem obišče.  Ti pa bodi proti njemu prijazna in se ga navlašč ne ogiblji.  Ako pride k nama večkrat v vas, tedaj pomisli, da je naš gost, a z gosti se moramo vselej vesti priljudno.“  Deklica je sicer vse to materi obljubila, ali njene misli so bile zdaj pri bratu, ali bode brzo prišel, zdaj pri Milku Vogrinu, ali jih on z grofom Konarskim v kratkem ne obišče.  Pri vsem tem pa si je vedno le želela, da bi barona Roberta ne bilo, ter se bala njegovega prihoda.  V torek dne 4. junija stopil je nadporočnik baron Benda prvič na slovenska tla v Porečah.  Videlo se mu je, da ni iz našega kraja.  Ogerski typ si mu bral takoj z njegovega obličja.  Zavihane brke pod nosom, zagorelega lica, nekaj strastnih potez v obrazu, črnožareča zenica v očéh: to vse je ovajalo njegov nemir in sanguinično nrav.  V huzarskej uniformi in z ježno šibico v roki skočni iz koupéja ter hiti k izhodu.  Ponosnim pogledom meri svet okoli sebe, ter gleda, ali ga kdo pričakuje.  Vsi obrazi so mu tuji.  Tudi jezik, ki se govori, ni mu šepetal milo na uho, bil je nemški. „Ali slušaj,“ misli si sam pri sebi, „kakšen jezik je pa to?  Ali ni magyarski?“ In zdaj obstane ter vleče posamezne besede ná-se, a vendar ni mogel ničesar razumeti: ta jezik je bil mili jezik slovenski, a ne magyarski!!  Zmagonosno je hodil potém sem in tja pred kolodvorom, a njegov sluga Janoš pa je znašal skupaj razne zaboje.  Že je začel baron Benda nemiren postajati ter samega sebe popraševati, kaj to pomeni, da ni Skenovskih po njega, ko vidi hipoma proti kolodvoru krenoti gosposko kočijo, v kterej je gospá Skenovska sedela.  Takoj po prvem navadnem pozdravu vpraša baron Robert, ksko da ni tudi Olge na kolodvor.  Gospá Skenovska se je bila na tako vprašanje že pripravila ter odgovori, da se Olga danes slabo počuti ter si ne upa na prosto.  Zatorej naj ne zameri, da ga ni prišla pričakovat.  „Že nekaj dnij sèm,“ nadaljuje gospa, „boleha Olga in se ničkaj življenja v prostej naravi ne veseli.“  „Uzrok temu je pač,“ seže jej Robert naglo v besedo, „da nima pravega razvedrenja.  Jaz jo bodem že razvedril, da bo vesela.  Ona nima družbe, in zatorej jej nekaj manjka; to pa dela človeka slabega, in njemu se zdi, da boleha.“  Gospá Skenovska in Robert se nista mogla zdaj dolgo razgovarjati.  Hitro je obstala kočija tani, kjer je bilo za barona in njegovega slugo stanovanje pripravljeno.  Gospá ga še povabi, naj pride zvečer na čaj in na kratek pogovor, ter se poslovi.  Roberta je bilo s prva hudo dirmalo, da ga ni prišla tudi Olga pričakovat, ali on se hitro potolaži.  „Za dekle mi ni nič,“ misli si zdaj sam pri sebi, gledajóč se v zrcalo. „Vesela je lahko, da dobi tako zalega moža in povrh še barona.  Očetu njenemu že itak srce kar radosti poskakuje, ako sliši, da bode njegova hči — moja žena, baronka.  Zatorej še rajši večjo doto s hčerjo dá, in meni sevéda je ta najljubša.  Potém bodem gospodaril na svojej grajščini, kakor se mi bode ljubilo; živel bodem po zimi na Dunaji ali v Budapešti, ona pa lahko ostaja na grajščini pri mojej materi, saj se s tem že dovolj raduje, da je — baronka, žena magyarskega kavalirja!  Ta čut pa, da bode živela po zimi sama brez njene dole na Ogerskem, goji morda že sedaj ter se pripravlja na samoto, kajti že biva rada sama in se celo mene izogiblje.“  Tako je mislil baron Robert sam pri sebi, a na tihem se je vendarle jezil, da se Olga zá-nj tako malo zanima.  Ali to se mu je z druge strani zopet dopadalo!  On je namreč vedel, da se nedolžne deklice s prva zelo bojijo moškega spola.  In ako se kdo nežnej gospici približuje, kaže se, kakor da bi se ga bala, a vendar ga zna na tihem ljubiti.  Treba je torej nekaj umetnosti v obnašanji proti takim deklicam.  Človek mora biti drzen.  Z drznostjo se pri ženskem spolu največ opravi, in to najbolj v vojaškej suknji.  Česa se je pa treba sramovati ali bati?  Deklicam se moška drznost dandanes le dopada.  „Ogerske gospice so rekel bi vse na to stran jako lahke; tudi nemške, in med njimi Olga sama, nimajo menda tršega srca kakor moje rojakinje,“ sklepal je potém Robert. „S prva je treba malo ponositi se s plemstvom svojim, pobáhati in zarožljati s svetlo sabljico; nato nekaj laskavih besed o njenej lepoti in o ženskej kreposti sploh; potém se govori o srci, udanosti, ljubezni, slednjič pride tajen poljub — in srčna vez je gotova!  Tako sem zmagal vsekdar in bodem tudi tu,“ vzklikne zdaj Robert ves vesel in tleskne dlan ob dlan. „Meni se ne nore žensko bitje protiviti, ako ga v srce zadenejo moje iskre oči.  Tu v Porečah bode veselje!  Danes se pošalim z Olgo, jutre grem zopet kam drugam, ali v mesto Celovec, kjer so neki lepe, žive gospice, ali v kako bližnjo kopel.  Povsod mi bode src na izbiro, in Olga naj pazi, če hoče, da se jej ne izneverim!“  V takih pogovorih in mislih bil je baron Robert vesel in zadovoljen, kajti nikdo mu ni tu ugovarjal, saj je bil sam v sobi.  A ko bi ga bila, ti ljuba bralka, videla, kako samosvestno je trdil on vse to, smejala bi se mu bila rekoč, da se zelo vara o ženskem spolu in da si zida gradove v oblake!  Manj zadovoljnega se je pa kazal baron Robert s svojim stanovanjem.  Zdaj ste mu bili njegovi dve sobi premajhni, zdaj mu ni lega proti solčnemu vzhodu ugajala, češ da ga bodo juterni solnčni žarki nadlegovali, zdaj so mu bile služkinje v villi pregrde in preumazane, kakor da bi bile Magyarke najsnažnejše in najlepše ženske na svetu; a znano je vendar dovolj, da so slovenska dekleta v kopelih jako belo in praznično oblečena.  Dà lahko bi bil rekel, kdor ga je videl, da je ta magyarski baron nestrpljiv kakor mnogo drugih!  A tudi narava mu ni ugajala.  Jezil se je rekóč, da so mu gore previsoke, ker ne more prek njih videti; zdaj mu je manjkalo ravnin, kakor so one tam na Ogerskem; zdaj je zopet klel, da se hode jahanju celo odvadil, ker ni dobiti ježnih konj, a tudi pripravnega prostora za jahanje ni; dà še s krasnim jezerom ni bil zadovoljen, in ga je imenoval mlako, če tudi ono 3581 oralov površine obsega in je do 85m globoko ter se celo do 1660m na široko razteguje.  Z ničim ni bil ta ogerski patron zadovoljen, a prestopil je bil komaj prag svojega stanovanja!  In to svojo nezadovoljnost kazal je tudi pri Skenovskih.  Ošteval je ljudi in jih zmerjal, kako so neotesani, ker se mu sevéda niso tako priklanjali, kakor ogerski kmetje na njegovem zadolženem posestvu ob Blatnem jezeru.  Naš slovenski kmet že vé dandanes prav dobro, komu se imá odkrivati in komu ne, a to je baš jezilo magyarskega plemenitaša.  Govorila je zgolj ošabnost iz njega, a ta se kakor znano ne prikupi nikomur, in tedaj tudi ni Olgi in njenej materi ugajala.  Razgovor pri Skenovskih bil je torej prvi večer jako enoličen.  Največ je govoril Robert sam in se pri tem dobro počutil, ker mu ni nikdo, tudi Olga ne, ugovarjal.  A to se ni zgodilo iz ljubezni do njega, ali ker bi bila z njim gojila enake nazore, temveč iz malomarnosti, ktero je kazala pri njegovem besedovanji.  Ni se jej vredno zdelo, da bi se o takih ničvrednostih in abotah pogovarjala z njim.  Pri vsem tem pa se je vedel Robert proti Olgi in sploh v Skenovskej hiši, kakor da bi bil domač.  Čutil se je vzvišenega nad obiteljo Skenovsko kot baron in se ponašal s svojo visokostjo ob vsakej priliki.  Hotel je pokazati, da si mora Olga v čast, v veliko čast šteti, da pride v baronsko rodbino, in to v grajščino ogerskega magnata, kakor se je večkrat sam imenoval.  Baron Benda ni nikakor slutil, da ga Olga ne mara, tako je bil v sebe zaslepljen.  Domišljeval si je, da se njegovej dražesti, vojaškej možatosti, lepoti in plemskej visokosti ne more žensko srce ustavljati, in tako je mislil tudi o Olgi, svojej bodočej nevesti.  Zatorej mu še na um ni prihajalo vprašati kdaj Olgo, ali ga ljubi, ali hoče biti njegova.  Kaj še!  To se je pri baronu Robertu vse samo ob sebi razumevalo.  Saj pa tudi on prave ljubezni ni poznal niti vedel, da še more kdo drugače ljubiti kakor on.  Njemu je bila ljubezen kakor ogenj, ki se zažgè ob škopu slame.  Zdaj nastane visok plamen, ognjeni slop; a hipoma ugasne vse, ni svetlobe, ni gorkote, niti ognja, da bi se grel o njem.  Dà še večja temota ti nastane, in kmalu ne véš več, kje se je bila slama zažgala.  Tako je bilo Robertovo srce, in on sam ni vedel prav, kje, kdaj in kolikokrat se mu je že bila vnela iskra ljubezni.  Samo to bi ti bil znal povedati, da je že marsiktero vojsko bíl z Amorjem in boginjo Venero, a v takih bitkah je podlegel, kakor boja bog Mars na trojanskem bojišči pred silno močjo deviške Athene.  Le obrunki so ostali ter kazali zaceljene srčne mu rane.  Bil je torej zavarovan proti nežnim čutom, in kakor neranljiv vitez v pravljicah korakal je sigurno med ostrimi puščicami vse očarajočega ženstva!  Prve dneve je zahajal Robert pogostoma k Skenovskim.  Najljubše mu je sevéda bilo, ako je naletel Olgo samo.  Ali to se je k sreči malokdaj zgodilo.  Kedar je imela mati izvèn hiše nujnih opravkov, opazovala je pametna deklica vse dohode kakor vojak na straži, ali se nikdo ne približuje.  Je li pa zapazila, da prihaja Robert, zbežala je k materi in ostala pri njej, dokler se ni on poslovil.  Na vrt in v gozdič pa ni sicer sama hodila, kakor kedar je vedela, da ne bode nagloma Roberta k njej.  Vsled tega se je bil Robert hitro prepričal, da se ga deklica boji.  A to je le pripisoval njenej mladosti in plahoti sploh, kajti vedel je, da se mlade gospice možatega huzarskega častnika takó bojé kakor piščeta trdokljunega jastreba! „Mora se me pač še privaditi,“ mislil si je sam pri sebi. „Ona pač ni navajena občevati s častniki in visokim plemstvom.  Sramuje se, a ta sramežljivost jej bode že v kratkem izginola.“  Zató pa, da se zadnji njegov izrek uresniči, znal je pa tudi Robert skrbeti.  On ni popraševal o ljubezni niti govoril, kakor je sicer navada, o srčnih ranah, o nagnenosti, o vdanosti do nje, temveč on je udaril na enkrat s celo vojsko na svojega nasprotnika.  Ko se je bila enkrat mati slučajno, še predno je Rihard z Dunaja došel, iz Robertove in Olgine druščine za malo časa oddaljila, prijel je Robert deklico, kakor kragulj nedolžno pišče, z vso silo okoli pasú, pritisnol jo na srce ter jo siloma krepko poljubil.  A v tej bitki je bil premagan!  Vsa srdita in razkačena izvije se mu Olga s pomočjo svoje telesne sile iz njegovega objema ter zbeži jokaje in ozmerjajóč ga k materi v stransko sobo.  Od tega trenotka ni mogla Olga Roberta nikakor ne trpeti in se ga je samega strahú še bolj omikala.  Ni si mogla tolmačiti njegove velike predrznosti v tujej hiši ter si domišljala, da bi jej utegnol na tihem še enkrat kaj takega storiti!  To strastno Robertovo početje bilo pa je v Olgi še zadnji čut do njega zatrlo, in zdaj je začela tudi njena že prej prisiljena prijaznost pojemati.  Robert je slednjič vendar uvidel, da se je v svojej sodbi o ženskih varal in se povrh še hudo spekel v svojem drznem početji.  A ob enem je pa tudi spoznal, da je Olga izjema, velika izjema v ženskem spolu, in da ne dá igrati s seboj kakor druge, dà sto drugih lahkoživih deklic.  To odločno Olgino postopanje proti njemu, zaničevanje, preziranje njegove osebe in njegovega imena jelo pa je v Robertovej duši poganjati novo kal, in sicer kal spoštovanja do nje.  Prepričal se je, da hrani Olga v sebi srce polno čistosti in nedolžnosti, kakor malo deklic, ktere je ou spoznaval in jih moral tudi napósled zaničevati.  Vso vero je bil izgubil v ženstvo, smatral je ta spol celó ničevim in slabim, kot igračo moškemu svetu!  A vse to ni dandanes več čudo onemu, ki pozna svet po mestih in tudi v višjih plemenitih krogovih.  Redke so izjeme, ki so še ohranile prvotni kinč in kras ženskemu spolu, a tém bolj se veselimo, ako vidimo, da je naša deklica zmagovito odbila napad silovitega sovražnika.  Odslej naprej se je pa Robert Olgi le v največjej spoštljivosti približeval.  Govoril ni več v njenej družbi tako ponosno in zaničevalno o ženskem svetu, kakor je bila sicer njegova navada.  Videlo se je, da se je premagoval, da bi ne žalil Olgine rahločutnosti.  Zdaj bi bila mati lahko svojo hčer samo z Robertom pustila, in on bi se ne bil drznol proti njenej volji le za roko prijeti je.  Tako se mu je dozdevala Olga vzvišena, in čutil je vedno bolj in bolj, da hrani njeno srce v sebi ono žensko krepost, ki vlada in gospoduje nad moškim bitjem.  Robert si je jel zdaj v Olgi domišljati ženski uzor in nehoté hrepeneti po njeni.  In iz spoštovanja nastala je v njegovej duši tiha ljubezen, hrepenenje po svojem idealu!  Tako so tekli dnovi, eden drugemu enak, dokler ni bilo Riharda v Poreče.  Kakor se pa čestokrat zgodi, da že ena sama oseba, na novo došla, druščino izpremení ter jej ali celó novo življenje udahne ali jo pa moti, da ne nahajamo več v njej poprejšnje zabave, tako je bilo tudi z Rihardovim prihodom, kajti je ta donesel sestri novo življenje.  Olga je našla v svojem bratu steber, na kterega se je naslanjala v sedanjej samoti.  Blizu tri tedne le pogrešala je sestra Riharda, ali ta ločitev bila je sestrino ljubezen tako povzdignola, da se je zdaj neločljivo oklenola svojega brata.  Takoj prve ure mu je razkrila, kaj namerjavajo stariši z njo, in da jo hoče baron Robert snubiti, a ona ga ne ljubi.  Nató mu pové, zakaj ga ne mara, in kako jej je Robert prisiljen.  Napósled ga še prosi, naj jej bode on spremljevalec na sprehodih in večjih izletih, da se lažje Roberta izogiblje.  Rihard je sevéda svojej sestri obljubil, da jej vse, kar ga prosi, izpolni; kajti tudi njemu ni bil Robert povšeči, ker ga je kot mladega pravoslovca — on kot nadporočnik preveč preziral.  Robert se ni namreč prej nikdar proti Rihardu prijateljski obnašal.  Tudi je sicer z njim malo, rekli bi lahko da skoro nič občeval in govoril.  A kakor nam znano, uséli se najprej v mlado moško srce antipathija do onega, kdor se proti njemu ošabno obnaša in ga prezira.  Tako je bilo tudi pri Rihardu, ki se je čutil vsled tega v svojem srci razžaljenega.  Sevéda ni Rihard o svojej razžaljenosti nikomur nič pravil, a ona je bila uzrok, zakaj se je proti očetu obotavljal iti v Poreče, naglašajóč, da ne more prej z Dunaja, dokler se kollegije ne končajo.  A vse to mu ni nič pomagalo, očetova beseda je bila ostro povelje.  „Kaj mi bode samemu početi tu v Porečah,“ mislil si je, ko se je vlak že bližal Vrbskemu jezeru. „Olga bode vedno pri materi, in baron Robert se gotovo ne gane od nje.  Sam se bodem torej moral sprehajati, kopati, veslati ia dolgočasiti se; saj vém, kako je bilo druga leta, ko nisem imel nobenih pravih tovarišev, a s starci in gostobesednimi mamicami pa mi tudi ni, da bi z njimi celi dan modre razgovore razpravljal in njih politične neslanosti poslušal.  Življenje po kopelih pač ni za mladega človeka, kakor sem jaz; to pač ni nič za me!“  Tako je tožil Rihard že prve dni tudi svojej sestri, ko sta se po hladnem gozdiči sama sprehajala.  A napósled še vpraša Olgo celó po uzroku, zakaj ga je oče prav za prav tako hitro sém poslal.  „Veš, moj dragi Rihard, to je nekaj posebnega,“ odgovori mu sestra premišljujoča. „Vsediva se tu sem na tó-le klopico, od koder se razprostira tako lep razgled na Karavanke in po celem jezeru, in hočem ti vse razkriti, a le pod tem pogojem, da o vsem molčiš.“  Brat se jej zaroti, da hoče kakor stena molčati, in podá jej roko v znamenje, da ostane mož-beseda.  Zdaj še le mu sestra na kratko razloži, zakaj je mati pisala pó-nj.  „Ne huduj se, moj ljubi Rihard,“ sklene slednjič pripovedovanje, „da si prav za prav zavoljo mene sèm prišel.  Mislila sem, da bodem s tebój, v tvojej družbi lažje neljubo mi druščino Robertovo prenašala.  Vse hočem, ljubi moj Rihard, zá-te storiti in ti tvojo ljubezen stoterokrat povrnoti!  Kamor koli želiš, hodila bom s teboj in delala le tebi druščino, da ti ne bode nikdar dolg čas.  Mati so se zdaj že hvala Bogú do dobra okrevali in ne potrebujejo več moje pomoči; zatorej me bodo tudi lahko pogrešali, ako napraviva večkrat kak daljši izlet v to lepo okolico.“  „Ne hudujem se več,“ odgovori jej mirno Rihard, „zdaj ko vem, da tebi s svojo navzočnostjo ustrezam.  Ali prej sem bil pač zelo nevoljen, meneč, da me ta ošabni baron zato, da me je prej preziral, še zdaj ob moj prijetni čas na Dunaji spravlja.  Tvoji načrti o izletih v krasno okolico in tudi na visoke gore, kjer se čuti človek prostega kakor ptica pod milim nebom, so pač lepi, a izvedejo se težko!  Jaz sam ne poznam namreč dobro okolice, jezika slovenskega pa, ki se tú med kmeti govori, pa celo ne razumevam, in tako bi bilo silno težko napravljati izlete.  Povrh pa tudi ne moreva midva sama nikamor dalje od todi iti, kajti baron Robert bi naju skušal na vsak način spremljati, a to bi bilo meni kakor tebi še neljubše.“  Vsi bratovi pomisleki bili so sestri razvidni, a takoj jej pride nekaj na misel, kar je itak že v srci nosila.  „Jaz vem za neko dobro pomoč, za dobrega tovariša.“  „Za koga pa,“ vpraša jo nagloma Rihard.  Olga bi bila iz celega srca rada takoj ime svojemu bratu povedala, a tega si ni upala storiti.  Bala se je, da bi tako izdala svojo ljubezen, o kterej seveda brat Rihard niti sanjal ni.  Obotavlja se torej svoj načrt bratu razkriti, menéč, da je itak vse zastonj in da se vsemu velike težkoče ustavljajo.  A ker le brat ne jenja sestre popraševati, kdo bi to bil, naznani mu Olga imé, sramežljivo imenujoča dr. Milka Vogrina.  In pri teh besedah zarudí nedolžno dekletce tako same sramežljivosti v lice, da bi bil brat njeno tajno ljubezen do Vogrina lahko ugonil, ko bi ne bila njegovega pogleda ná-se vabila ptica tonóvšica umetno krožujóča nad jezerno gladino.  „Dà, rés, dr. Vogrin bi nam bil najboljši tovariš,“ pritrdi Rihard vesel svojej sestri.  „On je tukaj nekje blizu domá; on pozna vse kraje, gore in doline, ter bi nama lahko bil vodja na vseh izletih.  Saj mi je že mnogo pravil o koroških visokih gorah, ktere je vse obiskal; in rekel mi je tudi že, da bi bilo njegovo največje veselje, ko bi mi mogel enkrat s teh gor kazati krasoto in kinč svoje domovine.  Dà, prav imaš, ljuba sestra; dr. Vogrin bi nama krajšal in slajšal čas ter delal veselo druščino tú na Vrbskem jezeru.  Meni samemu je že težko, da nisem tako dolgo z njim govoril.  Sedaj nič ne vem o njem, ali je zdrav ali ne.  Na zadnjej zabavi pri nas zdel se mi je jako otožen, kar ni sicer njegova navada.  Tudi v kavarni, kamor je navadno prej zahajal, nisem ga videl, odkar smo imeli zadnjo veselico, in reči moram, da sem ga zeló pogrešal.“  Olgi se je srce samega veselja smejalo, ko je Rihard tako ljubo o Milku govoril.  Najrajši bi bila bratu roké okoli vratú ovila ter s tem pokazala, da se strinja z njegovimi besedami, kajti tudi ona ga že zelo pogreša!  Kakor steguje v mraku otrok, ki še ne more govoriti, nežno ročico po svetlej zvezdi na nebu ter skuša zinoti, da bi svojo notranjo željo po zvezdici izreklo, a jezik mu ostane ném: tako je bilo Olgi pri srci.  Gledala je v svojej domišljiji Milka Vogrina, želéč objeti ga s svojimi rokami ter naznaniti bratu svoje notranje hrepenenje po njem, ali sramežljivost jej je vezala jezik ter zakrivala Rihardu njene srčne želje.  Zatorej mu mirno, a vendar s stresočim glasom nehote seže v besedo:  „Tudi jaz sama sem le nekaj besed z njim govorila, ko sve se mati in jaz od Konarskih poslavljali.  Tedaj mi je rekla grofinja, da odidejo vsi začetkom junija v Belo pri Železnej Kapli, in da nas okoli 15. tega meseca obiščejo.  Danes je pa že 18. junija, a mi še nimamo nobenega poročila, kdaj pridejo k nam, in ali so dospeli srečno na Koroško.  Da bi se le ne bilo nič hudega pripetilo!“  In pri teh besedah je mislilo njeno nežno srce, vse prestrašeno, na Vogrina, ali hitro se zopet potolaži, spomnivši se, da je molila vsak dan tudi za blagor svojega Milka!  Ko ni Olga v svoje misli zamaknena dalje govorila, pristavi Rihard, da je sicer njena misel izvrstna, le izvesti jo je težko.  Potem pa sta se brat in sestra vneto poganjala, kako bi mogla Vogrina v svojo družbo dobiti: Rihard sevéda zató, da bi se kratkočasil in z njim kot koroškim rojakom obiskaval bližnje trge in vasi, hodil na strme gore in v krasne doline, — Olga pa, da bi imela človeka v svojem obližji, po kterem njeno srce že tako goreče, a brezuspešno hrepeni.  Pride li Milko v njeno bližino, in spozna li ona, da goji do nje če ne enake, pa le slično nagnenost, tedaj dobi ona isto nepremagljivo moč, ktero potrebuje njeno srce, da se zoperstavlja sladkim besedam Robertovim.  To je bil močen nagib, ki je silil Olgo, da poskušaa zdaj vso svojo bistroumnost v tem, kako bi pridobila Vogrina v svojo druščino, a sevéda tako, da bi sama svoje nagnenosti do njega ne izdala!  Ko brat in sestra skupaj premišljujeta, kako bi mogla svojo misel izvesti, približa se jima na enkrat mati z baronom Robertom sèm po gozdiči.  Bilo je že pozno popoldne, kedar je navadno Robert k Skenovskim dohajal.  Ker pa ni bilo niti Riharda niti Olge od nikoder, napotita se mati in Robert v gozdič iskat ju.  Od daleč ju je že zapazilo bistro Olgino oko!  Pri tem vidu se pa deklica kar sklone, tako jej je pogled na Roberta srce pretresel,  „Za božjo voljo, Rihard, tiho hodiva,“ vzkliknola je preplašena.  Mislila si je namreč, da se je mogel njun pogovor že tako daleč slišati, in da sta Robert in mati menda že ugonila, o čem se z bratom pogovarja.  Kakor se nedolžni otrok, kadar kaj krivega misli ali storiti namerjava, pred materjo ustraši, če se mu nagloma prikaže, ter v svojej neizkušenosti méni, da se mu notranje misli kar na lici beró, tako se je zbala tudi Olga zapazivši mater in Roberta.  Zatorej je nagloma vstala, popravila si obleko ter še enkrat na tiho rekla:  „Molčiva zdaj, da naju ne slišita.  Po noči pa premišljujva vsak zá-se, kako bi se dala najina misel izvesti; jutre se hočeva dalje posvetovati.  Zdaj pa pojdiva njima naproti, ali véš Rihard, pazi, — in pri teh besedah položi prst na usta, — da se ne zagovoriš!“  Deklici je lice žarelo, in srce jej je samega strahú močno plalo, ko se je z bratom roko v roki približevala materi in Robertu.  Po bolj etiketnem nego prijateljskem pozdravu med Olgo in Robertom nadaljevala sta zadnji in gospá Skenovska svoj poprejšnji razgovor.  Olga se je namreč še vedno čutila razžaljeno, in to tudi očitno kazala Robertu.  Tudi zdaj se je bila hitro matere oklenola in sicer tako, da sta bila Robert in mati na sredi med njo in Rihardom.  „Vam se torej dozdeva, gospod baron, da je naš vrt prevarčno ali preoekonomično urejen,“ nadaljuje gospá, in vsi štirje korakajo dalje, radovedni, kaj bode baronova glava na to odgovorila.  „Da, to je neovrgljiva resnica,“ odvrne odločno Robert. „Saj imate le domače in za vsakdanji živež potrebne rastline o njem nasajene.  Na vseh gredah ne najde človek tropičnega rastlinja ki bi služilo očém in vonjavi.  To kar je tú, dobi se v vsakem kmetskem hišnem vrtu ali zelinjaku.“  Te besede bile so priprostej gospé vendar le preveč in po njih se je čutila prisiljeno, posvetiti malo nazorom baronovim, zatorej odgovori odločno:  „Ravno to pa hočem pri hiši imeti, da nisem od drugih odvisna.  Kaj mi pomaga cvetnjak ali park, polen dišečih in vonjivih cvetlic, ako nima kuharica vzeti zelenjadi z domačega vrta?  Vi tam doli na Ogerskem dičite lahko hiše, grajščine in ville s cvetnjaki in dragimi rožami v njih, a tú pri nas se mora varčno gospodariti, ako hoče človek kaj imeti in si sam pomagati.  Tako so delali moji stariši, tako delam i jaz, ín bode menda delala tudi moja Olga.“  Hčerki je bilo kaj ljubo pri srci, da je mogla materi pomagati, ko je ta nasprotovala Robertu; zatorej pristavi malo nagajivo:  „Dà mama, tako bodem tudi jaz ravnala kakor ti.  A reči pač moram, da bi svojemu možu, če bi mi kaj takega oponašal, pometala vse tropično cvetje in rastlinje iz cvetnjaka, in rajši bi tam karfiola, špargla, salate in druge zelenjadi nasadila.  Jaz ne vém, zakaj bi postavim mi tukaj na deželi morali imeti poseben park ali celo cvetnjak; saj je vsa narava tako lepa, da se njej gotovo najlepši umetni vrti ne dado primerjati!“  „Gospica Olga, Vi bodete potém drugače govorili, ko vidite naše umetne vrte doli na Ogerskem,“ pristavi hitro Robert obrnen proti Olgi. „Že naš vrt okoli grajščine je prav lep in tako vkusno nasajen, da se mu bodete čudili, ko stopite vá-nj.“  „Ne bode mi pač treba, gospod baron,“ odvrne brezozirno deklica, „ogledavat si iti Vaših parkov na Ogersko; kar se mene tiče, prepuščam Vam rada vse Vaše vrte, a Vi pustite meni mojega!  Ta je meni najljubši ter mi je tako k srcu prirastel, da ga ne menjam za Vašega najlepšega!“  Dekličina odločnost in tako brezozirna izjava zdela se je Robertu malo čudna.  Skušal jo je potolažiti, kajti uvidel je, da ni bilo pametno odkrivati tu svojih nazorov o ekonomiji; zatorej odgovori mirno:  „Danes ste pa kaj huda, gospica Olga.  Upam, da ni to Vaše pravo mnenje in resno prepričanje.  Vi se radi z menoj malo pošalite, kaj ne, gospica?“  „Ni moja navada, gospod baron, da bi se s kom šalila, najmanj pa z Vami.  Kar govorim, je moje sveto prepričanje.  Ali vsak dan mi je bolj jasno, da so Vaši nazori v vsem in vsakem od mojih različni.  Če sem še tudi mlada in neizkušena deklica, toliko pa vendar vém in čutim, da bi se Vašim idejam ne mogla uklanjati.“  „Danes si pa kaj čudna in razburjena, Olga!“ seže jej mati v besedo. „Kakor navlašč hočeš vedno le nasprotovati!  Da ima baron Robert druge ideje kakor ti, je celó razumljivo; temu se tudi ne smeš čuditi.  On je že skusil mnogo svetá, a živel pa več svojemu vojaškemu poklicu, kakor se pa pečal z gospodarstvom.  Zatorej ima pa tudi celó druge nazore o njem, kakor pa mi, ki se vedno z njim bavimo. — Kedar začnete, gospod baron,“ nadaljuje potém proti Robertu, „sami gospodariti na svojem posestvu, kakor ste namenjeni, spoznali bodete brzo, da imam jaz prav, in slušali tudi svojo ženo, ako bode kaj o gospodarstvu razumela.“  Pri tej materinej opazki bila se je Olga kar pretresla.  Čutila je, da meri mati na njo s temi besedami, in je kar obstala kakor otrok, če zagleda na potu golazen pred sebój.  Nastopila je za nekaj trenotkov tihota.  Nobeden si ni upal izpregovoriti.  Tudi baron Robert, ki je imel sicer vedno dovolj besed na jeziku, molčal je zdaj, a opazoval vestno, kako se izpreminja na Olginem lici barva za barvo.  Videl pa je tudi, da se je Olga pri slednjih materinih besedah stresla, kakor da bi bila na gada stopila.  Čuden in nepopisljiv utis delalo je vse to na Roberta.  Danes je prvikrat spoznal, da nima rés Olga nobenega sočutja do njega in da mu vsekdar in povsod nasprotuje.  Sedaj mu je pa še izrečno odgovorila, da mu prepušča — vse njegova vrte na Ogerskem.  Žal mu je postajalo, da se ni brzdal v svojem govorjenji, da ni zatajeval svojih mislij in nazorov.  Spoznal je, da je s svojim ošabnim in brezozirnim postopanjem malo dosegel, temveč si še bolj odtujil mlado Olgino srce, ki mu je vsak dan tém vrednejše in milejše postajalo.  Zdaj se je začel stoprav bati, da bi mu rés Olga v svojej odločnosti, kakor jo je danes kazala, ne odrekla srca in roke, in da bi mu nič ne utegnolo pomagati plemenito ime in grajščina pri njegovem namenu.  Takove misli so rojile po Robertovej glavi.  Močno je bil ta nepričakovani prepir z Olgo in deloma tudi z materjo potrl njegovo srčnost in samosvest.  Iznenadilo ga je bilo odločno nasprotovanje prej tako plahe deklice.  Iz te splošne zadrege in tihote reši celo družbo posel, ki se je sèm po vrtu približeval.  Najprvi ga zapazi Rihard in vzklikne:  „Telegrafski posel gre!“ In pri teh besedah se ozrejo mahoma vsi ter gledajo, od kod bi posel prihajal.  Vsa družba se zeló ustraši nepričakovanega posla, kakor se to tudi sicer v vsakdanjem življenji dogaja.  Gospa Skenovska in Rihard sta mislila, da se je kaj domá očetu pripetilo.  Olgi je začelo srce še bolj nego prej bíti, menéč, da se jim kaka nezgoda o Vogrinu in Konarskih poroča.  Le Roberta ni ganol poslov prihod, zakaj njegovo srce so v tem hipu druge važnejše misli, strah in up naudajale.  V kratkem se je pa pokazalo, da so se bili vsi trije zbali zastonj brzojavnega posla.  Bralo se je v brzojavu da pride Skenovske jutre, dne 19. junija, grof Konarski z obiteljo vred obiskavat.  Tega naznanila pa se je bila najbolj razveselila Olga.  Njeno srce, prej otožno in razsrjeno, postajalo je zopet veselo.  Takoj je pogledala brata, namežikala mu z očmi, smejaje se, ter s tem izrazila, da se njun načrt menda le uresniči.  Upala in nadejala se je, da dojde s Konarskim gotovo tudi Milko Vogrin, po kterem že njeno srce tako željno hrepení.  In te misli ni ona celi večer opustila.  Vsled tega je bila tako zamišljena, da ni zvečer pri čaji čestokrat vedela, o čem se govori.  Mati sama je nekterekrati opazila, zakaj je nocój tako vsa v mislih in redkobesedna.  Večkrat jo je tudi opomnila, naj se razgovorov udeležuje.  Mislili so pač vsi, da jej je razpon z Robertom segel tako globoko v srce, in zategadel se jej ne ljubi govoriti, ali varali so se vsi, kakor veva midva, dragi čitatelj!  Zatorej pa tudi niso mogle nocój niti materine besede niti vljudno Robertovo obnašanje ničesa pri njej opraviti.  A ker je Olga še vedno isto malomarnost in zamišljenost kazala, poslovil se je Robert prej, nego je bila sicer njegova navada, in tudi domači so šli ta večer kmalu počivat.  Kedar človek kaj veselega pričakuje, vrti se njegova misel neprestano okoli zaželenega predmeta, in ves drugi svet ga ne zanima.  Krilate misli nadvladujejo tedaj njegov duh, da ne more ničesa početi; on je podvržen domišljiji.  O takem prevladanji človeške fantasije so pa tudi živci razdraženi, in teló ne more mirovati niti uživati blagodejnega spanja.  Tako se je godilo i gospici Olgi zadnjo noč.  V svojej radosti, da bode jutre videla Milka, govorila z njim ter poskusila izvesti svoj in bratov načrt, da pride Vogrin za nekaj časa v njuno družbo: v tej radosti ni mogla Olga spavati.  Zjutraj zgodaj hitela je že na vrt ter pričakovala ondi brata.  Večkrat si je ponavljala, kar si je bila izumila po noči, ko ni mogla najti počitka.  Znano je, da se ženske v bistroumnosti, kedar hočejo svoj namen v ljubezni doseči, daleko od moških odlikujejo.  One so tedaj podvzetne, pogumne, srčne in neustrašljive.  Ne dadó se ostrašiti niti ondi, kjer bi že bila moška glava davno obupala.  To vsakdanjo prikazen potrjuje nam tudi Olga.  Dočim je bil Vogrin nad vsem obupal in se ni míslil dalje potegovati za svojo srečo, rastla je v Olgi srčnost in neustrašljivost.  Ljubezen jej določevala vsa početja.  Tudi si je bila sama izmislila, kako bi dobila Vogrina v svoje obličje, ne da bi to pozornost vzhujalo.  Takoj drugo jutro, ko je prišel brat na vrt, naznani mu svoje mnenje in Rihard je bil nene bistroumnosti jako vesel.  „Izvrstno je to, kar si si izumila;“ pohvali jo Rihard. „Jaz bodem torej, kakor si rekla, danes tajno o tem z Vogrinom govoril, ko pride s Konarskimi k nam.  Opomniti ga hočem med drugim, da je zdaj najlepša priložnost, da mene in tebe s svojo domovino seznani, kar mi je bil nekdaj obljubil.  On bo gotovo rad v to privolil, treba je le, da si izprosi pri grofu dopusta za kakih deset ali štirinajst dnij.  Te prošnje pa mu grof Konarski gotovo ne odreče, saj je že dve leti pri njem, a dopusta še ni niti eden dan imel.  Jaz vém, da želi tudi Vogrin sam nekaj časa pri svojej materi bivati, ktere že celi dve leti videl ni, in on jo neizrečeno ljubi, kakor sem se dostikrat že iz njegovih besed prepričal.  Ker pa je, kakor mi je on večkrat trdil, njegov dom nekje blizu jezera ravno Porečam nasproti, bodemo se lahko vsak dan shajali na izletih, lovu, sprehajališčih in na jezeru skupaj razveseljevali.“  Tako sta se brat in sestra zjutraj dogovorila, in Rihard je moral Olgi še enkrat obljubiti, da še danes z Vogrinom govori.  S težkim srcem je potém Olga popoldne pričakovala.  Nikdar se jej ni jutro tako dolgo zdelo kakor ravno danes, ko bi jej moralo najhitrejše preminoti.  Ali zakon naše narave je tak, da se nam dozdeva, kakor da bi ne mogli tega nikdar dočakati, česar prav željno pričakujemo.  Večkrat je bratu, a nehoté tudi materi potožila, da je danes dolgočasno jutro, da menda dan spi, ker ure tako polagoma tekó.  Iz takošnih opazek pa je bistroumna mati hitro ugonila, kaj te besede pomenijo. „Olga pričakuje pač težko Vogrinovega prihoda, in zatorej jej postaja dan predolg,“ mislila si je mati, in to je bila tudi istina.  Zaradi tega se je pa začela bati, da bi res utegnol z grofom Konarskim tudi dr. Vogrin priti in bi s svojo navzočnostjo slabo uplival na Olgino srce.  Iskra tajne ljubezni bi se lahko potém v mogočen plamen razpalila! — Zatorej je mati navlašč opomnila Olgo, naj se danes pametno in premišljeno vede proti dr. Vogrinu, kajti sicer bi se baron Robert hudoval in njima še utegnol veliko sitnostij delati.  „Posebno dobro pa pazi,“ pristavi še napósled mati, „da se ne bodeš proti njemu samemu osorno vedla kakor včeraj, kar nas je bilo vse v neljubo situvacijo spravilo.  To bi namreč malo ženske rahločutnosti in premišljeností kazalo, če bi hotele me vedno moškim ugovarjati!“  Ne omenjali bi teh materinih naukov, ako bi ne vedeli, da se dandanes mestne gospice čestokrat tako ne podučujejo.  Od tod pa pride, da je njihovo vedenje včasi tudi nevabljivo in nepremišljeno, ali to škoduje sevéda največ ženskemu spolu samemu; zakaj možje merijo stopnjo ženske izobraženosti in nravnosti po njihovem obnašanji!  Nič manj skrbij kakor Olgi in nje materi pa je napravljal prihod Konarskih tudi baronu Robertu.  Ta je bil tako rekóč do dobra prepričan, da pride z njimi tudi dr. Vogrin.  Ali ta človek mu je že od zadnje zabave nestrpljiv in ga ne more videti, a sedaj ga še bolj črti, če tudi ne ve zakaj.  Le to mu je jasno kot beli dan, da se ne bode mogel veseliti, ako pride to nizko človeče v njegovo družbo, in povrh še k Skenovskim!  „A kaj bi pa naj storil potém, ko bi se Olga še tako ljubeznivo in priljudno vedla kakor zadnjič?“ govoril je polglasno Robert, počivaljóč po obeda na naslonjači. „To ni mogoče, da bi se Olga tako daleč spozabila ter mi kazala očividno tudi vpričo tega nepoklicanega tujca, kakor včeraj pred svojo materjo in bratom, da me ne ljubi.  To ni mogoče.  Ali ko bi me pa hotela s tem skušati in se šaliti z menoj, pa gorjé njej, a še bolj njemu!  Pokazal jej bodem potém, kaj je baron Robert, kaj nadporočnik Benda, kaj magnat magyarski proti slovenskemu neomikancu.  Za to skodlo plebejsko ne bode gotovo nikdo popraševal, kam li, da bi ga kdo pogrešal, saj še sam ne vé, v kterem gnezdu se je izvalil!“  A te besede niso bile zadnje, s kterimi je ozmerjal baron Robert dr. Vogrina.  Tako se je bil razburil, premišljujóč svoje razmerje do Olge, da je kar vstal in začel razjarjen, z opetnicami ob tla bijóč, hoditi po sobi gor in dol.  Napósled pa je še jel samega sebe oštevati.  Oponašal si je, da je premehek, premalo odločen, da je preplašljiv, ker se daje tako neizkušenej deklici v kozji rog uganjati.  Jezil se je, da se še sploh briga za Olgo, da se poganja za njo, kakor še poprej nikdar ne za nobeno žensko bitje, a vendar ne more reči, da bi bil premalo ženskega sveta spoznaval!  Vsa ta nevolja bila je sicer opravičena, a pomagati si ni mogel.  Pognalo je bilo spoštovanje do Olge toliko kal v njegovem srci, da se ni dalo več z lahka zadušiti.  Sicer je že marsiktera puščica iz Amorjevih rok zadela njegovo srce, a pouzročena rana se mu je zopet hitro zacelila!  Ali zdaj je bilo drugače.  Ako se osnuje v človeku ljubezen na kakej podlagi, tedaj vztraja ona tem dalje, čim trši in trdnejši je nje temelj.  Izcimi se li kal ljubezni v našem srci iz spoštovanja, prijateljstva ali hvaležnosti, potém požene to séme tudi svoje korenine in deblo, in taka ljubezen se ne dá hitro izruvati iz naše duše.  Tudi v Robertovem srci je spoštovanje do Olge pognalo močne kali, rodilo se je v njem hrepenenje po spoštovanej osebi, ljubezen do zaželenega bitja!  Tem močnejša pa je prihajala v njem moč ljubezni, čim bolj se je vedla deklica proti njemu neprijazno in neodljudno.  Vzlasti njeno včerajšnje nasprotovanje bilo ga je zeló užalilo.  To premišljujóč izprevidel je slednjič sam, da je tudi on prenaglo in nepremišljeno ravnal.  Sklenol je bil torej, da se hoče odslej naprej proti Olgi prav pohlevno obnašati, samo da si pridobi v kratkem, menda celó natihoma njeno srce in rokó.  „Ali kaj mi je početi,“ pride mu kratko pred grofovim dohodom na misel,„ko bi prišel sedaj oni domači učitelj, ki mi je že bil na zadnjem plesu trn v peti, in bi Olga z njim zopet prijateljski kakor prej občevala?  Kaj naj potém storim?  Se-li naj tudi še pohlevno vedem proti njej?  Tega ne!  Jaz ne bodem nikdar svojega plemenitega hrbta krivil pred žensko puhlo glavo in pred tujim vsiljencem.  Današnji dan bode odločil moje vedenje, in tudi odkríl, kaj premore Robert Benda.“