Bilo je zgodaj zjutraj na starega leta dan 188 ... Mrzel veter je bril po ulicah stolnega mesta ter dvigal goste oblake suhega snega, ki je na debelo pokrival tla. Tu in tam so brlele po oglih še svetilnice, a na nebu so pričale goste zvezde, da bo napočil lep, toda mrzel zimski dan. Ljudij ni bilo veliko po ulicah; zdaj pa zdaj se je prikazala kaka stara ženica izza ovinka in hitela po gladkem tlaku ob hišah dalje proti cerkvi, kamor je vabil mali tankoglasni zvon k zgodnji, tihi maši; ali pa je prisopihal mlad pekovski učenec mimo, s težkim polnim košem na hrbtu, žvižgal in puhal gorko sapo v pletene rokavice. Tudi nekoliko mlékaric je bilo že videti, ki so prihajale s svojimi voziči v mesto, gazile sneg in opletale po njem s kratkimi, visoko izpodbrécanimi krili. Na širokem dvorišči pred pošto so stale vprežene saní, in postiljon se je pripravljal, da odrine iz mesta. Na sanéh pa je sedèl v debelo suknjo zavit mož, kateri se je sedaj z nejevoljnim glasom obrnil do voznika: „Bo li kaj, Tine — ali ne bo nič?“ „Le malo še potrpiva, gospod!“ zavrnil je oni pohlevno; „še enega moram počakati! Nekega gospoda — od sodišča ali ká-li!“ „Katerega?“ vpraša potnik radovedno. „Nov je, nov! Jaz ga še ne poznam, pa dejal je, da je k nam premeščen. Prostora bo dovolj, in s sankami bomo tudi urni — da bi le prišel!“ Oni na vozu je zamrmral nekaj nerazumljivega v ruto, s katero si je bil ovil vrat na debelo. „Aha, je že tu!“ dejal je v tem Tine ter šel počasi naproti gospodu, ki se je bližal preko dvorišča. „Je li moj kovčeg tu?“ vpraša prišlec. „Da, da, vse je v redu!“ „Mrzlo bo, mrzlo, prokleto mrzlo!“ „Oh, saj imate kožuh!“ tolaži postiljon. V tem je bil oni zlezel na sani in običajno pozdravil sopotnika. „Se li peljate tudi v Borje?“ vprašal je naglo ter zavijal nogi v kožuh. „Tudi!“ „Dobro, dobro! Da nas je le več!“ Tine je pognal svoja konjiča in glasno zatrobil, da je odmevalo med visokimi hišami in čudno razlegalo se tanko žvenketanje kraguljcev. V malo trenutkih so bili iz mesta na široki véliki cesti, kjer so vozniku kazali tir le veliki obcestni kameni in telegrafovi stebri. Oba potnika sta si užgala smodki in oni v kožuhu se je obrnil zopet k drugemu v suknji: „Ste li znani v Borji?“ „Se ve da!“ „Oh! Veselí me to! Torej so Vam tudi razmere tamo znane.“ „Še predobro!“ smeje se oni. „Umejem, umejem! Vi bivate torej stalno v Borji. Oprostite, da se Vam predstavljam: jaz sem vladni koncipist Ruda.“ „Plemeniti Ruda?“ „Da, da!“ „Čul sem že o Vas! A jaz sem koncipijent Koren!“ „Ah! Veselí me, jako me veselí! Koncipijent pri odvetniku —“ „Pri Hrastu!“ „Oh, znano ime! Pri Hrastu torej! Narodnjak, dober narodnjak — to.“ „Kakor vsi v Borji!“ „Se ve da, se ve da,“ hití Ruda; „to vse vem; Borje je naroden trg. Veselí me, da pridem tja.“ Koren je v tem ustni zaničljivo raztegnil. „Vam je li graščák Meden znan?“ vpraša potem naglo. „Tudi, tudi! Po imeni! Pa ta — — —“ „Ni naroden!“ smeje se Koren. „Ha, ha!“ pritrdi oni, ter izkuša vnovič zapaliti svojo smodko, da bi zakril svojo zadrego. „Vi ste pač dobro poučeni o naših gospodih!“ omeni vnovič Koren z zbadljivim naglasom. „To mora pač biti pri nas! Čemu smo pa politiki?“ Koncipistov glas je bil nekoliko ošaben. „Kaj pa družba sicer? Kaj gospé? Je li kaj zabave?“ nadaljuje potem naglo. „I, v tem morate biti vendar tudi poučeni? Politika ima mnogo opravila s — krili!“ roga se Koren. „Vi ste dovtipni! Toda — oprostite — v aktih nimamo take politike!“ „Škoda! Sicer bi jih še rajši čitali!“ Smejala sta se oba. V tem pa se je jelo daniti. Rudeč svit je legel na širno, s snegom pokrito ravnino, in lahna meglica se je izgubljevala proti podnožji daljnih gorá. Debelo ivje se je lesketalo po vejah dreves, poredkoma stoječih ob cesti, in sulo ž njih, če je droben ščinkovec sfrfôlel z vršička. Po cesti pa so sédale vrane v gostih tolpah, preletavale se pred vozom ter spuščale se zopet za njim na tir. Vse se je godilo tiho; dirjajočih konj ni bilo čuti, in sani so brez glasú smučále po snegu; le kraguljci, pripeti konjema na uzdi, žvenkljali so tanko v jutranji zrak. Z ravnega, samotnega polja, po katerem je tekla s prvega cesta, dospeli so potniki kmalu v goratejši svet; a hudih strmih klancev ni bilo. Ob cesti pa so se vrstila sela in vasí. „Imamo li še mnoga pota?“ vprašal je Ruda zopet po dolgem molku ter globoko zazeval. „Da le prebijeva prvo postajo; potem bo še poldrugo uro vožnje.“ „Vrag, da je ni železnice!“ „Preskrbite nam jo, vi vladni možje!“ smeje se Koren. „Oh — kaj mi! vi, vi in vaši poslanci!“ „Ha ha, ti nam še poštene pošte ne morejo pridobiti. To je vse humbug!“ Vladni koncipist se je s čudnim pogledom ozrl v svojega soseda; polovica istega je bila zadovoljnost in pritrjevanje, polovica pa bojazljivo čudenje. Toda kot moder političen uradnik ni zinil besedice. Koren pa itak ni čutil poklica nadaljevati ta kritični predmet. V vasi Groblje je bila prva postaja. Tam je oddajal postiljon pisma, tja namenjena, ter prejemal druga za Borje in daljne postaje; tudi nove potnike je rad naložil, ako je bilo le prostora dovolj na vozu. Konj pa ni preprégal; morali so do Borja. Danes sta čakala dva popotnika, da bi prisedla na pošto: mlad mož, opravljen v tanko, vrhovno suknjo, in priletna kmetica. „Oh, gospod učitelj, kaj pa Vi tukaj uganjate?“ poklical je Koren prvega. Ta pa je najprej zlezel na sani poleg Tineta; vedel je, da tu velja stara prislovica, da tisti prej melje, kdor prej pride. „Izlet smo napravili sinoči, izlet! Pa sem se malo zakasnil,“ odgovoril je s hripavim glasom; „drugi so odšli okoli polunoči, meni je bilo pa tu bolj všeč. Pri Vodetu — godba, petje, ples! Škoda, da Vas ni bilo. Kako ste se zabavali doma v praznikih, — saj ste bili pač doma?“ „Malo, malo! Največ v mestu!“ zavrne Koren in predstavi učitelja svojemu sosedu, kateri je odzdravil na pol prijazno, na pol pa ošabno. V tem je opravil Tine svoj posel in kregal se le še na glas s kmetico, kateri ni bilo več prostora na sanéh. „Môlči baba!“ odrezal se je konečno in udaril z bičem po konjih. Učitelj si je smehljaje mel roki in stisnil ji v žepa, Koren pa se je z iročnim smehom obrnil k Rudi: „Glejte, tu takoj lehko študirate naše prometne razmere! Častnim občanom Vas bodo takoj volili, ako le obljubite, da boste kaj storili.“ „Treba, treba res kaj ukreniti!“ dejal je oni samosvestno in zavil se tesneje v kožuh. „Nocoj bo pa v čitalnici zabava,“ oglasi se učitelj s sprednjega sedeža in potegne nogi malo k višku pod postiljonovo odejo. „Oh, tega nisem vedel,“ — vzklikne Koren. „Zabava? Beseda?“ vpraša vladni koncipist; „pride li glavar tudi tja?“ „I kaj pa! Vse, vse zahaja v čitalnico, odkar je „Leseverein“ umrl. Tako se sučemo na svetu!“ posmehuje se Koren, a potem naglo pristavi: „A kaj bode vendar nocoj v čitalnici? Tombola, ka-li?“ „Tudi! A najprej — predavanje.“ „Béžite, béžite! Kdo bo pa predaval? Novi kaplan morda — ta je tako nekako hud!“ „Ne, ne — pa ugenite!“ „Ne morem! Predavanje, to je pri nas nečuveno!“ kliče Koren. „Naš notar bo predaval!“ „Ha, ha, o čem pa?“ „Ni znano! Pa mož se pečá v prostih urah z astronomijo. Morda bo o tem kaj povedal?“ „Tega ne smemo zamuditi! Tudi Vi ne, gospod koncipist! Videli bodete borjanske tržane, kako učeno se bodo spogledovali pri tem predavanji. Izvrstna misel! Pa to ste vse izumili v teh štirinajstih dnevih, v katerih mene ni bilo v Borji!“ „A — gospé? Katere gospé prihajajo v čitalnico?“ ustavi koncipist Korenovo čudenje. Učitelj je hotel odgovoriti, toda Koren ga je na skrivnem dregnil z nogo. „Kako morete povpraševati?“ hitel je, da bi preprečil učiteljev odgovor. „Rekel sem vam, da vse pride, kar koli šteje k haute volée v našem Borji: glavarjeva gospá, nadzornikova soproga in usnjarjeve hčerke; fina dekleta in groš je pri hiši; potem prihaja časi graščákinja Medenovka, à propos, saj jo morda poznate?“ „Medenovka? Oh, plavolasa je, in Nemka — ne li?“ „Da, da! V mestu je mnogokrat!“ „Ah, superbe! Izvrstno! Poznam jo.“ Plemeniti Ruda se je samoljubno nasmehljal. „Potem imamo še Filipino Vrtačnikovo, póstarno gospico, katera rada igra na čitalničnem odru, toda le mlade vloge, akopram so ji materinske najbolj prikladne. In mnogo, mnogo drugih gospá, in gospodičen!“ „Boletove ste pozabili!“ oglasi se učitelj, ki ni vedel, se li Koren šali ali ne. „Dekletec ni doma, gospá pa redko zahaja v Borje,“ deje oni. „Starejša, Milica je prišla domóv!“ „Tako?“ méni Koren malomarno. „No, vidite, ta bi bila izvrstna za Vas; lepa mora biti — in bogata bo, da malo tacih.“ „Hvala lepa!“ zavrne oni skoro zamérljivo. „Potem pa žena Vašega šefa — doktorica!“ nadaljuje učitelj. „Oh, ta se pa z otroki bavi!“ zavrne Koren. Pa dejal je to vendar spoštljivim naglasom, da ga je koncipist začuden pogledal. Doneči glas Tinetovega roga jim je končal pogovor. Dričali so že mimo prvih borjanskih hišic, in malo potem ustavili se pred pošto nasproti čitalnične krčme. „Na svidenje — zvečer!“ klical je še Koren, ko so se razhajali. Predno nadaljujemo svojo povest, treba vendar, da seznanimo čitatelje malo bolj z osebo, kateri je namenjena glavna vloga v skromnem dejanji, ki se bode tu razvilo, namreč s sedanjim odvetniškim koncipijentom Andrejem Korenom. Imel je sedaj blizu trideset let in bil je bolj velike, nego srednje postave, koščen in vitek; kratka rajava brada in njegovi dolgi, nazaj česani lasje prouzročevali so nekov resen vtis, katerega pa je zopet motilo dvoje malih, temnih pa jako veselih očij. Lep ni bil, a nikdo bi ne smel reči, da je bil prav nasprotno — grd mož; nekaj simpatičnega, prijaznega odsevalo je vedno z njegovega lica, čigar vplivu se nihče ni mogel ustavljati. Tudi njegova vnanja oprava je bila sedaj elegantna, kakor se spodobi odvetniškemu kandidatu. Koren je po burnih časih svojega studiranja in poznejšega klatenja po raznih uradih in pisarnah napósled zavil v mirno luko občinskega tajništva v Borji; isto je oskrboval malo let. Borjanski odvetnik dr. Hrast je spoznal ob raznih prilikah, da v mladem moži tiči vendar še dosti dobrega, in sklenil je, spraviti ga zopet v prvotni tir: vzel ga je v svojo pisarno. Ob ednem pa se je oni moral obvezati, da bo dovršil še svoje nepopolne preskušnje. Koren je z veseljem vse obljubil, pridno delal v pisarni ter bil od dné do dné rabljivejši, samó preskušenj se ni lotil. „Saj je še čas“, odgovarjal je stereotipno raznim opominjevanjem; tako je potekalo leto za letom, in takóv je bil Andrej še, ko smo ga videli na starega leta dan vračajočega se domóv v Borje. A ker je bil tako gledé socijalne stopinje zlezel za nekoliko klinov više, postal je tudi — čitalnični odbornik in v ti važni službi ga vidimo zopet zvečer pri čitalnični veselici. Nocoj je bil kar nagloma imenovan rediteljem, in radovoljno se je lotil nehvaležnega posla. Čitalnični prostori so se naglo polnili; veselica na starega leta dan je bila zlasti zarad tombole borjanskim tržanom najbolj priljubljena; mladi svet pa se je itak veselil plesa, s katerim se je moralo pričeti novo leto. Tako je zahtevala ukoreninjena navada — odkar je stala borjanska čitalnica. Letos pa je prišel odbor z novotarijo, gledé katere so konservativni društveniki jeli resno glave in rame zmajevati, češ — kaj bo zopet s tem? Napovedano predavanje jih je tako vznemirilo. Toda na drugi strani trla jih je radovednost in naudajala skrb, da jih bodo drugi zmatrali za nesposobne umeti tako predavanje — in tako se je zgodilo, da je bila nocoj čitalnična dvorana bolj polna, nego kedaj; blagajnik, lekar Sok, mel si je roki in notarju čestital na gotovem, vsestranskem vspehu. Sam je bil v svesti, da čim več je občinstva, tem več tablic se bo pri tomboli spečalo — in čitalnica je potrebovala novcev za predpustne besede. Pa ne samó dvorana, nego tudi druge sobe so bile polne; občinstvo se je vrstilo v njih, kakor bi bilo po dijetnih razredih uvrščeno. V prvi sta sedela dva podučitelja, nekoliko sodnih in drugih pisarjev in davkarska praktikanta. Drugo sobo pa so bili posedli nadučitelj, davkarski nadzornik in davkarski kontrolor, zemljiški knjigovodja in nekoliko tržanov, se ve da imovitejših; kdor je bil oženjen, pripeljal je tudi svojo soprogo. Tretja soba pa se je le polagoma polnila. Mladi neoženjeni sodnik in njegov adjunkt sta bila že tu, in pri njima odvetnik dr. Hrast s svojo ženo. Govorili in ugibali so o drugih, bodo li prišli, ali ne. Vnanjih članov z bližnjih gradičev se niso nadejali; sneg je bil prevelik. „Pa Bolè mi je obljubil, da pripelje svojo Milico,“ trdil je Hrast. „Koliko je stara?“ vprašal je adjunkt zaspano. Imel je navado, da je tako leno govoril. „Čakajte, da zračunim — petnajst, o ne, šestnajst let — v sedemnajsto grè. Pomislite, najkrasnejša leta!“ „Premlada, premlada! To je otrok!“ „Da in ne!“ smeje se odvetnik, „meni taka leta najbolj ugajajo.“ Soproga ga s pahljačo na lahko udari po roki. „Ti si nepoboljšljiv!“ „Le pomiri se, draga moja; kdor največ govori, ta ne kupi.“ „Je li lepa?“ vpraša sodnik. „Oh, tu se je oglasil idejalist! Ne vem, kaka je sedaj, a obetala je pred leti mnogo, predno jo je Bolè poslal v Švico. Sedaj se je vrnila, in ostane menda doma.“ Med vrati se je čulo glasno škripanje novih čevljev in v sobo stopi naš znanec pl. Ruda v fraku, z belim ovratnikom in cilindrom. Za njim pa nocojšnji reditelj Koren. „Predstavite me vendar!“ šepnil je prvi temu na uho. Koren mu je naglo ustregel; a storil je to vendar malo posiljeno in okorno, kakor ravnajo ljudje, pri katerih ta običaj ni povsem v navadi. Ko je bil predstavil najnovejšega svojega znanca mali družbi, odšel je takoj v prve sobe; le kratek, zaničljiv pogled je vrgel še na gladko osebo koncipistovo. „Oh, Koren, doktor Koren!“ kričal je med drugimi vrati majhen, debel možic, očividno Gorjanski tržan; „si li zopet tu? Dobro, dobro! Pa tjà sedi k nam k oni dolgi mizi, tam bomo jeli purana, purana na akcije! Hahaha, purana na akcije — pomisli — akcija po petdeset — soldov, seveda! Izgubiti ne moreš, kosti imaš še po vrhu!“ „Kdo si je pa to izmislil?“ smeje se Koren. „Lovšev Boštjan; kdo drugi! Le položi petdeset kebrov; pozneje bodo akcije dražje — šestdeset, sedemdeset!“ Ob dolgi mizi so se v istini zbirali razni gostje, ter se glasno smejé hvalili izvrstno misel, jesti purana na delnice. Lovšev Boštjan, ustanovitelj te nove banke, v navadnem življenji pa trgovski pomočnik, pobiral je z resnim licem akcijski kapital. Koren je tudi segel v žep. „Pa samó — puran?“ vpraša z onega konca sobe davkarski nadzornik. „Salata tudi, kisli krompir in pésa in kruh!“ poučil ga je Boštjan. „Jaz vzamem tudi delnico!“ hiti nadzornik. „Kaj pa, da nas boste še obdačili,“ ugovarja Koren. „Ne, ne, pa jedel bom zato več!“ Glasni grohot in sledeče mu dovtipe končal je krčmar, ki je prinesel zaželjenega purana. Delničarji so zdajci utihnili ter seli za dolgo mizo; nekoliko časa v njihovem krogu ni bilo čuti drugega, nego ropot nožev in vilic. Tudi drugi v sobi so diskretno molčali. „Kje pa je Koren? Kje je Koren, reditelj nocojšnji?“ klicalo se je zdajci z mostovža pred dvorano. „Notár te išče!“ omeni oni debeli možic, ki je bil prej vabil koncipijenta k obedu na delnice. „Naj čakajo, naj čakajo, ob osmih bomo pričeli,“ pristavi počasi, ter gloje perutnico. A tu je bil že prihitel notar. „Za božjo voljo, gospod Koren! Ali ne bomo pričeli? Ob sedmih je napovedano in sedaj je le še četrt ure do osme.“ „Takoj, takoj!“ meni ogovorjeni hladnokrvno in si naloži pol ploščeka kislega krompirja. „Delnico vzemite, še jedno imam, puranov vrat in pol škofije je še tu!“ prigovarja Lovšev Boštjan. „Oprostite,“ zavrača notar, mlad mož, majhne pa skoraj obile postave, ter vzpodbuja vnovič Korena: „Kaj pa bo s predavanjem in — s tombolo?“ „Da, tombola, to je glavna stvar,“ oglasi se s polnimi usti debeli tržan, ki je bil prvi vabil Korena k obedu. „Kaj pa bo z vinom, Boštjan, ali bomo tudi vino na delnice pili?“ Notar je z nejevoljnim obrazom odšel ter siknil med zobmi. „Takoj pričnemo!“ klical je Koren za njimi. Vstal je ter jel natikati bele rokavice na roko. „Čas je, čas — zadnji čas! Kdo vé, koliko ur bo notar predaval? Torej pojdimo v dvorano!“ Pri delničarjih ta poziv ni imel vspeha. „Do tombole že pridemo!“ menili so trije, drugi pa so se muzali in molčali. Koren je hotel iz sobe, a med vrati je moral obstati. Velik in obilen gospod, črno opravljen, prijaznega jovijalnega obraza preprečil mu je izhod. Vstopil je z mostovža in vêdel s sabo mlado, vitko deklico. Ogrnena je bila z dolgim s kožuhovino obrobljenim plaščem, glavico pa in pol obraza je ovijala pletenina od svetlo-rumene svile. Koren se globoko prikloni prišlecema. Videti je bilo, da je vesel tega pohoda. „Oh, gospod Bolè! To je lepo! V tem vremeni prihajate! Nismo se Vas smeli nadejati!“ hitel je v svesti si svojega posla kot nocojšnji reditelj. „Hrast se omaja in hrib, — a mi,“ citiral je prišlec malo neumestno, a sam smijoč se ponesrečenemu dovtipu. „Kje je doktor Hrast? Je li tu?“ „Da, da v tretji sobi! In gospa tudi!“ „Oh, to je prav!“ Odvedel je deklico tja ter pozdravljal na desno in levo znance v prvih sobah. Tišina je navstala v obeh in čula so se le poluglasna, šepetana vprašanja. „To je hčerka Bolétova?“ „To je Milica?“ „Vzrastla je!“ „Lepa je!“ pristavil je Lovšev Boštjan, ko sta bila ona dva že mimo odšla. „Saj je še videl nisi!“ dejal je s smehom debeli tržan in z veliko slastjo obiral zadnji ostanek delniškega podjetja, puranov vrat. Pogovor pri raznih mizah se je zasukal na jedin predmet, na Bolétovo hčerko. Pa v tem se je čul že zvonec iz dvorane, ki je napovedoval pričetek besede, in večina obiskovalcev iz prednjih sob je hitela tja. „Gospod Koren, gospod Koren, kje je Koren?“ oglasi se Hrast med vrati. A ta je bil že tu. „Preskrbite gospodični Bolétovi prostor spredaj. In soprogi moji!“ „Zaradi gospe soproge sem prišel!“ deje Koren. „Torej za obe, obe!“ Vrnila sta se v tretjo sobo in tu je predstavil Hrast svojega koncipijenta Bolétovi hčerki. Ta ji je hotel ponuditi roko, da jo odvede v dvorano, a pl. Ruda ga je prehitel. „Pokažite nam prostor!“ pravi oblastno in stopi z Milico naprej. Korenu ni bilo do teh nekako ošabnih besed in ne do spremljevanja Bolétove. Podal je roko Hrastovi soprogi. A v tem ko je stopil mimo prvega para, ozrl se je prvič v obraz mlade deklice. Do dvorane je šel s Hrastovo gospo za onima, a pred uhodom postal je Ruda, in skozi dvorano je odvel Koren svojo spremljevalko naprej na prvi sedež pod odrom. Za njim je privedel Ruda Bolétovo, ter ostal spredaj poleg gospá, koncipijent se je pa vrnil v ozadje. Sam ni vedel, da mu je kri silila v lice, ko se je gnetel skozi gosto nastavljene društvenike; vse se mu je videlo nekako megleno, in ko mu je Lovšev Boštjan šepnil na uho: „Dobro, dobro se vèdeš, prijatelj!“ niti čul ni teh besed. A sedaj že zopet zapoje zvonec in dvigne se zavesa pred odrom. Prva točka je bil predsednikov pozdrav. Dr. Hrast ga je moral govoriti, in rešil je svoj nalog kratko in točno, kakor vselej, kajti ta točka ni nikdar izginila iz sporeda. Potem so pevci zapeli Ipavčevo: „Bodi zdrava, domovina!“ To je bilo v Borji tudi tako ukoreninjeno, da je ni bilo čitalnične besede brez te pesmi. In občinstvo je pevcem vselej burno ploskalo, ako je bil tudi kak solist hripav. Javno odobravanje in javna pohvala, ta je bila vsakemu gotova, kdor se je prikazal na odru v Borji; za hrbtom pa so ga rešetali in skozi zobe vlekli. Taki so bili borjanski kritiki! V tretje se je dvignila zavesa, in za malo, nezagrneno mizico, na kateri sta goreli dve sveči, prikazal se je borjanski notar Božidar Koprivec. Vnanje osebe njegove smo že nekoliko omenili, zato ni treba, opisati ga še jedenkrat, zlasti, ker bode v naši povesti še večkrat stopil na površje ter pokazal se v svoji istinitosti. Prav tedaj, ko se je globoko poklonil občinstvu, katero ga je itak, kakor prej pevce, vzprejelo z glasnim ploskom, ter bil položil debel rokopis na mizico pred se, kosti svojega rojstva pa v pleten naslanjač, prav tedaj je vstopil v dvorano pri zadnjih vratih mladi borjanski kaplan. „Servus!“ dejal mu je Koren, stoječ poleg uhoda. „Dober večer!“ odzdravil je oni. „Semkaj sédite, gospod Anton!“ zašepetala je debela usnjarica, ki je sedela v zadnji vrsti skoraj na dveh stolih ter prijazno primeknila jednega kaplanu. Ta je ubogal, a prej še pozorno ogledal si občinstvo po dvorani. Bil je mlad duhovnik, velike, suhe postave, a polnega, okroglega lica. Ker priimek njegov tudi tržanom ni bil navaden, imenovali ga bodemo tudi mi tako, kakor so ga v Borji klicali: gospod Anton. Notar Koprivec pa je pričel predavati. Naznanil je najprej, da bo govoril o astronomiji, in o svetovih, kateri se sučejo in kažejo na nebesi, in o njihovi naravi. Učitelj Skubè, ki se je bil zjutraj vozil s Korenom, sunil je tega rekoč: „Vam li nisem pravil, da bo o zvezdah govoril?“ Koren je molčal. Oziral se je po sobani in po odru, a vedno so mu oči zastajale tam spredaj ob sedežih, kjer je ugledal pl. Rudo poleg Boletove Milice. Nekaj ga je jezilo in ob jednem mu je bilo, kakor bi bil veselo novico zvedel nocoj. Vznemirjen je bil, in lice njegovo, sicer bledo, skoro rumenkasto, ni imelo navadne barve. Kri ni hotela z njega. Notarjevo predavanje, akopram se gledé učenosti ni dvignilo na površje navadne popularne razprave, bilo je vendar večini poslušalcev preučeno, neumljivo; in za to se je tem zvesteje poslušali, da ne bi kdo sodil, da jim ne godi. Lovšev Boštjan se je počasi izgubil iz sobane, oni debeli tržan pa, ki je bil preje najživahnejši pri delniškem društvu, zadremal je polagoma. Gospod Anton je grbančil čelo, kadar je govornik katero zinil o „živi materiji“, ter čakal, da li kaj hujšega ne pride. Toda notar je bil previden; vedel je že prej, da bo gospod Anton tudi med poslušalci, ter je po tem uredil svoj govor. Tudi na sprednjih sédežih je bilo vse mirno. Hrastova soproga je premalo umela slovenščine, in pri koncipistu pl. Rudi je bila prav taka. Vrhu tega je on o zvezdah znal le toliko, kolikor ni bil pozabil iz prvih gimnazijskih let; a še tedaj ni vedel veliko. Igral se je sedaj s pahljačo svoje sosedinje, Milice. Ta pa je pazno poslušala, a zaman, da bi bila umela vse. V štirih letih, katere je prebila v odgojevališči v Švici, postal ji je bil tudi domači, rodni jezik skoraj tuj, in marsikateri izraz ji je sedaj zazvenel na uho, ki ji je bil že izginil iz spomina. Da bi bila nejevoljna zarad tega, ne smemo trditi. Deklica je bila lepa, jako lepa, in ako je ne opišemo natančneje, opuščamo to samó za tega delj, ker popisa ne moremo popolno zvršiti. Omenimo naj le, da je bila tanke, srednje rasti in je imela temne lase in prav take oči. A vse ob nji je bilo še silo mladostno, skoraj otročje. „Ali razumite vso to slovenščino?“ vpraša po tihem koncipist Ruda svojo sosedinjo izza razpete pahljače. „Ne vse!“ smehlja se Milica, pozabila sem že mnogo. „Oh, saj se tudi več učili ne boste!“ „Zakaj ne?“ Ruda se je samosvestno smehljal. „Ker treba ni!“ šepeta potem. Deklici ni ugajal ta razgovor, zato je molčala. Jezilo jo je nekaj v vedenji Rudovem in tudi zadnja opazka, iz katere je odmeval zaničljiv naglas. Notar je govoril sedaj o hipotezi, o konečnem zrušenji svetov in preosnovi v raztezno-tekočo tvarino in o začetku novega krogotoka njihovega. Nekoliko poslušalcev je mislilo le na bližnjo tombolo, nekaj jih je zevalo, kaplan pa je nemirno drsal z nogo po umazanih tleh. „To je pa odveč, to je pa odveč!“ zamrmral je proti sosedi. „Meni se tudi vidi! Sedaj naj bi se tombola pričela!“ vzdihnila je usnjarica. „To je nejevera!“ nadaljeval je gospod Anton. Koren mu stopi za hrbet. „Kaj se huduješ, prijatelj?“ vprašal je porogljivo. „To je liberalizem! Daleč smo prišli s čitalnico!“ huduje se poluglasno kaplan. „Ne boj se, prijatelj! Le poglej jih po dvorani! Se je li katera tvojih ovčic pohujšala? Imenuj jo, pokaži jo!“ Gospod Anton nehoté obrne svoj pogled po poslušalcih. Povsodi je videl dolgočasne obraze, s katerih je odsevala le jasna želja, da bi bil kmalu konec temu učenemu govoru. „No, pa lahko bi se! A kaj to? V čitalnici se kaj tacega ne spodobi. Sploh — čemu to predavanje?“ V Korenu se je vzbudil duh zanikanja, opozicije. Sam sicer ni bil vesel notarjevega predavanja, ali katerega koli — pa sedaj, ko se je njegov nekdanji kolega in prijatelj Anton oglasil proti, sedaj je bil za. „Ljudje naj se učijo! Treba nam je več omike, inteligencije med narodom. Kaj hočemo brez teh?“ Šepetala sta vse to med seboj, da drugi niti besedice niso umeli; samo koncem je Koren glasneje govoril. „St! St!“ čulo se je od strani. Lovšev Boštjan je bil zopet vstopil, vedoč, da mora biti kmalu konec govoru in se je v svoji lastnosti kot čitalnični odbornik prijel pravice, pozvati šepetalca k redu. A sedaj je v istini končal notar. Znalo se ni, velja li gromovito ploskanje in odobravanje predavanju, ali končanju; vsem pa je sevala zadovoljnost z lica. Jedini gospod Anton je vstal z nejevoljnim obrazom ter šel na drugo stran v gostilniške sobe. Spredaj pri prvih sedežih pa je vstal koncipist pl. Ruda, nastavil svoj binokelj in ošabno gledal po občinstvu. Sodnik se mu je pridružil ter govoril nekoliko besedic s Hrastovo gospo. „Čigava je ona gospodična — tam doli pri oknu, z belo rožico v laseh?“ vprašal ga je Ruda. „To je dacarjeva hčerka!“ Ruda je zategnil ustna, a vendar je še jedenkrat pogledal tja, kjer se mu je zdelo, da je tudi tam vzbudil pozornost. Pevci so zopet nastopili in peli „Rožico“. S tem je bilo delo na odru končano, in pričela se je tombola. V dvorani so stale v malo trenutkih mize, prodajalci tablic so hiteli od jednega do druzega, ter z raznimi dovtipi ponujali svoje blago. „Pri Bolétu boš pa ti prodajal!“ dejal je Lovšev Boštjan Korenu ter stisnil mu celo kôpo tablic v roke. „Ti si že znan ž njima!“ Korenu je bilo to po volji. Bolè je mnogo kupil ter velel hčeri: „Le izberi Milica!“ „Oh, jaz imam srečno roko!“ hitel je Ruda ter vlekel Korenu karte iz rok, in jih pokladal na mizo. „Jaz bi Vam pa svetoval, da si sami izberete liste!“ omenil je prodajalec živo. „Zakaj?“ vpraša deklica smehljaje. „Da si boste sami odgovorni za srečo in nesrečo!“ „Ali pa Vi, ker mi take liste ponujate!“ vzklikne Milica vesela. „Oh, jaz sem pa tu le — nekaka usoda,“ zavrne Koren. „Torej boste vendar le Vi odgovorni za srečo mojo.“ „Haha, izvrstno, gospodična!“ zakliče Ruda vmes. „Pa pustite to odgovornost meni.“ „Ne, ne,“ deje deklica poluresno; „ta usoda — gospod Koren naj odloči.“ Ta je položil več listov pred njo. Sam ni opazil, da se mu je roka nekoliko tresla. „Semkaj, semkaj, gospod notar!“ klical je Bolè, ter porinil pristopivšemu stol. „Per aspera ad astra — to je lepo, da ste nekaj novega uvedli v naše veselice — mi potrebujemo prenovljenja in presnovljenja — ali kako pač poje Gregorčič —?“ „Hvala Bogu, da ga čitaš; — sedaj boš pač časih tudi Ti kaj novega citiral,“ smeje se doktor Hrast. „Takoj, če želiš!“ Kadar bom Tebe ali pa Tvojega čestitega kolego, gospoda notarja Koprivca videl v družbi s kako stranko, klical bom z Gregorčičem: „Gorje ti, vbogi kmet, gorje!“ „Pustiva ga v miru, gospod notar,“ zavrne s smehom Hrast, „nocoj se ni varno pričkati s prijateljem Bolétom.“ Soproga Hrastova je povprašala po uzroku glasnega smeha, pa v tem je Bolè že vabil gospoda Antona k mizi. Ta je bil malo v zadregi; hotel je sesti k družbi, katera se je bila zbrala pri sosedni mizi okrog debele usnjarice. In ko se je ozrl po gospodi okrog Boléta, rastla je njegova zadrega; gosposke ženske družbe ni bil vajen, in tu je videl prvič do sedaj neznano mu gospodično. „Hvala, hvala!“ hitel je in pogostoma se priklanjal; „saj sami nimate prostora.“ „Oh, le sédite brez strahú! Ko boste jedenkrat — župnik ali dekan — no potem bo že malo sila; — sedaj pa brez skrbi!“ Gospod kaplan si ni znal pomagati; še jeden pot se je ozrl nazaj k družbi, h kateri se je bil prej namenil, a v tem je prisédel k Boletu. „To je moja hči Milica,“ predstavljal je graščák. Gospod Anton je v novič vstal, ter se malo okorno priklonil mladi deklici. „Slabo vreme imamo: snega, snega — preveč,“ dejal je potem obrnivši se k graščáku. „Da, da,“ namuznil se je ta; „in vrhu tega nam še gospod notar tu predava in pripoveduje, kako bo mrzlo na naši zemlji, kadar se — hvala Bogu, da stoprav čez tisoč in tisoč let — naše solnce ohladi.“ „Hm!“ mrmral je kaplan. „To so nevarne hipoteze!“ „Nevarne? Zakaj nevarne?“ oglasi se levi sosed duhovnikov, notar Koprivec. „Jaz tega tudi ne umejem!“ smeje se Bolè. „Čez tisoč let nas ne bo več zeblo.“ Vsi so se smijali, celó gospod Anton se ni mogel ubraniti veselosti. Toda le za trenutek. „Zeblo Vas ne bo — a peklo Vas bo morebiti,“ dejal je s kratkim posmehom. Hrast jez nogo dregal graščaka pod mizo; pa to bi ne bilo ustavilo njegove hudomušnosti, da ni zopet pristopil Koren s svojimi kartami. „Oh, Anton, Ti še nimaš listkov! Le naglo izberi!“ Kaplan in drugi so zopet segli po tablicah, in v kratkem je koncipijent poprodal vse. „Glej ga, gospoda Antona, nocoj smo pa menda preslabi!“ šepnila je pri sosedni mizi usnjarica svojemu možu na uho. Ta ni imel časa do odgovora, kajti rediteljev zvonec je že naznanjal začetek tombole, in za glasnim vrišem v dvorani je nastala občna tihota in pozornost, katera je vladala skoraj do konca igre. Le tu in tam se je kak burkež oglasil z napovedovanjem že oddanega dobitka, ali pa po dvakrat ali trikrat zahteval ponovljenje izžrebanih številk ter tako vzbujal občen smeh. Igra je bila kmalu končana. Pri Bolétovi mizi je bil jedini gospod Anton srečen. Dobil je staro, lepo majoliko, katero je bila darovala Hrastova soproga tomboli. Postal je jako dobre volje in z notarjem se pogovarjal o političnem položaji, ne da bi jeden ali drugi iskal prepira. „Vaša usoda je slaba!“ dejal je pl. Ruda svoji sosedinji ter ji pomagal spravljati karte. „Zakaj niste mene ubogali?“ „Saj ste Vi celó zasé slabo skrbeli!“ draži ga Milica. „Ker sem Vam sreče želel,“ hotel je zavrniti koncipist, a družba je vstajala, ker so prirejevali prostor za ples. Korena ni bilo blizu. Želel je ves čas, da bi Milica nekaj dobila pri tomboli in jezilo ga je, da so drugi pobrali dobitke. Sedaj bi bil rad pristopil k njeni mizi, pa rekel bi ji bil rad tudi nekaj pametnega, duhovitega; a vedel ni kaj. Napósled se mu je dozdevalo vse to — neumno, grozno neumno — najneumnejše pa njegovo ravnanje in ugibanje. Odšel je na drugo stran v krčmo ter prisedel k adjunktu, kateri se ves čas ni bil ločil od svojega piva. „Se bo li sedaj plesalo?“ vprašal je ta. Menda! Bolè in Hrast sta prišla za njim. Hrastova soproga je ostala z Milico v dvorani, ker je bil graščák dovolil hčerki, da pleše, in še dokaj ubrani glasovi borjanske domače godbe so se čuli že od tamo sem v zadnjo gostilniško sobo. Tudi sodnik, notar in gospod Anton so se pridružili prej imenovanim in pričel se je živahen razgovor. Iz prednje sobe pa, kjer se je zbiralo nekoliko učiteljev in par mladih sodnijskih pisarjev okrog Lovševega Boštjana, donelo je glasno petje; se ve da le, kadar je godba ponehala, kajti pevci so bili tudi živahni plesalci. „Čudno, da našega glavarja ni,“ omenil je sodnik. „Sinoči je obljubil, da pride.“ „Odpeljal se je v mesto; in še le pozno proti večeru,“ deje notar Koprivec. „Oh! Morda bode vendar istina, kar se že več časa govori.“ „Da ga pokličejo k vladi?“ vpraša Hrast. „Vse je mogoče.“ „Tam potrebujejo ljudij, ki umejo in pišejo slovenski,“ nadaljuje notar. „In naš glavar je Slovenec!“ pristavi gospod Anton. „Slovenec? Ha ha ha, kje si pa čul to bajko?“ oglasi se z druzega konca mize koncipijent Koren. „Saj nam dopisuje vedno slovenski!“ trdi kaplan. „In to Ti je že dovolj? Zato ga smeš že proglášati Slovencem? In pa novi Medenov valpet, ki zna samo jednó slovensko kletev in isto stokrat ponavlja, kadar hoče govoriti z dninarji in delavci — ta je po Tvojem tudi Slovenec?“ „Hohó — gospod Koren, ne hudujte se! — In dubiis libertas — in tu imamo tako dvojbeno vprašanje!“ smeje se Bolè. „Meni se ne vidi dvojbeno! Za Boga svetega! Ste li že vsi tako ponižni in mehki in — kaj bi rekel, taki berači, da vas z neskončnim zadovoljstvom navdaja vsaka drobtinica, ki pade z bogataševe mize?“ „Sedaj bi pa skoraj mislil, da imate glavarja za bogataša gledé slovenščine!“ deje zaspano sodnijski adjunkt. „O Vi, Vi ste pravi,“ kliče Koren med občnim smehom. „Semkaj v čitalnico zahajate, Slovenec ste rodom, in Slovenca se imenujete — a prej bo še poteklo dokaj vode, predno boste Vi dali slovensko črko od sebe.“ „Vse pojde, vse! Le pretiravati ne smemo, prenagliti se ne smemo! Kamen do kamena — palača —“ meni Bolè ter pokliče natakarico in naročí večerjo. „Da, da, ko bi le hotel vsak vsaj jeden kamen položiti!“ hiti koncipijent. „Pa z narodnostjo sámo tudi še ni dovolj,“ deje malo bolj potihoma gospod Anton. „Oh, umejem, umejem — Tebi je najprej za — vero!“ „Brez vere pogine tudi naša narodnost; — o tem sem prepričan.“ „Dobro, dobro! Da, tebi je vera namen in narodnost deloma sredstvo, deloma pa — šport!“ „Tebi pa je narodnost vse: — sredstvo, namen in — šport! Vere pa ne potrebuješ,“ posmehuje se kaplan. „Stojta, stojta gospoda! Omne nimium — — —“ „Gospod Koren je pa grozen — radikalec,“ ustavi sodnik Boléta. „Pojdiva rajši plesat, gospod Koren!“ sili notar. „Za narod, kaj ne?“ vpraša adjunkt zaspano. „Oh, jaz bi Vam že resnico povedal, gospôda! Pa ta čas pač pride! Le potrpite!“ To rekši izpije poln kozarec piva in vstane od mize. Odhajal je z notarjem. „Glej ju, glej!“ klical je adjunkt za njima; „sedaj gresta v istini plesat — za narod!“ Koren ni odgovoril; zadovolil se je z zaničljivim pogledom, s katerim je premeril vso smejočo se družbo, in povrnil se je s Koprivcem v dvorano. Tu so se zbirali pari za četvorko. Ruda je vodil Bolétovo Milico po dvorani in Koren je takoj uvidel, da sta že obljubljena za ta ples. Hrastova gospá je sedela še v gornjem kotu dvorane poleg davkarjeve soproge, in tja je hitel koncipijent. Doktorica še ni bila engažovana in je Korenu na njegovo prošnjo prijazno prikimala. Plesali so kadriljo jako neredno, kajti večina trških deklic in plesalcev ni poznala tega plesa. Lovšev Boštjan je bil tu reditelj, ter je zapovedoval in vpil na vse grlo, in če mu ta ali oni ni po volji ubogal, prijel ga je tudi trdo za obe rami ter ga potisnil na pravo mesto. Vsi so bili že privajeni tega in zato ni bilo čuti nobenega ugovora ali upora. „Kako Vam ugaja naša najnovejša krasotica?“ vpraša doktorica plesalca svojega. „Meni?“ ponavlja ta razmišljeno. „Oh, dobro! Prijazna je videti!“ „Samó to?“ sili gospa očitajoče. „No, pa lepa je tudi — ako to želite, milostiva!“ Koren se je veselo smijal pri teh besedah. „Vi ste grozen človek! Je li še kaj na svetu, kar bi Vas moglo nekoliko zanimati? Saj niste vendar starec — in slepi tudi niste, a če pride tako lepa, mlada in bogata deklica v našo družbo, pa — i kaj pa vendar mislite sedaj?“ „Ali me hočete oženiti, milostiva?“ „Ne, ne, Vas gotovo ne. Tu bi bilo vse prizadevanje zastonj,“ smeje se Hrastova gospa; „no, pa tukaj tega ne bo potreba! Le glejte, novi naš koncepist bi vse premagal.“ Koren se je nehoté ozrl po imenovanem in po njegovi plesalki. Stala sta na nasprotni stráni, toda bolj v drugem konci dvorane, oba v jako živem razgovoru. Koncipijent je raztegnil malo ustna, kakor človek, ki hoče reči: „Kaj meni mari do tega!“ ter plesal dalje po glasnem zapovedovanji Boštjanovem. A ko je dospel zopet na svoj prostor, moral se je znova ozreti po Milici. Jezilo ga je sedaj nekaj; da Milica pleše z onim ošabnežem, da je prijazna ž njim, da se sam ni obljubil ž njo za ta ples, — vse, vse ga je jezilo. „O svojem potovanji mi še niste ničesa povédali,“ omenila je doktorica. Koren ji začne na kratko pripovedovati, kaj je počel v dnevih svojega dopusta; pa bili so že v zadnjem delu kadrilje, v katerega je vpletal Lovšev Boštjan vedno kake nove podobe. „Double chain!“ vpil je sedaj, in po trikratnem nesrečnem poskusu šlo je vse v redu. Pri menjanji se je sešel Koren z Milico. „Oh, usoda, usoda!“ vskliknila je deklica. „Vi mi niste prinesli sreče!“ „In vendar sem Vam jo želel iz vsega srca!“ Rekel je to tako gorko, da se je skoraj sam prestrašil. Tudi deklica je za trenutek uprla vánj svoj pogled. Zarudela sta se oba. „Nesrečna usoda ste —,“ hitela je ona malo v zadregi ter povesila oči. A v tem ji je že drug plesalec ponudil roko. Po kadrilji sta šli dami tudi h gospodom v tretjo sobo; spremljal ji je pl. Ruda. Graščák je silil domóv, češ, kaj bo rekla žena, ki je bila ostala sama doma; pa še migrêna jo je baje mučila. „Oh to ne gre, to ne gre! Kdo bo sedaj odhajal? Do novega leta moraš ostati!“ silil je Hrast. „Oh, da, da! Samó malo naj še plešem!“ prosila je hčerka. In graščák ni bil trdega srca. Tudi je sam rad ostajal v družbi. Do polunoči pa tudi ni bilo več dolgo. „Pazite, kdo Vam bode prvi ob novem letu čestital!“ šepne Hrast Milici na uho. „Zakaj? Je li to pomenljivo?“ „Se ve da! Dotičnik se gotovo zanima za Vas!“ „Oh, pojdite, pojdite, ljubi doktor!“ „Jaz bom izkušal biti prvi!“ „Jako ljubeznivo, a jaz Vas zatožim Vaši soprogi — haha! Oh — ne, ne! Ne bom Vas ne! Le bodite prvi, ako ima to kaj pomeniti.“ Njene temne oči so bile segle pri teh besedah mimo Rude, ki se je igral še vedno z njeno pahljačo ter izkušal ujeti časih kak pogled od nje. Šli so znova plesat in sedaj je bil tudi Koren že tako pogumen, da je večkrat plesal z Milico. Zabaval jo je s tem, da ji je pripovedoval o svojih dijaških letih in o vseučilišnih burkah, celó o zadnjem potovanji in o svojem domu ji je pravil. Govoril je suho in v kratkih stavkih — brez ognja in brez barv — a vendar ga je deklica pazno poslušala. Vračala mu je z dogodki iz odgojevališča, v katerem je več let prebila, s pripovedovanjem onih vsakdanjih, nedolžnih in vendar humorja polnih spletek in zavijač, kakor se uganjajo po takih zavodih. Ruda pa se je lotil dacarjeve hčerke, pri kateri je bil takoj zapazil, da hoče koketovati ž njim. Zdajci pa zapoje na odru za zaveso steklen zvon; počasi, skoraj slovesno so doneli njegovi udarci preko plesalcev. Bilo je polunoči, in staro leto končano. „Veselo novo leto!“ vzkliknil je gorko Koren in podal Milici roko. „Veselo novo leto!“ zavrnila je Milica: in stisnila sta si s smehom roki, kakor dva znanca. „Oh, prepozno, prepozno!“ zaklical je poleg njega dr. Hrast, ki je prisopihal od druge strani. Sedaj stoprav se je domislila deklica njegovih prejšnjih besed, in kri ji je silila v lice. „Prav se Vam je zgodilo, gospod doktor; zakaj ne pazite bolje?“ „In kdo je bil moj srečni tekmec? Morebiti Koren?“ dražil je Hrast. „Le uganite ga!“ zavrnila je Milica, in hitela Hrastovi soprogi naproti, želet ji srečno novo leto. Tudi pl. Ruda je sedaj pritekel. — Kmalu po polunoči so se jeli razhajati. Gospod Anton se je bil že dosti prej poslovil, sedaj pa sta odšla Bóletova in Hrastova in večina drugih oženjenih. Dvorana se je polagoma izpraznila, a v krčmi je bilo tem več gostov. Pevci so zaseli veliko mizo in v gostem tobakovem dimu, kateri je polnil vse sobe, in pri brljavih petrolejevih svetlinah bilo je kmalu težko spoznavati posamične osebe. Glasen vrišč in šunder je vladal povsod in vsak trenutek je zadonela iz njega vesela pesem domačega zbora. Predpust se je že bližal svojemu koncu, ko so odličnejše Borjane iznenadila nekega jutra na debel rožnat papir tiskana vabila k večerni zabavi pri graščáku Medenu. Fant, ki jih je raznašal, ni imel livreje, bil je navaden vrtnikov pomagač, in je oddavši omenjeni listič, rad malo postal, češ, morda bo tudi zánj kaj odletelo; a vabila so bila tem elegantnejša ter so v običajnem zlogu nemški naznanjala, da se „gospod Meden in njegova soproga čestita z vabilom k soire dansante.“ „Kaj vraga!“ vzkliknil je dr. Hrast, prebravši dotični listič, katerega mu je bil prinesel sèl v pisarno. Koren je pri tem vstopil ter nosil jednako pismo v roki. „Ste li tudi Vi povabljeni?“ vpraša ga šef. „Tudi! Pa kaj to pomeni?“ „Ne vem; toda nekaj novega je to vsakako!“ Koren je skrivnostno zmajal z glavo. „Kaj ugibljete?“ dejal je doktor radovedno. „Dozdeva se mi, da sem ugenil,“ zavrne koncipijent s smehom. „Ali ne veste, da bodemo imeli kmalu volitve? To je vse ad caplandam — — — oh, jaz poznam take ptičke!“ Hrast se je nasmehnil. „Mogoče,“ pritrdil je onemu; „a tjà moramo vsakako.“ „Jaz ne!“ dejal je odločno Koren. „Kako? Zakaj ne?“ „Ker v nemškutarjevo hišo ne zahajam!“ „A s tem zabavnim večerom vendar politika nima opravila!“ „Jaz trdim, da je tako! In ko bi tudi ne bilo — saj vendar poznate moja načela?“ „Slobodno! A jaz bi mislil, da je prav z našega stališča umestno udeležiti se te veselice — in čim več nas bo tam, tem bolje — toda — kakor Vam je drago; Boletovih in drugih se nádejem!“ Doktor je govoril to brez posebnega namena ter pregledoval akte pred seboj. Tudi Koren se je obrnil, da odide. A ko je čul imenovati Boletove, zastala mu je noga; hotel je še nekaj povprašati, pa po kratkem premisleku je odšel. Zunaj v svoji sobi je še jedenkrat razgenil vabilo in čital poluglasno dan in uro napovedane veselice. „Na pustno nedeljo torej!“ šepnil je in položil rožnati listič v svojo miznico. Nepričakovana vest o veselici pri Medenovih se je bliskoma razširila po trgu. V stalni krčmi uradnikov, kamor je zahajal tudi Koren, nocoj ni bilo o drugem govora, in ker so bili vsi povabljeni, čulo se je tudi le laskavo odobravanje te nove Medenove misli. Celó podrobnosti pričakovanega zabavnega večera so bile že znane. Tako je poštar vedel, da je Meden naročil vojaško godbo in dve imenitni kuharici iz mesta. Tudi o plzenskem pivu in renskem vinu in napósled o šampanjci se je govorilo. Zadovoljnost je vladala povsod, le jedno vprašanje ljudem ni dalo mirovati, namreč: „Kaj to pomeni? Čemu to?“ In tu je bil vsem dan dušek, da navzlic težko pričakovani zabavi in poleg svoje zadovoljnosti izpuste nekoliko zlobnih ali zlovoljnih opazek. „Radoveden sem, bo li kaj oficirjev iz mesta —“ šepnil je davkarski nadzornik sosedu pl. Rudi na uho. Ta ni izpremenil lica, kakor bi ne umel, kaj tiči za to opomnjo. „Lepo bi bilo; potem oblečem tudi jaz svojo uniformo.“ „Ste li rezervni častnik?“ vpraša adjunkt. „Se ve da, pri dragoncih!“ zavrne oni samosvestno. „Meden vendar ni tako — umazan in skop, kakor pripovedujejo!“ omenja sodnik. „Bodemo videli!“ hití notar Koprivec, ki je bil v vseh stvareh nekoliko skeptičen. Tako so besedovali ves večer. Koren je molčé sedel poleg in pušil smodko. „Ali Vi niste povabljeni?“ vprašal ga je potihoma poštar. „Da, da — tudi!“ „Oh!“ „Se Vam li to dozdeva čudno?“ „O ne, ne! Pa le — ker tako tiho tu sedite!“ „Plesal vendar ne bom že prej od veselja, ako me kakov Meden povabi na obed?“ Poštar je umolknil, kajti bil je jako miroljuben mož ter se je največ prepiral s svojimi hlapci. „Oh, gospod pl. Ruda — Vi bote pa zopet Boletovo krasotico vzeli v izključivo posest!“ šalil se je sodnik. „Kotiljon je že moj in prva kadrilja! Danes sem bil na Drenovem,“ kričal je oni. Nehoté je uprl svoj pogled ob dolgi mizi tja v drugi konec, kjer je sedèl Koren. Ta je grizel konec smodke in iskal žveplenic, katere je bil adjunkt pred-sé postavil in jih mehanično prebiral. „Čestitam!“ dejal je sodnik. „Ko bi ne bila tako mlada!“ omenil je adjunkt. „Zakaj? Gospod koncipist še lahko čaka!“ oglasil se je Koprivec. Iz vseh opazek pa je vsak lehko čutil porogljiv naglas — jedini koncipist menda ne. Sredi pogovora je nekdo predlagal, da se napravi tarok in kmalu potem so začeli nekateri igrati. Adjunkt pa se je šalil s točajko in Koren mu je pomagal. Bilo je že blizu polunoči, ko sta se Koren in notar Koprivec vračala domóv. Stanovala sta v isti hiši. „To Vam je gizdalin, ta koncipist,“ omenil je Koren pred vežnimi vrati. „Pa jaz bi še stavil, da bo Boletov zet!“ zavrne notar. Iz Korenovih ust se je vzvil kratek, hripav glas, ki ni bil ne smeh, ne beseda, niti pritrjujoč, niti odrekujoč. „Kaj menite?“ vprašal je notar in globoko zazeval. „Jaz — nič! Mrzlo je!“ V tem je zapiral koncipijent vežna vrata. „Ali pojdete k Medenu?“ opomnil je Koprivec na stopnicah. „Ne vém!“ „To se pravi, da pridete!“ Ločila sta se na temnem mostovži in odšla vsak v svojo sobo. Na pustno nedeljo zvečer je bilo živahno gibanje na gladki, debelo s snegom pokriti cesti, katera je tekla iz Borja do četrt ure oddaljenega Medenovega gradiča. Vsak trenutek so pridrdrale odprte saní, in tenak glas kraguljcev, ki so viseli ob konjih, razlegal se je daleč po raztegneni dolini. Trije, štirje vozniki, kolikor jih je premogel trg, imeli so nocoj dovolj posla, kajti nihče ni hotel peš priti, in ako so trije ali štirji séli na voz, tudi račun voznikov ni bil velik za posameznika. Okrajni glavar in njegova soproga sta se peljala skupaj, in ko se je voznik zopet vrnil, naložil je pri čitalnični krčmi sodnika, adjunkta, notarja in pl. Rudo. Prav, ko so že konji potegnili saní, prisopihal je Koren. „Jaz sem že mislil, da Vas ne bo!“ klical je Koprivec. Koncipijent je naglo sédel poleg voznika; na drugi strani pa se je tiščal notar. Oni trije so balancirali zadaj. Po kratki vožnji so ugledali pred seboj razsvetljena okna Medenovega gradiča, in ko je ustavil voznik svoja konjiča pred velikimi vrati, pritekel je hlapec pomagat gospodom s sanij. Dva druga pa sta svetila z bakljami. Nekoliko korakov proč je stala cela gneča gledalcev, domačih hlapcev in deklin, kateri so si šepetali razne opazke o prihajajočih ter klopotali z zobmi ob hudem mrazu. Po veži in po stopnicah je bilo vse zeleno. Oboki so bili prepreženi s smrečjem, ob straneh so stala drevesa iz cvetličnjaka, in v vsakem ovinku je brlela svetilnica. Zgoraj v prvem nadstropji na mostovži je pričakoval graščák Meden svoje goste, opravljen v frak in na rokah rumene rokavice in pokrit z visokim svilenim klakom. Mož je bil že malo starikav, dokaj trebušnat in debeli vrat mu je silil izza ozkega, trdega vratnika. Z nenaravnimi pokloni je pozdravljal prišlece in jim stiskal roke; govoril je malo, in tem urneje hodil prihajajočim gostom odpirat vrata v sobo, kjer jih je sredi došlih gospé pričakovala in pozdravljala njegova soproga. „Prosim, prosim, gospod sodnik“, hitel je Meden in tiral ogovorjenega k vratom; adjunktu in koncipistu je stisnil roki, Korena in notarja pa le površno, a vendar prijazno pozdravil. V sobi je bilo še malo gostov, največ uradnikov iz Borja; pa kmalu so se sobe polnile. Prišlo je tudi nekoliko gospodov iz mesta, med njimi trije oficirji. Tudi Bolè s svojo soprogo in Milico se je pripeljal. Družba je bila sila raznovrstna ali raznobarvna, in zato s početka tudi živahna zabava ni mogla prodreti. Vse je le bolj šepetalo in boljši znanci so se stiskali skupaj. Gospé so zlasti ogledovale graščakinjo, soprogo Medenovo. Bila je opravljena v težak siv brokat in sem ter tja je nosila po krilu pripete šopke svežih sneguljčic. Ta oprava je čudno pristovala njenim svetlim, plavim lasem, a prav ker se je videlo vse bolj jednotno in skromno, vplivala je celota zmagonosno na gledalca. Sedaj se je pripeljal tudi doktor Hrast s soprogo svojo. Elza, Medenova soproga, pozdravila je oba jako prijazno in doktorju tudi stisnila roko. Boletova in Hrastova družina je zasela kot v dvorani poleg sobe, kjer je vzprejemala graščakinja goste; poleg njih na nizkem odru pa so godci, vojaki, pripravljali gosli svoje. „Nekoga menda še pričakujejo“, omenil je Bolè, prišedši od druge strani h gospém. „Koga vendar? Jaz skoraj nobenega znanca ne pogrešam in tujcev je tudi že nekoliko“, zavrne Hrast. V tem je prišumela Elza mimo. Bila je lepa žena; lepša nego prej deklica, in óna mirna samosvest, katera je prej le časih zasijala iz njenih modrih očij, razlita je bila preko bledega, polnega lica. Le oko je bilo nemirno. „Baron Jablonski je obljubil, da pride nocoj“, dejala je, obrnivši se k Boleški; „čudim se, da ga tako dolgo ni: a mrzlo je in sneg, ta sneg — —“. „Baron Jablonski?“ ponavljal je Hrast, ki je stal poleg. Vprašal je to z vidnim čudenjem, a takoj mu je bilo žal, da je isto pokazal. „Ste li že dolgo znani z njegovo rodbino?“ omenila je Boleška, katera je bolje vedela prikriti čudenje svoje. „Obiskal nas je pred kratkim, in tudi midva sva bila že v Grobljah pri njem“. Hrast je pri teh besedah jel gledati po dvorani; spomnil se je nehoté Korena in pogovora ž njim o priliki, ko sta prejela povabilo na ples k Medenovim. V prvi sobi se je gnetlo nekoliko osob, in Elza se je ozrla tja. „A tu bode! Res je“, dejala je skoraj bolj naglo nego je sama hotela ter odšla novim gostom naproti. Hrast je nekoliko potipal Boleta. „To pa vendar nekaj pomeni, prijatelj! Jablonski — in tukaj ...“ V tem je prišel Koren urno iz prve sobe mimo doktorja. „Kaj sem Vam pravil?“ šepnil je potihoma, a vendar je bilo nekoliko srditosti v tem vprašanji. „Kaj?“ ponavljal je Hrast, akopram je vedel, kaj misli Koren. „Da je vse humbug, političen humbug, in mi smo okvir, statisti, klovni, bedaki ...“ Bolè se je glasno zasmijal, da so celó gospe pozorne pogledale. „Kaj Vam je, gospod Koren?“ vprašala je Milica in s pahljačo zakrila pol obraza. Da bi bil kdo drugi stavil to vprašanje Korenu, gotov bi mu bil srdit odgovor; tudi sedaj se je v koncipijentovih očeh posvetilo nekaj, blizu kakor „Vi tega ne umejete“. Pa premagal se je. „Nič, nič!“ dejal je naglo. Sedaj se je tudi Hrast nasmehnil. To je pa mladega moža še bolj razburilo. „No, če pač hočete védeti — povzel je zopet besedo, povem Vam pa lehko — saj se ne bojim nikogar. Vidite gospodična, danes smo tu vsi — ščinkovci, vrabci — ali kar hočete, — Meden in tisti oholi baron grobeljski — ta dva pa stavita nocoj zanjke neumnosti naši. Glejte, volitve so pred durmi, in nocojšnji ples — vsa veselica, vse je le za to, da se pripravlja in gladi pot Medenu, nemškutarju Medenu.“ „Pst, pst! Ljubi moj Koren!“ hitel je Hrast. — A óni je že odhajal. „To je fantast,“ dejal je resno Bolè. „Pa pojdiva pozdravit barona! A, glej zeta je tudi pripeljal s seboj!“ „Oh, ta ti je tepec!“ šepnil je doktor. „Pa zet Jablonskega — in to je nekaj!“ Baron jima je prihajal nasproti, spremljal ga je Meden, kateri se je držal, kakor bi bil vzrastel za celo ped. Jablonski je prijazno pozdravljal in odzdravljal na vse strani, a lastni mu oholi izraz ni izginil z njegovega lica. Zet njegov, pl. Gorski pa se je bil pridružil oficirjem, ter od daleč ogledaval dame, sedeče ob dolgih stenah dvorane. Ples se je kmalu pričel in veselica se je vršila po napovedanem sporedu. S početka ni bilo prave zabave; razni, po nekoliko jako različni elementi so se polagoma spojevali, skoraj težavno, a godba, izvrstno Medenovo vino in izborni buffet pospeševali so dobro voljo. Pl. Ruda je bil nocoj v zadregi. Prvo kadriljo je plesal z Bolétovo hčerko in kotiljon je bil ž njo gotov; a njega je zdaj mnogo bolj zanimala najkrasnejša gospa nocojšnjega večera — Elza. Tekmoval je pri nji z vsemi drugimi, zlasti s častniki tako, da je celó zaspani adjunkt zapazil izpremembo ter sodniku razodel to novost — kakor se je izrazil. „In Vi, kaj pa Vi?“ vprašal ga je ta nagajivo. „Oh — prestara, prestara!“ „Oh, Vi ste lisjak!“ smejal se je sodnik. „Pa tisti — ki je grozdje ogledaval!“ pristavi notar. „Pivo je izvrstno!“ mrmral je adjunkt ter odhajal k buffetu. Celó Koren je polagoma pozabil prejšnjo jezo, in čim bolj je jel Ruda zanemarjati Milico, tem bolj se je je lotil on. „Ste se li že potolažili?“ vprašala ga je med plesom. „Ste me li umeli prej?“ — Deklica ni takoj odgovorila. „Da govorim odkrito“ — dejala je potem, ter uprla pogled vanj, „nisem Vas prav umela. To vém, to je bilo videti, da se menda Medena in barona — bojite?“ pristavila je s smehom. „Bojim? Oh, ne, nikakor ne! Jaz se nikogar ne bojim — a te ljudi sovražim, iz vsega srca jih sovražim, in to plavolaso Nemko, in vso to sodrgo — odpustite, jaz bi tudi ne bil prišel sem, ako —.“ Tu se mu je strastni govor ustavil. Ponehal je bolj plesati ter postal s plesalko blizu sredi dvorane, krog nje pa so se vrtéli drugi v burnem rajanji. „No, — zakaj: „ako“?“ hitela je deklica. Koncipijentu je silila kri v lice. Bil je res pogumen, brezobziren mož, kateri je rad povédal vsakemu svoje, in nikdar prikrival niti sovraštva niti prijateljstva, bodi si komur koli; a sedaj vendar ni našel besede. Sam sebi je bil hotel utajiti, da je le zarad Milice prišel k Medenovim, sedaj pa ga je ob njenem vprašanji nekaj sililo, da se ji izpové, a z druge strani ga je bilo zopet sram. Molčal je in vzpodbude iskal v njenih očeh. Toda deklica je menda instinktivno čutila, kaj se godi v njegovih mislih, in ozrla se ni nanj, niti ponovila svojega vprašanja. Ko je pripeljal svojo plesalko nazaj k njeni materi, sedela je tam Elza. „Oh, gospod doktor Koren,“ dejala je jako prijazno ter mignila s pahljačo na prazni stol poleg sebe, kako je to, da Vas nikdar videti ni; drugi gospodje prihajajo k nam, a Vi ste — kaj bi rekla — tako ponosni —.“ Smejala se je tako prijazno, ob jednem koketno, da Koren s prva ni vedel odgovora. Sédel je poleg nje — kajti Milico je bil odvel že drug plesalec, in Boleška se je zabavala z glavarjevo soprogo — ter izgovarjal se, koliko ima posla, in malo časa. „Sevéda po leti — Vaš krasni vrt — a po zimi — milostiva —“. „Pridite vendar na črno kavo; — nekateri gospodje nas obiskujejo!“ „Ako dovoljujete?“ „Vi se nocoj mnogo zanimate za to malo črnooko krasotico — haha, ljubi doktor, jaz imam izvrstno oko.“ Zakrila je pri teh besedah svoje lice s pahljačo proti drugim ter obrnila se na pol h koncipijentu — Moral se je ozreti v njo, v njeno bledo, lepo lice, in na belo, polno ramo, s katero se ga je skoraj dotikala. Koren ni bil več mladenič; kadar je občeval z Milico, polastila se ga je sicer, kakor je sam čutil v veliko svojo nejevoljo, neka otročja, mladeniška okornost in bojazen ; — ti ženi nasproti pa nikakor ne. Znan je bil že dolgo z njo, čeravno le bolj površno; govorilo se je mnogo o nji v trgu in povsodi, kjer se je je kdo domislil; vse to pa je storilo, da se je zdela vsem zanimiva, a vendar je vsak mislil, da jo sme in more nadzirati. Tako tudi Koren. — Glede ženske lepote pa on tudi ni bil slep. „Motite se, milostiva; — hvaležen Vam pa moram biti o Vaši pozornosti —“ „Oh, ne tajite in tudi tako — zlobni ne bodite“! karala ga je Elza. „Zloben? Nikakor ne, ampak odkritosrčen!“ Mahnila je na lahko s pahljačo proti njemu. „Da bi bilo to, zaupali bi mi bolj; pa se vé da, Vi vsi v trgu nas gledate malo od straní, in zlasti jaz, jaz sem marsikomu na poti. Ni li istina?“ „Milostiva!“ „Tudi Vi ste takšen! V meni gledate le Nemko, sovraženo in sovražno Nemko — le pritrdite mi, gospod Koren!“ Smehljala se je pri teh besedah: a koncipijent je bil v silni zadregi. Povsodi drugod in vselej bi bil rekel „da!“ ako bi bil kdo drugi to izjavil; morebiti Elzi sami bi bil pritrdil v drugih okolnostih. Sedaj pa je dihal tanki vonjavi parfum, s katerim je polnil zrak vsaki migljaj njene pahljače in pred seboj je videl krasno ženo. „Vse to mi je znano! In zato, védite, gospod Koren, zato se tudi bojim, priti v Vašo čitalnico. Kako bi me pač pogledali?“ „Saj ste že bili!“ hiti on, vesel, da more izpregovoriti besedo. „Pa tedaj je bilo vse drugače! Tedaj še nisem bila — soproga Medenova.“ „Pa Vaš gospod soprog je vendar tudi prihajal!“ „Dà, dà, a sedaj sva oba menda drug zarad druzega izgubila pravico prihajati k vam.“ — Koncipijent je zavrnil z roko. „Ne, ne, dovoljujte, da izgovorim. Prej, prej ste se še veselili, ako se Vam je kdo pridružil ob priliki čitalniških veselic, ko Vas je bilo menj, ko še vsi uradniki niso hodili tja; sedaj pa izbirate — in prav tako; — pa nekoliko tesnosrčni ste vendar!“ „Motite se, milostiva gospa!“ dejal je Koren ognjeno; „le pridite, le stopite v naše društvo in uverili se boste, da so ti predsodki na Vaši stráni.“ Koncipist Ruda je v tem trenutku prihitel ter odvel Elzo k plesu. „Bodemo videli!“ dejala je še naglo in smehljaje svojemu sosedu. Pri kotiljonu je stal Koren z drugimi gospodi ob uhodnih vratih ter gledal ples. Ko so volile dame, premišljeval je, bode li prišla Milica ponj in poleg nje domislil se je tudi Elze. Namesto običajnih papirnih redov delile so plesalke raznobarvene trakove. Koren je dolgo čakal, a nobene ni bilo k njemu, kajti tudi prej se sam ni bil mnogo pobrinil za ples. A prva je prišla Elza ter pripela mu s pomenljivim smehljajem bel trak na prsi. „Bel!“ omenil je on, položivši ji roko okoli pasu, ne da bil pomislil, kaj hoče s to opomnjo. „Sevéda! Rudečega Vam bo prinesla ona črnooka. Saj to vendar želite?“ Ko se je obrnil k vratom, stala je Milica pred njim in mu res pripela rudeče znamenje. A sama se je malo zarudela pri tem delu. Plesala sta dvakrat po dvorani a on ni našel besede. Molčé jo je privel na njen prostor, molčé priklonil se in odšel. V sobi, kjer so starejši gospodje kartali in pušili, srečal ga je Hrast. „Ste li še tukaj, dragi moj Cato?“ šalil se je doktor; „jaz sem mislil, da ste že zdavnaj ubežali nevarnim zanjkam in zapletkam — političnim namreč! Haha! Druge so Vam pa morebiti po volji?“ Danilo se je, ko so jele saní s trudnimi Medenovimi gosti dričati zopet proti trgu. Tudi naši znanci stisnili so se zopet, kakor ob prihodu, na sanke, samó Rude je zmanjkalo. Sedèl je še gori pri oficirjih s pl. Gorskim vred in igral ž njimi makao. „Prijetno je bilo!“ dejal je sodnik in zavil se tesno v svoj kožuh. „Dà, dà, izvrstno pivo in — šampanjec!“ pritrdil je adjunkt. Notar Koprivec je dlesknil z jezikom in užigal smodko, katero je bil pri odhodu vzel s seboj. Koren pa je sedel poleg voznika in molčal. Razni, neumljivi čuti so ga obhajali, in ko je zrl pred se na belo, v jutranjem svitu blestečo planoto, po kateri je vstajala lahka, prozorna meglica, zdelo se mu je, da vidi še pred seboj razkošno podobo graščakinje, in potem zopet se mu je vsiljeval spomin na Milico, in njene temne oči in njen nedolžni, zaupljivi govor. Nehoté je segel z roko na prsi, ima li še tam rudeči trak — a čutil je dva — in tu se mu je zdelo zopet, da mu zveni na uho zapeljivi glas: „Obiščite nas vendar!“ Zvoneli pa so le tanki kraguljci na vratovih konjičev; na vzhodu se je žarilo nebo, z velicih topolovcev ob cesti pa so vstajale vrane v gostih tolpah in letale nad belo ravnino. Minulo je več tednov. Debeli sneg je bil že davno skopnel, in cvetje, ki je lezlo polagoma iz mehkih tal po solnčnih brdih krog Borja oznanjevalo je pomlad. Davkarski nadzornik, ki je bil strasten hribolazec, prinesel je bil že zeleno bukovo vejico v svojo pisarno, in gospod Anton, ki je rad zgodaj vstajal in ob jutranjem sprehodu molil svoj brevir, trdil je popoludne v čitalnični krčmi, kjer je pil navadno kozarec piva, da je čul že dvakrat kukavico. „Ste li imeli mnogo denarja v žepu?“ vprašala je krčmarica. „Nič, prav nič!“ „To je slabo! Sedaj ga vse leto ne boste imeli!“ trdila je ona. „Oh, vem da ne!“ smijal se je kaplan. V vsem življenji in kretanji v Borji ni bilo posebne izpremembe, jedini pl. Ruda je bil nekega večera prinesel v krčmo vznemirjujočo vest, da je bil glavarjevo soprogo ob belem dnevi sredi trga napadel surov zločinec. „Kaj, kaj, kako?“ klical je sodnik, ki je sedèl pri večerji, in celó zaspani adjunkt je odložil svojo smodko in strmel v koncipista. Ruda pa je ob jednem položil revolver na mizo in trdil, da nikdar ne pojde več brez orožja iz hiše. „A kaj se je zgodilo?“ silil je sodnik. „Glavarjeva soproga se je sprehajala s svojim pinčem po trgu, saj jo poznate, to ljubeznivo živalico, ki nikomur še ni žalega storila; in na trgu je ubogi pinček povohal v prodajalnico mesarjevo — saj ga poznate tudi tega suroveža — in ta zlobnež je vrgel nož za peskom, da je komaj utekel. Glavarjeva gospá je omedlela zaradi tega napada — vérujte mi, gospoda, brez revolverja ne grem na ulico. To ljudstvo, to prebivalstvo je presurovo.“ „Pa to vendar ni napad na gospó!“ omenil je sodnik. „Surovost je, ako ni napad!“ hudoval se je Ruda. „Jaz bi tistega pinča tudi brcnil, ako bi se mi približal!“ omenil je adjunkt in užigal smodko. „Lepa varnost je to!“ deje porogljivo koncipist in trka ob svoj revolver. „Položite tisto orožje v stran, dragi moj, potem bomo bolj varni, kajti meni se zdi, da je nabito,“ posmehuje se adjunkt. Drugi so se smijali in Ruda je, akoravno malo nejevoljen, ubogal in obesil revolver na steno. „Ali bo glavarica morebiti tožila zaradi žaljenja časti?“ vpraša notar z zlovoljnim naglasom. „Časti svojega pinča!“ pristavi Koren, ki je do sedaj mirno poslušal pogovor. Ruda bi bil jezno zavrnil, ko bi ne bil sodnik preprečil daljšega zabavljanja z opomnjo: „Stojte, gospodje! Nekaj novega, kaj pa bo z volitvami? Razpisane so in v štirih tednih jih imamo. Kdo bo kandidat?“ „Kje? Pri nas? Kandidatov dovolj, a kaj pomaga, ker ne volimo sami, in ker ne moremo imeti svojega“, trdi davkarski nadzornik. Ruda je ponosno gledal po družbi, notar Koprivec pa je povesil oči. „Volite, kogar hočete, meni je jednako! Volit itak ne pojdem!“ odreže se adjunkt. „Lep narodnjak!“ vzklikne Koren. „Eh, pojdite se solit, dragi moj, s svojim narodnjaštvom! Slovenska pisma napravljajte in slovenske vloge, dejansko, dejansko pokažite — ne pa s takimi puhlimi frazami,“ ugovarja malo razdraženo sodni adjunkt. „Da nam jih boste kar vračali, kaj ne?“ „Le poskusite!“ „Da bi vaju vrag! Že zopet sta si v laseh!“ hitel je sodnik. „Govorita vendar jedenkrat mirno, pametno! No, tu prihaja še tretji — zdaj se bodo pa sprijeli!“ Zadnja opomnja je veljala gospodu Antonu, ki je bil v tem trenutku ustopil. Prihajal je redkokrat zvečer, in zato so ga pozdravljali nocoj vsi z glasnim čudenjem. „Ej, kaj boste povpraševali,“ zavračal je one, in sédel poleg Korena ob konec mize. „Treba je vendar, da pozvem kaj novega — časi; saj ste vsi polni — novic, gospodje.“ „Aha, gospoda Antona že tišče — volitve!“ smeje se adjunkt. „Gotovo ste že izbrali kandidata?“ hití mladi duhovnik. „Seveda! Naš gospod adjunkt ima največ upanja!“ roga se Koren. „Tiho, tiho! Nič zabavljanja!“ oglasi se sodnik. „Dobro, da ste prišli, gospod Anton! Jaz bi v istini želel, da se zgovorimo o kandidatu — brez šale, gospodje, stvar je resna in zadnjo besedo imamo mi; zakaj bi torej ne govorili?“ „Pametna je taka, gospod sodnik!“ pritrjuje kaplan; „naš trg je velik in bo odločeval gledé večine, ako postopamo zložno. Izberimo si svojega moža, in naznanimo ga osrednemu odboru; saj nas ne sme prezirati.“ „Tudi jaz tako sodim, gospodje! Toda z vlado je treba nekoliko dogovora;“ omeni pl. Ruda. „Aha!“ oglasi se Koren. Jedini adjunkt se mu je malo namuznil, drugi pa so se vêdli, kakor bi ne bili čuli tega vzklika. „Jaz bi dejal, da pride to pozneje, gospod koncipist!“ oporeka notar. „Kakor Vam drago!“ odgovori oni zbadljivo in potegne rame kvišku. „To ni naša stvar! O tem naj ukrene osredni odbor, gospodje!“ povzame zopet sodnik besedo. „Oglejmo si malo okoli! — Koga bomo kandidirali? Drugod nam ni treba iskati, jaz bi dejal, da se tudi pri nas še kdo najde, ki bi nas v deželnem zboru pošteno zastopal. Tu nam je treba novih cest, novo šolo bomo zidali, in povódnji, povódnji tam doli v Drenovski dolini bo treba zabraniti. In napoóled — ne pozabite železnice! Dežélni zbor bo imel važno besedo o nji, torej pazimo, da dobimo zastopnika, ki pozna naše razmere.“ Koren je pod mizo drezal z nogo soseda svojega, gospoda Antona. Vsi so čutili, da so sodnikove besede nekakov kandidatski govor, a misel na to jih ni mogla ogreti. „Pa liberalec ne sme biti!“ vzklikne kaplan. „Sedaj smo vsi klerikalni, ljubi moj!“ smeje se adjunkt. „In naroden, odločno naroden mora biti!“ oglasi se Koren. „Sedaj smo vsi narodni!“ pristavi zopet adjunkt. Razven Korena in kaplana se je smijala vsa družba. „Kandidirajte Vi, gospod sodnik!“ omeni davkarski nadzornik, ko je bila veselost nekoliko ponehala. „Oh, kaj pa mislite! Časa ni, časa, in kaj bom jaz?“ A govoril je to tako, da so vsi čutili, da ne odbija onega predloga. „Ali pa gospod notar!“ nadaljeval je nadzornik hladnokrvno. „Haha!“ oglasil seje Koprivec s posiljenim smehom, kateri ni dejal niti „da“ niti „ne“. „Gospodje, jaz se čudim, da se ne spominjate moža, kateremu vendar gre v prvi vrsti poslanstvo našega okraja,“ vzklikne zdajci Koren. „Ste li pozabili doktorja Hrasta? Jaz vsaj ne vem sposobnejšega poslanca za nas! Ali vé kdo boljšega?“ „Ne vem, kako bo ž njim?“ deje sodnik; „pri nas pač, pri nas, — toda drugod se mu bodo ustavljali.“ „Duhovščina se ga bo branila,“ pritrdi gospod Anton: „preliberalen je!“ „In malo preradikalen!“ pravi Ruda. „A, tako! Potem pa volite glavarjevega pinča, ki reprezentuje v javno varnost — ali pa Tebe, dragi Anton moj! Živel!“ „Živel gospod Anton!“ pritrdi adjunkt in privzdigne svojo čašo. Kaplan ni bil razžaljen. „Kaj bi bil jaz slab kandidat?“ klical je med glasnim smehom druzih. „Toda, stojte gospodje, jaz vem boljšega. Radoveden sem, kaj porečete o njem. Tudi on pozna naše razmere, kakor mi, in jaz stavim, da ga bodo vsi tržani radovoljno vzprejeli!“ „Kdo, kdo je to?“ klical je ves krog. „Meden, graščák Meden!“ Učinek teh besed je bil skoraj dramatičen. Sodnik in notar sta plašno in strmeč pogledala govornika, adjunkt se je glasno zagrohotal, in davkarski nadzornik je tako naglo segel po svojem kozarci, da ga je prevrnil in izlil pivo po mizi. Koren pa je planil k višku, ter zagrabil soseda Antona za ramo. Jedini Ruda je mirno pušil svojo cigareto, kakor bi mu ta kaplanova misel ne bila nova. „Meden! Si li z uma — kaj-li?“ vpil je Koren. „To je nemškutar, najodličnejši nemškutar v trgu, in — in“ — Hotel je pristaviti: — „njegova žena“ — a umolknil je zadnji hip. „Kdo pravi, da je nemškutar?“ ugovarja kaplan. „Ali ne prihaja v našo čitalnico? Se ve da, ne vselej, pa tega ne more nihče zahtevati. A kadar more, pa pride!“ „Ta prokleta čitalnica! Torej ta bo še legitimacija vsakemu kar se tiče narodne zavesti — kdor je le jedenkrat utaknil svoj nos vánjo?“ „Oj, prijatelj — s tem kandidatom se pojdi solit! Dokler bom jaz v Borji le še z mazincem migal, toliko časa ne bomo volili nemškutarjev!“ „A jaz trdim, da je Meden naroden!“ „Ako se je nocoj prelevil! Ne, ne, ljubi moj kolega, pusti take burke!“ „Jaz govorim resno, gospodje. Meden bo pristopil narodnemu klubu, in — duhovščina je tudi zánj!“ „Vlada se mu gotovo ne bo protivila!“ deje oblastno Ruda. „Torej imamo tu že — dognano stvar! Oh, stojte, gospodje, preko nas ne boste hodili!“ Pri teh besedah je koncipijent srdito trkal s kozarcem ob mizo. „Jaz tudi mislim, da to ne gre kar tako — brez nas!“ oglasi se notar. „Treba bo vendar sklicati volilni shod!“ „Le skličite ga!“ posmehuje se Anton. „Meni je Meden — kakor kakšen drugi,“ deje sodnik; „a pravilno bo vendar vprašati volilce, tržane.“ „Saj jih bomo!“ kliče Koren. „To bo izvrstno! Malo zabave vendar! Haha!“ oglasi se adjunkt. „Radoveden sem, kakov bo kandidatski govor Medenov!“ „Vse za vero, dom in cesarja, bo dejal in dovolj bo! Oj, le počakaj, dragi prijatelj Antonius, jaz ti že zmedem spletko tvojo. Naših tržanov še ne poznaš!“ „Kako lepo ste to izumili, in gospod koncipist tudi vé nekaj o tem — Ali ne?“ „To je vendar naša dolžnost, gospod Koren!“ omenjal je pl. Ruda samosvestno. Navzlic peréčemu vprašanju vendar zabava ni mogla več v tok. Vsi so postali jako redkobesedni. Prvi je vstal Koren in ž njim vred notar Koprivec, in oba sta se hladno poslovila pri družbi. „Jaz sem že slutil, da nekaj nameravajo! Zadnjič na plesu pri Medenovih sem Vam omenil nekoliko o tem. O to so lisjaki! Hrasta se boje in ga hočejo izpodriniti, in zato se zavezuje ta kaplan z nemškutarji, in na drugi stráni z našo skrivnostno, nepreračunljivo vlado!“ šepetal je Koren zunaj na cesti. „Da, da,“ odgovarjal je notar. Korakala sta po trgu proti Hrastovemu stanovanju. „In vsak bi bil rad — kandidat!“ deje v novič Koren. „Haha!“ Notarjev posmeh je bil zopet takšen, kakor prej v krčmi, ko mu je nadzornik ponujal poslanstvo. „Hrasta se boje! To je gotovo! Pa ne zarad liberalstva, saj dobro vedó, da je to otel strah, katerega tudi zvunaj nič ni. In kaplan itak zna, da hodi naš doktor tolikokrat v cerkev, kakor kakšen drugi tržan; ta je bosa — z liberalstvom! Ugovori prihajajo od drugod — oh, jaz poznam naše razmere — vedite dragi, naši karpi se boje ščuke, in doktor Hrast bi bil taka ščuka med našimi poslanci. Od tod izvirajo tudi vsi ugovori! Oh, ubogi rod slovenski! Kadar si bomo malo oddahnili od pritiska trde nemške pete, tiščala nas bo pa svoja domača samoljubnost, lenoba in zavist, in ona grozna domišljavost — češ: saj ga ni boljšega od mene! In tako nimamo nič višjih vzorov, narodnost je le sredstvo, namen pa svoja korist. Pa vsi ti naši gospodje? Le poglejte jih. Sodnik bi bil rad kandidat — pa je li naroden? In kaplan? Naroden je, pa danes mu ni za narodnost, nego da prodere njegova stranka! In Meden? V štirinajstih dneh bo mož tako proslavljen, kakor bi bil sam slovenski rešenik in Vam ne more slovenskega stavka pravilno napisati. Pobil in proklel bi jih vse te nečimurne, samoljubne —“ „Ej, kaj se boste jezili, prijatelj! Svet je takšen, in če se hočete bojevati ž njim, ugonobili Vas bodo prav ti, katerim se sedaj grozite!“ Postala sta pred Hrastovim stanovanjem. Gori v odvetnikovi pisarni je še gorela luč in Koren gre k njemu naznanit mu, kar je pozvedel nocoj v krčmi. Pogovor med doktorjem Hrastom in njegovim koncipijentom bil je jako živahen in dolgotrajen. Koncem je napisal odvetnik dolgo pismo in Koren je prejel nalog, nesti isto drugo jutro k Boletu na Drenovo, in mu tam tudi ustno poročati o položaji. Hrast pa se je moral v opravkih odpeljati k sosednemu sodišču, a do večera se je hotel vrniti in potem ukreniti v soglasji z Boletom, na katerega se je povsem zanašal, o nadaljnem postopanji. Početkom odvetnik sam ni mnogo mislil na poslanstvo; a upor in nasprostvo, katero se mu je sedaj napovedalo, dirnilo ga je in izpodbudilo, da je hotel delati na vse kriplje za svojo kandidaturo. In kdo je bil veselši tega, nego Koren! — Druzega dné je hitel malo razburjen na Drenovo. Ob jednem ga je z nekakim nemirnim veseljem navdajala misel, da bo videl in morebiti govoril z Milico, kajti, dasiravno si je skušal mnogikrat sam utajiti ta čut, tlelo mu je vendar nekaj v dnu srca, nekaj o čemur si je časih sam dejal, da je ljubezni do one mlade deklice podobno; nasmehnil se je vselej pri tem spoznanji, a vračalo se mu je vedno in vedno, in če je sedèl v pozni noči sam doma pri odprti knjigi, zrlo mu je oko preko črk tja v belo, golo steno, misli pa so mu uhajale strani, strani tja proti gradiču na Drenovem. „Sanje, sanje!“ vzkliknil je skoraj vselej ter jezno zaprl knjigo. A danes na poti se ga je lotil oni čut z dvojno silo, in čudno! danes se ga ni branil, nego strastno se je utapljal vanj, kakor v nadi, da mu bode mogel duška dati v jedinem tem, da vidi ono temnooko deklico. Zvunaj Borja ga je srečal voz, katerega je bil že od daleč spoznal. Medenov je bil; Elza se je peljala v trg, in ko je odzdravljala Korenu, zdelo se mu je, da še nikdar ni bila tako prijazna, nego danes! „Aha, to izvira iz kandidiranja!“ mislil si je Koren, a vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bil ozrl za drdrajočim vozom. „Ta koketa bo gotovo agitirala. Hvala Bogu, da je nisem slušal, in da še nisem šel tja k nji, kakor me je vabila!“ Pogled na beli Drenovski gradič, ki se je prikazal sedaj izza ovinka, vzbudil mu je zopet prejšnje misli, in čim bliže je korakal gradu, tem počasneje je stopal. Ta mož je bil navzlic svojim tridesetim letom kakor dvajsetletni mladenič, ki se zarudi, ako sreča svojo izvoljenko. In danes mu je bila usoda naklonila nekaj posebnega. Ko je povprašal po graščáku, zvedel je, da ni niti njega niti soproge njegove doma; odpeljala sta se bila v mesto. Hišna, ki mu je to naznanjala, videla je, da ima koncipijent nekaj nujnega poročati, in pristavila je: „A gospodična Milica so doma!“ „Torej oglasite me!“ deje Koren pogumno in stopi v sobo, katero mu je hišna odprla. Jezil se je, čuteč, da mu utriplje srce, pa v pomagati si ni mogel. Čakal ni dolgo, da je prišla Milica. Zarudela se je malo, pa z naravno prijaznostjo ga je pozdravila kot starega znanca in mu podala roko. „Kaj vendar pomenja Vaš prihod? To je nekaj nenavadnega?“ „Res je tako! A Vas ne bo zanimalo; sigurno ne! Volitve — volitve!“ hitel je koncipijent. „Oh, to je pa Vaš element!“ smijala se je deklica. Sela je k mizici pri oknu, in on na nizek stoliček poleg nje. Početkom ni bil namenjen razložiti ji vseh podrobnostij denašnjega svojega poslanstva, a trajalo ni dolgo, in zatekel se je bil v najnatančnejše poročilo o raznih kandidaturah in ob agitaciji, ki se bo gotovo vnela v domačem trgu. Jezil se je govoreč ob vladi, zabavljal kolegi gospodu Antonu in klerikalcem, in ko je omenjal Medena, postal je skoraj strasten in pozabil, da govori z deklico, katera vendar teško ume razburjenost njegovo. „Sicer ste pa vendar prijazni z vsemi temi gospodi?“ vprašala je Milica. „Prijazen? V takem položaji ne velja več prijateljstvo, in še menj prijaznost!“ „To mi je neumljivo!“ „Dozdeva se Vam tako; a le potrpite, gospodična! Želel bi skoraj, da bi Vam bilo zabranjeno tako spoznanje; pa ne bo Vam — gotovo ne! Ko se Vam odkrije življenje z vsemi svojimi strastmi in brezdni, s svojimi nadami in prevarami, s srečo in nesrečo — oh, gospodična, verujte mi — ako le stopite malo ven iz tihega svojega zavetja, potem Vam ono tudi ne bo več tako povsem neumljivo.“ „A naš oče vendar niso takov! Smeje se, govoreč o politiki in agitaciji — ali kakor drugače imenujete te zabave svoje — in jaz mislim, da bi se zarad razlike v mišljenji o takih vprašanjih z nikomer ne skregali ali sprli.“ „V mirnih časih, in dokler človek sam ne stopi na pozorišče, naj velja to; pa letošnje volitve Vas o nasprotnem poučé, gospodična!“ „Prosim Vas, gospod Koren! Vi trdite, da se boste bojevali letos samó za narodnost, za slovenstvo; a kako to — saj trdite, da so nasprotniki, kakor gospod Anton, tudi narodni, in da hoče Meden postati narodnjak?“ „Ti gospodje imajo druge namere. O Medenu ne govorim, kajti ako postane naroden, potem je veternjak, in pri nas se ne veselimo tako poboljšanega grešnika, kakor gori v nebesih. Nemškutar ostane nemškutar, in ta sramoten pečat mu je na veke vtisnen, naj se leví, kolikorkrat mu je drago ali možno. Drugo pa je z Antonom! On je naroden, to je istina, toda narodnost mu ni prva; — on je bojevnik za vero, in potem še le za slovenstvo! In poleg teh imamo še drugih gospodov, za katere se tudi ne morem ogreti: to so naši vladni narodnjaki. V našem trgu še nimamo nobenega pravega zastopnika te stranke, pa bojim se, da se prekmalu pokaže na dan.“ „In zakaj se teh bojite?“ „Ker so polovičarji! Za polovično, navidezno korist žrtvujejo — ako treba — naj blažje svetinje naše narodnosti — pa, gospodična, kaj bi Vam govoril o tem?“ „Zanima me, ako mi pripovedujete o teh stvareh, akoprem jih ne umem popolnoma; — res je tako, vse mi je novo!“ Koren pa je bil pri pravem predmetu. Razkladal je na dalje politična vprašanja in popolnoma pozabil, kako maloumesten je ta pogovora gledé zabave mladi deklici. Pa počasi in nehoté je zapustil ozko polje domačih političnih razmer in pripovedoval ji o slovanstvu sploh, o zgodovini in o slovstvu slovanskih rodov, in ognjeno navdušenje, ki je sedaj donelo iz njegovih besed, vplivalo je silno na mlado poslušalko. Vsa njena vzgoja je bila nemška; — jedinega slovenskega govor še ni pozabila, kakor se ga je bila priučila v otročjih letih; a tu se ji je odpiral nov svet, novo prizorišče in ko je nekolikokrat med Korenovim govorom omenjala, „oh, to mi je popolnoma neznano,“ ni bila to sama običajna opomnja, nego čulo se je v nji tudi obžalovanje, da ji je doslé ostalo vse to prikrito. — Z malega grajskega stolpiča se je oglasil zvon, ki je oznanjal delavcem v bližnjih Boletovih tovarnah poludansko uro. Koncipijent se je skoraj prestašil, kajti ni mislil, da se je pomudil tako dolgo. Izročil je Hrastovo pismo Milici, da je oddá, očetu, nato se poslovi. „Zakaj ne prihajate večkrat?“ vprašala je Milica in se zarudela. „Tako sami in zapuščeni smo, in tudi oče si želé mnogokrat družbe.“