Odzvonilo je na vasi ave-marijo.  Bil je lep poletinsk večer, in hladna sapica, ki je dohajala polagoma raz severne hribe, prinašala je soboj prijetni duh sená sušečega se, ki je ležalo v kupili po bližnjih travnikih.  Kosci končavši svoje delo bili so na ramena zadeli grablje in kosé, ter počasi vračali se domov, glasno vreščaje peli okroglo pesen, ki je odmevala daleč po dolini, govoreča o „mojem dekletu“.  Stari krčmar Zabrdnik je bil ravno, počasi odmolil zadnji očenaš za „jedno srečno zadnjo uro“ in zopet pipo mej zobe poteknil, dober večer želeč svojim trem kmetskim pivcem, ki so sedeli pred njegovo gostilno pri poliči vina, katerega so ob pomanjkanji kakšne mize, kar na tleh imeli, ne gledajoči prahu in nesnage pred vezjo.  „Pravijo, da bomo vojake dobili,“ reče krčmar, prižigaje tobak.  „Kaj praviš, — vojake? — Kakove?“ oglasi se pivec kmet, ki je baš tak ogel belega kruha v usta nesel, kakor je pest debela.  „Kaj bode vojska?“ vpraša drugi kmet.  „Zavoljo kuge — živinske!  Menda jo bodo lovili — ka-li?“ nasmekuje se krčmar.  „Kakšne kuge in katere?“ pravi zopet prvi kmet. „Saj je nij, kuge; pri nas uže ne; — če kako tele za volčičem pogine, ali če se katera telica detelje obje in jo potlej napenja, pa ti vražja gospoda ugane, da je to živinska kuga.“  „I da — pristavi drugi — birič ti precej kugo zavoha.  Raku so oni dan tri goveje glave pobili, ker je tist mestni padar dejal, da so kužne.“  „Pa jim nij bilo nič, Toliko so bile kužne, kakor jaz.“  „Ali pride dosti vojakov?“  „I, ne mara da véliko.“  „Vojakov pa res nij treba.  Krompir bodo kradli in še meso naj bi zlodjem kuhali!“  „Kdo jih bo pa plačal?“ —  „I glej ga no, mi, kdo pak.  Vse gre iz davkov to; mi, če ti pravim,“ reče krčmar.  „Vraga!“ zaskriplje jezen jeden.  Morebiti bi bili še dalje ukrepali, ko ne bi bil v tem trenotku hitro pridrdral mimo hiše, ki je ob cesti stala, eleganten mesten voz, ki je obrnil na-se vso pozornost male pivske družbe naših kmetov.  Zarad precej gostega mraka nij bilo lehko razločiti, kedo je in koliko osob je v kočiji.  Vendar Zabrdnik je imel mačje oči, on je precej izpoznal, kdo se vozi, snel klobuk z glave in pozdravljal tja na cesto, da si ga niti kočijaž nij pogledal.  Ko se je voz za sosednjo hišo skril, pokrije se krčmar, dene zopet pipo v široka usta ttr reče svojim gostom:  „Grajski se peljajo.  Iz mesta so prišli na Žerinje sem, v grad.“  „Kaj vraga?“ začudi se kmet.  „Uže sinoči je grajski pastir pri meni glažek slivov ca pil in pripovedoval, da gospoda pridejo kmalu.  In glej, uže so tukaj.  Čudno je to,“ reče krčmar.  „Hi, ali se dobro godi tej gospôdi,“ meni drug kmet.  „Baštè!  Dobro se jim godi, dobro!  Vozikaja se na mehkem sem ter tja, pečeno in kuhano meso jedó vsak dan, potvico prigrizujejo in vina pijo, kolikor ga radi.“  „Nu da, dobro se jim godi,“ pritrjuje se tretji. „Saj uže pregovor pravi: gospod nikoli jastonj ne zine, kakor tačas, kadar mu mesó z vili; pade.“  „In pa samo gospodske ženske pogledaj, ki se jim dobro godi, in se lepo z mesem in kofetom pasejo, kako so lepe bele in rudeče, kakor jabolka.  Potlej pa naše babe poglej, kakove kavke so, kadar se kolikaj izdelajo.“  Sedaj pak krčmar oče Zabrdnik svojo pipo ob noht mogočnega svojega desnega palca otepe in pepel iz nje iztrese pa modro pravi prijateljem in pivcem svojim:  „Ne bom govoril, da ne bi bilo res, kar pravite: gospodi je dobro, bolje ko nam, za žito ne trpe, sena ne kosé, živili no pokladajo, po drva ne hodijo, v malin ne nosjo. — Ali kaj meni pomaga če imam cel ploh poh rumene in najlepše opečene teletine, če pa budita jesti ne morem, če zdrav nijsem.  Ranjki fajmošter so rekli, bog jim daj nebesa, rekli so, zdrivje je prvo bogatstvo.  Tako so rekli in res je takisto.  In bog ve koliko bolezni imajo gospoda, ki jih mi nemarno.  Zato so tako bledi.  Ce se tebi to lepo zdi, naj se ti; jaz te hvalim, dokler si grd ogorel erjavec.  Kadar si enkrat bled in zelen, potlej te uže smrt tiplje in pojdi h konjederki po rože, pa h kaplanu na izpoved, ne boš več po svetu trave tlačil.  Mene poglej, jaz uže petnajst let nijsem eno uro v postelji bolan ležal.“  „Jaz pa še nikoli, verjameš, Zabrdnik?“ primetne jeden kmetov.  „Nu vidiš! — nadaljuje krčmar — pri tej gospodi je pa zdaj eno zdaj drago zlekneno pod odejo.  Pa tudi druge reči imajo, ki jih močno koljejo in grizejo, verjemi mi.“  „Kaj imajo?“  „Tu gori v gradu so se uže take reči godile, ki se pri nas nikdar ne, in bog nas varuj, da bi se kedaj!“ skrivnostno šepeče krčmar.  „Ali ne veš, Mihec, kaj se je vse govorilo ono leto — ti boš še dobro pomnil, — ko so našli grofa Sandra mrtvega v Zerinjskem gozdu?  Dejali so, da se je sam ustrelil, drugi zopet so govorili o Razborškem gospodu, a nihče nij pravega in gotovega vedel.  In potem je vse zaspalo.“  „Zato, ker je to gospôda,“ pristavi jeden kmet „ko bi bil nas jeden dolževan, ej — —“  „Zakaj so pa trdili, da se je sam ustrelil tist grof,“ popraša drugi. —  „Ali nijsem rekel, da nihče nij vsega vedel!  Grofica Amelija, ta stara, ki je bila takrat še lepa in mlada, tista morda uže ve, ker še sedaj, ko je uže stara in siva postala, včasi daje za črne maše, in mežuar je dejal, da se beró za ranjcega gospoda.“  „Ona uže ve zakaj daje!“  „Kdo pa je ta želja — ali kako jej praviš,“ vpraša zopet, tretji.  „I nu, sestra sedanjega gospodarja, saj jo poznaš, in sestra onega ranjcega.  Brata sta bila, prava brata.  Prijazni ljudje, to se mora reči, ali prevzetni so pa tudi.“  „Tako, tako li pripovedujete, da je bil prejšnji v gozdu ubit?“ vpraša zopet prvi.  „Morda pa še ubit nij bil,“ pravi drugi, „morda ga je krvavo stegno v gozdu srečalo, pa je mrtev ostal na mestu.“  „Kakšno krvavo stegno?“  „Kaj še tega ne veš kaj je krvavo stegno?“ vpraša začuden drugi; ali ko so možje začeli posvetovati se, kakov je hostni strah „krvavo stegno“, izkazalo se je, da so uže večkrat slišali imenovati ga, ali natanko nobeden ne ve ničesa o njem.  „Saj ti si ga poznal tistega ubitega grofa,“ vpraša krčmar zopet potem, ko je bil uže peti polič prinesel.  „Ká ga ne bi poznal?“ odgovori oni, „ko bi zdajle sem stopil z onega sveta, precej se mu odkrijem.“  „Nu vidiš, ti bodem pa še katero povedal, o kakoršnjej ne misliš, da bi jo slišal od mene nocoj.  Kaj meniš, ali bi človek ne mislil, da bi morali gospoda, ki se toliko uče in toliko beró in slišijo ter vidijo po svetu, pametnejši biti kot smo mi?  Misliš li da so?  Nijso ne!  Tako blodijo možki za ženskami, kakor pri nas, samo malo drugače.  Jaz bi o tej staiej Ameliji lehko povedal nekoliko, — vsega ne vem, — ki je prav podobno tistemu, kar se je prigodilo onej Krakovej Poloni; vse ženske za možmi gledajo, naše kmetske in gospodske ...  „Beži, beži, ti grdin ti, grešnik sivi ti, da te sram nij kosmatiti zoper šesto božjo zapoved!  Precej pojdi večerjat!“ To je bil nov glas, glas matere Zabrdnice, ki je bila uprav ob tistem hipcu na prag stopila in baš zaslišala svojega moža govorečega tako, kakor njenej pobožnosti in gospodinjskej dostojnosti nij bilo po volji.  Zarad tega je bil njen glas osoren.  Krčmar Zabrdnik se je znal upirati vsem sosedom, biriču, davkarju, celo župniku, če je trebalo, samo svojej ženi nij nikdar ugovarjal.  Čulo se je, da ga je bila odvadila uže davnaj.  Zatorej je zdaj v hišo izginil večerjat, pijoči kmetje so „materi“ svoj račun plačali in odšli vsak po svojej stezi.  Na gorenjem, severnem koncu vasi Radovlje kake četrt ure oddaljen, na nizkem holmu, kateri se naslanja na gore, zadaj polagoma vzrastajoče, stoji star gradič, čegar osivelo zidovje se iz daljave le po malem vidi izza košatih dreves, katera prerastajo mali holm.  To je grad Žerinje.  Ob stranskem potu, ki vodi od okrajne ceste po holmu nasproti gradu, nasajene so visoke topolke, ki delajo celej okolici nekov melanholičen vtis.  Na desno in na levo ob holmovem bregu pa se kažejo ostanki nekedanjega grajskega parka, in po stezicah, ki se plete mej posameznimi goščami, videti je le sem ter tja prostorček, pokrit z belim peskom; drugo je porasla trava.  Krasno jutro, kakor ga more le prvo poletje roditi, danilo je in razveseljevalo vso naturo po večeru, ob katerem so kmetje krčmarju doli modrovali.  Po dolini se je culo žvenketanje kos in odmevajoče, včasi ne preveč harmonično ukanje zgodnjih mladih koscev.  Od vzhoda je prisijalo počasi solnce izza daljnih nizkih goric, in odsevalo v tisočero rosnih kapljah, ki so visele krog in krog po travi in grmičevji.  Nebo je bilo čisto, kakor ribje oko, in še vrabci, ki so posedali na obstrešji starega gradiča, in vreščali po vrtnih nasadih, pozdravljali so lepo jutro, kakor je dejal sam za-se stari Tine, ki je bil z vodo v roci namenjen iti prilivat rožicam v mali postranski vrtič, njemu v varstvo izročeni.  „Živ-živ! živ-živ!“ je oponašal starec vrabce, ozrl se k višku na visoki kap, kder je čepelo celo krdelce malih kričačev ter je zagrozil se jim mrmraje: „Gori le bodite, gori, samo doli v vrt mi ne skáčite, drugače bode puška pela.“  „Kaj so vam pa storili ptički, da jim tako žugate, Tine?“ povpráša na drugej strani za vrtarjem lepo in mlado doneči ženski glas.  Nagovorjeni starec se zgane, sram ga počne biti, da je bil njegov samogovor slišan, obrne se na ono stran, in ugleda pred soboj vitko mlado deklico, ki se mu je bližala prijaznim smehljanjem.  Svojo posodo starec na tla postavi in potegne klobuk raz sivo glavo, in malo okorno priklonivši se reče veselo: „Oh gospica Ana, vi ste uže vstali?  Se ve da, ti le hudokljunci na strehi ne dade miru; vpijejo in vrešče, da gospoda ne morejo spati.“  „Pustite jih, ptičke.  Oni ne morejo zato, da vedno čivkajo in pojo; imajo od boga tako naravo,“ odgovori na lahko mlada dekliea, gospica Ana, kakor jo je imenoval vrtar, in k njemu stopivši mu poda roko, prijazno nadaljevaje: „Dobro jutro, Tine.  Kako se vam pa godi?  Zdravi ste in krepki, daje veselje!  Li ne?“  Smehljaj veselja zabliskne po starčevem lici.  „Ah, starost, starost, baronica!  Ta me tare, drugače bi bilo, hvala bodi bogu in čast.  Da, ko bi človek mogel vedno mlad biti in ostati, kakor ste vi, ne zamerite gospica.“  „Potem bi mu morda tudi ne bilo prav, — vi vedni nezadovoljneš.“  „A pokrite se — nadaljuje mlada — ter vzemite ono posodo, ideva skupaj na vrt, da vidim, kako ste letos uravnali svoje krasotice, vrtnice in nagelne in drugo, kar imate tu.  Malo sem pogledala uže z okna doli.  In glejte, kakov lep dan je denes, prav nalašč za vas in vaše rože.  Ali nij lepo.“  Tako govoreč se je mlada baronica obrnila na vzhodnjo stran gradiča, kder je bil na malem ravnem prostorišči za lepo obrezano živo mejo grajski vrtič.  Pred starim vrtarjem, ki je bil zopet prijel svojo vodno posodo, stopala je ona sama ter nadaljevala radostno:  „Kako sem se uže veselila te prve jutranje urice tu doma!  V mestu je vse drugače, Tine; tukaj je mnogo lepše!“  „Hi, hi!  Res je tako.  Pusto je v mestu, pusto.  Jaz bi se še na cerkveno steno tam namalati ne dal, ko bi me hoteli.“  „Potem bi bili svetnik,“ smeje se deklica.  „ Je-e za tisto pa nij nas jeden, ne!  Ha-ha-ha svetnik!  In, kaj sem uže na jeziku imel?  Da, dolgo vas nij bilo, baronica!  Pa ste uže zapazili vendar, kako se je v vrtu vse predrugačilo?  Staro hruško tamkaj v kotu, kder ste včasi tako radi sedeli, podrla je burja.  Tako mi je bilo hudo pri srci po njej!  Sedaj sem pa najlepši kostanj tja zasadil, katerega sem mogel najti; bodete videli kako lepo rase.  Tako je.  Eden pade, pa drugi se vsadi.  Jesen pa, ki stoji v drugem koncu, se je letos močno razširil, in rož je toliko, da je vse pisano.  Tista vrtnica, ki ste jo lani vi iz mesta prinesli, je uže jako velika in lepo cvete, da je veselje.  Povito cvetje, katero sem včeraj za vas napravil, če nijste bili hudi, je skoraj samo iz nje.“  „Da, našla sem ga takoj ko smo se pripeljali, in sem vedela, da ste ga vi napravili.  Hvala vam, Tine; glejte tja gori na okno sem ga postavila.“  In res se starec ozre gori proti oknu, da si tako daleč nij mogel videti.  V srce mu je dobro dejalo, da ga mlada lepa gospica tako odlikuje, njega starega moža vrtarja.  Dospela sta okolo vogla in starec pokazuje mladenki to in ono po vrtu.  „Oh, kako lepo je tukaj.  Gori z okna nijsem mogla vsega razločiti; pa tu še le se vidi, kako skrbno in krasno ste vse uravnali“, vsklikne vesela.  Baronica je stopala naprej po ozkej z belim peskom posutej stezici, ki je tekla mej pisanimi gredicami, in vrtar je korakal za njo, razkazovaje zdaj tu raznovrstne zvončke, tam lepo barvane nageljne, tu dišeče vrtnice, tam veliko število pelargonijev, in iz vsake njegove besede se je čutilo tudi veselje, da ima tako hvaležnega občudovalca.  Baronica si utrga mali vrtnični popek, in ga zatakne v debele kite črnih las, koje je nosila na lahko zapletene okolo glave in posluša v eno mer tekoče besede zgovornega, moža, ki je čisto pozabil na svojo škropilnico.  „Ah, tu prihaja Veronika,“ vsklikne naenkrat deklica in stopi nekaj korakov dohajajočej mladej dami naproti.  „Jaz bi te bila rada vzbudila, Veronika!“ reče Ana ter jo prime za roko, ali mislila sem, da si še trudna.  Sedaj si pa uže sama tu!  Glej, glej, kako lepo je tukaj naš pridni Tine vse uredil!“  Došla dama, malo starejša od prejšnje, ki je bila komaj preko šestnajstih let, ozre se okolo in pristavi:  „Da, lepo je.  Vendar v onem kotu bi se morale rože drugače razvrstiti.  Tine je morda preveč po lastnem okusu ali neokusu uredil vse.“  Stari vrtar se približa in reče ponižno in menj srčno:  „Dobro jutro, grofica.  Ali ukažete, da presadim one rože?“  „Da, da, ali jaz vam bodem uže sama pokazala kakó.  Potem pa boljše prilivajte; vse imajo preveč suho zemljo.“  Vrtar stopi molče po svojo škropilnico in ide tih na delo brez odgovora.  Ana se vstavi nekoliko.  „Zakaj pa žališ starega moža, Vika?  On svojo stvar gotovo bolje razumeje od naji dveh,“ reče tiho grofici. „Vse veselje si mu pokvarila.“  „Pojdi mi, Ana!  Ti si res nerazumljiva v svojem vedenji.  Vrtar je vendar zaradi nas tu, plačan človek, in da izpolni naše želje.  Jaz res ne vem, odkod jemlješ ti svojo prijaznost do tacih ljudij.  To ne gre,“ reče ona glasno po nemški.  Baronica nij odgovorila ničesa.  Šli sti proti drugemu koncu na vrtu, in tu se ustavi grofica.  „Ali ideš z menoj na sprehod, Ana?“ vpraša.  „Ne, jaz ostanem še na vrtu, morda pride teta Amelija,“ odgovori kratko baronica.  „Kakor hočeš,“ — reče Veronika in odide po stezi, ki je držala iz vrta navzdol ob holmu.  Ana pak je stopila proti kotu zelene ograje, kder je stal lep mlad kostanj, in razširjal svoje veje nad malo klopico, ki je bila vabljivo podstavljena pod njim.  Hotela je sesti tu, ker se je s tega mesta odpiral krasen razgled v dolino. — A precej začuje za soboj trdo stopanje, in mali rjavi psiček skoči prijazno z repom migljaje k višku ob njenem krilu.  Obrnivši se ugleda pred soboj postarnega moža v visokih škornjih, katerim se je poznalo, da se vode ne boje, oblečenega v obnošeno kratko suknjo iz ruskega platna, in pokritega s širocim rujavim slamnikom, ki je bil prestal uže mnogo vetra in dežja.  To je bil Mejač, grajski oskrbnik.  „Dobro jutro, kaj tako zgodaj uže hodite okolo?“ ogovori ga baronica mej tem, ko je on počasi končaval svojo pozdravilno ceremonijo.  „Dobro jutro,“ odkima in zategne svoj zalo obriti obraz v prijazne gube, iz katerih pak je bila neka mala zadrega videti.  In govorila je z njim o njegovem psu z isto ljubo prijaznostjo kakor prej z vrtmkom.  I on jej je z velicim zaupanjem razkladal celo zgodovino svojega psa, kateri bi bil kmalo po nesreči zapustil ta svet, kar nje tu v gradu nij bilo.  Stezica, ki je vodila iz vrta polagoma navzdol proti bljižnjemu gozdu, bila je le po malem uhojena, in po visokej travi, ki jo je obrastala po obeli krajeli, lesketale so rosne kaplje.  Grofica Veronika, ki je šla tu na sprehod, zapustivši tovarišico, Ano, stopala je urno in lahko skoro ne gledeč na rosno travo, ki jej je tu in tam škropila obleko.  Lica, ki so bila poprej nekoliko bleda, so se jej pri tej hoji po malem zrudečila.  Ta naša znanka nij imela vsega tega, kar v navadnem življenji posebno lepoto imenujemo, in tudi njena postava in rast, akoravno jednakomerna nij bila taka, da bi njena prikazen na prvi pogled bas. takoj imponirala.  Bila je temveč malo previtka in njen aristokratično rezani obraz morda premalo poln, da bi ga deklica dvajsetih let, kolikor jih je ona štela, prav vesela mogla biti.  Jedino kar je delalo njeno vnanjost interesantno in zanimivo, bile so velike črne oči, ki so iz pod dolzih trepalnic živo gledale v svet, in v katerih jarkosti je bilo brati, da so si sveste svoje oblasti.  In kakor da bi bila natura pri njej navlašč notela prekoračiti svoje navadno merilo, podelila jej je težko breme dolzih svitloplavili las, katerih nasprotje z velikim črnim očesom je činilo to dekliško prikazen zopet nenavadno mikalno.  Denes je imela na sebi lahko jutranjo obleko, in lasje, katere je nosila prej še skromno okolo temena na glavi ovite, razpali so jej pri urnej hoji, in viseli sedaj v dveh gostih kitah preko ramen.  Tako je dospela do gozda, ki se je, na tej strani gradiča počenši, raztezal proti severu in vzhodu v daljne gore z raznimi preseki, po katerih so se širile njive in travniki.  Stezica, po katerej je bila grofica prišla, delila se je tu na več krajev v posamezne razrastke, ki so se naposled po gošči izgubljevali.  Sveti mir je vladal po gozdu in ni najmanjša sapica nij premikovala temnih vrhuncev zelenih, zdravo dišečih smrek, ki so tu na gosto rasle, druga drugej na potu.  Male ptičice seniničice so pač poskakovale od strža do strža, in v rogovili kljukastega gabra je zdajci tudi zažvižgal kobilar, ter se zdaj in zdaj po starej navadi zadri se svojim ostrim glasom.  Grofica pak je korakala razmišljena naprej in mehke veje na gostó rastočega smrečevja so se laskavo dotikale njene glave kakor bi hotele poljubljati umikajoče se lice.  Tu in tam je odtrgala mal smerekov vršiček brez vse misli kaj dela, in kadar jej je bilo treba prekoračiti kak kupček preko steze ležečega suhega trnja ali brstja vzdignila je sicer s prirojeno in prigojeno eleganco a vendar menj skrbno svojo obleko, nego bi bila to storila ko bi ne bila sama pod velikim bogom.  Debeli mah je tešil glas njenih stopinj, in črni kos, ki je pod grmovjem v listji iskal črvov in žužkov, splašil se je stoprav z glasnim vriščem, ko je zašumela dekličina obleka pred njim.  Tako je prišla grofica kmalu na malo planoto, preko katere je vodil kolovozen pot.  Tu se stoprav vstavi, ogleda se okolo, na lici jej je brati zadovoljnost, da je ta njen najljubši sprehodnji kraj še vedno jednak.  Totem sede kraj pota na kamen, ki je samec ležal tukaj, lepo od dežja opran, ter bog ve kedaj sem prišel v mahov in ilovit svet.  Samotno je bilo tu, in z daljine je odmeval glas vaškega zvona, ki je oznanjal zjutraj sedmo uro, pri nas še iz turških časov obzvánjano.  Tu zagleda korak od sebe proč mravljišče, velik kup, ki so ga bile nanesle te drobne živalice, uže svetopisemske izglednice marljivosti.  Naša mlada dama se upogne naprej in radovedno opazuje tu živo gibanje in vrvranje, potem pa vzdigne svoj speti svilnati solnčnik in s pozlačenim končnikom njegovega držaja radovedno pobrska po mravljinčjem naselišci.  Huj! kako so bile mravlje razburjene, naglo sem ter tja so tekale od straha in srda, ko je prišel nevaren velikansk sovražnik s podiralno roko v njih domovino, gospičin elegantni solnčnik, vojen od lepe male bele ročice in vendar tako neusmiljen.  In gospici je menda veselje delalo to, živalice dražiti, ker veselo se je sama sebi smijala.  Začuje se stopanje konjskega kopita in znano škripanje sedla po potu v gošči.  V prvi hip preplašena gospica po konci skoči in hoče zbežati.  A takoj se ohrabri in obstane.  Koga bi se bala?  Nikogar, tu na zemlji svojih ljudij.  A kdo more tod jezdariti?  Mnogokrat je uže tu bila, a nikdar nij videla nobenega človeka izvzemši kacega drvarja ali smolarja, kateri pa, to se ve da, njenim očem nij bil popolnem človek.  Nagubanči ponosen obraz in čaka.  Od one strani, koder je dohajal kopitni glas, prikaže se jezdec izza ovinka, v katerem se je izgubljala kolóvoz.  Bil je elegantno oblečen mlad gospod na čilem konji, — več nego nenavadna prikazen v tem kraji sploh, a kaj še v tej samoti!  Grofica se nekako plašno ozre na svojo jutranjo od rose zmočeno in iznerejeno obleko, in v drugem trenotku misli uže ogniti se v stran.  A prepozno je bilo, kajti oni jo je bil uže zapazil, ter brzdaje svojega ognjenega konja približeval se prostoru, kder je stala sedaj grofica pol radovedna pol v zadregi pričakovaje ga.  Jezdec bliže prišedši pozdravi na lahko, a uljudno in konja pred grofico vstávivši, ogovori jo raz sedla, v nekakem veselem, skoraj da bombastičnem glasu:  „Pardon, prelepa nimfa, da te motim v tvojih prezvišenih lepih sanjah.  Pa morda si ti kriva moje denašnje zmotenosti — in potem ti naj Apolo pomaga!“  „Oprostite gospica,“ — dostavi smejoč se potem v navadnem uljudnem glasu, „moje usiljevanje, pa usmilite se izgubljene sirote, in pokažite mi pravi pot ven iz te začarane hoste.  Uže dve uri jaham sem ter tja, in kakor se mi dozdeva, sučem se v večnem kolobarji.“  Grofica je bila spočetka pogledala originalnega govornika, pa takoj po prvih besedah jezdečevih razveselil se jej je obraz in z nekako radostno resnobo mu odgovarja:  „Apolo in ž njim cela njegova družina nij prijazna Marsu in njegovim sinovom — li ne veste tega?  Jako se čudim, da pogumni ulanski častnik, baron Gernau ne more najti pota iz čarovne zanjke, v katero so ga po njegovem mnenji zaplele pogorske nimfe.  Še bolj pa se čudim, da ima gospod Gernau tako slab spomin, de celo navadno svetno damo, s katero je bil uže mnogokrat, na priliko pri kadrilji vis-à-vis v našem glavnem mestu, zamenjuje naenkrat z divno družabnico Apolovo!“  Jezdec, ali baron Gernau, kakor ga je imenovala grofica Veronika, je s prva prav osupneno poslušal nepričakovani odgovor, koji mu je melodijozno donel na uho; in ko je čul imenovati svoje ime, dospelo je njegovo čudenje do vrhunca.  „Ha, ali prav vidim, grofica ...“  „Prav vidite, verjemite mi brez prisege,“ reče ona in koketno poigra z zapono svojega solnčnika.  Našemu jezdecu nij mogel nihče očitati, da ima slab spomin za — ženski spol; če o spominu glede druzih reči ne govorimo, v slučaji spomina na ženske si je ohranil svoj stari dobri glas.  Skoči raz konja, seže jej v roko in pravi: „Ah — kontesa Waiden.  Kdo bi mogel tudi v prvem trenotki verjeti, da je postala najlepša doma nalili elegantnih krogov samotarica v tako odljudnjem kraji, in da je zamenjala mestni salon s tako grozno puščavo, kder človek ne ve ni kam ni kako.  A odkritosrčno in na poštenje rečeno, komtesa, ljubše mi je sedaj, da ste izvolili to izpremembo, ker brez nje bi ne bil doživel tako veselega iznenadenja.“  „Vi ste jako ljubeznjivi, gospod baron, pa izpovedajte rajši, da vam je vendar prav neljubo, ka je imela dama priliko, premagati vas v dobrem spominu.  Li ne?“  „Komtesa, vi ste pozabili, da se vojak, kakor sem jaz, tudi nikedar ne bojuje z ženstvom; mož proti možu, to je naša beseda.“  „O nikar se ne umikajte z zofizmi, ker mi ne uidete.  Čemu pak vi moži govorite o zmagah, kadar je ženska tist vbogi predmet, o katerem teče vaš pogovor.“  „In vendar, komtesa, v tem slučaji je vedno tist premagan, ki se ponaša, da je zmagal.  Pustite torej ubozemu to malo tolažbo, s katero sam sebi laže!“  „Vi ste ponižni, baron, in nevojaško pomirljivi.  Meni se dozdeva, da vas je vaša denašnja nesreča, ko ste se izgubili v ta začarani kraj — kakor pravite — nekako mehkega storila.  Pa povedite vendar, od kod pridete tako zgodaj?  Kolikor vem, vaša garniziona je tako oddaljena, da še za stavo ne morete v jednem dnevi semkaj prijahati, še manj pa, da bi mlado damo pri njenem jutranjem sprehodu iznenadili.“  „O ta dostavek je bil zopet hudoben; le čakajte, vrnem vam ga pri prvej priliki.  Pa potrpite, da vam razložim srečno osodo, ki me je semkaj privodila.  Jaz prebivam pri svojim prijatelji, ki je podedoval tu v bližini ležeči grad Razbor!“  „A, Razbor!  Tedaj je umrl oni stari gospod, — če se ne motim — baron Selški, ki je sam za se živel tamo toliko let?  Čuden gospod je bil to!“  „Vi ste ga poznali?  Jaz ne.  Nu pa mi nij do tega.  Da, čuden je bil — kakor pravijo.  Prijatelj moj ga sam nij nikedar videl, niti poznal; po njegovej smrti stoprav je zvedel o njem, da je imel izvrstno pametno misel, narediti ga za univerzalnega dediča.“  „Je li ta vaš prijatelj bližnji sorodnik umrlemu — morda tudi Selški?“ vpraša mlada grofica.  „Da, bližnji sorodnik je pa ne nosi njegovega imena.  Sestre sin je in, a kaj bi govoril, morete ga celo poznati iz mesta — slikar Rogulin —“  „Oni ki tako krasne portrete dela?“  „Da, oni isti!“  „Spominjam se tega imena, a osobo sem morda zgrešila.  On je sedaj v Razboru?  In vi dva sta zasedla sedaj samotno pribežališče umrlega puščavnika Selškega? — Dobra zamenja za nas?  Bog vas živi — gospod sosed!“ Tako rekši poda prijazno svojo roko baronu.  „Sosed?“ vsklikne on. „Vi bivate stalno tu blizu?“  „Vi menite, da sem celo dolgo noč prebivala v tem hladnem kraji in da predstavljam po leti kako pogorsko nimfo, kakor ste izvolili me uže imenovati?  To bi bilo vendar malo prepoetično.“  „A kako vendar?“  „Ne, ne, baron, jaz bivam tudi mej štirimi zidovi, in tu blizu.  Povprašajte po gradu, ki se zove Žerinje, in vsak otrok vam ga pokaže.  Pa se ve da, vi ste stoprav dva dni tukaj.  Mama in jaz svi dospeli sinoči in z nama moja sestričina baronica Birska z guvernanto.  Stara moja teta Amelija je uže prej bila tu.  Papa pride še le drug mesec in nam pripelje morda še kaj druščine.  Do tedaj pa smo kar sami, ako bodeta ljubeznjiva naša nova soseda pozabila na nas.“  „Jaz sem presrečen tega vašega dovoljenja, komtesa, in menim, da smem isto reči v imenu svojega prijatelja.  Blagovolite sporočiti čestitej gospej grofinji, da si bodeta nova soseda nemudoma prisvojila svobodo, predstaviti se na Žerijah.“  „To je lepo, baron, pa sedaj dovolite, da vam pokažem pravi pot iz tega gozdnega labirinta, — kar pa nij taka sila — in potem mi boste dovolili da grem svojim pôtem, ker teta Amelija morda uže povprašuje po meni.“  Tako govorivši je stopila nekoliko naprej in baron je prijel svojega konja, ki je bil priliko porabil in se pasel ne daleč ob potu proč.  Na ovinku pak mu je podala mimogrede roko in na levo z glavo pokazavši mu veli: „Tu doli in potem na desno, in dospeli bodete na plan.  Ne morete grešiti.“  „Hvala vam, komtesa; kot spomin na denašnjo osodepolno jutro pa rai pustite rožico, ki jo držite v roki prosim — komtesa.“  „Ne, ne, te nijso za vas, baron, „odgovarja smejoča se Veronika. „Vi ljubite le kamelije, li-ne?  Z bogom, baron, da se kmalu vidimo na Žerinjah!“  Rekši obrne se nazaj in zgine z griča, od koder je bila zjutraj dospela sem.  Baron pak je uže v sedlu z glasnim odzdravom izpodbodel konja in odjahal.  Črez deset minut je bil po potu, kateri mu je pokazala mlada komtesa, dospel je na raven, na cesto, in našel sedaj tudi, kod se gre na njegovo novo bivališče.  Zapalivši si fino cigaro, počel je zdaj tih zdaj glasan samogovor govoriti, kakor je uže pri človeku navada, ki je sam sebi druščina in še počasi pa tedaj jako živo misli, a ne posebno globoko in temeljito.  „Glej, ti si se bil denes grdo blamiral!  Ali kedo za vraga bi mislil naleteti na tako srečanje!  Res nepričakovano.  Na mojo vero, ta komtesa vendar nij, kakor si bodi.  Premalo sem se prej brigal za njo.  Oči ima iskre in lepe, a poleg vsega tega še nekaj, kar človeku kar pogum jemlje.  No menim da nijsem storil nič napačnega.  Gernau! — morda se zopet zaljubiš.  Za — štirinajst dnij!  Ha, ha!“ In pri tem zaviše svoje brke in jih samodopadno in samoljubo pogladi.  Izpodbode konja, ki je urno povzel naglo dirjanje po ravnej gladkej cesti.  Kosci, ki so tu in tam po južnej strani ceste svoje kose ustavljali in jih brusili, da so mogli jezdeca gledati, čudili so se njemu, ugibali kdo in kaj bi rad tu.  Le Zabrdnikov hlapec, ki je bil pred leti še vojak dragonec, in ki je denes tam na travniku začenjal redovje razbrskavati, ta je znal povedati, da mora to samo kakov oficir biti.  In s tem znanjem je koscem močno imponiral.  Črez pol ure je bil Gernau doma, na Razboru.  Vstavil se je pred visokimi vrati, skozi katere se je videlo na temno dvorišče, skočil raz konja in dal vajeti hlapcu, ki je bil pristopil.  „Gospod Rogolin doma?“ vpraša baron ter pogladi po vratu konja morda bolj z navade nego iz ljubezni, katerega je bila nagla ježa dobro zgrela.  „Ne, v Okroglici so z Andrejem pri senu!“ poroča hlapec.  „Kaj je to, Okroglica,“ vpraša osorno on.  „Našemu travniku se tako pravi,“ reče hlapec.  „Kadar se vrne, poroči mi.“  Rekoč se obrne baron in gre lehkosrčno zvižgaje v grad v prvo nadstropje, kder se je bil v velikej sobi po svoje ustanovil.  V sobi ga uže pozdravi cvileč mali pinček, ki je menda uže prav nejevoljno čakal rešenja, in si dolgi čas preganjal z velikimi škornji in vojaško kapico svojega prijatelja ali gospodarja, ki pa tacega čudnega veselja nij zameril, ako mu je le na besedo „hop“ skočil preko konjskega biča, kar je pes tudi sedaj storil.  Naposled vrže bič na mizo, ki je stala sredi sobe, sam pa se stegne dolgočasno na mali, z usnjem prevlečeni kanapé, ter si navije cigareto. „A—a—a,“ zazeva globoko, „ti nesrečni dolg čas ti!“  In po tem puhne gost oblak k višku proti stropu, katerega so kinčale lepo zavite, pa tu in tam uže odkrhnene arabeske, ter premišljuje na novo svoje jutranje srečanje.  Baron Gernau je bil lep mož in kadar je korakal v svojej ulanskej uniformi po mestnej promenadi, oziralo se je marsikatero žensko oko za njim.  Visoko rasten in raven, prijetnega obraza, z nekako aristokratičnim profilom, in ulanski častnik; kaj si želi še žensko srcé!  Brkice je nosil skrbno vojaško nasukane in to mu je podajalo nekov energičen značaj.  On sam nij bil premožen, da celò v dolgovih je tičal.  Oče mu je bil umrl, ko ga je še komaj poznal, zapustil mu ime in grb, a sicer nič.  Mati ga je bila poslala skoro s svojimi zadnjimi dohodki v vojaško učilnico, in ko se je izšolal, umrla je tudi ona.  Sedaj je bil sam na svetu, kar ga pa nij nič motilo.  Rogulin je bil sin edine sestre Selškega, katera je bila v zakon vzela navadnega uradnika in zato sprla se s svojim bratom, ki nij hotel nič o njej slišati, niti potem ne, ko je po moževej smrti težko skrbela za sina in njegovo izobraženje.  Vendar je mladi Vinko dovršil gimnazijo in obiskal slikarsko akademijo v Benedkali in Beču, po materinej smrti pa mogel še z njeno zapuščino prepotovati cilj vseh umeteljnikov, divno Italijo, bivati dalje časa v staroslavnem Rimu in izpopolniti se pri izdelkih nesmrtnih mojstrov.  Vendar je bilo treba spomniti se britkega a istinitega izreka, da „umetnost za kruhom hodi“.  Vinko je moral tudi za kruh skrbeti.  Tako je tu v glavnem mestu rojstvene dežele začel pečati se tudi s portrétnim slikarstvom, kmalu dobil lepo ime, vstop v najboljše družbe in znanja mnogo, tembolj ker je bil sam prijetna prikazen, človek, ki se povsod priljubiti zna, ali ki je tako rekoč sam svoj priporočilen list.  Z lejtnantom Gernauvom se je bil seznanil pri šahu v nečem javnem prostoru in dobra znanca sta bila uže prej, predno je Rogulinu strijc umrl bil.  Po smrti tega pak je baron kar prijatelj postal mlademu slikarju.  Ne vemo, ali mogoče je, da je k tej ožjej zvezi tudi nekoliko pripomogla misel zadolženega aristokrata, da prijateljstva s tem plebejskim bivšim portretistom od slej uže zarad tega nij zametavati, ker je ta bogat dedič postal in nikakor nij bil one nature, ka se po domače mej posojevalci ali naposodo-jemalci v vojaškem jeziku imenuje „umazano“.  Vendar da mlademu baronu ne delamo krivice, moramo pristaviti, da je zopet res imel ono dobro naravo, ki je vedno družbe potrebna, ki vsaj jednega človeka zmirom pri sebi imeti mora, kateremu zaupava vse od srca, vse prav vse brez izjeme.  Tak je bil baron Gernau; Rogulin pa je imel tega tovariša uže zarad tega rad pri sebi, ker je bil vedno veselega in zgovorljivega značaja, kar zopet on nij bil.  Navadna prikazen pak je ta, da se baš take nejednake nature dobro ujemajo v življenji.  Ko je Rogulin letos prvič na svoje novo posestvo za dalje časa šel, povabil je prijatelja Gernauva soboj in ta je, dobivši kratek odpust, rad pridružil se mu.  Ogledaval je, kar je imenoval sedaj svoje, z onim prijetnim občutom, ki ga ima vsak mlad posestnik, kateri prvič more o čem večjem reči: to je moje.  Z ogledavanjem nij bil tako kmalu gotov.  O poljedelstvu je pač prej mnogo čital, a praksa se mu je še le tu odpirala.  Sklenil je biti konservativen, kakor so vsi poljedelci.  Zato je pridržal vse služabnike, ki so bili ob strijčevem času v Razboru; mej temi je bil prvi stari Andrej, nekakov nadzornik.  Po umrlem strijcu do sedaj nij imel mnogo prilike povpraševati, pa tadi ne volje.  Prvič se je nekako ogibal tukajšnjim ljudem povedati, da ga nij celo nič poznal, drugič pa morda tudi nij tako nenaravno, če ga — kakor je bil tudi hvaležen — prejšnja osoda ranjcega nepoznanca nij v prvej vrsti zanimala.  Denes Rogulinu to pride na misel, ko se je baš vrnil s travnika.  Mej služabniki mu je stari Andrej zarad tega najbolj po godu bil, ker je ostali pri njem prostovoljno, da si mu je bil pokojni strijc tak legat v testament del, da bi starcu ne bilo trebalo več služiti.  Videti je bilo torej, da Andreju je bil Razbor dom postal, in taki služabniki so vestni in dobri.  Andreja pokliče in mu po nekih ovinkih reče:  „Malo ste mi še povedali o mojem strijci, Andrej.“  „Kaj bi povedal?“ odgovori stari.  Oba molčita en hip.  „Povedite mi vendar, kolikor vam je znano, zakaj se je tako v samoto zakopal, da nihče nij vedel ničesa o njem, zakaj nij nikamor šel.“  „Malo vem o tem, gospod,“ izvija se zopet Andrej.  „Koliko časa ste uže na Razboru?“ vpraša Rogulin in sede, ob jednem vabeč Andreja naj prisede.  Ta prijaznost je starca omehčala in po nekaterih krajših ogovorih reče:  „Dolgo je uže, da kmalu ne bi več pomnil, kedaj sem na grad prišel, menim da bode petdeset, let, če ne več.  Štirdeset ali kaj tacega pa je, kar sva prišla z ranjcim gospodom, vašim strijcem, zopet nazaj v ta kraj, in od tedaj nijsem nikdar stopil črez mejo naše dežele.  Gospod moj nij šel nikamor in jaz tudi nijsem imel želje več.  Pa je bilo tudi vedno dela dovolj; in to je še najbolje, da se dela tam, kjer se je človek navadil.“  „Vi ste bili jedini človek, ki je prišel bolj v dotiko z ranjcim baronom Selškim?“ reče Rogulin.  „I da, rad me je imel, gospod, bog mu tega ne pozabi,“ pravi starec in solza se mu zabliskne.  Potem, kakor sam sebi pripoveduje:  „Tačas ko je gospod, — jaz ne vem prav zakaj, ali zdi se mi nekaj, — prav žalosten in pobit, deželo zapustil in šel na Angličansko, šel sem tudi jaz ž njim ter bil sem njegov služabnik.  A včasi mi je bil, kakor oče moj.  Zato sem hodil tudi ž njim kamor je hotel in bi bil šel ne vem kam.  Tacega moža ne bo več, za-me ne.“  „Ali ste tu iz obližja doma, da ste k mojemu. strijcu prišli,“ vpraša Rogulin.  „Ujec moj, duhoven, pošiljal me je dve leti v šolo, in mislila je moja pokojna mati, da bom sam tudi duhoven.  Ali ujec umrje — vrnil sem se zopet domov iz mesta in služit šel, če ravno mi je bilo težko.  Tako sem k vašemu strijcu prišel, in ko je po svetu sel, izbral je mene, naj grem ž njim.“  „A zakaj je šel na Angličansko?  Nij li nikdar nič omenil.“  Vendar več iz starca nij bilo izpraviti: ali nij vedel, ali pa povedati nij hotel.  Tu pride Gernau.  „Za vraga — kje pohajkuješ vedno, Vinko?  Iščem te uže po vseh kotih.  Zanimivo novico ti imam povedati!  Ugani kaj!“ tako vpije uže od daleč in prihaja z veselim obrazom bliže.  Rogulin se obrne proti prišlecu.  „Vendar nijsi našel kake krasotice, — kar tebe najbolj zanima.“  „Uganil si!  Našel sem krasotico, pa drugačno, nego ti misliš; poznaš li grofico Waiden?  Saj je bila na zadnjem letošnjem oficirskem plesu.  Njene plave lase so vzbujale občno pozornost.“  „Spominjam se nekoliko, da si me nij posebno zanimala, in veš, da sem se malo bavil s plesom, ter kmalu odhajal,“ odgovori Rogulin.  „Nema li lepih las?“  „No da, ima.  In tedaj ti si videl take lase, kakor so njeni.  Ti srečnež!“  „Ne le take lase, nego njo samo sem videl, celo, kakor živi in hodi, ter govoril ž njo.  Tu biva, komaj uro daleč, na Žerinjah, kakor se zove grad, in je njenega očeta, onega malega možička; gotovo ga poznaš.“  Andrej je bil pri baronovih besedah pozoren postal, in ko je oni izpregovoril ime „Waiden“, zbere starec kakor nezadovoljen gube mej očmi na korenini nosa, znak, da mu nekaj nij po volji.  Prijatelja nijsta zapazila tega.  „In ti si bil uže tam?“ vpraša Rogulin.  „Ne — še ne, srečal sem komteso Veroniko v gozdu in obljubil, da obiščeva oba dva Žerinje.“ —  „Dobro, Gernau, bodeva imela vsaj malo zabave; posebno ti, ki se tako dolgočasiš tu.  Jutri ideva lahko precej tja.  Jaz sem glavne stvari uže opravil.“  Ko je bil Rogulin zopet sam, pristopi Andrej in pravi skrivnostno.  „Na Žerinje, gospod, nikar ne hodite.  Verjemite mi, da ne bode dobro hoditi tja za vas.“  „Zakaj ne?“ vpraša Rogulin.  „Vaš strijc nij šel zadnji čas nikdar tja, dolgo let ne, in gotovo je imel uzrokov dovolj.  Nesreča hodi pa po rodovini, kakor jetika in starost.“  Rogulin je začudeno spogledal, ko je slišal te besede iz ust starega sluge; neprijetne so mu bile, pa dejal jih je na račun originalnosti tega moža, katero je bil menda nalezel od starega njegovega strijca.  Pa navzlic temu je vstal in odgovoril:  „Jaz ne vem, Andrej, kako vam je mogoče imeti tako ostro sodbo, ki mora žaliti Waldenovo rodovino, s katero sem menda uže znan.  Da strijc nij šel tja, dozdeva se mi naravno; on je bil čuden mož, pa da bi jaz ne hodil k sosedom, to bi bilo neuljudno.  Vi ste se menda precej strijčevega duha navzeli v petdesetih letih skupnega živenja, sicer si ne bi mogel tolmačiti vaših besedij.“  Andrej je bil tudi vstal in prijel svoj klobuk. — Obraz se mu je bil pomračil, in videlo se je, da nekaj težko premaguje.  To Rogulin vidi in reče smeje se:  „Andrej, vi ste občutljivi, ne zamerite mi, vendar vsak ima svojo vero.“  „Storite kar hočete; če je vam vse jedno, bode pa še meni.  Jaz bi se Žerinj ogibal, ko bi bil jaz vi.“  To rekši odide starec od svojega novega gospodarja proč.  Jutro druzega dne je bilo še jasneje nebo, nego prejšnji dan.  Gorkota, ki je vedno narastala, postajala je uže v dopoldanskih urah po malem nestrpljiva, in tem vabljivejša je bila gosta senca košatih lip pred Žerinjskim gradom, v katerej so pri malej mizi sedele tri dame v živem razgovoru.  Vsaj tak je moral biti, kajti tri knjige, katerih namen je bil sigurno molčeča zabava, ležale so pozabljene na stranskih stoleh in žensko delo, katerega se je bila menda ta ali druga teh dam polotila, počivalo je na mizi.  Grofica Veronika, katero uže poznamo, pripoveduje resno tovarišicama, — novost, katera ju mora jako zanimati.  „Baron Gernau nij neprijeten mož, in ako nam pripelje svojega tovariša, — pomisli Ana: umetnik je! — potem nam tu na Žerinjah ne bode manjkalo zabave.“  Tako govoreč se obrne naša znanka, grofica Veronika, k mlajšej dami, sebi nasproti sedečej, iz vrta nam tudi uže znanej, ki se je zamišljeno igrala z nitko barvane volne, katera je pripadala k pozabljenemu delu.  „Misliš li, Veronika, da si želim še druge zabave, nego je uže imam?“ odgovori nekako živo. „Tako lepili, prijetnih dnij ne preživim nikjer in nikdar, kakor jedino tukaj pri vas na gradu po leti.  Ko smo v penzijonatu na sprehod hodile, uže tačas, oh kolikokrat, da, vsakokrat sem se spominjala tega kraja in — tebe, — ah Veronika, ti ne veš, kako te imam rada,“ — in tako rekoč teče okrog mize k prijateljici in jo objame.  „Ah, baronica, ne ravnajte tako otročje, to ne pristuje takovej mladej dami,“ zavrne preživega dekleta zraven sedeča gospica, ne postarna, a vendar po lici svojem uže preko mladostnih let.  Germanski tipus bral se jej je od daleč z obraza, in akoravno ne več posebna lepota, preobračavala je vendar koketno svoje modrosive oči; to se ve da nij bilo nikogar, komur bi bili mogli veljati ti pogledi.  To je bila guvernanta baronice Ane.  Šla je počasi proč, ker vedela je, da njene sitne pridige uže nič več ne izdajejo.  Tudi Veronika se ubrani počasi strastnega objetja, in potisne mlado prijateljico zraven sebe na stol:  „To uže vem, Anica, da me imaš rada, pa včasi se morda vendar dolgočasiš pri nas, in tu je družba, ki se nam obeta, prijeten premenek.“  „Ti si taka kakor gospica Rika.  Zmirom me karate, da sem vam preotročja in bog ve kaj sem še.  Pa jaz ne morem drugačna biti, kakor sem; in če koga ljubim, kedo mi brani,“ in tako rekoč oklene se zopet Veronike, kakor navlašč z veselim smehom.  Nekoliko resnejša potem nadaljuje:  „In ti hočeš, da se tu na enkrat z oficirji in umetniki in bog ve s kom — zabavam?  Saj tega še ne znam ne.  Jedini mož, s katerim sem se do sedaj zabavala bil je stari plesovodja v odgojišči, in temu smo se največ smijale in ga dražile.  Oh ti ne veš kaj smo mu enkrat naredile; moja prijateljica Adela mu je položila pod stolove noge, na katerega je včasi mej našim plesom sedal, orehovih lupin, in ko se je vsedel — resk —“  Od smeha deklica nij mogla dalje pripovedovati.  „Baronica!  Kakovi pa ste denes?“ povzame besedo karajočim glasom guvernanta, ki se je bila zopet vrnila, „jaz vas komaj poznam!“  „Vsaj nij treba, Rika, pa ne karajte me vedno — smeje se Ana, — pa smešno je bilo vendar, ko je plesovodja —“  „Prav vesele ste denes, in ti Ana posebno; kaj pa imate vendar?“  S tem vprašanjem prestriže Anino govorico došla poštama gospa, ki je bila počasi prišla in sedaj prisedla na stolec.  „Glej, glej, teta Amelija,“ vsklikne baronica Ana, popustivši svojo prijateljico, ter urno stopiviši k doslej starej dami. — „Gospica Rika in celo Veronika sti denes tako nestrpljivi, da jima še moje vesele ne ugaja.“  „I kaj pa imaš vendar, da si tako vesela?“ povpraša prijazno stara teta; „navadno si tiha in zamišljena.“  „Veseli me, da sem zopet pri vas, tukaj, kder je vendar tako lepo; le poglej tja doli, teta, na vas, na dolino, na daljne holme in na potok, čegar ovinki se tako srebrno blišče v solnčnem svitu, ah tetka, da bi moglo vse to vedno tako ostati!“  In tako govoreč poprime baronica roki stare dame in jo pritisne na svoja prsa.  „Pojdi, pojdi, Anica; denes ti je še vse nova in zanimivo, v par dneh se navadiš in potem ti bode vse jednako.  Človek je uže tak!  Škoda za to, da je.“  Rekši, pogladi teta lepo zarudela lica mlade baronice, in uduši ugovor na njenih ustnih z prijaznim poljubom.  Baronica Ana je bila, kakor smo uže povedali, komaj šestnajst let staro dekle.  V vsem popolno različna od svoje sestričine, grofice Waldenove, imela je ž njo jedino svoje črne oči jednake, katere pa so v nasprotji grofičinim skrivnostno obsenčevale temne trepalnice, in katere so imele oni, pri ženskih tako redki, in tako čudno vabljivi značaj, katerega le mimogrede označimo, ako pravimo: mokre oči.  Ana je bila bruneta, in gosti kostanjevi kodri njenih las so jej viseli z rudečim trakom na lahko prevezam preko ramen.  Onega mirnega premišljivega temperamenta, kateri je označeval vsako stopinjo in besedo prijateljice grofice Veronike, pri mladej njenej sestričini Ani nij bilo duha ni sluha; tu je bilo vse živo, vse kipeče, ali pa zopet popolnem vse tiho.  Baronica Ana bila po materi svojej v sorodu z Waldenovo družino, in sama je bila — sirota.  Oče nje nij bil zapustil premoženja, ko je umrl v nevisokej državnej službi, in udova njegova porabila je kmalu, kar jej je ostalo, za se in za izrejo svoje hčerke; umrla je par let po svojem možu, in grof Waiden je vzel zapuščeno sorodnico Ano v svoje varstvo, in izrejal jo v penzijonatu.  V poletnih počitnicah je prihajala na Žerinje, in letos se svojo guvernanto, kajti ostati jej je bilo sedaj po končanej izreji pri Waldenovih.  Veroniko je ljubila kot sestro, akoravno sije ona, kot več let starejša, pripisovala Ani nasproti nekako materinsko ulogo.  Pravo mater pak je imela baronica Ana v teti Ameliji.  Ta je bila duša Waldenove hiše, in sestra sedanjega gospodarja, grofa Waldena.  Bila je visoko rastena žena, bolj suhega, nego polnega obraza in je nosila uže malo sive lase.  Prijazna z vsakim in obče priljubljena.  Zakaj se nij možila, ker je bila bogata in se je poznalo, da nekdaj tudi lepa, — tega nij vedel nihče.  Čudno se je dozdevalo to vsacemu, kdor jo je pomnil, ko je bila še mlada, in ko so zahajali zaradi nje od vseh stranij odlični snubci na Žerinje.  Resnično je bilo nekoliko, kar je bil omenil pred par dnevi stari Zabrdnik, ko je stal pri svojih pivcih, da je od tedaj tiho postalo na Žerinjah, odkar se je tam ustrelil grof Sander, in da grofica Amelija še sedaj žaluje po svojem bratu.  To so vedeli i drugi.  „In Anica, tožilo se ti bode včasi vendar-le po uricah, ki si jih preživela v penzijonatu; saj se še spominjam, ko si hodila prva leta semkaj, da si mnogokrat jokala po svojej preljubej gospici Johani.  Le čakaj skoraj se bodeš zopet,“ požuga teta Amelija, ter pogleda smehljaje se mlado deklico.  „Ah, tetka, nikari me ne spominjaj, ko bi bila ti poznala gospico Johano, bi se mi ne smijala.  Nikdar je ne pozabim, nikdar ne.“  „Prav, Anica, in jaz se nikakor ne smejem.  Saj vem sama, kaka je taka ljubezen,“ in s temi malo resno izgovorjenimi besedami vpre teta Amelija zopet oči v svojo pletilo.  „Gospa grofinja!“ naznanja poluglasno guvernanta in vstane se svojega sedeža.  „Ah mamá, — dobro jutro, mamá,“ vsklikne Anica in stopi, v elegantno jutranjo obleko opravljenej gospej naproti, ki je počasi iz grada prihajala.  „Dobro jutro, otroci!“ odzdravlja družbi na vsestranski pozdrav, — „oh kaka vročina denes!  Gospica Rika, storite mi to ljubezen in pokličite Barbo, da prinese kupico vode.  Moja migrêna nehče ponehati.“  Rekši prisede grofinja na stol, katerega jej je ponudila Veronika, ter si pihlja z robcem obraz.  „Tu mirno posédi, mamá, skoraj ti bode bolje,“ tolaži Anica in teta Amelija pristavi:  „Bolje bi bilo, ko bi ne bila vstala, pa si nepoboljšljiva.“  „Ah, nepoboljšljiva!  Pusti me, pusti me, Amelija!  Ti ne veš, kaj je migrêna.“  In s temi besedami vzame poln kozarec vode, s katerim se je bila guvernanta vrnila.  Ko pokusi malo vode, vrne kupico molčé in so nasloni počasi nazaj v stol.  Bodisi, da teta Amelija res nij vedela, kaj je migrêna; ali da jo je pri svojej svakinji uže mnogokrat opazovati priliko imela, ona je molče zopet obrnila pozornost na svoje pletilo.  In tudi druga trojica je omolknila na kratek čas, celo Anica, ki je prej vedno pozorna bila bolj na vse drugo, nego na svoje delo, vzela je isto zopet v roke.  Novo došla gospa, — mati grofice Veronike, bila je slabotna žena v srednjih letih in je smela še vedno prilastovati si nekoliko ženske lepote.  Blondina s svitlomodrimi očmi in jako nervozno rezanimi nosnicami; videlo se jej je, da potrebuje vsak trenutek „eau de cologne“ za svoje nerve, kakor riba čiste vode; vse njeno ravnanje je bilo premerjeno, in celo način, po katerem je slonela v stolu, bil je preračunjen.  Grofinja je bila prva, kije pričela očividno dolgočasujoča se, da si je imela migrêno, zopet razgovor.  „Pričakovala sem denes pisma od Henrika, a on nas je menda čisto pozabil.“  „Saj veš, mama, kako težavno je dobiti pismo od našega papá; on ne piše rad in časa tudi nema.  Ko ne bode imel več svojih sej in zborovanj, potem pride gotovo.“  „In Henrik je obljubil, da vam pripelje kaj družbe, ker ve, kako močno vam je včasi dolg čas na Žerinjah,“ povzame teta Amelija.  „A, bratranca tvojega, Veronika, hoče papá pripeljati!  Radovedna sem o njem.  Videla ga uže nijsem petnajst ali več let,“ naglasa mati grofinja.  „Pa čuj, Vika, ali mi nijsi pripovedovala včeraj o baronu Gernauvu, ki je neki tu blizu, in ki ti je obljubil nas obiskati?“  „Da, mamá, včeraj sem ti pripovedovala.  Srečala sem barona, jahajočega po spodnjem gozdu, iz katerega nij našel pravega pota domov.“  „Jaz se ne spominjam nobenega plemenitaša tega imena v obližji, Vika.  Kedo je ta baron Gernau?“ povpraša nekako radovedno teta Amelija.—  „Ali, tetka, tebi še nijsem povedala, kaj se mi je pripetilo včeraj v jutro.  Šla sem na sprehod in v spodnjem gozdu srečam jezdeca, ki me je imel za izgubljeno gozdno nimfo in me prosil razjasnila, ker je bil pot zgrešil.  Poznala sem ga takoj, a on mene še le, ko sem se mu na ves glas zasmijala.  Ta je namreč baron Gernau, lejtnant pri ulanih, in sedaj na odpustu pri nekem prijatelju, ki je podedoval grad Razbor.“  „Razbor?“ vsklikne nehoté stara teta in upre srpo svoj pogled v mlado grofico.  „Da, Razbor.  Pa kaj se čudiš temu, teta?  Saj gotovo veš, da je oni stari gospod umrl, ki je neki tam toliko let sam za-se živel?  In podedoval je grad za njim nekov sorodnik njegov, sin sestre ranjcega, kakor mi je pravil Gernau.  Slikar je.“  Teta Amelija nij rekla ničesa.  Samo pletilo v njenih rokah se je urno gibalo, in malo obledela je po zgubanem lici.  Pa nihče nij zapazil tega.  „In meni se dozdeva, da baron Gernau uže izpolnuje svojo obljubo,“ vsklikne Veronika. „Glejte doli črez vas se pelje voz; in ako se ne motim, videti je uniforma ulanska v njem.“  Družba je pozorna postala, in celo grofinja je navzlic migrêni vstala sè svojega sedeža.  Voz, ki je bil v istini ravno šinil skozi vas, zavil je pod klancem v stran na grajski holm.  „Za boga, Vika, tvoja toaleta nij za sprejem tujih gostov,“ reče grofinja, ter pogleda po svojej skrbnej opravi, in sede počasi zopet na stol.  Guvernanta pak se pogladi po temenu, in seže po knjigi, ki je ležala na mizi.  Veronika se nasmehne.  „Baron Gernau me je uže vajen,“ pravi, uravnavši svoje delo, „saj sem se mu včeraj predstavila v jako interesantnem položaji, — slikarjeve oči pak menda najrajše vidijo kaj nenavadnega.“  Teta Amelija je molčé zrla v svoje pletilo.  Neko v nemir se je izrazoval na njenem lici, a po sreči je družice njene preveč zanimal nov prihod, zato je nihče nij opazoval.  Anica je stala par korakov oddaljena in zrla doli v klanec, kjer bi se moral vsak trenotek zopet pokazati voz, ki se je bil ravno na ovinku skril.  „Dva prideta, dva,“ vsklikne in priteče k mizi.  „Mirni bodite vendar, tako vedenje se vam ne pristuje,“ pokara jo guvernanta, in pogleda v stran na grajski pot, kder se je svetila bliščeča oficirska uniforma.  Gernau — ta je bil s prijateljem svojim, — bil je uže od daleč izpod klanca zapazil grajsko družbo pod visokimi kostanji, in obadva sta na ovinku izstopila ter peš naprej gredoč, poslala kočijaža v vas.  Črez pet minut sta bila pri damah.  Gernau predstavi svojega prijatelja.  Akopram je oko nervozne grofinje z dopadajenjem obviselo na lepej osobi Rogulinovej, — storila je pri izgovorjenji njegovega skromnega plebejskega imena, kakor bi je popolno preslišala.  Po uvodnih frazah ponudi prišlecema sedež pri mizi, in cela družba se uvrsti v krogu.  „Napovedali ste se na jako zanimiv način, baron Gernau!“ povzame grofinja besedo: „obžalovala sem vašo včerajšnjo nezgodo, pa ako pomislim, da bi mi brez nje denes ne imeli svojih sosedov tukaj, privoščim vam jo vendar-le prav iz srca.“  „Prišla je ta nezgoda najinoj neuljudnej brezskrbnosti na pomoč!  Pa oprostiti morate, gospa grofinja, mi dva sva v tem kraji še čisto tuja in ne poznava ni ceste, ni vasice, ni človeka tod; da sva pa jako spokorljiva grešnika, imate dokaz uže pred soboj,“ odgovarja Gernau.  „Hvalila sva oba to nesrečno Ulisesovo osodo mojega prijatelja“ —  „A, izvrstno, gospod Rogulin,“ prestriže govorečega mladega moža grofica Veronika — „vi me bodete še primerjali z Circo!“  „Da, grofica, v prvem delu njenih dobrih lastnostij gotovo in brez ugovora ...“  „Ne ugovarjajte mu, grofica!  Umetnikove, slikarjeve oči več vidijo, nego naše navadne,“ pritrjuje Gernau.  „To se pravi — hočejo več videti, in si pripisujejo včasi pravico za to,“ dostavi Rogulin.  „A, vi ste slikar?“ povpraša grofinja.  „Tudi to menda le hočem biti.  Vsakemu človeku je nekaj prirojeno, kar ga spremlja po vseh njegovih potih do konca življenja, in čemur žrtvujemo velik del svojih močij.  Ljudje pravijo: to je poklic; mi moderni filozofi brez filozofije pa menimo; to je naravni namen, — nekova predestinacija.  Nikdo si je nij prav za prav svest.  Domišlja si jo pa vsak, in meni, da jej tudi nij treba mnoge pomoči v razvoj.  Sama ob sebi se mora vršiti.  In taka je, bojim se, tudi z mojim slikarstvom!“  Rogulin je govoril to na pol resno, na pol sarkastično.  Teta Amelija, ki mu je sedela ravno nasproti, poleg baronice Ane, in ki nij bila še besedice izpregovorila, ozrla se je nehoté vanj, in v njenih starih sivih očeh igral je nekov nenavaden izraz.  „Vi prej še nijste bili nikdar v tem kraji,“ vpraša grofinja slikarja.  „Ne, nikdar, in ako smem v svojo sramoto obstati, niti si domišljal nijsem, da je ta del našega sveta tako krasen.  Moj pokojni strijec nij imel slabega okusa poleg vse svoje originalnosti.“  „Vidiš, Veronika, saj sodim jaz vendar prav, in nijsem jedina občudovalka vaše domačije,“ reče smehljaje se mlada baronica Ana, ki je do sedaj tiho sedela tik tete Amelije.  „Jaz ne verujem, da bi bila komtesa druzih mislij,“ — ugovarja Vinko in se ozre proti mladej deklici.  „O da, vi je ne poznate; ona in gospica Rika se vedno smejeti in imenujeti me otročjo, ako povem, kako vesela sem teh lepih goric in te krasne doline.  Kaj tacega v penzijonatu nijsem imela.“  „Le čakajte, baronica,“ odgovarja Rogulin, „ko se jih bolj navadite, izgubile bodo te gorice in ta dol tudi ono idealno barvo, katero nosijo še v vaših očeh.  Navada pokončuje idealizem.“  „Vi bi kaj tacega ne smeli govoriti,“ pravi Veronika.  „Vi menite, da škoduje to mojim nazorom o idealu, kateri mora slikar vedno kot svoj privilegij nositi soboj.  O grofica, nihče morda ne izgublja več idealizma, nego oni, ki se peča z umetnostjo.  Čem preje, tem bolje, akoravno je težko iznebiti se tega.“  „In vam se je morda uže posrečilo?“ vpraša Veronika. „Jaz bi dvomila.“  „Jaz sam ne vem tega!“  Gernau je mej tem pričel z materjo grofinjo in s teto Amelijo pogovor o mestu in njegovih zabavah, in sedaj so se tudi mlajše družabnice lotile teh razprav.  Rogulin je le sem ter tja omenil kaj, mej tem pa opazoval svoje nove znance.  Z Amelijo še nij bil neposredno izpregovoril nobene besedice, nego le v občnem pomenku.  Opazoval je pa staro komteso, in njen simpatičen obraz.  Zanimal ga je nekako posebno.  Zakaj baš ta?  Naposled se obrne do nje z vprašanjem:  „Vi poznate to okolico uže dalje časa, grofica!  In poznali ste sigurno umrlega mojega strijca.“  Prijazen obraz tete Amelije zatemnel se je na trenotek tako, da je zapazil to Rogulin.  Pa nij imel časa premišljevati, kajti zgodilo se je le na trenotek in teta je takoj prijazno odgovorila:  „Umrlega barona Selškega nij bilo mnogo tod videti. — Mene pa tudi tukaj nij bilo.  Tudi vedeli nijsmo, da je bolan.  To, da je umrl, smo še le slišali, ko je bil uže pokopan.“  Rogulin je vendar čutil, da je odmeval iz teh besed nekov glas, ki je oznanjal, da to nij posebno prijeten pogovor starej dami in opustil ga je.  Pomenek se je sukal naposled o navadnih, vsakdanjili rečeh, in prijatelja sta kmalu končavsi svoj prvi pohod, poslovila se in prejela prijazno povabilo, še mnogokrat priti na Žerinje.  Po njijnem odhodu je tudi grofinja vstala in odšla v grad, omenivši še:  „Henrik bode vesel, ko čuje, da vendar nijsmo tako zapuščeni na Zerinjah.  Škoda le, da ta slikar nosi tako navadno ime.  A vidi se mu vendar, da ima máterino kri v sebi. — Gospica Rika, ali mi nečete malo čitati, jaz moram nekoliko počiti!“ —  Veronika je tudi izrazila svojo zadovoljnost.  Teta Amelija in Anica pak ste molčali.  Minolo je nekoliko tednov.  Prvi pohod dveh prijateljev na Žerinjah nij ostal zadnji.  Zahajala sta pogosto tja, bodisi vkup, bodi si Gernau sam, kadar je prijatelj njegov doma imel z Andrejem kaj opravil, katera so se v novem gospodarstvu jako kopičila.  In zraven tega priredil si je Vinko v starej biblijoteki na Razboru svoj atelier, in tamo si je mnogokrat čas preganjal se svojimi študijami.  Našel je na svojem novem posestvu mnogo zanimivih rečij, starin in druzih stvarij, katere je bil prinesel umrli stric soboj s svojega potovanja, in ki so pozabljene tičale v shrambah, ali pa po naključji in po samovoljnej uredbi kacega estetičnega služabnika kinčale razne kôte.  Gospodarstvo je vodil Andrej, na videz sicer po ukazih in naredbali mladega gospodarja, v istini pa po svojej lastnej izkušnji in volji.  Gernau je jahal in hodil okolo, in po vseh bližnjih vaseh so kmalu poznali Razborškega oficirja ulana.  V nedeljah sta bila sigurno oba na Žerinjah, in tam so se kratkočasili ali doma, ali pa napravili skupni izlet v okolico.  Bilo je necega deževnega dne početkom julija, ko je ležal Gernau v atelier-u svojega prijatelja na starinskem kanapeji, zevajoč in pušeč.  Vreme ga je sililo ostati doma, in gledati prijatelja, ki je na visokem stolu sedel s čopičem in paleto v roki pred razpetim platnom, na katerem je bilo videti pričeto sliko, katero je bil Vinko našel mej razno šaro, a poškodovano; to je sedaj popravljal.  „Kaj za boga vendar, ljubi moj Vinko, imaš ti pri tej starej reči; kakor bi bila prekrasna devojka, katere obraz hočeš iz svojega srca spraviti na platno;“ — tako govoreč preloži Gernau svoje ostrožene pete in pogleda po strani na sliko.  Vinko se nasméhne in na lahko odgovarja:  „Ko bi ne vedel, da imaš vendar-le nekoliko pojma o mojem delu, in da govoriš svoje besede le tako brezmiselno, da sploh kaj govoriš, zaprl bi ti svoj atelier pred nosom.  Slikarjev prijatelj, pa tako vprašanje?“  „Ha, ha, Vinko, imaš prav.  Pa kakor se spominjam, si ti celo sam enkrat na Žerinjah dejal, da vi slikarji hočete vedno več videti, nego drugi navadni ljudje — kaj se boš torej hudoval nad menoj!“  Gernau pri teh besedah zopet preokrene nogi in navidezno malomarno nadaljuje:  „Jaz bi pa vendar vedel hvaležnejšo nalogo za te, nego to, katero sedaj izpeljuješ.  Kaj meniš?“  Vinko, malo čuteč, kam meri Gernau, potegne s čopičem po paleti in vpraša, na smešno stran zavijaje pogovor:  „Morda zopet kako novo konjsko glavo, katero si staknil mej oguljenimi živinčeti v kakem kmetskem hlevu?“  „O slabo ugiblješ!  Kaj meniš, ali bi ne mogel na priliko grofice Veronike obleči na platnu v mitologično opravo.  Pomisli, kaka Juno bi bila to.“  Gernau je govoril to močno pušivši svojo cigareto, in gledajoč k višku v strop.  Vinko je obrnil na trenotek svoj pogled v govorečega, potem pa vrnil pozornost zopet na svojo sliko in svoje barve.  „Juno? — Pojdi, pojdi — nema pravega nosa za Juno!“ odgovori malo posiljeno smejoč se.  Kratek molk nastane.  Gernau povzame zopet prvi besedo:  „Pa naslikaj kaj druzega iz nje; ti najbolje presodiš, kaj jej pristaja!  Čemu pa se ukvarjaš z barvami?“  „Jaz še nijsem nikdar premišljeval te reči, — čemu tudi?  In, ljubi moj, saj veš: žensk ne znam dobro slikati,“ — odgovarja Vinko na kratko.  „Hèm, ne vem.“  Nekoliko časa nij bilo čuti druzega, nego puhanje Gernauva, ki je pošiljal okrogle oblačke k višku.  „Pa čuj, Vinko,“ prične zopet, „katero mitologično osobo bi jej primeril ti, ako bi se podvrgel omenjenej nalogi?“  „Ti si pa denes jako čuden, Gernau; ali te je deževno vreme tako poetičnega naredilo, da kramljaš v duhu po starih klasikih, ali pa ti je dolg čas po Žerinjah — da se poslužujem občnega imena,“ reče Vinko, ter se obrne proti prijatelju.  „Dostavek je bil nepotreben, Vinko, zato, ker mu manjka prave podloge.“  „Ne, ne, jaz bi mislil, da je bil še premalo jasen,“ odgovarja Vinko, položivši svoje orodje iz rok.  Gernau sede na svojem ležišči.  „Jaz te ne umem,“ pravi, ter vtakne roki v žepa.  „Čudno, da si denes tako slaboumen!“ zavrne Vinko, ter roma počasi po sobi gori in doli.  „Ne, ne, ti si se izpremenil, ter si kakor skrivnostna sfinks,“ odgovarja Gernau.  Oba molčita nekoliko časa, in slikar meri pot po sobi gori in doli.  Naenkrat obstane pred baronom.  „Gernau, ti si močno zaljubljen!“ izusti počasi in z glasom, v katerem sta se strinjala humor in resnoba.  „Zaljubljen? ha, ha!“ vsklikne mladi oficir, preobrnivši se na kanapeji na drugo stran; „zdelo se mi je uže, da kaj taoega misliš o meni!  Prijatelj, morebiti misliš prav; kdo ve, jaz sam morda ne vem, da me je uže ranil tisti tvoj bog Amor, ki tam-le tako neumno gleda izza onega zastora.  Beži, beži, zaljubljen, ha, ha, ha!  Kako za vraga ti prihaja ta nespametna misel?“  Tako besedovaje se je zviral Gernau po svojem ležišči, kakor da mu ne bi bilo možno primerno stegniti se k počitku.  Vinko je stal z zaključenima rokama pred njim in gledal nanj; polu resni in polu humoristični izraz njegovih čutil, ki se mu je kazal na obrazu nij se izpremenil pri besedah prijateljevih.  „Opazujem te uže dolgo časa, odkar sva bila prvikrat na Žerinjah,“ pravi počasi; „in slep bi moral biti oni človek, ki bi menil, da je čestitovanje, katero izkazuješ grofici Veroniki, — gola galanterija.  Prijatelj, tudi vojaška galantnost ima svoje meje!“  „Siten ne bodi, Vinko!  Jaz ne urnem, s kakim očesom gledaš ti moje ravnanje.  Jaz sem zmirom jednak nasproti dekletom, kar me poznaš.“  „Da, jednak v jednakih slučajih!  Le molči, Gernau, uže tvoji odgovori so mi dovolj.  Zaljubljen si, kakor kak top gimnazijalec, ki popisuje svojega Virgilija tisočkrat z imenom svojega ideala.  Oprosti, da upotrebljujem tako primero, ki morda tebi nij znana, pa ljubi moj, reci — nij li res?“  „Sam vrag vedi, Vinko, kaj ti je naenkrat prišlo na misel?  Morda si celo ti sam nalezel se budalosti, katero meni pripisuješ?  Čudež bi ne bil, in zadnjič si pod kostanjem v Žerinjskem vrtu tako iskreno zrl v oči grofici Veroniki, da je bilo misliti, da jo hočeš po vsej sili portretirati doma.  Morebiti si jo pa le naslikal si v srce.“  Vinko je pri teh Gernauvovih besedah prehodil zopet dvakrat pot po sobi.  Za trenotek je stisnil ustni skupaj, kakor bi ga bilo nekaj neprijetno zadelo, potem pak k oficirju obrnivši se, rekel:  „Ljubosumen si tudi uže!  Glej, glej, vedno bolje se odkriva tvoja srčna bolečina!“  Gernau vstane in koraka na tihem žvižgaje proti oknu.  Vinko se ozre za njim in sedaj zopet prevleče temen izraz njegovo lice.  Pa le za trenotek.  Potem gre počasi za prijateljem, ki je na videz zamišljen bobnal po oknu, in smehljajoč položi roko na njegovo ramo, rekoč mu:  „Ti se morda jeziš zaradi mojega opazovanja?  Ko bi to čul naš prijatelj Josip, pogledal bi z lista, na kateri morda ravno sedaj seje jutrajšnji svoj duševni plod v svoj monitér, — pogledal po strani in z velikim prijateljskim zaničevanjem bi ti dejal: butelj! — Pojdi, pojdi, Gernau — če hočeš, naslikam te ko Toggenburga na platno, ali pa ti stisnem Amaranth v roke, ker si v svojej ljubeznji še tako sramežljiv, kakor petnajstletna gojenka v kakem nemškem penzijonatu.  A pustiva stvar — s toboj nij nič pečati se.  Počakam rajši, da mi pošlješ prihodnjo zimo z zlatom rezano karto, na katerej se bo svetilo tvoje in njeno ime!“  „Le čakaj!“ pravi na kratko Gernau in bobna v eno mer po oknu.  Vinko vzame zopet paleto v roke in se vrne k svojemu delu.  Nekdo potrka in v sobo stopi sluga z dvema lističema.  „Od kod?“ vpraša Vinko, vzemši sebi napisano in izročivši prijatelju drugo.  „Posel z Žerinj je prinesel pisma.“  „Ah — Gernau, glej!  Povabilo za jutri k izletu na Ravne,“ pravi Vinko in slugo odpustivši, meni dalje: „Kaj praviš, prijatelj, bode li vreme ugodno?“  „Dež je uže ponehal, mislim, da se popolno zvedri.“  „Prav bi bilo!“  „Ostaneš ti denes doma, Vinko?“ vpraša črez nekoliko časa Gernau.  „Da, delati še hočem, in potem imam Andreju še nekoliko naročiti, zvečer igrava šah — ne li?“  „Prav, — pa ne kraljici,“ dostavi smejoč se Gernan. „Sedaj pa izjaham še pol ure!“  In to izpregovorivši pobere svoj bič in odide.  „Ne kraljici!“ dejal je zamišljeno Vinko, ko je zaprl baron vrata za soboj; počasi stopi zopet k oknu, kder se je prej z onim mudil, in tam postoji nekoliko, gledajoč v smreke, ki so nasproti rastle in segale s svojimi vejami proti gradu. „Zaljubljen si — zaljubljen — prijatelj,“ je dejal poluglasno za-se — „in jaz morda — tudi.“  „Kaj pa delaš uže sedaj na vrtu, Anica?“ povpraša druzega dne, ki je bil prinesel zopet solnce in jasno nebo, teta Amelija preko ograje, za katero je bila stopila, prišed iz grada.  „Si li ti, tétka?  Čakaj, precej ti povem!  Šopek delam, ugani, komu ga bom dala?“ tako zakliče iz vrta veseli glas mlade baronice in takoj potem stopi skozi vrata ven k teti, ovijaje lep šopek z nitko.  „Tukaj sem, in glej kaj sem naredila,“ pravi ter kaže rože grofici — „ah, ko bi Tine vedel, kako sem mu oropala vrtič!  Ne povej mu, tétika! — Sedaj pa ugani, čegavo bode to cvetje?“ Tako besedovaje prime teto za roko in obedve ideti proti gradu.  Grofica Amelija posluša potrpežljivo v eno mer tekoči drobni govor mlade deklice, in pogladivši jo po zarudelem lici pravi:  „Kako bi vedela? morda velja Veroniki, morda pa našim denašnjim gostom, s katerimi pojdete na Ravne!“  „Da, da, na pol si uganila — gospodu Rogulinu ga bodem dala!  Veš, tetka, obljubila sem mu ga zadnjič, ko je narisal tam v vrtu Veroniko in pa mene — saj si videla, kako lepo — in denes mu ga bom izročila.  Dejal je, da ga bode veselilo,“ pristavi počasi.  Teta je nasmehnila se deklici; pazila pa nij posebno na njeno govorjenje; zamišljena je bila nekoliko.  „Ali ti ne pojdeš z nami, tétka?“ vpraša Anica.  „Ne, jaz ne, jaz moram biti doma,“ reče tiho.  Dospeli ste pred grad.  „Glej, glej, naša soseda uže prihajata; jaz ju vidim tam doli pred vasjo,“ zakliče Anica.  Teta pogleda na ono stran in reče:  „Tedaj idi urno in opravi se, gostov ne smem pustiti čakati.  Kaj pa ti Veronika?  Ti si pa uže opravljena.“ Tako govoreč se obrne do grofice, ki je prihajala po veži.  „Tebe iščem, teta, ti moraš iti z nami; — mamá se boji, da dobi zopet migrêno, in te prosi, da greš ti!  Gospica Rika je pri njej in jej čita.“  Teti Ameliji to nij bilo posebno po volji, pa pomagati nij bilo.  Odide za Anico v grad.  Veronika počaka sama pred gradom.  Denašnja njena jako okusno napravljena toaleta storila je vitko njeno rast še mikavnejšo, in samosvestno dopadajenje se jej je bralo z lica.  Se solnčnikom igraje se, zrla je na belo cesto, ki se je vila skozi vas, in po katerej je prihajal voz Razborskih sosedov.  „Oba prideta,“ — reče tiho sama za se — „oba“.  Malo hudobno se nasmehlja ter si popravi kito las, katera se menda nij čisto pravilno prilegala temenu.  Veronika bi ne bila zaslužila biti ženska, ko bi ne bila čutila, zakaj tako pogosto prihajata oba prijatelja na Žerinje.  Da nij bila to samo sosedovska uljudnost, videla je dobro.  Rogulinov voz, ki je v istini pripeljal oba prijatelja, postal je nekoliko trenotkov pozneje pod kostanjem pred gradom in grofica je sprejela z vso možno ljubeznjivostjo oba gosta.  „Prav trdno nijsmo bili prepričani, da prideta gospoda,“ reče Veronika, ter ustreže baronu, ki jej je bil ponudil svojo roko, ter peljal jo h klopi pred gradom.  Rogulin je šel za njima.  „Imate li tako malo samosvestnega zaupanja v svojo lastno moč?“ vpraša smehljaje se Gernau.  „Samosvestno zaupanje!  Recite raji: ali naju tako dobro poznate, da nijsva prav nič različna od druzih svojih moških bratov?  To bi bilo boljše, li ne, gospod Rogulin?“  „Zakaj vprašate mene o tem, grofica?“  „Ker vem, da je za gospoda Rogulina vselej žrtev, popustiti doma svojo umetnost in pridružiti se nam drugim navadnim Zemljanom, ki vzdihujemo tukaj pozabljeni in osamljeni.“  Tako govorivši sede grofica in se koketno smejoč pogleda Rogulina.  Ta je prej stopal nem za parom, in upiral svoje oči v krasno postavo grofice in tudi na prve besede razmišljeno odgovoril.  Še le zadnje vprašanje ga je zdramilo, in ozrši se v njo je dejal:  „In ko bi bilo ravno nasprotno žrtev, grofica?“  Veronika je povesila oko na lahko.  Čutila je, da je bilo v Vinkovih besedah nekaj več, nego samo kompliment.  „Ah, vi ste galantni, gospod Rogulin,“ reče in zavije pogovor na drugo stran.  Gernau je uprl srpo svoj pogled v prijatelja.  Kmalu ste prišli tudi teta Amelija in baronica.  Zadnja je prinesla soboj šopek, pa vendar ga nij oddala takoj po svojem jutranjem namenu, nego hranila ga menda za boljšo priliko.  V kratkem času je bil tudi grajski voz gotov in potem se je delila družba v obe kočiji.  Gernau je vzel voz, v katerem se je bil s prijateljem pripeljal in grofica Veronika je prisedla k njemu.  Vozil je Gernau sam.  Grofica Amelija in baronica ste povabili Rogulina k sebi in tako urejena se je odpeljala družba.  Ravne, kamor so se bili namenili, imenovala se je stara razvalina mej vinskimi goricami, katere omejujejo v vzhodu Radoveljsko dolino, in je oddaljena od Zerinj dobro uro.  Lep, uglajen pot, ki vodi z Radovelj tja, ovije se okolo holma, ki nosi stari razval; od tod je treba peš korakati k višku.  Gernau je vozil z iskrenimi Rogulinovimi konji in je kmalu dobro prešel teške grajske konje.  Dež, ki je lil prejšnji dan, poplavil je bil cestni prah, in jutro je bilo prijetno hladno.  Po belej ravnej cesti je dirjal voz naprej in na desnej in levej se je lesketalo jutranje solnce v rosnih kapljah, ki so še visele po travi.  Pastirčki, ki so igrali na koncu Radoveljske vasi na cesti, skočili so na obe strani, in glasen nagajiv krik je zadonel za vozom.  Gernau je bil srečen.  Pustil je dirjati konja, kolikor sta mogla, in kratkočasil je grofico z vso vajeno galantnostjo, in ono površno duhovitostjo, ki je v njegovih krogih doma in v tacih slučajih najbolj vspešna.  Drugače se je godilo njegovemu prijatelju.  Grofica Amelija je bila nekako resna, kakor bi jo nekaj močno težilo, in baronica se je igrala se svojim šopkom, kakor bi premišljevala, kako bi ga mogla pač oddati.  Pričakovala je opombe Rogulinove.  A le-ta je bil denes tudi jako redkobeseden; misli so se mu sukale okolo prvega voza, in prav težko mu je bilo, z navideznim zanimanjem udeleževati se navadnega pogovora, ki se je bil vnel o lepem dnevi in prijetnej vožnji.  Dospeli so do griča, na katerem je stala stara razvalina Ravne.  Gernau je bil uže voz zavil k bližnjej gostilni, kjer je izročil konja hlapcu v varstvo.  Ko pridejo drugi, napravi se cela družba na pot v hrib.  Rogulin se pridruži Veroniki, in stopala sta vkup nekoliko korakov pred drugimi.  „Glejte, gospod Rogulin, kako krasen dan.  Srečnejšega si nijsmo mogli izvoliti za svoj izlet,“ reče grofica, opiraje se na tla po lahko ob svoj solnčnik.  „In vendar se vas včasi polasti želja, da bi vsi ti krasni dnevi uže skoraj minoli, da pridete zopet v mesto, ali ne grofica?“ vpraša Rogulin.  „Ne, ne, nikakor ne, čisto napačno me sodite!  Pa po čem sklepate, da je mestno življenje moj ideal?  Umetniki ste res čudni ljudje, ker menite, da je naravni kras v naturi le za vas ustvarjen, in da ga morete samo vi občudovati.  Ako se ne motim, ste pač to hoteli se svojo opazko poudarjati.“  „O, tega vam ne oporekujem, grofica; saj sem ravno — o nasprotnem pri vas prepričan.  A dozdeva se mi, da se tudi vi ...“ Rogulin poneha nekoliko.  „Ne morete iznebiti stare ukoreninjene, prirojene, grozovite ženske nature, kaj ne gospod Rogulin, tako ste hoteli končati?  Izvrstno zares, pa nekoliko resnično,“ smeje se Veronika; potem pa na pol k izpremljevalcu obrnivši se, reče:  „Ali se še spominjajte, kako ste me enkrat poredno primerjali Circi — jaz imam dober spomin za take komplimente — in varujte se, kadar napoči dan plačila!“  Rogulin jej pogleda trdno v temne njene oči in reče v veselem tonu, kateremu se je pridruževalo vendar nekoliko resne barve:  „Pričakujem ga grofica, željno ga pričakujem, izpokorjenemu grešniku je kazen tolažilo; in vpraša se vrh tega, kedo to kazen naklada — ona ista kazen iz teh rok je druga, kakor je iz onih.“  Veronika je umela prikriti pomen teh besedij; koketni pogled, kateri je zadel govornika, pričal je to.  Odgovorila nij ničesa.  Po nekoliko korakih se obrne in pogleda po drugej tropici, katera je bila navzlic Gernau-vovemu prizadevanju, da bi prvi par dohitela, precej daleč zaostala.  Teta je namreč korakala polagoma, in tudi Ana nij imela posebnega veselja urno hoditi, nego je počasi in zamišljeno stopala.  „Kako počasi gredo,“ pravi Veronika.  „Kmalu naji dohite,“ reče Vinko.  „Počakajva jih,“ sklene grofica in sede na skalo, ki je ležala tik steze.  Govorila sta o navadnih rečeh.  „Vse nas prekosite, grofica, tako urni ste!“ kliče uže na dvajset stopinj Gernau, ki je bil se svojo družbo došel bliže.  Teta Amelija se je bila uže malo utrudila, ker pot, kateri so bili ravno premerili, bil je precej strm.  „Nikar tako hitro, Veronika, pomisli, kako težko te morem dohajati.  Obsodili te bodemo, da moraš zadnja korakati.  Anica naj ide naprej.“  Veronika se je veselim smehljanjem udala povelja in spremljevalca sta menjala svoji nalogi ter Rogulin se je pridružil malej baronici.  „Kedo bi mislil, da ste Vi, kot najmlajša, najmirnejša?“ reče jej na lahko, kakor se govori z dekleti, o katerih človek ne ve, bi li jih prišteval otrokom, ali pak odraslim.  „Zaradi tete, ona ne more urneje stopati, oh, jaz bi lehko tekla, ne verujete?“  Vinko se nasmehlja.  Kar ugleda šopek v njenih rokah, kateri je nosila uže od jutra soboj, in domisli se prilike, ko mu ga je obljubila.  Takoj pravi:  „Baronica, ali se ne spominjate uže obljube, meni dane?  Pomislite zadnjič na vrtu na Žerinjah!“  Anica na tla gledaje odgovarja na pol resno, na pol veselo:  „O, gospod Rogulin, morda imam jaz boljši spomin za to kar obljubim, nego vi.  Dejali ste, da pridete denes po šopek, a nij vas bilo do sedaj!“  Rogulin je bil malo v zabregi.  Poznal je dovolj ženske značaje, tako, da so ga dekličine besede nekoliko osupnile.  „Torej je ta šopek zame, baronica?  Dajte mi ga, prosim.“  „Prav za prav ga ne zaslužite, pa ker je obljubljen, naj bo, tu ga imate,“ reče deklica in mu ponudi zarudélega lica mali šopek rožic.  Rogulin ga pripne na slamnik.  Govorila sta dalje o vsem, o čemer se govori s šestnajstletnim naivnim dekletom: o povestih, o penzijonatu, o njenih prijateljicah, o plesu, kateri Anici, kakor je dejala, nij bil nič po všeči, o njenej nekdanjej učiteljici, katero je še vedno tako ljubila in o drugih rečeh — in Vinko nij pazil, da mej urnim brbranjem jako hitro mineva pot, kateri jih je naenkrat privel do stare razvaline, kamor so bili namenjeni.  Mej kamenjem, ki se je bilo v teku let odrušilo se sivega zidovja je bil vzrastel košat hrast, in okolo njega je tla pokrival debel mah.  Krasen razgled sé je odpiral s tega mesta na širno Radoveljsko dolino, in na severne goré, za katerimi so v jasnej daljavi k višku kipeli beli vrhunci snežnikov.  Bilo je uže pozno do polu dne in navzlic prejšnjemu deževnemu vremenu precej gorko.  Cela družba je zato posedla v gosto senco starega hrasta, in od tu radovala se krasnega razgleda, ki se je odpiral očem.  Dva slugi sta prinesla za potnike česar je bilo treba za okrepčanje, in v veselem razgovoru ter mej različnimi igrami, katere je uvel Gernau po tem, ko so se vsi uže naveličali občudovati krasno okolico, minola je hitro ura za uro.  Baronica je odšla naposled kakor je dejala, po hribu rože nabirat, in tudi grofica Veronika je hotela malo na sprehod.  Rogulin jo izpremi.  Gernau si je rezal umetno palico in ostal pri teti Ameliji.  Za razvalino se je pričelo gosto borovje, ki se je raztezalo po griči naprej v malo dolinico, katera je rezala holm od druzega hribovja onkraj razvala.  Po stezi, ki je menda služila samo pastirjem in pa včasi kakemu lesarju, ki je tu morda tihotapil, sta Vinko in grofica šla drug za drugim, saj steza je bila za hojo vštric preozka.  „Ali ne čutite, da nareja pogled na takov gost borov les nekov čuden, skoro otožen vtis,“ povpraša Veronika mej pogovorom, v katerem sta se menila vzlasti o tacih stvareh, ki jih je kazala okolica.  „Da, grofica, res je, pa to se godi povsod, kder gleda oko enobarvenost.  Borov les nij kriv tega, da ne vidimo ničesa, nego velik sivozelen prostor, in nad njim dvigajoče se nebo.  Ko bi rasle mej tem borovjem smreke in rastlo hrastje, ter z razno barvo svojih košatih vej dajalo nekoliko razlike celej naturnej sliki, obviselo bi naše oko na njih, in vtis cele podobe bi bil čisto drug.  Puščava, ukrajinska stepa, mirno morje nas dela otožne; ako pa pogledamo z gore v daljno nižavo, kder se vrsti vasica za vasjo, grič za gričem, gozd za njivo, nij mogoče, da bi celota enotno in enakomerno na nas uplivala, in vtis posameznih stvarij bode vedno drugač.  Enakomernost pa je — otožna ali pa dolgočasna.“  Rogulin je pri teli besedah v živem govoru prišel nehote na stran grofice, in korakal poleg nje, dasiravno so mu skrajne veje tik pota rastočih dreves potegovale preko lica, ko je stopal počasi se svojo spremljevalko naprej.  Veronika je pazno poslušala. „Da, prav ste rekli, isto sem uže čutila,“ reče in postane nekoliko. „Pa glejte, od tukaj se vidi cela enobarvena dolina, in kamor oko seza, sivozeleno borovje.  Le tam doli, v zakotji se vzdiguje proti nebu star hrast, jedin daleč okrog, kakor bil bil tujec na lastnej zemlji.  Glejte kako lepo ga obsvetljuje popóludansko solnce — ali nij to krasna slika?“  „Krasna — pa lepša in hvaležnejša poetu nego slikarju!  Pesen bo dala sama sliko in komentar k njej, ki vzbuja fantazijo bralčevo — barve pa bodo to učinile mnogo težje.  In koliko pove lahko poet z malimi besedami: hrast sam mej borovjem!  In takoj vam pripelje fantazija analogijo: Človek sam mej tujci!  Sam!  Ali nij to del one nesreče, onega zla, ki plava nad človeškim srcem — in katero marsikdo čutiti mora, da si ga ne izkuša, blagor temu, saj njemu nosi to gorje le svojo idealno stran.  In to ste tudi morda uže čutili, grofica?  A realne istinosti njegove še nijste izkusili.“  „In vi?“  „Jaz sem jo, ko sem prišel sam mej svet, in ostal leta in leta sam.“  „Povejte mi to, kako,“ reče ona s takim glasom, da je bilo teško odbiti.  In on je morda moral govoriti.  „Manjkalo mi najpotrebnejšega nij; ko nijsem imel, zaslužil sem; pa nihče mi nij umel, da vse to, kar je človeku za vsakdan treba, meni vendar še njj vse.  Iskal sem prijateljev, iskal — ljubezni, — saj prej jih nijsem mogel imeti, in ljubezen je bila z materjo pokopana — pa našel nijsem nikdar zaželenega.  Tako se je prevjekel cel moj mladostni idealizem po britkih izkušnjah, ki sem jih užil, z nekovo trdo realistično skorjo — in dejal sem, dobro je tako; sedaj boš imel mir — računal boš — a ne sanjal.  Pa zastonj!  In naposled — čemu vam pripovedujem to?“  Prišla sta bila na mali prostor v dolinici, kder je raslo višje in starejše drevje, in kder je utišil debel mah vsako stopinjo.  Tako tiho je bilo okrog.  Pri zadnjih besedah Vinkovih postala je grofica — in ko je obrnila oko v govornika, izrazil se je v njem nekov mehak čut, ki mu je podajal čarovni kras.  „In zakaj nečete meni pripovedovati tega?“ vpraša se svojim globokim melodijoznim glasom.  Vinko je bil po svojem govoru nekako vzburjen in vprašanje, katerega skrivnostno donenje mu je globoko odmevalo v prsih, pretreslo ga je čudno.  „Ne, — vam ne,“ vsklikne strastno.  „In zakaj ne, Vinko?“ pravi ona, ter stopi za korak bliže.  Tako z imenom ga je v prvič imenovala.  Vinko se obrne k njej in jo prime za roki, ki mu ju je radovoljno pustila.  Le besedica: „Veronika“ se mu iz vije iz, kipečih prs, in držal je ponosno deklico v svojih rokah, in jo strastno pritisnil na srce.  V bregu nad njima je nekaj zašumelo in grofica se mu izvije.  „Nekdo gre — ali ne?“ vpraša, oziraje se okolo.  „Ne, ne, ptiček je izletel iz listja!“ pravi on, držeč jo še za eno ročico.  „Pojdiva nazaj, — teta bode uže vprašala pomeni,“ reče Veronika.  In šla sta — počasi, molče, eden tik druzega.  Teta Amelija je bila v istini uže pripravljena za odhod, in Gernau se je bil namenil, sklicati celo družbo.  „Kako ti je vroče, Veronika,“ reče teta, „saj ti vedno pravim, da nikari ne hodi tako hitro.  Sedaj bode čas odhajati.  Pa kde je Ana?“  „Uže gre — tam, glej teta,“ pravi Veronika.  Kmalu se je bila baronica Ana pridružila, in Rogulin jej ponudi zavijalo, katero je držal za njo v rokah.  „Kde imate pa rože, ki ste jih nabrali, baronica?“ reče jej.  Anica se mu umakne z očmi, ter reče:  „Vrgla sem jih proč, čemu mi bodo.“  In ona stopi k teti, ter se je oklene.  Bleda je bila nekoliko, pa nihče nij zapazil tega. —  Na potu domov je bila družba nekako tiha.  Gernau, ki je vozil zopet grofico, nij bil tako dobre volje, kakor v jutru; a v drugem vozu so tudi mnogo molčali.  Ko so izstopili na Žerinjah, poslovila sta se prijatelja, in Vinko je grofici na tihem šepetnil:  „Ako ne pridem, pišem — jutri!“  In pisal jej je, pisal tako, kakor vsak drug človek v njegovem položaji, pismo polno ljubezni in polno strasti.  Kakor je bila hitro kali pognala v njegovem srcu ta ljubezen, tako hitro se je razvila sedaj pod uplivom sporazumljenja.  Kolikrat in v koliko srcih se probudi na krat ta čarobni čut, ki ima moč v sebi, naraščati in ukoreniniti se, ako mu pride na pomoč zopet ljubezen, in kolikokrat pogine tak zdravi kal, počasi, polagoma, brez sledu, ako ne nahaja zaslombe, nij uslišanja: kakor jabolkovi cveti, ki vzrasto pomladi po širokih stegnenih vejah in v zatišji krog debla; oni cvetó in cvetó vedno lepše in lepše, in prinašajo žlahten sad, — ti pa pod vejo, brez solnca, brez gorkote venejo, in njihov kras odletava počasi, polagoma, brez sledu.  Še tist večer, ko se je vršil za Vinka tako znameniti dogodjaj v gozdu pri Ravnah, šel je, s prijateljem domov prišedši, v svoj atelier, v staro biblijoteko, in jo je meril dolgo, dolgo gori in doli stopaje.  In pri oknu, kder sta prejšnji dan s prijateljem bosedovala, zrl je zopet v temen smrekov gozd, ki se je pred njim razširjal.  Srce mu je bilo tako polno.  Potem je sédel in pisal njej.  Dozdevalo se mu je, da jej z besedo ne more vsega povedati; in povedati jej je imel tako mnogo.  O ljubezni, o sedanjesti je govoril; kdo misli v tacem slučaji tudi na prihodnjest?  In drugo jutro je šlo pismo v varnih rokah na Žerinje.  Korespondenca se je pričela in mej tem je hodil Rogulin, kakor prej na pohod k sosedom s prijateljem svojim.  Nihče nij opazil razmere mej ljubimcema, in tudi Veronika nij z nobenim migljajem izdala svoje skrivnosti.  Samo Anica se je ogibala mladega slikarja, tako, da je to sam zapazil, in premišljevaje to ravnanje, del hitro izpremembo na svoj račun.  Bal se je, da se morda vendar nevede premalo briga za mlado baronico in kazal se jej je zategadelj naposled najljubeznjivejšega.  Grofinja Waiden je bila tudi na deželi vedno nervozna mestna dama; bilo jej je sicer jako po volji, če sta jej dvoranila mlada dva soseda, pa z leti vedno večji prihajajoč dolg čas in doraišljevane slabosti prevladovale so jo bolj, tako da je rajša sedela v svojej sobi in mučila gospico Riko, ki jo je morala kratkočasiti s čitanjem francoskih romanov.  Grofica Amelija pak je skrbela za vse; vodila notranjo gospodarstvo, naročila gospodu Mejaču, ki je bil sam jako okoren, sedaj to, sedaj ono, kar se jej je potrebno zdelo.  In vesela je bila dveh mladili sosedov, kadar sta se pokazala na Žerinjah.  Slutila je sicer — katera ženska tega ne bi bila — zakaj prihajata oba tako pogosto, pa menila je le, da se Gernau bolj trudi za grofico.  Na Rogulina nij mnogo mislila, kajti akoravno ga je rada imela in mu včasi celo kazala nekako, tako rekoč, materinsko nagnenje, menila je vendar, da Veroniko dovolj pozna, da ona ne bode pričela nobene razmere z možem, ki nosi navadno, nearistokratsko ime.  A poleg vse prijaznosti grofice Amelije Rogulinu nasproti, bilo je vendar nekaj mej njima, nekaj nerazumljivega za slikarja; in mnogokrat je ugibal, zakaj premeni ona nakrat obraz in zakaj ga pogleda tako srpo.  In Gernau?  Ta je bil vedno stari.  Dobre volje, duhovit, kakor more biti ulansk oficir, zabavljiv, kadar se mu je ljubilo, in lahkomiseln vedno in povsod, kakor ga je uže primorala njegova natura.  Ljubil je Veroniko, kakor si je dejal samr kadar je odhajal z Žerinjskega grada, ter premišljeval, kako lepa in prijazna je bila vendar grofica, kako ga je nežno od strani pogledovala, in kako mehko ga je pri odhodu povprašala, ali skoraj zopet pride.  „Za vraga, Gernau, ti si zaljubljen, ti moraš biti zaljubljen, saj te tako pomenljivo gleda; in končno, zakaj bi ne bil zaljubljen?  Za to, ker je Vinko? — Imam pa jaz vendar le več sreče pri ženskih; ko bode on videl, da jo imam jaz, bode tudi pozabil.  Kaj pa nasprotno?  Ko bi njega izbrala?  Ali bi bil jaz nesrečen?  Ha, ha, skoraj!  A jezilo bi me.  Naj bode kakor hoče, sedaj še nij tako, in proti meni je vendar bolj prijazna, kakor proti njemu, to je enkrat gotovo; kadar kaj igramo, vedno meni pomaga.  E, Vinko ti sanjariš, zaljubljen pa tudi nijsi tako, kakor jaz, da, jaz!“  Tako je govoril sam soboj, ko je jahal par tednov po zadnjih dogodjajih skozi Radovlje, namenjen zopet v grad.  Ko je bil baron vstal in poiskal Vinka, pozvedel je, da je odšel uže zgodaj od doma, in kakor je menil stari Andrej, ki je oficirju to povedal, brzo kara v bližnje hribe ogledovat okolico; kajti odšel je bil peš.  In Gernau na to nij vedel boljšega, nego osedlati konja in odjahati na Žerinje, kder ga uže dva dni nij bilo.  Misel o svojej zaljubljenosti se mu je v glavi prela cel pot, in ko je skozi Radovlje proti zadnjej Zabrdnikovej hiši dirjal na konji, bil je tako zamišljen, da nij zapazil treh oficirjev, ki so sedeli na znanem mestu pred gostilno.  Nekoliko družili vojakov, pešcev, je stalo pri hlevu.  Bili so vojaki na kordonu zarad živinske kuge, o katerih so Radoveljski kmetje uže pred mnogimi tedni modrovali.  Glasni, nakratni „hoj, kola, Gernau!“ iz ust vseh treh tukaj nenavadnih pivcev nagnilo je jezdeca obrnoti svoj pogled tja in takoj je zbrzdal konja, in zasukal ga tja.  Veselo pozdravljanje je zdaj bilo, in na svoje začudeno vprašanje, od kodi in kako pride družba semkaj, pozvedel je baron, zakaj in s kakšnim namenom so tovariši njegovi komandirani v ta kraj.  Gernau je posedel pri njih, in razložil jim uzroke svojega tukajšnjega bivanja.  „In jeden ali pa dva od vas prideta vendar v grad v stanovanje,“ — vpraša naposled.  „Menda,“ — odgovarja stotnik, debel, okoren mož; „pa ta prokleti župan uže tri ure slika tiste vražje nakaznice in še nij gotov.  Čakali bodemo menda do noči, da pridemo pod streho.“  „Če pridete v grad, dolgčas vam ne bode, prijatelji,“ dejal je Gernau in prijel potem kozarec, ter trčil na dobro voljo v novej začasnej garniziji.  Poslovil se je kmalu pri družbi, in obljubil urno vrniti se z grada.  Konja je pustil doli in napotil se peš naprej.  Prišed do klanca nij hotel korakati v vročem dopoludanskem solncu naravnost po brezsenčnej cesti, nego jo je ukrenil v stran, kder se je pričenjal gozd, raztezajoč se ob podnožji holma daleč za grad na ono stran, kder je bil on prvikrat srečal grofico.  Urezal si je s prvega drenovega grma vitko šibico in v temi košatih smrek je korakal po stezi naprej.  Na svojo zaljubljenost je malo pozabil in pečal se v mislih bolj z znanci, na katere je bil tako nepričakovano zadel; in kaj bi tudi druzega mislil: za naravo in njen kras nij bil posebno vnet, in kdo bode vročega poletnega dne občudoval rast in cvet gozdnih rožic, — ob času, ko še ptički več ne pojo, in k večjemu kaka nikdar sita seničica skače in cvrli po smrekovih vejah.  Bacnil je sè svojo šibico črnega gozdnega polža s pota, švignil sedaj po tej, sedaj po onej veji in odbil par peresc, ter žvižgal mej potom na pol pozabljeno operetno arijo.  Naenkrat zagleda pred soboj na tleh nekaj belega.  Bližje prišedši vidi, da je lepa ruta in pobravši jo, zapazi všito grofovsko krono in črko V.  „Ah, grofica je bila tu, vraga, ko bi bil prej prišel, srečal bi jo bil.  Morda jo še dohitiš!  Ti si vendar srečen človek, ali imaš pa dober nos!“ tako premišljevaje je hotel ravno hitro naprej stopiti, kar začuje izza ovinka, v katerega se je zavila par korakov naprej steza, glasno govorjenje, in čudeč se obstane.  „Dolgo sem vas uže pričakovala, Vinko,“ dejal je ženski glas, „in skoro sem obupala, da pridete!“  „Šel sem peš — in pot se jako vleče; pa saj mi odpuščaš, Vika?  Li ne?“  Gernauva je spreletelo pri prvih besedah kakor bi ga bil sršen pičil: pa to in naravni trenotni instinkt, ki mu je velel: — tu te ne smeta videti, — navel ga je ob enem, da je skočil ko blisk v stran, kder je pocenil za široko drevo.  Na debelem mahu njegove stopinje nij bilo slišati.  Misliti za trenotek nij mogel ničesa.  Govoreča, Vinko in grofica Veronika, — ta dva sta bila, — prišla sta bliže, tako da ju je imel skriti oficir ravno pred soboj.  Grofica se je oklepala z eno roko mladega slikarja in šepetala sta mej soboj.  „Sediva tukaj,“ reče prišed na prostor, kder je le trenotek poprej stal baron, — „bila sem uže prej tu.“  „Prav, srce moje,“ — dejal je Vinko in prisedel na mah h grofici.  Od drevesa, kder je stal baron, bila sta v stran obrnena.  Gernau je stoprv v tem trenotku prišel do premišljevanja svojega čudnega položaja.  Čepel je za drevesom in niti dihati se nij upal.  Zaklel je mej zobmi, ne jezno, bog varuj, nego instiktivno, ne vedé zakaj, ni kako, ni kaj.  Potem mu je šinila v glavo misel, da je vendar grdo, poslušati za grmom, kajti kaka situvacija, če ga ona dva ugledata?  Pa sedaj ven stopiti — to bi bilo še le čudno — kaj bi htel reči?  Proč umakniti se, to je bilo pač nemogoče, ker najmanjši pok kake suhe veje, na katero bi se bil morda naslonil, bil bi opozoril ljubimca.  Torej ostati!  Pa ta strah, da ga ne bi istaknila!  Tako je meditiral Gernau v prvem trenotku.  Potem pa nij mislil več — čepel je tiho za debelim hrastom in tudi poslušal nij, nego gledal v z mahom obrasteno deblo pred soboj.  Vinko in Veronika sta brez vsake slutnje da imata kakega opazovalca za soboj, ravnala tako, kakor ravnajo zaljubljeni ljudje v tacih slučajih.  Govorila sta, poljubovala se in molče si gledala v oči; — mej tem pa je potekala minuta za minuto, četrtinka za četrtinko, in pri skritem poslušalcu so začele prevladati uže fizične bolesti, kajti svojih kolen uže davnaj čutil nrj, in križ ga je nezaslišano bolel.  Klel je zopet po tihem, in sedaj ne brez uzroka.  Naenkrat se začujejo trdi koraki po stezi, in prej ko sta se zavedela še ona dva zatopljenca, se je prikazal póstaren kmetsk mož z mavho na rami.  Gernau ga je izpoznal, vsaj sta se uže parkrat menila v Zabrdnikovej gostilni, ko je mimogrede polučal kozarec cvička.  Bil je to Omahnežev Jurica, ki je črevlje krpal po treh vaseh na okolo in ravno sedaj je bil na potu v gozd po smolo.  Debelo je pogledal, ko je zapazil nenavadna dva počivalca, pa ker je bil izkušen mož, vedel je tudi precej — zakaj tu gré.  V zadregi je bil pa vendar in mimo grede mahnil je na drugo stran pota, potegnil počasi klobuk, zakasljal malo ter v stran gledaje dejal: „Vroče je, vroče!“ In potem je zopet zakašljal.  Nazaj se nij nič ozerl, nego ko je bil uže dovolj oddaljen, da ga nij nihče več videl, postal je ter potegnil pipo in tobak iz žepa, in dejal zase: „Jurica — tema dvema pa nijsi ustregel!“  In tako je menda tudi bilo, kajti grofica je kmalu po nepričakovanem srečanji, spomnila se, da mora uže pozno biti, in vstala sta počasi.  Gernau je globoko vzdihnil in potisnil se še bolj za deblo.  „Ali si kaj izgubila,“ vpraša Vinko, zapazivši da grofica išče nekaj po tleh.  „Ne vem, kde sem svoj robec pustila; morda gori višje ob stezi, kder sem tudi nekoliko sedela.  Idiva!“  „In kedaj se vidiva zopet,“ povprašuje Rogulin.  „Oh, skoro bi ti bila pozabila povedati, da pride denes papá in ž njim morda še kedo!  Ne vem, kedaj mi bo moč zopet tako govoriti s toboj ker potem mi bo težko odstraniti se za urico od družili,“ reče Veronika.  „Papá pride?“ se zavzame Vinko in k njej obrnivši se pravi resnim glasom: „In kaj bi menil grof Waiden, ako bi poizvedel, da mož z navadnim imenom, Vinko Rogulin, ljubi njegovo hčerko?  „Pojdi, pojdi, Vinko, vsaj ljubi tudi ta hčerka tega moža in — ti ne poznaš papá.  Pa ne govoriva o tem, saj je sedanjost tako lepa; kedo bo mislil na hudo uro, dokler solnce sije,“ — rekla je Veronika, pa iz glasa in obraza se jej je bralo, da jej vprašanje nij bilo čisto po volji.  Odšla sta mej tem počasi po stezi, tako, da Gernau zadnjih besedij več čul nij.  Črez nekoliko časa se je spel baron k višku in vravnal svoje otrpnele ude.  Stopil je počasi na stezo, v enej roki je še držal najdeno ruto, v drugej urezano šibico.  Prvo v žep devaje se je nasmehnil tiho. „Hoho, sedaj pride še ta bore Jurica na sum, da je ruto ukral!“ Potem pa pogleda srpo v tla in beseduje zopet poluglasno: „Dober nos imaš, Gernau, boga zahvali, da se nijsi še blamiral!  O ti vražji Vinko!“  In tako govoreč je upledel sè svojo šibo po bližnjem grmu.  Premišljeval je še nekoliko, bi li šel sedaj na Žerinje ali ne; pa črez nekoliko minut se je zaobrnil in korakal nazaj, odkoder je bil prišel.  Žvižgal nij.  Pri Zabrdniku nij našel več svojih pajdašev — pošli so bili po opravkih.  Zato je vzel urno konja in odjahal nazaj na Razbor, čisto družili misli, nego jih je imel dve uri prej na istem potu.  Po polu dne je bilo na Žerinjah vse živo.  Grof Waiden je bil prišel iz glavnega mesta od svojih opravil in privel soboj daljnega sorodnika, grofa Sorija.  Bil je to velikoposestnik iz Moravskega, ki se je baje za vse bolj brigal, nego za svoje posestvo.  Čislal je tam najbolj jesenski lov; po leti je potoval okolo, po zimi pak se je kratkočasil v rezidenci, kolikor so mu baš denarne moči dopuščale.  Bil je mož suhe postave, z obrazom, kateremu se je poznalo, da je užil uže marsikaj dobrega na svetu, in preko katerega se je vedno širila aristokratična ošabnost.  Veliko rumeno brado je nosil na dvoje razčesano s skrbno obritim podbradkom.  Aristokrat, ki nema druzega nego svoje ime, in ono malo površno izobraženje, ki ga vcepljejo v kadetnili institutih — to je bil grof Sori.  Strijc njegov, kakor ga je imenoval po krivici, kajti sorodstvo je izviralo iz mnogo daljšega kolena, strijc grof Waiden bil je čisto drug mož.  Majhen, uže siv, s prijaznim veselim obrazom, brez vsake očividne plemenitniške marote in prevzetnosti, narejal je vsacemu, kdor je ž njim občeval, najboljši vtis, in znan je bil tudi v okolici Žerinskej mej kmeti kot jako dobrodušen človek.  Ošaben nij bil, a vendar jako občutljiv v stvareh, ki so se tikale njegovega imena in stanu.  To je uže ukoreninjena in ugojena lastnost teli krogov, in akoravno jih sili napredek, da stopajo mej nižje in se v njihovih vrstah potegujejo za to, kar jim je bilo včasi v zibeli gotovo, ločiti se vendar ne morejo od prijetne zastarane samosveti, da so boljši od druzih.  Vesel dan je bil na Žerinjah, ko sta došla gospodar in njegov gost.  Grofinja je pozabila svojo migrêno, Amelija je imela vse polno opravil in naročil za hišinjo in za Mejača, Veronika se je razgovarjala sedaj z očetom, sedaj z sorodnikom, katerega uže mnogo let videla nij, in Anica je bila povsod.  Vrhu tega so dobili še dva oficirja iz onih, katere je v jutru Gernau naletel, v grad na stanovanje, in tudi za te je bilo treba mnogo pripravljati.  Pozneje je došel tudi Gernau na pohod, in grof Waiden, ki je uže cul o novih sosedih, sprejel ga je jako prijazno.  Poznal je prej tudi njegovega očeta.  Rogulina nij bilo.  A Waiden je obžaloval da ga nij, ker zanimalo ga je izpoznavati sorodnika umrlega barona Selškega.  Pri omenjanji njegovega imena je bila Veronika navzočna, in Gernau je obrnil za trenotek pogled v njo — pa imela je miren obraz, kakor zmirom.  „Ko bi ti vedela,“ mislil sije na tihem baron in skoro bi se mu bila stvar malo smešna zdela.  Lehkomiselni ljudje so včasih jako čudni.  Sedela je pozneje cela družba pod znanimi drevesi pred gradom, in ker so skrbeli grof Sori in došla dva oficirja precej dovolj za zabavo, imel je Gernau tudi mnogo prilike — opazovati in premišljevati, česar sicer nij bil močno vajen.  A denašnji dan ga je bil tega malo naučil.  Trd mrak je bil uže nastal, ko so se poslovili.  Tuja oficirja sta šla še k Zabrdniku, in Gernau ju je spremil do tja, potem pa takoj odjahal.  In sedaj je imel zopet mnogo misliti, tako da je, kar se še nikedar nij bilo zgodilo, njegov šareč počasnega koraka dospel do Razborskega grada, in stoprav, ko je konj postal pred vrati ter počakal, kaj bo storil gospodar, zdramil se je baron iz globokih mislij.  Ko je pol ure pozneje stopil Vinko, ki ga je čul priti, v njegovo sobo, našel ga je v temi na kanapeji pušečega.  Njegov pinč Čik je čepel pred njim, in ga pazljivo ogledoval.  „Kod se pa potikaš denes, da te nij nič videti,“ vpraša slikar, stopivši k ležečemu.  „Isto bi tebe lehko vprašal, pa saj vem, da si zopet v kakej gorskej grapi polomljene hraste risal,“ odgovarja oficir z ironičnim naglasom.  Rogulin nij pazil na to, nego pozvoni slugi, da prinese luč.  Potem sede na stol nasproti prijatelju.  „Namenjen sem bil iti po polu dne na Žerinje s toboj, pa nij te bilo nikder zaslediti,“ reče in sklene roki.  „Jaz sem bil tam, prijatelj, in veliko nas je bilo.  Grof Waiden je prišel.“  „Tako?“ vpraša navidezno začudeni Vinko.  „Da, da. — Ali ne veš tega? — Čudno, jako čudno,“ reče zopet oni in puhne trikrat debelo v zrak.  Vinko se ozre od strani nanj; čul je nekaj nenavadnega doneti iz baronovih besedij, pa rekel nij ničesa.  „Grof Waiden, dva ukvartirana oficirja od kordona in nekov suh sorodnik, grof Sori — ali kako,“ nadaljuje Gernau, „ki mi nij posebno po volji, in ki se celo popoludne nij ganil od grofice Veronike.“  „A, zato ti morda nij po volji,“ pravi Vinko, poskušajoč smeh posiliti.  Oficir se obrne počasi proti njemu in reče:  „Zakaj meni nij všeč, tega še ne vem, a jaz bi dejal, da se komu drugemu ravno iz tega od tebe navedenega uzroka ne bode posebno dopadal.“