Še pred desetimi leti je bilo veliko slišati  od Rokovnjačev.  To so bili prava nadloga deželi,  ki so po malem beračevali, po malem kradli, in  s silo jemali.  „Novice“ 1855, str. 83.  Leta 1810 početkom junija meseca je bil lep solnčen dan.  V Kamniku je bil semenj.  Po cesti, ki drži od Mengša do Kamnika, jezdil je dolg mož v pólu kmetskej obleki iskrega konja, a štiri druge konje je poleg sebe in za soboj privezane gnal.  Konji so bili, kakor se je na prvi hip videlo, različne starosti in vrednosti.  Zato so trije hoteli bolj počasen korak vzdržavati, dva pak, in sicer tist, na katerem je bil jezdec, in še drug sirec, bila sta mlajša in brzonoga.  Tako je bil gonjač vedno prisiljen na desno in levo vleči in z vrbovo šibo priganjati, da niso počasnejši konji zaostajali in za svoje priveze vlekli.  To je tudi izredno dobro znal, in čeravno je imel namesto sedla le sivosukneno kamižolo pod soboj, vzpenjal se je vendar na hrbtu svojega konja zdaj na to zdaj na ono stran, s svojo šibo udarjajoč po grivah ali nazaj ali naprej obračajoč se s tako brezskrbnostjo in gotovostjo, da se je takoj poznalo: ta suhi mož z dolzimi nogami, in dolzimi z usnjem obšitimi hlačami ter polhovo kapo na glavi, bil je vajen sedeža na konjskem hrbtu.  „Hej, to je Oblóški Tonček, kobilar in konjski mešetar,“ reče jeden izmej kmetov, katere je konjar prijezdil na potu.  „Od tega se včasi poceni kupi, čudno poceni; včasi pa ne dá k sebi.  Dolgo ga uže nisem videl.“  „Pravijo, da hodi noter k Mažjarom na Ogrsko po konje in jih goni daleč noter v Lahe.  Jezdi pa, kadar ima pravo žival, da pride v štirih dneh iz Karlovca tjakaj v laško deželo.  Še spi na konji, kadar najbolj dirja.“  Tako je pripovedoval drug kmet, ki ga je poznal.  Drugi, ki ga niso poznali, izpraševali so in zvedeli še o kobilarji Obloškem Tončku, da je zdaj zabogatel, ker uže s petimi repi dirja po cesti, a nekdaj je samo drugim kupcem mešetil.  V tem in podobnem razgovoru pridejo kmetje v Kamnik na semenj, na veliki trg.  Semenj je bil majhen, ljudij malo, čas ni bil ugoden za velike shode.  Vendar na glavnem trgu je bilo še prilično polno ljudij, kmetov in kamniških meščanov, starih in mladih.  Kajti razven prodajalcev in kupčevalcev bilo je tu še nekaj druzega videti, kar je zlasti mladino zanimalo.  Pred mestno hišo je namreč na vzvišenem kámenu stal na tako imenovanem sramotnem odru obsojenec, berač, ki so ga nekateri le z imenom Tomaž poznali, drugi ga pa sploh niso poznali.  Kamen, na katerem stati je bil obsojenec jedno uro vsemu ljudstvu izpostavljen, bil je le dva črevlja od tal visok, takó da se je na sramotnem odru izpostavljeni ravno lehko po celem trgu videl.  Pred prsmi je imel tablico, na katerej je bilo zapisano „tat“.  Po tedanjem kazenskem zakonu je imel nepoboljšljiv zločinec tri dni za vrstjo po jedno uro tako na sramotni oder na javnem trgu izpostavljen biti, a berač Tomaž se je kazal denes prvi dan.  Ker uže precej dolgo ni v Kamniku ta kazen rabila se, bilo je dovolj zijalov.  Tudi kobilar je izpostavljenca uže od daleč zagledal tem laže, ker je bil na konji, sam vzvišen nad drugo ljudstvo.  Ko pa jezdec bliže prihaja, in zločinca na sramotnem odru natančneje pogleda, bil bi oster opazovalec videl, da je njegovo sicer usnjato in nagubano lice stemnilo se.  Hitro skoči s konja, vzame kamižolo pod pázuho in vodi svojo živino za uzdo dalje.  Na oglu pak prosi tam stoječega dečka, naj poprime za nekaj časa konje, da bode dobil groš.  Sam pa pristopi bliže v tolpo mej ljudi, ki so stali gosto natlačeni okolo sramotnega odra in ki so neusmiljeno sodili in obirali izpostavljenega tatú, berača Tomaža.  „To je Rokovnjač, kaj staviš?“ dé prvi gledalec.  „Poglej ga v oči, ali ni tak kot levi razbojnik na Golgati?“ vpraša drugi.  „Ta bi svojega očeta obesil, ko bi ga za sodnika postavili,“ reče še drugi.  „Kaj?“ prigovarja tretji, krepek hribovec, „le dobro si ga oglejte; ali ni tak, da bi samemu hudiču pálico posodil, s katero bi potlej hudič kakovega svetnika udaril, ko bi se samega boga udariti ne upal?“  In glasán smeh mej množico odgovarja tej robatej primeri.  Ko so se vse oči obrnile tja, kjer je ta govornik stal, videl je naš konjar, da njega nihče ne opazuje.  Z očmi je izpostavljencu namignil, a takoj obrnil se in gledal po ljudéh, kakor da bi jih štel ali da bi nekaj premišljal.  Ko se nekoliko bliže prerije, ogrne svojo kamižolo, sname kučmo od polhovih kožic, skrivaj jo obrne, da je bila vsa druge barve, od črnega sukna, in jo zopet natákne.  Precej je bil nekoliko drugačen človek.  Kakor zanj nalašč, oglasi se na trgu boben.  Mestni birič je bobnal, da ima ljudstvu nekaj imenitnega povedati.  Sicer je svoje stvari drugekrati pripovedoval pred mestno hišo, od tam kjer je denes tat stal.  A zdaj ni mogel, ker je sramotni oder tam bil.  Torej se je ustopil na nasprotni strani na usnjarjev voz, ki je na semnji stal.  Ljudje so precej pustili izpostavljenega tatú in so se zbirali okolo mestnega biriča.  Glasno in daleč razumljivo je ta naznanjal:  „Gospod Štefan Poljak, kateri gospodari na gradu Kolovci v imenu visokorodnega gospoda grofa Hohenwarta, in kateri je v našem okraji poglavar narodne garde, kakor jo je francoska vlada naredila, ukazal je vsem ljudém v Kamniku in daleč okolo Kamnika, v Mekinah, na Brdu, in v druzih krajih, povedati, da dobi tist, kdor pové ali pokaže, kakó bi se na sled prišlo tatinskej in razbojniškej družbi Rokovnjaškej, od njega na Kolovci ali v Kamniku precej petnajst kron ali trideset goldinarjev, ali v cesarskem avstrijskem srebru, ali v francoskih frankih, kakor kdo hoče.  Kamniški mestni sodnik pak, gospod Janez Gavrič, prideva iz svojega še toliko, tudi petnajst kron ali trideset goldinarjev v francoskih frankih.“  Ker je bila to jako zanimiva novica, ponavljal jo je birič dvakrat, in na koncu jo je osolil s svojimi šaljivimi opombami.  Pa tudi meščanje in kmetje so začeli živ posvet.  Naj prej so rešili vprašanje, kdo je ta gospod Poljak s Kolovca, da je gospoda Gavriča, Kamniškega mestnega sodnika zet, da njegovo hčer Reziko jemlje v zakon, skoro bode svatovanje.  Lep denar obetata, zet in tast!  Dobro bi ga bilo zaslužiti, to je bilo občno mnenje.  Ali nevarno je.  Toliko let je uže, kar se je ta človeška ljuljika zasejala, ti Rokovnjači.  Ali nihče ne ve, koliko jih je?  Pa kje so rokovnjači, kje jih je mogoče prijeti?  Enkrat so, pravijo, v Jelóvici, enkrat v Udnem Borštu, enkrat v Črnem grabnu, enkrat v Jermanovih Vratih, enkrat v kamniških mestnih gozdih nad izvirom Bistrice.  To so pa le taki kraji, kamor nihče ne more za njimi, kdor nema vseh tistih hudičevih pomočkov in urokov, katere imajo oni sami, ki znajo vedeževati in coprati.  Gospoda lehko druge ljudi pošiljajo lovit in sledit jih.  Gospoda naj gredo naprej nad Rokovnjače, bodo videli, kaj bodo opravili, dokler sami nimajo v žepu roke od tacega otroka, ki je iz materinega telesa izrezan, in ki posušena na brinovem ognji Rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar jim se najhuje godi.  Zato se imenujejo Rokovnjači, ker imajo take otroške roke v malhi s soboj za veliko silo.  In ko so kmetje in meščanje tako govorili, raznese se mej njimi naglo kakor blisk novica, ki jih je mogla v njihovej veri o strahovitej Rokovnjaški moči le potrditi.  Mestni uječarski čuvaj, ki je imel stražiti berača Tomaža, na sramotnem odru stoječega, pristopil je bil tudi dva koraka bliže k mestu, od noder je birič svoj razglas razkričaval.  Saj je bil izpostavljeni tat, njegov čuvanec, na nogah in rokah z močnim motvozom zvezan, torej se ni mogel z mesta ganiti.  Ali ko je čuvaj čez nekaj hipcev po svojem varovancu ozrl se, ni ga več bilo!  Široki štirioglati kamen, ki je bil za sramotni oder, stal je tu, a prazen, nobenega berača Tomaža ni bilo na njem!  Zginil je bil, kakor da bi se bil v zemljo udrl.  In noben človek ni videl, kedaj?  Glej!  Na tleh leži prerezana vrv, s katero je imel nogi zvezani.  Tudi tablica, na kateri je bilo zapisano da je „tat“, ležala je odtrgana na tleh.  Kam je bil izginil?  Brzo se mej ljudstvom po vsem trgu raznese vest: Tačas, ko je vse poslušalo, koliko gospod Kolovški oskrbnik Poljak in mestni sodec Gavrič obetata tistemu, ki Rokovnjače zasledi, rešili so ti tisti Rokovnjači berača Tomaža, ki je gotovo jeden od njih!  In tak velik strah je vse ljudi obšel, da so se bledi kar mej soboj pogledovali in sumnjali drug druzega, ali ni morda sosed tudi skriven rokovnjač.  Hitro je stvar poveličala se.  Čuvaj, ki je prej sam rekel, da ni nekaj trenotkov nič pazil, trdil je zdaj, ker se je za svojo kožo bal, da se ni niti za jedno ped od kámena premeknil, temuč pred njegovimi odprtimi očmi je berača Tomaža s kamena zmanjkalo, nevidno kakor megle zmanjka na solnci, samo še bolj hitro.  A ljudje so verjeli in od straha križali se.  „Rokovnjač je, opáljeno otroško roko ima pri sebi, nevidnega se zna narediti,“ dejali so in groza jih je bilo tako, da si nazadnje niso več upali glasno govoriti.  Kajti kdo je vedel, da li ni Tomaž neviden v sredi mej njimi?  Kobilar Oblóški Tonček pak je sedel uže davno zopet na svojem konji, kamižolo je imel zopet zganjeno kot prej pod sedalom, kučma njegova je bila zopet siva polhovka kakor prej, in ko je udaril po najbolj lenem konji, da bi odjahal na zgornji konec mesta, kjer je bil konjski semenj, razgledal si je prestrašeno množico z zaničljivim posmehom.  Pognavši svoje konje, vpil je: „Ogni se, ogni, da bi ti Rokovnjač sedel za vrat!“  On reconnait chaque jour le succes  des mesures que Son Exc. le Gouverneur  Général a prises pour purger le routes  des brigands qui les infestoient sur quelques  points.  Ljubljanski „Télégraphe officiel“  leta 1810. št. 23.  Tačas, leta 1810, so Francozje vladali v Iliriji, slovenskej zemlji.  Dali so jej bili, zjedinjeni z delom Hrvatske in z Dalmacijo, ime Ilirije, kakor beremo v spominih maršala Marmonta, „kot spomin velicega imena v starem veku“.  Napoleon I. je bil v tej deželi, katere strategično vrednost za strahovanje Avstrije je takoj izpoznal, postavil jednega svojih najtalentiranejših generalov za vladarja, ravno imenovanega maršala Marmonta,vojvodo Dubrovniškega.  Ta je imel z naslovom generalnega guvernerja vse pravice podkraljeve.  Organiziral je Ilirijo jako marljivo, ker je vedel, da je ta „pred dunajska vrata porinjena straža“.  Tako je namreč sam Napoleon I. našo domovino imenoval.  Za to je hotel iz nje narediti od francoskega cesarstva in od Italije nekoliko neodvisno deželo, posebej uprávljano, po izgledu nekdanjih francoskih mark srednjega veka.  Pri uredbi dežele je imel Marmont pred očmi najbolj vojaške ozire.  Jako državniško o tem piše sam, da pri vsej organizaciji ni delal po kakem tujem vzoru, temuč puščal je kolikor se je dalo domače uže utrjene zavode in šege, „kajti nič ni ljudem bolj neprijetno nego svoje navade brez potrebe izpreminjati,“ piše v svojih spominih.  Tudi javne blagosti naroda ni iz vida puščal in skrbel je zlasti za to, da bi se javna varnost zopet povrnila.  To pa nikakor nij bilo lehko delo.  Če se mora priznati, da se je za časa vladanja Francozov na Kranjskem v tem ozirumnogo storilo in dosti zboljšalo, zahvaliti se je bilo le čudoviti organizatoričnej zmožnosti, katere je vojak genijalnega francoskega naroda v vseh rečeh pokazoval v krajih, katere je zasedel.  Uže pod prejšnjo avstrijsko vlado je bila skrb za življenje in imenje podložnikov močno zanemarila se.  To ni veljalo le o Kranjskem, nego sploh o Avstriji in srednjej Evropi.  Država je imela vedno vnanje vojske, bila je v vednih zadregah, morala je obračati vse sile na svoje obrambo pred vnanjimi sovražniki.  Tako je malo mogla brigati se za brambo proti notranjim protivnikom javnega reda.  Vojakov je bilo, primerno z denašnjim časom, malo in težko jih je bilo dobivati iz ljudstva.  In kar jih je bilo, rabili so se zunaj doma na mejah.  Na Kranjskem so se tačas naredili pri prehodu javne oblasti iz roke jedne države v roke druge novi neredi.  Avstriji zvesti ali morda le odlikovanja željni uradniki so bili po mnozih krajih kmetom orožje dali in jih naščuvali zoper Francoze, zmagonosno v deželo prihajajoče.  Ubogi, v orožju neučeni kmetje, to se ve da niso nikjer ničesar opravili proti rednej zmagovalnej vojski.  Mnogokje so videli, da je njih podpihovalec, uradnik, ob pravem času pete odnesel, in vprašali so se: kak razlog imamo mi streljati se dati?  Videči, da pametnega uzroka ni, razšli so se večjidel.  Kateri so pa sovražnika počakali, ti so se razbegnili vsaj potlej, ko so videli, da vojak vse drugače strelja nego neuki nerodneži.  Ali orožje je bilo mej ljudi prišlo.  Tisti, ki so se imeli zarad upora novih francoskih gospodarjev bati, bežali so v gozde in gore in od tam nemire delali.  Kasneje, ko so Francozje za svojo vojsko novincev nabirali, bežali so dotičniki tudi radi v gozde in pomnožili število ljudij, ki so morali živeti od sile in ropa.  Tako so bile ceste po Kranjskem nevarne.  Zlasti mnogo francoskih uradnikov je bilo oropanih in ubitih, a tudi domačim druhal ni prizanašala.  Vlada pa vsemu temu ni bila kos.  Občine so poleg vseh teh novih klatežev imele svoje velike križe tudi s starimi, od nekdaj neiztrebljenimi četami zlih ljudij, ki so brez dela hoteli živeti na tuje stroške in ne ločili, kaj je moje in kaj je tvoje.  Med temi je bila slovita zlasti po Gorenjskem, pa tudi po vsem drugem Kranjskem in v Istri razširjena tatinsko-roparska skrivna zádruga Rokovnjačev, kateri so bili od nekdaj grozna šiba kmetu in gospodu.  A v teh nemirnih časih tuje invazije je bila njih predrznost do neznosnega viška prikipela.  Rokovnjači so imeli svojo staro, dobro organizacijo, opirajočo se na strogo disciplino in vražno vero.  Imeli so redne glavarje, znali so svoje mreže razpletati po celej deželi, in tisti, ki so bili v zadrugo popolnem sprejeti, imeli so celo svoj jezik, to je, mnogo besedij med soboj ustanovljenih, katerih nihče drug v njih pomenu ni razumel.  Ta jezik je prilično mnogo še do denašnjega dne ohranil se, in sicer nekoliko v spominu naroda, največ pa v zapiskih kriminalnih sodcev.  Ime Rokovnjači — Valentin Vodnik je slišal in zapisal tudi menj navadno imenovanje Rokovniki, a pri Preširnu se bere tudi o Rokomavhih — je staro in se opira na narodno vražo, ki smo jo uže v prvem poglavji omenili in ki ni bila le mej našim narodom, temuč po celej srednjej Evropi razširjena, namreč, da se z roko nerojenega deteta more čarati.  Še dan denes prosti narodni ljudje ne pusté radi noseče ženske same na kak samoten pot, bojé se, da bi je Rokovnjači ne dobili.  In temu razlaganju našega priprostega slovenskega naroda nahajamo znanostnega podpornika tudi v nemškej mythologiji slavnega učenjaka Jakoba Grimma, ki na strani 606 pripoveduje: „s prsti nerojenih otrok se morejo čarobnosti uganjati; če se zapálijo ali zažgó, narejajo plamen, ki ljudi v hiši uzaspáni, da se nobeden ne probudi.“ — Tudi na Francoskem je morala mej narodom nekdaj ista vražna vera biti, kajti beremo, da v „coutume de Bordeaux“ je v čl. 46 govor o copranji z rokami mrtvih otrok.  Ko so Francozje zasedli Ilirijo in je bil energični maršal Marmont imenovan — kakor Valentin Vodnik v prevodu neke vojne sodbe l. 1810. pravi — za „general poglavarja slovenskih dežel“, začeli so bili najprej Rokovnjače na Notranjskem in v Istri trebiti.  Maršal v svojih, kasneje po njegovej smrti izdanih spominih to sam pripoveduje: „Razuzdanost teh tatov in razbojnikov je bila tako velika, da si prebivalci niso upali iz mest, ako se niso prej vsako leto z razbojniki pogodili, koliko jim bodo dali, več ali mánj, kakor so bili premožni ali ne.  Ako se je kak človek hotel te naklade osvoboditi, razdevali in pustošili so tatje njegovo imenje.  Moja dolžnost je bila to zlo odpraviti.  Ali imel sem, tako rekoč, še le protivje prebivalcev premagati, ki so se prestrašili, ko so slišali, da se imajo razbojnikom zameriti, in ki so se bali za svoje stanovanje, za svoje življenje, ako javno oblastvo zoper razbojnike nič ne opravi, kakor so videli, da se je to prej večkrat zgodilo.“ Prav tako, kakor z istrskimi Rokovnjači, moralo se je postopati z gorenjskimi, ki so imeli svoje središče v kamniških hribih.  A ta boj bode ravno pojasnjen iz naše pripovesti, zatorej se k njej vrnimo.  Govorila sva mej saboj  O visokej stvari  Rešetali so mej saboj  Kmetje svoje vboštvo.  Pa mi zlodej glavo zmoti,  Vrže me za kmeti;  Skoči z manoj moj prijatelj  V tek spusté se kmetje.  Levstik  Naravno je tedaj, da je bil v tako nevarnih časih spomladanski semenj leta 1810 v mestu Kamniku prav majhen.  Kmetje so se bali prodajati, če so kaj imeli, nekoliko zato, ker je bilo nevarno denarja imeti, nekoliko pa tudi zato, ker so bili zmešani zarad preklica in ne polne veljavnosti prejšnjega avstrijskega denarja, zarad uvedbe novih „frankov“ in zarad različnih pretiranih govoric, kakor se v tacih časih rade mej kmeti raznašajo.  Kupovat hoditi so se tudi bali, ker je bil vsak pot opasen pred roparji.  Kdor ni torej prav moral, ostal je domá.  Kamniški prodajalničarji so torej z opravičenjem tožili, da ni skoro nič trgovanja, da semenj uže dolgoni bil tako slab, da še nikoli ni bilo tako malo ljudij.  Tudi kamniški krčmarji so bili slabo zadovoljni, ker so videli, da bodo morali polovico za semnjarje pripravljenega mesá sami jesti in da vina ni bilo treba posebej za ta semenj nastavljati.  Le jeden krčmar je bil izvzet, jeden je imel poleg slabega semnja vendar nekoliko pivcev.  To je bil krčmar Jošt Vlagar, ki je točil vino in žganje v svojej malej hiši na severnej strani Kamnika, na levem bregu Bistrice.  Mej vsemi pivci ob tem semanjem dnevi v Vlagarjevi krčmi je bil najbolj glasán Blaž Mozól, petinštiridesetleten človek, pa na videz starejši, velike rasti, posušenega lica, a jako živih in iskrih očij, nekoliko zanemarjen v obleki ali vendar oprán in osnažen.  Zmirom in zmirom je vstajal izza mize; govoril s celo izbo, zdaj s tem, zdaj z onim, zmirom šaljivo in zbádljivo, takó da je zdaj živ smeh, zdaj rezno zabavljanje odgovarjalo mu.  Zlasti trem sumnjivim neznancem, ki so za ozko mizo pri peči sami sedeli, metal je ostre puščice, tako da so ga oni srdito pogledovali.  Poleg njega je sedel lep mož, najmanj deset let mlajši, v kmetskej, pa izredno skrbnej obleki:  „Nikarte, strijc, molčite pa pijte,“ reče ta Blažu, potegne ga z močjo poleg sebe na sedež in mu vino toči. „Pustite ljudi na miru.“  „Veš kaj, Nande,“ govori strijc Blaž Mozol mlajšemu sosedu na uho, „Nande, verjemi ti meni, da so oni le trije, ki pri peči sede, kakovi Rokovnjači, továriši berača Tomaža, ki se je denes v zemljo pogreznil, če ni ušel.  Pa jaz se jih nič ne bojim.“  Pri tej srdito govorjenej trditvi Blaž Mozol spet vstane, a lehka rdečica spreleti obraz mlajšega tovariša, katerega je oni Nanda imenoval in čegar roke so bile bolj bele in mànj delavne nego druzih omiznikov.  „Naj bodo oni, kdor hoté, kaj nama to mari; dražite jih nikar,“ reče Nande bolj tiho, a pomakne svoj klobuk iz zajčje dlake niže na oči, da je zasenčil široki a lepi obraz.  „Drážiti?  Menda se jih vendar ne bojiš?“ ropoče Blaž. „Ti, veš Nande, če misliš moje sestre hčer za ženo jemati, moraš znati tudi udaritikadar je treba, posebno dokler še fantuješ.  One le tri Rokovnjače pri peči pa jaz sam nase vzamem in se jih upam s starim metljiščem poditi skozi celo kranjsko deželo tja v Lahe.  Ti capinje bi bežali kakor pes, kadar je klobaso ukradel.“  Glasno so se kmetje zasmijali okolo.  Oni trije pri peči so mrmrali nevoljno mej soboj, jezno in zaničljivo pogledovala Blaža in pili.  Dva sta bila mlajša, jeden star.  Vsi trije so bili slabo opravljeni z različno, močno ponošeno, in ne njim na telo novo umerjeno obleko.  Starejši je imel malo osivelo brado razraslo gor do pod očij.  Mej mlajšima je bil jeden majhen, šepav in je imel širok obraz, od koz razjeden.  Drugi je bil srednje rasti, debel in lasje so mu padali kakor griva dolgi po plečih.  Tega je Blaž uže večkrat videl, dva sta mu bila pa neznana.  „Poznaš li one?“ vpraša ga nasproti sedeč kmet.  „Ne poznam vse treh, ne, ali jaz imam tak dober nos, da Rokovnjača uže pol ure daleč dišim kakor Rokovnjač biriča in lisica past.“  „Pij, a ne delaj zabave, Blaž.  Spet bi se rad tepel, ali denes se pod mojo streho ne boš,“ reče zdaj krčmar Jošt Vlagar in pobriše drobtine in razlitke po mizi.  Blažev mlajši sosed dene roko na čelo in z očmi pritrjevalno namigne krčmarju.  Toda Blaž Mozól je bil, kakor se je iz njegovega izredno iskrega očesa videlo, uže nekoliko vina prepoln in torej nepokoren.  Rekel je:  „Ti si grd človek, Jošt, da ti povem, če imaš prav dobro vino, Bog ti pomagaj!  Grd človek si pa res, če mene zmerjaš, ki sem dober kristjan.  Tam pri peči, glej, imaš Rokovnjače; če niso vsi trije, jeden je gotovo, ker meni smrdi, kakor hudiču krst.  One pokaraj, Jošt, a ne mene, kristjana, da bi te pasla sama kisla repa!“  Mej tem je bil zlezel Blažev tovariš izza mize, in skrivaj namignil krčmarju, naj gre iz izbe za njim.  Blaž je rotíl se dalje, posnemajoč pridigarski glas, kmetom govoril, a vedno po strani pogledaval:  „Resnično, resnično vam povem, prijatelji moji, ko bi nas jeden mogel vse Rokovnjače pobiti, to bi bilo grozno veselje v nebesih in peklu: v nebesih, ker bi se na tem svetu več toliko razboja, tatvine in greha ne delalo, kakor ga ta nesnaga dela, a v peklu bi vsi hudiči plesali od veselja, da so enkrat te kranjske zlodeje méd-se dobili.  Pa meni se zdi, da se je uže konoplja razrasla, iz katere bo vlakno pleteno, da jih bomo obesili vse.  Novi gospod graščinski oskrbnik kolovških gospodov se jim je zarotil, Rokovnjačem, da hoče vse povesiti, ste li slišali?  Davi je bilo na semnji klicano, da dobi 30 tolarjev, kdor pové, kje imajo brlog, ali kdor ujame kakovega glavarja.  Kdo jih bo zaslužil?  Ko bi jih jaz mogel!  Precej!  Nič se jih ne bojim!“  „Jaz grem,“ reče jeden kmetov druzemu, tiho in boječe.  „Čakaj, da plačamo, jaz pojdem s toboj,“ reče oni in dregne druzega tovariša, rekoč:  „Če je res onih ciganov kdo rokovnjač — vedeti ne more nihče kot Bog, ki jih pozna, mogoče vse — potlej ni dobro zraven biti, ko jim Blaž zabavlja.  Pridejo lehko po noči in mi streho nad posteljo zažgó, kaj si morem za to.  Tak lehko usta razteza, ki nema ni hiše ni otrok, ki je vse zapravil, kakor Blaž.  Zato béžimo, piján je in preveč naravnost govori, kar misli.“  Plačavši svoje račune so kmetje odhajali drug za druzim.  Blaž pak je dalje Rokovnjače obdelaval.  Trije možje pri peči so bili ali zelo potrpežljivi ali pa so se bali krepkega kot pretepalnika poznanega Blaža Mozola, zlasti ker kaki štirje kmetje so bili še v sobi, ki bi mu bili morda pomagali.  Zdajci je bila Blaževa pozornost za nekaj hipov odvrnjena na drug predmet.  Vrata se odpró in v izbo stopi gost, s konjskim bičem v roci.  Blaž Mozol ga takoj izpozná; zato vzdigne svojo čašo in ga kliče vesel, kakor da bi Bog zná kako ljubljenega pobratima po dolgej ločitvi zopet zagledal:  „Hejo, hoj!  Tone Obloški, Rajtguzen, na pij, Rajtguzen!  Še zmirom si suh kakor drenov klin, ki je devet let v dimu visel, o ti ljubi moj Rajtguzen, Rajtguzen, ti konjski lišáj, ná, pojdi pit, Rajtguzen!  Suh si pa res kakor kajžarska koza sušca meseca, Rajtguzen!  Hejó!“  S tem imenom počaščeni došli novi gost, nam uže znani kobilar ali konjski mešetar Obloški Tonček, pride k mizi, spusti dolgi konjski bič ob sebi, da glasno na tla trkne, roko obriše ob grobosuknene hlače, ki so bile z usnjem obšite na sedálu in mej koleni, kakor jih imajo jézdeški gospodski hlapci, prime ponujano čašo, ovrtí jo dvakrat in reče Blažu za prijateljski odzdrav:  „Suh?  Nu, ti se tudi ne moreš z mastjo bahati, Mozól.  Ali te še ni nihče pretepel, kakor bi bil zaslužil, ko si lepo doto zapil in zabíl?  Ti si tudi suh, dasi lehko doma za pečjo ležiš po zimi, in kruh ješ, ki so ga drugi pridelali, po leti se pa v senco zavališ, klada ti pijanska!  Kaj misliš, da ne vem?  Dokler je tvoja dleta pela, pili smo ga, da je bilo vse mokro.  Zdaj ti pa včasi uže bolj grčavo hodi, slišim.  Pa vendar še tudi staremu prijatelju napiješ, in kapljo privoščiš.  Zato dobro zdravje, Blaž!“  Rekši popije konjar iz Blaž Mozolove polne čaše polovico.  „Le stresni ga, da boš dno videl, to vse Nande plača, ne jaz.  He, Jošt, vina na mizo, ali te kislice vinske, ki ni vredna, da bi jo podganam nastavil, a piti jo pa moramo vendar. — Sedi sem, Rajtguzen!“  „Pred pol ure je še vino hvalil, zdaj zmerja.  Sit si, sit, domóv pojdi,“ reče krčmar Jošt.  Blaž se zdaj ogleda in vidi, da so bili uže tudi zadnji štirje kmetje odšli.  Njegovega tovariša Nanda tudi ni bilo nazaj.  Novo prišli konjar pak ni prisedel k njemu, temuč sedel k mizi pri peči, k trojici, katero je Blaž rokovnjaštva dolžil.  „Kam je šel Nande?  Kje je, Jošt, povej,“ reče pijani Blaž.  „Šel je in plačal je vse, le še ti pojdi za njim,“ deje krčmar, „dosti imaš.“  „Zakaj me podiš?  Misliš, da nemam denarja?  Več kot ti, več kot ti, Jošt.“ Rekši išče Blaž po žepih, ali ničesar ne pokaže, tako da se je moralo misliti, da ali ničesar néma ali pa je uže vino tako premagalo ga, da ne najde.  „Kdo je ta Nande, ki je tako neumen, da zate plačuje?“ vpraša Blažev znanec Obloški Tonček od druge mize pri peči sem.  „Kdo je Nande?  To sam bog vé, jaz uže ne.  In nihče pri nas ne.  Res, udari me po glavi ali koder misliš, če vemo kdo je Nande, ali kod je prav domá.  Naj bo od koder je,“ govori Blaž. „Pri nas se žéni.  Našo Polónico bi rad, moje sestre hčer.  Čedna mala púnica, tako lepa, da bi jo ciganje ukrali, ko bi jo videli.  Od našega soseda je kupil v last vse: poslopje, njive, travnike, hosto, še mačko.  In polovico je z gotovino plačal, s starimi tolarji, tako ti rečem, veš?  Ampak, ti pojdi k meni!  Kaj si tam sédel?“  „Nu, tak zet k hiši, ki ima denar in za vino rad plača, to ti je po volji, kajne?  Kaj ti ni nikoli povedal, od kod je prišel?“  „Od kod?  Tam s Štajerskega od nekod.  Ne vem več, kako se pravi.  Ali to je čudno, ali ni čudno? ljubi moj Rajtguzen, da kadar govori, takó govori, kakor mi govorimo, le malo bolj zavija kakor naši poljci doli.  Ne zavija pa takó, kakor sem slišal, ko sem enkrat z ranjco svojo materjo na Štajersko na božjo pot šel, v Gornji grad, kaj misliš ti, Rajtguzen?  Vidiš, ti zmirom po Obloški zavijaš, tako nekako po Ribniški „nájsem-nájsem“.  A ta naš Nande, ki bi rad pri mojej sestri zet bil, nič ne zavija po štajersko.  Denar pa uže ima, to je res.  In naša deklé, Polonica, ta ga rada vidi, kakor da bi nobednega druzega ne bilo.  Tako ti povem, ljubi moj prijatelj Rajtguzen.  Pa sem se vsedi, Rajtguzen, kakó boš ti tam sedel, pri tistih grdih Rokovnjačih?“  Konjar ga, čudeč se, skoro prestrašen pogleda.  A videč, da je Blaž govoril le tja v en dan, ozre se po treh tovariših, ki so jezno mrmrali, migne jim naj bodo mirni in reče:  „Če z menoj govoriš, reci mi kakor je prav.  Jaz sem Tone, a ne Rajtguzen.“  „Ne Rajtguzen?“ vpraša, neverujoč Tomaž, z zategnjeno vinskim glasom Blaž Mozól. „Beži no, beži?  Zakaj bi ti jaz ne rekel Rajtguzen? ki si.  Misliš, da rés nisem slišal, zakaj se ti tako reče?  Po kranjski se kličeš Obloški Tone, to je res, zato ker si z Oblok in si na sv. Antona krščen.  Po nemški pa se tacim hlačam, kakor jih imaš ti (učeni naš Blaž je menda kedaj slišal „reithosen“,) kliče rajtguzen!  Zato ti pa ljudje pravijo Rajtguzen, da boš vedel.  In Rajtguzen si, in Rajtguzen boš!  Zavoljo tega si še vendar tudi lahko zveličan, kadar peté stegneš in kadar ne boš več mogel po semnjéh za konje goljufati.  Veš ti, jaz mislim, da Bog uže tudi nekoliko nemški zná, da vé, kaj to pomeni Rajtguzen.  Kako, da bi Bog ne vedel, če jaz vem, ki nisem učén, da bi djal, kdo ve koliko.  Rajtguzen ti pravijo, pa ne treba zameriti.“  „Še enkrat mi tako reci, pa dobiš s temle po glavi!“ Rekši vzdigne Obloški Tone jezno svoj bičevnik.  „Kakó da bi ti ne smel reči?  Zakaj da bi ti ne smel reči Rajtguzen?“  Komaj je bil Blaž besedo izgovoril, plane Tone od mize po konci, skoči na Blaža in ga z močjo po glavi udari.  Blaževa glava pak je bila trda, udarcev vajena, zato se nje gospodar tiho izza mize vzdigne in s svojo dolgo roko črez mizo zgrabi protivnika in ga krepko drži dotlej, da se izza mize izrije.  Precej sta bila oba moža, ki sta si pred nekoliko minut še prijateljsko napijala, v divjem boji sprijeta.  Oni trije so bili vstali in čakali, da li bode Tone sam zmagoval.  A ni bilo dolge dvombe.  Blaž je bil močnejši.  Da si je uže mnogo pil, bil ga je udarec po glavi táko zdramil, da je ravno vsa kri v njem vzkipela.  Kot vajen tepežnik, povije svojega protivnika v trenotku takó, da mu vso moč vzame, izpodnese mu nogó in ga vrže po tleh, da je padši podplate na kvišku pokazal.  V tistem hipu pa Blaž vidi, da gredo oni trije nádenj, katere je prej z Rokovnjači pital in zmerjal.  Proti trem in še onemu braniti se, ki se bode s tal pobral, to ni bila Blažu več šala.  S kletvijo, tako glasno, da bi se bila skoro lehko po celem Kamniku slišala, in katera je najbrž namen imela, sovražnike strahovati, pograbi Blaž Mozol neroden in težak stolec od črešnjevega lesa izza mize in se z visoko vzdignenim kot zaščitnim in napadovalnim orožjem urno v kot k vratom pomakne, da bi imel hrbet od dveh stranij obranjen.  „Kateri mi blizu pride, tega udarim, da se bo še na sodnij dan domislil, kdo ga je,“ bahato vpije Blaž Mozol in njegove žive oči tekajo grozeče od jednega do druzega.  Bali so se težkega stola v Blaževih rokah in res se mu nobeden približati ni hotel.  Ali Blaž je videl, da sta dva, šepavi mali, in oni drugi debeli, vsak velik nož izza visocih črevljev izvlekla; starejši je bil gotovo tudi oborožen.  In konjski mešetar Obloški Tone ž njimi!  Štirje proti jednemu.  Blaž si nameni, kadar bode kdo vrata odprl, priliko porabiti in v vežo skočiti, da kaj boljega za bran v roko dobi, nego je ta nerodni stol.  V izbo stopiti pa je imel skoro kdo, vsaj krčmar če drug nobeden.  V ta namen Blaž z vpitjem ošteva Rokovnjače na debelo.  „Le pridi no kateri vas sem, da mu bučo zmečkam, kakor kašo.  Klobase bomo delali iz vas za pse.  Vi ste še slabši kot psi, ker psi nosijo vsaj svoj kožuh, vi pa ne svojega, ampak ukradeni kožuh nosite, duše rokovnjaške, tatinske!“  Kakor je pa lehko misliti, pokazala se je ta Blaževa metoda, protivnike potolažiti, ali od sebe odvračati, krivo, ker bili so vedno bolj razdraženi, in oni mali šepavi je svoj težak nož s tako silo v psujočega Blaža zalučil, da se je ostrina močno v stol zasadila, s katerim je Blaž urno in po sreči nož prestregel.  Ali zdaj se gane stari sivobradec, in ko prime težki cinjasti plošček z mize, s katerega je bil ravno mesó snedel, odpade mu brada in Blaž sè strahom spozna, da je to óni berač Tomaž, ki je dopóludne še na sramotnem odru stal a potlej izginil.  Nobednega dvoma več ni bilo, da so to res Rokovnjači!  Kakor je bil Blaž Mozol hraber in se je rad tepel, ustrašil se je vendar tako silno, ko je videl, da je res, kar je prej le takó na izust govoril, da ni mogel prestreči cinjastega ploščka, ki ga je rokovnjač Tomaž vanj vrgel, temuč močno je bil v glavo zadet, stol mu je padel iz rok in onesvesten se je Blaž za stolom sam na tla zgrudil.  Zdaj skoči mali šepavi Rokovnjač bliže, izdere svoj v stol zasajeni nož in ravno hoče zamahniti, da bi jeklo Blažu v rebra porinil in mu za vselej strupeni jezik zavezal, ko čepečega nekdo zgrabi in z močjo po izbi prevrne.  Jezno se mali rokovnjaček pobere in hoče z nožem skočiti na novega sovražnika, ki je bil s krčmarjem skozi vrata stopil: bil je oni mladi mož, ki je prej z Blažem sedel in ga je ta Nande imenoval.  Nobenega orožja ni imel v roci. „Suni ga!“ kliče stari od mize šepavemu.  „Upetaj, šmolar!“ zavpije Nande in ob jednem nad glavo pomoli levo roko z razklenenimi prsti.  Kakor bi ga strela zadela, spusti mali šepavec na ta klic in glas svoj nož na tla, debeli njegov tovariš sede na nagloma k peči in zajéca, stari Tomaž in konjar srpo gledata dohodnika.  Nekaj trenutkov je bilo vse tiho.  Tat, rokomavh govori jezik drugim neuméten.  Prešeren.  Klic, ki je pokazal tako veliko oblast nad štirimi navzočnimi, da so v nesvesti na tleh ležečega Blaža mahom pozabili in sè strahom in pokornostjo gledali nastopivšega, hoče izreči iz rokovnjaškega jezika v navadno slovenščino preložen nekoliko rokovnjaški kompliment: „proč, pes!“  Rokovnjaški jezik je imel le za najnavadnejše samostalnike in glagole tuje besede, katere je pa slovenski pregibal in sklanjal in s slovenskimi vezniki, prislovi in zaimki mešal.  Cela množina rokovnjaških besedij, vzetih iz pol razumljene ali največ niti ne razumljene romanščine in germanščine ali pa celo kar od neukih ljudij izmišljenih izrazov, ni bila velika.  Vendar je bila dovolj obširna, da je govor nerazumljiv storila onemu poslušalcu, ki ni bil v tem tajnem jeziku poučen, katerega niti vsi Rokovnjači niso znati smeli, temuč le izvoljeni ali najzanesljivejši.  „Suni ga, he?“ ponavlja Nande besedo starega Tomaža in stopi bliže z divjimi pogledi.  Stari si obvezuje odpadlo sivo brado in reče: „Mojster Groga, te besede mi ne moreš zameriti, jaz te nisem spoznal, ko si tak obrit in ostrižen kot kmet in takisto oblečen in mlajši.  Nikar mi ne zameri, mojster Groga, mi vsi te nismo poznali dozdaj ne, da si naglas po naše spregovoril.“  Nande, ali kakor ga je Tomaž zval Groga, naglo s prstom migne da naj molčé, in nobeden ne zine.  Potem se obrne in pripogne do ležečega Blaža, ter ga razgleda in pretiplje.  Videč, da je popolnem nesvesten, a ne močno udarjen, reče krčmarju, ki je bil takoj za njim prišel, in jednemu Rokovnjaču, naj neseta nezavestnega iz izbe v vežo.  Potlej se obrne k ostalim v trem in reče osorno:  „Kaj sem vam ukazal?  Tukaj skoro v sredi mesta nove poboje napravljati, in precej z noži?  Ljudi nam na krvavi sled ščuvati, a brez vse potrebe in samo da se pijanemu človeku, kakor je ta, neumno zabavljanje ustavi?  Niste li ravno prej slišali na trgu, da imamo novega sovražnika, ki se kolne, da vas hoče povesiti, in razpisuje vaše glave?  Posebno ti, Tomaž Velikónja, ki smo te komaj pred par urami oteli?“  Vsi molčé, kakor zmerjani otroci.  „Uže grem, mojster Groga, a žejen sem bil, in glej, ker imam to brado in vso drugo obleko, ne pozna me tu nihče, le Tonček me je spoznal, ki je vedel,“ izgovarja se Tomaž.  „Molči.  V mestu nemate ničesar iskati brez mojega povelja vi trije!“  Razen konjarja vstaneta oba Rokovnjača na odhod.  Tonček ukazovatelja vprašaje gleda, da li povelje iti tudi zanj velja.  Videlo se mu je skoro, da bi tudi on rad ušel oblastnemu možu z očij, da si je vedel, da imata še račun skupaj.  „Stoj!“ reče potem Nande in ustavi Rokovnjača mej vrati.  Oba se vrneta.  Groga jima govori:  „Nobeden od vas ne zini nikomur ni besedice, da smo se tukaj sešli, da ste me videli v tej obleki, in kakor sem denes, in da ste me slišali s tem imenom zvati, ki se jo tu imenovalo.  Nikomur, sem rekel! — Ti pojdi, Velikonja počaka.“  Šepavi mlajši otide.  Tomaža Velikonjo pa odvede Groga k steni in mu tiho ukazuje: „Preobleci se, kakor misliš, a pojdi precej na Kolovec, tam se ukradi v hleve in glej, da po noči ob jednajstih do dneva izvedeš tistega konja, katerega oskrbnik denes iz Kamnika prijezdi.  Če misliš, da sam tega ne opraviš, vzemi s soboj, kogar hočeš.  Konja pripelješ potlej do blizu Rovske cerkve tam ga na cesti temu Tončku izročiš.  Morda bom jaz sam tam.“  Velikonja otide.  Nande se h kobilarju obrne, migne mu, naj gre ž njim v kamro, in tam mu reče prijazno: „Ti si prinesel denarja, ki si ga skupil.  Pokaži!  Ravno potrebujemo denarjev.“  Rekši sede k mizi, a Tone odpaše izpod obilnega naprsnjaka usnjat maček z denarjem in ga vrže na mizo rekoč: „To je kar je.“  „A vendar nisi rekel, da je to vse, kar si skupil za blago, ki si ga od mojih ljudij dobil?“  „Vse je, vse!“ reče Tone boječe in svojo suho roko briše ob koleno.  Groga razpoloži novce in brzo povrhu prešteje ter deje:  „Ni vse!  Ti si dobil v Višnjej gori tri konje in dve kobili.  Na Grasupljem si na cesti prodal jednega konja, a jedno kobilo.  Potlej si pa pod Debelim hribom dva konja dobil, tako da si pet glav prignal do sem v Kamnik.  Kar si tukaj za nje stržil, kjer si jih preceno dal, samo tega je pet in trideset frankov več, kakor tukaj denarja kažeš.  Kar si prodal po potu in pridobil, tega ni tukaj, prijatelj.  Hočeš vedeti, koliko je tudi to?  Zakaj misliš pritajevati?  Kar si zaslužil, to dobiš od mene.  Da bi si ti sam jemal, to ne!  Ko bi jaz ne bil denes na semnji videl, da si res naš človek in mož, ki zna, kar hoče, ne vem kako bi te zdaj le izplačal, ko misliš, da me moreš goljufati.“  Kobilar z Oblok prebledi.  Strah ga je bilo pred tem možem, ki vse vé, še ono, kar se je godilo, ko ni nikogar zraven bilo.  Zatorej hitro brez vsake besede poseže pod pázduho in iz tamošnjega žepa privleče še jedno mošnjico denarjev ter jo s strahom položi pred onega.  „Tako je!“ reče rokovnjaški glavar, a ne stegne roke po mošnji, ne pogleda je odznotraj, temuč jo porine kobilarju nazaj, primakne še od kupčka pred seboj, kar je mogla pest zagrabiti, in reče: „To imaš za zdaj.  Glej, da se pri meni zmirom več naravnost zasluži, kot za hrbtom.  To je več, kot si mislil, da dobiš.  Če boš pa še kedaj poskušal sam plačevati se, utegneš rokovnjaško plačilo dobiti.  Poznaš kákovo je?“  „Mojster Groga, nikoli več!“ reče skesano Tone in hoče oditi z novci.  A glavar Groga mu veli:  „Stoj in poslušaj!  Veš, kje je Kolovec?“  „Vem.“  „Drevi od jednajstih do dneva čakaj pri cesti mej Kolovcem in Rovsko cerkvijo.  Jeden naših ti prižene konja.  Tega zajahaj in prodaj ga za kolikor moreš, a ne blizu.  Jezdi v Trst ali v Reko.  Dvajset tolarjev prineseš meni, vse drugo je tvoje, konj je vreden več kot trikrat toliko.  Dobro pa jahaj, da te ne zasledijo.  Suho cesto imaš.  Hodi!“  Ko je Tone iz hiše in veže korakal, slonel je zunaj ob zidu Blaž Mozol, katerega je bila mrzla voda iz Bistrice, s katero so mu glavo prali, zopet k življenju obudila.  „O, Rajtguzen, Rajtguzen, kam pa greš, čakaj me no!“ reče Blaž z bolno vinskim slabim glasom.  Tončku pa, rokovnjaškemu pomočniku pri konjskih tatvinah, zdaj niti na misel ni prišlo, da bi se zarad onega imena Blažu ustavljal, temuč gledal je, da je brž od hiše prišel.  Notri v izbi je krčmar rekel Grogi: „Ali je pametno, da se brez brade in tak, kakor si zdaj, kmet, pokažeš svojim ljudem?“  „V, naglosti nisem mogel drugače, sicer bi mi bili tega pijanca Blaža ubili, a to bi mi ne bilo še pogodi.  Potrebujem ga še sam.  Dobodi mi papirja, pero in tinto.“  Precej dolgo je trajalo, preden je krčmar prinesel papirja in druzega pisala.  Groga nariše na papir veliko roko, pod njo konjsko glavo, in napiše pod oboje, da glavar Rokovnjačev razpisuje 60 frankov tistemu Rokovnjaču, ki še nocoj Kolovškemu oskrbniku onega konja ukrade, ki ga je denes jezdil.  „To moraš po noči na Gavričevo hišo nabiti,“ reče krčmarju.  „Oni razpisujejo po beraških trideset frankov na mojo glavo; jaz jim hočem pokazati, da na njih konja glavo še jedenkrat toliko razpisujem in jo še tisto noč imam!  Čez nekaj dnij razpišemo ravno toliko na Gavričevega psa!“  „Kedaj moram to nabiti?“ vpraša krčmar oprezno in skoro boječe.  „Še nocoj, po polunoči, zjutraj, ali kadar moreš.“  „Pa če me kdo vidi?“  „To bi bilo neumno.  Le glej, da boš tako storil, da te nihče ne bode videl.  Lepše je in bolj po naše, Jošt!“  Kaj nam hoče oča Žumar,  Kaj nam hoče njega drug?  Hoče vašo lepo hčerko.  Narodna pesem.  Na vshodu od Kamnika sta stali ob stezi, po katerej se črez hribe peš hodi proti gradu Kolovcu, nekako v sredi pota vzgor, na pol v hosto potisneni dve kmetski hiši, malo bolj ko streljaj na dvoje, samotno.  Tu sta od nekdaj gospodarili dve kmetski rodovini: Mozoli in Paleži.  Bili sta dve tlake in desetine svobodni naselbini, od davnaj premožni in v okolici veljavni, celo pri kamniških meščanih čislani ljudje.  Ali v tem času, ko se je naša povest vršila, videti je bilo, da bode moški rod obeh rodovin izumrl in da prideti lepi kmetiji v tihem zavetnem in rodovitnem žlebu na tuja imena.  Paleževa hiša je uže bila na tuje ime prešla.  Nekoliko tednov pred začetkom naše povesti je bila na prodaji, ker je bil stari Palež umrl, a za njim ni nihče ostal, nego sin, ki je prej študiral in zdaj bil na Dolenjskem nekje graščinski uradnik.  Kupil je Paleževino mladi mož, ki smo ga mi v prejšnjem poglavji v kamniškej Jošt Vlagarjevej krčmi po imenu Nande nekoliko spoznali, a ga tudi z drugim imenom zvati slišali.  Za tedanje razmere, ko je bilo malo denarja v deželi, bilo je kmetskim ljudem, ki so vajeni bili le z naturalnim gospodarstvom izhajati, celo mnogo, da je kupec Nande „Paleževemu gospodu“, poslednjikrat na svojem domu oglasivšemu se, brez težave polovico kupa na roko odštel, pa se je še delal tako, da je bilo videti, da še ni vsega okroglega od sebe dal.  Drugo polovico je obljubil v dveh letih izplačati.  Sosedki Mozolki se je novi sosed s tem prikupil, da je toliko denarja precej štel, in še nekaj imel.  To se ve, da bi se jej bil še bolj, ko bi bil kar vse plačal.  Ali ona je vedela, da so časi hudi.  Sicer so pa pri Mozolovih novega soseda poznali tudi uže nekoliko malega, preden je bil Paleževino kupil, pa, kakor omenjeno, ne mnogo.  Kake dvakrat je namreč prej pri njih prenočil, večkrat podnevi mimo gredoč ustavil se pri hiši.  Rekel je, da je kupec za vse: za voli, za žito, za platno.  In mati Mozolka mu je verjela, stric Blaž Mozol pa tudi, ker njega je pri Joštu v Kamniku ali drugje vselej rad pit povabil.  Blaž je dalje vedel, da ga Jošt Vlagar tudi pozná, tega Nanda, da je kupec, daleč čez Ljubljano sloveč mož, Štajerec.  Zakaj je v to samoto zahajal k Mozolovim, zakaj je naposled soseščino Paležev kupil in se tu hotel kot kmet naseliti, tega Nande Mozolki sicer ni precej naravnost rekel.  Ali žena je uže toliko odprte oči imela in svet poznala, da je videla pravi uzrok.  Da bi mu tu v rovtah kraj tako dopadel, njemu, ki je bil bele ceste in ravnice vajen, tega žena ne bi bila verjela.  Tudi je bila Paleževina preveč opuščena, da bi se je bil denaren človek, ki ni bil od mladih nog tu vajen, polakomil, čeravno je bila dobra in velika lastnina.  Dalje je bil Nande res podoben bolj možu, ki z lehkim kupom in prekupom denar služi, nego li kmetu, ki ga težko oranje v teh hribih veseli.  Temveč, kakor je žena opazila, vlekla ga je njena devetnajstletna hči Polonica.  To navsezadnje ni bilo težko uganiti, ker so videli vsi, videl strijc Blaž Mozol, ki ni mogel nobedne primolčati, videla je dekla, in videl je hlapec in slišal je celo mlajši bratec.  Gospodinja Mozolka ni ugovarjala zoper to najdbo, molčala je in čakala, kdaj Nande kaj poreče.  Kajti, ker je denar Imel, in je bil videti, nu, tak, kakor drug človek, zdelo se jej je, da bi bil uže še dober, da se za zeta vzame.  Sosebno to je bilo kmetici vdovi pogodu, da hči, ako soseda vzame, ne pojde daleč od hiše, temuč njej, materi, lehko na stare dni še zmirom pomaga pri tem in onem.  Za to, da hči ostane blizu pri domu, imela je Mozolka še jeden razlog, velik a ne vesel.  Sinovi so jej bili razenj jednega vsi pomrli.  A še ta ostali jedinec, Pavle, dve leti mlajši od Polonice, bolehal je uže na prsih in bati se je bilo, da pojde na istej bolezni kot oče in bratje mu s tega sveta, da torej druzega naslednika ne ostane kot Polonica, katera je bila zdrava in čvrsta kakor mati.  Če Pavle tudi umrje — in mati Mozolka je bila smrti v svojej hiši tako vajena in morda toliko bolj trde naravi, da je o tem mogla brez solz premišljevati — more vsaj Polonica obe posestvi združiti v jedno.  In tolažilna misel je bila za gospodarno krepko ženo vsaj ta, da potem bode oboje to kmetovanje vkup kakor mala graščina veliko.  Jedna stvar pa vendar ni bila Mozolki nič po volji.  Nande je bil tako malo na novem kupljenem domu in se je tako malo brigal za urejanje kmetovalstva na pridobljenem svojem posestvu, kakor da bi ga nič ne veselilo.  Po več dnij ga ni bilo, niti ob nedeljah ne, in najrajši je prihajal na večer, da bi potem zjutraj spet izginil po svojej „trgovini“, ali Bog ve kam.  Treba je bilo jaro žito sejati, a sejalo se ni nič.  Po njivah je trava rastla, a v hlevu niti še živine ni bilo, na gredi niti jedne kokoši, v svinjaku nič živega razen podgan.  Orodje pa, kar ga je bilo pri hiši, rjavélo je po kotih.  To Mozolki ni bilo nič po volji, kajti žena je bila tistih jedna, ki je ravno tako ljubila voli v hlevu, rejene prašiče v svinjaku, in polje, lepo zorano in obsejano, kakor svojo hčer ali svojega sina.  Kajti ko jej je bil lani na spomlad junec poginil, h kateremu je mislila ravno na Kamniškem semnji par prikupiti, da bi se voziti učila, žena ni nič menj jokala, kot predlanskem, ko jej je bil uže tretji sin umrl.  Hlapec France je trdil, da je bilo solzá za juncem še več, nego li solzá za sinom.  Ko jo je torej novi sosed jedenkrat vprašal: „Mati, ali mi boste dali Polonico?“ bilo jej je to vprašanje po čudi.  Vendar je dela svoje precej debele roke in do komolca od sonca zagorele lahti navzkriž pod prsi in vprašala: „Na kaj jo pa jemlješ?  Kje boš kaj zelja in repe pridelal za v kad in žita za v malin?  In kje imaš kakšno kravo za mleko?  Ali misliš, da jo bom pustila, da bo s piskrčkom hodila dol v vas ponj?“  „To vse bova s Polonico napravila, denarja mi ne manjka,“ reče Nande.  Žena se z grohotom zasmeje, ali dobrovoljno.  „Kaj pak!  Moke bosta kupovala!  Kakor kašna kamniška štacunarica bo moja hči od kupička živela?  In potlej: tudi greh je za take reči denar izmetavati, ki doma same zrastejo, če se človek giblje in zemlje ne pusti tako pregrešno v plevelu zarastene, kakor jo puščaš ti.  Kaj vendar misliš?  Čemu ti je kmetija, če ne kmetuješ?“  „Sam ne morem, še imam pri svojih kupčijah dosti potov in opravkov: zato mi pa Polonico za ženo dajte, da mi ona domovino zgospodinji kakor je prav, ona zna, naj začne.  Saj vas ne vprašam za doto, samo da mi daste Polonico.“  „E kaj!  Imela bo, kar se spodobi, vprašaj ali ne vprašaj ti, ali kdor je.  Na prazno je pa ne dam in ko bi imel ti denarja kakor francoski cesar, da boš vedel.  Mudi se jej tudi ne, saj je je domá treba.  Kadar ona gre iz hiše, moram precej še jedno deklo vzeti.  Le ti se prej kmetovanja loti, pa pusti vse letanje po sveti Bog ve kod in kaj.  Tisto ni za poštenega človeka, mislim jaz, da boš vedel.“  „Sam, brez gospodinje, ne morem kmetovati,“ reče Nande tako ponižno, da je kmetica mislila, ta se bode dal okolo prsta oviti.  „Kaj si rekel?  Sam ne moreš?  Kako sem pa jaz sama mogla, ko mi je mož umrl in mi je še pustil kopo malih otrok?  In še prej, ko je leto in dan bolan lazil okolo, ne živ ne mrtev, sama kost in koža, za nobeno delo, le za jesti in za potrato?  Vidiš, in sama sem kmetovala in ne more mi nihče očitati, da sem kedaj pol groša dolga naredila.  Jaz sem ženska.  Ti si pa mož, a praviš, da ne bi mogel sam začeti, ko bi ti vendar nekoliko tudi od naše hiše pomagali?  To ni nič!  Pokaži prej, kakšen kmet boš, kako znaš delo v roko jemati, potlej te bomo pa ženili!“  Tako je mati Mozolka govorila.  In pri tem je ostalo, ker novi priseljenec na soseščini ni hotel uže precej kmetovanja začeti, temuč je kakor prej vedno več zdoma bil, nego pri domu.  Ni se ženil, ali ker je bilo kakor zmenjeno, da je ženin Poloničin, zahajal je Nande vedno k Mozolovim, tako da je bil več pri njih, nego na svojem novokupljenem domu.  Polonica je bila krepka zdrava dekle, v mnozem oziru čisto materina hči.  Nandeta vzeti je bila precej od kraja pripravljena, ko ga je spoznala, ko jo je prvič ogovoril, saj je bil čeden človek in ubog tudi ni bil.  A zarad tega bi se od kraja ne bila dolgo jokala, ko bi bila zvedela, da Nandeta ne bode več k hiši.  Pride pa drug, če hoče, če neče, pa vse jedno, bila bi rekla.  Jezilo bi jo bilo, to se ve, uže nekoliko, uže zarad razžaljenega samoljubja, da bi jo bil pustil.  Ali deklica je bila tudi, kakor so druge: moža dobiti je hotela, čeravno strasti v njej od kraja ni bilo, niti ne preobilice nežnih čutil.  Polonica je imela od malega polne roke dela, misliti niti ni utegnila.  Tudi so jo z osorno besedo na delo gonili, torej je ni imelo kaj navaditi uže iz prva mehkosrčnosti in vzbuditi potrebe ljubezni.  Malo je od kraja govorila ž njim, kadar sta bila ali sama ali kadar sta bila v družbi.  Ali kadar se mu je nasmijala, da so v gladkem lepem pak zagorelem lici naredile se nepopisno ljubeznjive jamice in so se pokazale mej rudečimi ustnicami beli zobje, a se jej pod velicimi obrvmi najlepše črne oči zaiskrile, bil je tuji sosed Nande ves ognjen od ljubezni do nje, in rekel je, da mora njegova biti, ako se ves svet protivi.  Tačas ga je tudi ona posebno pogledala, rada pogledala, čudeča se njegovim besedam.  In ker je te besede mnogokrat slišala, verovala jim je, verovala tem bolj, ker je ta mož prvi bil, ki jej je podobno govoril.  In verovala je, da jo ta mož ljubi, kakor bi je najbrž nobeden drug ne ljubil tako močno.  Polonica, hči samotne kmetske hiše, ni mnogo shajala se z drugimi ljudmi.  Poznala je fante ali mlade móžke od nedelje s pota od maše, ki pa ni bil dolg skupen, iz semnja, kamor je bila nekaterikrati šla in z nekoliko tacih prilik.  A kolikor jih je poznala, nobeden ni govoril tako lepo o ljubezni kakor ta Nande.  Zato ga je vedno rajša imela, ako mu tudi tega ni pripovedovala.  Sram jo je bilo pokazati se mu.  Na dalje pa je bila tudi mati povedala na tihoma svojej hčeri z brezobzirno odkritostjo in kmetsko iskrenostjo, ki nema navade stoprav primernih besedij iskati, kadar je treba vso resnico povedati: mati Mozolka je bila hčeri jasno in brez izbire besedij razložila, v kakej nevarnosti so dekleta pred moškimi in zakaj in kako je treba varovati se jej Nanda dotlé, dokler gospod fajmošter pred altarjem ne položi štole črez njiju roke.  Čista kakor čuvarica vestalskega ognja poznala je Polonica vendar uže po materi življenje in se čuvala.  Na videz je bila hladna, v istini pa vse je gorelo v njej.  To je strast Nandu le množilo in — kakor je pri tacih prilikah navada — rotil se jej je, da mora njegova biti, in bil ves v plamenu, kakor mladič dvajsetih let.  Zakaj je torej ženitev odlašal?  Kakšni so bili tisti opravki, ki jih je po svetu imel, da ga ni bilo domá?  O tem Nande Polonici ni rad odgovarjal, in to jo je nekoliko peklo, poleg tega, da je radovedna bila, čeravno ne tako močno kot druge ženske, kajti močno radovedne ženske baje da težko izkušnjave premagujejo.  Tist pak, ki je imel živo protivnost in čudno sovražnost do tujca ženina, bil je Pavlek, sedemnajstletni brat Poloničin, rahel tenkokožen mladenič, kateremu so vsi sosednji ljudje iz obraza v obraz rekali: „E, Pavlek kako si zelen, kako si bled, ti pojdeš za očetom v krtovo deželo, škoda za te; mar bi živel!“ Pavleka je taka kmetska bolniška tolažba sicer jezila, a še bolj ga je jezilo, da ta njemu zoprni tujec v njegovo rojstno hišo hodi in da je sestra tako neumna, da ga ne zapodi!  Instiktivno je dečko Nanda sovražil, da mu niti odgovarjal ni, ako ga je ta ogovarjal.  Ali ker je bil Pavlek najmlajši pri hiši, niso ga dosti vprašali za svet in za to ali ima dobro in slabo mnenje o kom.  To je menda tudi snubač hitro opazil, zato se s časom niti več trudil ni bratca zase pridobiti.  Poleg njega je bil tudi strijc Blaž od kraja protivnik Nandetu.  Strijc Blaž Mozol je bil prav za prav nekakov nepotrebnik pri hiši.  Svojo doto je bil zapravil in zapil na veselicah in nedeljskih popoldnevih uže večjidel za časa gospodarstva svojega brata.  Njegova svakinja bi ga bila torej smela od hiše zapoditi; ali mislila je: naj sedi tu, kam hoče iti, delati se mu dosti ne ljubi, jesti mu imamo kaj dati, hvala Bogu.  Tako je bil Blaž pri hiši kot strijc, svetovalec, pomagač in postopač.  Blaž se je zvesto doma držal, dokler ni kak denar kje zaslužil ali dobil, kateri ga je z neznano silo brž v krčmo gnal.  Tudi Blaž je imel glas v svetovalstvu Mozolove hiše, čeravno le bolj posvetujoč glas, ker zgodilo se je zmirom le tisto, kar je mati Mozolka ukrenila.  Ker izpregovorjena beseda pri ljudeh zmirom več ali menj izda in nekoliko nje obvisi, bil bi se tudi Blaž nekoliko protivil zoper to, da se ta čudni tujec hoče ženiti na Mozolovini.  Ali Nande je bil izpoznal, kje je strijc Blaževa potipna stran.  Pogosto ga je na vino povabil, in za vino, surovo ali žgano vino, bi bil Blaž dušo dal, nikari pa svoje nečakinje, katero je pa sicer rad imel.  Blaž se je tolažil, da, kdor žejnemu bližnjemu rad vina plača, tak ne more zel človek biti, in če je tudi iz nemškega Štajerja doma, tako daleč, da noben naš človek ne ve kje.  Po tem si tedaj lehko razložimo, kako je to, da smo bili Blaža našli ob semnji v Kamniku v Joštovej krčmi z Nandom pijočega in na njegove stroške.  Tudi je zdaj jasno, zakaj se je Nande, — da ostanemo pri tem imenu vsaj dokler prijatelj Blaž sam še druzega ne ve — tako odločno za Blaža potegnil, ko je njegovo življenje v opasnosti bilo.  Bog ga vedi, bog ga znaj!  Po noč’ prišel, po noč’ odšel.  Narodna  Blaž Mozol je v nedeljo popóludne na peči zleknen ležal, glavo z majolkasto ruto križem prevezano imel in stokal od bolečin, nasledkov kamniškega tepeža ter preobilnega pitja.  Družina Mozolova je bila od božje službe prišedši odkosila in se je razhajala.  Kdor je utegnil, ali komur se je zljubilo, rekel je kakovo dovtipno šalo na stroške trpečega hišnega strijca Blaža, ki ni mogel nič jesti in je vedno gladil svojo bolečo tepeno glavo.  Kajti povsod so ljudje taki, da kadar se jim škoda godi, nemajo bati se, da ne bi kdo našel se, ki jih še zasmehuje, ker zasmeh ljudje bližnjemu radi dajejo, rajši nego pomoč.  „Denes tako žalostno gledate, strijc Blaž, kakor veliki petek,“ reče hlapec Franc, klobuk na glavo natikaje.  „Takó se grdo držite, kakor da bi bili cel Kamnik požrli brez soli in zabele,“ pridene še dekla, ki tudi ni hotela zaostati.  „Hu-u!“ javka pak stric Blaž in s prstom tiplje obvezano glavo.  In ko sta hlapec in dekla odšla, začne še hišna gospodinja:  „Ker se hodiš pretepat, zato pa léži zdaj, klada ti lesena; ne da bi šel k maši v nedeljo!“  „O ti sitnica, ko bi tebi kdo tako glavo ubil, kakor so jo meni rokovnjači, tudi ti bi denes ne bila pri maši.  Hu-u! o kako me bôde in trga po buči!  Ne reži na me, ne reži še ti, ampak pojdi mi iskat zelenega hobada, če je uže za mejo, ali vsaj bezgovega zelenja ali pa encijana mi poišči ali najdi tavžent-rožo, če uže raste, da denem kaj na rano, drugače se mi vrag še prisadi in morda bi še umrl, če na možgane udari, ta spak.“  Mozolka je na to odgovorila z besedo, ki je bila robato zmerjanje; ali najbrž je imela v njenem jeziku nežnejši pomen, kajti šla je iz izbe in iz hiše in res tja za mejo iskat zdravilnih rastlin, ki jih je Blaž želel.  V izbi je bil ostal sam mladi hišni sin Pavlek.  Tega strijc Blaž pokliče k sebi na pol zaupno:  „Pojdi sem bliže, Pavlek.  Kako sem pa jaz sinoči, ali kadar je bilo, domóv prišel?“  „I, po nogah,“ odgovori Pavlek, ki tudi ni hotel zaostajati v dovtipu in se veselo roga strijčevemu vprašanju. „A res ni dosti manjkalo, da niste po vseh štirih lezli; ko bi bili sami, bili bi že ali po vseh štirih prišli kakor ‚biba-leza, tóvor nese’ ali bi bili pa v koreninah ostali doli nad Lazom.“  „Ko bi bil sam?  Tedaj nisem sam prišel?  Kdo me je spremil?  Do doma?  Do sem me je kdo spremil?  Nič ne vem, glej, tako sem bil piján.  Kdo me je spremil do sem?  Kaj?“  Pavlek zardi od jeze in reče: „I, kdo vas je spremil?  Oni!“  „Kdo?“  „Oni,“ zavpije mladenič še enkrat, a sovraženega imena neče imenovati, temveč po kratkem premolku pristavi: „Ta, Štajerec.“  „Nande?  Ahá, saj sem dejál,“ reče stric Blaž kakor sam zase in se zamisli.  „Ni ničesar pripovedoval, kaj se je z menoj godilo?“ čez nekaj časa vpraša Blaž.  „Nisem poslušal ...  Kaj se more z vami goditi?  Tepeni ste bili, pa je.“  „Tristo volkov, kadar dobim spet katerega onih Rokovnjačev, ki so me, ne odnese mi žive glave.  Jednega od teh moram dobiti in smleti.  In če je treba, da bi celi svet obtekel, obtečem ga za njim, ki me je po glavi, kakor da bi bil jaz kakšna kača, ki se na soncu greje ob pasjih dnevih ...  Ali ni Nande nič pripovedoval, kako so me, koliko jih je bilo in kdo so?“  „Le vprašajte ga sami, zunaj je sam,“ odgovori Pavlek.  „Reci mu noter,“ veli stric Blaž.  „Jaz mu uže ne bom velel!“ reče fant in odide.  A zunaj poišče hlapca in mu pove, kaj stric želi, ter pristavi: „reci mu ti, če hočeš.“  Hlapec Nandetu izroči, da bi rad stric Blaž ž njim govoril, a ne more s peči, ker ga glava preveč boli in peče.  Z jezo je pa videl Pavlek, ki je imel strijca Blaža prav rad, čeravno mu je le grobo odgovarjal, da Nande, „Štajerec“, kakor je bodočega neljubljenega svaka imenoval, ni prav nič hitel v izbo, temveč še dolgo prazno besedičenje imel s sestro in z materjo, ki je bila medtem že raznega zdravilnega zelenja natrgala in Blažu pod obvezo okolo glave naložila, to se ve, ne brez naukov za prihodnost in ukorov za preteklost, kateri so pa vsi skupaj padali na kamnenita tla strijca Blaževe nepoboljšljivosti.  Ko pride Nande k Blažu v izbo, gleda ga ta najprej čudom, kakor da ga prej ne bi bil še dobro ogledal.  „Kaj je?“ vpraša Nande in nehoté se mu čelo v gube zbere.  „Ti si me iz Kamnika od Vlagarja domov spravil?“  „Drugače bi bili v kolovoznih mlakah na potu obležali, strijc, tako ste se bili napili.  Kogar sva srečala, kogar ste videli, nikogar niste poznali.“  „Glej no, glej!  Ino ... kaj sem rekel? ...  Reci, kaj si ti spregovoril, ko si tačas v hišo stopil, kadar so bili oni Rokovnjači mene pobili, bes jih dregni!  Kaj si tačas spregovoril?  Tako nekaj čudnega, da so se te vsi ustrašili, to se mi nekoliko še zdi kakor v sanjah, potlej pa nič več ne vem.  Kakor da bi se mi sanjalo, brodi mi po glavi.  Reci mi no tisto čudno besedo, ali je bila sama ali dve besedi?“  Nande je bil ravno od strica proč obrnjen, drugače bi bil ta videl, da je na njegovo vprašanje kar prebledel.  A takoj je z glavo stresel in rekel:  „Kakšno besedo!  Jaz nisem nič videl, kedaj in kakó so vas potolkli.  To se vam je vse v pijanosti nasnovalo, da sem kaj govoril.  Saj sem rekel, da niste nikogar poznali in da ste vse narobe videli.  Mene ni bilo več v krčmo nazaj, ko sem vas bil pustil.  Dobil sem vas pred Vlagarjevo hišo ob zid naslonjenega in od tam sem vas domov spravil.  Notri v izbi vas je bil udaril tist mož, ki ste mu rekli Rajtguzen ali kakó.“  „Ne baš!  Rajtguzen — ti presneti Tonček ti, včasi sva bila vinska brata na semnjéh in povsod, kjer sva se sešla! — ta Rajtguzen je začel, to je res, ali oni grdi Rokovnjači od peči so potlej na me padli in te si ti zadržal, zdi se mi, da mi niso še bolj nametali, nisi li ti?“  „Jaz ne, to se vam je mešalo, ker ste preveč pili,“ odgovori Nande in, korakajoč v drugi konec izbe, jezno zobé stisne, kakor sam s seboj nezadovoljen, da je enkrat tako nepreviden bil.  „Da se mi je mešalo?“ vpraša Blaž poluglasno.  „Gotovo tudi ne veste, da ste tistega starega dedca pri peči, ki ste mu rekli Rokovnjač, skoro do mrtvega pobili?“ vpraša Nande skrivnostno.  „Tistega kosmatega?  Tomaža?  Ali sem ga!  Res?“ vpraša Blaž z velikim veseljem, kakor da bi šlo za dobro delo, ki bogu in ljudem príja.  „Za to je najbolj pametno,“ reče Nande, „če molčite o tem dnevu popolnoma.  Nikomur nič ne govorite, veste, nikomur.  Če gosposka zve kaj o tem, zapró vas.  Zdaj so Francozi v deželi, ti ostro gospodujejo, saj ste slišali.  Pri Vlagarju doli sem uže jaz skrbel, da ne izdado, kdo ga je udaril.“  „Samo če sem ga rés.  Ali sem ga dobro česnil?  In kako je to, vraga, pa se nič ne domišljam, da bi ga bil udaril.  Glej, šenta, menda se mi je vendar res močno mešalo, ker tudi tega ne vem, a take reči vem, ki niso res.  Torej ti nisi prišel in ti nisi ubranil me, ko so rokovnjači z noži name šli ... čakaj no ... kako si jim rekel?“  „To vse se vam je mešalo.  Zatorej vam pa svetujem, strijc, molčite kar o vsem, da sodnik ne zve in da vas ne zapró.“  „Zapró?  Beži, beži!  Mar jim je za to, če kdo kacega Rokovnjača kavsne.  Francozje so res hudi, ali mene bi pa tudi živega ne zapirali, to ti povem.  Če sam Bonapart Na-po-lijon po me pride, ne spravi me s seboj, da ti rečem.  Po sámosti sem se že z marsikaterim junakom premetaval, nobeden me sam ni še užugal, pa bi me tudi francoski Bonapart ne, sam že ne, da ti rečem.  Za to se ni treba nič bati zame.  Samo če sem res onega kosmatega cigana potolkel.  Ali ga sem, ali ga nisem?  Bog mi pomagaj in sv. zgubljeni sin, da bi ga le res bil!“  Ta misel je za nekaj časa Blaža tako obradovala, da je svojih bolečin in vsega drugega pozabil.  Sicer mu je pa dogodek v kamniški krčmi vedno po glavi rojil, tisti dan in drugi dan.  „Ali sem bil res tako zmešan, da se mi je vse ono le sanjalo ali v glavi zverižilo, pa ne bi resnično bilo?“  To vprašanje mu je vedno vstajalo.  Od kraja je uže verjel.  Ali nazadnje pak je stric Blaž, ko je bil sam, usta na šir odprl, oči raztegnil in za hip prav neestetično jezik na svet pomolil in rekel: „Ko bi se pa meni ne bilo mešalo!  Ko bi bil ta Nande ...  I, i, i!  Saj vendar nihče ne ve, kdo je in od kod, ta Nande!“  Strijc Blaž je bil veliko misel našel, strašno misel, táko, da se je ni upal nikomur v hiši povedati.  Sklenil je pa paziti in iskati.  In skoro, ko je bil v kakih štirinajstih dneh ozdravel in spet med ljudi prišel, mu je bila prilika nekaj sumljivega opaziti.  On hodi v temi okoli, kakor se vidi, in se spozna  kakor lisjak zjutraj po tem, kar je škode naredil.  Washington Irving.  V Radomlji na severnem koncu vasi je bila samo še v jednej malej hiši luč, povsod po drugih hišah je bila črna temà okna zagrnila.  V tej malej hiši je imel stari čevljar Bojec na podolgastem stolu razprostrto svoje orodje in je krpal čevlje Blažu Mozolu, ki je premogel samo ene za petek in svetek.  Mozol bi bil torej moral jutri v nedeljo brez maše biti, ko bi se Bojec, ki je včasi šival, včasi po svetu potepal se, ne bil dal preprositi, da jih zdaj, čeprav je bilo že pozno v noč, popravi, kolikor se je stara razvalina kvedrskega čevlja ravno popraviti dala.  Bojec je črevlje popravljal in še svojega vasovalca Blaža je zabaval, pripovedujé mu na njega prošnjo pripoved o treh bratih, katerih je veljál eden za neumnega.  Mej tem pripovedovanjem pa zasliši Bojec, kakor da bi kdo dreto vlekel, in, ko se ozré, vidi, da je Blaž na klopi zaspal, kakor je bila tudi mačka na peči, jedina sostanovalka Bojčeva, uže zaspala.  „Vse spi, le človek delaj še v noč!“ srdi se stari, suhokostni mali mož in jezno z ročajem kládiva drgne po obšivu, kajti dodelal je bil glavno reč, drugo pak je ukrenil pustiti za drugič ali za vselej.  V tem hipu nekdo na okno potrka.  Čevljarček se prestraši, da se zgane na stolu.  Še enkrat potrka ob svinec na šipi, močno.  Bojec vstane in gre okno odpirat.  Tema je bilo zunaj kakor v rogu, nikogar ne bi bil mogel videti.  „Odpri vrata in pusti me v hišo!“ ukazuje nekdo zunaj.  „Kaj pak!  Komu?  Kdo je?“ vpraša Bojec pa malo stran stopi pri odprtem oknu, da ga ne bi mogel oni zunaj iz teme zadeti, ako je hudoben človek.  „Bojec odpri, ali ven pridi!“  Bojcu se zdaj glas znan zdi, ali vendar se ne domisli, kdo bi bil.  Zato še enkrat vpraša:  „Kdo si pa?“  Namesto odgovora pomoli se bela moška roka z razprtimi vsemi petimi prsti, s hrbtno stranjo naprej; na mazinci je bil velik srebern prstan, ki je imel vkovano debelo, primerno težko jekleno gumbo.  Bil je to tako zvani tepežni prstan, kakor so ga Gorenjci v starih časih z Nemškega dobivali.  S tacim prstanom na mezincu bila je teška kmetska pest oborožena za smrten udarec.  Bojec je poznal znamenje z roko, in prstan na tej roki in silno se je prestrašil.  „Precej, precej, precej!“ mrmral je naglo skozi okno, boječe ozrl se po spečem Blažu, da li ni ta ničesar videl ali čul, ter ko je Blaž v pólu temi mirno ležal kakor prej, ugasne Bojec luč in po prstih leze iz izbe in v temo h kličočemu pred okno.  Komaj je zunaj bil, ko plane Blaž na noge in pristopi k oknu, da bi slišal, kdo je in kaj imata čevljar in on.  Prejšnje klicanje na oknu ga je bilo zbudilo in videl je tudi čudno znamenje z roko skozi okno, ki je bilo Bojca tako preplašilo.  „Je li kdo pri tebi?“ vpraša nekdo zunaj.  „Mozolov Blaž.  Čevlje sem mu šival; a zdaj spi kot polh,“ odgovori Bojec ponižno in polutiho.  „Kdo, Blaž?  Povsod vrag nosi tega pijanca,“ reče tujec.  In Blažu se zdi ta glas dobro znan!  Vleče na ušesa, da bi še kaj ujel, ali zastonj.  Le še kako posamezno besedo čuje, a kaj Nande — njega je namreč spoznal — Bojcu zabičuje, ni mogel razločiti.  Nazadnje sliši vendar, da vpraša čevljar:  „Jutri ob tem času?“  „Ob tej uri, ali malo kasneje ga pripelješ,“ reče Nande.  „Če pride sam.“  „Če pride sam; a če pismo pošlje, prinesi pismo, pa tudi po noči, ne po dnevi.  In hodi po dólenjej stezi, da nihče ne vidi, celó Mozolov pes te ne sme oblajati.  Na dolenjem koncu na okno potrkaj, na katerem boš luč videl in na katerem bodo dve ali tri bele trske stale.  Slišal li?“  „Slišal!“  „Na!“ Rekši, mu je dajal nekaj denarja.  Potlej je odšel.  Bojec je vrata svoje koče spet prislonil, da so režávo v podbojih zaškripala.  To je bilo Blažu znamenje, da se brž spet po klopi uleže in premišlja, kaj bi.  Kaj, ko bi Bojca za vrat prijel in prisilil, da pové, kaj oni Nande okoli njega hodi, okoli zanikrnega Bojca in celò po noči!  Zdaj pride gospodar koči spet v izbo, kateremu je Blaž tako iskrene želje gojil. „Spiš, Blaž?“ vpraša.  Blaž se potuhne, nič se ne oglasi.  „Spi!“ mrmra Bojec, vzame kresilo in gobo iz kotička na peči, ukreše in spet užgé z ožvepljeno nitjo svojo svetilnico, staro lončeno črepinjo z oljem.  Potlej pak Blaža potrese za koleno in ga goni:  „Hoj, Blaž, čevelj je cel, vstani, obuj se in hodi!  Jaz sem zaspan.“  Blaž vstane in se vzlekne, kakor stoprav zdaj prebujen, ogleda zašiti čevelj, obuje ga, dvakrat s peto ob tla udari, kakor da bi hotel poskušati, bode li se stopati dalo v novo zašitem obuvalu, pak reče potem:  „Veš kaj se mi je sanjalo zdaj le tu na tvojej klopi, Bojec?“  „To daj, drugič povej, nocoj sem že tudi jaz zaspan, le pojdi v božjem imenu!“ govori čevljar.  „Kaj pak!  Misliš, da se jaz dam tako zapoditi iz hiše kakor zajka iz detelje!  Da bi mojih sanj ne poslušal!  Sapra-miš, rajši ti vrat zavijem.  Misliš, da ti ga ne morem?“  „Zato ker sem ti črevelj zašil?“  „Za to dobiš groš, kadar bom prvega spet v roko dobil.  Zdaj pa poslušaj, kaj se mi je sanjalo.“  „No kaj?“  „Sanjalo se mi je, da sem bil šel v planine nad Kamnik.  In ko sem prišel gor v skale v Jermanova Vrata ... veš, kje so Jermanova Vrata?“  „No, kako ne bi vedel?“ deje Bojec.  „Ko sem prišel v Jermanova Vrata, srečam veliko žensko, tenko kakor lopar, prepasano kakor osa in hudij oči kakor mačeha.  Kdo si, vprašam.  Torklja sem, Torklja, Blaž, da boš vedel, reče, Torklja.  Pogledam jo na drobno in pravim: i, videl te nisem še nikoli, ali res si taka, kakor dékle govoré, da pod streho hodiš, kadar predejo.  Od kod pa hodiš in kaj iščeš, Torklja, vprašam.  In kaj mi baba pravi, kaj meniš?“  „Kako čem vedeti?“ proti vpraša Bojec.  Blaž Mozol pak se nagne proti Bojcu in v skrivnostnem glasu in z razpetimi svojimi velikimi očmi pripoveduje: „Veš kaj mi je rekla?  Doli sem bila, pravi Torklja, v Radomlji, pravi, in sem se bila skrila pri Bojci, pravi, gori na izbi, pravi, in sem poslušala, pravi, kako je bil prišel k njemu — Rokovnjač, pravi, Rokovnjač!“  Tukaj izpusti Bojec glas od sebe, ki ni bil ni „a“ ni „e“, ali nekako tako se je glasil in teško ni bilo določiti, ali je mož bolj ustrašil se, ali bolj čudil se ali oboje.  „Kako je bil prišel Rokovnjač k njemu, — nadaljuje Blaž mirno — in mu je poročil in dejal: ti, Bojec, ná to in to, pa pojdi tjakaj in tjakaj in reci temu in temu, naj pride na moj dom gor na Paleževino, kjer sem ravno zdaj kupil domačijo, pa nihče ne vé, da sem Rokovnjač, samo Blaž Mozol vé, ki je moj prijatelj in tudi uže v naši družbi.“  „Ti tudi?“ strmeč vpraša Bojec.  „Glej ga, jemlji te Kurent!  Zakaj pa jaz ne bi bil, če si še ti!  Pa kaj me gledaš tako grdo kakor sam Deklecjám, tist rimski, ki je svetnike trpinčil in svetnice.“  Bojec je usta kar odprta pustil in zijal.  Vse je verjel; kakó bi kaj tako za gotovo povedanega ne verjel!  „No, in ravno, ko sem hotel Torkljo vprašati, kam, po kaj in h komu te je naš prijatelj Rokovnjač poslal, prišel si, nadloga stara, in si me vzbudil.  Nisi mogel še tako dolgo spečega pustiti me, da bi bil še to zvedel?  Kam te je poslal?“  „K Brdskemu pisarju, da Grogi poroči, kdaj Francozje ...“  Tu Bojec naglo preneha.  Morda mu je sum ponovil se, da ga je Blaž vendarle prevaral.  Morda pa ni res, da je tudi on Rokovnjač.  „Groga?  Kdo je Groga?  Ta na Paleževini?“ vprašuje Blaž, ki je vedno bolj drzen bil, ko se mu je posrečilo prvič prevariti Bojca.  „Ti ne veš, kdo je Groga?  Ti, ti nisi ... !“  „Kdo govori, da nisem!“ srdi se Blaž. „Kdo pravi, da nisem?“  Zdajci se domisli Rokovnjača, da se lehko na drug način prepriča, da li je res Blaž ud njegove družbe.  V tem primeru je gotovo njihov jezik znal; vsaj nekoliko.  „Ti si grilc, privolhav si nas v šrencenco pertanat; ti si naj birgav!“  „Kaj je to nemško ali francosko ali je volčje, ta hav-hav-hav?“ vpraša Blaž.  In Bojec je videl, da se je dal po čudnej pripovedbi in po manevru Blaževem na led izpeljati in da je jeden del skrivnosti izdal, če Blaž morda ni že vsega slišal skozi stene.  „Ti si mi lagal,“ reče Bojec, srpo gledé Blaža, a roka mu kakor skrivaj poseže po podolgovatem stolu in izmed svojih šil potegne ostro brušeni krivec, čevljarski nož.  Ali Blaž Mozol je imel oči povsod, zapazil je tudi, kam je šla Bojčeva roka, in kakor mačka na miš, skočil je Blaž na starega prijatelja in ga krepko tiščal za pestjo, ki je krivec držala.  „Ne boš ti Blaža Mozola z noži drezal, ne!  Spusti nož ob tla!“ vpije Blaž.  Rokovnjač, čuteč, da je slabši od svojega protivnika, spusti nož ob tla.  Blaž potem protivnika z močjo zavihti in nazaj vrže sè stolca, na katerem je sedel.  Padajoč omahne Bojec z obema nogama in podere tudi podolgasti stol s svojim orodjem in s svetilnico, tako da je bilo naenkrat tema v izbi.  Blaž suje z nogo v temi po čevljarju kar tja poprek, kakor je hotelo prileteti, ali po nosu ali po kólku, govoreč:  „Na, ti pasjedlakec, na!  Pa še!  Boš ti mene z nožem drezal?  Jaz ti bom vetra dal, pa bo pihalo z viharjem, kateri ti bo še tistih pet las izpulil in v resje odnesel, ki jih imaš, las rokovnjaških in peklu prodanih.“  Zunaj Bojčeve koče Blaž iz teme še za slovó rokovnjaču zažuga, da ga hoče gotovo še obešenega gledati, in napoti se po stezi iz vasi.  Med potom je začel premišljati.  Torej je bilo vendar res, da ondan v Kamniku ni bil tako piján, da ne bi bil ničesar vedel, temuč one Rokovnjače je le Nande ukrotil.  Bojec mu je rekel Groga, Groga!  Prav rokovnjaško ime.  In ta človek Rokovnjač?  Ali resnici podobno je bilo.  Ničesa ni delal, nihče ga ni videl trgovati, temvuč je le govoril, da trguje; nikoli ga ni bilo domá, in vendar je imel zmerom denar!  In ta človek se je hotel v njegovo rodovino ženiti!  Groza.  Mala Polonica Rokovnjačeva nevesta!  Kako bode debelo pogledala, kadar to zve!  In kaj poreče nje mati!  Iz kože poskoči od jeze.  A kaj poreko ljudje, ko to slišijo!  Ta Nande ali Groga je gotovo jeden glav Rokovnjaških, če ne prva glava.  Drugače se ga Bojec ne bi bil tako ustrašil.  In v graščini Kolovškej in v Kamniku bodo dali lepe razpisane denarce radi tistemu, ki jim glavo Rokovnjačem ovadi ali celó pripelje.  Zato Blaž Mozol naredi ta črtež: Precej ko pridem domóv, pokličem hlapca Franca, oba oblezeva sosedovo hišo in primeva in zveževa ga.  Če ga ni, pride jutri zjutraj, primeva ga tačas in zveževa ga!  Potlej ga pa peljeva zvezanega kakor bika ali v graščino kolovško ali pa v Kamnik, ali gospodu Poljaku ali gospodu Gavriču.  Če je on glava, dali bodo več, kot so oklicali.  Toliko denarja v cesarskem srebru ali pa v frankih, naj bode, kakor hoče, da le je!  Ko je domov prišel, sklical je brž hlapca in mu povedal, da je Rokovnjače iznašel: Nande je eden, Bojec jeden.  Ali hlapec ni bil zadovoljen, takoj iz postelje v hlevu iti ž njim v sosedovo hišo gledat, da li Nande tam spi, ter ga prijet in zvezat. „Pa saj ga jutri zjutraj primeva!“ reče Blaž v svojih lahkih računih in sam leže spat.  Da bi mu po noči mogel kdo račun do jutri pomótiti, na pr. Bojec, tega se ni domislil.  Ko sliši to, ne zgrudi se na tla,  Strahota pred seboj je ni obšla  Ko upala je še, bil čut mehák.  Ne upa več, zdaj duh je v njej krepák  „Kogá ljubiti nemam več, ne smem  Zakaj bi bala se zato, ne vem.“  Na jutrovej strani se je žarilo, noč je bila postala svitlejša, vendar belega dne še ni bilo, ko je Nande na malo štirioglato okno izbe trkal, kjer je Polonica spala.  „Kaj češ?“ vpraša s čudom deklica, ki je bila na okno prišla.  „Ogrni se in pridi ven, govoriti moram s teboj,“ reče Nande resno.  „Kaj ti je?“ ostrmi deklica.  „Če me rada imaš, stori mi to, kar te prosim, pridi ven k meni!“ reče.  „Oblečem se precej, vrata odprem in zakurim, pa pridi potlej noter, zakaj bi jaz na vrt hodila, kjer je hladno?“ reče ona.  „Nečeš, če te prosim?  Noter jaz ne idem več.  Tvoj strijc ... ali povedal ti bom tukaj na vrtu, pridi ven!“  Deklica se odmakne, naglo obleče in kmalu je bila poleg njega.  Ob zidu za hišo je pod kapom sušil se kup desák, tam je sedel on in ona se prisede tik njega na desno.  On je imel teško sukneno bundo ogrneno čez leva pleča in jo je pred soboj skupaj držal, kakor da bi hotel nekaj skrivati pod njo.  Na glavi je imel namesto slamnika, kakor zadnje dni, kučmo iz polhovih koži.  „O joj, ti si oblečen kakor za zimo.  Kam si namenjen?“ vprašuje ona in si dá brez branjenja od njega roko okoli tilnika oviti.  Ne da bi jej na njeno vprašanje odgovarjal, vpraša jo sam, in s tresočim glasom ono staro vprašanje, ki se nam neudeležencem zdi smešno ali je onim, ki se jih tiče, tačas vir neizmerne sreče:  „Ali me res ljubiš?“  In tudi odgovor Poloničin, katera je zdaj šele opazila njegovo razburjenost, je bil tak, kakor je navaden v jedancih položajih.  Rada bi bila zavpila „da!“ takó močnó, da bi se bilo razlegalo tja onkraj Kamnika, ali sram jo je bilo tako živo resnico glasno povedati, tiho je pritrdila, da ga ljubi res, in žareč obraz skrivala naslanjaje se na njega ramo.  Pa kmalu sklonila se je in lahkodušno vprašala: „Kaj ti je pa danes?“  „Ko bi me ti ljubila takó, kakor ljubim jaz tebe, dekle moje, bolj od vseh drugih ljudi, bolj kot mater, brata in dom, šla bi z menoj, kamor bi jaz hotel.“  Ona upogne glavo in zopet opazi njegovo nenavadno resnobo.  „Pa zakaj bi hodila proč, če treba ni?  Zakaj to praviš?“  „Ko bi pa treba bilo?“  „Šla bi!“ odgovori ona hitro kakor kljubovalen otrok.  „Res, Polonica?  Reci to še enkrat!“ deje on nekako vesel iznenádejan, prime jo za roko in ji ognjeno zre v oči. „Bi li ti šla z menoj, zdaj precej?“  „Precej pa ne, saj ni treba,“ reče ona in se mu spet čudi „Kaj ti je?“  On jo izpusti pa reče čez nekaj časa:  „Deklica moja, ti ne veš še, kako te jaz ljubim.  Tako, da bi šel za tebe v smrt, vice, pekel ali v nebesa, kamor greš ti.  Ko boš slišala, in še danes boš slišala, kdo sem, nikar se ne ustraši, temuč misli, kaj sem ti rekel: na potu v pogubo me odpelješ le ti na pošten pot v srečo.  Samo ti, če hočeš.  Ti si moj angelj váruh, če ima človek angelja váruha.  Ti me moreš rešiti, drug nihče, če me ljubiš, če ostaneš moja, naj ljudje porekó, kar hoté.  Ustrašila se boš, ko zaslišiš, kakó mi bodo rekli, ali domisli se mojih besedij in veruj le to: tebe ljubim bolj kot te more še kdo na širokej zemlji, in kadar tebe vidim, tačas sem dober človek, tačas sem pripravljen vse storiti, kar ti želiš.  Zato, deklica, ljubi me in reši me!“  Široko, ogorelo lice mu je bilo mej tem bolj zarudelo, z oči pak so se mu svetile solzé, prve solze, katere je mladica videla v očeh ljubljenega možá in to jo je omamilo.  Objela ga je in poljubila ter prosila:  „Nande, ti moj ljubi, ne jokaj, ne, oj, jaz tega ne morem videti,“ in jokati je začela sama. „Povej mi, kaj ti je, kaj naj storim.  Vse storim, kar rečeš, vse, in grem s teboj, kamor rečeš.“  „Res pojdeš?“  „Res!“ odgovori deklica brez misli.  Razumela ga ni mnogo več, nego toliko, da je nesrečen, da ga nekaj tare, in to mu je hotela olajšati, zato bi bila vse obljubila, pa menda tudi res storila.  Dekličja natura je taka, pravijo.  „Ti zdaj ne poznaš še vsega, ali bojim se, da bodeš slišala skoro še preveč.  Ne pozabi, kar sem ti rekel, ne pozabi, kar si mi obljubila.  Le ti moreš pomagati mi,“ nadaljuje on.  „Ali kaj ti je?  Kam si namenjen?“  „Proč, ali tebe moram kmalu spet videti, veš?  Čuj!  Zvečer, kadar se mrak naredi, pogledaj včasi gor le v hosto pod ono sprednjo staro smreko.  Kadar tam vidiš iskre kresati precej, ko se je mrak naredil, tačas mi pridi naproti do sredi steze, če hočeš z menoj govoriti.  Če boš pa imela kdaj kaj povedati mi, pojdi po noči — saj te ni strah, dekleta, ki je mene ljubila, ne sme biti strah neumne noči — pojdi ponoči na vrh Slemena, in tam, kjer dva stara, visoko okleščena bora sama stojita, napravljena bode grmada suhljadi.  Rado se bode vžgalo.  Užgi in pri ognju počakaj.  Tistemu smeš vse povedati, ki bode k tebi prišel in prvo besedo „Nande“ rekel.  Ne boj se ga, če bo grd.  Nemam lepih ljudij. — Vrniti se odslej ne bom več semkaj mogel.  Sovražniki so za menoj.  Tvoj strijc Blaž me je izdal najbrž že to noč.  Če me ni še, bode me.  Jaz bi mu lehko za vselej usta zamašil, in niti meni samemu ne bi bilo treba roke vzdigniti; ali tega nečem, ker je s teboj v rodu, samo ker je tvoj strijc.“  „Naš stric te je izdal?  Komu, zakaj?“ vpraša deklica strmeč.  „To boš vse slišala.  Samó ustraši se ne, in ne veruj ljudém vsega, kar bodo govorili.  Pa ko bi tudi jaz tako hudoben človek bil, kakor porekó, za tebe nisem, za tebe sem mehak kakor dete; za tebe sem dober v srci.  In če sem za druge ljudi tak, da se me bojé, krivi so ljudje sami, ki so me preganjali in na polje vrgli še mladega kakor divjo zver.  Ti si prva duša, ki me ljubi.  Sezi mi v roko, da me nečeš pustiti, tudi če me drugi ljudje obsojujejo!“  In dasi ga ni prav umela, kaj pripoveduje in prav zaprav ima, in dasi se ga je v tistem hipu skoro bala, kajti ko je govoril, da ga ljudje preganjajo, zasijalo mu je oko nekako divje in strašno — vendar mu je pomolila desnico, katero je trdno z obema rokama oklenil in jej molče zrl v oči.  Med tem se je bil dan naredil.  Zdajci se začuje kletev od druzega konca hiše in strijc Blažev glas v tej kletvi.  „Ušel je, vrag!  Ni ga več v gnezdu, zakaj nisi hotel sinoči vstati, France!“ ropoče Blaž.  Nande vstane in reče deklici: „Zdaj pa moram iti.  Pomni, pomni, kaj si mi obljubila, na kaj si mi v roko segla.  In, ne veruj vsega, kar boš slišala.  Če ljubiš mene, ne boš jokala.  Kaj so ti mar ljudje?  Jaz pa.  Pridem kmalu spet k tebi ali pa ti — k meni!  Pokazalo se bode, ali je ljubezen res kaj, pokazalo se bode pri tebi.“  Rekši jej stisne roko in na sever odhaja naravnost čez vrt in čez njive, kjer je najbliže do gozda.  Strmeča je gledala ona za njim, kaj je vse to govorjenje pomenilo?  Ko je bil za pol streljaja od hiše, zagleda ga strijc Blaž in kakor besen začne vpiti: „Ho, ho, stoj!  France, France, pojdi sem, teciva, teciva za njim!  Glej ga, glej ga!  Drži ga, ho! ho!“  Strijc Blaž se res spusti za Nandetom čez njive, a hlapec France mirno stoji in zijá; nima veselja hoditi v boj, najmenj pa loviti Rokovnjačev, če je tudi res, kar stric Blaž govori. „Naj ga ujame in uklene sam, če je res tako močán, kakor zmirom govori,“ reče France in vtakne jedno roko za hlačni prteni pas, z drugo pa si počasi stegno briše, kakor da bi dejal: jaz svojo roko umivam v nedolžnosti.  Predno je bil Blaž čez sredo njiv pritekel, skril se je bil Nande uže v goščo nizkega gozda in strijc se je upéhan vračal.  „Kaj mu hoče strijc?“ vpraša Polonica hlapca.  „Pravi, da je ta Nande Rokovnjač, glej!“ reče hlapec. „Ponoči ga je nekje videl in slišal, pravi.  In veš kaj je še slišal?  Da ni Nande, ampak da je Groga, Groga, Rokovnjač.“  „Kdo to pravi?“  „Strijc,“ odgovori hlapec in se neumno smeje.  „Strijc,“ ponavlja pólu glasno, kakor brez misli dekle, stoji na mestu pod staro jablano, gleda srpo v tla.  Rokovnjač!  To je bila strašna beseda.  Ali razumela je precej vse.  Pač ji je bilo, kakor da bi jo bil kdo s kolom po čelu udaril.  Ali deklica je imela močne živce.  Ni v omedlevico padla, temuč čez nekaj hipov je premaknila se od stare jablane, pod katero je hlapec še ostal, proč, pregazila je, da ne bi po okoliših hodila, kup gnoja na dvorišču in stopila v vežo.  Tam se je pri spodnjih vratih naslonila na podboj in nekaj časa strmela pred-se.  „Si uže pomolzla?“ vpraša jo mati prepirljivo in osorno.  Dekle se molče obrne, vzame veliko mlečno golido v roke, nalije mehanično vanjo vode za umivanje vimena in odide v hlev.  Kdor bi jo bil po vnanjem sodil, mislil bi bil morda: ta se ne meni mnogo za to, da jej je bridka usoda ravnokar prve ideale življenja v blato potrgala.  Ali krivo bi bil sodil in površno.  Ne kaže se čut pri vseh ljudéh jednako.  Ljuba Rokovnjačeva!  Kadar ljudje to zvedó, kadar to začno govoriti, o Bog, kakova sramota!  In res čudno je, da ima misel: „Kaj poreko drugi ljudje o tem,“ tako mogočen vpliv na vse ljudi, v vseh položajih, še tačas, ko smo najbolj na se navezani in ko bi se za ves drug svet imeli najmanj brigati.  Sramota!  A vendar se je oglasil precej poleg tega čuta spomin njegovih besedij: le ti me moreš rešiti, če me ljubiš!  To mu je pa obljubila, v roko mu segla!  Zdélo, zdélo pot prejelo.  Nar.  Tisto nedeljo popóludne rekel je Blaž hlapcu: „Pojdi z menoj, France, greva na Kolovec, tam je novi gospodov grofov pristavnik Poljak; njemu povem, da sem dva Rokovnjača našel, on naj potlej naznani ali na Brdo ali v Mekine, v Kamnik ali v Ljubljano, da jih bodo iskali ali naši biriči, ali tisti francoski kusje (Blaž je tako slišal hussier) ali kdor hoče.“  „Jaz uže ne grem,“ odgovori hlapec.  „Zakaj ne?  Jaz stavim, da dobiva kaj za to; vse ono, kar so ob semnju v Kamniku razklicali; potlej pojdeva pa pit.  Nisi žejen?“  „Pil bi uže, pil.  Ali kaj, ko bi Rokovnjači zvedeli, da sva jih midva tožit šla, strijc?  Kaj pa potlej?“  „Ti se jih bojiš?  Sram te bodi!  Jaz pa nič.  Le pomisli, da je novi gospod Kolovški, grofov gospodar Poljak, obljubil trideset goldinarjev tistemu, ki le sled pokaže do Rokovnjačev.  Gavrič pa trideset.  Jaz ga imam, sled.  In torej imam tudi trideset in trideset goldinarjev.  Na Brdu bode doktor tudi še kaj dodal.  Potlej se pa vsi zberó, francoski ‚kusje’ pridejo, kmetje od vseh krajev pritisnejo, jaz ž njimi, pa jih bomo gonili kakor zajke.  Pojdi z menoj!  Za vino je denar gotov, pa ga bova pila še denes na upanje lepo kakor Odám in Eva, ko sta pod figovim drevesom sedela in sladko vince iz okrogle buče gólcala; mene uže po grlu praska.  Pojdi!“  In oba se počasi napotita.  „Ali, stric,“ nadaljuje hlapec govor počasno, morda da bi strah odvrnil, „kaj ste vi rekli, da sta Odám in Eva pod figovim drevesom sedela pa vino pila iz buče?  Saj ga nista.“  „Kdo pravi, da ga nista?“ prepira se Blaž, ki ni rad udal se, da bi kdo več vedel kot on, zlasti pa tak neokreten hlapčè ne.  Zato se vname med njima po potu ta-le prepir.  „Nista ga ne pila,“ reče hlapec.  „Kakó da ne?“  „Zato, ko ne!“  „Ka jima ga ne privoščiš?  Nevoščljivec!  Odám je vendar tvoj oče, Eva tvoja mati.  In moja sta tudi in še fajmoštrova oče in mati, če malo čez hrbet nazaj pogledamo kaj pak!  Pa jima ne privoščiš buče vina?“ prigovarja Blaž in svitlo gleda.  „Za to ga nista pila, ker ga je šele Noe znašel, veste?  Jaz dobro vem, da sem takisto slišal ’vengélj brati.  Noe je pa vino znašel kasneje, ker njega je dosti kasneje mati rodila kot Odáma, da boste vedeli, strijc.  Jaz tudi nekaj vem.  Kar vem, pa vem.  Nisem tako neumen ne, ni treba misliti tisto, strijc!“  Z odločnostjo in s pogumom je hlapec France govoril ta govor, jeden najdaljših in najbistroumnejših v svojem življenji.  Ker to se mu ni vsak dan primerilo, da bi bil znal Blažu ugovarjati, kateri je imel po mnenju tega okraja jezik nad vse doktorje.  In res pri tej priliki je bil hlapec Blaža popolnoma podrl.  Ta ni vedel en hip ničesa odgovoriti.  Da je Noe vino znašel, to je bilo res. „Kako, da sem to pozabil bil?“ jezi se Blaž in zarudi, kajti, da bi ga Francè bil v kozji rog ugnal v takej učenej stvari, to se mu je zdela izguba na svojej slavi in časti.  Nekaj hipov je torej Blaž moral misliti, kako bi se izrezal, kar mu na misel pride:  „Pa vendar ni res!  Veš ti to, ko sta Odám in Eva pod figovim drevesom sedela in vino pila, bilo je še pred grehom, predno jih je Bog osuval in v reso ven zapodil, tačas, ko sta bila še v raji.  In če se sliši brati in pridigovati, kako grozno dobro jima je v tistem raji bilo, pa da bi buče vina ne bila imela?  Imela sta ga, tako ti pravim; ker pojdi se solit z dobroto, če vina ni za pijačo in morda ni žganega ne!  Kako si moreš misliti dobroto in raj brez vina?“  To je bil pa spet za hlapca Franca tako prepričalen in silen dokaz, da ni znal nobenega ugovora nasproti privesti; zato je udal se in ponižno rekel:  „Saj menda je res tako.“ — Da bi pa svoje razgovorno pobitje pokril in izročil hitri pozabljenosti, vrne se hlapčeva misel k njiju prvotnemu pogovoru o Rokovnjačih in on vpraša:  „Kaj ste vi res taki, da pojdete Rokovnjače tožit?  Kaj pa če kdo od njih pride gor k nam in prinese uroke v hlev?  Oni znajo zagovarjati in uroke delati, saj veste.  Potlej jih pa tudi gospoda dobili ne bodo.“  „Naj jih dobodo ali ne dobodo, samo da meni denar dajo, ko jim povem, da je ta naš Nande, ki je Paleževino kupil, jeden poglavarjev.  Urokov se nisem nikoli bal in vsega copranja ne.  Kadar pa kam pojdem, ne pojdem brez noža in brez palice.  In še psa bom s soboj jemal, kakor jemlje kolovški svojega.  Če ni drugače, dam si pa še en pâs požegnati od Odromanove Jere; potlej me v uho piši Rokovnjaška copernija, veš?“  „Nu, ne rečem; ali kaj vam pomaga nož, če ti Rokovnjači streljajo z zagovorjenimi kuglami, ki človeka gotovo zadenejo?“  „Vidiš, ki nič ne veš!“ živahno v besedo seže Blaž. „Tiste krogle, ko so zagovorjene, da človeka gotovo zadenejo, zveri nikoli ne zadenejo; tiste, ki so za zveri zagovorjene, pa se človeka ogibljejo.  Kaj še tega ne veš?  To so meni še rajnca mati pripovedovali in vsi stari ljudje vedó.  No, in vidiš, če ima rokovnjač tako ali inako krulo, ne more ni psa ni mene zadeti, kadar skupaj hodiva.  Zato sem rekel, da bom psa s soboj jemal.“  Franc je bil zopet prepričan in ni znal ugovora.  Zato je spet nekaj druzega začel, kar je bilo po njegovi misli, tudi učeno:  „To se ve da, ko bi mogla midva praprotovega semena do biti, potlej bi se jaz uže nič ne bal, ko bi praprotovo seme, o kresu natreseno, pri sebi nosil.  Potlej mi živa duša nič ne more, pravijo.  A vrag ti ga vedi, ali rokovnjači nemajo tega praprotovega semena uže sami, oni, ki vedó uže od nekdaj od roda do roda stare copre in vse stare križ-besede.“  „Nič ne znajo; krasti pa jesti, druzega nič!“ jezi se Blaž. „Ko bi bil oni Bojec kaj znal, meniš, da bi ga bil jaz ob tla vrgel, kakor otép slame?  In Bojec je vendar rokovnjač, ker se mi je sam udal, da je.  Ko bi bili kaj več znali kakor tisti svoj tatinski jezik, ki ga med seboj govoré, kakor gospoda nemški med seboj, misliš, da ne bi bili tudi Bojca naučili?“  „To je pa spet res; čudno!“ in v tretje je bil hlapec France prepričan od duševno nadzmožnejšega Blaža.  V četrtem primeru, ki zdaj pride, pak je bila stvar preočitna, da bi se dal veliki čudoverec Franc strijcu Blažu preveriti.  Prišla sta bila namreč z gorskega polja in preko senožeti po stezi v gozd, kjer so rasli mladi borovci in različna mlada hosta, po nekaterih mestih prav gosta.  Na jednem kraju je bil neobrasten prostor ob potu širji, in lepa zelena trava je rasla tam, kjer je bilo včasi mokrotno.  Ob severnej strani je bilo gosto grmovje.  Na majhnem grmu jelševem tik pri potu pak je visela umazana prazna beraška torba, ali vsaj mnogo ni bilo v njej, ker je bila videti zelo lačna.  „Stojte, strijc Blaž, glejte zdélo, zdelo, zdelo!“ kliče hlapec Franc, ki je bil strahoma obstal in tudi Blaža Mozola za roko zadržal.  Oba sta gledala nekaj hipov na grmu visečo beraško torbo tik pota.  Ob grmu je slonela palica gorjača, črno ožgana in uglajena.  Torej se je obema gotovo videlo, da je to res „zdélo“, narejeno od zlega človeka njima ali bogve komu, kdor bi tod mimo šel, da bode imel nesrečo ta dan, če tod mimo in po tem potu gre, še večjo, nego li da bi bil petek ali da mu bi bila stara baba pot pretekla.  „Jaz uže ne grem dalje.