Kakor drugi narodje, tako so tudi naši slovenski otci, ko so se naselili po ti domovini, selišča si narejali najraši ob vodah.  Zadruge, ki so se naselile ob vodi, katera teče danes od Vrhnike skozi Ljubljano in se pri Zalogu izliva v Savo, imenovale so to vodo Ljubijo, kakor so slovenski bratje na severu drugo vodo podobno imenovali Labo, in Srbi svoj Lab, kar pomenja oboje samó vodo, ki „lije“.  Ljubija se ti pritočni reki še dan danes reče v narodu, a zdaj le še pri izvira na Virdu pri Vrhniki, drugod doli je dobila dolžje ime po mestu, katero se je naselilo na ti reki, po Ljubljani.  Kakor se namreč slovanski prebivalci ob Savi imenujejo Posavljani, prebivalci ob morji Pomorjani, isto tako so se zvali slovenski naši pradedje, ki so se naselili ob Ljubiji, Ljubijanje ali Ljubljanje ter s časom, ko je njih naselba poveličala se in ogradila, dobilo je mesto ime prebivalcev, — naša staroslovenska Ljubljana.  Tedaj mesto je ime dobilo od prebivalcev, prebivalci od reke.  Kasnejši rod, že tudi bolj tujim neslovenskim vplivom pristopen, pozabil je te početke in obrnil misel baš narobe: sodil je, da je mesto dalo reki ime in zato je staro častno Ljubijo prekrstil počasi v Ljubljanico pustivši ji samo še na izviru kot in pravico prvotnega imena do denašnjega dneva, preko tisoč let.  Pri izviru Ljubije, matere zdanje Ljubljanice, stalo je v tistih časih selo Vird.  Poznali so Vird že Rimljanje, ko so njega slovensko lice „Na Virdu“ prekrstili in po svoji šegi le po glasu polatinili v „Nauportus“.  In še do denašnjega dne se je ohranilo selišče Vird ali Verd pri Vrhniki, katera beseda pomeni to, kar vir, izvir vode, beseda, ki ima tudi še v litovskem nam sorodnem jezici jednak pomen.  Bilo je jesenskega dné leta 871., ko je na vso rano jutro plavalo od Virda po Ljubiji in čez močvirje doli mnogo čolnov izdolbenih iz jednega samega debla in prostornih za malo ljudij, kakeršne čolne so po pričanji starega kronista stari Sloveni posebno dobro znali delati, in v katerih so morali leta 626. ljutim svojim gospodarjem in krvnikom Obrom celo vojsko voziti po Dunavu do Carigrada.  Taki čolniči so izginjevali na Ljubiji v megli pred mladeničem, ki je tu ob vodi pri svojem čolnu stal, a še čakal nekoga.  „Strahomer!  Vôzi!  Glej!  Nas je silil in prigovarjal, naj idimo poslušat božjega moža, on sam pa okleva zdaj in menda čaka na žensko besedo.  Oj! oj!  Strahomer!“ Tako kliče jeden poslednjih povodnjih potnikov mladeniču iz polu megle in pólu jutranje teme.  Mladi mož se še jedenkrat ozrè po stezi, ki je od vode vodila v selo, potem pa čolnič odveze in skoči vanj, da se močno zamaje in in voda zapljuska.  „Še bolje, da je ni z menoj!“ mrmrá Strahomer in z veslom odrine lahko pláv in z nekaj krepkimi veslaji ga je voda nosila v sredi za odišlimi tovariši.  V tem hipu se zadaj na suhem za njim zasliši močan ženski klic:  „Stráho, Strahomer, čakaj!“  Ozrši se vidi mladenič znano si lepo deklico, zavije z jednim sunkom čolnič zopet proti bregu, a ga potem prepusti vodi ter mirno veslo v roci držeč reče sopihajoči mladi deklici, ki ga je klicala prej:  „Domá ostani rajša, Grimislava!“  „A nehčem,“ kliče ona in videti je bila, kako si ji lepe oči od nejevolje svetijo, ko ga pričakuje na bregu.  „Nikoli nisi silila z menoj.  Smijala si se, ko sem ti lepe in svete besede pripovedoval, katere sem slišal doli pri Ljubljanah v Gradišči, zakaj hočeš danes iti, ko bi bil jaz rajši sam?  Mi ne gremo po veselji, in ne na plesišče in na obede, nego božjega moža poslušat in Kristov nauk, a tu je treba resnega duha, vere in pokore, a ne tvoje šale, lahke glave in nevere obrske.“  „Ako hitro ne zavoziš sem do suhega, da vstopim k tebi, vržem se v vodo in plavam za teboj, dokler te ne doidem ali pa utonem,“ reče deklica nestrpljivo in ne čakaje odgovora, privzdigne préprosto belo platneno obleko do kolen in obuta naredi nekoliko korakov v plitvo obrežno vodo, tako da se čez členke udere v blato.  „Stoj!“ vpije Strahomer in naglo veslo obrne proti bregu, vedoč, da je njegova deklica svojeglavna in srčna zadosti, da v istini skoči v vodo in v obleki in opankah plava za njim, če on ne pride ponjo.  Deklica zleze v čoln, séde nasproti njega, in čoln se zavije zopet na sredo vode.  „Ti si hotel brez mene iti, dasi sem ti povedala, da želim in hočem s teboj,“ reče ona jezno.  On ji ne odgovori ničesa, temveč le krepkeje vesla in tako sta se molčé pomikala po vodi proti Ljubljanom.  To pa ni bilo deklici po godu, da bi molčala in mirna bila.  Svoje umetno pisano pletene in s svinjsko kožo opodplatene mokre in blatne čevljičke sezuvši privzdigne dolgo obleko in dene golo nogo preko nizkega čolniča v hladno vodo, ter se pripogiba, da bi se omila blata, katero se je je bilo prijelo prej na obrežji, ko je hotela plavati za Strahomerom.  „Glej, da mi v vodo padeš in še mene preobrneš,“ reče Strahomer, ko se dekle prebrezskrbno nagiba v vodo ter z oprano belo nogo po vodi pljuska tako krepkó, da se legak čolnič guga in skoraj ravnovesje izgublja.  „Vém nekoga, ki bi mu bilo ljubo, ko bi pala; zato pa nečem.“  „Ko bi mu bilo ljubo, ne bi te opominjal,“ odgovori mladi mož.  Nastane zopet molk med njima, da obedva lahko čitateljem natančneje predstavimo.  Strahomer je bil šestindvajset let star.  Vendar je bil starejšina svoji zadrugi, ki se je raztezala čez vso veliko vas Vird.  Vodstvo zadruge Strahomeričev je imel namreč že ded in praded njegov.  Zatorej ga je rodbina volila tudi po smrti njegovega otca za glavo rodbinske občine ali zadruge.  Da pa je Strahomer tako mlad imel največje dostojanstvo, katero je mogla préprosta rodbinska ustava staroslovenskih dedov oddajati, ni bil kriv le odlikovani otec in ded njegov, temveč mladi Strahomer je že sam odlikoval se med vsemi, tudi starejšimi zadružniki s posebno, za njegova leta izredno resnobo, modrostjo v razgovorih in bistroumnostjo, v dobrih svetovanjih, kateri so se starci molčé klanjali.  Poleg te dušne prevažnosti je bil Strahomer tudi izredne lepe telesne postave.  Skoro nekoliko deviški obraz je obrastala rumena, mehka, mlada brada; živo, veliko oko pod visokim vedrim čelom in belo polno zdravo lice z nepopisnim izrazom dušne razumnosti ter mehkega srca morali so tega moža prikupiti na prvi vid vsacemu dobremu človeku.  Vzrasti je od srednje, ne baš močán, a zdrav in čil.  Njemu nasproti sedeča in hudujoča se deklica je bila tudi uzor ženske lepote, vender v mnogem različne lepote.  Grimislava je bila kacih devetnajst let stara, močna, in v svoji haljini prepasani čez sredo z rudečim, srebrom okovanem remenom od jelenove kože, na videz skoro večja od njega.  Vendar ji te lastnosti niso kratile lepote, delale so jo temveč še zanimivejšo.  Ona je bila izredna prikazen, njene bele močne lakti so bile lepo okrožene; v njenem sicer širocem, a vendar vseskozi pravilnem obrazu je bila vlita neka gladkost in okroglost, ki prijetno ugaja pogledu; široko, belo a ne visoko čelo se je mehko previjalo na sencih; črni gostje lasje, v nepopisni lepoti od nature okrožljani v valove, padali so teško na tilnik in na ljubo ustvarjeni dasi močni vrat, — tako da je moral reči vsakdo, tudi ako mu njena visokost in močnost nista zdeli se uzorno ženski: to je krasna mladica ženska, kralja vredna.  Nekaj časa je Grimislava svojega veslača ostro po strani pogledovala in se kazala jezno.  Ko pa vidi, da se on premalo zmeni za to, vstane v čolniči, gleda ga nekaj časa in se mu na zadnje glasno in veselo nasmeje.  „Pojdi, Straše, pojdi ti sèm sest, jaz bi rada veslala.“  „Ná,“ odgovori on, potegne veslo v čoln in oba premenjata prostor in srečavši se v sredi čolna se odklonita drug od druzega, da ne bi ozki čoln omahnil.  Z veščo roko vsadi ona veslo v vodo.  Pri veslanji in pregibanji se je še posebno videla mladostna vitkost in živa krepkost njenega telesa.  Vsak bi se bil čudil njeni urnosti in gibčnosti, a Strahomer je razmišljen zrl po vodi Ljubiji, ki se je vedno bolj širila, čim bolj sta se bližala ljubljanskim naseljencem.  Tačas je bilo vse zdanje ljubljansko močvirje bolj pod vodo, jezeru podobno.  Sava je imela drug tek, in ne zdanjih v teku stoletij narejenih predorov.  Torej je plaval čoln kmalu kakor po jezera — zlasti, ker je bilo prej deževno vreme, — na konci katerega se je videlo ljubljansko mesto.  Grimislava čez nekaj časa neha veslati, sedé, obriše si pot s čela in reče:  „No, zdaj mi moraš povedati, zakaj me nisi rad s seboj vzel, ti ...“  „Veslaj ali meni daj!  Ne utegneva tu stati.  Umakni se meni,“ reče on.  „Nič!  Dokler ne poveš takoj, zakaj me nisi klical niti ne čakal, ne dam ti vesla; rajša ga v vodo spustim, potlej pa z roko veslaj, kakor racman.“  Mladenič potrpljivo zopet séde: videlo se mu je, da hoče premagati nejevoljo in mirno odgovori:  „Jaz sem ti že doma rekel in prej zopet, da se vozim poslušat propovedanje božje besede, svete resnice, vere Kristove.  Svet mož, ki uči ljudi, govoril je in povedal, da je pisano, naj se ne meče svinjam, kar je bistro in svetlo.  Tako tudi tebe ni treba, da nesvete šale delaš, kar čuješ lepega o kristijanih.  Še to, kar ti govorim o svojem gospodu in Bogu, poročaš ti materi svoji in ona, poganka ne umeje tega in greh dela, zaslepljena, ko kolne pravega Boga in še mene, ter odvrača tudi tebe od Kristove vere,“ govori mladenič ognjen.  „A ti znaš, da je meni malo do tega, ali hvali mati moja bogove nekdanjih svojih obrskih Kakanov, Jugurov in Tudunov, ali pa vašega Peruna, ki ga odstavljate.  Kar véruješ ti, to jaz, čuješ Straše moj?  Če moliš ti Peruna, jaz tudi.  Zdaj, ko si ti kristijan, hočem jaz tudi biti kristijanka, in hočem poskusiti, če želiš, jedenkrat ves dan tisto vaše znamenje križevo na čelo in na prsi s palcem pisati,“ reče deklica in prikupljivo pogleda resno se držečega mladega moža ter pristavi: „Nisi li rekel, da te moram tako rada imeti, da vse storim, kar želiš, kadar me vzameš za ženo?“  „Rekel!“ odgovori on. „Ali tačas nisem še tako védel, kot vém zdaj.  Zdaj vém, da samó Boga moraš bolj ljubiti nego katerega koli človeka.  Iz znamenja sv. križa ne smeš tako neumno besediti, kakor si ravno.  Ti moraš Kristovo vero hvaležno sprejeti ne zarad mene, temveč zarad tega, ker je k večnemu vzveličanju tvoje duše potrebna.  Naša vera uči, da se mora dobro ljubiti zato, ker je dobro, a ne ker nam je koristno ali ugodno.“  „Kaj?  Jaz naj koga bolj ljubim nego tebe?  Nečem!  In kaj nama mari zdaj duša, dokler sva mlada, ti in jaz; duša je potlej kadar pride Morana in nas položi pod zemljo.  Beži, Straše!  Jaz le tebe ljubim, pa svojo mater in tvojo, in druge ljudi majheno, ki imajo mene radi.“  „A Bogá moraš bolj ljubiti, ker on je tudi tebe in vse ljudi tako ljubil, da je svojega jedinega sina na svet poslal, da te je rešil ...“  „Mene že ne!“ zasmeje se lehkomiselna poganka in zopet krepko zaveslá.  „Poslušaj ...“ zavrne jo Strahomer in se od nejevolje zarudi.  „Poglej, poglej!  Divje gosi,“ kaže ona veselo.  Prepodil je bil čoln roj divjih gosij, ki so se iz vode vzdignile in s šumom fofotaje po vzduhu zletele preko barja ter v dalji zopet séle na vodo.  „Zakaj nisem loka in tula vzela s seboj, lehko bi bila že zdaj v drugič kako gosko ustrelila,“ deje mladica.  On nič ne reče, nego uprè oči v dno čolnovo.  „Misliš, da ne?  Da bi ne bila pogodila?“ vprašuje ona zvesto.  „Jaz tega ne mislim,“ odgovori on ter jo resno pogleda, „nego mislim, kakó je mogoče, da se človeka, ki ima srce in dušo, more taka neumnost kakor je tvoje gosje vprašanje bolj prijeti, nego božja beseda.  Jaz sem ti govoril o svetih velicih rečeh, a evo, ti si slišala bolj gosi!  S teboj ni govoriti.“  „A tebe sem tudi slišala, no, govori dalje!“ reče ona, odprè rudeča ustna in se mu spet z belimi zobmi ter živimi blestečimi očmi poredno in veselo zasmeje.  A on ne odgovori.  Ona nadaljuje:  „Nu, zdaj pa nehčeš, vidiš?  Kako si ti čuden ljubček postal.  Ko bi mi zmerom o tistih molitvah in nagovorih ne govoril in o svojem krstu, mislila bi res, da imaš kakšno drugo deklico tu doli.  In res sem malo mislila to, ko sem silila s teboj.  Oh, jaz ne vem, kaj bi potlej počela!  A zdaj spet mislim, da si mi zvest, nisi li, Straše?  Reci, da si!  Če rečeš, potem ti obetam, da hočem tudi jaz poslušati tistega tvojega svetega moža, če je še tako dolgočasen in če je še grši, kakor oni Frank, ki te je prvi učil.  Hočem tistega tvojega svetega moža, ki vam razklada vero, tako močno poslušati, da bodem ušesa in usta imela natlačena in ti bom mogla vsako besedo povedati, čuješ, vsako besedo, tako lepo, kakor znaš ti sam, če še lepše ne.“  „Nu, vendar jedenkrat priznaš, da je lepo.  O, Grimislava, kadar stoprav ti res slišiš svetega moža, našega otca in učitelja Metoda, kakó on govori, kako njegova beseda srca užiga, temoto uma razsvitlja, o, Grimislava to je lepo!  Potlej morebiti tudi ti nehaš tako zbirati nesvete besede.“  Deklica gleda mladeniča in se čudi.  Tako govorečega, tako navdušenega ga prej ni poznala.  Tudi zdaj ga ni umela.  A ljubila ga je strastno.  Zato se ga je tudi toliko bala, da mu ni hotela povedati, da ga ne umeje.  Da nekaj govori ž njim, vpraša ga:  „Kakó si rekel, da se imenuje tvoj sveti učitelj?“  „Metod.“  „In od daleč sem je prišel k nam, pripovedoval si domá?  Od kod?  Povej mi še jedenkrat, da si zapomnim, predno ga vidim in slišim.“  „Prišel je od Slovenov na severu, kjer je pri knezih Kocelji in Rastislavu oznanjal sveto vero in njiju narod Kristu pridobil.  A k tem slovenskim knezom je prišel še od dalje, od Slovenov iz grške dežele.“  Tako je mladi Strahomer pripovedoval in to je bilo precèj vse, kar je on slišal in védel.  Nijeden narod v Evropi ni tako velik, kakor je narod slovanski.  Po tem svojem velikem številu pak bi bili imeli naši slovenski dedje v starodavnosti priboriti si in ohraniti v zapadu Evrope večje samostalne države.  Res so si jih bili priborili, in ustanovili, ali žalibog niso jih ohranili.  Da jih niso ohranili, da so celó izgubili mnogo slovenskega ozemlja in mnogo rodnega svojega plemena v teku dolgih stoletij prepustili tujcem v pogubo, to nas uči občna historija.  Ali uči nas tudi, da so Slovenje narejali v posameznih dobah velikanske trude in napore za samostalnost slovenskega rodu, za svobodo slovenskega imena.  Jedna teh velikih ali največjih dob Slovenstva je óna, v kateri se vrši naša povest.  Ko se Slovenom; kateri so tačas zavzemali vse osredje Evrope, ni bilo posrečilo pod Samom (od leta 623. do 658.) niti pod Ljudevitom (819. do 823.) osnovati v zapadnem jugu trajno večjo svojo samostalno državo, rinili so Nemci vedno globočje med Slovene in si jih ukrotili v pokorščino.  Slovenski knezi so se klanjali oholemu Nemcu, dajali mu davek ali danj in bili tako od tujcev odvisni: nekaj časa sicer še samó sence samostalnosti, potem sužnji glavarji sužnjih svojih hlapcev.  Onkraj Dunava, v Nitri, v moravski deželi je vladal takšen slovenski knez, Pribina po imeni.  Iz bojazni pred nemškimi frankovskimi sosedi, kateri so z orožjem v roci bili podvrgli si že skoraj vse Slovene, stanujoče od Jadranskega morja navzgor proti Savi, Dravi in Dunavu, — ali tudi prisiljen od nemških vojaških krdel, šel je Pribina sam poklonit se frankovskemu kralju Ljudevitu Nemškemu in se dal krstiti.  Njegov slovenski narod ni bil še krščansk.  Zatorej je Pribina kristijan v Nitri med slovenskim ljudstvom zaupanje izgubil in lehko je bilo pregnati ga druzemu slovenskemu moravskemu vojvodi Mojmiru, kateri je vladal v Velegradu na reki Moravi.  Bežal je Pribina pred Mojmirom proti jugu, kjer so še Sloveni stanovali, in je bil med panonskimi Slovenci pri knezu Ratimiru gostoljubno sprejet.  Ratimir je imel baš vojno z bavarskimi Nemci, da bi ohranil samostalnost svojo.  Vendar imel je nesrečo.  Ko je v bitvi premagan bil in se umeknil, ostal je pribegli Pribina v njegovi deželi, prikupaval se Nemcem in dobil od njih za prejšnjo svojo pokornost spodnjo Panonijo: t. j. jeden del zdanjega Ogerskega in tačas še skoraj vse slovensko Štajersko, ter je zidal pri Blatenskem jezeru mesto, katero je imenoval po nemško Mosaburg, t. j. mesto pri močvirji.  Pri močvirji je stavil mesto zato, da ga je bilo lože braniti.  Solnograški škofje so tu začeli širiti krščanstvo.  Ali slabo so opravljali posel svoj, ker njihovi duhovniki so znali samó svoj nemški jezik.  Sloven jih ni razumel in ni hotel sv. vere poslušati in sprejemati v tujem nerazumljivem jeziku.  Po pravici je Sloven slutil, da mu Nemec nosi vero in božjo propoved zato, da bi tudi gospodoval v deželi in Slovena žulil.  Vendar so mogočnejši Nemci zidali cerkve na mnozih krajih po slovenski deželi in nastavljali duhovnike svoje.  Meja Pribinovega novega slovensko-frankovskega kneževstva sicer ni natanko določena, to pa je gotovo, da je naše štajersko slovensko mesto Ptuj bilo tudi njegovo.  Nemci, imejoči na vse strani prostrane svoje države polne roke posla, pustili so Pribini, ker so mu zaupali, kasneje vedno več samostalnosti, tako, da se je njegovemu sinu in nasledniku Kocelju že reklo „vojvoda vse Panonije“.  Kocelj je bil tudi bolj odločen in moževski Sloven nego li oče mu Pribina.  Na severu Panonije pak Moravci pod vojvodom Mojmirom, kateri je bil sédel na prvotni prestol pregnanega Pribine in vladal nad moravskimi Sloveni, niso bili še Nemcem pokorni; zatorej so se Nemci bali rastoče Mojmirove moči.  Leta 846. je tedaj sam nemški kralj brez uzroka z vojsko šel na Moravče, da bi jih premagal in obvladal, kakor je bila to nemška šega tačas.  Hoteli so, da bi jim bilo vse pokorno.  Res se posreči nemškemu kralju pregnati kneza moravskih Slovenov, Mojmira in postaviti njegovega netjaka Rastislava na njegovo vladalčevo mesto.  Tujca si vendar ni upal postaviti niti Nemec za kneza moravskim Slovenom, ker je védel, da bi se précej za njegovim hrbtom vzdignili.  A če je mislil, da bode Rastislav delal na nemško korist, motil se je.  Baš Rastislav je temelj postavil veliki slovanski moravski državi in podstavo sezidal slovanski narodni cerkvi, dve veliki ideji izvel, kateri bi bili vso Eviopo preobrazili, da sta kasnejše viharje prebili, da se nista morali umekniti nemškim zvijačam in zavistim.  Prvo, kar je storil Rastislav, bilo je to, da je pomagal Nemce razdvajati.  V boji, ki ga je namreč Karlman vodil proti svojemu očetu kralju Ludeviku Nemškemu, podpiral je Karlmana, a tačas svojo deželo Moravsko osvobajal in osvobodil tudi sosedno slovensko Panonijo, ki je sezala do naše zdanje ožje domovine, s tem, da je Nemcem prijaznega Pribino dal umoriti leta 861. in dozdanjega koroškega mejnega kneza pomagal izpodriniti.  Namesto Pribine je na vladanje v Mosaburgi, Dudlebih in Ptuji nastopil sin Pribiniov, vojvoda Kocelj, kateri se je, kakor že rečeno prej in kasneje vedno rodoljubno slovensko in bolj samostalno vladal.  Rastislav je hitro spoznal, da, če hoče njegov slovenski narod svoboden biti od Nemcev, mora kulturno osvoboditi se od teh sosedov.  Kultura pak je bila zlasti v óni dobi v prvem mestu iskati v razširjenji krščanstva.  Med Sloveni, tudi med moravskimi, bilo je že nekoliko kristijanov.  Nemški škofje so namreč, kakor smo tudi že omenili, pošiljali iz Solnograda, Regensburga, Pasove in od drugod med Slovene nemške svoje duhovnike, da bi učili vero.  Pa posebno Rastislav je uvidel, da nemškemu višjemu in nižjemu duhovenstvu ni bila tolikanj pri srci pravovernost slovenskega naroda, temveč gospodovanja željnost, razširjevalnost nemške narodnosti in nemške države, ali ponemčevanje drugorodnih sosedov.  To je knez Rastislav opazil najbistreje in prvi.  Zatorej je sklenil drugod učiteljev iskati za svoje Slovene, in sicer národnih.  Stopil je v zvezo s slovenskima knezoma Koceljem v Ptuji in svojim mladim sorodnikom Svetopolkom v Nitri in pomenil se ž njima po poslanikih.  Ko je videl, da ga hočeta tudi ta dva kneza podpirati, poslal je — ne v latinski Rim, — a v grški Carigrad po slovanske učitelje in oznanjevalce Kriščeve vere.  Rastislavlji slovenski poslanci pridejo v Carigrad h grškemu cesarju Mihaelu in so mu govorili, kakor staroslovenska kronika preprosto pa veličastno in lepo pripoveduje tako-le: „Kakor je božja milost, zdravi smo.  In prišli so k nam mnogi krščanski učitelji iz Vlahov in iz Nemcev, učeči nas razloček zlega in dobrega.  Ali mi smo Sloveni, prost narod.  Mi nimamo nikogar, ki bi nas učil istine, in ki bi nam razum svetega pisma razkladal.  To, dobri vladika, pošlji nam takih móž, da nas bodo učili vsake pravice.“  Carigradski cesar je dobro razumel, kako važna je prošnja, s katero mu dohajajo poslaniki slovenskih knezov.  Védel je, kaj bi politično veljalo, zlasti nasproti nemškim Frankom, ako si krščanski iztok moralično pridobode razširjene rodove slovenske.  Zatorej je poklical učenega filozofa Konstantina, kasneje imenovanega Cirila, in mu rekel, kakor panonska, staroslovenska legenda od besede do besede pravi: „Slišiš li, filozofe, to reč?  Brez tebe se ta stvar ne opravi.  Na mnogo darov!  Vzemi brata svojega Metoda in pojdita.  Vidva sta Solunjana, a Solunjanje vsi čisto slovenski govoré.“ Konstantin in Metod se nista odrekla, šla sta med Slovene, blagovest Kristove vere oznanjat.  Cesar Mihael ni mogel boljših móž izbrati, nego li sta bila brata Konstantin in Metod.  Prvi je bil učen, a skromen in ponižen, drugi, Metod, bil je poln moževske odločnosti, trde volje in neupogljive nravi.  Oba sta bila že izkušena.  Konstantin je bil že pri azijskih Kazárjih učitelj Kristove vere, Metod je prej bil višji uradnik in si je s tem pridobil dejanskih upravnih in političnih modrostij in državnih nazorov, katere je kasneje, cerkveni organizator, pri panonskih in moravskih Slovenih, in v ljutem diplomatičnem boji z nemškim popovstvom in s svojimi obrekovalci in klevetniki na rimskem dvoru in pri Svetopolku samem tako krasno razvijal.  Prišedši leta 863. iz Soluna med Slovene, skrbela sta brata Konstantin in Metod najprej za slovensko knjigo.  Konstantin je te pismenke stoprav po grških pristrojil za slovenščino in jeziku pravilo določil.  Občudovanja vredna točnost in narávnost, katero vidimo v tem oziru v vseh ohranjenih nam staroslovenskih cerkvenih knjigah, dokazuje, da sta mogla kaj tacega ustvariti le dva Slovena iz Soluna, grški izobražena.  Tudi nadaljno trudovito delo za Slovene, prebite muke in prestana proganjanja, mogel je le Sloven Ciril, le Sloven Metod za svoj narod pretrpeti, tujerodec Grk bi tega ne bil mogel.  Sveta učitelja sta précej uvela slovenski jezik v cerkvah in pri vsi službi božji, kjer je prejšnjim nemškim duhovnikom rabil le tuji latinski.  S tem sta se narodu povsod prikupila in krščanstvo se je širilo brzo in daleč na okoli po zemlji slovenski.  Videča, da samá ne moreta delati, da je treba v obširnem vinógradu gospodovem mnogih sodelavcev in da bodo ti delavci najboljši, ako vzrastó naravnost iz samega naroda, zbirala sta Konstantin in Metod slovenske dečke in mladeniče okoli sebe v učilnice in jih poučevala ter pripravljala za svečenike in propovednike besede božje.  Tako sta delala slovenska sveta brata nad štiri leta in njiju ime se je blagoslavljalo po vsi slovenski zemlji, dokjerkoli je sezal njiju in učencev glas.  Zarad tega so pa nemški duhovniki pasovske in solnogradske biškupije, kateri so menili, da so jim slovenski kraji in narodi že v gotovo gospodstvo izročeni, silno razljutili in razsrdili.  Sklenili so ti Nemci na vsak način uničiti slovenska učitelja in izriniti slovenski uk iz cerkve.  Jeza nemških popov je rasla v óni meri, v kateri se je blagodejni vpliv Konstantina in Metoda vekšal med Sloveni.  Nemci so pa tudi dobro čutili, da, ako pusté slovenske učitelje narod poučavati, bode Slovén zjedinil se v svoji državi, ukrepčal se in se ne bode dal Nemcu v pokorščino upreči, kar je bil njim glavni in končni namen razširjevanja vere.  Vse spletke nemškega duhovenstva, kar ga je bilo že od prej med Sloveni in kar ga je delovalo z Nemškega, bile so za Rastislavljega časa zastonj.  Vojvoda Rastislav je vedno bolj spoznaval, kako silno važnost za samostalnost Slovenov in njih bodočnost bi bilo, če svoj jezik izobrazijo, če se svoje knjige držé in cerkev svojo ohranijo neodvisno od sosedov Nemcev.  Zatorej je bil Rastislav močan zaščitnik svojih poklicanih učiteljev, Konstantina in Metoda, in vse rovanje in krtovanje nemškega duhovenstva ni nič opravilo, dokler je on živel.  Zdaj so Nemci začeli misliti, da je treba Rastislava odpraviti prej, predno je možno uničiti sveta slovanska učitelja.  Ker mu niso mogli naravnost priti do živega, računali so, kakor že prej večkrat z vspehom, na slovensko nezlogo in medsebojno slovensko malostno osebno zavist.  Podpirali so in kurili razpor med Rastislavom in njegovim netjakom, vojvodo Svetopolkom, ki je vladal Slovene v Nitri.  Ob jednem so v Rimu pri papeži opisavali slovanska blagovestnika kot krivovérca.  Predno pak je dozorela prva nemška intriga gledé razpora med Rastislavom in Svetopolkom, sklene Rastislav drugje spletki, v Rimu poskušani, streti glavo, in sicer na nasvet Konstantina samega, kateri je upal si papežu Nikolaju dokazati, da ju Nemci obrekujejo, kadar govoré, da ne učita prave in čiste vere Kristove.  Leta 867. proti jeseni se napravita Konstantin in Metod na pot v Rim.  Spremljali so ju Rastislavlji poslanci in nekateri njiju učenci.  Dné 14. decembra tega leta dospeta v Rim.  Med njiju dolgim potovanjem je bil prejšnji papež umrl in že novi, Hadrijan II. bil je zasedel Petrov stol.  Po sreči je bil mož razumen, dober in ne še po zlobnem nemškem vplivu in klevetanji prevzet.  Z ognjem svetega navdušenja za svojo pravično stvar, z iskrenostjo čiste rodoljubne duše, ki zna, da ne dela za sebe nego za naroda svojega duševno blagostanje, razložila sta slovanska učitelja papežu razmerje na Slovenskem, opravičila svoje ravnanje, pokazala knjige slovenske.  Posreči se jima papežu dokazati svojo pravovérnost in uničiti mrežo, katero so jima bili spleli nemški duhovniki.  Papež je odobril njiju uk, potrdil slovenske cerkvene knjige in je Konstantina in Metoda celó blagoslovil za škofa.  Kar je pa največ bilo: on je dovolil, da se sme služba božja v slovenskem jeziku obhajati, in ni terjal, da bi se morala peti v latinskem.  Konstantin pa žal! zboli v Rimu tako, da se brata ne moreta vrniti nazaj med Slovene.  Sprejemši ime Ciril, s katerim ga danes česté slovanski narodi, stopi Konstantin bolehen v samostan, kjer že 14. februvarja leta 869. umre, gotovo na velikansko škodo Slovenstvu.  Metod, slovesno brata pokopavši, vrne se potem sam z učenci, katerih je bil papež Hadrijan nekoliko posvetil v duhovnike, med Slovene nazaj.  S seboj je tačas nesel Metod papeževo pismo, v katerem on vsacega izobčuje iz katoliške cerkve, kdor bi govoril, da se ne sme božja služba opravljati v slovenskem jeziku, in sicer ne samó oznanjevanje ali propoved besede božje, nego tudi sv. maša in krščenje.  To velikansko priznanje slovenski narodnosti od strani Rima, pripisavati je gotovo le posebni prepričevalnosti in modrosti Metodovi.  Med tem časom pak nemško rovanje ni nehalo.  Propalo v duševnem boji zoper slovensko liturgijo, prijelo je Nemštvo zopet surovi meč, da bi novo slovensko Rastislavljo državo izpodkopalo in uničilo.  Na poti v slovensko svoje duhovensko pastirstvo zvédel je Metod, da so Nemci pod svojim kraljem Ludovikom padli z vojsko na Slovene Rastislavlje potem, ko so bili dovolj raznetili razpor med njim in njegovim hrabrim, a nepremišljenim netjakom Svetopolkom, knezom Nitranskim.  Ker Rastislava niso mogli v javnem boji uničiti, hoteli so ga z lisičjo lokavostjo dobiti v roke.  Zatorej so obetali mlademu Svetopolku samostalno vladanje nad vsemi moravskimi Sloveni, ako jim le osebo Rastislavljo izroči, dokazujé mu, da ga hoče strijc Rastislav s poti spraviti in se polastiti tudi njegove zemlje.  Metod se v tacih razmerah ni mogel vrniti v Velegrad k Rastislavu.  Zatorej je ostal pri Kocelji v Mosaburgu, Ptuji in Dudlebih ter sv. vero v slovenskem jeziku razširjal med Sloveni ob Dravi in Muri s svojo gorečo besedo čudesa delujoč, kamor je stopil s slovensko službo božjo.  S tem je nemške duhovnike solnograške škofije, kateri so — kakor že rečeno — slovenskemu narodu silili le svoj jezik, popolnoma izpodrinil in nemško duhovenstvo je ne gledé na papeževo odobrenje Metodovega dela pomnožilo še agitacijo in rovanje proti njemu.  Nemški duhovniki se niti papeževim poveljem niso hoteli uklanjati, kjer je šlo za njih ali njih knezov politično in narodno gospodstvo.  Ne le, da so ga zopet črnili v Eimu, da „krivo vero“ uči, kar pa da pokriva s svojim „barbarskim“ slovenskim jezikom, tudi pri Kocelji so napeli vse strune, da bi slovenskega apostola izrinili iz Panonije, kjer je bil od papeža imenovan za nadškofa.  Glavni njegov tožitelj je bil višji nemški duhovnik Rihbald, namestnik solnograškega škofa Adalvina v Panoniji.  Med Sloveni ni imel namreč Rihbald najedenkrat nič posla, odkar je bil Metod tjà prišel in ljudem národen jezik prinesel v cerkev.  Zato je pisal škof Adalvin v imeni še drugih nemških višjih duhovnikov in v imeni Karlmanovem slovenskemu knezu Kocelju, naj pošlje Metoda na bavarsko sinodo, da se bode videlo, uči li ta „došli Grk“ pravo véro ali ne.  Kocelj ga ni poslal, dokler je njegov mogočnejši tihi zaveznik Rastislav hrabro vojeval se in Nemce odganjal od svojih mej.  Rastislav je bil namreč nemške vojske premagal in Metod bi se bil vrnil v njegovo državo, in oba bi bila veliko slovensko delo dovršila, in Slovene cerkveno osvobodila od Frankov, — ko bi se ne bil zgodil iz slepote in prevare jeden največjih grehov slovenske zgodovine!  Mladi nitianski knez Svetopolk, sicer silno močan in vojevit, in zatorej vpliven ali menj razumen in bistroviden knez Svetopolk, dal se je Nemcem prekaniti, da je pot strijca svojega, blazega Rastislava, k sebi naznanil Nemcem, kateri so ga na ti poti prestregli, ujeli in odpeljali v nemško deželo.  Nemci so imeli tako svojega sovražnika Rastislava v oblasti, prvega Slovena, ki je védel, kako se mora Slovenstvo na svoje noge postaviti in podpreti, da se bode moglo braniti navalom silovitega soseda.  Veljalo jim je pa dobiti še druzega, njegovega in Koceljevega velicega pomočnika in duševnega svetovalca, Metoda.  In zato so ga nemški višji duhovniki klicali zopet na cerkven shod, kjer naj se bode zagovarjal, je li istina, da uči krivo véro, ni li.  Pogumen mož, v svesti si resnice in pravice svoje, in celó v nádeji, da bi rešil iz nemških rok blazega slovenskega vladarja Rastislava, odloči se Metod iti na tako cerkveno skupščino.  Vspeh, s katerim je bil prej z bratom Cirilom v Rimu osramotil, protivnike svoje pred papežem bodril ga je tudi na pot v to sinodo.  Vrhu vse svoje skromnosti je tudi lehko védel, da nemško duhov enstvo njemu, kar se tiče knjižne učenosti in zgovornosti, nikakor ni kos, zatorej se mu znanostnega boja ni bilo treba bati.  Solnograški škof Adalvin je sklical najučenejše in najzagrizenejše nemške duhovnike, zlasti bavarske, da bi Metodu grehe v njegovem učenji dokazali in ga tako z nečim pravom odpravili iz slovenskih dežel, po katerih so rekali, da imajo samó óni pravico učiti vero.  Tudi Karlman, sin kralja Ludovika Nemškega, podpiral je ta shod, povabil nánj druge, in tudi Svetopolka.  Na poti k temu shodu se je mudil Metod v Ljubljani, da bi versko in narodno zanemarjene tukajšnje Slovene utrdil in poučil.  Nekateri menijo, da tačas, pred tisoč leti, po srednji Evropi ni bilo velicih mest, ker rimska so bili razni barbari razdejali ob narodovskem preseljevanji, a mlajši narodi da niso zidali velicih mest.  To je res, da tacih mest ni bilo kakor so denašnja; vendar med tistimi narodi, ki so najrajši mesta ustanavljali, bil je slavjanski narod, znamenje, da je imel tačas prilično večjo kulturo nego li sosedje.  Dokaz zato je historično in jezikoslovno neovržna resnica, da je zdanja stolna nemška mesta Sloven založil ali sezidal in jim dal imena.  Na mestu, kjer zdaj stoji Ljubljana, stalo je tačas nekaj sél blizu skupaj, ali, če hočete: več malih mestec.  Na zdanjem „Starem trgu“ pod gradom je stanovala in za sebe ograjena ali utrjena bila frankovska ali nemška naselbina.  Sloveni pak so imeli svoje mesto „Gradišče“, katero ime je jednemu predmestju zdanje Ljubljane ostalo še dandanes.  Na „Poljanah“ so stanovali poljedelci, v „Kravji dolini“ živinorejci, a „Krakovo“ ima ime od vodnega kraja, torej je bila tu naselba ribičev, ki so, pokristjanivši se, ustanovili si prvo cerkev ob vodi sredi Ljubljane ribiškemu patronu sv. Nikolaju na čast, — sedanjo stolno cerkev.  Pravo in prvotno mesto slovenskih Ljubljanov je bilo Gradišče.  Semkaj so se zatekali v pribežališče tudi ljubljanski Poljanci, Krakovci, Kravjedolinci in drugi slovenski okoličani, kadar je od sovražnika pretila nevarnost.  Ljubljansko Gradišče je bilo tačas takšno kakor druge trdnjave, starih Slovenov: po večjem leseno.  Slovenje so v krajih; kjer je bilo dobiti lesa, a malo kamenja, le bolj lesenih stavb vajeni, menj zidanja s kamenjem.  Gradišče je bilo torej okoli in okoli z visocimi, v zemljo zabitimi kolmi in prstenimi nasipi ograjen prostor.  Izza sten te kolne ograje so se napadani Slovenje branili sovražnikov z lokom, s kopjem, mečem in kijem ali betom, sebe in svoje imenje, svobodo moško in čast žensko.  Kjer so bila gradišča že stara in zarad tega obširna ter močna, tam si je Sloven ohranil dolgo svobodo.  Kjer je bil razkropljen, tam ga je tujec pokóril si lehko.  Stari Sloven je živel v zadrugah, prav med svojimi svoj, samó prosto voljenemu starejšini zádružnemu pokoren.  V jedni zádrugi je bilo več rodbin, a živela je vsa zadruga kot jedna rodbina, kateri otec je bil zadružni starejšina.  Ta ni moral vselej najstarejši biti.  Kdor je bil v zadrugi priljubljenejši, modrejši, ta je bil kot glava voljen.  To se vé, da je bil navadno starejši.  V mestih ali gradiščih je bilo to s časom drugače.  Bramba pred vedno opasnejšimi plena željnimi tujci in vojvodstvo sta dajala starejšini večjo slavo in večjo moč.  V časih vojne nuje in sile so se tudi vse zadruge iz obližja in iz dalje združile pod jednega starejšino, jednega glavarja.  Temu je moč in oblast ostala tudi po vojni, posebno če je bil srečen v vspehu ali če se je odlikoval po telesnih in duševnih svojstvih.  Slava tacih móž je prehajala na njih sinove in vojne tovariše.  Tako so nastali knezi, vojvode.  Ker so dobivali darove in poklone za to, da so s svojim spremstvom, najvojevitejšimi možmi, ali s svojo vojno „družino“ branili posameznike in male zádruge, morali so knezi to družino okoli ssbe hraniti.  Tako se je okoli knezov naredilo zrno vojske, iz katerega zrna je — to se vé da v kasnejši dobi — pri nekaterih Slovenih nastalo narodno plemstvo in svobodnjaštvo, a večino druzega naroda, orožja menj vajenega, prišla je v nekako pokorščino in odvisnost od njega.  Taki slovenski knezi in vojvodi so stanovali po gradiščih.  Zato se je tudi sélski narod navadil na gradišča gledati kot na nekaj višjega, od koder dohaja ukaz, zaščit in celó pravica v pravdi.  Knežje in vojvode so bili na ta način gospodarji, če prav se je prvotna zádružna samostalnost in razcepljenost med Sloveni vzdržala, le še preveč ako se jemlje v poštev njih naturno zmožnost, močno državo osnovati in ukrepiti.  V ljubljanskem Gradišči je tačas vladal slovenski knez Vitoglav, spoštovan mož in poznan pri slovenskem narodu ne le ob Ljubiji, nego po vsem zgorenjem Posivji in daleč čez Krko in Kolpo.  Njegov rod je bil znan še iz časov, ko so se bili Slovani pod Ljudevitom posavskim vzdignili in Nemce pretepli, in jeden njegovih bratov je hrabro branil samostalnost slovenskih zádrug ob Mari, kjer je prebival slovenski rod Suslov in Tibrov.  Vitoglav je bil sicer kristijan, vendar ne prav iz srca.  Veroval je v Krista in v jedinega Boga, ali nič bolj kakor tudi še v stare bogove Slovenov: Peruna, Dažboga, Svaroga, Svetovita, Striboga, Morano, Vesno in v druge.  Krščanski Bog se mu je zdel mogočnejši nego stari Perun že zarad tega, ker so v bojih zmagovali njegovi privrženiki.  Ali od nekdaj mu je bilo zoperno, da so to vero prinesli Nemci.  O pravem razločku ni bil poučen.  Ko je pa slišal Vitoglav, da v sosednjem vojvodstvu Kocljevem, med zádrugami Dudlebov ob Dravi, Tuslov in Tibrov ob Muri propoveda besedo božjo in Kristovo blagovéstje velik in posebno učen in moder Sloven, po imeni Metod iz Soluna, ki govori slovensko slôvo, pošiljal je slè h Koclju proseč: Pošlji tistega modrega propovedovalca tudi doli k nam, da slišimo še mi, je li res tako pameten in tako mnogoveden, kakor pripovedujejo ljudje, ki prihajajo od vas, in kakor se je glas razletel po vsi naši zemlji.  Ker je imel Metod drugod preveč dela, ni mogel v Vitoglavlje kraje priti prej.  Zdaj, predno je šel na zbor v Regensburg, hotel je med potom tudi Slovene v zgórenjem Posavji in Ljubljane ob Ljubiji poiskati v svojem apostoljskem delu.  Do ljubljanskega Gradišča so ga izpremili orožniki iz vojne družine Kocljeve z Motižirom načelnikom, brodov, potov in stez veščim, ker zarad nemških in obrskih razbojnikov in klatežev Kocelj ni hotel učitelja naroda svojega pustiti brez spremstva.  Od ljubljanskega Gradišča skozi zgorenje Posavje in v Gorotansko pak je Kocelj terjal od Vitoglava, naj iz svoje družine orožnikov skrbi za Metodovo spremljanje, da se mu med potom do Nemcev nič zlega ne pripeti, sporočivši Vitoglavu, da bi bila velika nesreča za deželo, v kateri bi kakšen zlodejec žalil sveto glavo tega učitelja in gospoda.  Tako je bil Metod za nekaj duij med Ljubljani in knez Vitoglav je bil povabil od blizu in daleč narod na poslušanje prave vere.  Med došleci, ki so ali iz radovédnosti ali iz resnične pobožnosti in duševne naukove potrebe privreli skupaj, bila sta tudi naša mlada znanca iz prvega poglavja Strahomer in Grimislava.  Kakor da bi hotel Bog to jutro posebno osijajiti, niti navadne megle v Ljubljani ni bilo, temveč bistro je sijalo solnce.  Zbrani narod je že védel, da bode Metodova služba božja in propoved pod milim nebom pred Gradiščem.  Pod milim nebom prvič zarad tega, ker se je bilo zbralo premnogo naroda; kajti so bili prišli ljudje čez gozde od Okolpja in Posavja, od Krke in Krasa, tako da niso mogli iti v malo tačas še prvotno slabo cerkev na frankovski strani pod grajskim ohribjem.  Drugič pak je Metod tudi zarad tega rajši po svoje in s svojimi duhovenskimi spremljevalci opravljal službo božjo, ker je bil v Ljubljani nameščeni stalni duhovnik hud Nemec in latinec in njegove slovenske liturgije sovražnik, ker že od solnograjskega Rihbalda naščuván.  Tu, kjer je zdaj nunska cerkev.  Zvezda in drugi del ozvezdja, bila je tačas planota.  Tu je bil dal Vitoglav po nakázu in naročbi Metodovih veščih spremljevalcev narediti lesen oltar in vzvišen oder, s katerega je mogel Metod, zbranemu ljudstvu viden, propovedovati.  Ob tem dnevi, ko spremljano mi Strahomera in Grimislavo, bil je že zadnji dan Metodovega javnega učenja v ljubljanskem Gradišči; popoludne je imel oditi proti severu in nemški meji.  Ljudstvo se je torej gnetlo že pred določenim časom vse bliže kraja, da bi svetega učitelja bolje videlo in lože slišalo.  Tak, ki se je za vsako ceno želel preriti skozi gnečo do odra in oltarja, bil je naš Strahomer.  „Obstoj tu, kam kaniš; ne vidiš li, kako je že tukaj hud nariv od zadaj in spredaj,“ opominja ga Grimislava, ki se ga je dozdaj držala, dasi po medpotnim razgovoru ni skoraj nič več govoril ž njo.  „Jaz hočem počasi do spredaj priti; če nečeš za menoj, ostani zadaj“, reče Strahomer.  Jezna se Grimislava obrne in obstane na mestu.  Strahomer si z močnimi komolci, vendar kar se da počasi in nežaljivo nareja pot skozi stoječo množico in posreči se mu preriniti do propovednega odra.  Bil je zadnji čas, ker zdajci se vse oči obrnejo na levo, od koder je iz Gradišča prihajal Metod s svojimi duhovniki in učenci, z Vitoglavom in družino mu.  S spoštljivo poniklo glavo se je ljudstvo precej razmikalo in svetemu možu narejalo pot.  Duhovniki in knezi so vstopili pred oder, hrup med množico je umolknil, le še hlastni pošepeti so zamorili, potem nastane popolna in sveta tišina; ko stopi propovednik Metod na oder, vsako okó je bilo vánj uprto, vsako uho napeto in slišati željno, kaj bode izrekel veliki mož.  Metod je imel silovit in vsevladen vpliv na vse Slovene, prostake in kneze.  Njegova beseda je prijemala slovenski narod tako, kakor še pred njim ni bilo nobenega človeka med njimi.  Metod je bil povse nenavaden človek, divna prikazen.  Že od nature visoke rasti, zdel se je še mnogo večji in vzvišenejši v dolgi svoji obleki, beli hali od tancega grškega sukna, katera nad ledji ni bila nič prepasana, temveč se je prosto spuščala v široki obilnosti do tal ter se gubála samó vsled pregiba vitkega junaškega telesa ali vsled okreta desne roke, odete v jako ohlapne viseče rokave, kateri so bili široko obrobljeni z zlatom in z rudečo svilo.  Z levo roko je ob sebi in nekoliko od sebe ponosno držal veliko palico z dvojnim križem.  Jednak, le ožji obrobek kakor na rokavih imel je vratni izrez Metodove preproste, a vendar krasne telesne obleke.  Ko je stal pred narodom, bil je gologlav.  Tako se je videla vsa svetniška lepota njegovega obličja.  Črni močni lasje so se nad velikim čelom dvigali nazaj po glavi in v veliki obilosti kodrali na tilnik.  Zarjavelo, a lepo lice je obrobljavala in zasenčavala močna črna brada, vendar ne prevelika.  Iz iskrih očij pak je sijal žarek, ogenj svete navdušenosti.  Ves nastop je kazal odločnega, neupogljivega in značajnega možá, ki bi isto tako, kakor je znal z ognjevito zgovornostjo osvójati narodova srca za sveto stvar, zmožen bil na čelu vojske zmagovito osvajati sovražne trdnjave.  Taka je bila Metodova vnanja veličina.  Skoraj še bolj je bila razumljiva neizmerna sila njegovega vplivanja na ljudstvo, kadar je začel govoriti in se je ljudem pokazavala njegova duševna nadvladnost.  Tako ni nihče več govoril.  Njegov glas je bil močan in vendar mehak, daleč doneč in vendar krotak, po vsem pa čist kakor zvon in uhu prikupljiv kakor dekličja pesem.  Metodova beseda je bila preprosta, navadna, domača, vsacemu Slovenu umljiva, a ipak se je zdelo, da nihče ne zna, ni ne more besedij tako lepo in sam ob sebi zlagati in izpovedavati kakor on.  Kaj čuda, da so ga ljudje poslušali kakor nobenega učitelja ne, brez sape, brez premika, rekel bi skoraj, da se niso upali treniti z očmi.  Poslušali so ga radi tudi taki, ki niso imeli prej nobenega veselja in nagona do tega, kar je govoril.  Nihče pa ne bi bil mogel verneje in pazneje poslušati svetega učitelja nego Strahomer.  Metod je bil v svojih propovedih zadnje dni izbral za predmet tri božje čednosti: vero, upanje in ljubezen, ki tako rekoč obsezajo ves krščanski nauk.  Sosebno je poslednjo vselej rad z veseljem razkladal dobremu in za vse blago sprejemljivemu slovenskemu ljudstvu, ki je tudi zarad tega s tako čudovito ljubeznijo Metoda čestilo povsod, kjer je le jedenkrat bil in govoril.  Danes je Metod govoril o ljubezni do Bogá in do bližnjega.  Spomnivši Kristovih besedij: „Karkoli kateremu najmanjšemu dobrega storite, meni storite“, opominjal je sveti učitelj, naj óni njegovi poslušalci, ki so ga umeli in so v spominu in v srci ohranili resnice božje, ne pusté, da bi tam užgani ogenj ugasnil, temveč naj ga z molitvijo vedno neté in gledajo, da tudi drugim, ne še poučenim rojakom prižgó luč spoznanja; kajti, kdor svojemu bližnjemu propoveduje vzveličalno besedo, ta oznanuje za Kristom nebeško kraljestvo, ta si nabira večje zaklade za večnost, nego da bi užival vse veselje tega svetá.  Kdor božjo resnico sam spoznava in jo še drugim oznanjuje, ta stopi iz nečimurne posvetne družbe v izvoljeno družbo Kristovih učencev.  Strahomer je stal v prvi vrsti pred Metodom, ko je ta — to se ve da, obširneje — govoril.  Ob svojo palico naslonen, zgornji život pošiben, s podolženim vratom glavo naprej pripogneno buljil je Strahomer v svetnika in poslušal nepremično.  Ni se upal dahniti, da bi kake besede ne izgubil; nikogar ni čutil okoli sebe, kakor bi bil sam tu s svetim propovedovalcem.  A vsaka beseda se mu je vtisnila v spomin.  Vse se mu je zdelo jasno kakor solnce, vse je razumel, vse je bilo tako lepó.  Strahomer je ljubil v tem hipu vse ljudi, ali tega moža, ki mu je o ljubezni božji tako krasno govoril, tega je ljubil med vsemi najbolj, kajti kdor zna o ljubezni do bližnjega in Boga tako govoriti, ta mora znati sam ljudi in Boga ljubiti.  Pač je Strahomer prej čutil, da ima srce.  On je ljubil Grimislavo.  Ali óni čut in ta, ki ga je zdaj čutil v sebi, bila sta različna.  Njegova prejšnja ljubezen je bila sebično hrepenenje po ljubezni jedne osebe.  Njegova zdanja ljubezen je obsezala vesoljnost, ves narod in vso neskončnost božjo.  Vleklo ga je nekaj z neznano močjó vsega udati se ti veliki ljubezni božji, svoje srce, svoj um in vse življenje posvetiti le jednemu najvišjemu cilju, stopiti v družbo izvoljenih, kakor je rekel sveti učitelj.  Ko je tedaj Metod stopil z odra, ni se mogel Strahomer več zdržaváti, koraknil je pred svetca in ném pokleknil pred njim ter mu poljubil obléko, povesivši obraz k zemlji.  Metod blagohotno položi belo roko na lepo glavo mladega možá pred njim klečečega in reče:  „Blagoslovi te Gospod!“  Strahomer povzdigne obraz kvišku, povzdigne roki in prosi: „Sveti učitelj, pusti mi, da tebe zmerom poslušam, da smem za teboj, da ti služim.“  „Oj, Strahomer!“ ogovori ga Vitoglav.  „Znaš ga li?  Kdo je?  Ima li rodbino?“ vpraša Metod, a Strahomeru reče: „Vstani!“  Mladi mož vstane, a trese se od duševne razburjenosti.  „Strahomer se zove, starejšina velike zadruge je na Virdu; ima li rodbine, ne znam.  Imaš li?“ Vprašaje se obrne Vitoslav k Strahomru.  „Svoje bližnje ne, mati in otec sta mi v grobu, sestre nimam, niti ne brata“, odgovori ta.  „Ni ne žene?“ vpraša Metod.  „Ne!“ reče hitro Strahomer, a Grimislava, ki mu je bila namenjena že žena, pride mu ipak na misel.  „In ti hočeš biti učenec moj?“  „Hočem, hočem précej.“  „Dobro.  Po službi božji pojdi z menoj“, reče Metod in obrnivši se k svojemu dijakonu Naumu reče grški: „Vidiš, v tem mladeniči stanuje jedno ónih čudesnih velikih src prvega krščanstva, katerega idejalov in notranje skrivnostne božje moči denašnji svet že ne razumeva lahko in zato teško véruje.  V tem mladeniči je Vsemožni z jednim mahom odprl izvirek hrepenenja po velikih božjih dejanjih in rečem ti, da me ne vara moje poznanje ljudij, ako trdim in govorim: iz tega mladega moža nam vzraste velik pomočnik in družabnik pri delu v vinogradu Gospodnjem.“  Naum pak, učenec in pomočnik, pripognil je najprej glavo v potrjenje, ker besede učiteljeve so mu bile kakor sveto prorokovanje, a potem je z občudovanjem pogledal Strahomera, kateri je čutil, da se govori o njem, a ni védel, kaj.  Bilo je popóludne istega dné.  Ljudjé, ki so bili prišli od daleč, razšli so se že na vse kraje domov.  Tudi Strahomerovi sosedje so bili večinoma poséli že v svoje čolniče in odpluli izpod Gradišča po vodi navzgor proti Vrhniki.  Grimislava je sáma sedela v Strahomerovem čolnu in čakala ga z veliko in že srdito nestrpljivostjo, da bi prišel.  A njega le ni in ga ni.  V gneči med poslušalci se je bil od nje ločil in ril v prvo vrsto To je deklico jezilo; hotela je v tem videti, da mu je več za druge ljudi nego zanjo in v ti ljubosumnosti jo je minila vsa radovednost, kaj hoče tuji mož propovedati tam z odra; da, ona ni hotela ničesa poslušati, baš Strahomeru nakljubu.  Zato se je obrnila in šla strani.  Sedla je bila v čoln.  Tu ga je hotela počakati, saj drugače nego s čolnom ni lehko mogel domov.  In tako sáma sedeča na vodi začne Grimislava premišljati, kako zeló se je Strahomer nji nasproti zadnji čas izpremenil.  Ni je več tako ljubil kot prej.  Sicer bi jo bil že na svoj dom za ženo vzel, kakor je še pred nedavnim obetal, a zdaj molči o tem.  Molči o tem posebno zadnji čas, odkar hodi v ljubljansko Gradišče to „vero“ poslušat.  Zato je ona vse to začela še bolj sovražiti; ona je hotela samó njega, a vse drugo na svetu ji ni bilo mari; ženska je bila.  „Glej, oberska Grimislava tu sedi, vešče žene hči; kaj čaka?“ reče jeden človek drugemu, ko se vozita v čolnu mimo nje.  Lepa Grimislava ju jezno, a zaničljivo pogleda.  A tudi ta izrek ji misli ostrupi. „Oberska Grimislava, vešče žene hči.  To je sicer že dostikrat slišala, da je po krvi iz poginolega roda Obrov.  Ali danes jo je prvič to zapeklo, da jo tako zovejo.  Da, tudi mati njena rodbina, bila je tedaj nekoliko kriva, da Strahomer odklada vzeti jo za ženo, on, ki si ga je Grimislava sáma izvolila in z znamenji skoraj sama snubila za njegovo ljubezen, dasi je znala, da je od nje ni lepše deklice povsod okoli.  Mati njena ni bila krščena, ona je iz Obrov, iz rodú sovraženega med Sloveni.  Mati je bila druge krvi, dasi je bil otec Grimislavin Slovén.  Že oče njen ni bil med rojaki spoštovan, ker je obersko tujko vzel iz zatrenega tlačiteljskega pasjeglavskega rodú oberskega.  Odkar je umrl oče, ogibali so se slovenski sosedje Grimislavine matere še bolj, ker so se je bali kot ženske, ki zna čarati, in zlo gatati, iz krvi zaklanih živalij prorokovati.  Zarad tega tudi Strahomer oprezuje, mislila je zdaj Grimislava, in solze so jo polile, pekoče solze jeze, srda in maščevalnosti zoper vse svoje protivnike in tudi na Strahomera, ki ga tako dolgo ni.  Zakaj ne pride?  Kaj dela in kje je ostal?  Ono učenje ali propovedanje je vendar že davno minilo, imel bi bil že priti, že davno.  A ga le ni!  Pride ji mnogokaj na misel.  In kaj je pač pri zaljubljeni deklici naravneje nego ljubosumnost.  Tudi Grimislava se zmisli, da baš to, ker se po ónem poslušanji ali po službi božji tako dolgo ne sme k nji, dokazuje jasno, da ni prišel le zarad vérskega propovédanja in krščanstva tu sem, nego, da ima res kako drugo deklico.  Vzdigne se v vsi svoji lepoti in nejevoljno strese z glavo, kakor bi si hotela zmagovalno reči: „Lepše ženske je ni od mene, moj mora on biti!  Kako bi mogel drugače, če jaz tako hočem.“  Potem zopet séde in se izkuša umiriti.  Zagleda na drugem konci čolna pod desko na robu pribito Strahomerovo torbo od vidrine kože.  Tam je bilo kaj za jesti — bil je ržen od surovo na žrnovu ali ročnem mlinu zmlete moke pečen nizek kruh, in posušeno goveje mesó — in zdajci jo želodec opomni, da danes še ni nič jela.  Mlad, zdrav želodec, kadar se oglasi, prepodi druge afekte, zatorej je nekaj časa, med jedjo, tudi Grimislava pozabila svojo ljubosumnost, Strahomera, Metoda in Krista, mater in sebe.  A le za nekaj časa.  Najedši se pogleda, dokler more videti bistro okó njeno; vidi ljudi, vidi širen prostor, a nobeden človek v daljini ni Strahomer.  To je vendar grdo, da jo pusti takó dolgo tu sámo čakajočo!  Ona si nabere v glavi raznih zlih in ostrih besedij, s katerimi ga hoče čestiti, kadar ji pride.  Ali, ni ga.  Šla bi ga iskat.  Poznala je vse kraje.  Ali bala se je, da bi od druge strani prišel baš zdaj, ko bi ona šla drugam, in bi misleč, da ga ona ni čakala, temveč s kakim drugim odvozila se, sam domóv odveslal, tako da bi ona ostala tu na noč.  Bila je tedaj navezana čakati pri čolnu.  Samó še dva čolniča sta popoludne čakala tu pred Krakovim.  Zdaj pride gospodar jednega ter strese vanj nekaj železja, ki ga je bil zamenil za dovezene kože pri frankovskem kupci, ter opazivši Grimislavo čudeč se vpraša:  „Kaj pa čakaš, hči oberska?  Misliš li, da Strahomer še pride?  Reci mi no, kaj mu je na misel prišlo?“ Grimislava ne odgovori ničesa, le jezno pogleda moža, ki ji tudi očita nje rod in izvor.  Jedva možev čolnič odplava od nje, ko začne ona njegove besede premišljevati.  Kaj je hotel reči? ‚Strahomeru na misel prišlo?‘ Kaj?  Neznana skrb ji objame dušo.  Ko bi se mu bilo pa res kaj pripetilo?  Zdaj ji tudi pride na misel, da so jo danes ljudjé tako čudno pogledovali, ko je prej ošabno sedela v čolnu.  Zdajci pride še znan sosed, zadnji, kateri je še čoln imel tu.  „Kje je Strahomer?“ vpraša ga ona hlastno iz čolna skočivši.  „Kaj ne véš?  Kako je to, ko so ljudjé govorili, da bode on tvoj mož.  Ne véš, kaj je storil?“ čudi se óni.  „Nič, ne vém, povej!“  „A ves svet o tem govori!“  „O čem govori?  Zini!“  „Da se je Strahomer prodal ónim čudnim možem, ki novo vero oznanujejo in za novega Boga vedó in ga hvalijo; ti veščaki so Strahomera vzeli s seboj gori nekam, kamor so na potu v nemško deželo,“ pripoveduje kmet.  Bolj na tanko ni védel, slišal je različno, torej tudi Grimislavi ni mogel jasno dopovédati.  Ali že to, kar je izprašala iz njega, bilo je za njo strašno, grozno, nezaslišano!  Jasno ji uprav ni bilo vse vkup.  Da bi se bil sam prodal?  Vse pustil in s tujni na tuje šel?  Čudno je bilo to, ali Strahomer je bil sam nenavaden človek, to je védela in zdaj je to slišala, da je opasnost, da ji vzemó njega, na katerega je bilo neločljivo prirastlo njeno strastno srce, in v tem hipu je začutila prvi bridki zabodáj ločitve.  Glasno je zavpila, prebledela, a zopet jo je kri zalila.  Ni znala od kraja, kaj bi rekla, kaj storila.  „Pomozi mi, pomozi mi, ne smejo ga vzeti!“ vikala je.  „A sam se je udal, sam je šel, niso ga s silo jemali kakor Nemec tale jemlje po vojski,“ odgovori óni.  „Kam, kam?“  „Da, vprašaj Vitoglava ali kakega tacega; on ti pové, jaz ne znam kam in ne vém, kaj misli.“  Deklica zvihra od vode strani in hiti v Gradišče navzgor.  Mimo veejidel lesenih hiš je letela Grimislava do sredine, kjer je stal zidani večji dom Vitoglavelj.  Pred dvorcem je stalo mnogo móž in kónj.  Koceljevi vojnici iz Ptuja, ki so bili Metoda pripeljali od Ljubljancev, pripravljali so se baš na odhod, pijoči ól iz velicega vrča.  Vitoglava samega že več ni bilo doma.  Takoj po službi božji je bil odšel spremljajoč Metoda in njegovo dražbo v Radovljico, kjer se je sveti mož tudi mislil pomuditi v svojem poklici.  Pri teh možeh je Grimislava zopet zvedela, da je njen Strahomer nekam daleč odšel z ónim svetim propovednikom, od katerega se hoče učiti, da bode potlej sam svet in moder in da bode tudi on znal čarke in pisanje na koži risane poznati in v govoru besede postavljati o tisti kristijanski novi véri, katero hvalijo Metod in njega svetci.  „Teci po potu tu gori, pa jih še dotečeš, ker si mlada in brdka,“ reče jeden šaljivec, dasi so bili odšli na konjih že pred več časom.  Ali Grimislava ni slišala zasmeha okoli stoječih, verjela je moževim besedam, da je Strahomer še blizu, stekla je po kazanem potu in v diru skoraj izginila možem izpred očij.  Začudeni o veliki krasoti te deklice so bili Kocljevi vojnici kar molče obstrmeli.  „Krasna deklica,“ rekel je Susel svojemu vodji, divjemu Motižiru, ki jo je prej s pohotnimi pogledi motril in še zdaj gledal v óno stran, kjer je bila Grimislava izginila.  „Jaz jo poznam, to je Obrka, divno dekle; res pojde tako daleč za njimi, da jih dojde“, reče jeden Ljubljancev.  „Ko bi jo na samem dobil, précej jo ugrabim,“ mrmra tiho Motižir Suslu. „Morana zna, pridemo li še kdaj v ta kraj.“  „To bi bilo nekaj vrednega za kneza Braslava vzeti, pri nas ni tacih žensk, ne li?  Ker govoré, da je Obrka in da ji je ženin ušel z onim našim svetcem, nihče se ne pobrine, če izgine od tod.  Ko bi le tega Prosina med seboj ne imeli, on bi nas izdal Koclju ali še tu sosedom in potem ne prinesemo glav na plečih domóv.“  „Prosin?  Da, on res Metodove križe dela in ne bi z nami govoril, če hočemo deklico pobrati s ceste in jo na dom vzeti.  Ali ako rečeš, da je za Braslava molčal bode i on, dasi nerad,“ odgovori Susel.  „A to ni naš pot, koder je deklica odšla, ne doidemo je domóv gredoči, ako i takoj zajašemo,“ odgovori tiho Motižir.  „Nič ne dé,“ teši Susel, ako hočeš ono žensko telo ugrabiti za Braslava, pijmo tem možem tu zadnjič dobro zdravje in skok na konje!  Prosinu ničesa ne govoriva, ni družim ničesa; nego, kadar pridemo izpred Gradišča strani in tem ljudem tu izpred vida, zavijeva midva v strán in na to cesto, koder je teklo devojče.  Jaz poznam više gori še jeden brod čez Savo, tam prebrodimo, kadar deklica dobomo, in drugi naši nas počakajo v prvem gozdu, kjer smo poslednjič počivali sem gredé.“  „Če sem dobro razumel, zapustil jo je ženin, virdski Strahomer, óni, ki se je našega svetca obesil; tedaj ne bode noben pes zalajal, ako izgine od tod.  Brzo skočimo.“  „Môlči zdaj, da česa ne čujejo.“  Čez nekaj trenutkov so ptujski Kocljevi jezdeci z Motižirom na čelu podili konje po cesti proti Celju in Ptuju.  Ko so dospeli iz vida Gradišču, da Motižir jednemu delu ukaz in ž njim zavije preko polja na noriško ali gorenjsko cesto, drugi pa jase dalje po prvem potu.  Kraj, kjer blizu stoji zdaj Ljubljana, bila je namreč še kot Emona važno središče cest, katere so bile rimskega izvora in tačas, ko se vrši naša povest, še mnogo bolj ohranjene nego so sledi dandanes, po tisoč letih, ko pa še zmerom zasledujemo take ostanke teh rimskih cest, ki nam kažejo izredno jako trdnost in solidarnost, da se kar čudimo.  Rimljani so namreč kot vojevit narod, ki je hotel ohraniti in vladati vse dežele in narode, katere je predobil, spoznali dobre ceste za prvi pomoček krepke in zanesljive uprave.  Zato so delali ceste tako smele in trdne, kakor jih ni znal ni srednji, niti jih skoraj ne zna zdanji vek z modernimi pripomočki.  Od Akvileje ali Ogleja sem so šle štiri velike ceste: zapadnja v zgornjo Italijo, vzhodnja v Istro in Dalmacijo, severozapadna cesta v Emono, od tod pa na tri kraje v Norejo, na Sisek in na Celje ter na Ptuj in Sabarijo.  Ravno te rimske ceste so bile uzrok, da so ob času narodovskega preseljevanja tako razna ljudstva drla in potiskala se skozi Panonijo ali naše zdanje dežele v Italijo in v Bizanc.  Na norejski ali gorenjski cesti so tedaj ptujski Kocljevi jezdeci, kateri so se bili pod Motižirom in onim Suslom od tovarišev ločili in preko polja zavili, na planem polji Grimislavo došli ne daleč od mesta.  Deklica je bila že upehana in utrujena, žareča v lice; z obupavanjem v srci.  „Čuj, deva, besedo moško in modro na cesti, jaz ti dobro svetujem,“ reče ji Motižir, ko s konjem poleg nje postane. „Ti ideš za ženinom, čuli smo, utrujena si in ne dohitiš ga peš; tudi mi idemo istim potem, stopi k meni na konja, on je močan za dva, pa te vranec moj ponese do one dražbe, kjer je dragi tvoj.  Lože se jezdeče ljudi doide na konjskem hrbtu, kakor smo mi, nego peš po prahu.“  „Dàj,“ reče pogumna Grimislava ter pristopi.  „Roko mi pomôli, devojka, a tu na mojo nogo v stremen se z nogo upri“, ukazuje Motižir in v hipci zavihti srčno deklico pred sebe na sedlo.  „Oj, goni!“ klikne ona sedeč vešče in neustrašeno na rejenem konji.  „Kako si vroča“, reče prikupljivo Motižir in suho a krepko roko svojo oklene okoli nje.  „Goni,“ priganja ona in se odmika od njegi ter prime za grivo pred konjskim vratom, da ne bi omahnila.  Poženó.  V urnem diru podé konje.  A pri pôljskem poti zavijó s ceste na desno proti savskemu brodu.  „To ni pravi pot, zakaj odvijate s ceste, pusti me na tla,“ prestrašena vpraša Grimislava, izkuša se otresti okoli sebe ovite Motižirove roke in si je še le zdaj prav v svesti, da je v oblasti in v sredi sedmih oboroženih mož sáma in brez pomoči.  „Mi jezdimo naravnost k tvojemu ljubemu, verjemi in mirúj!“ reče Motižir s posmehom.  Zdaj še le se ona obrne zgornjim delom telesa, kar se more, na konji nazaj in pogleda možu v lice, ki jo drži na sedlu pred seboj.  Motižir nikakor ni bil mož, kateri bi bil devojko Grimislavine vrste sam s svojo lepoto pridobil.  Bil je starikastega, mrkega obraza, razmršeaa ščetinasta brada je skoraj popolnoma pokrivala usta in izpod koščenega nizkega čela so svetlo in poželjivo sijale mačje oči.  „Miruj, če ne, padeš na tla in si zlomiš beli vrat, dete zlato,“ reče Motižir, vrže jezdne vajeti konjske poleg njega jezdečemu tovarišu, da bi imel obe roki prosti in stisne deklico še tesneje k sebi, da bi se mu ne izmuznila.  „Pusti me!“ kriči ona, ali meča in boja vajeni vojnik je imel močne lakti.  Pa tudi Grimislava ni bila kakor druge ženske; obupnost ter spoznanje opasnosti sta ji dajali nenavadno moč, s katero seje namah okreniti poskusila, da bi svoji roki iz Motižirovega objetja osvobodila.  Motižir od tega močnega sunka dekličnega omahne v sedlu in oba, močni jezdec in močna deklica, prekopicneta se s konja trdo na tla, predno je kateri izmed druzih vojnikovih tovarišev jima mogel priskočiti.  Motižirov konj se tudi preplaši in preskoči na tleh ležečo dvojico, a pri tem skoku udari s kopitom zadnje noge Grimislavo v čelo.  Motižir je na en hip stal na svojih nogah, konja je udržal tovariš, ali Grimislava je omedlela, v omotici na tleh obležala v zeleni travi ter rudeča kri je skrunila obledelo lepo čelo.  „Ničesa hudega ni,“ reče jeden starejših jezdecev, „daj mi čutaro sem, da jo omočim, takoj se spet zavé.“  „Ne, ne, pustimo jo še, maka ji dajmo in omotne pijače, naj spi, da ne vpije.  Tako spečo naložimo na konja pa glejmo, da vozove svoje doidemo.  Na vozu jo s kožami pokrijmo, da ne vidijo savski brodniki, kaj smo uplenili ta v deželi sosednji.  Jaz sem se že bal, kako jo spravimo mimo brodnikov, ko bi vpila in jim povedala, da ne hodi sáma z našim tirom.  Probudi se že potem; človek ne umre od vsake sape,“ reče drug.  In vsi so pritrdili, da je to moder govor.  Položili so omedlelega dekleta na konjski hrbet, naredili ji zglavje, da ni visela navzdol, privezali jo na rahlo, a trdno, da ni mogla ob stráni na tla spolzniti ter jo potem zagrnili, da se ni nič poznalo, kaj nosi tovorni konj.  Potem so pognali proti cesti, po kateri je druga njih četa na poti bila na Ptuj, kjer je vladal njih velemožni knez Kocelj nad Dudlebi, Susli, Tiberci in drugimi Sloveni.  Ko se je Grimislava probudila iz svoje omotice, bila je noč okoli nje.  Ležala je z debelimi platnenicami odeta in usnjato sedlo pod teško bolečo glavo imajoča na vozu, stoječem na tratini v gozdu.  Nad njo je bila čez voz razprostrta streha od sešitih surovih kóž.  Blizu nje je gorel velik ogenj, okoli njega je bila še posoda razmetana, v kateri so večerjali ti bradati, oboroženi možjé, kateri ležé na okoli po travi in hrčé ter spé pod zvezdnim nebom.  Pri drevji so privezani konji, ki so ali poči počivaje ležali na travi, ali pa s kopiti tolkli po materi zemlji in hrskali ali pasli se, kolikor so trave dosegli iz nedolge privezi.  Grimislava vzdigne teško glavo iz voza, katerega stene so bile od vrbovih šibin pletene, in prestrašena gleda to svojo nočno okolico, ne mogši se takoj zmisliti, da li se ji sanja, da li je res, kar vidi in sliši.  Pri ognji so sedeli štirje možjé in govorili.  Jeden je bil Motižir sam, óni strašni mož s ščetinasto brado, ki jo je bil k sebi na konja zvabil.  „Ali nehaj mrmrati, Prosin, stari junak; Braslavu bode ustreženo, če mu privedemo to lepo žensko dete, Koclju pa pripovedovati ni treba.  Jaz ne bi znal, zakaj bi mi bilo prepovedano na cesti pobrati in s seboj vzeti óno, kar brez gospodarja tam najdem.“  Tako je Motižir govoril staremu vojniku, ki je imel že na polu sivih las.  „Niso lepe take besede iz ust Slovena.  Nemec sraka naj govori takisto in naj dela tako, ker on je Nemec sraka, vzame sosedu slovenskemu, kar doseže, in kar gódi njega očesu ali goltu, a dober Sloven ne skruni zemlje sosednje, ki ga je gostila s kruhom in soljó ter s hladilnim ólom.“  Tako govoreč se stari Prosin jezno od Motižira strani obrne in še dostavi: „Sicer pa sem slišal, da lepa ženska — vi pravite, da je lepo, kar ste ukrali, pa naj vas bode sram — da lepa ženska, po sili vzeta, nikdar ne prinese sreče v domače dvore.  Le glej, da ti ni ta ne bode za dolgo življenje in vesele zime.“  „Vprašajmo Peruna, hodi li sreča s to mlado žensko ali nesreča,“ reče óni Susel.  „Slabo prija možu, ki je spremljal svetega možá in toliko lepega slišal o živem Bogu od njega, zdaj Peruna, boga od lipovega lesa, jemati na jezik.“  „A zakaj ne bi obadva bogova vprašali?“ trdovratno ugovarja Susel.  „Stari vaši bogovi so vragi jedinemu Bogu, propovéda sveti mož“, ugovarja Prosin.  „Znaš li, Susel, take svete Perunove zagovore narejati, s katerimi se vpraša, bode li sreča ali je ne bode?“ pozvedava Motižir.  „Ono z gobo in hudolésovimi šibami — kakor so tu poleg v grmu — znam.“  „Pokaži takoj!  Če nam bode naš novi kristijanski Bog zameril, da časih vprašamo tudi še naše stare, moremo se pokesati, pa nam odpusti.  Ni li?“  Pobožni Prosin se široko prekriža pri ti brezbožni in bogokletni besedi polunevérnega vojnika.  Susel ulomi dve jednoletni šibici od hudolésovega grma, odreže dve rogovili, natakne kos suhe užigalne gobe na povprečno paličico in jo dene precèj visoko nad ogenj, s katerega prej odgrne vse utrinke in večje nezgorelo oglje, tako da je bila sáma drobna žrjavica nad gobo.  „Ako se kaka iskra prime gobe, da bode začelo tleti, predno moji dve Perunovi šibici začneta goreti, bode sreča, ako ne, pa ne.“  To rekši poklekne Susel k ognju, vzame v vsako roko jedno hudolésovo šibico in začne hitro zdaj z jedno, zdaj z jedno tepsti po žrjavici, da so iskrice odskakovale visoko gori h gobi in okoli nje, pa mrmrá neprestano:  „Perun razpiri ogenj perèč, našo luč zanéti, v temo nam posvéti!“  Iskre so čarobno odskakovale od tepene žrjavice, že so se bile šibice osmodile in kadilo se je od njih, jedna je začela Suslu v roci goreti, odgorela je in obdržal je samó utrinek nje v roci, s katerim ni mogel več raztepavati.  A gobe se ni bila prijela nobena iskra.  „Perun razpiri ogenj perèč,“ vpije Susel in tepe še z drugo hudolésovino tako dolgo po žrjavici, da i ta šibica v plamen pride in odgori.  „Ne bode sreče,“ reče potem Susel in vrže gobo, ki se užgati ni hotela, v sredo žrjavice.  Z nekim vernim strahom gledajo možje v ogenj, kako se zdaj od gobe počasi in lepo krožljasto kadi in celó dobro krščanskega Prosina obide nekaj kakor groza.  „Pošlji torej to žensko po cesti nazaj, če se nesreča vozi ž njo v naših kólih,“ reče Motižiru četrti do zdaj molčeči mož.  Motižir odgovori:  „He, ko bi bil kak mlad junak in bi se iz zagovora božjega reklo, izpustimo ga, izpustil bi ga.  A mlada ženska, kaj more ta nesreče imeti in dati?  Jaz jene pustim; znam, kaj dobim od Braslava za njo; vi pa molčite.“  Vse to je slišala Grimislava na vozu, domislila se vsega, kar se je danes zgodilo ž njo, hotela z voza skočiti in bežati v temno noč; a obide jo prvič v življenji tak grozen strah, da se ganiti ne more in zavpije divje:  „Strahomer!  Strahomer!  Reši me!“  Jasna jesen se je bila naredila, ko je prišel Metod s svojimi učenci spremljevalci v nemško mesto Solnograd, v stolico svojega velikega protivnika nadepiskopa Adalvina.  Ta nemški cerkveni višji pastir si je prilastoval jedino pravico véro širiti in krščanske duše pasti in ježičestvo ali poganstvo h Kristu in križu izpreobračati po vsi dólenji Panoniji.  V tem zmislu je višji episkop Adalvin tako dolgo pritiskal na nemškega kralja Ludovika, da je ta podravskemu slovenskemu knezu Koclju poslal ukaz, naj učitelju Metodu prepové vérsko učenje po svojih zemljah, a naj ga pošlje še to leto pred zimo v Solnograd na odgovor zarad dolženja krivovérstva, katero se očita temu grškemu možu.  Knez Kocelj se je ustrašil, zlasti ker je čul, da so Nemci zasadno na poti v Nitro ujeli in v nemško zemljo odgnali vrlega njegovega zaveznika, moravskega kneza Rastislava, o katerega nadaljni usodi ni bilo nikomur znano, da li ga hoté Nemci izpustiti zopet domóv, ali mu nameravajo morebiti kaj zlega učiniti.  Koclju so se razmere zdele tembolj opasne, ker je slišal, da je tudi mladi knez Svetopolk iz Nitre, netjak Rastislavelj, šel k Nemcem v gosti.  V tacih razmerah se knez Kocelj ni upal sam ustavljati in ni mogel Metodu odsvetavati pota v Nemško, dasi v srci Nemcem ni véroval in se je bal za svojega prijatelja, svetega slovenskega propovédnika, ker je poznal te svoje sosede Nemce.  Metod sam pa se je zanašal prvič na papeževo pismo, s katerim ga je bil Hadrijan leto prej imenoval za panonskega nadškofa; dalje je zaupal na svojo pošteno in pravično stvar in tretjič se je smel tudi osrčavati in bodriti s svojo znanostjo in zgovornostjo.  Znal je namreč, da so nemški škofje jako slabo učeni v svetih in posvetnih knjigah.  Grško izobraženi filozof Metod, izkušen govornik, obodren po krasnih vspehih svojega prepričalnega nastopa pred papežem in pred italijsko višjo duhovščino, ni se hotel bati nemških nevédnih duhovnov.  Zatorej se je précej, ko mu je Kocelj povédal željo nemškega kralja, brez strahu napotil na sklicani shod v nemški Solnograd, da bi slišal, kaj mu hočejo, in da bi kar se tiče že znanih mu obrekovanj zagovarjal sebe in učence svoje ter slovenske kneze, zlasti Rastislava in Koclja, ki sta njega in pokojnika brata Cirila iz grškega carstva pozvala, da uči narod slovenski v svetih resnicah.  Šel je tudi zato rajši, ker je upal, da vidi tam Rastislava in mu morebiti pomore do svobode; pa tudi zarad tega je šel Metod rad, ker je čul, da najde tudi tretjega možnega slovenskega kneza Svetopolka, ki je bil pri pozivanji njega in brata soimenovan, a katerega Metod do sedaj še ni videl.  Slišal je o Svetopolku hvalo in grajo.  Hvalili so njegovo hrabrost, a grajali njega lehkost v mislih.  Čul je, da Svetopolk ujca svojega Rastislava ne ljubi, ali tega, da je bil z Nemci tačas porazumljen, ko so Nemci na samotnem poti starega Rastislava prestregli, ujeli in odveli, tega Metod ni še slutil.  Tako nahajamo Metoda v nemškem Solnogradu.  Prišedši sem, najde slovenski učitelj, da cerkveni zbor ni še pripravljen.  Drugih škofov in duhovnov še ni bilo in Karlmana ne, mogočnega kraljevskega sina Ludovika Nemškega, ki je imel shodu in sodu predsedovati.  Metod je takoj pri sprejemu čutil, da je prišel v sovražnikovo deželo.  Škof Adalvin ga je sprejel ne le hladno, mrzlo, temveč naravnost razžaljivo in prezirno, ker je odkazal njemu in tovarišem jako slabo stanovanje v praznem starem kloštru.  Vajen vsemu zlemu, in domislivši se uzornika svojega, sv. Odrešitelja, sina človekovega, ki ni imel, kam bi položil glavo, udal se je Metod brez ugovora in mrmranja v vse in obljubil čakati, dokler se duhovenska gospôda ne snide.  V tem pak je zbiral malo svojo družino tovarišev okoli sebe in jo učil.  V prvi vrsti je tù učil novega svojega učenca in nasledovatelja Strahomera.  Z velikim veseljem je Metod zapazil, da ima Strahomer posebno bistro glavo za učenje, da hitro razumeva in ima dober spomin.  Kar pa je Metoda z največjim veseljem navdajalo, bilo je Strahomerovo čisto navdušenje in mladeniška ljubezen do svete stvari, da je sam Metod mogel tega mladeniča težko razumeti, in da je takoj sklenil, poučivši ga dovolj, posvetiti za duhovnika in ga odločiti za kakó važnejše mesto.  Čuvši, da ima ime Strahomer še od poganstva svojega sem, prekrsti mu ga in ga zove odslej Gorázd, t. j. po staroslovenskem močni (v veri in ljubezni božji, menda je Metod mislil), da bi čisto slekel starega ali dosedanjega človeka in se ves posvetil sveti stvari, h kateri ga je tako čudesno klicala posebna milost božja, rekel je Metod.  Gorázd — tako moramo z Metodom tudi mi odslej Strahomera, prvega svojega znanca v ti povesti, imenovati — Gorázd je imel naravnega čuta toliko, da je čutil vso blagost srca in velikost duha v tem čestitem učitelji in buditelji Metodu, v katerega obližje mu je bila priti dobra usoda naklonila srečo.  Zato se ga je pa tudi oklenil z vso ljubeznijo, kakor jo le more v nedolžnem moškem srci roditi brezmerno spoštovanje in tisti nerazložljiv notranji ukaz prijateljstva, izvirajočega iz dobrega mladega srca do srca druzega starejšega in zvedenejšega moža, iz katerega prijateljstva se rodi najvišja svetna ljubezen — (največja zato, ker najnesebičnejša).  Gorázd bi bil za svojega učitelja in gospoda mirno in brez vsega premisleka glavo položil pod meč, ko bi mu bil ta ukazal, ali ko bi bil sam védel, da je to le kakó treba ali koristno.  Metod zopet je bil premoder poznavalec človeške duše, da ne bi bil vsega z bistrim vidom opazil in Gorázda natančno in do dna preučil in pregledal.  Zato je bilo še celó dobro, da je Metod zdaj précej s prvega seznanstva z Gorázdom imel toliko brezdelnega časa, v katerem je mogel občevati ž njim in izpregledati, da mu je Bog poslal mladega moža, iz katerega je Metod namenil se narediti več nego li iz druzih, ki jih je sprejemal v svoj uk.  Družina druzih Metodovih spremljevalcev — ni jih bilo mnogo, ker ljubljanski Vitoglav se je bil précej vrnil — je bila nejevoljna zarad čakanja in pohajanja med temi tujci.  Metod jih je tešil in jim naročal potrpljenje.  S tem potrpljenjem so napósled vendar učakali dneva, katerega so si bili Nemci določili.  Od raznih krajev so začeli prihajati škofje z oboroženimi stražami, prelatje v bogatih opravah, nemški menihi, duhovniki, katere je privabil razširjeni glas, da bode véliki sod o tistem slovečem Grku, ki krivovérstvo širi med slovenskimi barbari na mejah in ščuje zoper nemško oblast in latinski cerkveni jezik.  Napósled prijezdi tudi Karlman, sin kralja Ludovika Nemškega.  V njegovem spremstvu je bil tudi Svetopolk, knez Slovenov v Nitri in naslednik od njega izdanemu strijcu Rastislavu.  Za drugi dan je bil obrečen velik shod in sod cerkvenih in svetnih knezov v solnograški stolni cerkvi, da slišijo in sodijo Metoda.  Tù so se zbrali v sredi cerkve v polukrogu nositelji veljavnih nemških imen ónega časa.  Okoli prestola, namenjenega za Karlmana, bogato se v zlatu in svetlem jeklu bliskajočega, stali so njegovi družabniki iz raznih krajev vzhodne frankovske dežele, zlasti iz Bavarskega.  Karlmana še ni bilo v cerkev, čakali so ga.  Na čelu duhovenskih višjih dostojanstvenikov je bil Adalvin, solnograški nadškof z veliko množico svojega duhovenstva, med katero je zopet prvo mesto zavzemal njegov arcipresbiter Rihbald, glavni tožitelj Metodov. tù je bil prišel Embriho, škof Regensburški, veljaven mož kakor je bilo njegovo stolno mesto kot cesto iskano knežje shodišče veljavno.  Dalje imenujejo stari spisi Engelmara škofa v Pasavi, ki si je prisvajal cerkveno nadvlado nad slovensko Moravsko in zgorenjo Panonijo, ter zategadelj že dolgo Metoda sovražil in tožil v Rimu in kamor je dosegel, ljuteč se, da v njegovem delokrožji brez njegovega dovoljenja in po svoje deluje.  Tudi je bil na shod prišel Sigehard, opat v Fuldi, v staroslavnem germanskem gnezdu krščanstva; in Arno, škof Vircburški, oba poleg svojega cerkvenega dostojanstva tudi vojaka, ki sta z mečem v roci v bridke in krvave boje hodila, nemarajoč za protivno cerkveno prepoved, ki duhovnu ne dovoljuje prelivati krvi.  Prišel je bil celó Valpert, akvilejski patrijarh, čegar cerkvena oblast je sezala do blizu zgórenje Save, torej se dotikala zemlje, kjer je Metod deloval zadnje čase.  S Karlmanom pak je prišel kar tako gledat in poslušat Hinkmar, povestni škof Laonski, z mladim lepim tajnikom svojim Vihingom, rodom iz Alemanije.  In razven teh je došla še množina velika, poklicanih in nepoklicanih, velicih in malih, skoraj vsi pa so bili razljučeni na Metoda, ker poprej sistematično naščuvani nánj in na delo njegovo.  Ko je Metod s svojimi dijakoni in spremljevalci prišel v to zbrano družbo nemških škofov, opatov, duhovnov in menihov, odkazali so mu sluge mesto, kamor naj sede: v sredino zbirališča nekoliko niže od druzih.  Videl je takoj zopet jasno, da ni prišel med dobre prijatelje.  Že ko je vstopil, obrnile so se oči vseh v okrožji zbranih vánj, a med duhovniki največ oči; neprijazne mu.  Ljudstvo, ki se je zadaj gnetlo in zijalo, prodajalo je le neumno radovédnost.  Solnograški škof Adalvin se je oholo na svojem vzvišenem stolu nazaj naslonil in debeli trebuh pogladil, pa z zaničljivim smehom nekaj rekel poleg sebe sedečemu suhemu dolginu nadsvečeniku Rihbaldu, čegar rumeno lice se je še grše zgubalo, ko je strupeno po strani pogledal Metoda.  Menih Grunzo je svoj prepasnik na kuti potegnil više nad ledja pa patru Agilulfu nekaj kritike o Metodu na pol glasa povédal, da se je ta začel smijati; tudi Metodove učence je porogljivo gledal.  Pasavski biskup Engelmar je še bolj zmanjšal male svoje svinjske oči, da bi si ogledal tega človeka, ki se je drznil v njegovo metropolijo nekovo slovensko liturgijo nositi, a škof Altfrid je svoj že itak dolg vrat še podaljšal, da je bil dolg kakor štorkljin na strehi.  Metod pogleda sedež svoj.  Bila je surova klop, a še ta ne tako velika, da bi bili mogli sedeti vsi, Metod in trije njegovi učenci, ki so bili ž njim: Gorázd, Naum in Klemen, poslednja dva duhovnika.  „Mi moramo stati, vidimo tem bolje gospodom z óči v óči,“ reče Metod.  Ponosen si ogleda potem stojé ves krog svojih sodcev in zijajočo druhal zadaj, s pogledom moževskim, kraljevskim in vendar ne žaljivim.  Napósled obtiči Metodov pogled na jedni strani.  Tam tik za prestolom kraljevskega sina Karlmana, blizu Hinkmara škofa Laonskega, stal je mlad junak, visokorast, širocega lica, silnopleč in iskrega pogleda, odet v kratek z zlatom in srebrom vezen in z drago kožo podmeten kožuh, ob boku dolg težek meč.  Oči njegove so bile v Metoda uprte, in oba možá sta se nekaj hipov gledala pozorno drug druzega.  „To je Svetopolk?“ vpraša Metod svojega presbiterja in učenca Nauma.  „Je!“ odgovori Naum nejevoljen.  „Lepa človeška postava, carja vredna,“ reče Metod in občudujé gleda velikanskega krasnega črnobradega slovenskega kneza Svetopolka, tako, da se ta morebiti omamljen od pogleda Metodovega na strán pripogne in svojega tovariša nekaj vpraša.  „Kaj nam pomaga njega lepota in moč, ako ga vidimo stoječega v vrstah sovražnikov, glej!“ reče tiho drugi učenec Klemen.  „Govoriti je treba ž njim; ta mora biti i po duši naš mož, kakor je naš po rodu,“ reče Metod kakor sam za sebe.  „Mene pa drugo skrbi, oče moj,“ reče Naum. „Tù notri znam, kakó smo prišli, a ne znam kam in kakó pojdemo ven; poglej, pisano nas gledajo vsi in zlobni ljudje so, med katere smo prišli.“  In Klemen pristavi:  „Res, tako je.  Malo nas je, ali če rečeš, hočemo mi trije vstati in povedati tem Nemcem, kdo so óni, a kdo si ti. óni ne vedó, da si metropit panonski, naslednik apostolskega učenca sv. Andronika tudi od rimskega papeža blagoslovljen.“  „Tiho, deca moja!  Ne naglite se, pustite govor meni, nič se nam ne more zgoditi, z nami je Bog,“ reče Metod.  „Preti li nam kaka opasnost?“ tiho vpraša Gorázd skrivaj Nauma, ki ni še prav razumel položenja, a take sijajne družbe in take cerkve še tudi nikdar videl ni ter je bil ves zmočen.  „Je opasnost, dečko,“ odgovori Naum tiho.  In Gorázdu zaiskré oči, pak se primakne bliže, prav blizu ljubljenega svojega učitelja Metoda, ne da bi iskal pomoči pri njem, nego da bi se boril, da bi življenje dal za svetega svojega učitelja, če mu bode kdo kaj zalega hotel.  V tem hipu nastane ropotanje.  Vsi sedeči so bili vstali, ker je prišel v cerkev kraljevič Karlman, sijajno vojniški opravljen, šel je naravnost do Adalvina, pozdravil ga, obrnil se po zboru in potlej sédel poleg solnograškega škofa na prestol, za sebe pripravljen.  Kot vojnik je Karlman lepe, krepke ljudi vselej rad gledal.  Zato mu je tudi telesno odlična, vzvišena oseba Metodova precej ugajala in prvo, kar je poleg sebe sedečemu solnograškemu škofu Adalvinu rekel, bilo je:  „Nenavaden mož!“  Adalvin ne bi bil rad videl, da bi bil prvi dobri vtis o Metodu ostal predsedujočemu kraljevskemu sinu; zato je takoj s cerkveno slovesnim glasom odgovoril:  „Tudi peklenski vrag se časih v lepo vnanjost obleče, da lože ljudi vara in v greh in krivo véro vabi, kakor jih vara in pohujšuje po Panoniji tudi ta grški človek, ne da bi si rajši obesil malinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja, kakor sv. pismo govori in svetuje takim, ki delajo pohujšanje.“  „Tedaj začnite izpraševanje sami, jaz hočem poslušati,“ reče Karlman.  Adalvin povpraša na levo nekaj arcipresbiterja Kihbalda, potem kake trikrat strupeno pogleda Metoda in vstavši počne govoriti:  „Sveti, učeni, velemožni, prečestiti in presvetli gospodje in možje!  Z dovoljenjem naj milosti vej šega našega kralja, velikega Ludovika in na visoki ukaz kraljevskega vzvišenega našega gospodarja, ki je tù v naši sredi zavzel prvi sedež, zbrali smo se, gospoda in čestiti bratje v Kristu, da zaslišimo in sodimo človeka Grka, imenovanega Metod, kateri je prišel iz tuje dežele, da tù po našem oblastji in po oblastji sv. Ruperta pod plaščem kristijanskim kriv nekov nauk širi in naše prave od nas in svete cerkve posvečene duhovnike izriva, naš jezik zatira, barbarščino v sveto cerkev uvaja ter nepokorščino seje. — Ti, ki se oglašaš na ime Metod in si baje doma nekod iz grškega cesarstva, stopi pred nas, da te slišijo in vidijo vsi učeni, pobožni in modri možje tega čestitljivega zbora.“  „Tukaj sem,“ reče Metod mirno, a glasno in stopi nekoliko korakov naprej v sredo, njegovi trije učenci za njim.  „In kdo so ti ljudjé s teboj?“  „Moji zvesti tovariši in učenci so v službi Gospodovi; spremljajo me iz prijateljstva in ljubezni; jedna družina smo,“ reče Metod.  „Tedaj so sokrivci tvoji,“ vmetne Embriho, Regensburški škof.  „A morate vendar njemu najprvo dokazati, da je on kriv, predno o sokrivcih govorite,“ oglasi se porogljivo Hinkmar, škof iz Laona, majhen, grbav mož z veliko podolgasto glavo, jako živimi očmi in zvonečim glasom.  „Klicali smo tudi samó njega, učencev njegovih ne,“ reče Adalvin in pogleda Karlmana.  „Zaslišite le njega najprej;“ reče Karlman.  Škof Adalvin ukaže nadsvečeniku Rihbaldu, naj on, kateri kot bivši namestnik njegov med Sloveni iz samovida najbolj pozná Metodovo ravnanje, častnemu zboru razloži zatožbo.  Rihbald je bil namreč od svojega škofa Adalvina iz Solnograda poslan k slovenskemu knezu Koclju, da tam vodi vso cerkveno upravo.  Kakor smo že povédali, bil je ob jednem nalog vsacega nemškega duhovnika med Sloveni nemški vpliv utrjevati ter Slovene za nemško politično gospodstvo pripravljati.  Rihbald je vršil z marljivostjo posebno drugi del naloge.  Dasi je imel s slovenskim narodom opraviti, ni se hotel ali ne mogel slovenskega jezika naučiti, zatorej je bil gledé razširjenja vére in pouka menj marljiv.  Zanašaje se na velik vpliv svojega škofa pri nemškem kralji in na moč nemškega kralja, sedèl je v kneževini Kocljevi nekaj časa v Salavaru ali Mosaburgi, mestu od kneza Pribine zidanem, ali pa v Ptuji ter frankovsko gospodstvoval in ukazoval.  Na ta način si med narodom ni mogel pridobiti ljubezni.  Ko je tedaj prišel Metod in besedo božjo oznanjeval z apostolskim ognjem krščanskega prepričanca in z ljubeznijo vzvišenega ustanovitelja krščanstva govorèč v narodnem jeziku neizprijenemu ljudstvu, predobil si je namah vsa srca, od kneza do poslednjega slovenskega seljana.  Rihbald, to videč, poskušal je najprej Metoda odpraviti od tod stráni s svojo avtoriteto kot pooblaščenec solnograškega škofa, kateri ima vso spodnjo Panonijo pod cerkveno svojo oblastjo, torej brez njegovega, Rihbaldovega, ali škofovega dovoljenja tù nihče učiti in sveta opravila opravljati ne sme.  Metod se za ta ugovor ni brigal, a prizival se je na višjo oblast, na Rim.  In ko je leta 869. na željo Kocljevo, kateri bi se bil rad iznebil sitneža Nemca Rihbalda in njegovega škofa, papež Hadrijan posvetil Metoda za nadškofa Panonije, mogel je Metod kot vrhovni pastir in cerkveni poglavar teh krajev Rihbalda celó pred se z vati in mu ukazati, da odslej je njemu pokorščino dolžan in mora delati po njegovih navodih, ali pa naj Panonijo zapusti.  Najprej je terjal Metod od Nemca, da, če hoče še ostati tù med slovenskim narodom dušni pastir, mora se naučiti narodnega jezika in upotrebljevati ga.  Ko je Nemec Kihbald to terjanje čul, penil se je od jeze.  Da bi njemu kdo drug ukazoval negoli Nemec?  Da bi se on učil barbarskega jezika slovenskega?  Da bi ga on rabil pri službi božji?  To se mu je zdelo nesramno.  Ali videč, da je knez Kocelj z Metodom, da je ves narod z Metodom, on pa da ima le sila malo duhovnikov svoje narodnosti za sebe, zapusti Ribbald Kocljevo deželo in iz Ptuja otide v Solgrad nazaj, maščevanje prisezajoč.  Tù popiše svojemu škofu Adalvinu krivice, ki jih je baje storil Metod njemu in s tem škofu, vsemu nemškemu duhovenstvu in nemškemu kralju.  Adalvin se razljuti sam, podpihuje pismeno druge nemške škofe, pritožuje se pri kralji, terja v Rimu in pri dvoru zadoščenja in povrnitve cerkvene oblasti, ki se mu jemlje s takim postopanjem „tega Grka“ in Rima.  To delovanje ali rovanje Rihbaldovo in Adalvinovo je imelo vspeh.  Kralj je pisal Koclju in mu žugal; ob jednem je ukazal shod v Solnogradu, ki naj pozove „Grka“ na odgovarjanje.  Rihbald je imel tedaj zdaj svojega sovraženega protivnika, kateremu je moral prostorišče svoje delavnosti pustiti, pred katerim je moral ubegniti, imel ga je tù pred seboj in imel je radost, da ga je smel sam tožiti v navzočnosti samega kraljevega sina in v pričo prvih glav nemškega cerkvenega dostojanstveništva.  Rihbaldova široka usta z veliko prehlapno zgornjo ustnico so se dvakrat zastonj odprla in zaprla, predno je izpregovoril; rumeno lice se je nekaj zatemnilo, roke so, od razburjenosti tresoče se, prebirale v pergamentih in knjigah pred njim na visocem stolu ležečih, predno je začel svoj govor zoper Metoda.  Potem pak je udaril v ves glas; govoril od kraja bolj tiho, a zmerom burneje; iz dolgega njegovega govora se je videlo, da se je mož na besedno borbo dobro pripravljal in da ga v nji vzpodbuja neizmerno sovraštvo do protivnika in da ga vlada samó jedna želja, uničiti tega protivnika.  Začel je svoj tožni govor daleč zadaj s povestnico solnograške škofije.  Risal je, kakó je že sv. Rupert, ustanovitelj njen, delavnost svojo raztegnil čez Panonijo in le-té kraje pridobil krščanski cerkvi in solnograški škofiji.  Škofovski stol sv. Ruperta da je potem i na dalje skozi petinsedemdeset let pod vsemi nasledniki na škofovskem stolu, katerih slavna imena so: Arno, Adalram, Ljutpram in zdaj vladajoči prezaslužni epiškop za one slovenske kraje, tù v zboru navzočni Adalvin.  Za razširjenje krščanstva med Sloveni do Drave ima, razkladal je Rihbald, vso zaslugo le solnograška stolica.  Le ona je tja pošiljala duhovnih, zidala in posvečevala cerkve, med temi slavno cerkev nad kostmi mučenika sv. Adrijana v Mosaburgi Janezu Krstniku na čast, ne govoreč o najnovejših cerkvah, katere je že Adalvin posvetil v Dudlebih.  In zdaj, nadaljeval je Rihbald tožbo svojo, prišel je tù v naš vinógrad, tuj grški človek, brez prav in pravic in uči besedo božjo po svoje in nevprašavši pravega metropolita solnograškega škofa.  Nekov Grk, Metod po imeni, ta, ki stoji tù pred vami, predrznil se je vse naše pravice z nogami teptati in sosednje slovensko ljudstvo proti nam nahujskati, da božje službe, katero smo mi opravljali v jedino pravem cerkvenem t. j. latinskem jeziku, niti ni obiskavalo več, temveč da se je nam rogalo in posmehovalo.  Kajti, da je mera nesramnosti tega tujega človeka, ki se imenuje Metod in stoji tù pred nami, do vrha bila polna, drznil se je uvesti barbarski jezik slovenski v vse obrede krščanske naše cerkve in iz hramov božjih smo se pred njim morali mi, pravi svečeniki umakniti in tacim pritepinom prepustiti svete prostore v zlorabo svete liturgije.  Ne le, da je učil ljud, ki ničesa ne ume, negoli svoj surovi jezik, izpozabil se je tako, da je celó tajnosti daritve sv. maše in vse duhovenske molitve pri božji službi slovenski opravljal, vse obrede samó v barbarskem jeziku sosednjega nam — a sovražnega naroda slovenskega, a ne v latinskem, katerega je cerkev kot svoj občni jezik sprejela, ker je kot svetovni jedini vreden, da se tako vzvišene reči v njem vršé, kakor je krščanska cerkvena služba božja.  S tem, da je uvajal nerazumljivi in barbarski slovenski jezik, pokrival je po jedni strani pred veščimi duhovniki, ki bi ga bili mogli slišati, svoje zmote in krivosti svojega verskega učenja, po drugi stráni pa je sejal med slovenskim neumnim ljudom nezaupnost in sovražnost do dosedanjih učiteljev iz germanskih krajev, kakor je Solnograd in nemško-frankovska zemlja.  Sovraštvo do nas se je med Sloveni tako močno kazalo, rekel je Rihbald, da je bilo že naše življenje opasno ostati še dalje tam; pobegniti smo morali, in óni, ki je nas, poklicane svečenike sv. cerkve in nasledovalce sv. Ruperta, prognal iz vinógrada Gospodovega in cerkvenega oblastja solnograške škofije, tisti človek je tù pred vami, Metod po imeni; Grk po rodu, tujec iz daljne neprijateljsko dežele.  Učeni, modri, čestiti, visoki cerkveni in svetni knezi, ki so tù zbrani, naj ga sodijo in obsodijo.  Rihbald tako izgovori in séde.  Metod, kateri je ves čas stoje mirno poslušal dolgi latinski govor ljutega svojega tožitelja, prestopi še korak bliže, in hoče takoj pričeti svoj zagovor.  Ali vzdignil se je bil že škof Pásavski, Engelmar, pomolil svoj veliki trebuh še bolj pred sé, zamežikal z malimi svinjskimi očmi in izpregovoril: „Jaz morem čestitljivi in zbrani gospôdi vse besede potrditi, katere je naš vredni brat v Kristu, učeni Rihbald, govoril o zlobnih grehih, o krivem nauku, o veliki sovražnosti in smeli prisiljivosti tega grškega človeka.  Vi znate, da zgorenja Panonija spada v moje cerkveno ozemlje, pod Pásavsko ter da od časa slavnega mojega prednika sv. škofa Reginhera, po njegovi pogodbi z Adalramom, solnograškim, loči reka Raba moje in našega predsednika cerkveno oblastje v Panoniji, zgorenji in dolenji.  Predno je ta grški človek, ki ga imenujete Metod, zdražbo delat prišel, predno ni še slovenskega naroda zoper nas razburjal v oblastji Adalvinovem ob Dravi, počenjal je isto igranje skozi več let v mojih zemljah v gorenji Panoniji pri zloglasnem knezu Rastislavu, kateri ga je hujskal na nas in na vse, kar od Nemcev prihaja, za kar ga je, kakor čujem, že naša krepka roka zadela, kakor naj zadene vse naše protivnike.  Bog nam je tudi tega Metoda poslal v ostro sodbo, in greh bi bilo od nas, ko bi ga zopet kar izpustili, da barbarske Slovene hujska na nas in krivovérstvo širi zoper nas.“  Metod na te besede nekoliko probledi.  Ko bi prej ne bil še vedel, kam je prišel, čul je zdaj.  Tu so bili ljuti, nepošteni, načelni, osebni protivniki.  Tukaj je bilo z razlogi malo opraviti, težko pregovarjati ali prepričavati.  „Na grmado ž njim!“ zavpije mlad menih in kakor na ukaz zagrmi v zboru skoraj občni klic: „Na grmado!“  Svetopolk je dozdaj sedél zadaj za Karlmanom.  Slišavši klic, ni ga razumel, ker je znal premalo latinski.  Zato je vprašal svojega pobratima, suhega Zemižizna, kaj to pomenja.  „Meni se zdi, da se svetcu ne bode dobro godilo.“  „Kaj mu hočejo?“ vpraša Svetopolk in močne svoje obrvi zvleče jezno.  „Stoj, da slišimo, ni še vse pri kraji, a vsega niti jaz ne razumem.  Kaže se, da mu sovraštvo na uho pojó.  Poslušajmo, kaj on poreče,“ odgovori Zemižizen mali.  „Čujmo Grka, zagovarjati se ima pravico,“ vpije grbavi Hinkmar, škof Laonski in Karlmanov družnik.  „Brez zagovora ga ne morete soditi.“  „S takimi pričami!“ oglasi se nekdo.  „Ni judje Krista niso sodili brez zaslišanja,“ oglasi se Valpert, patrijarh Akvilejski.  „Ta tudi z Grki vleče, to vémo,“ primetne menih, kazaje Valperta.  „Jaz le z istino,“ odvrne Akvilejski odločno.  „Čujmo, kaj Metod odgovori na tožbo,“ razsodi Karlman in vse umolkne na besedo kraljevičevo.  Nekaj hipov nastane tišina.  Vse oči se obrnejo v Metoda, na sredi stoječega.  Potem pa Metod začne zagovor svoj.  V izbornem latinskem jeziku, lepo zveneče, gladko in brez opotikanja je govoril tako, da je prisilil z močjó govorjene istine in vidnega svojega prepričanja, kakor tudi z naturno pridobitnostjo svoje osebe celó sovražnike toliko, da so ga morali z vso zvestobo in pozornostjo poslušati.  Odgovarjal je tožitelju nadsvečeniku Rihbaldu točko za točko.  Vsako je tako temeljito ovrgel in podrl, da je nepristransk in pošten človek moral ločiti, kje je pravica in kje zavistna zvijača.  Kakor Rihbald tako je tudi Metod začel s povestnico.  A tù je bil bolje podkovan nego nemški škofje in menihi; dokazal jim je iz starih knjig in zapiskov, da je panonsko ozémlje last sv. Petra, ne sv. Ruprta, da imajo rimski papeži staro pravico nad staro Ilirijo, h kateri spada tudi Panonija.  Te pravice se Rim ni nikoli odrekel, zatorej je Solnogradci ne morejo za sebe prizivati.  Če pravijo, da so tam petinsedemdeset let delovali, niso si s tem še lastninske pravice dobili, ker tudi po rimskem pravu cerkvena lastnina še le po zastarenji čez sto let prehaja v druge roke.  Ako rimski škof ni ob času vojska in notranjih neredov vedno imenoval svojih zastopnikov ali škofov, s tem ni popustil svoje pravice, temveč jo je zopet upotrebil, ko je njega, Metoda, imenoval nadškofa Panonije, kar govornik lehko dokaže in hoče dokazati s papeževim pismom, katero je s seboj prinesel.  Protivniki njegovi gotovo tacih dokazil za kakšne svoje pravice ne morejo pokazati.  S tem pa je uničen glavni del njihove tožbe zoper njega in njegovo delo.  Dokazavši tako formalno pravno opravičenje cerkvenega svojega učiteljevanja, naglasil je Metod nadalje, da, ko bi stvari tudi tako postavljene ne bile, a naj bi njegovi protivniki bili res le pravi oznanjevalci besede Gospodove in svete resnice, morali bi se njegovega trudovitega sodelovanja samó veseliti, ker dela v imeni Kriščevem je še silno mnogo, a delavcev malo.  Prehajaje na očitanje, da mu rabi slovenski jezik pri službi božji in ne latinski, priznaje Metod to stvar iskreno in popolnoma, da je resnična.  Ali on vpraša, kje mu more kdo pokazati v svetih knjigah in poročilih Kriščeve vére, da le jeden ali dva jezika imata pravico v cerkvi, drugi pa ne.  Kristus je apostolom ukazal: „Pojdite in učite vse narode,“ a ni rekel: „ Pojdite samó k Rimljanom in Grkom, pa morebiti še k Nemcem, in učite jih bogoslužit latinski.“ Ko je sv. Duh prišel v podobi gorečih jezikov nad zbrane apostole, govorili so vse jezike, ne le latinskega, grškega in nemškega.  Narod naj ume, kaj se moli v cerkvi; le razumljenje daje duh; a duh je ki oživlja, nerazumljeno znamenje je mrtvo.  Ako pak se obrekuje, da je on krivo učil svete krščanske resnice, mora se dokazati, katere, in v katerem zmislu krivo.  Na občne nedokazane in neimenovane trditve se ne dá odgovarjati.  Posameznosti pa mu niso dokazali, da bi bil krivo učil.  Pač pa je on v Rimu pred velikim zborom rimskih odličnjakov javno izpovedal svojo véro in naslednik sv. Petra jo je pohvalil, zategadelj ga tudi imenoval nadškofom panonskim.  Potem Metod reče:  „Vi me hočete zmerjati s tem, da me imenujete: Grk, grški človek.  Ali jaz nisem Grk, ako me tudi tako nazivate in morebiti s svojega stališča z nekovo razumljivostjo nazivate.  Jaz sem Sloven.  Beseda Grk ne pomenja dan denes več ónega, kar nekdaj, namreč ne več onih Devkalijonovih otrók, ki so bili naseljeni med dolino Tempsko in reko Evrotovo, temveč tù v zapadu radi nazivate vse z grškim imenom, kar je iz vshoda prišlo, zlasti kar je dobilo krščansko véro iz Bizanca, a ne od vas.  Ko bi bil jaz Grk, Atenjanov ali Lakedajmonov slavnih potomec, ne rabilo bi mi ime grško v zasrambo, nego v čast.  Ali ker nisem Grk, ni te cesti od vas ali od koga drugega sprejemati ne morem.  Sloven sem rodom, Grk ne.  Védite, gospôda, da je pravi grški rod, kakor je bil nekdaj slaven, velik in gospodovalen, močno izumrl, zatrt po raznih barbarih, in drugi narodje so prišli od vshoda in severa ter so obsedli večino zemelj bizantinskega carstva.  Najmnogoštevilnejši, ker zdaj še neštet med temi narodi, ki so preko Istra ali preko dolenjega Dunava prešli, so Sloveni, narod moj, jednorod in jednogolk s panonskimi Sloveni.  Ako sem jaz prišel sin slovenskih Solunjanov med rodne svoje brate z véro Kriščevo, nisem prišel tujec med tujce, nego Sloven med Slovene, brat med svojce.  Sloven sem, sin naroda vam sosednjega, ki je maloúk še in nima pokazati še velicih in slavnih činov v prošlosti, ali ni rod, katerega čaka še velika bodočnost.“  „Proti ugovoru svojega tožitelja v tem zboru in svojih druzih protivnikov podobno govoreč: da je slovenski jezik suròv in barbarsk, zatorej ne sposoben, da bi se svete cerkvene reči vzvišene krščanske vére opravljale v njem, moram na vsa usta prosvedovati,“ reče Metod na konci svojega zagovora. „Vsak dober človek spoštuje in miluje óno, kar mu je bilo od mladega rojstva najbližje.  Zatorej se mu rodni jezik najlepši zdi, kakor domovina najlepša zemlja.  Nihče nima pravice žaliti čutil bližnjega svojega, ni človeka niti naroda.  Da je jezik vaših sosedov Slovenov suròv in barbarsk, tega baš vi ne smete reči, ker ga niti ne poznate.  Slepec ne more soditi o rudečem in zelenem, svetlem in temnem.  Kdor hoče soditi o čem in sodbo svojo dragim kot pravilo naložiti, od njega se pač sme zahtevati, da se je prej v stvári sam poučil.  Kdor pa je slovenski jezik naučil se, kdor do korenine pozna izobrazljivost in čudovito njegovo bogastvo, ta bode o njem vse drugače govoriti moral, ako hoče nepristransko soditi in ga ne moti strast sovražnosti do vsega tujega.  Če je slovenski narod učence moje rad poslušal in jih ljubil, rajši poslušal in bolj ljubil nego denašnjega mojega tožitelja in vaše izposlance, nisem kriv jaz, niti niso krivi učenci moji in posvečeniki, temveč krivi so simi óni vaši, ki se med slovenskim narodom živeči niso hoteli naučiti narodni jezik spoštovati in dušo narodovo razumevati.  To smo se mi trudili, učenci moji, brat moj Ciril, katerega je že Bog k sebi poklical, in kolikor sem mogel, tudi jaz.  In ta narod slovenski, med katerim se učenci moji in prijatelji trudijo za razširjenje Kriščevega nauka, dasi ubog, zapuščen in neúk, nadarjen je prebogato z dobrim, neskvarjenim srcem in bistrim umom, vreden je naše ljubezni, našega truda, naše skrbnosti.  In samó ljuberen do tega naroda je gonila učence moje v vinograd Gospodov na trdo delo, kajti niti jaz, niti narod slovenski nimava ni visocih služeb, ni sijajnih čestij; ni srebrá ni zlatá, s čimer bi jih za njihovo delo odlikovali; óni delajo samó za zavest, ki je vrlemu možu zadostna, da so storili nekaj kar je dobro in Bogu milo.“  Zvršivši izroči Metod kraljeviču Karlmanu papeževo pismo, ki ga ovlaščuje vsa nadškofovska opravila v Panoniji opravljati, učiti, svečenike postavljati, cerkve zidati in blagoslavljati itd.  Ko je nehal, zavladala je nekaj trenutkov tišina in zdaj je še le vsakdo videl, s kakó veliko pozornostjo so ga poslušali vsi.  Vendar se je v vsem zboru našel samó jeden glas, ki je odločno odobril, kar je Metod rekel, — bil je akvilejski patrijarh Valpert.  Da se je izvrstno zagovarjal, čutili so pač vsi; tudi so čutili, da se na vse, kar je trdil, ne dá ničesa stalnega in gotovega odgovoriti, ker je istinito; ali tudi to je glasno samó jeden izrekel, namreč škof Laonski Hinkmar, ki je svojo podolgasto glavo h Karlmanu nagnil in rekel tako, da so ga mogli okoli sedeči razumeti:  „Hrabro se je nosil.  Radovéden sem, kakó bode Rihbald raztrgane svoje dokaze zopet pobral in skrpal.“  Rihbald vstane na protiodgovor.  Nemogši na zrno Metodovega odgovora ugovarjati, lovi se ob postranskih razlogih in izrekih ali pa sumnjiči, kakor vsi zagovarjalci slabe stvari.  Res je, da je ta dežela papežava bila, ali zdaj ni več.  Obri so jo bili zavzeli, po Obrih jo je Karel Véliki otél in Solnogradčanom dal.  Pa ko bi tudi istina bila, da prejšnje pravice rimskega stola niso zastarele, ne velja papeževo pismo, ki ga ima Metod, prav nič, ker je gotovo le s hudobno zvijačo in lažjo v Rimu dobljeno, izvabljeno.  „Naš učitelj in episkop nikdar ne laže“, zavpije Klemen jezen, ko to sliši.  „Nikdar,“ pristavi Naum.  A ubogi Gorázd, ki vsega tega latinskega govorjenja ni razumel, bil je rudeč, ker čutil je, da se tù proti v Metodu nekaj ravná.  Želel je biti za jedenkrat zopet Strahomer, biti doma, sklicati možé iz okoličnih zadrug in pomesti ven na polje te nemške ljudi, ki se drznejo zoper svetega možá govoriti.  „Vam je molčati!“ reče škof Adalvin in vpraša Metoda: „Moreš li kaj odgovoriti?“  Metod se bridko nasmehne rekoč: „Težko je odgovarjati na take razloge.  Reči, a ne dokazati, da sem z zvijačo in lažjó izvabil v Rimu svoje pravice kot višji cerkveni pastir, to je toliko, kakor žaliti ónega, ki mi je te pravice dal, in čegar pismo sem vam izročil.  Jaz sem potoval iz svobodne volje in z dobro vestjó sèm k vam, gospôda, misleč in uverjen, da vi priznavate veljavo vrhovnosti stola sv. Petra.“  „Priznavamo.  Ali kadar nam hoče Rim stare pravice jemati, pravice, katere so nam dali naši kralji, smemo se mi ustavljati in se hočemo in imamo moč za to, dokler so naši knezi podporniki in blagi zaščitniki Gospodovih služabnikov in veže božje,“ reče Sigehard, opat Fuldski, in se poklanja Karlmanu.  „Tako je res!“ pritrdi jih več.  „Dobro, da Hadrijan sam tega ne sliši,“ reče po tihem Hinkmar Karlmanu.  „Tudi meni bi ne bilo ljubo,“ odšepne Karlman.  Menih Grunzo, sloveč svetopisemski učenjak med svojimi nemškimi tovariši, oglasi se, da bi govoril.  Adalvin mu dovoli besedo in Grunzo popnè vrv, prepasano nad trebuhom čez kuto, malo višje navzgor ter počne:  „Ta človek je vendar silno predrzen in ostre kazni vreden, ker se upa v zboru toliko učenih in visocih duhovnih gospodov trditi, da nikjer v svetih knjigah ni odlikovan kateri jezik bolj od druzega.  Kdo se upa nam trditi, da kaj jednacega ni v svetem pismu?  Ne stoji li v Kriščevem trpljenji izrekoma, da je dal Poncij Pilat na Kristov križ nabiti samó v treh jezikih „Jezus Nazarenski Kralj Judom“, in sicer v latinskem, grškem in hebrejskem.  S tem, da je Bog dovolil, da so bile na svetem križi našega Vzveličarja in nad njegovo sveto glavo napisane óne besede samó v treh jezikih, izrečeno in določeno je, da se smé sv. opravilo v cerkvi jedino v latinskem, ali kvečjemu potlej še v grškem in hebrejskem jeziku citati, sosebno tudi za to, ker so sv. evangelji samó v teh jezicih pisani bili.  Ne čita se pa nikjer v svetem pismu, da bi bil tudi slovenski jezik, kateri je in ostane suròv jezik, poleg prvega, latinskega, na križi Odrešenikovem, zatorej je bogokletno in silno kaznjivo, če ga je ta Metod rabil v cerkvi pri najsvetejših opravilih.“  Hrupno in glasno so nemški škofje, duhovniki in menihi odobravali Grunzov razlog.  Ko je Metod to slišal, skoraj bi mu bil upadel pogum, še dalje prepirati se z ljudmi, katerim morejo rabiti taki argumenti.  Vendar domislil se je, da tù gre za stvár in potrpljivo je začel poučevati, kakó v vesoljni krščanski cerkvi ne smé vsak posameznik svetega pisma razlagati, kakor se njemu zdi.  Ravno izrečeno razlaganje o jezicih ni le prisiljeno in napačno, óno je od rimskega stola samega s tem popolnoma ovrženo, da so bile Metodove in Cirilove slovenske knjige kot isto tako veljavne potrjene, kakor so latinske.  On je prišel semkaj pred zbor z mislijo, da se bode na njegove ozbiljne razloge tudi samó z ozbiljnimi odgovarjalo, a ne, da bi se take besede lovile, kakor je moral baš kar slišati.  „On nas še žali!“ vpijejo jedni drugi na to začnó ropotati.  Karlman se smeje, videč stare, suhe in debele „svete“ možé tako razburjene, pa jim reče:  „Dajte mu nekoliko časa, da se oddahne, ne vidite li, da varn je tako govoril, da je vroč kakor peč.“  Duhovniki se zasmejejo šali kraljeviča svojega, a Metod se obrne k njemu in reče:  „Hodil je filozof po mestu in se potil.  Vprašali so ga ljudjé: zakaj se potiš, filozofe?  Zato, ker sem se z nevedneži prepiral, odgovori jim „modrijan.“  „S tem misli nas!“ vpije Sigehart. „Pazi se, med sovražniki si,“ posvari tiho Metoda patrijarh Valpert.  „Jaz sem vajen pred kralji in prod prostáki govoriti istino in zmerom istino in hočem jo govoriti, pak sem pripravljen po vzgledu apostolov tudi življenje svoje dati zanjo,“ odgovori Metod glasno in ponosno.  „Čujte!  Pravi, da je življenje svoje pripravljen dati za svoje krivovérstvo!“ kliče Sigehard.  „Na grmado ž njim!“ razlega se zopet krik, ki se razmnoži in razširi v divji ropot.  Hinkmar je ves čas kraljeviču Karlmanu govoril na uho, kar je Adalvin opazil z veliko nejevoljo.  „Sodba!  Na grmado!“ razlega se krik v zboru.  Karlman vstane in vse utihne, ko on govori:  „Jaz hočem vse, kar sem videl in slišal in tudi pisanje, katero sem dobil, poslati milostivemu našemu gospodu in kralju, očetu mojemu, da on sam v ti stvári razsodi, kaj se ima zgoditi.  Do tačas pa ostane ta slovenski apostol pri nas in sicer, če obljubi na poštenje svoje, da se ne bode umaknil nikamor iz srede tega mesta, naj živi svoboden; ako neče obljubiti tega, potem ga čuvajte v kloštru jetnika.“  Hinkmar, ki je menda že prej védel, kakova bode sodba, prišel je bil k Metodu in mu šepnil: „Obljubi, brate, ne bode nič zlega, samó ta pot je, da rešiš kožo, sicer te ti le prijatelji tukaj okoli obsodijo na smrt.“  „Jaz prosvedujem zoper tako nasilstvo!“ reče slovesno Metod.  „Kaj to pomaga?  Pojdimo!“ reče škof Hinkmar in k njima se pridruži Valpert Akvilejski, katerega pa Hinkmar niti pogledal ni.  Karlman je bil znamenje dal za razhod in vse se je drevilo proti vratom.  Metodovi učenci so bili potrti, Klemen je bil poniknil z glavo, Naumu so se udrle solze, a Gorázd, ki vsega latinskega prepira še ni razumel prav, povpraševal je v veliki skrbi zdaj Nauma, zdaj Klemena, kaj je, a ni mogel zvédeti ničesar.  Ne dosti bolje, kakor Gorázdu, godilo se je Svetopolku.  Tudi on latinskega ni dovolj znal, da bi bil mogel razumeti, zakaj hote Metoda v zapora obdržati.  Pristopi torej k njemu in ga vpraša slovenski:  „Čuj ti, svetče, kaj si jim storil, da te hoté zapreti?“  „Zapreti?“ vsklikne Gorázd, pristopi naglo k velikemu Svetopolku in kažoč za pas mu reče:  „Rojak, daj meni nož, ti imaš meč, ne pustimo ga zapirati.“  Rekši izvleče Svetopolku s srebrom okovani nož.  „Gorázd!  Orožje daj nazaj, za tebe ne smé biti več krvavo orožje.“  Gorázd takoj uboga, Svetopolk vtakne nož za pas nazaj.  „Svetopolk!  Svetopolk!“ vzdihne Metod milo, videč mladega slovenskega kneza, a ko ta nekako nedolžno upre vprašujoče oči vanj, obide učitelja druga misel in naglo reče slovenski:  „Neki glas mi pripoveduje, da nisi tak, kakor sem te obsodil, ko sem čul, da si svojega strijca Rastislava izdal sovragom.  Svetopolk, ti si tù svoboden, pridi, gotovo pridi k meni, da me čuješ, kaj ti imam reči; pridi, morebiti je od tega odvisna sreča vsega naroda našega.“  Metodovi spremljevalci so hoteli ostati pri njem v zapóru, ker so mislili, da vendar ni možno, da bi se mu táka krivica mogla dolgo goditi.  Vitoglav je bil ljut in je glasnó o Nemcih govoril tako, da je bilo zánj dobro, ker ga niso razumeli.  Naum in Klemen pak sta bila v veliki skrbi, kaj bode, kajti razumela in videla sta v zboru strastno jezo nemških škofov do svojega učitelja in bala sta se najhujšega zánj.  Metod je dobil v starem kloštru sobo in ukaz, da se iz klošterskega dvorišča in vrta ne sme geniti.  Pri njem je smel stanovati samó jeden njegovih ljudij, in on si je bil izbral Gorázda, da bi ga vsaj učil in za bodoči poklic pripravljal v dolzih urah jetniških.  Drugi učenci so ga smeli obiskavati vsako dopóludne, a popóludne ni smel nihče več k njemu.  Med ónimi, ki so jetnika tudi popóludne in vsak čas smeli poiskavati, bil je episkop Hinkmar, Karlmanov zaupni mož.  Metoda samemu se je čudno zdelo, kakó da se ta mož tolikanj zanima zánj, ker je skoraj izprevidel, kakó različnega značaja in različne misli sta.  Vendar to je Metod videl, da Hinkmar je bolj na njegovi stráni nego na stráni njegovih sovražnikov, da ve silno mnogo in pri Karlmanu mnogo veljá.  Metod je bil premoder mož, da ne bi bil prilike porabil in poizvedaval o razmerah, mišljenjih in končnih namerah ónih krogov, v katerih oblast je bil zdaj padel.  Hinkmar mu je vse to povédal z neko odločno, prestrašljivo iskrenostjo in odkritostjo.  Strmel in zavzel pak se je Metod silno, ko je vse to čul in ničesa več ni mogel svojega čudesnega tujega in naglega prijatelja vprašati, ko mu je povédal usodo in zdanje bivališče ujetega kneza Rastislava.  Od tega hipa je bil Metod nekako ves drug.  Ko sta prišla drugi dan njegova učenca Naum in Klemen zopet k njemu, poklical ja je v kot svoje sobe in jima tiho nekaj povédal.  Moralo je grozno biti, kajti oba sta obledela in potem Bogá na pomaganje klicala.  A Metod je dal obema svoje ukaze, jednemu je naložil ta pot in ta posel, drugemu drugi.  Naum je imel iti précej od tod stráni in izkušati, da pride med moravske Slovene ter jim pové, kaj se je zgodilo in kaj jih še čaka.  Klemen pak je imel iti v Dudlebe h Koclju, a Vitoglav brzo vrniti se med svojce v Ljubljano, od tam pa dalje do Rima poslati Metodovo pismo s pritožbo do papeža Hadrijana in prošnjo za pomoč in posredovanje.  Blagoslovil jih je in odpustil, takoj so morali oditi, le Gorázd je ostal pri njem.  Z nenavadno nestrpljivostjo pak je odslé Metod vsak dan pričakoval Svetopolka k sebi.  Že prej je pričakoval, da se bode Svetopolk zaradi njegovega zadnjega poziva po onem zboru oglasil pri njem, ker je bil molčé tako rekoč obljubil, to mu je Metod čital z obraza.  Ako je prej svečenik mislil poskušati, ali se ne dá ta slovenski knez prepričati in na pravi pot spraviti, gorelo je zdaj vse v njem od sáme želje, kar najprej govoriti s Svetopolkom in oči mu odpreti, če morda ne vidi propada, pred katerim stoji sam on in narod njegov.  Od škofa Hinkmarja je bil pač zvedel, da Svetopolk ostane s Karlmanom še nekaj časa v tem mestu, da nima tù druzega posla nego zabavati se dati in laskati si.  A bal se je, da bi prej odšel, predno bi ga videl, zlasti ker so vsa znamenja kazala in je tudi to potrjevalo, kar se je brez bujenja sumnjivosti iz Hinkmara izprašati upal: da Svetopolk ne zna preceniti, kaj se zgodi ž njim in z narodom njegovim.  Vsak dan je Gorázda pošiljal čakat, kje bi videl Svetopolka na samem, da bi mu poročil željo, naj pride k njemu.  A več dnij je preteklo, predno je ta prišel s poročilom; da je govoril ž njim, z ónim vélicim, kateremu je bil v cerkvi nož vzel, ter da mu je naročil, naj pride.  Drugi dan je Svetopolk prišel, sam; skrivaje, kakor mu je bilo naročeno.  V ozki sobici nemškega kloštra, poleg ubožne lesene mize, med štirimi golimi stenami, v ječi sta si stala ta dan prvič dva možá nasproti z óči v oči, katera sta imela oba vkupe duševno in telesno moč Slovanstvo na evropskem zapadu povzdigniti do prvenstva v sredini Evrope, povzdigniti Slovanstvo, in s tem historiji vsega svetá nov tir dati, novo smér odkazati.  Kakor bi bil Metod to čutil, občudoval je nekaj hipov molčeč in strmeč velikansko, močnó, lepo telesno vzrast Svetopolkovo, tega moža v najlepših letih, z bistrim nekoliko lehkomiselno zročim očesom, zagorelim licem in s silno rokó, ustvarjeno, da puli smreke z gore.  Svetopolk pak je z naturnim instinktom čutil, da ima v Metodu nenavadnega človeka pred seboj in moral je po prvem hipu okó povésiti.  „Blagor mi, da si prišel, daj Bog, da bi ne bilo zastonj,“ reče Metod, migne Gorázdu, naj odide iz izbe, primakne leseno klop k stolu in ko sta oba sedela, odgovori Svetopolk:  „Vém, zakaj si me zval.“  „Véš?  Ne, ne!  Ljubó bi mi pač bilo, kajti ko bi védel, a ipak prišel k meni, kakor si zdaj ne vedóč, kaj te mislim prositi, tako prositi, kakor bi te prosila otec in majka, potem, sine moj, imel bi jaz vse upanje, da bodo moje prošnje vspešne, rodovitne moje besede.“  „Stoj, pa ti povém,“ reče Svetopolk. „Tebe so zaprli, ali ti bi jim rad ušel.  To je prav, ko bi le šlo, da-si nisi pameten bil, ker si šel v past, kakor volk po noči.  Zdaj pa ti misliš: Svetopolk naj me reši, ne li?“  Metod na lahko zmaje z glavo, a potem vpraša: „In ko bi jaz nameraval Svetopolka prositi, naj me reši, če more, in naj me odvêde zopet med slovenski narod, učit ga, kakor sem ga zdaj učil, bi li on to storil?“  „Bi!  Zakaj sem pa k tebi prišel, meniš?“  „Zakaj si prišel?“  „Da te s seboj vzamem, rešim, kadar bodemo odhajali, in da se dogovoriva, kakó pojde.  Hitre konje imamo, jaz in moja družina vojna, samó če ti moreš brez nas po noči ali kakó iz mesta uiti in nas zunaj počakati.  Ljudjé moji te potem že odpravijo iz te dežele.  Ali le, če obljubiš, kar jaz hočem.  To je, da ostaneš pri meni in da bodeš za mene tako delal, kakor si za Rastislava, tega psa.  Jaz vem, da je zgorenje-moravski narod tebe rajši imel od njega, a ti si delal zánj.  Obljubi mi to, pak te ukrademo Nemcem, kadar pojdemo domóv.  To pak ne bode še tako brzo.  Dobro se nam godi in vsak dan imamo nova veselja; kaj tacega doma nimamo.  Kadar se naveličamo, pa idemo.“  „Nisem jaz mislil na sebe ni na svoj beg, ko sem te klical, Svetopolk.  Naiod moj in tvoj, blagost in rešitev njegova mi je bila bolj pred očmi nego svoja.  A če ti obljubim, da bodem za tebe vse storil, kar bodem mogel in kar bodem pred Bogom smel, kadar postaneš zopet krščanski vladar naroda svojega in popraviš óno veliko zlo, ki si ga storil — kolikor se dá popraviti — obljubi mi ti odgovoriti na vprašanje moje.“  „No, vprašaj!“  „Jaz tebe ne poznam, ne morem presoditi.  Ko si prišel k meni po onem zboru, videl sem, da imaš sočutje za proganjanca rojaka; zdaj tù sem k meni prihajaš in prvo, kar je, ponujaš mi svojo pomoč, da se rešim; tudi tvoj strijc Kastislav je vedno lepó govoril o tebi in lastnostih tvojih ...“  „Kdo je lepó govoril?  Rastislav?“ vpraša Svetopolk jezen.  „Dà, knez Rastislav, katerega si ti smrtnim njegovim sovražnikom Nemcem izdal in ž njim vred izdal jim narod njegov in svoj.  Zakaj si to storil, ti Sloven, ti krščan, ti človek jedne in iste krvi ž njim?“  „Zakaj on ni znal, da sva jedne krvi?“  „On ni znal?  Kdo ti je to rekel?  V vseh njegovih mislih za bodočnost in v črtežih, ki jih je imel, bil si ti in bili so Nitranski tvoji Sloveni.  Ničesar druzega ni hotel nego tvojo blagost, slavo tvojo in srečo.  Kadar bi bil jaz po njegovi želji pri Kočiji vse uredil in pripravil, imel sem priti k tebi, dopovédat tebi in boljarjem tvojim, kakó velika opasnost preti od Nemcev vsemu slovenskemu narodu ob Moravi, Dunavu, Dravi in Savi, če se vi vsi knezi ne zložite in ne združite.“  „Meni se zdi, da ti ne véš, kakó me je ta moj strijc Rastislav samó zaradi tega k sebi vabil, da bi me bil rad na strán spravil in mojemu starejšemu bratu Svojmiru, ki je pri njem bil in vedno zoper mene ščuval, do oblasti pomagal.  On je mene hotel odpraviti, zato sem jaz njega,“ pripovéduje Svetopolk.  „Kdo ti je to rekel?  Varali so te, to ni res!“ reče Metod in kri mu obraz zalije, ker zdaj mu je bilo jasno, da je tù delovala skrivna potvora.  „Vsi so mi pripovedovali.“  „Frankovski duhovniki najprvi, nemški škof v Nitri, ne li?“  „Tudi ti, res, še posebno.“  „Nesrečnež!  In ti si véroval njim, ki so smrtni sovražniki tvojega naroda, če se ti tudi ne kažejo, a si zdaj izdal kri od svoje krvi, svojega rodnega otca brata, blazega Rastislava!“  Svetopolk bi bil na vsacega osorno poskočil, kdor bi se bil drznil tako očitanje v lice metati mu, ali Metodov glas je poleg karajóčega ob jednem imel nekaj tako pomilovalnega, prosečega in nenavadnega, da je bil silni vojnik ves mehak in se je le izkušal izgovarjati:  „Zakaj govoriš: izdal?  Ko je k meni prišel ...“  „V gosti!“  „Srečali so ga na potu Nemci in so ga odveli.“  „A ti si znal za to, da ga čakajo, ti bi ga bil lehko otél, ali ga nisi; s tem si ga izdal.“  „Izdal, izdal!  Kaj mu je?  On rad moli in bogosluži.  Torej je baš prav, da so ga deli v klošter.  Ni mu sile tù med Nemci.  Naj nekoliko premišlja, da je s Svojmirom meni kopal grob.“  „Svojmir, tvoj brat, o čem tacem nikdar ni pomislil.  On ne nosi meča več.  Že več let je, kar sem ga posvetil svečenikom in moj cerkveni namestnik je zdaj.  Zakaj nisi prišel v Velegrad, da bi bil videl, zakaj si véroval kovarstvom sovražnikov naših?“  „Sovražniki moji niso.  In Rastislavu tudi ni tako hudó.  Rekel sem že, da rad moli, zakaj bi tedaj v nemškem kloštru ne bil, ne na Velegradu?“ reče Svetopolk.  „V nemškem kloštru je, in mu ni tako hudó!“ naglasa Metod, vstane s stolca, ostró pogleda Svetopolka in reče: „Ti ne veš, kaj so storili tvoji prijatelji Nemci s strijcem tvojim Rastislavom!“  „Kaj?“  „Izročili so ga svojemu kralju Ludoviku, smrtnemu njegovemu sovražniku, in ta mu je ukazal oči izkopati!“ reče Metod z naglasom.  Svetopolk ga srepo gleda in obledi.  „Dà, Nemci, prijatelji tvoji so našemu slovenskemu knezu Rastislavu iz žive glave oči izkopali.  Rastislav, strijc tvoj, sedaj živi beden in zapuščen v večni temi, ni solnca ni dneva, ni prijateljskega ni sovražnikovega obraza ne vidi več.  Pod ónim čestitljivim čelom Rastislavljim, katero je mislilo vedno le o boljku Slovenstva, izginilo je izpod obrvi jasno okó, ki je Slovene v Moravi vladati znalo in v prazni luknji v živi glavi razjeda le trpka bolečina izruvanega očesa.  A še bridkejša nego ta bolečina, še strašnejša bol nego večna temà, ki našega slovenskega kneza muči v nemški ječi, to je zavest, da ga je v to grozoto pahnila slovenska kri, da ga je sorod njegov sam strmoglavil v strašnejše stanje nego je smrt, da si to storil ti, ti Svetopolk!“  Svetopolk se pretrese, iztegne rokó proti Metodu ter z nekako plašnim glasom vpraša:  „Je li res, da so ga — oslépili?“  „Povédal mi je škof Hinkmar, óni, ki si ga videl pri Karlmanu, vprašaj ga sam, ne spada li med tvoje nove prijatelje?“ reče zbadljivo Metod.  Če je hotel Metod s svojo povedjo v Svetopolku obuditi Slovena in možá, posrečilo se mu je, kajti začele so se Svetopolku oči svetiti in srdito je s pestjo ob surovi leseni stol udaril in se zagrózil:  „Ako so to storili, varali so me, slepili so tudi mene, in maščevati se hočem nad njimi, maščevati s krvjo in z zvijačo, čuj me!“  „Nisem ti povédal te strašne novice zato, da bi v tebi budil maščevalnost do Nemcev.  Krivični sosedje so nam, krivični sodniki so meni, ali vzgled našega Odrešenika nas uči, prej odpustiti jim in reči, da morda tudi ne vedó, kaj delajo, nego razplamenovati sovraštvo do njih.  Kar sem jaz pri tebi doseči hotel in kar ti dopovédati želim, je le to, da jih spoznaš in se jih ogiblješ, da čuvaš slovenski narod svoj pred brezdnom narodne smrti, do katerega vabijo óni tebe in tvoje ljudstvo.  Jaz želim, da mreže izprevidiš in spoznaš, v katere so te že omotali, da te popolnoma za seboj potegnejo in Slovene s teboj.  Če imaš kaj srca za svojo kri in za svoj rod, kaj spomina o materi svoji, potem raztrgaš vezi, v katere si nevidoma že ukovan in popraviš ono strašno pregreho, storjeno nad Rastislavom, s tem, da v njegove stopinje stopiš in delo zvršiš, katero je on pričel: da ujediniš, državno urediš in izobraziš slovenski narod, da ga osvobodiš od tujih vplivov, da podpiraš njegove učitelje in odvračaš od njega vse óne tujce, ki hočejo njegov duh zamoriti, da vzpostavijo na razvalinah gospodstvo svoje.  Rad bi jaz videl, da bi ti, ki imaš oblast in veljavo med svojimi rojaki ter jo lehko še povéčaš, spoznal velikost in važnost te dobe, v kateri te je Bog, odkazovatelj usode narodov, na svet postavil in ti priliko dal, da s krepostjo in moževsko delavnostjo narod svoj poveličaš, ali pa pustiš, da zabrede v robstvo, iz katerega se more rešiti stoprav čez mnogo stoletij, ali nikoli.  Glej, ta naš narod slovenski je še mlad, še mehak, nepokvarjen.  Vreden je vse naše ljubezni; delo, ki je zánj storimo, ni nehvaležno.  Mlade moči tega naroda zbiraj, združuj, duševne kreposti njegove pomagaj vzbuditi, in ti založiš osnove državnega poslopja, kakor ga ni bilo v tem delu svetá, kakor ga niso imeli Rimljani, niti ga nimajo Franki.“  „Kaj mi je storiti?  Reci!  Storim!“  „Stráni od tu, stráni od krivih prijateljev svojih!  V Nemcih tebi ni prijateljev, njim si ti le ptica vabljenka, s katero hoté rojake tvoje ujeti, zato te hoté porabiti.  To spoznaj in ne dàj se!  Rastislav je to spoznal in se ni dajal, delal je za svobodo svojega roda, a zato so ga Nemci od tebe iz varali in tako strašno ravnali ž njim.  Oni spoznavajo, da zdaj se jim je treba pripraviti, da v last dobodo vašo zemljo, kjer hoté gospodstvovati, zatorej pa preganjajo tiste, ki so njihovi nameri na poti, ki so izpregledali njih smotre.“  „Še denès osedlamo in se vrnemo domóv, a ti moraš z nami, tebe vzamemo s seboj, ti mi bodi svetovalec,“ reče Svetopolk.  „Idi ti s svojci, jaz sem jetnik, a pridem kasneje k vam.  Pojdi v Moravo, oglasi se pri bratu Svojmiru, zaupaj mu, on je dober in poučen.  Pri njem najdeš tudi učenca mojega Nauma, in njega poslušaj, če meni verjameš,“ reče Metod.  „Ne, ne!  Tù ne smeš ostati, ubegneš lehko, zunaj mesta te počakamo mi in odjezdimo, brez tebe ne pojdem.“  „Lehko bi ubegnil in smel bi,“ odgovori Metod. „Pravice nimajo nobene zapirati me, niti ne soditi.  Tudi jim nisem z besedo obljubil, da nečem poskušati uteči.  Ali jaz nečem, da bi protivniki moji rekli, Metod je pred nami bežal.  Svoboden se hočem vrniti, kakor sem prišel svoboden in z dobro vestjo.  In notranji glas mi pravi, da se vrnem k vam, da protivniki moji ne bodo imeli dolgo oblasti nad menoj.  Za tebe je drugo, ti glej, da se umakneš od tod kar najhitreje, če moreš, čuj, če moreš še in smeš.“  „Če morem in smem?“ vpraša Svetopolk. „Če nisi sam že jetnik tù z družino svojih tovarišev vred?“  „Ti meniš, da bi nam branili domóv vrniti se, kadar bi mi iti hoteli?“  „Vse možno.“ „  Potem se bijemo!“ vsklikne Svetopolk razjarjen. „Previdnost je časih tudi svojstvo junakovo.  Ne sili z glavo v zid, temveč izkušaj si modro pomagati iz pasti, v katero si zašel sam.  Kako?  Jaz ti nečem svetovati, kakó.  To je in mora biti tvoja stvár.  Le to te prosim: stráni na vsak način od tu, javno ali skrivaj, takoj ali ob prvi priliki, samó stráni, domóv, na delo, kakor sem ti že zaznamenoval.“  Svetopolk ni bil izobražen človek, kakor njegovi vrstniki raznih narodnostij v obče ne, izvzemši jako malo številce ónih, katerim je bil odprt vir starega klasištva.  Razven nekoliko malega latinskega, ki se ga je bil naučil od frankovskih duhovnikov v svoji stolici v Nitri z ónim hitrim talentom, s katerim se mehki Slovanje v obče brzo naučevajo tujih jezikov, ni znal ničesa.  Zaradi tega mu je v nadaljnem razgovoru Metod še z drugimi besedami in z drugimi opisi pravi nalog obrisal in objasnil, kateri je vreden slovenskega kneza v tako burnih, a tako odločilno važnih časih.  Svetopolk je imel pa dovolj naturne pameti, da je Metoda razumel, kaj hoče in razvidel je, da prav govori.  Sam pa morda še opazil ni, da ima ta mož poseben vpliv nánj, kateremu se protiviti ni možno.  Metod mu je bil odprl nov vid in mnogokaj, česar dozdaj niti dosti pazil ni, stalo je zdajci pojasnjeno pred njegovimi očmi.  Sklene tedaj poslušati in po nasvetu Metodovem ravnati se na vsak način.  Ko je Svetopolk stráni šel od Metoda poln novih mislij in osnov, koračil je hitro proti dvoru, kjer je bil s svojimi družni ki nastanjen.  Radovednost in skrb ga je morila, bodo li res ti Nemci, ki so ga vabili med sebe, zdaj drznili se braniti mu, da bi šel domóv, kadar bi hotel.  Kakor so dozdaj ravnali ž njim, dobrikáje se mu in mu vsakovrstne zabave in uživanja naklanjaje, govorilo je proti taki sumnji.  Ali strašna usoda Rastislavlja — in Svetopolk se je stresnil pri misli, da je on sokriv — in usoda Metodova, kakor mnogokaj, kar mu je njegov bojni tovariš in prijatelj Zemižizen večkrat pripovedoval brez uspeha, govorilo je, da je vse možno, dà celó verjetno.  Svetopolk, nagle krvi ia brzega sklepa človek, hotel je teči naravnost h Karlmanu povedat mu, da še denes odide in videt, kaj na to poreče.  Zemižizen je bil tist človek, kateremu je Svetopolk največ zaupal in katerega svèt je imel največji vpliv — kadar si je sicer dostikrat svojeglavi in tačas siloviti Svetopolk svetovati dajal.  Zemižizen je imel ta vpliv nanj, dasi je bil nekoliko let starejši od Svetopolka in tudi v druzem celó različne narave, kajti bil je Svetopolkov pobratim, zaklet mu po stari šegi v krvno prijateljstvo.  Mož je bil velike, a ne lepe glave, mršav, z iskrimi in lepimi očmi, širokimi usti in s prijetnim glasom, majhen, na videz slabotnejši dasi zdrav, mirne krvi, ali sicer zvest kakor majka mila, premišljav in previden.  Vsi drugi Svetopolkovi družabniki so se tù na nemškega kraljeviča dvoru pri veselicah, obedih, pijanstvih in igrah dobro zabavali, le Zemižizen ne, le on si je želel kar najprej stráni med domače preproste poštene Slovene domóv nazaj.  Zatorej se je močno obveselil, ko mu je Svetopolk prišel povedat sklep svoj; zamislil se je pa, ko je čul vse drugo, kolikor mu je Svetopolk z okornejšo besedo mogel povedati Metodovih mislij.  On sam je že prej imel tisto sumnjo v Nemce, kakor jo je slišal tù.  Zdaj je bil popolnoma uverjen, da je upravičena, drugače ne bi bila mogla poroditi se tudi v drugi njemu popolnoma oddaljeni glavi.  Strašno dokazovanje pak je bilo tudi Rastislavlja oslepljenje.  Zemižizen torej zavleče Svetopolka v zadnji kot dvora in tam sedeta.  „Stoj, zdaj bode trebalo modrega premisleka, da se izbavimo.  Hitro ne pojde, to že vidim.  Samó lokavost nam pomaga.  Varajmo óne, ki hoté varati nas.