V graščini Š. 20. dné maja meseca 1875.  Evo me, došle na mesto, odmenjeno mi po usodi! — Poklonila sem se grofici in želela pozdraviti nje hčerki, katerima imam biti odgojnica, ali na izprehodu sta in milostiva gospá mi je prijaznívo velela, naj si oddahnem od dolzega potovanja ter se podomačim.  Molčèč strežaj me je védel skozi visôko dvorano, kder je vsak korak odmeval, po zasukanih stópnicah v drugo nadstropje.  Molčèč je odprl duri, molčèč odšel, in v sôbi sem, katera je po sedaj moja.  Moja, res, po sedaj, do — tó sam Bog vé.  Kakó je temna in neznana, kakó prostorna! — Majhnega prostora menda ni v vsi graščini, vse je visôko, veliko in zdelano kakor za večnost.  In tiho je, tako tiho, le stara ura tam na konci sôbe mej tinovima oknoma jednoglasno maha.  Tu se podomáči! — Dnevnik moj, pomózi mi, anti veš, da žive duše na sveti nimam, kateri bi mogla zaupati, in da se mi čustvo časi mora olajšati z besedo, sicer me zaduši.  Zvest si mi prijatelj bil, po tebi sem segla, ko je otrpnilo srcé, katero je do poslednjega udarca le záme bílo, kateremu je slednja mojih mislij bila očita.  Vpisujé váte vsako čustvo, dozdevalo se mi je, da preljubi mrtvi materi pošiljam poročila, naj ji zatorej tudi ta hip povem, da mi je neizrečeno teško pri srci, da zopet prav živo čutim, kakó čisto osamljena sem na širem sveti!  Kaj čaka tujke mej tujci? — Važnost opravíla, katero sem prevzela, poznam do dobrega; rada, z resno, najboljšo voljo se ga bodem poprijela, vendar, ali mu bodem zadostevala?  Z veseljem, s ponosom sem hitela semkaj, srečno se mislila, da sem jaz uboga sirota mej mnogimi izvoljena za tó pomenljivo mesto, a stopivši v bogato olepšane prostore obšla me je takšna malodušnost, da bi ubežala in se vrnila v mirni kraj, kder se dviga preprost grob nad jedinim srcem, ki me je ljubilo! — Oj, da bi drago mogilo mogla doseči, kakó bi se je oklenila in nikdar več bi je ne ostavila!  Mati, zlata moja mati, kako vas pogrešam! —  Nekoliko pozneje.  Izjokala sem se in lože mi je.  Ne vém, kaj mi je stesnilo srce, da se od žalosti malo ne poznala nisem.  Saj nisem navadno takó slaba; usoda me je učila trdno stati in biti sáma sebi podpora.  Stráni zatorej z vsemi boječimi otročarijami, ki dorastenemu dekletu ne pristajajo; krepka, pokojne matere vredna se hočem izkazati! — Da bi le otroka skôraj prišla!  Kakó ja hočem ljubiti, kakó se njima žrtvovati!  Proti večeru prideta domóv, dejala je grofica, in sedem je uže.  Zahajajoče solnce sije skozi tinovo okno, sôbo zlateč.  Takó neznana uže ni več, uže mi začenja biti po godi; zlasti tù-le v tinu, ki je malo ne posebna izbica v veliki sôbi, mi je povoljno, tó bode kotiček za naju, tukaj bodeva domá, ti, dnevnik moj in jaz!  Pisna miza in stolec pred njo, vse je kakor navlašč za naju postavljeno sem.  Poglediva skozi okna!  Najprej na levo.  Širôko, cvetočo dolino vidim.  Razprostrani travnici se tù nasmihajo, bahajoč se v pisanem lišpu stotérih cvetlic, in polno klasje jim z zlatimi glavami prikimava.  Mnogo snažnih hišic se vidi in semtertja se razprostira senca košatih lip in búkev.  Pastirji počivajo v nji, trobeč na rogóve, živinica se pase in žvrgoleči ptiči se veselé svojega življenja.  Cvetóča podoba je obrobljena z zelenimi lepimi hribi in najmodrejše nebó se razpenja čeznjo.  Prava idila je, ali še lepša bi bila, ako bi jo oživljala valovita reka ali svetlo jezero!  Ubogi potočec, ki od grmovja polu skrit po dolini teče, je izvestno jako koristna vodíca, ali takovo srebrno zrcalo ni, katero lepôto prirodino množi in povišuje, ki ji je tó, kar je bistro okó človeškemu obličiju. — Stopiva na desno stran.  Oh! — — kakó mirno in slovesno, kakó čudovito!  Veličastno se razprostira pred pogledi mojimi tisočletni gozd in snežniki se vzdigujejo za njim, kakor visok oltar, ki seza v oblake, podprt z granitnimi svojimi stebri!  Solnce blestí na večnem snegu in ga izpreminja v bôje ognja in mávrice.  Mrak se polega krog, gozd se temí, ali gôri je še demantna svetloba!  Baš zahaja solnce na drugi stráni doline za d...kim vrhom in snežniki so rožnati in žaré v čarovni krasoti.  Tiho je vse, pokoj plava po vzduhu, pokoj biva na zemlji.  Molčé je vzprejela priroda poslednje poljube zlatega ozvezdja dneva in molčé se pripravlja k počitku.  Sedaj se oglasa zvon in razlega se iz dolíne do vrhov snežnikov jeklenega jezika glas, ki v grajski kapelici prepeva „zdrava Marija“.  Iz globíne srca svojega vzkliknem tudi jaz „zdrava“ nova domovina, „zdrava“ lepôta in mir, po katerih se mi tukaj oznanja stvarnik!  21. dné maja meseca.  Ko sem sinoči vsa očarana bila priródinih lepot in pri nje pogledu svoje toge se oproščevala, odprla so se vrata in molčeči strežaj, prikazavši se, mrmral je nekaj.  Umela ga nisem, ali ker je čakal v odprtih vratih, vedela sem, da mi je iti ž njim.  Nekakova groza me je z nova izpreletela, toda ohrabrila sem se hipno, ko v sobano grofice stopivši me gospá pokaže hčerkama svojima.  Dvojki sta, Roza in Vijola.  Nigdar se nista ti cvetlični imeni človekom bolj prilegali nego li tema živima cvetlicama.  Jednóliki sta in neizrecno lepi.  Mičnejših obrazov ni moči izmisliti si, vsa podobna sta Rafaelovima angeljema, ki na lehtí oprta gledata kvišku v Siktinsko Madono.  Temni kodri njima padajo na ráme in temne obrvi senčijo čudovito krasne modre očí.  V teh očéh njima je jedini razloček: Vijola gleda nekakšno resnobneje nego li svetla, vedno smijoča se Roža.  Obé sta mi, radovedno ogledujé me, ročíce podali.  Izrekla sem njima veselje svoje pri njima biti in da njima bodem mnogo lepega povedala in ji učíla.  Pristavši, da se bodemo igraje tudi radovale in okoli tékale, nasmihali sta se glasnó in ploskali v ročice.  Ko Roza vpraša: „Kaj ne, da naji bodeš rada imela?“ in Vijola pristavi: „ker me te bodevi vse ubogali,“ je tudi meni srce veselja zatrepetalo, tudi jaz sem se morala glasno nasmijati in poljubivši dekletcema drobne ročice vzkliknem: „Kdo na sveti vaji ne bi ljubil!“  Sedle smo k čaju.  Dvojki sta me neprej stano gledali in izpraševali.  Pozabili sta skôraj svojega mleka piti in jagode zobati. „Kakó ti je imé?“ vpraša Roža. „Beata, ljubica moja.“ — „Beata, kaj je tó, nikoli še nisem tega imena čula, ali po godi se mi glasí; B-e-a-t-a, kakó je to lepo!“ — „Res, lepo imé je in pomenja „preblaga“,“ svarí grofíca. — „Je li môči?  Preblaga! vzklikne Roza. „Zakaj si preblaga, Beata?“ vpraša me Vijola. „Zató, ker me je ljubi Bog privedel k vama.“ — „Prav je storil,“ dé Roza, „in sedaj bodevi tudi me preblagi, ni res, ker si preblaga ti?“ — „Bog daj, da bi bilo!“ „Ti nisi niti grofica, niti gospica, samó Beata si, je-li?“ — „Ne zamerite otroku,“ prosi me grofíca in začne hčerkama razlagati, da se pristavlja tudi imenu mojemu naslov „gospica“, ali jaz se upam seči gospé v besedo, prosèč, naj otrokama ne brani sladkih svojih mislij izrekati, naj pri tem ostane, kar me osrečuje. „Res, samó Beata, vajina Beata sem, in druzega nič.“ — „Vidite, mati!“ vzklikne Roza vesela, da je tako dobro pogodila. „Idimo gôri,“ prosi Vijola, „saj Beata še ne pozná Irene in Irme, niti ne Olge ni Elvire.“ — „In male Betine tudi ne in uboge bolne Zore,“ vzdihuje Roza. „Kaj čujem, tako mnogobrojno druščino imati gôri, je-li môči?“ — „Res, in še mnogo druzih rečij, lepih vrtov in velicih mest in — Noetovo ladijo, polno živalij!  Čudila se bodeš, kakó po mizi v omivalnici plava!“ — „Beata, celó slon z velicim rílcem je mej živalimi!  Idimo, idimo gori!“ —„Oj, idimo hitro, jedva čakam, videti teh čudes!“ — Voščili sta materi lehko noč, obetujé o pravem časi iti spat, in vlekli sta me po sili iz sôbe ter hiteli po stópnicah, da se je Vijoli izpodrsnilo in je Roza celó padla; ali nič ji ni ostrašilo, le naprej sta drzno skakali.  Pokazali sta mi sedaj vso druščino velicih in majhnih púnic, opozorujé me na njih lepôto.  Vsemu sem se morala čuditi in dolgo ni bilo, da sem Elviro preoblačila, Olgo spletala, Betinko popéstovala in bolno v zibelki ležečo Zorico tolažila, da ji bode solnce zdravja skôraj vzšlo! „Kaj vidim, v omari leží kup polomljenih nóg in rók ter glavé celó brez očij!  Ali so se púnice vojskovale?“ Malo zmočeni sta bili dvojki in zarudela se Roza šepeče: „Vojskovale se niso — ne vem, kakó se jim je nesreča pripetila; a gledi, Beata, saj jih ne bolí!“ — „In o Božiči bodo zopet popolnoma ozdravele,“ pravi Vijola. „Teden dnij pred praznici jih poleživi pred vrata, neviden angelj jih odnese in ljubi Božič jih prinese s smreko vred.“ — „Zdrave so potem in še lepše nego li so bile kedaj prej.  Bodeš uže videla, Beata!“ —  Prišla je Ivana, stara kmetska péstuna, katero je pokojni grof prevzel še od matere svoje.  Pozdravila me ni preprijazno, ampak sumnjivo mérila me z očmí; a ko sem starki podala rokó, rekoč, da bodevi po sedaj združeni skrbeli za preljuba otroka in da je prosim, naj mi z dobrim svetom in svojimi izkušnjami vedno pomaga, kimala je zadovoljno in nagrbančano lice se je zvedrilo. „Čas je opraviti večerno molitvico,“ dejala je. „Uže!“ vzdihuje Vijola, in „zaspana nisem,“ zagotavlja Roza. „Ivana vé, kaj je prav in izvestno nista pozabili, kar sta mili materi obetali.  Le hititi v posteljico, da se jutri za rano zopet vidimo.“ — „Oj, oj, jutri zopet! ne li Beata, vedno bodeš pri nama?“ — „Bodem, srčici, nigdar vaji ne ostavim!“ —  Šla sem v sôbo svojo.  Vsa drugača je bila nego li o mojem dohodu: zadovoljnost, ki mi je v prsih plamtela, razsvetljevala jo je v temni noči.  Sram me je bilo prejšnje malodušnosti.  Kakó bi se zlata mamica razveselila vidèč, me v sredi teh angeljev!  Sladko sem spala in neprestano se mi je sanjalo o dvojkah.  Sedaj se mi je nasmihala Roza, sedaj me čarala Vijola čudovitimi očmí; časi se mi je prikazalo milo bledo obličje, njega ustni sta se mi pritisnili na čelo, in napósled nisem znala, ali je grofica, ali so preljuba mati šepetali blagoslavljajoč me, da sem „preblaga!“ —  22. dné maja meseca.  Davi je jedva bíla ura sedem, ko nekdo potrka na vrata; odprši je, priskačeti, svetli kakor solnčna žarka, prelepi dvojki in se me okleneti okoli vratú. „Saj je vendar res da si tukaj,“ pravi Vijola, „zjutraj, ko sem se prebudila, strašila me je Roza, da se nama je morebiti o tebi le sanjalo.“ — „Beata, naj bodo vrata, ki ločijo najini sôbi, vedno odprta, da ne bode treba nigdar trkati,“ prosi Roza in Vijola pristavi: „Te ne bodevi nadlegovali in samó prišli, kadar bodeš dovolila.“ — Kdo je bil srečnejši nego li jaz pri teh besedah, ki so mi kazale, da sem pridobila angeljska otroka takó naglo zá-se!  Pri zajutrki sem morala sesti mej nji in vedeli nista, kakó mi postreči; Roza mi je hotela kar nasúti čašo s saharjem „da bi kava bolj sladka bila.“ — „Denes se še ne bodevi učili; mati so ukazali sinoči, da se moraš odpočiti, ali pokazati ti smevi vse v graščini in na vrti.“ — Doli smo zatorej šle, toda tiho, tiho stopale, kajti „mati še spé,“ dé Vijola pritiskujé kazalec na rožni ustni.  V vežo prišedši sem tekar videla, koliko orožja, šlemov, oklópov in ščitov visi ondu.  Tó je kakor v trdnjavi!  Izvestno bi ta starína mnogo pripovedovati vedela o bojiščih, kder se je slovanska zemlja pojila s krščansko in tursko krvjó, kder je križ premogel polumesec.  Iz gradú smo prišle do mosta na škripce.  Vzidan je sedaj na obeh stranéh, ali silne verige, ki se zarujavele vijó okoli stebrov, pričajo o nekdanjem namenu.  Lep je razgled na holmu, vrhu katerega stojí grad, in kakor ljube stare znance sem pozdravljala zeleno dolino, košati gozd in čudovite snežinke. „Na vrt, na vrt!“ silita dekletci in šle smo tjakaj.  Vrt je preprost, travniku podoben, a dvojki sta mnogo imeli ondu opraviti.  Tù je cvela mlada roža, ondu visoka bela lilija, na oglu bagren nageljček in poleg njega, pod travo skrite morajo biti vijolice, saj so lani vedno dehtele na tem mesti. „Poglej, poglej, Beata, debelim jagodom odpada cvetje!  Okrogle glavice so rumenkaste, ne, ne, rudeče so uže!  Oj, tó bodo dobre!  Se jih li prav veseliš, Beata?“ Sedaj sta za metulji tekali in od radosti vriskali, ko sta ujemši jednega, posadili ga na rožico, a še bolj sta bili veseli, ako njima je metulj brzo zopet odfrfôlel, na novo veseleč se zlate svobode!  Vijola je trgala marjetice , rekóč: „Dajvi vprašati cvetlíc, ako naji ljubi Beata.“ Uglobivši se v važno delo, sta marjeticam trgali peresca, mrmrajoč: „Hočeš me, nehčeš me, ljubiš me, varaš me!“ Razvneti sta bili in tem bolj zarudeli, čim bliže sta prišli usodnemu zadnjemu pereseu. „Ljubiš me!“ njima oznanja nezmotni cvetoči orakelj in „ljubiš me!“ vzklikneti presrečni in me pritiskati k sebi.  Poludne je zvonilo v kapelici in ustrašili sta se dvojki.  Bojèč vpraša Roza: „Kaj je tó?“ — „Poludné.“ — „O, ne Beata, ni še poludné, ni môči!“ — „Je, je takó, ljubica, gledi, kakó visôko nad nami je solnce in kakó pripéče celó semkaj v obrasteno senčnico.  Vijola povesi glavíco in debele solze porosé cvetoče lice. „Za Boga, Vijolica, kaj ti je?  Povedi mi hitro, povedi?“ —„Beata! — matere sve zabili, ki je takó mila in — vedno bolna!  Ob jednajstih bi ji uže morali voščiti dobro jutro!“ — „In češenj bi bili dobili pri nji, tudi češnje sve zamudili!“ se ihti Roza.  Tolažila sem potrta angelja in hitele smo domóv.  Po poti sta vedno pripovedovali kaj bodeti rekli, kakó si izprosili odpuščenja!  Vsi zasopljeni stopiti v sobano grofíce.  Ali besedice ne izpregovoriti: samó objemali in božali sta mater in solzne očí skrivali v nje naróčaji.  Prevzemši opravilo zagovórnice sem živo popisovala njiju žalost in njiju kesanje.  Grofíco je genilo, kar je čula in sladkimi poljubi in besedami njima je odpustila: v rosnih očeh je zopet sijalo veselje in usteca so z najboljšo slastjó zobale skôraj zamujeno sadje.  Veseli in okrepčani sta mi dekletca potem razkazovali vso graščino, vse sem morala videti od vrha do tal.  Stopivši iz soban grofičnih smo prišle v óno visoko dvorano, kder odmeva vsak glas od zidov in vsak korak od marmornatih tâl.  Podobe pradedov pokojnega, pred letom umršega grofa visé tam.  Obledele so bôje, ali izpod šlemov in dolzih kodrastih lás pazijo očí še sedaj neprestano gledalca.  Taki pogledi mi niso nigdar bili po godi in najrajša hodim s povešenimi očmí mimo take gospôde.  Neljubo mi je, da je treba vselej iti skozi ta prostor.  Tik izhoda je zadnja podoba, kažoč tudi poslednjega sina starega slovečega rodú: pokojnega grofa.  Visôka v črn plašč zavita postava, lep, energičen obraz s klasičnimi ponosnimi potezami!  Okó je temno in srepo, vánje bi ne mogla gledati zaupljivo.  Bolj nego vseh druzih me plaši ta pogled, vendar se mi tudi dozdeva mož vreden pomilovanja.  Boriti se je moral v silnem dušnem boji, predno sta se ustni tako sključili, takove gube se vtísnile visôcemu čelu! —  Na drugi stráni dvorane, stanovanju grofičnemu nasproti so krasno opravljene sôbe za goste.  Tukaj bode skôraj stanovala teta Pavlovna, vrnoč se iz Nizze s predrago sestro Doro. „Žal,“ dejala je Vijola, „da bode Dora le za malo časa pri nas.  Predlanskem se je omožila, baronica je sedaj in ni več „naša“; vedno mora biti pri soprogu in pri stari teti.  Rada jo bodeš imela, Beata.“ — „Ali teto?“ „Bog váruj!“ vzklikne Roza, „oj, Beata, Beata, kaj si misliš! tete se bodeš bala.  Me dvé se je vedno ogibljevi in če se ji moravi bližati, stiskavi se k materi ali Dori.  Vem, Doro bodeš ljubila, Beata, a tête ne.  Dora ti bode po volji, takó lepa je in mila samo malokedaj se nasmiha.  Ako bi smela zopet tukaj ostati, kakó veseli bi bili vsi!“ —„Tudi gospod Rihard, je-li Vijola?“ vpraša Roza. „Izvestno tudi gospod Rihard, saj vedno gleda Dorino podobo, kadar pride v máterin salon.“ — „Vem, vem,“ pravi Roza, „in zatorej mu prinesem vselej „album“, kder je toliko slik Dorinih.  Ti jih še nisi videla, Beata, prelepe so in zlasti ista, na kateri je Dora še manjša nego li sve sedaj me dvé.“ — „Motiš se, Roza, najlepša je óna v dolzem oblačili z rožo v rôci, tam se Dora takó blago nasmiha, da človeku srce od veselja zaigra, kakor mati pravijo.“ — „Zadnja fotografija, ki jo je baron Feodor poslal po poroki, mi je najmenj po godu, takó tožno se drží; mirtni venec in ovòj jej dobro ne pristoja.  Kar raz glavo bi ga jej snela!“ — „Vendar Ivana pravi, da je v njem svetníci podobna in svetníce so menda vse lepe in srečne.“ —  Dnevnik moj!  Ženska te piše, zatorej ni treba razlagati, da se mi je pri tem pogovoru vzbudila radovednost.  Po nobeni ceni ne bi bila izpraševala otrok, ali kar liričen roman z najsrečnejšim začetkom in, žál, tragičnim koncem je bil hipno gotov.  S krasno, simpatično Doro sem plakala, obžalovala Riharda, črtila teto, barona bi bila rada — umorila in lepe podobe v črnem plašči s temnimi, srepimi očmí me je bilo strah.  Pregledavši vse druge prostore se mi je vedno tó blodilo po glavi in še sedaj — ali, kaj čujem?  Polunočí bíje!  Sedaj ne gré buditi duhov in jih rotiti, a skrajni čas je dvójek se še nagledati, njiju svetlo podobo si vtisniti v misli in ž njo mirno zaspati. —  1. dné junija meseca.  Pokojno izginja dan za dnevom, kakor čista vodíca dôli na vrti, ki se v ozki strugi jednoglasno igrá.  Roza in Vijola se zvesto poprijemljeti svojega: ba, be, bi, bo, bu, in vsak dan vprašati, ako znati uže dobro čitati.  Tudi pisati sta začeli in Ivana ne more prehvaliti njiju lepih pismen. „Malo velika so,“ pravi, „ali baš zató takó lepa in vidna.  To sta glavíci, je li gospica Beata?“ — „Kaj bi ne bili, saj sve uže dovolj stari: vsaka nad šest let!“ dé Vijola ponosno. „In obé dvanajst in pol,“ vsklikne veselo Roza, „in pisati ne bi znali!  Ivana vedno misli, da sve še majhni!“ —  Jedna ura je odločena pletenju, ali tó njima ne gré izpod rók.  Vzdihovaje se pripravljati k delu in zlasti Rozi je neizrecno vroče pri njem. „Tó ni nič za poletje,“ pravi, „preveč se človek utrudi z delom.  Iglíc kar ne morem premikati!  Evo, vse razbeljene so, zatorej izpuščajo zanjko za zanjko.  Oh, moj Bog, tó je težavno!  Podveze tudi bele niso, materi jih ne bodem mogla pokloniti za vezílo.  Čemú se neki trudim ž njimi?“ — „Brez skrbi, Rožica, oprali jih bodevi, da bodo bele kakor sam sneg.  Gledi, ljubica, dobro pomoč bodeš imela za zimo.  Kadar te zebe, sežeš po pletenji in segrela se bodeš.“ „Treba mi ne bode plesti, Beata, nikoli me ne zebe po zimi.  Velik ogenj gorí v lévi m Ivana skrbí, da nigdar ne ugasne.  Mraz mi je le na izprehodu, a tam bi ne mogla plesti, kajti rôci moram držati v kožuški.“ — „Kaj bi bilo, Roza, da so vsi ljudje tvojih mislij?  Ali bi prijetno bilo brez nogovic hoditi krog?  Ali si uže pozabila, kakó hvaležni so oni dan ubogi otroci bili, ko so jim milostiva vajina mati darovali nogovic? — In o dolzih zimskih večerih, ko bodeti sedeli pri meni, poslušaje pravljice — katerih nebrojno znam, ali samó po zimi, po leti se jih kar spomeniti ne morem — ali ne bode lepó, ako bodeti bosim otročičem ogrevale nožice sè svojim delom in zató prav brzo in pridno pleli?“ — „Res, res,“ je vzkliknila mala svojeglavka, „res bode prelepó po zimi — pravljice poslušati!“  8. dne junija meseca.  Takó srečna, takó vesela sem, da ne želím druzega nego li da bi vekoma takó bilo!  Grofica je zadovoljna z mano!  Preljuba mati v grobu, čujte, visôki, blagi gospé je vaša bora Beata povšeči!  Vso noč nisem zatisnila očesa od samega veselja in pri odprtem oknu uže sedim, ko se je jedva približalo mlado jutro.  Z roso oškropljeno, blesteče je prišlo izza gorâ; pri njegovem dohodu so priplavali srebrni oblači od vrha snežnikov in sedaj visé tancim ovojem podobni na temnem smrečji in na zelenem búkovji.  Pod njimi se izteza in širi listja morjé, sladko šepetajoč.  Skorjanec prepeva vriskaje jutranjo svojo molitev in hrostič tù poleg mene se ziblje na pomladanski roži ponosno leskajoč se v solnčnem svitu.  In hrostič na dehtečem cvetji, skorjanec v prostem vzduhu in jaz v svojem tinu, vsi smo veseli in se radujemo lepega življenja! —  Včeraj po kosili je grofíca dvójkama ukazala, naj se gresti igrat.  Preradi sta ubogali in naglo raz velike stole z visôcimi naslombami poskočili na tla.  Počasi proti vratom gredóč sta se vedno obotavljali, začujeno ogledujé mene, kajti pomignila mi je gospá, naj pri njej ostanem.  Napôsled sta se pri vzhodu ustavili. „Česa li čakati?“ — „Beate.“ — „Ali mi je nehčete malo prepustiti?“ — „Sami ste dejali, mati, da bode Beata vedno pri nama.“ — „Izvestno bode vedno pri vama, ali tudi mati bi se rada še bolj seznanila z vzgojevalko svojih hčerk.  In stara vajina Ivana, ali bi ne bila pretožna, ako bi jo hipoma popolnoma ostavili?“ —  Tihi in malo potrti sta se poslóvili dekletci: Roza se je vzdignila na prste, da je mogla doseči kljuko visôcih vrat.  Zaprli sta jih, a skoraj zopet priprli poluglasno kličé: „Skôraj, Beata, skôraj!“  „Kako lepi in ljubeznivi sta Vaši hčerki, milostiva grofíca!“ — „Jedina moja sreča, moje vse sta!  A ne ljubim samih dvójek, tudi hči prve soproge pokojnega grofa, sladka Dora, mi je predraga! — Žàl, vém, da se máterinje sreče dolgo razveseljevala ne bodem.  Bolehna sem, od kar sta dvojki na sveti, in umeli bodete, gospodična, da tó, kar se za zdravje kupi, nam je jako drago.“ — Izkušala sem plemeniti gospe izgovoriti tožne misli, ali milo se je nasmihala in z glavo odkimala. „Pustivi tó! — Najgorkejša želja mi je bila, hčerkama dobiti vzgojiteljico v pravem pomenu te besede, takšno, ki bi njima kdaj mogla namestovati mater.  Gospica, dasi ste baš prav mlada, vendar se mi dozdeva, da se mi je želja izpolnila.  Res, res, zaman se Vas nista dekletci takó naglo prijeli.  Otroci čuté, kdo jih ljubi.  Vse, kar storite, vsaka beseda, vsak pôgled je tudi meni po godi, zadovoljna sem z Vami, Beata, da izreči ne morem, a verjemite mi, da Vas v mislih vselej na srce pritisnem, kadar Vam prijateljski rôko podám.“  Vedela nisem kàj odgovoriti besedam, ki so mi zvenele kakor angeljska godba.  Osramočena sem stala pred blago gospó in najrajša bi jej bila objela koleni ter v nje naróčaj skrila solzé svojega veselja, svoje hvaležnosti. — Govorico je zasukala grofíca na drug predmet in v dolgem, zanimivem in prijaznem pogovoru se mi je pokazala nenavadna izobraženost nje duhá in blagost čustva polnega srcá.  Čudila se ne bodem dlje nežnosti hčerk, katerima je gola ljubeznivost mati.  Zgovorili sve se tudi, da jej bodem vsak dan po jedno uro ali dvé kratila čas, beré katerega klasika, in ko se ponudim, čitati angleške in francoske poete v izvirniku, bila je grofíca presrečna.  Pri zadnjem udarcu 5. ure sta se dekletci uže vrnili. „Skrajni čas je!“ vzklikne Roza, podavši mi moj slamnik.  Grofíca je dejala, da nas bode proti večeru pri izhodu šume čakala s kočijo, in bi se potem na izprehod peljale.  Veseli sta bili dvojki, a Vijola je materi svetovala pozimski „plaid“ vzeti s seboj, „da ne bodete kašljali, mati, saj veste, kakó mrzel veter piha od snežnikov.“ Šle smo v park; čudovito lep in velik je.  Raznovrstni poti držé daleč notri v gozd.  Nádejam se, uglobiti se vánj.  Kdo vé, morebiti pridem s časom do snežnika in potem više in više in celó — na svetli vrh!  Da bi peroti imela, takoj poletim tja; iz solnčne višine bi htela pozdravljati solnčno življenje! — Dvojki se gibljeti; evo Roze v sami srajčici na pragu moje sôbe. „Ali se uže učiš, Beata, ker uže pišeš?“ — „Pojdi rajša k meni, da ti dobro jutro voščim!  Takó dolgo te nisem videla!“ se oglasi Vijola iz svoje posteljice. „Uže grem — uže tečem.“ — — — —  12. dné junija meseca.  Kaj se mi je danes pripetilo!  Po glavi mi še šumi, ako premišljam! — Po navadi sem šla z dvójkama na izprehod, držèč se danes steze na gozdnem robu proti zahodu.  Jako prijazno se mi je zdelo tamkaj in čim dalje smo hodile, tem romantičnejša se je kazala okolica.  Dolina se je ožila, prav mej gorami smo hodile, vedno poleg šumečega potoka, ki se tam precèj naraste.  Pota bode konec, mislila sem, kakor stena se je hrib hriba tiščal, a stezica se zavijè, svet se odpira in druge gore se kopičijo pred nami.  Vleklo me je naprej v tó lepo zeleno samóto! „Tukaj nisvi bili nikoli,“ pravi Roza, „Ivana ni htela semkaj iti.“ —„Izvestno je mislila, da bi vama bilo predaleč.  Obrniti se bodemo morale.“ — „Ne, ne, nikari še,“ sta prosili, „tako lepó je in hladnó, in trudni nisvi.“ Storila sem rada dekletcema po volji: potovale smo dalje.  Hipno se razširi globél, soteske je konec in kakor vêlik, pisan otok se razprostira širo polje v sredi zelenih hribov. „Oh, koliko cvetlic!“ vzklikneti dekletci in stečeti jih trgat.  Malo korakov pred manoj je stal zapuščen málin.  Kolesa so mu bila strta, žrnovi podrobljeni v tečajih. „Čudno,“ mislim säma v sebi, „da v tem rajskem kotiči svetá ne stanujejo srečni, delavni ljudjé, da malinskih koles ropôta ne spremlja veselo petje.  Vendar je še nekaj živega v tej samôti, dà, na klopi pred hišo čepi stara ženica. „Hvaljen bodi Jezus Krist!“ jo pozdravim.  Ustrašila se je starka in kakor iz sanj predramivši se me ogleduje. „Kaj me motiš,“ pravi, „baš bi se bila domislila, koliko nedelj je minulo, odkar sem jo poslednjič videla.  Kdo si?“ — „Ne zamerite, mati, izprehajajoč se smo dospele semkaj.  Vzgojnica mladih grofíc sem.“ Žareč blisek jeze in sovraštva je prošinil steklene oči starkine, stresla se je in hoteč vzdigniti se, mrmrala: „Kačji ród!“ — Prestrašila sem se sedaj jaz in hiteti hotela k dvójkama, da bi jih takoj odvêdla. „Z Bogom, mati!“ — „Tukaj bodi,“ veleva, primši me za róko in oklenivši mi suhe trde prste kakor klešče okoli ročnega člena.  Groza me je izpreletela, toda upala se je nisem z branitvijo ujeziti še bolj. „Varuj se grofa!“ dé, „kadar pravi, da si lepa, da te ljubi, pobegni, kar daleč moreš — ako nehčeš umreti v málinskem jézu.  Ali je mati pri tebi?“ — „Žàl, nimam je več, sirota sem.“ — „Vse jedno bi tudi bilo, nesreči tej se ne bi mogla ubraniti.  Gladek obrazek imaš, a takó lepa vender nisi, kakor je Anica bila. „Cvetlico l....ške doline“ so jo nazivali.  Moja, moja hči je bila!“ Kakor solnčni žarek razvalino zlatèč je blag nasmeh obseval velo obličje blazne žene in môči je bilo verjeti, da je nekdaj bila mati lepe hčere. „Ali se je še spominaš?“ me vpraša. „Ne, mati, še mesec dnij nisem v grádu.“ — „Ubogo, ubogo dete!“ dé, božajoč mi z drugo rokó lice, „ali te uže zalazuje, kakor je Anico zalazoval?  Ali uže sladkó in skrivno šepece, kakor je šepetal ž njo?  Gledi, dete, tukaj sta sedela, na tej klopi.  Lepa dvojica je bila, on, visok, črnolas, temnih, ognjenih očij, ona ponižna, zlatokodrasta in svetla, kakor nebeška podoba.  S prva, ko jo je zamaknen gledal, povešala je milo sinje okó, a skôraj ga ni mogla odvračati od njega.  Očarano je bilo krotko, pobožno moje dete!“ — Mela si je uboga žena zgrbančano čelo in ječala od dušne in telesne bolesti.  Strah me je uže ni bilo, toda milovala sem jo iz dna svoje duše. „Povedi mi,“ vpraša, „ali je vse tó bilo sinoči, ali lani, ali pred sto leti?„ — „Ne vém, mati, vendar dolgo uže mora tega biti.“ — „Je li tvoja mati bila, ki je prišla, prosé, naj gre Anica ž njo v mesto?“ — „Ne, moja mati izvestno niso bili.“ — „Morebiti je bila cesarica.  Dovolila sem, dasi s težkim sercem, a mogla nisem drugače; saj me je Anica prosila in nigdar mi ni bilo môči otroku odreči kake želje.  Mislila sem tudi, dobro je, ako mu pride izpred očij.  Vsa pisma še imam, ki mi jih je iz mesta poslala: bratranec moj mi jih je čital.  Učen mož je, ki zna celó pisati.  Danes ga ni bilo semkaj, včeraj menda tudi ne.  Lucija trdi, da je uže davno umrl.  Ali znaš čitati?“ — „Znam, mati.“ — „Dobro, vsak dan mi bodeš pisma prebirala.  Kaj praviš, ko bi bila Anica vendar še pri cesarici v mestu?“ — „Ne, ne,“ kriči bolestno, „tam je uže ni!  Nigder, nigder je ni!“ — „Vrnila se je domóv, tisočkrat lepša še in milejša nego li je bila prej, dasi je bila bledejša.  Res, pri meni je zopet bila, svojo cvetlico sem znova pritiskala v naróčaj!  Vriskajoč sem jej poljubljala glavico in oči in rôci, nagledati se je nisem mogla!“ Debele solzé so jej zalile steklene oči in obmolknila je ubožica.  Popisati ne morem, kar sem čutila, oziraje se v tó brêzno nesreče!  Kakó bi tá pogled tekar moral pêči ónega, ki mu je bil vzrok!  Lepa, temna podoba tam v dvorani, sedaj mi začenjaš biti razumljiva! — Hipno plane uboga žena k višku z glavo, čelo se jej zateza, krčevito mi stisne roko in tožno sepeče: „Prišel je večer, isti strahoviti večer in — izginila je Anica!“ Po kratkem molku jezno nadaljuje: „Ali si tudi ti plesála in pevala, ko sem jaz okoli dirjala v temni noči, obupno kričé po svojem otroku?  Si li tudi ti bila pri svátovščini?“ — „Ne, ne, mati, mene takrat ni bilo v grádu.“ — „Glej,“ vpije vsa zbegana, „tukaj je ležalo belo cvetoče truplo, sem-le so je položili hlapci, potegnivši je iz globôcega málinskega vodenjaka.  Tukaj sem si pulila lasé, tukaj si htela z nohtmi iztrgati krvaveče srce iz prs in tam gori ha, ha, ha! polubljal je on, prokleti morilec visôkorojeno ljubico, prisezajóč jej večno zvestôbo!“ — „Vpokojite se, mati, za Boga vpokojite se, in odpustite mu, Anice voljo, ki ga je ljubila, zaradi nje, ki je blag angelj v nebesih!“ — „Meniš li, da je sedaj srečna?“ — „Izvestno!“  Sedaj pride póstarna ali trdna dekla, ženoč kravo s paše in obstoji v mene uprši pogled.  Skôraj se približa starki, rekoč: „Nu, mati, tukaj sve, Bréza in jaz!  Idite spat, Anica uže čaka, pogovarjati se hče z Vami!“ Nasmihala se je zopet blazna žena in kakor majhno dete jo je odvêdla dekla v hišo.  Záme se uže ni zmenila.  Vse je kipelo v meni gredé iz raja, kateri je človeška krivica izpremenila v pekel obupa in gorjâ. „Ivana, pri málinu smo bile!“ vpijeti dekletci v dvorani, kder nas je služabnica srečala. „Pri katerem málinu?“ vpraša. „Pri ónem, kamor ti nisi htela nikoli iti.  Sedaj moravi hitro vence plesti, gledi, koliko cvetlic sve prinesli!“ in hiteli sta po stópnicah v njiju sôbo.  Zmračilo se je Ivanino obličje, strmo me gleda in vpraša: „Gospica, ali ste govorili z málinarico?“ — „Sem, nehoté, tù na členi je zaznamenovan vtisek roké, ki me je držala.“ — „Ali Vam je pravila — ob utopljenki — ob Anici?“ — „Je!“ — „Tudi o —?“ „Govorila je mnogo, kakor vsi, ki nimajo zdrave pameti.  Dekletci nista čuli besedice, vedno sta tekali semtertja, nabirajóč cvetlic.  Ivana! nigdar vec ne pojdemo k málinu!“ — „Prav takó, Beata, na Vas se pouzdajem, poštena ste!  Bog se smilúj blazne žene in dàj — mrtvim nebesa!“ — To rekóč me je ostavila zvesta duša. —  14. dné junija meseca.  Dnevnik moj! povedala ti še nisem, da sem sinoči, peljóč se po dolini, videla gospoda Riharda.  Ves dan mi ni bilo môči iznebiti se misli, da to storiti morem.  Naj jej bode konec, zaznamovaje jo s črnimi pismeni tù na belem listu!  Vedi zatorej, tam na severnem konci doline mej St.... trgom in L... stoji lepa v italijanskem slogu sezidana villa.  Pločata streha, upirajoč se na vitke od vrha do tal z bršlanom obrastene stebre, senči verando, od katere držé visôka steklena vrata v lepe, okusno opravljene sobane.  Zanimiva zbirka medoreznih podob, dragocene na platno malane slike novejših mojstrov in kipi slovečih pesnikov lepšajo zidove salona.  Vstopivšemu nasproti v prostorni dolbini se vzdiga marmornasta podoba Shakespeareova v natvorni velikosti.  Je li, vreden vladar, kateremu pristoja prvo mesto!  Lavorov gozdič se razevita okoli njega in na mizi v podnožji so nakopičena čudovita njega dela.  Na jedni strani salona sta dve lepi sobani, na drugi velika biblijoteka klasičnih del vseh literatur.  Pri oknu pisna miza, pri drugem malarski oder.  Načrti, gipsasti kipi in minijature ter antike po zidovih.  Bösendorferjev klavir sredi sobe.  Po sprelepih, svetlih prostorih dehti cvetlična vonjava.  V tem čarokrasnem stanovanji — svetišče bi je imenovala — kder se človeški duh umeteljnosti in geniju klanja, biva gospod Rihard.  Vidèč grofíčino kočijo je stopil z verande ter nas pozdravil.  Grofíca je takoj velela konja ustaviti in gospod Rihard se je približal, prijazno prosèč, naj grofíca blagovoli počestiti njegove rože, „ki so baš v najlepšem cvetji.“ Rada je dovolila mila gospá in hitro smo bili v srednjem salonu, kateri sem poskusila popisati.  „Evo vzgojnice mojih hčerk, gospod Rihard!“ dé grofica kažoč name. „Gospica Beata!  Druzega Vam ne povem, nego „beate“ tudi me, hčerki in jaz, imenovati jo „svojo“.“ — Osupnila sem nad nezasluženo milostjo in gospodu Rihardu se je menda baš takó godilo, kajti odgovoril ni besedice, le klonil se mi je uljudno.  Védel je grofíco na vrt in dekletci sta šli z menoj za njima.  Vrt je po angleški šegi uravnan, a mej gostim zelenim grmovjem se vzdigujejo vender visôka drevesa, prepolna žlahtnih rož.  Nigdar še kaj tacega videla nisem!  Na tisoč in tisoč jih cvete, širèč krog sebe balzamsko vonjavo.  Boginja Flora sáma bi se jim morala čudom čuditi.  Dvojki sta morali vse ogledati, ves vrt smo obhodile, v tem, ko je grofíca počivaje na rušnati klópi pogovarjala se z mladeničem pred njo stoječim.  Došedši ja je baš Rihard dejal: „Ne vem, grofíca, videti jo moram še — konči od daleč!“ Kakó tožno in hrepeneče so se glasile té besede!  Vzdihujé se je vzdignila grofíca in mu z milim pogledom stisnila rokó.  Molčé jo je spremil Rihard do kočije, kder je našla v elegantnem vrbasci velik šop dehtečih rož. „Ali ni neusmiljeno, Rihard, teh cvetočih čudes odtezati domovini svoji?“ — „Rozina usoda je!  Presrečne one, katerim je dovoljeno umirati pri vas, milostiva grofica; — vsem rožam se takó dobro ne godi!“ —  „Gospica Beata,“ vprašala me je grofica pa poti, „kako Vam je po všeči zaselje, katero si je napravil gospod Rihard?“ —„Izvrstno! podobno je stanovanju, o katerim čitamo v čarovni pripovedki.“ — „Res, ali gospod Rihard je tudi mogočen čarovnik, kajti ljubezniv in izobražen je, kakor je le môči biti.  Povedala Vam še nisem, da je rejenec prejšnjega učitelja, ki je živel visoko obdarjenemu dečku.  Pred smrtjo je bogato, nepričakovano dedščino prejel ter jo ostavil svojemu ljubljencu.  Sedaj lehko Rihard živi po svoji volji.  Po leti in jeseni najrajši potuje, menda se je seznanil uže z vso Evropo, in potem se vrača domóv z vtiski, ki jih je nabiral olikani duh, in v pomladi se kar povrtnári.  Rože so največje veselje, ki je imá plemeniti mladenič.  Vprašala sem ga, kdaj letos odpotuje — in odgovoril mi je, da še ne vé.“ — „Kajti videti jo mora še,“ — pristavila sem sáma v sebi.  22. dné junija meseca.  Pisati ne morem!  Uže teden dnij praznujem.  Povedati tudi nimam ničesar, dasi mi je baš glava polna mislij, toda sáma ne znam, kaj premišljam.  Največje veselje mi je bilo pri mojem dnevniku sedeti ter se mu izpovedovati, zlasti v tihi noči in zjutraj, ko je prvi žarek, probudivši me, privabil me zopet k njemu.  Sedaj se mi upira seči po peresi, in vendar je vse, kakor je bilo.  Mislila sem, da je vzduh, da je soparica, o kateri vse toži, vzrok nenavadne mi letargije, nádejala se, da bode po sedaj boljše, da mi bode môči iztrgati se jej, a motila sem se.  Nepretrpljivo vroče je bilo tudi danes in takó čudno tiho.  Nobenega glasú, nobene sapice ni bilo čuti, le časi se je utrujena priroda težko oddahnila in jaz sem vzdihovala ž njo.  Temni oblaci so nizko visé zakrivali solnce, goveda so nemirno mukala in ovce tiščale v varno stajo.  Debele kaplje so začele padati in iz vrta smo hitele. „Hvala Bogú, da nam bode dal dežja,“ dejala je Ivana, „kakó smo ga potrebni, soparica vse mori!“ — „Hvalo Bogú!“ mislila sem tudi jaz, „kakó rada bi zopet s skorjancem pevala, kakó rada do polunoči pisala v dnevnik!“ Jedva smo dospele do graščine, ko se je uže čulo grmenje.  Bliže in bliže je prihajalo, vedno močneje se glasèč.  Bliski so se neprestano križali.  Lepi snežníki so se pokrili z gostimi, sivimi plašči in jek njih duplin je stotero odmeval grmenja ropot.  Kar oživlja prirodo, skrivalo se je bežèč.  Trepeči ptiči so se stiskali pod veje, cvetlice povešale nizdolu glavice.  Tudi ljubi dvojki sta mižali in zamašivši si s prstci ušesa, skrivali se v gubah obleke moje.  Samó jaz sem v tinu poleg okna sedé z veseljem strmela venkaj čudèč se hudi uri, ki je razsajala z divjo močjo.  A óna roka, ki jo je oprostila, kažé po njej, da pokončati more, vkrotila jo je tudi ter tkala z najsvetlejšimi bojami vez mirú, opasala jo okoli neba, in nebó in zemlja sta bila zopet v zavezi!  Priroda se je nasmihala, prelivajoč od veselja sladke solze, ki so trepetale v čašah dehtečih cvetlic.  Ptiči so si otresali mokre perotniee, poskušaje jih takoj žvrgoleč v naglem letu.  Snežniki so se vzdigavali ponosno in s čistim čêlom gledali v azurno planjavo.  Vzduh je bil ohlajen, vse je bilo veselo, prerojeno.  Stara Ivana je pela pobožne pesemce, dvójki sta plesali, in jaz? — jaz sem bila zamišljena in tožljiva, kakor prej! —  Kaj li rože tam na čarobnem vrti?! —  25. dné junija meseca.  Nigdar ne bodem pozabila sinočnega večera!  Po lepem dnevu je deževalo in takó mrzlo vleklo od snežníkov, da sem se ognja radovala, ki je gorel v salonski lévi.  Grofíca je dejala, naj bodem nocoj pri njej, naj dekletci osrečujeti staro Ivano. „Kakor nalašč je pri peči sedeti in nesmrtnih duhov priklicati si v druščino.  Jeli, gospodična Beata?“ Z veseljem sem ubogala.  Stopivši k vrsti slovečih nje ljubljencev, ki stojé v prelepih izvodih tu na razpolaganje, vprašam: „Kaj li smem čitati?“ — Po kratkem premišljevanji vzklikne grofíca: „Bodi Lord Byron tretji v najini zavezi.  Čitajvi: Manfreda!“  Rečeno, storjeno!  Uglobljeni sve bili skôraj v tó čudovito brêzno mislij in čustev, nad katerimi duh od groze osupne in ki ga vendar nepopisno zanima.  Stopinjo za stopinjo sve hodili po poti, po katerem si Manfred, drugi Faust, kakor ga imenuje Goethe sam — toda Faust brez Marjetice in brez Mefista — išče rešitve.  Spremljevali sve njega, katerega teži skrivnostna krivica, ki je velik filozof in še večji metafizik, ko je, preiskavši vso modrost svetá, seznanil se z večnostjo in zvedel, da spoznati vse ni druzega nego, li trpeti brez konca.  Zavidal je lovca divjih kóz, zbog njega nevednosti, njega spanja in njega grôba, kateremu bode vnukova ljubezen stavila napis; vendar ne bi bil menjal ž njim, kajti ubogi lovec ne bi mogel prenašati speč, kar je trpel on, vedno bedé.  Z nobenim človekom ga ni družila sočustva vez, le jedinka je bila, jedinka njemu jednaka po rodu, po obličji, po očéh, po glási, samó da je pri njej bilo vse lepše, nežnejše, in tó jedinko je ljubil z vso močjo silnega svojega duhá in strastnega srca in — — ubil jo je, a ne z rokó:  „With his heart he has brocken her heart!“  Končano je zdaj bilo vse, blaznosti je prosil, kakor blagoslova božjega, klical smrt je na boj, ali bežala je pred njim, begoči senci podobna!  Da bi konči pozabiti mogel!  Vsemu se je učil, vse znanstvo imel v oblasti svoji, le pozabiti ni mogel in brez nádeje in brez mirú ga je trpinčil spomin.  Baš sve čitaje dospeli do zarotbe, s katera Manfred pozivije Astarto, ko molčeči strežaj vstopi in napové gospoda Riharda.  Vstrašila sem se, da sem obledela in vsa kri mi je silila k srcu.  Zbežati sem hotela takoj, a grofíca mi je branila, prijazno me zadržujé. „Oprostite, grofíca,“ dé vstopivši gospod, po globocem priklonu, ki je veljal menda le grofíci, „ako si izprosi truden potnik ob nenavadni uri gostoljubja.“ — „Dobro došli, gospod; ali odkodi takó pazno?“ — „Daleč notri v Vaši šumi sem bil in gršk modrijan z menoj.  V družbi njegovi sem pozabil skoraj na vse, zlasti na vreme.  Evo me zatorej trudnega od hitrega teka in tudi malo premočenega človeka, ki se drzne prositi prostorčka pri lévi.“ Pozvonila je grofíca in skôraj je samovar stal pred gostom in dehteči ovretek kineškega cvetja mu ogreval ude. „Koliko nadlege napravljam!  Tudi motil sem dami v zanimivem berili, gospodična ima še sedaj knjigo v rôci.  Ali bi ne bilo dovoljeno hvaležnega iskazati se mi, ako prevzamem pôsel čitatelja?“ — „Prelepa misel!“ vzklikne grofíca, „uže davno se nisem radovala govorniške Vaše umeteljnosti, deklamacije, katero prešinja gorkota srcá in odličnost izobraženega duhá.“ —„Če tako govorite, grofíca, se ne upam čitati, gospodična me še čula ni in.“ — „In čudila se Vam bode z menoj ter pritrdila, da ni izvrstnejšega govornika na sveti nego li ste Vi.“ — „Grofíca, môči Vam ni inače, nego premilostivi biti, v srečo je to gospodični znano“ — izvestno je to dejal spominjajoč se prenapete pohvale, s katero me je grofíca v čarobnem vrti osramotila, in znova sem morala povesiti oči — „in zatorej hitim pokazati, da nisem takov veščak, kakeršnega me misli milostiva gospá.“  Bral je Manfreda.  Bral vse, kar sem baš sama čitala, ali bilo mi je, kakor da bi še nikoli ne bila čula besedice te pesmi.  Brez sape sem poslušala, nov svet se mi je odpiral, ko je mehki melodični glas, sedaj milo tožèč, sedaj povzdigujé se k najvišjemu afektu zgovarjal pesnikove misli.  Vendar je vse bilo natvorno, takó in ne drugače je moralo biti.  Ne samó umela sem nesrečnega pogubljenega mučenika, temveč ljubezni vreden se mi je dozdeval.  S prva sem le poslušala, skôraj tudi gledala in čim dlje tem bolj se zatapljala v čitatelja, vánj, ki je stvarjen kazati Manfreda.  Kajti, kde na sveti še taka lepa ponosna postava, tak krasen obraz z duhovitim čêlom, kde še tako ognjeno in vendar neizrecno milo sinje okó, kde usta, ki se ob jednem bolestno in rajsko sladko morejo nasmihati, kde še takšna krotka tožnost, ki obrazno lepôto povišuje, obdajajoč jo z glorijo trpljenja?  Takó si je Byron moral misliti svojega Manfreda.  Prišel je do zarotbe, do ónega bolestnega krika hrepenenja, ki stresa čuteče srce, ki preseza vse, kar je še kdaj izpregovorila človeška beseda v žareči strasti.  Ali kaj je bilo tó?  Tá, ki je vzdihoval najglobokejše tožbe, kateremu so solze v glasu trepetale, popisujé neizrecno svoje hrepenenje, brezkončno svoje gorjé, tó uže ni bil genijalen tolmač Byronove nesmrtne poezije, tó je bil Rihard sam!  Res, premo iz duše mu je izvirala v dušo sezajoča govorica, s katero je bolèč pozival Astarto, obupno rotèč jo samó jedenkrat še izpregovoriti ž njim.  Srce mi je od sočutja in milovanja pokalo in solza za solzo mi je zalivala okó.  Grofíci se je godilo tudi tako, kajti pri poslednjem „Farewell!“ je vzkliknila vsa bleda: „Dovolj, gospod, vtisek je takó silen, da novih ne morem prenašati!  A hvalo, najtoplejo hvalo za prelepo, divno uro! — Ali sem pravila preveč, Beata?“ — Némi, tresoči, ni mi bilo môči govoriti, grlo mi je bilo zdrhneno in srce mi utripalo, da se je moralo slišati.  Še sedaj sem nejevoljna sáma náse, da se nisem premagala, da sem se nosila nedorastenemu, okornemu dekletu jednako.  Na srečo sem stala v senei visoke léve, da konči ni videl objokanega mojega obraza.  Poslovil se je z grofíco, tudi meni voščil „lehko noč“, izročivši mi knjigo, a zavedala sem se tekar v samôti izbe svoje.  Dolgo sem slonela pri oknu, noč je bila jasna in čisti vzduh mi je dobrodejno hladil goreče lice.  Slavec je peval, vtelešeno hrepenenje je zopet, a sedaj v drugi obliki vzdihovalo večne svoje tožbe!  Kakó mi je odmevalo v prsih, kakó se mi ponavljalo vse, kar sem nedavno čula!  Zorilo se je uže, ko sem legla k počitku in kakor bolán otrok po materi jokajoč napósled s solzami zaspala.  Davi sem se prebudila s težko glavó in še težjim srcem: Rihard se mi smili in Manfred, in Dora in Astarta, in sáma sebe milujem, da zaradi drugih čutim bridko gorjé, da sem zaradi tuje nesreče — vsa izpremenjena!  28. dné meseca junija.  Manfred mi ne daje mirú!  Noč in dan se ga moram spominati.  Bog váruj, da bi še kdaj poslušala Rihardovo čitanje!  Izgubila bi vse mirno spanje, nesposobna bi bila za vsako opravilo.  Nigdar ne bi bila mislila, da je moč poezije takó silna!  „Hear me, hear me —  Astarte! my beloved! — speak to me:  I have so much endured — so much endure“ —  Tó se mi vedno blodi po spominu!  Rihard in Manfred sta se pretapljala nerazločljivo drug v druzega: Manfredovo trpljenje se ponavlja v fantaziji moji v Rihardovo; nesrečna ljubezen mu uničuje srce, kakor je stria Manfreda.  Ali je bil Manfred, ki je na čarobnem vrti vzdihoval: „Videti jo moram še — konči od daleč!“ ali je bil Rihard, ki je óni večer hrepenèč izpregovoril:  „And I would hear yet once before I perish!“  Čustvo in glas sta bila jednaka, tù in tam.  Nocoj sem bila v sanjah na čarobnem vrti.  Vse je bilo mirno in tiho, polna luna je plavala na obnebji in iz svetlíkajočih se oblakov so se mi nasmihali preljuba mati.  Tresla sem se od blagosti, mislé, da sem v raji.  Kóder sem hodila, dehtéle so rože in speči slavci sanjaje zibali se na njih vejah.  Sedaj je prišel on in skrila sem se bojèč v najgostejše grmovje.  Kakó je bil lep!  Luna se ga ni mogla nagledati, ves svoj svit mu je razlivala na krasno obličje in vpodabljala se v sinjem nebu njegovih očíj!  Presrečna sem se mu čudila, a prebadalo mi je srce, ko je bolestno klical drage svoje Dore:  „in the still night,  Startled the slumbering birds from the hush’d boughs.“  Odpotoval je.  Gol in prazen je bil svet, puščava se razprostirala pred menoj.  Sredi nje na razvalinah je čepela blazna málinarica, vijóč veli rôci po prelepi Anici in proklinjaje „kačji rod“.  Bežala sem pred njo.  Po brezkonečnem teku dospem h graščini in srečam domóv se vračajočega Riharda.  Stvarstvo je zopet zelenelo!  Grofíca je potniku sočutno stiskala rokó, dvojki sta ga božali, jaz sem se od veselja jedva zavedala, toda on je zamišljen šel mimo nas, rekoč:  „I have wander’d o’er the earth,  And never found thy likeness“ —  Obstal je v visôki dvorani, zarotèč „jedinko svojo“:  „Speak to me! though it be in wrath; but say —  I reck not what — but let me hear thee once —  This once — once more!“  In pod lepo temno, v črni plašč zavito podobo se je prikazala Dora v belem oblačili z mirtnim vencem, bleda kakor smrt.  Ljubèč je vánj upirala plamteče okó ter ga tolažila:  „Richard, tomorrow ends thine earthly ills!“  „Farewell!“ se je glasilo iz nevidnih ustnic, „Farewell!“ odmevalo v srci mojem in prebudila sem se, hotèč umreti od toge! —  Mislèč, da si glavo najprej streznim pričenši kako težavno dušno delo, da bode vtisek izgubil nekako svojo moč, ako ga iz možjan prenesem na popir, drznila sem se — Manfredovo zarotbo, to visôko pesem strasti preložiti v materini svoj jezik.  Blazno, zlobno početje, s slabim svojim peresom tikati se nesmrtnega dela!  Bodisi, ne morem inače! — Ako bi grofíca vedela, kaj nameravam!  Izvestno bi se mi smijala.  In on, Manfred, ne, Rihard? on bi se mi ne smijal, le milujé me bi skomizgnil z rameni.  Ne, celó tega ne bi storil, saj jedva zna, da sem na sveti, in ako tudi, kaj se briga on za deklè, katero nima besedij, dasitudi se jej srce topí od čuda, hvale, radosti in bolesti! —  Ti, dnevnik moj, ti, ki si potrpežljivo prenašal uže mnogo, ti, ki me nisi nikoli grajal, ampak mi vsegdar vračal zaupanje, vzprejmi moje predrzno delo in dàj, da se mi po njem vpokojí razvneta duša!  Manfred.  „Čuj me, čuj me!  Astarta! ljubljenka! govôri k meni:  Trpel sem toliko — trpím še zdaj!  Poglej me!  Tebe grob ni bolj preménil,  Neg jaz preménil sem se tebe radi.  Preveč si me ljubila tí, jaz tebe;  V to muko nisva bila si rojêna,  In če sva z grehom smrtnim se ljubila!  Rêci, da tebi ne mrzím, da sam  Trpím obéh jaz kazen — da si tí  V izvôljenih — da mene čaka smrt!  Vse, kar črtím, rotílo se je vedno,  Vezáti mene k dihanju, k življenju  Katero straši me nesmrtnosti,  Dozdánjim dnem podobne.  Míra nimam.  Jaz sam ne vem, kaj hočem, česa iščem:  Samó to čutim, kaj si tí, kaj jaz,  In slišal rad bi zadnjič, predno minem,  Tvoj glas, ki godba mi je bil.  Govôri!  V tihotni noči sem jaz tebe klical,  In ptiče dramil, speče v vejah mirnih,  Budil volkove gorske ter seznanjal  Z imenom tvojim glas duplín odmévnih;  Odgovorov je bilo mnogo raznih  Od dúhov, od ljudij — od tebe nič!  Govôri k meni!  Jaz sem čul na zvezde,  V nebó zamán sem zrl, iskaje tebe.  Govôri k meni!  Zêmljo sem prehodil,  Primere tebi ne našèl Govôri!  Okrog vragovi čutijo vsi záme;  Strah me jih ni, jaz le za tebe čutim.  Govori! ako tudi v jezi; rêci  Kar koli, glas da tvoj zaslišim zopet  Le zdaj, le zdaj še!  Astartina prikazen.  Manfred!  Manfred.  Še kaj!  Še kaj!  V tem glásu le živim!  Tvoj glas je tó!  Prikazen.  Manfred!  Bridkóst te zemska jutri mine.  Zdravstvúj!  Manfred.  Še to, a si mi odpustila?  Prikazen.  Zdravstvúj!  Manfred.  Še kdaj li bodem videl te?  Prikazen.  Zdravstvúj!  Manfred.  Usmili se me, rêci, da me ljubiš!  Prikazen.  Manfred!  (Astartina prikazen izgine.)  3. dné julija meseca.  Evo jih, ljubljene Dore, osorne tete Pavlovne in mademoiselle Zoë de Latour, neogibno potrebne têtine „dame de compagnie“, ali „demoiselle d’honneur“, ne vem še, kaj je.  Grofíca se je peljala z dvójkama na postajo R. pričakovat gospôde in jaz sem bila vse popóludne sama pomagajoč Ivani, ki je urejala stanice.  Stara služabnica je bila nemirna in zgovorna, kakeršne še nisem videla. „Dobro, da ste mi na pomoč, gospodična Beata,“ dejala je, pogrinjajoč turske preproge po tleh v têtini sobi, „danes bi jaz naredila vse narobe.  Rôci se mi kar treseti pri deli.  Prosim, razpníte Vi rumeno-svilne ograče na okna in na hrastova vrata, meni se v glavi vrtí, ako jih le pogledam; visôka so, da Bog pomagaj!“ — Neprestano sve delali, a nikoli jej ni bilo prav storjeno, vedno je vse znova poravnavala, vedno še brisala prah, dasi je uže vse bilo solnčno-svetlo.  Zlasti v Dorini sobi jej ni bilo nič po godi, vedno je majala z glavo in semtertja tekala, ogledujé vse od vseh straníj. „Ne, ne,“ godrnjala je „pozlačeni okviri niso blesteči, kakor bi morali biti, zrcala nikakor takó čista, da bi bila vredna vpodabljati Doro.  Skoraj se mi dozdeva, da svila sofe in naslanjačev uže ni srebrno-bela, četudi sem jo vedno skrbno pokrivala s prti!  Gospodična, kaj pravite, ali so čedno oprane vezene ograče, ki plavajo okoli postelje, in óne tam nad oknoma in pri toaletni mizi?“ — „Izvestno, ljuba Ivana, vse je belo v prelepi tej sobi, da bolje in lepše ne bi moglo biti.“ — „Vendar ni, kakor se Dori pristoja!  Stopite semkaj, gospodična, glejte, iz obeh óken se ne vidi, nego li gozd in snežníki.  Prav takó, je li?  Tó je pogled, tó vzduh, katerega je bila navajena mlada moja srna!  Dvanajst, čujte, dvanajst let je bila Dora moja in dobro ji je služilo Ivanino varstvo.  Živejšega, srečnejšega otroka ni bilo v vsi okolíni!  Od veselja je plamtelo bistro okó, ko je, prosta kakor srnica divjala po gozdu in krepka sapa snežníkova, igrajoč se z dolzimi nje kodri, ožarila ji okrogli lici!  Oh, da bi še jedenkrat mogla preživeti tá blagi čas!  Res, da sta dvojki tudi preljubeznívi, da sta mi tudi na dušo prirasteni, toda oni imati mater, oni imati Vas, v tem ko Dora ni imela druzega nego li mene.  Le Ivano je klicala, kadar se ji je nezgoda pripetila, le k Ivani tekala oznanjat veselje!  Ko je mati na nje porodu umrla in mi grof hčerko molčé položil v naročaj, ondaj se mi je v osrčji nekaj prebudilo, kar se do poslednjega njegovega udarca z Doro ločiti ne bode moglo.  Jeli, gospodična, čuditi se ni, da iz obilosti srcâ danes neprestano govoríčijo usta in da ste mi rôci neokretni?  Troje brezkonečnih let nisem videla srčnega svojega otroka, in danes mu bodem gledala v sladke srnje oči!  Bog nebeški daj, da bi mi prvi pogled rekel — da ni prenesrečna! — Gospodična, nesivi še šopkov v obe sôbi, ali v Dorino samih rož in vijolic.  Te cvetlice je vedno najbolj ljubila.  Védite, le zavoljo nje sta krščeni dvojki za Rozo in Vijolo.  Oj, gospodično ako bi Vi bili videli sedemnajstletno kúmico, rekli bi bili z menoj, da lepša stvar še ni prišla iz božjih rók!  Baš se je vrnila iz zavoda, na polu smijoče se dete, na polu razcvetena deva.  A stopivši pred oltar, pritiskajoč tam novoporojeni bitji na srce, bila je angelj, ki je sestricama odpiral vrata večnega življenja.  Kakó resno, s kakšnim prepričanjem je izpregovorila besedo „vérujem“! kakó pobožno molila izreke nadeje in ljubezni!  V tem slovesnem hipu jo je prvič videl Rihard; ali je bilo čudo, da mu je razven Dore takoj minila vesoljnost? — A pojdivi v têtino sôbo, da jih vidivi pripeljat se in ker mi uže môči ni tihi biti, naj si olajšam srce, pripovedujé Vam, kar po meni še živa duša izvedela ni.“ —  Sedli s ve k oknu in vedno oziraje se po dolini je Ivana pripovedovala, kar me je zanimalo, da ne morem izreči. „Ne vem,“ dejala je starka, „kakó popisovati Vam zlate dneve, katere sem preživela po Dorini vrnitvi.  Umeli jih bodete, ako pravim, da je zopet bila pri svoji Ivani s staro prijaznívostjo jo objemajoč! — Rihard je prišel vsak dan v graščino, grof in grofíca sta mu bila dobra, odkar je bival tukaj pri svojem rejniku, in težko pogrešala bi bila nenavadnega, zeló nadarjenega mladeniča.  Čital je z Doro, poučeval jo in nje petje spremljeval pri klavirji.  Radostno ja je poslušal grof in v tacih urah so se mu porazgubljali temni oblaci raz čela.  Mirno je počival pogled na hčeri, ljubó motrèč njo in mladeniča.  Dora je bila od dneva do dné lepša, veselejša in malo ne vsak večer po molitvi je vpraševala: „Ivana, je li môči, da bodem v nebesih še srečnejša?“ — Ljubezen, svetli žarek božji, se je vselila v najčisteje, v najgorkeje srce! — Rihard ni takó mirno užival sreče prve ljubezni.  Ako se danes od blaženstva poznal ni, bil je jutri zamišljen in tožen: videlo se je, da trpí, da se borí sam s seboj.  Tó sem opazovala jaz, prosta kmetíca, a še bolje natanko je moral videti olikani izkušeni grof.  Sprva sem se čudom čudila, da ni načrtal višijh naklepov za svojo hčer, a ko je molčé vse odobraval, hvalila sem ga sáma v sebi, polna upov, da raj ljubljenke moje ne bode kalila nobena kriva misel.  Minili ste dve leti.  Dora ni želela nego da bi takó bilo do konca dnij.  Prepričana sem, da se svoje ljubezni zavedala ni.  Pretožno jo je usoda prebudila! — Ne vem, ali se je grof hipno premislil, ali se mu je res tekar sedaj zdelo mogoče, da bi sin neplemenitega rodú dvigal k njegovi hčeri pogled svoj, bodisi kakor hoče, necega dné je naznanil, da je čas Doro uvesti v takó nazivani „svet“, in da imá zató iti k teti, kneginji Pavlovni.  Ostrmelo je prestrašeno deklè, kàj tacega si še misliti ni moglo!  Ali oča se ni nigdar šalil — in uboga Dora je plakala, prosèč in rotèč ga, naj prekliče, kar je ukazal, naj jo pustí tukaj! — Zamán je bilo vse in ko je grof resno drug dan odločil za odhod, strastno je vskliknila: „Ne grem odtod, rajši umrem!“ in zablestelo se je v sicer tako krotkem nje očesi, da sem se vstrašila jaz in menda tudi grof.  Prigovarjala sem ji, kar mi je bilo môči, udati se očetovi volji, a le obupno je odmajevala z glavó.  Takó živo se spominam nesrečnega tega dneva, kakor bi ga bila tekar včeraj preživela: niti molitve, niti solze mi niso izbrisale bridkega spomina nánj! —  Dora ni imela nikder mirú, iz graščine me je vlekla na vrt, tja na konec, kder stojé lepi stari javori.  Željno je gledala na pot, po katerem je imel priti Rihard.  Ugledavši ga, jo je bolest skôraj zadušila. „Grofíca, za Boga, kaj to pomenja?“ je vskliknil Rihard uže od daleč, začujen Doro tukaj videti.  Brezsapno mu je omahovala naproti in kar je do sedaj tiho in neznano živelo v mladem srci, vrelo je glasnó na dan. „Oča me silijo, ostaviti domovino, a ne morem iti odtod,“ dejala je težko sopé, „saj ne morem živeti drugjé.  Rihard — Rihard, jaz te ljubim!“ — Brez zavesti mi je pala v naróčaj in on, osupel in osrečen nepričakovanega poročila, objemal ji je koleni in z neizrecno ljubeznijo in skrbjo vánjo upiral lepo modro okó.  Grof je slučajno mimo gredé vse čul, vse videl; bled kakor smrt se je približal in tolika tožnost, toliko kesanje se mu je bralo na obličji, da se mi je navzlic vsemu srčno smilil.  „Rihard,“ vprašal je bolestno, „ali takó vračate moje zaupanje, ali takó zvršujete svoj obèt?“ —  Rihard se je vzdignil in premo gledal grofu v obraz. „Gospod, nigdar še nisem prevarjal Vašega zaupanja, storjenega obeta nigdar prelomil, in ako bi bil umrl zaradi nerazodetega čustva!  Da ste me vendar svojo hčer obožavajoč našli tukaj, naj zagovarja óni, ki je stvaril človeško serce! „Hči slovečega rodú ni porojena ponižati se k Vam!“ Takó ste mi rekli nekaj dnij po krstu svojih dvójek.  Dal sem si prebosti srce, razžaliti čast in bil sem takó slab obljubiti, da bodem v hčeri Vaši spoštoval vedno le grofíco.  Res, gospod grof, zaničujem se, da nisem ostavil takoj jednega ónih krogov, kder ponos zapoveduje srcu.  Ne zavoljo sebe bi bil moral bežati — nevažno je, kar se godí z menoj — a zaradi angelja, ki tu pred Vami trepèč od bolesti umíra!  Védel sem, da ljubezen ne vprašuje niti po stánu, niti po grbu, in vendar sem ostal, kajti — ljubil sem!  Plamtelo je v meni uže takrat najstrastnejše čustvo, môči mi ni bilo utrgati se bližavi, ki me je s srečo in nesrečo napajala, ki“ —  „A sedaj, sedaj,“ segel mu je grof v besedo, „sedaj se bodete premagali, ljubezni svoji odpovedali se, jeli, Rihard, Vi, ki ste velikodušni, nehčete biti Dorini sreči na poti? — Solnčno se pred Vami razprostira bodočnost, oj, Rihard, nikari ne uničujte nadeje móžu, ki je uže blizu groba!  Jeli,“ vprašal je bojèč in mrzel pot mu je čelo oblival, „jeli, spominali se ne bodete besedij, katere je bolna grofíca govorila?“ —  „Po volji Vam ne morem biti,“ odgovoril je Rihard, „besed, s katerimi me je — Dora oblažila, ne pozabim nigdar!  Luč mi bodejo po temnem poti strtega življenja! — A ne bojte se, gospod grof, oskrunjeno ne bode Vaše ime po občilu z učiteljevim rejencem.  Vem, kaj sem Vaši hčeri in kaj sem sam sebi dolžan.“  „Rihard, zatorej se odpoveste?“  „Dorini sreči se žrtvujem s ponosom in z veseljem, a ljubezni svoji se ni v smrti ne morem odpovedati, kajti Doro bodem ljubil večno!“ —  Zavedla se je Dora, glas ljubezni jo je menda iztrgal nemôči in blago nasmihajoč se je prosila: „Oh, rêci še jedenkrat, kar sem čula v rajskih sanjah, rêci da me ljubiš in nič naju ne more ločiti.  Ti, Rihard, ti si mi več nego li ves svet in pred Bogom in pred očetom svojim se ti zaklinjam.“ —  „Nič se ne zaklinjaj, Dora!  Slobodna pojdi od todi in kar bodeš storila, bode prav storjeno!  Izpolni dolžnost svojo, predraga moja, ubogaj očeta! — Mir nad taboj, divni angelj!  Nagnil se je nánjo, kostanjevo-rjavi njegovi kodri so se dotikali Dorinih las, ki so se kakor črni valovi usipali čez snegovita ramena, in vroč poljub, prvi in poslednji, žarel ji je na čeli. „Rihard, Rihard moj!“ vzdihovala je Dora in hrepeneč širila rôci po njem, ki je za javorjem izginil.  Tipala si je čêlo, kder so počivala njega ustna in dejala je: „S solzami me je blagoslovila ljubezen, umri zatorej smeh na mojih ustnih, dokler te ljubezen zopet ne prebudi! — Oče, evo me, Riharda ubogam, da se Vašim ukazom ne ustavljam.  Storite z menoj kar hočete, a spo-minajte se, da njegov je moj duh, njegovo moje srce na tem in na ónem svetí!“ —  V svojo sôbo se mi je dala vesti Dora in mirno je tam slonela, iz globocega zamišljenja se le časih prebudèč in hvaležno proti nebesom šepetajoč: „On me ljubi, Rihard me ljubi!“  Zvečera je prišel Mirko, prose da mlada grofíca pridi h grofu.  Planila je kvišku in oživelo se je bledo obličje. „Ako si je premislil oča? — ako me je le izkušati hotel? — na-ovito vskliknila je in hitela iz sôbe.  Dolgo je bila Dora pri očeti, skrb me je morila.  Klečala sem pred grofovo sobo, čakajoč otroka svojega.  Moliti sem hotela, jedno Češčenosimarijo pričela za drugo, a izmolila nisem nijedne.  Proti polunoči so se odprla vrata in od strahú sem zakričala: mislila sem videti pošasti.  Grof, postáran, upaden, tresoč se, je podpiral senco, ki je bila Dori podobna.  Jedva se je vlekla dalje, visôka postava je bila potrta, glava slonela na prsih, brez moči sta nizdolu viseli rôci: nekaj strašnega se je moralo zgoditi ž njo.  Sleči se mi je dala kakor slabo dete, mrzlica jo je tresla in ko sem jo prosila utolažiti se ter osrečiti me samó z jedino besedico, mrmrala je:  „Vsega je konec, poteklo je življenje!“ —  Drugo jutro ob šestih sta bila konja naprežena.  H grofíci ni smela Dora, da bi se bila poslovila ž njo, kajti milostiva gospá je baš prebolela iz hude bolezni.  A h dvojkama sem morala ž njo.  Ležali sta še v sladkem spanji.  Dolgo je stala Dora pred njima, kakor pri krsti je okó ljubeč počivalo na njih, a kakšen razloček mej tem in ónim pogledom! „Bog vaji reši življenja,“ vzdihovala je, „ko bi imeli le deseti del tega prebiti, kar je meni naloženega!  O roza, o sladka moja Vijolica, da bi skôraj molili na mojem grobí!“ —  Opirala se je náme, a nogi sta ji odpovedavali.  Mirko jo je nesel v kočijo, kder je grof Uže čakal.  Znamenje sv. križa sem naredila čez njo, kakor v nepozabljivem časi, ko je detece mi še v naróčaji zaspavala.  Hvaležno mi je stisnila rokó, zadrdrala je kočija in zatemnil se mi je svet, na katerem sem se brez Dore sáma sebi zdela čisto nepotrebna.  Tudi Mirko je tekar od iste dobe, kar imenujete „molčeči strežaj“. „Pustite me,“ dejal je, „kaj bi neki govoril, ali hčete, da bi vedno preklinjal?“  Nekoliko tednov potem se je vrnil grof in se zameknil še bolj sam v sé.  Predlanskem je umrl, a pred smrtjo mu je Dora še jedino njegovo željo izpolnila in v zakon stopila z baronom Feodorom. „In — Rihard?“ drznila sem se vprašati. — „Ko sem ga prvikrat videla po Dorinem odhodu,“ pravila je starka, „bil je takšen kakeršen je sedaj: mladenič, ki je od življenja kipel, izpremenil se je v resnobnega moža. „Bog me je zapustil,“ dejal je, „najti ga nikakor ne morem!  Jeli, Ivana, ti si mislila, da sem srčan?  Védi, to sem le bil, dokler sem stal pred njo, a ko sem stopil čez prag samôtne hiše svoje, bilo je pomeni: druzega nisem mogel in še sedaj ne znam, nego li hrepeneti po nji in — obupavati!“ —  Tožna moja povest je pri kraji.  Hvala, gospodična, da ste me takó vérno poslušali, takó — srčno z menoj plakali!  Dôkaj lože mi je sedaj.  Glejte, tudi Mirko je danes ves izpremenjen.  Semtertja teka pred gradom in gleda po dolini.  V kočijo je vzdignil preljubo nama grofíco, naj ji tudi iz nje pomaga na domača tlà.  Zaslužil je to po udanosti svoji.  Bog nebeški in vsi sveti angelji, tam se peljejo!“ zavpila je starka in hitela po stópnicah, a jaz za njo. „Tukaj so!“ vriskal je sicer molčeči strežaj na ves glas, kapico vrgel k višku in pohitel čez zidani most.  Res, tukaj so, in z besedami, s katerimi sem nocoj začela, moram tudi končati, kajti beli dan uže sveti radovedno na moj list.  Drevi, pri bliščobi svetilkini nadaljujem.  4. dné julija meseca.  Kde sem ostala davi? — Dà, pri prihodu!  Ustavili sta se baš kočiji na ónem kraji mosta, ko sem bila na graščínskem pragi.  Mlada, krasna gospa v sivo svilni popotni obleki je stopila iz prve kočije in Mirko, z razbistrenim obrazom ji je pomagal.  Akopram molčèč so debele solze, ki so mu kapale v sivo brado, namestovale tisoč besedij. „Mirko, stari ljubi Mirko, da te zopet vidim!“ vskliknila je z globôcim melodičnim glasom mlada gospá. „A kde je Ivana?“ Tresoč se kakor šiba se je starka tiščala mostnega stebra in geniti se ni mogla z mesta.  Ugledavši jo, je Dora z razprostrtima rokama hitela čez most in ponosna postava se je ljubèč pripognila k bori kmetici, prekrasni nje obraz se skril v velem nje naróčaji! „Ivana,“ dejala je, z mehko rokó starki gladèč nagubano obličje, „Ivana, tvoj otrok je prišel domóv, ali ga nečeš pozdraviti?“ — „Gospa milostiva,“ šepetála je Ivana, ali z govorjenjem nikakor ni šlo, le gledala je lepo mlado ženo z razvnetimi mokrimi očmi.  Še bliže k nji se je nagnila Dora, šepeč ji: „Ivana, ali se mi bodeš dala odvesti od todi?  Ali bodeš — detetu mojemu, kar si bila meni?“ — Sedaj je bilo po Ivani, zaplakala je na ves glas in smijala se vmes, blazna od veselja. „Grofíca Dora, gospá milostiva — srnica moja!  Jeli môči!  S čim sem zaslužila, da me Bog takó osrečuje?  Oj, hvaljen bodi On, ki mi je dal učakati ta hip.  Sedaj bode vse dobro!“ — „Izpolnil se bode tvoj izrek, Ivana, tudi jaz se nádejem, da bode vse, vse dobro!“ — Obrnivši se k meni, dala mi je baronica rokó, dolgo in prijazno ogledovaje me. „Res,“ dejala je, „to je čisto sinje okó, iz katerega sije nebó ljubezni na sladki moji sestrici, to so usta, ki nji učé Boga spoznavati ter človeka ljubiti!  Jeli, Vi ste Beata?“ — „Sem, gospa milostiva, Beata sem, pokloneč se z duhom in telesom Vaši postrežbi.“ — „Ne takó, Beata, bodite mi, kar ste predragim mojim, bodite mi, prijateljica!“ — Tesnó mi je bilo pri srci, ali ob jednem se je širil ponos: izvoljena, ljubljena, najlepša stvar zemljé je takó ljubeznivo govoríla z menoj!  Čar blagosti in krasote nje me je premagal, nje sem bila od prvega stiska blage roké, pripravljena s svojem življenjem kupiti ji jeden hip sreče!  Odtrgati mi ni bilo môči pogleda od nje, kar začujem oster glas, ki vpraša: „Kdo je ta mala?“ — „Vzgojevalka mojih hčerk je,“ odgovorila je grofíca, „gospodična Beata, o kateri sem pravila uže po poti.“ — „Nisem poslušala!  Gospodična Beata, hm, hm — in nje obitelj?“ — „Sirota je.“ — „Eh bien, comtesse, sa famille, son nom?“ — „Bergarjeva se imenuje.“ — „Takó!“ je z zategnenim glasom pomrmrala gospá, odslé preziraje „malo“, ki se ji je globôko klanjala.  Vzdigujé okó, vidim, da je ponosna aristokratinja še mnogo manjša od „male“ plebejke.  Majhna, suha, sključena osobica je visela ob rôci mile grofíce, katere nežnost in plemenitost je bila na nje stráni še očitnejša.  Mademoiselle de Latour je hodila za njo, prijazno se mi posmihajoč, ko se je nje gospodaríca zaničljivo obrnila od mene.  Utegníla nisem seznániti se ž njo, kajti, lepi kakor cvetlici, katerih njima je dano irne, veseli kakor ptiči, čisti in dobri kakor zlató, priskačeti dvôjki moji in gorki njih objem mi okrepča dušo. „Jeli, Beata, jeli Dora ti je po godi?“ skrivnostno šepeče Roza. — „Še lepša in večja je, nego li je bila lani, ko smo bili v B. pri nji,“ pristavi Vijola. „Oj, Beatica, Beatica,“ se šaljivo smeje Roza, „kakó si majhna proti nji!“ — „Ni inače, a zatorej sem jaz tudi „mala“.“ — „Prav takó!  Ivana pravi: „volk se druži z volkom“, komú se zatorej pridruži mala Beata?“ — „Vendar ne volkom?“ — „Ne, saj veš, Beata, kar sem rekla, bila je prilika, ali še jedenkrat, prosim, povej: komu se pridrúži mala Beata?“ — „Rozi in Vijolici!“ — „Takó je, pravo, pravo!“ vsklikali sta ploskaje z rokami. „Roza,“ dé Vijola, „pogledi, tudi teta Pavlovna je majhna.  Vendar se ne pridrúži tudi ona.“ — „Ne, ne, za Boga,“ ugovarja vneta sestrica „saj teta Pavlovna ni majhna in ona tudi velika ni — teta Pavlovna je samó — strašna!“ — Smejé se sta me vlekli za Doro, ki je pred vsemi hitela v prvo nadstropje.  Stala je uže pred lepo temno podobo, ko smo me stopile v dvorano.  Zadržala sem dekletci, da je nista motili.  Bilo mi je, kakor bi Dorino čêlo krvavelo izpod nevidnega trnjevega venca.  Ali se je spomínala strte svoje sreče? — —  Počasi je prišla kneginja Pavlovna.  Uže na pragu dvorane se je zadovoljno oddihovala: „Ah, ah, evo me napósled v dragem, znanem prostoru!“ „Mademoiselle de Latour,“ besedico „de“ je silno poudarila, bodèč me z malimi svojimi očmi, „mademoiselle de Latour, regardez donc mes sublimes ancêtres!  Eh bien, qu’en dites vous?“ — „Madame, je n’ose respirer, je suffoque d’admiration, c’est tout-à-fait, comme, si j’entrerais au Louvre.“ — „Nu, grofíca Vijola, vprašala je kneginja, kazaje na neko staro podobo, „kdo je nesmrtni junak, h kateremu povzdiguješ pogled?“ — „Saj ga ne povzdigujem k njemu,“ odgovorilo je dekletce s povešenimi očmí, „bojim se ga!“ — „Qu’est ce que j’entends!  A vous donc, comtesse Rose, povédi ti, kdo je tó?“ —„Star mož, ki grdo gleda izpod črnih obrvij, ki so veče nego li Mirkove brke,“ dejala je srčno Roza. „Za Boga, kaj moram čuti!“ še bolj zarmenela je pergamentna polt suhega obličja, v sveti jezi še bolj obledel tanki zakrivljeni nos, in pogledi črnih očij so pretili „mali“ smrt. „Je li môči, vzgojevalko imeti in ne poznati svojega pradeda Herbarta?  Njega, ki se je s Turci bojeval in iz vojske prinesel rano!  Ali ne videti preslavnega rdečega obrunka na impozantnem nosi?  In óni, poleg njega, ki ga je odlikovala celó cesarica Marija Terezija, da je on, čujte, on poslednjo „polonnaiso“ plesal z nadvojvodinjo Marijo Karolino, predno je prišla na neapolitanski prestol — ali ga morebiti tudi ne poznati?“ — „Ne, ne poznavi ga.“ — „Lepi Kuno je, cvetlica kranjskega junaštva!  Zapomeniti se tó!“ Zvèdrilo se je jezno obličje, ko je kneginja stopila pred drugo podobo in priklanjaje se, vskliknila: „Pozdravljam te, visôki strijc, slavni Maksim, tebe, katerega sem še osebno poznala in se ti čudila!  Kolikokrat si mi pravil, da si bil 1810. leta na Dunaji in se udeležil tam znamenite zabave, s plemenitažem F. muhe biti in brojiti fijakarje!  Več nego listo jih je časih na jeden hip stalo pred grajskimi vrati.  Nepozabljiv spomin!“ dejala je sanjaje kneginja in nadaljevala: „Akopram sem takrat bila otrok, vendar sem srečnega Maksima zavidala, ceniti sem vedela čast, ki mu je bila naklonjena in ve — ve ga še ne poznati!  Gorjé, gorjé, da sem morala tó čuti!  Grofíca, ne zabite, rotim Vas, da Vaši hčeri sta moji sinovki!“ — „Izvestno tega ne pozabim, têta milosti va, toda oprostite, premladi sta še učiti se rodoslovju.“ — „Nigdar ni visôkorojen človek premlad seznaniti se z visôcim!  Se vé, vsak pogled ne seže v oblake, vsakdo se ne more povzdigniti iz prahu, iz katerega je prišel!“ Strupene strele so pri tem govoru znova treščile v mé in Francozinja mi je šepetala na úho: „Pulvis es!“ — „Skrbite, grofíca,“ dejala je srdito kneginja, „da se mi bode semkaj prinesla pisna miza z fauteuilom.  Spisati hočem historijo vseh, ki živé tukaj v podobah.  Zaradi njih si štejem v dolžnost tó storiti, da vzgoja njih vnukinj vendar ne bode cisto zanemarjena.“ Nekoliko krotkeje je nadaljevala: „Rada, prerada bivam v čistem vzduhu te dvorane, mej svojci se čutim!  Tukaj naj stojí miza, tukaj pod tó podobo!  Naj me obseva pri delu duh sloveče Uršule!  Nje, ki je bila modra in učena, kakor še ni bila nobena žena.  Slikar ji je zatorej glavo naorožil s šlemom, sovo ji posadil na róko, genijalna misel, ki se more poroditi samó v možjanih plemiča.“ „Vendar je bil umeteljnik državljan, ljuba têta, evo njegovo imé!“ dejala je Dora. „Ne, prepričana sem, da je vsaj po materi bil plemenit.  Plebejska drhal kàj tacega ne izúmi.  Dora, pogledi, predraga moja, ali ni li res naša prababica Uršula podobna Minervi, ali ni sova.“ — „Je, je,“ vskliknila je veselo Roza, „sova je res podobna“ — in skrivaje se za mene je šepetala: „teti Pavlovni!“ — „L’adorable enfant!“ dejala je tiho Francozinja. — „Kômu je sova podobna, povedi, Roza, nisem te umela?  Nu, ali ne bodeš ubogala, kômu je sova podobna?“ vprašala je razkačena gospá, srdito tudi mene ogledujé.  Vedela nisem, kaj bi storila; videe milo grofico boječo, da bi živahni otrok nepremišljeno ne govoril, dejala sem: „Oprostite, milostiva kneginja, da se osmeljam Vam odgovoriti: Roza je menda rekla, da je sova — podobna meni!“ — „Hahaha!“ blagovolila je smijati se milostiva. „Pravo, Roza, pravo, vredna vnukinja si sloveče Uršule, bister razum kažeš uže sedaj!  Hahaha! „Mala“ ima res mnogo sóvjega na sebi: kodrasto glavo, okrogel obraz, okrogle oči“ — „Ne,“ vskliknila je tožno Vijola, „Beata nima okroglih očij, Beata ni sovi podobna, jeli mati?  Saj ste po poti pravili Dori, da zlatolasa Beata je prav „Marjetinega“ obrazka?“ Stala sem na britvah, želé konca neugodnemu prizoru.  Dora mi je prišla na pomoč, rekoč: „Dovolite, milostiva têta, da si odpočijem, utrujena sem.“ — „Jaz sem tudi trudna in nervozna od dolzega potovanja,“ dejala je vedno še jezna kneginja, „a tukaj tega nobeden ne pomisli!“ in ponosno pozdravljaje je stopala v staniee svoje, katere ji je Mirko priklanjaje se odprl.  Oddehnila sta se grofíca in Dora in objemaje jo, je vêdla mati hčer v nje sobo.  Gori pri nas sta me dvojki še tolažili, da nisem sovi podobna. „Res ne, evo pnnčikinega zrcala, pogledi vánje,“ dejala je Vijola, „videla bodeš, Beata, da si vsa druga nego li je sova.“ Pozno je bilo in Roza se je pritožila, „da je utrujena in nervozna od dolzega potovanja a nobeden tukaj tega ne pomisli.“ Ponosno pozdravljaje je počasi koračila proti posteljici svoji.  Jedva dospevši k nji je pritekla nazaj in me obsipajala s poljubi. „Ali se je Rožica vrnila?“ — „Dà, têto Pavlovno sem spravila spat, uže spi in o sovi se ji sanja.“ —„Rožica, ali mi hočeš nekaj obljubiti?“ — „Vse, Beata, kar zahtevaš!“ — „Jeli, nigdar več ne bodeš priličevala žival najblažji stvari božji, človeku?  Čutila si, da ni prav, kajti skrila si se za mé, šepetajoč razžaljive besede.  Kar je prav, pové se na glas.“ — Zardela se Roza je povesila očí, rekoč: „Res, Beata, ustrašila sem se sama pred soboj, a venkaj je moralo!  Sova in“ — umolknilo je dekletce, hipno zaplakaje in z jokom vprašujé: „Ali me sedaj nimaš več rada, Beata?“ — „Rada te imam kakor prej, in baš ker te takó neizrecno ljubim, opomínam te pregreškov tvojih.  Pojditi sedaj izpočit se, pogledi, dušíca moja, Vijolici se uže dremlje.“ Roza me ni hotela izpustiti, držala me je za róko še v postelji, poljubljala jo in negovala. „Nigdar — Beata, ne bodem več takó malopridna — nigdar — nikari mi ne zameri“ — in plakajoči otrok je zaspal, v spanji še ihté in besedici „nigdar — več“ vzdihajoč.  Od sladkih podob ljubeznivih dekletec je misel zopet zletela k svetli prikazni Dorini.  Kakó je krasna, kako nedosežna, kakó junaška v trpljenji!  In jaz — kakó sem bora in slaba, kakó otročja v mukah, katere si ustvarjam sáma!  Da bi le barona Feodora ne bilo, res bi moglo še vse dobro biti, čemú se je Dora omožila — — ali Rihard je dejal, kar bode storila, storjeno bode dobro. — Čuj, kaj je bilo tó?  V drugo je uže trkalo na moja vrata, kvišku skočim in odprši jih, plane nekdo noter — mademoiselle de Latour stojí sredi sôbe!  Ne utegnem je pozdraviti, kajti tragikomično deklamuje:  „Sans parents, sans amis et sans concitoyens,  Oubliée sur la terre, et loin de tous les miens,  Par le sort jettée dans ce pays farouche,  Le doux nom de France est toujours sur ma bouche.  Auprès d’ une vieille méchante, je plains mon sort,  Je compte les moments, je souhaite — la mort!  Et pas une seule amie, dont la voix m’ encourage,  Qui près de moi s’asseie et voyant mon visage  Se baigner de mes pleurs et tomber sur mon sein,  Me dise: „Qu? as-tu donc?“ et me presse la main!“  „N’est ce pas bien triste cela?“ vprašala je po kratkem oddíhu.  Predno mi je bilo môči odgovoriti ji, nadaljevala je uže:  „Eh bien, blonde fille slovène, je te demande,  De mon amitié, acceptes-tu l’ offrande?  Veux tu me dire „pauvre, pauvre française“,  Quand la vieille me tuéra de ses fadaises?“  „Je le veux!  Je le veux bien!“ vskliknila sem, podajaje obe rôci nji, ki je mi takó odkritosrčno gledala v oči, takó dobrohotno se mi nasmihala.  Oklenila se me je krog vratú, stisnila mi srčno rokó in naglo, kakor me je napadla, takisto je tudi izginila. —  10. dné julija meseca.  Zarano sem šla včeraj v salon grofíčin, postavit Manfreda na svoje mesto.  Pekle so me knjige v rôci in po nobeni ceni ne bi bila hotela, da bi jih bil kdo videl pri meni.  Odgovora za to si ne morem dati; morebiti me je sram, da sem se brez vzroka takó mučila, da sem noč in dan mislila samó na Manfreda, toda pravo za pravo na — Bog se me smiluj, kaj bi bila skôraj zapisala!  Jedva sem bila rešena Manfreda, njega, ki me je storil tako nesrečno, jedva je stal v vrsti druzih otrok Byronove muze, ko se vrata odpró in Dora v lehki beli obleki se prikaže v mračni sobani.  Hotela sem jo pozdraviti, ali videla me ni hité k oknu, odpiraje je in povešene ograče zavihajoč.  Čisto je bilo nebó, z bagreno rdečico polito na iztoku.  Valovit je vrèl hladni jutranji vzduh v soparni prostor: njega in svetlôbe nasrkala se je Dora, ko se je venkaj nagibala in prelepo belo rokó v rosi resédinega listja kopajoč, odtrgala si dehtečo vejico.  Gledala je po dolini, objemaje jo z vso dušo, dalje in dalje je plavalo temno okó, tja čez staro javorje, proti kraji — ali grešno se mi je dozdevalo, prežati dalje nánjo in tiho, tiho sem se pomeknila iz sôbe.  Bog védi, prerada bi bila ostala tamkaj, nikoli mi ni dovolj Dorinega pogleda!  Očesu in srcu dobro dé kakor vsak umotvor stvarstva.  Harmonično je gibanje visoke postave, prosta, vendar plemenita nje hoja, prelepa nje roka, prelepa drobna nožíca, vedenje, govoríca — „quite Lady“.  In obličje!  Po klasičnih potezah je lepi temni podobi dôli v dvorani jednako, ali izraz mu je drug.  Tudi v njem je trpljenje narisalo znamenje svoje, ali krivica se mu ni pridružila.  Oča je trpel do konca svojih dníj, pri hčeri je premagano!  Tó se vidi v čudovitem očesi: dnò najblažje, toda upokojene duše kaže njega pogled, ki čist in predirajoč drugi duši seza do dnà.  Črne svetle lasé nosi razpréčene na obé strani in prosta kita venča glavo.  Nič o smešni napravi babilonskih stolpov, kateri kazé lepoto.  Krasni grški nos, omamljiva usta, snežnobela pòlt, polno nédrije, vse, vse bi bilo vredno Afrodite, valovom izhajajoče. „Res, res, primere nji na zemlji najti ni!“ Nesrečni Manfred, ali me še strašiš in vznemirjaš navzlic razvnetemu molikovanju boginji Dori?  Nečem, nečem se spomínati tebe!  Ker sem baš bila pri poobrazovanji, naj načrtam še podobo mademoiselle de Latourove, kar mi je môči s fotografsko natančnostjo.  Zoë nikakor ni lepa, na prvi pogled skôraj odurna — ali Francozinja je!  Vse živi in govorí v nji, od majhne rdeče kodrice, ki se koketno guga sredi čêla, do otročje nogé, ki je v elegantni obutvi vsem na razgled.  Izgovorno je bistro sivo okó, kadar se pomenljivo obrača na vse straní in kadar zameži in se trepalnica zgane, izgovorna so širôka usta, ki kažejo dvé vrsti najlepših zób, izgovoren, jako izgovoren je zavihani nosek, izgovorne so nebrojne po obličiji posejane pege, ko se pod njimi lice zardí, izgovorna je ugibična postava in najzgovarnejše vse, kadar Zoë molčí!  Čudno, ali istina je! — Nje ded je bil ubog částnik, ki si je pri Waterloou prislužil réd in „neprecenljivi“ pridévek „de“.  Sin — gospodični naši oča — posnemal ga je v srčnosti ter poplatil pri Sedanu „malemu“ — vendar je razven mene še drugih „malih“ ljudij na sveti! — sinovcu „vélicega“ strijca očetovo poslavitev z življenjem svojim.  Izobražena in jako talentirana mati, ki je bila uže prej umrla, bila je pred svojo možitvijo priljubljen ud „de la comédie française“.  Po očeti vneta domorodkinja ni hotela Zoë dlje ostati v Franciji, „vélicega“ naroda ni mogla gledati ponižanega, in podedovaje po materi ljubezen do umételjnosti sploh in zlasti do poezije, izvolila si je pôsel bralke in Francijo neprestano molèč sedaj v tujini z Bérangerom in Hugom hrepeni po nji.  Prerada tudi vzleta na francoski parnas ter recituje nesmrtne izreke blestečih njegovih zvezd, ali improvizuje z urojenim ji humorjem kakovo vrstico, kder se za prozodijo in metriko nikakor ne briga.  Tó je Zoë, živahna Francozinja, ki se nasmiha vsemu svetu, ki s siromakom vesela delí poslednji svoj „sous“, tó je Zoë, ki se mi je nepričakovano ukrala v srcé, ôna, ki jo poznamo dvójki in jaz, kadar je tù pri nas, ali kadar se na vrti v razuzdani veselosti z nami šali ter pravi, da je srečnejša nego li celó gospod Bog v dragi Franciji bil pred letom 1871.  Druga pa je mademoiselle Zoë de Latour, lectrice de Madame la douairière Princesse Pauline W. Ta je tiho šepetajoča dvorjanka izbornega vedenja, ki se tiho in sigurno ziblje po gladkem parketu, ki se umeje takó „noble“ dolgočasiti, ki z poluzaprtimi očmí vsako neizpregovorjeno misel gospodaríce svoje pogodi in ki jo sme vsak večer in vsako popoludné s pomočjó Molièreja ali Rousseaua zazíbati v spanje.  In kneginja?  Menda sem uže popisala nje odličnosti, pristaviti zatorej nimam druzega, nego li da je živ s heraldiko in rodoslovjem napolnen gotsk koledar, vezan v prav trdem usnjiji, koledar, v katerem se je tó, kar mi prosti zemski državljani srce imenujemo, z vsemi svojimi čustvi popolnoma posušilo in kder le vkoreninjeni ponos v najsmešnejši obliki neprestano poganja novo cvetje.  12. dné julija meseca.  Poklonil se je danes gospod Rihard kneginji in Dori, in ob jednem se poslovil.  Neki prijatelj ga vabi na Dolenjsko.  Čez nekaj tednov se vrne domóv, a proti koncu avgusta meseca odpotuje v Švico.  Ne vem, če se je dolgo mudil v graščini.  Iz svojega tina sem ga le videla pri odhodi arabca zajezditi.  Kakor blisek je krênil iskri konj, ali jezdec ga ni gnal proti dômu, ampak v gozd.  Dvójki sta tudi gledali za njim in se ga veselili. „Da bi me bil gospod Rihard soboj vzel,“ dejala je Roza, „tó mora biti lepó, hitro kakor veter posveti dirjati!“ — “Na vrt, na vrt,“ silili sta, in prestopivši dvorano, kder nas je takoj ostavila Zoë, našle smo vso gospôdo še tamkaj zbrano, razgovarjajóč se menda ob obiskovalci, kajti kneginja je baš zaničljivo dejala: „Bodi si ljubezniv, nadarjen, lep in izobražen in Bog védi še kaj, plebejec je in s to besedo je povedano vse.  Záme takšni ljudje niso na sveti, toda od nekdaj se preradi vrivajo tja, kder jim ni mesta, to je k nam, ki smo visoeega rodú“ —„in nizkih mislij,“ mrmrala je Dora, in bol in srd sta ji krivila lepe ustnice. „Ne, têta, motite se,“ deje mirno in dostojno grofíca, „Rihard se nikakor ne vriva in nikomur ne sili.  Jaz ga poznam, ponosno ga imenujem prijatelja in s plemenitostjo svojo, ki ni mlajša, nego li Vaša, sem pôrok zánj.  Res je, slučaj mu ni položil grba v zibel, a modrice so se mu milo nasmihale in, kneginja, malo, malo aristokratov, ki jih poznam, moglo bi se primerjati kar se tiče dušnega in srčnega plemstva s tem — plebejcem!“ Razvneta je Dora po tem govoru grofíci pritisnila vroč poljub na lice in hvaležno solzo v očeh je odšla v svojo izbo. (Prerada bi bila tudi jaz grofíci za zlate neprecenljive besede poljubila roko!) Obličje kneginji je otemnelo pri tem prizori, prgamentna pòlt na njem še bolj ožoltéla.  A črhnila ni besedice, samó povzdigovala tožeča, obrnivši glavo, pogled k slavni Uršuli ter opiraje se na knjigo knjig, na gotski koledar, pomakala je peró v črnilo in sredi nas vendar sáma bila z vzvišenimi mislimi svojimi.  18. dné julija meseca.  Preložile smo ure poúka od zjutraj na popoludné, da dvójki uživati sveži vzduh, dôkler solnce prehudó ne pripeka.  V tem, ko kneginja blagovoli „zbirati se“, ne vem ali k molitvi ali k tehtnemu genealogičnemu premišljevanju, tačas zmuzne se vselej tudi Zoë iz graščine in od smeha in veselja odmeva drevje in grmovje.  Ptiči žvrgolé ž njo in dekletcama, cvetlice vzdigujejo radovedno glavice iz rôsne trave in bučele se obračajo brenčé od tolicega hrupa, frfolèč čez zeleni vrtni plot na njivo, kder se zaljubljeno spogledujejo z mladimi ajdami, ki obrazke uže molé iz zemlje.  Okol pasú me je prijela davi Zoë, vprašujé dekletci:  „Est ce que vous plait l’aillance  Entre la Carniole et la France?“  „Ne!“ odkimali sta ob jednem Roza in Vijola, popadši me ter ločèč me od nje.  „Vous ne m’ainez donc que par distance?“  Pritrjujé sta kimali dvójki.  „Et à Beate vous donnez la pré“ —  „La préférence!“ vskliknila je Vijola.  „Comtesses, je vous fais mon compliment,  Dans Vamour il faut être constant!“  „Venez sous cet arbre, c’est l’hirondelle qui chante là haut.  Mais silence, silence,  A prêsant elle commence!  Ah! j’ai vu, j’ai vu!“  Nous dit l’hirondelle;  „Ah! j’ai vu, j’ai vu!“ —  Oiseau, qu’as-tu vu?  „J’ai vu deux enfants  Parcourir les champs,  Qui aiment leur gouvernante  D’une affection touchante.“  „N’est ce pas joli?“ — „Res, res, lepó je,“ sta dejali dekletci, „naj lastavica še pôje!“  „Silence, silence,  Elle recommence!“  „Ah! j’ai vu, j’ai vu!“  Nous dit l’hirondelle,  „Ah! j’ai vu, j’ai vu!“  Dis donc, qu’as-tu vu?  „J’ai vu, j’ai vu près d’elles  Une étrangère demoiselle,  Qui rit et cause toujours,  Qui est de ceux „de la tour!“  „Attrapez-moi, si vous pouvez!“ vskliknila je Zoë in kakor blisek izginila za grmovjem.  Tekale smo za njo, iskajoč je.  Tú se prikaže svetla sinja nje obleka, tam vihrá rdeči trak na nje slamniki!  Ali se ni tukaj sasmijala, o ne, tam se vrtí kakor vrtalka.  Takó se je sukala semtertja, a nikder je ni bilo.  Izvestno je uže bila pri kneginji ter ji oškropila veternico in batistni robec s kolonjsko vodó, da ji je bilo môči iti na navadni kratki izprehod.  Žàl, tudi kneginja je morala iti mimo hlevov in brezumna goveda so se drznila časih stopiti na uglajeni pot.  Pripetilo se je uže tudi, da so primeketale okorne kozé in se prisilile breztaktno celó k nji!  Kaj storiti v tacem slučaji brez blagoslova, ki ga slavnoznani Farina delí vsemu omikanemu svetu?  Dišečo veternico malo pognati, robec na usta pritisniti, tako se dadé premagati še takšne nespodobnosti! —  24. dné julija meseca.  Smijati se moram izkušnji, kateri sta se danes dvojki morali podvreči in ki sta jo takó slabo opravili.  Poludné je bilo, ko smo vrt pustivši stopile v dvorano in — gorjé! têta Pavlovna je uže kraljevala pod podobo sloveče Uršule!  Stopajoč po prstih, da bi je pri delu ne motile, hotele smo ponižnim pozdravom iti mimo, a z žežlom — velicim gosjim peresom — je mignila vladaríca in, četudi obotavljaje se, približati smo se ji morale. „Semkaj, mes petites nièces,“ dejala je, „čuti hočem, ali sta pazili ón dan na moje besede, ali ne.  Comtesse Violette, povedi kàj o lepem svojem pradedi!“ in kazala je kneginja na cvetlíco kranjskega junaštva, ki je pravo za pravo podobna ptičjemu strašilu.  V veliki zadregi je bila Vijolica, se je pohrkala, zopet pohrkala in napósled boječ šepetala: „Tó je isti, tó je isti — ki — ki je plesal s Turci, predno so prišli na —na — politanski stol.“ — „Jeli môči,“ zadrla se je kneginja, „da vnukinja modre Uršule in moja sinovka takó blodi?  O izpačeni svet, ki nima ni čustva, ni glave za tó, kar je vzvišeno! — A vous donc, a vous Rosette, qui avez montré de l’ esprit l’ autre jour, dites, s čim se je odlikoval nesmrtni grof Herbart?“ — Srčno je začela Roza: „Grof Herbart se je bojeval s kraljíco Terezijo in prinesel rano domóv.  Evo obrunka na dolzem nôsi!  In ta mož,“ nadaljevala je trudoljubivo, „ta mož, ki se takó kislo drží, ta je naš strijc Maksim, pomagal je na Dunaji plemenitažu F. fijakarje broji ti in muhe bíti.  Več nego li sto tisoč jih je stalo pred vrati.“ — Od veselja je žarel Rozin obrazek, predobro se ji je zdelo, da je vse takó dobro znala, kakó je zatorej ostrmela, ko se têta zagrohoče: „Mademoiselle de Latour, mes sels, du vinaigre — je me meurs!“ — Oslabela naslanjala se je kneginja v blazine svojega prestola, žezlo je odpadlo koščeni rôci in — oskvrnen je bil rmeni foulard nje obleke!  Zoë se skôraj ubraniti ni mogla smeha in poživeč gospodaríco je neprestano dekletcema pošiljala poljube.  Vendar se je kmalu zopet zavedla visôka gospá in trepetajoč si je pritisnila robec na očí.  Poskusila je menda jokati.  Ali kakor največja bolest nima solzâ, takó je tudi nje okó ostalo suho in vzdihovala je: „O ne zamerite, vzvišani duhovi, da je tó zidovje čulo takšno blodnjo!“ — Pogledujé dvojki je bolestno tožila: „To je rod, po katerem naj umeva bodočnost tvojo visokost, sloveča“ — in kažoč na podobo je zopet vprašala vsa razkačena: „Ali morebiti tudi ne vesti, kdo in kaj je bila velečastna, visôkocenjena gospá?“ — Solzna Vijola se je tresla, da ni mogla črhniti besedice, a Roza je srčnó odgovorila za obé: „Tó je najina prababica Uršula, ki je več znala nego me vse skupaj in tó je sova, ki je —“ Zvedrilo se je malo kneginji obličje vprasajoč: „Kaj praviš, Roza, komu je sova podobna?“ — „Sova je podobna — sama sebi, kajti nigdar se ne sme priličevati žival najblažji stvari božji, človeku!“ rekši to je sladka Rožica veselo upirala bistre svoje velike očí v têto, pričakujé vsaj sedaj nje priznanja.  A milostiva je zaničljivo vihala nos in vprašala: „Kdo te je temu naučil?“ — „Beata, ki naju vsemu uči, kar je pravo in dobro.“ — „Razven tega, kar bi morali vedeti milovanja vredna otroka, a česar sáma ne vé.“  Evo moraličnega uničevanja, ki je zopet „mali“ prišlo v dél!  Ozirala se je po pogrezi, da bi vánjo izginila, a marmornata tlà dvorane niso vedele ničesa o tej koristni napravi, in osramočeno, kesajoča se, odnesti sta jo morali slabi nogi in odvedla s seboj je celó še milovanja vredna otrôka! —  1. dné avgusta meseca.  Drévi se snide družba v pritličnem, grádu prizidanem salonu, pravem poletenskem bivališči.  Visoki, vzdušni, proti severu ležeči prostor ima steklene stene, ki se dadé odpehniti in držé kar na vrt.  Vse je poletensko v sobani: lehko od trstja spleteno orodje, od lesa izrezan strop, grmiča, ki zelenita ob zidovih, in pisane cvetlice, razstavljene v velicih vrbasih.  Sredi salona se vzdiguje fantastično drevó, na krivih, z bršljinom obrastenih vejah se zibljó kletke, kder žvrgolé inostranski ptiči.  Od stropa se krožijo zeleno-rmenkaste verige, bele krogle nosèč, ki se blesté v medlem sviti.  V tem prijaznem somraku se radujeti dvojki pri svoji mizici in tudi Irena, Zorica, Betina in druge zahajajo časih semkaj.  Tukaj sloní boginja Dora, gledujé zvezdno nebó in domovinsko dolino, in tukaj sem tudi jaz vsak večer s pletenjem v rôci, pogovarjaje se z dekletcema in — čudèč se Dori.  Na drugem konci velicega salona drug prizor: tamkaj ni zavistnih senčnikov, tamkaj gori na starih, srebrnih svetílnikih luč na ves plámen.  Svetlo mora biti, kder kraljuje v svojem bleski kneginija Pavlovna.  Ponižuje se k igri „piquet“.  Dr. Kosec je presrečni človek, kateremu je dovoljeno udeleževati se kneževske zabave.  V bližnjem trgu L. stanuje in graščinska kočija ga privaža in odvaža vsak večer.  Ako poštenjaku tudi kapljica „višnjeve“ krví ne teče po žilah, vendar mu milostiva ni nemila: kajti izvrsten igralec je in zmožen zagotovljati ji, da dragoceno nje zdravje ni v nikakeršni opasnosti.  Zaradi dostojnosti — vladarica ni nigdar brez dvorjanke — sedi Zoë poleg kneginje, toda, kaj pravim, ne poleg nje, ampak malo zadaj, obžalujoč nesrečo, katera kneginjo neprestano preganja navzlic bistroumnosti, preračunjanju in izborni njeni igri.  Na desni kneginje mila grofica,  „Die Fürstin furchtbar prächtig wie blut’ger Nordlichtschein Die Gräfin süss und milde, als blickte Vollmond d’rein.“  Kadar igra teče bavi se od dolzega časa grofíca semtertja s knjigo, v kateri biva duša Dantejeva ali — Byronova.  Duša Byronova!  Bog pomozi grofíci! — (V parantezi naj se izpovém, da mi — Manfred še zmeraj po glavi blodi. „O štiri in dvajseti junij, dan nepozabljivega a — nesrečnega spomina!“) Časih gleda mila grofíca tudi doli k nami, nasmiha se dvojkama, objema presrčno s pogledom svetlo Doro in celó „mala“ ujame nekoliko prijaznega nasmeha in se ž njim sáma pred sabo dosti ponašati ne more.  Prej imenovani gospod dr. Kosec, kdo je tó?  Gospod je odtis imena svojega, nenavadno majhen, prav kosec človeka, in živahen ter ugibičen, a kar je še posebnega na njem je privilegiji večne mladosti.  Ivana trdi „tak je bil, ko se je Dora porodila, tak, ko sta dvójki ugledali dan in tak bode s stó leti — ako jih učaka“.  Mladi starec, ali stari mladec ima gladka rožna lica in goste rmenkaste lasé, v katere prerad seza z belo ročíco.  Očala v zlatem okovi mu tiče na finem nosi, a kadar kàj na tanko gleda, jih pomakne na vrh čela in še mlajši je potem: očí gledati takó sinje in čisto, kakor vspomladnji dan ob zori.  Pravijo, da je prijatelj vsemu svetu in jako učen zdravnik, pri bolníku zbranih, toda v navadnem življenji raztresenih mislij.  In on, ki je uže toliko ljudi smrti otel, boleha na neozdravljivi vnétici — srca!  Samotár je ostal, vedno gorèč za vse, odločil se ni za nobeno.  Kolikokrat, kadar je vsestranski prijatelj pri poroki bil za pričo, se je spomnil, da bi se bilo morebiti tudi njemu posrečilo stati na strani nežne nevestiee.  Saj se je njemu vselej prijazno nasmihala, rada mu v rôko sezala, zakaj li je vendar srečo zamétal?  In kadar je na malih rokah pazljivo in varno detece držal in ga gledal z nepopisno ljubeznijo, o kaj bi bil dal, da bi mu on namesto kuma bil oča! — Kakor se mi zdi, vžgan je zdaj za Zoëo, a to ga ne moti z medlečimi očmí Dori klanjati se, milo grofíco, katero imenuje vzor ženstva, čestiti, kneginji najponižnejši suženj biti in še meni kaj sladkega pošepetati v tem, ko dvojkama poljublja temne kodre.  Ali sem pozabljiva!  Naše učeno-besedne prijateljice še omenila nisem, poglavitne soudeleževalke večernih zabav!  Pardon, siva starica, jutri popravim, kar sem danes zamudila.  2. dné avgusta meseca.  Pardon še jedenkrat, stara ženica z bagreno-rdečim vratnikom in jednacim čopičem, ki se ti takó ponosno šopiri po glavi!  Takoj po zajutrku se spravljam s toboj, žrtvujé ti pest sladkih jederc.  To jih bode hrustal zakrivljeni tvoj kljun!  Naj te imenujem kakor gré: stara zaspana papiga pripomore, ako ji dopuščata volja in zaspanec, v večjo našo zabavo v poletenskem salonu.  Mnogo je prepotovala, predno se je semkaj k počitku naselila. „Papagal’ real, re de Portugal!“ blebeče veselo spominjaje se vožnje iz žarne Afrike na portugalski ladiji. „Tocc’ à tambur’, bum, bum!“ zaropoče in pogleda kvišku.  Ubožica! tukaj ni mornarjev, ki mej vrvmí in lestvicami plezajo spenjajoč se k tebi celó iz koša jadernikovega.  Da si se usodi udala, pričaš, glavo krotko povešajoč ter trudoljubivo mrmraje „Madre di Dios, ruega por nosotros peccadores!“ Bodi pohvaljena, stara Jokita, da španjskega samostana pozabila nisi.  Ali je bil tam tvoj učenik mlad menih zornih lic, kateremu je temno okó še živo žarelo, ali je bil modrijan, ki je uže stal blizu grôba?  Kdo vé? — Sedaj Jokita glavo po konci drži in pol mižeč šepeče s polnim goltancem „how do you do, my pretty miss?“ Evo gospe, ki je tudi uže na Britanskem živela!  A kaj je to?  Znani glasovi me pozdravljajo, najčistejšo ljubljansko nemščino čujem! „In Rosenboch is ober guter Koffe,“ zagotovlja starica z glavico kimaje s takim prepričanjem, da bi se dobro zdelo vsaki kavopivki.  Iz sladkih mislij bi jo kmalu prebudilo papižje čudo, pojé hrepenljivo kakor prava hči majke slave „kde domov muj?! kde domov muj?!“ A hipno prebodljivo zakriči „vive l’empereur!“ in potem trudna papiga poveša glavíco in tožno izdihujé „z Bogom, vitez dobrotni!“ zadremlja.  Takó, popravljena je krivica, čast komur gré čast.  8. dné avgusta meseca.  Dora me je povabila sinoči iz poletenskega salona na vrt.  Presrečna sem bila in planila kvišku, a vendar obotavljala se.  Dvojk mi ni bilo pustiti samih.  Grofíca, mila kakor vselej, prihitela mi je na pomoč, prisédla hčerkama in razgovarjala se ž njima.  Še jedenkrat ponavljam: presrečna sem bila, hoditi poleg svoje boginje in sáma ž njo!  Polna luna je plavala na nebu ter s srebrno lučjo vse magično razsvetljevala.  Slednja rosna kapljica se je svetlobe napajala in brezje v snežnobelem oblačili je trosilo listje v potočec, v kateri je luna vlivala valove svojega bleska.  In meni na strani še bledejša, še svetlejša nego lunin svit je stopala ona, katero morajo angelji zavidati zavoljo nje lepote.  Molče sve hodili dalje in dalje.  Dora se mi je naslanjala na roko in bilo mi je, kakor da bi se bila časih tresla.  Dospeli sve na konec vrta, tja pod staro javorje in potegnila me je k sebi na klop. „O Beata,“ dejala je, „kde je blagi čas, najlepša zvezda mojega spomina, kde je čas, ko sem otrok pod tem drevjem vriskala življenju naproti?  Da nisem takó trudna, govoriti bi hotela z Vami.  Pretežkó je vedno in vedno molčati.“  „O govorite, gospa milostiva, olajšajte si srce!  Ali mi je treba povedati, da vsaka Vaših besed mi bode takó sveta, kakor so mi óne, ki jih je z menoj govorila umirajoča mati?“  „Vem, Beata, simpatični, dragi ste mi bili od prvega hipa in ako tudi danes še ne, vendar Vam bodem dala pred odhodom dokaz največjega svojega zaupanja.“  „Neizrecno hvaležna sem Vam za te besede, gospá milostiva!“  „Je li,“ je dejala po kratkem oddihu, „lepa je naša dolina?  Slikar bi tù česa posebnega ne našel, a mene zanima vsaka slamnata streha, vsaka stezica, vsaka oblačíca dima, ki se vije kvišku, kajti: domá sem tukaj!  In tukaj sem bila srečna in — tukaj sem —ljubila!“ pristavila je šepetajoč.  „Izvestno,“ rečem zadnje besede preziraje, „tudi mene čara okolica in zdravilu jednako mi je legla krog srcá, ko sem tuja in boječa od materinega grôba prišla semkaj.  Toda oprostite, gospá milostiva, osmeljam se Vam ugovarjati, tudi slikarju bi tukaj bilo po všeči.  Kde večje nasprotje v jedini podobi?  Kde oblast in prijaznost, takó blizu druga drugi?  Na konci doline velekrasni snežníki, nepremične svoje stene v oblake upirajóč in tamkaj na vzhodu vrsta gričev, objemajóč dolino z zelenim okvirom.  In tisočletni gozd, senčni logi, pisane njive, ali bi vse to ne bilo vredno ščetíce umeteljnikove?“  „Res, Beata,“ pritrdila je skôraj veselo, „ljuba moja Beata, ki gleda z mojimi očmi.  Tisočletni gozd!  Največje veselje otročjih let mi je bilo tekati po njem in skozi vrhove dreves kosec nebá ali solnčnega zlata loviti z očmi.  Legla sem časih v travo pod star dob, Ivana je mislila, da jo poslušam, a jaz sem gledala listje, ki mi je plesalo nad glavo in mi pripovedovalo lepše bajke nego li jih je Ivana kedaj čula.  Kakó rada sem z večera tekala po njivah in čakala, da so snežníki, velemočni čari ogrnili se z bagrenordečim plaščem.  Z njive sem zahajala na pólje.  Vsaka stezica mej valovitim žitom in résastim ječmenom je záme bila dosti širôka.  In lanišče stoprav, kakó lepó je bilo tó morje višnjevih cvetlíc!  Ali v jeseni, Beata, krasnejšega, lepše dehtečega ni bilo, nego li ajde.  Takó po godi so mi bile, da sem Ivane prosila, naj pri njih nočivi.  Od dné do dné je bila ajda višja, skôraj mi je vzrasla čez glavo in gorjé — poželi so jo, ali kar je še bolj tožno bilo, pomorila jo je časih slana.  Potem nisem hotela več hoditi po polji.  Uboge ajde sem obžalovala in vtešiti me ni bilo môči.“ —  Popisati ne morem, kaj sem čutila pri ljubeznivi govorici boginje svoje.  Ivanina srnica se je oživljala pred mano.  Videlo se mi je, da je srečna v spominu in nadaljevati sem ji hotela to čutilo. „In Ivana, gospá milostiva, ona, ki Vam je udana z vso dušo, ali ste jo ljubili?“  „O sem, sem,“ vskliknila je, „brez Ivane bi jaz bila prava sirotica, kar mi je ljubega bilo naklonjeno, prišlo mi je le od nje.  Kakó sem se oklenila okolu njenega vratú, kakó glavíco pritiskala nji v naróčaj, po ljubezni hrepeneča!  Poljubov máterinskih nisem okušala, s prvim je mati moja izdihnila blago dušo, in — oča“ — z uporom je govorila — „oča se záme zmenil ni.  Pobit je bil po smrti moje matere, brez cene mu sedanjost in bodočnost, brez cene celó njegov otrok!  Ivana me je učila ljubiti ga, moliti zánj.  Molila sem iz dna svojega srcá, a ne vem, ako je otroku môči ljubiti, česar se boji.  Drugače je bilo, ko sem se vrnila dorasteno dekle iz Dunaja domóv.  Oča je bil prijazen, pritisnil me na srce in z veseljem mi gledal v očí.  Vriskaje sem mu vrnila tisočkrat vsako milo besedo; in grofíco sem našla, njo ki je mila kakor angelj božji in katero sem strastno ljubila od prvega hipa.  Seznanila sem se — z Rihardom — Beata, ali poznate gospoda Riharda?“  Ustavilo se mi je srce in vsa kri silila mi v glavo pri tem vprašanji.  Hvalo luni, ki se je ravno skrila za javorjem! „Videla sem gospoda, gospá milostiva, a govorila nigdar nisem ž njim.  Bili smo na njegovem vrtu in jednoč sem ga razvneta poslušala, ko je o slabem vremeni iz gozda gredé prišel v graščino ter prevzel posel čitatelja.“  „Jeli, da čudovito bere in kakó v dušo sezajoč je globoki, mehki njegov glas!  À kaj je čital?“ vpraša živahno.  „Manfreda.“  „Manfreda!“ vskliknila je zavzeta grenko nasmihajoč se. „Za Boga, boljšega razlagalca temu delu bi si ne bil mogel izmisliti Byron sam.  Ubogi, ubogi — Manfred!  A gospodična, idivi v salon, mrazí me.“ — Dospevši tja je baš dr. Kosec napovedal štirinajst dečkov in seksto majoro. „Vkateri bôji?“ vpraša kneginja. „V coeur-i, pri meni je vse coeur,“ vzdihuje gospod proti Zoëi. „Quel malheur!“ šepeče ona, ali „Vive l’ empereur!“ zakriči krilati vek tam na pozlačenem drogi.  Zaspala je skôraj Jokita, piquet je bil pri kraji, kneginja v igri nesrečna kakor vselej.  Po kratkem razgovoru je bila seja končana.  Dr. Kosec je po svoji dolžnosti kneginji žilo potipal in se začenjal poslavljati.  Dora mu je tudi v roko segla, a prijemši jo je z levo hitro očala kvišku poroeknil in pogled upiral v mlado gospó.  „Kakó se imate, milostiva baronica?“  „Dobro, dohtar, dobro, vedno bolje.“  „Lehka mrzlica Vas trese, počitek, počitek, gospá!“  Vznemirjena je poslušala grofíca, a Dora se ji je krotko nasmihala, zagotavljajóč, da ji ničesar ni, da jo je le malo prešinjai večerni hladni vzduh.  „Gospá baroníca, varujte zdravja svojega, dolžnost Vam je,“ deje tehtno zdravnik, in poznati ni bilo več v resnobnem možu poprejšnjega ljubeznivega in zaljubljenega čestitelja lepega spôla.  Pri njegovih besedah je tudi meni bilo, kakor da bi me mrzla roka potipala za srce.  18. dné avgusta meseca.  Dnevi prijazno in mirno tekó, ali žal, skôraj jih bode konec.  Še nekoliko tednov in moja boginja me ostavi, ljubezniva Zoë odide in kneginja se ne bode več nasolnčila v žarkih sloveče Uršule-Minerve.  Ivana se pripravlja za odhod.  Nigdar se ni ločila z domačo dolino, ali srčnega otroka svojega bi spremljevala do konca svetá in „prerada tudi v nebesa,“ kakor pravi. „S pomladjo vred se vrnemo, to mi je milostiva baronica uže obljubila, in Dorico popestujem povsodi, kder sve se radovali z zlato nje mamico.“  „Ali če bode deček, Ivana?“ — „Ne, gospodična, druga Dora mora biti.“  Prijazno in mirno tekó dnevi, dejala sem, a kaj bi rekla o večérih?  Čarobni, ne, ta beseda ne zadoščuje, nebeški so!  Z Doro, kateri je v poletenskem saloni vedno še pretesno in presoparno, jih presijam v sladkem razgovarjanji na vrtu, in — kdo je bil nocoj tretji mej nama?  Nihče drug, nego — Rihard!  Vrnivši se iz Dolenjskega, oglasil se je proti večeru po svojem obetu pri grofíci in ona ga je privêdla doli v salon, kder smo bili uže vsi zbrani.  Kakor ljubega prijatelja ga je vzprejela Dora, rôci mu naproti šireč in veselje je zabliskalo na čudovito lepem obrazi, toda veselje, kateremu je bila toga jako blizu.  Razvnet ga je pozdravljal dr. Kosec, dvojki sta skôraj zavriskali, Zoë se gracijozno klanjala in celó kneginje pogledi so dolgo in ne prenerado počivali na Apolonu podobnemu — plebejci. „Škoda, škoda zánj,“ blagovolila je mrmrati presvetla, vglobivši se znova v svoj piquet.  Kaj sem li storila jaz, ne vém, a zapazil mene ne bi bil, ako bi se tudi trudila posnemati ljubeznivo Francozinjo v nje izbrani uljudnosti.  Grofíca je povabila g. Riharda sesti poleg nje, in Dora se jima je pridružila.  Po dolzem razgovoru zlasti o potovanji v Švico, katero Rihard nastopi, kakor je uže davno odločeno, 25. dné tega meseca, hotel se je posloviti, ali Dora mu je branila, proseč, naj poslednje večere, ki jih preživlja v domovini, posvečuje prijateljici iz mladih let.  Osupnil je Rihard, a z nemim priklonom udal se nje želji. „Dovolite, ljuba mati,“ dejala je Dora, „da svoji navadi tudi nocoj nezvesta nisem, s silo me vleče venkaj pod milo nebó.“ — „Kakor ti je po všeči, predraga moja!“ — „Gospod Rihard, ali hočete me spremiti na vrt?“ — Novo začujenje nov priklon. „Beata, Vaša rôka, prosim!“ — „In stopili smo vsi trije iz salona, od koder je grofíca še za nami klicala: „Kadar bode kočija pripravljena, naznanil bode Mirko.“  Napotila se Dora ni nocoj pod javorje, ampak na drugo stran, kder izgled lepega, s cvetlicami obrobljenega prostora drží premo na gozd in na snežníke.  Hotela sem gospodu Rihardu prepustiti sedež na klopi poleg Dore, ali pritisnila me je tja in Rihard si primeknil jednega priprostih, krog stoječih stolov.  Zvezden večer je bil, ostrorobato v vsi svoji krasoti odvzdigovali so se snežníki od jasnega obnébja.  Sprva je govor semtertja zastal, misli Dorine in Rihardove niso bile pri njiju besedah.  In neverjetno in smešno: tudi jaz sem bila razmišljena ter srce mi tolklo takó hudo, da sem Bogá hvalila, ker mi ni bilo treba govoriti.  Ali skôraj je govorica tekla in Dora vedno tudi mene vánjo vpletala, če sem hotela ali ne, premagati mi je bilo strah in plahôto.  Prelepo in ginljivo je bilo gledati in poslušati plemeniti bitji, drugo za drugo ustvarjeno, ljubeči se in vendar nedosežno daleč si stoječi!  Nepopisno krasni sta, izraz ljubezni in globôke tožnosti vzvišuje idejalno njiju lepoto.  A kakšen razloček vsaj na videz mej obéh čutili!  Dora mirna in pokojna, če ji tudi časih solze trepečejo v besedah, katerih vsako prošinja ljubezen.  Toda óna sveta, mirna, nesebična ljubezen se čuje v njih, s kakeršno se mati ljubljencu žrtvuje.  Rihard resnoben in krotak, a vsak pogled, vsak glas naznanja njegovo gorje, strto mu življenje brez nadeje.  Ali je žensko srce hrabrejše, ali lože samó sebe premaguje?  Ali Dorina strast ni dosegla nigdar óne, s katero jo Rihard objema še sedaj?  Tó so zagonetke, ki jih rešila menda nikoli ne bodem. — O minulosti ni bilo govorice, a Dora je poleg druzega vprašala Riharda, če talente, ki mu jih je Bog takó radodarno poklonil, še uri?  „Čas je bil, v katerem je tó, kar imenujete talente moje, praznovalo.  V meni in krog mene je bilo dolgo vse mrtvo.“ Čutila sem, ko je bolečina stresla Doro, pritisnila je rôko na srce.  Rihard, ves zamaknen vánjo, zapazil je tó tudi, kajti pristavil je naglo: „Sedaj je vse drugače, vidim, čujem in čutim zopet.“  „Hvala Bogú!“ vzdihovala je sama v sebi Dora. „Kaj ne, gospod, gozd in ravan, in morjé in solnčni svit in knjige so Vam na razpolaganje in čimbolj se uglabljate v tó, kar je božji in človeški duh ustvaril čudovitega, tem srečnejši ste?“  „Tem mirnejši sem, baronica!“  „Oh, dobro takó, saj mir je sreča! in umeteljnik morate sedaj biti,“ brzo nadaljuje Dora, „kajti Vaš talent je bil prav in resen.“  „Ako tó imenujete nezadovoljen biti sam s seboj in neutrudno siliti le naprej, potem je moj talent morebiti res pravi.“  „In je-li, kakó dobrodejno je čutiti, ko okó vedno ostreje gleda, ko se mu horizont razširja in s svojo močjo prošinja, kar mu je poprej le jasno bilo po pogledih izvoljenih duhov.“  „Toda odvisen sem vendar zmeraj še od njih in vzgoja, ki si jo osvajam sam, ne bode gotova nigdar.“  „In slikarstvo?“  „Vedno sem le učenec, ki se čudi vzorom.“  „A muzika, nebeška muzika?“  „Ljubim jo, kakor prej, — ko sem spremljal Vaše sladko petje — a razvedriti me ne more.  Umeje se, da govorim o muziki, ki svoje imé zasluži, ne o moderni zmesi glasov, skozi katero se um brezvspešno trudi in ni sence ne nahaja o tem, kar se more divnemu soglasju prilikati.“  „Tudi jaz sem Vaših mislij, tudi jaz nisem nigdar vesela, kadar čujem ono muziko, ki iz srca izvirajoč se vliva v drugo srce.  Ne smijajte se — saj veste, da nisem nigdar sentimentalna bila — če povem, da muzika in — lunin svit, napravlja od nekdaj jedni in isti vtisek v moji duši.  Probujata mi hrepenenje.  Kadar gledam luno, spominjam se svojih ljubih in mislim, da se moje oči v nji srečavajo z njihovimi.“  „Zakaj se ne bi hrepené srečavali v vzvišenem, bodisi v prirodi ali v umeteljnosti, četudi ne očí, ampak misli ónih, ki so si v dušnem razmerji?“  „Potem bi hrepenjenje le izviralo iz želje, da delimo s svojimi najdražjimi divni pogled ali sluh?“  „Izvestno!“  „Ne, gospod! — Nekdaj Vam ne bi bila ugovarjala.  A hrepenjenje, ki je čutim sedaj, ki ga muzika in — dovoljeno naj mi bode rêči — luna probujata v meni, ni z zemljo v nikakeršni zvezi.  Moj duh sili v tacih hipih naproti nečemu, česar imenovati ne morem, ali kar uva, in kar mu bode jasno morebiti — ónstran grôba! — Še nekaj: bivši dekletce sem vedno mislila, da mati iz lune náme gleda.  Odtrgati se pogleda nisem mogla, srce se mi je širilo in pretakala sem solzé.  Domóv nisem hotela.“ —  „Toda Ivana je srnico svojo v naróčaj vzela, zazibala jo z milo pesenco v spanje in hrepenjenje po ljubezni se ji je izpreminjalo — v nebeske sanje!“  Deset je bila ura na stolpi kapelice in Mirko se je približal, naznanjujé, da so konji uprežani. — Dve uri sta mi minili kakor toliko minut.  Preživela sem ji sedaj še jednoč.  Naj ji nadaljnjem v snù. „Hrepenjenje po ljubezni se je izpreminjalo v nebeske sanje!  Te in prejšnje besede je Rihard izpregovoril takó razvnet, toda s takšno tožnostjo, da jih še vedno slišim.  Inako se mi stvori pri spominu, ali pozabiti jih ne morem! —  22. dné avgusta meseca.  Rihard pojutrišnjem odide.  Semkaj ne pride zopet.  Nocoj se je poslovil, tudi meni rokó stisnil, „zdravstvujte“ mi rekoč.  Nebeski so bili poslednji večeri!  Res, nebeski in vendar tudi takó tožni, da jih ne želim preživeti še jedenkrat.  Glava me bolí in še bolj srce.  Ginljiva v lepoti in milini svoji je bila Dora in ljubezniva, kakor je samó nji môči biti.  Iz vsake nje besedij se je slišalo, da mu želi povzdigovati up, spravljati ga z ozbiljno usodo.  Vendar ne vem, če je stvorila prav — ali Rihard je nekoč dejal, „kar bodeš stvorila, bode prav stvorjeno“ in zatorej mora tudi prav biti, da mu je znova dala čutiti, kaj je izgubil v nji.  On je očito trpel.  Sredi govorov, sredi zanimivih pripovedek o potovanjih svojih je zdajci umolknil v sladki pozabljivosti samega sebe.  Moléč jo, upiral je vánjo okó in le s silo se predramil iz svojih mislij.  Ubogo srce, kakó mu je moralo krvaveti!  Čudno, Dora ga je hotela opozoriti náme.  Čemú li tó!  Ni ji bilo konca vprašanj, da sem povedala o zlatem svojem detinstvi, o časih, ki sem jih prežila pri materi.  Ne vem, ali me je vnemal blagi spomin, kajti govorila sem brez strahu in nepopisno dobro mi je delo, da sem smela povedati: tudi uboga sirota je bila zavida vredna stvar.  Najboljšo, najslajšo mater sem takó živo in hvaleče popisovala, da mi je Dora gladila lice in lase, ljubko rekoč: „Vesela bodite, Beata, sreča se Vam bode smihala, otročja ljubezen in máterin blagoslov, to sta stebra, na katera se zida.“ Rihard me je blagovoljno, a skoraj nekaj začujeno gledal.  Od sedaj je menda stoprav vedel, da žijem, da tudi jaz sem misleča in čuteča stvar.  Približala se je ura ločitve.  Do poslednjega Mpa se je Rihard moško premagoval.  Nijedna besedica odkrivala ni njega čustva.  Samó oči sta ga izdajali, ali kdo bi mogel tem prepovedovati? — A ko se je poslavljal z Doro, poljubujé ji rôko, ni je izpustiti mogel in govoril s takim trudom, da so besede skoraj nerazumljive bile. „Hvala — hvala Vam za divne ure, kakeršnih se nigdar več nisem nadejal — spomin o njih spremljal me bode“ — in glas mu je zaprlo.  Dal je potem meni rokó, šepetal „zdravstvujte“, še jeden pogled na Doro, pogled, v katerem je sijala vsa hrepeneča duša, in — hitel je strani.  Molčala je Dora, a hipno z neizrecno bolestjo nazaj poklicala odhajajočega.  Prekipela je ljubezen, vrnil se je razvnet in pokleknil pred njo ter na nje koleni nagnil glavo.  Pritisnila mu je ustna na čelo in položila rôci na glavo.  „Rihard, s solzami si me polubljal in blagoslavljal nekdaj, bil je najsrečnejši in najgrozovitejši dan življenja mojega, a prenašala sem neizmerno gorjé, ki mi je je naklonila usoda.  Selaj ti vračam tvoj poljub, naj iz njega, iz mojega blagoslova in iz mojih solz, izvirajo zate nebesa!“  „Nebesa so le tamkaj, kder bivaš ti, mili angelj moj!  Oh, zdravstvuj, vendar ne za veselej, čuj me, Dora, ne za veselej!“  „Ne, Rihard, ne za veselej — na svidenje, v tej ali v — óni domovini!“  Uglobil se je še jedenkrat pogled v pogled, kakor bi si hotel vtisniti za vedno predrago podobo v dušo in izginil je Rihard.  Zamišljena je počivala Dora, in jaz, jaz nisem vedela, ali sem živa ali mrtva od sočutja in tožnosti.  Molčé je hodila Dora potem poleg mene, toda predno sve stopili v salon dejala je: „Jutri, Beata, vsprejmete dokaz mojega zaupanja!“ —  Glava me bolí in še bolj srce.  Da bi Dori, da bi Rihardu s svojo srčno krvjo mogla kupiti vso zemeljsko srečo! „Zdravstvujte,“ rekel mi je. „Zdravstvujte!“ Far well for ever!  Byron, Manfred — Rihard!  23. dné avgusta meseca.  Kaplje, povejte, deževne,  Čiste kot svetlo srebró,  Ali solzice ste mile,  Ki jih pretače nebó?  Je li poznano višini  Ono prebridko gorjé,  Ktero v solzé se raztaplja,  Da nam ne poči srcé?  Te misli so se mi vsiljevale in nehoté se sklepale v bore stihe, ko sem danes za rana vstala — težka še vedno glava, še težje srce — in razvedriti se hotela s čistim krepkim vzduhom, ki zlasti ob zori veje od snežníkov.  Kakov izgled iz mojega tina!  Obláci so se podili in globoko doli viseč zagrinjali skôraj vse nebó.  Siv kakor nebó, bil je svet.  Nevidni snežníki — neviden raj: čarobni vrt!  Ona néma tožnost je vladala po prirodi, ki razžalosti stvarstvo.  Začenjalo je deževati, drobne kaplje so padale in deževalo je v jednomér, kakor ne bi hotelo biti nigdar konca.  Kakó se je tó ujemalo z menoj!  Tudi v meni ni luči, ni bôje, nijednega prostorca v duši, kder bi si moglo izpočiti željno čustvo!