Bilo je jutro sejmskega dne v nekem mestu na Moravskem.  Iz jasnega neba sijalo je toplo solnce meseca junija.  Po ulicah je tekla voda; ceste so se bile namreč ravno poškropile, da se pogasi mestni prah.  Po glavnih ulicah stale so po vrsti lesene bajte, pred njimi pa so kramarji jemali robo iz zabojev in jo polagali na ogled.  H kramarjem je pristopalo mnogo kupcev.  Med njimi se je videlo mnogo poljskih židov v dolgih suknjah, z visokimi klobuki, izpod katerih so jim viseli na levo in desno dolgi kodri.  Poljski židi so na Moravskem navadne sejmske prikazni.  Mestni postreščki so hodili važno sem in tja čakajoč poziva.  Šolska mladina, s knjigami pod pazuhami, hodila je po sejmu s počasnimi koraki, vsak trenotek ustavljajoč se in gledaje okoli sebe, dokler jih kaka brzo mimogredoča postava ne sune na stran.  Tu je kopica kmetov med seboj barantaje vpila; tam je druga kopa ljudij kričala in smejala se, ker se je zvrnol mesarski voziček, v kteri sta bila vprežena dva velika psa.  Tesne, postranske ulice so danes posebno dišale po žarkej zaseki.  Vsakih dvajset korakov je namreč stalo pri oknu malo ognjišče, na kterem se je peklo meso na razprodajo.  V teh ulicah so branjevci imeli svoje kraljestvo.  Skoro pri vseh vratih visele so nove ali ponošene obleke, stari in novi čevlji in vsakovrstno blago.  Todi je bila gneča največja, krik najhujši.  Po glavnem trgu pa so se srečavali trgovci in pogovarjali se mimogredoč o cenah in kupčiji.  Med njimi zapazujemo dva trgovca v živahnem pogovoru.  Eden je kazal kakih šestdeset, drugi kakih petindvajset let.  Na obrazih obeh bile so videti podobne črte, tako da je človek kmalu uganil, da sta oče in sin.  Obema se je na prvi pogled poznalo, da sta židova.  Starejši, majhen, trebušen mož, temno-rujave kože, z rujavkasto lasuljo, ktera mu je vedno lezla na stran, z na pol skodranim že močno sivim podbradkom, z velikim napetim nosom, škilavimi očmi, katerih zvijačni pogled je bil neprijazen pod sivimi dolgimi obrvmi: ta mož je bil dobro, a nekoliko zanemarjeno oblečen.  Ovratnik njegove suknje je bil vedno prašen; na sprednjem njenem delu pa mu je vedno manjkala kakšna gumba.  Zavratna ruta, ki je bila nekdaj črna, a zdaj brez odločne barve, stala mu je po strani; klobuku pa se je poznalo, da je bil večkrat na deži.  Na prstih obeh rok nosil je dragocene prstane, in debela zlata verižica mu je lesketala na ponošenem oprsniku.  „Povem vam, oče,“ reče mlajši nekoliko nevoljen, „da me Arabela čisto ni ne mara.  Ako mi vi ne pridete na pomoč, še predno postane polnoletna, ne bode mi tudi pozneje udana.  Kje pa najdemo v našem mestu drugo devojko, ki bi mi sto tisoč prinesla za doto?“  „Ne tako silen, Samuel, ne tako silen!“ odgovori patetično starec ter utakne počasi dva prsta v tobačnico, jemaje iz nje šnopovec ter ga v dolgih potegljajih ponoslja. „Arabela dopolni — tu se ustavi in dvakrat zaporedoma glasno kihne — Arabela dopolnila je ravno pretekli teden dvaindvajseto leto.  Zatorej mora zakonito še dve leti ostati pod mojim varstvom, ako se preje ne omoži.  V teh dveh letih pa dobiš, ako se jej znaš le količkaj prikupiti, gotovo njeno nagnjenje.  Ali misliš, da se bode ona udala tvojemu prvemu nasmehu in ti takoj v žepe zasula svoje tisočake?  K temu je preponosna in premodra.  Ko bi se pa Arabela v katerega mladeniča zagledala, prepričan sem, da bi nje zadnja misel bile njegove materialne razmere.  Da se pa še do sedaj ni, to je moja in tvoje matere zasluga.  Šest let si bil zdoma, dragi Samuel; Hamburg te je v teh letih temeljito izučil trgovstva.  Da pa tudi enkrat uživaš sad svojega uka in postaneš srečen, treba je, da zdaj praktično izvršuješ, česar si se naučil.  A k temu podvzetju treba je velikega premoženja, moj sin!  Žalibog, ljubi Samuel, da ti tvoj oče ne more toliko v roko dati, kolikor bi rad.  Zato pa sem ti priskrbel bogaro nevesto.  Pridobi si jo, in tvoja sreča je gotova.  Ne trdi mi,“ nadaljuje on živahneje, ko vidi, da mu hoče Samuel nasprotovati, „da je to težavna naloga pri Arabelinem značaji!  Treba je pameti in nekaj zvijačnosti, da premagaš njen ponos in razgreješ mrzlo njeno srce.“  „Ali res mislite, oče, da je Arabela brezčutna?“ povprašuje nato Samuel z neko dvomljivostjo.  Starec zmaje dvoumno z ramami in in nagubi obraz.  Potem dene roko na Samuelovo ramo, upre va-nj svoj škilavi pogled, tako da je med tem, ko je desno njegovo oko gledalo sinu v obraz, levo zrlo na njegove črevlje, in reče z nasmehom: „Ljubi Samuel, vese je lažje na svetu preiskavati in pretuhtati, kakor pa žensko srce.  Ono spada po mojem mnenji k največjim uganjkam stvarjenja, kar je različno in raznovrstno, kolikor je žensk na svetu. — Da je Arabela brezčutna za vse, kar jo obdaje, vem gotovo; ali je pa tudi brezčutna v srčnih zadevah, to, moj dragi, pa bodi tvoja naloga preiskavati.  Vsekakor pa, ako bi ona ne bila sreče otrok, ne bila bi vredna niti enega moškega pogleda.“  „Ni res, oče,“ odvrne ognjeno Samuel. „Arabela ni lepa, ni prijazna, to je res; ali nekaj dostojnega, nekaj skoro bi rekel mamljivega skriva se pod njeno odurnostjo, ki pa upliva kakor magnet na njeno okolico.  Poleg tega pa je on najbogatejša devojka v našem mestu.  To se ve dela jo še bolj privabljivo.“  „In vendar je postala že dvaindvajsetletna, a nihče še ni vprašal do zdaj za njeno roko,“ pristavi starec malomarno in zeha.  „Čul sem,“ odvrne polglasno Samuel, oziraje se okoli, ali njiju nihče ne posluša, „da v mestu nikdo ne ve, da je Arabelino premoženje tako veliko.“  Starec molči nekaj časa in migne zvijačno z očmi.  Naposled se nagne k Samuelovemu ušesu in skoro šepetaje opomni: „Ali je treba vse na glas oklicavati? — Prav za prav Arabela še sama ne ve natanko, koliko je po srečki dobila.  Kakor veš,“ nadaljuje kasneje in porine z nogo kamen na stran, ki je ležal na tlaku, „Arabela je bila jedva trileten otrok, ko je prišla k nam v hišo.  Vse njeno imetje je ondaj obstajalo iz culice v katerej so bile obleke in nekaj perila in pa ona srečka, ki jej je visela v svilo zavita okoli vratu.  Slučajno smo našli srečko in slučajno tudi zvedeli leto pozneje, da je bila njena srečka vzdignena.  Kar črez noč, postala je iz uboge sirote ena najbogatejših devojk.“  „Čuden naključaj,“ mrmra Samuel zase. „Kaj ne, oče,“ reče potem glasneje, „da je ona moja sestričina?“  „Ah kaj; njeno sorodstvo z nami nima dosta pomeniti,“ odvrne hitro in nekako v zadregi starec. „Le preveč se za te reči ne brigaj, Samuel,“ pristavi nevoljen. „Vedi, da niso bili njeni roditelji mnogo prida; zato pa je bila njihovemu otroku sreča mila.  Meni, delavnemu, poštenemu človeku, ki se mučim nad trideset let za blagor svoje rodbine, meni izpodleti vsako početje.  Zato pa bodi ti srečnejši od svojega očeta!  Arabela mora na vsak način postati tvoja žena; kajti le po tej ženitvi utrdi se čast naše hiše.“ Tu obmolkne in začne jezno pihati predse.  „Ali ste res v denarnih zadregah, oče,“ poprašuje plaho Samuel.  „No, da! čemu bi ti tajil?  Nekako tesno se nam godi z denarjem,“ bil je njegov malomarni odgovor. „Tvoje šestletno bivanje v Hamburgu, stalo nas je tudi nakaj; nesrečne spekulacije, slaba kupčija in razkošno življenje, ktero smo prisiljeni voditi —“  „Prisiljeni,“ pretrga mu Samuel začudjen besedo.  „Prisiljeni, da, bebec ki si!  Kdo pa bode beraču kaj zaupal? — Ali me umeješ?“  „Umejem vas,“ odgovori resno Samuel. „In ta razkošnost se pokriva s premoženjem Arab—“  „Ha, ha,“ nasmeje se starec, da ne more sin dalje govoriti. „Kako si bojazljiv!  In ti hočeš postati trgovec s takim zajčjim srcem in tanko vestjo? — Ali ne pravim, da mora biti ona zato tvoja žena? — Kaj me gledaš tako debelo?“  „Ako pa bi ona tega ne hotela, oče?  Kaj potem?“ pristavi nekako prestrašen Samuel.  „Mora!“ bil je odločen odgovor. — „Ah,“ zakliče na enkrat starec iznenadjen, kažoč na starikavo žensko, ki je s polnim jerbasom nakupljene zelenjave proti njima šla; „ravno tam gre Waldekova kuharica.  Moram z njo govoriti, Samuel, zavoljo praznega stanovanja v našej vili.“ To izrekši zapusti z brzimi koraki sina, da bi dospel za kuharico.  Kuharica se je ravno ustavila, da baranta s kmetico za par piščet, ko se jej žid približa.  Ta se jej poklanja, kakor da bi bila ona Waldekova gospa sama, in začne z dobrikajočim glasom: „Res lepa piščeta so, Julija, in dobro rejena, da jih takoj lahko zakolješ.“  „A, gospod Karpeles!“ oglasi se zdaj kuharica jedva ga pogledavši, potem pa nadaljuje kupčijo.  Karpeles se nekolikokrat plašno ozre, ali ga ne opazuje kakov znanec; ko pa vidi, da se kuharica za-nj nič ne zmeni, reče nevoljen pogledavši na uro: „Podvizaj se, Julija; poldesetih je že, in gospa te bodo zmerjali, ako predolgo izostaneš.“  „Joj meme, kako gospod za-me skrbijo,“ odgovori kuharica porogljivo.“Tam dole pa gospod Samuel na vas čakajo.  Čemu se mudite z menoj?!“  Rekši porine piščeta siloma v jerbas, da začivkajo, dene si pletarček na roko, v drugej pa nosi krožnik nakupljenega okusnega sadja in se brzih korakov oddaljuje.  Debelušni Karpelas pa hiti za njoi, skoro brez sape v eno mer govoreč: „Julika, drugo nadstropje v mojej vili je zopet prazno.  Kaj, ko bi gospod doktor in milostljiva gospa hotela zopet biti naša stanovalka?“  „Kaj še, da bi nas zopet odposlali iz hiše kakor pred dvema letoma, kedar bi boljših stanovnikov dobili?“ posmehuje se kuharica.  „Ne, Julika, takrat je bila pomota.  Kesala sva se potem, bridko kesala, jaz in moja žena, moja Rebeka.  Veš, oni sodnik je imel osem otrok, in kaj so man ti paglavci škode delali, Bog izraelski!  Veš, oni krasni steber za cvetlice, ki je stal sredi stopnic, podrli so ga takoj tretji dan.  Mene je stal blizu sto goldinarjev, ker je bil pozlačen in —.“  „Že vem, gospod Karpeles,“ pretrga mu kuharica besedo. „Ali, ne zamerite, meni se mudi.  Priporočam se.“  „Verjamem, verjamem, zlata Julija; pa še ni tako pozno.  Deveta ura še ni bila; le poglej tam na zvonik! — In preproge, ki so bile potegnene po stopnicah in veži, prave perzijanske preproge, Julija, da je moja Rebeka z njimi grozno veselje imela —.“  „Ali gospod, ne zadržujte me,“ huduje se Julija; „danes imamo goste.“  „Vem, vem,“ beseduje dalje žid. „V enem meseci, pravim, tako resnično, kakor je res, da zdaj s teboj govorim, v enem meseci bile so te preproge same cunje.“  „Verjamem, obžalujem, gospod,“ reče raztreseno kuharica.  „Julika,“ nadaljuje s prosečim glasom, ko kuharica zopet podviza svoje korake; „novo svileno ruto dobiš od mene, in moja gospa se bode proti tebi velikodušno izkazala, ako prigovarjaš svojej milostljivej gospe, naj bi zopet v našej vili stanovali. — Na vrtu sem dal staviti klopi iz španjskega trstja in pesek po stezicah nasuti.  Tvoja milostljiva je lahko celi dan na njem, uživa mir in dober zrak ter si ob enem prihrani obilo denarja za toilleto.  Tam je ne bode nihče videl, in sprehaja se lahko v domačej obleki, kakor moja Rebeka. — Pa še nekaj, Julika,“ dostavi hitro in jo prime za obleko, ko vidi, da ona hoče v mesnico. „Gospa rada redi kuretino, kaj ne? — Dobro, ona sme kuretino rediti, kolikor je hoče.  Na dvorišči poleg studenca, saj veš, kjer smo vedno drva imeli, zdaj je tam prazen prostor.  Tam si naj milostljiva da napraviti kurnik.  In za to, Julija, ne bodo gospod doktor niti novčiča več plačevali, kakor poprej.  Vse te ugodnosti zastonj, iz prijateljstva, iz same ustrežljivosti, iz spoštovanja, iz —.“  „Vse bom povedala gospe, gospod Karpeles; ničesar ne bom pozabila.  A zdaj moram v mesnico; priporočam se.“ — In ona mu pokima v pozdrav ter hiti v mesnico.  Karpeles je bil s seboj zadovoljen.  Vzame iz žepa ruto ter si obriše z njo potno čelo; odpne si suknjo in vračajoč se nazaj mrmra sam pri sebi: „Štiri sto forintov na leto mi nese najemnina za stanovanje v drugem nadstropji; jaz pa plačujem doktorju Waldeku štiristodvajset forintov na leto obrestij za posojilo.  Ako pa je moj stanovnik, onih dvajset forintov mi mora popustiti.  Kupčija bi ne bila slaba.“ Zadovoljen utakne ruto v žep, zapne si zopet suknjo in položivši križema roke na hrbet, izgubi se med množico.  Kako četrt ure od sredine mesta je prijazno predmestje, ki se pa močno razlikuje od drugih predmestij.  Tu ni videti starinskih, umazanih hiš; tu niso kramarji in žganjarji doma; po ulici ne tekajo bosi, raztrgani otroci in zastradanih obrazov ni videti pri hišnih vratih.  Lepa, široka, ravna cesta je obrobljena z gostim drevoredom iz visokih lip in kostanjev.  Za tem drevoredom pa, na pol skrita, razteguje se dolga vrsta lepih vil.  Pred vsako vidijo se skozi umetno železno ograjo cvetlične gredice, kolibice in razne naprave.  Za vilami pa se vzdigujejo majhni grički, zarasteni s temnimi gozdiči.  Todi živijo same premožne rodbine, večinoma trgovske, in to po letu in nekoliko tudi po zimi.  Posestniki takih vil imajo tudi svojo kočijo na razpolaganje, in tedaj jim tudi ne dela sitnobe majhna oddaljenost od mestnega osredja.  Zato pa ne poznajo zaduhlosti ter uživajo sveži zrak.  Ena takih vil bila je lastnina nam že znanega žida Karpelesa.  Karpelesova rodbina je bila ena najstarejših v mestu.  Že od nekdaj ste se dve imenitni tamošnji tovarni, ena s suknom, druga s sladkorjem imenovali z isto firmo.  Tudi več hiš je imelo istega gospodarja.  A to je bilo pred kakimi štiridesetimi leti še za očeta starega Karpelesa.  Zdaj je bilo drugače.  Ker se je Karpelesovo premoženje razdelilo med več otrok, prodala se je ena tovarna.  Gospodar ostale tovarne, Samuelov oče, pa si je iskal, ko je tovarno prevzel, sodružnika.  Prejšnja firma glasila se je odslej na dvojno ime.  Nekaj let pozneje pa je začel Karpeles tudi mestne svoje hiše prodajati.  Edina vila, kjer je zdaj z rodbino stanoval, bila je še njegova. — Ljudje so z začetka debelo gledali te izpremembe in si marsikaj pripovedovali.  Ali ker je potem Karpelesova rodbina še razkošnejše živela nego poprej, tolmačili so si stvar drugače.  Menili so, da je bil v denarnih zadregah iz že navedenih uzrokov.  Karpeles je imel dva sina, Samuela, kterega že poznamo, in Davida, dvanajstletnega, malopridnega dečka.  Imel pa je v hiši tudi rejenko, Arabelo, hčer svoje rajnke polsestre, ktere preteklost pa je bila občna skrivnost.  Arabela ni ničesa vedela o svojih roditeljih.  Ko je bila še mlajša, poprosila je večkrat teto, Karpelesovo ženo, naj jej kaj pove o njenih roditeljih.  A vselej je dobivala le dvoumen odgovor.  Pozneje ko je postala starejša, obnašala se je, kakor da bi jo čisto nič več ne mikalo poznati svoj rod.  Na samem pa je čestokrat žalovala nad to skrivnostjo.  Naposled pa začne iz posameznih odgovorov svojih rediteljev sklepati, da je ona nezakonski otrok. — Strah, da bi res bila tako zapuščena in dvom, da je morda vendar: ta nehotovi sum uplival je zelo na njen značaj.  Vzrastla je neprijazna, nezaupna, zamišljena, dasi je njeno srce bilo nagneno k prijaznosti in dobrotljivosti.  Če ravno je vedela, da je premožna, ni se prevzela.  Mislila si je: ko bi bila revna, živela bi v stričevej hiši kot služkinja, prezirana, morda celo zaničevana, a menda bolj svobodno, kot sedaj.  Ker me je pa sreča storila bogato, živim v obilnosti, to je res; prilizujejo se mi pa in laskajo le zato, da postanem njihova last.  Poznala je namen svojih rednikov.  Vedela je, da je določena v nevesto bratrancu Samuelu.  Proti bratrancu ni čutila ne zopernosti, ne nagnenja.  Vedela je, da ima njen denar pri tej ženitvi prvi opravek, ne njena oseba.  Zdelo se jej je pa vendar včasih, da jo Samuel bolj spoštuje od drugih.  Toda njena že ukoreninjena nezaupnost k vsemu človeštvu zadušila je v njej to misel že takoj v trenotji, ko se je bila oglasila.  Na majhnem dvorišči vzadi za Karpelesovo vilo oglasi se neko vpitje.  David, Karpelesov mlajši sin, kteremu je iz črnikavega obraza in temnih očij gledala hudobija, drži z eno roko majhnega petletnega vrtnarjevega fantička, z drugo pa udarja po njem.  „Boš dal žogo, pes kristjanski,“ vpil je in od jeze so se mu napenjale žile na čelu.  „Potem mi je več ne povrnete,“ bil je jokajočega fantička odgovor.  „In če je ne dam, kaj potem?“ odgovori David in trese ubogega otroka. „Saj je žoga kupljena le z našim denarjem, da veš, vi ste berači; hrano in stanovanje vam le mi dajemo.  Kje ima tvoja mati denar, da ga potrati za take reči?“  „Te mi niso kupili mati, ampak prinesel mi jo je sv. Miklavž, ker sem priden in lepo molim,“ kliče solzeč se nedolžni otrok in krčevito stiska žogico v pest.  „Bebec,“ smeji se hudobno David in ga vlači za ušesi. „Boš dal, cigan?  Sv. Miklavž praviš ti je žogo prinesel? — Veš kaj?  Tvoja mati nam je z vrta ukradla cvetlice, skrivoma jih prodala in z onim denarjem kupila ti je potem žogo.“  „Ni res, ni res, lažete,“ brani se jokaje deček.  „Da lažem? jaz lažem? — Ti capin se upaš tako z menoj govoriti?“ vpije srdito David, vrže otroka na tla, polasti se žoge in jo zažene z vso silo kviškoma, da pade slučajno skozi okno na hišno podstrešje.  „Tako,“ reče potem grohotajc. „Zdaj moli sv. Miklavža, da ti jo s podstrešja prinese nazaj.  Obrne se, da bi zapustil dvorišče, a naenkrat se ustavi v zadregi.  Mlada devojka, v priprostej obleki, s širokim vrtnim klobukom na glavi in šopek cvetlic v roki, stala je pred njim.  Bila je Arabela.  Arabela ni bila znamenita prikazen.  Visoke rasti, suhljasta, prosto oblečena, z vedno resnim obrazom, malobesedna, delala je utis bolj starikave, nego pa dvaindvajsetletne gospodične.  Oči je navadno imela v tla obrnene, tako da ni nikdo prav vedel, kakoršne so barve.  Smehljaja pa še ni nihče zapazil na njenih vedno stisnjenih ustih.  Ljubila je samoto in se izogibala kolikor mogoče ljudij.  Njeni nagibi in mišljenja bili so uganjka njenej bližini; sploh pa se ni nihče razven Samuela brigal za njeno dušno življenje.  Mnenje je bilo v obče tedaj, da je brezčutna in nevedna in da jo edino njen denar dela pozornosti vredno.  „Kaj si zopet storil, David?“ rekla je strogo Arabela; „zakaj se Lojzek joče?“  „Potrgal je na vrtu jagode in zato sem ga nekoliko stresel,“ bil je drzen odgovor.  „Kaj si pa zdaj k višku vrgel?“ poprašuje dalje devojka z ostrejšim glasom.  „Zeleno jabelko,“ odgovori še drzneje David.  „Poberi se nesramnež s svojimi lažmi,“ reče Arabela z zaničevanjem in se obrne od njega. — Nato se približa vrtnarjevemu otroku, prime njegovo glavo med obe roki, zre mu v solzne oči in mu nežno šepeta: „David te je zopet udaril, kaj ne? — Ne joči, revček; po obedu ti prinesem iz mesta slaščico.“  Otrok se pomiri vsled Arabelinega ljubkovanja in jej pove, kako grdo je David ravnal z njim.  Arabela je bila ginjena. „Tako žalostna bi bila tudi moja osoda v tej hiši, ako bi bila revna, kakor si ti,“ mislila si je pri sebi in je otroku lase s čela pogladila.  A kmalu se premaga in nekako osorno pristavi: „Jaz pojdem na podstrešje in ti poiščem žogo.  Ako je pa ne najdem, postavi nocoj svoje črevlje na okno, in sv. Miklavž ti prinese še večjo žogo od prejšnje.“  Lojzeku se ob tej obljubi lice razvedri, in on gleda pol v zadregi, pol hvaležno na šibko Arabelino postavo.  Toda Arabelino lice postane resnobno, in kakor da bi njega več tam ne bilo, odide z dvorišča, ne da bi pogledala ga.  Karpelesova žena je bila kakih petdeset let stara, majhna in debela, da se je komaj gibala.  Bila je temne kože, črnih las, ki so pa zdaj že začeli nekoliko siveti, črnih, neprijaznih očij in velikih ust.  Njeno lice je bilo polno bradavic, iz katerih so štrleli posamezni lasje.  Kadar je govorila, kazala je vrsto velikih, umetnih zob.  Njena obleka, vedno dragocena, bila je brezokusna, ker je najnovejše mode pretiravala.  Ne dovolj, da je bil njen obraz grd, bil je tudi ostuden, ker ga je barvala in belila.  Karpelesovka sedi v obednici na nizkem naslonjači in ljubkuje kodravo glavo sina Davida, katerega je bila k sebi nagnola.  „Praviš, da te je spodila in obsula s psovkami, ta priklatnica? — Ah, da se jej ne morem maščevati, kakor bi rada; da sem celo prisiljena klanjati se jej in prilizovati!  Pomozi mi Bog, da prenesem to bridko nadlogo, ktera me po nezaslužnem skoro vsak dan zadeva.“ — In obrisala si je z ruto solze, ktere so jej od jeze zalile oči.  „Toliko, da me ni udarila, pritožuje se David z umetnim vzdihljajem in nasloni glavo materi na prsi.  Karpelesovka globoko vzdihne in gleda napol proseče, na pol preteče v moža.  Ta pa hodi z velikimi koraki gor in dol po obednici in hrusta košček kruha.  Ker se pa on ne zmeni za njene poglede, zakriči Karpelesovka jezno na-nj:  „Ali res nimaš tolažilne besede za svojega otroka? — Ah ali res moraš trpeti tako krivico? — Ali ti Arabelin denar več velja od najinega deteta?“  Karpeles nadaljuje po sobi svoj sprehod dčakaje, da sluga odide, ki je pokrival mizo za obed.  Potem pa reče malomarno: „Arabela ga je skregala, ker se je baje grdo zlagal.“  „In ti jej to verjameš?“ bil je razjaren odgovor Karpelesovke. „Ne, Izidor; moj David, najin otrok se nikdar ne zlaže.  Meni smeš to verjeti,“ dostavila je občutljivo in položila desnico na prsi.  Karpeles se zagrohoče in položila desnico na prsi.  Karpeles se zagrohoče in ukaže Davidu sobo zapustiti.  Ko ta odide, ustavi se pred ženo in reče porogljivo:  „Kdo pa ti verjame, Rebeka, ako trdiš, da David ne laže?  Ne bil bi on najin otrok, ko bi ti prav imela, da ne laže!  Da ti resnico povem,“ nadaljuje resneje, „že tudi meni presedajo njegove večne laži.  Ti si ga v svojej prenapetej ljubezni popolnoma popačila, Rebeka.  Samuel mi je ljubši.  Še danes sem se prepričal, da se je iz Hamburga mnogo boljši povrnol, kakor pa je tja šel.  In dasi imam jaz za seboj marsikaj, kar bi rad, da bi se ne bilo nikdar zgodilo, veseli me vendar vedeti, da bi bili moji otroci boljši od mene.  Da pa David ne bode boljši, to že lahko danes z gotovostjo trdim. — Kar pa zadeva moj srd na Arabelo, povem ti, da se premaguješ, ako nočeš sebi in celej rodbini škodovati.  Poglej ta papir,“ nadaljuje vznemirjen, vzemši iz listnice pismo. „Vsi smo danes berači, ako nam ne pomaga Arabelin denar.  Pa še nekaj,“ pristavi mirneje in utakne pismo v listnico. „Ravno sem ti hotel povedati, da mi danes pomagaš s svojo izgovornostjo, da se še danes Arabela zaroči s Samuelom.  On mora jutre namesto mene po opravkih odpotovati.  Mogoče, da ga dva meseca ne bode nazaj.  Za naše upnike pa je velike možnosti, da se po mestu širi novost, da sta Samuel in Arabela zaročena; kajti — —.  Kaj me tako razjarjeno gledaš, Rebeka?“ pretrga si Karpeles besedo, videč, da se žena od togote sem in tja meče po naslonjači in da se menjajo barve na njenem lici. „Ne vem ti druge pomoči.  Sicer pa,“ nadaljuje, nadaljuje, ko je opet enkrat obhodil sobo, „trdi, kar hočeš, ali boljše neveste od Arabele vendar ni za Samuela.“  „Da, da, ko bi ona ne bila —, ko bi ona ne bila —,“ toguje z neko grozo Karpelesovka, a stavka ne konča. „O ti usmiljeni Bog,“ vzdihuje potem oči kvišku vzdignovši, „da ne veš druge pomoči, Izidor, da res ne veš!“  „Ne vem,“ reče on zamolklo, „ne vem; in ko bi mi kdo glavo vzel, ne vem ti pomagati. — A zdaj nehaj tugovati, nespametnica,“ zakliče jezen in jo strupeno pogleda. „Kdor je tako daleč zašel kakor midva, ta mora svoj pot nadaljevati, da si ohrani kožo.  S kesanjem, z oponašanjem ali pa celo s sovraštvom do Arabele ni nič pomagano.“ — Nato umolkne in posluša.  Skozi zaprta vrata čuli so se lahki koraki.  „Arabela gre,“ zašepeče žid svojej ženi.  Potem jo neuljudno prime za roko in reče hitro in odurno: „Ali mi bodeš tudi sedaj pomagala, Rebeka?“  Žena mu s silo odtegne roko in odvrne s trepetajočim glasom: „Bom, nam na ljubo.“ — —  „Ali naj ukažem juho prinesti na mizo, teta?“ popraša vstopivši Arabela in dene šopek, kterega je nosila v roki, v cvetlično posodo.  „Na Samuela še čakamo, ki pa vsak čas pride,“ odgovori Karpeles namesto svoje žene.  Nato se približa Arabeli in reče pomilujoč jo:  „Bleda si videti, ljuba Arabela; ali te zob še vedno bmuči?“  „Malenkost,“ odgovori mrzlo deklica, vzame neko knjigo in gleda va-njo.  „Ali, Arabela,“ začne sedaj Karpelesovka z dobrikovalnim glasom, a pozna se jej, da jej ne prihaja iz srca. „Tvoja ponižnost presega vse meje.  Kako si se danes zopet priprosto oblekla!  Moje hišinje so vse bolj nališpane od tebe.  Ljubka, na zvunanjost ne sme človek nikdar pozabiti.  In ti, s svojim velikim premoženjem, ti skopariš in se oblačiš kakor dekla.“  „Zato pa bode moj bodoči soprog tem večji zapravljivec,“ odgovori Arabela zbadljivo in zapre knjigo. „Sicer pa ne vem, teta, kaj vidite nedostojnega na mojej obleki.  Ali sem morda umazana?  Ali pa raztrgana, ali kaj?“  „Bog ne daj, Arabela, tako hudo nisem menila.  Tvarina tvoje obleke je fina in dragocena, samo kroj je preveč priprost; in nekoliko nališpana bi morala obleka tudi biti,“ izgovarja se Karpelesovka.  „Vi veste, teta, da ljubim jaz od nekdaj priprostost, kakor ljubite vi nališpanost,“ odvrne Arabela porogljivo.  Karpelesovka se premaguje po tejh besedah in reče prijazno: „Vem, da ljubiš čednost, Arabela, in spoštujem tvojo prijaznost.  Menila sem samo, da bi se zdaj, ko je Samuel doma, njemu na ljubo nekoliko okrasotila.  Ženini radi občudujejo svoje neveste,“ končuje Karpelesovka z nekim prisiljenim glasom.  Mož jo pomenljivo pogleda, kakor da se jej hoče zahvaliti, da je enkrat odločno besedo izpustila.  „Nisem še njegova nevesta,“ odgovori Arabela mračno in postane nekoliko bleda.  „Kar še ni, pa bode, hčerka moja,“ zakliče žid ves ljubezniv in jej potrka na ramo. „Da, Arabela, jutre mora Samuel odpotovati in on noče oditi, prednom mu ni dana tvoja beseda, po kterej že tako dolgo hrepeni.  Le ti, Arabela, le ti si ona, ki zamore osrečiti našega Samuela; ti, s svojimi visokimi čednostmi, žlahtnim srcem, modrim umom — —.“  Arabela, ki je med Karpelesovim navdušenim besedovanjem vedno bolj bledela, pretrga mu besedo in reče nevoljno: „Čemu toliko besed, ko manjka vendar glavnega k tej zvezi.  Vi veste, stric, da jaz ne ljubim svojega bratranca.“  „Pa zato on tem bolj tebe, moja draga,“ dostavi Karpelesovka z izpremenjenim licem; „in to zadostuje, da je zakon srečen.“  „Kaj pa je v zakonu tudi treba ljubezni,“ oglasi se Karpeles in se poredno nasmehne. „Poglavitna reč je, da sta zakonca enakih mislij, da se podpirata v podvzetjih in da se trudita oba za eden cilj: da se pomnoži premoženje in se tako pripravi v hišo ugodno, brezskrbno življenje.  Kaj ti pomaga, Arabela, ves tvoj denar, sako ti nič ne nese?  Ako ga izročiš možu, ki ga ne zna pomnožiti, temveč uživa samo njegove obresti, ali pa se celo loti kapitala samega? — Če pa postane Samuel tvoj mož, tvojih sto tisoč goldinarjev bode v kratkih letih, lahko si o tem prepričana, Arabela, narastlo na dve sto tisoč, ako ne na več.  Da, da,“ nadaljuje živahno žid in krili z rokama, „samo v kupčiji ima denar veljavo, samo kupčija je oni skrivnostni vir, od koder se bogastvo po svetu raztaka. — Kaj ne, ljuba Rebeka,“ obrne se potem k svojej ženi in jo po lici poboža, „tudi midva nisva nikdar drug drugega nadlegovala z ljubzenskimi vzdihljeji, a bila sva vendar vedno srečna.“  „Vedno, moj Izidor,“ odgovori umetno Karpelesovka.  Ali ko je to izrekla, zamisli se vzdihuje na vsakdanje prepire s svojim možem.  Arabela je z zaničevalnimi pogledi poslušala ta pogovor.  Nato pa reče z bridko porogljivostjo:  „Kakor vidim, snubi se moj denar, ne moja oseba.  Ako je vama prav, odstopim vam polovico svojega premoženja, samo da mi pustite svobodo.“  Tihota nastane v sobi.  Soproga si v zadregi menjata poglede.  Znalo se je Karpelesovki, da jej je ta ponudba po godu, njenemu možu pa ne.  A k sreči se vrata odpro, in Samuel vstopi.  „Ali je res, oče, da moram jutre zopet odpotovati, kakor mi je knjigovodja zdaj le povedal?“ poprašuje Samuel neprijetno iznenadjen.  „Res, res,“ pritrdi starec. „In izostal bodeš, kakor sem izračunil, dva meseca.  Opravila zahtevajo to.“  Samuel ga začudjen pogleduje.  Škilave oči starca Karpelesa pa so se obračale na vse strani.  Samuel ga razume in se takoj pomiri.  Nato se vsedejo k mizi, in sluga streže z jedili.  Nekaj časa je vse tiho po sobi.  Čuje se samo ropot krožnikov, nožev in vilic.  Samuel in Arabela se komaj dotikata jedil, dočim jih Karpeles z največjim tekom použiva.  Karpelesovka pa opazuje vsak košček, predno ga nese k ustom, in godrnja neprestano nad kuharico, ki ni baje obed po njenem okusu napravila.  „Zakaj ste tako tihi, otroci moji,“ začne veselo Karpeles in drgne pod mizo ob sinovo nogo v znamenje, naj kaj govori. „Saj ne bode ločitev večna, temveč le začasna.“  Samuel pogleda zmočen najprej očeta, kakor da se hoče s tem pogledom ohrabriti, potem pa se ozre na Arabelo in reče naposled bojazljivo:  „Ali res, Arabela?  Smem li upati, da se mi, ko se povrnem, izpolni že dolgo gojena želja, da te bom smel imenovati svojo?“  Beseda je bila izrečena.  Samuel umolkne ter čaka skoro brez sape na odgovor.  Karpelesovka začne nekoliko hitreje jesti; Karpeles pa ne more več od samega veselja, da je sin vendar enkrat izustil osodepolno vprašanje, mirno sedeti in gleda na uro, popravlja si lasuljo, natoči vina ter zre z nepopisljivo mehkobo na Arabelo.  Toda Arabela molči ter lupi hruško mirno naprej.  Karpeles pa vzdigne naposled kozarec vina, vstane in reče:  „Ali smem častiti novima zaročencema?“  „Arabela,“ zakliče Samuel že nevoljen, ker ga draži njeno molčanje, „ali nočeš izpolniti moje in roditeljev iskrene želje?“  Arabela, maje z ramami, upre va-nj svoje zelenkaste oči, iz katerih se je neizmerna srpost usula na Samuela, ter reče počasi:  „Ali je toliko potreben ta zakon?“  „Arabela,“ odvrne ognjeno Samuel, „jaz ljubim —.“  „Moj denar, to vem,“ pretrga mu s silo Arabela besedo in glas jej nekoliko trepele.  „Ali, otroci moji,“ pristavi stari žid veselo, „vidva mi postajata mehka.  V devetnajstem stoletji živimo, in vidva govorita o idealnej ljubezni!  Da, to je stvar za romane in ne za praktično življenje.  Kaj ne, draga Arabela, da si ti od danes naprej Samuelova nevesta?“  „Da, sem,“ bil je zdaj odločen Arabelin odgovor. „Toda želim, da se ta poroka ne izvrši pred enim letom.“  Ko je Arabela to izrekla, približa se jej Samuel, da bi jej izkazal svoje veselje.  „Pusti to,“ odvrne odurno gospica in se ga brani. „Lahko sva prijatelja tudi brez tega.“ — Rekši mu poda roko v znamenje, da mu ni neprijazna.  Samuel seže hitro po njo ter jo poljubi, med tem pa zašepeče: „Tedaj v enem letu, Arabela?“  „Čemu bi ponavljala?“ odgovori deklica s svarjajočim glasom.“Črez leto dnij, ako še bodeš istih mislij, spomnij me dane besede.“  „Razžaljen odmakne se jej Samuel, Arabela pa zapusti takoj sobo.  Stari žid se mane vesel roki ter vzklikne:  „Čast, hvala in zahvala tebi, o Bog, ki ne zapuščaš tega, ki ti zvesto služi“ Dobro si se obnašal, Samuel,“ dostavi proti sinu; „sreča in božja milost naj te spremljata povsod, moj sin, ker si očetu odvalil kamen od srca.  In tebi, Rebeka, tebi ne preti več revščina; naša hiša stoji zopet na trdnej podlagi.“  Karpelesovka prikimava, a ne more prav deliti moževega veselja.  Samuel pa se obnaša, kakor da ni čul očetovih besed, ter zre čemerno pred se.  Zdravnik Waldek je bil sedemdesetleten starec, priljubljen in spoštovan mestjan.  Prakso je zavoljo bolehnosti opustil že pred desetimi leti.  Ker je pa njegova rodbina obstajala iz soproge in edinega sina, zato so Waldekovi prav dobro, če tudi prosto živeli ob tem, kar so si bili prihtranili.  Waldekova žena je bila priprosta, dobrosrčna gospa, ki je samo za moža in sina živela.  V mestu je bila malo znana, ker ni v društvo zahajala; tem bolj so jo pa poznali mestni reveži.  V jutro je hodila navadno k maši, a po maši na trg, kjer je sama nakupovala.  To je bila nje vsakdanja zabava, brez ktere ni mogla živeti.  Po večerih pa je navadno obiskovala ubožne rodbine, pri katerih so po moževem naznanilu revni bolniki prebivali.  Tako je tudi ona zadovoljno živela skozi mnogo let; na enkrat pa se je morala odpovedati temu veselju.  Vsled protina v desnej nogi bila je prisiljena doma ostajati.. le s težavo, s pomočjo palice in kuharice, podajala se je namreč še vsako nedeljo v crkev molit.  Njun sin, profesor Walter Waldek, bil je v tridesetem letu svoje starosti.  Že v ranej mladosti resen in zamišljen, bil je z dušo in telesom udan uku.  In kakor se je nekdaj izogibal součencev ter se nikdar ne pridruževal njihovim igram, tako je tudi zdaj v moškej dobi živel kot samotarec.  Vse štiri stene njegove sobe, od stropa do tal, bile so zakrite s knjigami, ki so v predelih stale po vrstah.  Njegova miza je bila polna rokopisov; med njimi pa je ležal kak ponočen ovratnik, kos starega kruha, na pol ugriznen sad in druga navlaka.  Vsi stoli so bili pokriti s časopisi in brošurami; sploh nobeno pohištvo v sobi ni bilo prazno: vse je nosilo znak njegove učenosti.  Ta nered v sinovej sobi je bil trn v očeh gospe Waldekovej.  Ona, ki ni trpela najmanjšega prašeka ali nereda v hiši, morala je molčati in dovoliti, da se je le enkrat v tednu pospravljala sinova soba.  In še tedaj smela je samo ona njegovo svetišče oprašiti in vselej se je morala dobro čuvati, da ni nehote kake knjige ali kakega lista premaknola.  Walter, sicer dober sin, ki je ljubil in spoštoval mater, spozabil se je pa vendar ter se hudoval nad njo, ako je le košček papirja zavrgla, če ga ni bil on preje na vse strani pregledal.  Walter je bil tudi vegetarijanec in to tako pretiran, da je začel zadnji čas rajši sam za-se v svojej sobi obedovati in večerjati, kakor da bi gledal, kako si mati in oče, po njegovem mnenji seveda, zastrupujeta življenje z mesnimi jedili.  V učenosti pa je bil velika glava, in strmeči svet mu je prorokoval znamenito bodočnost.  Nekega popoldne sedela je gospa Waldekova pri oknu in pletla.  Nogavice.  Pri njenih nogah sloni mali psiček in dremlje.  Na blazini pa leži stari Waldek, v prijetnem popoldanskem spanji prebavljaje svoj obed.  Soba je bila starinski napravljena.  Vsaka podoba, vsak stol v njej dočakal je najmanje pol stoletja; a vse je bilo snažno, vse tako ugodno opravljeno, da se je vsakega, kdor je stopil v sobo, polastil čut miru in zadovoljnosti.  Waldekova gospa zdaj pa zdaj zameži in pokimava z glavo; a vsak čas se zopet predrami, začne z nova plesti in mrmra sama pri sebi: „Ne smem se udati spanju, sicer ne zatisnem po noči očesa.“  Ravno je zopet zamežala in njene roke so izpustile pletenico v naročje, ko kuharica po prstih k njej pristopi in zašepeče: „Milostljiva gospa, žid Karpeles je prišel.“  „Kaj praviš, Julija?  Karpeles je prišel?“ poprašuje gospa na pol še speča in si mane oči. „Glej, glej,“ začudi se ona. „Skoro bi bila res zaspala.  Ne, Julija, danes ne smeš žida odposlati.  Prav, da je prišel.  Vodi ga v sprejemnico in mu povej, da moj mož takoj pride.“  Nekaj minut pozneje prikaže se zdravnik Waldek v sprejemnici.  Ker je Waldek iz temnejše sobe prišel v svetlejšo, ne more prav gledati in dela majhne oči.  Redki, sivi lasje mu na enej strani glave po konci soje, a ona polovica obraza, na kterej je ležal, bila je videti rudeča.  Njegov obraz je bil temen in ne preveč prijazen, kakor je navadno pri ljudeh, če se jim krati sladko popoldansko spanje.  „Oprostite, tisočkrat oprostite, gospod doktor Waldek,“ izgovarja se Karpeles, ko sluti, da ni dobro došel, in dela globoke poklone. „Kakor vidim,“ nadaljuje obžaluje, „prebudil sem vas iz najboljšega spanja.  Obžalujem, gospod doktor, jako obžalujem svojo neprevidnost.  A zdelo se mi je nujno in potrebno naznaniti vam, da se je moj sin Samuel baš pred pol ure zaročil s sestričino Arabelo.“  „Čestitam,“ odgovori Waldek nekoliko prijazneje in utakne roki v žep. „Danes je zapadla tudi vaša menjica s tisočimi goldinarji, gospod Karpeles; ali ste prišli, da poravnate to zadevo?“  „Vem, vem, prav dobro vem, gospod doktor.  In sicer danes ob dvanajstih.  O!“ nadaljuje s poudarkom, „na kaj takega ne sme pošten mož pozabiti.  Ali Bogu bodi potoženo, da niso moji dolžniki ostali mož-beseda, in zato tudi jaz vam nasproti ne morem popolnoma besede držati.  Tri tisoč, dve sto petinštirideset goldinarjev in sedemdeset novcev bil bi moral danes moj blagajnik prejeti od dolžnikov; a dobil je jedva polovico tega.  Zato sem samo štiri sto goldinarjev seboj vzel, ktere vam takoj izročam.  Za onih šest sto bi pa prosil podaljšanja na eden mesec, samo na eden mesec!  Tekom tega kratkega časa pa upam, da vam bodem mogel še nekaj starega dolga poplačati.  „Za Boga, gospod doktor,“ nadaljuje važno Karpeles ter si potrka na prsi, ko vidi, da Waldek sumljivo z glavo maje, rekoč: „Žid Izidor Karpeles je človek po božjej volji, in vse, kar je do zdaj še obetal, storil je tudi vselej.“  „Meni že večkrat ne,“ očita mu Waldek in se zamisli.  „Slučaji, nič kakor slučaji, gospod doktor, druga nič!  Moja poštenost je pri tem čista kakor slučaji, gospod doktor, druga nič!  Moja poštenost je pri tem čista kakor solnce.  Pa saj bode takrat podaljšanje kratko.  Samo eden mesec, le eden kratej mesec!“  „Žal mi je, v resnici žal,“ pretrga mu doktor besedo; „ali sedaj ne bode mogoče.  Jaz potrebujem baš gotovega denarja za Walterja, mojega sina.  Ali to nima pri našej stvari nič opraviti,“ pristavi resneje. „Kakor sem povedal, nujno potrebujem denarja; in tudi obresti za preteklo četrtletje ste mi še na dolgu, prijatelj,“ končuje Waldek s svarjajočim glasom.  „Da, obresti — vem,“ pravi žid v zadregi in se za ušesom popraska. „Ali gospod doktor, tako resnično, kakor tu stojim, hotel sem danes tudi to zadevo poravnati, ko bi bil dobil, kakor sem za gotovo upal, svojih tri tisoč, dve sto petinštirideset goldinarjev.  Vidite, blagi gospod,“ nadaljuje z žalostnim obrazom in pobitim glasom, „kako včasih tudi poštenjak zabrede, da ne more pri najboljšej volji izpolniti najsvetejše dolžnosti.  Tako sem se zanašal na ta denar, da bi bil stavil glavo, da ga danes dobim.  Da, kupčija, kupčija! ti usmiljeni Bog; to je nezanesljiva stvar na svetu, in dobiček, kterega nam ona prinaša, je sad neprestanih skrbij in hudih, brez spanja prebitih nočij.“ — Tu umolkne in zre zamišljeno v tla.  Waldek hodi gor in dol po sobi ter maje nezadovoljen z glavo.  „Gospod doktor,“ povzame zopet Karpeles besedo in se Waldeku prilizljivo bliža. „Kaj pa, ko bi hoteli k meni priti stanovat v drugo nadstropje moje vile?  Imeli boste krasen razgled, kakor ga ni po celem mestu lepšega, in izvrsten zrak, svetlobo in mir.  Stanovina za celo leto je zelo skromna primeroma velikim ugodnostim, ki jih boste vi in vaša milostljiva soproga tam uživali.  Ona bi znašala ravno toliko, kolikor sem vam jaz dolžan vsako leto za obrasti, dasi je, odkritosrčno govoreč, stanovanje dvakrat toliko vredno.  Ali s prijateljem, s tako izvrstnim prijateljem, kakor ste meni vi, ne gleda se tako na drobno.  Moja žena nima sicer rada stanovnikov v hiši, ker nič ne nesejo in so nadležni; toda vas, vas, gospod doktor, imeti, štela bi si v čast.  In potem bi tudi najine zadeve glede obrestij bile poravnane, in ne imeli bi s tem nobenih sitnob več.“  „Nepričakovane zapreke,“ mrmra Waldek nevoljen in pomišljuje.  „Le preveč si ne pomišljujte, gospod doktor.  Kaj ne, da ste tedaj s sprvim julijem moj stanovnik? — Že velja, le udarite,“ reče drzno žid in ponuja Waldeku svojo okroglo, tolsto roko. „Glede onih šest sto goldinarjev pa,“ dostavi bolj ponižno, „zanašam se na vaše dobro srce, ki mi gotovo ne bode odrekalo majhne usluge.  Saj velja podaljšanje najine menjice samo za eden mesec, za trideset kratkih dnij.  Ne bili bi vsemu mestu znani, blagi, postrežljivi, prisrčni gospod Waldek, ko bi svojemu prijatelju to malenkost odrekali.“  „Pustite hvalisanje,“ odvrne doktor nestrpljivo, „in gledimo rajši, ako pridemo s stvarjo na čisto.  Tedaj mislite res, da mi moretev enem meseci doplatiti onih šest sto goldinarjev?“  „Da, v enem meseci, gospod doktor, kakor sem že obetal.  Bog me kaznuj, zadene naj me bolezen, ko bi se zlagal!  Za Boga, to malenkost bode vendar premožna Karpelesova hiša mogla izplačati? — Ali sem vam že naznanil, gospod doktor, da dobi moj sin bogato Arabelo za ženo?!“  „Vem, povedali ste že,“ odgovori Waldek vidno utrujen po židovem prijaznem govorjenji. „Toda, jaz ne vem, kaj ima opraviti premoženje vaše bodoče dnahe z vašim dolgom do mene?“  „Kaj ima opraviti? — In vi še to vprašate?“ odvrne žid z zvitim nasmehom. „Da se naša hiša obogati za sto tisoč goldinarjev gotovega denarja, ali mislite res, da je to brez pomena?!“  „Dobro, dobro, to so reči, ki mene ne brigajo,“ odgovori malomarno doktor in vstane, da s tem židu pokaže, da ga ni volja dalje poslušati ga. „Pošljite mi čim preje novo menjico na šest sto goldinarjev.  Zavoljo stanovanja pa vam ne vem v trenotji nič novega povedati.  Posvetovati se hočem o tej zadevi še s soprogo prej.“  „Hvala, hvala, gospod doktor,“ odvrne Karpeles goreče in Waldeku roko ponuja. „Bog pravičnih vam stoterokrat povrni!  Blagoslov nad vami, nad vašo gospo soprogo in učenim vašim sinom, gospodom profesorjem.  Da, vi ste mož, da malo takih.  Svojo kri bi dal za vas, tako sem ginjen, tako vas častim!“ In govoreč mahal je v enomer z rokami ter se neprestano klanjal.  Doktor je postal tem hladneji, čim bolj je prihajal žid goreč.  Nato spremlja Karpelesa do vrat, kteri je skozi sobe hodeč hvalil pohištvo, podobe, sploh vse, kar je srečalo njegovo oko, ter se z mrzlim poklonom poslovi od njega.  Ko je Karpeles odšel, povrne se Waldek k svojej ženi v sobo.  Ta pa je še na prejšnjem mestu sedela z nerazdružljivo jej pletenico in s psičkom, potrpežljivo čakajoč, da se povrne njen soprog.  „Imel si z židom zopet borbo, Fabijan,“ kliče mu ona skrbno nasproti, brž ko ga čuje priti. „Videti si razdražen.  Moraš takoj piti mrzle vode s sladkorjem.“  Rekši vstane in podpirajoč se z levo roko ob palico, pripravlja mu z desnico pijače.  „Hvala, Lidija,“ zahvaljuje se Waldek prijazno; „nekoliko sem res nemiren.  A bojim se zelo, da žid ni poštenjak, kakor se kaže.  Delal nam bode še veliko skrbij,“ končuje vzdihujoč.  „Da nisi mene ubogal, Fabijan, ko sem ti svetovala težko prihranjeni denar vložiti v hranilnico,“ toži gospa in mete z žličico po kozarci, da bi se sladkor stajal. „Koliko neprijetnostij bi se bili iznebili.  Da resnico povem, nikdar mi ni bilo po godu, da ljudem denar posojuješ, tem manj pa židu, kteremu ni nikdar prav zaupati.“  „Zdaj pa zopet ne govoriš odkritosrčno, Lidija,“ odvrne Waldek smehljaje se. „Ti, vedno dobra, vedno enako radodarna proti kristjanskim revežem kakor židovskim, ti bi bila zadnja, ki bi popraševala kdaj, kakšne vere je oni, ki prosi kake usluge.“  „Na, pij, starec; dobro ti bo storilo,“ reče žena nekako ginena, ker jo je mož hvalil, in mu ponuja pijačo. „Saj veš, da bi nič ne dejala, ko bi le Walter ravno sedaj ne potreboval denarja.  Najin sin pa je vendar nama najbližji.“  „Walter je že preskrbljen za prvi čas,“ opomni doktor pomirjen in izpraznjuje v kratkih požirkih kupico. „Štiri sto goldinarjev mi je Karpeles ravno izročil.  Ostalih šest sto pa mi je sveto obetal, da mi jih tekom enega meseca povrne.  Toda obrestij mi noče plačati, obrestij, Lidija; temveč zahteva, naj bi vzeli v njegovej hiši prazno stanovanje; stanovnina bi znašala na leto ravno toliko, kolikor nam je obrestij za ves kapital dolžan.  Kaj praviš k temu, Lidija?“  Žena se polagoma privleče do stola in se počasi na-nj spusti. „Da se preselimo,“ bil je njen odgovor, „ako bode le Walterju stanovanje ugajalo.  Saj veš, kako gleda on na svetlobo in čisti zrak.  Se ve,“ nadaljuje pomilovalno in opazuje pri tem stopalo na nogavici, ali bode dovolj dolgo za sina, „se ve da bomo pri tem imeli tudi izgubo, kajti mi ne potrebujemo tako prostornega stanovanja, kakor je Karpelesovo.  Ali vendar rajši nekaj gotovega, kakor pa ti večni strahovi in opomini, da bi plačeval.“  „Tedaj ti je prav, Lidija!“ pristavi starec vesel. „Bal sem se, da ti bode selitev sitna zavoljo svoje noge.“  „Da bi me le hujšega nikdar nič ne zadelo, kakor ta bolna noga, ljubi Fabijan,“ odgovori z nasmehom dobra gospa in možu roko pomoli. „Kaj misliš, možek, ali bo žid dovolil, da si da Walter napraviti malo oknice v zid pri vzglavji svoje postelje?“ popraša nenadoma ona v skrbeh.  „Mislim, da se ne bode zoperstavljal,“ odgovori nekako dvomljivo Waldek. „Pa saj ne bi tega trebalo.  Njemu prepustimo srednjo sobo, ki ima troja okna i zraka bode imel dovolj v spalnici.  Čemu potem zid prodirati?“  „Pusti mu to veselje, Fabijan, da le nič hudega ni,“ pravi ona. „Čemu bi ga dražili ter dajali prepiru povod?  Vsak človek ima kakšno slabost, in da je Walter vegetarijanec, to je njegova, sicer pa jako nedolžna slabost.  „Ko bi mu le kaj hasnila, saj bi nič ne dejal,“ odgovarja doktor; „a bojim se, da mu bode ona še škodljiva.  Jaz sem postal sedemdeset leten mož, ne da sem spaval v prepihu in ne da bi se bil preživljal samo z zelenjavo in mlečnatimi jedili, kakor on.  Ni čudo, da je pri tako slabej hrani bled in suh. — Ubogi moj Walter,“ dostavi žalostno in strese pomilovalno svojo sivo glavo, „ti ne boš dosegel starosti svojega očeta!“  „Človeško življenje je v božjih rokah, Fabijan,“ posvari ga žena, a pri tem si vendar obriše solzne oči.  Tako jo je presunolo moževo prorokovanje. „Če je tudi Walter videti slab, pa je vendar dobrega zdravja, hvala Bogu,“ tolaži ga ona.  Dolgo sta se še zakonca med seboj pogovarjala.  Vsaka njuna beseda pa se je vrtila okoli sinu; obema je bil vedno on prva in zadnja misel.  In tako je njima čas hitro in prijetno potekal.  Ko se je Arabela brž po tem, ko je bila dala Samuelu besedo, povrnola v svojo sobo, začudila se je samej sebi, da ne občuti nič posebnega v tako važnem trenotji svojega življenja.  Postala je nevesta, sama prav ne vedoč kako, a pri tem se ni čutila ne zadovoljno niti nasprotno; temveč ona brezčutnost, ktero je vedno gojila za vse, kar je zadevalo njeno osebo, prevladala je tudi zdaj v njej.  Sicer pa se ni ona spuščala v nobeno premišljevanje, kakor bi se bila vsaka druga devojka v njenem položaji.  Kakor da bi se ne bilo z njo danes nič posebnega zgodilo, vsede se kakor navadno po obedu h glasoviru in je igrala.  Ali kmalu se spomni obljube, ktero je dala v jutro vrtnarjevemu Lojzeku, da mu hoče namreč žogo na podstrešji poiskati.  Vstane torej in se takoj poda v skromno vrtnarjevo stanovanje.  „Roza,“ ogovori Arabela še mlado žensko, vrtnarico, Lojzekovo mater, ki je sedela na klopi pred hišo, in trebila solato; „dajte mi ključ od podstrešja.“  „Vi, gospodična, da bi šli na podstrešje?!“ začudi se Roza z nekim nemirom.  „Kaj je pri tem čudnega?“ poprašuje Arabela. „Ako še nisem nikdar gore bila, pa hočem danes gor iti.“  „Ali gospodična,“ odvrne Roza v zadregi, „vaša milostljiva gospa teta so mi strogo prepovedali, da bi koga pustila na podstrešje.“  „Prepovedala? — Menda se boje ognja?“ začudi se Arabela. „Ta prepoved pa vendar meni ne velja.  Saj nimam goreče sveče niti žveplenk pri sebi.“  „Mislim, da velja tudi vam njena prepoved,“ pristavi vrtnarica nekako bojče in njen obraz ovaja velik nemir.  Arabeli se lice stemni. „Roza, jaz sem postala danes Samuelova nevesta in s tem, mislim, pridobila sem si tudi nekaj več pravice v hiši.  Jaz hočem imeti ključ, in vi mi ga torej v trenotji izročite,“ zapove strogo in ukazovalno deklica.  Roza prebledi, vstane in hiti v hišo.  Kmalu potem se vrne z velikim šopkom ključev-.  Glas jej trepeče in roka se jej trese.  Med tem, ko išče onega med ključi, ki je bil od podstrešja, pa reče:  „Prosim, gospodična, ali — ali gore straši ...“  Arabela ne posluša nje zmedenega govorjenja, temveč seže hitro po ključ in reče mrzlo: „Ne bojte se za-me.“ Rekši pa se obrne in odide.  Kmalu potem hodila je Arabela po prostornem podstrešji, ki je bilo po snažnosti in svetlobi po prostej sobani podobno.  Imelo je strop in več okenc mu je dajalo svetlobo.  V tem kotu ležala je cela vrsta praznih zabojev vseh velikostij; v drugem je stalo več kovčegov, ki so bili z belim zagrinjalom skrbno pokriti zavoljo prahu.  Nekaj starega pohištva stalo je tu pa tam, med njimi tudi prašna zibel.  Arabela je med ropotijo iskala žogo.  Nekaj časa je iskaje tavala sem in tja, pa vedno zastonj.  Približa se zibeli in jo začudnjena ogleduje.  Ni se mogla spominjati, da bi jo bila kdaj videla v stričevem stanovanji.  Spominjala se je pač, da je bratranca Davida videla kot dete v zibeli; toda ona zibel je bila pozlačen in s svilo odeta.  Ali ta pa je iz preprostega lesa.  Čudno milo postalo je Arabeli pri tem pogledu.  Ta čut je bil v njej čisto nov. zrla je nepremakljivo v zibel in nenadoma jo prešine misel: „Kaj ko bi bila ta zibel kdaj tvoja?!  Ko bi bila ti nekdaj v njej ležala?  In ko bi bilo to res, potem je morda tudi tvoja mati stala pri njej?“ — Prijetnost in neugodnost, oboje jo ob enem sprehaja pri teh mislih.  Približa se z nekim češčenjem zibeli in pogleda milo v njo.  Oguljena blazina je ležala v njej in majhna otroška srajčica, že močno rumena po zaležanji.  In ravno pri tej srajčici je bila Lojzekova žoga!  Srce je jelo Arabeli močno plati, ko zagleda na srajčici drobni pismenki: A. T. — „To je brez dvombe moja srajčica,“ vzklikne ginena. „Toda kaj pomeni ta-le T?“ začudi se deklica, ko zagleda črki. „A je Arabela, ali T?  Saj moj priimek je Karpeles, kakor se je moja mati klicala.  Ali ta-le T mi kaže, da imam še drug priimek, morda očetov?“ zašepeče sama pri sebi in srce jo zaboli. „Ah,“ vzdihne žalostno in poljubuje zibel; „jaz nisem, ne jaz nisem nezakonski otrok, kakor mi vedno moja roditelja dajeta razumeti, da bi bila. — Kaj je bilo to?“ zakliče nenadoma prestrašena in skoči k višku. „Ali se ni nekdo v mojej bližini oglasil?!“  Plačno se ozre po podstrešji, a nikogar ne vidi.  Na enkrat pa obledi in se zgrozi.  Glasen, pretrgan smeh, kakor človeka, ki ni pri pameti, udari Arabeli na uho.  Prva nje misel bila je zbežati, a ker je grohot takoj utihnol, pogleda še enkrat boječe okoli sebe.  Toda zopet ničesar ne vidi.  Nenadoma pa zašumi nekaj blizu njenih ušes.  Kri jej zastane po žilah, tako je prestrašena in od groze zameži.  A kmalu se zopet pomiri.  Kajti glasno čivkanje peterih novorojenih lastovk, ki veselo pozdravljajo prihod dolgo pričakovane matere, prepriča jo, da je ono šumljanje pouzročila mati lastovica, ko je sfrčala mimo nje.  Ko zapazi one živalice, čuti se Arabela hrabrejšo, češ saj ni nič sama na tem strašljivem podstrešji, saj je še nekaj živega poleg nje.  Približa se gnezdu in gleda ginena, kako sedi stara lastovka preplašena in milo čivkajoč na svojem zarodu, da ga brani proti njej.  „Kaj je bilo zopet to?!“ zakliče kmalu potem Arabela, a sedaj bolj začudjena nego prestrašena. „Kdo pa stoka? — Usmiljeni Bog, tu na podstrešji je nekdo zaprt! — Kdo je?“ zakliče ona glasno, in njene besede donijo po praznem prostoru.  Nihče ne da odgovora; a neprestano se čujejo lahni stoki, enako globokemu vzdihovanju bolnega človeka.  Arabelo zapusti popolnoma prejšnji strah.  „Tu je nekdo, ki potrebuje pomoči.  Nekaka nesreča se je morala kdaj na strehi kje pripetiti,“ misli si ter hoče oditi, da naznani spodaj ta čudni dogodek.  A vrata se odpro in vrtnarica se prikaže vsa bleda in preplašena.  „Roza, kaj je to,“ poprašuje v skrbeh Arabela. „Čula sem pretrgano govorjenje, stokanje in smeh.“  „Hodite dol, gospodična; saj sem vam že prej povedala, da tu gore straši,“ odgovori Roza in se trese po životu.  Arabela jo pozorno pogleda. „Da bi strašilo?  Pri belem dnevu strašilo?“ vpraša ona počasi s sumljivim obrazom. „Roza, vi ne pojdete od tod, dokler mi ne razložite te uganjke,“ pristavi odločno. „Vaša vest ni čista; to čitam z vašega obraza.  Sam strah ne prevzem človeka tako, kakor ste zdaj vi plahi in prestrašeni.“  Roza gre k vratom in jih skrbno zapre; potem pa se vrže pred Arabelo na kolena, povzdigne roki in govori jokaje: „Vse vam hočem odkriti, gospodična; saj si ne vem zdaj pomagati.  A za Boga, ne ovadite me strogej teti; sicer nas izpodi od hiše in moj mož je zopet brez službe.  Ah! in vi ne veste, kako je to bridko! ...  Saj ni nič hudega,“ nadaljuje ona videč, da jo Arabela z ostrejšim očesom opazuje. „Ona ženska, ki tam notri tako vpije, je blazna.“ Govoreč pa kaže s prstom na majhne durice, kterih prej še Arabela niti zapazila ni.  „Ona ženska?“ ponavlja Arabela kakor v sanjah in spremlja s pogledom Rozin prst. „Tedaj vi imate neko žensko zaprto?“ poprašuje zavzeta.  „Da, gospodična,“ nadaljuje vrtnarica bolj zaupno in vstane. „Gospod Karpeles imajo tu na podstrešji zaprto blazno žensko in jaz sem njena strežnica.  A ker gospa nočejo, da bi svet izvedel o tem, trdeč, da Bog samo ona dobra dela plačuje, za ktera svet ne ve, zažugali so mi, da nas izpode od hiše, ako izdam to skrivnost.  Osobito pa bi vam, gospodična, ne smela ničesa povedati o tem.“  „Meni? — ravno meni ne?“ začudi se Arabela. „Od kdaj pa je ta nesrečnica pod stričevo streho?“ popračuje dalje z nekim sumom.  Ona ni mogla verjeti, da bi njeni redniki bili res skrivni dobrotniki, dočim jih ona samo kot trdosrčne in skope proti bližnjemu poznava.  „Ali me res ne ovadite, gospodična?“ ponavlja Roza in si solze briše. „Od kdaj ste vprašali, da je blaznica tu? — Tega ne vem in nisem tudi nikdar milostljive gospe vprašala po tem.  Ko je moj mož pred štirimi leti dobil tukaj vrtnarsko in dvorniško službo, bila je že tu.  Ona revica pa govori tako zmedeno, da se iz njenih ust ne da nič izvedeti.  Tudi so mi vaša milostljiva gospa teta prepovedali, mučiti bolnico z vprašanji; kajti to bi baje njenemu razumu še bolj škodilo.“  „Ali je revica sicer zdrava na telesu?“ pozveduje Arabela sočutno.  „Ah, gospodična, tako je shujšana, da molim vsak dan ljubega Boga, naj bi jo rešil.  Že nič ne more jesti; hud kašelj jo muči in vedno poprašuje po nekem otroku.  „Vodite me k njej,“ ukaže na enkrat Arabela.  „Ali gospodična, tam ne prestanete; sopar je neprenesljiv,“ brani vrtnarica.  „In zakaj ne čistite?“ odvrne jej Arabela osorno. „Saj ste zato plačana.“  „Blazinica ne dopušča,“ odgovori Roza užaljena.  Bolelo jo je, da jej Arabela očita zanikernost. „Neke papirje skriva vedno na prsih in meni, da jej hočem te vzeti, kedar se jej koli približam, da bi jo snažila.  Ko bi še nekoga imela, bi že šlo, ali meni samej je to nemogoče.“  Arabela je čim dalje postajala tem bolj radovedna, blaznica pa je ravno zopet z odurnim smehom oglasila.  Vrtnarica gre k majhnim dverim, pritisne na skrito gumbico, in vratca se odpro.  „Pridite za menoj, ker že tako silite,“ reče potem tiho in Arabeli z roko pomigne.  Arabela se v trenotji ne more ganoti.  Nekaj čudnega začuti v sebi, neka neznana tesnoba polasti se njenih prsij, da ne more skoro sopsti, in noge so jej težke kot svinec.  Ali njena trdna volja je brž premogla to slabost.  Zravnala se je po konci in odločno stopila skozi vratca.  „Ne dam vama spisov, ne dam jih ne,“ klical je obupno slabotni glas, ko sta obedve ženski stopile.  Blaznica je bila razdražena videč, da vsakdanjo strežnico še nekdo spremlja.  Na bornej, razmetanej postelji sedela je blazna ženska, s steklenimi očmi, uprtimi na prišli dve gostinji.  Roki je imela krčevito stisnjeni na prsi.  Suhi obraz je bil skoro ves pokrit z zmršenimi, dolgo navzdol visečimi lasmi, ki so jej padali čez rami.  „Nič se vam ne stori, uboga ženska,“ nagovori jo prijazno Arabela in se polaoma blaznici približuje. „Samo dovolite, da se vam postelja poravna.“  „Postelja — postelja, da, — ali papirjev ne,“ odvrne nekoliko utolažena in potegne krepko čez prsi, kjer je skrivala papirje, veliko ruto ter skuša vstati.  Arabela jej pomaga, a ona se ne brani.  „Ali ste že dolgo tu?“ poprašuje jo Arabela, medtem ko Roza postelj poravnava.  „Dolgo — dolgo —,“ odgovori ona in si položi prst na čelo, kakor da bi se hotela domisliti, kako dolgo že. „Ah, kako me tu peče — peče, odkar so mi ukradli dete,“ toguje ona kažoč vedno na čelo. „Tako majhno dete!“ ponavlja neprestano in glasno zaplače.  „Otroka so vam vzeli?“ reče pomilovalno Arabela in jo ostro opazuje.  Blazna žena je bila velike postave in oblečena v staro hišno haljo, ktero je gospa Karpelesova, kakor se še Arabela spominja, pred nekimi leti nosila.  Ker pa je bila Karpelesovka majhna in debela, blaznica pa velika in suha, zato je bila uboga ženska v njej jako revna videti.  Gole noge, obute samo v stare papuče, gledale so izpod halje; enako ste bili tudi roki na pol goli.  Noge in roke so bile majhne in niso nosile znamenja o težkem delu.  Arabela je takoj sklepala, da ženska ni priprostega stanu.  Dasi je blaznica imela popolnoma sive lase in lice že močno nagubančeno, vendar je Arabela pri prvem pogledu sodila, da ni tako stara, kakor se je videla; temveč le bolezen, trpljenje in pomanjkanje prostosti so jo pred časom postarale.  Blaznica ni odgovorila na Arabelino vprašanje, ampak sklenola je roki ter nepremakljivo zrla k višku, kakor da bi molila.  „Ta revica ima tudi mrzlico; glejte kako trepeče, dasi je tu gore huda vročina,“ opomni skrbljivo Arabela proti vrtnarici. „Ostanite tu, jaz pa pojdem po perila in toplih oblek, da jo preoblečeve.“  Ni dolgo trajalo in prišla je nazaj z veliko culo.  Roza je začudjena gledala, s kakšno ljubeznijo ureduje Arabela majhno sobico.  Postelj je bila čisto preoblečena, in na tla pri postelji razprostrla je volneno pletenico.  Da bi bila sobica prijaznejša, postavila je na okno posodo s cvetlicami.  Za blaznico pa je priskrbela vsakoršnega perila, a eno svojih prostejših oblek in toplo ruto položila je na stol ter dala blaznici razumeti, naj se preobleče.  In nesrečnica jo je res razumela ter se iz celega srca zasmejala videč, da je vse to pripravljeno za njo.  Ko zapustite ženski blaznico, reče Arabela proti vrtnarici: „Skrb za bolnico prevzamem od danes naprej sama.  Vi jej bodete le še kakor doslej stregli in jedila prinašali.  In ker ste mi pravili, da moja teta nikdar gor ne pride, zato se tudi ni bati, da bi ona kdaj zvedela o tem.  Dajte mi tudi napraviti še eden ključ, da imave vsaka svojega.  Za njo pa skrbite tako, kakor da bi bila vaša mati; trud in stroške hočem vam natanko povrnoti.“  Vrtnarica je bila veselja ginena. „Sam Bog vas je sem poslal, da pomagate tej nesrečnici,“ opomni radostna. „Toda kako škoda,“ dostavi obžaluje, „da niste katoličanka, vi, tako dobra, tako milosrčna gospodična!“  „Ali mislite, da nima židinja srca, da bi sočutila in bila blaga?“ odgovori Arabela. — „Ne, pozabite na naročila, ktera sem vam dala, in molčite tudi za naprej kakor do zdaj.“ Tako še gospica resno dostavi in odide. — — — —  „Arabela, tebe pa zopet ni bilo danes v templu,“ posvari Karpelesovka Arabelo, ko je prišla zvečer v obednico k večerji. „Kje si neki tičala?  Iskali smo te povsod.“  „Arabela je brezbožna, mama,“ oglasi se David hudobno. „V templu je vedno raztresena in nikdar se na prsi ne trka.“  „Ti pa malo moliš, ako mene tako na tanko opazuješ,“ odvrne s porogljivim nasmehom deklica in niti Davida ne pogleda.  „Kdo pa je tebe tudi kaj vprašal in kako si upaš kritikovati Arabelo, ki je starejša od tebe?“ posvari mati sina in ga pomenljivo pogleda.  „In Lojzeka, ki ni naše vere, vedno ljubkuje ter mu potuho daje,“ nadaljuje David, ne zmenivši se za materine pomenljive poglede.  Deklica pogleduje posmehovalno bratranca po strani, toda nič ne odgovori.  „Arabela dela čisto prav, David.  Naša vera nas uči, vsakega ljubutu, ne da gledamo na razliko stanu in vere,“ opomni hitro Karpelesovka, in vidi se jeje, kako se boji, da bi David z nova Arabele ne razžalil. „Samuel pa je bil v templju in je jako goreče molil, ljuba Arabela,“ pristavi še židinja z dobrikovalnim glasom.  „Potem pa je molil tudi za-me, in Bog bode tam lažje odpustil mojo zanemarjenost,“ trdi Arabela poredno.  Ta hladnost Arabelina proti svojemu ženinu in njena malovažnost za današnji pomenljivi dan pa je zabolela Karpelesovko, da odvrne nekoliko zbadljivo: „A spodobilo bi se bilo vendar, Arabela, da bi se bila danes Bogu posebno priporočila!  Z Bogom mora človek vsako stvar začeti.  Naša hiša je bila do zdaj vedno pobožna, in zato je bil božji blagoslov tudi vselej pri nas.  Učila sem te pa vedno, da je ženska brez pobožnosti kakor cvetlica brez vonjave.  Ti pa, Arabela,“ dostavila je s skritim zaničevanjem, „ti prav dobro veš, da je tebi še posebna dolžnost naložena, da si pobožna.  Saj ne bodeš nikdar dovolj molila za svojo nesrečno mater, ki je tako globoko — padla.“  „Vi nimate pravice mrtvih obsojati,“ odvrne hitro Arabela globoko ranjena. „Bog je usmiljen; on odpusti še hujše pogreške, kakor je oni, kterega očitate mojej pokojnej materi.  Vi ste pač neusmiljena, ker me vedno spominjate, od kod sem, dočim vendar veste, kako neizmerno trpim, kedar tako zaničljivo govorite o njej, ki mi je dala življenje.“  Z upadlim licem, razjarjenimi očmi, z vzdigajočimi prsmi vsede se deklica na stol, ki je stal blizu nje, ter pritisne roko na srce, da je upokoli.  „Ali, draga Arabela,“ povzame Karpelesovka zopet besedo in triumfalen posmeh jej zaigra okoli grdih ust; „ti si od danes naprej moja ljuba hči, pa da bi jaz tebe zaničevala?!  Tebe, ki si edina misel, edini biser mojega Samuela?  Obšel me je samo strah, da bi moja bodoča snaha ne pozabila na Boga.  To je krivo, da sem se spozabila.“  „Pozabila na Boga?“ ponavlja zavzeto Arabela, sedaj že nekoliko bolj mirna, če tudi še vedno neskončno bleda, „ker nisem danes utegnola iti v tempel?  Jaz si Boga drugače predstavljam.  On gleda na srce in ne samo na zvunanjost.  Jaz sem ostala doma, ker sem imela priliko nekaj dobrega storiti.  Vi pa ste šli v tempel, ker ste se doma dolgočasili.  Molili ste tam dve uri neprestano, a jedva prišedši domu, našli ste brž priliko nadaljevati svoje obrekovanje na mrtve, dobro vedoč, da to mene najbolj boli.  Jutre pa boste zopet dve dolgi uri v templu klečali in se bili na prsi.  Tako vi Bogu služite!  Potem se ve, da vas ne more božji blagoslv zapustiti,“ končuje z bridko porogljivostjo.  „Kaj za Boga se je zgodilo, Arabela?“ reče skrbljivo Samuel, ki je vstopivši čul zadnje njene besede. „Ti si vsa razburjena, gotovo so te mati žalili,“ poprašuje z nekim strahom in se s temnim obrazom ozre na mater.  „Malenkost, Samuel, nepomenljiva malenkost,“ oglasi se Karpelesovka pomirjujoč ga. „Arabela je jako občutljiva in si vedno napačno tolmači moje besede.  Revica!  Tega ni ona kriva; okoliščine so jo napravile tako sumljivo.“  Arabela je takoj dobila svoje navadno dušno stanje pri Samuelovem priihodu.  Ničesa ni odgovorila.  Mirno je sedela in gledala brez zanimivosti skozi okno v daljavo, kakor da ne čuje, kar se tu govori.  „Vaše govorjenje pa je tudi vedno zbadljivo, mati,“ odvrne Samuel svarjajoč. „Zdaj na pr. ste tudi tako dvoumno govorili.“  „Lepo in prav je Samuel, da držiš s svojo nevesto.  To kaže, da jo ljubiš in to me neizmerno veseli,“ pohvali Karpelesovka sina. „Ko bi le tudi Arabela za tebe enako čutila!“  „Že zopet jo dražite, mati,“ razsrdi se Samuel. „Jaz ljubim Arabelo takšno, kakoršna je; čemu te dražljive opazke?“ Rekši se obrne k Arabeli in jo goreče pogleda.  Arabela pri tem pogledu močno zarudi in se obrne od njega.  Karpelesovka, ki je do zdaj s sladkimi besedami zakrivala svoj srd do Arabele, ne more ga več dalje premagovati in tedaj reče nevoljno: „Čemu te opazke, praviš? — Ti si danes s tako pobožnostjo nevesa molil za vajino bodočo srečo, in tako je tudi prav; Arabeli pa se niti ni potrebno zdelo, zahvaljevati se Bogu, da je našla v tebi človeka, ki jej bode dal svoje ime in s tem zakrival sramoto, ki leži na njenem rojstvu.“  „Jaz nisem nikdar popraševala za drugi priimek.  Zadovoljna sem s svojim, ker sem prepričana, da ni združena z njim nobena sramota, če tudi morda madež na njem leži,“ pravi Arabela ponosno, a pri tem po vseh udih trepeče. „Stric in vi mi vsiljujeta Samuelovo roko, a to ne iz usmiljenja proti mojemu imenu, temveč iz sebičnih namenov.  Sicer pa še nisva zakonito združena,“ nadaljuje mirneje po kratkem, neprijetnem molku. „Najina zveza se lahko vsak trenotek razdere.  Jaz sem na to ločitev pripravljena in popolnoma zadovoljna.  Da me le še Samuel odveže dane obljube!“  „A jaz nisem zadovoljen,“ dostavi Samuel razjarjen in ves goreč v lici. „Čemu delate razpor med nama, mati?“ posvari mater in jo jezen pogleda. „Jaz nisem nikdar vprašal po Arabelinem rojstvu in tudi ne maram ničesar pozvedovati.  Jaz vem, da je ona vredna mojega imena in si štejem v čast, da postane moja žena. — Arabela,“ dostavi proseče, „ne delaj mi težkega srca pred mojim odhodom!  Pozabi ta razpor; saj mi morajo mati obljubiti, da je bil zadnji.“  „Kakor želiš,“ odgovori maločutno Arabela. „Toda sam si pripisuj vse neugodnosti, ki bi nastale vsled najine prisiljene zveze.“  Karpelesovka, vidno prestrašena o tako odločnem Arabelinem postopanji, vzdihne zdaj prosto, videč, da se še ni zaroka razdrla, kakor se je bila prej močno zbala.  Po sobi ima vedno kaj pospravljati, da zakriva strah in zadrego.  Potem pa se ustavi pred Arabelo, vzame njeno desnico med svoji roki in vzdihne s prisiljeno otožnostjo in nežnostjo: „Arabela, Arabela, odloži svojo hladnost proti meni in prizadevaj si spoznati me v mojej pravej podobi!  Jaz sem ti dobra, sem skrbna proti tebi, če tudi nekoliko nagla in odurna v svojem ravnanji.“  Arabela jej v trenotji z vidno zopernostjo odtegne svojo roko in reče odločno: „Moja sodba o vas je že preveč ukoreninjena, da bi se dala izpremeniti.  Pa saj postanem Samuelova žena in bodem torej za naprej le z njim živela,“ dostavi naposled hladnodušno. „To kratko leto pa menim, bodeve že še skupaj prestali.“  „Arabela, čemu to dolgo čvekanje, in čemu bi se ti in mati še celo leto svajale?“ reče Samuel odkritisrčno. „Vidve ste preveč svojeglavni in prerazličnega značaja, da bi se mogli še kdaj sporazumeti.  Skrčimo čas zaroke, Arabela.  Ne da bi čakali še leto dnij, praznujmo poroko črez pol leta, v treh mesecih, ali še prej, ako se ti zljubi.  Vse je vendar odvisno le od tvoje volje.“  „Ne, ne!“ brani se Arabela. „Kakor sem rekla, tako naj ostane.  V enem letu; saj bode to leto itak še prehitro preteklo.“  „Arabela, pojdiva na vrt!“ reče nato Samuel ves pobit. „Ti si bleda in razburjena; zrak te bode pomiril in okreval.“  Arabela uboga.  Nemo stopa potem poleg njega po drobnem pesku na vrtu.  Brez ugovora sprejema cvetlice, ktere jej on trga, in odgovarja z dostojno prijaznostjo na njegova vprašanja; ali ne pogleda ga pa ne in ga tudi ne ogovori nikdar niti se nasmehne njegovim šalam.  Samuelu pa prihaja vedno tesneje pri srci.  Glas mu vselej na ustnih zamre, kedar hoče bolj zaupno z njo govoriti, a vendar čuti, da bi kot ženin imel do tega pravico. — „Ali je res brez srca?  Ali res ne bodem v njej mogel vzbujati iskrice ljubezni?“ tako se je vprašal natihoma, in temne slutnje so mu vstajale v duši.  Samuel je bil že pred štirinajstimi dnevi odpotoval.  Namesto njega preselila se je v Karpelesovo vilo Waldekova rodbina.  Ali njih pričujočnost se je le malo poznala.  Dva dni so mestni postrežniki nosili pohištvo in knjige mladega profesorja, in tedaj je bilo nekoliko več življenja in nereda v vili, a potem je šlo zopet vse po starem.  Novih stanovnikov v vili še čutili niso; in ko bi Waldekovi o vročih pasjih dnovih ne bili prav pridno porabili Karpelesovega velikega senčnatega vrta, nihče bi še niti zapazil ne bil, da biva v hiši še druga rodbina razven Karpelesovih.  V Aranbelinem življenji pa je bila nastala izprememba, odkar se je seznanila z ubogo blaznico na podstrešji.  Vsak dan mudila se je najmanj po eno uro pri njej.  Tako se je bil nje dnevni red nenadoma izpremenil.  Blaznica je postajala vselej krotka pri Arabelinem prihodu.  Storila je vse, kar je deklica želela, ter se vsakokrat neizmerno veselila njenih obiskov.  Arabela se je privadila izpremenljivemu vedenju blaznice, in ona tesnoba, ki nas navadno prevladuje, kedar se pogovarjamo s človekom, ki ni pri zdravej pameti, zapustila jo je popolnoma.  Čutila je, da jej je nesrečnica udana, in to je bilo njenemu sumljivemu značaju v veliko tolažbo.  Mislila si je: „Blazna ženska me vsaj iz hvaležnosti ljubi, ker čuti, da sem njena dobrotnica.  Ta ljubezen ima vendar blago podlago.  Vsi drugi pa, ki mi v življenji hlinijo udanost, delajo to le iz sebičnih namenov.“  To prepričanje je Arabeli neizrečeno dobro dejalo.  Tako se je ona skoro nevede vedno bolj privajala nesrečne ženske.  Da se je pa ta njej dala voditi in jo v vsem ubogala, bilo jej je v največje povračilo.  S čimer koli jej je mogla olepšati življenje, vse je storila Arabela.  Njena sobica ni bila več ječi podobna, temveč prijetnemu bivališču; in blaznica sama, umita, počesana in snažno oblečena, ni delala več tako žalostnega utisa.  Arabela si je vselej pletenico ali šivanje jemala s seboj, kedar je obiskala bolnico; blaznica pa je z veseljem pozdravljala ona dela in kakor se je poznalo, njej znana ročna dela, in z urno, da z izučeno roko jih je tudi sama izdelovala.  Odslej ni bilo več blaznej ženi dolg čas, ker si je pod vodstvom Arabelinim sama šivala potrebna oblačila.  Da zna tudi čitati in pisati, zvedela je Arabela; toda se ve, smisla v besedah ni zapopadala.  Po teh znamenjih utrjevalo se je vedno bolj v Arabeli prepričanje, da je blaznica izobražena in boljšega stanu.  Toda po njenih zmedenih pogovorih zvedeti nje preteklost, bilo je popolnoma nemogoče.  Edino, kar je Arabela o njenem preteklem življenji mogla z neko gotovostjo posneti, bilo je, da je moral ženski enkrat umreti otrok, ali da so ga jej bili vzeli; kajti le dete, ktero je baje nekdaj imela, bilo je edina nje misel.  Z Waldekovimi ni Arabela občevala.  Prirojena resnoba in malobesednost jej je že od nekdaj branila udeleževati se društva, s kterim jej ni bilo neobhodno potreba občevati.  Kratki pozdravi, včasih kratki ogovori, do tod je segalo njeno znanje s staro ženo in njenim možem, s sinom pa še tega ne, ker ga blizu še videla ni niti si želela videti ga. kmalu je vedela, ob kterih urah hodi po dnevu profesor na vrt in kje najrajši ostaja.  Tedaj pa ni Arabela navadno o tem času hodila na vrt, ali pa si je ono stran v vrtu izbrala za sprehajališče, kamor ni profesor zahajal.  Bilo je proti večeru nekega jako soparnega dne.  Arabela je sedela v majhenej kolibici na zadnjem konci vrta in čitala iz knjige.  Da bi se bila sprehajala, čutila se je preveč utrujeno vsled vročine.  Bila pa je v knjigo tako zamaknena, da še niti zapazila ni, da se nebo vedno bolj temni in da se tam za gorami blisk za bliskom menja, gotovo znamenje bližnje nevihte.  Stoprav glasen grom, ki je zemljo stresel, opozoril jo je na hudo vreme.  Preplašena vstane, a še prej nego stopi iz kolibice, začnejo padati debele kaplje.  Arabela spozna, da deža ne bode kmalu konec.  Zatorej meni, da je bolje, ako hiti v deži domu, nego da čaka, dokler se nevihta ne utolaži.  Žepno rutico si priveže črez glavo in teče po vrtnih stezicah proti vili.  A kmalu ne more dalje.  Iz deža je postala gosta ploha; veter jej je zapletal obleko, da ne more naprej.  Obrne se na levo; tam je stal, kakor je vedela, velik, gosto prerasten divji kostanj, in pod njim mislila je najti nekoliko obrambe proti silnej plohi.  „Ali se vam ne zdi, gospodična, da je nevarno stati pod tem drevesom?  Ravno premišljujem, ali bi bilo bolj pametno hiteti naprej in se dati dežu oprati, kakor pa biti v nevarnosti, da me strela ne zadene.“  Tako se nenadoma oglasi tuj glas v Arabelinej bližini.  Arabela se mahoma ozre.  Na nasprotnej strani kostanjevega debla vedri profesor Waldek.  Oblečen v obledelo, modro, do pet segajočo suknjo, zavezano modro kapico na glavi, z bledim, suhim obrazom in ves moker delal je pomilovanja vreden utis.  Ko ga Arabela spozna, ga še niti ne pogleda in odgovori malomarno: „Storite kar vam najbolj godi!  Jaz ostanem tu, dokler ploha ne poneha.“  „Tudi jaz bi rajši počakal,“ pravi počasi profesor, da bi le nahoda ne dobil.  Potem pa nisem najmanj tri dni za nobeno delo.  Bojim se pa prehlaje, ker so moje papuče čisto premočene.“  Arabela se čuti razžaljeno, ker govori profesor z njo kakor s kakim domačim človekom.  Zato se jedva nanj ozre in zdržuje težko posmeh, tako se jej vidi smešna cela njegova oseba, ter reče nevljudno: „Papuče niso itak za na vrt, naj si bode slabo ali lepo vreme.“ Profesor jo nekoliko začudjen pogleda. „Ali govorim z gospodično Karpelesovo?“ pristavi nato, kakor da bi se šele zdaj spomnil, da biva v vili tudi nekakšna gospodična, in privzdigne nekoliko svojo kapico v pozdrav.  „Menila sem, da potem ko ste gospod profesor že drugi mesec v našej hiši, že poznate domače ljudij“ odgovori Arabela zbadljivo in si z ruto obriše od deža omočeno lice.  „Res, da bi jih moral poznati,“ pravi profesor brezvažno in zazehne: „ali žalibog, da mi moje studije ne pripuščajo dovolj časa, da bi se z njimi seznanjal. — Julija, ti prideš?“ zakliče naenkrat vesel, videč, da hiti kuharica njemu nasproti z velikim dežnikom v enej s pledom in črevlji v drugej roki. „Ali so te mati poslali, kajne?“  „Ti ljubi Bog, kako izgledate, gospod profesor!  Gospa niso zastonj zavoljo vas v smrtnih skrbeh,“ odgovori stara služabnica in poda profesorju imenovane stvari.  Profesor obuje črevlje, zavije se v pled in reče Arabeli dežnik razpevši: „Jaz grem, gospodična; glejte, da tudi vi kmalu domu pridete!“ Rekši odide, ne da bi gospico pozdravil, ali se bil na njo ozrl.  Arabela gleda debelo za njim.  Zdi se jej neverjetno, da more on korakati naprej, ali njo pustiti v dežji.  Divjak!  Misli si pri tem; ali nisi do zdaj živel med ljudmi, kjer bi se bil naučil toliko vljudnosti, da bi me spremljal pod svojim dežnikom do doma?!  „Gospodična Arabela, ali nihče za vas doma ne skrbi, da bi vam poslal dežnik nasproti?“ oglasi se Julija, ne brez zadrege.  Čutila je tudi ona, da se njen mladi gospodar ni obnašal po pravilih dostojnosti in človekoljubnosti.  „Ne bi poprašali za-me ko bi me do jutra ne bilo domu,“ odgovori Arabela z bridkostjo. „Čemu tudi,“ pristavi mirneje s prisiljenim nasmehom: „saj ni zdravo navaditi se mehkužnosti.  Najboljši dokaz o tem vidite pri svojem mladem gospodarji, gospodu profesorji.“  „Res, res, oni so bolehni,“ mrmra vedno bolj v zadregi kuharica in se pripravlja na odhod.  Nevihta se je vedno bolj ulegala; le tanek dežek je še škropil.  Arabela privzdigne sedaj nekoliko krilo in stopa ravno po mokrem pesku.  S desnico pa se brani mokrega vejevja, ki jej zapira pot.  Brez daljših neugodnosti pride potem srečno domu.  Zvečer istega dne pa mora profesor Walter rano v postelj iti.  Skrbna mati mu skuha lipov čaj in ga topleje odene, da bi se potil.  „Takoj in vročega moraš ga izpiti, Walter.  Ti si zdaj že drugikrat zahašljal,“ opomni mati skrbljivo in mu ponuja čaj.  „Že drugikrat?“ začudi se profesor: „Kolikokrat pa šele bode pokašnjala ona gospodična, ki je morala domu brez dežnika v lahkej premočenej obleki?!“  „Ktera gospodična?“ poprašuje mati radovedno.  „Ona iz prvega nadstropja,“ odvrne sin okorno.  „Tudi Arabela je bila v onej nevihti na vrtu?“ začudi se pomilovalno gospa. „Pa naj si jo menda vendar povabil pod svoj dežnik, Walter?“  „Nisem mislil na to.  A vprašanje je tudi, ali bi bila hotela iti z menoj, mati?“ dostavi sin naivno.  „Ljubi Walter, ti si res velik učenjak v svojej stroki, ali uljudnosti se vendar še nisi naučil!“ očita mu mati smehljaje. „Kaj si bode neki Arabela o tebi mislila?“ nadaljuje skrbno. „Ali ne veš, moj sin, da dela mož, ki se neuljudno obnaša proti gospem in gospodičnam jako slab utis v življenji?“  „Kaj se jaz brigam za žensko mnenje?“ odvrne sin osorno. „Jaz živim za svoje knjige in ne vprašam, kako ženske o meni sodijo.“  „Živiš pa vendar med svetom, Walter, in tedaj si prisiljen tudi z ženskami občevati,“ posvari ga mati. „In kaj meniš ti, vendar ne bodeš pustil, da naš rod zamre?“ dostavi bolj tiho in hitro sinu vzglavje nekoliko poravna.“  „Ha, ha!“ smeji se profesor. „Z drugimi besedami rekoč vi menite, naj bi se jaz kdaj še oženil?!  Mati, ali si morete vi res predstavljati profesorja Walterja Waldeka oženjenega?  Jaz si ga ne morem, ker je to tako nemogoče, kakor je nemogoče, da bi vi postali kdaj profesor Waldek.“ Rekši izpije čaj in se še enkrat zagrohoče.  „Tako govorjenje je greh, Walter,“ pokrega ga mati neprijetno zadeta. „Nihče ne more vedeti, kaj je božja volja z nami določila.“ „Vedno mi pridigujete o božjej volji, mati,“ odvrne sin nevoljen. „Božja volja je ravno naša volja; ker prej je božja, potem pa postane naša.  Ne razumete tega? — Zdaj pa le idite, spal bi že rad; lahko noč!“ Pri teh besedah namigne materi, da bi šla. „Jutro menim bode lepo vreme; hočem torej rano vstati, da astronomično ogledujem vzhajajoče solnce.  Zraven tega še opazujem neki nov planet, ki se je ravno pred jutrom prikazal na nebu.“  „Pa ne pojdeš vendar tešč, Walter?“ meni mati. „Karpelesova dekla ne doji kozo pred šesto uro; in tedaj ne moreš tako rano dobiti mleka.  Bi pa pil nekoliko kave; vsaj edenkrat ti ne bode škodila, samo tešč ne hodi, Walter!“ svetuje mu boječe skrbna mati.  „Kavo piti ali strup je mati, to je eno in isto.  Saj vidite, da sem bolehen, pa me še hočete zastrupiti?“ odvrne profesor nestrpljivo. „Sicer pa sem že prestar, mati, da bi me še izpreobrnili; pustite me torej jesti in piti, kar mi diši.“  „Trideset let šteješ jedva, pa že praviš, da si star,“ reče žalostno Waldekovka in si skrivši otira solze. „Premalo tečno ješ, Walter; zato si slab, a bolan nisi. — Pri Arabeli pa se moraš o priliki vendar izgovarjati,“ pristavi hitro in z navedenim glasom, ki vidi, da postaja sin nevoljen. „Čemu bi imeli zamero v hiši?“  „Kakor želite mati,“ odvrne sin udano: „Če jo bom le kdaj še videl in pa spoznal.  Saj je še prav v lice pogledal nisem.  Pa samo da mi o ženitvi več ne govorite!  To že veste od nekdaj, da me draži.  Naposled,“ pristavi z resnim obrazom in pogleda materi ostro v oči, „pa še začnem sumiti, da smo se semkaj preselili, da snubim bogato židinjo!“  „Walter, ne kloni vendar,“ vzklikne Waldekovka zavzeta in sklepa roki. „ti dobrih zvestih katoličanov sin, da bi jemal židovko za ženo!  Pa saj je tudi Arabela Samuelova nevesta,“ dostavi mirneje in potolažena vzdihne.  „Hvala Bogu,“ pristavi Walter vesel; „tedaj se vendar od te strani nimam bati nobenega napada na mojo osebo. „Kaj?!  Židinja in poleg tega še nevesta!  Dve veliki zapreki, bogme!  Ko bi bil tudi želen neveste.  Hvala mati, za to tolažilno vest!  Zdaj se smem vsaj z mirnim srcem po vrtu sprehajati.  Brž ko jo srečam, hočem tudi zagovarjati današnjo svojo neuljudnost. — Lahko noč, mati,“ nadaljuje z zaspanim glasom; „luč pa zvunaj ugasnite, da ne bo okuženega zraka v sobi.  Pa še enkrat pogledite, ali so okna v mojej učilnej sobi širom odprta, da se soba ponoči dobro prozrači.“ Rekši pa se obrne od luči, potiplje za roko okoli sebe, ali je povsod dobro odet, in se pripravi na spanje.  A mati mu zagotavlja, da bode izpolnila vse njegove želje, ter mu želi poslovivši se s celo vrsto prisrčnih pozdravov lahko noč!  Drugo jutro za rana, ko je Waldekova gospa še trdno spala, vstane profesor Walter in se poda na neko visočino vzadi za hišnim vrtom, od koder se je razprostiral širok razgled po mestu in daleč tja po polji.  Tam je stala kamenita klop pod starodavno košato lipo, in ondi je hotel Walter pričakovati vzhajajočega solnca.  Mrak je še pokrival zemljo in prijetna tihota je vladala v prirodi, ko je profesor, oblečen v dolgo površno suknjo, samotno stopal mimo cvetoče, rosne detelje.  Dospevši na vrh, vsede se na klop pod lipo in si ogleduje okolico.  Skrivnostno šumi vejevje nad njegovo glavo v juranjej sapi, in skrivnosten se mu dozdeva ves svet na okoli, kterega še v sivo jutranjo meglo zavitega le na pol razločuje.  V resnici najbolj poetičen čas v dnevu je vendar le oni prvi somrak, ki proganja nočno tmino, ko se vse stvarjenje počasi vzdiguje iz lahnih meglic in se vedno jasneje prikazuje očem.  Ta čas nas nehote spominja prvega stvarjenja: ko je novi svet čakal solnca, kterega še v sivo jutranjo meglo zavitega le na pol razločuje.  Nekaj podobnega je menda tudi občutil profesor Waldek; kajti njegovo lice, sicer mrzlo in brezčutno za vse, kar ni dišalo po učenosti, ovajalo je zdaj neko skrivno in ugodno občudovanje.  Ko se je nagledal, vstane in hodi počasnih korakov gor in dol po višini.  Njegovo oko pa zre med tem nepremakljivo na goro, nad ktero je bil videti rudeči svit, ki je naznanjal solnčni prihod.  Profesorjeva zvunanjost je bila karakteristična, kakor njegova notranjost.  Učenost mu je gledala iz vseh črt na obrazu: iz zamišljenega čela, iz resnobnih očij, ki so tako strogo gledale skozi velike očali, in iz slednjega žepa njegove suknje, ki so bili navadno natlačeni s knjigami, rokopisi in pisali.  Njegova obleka je bila sicer snažna, a vedno starinski prikrojena; njegova srajca vedno čista, toda nikdar trdno poglajena.  Okoli vratu pa je vedno nosil namesto ovratnika le črno svileno ruto, spredaj tako zavozljano, da se niti srajca ni videla.  Lice je bilo obrito; redki, rumenkasti lasje pa so mu že začeli siveti, in na temenu je imel majhno plešo.  Profesor se je oddaljil od klopi.  Gora, na ktero je v enomer gledal, zažari nenadoma in solnce mu posije ravno v obraz.  Sedaj dane daljnogled na oko in začne solnce opazovati.  Kake pol ure je gledal na enem mestu stoječ skozi daljnogled, mrmraje polglasne nerazumljive besede; potem shrani zadovoljen svoj stroj in se napoti proti klopi.  Med potem pa čita v nekem rokopisu ter dela va-nj zapiske z rudečim svinčnikom.  Ko se približa klopi, privzdigne oči, in oh strah in groza: Na klopi je sedela Arabela zamaknena v neko knjigo!  Profesorjev dohod zapazila je gospica šele tedaj, ko je on stoječ že blizu nje, izrazil svoje začudenje.  Ko se ozre na-nj, srečate se njuni očesi in iz obeh zasijala je v istem hipu enaka srpost in nevolja.  Oba sta spoznala, da sta si v tem trenotku drug drugemu na poti.  Arabela zapre knjigo in vstane, profesor pa to videč, položi hitro svoj rokopis na klop ter reče vesel: „Ako pojdete vi, bodem se pa jaz tukaj sem vsedel.“  Arabela pa porogljivo od strani pogleda in odgovori kratko: „Ako vi tu ostanete, potem se razumi, da jaz odidem.  Srečno!“ Izrekši obrne se od njega in odide.  Walter se vsede široko na klop in ravno ko je hotel seči po svoj rokopis, vstane zopet hitro in zakliče na glas: „Gospodična Arabela!  Kako prav, da vas že danes srečam.  Prosim, počakajte vendar eden trenotek!“ prisavi še nestrpljivo, videč, da nadaljuje Arabela svoje korake, kakor da bi ga ne bila čula. „Jaz moram o nečem z vami govoriti.“  Pri teh besedah se Arabela ustavi in ga začudjeno pogleda.  Profesor pa se jej okorno za nekaj korakov približa in reče nerodno:  „Moja mati so me sinoči ogregali, da vas nisem včeraj pri nevihti z dežnikom spremil domu.  Zatorej prosim, da mi odpustite to neuljudnost.“  „Vaša mati?“ ponavlja Arabela, in smeh jo posili, pomislivši, da bi še sam tega ne bil izprevidel. „Vaš izgovor naj velja!“ pristavi dobre volje. „Sicer pa je tudi učen mož lahko uljiden; pri tem ne bode njegova slava čisto nič škode trpela!“  Pri besedi „učen mož“ in „slava“ zasvetilo je profesorju lice.  On pogleda Arabelo z nekim zanimanjem.  „Da, učenost, učenost, to je olje življenja!“ opomni z navdušenostjo, kakor da bi bile priproste Arabeline besede učena razprava, „drugo vse je prazno in dolgočasno.  Verjemite mi, gospodična,“ nadaljuje slovesno in potrka na debelo knjigo, ki mu je gledala iz žepa: „Človek ni nikdar dovolj popoln.  Zato se naj njegova šola začne že v zibeli in naj konča stoprav v grobu!“  „Amen!“ dostavi tiho Arabela z nasmehom.  Glasneje pa reče: „Bojim se, da je jako malo takih, ki mislijo, kakor vi.“  „Žalibog da je tako,“ odvrne profesor vzdihnovši; „sedanji svet res na nič drugega ne misli, kakor na razveseljevanje.  Z učenostjo pa dela tako, kakor bučela s cvetlico: okusi jo, potem pa zleti dalje.“  „Ko bi učenost bila res tako potrebna, kakor trdite, bi se jej ljudje že rajši udajali; najlepši dokaz tedaj, da je učenost z učenjaki vred dolgočasna stvar!“ meni Arabela porogljivo.  Profesor strese pomiluje glavo in se oddalji nekoliko od Arabele, kakor da ona ni vredna njegove bližine, ter reče počasno: „Takih mislij so polne le puhle glave.  Ni čudo,“ pristavi obžalujoč in se vsede na klop, „kdor kakor vi na nič drugega ne misli, nego na kratkočasnice, ta se ve da mora imeti slab pojem o resnem, mirnem, mislečem življenju.  Našo zamišljenost imenujejo ljudje vaše vrste dolgočasnost, našo mirnost — zatelebanost, našo resnost pa prismuknenost ...  Ba! škoda vsake besede, ki jo z vami izgubom; v vašem srci ne bode itak našla odmeva,“ pretrga si profesor z nekim zaničevanjem svoj govor ter seže po rokopisu.  Toda Arabela se mu ponosno približa in reče drzno: „Kako morete vi trditi, da jaz na nič drugega ne mislim, nego na kratkočasnice?  Od kdaj menite, da me tako dobro poznate? — Da so učenjaki dolgočasni in neuljudni,“ nadaljuje zbadljivo z vidnim namenom žaliti ga, „vedela sem že davno.  Da pa v svojej kratkovidnosti tudi žalijo, da, da znajo celo čast jemati, to sem še le danes pri vas izkusila.“ Tu obmolkne in ga na ravnost pogleda čakajoč odgovora.  Profesor je v zadregi.  Nato privzdigne klobuk in si pogladi redke lase; potem pogleda na uro, da vidi, kako pozno je že, a nevoljen dene jo zopet v žep.  Ura kakor skoro navadno ni šla, ker jo je bil profesor zopet pozabil naviti. — Črez nekaj trenotkov pa čisto mirno odgovori: „Jaz sem danes prišel sem, da bi rešil važno vprašanje glede novega planeta, a ne da bi izgubival zlati svoj čas s praznimi prepiri. — Ali pa morda ni res, da letate vi od ene zabave do druge?  Ali morate menda to tajiti?“ pristavi nevoljen.  „Ker moram,“ odvrne naglo Arabela z ravno tako nevoljo, kakor on. „Da pa človek tudi uživa kratkočasnice in da se veseli zabav, mora biti srečen, kakor mora zdrav biti i oni, ki hoče pri jedi mir imeti,“ nadaljuje Arabela z izpremenjenim glasom in neka pobitost čita se jej z lica.  „In vi niste morda srečna?“ poprašuje profesor začudjen in jo neverno gleda.  „Kaj menite z besedo „srečen“?“ odvrne resno Arabela in opazuje profesorjevo borno zvunanjost.  Revež! misli si pri tem; ti si gotovo srečen, a vendar nimaš ne zdravja, ne postave, niti enega samega uzroka, da bi bil srečen.  „Jaz le sodim tako, da morate vi biti srečna,“ pristavlja profesor prijazneje, „ker prvič nimate nobenih skrbij, drugi ker ste bogata, tretjič ker ste ljubljena in —,“ zadet po čudnej izpremembi Arabelinega obraza hipoma umolkne.  Pri besedah: „ker ste bogata“ strepetala je vidno Arabela, a obledela je ko smrt pri opazki: „ker ste ljubljena“.  Nekaj trenotkov jo on nemo opazuje in meni, da če je že žensko lice tako izpremenljivo, kako mora še le biti njeno mišljenje!  Toda Arabela zadobi kmalu prejšnjo mirnost in brez zadrege upre svoje oči v njegov ostri pogled.  Profesor zre z radovednostjo v njene oči, da bi spoznal iz njih njen značaj.  A te so mu nerazumljive, kakor je nerazumljiva morska globina.  Nekaj časa molčita oba.  Arabelo jezi, da se je spustila z njim v pogovor, in rajši bi bila povsod, samo poleg tega pustega človeka ne; a vendar ne ve, kako bi se poslovila od njega, da bi odšla.  Profesor pa prebira z raztresenostjo svoj rokopis in si misli pri tem; Trme, neverjetne trme!  Pač res, da ženska drugega ni, kakor bitje sestavljeno iz samih trm.  Kako bi se je neki iznebil? — A pri tem odloži vendar zopet svoj rokopis in gleda v zadregi zdaj površno na Arabelo, zdaj na drevo nad svojo glavo, zdaj opazuje svoje od rose pomočeno črevlje, kakor da bi hotel reči: Govori vendar nekaj, čemu tako molčiš?  Toda Arabela še vedno molči in zre, kakor v nekaj zamaknena, v daljavo.  „Kakor sem čul,“ začne zopet profesor in vidi se mu, da ne ve, kaj bi naj prav za prav govoril, „vi ste nevesta? — Kdaj pa bode poroka?“ popraša jo brez radovednosti.  „Ne vem,“ odgovori mrzlo Arabela in še gleda vedno okoli.  Na enkrat pa se zgane, rudečica oblije njeno lice, ko pristavi nekako srdito: „kaj vas to briga?  Rekli ste prej,“ nadaljuje razdražena, „da morate premišljevati neki nov planet.  Kaj ima moja poroka opraviti pri važnej tej preiskavi?“  „ker se je vaše lice tako neverjetno čudno izpremenilo, ko sem bil prej mimogrede omenil, da ste ljubljena,“ izgovarja se površno, in vidi se, da mu dela veselje Arabelina razdraženost. „Zato sem potem tudi menil, da je nemogoče, da se je vaša zaroka razdrla.  Sicer pa bodite preverjena, da me vaša bodočnost čisto nič ne zanima.  Zavoljo mene se lahko danes omožite, ali pa tudi nikoli.“  Maločutnost, s katero je profesor odkril svoje mnenje, zadela je hudo Arabelo.  Njene oči se čudno zasvetijo, in z razžaljenim, trepetajočim glasom in žarečim licem odvrne ona nekako zaničevalno: „Jaz tudi ne potrebujem vašega zanimanja, a povem vam vendar,“ nadaljuje s poudarkom, „da sem nevesta!  Ne ljubi me pa nihče na svetu in me tudi ne bode, kajti jaz si ne znam pridobivati ljubezni in si je tudi nočem.  Mene nihče ne razumi, jaz pa drugih ne.  Da sem pa vendar postala nevesta, imam se zahvaliti le svojemu premoženju.  Moj denar iščejo in ljubijo, ne mene.  Ali me umejete?“  Med tem ko je govorila, postajal je njen glas vedno bolj odločen in trd.  Pri zadnjih besedah pa se zave ter hoče resne besede obrnoti v šaljivost.  A dočim so se njena usta silila k porogljivemu nasmehu, polnile so se s solzami njene oči.  Ves čas ko je Arabela govorila, pogledoval jo je profesor s šaljivim, dvomljivim obrazom, kakor da še ne ve, ali ona v šali ali resnici tako čudno govori.  Ko pa zapazi solze v njenih očeh, postane mahoma resen.  Ravno je mislil nekaj odgovoriti, ko mu ona z zamolklim glasom reče „srečno!“, obrne hrbet in z brzimi koraki odide.  Po Arabelinem odhodu gleda zopet Walter v ono stran na nebu, kjer je planet opazoval.  Črez nekaj časa pa pobere svoje knjige in rokopise ter se napoti proti domu.  Domu prišedšemu bilo je prvo vprašanje po mleku.  Mati ga začudjena pogleda.  Profesor ni nikdar izrekal želje, da bi jedel; temveč morali so ga vselej posebej še vabiti, naj bi šel jest.  „Mleka še nismo pristavili,“ odgovori mati, „ker si bil sinoči naznanil, da te pred osmo uro ne bode nazaj.  Zdaj pa še sedem ni.“  „Ali imate že morda kaj kave skuhane?“ popraša sin z nenavadno hlastnostjo.  „Ravno bodeva oče in jaz zajutrekovala,“ glasil se je postrežljivi odgovor materin.  „Čisto majhno čašico blede kave bi rad pil; pa hitro, meni se mudi; imam veliko opraviti; - mleka pa danes ne maram,“ hitel je profesor velevati z vidno nestrpljivostjo in odide v svojo sobo.  Mati ga v skrbeh opazuje.  Začela se je z nova bati, da bi se sinu vsled neprestanega učenja enkrat v glavi ne zmotilo.  Preplašena pripravlja mu kavo in pri tem vedno posluša pri vratih njegove sobe, ali ne bi morda tam kaj posebno čudnega počenjal.  Toda kmalu se iznebi neprijetne misli.  Ko stopi v sinovo sobo, da mu postreže s kavo, sedel je kakor navadno pri svojih knjigah.  Morala ga je tudi sedaj, kakor vselej, zaporedoma opozarjati na kavo, predno je mehanično segel po njej in v enem požirku izpraznil čašico.  A nato se niti besedice ne izpregovorivši, takoj zopet zamakne v svoje delo.  Odslej naprej nista se več Arabela in profesor izogibala.  Kedar je bil ta na vrtu, naneslo se je vselej, da je bila tudi Arabela ondi.  Oba sta se pa hotela izogibati, ali neka skrivna moč, ki je izvirala iz sorodnosti njunega značaja, gonila je enega k drugemu.  A navadno sta se le malo med seboj pogovarjala.  Profesor jo je zapazivši že z daleka pozdravil in sicer nekoliko uljudneje, kakor je bila njegova navada.  Če je prišel v njeno bližino in je govoril z njo nekoliko navadnih besed, upirale so se njegove oči tako strogo va-njo, kakor bi jo hotele prebosti.  Arabelin odzdrav je bil vselej hladen; z neustrašljivim izrazom v očeh ustavljala se je njegovemu ostremu pogledu.  Ko sta si tako neprijazno stala nasproti, bila sta podobna hudima sovražnikoma, ki jedva pričakujeta, da se napadeta.  „Ljubi Walter,“ začne nekega dne doktor Waldek proti svojemu sinu; „kdaj pa misliš odpotovati?  Tvoj dopust se je že predvčerajšnjim začel.  Nekaj denarja sem ti že za ta namen pripravil; dve sto goldinarjev dobiš takoj s seboj.“  „Kaj nimate več denarja pri roki?“ odvrne profesor slabe volje.  „Nimam,“ odgovori oče v skrbeh. „Žid Karpeles mi noče ali pa ne more izplačati še eden del posojenega mu kapitala, kakor mi je prej obetal.  Moram se tedaj zadovoljiti s tem, kar mi je zdaj izročil.  Toda ti ne bodeš zavoljo njega trpel pomanjkanja,“ nadaljuje z važnostjo. „Ako mi Karpeles v dveh mesecih ne poplača zopet nekaj dolga, bodem začel postavno postopati z njim.“  „Ne storite tega,“ prosi sin kakor prestrašen; „že zavoljo njegove rodbine ne.“  „Kaj briga mene njegova rodbina?“ odvrne starec s povzdignenim glasom. „Moja potrpežljivost in človekoljubnost ima tudi svoje meje.  Ti moraš iti v Beč in moraš tam tudi živeti.  Karpeles ima tedaj plačati ali z lepim ali s hudim.“  „Ako vam, oče, ne bode mogoče še nekaj denarja poslati mi v Beč, bodem si pa drugače pomagal.  Kupoval si ne bodem namreč v tem pol letu toliko dragocenih knjig in tedaj upam z dvema sto goldinarjema, ki mi jih boste dali seboj, in pa s svojo plačo med tem izhajati.  Ako bi pa res ne mogel, povrnem se pa pred časom domu,“ razlaga profesor s hitrim, toda bolj tihim glasom, a med tem išče hlastno nekaj med knjigami.  „Da, da, vrni se nazaj, prej ko moreš, Walter,“ prosi z žarečim in veselim licem mati, ki je ves čas z žalostnim obrazom poslušala ta dvogovor.  „Kakor misliš, Walter,“ pristavi oče iznenadjen.  Zdelo se mu je neverjetno, da se sin, ki je celo leto težko čakal dopusta, zdaj vede na enkrat, kakor da ga ta nič ne veseli.  „Kdaj misliš tedaj oditi, Walter?“ oglasi se zopet mati, toda zdaj tako žalostno, da se jedva zdržuje solz. „Vedeti moram, da ti pripravim potrebnih oblek in perila.  Eden večji zaboj za tvoje knjige obetala mi je posoditi Karpelesovka; kajti naši zaboji so premajhni, da bi v enega spravil vse te knjige,“ in pri teh besedah pokaže na veliko kopico knjig, ki so na tleh v največjem neredu ležale.  „Čemu bi nadlegovali druge ljudi?“ odvrne neprijazno profesor.  Če so naši zaboji premajhni, da bi v enega dejali vse knjige, vzamem pa dva zaboja seboj, ali pa nekaj knjig doma pustim.“  „Kakor te je volja, Walter,“ tolaži ga mati bojazljivo. „Pa samo ne huduj se; jeza bi ti škodila.  Tedaj, kdaj odpotuješ?“ popraša ona še enkrat in vzdihne.  „Ali me že ne morete več v hiši trpeti, ker me silite, da bi šel?“ odgovori profesor kakor v šali, a njegovo lice je videti bolj upadlo, njegov pogled bolj raztresen. „Jutre odpotujem,“ reče potem s čemerno odločnostjo; „jutre s prvim vlakom; tedaj ob polšestih.“ — Rekši pa si vzame neko knjigo, dene kapico na glavo in gre na vrt.  Ko sin odide, pogledujeta se nemo nekaj časa oče in mati.  „Kaj ima najin sin, Fabijan?“ pretrga žena tihoto in glas se jej trese same nemirnosti. „On je od dne do dne bolj zmeden.“  „Ravno sem hotel tudi tebe vprašati,“ odgovori doktor v skrbeh in gleda skozi okno za sinom, ki je baš stopil na vrt.  „Pa ne, da bi se mu začelo —?!“ poprašuje Waldekova, kažoča s prstom na čelo, z groznim strahom v očeh, kakor da bi hotela reči, da bi se mu ne začelo mešati.  Ali zadnje besede ne more izpregovoriti in zaplače.  „Čemu se udaješ tako bedastim mislim?“ pokara jo doktor nevoljen.  A skrb, ki se mu bere pri tem z lica, ovaja, da vznemirjuje i njega isti strah.  Medtem pa je hodil profesor po vrtu.  Ali on ni gledal kakor navadno v knjigo, če jo je imel tudi odprto, temveč s čudnim nestrpljenjem išče nekaj po vrtu.  Nenadoma pa se obrne, kakor da bi se bil premislil, ter se napoti proti kolibici, kjer je bila navadno Arabela.  Tam še ni bil on nikdar.  Zatorej je Arabelina začudjenost tem večja, ko vidi nenadoma profesorja pred seboj.  Arabela sedi v elegantnem naslonjači, spletenem iz španskega trsja, imajoča pred seboj na mramornatej mizici veliko odprto knjigo, iz ktere čita.  Poleg knjige pa leži njen veliki vrtni klobuk, kterega je navadno nosila.  Ker je Arabela nenadoma prišleca zagledala, ni imela časa dovolj, pokazati se v svojej navadnej odurnosti proti njemu.  Z iznenadjenimi, široko odprtimi očmi, brez klobuka, ki jej je sicer pokrival visoko sanjarsko čelo ter dejal celemu obrazu starikav izraz, bila je čisto drugačna videti.  Profesor je to tudi takoj zapazil, vzlasti pa ni izpregledal, kako mlada se ona zdaj vidi.  Zamaknen zre torej v ta skrivnostni dekliški obraz.  Toda ni je še bil dobro pogledal, in ta obraz se zopet izpremeni.  Njene oči postanejo mahoma majhne in odurne, njeno čelo neprijazno, njeni nosnici trepetate in usta so se siloma hitro stisnola, kakor pri človeku, ki premaguje kakšno bolest.  Tudi profesorjevo lice, ki je bilo za trenotek postalo jasno, se zatemni.  Videč njeno hitro izpremembo, pa reče kratko: „Kakor vidim, motil sem vas pri čitanji.  Hotel sem se le mimogrede od vas posloviti, ker jutre odpotujem.“  Ko bi bil profesor, izgovorivši te besede, pogledal Arabeli v obraz, videl bi bil na njem neko izpremembo.  Kakor blisk, ki neprijetno razsveti temno, v oblake zavito nebo, tako je na Arabelinem osornem lici hitro spreletela rudečica bledobo.  To pa je trajalo samo trenotek in potem zadobi njeno lice zopet prejšnji izraz.  „Ali je potreba, da se od mene poslavljate?“ odgovori z navadnim, maločutnim naglasom. „Prijateljstva itak ni bilo nikdar med nama!“  „Res ga ni bilo,“ odvrne profesor mračno; „ali od najinega zadnjega pogovora pred štirinajstimi dnevi, zdi se mi vedno, kakor da niste vi srečna.  Zato sočustvujem od tedaj z vami, dobro vedoč, da ni otožnemu srcu sočustva nikdar preveč.  To je tudi uzrok, zakaj sem se hotel od vas posloviti.“  „Nepotrebno sočustvo!“ pristavi Arabela z zamolklim glasom.  Hoče se namreč pokazati trdo proti njegovim besedam, a pri tem jo nekaj obhaja, da jej bije srce hitreje, glas pa zastaja v grlu, da ne more mirno govoriti. „Človek naj se uda svojej osodi,“ nadaljuje deklica, „in zadovoljnost ga ne bode zapustila.  Kdor pa je zadovoljen, ta je tudi srečen.“  „Slutim, da si hočete vi po tem potu pridobivati svojo srečo,“ odgovori resno profesor. „Vprašanje je samo, ali je ta pot tudi najboljša.  Je li namreč taka sreča tudi stanovitna?!“  „Kako neverjetno mlado je še vaše mišljenje pri vsej vašej resnosti in duševnej zrelosti,“ odgovori Arabela z resnobnostjo, ki je njenim letom čisto nenavadna. „Ali vas še ni izučilo življenje, da se mora človek boriti z bolestjo, da jo odžene, ali ne sme je zaklepati v sebi in gojiti jo?“  Pri teh besedah oblije jo rahla rudečica.  Čutila je, da je bilo neprimerno njega podučevati.  Povzdignola je oči, da vidi, kako jo najbrž on posmehovalno ogleduje; ali zmedena je hitro povesi.  Kakor zamaknen poslušal je profesor njene besede.  Bile so prve, ki so se mu bolj prijazno glasile.  Njegovo oči je občudovaje zrlo v njen obraz, kakor da se hoče prepričati, ali more res to belo, gladko dekliško čelo gojiti tako globoke misli.  Arabela se sramuje, da je pri njegovem pogledu povesila oči.  Hoteč poravnati svojo slabost in pokazati mu, da se njega nič, prav nič ne boji, upre še enkrat va-nj svoje mirno, čisto oko.  In ta pogled je bil njun prvi, globoki, osodepolni pogled.  V resnici nahaja se neki upliv duše na dušo; neka omamljenost, neki čut večne združenosti biva že v prvem pogledu dvojih očij.  To sta tudi obadva čutila in obadva sta se prestrašila.  Dolga tihota je nastala potem.  „Vi čitate biblijo,“ reče na enkrat profesor z negotovim glasom, kakor da bi se bil ravno iz spanja prebudil. „Ali ste tako vneti za svojo vero?“  „Da, sem!“ bil je odločen Arabelin odgovor, in bledejša kot navadno se ona zravna, položivši kakor v potrjenje roko na odprto knjigo rekoč: „Vsakega značajnega človeka sveta dolžnost je, gojiti in spoštovati vero, v ktero so verovali njegovi predniki.“  „In ko bi ta vera ne bila prava?“ popraša jo profesor kakor prestrašen in vidi se mu, da se že naprej boji, da bi mu ne bil po godu Arabelin odgovor.  „Vsak človek misli, da je le ona vera prava, v katerej je rojen,“ odgovori ponosno Arabela in ga neustrašljivo pogleda. „Vi gotovo tako o svojej veri sodite, jaz pa ravno tako o svojej.  Le enega in istega Boga pa molite naju obeh veri, če ste si tudi v drugem jako različni.  Toda pustiva to,“ dostavi siloma in obrne od njega svoj pogled. „Vi ne boste mene na svojo vero izpreobrnoli, meni pa je zadnja misel, da bi vas jaz pridobila za svojo. — Ako pa jutre odpotujete, kakor pravite, potem pa .... srečen pot!“ Izgovorivši pripravlja se na odhod.  Profesor ničesa ne odgovori.  Kakor uničen odmakne se nekoliko od kolibinega vhoda, da pusti Arabelo mimo, ter se jej nemo in zmedeno pokloni.  Drugo jutro za rana, ko so v vili še bili vsi v postelji, pripravi se profesor na odhod.  Najprej se poslovi od starišev, a prišedši k vozu, ki je že čakal na-nj, da ga odpelje na kolodvor, domisli se na enkrat nečesa ter se takoj vrne in napoti proti vrtu.  A na vrt vendar ni šel; temveč pred vrtnimi vrati se ustavi ter pogleda na ono okno prvega nadstropja, kjer je vedel, da je Arabelina spalnica.  Ozrevši se na okno, pa močno zarudi.  Med bogatimi damaščenskimi preprogami zapazi njegovo oko nekaj belega.  Profesor povzdigne hitro klobuk v pozdrav in kakor da bi ga čula Arabela skozi zaprto okno, zakliče jej: Z Bogom!  A potem sprebledi in preplašen obrne se hitro ter zopet izgine.  „Povem ti, da je tako, kakor sem ti pravila,“ odgovori Karpelesovka vidno razjarjena zvečer onega dne, ko je bil profesor odpotoval, proti svojemu možu, ko sta se po večerji sama pogovarjala o dnevnih dogodbah. „David je prav dobro videl, kako se je v jutro Arabela pri odprtem oknu do solz ginena poslavljala od njega.  Profesor pa, ta nesramnež, klanjal se jej je v enomer.  Tako, vidiš, obnaša se ta tiha voda.  Sramoto in škodo nam bo še delala v hiši.  Da, da, prav taka bode, kakor je bila njena mati; saj jabelko ne pade ealeč od debla,“ beseduje židinja kakor besna in se v enomer guga na stolu.  „Ba! niti deseti del tega ni resnica,“ odvrne Karpeles malomarno in zehne zaporedoma, da mu že stopajo solze v zaspane oči. „Meni je dovolj, da ti je David to povedal, in jaz postanem neveren.  Saj se David baš ob petih zjutraj ziblje v najboljšem spanji.“  „Pa danes se ni, ravno danes ne,“ zagotavlja mu žena. „Sama božja previdnost je tako naključna, da je bil danes že ob petih po konci.“  „Povej tedaj bolj na tanko, starka,“ meni žid dobre volje. „Kako in od kod je David zapazil ta dramatični prizor?“  „Ne smem povedati, kako, Izidor; a resnica je vendar, gola, sveta resnica!“  „Potem pa že ne verjamem niti ene besedice o vsem tem,“ odvrne mož z nasmehom. „Da je David nepoboljšljiv lažnjivec, tega ne moreš tajiti, Rebeka; Arabela pa je značajna, o tem sem prepričan; poleg tega pa ima preveč ženske dostojnosti v sebi, da bi se tako smešno obnašala proti človek, ki ne bode in ne more nikdar postati njen soprog.  Pa še ta profesor, ta knjigožerec, ta sovražnik žensk!  Ha, ha!  Rebeka moja, da moreš res kaj takega le misliti!“ In tu se zagrohoče zamolklo.  „Da, sovražnik žensk!“ zasmeje se Karpelesovka porogljivo. „Ali ne veš, da so ravno oni moški, ki pravijo, da sovražijo ženske, da so ravno ti navadno prvi, ki se ulovijo v ženske mreže?  Pa da bodeš vendar verjel, Izidor, da se David takrat res ni zlagal, hočem ti vendar na tanje razločiti, kako je on zavohal ta škandal.  Samo pokregati ga ne smeš potem, Izidor!“  „David je danes ob pol petih vstal,“ pripoveduje ona, „da bi one lepe hruške za-se pobral, ktere si bil ti včeraj vrtnarju ukazal nabrati.  Kaj hočeš?“ nadaljuje z dobrikovalnim glasom; „on je pač še otrok; ne smeš mu v greh šteti take malenkosti!  In pri tej priliki je tedaj tudi na tanko videl, kar sem ti ravnokar povedala.  On pravi, da lahko priseže, da mi je povedal resnico.“  „Ravno njegovej prisegi najmanj zaupam,“ meni žid resno. „Ali že greš spat, Rebeka?“ poprašuje jo potem in globoko zehne.  „Ne,“ odgovori ona zamišljeno. „Še nocoj moram govoriti z Arabelo in prepričati se, ali in koliko je resnice v tem.  Stvar me jako vznemirja.“  „Kakor misliš,“ opomni žid z zaspanim glasom. „Samo glej, da se z njo bolj ko mogoče mirno obnašaš.  Bodi zvijačna in ne povej jej kar na ravnost svojega mnenja.  Ukroti vendar svojo naglost in jezo proti njej; kajti predobro veš, da se siloma pri njej čisto nič ne opravi.“  Kmalu potem je Karpelesovka stopila v spalnico svoje rejenke.  Toda ta je bila prazna.  Kod hodi Arabela ob tej uri? misli si vznemirjena; deseta ura je že odbila!  Ravno hoče poprašati Arabelino služkinjo, kje bi bila gospodična, ko pride Arabela z velikim ključem in majhnim zavitkom starih oblek v roki.  Začudjena gleda Karpelesovka zdaj na Arabelo, zdaj na ključ in zavitek kterega je deklica zapazivši teto vrgla v zadregi na stol, ključ pa ravno hotela utaknoti v žep.  „Glej jo no!“ začne potem s pomenljivim nasmehom; „od kod pa prideš Arabela s tako romarsko culico in s tem velikanskim ključem? — Pa prehladila si se tudi pri svojem ponočnem sprehodu.  Vsa si bleda v lici.  Se ve, ni drugače mogoče, kar tako okoli hoditi, razoglava in brez ničesar na ramah; noč pa je danes tako hladna in mokrotna!“  „Motite se, teta; meni je čisto dobro,“ odgovori Arabela mirno, in ona neprijetna osupnenost, ktera jo je bila s prva obšla, zapusti jo polagoma. „V zavitku pa imam staro obleko neke revne, bolne ženske.  Hočem jo popraviti.“  „Aha!  Tedaj milosrčna sestra si tudi postala, Arabela?“ opazuje Karpelesovka nekako porogljivo. „Po kom pa si podedovala to lastnost?  V rodbini Karpelesovej ni ta doma. — No, no! pa saj je to lepo in prav; samo dovoli, da te opozorim, da je nehvaležnost in zvijačnost na svetu brez konca in kraja, in torej je previdno, vselej tudi prav pomisliti, komu kaj dobrega storimo.  Prilagodi se včasih, da meni človek revežu pomagati, pri tem pa le podpira lenobo.  Prav za prav bi bila lahko tudi mene za svet poprašala.  Vedno sem ti nadomestovala mater in marsikdaj sem ti z modrimi nasveti stala na strani.“  „Jaz mislim, da je čisto nepotrebno vprašati koga za svet, ako se hoče dobro delo storiti,“ odvrne Arabela. „Kako pa si naj tolmačim ta vaš pozni pohod, teta,“ pristavi ona hitro potem in zna se jej, da jej ni ljubo dalje govoriti o tem.  „Ravno sem zvedela,“ začne Karpelesovka in pogleda Arabeli ostro v obraz, „da si danes za rana slonela ob oknu in se bridko jokala.