Svitlo in toplo je sijalo pomladansko solnce v prostorno družinsko sobo neznatnega c. k. hranilničnega uradnika Vincenca pl. Kolarja.  Človek bi bil skoro dvomil, da je oni čarobni dan pomladni dan; tako drugačen je bil od prejšnih mrzlih in deževnih, iz katerih se zdaj po navadi sestavlja pomlad; a ono leto se je ž njimi posebno odlikovala.  Zavese obeh oken so bile visoko potegnene, da bi solnce s svojo blagodejno gorkoto posušilo vlažne stene ter pregrelo pohištvo one velike sobe s prebivalci vred, v kateri se je po zimi toliko zmrzovalo, bodisi zato, ker je starinska potrupana peč slabo vlekla in torej ni zadostovala svojemu namenu, bodisi tudi zato, ker je rodbina, katere glavno prizadevanje je bilo štedenje, peč premalo netila s potrebnim kurivom, da bi mogla izpolnjevati svojo dolžnost.  Naj si bode kakor si hoče, že tretji dan ni plapolal plamenček v požrešnem žrelu velike ilovnaste peči, v največo tolažbo in veliko veselje gospodinje, ki je komaj čakala, da odpadejo stroški za kurjavo.  Z novci, katere je dan za dnem tratila za drva in premog, si bode preskrbovala odslej mnogobrojne hišne potrebščine, kakor n. pr. nov umivalnik, novo kartačo, prepletenje dveh stolov, na katera skoro ni varno sedati, in več enakih hišnih nedostatkov, za katere noče vedeti tesno odmerjena blagajnica gospodarja, njenega soproga.  V sobi je bilo dosti tiho in mirno z ozirom na obilo družbo, katera se je nahajala v njej.  Pri veliki podolgati mizi iz trdega lesa, ki je ponosno in nepremakljivo stala sredi sobe, je bil zbran hišni zarod.  Ta je štel šestero glav: tri dečke, tri deklice različnih starostij, kakor so bili različni predmeti, s katerimi se je vsak bavil.  Najmlajši njih, desetletni gimnazijalec, je ponavljal poluglasno in brezmiselno kakor papiga latinske besede, mej tem ko je z nogo nagajal devetnajstletni sestri, sedeči njemu nasproti, ki se pa niti ozrla ni na-nj, tako globoko je bila zamaknena v svoje delo.  Belila si je glavo, da najde pravi odgovor, s katerim naj reši težavno vprašanje važne domače naloge.  Učiteljski izpit je imela v kratkem položiti, in od te naloge je bil mnogo odvisen nje ugodni ali neugodni uspeh.  Na drugem koncu mize se je trudil višji realec z risanjem glave, ki je imela predstavljati rimskega junaka, v resnici pa je predočevala le bedastega gizdalina, ter se v enomer jezil nad sestro, sedečo na njegovi desni.  Pri vezenju nekega finega ročnega dela, s katerim bi se imela izkazati koncem šolskega leta njena spretnost, ker je bila namenjena postati tudi učiteljica ročnih del, ga je namreč pri potezanju igle večkrat nehote suvala v komolec.  Najstarejši brat, tudi dijak višjih razredov, je ž razprostrtimi lakti že več nego uro tičal nepremakljivo v debeli knjigi, da je bilo težko soditi, da-li čita ali — dremlje.  Ne daleč od njega je dvanajstletna deklica, ali prezrta ali neopazovana, slonela z glavo na mizi, kakor da se dobro ne počuti, po tem ko je prej delj časa z vidno neugodnostjo praskala po pisanki, da si je bila zamazala s črnilom vse prste desne roke.  — Kaj je Milici? — čemu sloni tako lenobno? — Danes se še dotaknila ni glasovira, da-si predobro vé, kako slaba je v tej stroki in kako potrebna jej bode, ako hoče kedaj postati odgojiteljica.  Ta opomin, s strogim a ipak prisrčnim glasom, je prihajal od desne strani sobe, od ženske srednjih let, ki je pri oknu imela opravljati s čiščenjem oblek.  Celi kup jih je imela pred seboj na stolu, zraven katerega je stal umivalnik poln vode, ter s kartačo in milom se trudila spraviti iz njih brezštevilne madeže, a posebno one maščobne svite ovratnikov in komolcev na jopičih, suknjicah in suknjah njenih domačih možkih.  Bila je gospodinja, mati teh otrok.  Dasi komaj petinštiridesetletna, je bila že videti starka.  Suha, pripognena, z dolgim koščenim vratom, iz katerega so molele mišice, z upalim, posušenim obrazom rumenkaste, nagubančene kože, ki bi bil malo da ne podoben mumiji, da niso iz njega gledale še lepe oči, bleščeče se v nepopisni materinski ljubezni.  Nje redki lasje so bili že močno pobeljeni; toda niso to bila ne leta niti neredovito, brezmiselno življenje, ki bi bila nekdanjo lepo žensko pretvorila v predčasno razvalino, temveč nje brezmejni, požrtvovalni trud za rodbino, kateremu so se pridruževale obile skrbi in večkrat tudi pomanjkanje.  Bila je oblečena v krpano, oglodano obleko, ki je nekdaj bila črne, a sedaj dvomljive, zelenkaste boje; toda obleka, da-si revna, je bila snažna, kakor vsa njena zunanjost.  Videlo se je na prvi pogled, da nje iznajdljivi um in marljiva nje roka nikoli ne počivata, da bi poskrivala sledove najneprijetnejšega gosta vsake hiše: revščino.  — Milko boli glava, odgovori več glasov na materino vprašanje.  — Glava jo boli? se začudi mati in se skrbno ozrè na betežno hčerko.  Najbrž si je sinoči pokvarila želodec.  Vsakikrat, kadar praznujemo kako godovanje, oboli mi nekdo izmed vas.  Torte je preveč jedla.  — Da bi si bila s torto skazila želodec? se poroga najstarejši sin.  Tudi ko bi bil pojedel torto en sam človek, ne mogel bi si z njo obtežiti želodca, tako majhna je bila.  — Moj kos res ni bil velik, mati, se oglasi bolnica, ter privzdigne obraz, ki je bil silno bled.  — Res, res, mati, Miličin kos torte ni bil veči od mojega, a moj je bil tako majhen, da bi ga bila lehko sapa odnesla, pritrjuje odkritosrčno nadepolni gimnazijec.  — Otroci, otroci, ne bodite Bogu nehvaležni!  Kako grda nečednost je nezadovoljnost, posvari mati vidno presunjena.  Ne tajim, da se nam ne bi nekoliko tesno godilo, a koliko rodbin pritiskajo še huje skrbi!  — Bora tolažba! mrmlja najstarejši sin brezobzirno.  Sklenil je bil prijateljstvo s tovarišem premožnih roditeljev.  Tega obilost ga je bila napravila nevošljivega, vzbujaje v njem nezadovoljnost.  Odslej je bil doma vedno čemeren in piker, posebno proti roditeljema, kakor da sta ona kriva, da nima onih ugodnostij, katere je užival prijatelj.  Tudi danes mu je to kratko besedičenje podnetilo ona čuvstva; kajti zaloputnil je knjigo ter jo jezen vrgel na knjižno polico.  Potem je vstal ter sobo nekaterekrati obhodil, kakor da ne ve, kaj bi sedaj počel; naposled je privlekel na mizo citre, da bi si z igranjem odgnal nevoljo.  Toda ni prišel do tega.  Odločno ga je najstarejša sestra zavrnila, češ, da oni turobni, mačkinemu podobni glasovi jej provzročajo kurjo polt; itak jej ni posebno dobro vsled trudapolnega pretuhtavanja.  Fant si je drugače pomogel.  Da bi se pričkal s sestro, kakor sicer, ni danes kazalo; vedel je predobro, da bi trpela vsa hiša, ko bi sestra ne prebila učiteljskega izpita.  Vzel je klobuk ter šel iz doma; saj solnce je kaj prijazno vabilo na prosto.  Spet je v sobi vse tiho.  Nihče ne pogreša brata, nihče več ne misli na prejšnje besedovanje; vsakdo je zopet vtopljen v svoje delo.  Ne tako mati.  Kar se pri mladih ljudeh uma in srca komaj dotika, starejše lehko presunja in vznemirja, provzročaje jim skrb in bridkost.  Ona nedolžna opazka mlajšega in zbadljiva starejšega sina sta uplivali na mater kakor kruta udarca, pod katerih tego duša bolj trpi nego telo.  Ipak je rekla s skrbnim, ljubečim glasom, kateri nič ni izdajal nje notranje muke: Milica, lezi na blazino, da se ti glava izpočije; brž ko zgotovim to presitno delo, skuham ti kamilic.  In hitela je z drganjem kartače, da čim preje pomore bolni hčerki.  Mej tem se nje duh nehote ozira v preteklost.  Kako se je pred dvajsetimi leti štela presrečno, ko je domači prijatelj, sicer preprost, toda pošten mož, snubil njo, mlado udovo, ter s tem rešil njo in njeno triletno hčerkico najhujše bede!  Da-si je bila udova višjega uradnika, ipak jej je bila odmerjena le majhna pokojnina, in še ta le po milosti, ker nje mož še ni bil doslužil določenega števila let, brez katerih udova nima pravice do pokojnine.  Vincenc pl. Kolar ni bil sicer posebna možitev za njo, katere prvi mož je imel v uradniškem svetu odlično mesto ter užival visoko plačo.  Njegova skromna služba pri poštni hranilnici mu je prinašala le pičle dohodke, a bilo je upati, da se bode vedno više pomikal v službi in da se bode torej tudi njegova plača vedno bolj zboljševala.  A zato je bil čistega značaja, blage duše ter vseskozi zaupanja vreden mož, da je ona brez daljnih pomislekov izročila sebe in svoje dete njegovemu zanesljivemu varstvu.  Toda Vincenc pl. Kolar, da-si nad vse mere marljiv, vesten in točen v svojem službovanju, ni spadal v vrsto mož, ki si po dovoljenem ali prepovedanem potu, z lepa ali šiloma priborijo lepšo bodočnost.  Bil je bolj mlačne narave, brez prave odločnosti, zaupal je preveč slepi previdnosti, ki po njegovem mnenju nikogar ne pozabi, in torej tudi njega ne, a vse premalo lastnim močem.  In tako je prišlo, da je le polagoma lezel po lestvici, ki bi ga imela voditi do više stopinje časti in gmotnih pridobitkov.  V teku tridesetih let svojega službovanja ni bil dalje prišel v svoji službi, kakor nekoji drugi njegovi tovariši v polovici tolikih let, ker so bili podvzetni in odločni.  Prišteval se je še vedno nižjim uradnikom, in kakor je vse kazalo, bilo je malo upanja, da bi prišel kedaj v vrsto viših.  Toda ona se zaradi tega nikoli ni pritoževala, nikoli mu očitala, da se tako po polževo pomika naprej.  Kaj je ubogi mož mogel za to, če se je narodil pod nemilo zvezdo in torej bil obsojen ostati vedno mej zadnjimi?  Kaj-li ni bil velikodušen dovolj, da je izbral njo za ženo, njo, ki mu v doto ni prinesla druzega, nego tujega moža otroka, za katerega naj bi se trudil in skrbel on?  In prva leta njunega zakona so jima potekla tudi srečno, navzlic neobilosti.  Kot blagoslov z nebes in kot tak sprejet z vznesenostjo, se jima je zdel porod prvega otroka, ki je bil prišel praznovat obletnico njune zveze.  Zdelo se jima je, da jima je bil poslan samo zato, da množi in utrdi njiju prisrčnost in zadovoljnost.  Ko se je ob drugi obletnici oglasil drugi otrok, je bil tudi radostno sprejet.  A neprijetno ju je iznenadil prihod tretjega, ki je točno priromal s tretjo obletnico.  Četrti otrok, ki je tu pravilno leto pozneje sledil, pa je hiši že bil provzročil pravo žalost.  Pa, moj Bog, ko bi bilo ostalo vsaj pri tej četvorici?  Deset jima je bilo namenjenih, od katerih je šestero bilo živih.  Skrbi so trkale na duri, in kmalu pregnale hišno zadovoljnost in srečo.  Ali bi ona ne bila bolje storila, vpraševala se je potem čestokrat, in tudi danes se jej je usiljevala ona misel, da bi se nikoli ne bila v drugič možila?  Tudi tedaj bi se bila morala boriti z življenjem, toda beda, prenašana od dveh, je bolj prenosljiva, nego od osmerih.  V trenotkih razdraženosti jej je potem sicer dobri mož večkrat očital, da mu je bila prinesla hčer iz prvega zakona, češ, da ni prijetno nositi tujega bremena, ko je lastnega že odveč.  Se ve, da je potem takoj obžaloval svojo neblago opazko, posebno videvši, kako pridna, skromna in pohlevna je njegova pastorka in s kako ljubeznijo in skrbnostjo čuva in neguje mlajše svoje polubratce in polusestrice, ter da je zanesljivejša od služkinje, mladega, zatelebanega dekleta z dežele, katero, izvzemši poštenost, se v ničem ni odlikovala nego z blaženim tekom ter s tem, da je strla in potrupila, kar je dobivala v roke.  V koliko pomoč da je Malvina hiši, da-si sama še otrok, je sprevidel še-le tedaj, ko jo je neki sorodnik nje pokojnega očeta vzel k sebi, da bi jo pohčeril.  A nesreča je hotela, da je nje dobrotnik umrl preje, nego je deklé bilo preskrbljeno.  Povrnila se je k materi.  V onih desetih letih, kar je Malvina bila iz doma, se je bila razcvela v izredno dekle v telesnem kakor duševnem oziru.  V izbornem zavodu je uživala najskrbnejšo odgojo in izobrazbo, da je nje odlično postopanje zraven mične nje prikazni kmalu vzbujalo pozornost sveta.  In dolgo ni trajalo, da se je našel tudi snubač.  Navidezno ugodna možitev je očima kar razvnela.  Silil je, da bi jo dekle sprejelo, upaje za gotovo, da ta možitev ne zagotovi sreče samo pastorki, temveč da tudi hiši pripomore do večjega ugleda.  Malvina je tedaj bila osemnajstletna.  Do priporočanega ženina ni čutila posebnega nagnenja, a tudi ne nasprotja.  Bil je mož lepega obličja in prikupljivega vedenja.  Da mora po tem takem tudi biti blag, je bila trdno prepričana.  Sprememba stanù, novost položaja sta jo mikali.  Sprejela je ponudbo radovoljno, ali vsaj neprisiljeno.  Saj ženske, tako se je tolažila gospa, spomnivši se oddaljene omožene hčere, se sploh malo kedaj ženijo z izkustvom in polno zavestjo svojega resnega in važnega koraka kakor možki, in sicer za to ne, ker se one tedaj navadno še nahajajo v letih, ko razum še ni dozorel, ko je čuvstvo še negodno, pojmi o svetu še površni.  Ona, se vé, je imela bistrejši vid o tej stvari in se ni mogla nikoli prav navduševati za rečeno zvezo.  Dozdevalo se jej je vedno, da snubač ni takšen, kakoršnega se je kazal.  A hčerke ni hotela plašiti s svojimi slutnjami.  Pa mogoče, da se moti.  Možu pa jih je odkrila.  Toda on jih je odločno odbil z navadno svojo kratkovidnostjo.  Zadovoljna bodi, dejal je, da se na tako lehek in častni način rešiš dorasle hčere, ki bi ti sicer delala nove skrbi in stroške.  Pri hiši se zdaj lehko izhaja tudi brez njene pomoči, ker so otroci porasli in so druge dorasle hčere, ki tudi ne lenobijo.  Dekle, godno za možitev, pa treba voditi v društvo, k zabavam, in k temu je treba denarja, obilo denarja, da ugled ne trpí. — Kmalu je umela, da se mož želi iznebiti nje hčere, ne iz maločutnosti, temveč iz gmotnih razlogov.  Ni se upala ustavljati se mu.  Saj bolj nego njemu je bilo njej znano, kako tesno gre njim pri hiši.  A da nje slutnje niso bile prazne, prepričuje se, žalibog, vselej, ko jej prihajajo hčerina pisma.  Med vrsticami teh se jej zdi, da čita, kar hči blagodušno zamolčuje bodisi iz tankočutnosti do svojega moža, ali iz prizanesljivvosti do matere: da je nje mož igralec, zapravljivec, odurnež, da zanemarja njo in hišo, z eno besedo, da je nesrečna.  Močno pozvonjenje hišnega zvončka pretrga tek njenih mislij.  Predramivši se iz njih, pogleda vzplašena na vrata, koga da služkinja naznani.  Nemir in strah se jej pri tem čitata na licih.  Zadnje dni meseca je bila revica vedno vznemirjena.  Tedaj so računi prihajali v hišo, računi najnovejših in zastarelih dolgov, katerih, dobro je to vedela, spet ne bo moči poravnati.  Kakšno poniževanje, kakšno zarudevanje so jej povzročevale one že večkrat ponavljane terjatve, večkrat zahtevane z drznostjo in razžaljivimi opazkami!  Ker upniki, ki se globoko klanjajo ter visoko privzdigujejo klobuke pred bogataši, ki iz nemarnosti ali trmavosti dolgujejo stotake, kažejo revnim dolžnikom za malenkostne svotice zobe.  Res, ni se motila.  Mizarski učenec je prinesel neznaten račun za več popravkov.  — Reci mu, naj se pojuternjem, to je prvega, zopet oglasi; tedaj se mu gotovo izplača, je naročila gospa služkinji, ki jej je bila izročila račun nekaj novčičev nad tri krone.  Služkinja odide, a se takoj povrne.  Deček pravi, da mu je mojster prepovedal vrniti se brez denarja.  Dejal je, da se je že dvakrat obečalo poravnati dolg prvega dne meseca, a vselej brez uresničenja.  Gospa seže v žep.  V mošnjici je nekaj zažvenketalo, nekaj kron je bilo v njej, vsa gotovina, s katero bo treba še dva dni izhajati.  Na trgu mora še dve jutri nakupiti vsakdanjega živeža, a tam se nič ne dobiva na up.  — Povej mu, da res ne morem v tem trenotju poplačati računa, ker gospoda ni doma, odvrne gospa s tesnobnim glasom.  Predobro ve, da niti jutri, niti prvega, ne bode mogoče izplačati sicer majhne svotice, ker nujnejši starejši računi čakajo poravnanja.  Otroci se spogledujejo.  Zadrega, bridkost, a najbolj sram se jim zrcalijo na obrazih.  Revščina ni krivda, a vendar osramočuje.  Poniževanje in sramota, da ima njih hiša dolgé, je presunila celo njih otroško brezbrižnost.  — Mati, ali vam res ni mogoče takoj izplačati te malenkosti? popraša najstarejša hči poluglasno.  — Ni mi ne, dete moje, ako se jutre in pojuternjem nočemo vsi postiti, je bil pobiti odgovor.  Dekle vstane ter odide iz sobe.  Ko se črez nekaj časa povrne, reče z globokim vzdihom polajšanja, a ipak z glasom, v katerem je dregetal zadržani jok:  — Pregovorila sem učenca, da je odšel brez denarja.  Toda, mati, prvega gotovo poravnajte oni dolg, da se tak poniževalni prizor ne vrne več.  Tudi lepo prosim, skrčite odslej hišne izdaje kolikor mogoče, da ne zabredemo vedno bolj v dolgé.  Mati vzdehne, toda nič ne odgovori.  Da, ko bi ona vedela, kje bi se dalo pri gospodarstvu še štediti in krčiti!  Vse je tako tesno odmerjeno, da ne bi moglo bolj biti.  Na to se povrne k prejšnemu delu ter snaži dalje.  A kmalu postane pozorna na svoje delo.  Od česa bi neki prihajal veliki madež na nedeljski moževi suknji?  Ne z milom, ne z vodo, primešano s salmijakom, ni moč ga odstraniti.  Opazuje madež, nekaj sluti, česar pa noče verjeti.  Še enkrat drgne s kartačo po njem, mane ga s prsti, zastonj, madež se ne gane.  Prejšnja slutnja oživi v njej.  Tako je, in ne drugače, misli si razdražena.  In to naj bi bilo pošteno, blago?  Doma se skopari, malo da ne trpi pomanjkanje, poleg tega še dolgovi nastajajo, a moj gospod soprog popiva izven doma liker!  Kajti ta madež ni od ničesar druzega, nego od pristnega, finega likerja, kakoršen se dobiva po kavarnah.  V tem trenotju se znovič oglasi hišni zvonček, da jo je njegov glas presunil do dna srca.  Vidno zadregeče.  A sedaj je bil nje strah zastonj.  Takoj spozna težko hojo svojega soproga.  Kmalu na to je prekoračil Vincenc pl. Kolar z velikim kupom uradnih spisov pod pazduho, z važnostjo in dostojnostjo, kakoršna bi pristojala kralju, stopajočemu med svoje podložnike, prag družbinske sobe.  Bil je velikan po dolgosti in širokosti, pravi Goljat, rudečega, napetega obraza, svetle, vedno potne kože tudi sredi zime.  Takoj je spoznal, da se je moralo pripetiti nekaj neugodnega v hiši: ali razpor med otroci, ali da je nastala po neprevidnosti kaka škoda ali kaj enakega, kajti otroci so brez navadne navdušenosti sprejeli njegov prihod, žena pa, če se njegove oči ne motijo, ga še celó pozdravila ni.  — No, zakaj tako tihi? poprašuje dobrovoljno, potem, ko se je iznebil spisov, površnje suknje in klobuka ter se spustil v starinski usnjati naslonjač, širok in trden, kakor bi bil za večnost izdelan.  — Zakaj da smo tako tihi? ponovi žena z razdraženim glasom.  Ni težko uganiti.  Saj veš, kakšni prizori se, žal, ponavljajo pri nas zadnje in prve dni meseca.  V dolgove zabredamo čim dalje bolj.  — Ah ti moj Bog, tega nisem kriv ne jaz ne ti, sploh nihče v hiši, odvrne mož z glasom čisto nasprotnim onemu svoje žene.  Draginja, obila rodbina, otroci obdarjeni z izvrstnim tekom, čast, katero nalaga neizogibna dolžnost, podajati jim dobro odgojo, visoke šolnine, dragi učitelji, plača nizka, kdo naj bi potem delal čudeže?  — Nizka plača, da, to in drugo nič je krivo naših stisk, odvrne žena živahno.  Ali kedaj se vendar enkrat uresniči dolgo že obečana, a nikoli izpolnjena obljuba poboljšanja uradniških plač?  — Kedaj?  To vesta Bog in pa finančni minister, odgovori mož udano.  Ti veš, dušica, da, ko bi od mene bilo odvisno, bi ti prinesel najraje vsaki prvi dan meseca vrečko denarja, namesto navadne borne peščice.  — Da imaš dobro srcé in da svojim želiš samó dobrega, vem, toda malo več bi se že dalo še štediti, in sicer od tvoje strani.  Saj me umeješ, Vincenc, reče žena z dvoumnim, na pol svarljivim glasom ter pokaže možu oni izdajalski madež, ki je vsled izpiranja postal še večji.  Soprog se dela, da je ne umeje, a ona noče vpričo otrok poniževati moža: Zató ne zine dalje o tej reči, toda s trdnim namenom, da ga na štiri oči pozneje prav pošteno ošteje.  — Oče, zakaj me pustite učiti glasovir, ki toliko stane in za kateri prav nič ne maram, če se nam tesno godi? se oglasi Milka, katera je vsled zadnjih prizorov pozabila na glavobolje ter pazljivo poslušala, o čem se menita roditelja.  Raje bi me dali učit se šivat, da bi postala šivilja; do tega bi imela več veselja in bi menj stalo.  — Ako napravim izpit z odliko, kakor upam, se mi menda posreči dobiti kmalu službo učiteljice, in stroški, katere imata z menoj, potem odpadejo, pristavi hitro najstarejša hči, še predno je oče utegnil Milki odgovoriti.  Hotela je s to opazko razvedriti skrbna roditelja, posebno mater.  — Šivilja, učiteljica!  Dekleti, ali sta ob pamet? se zavzame oče.  Vincenca pl. Kolarja hči da bi bila šivilja, da bi postala učiteljica tam kje med zarobljenimi prebivalci kakšnega zapuščenega kotiča v planinah?  Da bi jaz kedaj doživel, da bi kedaj kateri član Kolarjeve rodbine omadeževal z nepristojnim svojim stanom slavno imé prednikov, ki so bili sami junaki meča in peresa? — Nikoli ne!  — Čemù pa je bil potem ves moj dolgoletni trud, čemù mi bode potem služilo moje učiteljsko spričevalo, ako mi nima nikoli hasniti? poprašute učiteljska kandidatinja, neprijetno iznenadena po očetovih izjavah.  Misel, da bi še dalje gledala in se udeleževala domače bêde, ki se bode najbrž še množila od leta do leta, jej je bila premučna.  Naveličala se je že enakomernega, pustega mestnega životarjenja ter je iskreno hrepenela po spremembi, po idiličnem življenju na deželi, kakoršno si je ona v svoji mladostni domišljiji naslikovala.  Tam se namesto ugodnosti, razkošnosti in razveseljevanja, kakoršno ponujajo mesta, uživata pokojni mir ter zdrava priroda.  — Čemú da ti bode tvoj dosedanji trud in tvoje spričevalo, prašaš?  Zató, da, ako bi me smrt doletela, predno bi bila kakorkoli preskrbljena, se moreš sama preživljati, odvrne oče z glasom, ki je pravil, da ne trpi ugovorov. — Pomnite si, dekleta, da samo za ta slučaj podajam vam temeljito izobrazbo, dokler sem pa živ, moje hčere ne bodo služile kruha.  — Delo ne ponižuje, Vincenc, opominja žena bojazljivo, in naj bi celo onega, ki se živí v potu svojega obraza, krasila tudi deveterozobna krona.  Poznala je predobro nepoboljšljivo slabost svojega moža, puhli ponos zavoljo one betvice «modre» krví, katera je bila še edini borni ostanek nekdanje imenitnosti njegovih pradedov.  Mogoče, da je res Kolarjev zarod bil kedaj slaven in imovit, menda pred kakimi sto ali še več leti, a pozneje ni bil več.  Praded, ded, oče in sploh sorodniki njenega moža so bili navadni meščani in uradniki, več ali manj visoki, več ali manj imoviti, toda res vsi ponosni na ono malenkostno besedico «plemenit», katero so negovali kakor posebno milost, posebno srečo, ter jo vedno priklepali svojemu imenu kot neki neobhodno potrebni in prevažni pridevek.  Toda njej se je vse to zdelo baš naopak: prav nepotrebno in neprikladno njih tesnim razmeram.  Takošen je smatrala oni rodovinski naslov.  Plemenitaši, a pomanjkanje v hiši, plemenitaši, a dolgovi izven hiše!  Kakó porogljivo se je to glasilo, kakó bridko in poniževalno je to delovalo na rodbino!  Tudi ona se je prva leta svojega zakona nehoté bila navzela one puhle prevzetnosti in bahatosti, mené, Bog vé, h kakšni uglednosti in veljavi pomore še kedaj oni naslov in nekdanja slava moževih prednikov njej in rodbini.  Toda kmalu so jo bridke izkušnje vsakdanjih potreb ozdravile one slabosti.  Prišla je do spoznanja, da ima večjo veljavo bankovec, obrnjen v hišni prid, nego meter dolga in ravno takó široka tiskana pola rodoslovja in podedovanih častij.  — Prav meniš, mamka, da delo ne ponižuje, toda samó tedaj ne, ako je ono primerno stanu in imenu, odgovori mož na njeno opazko.  Tudi jaz delam in se ubijam več nego dovolj, a ker se mi moje poslovanje označi z naslovom c. k. uradnika, postaja mi moje delo v čast in slavo.  Drugače pa je biti neznatna učiteljica na kmetih, da molčim o šiviljskem stanu, česar nas Bog obvari!  — Ali kaj naj potem postanejo dekleta?  Kaj naj počnejo doma, kadar bodo izučene v svojih strokah, če jim ne dovoliš, da bi stopile v službo, kakor smo bili določili?  — To je pa čudno vprašanje, se začudi mož.  Doma naj bodo, pa tebi naj pri gospodarstvu pomagajo.  Skrajni čas je že, da svoje moči nekoliko izprežeš.  Tako si že shujšala in oslabela.  — Kaj moja oseba!  Ta ni tolike važnosti, da bi se na-njo ozirali vsi, pač pa me vznemirja bodočnost deklet, vzdehne mati.  In nenadoma jej postane tesno pri srcu, ter nepremagljiva potreba se je poloti, olajšati si jo.  Pogovorila bi se bila še rada z možem o tej in onej resni zadevi, predočila mu rada njegovo slepost gledé na prazne ocene podedovanega plemstva, katero, ne dovolj, da do zdaj ni prinašalo nobene koristi ne njemu ne svojcem, utegne postati rodbini še celó pogubno, ako bode tudi zanaprej visel z vso dušo ob njem, kakor je doslej.  Odkrivala bi mu tudi rada svoje bojazni in hude slutnje zavoljo Malvinine usode, ki jej danes, ne ve zakaj, vedno vstajajo v duši, vedno silijo v spomin.  A vpričo otrok tega ne more storiti.  Dan se je nagnil.  Pri mizi, kjer so delali otroci, se je stemnilo.  — Tilka, ogovori mati svojo najstarejšo hčer, za danes ste delali dovolj.  Potrebni ste požirka čvrstega zraka in nekoliko hoje, da zravnate pripognena telesa.  Napravite se in pojdite se sprehajat do večerje.  Otroci si niso dali tega ponavljati.  Glave so jim bile res težko in udje otrpneli.  Tudi duh jim je bil pobit.  Mladostna duša se vzgrozi vsega resnobnega, tužnega.  In res je v hiši danes vela neprijetna sapa.  Veseli so bili, ako se je morejo iznebiti vsaj za nekaj časa.  Nekaj minut je vladal v hiši hrup, ropot in šum.  Stoli so se odmikali, loputalo se je z vrati, omare so škripale, govorilo in kričalo se je povprek, a na to je nastala nakrat tišina.  Kolarjeva deca je bila zapustila dom.  A Kolarjeva zakonska dvojica — je nekaj časa v mislih molčé se bavila s tem zarodom, dokler ni njega načelnik s hrumečim zakašljanjem vzdramil svojo zamišljeno družico.  Tudi ona zakašlja v znamenje, da ni zadremala na svojem stolu poleg okna, kakor bi on bil morda sklepal iz njene nepremaknenosti in molčanja.  Z uklonjeno glavo, z rokama kakor onemoglima v naročje spuščenima, tako je stala, odkar so otroci odšli.  Mrak jo je oviral, da bi se dalje bavila z delom.  Zato sta utrujeni roki ter v skrbi utopljena glava nehote iskali odpočitka.  V resnici pa so nje možgani bolj nego kedaj delovali in se mučili s premotrivanjem.  Vstane in pogleda, če so vrata zaprta.  Potem primakne svoj stol bliže naslonjača, v katerem je soprog z nategnjenima nogama lenobno slonel, kakor da uživa s slastjo po dnevnem trudu ono brezposelno urico, katero si je privoščil vsaki dan, prišedši iz pisarne.  — Zdaj, ko sva sama, povej mi odkrito, Vincenc, začne na to ona s kolikor mogoče mirnim in prijaznim glasom, da ga tem lože pregovori, čemu ne dovoliš, da bi Tilda, dosegši spričevalo zrelosti, stopila takoj v službo?  Kakšna tolažba bi to bila meni, videči svojo hčer preskrbljeno, hiši pa bi s tem tudi odpadlo več troškov.  Od zraka tudi Tilda ne živi, dasi je skromna.  Obleka tudi kaj stane.  Tvoji prejšnji razlogi mi ne gredó v glavo; zde se mi premalo tehtni, da bi jim pameten mož priznaval veljavo.  Ali imaš morda k temu kak drugi posebni razlog, katerega nočeš dekletu povedati?  — A moji prejšnji razlogi tebi res niso tehtni dovolj? se začudi mož razžaljen.  Ali res ne moreš razumeti, Ivana, da vredni pravnukinji slavnih Kolarjev ne pristoja takó borna, da-si častna služba, kakor je učiteljska, posebno kadar ni še temu sile?  Da, ko bi postala učiteljica meščanskih šol, v Božjem imenu, ne dejal bi besede — toda na kmetih!  Nikar ne pozabi, ljuba moja, da se naše rodoslovje ponaša s škofovsko in generalsko častjo.  Bili so tudi hrabri vitezi vmes in znameniti grajščaki, ki so imeli svoje podložnike, ki so imenovali svojo lastnino po cele vasi, prav kakor majhni vladarji!  Dobro se še spominjam, kolikokrat mi je rajnki oče pravil o enem posebno imovitem, ki je baje imel v hlevu po sto najlepših konj, po dvesto.  — Lehko je reči: moja hči, pravnukinja slavnih Kolarjev ne sme služiti, pretrga žena možu z nestrpnostjo navdušeno besedovanje, do dna duše prepričana, da napuh njenega moža ni samó površna in mimohodna slabost, ki se prijemlje častilakomnega duhà, srca pa se ne dotika, temveč ena onih nevarnih, neozdravljivih slabostij, ki zadušijo vsako zdravo čustvo, ki uničujejo vsak blagi nagib, slične toči, ki vse pokonča, slične temi, ki slepi tudi najbistrejše v okó.  A če ta pravnukinja ničesar nima in nič ni?  V kakšno pomoč naj jej bo pri naših stiskah, in kaj bo pomagala hčeri v bodočnosti ona slava nekdanjih gradov?  Namesto puhle časti da bi bili raje podedovali od pradedov kakšen tudi majhen gradič!  Pa kaj gradič?  Dvojico konj, recimo, katere bi prodali takoj ter z rešenim denarjem poplačali svoje dolgove.  Imeli bi vsaj nekaj dobička od tega!  — Da si izgubila že vso poezijo, Ivana, to pa me res žalosti, potoži se mož z glavo majaje.  — Moj dragi, poezija je lepa, vzvišena stvar, katero še vedno visoko cenim, a samó pravo, ne domišljene!  Ali ni poezija, ako mlado dekle uporablja svoje moči in znanosti v prid človeštva, sebi na korist in rodbini v polajšanje, nego če se dolgočasi domá brez pravega posla in smotra, roditeljem v nadlego?  Povej vendar, kaj naj počne Tilka odslej domá, vajena zdaj tičati vedno v knjigah?  — Dejal sem že poprej, kakó naj uporablja čas, odvrne Kolar nevoljen; — pa, ako ti moj prejšnji odgovor ni všeč, ti odgovorim lehko še drugače.  — In to bi bilo? —  — Kaj je storila Malvina kmalu na to, ko se je povrnila domu?  Omožila se je, kar je vendar, zdi se mi, najprimernejši stan in najboljše preskrbljen je poštenemu, dobro vzgojenemu dekletu, odvrne on kratko.  — Omožila se je?  Zdi se mi, da si jo le ti omožil, kar je velika razlika, opomni ona s porogljivim, bridkim naglasom.  — Nu, da!  Jaz sem jej prigovarjal, da bi se omožila, kar mi je pa le v zaslugo, ne pa v krivdo.  Ali ni bila ta možitev njej primerna, bodisi po stanu, bodisi po izobrazbi snubača, da se res sme reči, da je zadela pravo?  — Po stanu, po izobrazbi moževi, morebiti da; a gotovo ne po njegovem značaju, odvrne gospa s prepričanjem.  — Ne bo, mislim, take razlike med njima, da se ne bi mogla sporazumevati, menim jaz, reče on.  — O pač, pa še tolike, da ni upati, da bi kedaj složno in srečno živela.  — No, no, starka, danes pa že v vsem pretiravaš!  Kaj slabo si razpoložena, pošali se on. — Povej vendar, s čim se tvoj zet tako silno razlikuje od tvoje hčere, ti nevsmiljena tašča?  Prav radoveden sem.  Ona še ni zapazila njegove šale, tako jo je skrbelo, odkrivati mu, kar jo je že dolgo tiščalo in vznemirjalo. — V čem?  V vsem se razlikuje, potrdi ona.  Malvina je resne, premišljene narave, mej tem ko je nje mož površen, lehkomiselen; Malvina je krotka, polnočutna, uzorna, on strasten, oduren; Malvina ljubi hišo, mir in priprosto življenje, on živi za svet, hrepeni po razveseljevanju, ljubi razkošnost in, kar je najhuje, zahaja v lehkomiselno družbo in tudi igra.  O da bi bil nekoliko bolj po njem pozvedoval, predno si Malvino silil k tej zvezi!  Drugačen je človek v prijetni, veseli družbi, v kakoršni smo ga mi poznali, drugačen v zasebnem življenju.  Svoje dvome zavoljo njegovega značaja sem ti že takrat razkrila, ko je snubil Malvino, a ti si se mi rogal, češ, da večina mladeničev je pred zakonom lehkomiselna, iz česar pa ne sledi, da bi ne postali po zakonu ugledni možje.  — In to tudi sedaj ponavljam, zavrne mož užaljen, da se mu piše v greh, kar je storil z dobrim namenom. — Prepričan sem tudi, da ga s časom gotovo usoda spreobrne in spametuje, če ga zakon še ni.  Baš ker je Malvina drugačna od njega, je upati najboljega od te zveze.  Ona ga gotovo spravi na pravi pot, posebno pa zdaj, ko se jima je pridružila hčerkica.  Otrok bode očeta omamljal in ga priklepal na dom.  — Ne delam si nikakoršnih upov, vzdihne ona.  Ni je nevarnejše strasti nego igranje, katero prej ali pozneje privede do gotove pogube.  Ravno porod otroka me vznemirja; kajti, če bi se pripetila nezgoda, bi bila potem občutljivejša.  — Kakó ste ženske, posebno matere, vendar čudne, meni Kolar nestrpno.  Ako nimate skrbij, pa si jih delate, ako ne vidite pošasti, pa si jih same naslikujete.  Ti vidiš v tem zakonu samó hibe, katerih pa jaz celó ne vidim.  Slep nisem tudi jaz za nje, a smatram jih samó za navadne slabosti, katere več ali manj spremljajo vsaki zakon.  Ugodnostij tega zakona nočeš videti, da je namreč tvoja hči vsled njega postala baronica, da ima nje mož, dasi še mlad, trikrat toliko dohodkov, nego jaz, da opravlja častno, zaupno službo kot poslovodja plinove tovarne, kakoršna le malokogar doleti, pa da je edini nečak imovitega strijca samca, kateri, če tudi zdaj skopari in ničesar ne izpusti iz rok, ko umre, gotovo ne ponese seboj svojih tisočakov.  — Vidiš, Vincenc, kakó nedosledno govoriš, posvari ga ona bolj z žalostnim nego očitajočim glasom.  Meni si prej očital, da sem izgubila vso poezijo, ali, po tvojem govorjenju sodé, bi tebi zakon, ki bi moral biti vrhunec poezije, ker naj bi slonel na neomahljivem stebru mejsobne ljubezni, samó zató bil ustvarjen, da se dekleta preskrbljujejo!  Ti smatraš za poezijo navidezni in zunanji blesk, jaz notranjo srečo in zadovoljnost.  A bas to dvoje, vem, pogreša uboga Malvina.  In to načelo je tebe tudi vodilo, po njem si se tudi ravnal, ko si kar silil v Malvinino poroko z maloznanim človekom.  Naslov ženinov, dobra njegova služba, mastna dedščina v ozadju, te tri reči so bile tebi porok srečne Malvinine bodočnosti.  A meni ne.  Zraven tega, da nisem preveč zaupala v svojem obnašanju sicer ljubeznivemu in prikupnemu mlademu možu, sem spoznala takoj, da Malvina mu ni takó udana, kakor naj bode človek človeku, s katerim mora obhoditi težavni pot življenja.  V zakonu, tudi najprikladnejšem se neizogibno zadene ob marsikatero pečino, ob kateri se razdrobé vsa krasna domišljavanja, katera si je svoj čas stavila mladostna duša, in kadar ljubezni ni, da bi zmanjševala hudi sunek, nastale so vedno krvave rane.  — Moja ljuba, zakoni, sklenjeni po nagibu ljubezni, redko kedaj poganjajo zaželeni sad.  Ljubezen, ki pride še-le po zakonu, je najbolj trajna, modruje Kolar, ne toliko iz prepričanja, kakor zató, da odbije ženine trditve, v katerih, tako je čutil, je dokaj resnice.  Noče pa jej pritrditi, da ne osmeši sebe.  — Oče — mati — jeclja fant z razburjenim glasom, ne da bi se opraščal zaradi svojega čudnega vedenja, — na nekaj jako žalostnega me je zdaj le opozoril eden mojih sošolcev.  Nisem hotel verjeti, na to mi je pokazal najnovejši dunajski list, in v njem sem videl zapisano črno na belem — o, pa ne ustrašite se preveč, mati, morda le ni res — pomota se lahko zgodi — časopisom ni vselej verjeti, govorí pretrgano proti materi, katere obraza v mraku sicer ne vidi, a čuje nje težko sopenje, kar je bilo pri njej vselej znamenje trpljenja.  — Povej dalje, dečko, kaj si čital v časopisu?  Pa daj rajši sem, da sam pogledam — pa v temi ni mogoče čitati — hitro prižgi luč — ne, počakaj še, prej nama vendar povej, kaj si izvedel, sili oče, kakor zmočen.  Polotil se je tudi njega nenavadni nemir.  Ničesar ne sluti, a tajen glas mu pravi, da to kar ima Radoslav povedati, je v tesni zvezi z rodbino, da je nesreča, ki doleti vse.  A Radoslav ne zine.  Tekel je bil domú, da čim preje naznani svojim skoro neverjetno hudo novico, a zdaj, ko jo mora povedati, stoprav čuti, kako težavna naloga je biti poročevalcem neprijetnih vestij.  Za mater je v skrbeh, vé, da njo prežalostna novica, ako je resnična, doleti najbolj.  Naj torej oče sam prečita ter materi pové, si misli ter se loti svetilnice, da bi jo prižgal.  A roka se mu od razburjenosti trese, da se dolgo mudi ž njo, predno je pošteno svetila.  Mej tem, ko se je Radoslav bavil s svetilnico, je segal oče po časopis in ga obračal in listal po njem, da najde ono pošast, ki je sicer pogumnega fanta kar neverjetno vzplašila.  — Brzojavi, oče, zašepeče mu Radoslav, postavši svetilnico pred njega.  Oče si natakne naočnike ter pregleduje brzojavke. «Ruski car odpotuje» — to ne bo; «gosposka zbornica namerava» — stara stvar; «povodenj je pokončala» — ali je to? reče glasneje proti sinu, mej tem, ko je prejšnje odstavke in opazke delal s tišjim glasom, kakor sam s seboj govoreč.  — Tu, tu čitaj brzojav z Dunaja!  Kaj li ne vidiš, da se tu omenja zet? zakliče nekdo s srca pretresajočim glasom za njegovim hrbtom.  Žena, nestrpna izvedeti, o čem bi poročali listi, kar bi njo moglo toliko živo zanimati, kakor je bilo soditi iz Radoslavove presunjenosti, a največ vznemirjena od temnih slutenj, ni mogla počakati, da bi počasni mož še-le poiskal in prečital dotično poročilo.  Proti svoji navadi, ker ni bila radovedna, vstane, ter gleda preko njegovega ramena v časopis in našla je tudi, kar je mož v naglici prezrl.  Kolar upré pogled na naznačeno mesto, mej tem ko ona z nagubančenim čelom in vedno bolj zabledujočim licem požira vrstice.  — Glasno, glasno, čitaj, vikne ona, meni črke plešejo pred očmi.  On stori tako. «Leopold baron N., poslovodja plinove tovarne, je izginil te dni z doma, ko je dan poprej izgubil 50.000 gld. na borzi, kjer je bil eden najmarljivejših obiskovalcev.  Ker N. ni imel zasebnega premoženja, sumi se, da je igral s tujim denarjem, kateri je brž ko ne poneveril svojemu uradu.  Preiskava razjasni to temno zadevo.  Baron N. je zapustil mlado ženo z detetom v največji bedi in sramoti.»  Kolar še ni bil dočital, ko je začutil na rami, ob katero se je bila žena naslonila, neko posebno težo.  Komaj pa je odložil časopis, zgrudi se na-nj onemoglo telo — nezavestne žene.  Nekaj dnij pozneje se je pridružilo upitju živahnega Kolarjevega zaroda ušesi prodirajoče vekanje nekaj mesecev starega deteta; po hiši pa, nemirna kot senca, je hodila mlada ženska, njegova mati, kakor da bi bila nezavedna vsega, kar dela in kar bi počela, kot da jej je duša otrpnila, ona duša, ki je bila glavni čar njenega dovršenega obraza, ker je odsevala iz pogleda njenih izgovornih očij.  Bila je Malvina, domača hči, zapuščena žena strastnega, brezvestnega igralca, tatú, begunca, moža brezznačajnega, brezsrčnega, ki je brez slovesa ostavil dom, njo in dete, da sebe otme zaslužene kazni, in da nadaljuje kje na tuji zemlji, morda tudi pod tujim imenom, svoje razkošno, lehkomiselno, nepošteno življenje.  Kakor so javni listi poročali, je baron Leopold N., nje soprog, res bil izginil, ko si je obtežil vest in oskrunil ime z dvema težkima hudodelstvoma: da je zaigral 50.000 goldinarjev tujega denarja, kakor je pokazal ogromni primanjkljaj v blagajnici plinove tovarne, ki je bila izročena njegovemu varstvu.  Ni bilo skoro več dvombe, da jo je prekanjeni slepar pobrisal v daljni, širni svet, toda ne prazen, temveč s preskrbljeno mošnjo, kajti izneverjeni denar je znašal okoli 100.000 goldinarjev.  Vse zasledovanje po njem je bilo brezuspešno; o njem ni bilo nikjer sledù, kakor da bi ga bila zemlja pogoltnila.  Po njem Malvina ni žalovala.  Prebridke ure, katere je bila doživela ž njim v svojem kratkem zakonu, so jej dale pravico smatrati kot posebno milost, biti rešena njegove pričujočnosti.  A nad svojim detetom je tugovala, za njegovo bodočnost je drhtela.  S čim naj se redi, vzgoji, brez sredstev, brez zaslombe, s prokletstvom omadeževanega imena za petami?  Teden dnij je doma čakala soproga, meneča, da se še povrne, in če že njega ne bi bilo, da pride vsaj njegovo poročilo.  Poznala ga je kot lehkomiselnega in neblagega človeka, a nikoli ne bi mu bila pripisovala tolike brezčutnosti, da bi se kedaj ločil od svoje rodbine brez najmanjšega razjasnila, brez poslovljenja.  Toda čakala je brez uspeha.  Naposled je prišla gosposka v hišo ter v imenu pravice zaplenila vse, kar je bilo moževo.  In njegovo je bilo vse pri domu, razven njenih in otroških oblačil.  V zapuščenem zarabljenem domovju jej ni bilo več prestati.  Želela si je, morala je čim preje odtod.  Toda kam naj se obrne z nežnim onemoglim detetom?  K materi jej je sililo srce, k materi, edinemu zanesljivemu zavetju, kjer sme otrok ob vsaki priliki trkati, prepričan, da bode nahajal v njem vir, ki ga bode krepčal v vsaki bedi, ki ga bode tolažil v vseh njegovih bridkostih in zmotah.  K njej je torej pribežala, in ona jo je tudi sprejela z odprtimi rokami in kipečim srcem.  Ali, oh! razven tolažbe je potrebovala mlada, nesrečna žena tudi pomoči, potrebovala je trajne, izdatne podpore, da sebe in svoje dete preživi.  In tega ni mogla pričakovati od nje niti zahtevati pri tesnih razmerah, ki so pritiskale rodbino od vseh stranij.  Sprevidela je takoj, da njeno nadaljno bivanje pod materinsko streho je celó nemogoče.  Sestre so sicer božale in pestovale svojo malo nečakinjo ter ravnale sočutno ž njo, a so se večkrat tudi odurno pritoževale, da jih otroški jok moti pri učenju, ter ob vsaki priliki dajale jej razumeti, kakó malo dobrodošla je v hiši nje pričujočnost.  Očim, do živega presunjen vsled tolike nesreče, posebno še zato, ker se ni mogel iznebiti očitajočega prepričanja, da on ni brez krivde v tej prežalostni nesreči, se je potrudil po mogočnosti ohrabriti jo ter biti jej prijazen; a v načinu, kakó je vedno popraševal, kaj misli storiti v bodoče, kaj da namerava početi, ter jej vedno dajal nasvete, je bilo prejasno, da komaj pričakuje trenotka, da bi se ona na kakšen si bodi način opomogla in se drugam napotila.  Samo mati je bila vedno dobrotna in skrbna ž njo in nje detetom; negovala je oba, kakor da je Malvina nje majhen otrok.  Kadar je Malvina omenjala, da mora čim preje iztakniti kak način ali sredstvo, s katerim naj preživlja sebe in otroka, potegnila jo je k sebi, med solzami in ljubkovanjem jej gledala lice, da jo teši in ohrabri, kakor se dela s poslušnim otrokom, ki za trdno obeča izvršiti nekaj, kar mu provzročuje veliko truda in neugodnostij.  Odobravala je Malvinin namen, saj vidi, da do neke določbe mora priti, saj se dan za dnem prepričuje, da z moževimi dohodki ni moči zadostovati niti najnujnejšim hčerinim potrebam, in da nje daljnje bivanje pri njih bi bilo usodepolno za hišo.  A vendar, kako jo boli zavest, da bi Malvina, to nežno lepo bitje, ki se je zdelo ustvarjeno samo za to, da druge osreči s svojo čarobnostjo, kakor žlahtna cvetlica, ki svojo plemenito vonjavo napaja zrak, se je morala zdaj truditi in ubijati Bog vé kako in s čim za svoj obstanek!  Saj je ona v kratkem času svojega vdovstva sama poskusila tesnobni, bridkostni čut, ki navdaja mlado, zapuščeno ženo in zraven še mater, ostavljeno brez zaslombe, brez sredstev, sámo sredi viharjev življenja!  A njene tedajne razmere v primeri z Malvininimi so bile še mile in prenesljive.  Ona je bila vdova poštenega, obče čislanega, blagega moža, a Malvina je zapuščena žena hudodelnikova.  In jokala se je mati včasih skrivaj kot dete nad kruto usodo ljubljenke.  Malvina je kmalu izprevidela, koliko trpi mati zaradi nje.  Noč in dan si je belila glavo, kako bi rešila hišo svoje in svojega otroka občutljive navzočnosti, a pri tem materi ne obtežila bolj srca.  In v največji sili, ko se je bila do dobra prepričala, da za sedaj, ko je potrebno nje dete tolike pomoči, ne more misliti, da bi se lotila izdatnega dela ali posla, ki bi jo redil, je sprejela kot edino pribežališče nasvet, kateri jej je očim večkrat stavljal, pa ga je ona iz tankočutnosti vselej odbijala.  Na premožnega moževega strijca jo je bil opozoril on koj prvi dan njenega prihoda; do njega naj bi se obrnila, če ne zaradi druzega, že zavoljo časti rodbinskega imena, da jej on priskoči na pomoč, je dejal.  Toda Malvina je vedela, da mej strijcem in njenim možem ni vladala prijaznost.  Nikoli ni prašala za vzrok, a slutila je, da baš zaradi lehkomiselnega moževega življenja.  Najbrž je soprog prepogostoma trkal na njegovo mošnjo, in to je skopega starca napotilo, da se mu je popolnoma odtegnil.  In da bi se zdaj še ona obrnila do njega in mu razkrila svoj prežalostni položaj?  Ali ne bi starec lehko sodil, da je ona moževa poslanica, lehkomiselnica, zapravljivka, ki hlini in povečuje svojo nesrečo, samó da bi ga tem laglje oskubla?  Kako poniževalno bi bilo za-njo!  Njena dostojnost in nje ponos sta se temu upirala.  A sila kola lomi.  Kaj poniževanje, kaj ranjeni ponos, kadar se oglaša kruta beda, kadar gre za obstanek!  In pisala mu je pismo odkritosrčno, ponižno.  Prosila pomoči ne za-se, samo otroka naj se usmili!  S časoma se pač mora najti njenim zmožnostim primeren delokrog, ki bi vsaj toliko dajal, da bi zadostoval skromnim nje potrebam.  S kakšim srčnim trepetom je potem zasledovala ono pismo, katero je sama oddala, da gotovo pride do cilja.  V duhu je je videla primešano drugim brezštevilnim pismom, potem v uradnikovi roki, v vlaku, kateri doletavajo, takó si je domišljevala, vsakoršne nezgode; naposled jo prevzame tudi strah, da se ne bi kam pozgubilo, ali ostalo pozabljeno v poštni tružici, ali vsled pismonošine nemarnosti ne prišlo v prave roke.  Ah, da ga ni priporočila, vseh teh skrbij ne bi zdaj bilo; pa dobre misli prihajajo vselej prepozno!  Živela je nekaj dnij kakor v mrzlici, a ne pogumni, temveč osvobodujoči: pričakovanje odgovora, radovednost o vspehu pisma, vedno bolj oživljajoči jo up, da nje prošnja ne bode glas upijočega v puščavi ...  Kakor je prej vedno zdvajala o bodočnosti, takó je zdaj upala v njo.  Pri srcu jej je vedno lože; pogum raste v njem, ker upajoče srce sluti navadno to, kar najbolj želi.  Poleg tega so pri hiši vsi odobravali nje početje ter jej že naprej čestitali k srečnemu izidu, da se jej je res zdelo nemogoče, da bi moglo priti drugače nego je bilo mnenje in želja vseh.  Odgovor ni se dolgo mudil.  Koj tretji dan je dospel.  Bila je nedelja, in ker je vreme bilo tako, da se ni dalo boljšega želeti, je porabila Kolarjeva rodbina, ki celi teden nikamor ni zahajala, vabljivi popoldan za daljši sprehod v okolico.  Samo Malvina je ostala z otrokom doma, ker je bil ta nekoliko betežen.  In ravno oni popoldan je prišel odgovor.  Veselila se je došlega, toliko zaželenega lista, a ipak s tesnobnim čustvom ga je odprla.  In ko bi — pa že ga je vzela iz zavitka ter z brzim pogledom prečitala.  Grozen je bil učinek tega trenotka.  Kakor bi trenil, je postal nje obraz mrtvaško bled, roki so se kot onemogli spustili navzdol, kolena se jej pripogibala in oči od zavzetosti so se jej širile, kakor bi bile čitale na oni poli papirja smrtno obsodbo.  Nezgodo primerjajo streli, ki pride nepričakovana: ali ta je še hujša.  Strela omamlja, uničuje in zadušuje bridkost in skrb, a nezgoda še-le pomnožuje in nadaljuje skrbi in bridkosti.  Silni udarec Malvinine nezgode je uničil samo za trenotek nje telesne moči, a zato oživljal strašno pošast: grozo pred bodočnostjo, ono bodočnostjo, ki se vidi včasih brezkončna, ker vemo, da bode polna muk in trpljenja.  Nje prvotne slutnje glede bogatega moževega strijca so se bile uresničile.  Skopušnemu možu, katerega mišljenje, čustvovanje in hrepenenje se je sukalo samo okoli denarja, tako da so mu človeška čustva že davno bila otrpnila, se je zdela Malvina kot prekanjena, zvita ptica, ki uporablja svojo nesrečo, da bi lože segla v njegove zaklade.  Zato jej je poslal odgovor, narekovan po tem trdnem svojem prepričanju, odgovor razžaljiv, oduren, brezčuten, ki je nesrečno, nežno čutečo žensko nič manj zabolel nego vse bodoče gorje, katero je v trenotju videla, merila in umela ga v vsej svoji neizmernosti.  Potem, ko se kratko časa prepusti obupnemu premišljevanju, skoči s stola, kamor se je bila spustila v prvi osupnelosti, vzame svoje dete v naročje, in mej tem, ko je krčevito pritiska k sebi, zašepeče z naglasom nesrečneža, topečega se pri polni zavesti!  Oh Bog, Bog, kaj bode z nama?  In med pekočimi solzami si je ponavljala vedno in vedno nerazrešljivo vprašanje: Kaj bode z nama?  Odgovora si ni vedela, samo to je čutila, da ne sme, da ne more več biti svojim v nadlego, in da nje daljno bivanje v rojstnem, majhnem mestu jej ne bo v nikako korist.  Tu ne more tipati niti se nadejati nikakoršnega zaslužka, pa ko bi se tudi našel zaslužek, bila bi preveč izpostavljena obrekovalnim jezikom.  Čim preje torej more odpotovati, je bil nje drugi sklep, tem bolje!  Položila je dete v zibel, umila si zatekle oči, da izbriše iz njih solzni sled, potem pa začne pregledovati in precenjevati svoj nakit, kateri je imela shranjen v leseni skrinjici.  Ni ga bilo mnogo, a bil je dragocen. — Zdelo se jej je, da, ko bi naletela na poštenega kupca, bi mogla rečenim denarjem izhajati vsaj nekaj mesecev.  A kako prodati zlato in bisere v skromnem provincijalnem mestu?  Kdo naj ga kupi?  Zlatarji?  Teh par, kar jih je bilo nastanjenih, so bili sami nepremožni, ker še ono malo, s čimur so založili borne izložbe, je bilo samo uverjeno blago!  A v gotovini ni imela več denarja, nego nekaj goldinarjev, s katerimi ne more potovati do Gradca.  V Gradec je bila namenjena preseliti se in to iz dveh tehtnih vzrokov.  Prvič zato, ker je tam bival strijc, do katerega se je bila obrnila proseča pomoči.  Trdno je namreč bila določila, svojcem zamolčati neblagi strijčev odgovor.  Ni jim hotela znovič delati skrbij, posebno pa materi ne.  Tudi jej je bilo prehudo, da bi si roditelji zaradi nje morda delali težko vest, kadar bi ona odpotovala v svet za srečo.  Poreče jim, da odpotuje k strijcu, ker je ta izrekel v pismu željo, da bi rad videl njo in otroka.  Drugič pa tudi zató, ker je sama v tem mestu bila še tujka in torej neznana, in ker se je za gotovo nadejala, da se jej tu preje nego drugod ponudi zaslužek.  Mejtem, ko ugiblje sem in tja in ureja nakit, zažvenketa nekaj v škatljici, ki je ležala na dnu skrinjice.  Iznenadjena seže po nji, ker prvi trenotek si ne more domisliti, kaj bi bilo v njej.  Ko jo odpré, zasveti jej nasproti deset lepih novih zlatov.  V razburjenosti je bila na ta denar popolnoma pozabila.  Bil je bogati dar imovitega krstnega botra njene hčerice.  Ah, sreča v nesreči, zakliče s hvaležnim glasom in s srca se jej odvali breme.  Rešena je bila vsaj ene skrbi; preskrbljena je bila z denarjem za prvo silo.  Ne smela bi se sicer dotakniti tega denarja, edinega imetja ubogega otroka, a zavest jej pravi, da v tem slučaju je celó njena dolžnost, opomagati si ž njim.  Pomirjena zaklene skrinjico.  Bog mi bode pomagal v mojem težavnem položaju, je mislila pri sebi, da dosežem zaželeni namen.  Ko so se povračali potem domačini čvrsti in dobre volje domù, sprejemlje jih Malvina z nasmehom, zanima se za popisovanje vseh podrobnostij prelepega sprehoda, voljna in hvaležna veže v šopek obile cvetice, katere so nabrali mlajši otroci nalašč za njo, kakor da se tudi ona topí v slasti užitih prijetnostij.  A kakó drugače jej je bilo v resnici!  Mej tem, ko navidezno posluša živahno razkladanje, se muči njen um, da najde primerno obliko, da odene ž njo izmišljotino, s katero mora skoro na dan, vpira in podnetuje svoje moči, da ne opešajo sredi bridke uloge, katero je namenila igrati.  — Res, to je bil danes prijeten in zdrav sprehod, kakoršnega takó kmalu ne pomnim, vtika se Kolar med otroško brezkončno pripovedovanje, in se trudi z ovratnico, katere ne more odpeti, a katere bi se rad iznebil, kakor se je bil že suknje in životnika.  Po navadi je bil tudi zdaj utrujen in poten.  — Škoda, da se nisi mogla pridružiti nam, Malvina.  Zrak in hoja bi bila tudi tebe okrepčala, kakor sta mene, pristavi mati, kateri, dasi je bil somrak v sobi, vendar ni bila ušla nenavadna hčerina bledost.  — Jaz pa nikakor ne obžalujem, da sem ostala doma, odvrne hitro Malvina s pomembnim, skoro radostnim glasom; jaz sem mej tem tudi uživala svoj delež veselja.  Kolar, ki je še vedno trgal ovratnico, jo brž opusti in se ozré v Malvino, takó prijetno sta ga osupnila brezskrbnost in zadovoljnost, ki sta zadoneli iž njenih besed.  Vajen je bil do sedaj videti jo vedno otožno in malobesedno.  Ali se ti je kaj prijetnega pripetilo med našo odsotnostjo? poprašuje hlastno, kakor da nekaj že sluti.  Stavim, da si dobila odgovor na svoje pismo.  In ker mu Malvina smehljáje, da-si nemo prikimava, nadaljuje vedno bolj v ognju: Je-li mogoče?  Da bi se bil starec takó podvizal?  O, to smatram za dobro znamenje, in odgovor je ugoden, kaj ne?  Saj sem vedel, da nisem napačno svetoval.  Tepci niso Kolarjevi nikoli bili, če tudi se vsakemu ni smehljala sreča, da bi se bil visoko popel, hitel je pripovedovati mož v polni samozavesti svoje veljavnosti.  — Uganili ste, očka.  Strijc mi je res odgovoril in iz srca sem vam hvaležna za modri svet, odvrne Malvina sicer pogumno, a srce jej utriplje tako močno, da se jej misli zmedejo in ne ve, kaj bi dejala.  Nikoli ne bi ona bila verjela, da je laž, če tudi v blagem namenu, tako težko spraviti iz ust.  Strijc mi piše, nadaljuje vedno bolj zmočena — pa kam sem neki založila pismo?  Baš, ko ste pozvonili, sem je imela v roki.  Moj Bog, iznenadjenost me je popolnoma zmedla. — In uboga trpinka navidezno išče in premetuje po mizi, po žepih, po vseh kotih, globoko osramočena vsled svojega glumačenja.  Vedela je, da je pismo bila uničila, da je ne bi izdalo.  — Ne išči pisma; se že še najde, povej rajši, kaj je stalo v njem, sili Kolar, ki komaj strpi od radovednosti.  — Bilo je silno kratko.  Strijc je v njem izrekel samó željo, da hoče mene in otroka osebno spoznati, razloži Malvina ne malo utolažena, da oče ne trmoglavi, da bi videl pismo, kakor se je bala, da bo.  — Potem pa ga le čim preje obišči, svetuje Kolar.  Železo je treba kovati, dokler je gorko.  — Ako bode mogoče, koj jutri odpotujem, pritrdi hči.  — Pohčeriti te hoče, svojo glavo stavim, prerokuje Kolar, in se suče dobrikujoče okoli Malvine, kakor da je ona že imovita, čislana gospa.  — Jaz tudi takó mislim, se oglasi mati, ki je s sklenjenima rokama in živo presunjena zasledovala ves pogovor.  Moj Bog, moj Bog, ko bi se to uresničilo, vzdihuje poluglasno, kot bi molila k Bogu za tako milost, ter zre z nepopisnim sočutjem na svojo lepo, nesrečno hčer.  In lepa je bila res Malvina, lepa tudi zdaj, navzlic obilnim skrbem in žalostim, tema največjima sovražnicama lepega obraza, ki sta jo brezusmiljeno zasledovali.  Malvina je bila ena onih redkih lepotic, ki osupljajo in omamljajo takoj v prvem trenotku.  Bila je visoko vzraščena, šibke, a vendar polne rasti, bledega lica, a neke zdrave bledôbe, prihajajoče najbolj od nežne polti, rujavih, izgovornih očij, katere so dobivale poseben, iskreni odsev, lesketajoče se v senci dolgih trepalnic, lasij tudi rujavih, mehkih in svetlih ter prirodno skodranih.  Ne bilo bi lahko misliti si bitja, ki bi še bolj, kakor ona, se prikladalo uzoru klasične lepote.  In taka lepota navadno vztraja, navzlic letom in viharjem življenja.  — Da, da, ko bi se to uresničilo, reče Kolar ponavljaje ženine besede, in tudi njemu se pri tem ukrade iz krepkih prs lahkotni vzdih.  A njegova iskrena želja je bila čisto drugačna od ženine.  Žena je želela, da bi svojega otroka videla srečnega, on pa si je Malvino želel preskrbljeno, takó ugodno preskrbljeno, kakor more biti milijonarjeva varovanka, da bi od te sreče prodrlo nekaj sijajev tudi v njegovo borno hišo.  — Malvina, ker imaš svojce, a mi marsikaj pogrešamo, ne pozabi nas, reče na to kakor v šali ter se proti svoji navadi nasmehne Malvininemu detetu, katero je ta držala v naročju.  — Veš, moj god je zadnji dan julija, opozarja najmlajši bratec.  — In moj rojstni dan štirnajstega maja, pové Milka.  — Za Božič smo pa vsi radi veseli in naše božično drevo je bilo letos na pol prazno, se pošali Radoslav, kateri, da-si sicer čemern, posebno odkar se je Malvina mudila pri hiši, je bil postal nakrat prijazen in dobre volje.  Malvina prikimava z nasmehom na ustnih, a s smrtno tugo v srcu.  Ti veseli, upa polni obrazi so množili še bolj njeno bridkost.  In to bridkost, ki se jej v tem trenotku dozdeva neznosna, je bila prisiljena pridržati za-se, prenašati jo molčé, brez najmanjšega potešenja, ne da bi si imela privoščiti tolažbe, ki jo daje sočutna beseda!  A kar je bilo najhuje, morala se je pri tem kazati vedro, veselo, da, da, srečno!  Izkušnjava jo obhaja, vreči s sebe krinko ter povedati resnico; a njeno okó se ustavi na upalem materinem licu, po katerem se je bila ulila živa rudečica, katero privabljata hrepenje in up nenadejane sreče.  Kakor jo je zabolel pogled drugih radostnih obrazov, videčo, da ono prijaznost je privabila sebičnost, a ne sočutje, enako jo je materina čista, nesebična zadovoljnost ganila in presunila.  Da, mater, to svetnico požrtvovalnosti, ljubezni in potrpljivosti mora in hoče ona štediti na vsak način!  In sklep, kateri se je bil že jel majati, se utrdi v njej znovič.  Ona hoče sama in jedina nositi svoje gorjé.  Bilo je pozno zvečer.  Pri Kolarjevih so se že vsi bili ulegli, razven Malvine in njene matere.  Malvina je pospravljala svoje reči, ker je drugi dan imela odpotovati, in mati se jej je bila pridružila, da jej pomaga, ako bi trebalo, pa tudi ker je želela čim dalje ostati v družbi ljubljene hčere.  — Ne smela bi vzeti vse prtljage s seboj, Malvina, svetuje mati, temveč samo najpotrebnejšo.  Saj Bog vé, kakšni bodo strijčevi nameni s teboj; še ni gotovo, da bi te pohčeril.  Stari ljudje so večkrat čudaki in ne marajo preveč za družbo mladih ljudij, posebno pa za otroško ne.  Utegne te samo bogato obdariti, menda ti zapiše stalni letni dohodek, s katerim lahko po stanu živiš, kar bi tudi ne bilo napačno.  V tem slučaju bi se morala naseliti k nam.  Kam pa sicer?  Ako bi pa res sreča hotela, da tebe in otroka obdrži pri sebi, ti prtljago lahko dopošljemo.  — Ne, ne, mati!  Notranji glas mi svetuje, vse svoje reči takoj vzeti seboj.  Jaz od nekdaj rada poslušam svoje slutnje in nagibe, odvrne Malvina hlastno in z odločnim glasom, ki se je pa komaj priboril izza trepetajočih ustnic.  Silni upor, da premaga svoje občutke, misel na neznano usodo, v katero se poda jutri, strah temne bodočnosti, skorajšna ločitev od predrage matere, to vse jo je tako razburjalo, da je vsaka žilica v njej trepetala kakor v mrzlici.  — Potem pa le stori, kar ti svetuje razum, odvrne mati prisrčno.  Bog naj blagoslovi tvoj novi pot in da bi ta odhod bil srečnejši nego je bil zadnji, ko si se kot nevesta ločila od nas.  — Bog hotel, Bog hotel, zašepeče Malvina iz dna duše, ter se materi vrže v naročje.  Pri spominu njene poroke, ki je bila tako bogata najlepših uzorov in najmamljivejših nad, katere pa se nikoli niso uresničile, prikipi njena žalost do vrhunca.  Ni jej več moč premagovati se.  Solze jej silijo v oči, najprej tihe, ki pa se kmalu spremené v silno ihtenje.  — Malvina, Malvina, kaj to pomaga? zakliče mati prestrašena od nenadejane hčerine pobitosti.  Saj je še malo prej brezskrbno kramljala ž njo o tem in onem, kakor da jej je up v boljšo bodočnost izbrisal iz duše zle utise njene nesreče.  — Spomin na moj nesrečni zakon, mati, ta me je presunil, zagotavlja Malvina in si prizadeva postati spet mirna.  Bog ne hotel, da bi ona sumila, kaj razburja zraven spomina svojega nesrečnega zakona njeno srce.  — Res, v veliko nesrečo in v ne malo žalost za-te, kakor za nas je bil tvoj zakon, pomiluje jo mati.  Kdo bi bil tudi mogel soditi o Leopoldu, ki je bil videti uzor uljudnosti in možatosti, toliko nepoštenosti in moralne popačenosti?  Ali, če se je tudi on v svoji neodpustljivi lehkomiselnosti grozno pregrešil proti človeški družbi, a še bolj proti tebi kot soprog, in proti svojemu otroku kot oče, vendar upam, kar se tiče vajinega mejsebojnega sporazumljenja, da sta bila složna, da te je čislal in ljubil, kakor zaslužiš.  — Čislal, ljubil? ponovi Malvina bridko.  Leopold ni poznal niti po imenu teh blagih čustev.  Takoj prve dni svojega zakona sem prišla do spoznanja, da ta uljudni plemič, ta izobraženi mož, ta visoko postavljeni uradnik, o, odpustite mati grdi izraz, da je zver v človeški podobi.  Njegova govorica je bila kletvica, njegova veselost podlost.  Prepiral se je z vsakim.  Hiša se je zdela peklu podobna.  Posli so zaporedoma odpovedavali službo, in nihče mu ni dolgo ostal prijatelj.  Igral je, kakor veste, a kadar je izgubival, je izpuščal na mene svojo nevoljo.  Pijančeval je, in kadar je bil vinjen, je izgubival pamet.  Kolikokrat sem menila, da je prišla moja poslednja ura.  Da še živim, je samo usluga slučaja.  — Kaj moram čuti, Malvina!  Pa da bi bil kedaj surovo ravnal s teboj? zavzame se mati.  — Kolikokrat me je pretepaval, zaječi Malvina s komaj slišnim glasom ter si zakriva oči z rokama, kakor da čuti še sedaj grozo onih trenotkov.  — O ti zver zverinska, o ti ničvredni —  — Stojte mati, pa govorite tiše, da niti zidovje ne izvé, kar sem vam zaupala, seže hči preplašena v razsrjeno materino besedo.  Oni, katerega zmerjate, je oče mojega otroka!  Molk je sledil za tem žalostnim pogovorom.  Mati, ženska v letih, izkušena in utrjena v trpljenju, se tiho joče, a Malvina mlada, komaj triindvajsetletna ženska, še novinka v borbah in dušnih bridkostih, pa se premaga.  Postala je spet navidezno mirna.  — Ali zakaj nisi zbežala od njega?  Zakaj nisi prihitela k meni? jej očita mati črez nekaj časa in po hčerini želji zaduši svoj glas, da se sliši kakor šepetanje.  Odpustiti pa ti ne morem, da se niti pritoževala nisi nikoli, vsaj meni, svoji materi!  Le iz otožnosti, ki je vedno vêla iz tvojih pisem, sem bila posnela, da nisi srečna.  Kaj podobnega pa, kakor si mi zdaj odkrila, ne bila bi nikoli slutila.  — Zbežati, pritoževati se? ponavlja Malvina žalostno majaje z glavo.  Kaj, li ne veste, kako težavno je slabotnemu bitju, kakor je ženska, protiviti se javni obsodbi, in kako se nežni duši ustavlja razkrivanje svoje največje tajnosti in svoje bridkosti, da bi potem svet tako rekoč štel naše rane?  Porajajo se bolesti, za katere celo sožalje postaja onečiščenje.  In vrhu tega, kako je mogoče razpostavljati občnemu opravljanju očeta svojega otroka ter omadeževati imé katero nositi je njemu usojeno?  Toda kaj pomaga ponavljanje bridkih spominov, poseže si Malvina v besedo, kakor da obžaluje, da se je spustila v tak kočljivi razgovor.  Kar je minulo, je minulo.  On je zdaj meni toliko kakor mrtev, kajti, če ga redarstvo ne zasači, kar dvomim, se tudi nikoli več ne prikaže v domovini, in črez pregreho mrtvih je razprostrt plašč pozabljivosti.  — Potem smatram kot pravo srečo, da si njega rešena, méni mati klaverno.  — Sreča? gotovo, toda samó kar zadeva mojo osebo; otroku pa ta sreča ne bode blagonosna.  Mati ni vedela ugovora tem resničnim razlogom, ki pa so jej odkrili novo, vrlo stran hčerinega blagega značaja.  Malvina je imela prav.  Ime žena, ime mati nalaga onim, ki ga nosijo, neodvračljive dolžnosti in odgovornosti. —  Drugi dan je Malvina, kakor je bilo določeno, s svojim detetom odpotovala, srečno prestavši svojo žalostno ulogo.  Nihče niti zaslutil ni nje junaškega sklepa; prevarjeni so bili, da se ona podaje na pot k sreči in zato so se lehko in veselo poslavljali od nje, z najboljšimi voščili k srečnemu uspehu.  In z rokami, polnimi vsakoršnih zavitkov, da je otroka komaj mogla nositi, je stopila Malvina v železnični voz za nekadilce, ker oni za gospé je bil že poseden, ter ondi prestala vrsto mučnih ur, predno je je vlak prinesel do cilja nje potovanja.  V kupeju, kjer je bil edini ozki sedež med dvema debelušnima človekoma, tako da je ona šiloma svojo šibko osebo spravila med nju, se je namreč nahajalo več oseb obojega spola, različne starosti in raznih stanov.  Tem, kakor je brž spoznala, je bila ona s svojim kričečim tovorom, katerega utešiti in v spanje zazibavati se je zastonj trudila, trn v peti.  Oni stari gospod z zaspanimi očmi na enem koncu kupeja bi bil rad zadremal, a vedno ga je nekaj predramljalo; ona mlada gospa s kislim obrazom, blizu okna sedeča, bi bila rada čitala, a nekaj jo je v enomer motilo; oni mladi par, ki si je šepetaje nekaj dopovedaval, ni sam se ni mogel razumevati, in zato je gledal strupeno v njo.  Vedela je predobro, da vseh teh zaprek je samo nje otrok kriv s svojim vekanjem.  Pa tudi ona sama je vzbudila pozornost sopotovalcev.  V njo so se vedno obračale oči.  Dasi je bila jako priprosto oblečena, vendar sta njena izredno plemenita lepota in prikupnost lica, a posebno nje odlično vedenje in gibanje, takoj na prvi pogled izdajala izobraženo žensko.  Ali kakó da potuje sama s tako majhnim, nemirnim detetom?  Kdo je neki?  In od kod je?  In dete, je-li omožena, ali neomožena?  Takó in enako so ugibavali, posebno v krogu trojih mladeničev, njej nasproti sedečih, visokošolcev, sodeč po njih zunanjosti, ki so jo v enomer nadlegovali s svojimi skrivnostnimi in drznimi vprašanji ter razžaljivimi opazkami.  Toda tudi ta križev pot je imel svoj konec. «Gradec!» je zaklical hripavi sprevodnikov glas, in «Gradec» je odmevalo v Malvini, kakor da bi trobila usodepolna trobenta sodnjega dné.  Izstopila je kakor sanjáje.  Vsi prisotni so jej bili pri tem postrežni, veseli, da se iznebijo sitnega otročiča.  Postrežniki jej prihajajo nasproti, ponujáje svojo postrežbo, in komaj se jih je oddkrižala.  A kam sedaj?  Da bi se ustavila v gostilni, bi stalo preveč.  Sinoči, ko ni mogla zatisniti očesa vsled skrbij, se je spomnila v svojo tolažbo, da biva v Gradcu nje nekdanja kuharica, katera se je tam omožila s črevljarskim mojstrom.  Do nje se hoče obrniti, da ima vsaj eno živo dušo, ki jej pojde nekoliko na roko v velikem neznanem mestu.  A nje naslov jej ni bil znan.  Pri redarstvu ga upa izvedeti.  Svoje reči izroči kolodvorskemu vratarju v varstvo ter se napoti z detetom v naročju, katero je bilo, k sreči omamljeno od svežega zraka, zaspalo, iskat nekdanjo kuharico.  Našla jo je, še predno se je bila nadejala.  A kuharica ni mogla za njo mnogo storiti, ker je sama potrebovala pomoči.  Krst so imeli pri hiši in ona je bila še v postelji.  V hiši je vladal vsled tega največji nered.  A priporočila jej je dobro zanesljivo ženico, udovo sodnijskega sluge, stanujočo v isti hiši.  Baš včeraj se je izpraznila njena izbica, katero oddaja v najem, dejala je; kar v njej se nastanite.  In res je uboga Malvina našla tam varno zavetje, kakoršnega ne bi bila pričakovala.  Gospodinja je bila postrežljiva, blaga dušica, a v svoji preprostosti jako modra in izvedena, da je Malvini bilo v ne malo polajšanje, bivati pod njeno obrambo. —  Komaj se je Malvina uredila v novem domovju, je bila nje prva skrb, ozreti se po primernem delokrogu.  Dasi je skromno, malo da ne revno živela, ipak jej je denar kar ginil iz mošnje.  Onih deset zlatov je skopnelo v teku enega tedna v samo dva, in to vsled stroškov za potovanje, za naprej plačano stanovnino, za razne nujne izdaje, za živež, da je bil skrajni čas, da se najde živ, neusahljiv vir, iz katerega bi se zajemalo za vsakdanje potrebe.  In z detetom v naročju je obhodila neustrašeno razna delavska skladišča in prodajalnice, prosé kakoršnega koli dela, bodisi z iglo, bodisi s peresom, prepisovanja, tudi not, ker je bila tudi godbe vešča.  Zastonj; odvračali so jo povsod.  Sprevidela je v kratkem, da ženska brez posebnih priporočb in ugodnih spričeval ne dobi kmalu voljne, nesebične podpore.  A kdo naj bi njo priporočil, njo, ki se je predstavljala vrh tega z lastnim za vse čase oskrunjenim imenom?  In z grozo je morala gledati, kakó vedno bolj gine mala svota denarja, kateri je imela še na razpolago.  In baš tako hitro, dejala si je strahoma, izgine tudi oni, kateri upa izkupiti od svojega nakita, ako ne pride od kod nepričakovana pomoč, v katero nič več ne upa.  Vrh tega, se nje muke in skrbi pomnožujejo, — oboli jej dete.  Noč in dan ni imela ž njim mirù; kakó naj bi potem delala, tudi ko bi se jej ponudila prilika?  In dnevi so minevali za dnevi hitro in nevzdržno.  Da-li so jasni in svetli, da-li so oblačni in temni, vsejedno čas beži naprej.  Trije meseci so bili že minuli od nje prihoda v Gradec, da sama ni vedela, kedaj, da-si so jej potekli med samimi težavami.  Otrok je bil sicer zopet okreval, a denar, kateri je bila dobila od prodanega nakita, je bil tudi skoro pri koncu.  Otroška bolezen je k temu ne malo pripomagala.  In kaj potem?  Tolika in takó velika je bila zdaj nje toga, da jej je odsevala s trpečega obraza, z vedno bolj shujšanega života.  Njeni gospodinji ni ušla ta sprememba; in sklenila je, dobra žena, opozoriti jo na to.  — Ne zamerite mi, je dejala ponižno, da se vtikam v reči, ki bi me ne smele brigati, a zdi se mi, da ste gospa, nekoliko slaba.  Z otrokom se preveč mučite; po dnevu ga vedno pestujete, a po noči vam spet krati prepotrebno spanje.  Najeti bi morali kako žensko, kajti, če to pojde takó naprej, obolite še sama.  Ta prijazmi, preprosti, skrbni opomin presune Malvino do živa.  Saj čuti njega resnico.  Premagana od bridkostij zaihti na glas ter odkrije dobri ženski svojo bêdo.  — In zakaj mi niste že mnogo prej zaupali svojega stanja? pravi ta sočutno, a kar nič iznenadjena.  Saj je že davno slutila, da pomilovanja vredno mlado žensko, poleg zapuščenosti in sramote, katero jej je zapustil mož, mučijo tudi gmotne skrbi; a iz tankočutnosti se ni hotela vtikati v njene denarne razmere.  — Meni je dal Bog troje hčerk, nadaljuje, in kakor sem z njegovo pomočjo dobila za vsako potrebnega kruha, takó bi bila tudi za vas, ako bi mi bili kaj naznanili o svoji bedi.  Najstarejša je že petnajst let blagajničarka pri imenitni tvrdki; druga isto tako dolgo prodajalka v pekovski štacuni, in najmlajša služi lep denar z vezenjem imen v perilo.  Pripovedovala je, še ni tri dni tega, da se je v delalnici izpraznilo mesto delavke, ki se je omožila; prav nujno potrebujejo nove moči.  Kaj, ko bi se vi oglasila?  Pa morda se vam to ne priklada, ker —  — Meni se ne bi prikladalo?  Zakaj neki ne? poizveduje Malvina brzo, ker je ta nenadoma umolknila.  — Menila sem, ker ste odlična gospá, izgovarja se ona.  — Motite se.  Da se morem živiti, bi sprejela vsakoršno delo, odvrne Malvina.  Uverjena sem, da delo nikogar ne ponižuje.  Samó, kdo naj bi potem čuval otroka?  Kajti, sodim, da na dom mi dela ne bi zaupali.  — Taka je, pritrdi žena.  Kar se pa otroka tiče, najde se pomoč.  Dete je zdaj večje; lehko je zaupate tujim rokam.  Naša hišna oskrbnica ima hčer, ki vse dni brezposelno pohajkuje, odkar je končala šolska leta.  Za majhno odškodnino vam bo rada čuvala otroka, in preverjena sem, da njeni materi bode tudi prav.  Dekle je dobro, če tudi lenobno, otroku se ne zgodí nič hudega.  Sicer hočem tudi jaz paziti na oba.  Malvina je res bila sprejeta v ono imenitno delalnico, kjer so se izdelovala samó naročena dela za plemstvo in bogataše.  Bila je zdaj rešena vsakdanjih morečih skrbij.  Dete je voljno prestajalo pri novi varuhinji, in vse je kazalo, kakor da se nje življenje obrača na količkaj prenosljivi tir.  A ni dolgo trajalo tako.  Dete je dobivalo kotnike in postalo je spet hudo bolno.  Bilo je zató čemerno, nestrpno in pri nikomer ni hotelo bivati razven pri materi.  Malvina je bila primorana, izstopiti iz delavnice.  Voditeljica skladišča je dovolila potem proti navadam in zakonom, naj delo jemlje domu, in to nekoliko iz sočutja, nekoliko tudi iz sebičnosti, ker je Malvina bila izredno marljiva in natančna, in ne bi jo bila rada izgubila.  Toda delo, katero je Malvina doma izdelovala, ni bilo takó izborno, kakor ono v delavnici.  Tam ni dela odlagala, dokler ni bilo zgotovljeno, a domá ga je neprestano devala iz rok, da je vsled tega postajalo nečedno.  In niso jej več dovoljevali na dom jemati, a ona svojega bolnega deteta ni hotela zapuščati.  In največa beda je zopet potrkala na nje duri.  Malvinine moči so pešale.  Zdvajala je.  — Vse je končano, zajeclja nekega dne proti gospodinji, ne borim se več z usodo.  Pošljite naju v hiralnico, niti toliko denarja nimam več, da bi vam plačala zaostalo stanovnino.  — Bog vam pomagaj, duša božja, a kdo je popraševal za stanovnino? je odgovorila milosrčna ženska blagodušno.  Dajte se tolažiti; bodite spet pogumna.  Dete ozdravi in vi pojdete zopet na delo.  Ko bi se kdo našel, ki bi vam mogel posoditi nekaj denarja, da si opomorete za nekaj dnij.  Ali nimate prijateljev in sorodnikov, ki bi vam hoteli pomagati?  Malvina je zanikala.  Moji so vsi revni, in kar je najhuje, živijo v trdnem mnenju, da se meni izvrstno godi.  Glejte, malo prej sem dobila pismo od matere, kateremu je bil priložen listek od brata, očitajočega mi, da mu za god nisem poslala vezila, da-si me je bil opozoril na-nj.  Še za brezčutno me smatrajo moji.  Kakó to boli!  In odkrila je svoji edini prijateljici tudi ono zgodbo z moževim strijcem.  — Vi imate bogatega strijca, ki nosi moževe imé in ki biva ne daleč od tod, pa umirate malone z otrokom vsled pomanjkanja? se zavzame gospodinja.  Je-li to mogoče, in sploh, je li to dovoljeno?  Hitro se napravite in pojdite z otrokom k njemu!  — O ne, nikar, rajši umrem gladú z otrokom vred, nego bi se še enkrat izpostavljala njegovemu roganju in poniževanju, zakliče Malvina bolestno in ponosno ob enem.  Čemu nama tudi bode življenje?  Ah, da sem se narodila! vzdihne obupno.  — Ne govorite bedastoč, jo pokrega dobra žena s solzami v očéh.  Vi takó mlada, tako lepa in nadarjena z izvrstnimi svojstvi nimate pravice očitati Stvarniku, a še manj, da bi si želela smrti.  Smrt je edino zló, za katero ni zdravila: za vsako drugo je najti pomoči.  Verujte meni, ki sem že marsikaj videla in izkusila, da vsakdo, ki si je kedaj v svojih trpkih urah, ki malokomu uidejo, želel smrti kot edino rešiteljico, je potem zahvaljeval Boga, da ga ni uslišal.  Enako se bode tudi vam godilo.  Ura naše nezgode ne smé biti ura naše pogube, temveč naše moralne izkušnje.  Ako pa nas previdnost izroči izkušnjam, pomeni to, da nas je tudi obdarila s potrebnim pogumom, da bi jih srečno prestali.  In da jih prestajate vi ne samó srečno temveč tudi z uspehom, sem več nego prepričana.  Poslušajte me torej, ter obiščite čimpreje trdosrčnega strijca!  Če ga tudi ni ganila vaša pismena prošnja, pogled na vas in na otroka mu gotovo omehči srcé, ako je še vreden imena človek.  Premagajte svojo ranjeno tankočutnost, če ne zaradi sebe, vsaj zaradi otroka, kateremu ste dolžni, da si ohranite življenje!  Malvina se zgane.  Ko bi itak bolehen otrok umrl zaradi pomanjkanja, ali ne bi si ona za vse čase obtežila vesti, ker ni hotela poskusiti tudi tega skrajnega, če tudi za njo toliko zopernega pripomočka?  Tudi so jej bile razumne in prijazne besede izkušene žene segle globoko v dušo.  Nekaj kakor sram radi svoje brezupnosti jo obhaja, primešan s tešilnim, spodbudljivim čutom.  Tolažba je kakor zrak: ne vidimo ga, a napaja nas.  In vidno potolažena se določi še enkrat obrniti se do strijca, katerega je v tem trenotju smatrala za edino rešilno bilko, po katero naj bi segla ona, utopljenka.  Ako jej tudi sedaj izpodleti, potem pa pomozi Bog!  Usodepolni pot pa odloži na drugi dan, ker je tedaj že bilo pozno popoldan in torej neumesten čas za obiskovanje.  Drugi dan je bil temen in deževen, kakor so večinoma dnevi pozne jeseni.  Kakor pa vzbuja jasni, solnčnati pomladni dan radostne misli in nado, uprav takó privablja otožni jesenski mrkle in tužne.  Ko se je Malvina ono jutro ozrla v sivo, megleno nebó, jej je postalo nenadoma nepopisno tesnobno.  Ona betvica upanja, katero jej je oživljalo srce, odkar se je bila odločila iti k strijcu, ugasne jej mahoma, se umika globoki pobitosti.  Revici, privajeni vednih bolestij, je podnetil strah vedno nemile usode slutnjo in bojazen, da bode slabo sprejeta.  Ta tesnoba je naraščala še bolj, ko je opravljala svojo bledo, shujšano hčerkico, da bi napravila ugoden utis na sorodnika.  Kakó silno potreben je otrok boljše hrane in postrežbe, tega se je vedno bolj prepričevala.  Pa če bi ona zamudila vse storiti, da se mu pomaga?  Ta misel jej dá potrebne sile.  V trenotju je bila opravljena.  Ponošena obleka in starinski klobuk — vse najboljše, kar je imela, je bila v sili že poprodala — oboje čedno in snažno, vsa nje lastnina, nista sicer iz nje delala posebne prikazni, a mično osebo, ker se je njej vse pristojalo vsled posebnega darù ženske prikupnosti.  Z otrokom, zavitim v toplo ogrinjalo, je stopala hitro po obljudenih ulicah, da bi čim preje dospela na namenjeni kraj, in kakor je upala, dosegla zaželeno pomoč.  Brez velikih zaprek je našla kmalu hišo, kjer naj bi se odločila njena usoda.  Hiša je stala na koncu samotne ulice izven mesta; bila je visoka, starinska, z začrnelim zidovjem, z okni prepreženimi z železnimi mrežami, podobna bolj ječi nego palači, za kar je veljala.  Tudi hiše imajo svoja obličja, ne samó ljudje!  In tudi ta jo je imela: ponosno, temno, neprivabno.  Malvino, ki se je ves čas potila od brze hoje, je zazeblo pri nje pogledu do srca.  A se ni spustila v daljno premišljevanje.  Potegnila je krepko za zvonček, ki je takó glasno in hripavo zazvenel, da je nehoté zdregetala.  Skoro si želi, da bi strijca ne našla doma, in najraje bi se bila obrnila ter zbežala, takó velika je bila njena vznemirjenost ...  A že so se odprla vrata in sluga v livréji stoji pred njo.  — Je-li domá gospod baron? popraša Malvina utripajočim srcem in negotovim glasom.  In ker je sluga pritrdil, mu izroči svojo vizitnico, da jo nese gospodu in popraša, je-li voljan sprejeti jo.  Preprosto oblečena gospa z otrokom v naročju vzbudi na prvi pogled slugino nezaupnost.  Strogo mu je prepovedano, puščati v hišo ljudi, ki prosjačijo.  A ko čita na listku nje imé, ki se je glasilo enako njegovemu gospodarju, se njegovo vedenje brž spremeni.  Pokloni se jej globoko ter jo privede v prostorno sobano, da počaka.  A sobana je bila takó mračna ter okrašena s takó čudovitimi slikami, da se otrok preplaši ter na ves glas zaupije.  Komaj ga je Malvina potešila; na to se odpró vrata, na katera je ona ves čas upirala svoj vzplašeni pogled, a namesto zaželenega strijca se prikaže spet prejšnji sluga.  — Milostivi gospod prosi, da bi blagovolili povedati namen svojega obiska, reče sluga z običajnim glasom.  — To je nemogoče, zakliče Malvina živahno.  Povejte gospodu, da moram osebno govoriti ž njim in da imam seboj tudi hčerkico njegovega nečaka.  Revica ni vedela, kaj govori, a čutila je, da, ako bi sedaj ne govorila, upadel bi jej pogum, da se ne bi mogla več odločiti, še enkrat priti semkaj.  Nehoté je zadela pravo struno.  Stari samec je bil poleg znamenite svoje skoposti tudi najnezaupnejši človek, katerega si je mogoče misliti.  Vse se mu je zdelo ničevo, brez cene, razven denarja in ugodnega življenja, do nikogar in do nobene reči ni čutil spoštovanja, nego edino do svojega rodbinskega imena.  Da je njegov nečak, edini sin njegovega pokojnega brata, oskrunil rodbinsko to imé, je bila edina rana, ki se je kedaj usekla v njegovo trdočutno srce.  Vendar pa je bil radoveden na edino nositeljico tega imena.  Dá jo torej poklicati v svojo sobo, ker se mu ni zdelo vredno, da bi se zavoljo malopomembne osebe, kakor je bila žena ničvrednega nečaka, dal motiti v ugodnosti, katero je pušéč užival v prijetno zakurjeni sobi.  Ko Malvina stopi v njegovo sobo, ki je bila takó zakajena, da sta ona in otrok morala zakašljati, jej gosta megla prvi trenotek brani, da bi videla, kdó in kaj je v sobi.  Še-le, ko se je oko privadilo onega žgočega zraka, zagleda na blazini slonečega majhnega, debelušnega, silno starega možiceljna, oblečenega v domačo haljo, z dolgo lulo v ustih, iz katere je puhal proti stropu cele oblake.  Mož, začuvši njene korake, ni se ozrl na njo, niti se ganil iz svojega položaja, temveč, z roko mignil slugi, da bi odšel, potem pa odurno poprašal: Kaj vas je privedlo k meni, gospa?  Ali niste že pred meseci dobila mojega odgovora na svoje pismo?  Kaj vam nisem v tem odgovoru dosti jasno povedal svoje mnenje?  — Ki je bilo čisto krivo, kar zadeva mene in otroka, odvrne hitro Malvina, ne malo vzplašena od neprijaznega, celó razžaljivega sprejema. — Za Leopoldov težki prestopek ne smete mene dolžiti, še manj njegovega nedolžnega otroka, in torej je nezasluženo zaničevanje, katero nama izkazujete, kakor je nezaslužena nesreča, katera je naju vsled njega doletela.  Da resnico govorim, svedoči zapuščenost, v kateri naju je zapustil.  Da sem jaz bila njegova sokrivka, vzel bi me bil seboj in ne puščal me tu brez podpore, brez pomoči.  — Dobro izmišljeno, če tudi malo verjetno, poroga se starec.  A tudi jaz nisem oni bebec, za katerega me vidva najbrž smatrata, da ne bi vedel, da beguncu ni menda nobena prtljaga nadležnejša in nevarnejša, nego če seboj vzame ženo in otroka.  Še-le ko bode lopov na varnem kraju, se oglasi in ju pokliče k sebi.  A ker bi denarna pošiljatev svojcem lehko postala njemu usodepolna, ker bi ovadila njegovo skrivališče, naj pa mej tem bogati strijc redi njegovo rodbino.  He, ali nisem uganil? — Pa da sta res verjela, da vama pojdem na limance?  He, he! smejal se je škodoželjno, in da bi se veselil nad njenim porazom, obrne se proti njej in jo brez zanimanja pogleda.  Nekaj kakor iznenadjenost se prikaže pri tem na njegovem obrazu.  O nečakovi ženi ni vedel drugega, kakor da ni modre krvi, temveč da prihaja iz revne neznatne rodbine, in to je ne malo pripomoglo, da se je nečaka, ki mu je itak postajal čem dalje nadležnejši, ker je od njega vedno zahteval denarno podporo, popolnoma odkrižal.  Pričakoval je torej videti preprosto, vsakdanjo, telebasto žensko, bedastega ali pohotnega izraza, žensko, kakoršne se po njegovem mnenju nahajajo samo med prostaštvom.  Kakó veliko je bilo torej njegovo začujenje, ko je zrl v nje plemeniti, dovršeni obraz, kakor alabaster čist, v katerem so se svetile duhovite milobne oči, žareče v prozračni bledobi, v nje ponosno, dasi ponižno obnašanje in pa prisrčnost združeno z globoko bolestjo, s katero je svojega otroka držala objetega.  Malvina je bila v tem trenotju res bolj podobna žalujoči prikazni, o katerih nam basni pripovedujejo, nego bitju iz mesa in krvi.  Kje je ta lehkoživni Leopold iztaknil ta biser? je bila edina misel, ki se je starcu vrinila pri tem pogledu, in še bolj upira svoje drobne, bodeče oči v njo.  — Da bi jaz kedaj šla za svojim možem za ponevercem, za beguncem, za brezsrčnikom, ki je ostavil ženo in otroka, kakor se iznebimo ponošenih oblek, ker zasedajo v omari prostor za nove in boljše? zakliče Malvina zaničljivo, in njene moči, nekaj trenotknov onemogle, — takó jo je bilo osupnilo in zadelo hudobno strijčevo govorjenje, — nenadoma oživé s podvojeno krepkostjo. — Nikoli ne!  In ko bi se danes povrnil oproščen svoje kazni, z očiščenim imenom, bogat in čislan, ne hotela bi enega dne preživeti več ž njim, po tem, kar je zakrivil.  — Glej, glej si, kakó dramatiški doni to, se zasmeje on.  Ste li menda kedaj bila gledališčna igralka?  In ker je v nje klubovalnem pogledu čital odgovor, nadaljuje: Ne?  Potem pa nisem krivo sodil, ko sem vedno trdil, da ima vsaka ženska nekaj glumaškega v sebi.  Malvina zatrepeče.  Raznovrstni so čuti, ki v tem trenotju razburjajo nežnočutno nje dušo.  Na usta jej sili rezek odgovor, a spomni se svojega položaja kot prosilke, spomni se svoje bede in bolnega, potrebnega otroka.  Prezira torej vstajajoči srd, zaduši ranjeni ponos, uteši žaljeno čast ter reče na pol z očitajočim, na pol zdvojenim glasom: Upala sem, dobiti v vas zaščitnika, a ne zasmehovalca in —  — Res, zakaj pa ste prav za prav prišla? poseže jej on radoveden v besedo, še niste povedala, kaj bi rada.  — Kaj bi rada? ponovi Malvina bridko.  Ali je treba pojasnila?  Da pomagate otroku svojega nečaka!  — Glej si no, pozabil sem si ogledati to važno osebo.  Uh! pa komu je podobna? reče zaničljivo, potem ko je otroka površno pogledal.  Takega opičjega obraza ne vem da bi bil videl kedaj v našem rodu, kar sem poznal živih in kar sem videl naslikanih pradedov svojih.  — Bodi ali ne bodi vašim podoben, vendar je Leopoldov otrok, odvrne Malvina pikro.  Otrok je bolan, poleg tega trpí pomanjkanje, zato je takó shujšan, da je bolj podoben mrtvecu nego živemu človeku.  — In kaj naj bi jaz storil za-nj? popraša on naivno, dasi dobro umeje njene besede, saj nisem zdravnik, da bi ga lečil.  — Zanj ničesar neposredno, a za me lehko dosti.  Preskrbite mi kako trajno delo, da morem njega in sebe dostojno preživljati.  Vam ne bode to težko.  Znani ste, ugledni ste, vaša priporočba ne ostane brezvspešna.  — Lep obraz in delavne roke, da bi se to strinjalo? norčuje se strijc.  To meni pravite; saj se nisem rodil včeraj.  — Ako vam jaz vzbujam takó malo zaupanja, da mi nočete iti na roko, pa vsaj otroka, ki nosi vaše rodbinsko imé, ki je kri vaše krvi, se usmilite, prosi ona globoko užaljena vsled njegovega nedostojnega vedenja.  Vzemite ga k sebi, denite ga v sirotišče, določite ž njim, kar se vam najbolje zdi.  Kakor težko bi se ločila, vendar vse rada prenesem, samó da mi ne umre gladú.  — Aha, iznebila bi se ga rada!  Otrok vam je na potu — umevam, umevam.  In grdi starec jo pogleda pomenljivo, potem pristavi z malovažnostjo, kakor da je to, kar jej svetuje, čisto naravno: Pa pustite ga, naj umré; malo škoda za-nj.  Otrok sleparja in — dekle še povrh!  V Malvini vzkipita jeza in sram.  Ne more se več premagovati.  Prepričala se je tudi, da od brezsrčnega in podlega človeka, kakor je on, bi bilo nespametno pričakovati pomoči.  Čemú torej ga štediti?  Orožje za orožje: kakor on njo, takó sme ona njega žaliti.  — Otrok sleparja, ponovi torej s povzdignjenim glasom, kakor potrjujoča njegovo izjavo, in ga neustrašeno pogleda.  Od kar vas, gospod, poznam, ne čudim se več, da je Leopold poleg drugih nečastnih lastnostij, katerih je imel v obilnosti, postal tudi slepar.  Saj je vaš nečak, in po njegovih žilah se pretaka torej vaša okužena kri!  Črez možev obraz se pri tej opazki vlije temna rudečica.  Očividno je bilo, da ga je ona zadela, a on noče tega pokazati.  Sram ga je, ne vé, ali svojega krutega ravnanja z nesrečno žensko, ali njenega očitanja.  Neugodna mu postaja njena pričujočnost; čuti, da nima opraviti z navadno žensko in da je najbolje, če se je čim preje iznebi.  Seže torej v žep, potegne iz njega listnico ter v njej nekaj časa prebira.  Na to zloži listek ter reče s pomirljivim, čisto drugačnim glasom, nego je govoril doslej:  — Priznavam, da imate neko pravico, obrniti se do mene v svoji stiski.  In ker mi je zavest, da je rodbina mojega nečaka beraška, jako neprijetna, hočem storiti, kar smatram kot umestno v tej zadevi.  Vzemite torej to le — in jej pomoli zloženi listek — ter si ž njim opomagajte, kakor morete.  Povem vam pa, da je to prvi in zadnjikrat, da se brigam za vaše okoljščine, in ako bi se še kedaj v moji hiši oglasila, ne vsprejmem vas več!  Malvina, v trdnem prepričanju, da jej poda kako važno listino, ki naj bi jej bila v zanesljivo priporočbo, seže hlastno po list in ga brž razvije.  A kakó se zavzame, ko namesto zaželene priporočbe zagleda — petdesetak.  — Kaj naj počnem s tem denarjem? reče ponosno, in živi plamen jej šine po bledem obličju.  Kako dolgo bi ta svota mene in otroka preskrbovala?  A kaj potem?  — Rekel sem že, da ga porabite, kakor se vam bolje zdi, odvrne starec malomarno, toda, ponovim vam še enkrat: štedite ž njim, ker druge podpore od mene ne dobite!  — Kakó se drznete tako grdo me opsovati?  Mislite li, da sem prišla beračit?  Pa da bi sprejela dar z očividnim pogojem, da ne smem druzega prositi?  Za koga me imate? zakliče ona v eno sapo, zmečka bankovec v pesti, da je postal kepa, ter mu ga srdito vrže pod noge.  Povedala sem vam že, nadaljuje težko sopeča, da sem želela vaše pomoči in ne vaše miloščine.  Ako nimate toliko nežnočutnosti in dostojnosti, da bi vedeli, kakó se pomaga bližnjemu, imam ju pa zató jaz v podvojeni meri.  Plemenito je vaše imé, a plemenito ni vaše ravnanje.  Rekši se obrne in zbeži iz sobe.  V veži se zadene ob slugo, ki prestrašen odskoči, ko jo zagleda kakor vihro mimo iti.  Očividno je bilo, da je poslušal pri vratih.  Brž gre za njo, da jo spremlje do vhodnih vrat, a videvši, da omahuje z životom, ponudi jej sočutno stol, da bi se prej nekoliko izpočila.  Ona se niti ne ozré na ponujeni stol.  Odprite, brž, sili v njega, kot da jo duši v zaprtem prostoru.  Sluga posluša, a ona izgine v mrzlo, mokrotno vreme. —  Ni vedela potem ne kedaj ne kako je prišla domu.  Mehanično je drvila dalje, dasi so jo noge komaj nosile, dasi se jej je pred očmi vrtelo, na nič druzega misleča, nego na to, da jej otrok ne zleze iz oslabelih rok.  A komaj so se odprla vrata njenega stanovanja, omahne na prvi stol, in da ni preplašena gospodinja o pravem času prejela otroka, bi bil ta padel na kamenita kuhinjska tla.  A njena telesna in duševna onemoglost je trajala samo malo trenotkov.  Hudo otroško kašljanje jo oživi, pa tudi njo samo je tresel nenavadni mraz, ki jej je segal do kostij.  Bog nebeški, še le zdaj zapazi, da je v razburjenosti odhitela iz zaklete strijčeve hiše, ne da bi bila seboj vzela ogrinjalo.  Da je premočena do kože, zató se niti ne zmeni, a z grozo jo navdaja misel, kakó otrok, bolehni otrok, prestane hudo prehlajenje.  Nje skrb ni bila neutemeljena.  Po noči oboli dete za davico.  — Po zdravnika moramo poslati, svetuje gospodinja.  — Po zdravnika?  A s čem naj ga plačam? ječi Malvina zdvojena.  Ah, ko bi sedaj imela oni petdesetak!  — Res, gospa, malce preburno in nepremišljeno ste ravnala.  Biti v največji sili, pa zavreči petdesetak, ne zdi se mi modro, opomni ženica.  — Ni bilo modro, ne, priznava Malvina v solzah se topé; a zakaj mi je dal Bog toliko samoljubja?  Kje je oni, ki bi upogibal hrbet pod bičem, ako more uiti?  Dobra ženka ni dalje ugovarjala.  Saj, kdo vé, če ne bi ona enako ravnala v sličnem položaju?  Poslala je ipak po zdravnika, saj ni, da bi ga že danes morali plačati; in če ga Malvina ne bode mogla, v božjem imenu, ga plača pa ona.  In zdravnik, še predno je preiskal otroka, je poslal Malvino leč.  V dveh dneh je bila Malvina zopet po koncu, a otrok je bil rešen vseh bolečin sedanjih in bodočih.  Davica mu je kar z enim mahom prestrigla rahlo nit življenja.  Bil je to bud udarec Malvininemu srcu.  Zdaj še le je prav začutila, kaj in koliko jej je bil ta otrok v njeni zapuščenosti.  Nekaj dnij je živela kakor brezzavestna vsega, kar jo je obkroževalo.  Imela je samo čut za svojo bolest, uzročeno vsled težke izgube ljubljenega otroka; v tej bolesti se je spajalo in ponavljalo vse, kar je bila prestala zadnji čas.  Zdelo se jej je, kakor da jej duša umira, takó hude so bile nje bridkosti.  Kolikokrat se je potem Malvina v poznejših časih, spomnivši se onih groznih dnij bolestij, skrbij, obupa, osamelosti in dušne praznote, čudila, da more človek toliko prenesti, ne da bi se mu pri tem zamoril duh, ne da bi mu osivela glava.  Iz dušne otrpnelosti jo je šele vzdramilo materino pismo, katero je dobila nekaj dnij po smrti otroka.  Nič veselega jej ni mati pisala; kar jej je poročala, je bilo Malvini celó vir novih nemirov in razdražb.  A ta nova presunjenost jej je razganjala vsaj nekoliko moreče misli in čustva, v katera se je bila zakopala.  Ali si čitala, takó je pisala mati, kar piše več časopisov, da je morje pred tednom dnij vrglo na hamburško obalo truplo tujega človeka, katerega postava, starost in sploh vsa zunajnost se ujema z ono tvojega pobeglega moža?  Z obraza pohabljenega moža ni bilo moč posneti, vsled predolgega bivanja v vodi, kake podobnosti z nikomer, a perilo njegovo je nosilo črke, strinjajoče se z njegovim imenom, in v njegovi listnici se je našla med drugimi pismi, katera so vsa pričala, da je utopljenec Avstrijanec, še prav dobro ohranjena posetnica z imenom tvojega moža.  Ta novost je nas vse živo presunila, kako šele tebe!  Oče je storil že korake, da bi poizvedel, koliko je v tej vesti resničnega, pa saj poznaš njegovo mlačno postopanje, da nismo o tej stvari modrejši od prej.  Svetovala bi ti, da ne držiš križem rok, temveč da se krepko poprimeš vsakoršnih mogočnih sredstev.  — Kdor ima denar, lehko stori; naj bolje bode, če se daš zastopati po veščem odvetniku — da prideš čim preje do gotovosti.  Kakšna sreča za te, ako bi spona, ki te še veže na-nj, bila prerezana!  Potem bi smela upati, da vidim kedaj svojo Malvino zopet srečno.  Veruj meni, vsi možje niso enaki tvojemu, kakor upam, sedaj rajnkemu Leopoldu.  — O ti zlato materino srcé, ki nikoli ne neha topiti se v skrbeh in željah za blagor svojega otroka, zamrmra Malvina ginjena.  Materina gorka ljubezen jo je v tem trenotju bolj presunila nego možnost moževe smrti.  Če se je tudi zgroževala že same misli, da bi še kedaj srečala soproga v življenju, ipak ne bi mu ona nikoli želela smrti, da bi si ž njo pridobila svobodo.  Da bi odslej tavala prosta ali vezana z zakonsko vezjo po temnih potih svojega, kakor je bila prepričana, za vselej zastrupljenega življenja, brigalo jo je malo.  Bridke izkušnje njenega kratkodobnega nesrečnega zakona so ugasnile v njej vsako hrepenenje po ljubezni.  Užaljena do dna svoje čiste duše po izkustvu možke krutosti in lehkomiselnosti ne bi nikoli več hotela iskati sreče v novem zakonu, čemu torej tekati v ta in uni urad poizvedovat, je-li mož res mrtev, ter sebi vzročevati razdražb in stroškov, ko je itak bila povsod na dolgu vsled bolezni in smrti otroka?  Vesela je bila, da je zopet sprejeta v nekdanjo delavnico, kar jej je gospodinja, ki je sama šla prosit za svojo zaščitnico, ravnokar naznanila.  Hoče raje marljivo napenjati pri delu svoje moči, da čim preje povrne upnikom, ter si z delom omamljati dušne bridkosti.  A gospodinja, modra, izkušena žena, ni bila istih mislij.  Vedela je, kakšnim nepričakovanja pretvorbam je podvrženo človeško srcé, posebno nežno, občutno srce mlade ženske.  Vedela je tudi, da uzor vseh blagih žensk je ljubezen, pa da bi Malvina, to plemenito polnočutno bitje, vztrajala v svoji srčni praznoti?  Živo jej torej prigovarja, naj se zanima za to važno novico, češ, kdové, čemú jej še hasni, ako izve, da li res je udova ali ne.  In Malvina se je naposled udala.  Saj negotovost, da li njen mož živi ali ne, je bila res neprijetnejša nego je mislila od začetka.  In kolikor jej čas dopušča, obhaja različne urade, a ker so jo tam odpravljali vselej s suhoparnimi razjasnili, oglasi se naposled pismeno pri nemškem konzulatu, da bi jej ta pripomogel k gotovosti.  In ta jej je res hodil prijazno na roko.  Toda tudi ta trud je bil brez uspeha.  Hamburško oblastvo, do katerega se je bi obrnil, je pritrdilo samó ono, kar so bili časopisi o tem poročali, pa če je dotični utopljenec bil res begunec baron Leopold N., kakor se je sodilo in katerega je redarstvo že pol leta zastonj iskalo, se nikakor ni dalo dokazati.  In Malvina se torej ni smela smatrati za udovo.  A na nekaj druzega jo je opozoril blagosrčni uradnik, ki se je usmilil takó težko izkušene mlade ženske: naj opusti moževo imé.  Vložila je ta namen prošnjo in bila uslišana.  Odslej je nosila spet svoje dekliško imé, in zdelo se jej je, da jej to provzroča mnogo polajšanja.  S pridnostjo svojih rok si je opomogla kmalu takó, da ni bila pri nikomer več na dolgu ter je pošteno izhajala.  A to delavno, enakomerno, neutrudno življenje ni se jej več dozdevalo primerno izobraženi, polnočutni, po družbi in spremembi vajeni mladi ženski.  Nikoli svitlega žarka, nikoli gorkega utripljaja, niti prijaznega glasú ali blagodejnega nasmeha ni bilo v njem!  In tako naj životari odslej do konca svojih dnij?  Ni se pritoževala proti nikomur, a videlo se jej je, kakó se premaguje, kakó se sili privaditi se trdemu, njej neprikladnemu življenju.  Gospodinja jo je sočutno opazovala ter majala z glavo.  Odslej je ona bila zamišljena in malobesedna, kakor bi nekaj premišljala, ter se često uglabljala v zadnje strani časopisov, katerih je zdaj vsak dan kupovala, česar ni storila prej nikdar ali redko kedaj.  Malvina se je temu zeló čudila, a ni je popraševala za uzrok.  Nekega večera se je vračala Malvina nenavadno utrujena in pobita iz delavnice.  Dušne muke in napori so se jej brali raz lic, ki so vedno bolj izgubivala svežost ter dobivala bolehen izraz.  Bila je ves večer tiha, kakor v se utopljena, mej tem ko se je gospodinja zopet odlikovala po prejšnji prirojeni živahnosti.  Onega v zadnjem času običajnega kupa časopisov ni več bilo na mizi, temveč ena sama številka, v katero se je med govorjenjem vedno ozirala dobrodušna gospodina s tiho zadovoljnostjo.  — Kakó ste danes vspehana, gospa, opazi na to med drugim, kakor slučajno; delala ste preveč.  — Delo je in bode odslej moj edini posel, odvrne Malvina, in lahni vzdihljaj se jej pri tem ukrade iz prs.  — Delo je sploh vsakega človeka glavni posel, a vprašanje je, kakšno je delo, s katerim se kdo bavi!  Delo se razlikuje od dela, kakor se razlikujejo ljudje po stanu, starosti, imetju ...  Vsakemu svoje!  Da pa vaše sedanje poslovanje vam ni primerno niti vam ne prinaša onega blagoslova, ki je vsakega dela največje plačilo, je očividno, modruje gospodinja.  — Ljubše bi mi že bilo, ko bi mogla najti delokrog, s katerim bi se bavil tudi duh, ne samó roka, n. p. kot opraviteljica ali dopisateljica kake tvrdke, ali kaj podobnega, odgovorí Malvina; pa če ni mogoče dobiti takega, moram biti zadovoljna, da sploh imam kako delo.  Da bi si izbirala in čakala ugodnejše prilike, ne morem, ker moram živeti.  Morda se mi pa vendar kedaj posreči, naleteti na umestnejše in prijetnejše poslovanje nego je sedanje.  — Vi imate vedno samo delo na mislih, trdo delo rok in možgan.  Kakor da se ne bi dalo po stanu pošteno preživljati tudi brez uprezanja telesnih močij!  Vi niste rojena za delavko; vi ste rojena gospá.  Vaša zunajnost, vaša izobrazba, vaša svojstva, vaše mišljenje, vaše čustovanje in kretanje, vse izdaje odlično osebo, in odlični osebi pristaje odlično ali vsaj častno mesto v človeški družbi.  Bodite lepo tiha, pa me dalje poslušajte, reče ženica nestrpno, ker se je bala, da izgubi nit svojega dokazovanja, ako se pusti motiti od Malvine, ki jej je hotela seči v besedo.  Marsikatera samoživeča gospá, nadaljuje potem, recimo da starikava ali bolehna, bi se smatrala za srečno, dobiti takle biser, kakor ste vi, za svojo družbenico in pomočnico.  Vse vaše lastnosti vas kakor nalašč priporočajo za tak poklic.  Malvina živo zarudi.  Ali vsled laskavih gospodinjinih besed, ali pa jo je takó prijetno iznenadila nje zapeljiva in, kakor se jej dozdeva, ne baš nespametna misel.  Da, ali kdo bi me priporočal, kdo bi se v tem slučaju za me potezal? popraša naposled.  Saj veste, da se dandanes brez posebnih priporočb niti za eno ped ne pride naprej.  — Kaj vam treba tujih priporočb?  Vaša oseba vam bode najboljše priporočilo!  Le sem poglejte.  In blaga duša, vesela, da se Malvina ne ustavlja njenemu dobrohotnemu nasvetu, kakor se je bala, razprostré brž časopis in zmagonosno kažoča s prstom na drobno tiskani oglas zadnje strani lista, reče: Danes se ta oglas že tretjikrat objavlja!  To je dobro znamenje.  Le čitajte ga!  In Malvina čita z žarečimi očmi najprej za se, a potem, kakor da se hoče prepričati, je li prav čitala in umela, ponovi še enkrat poluglasno: «Vesela, priletna, samoživeča gospa, bivajoča na svojem posestvu, išče družbenico, gospodično ali mlado udovo, ki naj bi bila izobražena, odličnega vedenja, vesele naravi in prikupne zunajnosti.  Oglasiti se osebno ali pismeno, Grad Rauhenstein na Tirolskem, pošta: Bolzan.»  — Ah, to ni zame, vzklikne na to Malvina s prevarjenim glasom.  — In zakaj bi ne bilo za vas? se začudi gospodinja vidno prestrašena.  Kakó je prežala že teden dnij, da bi iztaknila po časopisih kaj ugodnega za njo, pa da bi ves nje trud bil zastonj, vse njeno veselje skaženo?  V odgovor jej pokaže Malvina besede oglasa: «vesele naravi».  Ah, takó?  Vi menite, ker ste zdaj otožna, da bodete tudi tedaj, kadar bodete živela v miru ter brez skrbij, zadovoljna in v svojem pravem delokrogu, udana in pokojna, kjer bodete polagoma pozabivala hude rane, katere vam je vsekala nemila usoda?  Takó jo zavrne gospodinja, katere zgovornost je danes posebno živo tekla.  Potem se res motite.  V vaših letih se bolest še ne ukorenini takó globoko, da se ne bi dala iztrebiti.  In človek, ki ima duh in izobrazbo, je nehoté živahen in kratkočasen, ako njega duhà ne tare nepokoj.  — Bojim se res, da ne bom nikoli več mogla biti vesela, takó prav iz srca vesela, da bi moja dobra volja mogla uplivati na druge, potoži se Malvina.  — Gotovo da ne bodete več takó brezskrbno vesela, kakor je samó neizkušena mladina ali lehkomiselni ljudje in šaljivci, odvrača gospodinja, pač pa vas bo navdajala ona zmerna veselost, ki oživlja, ki razvedruje in ki takó blagodejno deluje na okolico.  Kaj je bilo naravnejše, nego da se je Malvina naposled udala vpričo temeljitih dokazov in silnega prigovarjanja izkušene, dobro hoteče jej ženice?  Pisala je takoj gospej na Tirolsko in se ponudila za družbenico.  Sebe skromno popisujé, je pridéla pismu še svojo sliko.  Svoje nesreče ni omenila.  Čemú?  Saj še ni vedela, s kom ima opraviti!  Povedala je samó, da je udova brez zaroda.  A nje preprosto, toda iskreno in prikupno pismo, nje dobro pogojena slika, kažoča uzorno nje obličje, sta morala unemati sprejemnico njenega lista na prvi pogled.  Še isti dan je prišel odgovor. «Čim preje pridite; ugajate mi popolnoma.» S temi besedami jo je pozvala gospá brzojavno.  In Malvina je bila zdaj prisiljena, brez daljnih, pomišljevanj, je-li nje v naglici sklenjeni sklep dober ali ne, ne da bi prašala za materino mnenje, takoj spravljati svoje reči ter odpotovati.  A z lažjo na srcu ni hotela ostaviti domovine, niti poslavljati se od svojih, z lažjo, kateri bi v tem slučaju morala slediti nova laž, kakoršnih si je bila že toliko nakupičila, kakor bi posebno prokletstvo viselo na njej.  Pred odhodom je pisala torej materi dolgo pismo, v katerem jej je odkrila vso resnico ter jo s kratkimi besedami seznanila s trnjevim potom, po katerem je hodila mej tem.  Naj jej odpusti dolgo prevarjanje; namen ni bil slab, temveč blag, da bi svojcev ne užalostila.  In ko se je osvobodila tudi tega bremena, se loči tesnega srca od domovine, katera, če je tudi v njej puščala samó bridke spomine, jej je bila ipak draga in mila.  Mlada v letih, a stara po izkušnjah, se je podala Malvina v neznano bodočnost, od katere ničesar ni pričakovala, z edinim smotrom, da živi, z edino željo, da bi našla V njej pozabljenje preteklosti.  Osem let je preteklo, od zadnjih dogodeb.  Malvino srečavamo zdaj na gradu Rauhensteinskem, kamor je bila pred osmimi leti tako nenadejano odpotovala in kjer je našla pokojno, če tudi ne baš zadovoljno življenje na strani svoje gospodinje, kateri je bila desna roka.  Bila je to gospa črez šestdeset let stara, a še krepka in živahna, ki je s celim srcem visela na življenju, zanimajoča se za vse, kar se je godilo po svetu, rada vesela ter rada videča tudi druge vesele, v kar je uporabljevala vsako priliko, ki bi jej mogla prinašati užitka, ter puščaje, da tudi drugi uživajo.  Bila je udova že dolgo let, grajščakinja ter sila bogata, kar jej je dajalo možnost, živeti po svojih nagibih in trmah.  V njeno hišo so zahajale najuglednejše rodbine, katere so stanovale po mnogobrojnih posestvih in gradičih, s kojimi se je ona krajina, kakor tirolska zemlja sploh, še posebno odlikovala.  Po njenih dvoranah so se shajali umetniki vseh strok, pa tudi politični in cerkveni dostojanstveniki niso bili redki gostje nje hiše.  Komaj porojene skladbe so odmevale po njenih prostorih, še predno so se razpostavljale javni sodbi, in tudi kritikovanje najnovejših romanov in pesniških proizvodov je bil eden najbolj priljubljenih predmetov nje sprejemnih večerov.  S kako navdušenostjo, da ne rečemo strastjo se je ugovarjalo nedosežnosti tega ali onega talenta, spretnosti tega ali onega peresa, kako živahno se je pričkalo zaradi realizma, naturalizma in idealizma!  Pa tudi o politiki so radi modrovali ter rešetarili verska vprašanja, ki so bila na dnevnem redu.  Kadar pa so pohajali tehtni predmeti, vredni razpravljanja, obirali so gospé in dekleta, gospode in gospodiče, kateri niso slučajno bili navzoči, z eno besedo: njena hiša je bila zbirališče veljakov in prvakov ter kraj, kjer je razvajena gospoda prodajala svoj dolg čas na račun dobrih in slabih svojstev svojih bližnjikov.  Ni se torej čuditi, ako je Malvinina neprimerljiva prikazen v trenotju začarala po uglednosti in priznanju pohlepno grajščakinjo, kakor je vse v njeni hiši moralo biti dragoceno in ukusno, tako nekako si je želela tudi svojo družbenico: olikano, prikupno, dovršeno.  Naj bi tudi ona bila nekaka dragocenost, katero hoče razpostavljati na ogled občudujočim in nevoščljivim očem.  In res je Malvina celo presegala nje gizdave nade.  Malce bolj gostobesedno in menj resno v družbi bi si jo bila že želela, a z druge strani kakó veličastna se je ona zdela v svoji strogi dostojnosti, ker je imela nekaj skrivnostno mamljivega na sebi.  Kjer se je ona z Malvino prikazala, je bilo, kakor da bi bila privedla s seboj solnce, ki v trenotju razsvitljuje vse okrog.  In zdelo se jej je, da žarki tega solnca se odbijajo tudi od nje.  Kakó jej je laskalo, da njeni gostje izkazujejo družbenici ono čislanje in ono prijaznost, katero so izkazovali gospem in gospodičnam, po stanu ali po bogastvu tudi najviše postavljenim.  Kakó dobro jej je delo, kadar so jo zavidno popraševala navdušena možka usta, kje da je iztaknila ta biser.  Kakó se je natihoma veselila skrite in očite nevoščljivosti, katero je Malvina vzbujala pri svojih vrstnicah.  Lepi biti, prikupni, občudovani in dvorjeni, a pri tem ostati skromni z vsemi vedno enako prijazni, uljudni, postrežljivi, nikoli koketni, kakor da vse ono občudovanje nje niti ne zadeva ali pa kakor da se to samo ob sebi umeva, je bilo res nekaj izrednega, nekaj nenavadnega, na kar je smela biti ponosna grajščakinja.  Kakó je Malvina s svojim postopanjem povzdigovala čast in dobro imé njene hiše!  Marsikatero možko srce je vzplamenelo za njo, in marsikateri dotičnih ljubiteljev, sicer prevzeten in izbirčen gledé žensk ter zagrizen sovražnik zakona, prepričavši se, da z dvorjenjem in praznim laskanjem pri njej ne doseže ničesar, je prosil lepo udovo v zakon.  Toda Malvina se ni udala.  Kakor je bila neobčutna za njih ljubezen, tako za njih v snubljenje.  Grajščakinji je zeló ugajala ta Malvinina vzdržljivost.  Hudo bi jo bila zadela nje izguba, ker se jej je zdela nenadomestljiva.  A snubačem ni kazala svoje zadovoljnosti.  Da se Malvinino srce, katero najbrže žaluje po rajnkem soprogu, predrami k novi ljubezni, mora priti sam zakleti kraljevič, se je pošalila poredno.  A na tihem se je sama čudila tej res nerazumljivi neobčutnosti.  Ona, takó lepa, takó še mlada, ona, katere duša se je vnemala za vse krasno in blago, pa da bi se ne mogla ogrevati vpričo najboljšega, kar podaje stvarstvo ženski, vpričo ljubezni?  Bilo je neverjetno.  Da bi res žalovala po preminulem tovarišu?  Tudi o tem se ni mogla prepričati, ker v tem slučaju bi ga bila gotovo večkrat omenjala, saj česar je srce polno, o tem usta rada govoré.  A ne samó, da ni nikoli ničesar pravila o svojem zakonu, bilo je celó očividno, da se izogiblje onega predmeta, kakor da bi jej spomini na-nj vzročevali bridkost.  In grajščakinja, ki je bila uljudna in olikana, nikoli ni poskusila seči v njeno preteklost.  Sumila je časih, da je morda nemila zvezda svetila na nje zakonskem obzorju, a pri tem bila tudi prepričana, da Malvina ne bi nikoli bila zmožna kakšnega nečastnega dejanja.  To prepričanje in pa njena popolna zadovoljnost ž njo, sta netila in utrjevala vedno bolj dobrohotnost in zaupanje, katera je gojila do svoje družbenice.  Uloga, katero je Malvina proti svoji volji in ukusu prevzela in vestno izvrševala v grajščakinjini hiši, ni Malvini nikakor, prijala, dasi je bila zadnjo kakor ustvarjena.  Ne malo se je prestrašila, ko jo je grajščakinja pri njenem vstopu na njo opozarjala.  Menila je, da že priletna gospá žeii samó za se družbenico, da bi jej stregla ter jo kratkočasila, da bi jo podpirala pri vodstvu hiše in obširnega posestva ter jej v vsem in povsod hodila na pomoč.  A da mora tudi biti nekako privabljivo središče pomembnega sveta, shajajočega se v njenem gradu, tega ni marala.  Kakor je ljubila človeštvo, baš tako malo je marala za imenitno družbo, o kateri je vedela iz izkušenj, da navadno se klanja vsakoršnim malo vrednim malikom, a ne blagim uzorom, da goji vsakoršna čustva, samó človeških ne.  Ko bi bila imela sredstev, bi se bila odpovedala takoj sicer ugodni, ker bogato plačevani službi; a kam naj se obrne brez denarja, brez pripomočkov in priporočb?  In ker je že bila tu, naj vsaj poskuša ostati.  Polagoma je pa sprevidela, sebi v veliko polajšanje in tešilo, da oni zastopnik človeške družbe, ki se je zbiral po grajskih dvoranah, nikakor ni bil takó plesnjiv, kakor se je bala, da je.  Marsikaj je bilo sicer v njem nedostatnega, a tudi marsikaj plemenitega.  Če so se tudi v njem sukali in govorili po neprebavljivem kalupu modernega sveta, ipak na čast se je vedno gledalo, in dostojnost nikdar ni trpela.  A so bili tudi dnevi, ko je uživala najlepši mir in blaženo svobodo, nesprejemni dnevi, katerih se je ona najbolj veselila.  Stregla je tedaj svoji gospodinji, s katero je bilo lehko izhajati, ker ni bila sitna in v obče dobra duša, a potem se bavila sama s seboj po svojem ukusu.  Igrala je na glasovir, čitala, risala, sprehajala se po krasnih grajskih vrtovih, gozdičih in gajih, da bi se bila lahko čutila srečno, da niso zli spomini kakor temne pošasti obsenčavali nje dušni mir.  Poleg tega je z visoko plačo lehko podpirala svojo rodbino, kar jej je bilo v nemalo zadoščenje.  Ostala je torej tam, kamor jo je bila privedla previdnost, podvrgla se sitnim dolžnostim, katere jej je nalagal novi poklic, ter se prizadevala privaditi se mu.  Iz dolge dobe osmih let, katere je Malvina preživela na gradu Rauhensteinskem, je lehko sklepati, da se jej je to prizadevanje tudi posrečilo.  Bila je zdaj na tem gradu že udomačena.  Njegova zares čarobna lega z nepopisno mično okolico se jej je bila takó prikupila, kakor da je ondi preživela vse življenje.  Nikoli ni mislila, da bi ga kedaj zapustila, dokler grajščakinja živi.  Med njo in grajščakinjo je vladalo najsložnejše sporazumevanje, dasi ste bili nju naravi silno različni.  A ker sta obe bili olikani in razumni, ker sta obe občutili, kakó sta si vzajemno potrebni, izogibali in prezirali sta druga drugi slabosti, kar je potrebno za dva, ki sta namenjena skupaj živeti, da njiju občevanje postane prisrčno in spoštljivo.  A navzlic vsemu temu pravega prijateljstva in popolnega zaupanja ni bilo med njima, kakor bi se bilo pričakovalo od dveh žensk, živečih v takó tesni zvezi.