Vratar Marko, dolg in koščen, kot bi mu na celem životu ne bilo pol funta mesa, z velikimi resastimi zalisci, šilastim nosom, kateri je bil dolg, da mu svetla strešica črne čepice, na kateri se je blestela zlata kronica, nikakor ni zadostovala za streho, ta vratar Marko je odprl z vso silo in naglostjo velikanska dvokrilna vrata, ki so zapirala pot na grajščinsko dvorišče.  Zamolklo so zakrulili velikanski tečaji, in skozi mogočno žrelo so se vsuli prameni že nizko stoječega solnca.  Marko je stopil k vratom, držal z desnico za kljuko in stal nepremično in mirno kakor lesen kip.  Po cestnem prahu so zadušeno bobneli udarci kopit, in vmes je šumelo tiho drdranje koles.  Ni dolgo stal Marko.  Skozi vrata sta šinila dva belca, ponija, v najstrožjem diru.  Zaprežena sta bila drug za drugim, in za njima je brzel rmenkast voziček, ki je bil spleten kot jerbašček iz najfinejšega protja.  Marko se je odkril in globoko poklonil, potem pa urno zapiral težka vrata, da bi ubranil prašnemu oblaku, ki se je dvigal na cesti za vozom, vstop na snažno, z drobnim peskom posuto grajsko dvorišče.  Uprega se ni ustavila takoj na dvorišču.  Njena vodnica, ki je sedela vzneseno in ponosno v visokem košku na voziču je držala vajeti napete kot struno.  Ponija sta nesla široke, upognjene vratove napete in bila drobnih korakov z isto silo v kolobaru po dvorišču krog mogočne lipe.  Petkrat so začrtala kolesa kolobare v mehkem pesku, ki so se spiralno zoževali, dokler niso prikrožili tik lipe, kjer sta konja obstala, kot bi jih pribil na tla.  Tedaj je zadonelo pod lipo burno ploskanje, da je jata vrabcev planila z lipe in sfrčala na vrt ter posedla na gosto jablano.  „Izborno!  Vrlo!  Mojsterski, Margita!“  Margita je skočila smehljaje se z voza tako lahno kot pero, in na tleh odskočila nekoliko kvišku kot žogica, če jo vrže igrajoči se otrok.  V skoku je vrgla vajeti kočijažu, potem hitela h gospem, ki so stale ob mizici pod lipo, in se vsaki po vrsti priklonila, naglo in ročno prijela vsako s kremjelenovimi rokavicami za roko in jo prostodušno poljubila — ne iz dvorljivosti — ne, ampak rekli bi — iz same razposajenosti.  „Margita, ti preveč predrzno voziš!  Boš videla, da se še ponesrečiš!“ skrbela je za njo teta Tera, majhna, postavna gospa, ki je morala skoro dvigniti glavo, da je videla tanki in vitki Margiti v lice.  „Ne bojte se, ha, ha!“  Poreden, otročje naiven smeh je zadonel po dvorišču, in Margita je že bežala zopet h konjema, katera je kočijaž uprav mislil sprevesti, da se oddahneta.  „Hasan, Dendi!  Kam gresta?“  Konja sta takoj obstala in nepotrpežljivo hrzala ter se ozirala po Margiti.  „Kaj ne, Dendi, ti me ne prevrneš, in Hasan, ti tudi ne!  Ljubček moj, na, na — eh, kako sta bila pridna!  Kot vihar smo šli!“  Tapljala ju je po napetih vratovih, gladila po okroglih bokih in jima dajala kosce sladkorja, katere sta hrustala z veseljem in zadovoljno pokimavala z majhnima glavama in strigla z ostrimi uhlji.  „Sedaj le pojdita, ljubčka moja, da se ne prehladita!“  Dvakrat je moral kočijaž tleskniti z jezikom, predno sta se Dendi in Hasan ganila z mesta, a še tedaj sta nevoljno bila ob tla, ker sta se morala ločiti od Margite.  Margita se je še jedenkrat ozrla za njima, potem pa odšla pod lipo h gospem.  Potoma si je že snemala mehke rokavice in jih pod lipo odložila z belo, tanko roko, dolgih, prav aristokratskih prstov na mizo.  Iz mehkega klobuka, ki je bil brez nakitja, je potegnila zalasnico in položila klobuk k rokavicam.  Nato si je otresla nekoliko prahu, ki se je bil nabral na obleki, in se postavila v krog brbljajočih gospej.  Bila je Margita velika, izredno velika in tanka kakor jelka.  Obraz ni bil, da bi rekli: Margita je krasotica.  A bil je zanimiv skozi in skozi.  Ustnice je imela močne, rdeče, a nikakor prevelike.  Oči so bile prave pravcate take, kot jih je imela Homerjeva božica Atena boopis, velike, ki so zrle nekako modrijansko v svet.  A niso bile suhe, brezizrazne, marveč je bila v njih zatopljena nekaka miloba blagega srca.  Cela je bila izredno visokega.  A ni se videlo to čelo.  Kostanjevi lasje, gladki in mehki kakor nežnega otroka, so se nekoliko pristriženi usipali globoko na čelo, skoro do obrvij, da je to človeka kar iznenadilo.  Ali pristojalo ji je to izvrstno.  Po starosti pa še ni prestopila devetnajstega leta.  „Kje si bila, Margita?“ vpraša jo skrbna teta Tera pl. Lazzi.  „Na Bledu, tetka draga!“  „Ali ti ugaja Bled?“  „Lep je, krasen!  Tje se popeljemo še!“  „Pa si se bala, da se boš dolgočasila tukaj!“  „Da sem le konje dobila, sedaj mi ne bo nikdar več dolgčas.  Zrak mi neizmerno prija; poglejte, ali nisem rdeča?“ Margita je približala tetki gladko lice, katero ni bilo sicer rdeče, ali so se že poznali na njem sledovi ostrega gorenjskega zraka in poletnega solnca.  „Solnce te bo ožgalo, ker nič ne paziš na obraz!“ „Ba, naj me!  Saj to je zdravo!  Zakaj delajo prav na Bledu reklamo: Sonnenkur?  Torej na solnce moram, to me le ukrepi!“  „Kaj poreče Lotar, ko te vidi črno kot ciganko?“  „Lotar?“ Margita je nabrala razigrano lice v resne poteze, s silo nagrbančila gladko čelo nad obrvmi, malo pomolčala, potem se zopet razvedrila in malomarno odgovorila:  „Tako črna ne bom kot on, če me celo poletje žge solnce.“  „Lotar, ah, pardon, kako je človek poabljiv!  Sedaj šele sem se domislila.  Margita, pismo si dobila od njega.  Ná, beri!“  Tetka Tera je vzela iz pompadure, ki je visela ob lipi, drobno pismo ter je dala Margiti.  Ta je je hladno, brez strasti in navdušenja vzela, s tankimi prsti odtrgala zavitek, da so koščki papirja leteli na tla in se v lahki sapi prekopicavali po pesku.  Hipno so velike oči preletele celo pismo.  Obraz je ostal hladen.  Nič niso trepetale mišice, nič se ji ni tresla roka, niso se ji burile prsi, ni je oblivala rdečica — nič: brala je pismo mirno, kot bere kdo v kavarni dnevnik pri črni kavi.  Prebravši pismo je je zopet vtaknila v kuvert ter ga spravila v majhni žep sivkaste vrhnjice.  „Kaj je pisal, pa nič ne poveš?“ sili jo teta.  „Za mano pride!“  „Saj sem vedela!  Oh, brez tebe ne more živeti!“  „Morda res ne,“ pripomnila je pikro Margita, zasukala se na peti in se obrnila od lipe čez dvorišče proti drevoredu košatih kostanjev.  Po drevoredu sta prihajala visokorasel, krepak mladenič in sivobradi grajščinski oskrbnik.  Margita je stala tesno peto ob peti, roke vpirajoč v žepke vrhnjice, da je ta vsled napetosti delala podolgovate gube, in motrila samozavestno bližajoča se šetavca, ki sta se živahno pogovarjala in Margite še zapazila nista.  „Kdo je tisti mladi gospod, ki gre z oskrbnikom?“ obrne se Margita samo z glavo proti teti.  Vse gospe pogledajo proti drevoredu, potem se spogledajo med seboj, kakor bi se vprašale: Ali veš ti, ali veš ...?  Nobena ga ni poznala.  „Nisem ga še videla v grajščini.“  „Jaz tudi ne.“  „Z oskrbnikom hodi.“  „Sorodnik bo.“  „Morda kak dijak.“  V tem se odpró vratca dolgega hodnika, ki je ločil dvorišče od majhnega, s cvetjem zasajenega vrtiča, od koder je bil vhod po glavnih stopnicah v grajščino, in pri vratih se prikaže kot sneg belo metuljasto pokrivalo in plavkasto krilo postarne usmiljenke — prednice Gabrijele.  Za njo je spoštljivo prišla nekoliko mlajša častita sestra Marija.  Prednica je gospe prijazno pozdravila, prikimala z glavo, katera se je od starosti nekoliko tresla, da so konci širokega redovniškega pokrivala vedno trepetali kot krila belega metulja, ko jadra nad cvetjem.  Margita je hitela prednici nasproti, ulovila jo za velo roko in skoro pokleknila pred njo ter ji poljubila roko, predno ji je mogla prednica ubraniti.  „Ti, ljubo dete moje!“ je pogladila rahlo Gabrijela mehko lice živahne Margite.  Nato jo je prijela za roko in se je tesno oklenila ter šla proti gospem.  Oskrbnik in mladi neznanec sta prav tedaj dospela mimo lipe.  Prednica je ustavila oskrbnika ter vprašala zaradi nekih stvarij, na kar je on točno in jasno odgovoril, da je vse v redu.  Potem se je obrnila h gospem in predstavila mladeniča:  „To je naš mladi gost, gospod Ante Lacinger, pravnik, stričnik gospoda oskrbnika.“ Lacinger se je dostojno poklonil vsem milostivim zapored, tetki Teri pl. Lazzi, gospe kapitanovi Delnegro, gospe pl. Albeni in gospici Margiti Ladičevi.  „Koliko časa bodete pri nas ostali, gospod Ante?“  Prednica ga je zvala po krstnem imenu, ker ga je poznala še kot dečka, ki je zahajal k strijcu na počitnice.  „Prečastna gospa prednica, ne vem sicer natančno.  Ali upam, da vsaj štirinajst dnij.“  „Prav!  Le spočijte se tu, pozna se vam na licu, da ste se dosti trudili in učili.“  „Ni drugače, prečastna.  Rigoroz ni šala.“  „Dobro.  Zato se le pošteno odpočijte!“  Prednica mu je rahlo pokimala, Lacinger se je dvorljivo parkrat poklonil vsem damam ter krepkih, samozavestnih korakov odšel s strijcem.  Margita je pa gledala za njim, dokler ni izginil skozi vrata oskrbnikovega stanovanja.  Begunjsko grajščino je pač videl vsakdo, kdor je potoval kdaj po slikoviti Gorenjski.  Morda ga ni zavedla pot do nje ali celo vanjo.  Toda s ceste že vzbuja pozornost ogromno poslopje, ki se beli v Zagati na vznožju Begunjšice, in gleda ponosno po najlepšem kosu gorenjske zemlje.  Za njenim hrbtom molí stare škrbine proti nebu razvalina starinskoslavnega gradu: Beli kamen, kjer je zobal iz kamenitega korita — še danes je kažejo pri mlinarju pod gradom — Lambergarjev konj pšenico in pil rebuljo, predno je šel s svojim vitezom v dvoboj nad Pegama.  Na severozapadni strani te grajščine se dviga strmi holmec sv. Petra z zanimivo dvoladijno gotsko cerkvico.  Za cerkvico je na pol podrto znamenje (kapelica), pod katero je obokana votlina.  Najbrže je to podzemeljski rov, s katerim je bil zvezan grad Beli kamen, da bi se lahko po tem odhodu v najhujši sili rešili obleganci na gradu.  Ljudstvo tolmači to po svoje in trdoglavo trdi, da je tista jama v zvezi s samim Rimom in da so že slišali iž nje sv. Petra dan glas papeža, ko je v Rimu pridigoval.  Grajščina z vrtom je ograjena z visokim zidom.  In za tem ozidjem ti ponuja narava sama od sebe in vzgojena po modri roki vrtnarjevi najslastnejši užitek.  V tem vrtu ti duhte najpestrejše cvetlice, raste sočna zelenjava, rodi plemenito sadje, razprostirajo se pisani travniki, plodovite njive; drevored divjih kostanjev te vabiči v senco, žuboreči potok z drobnimi postrvicami ti mrmrajoč vsniva dušo v omamno domišljijo; bele, vijugaste stezice te mičejo kvišku na reber, da sedeš kam na klopico in si napaseš vid nad lepo ravnino, tihimi vasmi, čarobnim Bledom, slokim Babjim zobom in velikanom Triglavom.  Lepšega kraja bi si zares ne mogla izmisliti najživejša domišljija, in ni se zastonj izrazil s cesarsko besedo Franc Jožef I.: „To je moja najlepša kaznilnica.“ Da, ta grajščina ni več zasebna last, ampak dobro poznana ženska kaznilnica.  Kljub temu pa ne zapira vrat vsakomu neizprosno, ampak drage volje pušča tujcem, da si ogledajo prelepe nasade, da se šetajo in hladé na divnem vrtu, da vsrkavajo svežega zraka, da sanjajo po klopicah in senčnicah in se vračaje domov v zaduhla mesta toliko živeje spominjajo lepe Gorenjske.  Tedaj je bila prednica usmiljenk, katere oskrbujejo kaznjenke, sestra Gabrijela, blaga duša a tudi spretna in odločna, ki je bila kos težavni nalogi in je vodila z moško razsodnostjo ves ta velikanski aparat.  Rojena je bila baronica L., potomkinja znane kranjske plemske rodbine.  Na prejšnjih svojih službah v redu svetega Vincenca je bila v Parizu, na Dunaju, hodila po Ogrskem in prepotovala skoro celo Evropo.  Zato ni čuda, če je poznala priletna prednica veliko sestrá taistega zvanja, kot je bila sama, in da se ji je ta ali ona nehoté bolj omilila kakor druga. — V begunjsko kaznilnico je pošiljala kongregacija sv. Vincenca zaradi ugodnega zraka bolehne sestre na okrevanje.  In tako je prišla taistega leta sestra Evfrozina, rojena pl. Ladič, prednica reškega zavoda.  S to je bila s. Gabrijela leto in dan skupaj v Parizu.  Tedaj sta bili še obe mladi, čvrsti in od takrat — štirideset let je minulo — se nista videli ne slišali druga o drugi.  In sedaj to nenadno snidenje!  Prednica Evfrozina pa je bila sestrična Margitine matere.  Zato je kot sorodnica prosila prednico in prijateljico Gabrijelo, če bi ji dovolila, da povabi na letovišče v kaznilnico Margito.  Zdravniki so zahtevali premembo zraka.  Prehitro in previsoko je zrastla.  Bali so se sušice.  Krepki planinski zrak bi ji pa za okrepljenje najbolje ugajal.  Gabrijela je z veseljem dovolila.  Saj imajo nekaj sob za goste pripravljenih.  Ali Margita se je kar zbala tega povabila: V samostan, si je mislila — nù, potem ječa.  Bog varuj, to bi bilo lepo letovišče!  Ko ji je teta Evfrozina opisala krasoto in ji narisala popolno svobodo, katero bo uživala, slušala je Margita in se udala, toda proti pogoju, da gresta njen Dendi in Hasan ž njo.  Njen oče, lastnik nekdaj cvetočega, a sedaj dokaj zanemarjenega velikega posestva blizu Reke in posestnik žitne trgovine na Reki, ji je dovolil tudi to in takoj odredil vse skrbno za odhod.  In ko je teta Evfrozina izvedela, da pride njena sorodnica k njej, tedaj je zahvalila Boga in prekipevala radosti ter si že zasnovala ves načrt, kako bo vplivala na Margito, da jo učvrsti z dobrimi nauki za življenje, katero je poznala Margita samo v luči smehljajoče se zarje.  Ali ona Evfrozina, ki je gledala neštetokrat v oko, ki se je v solzi zapiralo svetu in umiralo prezgodaj, umiralo pogosto v zdvojenosti in obupu zaradi tega, ker je prepogumno poprej zrlo v svet in pilo čašo opojnosti do dna, ta teta je poznala živo narav Margitino in je trepetaje molila za njeno bodočnost.  V prostrani sobi na severni strani grajščine so sedele pri kavi gospa Delnegrova, pl. Albenijeva, tetka Tera in Margita.  Drugovala jim je prednica Gabrijela.  Sestra Evfrozina je uprav prišla iz kopeli in morala v posteljo, zato ni prišla v njihovo družbo.  Sobna oprava je preprosta, a vendar moderna.  Sicer pa je ta prostrana in visoka soba — nekak trapezoid — še prav taka kakor v nekdanjih časih.  Vrata v sobo so primeroma zelo nizka, jednokrilna a silno težka, iz masivnega hrastovega lesa.  Okovanje na njih kaže značaj baročnega sloga.  In prav v taistem slogu je izdelan strop.  Vijugasto zavita štukatura oklepa na sredi veliko podobo Dijanino, boginje lova, ki sedi pod drevesom, naslanjaje se na lok, ter ponosno in veselo zre krog sebe, kot bi počivala v sladki zavesti, da se je vrnila z lova z bogatim plenom.  Ta okvir opirajo štirje dečki okroglih, zalitih udov, prepolnih lic in globokih jamic v bradi.  Na čveterih oglih so manjše slike v lahnejših okvirjih; predočujejo štiri letne čase s tem, da vsaka kaže ubito divjačino, ki se pobija navadno v onem letnem času.  Vsa ta sobna okrasba je jasen dokaz, da je bila tu nekdaj lovska soba, kjer so obhajali vitezi gosti in si gasili žejo po utrudljivem lovu s sladkim vinom.  Pogled na ta strop človeka odmakne iz sedanje dolgočasne in filisterske dobe nazaj v divno romantiko, in zdi se mu, da done srebrne čase, da buče hrupni glasovi vojaških vitezov, da čujemo žvenket in brenket lovskih nožev, da se tresejo tla pod težkimi stopinjami razgretih pivcev in lovcev, ki bijejo ob mizo in ploskajo dolgolasemu pevcu; saj tudi tega ne manjka med njimi, da jim opeva resnične in izmišljene junaške čine.  In sedaj?  Utihnili so vitezov glasovi, onemeli junaški koraki, zaspal je žvenk srebrnih čaš, odbrnel žvenket ostrog in mečev. — Samostanska tihota vlada tu, in vmes žubori le potoček za gradom in listje na stari lipi si šepeta pravljice o davnih dobah.  Vendar je tudi sedaj življenje tu, prav blizu tukaj, ono pridušeno življenje treh stotin nesrečnih bitij, ki so v bridki omami ali v satanski zlobi proizvedla dejanja proti naravnemu pravu, proti Bogu, proti sebi in bližnjemu. — In iz teh od sodbe zavrženih ust prihaja skozi priprto okno čez dvorišče od velike delavnice najlepših vezenin in najčistejšega pletenja mrmrajoča pesem, kot bi si ne upala na dan, ampak komaj dotaknivša se ustnic se potaplja nazaj v srce, morda skesano, potrto, ali morda neupognjeno, prelestno in zlobno žensko srce ...  In donela je ta pesem tistega dne, kakor je donela vsak dan, in gospe so jo čule, a ne poslušale, govorile so in govorile in pile kavo.  „Margita, kam izletite jutri?“  „Ne vem, gospa kapitanova.  Nekam gotovo.  Vreme bo lepo.“  Pogledala je skoz zamreženo okno proti zelenim planinam, nad katerimi se je bočilo najčistejše azurno nebo.  „Dober bi bil kak ‚cicerone‘, da bi mi napravil načrte.  Kar tako ne morem vozariti brez namena in cilja.“  „Margita, za to naprosim jaz Anteta Lacingerja.  On je tu domačin, pozna vse, in vem, da vam bo drage volje vodnik.  Postrežljiv in blag človek je, poznam ga od mladih nog.“  „In gospe pojdejo tudi na izlete, kaj ne?“ vprašala je Margita proseče.  „Gotovo da.  Še en voz najamemo.“ —  „Najamemo?  Saj so naši konji na razpolago.“  Gospa pl. Albeni je ponudila ekipažo.  „In vi pojdete tudi z nami, prečastna prednica!“  Margita se je nagnila k prednici in jo prijela za vele kakor k molitvi sklenjene roke ter ji zrla z velikimi plavimi očmi v zgubano lice.  „Parkrat že, srček moj, in ljuba sestra Evfrozina pojde tudi.  Saj potrebuje zraka.“  „Ali Lacinger zna tudi voziti?“  „Seveda zna, še prav izborno.“  „Dobro, dobro,“ je vzklikala Margita; „pomagal bo meni, da si preveč ne utrudim rok.  Po polju bo vozil on, kadar se pa popeljemo skoz kak trg ali vas — in pa na Bledu — ne!“ Margita je tlesknila rahlo z rokama — „tedaj bodo pa ljudje gledali, kako vozi Margita.“  „E, ti prevzetnica poredna,“ zapretila ji je dobrovoljno prednica.  „Da, da: kjer bo več ljudij, vozi sama!  Tisti Lacinger se ne sme bahati s tujimi konji.  To je bržkone kak siromak, plebejec, ne?“  Gospa pl. Albenijeva je to vprašala nekako prezirljivo, da je iz vsake besedice njene sijala plava kri, na katero je bila silno ponosna.  „To je resnica, Ante je siromašno dete; stariši so mu ubožni kmetje.  Podpira ga stric in dobrotniki.  Toda on je nadarjen in plemenit po duhu.“  „Včasih so res kmetiški otroci sila pridni.  Naš učitelj je tudi vedno odličnjak,“ omeni tetka pl. Lazzijeva, ki ni hotela priznati talenta v plebejski glavi, pač pa ji je prisojala samo trdokorno pridnost.  „I, kaj pa hoče tako revišče,“ pristavi pl. Albeni. „Denarja nima, družba ga nobena ne mara, saj mora študirati.  Talent se pokaže šele kasneje.  Kdaj pa dospe kak tak do visoke službe?  Skoro nikoli.  In če kdo pride, to je samo izjema.  Nasproti pa otroci odličnih družin zasedajo vedno prva mesta in kar skokoma napredujejo, dasi so bili slabi dijaki, kakor se jim navadno očita.  A to ni resnica.  Koliko se uče naši otroci, česar se siromaku ni treba!  Naš Emilij zna jahati, plesati, govori že francoščino; šestnajst let mu je, a lahko ga uvedem v najfinejšo družbo.  Tako zna gladko govoriti in se dobrikati kakor najelegantnejši kavalir.  Kdaj bo znal kaj takega kmetiški otrok?  Nikoli!“  „Nikoli, saj ni mogoče!  Kakor se gane, diši po kmetu; prava istina, gospa plemenita!“  Tako so ji vse pritrjale, le prednica je molčala.  Rada bi bila sicer ugovarjala.  Ali morda je tudi njej še nekoliko ugajalo plemstvo in se te zavesti ni mogla kljub zatajevanju popolnoma otresti, ali pa ni hotela z ugovorom žaliti gostinj.  Margita je pa nemo poslušala in nepremično zrla v debelo lice okroglega dečka na stropu, ki je držal v roki težko kito cvetja iz belega mavca.  Nekdo nalahko potrka na vrata.  Prednica gre pogledat.  Sestra Marija sporoči, da bi sestra Evfrozina rada govorila ž njo in z Margito.  „Oprostite, samo za nekaj trenutkov!  Evfrozina je v postelji in želi govoriti z mano in z Margito.“ Margita je planila s stola in se pritisnila k prednici ter jo skoro vlekla s seboj, s tako naglico je hitela iz sobe.  Znati je bilo, da ji pogovori gospá ne prijajo posebno, da ji je nekam tesno v njih družbi.  Gospe so milostno oprostile odsotnost ter še za komaj zaprtimi vrati pričele živahen pogovor ter hitele in brbljale, da bi se dovršila in obravnavala snov, dokler se Margita in prednica ne vrneta.  Tudi njim je bilo to ugodno.  „Margita je torej zaročena?“ je pozvedovala pl. Albenijeva od tetke Tere.  „Ne vem, kako bi rekla.  Sicer nismo tega še javno naznanili, a povsod je to že javna tajnost.“  „Ali ga Margita mara?  Pri pismu se je tako resno držala!“  „Hm, mara?  Saj veste, kaj so otroci.  Ona je še vedno otročja; ne misli nič, živi v samih sanjah, kot bi bila še inštitutka.  Zato moramo drugi za njo misliti.  Baron Lotar Wegel je za našo hišo najugodnejša partija, torej ne kaže vprašati, ali ga mara, ali ga ne mara.“  „Pomislimo same nase,“ razglabljala je s temeljito duhovitostjo ženske praktičnosti gospa Delnegrova. „Kako so nas možili in kako se dandanes sploh možé!  Ha, koliko sem imela častivcev nekdaj — koliko!“ In izravnala se je na stolu, da bi z bujnim, polnim telesom in z dokaj lepim licem dokazala istino in verjetnost svoje trditve. „Cel album imam še sedaj.  In kako nesmrtno so me ljubili, sabljali se zame častniki, na plesih pulili se za mojo turo, no — in nobeden me ni vzel in jaz tudi ne nobenega.  Pa mi ni nič žal.  Naljubila sem se — in človek postane praktičen, ko se mu umiri kri, in sedaj sva oba srečna.  A on meni nikdar nič ne očita, jaz pa njemu ne — in s tem sva zadovoljna.“  „Pri Margiti je drugače, — ali ne, gospa?“  Pl. Albeni je z globokim ženskim pogledom zrla v Margiti čisto drugačno bitje.  „Da ji častivcev ne nedostaje, o tem ni govora.  A ona bo mrzla, ker je vsa zaverovana v razposajene igrače in otročje zabave.“  „Resnica.  Za Margito sem porok — dobro jo poznam, — da ni še nikdar udarilo njeno srce za kakega moškega.  Ne morem je umeti.“  „Tem bolje, tem lože.  Treba je samo znati.  Skrbite, da bo baron vedno ž njo v dotiki, varujte preblizu nje vsakega, ki bi bil duhovitejši in lepši od barona — in navadila se ga bo, da sama ne bo vedela, kdaj, ter mu zletela v naročje kot čebelica v odprto cvetno čašo.  Mladim ljudem je treba samo prilike, da se shajajo, da občujejo, včasih se morajo pustiti za hipec sami, posebno če so razigrani in dobre volje —, in vse se zamota in izmota tako krasno, da sami ne vedó, kako.  Poglejte svetnico Marganijevo: — plemenita je, a bogata ni.  Tri hčere je imela.  Vse smo rekle, obsedele bodo.  A ona je bila pametna.  Dolg je delala na šampanjkah in finih prigrizkih, pa ta dolg se ji izborno izplačuje.  Vse je oddala, in lahko oddala.  Zapredli so se v te mreže šampanjca navdušeni kavalirji, nazaj niso mogli, da bi ne bilo škandalov, in hčerice so lepo pod streho.“  „Ne bala bi se, ko bi le baron ne bil tako očiten pustolov; največje rafiniranosti pripoveduje Margiti, in to ni zanjo.  Za druge, ki so že kaj živele, bi bil zanimiv kavalir — a zanjo ni, in jaz bi se ga skoro bala.“  „In sedaj še ta samostan!  Kaj vesta Evfrozina in Gabrijela o svetu?  Nič!  Sedaj jo bodeta strojili in ji navdihovali tistega mračnjaškega duha, da jo čisto zbegata.  Skrbite, da pride čim preje baron v njeno obližje, sicer utegne postati trmoglava.“  „Evfrozina ima nanjo velik vpliv.  Če spozna Lotarja in če bi še izvedela za njegove kavalirske skoke“ — tetka se je pri tem lokavo nasmejala in pomežiknila — „tedaj bi vse sile napela, da bi zabranila to zvezo, ki je za našo hišo jedino pametna in koristna.  Treba gledati naprej, da pojdemo kvišku, ne rakovo pot.“  „To je zopet vaša naloga.  Pišite baronu, naj bo oprezen pri teti, naj govori pobožno, makari če mora brati življenje svetnikov, da se ne zameri teti Evfrozini.  Pameten je dovolj, da bo vedel, za kaj mu gre!“  „Dobro, to storim!  Izvrstna misel!  Saj take samostanke je še lahko ukaniti.  Kaj vedó o življenju!“  „Ne vem, kako se more človek tako zariti in zakopati celo življenje.  To je groza!“  Vrata so se odprla, in prednica se je vrnila z Margito.  „Oprostite, Margita naj vam postreže in vas pozabava, dam ji popolno oblast: jaz pa moram takoj nazaj.  Neka kaznjenka je na smrtni postelji; hočem biti sama pri njej.“  „Prosim, prosim!“ so hitele vse hkrati. „Saj takoj odrinemo.  Ah, prečastna gospa prednica, koliko človekoljublje!  Baronica bodete pri postelji umirajočega izvržka človeštva!  Kako vzvišen poklic, kolike zasluge pri Bogu!“  Vse so dvigale oči proti plafondu in nabirale lice v pobožne gube ter se z občudovanjem poslavljale od Gabrijele.  Debeli dečko na stropu je pa škilil na ta prizor, usta so mu stala na smeh, in da je imel življenje, zasmejal bi se bil gotovo na ves glas: Che commedia!  Solnce je preplulo skoro četrtinko poti, katera mu je bila določena meseca velikega srpana.  Prejšnja noč je bila jasna, skoro hladna.  Kot pajčolan tenka megla je ležala zjutraj po polju, a je izginila že ob prvih žarkih ranega jutra.  In ko se je raztopila megla, ko je bila odstranjena ta tenka zavesa, zablestelo je po travi, po cvetju in po drevju, po pšeničnem klasju, po temnozelenih listih turščice na mirijade rosnih biserov, ki so drhteli in trepetali in se zarili v odsvitu solnčnih pramenov, drseli po listih, kapali v travo, objemali in topili se tam z drugimi kapljicami, in kot spojeni in stopljeni v vroči ljubezni drseli vedno niže in niže, dokler jih ni použila združene v opojni omami črna zemlja. — Bilo je prekrasno jutro.  In v to krasno jutro se je zagledala na onem vzvišenem robu grajskega vrta, kjer je pod starim hrastom mizica in stolec, od koder se tako lepo vidi po pisani ravnini, Margita Ladičeva.  Rahla sapica je dihala od vzhoda, tako rahla in tiha, da je komaj gibala mehke lase na Margitini glavi, tako lahka, da ni šumelo listje na hrastu, ampak je samo posamezen listič vztrepetaval, nalahko, neslišno, kakor bi se bal dramiti sanjajočo deklico v senci starega hrasta.  Metulji so pa jadrali in pluli s pisanimi krili nad cvetjem, posedali na listih, gibali počasi s krili, da so se izpreminjala in odsevala v božjem solncu, potem pa zopet odfrleli po mehkem vzduhu mirno, posamezno, ali pa so zaplesali po dva in dva v strastnem vrtincu dvigajoč se in padajoč nad zeleno grivo.  Vmes so šumele čebelice, poletavale zamišljene v delo od cveta do cveta in se niso menile za ljubezensko rajanje metuljev, ne za sanjajočo Margito, ne za tralaličanje tičev — za nič; njih slast, njih naloga je bila: delo, vztrajno delo.  Doli na grajski njivi se je pa pripogibalo desetero ženjic, seklo s srpi rumeno klasje in je vezalo v težke snope.  Pred Margito je ležal na mizi bel papir, na njem se je svetil majhen, srebrn tintnik in belo slonokoščeno držalo.  Ona se pa ni menila za pismo, zrla je zamaknjena v to rajsko naravo nepremično, podpirajoč zamišljeno glavico s tanko, belo roko, katero je obdajalo široko, skoro prosojno rokavce.  Tako je bila zatopljena, da ni začutila pikapolonice, ki je priletela na njeno roko in plezala po njej kvišku na konec prsta, zaplesala na njem, razpela brenčaje krila in zopet odletela.  Tedaj se je pa zadela kostanjevih las in jo rahlo zaščegetala, da se je Margita stresnila in otresla z roko — a pikapolonica je že izginila nad travnikom v solnčnih žarkih.  V stolpu je bila ura poldesetih.  „Ah, pol ure že sedim, in še črke nisem napisala!“ vzdihnila je Margita, odprla mehanično tintnik, razgrnila belo polo, prijela za držalo, pomočila ostro konico peresa v črnilo in zrla na to belo polje, katero bi morala obdelati, posejati z duhtečim cvetjem ljubavnega pisma.  Pero je bilo namočeno, roka pripravljena, pripravljen papir — vse —: treba je bilo le še hoteti, in pero bi drselo po belem listu.  Napisala je, da bi vsaj jedenkrat začela, naslov.  Potem je zopet čakala, pomočila v drugič v tintnik, a ni se ji dalo pisati.  Bela pola je bila kakor megla v njeni glavi, katera je zavila in zakrila vsako jasno misel, katera je bila mrzla, brezčutna, prava zimska megla, ki je ovijala njeno srce, da ni nič čutilo, da se ni ganilo, ne tlelo, ne gorelo, ampak po svoje mirno tolklo, kakor brezčutno nihalo navite ure.  Pisati bi morala Lotarju, odgovoriti na včerajšnje pismo, in pisati mora, tako je rekla tetka, ljubeznivo, srčkano, iskreno; izraziti veselje, da pride, da ga komaj pričakuje, da se bodo krasno zabavali — da ...  Vedela je, da ji je teta še več narekovala, da ni bilo teh ‚da‘ stavkov ne konca ne kraja.  A ona se ni zanimala zanje, brez jeke so šli mimo njenih ušes, srca se niti dotaknili niso.  Zapomnila si jih je, kot si zapomni dijak migljaje in navodila profesorjeva, kadar mu da domačo nalogo s tako težkim in filozofskim naslovom, da ga dijaški um nikakor ne dojme, in zato napiše pusto in mrzlo nalogo, kot bi pisal slepec o bojah nebeške mavre.  In tako bo morala pisati Margita, pisati baronu Lotarju, ko je vesela, da je sama, prosta kot srna v loži, ko se ne suče krog nje s tistimi nosljajočimi frazami, katere se je naučil pri častnikih, ter ji ne deklamira večnih komplimentov o njeni rasti, o njenih resničnih in neresničnih vrlinah.  Temu torej mora pisati, temu naravnost lagati, da ji ni prestati brez njega, da se dolgočasi, ko ji vendar že davno ni bilo tako ugodno pri srcu kot v tem grajskem miru sredi te divne narave.  In ona mora, mora — tako hoče tetka, tako žele stariši, mora mu pisati, mora ga čislati, saj ji je usojen za celo življenje.  Tako delajo menda tudi druge, to je pač tista trnjeva pot, ki pelje pod sladki jarem zakona.  Margita tega ni mogla umeti.  Zakaj bi se morala možiti, zakaj vzeti prav Lotarja, ko ga vendar ne ljubi, ko ne čuti čisto nič potrebe in hrepenenja po njem?  Saj je vendar-le brala toliko romanov, novelic — in oh, kako so tam junakinje ljubile, kako koprnele po zaročencu —: a ona ne čuti nič, čisto nič.  Zdi se ji cela stvar prav taka kot kupčijska pogodba, katero sklepa mrzlo in razsodno njen oče.  Razumela ni sama sebe in skoro ni mogla verovati pisateljem, da bi bile istinito na svetu ženske, ki bi se tako ogrevale za moškega, tako vzdihovale, tako jokale, omedlevale samega koprnenja.  Ona je ljubila prostost, ljubila svoja konjiča, s katerima je vihrala po cestah, ljubila izlete, kjer je plezala skozi grmovje, da se je vrnila domov trudna in spehana in potem legla in se sladko spočila brez sanj, brez vzdihov in nepokojnih nočij.  In prav to razigrano veselje je bilo jasni dokaz, da je njeno srce pogrešalo nečesa, da je hrepenelo po nečem, in prav zato v tem živem vrtincu, v tem beganju iskalo tistega, česar še poznalo ni.  Slednjič je napisala nekaj mrzlih, brezčutnih vrstic, opisala lepo prirodo, dostavila par tehtnih stavkov, podpisala se krepko, zvila pismo in zalepila zavitek.  In ko je kakor jezna udarila po znamki, katero je prilepila, počila je v hrastovem gozdiču za njo puška.  Margita se je ozrla, obdržavši še vedno stisnjeno pest na znamki.  Iz srede hrastov se je kadil sivkasti dim, kateri se je hitro poizgubljal v vetru.  Lovca pa ni zapazila, pregosto je bilo drevje.  Radovedna je bila, kdo strelja, in skoro bi bila šla pogledat, da se ni sramovala in bala nepoznanega lovca.  Toda dolgo ji ni bilo treba ugibati, kdo da je streljal.  Iz gozda je stopil Ante Lacinger.  V levici je držal mrtvo šojo.  Margite ni videl, zato je šel žvižgajoč narodno pesem po stezi proti hrastu, pod katerim je sedela Margita.  Le par korakov od hrasta jo je zapazil za drevesnim deblom.  Obmolknil je, prijel šojo z desnico, da bi mogel gospico dostojno pozdraviti.  „Klanjam se, milostna gospica!“  „Dober dan, gospod doktor!  Vi ste streljali?  In zadeli, kakor vidim.  Dober strelec!“  „To pač ni umetnost, da se zaleže taka tica in ubije!“  „Ali hodite radi na lov?“  „Ne morem trditi, da sem strasten lovec, gospica; ali v počitnicah denem rad puško na rame, da se nekako silim in več hodim po gozdu; sicer bi mi bilo dolgčas in bi bržkone obsedel doma pri knjigah, kar bi ne bilo koristno zame.“  „Čakajte, sedaj vam pa ne bo dolgčas.  Prednica Gabrijela mi je obljubila, da bodete hodili z nami na izlete, ker ste rojak in poznate vse zanimivosti.  Ali bodete res tako prijazni, gospod doktor?“  „Gospica, na službo, kadar vam milo in drago.  Zame bo le čast in ljubo veselje, če vas bom smel spremljevati.“  „Hvala, gospod doktor, da ste tako prijazni.  Midva se bova vozila skupaj; Dendi in Hasan sta preiskra, zato se mi utrudijo roke, če ju dolgo vodim; vi mi bodete pomagali, kaj ne?“  Margita je uprla velike oči v Anteta, nagnila vprašajoče glavico po strani in bila tako najivno prijazna, da bi ji Lacinger ne bil odrekel — ne bil mogel odreči, če bi ga prosila, da gre v ogenj zanjo.  In on ji je vrnil pogled, izrazil veliko veselje nad to ponudbo, in ker je zapazil, da ima Margita na mizi pero in tintnik, poklonil se ji prijazno ter odšel.  „Torej, gospod doktor, do večera, ko pridejo gospe, napravite načrt za izlet; potem se bomo posvetovali!“ Margita je naročala to Lacingerju, ko je že odhajal, in se je tedaj še jedenkrat obrnil, še jedenkrat se poslovil in obljubil vse natančno izpolniti.  Mladi pravnik je odhajal lahkih, nepretiranih naravnih korakov.  Bil je mladenič srednje velikosti, lepo somerno zrastel, nekoliko bledega, a ne bolehnega obraza, ki je bil sicer suh, a ne prestrog, resen, pa vendar oblit z nekim odsvitom mehkega srca, kot se vidi na licih blagih a kremenitih značajev, ki so neizprosni in trdi sami zase in kadar jim gre za njihovo prepričanje, sicer pa do bližnjega nikdar kruti, tiranski, ampak vedno mili in rahločutni.  Margita je stala ob hrastu in zrla za njim, kot bi presojala vsak korak, vsak gibljaj.  In ko je izginil v drevored, priznala si je kar odkritosrčno, da ji ugaja ta Ante in da sodba gospe pl. Albenijeve ni prava, da ni bilo na njem prav nič robatega, nasprotno, vse je v lepem soglasju, vse naravno, vse prikupljivo. — Čudno — prvi kratki sestanek — in Margita se je veselila bolj izleta kakor Lotarjevega prihoda.  Uuu — u — u — u!  Votlo je brlizgal parnik pred Opatijo in klical izletnike, da se vrnejo na krov in se odpeljejo zopet proti Reki.  Iz opatijskih parkov se je usula pisana množica reške gospode in govoreč laški, madjarski in hrvaški, šetajoč se bližala obrežju.  Videti je bilo v tej živi reki gruče in skupine najrazličnejših obrazov, najraznovrstnejših toalet, dragocenih in preprostih, domačih in tujih, okusnih in neokusnih.  Tu in tam se je zabliskala v solncu svetla sablja, drugod je zopet gledal črnordeči fez širokohlačnega Dalmatinca nad vso množico, ker je ponosno čepel na glavi orjaka velikanskih brk, širokih pleč in mogočne rasti.  Tam je zopet kričala golomeča in goloroka, od solnca osmojena deca italijanske krvi, skakala in se lovila, in s svojo porednostjo nagajala ubogi guvernanti.  Iz parka je pa vonjalo najbujnejše cvetje iztočne zemlje, in širokolistne rastline so razprostirale mesnate široke liste in dihale ugodni duh sočnega zelenja; vzpenjale so se vitke palme, goste pinije, platane nad nizkimi lantanami, ketmijami, bodečimi kakti in cvetočimi jukami.  Morje je pa plulo in pljuskalo tresoč se v majhnih valovih, ki so zapored šumeli ob skalovito obrežje, razpenili se ob njem in se potapljali nazaj v brezmejno vodno ravan.  Izletniki so se ukrcavali.  Na bregu je stal postaren gospod redke, sive, kratko pristrižene brade, in njegova, dokaj visoka, preveč rejena soproga, ki se je živahno pogovarjala z mladim kavalirjem.  Ta je bil bolj zagorele polti, nosil je dolge, rjave zalisce, ki so bili sredi lica v ravni črti prestriženi in so se spajali z redkimi a dolgimi in nič zavihanimi brki pod nosom V roki je vrtel kratek bič s srebrno konjsko glavo na koncu; hlače je nosil dvobarvene-jahalne iz črnega sukna in jelenove irhovine, in na visokih škornih so se mu svetlile ostroge z majhnimi kolesci.  „Milostna, konec tedna odpotujem za gospico Margito,“ nosljal je dobrikajoč se baron Lotar gospe Ladičevi.  „A, gotovo, gospod baron!  Ah, veste, da se dolgočasi na kmetih?“  „Gotovo, milostna!  S srcem sem itak vedno pri tej dražestni cvetki.“  „Torej poslovite se čimpreje s častniki in pojdite za njo!“  „Moramo iti, zadnji smo!  Z Bogom, gospod baron!“ Ladič je podal baronu roko in silil na ladijo.  Baron Wegel se je poklonil gospe neizmerno globoko, pogledal ji s tistimi nejasnimi, s sumljivimi kolobarji obrobljenimi očmi, ki so strogo zanikavale baronovo solidno življenje, gospo v lice, počakal na bregu, dokler ni parnik odplul, in še za parnikom dvakrat salutiral, potem se zasukal na pesku in odšel skozi park ter si tam prižgal fino egiptovsko cigareto.  „Barona moramo spraviti za Margito,“ pričela je gospa Ladičeva možu, ki je slonel ob ograji na krovu in malomarno zrl v šumeče valove, katere je rezala ladija.  „S častniki preveč zapravlja in dela nove dolgove.“  „Saj jih ima že itak dovolj.  Meni se zdi vse to že preneumno!“  „Kaj?  Kako govoriš?  Bodi no pameten!  Ti nimaš nobenega preudarka, zato gre tako pri nas.  Saj veš, kaj je s kupčijo — in kaj je z našim posestvom!  In tebe nič ne skrbi bodočnost, čisto nič.  Tje v en dan bi živel, da imamo le za danes, za jutri se bo že kako naredilo.“  „Tako na koncu vendar nismo,“ odgovarjal je gospodarski ženi nekoliko užaljeni mož.  „Na koncu, na koncu!  Seveda ne pojdemo beračit.  Ali otroke imamo in tem je treba ugladiti pot, da pojdejo kvišku, da ne bodo obtičali po nizkih službicah ali morda celo v tvojem bureauu.  Pomisli na sorodnike baronove: Nadsvetnik Kapl, svetnik N., predsednik — grof — ha, to je sorodstvo, ki ima vpliv!  Adolf je sedaj pravnik; kaka karijera zanj v politični službi, če imamo zase baronove sorodnike!  In Henrik, no, ta je sedmošolec — imam že tudi načrt, a ti ga ne izdam; pri tebi se mora vse narediti brez tebe; in ko je dovršeno, pa gledaš in se čudiš: Naa — saj je to res izborno!  Če bi ti pa naprej razodela, dobil in stavil bi vse zapreke in vzroke za contra.  Torej sedaj nama gre za to, da se baron oklene Margite — potem je naša hiša na gladki cesti do časti in slave!“  Mož je poslušal soprogo in gledal še vedno v valove, gledal kot mož brez lastne volje, brez duhovitega preudarka, ki se kloni ženski pameti — morda ker ni zmožen, morda zato, ker uvidi, da so v lokavosti, ukanah in v praktičnih spletkah ženske redno spretnejše kakor moški.  Gledal je torej v zeleno morje in poslušal šumenje valov ter pokorno molčal.  Baron Wegel se je vrnil skozi park, kjer so ga pred krasno vilo, najlepšim opatijskim hotelom, na prelepi terasi, ki je bila obsenčena z gostim listjem divje trte, čakali prijatelji: štirje častniki in dva civilna gospoda, plemiča.  „Ugodna perspektiva, Lotar?“ pozdravil je došlega barona ulanski nadporočnik ter si vihal z dišečo pomado natrte brke.  „Ugodna, kamerade!  Palas Minerva mi je mila.  Stari se drži nekoliko mrklo, a zmaga je gotova.“  „Častitam!“  „A, človek mora tudi prave vojne štrapace prenašati, da si ustanovi ugodno zakonsko posadko.  Sedaj, ko se imamo tu tako infernalno dobro, moram proč — moram za njo — ne pomaga nič.  In kam pojdem, ugani, uganite, prijatelji!“ Baron je potegnil iz brušene steklenke dolg požirek refoška.  „To pač ni težko uganiti.  Na letovišče — in tam se boš zabaval na troške njenega očeta, da ti bo vrag nevoščljiv!“  „Prokleto nevoščljiv, seveda!  Pomislite: ona je deloma v samostanu, deloma v kaznilnici: Jedna družba nune, druga — kaznjenke.  To bo zabava!“  „Originalno, Lotar,“ udarili so vsi hkrati v smeh. „Tam doživiš izvirnih pikantnostij; za štirinajst dnij prineseš gradiva s seboj za kazinske večere.“  „Dolgočasno bo to gradivo!  Z Margito stanuje njena sorodnica, teta Evfrozina, usmiljenka.  Ta jo vodi in ima silen vpliv nanjo.  Zato mi je pisala tetka Tera, da naj si izposodim pobožno masko, sicer mi ta teta vse podere.“  „Kolosalno, Lotar!  Vedno bolj zanimivo!  Teden dnij bi si dal arest, ko bi te mogel videti, kako boš igral to zate tako važno ulogo.  Na zdravje, gospod nunski frater!“  Slavni vitezi so trkali in pili, zbijali kosmate dovtipe na račun ubogih usmiljenk in poštenih ter nepokvarjenih ljudij sploh.  Lotar pa je nosljal, zvijal in sukal oči ter jim med grohotom in ploskom kazal, kako se bo hlinil, da bo pobožno dušo tetino kar očaral in omamil.  Pili so dolgo, da so bili vsi preveč razvneti.  Solnce je že zatonilo za Učko goro, družba si je naročila konje, da odjaše proti Reki.  Lotar je imel visokega vranca z belo liso na čelu.  „Veš kaj, Lotar,“ nagajal mu je ulanski poročnik, „ker si tako nadepoln ženin, privoščil bi si lahko boljšega konja.  Ta ni več za te!“  „Kaj, boljšega konja?  Kdo ima boljšega na Reki? kdo?  Stavimo, kdo kaj stavi —?“  Lotarju se je poznalo vino, in navihani poročnik je dobro poznal njegove slabosti.  Zato ga je nalašč podražil, da bi ga pripravil do kake stave, katero bi Lotar, kot navadno, gotovo izgubil.  „Jaz stavim!“  „Nič!  Stavimo vsi skupaj — in gospod baron je sam zoper nas!  Tedaj, kako stavo?“  „Stavim, da ta konj preskoči tole mizo, na kateri naj bo petdeset šampanjk.  In če le jedno prevrne, plačam vse; ako ne, plačate jih vi!“  Stava je bila drzna.  Poznali so Lotarja, poznali konja.  Lotar je bil dober jezdec, in če bi konja pritiral do skrajnjega napora, lahko bi se to posrečilo.  Toda ganiti se niso smeli, morali so udariti na stavo.  Markerji so morali takoj odnesti mizo na ugoden prostor izven parka, potem so nanosili na mizo šampanjk.  Radovednega ljudstva se je zbralo hitro ogromno število.  Vsa cesta je bila zastavljena z zvedavimi obrazi.  Tik ob mizi je stala komisija, ki bi imela natančno paziti na konjska kopita, ali so se zadela steklenic, ali ne.  Lotar je že sedel na vrancu, kateri je bil in hrzal ter se vzpenjal kvišku, nemiren in igrav.  Baron ga je stiskal in dražil, da bi ga še bolj razvnel.  Ko je bilo vse urejeno, odjahal je Lotar skozi dolgi špalir gledavcev v kratkem diru in se oddaljil toliko po cesti, da ga skoro niso videli.  Mučen trenutek čakanja je nastopil.  Množica ni glasno govorila.  Le tiho so šepetali med seboj, nekateri veseli take igre, drugi zabavljajoč na predrznost in zapravljivost baronovo.  Marsikdo med gledavci, ki je dobro poznal barona, a poznal tudi Margito in že slutil za nakane, ki so se snovale za zvezo, je pomilovalno kimal z glavo: Uboga Margita!  „Toka-tok, toka-tok“ se je zaslišalo po cesti.  Gledavci so odstopili za par korakov od ceste.  Baron je drvil na vrancu proti tej umetni barijeri v najgorjem kalopu.  Vranec je brzel v silnih skokih, dolgih in naglih, pa tako lahkih, da se je zdelo, kot bi bila zemlja prožna in bi ga vselej, kadar se je dotakne, vrgla z elastično silo v zrak.  Glava je bila stegnjena naprej, nozdrvi so prhale, od brzde je letela pena po zraku.  Baron je pa sedel v sedlu kot bi bil prirastek Izborno je jahal.  Roka je popustila povodce in dala vso divjo prostost konju.  Še dva skoka, in vranec bo moral čez mizo.  Gledavcem sta zastajali kri in sapa — oči so se jim napenjale, usta so čakanja kar zevala, pri srcu pa jih je grabila neka tesnoba kakor strah.  Zadnji toka-tok!  Vranec je prhnil čez mizo v tako silnem skoku, da sta splavali prvi nogi visoko nad zlatimi vratovi šampanjk.  Toda miza je bila široka, dvig vrancev je bil za nekoliko predaleč od mize, in zadnji nogi sta zadeli v vrsto steklenic, ki so se prevrnile, razbile in šumeč in kipeč sičale iz sebe dragoceno pijačo.  Ali kljub temu je ljudstvo ploskalo baronu burno, divje, kričalo, pozdravljalo ga, ko je jahal počasi na znojnem konju nazaj skozi vrsto, metalo nanj cvetje, pahljalo mu z robci ter ga obsipalo kot junaka prve vrste z vsemi mogočimi slava-klici.  Baron se je pa klanjal tej množici in ponosno kot Cezar v triumfu izprevajal konja.  Vedel je, da je stavo zaigral, a kaj bo ta bagatela, petdeset šampanjk — katero pokrije Margitina dota, v primeri s slavo, katero si je pridobil in o kateri bo govorila jutri cela Reka!  „Pojdiva nad slap!“  „Ali se upate, gospica?“  „Upam?  Ha, ha!“  Margita je že zbežala, po peščeni, mokri stezi pod nagnjeno veliko skalo, čez katero bobni v belem curku Peričnik.  V tankih nitkah je voda curela skozi skalo, in te vodene nitke so se na dnu razredčile in kakor tanek niz prosojnih steklenih jagodic dolble v vlažnem pesku majhne jamice.  Iz kotla, kamor je gromel slap, se je pa dvigala bela, penasta megla in legala na opolzle kamene, na zelene gabre in jelše ter močila njih listje z večnim dežjem.  A Margita se ni menila za ta vodeni prah, ne za vodene nitke pod skalo.  Hitela je za slapom urno in gibko ter ni hotela počakati Anteta Lacingerja, kateri ji je ponujal roko v oporo in solnčnik za streho.  Prišla sta na nasprotni breg pod pršečim slapom in tam otresala roso in debele kaplje z obleke.  Margita se je naslonila na smrekovo ograjo in dolgo nemo zrla v to vodno šumenje.  Val za valom je padal razpenjen in čist kot kristal na mogočne skale, razbijal se tam na milijone solnčnih studenih praškov, ki so se dvigali in padali, premetavali se in vreli, plesali v zelenem tolmunu in boreč se in zvijajoč hiteli čez kamene po strmini navzdol.  In iz te kotanje je bobnelo in šumelo, da se ni razumela beseda, in grom slapa je odmeval po ozki gorski dolini.  Margita je slonela in slonela, Lacinger je pa stal ob njej in ni si je upal dramiti.  Objemal je ta šum vso njeno dušo, objemal njeno celo srce, da se je zatopila in pogreznila v te valove, da se je kopala njena domišljija v teh belih vrtincih, iz katerih se ji je zdelo, da se dvigajo prozorna telesa vodnih deklic, pogorskih vil, ki gledajo tako vabljivo in mamljivo, razpenjajo bele roke in iščejo, koga bi pritisnile k sebi, da bi se raztopil v neizmerni dražesti — a zopet odletajo in se izgubljajo v zrak in nove, čarobnejše vstajajo iz zelenega tolmuna.  To šumenje in kipenje, ta nepretrgani živi vodeni tok je zamamil njene oči, v senceh jo je nekaj mehko gladilo in božalo, skale so pričele divji ples, drevesa so se sukala in kot Erinije besnela z dolgimi vejastimi kitami —.  Margiti se je zdelo, da mora z njimi, da mora v ta ples; krčevito se je oprijela ograje in bolestno vzkliknila, da je Lacinger, ki je bolj opazoval njo kot dobro poznani slap, priskočil in komaj še ujel solnčnik, ki ji je zdrknil iz roke, vzdramil jo in skrbno vprašal:  „Kaj je, gospodična?“  Margita se je stresnila, obrnila od slapa proč, zatisnila za trenutek oči, potem pogledala Lacingerja, pogledala ga z globokimi očmi, pomolčala, nato pa rekla:  „Sedaj umem, kaj se pravi:  Halb zog sie ihn, halb sank er hin. —“  Mehanično je nato prijela za ročnik solnčnika, katerega ji je ponujal Ante, in zopet molčala.  Na obrazu se ji je brala globoka melanholija.  V duhu je še zrla to vrtenje slapovo, ki ji je bilo živa podoba življenja.  A dalje in globlje ni hotela razmišljati.  Ozrla se je, kakor bi se hotela otresti teh mučnih mislij, na nasprotni breg in vprašala Anteta:  „Ali še ni onih za nama?“  „Ni jih še videti, gospica.“  „Torej pojdiva nad slap!“  In šla sta po strmi stezici, ki je vedla preko skalne brežine kvišku strmo in nevarno.  Lacinger je šel naprej in vodil Margito za roko; on je bil vajen takih kozjih potov, ker je bil dober hribolazec.  Dospela sta srečno na vrh, na ono ravnico, kjer stoji tik ob prepadu majhna smrečica, od koder se vidi po celem curku do tolmuna in še dalje po dolini, kjer šumi mrzla Bistrica.  Prav tedaj so se prikazali drugi izletniki, ki so bili dosti zaostali za Margito in Lacingerjem: gospa pl. Albeni, tetka Tera, kapitanka, prednica Gabrijela in dva sinka gospe Albenijeve.  Ko jih Margita zagleda, prične tleskati in huškati, da je opozorila gospe na svoje vzvišeno stališče.  Toda gospe ji niso ploskale, ampak so se tresle groznega strahu in bojazni.  Tetka Tera je tarnala in se jezila na Lacingerja, da zapeljuje Margito na tako nevarne kraje.  Tolažila jih je prednica Gabrijela, češ da je Ante zanesljiv vodnik, in se ni treba bati ničesar.  Migale in vabile so jo k sebi.  Margita je spoznala njih nervozno bojazen in to ji je — nagajivki — jako prijalo.  Vsa hipna melanholija je izginila, in bila je zopet vesela in razposajena.  Lučala je kamenje v vodo, klicala odmev, pela, tleskala in nazadnje se vsedla na zeleno trato.  „Gospica, kličejo naju, pojdiva!“  „Ah, jaz ne morem od todi, dvignite me!“  Lacinger ji je podal roko, kot bi verjel njeni hlimbi.  Ali predno se je dotaknil njenih prstov, skočila je že kvišku in se mu poredno smejala.  „Torej pojdiva!“ je dejala. „Pojdite naprej, da me ulovite, če padem.“  Lacinger je slušal in šel stopinjo za stopinjo pred Margito ter pazil vsak trenutek nanjo, da bi ji mehki čeveljci ne izpodrsnili na strmi stezi.  Srečno sta prišla čez skalo do mehkega, razsipnega sviža.  „Od todi zletiva!  Letite naprej — jaz za vami!“  „Pazite,“ je še dejal Ante, in zašumel je pesek ter se pokadil izpod nog.  V trenutku je bil na oni ograjeni ravnici.  Margita je še stala v bregu.  Potem je pa zavihtela solnčnik in sfrčala kot mehkokrili metuljec po pesku.  Ante je pa razprostrl v dnu brežine svoje roke, kot bi jo hotel ujeti.  In res.  Margita je pribežala naravnost proti njemu z veliko naglostjo; a on se ji je umaknil na stran ter jo ujel za roko, da sta se kakor na plesu parkrat zavrtela v kolobarju.  „Hvala lepa!“ —  Izpustila je njegovo roko in odšla sta čez brv h koči, kjer je bila ostala družba.  „Margita! vratolomnica, kaj misliš?  In vi, gospod doktor, vi ste predrzni, da vabite Margito v tako opasnost!  Nič več te ne izpustim iz vida.  Ah, mama bi bila omedlela, da te je videla na oni skali!“  „Tetka, ne bodi huda!  Saj ni nič nevarno!  Ti se vsega bojiš!  Saj nisem otrok, saj pazim — “  Margita se je dobrotljivo in ljubko laskala tetki in jo hitro zopet spravila v dobro voljo.  Sedli so v lopici krog mize, in vratar Marko, katerega so vzeli s seboj za nosača, je razložil po mizi iz težke košare izbornih jestvin in nekaj buteljk.  Potem se je pokorno oddaljil, obstal za neko smreko in potrpežljivo čakal, kdaj ga pozovejo, da pobere in naprta plêde, ogrtače in ostanke ter si od njih privošči tudi sam kako na pol oglodano račjo kost.  Hoteli so piti vodo.  Ante je bil takoj pripravljen, da gre ponjo.  Vzel je prazno buteljko in stekel po stezi proti slapu.  „Nikar, gospod Lacinger, ne trudite se, saj je Marko tukaj!“  Lacinger je pa že odšel in ni slušal Margite.  „Kako se bojite za tega plebejca,“ menila je gospa pl. Albenijeva. „Naj bo vesel, da je z nami, saj uživa plačilo, torej treba mu je, da se potrudi!“ Gospe Albenijevi se je videl na licu oni prezirljivi izraz, kateri dokazuje, da velja le plemstvo in bogastvo.  Vse drugo je pa poulična druhal, nizko suženstvo, katero ni vredno, da se ga dotakne njena noga, v kateri teče žlahtni sok plemenitega rojstva.  „Oprostite, milostna, gospod doktor je plemenita duša, izobražen in nadarjen mož.  Da je reven, zato ne more kaj.“  „Oho, Margita, odvetnica plebejcev!  Kaj poreče Lotar?  Čakajte, jutri — saj pride jutri — kaj ne, tetka, — jutri vas zatožim!  On si že privošči tega študenta, da bo videl, kaj je on, in kaj smo mi odlični krogi!“  „Milostna, ne bojim se tožbe čisto nič.  A vedno bom občudovala moža, ki iz nič nekaj postane, ki je, kar je, sam iz sebe, ki se z jekleno voljo povspne čez vse zapreke in doseže svoj namen.  Kdor ima v zibko nastlanih cekinov in na izbero prilik, temu pač ni umetnost, da kaj doseže; samo oči odpre in roko iztegne po sreči in jo ima!“  „Margita, hvalim vaše nazore.  Kar je vredno čislanja, to moramo čislati na vsakem, na siromaku prav tako kakor na plemiču.“  Prednica se je osmelila in proti Albenijevi potegnila z Margito.  Ante se je vrnil.  Pogovor je bil zopet vsakdanji, o gorah, ki so molele rtaste glave kvišku, o planinah, o vremenu, bil je pač pogovor brez barve, plitek in plehek, ki se govori samo zato, da se nič ne pove; ko se rabi jezik za to, da se zakrije, ne odkrije to, kar človeško srce misli in čuti. —  Odšli so.  Ante je šel z Margito.  Ali strogo ji je teta naročala, naj ne bežita kot poprej, da se ne segrejeta in ne prehladita; slušala sta le deloma.  Mlada in iskra noga, burna kri in priletne kosti — to se pač ne ujema.  „Jutri pride ženin, gospica, čestitam vam iskreno.  Prednica Gabrijela mi je povedala.“  „Prosim vas, molčite.“  Ante je bil iznenajen.  Šla sta nekoliko časa tiho drug ob drugim.  „Kako bodete kmalu srečni!“ Lacinger je kršil Margitino prošnjo.  Margita je s solnčnikom odsekla glavico velike kresnice in pritajno vzdihnila, Ante si je ni upal dalje motiti.  „Ali ste opazovali slap, gospod doktor?“  „Že velikokrat, gospica!“  „Mislim, če ste se že kdaj tako uglobili v to šumenje, tako s celo dušo, da niste nič videli — nazadnje še slapa ne?“  „Da, da, tudi jaz sem že sanjal ob slapu.“  „Sanjali?  Meni se pa skoro to niso zdele sanje, ampak živa, istinita podoba življenja!“  „Taisto sem čutil tudi jaz!“  „Povejte mi, kaj ste čutili?“  „Ta ozka struga so različne razmere, katere pahnejo človeka v življenja tok, da mora plavati po njem, plavati in koprneti hitro dalje in dalje jednako nemirnemu valu, katerega je rodilo solnce na sneženih poljanah.  Ko misli, da je že priplaval do mirnega vznožja, tedaj je treba odločilnega skoka, in ta usodni skok! — Koliko se jih razbije kakor kipeča voda ob stenah in izginejo, propadejo.  Vse nadeje, vse upe jim ugrabi neugodni trenutek.“  „Da, da, gospod Lacinger, resnično: mi smo igrača v valovju življenja, mi smo brez svobodne volje kot voda v strugi: ali se vam ne zdi tako?“  „Da bi bili brez svobodne volje — nikakor!  Toda razmere, okoliščine, zapreke, nasprotstva, — to so faktorji, katerim se tolikokrat klanjamo in delamo to, kar nam ni po volji, kar nam ne ugaja.  Sicer bi se lahko uprli, a naša volja je največkrat preslaba za to.  Mnogokrat je pa strast v nas tako silna, da ne slušamo nasprotnega mnenja treznega razuma, in tedaj smo res igrača valovja, katero nas navadno uniči, ako se pravočasno ne streznemo in ne iztrgamo iz vrtinca.“  „Verujte mi, da pogosto to razmišljam.  Ali zame to ni.  Po takem razmišljanju sem pobita, nemirna, često bolna.  Tega seveda nihče ne ve in tudi sluti ne, da bi otročja Margita mogla modrovati.  Resnica je pa vendar.  Zaradi tega močnega vpliva si tudi redno izbijam take misli in se izkušam raztresti in telesno utruditi, da me ne napade ta čudni pesimizem.  Tedaj pustiva midva modrovanje. — Kaj drugega!“ —  „Jutri pride moj brat Adolf; jurist je kot vi; morda ga celo poznate, saj je bil prvo leto na Dunaju.“  „Adolf Ladič!“  Lacinger je menjal barvo in moral je zbrati vso silo, da tega ni zapazila Margita.  Že prvič, ko je prišel v dotiko ž njo, se mu je vzbujal neki neljub spomin.  A zadušil ga je.  A sedaj mu je vstal na novo, vstal živo in krepko, da bi bil Lacinger najrajši pustil Margito in bil sam, sam v gozdu, ob slapu, v sobi — samo sam, kjerkoli.  Toda ni mogel.  „Adolf Ladič,“ je ponavljal, „najbrže ga poznam.  Jedno leto je bil na Dunaju, potem ga nisem videl.“  „Sedaj študira v Gradcu.“  „In gimnazijo je dovršil —?“  „V Trstu!“  „Da, da, pravi je, poznam ga.“  „Kako bo vesel, ko dobi tovariša!“  „Gotovo, gospica.“ Lacinger je lagal.  „Bodete videli, kako se je izpremenil in o svoji izvoljenki sam kaj pove.“  „Izvoljenki?  Morda že zaročen?“  „Ne in da!  Ali bržkone bo tako prišlo.  Bogata je, odlične rodbine — sicer pa nič posebnega: mislite si dijametralno nasprotje od mene: koketa, plesačica, hlastačica poklonov — brrr! — Ali, kako je grdo, ker opravljam, kaj ne?“  Nerodna telega jima je prišla nasproti, kar je bilo Lacingerju silno všeč, da ni bilo treba odgovarjati, ker je moral skrbeti, da sta se ognila na strmec v ozki zagati, skozi katero je vlekel siv vol kruleče gare.  Po grajščini je vladala grobna tihota, samo luna je ogledovala polno lice v nebrojnih valčkih grajskega potoka, ki je šumljal melodijozno, skrivnostno, kot bi se zavedal, da vsniva pokojno veliko družino ogromne grajščine.  V travi je žarela tu in tam kresnica z belo lučko, nekatera švignila po zraku kakor majhna zvezdica, a kmalu zopet kot utrinek padla v travo.  Nad tem mirom se je bočilo nebo, katero je črtala bleda rimska cesta; ob njej je na iztoku in na zapadu gorelo milijon iskrivih zvezd.  Ante je slonel pri odprtem oknu, podpiral si z obema rokama glavo in gledal v veliki voz, ki se je peljal po nebu nad grajščino.  Prijala mu je nočna tihota, prijal ta sveži, gorski vzduh.  Bil je zamišljen, globoko zamišljen za tri leta nazaj. —  Podolgasta miza. — Ob njej sedijo njegovi tovariši vseučiliščniki.  Protivinsko pivo se peni v okroglih vrčih.  Pečenka diši od njegovega soseda.  Družba je živahna, vesela, bučna.  Čaše se praznijo, boljši pivci pijejo, in zopet se ziblje sveža, peneča bledorumena tekočina v čašah.  On sedi, nem, molčéč in pobit pri tej mizi.  Teden dnij je že brez novca.  Teden dnij strada in se prileplja prijateljem, da si za silo utolaži glad in žejo.  Tovariši so ga poznali, da je čudak, filister, ki neče živeti ž njimi.  On je pa molčal in odgovarjal z bolestnim smehom.  Vedeli so, da je siromak, a tudi znali, da dobi na posodo.  Toda on ni prosil, ni hotel prositi, ker je vedel, da bo težko ali celo ne bo mogel vrniti.  Četudi je bil mlad, vendar je bil značajen, moški.  A glad, stradanje, to muči, to ulomi vse sklepe, vsak ponos, in človek prime za vsako ponudbo, poniža se in potrka, dasi ga je sram, in sprejme vsakatere pogoje.  Življenje je vendarle življenje.  In zato, da človek živi, da si ohrani največje bogastvo, zato stori vse, čisto vse.  Kolikokrat mu je pomoč, da živi, samo nova zadrga na vrat, novo breme na pleča, ki teži in veča življenja težo in ga mori kruto!  Ali vendar človek hoče živeti, smrt je bridka.  Ante je vzel iz žepa zapisnik.  Iz njega je padla fotografija in obležala pred njim na mizi, pred njim — lačnim, brez večerje, ob prazni časi.  Glavo si je podprl z dlanjo in gledal v sliko, zatopil in poglobil se vanjo, da je pozabil glad, izbrisal si iz spomina žalostni stan in se napajal in naslajal ob teh očeh, ki so ga zrle iz slike, ob ustnah, ki so skozi majhni smešek dihale toliko sreče in blaženstva.  Trpel je, stradal — ali ko je v zdvojenosti videl njo, videl Ando, katera ga bo osrečila, katera ga hoče osrečiti, tedaj je trpel in stradal bolj potrpežljivo, učil se z večjim ognjem.  Njegov sosed si je otiral s servieto ustnice in majhne brčice, natakarica je pobirala izpred njega krožnike.  Krepak požirek piva, nato si je zmotal cigareto in opazoval Anteta.  Skrivaj je gledal lepo Ando, oči so mu plamtele in kar použivale majhno sliko. —  „Od ljubezni ne boš sit,“ nasmeje se Lacingerju sosed Ladič in ga vzdrami s komolcem.  „Materijalist, cinik!“  „Hahaha!  Tako je!  Pa pij v svojih idealih pivo, če hočeš: boš videl, če bo kaj izdalo in zaleglo!“ Zopet je pil v dolgih požirkih.  Ante je molčal.  Peklo ga je, glad ga je mučil.  „Nevoščljivec!  Ali se ti je ljubi Ande, kaj ne?“  „Anda je tvoja, kaj to meni koristi!“ Ladič se je sklonil na mizo in zrl Lacingerju v lice.  Pričel je govoriti mačje, zapeljivo prijateljski.  „Tovariš, veruj mi, da bi jaz dal za Ando vse, čisto vse; povem ti odkritosrčno, da jo ljubim, ljubim tako ali še bolj kot ti.  Veš pa, da sem pošten, in ker vem, da ona ljubi tebe, ne hodim ti na pot, ne kršim ti sreče.  Toda nekaj mi lahko storiš.  Ti imaš sliko in imaš Ando.  Jaz nje ne morem imeti, a imel bi rad vsaj sliko; to bi čislal, to ljubil, to hranil in oboževal kot najjasnejši vzor!“  „Vzor?  Pa si materijalist?“  „Fraze!  Beži, vsi smo jednaki.  Kadar pijemo in jemo, smo materijalisti; kadar ljubimo, idealisti.  Seveda je ljubezen različna: Ta se zaljubi v suho zlato, oni v pijačo, drugi se pa zagledamo v ženske.  Ali vsakemu je to, kar ljubi, vzor, in popolnejši vzor je menda vendar takov živ angelček, nego trda vreča židovskih cekinov ali klet polnih sodov.“  „A vedno si pravil, da tudi ženske ljubiš jedino le materijališko, praktično, da se ljubezen ne spočne vsled osebnosti, ampak vsled razmer, vsled denarja, dote.“  „Ti si čuden!  Ali ne veš: Primum vivere, dein philosophari!  Toda vzpričo temu ti dokazuje ta moja tajna ljubav, katere nisem nikomur razodel razven tebi, da sem vendarle velik idealist — morda večji nego — ti!“  „Nocoj, kaj ne! — A jutri?“  „Ti me ne poznaš!  Ali sem kdaj tako govoril s teboj kakor danes?“  „Zares še nikoli.“  „Nikoli, in z drugim tudi nikoli.  Jaz vem, da si ti lačen in žejen.  Stavim ti torej tale predlog, ki ti dokaže, da se skrajnji idealizem in materijalizem dasta združiti.  Kar sem ti že prej rekel, ti takole predlagam: Prodaj mi — sliko Ande!“  „Lepo te prosim, ali misliš, da sem slepar?“  „Nič slepar, ampak modrijan povsem pametnega kova in kroja.  Ako mi odstopiš mrtvo sliko, zato boš ti sicer materijalist, toda idealni.  In jaz jo potem kupim in bom potem materijališki idealist.  Povedal ne bom nikomur, to je seveda častna stvar zate in zame.  Ti boš kasneje dobil drugo od Ande, in ko ji čez več let poveš to anekdoto, tedaj bo vesela in poreče: Da sem ti le koristila — le pomagala ...!“  Ladičevi sofizmi so zapredli Lacingerjevo misel kakor pajek muho.  Ali bil bi jih raztrgal in se gotovo izmotal iz njih, da ga ni tri glad, ni mučila beda in se za teden dnij ni upal dobiti od nikoder pomoči.  Zmagal ni v tem boju Ladič, zmagal je glad.  Tešil se je s tem, da ne trpi čast Ande, ne njegova, saj vse ostane tajno.  Še jedenkrat je pogledal sliko, še jedenkrat jo poljubil vroče in strastno, potem je izginila v žepu Ladičevem.  Ante pa je večerjal in pil, pil in večerjal cel teden za Andino sliko.  Za teden dnij je srečal Ando na ulici.  S koliko radostjo, ljubeznivostjo se ji je bližal in jo pozdravil!  Toda Anda mu ni odzdravila, prezirala ga je kot človeka, katerega še ni nikdar videla, ne, še huje: kot človeka, katerega je poznala nekdaj in ga celo čislala, a sedaj ga toliko bolj zaničuje in prezira.  V Lacingerju je vse zavrelo.  Obstal je na ulici in gledal za njo, potem pa hitel, besnel in se kot obupa pijan opotekal drgetajoč na vsem životu.  Grozovit sum mu je vstal v duši.  Spomnil se je prodane slike, spomnil svojega koraka, do katerega sta ga prisilila glad in prelest tovariša; vest ga je pekla in mu očitala, da je omadeževal svoj značaj, da Ande sploh več vreden ni, da je ravnal do cela podlo in nizko.  Napisal je silno dolgi in solzni ‚confiteor‘ — a raztrgal je pismo, hodil po sobi gori in doli, prijemal se za glavo, pritiskal jo na šipe in topo zrl skozi okno.  „Ne, ne, on me ni izdal; beseda, častna beseda ga veže, da je stvar tajna.  To je nekaj drugega.  Anda me morda videla ni, zamišljena je bila, zagledala se je v kak pouličen predmet in izgrešila moj pozdrav.“  Vzel je novo polo in pisal ljubezenski kot nekdaj; le na koncu jo je vprašal, če ga ni videla, ko jo je pozdravil.  Z najboljšo nado je oddal pismo in šel v kavarno, kjer je redno igral billard Ladič.  Upal je, da spozna iz vedenja Ladičevega, ali je kriv, ali je izdajica, ali ne.  Sedel je dve dolgi uri, prebral kopo časopisov, nagledal se mimogredočih ljudij — a Ladiča ni pričakal.  Drugi dan je nestrpno želel pisma.  K predavanju ni šel.  Vsaka stopinja ga je razburila, vsako zvončkanje na hodniku mu je bilo neznosno.  Brati ni mogel, sedeti se mu ni dalo.  Nervozno je odpiral knjigo za knjigo, zapiral jo zopet in predeval na mizi ter hodil in hodil po sobi, postaval pri oknu, posluškaval pri vratih.  Pričakal je vendar.  Odprl je drobno pisemce, prebral hipno jedno samo usodno vrstico, prebledel, sedel na stol, oči so se mu besno vrtele, planil je kvišku, pismo vrgel od sebe, roko stisnil v krčevito pest in kakor tur zakriknil: „Prokleti Judež!“ —  Iz razganjenega pisma na tleh je pa nemo gledal v strop kratki stavek tanke ženske pisave: „Kdor prodaje mojo sliko, prodal bi tudi mene!“  Lacinger se je stresnil v oknu, da mu je komolec zdrsnil ob zidu, tako živo se je uglobil v to prošlo zgodbo življenja.  Torej ta lopov, ta slepar pride jutri!  Kako ga bo sprejel?  Ando mu je izneveril, laskal in hlinil se ji, dokler se ni našalil, potem jo pustil in odšel, in sedaj se ženi in zaročuje zopet drugodi.  Zakaj?  Zato, ker je njegova miljenka, tako je rekla Margita, plemenita in bogata, sicer pa nič posebnega.  Materijalist!  Nevesta mu ne bo družica, ne plemenito bitje, v katero bi izlil celo svojo dušo, ampak golo sredstvo do materije, sloka lestva, da se po njej vspne kvišku!  Kvišku mora: kako, to je pač vsejedno.  Kaj koristi talent, delo, nadarjenost, poštenost?  Ha — lokavost, prelest, hlimba, protekcija — in — in denar — to so činitelji, s katerimi se računa dandanes, vse drugo sodi v neresnične romantiške povesti za stare device, ki jih ljubijo samo mačice in psički, drug nihče ne.  Anteta se je polaščal silovit pesimizem, izgubljal je vero v krepost in čednost, jezen je bil na ves človeški rod, jezen sam nase, jezen na svoje rojstvo, jezen na ves trud in napor, ki ga je prebil s toliko energijo — in vse to mu ne bo koristilo, on ne bo mogel kvišku.  Tudi Margita mu ni več prijala, čeprav je čutil, da mu ugaja, da jo občuduje, skoro preveč, da se zanima za njo, in da bi bili brez nje ti zidovi pusti in dolgočasni.  Ha, sestra njegova — taista kri, prav taka varalica, samo da je vpričo svoje mladosti izredno lokava, prikrita!  Lacingerja se je lotil oni duševni trenutek, ko obspe človeško dušo neprozorna tema dvomov, katere mu podaje razburjena domišljija, ona tema, ki mu zlomi vsako silo, uniči trezno mišljenje in ga spre z vsemi nazori ter muči na smrt.  Živčno utrujen je legel, nad njim so pa pluli milijoni tisočletnih zvezd po vesmiru brezčutno in hladno.  Ko se je pripeljala drugi dan popoldne na kolodvor v L. sijajna vprega Albenijeva in voziček igravček Margite, bilo je pred kolodvorskim poslopjem zategnjenih vse polno kolesljev, kočij, omnibusov in par lovskih voz z belimi strehami iz ruskega platna, obrobljenimi z rdečeobšitimi zobci.  Široka kočija Albenijeva ni dobila prostora blizu izhoda, in kočijaž je moral obstati oddaljen pod lipo, da so bili konji v senci.  Margita je pa tako spretno ukrenila konjička, da sta se gibko vrinila z vozičem vred med druge vozove in obstala prav tik izhoda.  Leni izvoščki zabuhlih obrazov in pordelih nosov so kar strmeli nad Margitino spretnostjo ter se vsi hkrati obrnili od lesene ograje, na kateri so leno viseli in sloneli ter zbijali kosmate dovtipe.  Bili so to pač ljudje, ki so pred kratkim vihteli še kose, pevali po senožetih in travnikih in bili pošteni in vrli fantje.  A odkar se je oživilo in otvorilo letovišče, vrgli so koso preč, sedli na kozla in vzeli vajeti v roke ter z lahka služili na uro več nego preje cel dan.  A ni jim bilo to v blagoslov.  Čakanje pred gostilnami, čakanje vlakov, večna pijača, večno brezdelje je zlomilo njih moralno moč, ugonobilo vse blago in dobro in iz nekdanjih poštenjakov vzgojilo ono samopašno, propalo sodrgo, katere so se ogibali poštenjaki z nravnim čutom, pred katerimi so nepokvarjena dekleta zardevala in se jim umikala, kot se umakne snažen čeveljček in belo krilo umazani gnojnici.  „Poglej babnico, kako ti vozi!“  „Jo bo že vrag prevrnil v kak jarek, da si polomi tiste gosposke kosti —.“  Margita in Ante se nista zmenila niti čula v kolodvorskem vrišču takih opazk; odšla sta na peron, na čigar stropu je dihala divja trta sveži hlad.  Pred peronom je korakal mogočno sloki dolgobradi postajni načelnik, popravljal si ščipalnik na precej rtastem nosu, pogledoval na uro in se oziral proti progi, kjer se je imel vsak trenutek pojaviti sivkasti dim osebnega vlaka.  Na peronu je čakalo dokaj tujcev na vlak.  Različna govorica, raznobojne toalete, oholi in razposajeni pogledi, trepetanje pahljač, nepotrebni krik otrok, dvorjenje, pokloni, laskanje, med vrtincem par stoično resnih Angležev-hribolazcev, golih osmojenih kolen, natlačenih, umazanih nahrbtnikov.  Na solncu so stali trije Riklijanci v sandalah, z visoko zavihanimi hlačami, da so kazali vesoljnemu svetu trtaste kite rjavih, suhih gležnjev.  Nad tem šumom je pa brezčutno drgetal pod peronovo streho električni zvonček.  Margita in Ante se nista mnogo brigala za nepoznano ljudstvo, ampak si izbrala ugoden prostor, po katerem sta šetala gori in doli.  Gospa Albenijeva in Delnegrova sta sedli na prazno klopico.  „Vlak ima zamudo,“ omeni Lacinger, da je razplel pogovor.  Zakaj, čim bliže je bil vlak, tem manj sta govorila.  Obema je bilo nekako neugodno, tesno, in najrajša bi bila oba imela, da bi vlaka sploh ne bilo, in da bi zasedli zopet vozove in se peljali sami brez novih gostov kamorkoli po gladki cesti.  Zal, o tem nista smela govoriti, in dobri Ante in naivna Margita sta morala igrati ulogo hinavcev, kot jo igrajo tolikrat ljudje, ki si zró z najljubšim pogledom v lice, njih srce pa kolne vsako minuto, katero prežive v tistem položaju.  „Mislite, da ima zamudo?  Prav je, sicer bi mi zamudili.“  „Grajska ura se ne ujema z železniško.“  Margita je obstala in se zagledala za trenutek v mogočne Julijske alpe, ki so kljub jasnemu dnevu motno zrle izza vročinskega vzduha, kot nejasna, šele v konturah izdelana slika.  „Narave se nikdar ne naužijem in ne nagledam!  Da, da, še ostanemo tu, gospod doktor; še bomo imeli krasne dneve!“  „Gospica, vi gotovo!  A jaz, morda je zadnji —.“  „Kaj mislite, gospod Lacinger —?“  „No, to mislim, da je danes dovršena moja ljubezniva naloga družabniška.  Odslej bom nepotreben.“  Margita ga je pogledala z velikimi očmi, vprašaje, očitaje in proseče.  Dolg je bil ta pogled, dolg in tako globoko se je zasecal v dušo Antetu, da bi bil vsled tega pogleda preklical vse, utajil vsak pomislek, uničil vsak dvom in bil prepričan, da bo Margita s tistim pogledom zvladala tudi prišla gosta in jima molčé narekavala, da ga bodeta, njega, plebejca, siromaka, cenila, spoštovala in ga zahtevala v družbi.  Ante je to čutil, čutil pa tudi v sebi neko temno, nejasno čustvo, katerega se je zavedal samo toliko, da biva v njem, da živi to čudno razmerje do Margite, to razmerje, ki ni bilo ljubezen in ne bojazen, ne prijateljstvo, ne sovraštvo, pač pa nekaj nedovršenega, spočetega v temnih obrisih, bolj temnih kakor v soparnem dimu zavite gorske črte.  Vlak je zabrlizgal.  Pisana množica je začela vreti hitreje, glasneje.  Sluge so dvigali težke kovčege, zaboje, škatle in jih nosili s perona do vlaka.  Gospoda se je pa postavila v špalir pred peronom in vse oči so bile uprte v bližajoči se vlak.  Leni izvoščki so planili k izhodu in se pehali za prve prostore.  Dremajoči konji so dvignili ušesa, vzravnali vratove; stara navada jih je izučila, da je z žvižgom konec dremanja, da bo treba kmalu bežati pred bičem po prašni cesti.  Predno je vlak obstal, pojavila se je iz kupéja prvega razreda fino počesana glava barona Lotarja.  Margita ga je takoj zapazila, in šinilo ji je nekaj skozi vse ude, nekaj neprijetnega, nemilega, rezkega.  Pogledala je to glavo, ki se ji je klanjala od daleč, to črno lice, ki se ji je smehljalo, in to oko, ki jo je objemalo, použivalo — ah, Margiti ni bilo mehko, gorko krog srca kot nadepolni nevesti, ne, ne, tesno, usodno ji je bilo, zelo usodno.  Vlak je obstal, iz voza sta elastično skočila dva kavalirja, elegantna, da sta budila pozornost vsega občinstva.  Korak je stopila naprej Margita bratu in Lotarju naproti, več ji ni bilo treba, saj je baron že stal pred njo in gluh in slep za vse druge klanjal se samo njej in pridrževal njeno roko, da jo je komaj izpulila v toliko, da je objela brata Adolfa.  Nato je brata takoj opozorila na Lacingerja, katerega je Adolf brž spoznal, in kot bi se ne bilo nikdar nič pripetilo med njima, mu stisnil roko in krepko vzkliknil: „Servus, collega!“  Lacingerja je presenetila ta drznost, a mu tudi ugajala. „On igra,“ mislil si je, „bom še jaz.“  Najboljše volje, kot davno dobra znanca, ki sta komaj zaželela tega sestanka, sta sedla v kočijo gospe Albenijeve, zabavala dami tako spretno, da je kapitanka sodila:  „Saj sem vedela, da se vse poživi, ko prideta ta dva!  Še vi, gospod doktor, ste kar prerojeni!  Poglejte Margito spredaj!  Tako se ni smejala in radovala, kar je iz doma.  Krasen parček!“  Lacinger se je ozrl po Lotarju in Margiti, ki sta vozila spredaj, in res videl, kako se je Margita smejala in sedela tesno ob baronu, ki je vodil konjiča mesto nje.  „Komedija,“ si je mislil Ante, „le igrajmo jo vsi!“ in bil je zabaven in vesel.  Bil je prepričan, da Margita Lotarja ne ljubi kdo ve kako; toliko je moral spoznati iz njenega vedenja; zakaj tako nevesta o ženinu ne govori, oziroma molči, nevesta, ki se je užgala z vsem plamenom in srčnim žarom za onega, kateremu se izroči za celo življenje.  Ko so dospeli do grajščine, pozdravili tamkaj tetko Tero in nekoliko pojužinali v senčnici na vrtu, odpeljali sta se gospe Albenijeva in kapitanka, Lacinger je pa spremil nova gosta po pešpotu do bližnje vasi, kjer je bilo dobro obiskano letovišče Š.-ovo in za barona in Adolfa najeto stanovanje.  Solnce še ni zatonilo, v travi se je igral lahen vetrič, in od nje je sopla prijazna hladna vonjava.  „Per Bacco, Adolf, tu bo prijetno.“  Baron je dvigal in širil prsi ter globoko vsrkaval sveži zrak.  „Gotovo, gospod baron,“ odgovarjal je Lacinger. „Družbo imate izborno in ob tej družbi ta narava!“  Nasproti naši trojici so prišle štiri grabljice, mlade in čvrste, na njih licih je bila razlita vsa naivnost in jasnost nepokvarjene dekliške duše, osvetljena z najlepšo zarjo trdnega zdravja in nedolžnega življenja.  Ante jih je poznal, ker je hodil ž njimi kot deček v vaško šolo, ko je bival pri stricu.  Zato jih je šaljivo podražil, da se prerano vračajo domov, in jedno je celo poprosil za šopek, ki ga je nosila v nedrijih.  In mu ga je dala s tistim prostodušnim nasmehom, s katerim se smeje otrok, dasi ne ve zakaj, smeje se za vsako malenkost.  „O, prokleto, o, o-h,“ jecal je baron in kar drobno stopical; „gospod doktor, dobro!  Adolf, ali si videl?“ In tlesknil je s prstom ter se še jedenkrat ozrl za grabljicami, katerim so ob hitri in lahni hoji plapolali beli predpasniki v večernem vetru.  „Blago ljudstvo, ne verjamete, gospod baron!“ Ante ni hotel umeti Lotarja, dasi ga je spekla ta opazka tako, da bi bil najrajši brutalno zgrabil barona za pleča in ga potresel, kot potresejo vaški fantje nepoklicane vsiljence.  „Lotar, ti še Lacingerja ne poznaš!  On je idejalist, ne boš nič opravil ž njim, kaj ne, kolega!“  „Pri takih idealnih grižljajih bi bil marsikdo idealist, jaz tudi,“ zasmejal se je frivolno baron.  „Ne, ne, Lotar, ti si poreden.  Lacinger je res tak.  Vem to iz lastne izkušnje.  Na Dunaju sem ga hotel izpodriniti in mu zapeljati neko ljubko stvarco, pa se je to revišče tako napilo njegovih nazorov, da sem jo moral brez uspeha slovesno pustiti, kaj ne, Ante?  Ali si kaj hud?“  Adolf se ga je oklenil za komolec in se mu smehljal v lice.  Že je Lacinger imel na jeziku zabavljico tako ostro in bodečo, da bi bilo prišlo gotovo do resnega razpora med njima: a v istem trenutku mu je zašepetal v srce tajni glas: „Ante, komedija se igra!“ Zajedno ga je pa neizmerno veselilo, da je Ando dobro vzgojil, da se ni varal o njej, in zato je veselo odgovoril:  „Kaj ne, kako znam vzgajati!  Trdnjave zidam iz ženskih src, da ti vsa vojna lokavost nič ne hasne!“  „Ante, Ante, stari idealist, še vedno stari!  Čakaj, z Lotarjem te vzgojiva!“  Bili so pred letoviško gostilno.  Baron in Adolf sta si ogledala sobici, začela prazniti kovčege in se pripravila, da gresta takoj spat.  Ante se je poslovil.  Sekal je kresnicam cvetne vence s palčko, po glavi so mu pa rojile misli, mučne, zbegane, in nad tem rojem je plavala kot čist genij skoro pozabljena Anda.  Obilna rosa je bila.  Po kostanjevih, lipovih in hrastovih listih so drsele in cepale svetle, debele kaplje, trava se je kar klanjala in spri jemala v čope.  Žito je polegalo in bilo zavito v zmedene vrtince.  Po noči je bil močen naliv in vihar.  Tu in tam so ležali po peščeni poti odtrgani kobulji, katere je vihar odlomil in otresel po tleh.  Zrak je bil svež, skoro mrzel, vzduh čist in prozoren kot navadno po nevihti.  Tetka Evfrozina je šetala zgodaj po vrtu in se opirala ob beli solnčnik.  Negotovi so bili njeni koraki, koleno ji je nervozno klecalo, in mišice na licih bolnega izraza so podrhtavale.  Počasi je stopala in prestavljala solnčnik, dvignila ž njim sedaj pa sedaj prepojeno cvetno glavico, ki je visela nagnjena iz grede na pot.  Postala je ob taki cvetki in šepetaje kramljala z rožami: „Ah, ti ubožica, revica!  Vihar te je, ti sirotka moja!  Čakaj, na, tako, vidiš, nazaj na gredico se nagni!  Solnček te posuši ...“  In šla je počasi dalje skozi vrt, potem krenila po širokem šetališču med kostanji.  Levica je visela ob njej kot suha veja brez soka in življenja na drevju.  Le tanki, beli prsti, katere je objemala nekoliko zgubana koža, so se premikali in prebirali jagode velikega, črnega molka, na čigar koncu je žvenkljala srebrna svetinja ob kovinski križec.  Polagoma je pririsala bolehna Evfrozina blizu kapelice sv. Antona puščavnika.  Kapelica je bila lesena, zunaj obita s smrekovim lubjem, in je imela na vrhu takisti stolpič z majhnim zvončkom.  Pred njo sta bili dve klopici iz brezovih palčk.  Sestra Evfrozina je sedla vsa spehana, zaprla trudne oči, upognila glavo, roko oprla na solnčnik in sedela tako brez življenja, kot samotni jesenski cvet sredi polja, ki čaka samo še slane, da leže še on za tovariši v grob črne zemlje.  Jedine premikajoče se ustnice so pričale: Ni to mrtvi kip, še je v njem življenje.  Tetko vzdrami pohrstavanje drobnega peska, šum kril —.  Pogleda.  K njej je hitela Margita.  Tetki se ustnice ustavijo, oneme, oko ji zašije radostno, žalobni izraz na licu se stopi in prelije v dobrohoten nasmeh, iz katerega je gledala vsa ljubeča duša dobre tetke, ki je tako silno ljubila Margito.  „Tetica, zlata tetica!“ je vzklikala Margita, ko je spoznala, da jo Evfrozina vidi.  Pospešila je korake in kar skakljaje preletela še konec poti do kapelice, da ji je belkasto jutranje krilce pahljalo po zraku, kot bi božji krilatec plaval na perutih.  Gledala je teta to zdravo življenje, to srčkano svojo stričnico, zadovoljno, zadivljeno: Margita — utelešena veselost in živahnost, ona — strto življenje; Margita —pomlad, ona — ovenela jesen.  In skozi srce ji je zašumel spominek spremljan od vzdiha: Tempi passati!  „Dobro jutro, tetica moja!  Po vsem vrtu sem vas iskala.“  „Hodila sem po vrtu, pa solnce je zame prevroče.  Omotica se me rada prime, zato sem šla v senco.“  „Pardon — tetka, vi molite!  Motila sem vas.“  Margita je zagledala molek v njeni roki.  „Nič me ne motiš, dete moje.  Kaj hočem, ako sem sama?  Smrt trka na vrata, treba se je pripravljati.“  „Nikar, tetka, prosim vas, nikar ne govorite o smrti!  Koliko bolj ste že čvrsti, odkar ste tukaj!  Ne bodete še umrli, ne, jaz vas ne pustim!“  Margita je dela belo, mehko roko krog velega tetinega vrata in jo iskreno poljubila na lice.  „Kako pa ti, se smrti bojiš, seveda, ker si nevesta!“  Margita je izpustila tetko iz objema in molčala, kot bi ji ne prijalo to govorjenje.  Toda teti ni mogla zameriti.  „Tetka, povejte, ali vam ugaja Lotar, prosim vas, povejte odkritosrčno!  Učite me, svarite me — oh, jaz sama ne vem, za kaj mi gre.“  Margita je skrila obraz za tetin tilnik in jo zopet tesno objela.  „Draga moja, o tem ne morem še govoriti.  Saj veš, da ga premalo poznam.  Vedi pa dobro, da je ta korak, ki ga namerjaš, važen, da, da, prevažen za celo življenje, da, za celo večnost.  Naj te ne izvabi baronstvo, naj te ne moti lepa zunanjost, naj te ne zapelje sladka govorica: Pri tem velja jedino pravilo:  — prüfe, der sich ewig bindet,  Ob sich das Herz zum Herzen findet.  Toda srce spoznati ni lahka stvar.  Saj še svojega ne spoznamo z lepa: kdo bi spoznal tuje srce!  Hipna strast še ni ljubezen; nekaj nagnjenja do kake osebe še ni ljubezen; prijetna zabava še ni odsev ljubezni.  Torej vprašaš, če je srce za srce.  A veruj mi, da tega ne zveš sama nikdar popolnoma —, ker Bog je, ki preiskuje srca človeška.  Torej nikar ne žabi iskati svetlobe od zgoraj!“  Margita je slonela še vedno ob tetki, poslušala te nauke — a morala je priznati, da jih ni umela.  Ostalo ji je v spominu in ji donelo kot neumljiva pesem: „Prüfe, ob sich das Herz zum Herzen findet —.“ Kako bi umela, sirota!  Njeno srce ljubezni še ni poznalo; ljubiti Lotarja ji ni narekovalo srce, ampak volja starišev, ki je bila zadovoljna s tem, da je njegova poročena družica —, za srce je niso vprašali.  Margita je bila ribica sirotica, ki jo je praktična, brezsrčna mama nataknila na trnek, da ulovi ž njo bodočo srečo cele hiše. —  Teta Evfrozina je vstala počasi, prijela se za podboje, prestopila prag kapelice in v njej sedla na ki opico za vrati.  Mehanično ji je sledila Margita, pokleknila na leseni klečalnik in se zagledala v svetnika, ki je slonel ob skali in si podpiral sivo glavo.  Na skali in pod njo so se videli gadi, pošasti, in ob njegovi levici je bulila vanj pordele oči sinovom Abrahamovim nečista žival.  Podobar si je pač mnogo več prizadeval, da je izrezljal vse te zmije in pošasti, ki so trapile in nadlegovale puščavnika, kakor za to, da bi upodobil na samotarjevem licu tisti mir, tisto veselje in svetlobo, katera prisije na lice možu, ki zmaga največjo zmago — stre samega sebe in podjarmi nemirno srce popolnoma.  Margita se je zbala teh pošastij, neprijetno ji je bilo pri srcu, obraz je zakrila z roko in pred črno temo so se oživili vsi ti zmaji in so pihali in sikali vanjo ter se ji smejali in režali ter ji zlobno šepetali: Margita, glej, to je življenje!  In ona ni molila, ni vzdihovala: zdela je in brez mislij zrla v ta mrak, kateri je bil zanjo najhujša muka celega življenja.  Zunaj so trepetali kostanji, veter je zavel po vejah, debele kaplje so tlesknile na leseno streho, Margita se je stresnila, vzdihnila, vstala in proseče velela teti: „Pojdiva od tod!“  Evfrozina je spravila molek, oprijela se Margite, in stopili sta iz temne kapelice na jasni svet, ki je plaval v solnčnem svitu.  „Teta, ali greva še nekoliko dalje, tjekaj na klopico?“  „Le pojdiva!  Tam ne bo prehladno, ne premrzlo!“  Molčé sta odšli po majhni brežini, in v taistem trenutku sta stopila na dolnjem koncu v drevored Lotar in Adolf.  „Margita in Evfrozina!“  „V tisti lopici sta bili!“  „Lotar, sedaj bom opazoval, kako se boš teti Evfrozini prikupil.  Pazi, ona je prebrisana.  Kolikrat je že mene spravila v zadrego!“  „Tebe seveda, mene pa ne bo!  Veš, kako je rekel tisti slavni Francoz — e-e — no, imena se ne spominjam — slab talent za imena —.“  „Pa za lepe obraze boljši —.“  „Très bien, tako je.  Tedaj tisti Francoz je rekel, da jezik ni zato, da bi ž njim razodevali, kar imamo v srcu, ampak da svoje misli in nazore drugim ljudem zatajimo.“  „Radoveden sem, kako boš opravil.  Evfrozina je temeljito izobražena in je bila poprej svetna gospica, ki je kraljevala v finejših družbah, kakor sedaj kot preoblečena nuna.“  „Tem bolje!  Nesrečna ljubezen, kaj pa drugega, jo je gnala za ozidje in nekoliko jo bodo še vedno poščegetali tisti mehki spomini na onega junaka, ki je poduhal cvetlico in odjezdil k drugi.“  „Morda, toda ne verujem!“  „Beži, beži, ne verujem!  Kaj pa ti veš o ženskih?  Če si nekoliko študentovskega ljubkovanja preživel, že hočeš soditi o tem kot nas jeden, ki imamo presojeno in pretehtano vsako žilico na ženskih; le verjemi, če bi danes prišli vsi tisti junaki, kot so jih vse te samostanke nekdaj oboževale, izfrčé ti tako izza ozidja kot roj iz panja.“  „Lotar, pustiva to!  Ves svet ni, kakor sva midva.  Vedi, da sem o teti Evfrozini popolnoma prepričan, da je tvoja sodba čisto napačna in kriva.  Dovolj!  Ne govori več tako — sicer me žališ!  Ona je moja teta.“  Prišla sta do kapelice.  Baron pogleda skozi vrata, ozre se po kapelici in skoro zaničljivo reče Adolfu: „To ni senčnica, kapelica je.  Molili sta, ali kaj.  Vrag vedi, kaj imajo ljudje od molitve!“  „Klanjam se milostnima,“ govoril je za par trenutkov pozneje baron Lotar in hotel ponižno poljubiti roko sestri Evfrozini, katera jo je pa z gracijoznim poklonom odmaknila in se molčé zahvalila za toliko prijaznost.  Ves ta zanikujoči akt sestre Evfrozine je bil tako fin in neprisiljen, da je bil baron kar presenečen.  „Kako vam je zdravje, prečastna?“ vpraša baron Evfrozino, ko je strastno poljubil roko Margiti.  „Sedita, gospoda! — Kaplja na veji, saj veste, gospod baron, starost in utrujenost.“  „Tu vam bo gotovo odleglo, ta zrak, mir in počitek.“  „Kakor je božja volja.“  „Bog gotovo hoče vašega zdravja; za tako požrtvovalno življenje je treba pač nagrade.“  „Da, da, gospod baron!  Jaz vem, da se bo tetka pozdravila.  Sv. Anton puščavnik bo prosil za njo, kaj ne tetka, da bo?“ Margita je z otročje skrbnim očesom pogledala velo lice Evfrozinino.  „Zares, prečastna, Anton puščavnik, da, da, ta bo pomagal!“ Baron je lokavo hvaležno pogledal Margito, ki mu je nehote izdala ime svetnika, ki je bil v kapelici. „Videla sva, kaj ne, Adolf, ko sta šli v kapelico, in nisva hotela motiti.  Če se torej mož, kot je bil sv. Anton, tako poniža, da zapusti sijajne dvorane in gre past — pardon — take živali, kaj ne, tedaj mora pač onega, ki takisto zapusti vse veselje in tudi pase — skoro bi rekel — tudi take živali, hudodelke in grde bolnike, mora pač do takega imeti velike simpatije in mu gotovo pomaga, gotovo, prečastna, prepričan sem.“  Baron se je strmo nagnil nekoliko naprej in samozavestno pogladil trde brke, kakor je vselej storil, kadar si je bil v svesti, da je govoril duhovito.  Margita ga je karajoč pogledala, Adolf je čakal uspeha, Evfrozina se je pa dobrodušno nasmehljala.  „Oprostite, gospod baron, svetniških legend ne poznate temeljito, česar vam čisto nič ne zamerim.  Govorimo rajši kaj drugega!“  Baron se je ugriznil v ustnice in klel v srcu, da je tako slavno pogorel.  Adolf je pa nalašč prestavil nogo na pesku ter se dotaknil barona, češ, ali si jo skupil!  A baron ni bil človek, ki bi prišel v zadrego.  „To je lepo, to je prekrasno, prečastna!  To je istina, da mi, ki živimo v svetu, ne moremo poznati vseh svetih spisov in pobožnih knjig, in tega nam, prečastna, ne zamerite kakor drugi samostanci in duhovščina.  Vi ste kljub redovniški obleki še vedno ona plemenita, ona visoko izobražena — da vas kar naravnost — oprostite odkritosrčnost, to je zame nekaj prirojenega — prečastno nazivljem: emancipirano usmiljenko.“  Evfrozina ni na te poklone nič odgovorila, njeno lice je bilo neizpremenjeno, vedno obsijano s tistim blagim smehljajem, le oko je živo prodiralo v barona, da se je kljub svoji predrznosti moral umikati njenim v dušo mu sezajočim pogledom.  „Gospod baron, vi sodite nekoliko krivo naš stan.  Seveda, saj niste imeli prilike občevati.  Upam, da se sedaj prepričate, da za našim ozidjem ni taka tema, kakor ste morda brali tu in tam, da je nasprotno tukaj doma prisrčno veselje, tudi modrost in znanost, prav tako kakor zunaj, kaj ne, Margita, saj si se tudi ti bala?“  „Resnično, tetka; ali sedaj sem že čisto doma, in tako silno mi prija — veste kaj, gospod baron, jaz pa pojdem v samostan!“ Margita se je veselo zasmejala, baron se ji je priklonil:  „Gospica, če greste vi, potem grem še jaz in Adolf seveda tudi!“  „Tako je!  Ali Lotar, midva bi bila skoraj prepridna, saj bi naju še ne sprejeli!“  „Šaljivci,“ se je nasmehnila sestra Evfrozina, počasi vstala, želela dobro zabavo in odšla, trdeč, da ji ne ugaja predolgo pod milim nebom, ker je še preslabotna.  Margita jo je prijela za roko in jo spremila do grada.  Tam se je poslovila od tete, ki ji je rekla:  „Le pojdi dete, in veseli bodite.“ Iz njenih očij je pa sijala bojazen — za Margitino srečo.  „Na zdravje!  Klanjam se, gospod baron!“  „Sluga, Ante!“  „Kako sta spala?“  „Izborno, gospod doktor!  In sedaj še osem ni ura, a že sediva tu.  Leto dnij že nisem tako zgodaj in tako lahko vstal kakor danes.“  Lacinger je sedel na klop k njima, baron mu je ponudil cigareto, potem še Adolfu, in sedeli so, puhajoč čvrsto oblake dima v sveži zrak.  „Ante, sedaj naredi načrt, kam da pojdemo danes!  Ti si domačin ...“  „Načrtov naredim lahko dovolj; toda treba je vprašati celo družbo, ali bo in s katerim bo zadovoljna.  Lahko se peljemo, ali gremo peš, na gore ali po logih, kakor bo komu ugajalo.“  „Dopoldne ostanemo doma; po kosilu odrinemo.  Tedaj se zmenimo še z gospo teto, kapitanko in pl. Albenijevo.“  „Dobro; po kosilu pridem k vam, in za kar se odločite, to napravimo.“  „Margito vprašamo takoj; spremila je teto Evfrozino, gotovo se kmalu vrne.“  „Čakajte, gospod doktor: predno pride Margita, dovolite jedno vprašanje.“ Baron je rafinirano pogledal Anteta.  „Prosim, na uslugo, gospod baron.“  „V gostilni nama je prinesla zajutrek deklica, katero gotovo poznate; povem vam, da je to živalca, kakor bi jo izklesal.  To zdravje, ta lica, oko, — in vse vse — no kratko in malo: ljubčkan metuljček.  Ergo, gospod doktor, Tilka ji je ime, kaj ne, Adolf — Tilka, da: torej njeno biografijo: Ali je domača, ali je natakarica, ali je tako za zabavo tujcev. — O tem moram biti dobro informiran, predno nadalje ukrenem.“  „Gospod baron, oprostite, če vam naravnost izjavljam, da se morate takih poskusov in manevrov kar čisto otresti.  Tukaj si bodete okrepili telo, razvedrili duha, a na velikomestne burke pozabite, to vam prijateljski svetujem.  Pri nas velja pravilo: ‚Me Kranjice hočm’o bit’ ženice, ljub’ce ne za kratek čas.‘ Poleg tega povem tudi, da je Tilka moja sorodnica, torej pod mojim varstvom!“  „Slišiš, Lotar!  Le previden bodi, sicer pride tu na kmetih še do turnirja med tabo in Antetom.“  „Zanimivo, gospod doktor, rečem vam, prezanimivo.  Že vidim, da bo tu življenje.  Adolf je rekel prav, če je trdil, da ste optimist.“  „Idealist, sem rekel.“ „Bien, idealist.  Sedaj pa se vam ponujam za učitelja in vam bom dokazal, da se silno varate, če prisegate na žensko zvestobo in poštenost.  Ha, takole dete — čemu je na svetu kakor za to, da nam življenje sladi?  Par dnij pošteno napojnino, par šopkov po desetici, nekaj ljubeznivih besedij — frr — in tičica je v kletki!“  „Gospod baron, ne svetujem vam, da bi tako lovili tičice; častno besedo, da ne dosežete svojega podlega namena, in če bi ga ...“  „Potem pa dvoboj za natakarico, bravo, bravissimo, Lotar!“  „Makari, gospod baron!  Ona je meni sorodnica, doslej skozi in skozi poštena, torej natakarica gori, natakarica doli, jaz jo branim ali osvetim!“  Lacinger se je razvnel in govoril pikro.  Baron se mu je smejal in bil vesel, da ga draži.  Zato je nadaljeval in pikal še ostreje Anteta.  „Dobro, od mene častno besedo, ker ste vi zastavili svojo, proti temu, da ne bodete nič vplivali in se vmešavali v mojo politiko — častno besedo na to, da bo Tilka v osmih dneh nora zame in dozorela za vse, kakor jabolko, ki ga sapica v jeseni otrese z drevesa.“  „Velja,“ udari Ante. „A slovesno izjavljam, da je tako vedenje podlo in nizko, in da ne govorim še bolj žaljivo, trdim, da smatram celo stvar kot za šalo.“  „Nič šala — ampak resnica!  Kaj menite, da se jaz s častno besedo šalim, da jaz ...“  Po poti je prišlo desetero kaznjenk s travnika in ž njimi usmiljenka.  „Hvaljen Jezus!“