Na Dunaju kaj se godi,  Me dobro poslušajte vi.  N. ps.  „Nesrečna izkušnja!“ vzdihnil je filolog Lovro Bojanec, ko so prodrli gorki žarki poletnega solnca v priprosto njegovo sobico v tretjem nadstropju predmestnih dunajskih ulic.  Nejevoljen je vstal od knjige in pogledal skozi odprto okno po ljudeh, ki so hitevali mimo. „Blagor jim, ker se jim ni treba pripravljati za izpit,“ si je mislil, in obšla ga je silna želja pridružiti se jim in naužiti se sladkega zraka prostosti.  A na mizi je ležala odprta knjiga in dregala ga po svoje, naj se uči, kakor nekdaj gospodinja v Ljubljani, ki si ni dala nikoli dopovedati, da že vse zna.  Nejevoljen je sedel zopet, podprl si glavo in prebral par vrstic.  „Neumnosti, ki jih ne bom potreboval nikdar!“ mrmral je, prepričan, da se predava velik del učne tvarine samo zaradi tega, da imajo nekateri ljudje mastnih služb.  Katerega dijaka to ne bi jezilo, zlasti če ga loči od izkušnje le še dober mesec!  Lovro pa je tudi premišljeval, koliko je bil po tratil dragega časa, in začel se je kesati. „Prepozno, prepozno!  Saj vem, da padem,“ dejal si je obupan in vglabljal se v to bridko verjetnost.  Kolika sramota bode to zanj, ki je bil na gimnaziji tako priden!  Kako žalostna bode mati, ki ceni tako visoko svojega Lovra in se tako rada ponaša ž njim!  In zvedela bode gotovo; zakaj njegova prijatelja in rojaka Radivoj Čuk in Vladimir Dragan ne bosta molčala.  Saj tudi on ni prikrival Radivojevih nezgod; in sedaj se mu vračuje. „In zvedela bo tudi,“ kimal je žalosten, „Anica Stojanova, od katere se je bil poslovil z moško besedo: „Dokler ne naredim izkušnje, ne bo me domov.“ Presneta sitnost!  Spomnil se je, kako prijetno je bilo na gimnaziji, ko si se učil sproti: to je bila za danes naloga, to za jutri; nikoli preveč; za nadzorstvo učitelji, za vnemanje gospodinje. „Tu pa se ne zmeni za dijaka živa duša, ali se uči ali se ne uči; Bogu na milo je prepuščen do izkušnje.  Potlej pa imej v glavi, kar se je nabralo v toliko letih!  Ko obdelavaš jeden oddelek, pozabil si prejšnjih.  Uči se, kolikor hočeš, ponesrečiš se vedno lehko.  Žal, da navaden človek tega ne razumeje!  Samo ta nespametna uredba je kriva, da nas toliko pade, ta nesrečna akademična prostost.  Mene je lepo speljala!  Zakaj da bi se vse te bedarije“ — porinil je knjigo od sebe — „naučil v jednem mesecu, na to še misliti ni; ni možno.  Če pa ni možno, čemu se še mučim!  Ultra posse nemo tenetur“.  Ta logični sklep ga je močno potolažil.  Nekako zadovoljen je zaprl knjigo ter se jel napravljati na izprehod.  A med tem so mu uhajale misli naprej in naprej k izkušnji.  Kako bi se opravičil sam pred seboj, če je ne naredi, to ga je malo skrbelo; a opravičiti se pred svetom, ki ne pozna razmer, ki sodi površno le po uspehih, to je bilo težko.  Kaj, ko bi zbolel? „V prsih me tudi tišči sem ter tja,“ si je dejal in zakašljal. „Domov pojdem, v Gorenjo vas.  Doma bom ležal pod hruško in učil se, kar se da.  Med tem se pa dobo morebiti kaka služba, kjer ne bo treba izkušnje, samo da bo tega učenja konec.“ Prišlo pa mu je na misel, koliko da je pridnih mladeničev, ki se ne strašijo izkušenj. „Ker jim pošiljajo stariši, kar potrebujejo.  Koliko pa pošiljajo meni?  Če bi ne imel tete, stradal bi.  Potlej se pa uči!  Teta pa bi mi tudi lehko več poslala na mesec.“  Ko je oblačil suknjo, pade mu iz žepa pismo.  Pobere je, odpre nehote in preleti z očmi.  Bilo je že par tednov staro pisanje sestre Metke, ki se je opravičevala, da ni poslala toliko časa zahtevanega denarja. „Prav težko sem dobila ta denar,“ glasilo se je pismo. „Šla sem k teti in jo prosila, kakor si bil Ti naročil.  A teta, ki je že delj časa bolna, je bila prav huda, zakaj da ji Ti nič ne pišeš in niti ne izporočiš ne, če si prejel, kar Ti je bila poslala.  Hudovala se je, kako da si moški, in druge reči, ki Ti jih ne maram pisati, da ne boš hud.  Jaz sem Te zagovarjala, da nisi prevzeten in ne nehvaležen, da le ne utegneš pisati, ker se moraš tako sila veliko učiti.  Nazadnje se je vendar nekoliko omečila; a prepovedala mi je, naj ji ne hodim več pred oči.  Jaz pa sem preiskala še svoje predale in, kar sem si bila prihranila, to Ti pošiljam, da ne bodeš revež stradal pri tolikem učenju.  Ampak teti le piši in lepo ji piši, ker Te ima zelo rada!  Posebno sedaj se ji boš prikupil, ko je zbolela.  Morebiti ne bo živela več dolgo.  Vsi Te prav prisrčno pozdravljamo, naročajo Ti pa še posebno mati, da se nikar ne preženi pri učenju, da ne zboliš, in to Ti polaga na srce tudi Tvoja sestra Metka.“  Rdečica je izpreletela Lovra, ko je bral pismo; sram ga je bilo sestrine ljubezni, katere se je čutil nekako nevrednega.  Ob jednem se mu je milo storilo, ko je premišljeval, kolikanj ga ima rada, kako skrbi zanj v tujini, kako mu streže, kadar je doma.  Kako bi ji poplačal?  Kaj bi ji prinesel z Dunaja?  Sklepal je, kako lepo bode skrbel zanjo, ko bode sam svoj; kako mu bode gospodinjila.  Vzbudila se mu je domišljija in jela mu slikati prijetno življenje v ljubi domovini, ko bode čislan mož, rešen vseh krušnih in izkušenjskih skrbi.  Prižgal si je pipo, naslonil se na divan in na pol miže prepuščal se prijetnim mislim o bodoči sreči.  Ko pa je ugasnila pipa, ustavile so se misli in oživela je knjiga na mizi in jela ga opominjati kakor utelešena slaba vest. „Izkušnja, izkušnja!“ vzdihnil je in skočil po koncu.  Sestrino pismo mu je vdahnilo trden sklep.  Sedel je k mizi, začel pregledovati knjige in računati, koliko bi prišlo na teden, koliko na dan. „Še je možno,“ reče odločno in pogleda na uro.  Pol ure je bil izgubil z nepotrebnim razmišljevanjem.  Škoda!  Tem marljivejše se loti sedaj učenja.  Na enkrat se spomni, da se ima sniti z Radivojem v mestnem logu. „Ne pojdem,“ dejal je krepko; a pride mu na misel, da ga utegne Radivoj poiskati v stanovanju. „Ne sme me dobiti,“ dejal si je, vzel klobuk in palico, da odide na univerzo v knjižnico; kajti nobenega dne, nobene ure ni hotel več zapraviti.  Odločnost daje človeškemu obrazu poseben, važen izraz, kakor se je držal Lovro na potu v biblioteko, ne gledajoč ne na desno, ne na levo, ampak srepo prédse.  „Kam tako zamišljen?“ ustavi ga prijatelj Radivoj Čuk, doktorand, ki se je pripravljal tretje leto na drugi pravoslovni rigoroz.  Lovro se je začel opravičevati, da ne utegne iti ž njim, ker mora iti v biblioteko učit se.  „Naj te spremim,“ reče Radivoj ter se obrne.  „Toda vraga, kaj tako hitiš!  Biblioteka ti ne uide.  Hočeš smotko?“  „Hvala!  Sedaj ne.“  „Pa mi daj ti jedno!  Človek je tako navajen tega strupa, da se mu kar grlo suši brez kaje.“  „Nimam ne jedne pri sebi, ne jedne.  Razumeš?“  „Nič ne dé, brate.  Ali ga vidiš Turka, ki moli roko ven.  Daj, kupi še meni jedno viržinko!“  „Ne zameri!  Res ne utegnem.  Zdrav!“  „Trdovraten si.  No, pa dirjajva; bode mislil kak filister, da sva blagajnika na potu v Ameriko.  Kdaj pa imaš izkušnjo, da se ti tako mudi?“  „V začetku julija.“  „Bratec, preloži, kakor sem preložil jaz svoj rigoroz.  Jaz ga bom delal fletno tja v oktobru.  Lepo te prosim: med počitnicami tako ne vé človek, kaj bi počel od dolgega časa.  Jaz se bom učil.“ Lovri se je zazdelo, da ni slaba ta misel; jel je počasnejše korakati in pozornejše poslušati Radivojeve razloge. „Daj, daj,“ silil je ta. „Na mah pridobiš pet mesecev, in če se ne naučiš za odliko, postavili ti bomo variha.“  Teh pet mesecev, ki jih pridobi človek na tak lahek način, se je Lovru močno dopalo.  V mislih je zavil v trafiko in Radivoj za njim.  „Čaj, naj ti jih jaz izberem,“ dejal je Radivoj oblastno, vzel prijatelju škatlo iz rok, potresel jo in učil, kakšne morajo biti viržinke, da so kaj prida.  Strokovnjaški je potem prižigal izbrano smotko, skrbno jo vrteč v ognju. „Jaz sem vzel tri,“ dejal je skoz zobe, zapel si suknjo in odšel.  Lovro je plačal, pol nejevoljen, pol hvaležen prijatelju, ki mu je bil vdihnil dobro misel.  „Viržinke so že tudi za nič,“ godrnjal je Radivoj. „Naši deželni in državni mameluki pa še vedno podpirajo vlado.  Toda, Lovro,“ dejal je z nagubančenim čelom in si brisal ščipalnik, „ti si menjal petak.  Kdo bi si mislil, da spremljam jaz takega Kreza.  Tega zaklada menda vendar ne zagrebeš!  Čaj, kako bi ga obrnila.“ Lovra so ujezile prevzetne prijateljeve besede; a se je premagoval ...  Najprej greva v kavarno,“ razvijal je svoj črtež Radivoj. „Gospoda Gavro Kiparić in Niko Bugarin, pristna Hrvata, najslavnejša karambolista sedanjega veka, se izkušata danes na biljardu.  Tadva morava videti.  To sta ti genijalna moža,“ nataknil si je ščipalnik in pogledal smelo na desno in levo. „Nemci nam ju zavidajo, in neki vražji židovski listič je že pisal, da sta nemška akademika.  Ne boš kaše pihal!  Pristna Hrvata sta, Jugoslovana z dušo in s telesom.  Lovro, mi napredujemo z orjaškimi koraki,“ pogladil si je lepo, črno brado, in ko se mu je zazdelo, da je preudaril prijatelj spodobno važne besede, modroval je dalje. „Napredujemo zlasti mi Jugoslovani; kajti Čeh, to ti je rojen filister, ki mora popolniti s pridnostjo, kar mu manjka nadarjenosti.  Pri nas je druga.  Če bi bili mi tako pridni, kakor smo nadarjeni, drugače bi godli.  A vsi ljudje nimajo vseh darov.  Malce lahkomiselni smo, bi dejal, posledica genijalnosti.  Toda tako leni nismo kakor bratje Hrvatje ali Srbi.  Ta ti pa sedi po cele dni v kavarni kakor kukmak v grmovju.“  Med tem sta prišla do kavarne. „Za kake pol ure pojdem, da pregledam novine; potem pa učit se!“ si je dejal Lovro in koračil za Radivojem mimo biljardov, v katerih so se gnetli glasni jugoslovanski bratje.  „Dober dan, Herr Doctor!“ pozdravi marker Radivoj a ter mu vzame paličico in površnik iz rok.  „Ali si ga slišal?“ obrne se ta ponosno k Lovru.  „Markerje sem že naučil, da me pozdravljajo slovenski.“  „Žani, črno kavo, einen soliden Schwarzen für den Herrn Doctor!“ ukazoval je marker strežetu.  Lovru se je topilo od veselega ponosa domoljubno srce, Radivoja pa so obsuli prijatelji, ki so vpili: „Preferansa, preferansa!“  Takoj je bila okrogla kamenita miza zeleno pregrnjena.  Moško je zasedel Radivoj navadni svoj prostor in premeril z očmi vso dolgo dvorano, kjer so igrali, brali in živahno se pomenkovali mladi akademiki.  „Kje pa sta tista dva karambolista?“ šepnil je Lovro.  „Ni ju še; a prideta gotovo.  Nič se ne boj!“ dejal je Radivoj, med tem ko je dajal igravcem k igri navodila.  Lovro si je izbral kotiček pri oknu, kamor mu je bil nanosil streže kup novin; zakaj novine prebirati, to mu je bila največja slast, in po več dni se je vselej naprej veselil, kadar bode mogel zopet popolnoma ustreči željam radovednega svojega srca.  A komaj je bil zložno sedel, sam zase, v nadi, da ga nikdo ne zmoti; komaj je bil pregnal pomisleke svoje vesti s tehtnim razlogom, da se tudi iz novin marsičesa nauči človek: ko ga predrami Radivojev ukaz:  „Sem sedi, da mi boš komaril!  Človek komaraj, in Bog ti bo pomagal!“  „Počakaj malo!  Takoj, takoj!“ branil se je Lovro in preletaval novine.  „Pusti budalosti!  Sem sedi!“ ukazal je Radivoj oblastnejše in vzbudil Lovru bridko nejevoljo. „Ni zadosti,“ si je mislil, da me je ta prijatelj odvrnil od učenja, da me je zapeljal v kavarno čas tratit: v zahvalo za tri smotke me niti brati ne pusti.  Jaz, ki imam denar, se vedeni tako skromno; on pa, ki nima okroglega v žepu, je tako objesten; kriči in ukazuje in razgraja.  Radoveden sem, s čim bo plačal, če izgubi.“ Ta misel ga je nagnila, da je prisedel in pritegnil stol s kupom novin k sebi.  Malo nesrečico v igri bi bil privoščil prijatelju, ne iz hudobnosti, marveč kot kazen.  Želja se mu je hitro izpolnila.  Radivoj je izgubil prvo igro.  Lovro si je mel roke, muzal se skrivaj in zlorad ga gledal, kaj da bo storil.  „Marker, drobiža!“ zakričal je Radivoj. „Lovro, pripravi rajniš!“  Lovro je ostrmel o toliki smelosti in ozrl se v prijatelja, kakor bi ga hotel vprašati, če se ne šali.  Bila je resnica.  Izvlekel je Lovro goldinar in položil ga na žrtvenik prijateljstva, a opomnil trpko, da slavnih hrvaških karambolistov ne bo.  „Kaj se brigam jaz za karamboliste!“ je bil odgovor. „Na, mešaj záme!  Razdeli potem in uredi mi karte!  A ne reži se, če dobova dobre; niti se ne kremži, če ne bodo za nič!“  Lovro je sicer rad komaril; bil je tudi vesten drug, ki se je veselil s svojim igravcem in žaloval ž njim; a le tedaj, kadar je bil že prebral vse važnejše novice.  Ta dan mu je presedal posel, in vsakemu on ne bi bil ustregel.  Ko se je vrnil Radivoj, zgrabil je Lovro zopet novine.  Toda je li to kak užitek, če bere človek v vednem strahu, da ga premoti kdo, ali da mu odnese marker kak časopis; če mora biti vedno pripravljen, ali ozreti se na igro ali poprijeti za list!  Vsakih pet minut je udaril Radivoj Lovra po kolenih:  „Vidiš brate, tako se igra!  Preštej, koliko že imava!  Ti komariš vzorno.“  „Jaz se pojdem izprehajat,“ dejal je naposled Lovro, ko se je bil naveličal.  „Nikamor mi ne pojdeš!  Nisi li zadovoljen, da komariš takemu igravcu?“ tolažil ga je Radivoj.  Lovro je premišljeval, ali bi ostavil prijatelja ali ne, dokler ni zakričal Radivoj: „Zadnja igra!“ „Toliko pa še lehko počakam,“ dejal si je tiho Lovro in hitro še premetal novine, če mu niso katere ušle.  Vzdigne ga Radivojev poziv: „Idiva!“  Solnce je zahajalo, ko sta odhajala prijatelja.  Radivoj si je gladil brado, zadovoljen sam s seboj; Lovro je premišljeval nejevoljen, mu li vrne prijatelj goldinar ali ne.  „Škoda lepega dne!“ vzdihnil je Lovro.  „Nič,“ zavrnil ga je tovariš in porožljal z denarjem.  „Tebi se je pač izplačalo; kaj pa jaz!“  „Igraj še ti!  Kaj pa samo komariš!  Jaz ne bi komaril za noben denar.“  „Takšen je!“ vzdihnil je v srcu Lovro, in ko je odredil prijatelj, da pojdeta večerjat, obrnil se je po nekolikem obotavljanju za njim.  Sreča ju prijatelj in rojak Vladimir Dragan, jurist v zadnjem letu.  „Gorenjevaški akademiki smo skupaj!“ razveseli se Radivoj ter ga ustavi: „Odkod?“  „Z univerze.“  „Filister, ki tičiš vedno v knjigah.  V knjigah zaprašenih ne prebiva modrost!  Kam pa zdaj?“  „Večerjat.“  „Kakor midva.  K zlati hruški.“  „Ne; jaz grem v naše ulice.“  „Z nama pojdeš,“ ukazal je Radivoj. „Jaz plačam.“  „Plačuj sam záse.  Zdrav!“ dejal je Vladimir.  Radivoj je malo ostrmel, malo se razjezil in naposled se obrnil za prijateljem.  „Če ne greš ti z nama, pojdeva midva s teboj.  Meni je samo za druščino.“  V ulicah, kjer so stanovali vsi trije, so zavili v gostilnico nasproti stanovanju Vladimirjevemu.  „Dober večer, gospod baron!“ pozdravljal je natakar Radivoja.  „Kar se tiče fine, razumne postrežbe,“ dejal je Radivoj tovarišema, „na vrhuncu dovršenosti stojita dunajski natakar in marker. — Torej, Vladimir, kdaj boš rigoroziral?“  „Jutri.  Čez tri mesece potem zadnji izpit, in potlej sem gotov.“  „Ali te nič ne skrbi?“ opomnil je Lovro, ki je občudoval prijatelja na glas in zavidal mu na tihem.  „Ne posebno.“  „Skrb je tudi popolnoma odveč in nespametna,“ modroval je Radivoj, katerega ni skrbela nobena izkušnja, ker nobene delal ni. „Vladimir, jaz se zanesem, da se postaviš vrlo za gorenjevaške fante.  Kam pa po zadnjem izpitu?“  „Najprej k vojaškim vajam, potem v prakso.“ — Lovru so zvenele te besede kakor očitanje, in jel se je opravičevati, da so pravoslovni izpiti mnogo lažji od modroslovnih, da njega neki profesor pisano gleda, in da ovira dijaka sploh nezadostna podpora od doma.  „Molči, Lovro!“ zavrne ga Radivoj. „Podpore si imel ti več ko midva oba skupaj.  Tebi sem bil jaz vedno dolžan in morebiti sem ti še; in kdo ima tako milijonarsko teto kakor ti!“  „To je pa tudi vse.  Brez tete bi sploh ne bil mogel študirati, dasi me je podpirala skromno, jako skromno.  A zdaj je zbolela, in kaj, če mi umrje, ker je stara in slabotna!“  „Kaj, če ti umrje!“ ugovarjal je Radivoj. „Potlej se ti bo še le naredil denar.  Komu pa zapusti teta, če ne tebi!“  „Oh, saj ne mara zame!“ vzdihnil je Lovro.  „Zakaj se je ne držiš bolje!  Naj bi jaz imel tako teto, pisal bi ji vsak dan dvakrat.“  „Jaz se ne znam hliniti.“  „Kaj hliniti!  Sorodnik je sorodnik.“  „Kolikokrat pa pišeš ti svojim sorodnikom?  Saj imaš vse polno stricev in tet!“  „Istina, toda samih revežev, ki se ne zmenijo za nobeno pismo, če ni denarno, in ki me vedno povprašujejo, kaj da sem jim prinesel z Dunaja, kjer že toliko služim.  A tvoja teta, to ti je zaklad!“  „Skopa, da še sama sebi nič ne privošči.“  „Tem več ostane tebi.  Če bi bili moji predniki nekaj menj privoščevali sami sebi, privoščil bi si lehko jaz sedaj nekaj več.  Ti pa si naš bodoči Krez; seveda se po izreku starega Solona nikdo pred smrtjo kakega bogatega strica ali denarne tete ne sme srečnega imenovati.“  „Norca se delaj!“ je dejal Lovro. „Zame je stvar odločilne važnosti.  Brez tete ni podpore; brez podpore nobene možnosti, da bi nadaljeval učenje.  Kaj bode z menoj po tetini smrti, o tem premišljujem časi po cele dni.“  „In meniš s tem podaljšati teti življenje,“ nasmehnil se je Vladimir.  „Vidva sta oba jednaka,“ jezil se je Lovro. „Ker nimata take tete, nimata takih skrbi.“  Vladimir se je smejal.  Radivoj pa je ponujal otožnemu prijatelju za jedno njegovo deset svojih tet in strice mu še nametaval.  „Lovro,“ učil ga je Radivoj, „kolikor več denarja imaš, toliko večji filister si.  Kdor je akademik, temu se ni bati za kruh.  Pri nas je vse polno dela, delavcev pa nič kaj!  Ali nimamo razuma?  Izkušnja, izkušnja! to je slepilo za tepce.  Doctoribus praefero doctos.  Na Dunaju se naučiš neizmerno, če le postopaš okrog z odprtimi očmi in ušesi.  Modroslovja nam je treba in tiste izkušnje, ki jo daje življenje, ne šolske klopi.  Po našem starikavem kontinentu se mnogo preveč vpoštevajo izpričevala: zato tudi zasedajo tepci najvažnejša mesta.  Za koliko je Amerika pred nami!  Bodi jurist ali medicinec ali kar si bodi, če nisi ob jednem modroslovec, reva si in filister.  To si zapomnita,“ sklenil je važno in s poudarkom.  „Kake vrste modroslovec pa si ti?“ vpraša ga Vladimir.  „Jaz?  Schopenhauerjevec in pesimist. — Natakar, še jeden vrček!  Danes sem ga zaslužil.“  „Katero delo Schopenhauerjevo pa si preštudiral, če se sme vprašati?“ vprašal je zopet Vladimir nekako nezaupljiv.  „Katero delo!  Vse, od prvega do zadnjega; zbrana dela, seveda.  Čaj, da ti jih tucat naštejem.  Najprej ‚Kritik der reinen Vernunft‘.“  „To je spisal Kant, ne Schopenhauer.“  „Prav imaš, Kant.  Toda kaj je Kant proti Schopenhauerju?  Muha!  Kakor paglavca ga obdelava Schopenhauer.  Zakaj Schopenhauer je neizmerno robat; in baš to mi ugaja.  To vama je filozofija, visoka ko nebo in globoka ko pekel.  Mahom te prepriča, bodi še tak skeptik.  Za današnje čase je pesimizem jedina resna filozofija.  In kako človeka povzdigne!  Če se ti do pičice dokaže, da je ves svet krog tebe ničvreden, podel, lažniv, goljufiv, sebičen, vraga! kak rešpekt doboš sam pred seboj, jedini poštenjak med samimi lopovi!“  „Čuješ, Lovro, kako se nama klanja Radivoj?“ smejal se je Vladimir.  „O, čujem, čujem,“ vzdihnil je Lovro v skrbeh zaradi izkušnje, tete in goldinarja. „Vesta, prijatelja, kaj vama povem?  Jaz ne vem, če bom mogel do izkušnje počakati na Dunaju, dasi bi rad.  Prsi me“ — posilil ga je kašelj — „po malem bole.  Treba bo nemara iti pred koncem leta na počitnice in odložiti izkušnjo do jeseni.“  „Pametna misel,“ potrdil je Radivoj.  „A kaj poreko ljudje!“ javkal je Lovro.  „Vidiš, če bi bil ti količkaj filozofa, ne bi govoril tako bedasto.  Kaj se briga filozof za to, kar govore ljudje o njem!  Ti naj gledajo, kaj da poreče modrijan o njih.  Sicer pa se nič ne boj!  Jaz zamašim usta vsem.  Pisal bom v novine: Slovenec nima sreče.  Nadobudni mladenič Lovro Bojanec, izmed najbistrejših filologov dunajske univerze, je zbolel baš pred izkušnjo tako močno, da se je moral vrniti v rojstni kraj.  Bog daj skoro zdravja vrlemu mladeniču, s katerim se bode kdaj ponašal naš narod!“  „Ti se zmeraj norca delaš.“  „Vendar ne iz tebe, brate,“ potrkal ga je Radivoj po rami.  Med tem je vstopil pismonos in, zagledavši Lovra, podal mu dvoje pisem, jedno z denarji, drugo navadno.  Prvo je Lovra bolj zanimalo, odpre je najprej in preleti par vrstic, katere je bila pisala sestra.  Zdaj mu ostrmi oko, roka omahne in beseda se mu trga, ko pove prijateljema novico, da je umrla teta.  „Čestitam,“ zakriči Radivoj, moleč mu obe roki nasproti. „Kdaj je umrla?“  „Oh, že pred štirimi dnevi.  Sestra pa je še le predvčerajšnjim pisala, češ, da ne bi hodil k pogrebu iz take daljave ter zamudil šole.  Metka misli, da imamo šolo kakor v Gorenji vasi.“  „Naj misli, kakor hoče,“ dejal je Radivoj. „Jaz ti čestitam prvi.“  Lovro ga je odrival, neodločen, negotov, ne prav vedoč, kaj da pomeni zanj ta smrt.  Učenje pretrgati se mu je zdelo bridko, izkušnji se ogniti, to bi se preneslo.  Tetina smrt hud udarec, a tudi dober izgovor.  Predno je še natanko vedel, ga li navdaja res sama žalost, odprl je drugo pismo, katerega pisava mu je bila popolnoma neznana, in ogledal si najprej podpis.  „Gospod Majer z Mlake mi piše,“ dejal je čudeč se.  „Gospod Majer?!“ čudila sta se prijatelja, in Radivoj je ukazal, naj bere pismo na glas.  Pismo se je glasilo tako-le:  Vaše blagorodje!  Veleučeni, velecenjeni gospod profesor!  Danes smo izročili črni zemlji najboljšo, najplemenitejšo dušo vse fare, Vašega blagorodja nepozabno tetko.  Vzprejmite najprisrčnejše sožalje vse moje družine, ki zna ceniti bridko izgubo, ki Vas je zadela.  Ob jednem mi je čast pozdraviti Vas kot novega soseda.  V lepšem svitu se pač ni moglo pokazati zlato srce Vaše tetke, nego da je Vas imenovalo za svojega dediča.  Jaz, ki se čutim srečnega, da sem dobil tako vrlega, soseda, ne rečem nič drugega nego: Živio naš novi sosed!  Živio gospod Podkrajski!  Pridite kmalu, da se popolni in oživi omizje pri Bendežu.  Baronček po noči dremlje, po dnevi spi; moj Edvard se udaja tihemu pijančevanju iz dolgega časa prezgodaj po mojem očetovskem mnenju; in jaz kar koprnim po duhoviti Vaši druščini.  Moja žena in Irma Vas pozdravljata; jaz sem pa Vaš Florijan Majer.“  „Živio!“ kričal je Radivoj. „Lovro, ti si Krez in Polikrat; žrtvuj brž kaj, da potolažiš zavistne bogove.  Natakar, tri buteljke rusterja!“  „Zdaj je konec učenja!“ vzdihnil je Lovro.  „Čemu?“ ugovarjal je Vladimir. „Zdaj še mnogo lažje dovršiš svoje učenje; postaneš lehko privatni docent in čez kaj let profesor na univerzi.“  „Da, tukaj bi lovil vrabce, doma bi mi uhajali golobje.  Kdo pa mi bode gospodaril!“  „Oče, in precej boljše od tebe.“  „Kako pa!  Majhno kmetijo že zna oskrbovati kmet; a za toliko posestvo mu manjka obzorja.  Sam bom moral nadzorovati vse, sam.  Zdaj sem kmet; kmet pa je revež, ker se vlada premalo ozira nanj.  Po profesorski slavi ne hrepenim.“  „Moška beseda,“ pohvalil je Radivoj.  „Za življenje sem se naučil zadosti, da vem, kje žuli črevelj kmeta, kje gospoda.  Domovini lehko koristim, tudi če nisem profesor.“  „Celo mnogo več.  Ti si naš bodoči poslanec.  Takih mož potrebujemo, izobraženih, olikanih, nezavisnih.  Bog živi vrlega našega zastopnika!  S takimi možmi računa tudi nasprotnik.“  „Istina,“ pritrdil je Vladimir; „to izpričuje Majerjevo pismo.  Ta slepar se je prvi poklonil Lovrovemu denarju.“  „Slepar gor ali dol!“ ugovarjal je Radivoj. „Denar ima.  Non olet.  Kako si ga je pridobil, to je njegova stvar.  Le ne sentimentalnosti!  Ta mož mora postati naš; kajti mi ne pogrešamo ničesar tako bridko kakor kapitala.  Inteligencije imamo več ko treba, Majerjevo trmo boš snubil, Lovro, ti, da pride denar v narodne roke.  To bodi tvoja prva narodna naloga.“  „Kaj pa poreče Stojanova Anica?“ smejal se je Vladimir. „Ta je izvoljenka Lovrova.“  „Bila,“ odločil je Radivoj. „Razmere so sedaj drugačne.  Le nič sentimentalnosti!  Ne poslušati srca, ampak korist narodovo, ki veleva, da ne sme priti taka nevesta v tuje roke.“  „Stojan tudi ni berač,“ menil je Vladimir, „in Anica bo imela tudi par tisoč.“  „Par tisoč!“ rogal se je Radivoj. „Moj Bog, kaj pa je to! kaj pa je to! kaj je to v primeri z Lovrovim premoženjem!  Stojanovo, Lovro, pusti pri miru!“  „Tebi, Radivoj, je pa vendar tudi všeč Milica.“  „Meni?  Milica!  Jako se motiš,“ dejal je prezirljivo milovalno Radivoj. „Morebiti sem jaz njej všeč; a ona meni — ne!  Jaz se za ženski spol brigam sploh samo toliko, da ga pridobivam za narodno delo.“  „Zakaj se pa ti ne lotiš Irme?“ nasmehnil se mu je Lovro.  „Jaz, draga moja, nisem rojen za zakonsko življenje.  Moja naloga je vzvišenejša.  Jaz živim samo za narod.  Bog in narod!  Moja nevesta je domovina.“  „A jo boš ostavil, če ne bo dosti denarna,“ menil je Vladimir.  „Na take zabavljice jaz ne odgovarjam.  Nekateri ljudje žive le záse; pridni so — záse; uče se — záse; izkušnje delajo — záse; denar nabirajo — záse; po kruhoborni lestvi lezejo od klina do klina — záse in ne razumejo nikdar, kako more kdo živeti za narod.“  „Lenobo pasti — za narod.“ odgovarjal je pikro Vladimir; „jesti in piti za narod; denar in čas tratiti za narod.“ — Mladeniča bi se bila resno sprla, da ni posegel vmes dobrodušni Lovro z resnimi pomisleki glede na lepo Majerjevo Irmo.  „Malo koketna je Irma,“ dejal je zamišljen.  „Nič več in nič menj kakor vsaka Evina hči,“ rekel je Radivoj. „Dopasti želi vsaka, dokaz, da nas čislajo.  Toda to so malenkosti; poglavitno je, da pride denar v narodne roke.  Lovro, tu se mora pokazati tvoje rodoljubje.  Pijmo na srečen uspeli!  Bog in narod!“  Pozno so se ločili; Vladimir trezen in hladen, ko mu je stopalo pred oči zopet pravoslovje in izkušnja; Lovro zadovoljen, da je izkušenj konec, in preudarjajoč, če je res narodna njegova dolžnost spraviti z Irmo vred Majerjev denar v svoje roke; Radivoj pa vesel, da ima imovitega prijatelja, h kateremu se bode zatekal v potrebi.  Gori, kjer presrečna leta,  Mlada leta tekla so,  Tam se sreča mi obeta,  Tja nemirne misli vró.  Krilán.  Od Krškega do Brežic in tja dol čez Šentjernejsko polje se širi ob Savi velika dolenjska ravnina, obrobljena na jedni strani od Gorjancev nad Krko, na drugi od pogorja, ki sega od Leskovca čez Rako do Bučke.  Ravnino namaka lena, vijugasta Krka s svojimi dotoki, v katerih se zrcalijo trgi in vasi z belimi cerkvami in sivimi gradovi, prijazne hiše poleg bornih koč.  Izpod raškega pogorja teče potok Rakovec proti Krki.  Tam, kjer priteče v ravnino, stoji Gorenja vas, nad katero se dviga svet v zelene holme in obrastle griče, ki prehajajo v hribe in gore.  Na jednom koncu vasi se blišči izmed zelenja gizdavi gradiček Mlaka last gospoda Majerja; kake pol ure više nad okrajno cesto na jedni strani potoka gleda po dolini stari, obširni grad Podkraj, dedina Lovra Bojanca, na nižjem, holmu na drugi strani pa se skriva za gozdom Pristava, jednonadstropno poslopje, ‚graščina‘ gospoda Pavla Stojana; vsa tri posestva nedavno last barona Bergerja.  Proti temu prijaznemu kraju se je peljal lepega popoldne kmalu po opisanih dogodkih naš Lovro.  Vozil ga je podkrajski valpet Janez ter ga zabaval s presojevanjem njiv in travnikov, goveje živine in vinske letine in prešel polagoma na staro kočijo in ne več mlada konja.  „Teta je ljubila mir in ni rada novotarila,“ dejal je Lovro.  „Zato pa!“ dejal je Janez. „Malo trda sta v nogah, a še tečeta.  Le-tam sem ju imel na naboru, pa sta bila gospodom prav všeč, in potrdili bi ju bili, če bi ne bil iztegnil jezika župan Bendež, češ, da jima ni treba več jeroba,“ Lovro je pokimal, naslonil se nazaj v staroversko kočijo in prepustil se len, na pol mize prijetnim sanjarijam.  Pred oči mu je stopil stari podkrajski grad s hodniki krog dvorišča, z velikimi sobami in majhnimi okni, notri navlaka starinskega pohišja, za gradom zapuščeni vrt, za vrtom prekrasni gozd, ob robu mogočni hrastje, v sredini visoke smreke, proti potoku polje in ob vodi travniki.  Spominjal se je še starega barona Bergerja, ki se je vozil z lepimi konji ali hodil s puško na rami po svojih posestvih, med tem ko so govorili ljudje, da mu gre slabo, in da se mu vse proda.  Na jedenkrat je prišel na Pristavo nov gospodar Stojan, Podkraj pa je kupila stara gospa, o kateri je oče trdil, da je njih sorodnica, a ona se ni zmenila za Bojančeve nič in živela zase v samoti.  Kmalu po teh izpremembah je bil lep pogreb, ker je umrl na Mlaki baron Berger.  Takrat je hodil Lovro bos z Badivojem po domačih lokali in lovil rake v potoku.  Od druge strani pa so prihajali pristavski otroci, Milica in Anica Stojanova in Vladimir.  V nizki hišici pod Pristavo se je bila namreč naselila uradniška vdova, Vladimirjeva mati. s starejšo hčerjo, ki je pomagala doma, in z mlajšim Vladimirjem, ki je rastel s pristavskima deklicama.  Oni so prepevali in igrali se; Radivoj pa jih je oponašal, posmehoval se jim in prepiral se čez vodo kljubu Lovrovemu pogovarjanju.  Leta so tekla, in Lovro in Radivoj sta prišla v latinske šole.  Ko sta se vrnila nekoč na počitnice in srečala Pristavske, ni jih več izzival Radivoj, niti jih ni več zasmehoval, ampak klobuk je snel in spoštljivo pozdravil; Lovro pa za njim.  Milica in Anica sta se lahko priklonili in prijazno odzdravili, Vladimir pa je rekel fantoma: „Servus,“ kar se jima je dobro zdelo.  Od tedaj pa je večkrat rekel Radivoj Lovru: „Tod pojdiva; bodeva jih srečala.“ In kadar sta jih srečala, pozdravljala sta, veselila se ljubeznivega odzdrava in zavidala Vladimirju, da občuje tako domače z deklicama.  Ta ju je vpeljal na Pristavi, kjer se je pomenkoval z njima gospod Stojan tako prijazno, in gospa ju vzprejela tako ljubeznivo domače.  Fantoma sta se zdeli deklici krasni.  Lovru je bila posebno všeč živahna Anica, Radivoj pa se je vnemal za resnobno Milico.  Tako je nastalo znanje.  Shajali so se k igram, katerih se je udeleževala gospa Stojanova ali mati Vladimirjeva ali tudi gospod Stojan; ali pa so peli. ker sta bila Radivoj in Vladimir dobra pevca: hvaležno poslušavstvo je preskrbljeval Lovro.  Dijaki so moško govorili o svoji bodočnosti in delali smele načrte; deklicama pa so ugajale besede, katerih daljni pomen sta dobro razumevali.  Prešla je vesela gimnazijska doba, in nastalo je vprašanje, kam da sedaj, kaj da bode iz mladih načrtov.  Radivoj se je bil hitro odločil za na Dunaj, Lovra je mučila skrb, kako da se preživi, ker je slišal doma dan na dan, da ga ne morejo več vzdrževati.  Stiska je bila velika.  Kar se ustavi nekega dne pred hišo stara kočija podkrajske gospe, in imenitna teta, ki se še nikdar ni bila ponižala do priprostih sorodnikov, je vprašala, kje da je dijak, in zakaj da je nič ne obišče. — Ni je šel rad obiskat Lovro, kajti še ni bil slišal nič dobrega o njej.  Nezaupen je stopil pred njo, boječe odgovarjal na njena vprašanja in tiho poslušal karanje, da se ne zmeni zánjo nič, da ga je morala sama iti iskat, in da mu mora vsiliti podporo, ki je je potreben.  Potem ga je pohvalila, da je dobro dovršil latinske šole, pogostila ga s kavo in sadjem in obljubila pomagati mu, ko se bo šolal na Dunaju.  Tako je začel hoditi Lovro v Podkraj, dasi bi bil šel rajši na Pristavo.  Računal je s teto, koliko da so dolžni najemniki, koliko bo vrgla pšenica, koliko vino; spremljeval jo je po polju, pil kavo in dolgočasil se v njeni druščini ter zavidal Radivoju in Vladimirju druščino Pristavsko.  Ko so minile počitnice, odpravili so se na Dunaj trije junaki, polni lepih opominov in trdnih sklepov, katere so krepila iskrena voščila in prisrčni pozdravi.  Podjetni, iznajdljivi Radivoj si je znal kmalu pomagati v velikem mestu.  Pevec, govornik, lepe postave, samosvesten, povsod dobro došel tovariš je dobil podpore, da mu ni bilo nikdar sile.  Vladimir je moral mnogo trpeti.  Kar si je pritrgala mati, kar je prislužila s šivanjem sestra, to se mu je pošiljalo; a bilo je malo.  Učil se je ceniti denar in čas, kakor nas bolezen uči ceniti zdravje, in postal je resen in odločen.  V drugem letu mu je podeljena ustanova olajšala borbo.  Lovra pa ni pozabila teta.  Pošiljala mu je redno podporo; a zahtevala je, da ji piše vsak teden, za kar je prilagala vsakemu pismu posebne marke.  Ta zahteva, ki jo je Lovro od konca rad in z veseljem izpolnjeval, jela mu je sčasoma presedati, kakor se mu je utrjalo mnenje, da ga mora podpirati teta.  Pisma so postajala krajša in redkejša, in izgovor je bil, da ne ve nič pisati, kar bi jo zanimalo.  Teta se je hudovala, pritoževala in pretila; a hitro se dala vselej pogovoriti in potolažiti.  Lovro pa je opravičeval sam pri sebi svojo lehkomiselnost in zanikarnost z njeno sitnostjo.  Saj je potratil na Dunaju toliko časa z vednim pisarjenjem in čez počitnice se moral kisati v njeni družbi.  Ko se je ona pravdala s Stojanom, prepovedala je Lovra celo občevati s Pristavskimi.  Majerjevih, ki so bili kupili Mlako in zdeli se Lovru jako ljubeznivi in gostoljubni ljudje, teta niti pogledala ni.  Sleparje in oderuhe jih je imenovala v svoji nestrpnosti, in na to družbo niti misliti ni smel Lovro.  Koliko prostejše se je gibal Radivoj, povabljen zdaj sem, zdaj tja, priljubljen in čislan povsod, duša društvenemu življenju!  Pač je razvajala družba svojega miljenčka, ki je postajal prevzeten, kritičen, nezmotljiv, ki je malo hvalil, mnogo grajal in dopadal polagoma bolj sebi nego drugim; a postal je po sodbi gospe Majerjeve svetovno izobražen mož in potoževal Lovru, kako mora paziti v ženski družbi, da ni preprijazen, ker ga dekleta love za besede in si bude prazne nade.  Kako srečen se je zdel Lovru, kateremu ni bilo treba te previdnosti!  On se ne bi bil jezil, če bi ga bila Anica ujela za besedo.  Zdaj pa ni več tete, ki bi ga nadlegovala, naj ji piše, ki bi mu branila družiti se s komur si bodi.  Sam svoj gospod je, in vesela bodočnost se mu odpira, Lotilo se ga je nekako kosanje, ko se je spominjal tetine dobrote, katere ni toliko zaslužil, kolikor bi bil želel sedaj.  A to neprijetno čutstvo je hitro pregnala misel na srečo, ki ga čaka odslej.  V gradu se bode nekoliko prenaredilo, da bo obednica pri tleh, spalnica proti cesti, vzprejemnica proti gozdu in igralnica in pušilnica v stolpu na oglu.  Gospodarilo se bode vzorno, za vzgled sosedom, saj se da z denarjem vse doseči.  A časa mora vendar še preostajati za knjige in novine, za izprehod in zabavo.  Stariši in sestra, olikani sosedje in par prijateljev vrstnikov v bližini mu bodo kratkočasna družba, ki ga bo ljubila in čislala.  In kadar se naveliča samskega stanu, potem bode lehko izbiral.  Anica Stojanova je ljubeznivo dekle; toda kdo ve, če se mu bo še dopadla, Majerjeva lrma je brhka in po Radivojevem mnenju bi bila njegova narodna dolžnost pridobiti si jo; a če mu ne bo všeč, preložil bo Lovro to narodno dolžnost na Radivojeve rame.  Iz misli ga prebudi srdito lajanje treh psov, dveh velikih in jednega majhnega, ki so se pripodili po cesti naproti, zaganjali se v konja in odskakovali pred Janezovim bičem.  Za njimi sta praših odprta kočija in koleselj, iz katerih je donel krik: „Živio!  Živio!“  „Gospod Majer z barončkom,“ dejal je Janez, naslonivši se nazaj, in poprijel za vajete.  Kočiji sta se ustavili, izkobacal je rejen gospod in drobnel s klobukom v roki proti Lovrovemu vozu.  „Podkrajski gospod, gospod profesor, gospod Bojanec, Bog vas živi!“ je vpil in mahal s klobukom in stiskal Lovru roko. „Pozdravljeni na domačih tleh!  Edvard,“ obrnil se je k dolgemu, suhemu mladeniču, ki je roke v žepih, s smotčico v ustih prikorakal od drugega voza, „pozdravi Podkrajskega gospoda, to je Podkrajski gospod, gospod profesor Bojanec.  In to je moj sin, moj Edvard.  Dovršil je poljedelsko, vinorejsko, sadjerejsko in vrag vedi, kako šolo v Ogerskem Starem gradu.  Zdaj pa poskuša naš dolenjski cviček.  To vam je pravi vinski cvet, pravi sin svojega očeta, hahaha!  Edvard, daj gospodu Bojancu roko!“ Edvard je privzdignil klobuk, obrnil ga v zraku in, posadivši ga zopet na svoje mesto, podal Lovru roko.  Lovro pa je bil v veliki zadregi, ker ni vedel, kaj to pomeni, in zardel je jecal, da se gospoda vendar ni potrudila nalašč zaradi njega.  „Smešno, gospod Bojanec!“ zavrnil ga je Majer. „Čast komur čast.  Mi smo prišli, da vas dostojno vzprejmemo.  Kakšen trud pa je to, prosim vas!“  „Papa tako nima nič opravka,“ razlagal je Edvard, „in jaz tudi ne vem, kaj bi počel ves dan.“  „Ali ga slišite, gospod Bojanec?  Ne ve, kaj bi počel.  Lepo vas prosim, izprašan poljedelski visokošolec ali visokošolski poljedelec, pa ne ve, kaj bi počel!  Trtne uši naj bi šel bit!  Hahaha!“  „Župan se je tudi pripeljal!“ čudil se je Lovro in stopal iz kočije, da se zalivali tudi temu vzprejemavcu.  „Dober večer, Podkrajski gospod, dober večer!“ pozdravljal je župan. „Je že dobro, je že prav.  A jaz ne morem od konja.“  V prvem vozu pa je bil obsedel baron Berger, mladenič prijetnega, zagorelega obraza, ki je razložil Lovru v kratkih, mirnih besedah veselje, da pride prijeten družbenik v dolgočasno Gorenjo vas.  Živahno je izražal Lovro svojo hvaležnost za tolik ozir in stiskal roko baronu, ki se je lahno in milostno priklanjal.  „Na vozove!“ zakričal je gospod Majer. „Prva postaja je pri Banturju.  Gospod Bojanec, če vam je prav, jaz se peljem z vami!“ Lovro se je vesel odmeknil.  Prikupil se mu je bil gospod Majer, ki ga je tako počastil.  „Baron Berger zopet v Gorenji vasi?“ vprašal je med potjo soseda.  „Kako pa.  Kam pa hoče iti, ko ima toliko potreb in tako malo denarja. — Gospod Bojanec, prosim, smotko, če se vam dopade, trabuko, specialiteto, uležano.  Dobivam jih iz Trsta; dunajske niso za nič.  Ob mejah so najboljše, zaradi tihotapstva.  Torej ta baronček, kakor mu pravijo ljudje, ima veliko dolgov in malo kredita, in da bi zmešal upnikom sled, prinesel ga je vrag v Gorenj o vas, češ, da se mu dopade kraj, da je voda dobra in zrak zdrav.  Lepo vas prosim, kraj da se mu dopade!  Smešno!  Ampak skrita je Gorenja vas, bolj kot Amerika.  Tu ga ne bo iskal nihče.  In kar nastanil se je pri meni.  Jaz sem odklanjal to čast, češ, da je voda drugod boljša in zraka več; toda ženske, gospod Bojanec, te so vrag; na naslov kakor koze na sol.  Niso mi dale miru, in zdaj ga imam.  Da ne bo plačal nikoli nič, to že naprej vem.  Smešno!  S čim pa?  A poglejte mojega Edvarda!  Hvalil ga ne bom; nič prida ga ni, po očetu se je vrgel.  A tak postopač ne bi bil, če ga ne bi zavajal baron.  Tega posnema v govorjenju in vedenju, tako da se vidi kakor izkažen posnetek baronove podobe.  Govori skoz nos in jednolično, da se človeku zadremlje; oči in usta odpira na pol, sodi pa o vseh rečeh, katerih ne razume, tako oblastno, da človeka težave obidejo.“  Prva dva vozova sta zavila med tem na dvorišče kmečke krčme, in Lovrova kočija je morala za njima, zakaj gospod Majer se je rotil, da ga nocoj ne izpuste iz svoje srede, in kričal krčmarju, naj prinese najboljše starine.  Kmalu so se razlegale šumne napitnice Majerjeve, ki kar ni mogel najti pravih izrazov, da bi proslavil dostojno gospoda Bojanca.  Seveda, ko je šel Lovro za hip iz sobe, namignil je zaupljivo, da bi bila njim vsem velika sramota, če bi prišel Lovro trezen domov.  „He, boter Bantúr!“ klical je krčmarju, ki je vstopil v živahnem razgovoru z Lovrom, sedaj imenitnim gospodom; „gospoda, ugenite, zakaj pravim Banturju boter!  Bantur, kaj menite?“  „Kaj bi menil?“ dejal je ta in po strani pogledal Majerja. „Saj pravijo, da je časi človek tak, da še mačku boter pravi.“  „Ni slaba,“ dejal je baron Berger in prižgal si smotko.  „Papa, ta ti je zasolil,“ dejal je Edvard.  „Smešno!  To je rovtarska šala,“ zavrnil je gospod Majer porednega barona in ljubeznivega sina. „Nič niste ugenili, Bantur.  Vi nič ne veste.  Povedal vam bom jaz.  Kjer je boter, tam je krst.“  „Ali pa birma,“ dejal je Bantur, in baron je pristavil zopet, da ni slaba.  „Papa, Banturja ne uženeš,“ poklonil se je sin.  „Smešno!  Bantur, ali zalivate starino s potokom ali s studencem?  Nekateri pravijo, da je deževnica najboljša.“  „Papa, vode je več ali menj v vsakem vinu,“ učil je učeni sin. „Kemična analiza nam pravi, da je v najboljšem vinu čez 60 %, v slabem pa 80 % vode, alkohola pa je do 20 %.“  „O procentih nemara razumete kaj,“ dejal je krčmar nejevoljen; „vina pa ne poznate nič.  Kdor pravi, da je v moji starini kaplja vode, ta ne razumeje o vinu nič.“  „Gospod Bantur,“ miril je Edvard, „kemija pravi vse drugače.“  „Če pravi drugače, se laže in ne pozna vina nič.“  „Oče, ali veste, kaj je to kemija?“ vteknil se je Lovro vmes, ki se je mnogo menj zabaval, nego si je laskal gospod Majer.  „Nisem nič radoveden,“ hudoval se je krčmar in zaprl vrata za seboj.  „Hahaha,“ grohotal se je Majer, „tega sem pa razjezil.“  „Pa je bil začel dobro odgovarjati,“ menil je župan Bendež.  „Smešno!  Kaj bo odgovarjal zarobljenec. — Bendež, plačaj, da odidemo.“  „Kaj, gospod Majer?  Zdaj hočete pa še mene imeti za norca!“ izgovarjal se je župan in vstajal. „Jaz grem pogledat, če je živina že pozobala.  Kadar hočete, odidemo.“  „Ta umazanec se vselej obriše pri računu,“ dejal je Majer, ko so bili sami. „Za god mu pošljem pol kile mila.  Kaj pa, gospod baron, ali boste vi danes naš gostitelj?“  Baron je malo nabral čelo in odgovoril mirno s prezirljivim nasmehom na ustih:  „Rad, gospod Majer, če se ne bi bal, da se pošlje milo potem vam.“  „Dobro zagodel, baron!  Hehehe, papa, danes imaš smolo,“ smejal se je Edvard.  „Smešno!  Smolo!  Ali ni to največja sreča, da imamo med seboj vrlega gospoda Bojanca.  Na njegovo zdravje!  Eks!“ — Lovro, ki je sedel kakor na iglah, ko je iskal Majer plačnika za zapitek, je jemal račun nase.  „Bog ne daj,“ vpil je Majer.  Jaz ...  Jaz se le šalim veseli me, če koga malo požgačem.  A da bi plačevali vi!  Smešno!  To beračijo bomo že še zmogli.  Bantur, račun!“ in vrgel je gospod Majer petdesetak po mizi. „Gospoda, jaz imam izvrstno misel, izborno misel.“  „Ni možno,“ dejal je Edvard.  „Jaz porečem Bendežu, da se popeljemo zdaj k njemu, in Bendež naj vozi naprej, sam; Edvard in gospod baron skupaj za njim in jaz z gospodom Bojancem zadaj.  Ko zavije Bendež na svoje dvorišče, mi pa bič v roke in naprej, na moj dom.  Tako se ga iznebinio.  Ha, kako bo klel! — Boter Bantur, zdravi! — Bendež, druga postaja bo pri tebi, da poskusimo, če se tvoj metličan prileže na cviček.  Vozi naprej, da boš kazal pot.  Ampak vozi, kakor se spodobi; če ne, ne boš pil z nami.“  Župan Bendež si je potisnil klobuk na stran, zamahnil z bičem in zdrdral, da je letelo kamenje na obe strani in so se ljudje od daleč umikali.  Ponosen je zapeljal doma na dvorišče in klical hlapcu, naj gre izpregat gospodi.  Gospode pa že ni bilo več videti, ker sta bili zdrčali obe kočiji mimo hiše in ustavili se streljaj više pred domovjem gospoda Majerja.  Kakor piščeta krog koklje stoje v Gorenji vasi hiše krog cerkve, tu zidana, tam lesena, ta sem, ona tja obrnjena, jedna više, druga niže ob pogorju, ki prehaja v dolino.  Nad vasjo pa stoji gradič z železnim balkonom, od treh strani obdan z lepim vrtom, ki ga ograja kamenit podzid z železno mrežo.  Po vrtu se vijejo peščeni potje krog zelenih trat in cvetličnih krogov.  Za vodnjakom stoji z jasminom preprežena lopa pod košatimi orehi, v ozadju visoke smreke in temne tise.  To je gradič Mlaka, pred katerim sta Edvard in baron poskakala z voza, gospod Majer pa previdno lezel iz kočije v strahu, da mu ne izpodrkne noga, ker ga je tresel grohot.  Ko je čutil pod seboj trdna tla, zagrohotal se je na vse grlo, obrisal si pot s čela in začel klicati: „Irma, Marta, kje sta?  Edvard, pojdi ju iskat! — Oj, ti preklicani Bendež!“ Posilil ga je znova grohot, ko je peljal svojega gosta v vzprejemnico v prvem nadstropju.  „Gospod Bojanec, kar po domače; saj smo domačini,“ ponujal mu je sedež in odpiral vetrnice in zastirala, da se je vsipala gorka večerna svetloba po gladkih, bliščečih tleh, po dragocenem pohišju in poslikanih stenah.  Lahno je zašumelo skoz vrata belo krilo; vstopila je živahno mlada deklica in bistro uprla črne oči v gosta.  Lovro je skočil po koncu in se klanjal.  „Irma, gospoda Bojanca sem pripeljal,“ dejal je Majer.  „Lepo hvalo, papa!  Kako prijetno iznenadjenje!“ dejala je ona, prijazno podala Lovru roko in izražala sožalje zaradi tetine smrti.  „Kje pa je mama?“ vprašal je gospod Majer in ostavil Lovra samega z Irmo.  Deklica je bila zgovorna in zabavna.  „Odslej nas morate večkrat razveseliti s svojim posetom,“ omenila je šaljivo; „saj smo sosedje.  Glejte, iz tega okna se vidi stolp vašega gradu, iz moje spalnice pa se vidi še lepše.“  Gledala sta skoz okno in kramljala o domačih razmerah kakor stara znanca.  Hitro je tekel Lovru čas.  „Oh, kakšen je naš papa!“ zasmejala se je Irma, obrnivši se k cvetličnemu jerbaščku, polnem širokolistnih rastlin, in vzdignila iz srede gospoda Majerja širokokrajni klobuk, izpod katerega se je zasvetil marmornat kipček boginje Venere na granitnem stojalcu. „Ti reva, ti!“ dejala je s smešnim milovanjem, „kako se ravna s teboj, ki si vendar tako lepa!“  Lovru je bila na jeziku duhovita primera; toda premotila ga je gospa Majerjeva, ki je vstopila z možem.  „Ah, srečne oči, gospod Bojanec!“ pozdravljala je, ponudila mu obe roki in vabila ga, naj prisede, da bode povedal kaj o Dunaju. „Ah, Dunaj in Gorenja vas, ta razlika, gospod Bojanec!  Se boste li mogli udomačiti zopet v naših krajih?“  „Smešno!“ dejal je gospod Majer. „Saj je pri nas tudi prijetno.  Koliko je vredno to, da se otrese človek sitnih običajev.  Tu ni nič dolžnostnih posetov, nič hinavskega pozdravljanja in klanjanja.  Prijatelji se shajamo v domačo zabavo in za druge se ne brigamo nič.  In nekaj mladega sveta imamo tudi.“  „Papa,“ dejala je Irma, „mi si bomo prav prizadevali, da privežemo gospoda Bojanca na naše kraje.“  „Preljubeznivo, gospica,“ klanjal se je Lovro; „a jaz sem že privezan; kar nič me ne vleče nazaj v mesto.“  „Toda gledališče, koncerti, plesi!“ menila je gospa; „kdor je to okusil, temu se toži dolgo časa.  In te obleke, ki se vidijo po promenadah in po izložbah!“  „Po teh se moškim ne toži nič,“ zavračal je gospod Majer. „Mi nismo razvajeni.  Ne res, gospod Bojanec?“  „V istini, milostiva, jaz sem prav srečen, da sem, kjer sem, in ne hrepenim nikamor več,“ zatrjeval je Lovro in pogledal pomenljivo gospico Irmo poleg sebe, ki ga je sporazumno pogledala po strani.  „To je jako lepo,“ dejal je gospod Majer; „a človek mora gledati tudi na to, kar je dobro.  V verandi je pripravljena večerja.  Jaz stavim nujni predlog, da nadaljujemo pogovor po večerji.  Kdor je za to, naj vstane!“ Priklonivši se je ponudil vljudni gospod Majer roko svoji ženi in po njegovem vzgledu Lovro svojo gospici Irmi.  Po stopnicah se je prišlo v prostorno verando, slonečo na visokih železnih stebrih, ob katerih se je vila divja vinska trta.  Pred verando so rastle citrone, magnolije in drugo dehteče južno drevje ob kraju skrbno negovanega vrta.  Po vrtu sta hodila lena in malobesedna Edvard in baron Berger ter pušila smotčice.  Ko se je oglasil v verandi gospod Majer, vzdihnil je Edvard: „Vendar jedenkrat!“ Baronu pa je izginil z obraza izraz dolgega časa, ko je zagledal gospico Irmo ob Lovrovi roki.  Čelo mu je zatemnelo in oči se zaiskrile; strmel je nekaj časa na mestu, potem pa se obrnil za Edvardom.  „Gospod Bojanec, gori za mizo!“ ukazoval je Majer in posadil Lovra med ženo in hčer. „Gospod baron, na mojo desno stran!“  „Jaz že sedim,“ dejal je baron malomarno in sedel poleg gospice Irme. „Če je dovoljeno,“ šepnil je sosedi.  Irma je nalašč preslišala besede, dasi so jo zmotile v pogovoru z Lovrom.  Gospod Majer je grdo pogledal barona, ki se je drznil upreti se njegovemu ukazu.  Gospa pa se je trudila, začutivši napetost, spraviti zabavo v tir.  Nevede ji je priskočil na pomoč Edvard z obširnim opisovanjem šolanja svojega v Ogerskem Starem gradu, koliko da se je tam pilo, in kake burke da so se uganjale.  „Bratec,“ zavrnila ga je Irma, „saj to ni tolikanj zanimivo, da bi se smelo stokrat povedati.“  „Če tebe ne zanima,“ ponesel se je brat, „zanima pa druge.  Kaj, baron, ali te zanima?“  „Strašno.“ — Mirno je nadaljeval Edvard svojo razpravo in zabavljal, da ne razumejo o umnem poljedelstvu kmetje na Kranjskem nič, graščaki pa še menj.  Lovro pa je premišljeval Radivojevo naročilo, naj gleda, da pride denar v narodne roke, in sklepal, da bo izkušal izpolniti to domorodno dolžnost, in veselil se, da ga Stojanova Anica ni bila še ujela za besedo.  „Edvard, vse ob svojem času!“ pretrgala je gospa učenemu sinu temeljiti samogovor o prašičih.  „Gospod Bojanec“, dejal je gospod Majer, „pokusite to vino, jeruzalemec.  Potegnite ga, saj smo doma.  Tega norca Edvarda pa nikar ne poslušajte.  Nas je učila izkušnja, ki je boljša od šole.  Edvard, od gospoda Bojanca se boš ti učil, kaj se pravi gospodariti.“  „Drug od drugega,“ dejal je dobro voljno Lovro, ki je bil pozabil v svoji sreči starišev in doma in mislil le na ljubeznivost krasne sosede.  Kako rad bi ji bil povedal kaj duhovitega.  A da se mu ni posrečilo, tega mu prav nič ni zamerila Irma, ki je bila popolnoma zadovoljna, da je očarala jednega soseda in razjarila drugega; saj je vedela, da imata oba različna uspeha isti izvor, in jednako laskava je bila dobra volja Lovrova kakor baronova togota.  „Kaj pa Stojanovi?“ vprašal je Lovro, da bi sprožil kaj novega.  „To so najdolgočasnejši ljudje tega sveta,“ dejal je Edvard. „Pristava je samostan z dvema patroma, jedno staro in dvema mladima nunama.“  „Edvard, ne govori nespodobno,“ začela je gospa. „Dobri ljudje so.  Če se ne družijo radi, moj Bog, značaji so različni.  Drugim pa to dopade.“  „Vse, kar je prav,“ odločeval je gospod Majer; „a tako se odtegovati svetu, zlasti če ima kdo dekleta za možitev, to ne gre, to je smešno.  Milica ne bi bila napačna.“  „Brhkejša je pač od Anice,“ pritegnila je gospa. „Oni dan je bila v Ljubljani, kjer ji je Paichel vstavil dva zoba.“  „Torej je upanje, da se bo nekoliko rajša smejala,“ nasmehnila se je Irma. „Sestri sta si prav malo podobni.  Milica je tiha in resna, Anica pa vesela in zgovorna.“  „Razloček kakor med limono in pomarančo,“ dejal je Edvard.  „Edvard, ti si hudoben,“ jezila se je na videz Irma, „ti žališ vse, kar nas je deklet na deželi.  Gospod Bojanec, prosim vas, potegnite se za nas.“  „Meni se dopadejo Stojanovi,“ dejal je Lovro pošteno, in gospa in gospica sta mu pritegnili.  „A kar je preveč, to je preveč,“ odločil je zopet gospod Majer. „Saj smo mi tudi kristjani.  A da bi čepel človek vedno v cerkvi, smešno!“  „Florijan,“ oglasila se je gospa, „nisi li povabil tudi gospoda Stojana, da bi se peljal vzprejet gospoda Bojanca?“  „Seveda sem ga.  A kaj se hoče!  Kmet je kmet.  Gospod Bojanec, izpijte, bom še jedenkrat nalil in potem pride punš.  In smotko, prosim; zdaj se prileže.“ — Edvard se je bil izgubil od mize, in kmalu so se oglasili pred gradičem godci.  „Kaj pa to pomeni?“ zavzel se je Lovro.  „Vam na čast,“ dejala je gospa. „Florijan, kje si dobil godce?“  „V Kostanjevico sem poslal ponje voz.“  Lovro je izvlekel petak in namignil dekli, ki je stregla, naj ga odnese godcem.  „Smešno!“ zabranil je gospod Majer. „Prvič je to moja stvar in drugič naj godejo dalje, da ne bodo zastonj pili.“  Onstran vrta pa je sfrčala v zrak svetla raketa, obvisela v višini in s pokom se razpršila v svetlobarvane utrinke, za njo druga in tretja.  „To si je izmislil Edvard,“ namignila je gospa.  „Pojmo gledat!“ vzkliknila je Irma in skočila po koncu, in vstala sta na mah Lovro in baron.  „Gospod baron,“ klical je Majer, „ostanite, pride punš.“  „Hvala, ne pijem punša,“ izgovarjal se je mladenič in krenil za onima, ki sta hitela skoz vrt, pod pazduho se držeč.  „Kak lep večer!“ vzdihnil je Lovro in govoril resnico.  Mrak je bil ohladil vročino poletnega dne, umiril njegov šum in ropot in pregrnil lahno tenčico čez žive boje, ki jih oživlja solnčna svetloba.  Rdečkasti oblački so plavali po modrem nebu, listje na drevju je tajno šumelo, in črički so se oglašali po grmovju.  Lovru so polnila srce čutstva neznane sreče in sklepal je, da se takoj ta večer pokori Radivojevemu naročilu; motila ga je le navzočnost baronova.  „Gospod baron,“ dejala je Irma, kakor bi bila ugenila njegove misli, „prosim lepo, stopite pogledat, je li Edvard sam ondi pri smreki.“ Baron se je tiho priklonil in stopil par korakov naprej. „Počakajva malo,“ šepnila je Irma in zadržala Lovra.  „He, Edvard, kdo je pri tebi?“ zakričal je baron in se obrnil.  „Kočijaž,“ oglasil se je Edvard in baron se zopet pridružil mlademu paru.  Lovru se je zdelo baronovo ravnanje breztaktno; s tihim zadovoljstvom pa je zapazil, da je tudi Irma nejevoljna, in preverjal seje, da sluti laskavi povod, dobro znamenje srečnega uspeha.  Pogovor pa je zastajal, dokler ga ni po svoje oživil pridruživši se Edvard.  Pozno je že bilo, ko je menil Lovro, da bo treba posloviti se.  „Počakajte še malo; jaz vas spremim,“ ponujal se je gospod Majer in nalival kupice za odhodnico. „Gospod baron, peljite se z menoj!“  „Hvala!“ dejal je baron; „pretruden sem.“  Lovro se je poslavljal kakor za večnost, zahvaljeval se za častni vzprejem, za ljubeznivo gostoljubnost, obljubaval, da jih kmalu zopet obišče, in vabil vse na svoj dom.  Do voza sta ga spremili gospa in gospica in čakali, da sta stekla izpred gradiča oba voza, prvi z Majerjem in Lovrom, drugi z Edvardom.  „Mama, daj mi šal; pojdem še malo na vrt,“ dejala je Irma in ogrnivši se smuknila v verando.  Ob stebru je slonel baron Berger in pušeč zrl v noč.  „Gospod baron, vi ste bili nocoj neznosni,“ ogovorila ga je.  „Možno,“ zmignil je ta z rameni.  „A zakaj?“  „Vi še povprašujete?“  „Kaj je bil vzrok, to hočem vedeti.“  „Vi sami!“  „Jaz?  To je nezaslišano!“  „Kaj ste se dobrikali gospodu Bojancu?“  „Oh, gospod baron ljubosumen!  Le tragičnih prizorov ne, prosim vas; teh ne maram.“  „Ne bojte se, gospica!  Ker že menite, da je odveč ozirati se name, menil bi pač, da je tudi odveč žaliti me.“  „Kaj pa vas je tako užalilo, ubogi gospod baron?“  „Oh, užalilo!  Neizmerno dobro mi je delo, ko ste vi dvorili ves večer gospodu Bojaneu in spogledovali se ž njim in pod pazduho se vodili!“  „Veste li še kaj mojih grehov?  Vi ste hudi, da ne dvorim vam, da ne zabavam samo vas, da se ne kažem ljubeznive samo proti vam, a da nisem neprijazna, nepristopna vsakemu drugemu razen vas.  Vi ne prizanašate meni prijaznosti; jaz pa naj prenašam žaljivo vašo nevljudnost?  Kdaj sem jaz vam oponesla, če ste bili prijazni proti komu?  Vi ste samoljubni.“  „Koliko krivico mi delate, vi veste sami,“ dejal je mladenič in začel bridko se pritoževati o spogledljivem njenem vedenju ob toliko in toliko prilikah.  Ona pa ga je prešerno zgrabila pod pazduho in peljala na vrt; in šel je, udan, brez volje, bolj jezen nego potolažen.  „Toda žalostink in pogrebnih govorov, prosim, nikar!“ ukazala je. „Pomeniva se prijateljski, brez sitnosti in očitanja; če ne, zbežim takoj.“  „Zakaj ste bili tako prijazni z Bojancem, ki ga komaj poznate?“  „Ker je bil on prijazen.“  „A on se je takoj zaljubil v vas.“  „Možno; slama se hitro vname.  A kaj morem jaz za to?“  „Vam je to jako všeč.“  „Neizmerno.  Jeden, ki me ljubi, mi je ljubši od desetih, ki ne marajo zame.“  „A vi ga tudi ljubite.“  „Kakor vse ljudi.“  „A zakaj ne ljubite mene?“  „Vas li ne ljubim, gospod baron?  Vsekdar sem prijaznejša z vami nego vi z menoj.  Vi godrnjate, jaz se vam dobrikam; vi javkate, jaz se smejem; vi mi odtegujete roko, jaz vam jo podajem.  Niste li najkrivičnejši človek na svetu?“  Baron je škripal z zobmi. „Oh,“ je vzdihnil in strepetal, „vi me nočete razumeti.  Vi se norčujete s čutstvi, ki so meni najsvetejša.“  „Zopet dolgočasna, sentimentalna razprava.  Saj veste, gospod baron, da jaz ne maram lirike, in da so mi sentimentalna čutstva zoprna.  Kaj me mučite!  Govorite pametno ali saj zabavno ali pa: lehko noč!“  „Dobro; govoril bom pametno, dasi ne zabavno.  Zakaj mi nočete postati družica za življenje?“  „Soproga, mislite; baronica Berger?  Odkod veste, da nočem, ker še sama prav ne vem.  Naslov se mi dopade, in kolikor se da soditi, postanete vi dober soprog.  A ovira je druga, vam dobro znana.  Stradati se niste učili ne vi ne jaz, in jaz pričakujem, da se mi kot soprogi ne godi slabše nego zdaj, ko se mi godi dobro.“  „Vi govorite kakor vaš papa.“  „Ki je moder mož in mi želi srečo.“  „Vi bi tudi vzeli Bojanca?“  „Morebiti.  Zakaj ne?“  „A ne boste ga, to vam povem.  Ne boste ga,“ razvnemal se je baron, škripal z zobmi in udaril z nogo ob tla.  „Oh, ta je dobra,“ smejala se je Irma in se ustavila. „Vi mi hočete predpisovati, koga naj vzamem, koga ne.“  „Jaz, jaz!“ srdil se je oni. „Vi se ne boste norčevali z menoj in zametavali me, ko ste se toliko časa kazali prijazno in vzbujali mi nade, goljufive nade!“  „Jaz vzbujala vam nade!“ vzkipela je ona, „Vi se motite, gospod baron, in ste se motili, ker vas je slepilo samoljubje in prevzetnost.  Kaj morem jaz za to, da si razlagate mojo prijaznost in prijateljsko občevanje po svoje in žaljivo zame.  Ali bi vas bila morala s palico poditi od sebe, da bi me ne sodili krivo?  Vaše govorjenje je nespodobno.  Zdravi!“ — Šla je.  „Irma, Irma!“ klical jo je z zamolklim glasom. „Še jedno besedo!  Odpustite mi!“ Zaman.  Prijel se je za čelo in grizel si ustnici in zmajeval z glavo v onemogli togoti.  Srdil pa se je zlasti sam nase, da nima toliko moči, toliko krepke volje, da bi raztrgal vezi, ki so ga tiščale in rezale.  Ta ponižujoča zavest mu je gnala zdaj kri v lica, zdaj stiskala pesti.  Hodil je nekaj časa po vrtu, postajal in vil roke, korakal zamišljen dalje in odšel v svojo sobo v visokem pritličju.  Tam si je prižgal luč, zapalil smotko, vrgel se na divan in prepustil se pustim mislim.  Iz gorenje sobe se je oglasil klavir; sanjava domišljija je vodila spretne prste po tipkah.  Baron je sicer ljubil godbo; nocoj ga je jezila, ker je čul iz nje brezsrčen zasmeh.  Pred gradičem se je ustavil voz, in kmalu je opozoril gospod Majer z glasno kletvijo vso hišo náse.  Klical je Tine ta, naj pride izpregat.  „Da, da, že grem,“ oglasil se je hlapec izza ogla.  „Janez, ali si ti?  Kje pa je Tine?“  „Na hlevu leži.  Mrzlica ga trese.“  „Da bi ga tresel vrag!  Domov naj se spravi, če ni za rabo.  Za ležanje ga jaz ne bom plačeval. — Konja prepelji, operi mu kolena z jesihom, zobanja mu daj, napajati pa ne pred pol ure.  Razumel? — Micka, Drsa, Neža, coprnice, zakaj je v verandi še luč?“  Edvard se je izgubil v baronovo sobo, gospod Majer pa je poiskal svojo ženo.  Soba gospe Majerjeve je bila po tleh vsa pokrita s preprogami in ob oknih in vratih preprežena z zavesami.  Mize in omare so bile navlečene z nagizdno drobnino, in pižmov duh je plaval po vsem prostoru.  Na mramorni mizici pod velikim zrcalom je gorela svetilnica pod lepim senčnikom in svetila gospej Majerjevi, ki je zložno slonela na gugalnem stolu in brala nemški prevod francoskega romana.  Ko je vstopil soprog, zgenila je knjigo ob kazavcu, prikrila zehanje z roko in obrnila se vprašaje, kaj da pomeni pohod.  Gospod Majer si je mel roke: „Ne bi bila to slaba partija.  Bojanec je pošten človek in ima denar.“  „Je li že kaj omenil?“  „Omenil!“ dejal je nejevoljno soprog in ustavil se pred njo. „Da ali pa ne; kakor se vzame.  Saj smo se komaj seznanili.  Napeljano je dobro, zdaj pa izpelji ta.  A zapomnita si: Irma mora pustiti svoje muhe, ki se dopadejo samo norcem.  Jezdarila ne bo več in ne več se podila z baronom okrog.  Baron naj ide, od koder je prišel.  Nocoj me je jezil zadosti in lehko nam napravi veliko sitnost.“  „A on še vedno upa.“  „Zato treba govoriti ž njim naravnost.“  „Jaz bi pa svetovala, Florijan, da pustiva, naj se razvije zadeva sama.  Na Bojanca se ni zanesti, in če zapodiš barona, obsedi Irma.“  „Naj obsedi!  Bolje nego da vzame tega lenuha, ki ga zagovarjaš ti iz gole ženske ničemurnosti.  Naslov ti jemlje oči, da ne vidiš ne za korak naprej.“  „Florijan, ti si krivičen.  Saj veš, kaj govore ljudje, da smo si prisvojili mi po krivici Bergerjevo posestvo.“  „Smešno!  Ljudem so leni in zapravljivi sosedje seveda najljubši, ker se dajo skubsti; kdor pa si pomaga, ta jim je goljuf.“  „Vidiš, Florijan, če vzame baron Irmo, zavežejo se vsi jeziki, in krivica, če se je storila, bo popravljena.“  „Draga moja, ti govoriš, kakor razumeš, Jaz nimam toliko denarja, da bi ga baron in Irma ne pognala.  Izbij si torej iz glave to nespametno misel.  Irma je, hvala Bogu, modrejša videti od svoje matere.  Bojanca naj se drži in pametna naj bo.  Stojanovim bo novi graščak tudi všeč.“  „Anico je baje rad gledal prejšnja leta.“  „Zatorej pozor!  Ona naj ne uganja norosti; ti pa se odpovej hrepenenju po baronstvu, da ne razbebiš Irme!“  Gospod Majer je šel nad barona.  Na trkanje seje oglasil najprej z renčanjem baronov pes, ki se je bil vzdignil, a zopet legel k peči, ko je spoznal gospodarja.  Baron in Edvard sta slonela vsak na jednem koncu divana in pušila.  Bedko je kateri izpregovoril, ne cele misli, ampak posamezne besede, ki so zadostovale duhoviti zabavi o konjih, psih in dekletih.  „Papa, tarok?“ pozdravil je Edvard in odpiral miznico s kartami.  „Spat pojdi!“ odzdravil je gospod Majer.  „Takoj,“ dejal je oni, ne premeknivši se, in pokazal s prstom na pol popušeno smotko.  „Zunaj puši!  Jaz imam govoriti z gospodom baronom.“  „Z menoj?“ oziral se je počasi baron.  „Pardon!“ dejal je Edvard in ostavil sama, Majer je počakal, da se niso več slišali koraki Edvardovi, postavil se pred barona, vteknil roke v žep in menil, da se mu godi dobro.  „Živi se,“ bil je malomarni odgovor.  „Danes sem bil na vas prav hud, gospod baron.“  „Obžalujem.“  „Vi se vedete, kakor da bi imeli kako predpravico do moje hčere.“  „Dalje!“  „To vam jaz kratko in malo prepovem.  Moje stališče vam je znano.  Vi ste mladi, olikani, priporoča vas zunanjost in naslov; poiščite si službe, vojaške ali civilne, vrnite se potem, če vam drago.  Ne bom vam odrekel hčere, če bo marala za vas in če bo še prosta.“  „Med tem boste pa iskali drugih ženinov,“ oživel je baron.  „Smešno!“  „Ta trud pa si prihranite lehko, če mi daste Irmo za ženo.“  „In s čim jo boste preživili, če smem vprašati?“  „Ali jo želite kar boso odpraviti?“  „Ali želite, da vas vzdržuje žena?“  „Držite besedo, ki ste jo dali rajni moji materi, in ta gradič postane moj, in takoj lehko preživim ženo.“  „Zopet stara pesem?  Dokazal sem vam vendar že po paragrafih, da so take obljube pri dražbah neveljavne, nezakonite, skoro kaznive.“  „Poštenjak se drži besede in ne stiče po paragrafih, kako bi se dala snesti brez kazni.“  „Vi mislite, da me boste razjezili.  Smešno!  Takemu mladeniču se mora prizanašati.  Toda tovarn povem: najmenj toliko nepošteno kakor jaz je ravnala vaša mati.“  „To je sicer nesramna laž, a zaradi hčere nadaljujte!“  „Vaš oče je bil v mladih letih premožen mož; a bil je vesel človek, lehkoživ, podoben svojemu sinu.“  „Veseli me, da ni bil podoben vam.“  „Nalezel se je dolgov, ki so presegli daleč vso vrednost njegovega posestva.  Pognal je Podkraj, pognal Pristavo, in ostala mu je Mlaka.  Ko je umrl, morala se je prodati tudi ta.  Vaše matere dota je bila vknjižena na prvem mestu, torej v nikaki nevarnosti; ali gospa je hotela oteti še nekaj več in prosila me, naj ne dražim.  A meni se je posestvo dopadlo.“  „Vi ste obljubili dražiti za njo, in zaradi nje ni dražil nihče drugi“  „Jaz se ne spominjam več.  To vem, da sem dražil sam in izdražil po primerni ceni.  In če pravite vi, da sem opeharil jaz vašo mater, rečem jaz, da je opeharila vaša mati upnike.“  „O moji materi nobene besede več!“ dejal je baron, odprl miznico, potegnil ven samokres, napel petelina in pomeril na gospoda Majorja, ki je skočil urno za peč; „nobene besede, sicer izprožim!“  „Edvard, Irma, Marta!  Na pomoč!“ kričal je gospod Majer izza peči in držal kot prsobran postavček pred seboj.  Po hiši se je vzbudil ropot, v prvem nadstropju je zvonil zvonček, in kmalu je prihitela gospa v nočni obleki s svetilnico preplašena pogledat, za njo Edvard, za tem dve dekli.  „Kaj pa je?  Kaj pa je?“ vikalo je vse navzkriž.  Baron je bil spravil samokres in slonel na divanu, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo.  Gospa je hitro pregledala položaj, odpravila Edvarda in dekli in jela tiho oštevati moža in barona.  „Kolika nespodobnost!“ dejala je v bridki nejevolji. „Kaj si morajo misliti ljudje!  Kaj počnete vendar, gospod baron!“  „Jaz?  Nič.“  „Kaj?  Nič?“ oglasil seje izza peči gospod Majer in stopil pogumno naprej.  „Tiše, tiše, za božjo voljo!“ pogovarjala je gospa in stopila pogledat, če ne posluškuje kdo. „Le hrupa nikar, le hrupa ne!“  „Smešno!  Če mi pa grozi s samokresom, z napetim petelinom, ali ni to nič?“  „Ali je samokres nabit, gospod baron?  Govorite, ali je nabit?“  „Ne vem.“  „Vidiš, Florijan!  Morebiti je samokres tako prazen kakor tvoj strah.  Vsega tega je kriva pijača.“  „Smešno!  Pijača!  A nezaslišano je, da bi kdo pretil gospodarju v njegovi hiši.  V njegovi hiši!“  „Saj gospod baron ni mislil tako hudo.“  „Kako je mislil, to me briga ubogo malo; a ustrelil bi me bil skoro, in jaz tega ne trpim, kratko in malo ne trpim.“  Mnogo je imela opraviti gospa, da je pomirila razjarjena nasprotnika, ki sta obžalovala na vse zadnje jeden nepremišljene besede, drugi nepremišljeno dejanje.  „Vsakega drugega bi bil takoj vrgel iz stanovanja,“ sklenil je sebi in baronu v zadoščenje gospod Majer; baron pa:  „In jaz ustrelil vsakega drugega.“  Vklon materin, gospodične oko  Ponujata v zakon mu njeno roko.  Prešeren.  Lovro je sedel v prostorni sobi svojega gradu pri odprtem oknu in premišljeval dogodke prošlega dne.  Svetilnica, katero je obletavalo nekoliko nočnih metuljev, je medlo obsevala ostarelo pohišje.  Izpod okna se je slišalo cvrčanje murnov in čričkov, iz sobe jednakomerni zvok nihala, sicer vse tiho.  Temna je bila noč, le v daljavi se je videla lučka.  „Na Mlaki še ne spe,“ dejal je Lovro. „Gotovo govore o meni.  Kako le?“  Vzprejeli so ga bili Majerjevi res lepo.  Pripeljali so se mu bili naproti, pogostili ga, pred Podkrajski grad mu postavili slavolok z napisom in spremili ga do doma.  Njegovi ljudje pa se niso bili nič kaj izkazali.  Pričakal ga ni ni nihče, ne stariši, ne sestra.  Ko je bil oskrbnico Zefo vprašal, če ni Bojančevih nikogar, pravila mu je, da so ga pač čakali, a ker ga dolgo ni bilo, odšli meneči, da se ne vrne nocoj.  Tako je ostal sam s svojo domišljijo, ki ga je spominjala Radivojevega naročila in narodne dolžnosti.  Potreba, da pride gospodinja k hiši, se mu je zazdela nujna.  Kako je bilo po gradu vse pusto in prazno, zakajeno in zaprašeno, brez vseh ugodnosti, do katerih ima premožen človek pravico!  Čašica čaja bi se mu prilegla; a kdo bi ga zvaril!  Pogrešil je hišne suknje in šolnov.  To bi bilo potem vse pri rokah.  Ukvarjati bi se mu ne bilo treba toliko s posli, in mirnejše bi prebiral knjige in novine.  A propos, novine; dva dni že ni imel nobenih v rokah; Bog ve, kaj se je bilo že vse dogodilo med tem časom!  Oh, po dunajskih kavarnah se mu bode pač tožilo v Podkraju!  Toda narodna dolžnost!  V mislih nanjo je zaspal.  Vzbudil se je pozno, s težko glavo, tako da ga ni razveselil jasni dan, niti ne mikal lepi razgled iz grada, niti ga vabila krasna narava v svoje naročje.  Začel je stikati po omarah, da bi dobil kakih novin.  Zaman.  Teta se ni brigala za politiko.  Zefa, ki je hodila že dolgo vsakih pet minut poslušat pred njegovo spalnico, če je že po koncu, mu je prinesla zajtrk, povpraševala skrbno, kako da je spal, če ostane doma, ali bi šel pogledat z Janezom po hlevih ali po polju ali ž njo mlade račke in goske, ki so tako kratkočasile.  „Jedno za drugim, Zefa, jedno za drugim,“ se je branil Lovro nepotrpežljiv in strahoma se domislil, da bo ta ženska morda vedno toliko govorila.  Če bi bila gospodinja pri hiši, odvedla bi se ta nadloga nanjo.  Ali mora gospodinja k hiši ali pa oskrbnik, tako je sklenil; kajti kaj koristi človeku premoženje, ki mu nalaga le večji trud in večjo sitnost.  Komaj je sedel k zajtrku, ga vznemiri ropot in krik in pasje lajanje.  Nejevoljen skoči k oknu in zagleda na dvorišču baronovega Foksa v boju z Edvardovim Fiksom.  Gospodarja sta stala razkoračena vsak za svojim psom; baron je vlekel svojega za ovratnik, Edvard svojega za rep, z bičem pa sta udrihala po togotnih živalih, kamor je padlo.  A psa, ki sta slutila nekako tekmovanje in nasprotstvo med svojima gospodarjema, sta se bila tako zagrizla drug v drugega, da se nista zmenila za bič.  Vidno zadovoljen je gledal valpet Janez, roke vprte v bok, izpod vrat to vojsko.  Ko pa se je naveličal, je dejal:  „Gospod baron, ali razženem mrhi?“ Ne čakaje odgovora je prinesel škaf vode iz hleva in zvrnil ga zviškoma na srditeža, da sta odskočila renčé narazen.  Kmalu je slišal Lovro pred sobo baronov glas, ki je ukazoval Foksu, kam da ima leči; in potrkal in vstopil je baron.  Opravičil se je, da prihaja tako zgodaj, in ponudil se mu brez ovinkov za oskrbnika.  Podprl je ponudbo s činjenico, da je preživel mlada leta v tem gradu in da pozna vse posestvo.  „Po teh sobah,“ je dejal, „sem se pojal.  Skozi to okno sem vrgel psička, ljubljenca svoje guvernante, da me je oče strašno pretepel.  Pri onih skalah sem padel prvič s konja.“  Kakor nalašč! si je mislil Lovro.  Oskrbnika ne bo treba iskati!  Razveselila ga je tudi prilika, da izkaže potomcu podkrajskih graščakov malo dobroto, iz usmiljenja, ker je iskal revež kruha tam, kjer ga je njegov oče delil.  Bal se je le, da bo preveč zahteval plače imenitni oskrbnik.  A baron ga iznenadi z opazko, da je zadovoljen s hrano in stanovanjem in zaradi lepšega z nekoliko goldinarji na mesec.  Zadovoljna sta si segla v roke.  Komaj pa je odšel baron, potrkal je samosvestno Edvard na vrata.  „Počakaj me spodaj!“ zaklical je baronu, ko sta se srečala na hodniku.  Baron se je oziral po torišču bodočega svojega delovanja, obšel hleve, gospodarske shrambe, vrt, gledal čez potok proti Pristavi, ob cesti na Mlako, in milo se mu je storilo, ko se je domislil, da je bil ves ta svet še last njegovega očeta, in on, jedini sin, nima ne pedi svoje zemlje. „Dva kmeta in jeden slepar so si razdelili plen, in on hodi od hiše do hiše za bornim kruhom.“ Loteval se ga je srd, in srce mu polnilo sovraštvo proti Stojanu, proti Bojancu in zlasti proti Majerju, ki seda za mizo, ki je bila zanj pogrnjena, Nadejal se je bil vsaj, da dobo Irmo; a Bojančev prihod je omajal tudi to nado in pripravil ga v strah, da je izgubljeno zanj vse, vse na svetu.  „He, baron, si me prehitel?“ udari ga Edvard po rami.  „Kako misliš?“  „Čestitam ti k oskrbniškemu dostojanstvu.“  „Ali si se ti tudi poganjal?“  „Tudi.  Pa kdor prej pride, prej melje.  Gospod Bojanec jako obžaluje, da je že oddal oskrbništvo.  Razumljivo.  Izučen ekonom iz Ogerskega Starega grada!  Baron, strmim o tvoji smelosti.  Saj ne razumeš o poljedelstvu nič, švicarske krave ne razločiš od muricodolske, jorkširske svinje ne od berkširske.“  „Molči, Edvard!  Ti si ustrelil na lovu Bendeževo kozo, ker si mislil, da je srna.“  „Takrat je bila megla, da nisem videl.  A ti ne razločiš pšenice od ječmena.  Toda nič se ne boj, baron!  Vsa moja veda ti je na razpolaganje.  Kadar kaj ne veš, mene povprašaj!  Mene poslušaj in gospodaril boš, da bo kaj.  Glej tam, konjski hlev ima okna premajhna in prenizko postavljena; goveji hlev baš narobe.  Tu imaš takoj priliko k izboljševanju.  Popoldne ti prinesem izpisek strojev, katere treba omisliti, in naznanim ti solidno francosko tvrdko, ki je preskrbovala nas v Ogerskem Starem gradu.  Doba napredka je napočila v Podkraju.  A kako misliš pričeti epohalno svoje delovanje?“  „Najprej bo treba kupiti konja za ježo.“  „Izborno!“  „Potem moramo dobiti nekaj lova v najem.“  „Dalje!“  „Šefu bom izkušal vcepiti nekaj gosposkih šeg in vzbuditi mu čutstvo njegovega dostojanstva.“  „Ali se hočeš pregnati,“ dejal je Edvard polglasno in ozrl se krog sebe. „Kdo pa prihaja?  Planinec je, učitelj iz Gorenje vasi.  Ta domišljavec me jezi, ker noče pozdravljati.  Radoveden sem, če bo snel klobuk.“  Proti gradu je prišel mladenič, črno oblečen, z rokavicami.  Zamišljen je koračil mimo.  „He, prijatelj, ali imate ptiče pod klobukom?“ ustavi ga Edvard.  Planinec se je ozrl, ostrmel in kri mu je zalila obraz.  „To je nesramna predrznost!“ zavrnil je izzivača.  Oni pa je začel vpiti nad njim, da ne ve, kaj se spodobi, da uči in lika mladino, sam brez olike in pouka potreben.  Planinec pa se ni dal ugnati, in vpitje je privabilo naposled Lovra.  Lovro se je bil baš pripravil na odhod, ker se mu je mudilo k starišem.  Prepir pred gradom mu je bil prav odveč.  „Premislite, gospod Bojanec,“ vikal je Edvard, „ta človek gre mimo gospoda barona in mene in naju niti ne pozdravi.“  „Gospod Bojanec,“ opravičeval se je zatoženec, „ta dva gospoda poznam po obrazu in po imenu, sicer smo si tuji; a zakaj da bi ju jaz pozdravljal, ne vem.  K vam namenjen sem šel mirno mimo njiju; a ta gospod me je napa! brez kakega povoda.“ — V srcu je stal Lovro na Planinčevi strani; a ozir na Irmo ga je motil, dušil poštena čutstva in kazal mu ugodno priliko, da se prikupi bratu lepe sestre.  „In če bi ju bili pozdravili,“ obrnil se je k Planincu, bolj odločen na videz nego v resnici, „ali bi kaj trpela vaša čast?  Ta dva gospoda sta moja gosta; kdor nju žali, žali mene.“  Učitelj je obstal nem, zardel, pobledel in premagoval notranjo razburjenost.  „Gospod Bojanec, vi mi delate krivico.  Jaz nisem razžalil nikogar, in kaj da se spodobi, to vem boljše od teh dveh gospodov.  Zdravi!“  Lovro, ki ni bil ponosen na svoje junaštvo, je začel zagovarjati odhajajočega učitelja, da je dober, pošten človek, toda odljuden.  „Domišljavec je, kakor vsi učitelji,“ razsodil je Edvard. „Ti ljudje mislijo, da so zajeli modrost z veliko žlico.  Moj Bog, saj se je človek tudi kaj učil in zna kaj; izprašan ekonom iz Ogerskega Starega grada!  A prevzeten vendar nisem.“  „Neotesano ljudstvo,“ menil je baron.  „Moški spol,“ omejeval je Edvard, „moški spol.  Dekleta so prijazna in pred vsem čedna, prav čedna; meni dopadajo mnogo bolj od gosposkih.  Pasma je čista; ni še vse zmešano in skrižano.  Gospod Bojanec, vi imate sestro.“  „Da, imam; a ne nosi klobuka,“ nasmehnil seje Lovro.  „To mi jako dopade,“ dejal je Edvard. „Jaz se oženim le s kmetskim dekletom, in če bi me vaša gospica sestra marala, jaz jo vzamem takoj.“  „Ali jo poznate?“ vprašal je Lovro.  „Dekleta poznam vse.“  „In imaš tudi vse rad,“ opomnil je baron.  „Baron, ti pretiravaš; a marsikatera tudi mene rada vidi.“  „Edvard, ti pretiravaš.“  Lovro ni hotel motiti gospodov v njunih pogovorih in se je poslovil.  „A na malico pridete k nam, gospod Bojanec,“ vabil je Edvard, in Lovro je obljubaval, če utegne, in napotil se urno proti Gorenji vasi.  Veselil se je v duhu, kako bode zopet sedel med svojimi dragimi, srečen, da jim more dejanski vrniti ljubezen, srečen v zavesti, da osrečuje njegova sreča tudi njegove ljudi.  Kako bi jim pač najlepše izkazal svojo hvaležnost?  Oče je sam svoj in se brani dobrot; mati je navajena skromnega življenja; a sestra Metka, ta ne sme ostati kmetica.  Izobrazit jo bode dal v Ljubljano.  Ko ostane nekaj časa ljudem izpred oči, ne bo se nikdo čudil, če pride gosposka domov.  Potem bo gospodinjila njemu in — Edvardove besede, da bi vzel Metko v zakon, so se mu zdele uvaževanja vredne.  Zakaj bi Edvard ne vzel Metke, on pa Irme?  Napačno ne bi bilo, in zgodi se prav lehko; saj izravna denar vse neravnote.  Kako prijetno bo iznenadil s tem načrtom, ki je njemu tolikanj ugajal, roditelje in sestro!  Denaren ženin in premožna nevesta nimata pred kmeti nič menj veljave nego med gospodo!  Pred odhodom je bil naročil Zefi, naj pripravi izborno kosilo za štiri ljudi, in sam je bil šel v klet po več steklenic finih vin, katerih se ni upala načeti rajna teta; kajti da morajo biti ta dan vsi Bojančevi njegovi gostje, to se je razumelo.  V take prijetne misli vtopljen je prišel na dvorišče rojstne hiše.  Hlev na jedni, skedenj na drugi strani, nasproti hiša: vse kakor nekdaj.  Stopil je v vežo in vprašal glasno, če ni nikogar doma.  Pritekla je iz kuhinje sestra: „Oj, Lovro!“ Hotel jo je objeti; a ona seje branila, češ, da je preumazana.  „Kje pa so drugi?“ vprašal je Lovro.  „Mati so v hiši; oče pa tudi niso daleč.“ Lovro je stopil v sobo in burno pozdravil mater.  „Ali si še le sedaj prišel?“ vprašala je mati očitajoče.  Lovro se je izgovarjal, da je došel sinoči, a da jih ni hotel motiti, ker je bilo pozno.  „Za Majerjeve ni bilo prepozno, in teh se nisi bal motiti?  Kdaj pa si nas še motil, in če si prišel o polnoči?  Ali ti nismo vselej odprli in ti postregli?  O Lovro, Lovro!“ posilile so jo solze, da je sedla na stol in brisala si oči s predpasnikom.  Lovra je minevala dobra volja.  Čutil je nekoliko svojo krivico in nekoliko se jezil, da se mu tako zamerja.  Hodil je gori in doli po sobi in premišljeval, kaj bi rekel.  Pravil je, kako so ga prestregli Majerjevi, ki se jih ni mogel odkrižati, da bi mu bilo ljubše, če bi ga bili vzprejeli domači; toda ni jih bilo.  „Kar nič me nimate radi,“ je vzdihnil, meneč, da se brani najbolje, če postavi očitanje proti očitanju ter se pritoži, da se tako malo brigajo zanj, ki je vendar njih sin in ima pravico do njih ljubezni.  Materi se je že topilo srce, ko je vstopil oče z mrzlim pozdravom:  „Dober dan, Podkrajski gospod.  Kaj bo novega?“