(Mladost)  Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode  Odnesel to, kar misli so stvorile;  Pozabi koj nesreč prestanih škode  In ran, ki so se komaj zacelile,  Dokler, da smo brez dna polnili sode,  Zučé nas v starših letih časov sile.  Preširen  Če se uže prvi oddelek naše povesti začenja z aristokratičnim naslovom in se takoj od kraja suče okrog tistih boljših hiš, katerim ljudstvo po krivem pravi gradovi; če se vrti okoli ljudi, ki so bili do zadnjega časa večidel sovražniki našega narodnega prizadevanja: upamo, da nas ne bode nihče dolžil nij torističnih in fevdalnih misli niti da nam manjka poštenega demokratizma in rodoljubja.  Upamo to tolikanj trdneje, ker nismo namenjeni blagovoljnega bralca tirati po soparnih visocih sobanah nij po prešuštnih plesih, temuč ga peljemo v prosto, manj spačeno naravo človeškega življenja — ven na kmete. — In če eni trdijo, da ima vsak pisalec nehvaležno nalogo, kateri le nizko sega, in hoče iz dejanja in nehanja prostega naravnega človeka razpletati večno uganko človeškega srca in duševnega bitja, eni pak zopet menijo, da sta le pri izobražencih um in srce toliko razvita, da se utegne preiskovalec in pripovedovalec sè srečnejšim uspehom dela lotiti — obetamo precej tu, da bodemo skušali oba ta kroga v malo pohlevno podobo zediniti, kakor bode bralec videl, če z dobrotno prizanašljivostjo hodi za nami.  Sicer pa se moramo očito izpovedati, da mi zasebno ne verujemo niti prvi niti drugi omenjenih misli, temuč smo prepričani, da smo si vsi ljudjé v prvotnem vsi enaki: povsod tisto nepopisano in nepopisljivo, nerazumljeno in nerazumljivo človeško srce sè svojo vročo ljubeznijo in neznanskim sovraštvom, burnim veseljem in težečo žalostjo, tihim mirom in viharno strastjo.  Razloček v življenju sega pač v srce, budi dušo, uči človeka misliti, spreminja ga v obliki, v bistvu nikdar.  Gosposko selišče Zabrezje stoji na samoti.  Proti jugu je nekaj planjave, zabreško polje, po katerem se vije v čudnih kačjih ovinkih bela proga, okrajna cesta, ki drži mimo Zabrezja na eno stran proti veliki cesti, na drugo v sosednjo vas, uro hodá.  Tam konec polja na južni strani stoji na ravnini gozdič belih redkih brez, ki kakor stare device otožno povešajo svoje šibke veje, kakor bi se skrivaj jokale, da so ostale zapuščene samice sredi polja.  Na zahodu, kjer nekoliko svet proti selišču visi, raste takoj za vrtom gosta praprot mej pritlikavimi brinovimi grmi tjakaj do porasle smrekove gore, katera, kakor tam brezje, tudi na to stran daljni pogled zapira.  Samó na severno stran, kjer po strmem klancu rastó stare bukve noter do zabreškega poslopja, odpira se svet daleč po dolini, kjer stojé raztrošene posamezne hiše in vasi z belimi cerkvicami.  Samotna naselba Zabrezje je podolgasta hiša z enim nadstropjem, zarjavelega ozidja, starega dela.  Ogli so po čudnem starodavnem okusu sè plavo barvo prevlečeni poldrugi čevelj na široko in na zidu, ki je proti cesti obrnjen, naslikal je bogve kedaj umrli umetnik sé strahovitimi in vsemi barvami, kar jih božja mavrica premore, podobo matere božje sedem žalosti zraven svetega Florijana, ki večjo golido v roci drži, nego je goreča hiša, katero poliva.  Razen tega „grada“ vidi popotni človek še celo vrsto manjših in večjih poslopij na zapadni strani, katera so pol zidana, pol lesena, pol nekdanje stvarnosti, pol nove poprave.  Težko je nam, baš težko, ogniti se zapeljivi skušnjavi, razsnovati tu v daljšem sestavku zgodovino selišča Zabrezja.  Zakaj prilika se nam tu ponuja najlepša in zgodovinskih virov nam ne manjka.  Da-si bi pa radi povedali, kako je za cesarja Maksimilijana I. neki pregnan vitez tu v divjini prvi jel zidati dom in zemljo obdelovati, kako je pozneje njegov rod nesrečno poginil, kako je njegovo domovje prišlo v tuje roke, najprej menihom, pozneje nekemu grofu in nazadnje denašnji posestnici, komtesi Ovsenekovi, a vse to bi nam čitatelja ostrašilo, kateri zanimljivejšega poročila iz sedanjosti od nas pričakuje.  Na kamniti mizi pod velikanskim košatim orehom, ki je pred vežó zabreške hiše rastel uže črez sto let, stala je majhena skleda zraven svoje večje družabnice.  Po mizi je bil razgrnjen bel prt iz domačega platna, na prtu lesena žlica, pol hleba črnega kruha in nož na njem, ki nij bil posebno majhene ni priročne postave.  „Gospá, kosilo je napravljeno!“ vpila je precej priletna ženska tjakaj za poslednji ogel hiše, kjer je bilo v majheni gredici razno cvetovje zasajeno.  Toda nihče se na prvi poklic nij oglasil izza ogla.  „Gospa komtesa, kosilo bode mrzlo!“ vpije ženska vdrugič z neprijetnim glasom in si briše roke ob svoj ne ravno presnažni prt.  „Uže slišim!“ čuje se slaboten ženski glas in takoj za glasom pride z gredice ženska postava, ki počasi ob palici korači tjakaj do mize in do skled.  Bila je ta ženska nenavadno visoke in tanke rasti.  Zgornji del hrbtišča je bil uže zadobil krivino kakor velik vprašaj, tako da so se bile prsi uže popolnoma izgubile.  Obraza je bila žena suhega; špičast nos in ravno tak obradek sta veliko pripomogla, da so gube po licu in po čelu še bolj na videz prihajale.  Lasjé so bili sivi, kolikor se jih je videlo iz proste rute, v katero je bil zgornji del glave obvezan.  Po vsem je bilo soditi, da je komtesa silo stara.  Séde k mizi, primakne si veliko skledo in žlico, potem pak stori počasen in velik križ božji.  Če jed nij bila prej mrzla, morala je ohladiti se mej dolgo dolgo molitvijo, katero je molila s poluglasnim šepetanjem in začasnimi globokimi vzdihljaji, sosebno pri glavnih ali začetnih besedah.  Kosilo — ki nij bilo izvrstno ne posebno okusno niti samo po sebi niti po svojej pripravi — bilo je kmalu končano in za njim je prišla zopet dolga molitev sè sklenjenimi rokami in zbranim duhom. „Barba!“ zakliče komtesa in se skrbno ogleda, ali nij kaj poškodovana mej jedjo obleka — iz navadnega blaga in na videz precej ponošena.  „Kaj ukazujete?“ vpraša Barba, pospravljaje posodo in ostanke.  „Prinesi mi bukve, in potlej bodi tako dobra in pojdi v klet ter mi natoči vina z vodo.“  Barba, hišna, kuharica in prava gospodinja na Zabrezji, bila je uže precej daleč iz tistih let, v katerih človek včasi nema pameti, kakor stari ljudje rekajo.  Kar je ona ukazala, to je veljalo, če le stari gluhi hlapec Matijec nij ugovarjal.  Dokler njega nij bilo v hišo — in to je bilo pred desetimi leti — bila je Barba vsegamogočna.  Kdor je hotel na Zabrezji služiti, ta je moral biti Barbi po godu; kedaj, kaj in kam se ima katero žito sejati, to je ona vedela in samo ona.  Ko je pa prišel Matijec, skusila je, kar je baje uže več žensk pred njo skušalo, da je moški duh in moška moč na svetu hujša od ženske.  Dolgo sta se borila za vrhovno oblast; ta nij bil onemu pokoren: Matijec, ker je bil gluh in dostikrat nij slišal, kaj se mu veli, ampak delal po svojej modrej glavi — Barba ker nij hotela in je imela historično pravico za svojo stran.  Ni dvomiti, da bi bil gotovo Matijec padel v tem boji, ko bi bila Barba vse svoje orožje upotrebovala.  Iz službe bi mu bila rekla komtesa po Barbinem nasvetu, da bi Matijec še ne bil slišal kedaj in zakaj.  Ali če je bila Barba neusmiljena proti drugim ljudém, nij bila proti Matijcu.  Ljudje so govorili, da zato ne, ker sta si bila v starodavnem času „malo - takó“, česar Barba tudi na stara leta ni nehvaležno pozabila, bodi Matijec gluh ali ne bodi.  Tiho sta si tedaj na zadnje vsak nekaj priznala in Matijec je gospodoval po polji, v hosti in pri živini, Barba pak v hiši, v gospodinjstvu in kar še ostane.  Morda nam ta dva oblastnika drugje še na misel prideta, zdaj se vrnemo h komtesi pod oreh.  Barba jej prinese bukve in gre še po vino.  Komtesa odpre knjigo.  Bila je: Tomaža Kempčana hoja za Kristom.  Z naočniki, kateri so bili veliki kot volovski jarem pred hlevom, kakor je poredni pastir resnemu Matijcu nekedaj trdil, imela je zaznamovano, doklej je čitala včerajšnji dan.  Nataknila je le-té na koncu nosa in čitala.  Pri tem delu pak je migala z ustmi in zdaj pa zdaj povzdignila oči.  Barba prinese pijače.  Malo je je, toda za, gospó menda dovolj, zakaj po prvem požirku soditi nij posebna pivka.  „Barba!“ pravi gospa komtesa dekli, „za drevi zakolji dvoje Piščet, in še kaj napravi večerje.  Prišel bode mlad gospod.“  Barba se prestraši.  Dvoje piščet — bog nas varuj!  To je nekaj denarja in škoda velika za njeno premoženje, zakaj do denašnjega dné je Barba kuretino večidel za svoj žep prodajala.  To ženica pomisli in vpraša: „Ali ne bi bilo zadosti eno pišče?“  „Naj jih bo dvoje,“ pravi gospa. „Moje sestre sin je in želim, da se mu postreže.  Če človek sè pota pride, mora se okrepčati.  Napravi dve.“  „Pa vendar gospod več časa pri nas ne ostane?“ vpraša Barba.  „Ostane pri nas.“  „Joj pomagaj,“ pravi kuharica, „kaj mu bomo dajali!  Z nami ne bode hotel jesti, mesa pa nimamo.“  „Mesa nimamo, da, res je, prav praviš. — Pa čakaj, Barba, ali ne bi bilo dobro koga poslati k fari po meso?“  „In po belega kruha,“ dostavi Barba. „Denar, denar!“  „Res, tudi po kruh, prav govoriš,“ reče gospa, vstane izza mize in gre v hišo po denar.  Stara komtesa je stanovala in spala v sobi iz veže na levo, družinski izbi nasproti.  Ta soba je bila po svojej notranjej opravi celo nasprotna vnanjej obliki sela Zabrezja in njene lastnice same.  Bila je lepo pomalana in pohištvo je bilo umetnega in okusnega dela, kakor se nahaja le v bogatejših hišah tako imenovanih višjih stanov.  Po stenah je viselo nekaj slik, večidel reči iz svetih zgodb predočujočih, katerim bi pač tudi izvedenec ne bil mogel ničesa očitati.  Stara gospa odpre predal svitle omare, našteje Barbi nekaj srebrnine, potem pak se zopet vrne k svojej knjigi.  Barbi se je kaj čudno zdelo, kako je to, da komtesa denes rada denarje daje, ker, čeravno je vedela, da za kacega ubožnega ali za kako cerkveno potrebo rada mošnjo odpre, bilo jej je vendar tudi znano, da je komtesa, kar se dóma tiče, včasi ne dosti manj nego skopa.  Po malej cesti, ki je držala proti Zabrezju, drdral je pred mrakom tistega dne voziček, na katerem je sedel mlad gospod in se skrbno in radovedno ogledoval po lepej okolici — zdaj na to, zdaj na ono stran.  Spredaj je sedel starikav voznik z dolgim bičem v roci, katerega je večkrat zavihtel, da bi udaril po lepem, rejenem konji.  Toda če ga je zdaj in zdaj res udaril, bil je udarec le legek, samo položil je skoro bič nanj, da ga je opomnil, naj dirja še bolj.  „Ali je to Zabrezje?“ vpraša mladenič in se malo upogne naprej.  „Hi!“ rekel je voznik in rahlo udaril — ne po konji, ampak po komatu.  Gospod se domisli, da je voznik gluh, prime ga za ramo in ponavlja glasneje svoje vprašanje.  „Dober konj je, dober, jaz ga imam rajši ko sirca.  Pa tudi teče kot vrana na nebu,“ odgovarja Matijec misleč, da gospod konja hvali.  Še le ko poslednji sè prstom pokaže selišče, kateremu sta se bližala, pokima voznik in pravi: „To, to!  To je Zabrezje.“  Kmalu potem voz zavije sè ceste na stranski pot in nekaj trenotkov potem obstoji pred gradom.  Matijec se spravi z voza, otepe najprvo cestni prah sè svoje zašite pražnje obleke in se obrne, da bi gospodu na tla pomagal.  Pa ta je bil uže pred njim na nogah in je šel proti veži.  Bil je kacih štiri in dvajset let star, visoke postave.  Obraza je bil tacega, kakoršnega srečamo večkrat v življenji, in ki nas na prvi pogled ne veže, pa nam tudi zopern ni, ker nimamo ničesa grajati — tacega, ki nam dopada še le potem, če najdemo, da ima lastnik tudi precej razuma in srca.  Stara komtesa je stala na pragu.  Ko je mladega moža zagledala, razsvetilo se jej je obličje, dopadljivo je gledala čvrsto postavo in zdravo, rudečo barvo njegovega lica ter mu podala roko, katero je poljubil.  „Bog te sprejmi na Zabrezji in njegov blagoslov naj pride s teboj v hišo, Leon!“ dejala je poljubivši ga na čelo in oba sta šla v njeno sobo.  Sestra komtesina se je bila možila, in pozabivši svoje grofovske rodovine, v zakon vzela nekega višjega uradnika z navadnim neplemenitim imenom: Retelj.  S tem važnim korakom, storjenim samo iz vroče ljubezni, zamerila se je bila svojemu očetu tako, da jo je zavrgel in izbrisal iz števila svojih treh hčerá in iz zapisnika dedičev svojega, ne ravno velicega premoženja.  Iz tega zakona je bil Leon.  Kmalu po smrti svojega deda je izgubil tudi svoje roditelje za vrstjo in eno svojih tet.  Edina pomoč in zaslomba mu je bila od tega časa komtesa iz Zabrezja, katera je skrbela zanj, kakor mati, in sicer toliko laže, ker je sama ostala stara devica in tako nij imela razen njega nobenega sorodnika.  Uže za mladega je prišel Leon v neko odgojilnico v deželnem glavnem mestu in potem, ko nij hotel pobožnej teti skrivne želje izpolniti, da bi stopil v duhovenski stan, izšolal se je na višjem učilišči.  Do denašnjega dne svoje tete nij videl nikdar.  Poznal jo je samo iz pisem in kaj čuda, če je zdaj našel, da si je bil v svojej domišljiji vso drugačno podobo o njej ustvaril, kakor je bila v resnici.  Bil je tedaj večkrat v zadregi, ko ga je vpraševala pobožna žena kmalu po prvem seznanji reči, katerih nij pričakoval.  Kmalu pa je spoznal, kaj se sme komtesi na ravnost povedati, kaj ne.  „Pač menda nijsi v mestu veliko po plesih hodil?“ vprašuje teta.  „Prav malo,“ odgovori Leon; pa rudečica, ki ga je lahno oblila, pričala je, da se nij tako zeló sveta ogibal.  „A vendar le?“  „Nekoliko.  Rekli so mi, da je dobro, če človek svet poznava ...“  „Kolikor manj človek sveta pozná, tem laže umrje,“ reče komtesa. „Upam, da si tudi sv. izpoved redno opravljal, kakor se dobremu kristijanu spodobi — večkrat v letu.“  Čeravno je bil Leon po vsem svojem prepričanji dober kristijan, vendar tistega „večkrat v letu“ nij izpolnjeval.  Nevarno in nepolitično se mu je pa zdelo v tem resnico povedati, in da-si mu je bilo težko lagati se, zdelo se mu je vendar v tem hipu neogibljivo potrebno.  Laž je bila kratka, samo besedica: dà, pa bila je vendar laž, mladenič je zarudel.  Sreča, da stara ni dobro videla.  „To je prav,“ rekla je. „Kajti nič bi ti ne pomagala vsa tvoja velika učenost, ko bi boga pozabil in svete cerkve.  Jaz sem molila za-te in vedela sem, da dober ostaneš in da bodeš svojej materi podoben.  Tvoja mati, moja sestra, bila je dobrega srca in če jo je ljubezen do tvojega očeta tako daleč zapeljala, da je bila svojemu očetu nepokorna na njegova stara leta, to jej je bog gotovo odpustil, ker je rada molila.  Morda je tudi naš oče bil česa kriv v tem razporu, a mi ne smemo soditi.  Molimo Za-nju oba in upajmo, da sta se spravila gori nad nami, kjer vsak razloček in vsak razpor neha.“  Da se je razgovor tako zavil, to je bilo Leonu všeč, da-si ga je neka otožnost obšla, ko je čul govoriti o svojih roditeljih.  Očeta nij poznal skoro nič, le temno se je domišljal ljubega moža, ki ga je kot poltretje leto staro dete pestoval in ujčkal na kolenih.  Šest let pak je bil star, ko so mu zakopali milo mater.  Vesel je tedaj bil, da je mogel teto izpraševati natančneje o svojih starših.  Komtesa mu je sicer razkladala in popisovala reči precej na drobno, vendar se je videlo, da se ogiblje nekaterih situvacij in dogodkov.  Tudi o njenej preteklosti bi bil rad kaj zvedel, kakor se je iz nekaterih postranskih vprašanj videlo, a komtesa se je tudi o sebi ogibala govoriti.  Mislila je morda, da je Leon še premlad za take reči ali da je bolje, če domač človek tega ali tacega ne vé, ali pa nij hotela sama sebi spominov buditi, kateri so jej utegnili biti neprijetni in se nijso skladali s sedanjim njenim mišljenjem.  Ker znano je, da stari ljudjé, kakor tudi tisti, ki so se prenasitili uživanja na tem svetu, dobodo v poznejših letih neko mrzlejšo kri in ž njo drugo pamet, katera jim pripoveduje, kako neumno, ničemurno in minljivo je vse, kar mladino giblje, razburjuje in navdušuje.  Vse prvo nadstropje na zabrežjem gradu je bilo prazno.  Leon je imel tedaj stanovanj na izbiranje.  Izvolil si je sobico na vzhodno-severnem oglu, kjer je bil lep razgled črez gozdnati klanec, po dolini in po vinskih gorah, katere so jo v raztegnjenem pasu otočale na levej in zadnjej strani.  Soba sama na sebi nij bila prijetna.  Štiri gole bele stene in velika peč, precej majhene duri in okorna, nekoliko previsoka okna, to so bile vse le dvomljive lepote.  Vendar je Barba, ki je gospodu nasvetovala drugo lepšo in večjo sobo na nasprotni strani, takoj izpoznala, da je ta gospod svojeglav.  Morala je tedaj hlapcu pomagati gospodove reči le-sem znašati, potrebne omare za obleko in knjige itd. preskrbljevati.  Sicer pa menda ne smemo zamolčati, da tej ženski nij bilo bog vé kako po volji, da je še en človek prišel pod streho, ki bo hotel zapovedovati, ki ne bode za nobeno ni poljsko ni domače delo, temuč za samo potrato in škodo.  Vendar tega nij razodela živi duši, kakor Matijcu, ko sta po večerji tako dolgo obsedela, da je šla vsa druga družina spat.  Predno se je noč naredila, uredil je bil Leon svoje novo stanovanje in razvrstil posebno skrbno knjige svoje male, a izbrane knjižnice, prve tolažnice za bodoče dolgočasne dneve na samotnem Zabrezji.  Pri večerji je imel zopet dolg razgovor s teto komteso.  Da-si ravno mu je sem ter tja prav malo ugajal, bil je zató dober, ker je iz njega popolnoma spoznal tetin značaj in njene misli, kar je bilo zanj gotovo potrebno.  Pozno je bilo, ko je šel spat.  Ko je Leon v prvič na novi postelji ležal, zdelo se mu je, kakor da bi se denašnji dan njegovo življenje na drugi pot zavilo, in ta pot se mu nij videl tako lep kakor prej; domislil se je svojega dozdanjega neskrbnega življenja mej veselimi prijatelji in svojimi knjigami.  Ko je zaspal, prenesle so ga sanje daleč iz Zabrezja v poglavno mesto, v tobakovega dima polno, glasno krčmo, mej tovariše, ki so okrog mize pri pijači sedé zabavali se, smejé se in dražeč se mej soboj.  Spalo je na Zabrezji vse.  Le mlad hlapec je prišel tiho, prav tiho sè svojega ležišča na senu, ogrnil svojo luknjasto kamižolo, ki je pred konjskim hlevom na plugu ležala, ter se obrnil proti cesti, tam debel kol iz meje izpulil in ga na rame del kakor za brambovca in zvestega prijatelja proti nasprotnikom, potem pa ubral pot pod noge proti vasi, kjer je njegova ljuba stanovala in mu za nocoj obljubila, da bode skozi omreženo okence nekaj besedij govorila ž njim.  Temna noč je ležala po bukovem gozdu in po dolini.  Le posamezne luči so se videle iz daljave kakor kresnice.  In tiho je bilo vse; pač, sova se je včasi oglašala s svojim odurnim in nevabljivim ukanjem po gozdu in izpod klanca se je čulo šumenje po zadnjem dežji naraslega potoka in klopotanje urnega vretena, ki je gonilo zabreško žago.  Žaga, poslopje leseno, bila je lastnina gospé komtese.  V najemu jo je uže več let imel, kacih štirideset let star mož, ki so mu kmetje okrog rekali Šepec, ker je imel eno nogo od kolena navzdol leseno.  Sicer pa je bil žagar krepke in velikanske rasti, širok črez pleča in gorjé mu ga je bilo, kogar je sè sovražnim namenom dobil v svoje pesti, močne in trdé ko železne klešče.  Široki in rudeči njegov obraz se je lehko imenoval lep in po njem ne bi bil možu nihče štirideset let zaupal.  Le kadar ga je jeza obsula in je sè svojimi belimi zobmi zaškripal in zaškrtal in neznano čudno pogledal, bilo je marsikoga strah tega moža.  Žagar Šepec je ravno poslednjo desko iz naloženega bruna izrezal, vzel brlečo svetilnico v roke in šel zatvornico zapirat.  Nocoj je bil menda posebno slabe volje, ker klel je in vedno sam sè soboj govoril, ko je železnega mačka z vretena sprožil in potem uprl se v žagarski leseni žleb ter ga po pravilih in postavah svoje umetnosti na drugi konec porinil.  Veljalo je zdaj drugo gol navaliti pred žago.  Prva na vrsti je bila precej debela smreka.  Žagar je šepal trikrat okolo nje s svojo svetilnico in jo dobro ogledal.  Tri robate kletve so pričale, da se mu pretežka zdi, da bi jo sam zmagal.  Poslopje na žagi je imelo razen potrebne priprave samo streho, tako da je bilo na tri strani odprto, z jedno na vodo, z drugo v hosto.  Na enem konci pak je bila majhena lesena hišica, njegovo stanovanje.  Tjakaj se zdaj obrne in odpre ukajene črne duri in zavpije v temno izbo: „Ven pridite, obé!  Nij, da bi morali spati, jaz bi se pa sam ubijal!  Dolg jezik bi marsikdo imel, jaz pa delal.“  „Kaj pa je?“ vpraša ženski glas iz izbe.  „Jaz pravim, da ven pojdite, vi in Cilja; boste uže videli, kaj je.  Vrag vzemi take ljudi“, huduje se mož in se zopet vrne k deblu.  Potehta ga na vsakem koncu, nabere nekaj kolov in jame zopet rentačiti nad babnicami.  Takoj potem pride stara ženica ven in ž njo mlada deklica kacih trinajst let, obe samo na pol oblečeni.  „Kaj je pa treba kleti in greh delati?  Ali bi naju ne mogel z lepo besedo poklicati?“ reče stara mati, vide, da se sin z deblom upira.  „Nijsem vas klical, da bi jezik brusili.  Pomagajte, če hočete; če ne, pa pojdite in spite, da boste segnjili, še obe vkup,“ odgovori žagar.  Stara žena in deklica sta se spravili na drobnejši konec bruna, Šepec pak je s kolom prevagoval debelejši.  Bil je močnejši ko one dve obe vkup, njegov del je šel dobro naprej, ženski pa nijsta zmagali dela, da-si ste napenjali vse svoje človeške moči.  „Vrag vas! genite se no, mati, genite!  Drvena reč in nerodna.“ Rekši se sam bolj v sredi upre in ropotaje se smreka prevali in dobro pade na žágišče.  Kar je bilo še treba, uravná sam.  „Nič več vas nij treba, le izgubite se!“  Hči je šla v izbo nazaj, stara mati pak se je usedla na skládanico desk, uprla komolce v kolena in obraz zakrila v dlani.  Tako je sedela precej dolgo.  Sin je tačas zopet vodo odprl in žaga je urno tekala gori in doli.  Bilo je precej hladno, mrzla sapa je vlekla.  Vendar starka nij mislila, da bi šla v gorko izbo, sedela je tiho in se nij ganila.  „Zdaj vas nij treba, kaj zmrzujete in bolščite?  Svoje roke ste menda uže vendar videli in nij vam jih treba na oči držati,“ zamrmrá sin.  Zdaj se starka nij mogla več zdržati, začela je glasno jokati in rekla:  „Le zmerjaj me in reži nad menoj.  Dolgo ne boš, kmalu me bo bog rešil in k sebi poklical.  Če bi bilo pred, rajša bi videla; samo za Ciljo, tvojo hčer, skrbi me noč in dan.  Še drva boš na njej sekal, kadar mene ne bode.  Nobenega človeka ne bode imela, tako boš z njo ravnal kakor z menoj.“  „To se ve, da se vam prava krivica godi,“ reče sin, toda malo bolj pohlevno, materine solze so imele tudi zanj nekaj moči.  „Godi se mi, godi.  Na svetu ga nij človeka, ki bi se mu huje godilo.  Bog vé in sveta mati božja, da jaz nijsem tako sè svojimi starši ravnala.  In vendar bog obeta v četrtej zapovedi tacim otrokom, da se jim bo dobro godilo.  Jaz ne vem, zakaj mene tako kaznuje, on uže vé. — Nikoli ne govoriš lepe besede z menoj, temuč vselej me le z grdo oblajaš.  Molči, bog ti ne bode sreče dal in uže zdaj vidiš, kako ti gre.  Zakaj?  Zató, ker si boga pozabil in z menoj tako ravnaš.“  „Kdo vraga vam kaj hoče?  Ali vas ne pustim na miru?“  „O pustiš me, pustiš!  Nikoli mi ničesa ne poveš, če te vprašam; kar zadereš se nad menoj.  Tega nijsem zaslužila, bog vé, da ne.  Ko si bil ti še v zibeli in bolán, nijsem spala vse noči, vsake pol ure sem vstajala, luč pihala in za-te skrbela.  In potlej, ko si bil nogo zlomil in so ti jo odrezali in si toliko trpel, kdo ti je stregel noč in dan, kdo je zdravnika plačal, če ne jaz?  Ko smo sem prišli in je bila še tvoja rajnica živa, bil si še, in dobro se nam je godilo.  Zdaj pa je vse proč in tak si, da te nij prestajati.  Koliko sem že jaz prejokala in molitve storila, pa vse zastonj!  Bog, ti meni pomagaj!“ In zopet jo solze oblijo in glasno ihti.  Žagar ne reče ničesa; a poznalo se je na tem, kako je zagozdo med zažagano smreko zabijal, da so ga materine besede nekoliko ganile.  Kako bi bila mater potolažila ena sama prijazna, ljubezniva beseda iz sinovih ust!  Toda vnanja skorja je bila pretrda, ošabnost prevelika, da bi bil izdal, kar čuti.  Mislil je, da bi bilo sramotno materi pokazati, da so mu njene besede globlje segle, mislil je, da bi bila slabost, kar je bila njegova dolžnost.  In molčal je.  „Dobro se nam je godilo od kraja.  Zdaj pa nij več božjega blagoslova na žagi.  Gospé komtesi si pred plačeval vsako leto naprej, zdaj si jej uže za poldrugo leto dolžen najemnino.  Žena je dobra, vendar te vselej in zmirom ne bode čakala.  Pognala te bode po svetu in potem ne kaže meni ni tebi druzega kakor vreča beraška in hoja od hiše do hiše.  O moj bog, kako mi je hudó, če pomislim, da bi bil vse lehko plačal, ko ne bi pijančeval in zapravljal.“  To je sina speklo.  Kesal se je skoraj vselej, kadar je več denarja zapil, jezen je bil vselej, kadar se je tega domislil.  Jezen je bil tudi zdaj, ko mu je mati to očitala.  Srdito je vrgel svoje leseno kládivo ob tla in rekel: „To vam nič mar. Če zapijam, zapijam svoje.  Spat pojdite, meni nij nikogar treba, da bi mi gostolél na ušesa.“  „Svoje zapijaš?“ povzame zopet mati. „Ali ne veš, da si dolžan?  Ali ne vidiš, da deklè nima skoro kaj obleči v nedeljo, da jej je jope, rute, peče in vsega treba?  In da žita kmalu ne bomo imeli za enkrat v malin dati?  Pa vsega tega ti nij skrb, kadar pri vinu sediš in tisto babo napajaš — o bog mi grehe — tačas ti nij mar, da imaš hčer in mater doma.“  „Jaz pravim, da se mi poberite,“ kriči sin, kateremu je vest sama očitala in je svojo jezo izpustil nad tega, kogar je ravno pred soboj imel.  „Ne grem, ne!“ odgovori ženska. „Od mene bo božji sodnik tudi tvojo dušo terjal.  Opominjati te moram, vse ti moram povedati, ker sem uže enkrat začela.  V nedeljo popóludne, kadar medvé s Ciljo pri krščanskem nauku ostajevi, zbirajo se pri tebi igralci za denar in ti tudi igraš na kvarte.  Zato te pošteni ljudje čedalje bolj črté in čedalje manj dela imaš.  In kaj še, križani Jezus, da bi bila prej umrla, predno sem to slišala!  Ne zapravljaš zmirom sam denarja.  Kakor bi ga preveč imel!  Štirideset let si star, oženjen si uže bil, hčer imaš, premoženja nobenega, pameten bi imel biti, pa — noriš!  Noriš za ono grdo babo v vasi, ki se je drugih naveličala in se tebi obesila, ki je povsod znana, da jo je bog zapustil.  Oče nebeški!“  To je bilo sinu preveč.  Skočil je po konci, strahovito mater pogledal in z leseno zagozdo, ki jo je ravno v roci imel zamahnil, morda — ponevedoma.  „Le udari, udari!  Ubij me, samo poboljšaj se!“ dejala je žena.  Žagar vrže zagozdo od sebe, zapre žago, prekobali naglo nametane žaganice in zgine materi izpred očij.  Kacih štirideset korakov je Šepec šel po stezi, ki je držala v vas, v krčmo.  Mislil nij ničesa, tudi v krčmo iti ne; rojilo mu je po glavi; materine besede so ga bodle v srce kakor trnje, stresoval je z glavo, kvišku pogledoval in klel.  Stoj, kaj je to bilo!?  Zakaj Šepec naenkrat obstane, zakaj se je ustrašil?  Le-sem od žage se je zaslišal ropot, kakor bi kaka deska padla.  Pa ne samo to, tudi človeški krik se je slišal, kratek, obupen, skozi ušesa zvoneč.  To je bil materin krik.  Kaj se jej je zgodilo?  Vso svojo jezo pozabivši, tekel je žagar nazaj, kar je mogla lesena noga meseno dohajati.  Na žagi je bila tema, ob svetilnico se je Šepec spotaknil, bila je ugasnena.  Postane in posluša.  Nič se nij ganilo.  „Mati!“ zakliče.  Nihče ne odgovori.  Odpre duri in stopi naglo v izbo; potiplje na postelj.  Njegova hči je ležala tam in spala trdno, matere nij bilo.  Strašna misel ga obide, da je morda mati sama v vodo skočila, v jéz, kjer je bila globoka, in to zaradi njega.  Luč je napravljal, a delal je prehlastno, večkrat je zastonj kresal in v ogenj pihal, predno je svečavo imel v roci.  Z lučjo iz izbe stopivši, je brž izprevidel, kaj je.  Tla na žagi so bila narejena iz vegastih desk, izmej katerih je bila ena zlomljena, tako da se nij smelo stopiti nanjo, druge so se dale razmikati, ker so bile le redko razmetane.  Stara mati je svetilnico ugasila in v tistem trenotku pozabila, kod se sme hoditi, kod ne.  Tako se je pod njo ulomilo in padla je pod žago, več čevljev globoko, kjer so debele skale ležale.  Šepec posveti dol v luknjo, vidi mater ležati, oglasi se mu pa ne.  Hitro lestvo spusti dol.  Ker sè svojo leseno peto nij mogel po lestvi, pomagal si je s koleni in kmalu prinesel staro mater na rami.  Zavedela se nij nič.  Tresel se je, ko jo je v izbo nesel in mislil, da je mrtva.  „Cilja, vstani, Cilja!“ kliče Šepec svojo hčer.  Deklica plane po konci in zakriči, ko vidi ljubo staro bábico krvavo in v nesvesti.  „Vode, vode daj, deklè, in moli!“ prosi žagar.  Da-si ravno se je deklica vsa tresla in nij vedela, kje je nij kaj je, prinesla je vode, močila staro mater in molila naglas.  In tudi oče, katerega uže dolgo nij slišala moliti, molil je zdaj ž njo vred in klical mater.  Stara žena je naposled odprla oči.  Videla je, da je sinu v naročji, da jej prijazno piti ponuja, in pila je vode.  Slišala je, da jo vpraša prijazno, če ne sočutno, kako jej je, kaj jo boli, kam se je pobila, kaj bi rada, in odgovorila je: dobro bode, nič hudega ni.  In res je bilo kmalu bolje, tako da se je na postelji usedla.  Zdaj je šel Šepec ven, odprl zatvornico in zopet začel žagati.  Deklica in stara mati sta sami ostali v izbi.  Večkrat pak se je starki zdelo, kakor bi se tiho in skrivaj duri majheno odslonile in bi jeden noter gledal, kaj dela.  In solza je pritekla starej majki po lici, solza veselja, zakaj mislila je: „Saj ima vendar še dobro srce, moj sin!  Kako mi je stregel, kako skrbi za-me!  Nij napačen človek, le ljudjé so ga tacega naredili.“  Kako malo je treba marsikateremu, da se mu utolaži bridka žalost ali da se mu spreobrne v veselje: temu prijazna beseda, onemu nekaj kapljic vina, temu malo puhlega počaščenja, onemu malo iz cunj narejenega papirja, ki se mu denar pravi.  In vendar toliko je žalosti in tuge po tem svetu!  Lepo je vstajalo drugo jutro solnce v vzhodu, kakor bi srečo obetalo vsem ljudém in stvarém po daljni božji zemlji, kakor bi se veselilo svojih zemeljskih otrók, od berača, ki je vstal sè svoje postelje na listju, kjer je s psom v továrištvu spal, do bogatega meščana, kateremu je skozi veliko okno na mehke blazine sijalo.  Kako ne bi bilo veselo!  Videlo je skesanega človeka, človeka ki je imel dobre namene, lepe sklepe.  Žagar Šepec je navsezgodaj koračil po stezi proti Zabrezju.  Šel je gospe komtese prosit, prosit, da bi ga še nekaj časa za dolg čakala; po potu pak je premišljal svoje življenje, rotil se je, da ne bode več pijančeval, da bode pridno delal, da si bode vsako misel na drugo ženitev iz glave izbil, da ne bo sè svojo izvoljeno več govoril, da bode z materjo in hčerjo lepo ravnal.  O nameni, koliko je vas mej nami storjenih, koliko pozabljenih!  Komtesa je pod orehom svojo jutranjo dolgo molitev opravljala, ko je stopil Šepec pred-njo, klobuk pod pázduho in potuhnjeno upognjen. „Gospa žlahtna —!“ začne žagar, toda komtesa se v molitvi nij dala motiti.  Leon, ki je okoli poslopja ogledoval to in ono svoje nove domačije, prišel je ravno izza ogla.  Nanj je komtesa pokazala in rekla Šepcu: „Onemu gospodu povej, česa bi rad.“  Leon je to slišal in počakal moža z leseno nogo.  Žagarja pak je mrzel pot spreletel po hrbtu.  Nikdar še nij slišal, da je kak gospodar na Zabrezji.  Gotovo je hud, gotovo nij tako dober kot stara komtesa, ta me ne bode čakal, pognal me bode z žage, če mu brž ne plačam.  Ta misel ga tako obsede, da ni mogel besedice spregovoriti, ko je pred Leonom stal.  Še le ko ga je ta prijazno vprašal, česa bi rad, reče na pol tiho: „Gospod žlahtni, jaz sem vam dolžen.“  „Meni?“ vpraša gospod.  „Gospá pravijo, da je vseeno, njim ali vam, menda.  Jaz imam vašo žago tu doli pod klancem v najem, pa — — plačal še nijsem in — prosim, da bi — —“  „Še počakali, ne?“  Žagar pokima in v tla pogleda.  „Kako dolgo?“  Šepec malo poguma dobi, pogleda kvišku in reče: „Samo šest tednov še.“  „Ali boste pa mogli plačati v šestih tednih?“  „O, hočem skušati.  Ljudjé so mi še nekaj dolžni, poterjal bodem.  In pogorelci v Malej vasi mi bodo dali zaslužka.“  „Podaljšajte si obrok.  Šest tednov je malo.  Recite več, pol leta, samo mož besede ostanite.  Eno leto vas bomo čakali, ali je dovolj eno leto?“  Šepec pokima, lice se mu razjasni, pristopi, da bi gospodu roko poljubil.  Toda smehljaje se mu ta odmakne in pravi: „Pridem pogledat, kako delate in kakova je žaga.“  V mestu izrejen, Leon nij dobro poznal slovenskega kmeta.  Bilo mu je tedaj veselje govoriti z možem, opazovati njegovo boječe obnašanje in izvirno stavljene in izgovorjene besede.  Izpraševal ga je marsikaj, kako je to, da ima leseno nogo, če lehko hodi in dela ž njo, če ima kaj družine itd.  Prav zadovoljen sam s soboj je šel torej Šepec z Zabrezja.  Eno leto!  Za celo leto je bila vélika skrb odložena!  Ali podoben je Šepec tistemu hlapcu v sv. evangeliji, kateremu je bil velik dolg odpuščen, on pak je svoje male neusmiljeno poterjeval.  Mej potom začne namreč žagar številiti, koliko mu je ta, koliko oni na dolgu za zrezane deske; jeden mu ima dati poldrugi goldinar, jeden dva; jeden petnajst, jeden nekaj manj grošev. „Vsi morajo plačati!“  In ko tako premišlja, zaščegetá ga v goltanci nekaj tacega kakor žeja, a ne pu vodi, ampak žeja do vina, cekinastega sladkega vina, kakor je vedel zanj doli v vasi v prvi krčmi.  Obstane, izvleče mošnjico iz žepa, in prešteje.  Še je bilo nekaj okroglega v njej.  Samo en maseljček bi ga pil.  To bi se hitro zgodilo in nihče ne bi vedel.  Materi bi dejal, da je bil v gradu tako dolgo. — Pa ne, tega ne!  Davi je za trdno sklenil, da ne bode več pil, ni vina ni žganja.  Skušnjava se mora premagati, namenov ne prelamljati.  Le domov na delo! — Pa — saj je celo noč delal nocoj, voda je z jeza močno potekla, naj se nabere; človek samo enkrat živi, iz mesa je, telesu mora nekaj privoščiti.  Samo en maseljček denes, potlej ne več.  Za denar nij sila, saj je dolg za celo leto odložen, hejo!  In poterja lehko v vasi gredoč, ne gre nalašč v krčmo.  Popijmo še denes malo vina, naj se pes obesi, naj ves svet vrag pobere!  In Šepec krene proti cesti in po cesti — v krčmo.  Prva hiša v farnej vasi je bila krčma.  Mlada žena je na pragu stala in z vabljivim smehljajem pozdravila Šepca, ker ta je bil jeden najboljših pivcev, in taki so krčmaricam vselej po godu.  Šepec je stopil v izbo, usedel se za mizo in takoj je bilo po prvem maselci.  To nij bilo nič; komaj grlo se je zmočilo.  Skušnjava ga je obhajala, da bi še druzega.  A domov se mu je mudilo, izvlekel je mošnjo in počasi nekaj denarja naštel, premišljal in — porinil prazno steklenico.  Bil je drugi maselc.  Ta prazen, napolnil se je tretji — naj se vrag obesi, kjer so trije, tam je lehko četrti.  In prišlo je veselje v glavo, in kdo ne bode pil v veselji?  Naj vse vrag vzame! pravi Šepec in pije.  Proti mraku je glava postajala težka, jezik se je zavaljeval.  Šepec se na mizo nasloni in zaspi v miru in pokoji.  Noč je uže bila, ko se vzbudi.  Več gostov je sedelo krog mize.  Vsi so ponudili Šepcu piti.  Spodobilo se je, da je tudi on dal za poliček, da je vrnil.  Tudi je bil malo bolán, glava ga je bolela, treba je bilo ozdraviti se, klin s klinom zbijati.  Pozno je bilo, ko je šel iz krčme, zadnji.  Mošnja je bila prazna, a glava polna.  Domú nij hotel iti nocoj.  Obrnil se je proti drugemu koncu vasi.  Tam je stala majhena lesena bajta.  Šepec potrka.  Oglasi se ženska od znotraj in mala vrata se odpró.  Žagar tava po temi in pride v izbo.  Luč se je naredila in videla se je precej velika Ženska, debeluhastega obličja, stara kacih trideset let.  Obraz, ki je bil še precej čeden, pričal je po velicih ustnih, po nabranem čelu in nekaj čudnej prikazni v njenih nelepih očéh, da je uže veliko živela in poznala skrb in strast.  Čarobno je obsevala užgana trska žensko postavo in žagarja, ki se je usedel na klop in glavo povešal, ter stare stene lesene koče, v vseh kotih polne cunj in razne šare.  „Kaj si pa prišel?“ vpraša ženska osorno. — „Kadar si pijan, prideš, drugokrat ne; pojdi še zdaj kimat in dremat, kamor hočeš.“  Žagar vstane, zašepéta, da bi padel, pa se zopet ujame sè svojo leseno nogo.  Potem se v sredi ustopi in poje:  „Začela se je togotiti,  Tobaka ne boš smel kaditi.“  „Pojdi, spravi se,“ vpije ženska.  „Ali me nemaš nič rada, hudir!  Jaz te bodem vzel, Mreta, za ženo vzel, naj pravijo, kar hočejo!  Ali me nemaš prav nič rada!“  „Pijanec!“  „Tiho, tiho! — Nič pijan! — Kaj pijan, nič pijan!“  In hotel je žensko objeti.  Pehnila ga je od sebe.  Ne vemo, ali zató, ker je bil pijan, ali iz vestnosti in bogaboječnosti.  Ker drugi dve lastnosti nijsta bili znani pri njej, verjemimo, da samo zarad tega, ker se je napil brez nje.  Ne grem domov ne, tukaj ostanem pri tebi,“ pravi žagar.  Toda ženska odpre duri in vrata, vrže gorečo luč na tla in jo pohodi, potem pa prime žagarja pod pázduho in ga vleče ven, rekoč: „Da bi te vsi, — bomo videli, če pojdeš ali ne!  Pijanca jaz ne maram, kadar boš trezev, pa pridi.“  In predno je žagar vedel kako in kaj, bil je na hladnem.  Mislil je, da je še-le prišel, in zopet začel na oknice trkati in vpiti: „Mreta, odpri, Mreta!“ Pa nihče nij odprl.  Šepec se spusti ob vasi proti domu.  Po potu pak se nad svojo izvoljeno jezi, ter jej v oblake kričé taka imena daje, kakoršnih pero ne more zapisati na papir bele barve, barve nedolžnosti.  Da-si lesenonog, trd in vina poln, je žagar vendar še dobro Hodil, po sredi pota.  Kadar se mu je posebno v glavi zavrtilo, postal je malo in potem zopet dalje mahal.  Drugače je bilo, ko je v hosto prišel.  Tam korenine rastó črez pot.  Spotakne se in pade.  Vstati ne more, lesena noga je trda.  Zadremlje in spi trd, srečen spanec brez divjih sanj, brez zavednosti, kakor ga spé otroci v zibeli, pravični ljudjé in mrtvi.  Pravijo ljudjé, in verjemimo še mi, da ta svet uže dolgo dolgo let stoji.  In veliko ljudstva je bilo pred nami na tem svetu, veliko ga je z nami.  Vsi ti prednamci so kolikor toliko premišljali, naši vrstniki mislijo tudi mnogo.  Menil bi tedaj človek po vsej pravici, da smo se vsi pobogali in zedinili v odgovoru na vprašanje, kaj je svet in življenje.  Pa žalibog, da nij res!  Eni pevajo in pravijo, da je dolina solz, ječa, polna gnjilobe; drugi zopet nasprotno pričajo, da je človek tú lehko srečen, če le hoče, da se mu vse smeje, da je vse življenje vesela komedija, katere poslednji akt — tega ne morejo tajiti — se končava s tragično — smrtjo.  Zaupamo častitemu bralcu, da je sam uže sodbo storil o tem predmetu, torej mu ne vrivamo svoje.  Leon in komtesa, njegova teta, sta bila, čeravno morda ne v poglavnej reči, različnih mislij o tem, kakor smo uže malo opomnili.  In bilo je to naravno.  Lahka mladost na pragu tega življenja in resna starost na pragu večnosti, to so razlike same po sebi.  Leon je pač to sprevidel takoj; ne brž stara teta.  Kajti kakor se človeku na starost vrne neka otročjest, tako mu pride nekaj idealne razglednosti iz mladih let nazaj, sosebno, če ga domišljija popušča in mu ginejo občutki burnih let in spomin posvetnega spoznanja in uživanja, če se je navadil, daleč od hrupa živeč le v sebi iskati sveta in gledati v skrivnostno visočino nad soboj.  Kakor mladenič v svojem optimizmu misli, da je vse dobro, vse lepo, kar vidi in kar ga čaka, tako starec včasi ne ume, zakaj drugi ljudjé ne mislijo tako, kakor on.  Leon je bil našel v starej grajskej ropotiji puško svojega deda.  Da bi si popoludanji čas kratil, šel je včasi v gozd, da-si je bil s svojim ostarelim orožjem in brez vsake vaje hostnim prebivalcem, štirinogatim in perutničastim, precej malo nevaren.  In vendar to gospé teti nij bilo po volji. „Kako moreš kakor krščanski človek veselje imeti, nedolžne živalice po nepotrebnem zalázovati?“ očitala mu je.  Ali mladost je nepoboljšljiva — še je hodil na lov.  Dobre četrt ure od Zabrezja je v samoti na hribu stala stara cerkvica iz predturških časov, posvečena svetemu Vidu.  Strop je bil lesen, streha iz starih trhlenih desk, stolpec nizek in dva zvona ne veliko večja od obilih loncev.  Vsako leto se je tu enkrat maša brala; poleti je o poludne angelsko češčenje zvonil, kdor je ravno mimo prišel, pozimi v snegu pak je sv. Vid zapuščen od molivcev in ljudij sam pomladi čakal.  Tjakaj je hodila komtesa v gorkih popoldanjih poletnih dnevih molit.  Tudi Leona je nekoč s seboj vabila.  Toda žalostna je bila, ko je videla, da je bila njegova molitev silo kratka in se je potlej bolj za to pečal, starinska zidovja, dvomljive umetnosti v altarji in razpokani strop ogledovati. „Premalo moliš, Leon!“ rekla mu je mejpotoma proti domu.  Ali mladost je nepoboljšljiva, več nij šel ž njo k sv. Vidu molit.  Drugo krat je hotela vedeti, kaj čita.  Leon je bil pustil knjigo pod orehom.  Bil je Preširen.  Teta vzame knjigo in čita; da je to na svetu, tega nij vedela.  Tudi Leon se je bil s tem pesnikom in z natančnejšim znanjem domačega jezika in njegovega malega slovstva seznanil še le na tujem v druščini svojih rojakov in tovarišev.  „Čemu to bereš?“ dejala mu je teta. „Ali je to potrebno?  Ali se kaj pametnega učiš iz tega?  Pusti tako berilo.  Tudi jaz sem nekedaj brala take reči za kratek čas in veselje.  A verjemi mi, da več škodujejo, nego koriste.  Človeku nij potem nič mar za to, kar je zveličalno in kar je za to življenje potrebno.  Beri rajši podučilne reči.“  „Jaz pa mislim, da je najbolje oboje.  Kajti, kdor bi hotel samo resnobne in koristne reči brati in učiti se jih, lepoznanske in prijetne umetnosti pa bi zametal in zaničeval, ta ne bi delal po božjej volji nij po njegovem izgledu.  Bog nij samo žita na polji ustvaril in nij samo jedilnim zeliščem rasti dal, ampak tudi vijolici je dal življenje in roži.“  „Tako?  Prijetne umetnosti denašnji dan imenujete to, kar je zapeljivo, da mlademu človeku um zmeša in ga ovara?  Vijolica je nedolžna in ne smeš je primerjati tacim knjigam.  Le eno je potrebno, da dušo bogu ohranimo.“  Teta komtesa je stara, njej gre čast, njena beseda naj velja, naj bo zadnja, mislil si je Leon in kakor bi bil rad ugovarjal, nij si upal.  Da bi pa teti pokazal, da zna za silo še kaj druzega čitati, vzel je drugi dan v njeni knjižnici debele bukve v latinskem jeziku: „De civitate Dei“ in je čital, da ga je komtesa videla.  Starka sicer nij vedela, kaj je tam notri pisano, kajti latinskega nij znala, pa vedela je, da je te bukve spisal sv. Avguštin.  Zató je bila sama sebe in mladeniča vesela.  Prišla je nedelja.  Gluhi Matijec je dobil povelje, naj napreže oba konja in naj izvleče kočijo iz lope.  Matijec je sicer mrmral in hudo gledal in nij mogel razumeti, zakaj ne bi bil stari koleselj, kakor za vselej, še za to nedeljo dober.  Jezilo ga je pak zató, ker je moral v svojej pražnjej obleki pajčevine iz kočije, uže dolgo ne rabljene, snažiti in ometati.  Barbi je potožil, drugemu si nij upal, ker le ona je imela srce, ki ga je razumelo. „Saj sem povedala, da bode tako!“ — dejala je ta žena Matijcu skrivaj. — „Kar se kaj zmisli gospod in nas nobenega ne vpraša, ali je prav ali nij prav.“ Matijec, ki nij vedel, kaj ona govori, odkima in gre zopet h konjem.  Njegovo jezo sta še konja čutila cel pot do farne cerkve, ker večkrat je bič pal po hrbtu, in drdral je voz kakor božja strela. „Treba je, da te z gospodom fajmoštrom seznanim.  On je učen in dober služabnik svete cerkve in vsega spoštovanja vreden,“ pravi komtesa, ko sta z voza stopila.  Hotel ali ne hotel, Leon je moral k župniku.  Ta gospod je bil majhen mož, post in pomanjkanje vsakdanjega kruha se mu nij poznalo.  Na hipohondriji bolan je bil osoren in zadiren proti svojim farmanom, pa dober pridigar in skrben za čast in lepoto hiše božje.  Proti komtesi se je obnašal pa posebno prijazno, kajti vedel je bolje ko marsikdo, da je komtesa žena po božji volji, prava kristijana, da njena desnica rada dáje, za kar levica ne zna, bodisi za farne uboge, ali za popravo kacega oltarja pri Mariji devici čistega spočetja.  Ko sta stopila v njegovo sobo, razgladile so se gube po njegovem čelu in, odzdravljaje na: „hvaljen bodi“ pokloni se komtesi in kakor vprašaje pogleda Leona.  Komtesa pové, da je to njene pokojne sestre sin, ki na Zabrezji ostane, in gospod župnik pravi: „Lepo, lepo, prav, prav!  Zeló me veseli.“  Potem pa natakne očala na nos in povzdigne tako preskrbljene oči in premeri svojo novo ovčico.  Menda mu je bil Leon po gudu, kajti kar je mož potem rekel, bilo je frazi podobno, ki jo imenujemo poklon, in se je nanašalo na neko enakost v obrazih, katere v resnici nij bilo mej komteso in mladim njenim sorodnikom.  Mislimo, da nam bode bralec hvaležen, če izpustimo daljni razgovor, ki se je plel o navadnih rečéh.  Omenimo le, da je bil gospod župnik tako prijazen, da je po slovesu svoja gosta do cerkve izpremil in jima nekoliko povedal, o čem bode njegov kaplan denes pridigoval in kako zadovoljen je s tem pobožnim in pridnim pomočnikom v vinogradu Gospodovem.  Leonu pak je še posebej pokazal, kod se pride na stranski kor, kjer se dobro k oltarju in na prižnico vidi in kamor navadno hodijo civilni ljudjé njegove fare.  Število teh „civilnih“ ljudij v fari nij bilo veliko, kakor je Leon izprevidel, ko je na omenjeno mesto prišel.  Peka, štacunarja in vinskega dacarja prištevši, jih nij bilo več ko dvajset moškega in ženskega spola.  Večina mej njimi pa je imela precej greha radovednosti nad soboj, kajti, ko je Leon po stopnicah gori prišel, obrnilo se je veliko oči nanj, glave so se stikale in izpraševal je pek dacarja, dacar sodnijskega adjunkta debelo ženo, kdo je to, tako da je bilo mladega tujca skoro malo sram in se je hitro usedel v zadnjo klop.  Ko so oni njega ogledovati nehali, začel je on povračati in je precej naglo storil svojo sodbo.  Ta je bila sicer prav ostra, pa ne rečemo, da bi bila sploh krivična.  Tam je davkar široko sedel in prepričan svoje veljave, tobačnico odpiral, kakor bi hotel reči: jaz, cesarski uradnik, vas imam vse okolo pod palcem.  In za njim jo bila žena, s čudnim neokusnim pokrivalom, glavo pobožno na desno stran držé, da bi se videl po njeni misli lepi vrat in molitvene bukvice, z zlatim obrezkom in jeklom okovane, nemškega jezika, visoko pred soboj, da bi soseda, nevedna pekovka, vedela, da zna nemško čitati.  Filistrstvo in nič druščine! mislil je Leon.  Pa kmalu je nekoliko svoje ostre sodbe sam pri sebi oporekel.  Zagledal je bil namreč tam prav odspredaj v kotu dve gospójici sedeti.  Obrneni sta bili sicer obe od njega in se nijsta ozirali ni na stran nij nazaj, tako da obrazov nij mogel videti; a po rasti in vsem soditi ste bili lehko obe mladi in lepi.  Rad bi bil zvedel, kdo sta in od kod.  A bil je neznan sè svojim sosedom in meni nič tebi nič vprašati ga, nij se spodobilo.  Mej pridigo se je nagnila večja malo na stran in svojej manjšej tovarišici nekaj na uho povedala.  Leon je videl polovico lepega obraza.  V tistem hipu je njegov sosed tobačnico odprl in tudi Leonu ponudil svojega duhana.  Da-si ravno se mu nij dremalo in sicer tobaka za nos nij mogel trpeti, vzame vendar nekaj tega prahú in se staremu gospodu zahvaljuje.  Le-temu se je to tako dobro zdelo, da je začel šepetaje poskušati razgovor, najprvo kritikovaje kaplana, kako pridiguje in kako bi moral, potem pripovedovaje, da je vroč dan denes.  Tako je Leon dobil priliko vprašati, kdo in čegavi sta one deklici.  „S pošte sta,“ — dejal je sosed. — „Ta na levej roki, mlajša, ki ima rumene lase, ta je poštarjeva hči.  Ta bo imela dote kacih 30,000, kadar pride njen dan.  Ona na desnej s črnimi lasmi, ona bleda, nij domača.  Od žlahte je, nema nič svojih ljudij in je uže več let na pošti.“  „Sirota torej, brez matere in očeta, kakor jaz,“ mislil si je Leon.  „Vi nijste v tem kraji doma, ne zamerite, mladi gospod?“ vpraša oni, ki je zdaj kakor za povračilo tudi hotel zvedeti, kako in kaj.  Leon mu ob kratkem pové. „A-há!“ odgovori mož zadovoljen.  A pridiga je bila končana in šepetanje ž njo.  Po maši so stali pred cerkvijo možjé kmetje v gručah, tobak napravljali in čakali, kaj bo od c. k. gosposke „na znanje dano,“ ker videli so, da se je birič posadil na visok zid in je šop papirja premetaval iz roke v roko.  Mlajši moški svet pak se je bil prav spredaj postavil ter smejé se in grohotaje ogledoval mimogredoče deklice.  Na strani je postal tudi Leon in si cigaro zažigal.  Nij mu bilo mar poslušati, kaj oznanjevalec c. k. kantonske gosposke v barbarskem jeziku od cesti, davkih in rubeščini kriči, čakal je le iz radovednosti, kakovšni sta oni dve deklici.  Kmalu sta prišli iz cerkve.  Nobena stvar menda nij bila uže večkrat po dobrih in slabih pisateljih popisana, nego lepo dekle.  Vemo, da ima blagovoljni bralec sam kak dober popis ali pa kar je še bolje — original pred očmi; zato njegovi domišljiji prepuščamo, da si po naznačenih črtah naslika dve lepi podobi in razločke med njima.  Ne more se reči, kateri bi bil Páris jabolko večje lepote dal, to je pa gotovo, da, ko bi bil Leon tak siten opravek dobil, potegnil bi se bil za večjo.  Morda je bil uže po simpatiji podkupljen, ker je namreč vedel, da je sirota brez staršev in bratov kakor on, da pri sorodnih ljudéh dobroto uživa, kakor on.  Zdelo se mu je, ko sta mimo njega šli, da je malo z očmi trenila na stran in ga pogledala; tudi se mu je zdelo, da so te oči črne, lepe oči.  In nekaj vesel je bil, ko sta se sè komteso peljala proti domu.  Mejpotoma je teto spraševal, ali mej letom ona obiskuje katero družino ali narobe.  Komtesa je odgovorila, da je na svojo starost opustila vsakršno svetno navado, da zdaj ona nikamor ne hodi in tudi druga sosednja gospoda malo malo na Zabrezje dohajejo.  Leon je zvedel, da s poštarjem in njegovo družino niti natančneje znana nij.  „To je pač škoda!“ rekel je sam pri sebi.  Okolo Zabrezja se je marsikaj premenilo prav v kratkem času.  Ta in ona nesnaga in nemarljivost se je odpravila, ker je mladi gospod tako hotel.  Matijec je večkrat z glavo majal in Barba je skrivaj roke sklepala, a nij se bilo pritožiti nikjer.  „Za boga svetega in križanega!  Ali je ta natančen!  Kaj sem pripovedovala, Matija, še od hiše naja požene!“ pravi ženica.  „Ka-áj?“ vpraša Matijec.  „Beračit pojdeva, beračit!  Bog se ti mene usmili, človek je vendar včasi delati znal in kaj poskrbeti.  Zdaj pa uže ne storim ničesa, stvarce ne, da bi bila temu gospodu po volji, ki je komaj iz plenic zlezel.  Včeraj sem si bila drv pred prag nanesla in brž je rekel, da jih naj pospravim, da so na potu, da je grdo!  Ti stvar vražja, kje si ti še bil, ko sem jaz drva pred vežo imela.  In stari plot mu nij prav, in trava ne sme rasti po gredi, ampak pesek naj bode po potih!  Kakor da bi bil pesek mehkejši od trave!“  „Krava mu nij všeč?“ vpraša Matijec. — „Krava, ki sem jo jaz izbral in kupil?  Naj jo gre pa sam kupovat, sam.  Največje vime je imela“ ...  „Beži, beži!  Ti si gluh in neumen.  Kdo se o kravi meni?  Jaz pravim: trava.“  „Nu, trava lepo raste po loki in v senožeti.“  Tako se nijsta mogla razumeti in razšla sta se.  Leon je večkrat sam v roko vzel žagico in rezilnik in kaj popravljal na vrtu ali v lopi.  Bilo mu je za kratek čas in veselje.  In menimo, da pri lepej čitalki ne bo izgubil veljave, katero bi mu radi ohranili, če je tudi za dela prijemal, katera nijso bila ravno zanj.  Naj za obrambo omenimo samo to, da je celó ruski cesar Peter véliki, ustanovitelj ruske velikosti, svoje dni ladje tesal in baje celo — zobé drl, katerih dejanj zgodopisci s pohvalo omenjajo.  Tako je enomerno prehajal teden za tednom prav v samotarskem življenji za živega in druščine potrebnega mladeniča.  Veselil se je vselej nedelje.  Pa bodi si da nij bil sam kriv, ali je naključje nagajalo, nikdar nij prilike dobil, da bi se z deklicama ali s poštarjem seznanil.  Soparno je bilo neko popoludne, ko je Leon puško vzel, psa poklical in skrivaj, da ne bi ga teta komtesa videla, na drugej strani za poslopji odšel v hosto.  Nij vedel, kaj bi počel, tudi zajca se mu nij ljubilo čakati.  Šel je naprej in naprej po hosti, tako, da nazadnje nij prav vedel, kje je in v čigavej lastnini.  Pred njim je bila globoka, podolgasta dolina.  Onkraj so bila bolj skalnata tla in le redke grmičaste bukvice so rasle mej mladim smrečjem.  Solnce se je uže precej na zahod pomaknilo in prijetna sapa je začela sopar razpihavati in šumeti po zelenem perju starih bukev nad njim.  Oglašala se je kukavica od daleč in druge ptice so veselo čvrlele okolo in okolo.  Onkraj doline se je slišalo žvenkljanje kravjih in kozjih zvoncev in zdaj pa zdaj ukanje neskrbnega pastirja.  Leon se usede na mahovje, položi puško ob sebi in obide ga nek neznan čut sreče in zadovoljnosti.  Saj je bilo vse okrog njega polno življenja; vse je dihalo veselje, in tudi njegova duša se je zlágala z naravo, ki ga je obdajala; tudi on se je veselil svojega bitja in nij poznal še grenkih skrbij, ki glojejo človeka, niti strasti, ki mu trgajo srce.  Vse, kar ga je dozdaj zlega doletelo, bilo je za trenotek hudó, pa premalo, da bi bilo žélo zasadilo in strup pustilo v njem; prešlo je lehko, lehko pozabljeno bilo.  Kozji pastir, ki je onkraj doline na robu visoke skale stal, zagledal je lovca in kakor iz nagajivosti začel peti:  Pisana ptica  Lepo mi poje,  V vejah skakljá.  Jaz sem pa lovec,  Puško zavzdignil,  Vstrelil jo bom.  Kaj sem storila?  Saj sem ti pela  Pesni lepé.  In ta prosta pesen jasno in glasno sè skale peta in od skal odmevajoča, zdela se je Leonu ena najlepših, kar jih je kedaj slišal. „Lepa je narava, lepša in višja pak je njena krona, človek.  In ako jej ostane zvest, ako se more v soglasji ž njo ohraniti, ima vse, ker ima mir.“ Tako je mislil.  Videl je lepo gladko površino, na dno nij videl.  Čeravno občutljiv za vse, kar povzdiguje in človeka v resnici in edino srečnega dela, bil je vendar še premlad, premalo sam in večjidel v prelahkej druščini, da bi bil globlje pogledal v rove, po katerih se pretekajo vladajoče reke človeškega dejanja in nehanja.  In kdo bi trdil, da nij bil bolj srečen nego marsikdo, ki je v lastnej in tujej nesreči, po svojem in druzih premišljevanji zadobil grenek dar izpoznanja, in tega vendar ne toliko, da bi se mu bila duša umirila, misli izčistile in bi prost vseh strastij in krivih razsodkov visoko nad tem mravljiščem stal, ki mu pravimo svet, in se mu — smehljal.  Mej raznovrstnimi mislimi, katere bode bralec po tej kratkej karakteristiki njegovega notranjega življenja posnel, prešlo je bilo precej časa, solnce se je bilo precej na zahod preobrnilo in vendar Leona še nij bila misel, da bi šel domov.  Njegov pes, ki je prej precej dolgo ležal ne daleč od njega, izgubil se je bil nekam in počakati ga je hotel, da bi kaj izpodil ali nazaj prišel.  Kmalu je čul lajanje, znamenje, da je na sledu, in stal je z napetim petelinom.  „He, gospod! ali imate kako pravico tod s puško hoditi?“  Ko se Leon na ta ne posebno prijazen klic obrne, zagleda dva lovca.  Prvi je bil v precej čednej lovskej obleki, z zelenim klobukom in dolgo rudečo brado, drugi pak je bil kmet.  Najprvo je menil Leon, da se tujec šali.  Takoj pa je videl, da je resen, ko je meni nič tebi nič, posegel po njegovej puški in dejal: „Prosim, dajte mi svoje orožje.  Kogar jaz na zemljišči svojega gospoda dobom, ta mora za kazen iz rok dati, kar ima nevarnega za zajce in lisice.“  Ni bolj neslovečega na možu kakor boječost, mislil si je Leon in obenem sklenil, da ne dá svojega orožja kar tako brez brambe iz rok.  Ker je bil precej trden, potegne za cev in iztrga tujcu puško iz rok tako hitro, kakor jo je bil oni prijel.  „Jaz ne vem, kdo ste in kaj hočete prav za prav od mene.  Jaz mislim, da stojim na svojem ali, če na svojem ne, vsaj na lastniji, ki spada pod Zabrezje.  Če sem pa črez mejo stopil, stopil sem nevedoma in puške ne boste imeli, dokler jo bodem mogel jaz v rokah držati.  Svetujem vama, da gresta svoj pot, jaz pojdem pa svoj.  Pretepa nijsem vesel, pa prej dobosta s kopitom po glavah, predno bosta puško imela.“  Ko je lovec slišal imenovati grad Zabrezje, bil je nekaj bolj Prijazen, in rekel je: „Ne zamerite, gospod! jaz vam prav nerad jemljem puško.  Vem, da ste samo zašli črez mejo.  Pa gospod Gorec, poštar, ta mi je zapovedal, da moram vsacega prijeti, kogar dobom na njegovem.  Vem, da, ko bi bil on tu, ne bi vam rekel nobene besede, ali jaz ne smem drugače.  Prosim vas, vdajte se z lepo.  Saj to nij nič, prav nič, nazaj jo boste dobili, kadar boste hoteli, samo da po-njo pridete ali pišete.  Iz Zabrezja do pošte nij daleč.“  „Tu imate puško,“ pravi Leon, obrne se in otide proti domu.  Da se je tako hitro premislil, nij bilo ravno zaradi logarjeve zgovornosti, temuč preštel je Leon reči drugače in prav vesel je bil, da se je tako naredilo.  Saj sta bili na pošti oni dve deklici, kateri je vsako nedeljo videl pri maši, s katerima se pa nikakor nij mogel seznaniti.  Zdaj se mu je lepa prilika našla.  Lehko je šel na pošto in imel je uzrok.  Ta misel mu je bila prijetna in preudarjal je cel pot, kako bi se dalo napraviti, da bi se ta posel na pošti toliko raztegnil, da ne bi bil samo kratek opravek, ampak da bi potem lehko v hišo dohajal, kajti na Zabrezji se mu je jelo uže precej dolg čas zdeti.  Stara komtesa je bila zanj kaj slaba druščina, ker v večnej molitvi in pobožnih knjigah ž njo govoriti nij bilo posebno po godu mladeniču, ki je bil preverjen, da je „veselega človeka bog vesel“.  Precej drugi dan se Leon nameni na pošto.  Teta ga nij pogrešala, če ga vse dopoludne in popoludne nij bilo.  Tedaj jo je malokedaj vprašal in jej malokedaj povedal, kam gre.  Bližnji pot je bil črez hribec mimo samotnega, zapuščenega sv. Vida.  Pri tej cerkvici so v nekdanjih časih pokopavali.  Bil je nizek zid okrog in okrog, zdaj pa se je večjidel sesul, in le s travo porasla gomila je pričala, kod je držalo obzidje.  Le na južnej strani, kjer je bil zidič samo iz kamena, nij mogel ni dež ni veter razmetati skladov, tako, da je bil za dva sežnja na dolgo in dva komolca visoko ohranjen.  Tik tega zida je na tleh sedela naslonjena ženska čudne podobe.  Bila je silo velika, stara črez petdeset let in čudno pisano oblečena.  Zraven nje je stala košarna s polomljenim locajem in v košarni je bilo raznih cunj veliko, vrhu njih pak šop kvart, kakor ciganke prerokujejo na-nje.  Ruto je bila z glave potegnila, tako da so jej črni kratki lasjé mršavo viseli nekoliko po plečih in nekateri kodri po suhem, začrnelem licu.  Oko je bilo svitlo in bodeče, usta je vedno nekako na levo stran zategovala; le kadar se je nasmejala, zrasla so jej tako, da so poredni ljudjé dejali, da se hoče v ušesa vgrizniti.  Tačas pak se je tudi pokazala vrsta velicih, belih zob.  Da-si je solnce bilo prav vroče, sedela je ženska vendar že dolgo na mestu in vedno govorila sama sè soboj zdaj tiho, zdaj kričé.  Polovica tega samogovora so bile kletve.  Ko je zagledala od daleč Leona, stresla je svojo grivo, kvarte v roke vzela, široko noge od sebe pomolila ter začela kvarte prebiraje peti z visocim, precej lepim glasom:  Garváj durdáj dideldáj!  Na čelu je lišáj, lišáj!  Na belem lici  Sedita bradovici,  Oj dve bradovici!  „Vrag, to je lep človek“ — govori ženska. — „Neža Rožmarinka, ta bi bil za-te, primi ga, ta ne sme uiti.  Garvaj-durdaj!  Lep Človek, kakor hudič!  Moj košek, kje je moj košek?“  Rekši popade košarno, postavi svojo velikansko postavo pokonci in se nastavi na pot.  „Kam greste, moj lepi mladi?“ vpraša Leona in ga nekako prežeče pogleda, da se nij vedelo, ali je pogled bolj poželjiv, hudoben, ali dobrovoljen.  Leon nij bil boječ in vendar mu je bilo čudno, ko je stal tej norej ženski nasproti.  Videl jo je uže prej, vselej je bila pijana in posebno njemu zoperna.  Ogne se jej s pota in pravi: „Kaj ti mar, copernica, spravi se mi izpod nog.“  „Jaz copernica?  Neža Rožmarinka je poštena žena, lepa žena, prava žena.  Vrag vé, da nijsem copernica.  Moj oče je bil lep mož, Rožmarin je bil mož, pa ti si še lepši, na mojo dušo, da si lepši.“  Leon je hotel dalje iti, ali Neža Rožmarinka se vstopi pred-enj in mu ne dá naprej.  „Daj roko, lepi moj mladi! jaz ti bom povedala, kaj te čaka.  Daj roko, Neža je prava žena, ona veliko vé.“  Mladenič jej da nekaj drobiža, katerega Rožmarinka brez vse zahvale v košarno vrže.  „Ne pojdeš ne, lepi moj“ — pravi potem in se zopet vstopi Pred-enj, obe roki raztegnivši. — „Čakaj, da ti iz kvart srečo povem.  Ravno tebi hočem povedati in denes.  Če ne bodeš poslušal, čuvaj se me, — —“  Konec stavka je bilo več kletev.  Leon je bil radoveden, kaj mu bode divja žena povedala; zató je postal.  Rožmarinka se vsede na tla, vzame kvarte in je jame razmétati po travi v tri vrste.  Potem jih nekaj časa ogleduje, ogleduje mladeniča in začne praviti: „Kvarta kaže in pravi, da ste bili v smrtnej nevarnosti, nij dolgo tega ...“  „Človek je vsak dan v smrtnej nevarnosti, to nij nič, če boljšega ne veš.“  „Tiho! — Vi imate enega človeka, ki mislite, da je prijatelj.  Ta vam je zavidljiv in bi vas v žlici vode vtopil. — Bolni ste bili na smrt in kmalu boste zopet, pa bo vse dobro izteklo.  Duhoven je tukaj na kvarti, vi bi bili kmalu duhoven, pa precej tukaj je deklica.  Zavoljo deklic niste duhoven — —“  Rožmarinka se začne smijati, da nij bilo konca ni kraja.  „Smrt, denar — ta dva sta vkup, to pomeni, da boste kmalu mnogo podedovali.  Otrok je tu zraven; to pomenja ljubezen, zakon in dolgo življenje.“  „Vse to lehko vsacemu poveš.  Jaz bi bolje govoril iz kvart, ko ti.  Ti ne veš ničesa,“ pravi Leon in otide.  „Jaz sem Neža Rožmarinka,“ vpije baba za njim, pobere kvarte po tleh, spravi jih v košek mej cunje in gre zopet ob zidu sest, kjer je prej bila.  Z glavo na rob zida naslonena, tako da so črni kodri viseli črez vrhnji kamen, gleda za Leonom in poje svoj: „Garvaj durdaj!“ Ko je bil mladenič uže precej daleč od nje, jame zopet sama sè soboj govoriti:  „Kako je lep ta fant.  Ko bi hotel umreti, ali ko bi ga kdo ubil, lepo bi bilo to kot vrag.  Rada bi ga videla mrtvega.  Škoda bi ga bilo pokopati, na mojo dušo, to bi bil lep mrtvec.“  V tem hipu jej od zad nekdo v lase poseže in kakor za zvonec trikrat udari z Nežino glavo ob kamnit rob.  Da-si ravno jo je moralo tako trkanje boleti, vendar nij dala nij najmanjšega glasú od sebe, temuč za trenotek je oči zatisnila, čudno usta zvila in takoj potem skočila na noge.  „Jaz ti bom uže pokazal, kaj se pravi dobremu človeku smrti želeti.  Prej tebe vrag vzame nego onega gospoda.“  Te besede je govoril žagar Šepec na onej strani nizkega zida.  Rožmarinka ga srdito pogleda, ne reče pa nobene besede.  Še le ko Šepec otide po stezi za Leonom, vzdigne baba svojo veliko pest, trese grivato glavo in kriči: „Le počakaj, čakaj, ti krevlja!  Snideva se, gorjé ti ga bode.  Že prav!“  „Ko bi prav ne bilo, pa te ne bi bil lasal,“ oglasi se Šepec nazaj.  „Uže prav, krevlja, rogovila!  Gorjé ti ga bodi!“ vpije Neža in izgine sè svojim koškom za cerkvijo.  „Kaj bode neki sveti Vid rekel tej babi, ki ravno pred njegovo cerkvijo kolne,“ mislil je Šepec po potu.  Da-siravno je imela Rožmarinka vse ciganske lastnosti nad soboj, vendar nij bila ciganka.  Vsak je vedel, da je doma iz samotne koče v sosednjej vinskej gori, kjer je njena sestra popolnem pametna in navadna žena še ob tem času gospodinjila, čeravno svoje blazne sestre nij hotela poznati, kadar sta se srečali.  Mej ljudmi nij bilo dognano, zakaj Rožmarinka — to ime si je sama dala — tako živi.  Eni so trdili, da je blazna, drugi, manjši in pametnejši del, so pa dejali, da je le spridena in malovredna.  Rožmarinka je strašno veliko pila, naj bode vina ali žganja, dobrega ali slabega.  Ne samo, da so jej dajali ljudjé, ki so se je bali kot vedežne in uročne ženske, zaslužila je veliko sè svojim prerokovanjem na kvarte.  Tako je bila skoro dan na dan pijana, in to jej je moralo možgane nekoliko zmešati in njeno govorjenje nenavadno predrugačiti.  Vsak, kdor pozna prosto ljudstvo, vé, kako vkoreninjena je vera in vraža; le škoda, da prva poslednje popolnoma iztrebiti ne more; včasi jo celó pospešuje pri tacih, ki so slabo podučeni ali ki poduka ne umejo prav.  Neža Rožmarinka je bila strah materam, ki so imele male otroke v zibeli ali — male prasce v hlevu.  Prve in druge so matere skrile, kadar je šla uročnica Neža mimo hiše.  In ko so otroci malo odrasli, strašili so je, da je bo Rožmarinka vzela v „košek“.  Tako je bila ta ženska povsod za strašilo tistim, ki se strašiti dadó.  Vse to pak je bilo dobro za bábnico.  Mnogo lažje je dobila, kar jej je bilo treba, nego vsak drug postopač.  Delala se je, kakor da ne bi nobenega človeka poznala, zraven tega pa si je dobro pomnila, kaj se o tem in o tej govori, kakšen je, itd.  To jej je pomoglo, da je lehko prerokovala, da je marsikomu včasi iz kvart povedala, kar je mislil, da sam vé; da je večkrat kaj uganila, kar se je potem res zgodilo.  Tako je bila posebno mladeničem in deklicam po godu, ki so jo, kakor v šali radi vpraševali za „srečo“, na videz smijali se temu, kar jim je pravila za denar ali pijačo, v srci pa dostikrat trdno verovali, da se bode tako zgodilo.  Mej tistimi, ki so bili neverni, bil je tudi žagar Šepec.  Tega moža je pa tudi sovražila Neža uže od nekedaj, kar jej je bil dokazal, da ona ne vé ničesar.  Bila je ta stvar taka:  Šepec, ki je bil za silo tudi tesar in sodar, nabijal je v jeseni premožnemu kmetu sode pred hramom v vinogradu.  Več mladih ljudij je bilo okrog njega in tudi Neža Rožmarinka je prerokovala za vrstjó vsem.  Do Šepca prišedši je hotela še njemu, on pa je trdil, da ne vé nič več o bodočnosti nego sam.  „Jaz celò vem, kaj ti zdaj misliš,“ pravi Rožmarinka.  Šepec je ravno imel obroč napet, takó da je en konec v roci držal, drugi muje pa bil v prsi vprt. „Ali res veš, kaj mislim?“ vpraša Šepec. „Res,“ pravi Rožmarinka.  V tistem hipu spusti on en konec napetega obroča, tako da babnico ravno po zobéh udari.  Kri jej je udarila, jela je grozovito kleti in tožiti; Šepec je pa mirno obroč zavezoval in smehljaje se dejal: „Saj si vedela, kaj mislim storiti, zakaj se nijsi umeknila.“  Da si je hromi mož s tem nevarno sovražnico naredil, to mu nij bilo mar.  Ne prav poldrugo uro od Zabrezja je pri velikej cesti pošta.  Samotna, precej velika in obširna hiša je sicer dobro četrt ure od bližnjega trga, vendar bi bil lastnik njen, gospod Gorec, rajši izgubo imel, nego da bi bil dal častno cesarsko službo iz rok.  Ljudjé v okolici se nijso pečali mnogo s tujim svetom, zató je Gorčeva pošta le posamezna pisma sprejemala in oddajala, postavim, če je kak vojak svojim ljudém na vsake kvatre pisal, kako se mu hudo godi, ali pa je župnik dobil vsako soboto kak cerkven časopis.  Še menjkrat se je naključilo, da bi bil kak popoten človek tod hodil in pošti dajal za vožnjo zaslužka.  Pa za vse to se gospodu poštarju nij bilo treba veliko meniti in se tudi v resnici nij menil.  Imel je največjo kmetijo v okolici in dovolj veselja do nje.  Pošta je bila za nameček, za čast in ime, kmetija pak je polnila mošnjo.  Žena mu je bila umrla, otrók nij imel več, ko eno hčer.  Tako je bilo razen družinčetov na pošti samo četvero glav: poštar, dve deklici, kateri iz cerkve poznamo, in mlad, boječ gospodek, nesrečen ženij, ki je v kanceliji sedeval in čakal, če se primeri, da kdo kaj prinese, ter užival lepo ime „ekspeditor“.  Ko je Leon prišel omenjenega popóludne do pošte, nij bilo nobene žive duše nikjer videti, razen velicega psa, ki je pred vežjó na solnci ležal in zagledavši tujca počasi vstal, trikrat debelo zalajal in se mrmraje zopet vlegel.  Tudi v veži nij bilo nikogar, da-si je bilo več vrat odprtih.  Ni se znal kam obrniti.  Naposled vendar pride dekla, mršavih las, in mu razloži, da nij gospoda doma, ni gospice Matilde, niti gospoda ekspeditorja.  „Samo Pavlina so gori,“ reče ženska kazaje po stopnicah. — „Če hočete počakati, gospod bodo kmalu prišli, jaz menim, da nijso daleč šli.  Gospica Pavlina so sami, le pojdite gori.“  Ko je Leon vrhu stopnic prišel, slišal je iz poslednje sobe brenkanje na klavir.  Igralka je morala izurjena biti.  Njene fantazije na instrumentu so mu bile tako všeč, da je nekaj časa poslušal.  Dvakrat je moral potrkati, da ga je slišala.  V sobo stopivši, je stal pred deklico, katero je iz cerkve uže poznal.  Oblečena je bila prosto, črni, gosti lasjé so bili okusno brez umetnega lišpa nazaj razčesani, okolo belega vratú je sedel nábor črnih korald in iz širocih rokavcev so se videle lepe okrogle lekti.  Malo je osupnila, ko je nenadoma stopil v sobo nenavaden gost.  Prvi hip je malo zarudela, v lepih, črnih očéh je bilo brati začudenje, takoj pak se je povrnil ženskam v enacih situacijah navadni takt in z neko ljubeznivo, naravno sigurnostjo je Leona, katerega je v tem trenotku po obrazu spoznala, pozdravila, ponudila mu sedež in vprašala ga, s čim mu more postreči in kateri srečni vzroki so poštnej hiši naklonili čast, da jo obišče.  Ob enem mu je povedala, da gospoda strijca, kakor je poštarja imenovala, v tem hipu nij pri domu, da pa ima vsak čas priti.  „A, uže vem, vi ste tedaj tisti lovski tat?“ — pravi deklica, smejé se črez nekaj časa, ko jej Leon pove, zakaj je prišel pravzaprav na pošto. — „Slišala sem sinoči o tem pregrešku; da pa ste ravno vi tak hudodelec, tega nijsem vedela.  Mislila sem si tacega moža drugačnega, kakor ste vi.  Gotovo niste zastaran grešnik; tedaj je upanje, da se boste poboljšali.“  „Če človek po nevedoma pregreši, nij nevaren.  Jaz bi bil še štel, da mi boste vi pomogli opravičiti se pri gospodu poštarju, a vidim, da me ostreje sodite, nego je sploh mehkim ženskim srcem navada.“  Ona se zopet zasmeje: „No, da se ne uštejete in da vam vaša dobra vera o našem spolu ne upade, bodem na vašo stran stopila, samo poboljšanje morate obljubiti.  Obljuba je prva stopinja do storitve.“  „To pa iz srca rad obljubim.“  „Vi ste še le malo časa v našem kraji.  Še le nekaj nedelj smo vas videli v cerkvi.  Kako vam je tukaj po volji, če se sme vprašati?“ reče deklica po nekaterih drugih vprašanjih.  „Sploh prav dobro,“ odgovori Leon.  „Samo sploh?  Tukaj ostane še en posebej ali sicer.  Kaj imate ugovarjati proti posameznim rečém?“  „Jaz sem bil do poslednjega časa vajen mestnega življenja.  Na deželi mi je zdaj vse novo.  Ta izprememba ima pač tudi svoje prijetnosti, svoje veselje, vendar se je včasi človek prenasiti.  Vsaj meni se včasi zdi prejednomerna in prav rad se domišljam prešlosti.  Tako mi je, zdaj pa zdaj, res malo dolg čas.“  „Tako pa uže ne smete govoriti, če nečete, da bi vas napačno ne sodila.  Mlad človek, in dolg čas!  To ne gre, to se ne veže.  Meni nij nikdar dolg čas, če sem tudi ves dan sama; in jaz sem tudi nekedaj stanovala v mestu.“  „Tedaj ste tako srečni, da imate boljšo naturo, nego drugi ljudjé.“  „Ali si ne delamo nature in značaja najbolj sami?“  „Ne ugovarjam, gospodična; čutim, da bi res nehvaležen nálog in izpodkopano stalo imel, ko bi hotel dolg čas zagovarjati.“  „Uže prav,“ — reče ona. — „Zdaj pa jaz jabolko poberem, ki ste ga stran vrgli, in ne strašim se celó, če potem mislite, da je v meni duh vednega nasprotovanja.  Vi morda to besedo, o katerej govoriva, drugače umete.  Potemtakem bi bili hvale vredni.  Lehko je, da kako določeno osobo pogrešamo blizu sebe in neko hrepenenje dolg čas imenujemo.  Vidi se mi, da je pri vas tako.“  Leon sicer nij opazil šegavo-porednega njenega pogleda pri teh besedah, a umel je, kaj meni, in hitel je z večjo določnostjo, nego je bilo morda primerno, zatrditi, da nij tako.  Ali mu je bilo kaj ležeče na tem, da ne bi deklica kaj tacega mislila, ali se je bil samo v razgovoru tako oživil, tega ne vem.  Dejal je, da ne pogreša posebne druščine, ampak druščine sploh, da nij izbirčen itd.  Komaj pak je to izustil, čutil je rudečico na lici, rekel je preveč, a beseda je ušla in, čeravno napačna, nazaj se nij dala več poklicati.  Pavlina ga je rešila iz te zadrege.  „Pridite večkrat k nam.  To se vé, da dobre zabave vam ne moremo napravljati, a veselje boste nam storili gotovo.  In kar mi zamoremo, da vam ugodimo, to vam smem obljubiti v imenu vseh.“  Leon je ravno hotel nekaj odgovoriti, ko se vrata odpró in poštarjeva hči Matilda v sobo prihrumi. „Pavla, ne veš kaj — —“ Stavka nij končala, zagledavši Leona.  Pavlina jej soseda predstavi.  Domača hči je le boječe nekaj besedi s tujim sosedom govorila, potem pa šla iz sobe z izgovorom, da očeta pokliče.  Res pride stari poštar, gospod Gorec, takoj potem gor in razgovor se je začel o lovu, o kmetiji in vremenu in enacih dolgočasnostih.  Sicer pak je opravičil poštar ravnanje svojega lovca proti Leonu in temu ob jednem zagotavljal, da sme loviti in hoditi posehdob po vsem njegovem zemljišči.  Ker so zaporedoma vsi trije, gospodar in deklici, mladega soseda ustavljali in silili, naj ostane črez poludne, imel je zlasti pri kosilu priliko razbrati vnanjo obliko in notranje lastnosti poštnih prebivalcev.  Gospod Gorec je bil čezpetdesetleten mož, majhen, debel.  Rudeč, poln obraz, okroglo, golo obradje z mesenim podvržkom je pričalo, da si privošči vživanja božjih darov, katerih mu je bog obilo podelil, naj se jim pravi jelo ali pilo.  Črne, goste obrvi nad malimi skritimi očmi so kazale jezonaglega gospoda, nasproti pak je zopet jamica pod usti manjšala osornost in strogost, razlito po vsej fizijognomiji.  To se vé, da je Leon denes samo njegovo lepšo prijazno stran videl, o drugej strani so sami služabniki in sovražniki njegovi vedeli pripovedovati.  Njegova hči Matilda, kacih sedemnajst let stara, ima obraz, podoben glavam, kakršne je malal rad Rubens, rumene lasé, ki se vrhu lepega čela prijetno krivé, kakor majheni valovi na stoječej vodi, pravilen nosek, majhena usta in rudeče-belo lice; celo obličje pa okroglo, zrcalo nedolžne, vesele duše.  Česar pa iz omenjenih Rubensovih slikarij nij bilo najti na njenem obrazu tako popolnem vpisanega, kar je umetnik sè stvarno roko svojim podobam vdihnil, namreč tistih, rekel bi, nevidljivih potez, ki bolj mislim, kakor istinitim črtam podobne, značijo neko vso podobo presjajočo duhovitost.  Tega deklica nij imela.  Laže pak je opazovalec njeni tovarišici Pavlini to sicer vnanjo in vendar nematerijalno prednost prisodil, čeravno bi bil ta in oni dejal, da je menj lepa.  Leonu, to se vé, da se nij zdelo poslednje.  Zvedel je mej razgovorom od nje same, da je za osem let starejša od Matilde.  Na prvi pogled ne bi bil tega nihče verjel; kdor pak ju je primerjal, kdor je mej pomenki pazil na besede, ki je je ta in ona govorila, videl je, koliko razlike je mej mišljenjem obéh, in verjel je, da je ena starejša.  Gospod ekspeditor pak, ki sedi na spodnjem oglu pri mizi, on je malo starejši od Leona, pa ne mnogo.  Suh mož je, srednje postave, čisto obrit, ima vedno naóčnike na nosu, pridno jé in pije, pridno posluša, kaj se govori in, kadar ga kdo kaj vpraša, kratko odgovarja z nerodnim, jecljavim glasom.  Sicer pak Leona včasi po strani pogleda, kakor da ga ne bi bil vesel na pošti.  Ima zanošeno črno suknjo na sebi, za vratom rutico žive barve, lasjé pak mu uporno in ošabno stojé nakvišku.  Gospod Komplez — tako se ekspeditorju pravi iz rojstvenega lista — študiral je pet dolgih klasov na latinskej šoli osem dolzih let.  In ko poslednjega nij mogel premagati ni drugo leto ne, storil je skazo svojim starim in ker je bil preboječ za vojaški stan, podal se je najprvo k nekemu notarju, potem k poštarju za pisača, in dobro se mu je godilo denašnji dan, da nikdar pred ne tako.  Komplez je bil sicer molčeč, neroden — ali kakor hudobno pravijo eni: neumen — v družbi, počasen pri delu, neveden, kadar je bilo treba kaj znati, a imel je tudi lep košek dobrih lastnostij.  Tako na primer je bil priden in potrpežljiv, s hudim in dobrim zadovoljen, rad se je dal zmerjati, in bil dober domoljub.  Večkrat je pokazal, da ima dobro srce v sebi.  Pa da nam kdo ne očita, da smo Kompleza v posebno varstvo vzeli, vračamo se k svojemu junaku.  Ta je zraven gospodarja sedel in imel veliko odgovarjati.  Kajti gospod Gorec je bil, čeravno c. k. poštni lastnik, sila malo izobražen, kar se tiče sveta, njegovih razmer itd.  Radovedno je tedaj izpraševal, kakšno je véliko cesarsko mesto, kakovšni so ljudjé tam, vélika poslopja, možjé pri vladi in enake druge reči.  Hudoval se je na ljudi, ki so visoko postavljeni in dolgove delajo cesarstvu, da davek raste od leta do leta itd.  Tako se je bil Leon takoj gospodarju tolikanj prikupil, da mu je večkrat vabilo ponavljal, naj se prav dostikrat glasi na pošto, kar je mladenič rad obljubil.  „Vidim, da ste redke vrste lovski tat,“ — pravi poštar, „zató smete še dalje hoditi, koder hočete, po mojem.  Kadar bom jaz utegnil, pridružil se vam bom prav rad, kajti še na stare dni se bom kaj učil od vas, kakor vidim.  Sicer sta moji dekleti obé učeni, sosebno Pavlina, moje pokojne žene sestrina hči, pa vi ju boste prekosili, kakor se mi vidi.  Samo kar pravite o gospodarstvu, to ne vem, če bode vam veljalo.  Jaz ne verujem, da bi se kmetija dala v bukve spraviti.  Tukaj veljá le izkušnja, dve njivi nijsta enaki, človek mora vsaki zemlji posebej navado in lastnost vedeti.  Le tiho bodite, nič vam ne verujem.  Kmetujem svojo zemljo uže dober kos svojega življenja in če mi ne zamerite, več si upam pridelati po svoje na ravno tolikšnem prostoru, ko vi, ki se boste ravnali po uku tacih kmetovalcev, ki po papirju brazde režejo.“  Na tem svojem stalu vseh starokonservativnih kmetov je ostal gospod Gorec trdovratno vrhu vsem ugovorom.  Deklicama je bil tak razgovor málo po godu, molčali sta obé; celo Komplez se naveliča poslušati, vstane in otide v svojo kancelijo.  Tudi poštar je imel nekaj opravka zunaj doma, pustil je gosta pri deklicah in šel.  Leon je moral pred odhodom še vrt ogledati.  Obé deklici sta ga izpremljali.  Mlajša, domača hči, ki se je zaprva nekako ogibala govoriti ž njim, bolj iz boječe sramežljivosti in nenavajenosti s tujim človekom občevati, nego iz druzih vzrokov, bila je zdaj živejša izmej obeh, razkazovala je pridno svoje cvetlice in sadike in več govorila, kakor ona dva oba.  Pavlina pak je bila ravno nasprotno zdaj bolj utihnila in če je govorila, nij bil več tisti zabavni veseli glas, s katerim je davi začela z Leonom razgovor, kakor bi bila uže davna znanca.  Le zdaj pa zdaj je katero vmes rekla, marsikatera je imela nekaj žela, in na marsikaj je odgovarjala samo s pomenljivim smehljajem.  V majhenej gredici konec vrta so rasle majhene plave cvetke.  Bile so Pavline odreje.  Leon jej željo izreče, da bi rad eno imel.  „Le posezite, dovoljenje se daje z veseljem,“ pravi ona.  „Sam se ne predrznem.  Mislim, da bode dalje zelenela, če jo bolj po pravici dobom.“  „Tudi tako bode ovenela,“ pravi Pavlina, utrga in mu jo da.  Leon nekako radostno poseže po njej.  „Zame bo vedno lepa, četudi vela,“ — pravi. — „Sicer pa mislim, da lepota vedno ostane, če ne v materijalnem bitju, pa vsaj v misli.  Spomin lepe reči je tudi lep, morda lepši od reči same.“  „Pa tudi lep spomin človeku ogreni, verjemite!“ reče Pavlina.  Po tem se Leon poslovi.  Mejpotoma je malo cvetico v roci ogledoval, dekličina zadnja beseda pak mu je vedno na uho bila.  Zdelo se mu je, da je prav veliko v njej.  Kaj?  Kako bi to vedel!  Vesel je bil pa denašnjega dne sploh, poštar in deklici so mu bili po godu.  Da ena bolj ko ena, to je bilo menda naravno, saj je človek uže tak, da povsod tehta in primerja.  Na večer tistega dne se je nebo pooblačilo in predno je solnce utegnilo skriti se za gorami, naredil se je mrak; zdaj pa zdaj se je zaslišalo tam daleč zamolklo grmenje.  Leon je doma pri odprtem oknu slonel in razgledoval sive oblake, kako se zbirajo in raztezajo.  Da-si ravno je ob takem trenotku, ko se natura pripravlja svoje grozovite moči razkazovati, človeku, ki v tem hipu bolj kakor kedaj čuti svojo slabost, navadno nekaj tesno pri srci: bil je mladenič vendar veselega in lehkega srca.  Oblaki se mu nijso še nikdar lepši in veličastnejši zdeli; sapa, ki je šumela po gozdu in visoke vrhove zibala, zdela se mu je, kakor prijetno hladeči piš, grom nij še nikdar mogočneje bobnel.  „Kaj neki ona dela zdaj?  Če tudi oblake opazuje?  Če sem jej jaz v mislih?“  Kaj bi bil dal, ko bi bil to poslednje vedel!  Pavlina je medtem sama sedela v kolibici sredi vrta.  Imela je knjigo pred soboj, toda čitala nij, zaprta je ležala jej na mizi.  Neko šivanje je imela v naročaji, pa tudi šivala nij; samo sedela je.  Da bi jej bil mladenič v mislih, katerega je denes na prvo spoznala?  Težko da!  Iz obrazov, iz očij se da človeškemu rodu velikokrat čitati, kakošne reči premišlja ta in ta.  Na tem obličji pa so bile v tem hipu vse črte tako izražene, da nij bilo nij sledú tistega pomladanskega, deviško-srečnega in osrečevalnega čuta, ki bi deklico v enacih mislih obseval.  Od hiše sem po pesku prikorači počasna, precej plašljiva stopinja gospoda Kompleza.  Pride do deset korakov blizu kolibe.  Deklica ga ne opazi.  Nekaj časa postoji gospod Komplez, popravi si očale, potem pa še bolj tiho malo v stran zavije.  Motiti neče deklice, naj premišlja, kar hoče.  Pa tudi daleč od nje neče iti, sede na klopico za grmičem, podpre glavo in vzdihne, to se vé da, tiho, da nihče ne sliši, kakor on sam in bog.  O bog! saj tudi ti sam veš, zakaj se je ta vzdih, kakor skriven Tat, utrgal iz globelij njegovega srca in ukradel se na svitlo.  Kako rad bi vstal sè svoje klopi in šel tja v kolibico, da bi Pavlini nasproti sedel.  Pa čemu bi hodil?  Morda je rajša sama, morda se sama s soboj boljše razgovarja ko ž njim.  Pa saj jo od tukaj tudi vidi, glej, zdaj je šivanje v roko vzela, zdaj nit v šivanko vdeva, zdaj se je upognila!  Zdaj-le bi lehko šel k njej!  Idi!  Pa ne; morda ne bi jej bilo ljubo.  O, ko bi jej vsaj povedati mogel, kak kamen, težak kamen mu na srci leži!  Nij mogoče tega povedati.  Beseda bi v grlu zastala.  In ko bi si toliko poguma vzel, da bi jej povedal, kaj bi bilo?  Nič, nič!  Da nij lep, tolikokrat se je uže v zrcalu skrivaj tega prepričal.  In govoriti ne more, jezik ne dá, ž njo še posebno ne, nje se še rajši ogiblje ko druzih ljudij.  Čudno je to.  Kolikrat si je uže namenil, da bode vesel, kakor so drugi ljudjé, da bode mnogo govoril kakor drugi ljudjé, da ne bode samo mislil!  Ali dolg most je mej sklepom in dejanjem.  Ti, bog!  Ali si res svoje darove dobro razdelil?  Zakaj si mu srce ustvaril, neznano hrepenenje po sreči položil v to srce, pomočkov pak, da bi do te dosegljive sreče prišel, nijsi mu dal!  Marsikdo je dobil bogastva, rabi ga, da svoje bližnje tare; marsikoga si visoko povzdignil, da drzno zaničuje boljše, ki so pod njim; marsikomu si dal telesno lepoto in gladek jezik, oboje mu rabi, da svet zapeljuje, srečo nekaterega nedolžnega bitja izpodkopava.  Vsega tega pa poštenemu Komplezu nijsi dal.  Pa, ti uže veš, zakaj je tako.  Čeravno ne tako, vendar vsaj enako je gospod Komplez mislil.  Morda bi se mu bila ta preiskava še dalje razpletala, kajti ravno so mu na um prišli stihi iz pesnika, katerega je na tanko čital, ker mu ga je Pavlina dala:  In ne časti se človek zarad tega,  Ker človek je, časti le čast dadó,  Ki so le zunaj njega in slučajne.  Po sreči ga v tem žalostnem opravilu premoti jasni glas Matildin, ki je od hiše po stezi proti kolibi tekla in klicala Pavlini, da pojde dež, naj se tedaj ob pravem času umakne z vrta.  „Še ti pojdi sem, ne bode dežja tako brž.  Prijazneje je tukaj nego gori v sobi,“ pravi Pavlina.  Takoj potem sta deklici skupaj sedeli v lopici in jeli razgovarjati se.  Komplez do svoje klopi nij mogel slišati, kaj se méniti, ali rad bi bil slišal.  Bilo je uže malo mračno, dež je začel kapati.  Toda Komplez se ne zmeni zató, temveč varno se približa do kolibe in tam na zadnji strani se vstopi za steno, z bršlinom preraseno ter posluša.  Od kraja sta se le navadne reči menili in ker je Kompleza dež močil, hotel je tiho oditi.  V tistem hipu vpraša mlajša Pavlino: „Kako ti je pa ta z Zabrezja všeč?“  Zaslišavši to, Komplez obstane, nastavi uho, da bi čul Pavlinin odgovor in kdor bi ga bil v tem trenotku videl, priznal bi bil, da mu mora, kakor se kaže, veliko ležeče biti na tem Pavlininem odgovoru.  „Všeč?  Kdo bode brž o tem govoril?  Saj ga komaj povrhu poznam,“ odgovori Pavlina.  Matilda udari v smeh, obrne se plesaje enkrat okrog nje in pravi s prstom žugaje: „Uže vem, kaj se to pravi, če prav nečeš povedati.  Kaj meniš, da nijsem zapazila, kako bi bil vedno le s toboj rad govoril, s toboj hodil.  Zató sem mu pa nagajala in sem ga večkrat nalašč od tebe spravila.  Pa ne smeš huda biti zató.“  „Ne govori tega, to niti šala nij.  Ko bi veselje imela, lehko jaz tebe tako primem.“  „Pa zakaj li šala?  Ali ne more biti resnica?  O, jaz sem dobro videla in, čeprav tajiš, vem, da si tudi ti izpoznala.  Saj te je uže poprej, ko ga nij bilo še k nam, vselej pred cerkvijo čakal in pozdravljal.“  „Pozdrav je tako tebi veljal, kakor meni.“  „O ne!  To pa jaz uže bolje vem,“ pravi Matilda in smejé se ploska z rokami. — „Dve nedelji tebe nij bilo pri maši, in tačas tudi spodaj nij čakal.  Vidiš?  Kaj je to?“  „Prav nič, ljuba moja!“  „Res nič, samo nekaj, — nekaj se tako začenja, kakor si jaz mislim.“  „Kaj?“  Matilda se smehljaje vsede prav tik svoje tovarišice, oklene se je okolo vratu in zarudela zašepeče: „Ljubezen, ali ne?“  Pavlina ne reče ničesa za prvega, pogleda sestrični naravnost v oči, in ta zarudi še bolj ter skrije svoj obraz na njeno ramo in se smeje.  „Tebi sem povedala vse, povedala sem ti, kako ravno o tej reči mislim,“ pravi Pavlina tako resnobno, da sestrični smeh preide. — „Prosim te torej, nikar se ne šali z menoj.  Saj veš, zakaj jaz ob enakej dobrovoljnosti ne morem vesela biti.“  Sestrična se sklone po konci. „Beži mi!  Še zmirom si nespametna.  Uže tačas, ko si mi povedala, rekla sem ti tako in denes še posebno pravim.  Jaz bi tacega človeka, ki je mene pozabil, desetkrat pozabila, in še prav lehko.  Bog vé kje je in kakovšen.  Tebe pa gotovo nij vreden.  Nikdar te nij v resnici rad imel, samo hinavčevati se ti je znal in dobrikati se, da si nij imel nič dobrega na sebi.  Saj uže to ime: France, to je navadno, vsacemu hlapcu je tako ime.  Vendar se človeku lepše kliče: Leon, ali ne?“  „Na imenu nij ničesa; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.“  „Saj pravim, da tudi človek nij bil nič vreden.“  Pavlini se solza utrne iz očesa.  To je sestrična opazila, takoj jej je bilo žal svojih besedij.  Oklene se je vdrugič in s tresočim glasom pravi: „Pavlina! — ti! — nikar mi ne zameri, nijsem te hotela žaliti.“  „Saj me ti ne moreš žaliti,“ pravi ona, ter obriše po sili prihajajoče priče srčne žalosti.  „Pa sem te, vem, da sem te.  Kajne, da mi ne zameriš, nečem tako govoriti?“  Sestrinski poljub od Pavlinine strani in potem povrnjen od Matilde je zatrdil popolno spravo mej njima.  Zdaj nekaj za njima zašumi!  Gospodu Komplezu, ki je tam stal, padel je bil klobuk na tla, in ko ga je pobiral, prasnil je po nerodnosti s črevljem po pesku.  „Kdo je?“ vpraša Matilda malo ustrašena, kajti precej temno je uže bilo.  „Jaz,“ oglasi se Komplez.  „Kaj pa hočete?“  Kompleza vroč pot oblije, ne vé, kaj bi rekel, na zadnje pa se zmisli in pravi: „Vprašat sem prišel, če hočem dežnike prinesti, dež gre.“  „Le prinesite,“ pravi deklica.  V diru Komplez otide in kmalu prinese dežnike.  Čudno se je pač deklicama zdelo, kako da je tako moker, ker pot od vrtne lopice do veže nij bila dolga in deževalo nij tako posebno.  Kako bi pa utegnili misliti, da je ves čas njijnega pogovora na dežji stal in posluške vtepal.  Pri večerji se je gospodarju poštarju malo čudno zdelo, da je vse tiho, če on ne govori.  Komplez, ki navadno uže nij bil za daljši pogovor, nocoj še odgovarjal nij rad in, kar je bilo najbolj čudovito in nepravilno, še večerjal nij tako po redu, kakor drugekrati.  „Ali ste bolni morda?“ vpraša gospodar.  „E ne, malo,“ odgovori.  „Le vlezite se in jutri ostanite v sobi, če vam ne odleže.  To je slabo.  Vreme se je izprevrglo, lehko bolezen doboste.  Od kraja se mora človek čuvati.“  Tako je bil Komplez odpravljen in je kmalu vstal in šel v svojo izbo spat, toda spal nij skoro vso noč nič.  „Kaj je pa vama, ali sta tudi bolni?“ vpraša črez nekaj časa oče hčer in Pavlino.  „Me dvé pa ne,“ odgovori ena in zopet je bil molk.  Stari ja ogleduje, zdi se mu, da je Pavlina bolj bleda in otožna videti, ko druge čase, in si brž misli: uže vem kaj, imati uže kakov prepir mej soboj, kako otročarijo; to se mora odpraviti. — Potem tudi od mize vstane, prej ko navadno, in odhajaje pravi hčeri: „Predno greš spat, pridi v mojo sobo.“  In ko deklica radovedna, kaj jej ima oče važnega razodeti, takoj za njim gre, naredi jej ta ostro pridigo in si ne dá dopovedati, da nij mej njo in Pavlino nikacega prepira. „Jaz sem iz vsega vajinega obnašanja poznal, da je nekaj mej vama.  Molči!  Ti jo moraš imeti, kakor svojo sestro, dà, še lepše.  Kar bi sestri lehko rekla, njej ne smeš.  Ona ne sme v našej hiši čutiti, da nij domá, ne sme čutiti, da nima očeta ne matere.  To ti enkrat povem, vedi za zmirom.  Razumela si me!  Pojdi!“  Da-si ravno je bila ta očetova pridiga nepotrebna, vendar nij bila brez učinka.  Deklici se je zdelo, ko je v spalnico prišla in tam uže svojo sestrično našla, da je res še premalo prijazna proti njej, da jej manj ljubezni izkazuje, nego bi morala in kakor ona zasluži.  Nij si mogla kaj, da ne bi bila Pavlini nekoliko tega povedala, kar oče misli in kar je dejal, in to jo je prav genilo, ko je slišala ta nov dokaz poštenosti svojega váruha in druzega očeta.  Dolgo še, do pozne noči, sta deklici šepetali v postelji, potem je spanec objel najprvo mlajšo in kmalu potem še starejšo, zalotivši jo v molitvi.  S težkim srcem se Šepec bliža Zabrezju.  Kamen mu na srci leží, debel kamen in čuden, odvalil bi ga rad.  Ženil bi se rad, za ves svet bi se rad ženil, naj ljudjé govoré, kakor hoté, naj mati, stara sitnost, mrmrá in ropoče, naj hči joče in kar hoče; žena je le žena; če jo človek ima, lepo je to.  Če se ž njo življenja veselí, lepo je to.  Sicer ljudjé pravijo, da, kdor se ženi, ima križ na glavi, križ, ki nij bogá na njem, pa Šepec tega ne veruje po vsem.  Nadloga je res žena pri hiši, ali žena je tudi dar božji.  Tako Šepec misli.  Jezi ga pa, da se ubožen človek ne more ženiti tako lehko, kakor bogatin; da mora od Petra do Pavla hoditi in za dovoljenje prositi in moledovati.  Človek je človek.  Vsak si rad kaj dobrega privošči.  Kaj more Šepec zató, da je ubog, zakaj se ne bi smel ženiti.  Pred bogom nij razločka med ljudmí.  On skrbí bajè za cvetlice na polji, zakaj ne bi tudi zató skrbel, kar bi utegnilo iz Šepčevega zakona priti na širni božji svet?  Denes je namenjen v grad Zabrezje.  Tam se daje prvo dovoljenje.  Drugo daje župan, tretje župnik.  Vrag vzemi vsa ta dovoljenja, ves svet!  Adam nij šel nikamor dovoljenja prosit, ko je v raji Evo jemal.  Pa tudi nij imel lastne hiše niti žage v najemu ne.  In župniku nij poroke plačeval, vsaj Šepec ni nikdar slišal nij v pridigi nij v pogovorih ne, da bi jo bil.  Stara komtesa pred vežo sedi za kamenito mizo.  Stara je, življenje jo je minilo.  Če bode dovolila, ali ne bode.  Huda bode, Šepec se boji, počasi, prav počasi se približa, klobuk uže od daleč z glave sname in pravi tiho v srci: sveti križ božji, naj bode, kar hoče.  „Kaj bi rad?“ vpraša komtesa, naočnike sname, bukve zapre in žagarja gleda.  Žagar klobuk v roci vije, odkašlja se, glavo pobožno na levo ramo pobesi, milo pogleda in pravi: „Gospa milostljiva, vaše-gnade! nekaj bi prav lepo prosil.“  „Kaj tacega?“  Žagar postavi leseno nogo malo bolj nazaj, v tla pogleda in reče: „Prosim ponižno, da mi dovolite na pisanje, da bi se na vaši žagi — oženil.  Le-óno Mreto, ki v vasi osobenjkuje, bi rad vzel.“