Gabrovški gospodar Cijazovec je gledal velikonočno nedeljo dopoldne 1895. leta mračnega obraza raz prag svoje hiše v beli pomladanski svet.  Spominjal se je nekaterih stvari, ki niso obetale prida.  Poleg letine, o kateri toži kmet, naj bo dobra ali slaba, so mu pričinjali skrbi njegovi domači ljudje.  Z ene strani ga je jezil sin Tone, z druge ga je skrbela hči Lenka.  Le-tej je štiriindvajset let, godna je za možitev in komaj čaka moža, ali pravi se noče oglasiti.  Sin hribovskega posestnika Anžiča včasi močno pogleda za njo; dober gospodar bo mladi Anžič in dal bi mu Cijazovec Lenko, naj jo pelje v hribe, ako sta oba ene volje, pa stari Anžič je trd in ošaben hribovec, ki iz dna duše sovraži Gabrovško dolino in ne mara od tam snahe, ko bi prinesla tudi cel tisočak k hiši.  Tako se je izrazil na tiho nedeljo v Smoletovi gostilnici, ko mu je krčmar Smole nameknil o tem, kar veseli mlade ljudi.  Stari Anžič je imel svoje dobre vzroke, da je sovražil Cijazovca še posebej.  Oba sta v svojih gozdih mejaša in tožarila sta se pred leti zaradi meje.  Pravdo je izgubil Anžič in ž njo nekaj pedi gozda, majhno, na Cijazovčevo zemljo visečo rebrino, na kateri je stalo troje pritlikavih bukev.  Od takrat s Cijazovcem ni govoril.  Pa na Anžiče bi Cijazovec še pozabil, ker Lenke se brez njih tudi še odkriža, ali starejši sin Tone mu je pričinil veliko zgago.  Ta je dovršil pred dvema letoma v Ljubljani osmo šolo, pa ne da bi bil krenil na duhovsko pot, ki je ugodna Bogu in ljudem, je šel za eno leto k vojakom, in ko je imel potem vojaško sitnost za seboj, se je potepel nekam v tuje kraje za učitelja: zrno na domači zemlji je pustil in v tuje kraje je šel iskat plev.  Oh, ta sin se izpridi popolnoma!  Po zimi se je vrnil iz tujih krajev lačen in raztrgan in zdaj mu visi pri hiši, ne kmet, ne gospod, in išče in čaka službe.  In vsa soseska čaka in gleda, kakšno moko namelje ta študent.  Seve, ko bi dobil službo, da bi nesla sto goldinarjev na mesec, kakršno ima Smoletov profesor, onda naj bi bil že obesil duhovsko glorijo na kljuko, no tista službica pri pošti, ki je čaka, piškavega oreha ni vredna in še varščino mora zanjo vložiti — štiristo goldinarjev!  Dalje Cijazovec o sinu ni hotel razmišljati, ker se mu je zdelo greh, na tak svet praznik še bolj netiti v srcu nabrano nevoljo do lastnega otroka.  Sploh on ni bil suženj kakšne globoke jeze ali trme, zato tudi ni poznal tistih rezkih razporov, ki razjedajo človeštvo in posamezne družine in jih je v povestih skoraj več nego v življenju.  Potegnil je z dlanjo po čelu, črez oko, po nosu nizdolu in ustavil desnico na podbradku, drugo roko je zataknil za hrbet in počasno je stopil s praga ter korakal na vrt, izkušaje se razvedriti.  Črešnja, katero je pred mnogimi leti vcepil njegov brat Andrej, je začela že razvijati cvetje.  Ogledal jo je od vseh strani, pa ta zgodnja oznanjevalka letnih pridelkov ni razvedrila njegove glave.  Zabrnila je njegove misli na tistega dobrega človeka, ki ji je požlahtnil življenje, na brata Andreja.  Prepustil mu je brat Andrej pred blizu tridesetimi leti gospodarstvo na domu, ker se sam ni maral ženiti in ni imel veselja, ukvarjati se z bregovitimi njivami.  Izgovoril si je na domu kot in hrano do smrti.  Toda teh dobrot ni dolgo užival v domači hiši; ko se je primožila vanjo nova gospodinja, je spoznal, da mu doma ni obstanka: mlada Cijazovka je bila veninven nataknjena nanj, tako da mu ni bilo izhajati ž njo.  Sit večnega prepira in krega, je zapustil za vselej domači krov, si kupil hišico kraj vasi ter se preselil tja.  Cijazovec ga je pozneje, ko se je njegova ognjevita žena že umirila, mnogokrat spravljal nazaj na dom, pa vse zastonj.  Danes ga ta okolnost peče tem bolj, ker je brat nekaj obolel.  Dvojen ogenj ga razjeda v prsih: prvič vest, da leži brat zunaj domače hiše in nima tiste postrežbe, ki bi jo lahko imel doma, kar je nekoliko sramotno za Cijazovčevo hišo; drugič pa sebična misel in strah, da ne bi se mu brat osvetil.  Poznal je svojega brata kakor lastno dlan.  Pripridil si je Andrej v mali kupčiji in priskoparil z obrestovanjem denarjev precejšnji kapital in tega morda ne pripiše njemu, kadar naredi testament, ampak sestri, ki je omožena v sosednji župniji.  Sestra pa po njegovi previdnosti ni tako zelo potrebna kakor on.  Pa Bog daj bratu še dolgo življenje, ali postaral se je in peša že dve leti in bolezen rada obrne h grobu, če se pojavi na stare dni.  Iz takega razmišljevanja je zbudil Cijazovca njegov mlajši sin Janček.  Pritekel je Janček veselega obraza k njemu in molil mu odprto pest, rekoč: »Glejte, ata, ta-le tolar je z nebes padel name«.  Cijazovec je preslišal sinkove besede, ali tolarja ni spregledal.  »Ej, ej ... kako se to sveti!  Kje si pa dobil to?« se je začudil, sklonivši se k otrokovi ročici.  »Kar tam-le, ko sem bil na koncu kozolca, prav poleg znamenja je padel name.«  »Odkod?«  »Ne vem... zviška je padel, to vem.  Z nebes menda.  Morebiti ga je vrgel sveti Miklavž.«  Cijazovcu se je zresnil obraz.  Ali se je tu prigodil kakšen čudež, kali?  Spomnil se je, da je pred več leti prenočil pri njem človek, ki ni bil na videz ne kmet, ne gospod, ne romar, ne berač.  A v vasi še ni bilo nikdar takega čudaka in veseljaka.  Najbrž je bil kakšen na odpust gredoč vojak.  Tisti popotni človek je dal zvečer, ko je bil povečerjal v oblicah krompir, prinesti iz krčme toliko vina, da se ga je napila oni večer vsa Cijazovčeva družina dosita — zarad nedostatka kozarcev iz skodelic, ponev, korcev in rogeljcev.  Ko so imeli dosti vina, je morala gospodinja na njegov račun kuhati še kavo.  Tistega lepega večera so se Cijazovčevi dolgo spominjali.  In povedal je bil tisti popotnik lepo povest o nekem cesarju v jutrovih deželah, ki je imel na svojem vrtu oreh in na orehu veverico, ki je metala, kakor se ji je zdelo, ali zlate luščine ali pa biserna jedrca na tla.  In cesar je imel nastavljene svoje verne sluge, da so pobirali dragocenosti izpod oreha in jih zanj spravljali.  Posmejal se je Cijazovec, ko se je domislil te povesti, ter vprašal sinka: »Ali je morda s tepke padel ali s kozolca?«  »Kar tako-le je padel na okrajek klobuka, pa na ramo, pa na tla,« je goreče razlagal sinek.  »In jaz sem tako skočil za njim.«  »Pa nisi nič videl odkod?  Morebiti iz znamenja?«  »Nič nisem videl.  Spravite ga vi, ata, mi boste o Binkoštih na gori odpustka kupili zanj!«  Cijazovec je vzel tolar in ga ogledal: srebrn je, kov se kaže pravi, pošteni, orel je cesarski, glava cesarska.  Da bi se bolje prepričal o pristnosti in veljavnosti denarja, je izvadil iz žepa svoj tolar in ga primeril najdenemu: podobna sta si kakor jajce jajcu, oba sta enako težka in enakega cvenka.  Cijazovcu nikakor ni moglo v glavo, odkod bi se bil vzel denar.  Ali se je Jančku le zdelo, ali ga je res dobil na dopovedani način?  Napotila sta se h kozolcu in Janček je moral pokazati, kje in kako se je dogodilo čudo.  Tik kozolca stoji ponižno znamenje, lesen križ s slabo izrezljano, črvivo in zatemnelo podobo Zveličarja, pokrit s trohnečimi deskami.  Mogočna tepka se košati nad kozolcem in prešerno razprostira svoje močne, grčave veje črez znamenje in streho.  Cijazovec se je spoštljivo odkril in prekrižal pred znamenjem.  Ko je bil opravil to kratko pobožnost, je pomaknil klobuk na tilnik in gledal v višek: v kozolcu ni videti ničesar, v znamenju ničesar, v tepki — ničesar.  Pogledal je v nebesni obok: visoko nad njim leti jata žerjavov na sever.  Ali ti vendar ne spuščajo srebrnjakov na zemljo!  Pomikastil je znamenje — nekaj starega, že davno usehlega roževja se je zakadilo na tla in zaprašilo poleg stoječemu Jančku oči.  Prijel je z obema rokama za kozolcev steber in ga poskusil pomajati, pa steber se ne gane in iz kozolca ne pade nič.  In stal je Cijazovec na mestu in mislil, vrteč tolar med prsti.  Iz zamotanih in zavozlanih misli, pletočih se okoli tolarjev, zlatih orehov in jutrovskih cesarjev, ga je prebudil zvon, oznanjujoč, da je mašnik v cerkvi sredi vasi pristopil k svetemu opravilu.  »Naj bo, kakor je božja volja!« je vzdihnil vdano, gledaje proti cerkvi, ter vtaknil tolar v žep.  Spomnil ga je zvon današnjega cerkvenega slavja, velikega praznika rešitve in zmage.  Odkril se je in prekrižal.  Že so nastopili v njegovi duši skoraj do dna razburkani, utehe polni čuti mile pobožnosti, vodeči v tir, ki drži do notranjega spokojenja in pozabe vseh posvetnih stisk, ko ga zdajci premoti mogočna godba, ki je donela iz cerkve.  V Gabrovcu je navada, da ob velikih praznikih godci godejo pri slovesni službi božji.  Gabrovška godba razvajeno uho bolj spominja mlatičev, sodarjev in kleparjev nego Gallusa ali Smetane, no Cijazovcu je močno ugajala.  Navdala ga je z neko mladostno prešernostjo in čilostjo, prilila je dobrodejne toplote njegovemu starikavemu telesu in nemara bi bil začel pritrkavati z nogo, da ni nov, nepričakovan pojav zbudil njegove nevolje.  Zagledal je bil namreč na pragu Smoletove gostilne, stoječe ob cesti dobrih sto korakov pod njegovim kozolcem, mlado deklico, gosposki prikrojeno.  To vitko bitje rezke, harmonične krasote je hitrih korakov stopilo iz Smoletove veže, postalo na pragu ter se z zornim očesom srečne mladosti oziralo na nebo in po travnikih in proti cerkvi.  Kazalo se je, da hiti ves duševni in telesni sklad deklice v nepopisni blaženosti vzbujajoči se naravi in sladkim upom nasproti.  No, Cijazovca pojav gosposke rusalke prav nič ni navdušil: sivo, a vendar pazno je pogledal na nežno stvar in, spoznavši jo, je gromko zakasljal ter se ozlobljen obrnil proti hlevu.  Jančka, ki je obveseljen hotel teči k deklici na pragu, je ujel za suknjico in ga zadržal.  Rusalka je to opazila, se zganila kakor preplašena srna in stopila nazaj v vežo.  Zopet je Cijazovec nategnil lice v skrbi polne gube in mrki mrak je objel njegovo dušo.  Hočeš nočeš — zopet je moral prilepiti svojo misel k neposlušnemu sinu.  »Pa zarad takšne gosposke dekline sin ni hotel ubogati svojega očeta — o jov, jov!« je mrmral pred hlevom in vkljub visokemu prazniku so navalile nanj zdajci težke misli.  In ponovil je v svoji duši vse, kar je razburjalo že toliko slovenskih očetov, in potožil je Bogu in Devici Mariji svoje globoko gorje.  Silno na široko je razpredel svoje žalne misli in pogosto je njegov pogled letel proti Smoletovi hiši.  Ko je bilo to razmišljevanje dosti utrudilo njegovo dušo, je korakal pred hišo.  Hiši skoncema stoji miza, zbita iz desek, in klop.  Tja je sedel.  Vse, o čemer je poprej mislil in kar je videl, se mu je vrtelo v divjem neredu v glavi: deklica na pragu in brat Andrej, nepokorni sin in tolar in slaba letina in sveti praznik, vse to se je mešalo in vrvelo in plesalo ob zvokih mogočnih godal, ki so odmevali iz cerkve.  Naposled ga je premagala dremota.  Naslonil se je s hrbtom ob zid in jel kinkati z glavo.  V tem ko naš znanec dremlje in spi mirno spanje pobožnega človeka, povemo lahko kakšno o neki stvari, ki je važna za Cijazovca in tudi za to povest.  Ona rusalka, ki se je prikazala Cijazovcu med deseto mašo na pragu Smoletove gostilne in ga tako silno razburila, je bila hči ljubljanskega profesorja Daniča.  Ta mož se je porodil pred dobrimi petdesetimi leti v Gabrovcu, v hiši, ki se po domače imenuje Smoletova.  Starši so ga dali v ljubljanske šole, kjer mu je marljivost razbistrila glavo, revščina pa utrdila značaj.  Po dokončanih visokih šolah je postal profesor.  Po dolgem službovanju v tujih nemških mestih se mu je posrečilo dobiti službo v Ljubljani in tu se je oženil s pridno in pošteno domačinko.  Ali dolgo ni užival zakonske sreče; kmalu po porodu hčerke mu je umrla žena.  Pri edini hčerki ni imel prevelikih rodbinskih skrbi, zato se je vdal tem živeje svojim službenim dolžnostim.  Učiteljski poklic mu ni bil suha dolžnost, ki ji kdo drug prisiljen daruje nekaj službenih ur na dan, ampak z glavo in srcem je hodil k svojim učencem.  Bil je prijatelj truda in dela in k marljivosti je izpodbujal svoje učence, rekoč, da človeku vse drugo lahko prej odmrje in da le to, česar se je naučil, gre ž njim do groba in da je marljivost mati sreče.  K vsakemu uku je izpodbujal, učeč, da človeku vsaka vednost in vsako znanje, četudi mu ne prinese gmotnega dobička, pričini prej ali pozneje neko pomirjenje v dušo.  Marsikako dijaško ovčico, ki je bila v nevarnosti, da se za vselej izgubi, je spravil nazaj v tir, ki pelje do lepše bodočnosti.  Tudi v gmotnem oziru je bil v bedi pomočnik, ki je vedel za vse neizčrpne vire, iz katerih teko podpore ubožnemu dijaštvu.  Svoje proste ure je posvetil slovenski slovstvenosti, pazno sledeč za njenimi proizvodi.  Vsako boljšo knjigo je po večkrat prečkal, vsaki je vedel njeno notranjo ceno.  Umevno je, da je tak človek tudi sam deloval na slovstvenem polju.  Pričel je s pripovednimi spisi in na njih se vidi, da je pisal takrat, kadar mu je velelo srce, in da se mu je odstavek za odstavkom prav valil od duše.  Vendar pa si tukaj ni pridobil pravega priznanja, ker se ni hotel siliti v struje, ki mu niso ugajale.  Zato je kmalu prestopil na jezikoslovno polje, kjer je pokazal izredno bistroto svojega uma in globočino svoje učenosti.  No, tudi on je imel poleg mnogih vrlin svoje slabosti: bil je na književnem polju sila bojevit človek.  Tega mu ni zameriti, posebno takšnemu agilnemu duhu ne, saj je bojevitost delež knjižnega zaroda, odkar je človek iznmil abecedo.  Danič, ki je tako bojazljiv, da se na sto korakov ogne vsakemu pijancu in oboroženemu človeku, je bil vsak čas pripravljen, z ostrim peresom zagnati se v onega, ki se je z natisnjeno besedo zakadil vanj.  In nasprotnikov je imel mnogo, odkar je postal jezikoslovec.  Vedno se je nahajal v kruti borbi, v literarnem klanju.  Zdaj se je pulil zaradi naglaskov, najdenih v kakšni knjigi, zdaj se je prepiral z učenjakom Goremiko zaradi kakšne slovniške oblike, in glej — zdaj mu je razpraskal modrijarh Steber lice, ker je našel pri njem neslovensko besedo!  Danič torej v prejšnjih časih svojim nasprotnikom ni ostajal na dolgu.  Ali z leti so se izpremenili njegovi nazori.  Prvič je našel sam semintam kaj nezrelega v svojih prejšnjih spisih; drugič pa je prišel do spoznanja, da to, kar je v njih dobrega, ostane, naj bo kritika takšna ali drugačna, in več se mu ni zdelo vredno odgovarjati nasprotnikom.  Ob vsaki oceni, naj je bila zlobna ali ugodna, je z mirnim humanistom snažno odgovoril: Sibi scire videntur! — in nič več.  Vendar pa je večno nasprotovanje pričinilo, da o jezikoslovstvu ni pisal več s prejšnjim ognjem in da se je polagoma tudi od tega predmeta odvrnil.  Preobilica duševnih sil pa je še vedno vrvela iz njega in on jo je napeljal v drugo strugo, v strugo prirodoznanstva.  In to je tista točka, zarad katere smo naštevali Daničeve vrline, dasi profesor še živi in mu ne pišemo nekrologa.  Proučevanje prirode mu je nekako priskutilo bivanje v mestu, kjer je našel tako malo neskaljene prirode, in pogosto je začel zahajati na deželo.  Prva leta svojega učiteljevanja v Ljubljani se je bil Gabrovcu skoraj odtujil, malokdaj je posetil svojo rojstno hišo, kjer je imel njegov brat gostilno, a kot prirodoznanca ga nahajamo mnogokrat na potu v domačo vas.  Brat Smoletov mu je bil pod streho svoje hiše opravil dokaj lično sobo, tako da se je tudi gosposki, ne preveč razvajen človek čutil v njej domačega.  Lepih časov je doživel Danič in marsikako učeno razpravo o prirodoznanstvu je priobčil.  Ker se pri nas nihče ni ukvarjal s to vedo, mu tudi nihče ugovarjal ni.  Stebru in Goremiki se je povesil nos, ker jima je bila priroda neznan svet.  Odslej je živel mirno, ker ga nihče ni mogel kritikovati, in čimdalje bolj se je poglobil v svojo vedo.  Daniču se je Gabrovec tako priljubil, da je dal svojo hčerko, ki je bila po materi dokaj šibkega života, k svojemu bratu Smoletu, da se okrepi v svežem zraku gabrovskih hribov.  Kakšni mestni gospe se bo čudno zdelo, kako se more oče ločiti od svojega deteta in ga dati v rejo na kmete; no, Danič je bil tega mnenja, da življenje na deželi in občevanje s kmeti otroka, ki ima za vse dovzetno srce, navaja k resnemu delu, k trezni misli, da mu budi naravno umnost in mu zasaja nagone pravega čutja, kažoč mu včasi svoj strogi, včasi resni in včasi nedolžno-radostni obraz.  Poleg tega pa tudi ni imel v mestu nobenega človeka, ki bi mu bil mogel brez skrbi zaupati svojo Reziko, in v drugo ženiti se ni maral.  Prišel je pogosto iz mesta pogledat k hčerki in vsake počitnice je prebil nekaj časa pri svojem bratu.  Z veseljem je videl, da ga niso prevarile njegove nade: vpliv priprostega, naravnega življenja se je kmalu javil pri Reziki, ki je postajala od leta do leta krepkejša.  Z njo vred je rasla Smoletova hčerka Polonica, njena vrstnica po letih, zdravo in krepko dekletce, z gorečo ljubeznijo vdano svoji sestrični.  Ker sta si bila Smole in Cijazovec soseda, so postali njiju otroci najbližji tovariši.  Tone si je začel tista leta v ljubljanskih šolah bistriti glavo, ker po nasvetu Daničevem ga je namenil Cijazovec za kaj višjega na tem svetu.  Kadar je bil doma na počitnicah, sta bili Smoletovi deklici več v Cijazovčevi nego v domači hiši, in razvilo se je globoko prijateljstvo med sosednjimi otroki.  Še pozneje, ko je bil že v latinskih šolah, je hodil na počitnicah za živino na paši.  Sedeč v senci, je čital iz knjige, ki jo je imel vedno pri sebi.  Prigodilo se je včasi, da je upehana pastirska druhal polegla okoli njega in, podprši razgrete glave z rokami, pazno poslušala mladinske povesti, če jih je čital na glas.  Pri takih prilikah se je pa tudi pripetilo, da je kakšen šum ali krik v gori, kakšen pojav pod nebom ali na zemlji vznemiril krdelo nedolžnih poslušalcev in na mah odvrnil njih paznost od oseb, naslikanih v knjigi, na ves drugačen predmet; in pol tabora se je takrat hrumeč, dvignilo in usulo za novim pojavom, le Smoletovi deklici sta mu ostali zvesti, posebno pa je Rezika žarečih lic in leskečih oči poslušala svojega prijatelja.  V spoštljivi daljavi od njega sedeč, je zrla nanj kakor na kakšno višje bitje, ki ji pripoveduje dogodbe z drugega sveta.  Tako je Reziki minevala otroška doba, in prišel je čas, ko jo je Danič vzel k sebi in jo pošiljal v mestne šole.  Res, da se deklica v Gabrovcu ni naučila etikete in poklonov, tudi ni vedela že v svojih otroških letih, kaj je otroški ples, kaj je theatre variete, kaj je vnanji blesk, flirtovanje in rafiniranost v vedenju in izrazih, zato si je pa utrdila telesno zdravje, si ohranila zdravo dušo in tudi prevelike ničemurnosti ni nikdar poznala.  Žal, da one žive slike idilskih prizorov, ki se nahajajo v mladinskih spisih in ki širijo naše duševno obzorje, le v naši mladosti laskajo naši obrazljivosti in da nam otemne pozneje, ko vstajajo hladni dvomi v duši in si začne življenje poigravati z našo domišljijo in ko ta gre za svojim strogim gospodarjem, kamor mu ljubo.  Reziki so sčasoma otemnele one slike v spominu in dvignile so se nove na površje njenega duševnega življenja, vendar pa prijatelja mladih let ni pozabila.  Pa tudi gabrovške vasi ni pozabila; vsake daljše počitnice je šla z očetom tja in tudi krajše je prebila navadno pri svojem stricu, kjer je imela ljubšo tovarišico, nego bi jo mogla najti v mestu.  Deklicama se je polagoma izpremenil sklad njiju misli in njiju duše, no, sila spomina se ne da zatreti in staro prijateljstvo je ostalo neizpremenjeno in neizbrisno.  Cijazovčev Tone je tudi v Ljubljani večkrat videl svojo dobro znanko s paše: srečavala sta se na potu iz šole ali na izprehodih in se prijazno nasmihavala.  No čimdalje bolj je gledal on k njej kakor h kakšnemu višjemu bitju.  On je ostal to, kar je bil: siromašen, skromen dijak, ona se je povzdignila v gosposko deklico; to je videl tudi v njej, čeprav jo je našel včasi na počitnicah opravljajočo kmečki posel.  Bodisi v Ljubljani, bodisi v vasi sta postavala na oglu kakšne hiše, gledala si v obraz, pogovorila se o tem, česar se učita, kar sta slišala novega.  Doma sta govorila najrajša o Ljubljani in v Ljubljani o gabrovški vasi.  Nista se silila, da bi si povedala kaj posebnega, kaj nečuvenega, kaj duhovito izmišljenega, kaj sladkostno-sentimentalnega; narava in življenje ju je učilo govoriti, a ne kakšen poseben zavod, zato pa tudi nikdar nista čutila onemoglosti ali praznote besedila; nikdar jima ni bilo treba pokašljevati in potapljati oči v tla, iščoč primernih besed, ker govorila sta to, kar sta verjela in mislila in nepoštenih misli nista poznala.  A bližala se jima je doba, ko se nepokvarjenim in naravno vzgojenim mladim ljudem vtihotapi neka plaha paznost in nežnost izraza v pogovore, ko že mineva prvobitna nezavestna nedolžnost, ko se začno polagati besede na tehtnico priličja.  In prišla je za Toneta ona viharna doba, ko se mu je trebalo odločiti, kam pa zdaj po dokončanih srednjih šolah.  Ne bomo slikali na široko, kako je Cijazovec prigovarjal sinu, naj se posveti duhovskemu stanu, kako je obupavala mati Cijazovka, ko je sin šel kot enoleten vojaški prostovoljec v Prago.  Silno je speklo Cijazovca, ko sta videla, da gre za celo leto k vojakom, a bi se bil lahko odtegnil sitni dolžnosti, ako bi se bil hotel prijaviti za kandidata duhovskega stanu.  Po prebitem vojaškem letu je prišel Tone za nekaj dni domov, tih, skromen in ponižen, in še sta se roditelja nadejala, spominjajoč se prilike o izgubljeni in zopet najdeni ovci, ker še vedno nista mogla razumeti, kako človek, ki ga niti vojaški stan ni izpridil, ne bi čutil v sebi svetega poklica.  Slučajno je prišel tej čudni stvari na sled Cijazovec sam.  Nekega jesenskega večera sta stala Tone in Rezika na oglu Smoletove gostilne.  Nebo je bilo oblačno, na zemljo je nastopal trdi mrak.  »Veš, kaj imamo pri nas novega?« je vprašala Rezika, zroč v prijatelja!  »Kaj?«  »Oče so dobili sliko iz Prage.  Nekdanji učenec, ki so ga poučevali, ko so bili še v tujih krajih, jim jo je poslal za spomin.  Ugani, kaj predstavlja!«  »Kakšno suho krajino morda, kjer vse dremlje.  Saj je tako navada zdaj, da so umetniki, kakor bi bili onemogli, pozabili prve stvari božje, človeka, in slikajo brez njega.«  »O še več ljudi je na njej, posebno pa sta na njej dva človeka, kakor bi bila živa: Jakob in Rahela.  Pri vodnjaku sta se sešla in roka počiva v roki.  Za njima se pase cela čreda in pastirji jo napajajo.  Posnetek je neke imenitne benečanske slike, ki se nahaja zdaj v Drazdanih, tako je pisal gospod iz Prage.  Oh, Prago bi jaz tako rada videla!  Oče vedo toliko lepega povedati o njej.  Ti jo gotovo tudi dobro poznaš, saj si bil tam pri vojakih.«  »Da, poznam jo; ne imenuje se zastonj zlata, stostolpa.  To je slovanski Milan; istotako stresa svojo levjo grivo ob naskokih krutih sovražnikov.  Tam je središče slovanske umetnosti.«  »Jaz bi rada živela v takem velikem mestu, toda le nekaj časa; naveličala bi se kmalu in bi začela uhajati na deželo.  Tistih časov, ko sva še skupno živela v Gabrovcu in se štela med pastirje, ne morem pozabiti in vselej se jih z otožnostjo spominjam, kadar pogledam na ono sliko.«  »To so bili res zlati časi!  Pa pravijo tisti, ki ne poznajo nižjih slojev človeštva, da starega bukolskega življenja ni več na svetu.«  »Kaj bi ga ne bilo!  Kdor je z malim zadovoljen, najde ga, če ga hoče iskati zunaj mest.  Seveda prinese tako bukolsko življenje, kakor ga ti imenuješ, včasi tudi kaj neprijetnega, pa to treba potrpeti.  Ti ne veš, kako sem se sinoči opekla v naši bukolski vasi!« je dejala Rezika, držeč z levo roko komolec desne.  »Ali res?  Kako pa ravnaš?« je vprašal tiho Tone in se dotaknil njene bele roke.  »Namesto Polonice sem kuhala, pa nisem vajena take reči.  Pa še na obeh rokah.  Le poglej!«  Privihala je rokavce svoje jopice kakor kosovska devojka, predno je iz vrča pojila v krvi ležeče junake.  »Oh res!« se je začudil Tone ter se globoko sklonil k njeni roki, da bi bolje videl temne lise na beli koži.  »Ali te kaj boli?« je vprašal sočutno.  Živ, neznan ogenj mu je zaigral po žilah.  »Zdaj ne boli več; po noči me je pa skelelo, da zaspati nisem mogla.«  »Premalo se priporočaš našemu svetemu Florjanu, ki nas varuje časnega in večnega ognja.« Prijel jo je za roko in jo potegnil k sebi.  In zdelo se mu je, da ni še nikdar čutil tolike blaženosti življenja in da mu ni še nikdar tako utripalo srce ni v radosti, ni v bridkosti in da tako lepega večera ni bilo še nikdar.  »Oh, kaj ti je, Tone, da tako trepečeš?..  Ali te zebe morda?«  »Oh ne! ..  Doslej neznan ogenj mi gori v glavi.«  »Zakaj se pa ti ne priporočiš svetemu Florjanu?«  »Za tak notranji ogenj ...«  Tone ni izgovoril; izza ogla hiše je bil stopil Cijazovec.  Težka in huda misel je stopila očancu v glavo, ko je videl sina v taki druščini.  Postalo mu je vroče, nekaj raskavega je začutil v grlu, zakašljal je in se ugriznil v ustnice.  V glavi mu je zavrelo kakor še nikdar ne.  Glasno mu je zabilo srce in noga mu je zastala, ko je videl, da drži sin v svoji roki žensko roko in da govore usta, ki bi imela peti glorijo, takšne smešne stvari.  In spoznavši Cijazovca, je ostrmela tudi mlada dvojica, kakor bi ji bila zdajci padla na dušo zavest velikega greha.  Deklica je zbežala v hišo, Tone se je napotil po vasi, odkoder je prišel oče.  Odveč bi bilo popisovati nevoljo, ki se je polastila Cijazovca, ko je videl v mraku sina čebljati z deklino, odveč bi bila slika onega prizora, ki se je vršil tisti večer v Cijazovčevi hiši, kjer je gospodar očital svoji zakonski Jeri, da je ona vsega tega kriva, ki je svoje dni veninven vabila Smoletovi punci v hišo, kjer se je začelo tako globoko znanje med sosednjimi otroki.  Le to si upamo povedati, da je prišel Cijazovec tisti večer v svojem umovanju do splošnega sestava človeške družbe in da je na to za tisti večer prenesel ves svoj srd.  »Fej te bodi ... je to pravica na svetu!« — tako je razkladal ob pozni uri svoji Jeri.  »Kmetu vzamejo sina k vojakom, poštenega in učenega, pa mu pošljejo nazaj zbrojo.  Saj se mi je zdelo, da se fant v tistem enoletnem vojaškem lemenatu nič prida ne nauči.  Ni dosti, da plačujemo visoke davke, še otroke nam jemljo in kvarijo!«  Dobro je to, da je vedno kakšna stvar, na katero lahko obesimo svojo jezo, stvar, ki je včasi v jako slabi in tanki zvezi s pravim vzrokom naše razkačenosti.  Tone je kmalu po onem večeru zapustil domačo hišo.  Dobil je nekje na tujem odgojiteljsko službo, a po petmesečni težki tlaki je obesil ta posel na kol.  Kam zdaj?  Očutil se je v položaju živali, ujete v past.  Drugega izhoda ni imel nego zopet domov.  Tja so ga z vso silo vlekli stari spomini in pa prepričanje, da oče, četudi ima krive pojme o posvetnih stanovih, ni napačnega srca in da se bo dal sčasoma omehčati.  Prosil je službe pri pošti in obljubili so mu jo.  S tem bi bil Cijazovec še nekako zadovoljen in potolažen, ko bi sin ne bil stopil predenj ter ga prosil nekaj stotakov, da vloži predpisano kavcijo.  To se je zdelo varčnemu možu preveč, mnogo preveč in zopet je udaril v vik in javk.  Ta nova jezica se nikakor ni hotela zrahljati; do dna mu je ogrenila velikonočne praznike; z drugimi navadnimi in nenavadnimi skrbmi in duševnimi pretegami vred mu ni privoščila spanca, v katerem smo ga pustili na velikonedeljo dopoldne na koncu njegove hiše.  Že se je mož prebudil in kar slikovito zdehaje in zevaje izziva našo nadaljnjo pozornost.  Prvo, kar je na tem božjem svetu zagledal, je bila njegova Jera, ki je hitela mimo njega s škafom po vodo.  Gledal je nekaj časa za njo, pa svoje misli ni pripojil k njej, ampak k tolarjem, ker sanjalo se mu je o srebrnem denarju, da ga polno vrečo nese po semnju in da kupuje junce, kakršnih še ni videl.  Že je bil izvlekel srebrnjak iz žepa, da bi ga nekaterekrati vrgel ob mizo in bi prisluškaval, kakšen cvenk gre od njega, ko zasliši zdolaj pri kozolcu Cijazovko klicati na pomaganje.  Dvignil se je s klopi ter hitel preko trate.  Z druge strani je prispelo ženi na pomoč čvetero oseb, gredočih iz cerkve, namreč sin Tone, hči Lenka, berač Devs pa vaški tesar Krulčev Peter.  Vsi so obsuli Cijazovko.  Deloma v smehu, dedeloma v strahu je pripovedovala žena, kako je padlo Bog ve odkod, najbrž pa z neba nekaj belega pred njo v mejo in se ji trkljalo pod krilo, kako jo je ob tem pogledu zgrozilo, tako da ji je v tisti slabosti ušel škaf z glave.  Ko pa je obležala stvar pod mejo, je spoznala, da ji je svetel tolar pričinil takšen strah.  In nikjer ni bilo človeka, ki bi bil pomagal!  Navzočni so ob tem pripovedovanju v strmeli v tolar, ki se je svetil v travi.  »Čudno je to, da se taka stvar teklja človeku pod noge!« je dejal berač Devs ter se okorno sklonil, iztegnil roko in pobral denar.  Pa Cijazovec ga je ustavil rekoč: »Pobirati jih smeš; ker pa padajo na moji zemlji, odšteti jih moraš meni.« Devs je potopil glavo v bridke misli ter podal Cijazovcu tolar.  »Odkod se res jemljejo!« je momljal gospodar, kakor bi govoril sam s seboj in tehtaje denar v roki.  »Marsikaj posebnega se sliši na svetu, kaj takega pa nikdar ne.  Poprej je pa na Jančka padel eden.«  Te besede so močno presenetile navzočne.  »Jaz se pa nič nisem ustrašil, mama!« se je oglasil Janček, ki je prinesel svitek, ki je bil Cijazovki s škafom vred zdrknil z glave.  »Kar takole mi je tunknil ob klobuk — tunk — pa na ramo, pa na tla.«  »Jaz sem pa tudi enega našel poprej, ko sem šel v cerkev; tukaj pod kapom je ležal.  Pa sem mislil, da ga je kdo izgubil«, je rekel Tone in pokazal najdeni tolar.  Njegove, besede so seveda še povečale vseobče strmenje in nedoumenje.  Vsi so gledali v različnih smereh v višek, iščoč razvezila čudni uganki.  Tesar Kruleč, ki ga prištevajo starim, dasi ne najmodrejšim ljudem gabrovškim, je bil vselej ves goreč na ono, kar je prikrito s plaščem teme.  »Kaj ti pravim, Cijazovec, ta denar je od vraga, in dobro storiš, če se ga ne dotakneš,« je dejal, ko se mu je zazdelo, da je spravil na pravi tir svojo misel.  »Od vraga ne more biti, ker vrag je v peklu in od tam je daleč do Gabrovca,« je govoril Cijazovec, gledaje v tepko.  Krulčev Peter je naredil dolg obraz ter gromko kihnil, nato pa je istotako gromko vzkliknil: »Naj bo za verne duše v vicah!« Gabrovčani so tako pobožni ljudje, da kihajo in tudi kolca se jim za verne duše v vicah.  »A treba bo pogledati v kozolec, kaj je gori novega«, se je oglasil Tone.  Udaril je z vso silo dvakrat s črevljem v steber.  Nič!  Le zdelo se mu je, da je zaškrtalo nekaj gori v križu.  »Kakšen zlomek škrta pod streho!« je viknil v višek.  Slekel je suknjo, zavihtel se v kozolec, v hipu je bil pri križu pod streho.  Oprezno je pogledal v križ, iztegnil roko, hoteč otipati, kaj je za stebrovjem, ali precej jo je odtegnil, ker dve veliki podgani sta skočili cvileč izza križa v streho.  Pojav te ostudne živali ga je tako oplašil, da nikakor ni maral dalje iztegati roke in brskati po podganjih gnezdih.  Širil je oči in ostril, a videl ni ničesar: cela mreža gostih pajčevin je razpeta med pokončnim in poprečnim stebrom in med streho in tema je za križem, kakor bi gledal v dimnik.  Duh strešnega prahu, pomešan z drugim nerazločnim duhom mu bije v nos.  Ugibaje, kaj bi storil, je čepel nekaj časa pod streho sključen, prhaje z nosom in globoko dihaje.  Kar ga je poklical Cijazovec.  »Pusti, Tone, za danes kozolec, Velika nedelja je!  Podganji namrkaj vendar ne prideluje v kozolcu tolarjev, da bi jih metal na zemljo.  Sam Bog ve, odkod se jemljo!«  Berač Devs pa se je domislil, da je prišla zdaj njegova ura.  Sladkobno gledaje na Cijazovčeve ljudi, je naredil kratko propoved, v kateri jim je slikal satana, kako preži na nas in na naše duše, kakor so baš danes na leči pripovedovali gospod župnik, in z nekim tajnim uščipkom Cijazovca je zavpil, da to ni denar od Boga, ampak da peklenski kralj tako izkuša človeško lakomnost.  Povedal je tudi, kako se najlože odžene izkušnjava, namreč, ako se da tisto, kar ni pošteno pridobljeno, gospodu župniku, naj obrnejo v božje namene.  »Istotako veljavno in dobro delo storite pa tudi, ako oni denar podarite revežem, zakaj pisano je: kar ste dali siromakom, to ste v podarili meni.  Če ga daste meni, je to isto, kakor če bi ga prinesli v dar Bogu, in molil bodem zanj do konca svojih dni in pa za zveličanje vaših duš bom prosil ne vseh božjih potih«.  Tako je končal Devs svojo propoved ter si otrnil imaginarno solzo.  Cijazovka in Lenka sta odprtih ust strmeli v berača, Krulčev Peter pa je odobrovalno prikimaval.  Njegov zaključek se pa ni prikupil Cijazovcu, ker mož je imel svoje gospodarske misli, ki se ne ujemajo vselej dosledno s svetim evangelijem.  Zamrmral je Devsu, da človek, ki sam pobira od hiše do hiše davek, ne potrebuje denarja in da je tudi pisano: Ne želi svojega bližnjega blaga!  In ne meneč se za berača, je vtaknil oba tolarja v žep ter se napotil proti hiši.  Ostali so se razkropili vsaksebi.  Prišel je tisti blaženi velikonedeljski poldan, ko skoraj na vsako gabrovško mizo priroma skleda ogromne obsežnosti, v kateri se kadi neka gosta deža, podobna sivemu morju, kadar ga pokriva tanka meglica.  In kadar veseli mornarji drzno vlečejo včasi some in druge roparje globočine iz morja v svoje ladje, tako so tisto opoldne Gabrovčani zadovoljnih obrazov vlekli krhlje od svinjskih ušes iz onega sivega morja in jih zalagali v usta.  Imeli so zanimivo snov in gradivo za svoje pogovore, kajti vest, da padajo pri Cijazovčevem kozolcu tolarji z neba, se je bila že raznesla po vasi.  Čim bolj premišljujete svet, tem prej spoznate, kako modro je ustvarjen in da je neka globoka modrost dala vsakemu svoje.  Na primer: v vasi se ne tiskajo novine, tudi hiše niso zvezane s telegrafsko ali telefonsko žico, in vendar gre novica po bliskovo od hiše do hiše.  Pojdite se solit, vi izumitelji novih občil in pred vsemi drugimi ti bahavi in slepce za nos vodeči Edison!  Vaše iznajdbe so si prilastili mogočneži, da nas laže nadzirajo, vladajo in zatirajo, drugega pomena pa za nas vaščane nimajo.  V vasi prav lahko izhajamo brez vaših vražjih naprav, ker je v vsaki vasi neka višja previdnost nastavila več oseb, da z neznansko hitrostjo razneso to, kar mora po božji volji postati last vse soseske.  V Gabrovcu je višja previdnost za raznašalce novic v prvo vrsto postavila berača Devsa.  Ta apostol resnice je tisto popoldne otresel prah z nog svojih in sopihal v hribovske predele gabrovške župnije.  Od hiše do hiše pobiraje kolač in pirhe, je oznanjeval z gorečo besedo čudno novico strmečim hribovcem.  Po dolini pa so razširili vest o čudežu Cijazovčevi ženski in pa tesar Kruleč, ki je kosil v Smoletovi gostilni.  Zasnovali so se torej pogovori o čudnem dogodku po vseh gabrovških hišah; vaščani so se posebno še zato tako zelo zamaknili vanj, ker so imeli lepo priliko pripletati k njemu današnjo župnikovo propoved o hudiču in peklu, ki prepletata vse misli gabrovških vernikov.  Nekateri liberalni Gabrovčani — tudi taka ljuljka se že nahaja v vasi — so sicer trdili, da to vse skupaj nič ni, da se ni prigodil nikakršen čudež in da hudič ni tako kosmat, kakor ga slikajo; pa ti so ostali v ogromni manjšini in še ozmerjani so bili za razkolnike in krivoverce.  Če smo poprej rekli, da so kazali Gabrovčani pri kosilu zadovoljne obraze, se to nanaša skoraj edino na ono, kar je bilo v skledi, in deloma na župnikovo propoved, nikakor pa ne na Cijazovčeve tolarje: nekateri so jih prav zavidali Cijazovcu, posebno pa so bili hribovci nejevoljni, da pada denar šele pri dolinskem kozolcu na zemljo, ko ima po človeškem razumu z nebes k hribovskim kozolcem vsekakor dosti bliže.  Nočemo doslovno beležiti teh pogovorov, ker nismo kos podati jih v njih narodni obliki; ko bi jih v književnem jeziku zapisali, bi se ne glasili tako prvobitno kakor iz gabrovških ust, ki umejo vse obenem: hrusta ti hrustanec in čebljati.  Zadostno se nam zdi, če povemo, kar smo že povedali, namreč, da je dogodek pri Cijazovčevem kozolcu razburil vse vaščane.  Tisto popoldne je Tone po kratkem premisleku ukrenil, da se denarja, ki ga sme po vseobčem mnenju brez kvara vzeti cerkev, berač in cesar, tudi krčmar Smole ne bo branil.  In kar gnalo ga je v gostilno.  Za vino sicer ni maral, pa je videl davi, da je prišla Daničeva Rezika iz Ljubljane na velikonočne praznike.  Z Reziko že ni govoril, kar ju je onega jesenskega večera zasačil njegov oče.  Da bi mogel danes v gostilni govoriti ž njo, tega se ni nadejal, ali vsaj videl bi jo rad od blizu in pozdravil s pogledom.  Tone je bil glede denarja navadno popolnoma na suhem, in naj sede v gostilni za vsako mizo same rusalke, on ne bi mogel tja, ko bi ne bil našel dopoldne pri domačem kozolcu tolarja.  V onem dogodku je videl skoraj prst božji, ki mu kaže k Smoletu.  Vendar za dne ni maral iti tja: ljudje bi stikali glave in govorili neumnosti o tolarjih in njegov prihod v gostilno bi z ono rusalko spravili kako v dotiko.  Čakal je rajši noči.  Trden mrak, zavratno skrivajoč v svojih krilih strašno gorje, je ležal že dolgo na zemlji, ko je prestopil Tone prag Smoletove gostilne.  V hiši je naletel na pet pivcev, ki so se ločili po tem, kar je kdo pil, v dve gruči: dva možaka sta sedela v kotu za mizo za litrom vina, drugi trije pa pri majhni mizi poleg peči pri žganju.  Tone na velikonočno nedeljo ni pričakoval toliko gostov; nekako presenečen se je ozrl po sobi, ko je zapiral vrata za seboj, in trenotek je postal, kakor bi ugibal, ali bi šel naprej ali ne.  Nenavadnemu gostu je hitel Smole obrisat vogel velike mize, kjer sta sedela zalitrska prijatelja.  Smoletova je prinesla vina.  Tone je sedel in radovedno pogledal po družbi, kakor bi hotel s pogledom poprositi: Odpustite mi, ljudje božji, da sem tudi jaz tukaj.  Vse goste je poznal, vsi so bili zgolj Gabrovčani.  Poleg njega je sedel župan Martan, štiridesetletnik poštenega in umnega obraza.  Ta mož velja v Gabrovcu za jako premetenega in mnogo ugleda uživa v dolini.  O njem govore, da čita po zimi knjige.  Navadno pred vsakoga ne trosi biserov svojega uma — zapetost je lastna premetenim ljudem — in le včasi postane široke volje in zasoli besedo, da bi se ob njej zamislil sam Salomon.  Dve lastnosti ljubi nad vse: poštenje in pravičnost.  Ti čednosti naj dičita vsakega človeka — tako se ume izražati Martan — potem izgine ves prepir in vsa nesloga s tega sveta, upokoji se človeštvo in vsem bo dobro na svetu — takšno filozofijo uči Martan.  Njegova samozavestnost sega tako daleč, da je že večkrat rekel, da je škoda zanj, da ga oče ni dal v višje šole, zakaj ko bi bil on postal dohtar, marsikaka krivica bi morala potegniti s sveta.  Nasproti mu sedeči prijatelj in sosed Maren je zelo ponosen, potrt in iztrkan kmet, ki se Martana drži kakor senca, dasi ni niti senca njegove modrosti.  Od zafrakeljskih gostov pri peči smo Krulčevega Petra videli že dopoldne pri Cijazovčevem kozolcu; druga dva gosta sta hribovca Luka Kozlevčar in mladi Anžič.  Anžič ima tehtne vzroke, da pohaja dolino.  Prvič ga mika Cijazovčeva Lenka, drugič je pa godec in pri cerkvenih slavnostih gode na koru v cerkvi, zarad česar je ugleden tudi pri dolincih.  Nekoč v svojih pastirskih letih je našel kraj ceste staro trobento, ki so jo po gabrovški dolini potujoči vojaki odvrgli ali pa izgubili, in na to se je naučil toliko trobiti, da so ga vtaknili h godbi, ko je bil zaprisežen na vojaške postave.  Tam je veljal večinoma za »slepega« godca, to je za takšnega, ki ne sme trobiti, ker bi izkazil harmonijo, ampak se postavi v vrsto zato, da jih je več, čigar naloga je edino ta, da ob godalu napihuje ustnice in lica ter markira.  Kot sin premožnega kmeta se peča z godbo le po zimi, po leti pa sodeluje samo pri posebnih cerkvenih svečanostih.  Tretji zafrakeljski gost, Luka Kozlevčar, tisti, ki je bil že hribovski kandidat za županski stol, visok in krepak gorjanec zabuhlega obraza in silnih ramen, glede ostroumja gotovo dožene Martana, četudi se ni šetal po šolah in knjig ne čita.  Nocoj je kazal ves razburjen obraz kakor človek, ki mu nič ne ugaja današnji pogovor.  Jedva je Tone sedel, ko se je dvignil Kozlevčar, vrgel nekaj krajcarjev pred Smoleta na mizo ter zaklical Martanu: »To ti povem, Martane!  Nizko boste sedli dolinci, ker kočete visoko letati.  Šiba božja vas zadene, ker ste prevzetni in krivični in nimate v sebi trohe poštenja in pravičnosti.  Vi hočete biti prvi v soseski, zato vas bo udaril Bog, ki nas je ustvaril vse enake.«  Oh, kako trdo ume govoriti Kozlevčar!  Srce zaklopoče nasprotniku in duša mu zdrhti v prsih.  No, tudi Martan ni iz onega korena, ki se poklada živini; glasovito in zložno odrine besedo, kakor bi jo dvakrat podčrtal, in nasprotniku, če ni Kozlevčar, zaledeni na duši in odgovor mu zamre na ustnicah.  »A v čem je naša prevzetnost in krivica, to mi dokazi, Luka, prosim!« je vzplamtel Martan, in Tone je po tem govoru spoznal, da le-ti ljudje obdelujejo široko polje domačega prepira.  Kako sta se trkala velmoža iste soseske!  »Ne boš Luka!« tako je zabrusil nasprotniku Martan.  »Nikdar ne boste hribovci ravnopravni z nami dolinci.  Vi ste bili v soseski od nekdaj rep in to ostanete na vekov veke!«  Ob takih strašnih besedah je Kozlevčarju za hip zastala pamet in ničesar ni golknil.  Vzel je svojo palico in odhajajoč je stopil kakor v omotici k vratom.  Ko je Martan videl, da ga je premagal, je zavil svojo misel v mirnejše besede ter rekel: »Prav praviš, Luka, da smo ustvarjeni vsi enako, ker vsak pride gol na svet in vsak mora umreti.  V začetku in koncu je ravnopravnost, med tema mejnikoma je pa ni.  Vsak izkuša goloto, katero je prinesel na svet, pokriti, kakor more.  Vi jo hočete pokriti na našo škodo.  Čudno, da se še niste domislili, naj delimo z vami po zakonih ravnopravnosti svoje travnike, ker v vaših hribih travnikov ni.  Ampak to povej, Luka, svojim hribovcem: Prej pride antekrist in prej bo sveta konec, nego mi jenjamo le za bilko od svojih pravic.  To ti povem jaz, ki sem župan te soseske.  Zakaj tega vam ne pozabimo nikdar, da ste vodo spuščali na naše njive.«  »Mi nismo stražniki nebeških vod in vaših njiv«, tako je zaklical Martanu Kozlevčar, stoječ pri vratih, »torej tudi nismo krivi hudega poplava, s katerim vas je Bog hotel kaznovati in vas še bo.  Bog je poslal hudo uro, kakor je vsul v starih časih žveplo in ogenj na pregrešna mesta.  Ker pa imenuješ antekrista, rečem ti, Martan: ne kliči pošasti, da se ti ne odzove!  Bog ve, če ne stika že po dolini in če se ne bliža dan, ki stori konec vašemu napuhu.  In ker sva prišla danes skupaj pod eno streho, ti povem še to: S takšnim brezbožnim zarodom, kakršen ste vi dolinci, hribovci ne maramo nobenega stika več, ni v duhovskih ni v posvetnih stvareh.  Naša pota morajo iti na veke narazen.  Če je Bog v starih časih dovolil stiskanim Izraelcem, da so se odtrgali od Davida in Salomona, ki sta bila božja maziljenca, onda tudi nam hribovcem ne bo štel za greh, ako pri naših postavnih oblastvih zahtevamo razdelitev občine in svoje lastno županstvo za hribovske dele naše soseske, ako obrnemo hrbet tebi, ki si tukaj župan, pa te ni mazilil Bog, ampak —«  Nismo si upali zapisati poslednjih Kozlevčarjevih besed, ki jih je izustil že med vrati.  Tako trpke in ostudne izraze sta rodila domači prepir in nesloga!  Ne trde zastonj učeni ljudje, da je domači prepir obogatil gabrovško narečje z mnogimi psovkami.  Tako sta se ruvala velmoža iste župnije!  Kozlevčar je ves v ognju zaloputnil vrata za seboj in Martan si je pogladil glavo, kakor da jo hoče očistiti nesnage in potolažiti, ker je nametal Luka toliko sramote nanjo.  »Fej, kakšen zarobljen gobec je to, kakšen dehor gorjanski!« je vzkliknil Maren, da bi olehčal Martanovi glavi.  »Takšnega šuntarja ni več na svetu.«  »Naš položaj je tak, da se ne moremo odpovedati našemu ugledu, ako nočemo biti deležni posmehovanja in zasramovanja,« je razlagal Martan z glasom razjarjenega velmoža.  »Če je Kozlevčar klical na pričo sveto pismo, onda se tudi jaz lahko sklicujem na Mojzesa in postave.  Ali veste, kako je Mojzes rekel Izraelcem?  »Ako nočete biti glava, postali boste rep« — to jim je rekel.  Tako bomo postali tudi mi dolinci v naši soseski rep, ako ne bomo odločno stali za svojo čast, ako bomo zdaj v tem, zdaj v onem prijenjevali hribovcem.«  Maren, ki se je nekoliko zadolbel v preudarek, kako sitno bi mu bilo, ako bi postal v soseski rep — on je bil prvi ključar pri gabrovški cerkvi — je pritrdil Martanu.  Ostali gostje so molčali.  Tone je izobrazil prijazen nasmeh na licu kakor človek, ki stoji rad nad strankami in sam v sebi premleva svojo lastno modro sodbo.  In imel je priliko delati modre primere.  Za časa svojega enoletnega v bivanja na Češkem je nekoliko spoznal češkega kmeta, izobraženega, zavednega človeka, ki v svesti si svoje veljave ponosno dviga glavo, v kateri že tli iskra, ki se imenuje jasna misel in ki sama more pomoči do jasne bodočnosti.  Zato ni več gledal s tistim zanimanjem na slovenskega kmeta kakor prejšnje čase, ko je smatral vse za originale, katerim bi bilo škoda vzeti njih konservativnost ter jim vcepiti modernejšo misel v glavo.  Sedaj je celo s pomilovanjem zrl na te preplašene obraze, katere veninven begajo srednjeveški nazori ter strah pred nečim strašnim, neznanim, skrivnostnim ...  Da bi pregnal neprijetni molk, ki ni tovariš pivskih bratov, in prepeljal govorico na kaj mirnega, kar bi vsem ugajalo, je pohvalil umni Smole gabrovške godce, kako lepo so igrali včeraj pri izprevodu in danes pri službi božji.  »Srce človeku poskakuje veselja, če jih sliši,« je potrdila Smoletova, ki živi vedno v kristjanskem soglasju s svojim možem.  »Naš Anžič ta pa ume, ni se zastonj šolal pri vojakih,« je pritaknil Smole, da bi popravil neprijazni izraz, ki je bil razlit mlademu hribovcu po obrazu.  Anžič je pogladil brke in nalahno nagnil glavo, ker pogodu mu je bila hvala.  »I glej ga ti, mladi Anžič,« se je oglasil Maren, da bi razvedril sebe in prijatelja Martana, »tam pri vojakih pa vem, da si godel visoki gospodi, a?«  »Generalom sem godel pri kosilu in pri večerji,« je kratko odgovoril slavljenec z umetniško samozavestjo.  »To pa že ... da ... vem ... ho!« je momljal Maren ter prižigal pipo, uvažujoč bolj s čuvstvom nego z besedami visoko umetnost.  In pogledal je na Martana, kakor bi ga vprašal, ali je prav, da se meni s hribovcem.  »Kaj, ti Anžič,« je vprašal zdajci Krulčev Peter, ki je prijatelj poštenega pomenka in sovražnik prepirov, »ali generali tudi kaj molijo pred jedjo in po jedi?«  »Vojaku ni treba moliti.«  »Kaj mu ne treba moliti!« se je Peter čudil.  »Zato mu ni treba moliti, ker je Bog nune ustvaril za to, da molijo zanj, ki drugega dela nimajo,« je pojasnil Anžič.  »Anžič rad kako obrovsko pove,« je pošepnila Tonetu Smoletova, zadovoljna, da se je pogovor speljal v tako gladke kolesnice.  »Anžič,« je povzel tesar, ki je poleg molitve tudi ljubitelj godbe in o priliki rad pozvedava, kako se kaj živi po svetu, »Anžič, saj vem, da sam nisi godel, ampak da vas je bilo več, morda trije ali pa štirje, ali pa nemara še več.«  »Po štirideset nas je bilo.«  »Joj, to ste pa piskali in godli, da je bilo strah!  Kaj so vam pa dali tisti generali za to?  Ali so vam kaj pustili v skledi?«  Anžiču se ni zdelo vredno odgovarjati priprostemu človeku.  Zato se je Maren obregnil na tesarja ter ga poučil, da pri vojakih ne godejo za ostanke v skledi in da general ne sedi tako za mizo kakor »ti ali pa jaz« in ne puli s prsti solate iz sklede, na kar je Peter ugovarjal, da general istotako kakor »nas kdo« muli in guli solato.  Temu prepiru je z modro besedo naredil konec Martan, rekoč, da se pri vojakih ne gode za ostanke v skledi, ampak za »naše davke«.  Ta namek na davke je provzročil dolg pogovor o davkih in o državni in deželni upravi.  Ob njem se je Tone preveril, da se mnogočesa nista domislila Likurg in Solon, ko sta krpala svoje zakone.  Tone je z najumnejširni očmi gledal v pošteno družbo in kolikor mogoče spajal tok svojih misli s pomenkom pivskih bratcev; po drugi strani pa je moral imeti nekoliko pozornosti tudi za mater Smoletovo, ki je sedela poleg njega in mu to in ono povedala.  Tem pomenkom je naredil konec nekak šum v veži.  Pivci so dvignili obraze in poslušali.  Zaškrtala so in se zaprla oddaljena stranska vrata, zaslišalo se je tavanje po veži, sunek v nekaj votlega lesenega, tipanje po vratih in pritajeno žensko hihikanje.  »Naši punci sta!« je dejala Smoletova in šla odpirat vrata.  Tone se je popravil na stolu in vtaknil desnico za telovnik, pod katerim mu je silno zabilo srce.  »A glej jih, česa sta se spomnili!  Prav tako!  To se spodobi danes!« je dejal Smole, odjemaje deklicama krožnika: — prinesli sta vsaka po zvrhanem krožniku velikonočnega kolača.  »Saj sem jima jaz naročila poprej, pa si tako dolgo nista upali.  Zdaj pa le posedita nekoliko pri nas!« Rekši je Smoletova sedla k mizi, ki je stala precej pri vratih, menda za berače in druge sramežljive ljudi.  Deklici sta se namestili ob njej.  Rezika je sedla kraj tete, kateri je položila roko na ramo.  Brezskrbno so se smejala njena ustna, svetle oči so zvedavo zabežale po sobi, kakor bi jih vse zanimalo, kakor bi jim bilo vse novo in čudno.  Ustavile so se na Tonetu in rdečica je sramežljivo vzpihnila na njenem licu.  Odkod ta smelost! — mislil si je Tone.  Take Rezike še nikdar videl ni: zrasla je in iz pohlevne cvetice se je razvila v bujno rožo.  Poglobil je svoje oko pod njenim žarnim pogledom in čudno in prijetno mu je bilo na srcu in sam ni vedel, kaj se godi ž njim.  Kmetje so nategnili vratove in pogledali na deklico, hoteč razbrati, kakšna je sedaj; no, kakor bi bili zadeli ob bleščeče solnce, odtegnili so precej oči in jih vprli v svoje nosogrejke.  Polonica je stopila pred sestrično, da bi jo prikrila zvedavim očem.  Navzočnost ženstva je provzročila pri pivcih molčanje.  Blažen mir se je razgrnil po sobi, kjer je še malo poprej vihral prepir in buren razgovor.  Tako se za časa kratkih noči stemni včasi nebo, bobni grom, udarja strela, prolivno lije dež in že pesek naletava v okna borne kmetske hiše; pa še predno je preplašeni kmet pri vžgani luči odmolil molitev za odvrnitev hude ure, je potegnila nevihta že za daljnje gore, in lep prizor se prikaže skrbnemu očancu, stopivšemu na prag domače hiše: razpenja se nad prijaznimi gorami sinje nebo južne noči, luna se smehlja na nebosklonu, za krajem blišči večernica in miglja še kakšna druga mična zvezda.  V tem ko so kmetje molčali in bolj ali manj sramežljivo segali po kolaču, se je razvilo v gruči za vrati nežno, pretrgano šepetanje.  Rezika je privlekla iz žepa kos potice in jo dala teti.  Umna krčmarica je začutila potrebo, vseobče strmenje nadomestiti z nečim in izliti svoja čutila v besede, ki bi njej sami dale utehe in bi sprijaznile z novim pojavom pivce in bi ugajale deklicama.  »Obe sta naši,« je govorila na vseznanje, »obe sta zrasli pod našo streho, obe imamo enako radi.  Ta je bila po Svečnici stara sedemnajst let (Smoletova je popravila svoji hčerki šopek las, ki ji je ušel na lice, nazaj za uho), ta jih bo pa tam o svetem Mihelju devetnajst (Smoletova je pogladila Reziko po glavi in jo pritegnila še bliže k svoji rami).  Poldrugo leto sta narazen.  Obe sta pridni, uboga pa še raje ta iz mesta nego naša kmetska.«  Rezika je po mačje z licem in nosom povela po tetini rami v zahvalo izkazanega odlikovanja.  Polonica je sklonila glavo k sestrični, češ: ne zavidam ti tolike ljubezni! — in materi je pošepnila: »Ali jaz pa ne ubogam? —«  »Včasi tudi katero preslišiš; posebno pa vodo nerada nosiš in tam po zimi te nikakor nisem mogla pripraviti, da bi poskusila presti.«  »Vedno tisto veste, da nočem presti,« je jeknila Polonica.  »Kdo pa zdaj prede?  Vse plete kite, kar je dosti prijetnejše.  Vi me pa tudi niste uslišali, ko sem vas prosila, da mi kupite na semnju o svetem Matiju za kočomajko križasto, kakor jo ima Martanova Rozara; in obljubili ste mi jo ... ste rekli, kadar boste prodali teličke ...« In neka nežnožalna senca, tista, ki je bila izražena v naglasu njenih besed, je legla na njeno gladko, okroglo lice.  »Ti in pa tvoji telički!« ji je pogrozila Rezika in jo lahno uščipnila v laket pod rokavcem.  Polonica se je naklonila k sestrični in obe sta se smejali od duše.  »Oj, otroci ste otroci in s takimi so vedno nadloge.  Kar vidite, vse bi radi, tega pa ne veste, kako težko se kupuje,« je vzdihnila Smoletova.  »Jaz pa že nisem več otrok, teta!« je Rezika pošepetala Smoletovi za ramo in pogledala na Toneta.  »Kaj pa si?  Naš otrok si, Polonica je pa še večji otrok.  Obe sta še nedoletni mladenki; pa tudi za vaju kolo časa ni zavrto, tudi vama se nabere let kakor otroku jagod na mavro, da sami ne bosta vedeli kdaj in kako.«  Deklic ni plašila misel, da se jima nabere let; igraje sta si jeli našeptavati imenitne tajne reči na uho.  Zdajci pa so zapustile Martanove tanke ustnice kadečo pipo in osokolivši se je togotno pljunil pod mizo, češ: vrag vzemi vse te nepotrebne otroške nežnosti!  Pa je nekako razgnevljen poklical vina.  Klic po pijači je razvozlal jezike tudi ostalim gostom in vsi so se pokorili zgledu modrega moža.  Urni Smole je vsem ugodil.  Nastal je hrup v sobi, ki je mahom nadkrilil šepetanje za vrati.  Smoletovina pozornost se je vedno bolj nagibala od deklic k gostom, ki so začeli pomenek o kitarstvu, koliko in komu nese dobička, ali ga bo kdaj konec ali nikoli, in kam li gre toliko slamnikov.  Pokazalo se je tedaj, da so mladi ljudje — otroke jih je imenovala Smoletova — res zelo izvedeni v porabi vsake prilike, ki se jim ponudi, da morejo za hrbtom starejših, če ne z besedami, pa vsaj z očmi povedati si svoje skrivnosti.  Ko je Tone videl, da so kmetje zadolbeni v pogovor o kitah, se je ohrabnl in pogledal za duri.  In divno je bilo to, kar je videl: izza Smoletovine rame je kukalo nanj dvoje jasnih, živih oči izpod belega čela; in smejale so se te čudovito izrazne oči in njemu se je smejalo od njih na duši.  No, precej je skromno potopil svoj pogled, ker koketstvo ni bila njegova najkrepkejša stran.  Takšen štor! — vzklikne morda nevoljno naša prekrasna bralka, ako Bog nagradi naš trud s katero.  Zato moramo povedati, da je Toneta tisti večer še večkrat zapeljal njegovega srca glas, da je pogledal tja za duri in da je vselej zagledal tam dvojico leskečih zvezdic, ljubo strmečih vanj.  Naposled je temu igranju naredila konec Polonica; menda se je naveličala stati in je spanec že zahteval svoje: podrezala je sestrično in ji namignila na vrata.  Rezika je vstala.  »Ostani še pri nas, če se ti poljubi!« je dejala Smoletova z laskavim glasom, in Rezika je zopet prisedla na kraj klopi.  Z belimi prsti je pobirala drobtine po mizi in redkokdaj je še pogledala na Toneta, ki je, igraje se z butico svoje palice, s svetloumnimi očmi gledal v pivsko družbo.  Kmalu se je pa tudi Rezika naveličala zatohle sobe.  »Ali si že zaspana?« je vprašala teta.  »No, pa pojdita spat in pazita na luč, da ne zatrosita ognja!«  Deklici sta tiho, skoraj po prstih odšli.  Odpiraje vrata, sta seveda še enkrat dobili priložnost, pogledati nazaj po sobi.  »Pa s ključem se zaprita!« je klicala za njima Smoletova.  »Da naju volk ne ukrade,« je odgovoril tanki dekličji glas v veži.  In šli sta po stopnicah v podstrešno sobo, veselo hihikaje, kakor bi bili završili prav zabavno ekspedicijo.  Kmetom je nekako odleglo, ko so se čutili proste ženskega vpliva.  In nagnil je Maren glavo na stran, kakor bi poslušal svojo lastno misel, pa je momljal, grudeč kolačevo skorjo: »Ljudje božji ...  Cijazovec ... ta bo pa lahko plačeval davke ... a?«  Tone se je pomel na stolu, češ, zdaj pride pa naša zadeva na vrsto.  Ni se motil, ker precej se je obrnil Maren do njega, rekoč: »Tone, ne zameri mi, če te vprašam, ali je res, kar se govori po vasi, da pri vašem kozolcu tolarji padajo z neba?  Krulčev Peter pravi, da je sam videl, in tudi drugi govore tako.  Menili smo se poprej o tem, ali jaz tega ne morem verjeti in ne verjamem.«  »Le verjemite, oče!  Vse je res, kar pravijo ljudje, in pa še več,« je pohitel Tone ter si nalil vina.  Dasi je ljubil in čislal kmete in uvaževal pravilo, ki pravi, da bodi v cerkvi s svetniki, v krčmi pa s pijanci, mu vendar kmetska vsiljivost ni šla vselej k srcu.  »Pa to nam povej, kaj to pomeni, ker kaj takega se ni slišalo še, odkar svet stoji!«  »Kaj bo pomenilo?  Bog nas je spoznal za vredne in je videl, da potrebujemo, pa je odprl svoje okno.  Danes kaplja, jutri pojde morda curkoma.« Tone je moško dvignil glavo, odpil in hitro pogledal po pivcih, razbiraje, kakšen učinek so vzbudile njegove besede.  Široko odprtih ust so gledali pivci vanj, le Martan je zrl v mizo.  »Ne zavidam Cijazovcu, če kaj pobere, česar ni sejal,« je rekel Maren ter se z rokama oprl ob mizo in sklonil nevoljen, da ni zvedel, kaj pomeni ono čudo pri kozolcu.  »Vsak bi rad pobiral takšno cesarsko svetlost.  Cijazovec dosti pridela, pa mu tudi dosti ven gre.«  »Pač je tako pri nas kakor povsod na kmetih: z vozom not, z vozom ven!« se je odrezal veselo Tone.  Ta veselost pa še ni prestrigla Marnu nameravanega pozvedovanja.  »Tako bi jaz rekel, da tisti denar le ni od Boga, ki pade meni nič, tebi nič človeku na nos.  Zakaj Bog nas je obsodil, da v potu svojega obraza jemo svoj kruh, in on že ne pripusti, da bi od strehe kapalo tisto, za kar treba trdo delati.«  »Bog nam daj obilo takih okroglih, ker le od njega morejo biti, ko padajo z neba,« je hladnokrvno odgovoril mladenič.  »Oj, tudi je mogoče, da vrag preobrača tam svoje kozolce,« je menil Maren ter pogledal na modrega Martana, iščoč pri njem pomoči.  »Naj jih preobrača, da se mu siplje le denar iz žepa!« je dejal pikro Martan, prebudivši se iz globoke misli.  Na tihem je zavidal Cijazovcu takšno dobroto.  Tudi modrost, kolikor je nje na svetu, ni prosta zavidnosti.  In zopet so se pokorili kmetje prvaku Martanu in, pustivši vnemar pregrešne Cijazovčeve tolarje, so izpregovorili o drugih zgolj prijetnih in poučnih stvareh.  Pogovorili so se o velikem snegu pretekle zime, o zimskem posevu, ki ga kaže podorati, ker je pozebel, o Cuckovem kožuhu, ki je edini vseh gabrovških kožuhov šel včeraj v izprevodu.  Le mladi Anžič se za vse te pogovore že nič ni menil.  Smatral bi ga kdo za moderen kip, v naglici izklesan, predstavljajoč bednega in mršavega socijalnega demokrata, tako nemo, mirno in prihuljeno je sedel pri Krulčevem Petru.  Nič ga ni zanimalo, ne pomenek, ne deklici, ne pijača; kakor bi prebavljal hvalo, ki so ž njo poprej obsuli njegov godčevski talent, ali kakor bi neka globoka misel, neko neutešeno hrepenenje zavladalo njegovemu bistvu in pahnilo njegovo življenje v notranjost.  Pa tudi zanj se nihče ni zmenil, nihče ga ni ogovarjal.  Samo enkrat ga je Smole vprašal, o čem tako trudno premišljuje, na kar je Anžič globoko segel po sapo in se zamolklo odrezal: »Bog ve, po čem so letošnjo pomlad prasci v Štajerski!« Smoletu se je zdel ta vzdih tako čuden, da si ni upal ničesar več vprašati hribovca.  Prvi izmed gostov je vstal Anžič.  Stopil je k Smoletu ter mu šepetal nekaj na uho, menda mesto plačila, kajti krčmar je, prisiljeno se smehljaje, kimal z glavo in Smoletovke skrbni pogled je letel od moža na »vero« na vratih in obratno.  Kmalu za njim se je odpravljal Tone.  »Pobodi še pri nas, saj se ti ne mudi!« mu je dejala z vabljivim izrazom Smoletova.  No, mladeniču se je mudilo.  Skrbelo ga je, kako pride k domačinom v hišo, ker vedel je, da so že precej davno upihnili luč.  Voščil je lahko noč in odšel.  Imel je le malo korakov do domače hiše.  Gredoč okoli vogla Smoletove gostilne, se je oziral kvišku, kjer je v podstrešni sobi brlela še luč.  Postal je poleg vodnjaka, ki stoji na koncu gostilne, in glej, okno se odpira in prikaže se dvoje dekliških glav.  »Tone,« se je razdal smejoči, pritajeno proseči glas Poloničin v gluho noč, »Tone, daj, navleci nama vode, glej, pozabili sva —«  Tone se je zazrl v okno, odkoder se je spuščala steklenica, privezana na motvoz, navzdol.  Nekako svečano je prijel za stekleklenico in stopil bliže k vodnjaku.  Zacvilil je škripec od vodnjaka in voda je pritekla.  Ob smehu mladih ljudi je romala polna steklenica nazaj v okno.  Polonica se je zahvalila in se odmaknila nazaj v sobo.  »Tone!« je tiho izpregovorila Rezika.  »Kaj je, Rezika ?« se je mehko odzval mladenič.  »Hotela sem ti nekaj povedati ... že davno sem ti hotela povedati, pa te ni bilo od nikoder.  Ali se še spominjaš tistega večera, ko so naju zalezli tvoj oče?«  »Spominjam se.  Glej, kakor Jakob stojim tu pri vodnjaku in na uho bi ti rad povedal to, kar leži v mojem srcu menda od najinih pastirskih časov.  Ali si se ti kdaj zmislila name?«  »Mnogokrat; saj prijatelja ne poznam drugega.«  »Ali sem ti samo prijatelj?«  »Bodi mi pravi prijatelj!  Kaj je lepšega nego prijateljstvo!«  »Vse sem ti, kar želiš. — Ali reci, kaj si mi hotela povedati?«  »Nocoj ne morem ... potrpi do jutri. — Glej, kako krasna noč!«  »Zame najkrasnejša, kar sem jih doživel!  Davno, davno se mi zdi, kar nisem govoril s teboj.  Govori, duša, kaj mi imaš povedati, dobro ali slabo?«  »Nekaj, oh, nekaj!  Jutri, morda še dopoldne zveš vse ... zdaj ne morem.  Oprosti!  Lahko noč!«  Prijetno razburjen je prišel na konec kozolca.  Zmislil se je, da mora doma dolgo trkati, predno mu pridejo odpret, in še nevoljni bodo nanj.  Kaj, ko bi poskusil spati izven hiše.  Ob poletenskih počitnicah je ležal najrajši nad konjušno na senu in prijetno se mu je zdelo poslušati, predno mu je spanec zatisnil oči, fantovske pesmi, žuborenje studenca kraj hleva, ptičje čebljanje za plaščem v strehi in v meji nad studencem.  Včasi je zvečer prostrl suknjo po tratini pred hišo, legel in dolgo gledal v mrgoleče zvezde.  Pa zdaj so noči še mrzle in gorka postelja se dobro prileze telesu.  Ali kako priti v hišo?  V tem je zagledal pod kozolčevim plaščem voziček, na katerem se je hotel peljati Cijazovec drugi dan v Domžale po denar za kite, ker bil je prekupec za to blago.  Na vozičku je bil otep slame pripravljen za sedalo in koš sena.  Tonetu se je vse to zdelo kakor nalašč za posteljo.  In sklenil je prenočiti na taki postelji.  Zadosti smel se mu je zdel poskus, spati pod milim nebom, in baš zato ga je mikal.  Za odejo si je prinesel iz hleva koc.  Pritegnil je voziček na konec kozolca — baš tamkaj je hotel prenočiti, kjer vrag preobrača svoje kozolce.  In jutri bo babjevernirn kmetom pravil, kako je opolnoči prirogovilil sam hudir k njemu in mu pogledal pod brk.  Ker je bil ondi pot nagnjen, viseč proti Smoletu, je izluščil iz meje tri kamene in jih trem kolesom podložil.  Potem je zrahljal po dolgem po vozu otep slame.  Brrr! — nočni hlad ga je izpreletel, ko je slekel suknjo, pa ujunačil se je.  Zlezel je na voz, napravil si vzglavje, pokril ga s telovnikom in ruto.  Sebe je pokril s kocem in povrh še s senom.  Podložil si je sklonjeni roki pod glavo in poln lepih misli je gledal v sinji nebeški svod.  No, kmalu je skril roki pod odejo, katero je pritegnil bliže k nosu.  Navdala ga je dobrodejna gorkota; prijetneje se ne čutita ne sultan ne šah v svojih mehkih pernicah.  Prevzela ga je prva dremota, a boriti se je morala še s hladom, ki mu je vel v obraz.  Pritegnil bi si bil lahko na glavo suknjo, ki je ležala poleg njega, toda zaspati še ni hotel.  Naj leze dremota nanj, on noče še zaspati nocoj.  Tako lepe misli so mu zablodile po glavi, da se mu jih škoda zdi, ko bi se pogreznile v mrakovih prvega spanca.  Obrazi iz Smoletove gostilne so mu vstali pred duševnim očesom in obrazek nenagledne Rezike seje nerazločno spojil ž njegovo mislijo.  Kaj mu pove jutri!  Zdelo se mu je, da čuti v sebi srebrn potok ljubezni do prijateljice mladih let; in ta potok teče, teče, teče in se širi v brezmejno morje ljubezni do vsega človeštva.  In splavale so njegove mehke, pesniške misli v morje vesoljnosti.  Tam so se nekoliko zamotale, pa kako bi se tudi ne v takem prostranem labirintu!  Da, on ljubi vse človeštvo, on je bil vsekdar pripravljen objeti vesoljno človeštvo v svojem srcu, tudi beraču Devsu bi rad pomagal in kri bi prelil za domovino!  Oj, ko bi bilo nekaj tisoč takšnih — ne, toliko jih ni potreba! — ko bi bilo tisoč takih z vso silo svoje duše ljubečih mladeničev, pomagano bi bilo domovini!  Da, ko bi bili vsi tako požrtvovalni! (Dasi zelo ljubimo svojega mladega junaka, vendar moramo resnici na ljubo povedati, da on do danes še ničesar ni žrtvoval za nikogar; razen roditeljev žrtev še tudi nihče ni zahteval od njega.)  Razburjenost se ga je polastila, na spanje ni bilo misliti.  Legel je postrani, dvignil glavo in jo oprl na komolec.  Ogromnemu oceanu podoben, se razprostira nad njim nebosklon.  Globoka tema se skriva po zemeljskih kotih, bleda svetloba se lije z nebeškega svoda.  Zvezde mrle na njem, kakor bi na pol razsvetljenem baletnem prizorišču plesalo legijon angelov; eno luč še vidi v vasi.  Za ono lučjo biva njegova ljuba, za onimi zvezdami se kuje njegova sreča.  Kako razkošje diha iz zemlje, prebudivše se iz zimskega spanja!  Duh prvega cvetja mu udarja v nos, na drevju poka mlado popje, semintam se je razvilo že kilavo smolnato perjiče, zgodnji murin žene svoj enakomerni čirčir v mehki travi, ptiček cvrči nekje v meji tožno in pretrgano.  In zdi se mladeniču, da ga od vseh strani vabi stvaritev k uživanju, da on ume pomen te stvaritve, da ve ceniti veličastno prirodo, da njemu ni ostal nerazumen pesnik, ki je znal ceniti vse, kar nudi mlado življenje (— lehke noge, lehko srce! .. je jel recitirati —), da se temu pesniku, kar se tiče poznanja samega sebe in vesoljnosti, že sam približuje.  Ugasnila je luč v Smoletovi podstrešni sobi.  Tone je položil trudno glavo na vzglavje, naredil križ, hoteč se posloviti od burnih misli.  Pritegnil je suknjo na glavo.  Podgana je zacvilila v kozolcu.  Nekaj kovinskega je zadelo ob kolo in cvenknilo.  Kaj vraga ... ali res namrkaj podganji meče denar iz kozolca, ali kdo?  Dvignil je glavo izpod suknje kakor želva izpod svojega okostja.  Strmeč v temo, je zapazil, da se nekaj črnega plazi okoli domače hiše.  Kaj bi to bilo?  Ali gredo oče gledat v hlev, ali rokomavh stika okoli poslopja in gleda, kaj bi ugrabil, ali res izkušnjavec seje denar, kakor verujejo kmetje?  Tone je zvesto gledal, ali nič pravega ni mogel razbrati.  Po postavi in po hoji je uganil, da to oče niso.  Prikazen je pogledala za hišo, kjer je ležal kup desek in druge lesene šare, ozirala se po dvorišču in hlevu, kakor bi iskala nečesa.  Potem je stopila k češplji pod pristrešno okno, za katerim je ležala Cijazovčeva Lenka.  Prikazen je lahno zakašljala, a ne kakor od prehlajenja, in Tone je spoznal, da tu hoče fant v vas k Lenki in da bi rad dobil lestvo.  Ker temni neznanec zarad nedostatka lestve ni mogel priti bliže do svojega posvetnega raja, je poskusil s tistimi kolikor toliko vezanimi besedami, ki se v Gabrovcu imenujejo »fantovske litanije«, privabiti dekle k oknu.  »Al spiš — al kar tako ležiš — al se name kaj jeziš?« S temi krilatimi besedami je temni mož šepetaje ogovoril ljubo Lenko in Tone je precej po govoru spoznal, da tod rogovili mladi Anžič.  »Slog ni slab«, je dejal ali mislil Tone, ki je začutil včasi v sebi poklic ostroumnega kritika.  »Dikcija je narodna.  Takoj iz prvih vrstic se vidi, da pride na dan nekaj, nekaj, nekaj ...  Da bi le tako neznosno ne rimal na same glagole.  Pa nas je učil nekdo, da sta alkohol in nikotin na veke zatrla vir dobre narodne pesmi!«  Anžič je gledal v okno, pričakujoč, kakšen učinek je napravil njegov ogovor.  Lenkino okno se ni ganilo in moderni trubadur je iznova napel zvonko pevsko žilo.  Slaje ne grguka v spomladanski dan golob golobici, nego je žgolel Anžič, milobno gledaje v zaprto okno.  Njegovo srce je splavalo v morje ljubezenskih želja.  No, kakor bi prileteli hudourni oblaki na jasno nebo, se je omračilo duševno obzorje njegovo, pa je udaril na drugo struno, ker je videl, da prilizovanje nič ne izda.  »Če se ne boš oglasila, se ne boš nikdar omožila!« je šepetal.  Tone se je zavzel ob takem grobijanstvu.  »Bom tako zavpil — da se bo dom razril — samo tista dilca bo ostala, ki boš ti na nji ležala!« —  »Viž ga!« je dejal Tone ob taki grožnji.  »Ta Anžič je gorjača, pomazana z medom: najprej udrihne, potem da oblizati, izprva požuga, potem potolaži in poboža.  Nekateri kritiki so takšni.  Potrpljenja treba ž njimi.  Pri Smoletu je pa dejal, da premišljuje o prascih.  O slovečem Talejranu trde životopisci, da je umel s črno nakano v srcu kazati odsev svetosti na licu.  Takšen lisjak!« —  In z nekako vznesenostjo je zaklical trubadur v zaprto okno: »Bom tako zaukal, da se bo krov zasukal — — —«.  Dalje že več ni mogel — zabučala je zemlja in se silno zazibala.  Anžič se je prijel za češpljo; na smrt bled je stal poleg nje, gugaje se, kakor da pleše in mu smrt odplesava.  In suče se ž njim dom v in krov in ves svet.  Lasje so mu stali pokoncu.  Še predno je mogel razbrati, kaj to pomeni, se mu je zaprašil kos ometa na glavo in ga omotil.  Nikdar še ni izmolil tako hitro očenaša, kakor se je vse to prigodilo.  Tudi radovednemu Tonetu je ob podzemskem bučanju zamrgolelo v glavi.  Položil je glavo na slamo in strmel v vrh.  Kozolec je zaškripal, ko da se hočejo preklati mogočni stebri od vrha do tal.  Zdelo se mu je, da se vse: hiše, kozolec, drevje in gora ziblje in trese liki rž, kadar jo maje veter.  Natanko je slišal, da je padlo več tolarjev poleg kozolčeve babice na tla; dobro je razločil njih beli migljajoči blesk.  Ponehalo je zibanje, le neko votlo grmenje mu je šumelo še po ušesih, kakor buči zadnji akord kratko odsekane, mogočne simfonije po velikolepi dvorani.  Domislil se je zagrebškega potresa, o katerem je toliko čital, in strahotna je pogledal na domačo hišo, na onega pri češplji in na Smoletovo okno.  Bog ve, kaj dela ona zdaj?  Ali je tudi nje groza?  Njeno okno je temno.  Pri domači hiši se odpirajo vrata.  Morda se je kakšna nesreča prigodila, in on leži na vozu in ne pomaga!  Koliko nesreč se je prigodilo v Zagrebu, koliko ljudi je bilo tam ranjenih!  Brž si je nategnil suknjo, nataknil klobuk — pa nov sunek ga vrže nazaj v voz.  Obenem se usuje cela ploha kovinskega denarja na tla in tudi nanj je padlo nekaj komadov.  Pa ta trenotek že ni utegnil pogledati okrog sebe, ker zdajci je zdrdral njegov voz, ki so mu kolesa bila prišla ob silovitem sunku izven podloge, po močno nagnjeni trati proti Smoletovi gostilni.  Vse je zaplesalo okrog njega ob godbi strašnih podzemskih demonov.  Zdelo se mu je, da drevesa skačejo drug k drugemu in zopet nazaj na svoje mesto in sam da se ziblje v vozu, ko da je v leteči zibelki.  Voz je letel kakor ptica, zadel ob vogel gostilne, odskočil, obrnil se v stran in zavil na travnik pod cesto, kjer se je ustavil.  Eden naših prijateljev, ki je preživel nekaj let na Ogrskem, nam je pravil, da se je nekoč peljal ob hudi uri preko »puste« in kraj njegove poti da se je pasla velika čreda konj.  Grmelo je in treskalo, da je bilo groza, in hiše ni bilo videti na široki ravnini nikjer nobene.  Kar udari strela v čredo: dve živali sta se zvalili na tla, ostalo krdelo se je v divjem diru med gromom in treskom razpršilo po nepregledni planjavi.  Bedni čikoš (konjski pastir) se je hotel zavihteti na svojega konja, da sam poleti kakor vihar po polju in z bičem uganja in kroti neposlušno brzonogo druhal; ali njegov iskri konj je bil nemiren in ni dal sesti nase; neprenehoma se je vrtel na mestu in plašen odskakoval.  Urni zarjaveli sin »puste« je gibčno skakal na konja, ali ta mu je vselej odskočil.  Ko se je naposled po velikih naporih vzpel na preplašeno, zbegano žival in, nagnivši se k vihrajoči grivi, zagnal se v daljo, izginilo je bilo bežeče konjsko krdelo že za mejami obzorja.  Tako po priliki se godi nam, pišočim to povest: velikonočni potres je zbegal krdelce oseb, o katerih pripovedujemo, in potrti in oplašeni se zaganjamo na suhega konjička svoje borne domišljije, raz katerega z mrkim očesom motrimo, kdo iz razkropljenega krdelca se pokaže prvi našemu vidu.  Lahko si je pridobil priznanja — in privoščimo mu ga — izborni pripovednik, ki je opisal milansko lakoto in kugo; lahko je razgrnil pred svoje neštevilne bralce kos zgodovine svojega velikega rojstnega mesta in jo mojstrski spojil z osebami svoje imenitne povesti, ker kamor je pogledal, tja je lahko tudi segel po vzroke onih strahovitih šib božjih.  Kje je nam iskati vzrokov kranjskega potresa, ko so skriti v kamenenih skladih zemlje in še ne do kraja razjasnjenem delu prirode.  Nepričakovano, nenadno, kakor strela z jasnega neba je zadel veliki potres nesrečni rod slovenski.  Le učinke tega strašnega pojava prirode moremo po vrsti narisati, kolikor se tičejo oseb, ki so nam znane.  Na mah je podzemski demon prebudil vso vas, ki je sladostno dremala po velikonedeljskem slavju.  Vse je bežalo iz poslopij, vse je šumelo in kipelo, kakor v mlinu vse na mah oživi in se zasuče, kadar mlinar spusti zatvornico in zaklopočejo kolesa, stope, vretena in sita, nekatera počasno in tiho, druga hitro in glasno.  Malo je bilo takih ljudi, ki jih ni minila ob katastrofi mirna hladnokrvnost, mnogo pa je bilo takih, ki so odvrnili svoje misli od posvetnih stvari in izkušali kakor si bodi sprijazniti se z večnostjo in potolažiti strogega sodnika.  Mnenje, da bo treba zdaj zdaj storiti samo en skok iz časnosti v večnost, mnenje, da je prišel sodnji dan, se je ukoreninilo pri lahkovernih Gabrovčanih.  In tudi vsa znamenja so kazala v na to.  Že po dnevi je nekatere najbabjevernejše vaščane prevzela misel, da vrag stika pri Cijazovčevem kozolcu.  Če si je že po dnevi upal na božji svet, kaj bi si po noči ne, saj noč je po gabrovških nazorih nalašč ustvarjena za črne pošasti.  Vera, da bo imel kralj pekla na sodnji dan mnogo opravila, je naslikala v domišljiji temu in onemu to peklensko seme, prežeče na pogubljenje kristjanske duše.  Pokazalo se je, da Gabrovčani niso samo veliki sovražniki tega pasjega bitja, ampak da se ga tudi zelo boje.  Marsikdo se ga je spomnil, seveda ne več v kletvi, ampak v babjem strahu, tako da nič preveč ne porečemo, trdeč, da je tisto noč v peklu vsemu rogatemu rodu zvonikalo v levem ušesu, nekaterim dostojanstvenikom repatega plemena pa se je poleg tega nemara tudi kolcalo.  Več dogodkov kaže na to, da je tisto noč pravi pravcati satan komaril po vasi, marsikomu viden.  Najpoprej povemo o Anžiču, o katerem ste že slišali, kako neprijeten poljub je dobil od Lenkinega okna doli, stoječ kraj češplje.  Pogledal je ljubezni potrebni mož okrog sebe, ali ga ni nemara zasačil kakšen tekmec in mu nasul peska na glavo, ker ni imel pri rokah izdatnejših sklestkov in polen.  Ljubosumnost je vsega zmožna!  Pri tej priči zagleda temno, na vse strani mahajočo in lovečo se postavo, ki se je speljala brez konja od kozolca preko vasi, in to od onega kozolca, o katerem je toliko slišal črez dan in zvečer.  Vedel je Anžič, da so se v starih časih godili na svetu čudeži, verjel je, da se čudeži gode tudi dandanes, dasi tajno in nevidno za nas, ali da je to, kar se je baš zgodilo pri kozolcu, čudež od Boga, tega mu njegova utrjena kristjanska zavest ni potrdila.  Sploh pa o čudežih tisti hip ni utegnil natančneje premišljevati, ker, še predno je zadel voz z neznanim voznikom ob Smoletovo gostilno, je udaril Anžič v noge in dirjihal preko drni in strni domov, kjer si ni upal iti v hišo, ampak je legel v hlevu pod kravji žleb.  Tu ga je začela peči vest in očital si je, da je on zakrivil jezo božjo, ki je ob takih ogromnih pojavih za kazen poslala vraga na svet, zakrivil s tem, da je na velikonedeljsko noč molil Cijazovčevi hčeri fantovske litanije.  Mari bi bil čakal ponedeljka ali pa prihodnje sobote.  In tem bolj ga je zapekla vest, ko je začelo iznova bobneti pod njegovim ležiščem, ko je hlev zahreščal nad njim, ko mu je kravica bolestno zamukala v obraz, kakor bi mu tudi ona očitala veliko krivdo.  Odpustimo siromaku njegove grehe in pustimo ga, naj v potu svojega obraza pod žlebom dela pokoro, moleč lavretanske litanije!  Ko sta bila zapustila Anžič in Tone Smoletovo gostilno, se je preselil Krulčev Peter od zakotne mize pri peči k zalitrskima prijateljema Martanu in Marnu.  Peter in Maren sta začela razpravljati važno vprašanje, kakšno oblast ima vrag do človeškega rodu.  In morda bi bila spravila na dan imenitnih stvari, vrednih, da se natisnejo v knjigo, da ni naredila prirodna sila, tajno delujoč pod zemljo, vsem pogovorom, kar se jih je vršilo tisto trudno in pozno uro, nepričakovan konec.  Martan po svoji navadi ni govoril dosti, le namežiknil je včasi dobrovoljno se smejočemu Smoletu, češ, kako neizobražena moža sta ta dva.  Ko pa se je prigodil prvi sunek in so se jeli gugati in priklanjati kozarci in se je podstavek z lučjo vred, kakor bi bil pijan, zavrtel na mizi in je jelo pod mizo bučati in je tam nekaj zarenčalo, tedaj so se vsem zježili lasje in vsi so pohiteli pogledat pod mizo, kaj bi to pomenilo.  Tja se je bil zvečer tajno priplazil Martanov pes Čokelj, ki je bil že vajen iskati svojega gospodarja po gostilnah in ga spremljati po noči domov, kjer sta skupno povečerjala mlečno kašo, ki ju je čakala v skledi na peči.  Težko se je vdolbsti v pasjo misel in premalo smo vajeni brskati po tujih možganih, zato nismo mogli dognati, zakaj je zarenčal Čokelj ob prvem potresnem sunku: ali je hotel izraziti svojo nevoljo, da ga je motilo sladko dremajočega, ali je zinil zgolj od dolgočasja, kakor zija gospoda ob večernih urah v gledališčih in klubih, ali se je že naveličal čakati gospodarja in ga je hotel opomniti, da prestana kaša ni dobra: naj bo to tako ali tako, kmetje so pogledali pod mizo baš v enem trenotku, ko je Čokelj široko zinil in zdehaje pomolil dolgi jezik v podobi zakrivljenega strgala na dan.  Ko so se očanci vgledali v odprti pasji gobec in v žareče pasje oči, jih je prešinila strahovita misel, da preži hudič pod mizo in voha po krščanskih dušah, ki bi bile godne za njegovo pasje kraljestvo.  Takemu pogledu niso mogli odoleti.  »To je hudič!« sta zastokala složno Maren in Krulčev Peter.  Smole in Smoletova sta plašno strmela na stensko uro, ki je obstala, kakor bi hotela reči: Potekla je vajina ura in več ne bosta prilivala ob pozni uri božji kapljici vode!  Očanci so skočili izza mize, ta gologlav, drugi pozabivši suknjo in — daj nam Bog lahke noge! — ubrali so svojo pot.  Pred gostilno so postali in pogledali na nebo in v temni svet, kaj je tam kaj novega.  »Slabo vreme se nam obeta,« je jecal modri Martan in že je hotel utemeljiti svojo sodbo na podlagi nebeških prikazni, da bi prikril svoj strah, ko se zdajci iznova in še huje potrese in pridirja voz brez vprege.  »Oh, Kristus se nas usmili ... antekrist, antekrist!« je javknil Martan v nepopisnem strahu, ko je vršel mimo grozni voznik, in vsa družba se je, mahaje z rokami, razkropila po vasi.  Kar plotovi so se udirali pod bežečimi očanci.  Dasi štiridesetletnik, je tekel Martan brzo, kakor bi bil šele lansko leto doslužil v vojake.  Za njim je priskakoval in tulil njegov Čokelj, vesel, da se je njegov gospodar naposled ganil izza mize.  No, Martan Čoklja ni spoznal za svojega.  Kam se je dela njegova modrost!  Menil je, da se mora ob takem podzemskem grmenju odpreti zemlja in ga požreti in da je pošast, ki se plete preko plotov za njim, sam vrag, ki ga potegne nocoj na dno pekla, ker je pred letom baš ob tej pozni uri skrivaj in zločinski premaknil mejnik na svoji njivi za celo ped v zemljo soseda Poreneta.  Dospevši domov, se je zavihtel mož na osek ter se zaril v slamo, kjer je goreče molil za srečno zadnjo uro.  Čokelj je nekaj časa usmiljeno gledal za njim, potem se je namesto večerje obliznil pod nosom in s krulečim želodcem potepel pod napušč v listje, odkoder je tisto noč večkrat javljal svoj nemir in svoje razočaranje gabrovški vasi.  Tudi Maren je v velikem strahu sopel domov.  Ko so vaški v psi sredi vasi zaslišali Čokljev glas, so vsestranski odgovorili z razrivnim lajem, ki je votlo odmeval po hribih.  Marnu se je zdel pasji laj nenavaden in strahovit in njegova pamet ni mogla drugega nego ukreniti, da je to peklenska gonja, ki se bo vršila na sodnji dan, kakor je slišal nekoč v pridigi.  Ko je prisopihal v svojo vežo, je našel ženo čepečo na tleh, ni živo ni mrtvo.  Marnulja je po prvem potresnem sunku iz postelje zbežala v vežo.  Tu se ji je pojavilo nekaj groznega: na sredo veže je skočila mačka Bog ve odkod v bledo svetlobo, ki se je lila skozi okno.  V hiši niso imeli nikdar mačke, odkod se je torej vzela?  In obstala je žival v tisti bledi svetlobi, sukljala rep, bliskala z očmi in poredko je tiho mijavknila, kakor bi tožno vprašala nekaj.  Marnulji se je vrezala obupnost v srce, ker se je spomnila, da je slabo opravila velikonočno izpoved, ko je pozabila povedati, da je preteklo zimo prevarila svojega moža za dva mernika pšenice, katero je skrivaj prodala žitnemu prekupcu, denar pa potrošila za svoj priboljšek.  Žena se je ob takem spominu sesedla groze, ker zdajci je mačka jela godrnjati tako čudno.  »Oh, Neža — antekrist ... antekrist razgraja s svojo druhaljo po vasi!  Obžaluj svoje grehe in moliva!« tako je zakričal Maren, ko je planil v vežo.  »Oh ... tisto pšenico ... saj veš ...« je ihtela žena.  »Kakšno pšenico meniš?« je poprijel, pozabivši drugih nadlog, živahno Maren, ko je bil zaslišal o pšenici.  »Tista dva mernika, ki si ju bil pogrešil po zimi ...«  »Kje sta, Neža?  Govori!«  »Oh, jaz sem ju vzela in prodala.«  »Ljuba moja, naj ti Bog tako rad odpusti tvoj greh, kakor jaz lahko pogrešam tista dva mernika!« je dejal Maren, pomagal Neži na noge in jo peljal na trato pod oreh.  Zadovoljen nasmeh je ogrnil njegov obraz, ker dobro se mu je zdelo, da je še pred smrtjo zvedel, kdo mu je kradel v shrambi.  Niti ob smrti ne moremo svojih misli do kraja vkopati v večnost, četudi se nam smejejo onostran groba najsijajnejša nebesa: vedno je še nekaj za nami, kar nas mami in slepi.  Zvedeli smo, da je Marnu pozneje, ko se je polegla potresna burja, postalo žal, da je tako poceni odpustil Neži.  Smole in njegova žena sta se rila po prvem sunku za pivci iz gostilne.  V vseobčni zmešnjavi sta bila še zmožna misliti o tem, kar jima je bilo drago in milo.  Obema sta prišli na skrb deklici v podstrešni sobi.  Ko pa je gospodar zaslišal Poloničin glas na dilah, je menil, da se deklicama ni prigodilo zlega, in šel je pogledat okoli poslopja.  Tone je bil srčen mladenič.  Tudi ob oni nevarni vožnji ni izgubil poguma.  Ko se je bil ustavil na travniku, je skočil z voza in obul črevlje.  Iz vasi je slišal klike in odpiranje in zapiranje vrat.  Videl je posamezne luči migljati med poslopji in v nekaterih hišah.  Prepričal se je že od daleč, da se domačinom ni prigodila nesreča, kajti dve osebi, v katerih je spoznal starše, je videl pred hišo, tretja oseba je baš skočila črez prag, nesoč obleko pod pazduho, in samosrajčnik Janček se je tiščal materinega krila.  Ker je videl domače ljudi na varnem, je zavil k Smoletu.  V podstrešni sobi je še vedno tema, deklici torej nista več v sobi — tako je sodil Tone.  V veži je zadel na Smoletovko, ki je vsa bleda in tresoča se z lučjo v roki stopila s stopnic, ki so vedle iz podstrešja.  »Oh, Tone, ali si ti?  Bog te nam je poslal, pomagaj nam!« je viknila žena z glasom človeka, ki obupava.  Tone je skočil na stopnice, da bi hitel na pomoč, pa Smoletovka ga je zgrabila za suknjo, rekoč: »Od te strani ne moreš, vse je podrto ... od one strani ... skozi okno ...  Pod napuščem je lestva.«  Tekel je po lestvo in jo pristavil k zidu.  Nad njim se je odprlo okno in Polonica je zavpila: »Pomagajte!  Rezika ...« Groza ji je zadušila besedo.  Tone je lezel navzgor s tako silo, da so se mu pod nogo upogibali lest veni klini.  Polonica ga je spoznala.  »O križani Bog,« je zavpila, »Rezika leži sredi sobe, brez zavesti leži kakor mrtva!  Nekaj je padlo nanjo.  Tone, imaš li žveplenke?«  Mladeniču je zastal glas v grlu, tako ga je prevzel strah za deklico.  Silna želja pomagati mu je zadušila besedo.  Zavihtel se je v sobo, prah od ometa mu je udaril v nos in ga dušil.  Prižgal je luč.  Rezika je ležala na tleh z ranjeno glavo, nezavestna.  Razleteli kosi debelega ometa so pokrivali podnice.  Dočim je Polonica popravljala njeno nočno obleko, je pokleknil mladenič z lučjo v rokah k njej, da bi pregledal rano.  Zagledal je precej dolgo krvavo prasko od čela navzdol proti ušesu.  »Polonica, vode, vode in brisalko!« je viknil in postavil luč na tla.  Mrka bojazen ga je davila, bode li mogel rešiti deklico ali ne.  S podloženo roko ji je lahno dvignil glavo.  In začutil je, da se še bujno življenje pretaka po tem plemenitem telesu, in njega samega je prešinilo novo življenje in postoterila se je želja, spraviti na noge omamljeno deklico.  »Oh, kako naju je bilo strah!« je potožila Polonica, ko je prinesla vode.  »Ko se je tako gugalo in pokalo v stenah, sva se stisnili v kot.  Rezika je pa skočila po jopo in takrat jo je zadelo.  Moj Bog, moj Bog, saj menda ni umrla!«  Poslušal jo je kakor v sanjah.  V naglici je zmil s praske kri, namešano s peskom in glino, namočil čelo in obrisal.  Polonica je pokleknila k njej in ji stirala z las pesek in smeti.  Zazrl se je v svojo nenagledno deklico.  Boja starinskega marmorja na dekliškem obrazu se noče umakniti živejši boji; ko da so iz voska, leže ob straneh čudovite roke; tesno zakrivajo s temnimi resicami obrobljene trepalnice oči, kakor bi stražile spanec; znova beži svetla strujka krvi z obraza na labodji vrat; kaplja tudi njemu kane na roko.  Zopet umiva rano in moči čelo.  In glej — ustnica zatrepeta, trepalnica se zgane, deklica odpre oči; sramežljivo se ji nasmehne mladenič ter se ugleda v to luč življenja.  »Rezika, duša moja, ali še živiš?« se je obveselila Polonica in z obilimi solzami je močila sestričnine lase.  Tone je videl, da v sobi ne smejo ostati.  Pogled okrog sebe ga je prepričal, da se lahko zgreznejo razkopane stene ali pogrezne odrti strop.  Med durne podboje se je že udri velik kos zida in zaprl izhod.  Le en izhod je ostal odprt — skozi okno.  »Deklici,« je dejal ves razburjen, »ta kraj moramo zapustiti!  Vsak čas se vse to lahko podere na kup.  Ne mudimo se!  Polonica, vrzi vso obleko in posteljno opravo skozi okno!  Ti sama lahko greš po lestvi doli, Reziko ponesem jaz.«  Zdaj se je Rezika zavedala nevarnosti, v kateri se nahaja.  Skozi temo neizvestnosti so ji vstajale rezke podobe resničnosti.  Hotela je planiti pokoncu, ali njene moči so bile preslabe.  Tone jo je prestregel v svoje naročje.  »Ne boj se in ne sramuj se!  Sama ne moreš iti,« ji je govoril, naklonivši glavo k njenemu ušesu.  »Trenotek rešitve je blizu.  Okleni bele roke okoli mojega vratu in položi svojo glavo na mojo glavo, da te ponesem iz teh razvalin.  On, ki pozna najini čisti srci, nama bo pomagal, ker on me je poslal.  On me je navdal z nadčloveško silo in močjo.  Brez tebe poginem, le s teboj je zame rešitev!«  Nesel jo je k oknu; zlezel je na lestvo in s Poloničino pomočjo si je otovoril drago breme.  Komaj so bili dobro na trati, sprožil se je nov silovit sunek.  Gost oblak prahu se je privalil iz okna, od koder so baš kar prišli.  Izza ogla hiše sta pristopila Smoleta, brišoč z rokavi zasolzene oči.  Oba sta hvalila Boga, da sta rešeni deklici izpod strehe, in blagodarjala silnega Toneta.  Smoletovka je napotila mlade ljudi na vrt.  Spešneje in krepkeje ni korakal Enej, ko je nesel svojega očeta iz goreče Troje, nego je hitel Tone s svojim dragim zakladom od podirajoče se hiše.  Deklica se mu je zganila v rokah, kakor bi se hotela oprostiti lahkih spon in postaviti se na lastne noge, pa Tone je ni hotel pustiti bose v vlažno travo in tem krepkeje je stisnil k sebi svoj sladki plen.  Zavest, da se nahaja v rokah ljubljenega človeka, ki jo je rešil smrtne nevarnosti, ji je odvzela vsako lastno voljo in ni se mu ustavljala.  Brezsilno se je naslonila s komolcem na njegovo ramo, brezsilno je nagnila glavo na njegovo glavo.  Razsuli so se ji močni lasje, usuli se po plečih in prsih in ogrnili mladeničevo ramo in tilnik.  Živi tovor se mu je zdel kaj lahek in bodro je stopal pod njim.  Ves prejšnji strah mu je zamrl, ko je čutil nad seboj milo oko, zroče vanj, in dih svojega dekleta.  Obema sta silno utripali srci.  Tiho moleč, je šla Polonica za njima ter nesla polno naročje obleke in posteljne oprave.  Ali tudi to, kar sta čutila onadva, je bilo podobno vroči, v nebo kipeči molitvi.  In prosila je tista brezslovna molitev, naj še prizanese človeškemu rodu Vsemogočni, ki je ustvaril mladost in ji dal toliko dobrote in lepote.  Tone se je ustavil v kotu vrta in položil Reziko na posteljo, katero je razgrnila Polonica pod jablano.  Deklica je molče slonela na pernici in podpirala glavo z desnico.  »Obvezal ti bom glavo, Rezika,« je dejal mladenič s tresočim glasom.  Pokleknil je k njej in sklonila mu je glavo.  Jel jo je prevezavati z ruto, rahlo popravljajoč njene bujne lase in dotikajoč se njenega gladkega lica.  Prijela ga je za roko, ki je usmiljeno opravljala samaritansko delo ljubezni, in gledala ga je začudeno in sramežljivo, še vedno brezsilno in kakor v spanju.  Ali čut hvaležnosti in ljubezni jo je krepil vidno.  Slabo je brlela svetiljka v rokah Polonice, ki je čepela na drugi strani postelje, ter z velikimi vlažnimi očmi zrla na dvojico.  Ni si upala izpregovoriti besede, kakor bi ji bil jezik začaran in kakor bi se poleg strahu tudi ona zavedala tega, kar polni dušo onih dveh.  Bledi potok svetlobe se je lil naravnost Reziki v obraz.  Zopet se je svetilo njeno oko, zarudele so ustnice, izginila je z lica prejšnja belorumenkasta boja.  Divna in nenagledna se je zdela mladeniču in v vek bi tako klečal pred njo.  Ko je dovršil obvezo, je dvignila Rezika glavo; njena levica se je vzravnala po životu.  »Oh, kako sem se prestrašila!« je izpregovorila s slabotnim glasom.  »Ti ne veš, Tone!«  »Verjamem ti, draga!« je tiho odgovoril.  Ta naziv ji je segel v srce in odzvala se mu je: zopet je segla po njegovi roki in hvaležno oko se je vnovič vkovalo v njegov bronasti obraz.  »Ti si mi pomagal, Tone, ti si me otel ...«  »Ne veš, kako sem to rad storil!«  Odvrnila je oko od njega in nepremično zrla v nebesne višave, kakor bi tam iskala plačila za svojega rešitelja.  On ni vedel česa odgovoriti; jedva zaveden je pritegnil njeno roko k sebi.  »Hvaležnost sem ti dolžna na vseh potih svojega življenja.  Oh, in hvaležna ti bom, kolikor more biti človek!«  »Nisem zaslužil tolike hvale,« je dejal Tone prosto in blaženosti ves omamljen, »ker storil sem le svojo kristjansko dolžnost.  Vsakemu sem dolžan pomagati, kako ne bi tebi?«  Iz vasi je bilo slišati zamolklo govorjenje, kakor da se pogovarjajo v razmerni daljavi v gluhem, temnem gozdu ljudje in besede se izgubljajo med gosto šumo in le nekak jek je slišen od nasprotnih lesov in pretrgano huhukanje.  »Tone, kaj je to bilo, da je tako silno hreščalo in se gugalo?« je vprašala Polonica.  »Potres je bil, zemlja se je tako močno stresla.«  »In medve sva mislili, da se podira hiša.«  »Bog ve, ali je bil tudi drugod kakšen potres?« je bolestno vprašala Rezika.  »Ne ve se, kje je bil osredek tega zemeljskega gibanja.  Morda je bilo tu najhujše, morebiti pa so drugi kraji še bolj prizadeti,« je odgovoril Tone.  »Moj Bog, moj Bog, kaj delajo sedaj moj oče sami, če je bilo tudi v Ljubljani tako?« Vzravnala se je in solze so ji prišle v oči.  »Precej, ko se zdani, morajo oče napreči in se peljati k stricu.  Saj v Ljubljani ni bilo tako,« je tolažila Polonica.  »Jaz se bom peljala ž njimi.  To mi je za kazen, da sem silila sama iz Ljubljane, da jih nisem hotela čakati do ponedeljka.  Neka tajna moč me je gnala naprej v Gabrovec in zdaj me žene nazaj k očetu, da jim vse povem ...«  »Ne boj se, Rezika!« je miril Tone.  »Če se v Ljubljani trese, bodo oče kmalu prišli sem na deželo.«  »Bog ... če se jim ni prigodilo kaj hudega!  Pojdi, Tone, k stricu in reci jim naj precej, precej naprežejo.  Pojdi in reci, da jih prosim ... oh, saj sama lahko grem ... kaj za to, če sem obvezana.  Meni se vse zdi —«  Rezika svojih slutenj ni mogla do kraja izraziti.  Prigodil se je nov silen sunek in vsi trije so groze planili kvišku.  Tone se je naslonil ob jablano in pritegnil k sebi deklici.  A ni se treslo samo na zemlji, zdelo se jim je, da se tudi na nebu zibljejo in gugajo maloštevilne zvezde, ki so še gledale iz nastopajočih oblakov.  Takrat se je povalil dimnik Cijazovčeve hiše, kakor bi se bil pogreznil v streho.  Deklici sta si zakrili lice.  Ihteč je prosila Polonica: »Idi, Tone, in poglej k vam, če se ni prigodilo komu kaj zalega!  Spotjo poglej tudi k nam in povej materi, da sva tukaj.  Bog ti stotero povrni pomoč, ki si jo nama izkazal v tej strašni noči!« Tej prošnji se je pridružila tudi Rezika, ponovivši, da se popelje sama iskat očeta.  Tone jo je tolažil, rekoč, da ona ne more na pot, da se bo pa sam peljal po gospoda profesorja Daniča, ko bi se ne mogel nihče Smoletovih.  »Precej pošljem sem Smoletovo mater in očeta,« je pristavil in stekel preko vrta.  Cijazovčeva Lenka je bila šla tisti večer zgodaj spat.  Zaspala je kmalu, ker se ni nadejala poseta.  Prebudil jo je pesek, ki je priletel iz Anžičeve roke v šipe.  Vedela je, da se za tako brzojavko kmalu oglasi nočni vasovalec, zatorej je dvignila glavo.  »Hihihi!« se je zasmejala.  »Kdo neki zopet rogovih pod oknom?  Naj bo, kdor hoče!  Takšen rokomavh ni vreden, da bi se menila ž njim.  Se volk ne mara zanj.«  In na videz nevoljna pa tudi zaspana, je položila glavo na vzglavje.  Precej za peskom je zaslišala pritajene besede.  Takšno našepetavanje ji je v poletnih nočeh pri odprtem oknu prijetno donelo na uho, nocoj, žal, ji ni moglo pričiniti naslade, ker je bilo okno zaprto.  »Oh, kakšni so fantini, da še na veliko nedeljo ne dajo miru!  Kako da se ne boje gospoda župnika, ki vedno pravijo v pridigah, da tako ni prav in da tako ne!  Kaj mislijo, da sem res takšna!«  Vzdihnila je ter se dvignila na postelji.  Spanec jo je silno žgal v oči.  »Ko bi bil pa Peregrin, ali Anžič, ali pa Baronček?« Položila je prst na nos in zvesto je vlekla na uho, vprši oči v gluho temo.  Po glasu ni mogla razločiti, kdo bi bil.  »Eden teh treh je in pognala bi ga rada cigana.« —  Vstala je in šla po prstih k oknu.  Srce ji je tolklo kakor cerkvena ura.  Toda častilec njenih lepot je stal v taki temi, da ga ni mogla spoznati.  Globoko se je zamislila ob veliki izkušnjavi.  »Ko bi bil Peregrin, bi ga vprašala, kam pojde jutri k maši, ko bi bil Anžič, bi mu povedala, po čem so prasci v Štajerski, kakor mi je naročal davi trojanski poštar ... za Barončka mi pa res nič mari ni.«  Po teh besedah je začutila votlo bučanje pod seboj.  »Oh, Anžič je z godalom!« je vzkliknila ter si pomela od spanja omotene oči.  »Kako to buči in hrka, da se kar hiša trese.  Saj res, jutri je moj god in meni je prišel gost.  Kar odprem, dasi je velika nedelja.«  Nekaj časa je premišljevala, ali bi res odprla, ali ne.  Potem je natančneje pogledala na trato pod češpljo. — »Godala pa le ne vidim; ali ga je pogoltnil, kali!«  V tem se je tako potreslo, da jo je vrglo od okna. — »Pa je le norček, Anžič, da tako neznansko hrka.  Oh, kaj bodo rekli naš oče?« —  Vrtoglavila je nazaj k oknu in ga odprla, hoteč prositi godca, naj utihne.  Strmela je v temo in glej — pod oknom ni nikogar več, od kozolca pa se pelje voz brez konja in na njem se zvira in razmahava pošast.  »Izkušnjava, izkušnjava!« je zaklicala pogumna deva skozi okno.  In križaje se, je jela izkušnjavo zagovarjati, rekoč: »Beži pošast v svojo temno past!  Nesnaga si, nesnaga boš, pa duše moje ne doboš!« Dela je palec desnice med kazalec in prstenec in pokazala proti kozolcu.  S tem je bil izkušnjavec odbit in jenjalo je tresenje, utihnilo bučanje.  Izza ogla hiše je stopil Cijazovec in poklical hčer.  Očetov glas jo je dodobra predramil.  Brž se je oblekla in hitela iz hiše na trato.  Spotoma se je obljubila na božjo pot k Novi Štifti in pridejala je svoji obljubi, da pojde tja na nedeljo, ko ne bo shoda tam in bo na potu brez druščine, torej brez izkušnjave.  Cijazovca sta stala z Jančkom na trati.  Lenka se jim je pridružita.  Ko jim je kmalu zatem skoraj pred nosom padel dimnik njih hiše na tla, so pričeli glasno moliti.  Tako jih je našel Tone, ki je pritekel domov, ko je bil obvestil Smoleta o Reziki in Polonici.  Goreče je molil ž njimi.  Ni si mogel kaj, da ne bi včasi zvesteje pogledal na grešnico Lenko, ki je v molitvi rezko naglašala odstavek: Ne vpelji nas v izkušnjavo!  Ko so odmolili, je Cijazovec vprašal hčer, če so na dilah razpokane stene, ali če se je naredila kakšna druga škoda.  »Na dilah ni škode, ampak glejte, pod kozolcem nam je napravil škodo!«  »Kdo?«  »Ne vem, kdo je bil.  Morda zmaj, antekrist, ali Bog ve kaj?  Okoli oglov je iztikal, in ko je tako zabobnelo, se je speljal od našega kozolca na vozu in brez konja.  Le poglejte, da našega vozička ni več pod kozolcem; na njem se je peljal, to sem natanko videla z okna.«  Tone je debelo gledal na sestro, kakor bi hotel reči: avša, tebi se menda blede.  Rekel pa ni ničesar.  »Na mojem vozičku se je peljal?« je vprašal Cijazovec, gledaje proti kozolcu.  Ko je pogrešil voziček, se je jel hudovati: »Naj se poln voz pogubljenih duš zvrne na vraga, če ga je res on ukradel.  Kako to, da se rogač tako ob nas zadeva!«  »Jože, tista dva tolarja, ki si ju spravil v omarico, pa le na gnoj vrzi!« je svetovala Cijazovka.  »Tisto je izkušnjavčev dar.«  »Jaz se ju ne dotaknem, nocoj že ne.  Naj bosta, kjer hočeta!  Torej tista dva goldinarja mi je pustil, pa za tak pripraven voziček.  Saj so me sami žreblji veljali dva goldinarja in kolarju sem plačal osem goldinarjev in ves les sem sam dal.  Kaj pa kovač?...  Berdija mi pusti pa dva goldinarja!  Ne ve menda hudir, kako dragi so kolarji in kovači v Gabrovcu in po čem je železnina.  V peklu je nemara vse ceneje.«  Zdajci je Lenka zapazila, da na zvoniku gabrovške cerkve ni več strehe.  Ze drugi sunek jo je bil snel in spravil na tla.  Vsi so v strahu strmeli proti cerkvi.  »Oh, ali niso to tista čudna znamenja, ki so o njih govorili gospod župnik na sredopostno nedeljo v pridigi, da se bodo pokazala na nebu in na zemlji, predno napoči sodnji dan!  Kristjani, kristjani!« je javkala Cijazovka, krileč z rokama.  »Viž, kaj je naredila gospodu župniku peklenska pošast zato, ker nas v pridigi tako lepo svare pred njo!«  »Takšen pripraven voziček, pa mi ga pošast ukrade!« je mrmral gospodar ter se praskal po tilniku.  »Naj si kosti polomi na njem, škode ne bo!«  Tudi on je iz teh čudnih znamenj sklepal na konec sveta, to pa ga ni oviralo, poskrbeti še o posvetnih stvareh.  Ukazal je Lenki, naj prinese drv ter zakuri na zelniku, ker to noč ne gre več v hišo.  Toneta je prosil, naj gre pogledat, kako se godi stricu.  Različne misli so se križale Tonetu po glavi, ko je korakal po stezi preko njive.  Kakšna strašna in čudna noč je to!  Ljudje prorokujejo konec vsega življenja in tudi sam se je zelo prestrašil, ali zdaj se mu dozdeva, da mu je šele nocoj prišel razsvet življenja, katerega je že davno slutil v svojih tajnih mislih.  Devica rajske milobe je stopila pred njegovo oko, ni se je še nagledal dosti in glej — ljudje že napovedujejo konec sveta!  V ušesih mu zvoni Lenkino govoričenje, kako abotni so tukaj ljudje.  Ako natanko ne vidijo, kaj tiči za kakšnim pojavom, precej ga smatrajo za nadnaravnega.  On jih je nocoj tako silno preplašil.  Posmejal se je, ko se je domislil, kako se bodo ljudje prijemali za glavo, ko zvedo resnico.  Svojim domačim ljudem bi bil rad povedal, kako je bilo s tisto pošastjo in kje je zdaj voziček, pa ni hotel, ker si je mislil: čim plašneje bodo gledali h kozolcu, tem varnejši je zaklad, ki leži pod njim.  Ali tega pa tudi sam ne more razumeti, kaj je s tistimi tolarji, ki so se usuli pri drugem sunku poleg njega na tla.  Odkod so se vzeli?  Najbrž so bili v kozolcu v strehi, in strehe ni preiskal.  Zdaj jih gotovo leži vse belo po tleh.  Škoda je take mane, ako izgine.  Kdor jih bo zagledal, sede k njim in jame se jih tlačiti v žepe in ne bo vprašal svoje vesti, ali jih je posejal po trati vrag ali kdo drugi in ali bo nocoj sveta konec ali še ne.  Tak blagoslov pa ne sme priti v tuje roke.  Zato je sklenil, da pojde precej, ko mu bo mogoče, pobirat tolarje, ne zase, ampak da konca ne vzamejo.  Drugi dan oglasi pri župniji in županstvu, da se je našel tak in tak denar; če se kdo zglasi zanj in dokaže, da je njega gospodar — dobro, ako ne ... in zopet se je zmislil Rezike.  On jo je rešil, in ona mu bo na veke hvaležna.  Postal je in se ozrl na Smoletov vrt pod ono jablano, in glej, tam gori ogenj in okoli njega razloči ljudi.  Kako usodna in strašna noč!  Tudi oče so nocoj mehko govorili ž njim, ko so ga poslali k stricu; to je bil očetovskega srca glas, ki dobro de človeku, ako ga že davno ni slišal.  Omečili so se, pozabili bodo njegovo neposlušnost, potres jim je pretresel srce in še mu bodo pomagali.  Korakal je dalje, gledaje v tla, z rokama skrižanima na hrbtu.  Zdajci se mu je potreslo pod nogama tako, da se je opotekel in se mu je pričinilo, ko da se delajo jame pred njim.  Ali ta sunek je bil kratek, proti prejšnjim rahel, pojemajoč, in Tone je zahvalil Boga, da se ta potres, po vseh pričinah soditi, konča tako kakor zagrebški.  Mnogo škode, mnogo strahu, tuintam je koga tudi strezoval, njemu pa je odprl novo obzorje.  Ali to se mora reči, da je osnovan nocojšnji strah.  On je trdnega ogrodja in ne strahopetnez, pa skraja, ko se je peljal na vozu, mu je mrgolelo po vseh kosteh in čutil je na licu, kakor bi mu bil kdo natrosil tja vresja in pezdirja.  Kaj šele drugim ljudem, ki prirodnih sil ne poznajo!  In ko bi jih poznali, kaj bi jim to pomagalo, če jih ne morejo krotiti.  Kdo pa jih more spoznati na prvi hip ob takem groznem pojavu, ki zaduši vsako trezno misel, ko le strah in prazna vera in vraža dvigajo peroti!  Skočil je preko plota in kmalu je stal pred stričevo kočo.  Pri kapelici sv. Jeronima pred župnijskim vrtom je naletel na druhal ljudi.  Baš so eden za drugim klekali na vlažno zemljo.  Začeli so moliti litanije.  »Kriste, usliši nas, Kriste, usmili se nas!« Taki kliki so doneli Tonetu na uho v najrazličnejših glasovih in vsi ti glasovi so bili razcviljeni.  Snel je klobuk in se pridružil verni gruči.  Dolgo so molili glasno in goreče, ko se je pa prigodil nov sunek, je bilo spoznati, kako se tem bornim ljudem trga in meša njih molitev: eden je na začetku litanij, drugi na koncu, tretji bruha iz sebe pobožne vzklike, ki se ne nahajajo v nobenih litanijah, a četrti brezslovno giblje ustna in plaho gleda na nebo.