Blagor mu, ki ima v časih groze in trepeta še moč, spominjati se zornih prejšnjih dni!  Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu.  V senci pod divjim kostanjem.  Gospa Marica je z belo roko prekladala posode ter nalivala kave, da je silil prijeten duh pod zelene veje.  Tudi gospa Mica ni hotela brez dela ostati: narezala je belega kruha ter ga simetrično razstavila po mizi.  Vmes pa je postavljala gospa Dinca male krožnike z rumenim medom in surovim maslom.  Pri človekoljubnem tem delu, ki je veljalo v prvi vrsti meni, me je prešinila misel — bog zna od kod je prišla — ki ni bila ljubezniva za ljubko trojico, katere gost sem bil danes na najlepšem ljubljanskem vrtu.  Premišljeval sem: „Kakor so lepe in srcu prikupljive, pa bi vendar življenje zastavil, da ta trojičica ni nikdar poznala tiste vsemogočne ljubezni, katera ni dana vsakemu, komur je pa dana, tega pretresa, kakor pretresa vihar gozdove na gori!“  V svoji neprevidnosti dal sem besedo tej svoji misli.  Kakor trije čmrljčki so se dvignile ter brenčale okrog mene.  „Kaj, da me nismo iz ljubezni vzele svojih mož?“  Prav ostro so me napadale, posebno gospa Dinca: „Da bi jaz svojega moža ne bila iz ljubezni vzela?“  Polastila se me je hudobija: „Moje mnenje govori, da si svojega moža vzela, ker prideluje vsako leto obilo dobrega in dragega vina.“  Že sem upal, da pridem v dotiko z njeno sladko ročico.  Ali vmes je posegla gospa Marica: „In jaz sem svojega vzela, ker sladkor in moko na debelo prodaja?“  „In jaz,“ je hitela gospa Mica, „svojega, ker z dobičkom razpečava sukno in platno?“  Nobena ni hotela odnehati od čebljanja in iz oči jim je plamtel ogenj, da sem menil, sedaj in sedaj bom upepeljen!  Na Kamniških planinah se je pričela megla kaditi izza vrhov.  „Vreme se spremeni“ sem pripomnil, da bi napeljal govorico v drugo strugo.  Uni-sono: „Užaljene smo!“  „Saj niste same, ljube prijateljice, saj imate obilo tovarišic!  Čas, recimo moderni čas je tak, da je zakonska ljubezen prav važno blago, kise za visoko ceno prodaja, za visoko ceno kupuje.  Kaj morete ve za to?  Žrtev ste dneva, ki vas je rodil.  A same dobro veste, da bi danes Leander ne plaval čez Helespont, če bi pri dekletu ne slutil nekaj težkih hranilničnih knjižic!  Tudi jaz ne morem za to, da je tako!“  „Obrekovalec!  Hudobnež!“  Posadil sem. se na konja: „Kaj veste ve tri, kaj vedo vaše tovarišice, kaj ve moderna ženska o tisti ljubezni, ki pretresa telo in dušo, ki veže dušo in telo, ki je kakor nevihta, ki pride, da ne veš odkod, ki te podsuje, ki te stolče, da se od nje nikdar več ne oddahneš, ki jo pa vendar hočeš imeti, in najsi radi nje življenje izgubiš!  Kaj vi veste o taki ljubezni!“  „Mi ljubimo svoje može!“  „Dokler so v stanu mesec za mesecem polagati stotake na mizo!  Če bi ne bilo teh stotakov, če bi ne bilo obleke in svile, ljubi Jezus! koliko ženic bi svoje može še ljubilo?“  „Ti dobro to veš, ker si — oženjen!“  Grenko-zasmehljivo so se smejale.  „Zasmehujte me, kolikor vas je volja!  Da, prijateljice, kar vam ni bilo dano, dano je bilo meni!  Pretresla me je ljubezen, enaka viharju, enaka nevihti!  Prišla je pozno, prav tako je prišla, kakor pride časih kako cvetje v pozni jeseni.  Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet.  Če me hočete poslušati, vam razgrnem vse.  Pri tem tudi izveste, čemu nisem hotel zakonske družice, katera bi me bila ravnotako okrog prsta obvijala, kakor obvijate ve svoje može.  Pri poslušanju se bodete morda obilo smejale!  Vprašanje je torej: me li hočete poslušati?“  Gospa Marica, gospa Mica in gospa Dinca so z enim glasom odgovorile, da hočejo poslušati.  Ko se je po travnikih otava kosila — katerega leta je to bilo, nima za vas, častite gospe, nikakega pomena — sem vzel v roko pratiko ter izračunal, da dosežem točno po štirinajstih dneh osemintrideseto leto svojega, brezpomembnega življenja.  Teh osemintrideset let mi je tičalo neprijetno v kosteh: spodaj se mi je pričenjalo telo že nekako nesimetrično zaokrožati, zgoraj ob sencih pa je že nekaj sivelo, kakor po zimi, če leži ivje na vejevju.  Sicer pa se mi je dobro godilo.  Nekaj let že nisem poznal nikakih skrbi, kakor so me svoj čas davile na visoki šoli, in v pravdah sem koval če že ne rumenjakov, vsaj srebrnjake, tako da sta se napolnila dan za dnevom lonec in skleda.  Vzlic temu pa me je tistega dne, ko sem ob roki pratike določil svojo starost, zavest, da se staram, prav potlačila in ravnotako me je potlačilo prepričanje, da mi na svetu ne ostaja drugega, nego tisto, kar imenuje Latinec: fructus consumere.  Stroj si, — tako sem govoril sam sebi — ki bo tekel, dokler so posamezni deli količkaj v redu.  Potem pa tuintam kaj odneha, oči ti pokvari kratkovidnost, lasje ti izpadejo in po členkih se ti nabere apno, da teče stroj le še s stokanjem in ječanjem.  Pri koncu pa vse skupaj pade, in kakor staro šaro te odneso v stran!  Če se pa ob najzadnjem koncu vprašaš, je-li tvoje življenje imelo kaj višjega pomena ali namena, ne moreš drugega odgovoriti, nego: „Ni ga imelo!“  Tako sem govoril sam sebi, in prav živo sem čutil, kako me je potrlo teh osemintrideset let, katere skoraj dopolnim.  Kje naj dobim sočutno dušo, da izlijetn vanjo svojo otožnost?  Gnalo me je iz sobe.  Ko stopim na ulico, je bil prvi človek, ki sem ga ugledal, trgovec Bon, tvoj sedanji mož, gospa Marica.  Ali takrat ti še ni bil tako podložen, kot ti je dandanes, pač pa smo vedeli, da že šteje stopinje za teboj in da ne odide svoji zakonski usodi.  Ker se je sam ženil, je bil tiste dni pravi agent za ženitve, tako da sem takoj vedel, kake besede mi bo spregovorila ta revna duša.  „Kam pa?  Kam pa?“ je povpraševal.  Odgovoril sem čemerno: „Sam ne vem kam!“  „No, vidiš, ali ti naj do sodnjega dne trobentam, kako sam v si!  Plevel si na njivi, za katerega se nihče ne briga!  Čisto tako, kot plevel, tudi pogineš!  Dohodke imaš; lahko bi preživljal ženo in otroke. — Oženi se vendar!“  Kar videl sem, da živi v veri, da je spregovoril najmodrejšo besedo pod solncem in pod zvezdami!  Ta modrost pa me ni potolažila, ker je ženska le slaba tolažba možu, če je star osemintrideset let.  Tedaj se mi je poželelo po gospe Heleni, katero ve tri itak dobro poznate.  Tiste dni — morda je še danes — je bila najkrasnejša ljubljanska gospa, a bila je — gospa Mica, ne nabiraj svojih ust! — moja prijateljica.  Kadar me je morila kaka skrb ali otožnost, sem se zatekel k tej svoji prijateljici, in vselej je njena materinska beseda razvedrila mojo dušo in čelo.  V mojih očeh je bila gospa Helena vzor ženske, katera se ni dotikala prahu tega sveta.  Z njo skupaj sva čitala Prešerna in na marsikatero krasoto Prešernovih umotvorov me je opozorila ona.  Bila je čez vse mere idealna ženska: vsaj jaz sem bil prepričan o tem.  Tudi s svojim možem — bil mi je součenec — je živela v resnično srečnem zakonu.  Zakonska sicer nista imela velikega premoženja, v obilju pa sta imela, kar sta za življenje potrebovala.  Dve deklici sta bili sad vzornega zakona.  Starejšo je bila gospa Helena že omožila, in nikjer se ni opažalo, da bi se pri tem kaj trudila ali pa še celo posnemala sv. Petra, ko mu je Gospod zaukazal, da naj še enkrat razpne svoje mreže.  Mlajša je živela še v hiši.  Nekoliko me je motilo, da so jo klicali Elviro.  Ali že takrat je ta deklic nosil glavo, kakor jo nosijo ponosne in lepe ženske v španski Sevilji.  Samoobsebi se ume, da je bila vzorno odgojena, in lepota na njej se je že razvijala, tako da je snubač lahko živel v nadi, da se mu s tako nevesto razcvete bujna zakonska sreča.  Za svojo osebo sem malo občeval z gospico Elviro, ker tedaj niti osemnajstega leta ni bila dosegla.  Ves dan je letala od učitelja do učitelja — učila se je nebroj modernih jezikov — in tudi po klavirju je trkala, kadar je le količkaj utegnila.  Bila je splošna sodba, da se bo, kakor sestra, lahko in dobro omožila.  Vsaj gospa Helena, ki mi je zaupavala največje tajnosti, mi ni nikdar kaj potožila, da bi jo v tem pogledu morile kake skrbi.  Gospa Helena me je, kakor vsikdar, preprijazno sprejela.  Brez ceremonij sem prisedel k njej ter takoj opazil, da je danes v razgovoru bolj počasna.  Nekaj je pletla, a tuintam je počivala z belima rokama ter se zagledala v drevesa Lattermannovega drevoreda, na katerega se je nudil lep pogled iz okusnega stanovanja.  Pazljivo in vestno me je poslušala, ko sem ji tožil o dolgočasnem svojem življenju in o osemintridesetth svojih letih.  Ni mi odgovorila takoj, pač pa je rahlo zaklicala: „Elvira!“  Hčerka je takoj, prav kakor da je čakala na klic, vstopila vsa pokorna in udana, vzor prave in poštene odgoje.  „Kaj želiš, mama?“ To, se ve, je vprašala po francosko.  Kako okusno se je bila napravila ta zelenjava!  Vse je okroglo postajalo na njej in beli predpasnik je lepe oblike mladega telesa še bolj povzdigoval.  Mama jej je ukazala, da naj gre za pol ure na sprehod, a da, se ima potem zanesljivo in gotovo vrniti domu.  Elvira je brez odloga odšla, in prepričan sem bil, da pride točno in gotovo zopet domu, kakor se ji je zapovedalo.  „Kako to grmičevje rase, mi pa se staramo in življenje nam je v nadlego!“ Po teh besedah nisem mogel zadržati globokega vzdiha.  Gospa Helena me je skoraj pol ure tolažila ter mi dokazovala, da pri meni o starosti še ne more biti govora.  Končno pa se je zagledala v strop in je nekaj premišljevala.  „Koliko časa, gospod doktor že zahajate v našo hišo?“ me je vprašala naposled z nekako resnostjo.  „Šest let, in hvaležen sem Bogu za vsak trenutek, katerega sem smel preživeti v vaši družbi, gospa Helena!“  „To je fraza!“ je odgovorila hladno.  „Čemu fraza?“  „Drugega biti ne more!“ me je zavrnila odločno. „Dokler sem bila sama, se je dalo to še urediti; sedaj pa, ko je Elvira dorasla, ni moči več krotiti hudobnih jezikov.  Saj me umejete, gospod doktor?“  „Čutim se vendar starega!“ Zavrnila me je takoj: „Hudobni jeziki tega ne čutijo!“  Skoraj zaihtel sem: „Kaj mi je početi?  Ali naj ne prihajam več v vašo hišo?  Kako naj živim?“  Čutil sem se v resnici nesrečnega.  Gospe Heleni pa se je razširil čaroben smehljaj po licu in šepnila je: „Se da tudi drugače urediti.“  Ko me je nekaj časa pomenljivo gledala, je še dostavila: „Opraviti imam v mestu.  Moj mož ima vsak hip priti; počakajte ga in lahko z nami večerjate.“  Izginila je in me prepustila občutkom, ki so se kar usuli name.  Kaj mi je početi?  Ali mi je pokazala vrata?  Njena beseda, da se da stvar tudi drugače urediti, mi ni hotela iz spomina.  Ali kako?  Klink!  Klink!  Kakor bi me zadela strela, tako me je zadel ta „klink! klink!“ Elvirica se je točno vrnila domu in sedaj je v belem predpasniku, ki je še bolj uveljavljal njene zaokrožene črte, igrala na klavir.  V hipu se mi je odprl pogled na Galilejsko jezero — morda je bilo tudi kako drugo, ker nisem učenjak sv. pisma — in videl sem sv. Petra, ko je s tovariši privlekel prazne mreže k svojemu Gospodu.  In Gospod je ukazal: „Vrzite mreže še enkrat!“  Klink!  Klink!  Pokril sem glavo in bliskoma sem stal z znojem oblit na ulici.  Tam pa sem padel v roke svojemu zdravniku, ki z bolniki ni bil nikdar ljubezniv.  „Kaj se potikaš po tlaku?“ je zakričal osorno, in to z obrazom, ki je podoben kozolcu, če ga prevrne burja po zimi.  „Bolan sem!“  „Vraga si bolan!  Delaš, če se tisto pravdno pisarjenje sploh delo imenovati more, delaš kot navit avtomat!  Misliš malo, ješ pa veliko, kot prešiček pri koritu!  Polenaril si telo, polenaril si dušo, in rediš se, kakor da je mast glavni namen tolstega tvojega življenja!  Poslušaj moj svet:  Sedaj ko se otava kosi, odrini v kako pogorje!  Lazi po skalah!  Pridruži se koscem!  Hodi, hodi in delaj!  Potem kmalu sprevidiš, da je življenje dar božji in da se zgolj le tepci dolgočasijo v njem!“ Nato je odrinil.  Meni se je tedaj prikazalo pred pogledom zamazano pismo in njega velike črke, ki so bile videti, kakor po senožeti razmetan plot.  Sestra moje matere je bila omožena na Jelovem brdu, visoko v gričih, in pismo mi je pisal njen sin Boštjan Presečnik, ki je bil vsikdar ponosen na sorodstvo, ki je naju vezalo.  Tiste polomljene, in razmetane črke so mi pripovedovale, da je Boštjan slabe volje, ker se za sorodstvo premalo brigam: „Več kot pet let te ni bilo pri nas.  Svoji ljudje morajo s sabo držati.  Tudi Barba že težko čaka.  In Meta se je razrastla, da jo komaj spoznaš.“ Barba, rojena Muhova iz Jarčjega sela, je bila žena Boštjanova, Meta pa njegova hči.  Ta se je „razrastla“.  No!  No!  Jelovo brdo!  Ravno pod Blegošem tiči mala ta vasica sredi rodovitne ravnine, kjer prideluje prebivalstvo svoje življenjske potrebščine.  Črešnja je glavno drevo in spomladi je krajina povita z belimi venci.  Tudi oreh je tu domačin in sad njegov slovi po vsem pogorju.  V tem pogorju sem preživel otroška svoja leta, kakor živi mlada ptica v gnezdu.  Živeli smo, kakor kos narave, in še obleke nismo imeli.  V tisti dobi je v našem pogorju še cvetela navada, da otročaj, dokler ga niso poklicali v šolo, ni dobil svojih hlačic.  Nosili smo dolge, do peta segajoče srajce, in kjer smo se igrali, je bilo videti iz dalje, kakor bi se na kupu valjale umazane vreče.  Če je sneg zapadel, so se valjale te vreče bose po snegu in tuintam podrgnile s krvavo kožo po ledu.  Ko je prišla rahla pomlad, staknili smo vsako ribo v vodi in v gozdu ga skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne zasačilo naše oko, bodisi na zemlji pod grivo, bodisi visoko na veji ob deblu.  Pisani pinož, rumeni strnad in zlata taščica — pri nas pravijo tej drobni živalici „šmarnica“ — nobeden ni mogel skriti zakonske svoje posteljice pred nami.  Bili smo del narave in nehote smo občutili, da pripadamo k zemlji, kakor pripada k tej zemlji jelka, ki zraste na slemenu Mladega vrha.  Z naravo smo skupaj zrastli in eno smo se čutili ž njo!  Zatorej me sili vse nazaj v rojstni svet in tja me bo sililo, dokler me bodo noge nosile!  Kadar zopet pridem v rojstno krajino, me v hipu obdajo otroška leta.  Niti najmanjši pripetljaj ni pozabljen in spominjam se vsakega kraja, kamor je nosila ptica svoje gnezdo, kjer smo kurili krese, kjer smo lovili rakekoščake ali tolkli kozo „pod novim cesarjem gori in doli“!  Vsi ti spomini ti mrgole pred dušo, telesu pa je, kakor bi se kopalo v bistri in okrepčevalni vodi.  Ravno tako je bilo tisti dan, ko sem hodil proti Jelovemu brdu.  Mehki spomini so me objemali, in ko sem dospel do Tominčevega hrastja pod Lovskim brdom, ni vrag, da bi ne bila zapela vuga?  In pognala je zlati svoj glas v zeleno dolino!  Vuga?  Malo pozno je že bilo zanjo.  Meni pa se je vendar zdelo, da je le bil „stric Matije“, ki prišiva svoje gnezdo na rogovilico pri veji, da mu giblje sapa mladiče v tej zračni zibelki.  Ej, škoda, samo enkrat v življenju sem vedel za tako gnezdo, a še to je viselo na tako šibki veji, da nisem mogel do njega!  Nad Lovskim brdom je pričel kazati svoj obraz stari naš Blegoš, a tik njega je čepel okrogli Koprivnik, izza katerega se tako radi privlečejo črni oblaki, da namočijo polje, kadar je najmanj treba.  Takrat je v ozadje stopila Ljubljana in vstran so stopile vse skrbi, ki grenijo življenje samcem po mestih!  Hotel sem sesti pri poti v šumeče resje ter se zagledati v plešasti Blegoš, če me morda še pozna?  A pri poti sta že dva sedela.  Pred mano sta že bila prelezla klance do Lovskega brda.  Sedaj sta čepela v resju, podobna kupu nesreče, in meni sta se videla kakor omlačena dva snopa.  Mož je pokazal z roko na Blegoš: „Lep je!  Na vrhu je v senci, po bregovih pa ga solnce obseva!“  In res je takrat nad goro plaval velik oblak, ki je jemal vase solnčne žarke, tako da je bil vrh teman. „Lep je,“ — k meni je obrnil izmučeni svoj obraz, — „in če je človek šestnajst let bil notri, se ga komaj nagleda.“  Zagledal se je v goro.  Pričelo se mi je svitati, kdo bi bil ta človek.  Dolgi zapor mu je bil razoral lice in izpadli so mu bili tudi lasje na glavi.  Ni ga bilo lahko spoznati.  Nekdaj je naše gorovje le o tem govorilo, kako sta se kočar Skalar in gruntar Kalar trgala zaradi male njivice, ki je bila last beračeva, po kateri pa je hotel bogatin vlačiti posekani les iz svojega gozda, ki je ležal ravno nad omenjeno njivico.  Kalar, ki je bil z vso vasjo v sorodu, je imel torej vso vas na svoji strani.  Imel je pa na svoji strani še različne odvetnike, ki so mu denarnico puščali, da je pravda več stala, nego sta bila njivica in gozd skupaj vredna.  Skalar je vsled tega imel proti sebi vso vas in mnogo odvetnikov, ali vzlic temu je končno zmagal v pravdi.  Lahko si mislite, kako sovraštvo je nastalo med Kalarjem in Skalarjem.  Bogatin je besnel, in bil je — kakor pravimo — vedno pripravljen, revnemu kočarju „s sekirico dobro jutro voščiti“.  Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, da sta se v nekem robovju na Blegošu srečala, se spopadla, in da se je pri tem Kalar do smrti ponesrečil.  Potem je bila dolga razprava in — če sem se prav spominjal — je bil Skalar za vse življenje obsojen v Gradiško.  Pri teh spominih sem spoznal Šimna Skalarja, s katerim sva v otročjih letih ovce skupaj pasla, kateri je pa bil videti sedaj za najmanj trideset let starejši od mene.  Zopet je ječal: „Lemoj, šestnajst let!  In noben dan nisem videl ne Koprivnika, ne Mladega vrha in ne Starega vrha.  Posušil sem se kot kopriva — ej, huda je bila!“  Ko je nekaj časa molčal, je iztegnil koščeno roko ter pokazal na kraj, kjer se je iz zelenega bukovja kazal bel rob na bregu, katerega obrača Blegoš proti Jelovemu brdu.  „Vid’š, tam za robom je bilo!  Na ozki stezi me je srečal, sekiro je vzdignil in k meni je rinil.  Ker pa je bilo deževalo, se mu je spodrsnilo.  Truplo in sekira sta pela po skalovju navzdol, in kakor je Bog v nebesih: jaz se ga z roko nisem dotaknil!  Vid’š, tako je Kalar umrl!“  Vprašam: „Kako, da so te obsodili?“  „Njegov brat je pričal.  Skrit za grmovjem, je hotel videti, kako sem Kalarja pograbil in ga potisnil čez rob.  Krivico mi je delal in šestnajst let mi je ukradel!“  Dosedaj Simnova žena, Luca, ni bila spregovorila.  Prejkone je bila v dvomih, ali me naj tika ali vika. — Pri nas so tiste dni imeli samo ožehjeni pravico, da so jih vikali; če si vikal neoženjenega, štel ti je to v zlo.  Žalibog je tudi ta lepa navada v pogorju ponehala, in kmalu doživimo, da se bodo dekleta iz različnih far med seboj vikala!  Pa Luca se predolgo časa vendarle ni mogla krotiti.  Imela je jokajoč, stepen glas, kakor ga ima zajec, če si ga slabo zadel.  Povzdignila je ta glas.  „Toliko sem vekala,“ je zastokala, in njene oči so v resnici bile podobne studencu, kadar zgubi vodo v poletju, „toliko sem vekala, ko so mi moža odpeljali.  Sosedje me niso pogledali, in če bi Presečnika ne bilo, vzela bi bila konec od lakote.  Drugi me tako ni vzel na delo!  Dobro leto potem je umrla Špelica — od stradanja!  Toliko sem vekala!“  Pri nas ljudje ne jokajo, pri nas vse „veka“, tako otrok v zibeli, kakor žalujoči pri pogrebu.  Zatorej je tudi Luca „vekala“, ko so ji moža vzeli in ko je umrlo otroče.  Pa tudi brez vekanja bi bil človek tej ženski verjel, da je veliko trpela pod božjim solncem.  V teku tega trpljenja se je je oprijela bolezen, da je s suhim svojim obrazom migala neprestano semintja, kakor petelin na vrhu cerkvene strehe, kadar je dvojna sapa v zraku.  Ta uboga glava je brez odloga kakor nihalo premikala se od leve na desno in od desne na levo, prav kakor da bi hotela sproti zanikavati, kar je govorila z jokajočim in stepenim svojim glasom.  Vse to je napravljalo vtis smešnosti, ali ravno ta smešnost je nehote povišavala — če si nosil kaj človeškega srca v sebi — vtis žalosti, katera je bila materi Luči v toliki meri prisojena.  „Tako je tudi Špelica umrla!  Pa še tružice mi niso hoteli napraviti v vasi!  Morilci in ubijalci nismo imeli nobene pravice!“  Radoveden sem postal.  „Lemojte“ — pa se je takoj popravila — Jemoj, zdaj sem te spoznala!  Brada ti rase, pa si vendar Kosmov! — Zjutraj je umrla, in povem ti, od stradanja!  Na svetu je komaj tri leta bila.  Pa nikjer nisem mogla dobiti desk, da bi jo bila spravila, kot se spodobi človeku.  Zvečer, ko se je luna prikazala za Goro, sem jo naložila v košek, s katerim smo travo vozili, če smo imeli kravo pri hiši.  Takrat je sadje cvetelo.  Naložila in odpeljala sem jo po noči.  Nekaj jablanovih vejic sem položila k nji, da je šla v cvetju od doma.“  Sedaj si predstavljajte to revo, ko je svojega mrtvega otroka v pozni noči vozila po slabih gorskih potih!  Vam, mestne gospe, kdo naj verjame, da sploh veste, kaj je trpljenje na svetu? —  „Povedati ne morem, kako mi je bilo tisto noč.  Tak pogreb, in nedolžen otrok, ki nikomur nič hudega storil ni!  O Jezus!  O Jezus!“  Nekaj časa je vzdihovala, nakar je še dostavila:  „Ali brez pogrebcev moja Špelica ni ostala.  Ko jo pod Malenskim vrhom pripeljem do prvega ovinka v gozdu, pogledam na tratino pod seboj, pa ti jo primaha tam doli rujav in kosmat zajček.  Kak streljaj od mene skoči na pot.  Prav nič se ni bal mojega mrtvega otroka.  Sredi pota se vsede, prav čudno maha z ušesi in si mane z nožico kuštravo glavo.  Oči si briše, sem si mislila.  Na vse to izgine v bukovje, a povem ti, še trikrat je žival prekrižala pot; vselej je obsedela in si brisala gobček.  In vidiš, Bog je poslal tega pogrebca, ker ni bilo ljudi!  O Jezus, jaz sem kaj prestala tisto noč!“  Še mnogo sta mi potožila, ali Luca je potem vodila prvo besedo.  „Otroka sem pokopala, moža so imeli v Gradiški, fantiček pa je moral v službo, ker ga doma preživiti nisem mogla.  Bila sem zapuščena, kot zapuščena ptica po zimi.  Leta so tekla, nato pa sem šla k cesarju.“  Vprašam: „Na Dunaj?“  „Tje, kjer je cesar.  Dohtar“ — tu je v moje veliko zadoščenje imenovala našega prijatelja Karte — „mi je vse lepo napisal in v posebnem listu je prosil vse kristjane, naj mi gredo na roko, ker ne govorim nemškega jezika.  Nič mi ni računal in še nekaj za pot mi je dal.  Hvala Bogu, da so še dobri ljudje na svetu!“  Na dolgo in široko mi je pripovedovala, kako se je vozila na Dunaj, kako je ondi cesarja iskala, kako so ji vzeli prošnjo, da cesarja ni videla, da pa ji je ta vendar le pomilostil moža.  „Zdaj, zdaj imam moža,“ je končala. „Obleko sem mu kupila, da se je napravil, kakor vidiš.“ Ponosno je migala z glavo: „Ali ni čeden?“ Čeden sicer ni bil, ker je nova obleka visela na njem, kakor na plotu, a pritrdil sem, da je čeden.  Tiho je dodala: „Doma pa mu nimam kaj skuhati.  Ni pšena, ni moke in drugega nič.  Prvo noč bo moral v posteljo brez večerje.“  Obmolknila je ter me kimaje gledala od nog do glave.  Nato je vprašala:  „Ali kaj prida zaslužiš?“  Videl sem, da je s strahom pričakovala mojega odgovora.  „Nekaj že.“  „Toliko, da lahko živiš?“  „Prav lahko!“  Sedaj je trepetala vsaka črta na upadlem obrazu, dokler ni polagoma iztisnila iz sebe, da bi jima kaj posodil in, pri ljubem Bogu! ne podaril.  Kmalu smo bili edini, da jima posodim, da si bosta imela s čim kupiti živeža na Malenskem vrhu in da si potem tudi kravo kupita, brez katere jima ni bilo izhajati.  Res smo nato pri Posevčniku na Malenskem vrhu nakupili moke in drugih potrebščin.  Trgovec pa nam je pridal vrečico, katero smo napolnili in katero je potem ves srečen nosil Skalarjev Šimen.  Pri odhodu je Posevčnik omenjal, da je vsa vas v ognju in da bi morda ne kazalo, da bi se danes domov vračala.  Pa smo jo le odrinili proti Jelovemu brdu, kjer je bilo splošno mnenje, da „morilec“ ne sme v vas.  Približali smo se Drvim hišam.  Čuli smo vpitje in opazili smo, da so ljudje vihteli kole in vile.  Razlegal se je krik: Živ ne bo prišel v vas!  Če je oni pod zemljo, naj gre ta za njim!“ V prvi vrsti je divjal Kalar, ki je v rokah nosil zakrivljene gnojne vile.  Tudi nekaj žensk je kričalo vmes, in še celo otročaji so tiščali količe v slabotnih rokah.  Ta dva sta obstala in od groze sta skoraj okamenela. „Moli, v Luca!“ je zaječal Šimen.  Krčevito je tiščal vrečico k sebi, snel črni svoj slamniček z glave, z desnico pa pričel delati velike križe čez potno svoje čelo.  Zadonela je veličastna molitev o Kristovem trpljenju, in stepeni in jokajoči glas kimajoče Luce je presegal vpitje množice. — Kakor veste nisem bil nikdar posebno vnet za molitev, ali ta prilika me je preobvladala in razoglav sem korakal za onima, ki sta v silnih stiskah iskala pomoči pri Njem, ki je nekdaj trpel za solzni naš svet.  Že smo dospeli do sovražne tolpe.  Za Blegošem je solnce zatonilo in senca je legala po krajini.  Kakor jok je bilo čuti Luce skrhani glas: „ki je za nas krvavo bičan bil, ki je za nas s trnjem kronan bil, ki je za nas križan bil.“ Preplašena ženska ni ostala pri enem; vse skupaj je mešala, tako da je sedaj molila k Onemu, ki je za nas križan bil, potem pa zopet k Onemu, ki je za nas s trnjem kronan bil.  Presunilo me je tako, da sem skoraj videl, kakor bi stopal s trnjem ovenčani in krvavo prebičani Odrešenik s svojim križem pred nami.  In ta dva sta nosila križ z Njim!  Ljudstvo je obmolknilo.  Že je nekaj količev odletelo v stran.  Matere so pograbile po otrocih in tudi možje so izginjali.  Zadnji je odstopil še Kalar in vile je treščil na tlak pred hlevom.  V hipu ni bilo videti žive duše več.  Ostal sem sam sredi vasi.  Onadva pa sta odkorakala proti svoji podrti koči, in še iz dalje se je čul stepeni in jokajoči glas Luce: „ki je za nas križan bil“. —  Tako sem prišel tisti večer na Jelovo brdo.  Kmet je kralj.  Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta.  Tak kralj in gospodar je bil Presečnikov Boštjan na Jelovem brdu.  Njegova hiša je stala prav pri koncu vasi.  Zidana je bila in imela je takoimenovano „gorenjo hišo“, okrog katere je tekel lesen hodnik.  Okna so tičala v okvirju zelenih, kamenitih stebričev, a z železom so bila tesno zapažena.  Nad okni je kraljeval sv. Ferjen ter s svojo golido zabranjeval požare.  Tik hleva na dvorišču je ležal velik kup gnoja, a vzlic temu sta se povsod kazala snaga in red.  Na steni je viselo raznovrstno orodje, da je bilo takoj pri roki.  Tnalo je bilo pometeno in glavna pot proti hiši je bila še celo s peskom posuta.  Tik vhoda pri veži je tekla voda iz umetnega vodnjaka, ker so Presečnikovi že v tistih časih imeli svoj vodovod.  Pri tej hiši si se takoj čutil domačega, ker ni bilo v vsi naselbini ničesar, kar bi bilo ustvarjalo kaj nesoglasja.  Vse se je strinjalo in vjemalo.  Bila je že noč, ko sem stopil v vežo.  Dolga ta veža se je končala v mogočno kuhinjo, visoko obokano.  Kadar je visoki ta obok bil poln mesa, ki se je ondi sušilo, je človeku posebno dobro del pogled na njegovo blagoslovljeno višino.  Obok kuhinje in tudi veža sta bila zavita v saje, od katerih je pri južnem vremenu kapalo ter se svitlo nabiralo na tlaku.  Nad tem se tiste dni še nikdo ni spodtikal; bila je to nekdanja navada, tako da je kapalo že pri starem očetu in brez dvojbe tudi že pri, tega očetu.  V veži je vladala tema, samo od ognjišča sem se je svetilo.  Tam se je togotila ženska, da niso burkle popravljene, da ni mogoče loncev pristavljati in da so moški vsako leto bolj zanič.  Glas te ženske mi ni bil neznan in vedel sem tudi, komu velja ta njena jeza in srd.  Bila je dekla Liza, ki je pred petimi leti že tudi služila pri Presečnikovih.  A njena beseda je veljala hlapcu Danijelu, — pomislite, to cokljarsko ime v tem olikanem pogorju! — ki je istotako že dolgo vrst let služil pri Boštjanu.  Že večkrat sem omenjal, da je tedanji čas imel svoje posebne navade.  Med take navade je spadalo tudi, da sta hlapec in dekla, če sta daljšo dobo pri dobrem gospodarju služila, štela se, da sta nekako zaročena in da se vzameta, kadar si dosti prislužita.  Taka zaroka je vezala tudi Lizo in Danijela, ker sta že več nego deset let skupaj služila.  In res je ona varčevala, kar se je le dalo, a Danijel — že ime kaže, da je bil svoj čas prinesen iz Trsta, — je bil falot, ki je zaslužek najrajši v svojem lastnem grlu nalagal.  Ta ljubezen torej ni bila brez viharjev: prav rado se je bliskalo in časih je še celo treskalo.  Danes je pri ognjišču treskalo:  „Pri ljubem Bogu nisi za nič!  Še podkuriti nimam s čim, ti grdoba lena!“  Mimo mene je prikrevljal Danijel s kozavim svojim licem.  Imel je desno nogo krajšo od leve, ker se je sploh pri vsakem Tržačanu — pri nas smo jim rekli Tržani — kazala kaka telesna hiba.  Kmalu se je prigugal nazaj in nosil je polno naročje ravnokar naklanih trsk.  Vrže jih pred ognjišče rekoč:  „Že zjutraj sem ti jih nasekal.  Saj zmirom mislim nate, Lizka!“  Zadnjo besedo je nekako sumljivo izgovoril, tako da se je lahko čulo za „Liziko“ ali pa tudi za „Lisko“, kravo v hlevu.  Liza jo je umela za kravo.  „Ti vrag črni!“ Pograbila je za oklešček ter udarila za Danijelom, ki jo je urnih peta odkuril iz veže. —  Vstopivši v hišo, opazim Boštjana za mizo.  Kar čutil sem, kako se je v njem vse vnelo od veselja, da ga obišče sorodnik.  Takrat je pri nas sorodništvo še nekaj cene imelo, in če si sorodnika obiskal, si vedel, da si prišel k svojim ljudem.  Vzlic temu pa Boštjan pri mojem vstopu niti izza mize ni vstal.  In da bi si bila v roko segla, o tej gosposki šegi tista leta v Jelovem brdu še govorice ni bilo!  S svitlim očesom me je pogledal in dejal:  „No!“  In jaz sem odgovoril:  „No, da ste le zdravi!“  Nato je Boštjan zaklical svoji ženi, da naj prinese „štober“ in luč.  Tedaj v našem pogorju še ni vladal „smrdljivec“, pač pa je v leščerbah gorelo laneno olje.  Leščerbe so stale na štobrih, malih, lesenih stebričkih, odkoder je izhajalo prejkone tudi ime.  Če se je v kaki gostilni nabirala nevihta, je gospodar najprej ukazal gospodinji ali dekli, da je štobrčke v kraj spravila, ker so bili za tepež pripravno orodje.  Danes ne staknemo štobra več v kmečkih hišah, od Škofje loke pa do Cerknega ne!  Laneno olje je podleglo in smrdljivi bratec gospodari na mizah.  Mlajši zarod pa nima več pojma o prej tako potrebni premičnini.  Kultura je štobre vzela!  Barba je nekaj odlašala.  Ko je prinesla štober in plamtečo leščerbo, sem opazil, da je morala že vedeti o mojem prihodu.  V kratkem času si je bila preoblekla srajčnik — tudi to, za naše ženstvo tako karakteristično oblačilo je zagazilo v pozabo — kateremu se je videlo, da prihaja iz perila.  Tudi nov predpasnik si je bila pripasala.  Barba je bila še vedno postavna žena.  To sem ji tudi v obraz povedal, tako da se je zadovoljno zasmejala.  V tem pogledu ste ženske vse enake, in najsi nosite svilene, s čipkami obrobljene dolge srajce ali pa kratke, na rokavih v gube nabrane srajčnike!  Menili smo se o letini, o živini in o visokih davkih.  Ko sem povedal, da ostanem pri Presečnikovih nekaj tednov, razžarilo se je obema lice.  Prepričan sem bil, da sta se tega v resnici veselila.  Pri tem se ni predla nikaka pretirana govorica, kaj naj se mi daje jesti, kako naj se z mano počenja in o drugih takih sitnostih.  Umelo se je na obeh straneh, da bom živel, kakor živi človek, če pride med svoje.  Stemnilo se je.  Posli so pričeli cepati v hišo in naenkrat je bila miza zasedena.  Gospodinja je hitela po večerjo.  Najprej se je pred nas postavila velika skleda celega krompirja, iz katere se je mogočno kadilo.  Mati Barba je na mizo za družino natrosila velik kup soli, za naju z gospodarjem pa manjšega.  Sad zemlje smo jemali iz sklede, ga solili in jedli.  Ko sta bila v posodi zadnja dva kosa, ju je pograbil hlapec Danijel, rekoč:  „Ostati nič ne sme!“  Nato je prišel na vrsto sok, v katerega je vrgla gospodinja veliko kepo rumenega masla.  Vsak je dobil leseno žlico — ki bi jo ti, Marica, komaj bila spravila v svoja usteca — skupno smo zajemali, pridno in z vnemo.  Tuintam je Liza zavpila nad Danijelom:  „Ne lovi samo štrukljev!“  Pa hlapce se ni dosti brigalo za to karanje.  Ko je bilo le še malo v skledi, je to k sebi potegnil, režeč se:  „Da ne bo mati mislila, da slabo kuha!“  Pri večerji je nosil prvo besedo stari Jakopin.  Tisti dan je delal pri Presečnikovih.  Je-li imej ta starec kako krstno ali kako drugo ime, ne vem.  Kar sem ga poznal, so ga klicali za Jakopina.  Bil je Radeckega vojščak, ponosen na svoje trpljenje v vojski, ponosen tudi na svojo nemščino, kakor si jo je bil prilomil v vojaški službi.  Ko se je sok na mizo postavil, je pričel:  „Kaj veste vi, ki na svetu niste nič skusili in ki tudi nič ne veste!“  „Povej nam kaj!“ je prosila Liza, ki se očividno z Danijelom še ni bila sprijaznila.  „Veliko ti lahko povem,“ se je odrezal Jakopin. „Najlepše, kar je bilo, je bilo v Brešiji.  Tam so nas puntarji nekaj komandirali, in grof Radeci“ — Jakopin maršalovega imena ni mogel drugače izgovoriti — „je dejal: „Fantje, pojdimo iz mesta!“ Tisti dan me je imel profos v rokah, ker sem bil svojemu koprolu nekaj nepokorščine izkazal.  Po ulicah smo se gnetli in ti vragi so s streh in iz oken na nas streljali.  Da, tako je bilo!“  „Pa ste vendar nazaj streljali?“ se je vmešal Danijel.  Jakopin ga je zavrnil:  „Molči, ki nič ne veš!  Gori za dimnikom je tičal Lahonček in na nas je streljal, da se je vse kadilo okrog njega.  Za božjo voljo sem prosil profosa, da naj mi da puško v roke.  Da mi jo!  Tresk! in še danes ga vidim, kako je omahnil, zdrsnil po strehi in nato tlesknil na kamen, da je vse okrog škropilo.  Lepo je bilo!  In potlej smo šli v Mantovo.“  „Kaj je Mantova?“ vpraša Liza.  Takrat se je Jakopin repenčil, kakor se repenči petelin na gnoju.  „Mantova je mesto; ajne greze festunk, ajne greze boser.“  Ta „greze boser“ se mi je zagrizel v uho tako, da nisem mogel zadržati smeha.  „Le smijaj se,“ se je zatogotil Jakopin, „dobro pa je le, če človek nemško govori!“  Ker je bilo mleko pozajeto, je družina vstala in odšla.  „Kje pa je Meta?“ vprašam gospodinjo.  „Pri ognjišču je jedla,“ odgovori mati, „in sodim, da jo je malo sram pred tabo.“  „Sitna je danes,“ pristavi Boštjan, „in kadar jo prime tak dan, ni izhajati ž njo.“  Gospodinja ga je zavrnila:  „Ne bodi prehud ž njo!  Ni posebnega zdravja in hitre jeze je tudi.“  „Kar ima od tebe,“ je dodal gospodar zadovoljno.  Hišna vrata so se lahno odprla; gospodar in gospodinja pa sta utihnila.  Nekaj časa je obstala, na to se je približala peči, da je stopila vsa njena postava na svetlo.  Takoj sem videl, da je še pol otroka, pol device, torej najlepša stvaritev, s katero je osrečil Bog zemljo in moške na nji!  Visoka je bila kot klas na njivi.  Obraza še nisem mogel opaziti, ker je imela ruto tako zavezano, da ga je z njo skrivala.  „Sem pojdi, Meta!“ sem jo pozval nekoliko osorno.  „Saj grem!“ je odgovorila tiho.  Nato je pristopila k mizi, sedla na stol in odvezala ruto pod obrazom, da ji je padla na rame.  Na obraz ji je padala polna svetloba.  Kako naj vam, ljube prijateljice, popišem ta obraz?  To je ravno: ne da se popisati!  Pogledal sem jo, ali takoj je odmaknila oči ter jih dvignila proti stropu.  Prešinila me je misel: ta obraz, nebeški Rafael, se je moral nekdaj že zibati pred tvojim duhom!  In res, v Bologni je bilo, ko sem koprnel pred Rafaelovo podobo svete Cecilije!  Naša Meta je imela obraz te svete Cecilije.  Čarobni utis pa so še povečavali svitli, na rdeče spominjajoči lasje, ki so v debelih kitah težili sveto Cecilijo z Jelovega brda.  V meni je vse zakipelo, česar pa nisem smel otroku pokazati.  Moja osornost jo je bila prvi hip preplašila, pa se je hitro ojačila.  Meni nič, tebi nič je spregovorila:  „Brado pa proč deni!  Samo živina ima lase po celi glavi!“  Moja brada, na katero sem toliko ponosen, ni bila všeč temu osatu!  To so bile edine besede, katere je Meta tisti večer v moji družbi spregovorila.  Spravili so me spat v gorenjo hišo.  Lojena sveča se je prižgala, da nam je svetila po temnih stopnicah, in vzeli smo tudi „hlapca“ s seboj, da sem mogel ugasiti luč, kar pri lojeni sveči ni bila malenkost.  V gorenji hiši je vse clišalo po žitu.  Ondi so stale pregrade, katere niso bile pri Presečnikovih nikdar prazne.  Bila je tudi „malana“.  Na vsaki steni se je videla zlata moštranca z belo hostijo, a obdajalo jo je grozdje v isti velikosti, kakor so ga nekdaj prinesli iz dežele Kanaana.  Tu je stala tudi postelja, široka, da bi bila na njej brez težave vežbala se cela stotnija.  Sivo-rdeče-belo je bila v umetnih štirikotih prevlečena; na sprednji končnici, ravno nad zglavjem, pa je zrlo resno in skrbno veliko božje oko, da si brez strahu mogel zaspati pod njegovim mogočnim varstvom.  Legel sem v posteljo na ptevnico, ki je bila za moje kosti precej trda.  S hlapcem pa sern stri luč, da je po vsi gorenji hiši neprijetno zadišalo.  Ali vendar, kako je bilo prijetno ležati tu!  Že ta zrak — spal sem pri odprtem oknu — mi je napolnil pljuča, kakor voljno in rahlo laško olje.  Zatisnil sem oči: okrog mene so se sukale zlate monštrance z belo hostijo in spremljali so jih orjaški grozdi, in to v tako živih bojab, kakor jih je vedel zidu vdihniti le samouk, katerega je poljanski dolini rodil neznatni Divjakov mlin ob bistri Hotoveljšici!  Janez in Štefan, kdo vaju danes še pozna?  Imeni slavnih sinov zadnjega se bleščita s karnenite plošče v poljanski cerkvi.  Janez in Štefan Šubic pa sta legla v zemljo, tiho in ponižno, kakor sta svoj čas živela, samouka slikarja in kiparja.  Bila sta plemenita slovenska sadova naše zapuščene matere zemlje!  Velika bi bila umetnika, da sta se tako izšolala, kakor sta izšolala v potu in trudu svoje sinove!  Na ta dva moža sem mislil prvo noč na Jelovem brdu, in spomin nanje je pomnožil harmonijo, katera je objemala Presečnikovo selišče.  Drugo jutro me je zbudil rahel klic: „Vstati je čas!“ Dan se je komaj delal, ko sem že tičal v obleki.  Moje telo je bilo okrepčano, ker sem spal, da cesar bolje ne more.  Spodaj v hiši je že stala skleda na mizi in kmalu je bila zbrana okrog nje družba prejšnjega večera.  Da so bili žganci ranega jutra gospodarji, o tem vam ni treba posebej praviti.  Mati jih je bila polila z „volóvim masovnikom,“ mi pa smo komaj čakali, da sežemo po žlicah.  Volóvi maslovnik — nemogoča beseda!  Pa se je vendar dostikrat spominjam, kadar si kvarim svoj želodec po ljubljanskih gostilnah.  Zalibože, tudi ta jed — v pinjeno mleko zakuhana moka — je izginila, in prav milo se mi je storilo, ko sem zadnjič izpraševal poljanska otročeta, pa niti eno ni vedelo govoriti o volóvem maslovniku.  Drugače smo jedli v prejšnjih časih, pa smo tudi drugače rasli in dorasli, kot zeleni današnji drobiž!  Pred hlevom sva si z Boštjanom, oba goloroka, opasala oselnike ter si snela kose z zida.  Liza je prinesla iz hleva posodo penastega, ravnokar namolzenega mleka.  Porogljivo se je zasmejala: „Hek!“  Ali njena porogljivost ni segala do mene: ko sem že pohajal visoke šole, nisem smel nikdar lenariti o počitnicah in koso sem bolje poznal, nego Justinijanov kodeks!  Kosil sem, vozil sem samotež, in kadar so izostali gnojarji, sem si moral še celo koš gnoja oprtati ter z njim stokati do strmega laza.  To je bilo najtežje delo, s katerim smo si gorjanci svoj kruh pridobivali.  Konjiči in voliči, ki so se od tedaj močno zaredili in pomnožili, so tudi gnojarje odpravili.  Danes smo hoteli kositi otavo na Mlinšah.  Hodeč proti temu travniku z gospodarjem nisva mnogo govorila.  Ker mi ni drugega na misel prišlo, sem vprašal mimogrede:  „Kaj pa Meta?  Ali se snubači že oglašajo?“  „Saj je še otročja,“ odgovori oče suhotno.  „Posavčev iz Martinovega sela prihaja tja in tja v hišo.  No, ne vem!“  „In dekle?“  „Kje naj ve, čemu smo moški na svetu!“  Prav odleglo mi je pri teh besedah, kakor da bi me ta reč kaj brigala!  Ko sva dospela do Mlinš, naju je objelo mlado jutro z nepopisno svojo milobo.  Širno se je razprostiral travnik pred nama.  Otava je lepo kazala in rožice so cvetele po zeleni tratim, ki se je vlekla skoraj tja do bukovih gozdov zelenega Blegoša.  Pajki so bili napredli po travi svoje mreže, na njih pa je ležala rosa v srebrnih kapljah.  Oglašale so se ptice, predvsem strnad, ki je neprestano gnal svoj „čer-čer-čer-čeriii“.  Vse to je pila duša in kmalu je odmevala od drobnih ptic drobnih glasov.  Postavili smo se v vrsto.  Kakih deset korakov od mene se je oglasil Danijel odločno zaničljivo:  „Ali se poskusiva?“  „Se pa!“ odgovorim brez odloga.  Domači hlapec mora kositi naprej, in njegova čast zahteva, da ga sokosci ne prekose, ker velja za veliko sramoto, če bi ga kdo v košnji za seboj pustil.  Danijel je mislil, da bo imel z mano lahko opravilo, in zategadelj me je poklical na dvoboj s koso.  Tiste čase, drage prijateljice, še nisem bil ta žalostna podrtija, kakor sem danes; žilava moč se je pretakala po mojih udih iti nisem se kmalu zbal nasprotnika.  Kosa pa mi v prvih trenotkih ni hotela prav peti in ne dajati pokorščine; brisal sem jo s travo in z oslo sem zvonil po nji.  Že se je zaveselil Danijel:  „Pa počivaj!  Že vidim, da nisi od fare!“  Prezgodaj se je veselil poštenjak.  Kmalo sem bil v stari vaji; v mogočnih plasteh mi je padala trava in duh sveže zemlje je puhtel od nje.  Prvi sem prekosil svojo rajdo.  Danijel pa je vrgel z jezo koso v travo, da je kar odskočila.  „Boš kosišče zlomil!“ ga je miril Boštjan.  Bilo je dosti smeha, kar je Danijela še bolj razkačilo:  „Nočem več plače!  Dobi si novega hlapca, Presečnik!  K Domačejkarjevim grem koze past, ker res nisem za nič, če me že vsaka žaba užene!“  Proti devetem sta prišli Meta in Liza.  Izpraznili smo čerfo kislega mleka.  Pod streho sem spravil tak kos črnega kruha, kakor bi ga sedaj s svojim gosposkim želodcem ne mogel pokončati in naj bi šlo za življenje!  Po končanem tem opravilu je spregovorila Meta:  „Mati je dejala, da naj pride Janez domu.“  Ta Janez sem bil jaz.  „Čemu?“  „Mati pravi.“  „Ne grem!“  K meni se je nagnila in šepnila:  „Pa z mano pojdi!  Ti nekaj pokažem.“  „Ker je delavcev dosti, grem!“  Vstala sva, da bi odšla.  To je opazil hlapec Danijel in je pričel nagajati, kakor smo si svoj čas med seboj nagajali, če sta fantič in deklic, ko sta še v dolgih srajčicah okrog letala, kazala si prijateljstvo.  Danijel je tolkel po svojem šepastem stegnu ter kričal:  „Mož in žena,  žlica masla,  skupaj krave pasla.“  Kaj to maslo in ta krava pomenita, mi še danes ni jasno.  Meta se je ponosno ozrla proti hlapčetu ter siknila  „Švedra!“  Ta pa se je še vedno krohotal ter gonil svojo pesem o maslu in kravi.  „Torej kam?“ sem vprašal.  „Pojdiva do Karlovšice,“ mi je odgovorila.  „Jera še živi.“  V vasi na Kalarjevem dvorišču je stal osemletni Kalarjev Lovrica.  Nalito polne hlačice ga je bilo in meso je kar viselo od njega.  Prvi navihanec je bil med vaškimi otročaji.  Komaj je ugledal Meto, se je glasno zasmejal in še bolj glasno zakričal:  „Lisica! hoha! lisica!“  Sedaj pa sem nekaj doživel.  Dekle se je pretreslo in sapa je kar zapiskala iz nje.  Bliskoma je bila z roko pri zemlji ter dvignila kamen, kakor ji je ravno pod prste prišel.  Lovrica je poskušal hitro odkuriti, ali bilo je že prepozno.  Meta je z veliko spretnostjo zavihtela svoj kamen ter zadela Lovrico zadaj v tarčico, da je lomil roke ter z največjim tuljenjem zbežal k materi v vežo.  Položaj mi je bil jasen.  V vsem našem pogorju ga ni bilo človeka, da bi se mu ne bilo pridelo kako smešilno ime.  Radi lepih svetlih las je bila Presečnikova Meta „lisica“.  In te „lisice“ se ni mogla otresti, ker je javnost opažala, da jo spravlja v največjo jezo.  Hotel sem ji dati nekaj očetovskega pouka:  „Kaj pa vendar počenjaš?  Ali je kaj takega spodobno za žensko?“  Šlo ji je na jok:  „Morem kaj, če imam te grde lase?“  Še vedno sem ji hotel biti oče:  „Povej mi, Meta, kedaj je naš Blegoš najlepši?  Ali ne tedaj, kadar ga objema jutranja zarja?  In kedaj se ti Stari vrh najbolj dopade?  Ali ne tedaj, če okrog in okrog njega žari večerna zora?  Ti pa se huduješ, da si prinesla s seboj na svet zarjo, ki ti noč in dan obseva obraz!  Ali sedaj vidiš, kako si nespametna?“  Takrat sva se spustila s pota nizdol na senožeti, katere se po bregovih spuščajo do Karlovške doline.  Po teh senožetih sva hodila že pred petimi leti in že tedaj sta se jih oklenili najini srci.  Takoj pod Jelovim brdom izvira Karlovšica v precej mogočnem tolmunu.  V nji se zrcalijo jeseni in nekaj drobnih mecesnov, ker je čista, kakor kristal.  Nato pa šumi po bregu, napravlja male, šumeče slapove, ki se zopet nabero v tolmune, dokler ni med šumom in penami dosežen globoki dol.  Po vseh tolmunih pa živi množica črno-zelenih postrvi, da voda kar zatemni, kadar pred tabo švignejo pod skalnati rob.  Dolgo je molčala; končno pa je le ponižno spregovorila:  „Ne bom se več jezila!“  Prišla sva do največjega tolmuna, ki je tičal nekako v sredi bregovja.  Obdajalo ga je gosto jelšje in to grmovje je ustvarjalo nekako lopo.  V to lopo sva se podala ter sedla na mehko travo.  Sedela sva v senci, a tolmun sam so obsevali solnčni žarki.  Na suhi veji nad vodo je čepel debeloglavec, sivi kačji pastir.  Gorkota je prebudila iz spanja belega večernega metuljčka — mi gorjanci bi rekli „motoviljčka“, — ki je tičal pod zelenim listom.  Hotel je poskusiti svoje zaspane moči in vzdignil se je v topli zrak.  Ali debeloglavec je prežal in takoj ga je pograbil, da so se bele peroti v koscih usule od drobnega mučenika.  Nato je ropar z oskubenim trupelcem suhotno odfrčal, da si je drugod v miru napravil obed.  „Jê ga!“ je vzkliknila Meta.  Bele peroti so padale v vodo, kjer se je takoj začulo posebno pljuskanje. „Jera se oglaša“.  Pristopila je k vodi ter lahno dvignila roko.  Jaz pa sem moral ostati na svojem mestu.  Od tam sem videl, kako je izpod skale, okrog katere so se nabirale pene, priplavala velika postrv, katera je pljuskala po belih koscih na vodi.  Bila je „Jera“, ki sva jo že pred petimi leti spoznala!  Prišel je ukaz: „Kobilice lovi!“  Človekoljubno je še dostavila: „Pa steri glavice, da ne trpe preveč!“  In ljubljanski kavalir se je plazil po bregu, ter pokorno lovil brzoskoke kobilice.  Tri sem jim glavice, tako da sem imel v hipu rumene prste na roki.  Čestite dame, z otrokom sem postal otrok, naravi sem slonel v naročju, z njo sem dihal in živel!  In prav nič se ne sramujem, povedati vam, da se mi še danes sanja v dolgi noči, kako lovim kobilice po travah ob slapih šumeče Karlovšice!  Prinašal sem jih dekletu, ki je vsako posebej spustilo v vodo.  Ondi se je Jera gostila.  Postavila se je bila ob strani tik curka; kadar je prineslo kobilico mimo, je že izginila v nenasitnem želodcu.  Šestnajst po vrsti jih je Jera pozobala tisto jutro; šele za sedemnajsto se ni več zmenila, tako da jo je curek odnesel.  Nato je hotela prebavljati.  Splavala je h koncu tolmuna, kjer je obstala.  Držala se je prav pri vršini, da ji je gledala plavut iz vode in da so se jasno razločevale črne in rdeče pike.  Pri tem je Jera bila mirna, kakor kos lesa, ki je obstal v mirni vodi, samo včasih je z repkom pomahala in bistri očesci sta se ji svetih, kot iskri.  Ko sem pristopil, ni takoj zbežala.  Polagoma se je potapljala, zmiraj niže, zmiraj niže, dokler je ni dno vzelo mojemu očesu.  „Tebe se je zbala!  Sedaj jih pa nekaj vjamem, če jih hočeš jesti.“  Peljala me je k nižjemu tolmunu, ki je bil bolj plitev in katerega so obdajale votle skaline, pod katerimi se ribe rade skrivajo.  Ko sva pristopila, se je potegnil temen oblak: toliko se jih je skrilo pod skalo.  In spet sem nekaj posebnega doživel.  Vrgla je ruto z glave in odvezala še tisto, ki jo je imela okrog vrata.  Pri tem se je sramežljivo obrnila vstran, da bi ne opazil, kar ni bilo namenjeno mojemu pogledu.  Vrgla je ruti v travo, a s tem je bilo sramežljivosti v vsakem oziru zadoščeno.  Obrnila se je k meni, kot bi imela deset rut okrog vrata; na rokah pa je pričela vihati rokavce.  Ko so bili na obeh rokah zavihani, je legla na breg, rekoč:  „Da bi me le kakšna ruska ne uklala!“ V pogorju je „ruska“ to, kar je mravlja v ravnini.  Brez strahu je potem segla pod skalo, in sicer tako globoko, da ji je voda močila zavihani rokavček.  S ponosom je zaklicala: „Jo že čutim!“  Kdor ve postrvi z roko loviti — jaz sem strokovnjak v tem — ve tudi, kako se polasti lovca zadovoljstvo, če je spravil žival pod skalo v tako stisko, da več uiti ne more.  To zadovoljstvo je občutila tudi Meta:  „Mislim, da mi več ne uide.“  V tej nadi je prišla eni roki še z drugo na pomoč, tako da je imela obe v vodi in pod skalo.  Pri tem, ko se je tako pehala za ribo, je nevede dvignila desno svojo nožico.  In to precej visoko, da se je pokazala mečica, kakor iz belega kamena izklesana!  Bil je pogled, da bi se ga bili sami bogovi razveselili!  Da sem ga bil tudi jaz vesel, mi lahko verjamete; a verujte mi tudi, drage prijateljice, da me niti senca kake napačne misli ni preobdala pri tej deviško-nedolžni nožici, ki se mi je takrat odkrila!  Ali glorije je bilo konec.  Meta je nekaj zastokala, nato je bliskoma potegnila roke izpod skale in se vzdignila z zemlje.  Bila je tako ostrašena, da se ni mogla z mesta ganiti.  „Kaj je?“  Ni mogla odgovoriti, samo z roko je kazala v vodo.  Približam se bregu in takoj ga opazim tistega največjega sovražnika „ribiča z roko“.  Po belem pesku se je bil priklatil od onega brega, vlekel se je prav ob tleh in malo, trikotno glavico metal tja in sem.  Okrog te trikotne glavice je neprenehoma strigel s črnim svojim jezičkom, a po hrbtu je nosil križ v debeli verigi.  Pobegnila je po senožeti navpik.  Pri vaški poti na tratini je ležal Kalar.  V roki je tiščal odprt nož in v zemljo suval ž njim.  Nekaj je grčal in nerazumljivo govoril.  Pri najinem prihodu vzdigne glavo:  „Dekle naj gre naprej.“  Očividno je bilo, da hoče z mano govoriti.  Meta je odšla, Kalar pa je pričel:  „Jezični dohtar, kaj?“  Pritrdil sem mu.  Dolgo je zrl predse.  „Morda mi napišeš pismo za sodnijo, da bi potem človek tisto sam nesel v Loko, kjer bi ga zaprli brez litanij in brez žandarjev.  Teh se bojim in nočem, da bi me pred otroki uklepali.“  Gledala sva si obraz v obraz.  Precej časa!  Nato je omahnil in zopet je sekal z nožem po zemlji.  Ko se je umiril, mu rečem:  „Poslušaj dober svet!  Krivico si mu delal, Luka, to je ena; in kazen je že šestnajst let lazila za teboj; vest te je razjedala, in to je hujše od ječe.  Ali ni res?“  Samo zastokal je.  „Reci mu, da ti je žal krivice in da naj v božjem imenu pozabi.  Boš videl, da pozabi, in vse je izravnano.“  Ker ni bilo odgovora, sem odšel.  Sredi vasi sem Meto dotekel.  Mogoče in skoraj gotovo je, da jo je mučila radovednost, kaj mi je Kalar povedal.  Vas vsaka bi bila vprašala po tem, moja deklica pa ni odprla ust, — bila je značaj!  Pri Kalarjevi hiši je kazal razmršeno svojo glavo Lovrica izza vogla.  Še vedno mu je tičal jok v grlu in čulo se je kakor ihtenje, ko se je drl:  „Lisica! hoha! lisica!“  Meta se še zmenila ni!  Z mecesna pa se je še vedno oglašal strnad:  „Čer-čer-čer-čeriii“.  Vsak dan v tednu smo spravljali otavo.  Nalagali smo jo na voziče, s katerimi se je težko vozilo po slabih potih.  Tu in tam smo se morali kar vsi podstaviti, da se ni voziček zavrtel po bregu.  Trpeli smo in trudni smo legali spat!  Z nedeljo je prišel shod na Gori, Zjutraj je bila maša in ob desetih tudi.  Kdor je bil zjutraj v cerkvi, je ostal potem doma.  Kar je bilo mladega, je hitelo k desetemu opravilu.  Pri Presečnikovih sta najprej odrinila oče in mati s postavnostjo, ki je last pametnih ljudi.  Nato sta odšla Danijel in Liza.  Že v veži sta se prepirala, in ta prepir se je vlekel ž njima, ko sta bila že daleč od hiše.  Danijel je hotel, da bi mu dala Liza nekaj denarja, Liza pa se je temu z vso odločnostjo ustavljala.  Do Gore je hlapčič brez dvojbe iztisnil zahtevani goldinarček iz starikastega dekleta in gotovo je tudi, da ga je potem zapil.  Pred hišo sem čakal, da pride Meta.  Sicer ni bilo dogovorjeno, da bodeva skupaj hodila.  To pa se je samoobsebi umelo; nikomur se ni čudno zdelo, ne očetu, ne materi.  Ni je hotelo biti iz gorenje hiše, kjer se je nekje — kamric in čumnat je bilo tam gori vse polno — oblačila.  Kar se tiče moje osebe, sem jo bil zavil v oblačilce, času in kraju jako primerno.  Posebno je bilo to oblačilce primerno kraju, ki leži — kakor veste — že pošteno visoko v hribih.  Kdor lazi po hribih, mu je nositi posebno obleko, kar tudi veste.  Že nekaj let sem lazil po gorah, zatorej mi v tem oziru ni primanjkovalo ničesar potrebnega.  Prav nič se mi ni čudno videlo, nasprotno, zdelo se mi je edino pametno, da sem paradiral pred Presečnikovo hišo, kakor bi se odpravljal na Begunjščico ali na Kredarico.  Na nogah sem rožljal z dobro zažebljanimi čevlji; meči pa sta tičali v sivih nogavicah, ki so segale do kratkih hlačič, bingljajočih mi okrog nagih kolen.  Vsi ti krasoti se je pridružil še temen suknjič, zadaj narejen „na ploh“.  Ni mi treba še posebe povedati, da mi je čepel na glavi obrabljen in zasvaljkan klobuček in sicer s krivci, kakor hribolazcu pristoje.  Živel sem v prepričanju, da sem jako pametno, jako okusno in predvsem tudi jako praktično oblečen.  Ni mi prihajalo na misel, da sem podoba, kakor v teh krajih morda še nikdar nastopila ni in katere velika smešnost prebivalstvu ne bo odšla.  Vtisom smešnosti so naši pogorci jako dostopni!  Končno je Meta vendarle prilezla iz hiše.  „Kje vendar tičiš?“ sem se zajezil. „Na Gori se že „ta dolga“ zvoni, midva pa se še odpravila nisva.“  „Dosti je še časa,“ se je kratko odrezala, „pol ure pa bomo gori.“  Takrat je opazila moje do kolen segajoče nogavice — dolge nogavice je smela v pogorju samo ženska nositi —, bingljajoče moje kratke hlačice in moj od zadaj široki deski podobni suknjič, pa se je skoraj do tal sklonila, tlesknila z rokami, in se nato začela na tak način smejati, da so ji kar solze lile po licih.  „Kakšen si vendar?  Vsa Gora se ti bo smejala!  Kdo more s takim hoditi?“  In zopet se je spustila v smeh.  Nič mi ni pomagalo: v največji hitrici sem se moral preobleči in odložiti hribolazniško svojo slavo.  Samo posvaljkani klobuček je dobil milost v njenih očeh, in to radi krivcev, ki so bili dekliču všeč.  Na drugo stran pa ne morem zamolčati, kako se je bil ta spaček sam oblekel in napravil.  Takrat v kmečkih hišah še ni gospodarila tista zoprna gospoščina, s katero se danes pačijo naša dekleta.  Če se v Poljanah postaviš na brv pred cerkvijo, pa ti prihajajo z bluzami, in vrag naj me vzame, če ni vsako leto več klobukov na ženski strani.  Na nogah, ki se časih merijo z velikostjo čolna, pa se bleste beli ali še celo zelenkasti čeveljčki.  Človek bi najrajši skočil z brvi v Ločilnico, da bi mu ne bilo treba gledati, kako se deklice trudijo, da postanejo v mladih letih prave grdobe.  Morda nam pridejo še srečni, časi, ko bodo naša dekleta s klobukom na glavi vodo nosila, v zadrgnjenih modrcih pa plela žito in korenje!  Meta te šege ni poznala.  A vzlic temu se je bila napravila, kot je napravljen oltar pri največjih cerkvenih slavnostih.  Nosila je svetlosivo kamrikasto krilce, na katerem sta se počez vlekla dva v zobce nabrana rumena trakova, da se je videlo, kadar je korakala, kakor bi se vili po kamriku dve rumeni kači.  Okrog obraza je imela modro rutico, ki jo je bila pod vratom prav lahno zavezala.  Pri prvem koraku ji je zdrsnila na ramena, da se je v vsi krasoti odkrila lepa glava.  Svetle lase si je bila prevezala s trakom iz črnega žameta, kar se ji je prav čedno podalo, skoraj še bolj nego glavnik iz rumene kovine, ki je gledal kot žareča krona izmed plavkastih kit.  Mojo posebno pozornost je vzbujala zelenkasta surovo-svilnata ruta, katero si je bila ovila okrog vrata.  Ta vrat pa je cvetel izmed nežnih belih špic, kakor „ženinček“, ki poganja v svečanu med belim snegom!  Ta svilnata ruta je bila pripeta za tilnikom, da se je ondi napravljala ljubka jamica, pripeta pa je bila tudi spodaj, kjer sta že silili na dan rožnati dve gredici, o katerih bi bila nepotrebna vsaka daljša pripomba.  Kadar se je prestopala, so završala okrog Mete spodnja krila, in kadar je predaleč stopila, so se zasvetile nogavice in prikazali se čižemčki, prikladni vsaki gosposki nožici.  Recite, kar hočete, bila je zala kot roža v maju!  Prav zelo sva morala pospešiti svojo hojo.  Dospevši k cerkvi, pa vendar nisva še prav nič mudila.  Zbrana je že bila velika množica.  Ta je postajala med štanti v bregu na levo od cerkve.  Prodajala se je obleka, ponajveč pa sladke reči.  Ali pred mašo se še ni kupovalo; še celo Veharjev Nace iz Delnic ni imel kaj posla.  Stal je kakor rabelj tik klade, v katero je bila zasekana ostra sekira.  Tu so se sekali štruklji.  Če si mehko, pokoncu postavljeno blago z enim udarcem presekal, bilo je tvoje; če se ni posrečilo, moral si plačati, štrukelj pa je ostal Nacetu.  To sekanje je tisti dan na Gori povzročalo največje zanimanje!  Skoraj med zadnjimi sta prišla Simen in Luca.  Ta je nosila pečo brez špic, nad obleko pa star, rjavkast „raš“, ki je bil spredaj na dveh mestih nazaj pripet, da se je kazala rdeča podloga.  Bila je to vroča stara obleka za stare ženske in že tedaj precej redka.  Kakor dvoje plahih ščenet sta se približala cerkvenim vratom.  Tam je Kalar, bled kot stena, odstopil od moških, s katerimi se je razgovarjal.  Stopil je pred Šimna.  Množica je takoj postala radovedna in pritisnila k mestu, kjer sta stala Kalar in Skalar.  Luca je v strahu zanihala: „Za božje rane, vsaj pred cerkvijo nama daj mir!“  Oni pa je razločno in glasno spregovoril:  „Krivico sem ti delal in sedaj mi v imenu svete Trojice odpusti in pozabi!“  Šimnu se je povesila čeljust in lovil je Kalarjevo roko:  „Vse je pozabljeno, Luka, vse je pozabljeno!  Hvaljen bodi Jezus Kristus!“  Množica je napravila prostor in roko v roki sta prekoračila prag gorske cerkve.  Ves čas je Šimen ponavljal:  „Vse je pozabljeno, vse je pozabljeno.“ Luca pa je odnekod iz obleke potegnila molek ter premikala med prsti debele njegove jagode.  To je bila prva senzacija shoda na Gori.  Druga je nastopila po maši.  A bila je manj ginljiva in zame nečastna.  Gorska cerkev je bila že v otroških letih vrhunec mojim željam.  In res, ko sem dobil prve hlačice, me je vlekla mati na Malega šmarna dan na Goro.  Težko sem hodil, žejo sem trpel, a vse je bilo pozabljeno, ko me je mati v cerkvi tik sebe imela.  Veroval sem v nebesa in mislil sem, da sem tisti dan vsaj v prednebesih.  Globoko me je zanimala ob strani na zidu velika freska, kjer je gonil sv. Jurij konja proti velikemu zmaju.  In ta zmaj — prava peklenska prikazen — je bila zame najpomembnejša točka.  Še bolj sem ga občudoval, kot devico, ki je tičala za zmajem ter kazala največjo grozo.  To devico naj bi bil rešil sv. Jurij s svojim naskokom.  Legenda sv. Jurija se je predstavljala torej v največji naivnosti, a vzlic temu zelo dobrodejni naivnosti.  Mogočno konkurenco tej sliki pa je ustvarjal veliki oltar, na katerem je kraljevala Naša Gospa z Gore.  V zidu za oltarjem je bilo napravljeno okno iz rumenega stekla, in kadar je solnce zasijalo, je bilo videti Marijo, kakor bi se kopala v samem zlatu.  Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu kaj lepšega nahajati.  Ko je nato stopil pred oltar mašnik v srebrnem plašču, ko se je po božjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele pevke, sem bil trdno prepričan, da prebiva v naši sredi Bog in da bo njegova mati zdaj in zdaj stopila s trona, ki je bil obdan z rumenimi solnčnimi žarki.  Tudi danes je bila cerkvica polna.  Na steni je še vedno reševal sv. Jurij svojo devico in na čeladi je še vedno nosil velika štrucova peresa.  Tudi Mati božja je kraljevala v svojem zlatu.  Od oltarja so se kadile vonjave in na koru je pela Žganjarjeva Urša: „Ko v jasnem pasu primiglja ...“ Kje pa so bili moji nekdanji občutki?  Sv. Jurij se mi je videl, da je slabo slikan, in devica, katero je reševal, je imela pravzaprav obraz brez vsakega življenja.  Mati božja v svojem rokokotronu je bila slabo izrezljana in prekričeče z barvami prevlečena.  Vrhu tega je bil nerodni cerkovnik ubil rumeno šipo v oknu, da se je videla luknja, ki je močno motila zlati svit okrog sv. Device.  Žganjarjeva Urša pa se je časih bolj drla, nego pela.  Žalibog, da ni dano človeku, da bi ostal otrok vse svoje življenje!  Božjo besedo nam je tisti dan na Gori oznanjeval gospod Jakob, kaplan v Poljanah.  Ko je stopil na prižnico, sem mislil, da ga ne bo nosila.  Ker je bil dolg, sem se bal, da mora z glavo vzdigniti strešico nad seboj.  Ali vse se je uredilo.  Gospod Jakob je pričel množici govoriti priprosto, naravno in lahko umljivo.  Politika se takrat še ni mešala v cerkvene govore, zatorej je gospod kaplan o nji molčal.  Razložil je kmetu, kako gospodarstvo zahteva, da se mu njivica boljšaj od leta do leta, njegov večni blagor pa zopet zahteva, da se mu boljšaj duša od dne do dne.  To misel je gospod Jakob tako čedno razpredel, da se je vse lepo vjemalo.  Ko pa je pri koncu poudarjal, da se nam duša silno poboljša, če izženemo iz nje sovraštvo, in da si človek prisluži najlepši venec pri Bogu, če odpusti sovražniku, ki mu je delal krivico, je stal Šimen Skalar zbrani srenji pred duhom in src se je polastilo globoko ginjenje.  Doli pri vratih je na ženski strani nekaj viknilo, ta vik se je takoj ponovil pred oltarjem in potlej v sredi: v hipu je bilo ženstvo v joku!  Dobro si oznanjeval božjo besedo, gospod Jakob!  Po opravilu sem čakal, da se je cerkvica izpraznila.  Ko sem stopil na solnce, so v stolpu še vedno nabijali, da je odmevalo od Blegoša in Mladega vrha.  Pri Veharju se je že sekalo in pri štantih je bilo že precej razprodaje.  Cerkovnik je imel ta dan nekako „divjo gostilno“, kjer si dobil juhe in kruha.  Kdor ni imel sredstev, da bi šel k Posevčniku, ki je imel na Malenskem vrhu boljšo in dražjo gostilno, je ostal pri cerkovniku.  Na stopnicah pri mežnarju sta sedela Šimen in Luca.  Med njima je stala široka in globoka posoda z juho, to se pravi, s kropom, po katerem so plavali redki cinki masti.  V to posodo je drobila Luca bel kruh.  Te posode bi pri sedanjem slabotnem rodu štiri glave ne premagale, ona dva pa sta jo hitro izpraznila!  Luca me je zagledala in opazil sem takoj, da je v hudi zadregi, ker sta mi bila dolžnika, a sta vendar tako „razkošno“ živela.  Nekaj se je opravičevala, a nisem ji dal govoriti.  Sreča današnjega dne je nji in Šimnu sijala raz obraz.  Povem pa vam, kakor je bila grda, v tistem trenutku se mi je videla lepša od vas gosposkih žensk, in naj ste zavite v svilo in žamet!  Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo!  Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju!  Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili.  Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica!  A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala!  Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane! —  V bližini sta čakali Meta in Liza.  „Ali boš nama kaj kupil?“ je vprašala zadnja sladko.  „To se ve!“  Meta pa je nekako v strahu spregovorila:  „Stopimo v stran, tam prihajajo Posavčevi.“  In res so prihajali Posavčevi iz Martinovega sela.  Stebale visoko čez kolena, kamižolice ob rami, na telovnikih pa debele gumbe, kateri so se svetili, kot srebro!  Trije bratje so bili: dva dve kladi, tretji pa dolga dreta.  Ta je bil Urbel, ki je nekaj za Meto gledal in lazil.  Imenitni razsajavci po shodih in pivnicah, za tepež pa, kakor bodete kmalu videle, zanič.  Stopili smo pred njimi v stran.  Najprej sem kupil vsaki ruto, da se v njo spravi, kar njima nakupim.  Na tem mestu je prodajala Maruša iz Selške doline svoj „mali kruhek“.  Ponujala je iz „malega kruhka“ konje, peteline in velika srca.  Največje tako srce je ležalo v sredi in z umetnim cvetjem je bilo čezinčez prepreženo, da se je vse treslo, če si vzel v roko ta ponosni izdelek Maruše iz Selške doline.  Med cvetjem je tičal bel listek, kjer so bili zapisani Jenkovi verzi:  „Snoči je jokala,  dan’s ni vesela,  to bo še stokala,  starca je vzela.“  Morda niso bili ravno Jenkovi verzi, ali nekaj takega podobnega je bilo.  Omenjeno srce sem kupil Meti, manjšega brez cvetja pa Lizi.  Nakupil sem potem še drugih sladčic.  Tuintam smo se smejali nad napisi, ki niso bili ravno okusni in tudi ne priporočljivi.  Bili smo pri najboljšem delu, kar zahrope za mano raztrgan glas:  „Lisica, lisjak sta pila tobak!“  To je tulil Urbel; drugi dve kladi pa sta še bolj skrhano nadaljevali:  „Tobaka ni b’lo, sta pila vodo!“  Lisica!  V meni je zaledenela kri.  Zadnja kaplja krvi je izginila tudi Meti s cvetočega obraza in ustni sta ji bili beli, kot vosek.  Culica z mojim velikim srcem ji je zdrknila iz rok ter padla na zemljo.  Urbel je še enkrat zakrulil:  „Lisica, lisjak sta pila tobak!“  V meni se je zbudila zver, ki tiči v vsakem človeku.  Pri olikancu tiči sicer v temni ječi, ali gorje, če jo prebije!  Meni jo je tisti dan prebila.  Obrnem se ter vprašam srepo, komu velja to.  „Komu?“ se zasmeje Urbel. „Tebi in lisici, ki lazi s teboj!  Pa tudi krivce boš dal sem!“  Že je stezal koščeno roko po mojem klobuku.  Meni se je vlegla rdeča megla pred oči.  Z vso veliko svojo močjo — tačas sem bil prvi ljubljanski telovadec — sem ga vsekal po režečem se obrazu, da je v hipu izgubil ravnotežje ter z dolgim svojim telesom treščil Maruši iz Selške doline v bogato zalogo „malega kruhka“.  Nato sem bil bliskoma pri bratih, ju železno pograbil za tilnik, z glavama nekoliko pozvonil, da je tlesknilo in da sem kar videl, kako so se delale bule.  Pri tem sta jima kastorca daleč proč odletela.  Nato sem še vsakega posebej očevljal, da ju je zaneslo po bregu, kjer sta lovila svoje kamižolice in lovila z roko tudi po travi, da bi se vjela, kar se jima je končno posrečilo.  Potem pa sta se spustila v beg.  Tudi Urbel se je medtem izvil iz desak in količev, popadel klobuček in kamižolico ter jo med krohotom množice popihal nizdol, kakor da bi ga sapa nosila.  Bili so kričači, ali korajžo so imeli samo v hitrih nogah!  Zgodilo se je torej!  Doctor utriusque iuris — strokovnjak zasebne in cerkvene pravice se je stepel pri cerkveni slavnosti ter nastopil tako junaško, da mu nasprotniki še krivcev vzeti niso mogli!  Večje slave v pogorju doživeti ne moreš!  Ko pa sem prišel k zavesti, me je kar mraz preletaval in sram me je bilo, da si nikomur nisem upal pogledati v obraz.  Končno sem pa le dvignil pogled proti njej, ki je bila pravzaprav povod vsemu pretepu.  Iz njenih oči mi je žarelo nasproti največje občudovanje in vsa srečna je vzdihnila:  „Grozno zal se mi zdiš!“  Žel sem torej največje priznanje, ker je v pogorju „grozno“ ali „strašno“ vrhunec, ki se sploh doseči da.  Prigugal se je tudi Danijel.  Z junaškim pogumom je pograbil kastorec na tleh ter ga zalučal za onimi, ki so bežali.  „Da boste kaj na glavi imeli“ je vpil, „kadar vas postavijo za strašilo v turščico!“  Tudi Jakopin se je oglasil:  „Hoj! prav, da bodo vedeli ljudi v miru puščati.“  Danijel pa se je obrnil še k meni, rekoč: „Dali smo jih!“  Ali vse to mi ni dalo novega poguma in še vedno hudo potrt sem hodil z Gore na Malenski vrh.  Med potjo me je vprašala Meta sramežljivo:  „Kaj če biti, kar je napisano na srcu?“  Čmerno sem odgovoril:  „Kaj če biti?  Če mlada starega vzame, joka potem!  Drugega biti ne more“.  In dodal sem: „Če mene vzameš, pa boš tudi jokala!“  Vstran je obrnila obraz in ničesar ni več govorila. —  Pri Posevčniku se nam je pridružil gospod Jakob.  Niti z besedico ni omenjal pretepa, pač pa sva se živo spominjala časov, ko sva skupaj tičala na klopeh ljubljanske gimnazije.  Bil je močan in na svojo moč ošaben.  Ta ošabnost ga ni minila, ko je že mašo bral in kaplanil v Poljanah.  K Sovri na Videmski brod sva hodila ter zbirala ploščaste kamniče.  Potem pa sva se postavila na cesto pred Vidmom in tekmovala, kdo dalje vrže.  In ploščasti kamnički so žvižgali čez visoko cerkveno streho.  Vsak sva si pripisovala zmago; prepir pa je rešil gospod Jernej, ki je prisopihal izpod poljanskega stolpa ter si enkrat za vselej prepovedal, da bi s svojimi kamenčki razbijala opeko na župnisču ali pa še celo šipe pri škofovi sobi.  Gospod Jakob ni hotel delati nikomur zgage.  Ker je vedel, da bodo plesali, je takoj, ko je bil obral nekaj suhega mesa, odšel.  Plesali so na Posevčnikovem skednju.  Takoj po odhodu gospoda kaplana je začelo škripati s tega poda.  Koželjevec iz Murave v se je poskušal na klarinetu, Klepač iz Cetenje ravni pa je obdelaval harmoniko.  K tej ne posebno prijetni godbi so vlačila dekleta svoje fante.  V pogorju je namreč stara navada, da plesice silijo k plesu in da se dajo plesalci prositi.  Tako sem opazil, da se Danijel ni hotel prej zasukati, dokler mu Liza ni dala za bokal vina.  Jaz sem ostal zvest svoji mestni šegi:  „Meta, ali greva?“  Obrnila se je proti Barbi:  „Mati?“  „No, pa le!“ je ta odgovorila.  Plesal sem ž njo.  Pričetkom se ni hotela k meni nasloniti, ali kmalu se je udala in slonela mi je na prsih, da sem kar čutil, kako ji je utripalo srce.  Čudno je, kako ve to ženstvo v pogorju plesati!  Kdaj se plesanja nauči, kje se ga nauči, kdo ve?  Pleše ti pa, ko da je ustvarjena za ples.  Ko sva doplesala, sem peljal Meto po stari šegi k mizi ter ji natočil vina v kupo.  Le malo je namočila ustne, po vsem obrazu pa ji je gorelo.  Tudi mati Barba je bila srečna in z velikim dopadajenjem je objemala hčerko.  Boštjan — trezni mož, previdni mož — pa je bil videti manj zadovoljen; rekel pa ni nič.  Z Meto sva še enkrat nastopila.  V gosli sem vrgel tako visok znesek, da se je samoobsebi umelo, da velja naročeni ples izključno le nama.  Na poti k skednju mi je razodela željo:  „Nekaj bi rada.  Če plešeš, malo z nogo ob tla udari!  Tako je lepo!“  Ko sva plesala, je stalo ob strani vse polno gledalca.  Vsi so se v duhu udeleževali plesa.  Danijel je kričal: „Suči jo!“ Jakopin pa: „Dobre volje, Janez!“  Meti so rože cvetele po obrazu in po vratu, posebno kadar sem med plesom udaril z nogo ob tla, da se je vse zatreslo.  Po tem plesu je Boštjan plačal in odšli smo.  Na poti proti Jelovemu brdu je Meta spregovorila:  „Strašno je bilo lepo!“  Boštjan pa je dostavil:  „Posavčevega pa zdaj že ne bo več k nam.“ Iz teh besed je odmevala tiha resignacija, tiha odpoved nadam, katere je trezni in razsodni mož morda gojil v svojem srcu.  Pri materi pa ni dobil podpore.  Barba je namreč vzkliknila: „Za tako surovino ne maram pri hiši!“ Njeno oko je z globoko ljubeznijo sledilo hčerki, ki je korakala ob moji strani ter zopet in s zopet hitela: „Hudo je bilo lepo!“  Dan pozneje sem šel nekaj iskat v gorenjo hišo.  Hodeč mimo čumnate, kjer je imela Meta svoje reči, vidim, da je bila odprta njena skrinja.  V predalu za obleko je bila razgrnila nad to kos belega papirja, in na tem papirju je ležalo moje „srce“ z Gore; listek z napisom pa je bila Meta prav skrbno odstranila.  O moji starosti potemtakem Presečnikovo dekle ni bilo prepričano!  Otava je bila pod streho.  Pričela se je mlatva.  Od jutra do večera je pika-pokalo s Presečnikovega skednja.  Nasad za nasadom smo omlatili, omlačene snope pa z otepalniki obdelovali, da v se je kadilo plev in prahu.  Šest nas je mlatilo; ker Danijel pri šestih ni vedno „v viži“ ostajal, se je Liza prepirala.  Pšenica je bila bogata in debelega zrna.  Vevnik je pel in v velikih vrečah smo odnašali žito v gorenjo hišo, v kateri so se polnili predali gospodarju in družini v veselje.  Na soboto precej pozno popoldne je zapel zvonček pod vasjo.  Kot bi trenil, so potihnili cepci po skednjih, je ponehalo kričanje otrok in vsa vas se je zavila v skrivnostno tišino.  Obhajilo gre!  Iz vsake veže so suli prebivalci; sredi vasi pa je obstal gospod Jakob, v zlatopretkani bursi, dvignil Boga ter blagoslovil klečečo množico.  Bog sam je prišel v pozabljeno gorsko vas, k revnemu, raztrganemu ležišču je prišel, da bolnika ozdravi ali pa mu poda svojo desnico, da ga popelje čez temni prag smrti do solnčnih večnih višin!  V veličastnejši obliki se ti pač ne more odkriti demokratična misel v največji popolnosti!  Obhajali so Luco.  Oslabela je bila in smrt je hodila okrog koče.  Pa ji je vendar zaenkrat še prizanesla, da je okrevala in da ji ni bilo treba umreti.  Od Fortunovih so mi sporočili, da je pustil gospod Jakob zame pismo in da ni mogel čakati, ker se mu je radi sobote domu mudilo.  Šel sem iskat tega pisma.  Skoraj v vsaki vasici v pogorju naletiš na gospodarja, ki se rad baha, bodisi s premoženjem, bodisi s kako drugo stvarjo.  Na Jelovem brdu je bil tak bahač posestnik in oštir Fortuna, ki si je z vinsko kupčijo nekaj denarja pridobil.  Kar sem poznal to hišo, se je bahala: oče je ob vsaki priliki metafsvoje bogastvo na mizo, otroci so ga pridno posnemali.  Vlekli so nekoliko na gosposko stran, posebno hči.  Ta je bila dve leti pri nunah v Loki in je od tam prinesla nazaj novo ime.  Prej je bila Katra, po loški šoli pa Katinka.  V gostilni pri Fortunovih sem dobil pismo, katero so mi pisali iz Ljubljane ter me opozarjali, da bi pisarna ne mogla dolgo več prenašati moje odsotnosti.  Pri vstopu je Katinka prav sladko zagostolela: „Kako, da k nam nič ne prihajate, gospod doktor?  Kaj smo se vam pa zamerili?“ Vikala me je, zatorej sem bil prisiljen, da sem jo tudi vikal, kar se mi je zdelo silno zoprno.  Dekle je bilo še dosti dobre podobe, ali tičala je v nekaki gosposki kočamajki, kateri se je kar videlo, da je bila za cenen denar kupljena pri Kajdetu v Loki.  Tudi govorila je nekako po knjigi, prav po „Danici“, na katero so bili Fortunovi naročeni.  Ponovila je: „Kaj smo se vam zamerili?  Gospod sodnik ostaja vselej pri nas, kadar prihaja na pravde sem gori.  Kaj tisto!  Dati imamo vsakemu kaj, kdor pride k nam, in naj je še tak gospod!“  Da jo potolažim: „Prinesite mi polič vina, gospodična Katinka!  To vem, da točite dobro pijačo“  „Gospodična“ se je urno zasukala ter odhitela s poličem po vina.  Ko je postavila polno steklenico predme na mizo, je prisedla ter vprašala zadovoljno:  „A ni fletno pri nas?“  „Fletno!“ ji odgovorim. „Če naj se govori resnica, je daleč naokrog ni take gostilne.  Sam sodnik to pravi, in ta pride daleč po svetu.  To vam rečem, kjer so pravi ljudje, gre vse prav!“  „Dobro se vam godi, to je znano.“  Z ljubeznivim smehom me je pogledala.  Pri tem se je to zoprno ženšče nekako čudno sukalo s svojim gornjim telesom, da sem moral opaziti, da ni slabo rejena v svoji kočamajki. — Vskliknila je:  „Dobro pa že, dobro!  Vsako leto nese oče v hranilnico in vsak otrok ima že svojo knjižico.“  „Boste pa veliko dote imeli?“  Na to vprašanje je komaj čakala:  „Lahko rečem, da bo večja, kot dota Presečnikovega dekleta.“  Bila je prepričana, da me stvar zanima, zatorej je ponovila z nekim pomembnim naglasom:  „Večjo pa že, kot jo bode imela Presečnikova Meta!“  Zinem tjavdan:  „Se boste pa lahko omožila.“  „Lahko pa, lahko!  So že vprašali, ta in oni!  Se ve, kar tako pa tudi ne grem!“  Na to baharijo nisem ničesar odgovoril.  Ali Katra je dalje predla:  „Oče je že dobro storil, da me je pustil dve leti pri nunah.  Tam sem se veliko naučila.  Če bi prišla danes v mesto, bi me prav nič ne skrbelo, in gotovo je, da bi se vedela sukati.  Postavite kako drugo teslo z Jelovega brda v Ljubljano, pa bo kot miš v mleku, ki si pomagati ne ve.“  Poglejte, poglejte!  Skromno se mi je odkrila ter me prepričala, da bo Katinka dobra gospodinja, postavi jo na kmete, postavi jo v mesto!  Tedaj dvignem slučajno oči.  Prav nič nisem čul, kdaj so se odprla vrata, in vendar je pri vratih stala moja Meta in zelo strupeno je zrla izpod čela.  Zdelo se mi je, kakor da bi sveta Cecilija z Jelovega brda prav posebne strele spuščala na gospodično Katinko.  Oglasila se je kratko in ostro:  „Mati pravi, da pridi domu!“  Mehko se je vmešala Katinka:  „Do večerje je še dosti časa.“  „Le pojdi!“  Katri niti odgovora ni dala.  Odšla je in, če me uho ni motilo, je zaprla precej trdo vrata za sabo.