Dolg, dolg je bohinjski predor.  Pa je tudi prav, da je dolg, — dolg pomišljaj, da dobro pomisliš, kakega pomena je prehod s severa na jug.  Ta veličastna vrata na podbrški strani nad odprtino, to so vrata v deželo veselega neba, sladkih smokev in rujnega vinca.  Gledaš in praviš: „Kje so tu smokve, kje trs?  Ne vidim drugega nego to strašno stisnjeno dolino, stisnjeno med gorske vrhe, ki kipe na vseh straneh navzgor, da komaj vidim malo neba, ako se že popolnoma ne prevrnem čez kupejska okna.“  Potrpi!  Z vsako postajo bo več in več tega sinjega neba nad teboj in bolj in bolj se bosta odpirali pred teboj zeleni strani te ogromne knjige, lepo poslikani z belimi hišicami in gospodarskimi dvori, s prijaznimi vasicami okrog domačih cerkvic in čepečimi seniki pod gladkimi senožeti, dokler se čisto ne razgrneta pred teboj popisani s plodnimi polji, dolgimi vinogradi, velikimi vasmi, trgi in mesti, a po sredi kot trak med stranmi ves čas sinja voda Bače, potem Idrijca in naposled naša ljuba Soča.  A midva ne greva tako daleč.  Samo še par postaj in zdaj poglejmo, kako je tu že lepo, kako že prosto dihajo naše prsi in se poigravajo srca v njih!  Pozdravljena, domovina!  Pozdravljeni, spomini!  Na ravnici, kjer zdaj stoji železniška postaja, so nekdaj ležale Podobnikove lepe njive.  A tamle na drugi strani vode, tik nad slapom v stoji domačija moža, ki o njem pripoveduje ta povest — dom Štefana Zaplotnika.  Kako grmi slap, pol po božji, pol po človeški roki ustvarjen, pol jez in pol naravni slap.  Tako grmi, da smo ga slišali daleč gori do mojega doma, in njegov šum je šumel v moje prve sanje, speče in bedeče.  In tu ta most!  V loku so ga bili postavili pravični pradedje, skril ob skril, do polovice gor, onstran zopet polagoma dol.  In od daleč so ga hodili gledat razumni tujci.  Tam doli na levi so se ustavljali in so gledali spoštljivo sem: most, skalovje, pod njim grmeča voda, vse v enem kovu in enem livu.  Pa so morali napraviti to betonsko neslanost čez!  Tako, ravna črta čez tvoje delo, stari Bog!  Zakaj stari most je bil tvoje delo!  Še par stopinj na desno.  Evo, tu je zdaj Štefanov dom.  Bogve kaki ljudje gospodarijo zdaj tod!  Tu pred hišo je kamen, nad njim in vse do tal gosto orehovo vejevje; tu bomo presedeli z našim Štefanom še marsikako uro.  In tu je njegova bela hiša: na to stran sem enonadstropna, dol proti vodi dvonadstropna, med vrati mož, ki nese v mlin, a vsa okna danes prazna, nekdaj polna rdečih nageljnov, zelenega roženkravta in rožmarina nemškega.  Za hišo tik nad vodo je prizidan mlin, a nad njim stoje dokaj obširni hlevi.  Dalje tja v ozko ravnino še velik stog na štirih mogočnih zidanih stebrih s pravilno štirikotnimi latami v treh ravnih vrstah, srednja vrsta naslonjena na dva lesena stebra na obeh straneh.  Potem pride še lesena koliba za sadje in tik ob njej sušilnica zanj.  A pred hišo, okrog hiše, za hišo, ob hlevu, tja dol ob stogu en sam velik latnik, poln črnega in belega grozdja!  Te trte je bil Štefan prevzel že za dedščino in je latnik samo še razširil, da je razprezal veje starih trt dalje in dalje.  Mnogo vina, čeprav kislega in trpkega, je bilo nekoč baje po teh krajih, dokler ni pred davnimi leti hudobna slana v eni sami jesenski noči skoro vseh trt pomorila.  Zaplotnikovini, skriti pod strminami, je še dobro prizanesla.  Teh starih trt, spodaj debelih kakor prava drevesa, se Zaplotnik ni upal dosti dregati, ker ni poznal ne on ne kdo drugi njihovih navad: star običaj je bil, da jih pustiš v deblu na miru in da smeš samo gori obrezovati in razpletati.  Zato pa tamle na brdu nad ravninico: kak krasen vinograd, urejen in gojen kakor pravi vinogradi doli na jugu!  Do dvajset hektov prav dobre kapljice je pridelal Štefan, a je znal tudi iz grozdja z latnikov s primesjo jabolčnika in hruškovca pripraviti pitno pijačo.  O koliko truda je stal Štefana ta vinograd!  Koliko let je bilo treba samo poskušanja, katera južnih trt se najbolj prilega temu podnebju; in potem koliko kopanja v teh strminah, v živo mejo, vse čez preko najbolj solnčnih obronkov, predno je stal miren in ponosen ta „bataljon“.  In naposled še ravninica od poslopij daleč tja do gozda, med vodo in strmino, ne široka, ali ravna kakor miza.  Tam zadaj bataljon, tu pa prelepe dolge vrste samih svetlih generalov z ogromnimi šopi zelenega perja na klobukih: hruške, jablane, breskve, črešnje, tudi marelice in celo smokve vmes Druge smokve navadno ne do zore v teh krajih, prve pa so debele in sočne, da se jim ni treba sramovati svoje prvotne domovine.  Kak lep spomenik si je tudi tu postavil Štefan Zaplotnik, spomenik svoje žive vere, svoje trdne volje, svoje vesele ljubezni!  O, pa je bilo to vse še mnogo lepše takrat, ko je stopal tod ustvaritelj vseh teh lepot: temu in onemu deblu se od blizu že pozna, da mu manjka skrbne njegove roke, tuintam gleda iz generalovega perja oskuben konec.  In tudi začrtanim čez položno brdo nad sadovnjakom, tostran vinograda, da so bliže delavni roki, se pozna nekaka drugačna razvrstitev.  Štefan Zaplotnik, tvoj naslednik popravlja za teboj, — tudi tvojega dela čaka usoda dela vsakega reformatorja: reformator samokolnico iz grape v hrib, reformator mrtev, samokolnica zopet nazaj navzdol, ne morda več čisto v grabo, a vsekakor za toliko nazaj, v kolikor je gnan od duha, čez zakon narave prekoračil črto naravnega razvitka!  To torej je Štefana Zaplotnika dom: tu se je trudil, tu se je boril, tu počival in se veselil.  Veselil, sem rekel, ne zabaval!  Dom je človeku, kakor je bil v Štefan Zaplotnik, lahko kraj najslajšega veselja, — zabava pa se doma samo, če ima prijateljsko družbo.  A na splošno: na sejmih, po gostilnah, v mestu, tam je zabava.  In kakor Štefan ni bil pivec, — pijanega še ga človek ni videl, — noga se mu je po večerji posebno od takrat, ko je bil prišel učitelj Jesenko v vas, po dvakrat, trikrat na teden obrnila kar sama po tej le cesti, po kateri jo kreneva zdaj midva, sopotnik, v hrib.  Pa je tudi, kakor da je ta občinska cesta, raskava in razdrapana kakor vse občinske ceste, prav prišla po Zaplotnika: od mostu sem tik pred njegov oreh; tu se je v hitrem ovinku obrnila: „Alo, Štefan, greva malo v vas!  Nocoj je petje!“ — „Papojdiva!“ pravi Štefan in gresta.  S kraja, dvajset, trideset korakov še po ravnem; potem pa se zažene svet naravnost vkreber in cesta po mislih starodavnega cestomerca, da bo tako najbolje, kar za njim.  Pet, šest minut ni usmiljenja: kar naravnost navzgor!  Tujec bi pomislil, kako se neki kosci še obdrže v teh strminah.  Toda tam gori pred Kurovčevim kozolcem se je Bog premislil in je sklenil tako: Strmino do tu gori vse tja ob robu do brda damo Zaplotniku.  Zraven mu damo ravninico nad vodo in ves breg nad njo.  Tu gori pa svet malo zapregnerao v prijeten polog.  Tako še malo bolj — dobro bo: solnčni žarki naj padejo v kolikor mogoče pravem kotu na njive.  Zakaj odtod, recimo kakih pet minut dobre hoje, naj bodo njive za Strniščane.  Na koncu teh pet minut postavimo namreč prijazno belo vasico Strnišče.  Naj bo, celo polog na tem mestu še malo popravimo, da se hišam ne bo treba le preveč napenjati z nogami v breg.  Evo, dovolj bo za štirideset, petdeset hiš, da bo fara imela središče in zbirališče.  Drugi pa se poizgubite po brdih in rebrih vse naokrog, tostran in onstran vode.  Prevelikega stiskanja po vaseh v teh hribih itak ne vidim rad.  Svet je strm, a zemlja vsa dobra: naj bodo bele hišice posejane po brdih kakor zvezdice nad njimi in s hriba v hrib ukajoč naj hodi fantič k svojemu dekletu v vas, da se ne navadi samo potikanja po potuhnjenih vaških ulicah — menj greha bo tako ...  Pa to le mimogrede.  Zdaj naprej!  Najprej potegnemo s kredo ravno belo črto čez celo pokrajino; to je cesta, ki pelje iz Tolmina proti Podbrdu.  In tu v sredi bo Strnišče, pol pod cesto, pol nad cesto.  Tu prva hiša od te strani bo župnišče, tu na sredo vasi postavimo kaplanijo, levi konec pa si vzamem za Sebe: ta ljubki griček delavci malo odstrižejo, postavijo nanj Mojo hišo, jo ogradijo s primerno širokim zidom, da bodo Strniščani med pridigo udobno sedeli na njem, zadaj za zidom pa evo jim še za ped ravnice, da bo za vrtec Moji beli dekli.  Tako bomo: na eni strani vasi Jaz, v sredi kaplan, na drugem koncu gospod župnik, da bo red in mir med narodom, vmes pa naj si postavijo gospodarji svoje hiše, kakor vedo in znajo.  In vse se je zgodilo tako: na vzhodnem koncu je župnišče, v sredi je kaplanija, na skrajnem zapadu pa je cerkev, hiša božja.  In tam zraven čaka tudi Štefan Zaplotnik vstajenja dan.  Ne bomo hodili gledat, ali mu je človeška roka postavila spomenik, — saj v to je prazna stvar, — naj ti bo, Štefan Zaplotnik, to moje skromno delce živejši spomenik!  S cesarske ceste ob studencu, samo nekaj sto korakov na desno od vasi, se vzpne vkreber občinski kolovoz, vodeč v potrpežljivih ovinkih visoko gor do planinskega sela pod vznožjem Jalovnika, ki ima. najlepših očnic okrog svojega zelenega klobuka, — doli smokve, gori očnice, vse v isti srenji!  A koliko je tu vmes zopet plodnih njiv, gladkih travnikov, visokih stogov in belih hiš!  Tam gori na brdu vsa bela in visoka in kakor veder obraz v dolino gledajoča naša starodavna domačija, — tujec gospodari tod sedaj in bogve, kaj je počel z našimi častitimi tradicijami, — spodaj pod njo svakova, na desni stričeva, na levi tetina hiša.  In po vseh brdih naokrog sami prijatelji in svojci, — ne spominjam se, da bi bil sovražnik vmes.  Nad tem širokim pasom travnikov in njiv, čez to vse pobočje se raztesa le malo ožji pas gozdov, a nad gozdovi dolga, dolga vrsta čudovito gladkih senožeti, razdeljenih po mejah iz samih leskovih grmičev tako pravilno za gospodarja od gospodarja, kakor je nekoč sam pravični Bog odločil vsakemu pravičniku svoj kos.  In zdaj še ravna črta med njimi, ki loči zemljo od neba.  Povsod tod so hodili moji mladi dnovi, ni je stezice, ki bi je ne bile prebrodile moje noge ...  Potem pa je prišlo tako, da smo se preselili v ono hišo tam ob cesti, kjer se skrije bela cesarska cesta za brdo.  Rad sem šel v ta svoj drugi dom, da bom ob cesti.  Še ena hiša je stala že takrat tam: Ravniharjeva, komaj se ji še vidi dimnik izza brda.  In od onod gre še ena pot do Zaplotnikovine; poševno dol čez polje gre, da se potem skrije v gosto, nad njo strnjeno grmovje, a zadnji del izgine pod strmino.  Kolikokrat je napravil Štefan Zaplotnik to pot!  In vesel je bil, da je bila tako skrita.  Aj, to ti je bil lep kraj tiste čase, ko še ni bilo tam doli na dnu te črne črte, ki je tujec zvezal z njo tujino s tujino.  Tako lahko še se zamislim v tiste čase, če ne sopiha ravno sajast vlak po dolini.  In še v starejše čase se lahko zamislim, ki mi je pravil stric Ivan o njih: takrat so živeli taki silni ljudje po teh krajih, da so se klicali kar s hriba v hrib: „Hoj, hoj, boter Podmejar, ali boste pri vas že kosili seno?“ „„Ne, ne bomo še ta teden.  Ja, vi imate več solnca tam, mi bomo šele drugi teden.“„ „Pa vašega Petra mi pošlji sem.  Kako?  Ali da ne?  Pa Mihca!“ Tako so se pomenili takrat ljudje.  Pa še jaz sem spoznal pastirja-sošolca po samem vriskanju tam od Bizjaka, in ko je takrat gorelo, smo natanko razločili klice na pomoč.  Pa če sta tudi Hum na desni in Kožar na levi malo bolj razmaknjena, ure iz cerkva na obeh vrheh si dobro preštel.  Cela dolina je kakor kotel, ali kotel, kjer je vrelo čisto naše slovensko življenje.  Poskusim, da zajamem.  Moj korec bo kriv, ne kotel, če ne bo teknilo.  Bog blagoslovi  Štefan Zaplotnik sedi golorok in gologlav pod zelenimi in širokimi vejami oreha pred svojo hišo.  Celo bose noge je bil potegnil iz opankov in jih položil nanje.  Zakaj vražje vroč julijski dan je bil, čeprav je bilo zdrknilo solnce že globoko nad Rakovec.  Štefan Zaplotnik namreč tega, da je danes vroč julijski dan, niti ne občuti, ker je vrgel raz sebe vse, kar le dostojnost pripušča in še bolj, ker sedi tik nad bobnečim jezom, od katerega veje do njega neprestano sveža, od divje razpršenih vod vsa mokra, prašna sapica.  Ali človeku za oknom je tako prijetno, ker ve, da je zunaj v mraz, in Štefan Zaplotnik dvojno uživa ta hlad, ker ve, da bi se ves oznojil, če bi storil le sto korakov tja v polje.  In tako jih ne stori.  Ne iz lenobe.  Saj je zjutraj prvi na nogah, vse prehodi in pregleda po hiši, po hlevih in shrambah; potem pa s potrebnim orodjem najprej tja v sadovnjak in tam od drevesa do drevesa z bistrim očesom, da mu niti pajek ne uide.  Tuintam si vzame z rahlo roko sočen sad, ne kakor bi pobiral obresti od dolžnika, ampak kakor dar od prijatelja.  Nato dalje gor v vinograd, — sadovnjak veselje očem, vinograd srcu veselje.  In naposled nazaj čez pod njivami, — veselje gospodarskemu razumu.  In Štefan ima tudi za vsako leho prijazno besedo — samo skrb zanje je že prepustil drugim rokami. „Vam ne bo hudega, tudi ko me več ne bo.  Edino sadje in trsje me bo pogrešalo.“  Odtod je šel še v mlin.  Tam so kameni že grmeli.  Pogledal je sem, pogledal tja in kaj poravnal, in nato v izbo, kjer je šivala Zorka.  Odprl je omaro, si odrezal kos preokusne gnjati ali želodca, klobasice ali salame, — vsega tega je ob kolinah prav lastnoročno pripravil veliko množino, — in kos dobrega rženega kruha, je sedel in mirno in počasi zavžil, pomenkujoč se z dekletom.  Tako je prišla ura deset.  Zdaj je začelo njegovo uradovanje, — prihajale so stranke.  Tako je bil naučil ljudi, da so vsi prinašali vreče in mehe od te ure do poldne v mlin.  A dolg boj je bil prej; ljudje so mrmrali, vse polno zamer, mnog je za dolgo časa izostal.  Toda iz Štefanovega mlina je prihajala taka lepa moka, tak je bil red, da je trmoglavec zmagal: zunaj v veži je odložil človek svojo vrečo na tehtnico in stopil pred Štefana.  Ta je šel pogledat tehtnico, je vse vpisal v debelo knjigo, je iztrgal iz druge dva lističa, izročil enega človeku, drugega nalepil na vrečo in za dva, tri dni je lahko prišel kdorkoli z onim prvim lističem po moko, točno ob obečani uri.  Nobenih poti zaman, nobene zamenjave in zmešnjave; in če si pretehtal na desetih tehtnicah, ni manjkalo v vreči niti za pest več moke, nego jo je določila mlinarju za mletev pravica.  Tudi popoldne si mogel za silo opraviti; a Štefan je grdo gledal, če je moral vstati.  In ko si ga vprašal, kdaj lahko prideš po moko, je pogledal proti gozdu v hrib na nasprotni strani, kakor da tam gleda na uro in počasi: „Tako-le v treh, štirih dneh bo že enkrat.  Kdo more naprej vedeti!“ —  Pri obedu opoldne je imel vsak svoj krožnik pred seboj, — edina hiša v vsej župniji s to navado.  In še dandanes je godrnjala žena, koliko je tega neumnega pomivanja; a Štefan Zaplotnik je bil človek, ki je mislil, da v mlinu vode nikdar ni škoda.  Po obedu je Štefan počasi odšel pod svoj oreh pred hišo.  Tu je sedel, tu je čital, tu je ustavljal popotnega človeka, da čuje kaj in pove kaj, tu si ga našel poletu vsak dan, dokler se ni solnčna luč začela pomikati počasi više in više v hrib, vse gori do ravne črte nad senožeti, ki loči zemljo od neba.  V taki uri smo se približali Štefanu Zaplotniku.  Pozdravljen, Štefan Zaplotnik!  Kako ti privoščimo ta mir in počitek po tako dolgem, trudapolnem življenju!  Odpočij se, težka ti mora biti duša in telo, zakaj mnogo si se boril s trdimi glavami in s trdo grudo!  In tudi za bori ta tvoj počitek se moraš še boriti, ko ni tvoj delež, da bi bilo drugače ...  Pa kdo nam daje pravico, da se je vgnezdilo v te zadnje besede nekaj kakor sočutje!  Tega tebi ni treba, vedri mož, in tudi ti ni treba moje vzpodbude, ti samsvoj mož.  Ne bilo bi tvoje lice tako jasno, da ni temnih senc za teboj in ne sedel bi tako zadovoljnega srca pod svojim orehom, da ti ni tuja mržnja skoro bolj na veselje nego na žalost.  In pred vsem poznaš tudi ti sam še najbolje to svojo pravico, da zdaj drugi delajo in ti počivaš, ako se ti zahoče tako.  A pravzaprav se tudi ne more reči, da bi ne delali radi.  Človek bi skoro rekel, da niso za drugo.  Pa to je vseeno.  Vsekakor stoji sin Janez tam gori na travniku nad hišo in hlevi, visok in krepak, sredi pokošene trave in jo zlaga v kopo, in malo više Rezika, ki grabi in mu jo spravlja pod roke.  Pridno delata, in samo kadar mora biti, si obrišeta pot z obraza.  Prijazno ju je gledati in očetu je prijetno pri srcu.  Jez grmi.  Tam na drugem bregu vode, na Podobnikovem svetu je tudi košnja.  Podobnik pripoveduje pravkar nekaj svojemu sinu.  Zaplotnik gleda skozi orehove veje, ves skrit pod njimi in se mora smejati, ker ima Podobnik navado, da odpre usta za vsakih troje besed posebej čisto na stežaj, kakor bi spuščal drobnjav iz staje.  To je zdaj še bolj smešno, ker se čez jez sem nič ne sliši.  V tem hipu zaropota kolo iz mlina na drugi strani hiše.  Torej se je Tine že vrnil.  Moral je priti od one strani.  Zaplotniku je vseeno nekako neprijetno sedeti tako brez dela.  Tine ga pogleda vselej od strani, če ga vidi tako ...  Zaplotnik išče nehote za hip, kaj bi vzel v roko, da bi bilo delu podobno.  Ne iz strahu ... vrag vedi, kak čut je to ...  Zakaj pa penzijonista ni sram, če sreča bivše tovariše, ki hitijo v urad? ...  Ob takih prilikah si je Štefan večkrat mislil, kako je pravzaprav škoda, ko je tako popolnoma opustil čevljarstvo.  Priložen posel in človek nima praznih rok, če kdo pride.  Ampak seveda prej ni bilo časa, ko otroci toliko dorastejo, si pa že pozabil.  Tine je stopil zdaj res od zadaj v hišo in je že v veži; ampak obrnil se je v izbo, ne ven.  Notri sedi Zorka in šiva.  Tine jej poreče, da naj bi pomagala vsaj take dni nekoliko na polju, češ da ji že ne pade krona z glave.  Pri tem stoji pri oknu in govori tako glasno, da se sliši tudi ven ...  Stari posluša.  Tine je zaprl v izbi vrata za seboj, zaradi prepiha, ker je bilo nasprotno okno na vodo odprto.  Zorkin šivalni stroj zadrdra močneje, a ne spregovori nobeden.  Pač pa se vrne Tine kmalu v vežo, odide in se obrne na travnik pomagat bratu in sestri.  Zaplotnik lahko vzame zopet časnik v roko in čita nov odstavek.  Ima vedno najmanj po dva lista v žepu, od vsake stranke po enega.  Tega plačuje sam, onega mu daje župnik.  Celo dol mu ga prinese, ako ne pride sam ponj ...  Veselje je gledati, kako se oblivata oba gospoda v mestu z gnojnico.  Bogve, če vzameta v resnici vse to tako zares?  In drugi, ki so okrog njiju, polovico tu, polovico tam?  Človek bi dejal, da ne.  Ampak nazadnje je to popolnoma vseeno.  Samo pred volitvami pride najprej župan iz trga k tebi, potem pa župnik.  Moraš iti!  Sedeš na župnikov voz.  Tudi sin Tine sedi zdaj prvikrat na vozu in se drži prav tako resno kakor vsi drugi.  Gospod te pogledajo malo postrani; ne zaupajo ti prav, ali ne rečejo nobene naravnost; samo o svojem kandidatu govore vso pot in sicer tako, da se jim vidi namen prepričati, če bi še kdo omahoval.  V trgu malo premišljuješ, komu bi dal svoj glas.  Imaš namreč oba listka v žepu ...  Zakaj pa je tajno!  Naposled se odločiš.  Potem sedeš zopet na farovški voz.  Ne radi teh par krajcarjev; tudi peš bi lahko šel, ampak bolj zabavno je tako in manj sumljivo ...  A župnik napravi vseeno zopet dve dvoumni opazki o nezanesljivih elementih; ali ti se pred njegovo hišo lepo zahvališ za vožnjo in se vrneš veselega srca domov.  In potem se je zadnjič res zgodilo, da je zmagal oni-le „nasprotni“ kandidat samo z enim glasom večine ...  Ko je imel tisti dan Zaplotnik srečati gospoda župnika, mu je stopil vseeno rajši s poti ...  Sicer ve, da župniku samemu ni bogve kaj na celi stvari, miren kakor je, a če bi Štefanu ušel smeh ali bi se drugače izdal, bi mu župnik vendarle zameril, bolj radi voza nego drugega.  Zaplotnik čita članek, se spomni vsega tega in se nasmehne.  Veliko je zabave na tem svetu, kar zunaj na cesti in na planem, in niso vedno najslabši komedijanti, ki se ne skrijejo pod platnene šotore in ne pobirajo desetice pri vhodu.  Solnce je med tem dospelo že do zadnje četrtine svoje poti, in vročina je za danes prelomljena.  Zaplotnik vstane in gre na polje.  Seno je pravkar spravljeno v šupo; Janez in Rezika počivata pod širokim hrastom.  Ene bilke ni videti nikjer več, vsaka krtina je podrta in prst lepo razgrabljena; vse je lepo in gladko in praznično snažno.  „Le počivajta lepo, otroka, le počivajta!“ pravi Zaplotnik in gleda poln dobrohotnosti in zadovoljnosti nju in trato. „Po težkem delu zasluži vsakdo malo počitka.“  „Nekateri ga imajo tudi, če ga ne zaslužijo,“ se oglasi izza vrzeli Tine, skoči sem in se opasuje s tankim usnjatim pasom.  Stari se zgane, ampak potem odgovori takoj:  „So pa prej delali, Tine, so pa prej delali!“ pravi mirno, prijazno, a vendar trdno. „Tu-le je bil mejnik s Korenom, ko sem prevzel, zdaj je pa tamle na brdu.  Še vidiš ga ne od tu.“  Kaj vraga!  Ni mu na tem, če mu Tine kaj reče, ampak glas njegov je tak in beseda okorna in trda.  „Kje je pa mati?“ vpraša Štefan Reziko in sede v grivo.  „Zadaj na njivi je.  Fižol sili k tlom in natike je tudi treba pritrditi.“  „Ko pa mene ne poslušate!  To je vse odveč delo.  Tolikrat sem vam že pravil, kako delajo po Češkem in, drugod!“ Štefan se je nekoliko razburil, gleda grdo pred se.  „Kako delajo pa Češkem?  Meni niste še nikoli povedali,“ pravi Janez priljudno.  „Kako delajo?  Pametno!  Po tri natike zapičijo v zemljo, jih na vrhu zvežejo, in tako se ne morejo nagniti ne na desno, ne na levo, če je še tak veter.“  „Jej, saj res, da ne more potem solnce v kopico in gre pol pod zlo,“ se hudobno namrdne Tine in se obrne s počasnim korakom proti domu.  „Sami ne moremo začeti drugače, če delajo vsi tako,“ pravi Rezika in vstane.  Pri tem prime krilo in si ga obtolče ob kolena.  Tudi njen glas je težak in oster kakor kamen v drči.  Staremu pa bi se hotelo tako močno prijaznega vedenja in in govorjenja.  Vstal je zdaj tudi on in odšel za onima molče proti domu.  Tam pa gre v izbo in vzame note v roko.  Zvečer je pevska vaja gori v vasi.  Z nogo tolče pod mizo, prikimuje z glavo in mrmra polglasno pred se.  Kjer ne zadene, poišče polagoma na tamburici pravi glas.  Z Zorko se je bil izuril sopran na tamburico že predpoldnem, in zdaj poje dekle kar pred njim.  Le kjer se spotakne priskoči on.  A pri težjih prehodih je treba še večkrat podrsati s trsko čez strune.  Mati prinese večerjo na mizo, grdo gleda, zmaja z glavo in nekaj zagodrnja.  Zato nehata in prisedeta, da počakata še druge.  Prej pa mora iti Štefan sam po krožnike, če jih hoče imeti.  To, kar pride zdaj, se je dogodilo deset let prej.  Tisti čas je prišel učitelj Ivan Jesenko v Strnišče in se mu je zazdelo tam tako, da se mu je srce prestrašilo in bi bil najrajši zopet odšel.  Gospod Jože, o katerem so še zdaj toliko pripovedovali in s katerim baje ni bilo mogoče spregovoriti pametne besede, je bil že umrl in drug vrtnar je bil prišel v ta vinograd Gospodov: gospod Peter Besednik.  No, mož je bil bolan na želodcu in res ni mogel kopati in obrezovati tod.  Pravzaprav pa se niti v prispodobi ni moglo govoriti o vinogradu.  Pašnik je bil, pust peščen pašnik, s slabotno uvelo travo in tupatam s kakim skrivljenim drevescem.  Tako se je zdelo Jesenku.  Včasih je slonel cele ure na svojem oknu in gledal ven.  Zdelo se mu je, da se vidi dol v grapo in po hribu na oni strani navzgor.  Tik pod oknom je bil župnikov vrt, visoko podzidan, da ni zdrknil na pot pod seboj.  „Lep razgled imamo, gospod župnik.  Do nebes se vidi.“  Župnik je bil poštena in dolgočasna duša.  „Lep!“ je prikimal in pogledal proti nebu.  Čez nekaj časa:  „Ali je zapisano v farnih bukvah, kdo je našel ta kraj, gospod župnik?“  „Ni.  Bukve gredo samo do leta tisoč sedemsto devetdesetega nazaj.  Prejšnje so pogorele z vasjo vred.“  „Škoda.“  In zopet čez nekaj časa, ko je gospod župnik glasno mrmrajoč prehodil z brevirjem v roki vrt dvakrat gor in dvakrat dol.  „Ali so vas Strnišče potem zopet sezidali, gospod?“  Župnik položi prst trdo in ne brez pomena sredi precej mastne strani, gre ž njim in z očmi počasi navzdol in potem, predno obrne, samo prikima.  „Kaj so bili ljudje zavarovani?“  Župnik takoj in trikrat odkima.  „A da!  Takrat še ni bilo zavarovalnic, leta tisoč sedemsto devetdesetega.“  Župnik gre do konca poti in tam se trikrat latinsko pokriža; potem pa se ne obrne več sem, ampak gre navzdol proti zidu.  Tako, da boš vedel motiti molitev!  Jesenko vzdihne, vstane, vzame klobúk in gre na cesto.  Niti župnik mu noče delati družbe!  Štirje vaščani gredo mimo, trije moški in ena ženská.  Moški stopajo nekoliko hitreje in gledajo v tla, gospodinja pa prijazno pozdravi.  Njej je lahko, ker se ji ni treba odkriti; oni pa ne vedo, kako bi, kar samo tako dober dan se reče že vsakemu popotniku, odkriva se pa svetim stvarem in „gospodom“.  Tam na klopici pred svojim obširnim hlevom šedi sosed Drenjar.  Ko zagleda učitelja, pokima z glavo in pravi:  „Sem pojdite, gospod!  Povejte mi, koliko je od tu do solnca.  Ne morem in ne morem si zapomniti.“  Drenjar čita knjige Družbe svetega Mohorja in potem premišljuje.  „Od tu sploh ni poti do solnca,“ pravi Jesenko in obstoji pred Drenjarjem. „Če se mislite odpraviti tja, morate iti najprej v Zalog in tam se obrnete hitro za cerkvijo na desno navzgor; naprej pa vprašajte!“  Drenjarju zdi se dobro in se nasmehne.  „Ali ste bili vi že gori, ko tako veste, gospod?“  „Ne, na Bregovem vrhu, že čisto gori se mi je napravil žulj, bos pa nisem mogel dalje, ko naprej še bolj drsi.“  „Ali ste ptič!“ pravi Drenjar in se zasmeje. „No, da, čas imate, pa vam pridejo take.  Pa v pekel, dol, ali greste kaj?“  „O, zdi se mi, da sem ravno prišel, odkar sem v Strnišču.“  Drenjarju se obraz naenkrat zresni in potem pogleda Jesenku naravnost v oči.  „Slišite vi, gospod, meni kaj takega lahko rečete, pri drugih pa se morate že bolj paziti.  Ni lepo, če je človek v takih stvareh hudega jezika, ko je pot odprta na obe strani.“  Jesenku je neprijetno in kri mu sine v lice.  „Saj nisem mislil nič slabega.  Človek se pošali.“  „Tudi med šalo in šalo je razlika.  Oba se morata zasmejati: tisti, ki reče in tisti, ki posluša; drugače si se zapotekel in je najbolje, če ne poskusiš več.“  V Jesenku se nekaj upre in s hudim pogledom se obrne vstran:  „Veste kaj, ljubi moj Drenjar: ljudje bi me vseeno grdo gledali, naj se hvalim ali pritožujem.  Branili so se šole, zdaj je pa tu.  To je!“  Drenjar zmaja počasi z glavo.  „Šola, to je druga stvar.  Eni, nespametni, pravijo tako.  Vi pa niste šola.  Če bi vas ne bilo, bi bil pa kdo drugi, lahko še desetkrat slabši.“  Jesenko ne ve kaj drugega in zato pravi:  „Mislite?“  „Vem!  Tisto so ljudem znabiti čudno zdi, da vas vidijo brez dela: ampak to je le spočetka, dokler se ne privadijo.“  Jesenko vzplamti.  „Brez dela?  Kaj nimam vsak dan pet ur šole?  Ali je to brez dela?  Kričati in se ubijati z zabitimi tepci po pet ur na dan?“  „Mi delamo po šestnajst ur.“  „Da, ampak oprostite, to je nekaj drugega !  Duševno ali telesno delo!  Nočem reči nič slabega, toda čujte: kaj pa župnika, ali njega ne vidite?  Koliko ur pa on dela?“  „Ta je delal prej, ko je študiral.“  „Kaj jaz nisem študiral?  Ta je lepa!“  „Ste, kar ste.  Da ste študirali naprej, ne vem, če bi že novo mašo dobro speli; učite pa že nekaj let.“  Jesenko se razgreva boljinbolj. „Prav, ampak kake dohodke ima župnik in kake jaz?  To pomislite!“  „Vsak po svojem stanu.  Pri kmetu se začne, potem gre navzgor.  Čim višji gospod, toliko boljše zanj.  Proti škofu je še župnik le muha.“  Jesenko je sprevidel, da bi bila tu vsaka beseda zaman in je umolknil.  Poslovil se je kmalu in jo je zavil po česti ven iz vaši.  Bil je iz mesta doma in doslej ni poznal kmetov.  V trgu jim je prišel že bliže; ali bilo je še vedno toliko gospode okrog njega, da je prihajal samo v opravkih z ljudmi v dotiko.  „Sredi samih sovražnikov sem!“ se je zdrznil.  Temno je gledalo nanj osem, deset visokih, z bori in bukvami obraščenih vrhov, ki so oklepali to dolbino, temno so se ozrli kmetje na njivi nad cesto za njim.  „Še Boga ne spomni!  Celo fajmošter ne gre nikdar tako mimo,“ je zaslišal za sabo.  Drugi je pristavil še nekaj, a kaj ni čul več; samo, da je nekaj sovražnega, je vedel.  Prijela ga je velika jeza in obrnil se je rezko nazaj.  „Kaj mislite, da bom jaz vas pozdravljal, če hodite vi mimo mene, kakor mimo štora?  Še tega bi se mi manjkalo!  Naučite se najprej vi olike, potem jo pričakujte od mene.“  Ljudje nad njim so presenečeni obstali in so strmeli s topimi očmi nanj.  Sram jih je bilo.  Komaj pa je storil dvajset korakov, se je zavzdignil tak krohot med njimi, da je Jesenko nehote sklonil glavo, kakor bi bilo priletelo kamenje za njim.  „Utečem iz tega kraja!  Kar zbežim!“ mu je šlo skozi možgane. „Še ubijejo me, divjaki!“  Komaj da se je bilo pričelo mračiti, pa ga je bilo že groza.  Ves zrak je bil prepoln nečesa zlobnega, vsaka teh dolgih senc se je pačila v nekaj porogljivega; in vse tuje, tako strašno tuje in tako grozno daleč proč je bilo od veselih svetlih krajev tam doli za gorami.  „Kam sem zašel, za božjo voljo!  In to bo treba strpeti najmanj eno celo leto, če ne še več!“  Postalo mu je tako tesno pri srcu, da bi bil najrajši zbežal nazaj v svojo sobo, kjer je bil vsaj varen; ampak moral bi bil zopet mimo teh sirovin nad cesto, ko druge poti ni bilo.  In tako je čakal, dokler ni odzvonilo Avemarijo in ni videl nikogar več.  Toda ko je prišel do studenca, dvesto korakov pred vasjo, je stopil naenkrat iz teme oni, ki se je bil prvi obregnil obanj, suh, visok, žilav starec.  Jesenko je stisnil krepkeje svojo palico in je obstal.  „Dober večer vam Bog daj, gospod!“ je pozdravil mož vljudno in se pritaknil celo klobuka z enim prstom. „Počakal sem vas, da vas prosim odpuščenja zaradi onih besed.  Nočem, da bi bili v sovraštvu, ko ni zakaj.  Kar sem rekel, sem mislil, da ne boste slišali.  In pa navada je taka pri nas, da delavnim ljudem spomniš Boga, če greš mimo njih.  Vi ste od drugod in morebiti tega ne veste.“  Jesenko je bil zelo presenečen, kajti tolike ljubeznivosti po vsem tem ni pričakoval; vendar je rekel:  „Vi ste stric Potar, kaj ne?  No, da glejte, Potar, saj me razumete : Nič ne iščem sebi časti; ampak lepo bi bilo vseeno, že zaradi otrok, zaradi dobrega zgleda, če bi se skazalo, ne meni, ampak mojemu stanu primerno spoštovanje.  Ali vsak pogleda še vstran, če gre mimo mene.  Jaz potem tudi ne morem začeti prvi pozdravljati.  „Ni treba pozdravljanja.  Vse tisto so prazne reči.  Človek ni nič, Bog je vse; ampak spoštovanje vam bomo skazovali, kakor se spodobi in kakor jo skazujemo kancelijskim gospodom, žandarmom in še celo beričem.  Bog jih je postavil nad nas, za potrebo in za pokoro.  Če boste vi z nami, tudi mi ne bomo proti vam.  Za prvi čas pa ne zamerite; še živina se grdo pogleda, ko pride prvikrat na pašo.“  Ta zadnji stavek je Jesenka potolažil, bolj nego vse druge besede, in v prijetnem pogovoru je dospel s kmetom do edine gostilne.  Tu je Jesenko obedoval.  Prijateljsko sta si segla z možem v roko in si zatrdila drug drugemu, da ni ostalo žela v srcu.  Jesenka je čakala večerja že na mizi, slaba in še mrzla povrh.  Ali si je bil gostilničar Jurček res pridobil toliko izobrazbe po svetu, kakor je včasih sam trdil, ali mu je dajal vse to prirojen instinkt: pogledoval je však čas na stensko uro in zehal in zopet zehal, — vse prav tako, kakor naj olikani mestni človek pouči gosta, da bi se spravil.  Jesenko je še hitro izpil četrt vina in si brisal brke po poti.  Pri vratih je že stal gospodar in jih zaklenil takoj za njim.  Vse tiho, vse mrtvo, nobenega razsvetljenega okna več nikjer.  In vendar je bilo šele pol devete ure!  Potarjeva Marička je bila hči moža iz konca prejšnjega poglavja.  Bila je takrat edina šivilja v vsej vasi in je imela vedno toliko dela, da se je izplačalo, najeti si celo pri pičlem zaslužku po eno dninarico več, da je mogla ostati ona doma in šivati.  Ko je stopil oni dan Jesenko na prijazno očetovo povabilo na kozarček slivovke v hišo, jo je videl prvikrat.  Punica je bila vitka, lepa in bleda in je imela mestne oči.  Tudi če se je ozrla od šivanja skozi okna na Rogarski vrh, je bilo, kakor da ji je preozko tule v tej soteski.  Tako so krenile Jesenkove misli še isti hip na kriva pota.  Kaj pa je hotel?  Pet ur šole, devetnajst pa še drugih.  Čital naj bi bil?  Čital, — brez knjig?  Knjige stanejo denar.  Jesenko je že pomislil sicer, da si jih bo kupil nekaj za prvi desetak, ki mu ostane.  Ampak tistega desetaka pač še tako hitro ne bo.  Zdaj jih dobi štiri, pa jih bo treba razdeliti lepo po vasi; in če bi ostal kak goldinar, bo za pot v trg.  Tam bi dobil kako primerno knjigo, — ampak kdo bo vlačil domov?  Skratka: zljubilo se mu vsaj zdaj še ni.  Najprej je treba proučiti kraj in ljudi, si je rekel.  In zvedel je, da presedi Potarjeva Marička cele ure sama doma.  Pa bi kar od tu začel proučevati kraj in ljudi!  Danes je poskusil prvikrat.  Šel je na sprehod na ono stran vasi in je stopal tja grede mimo Potarjeve hiše, ki je bila zadnja v vrsti, kakor da ni radi nje ubral poti na to stran.  Hodil je nato še deset minut naprej, do tam, kjer se vspne pot strmo čez hrib, da bi pač ne bilo čisto nič sumljivo; potem se je vrnil telesno po isti poti, duševno pa v velikem ovinku do Potarjeve hiše nazaj.  Tam se pa zdaj ni šele pomišljal in obotavljal kakor človek, ki ne ve kam; ampak stopil je naravnost noter, kakor kdo, ki ima opravek in določen cilj, ali ki se je nečesa spomnil.  V veži se je ustavil in je poslušal.  Vse tiho.  Sicer ni mislil, ampak mogoče bi bilo vendar, da bi bil stari doma.  Potrkal je na duri v izbo in počakal.  Dolgo nič.  Potem je skočil nekdo po koncu in se je bližal.  Tedaj je spoznal, da je Marička in je odprl.  „Dober dan, Marička; ali ni očeta doma?“  Marička je zardela in je obstala trdo pred njim.  „Ne, očeta ni; ampak če želite, ga lahko pokličem, saj je le tu spodaj na njivi.“ Glas se ji je še trgal.  „Hvala, hvala!  Hotel sem ga samo pozdraviti, če bi bil doma, ko sem šel ravno mimo.  Kaj pa ti kaj, Marička?  Vedno dosti dela?“  „O, saj pravim, da se ne bom več tako ubijala!  Ali mi je treba?  Seveda, če prinese kdo, pa spet vzamem.“  Premagala je že bila nekoliko svojo prvotno zmedo.  Sedla je med temi besedami zopet na svoj prostor, njemu pa ni rekla, naj sede.  Toda spomnil se je, da ni v salonu in se je spravil za mizo.  „Vidiš, Marička, o tem sem že slišal, koliko dela da imaš,“ je rekel važno. „In tudi pomoči ni najti tako hitro, ko je na polju še vse premalo delavcev.  Pa sem si mislil: pojdimo k Potokarjevim; in če bosta oče in Marička zadovoljna, ji boš prihajal vsak dan po šoli malo pomagat.  Časa imaš dovolj.“  Ker je bil ostal resen, ni vedela spočetka, kako bi.  Potem pa se je zasmejala:  „Če bi se radi naučili hlače delati, morate iti k Strničkovemu Petrčku nad cesto.  Jaz znam samo spodnje.“  „No, bova pa spodnje.  Alo! kar pomiri mi jih in vrezi; naprej bom že delal sam.“  Jesenko je že občutil, ko je govoril te besede, da se je ponudil zdajle kar sam od sebe veledramatičen moment: Zdaj se morda pokaže, kake vrste je to dekle in ob enem vsaj približno tudi, kako se mora biti ž njimi vsemi tu v tem kraju.  Zakaj on še ni poznal kmečkih deklet in je bil gotov samo o tem, da so ženske, torej dostopne ljubezni v tej ali oni obliki.  Okrog mesta in celo v trgu je bil vajen videti bolj ali manj drzne, včasih celo nesramne dekline; tu pa je čutil takoj, da je drugače.  Še tedaj, če katero oko pri srečanju ni zbežalo pred njegovim pod ali nad cesto ali pa kar v tla, ni bilo niti od daleč onega klicanja takole kar z okna v okno, kakor ga je bil vajen prej.  Temveč zdelo se mu je, da je oko reklo: „Zakaj bi te človek ne pogledal, če gledaš ti mene?  Toda, če misliš, da me Maričke in Tinice in Katre ne vemo, česa išče takle gosposki škric, pa bodisi učitelj ali žandar ali kancelijski gospod, ki se včasih pritepe gor k nam, potem že lahko spet greš, od koder si prišel.“  Toda, si je mislil Jesenko, mogoče so pa samo videti tako poštene.  In vidiš, besede so se same obrnile tako, da se z dekletom lahko malo bliže pogledava kar na prijetni poti dvoumnosti, in ne bo treba hoditi preveč dolgo okrog vrele kaše, — če bi sreča ne hotela, da kaša niti vrela ni ...  Sklonil se je malo naprej in je čakal s porednim nasmehom, kaj punica odgovori.  Pa da se le ni izrazil preveč grobo, preveč naravnost? ...  Mala ima tako mestne oči ...  Marička ga je pogledala brez posebnega izraza v očeh.  Hip pozneje si je rekel v svojem razočaranju celo, da bi bila neumnost edini izraz za ta izraz.  In tudi smeh, ki je spremljal te njene besede, da je bil samo neumen, čeprav bi bil kazal po svoji obilnosti, da misli deklina, bogve kako imenitno se je odrezala.  „Vi boste sami delali, da!“ je rekla. „Take kakor bi jih vi sešili, bi bile najširše pri — — —“ No, kako bi se reklo, da bi bilo vseeno umeti?  Če bi bilo samo pregrešno, bi bilo lahko zaviti v figova peresca in vsaj od daleč pokazati; toda bilo je res grdo in samo grdo.  Ali smisel je treba le izdati: Marička je menila, da bi bile hlače, ki bi jih sešil Jesenko, širše ob stopalu nego ob sedalu.  No, Jesenko ni bil samo razočaran; bil je temveč naravnost ogorčen.  Da, da ni bil osebno prizadet, to je: da se odgovor ni križal naravnost z njegovimi nameni, bil bi samo malo razočaran; kot narodnjak namreč: češ, mili narod še vedno rabi take grde besede.  Sicer jih izobraženec cesto tudi, a tu je velika razlika: tisto, da jo razusti kmet ne kot dovtip ali celo duhovitost in brez vsake klasične dvoumnosti, to je, kar žali izobraženega moža.  O, Jesenko je bil ogorčen; tako lepo in kar sam od sebe se je ponudil dialog, ki bi se bil lahko razpletel do pozitivnih uspehov.  Pa gre bunka kmečka in vse skupaj razdere v svoji nerodnosti, da sam ne veš, pri čem si.  Kako je vse to drugače pri izobraženi ženski!  Rečeš ji nespodobnost, in potem se dogodi, da te resno zavrne.  Dobro urezal si se, a to nič ne de.  Navadno pa dama samo zardi, te udari s pahljačo ali brez nje in ti pravi, da si poreden, to je, da nadaljuj.  Vedno pa veš, pri čem si.  Če nisi uspel, si vesel, da je še kaka poštena ženska na svetu, — če si uspel, tem bolje, da ni ravno ta.  Kako pa zdaj tu?  Mogoče pa, da ne znaš občevati s takimi dekleti brez olike?  Mogoče, da ni treba drugo nego zagrabiti, in je vse to preiskovanje terena popolnoma odveč?  Toda, ako temu ni tako: ako se izdaš, kak ptiček si, in te dekle ne samo zares udari, nego te še pred vsemi ljudmi ogrdi, da imaš potem posla s svojimi pazniki ...  Kaj potem?  Ali Jesenko ni bil toliko psihologa, da bi bil razumel, kaj ga je tako popadlo, ali pa si ni hotel pravega vzroka priznati, — vsekakor se je kot rodoljub samo bridko nasmehnil, in v mislih si je rekel: „Kaj se hoče, šole še niso imeli.  Omike, omike bi bilo treba in olike!“  A ker ni bil prišel k Marički zato in ker se je čutil vsaj za danes na vsak način razočaranega, je že začel misliti, kaj bi rekel, da bi se lahko čim prej poslovil.  Marička pa je opazila, da mu nekaj ni prav in se je ustrašila, da je razžaljen.  „Pa niste hudi, ker sem rekla, da ste gospodje za nič?“ je vprašala, in v pogledu ji je bila skrb.  A že se je zasmejala „To je vendar samo takale beseda, ko vendar ne mislite začeti šivati hlače.“  „Eh, bolje bi bilo za mene.  Precej bi zamenjal!  Kako življenje je to, tičati v taki samoti, ves dan sam!“ je zasehal Jesenko.  Bil je razdražen in je še bolj trdo govoril nego mu je bilo.  Pogledala ga je začudena, a potem kakor da je razumela.  „A, seveda preveč časa imate, primerne družbe vam pa manjka.  Gospod župnik je bolj sam zase ...  Pa zakaj ne greste nič k Zaplotniku?  Ta utegne in je še vesel, če kdo pride.“  „Kdo je to?“  „Kaj ga še ne poznate Zaplotnika, Štefana, mlinarja iz grape, s tisto dolgo črno brado do popka?“  „A tisti?  Ne, pri Jurčku ga še nisem videl.  Sicer pa hodim zgodaj spat, ko me Jurček nekam grdo gleda.“  „Jej, pa že premalo pijete?“ se je zasmejala Marička.  „En četrt, nič več.  Ampak v nedeljo pri maši sem videl takega človeka s tako brado.  To je torej Zaplotnik?  A kak človek je pravzaprav ta Zaplotnik?“  In Marička je pripovedovala: Čuden človek da je in posebnež; v nekaterih stvareh tudi kakor da ni prave pameti.  Ljudje pravijo, da je hodil veliko po svetu, ko je bil mlad, in da ga je spravilo to nekam iz reda.  Vse da je le tako prav po njegovem, kakor je po svetu; kar je domačega, da ni za nič.  Tudi da govori bolj po gosposko.  Pa da še njen oče pravi, da tak človek ni dosti prida, ki ne spoštuje domačih šeg in domačega jezika.“  „Kaj govori rajši nemški ali laški?“ se je vtaknil Jesenko.  „O, to že ne.  Pa še hud Slovenec je.  Samo noče govoriti tako po domače kakor mi drugi.“ Jesenko se je nasmehnil.  Začel je razumevati.  „Pa kake slabe lastnosti še ima ta nesrečni Zaplotnik?“ je vprašal, da bi izvedel še kaj.  Zdaj ga je Maričkino pripovedovanje res zabavalo.  Pa ni bilo treba priganjati.  Kmečki človek še rajši opravlja nego gosposki.  Marički se je sami najbolj mudilo:  „Nekateri pravijo, da je zunaj po svetu tudi pravo vero izgubil.  Neke lutrske bukve da je prinesel s seboj in da so od znotraj in od zunaj črne.“  „Kako od znotraj črne?  Kako bo pa čital, če so črne?“ se je zasmejal Jesenko. „Potem bi bilo treba, da so vsaj črke bele!“  Marička je bila užaljena.  „So pa bele zaradi mene!  Jaz jih nisem videla!“ Nastal je molk.  Jesenku je bilo žal, da jo je ustavil.  In poskusil je, da bi spravil pripovedovanje zopet v tek.  „Čuj, Marička!  Jaz bi rekel, da bi bil že gospod župnik dejal katero, Če bi bil imel Zaplotniku zaradi vere kaj očitati.“  „Saj rajnki gospod Joža ga tudi nikoli prav ni maral.  Ta sedanji gospod je pa za vse stvari bolj mehak.  Pravijo, da se je gospod Jože enkrat, — jaz sem bila še otrok, — kar na prižnici znesel nad tem ... nad tem — vedomcem.“  Ob besedi „vedomec“ se je pomaknila s celim telesom bliže proti Jesenku in jo je skoraj zašepetala, oči čisto na široko odprte.  „Vedomec?“ je zategnil Jesenko skoro preplašen.  In ker je videla to grozo v njegovih očeh, je Marička vsa oživela.  Sklonila se je še bliže, — tako velika je bila skrivnost, — položila je palec svoje desnice na desno, a kazalec na levo stran obrvi in ju je potegnila skupaj.  „Kako?“ je šepnil Jesenko, da ne moti svete tišine.  „Take obrvi ima, čisto skupaj zraščene in tako goste,“ je odgovorila Marička tudi šepetaje.  Zdaj pa se je Jesenko veselo zasmejal.  Tako neumni pa že ne morejo biti ti možje: Drenjar, Potar, Jurček in še par drugih, ki jih je v tem času spoznal, da bi verjeli take stvari o tebi, Štefan Zaplotnik!  Toda precej te mora biti, da so celo tvoje sence, ki jih mečeš v take bolj šibke glave, tako strahotne! ...  „To bo pa že bolj babja, ne zameri, Marička!  Tega pa vendar sama ne verjameš, Marička, da ima Strniška fara vedomca!  Vraga, da ga grem kar spotoma gledat — črnega vedomca!“  A čim bolj se je Jesenko smejal, bolj grdo ga je gledala Marička; a to je Jesenka le še bolj gnalo v smeh.  „Daj, Marička, nikar ne zameri, da ne verjamem na — vedornce!“  „Vi najbrže še na kaj drugega ne verjamete,“ je odgovorila Marička mračno.  „Ti hočeš reči, da brez prazne vere ni prave vere, Marička?  Pa ni tako, verjemi mi, da ni tako.  Kaj je že kedaj gospod župnik pridigal o vedomcih?“  „O, gospod Jože že!“ je rekla kljubovalno.  „Tisti vaš gospod Jože je pa najbrže sam na vedornce verjel,“ se je na novo zasmejal Jesenko.  In ker ga je bila zdaj spravila Marička v tako dobro voljo, mu ni bilo več za sedenje; vstal je in stopil pred njo:  „Vidiš, zdaj grem vedomca gledat, pa se prav nič ne bojim.  Pa ti le moram še povedati, da so tvoje očke še bolj lepe, če tako hudo gledajo.“  Prijel jo je pod brado in ji je smeje se pogledal v oči. „Ali ti je že kdo povedal, da imaš nebeško lepe oči, Marička?“  Evo, Jesenko, to je prava pot tudi do teh src!  Marička je vsa zardela, a oči so ji še lepše zažarele in kakor nerade so se povesile.  „Odgovori no, Marička!“  „Eh, oči so oči!“ se je zasmejala in je skoro trdo odrinila Jesenka od sebe.  „Take oči so vedomci, Marička!  Take človeku srce izpijejo.“  Začel je zopet nekako, kakor bi bil hotel dobiti poljub od nje; a razonegalo se je vse v čudno premetavanje; in ko je stal v veži, da sam ni vedel prav kako, in si je moral popravljati zmečkani klobuk, bi bil skoraj zaklel, kakor ni imel navade, da se mu hi zdela cela stvar vendar zabavna.  „To je bilo zopet nekulturno dejanje, Marička!“ je zamrmral skozi zaprta vrata in se je zasmejal.  „Lepe oči pa le imaš, Marička!“ je zaklical pred pragom.  Vesel smeh mu je odgovoril:  „Vi pa tudi!“  Tako je torej Jesenko od daleč izvedel, kdo je Štefan Zaplotnik.  In kakor je bil rekel, se je odpravil takoj skozi vas in po cesti iz vasi, kjer se je cepila steza k Zaplotniku navzdol.  Lepše je bilo tod, nego po glavni poti, ker je šlo ves čas zložno čez polja, in se je spustil samo zadnji kos steze po bregu navzdol.  Ko je dospel Jesenko vrhu tega brega, je zagledal spodaj na klopici pred hišo moža, ki je čital iz debele knjige in si gladil pri tem črno dolgo brado.  Počasi se je spustil Jesenko po rebru, pričakujoč ves čas, kdaj ga oni zapazi.  Ali mož je moral biti ves vtopljen v svojo knjigo, zakaj Jesenko je bil že spodaj, samo nekaj korakov še nad potjo, in oni ga še vedno ni videl.  Seveda, voda je šumela in mlinska kolesa so grmela iz ozadja, da skoraj še sam ni čul svojih korakov.  Šele, ko je stal že tik pred njim, je vzdignil Štefan Zaplotnik presenečen glavo.  Ali kakor je mož z brado hitro vstal, privzdignil čepico v pozdrav in se priklonil, — Jesenko je videl takoj, da nima navadnega kmeta pred seboj, če bi že to, kar je doslej čul o njem in če bi že njegova brada sama ne bila pokazala, da je Štefan Zaplotnik svoje vrste človek.  „Dobrodošli, dobrodošli, gospod učitelj.  O, kako me veseli, da vas smem pozdraviti v svoji hiši.  Saj izvolite nekoliko k nam, gospod učitelj?“  Vse to je bilo izgovorjeno s toliko vljudnostjo in v tako lepem jeziku, da Jesenko ni mogel drugače, nego, da je imenoval v svojem odgovoru Zaplotnika gospoda.  No, Zaplotnik je moral biti tega vajen, ali pa je imel toliko razuma, da se ni protivil, ako se je Jesenku zdelo primerno tako.  „Kaj smemo res verjeti?  Prav zaradi mene da ste se potrudili, gospod učitelj?  To bi bilo pa v resnici preveč časti, ki je nisem vreden,“ je hitel in je spretno odprl vrata pred gostom.  Jesenko je popolnoma pozabil, da bi mu rekel tudi on kaj prijaznega, tako lepo je bilo, kar je ugledal.  Iz svetle snežnobele izbe so bile odprte duri v drugo manjšo sobo in iz te na stežaj ven na zelenobarvan balkon, ves opleten z zelenjem in raznobojnim cvetjem.  Jesenka je kar potegnilo s seboj in stopil je ven.  Tik pod njim na levo je hrumela voda čez troje mlinskih koles v globok propad.  Pod hišo tja se je prelival ozek, dolg vrt v neštetih barvah, za njim pa so se bleščali v solncu izza vseh vej rdeči in rumeni šopi neverjetno debelih in gladkih jabolk, hrušk in breskev.  „To je naravnost krasno!“ je vzkliknil.  Štefan Zaplotnik se je nasmehnil.  Oči so mu mežikale, ko je gledal od strani Jesenku v obraz; ali da se služimo lepega starega izraza: pasel se je na učiteljevi presenečenosti, in učiteljevi navdušeni vskliki so padali med to pašo kakor rdeča jabolka z vej.  A pri stari ti metafori je dvojna korist: napase se ta, ki se pase, a napase se tudi oni, ki je bil predmet te paše.  In res se je Jesenko zdajci obrnil in je v znak, da ima za enkrat dovolj, počasi rekel:  „To je res nekaj nenavadnega!  Komaj da sem videl kaj lepšega v življenju!  Pa tu gori v teh hribih, ali da rečem še bolje, tu doli na dnu tega kotla!  Potem pa res ni čudno, če vas imajo ljudje za čarodelca, gospod Zaplotnik!“  Štefan je od veselja poskočil.  „Kaj res?“ je vskliknil. „Ali ste tudi vi že slišali o tem?  In da sem vedomec, in da imam luterske črne bukve?  In da imam luterski žegen?  Ste slišali to?  Da mi ni treba nič delati?  Da zato samo pri meni sadje vedno obrodi, da zato pridelam celo pravega vina, ko raste tu kvečemu kisli cibidin?  Ali bi jim jaz dal luterskega žegna, nemarnežem!  Pa saj sem jim enkrat tudi res pokazal, kak je ta luterski žegen: Spravil sem jih bil kakih dvajset mlajših gospodarjev k Jurčku v tisto zadnjo sobo, češ, da jim pokažem luterski žegen, ko že toliko govore o njem.  In ko so bili vsi skupaj, smo zaprli vrata; in zdaj vstane Štefan Zaplotnik in pravi: „Možje tak je luterski žegen in tako uči Luter Martin: Komaj pride malo mraza in malo snega, — veliko ga v teh krajih tako ni in še ta hitro izgine, — pa zakurite peči, da kar puha vročine in se spravite z ženami in otroci gor.  In noben vrag vas ne spravi dalje nego do hlevov, da položite živini in kvečemu še po malo drv ali sena v senožeti.  Potem pa zopet na peč!  In tu pravi Martin Luter: Možje s Strnišč, ne na peč, ne na peč, ampak pikon in lopato v roke, pa na delo!  To rebro gori nad vasjo je še občinski svet: prekopajte ga vsi skupaj v robotah, nasadite ga s trtami in čakajte, da pade poletno solnce nanj, pa boste videli luterske čudeže.  V vsem bo vam Štefan Zaplotnik, ki je to že vse poskusil, rad pomagal.  A če pridela Štefan Zaplotnik, ki ima svoje parcele tam doli v grapi, kamor pride samo pol solnca in kjer mora skoro vsako breskev in skoro vsak grozd posebej proti solncu obračati, če pridela nekaj, kar je res sadju in vinu podobno, potem pravim jaz luterski Martin Luter, da bi vi Strniščani, ki ste na sredi solnca, lahko pridelali še vse kaj drugega.“  Ali gospod učitelj, ko sem prišel do tu in sem pogledal okrog sebe, se mi je zazdelo, da govorim danes kakor svojo prvo, najbrže tudi zadnjo lutersko pridigo.  Možje so bili zdaj že razumeli, kam pes taco moli, in menda častitemu predgovorniku ni bilo več namenjeno veliko besed.  Tuintam na mizi se je delala pest debela kakor prešca: čakaj boš pokusil, koledar; tuintam je že objemala druga roka velike Jurčkove čase: čakaj luterska butica, da malo trčiva.  Zdaj obrni taco, Štefan, zadnji čas je!  „Možje!“ sem rekel in se poklonil. „Možje, nisem povabil brez premisleka le najbolj pametne glave naše župnije na ta sestanek, može, ki razumejo pametno besedo.  Tega in onega sem že imel na umu, pa sem si rekel: ta ni prav bistrega razuma in bi res nazadnje mislil, da mu bo Štefan kake copernije kazal.  Za vas pa, kar sem vas povabil, sem bil za vsakega gotov, da bo vedel, kako gre le za pameten gospodarski pomenek.  In res, če gledam okrog sebe, moram reči, da se nisem motil niti v enem.“ — Prešce so lezle počasi pod mizo in Jurčkova težka baterija k ustom.  Štefan, dobro je!  Zdaj pa še zadnja beseda: „Prijatelj župan, povej zdaj ti, kako misliš: ali bi bila mogoča taka robota; in če si druge misli, kako bi drugače začeli to stvar in ali bi jo začeli?“  „Ne bom vam razlagal, kaka je bila tista debata, gospod učitelj.  Le tako je končalo, da sem še enkrat vstal in rekel: „Ker vidim, da je moj predlog propadel, ga umaknem.“ Ne vem, kaj so mislili, da je to; za mene je pomenilo, da sem vesel, ko jo tako dober kup lahko spet poberem.  In sem še dostavil: „Čeprav ste bili danes že zbrani najpametnejši gospodarji, le povejte še drugim, o čem smo razpravljali.  In recite vašim ženam, da ste jih hoteli samo podražiti, ko ste jim pravili, da greste gledat lutrov žegen.  Mogoče, da se kdaj pa le še premislite in se spomnite Martin Lutrovega nauka: da oni, ki hodi vse leto od drevesa do drevesa, obrezuje, snaži, podpira, uničuje mrčes in če treba zaliva, — le pokaže, da kdor gmajno spremeni v vinograd, ni lenuh; in da onemu, ki je v mladosti pridno delal, na stare dni ni treba samemu nositi na hrbtu gnoja, ampak mu to lahko tudi dninar opravi; in da pametnemu gospodarju ni treba luterskega, ampak samo božjega blagoslova.  Zdaj pa vsi lepo pozdravljeni in lahko noč!“  Ploskanja nisem več čakal, ker nisem bil prav gotov, kam bi padalo.“  Jesenko se je zdaj glasno zasmejal.  Ves čas pa je veselo vžival Štefanovo živahno pripovedovanje in živo slikanje. „Ta bi bil za oder!“ si je mislil.  „Pa so Strniščani povedali svojim ženam, kak je lutrov žegen?“  „Mislim, da so,“ je navihano pomežiknil Štefan. „Zato sem jih tudi naučil, ker sem se bal, da bi sami ne bili našli odgovora na vprašanja od vseh strani.  Ali nekaj je le moralo priti v javnost iz tajne seje: v nedeljo me je bil gospod župnik ustavil za Drenarjevim oglom in mi je rekel, da sem falot.  Ponoči naj se rajši za nekaj časa ne potikam okrog vasi, ker bi znal kak kamen poskusiti na meni moč luterskega žegna.  Ponižno sem se zahvalil in sem šel.  Pa sem se le obrnil in sem videl, da se je za menoj široko smejal.“  „Župnik je dober človek?“ je vprašal Jesenko.  „Kar se reče: blaga duša.  Rad bi, pa ne ve kako.  Mene je, bi rekel, bolj podpihoval nego podpiral, če sem hotel kaj pametnega začeti pri ljudeh.  Zdi se mi namreč, da mu bolj ugajajo moje neumnosti nego moje pametnosti.“  Jesenko se je glasno zasmejal.  „Zdi se mi, da razumem gospoda župnika,“ je rekel. „Ne zamerite mi Zaplotnik, a dozdeva se mi, da ste velik navihanec.  In če ima župnik malo smisla za humor, vas mora imeti rad.  Kaj pa politično, ali se strinjata?“ je pristavil Jesenko malo bolj prežeče, da vidi, kako je z enim in drugim na to stran.  „Politično?  Kaj se to pravi pri nas?  Ali nista bila zadnjič pri volitvah na eni strani advokat, na drugi pa sam doktor svetega pisma, in je škofija bila za prvega proti drugemu.  Župnik že bolj posluša, kako gre veter od gor; tudi tistih par mož pobere na svoj voz, da nima kakih neprilik; ampak vse skupaj mu je vse eno, se mi zdi.  Miren človek je.  Jaz sem ga zadnjič malo podražil, kako more biti duhovnik proti duhovniku, a on mi je odgovoril, da o tem ne odloča.  Treba se je držati starih voditeljev, dokler se oni dobro drže, in se ne puntati proti njim.  Puntar pa gospod župnik res ni.“  Zaplotnik je govoril vse te besede resno in počasi, in nobene šegavosti mu ni bilo več v očeh.  „Potem bi se pa tudi z ljudmi ne moglo nič novega začeti?“ je počasi vprašal Jesenko.  Zdaj je Zaplotnik njega bolj pazljivo pogledal, češ: kak človek si in česa pravzaprav iščeš?  „Z ljudmi?“ je zategnil; a potem je pogledal Jesenku naravnost v oči in je rekel odsekano: „Jaz mislim, da je vse tako kvečemu za kako Kranjsko, kjer ni zunanjega sovražnika, če že mora biti; a tu za nas, kjer imamo krutega tujega tlačitelja, ki živi samo od naše nevednosti, in kjer bo konec njegove vlade, ko spregledamo, tu vse to ni za nas in gorje mu, ki ...“  Jesenko sam ni rad govoril o politiki in tudi nameraval ni zavrteti Zaplotnikovih govorniških koles na to plat.  Zato ga je hitro prekinil:  „Dovolite, Štefan, nisem mislil tako.  Hotel sem le vprašati, ali bi bilo mogoče začeti kaj na prosvetnem polju, na gospodarskem ...“  Zaplotnik ga je vzradoščen pogledal.  „Tu ste mi vzeli pa kar besedo iz ust, gospod učitelj!“ je krepko rekel. „Že v nedeljo pri maši, ko sem vas gledal, sem si dejal: Ta bi lahko če bi hotel!  Saj sem jaz, revež, že nekaj začenjal, a saj veste tisto: Nihče svojcem prerok!  Meni so se ljudje vedno le smejali.  Menda imam pa že res nekaj takega na sebi.“  Jesenko je zmajal z glavo.  „Pa tudi če bi imeli!“ je rekel. „Ljudje bi morali videti vendar ta vaša sadna drevesa, vaše trte ...“  „Ah, to gledajo samo z zavistjo in z neumno mržnjo!“ je živahno odvrnil Zaplotnik. „Saj tudi čakal nisem drugega.  Toda mislil sem, da jim celo stvar porinem lahko še bolj pod nos: nalašč sem se pogovoril s kupci, ki so prišli iz Gorice po sadje, da mi izplačajo denar šele gor na vasi, vpričo vseh ljudi; da prav vse vidijo in slišijo, za koliko draže prodam jaz; pa so rekli le, da imam boljši jezik in da znam bolje barantati.  In so hudobno zrli na moj lepi pridelek, kakor da delam jaz njim škodo, ne oni meni.  Zakaj razumete, gospod: da so me hoteli poslušati, imeli bi danes že na stotine in stotine kvintalov najlepšega sadja in bi si lahko sami uredili izvoz, da bi šel dobiček v naše žepe.  Poganjal sem se torej tudi za lastno korist; zakaj samo radi mojega sadja, ki je res edino za svetovni trg, se seveda ne izplača poseben izvoz.  Tudi s šparglji sem poskusil, in imenitno se je bilo obneslo; a niti na jezik jih ni hotel nikdo deti, in sama z župnikom sva jih morala snesti.  Drugo leto sem pa vse pustil.“  Jesenko je bil postal ob teh besedah poparjen in zamišljeno je gledal v tla.  „Da, potem, ljubi moj Zaplotnik, če je ljudstvo tako: kje in kako potem začeti?“ je rekel malodušno. „S kraja, gospod učitelj!“ je odgovoril Štefan in udaril rahlo po mizi.  „Skraja in z lepa!  Z muziko še polha vloviš, pravijo pri nas.  Zato najprej petje!  Lepa pesem srce preorje, potem pa lahko seješ.  Gospod učitelj, saj ste muzikalični?  Ne zamerite, da vas vprašam!  Pa kot učitelj seveda ste!“  „Sem!“ je pritrdil Jesenko. „Že na učiteljišču sem imel svoj zbor in pravili so, da sem bil na mestu.  Toda bo li pevcev in pevk?“  „Kar jih boste hoteli, gospod!  Ali niste opazili, da ta kraj kar zveni od samega petja?  Ali ne pojejo naši kosci in grabljice lepo?  To vedno pravim: Koder sem hodil po svetu, nikjer lepših zvonov in nikoder lepšega petja!  Ne, ne, za pevce in pevke bodite brez skrbi; te vam jaz zbobnam skupaj, ko vem kam poseči!“  Umni čitatelj je gotovo že uganil, da Jesenko in Zaplotnik nista ves ta čas stala ko dva štora na balkonu ali v sobi, nego da je gostoljubni gospodar postavil pred gosta, kar je imel najokusnejšega v kleti in shrambi.  In tako je zdaj, na te zadnje Zaplotuikove besede Jesenko počasi dvignil svojo kupico, jo približal Štefanovi in rekel s skoro svečanim glasom:  „Ljubi Zaplotnik, zdi se mi, da sva se danes v ti uri našla dva orača te lepe strniške ledine!  V to pomozi Bog!“  In sta veselo trčila.  In pomenila sta se še to in ono: kako bo zdaj obema lepše življenje in krajši čas, ko bosta imela lepo družbo; ko bo med petjem in po petju padla marsikaka poučna beseda v srca krepkih mladeničev — „in lepih deklet!“ je pomežiknil Štefan, — ko se polagoma napravi lahko tudi malo čitalnice in nabavi nekaj knjig, — Štefan je pokazal celo polico čedno vezanih bukev, ki jih rad posodi; kako ju bo tudi gospod župnik gotovo rad podpiral, posebno če bo Jesenko mislil malo tudi na cerkveno petje.  In sta lepo razpredla ves načrt ...  Pa je tam gori iz zvonika dol milo zapelo Ave Marijo in se razleglo po vsi topli dolini in po vseh mehkih senožetih, da so kosci povesili svetle kose in grabljice svoje rosne glave.  Z Rogarskega vrha dol in s Kuma in s Kožarja sem pa kliče glasno in jasno troje malih zvonov, kakor da želi troje otrok lahko noč dobri materi, farni cerkvi.  Moža sta stala že pred hišo, ko je odzvonilo.  Samo slap je še pel in šumel.  Stisnila sta si prisrčno roke, in Jesenko jo je krenil veselih korakov v breg.  Štefan Zaplotnik se je narodil svojim revnim, a poštenim staršem na praznik svojega patrona, po katerem je dobil krstno ime, leta 18**.  Že v zorni mladosti je kazal lepe duševne zmožnosti, zato so ga dali, — posebno še, ker je imel že starejšega brata za dom in gospodarstvo — čevljarju Jernejčku v šolo.  Po treh letih mu je izdal Jernejček izvrstno ustno spričevalo; in ker ni bilo doma ne dela ne jela za četrtega Čevljarja, se je napotil Stefanček ž njim v svet, iskat si vsakdanjega kruha, in urit se dalje v rokodelstvu ter učit se jezikov.  Od tu dalje je imelo življenje Štefana Zaplotnika do tam, kjer smo ga videli v prvem odstavku, troje poglavij: Prvo do takrat, ko se je vrnil s potovanja zopet domov drugo dotlej, ko je prišel učitelj Jesenko v Strnišče; tretje od tedaj naprej.  Tudi to kaže pomenljivo, kak mož je bil Štefan Zaplotnik, da je pričelo srednje poglavje s prihodom vrlega narodnega prebujevalca Jesenka in ne tam, ko se je poročil, dobil prvega otroka ali kaj takega, družinskega.  Najlepše poglavje, pravi on sam, da je bilo prvo, prežvižgano in prepeto zunaj v širokem, belem svetu, v revščini in težavah, v mrazu in gladu, v prešernih družbah in grešnih priložnostih, po v vsem Nemškem, v Švici in celo doli po globokem Laškem.  Kar naenkrat, ko je korakal ravno še dalje proti severu, ga ustavijo gori nekje pod Berlinom in mu položijo pismo od doma v roke.  Pismo piše, da je umrl brat Tone hude smrti v gozdu, da z očetom ni nič več in da mora zdaj on domov, ko ni nič več delavne moške roke pri hiši.  Obrnil se je na peti nazaj in korakal na jug z istimi koraki, kakor je korakal prej na sever.  In čez tri tedne, v sveti božični noči, že blizu polnoči, je dospel na vrh hriba, odkoder se je spuščala v tistih časih mesto sedanje položne ceste strma, razdrapana pot navzdol.  Sneg je pokrival breg in dol, in tisočere zvezde so migljale na nebu.  Tamle onstran, že v dolenji polovici rebra, so brlela okna ljube domače vasice; proti nji s hriba navzdol in iz doline gor pa so se pomikale stotere plamenice, vse hiteče proti farni cerkvi kraj vasi, kakor rdeče piske h koklji.  In visoko praznično zvonenje se je razlivalo okrog in okrog čez beli kraj.  Štefanu se je storilo čudno milo ... „Pastirčki pojejo pobožno, lepo.“ Potem pa ni čutil nič drugega, samo navzdol se je spustil čez zmrzlo drčo, da ga je gnala strmina sama naprej in naprej, dokler ni dospel do mosta na dnu in se prijel za ročaje.  Onstran je čepela njegova hiša, vsa črna, ker je bil tu doli sneg že večinoma skopnel, in je sijalo v stisnjeno kotlino le malo zvezdic z vrha neba.  Hitel je tja, postal pred vrati in poklical.  Ampak nihče ni odgovoril.  Samo voda je šumela temno in tako polno, kakor bi zvonilo tudi globoko na dnu z vsemi tremi kakor gori v vasi ...  Oba sta šla k zornici, oče in mati, si je mislil Štefan in se je obrnil.  Takrat pa je zagledal za hišo rajnkega brata, kako se je stisnil za vogel, postal za hip in izginil potem počasi v grmovje, kakor senca.  Po hoji ga je bil spoznal.  Štefan se je pokrižal in je skoraj stekel po oni strani proti vasi navzgor, naravnost proti cerkvi.  Že z vrha klanca so zabučale orgije in tenek glas zvončka pred oltarjem je poklical do sem dol.  Ko je prišel Štefan do cerkve, je zadonela ravno prelepa stara božična pesem s kora.  Kar skozi se je ril med ljudmi, ki so ga začudeni spoznavali, in je hitel, ne da bi pozdravljal, na kor, med pevce in se pridružil s svojim globokim glasom.  Vsa cerkev je pela; ali še izpod zvonika, ki je bil čisto v kotu, petnajst korakov proč, so se ozrli ljudje gor, ko se je on oglasil.  Po končani maši pa ga je že čakala mati pod stopnicami, in vse oči je imela polne solz, ko mu je stisnila roko.  „Kdo vam je pravil, da sem prišel?“ je vprašal tiho.  „Oh, ali te nisem slišala peti?  Izmed sto bi te bila razločila.  Da si le prišel, da si le prišel!  Kako težko smo te čakali!  Delati nima kdo; in pa tako strašno žalostno je, odkar ni več Tona!“  Tako je ostal Štefan od takrat doma.  Tožilo se mu je hudo po svetu in po njegovih belih cestah, ampak kaj je hotel.  Spomladi je umrl še oče, in matere same ni mogel pustiti.  In ko se je še oženil ...  „Pravzaprav so mene drugi oženili.  Še vprašali me niso!“ je omenil Jesenku, ko je nanesel nekoč pogovor na take stvari.  „Mati?“  „Ne mati.  Župnik!  Kar oklical me je, gospod Jože, pa je bilo.“  „Ne razumem.“ „  Seve, to so bili drugi časi takrat.  Gospod Jože, — takrat smo jih klicali tudi pri nas še samo po imenu, pisal se je pa za Lapanjo, — gospod Jože je gospodaril, kakor je hotel.  Ljudje so se bali takrat duhovnih gospodov še vse drugače“.  „A!  Gospod Jože?  Slišal sem že marsikaj o njem.  To je bil tisti, ki je podil ljudi kar na glas od spovednice?“  „Tisti.  Ali veste, da sem šel pred veliko izpovedjo, ko sem videl, kako je, skrivši prat svoje nemške grehe celo v Idrijo, osem ur hoda daleč.  Prišlo je sicer take dni po več izpovednikov od drugod; ampak ko je odpravil gospod Jože stare ženske in ni hotelo biti nobenega več k njegovi spovednici, je stopil kar ven, pa gnal eno vrsto ljudi, ki so se gnetli k drugim gospodom, v svoj kot.  Potem je bila šele šola!  Samo enkrat sem poskusil, pa vem še danes, kaj je izpoved!“  „No, in kako vas je oženil?“ je vprašal učitelj, lomeč se od smeha, ker je imel oni še danes ves preplašen obraz, ko je govoril o tistih časih.  „Kako?  Čakajte no, pa vam povem.  Iz sveta sem bil prišel in vajen sem bil smeha in šal.  Nič hudega, ampak človek je le enkrat mlad.“  Štefan je govoril tise in se je sklonil niže čez mizo in nekoliko zardel je bil pri teh besedah.  „Razumem, razumem.  Moj Bog!“ je vskliknil Jesenko in se je nasmehnil.  „Tako je, kakor pravim.  Tu je bilo pa vse drugače.  Če si jo le pogledal, pa je bilo že tisto: „Če povem to gospodom pri izpovedi — — —!“ Pa tudi ljudje!  Nisi smel govoriti z dekletom, pri belem dnevu ne!  In jaz še posebno, zaradi tistega cilindra namreč.“  Zasmejal se je prekanjeno in zamahnil z roko po zraku.  „Kakega cilindra?“  „Saj ste jih videli?  Na slikah ste jih videli znabiti?  Rokodelci, posebno popotni, smo nosili takrat visoke cilindre na glavi, malo na levo uho.  Doma pa niso bili tega vajeni.  Ali naj ga vržem pod jez, ko je bil še skoraj nov?  Mati me je prosila vsako nedeljo, naj ga pustim doma; celo z glave mi ga je klatila in me lovila.  Eni so se mi smejali, drugi so se hudovali.  Jaz sem stal pa vseeno za Petrovo hišo sredi fantov ž njim in se nisem zmenil, če se mi smejejo, ali če se jeze.  Dvakrat je šel gospod Jože iz cerkve, ko sem ga imel na glavi; pa ko sem vedel, kak je gospod Jože, sem ga snel že bolj od daleč dol in se le počasi spet pokrival, da bi šel oni prej mimo.  Tretjo nedeljo se pa kar naenkrat ustavi in zakriči, da se je vse ogledalo: „Kak dimnik pa štrli tam doli v zrak?  Ti, Zaplotnikov, če ne vržeš še danes tistega kanona stran, ti ga zbijem jaz z glave!  V koruzo ga nesi, preklja neumna!  Kaka lutrska streha je to?“  Mene pa je prijelo in prav tako glasno sem odgovoril: „Če je hiša kristjanska, tudi streha ne bo lutrska!“  Da ste videli, kako me je pogledal!  Rekel pa ni nobene več in samo puhal je, ko je odhajal proti domu.  Eni so rekli, da sem prav storil; še večim pa sem se bil zameril, ker sem odgovarjal.  „Cilinder ste pustili pa vseeno rajši doma, kaj ne?“ se je zasmejal Jesenko.  „Sem.  Vrh smreke pod potjo sem ga nesel, da ga je moral videti tudi on, če je šel po gorenji cesti.  Pa so mi tudi to za zlo vzeli nekateri.  Drugi so me pa radi imeli, ker sem znal kako povedati; zapeti pa po naše, po nemško in po laško.  Pisal sem vsem ljudem pisma in prebiral odgovore, razlagal sodnijske spise in svetoval, kjer sem znal.  Tudi gospodarstva sem se oprijel, odkar ga je odložila mati na moje rame.“  „In zdaj je bilo treba gospodinje?“ se je nasmehnil Jesenko.  Vedel je, da Štefan rad drobi, če ga ne potegne včasih naprej.  „Nič je ni bilo treba, meni že ne.  Ampak mati je silila, in tudi jaz sem videl, da ne more več vsega.  Sam pa sem le vedel, da sem tako veliko bolj prost ...  Včasih sem mislil, da bi še prodal ali oddal, če bi mati umrla, in šel spet malo po svetu.  Njej se je morebiti zdelo tako in mi ni dala miru.  Pa še ne vem, kako bi bilo, čeprav bi se bil lahko oglasil skoraj, kjer bi bil hotel, da me ni vrag peljal tisto nedeljo popodne mimo Skriljčevih.  To je tista hiša na oni strani vode, če se gre proti Slapu.  Opravek sem imel spodaj in doma nisem vedel kaj početi, če ni bilo dela.  Pa zagledam pred Skriljčevo hišo to, ki je zdaj moja žena.  Bila je najlepša v fari, to lahko rečem.  Tu vendar ni župnika, si mislim; in če poreče kaj, radi izpovedi, ji svetujem, naj gre še ona v Idrijo.  Tako sem stopil brez slabih misli gor.  Ona se je pa kar obrnila in hotela v skedenj.  Dvakrat sem skočil, pa sem bil tam.  „Kaj se skrivaš?  Ali sem taka zverina?“ pravim in jo primem za podbradek. „Motovilo neumno si!“ se zasmeje in mi da eno po licu, pa plane pred mano v skedenj in tišči vrata.  Pritisnem, da je odletelo, pa sem jo imel.  Vrgel sem jo v slamo in jo ščipal, ko se ni mogla braniti od smeha.  Vrata pa ves čas odprta.  Ali mu je šel pravit berač, ki je gledal sem izza grma ali kali, — drugo nedeljo, ko sem iskal po stari pesmarici, kje bomo peli in na oklice še pazil nisem, ko niso ljudje nič govorili, — takrat zaslišim naenkrat svoje ime.  „Ženin je Štefan Zaplotnik, zakonski sin rajnkega Antona in Jere Zaplotnik, v Mlinu, petindvajset let star, samskega stanu.  Nevesta: Katarina Laharnar, zakonska hči — — —“ kakor gredo te reči.  Ali sem gledal!  Drugi mene pa še bolj.  Vse vprek je šlo ...  Jaz, mati, Skriljčevi, sosedje.  Nič pripravljeni, nič dogovorjeni.  Kar v farovž grem!“ sem rekel in sem šel.  „A!  Ali si se vlovil, dihur, a?  Ali si mislil, da boš še naprej zapeljeval poštena dekleta in jim jemal po skednjih deviško čast?  Zdaj jo boš imel doma, zdaj se znesi, ti nemarnež lutrski!“ me sprejme gospod Jože.  Govori sem, govori tja, — vse zastonj; on je gnal le svojo.  Pa še take vmes, da jih ni ponavljati, ker ni izbiral in je imel rad močne besede.  Mi pa smo vedeli, da nima pravice, in smo rekli, da se bomo branili.  Grdo je bilo vse skupaj in po nepotrebnem sramota in govorjenje.  Že smo se napravljali v Trg, ko se oglasim jaz, kakor že sem: „Ti Tinica, zakaj se pa tako ustavljamo in branimo?  Saj bi se pa le lahko vzela?“  „Ej, saj res,“ pravi rajnki Skriljič. „Če je vama prav, zakaj pa ne?“ In tako sva se vzela. „In sta zadovoljna vi in ona!“  „Hm, zadovoljna ...  Včasih je tako, včasih pa tako, kakor že so take reči na svetu.  Ampak saj veste, jaz nisem človek, ki bi si belil glavo s stvarmi, ki so.  In potem je, če pogledamo tako počez, na kmetih povsod precej vseeno.  Samo, da si ohrani človek do smrti kožo gladko, kakor je pel Prešeren.“  Jesenko se je zganil in je hotel nekaj reči, zastran citata namreč, ampak poznal je Štefana zdaj že dodobra in se je samo nasmehnil.  Dasi je človek sam zase soliden, se mu vendar ne posreči, da bi stal vedno le na strani vseskozi solidnih in spoštovanja vrednih oseb.  Toliko laže je v našem slučaju govoriti za Štefana Zaplotnika, kakor stoji namreč vsaj do te dobe pred nami; zakaj o njem pravzaprav se niti ne more trditi, da je bil nesoliden človek.  Ni bil brezveren, ni klel, ni izostajal od maše, lepo je spoštoval svojo mater do njene smrti, skratka: poslušal je vse božje, cerkvene in človeške postave.  In nasprotnega mu pravzaprav tudi nihče očital ni.  Dražilo je vrle Strniščane le to, ker je od takrat, ko je pričel učitelj poučevati petje, naravnost ponorel.  Skoraj vsak ljubi večer je bil v vasi, zbiral fante in dekleta in ni nehal prej, dokler ni spravil vseh v društvo.  Mladim bi človek ne zameril toliko, dasi vse to ni nič za kmeta, ki naj gre spat, ko je delal ves dan in je truden, da drugo jutro lahko vstane.  Ali če počenja star človek take otročarije ...!  Zaplotnik je dobro vedel, kaj ljudje mislijo in govorijo, ali ni se brigal.  Hodil je k vsaki pevski vaji in je dajal dober zgled.  Po vaji pa je stopil navadno z učiteljem in še nekaterimi drugimi v gostilno, izpil svojo četrtinko vina, se kaj pomenil in je odšel potem domov.  Tu pa ga je čakalo vedno isto: ploha očitanj in hudih besed.  „Nehaj, žena, nehaj, ali pa povej že enkrat kaj novega!“ je mrmral, ko se je razpravljal.  Šele, ko je bila prišla ona takrat z najhujšim na dan, da pojde v nedeljo kar nad učitelja in da ga ošteje vpričo vseh ljudi, zakaj ji zapeljuje moža in ga spravlja v greh, še le tedaj je privzdignil svoj glas in zagrozil tako:  „Tisto pa le poskusi, sem ti že rekel enkrat!“  Nazadnje se je vendar malo bal, da bi res ne naredila škandala.  V takih hipih je globoko v srcu začutil veliko grenkost.  Kako lepo bi bilo, če bi imel ženo, ki bi razumela in bi ga sodila drugače nego drugi ljudje!  Ali glej, tudi ona je rekla, da pohajkuje, če je stopal pod svojimi drevesi in gledal skrbno od veje do veje; tudi ona je rekla, da zapravlja čas, ako je kopal ozke rove od vode na vse strani čez travnike in pobiral kamenje in zagrebal krtine, da bi ne bilo pege madeža na njihovem svetlem licu; in naravnost zdivjala je časih, če je zalival pod noč nasade ter povezaval in podpiral cvetice.  Ali res ni videla ali ni hotela videti, kako je plačal upnika za upnikom, kako si je širil posestvo na vse strani in preobračal prej puste grive, da je pognala že drugo spomlad bujna trava na njih, ali zažarelo kar naenkrat bogato klasje tam, kjer je prej prilezlo skozi leta in leta kvečemu nekoliko borega krompirja iz zemlje?  „Kdo je pa delal?“ se je razsrdila, ko je pokazal z roko tja in jo pogledal. „Ali si že pozabil, koliko si plačal delavcem, da so ti znosili gnoj gor in razkopali?  In kdo ti je nasejal in oplel?  Ti si polegal spodaj po sencah, mi pa smo se pekli v solncu in delali.  Kar molči rajši, da te ne bo še bolj grdo gledati!“  Kaj bi na to?  Skomizgnil je in odšel molče po ravni poti čez travnik in krenil potem navzgor v brdo, kjer so bile njive.  Pravilno, kakor na papirju, je bil izrezal pred leti iz zelenega brega dolgo in široko zaplato sveta na solnčnem kraju in se lotil obdelovanja.  Ena vrsta je bila graha, druga, enako široka, konopelj, tretja pšenice, četrta koruze, potem ena rži, naslednja detelje in tako po redu druga nad drugo.  Zaplotnik se je ustavil na ovinku, odkjer se je videlo najlepše.  S tem, kako se najbolje in najumneje obdeluje, ni mogel vedno pretolči ne pri ženi, ne pri ljudeh; ali razvrstitve in množine vsakega pridelka, tega bi ne bil prepustil za nobeno ceno drugemu.  V nekaterih stvareh je bilo ž njim vse zastonj, čeprav se ni rad prepiral.  Zato pa mu je bilo tako veselje, gledati ravne vrste od enega konca lepo vzbočenega brda do drugega, kakor bi imel človek stran pestro tiskanih masnih bukev na oltarju od daleč pred seboj, da se vidijo vrste samo še kot pasovi od enega kraja do drugega.  Časih je potegnilo malo vetra in je šlo hitro tja čez žito, da se je prelivalo klasje in se zasvetilo po brazdah v širokih plasteh, zdaj tu zdaj tam, kakor poletu, ko letijo oblaki mimo solnca ...  Tako je postalo Zaplotniku zopet čisto in lahko pri srcu.  Lepo bi bilo seveda, si misli zopet, če bi imel žensko, s katero bi se lahko kaj pomenil, s katero bi prej pretresla vsako novo njegovo misel in ki bi mu dala tudi sama kak nasvet.  Spočetka bi ne mogla zadeti vselej pravega.  Nikjer ni bila po svetu in nobenega pouka ni imela ne z doma, ne iz šole; ali to je čutil, da bi se lahko polagoma uživila v njegove namene, umela, kaj je njegov cilj in obrnila potem še svoje misli na tisto stran, da bi šle njegove in njene vštric po isti poti.  In potem bi mu ona povedala od tam sem, kam se že vidi zdaj, kakor če gre kdo pred drugim po cesti iz Strnišča v Hruškovje in pride prej na ovinek za Ravnarjevo hišo, odkoder se odpre pogled na ono stran.  Prav tako ji je bil tudi povedal to stvar takrat, pred kakimi šestimi leti, ko je bil sedel dolgo časa gori na brdu, gledal dol proti domu, premišljeval vse to in prišel potem k njej pred hišo, kjer je držala v naročju Zorko in jo dojila, še vsa mlada in lepa, da se mu je zganilo v srcu, ko ji je zrl od strani v zdravo, lepo belo in rdeče lice.  Ali ona ga je samo gledala, ko ji je govoril kakor še nikdar prej.  Celo za roko jo je bil prijel.  Ali, ko je bil končal, je rekla tako:  „Meni se zdi, da danes nisi bil samo gori na brdu, ampak še malo naprej.  Zato te pa tudi ni bilo toliko časa od nikoder.“ Tako je rekla in s hudobnim smehom je vstala.  „Kaj hočeš reči?“ je vprašal temno.  „Če bi bil popolnoma trezen, bi vendar ne preganjal praznih kvant.  To začneš zmerom, če prideš opit odkod.“  „Ali si me videla kdaj opitega?“  „Opitega!  Ne rečem, da se ravno valjaš, ali privoščiš si ga le.  No, pa saj pri tebi je vedno isto: ti misliš, da si rojen samo za dobro, delo in trpljenje je za druge.“  Ostal je sam pred hišo in lotila se ga je zopet potrtost. „Saj je vse zastonj!“ je vzdihnil. „Če ne govorim ravno o senu ali živini, sem ji pijan!“  Pa tudi to bo prešlo.  Že zdaj čutim, da bo prešlo ...  Ali ta ženska res nima srca? ...  Nazadnje imajo le prav mestni pisatelji, ki pravijo, da kmečki človek nima srca ...  Če ga imam jaz, pa bi mi odgovorili: „Saj ti nisi pravi kmet, ti si bil po svetu, si videl in čital in mislil.“ Toda ne, ni to tako!  So tu tudi še druga dobra, mehka srca, leže razmetana kakor med kamenjem ...  Tale Ravnarica tu gori za brdom.  Ona tako dobra, krotka, pametna in tako drobna ženska, da bi se jo človek bal dotakniti, on pa jo suva skoz življenje kakor birič obsojenko.  In zopet jo vidi pred seboj, ko je stopil lani po opravkih v hišo in jo je našel jokajočo na stopnicah v veži z otročičkom v naročju, tako še mlado in lepo, kakor je bila takrat, ko je imela sedemnajst let ...  Odtakrat je stopil večkrat gor, da jo potolaži in da sta se pomenila.  In Štefan je gledal rad v njene tihe, žalostne oči in je rad poslušal njen mehki glas.  Videl je dovolj po svetu, slišal je dovolj in bral dovolj, da je vedel, kaj ju vleče drugega k drugemu.  Časih, ko je sedel sam na brdu ob svojih njivah in gledal dol na svojo hišo, ki je kipela njena rdeča streha iz živega zelenja, si jo je mislil, kako hodi spodaj pod njegovimi jablani in breskvami, in sebe ob njeni strani.  In kako mu je dobro pri srcu, ko se veseli z njim vred blagoslova božjega, kakor se veseli sirota zdaj celo svojih bornih cvetlic na oknih; in mislil si je, kako lepo bi bilo, če bi bila ona tam, kjer je zdaj tale osorna, njegovemu srcu tuja ženska, ki je njegova žena ...  Ali če je postala slika pod njim le preveč lepa, če so se zasvetile tam spodaj z vseh vej breskve in jabolka in hruške kakor da so iz čistega zlata, če se je razlilo iz lepih oči njegove prijateljice tu gori za brdom le preveč globokomodre, tihe luči čez vse njegove njive in vse njegove travnike, če se mu je razširilo srce le preveč sladko v prsih, — tedaj je hitro vstal in se napotil po klancu navzdol, ker je vedel, da je tako njegova usoda in da ne more biti nikdar drugače.  Tu spodaj pod to rdečo streho bo živel do smrti, kakor živi zdaj; in nekega dne pridejo, ga zabijejo v krsto, ga vzdignejo in ga ponesejo po oni strani hriba gor proti cerkvi.  Nekoč, ko je bil dolgo časa gori pri prijateljici in sta se pogovarjala posebno toplo, — same navadne stvari, ali v njeni družbi je bilo vse prisrčno in gorko, — in ko je prišei potem na brdo nad svojo hišo ter začul že od daleč, kako je kričala spodaj žena s svojim odurnim glasom nad otroci, tedaj ga je zgrabilo tako, da se je zgrudil na parobek in si pokril z obema rokama obraz.  In videl je čisto natanko to dolgo pot tja v daljo in sebe vsega sključenega na njej; in tam zadaj na obzorju kupček zemlje in črn lesen križec na njem, sredi drugih bornih črnih križcev, vse tako natanko, da bi bil pokazal s prstom tja ...  In prišla mu je zopet na um pesem, ki jo je nekoč čital nekje, in ki se je tako prilegala njegovemu srcu:  Raz drevje list za listom trudno  na pot pred mano naletava ...  Ko vmirajočih šepetanje  skoz gost samoten plaho plava.  Težko vmiranje to je zreti ...  Naj vihra rajši bi prihrula,  in v eni sami divji noči  besneča sila gozd osula!  Težko vmiranje to je zreti,  pogrezovanje to v temoto ...  Strt rajši v eni sami vihri,  strmel v življenje bi praznoto!  K Ali Štefan Zaplotnik je bil preveč otrok življenja, da bi mogla dolgo ležati žalost na njem.  Če se je tudi za trenutek stemnilo nad njim nebo, kar naenkrat se je razpočilo gori nekje, je zažarelo, se zasmejalo svetlo in veselo prav do njega.  Človek bi rekel, tolažba!  Ali tolažba bi bila, če bi bil našel izhod, da bi mu ne bilo treba več tja, kamor ga je tiralo.  Če bi bil sklenil zdajle v srcu, otročji kakor je časih bil, da izpuli jutri ali pojutranjem naenkrat usodi svojo roko, ko bi najmanj mislila, jo ubere potem naravnost tja čez senožeti tako hitro, da ostane ženska s svojimi slonastimi, nerodnimi nogami že čez hip daleč za njim in da ji pomiga končno izza obzorja sem celo z roko, predno izgine — to se pravi: če bi se bil Štefan Zaplotnik odločil, da jo mahne pogumno, skoro tako nag in bos kakor nekoč, zopet ven v svet, krpat čevlje za par grošev, da more z njimi zopet za prihodnjo brdo, rajši, nego da bi gnil, vržen na dno te ozke dubline; če bi bil storil Štefan Zaplotnik tako, bi rekel človek: spomnil se je, da vendar ni priklenjen in se je zasmejal, kako da se ni spomnil prej.  Toda vsega tega ni bilo.  Ne, so ljudje, ki se nasmehnejo brez vsakega vzroka in jim ni treba pokazati nič veselega.  Žalost sama se jim zazdi naenkrat vesela, in celo taki so, da ti rečejo kar v obraz: Čemu bi človek posedal z žalostjo ob studencu solza, ko radi tega ne bo nič manj žalostno in ti zagrne celo še tesneje svoj črni plašč okrog pleč?  Nobene pameti ni v takih besedah, ali njim je pomagano.  Tako si je rekel Štefan Zaplotnik: Kaj bi strmel v križce na obzorju?  Seveda so tam in čakajo; ali pot je vendar še dolga, in bogve, ali bo res tako prišlo, kakor se zdi odtod.  Od daleč sem zagledal široko belo pego čez senožet in sem mislil, da je goličava in pesek na njej; pridem tja, pa vidim, da je samo belo cvetje, kamor ti seže oko.  Tako se človek moti iz daljave.  Pri vsem tem pa je dobro del, da so sanje sanje.  Kajpada takrat, ko je odhajal z osemnajstimi leti ven v beli svet, takrat še ni bilo izključeno, da bi se ne zaljubila zlatolasa tujka zunaj kje v neznani daljni tujini vanj.  Ali pa bi se mu primerilo kaj drugega čudovitega in samo v sanjah pričakovanega.  To se pravi: človek niti v sanjah ne pričakuje, ali krasno je, da vendar lahko sanja o tem.  Stopa po cesti, po sredi duhtečega gozda.  Kdo pravi, da je čevljarski pomagač?  Kaj bi torej bil?  Recimo general, slaven vojskovodja.  Vsa obleka se mu sveti zlata; ostroge zvene na nogah, časih udari sablja ob nje: del si je bil kljuko svoje palice v levi žep.  Zadaj korakajo polki v dolgih vrstah, da se trese zemlja.  A še bolj se trese pod njegovimi koraki.  Prsi so mu napete in glavo ima nagnjeno ošabno nazaj.  Čuj!  Za brdom je nekaj zagrmelo.  Sovražnik!  Vojskovodja Štefan zgrabi z desnico sabljo, jo potegne skozi palec in kazalec leve roke in jo dvigne visoko nad glavo.  Čete obstoje kakor pribite.  On pa se obrne in pogleda čez nje, da se zganejo pod njegovim ostrim pogledom ...  Na to zavihti zopet sabljo nad seboj, krikne med trume silno besedo in divja pred njimi po lahko se vzpenjajoči poti navzgor, da vidi z vrha, kam naj se navale.  Evo, in zdaj je gori ...  Toda tik pod njim leži zelena tiha dolina, vsa posejana z belimi mirnimi vasicami in na prvem zvoniku bere že lahko, koliko je ura.  Uh, zopet ljudje, zopet hiše! ...  Štefan Zaplotnik se je spomnil vsega tega, vseh teh sladkih ur po belih samotnih cestah in čudil se je, da se jih ne spominja večkrat.  Pa zdaj pojdi in sanjari, če moreš tako!  Tudi zdaj koraka rad še sam po tihi cesti, stokrat rajši nego v vsakdanji družbi.  In lepe, prijetne misli ga spremljajo, da se tudi zdaj zdrzne, ko pride zopet med ljudi; ali kaj bi si rekel, če bi zdaj potegnil prekljo iz plota, jo potisnil za pas in mislil, da je general?  Še premišljuje lahko prijetne stvari, ali kako bi pozabil, da je Štefan Zaplotnik in da ne bo nikdar nič drugega?  A zakaj bi tudi pozabljal!  Saj tu je njegova moč.  Štefan Zaplotnik in nič več in nič manj!  Kaj bi njemu bogastvo!  Dovolj ima, kolikor je in še od tega daja.  Kaj njemu čast!  Da je hotel, davno že bi bil župan in tudi deželno poslanstvo so mu ponujali!  Toda Štefan Zaplotnik vsega tega ni hotel za nič.  Dva, tri dni te veseli, potem si zopet kakor prej.  In ker veš to že naprej, se ne pehaš, da nisi drugim na poti, ki iščejo svoje sreče zunaj po cestah.  Tako živiš pravzaprav vsak dan posebej in vsakega zase.  Nazaj ne gledaš, naprej ne gledaš, in če se odpro proti tvoji volji duri za teboj ali pred teboj, se ti zgodi le redko, da se nasloniš za hip čez plot in se zagledaš ven v dni, ki so bili ali pa, ki bodo.  Zato torej se je vsakokrat razpočilo nekje gori nad Štefanom Zaplotnikom, ko se je bilo za hip stemnilo v njegovem srcu, in je zažarelo in se je zasmejalo; in zato se je tako hitro in lepo zopet umirila njegova duša.  Županova hiša v Strnišču je bila zidana v strmini tik ob poti, tako da je moral iti po majhnem klancu navzdol, kdor je hotel v izbo, v nadstropje pa se je stopilo kar s ceste; in sicer najprej v vežo in iz te naravnost v pevsko sobo.  Župan je bil podedoval po stricu v mestu velik star harmonij in je zdaj rad dovolil učitelju, da je poučeval fante in dekleta na njem.  Jesenko je vedel, da je treba pričeti z nekoliko politike.  Lotil se je zato kmalu latinske maše za prihodnje božične praznike; pri tem je skušal razložiti pevcem vsaj glavne pojme o notah in pavzah.  Ali kako četrt ure je porabil na večer tudi za posvetne pesmi.  No, veliko truda je bilo treba spočetka.  In morda bi bil Jesenko le opešal, da ni stal tam Štefan Zaplotnik in pomagal z vsemi svojimi močmi, da bi spravili v pravi tir vse te na vse strani, pod cesto in nad cesto okorno se opotekajoče, zaman trdnih tal iščoče, same nad seboj obupajoče glasove.  In glej, polagoma se je res posrečilo.  Kakor pastir sredi črede je bil kmalu Štefanov bas, in kakor bič je švigal njegov pogled na levo in desno.  Vsi: „Kyrie“, — eden, dva, tri — „kyrie“ eden, dva, tri „kyrie“ — — Tu je imel zdaj zapeti najprej samo tenor; Štefan je pogledal tja in dal znamenje.  In Jesenko je sedel zdaj lahko mirno pri harmoniju in samo spremljal.  Le časih, na težjih mestih je Štefan pogrešil in potem je popravil učitelj, ne da je kdo zapazil.  Štefan pa je vedel, kdo je bil kriv, da se je ustavilo, in se je pripravil doma za prihodnjič še bolj skrbno.  Ko je omenil Jesenko nekoč, da si ustanovijo v dveh letih lahko celo tamburaški zbor, če pojde vse tako lepo dalje, si je kupil Štefan nemudoma bisernico in je hodil odslej tri mesece vsak dan pol ure k učitelju, da mu je kazal.  Zdaj je bilo lahko premagati doma vse težkoče in pevci so po pravici strmeli, kako da poje Zaplotnik kar z not.  Ne le svojega, tudi po več glasov je znal, tako da je šla maša že pričetkom adventa gladko in popolnoma ubrano.  Velika je bila torej radovednost vse strniške fare in še sosednih vasi, kako bo nocoj pri maši, ko je prišla slednjič sveta božična noč.  Štirideset let sta opravljala stari organist Luka in njegov brat Peter sama latinsko petje pri slovesnih in mrtvaških mašah.  Nekoč sta pela pač lepo; posebno Peter je imel baje sladak in prijeten glas.  Ali kje so časi!  Zdaj so nadušljive celo nekdaj lepo zveneče orgije, in še pri velikih mašah, ko se pred oltarjem v stoterih lučih vse sveti zlata in srebra, noče biti pravega veselja in prave slovesnosti v cerkev.  Kako bo danes?  Pevci sami so bili nocoj radostno razburjeni in s ponosnimi glavami, a vendar z nekoliko sramežljivim nasmehom so stopali iz lope po stopnicah na kor.  Dekleta pa so prišla vsa šumeča in prijetno dehteča — po svetli, beli noči tam zunaj in po svežem, skrbno izlikanem perilu.  In lahke kakor srnce so stekle po strmih stopnicah navzgor.  Pri orgijah je že čakal Jesenko.  Poleg njega je stal ves sključen in morda tudi ves žalosten stari organist, — po tolikih letih prvikrat, da le posluša.  Zdaj se je sklonil šepetaje k učitelju in mu pokazal eno izmed sprednjih tipk.  Jesenko se je nasmehnil in prikimal.  Potem se je moral premisliti, kajti vstal je in potisnil Luko na sedež.  Vedno novi ljudje so prihajali.  Tudi še kak pevec se je prikazal vsak hip znova skozi zagrajo okrog orgelj.  In stiskali so si roke s svetlimi prazničnimi obrazi in voščili: „ Vesele in srečne božične praznike!“ najprej učitelju in potem po vrsti drug drugemu.  Jesenku je bilo dobro in bolj in bolj svečano pri srcu.