Okno se je odpiralo proti poldnevu, ali zdaj je bil večer.  Bele gardine so se zibale kakor tenčica svečenic, ki gredo po melodiji; čez vrtove se je nosil veter, vroč in dišeč po cvetju in po vodi.  Kakor brušen ščit iz kaljenega jekla je temnelo nebo; od zapada so štrleli večerni oblaki, mirni in podolgasti, kakor žareče ostrine.  Spodaj na cesti je hodilo dvoje ženskih: mladi šivilji iz podstrešja tiste hiše.  Doktor Čander ju je slišal prihajati in odhajati po naraščanju in pojemanju otožne pesmi, ki sta jo peli polglasno, v zamišljenosti, zlatolasa Liza s svetlim, drobnim glaskom, bruneta Nela s temnim altom, ki je lil polno in sladko, kakor zrela strd iz okovanih rogov.  Pesem je bila o ljubezni, in ko se je glasila v sobo, je razsipala polno davnih, mladih hrepenenj; prostor med rjavkastimi tapetami se je polnil z mlačnim, mehkim valovjem, tisto valovje pa se je laskavo ovijalo duše in misli, da so objemale druga drugo in so bile bele in tople kakor device, ki so si ob bistri reki odpele oblačila ter se spuščajo v kopel v omračenem tolmunu.  Doktor Čander je sedel v fotelju, noge navzkriž, roke prekrižane na prsih; prijetna trudnost mu je držala ude kakor v čudesni mreži, srce je utripalo in je bilo hvaležno.  Za njim, pri zrcalu, ki je segalo od vrha do tal, je šumela ženska obleka; z nečim temnim in mehkim se je razgovarjal glavnik.  Mogočna je bila izkušnjava, da bi se okrenil in opijanil ustnice, nasitil oči do poslednjega; zakaj — „minuto še, dve minuti ali nemara tri, pa se zapro vrata, drobni, brzi koraki zamro na stopnicah, in nje ne bo več: danes je bilo prvič in zadnjič, nič več se ne bova ljubila, ko pride jutrišnji dan ...“  Ali doktor je v takšnih trenotjih, ki niso bila redki prazniki v njegovem življenju, brez izjeme občutil čudno, zelo nenavadno in prejkone perverzno izkušnjavo: napenjati žejo in željo do viška, toda ne dvigniti čase do ust; hoteti in hrepeneti, preživeti in užiti v razpaljenih slikah domišljije tisočkratno resničnost, naposled pa — odreči si, vstati in zapeti snažno, skrbno zlikano suknjo, z obrazom modrijana, ki je spojil ceno zveličanja z bohoto greha, venec askeze s peklensko pogubnostjo naslad.  Ni se ozrl.  A dvignil je desnico do las, in glejte, nepopisno se je ustrašil: nikoli prej se mu niso zdeli koti na čelu tako globoko zarezani kakor ta večer.  Pobrskal je s prsti po laseh, kakor da bi mogel otipati, če se že šopiri sivina med skrbno, velemodno pričesko, napol črno od esenc in dišečih mazil.  „Starost, starost!“ je pokimal nemo sam sebi. „Post iucundam iuventutem ...“  S polagno, leno in do pičice premišljeno kretnjo, ki je predstavljala v sebi vzor elegantnosti človeškega gibanja, je vzel z usnjatega področnika še levico ter je potegnil v lepem, njemu samemu prijetnem loku z dlanjo preko lica in po gladki, obriti bradi.  In zopet se je zgrozil doktor Čander, kakor mrzle mravlje se mu je usulo po hrbtu in po rokah, in glava je namah zabrenčala od misli na smrt.  „Obril se nisem davi ...  Vedi Bog, zakaj se nisem?  Vedi vrag, kako sem mogel pozabiti ...  Ah, stari prihajamo, prezgodaj smo oslabeli; mladi starci se poslavljamo od življenja, in krive so naše nikdar brzdane strasti ...  Krivo je to prokleto moderno materialistično umevanje življenja: glej hudiča,“ je godrnjal v svojih mislih, „glej satana, da je že tako daleč z menoj!  Guba pri gubici, brazda pri brazdi; koljejo se in sekajo, obraz je že razoran kakor Karadag in Libanonsko pogorje ...“ V duhu je pogledal svoje obličje pred lastnimi očmi kakor lice tujega človeka, raztrgano, razbito, prepleteno z bridko pisavo ostarelosti, in takšna so bila njegova čuvstva v tem trenotku, da si je verjel in ni pomislil, da pretirava. „Stari prihajamo; koža je kakor usnje, možgani so kakor mrtev loj: ni ene sveže, pametne misli!  Tako se maščuje posamezniku, da se je naša gnila in bedasta družba do golega slekla idealizma; idealizem pa je krščanskemu človeku kakor srajca, — in majčkeno čiste lepote, to je boljše od figovega peresa ...  Grešili smo, o Čander, in zdaj nas grizejo naši grehi; bodočnost je kakor polna postelja stenic.  Vidiš, nepridiprav, in vsa ta kazen je takorekoč samo zaraditega in zategadelj: kdaj si, mrha, naslajal svoje ničemurno srce ob idealih?“  Roke so se sklenile, glava je omahnila na prsi kakor debel, neroden cvet, ki se je zaprl in je ovenil.  „Post molestam senectutem — nos habebit humus!  Še malo let, jedva par dihov življenja, — in potem revolver,— prsk! možgani na štiri vetrove, — et nous aurons vecu ...“ je mislil doktor, premikaje ustnice, kakor da govori, in predstavljajoč si v duhu, kako bi zvenele francoske besede.  Takšna je bila njegova volja, ko je stala Gilda pred ogledalom, ki je iz somraka odsevalo njeno lepo lice z južnimi, pravilnimi črtami.  Čutila se je užaljeno, ker se ni menil zanjo in ni govoril.  Še od prej ji je viselo na licih dvoje debelih solz.  Pozno je prihajalo, pred oknom je bilo vse bolj rdeče, vedno glasneje in češče so se oglašale pesmi in smeh; barve in obrisi so se topili v večeru, tako da Gilda že ni več dobro videla svojih ustnic.  Ali vedela je, da se nabirajo v žaloben, temen lok in da so pripravljene vzdrgetati čez minuto v jeznem, krčevitem ihtenju, ki požene vso kri v obličje in zvije vse telo.  Zavezavala je rdečo petljo pod strmim, zlikanim ovratnikom; drobni prsti, ne čisto gladki in mehki, kakor so prsti imenitnih, brezdelnih gospa, so ji trepetali, odrekali in neštetokrat ponavljali delo.  „Lepo je bilo in sladko,“ je mislila najpoprej; misel se je razlila po životu kakor žlahtno vino, in Gilda bi bila skorajda še ostala. „Toda moje sanje so bile lepše in omamnejše; tam je bil fant ves mlad in bel in vroč ...  Vse stvari so najlepše, preden se zgode in uresničijo ...“  „Ali Gilda zares že odhaja?“  Pred oknom, zdaj, ko so nedaleč prižigali svetiljke, je sedel doktor kakor temna silueta, roke sklenjene za tilnikom; njegov glas je bil starikav, zaspan in skaljen od pritvorjene mehkobe.  „Da ...“ je dejalo dekle s hipno tesnobo. „Toda, če hočeš, ostanem!?“  Poslednji zlog se je pogreznil v rahel, nežen molk, ki je drhtel od neme želje in je prosil v svoji tihoti.  „Ne, hvala ...“ Doktor Čander je zazehal z veliko brezobzirnostjo. „Četrt ure še, potem odidem tudi jaz, po opravilih: vzborovanje ali nekaj takšnega.  Zelo lepo je bilo, da je Gilda prišla k svojemu mucku,“ je dodal čez čas, zakaj zdelo se mu je, da ni dovolj prijazen; toda njegov glas je donel napeto in topo in je bil ves ravnodušen.  Gilda je molčala; preslišala je njegove besede, kajti v tem hipu jo je bila do dna duše ovladala misel, da je s tem človekom, ki ga ljubi in vendar sluti, da je tuja njegovemu srcu, pravkar preživela uro, ki je ni še nikdar prej in je nikoli več ne bo prvikrat, uro, ki je ni mogoče izbrisati iz življenja.  „Kako se je zgodilo?  In zakaj, zakaj, o Bog? ...  Bilo je vroče, bilo je sladko: pijača, ki s trenotnim valom zagrne glavo v pijanost!  Ali nato je bilo pri kraju, in takrat se ji je pokazal tuj ...  Čemu je že prišla k njemu? — Ah, da, prosil jo je; z lepimi besedami, s trdimi očmi: usta so prosila, pogled je ukazoval.  On ima nekaj v očeh, nekaj čudnega, mogočnega; kruta črta leži nad njimi in pod njimi, krutost in moč je okoli ust, a pogled je kakor roka z mlačnimi prsti, in kjer se dotakne človeka, je gol in si ne ve pomoči.  Morala je priti, ko so zahtevale te oči; sicer bi jo bile žgale vse dni, v vseh mislih in v slehernem snu ...  Ko pa je bila tu, v njegovih objemih, njegove poljube na licih, na vratu, na prsih, ki so dihale pod redko letno bluzo, ni vedela in skorajda še zdaj ne ve, kaj se je zgodilo ...  Bilo je toplo in silno kakor temno grško vino s težkimi, tujimi dišavami; okusila je kelih in še bolj jo je zažejalo po napoju, spoznala je vir in kakor skozi jutranjo meglo se ji dozdeva, da bo vrela kri po tem spominu vse žive dni ...“  Bila je skoraj že gotova.  Ozrla se je proti oknu; doktor je sedel kot kip, in smotka, ki jo je pušil, mu je zavijala obrise lica v rdečkast sijaj.  „Ne ogovori me, ne da mi besede, ki bi segla milo in mehko v srce,“ si je dejala Gilda z bolestjo. „Ne mara me več poleg sebe: nasitil se je, in zdaj me pošilja domov ...  Odslavlja me kakor brez slovesa, in jaz ga ljubim!  Bog, kako je duša žejna njegovih poljubov ...  Zemlja leži razpokana in žareča od solnčne pripeke; oblak nosi roso v nedriju in se ne približa!  Česa mu nisem dala, kar more živ človek žrtvovati?  Ostaja življenje; z roko naj bi trenil, pa pristopim in ga položim v dar ...  Zakaj to, kar je v meni, se širi in razpenja tako brezmejno, brez vztoka in zapada, brez dna ...“  Takrat se je oglasila v njenih prsih misel, vsa ostudna, vsa mrzla; poljasna zavest, da je med vzhičenjem ljubezni storila nekaj, česar ne bi bila nikdar, z nobenim drugim.  Zagledala se je na ulici, kjer je mrgolelo moških brez števila; in s katerimkoli obrazom se je po sili zvezal spomin na pravkar prežito uro, — misel sama je bila tako blatna in nizka, da se je Gilda izpozabila ter je tukaj v zaprti sobi dvignila roke na obraz.  Okrog srca se je skrčil skrit obroč in je razlil nepoznano muko po vseh živcih in žilah; zazdelo se ji je, kakor da se je vžgal ogenj izpod prejetih poljubov: vsa polt jo je zapekla s plameni sramu.  Kajti namah se je odkrilo vprašanje:  „Ali ni vse, kar se je zgodilo nocoj, do pičice tisto, kar bi bilo s komerkoli iz vrveče ulice?  Jaz ga ljubim, toda on je prišel in me je vzel brez ljubezni, kakor tujec tujo stvar; zdaj je minilo, zdaj je vse končano, — in vendar je ostalo vse, zakaj, minuta je prišla, dogodek je bil, greh je storjen, in če bi prav ne bilo sodnika nad nami, — nihče ga ne izbriše v spominu.“  Oči so zaskelele, obraz se je oblil s solzami.  Doktor Čander, ki je sedel in čakal s srdito nestrpnostjo, zavedajoč se mučne neokusnosti položaja, obenem pa poln prizadevanja, da bi do zadnjega ohranil svojo trezno in premišljeno pozo, ki se mu je videla zanimiva, izvirna in primerna rečem, je začutil dvoje vročih rok, ki so se oklenile njegovega vratu.  Rosno, razpaljeno lice se je priželo k njegovemu in dvoje mladih, polnih ustnic, mokrih od kapelj, ki so se udirale odzgoraj.  Doktor se je zgrozil v svojem srcu: dasi je vse že kopnelo v mraku, vendar ga je obvladala kakor sredi poldneva njegova stara, od mladosti ukoreninjena mržnja do objokanih ženskih obrazov; poleg tega se je nepopisno ustrašil za svoj novi in precej dragoceni modni telovnik, — ki ga ni imel na sebi.  Z naglim gibom je vzel s posteljne omarice mehko ruto; preložil jo je iz desnice v levico, nato se je privzdignil v naslanjaču, snel Gildino desnico izza svoje glave, stisnil raskave prstke, ki so krčevito objeli njegove, in dvignil roko, z natančno in zelo laskavo zavestjo, da ravna po stari, dobri in že mnogokrat preizkušeni metodi.  Vstal je, njeno roko še vedno v svoji, priokrenil se na levo in prijel za hrbtom še levico.  Ko je nato dvignil desnico, njeno v svoji, še više in proti svoji levi rami, levico v levici z rahlim pritiskom na njenih prsih, mu je leglo vse njeno mlado telo počasi, s polagnim, božajočim dotikom mehkih oblik v naročje.  Gilda se je začutila na doktorjevih kolenih, in doktor, ki je sedel zdajci zopet v naslanjaču, ji je z rutico brisal obraz.  „Nič joka, punčka!“ je tolažil mehanično, z mirnim in pokroviteljskim glasom, srebajoč svojo blaziranost s posebno in maloznano naslado. „Hrabra bodi, Gilda: vidiš, to je takorekoč veliko, in je zopet prazen nič, življenje, z eno besedo!  Tiho, tiho, tiho ...  Čemu bi?  Ali ni bil lep nocojšnji večer?  Kaj?  Poslušaj!  To, vidiš, je umetnost življenja: uživati, veseliti se iz hipa v hip in pozabljati, danes ne misliti na včeraj, jutri ne na današnji dan ...  Nič sentimentalnosti, Gilda!  Od same sentimentalnosti je bridka časa naših dni,“ je dodal z globoko zavestjo, da govori izborne, modre in zelo nadčloveške besede.  „Ah!“ je srdito vzkliknila Gilda in se je šiloma vzpela v naročju. „Kaj mi pripoveduješ prazne reči!  To je dolgčas, ki si ga lahko mislim sama ...  Reci rajši: ali si me ljubil?  Ali me še ljubiš?“ Belina v njenih očeh se je zasvetila tesno pred njegovimi, čelo mu je oblila snažna, strastna sapa njenih ust.  „Lepa si, Gilda, in sladka!“ je dejal doktor Čander z očetovsko prijaznostjo in z usmevom visokomerne ljubeznivosti, ki ga je videl kakor pred seboj.  „Torej me ne ljubiš!“ je zaječalo dekle z ubitim glasom. „Nič ljubezni ...“ je ponovila in je vstala. „Pa to je bilo ...  In jaz sem mislila ...  Zato, ker si rekel ...“ V srcu se je pletlo nekaj, česar usta niso znala izreči.  Že se je obrnila, glavo sklonjeno, roke viseče ob životu.  „In jutri ... in potem?  Torej praviš, da je vse pri kraju?“ je vprašala nenadoma z bolestno odločnostjo.  „Vse!“ je padlo doktorju od ust, trdo kakor udarec kladiva; kajti zdelo se mu je umestno, da prikrajša „to staro in naveličano komedijo.“ „Če hodiš k ženski, vzemi bič s seboj!“ si je citiral z udobnostjo naobraženega in razvitega človeka. „Ako pa pride ona k tebi, ga prinese sama,“ je dopolnil in se je nehote nasmehnil. „Vse ...“ je ponovila Gilda v drhteči muki sramu, ki je zdaj prihajal z neskončnostjo svoje teže. „Vse!“ je pritrdil doktor Čander s cinično resnobo, „vse do pičice.  Da vam povem po pravici, gospodična Gilda, po božji in po človeški, — jaz ljubim v ženskah pravzaprav samo problem.  In ženske so izvečine le dotlej problemi, dokler jih nimaš, no, in ...  Zaradi tega, ljuba Gilda, ljubim vsako žensko samo enkrat, in ko sem jo ljubil, je nič več ne ljubim.  Vaš problem je zame popolnoma jasen in ne potrebuje več niti najmanjšega poizkusa ...  A propos: to pač veste, kaj se pravi problem?  Sicer bi vam drage volje raztolmačil ...“  Gilda je vrgla roke pred obraz, da so ploskoma udarile po čelu, ter se je okrenila proti vratom.  Tisti hip se je doktor Čander spomnil slučajne misli, ki ga je navdala ob njenem prihodu:  „Kako so Gildina krila navadna in skromna ...  Bluza iz židovske konfekcije, predpasnik za dve kroni!  In srajčka, — ah, mili Bog! čista je, ampak tako običajna, brez čipk, brez vsega, kakor nalašč za revno devico ...“  Čuvstvo, ki ga je poznal le v najredkejših trenotjih svojega življenja, se je razprostrlo po širokih prsih doktorja Čandra; zazdelo se mu je, da zahteva vsa estetika njegovega ravnanja takorekoč z neizprosno nujnostjo, da zaključi genljivo novelo današnjega dne z dejanskim dokazom velikodušja.  Stopil je za njo, roko v žepu svojih skrbno zlikanih hlač.  Gilda se je obrnila, kakor s poslednjo nado, in je iztegnila desnico naproti.  Ali hip nato je vzkriknila kakor pred gadom; nekaj je padlo na parket, z žvenkom zlatega novca, ter se je zatrkljalo pod omaro.  Doktor Čander je obstal v silni osuplosti.  Dekle je povesilo glavo še niže, zajokalo je s tistim drobnim, tihim, čisto tihim jokom, ki se jedva sliši in vendar trga mozeg in kosti, in je odšlo proti vratom, počasi, s trudnimi, nesrečnimi koraki, zadevaje se v mraku ob razpostavljeno pohištvo.  Album s fotografijami je ropotaje zdrknil z mizice na tla.  Tam, pri vratih, jo je zagrabilo kakor srd.  Glasno je zaprla za seboj, in doktorju se je zazdelo, da je pred pragom udarila z nogo.  Nato je prisluhnil in je začul, kako stopa po stopnicah, umerjeno in težko, ter plaka vedno huje in se ne more več premagovati: čimdalje krčeviteje, čimdalje glasneje ...  „Jezus, Marija, kako neokusno!“ je siknil doktor Čander, sam sredi sobe. „Brezobzirnost razjarjene modistke!  Kaj naj si mislijo ljudje?  Toliko geste za takšno lapalijo ...  Preteklo je nekaj minut, preden se je pomiril dodobrega.  Nato je začutil trudnost in izmučenost po vsem životu; v glavi je brnelo kakor slabo napeta struna, kolena so se upogibala, jedva da so stale noge.  „Divja mačka!“ se je spomnil z veliko zadovoljnostjo. „A mi prihajamo stari in onemogli, in nič več tako vrlo ne prenašamo sladkih križev in zapeljivih težav ...“  Stopil je k omari, da zaklene tablete, ki jih je jemal v krepčilo.  Prižgal je svečo na dragem svečniku; držala ga je gola bronasta plesalka z vitkimi, napetimi rimskimi udi.  „Kakor Gilda!“ se je nasmehnil tiho.  In ko je pogledal v razsvetljeno starinsko zrcalce na steni, se je začudil, kako globoko in temno se mu vdirajo oči.  Nato je segel po brušeni steklenici s konjakom fine importirane marke; mlada gospa, njegova prijateljica, mu ga je bila poslala pred štirinajstimi dnevi za god.  Nalil je kozarec, podržal ga je proti luči, v svečanem, lepem loku ga je nesel do ust in ga izpraznil z enim, dolgim, nasladnim požirkom.  Takrat so se mu razširile nosnice od močne, opojne vonjave, ki je bila neopažena napolnila vso sobo ter zadušila duh Gildine obleke in Gildinih las.  Ozrl se je na levo; bile so cvetlice, ki jih je prinesla Gilda: tuje, temnordeče, doktor Čander jim ni vedel imena.  Velik šopek jih je bilo, povezan z ozkim, modrim svilenim trakom.  „Kupila jih je, zakaj na vrtovih revščine ni takšnega cvetja,“ je šinilo doktorju po glavi. „In poceni jih ni dobila; stale so dve kroni ali več ...  To je skoraj že denar za novo bluzo; pri tem pa, — ali morda ravno zato, — ker se ji je užalilo, je vrgla dvajset kron po tleh kakor vinar.  Uboga je prišla, uboga je odhajala ...  Naposled bi jo bil moral poplačati na finejši, obzirnejši način; uboga Gilda!  Človek si ne bi mislil, da ima toliko lepote v krvi ...“  Zamišljenost se ga je lotila.  Upihnil je svečo, obstal je v temi, ki se je bila že zgostila, ter je nekaj trenotkov z zanimanjem tehtal ginjenost svojega srca.  Nato se je spomnil, da še ni večerjal; položil je prst na čelo, v temi je vzel klobuk in se je napravil po stopnicah.  Med prvim nadstropjem in med pritličjem je gorela plinova luč; tik pod njo sta se srečala z upokojenim profesorjem iz tretjega nadstropja.  Gospod Kajdiž je odkril podolgasto, plešasto glavo z ogromnim čelom, zagodrnjal je nekaj o dobrem večeru in o lepem izprehodu ter je spustil preko vse postave doktorja Čandra začuden, skorajda ogorčen pogled, ki ga Čander ni opazil.  Med vežnimi vrati je stala kuharica hišne gospodinje ter je kramljala z golobradim fantom v delavski obleki; doktor je šel mimo njiju in je čul izza hrbta, da se natihem smejeta.  „Gotovo sta slišala Gildo,“ je dejal z nejevoljo sam pri sebi. „Ampak, — koliko je pravzaprav ura?  Ali je družba že zbrana, ali še ni?  Ali prihajam rano, ali mudim?“  Ko pa je segel po uro, je zatipal golo srajco; pogledal je po sebi in je zardel kakor otrok, videč, da je prišel na ulico brez suknje in telovnika, da, celo brez ovratnika in brez kravate. „Satan in babnice!“ je zaklel med zobmi ter je krenil okrog vile, čez vrt in skozi zadnja vrata v hišo nazaj.  Jedva pa je stal zopet med svojimi stenami, že je začutil z obžalovanjem, da pravzaprav nima nikakega gladu.  „In da bi hodil samo na razgovor, za to sem prelen nocoj!“ je dejal sam pri sebi: „Kaj hočemo?“  Gildine cvetlice so dehtele čimdalje močneje, kakor da bi se vonjava v težkih meglah razgrinjala po zraku.  Doktor je poiskal v temi čebulasto vazo iz mavrskega stekla, postavil je cvetlice vanjo in jih je nesel na mizico pred odprtim oknom; nato je šel po konjak, in ko je bilo vse pripravljeno, je primaknil naslanjač.  Spustil se je vanj, z vso udobnostjo, noge iztegnjene, roke povešene, tlečo trabuko med kazalcem in med sredincem desnice; pričel je piti in premišljevati.  Zunaj je temnela velikomestna noč; redke zvezde so napol ugasovale od pisanih ognjev nižave.  Luči, jasnobele, krvavkaste, žarkordeče in modre, so svetile v ravnih in zavitih vrstah, kakor so se vlekla pročelja hiš; vse življenje mesta se je zdelo osredotočeno v njih žarkih, zakaj poslopja sama s svojimi neštetimi nadstropji, z dimniki, podmoli in stolpiči so ležala kakor temna, prihuljena masa.  Raznotere posamezne vrste večernega šuma so se strinjale na daleč v en glas, zdaj razburjen in nervozen, zdaj bolesten, zdaj vesel, zdaj topel in udoben, kakor mrmranje ogromne, čudoviščne zveri, ki se izteza v svojem ležišču in renči od zadovoljstva.  Tuintam se je iztrgal iz splošne reke glasov žvižg parnika v pristanu, ali pesem, ki se je dvignila iz krčme, ali prepir, ki se je vnel bliže spodaj pod vrtovi.  Šivilji iz podstrešja se nista več izprehajali; utihnil je bil sopran zlatolase Liže, Nela pa je menda sedela doma pri oknu in še ni bila prestala peti: sladki odmevi njene južne pesmi so se razsipali v zrak, listom vročih, temnih rož enaki, kadar jih roka igraje izsipa vetrovom.  Doktorja Čandra je na vsem lepem objela melanholija.  Bilo mu je, kakor da bi bil izgubil dušo v tisti Nelini pesmi, in prišel je hip, ko se je zalotil, da dela nepopisno sentimentalen obraz.  Potem se je spomnil, da je pevka lepo dekle; Gildine rasti je, njeni lasje imajo podobno barvo, samo da so bogatejši; kakor dva široka oblaka se kopičijo nad nizkim čelom.  Ali dočim je Gilda vitka, je Nela še vitkejša, skorajda šibka, in bleda; bolna je, od sedenja in od dela po noči.  Nje lica nimajo rdečice in čudne čare skriva tista njena rahlobronasta polt.  „Saj se ji pozna že po glasu, da je lepa!“ je dejal zase; pokimal je z glavo in si je natočil pač že sedmikrat. „Kdor je dober poznavalec ženskih, razloča lepoto po glasu, ne da bi videl obraz.  To so takšni čudni, svoji drhtljaji; ne vem pravzaprav, če imajo vsi ušesa zanje ...  Ali rekel bi, nemara prihaja to razlikovanje od vznemirjenega spola: le male en rut!  Ampak, Nela je sladka; prelest bi je bila takole ...“  Čudno je zamahnil z roko; v hipni strasti je stisnil pest in zaškripal z zobmi.  Vele mišice njegovih udov so se napele in zopet vdale.  Nehote je segel po kozarcu.  „In Malvin konjak ni slab ...  Pri moji duši, brez njenih žganic bi jo bil pozabil že pred letom dni!“  Ta misel je odprla naslednjim drugo smer.  „Koliko jih je že, odkar se bavim s tem amaterstvom?  Dvesto, tristo, štiristo, petsto? ...  Bogme, ni jih mnogo manj.  Če človek premisli grehe takšnega Donjuana ...  Prijetna podlost; ampak na koncu koncev prihaja po malem dolgočasna.  In zakaj vse to, čemu ta neprestani abotni da capo al fine?  Na zunaj se vidi kakor postoterjenost življenja; pravzaprav pa, ko človek poizkusi in poizkuša leto dni, dve leti, pet let in dalje, kakor jaz, — o Bog, potem je sama enoternost, sama siva in moreča, z vso nezmiselnostjo pretiravanega športa ...  Čander moj dragi, poglej vase, priznaj si po pravici: ali ne tiči nekje na dnu, čisto spodaj nekje v globini vseh globin, košček navadne laži?  Tiči?  Kaj ne da!  Pa če ni ta mali košček navsezadnje velika laž, ogromna prevara, vse tvoje življenje prepregajoča?  Prvič je poza; in drugič, prijatelj, je tudi patos, tisti votli, zoprni patos, ki bobni nad gnusom in nad ostanki davnih ran ...  Ampak naposled!“ je stresel z glavo, „kaj bi bilo!  Konjak je menda nalašč za falote v trenotkih omahljivosti, da se ne izneverijo zlemu in da jih v pravi uri pobere hudič, — oziroma, da bi jih, če bi bil! ...  Čudna reč,“ je dodal, zdaj že v polglasnem razgovoru s samim seboj, „kadar pretipavam svojo dušo, hahaha!“ se je zasmejal, „kadar pretipavam svojo deviško dušo,“ je ponovil z veliko zadovoljnostjo nad dobrim izrazom, „vselej se mi dozdeva, da sem naravnost nezaslišano naklonjen k veri v hudiča.  Tako mi duše, veroval bi vanj, s fanatizmom spoznavalca bi se ga prestrašil, sam iz sebe bi ga našel in bi si ga postavil v svarilo, — da niso ti prokleti ljudje že toliko “ gobezdali o njem: da ga niso razvpili s prižnice in da se ni reva degenerirana prikazoval starim devicam ob smrtni uri kanalje je kompromitiral hudiča, kakor je ljubezen kanalje kompromitirala Boga; jaz sem izgubil obadva, amen!“  Prej je bil veter odnehal, zdaj se je dvignil vnovič in močnejši.  Proga smrdljivega premogovega dima se je potegnila mimo okna, tako gosta, da so za minuto otemnele vse luči, kar jih je videl doktor po mestu.  Zoprni duh je segel tudi v sobo; doktor je zakašljal in je vstal, ves nejevoljen, da zaloputne okno.  Šipe so zacingljale, on pa je začutil, da ga noge skoraj več ne drže, glava pa da mu je težka, težja od svinca.  „Napil si se, šema!“ je zagodrnjal sam sebi, z usmevom tope naivnosti na obrazu. „Ali nemara sem pijan od Gildinih cvetlic?  Kako diše: mogočno, sladko in strupeno kakor maščevanje ...“ Nagnil je vazo k sebi: od vonjave cvetov, ki so mu zakrili obraz, je stalo dekle nenadoma zopet pred njim, a s tistimi solzami srda in bolečine v očeh, ki so drle tiho in nevzdržema, ko je odhajala iz njegove sobe.  „Revica Gilda!“ se je zamislil nad novim kozarcem, „več si od drugih, takšna si, da bi postal grešnik, sentimentalen in bi napisal zaljubljen sonet, ako ne bi bil slučajno doktor Čander.  V tebi je ogenj stotine in morda je tudi duša v tebi ...  Kako bi morala ljubiti, da sem jaz tisti, ki ti je usojen v krvi in v mislih od početka dni; kajti v tem je sodba, je fatum, ki ne pozna usmiljenja.  Ljudje smo kakor zvezde vsemirja; sleherna svojo pot, in včasi se križa dvoje poti.  Včasi se najdeta dve in pritegneta druga drugo, da ne moreta narazen, temveč da se vrtita skupaj skozi eone; včasi je strast silnejša: blisk in tresk, druga ob drugo, tako da se zdi vse pogubljeno in uničeno v plamenih; tepec sedi na zemlji in zija nakvišku ter misli, da gore svetovi in da zvezde umirajo.  Da!  Kakor se mi vidi, ne umre niti najmanjši atom; samo preraja se: iz dveh propalih zvezd se stvori eno ognjeno solnce, ako je sreča velika; ako je manjša, jih je sto in tisoč in več.  Vsakteri novih svetov gre svojo pot in sveti svoje življenje, in vendar je med njimi zakon, skupnost, privlačnost in harmonija; ne morejo se razdružiti, dokler ne pride nov sodnji dan.  Pravzaprav je vseeno, človek na zemlji ali zvezda vsemirja, samo da prokleti astronomi računajo zvezde višave, človeške neumnosti pa ne morejo izračunati; in prijetno bi bilo zvezdam, da ni astronomov.  Pa kaj!  Zvezde ne vedo, da jih norec umeva, ne vidijo ga; le on sedi na svoji zemeljski žogi in jih vidi in gleda ter piše njih pot na papir.  Tako je nemara tudi v človeškem življenju; proroki so le najmanj zabiti med zabitimi; tisti pa, ki mu je vsa skrivnost razprostrta, hodi slep z odprtimi očmi in strmi z velikim začudenjem otroka ...  Gospod doktor, vi se vdajate filozofiji; in če ne pride brž izpreobrnitev grešnikov, poginete s pečatom mistika na čelu!“ se je prekinil v hipni veselosti. „A tega je kriv vaš konjak, milostljiva, in tvoje cvetlice, o Gilda, in vsi tisti čudeži, ki si jih prinesla s seboj!“  „Da si tukaj, nemara bi te poljubil!“ je nadaljeval svoj samogovor po nedolgem molčanju. „Ampak vem, da te ne bi; zakaj ljubezen je meni le še eksperiment in rešitev problema, ta problem pa je rešen, kakor hitro se zgodi skrivnost; jaz ljubim enkrat, in katero sem enkrat ljubil, tiste ne ljubim nikdar več!“ je neštetokrat zopet ponovil svoje načelo. „Toda čudno je in, naravnost povedano, velika in neodpustljiva hudomušnost božja: kako malo razlike bi trebalo, uboga Gilda, pa bi se midva zaljubila, drug v drugega, ne le ti vame; zaljubila bi se in se ne bi pustila na veke.  Danes morda mislim, da si preprosta in nespametna: ker te ne ljubim; zakaj, umevanje deli edina ljubezen.  Pa če je ljubezen zato neumnost, kakor sem prej dejal o zvezdogledih?  Naj bo; in modrost je bližja nespameti kakor nauk filozofov, in je lepša od filozofije.  Gilda, ljudje smo kakor krogi na ribnjaku: so, ki se najdejo in strnejo, so, ki se skrivajo drug pred drugim, so, ki se zaslutijo med seboj, pa utonejo vsakteri zase, ker jim ni bila pisana združitev.  Stvarnik pa je otrok, ki sedi na bregu in meče kamenčke v svojo zabavo: moj kamen je pal prezgodaj, tvoj prekasno ...  Pa kaj, sentimentalnost!  Ljudje smo plazovi: tresk! v dolino, pa če je konec vsega!  Pij, gospod doktor; sicer boš mislil jutri zjutraj, da si se pomoralil in boš tarnal sam nad seboj ...“  To pot je nastavil steklenico; pijano in željno je razširil ustnice ter je pil, oblivaje se s tekočino, pil, da mu je tekel konjak po srajci in skozi njo do znojne polti; pil je in ni mogel nehati.  Nenadoma pa se je zavrtela soba in križ zaprtega okna in vse luči, ki so svetile zunaj na prihuljeni masi hiš; doktor Čander se je zvalil z naslanjača, brušena karafa se je s treskom razbila na tleh.  Bila je prazna.  Gildine cvetlice so dišale brez usmiljenja.  Zgoraj pa se je utrnil Nelin glas.  Prišel je mir; le prsi doktorja Čandra so se dvigale v težkem, šumnem sopenju, in zadovoljna zver tam zunaj se je v lučih in v ploskvah odurne teme oblivala z rekami nepokojnih množic ter je renčala svoj večni samogovor.  Osebni vlak nevažne stranske železnice je z obširnim žvižganjem in z raznovrstnim drugim ropotom obstal na majhni postaji, kakor da bi hotel nalašč opozarjati nase in na resnično dejstvo, da je v skromnem trgu dogodek, kar brez vznemirjanja minuto za minuto prenaša London ali Pariz.  Potniki, nervozni od tiste počasne, čimdalje bolj zavrte vožnje, s kakršno se napovedujejo postaje, so stali vsi pri oknih in so moleli pisano razstavo svojih glav na prosto.  Na takozvanem peronu se je steklo, karkoli je bilo živega na nogah: postajenačelnik z rdečo čepico, obraz brkat in s črtami neutajljivega veljaštva, uslužbenci v povaljanih oblekah, par težakov, debel človek z dolgim, zakrivljenim, nosom in z rjavim kovčegom v desnici, ki ga je naglo postavil v prvi izpraznjeni voz, da se še sam porine za njim, ter dvoje gospodičen, prva bledična, druga polnih, zagorelih lic, v smešnih, mestno prikrojenih oblekah.  Došlecev je bilo malo: kmetska mati s pisano turško ruto in s trebušatim belim jerbasom, nekaj možakov, ki so prihajali na zabavo — bila je nedelja —, troje pijanih fantov, ki so vriskali in kleli, dva trgovska potnika, debela in krivonosa kakor tisti, ki se je odpravljal, obilen vaški župnik in njegov dolgi, suhi kaplan.  Že se je zdelo, da ne izstopi nihče več; izprevodnik je hodil ob vlaku in je zapiral vrata, ob progi so se razlegali klici za odhod, ko se je prikazal na stopnicah edinega voza z drugim razredom dostojen človek preko štiridesetih let, ne velik, ne majhen, ne debel in ne mršav, zdravega obraza in razumnih oči, fin panama na glavi, lice obrobljeno z rahlo-sivkasto, lepo pristriženo ostro brado, ki je bila tako nevsiljiva in rodoljubna, da ni puščala niti majhnega dvoma o njegovi zaslužnosti in poštenosti.  Kdor je poznal Savla, ne bi bil sanjal, da vidi Pavla pred seboj; in da je stal pred kolodvorom znanec doktorja Čandra iz bivših dni, takrat ko je bil še mlajši in pregrešnejši in si je bril obraz po amerikanski šegi ter je zapeljaval ženske grešnega sveta, — moj Bog, tisti človek bi bil gledal neznanca in ne bi bil prišel, da mu ponudi roko v prijateljski pozdrav.  Kajti danes je hodil okrog z vsemi znaki modrega in izkušenega moža, in ni je bilo črte v vesoljni zunanjosti njegovi, ki bi bila le količkaj izdajala podrobnosti očividnih izkušenj.  Kratko, ves nastop doktorja Čandra je bil tako priporočajoč in v toliki meri priča neobičajne častivrednosti, da ga je pogledal trški policaj, ki je dremal izmed vrat čakalnice v popoldansko solnce, z viškom oboževanja ter se je nehote vzravnal in pritisnil desnico na vegasti senčnik svojega pokrivala.  Z zaupanjem se je približal tudi sluga edinega hotela, ki ga je premogel tisti kraj.  „Hotel «Pri modrem volu», gospod?!“ je izpregovoril z odličnim spoštovanjem in z najzapeljivejšim glasom, ki je kdaj preskočil njegove ustnice, ter je obenem že iztegnil roko po prtljagi.  „Dobro, prijatelj, dobro, dobro!“ se je nasmehnil doktor Čander z veliko ljudomilostjo. „Ali je daleč do tistega hotela? — Deset minut?!  Tetete! ...  Jaz pa sem menil, da leži trg takoj pri postaji,“ je dodal, z očmi človeka, ki se čudi po vsej mogoči pravici. „Ah, voz imate?  Lepo, prekrasno; peljite me torej k «Modremu volu», dragi moj ...“  Par trenotkov kasneje se je premaknila starinska, žolto pobarvana barka na štirih vegastih, glasno zabavljajočih kolesih, zaprežena s konjem ali bolje rečeno s kobilo, ki je kazala vse mogoče barve, povrhu pa še nadmerno obilnost, kakršno je Bog dodelil sicer samo nekaterim krčmaricam in vaškim županjam.  Na kozlu sta sedela sluga in voznik, zabuhel fant z veselim žganjarskim obrazom, ki je z vsemi svojimi potezami oznanjal imenitno čast, da pelje gospoda, spodobnega in bržčas velikega gospoda, nenavadno prikazen, poslano temu zapuščenemu kraju če že ne iz daljne Amerike, pa vsaj iz Trsta ali iz bele Ljubljane.  Doktor Čander se ni malo zavedal svoje vloge; vsa njegova solidna zunanjost se je zbirala v gubah in gibih bizantinskega dostojanstva in vsa notranjost je bila polna raznovrstne prijetne zavesti.  Cesta je ležala pokrita z globokim, mehkim prahom ter je bruhala izpod koles oblake, ki so mestoma zakrivali voz in vprego in popotnika, oblake prahu, ki so bili že davno odeli vse travnike daleč naokoli v svojo nečisto, zoprno belino.  In strašna vročina je pritiskala na vso rast in na vse življenje; znoj je stal v ogromnih kapljah na obrazu, kakor potoki se je udiralo s čela; pod temenom se je vrtelo v težkem, blaznem, počasnem in vendar neprestanem obratu, kakor da se zdajpazdaj razpoči čepinja.  Strupena soparica je dihala nad vsemi predmeti in od sleherne stvari; le obrazi, kolikor jih je srečavalo voz nenavadnega prišleca, so bili veseli in pijani ter vsi pokriti z nekakšno drobno, vročo zlobo, kakor da so že od rojstva vdahnjeni s to soparico ali morda celo rojeni iz njenega morečega diha, z njo kot dušo v zabitih in zapitih možganih ter v prsih, kjer je pač malo najti idealov, mehkih in ubranih misli in sladkosentimentalnih hrepenenj.  Doktor Čander še ni bil našel hipa, da bi se razžalostil nad toliko odurnostjo kraja, ki mu je bil namenjen v bivališče: kakor vedoč, da mu bo ostajalo še vedno dovolj brezdelnega časa v opravljanje te reči in v dopolnjenje dolžnosti vsake človeške duše, ako je količkaj razvita in plemenita, čuteča in bogata estetskih razpoloženj, — kakor sluteč vse to izza pragov prihodnjosti, se je vdajal zgolj čudnemu, nenavadnemu in odločno bolnemu strmenju.  Kakor prijetna groza je prihajalo čezenj in kot bič uspavnosti, spleten iz tisočerih vzrokov, iz imenovanih in iz vzrokov brez imena; bolj od vsega pa ga je presenečal njegov lastni pogled, ki se je bil danes razdvojil: pol so ga obdržale oči, pol se ga je odcepilo in izločilo v obdajajoči svet, odkoder je motril samega sebe, doktorja Čandra kakor tujca, ki se vozi po žalostni okrajni cesti proti gričem, stoječim v smrekah in borovcih, v trg, neznan mu do tistega dne.  Vsako drugo uro bi se bil nemara prestrašil takšnega občutka, kakor se je spominjal, da so se ga zbali drugi ljudje; danes pa je z usmevom na ustnicah mislil na mladega ruskega revolucionarja, ki je bil nekoč, v Ženevi, njegov znanec in sostanovalec.  Tisti fant, begun, doma obsojen na smrt zaradi pol ducata političnih umorov, ki jih je bil izvršil v burnih časih vsesplošnega vrenja, človek torej, ki ni bil vajen tehtati duš in življenj s premislekom in preudarkom, se je neko noč obrnil na svoji postelji ter je zajokal z glasom, tako zverinsko divjim in neutešnim, da je Čander zakričal od strahu in planil pokoncu, prižigat luč. — „Kaj ti je, Fedja, za Krista milega?“ je vprašal z glasom, ki je trepetal kakor rutica v vetru. — „Ja, posmotrjel na sebja so storoni!“ se je glasil obupni odgovor.  „No, mi se dosihdob še nismo gledali od strani,“ je menil doktor Čander sam pri sebi, „ampak, če je vselej tako prijetno in v toliko izpodbudo, potem ne vem, čemu je tulil moj bedasti Fedja Trofimov ...“ Kajti on se je čutil naravnost očaranega od svoje slike: „Mož, ki bi delal čast tudi drugim, večjim narodom,“ se je spomnil častitljivega rekla, priljubljenega našim dičnim slovenskim kritikom, esejistom in časopiscem. „Samo nekaj mi ne gre iz glave,“ je nadaljeval svoje modrovanje, z jasno željo, da bi položil prst na umno in prijazno nagubančeno čelo. „Samo nekaj ne: kako je mogoče, da smo se namah tako izpremenili?  Čudež božji; ali ukana peklenščkova, bi rekel naš pokojni oče, ki je bil velik falot in je zvesto veroval v svete reči.  Kdaj smo se poboljšali, kdaj prekrstili?  Kaj se je zgodilo z nami?  Ali se je utrgal kos duše in je propadel brez sledu, ali se je pogreznil težak spomin, kakor se pogrezne kamen v čistem jezeru ter obleži na dnu kot slutnja, jedva verjetna mislim, komaj še vidna očem?  Saj so vendar živeli časi, mda, časi so živeli takorekoč, — ampak, pustimo tiste čase, zakaj davno je, odkar smo blagoslovili grobove, in zdaj smo drugi ljudje in nič več ne maramo spomina.  Časi so živeli, rekel bi, — ali, vraga, kaj nas brigajo tisti časi!  Kdo te je klical, mehkoba in sentimentalnost?  Ne moti nam vesele volje: satan, poberi se!  Tako, da ...  In potem so prišli drugi časi; požrli so prve kakor sedem suhih egiptovskih krav: časi pregrehe in razvratnosti, časi blaznega uživanja, ko je telo omagovalo, duša pa še ni bila sita hudobij ...  Kdo prešteje tiste grehe?  Kdo je zapisal ljubice, kdo nam povrne denar?  Kaj smo pravzaprav mislili one dni?  Bilo je kakor pijanost: neroda se naloka jeruzalemca in hodi po svetu kakor rjoveč lev, ki išče, kako bi ga polomil.  In ve, da ga lomi, in žal mu je včasih, in sram ga je v imenu estetike in morale in vsega skupaj, kolikor je tistih ongá, no ...  Zakaj ure prihajajo, trenotki, — o Gospod! — ko bi grešnik rajši, da se odpre zemlja in ga pogoltne, ali da pade strela z vedrega, tresk! na prokleto čepinjo, — in vendar ne more nehati: on ve, da vzame danes ali jutri vrag vso kramo in še njega povrhu, in vendar se zdi sam pred seboj kakor kozel na plazu, ki jezdi v dolino in sluti, da živ ne prijezdi, pa čuti, da se živ ne otme.  A kako pride kozel na plaz?  Trezen ne, s pametjo ne, nikdar po božji milosti, nikoli po dobroti človeški.  Zakaj, kozli poznajo svoja pota ...  Morda je bežal, bežal pred nečim, česar ni smel več gledati, ne več čutiti okoli sebe, ne več, nikdar več misliti, da je; tako je stekel: kamorkoli, in ko je zagrmelo okrog njega, je zapazil, da se je udrlo pod nogami. — Molči, sentimentalnost! — In zdaj — in tisto — in kar je bilo potem, vse je pri kraju, vse je ugasnilo in umrlo, vsega je konec in amen današnje dni; vrag si je premislil, ne mara več naše duše ...  Pa je ne imej, kopitež kozlobradi! ...  Moj Bog, moj Bog! kako se je zgodilo?“ je premišljal doktor Čander med dolgočasno vožnjo, toda vprašanjem ni bilo odgovora, duša ni dala klicem odjeka.  „Saj je vendar nerazumljivo: dolga doba je pretekla, preden so enakomerne kaplje poštenih ur izbrisale madež pokvarjenih let ...  In če se danes zamislimo, gospod doktor, prav tako je in nič drugače, kakor da smo preživeli dni pokore v snu.  Rekli bi, da sploh nismo živeli teh dni: zgodilo se je čez noč, prišlo je z jutrom, krepost se je prikazala kakor goba na gozdnem parobku!  Toda glejmo, — naša brada je zrasla, osivela je, postala je častitljiva; strigli smo si jo, pozna se ji, da nosi v svojem ščetinju blagodat latinske kulture ...  Život se je izbočil, pridobil je solidnosti; in dasi nismo trebušasti, vendar se nam napenja kakor potni list v nebeški raj, potrjen s pečatom spodobnosti in pravice; s prijazno milobo se je žalil pogled“, doktor Čander je držal zrcalce v roki, „da, se je žalil pogled, kakor z oljem modrosti, — in naš smehljaj je postal, ah, tako sladak in o, bi rekel, tako rodoljuben!  Kdaj se je vršila izprememba, če ne v dobi let?“  „Poboljšali smo se, slekli smo grdo suknjo starega človeka, pomladili smo se v Gospodu, prerodih smo se v milosti in v dobroti.  Spoznali smo lastne grehe, navadili smo se odpuščati tuje; v srcu nam domuje prizanesljivost in blagohotno umevanje zmot.  Nič več ne želimo svojega bližnjega žene, marveč zadovoljni smo in zahvaljujemo Previdnost, da drugi ne morejo želeti naše, ki nam je tvoje usmiljenje in naprtilo, o Gospod!  In brez pohujšljivih misli srečavamo device; mi nismo več kakor tisti cestninar, doktor Čander, ki je živel pač skorajda že pred tisoč leti in je menil v svojem ničemurnem srcu, da sta nebo in zemlja postelja njegove slave ...“  „Utrdili smo si priporočljive nazore, poglobili um, spoznali ničevost posvetnih reči; povzdignili smo se nad človeka, zakaj, človek je takorekoč uš, ali kakor pravi Zaratustra, nekaj, kar treba premagati: posmeh ali sram, ki boli.  Mi pa smo kakor znanitelj bliska in težka kaplja iz temnega oblaka: in temu blisku je nadčlovek ime.  Tako je dejal Zaratustra ...“  „Samo kdaj, o kdaj se je zgodilo?  To ni čudež, da se gledamo od strani: sebe, misleč, da vidimo tujega človeka, ki ga občudujemo in odobravamo; ampak to je čudo in čarovnija, da je čas izginil, da je ugasnil spomin.  Vemo: takšna bo resnica, da smo šli nekoč vase in smo se skesali v imenu dobrote in lepote in kar je še tistih onga, pa smo se odrekli napuhu in izkušnjavam; zaljubili smo se v solnce nesebičnosti, šli smo za njim.  Potili smo se po bolnišnicah, ob siromašnih posteljah smo stali, v gnezdih revščine, na moriščih gladu; zastonj smo razsipali blagoslov učenosti in smo si nabirali zaslug.  Skrbeli smo za prosveto, za napredek naroda našega, za svobodo in za slavo domovine; imeli smo poljudna predavanja o jetiki in o zobobolu, o varstvu otrok in o preobljudenju zemlje, bili smo član mnogih društev, dvakrat smo kandidirali v deželni, enkrat v državni zbor.  In če nismo bili izvoljeni in odposlani, ni naša krivda, temveč naša zasluga, zakaj nehvaležnost je plačilo tega sveta ...  Vendar pa je bilo bridkost in se ni prileglo doktorja Čandra rahločutnemu in v dnu svojega bistva mehkoblagemu srcu; sklenilo je ločitev, zaželelo je pokoja, dela z znojem in nevenljivimi, skritimi zaslugami, okolice preprostih, nepokvarjenih ljudi ...  Brali smo v časopisih, da je to kraj, ki potrebuje zdravnika in smo slišali ustno sporočilo, da leži daleč od kulture in od pokvarjenosti današnjega sveta, brez vojašnic in nadsodišča, brez gledišča s predstavami francoskih packarij, brez malopridnih žensk in brez političnih lumpov.  Zatorej smo si dejali, da se pojdemo semkaj odpočit in zaključit stare dni, in smo prišli, in glej, zdaj smo tukaj v tej čisti, deviški, trikrat nepokvarjeni naravi!“  Ta hip, ko se je vsa uganka razodela in razložila, je doktor Čander dvignil glavo in je videl, da drdra kočija mimo kamenoloma; pred kamenolomom se je cedila umazana vodica, na levi in na desni pa so temnele višave od temnega, jeznega igličevja.  Še malo, in pripeljali so se do nizke obcestne krčme, ki se je senčila pod vejami ogromnega kostanja; kmetje in delavci so stali ob surovih lesenih mizah pred hišo, steklenice in fraklje v rokah, ter so pili med pridušanjem, kričanjem in grohotom.  Dva poldorasla fanta, bledih in grobih lic, sta se objemala in sta pela s hripavim, opotekajočim se glasom:  „Oj, Micka, kaj tajiš,  da sama ti ležiš ...“  Krčmar je nosil umazan predpasnik; potrt je bil njegov obraz, ko je stopical okrog dekle; ta je hodila z velikim vedrom semintja in je oblivala pesek, ki je bil krvav kakor po kolini.  „Holá!“ je zaklical voznik. „Ali so se zopet!“  „Pa kako!“ je odkliknil oštir in je mučeniško dvignil oči, dočim je voznik nehote zaustavil konja. „Kaj takšnega!  O, živine, pijane!“  „Jezik za zobmi!“ se je postavil visok kmet, rdečenos in s širokimi brki. „Ti sam si jim ponujal; če so ga — ti si kriv!“  „Kaj so ga?  Koga so?  Kje imate ranjenca?“ je vzkliknil doktor, čuteč, da je prebledel, obenem pa hkratu zadovoljen s svojo sočutno, od nesreče bližnjega potrto dušo, in nezadovoljen s položajem, ki mu je veleval, da skoči z voza.  „Kaj pa briga tebe, ti —?!“ je zarobantil kmet. „Ali si od sodnije, ali si padar, kali?“ In s srdito, pijano kretnjo je pograbil zelenkasto steklenico.  „Jaz sem novi zdravnik iz trga!“ je suho odgovoril doktor in prezirno vzravnal svoj stas. „Kaj je torej z ranjencem?“  „Aaa!“ so dejali možaki ter pričeli snemati klobuke.  „Torej kaj je z ranjencem?“ je vprašal Čander glasneje.  Noga, v žoltem čevlju amerikanskega kroja, mu je nestrpno udarila po tleh.  „Kaj je z ranjencem?“ se je oglasil postaren delavec z globokim, raskavim basom. „I, kaj bo z ranjencem?  Naj ne zamerijo, gospod doktor“, — to besedo je izgovoril z živim zadovoljstvom človeka, ki ceni svojo naobrazbo, — „naj mi prav nič ne zamerijo: kaj, hudiča, hoče biti, kaj mislijo oni? s človekom, ki so mu prerezali vrat, tako da je iztekla vsa kri iz telesa?“ Pri teh besedah je razkrilil roke v pomembno gesto, ki jo je spremljal hipen, oduren smeh, njegov in vseh, ki so stali pred hišo.  „Čigav pa je bil?“ se je oglasil sluga, ki je leno sedel na svojem kozlu, prižigajoč ugaslo viržinko.  „Tomazljev iz Blagote!“ je žalostno viknila dekla; doktor je šele zdaj opazil, da ima oči vse rdeče in zabuhle in da joče s polglasnim jokom: nevzdržema so ji drle solze čez obraz.  „Torej pravite, da je mrtev?“ se je obrnil k delavcu, s tesnobo v srcu.  „Kako ne bi bil mrtev?  Saj ga je kakor pujska: omahnil je, opetekel se je parkrat — takole, vidite, — nato je padel, tresti se je začel, kri je vrela in vrela, — pa je bilo po njem.  Ničesar ni rekel, samo kričal je nekaj časa: «Aaa ...!» potem je grgral, nazadnje — je molčal!“ je končal delavec, ko je z zgovorno mimiko pokazal doktorju ves odurni prizor uboja.  Zdravniku se je zdajci odvalil kamen od srca; prijazno je pokimal in se je obrnil k vozu.  „Križajev ga je pa zaklal!“ je kriknila dekla s srditim glasom ter je obstala pred doktorjem, prazno vedro v roki; oči so se ji zasvetile. „Križajev iz trga!“  „Tiho bodi, punca!“ se je zarežal eden izmed tistih dveh fantov, ki sta pela. „Saj ni bil prvi, bi dejal!  In če boš pridna, dobiš mene namesto njega!“  „Gospod doktor!“ je zaklical krčmar, ko je Čander že sedel v voz. „Gospod doktor!  Ampak, naj verjamejo — jaz nisem kriv!  Jaz nisem podpihaval prepira, ni res, gospod doktor, — in da bi jih bil silil s pijačo, tudi ni res, veš ti, Žbontar, ki piješ za moj denar!“ Sklenil je roke, kakor da bi prosil; oči so mu bile polne slabe vesti in odkritosrčnega strahu.  „Gobec, molči!“ je zarezal brkati kmet. „Jaz pijem na svojo hišo, ki jo imam, in na grunt, ki mi ga je oče zapustil; a ti ga nimaš, ti si se priklatil, vedi, hudič, kje te je skotila mati ciganska!“  „Tisto pa —,“ je zaklical delavec, „če ga hočejo videti, gospod, — pravkar so ga odnesli!  Preden se pripeljejo v trg, ga dojdejo, če Janez le količkaj požene!“  Voz je zdrdral; voznik in sluga sta se polglasno menila.  „Križajev ga je!  Križajev iz trga!“ je vreščala dekla izpred krčme.  Doktor je bil vesel, „da nam ni treba uganjati komedij; kajti sam se je napil, sam se je tepel, in če je umiral brez naše pomoči, se je zgodilo po spodobnosti in po pravici ...“ Nato je začutil, kako neplemenita in malo požrtvovalna je njegova misel; za trenotek je osupnil.  „Ampak res je le!“ se je potolažil naposled. „Zakaj, vraga se ne tepemo mi, ki smo dostojni in takorekoč blagorodni ljudje?“  Izza griča se je dvignil stolp z bakreno, rdeče pobarvano streho.  Doktor Čander se je nagnil iz voza; in ko je spustil oči do ceste, je videl v prahu kri, mastne, široke kaplje, ki so temnele skorajda v umerjenih presledkih.  „Vidite!“ je kriknil voznik. „Tam ga neso!  Hej, vi!  Počakajte!  Zdravnik je tu!“ je zaklical za možmi, držeč roke pred usta.  „Novi gospod doktor!“ je ponovil sluga zmagoslavno. „Pravkar so ga pripeljali!“  Možje so obstali tik voza.  Štirje so ga nesli, sami pijani, na deski, morda na pokrovu s pivske mize, kakor zaklano žival.  Mrtvec je ležal z velimi udi, obraz krvav, vrat kakor prevezan s široko, temnordečo ruto, roke krvave in prašen; tudi kri na obrazu, na rokah in na obleki je bila pomešana s cestnim prahom ter je tvorila ostudno črnikasto skorjo; očividno so ga bili med potjo vrgli s pokrova.  Doktor je pristopil in pogledal.  Videč, da je Tomazljev z Blagote v resnici temeljito odrešen pozemeljskih muk, je zamahnil z roko.  „Kdaj je že po njem!“ je dejal suho. „Kar v mrtvašnico ga nesite; in obvestite orožnike in tako dalje, kakor veste, da je potrebno.“  „Seveda je mrtev!“ je prijazno potrdil obrit možak nizke rasti, z rdečo ruto v žepu in s kratko pipico med čeljustmi. „Skoraj celo uro je ležal; dejali so, da mu ni pomoči, pa smo ga pili še dva litra, za na pot ...“  Ko je doktor sedal v kočijo, so bile oči ubitega kakor naravnost obrnjene vanj: široke, steklene, z divjim in žalostnim izrazom groze.  In kakšen je bil obraz: zobje stisnjeni, ustnice krčevito razklenjene, kakor pri ženski, ki se je nekoč zastrupila in je ležala včasih doktorju Čandru na vesti in na spominu.  Ta hip se mu je zazdelo, da je mrtvec iztegnil ude in premaknil desno roko.  „Naprej, naprej!“ je nervozno podrezal voznika.  Bič je švrknil, kobila je stekla, hiše so se zvrstile mimo oči, in voz se je ustavil pred „Modrim volom“.  Hiša je bila dokaj starinska, z majhnimi okni in modro pobarvanim pročeljem, toda dvonadstropna, kakršne so hiše le malokaterih veljakov po krajih brez velike kulture in velikih bogatij, in s tem tako različna od drugih, da se je doktor nehote okrenil ter pokazal s prstom na drugo:  „Pa ta?  Čigava je?“  „Tista je občinska!“ se je oglasil hotelir, ki je brez sape pritekel naproti. „Občinska in moja sta najlepši v celem trgu; sodnija pa leži bolj zunaj, na onem koncu; ne vidi se odtod ...“  Doktorjev pogled se je dvignil do velike deske, ki je visela nad vhodom: tam je bila naslikana s kričečo ultramarinasto barvo velika žival, na glavi rogove, ki niso bili kozji niti goveji; toda ker pozabljeni Rafael ni opustil nekaterih drugih vidnih znamenj, se je naposled razodelo, da predstavlja „modrega vola“.  Hotelir je bil majhen in okrogel kakor žoga; ko je tekel z umerjenim zibanjem trebuščka pred nejevoljnim in upehanim Čandrom, je pograbila doktorja nespodobna želja, da bi ga poizkusil z nogo, če bi odskočil.  Črno čepico, ki jo je nosil po navadi, je držal zdaj v rokah, poln zavesti, da spremlja odličnega in nevsakdanjega gosta.  Mračilo se je; in v somraku, ki je ležal po obširni veži, zastavljeni z rjavimi mizami in klopmi, pripravljenimi za manj imenitne pivce, se je medlo svetlikala ogromna pleša na njegovi okroglasti glavi.  Stopnice so bile čudne in izhojene: kdove koliko nog je hodilo po njih, kdove koliko popotne revščine in koliko trškega dostojanstva!  Založene iz surovega, glasno odmevajočega kamena, s škripajočo leseno ograjo, so se vile gori v nadstropje, kjer so bile naoknice zaprte, okna pa bržčas še zunaj zasenčena z drevesi, tako da se je stiskala na mostovžu skoraj neprodirna tema.  Gospodar je prižgal svečo v čistem medenem svečniku, ki je služil po vsem videzu samo za najimenitnejše ljudi.  Nato sta se v naglici zmenila za majhno, še dovolj prijazno sobico s starinskim, temnorjavim pohištvom in z dvema belozavešenima oknoma, ki sta gledali na sredo trga, naravnost proti občinski hiši.  „Dolgo pač ne ostanem; en dan nemara, ali dva,“ je dejal doktor malomarno in je pomolil gospodarju izkaznico, ki mu jo je bil položil na mizo. „Saj pravijo, da imam prosto stanovanje v občinski hiši ...  Izvolite!“  „Doktor Čander ...  Gospod doktor Čander!“ je vzkliknil hotelir s presladkim glasom, ko je prebral. „Vi ste torej naš novi gospod zdravnik?  In vi ste nas počastili!  In to — in takšna reč!  Da, kako naj ...  Ne — ah, najrajši bi si želel, da postanem vaš prvi bolnik!“  „Da, jaz sem doktor Čander!“ je odgovoril gost z resnobnim zanosom, kakor da bi rekel: „Jaz sem tisti, ki ga iščete, vojščaki Poncija Pilata!“ S temi besedami se je vrgel v naslanjač, ki je z glasom ogorčenega ugovora zaječal pod njim.  „Bržčas ste trudni, gospod doktor? — Kaj?  Takšne reči da ste videli na poti v trg?  Moj Bog, moj Bog, jaz niti še nisem vedel!“ se je prestrašil gospodar, dasi je bil povedal novico o uboju že vsem gostom, kolikor jih je sedelo na „verandi“. — „In takoj da je bil mrtev?  Ah, križ božji, kaj pravite!  Da, da, pijanost, pijanost, ta zahteva žrtev v našem kraju: povem vam, gospod doktor, leto za letom redno po štiri ali pet ...“  „Poslušajte,“ ga je prekinil doktor z umorjenim glasom. „Stvar je ta in ta: ali bi lahko še danes govoril z županom?“  „Z županom!“ je vzkliknil lastnik „modrega vola“ ves osupel in prestrašen. „Z županom!“ je ponovil kakor zase. „Hm, z županom ...  Da, z županom ...  Ah, z županom, seveda, morate govoriti.  Pa zakaj vprašujete, če bi mogli?  To se razume da lahko, če le hočete: Saj zato je tu, zato je župan, da govori z ljudmi, kadarkoli kdo hoče,“ je dodal s prikrito zlobo v očeh, ki so se čudno svetile v medlem soju pravkar prižgane svetiljke. „Morda ga izvolite povabiti sem? — Ne?  No, seveda, to ne pojde; navsezadnje res ne bi prišel,“ je dodal s potuhnjenim usmevom. „Stanuje tamkajle!“ In sklonil se je skozi okno. „Zgoraj stanuje, spodaj ima trgovino; ampak slaba mu prede s trgovino v teh poslednjih časih, preveč se je urezal pri hmelju, ljudje pravijo, da bo vsak trenotek bogpomagaj!  Če morate ravno nocoj — hm, da, lahko bi stopili k njemu; doma ga pa ne najdete; to je kakor enkrat ena.  Veste, on je pri veselici; tam bi ga dobili,“ je zaključil s skrivnostnim v glasom, vprašujoč doktorja Čandra z očmi.  „Pri kakšni veselici?“  „Pri tisti pač, ki jo imajo,“ je odgovoril gospodar skoraj nestrpno. „Tam bi ga mogli dobiti: pri „zlati zvezdi“, čisto na koncu trga, tista gostilna na desni strani, ki ima takšen velik vrt, veste, in — no, saj najdete sami.  Sicer pa, oprostite mi, gospod doktor, neskromno in neumestno vprašanje — ne vem namreč, ali vam naj priporočam, da se napotite v tisti kraj — kakšnega mišljenja ste pravzaprav?“  „Vsakovrstnega in samsvojega,“ se je odrezal doktor z brezmejno resnicoljubnostjo. „Pa kako?  In čemu ...  Ali se pije tam za mišljenje?“ Dvignil je roke nad život, ki se mu je bil zazibal od neradovoljnega smeha.  „Tisto ne, nikakor ne mislim tistega, dragi gospod doktor,“ je dejal hotelir. „Ampak poglejte, — res, ne!  Kakšna izborna šala: ali se pije tam za mišljenje?  Tega ne, v dandanašnjih časih solidnega gmotnega in duševnega napredka je žalibog nemogoče piti za mišljenje — in morda vendarle: že marsikdo je zapil mišljenje, in več mišljenj, nego jih je imel!“ je dodal pomembno. „Toda, hotel sem reči, ako gospodu doktorju ni prijetno, zabavati se v družbi brezvercev in framasonov, ako se prištevate, gospod doktor, k tistim možem, ki v tej dobi opasnosti in vsakojakih pogubonosnih stremljenj pogumno dvigajo prapor našega dobrega in vernega ljudstva, — potem, o gospod doktor, ne hodite na tisti kraj!“  S patetsko gesto rotenja je iztegnil zalite roke, svetopisemski prorok z životkom imovitega rodoljuba in s čepico preprostega krčmarja, ki ni razodevala, da tli pod njeno zavaljano svilo iskra političnih mišljenj.  „Mož je gotovo poslanec ali bivši kandidat,“ je uganil doktor Čander v svojem srcu. „Toda poslanec ni: moral bi ga poznati.“  „Pa brez zamere, dragi gospod, povem vam po pravici in po resnici, ker ste od daleč in bržčas ne poznate naših razmer.  Seveda,“ je dodal s poudarkom, „vseeno pa ne bo, kako se odločite, na to stran ali na drugo, zdaj ko se naselite med nami.“  „Bodite pomirjeni, dragi gospod hotelir,“ ga je parodiral gost z zadovoljno pikrostjo. „Prav nič mi ni zoprna družba brezvercev in framasonov; zakaj, vsega smo vajeni v naši obrti, in vemo, da so na svetu še hujše reči, kakor če veren človek sedi, pije vino in posluša muziko, pa čuti peklensko izkušnjavo in očitne grešnike ob svoji strani!“  Gospodar je potrto zmajal z glavo in se je po kratkem opravičevanju odstranil, da naroči doktorju večerjo.  Ta je čutil, da ga trudnost zapušča; čileje so se napenjale mišice po udih, glava se mu je bila zjasnila in mračno nebo, ki se je razpenjalo nad rdečim obzorjem, je čimdalje prijazneje temnelo skozi bele zavese.  Prejšnja vročina je bila popolnoma pojenjala: svež in zdrav je segal veter v sobo, nasičen z vonjavo polj in smrekovih goščav.  Duh jedi se je približal doktorju s posebno mikavnostjo, kakor da se je šele ta hip zavedel nestrpnega gladu.  Zazdelo se mu je, da so zobje trdi in krepki, kot so bili v mladosti, in da se preraja od nasičenja, ki mu ga prinaša ta čudesni tek.  Vse misli, vsi dvomi, kar je bilo nadsnovnega v njem in med vesoljnim obzorjem življenja, se je pogreznilo in umaknilo prijetni, polni zavesti, da je v tem trenotku z vsemi utripi svoje krvi nemara prvikrat, odkar hodi po svetu, zgolj mirna, s seboj in z vsem ostalim zadovoljna žival.  Nalil si je vina in je z otroškim veseljem poslušal pesem drobnega curka, ki je od nagiba vitke steklenice polagoma tekel v kozarec.  Vino je bilo staro in močno; doktor je čutil, kako ga prešinja z gorkoto po vseh udih, do mezinca na iztegnjeni roki.  Nato je zapalil smotko; stopil je k oknu, napol omamljen od dišečega dima, kakor da puši prvikrat v življenju.  Zunaj še ni bilo čisto tema; predmeti so stali mehki in nežni v rahlem večernem mraku.  „Kaj se godi z menoj?  Ali je slutnja?  Nekaj se pripravlja v življenju,“ se je razgovarjal sam s seboj, ko se je sklanjal na prosto. „In prsi: kako so široke in žejne zraka!  In roke: objemale bi, objele bi svet od neba do neba!“ Začel je odpirati podprte naoknice; potem je zopet pogledal na trg.  Zagledal je nenavadno prikazen: troje ljudi je stopalo proti „modremu volu“, v cilindrih in črnih suknjah, dva tolsta in srednje velika, tretji nepopisno suh; tako suh je bil tretji mož, da mu je suknja komaj segala do polovice stegen, in tako staromoden je bil njegov cilinder, da se doktor Čander ni spominjal enakega, dasi je živel že precejšnjo vrsto let.  Prišli so do hiše, obstali so pred njo, a približali se niso; sklonili so glave na kup, da so se trčili s cilindri, in zdelo se je, da gre razgovor o zaupnih rečeh.  Nato se je tisti, ki je bil dolg in suh, obrnil naravnost k Čandrovemu oknu ter je rekel glasno in s poudarkom:  „Morda je prav tamle gori gospod doktor Ambrož Čander, naš novi zdravnik?“  Doktor je videl, da so se po teh besedah vsi trije precej malodušno ozrli na vrata gostilne.  Prihajalo mu je veselo.  „Skorajda!“ je zaklical na cesto. „In s čim naj razveselim gospodo slavno?“  Troje rok se je dvignilo z nedvojljivim migljajem, da naj pride doli.  Čander je pograbil slamnik ter je pritekel, vsa usta še polna smeha.  Črni možje so ga potegnili v svojo sredo, in ko so bili malo dalje od hiše, so se predstavili z vihtenjem cilindrov in s širokimi nakloni:  „Edvard Žolna, župan!“  „Milan Mekinda, notar ...“  „Jernej Cepuder, nadučitelj.“  „Ah! kako nezaslišano krasno!“ se je razveselil doktor Čander in je „s pogledom od strani“ mahoma zazrl svoj gornji život v neprestanem nihanju poklona, ki se kar ni hotel nehati. „A zdaj mi povejte, gospodje in rodoljubi: kateri iz vaše dične in velecenjene srede se je tako prestrašil „modrega vola“, da ste klicali mojo malenkost iz daljave?  To sem videl, da ni bratovske sloge med vami in med veljakom, v čigar hiši sem našel jed in prenočišče: svaril me je pred vašo brezversko in framasonsko družbo.“  „O, to si mislim, dragi gospod!  To verjamem!“ je hitel župan. „Poslal sem že po vas z vabilom k naši slavnostni prireditvi; ali »modri vol« se je uprl, da sploh ne izroča takšnih vabil ...“  „Modri vol je eden najzagrizenejših nasprotnih agitatorjev,“ je menil notar z ogorčenim poudarkom. „Lani je kandidiral v deželni zbor ...  Ampak frčal je, to se razume!  Sicer pa, oprostite, doktore, nočem se vam zameriti, stvar je ta in ta: kakšno je pravzaprav vaše prepričanje?  Zakaj vseeno ne bo v teh časih, ali stojite tu ali tamkaj ...  Kakšnih nazorov ste o dandanašnjih razmerah, o bratomornem boju, in tako dalje?“  „Raznovrstnih in samsvojih!“ se je zagrohotal doktor, spomnivši se, da rabi iste besede kakor prej. „A počemu vprašujete, gospodine moj?  Ne vznemirjajte se, isto me je vprašal namreč že gospod hotelir in — kandidat, kakor slišim.  No, zatrjujem vam, da mi je bila družba očitnih grešnikov še vedno ljubša od družbe očitnih svetnikov.“  Vsa četvorica je bušila v smeh, zakaj spodobilo se je pokazati, da je bil dovtip izboren in poslušalstvo hvaležno.  „Mi smo se namreč hudo čudili,“ je dejal učitelj s tenkim, tarnavim glasom, ki je zvenel po rahli pijanosti, „hudo, hudo smo se čudili, misleč, da ste s premislekom šli v brlog nasprotnikov ...“  „Mi?  Kdo: mi?!“ je zarenčal notar. „Kam se prištevaš, šleva pijana? — On je prišel prej po vas,“ je šepnil doktorju v uho, „pa so ga dobesedno vrgli na cesto!“  „In zdaj, kaj ne da nam izkažete čast, da se daste pozdraviti v naši veseli sredi ...“  „Čredi!“ je prekinil notar cvetoče besede župana. „... v naši veseli čredi — sredi! sem hotel reči, kjer praznujemo spomin slavnega Valentina Vodnika in še mnogotero drugih lepih reči; pijače je kakor v morju, ženskih ko muh, večer je prijazen in tudi kraj — sicer pa, evo ga!“  Doktor je že od svojega okna slišal godbo, ki se je razlegala po trgu.  „Zahvaljen bodi, o Gospod, da nisi poslal v to zakotje nobenega izmed skladateljev, ki igrajo njih melodije: zbesneli bi po vrsti in moja ponižnost bi imela še opravka nocojšnji večer,“ si je mislil doktor natihem, ko je prisluhnil k raztrganim zvokom godal, mesajočih se s precejšnjim vriščem gostov, ki se je razsipal preko živega plotu, neurejena reka ženskih in moških glasov, visokih in nizkih, treznih in pijanih, razburjenih in mirnih, prijetnih in zoprnih do neznosnosti.  „Jama razbojnikov je v najlepšem cvetu,“ je dejal notar zadovoljno. „Bog nam blagoslovi delo: oborožili smo se s predpotopno žejo in sveti Valentin iz Šiške vasi mora imeti veselje nad nami.“  Takrat so stali tik pred vhodom na vrt, pred slavolokom, ovenčanim in polnim lampijončkov, ki je nosil v rdečemodrih črkah rimani napis:  „Rodoljubom lep pozdrav!  Kdor je z nami, dela prav!“  Tudi na vrtu je viselo nešteto pisanih lampijonov v kričečih barvah; in ker je ležala že tema na zemlji, se je zdelo doktorju Čandru, da vidi veselo meglo luči, zibajočo se v gibanja prazničnih postav in živo od krepkega razgrajanja zbranih veljakov ter od prisiljeno afektirane milobe ženskih govoric.  „Torej, torej!“ je priganjal doktor Čander. „Radovednost me ima, in ne najmanj po vaših dičnih damah in mičnih gospodičnah ...“  Obstali so pri dolgi, belopogrnjeni mizi, kjer je bilo veljačine obojega spola kakor listja in trave.  Doktorja je objel duh po vinu, pivu, jedi in tobaku; še bliže mu je zadišalo po najobičajnejših ženskih parfumih.  V prvem trenotku ni razločil nobenega obraza; ves prizor je vrvel pred njim kakor dobra in spretno barvana kinematografska slika ali kakor igra marijonet, ki se otepajo na nevidnih motvozih in predstavljajo nepopisno naivno komedijo, navdušljivo za mlade ljudi in kurijozno za starce, ki so vajeni gledišča.  Zdelo se mu je, kakor da bi se bil ves izselil iz svojega človeka in se osredotočil v nevidnem gorišču duševnih žarkov, ki motri njegovo dejanje od strani; tako se je zagledal izpremenjenega v samostroj zelo dobrega in zanesljivega sestava, ki je nihal naprej in nazaj, na desno in na levo, in se je veselil in čudil, čestital sebi in drugim, navdušujoč se pred životi in plešami gospodov in cedeč se ljubeznivosti spričo medenega fagotenja dam.  Nato je zaslišal tenki glas Jerneja Cepudra, poln čuvstva in kreposti:  „Gospod doktor Čander — moja gospa ...  Blanka, tak pozdravi gospoda doktorja!“  Nekaj se je obrnilo k Čandru; začul je glas, lep in znan, ki se je mahoma utrgal.  Pred njegovimi očmi se je postavilo kakor trenotna svetloba bližnjega bliska; nato je padla tema in konec je bilo vsega: le nekakšni krogi, rdeči in zeleni, moreči in čisto nezmiselni, so se še vrteli, semintja, vrteli, vrteli ...  Njegovo telo se je prelomilo v naklonu; pogled od strani je bil ugasnil; roka je segla v njegovo in duša je ležala v tisti dlani, znanka Čandrovega hrepenenja izza davnih let.  Notar in župan sta ga vlekla dalje in sta predstavljala, predstavljala ...  Doktor pa je hodil kakor brez misli; samo sladkost je gorela v srcu z velikim plamenom in stare ustnice so se prožile enako zaljubljenim ter so šepetale na znotraj:  „On revient toujours ... on revient toujours vers ses premiers amours ...“  In čudno: to pot se ni spominjal, da zvene francoske besede prijetno in odlično.  Pozabil je, da je blagoroden in velecenjen in da so dični in zaslužni vsi, mične in zornolične vse, kolikor jih je naokoli; vsa stvar je prestala biti komedija in se mu je navsetnlepem zazdela tragična, s tisto resno tragiko osemnajstletnega fanta.  Obstal je; potipal se je za brado in za trebuh, če ju še ima, in se jima čudom začudil.  Kajti, za vso resnico, bil je zaljubljen fant z osemnajstimi leti, in čeprav je nosil brado petdesetletnega in izkušnje tristoletnega moža, v srcu je bil vendarle osemnajstleten fant.  „Pa kaj?  In kako?  Slišite, človek božji!“ in mahoma je stresel notarja za rame. „Plemeniti vitez Don Quijote de la Mancha je zašel med čarodejce in krivovernike, ki so mu z zločesto prevaro in lažjo nastavili obličje ...“  „Zorne Dulcineje de Toboso!“ je zaključil notar, obraz sila nedolžen, glas pa enomeren in zaspan, kakor da bi se mu sanjalo.  „Ti, šolmošter, pazi na svojo babo!“ je šepnil župan Jerneju Čepudru, ki se je bil približal.  Nadučitelj je odprl usta in se je poslušno ozrl za gospo Blanko.  Doktor pa je stopal z notarjem k družbi nazaj, levico v žepu, desnico s prstom na čelu:  „Pa kako se je zgodilo?  Zopet se je utrgal kos življenja in je propadel: kakor da so vsi grehi odpuščeni ...  Ali je resnica, ali prevara?  In če ni laž oči in laž možganov, ki morda vro od čudne, zagrizene bolezni, — kako je potem mogoče?  Kakšna je bila zgodba, kako se imenujejo vzroki, da je prišla ona v ta kraj, med te ljudi, v naročje svojega moža?“  Pogledal je kvišku: gospod Jernej Cepuder je stal pri svoji ženi; doktorju se je zazdelo, da nikdar ni videl toli gnusnega in mrzkega človeka in da tudi Jernej Cepuder ne more biti vedno tako gnusen in mrzek kakor baš ta hip, za ravno ta pogled doktorjevih oči.  „Tukaj smo pri omizju inteligence!“ je izjavil notar, ko je posadil doktorja za mizo. „Tu smo takorekoč ‚anternú‘, tam pa je za kmete in za druge domače živali ...“  Doktor Čander se je ozrl in videl vse polno miz, nepogrnjenih ali pokritih z umazanimi belimi prti, kjer so sedeli ljudje iz okolice in iz vasi: bistrooke, dostojanstvene mamice v širokih prazničnih krilih, s poškrobanimi ruticami na glavi, resnobni možakarji, viržinko slovesnosti namesto pipe med zobmi, fantje in dekleta v oblekah, ki so kazale sledove novih mod.  Veliko razliko je opažal med njimi in svojo družbo: dočim je vladala tukaj prešernost in veliko zadovoljstvo s seboj, izražajoče se tuintam v neprijetnih in smešnih pojavih, ni bilo ob mizah priprostosti niti pritvare, niti razgrajanja, niti napuha.  Vsi obrazi so pričali že oddaleč o skromnih, resnobnih razgovorih; obračali so se s spoštovanjem drug do drugega in s hvaležnostjo do gospode, kadar je pristopil kdo izmed rodoljubov na par besed o „sedanjih razmerah“ in o raznovrstnih položajih, pa tudi o domačih rečeh in skrbeh, da ne bi „nastalo prenevarno odtujenje med častivrednimi sloji našega naroda“.  Doktor Čander je vsak trenotek, kadarkoli je pozabil gospe Blanke ter se ozrl v ta mirni in čisto drugačni svet, zahrepenel po priliki, da bi se preselil medenj.  Pijanih skorajda ni bilo videti; le prav na koncu vrta sta se prepirala dva možaka z nenaravno glasnimi besedami.  Pač pa je videl, kako so se ob posetih županovih pokrili nekateri obrazi s tisto vedro, pretkano ironijo, ki je ni dobro prezirati pri kranjskih ljudeh.  Na doktorjevi levici je sedela učiteljica Karla, vitka, nekoliko sloka temnolaska; njen obraz ni bil, da bi rekel, krasota, temveč izmed tistih ženskih lic, ki so vsa izraz duše in se obdajajo z njo tako neodoljivo, da jih moraš poznati dolgo časa, preden ti pride na um, da izpregovoriš o telesu.  Doktor Čander, ki je delil vesoljno ženstvo tega sveta na tri poglavitne kategorije, jo je prištel od prvega trenotka v prvo in ji je sosedoval zategadelj z velikim spoštovanjem.  „Da, da,“ je modroval neredkoma svojim znancem, „vsaka ženska pripada ali prvi, ali drugi, ali tretji kategoriji, in natanko tej ali oni; čim večja je številka rubrike, tem širša je, tem več jih stoji zapisanih pod njenim zaglavjem ...  Prva kategorija, to so ženske z dušo, ki vas obvlada v hipu in tvori vso vašo predstavo o nji, ženske, ki se vtisnejo spominu, dasi jim ne pomnite obraza; izkratka, ženske, v kakršne se zaljubijo idealni in razviti mladeniči in kakršne mi izkušeni starci edine še spoštujemo ...  Druga, — to so ženske, obdarjene z rečmi, ki se jim divi naš „anthropos“, naš človek razpoloženj in enodnevnih nagonov; obdarjene s telesno lepoto brez duševne glorije, ženske pravilne rasti, srčkane punčke, ki nas ogrejejo, dasi morda niso vzori krasote, in končno tiste ženske, bodisi lepe, bodisi grde, ki se zavijajo v tak mogočen „odor feminae“, da se samec v naši grešni koži mahoma zelo prijetno spomni samice ...“  Tudi nocojšnjo družbo je nehote že od začetka razdelil po kategorijah; odločno v prvo je povišal Karlo, vse ostale razen gospe Blanke pa je obsodil v tretjo, v tisto skupino ženskih, „ki vidiš v glavi lahko psihološki problem, kulturo, naobrazbo in ves onga, in vendar čutiš v celoti naturo, samo naturo, ničesar razen brutalne, ostudne nature, v prvem hipu večinoma brez opredelitve spola, — gol organizem, ki opravlja abotno delo prebave ...“  Samo z gospo Blanko dolgo časa ni vedel kam; naposled se je spomnil, da sodi po vsej očividni nujnosti bivših dni in nocojšnjega večera v prvo kategorijo, ter jo je odločno prisporedil učiteljici Karli.  Vendar pa je ostala med njima še dobršen čas občutna, dasi nerazložljiva razlika in je bolestno motila doktorja Čandra, kolikorkrat je mislil nanjo, tem bolj, čim je nikakor ni mogel odpraviti.  Poleg učiteljice je sedel mladi inženir, prijeten fant z angleškimi brčicami, razumnih oči, temnolas kakor ona in istotako ne grde zunanjosti.  Zdel se je zelo užaljen, kadar ga je kdo iz ostale družbe pritegnil k razgovoru; rajši se je menil s Karlo, polglasno, večinoma vsakdanje reči, a z veliko pozornostjo in s pogostimi presledki čudnega medsebojnega gledanja.  „Poznamo to!“ si je mislil doktor Čander.  Tačas si je osvojila njegovo pozornost postava, dolga in sključena, z nedomačimi črtami plavobrkatega lica, na zunaj opremljena z velo eleganco in vendar vzbujajoča popoln vtis duševne maloznatnosti.  Dvignila se je na drugem koncu mize izmed župana in notarja, s prožnostjo izžitega štiridesetletnika se je okrenila za dvanajstletno punčko pristriženih plavih las in v svetlomodrem krilcu ter potrkala na kozarec.  „Degeneriranec!“ je vzkliknil doktor v svoji duši. „Kriste moj, ta človek bi lahko redil postrvi v svojih možganih!  Odkod vendar v kmetskem gnezdu takšna specijalnost?  Kdo je ta imenitnik, milostljiva?“ se je obrnil k debeli, gorostasni, napol sivolasi davkarici, ki je ob njegovi desnici nabirala usta v mladosten smehljaj.  „Ta gospod?  Ali je mogoče, da ga ne poznate!  Oh, čuuudež božji!“ je zasvirala gospa s sladkotnim glasom popolnoma nove okarine. „Ta gospod je vendar naš gospod barrronn: jako, jako ljubezniv gospod!“ je dodala z važnim, malodane užaljenim poudarkom in z dolgim pogledom v obljubljeno stran, odkoder se je zdajci oglasil trušč in šunder.  „Pósluh!  Pósluh!“ je kričal župan s širokim glasom. „Velerodni gospod baron ima besedo!  Posluh, gospoda moja!“  „Čujmo, poslušajmo!“ je šlo pri mizah naokrog.  Po dolgotrajnem sikanju in pstikanju se je razprostrla grobna tihota.  Baron si je važno odkašljal.  Vprl se je z dlanmi v rob mize, nato je segel z levico k nosu ter je popravil ščipalnik.  Pogledal je v zrak, odprl je usta in pokazal zobe, vse z zlatom okovane, da se je zasvetilo daleč na okoli.  Tačas se je dvignil v soseščini, kjer so pile tri moške prikazni dokaj nesolidne zunanjosti, napol vinjen fant z vihrajočo kravato:  „Ti pa kar tiho bodi!“  „Ven z njim!  Ven z njim!“ je zaorila veljačina od vseh strani; doktor je pogledal tja, z veselim smehom na licu; fant ga je videl, odsmehnil se je, v širokem loku je nastavil kozarec.  „Fi pótite diho!“ je zarenčal baron visokomerno; potem se je obrnil k družbi ter je nadaljeval z nosljajočim glasom:  „Kospota slafna!  Pregrasne tame — eeemjá! — in ferli rotoljupi dega graja!  Mjá, s ratostnim zercem se boslafljam ot faše trušpe, gi se je strušila — eeemjá! — na dej, mjá! sares imbosantni slafnosti f sbomin Falendina Fotniga, gi je pil, gagor malo trukih, ismet berfih in najimenitnejših besnigov granjsge tešéle.  Mjá!  Duti jas sem ka brasnoval in broslafljal, goligor sem ka mokel.  Sagaj, fino — eeemjá! — je pilo žilno topro, mjá, in fse je pilo, mjá, selo lebo in topro, mjá, musiga je bisgala gagor sem slišal še malogje, mjá, mjá, in kospot šupan,“ — naklon, — „in kospot nodar,“ — naklon, — „in kospot natučitel,“ — milostljiv prigib glave, pred katerim je zanihnilo truplo Jerneja Cepudra z nosom do kolen, — „mjá! fsi so koforili s naftušenjem — eeemja! — in so brisbefali dagó brelebe koforance k slafi naseka Falendina Fotniga is Sišge fasi, mja, gagor je tejal kospot nodar, ta je pilo duti moje zerce nebobisno kinjeno in satofoljno.  Mjá! — mjá! — Fse truko se mi je štelo sarés braf lebo in čutovido — eeemjá! — Zamo sarati Falendina Fotniga sem pil narafnost fenomenalno ratofeten, eeemjá! ambag, mja! brimojtuš! nizem slišal truseka, gagor do, ta je pil granjsgi besnig in is Šišge fasi.  Eeemjá!  In ger se mi satorej tostefa, ta je moral piti nenafatno breprisan in bameten člofek, bijem dale gosarec slofesa na njekofo strafje — eeemjá! pardong, f njekof sbomin!“  To rekši, je zvrnil kupico in se zadovoljno poklonil.  Z zavestjo človeka, ki je napravil dovtip, je stresel ustnice v kratkem, veselem smehu.  Urnebesen „Živio gospod baron!“ je zaoril po zabavišču.  Kmetje so se grohotali, veljaki so se zbrali okrog barona, ki je držal punčko za roko in odhajal.  Ko se je doktor ozrl po damah, je videl zgolj razočarane obraze; davkarica, ki se ni znala pritvarjati, je odkrito kazala nezadovoljnost, ker se je „jako ljubeznivi gospod barrronn“ poslovil, ne da bi se s kakšno posebno laskavostjo spomnil ženskega sveta.  Samo učiteljica Karla se je zdela tako zaglobljena v svoj razgovor z inženirjem, kakor da je preslišala baronov odhod in njegovo napitnico in ves prizor, ki se je vršil.  Doktor je prisluhnil: govorila sta o delu, on o zgradbah in o delavcih, ona pa o šoli in otrocih.  „Križ božji!“ se je začudil sam pri sebi, „in vendar sta zaljubljena, Čander ti moj: le poslušaj njiju glas, kako govorita  „O, hvala!“ je brezobirno odkliknil notarju, ki ga je tisti hip preko mize vabil na gornji konec med zaslužne može: baronovo mesto je bilo prazno. „Milostljiva,“ — ožil se je na davkarico ob svoji strani, ki ga je takoj nagradila s svetlim pogledom, — „se preveč prijetno razgovarja, in za resne stvari je tudi jutri še čas; saj sem takorekoč še tujec med vami; uradno mi je priti čez osem dni.“  „Ampak, zdaj ostanete tu, dokler teh osem dni ne preteče?“ je vprašala Karla, in tudi inženir se je obrnil k njemu.  „Težko bi odhajal, če je vsak dan tako veselo kakor nocoj“, je menil doktor z negotovim zmislom besed, pozorno motreč dvojico. „In vi, gospod inženir, — ali ste tu na počitnicah, ali imate delo?  Velikih podjetij pač ne premore ta kraj?“  „Kako da ne?“ se je postavil inženir. „Vsa zemlja je polna črnega demanta.  Zdaj imamo — akcijska družba — že poldrugo leto cvetoč premogokop, ki daje čimdalje več nad prvotna pričakovanja.  Pa da ne bi bilo podjetja vtem kraju?  V tem kraju, gospod doktor, imamo enega izmed tistih redkih virov velikega kapitala, ki niso v tujih rokah ...“  Doktor je videl, da se njegova soseda tudi v razgovoru z njim niti za trenotek ne pustita iz oči.  Videl je vse črte okoli njiju ustnic v tisti čudni napetosti vročega razpoloženja, ki jo je poznal sam iz podobnih položajev, v očeh pa je videl svetlobo, kakršna ne sije vsak dan.  „Opalni blesk zaljubljenih oči,“ je dejal zase, „kimaje z glavo, obenem pa čuteč veliko naklonjenost do zaljubljencev, ki si jo je razlagal s prijetno zavestjo, da nocojšnji večer tudi sam ni boljši od njiju. „Kakor osemnajstleten fant, prav takšen si postal,“ je prigovarjal samemu sebi, „nič več te ni spoznati.  Leteče sanje, duša kakor pesem na pomladni loki, in tisti strah pred njo, spet tista sveta groza pred ljubljenim človekom, da se bojiš pogleda v obraz svojih želja.“  Glas Blanke je prihajal iz nedaleka, mehak in božajoč, kakor je bil nekdanje čase, samo da še mirnejši in resnobnejši.  Doktor se je zalotil, da prisluškuje, ne besedam, temveč glasu, iščoč v njegovih valih le enega skritega drhtljaja, ki bi mu razodel, da je po tem nenadnem svidenju nocojšnjega večera tudi njegov prihod deležen njenih misli, tistih, ki jih je za njenih dekliških let primerjal zidanim meglam, kakršne se ob jesenskih jutrih pode nad zlatim holmovjem.  Spet so se prelivale besede kakor nekdanje čase; pred očmi je cvetlo v rožah in v čudesnem pravljičnem listju, kakor pač zasanja pogled od pesmi svirajočih favnov k čarobnim plesom mladih vil, ko slave v omamljeni samoti svoje večne godove ...  Doktor je čutil tisto blaženo drhtenje vseh svojih živcev in misli, ki je nekdaj tako mogočno prihajalo vanj, da si je mislil neredkokdaj: od dveh je, medsebojno zibanje dvojne duše, objem dvojne ljubezni in vendar ene v svoji dvojnosti, objem hrepenenja drug po drugem, ko se roke ne morejo sprijeti ...  „Glej, človek,“ je govoril sam s seboj, „kolikokrat si razmišljal v topih urah, pa si rekel svoji duši: — Umrla je ljubezen, pokopana je, viharji grehov so zasuli gomilo s prahom pozabljenja, in komaj da se še vidi spomenik.  Ti pa si priromal danes v ta kraj, misleč, da prihajaš med tuje ljudi; in kar je delalo praznik v tvojem srcu, ni bilo očiščenje, temveč onemoglost hudobije; odvezo si zazrl šele zdaj kakor zarjo na nebu, ko čutiš spet in spet tisočkrat veš, da ljubezen ni mrtva, ker še ni poginilo, kar je bilo kdaj božjega na zemlji.  Še več!  To uro ti je očito, da je bila ravno ta ljubezen veliki višek tvojega življenja; ali se spominjaš, grešnik, kako si včasi gorkeje objemal druge, zvečer povabljene, zjutraj pozabljene, ker so ti govorile z njenim glasom in so te gledale z njenimi očmi?“  Otožno se je nasmehnil, in davkarica, ki je govorila z njim, je menila, da k njenim besedam o predpustu, ki ga je bila v prvem letu svojega zakona preživela v Ljubljani.  Ubit od truda, od uživanja in od studa, ki ga rode ponedeljki življenja, je gledal zdaj svoj obraz zablodivšega popotnika v ogledalu popolne in neodoljive jasnosti, da je bil nekoč pripravljen in dovolj močan, vkleniti življenje v jarem svoje mladostne, krasne volje, ukrotiti ga, kakor pač kroti čil pastir upornega vola, in premagati svojo usodo, kakor jo more premagati vsakteri človek, a malokdo večkrat kakor v eni, edini uri svojega bitja.  Vedel je, da stoji v knjigi dogodkov nad to uro v ozarjenih črkah ime ženske, ki je nocoj v njegovi bližini in ki bo nocoj kakor vse noči žena Jerneja Cepudra.  Ali, to ime je ostalo sen, ni se izpolnilo v svojem namenu; in dasi je bilo njegova usoda, dasi je padlo kakor meč med dni njegove mladosti — tu vsa preteklost, tu ona sama, stoji na prečrtani strani starega dnevnika, — on se je preplašil in ga ni znal vklesati v živo dejstvenost resnice.  Ljubezen je ostala iluzija, življenje je krenilo v drugo smer, toda ne zaradi ljubezni: spoteknilo se je nad njenim grobom.  Tako je poginila, nerazodeta, propadla je brez sledu, in nocoj, ki so jo nedomiselni valovi nanovo dvignili iz brezdna, mora duša videti, da so bili vsi grehi le ena neprešteta hekatomba, vsa pokora pa topa omamljenost dolgega jutra po dolgi daritvi.  Pa že stotikrat ta večer se mu je zacepila v glavo nerazrešljiva zagonetka:  „Kako je bilo z njo od tistihdob?  Kaj se je zgodilo?  Saj je vendar nemogoče in proti vsem navadam dostojnih ljudi, proti vsem zakonom njene narave: ona, pa v tem položaju življenja, priklenjena v to ozračje! ...  Kaj se je zgodilo, kaj spi čudnega in grdega na dnu?  Ali je tudi tukaj opravljal stud življenja svoje strupeno, počasno krvništvo?“  Doktor Čander se je bil od tistihdob izogibal njenega mesta, izogibal se razgovorov o rečeh, ki bi bile dale zvezo z njenim imenom, izogibal vsega, kar je moglo obuditi spomin in dražiti rane, izročene pozabljenju.  Zato ni našel odgovora na svoje vprašanje.  „Veste, gospod doktor,“ je kramljala obilna davkarica, „meni pravijo, da sem vodenična, pa ni resnica, verjemite mi, da ni; saj tudi sicer nisem tako debela, kakor bi si človek mislil in kakor se vam je pač dozdevalo na prvi pogled: naravnost vitka sem, kadar hodim z modrcem, ampak zdaj, v teh vročih dnevih, se oblačim bolj narahlo in na široko, da prihaja zrak do telesa in da je človeku prijetnejši hlad.  Poglejte, čisto tenko bluzo imam,“ — nategnila jo je z dvema prstoma, ustrežljivi doktor pa je pogledal, in ker je bil višji od gospe, je s strahom zazrl pod čipkami dvoje ogromnih, brezobličnih grudi, — „in krilo je čisto rahlo, poglejte!“ Z opreznim pogledom naokoli in z vzdihljajem obilnosti se je sklonila ter privzdignila krilo do srede meč; doktor je ubogal in je zagledal nekaj kakor dve stoletni debli v bombaževih, zeleno in žolto pisanih nogavicah.  „Zares!“ je dejal s kolikor mogoče nedolžnim in začudenim glasom, in ko je imel pogled zopet na mizi, mu je bilo, kakor da se je rešil Meduze.  Ob tej misli so mu črte za hip zaigrale v zlobnem usmevu; toda oko davkarice se je porosilo in je bilo naenkrat tako polno žalobnih očitanj, da se je nehote spomnil tiste ogrske grofice, ki ga je v veliki družbi, kjer je bil njen sosed pri mizi, nenadoma nagovorila z besedami:  „Monsieur, je suis veuve ...“  „Kaj menite, gospod doktor,“ je nadaljevala davkarica, „odkod prihaja ta vročina?  Večer se je že napravil, hladno postaja, ah, in — ali ga čutite? — ta krasni pomladni vetriček v tej divni poletni noči!  Meni pa je vroče, — in srce mi utriplje kakor še nikoli; tako mi je, kakor da me zdajzdaj zadene apombleksija ...  Kaj?  No, vi ste teligenten mož, vi morate vendar vedeti, česa mi manjka!“ je vzkliknila nestrpna sobesednica, ko je videla, da se doktor samo smehlja in ne da odgovora.  V začetku svoje kariere je bila preprosta dekla; no, kasneje so njeni izrazoviti boki omamili davkarja Spelca, ki tačas še ni bil davkar, in ko se je prištela med „teligenco,“ je rada podčrtavala svojo „visoko naobrazbo“, kakor se je izražala tuintam, z raznoterimi eksotnimi tujkami, vse preveč zabavnimi za doktorjeva ušesa. „Ojejmene, kako lepo brado imate, gospod doktor!“ se je začudila v poslednji nadi, da pridobi svoji naklonjenosti zasluženo cenitev.  Ali doktor je ni več poslušal.  Gospa Blanka je sedela nedaleč na drugi strani mize, v navidezno zelo živahnem razgovoru s prijateljico, ki se doktor ni spominjal, da ji bi ga bili predstavili: bila je mlada rjavolaska shujšanih in bledih lic, toda s tisto fino milobo, ki jo daje nekaterim ženskam prvo materinstvo.  Poslušala je zvesto in vdano, tuintam popravljaje svetlo, preprosto krojeno bluzo, z roko, ki je bila ozka in bela, skorajda prozorna.  Njen stas se je zdel pri vsej oslabelosti še vedno obdarjen z bujnostjo, ki je delala Blanko tem vitkejšo, tako da jo je Čander videl nežno kakor nekdaj.  „Ni malo ni izgubila lepote!“ je strmel na tihem. „In vendar je morala trpeti; mar je življenje Cepudrove žene brez skrbi?  Za pet ran, kakšni dve imeni: Blanka in Cepuder!“ mu je preskočila misel. „Tako se godi ...  Blanka, to diši po snežnih rožah, Cepuder pa — ah, kaj!  Uboga človeška duša!  Kjerkoli bivaš, komurkoli si zašla v prsi, ko gledaš nazaj na življenje in misliš na Nirvano ali na nebeški Jeruzalem, kakršen je že tvoj okus, takrat si sploh in povsodi menda redno in do pičice Blanka Cepudrova! — Toda lepi ste, gospa Blanka, čudovito krasni; izpreminjala so leta, lepote niso oškodovala.  Koliko imate otročajev?  Ne vidi se vam, da bi jih imeli ...  Bog, še vedno tisti bogati, zlati lasje: kakor megla iz raztopljenih cekinov!  V nepreštetih sanjah sem jih poljubljal davne dni ...  In obrvi, temnejše od las, gredo še vedno v visokem loku do nosu in do senc; gube še niso razorale čela, v lica se ni začrtala bolest, svilna senca trepalnic je gosta kakor nekdaj ...  Le usta, njim se pozna; bridka so postala, nekdaj so bila vesela; pomnim še njih polglasni smeh!  Uboga Blanka, zlatolasa Mignon, kaj je bilo?  „Was hat man dir, du armes Kind, getan?“  se je spomnil z mehkobo v srcu. „In roke — o Bog, roke so ohrapele; nič več niso bele in mehke kakor tistikrat, marveč raskave so videti od truda in črne po nekod, morda celo razpokane ...“  Glava se mu je sklonila v težki zaglobljenosti; vse misli so se oblile z mračno roso melanholije.  Prekinil jih je davkaričin glas:  „Ali poznate gospo, ki ste jo ravnokar opazovali?  Gospa Blanka Cepudrova ...“ Doktor Čander je vzdrgetal.  Takšno ime! „Žena suhega nadučitelja, saj so vam ga predstavili ...  On je jako, jako teligenten mož, veste, ona pa — povem vam, kakor mrtva živalica.  Dolgčas za vsako družbo, brez čuta za pujezijo in za takšne reči.  No, jaz ne rečem ničesar, ampak vsi drugi, kogarkoli vprašate, pravijo, da je neumna ...“  „Jaz, milostljiva, je ne poznam; nisem še govoril z njo, kakor ste videli,“ se je zlagal doktor s strogim in karajočim glasom. „Da je neumna, že mogoče; vsi smo bolj ali manj neumni: velika modrost je majhna neumnost, pravijo ljudje ...  In ženski, naposled, ni pravično zameriti, če je zunanjost obdarovana s tistim, za kar je prikrajšan um.“  Pri teh besedah se je srdito ozrl po davkaričini lepoti.  „Tako mislite?!“ Sobesednica je zaškrlatela; spodnja ustnica se ji je povesila, da so zablisnili krepki zobje. „Ali mislite mene?“  „Vas, milostljiva?“ se je začudil doktor z nenadno ljubeznivostjo. „Kako bi?  Zakaj bi, in čemu?  Sicer pa jaz prav nikoli ne mislim tako: to bi bila grda in pregrešna razvada.“  Gospa Špelčeva ni odgovorila; naslonila se je na komolec, zagledala se je v drugo stran, morda s tihim sklepom v dnu srca, da ne zboli, dokler bi morala klicati zdravnika Čandra, pa če bi trebalo živeti tisoč let.  Tudi doktor je molčal; pomilujoč, skorajda porogljiv je bil usmev, ki je skrivil njegove črte.  Prišlo mu je na misel, da Blanka nemara vendarle okuša nekaj sreče v tem svetu: srečo osamljenosti, tisto lepo srečo človeka, ki stoji visoko na višini svoje duše in gleda v dolino; golazen mrgoli in bruha svoj gnev navzgor, čeda se srdi na tistega, ki se je izločil, ker zna živeti in trpeti, ne da bi oskrunjal svoje križe in rane s svojim sočutjem do drugih, s sočutjem drugih do sebe, nizkih do velikega.  „Vem,“ si je dejal, „ko je bilo vse pri kraju, sem rekel: „Lepoto sanj si izlil na tuj fantom, ker je prišel v križišče tvojih žarkov; sebe si ljubil v svoji ljubezni; povišal si idol, ker nisi mogel ljubiti majhnosti, — in zdaj si se iztreznil ...  Toda pretekel je čas, vse cvetje so vzele kose; in vendar je zopet pomlad ...  Nenadoma je prišla, s časom poletnega večera, in zdaj, ko je tukaj, je vse ko nekdaj.  Ti pa, malovernik, se spokori in objokuj; grešil si, ko si dvomil, kajti, kar si obsodil za prevaro, se je spet vrnilo in je pokazalo o sebi, da je bilo resnica.“  Tako so se mu razigrale misli, da bi bil najrajši iz dna srca privoščil Blanki davkaričino mržnjo; zbal se je, da se obrne k sosedi, nehote in neradovoljno, ter zaprosi:  „Usliši me, lepa gospa, ti čudež krasote z ogromnimi prsmi in s pisanimi nogavicami, ti mlada smreka s sivimi lasmi, vitka, da bi te jedva opasal z ekvatorjem; daj, mazili moje srce s sladkostjo in povej še enkrat, kako neumna je zorna Dulcineja de Toboso ali podomače Blanka Cepudrova!“  Čutil je mladeniški usmev svojih lic, ko je premišljal te reči, pomenkujoč se preko mize z bradatim pesnikom in s suho notarko.  Nato je mahoma prisluhnil k sebi; tako se je zazdelo, kakor da je napolnila prsi prijetna groza, ki se polagoma širi čez vse telo: že trepeče roka, že dreveni obraz.  Pogledal je kvišku: oči so se same namerile k Blanki.  Njeno lice je bilo obrnjeno naravnost vanj; sladko je ležalo na ustnicah, slajše na očeh, ki so gledale izpod dvignjenih lokov obrvi.  Ko je videla, da se je doktor okrenil, je povesila obraz; Čander pa je osupnil v svojem srcu:  „Kaj pomeni ta pogled?  Bilo je kakor ljubezen: opalni blesk oči ...  Ali je mogoče, da sva že takrat obadva hotela isto in da je trebalo le besede, zdaj pa se pokoriva oba, ker je nisva izrekla?“  Misel je prišla za mislijo; doktor se je spomnil davnega večera.  Bilo je po leti kakor nocoj, nemara da je sijala kresna noč s tisočerimi očesi.  Velika jasnost je bila v naravi; kakor iz zatemnelega srebra so se zibali vrhovi, polja so ležala v daljavi, od hribov je prihajal šum.  In velika tema je bila v duši Ambroža Čandra, ko je hodil ob molčeči reki, obstajal, prisluškaval, ali ga ne pokliče glas, in metal up za upom v globoki, kakor iz mesečine in baržuna izrezani tolmun.  Črna voda je ležala brez valov in brez glasu; le odtrgan list je tuintam priplaval po gladini, lahno in počasi, trepetaje, kakor da je droben čolnič, z mislijo, ki ga krmari in razpenja rosno jadro hrepenenj.  Čandru se je zdelo, da bi se spustil v globino kakor v objem in bi poginil z naslado, ne manjšo od tiste, ki jo daje polna časa žejnemu v puščavi.  Bilo je takrat, ko je tem jasneje vedel, da je Blanka čisti, izračunani zmisel njegovega življenja, čim se mu je kazalo v trdi gotovosti, da bo po sodbi, ki mu je pisana, do konca dni pogrešal tega zmisla ter se trkljal po kolovozih in obležal za cesto kakor kolo brez osi.  Takrat se je vprašal: Čemu si?  Ali ni nespamet?  Ali ni strahopetnost?  Zdaj je konec vseh reči, finis Poloniae z eno besedo; izvrgla te je tehtnica, premalo te je bilo; ali pojdeš zdaj okoli iskat, kako bi se prilagodil, in jemat danes ali jutri oglje namesto zlata, ker ni drugače?  Tako je tistikrat premišljal Ambrož Čander; pozneje, v dnevih njegovih grehov, so ga obhajali trenotki, ko se mu je zdel vesoljni vrvež teh preudarjanj hudo mladosten, ali bolje rečeno, nenavadno eksaltiran, škandalno otročji in romantičen.  Poleg tega prepričanja pa ga je navdajalo drugo, veselejše in prijetnejše njegovemu moštvu, ker je potrjevalo Čandrovo neustrašenost in možatost: da je bil tisti večer v resnici že jako blizu, niti za las ne več oddaljen od praga, ki vodi iz življenja v smrt; in da ga zemlji ni ohranila bojazen ali karkoli, temveč gola častiljubnost in tisti glas v njegovih prsih, ki je govoril neprenehoma, dokler ga ni preveril: — Zdaj ne pojdeš; to je tako, kakor če se obesi otrok, ki so ga natepli ...  Bilo bi zaradi drugih; priznal bi oblast razmer nad seboj; uklonil bi se, z eno besedo.  Ne stori Ambrož, pusti, Čander; pozneje storiš, ko bodo vse reči v redu, ko boš premožen gospod in velik filistejec pred Kristom, tako da živemu človeku ne bo hodilo na um, tudi našim pokvarjenim in škodljivim nihilistom-literatom ne, da bi pisali o tvojem koncu sentimentalne romane.  Ti, fant, napraviš tako: počakaš, da se solnce zasmeje v zenitu, potrpiš, da bo tvoje življenje ozarjeno z vsem mogočim, — potem ga vržeš od sebe: — Brr! ne maram te, dolgočasiš me, naveličal sem se tvoje izžetosti, citrona, božji dar!  Ti nisi komandiralo mene, temveč jaz sem jahal na tvoji grbi, in zato ni govora o porazu in o puški v koruzo, temveč zgolj o treznem preudarku in o pošteni volji filozofsko naobraženega človeka! — Samo tragičen junak ne postani, Ambrož, samo tistega se ogiblji, o Čander, in vse drugo pojde od sebe po pravem tiru; kajti, kar je žalost za lože in za parket, je neredkoma smeh za galerijo ...  In kaj bi rekel ti, če bi se znašel onkraj časa na galeriji, pa bi zagledal na odru spomina tisto opero o Ambrožu in Blanki? —  Tako je napočilo za večerom dvomov in omahovanja prelepo jutro; mladi Ambrož Čander je sedel v kotu velike kavarne, s čudnim smehljajem na obrazu, nekoliko pijan od popitega žganja, ki je z blagodejno omotico nanovo zvezalo raztrgane dušne in telesne moči.  Kimal je z glavo semintja ter si prisegal natihem:  „Tako bodi!  Jahati hočem na vrhu, norčevati se z vsem in z vsemi, nasititi se vsega, brez milosti, brez usmiljenja.  Enkrat pa pride dan, o Blanka, ko se vidiva, in pride noč, o Blanka, ko boš moja tudi ti: zato ker mora priti.  Ako ne bi bilo tako zapisano v knjigi usod, te ne bi bil ljubil Ambrož Čander in ne bi bil zaradi tebe zadavil svoje mladosti.“  Nocoj so se vračale vse te reči, jasno in natanko po vrsti, kakor so se bile godile.  Kakor meglene prikazni so stopale mimo doktorja, ki je gledal v svoj kozarec, zibaje glavo, začuden usmev na skrivljenih ustnicah.  „Kasneje sem se večkrat smejal tisti prisegi.  In vendar, nocoj se godi, kakor da je prišla ura, ko se izpolni prorokba pijanosti ...  Kaj sem počel?  S čim sem zaslužil?  Ali je nemara pa vendarle živela v meni volja, skrita kdovekje med mislimi in med dejanji, tako zagrizena v globino srca, da me je nehote in nevede pritirala do cilja — če je cilj?  Bogme, človek pač ne ve nikoli, kaj vse je skrito v predalih njegovih lastnih prsi ...  „No, da,“ je nadaljeval sam pri sebi, med razgovorom z notarjem, ki se je bil porinil medenj in med davkarico, „pravzaprav bi bilo odveč.  Če se natanko premisli, če se vzame, kakor je, — v mislih in v sanjah sentimentalnih ur sem preživel vse: trenotek, ki sem si ga obljubil, in uslišanje tudi ...  Kdo prešteje objeme, kdo poljube, do neba plameneče?  Kaj to, da se ni godilo v resnici?  V mislih je bilo ...  Preostajal bi da capo al fine ...  Da sem se spomnil, tudi to bi bilo!  Duša je pravzaprav nesramnejša od telesa, idealna ljubezen vsiljivejša od satirov, in lepota — kakor hitro se je ženska zave — je prostitucija!  Zahvaljen bodi, o Gospod, da ti ne pride na um, pretvoriti Ambroža Čandra za kazen njegovih grehov v čisto devico; Kriste, kako bi hodil po svetu: kakor gol!  Čutiti vse želje, ki bi se ovijale človeka, — jaz bi jih čutil! — vse misli, ki bi lazile za menoj, vse objeme in poljube, ki bi se godili v sto in sto domišlijah, in to brez orožja, da se jih ubranim!  Kaj bi mi pomagal pergamen in pečat na pismu, da ni tako?  Zdi se mi, od jeze bi se zaljubil v gobavca in bi ga poljubljal, dokler mi ne bi zgnil obraz: tako! zdaj uganjajte poželenje ...  Ako premišljam, v kretinkah edinih je menda še prava čistost, dasi bržčas ne popolna: zakaj, so ljudje z ekscentričnim okusom.  Non ha in tako dalje, chi non ha in tako dalje la zotta, pravijo Lahi ...“  Dvignil je glavo; gospa Blanka je stala zelo blizu in govorila z možem.  Jernej Cepuder je držal roke v žepih, cilinder spredaj in postrani, redke brke povešene, obraz žalosten in poln kreposti.  Tako se je zibal v kolenih, vedoč, da ga vidi mnogo oči, ter po vsem videzu stremeč za vtiskom dovršene elegance.  „Tudi nji se je godilo tako,“ je dejal doktor svoji duši. „Uboga Blanka!  Ali pa morda ne; morda je njena lepota zgolj moja domišljija: poglej, Cander, poglej in prepričaj se, da je čelo previsoko; nos ni pravilen in nekam čuden je oval.  Lahko da sploh ni lepa; moja ljubezen jo je ovenčala z lepoto od svoje lastne: zato je lepa zame in morda za nikogar drugega na svetu razen Jerneja Cepudra ...  Jernej Cepuder in Ambrož Čander!  Povej mi, koga ljubiš, povem ti, kdo si!  Moj Bog!  Ali je on modrijan?  Ali sem jaz bedak?  Ali ni ne to in ne ono, temveč sva obadva, jaz in on, dva navadna, čisto navadna, puhla in ničeva človeka, niti velika, niti majhna, nego iz tiste proklete srede, ki je najbolj pozabljena od svetega Duha?  To so reči — ne, satan!  Kakšne neumnosti premišljujem?  Za pet ran, kdor bi jih zapisal, bi delal sramoto tudi drugim, večjim narodom ...“  „Tekne vam naše vino, dragi doktore!“ se je zasmejal notar ob njegovi strani.  „Diši, ne pa tekne!“ se je uprl doktor z začudenjem.  „O, počakajte samo!“ je pokimal notar, „samo počakajte: resnično, resnično vam pravim, preden bomo odhajali, vam bo teknilo.  To je zavratna kapljica; najpoprej se prileze in gasi žejo, nato jo dela, veste, da vas žeja boljinbolj, potem vas razveseli, kakor da bi bila oštarija nebeško kraljestvo, in nazadnje — vam tekne, — da, tekne, tekne ...“  Doktor je pogledal bliže: res, notar Mekinda je bil pijan.  Ozrl se je naokoli; tudi ostala veljačina je bila vinjena.  Vsi so kimali z glavami, smejali se z nenaravno veselostjo najpustejšim dovtipom, govorili z resnobnim zanosom in z velikimi razmahi o malenkostih ter prepevali zdravice z neubranimi glasovi.  Ženske so se hihitale; gospodje so postajali prijaznejši in smelejši v svojih besedah.  Od kmetov so nekateri odhajali; tisti, ki so ostali, so bili po mizah in kričali.  Nesolidna družba ob stranski mizi je sedela pred polnim Štefanom, z vrčki namesto kozarcev; fant s široko kravato je pripovedoval dolgo in po vsej priliki neblagorodno historijo.  Edini trezni človek, ki ga je vider doktor Čander v vsem svojem okrožju, je bil učitelj Brglez, šele nedavno prestavljen v tisti trg iz glavnega mesta, zato ker je robotal v moderni literaturi in ker je bil vse preveč revolucionaren domoljub.  Sedel je inženirju ravno nasproti, kozarec limonade pred seboj, poleg njega gospa Mekindova.  Notarka je govorila z inženirjem, učiteljica Karla s svojim sosedom na levi, ki ga doktor ni poznal.  Brglez, v turistovski srajci in črnem žaketu, lase nazaj, bujno temno brado v desnici, je strmel v namizni prt, kakor da bi razmišljal o novi tragediji; tako se je zazdelo doktorju, ko je videl vse črte njegovega obraza nabrane v en sam izraz važnosti in junaških sanj.  Notarka, suha ženska z rdečim nosom in z očmi, ki so koketno pričale o zavesti nenavadne mikavnosti, je bila pričela z inženirjem duhovit razgovor.  „Gospod inženir,“ je menila, „kaj pravite: ali ni muka človeku med temi ljudmi?  In med njih razgovori?  Poslušajte: o vsakdanjem kruhu, o politiki in o ubogih ženskah ...  Kakor da ni višjega, ni lepšega na svetu ...“  „Res!“ je menil inženir z veliko resnobo.  Sobesednica je obvisela s pogledom na njegovih ustnicah; videč, da je to vse, se je nasmejala s tistim glasnim smehom ženskih, ki vedo, da imajo prijeten glas.  No, doktor ni bil njenega mnenja.  „Histerija!“ je zamrmral sam pri sebi. „Vse priča: lice, glas, gibanje, pogled, vsa prikazen ...“  „Res?  Kaj res?“ je nadaljevala notarka hudomušno. „Menila sem, da poveste kdovekaj modrega ...“  „Sem tudi mislil, milostljiva, pa sem pozabil kakor nalašč; morda vas je roka božja obvarovala zla, da bi slišali neumnost ...“ je dejal inženir, grizoč si ustnice kakor človek z ironijo na jeziku.  „Vi ste sploh čudni nocoj; ne govorite, skoraj da ne pijete, družbo prezirate kakor kralj na prestolu in bledi ste kakor Werther...“  „Aha!“ je dejal doktor in nastavil ušesa.  „Ni se čuditi, milostljiva!  Morda mislim ta hip na štiri poslednje reči ...“  „Pa zakaj?  Vi ste sploh vedno tako mračnih in črnih misli; stavim, da na skrivnem tehtate življenje in ljubkujete s samokresom ...  Pred vami se vendar razgrinja vse: solnce in nebo in vsa panorama v pozemeljskih blagrov.  Čemu ne segate po njih?“ ga je ogovarjala, kakor da izpreobrača asketa.  „Prosim vas, kaj mi more nuditi življenje?“ se je upiral inženir; njegovo lice se je naenkrat skrivilo v gubah strašnega pesimizma, razen skritega kota ustnice, kjer je trepetal smehljaj.  „Kaj?“ je menila notarka; oči so se ji razširile in zablestele. „Vzemimo naprimer ljubezen ...  Povejte mi, ali vas ljubezen ne mika?“  „Bi me, če bi bila ...  Kaj pa vas, milostljiva; kaj mislite vi o ljubezni sploh in posebej?“ In za trenotek, ko je gospa Mekindova povesila oči, se mu je razširil skriti usmev čez vse obličje.  „O, mene!“ je dejala nato ona s tišjim glasom. „O, da!  Ljubezen, gospod inženir, je višek življenja; ljubezen je — kako naj se izrazim? — nepopisno lepa reč ...“  „Torej naposled nisva zelo različnega okusa?“  „Bog varuj!  Oziroma, nikakor ne.  Kako zastarelih izrazov se poslužujem, kaj?  Bog varuj ... haha!  Veste, jaz, Mina Mekindova, sem pravzaprav docela moderna ženska; to se pravi, misli so moderne, izraz pa je tuintam zastarel kakor pri vsakomer.  Tudi o ljubezni imam jako moderne nazore: zelo, zelo moderne.  Jaz, gospod inženir, sem omožena; in vendar si kot moderna ženska niti od moža niti od teh in onih drugih reči ne bi puščala braniti, da gojim prijateljstvo še s kom drugim.“ Zardela je in še tise je dodala: „Vam, gospod inženir, sem na tihem že dolgo časa dobra in vdana prijateljica.  Vi ne verjamete? — Smelo verujte ...  Tako dobra sem vam — ah, včasi postajam kar otročja: zadnjič se mi je zahotelo, da bi se igrala z vami tam kje v pesku na bregu morja; čisto, čisto bi se zakopala ob vaši strani ...“  Sklonila se je naprej, glavo povešeno, kakor da pričakuje odgovora.  Inženir se je smehljal; doktorju se je parkrat zazdelo, da hoče odgovoriti, toda molčal je; pokašljal je, kakor v zadregi je potegnil z roko preko čela.  „Vaše oči so tako nesramno lepe ...“ je šepnila notarka; njen obraz je bil bled, a se je nenadoma pokril s škrlatno rdečico.  „Kaj pravite!“ je vzdihnil inženir v smešni osramočenosti.  „Kaj spi v njih na dnu? — Recite, Boris: ali vas ne žeja moje vroče duše?“  „Inženir Gaber, ste hoteli reči milostljiva,“ je dejal sobesednik, nenadoma s trdo resnobo.  „In prosim: ne varajte se ...  Ne žeja me; ničesar ni, ničesar ne bo.  Oprostite ...“  Vstal je, odšel je po vrtu.  Literat Brglez je govoril s tistim gospodom, ki je sedel minuto prej pri Karli.  Mahal je z rokami, zavzemal dramatske poze in razkladal ob ognju besed in z množico patetskih gest.  „Kaj pišete v teh časih, gospod Brglez?“ je vprašal gospod.  „Dramo pišem ...  In povem vam: ta stvar bo tako prokleto skozinskoz tendenčna, kakor še ni bila nobena v našem slovstvu — in morda niti še ne drugod.“  „Pa snov?  Kaj zgodovinskega seveda?“  „Kajpada ...  Prosim vas, čemu ne bi pisali zgodovinskih dram?  Ali si morda upate trditi, da naš narod nima zgodovine?“  „Nikakor ne; Bog mi stoj ob strani!“  „Torej! ...  Naslov moje drame se glasi: Matija Gubec, slovenski kralj ...  Morda ga izpremenim: Matija Prvi!  Ali ni že naslov kakor plamen? — Torej!  Ampak, drama bo skozinskoz tendenčna!  Vsa umetnost bodočih dni bo tendenčna.  Vse bo tendenčno: Nebo — tendenčno, zemlja — tendenčna!“  Z orgiastnim zamahom desnice je vprl pogled v sobesednika, ki je sedel pred njim mlad, plavolas, s kuštravo glasbeniško glavo.  „Oprostite,“ je menil ta ravnodušno. „Da bo vaša drama tendenčna, o tem ne dvomim; to si lahko mislim z eno besedo ...  Toda zaradi umetnosti bodočih dni, in nebo, in zemlja?  Ne; veste, meni se pravzaprav vidi, da se skladata umetnost in tendenca na vsak način še malo slabše od tokajca z rabarbaro ...“  „To je zopet ena izmed absurdnosti, s kakršnimi hočete povsod in za vsako ceno imponirati!“ je krasnoslovil Brglez z gromovitim glasom, videč, da nekaj ljudi posluša.  „Zares?“ se je nasmehnil gospod; lice mu je zaigralo v sila nedolžni veselosti, gladko, skoraj brez potez, kakor da bi se skrivalo za meglo. „Da, prav zares; zatrjujem vam, dragi in cenjeni gospod Brglez: jaz se naravnost strastno rad ponašam z absurdnostjo ...  Saj dovolite?“ Presedel je k nesolidni družbi s Štefanom in z vrčki; eden od trojice je ležal pod mizo, njegov stol je bil prost.  Doktor Čander je vstal; noge so mu drevenele.  „Informoval se je zaradi vas!“ mu je kriknil župan z veselim, vinjenim glasom.  „Kdo?“ Doktor je pristopil.  Sedeli so skupaj: Edvard Žolna, Milan Mekinda, Jernej Cepuder, poštar Žužnja in še kup drugih, v cilindrih in brez cilindrov.  Miza je bila polita z vinom; vsi so neprestano trkali in pili.  Star gospod s častitljivo belo brado je držal kozarec z drhtečo roko proti luči in preklinjal, ne da bi zinil kaj drugega.  „Kdo se je informiral?“ je vprašal Čander župana, ki se mu je bratovski obesil pod pazduho.  „Informoval!“ je vzkliknil župan z užaljenim poudarkom. „Informoval se je gospod baron; vprašal je o tebi — pardon, o vas! — No, veš kaj, doktor?  Pijva bratovščino!“  Z gromkimi požirki je izpraznil kozarec in je poljubil doktorja z mastnimi, debelimi ustnicami na obedve lici.  „Tudi midva jo pijva!“ je predlagal notar.  Preden je preteklo četrt ure, se je pomnožilo število Čandrovih pobratimov za sedem.  Čutil je, da se obračajo misli po napetem, nenavadnem taktu, in da se reši osmega pobratimstva, je vstal.  „Pijan si, Ambrož!“ je rekel svojemu človeku, stopajoč z opreznimi, premišljenimi koraki.  In strašno se mu je zastudil nocojšnji večer, tako zelo, da se je še svetleje razgorela slika gospe Blanke in še mogočneje oglasilo hrepenenje.  Bujna temnolaska je bila odšla; gospa Blanka je sedela v tem trenotku sama.  Doktor Čander se je osrčil; mimo Karle in inženirja, ki sta se smehljala drug drugemu in sta se tiho razgovarjala o Kaliforniji, se je s tesnim srcem napotil do nje.  „Ne trpinči duše!  Prideš, sedeš, molčiš; usta se gibljejo, besede ni; srce posluša, molk se ne dvigne; duša je žejna, rosa ne pade ...  Vem, muka ti je z menoj; ali, od tvoje muke je moja večja: raste, širi se, napenja prsi, zdajzdaj se raztrga s solzami.  Obadva hočeva govoriti, nihče izmed naju ne najde besede; v pozni jeseni si prišel, pesmi so izdonele, glasovi mehkobe so pozabljeni; zakaj si prišel?“  Takšne so bile misli gospe Blanke.  Doktorju Čandru se je zdelo, da jih vidi v njenih očeh; toda strah, da ga ne bi prevaral ljubeči vid, se ga je oklepal obenem z radostjo nad blagrom, ki ga je slutilo srce.  Preden se ji je pridružil, je bilo nakopičenih besed kakor bujnih, toplih rož, da jo pozdravi; še ta hip jih je čutil, nabrane v prsih nekje, za težkim kamenom, ki se je bil zavalil prednje, da jih ni videl spomin.  Zdaj je bil tako blizu nje kakor bržčas nikoli; kajti zaljubljeni mladeniči, dokler so idealni, se boje svojih deklet.  Slišal je rahli, napeti šum njenega diha; od mlačne noči se je dvigala vonjava Blankinih las ter je prihajala k njemu; lahko bi bil prijel za roko, ki je ležala na krilu, — njemu pa je bilo, kakor da je vse zamujeno in izgubljeno: hip je že bil nocoj in se nikdar ne vrne; kamen v prsih je z vsako minuto težji in ogromnejši, duši sta se zagledali in se zdita druga drugi tuji od lastne plahosti.  Neizrazno čuvstvo ga je trlo s fizično grozo; dasi je bilo bridkost, vendar se je rosilo od sladkosti; in dasi je bilo blaženost, vendar je trepetalo od bolečine.  Naposled, z obupnim naporom, se je osvobodil vezi ter je izpregovoril.  Njegov glas je bil tih in hripav, drhtela je vsakdanja beseda:  „Prišel sem, da vas pozdravim ...“  Nato se je osrčil in popravil:  „Prišel sem, da vas pozdravim s pozdravom preteklosti, v imenu dni, ki se vračajo nocojšnji večer ...“  „Verjela bi in ne bi verjela, da ste vi!“ je dejala gospa Blanka; tudi njen glas je bil tih. „Prestrašila sem se vas, ko ste prišli, kakor človeka, ki je vstal iz groba.“  „Čemu, gospa Blanka?“ je dejal doktor s trpkostjo. „Jaz sem se vas razveselil: kakor da bi se raj odpiral v puščavi; in še zdaj se vprašujejo oči, če ni vse le sen, ki skopni kakor fatamorgana.“  „Vi niste vedeli, da sem tu?“  „Ko bi bil vedel, ali menite, da bi bil prispel do semkaj?  Ne hodi se daleč s takšnim trepetom v srcu, ne hodi se tja, kjer cveto sanje davnih noči.  Gledal si jih, pa so zbežale; in zdaj, ko jih zopet pozdravljaš, so drugega last.“  „Zakaj ne bi bili prišli?“ je vprašala Blanka z mehkim glasom. „Čemu me sovražite?  Ali se me bojite?“ je dodala z usmevom, ki ga je poznal.  „Jaz naj vprašam!  Čemu ste se prestrašili vi, ko sem prišel?  Jaz, mislim, se nisem zapisal z bolečino v vaše življenje: ob strani sem stal, človek s spoštovanjem na čelu, dostojen berač s klobukom v roki; gledal sem, molil sem za vašo dušo in puščal sem ji, da je hodila svojo pot.  Vi pa ...“ Čander je umolknil.  „Čemu ne govorite?  Kaj sem jaz?“ je vprašala Blanka; njen glas je bil malodušen; nato je zasijalo v očeh, čisto drugače, čisto tuje, in doktor, ki so mu bili sicer ženski pogledi kakor odprta knjiga z jasnimi reki, je strmel ta hip pred zagonetko ... „Bogve, če ste mislili name; in ako ste, ali morete reči, da ste se me spominjali z zlim?  Nikdar vas nisem ranila ...“  „Niste; in vendar mi je krvavela duša ...  Pustiva to!  Gospa Blanka, koliko let je preteklo?  Drug za drugega sva mogla biti že davno mrtva.  In kje vas moram videti?  Ali so čudeži vašega življenja čakali, da odide tisti berač s klobukom v roki, in so se potem pričeli goditi?“  „Tako se zdi!“ Gospa Blanka je nervozno pritiskala prst za prstom na rdečo kapljo vina, ki se je poznala v namiznem prtu.  „Strmel sem, in še zdaj mi je pravljica ...  Hotel bi, da ste moja sestra; potem bi vas vprašal po dogodkih; tako si ne upam, zakaj, na vaših ustnicah stoji zapisano, da so težki med njimi.  Toda, veste kaj: meni je, kakor da je bilo predvčeranjim in danes; včeraj je izginil brez sledu, duša ga je pozabila ta večer.  Propadlo je kakor moreče sanje ... „Prijatelja sva bila tiste dni ...“ je rekla Blanka zamišljeno.  „Nikoli si nisva razodela prijateljstva,“ je odgovoril Čander, in glas besed je pričal: „Jaz sem ti bil več!“ in je vpraševal: „Kakšna si mi bila ti?“  „Nikoli ...  In — vendar sva bila ...  In tisto je že dolgo, dolgo!“  „Moj Bog!“ se je prestrašil doktor. „Kaj sem govoril?  Recite: ali naj grem?“  „Ničesar niste rekli,“ je menila Blanka tiho, oči povešene. „In če vam ni dolgčas, ostanite: v prvem hipu, ko sem vas zagledala, se mi je zazdelo, da si pove nocoj dvoje ljudi dvoje povesti.  Moja je žalostna; ali je vaša vesela?“  Doktor je sklenil roke:  „To je ravno žalost, da morate, morate staviti vprašanje.  Ako bi bil upal, da se enkrat vidiva, bal bi se ga bil vse dni.  Temna je povest moje duše, temnejša je povest mojega življenja, kakršen je bil njegov zunanji tek; in če jo boste poslušali, prijateljica Blanka, ogrnite se s prizanesljivostjo in ne karajte tistega, kar je v moji povesti greh!“  Zdelo se je, kakor da ju je družba nalašč pustila sama.  Nekaj gostov se je poslavljalo in stalo z dvignjenimi kozarci pri „šentjanževcu“; ostali so bili malodane vsi na kupu: veljak za veljakom se je dvigal ter govoril napitnice s tako gromovitim glasom, da človek ne bi bil slišal niti zvonov, nikar pa pogovora, ki se je razpletel med Čandrom in Blanko.  Doktor se je oprl z levim komolcem na mizo ter položil glavo v dlan.  Prijetna gorkota ga je bila prešinila z mehkim čarom; tisti kamen v prsih je izginil, besede so bile lahke in pripravljene; zdelo se mu je, da stoji pred blagodejno veliko izpovedjo svojega življenja.  Ona, v modri bluzi, ki je prijetno mejila s črnim krilom, se je oprijemala stolovega hrbta z obema rokama; prožilo se je vitko telo, prsi so bile napete, glava sklonjena, da so se obešali razčesani lasje v dveh valovih, ki sta se svetlikala v medli luči lampijonov; oči so gledale izpod čela, doktorju naravnost na usta ...  Le kadar je premolknil pa je ona izpregovorila, takrat je zasijalo oko v oko, in obadva sta se zgenila v tistem zagonetnem veselju, ki ga razlije medsebojni objem dveh pogledov.  „Še danes mi je v spominu kraj, kjer sva spoznala drug drugega,“ je rekla gospa Blanka.  „Kdo bi ga pozabil?  Pot nad gozdom zunaj mesta, na griču mimo vrta, ki je ne vem čigav ...  Zadaj še šume drevesa: smreke in tudi bukve semintja; toda več je smrek nego bukev, tistih visokih smrek, ki govore z oblaki.  In pred človekom, ko stopi iz gozda, leži široka ploskev solnca: tam sije menda ves božji dan, tisto nepričakovano, bujno solnce, ki omami izprehajalca, da se ustavi in jedva more dalje in da je žalosten, ko se zopet sklenejo veje nad glavo.  Tam je bilo ...“  „V rožniku; jutro je hladilo s prijetnimi vetrovi.  Prejšnje dni je ležala soparica, tisto noč pa se je razsulo neurje, kakršnih pomnim malo: ponekod so bile povodnji.  In zjutraj je stalo nenadoma vse nebo v luči in vedrini; samo trava je bila rosna, hlapovi so dišali v zraku, in mokrota se je oglašala pod koraki Bila sem sama zunaj, na izprehodu; zakaj, naša hiša ni ležala daleč odondod.“  „Takoj pod brdom ...“  „Prejšnji dan so mi bili povedali, da pridete: oddaljen sorodnik, študent, ki je ušel iz lemenata.“ „In vaš oče bržčas ni bil prav vesel, da je ušel.  Sam mi je pravil, pozneje, ko me že ni več rad videl pri hiši. — Zakaj si se izpridil, je dejal, zakaj si pustil izvoljeni stan, ko veš, da je v časti pri ljudeh in da ima rodbina sramoto? — On je zelo gledal na besede ljudi ...  Čutil sem to očitanje, tuintam napol odkrito in še večkrat skrito za navidezno prijaznostjo pogovorov, ki so šli o vsakdanjih rečeh.  Mnogokrat sem grizel ustnice, lopovščine sem se obtoževal natihem; in vendar, ko bi bil odšel tiste dni, poginil bi bil gladu kakor pes ob cesti ...  Bridki časi so bili!“  „Ali se vam vidi, da so trajali predolgo?  Meni je, kakor da so minili čez noč: prišli so, in mahoma so bili pri kraju.“  „Tudi jaz sem si očital, leta in leta, kadarkoli se je oglasil spomin; kajti v treznih urah sem ga hotel izruvati in zadaviti ...  Vedel sem, da je bilo in da se ne vrne nikdar več: pokaj bi sanjaril o cvetju, kdor se je izgubil v puščavi!“  „Potem so vam dali ti bridki časi vendarle prijetnih slik?“ je vprašala gospa Blanka s tihim, negotovim glasom.  „Meni?  Prijetnih slik?  Ne vprašujte, gospa Blanka; nisva še pri tistem poglavju ...  Zdaj mislim na jutro, ko sva se sestala: prišel sem s postaje, megla je bila še na ulicah; visoko nekje se je borilo solnce.  Pri vas je bilo vse na nogah; odpirali so trgovino, po hodnikih so pometale dekle.  Tam sem postavil v prvi kot vse, kar sem imel s seboj: oguljen kovčeg iz črnega usnja, ali veste?  Vi ste se mu smejali, ko smo prišli domov, in mene je bilo sram.  Vprašal sem po očetu; da je zunaj, so mi rekli, vam da je šel naproti; in če bi krenil v gozd po tej in tej stezi, da bi ga dobil: v našem gozdu ni mnogo steza ...  Jaz bi bil rajši počakal; ali, ker mi nihče ni odprl vrat in nihče ni ponudil stola, — ljudje so nezaupni, kajneda? in marsikak človek s poštenim licem je bil že v resnici tat, — sem se napotil po gozdu.  Srečam moža, visokega, osivelih las, z ravno, naglo hojo; jedva sem ga dohitel, gledal sem ga; bil je podoben fotografiji, ki sem jo imel kdove od kdaj, iz njegovih mladih let.  In dobra volja mu je sijala z obraza; kako ne bi, ko je mislil na vas?  Snamem klobuk, čuteč, da mi je nekaj uplahnilo v prsih; morda je bila tudi zavest, da stojim pred prvim človekom, ki sem ga v življenju poprosil miloščine.  Saj tisto je bilo do pičice kakor miloščina, tisti tedni pri njem, tista dva meseca; ali ne?  Jaz sem Ambrož Čander, gospod, ga nagovorim; glas se mi je tresel, pogled se je dvignil do njegovega obraza in je padel na zemljo. — Ali se smem razveseliti, da ste vi — ... — Matej Gruda, mi prestriže tvoj oče besedo. — Tak si torej, ubegli lemenatar?  Prav; tu imaš smotko, zapali jo in pojdi z menoj, da te pokažem hčeri...  Moja hči, je ponovil z veseljem, ki se je čudno podajalo njegovemu trdemu trgovskemu glasu, moja Blanka je na izprehodu.  Ampak to ti pravim, fant, in to si zapomni: glej, da se ne zaljubiš!  Neumnosti ne maram, in mladi ljudje so vsi neumni; tudi jaz sem bil neumen, ko sem bil mlad.  Ti si mi pisal, da prihajaš študirat — študiraj!  In da prihajaš čakat, dokler se kaj ne ukrene, — počakaj ...  Vse drugo pa sem ukrenil jaz sam in bom ukrenil, in sploh — pazi, da se mi ne zameriš!  Ali boš? — Bom! sem dejal.  Čutil sem se ponižanega kakor nikoli; in zavedal sem se tiste velike laži, ki je ležala v sami besedi: Bom! — Zakaj, izpovedujem se vam, prijateljica Blanka, da sem bil v samem hipu svoje obljube natihem že pripravljen, za vsak slučaj, da ne bi, čeprav sem obljubil, da bom.  Prazna obljuba, tudi brez tiste hipne trme in brez moje trme sploh; in vendar se mi je kasneje mnogokrat dozdevalo, da so bile ravno besede vašega očeta prvi sunek, ki me je napotil proti cestam poznejših dni ...“  Blanka se je smehljala z rahlim, izgubljenim usmevom.  Vse polno misli je ležalo v črtah njenega lica.  „In tam, kjer stoji, — bogve, če še stoji? — klop iz brezovih debel, tam smo se sešli.  Vi ste bili čisto mladi in belega lica, obriti, kajpada, jedva se vam je poznala senca nad ustnico ...“ In sama pri sebi je mislila: „Zdaj si star in bradat; koliko si bil lepši tiste čase!“  Doktor je čutil njeno misel; pognala mu je kri v obraz.  „Čemu zardevate?  Ugajali ste mi,“ je nadaljevala Blanka, brezskrbno kakor nekdaj. „Lepi ste bili, in jaz sem se veselila vašega prihoda, ker se mi je sanjalo že naprej, da niste grd človek.  Jaz takrat še nisem marala grdih ljudi ...“ je dodala; njen glas je bil mahoma pobit in kakor osramočen.  „Kako da jih maraš zdaj!“ je kriknilo v Čandrovem srcu. „Zakaj si vzela Jerneja Cepudra?  Ali si takrat že marala grde ljudi, ko si stopila s tem strahom pred oltar?“  „Življenje uganja z nami svoje hudobije; pride in opljuje z gnusom, karkoli je v srcu lepega, dokler človek ne obupa, misleč, da je lepota mrtva ...“ je odgovorila Blanka neizgovorjeni misli. „Ampak vi, gospod doktor, ste bili ravno tako rdeči v obraz, kakor ste nocoj.“  „To ni nemogoče,“ se je nasmehnil doktor ob spominu. „Morda sem bil še bolj neroden; kdo ve?  Jaz sem si zapomnil druge reči: vaše lice, prijateljica Blanka; sijalo je od mladosti in od lepote, bolj nego tisto čudesno jutro nad gozdom.  Vso vašo sliko: bela v čisto beli obleki, z belim, skoraj da snežnobelim slamnikom na glavi, na teh vaših bogatih, zlatih laseh, se je prikazala na poti, tam gori nad gozdom, kjer se razliva široka solnčna lisa čez travnik in čez vrt.  Korak sem si zapomnil, vaš korak, ko ste nama stopili naproti: plaven je bil, ozek in mlad ...  Vaš smehljaj sem ohranil v spominu, in vse, vse, vse!  Položili ste očetu roke na rame, poljubili ste ga, in on je poljubil vas; glejte, že tisti hip me je zagrabila želja, takšna mogočna želja, da bi bil vaš oče, vsaj vaš oče!  Gospod Matej Gruda me je nato predstavil: „Ambrož Čander, ki je ušel iz lemenata!  Da ste vi njegova Blanka, ni omenil; njemu se je zdelo pač umevno za vsakogar, da morete biti vi, kakršno sem vas zagledal, na vsem svetu samo njegova, hči ...  Nato smo se vrnili; vi ste hodili s kramljanjem in s smehom.  Izpraševali ste me, o tistih rečeh pa, ki bi jih bil težko govoril, ste molčali.  Hvaležen sem vam bil.“  Sobesednica mu je gledala naravnost v obraz.  Doktor jo je objel z očmi, in zazdelo se mu je, kakor da vidi njene ustnice v drgetu.  „Kaj premišljate?“ je vprašal s tišjim glasom.  „Marsikaj ...  Vaše besede so nocoj tako tople in dobre; če ne bi bilo že pozno in skoraj da na koncu let, bi mislila, da se laskate.  Povejte, zakaj ste bili takrat zgolj hlad in resnoba?“  Ambrož Čander se je prijel za čelo.  „Soparno je, ali se vam ne vidi? — Kaj hočem odgovoriti?  Nocoj je naju govorjenje takšno, kakor da delava obračun o starem dolgu, čez mnogo let: Ali jih je bilo mnogo? — Jaz ne vem ...  Vi vprašujete, zakaj sem bil takrat zgolj hlad in resnoba?  Z odgovorom, prijateljica, se pričenja obračun; in vi ga zahtevate?“  „Poslušam,“ je dejala Blanka.  „Torej bodi!“ je vzkliknil doktor polglasno; lice se je razživelo, glas je zadonel po skriti strasti. „Zakaj sem bil takšen?  Morda sem se vam zdel odurnih šeg in malobesedne nature?  O ne!  Vi veste, da sem zabaven in gostobeseden, posebno kadar je srce prazno in volja pusta.  Sicer pa, če se prav spominjam, sva se tudi midva neredkokdaj razgovorila: o vsakdanjostih, o predpustu, o Ljubljani, o Aziji in Ameriki, morda celo o Kaliforniji kakor tamle dva.“ Doktor se je bil domislil Karle in inženirja. „Tudi o Prešernu in o Heineju sva govorila; in niti za las preko te meje!  Zakaj, Ambrož Čander je bil tiste dni dostojen človek in je vedel, da mu je stati ob strani, kakor stoje berači s klobukom v roki.  Tatvina bi se mu bilo zdelo, sedeti za tujo mizo in ne držati besede tistemu, ki ga redi.  Govorila sva o Prešernu, da, in vi ste me vprašali, če razumem Črtomira; kako ga ne bi bil?  In vendar sem se vam zlagal, da se mi zdi tisto krščenje čisto nezmiselno in neresnično ...  Ali sem vam ga hotel razložiti?  To bi bilo kakor primera za mojo ljubezen do vas...  Da, ljubil sem vas, prijateljica Blanka; nocoj ni več vseh tistih reči, ki sem se jih takrat bal, vedoč, da jih ne morem premagati, ker so veje na drevesu moje lastne duše ...  Ne veje, korenine so bile!  Zato, poglejte, sem bil hladan in resnoben; čuval sem izdajalca, nežnost in smeh.  Vedel sem: če bi vam vrgel svojo ljubezen v naročje, pa bi se ji bili zasmejali, — zbežal bi bil kakor pes in bi bil zavrgel še svoje življenje.  Kadar pa človek odhaja odtod, ne sme biti podoben tepenemu psu!  Morda porečete, da sem vas ljubil premalo?  Jaz mislim, da preveč: ali bi bila še ljubezen, če ne bi bila s ponosom?“  Razburil se je bil; zaslišal je svoj lastni glas in se ga je prestrašil.  Ozrl se je; nihče ni poslušal.  Nato je nadaljeval tiše; zdaj že ni več gledal Blanki v obraz.  „In vendar sem včasi izpregovoril besedo ...  Kakšno besedo?  Kaj vem!  Tuintam je bilo, med pogovorom, skrito in vendar očito tistemu, ki bi iskal: ako ste voljni iskati, jo najdete ...  Vi ste molčali.  In tako se je zgodilo, da sem odšel brez obračuna; in tako moram delati danes ta obračun.“  „Jaz sem našla vse tiste besede in vse sem si zapomnila; ali jih hočete slišati?“ je odgovorila gospa Blanka nenadoma z jasnim in razločnim glasom, ki je le nekoliko drhtel. „In rekla sem si: Nemara čaka, da se odzovem.  Toda ker nisem vedela, ali govori tiste besede duša ali slučaj, sem molčala; nisem si upala: če bi jih bil govoril slučaj, pa bi se bila odzvala, in vi bi bili slučajno, po istem slučaju videli, da odgovarjam ...  Tiho bodite, ne vprašujte me, prijatelj!  Vi povejte: zakaj ste šli, brez slovesa in ne da bi mi bili dali roko?  Eden izmed naju bi se bil morda vendarle osrčil pri tistem slovesu ...“  „Zakaj?“ je obstrmel doktor Čander. „In vi še vprašujete, Blanka?  In vendar: kar ste rekli, govori izmed besed, govori o tuji, nepričakovani radosti ...  Recite: kaj vam je dejal oče, ko me ni bilo več pod njegovo streho?“  „Da ste mu prišli povedat: — Moje razmere so urejene, zdaj pojdem na Dunaj študirat medicino! — pa da ste odšli.  Ali mu niste naročili pozdrava zame?“  „Bogme, ne!“ je vzkliknil Ambrož Čander s trpkostjo. „Na tisto vljudnost sem pozabil; preveč veselo je bilo srce!  Torej poslušajte: tisti dan — ali ni bilo v prvih dneh kimavca?  Spominjam se, da je že prihajal hlad.  Tisti dan me je poklical vaš oče v svojo sobo; vas, Blanka, ni bilo doma.“  „Pač, bila sem na vrtu ...“  „Ah, bili ste na vrtu?  Dobro, torej ste bili na vrtu.  Vaš oče mi je rekel, da ste se odpeljali; takrat namreč, ko sem že odhajal, in ko se je bal, da ne bi vprašal po vas ali da vas ne bi poiskal.  Kajti roko — roko bi vam bil vendar podal!  In tako ...  Oče je zaprl sobo; nato mi je ponudil stol in smodko, z veliko vljudnostjo. — Fant, pravi, kaj sem ti rekel, ko si prišel?  Takoj prvo jutro, gori v gozdu, ko sva hodila Blanki naproti? — Kaj ste mi rekli, gospod Gruda? pravim jaz osupel. — Ne vem, kaj ste rekli ...  Nato se spomnim. — Ah, pač! — No, kaj? je ponovil oče s srditim glasom.  Morda sem tisti hip zardel. — Ti torej veš, je nadaljeval gospod Matej Gruda, da sem te sprejel s pogojem: daj moji hčeri mir!  Nič zaljubljenosti, sem dejal, in nič tega in onega; študirat prihajaš, — študiraj!  Čakat, — čakaj; ampak za hčerjo mi ne glej, ker sem že sam vse ukrenil, in še ukrenem, kar bo treba, za tvoj kruh pa ta moka ni! — Ali sem rekel tako, ali nisem rekel? — Tako ste rekli, gospod Gruda! — Čudim se, da se spominjaš; kako moreš pri tem spominu kršiti svojo obljubo? — Nisem je prekršil! vzkliknem jaz s tresočim glasom; zagrmelo mi je pod senci, kri je vrela v žilah kakor ogenj. — Povejte, kdaj sem rekel besedo, ki je ne bi bil mogel reči pred vami?  Ali sem pokazal in razodel karkoli, s čimerkoli? — To je ravno, pravi vaš oče počasi, s čudno tehtnim, skorajda hudobnim poudarkom, to je tisto, da nisi rekel, temveč da si razodel!  Besedam, dragi moj, ni vedno lahko verjeti, ali — oči ne lažejo!  Glas ne laže!  Vsa natura človekova, kadar se nehote in nevede izpreminja od tistega, kar je skrito v srcu in ne sme na dan, vsa natura, veš ti, Ambrož Čander, ki si ušel iz lemenata, se ne laže nikdar in nikoli!  Še jaz sem videl, jaz sem opazil, jaz sem se prestrašil tega, kar si kazal in razodeval, ki nimam ženskih oči ...  In to ti povem, kar sem ti rekel že enkrat, že prvi dan: dokler je Blanka Grudova, nočem in ne maram, da jo ljubiš! — Prijateljica Blanka, danes se več ne srdim na vašega očeta; danes, ko hodim sam in samcat po svetu, vem in čutim, mislim si ponekdaj, do kolike krivičnosti more človek ljubiti svojega otroka.  Tistikrat pa me je zagrabilo, da sem planil pokoncu.  Seveda, besede ni bilo iz ust; blazen je, kdor v takšnem trenotju išče prave besede! — Kaj? se mi začudi vaš oče, no, kaj?  Fant bi se rad jezil?  Hudoval bi se?  Rekel bi, da ni resnica?  Torej povej, kakor se tebi zdi, da je prav in pošteno; ali si mi upaš reči v obraz, meni, ki te še nisem nikoli ogoljufal in okradel, ali moreš reči z mirno vestjo, da ni res? — Poglejte, Blanka, tiste poznejše dni sem lagal stointisočkrat, drugim in celo sebi, brez usmiljenja in brez srca, brez poštenosti in brez lepote, da ni števila tistim lažem, da ni spomina za vsako laž posebej: to je kakor morje zlega, živ človek ne prešteje valov ...