Reška dolina stoče v pišu jesenskega viharja.  Drevje po brdih se zvija, se stresa pod jezno ploho.  Reka narašča, valovi, se izliva na protje ob bregu, prestopa jezove, podira, odnaša.  Divja tožba vrši v zraku.  Kot da preveva naravo obupna bol, kot da plače nebo nad bedno zemljo.  Uboge vasice po brdih!  Kamenite hiše so se ukočile pod slamnato streho.  Kot da se boje ošabnega gradu na holmcu, kot da se boje viharne noči, ki se spušča tako naglo na brda.  Zdaj vstaja ples duhov, zdaj vrši po zraku divji lov.  Črni psi, veliki kot teleta, velikanske mačke, konji z ognjeno sapo se pode zdaj po hosti.  Tuli in stoče pod oknom.  Vrzi, gospodinja, pest pšenice žalostni prosilki, zaneti na ognjišču, da prepodi plamen zle moči, da bodri in vabi blodečega potnika. — Črna, grozna noč zavija brda in dol.  Pa skoz vihro in strah sevajo plameni po brdih, sijejo visoka grajska okna, se sveti luč v mlinu pod gradom.  Se sveti v hiši, trepeče ob brvi, ob jezu, na žagi.  Šumi, narašča Reka.  Stari Mihčev ata se ne boji njenega bučanja.  Na visoki brvi stoji nad penečo vodo in daje hlapcem povelja.  Besneča voda prinaša izrvana drevesa, plasti zemlje, kupe dračja.  To se zaleta v podstavo brvi, se zaganja v jez, kvari žago in mlin. „Sem, Jaka, hoj!  Skoči, Jure, da bi te strela!  Daj, Janez, daj, odmaši!  Zajezite tu — odprite tam!  Maklavini!  Samotorji!  Kilavci!“  Tako prepiska tenki glas starega moža žvižg viharja.  Hlače zavihane čez kolena, rokalski, razoglavi, skačejo hlapci po jezu, se prijemajo za podnos brvi, da jih ne izpodnese voda.  Mladi gospodar se upira pišu, hodi okrog mlinskih zavor, se ozira plaho na očeta.  Zdaj zdaj odnese voda brv in trmastega starega, ki se upira moči elementov, ki bi pokazal rad tudi vodi, da je stari Mihec še vedno gospodar, da je trden vkljub svojim letom, pogumnejši kot sin in vsa ta mladina ...  Glej ga osemdesetletnega možakarja, kako stoji na brvi!  Burja mu je odpihala klobuk, pošastno stoje sivi dolgi lasje zdaj pokonci, zdaj delajo kolobarje okrog glave.  Dolg, koščat se zdi oče v noči na brvi, še enkrat tako velik.  V levici drži visoko svetilnico, z desnico maha, kaže ...  Oblastnež!  Modrijan!  Zapoveduje, vse ve, a vode vendar ne ustavi ...  In tak je Grga!  Po dedu se je vrgel.  Ustavljati je hotel francosko povodenj — noče sprejemati milosti francoskega cesarja ...  „Strela ...  Ata!  Ata!“  Pribobnelo je, pridrvelo ...  Voda odzgoraj, voda odzdolaj!  Črna tmina okrog, luči iz hiše mečejo slabe žarke na hiteče valove ...  Pridrvelo je, se zagnalo v jez, ob brv.  Zmajala se je podstava, streslo se je žlebovje, mlinska kolesa so zastokala, zaškripala je žaga.  To je pozdrav kamenitih gora, pozdrav jezne Bistrice, ki zapušča svoj skrivnostni dom.  Iz hiše pritečejo preplašene ženske, iz mlina hite oni, ki so bili prinesli mlet. „Jezus Marija!  Ata!  Ata!  Fantje, vun!  Pomagaj, sv. Florijan!  Reši nas vode in ognja!“  V šumenje vode kličejo različni glasovi.  Vse prekliče svež dekliški glas, beli rokavi mahajo skoz tmino.  Rezika Mihčeva hiti k brvi, hoče podpreti deda. „Beži, beži,“ jo odpravlja ded in gleda čemerno na brv, ki se maje, pregiblje, pada ...  O, težko je takemu gospodarju kot je stari Mihec, gledati razdiranje svojega dela.  Mokri kot miši, s klicem „Hvala Bogu!“ pomagajo hlapci drug drugemu iz vode, gledajo, kako razdira voda brv, kako odnaša kamenje in protje, se stresajo: „O sv. Florijan!  Vsi kraški hudobci so zlezli nocoj iz svojih jam.  Za las je manjkalo, ata, samo za las! ...  Nič ne glejte, kar je, to je!  Bog je dal in vzel.“  „Strela!“ se jezi mladi gospodar in si seže v brado. „Toliko dela in škode ...  Še odnese nas vse vkup.“ Stari pa se huduje: „Šleve zanikarne!  Odnese!  Kaj se otresate kakor mokre kokoši!  Piškavci!  Ne vidite sodov, ki plavajo po Reki?  Polovili bi jih, obvarovali bližnjega škode, pa se tresete samo za svojo kožo.  Da ni Grge tu, ne Toneta!  Glejte Reziko, več korajže ima kot vi vsi!  Odnese nas, praviš, Janez, pa stojiš in gledaš!  Najhujše je že minulo.  Nagel tok neha kmalu.“  „Ata, mokri ste.  Bežite gor, da se preoblečete,“ prosi Rezika deda. — „Kaj misliš, da sem res star,“ se otrese mož. „Bežite, ženske, gor — prižgite luč pred Marijo in molite.  Mlada naj skuha vina in dekla naj nam ga prinese v mlin.  Dosti medu in dosti žbic naj dene vanj, da se segrejejo fantje.“  V Mihčevem mlinu je nizko ognjišče, kjer se grejejo mlinarji in oni, ki so prišli po moko, kamor prisedajo radi domači hlapci in prihajajo drugi k njim v vas.  Lepo se govori ob klopotanju kamnov, lepo diši v mlinu po žitu in moki, lepo stoji tam vrsta mehov in mešičev.  Od jeza prihaja prijeten šum, od žage resk in škripanje, iz hiše se sliši brenkanje berača Jožina, petje gospodinje, domačih deklet in dekel.  Iz mlina jim odgovarja mladi, zali mlinar.  Nocoj pa molči žaga in petje.  Berač modruje za ognjem z Mihčevimi, mlinski hlapec Šimen si popravlja kapo z dolgim čopom, se ozira nestrpno v vrata.  In volar sune pilarja: „Vemo, zakaj se postavljaš tako, Šimenula ...  Zal fant si in večkrat se gode čudne reči.  Toda za gospodarjevo Reziko si obrišeš usta; ko bi vedel stari Mihec, kam merijo tvoji pogledi, te brcne iz hiše.  Oj Šimenula!  Reziko dobiš takrat, kadar bo šlo stročje v klas ...  Za Reziko gleda tisti gospod v gradu, ki piše komisarju vse listine.  Pa tudi on si obriše usta.  Mihec, mož stare korenine, ne da hčere ne škricu ne beraškemu hlapcu.  Najmanj pa francoskemu brezverniku, neljudniku.  Rajši bi videli Mihčevi Reziko mrtvo, rajši da odnese voda vso Mihčevino.“ Rezika, seveda.  Šimen je zal fant, učila ga je brati, dokler ni prepovedal tega stari ata.  In gospod v gradu je tudi zal fant, čeravno je Francoz in škric in čeravno ne zna po naše.  To bi klel naš Grga!  Mlinska kolesa zastočejo pod besnim navalom vode.  Kamni se tresejo, oblak moke gre po mlinu.  Možje se prekrižajo, vzklikajo: „Sveto, sladko ime Jezusovo!  Sv. Florijan!“ Beraču Jožinu zamre beseda na ustih.  Žlehtnik, slaboumna Zagorščica, ki je prinesla svoj mešiček v mlin, stisne debelega mlinskega mačka k sebi, izbuli oči, našobi usta.  Njen grdi obraz, ki izraža topost in zlobo, postane tak, da se nasmeji prevzetni Šimen: „Ala, Žlehtnik, lepa si!  Da te vidi Urban, kar ponori zate.“ Oči slaboumnice pozelene, mala kepa se stresa silne togote in pograbi goreče poleno.  Pa nima nikogar udariti, že so skočili vsi vun — in voda buči tako grozno, preplašene tekajo miši po mlinu ...  Zdaj zdaj butne voda v mlin, odnese vse! „Tiger, tiger moj!“ Jezno sikne pisani maček, dvigne taco in skoči za mišjo. — Ko se vrnejo možje, so bledi in še bolj mokri.  Brv se je odtrgala — pri mlinu in žagi bo dosti škode.  Mladi gospodar požira jezo, stari gleda trudno v plamen.  Doživel je mnogo tega!  Hlapci vedo, da jima ni ljubo, če govorijo o škodi.  Izžemajo si rokave in hlačnike, mečejo na ogenj in dražijo bebasto revo. „Ali te je pobožal Urban?“ jo vpraša Šimen, ko vidi, da si briše krvavo lice; „hudega ljubčka imaš, Žlehtnik, vsak dan se bosta tepla.“  Kot sršen se zakadi ženska vanj. „Mir!“ zapove stari ata in dvigne pogled. „Pustite že vendar siroto,“ se oglasi Rezika in Šimen zardi. „Sram naj te bode, Šimen, bolj prismojen si kot ona.  Tebi je pa tudi prav, šema šemasta.  Držala bi se gori pri ženskah.  Kaj pa ti, Jožina?  Gledaš kot lačen vol seno.  Tudi zate bo, ne boj se.  Sem, Mina!“ Oblastne hoje in kretnje stopi mlinarjeva hči k ognjišču.  Velika dekla postavi lonec kuhanega vina pred starega, hlapček Lipe poda mlademu hleb rženega kruha, mala Anka priskoči z lesenimi kozarci. „Jezus, Marija!“ vije dekla roke, „če nas le ne odnese!  Bežimo v hrib!“  „Beži, beži!“ jo pogleda Rezika z rjavimi očmi.  Šimen si popravlja kapo, berač mežika.  Da, Rezika, to je dekle!  Pri sebi je, kot se spodobi mlinarjevi hčeri, suhe bledice ne sodijo v tako hišo.  Obraz ima kot zrela jagoda, glava ji komaj nosi težo kostanjevih las.  Roke ima kot dva stebra.  Baržunasti modrček, pisano krilce, izšiti beli pripas, kako se ji poda vse to!  Pa črni koraldež, katerega potegne včasih v usta ...  Ubogi Šimen! — Stari gospodar naliva in podaja po starosti dišeče vino. „Na tvoje zdravje, Rezika!“ cmaklja berač in si gladi telovnik. „Bog ti daj najlepšega fanta!  To je božja kapljica, ta poživi! hej! ko bi k nam plavalo vino — samo vino — kuhano in nekuhano, ne bi se ga branili in bali, kaj, boter?“  „Malo preveč bi ga bilo, Jožina.“  „Pa če se že moramo utopiti, rajši bi požiral vino kot tisto kalno, umazano vodo.  Brrr!  Boter!  Še enega!  Bog vam povrni.  Na zdravje, gospoda!“  „Bog te živi, Jožina!  Tebe in tvojo malho!  Utopiš se v vinu ali v vodi, škoda te ne bo, večna goba.“  „Kaj!“ miga berač z debelimi obrvi in potegne kljukasti nos navzgor. „Kdo vam bo nosil pošte od deklet, od vojske, kdo vam bo razlagal sanje, sestavljal številke?  Kdo vas bo učil zlati očenaš, nekdanje pesmi in pravljice?  Kdo vam bo godel na škant — in kdo vam prinese novic od ljubega starega cesarja?“  Tiše je izrekel berač zadnje besede in si odpel rdeči telovnik, segel pod ramo, kot da hoče pokazati nekaj — pa pogleda okrog in prinese roko prazno nazaj. „Oj Jožina!  Kaj je škant brez basa in klarineta!  Kar imaš pod ramo, pa vemo ...  U pa i, vmes pa š. ...  In cesar te pozdravlja.  Za ministra bi te rad imel.“  Zunaj buči vihra, znotraj smeh.  Družina draži po svoji navadi berača, gospodarja poslušata in ne poslušata, lepa Rezika si greje roke ob plamenu, se ne nasmeji, Mina pogovarja jeznega berača.  V tem vstopi naglo postavna ženska.  Prijazno podolgasto lice ji objemljejo gladki črni lasje, rob bele avbice.  Črno krilo in jopica sta bolj meščanskega kot kmetskega kroja, bel pripas je obrobljen s čipkami, zavezan v široko pentljo.  Na srebrnem sklepancu vise ob verižici škarjice, nožek, ključi. — Gospodinja!  Naglo se pomikajo po klopeh ...  Za njo hite mala dekla, svinjska dekla in kuhinjska.  Cel koš žensk!  „Kaj si pribežala k nam, Anka?“ pozdravi stari ata. „Tukaj ni za ženske — zakaj ne molite?“ se jezi navidezno mladi pa pogleda ljubeče ženo, ko sede k njemu, pogleda mlajšo, starejšo hčerko.  Oni dve in dva sina.  Samo to mu je ostalo od osmih otrok.  Od sinov pravzaprav samo Tone, ki se šola v Gradcu.  Kajti starejši sin Grga — Bog ve, kod hodi ...  In če je oblak na belem ženinem licu, na cvetočem hčerkinem, na nagubanem očetovem, ni kriva tega toliko nocojšnja nevihta in škoda, kolikor misel, da je mogoče zdaj Grga v pišu viharja in da ne najde zavetja, strehe, da je odrezan od dragega doma — dokler ...  „Molili smo, molili,“ reče z mirnim glasom gospodinja in si potegne z belo roko preko čela. „Ali kako buči in tuli gori!  Dež žeglja po oknih, burja jih stresa.  Kljuke ropočejo ...  Menim, da trka in prosi popotnik ...  Pa sem pritekla k tebi, Janez.“  „Če je ženo strah, je mož, moj ljubi Janez,“ zagode berač, „drugikrat pa je, Janez trdolin, skopuh“ ...  „Molči, berač!“ se zadere mladi in ustavi s pogledom družinin smeh.  Kaj, tak se bo utikal vanj!  Berač v najbolj premožnega gospodarja ob vodi! — Jožina zardi, se vgrizne v jezik.  Berač je.  Vanj se sme zaletavati družina.  Pa ne boli ga njeno draženje toliko kot prezir bogatega kmeta.  Družina ga draži le, da si krati čas, spoštuje pa vendar njegove svete in besede. — Pa treba je napeljati pogovor drugam in gospodar pozabi beračeve predrznosti.  „Berač, kajpada,“ se nasmeji Jožina in pokaže špičaste redke zobe, skozi katere beže tako rade laži. „Še trgali se boste za mojo malho, vem za marsikateri zaklad.  Pa ni še dozorel cvet praproti — ključa še ni.  Pred smrtjo obogatim.  Glejte, da ne zatajite denarja pred komisarjem, sicer vas pomeče v grajski stolp, kjer so še priklenjeni kostnjaki.“  „Hudič nesi komisarja in vse te pijavke iz dežele,“ zarobanti polglasno stari ata. „Samo svojo malho si polnijo taki ljudje.  Tako v Italiji, kot pri nas, kot drugod.  Roparji!  Še sivega starčka papeža so oropali! ...  Verujte mi — zadene jih božja kazen.  Svoboda, mir, enakost, so trobili, ko so prihajali v deželo.  Medenih ust so prigovarjali, da hočejo Kranjcem dobro — v Novem mestu pa so pobili več kot tristo kmetov, ki so se potegovali za svojo svobodo.  Nič več tlačanstva!  Zdaj nas tlačijo francoske naredbe huje nego graščinske, zdaj nam je odmerjen vsak korak, preštet denar, pretehtane besede.  Nenasitni Napoleon ne konča starih vojsk in pričenja nove.  Kako mirno je bilo življenje po teh krajih, dokler ni vznemiril sveta Francoz, ki brca na vse strani kot objesten konj.  Dajali in zlagali smo radi za vojsko zoper njega, radi so šli naši fantje, ko sta klicala princa Ivan in Karel.  Kaj je trpela Kranjska vsled vojne naklade!  Pa rada bi pretrpela, da se le reši še enkrat francoske nerode, ki naklada kravi sedlo, vernemu Kranjcu brezbožne postave.“ Stari ata umolkne in gleda v plamen, kolena razširjena, noge na zaglavniku, roke sklenjene.  Družina gleda molče vanj, čaka, da pove modri mož še kaj.  Mnogo ve in mnogo je videl stari Mihec.  Šolan je, po nemško jo vreže z graščinsko gospodo, biriči in valpet se mu odkrivajo.  Prejšnji graščinski oskrbnik je prihajal celo v vas k Mihčevim, bil je boter Grgu in Tonetu.  Tudi župnik prihaja rad in za Velikonoč blagoslovijo pirhe pri Mihčevih.  Francoski komisar pa se izogiblje mlinu.  Ve gotovo, da je Grga v vojski zoper Francoza, ve, da se šola Tone v Gradcu, ker ne zaupa Mihec francoskim šolam v Ljubljani.  Tam ne uče več nemškega, pomislite!  In komisar je vzel Mihcu županstvo nad vasjo Kilovče! ...  Takemu možu, taki hiši, od katere ne gre berač brez treh darov!  Taki hiši, ki ima knjigo od Antikrista, Kolomonov žegen, Kristovo trpljenje in še dosti drugih beril, evangelijev.  Iz Ljubljane prihaja pola, na kateri je zapisano, kaj se godi v Parizu, na Dunaju in drugod po svetu.  Dosti se izve, dosti dobi pri Mihčevih.  Od samih božjih lonov se jim polni kašča.  Tile francoski žandarji pa stikajo zmeraj nekaj okrog te poštene hiše.  Da bi jih pozobal vrag!  Pa se že še zmenimo!  „Še pomnim,“ se oglasi rahlo gospodinja, „kako smo se ustrašili, ko smo dobili prve vesti o strahotah na Francoskem.  To smo sklepali roke!  Doprinesli so hudobijo vseh hudobij — umorili lastnega kralja, nedolžno kraljico, hčerko naše svetle cesarice Marije Terezije, naj ji sveti večna luč!  Kristus, moj Bog!  In vso gospodo!  Kaj bo? so dejali cesarji, če pride taka hudobija in pregreha preko meja.  In zagnali so hud vojskin krik ...  Pa Bog nas tepe ...  Zmagal je brezbožnik ...“  Mihčevka sklone glavo.  Solze, ne prve, ne zadnje, padajo na črno jopo.  Njen žalostni, od belih čipk obrobljeni obraz ima nekaj svetniškega v sebi.  Sožalno gledajo vsi na mater, ki je žrtvovala svoje najljubše v borbi dežele s Francozom.  Mož ji pogladi sočutno roko, mala Anka jo objame.  Globoko pregovori Rezika: „Mama — saj pride!“  „Pride,“ se vzravna nakrat berač, oči mu zaplamene. „Ste videli luči po brdih?  Tam sede okrog ognja naši Barkini, kolnejo Francoza, čakajo junaka.  Potrpite!  Še živi ravanjski gospod, grof Hohenwart, še ozdravi Lazarič, še se oglasi poganiški gospod baron Langer, še prijezdi grof Orsič, prihiti du Monte.  Še pride Grga!  In po svetu snujejo zveze zoper nemirnega Napoljona, Bog nas ga varuj!  Stari cesar pa ni pozabil svojih Kranjcev — preko meja prihajajo poročila.  Naj se le zvera Antikrist — naj nam pošilja svoje poglavarje in postave.  Šli bodo.  Z novim letom — se sliši — da dobimo novo pratiko.  To bo vihar, hujši kot nocojšnji!  Samo štiri praznike bomo imeli!  Procesije že tako ne smejo hoditi ...  Pa ni zapuščena presveta Trojica, ne Marija v Logu.  Iz Ljubljane in z Gorenjskega so začeli hoditi na Brezje.  Bog bo poslal prekucuhom, brezvercem pogin.  Poslušajte: župan bo poročal ...“  „Kaj, tisti pivški gozdar?  Kdo mu je dal blagoslove?  Žena, kadar je pijan, in komisar, kadar naredi kaj narobe.  Ne, to ni mogoče pa ni, Jožina — tebi je šlo vino v glavo,“ se jezi dekla Trina.  „Žal, da bo tako!“ pritrdi gospodar.  „Pa počakamo s poroko, dokler ne odidejo Francozi,“ odloči Rezika.  „Hm, počakamo,“ hiti Mina, velika dekla, in gleda volarja, „kdo bo čakal tako dolgo?  Morda ostanejo vedno tu.“  „Molči, jezik neumni,“ reče berač. „Pravim ti, da dočakaš.  Hudič jih bo vzel, preden se omoži Žlehtnik.“  Pes zunaj zacvili, zalaja, stresa verigo.  Berač se pomakne h gospodarju.  Kaj, če ga sliši in ovadi kdo?  Saj dobi nagrado za vsako ovadbo.  Domač človek te sicer ne izda — toda s Francozi je prišlo marsikaj v deželo ... „Skoči, Lipe, sinko moj, skoči in poglej vun, saj vidim, da je vse druge strah.  Junaki pa ste!“  Hlapček odpre oprezno vrata.  V tmini se ziblje stara lipa in stoče.  Posveti — nikogar ni.  Po brdih se vidijo lučce, s holma gleda s svetlimi okni grad. „Kdo bi tudi hodil v taki noči okrog?  Mehkužni duanirji naše burje nevajeni orožniki ostajajo doma.“  „Mlad si, fantek,“ se smeji berač. „V taki noči se ustavi brod pod Kastvo, v taki noči hite Čiči preko Učke, naši fantje do Jelšan, v taki noči se prenaša prepovedano angleško blago.  V gradu pa je svetlo, ker imajo goste.  Danes predpoldan so prijezdili postojnski intendant in njegov pisar, pa tisti črni mršavi Callot, ki sili ves svet k cepljenju koz.  Oficir dasemte mu pravijo.“  „Haha!  Kot da bi ne dal Bog bolezni!“  Mihčevka pokima: „Močno jezdarijo in se vozarijo na Prem.  Vleče jih lepa komisarjeva hčerka, ki ima lice kot petnajstleten otrok.  Taka je kot jutranja rosa.  In pobožna v cerkvi!  Pa tudi gospa.  Toda ona se zavija tako, da ji ni videti obraza.“  „Ah, kaj je neki na grajski gospodični!“ se oglasi zaničljivo Šimen. „Saj je ni nič čez pas.  In kakšno nekrščansko ime ima!“  „Mabelle,“ se smeji Rezika. „In lepa je!  Oči ima kot vijolice na otoku, laske kot čisto zlato in taka mehka ličeca ...“  „Kot angelci božji je,“ razsodi Jožina. „V nedeljo sem se preril do nje in jo poprosil božjega daru.  Nasmejala se je tako ljubo — no, angelček!  Škoda, da pojde s Francozi tudi ona.“  „Pa bi jo vzel, Jožina,“ mu zabrusi Žlehtnik.  „Ti pa Šimna! — Ali lepo je v gradu pri komisarjevih, mi je pravila Jerandovka, ki nosi mleko gor.  Stene in tla so pokrite s pisanim suknom, kot v cerkvi, botra Mihčeva!  Svečniki in svetilnice so srebrni.  Pohištvo ni tako kot pri nas in tudi ljudje ne.“  „Bogat pa mora biti komisar,“ pravi Rezika. „Cele vozove blaga je pripeljal v grad.  Kuhinja mu je bila premajhna.  Predreti je moral Žibert zid v kamro, da se obrača Manon lahko po kuhinji.“  „Ona gospodinji,“ reče Mihčevka. „Špela Bertoldova, ki služi pri njej, jo razume že toliko, da ve, da je Manon bila dojka gospejina in da je gospa močno žlahtnega stanu in jako pobožna.  V svoji sobi ima leseno Marijo, po cele ure kleči pred njo.  Z možem pa se nič ne moreta.  Ona ima svoje sobe, on svoje.  Jesta pač pri eni mizi, pa ne govorita nikoli.  Oba govorita samo z Mabello.  Njo imata oba silno rada.  Gospa jo uči gosti na škant, ki je malo dražji kot tvoj, Jožina — jo uči slikati in delati lepe vezenine.  Kuhati menda ne bo znala nikoli — ne vem, če zna gospa kaj ...  Graščinska gospa je bila tudi od stanu, pa je znala vse — a ti komisarjevi so čudni.“  „Špela je dejala, da ni vzela gospa rada komisarja in da ni nikdar vesela.  Pa tudi on ne.  Nekaj tako čudnega ima v obrazu.  Lep človek, lepe postave — ni mu kaj reči.  Pa vendar — oči ima take, kot bi trpel in se kesal.  Veste,“ reče tiše berač, „pravijo da je bil zraven, ko so morili kralja.“  „Jezus!  Marija!“ se prekrižajo vsi.  Zunaj žvižga in tuli.  Pred Mihčevimi vstajajo grozote revolucije, vojskina beda in strah, prenaredbe in težave, ki so prišle z zmagovalnim Francozom nad deželo.  Rasto davki — naj bi!  A krvni davek gre materam od srca. „Slišite?“ zastoče Mihčevka, sklepa bele roke. „Burja žvižga kot da so to duše naših, ki so padli pri Razdrtem — pod Tabrom.  Slišite?  General Turn kliče svoje vojake.  Pa so pod zemljo — razkropljeni po zemlji ...  Skrivajo se po hostah, bijejo se za tujca, gnijejo na tujem ...  Ej fantje, fantje naši!  Kam vas je odvedla nesreča?  Kje si, Grga, moj sin?  Na ladji, jadrni je odbežal, je stopil pod angleško zastavo.  O, čuvaj ga, Mati božja, varuj ga sveti Rafael ...“  Zunaj buči voda — naredila je škodo.  Pa že je minil najhujši naval, jutri se poleže, škoda se pospravi, strah pozabi.  Se li popravi in pozabi kdaj od Francozov povzročeno gorje?  Vsem privro na usta litanije košanskega kaplana, vse vzdihne za beračem:  „Šibe božje, prekucevalca vseh starin, Napoleona Bonaparte, reši nas, o Gospod!“  Silovit razgraja vihar v nižini, še silneje se zaganja v grad na višini, hoče, da ga odpiše raz holm, da ne bo stal več tako oblastno tu, ne strašil tlačana, ne zapiral poti po zeleni Reki.  Oj ti grad ponosni!  Minili so tvoji časi.  Sezidala te je tlačanska kri — zdaj veje nov duh, prihaja nova doba.  Izgini, poruši se, spomenik mračnjaštva! — Ponosni grad se ne zmeni za viharjev žvižg.  Stoletja so hitela preko njega, on je ostal.  Oblast je, mora biti. „Mora biti,“ pravi premski komisar in tolmači to kmetom s kaznijo in globami. „Oblast, davek, mora biti, sicer ne obstoji nobena država.  Francozi vam žele samo dobro.  Ko bodo dokončane vse preuredbe, se poboljša vaše stanje, zmanjšajo davki, vi postanete vredni podložniki velikega Napoleona.“  Tako pravi komisar, a mnogo jeze mu povzroča kmetska zabita trmoglavost, ki noče uvideti koristi novih naprav.  Divji, svojeglavi so Barkini, nočejo se ukloniti novim naredbam, govore samo, kako dobro da je bilo pod starim cesarjem.  Kaj poreko mrkogledi gozdarji, kadar jim oznani, da se morajo ravnati po novem koledarju, ki stopi skoro, z novim letom 1812, v veljavo?  Več ne bodo smeli ti praznoverni ljudje tratiti polovice leta s praznovanjem različnih svetnikov in svetnic.  Završalo bo po zaspani Kranjski ...  Dobro, da so razpostavljeni vojaki in orožniki po deželi, dobro, da stoje vojaki pri Sv. Petru ...  Premski komisar ima goste.  Prijezdili so predpoldan na pomenek.  Opoldne je vstal nanagloma vihar, zvečer ni bilo varno podati se na pot.  Čez dan je poročal komisar postojnskemu intendantu o sitnostih in težavah službe.  Andrian de Varburg se je naveličal razmotrivanj in kritike o ljudstvu in cesarjevih ukazih.  Večer naj bo posvečen zabavi.  Pa stemnilo se je tako zgodaj.  Mabelle jim je zaigrala in zapela, Andrian je deklamoval svoja in drugih pesnikov dela, njegov tajnik, Louis de Regipont, je iztresel vse svoje navadne dovtipe, naveličali so se iger in smeha.  Komisar je zaslišaval nekega kmeta, prignanega od orožnikov, ker je klel cesarja, gospa Armande je poslušala raztreseno pripovedovanje Frana Callota kako da je cepil v Senožečah enoindvajsetim otrokom koze in dobil za cepljenje določeno nagrado; počasi se že civilizujejo tudi Barkini.  Govorili so.  Pa trudno in težko je šlo črez Hrmandin nežni obraz.  Zapustila je goste.  Po večerji je pravil komisarjev tajnik Marco Chapotin navdušeno o lepoti in preprostosti deklet reške doline.  Vihar je postajal silen in silnejši.  Včasih je zaropotalo mimo oken: opeka je letela raz grajsko streho.  Zdelo se je, da odnese burja na mrzlih perutih grad in hiše za njim.  Kdo bi spal v taki noči? „Bo li večkrat tako?  Uboga mama, kaj počne v taki zimi?“ — vzdihne Mabelle in si zavija nežne rame v topel šal. „Kvartajmo!“ je odgovoril oče. „Pokažimo viharju, da ne spravi Francozov iz dobre volje.“  V veliki sobi sede, ki ne zasluži imena dvorane.  Zidana je na štiri ogle.  Slika na stropu, debeloglav zmaj, ki vstaja iz Reke in grozi gradu na zelenem hribu, je otemnela, slike na stenah pokrivajo drage preproge.  Velika peč z belimi pečnicami se reži dobrodušno iz kota pri vratih.  Ni to soba za razvajeno oko.  Oprava v empirnem slogu se ne čuti domače v njej, Napoleonovo oprsje na stebru pod palmo se ne poda v okvirju nizkih sten.  Napoleonove slike: tu Napoleon med svojimi maršali, tam Napoleon, ki nosi pri Arcole zastavo — niso na pravem mestu.  Kot niso na pravem mestu tudi ti, drug jezik govoreči, drugače oblečeni tujci ...  Skoz razpoke ob oknih je našla burja pot v sobo.  Zagrinjala se gibljejo, plamen debelih voščenic se zvija. „Držimo kvarte, da nam jih ne odnese,“ pravi Louis de Regipont.  Andrian posluša, skrb in sočutje se pokažeta v njegovi simpatični fizionomiji. „Ubogi kmetje!“ izpregovori otožno, „koliko škode jim naredi ta vihar!  Odkriva hiše, zanaša kamenje in pesek na njive.“  „Ah, res!“ vzdihne Mabelle.  „Koliko škode bo šele pri mlinih,“ pravi naglo Chapotin in se potegne nervozno po pokonci stoječih pšeničnih laseh.  On ne igra, posluša raztreseno, se ozira v okno. „Morda odnese narastla Reka tudi ljudi.  Grozno silo ima deroča voda.“  „Glej, glej!“ odloži Regipont za hip kvarte. „Prijatelj Chapotin, izdajaš se!  Kaj stavim, da stanuje najlepša in najbolj naivna vseh tukajšnjih lepih deklet doli v kakem mlinu.  Boga mi!  Zardel je!  Kličem vas vse na pričo ...“  „Najlepša dekle je Mihčeva Rezika,“ pogleda Mabelle šegavo Chapotina.  Strogo izpregovori komisar:  „Želja cesarjeva je, da se priljubimo Kranjcem, ki imajo zelo razvit čut za poštenje.  Zato naj se ne vtika nihče za zabavo v tukajšnja dekleta.  Kaj, Chapotin?  Vi imate poštene namene?  Hvalevredno.  Toda vprašajte ošabnega mlinarja, če vam da svojo hčer, francoskemu škricu!  Prijatelji!  Prisvojil si je cesar deželo z močjo orožja — pa si ni prisvojil src deželanov.  Mi, ki bomo komaj uredili varnost in splošno zaostalost po Iliriji — mi smo tem kmetom le četa razbojnikov.  Dovolj o tem.  Kralj!“  „Dama!“ Andrian pogleda zmagovito komisarja, Mabello.  Martin de Moussage pogleda mladeniča, hčerko in ljubezniv smehljaj zašije kot soince na mračnem obrazu: „Sreča hodi za vami, prijatelj Andrian.“  „Narobe bi bilo bolje,“ meni Andrian in odrine dobitek od sebe. — „Brez skrbi, monsieur de Varburg!  Vi ste ljubljenec sreče na vsakem polju,“ zbode mladega intendanta njegov tajnik in potegne nerad zlatega napoleona iz pletene mošnje.  Kako srečo ima res ta Andrian.  Že njegova zunanjost je tako prikupljiva.  Bledo pesniško obličje vzbuja zanimanje; zaupanje, ljubezen blaga Andrianova duša.  Naklonjen mu je bil guverner Marmont, naklonjen mu je Bertrand.  Iz stare rodbine je in že njegov oče je bil znan z Marmontom.  Tako je dobil, čeravno zelo mlad, ugledno postojnsko intendanturo — ki je pa le prva stopinja do višje časti. — De Regipont ni nevoščljiv.  Vendar mu dene včasih težko, da je Andrian mlajši od njega, da so mu odprta vrata do sreče nastežaj, ko se odpirajo njemu le nerada, le malo.  Rojen iz rodbine, ki je bila znana po svoji vdanosti do kralja, je gnala Regiponta samo potreba v Napoleonovo službo.  Prevare življenja so vtisnile svoj pečat vanj, bolehav je, razburljiv, neznatne postave.  Kako naj ga ljubi Mabelle?  On pa jo obožuje, kot jo obožuje Callot — brez nade.  Trije prijatelji — eno dekle.  Dobro bo to samo, dokler ne pokaže dekle naklonjenosti do enega izmed njih.  Zdaj se preoblačijo in češejo, pesnikujejo in bahajo samo njej na čast.  Ona pa ne razume tega, ali se vsaj dela tako.  Svetle so naramnice uradniške obleke, snežnobeli so telovniki, tenki predprsniki.  Mabelle ne gleda na to.  Pač pa gleda gospa Armande na vsako malenkost v kretnji in besedi.  Visoko nosi ona svoj tenki nosek, se spušča milostno v pogovor s potomci starih plemiških rodbin, toda prezira njihovo službo, kakor prezira službo svojega moža — in sploh moža.  Tragičen je ta zakon.  Zakaj je vzela markiza Martina?  Kdo ve in kdo vpraša?  Dvori in kvarta se pri Martinu, a ne povprašuje tako intimnih stvari.  Zanimiva sta pa oba.  Vedno bleda markiza de Villeneuve je silno privlačna.  Vsak bi ji odpodil rad vsaj za hip sanjavo žalost iz modrega očesa, raz visoko čelo, ji pogladil pepelnate mehke kodre, da ne bi zatrepetala več bleda usta v bolestnem spominu, da bi se ustavila njena duša na vedni poti v mučno bolest preteklosti ...  Pozabi, bodi srečna, Armande!  Ne moreš?  Zakaj ne?  Štiridesetim letim se že približuje Martin de Moussage, vendar prekaša po postavi in obličju vse čestilce svoje hčere.  Plemenitega, ponosnega duha je, jeklene volje, nežnega srca.  Zakaj ga zaničuje lastna žena?  Mnogo čudnih zakonov se je sklenilo ob revoluciji.  Markiz de Villeneuve je umrl na sramotnem odru, premoženje mu je zapadlo.  Njegova vdova mu je imela slediti.  Martin, takrat samo Moussage, brez vsakega „de“, je bil znan jakobinec.  Pravijo, da je bil sin tlačana Armandinega očeta ...  To pojasnjuje vse ...  Tlačan je smel rešiti markizo, toda ostal je tlačan.  Ženski ponos ne priznava moške plemenitosti.  Armande uživa varno mesto na strani znanega antirojalista, čestilca Napoleonovega — hvaležnosti ne kaže Martinu nobene.  Proti njemu je še vedno markiza in še celo Manon, stara dojka Armandina, se vede nekako prezirljivo napram Martinu.  In on?  Lep je, toda strog, teman.  Morda je ljubil ponosno markizo.  Puste razmere!  Solnčni žarek v temi med komisarjevo dvojico je nežna, zlatolasa hčerka.  Svojo ljubezen deli ona med oba enako, ne razume, ne vpraša, kaj da je med njima.  Ljubo dete!  Kdo doseže tak zaklad?  Gotovo samo Andrian ...  Zašumi v peči, ploha udari ob okna.  Tožno pogleda Mabelle očeta: „Oh, zima!  In pri nas cvete še!  Slišiš, papa?  Kaj ne tulijo volkovi?  Rekli so mi v Parizu, da nas požro tu ...  Uboga mama!“  Bridko pogleda Martin na vrata.  V bližnji sobi žaluje Armande sama.  V viharni noči, ko si išče vsakdo ljube družbe, se muči ona s sencami preteklosti, samo da ne prenaša njegove bližine.  Bližine plebejca, revolucionarja, bonapartista ...  Neizprosna usoda, zakaj si vrgla Martina na pot markize?  Žrtvovala se je.  Ne da reši sebe.  Ona bi bila rajši umrla, kot postala tlačanova žena.  Zaradi hčerke je vzela tlačana — zaradi nje prenaša njegovo varstvo in ime.  A to je veriga ponižanj za oholo komteso d’Auxerre.  Pa v hčerki sanja, pričakuje novega življenja.  Po njej se vrne v stare odnošaje, za njo spletkuje, njo bi prodala kakemu plesnivemu dostojanstveniku Ljudevita XVIII.  O, ne zakrivaj mi, Armande, strastnih misli in želja, ki ti oživljajo trpeči, bledi obraz, ki ti bude nekdanji ogenj v očeh.  Vem, kaj snuješ in želiš.  V tajni zvezi si z ideologi, ki jih sovraži Napoleon, s poeti, ki gore za staro dinastijo.  Ti delaš in upaš z njimi.  Da se povrne za Francijo tako pogubno kraljestvo ...  Kaj vedo ti ošabni emigranti o ljubezni do domovine, kdaj je bilo Bourboncem mari ljudstvo?  Samo po milosti božji hoče vladati kralj, samo sebe išče samogolta čreda markizov in chevalirjev, grofov in baronov.  Kriče o krivici, o Napoleonovem uzurpatorstvu — radi jemljejo svoja posestva iz njegovih rok, radi uživajo plod njegove umne zakonodaje; na skrivnem pa se vežejo z Anglijo, ščujejo narod zoper cesarja.  Brezumna ljubezen mladeničeva, ki se ni ohladila v letih preziranja — vdanost tlačana branita Napoleonovemu podložniku, da nastopi zoper lastno ženo, brani mu ljubezen do Mabelle.  Neznosno stanje!  Da se vrne res Bourbon — vrgla bi Armande verige tega zakona od sebe ...  Pove Mabelli, da nimaš pravice do nje, ker ni tvoj otrok.  Sam ostaneš, Martin ...  Morda ti postreže gospa markiza tudi z ječo, z guillotino.  In kajne, Martin — tedaj umrješ rad?  Če ugasne Franciji luč svobode, če ti utone edina zvezda — Mabelle!  Zdaj te ljubi.  A da izve! ...  Nič ne ve doslej Mabelle o očetovi smrti.  Strog molk je zapovedal Manoni, sama si ga je naložila Armande, da ne kali sreče detinskih let svoje ljubljene.  Nič ne ve o strahoti ječe v koncieržeriji.  Usmiljena roka je izbrisala otroku mučne spomine.  Mabelle občuduje Napoleona, ljubi svojega očima, občuje ljubeznivo s prostakom.  Otrok revolucije ne pozna razlike stanu.  Toda — ali se utaji materinih dedov kri v hčerki?  Kadar razodene Armande Mabelli prošlost, kadar obude materine solze spomin, ponos?  Kaj niso plemičem prirojena taka čuvstva?  Mabelle ni vzrastla v aristokratskem salonu, ob njeni zibeli je zvenela marseljeza, je svetil plamen gorečega gradu.  Vendar je vsaka njena kretnja, beseda in hoja aristokratska, njeno lice je lepo kot je bilo prababice na sliki v gradu d’Auxerre, kot je materino.  Bi se li upal kmet tlačan bližati se Mabelli?  Še on, njen oče, se ne upa objeti plemenite pastorke — kakor ni objel še nikdar markize de Villeneuve.  Zdi se mu, kadar gleda pastorko, da je to njena mati — Armande d’Auxerre.  Taka je hodila med zlatim klasjem ...  Rožnata, košata je bila Armandina obleka takrat ...  Objest ji je razžarila obraz.  A kratka je bila mladostna sreča Armandina.  Da bi bila trajnejša Mabellina!  Varoval jo bom.  Največjo srečo žene, ono, po kateri hrepenim tudi sam — srečo ljubezni, naj okusi.  Ne prodaš, ne oddaš je, markiza!  Kogar bo ljubila, tistega naj vzame in če bi bil preprost kmet.  Nikdar naj ne deli Mabelle materine, Martinove usode ...  Če bo ljubila Andriana, ne bo ji branil ...  Zdaj ni več čas za zveze po stanu, zdaj je čas svobode srca, prosto bo volil otrok revolucije.  Trpko stisne Martin izrazita usta, vrže kvarto. „Kralj!“ „Dama!“ zakliče Andrian. „Mariage!“ Callot.  Štejejo franke na mizi.  Louis de Regipont si popravi čemerno ovratnik.  Kaj koristi njemu, da jezdari na Prem?  Ostani doma, Louis, sadi lipe pod Sovičem, računi in piši ...  Črn si, neznaten, Andrian je lep.  Mariage! hrupen smeh spremlja to besedo, udari skoz vrata.  Visoka postava, ki sloni ob oknu druge sobe, se zgane.  Mariage!  Kaj se smeje!  In Martin tudi ...  Porogljivo buči njegov smeh do nje.  Mariage!  Ne boš možil Martin Moussage vnukinje grofa d’Auxerre, ne!  Vrne se kralj — Mabelle je dedinja očetove in dedove zapuščine.  Mabelle je bogata.  Na zlate kodre ji položim bleščeč venec, knežji venec.  Mabelle bo sijala na kraljevem dvoru ...  Sijaj, čast bosta Mabelli nadomestilo za prazna leta mladosti.  Armande pritisne vroče čelo na šipo.  Zdi se ji, da jo vpraša bučeči vihar: Prazna leta?  Kaj ne uživa ljubezni svoje matere, nežne skrbi Martinove?  Tlačanovo!  Haha!  Ponujal ti je nekdaj venec rdečih rož — zakaj si ga pomendrala, Armande?  Morda bi bila uživala srečo ...  Ob tlačanu?  O vihre šumne, nagle, ne vzbujajte preteklosti, ne kličite bojev prihodnosti ...  Mariage!  Zopet...  In Martinov bučen smeh.  Ne boš možil moje hčere, tlačan! — Tresoče roke odpre naglo vrata.  Objokana, nežne črte razdejane kot cvetna greda po viharju, stoji črno oblečena žena na pragu, roke ji cefrajo batistasto rutico.  „Mabelle!“ kličejo njena usta in oči.  „Mama!  Moja mama!“ skoči hčerka k njej.  Tesno se objameta.  Martin stisne ustni.  Radodarna je natresla zima obilo belih kosmov iz svojega sivega plašča.  V globokem snegu so se stiskala brda, so dremale hoje, ko je klical zvon sv. Helene na Premu farane, da si pridejo izprosit blagoslova za leto 1812.  Barkini so se spuščali raz brda, se vzpenjali na breg, opiraje se na debele kravalje, in prihajali razgretih obrazov v sedež njihove gosposke, v davni, slavni Prem.  V graščinski krčmi pri Juriju so se poživili ob kapljici kuhanega vina.  Odlagali so jančje kučme, si brisali potna čela in rdeče nosove ob rokave rjavega kožuha, si pogladili kitico, ki je štrlela še marsikateremu iz zatilnika v svet, in stepali sneg raz nenamazane škornje.  Pa hitro so zapuščali krčmo.  Par vojakov Francozov pije v njej, ne moreš govoriti po duši.  Z žarečim ogljem so si prižigali možje pipice in odhajali na prostor pred cerkvijo, staro zborovališče kmetov, počivališče rajnih, ki spe tako sladko pod senco mogočne lipe.  Drugič je vabil zvon sv. Helene.  Pisane gruče so se zbirale pred nizko cerkvijo.  Zorna lica deklic žare iz belih peč, nagubani obrazi starih in polni mlajših žen se skrivajo v resah sive volnene rute, zvezane nad čelom.  Deklice se košatijo z kočamajkami iz domačega sukna, pisanimi krili iz barvanega platna, žene z belimi kožuhi do kolen, z debelimi batirankami.  Čevlje visokih peta nosijo ženske in moški; kako bi sicer mogli po visokem snegu do cerkve, in na tak svet dan, na Mali Božič, ne sme biti kristjan brez sv. maše in božje besede.  Bog, da je tako vreme.  Fantje se postavljajo v kratkih suknjah, z gizdavo čopovko pod širokokrajnim zajčnikom, si popravljajo rdeče rutice za vratom, štejejo svetle gumbe na naprsnikih, otrkavajo svetle čevlje.  O ta mladi svet! „Kaj pravite, boter, kaj bo iz tega?  Prej so nosili kite na hrbtu in čista usta.  Zdaj strižejo lase, pa jim raste kita pod nosom.  Slabe navade, slabi časi, ni več starega; hvala Bogu, da ne bom dolgo.“ — Tako toži stara Lunjevka, pritegne ji strica njenega očeta boter, Tomažek iz Brc.  Pa dolgo ne utegne tožiti s staro znanko; prihajajo z Ratačevega in Janeževega brda, iz Suhorij, iz Bitinj, iz Male pristave in iz Mulinov.  Živogledi otroci, drsajoči starčki.  Pozdravljajo se, kašljajo, krešejo ogenj, ponujajo tobačne mehurje, tobačnice. „Ej Brcaj, ali si živ?  Z batom te bo treba ubiti, krača stara.“ — „Mati Lunjeva, kaj tudi Vi ne mislite še umreti?“ — „Rediš se, Jera, rediš, vidi se, da je loja, korenja in repe.“ — „To je Vaš sinček?  Hej, to bo vojak!  Vesel ga bo Napoleon.“ — „Kaj vesel?  Dokler doraste, ne bo več racal Francoz tod, ne bo nas zapustil Bog.“ — „Kranjca nikoli, boter.  Ali veste, da je umrl Franič na Zemnu?  Da je udri volk v Juriševo stajo in zaklal več ovac?“ — „Ej, zima pobira ljudi, volk ovce, smrti pa ne uideš.  Kako pa je, boter Toniš?  Bo kaj svatbe?  Jerandova Urša in Slomačev Franc, slišim, da se bosta vzela.“ — „Kaj svatba?  Saj nimamo za kolače!  Vse požro prokleti Francozi.  S čim boš ženil, kaj boš dal?  Od vsake pravice moraš plačati — vsak teden prinese nove nadloge.  Veste — ves teden so peli petelini.  Na Učelah je znesla Paškova kokoš jajce popoldan!  Jeza bo — prepir.“ — „Bo že razbobnan po maši spet kak nov arrete ...  Vidite, kako prihajata pooblačena Peterk in Moholič iz graščine?  Slišimo — da bo nekaj grešnega ...  Pa to vendar ni mogoče — udarila bi strela iz jasnega.“  Možje udarjajo s palico ob tla, žene razširjajo roke, živo se gibljejo čopi res na čelu, stara lica se pomlajajo v ognju besede, mlada se zresne.  Niso posebno veliki, ne posebno lepi ti Barkini.  Trpljenje viharne dobe, boji z burjo in pomanjkanjem, so zarisali pečat težke misli vanje.  Pa so koščati, močni.  Sveža je njih polt, svež njih duh, neomajana njih vera.  Tajna bitja stanujejo ob Reki v dolu, prihajajo na brda, pravijo o minulih boljših časih, kličejo kmeta na polje, ga bodrijo v stiskah.  „Vse je slabše pod Francozom, samo loterija je boljša,“ razlaga stara Premščica. „Je tako urejena ta loterija, da dobiš več amb in tern.  Gospa Podturnska je zadela, veste da.  Potovka Žefka, tista, ki hodi v Ljubljano, ji je prinesla petsto frankov in blago na rožice in skodelice nove vrste.“ „Veste, da veste,“ se čudijo žene, možje pljunejo in grdogledi, jezljivi Žigman iz Nerina se ujezi: Hudič vzemi francosko loterijo!  Sama sleparija!  Stavil sem skupaj z Lenarčičem, trikrat, vam pravim.  Od hudiča sem sanjal — na to zadene vsak krščeni človek — midva pa nisva.  Sleparija, vam pravim.  Kot vse, kar je francosko.  Pravim vam.  Vidite to graščinsko kaščo?  Kako naročno je bilo, ko je spravljala gospoda našo desetino vanjo.  Če ti je pošlo žito, si pa vzel klobuk v roko in si stopil v grad.  Za denar in dobro besedo si kupil ali dobil na posodo do žetve.  In kakšne sitnosti ljudje božji?  Nobene!  Saj veste, kako je bilo.  Valpet je odštel snope, graščinski hlapec naložil — pa Bog!  Kapune, piščeta, teličke si zredil pa nesel v grad.  Zdaj pa taka reč!“  „Da se Bogu usmili!“ tarna Anžina s Tabra. „Za toliko in toliko blaga toliko in toliko denarja.  Da nima Francoz sitnosti s prodajo, jo naklada ubogemu kmetu.  Zdaj letaj okoli, da prodaš blago, ženi v Trst, na Reko!  Tu te opehari jud, tam kristjan.“  „In če dobiš tolar ali repar — ne moreš plačati ž njim.  Frank mora biti, drugega denarja noče poznati naša gosposka.  Frankar v gradu preračuni: toliko žita, toliko denarja.  Pa imajo tam v svojem Babilonu semenj za žito in denar.  Kaj vemo mi!  Frankar dobiva vsakih štirinajst dni vesti, po čem je eno in drugo in nam odmeri davščino — kaj vemo mi kako.“  „Galjoti so,“ pljune Žigman, „brez dna, kot berača Jožine malha.  In če pomislim, da so nam dejali, ko so prišli, da je vseh nadlog tlačanov konec, da bomo živeli pod velikim Napoleonom kakor gospoda, da bomo vsi enaki!  Ko smo se ustavili s tlako, z desetino, so nam pa pokazali zobe.“  „In Bog ve, kaj še pride,“ sklepa Lunjevka. „Trpimo voljno šibo božjo, večno ne bo tako, pravijo gospod župnik.  Pravijo, da je cesar kot pijanec, ki se zaleta v vsakega in skupi batine.“  „Bog ve, kaj nas še čaka,“ reče resno Basa iz Bitinj.  Pa mi ostanemo Barkini, ne postanemo nikdar francoski šišmiši.“  „Saj vam pravim,“ vzdihne Žigman, „peli so petelini, peli ...  Nič dobrega nam ne pripojo, vam pravim in povem.“  „Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ zapoje nenadoma berač Jožina in stopi med govoreče. „Dajte revežu beraču, dajte!  Jemljem tolarje, šmarnice, groše bakrene in srebrne — frankov ne maram.  Dajte vsaj ščipec tobaka, svalčic.  Ej Žigman,“ nadaljuje berač, „peli so petelini, pa ti bodo še peli kapuni, če boš kričal pred cerkvijo in zabavljal črez grande nation.  Petindvajset jih dobiš po podplatih.  Še je klop v stolpu, Žigman, bič, konopci, leskovka je še tam za jezičneže, nepokorneže.“  „Glej, glej čeljustnika, kako se čeljusti,“ se obregne Žigman. „Si se pa že nakoledoval, Jožina, večni malhar.  Nos se ti sveti kot puranu.“  „Naletiš, Žigman, naletiš.  Drži danes jezik za zobmi.  Žandarji ne razumejo šale in nekaj šaserjev je prišlo od Sv. Petra sem k maši.  Z njihovim častnikom sva sklenila prijateljstvo.  Navsezgodaj sem moral tolči pri Jerici po škantu, razgovarjal sem se po njihovo s temi zlomki. ‚Inpedeven?‘ so me vprašali, jaz pa: ‚Ovi, ovi‘ ... ‚Napoleon velikega cesarja‘, so dejali, ‚nubevon na njegovega santé.‘ Pil sem pa godel.  Častnik me je vprašal, če ne bi šel na pomlad v Pariz, cesar da nima tam takega godca, povzdignil bi me v barona, me počastil kot ljubljansko žlahtno gospodo, ko je prišla v Pariz.“  „Na samo sveto Novo leto se lažeš, Jožina,“ ga okrega resno Lunjevka. „V peklu ti bodo ščipali pregrešni jezik.“  „Bog Vas ne usliši, botra,“ se reži berač, „redki zobje in Vaše škrbine ...  Častnik me je, Bog ve da! povabil.  Povedal sem mu, veste, kako sem godel v Benetkah na Markovem trgu.  Greh je praviti to na tako svet dan — res pa je — da so se zaljubile vse gospe v mene.  Zato me je pregnal njihov cesar — njegova gospa, veste — hehehe ...“  Berač se zavija v mastni kožuh, ki poka in se trga na vseh koncih in krajih, in se trese od smeha.  „Hoho, Jožina!  Predebela je ta!“ mu odgovarjajo smeje se. „Vemo pač, da te je hotela postaviti Marija Terezija za generala vseh ušivcev.  Vemo, da si bogat.  Toliko živine kot ti ne preredi noben gospodar ob Reki.“  „Brigajte se za svojo živino,“ vrača berač besede. „Čič si je sezuval opanke in rekel: Bolha, to je vražja stvar.  Lazica, to je dobra, blažena stvarca.  Veste, v čem je berač cesarju enak?  Nobeden ne plačuje desetine od svoje živine ...“  „Moška je ta, Jožina,“ se postavi Anžina in vrže beraču bakren drobiž. „Viš!“ vzklikne: „Mihčevi so se pripeljali.  Oba gospodarja, Rezika, dva hlapca in mala dekla.  Ti presneta Rezika, ti!  Taka je, kot bi jo zamesil!  Pa kako se je naštimala!  Zlato avbo, baržunasto kočamajko, svilen pripas.“  „Cela donda!“ kima Lunjevka, ki govori po starem. „Se je že oglasil kak fantalin v mlinu, Jožina?  Saj si ti cela pratika, veš vse.  Tudi Francozom v gradu se dopade povodni kos.  Chapotin, beloglavec, je že tu.  Zdravi, Mihčevi, zdravi!  Rezičica, ptičica moja zlata, mar so te objedle in opikale čebele?“  Pozdravljajo, ustavljajo vaške veljake.  Ti odzdravljajo resnega čela, stopajo v cerkev.  Na pragu se ozre Rezika in zardi: Grajski pisar stopa tik za njo.  Zunaj se jeze nad ošabnostjo Mihčevih. „Saj se še žlahtamo,“ toži Lunjevka; „vse prezira starega človeka;“ solze ji priigrajo.  „Ne bodite sitni, botra,“ jo tolaži Taborčan. „Mihčevi se niso hoteli ustaviti radi Francoza.  Da bi vlekel beloglavec na ušesa.  Veste, kako je Mihcu nerodno zaradi sinov, mora se izogibati vsake zamere pri komisarju.“ Vse pokima, se zresni.  Saj vedo, kako je.  Sila in moč sta vedno večji od pravice.  Kar je storil Mihčev Grga, se maščuje lahko na Tonetu.  Oni se je boril kot brambovec navdušeno zoper Francoze, je pomagal drznim napadom du Montea.  Kjer je podila bela cesarska suknja modre Francoze, je bil on.  Ko se je zvezal Napoleon s hčerko starega cesarja in raztegnil svoje komolce v Kranjski, jo je odkuril Grga na Špansko, kjer ne more užugati Napoleon hudih Španjolcev, ki so korajžni kot Tirolci.  Grga se tepe tam s Francozi, četudi je ukazal Napoleon, da se morajo Ilirci, ki služijo pod drugim cesarjem, vrniti k njemu, stopiti v njegovo vojsko.  Takim se godi prav dobro.  Toda Grga noče priti.  In ker je to približno tako, kakor če se odtegne fant, kadar lovijo v žolnirje, pošiljajo Mihčevi kapune in jarce, sveže maslo in smetano v grad.  Saj veste, da je postava taka, da morajo biti roditelji poroki za begunca, da je odgovorna vsa občina zanj, da je predpisana kazen do 500 gld. in še več ...  Zdaj pa bo Tone goden za žolnirstvo.  Saj se odkupijo Mihčevi; pa če bi hotel nagajati komisar ...  Zato ima tudi botra Mihčeva večkrat rdeče oči.  Reši Bog Kranjsko nadlog.  Lovili bodo kmalu ...  Saj ga ni več božjega miru.  Delaj poleti in pozimi, ko je vendar zima čas počitka za ljudi in živino.  Včasih je bilo drugače.  Podelal si, pa si se grel pri ognjišču, tesal, skubil volno.  Če si šel v gozd po potrebi ali v graščino na tlako, si bil v zavetju in dobil si še kupico vina.  Komisar pa se boji, da se polenimo.  Cesta v Postojno, v Bistrico mora biti hodna! zapoveduje.  Volkovi delajo škodo.  Ubijaj volkove!  Dobiš nagrado.  Dan za dnem trebijo možje ceste, da morejo guvernerjevi ukazi nemudoma do komisarja, njegova poročila do intendanta v Postojno, da dobiva komisar ribe in zelenjavo iz Trsta in Reke, da koračijo šenpeterski vojaki po Kilovski cesti.  Ceste in ceste! naroča guverner.  Od Reke do Trsta je zdaj živo po njih, dosti zaslužijo oštirji in vozniki, ker vozijo blago iz turških dežel.  In kadar se zljubi komisarju, skliče rog kmete na lov.  Več tlake kot prej!  Toda tiho zdaj ...  Komisarjevi gredo.  Uh, kako rešeto ima dekle na glavi, kak lonec si je poveznila gospa na nasvedrane lase!  Gospa — ta ne bo dolgo tlačila trave.  Posušila se je, ujeda se.  Glejte, kak kožuh ima komisar!  Poslali so mu ga Bistričani.  Oj, ta ima sukno in škarje, lahko hodi pokonci.  „Če te bo srbel jezik, Žigman, ugrizni sevanj,“ pošepeta berač Žigmanu in se zmuzne v kot pri cerkvenih vratih, ker prihajajo njegovi prijatelji — oddelek vojakov s svojim seržantom.  V majhni cerkvi so stale klopi po stari navadi samo na moški strani; ženski svet je klečal.  Klopi so bile častni prostori za starost; samo sive glave so se svetile po njih.  Otroci so se zbirali pred oltarjem, ženske na levo, fantje posred cerkve.  Toda magnati iz mlinov so si znali priboriti sedeže tudi za svoje ženske.  Ob zidu pri desnem stranskem oltarju so imeli klop Mihčevi.  Lepo porezljani klopi pred velikim oltarjem sta bili graščinski.  Sivolasi župnik stopi na prižnico nenavadno resnega, trudnega izraza.  Kot bi hotel reči: Gospod, kako dolgo še?  Bere evangelij in glas se mu trese.  Pridiga in se ustavlja v govoru.  Opominja farane, da hodi antikrist po svetu in si išče pristašev.  Trdni naj ostanejo v veri očetov, naj spoštujejo, kar je svetega, ne pozabijo češčenja svetnikov, zdrževanja hlapčevskega dela o praznikih.  Poudarja, kako velik je praznik Vstajenja Gospodovega, katerega slavi celo narava.  Spoštujejo naj svetost zakona.  Samo sveta Cerkev more blagosloviti zakonsko vez.  Končana je pridiga, župnik odpira knjigo z naznanili, roke se mu tresejo, pogled hiti po očeh, vanj uprtih.  In težko, težko mu pride beseda iz ust: „Cesarjevemu Veličanstvu se je dopadlo ukazati, da ...  Zapovedano je, da se ravnajo Ilirci po francoskem koledarju, ki pozna samo štiri praznike v letu: Vnebohod, Veliki Šmaren, Vse svetnike in Božič.  Zapovedano je, da se sklene vsak zakon pred županom in potem šele sme blagosloviti zakon duhovnik.  Pred državo je veljaven zakon, če je le sklenjen pred županom.  Duhovniki, ki se ne bi ozirali na te določbe, bodo kaznovani z globo, z zaporom do pet let, z izgnanstvom ...“  Smrtna tihota — nato pa glasen šum. „Strela božja!“ udari žuljava roka sivega kmeta po klopi. „Jezus, Marija!“ sklepajo roke žene. „V pregrešno življenje nas zavajajo, zasramujejo Gospodove praznike, groze duhovnikom.  Trdili so, da pride — dočakali smo ga: antikrist! antikrist!“  Vsi pogledajo na komisarja, na Mihčeve.  Komisarjev jekleni pogled meri kmete, Mihčeva stojita bleda kot zid, stiskata pesti.  Rezika rdi, oko je povesila na molitvenik — ravno, ponosno stoje vojaki.  Rosnih oči zapušča župnik prižnico.  S tresočim glasom poje od Napoleona po maši ukazano molitev za cesarja. „Ubila ga strela!“ šepečejo Barkini.  Bleda komisarjeva gospa se prikloni globoko Najsvetejšemu, pogleda plaho po cerkvi.  Ponosno stopa komisar za njo.  Temnih lic, glasno godrnjaje zapuščajo farani cerkev. — Stara Lunjevka kleči še pred oltarjem, razširja roki, giblje vele ustnice: „Zapodil je škofa iz škofije, oropal papeža dežele, pognal nune in menihe po svetu, pogreznil dežele v žalost.  Naj pogine on in njegov rod, naj nima blagoslova božjega!“  Ko je stopila Armande iz cerkve, je objel njen žalni pogled krog zasneženih brd, dremajočo reko v dolu.  Kako trudno in zaspano je vse.  Ne slišiš lajanja psa, poskrile so se ptice, dim v dolu se plazi leno po strehah.  Sivo, zamišljeno je nebo, preteče kot čela mož, ki se ustavljajo pred cerkvijo, da slišijo še enkrat nezaslišano oznanilo, da dajo odduška svoji jezi. — Birič Jaka se je razkoračil, udaril po bobnu.  Njegov nizki glas prevpijejo klici, ki hite v burnem toku iz ust v svojih najsvetejših čuvstvih užaljenega naroda.  Bleda komisarjeva žena ne razume strastnih besed, toda umevni so pogledi, geste, dvignjene pesti: Narod kliče božjo jezo nad prekucevalca starih šeg, prisega, da bo branil, kar je bilo svetega očetom.  Martin de Moussage umeje besede in poglede.  Pomilovalno premeri hribovske vaščane, ki se upajo groziti vladarju Evrope.  Presmešni se mu zde, usmiljenja vredni v svoji neumnosti.  Zato ne vrača grožnje z grožnjo.  V zavesti, da je predstavitelj velikega naroda, ki nosi plamen napredka v te zapuščene kraje, stopa Napoleonov komisar oblastno ob Armandini strani.  Kar se oglasi v dolu, se priplazi okrog cerkve, zajoče kot dete, zatuli kot v obupni boli.  Z nevoljno kretnjo si popravi komisar kosmati klobuk na tri ogle, Armande postane še bledejša. „Burja vstaja,“ reko domačini in si zapenjajo kožuhe.  Burja, kako rada se oglaša opoldan, opolnoči.  Poigra se ž njimi stara znanka, izčisti zrak, pomete brda — da bi zmela tudi tujo, hudo oblast!  „Burja,“ vzdihne Mabelle in se stisne sočutno k materi.  Uboga mama!  Kako hropejo revici pljuča; zaman so Callotova zdravila.  Kadar piha in joče nemili gost teh krajev, ne spi mama po cele noči in mraz je, mraz!  Ne pomaga kurjava.  Po pustih sobah veje leden duh, iz kotov vstajajo otožne slike, vzdihi hite v solnčno domovino, kjer je imela mama vendar družbo, kjer je pozabljala v naklepih prihodnosti bol, ki ji teži srce.  Kaj je poslal grof Bertrand papana sem?  Še kaminov ni v tem pustem gradu, da bi si grela mamica noge ob žerjavici, da bi sanjala ob plamenu.  Uboga mama!  Da je dolgo tu, morala bi umreti, pa to mesto je dobil papa le začasno, da uredi tukaj vse po želji cesarjevi, ker je papa znan po svoji energični delavnosti.  Potem pride v Ljubljano — potem nazaj, nazaj ...  Oj, to bo veselje!  Saj mama ni marala iti iz Pariza ...  A papa ni hotel pustiti mame in Mabelle ni hotela ostati brez papana.  Kaj je pravzaprav mami?  Manon ve ...  Pa molči, nobena prošnja ne spravi besede iz nje.  Matere, papana pa ne sme vprašati, da ju ne žali.  Zakaj sta roditelja taka med seboj?  Doma se ni zdelo Mabelli vse to tako čudno, tukaj ima več prilike, da opazuje, premišljuje.  Zakaj ne mara mama papana?  Enkrat ga je vendar morala rada imeti — to, da je bil on sin kmeta, vendar ne more biti vzrok njene hladnosti.  In če je, je to smešno, žalostno, ker je papa najblažji človek.  Vendar se ga je bala mama, še ko je bila Mabelle majhna, še tedaj, ko se spomni, da je videla prvič papana.  V neki veliki sobi je bilo to.  Živo še vidi Mabelle sliko svoje mame; takrat je bila še tako lepa, toda silno žalostna, in zaman jo je tolažil otrok z objemi in poljubi.  Okrog mame so se zbirali gospodje in dame, v lepih toaletah, namokanih glav.  Kretali so se fino, čitali, deklamirali, se smejali.  Pa tisti smeh je bil čuden, kot da bi ne prihajal iz srca, in mama se je solzila ob njem.  In solzila se je, kadar je odhajal kdo iz družbe.  Prihajal je gospod s papirjem v roki in klical imena.  Kogar je poklical, tisti se ni vrnil več.  Kam je šel?  Tam se je začelo za Mabelle znanje s papanom.  Z listom v roki je stopil v sobo.  Razgrnil je polo in pogledal vse po vrsti s tistim pogledom, ki predere zidove in duše.  Oko se mu je ustavilo ob mami.  Ona se je prestrašila, se stisnila v kot, hotela skriti otroka v svojem krilu.  On se je napotil k njej.  Tako lep in ljubezniv se je zdel Mabelli, da je stekla k njemu, se oklenila njegovih kolen.  In tedaj se je sklonil naglo, jo vzel na roke, jo poljuboval.  Tako se je začelo za Mabelle znanje s papanom.  Nekoč je vprašala mamo, kdo so bili tisti ljudje — mama se je silno prestrašila in rekla hčerki, da se ji je pač sanjalo in da so se ji pritaknile stvari, katere je čitala ali slišala.  Vprašala je papana — bilo je edino takrat, da ga je ujezila.  O, da bi vedela Mabelle, kaj ji skriva mama, da bi vendar nastala pomlad in nastalo prijateljstvo med roditelji!  Uboga mama!  Ko je zazvonil zvon sv. Helene poldan, je zapiskala burja tako močno, da je skoraj preglasila zvon.  Bleda žena v gradu se je zgenila, si zatisnila ušesa.  Da bi ne slišala tuljenja, ki jo spominja najstrašnejšega hipa njenega življenja: Tako je tulila sodrga na sivem trgu, ko je stopil na oder giljotine mož v zlatoobšiti obleki ...  Med sodrgo je trepetala plaha potnica, ki je prišla v spremstvu zveste duše, da poizkusi rešiti življenje svojega moža, moža ki je načeloval svojim kmetom v borbi za stari red.  Vrgla se bo pred noge rabljev, prosila bo, izprosila, nemogoče je, da ne ...  Rabelj pripravlja grozni stroj, nož se dvigne.  Za hip samo je zazrla Armande znani ljubi obraz — že je odletela glava njenega soproga, viharno tuljenje spremlja aristokratovo smrt ... „Zverine,“ je klicala Armande, „pustite me do odra, pustite me do mojega moža.  Villeneuve!  Villeneuve!  Oklali so te psi, umorili!  Oh, pravila sem ti, te prosila!  Dajte mi, zverine, vsaj njegovo truplo, pustite me k njemu“ ...  Tuljenje, divji obrazi dvignjene pesti so nad njo ...  Z zadnjo močjo stiska otroka k sebi, omedli pod udarcem in ko se zave, je v konciergeriji ...  Take groze spominja Armando tuljenje burje; kako bi se je ne bala, kako bi spala, kadar stoje pred dušo vse strahote njene mladosti ...  To joče, to stoče, podira in ruši, hoče odnesti na ledenih perutih grad, to jo spominja, da je sama na svetu, da nima podpore, nima moža.  Saj tisti, čigar ime nosi markiza de Villeneuve, ji ni nič, še manj kot nič.  In ona je še mlada.  Ljubezen do hčerke ji razplamteva dušo, pa je ne napolnuje.  Zraven te ljubezni klije v srcu želja po drugi, in ta želja jo ubija, mori.  Ni samo domotožje, nedolžna hčerka moja, ni samo prehlajenje, skrbni Martin.  Moža si želim, ki bi bil duša moje duše, del mojega bitja.  Visokega rodu, pristaš kraljev bi moral biti — ti pa, Martin, si sluga svojega gospodarja.  Ti se boriš in umrješ za Napoleona, jaz kličem: Živel kralj!  Vrne se Bourbon, z lilijami si ovenčava čeli, Mabelle, najina sreča je v kraljevi pravičnosti.  Vse dobiš, moj otrok, deda, grofa d’Auxerrja posestva in očetova.  Izveš, da ni Martin tvoj oče.  Tlačan je bil komtesi le za šalo, za konjiča.  Vendar je bilo lepo, Armande, ko se je zibalo klasje, ko je frlel po polju trak širokega slamnika komtese, ko se je pojavila pod drevjem bujnolasa glava tlačanovega sina, ko je hitelo iz tvojih ust: Lovi mi ribe, Martin, nabiraj mi cvetja, delaj mi piščali, zasviraj, zapoj!  Minilo! minilo!  Poteptan je venec rož, izrvan grm.  Zgorel je grad slavnih dedov, pod roko drhali sta poginila roditelja, plemeniti soprog ...  In Martin je bil član revolucionarnega kluba, krvave so njegove roke...  In ni mostu, ki bi peljal nazaj v deželo mladosti, nikdar ne pade stena med tlačanom in markizo ...  „Chapotin?!  Že tretjič Vas kličem ...“  Ostro pogleda komisar izza pisalne mize.  Chapotin je podprl pšeničnolaso glavo, se zagledal v jasno pomladansko nebo, ki gleda tako ljubeznivo v pusto pisarno.  Vse drugje so njegove misli nego pri kopiranju komisarjevega uradnega poročila za v Ljubljano.  Naznanja se pomlad po brdih, v toplem dolu vse cvete in klije.  Ob vodi, v vodi veje skrivnostno življenje.  Vračajo se lastavice, obiskujejo stara gnezda.  Zemlja se preraja, ptice se ženijo, fantje si iščejo družic.  Od ljubezni udarjeni, od pesniške muze navdahnjeni tajnik pa mora sedeti v uradu!  Ob uri, ko vabi solnce na svojo toploto, veje njemu tako mrzlo z debelega grajskega zidu.  In zunaj hodi mlinarjeva Rezika po vodo v Šklenkovec, pod prijazni grič.  Postavno dekle se ziblje v bokih, jasne rjave oči zro smehljaje v svet, veselo pričakovanje ji odpira kipeča usta, se ziblje v jamicah na licih, na obli bradici.  Izvirek Šklenkovec teče v tenkem curku iz skalnate stene.  Vedno enakomerni tok se ne poveča ob moči, se ne posuši ob suši.  Nad njim se vrste redi Mihčevega vinograda.  Stari ata je poizkusil zasaditi trto v plodno zemljo obsojne strani Šklenkovca.  Posrečilo se mu je.  Trta zori v topli dolini, prijazni grič daje Mihčevim zdravo vodo, vino kot olje. — Zdaj stoje koli še sivi in goli ob zidani steni.  Pa že se maje sok v trti, že poganja in klije skrivnostno življenje.  Stari ata hodi z vinjakom od trsa do trsa, kima, govori sam s seboj. — Rezika podstavi vrč, nasloni roko na steno.  Voda teče žuboreče v vrč, mlada glava se sklone, težke kite se vsujejo po ramenih.  Kaj ti je, Rezika, bogatega mlinarja lepa hči?  Slutiš ljubezen tujčevo — ali mu jo vrneš kdaj?  In iz takih misli mora prebuditi komisar tajnika!  Umevno, da si seže Chapotin v pšenične lase, da pordi njegov okroglasti, dobrodušni obraz, da begajo zelenkastomodre oči od komisarja na papirje, od teh na komisarja.  Martinova usta zaokroži ironično pomilovalen usmev; resno izpregovori:  „Streznite se vendar, Chapotin.  Pomlad Vas trka.  Toda moža ne sme prevladati mehko čuvstvovanje in naša naloga v tej deželi, v Evropi, potrebuje možakov.  Rekel sem Vam že: Nikdar Vam ne da ošabni mlinar svoje hčere.  Recimo pa, da bi nanesel to slučaj — Vi bi bili nesrečni, Chapotin.  Srečen zakon potrebuje enako uglašenih strun — a Vi, sin svobodne misli, in dekle odgojeno v mraku nazadnjaških predsodkov ...“  Trpko zveni glas moža markize de Villeneuve.  Izkušenemu bi moral verovati Chapotin.  Pa je mlad, zasleduje ga slika življenja, jasnooko dekle. „Ljubezen,“ ugovarja sramežljivo-prepričano, „ukloni žensko, ublaži moža ...“  „Gorje meni!  Med samimi poeti sem.  Ljubezen!  Himne ji poje Andrian, o njej govori de Regipont, sanjari naš Aesculap.  A srce naših žensk ostaja hladno.  Menite, da Vas more razumeti samozavestno dekle v mlinu?  To so brezdna, prijatelj, črez katera ni mostu, ni brvi.“  „Zakaj me ne bi razumela?“ de samozadovoljno sin velikega naroda in si pogladi obrito nežnopolto lice: — Kaj ni on lep, kaj ni on mlad, kaj ni on pisar iz belega gradu?  „Streznite se, Chapotin.  Samo sitnosti napravite sebi in meni.  Naša misija v Iliriji ni taka.  Omiko moramo širiti, ne napravljati razdora v družinah.  Velika in sveta je naša naloga: Francija na čelu Evrope.  Ne po moči orožja, po moči prosvete, ki si je izbrala sedež v njej.  Glejte!  Zdi se, da ponese naš slavni cesar svoje zmagonosne orle na daljni sever.  Ruski car, prejšnji prijatelj Napoleonov, se je podal zopet angleškemu vplivu, zapira svoje meje našemu blagu, jih odpira tujemu.  Javna tajnost je, da se spravlja cesar po nove lavorike.  Nova zveza z Avstrijo in Prusijo mu zagotovi varnost tega, kar je pridobil, šestdeset tisoč mož je pripravljenih v Franciji, da brani notranje dežele.  Na vse slučaje misli naš veliki vojskovodja in organizator — skoro bo ležala Rusija v prahu pred Napoleonom, barbarstvo pred napredkom, milijoni tlačanov bodo blagoslavljali dan svobode, Anglija bo ponižana v Rusiji.“  Zaljubljeni tajnik zamiži in raztegne dvomljivo usta: „In Španija?  Wellington zasleduje Soultovo armado, ima že Olivenzo v rokah, napada Bajadoc.  Soult čaka pri Albuferi, da dobi pomoči.  Marmont si ni še pridobil naslova španskega podkralja.  Španjolci se ne dajo ...“  „Fanatizirani so od duhovnikov.  Pustili se bodo rajši vsi pobiti, kot da bi se vdali Francozom.  Njihov hriboviti svet, tako podoben tukajšnjemu Krasu, je njihov bojni zaveznik.“  „Hm, zato pa.  Ne smejo se kritikovati cesarjeva dejanja, ne tajno, ne javno.  Vendar mislim, da bi bilo bolje pustiti ruske tlačane, saj so se komaj pomirili tukajšnji.“  „Vem, Chapotin.  Nov koledar je dregnil v srše novo gnezdo.  Razen redkih razsvetljenih glav je vsa dežela zoper nas.  Le strah jih drži, da ne nastopijo nasilno ...  Vidim, da lenuharijo ti trdoglavi kmetje še vedno ob svojih neštetih praznikih in sopraznikih, da obhajajo zaobljubljene dni, da hodijo malikovat na gore in griče.  Kamniti in leseni kipi, slikane podobe, meni ta babjeverni narod, da ga rešijo francoske nadvlasti!  Duhovniki drže s kmeti, jih hujskajo na javnem in tajnem.  Baš to poročam danes guvernerju.  Zato Vam svetujem, Chapotin, bodite previdni.  Ne bi hotel, da pridemo v kak konflikt z bogatim, vplivnim mlinarjem.  Tisti redkozobi berač, ki postaja doli, sodi v stolp.  Vem, da je obredel v najhujši burji vse vasi.  Zaradi miloščine ne, saj ima zavetje v mlinu.  Lepo je treba ravnati z Barkini — vendar ne premehko.  Duhovnikom je treba stopiti na prste.“  „Toda, gospod komisar,“ se pregane nervozno Chapotin, „potem nastane res vojska po brdih ...  Narod se je komaj potolažil, ko je smel obhajati svoje bogoslužje in videl, da prisostvujejo vladne osebe tudi maši ...“  „Prisostvujemo ceremonijam, da se priljubimo narodu, kateremu so živa potreba, dokler se ne iz premene z izobrazbo njegovi nazori.  Religija je jamstvo miru, reda.  Ker ne stoji trdno prestol, ki se ne opira nanjo, zato jo je vzel v varstvo mogočni potlačitelj revolucije, preporoditelj Francije.“  „To se pravi: Zatekel se je on pod njeno varstvo.  Vendar ni vrnil papežu, kar je papeževega, vendar ni uklonil volje sivega starčka.  Borba z ne oboroženim prognancem muči cesarja bolj od vojne s Španijo.  Že se izpraznujejo škofijski sedeži, župnije ...  Papež noče imenovati novih škofov ...“  „Vse to izostane samoobsebi,“ mahne komisar z roko. „Prosveta hodi s počasnim, toda gotovim korakom.  Kadar bo razsvetlila najtemnejše kote, nebo treba vidnih ceremonij za nevidna bitja in čuvstva.  Človek, velik sam v sebi, ne bo rabil posrednika med seboj in namišljenim bogom.“  „Ne vem, gospod komisar — previsoke so mi Vaše misli.  Meni se zdi, da bi bil svet brez religije strašna zmeda, zmaj, ki bi požrl sam sebe.  Videli ste sami, kaj je bilo, ko so odstavili ljudje, pijani. krvi, Boga ...  In ženska!  Kaj naj jo bodri v ljubezni, utrjuje v čednosti?“  Sladko zasenči tajnikov obraz, prepodi komisarjevo ne voljo. „O Chapotin!  Postali ste pobožni?  Vem ...  Vsako nedeljo gledate cvetoči obraz, nagnjen na molitvenik.  Dolge rese zakrivajo oči, nedolžnost in mir vladata na čelu.  Da, Chapotin ...  Ženske nas blažijo in kvarijo.  Spoštujem prepričanje vsakogar, to veste.  Dobe se pa tudi pobožne žene, ki so nestrpne, zmožne sovraštva in krivic. — Dovolj tega!  Poročilo na intendanta, tedensko na guvernerja, mora iti še danes naprej.“  Peresa škrtajo, hite po papirju.  Chapotin odpira registre, beleži.  Vse mora iti kot na konopcu pod Napoleonovo vlado, cesar hoče vedeti najimenitnejše in najneznatnejše stvari.  Zdaj odločuje barvo našivov uniformam za postiljone, zdaj odstavlja vladarje ...  Peresa škripljejo, gube se delajo na komisarjevem čelu.  Večkrat mu kane iz peresa, večkrat popravlja, kar je spisal.  Ga je li raztresel Chapotin ali pomladno solnce?  Ko je vstopil birič Jaka po pošto, da jo odnese na konju do Zagorja, ga je ustavil komisarjev mig pri vratih.  Začuden se je prestavljal od ene pete na drugo, se jezil: Salamensko bo moral poditi konja, da mu ne odjaše verdnara.  Kaj takega pa še ne!  Jaše Jaka niz breg, jase v kilovski klanec.  Chapotin se spusti lahkih korakov v dol; bel zvonček ima v gumbnici suknje in za visokim klobukom.  Lahkih korakov, težke duše hodi mladi Francoz, na ustih mu je frivolen napev, v ušesu mu zveni pobožna pesem, ki so jo peli Premci v nedeljo popoldne pri rožnem vencu.  Pela je tudi Rezika, zdelo se mu je, da spoznava njen glas izmed vseh drugih, tisti lepi polni alt. „Lepa roža, mati Božja, o Marija sedem žalosti,“ je pela in sklanjala glavo pod težo las, zlate avbe in — njegovega pogleda.  In zdaj gre Chapotin lahkih korakov, težke duše do ceste pod gradom.  Pomlad ga mami k mlinu, mu šepeče sladko, da se mu nasmejejo srnje oči — toda neusmiljeno jasni so komisarjevi dokazi.  Izza okna sledi komisar konjiku, sledi pešcu.  Solnce gre za milost božjo, rahlo se spušča tihi pomladanski večer.  Pod sivim grajskim stolpom ščebečejo lastavice, na vrh stare hoje so priletele beloprse srake, kriče, si pripovedujejo novosti o črnosuknjaču kosu, o klepetavem škorcu.  Bliža se dan sv. Gregorja — vzela bosta ženo, ženo ljubljeno.  Nebo je zalito s prenežno modrino, prepreženo z belimi ovčicami, v prvem zelenju so brda.  Po mehkem zraku plava glas trnovskega zvona, blej in žvenkljanje ovac, sirov glas oračev, ki priganjajo trudno živino v breg.  Bliža se noč, Martin.  Pokrila bo vse rane človeštva, pohladila bo pekoče oči bledi ženi v gradu.  Zakaj so tako vroče tvoje oči, Armande?  Globoka brazda se zareže v visoko Martinovo čelo: Kaj je Armandi?  Vlači se kot senca, ne potoži zdravniku, ne hčerki, ne stari dojki, se brani zdravil, muči hčerko. „Solnca mi dajte,“ je vzdihovala zimske burne dni, „dajte mi dom mojih dedov, očetova cvetoča polja.“ Revica ima pač bolno glavo ...  Sicer ne bi mislila vedno, da se vrnejo Bourbonci in da dobi ona svoja nekdanja posestva.  To bi bila krivica tistim, ki so jih kupili ali dobili.  Revolucija je pomedla stare pravice, gorje onemu, ki bi jih hotel poiskati v smetišču!  Pa je vendar pot, po kateri pride Armande do dedovega doma.  Moderna pot kupčije.  Martin de Muossage tudi ljubi kraj, kjer je tekla zibel njemu in Armandi.  Njemu v nizki pristavi, njej v ponosnem gradu.  Približno tak je bil pogled iz gradu d’Auxerrjev kot odtukaj v dol.  Tam so se širila zlata polja ob širokem potoku — tu je Reka in na otoku pri mlinu zeleni nežno mlado žito.  Vse to budi Martinu sliko čarokrasne sreče detinjih dni.  Vzbuja se spomin ...