Tomo Žitnik se je čisto nepričakovano vrnil z Dunaja domov.  Bil je v četrtem letu pravnih študij, a prvega izpita še vedno ni imel za seboj.  Lani je bil komaj mislil na to; letos pa se je bil pripravljal in pripravljal, zaklinjal in rotil, nazadnje pa od samih krokarij tudi ni bil utegnil.  Po binkoštih se je bil nenadoma iztreznil od popivanja in ponočevanja; v brezupnem mačku je bil izpoznal, daje za ta tečaj prepozna vsaka misel na izpit; odločil se je bil kar čez noč in pobegnil v domovino.  In zdaj polega že ves teden po travi na domačem vrtu, gleda v drevje in v nebo, prisluškuje žvižgom in drdranju vlakov, malo top in kakor odsoten v duhu, nestrpno čakajoč, da se mu vrne mir in ravnovesje v dušo, da se mu zopet oživi pogum, vzbudi samozavest.  Spomin na nekatere doživljaje in dolgove ga skeli; tesnobna čustva ga napadajo, — da rije s čelom in z očmi v dlani, in se zapraska z nohti med lase in v kožo, kakor bi si hotel izruvati iz čepinje to peklensko moro, ki mu tlači vest ...  Njegova mati je nesrečna in obupana, tiho očitanje jej preži v pogledih ...  Saj bi se je ne bal: — zdi se mu celo, da je v njenih pametnih očeh več razumevajočega usmiljenja nego očitanja; — a njega je še preveč sram, da bi stopil k njej in jo poprosil ...  Ona šiva na verandi, z naočniki na nosu, zagledavajoč se tuintam izpod obrvi po vrtu ...  Vitka je, še zmirom lepa, s temnimi lasmi in bledim licem.  Človek bi jej prisodil precej živahnosti in veselosti, v resnici pa je že dolga leta vsa turobna in pobita, kakor ptica, ki so se jej bile polomile perotnice. — Njen mož je bil sodnik in je utonil v Savi.  Rekli so, da se je bil pri kopanju ponesrečil; a šepetali so, da ga je bila gnala v smrt — njena nezvestoba.  Tomo je bil slišal to povest, a jej ni popolnoma verjel; čeprav se je spominjal profesorja z lepo, svetlo brado, ki ga je bila nekdaj pozdravila na cesti s tako bleščečimi, pijanimi očmi, kakor jih ni bil videl pri njej ne prej ne slej.  Takrat je bil on še majhen dijaček.  Ne spominja se, da bi bil videl profesorja kedaj pri njih na domu, ali da bi bil slišal doma njegovo ime; a ta prizor na cesti: — to dolgo rokovanje, to ognjevito šepetanje v italijanščini, ki je ni razumel, ta zadnji srečni nasmehljaj čez ramo, ko je zavila po slovesu krog ovinka, — vse to mu je gojilo slutnjo, ki mu je pogostoma navdajala srce z bridkostjo in sovražnostjo.  Parkrat se je bilo že celo zgodilo, da je nastopil brezobzirno in surovo proti njej; a vsakikrat se je premagal, še predno bi bilo moglo izbruhniti iz njega očitanje zakonske nezvestobe.  In ko bi ga bil naravnost vprašal, kaj misli o tej stvari, bi bil tajil in zagovarjal mater zoper obrekovanje z vsem mladostnim ognjem, z vso sinovsko ljubeznijo ...  Mati si očita, da se premalo briga za njegovo dejanje in nehanje, da premalo nadzoruje njegovo učenje; a ob enem čuti, da bi jej bilo čisto nemogoče, vzeti ga odločneje v roke, — ko da se boji upora, očitanj, groženj ...  Glava se jej skloni nižje k prsim, roke jej trudne obtiče ...  Že vsa ta dolga leta nima več moči ne volje, vplivati nanj ali celo ukazovati mu; — ko da jej tišči na pleča breme, ki jej mrtviči ude in jo navdaja vso s slabostjo in čudno strahopetnostjo ...  Malo je besed med njima, — četudi je dovolj ljubezni, materinske in sinovske, četudi jima vsekdar ob slovesu srci prekipevata od gorkih čustev ...  Mati na verandi, sin na vrtu, — a njuni duši hrepenita druga k drugi in zmirom večkrat se srečavajo pogledi, ozirajoči se na vrt z verande in na verando z vrta. —  Počasi se je Tomo pomiril in si moralno toli opomogel, da se je lotil knjig, pregledal snov, odmeril dele, ki jih je že bil proučil, in ugotovil čas, ki bi mu bil potreben, da se končno pripravi za izpit.  In spravil se je k delu, začel študirati, in bil naenkrat v ognju, razvnet in ves navdušen, kot je odgovarjalo živahnosti in iskrenosti njegove nravi.  Učil se je igraje, če je bil pri stvari z vsem razumom in z vso pazljivostjo.  In ko bi ga ne trle dunajske skrbi, bi se že čutil lahkega in razbremenjenega, pogumnega in samozavestnega.  Saj zadostuje tako neizrečeno malo pridnosti in izpolnjenih dolžnosti, da se vrne v mlado dušo mir in ravnovesje.  Materini pogledi so zadnje dni že čisto vdani in ljubeči; Tomo si je v svesti odpuščenja, lehkotneje mu je pri srcu. — V nedeljo po obedu ostane za mizo na verandi, široko sedeč na divanu, bingljajoč z nogo, desnico izleknjeno po naslonjalu, cigareto v ustih, v očeh poreden nasmehljaj. — Lep mladenič je, temnopolt, s kodrastimi, skoraj črnimi lasmi, pristriženimi nad čelom v podjeten čop; z okroglo glavo, nežno stisnjeno proti bradi, in z gladkimi lici.  Oči so mu rujave, žive, lesketajoče se od ognjevitosti — in odkritosrčnosti, zanimanja in radovednosti, občudovanja in nagajivosti.  Ustnice so fino rezane, morda malo premesnate; zobje enakomerni, beli, skoraj brez napak; pod nosom voljne temne brčice.  Rast mu je vitka in precej visoka, pleča so mu malo tesna; nekoliko suhljat je, a mišičevje mu je vendar krepko in močno.  Snažno je oblečen, s skromno eleganco slovenskega dijaka. —Južen tip, s primešano furlansko krvco, ki jo je podedoval pa materi, rojeni Goričanki.  Konec mize sedi v fotelju stara mati, po očetu stara mati, v fotelju, ki je v njem nekdanje čase oče stoloval.  Majhna, suha ženska s sivimi lasmi in strahovito nagubanim obrazom; z drobnimi očmi, ki sije iz njih nedolžnost in dobrodušnost, ki pa znajo gledati tudi pikro in strupeno.  Takoj po sinovi smrti se je bila polastila tega sedeža, da bi odtod nadzirala snaho, kot večen spomin na ranjkega.  A ta sovražnost je bila bolj trenotna in narejena; z vdovo sta se zmirom dobro razumeli in brez prepirov izhajali. — Stara se naslanja s komolci na foteljeve držaje in vzpenja svoj upognjeni hrbet, da bi bila večja videti.  In kakor je ta velikost samo šaljiva ljubkost, je tudi njena slučajna zlobnost taka, da jej ne verjameš in da se jej prijazno nasmehljaš.  Tomu nasproti sedi njegova mati.  Kakih petinštirideset let ima.  Danes so jej lica malo bolj rdeča, život trdnejši in bolj pokončen nego je bil zadnje dni.  Njene temne oči se ozirajo zdaj pa zdaj čez mizo v sina, vprašujoče, ljubkujoče, polne pričakovanja in bojazni.  Tako samoten je njen dom, on bi ga lahko poživil; a to je kazen zanjo, da ga ne strpi na domu, da ostaja najrajši celo čez praznike na Dunaju.  Samo lansko zimo je bil par mesecev doma, ko je bil v pisarni pri notarju v mestu in se je bil zaljubil ...  Vprašanje bi imela na jeziku ...  „Mama, do kdaj se bova kujala?“ — se oglasi v tem trenotku Tomo.  Vdova ga veselo presenečena pogleda; stara mati pa zakliče v kuhinjo:  „Zdaj pa le še vina, Micka; Tomo je izpregovoril.“ Vsi trije prasnejo v krohot in vsi trije začno naenkrat govoriti ...  In toliko je govorjenja in pripovedovanja, vprašanj in odgovorov, kakor bi ne bili že ves teden skupaj, temveč bi se bili po dolgem potovanju ravnokar sešli.  Stara mati ne pride dosti do besede, čeprav je vsa nestrpna in jej prsti neprenehoma igrajo in jej utripljejo trepalnice, katerih mežikajo drobna očca s pretkano hudomušnostjo: čaj, fante čaj, kako te primem! — In ko se jej ponudi prilika, plane bliskoma:  „Kaj pa, Tomo, — v mesto te kar nič ne mika?“ On se komaj zmeni zanjo in se obrne zopet k materi; stara pa nadaljuje hlastno: „Kaj si ves čas na Dunaju počel?  Študiral nisi, izpitov nisi delal ...  Ali si obupoval, ker ti je — vere zmanjkalo?“ Tomo zardi po vsem obrazu in umakne svoj pogled na cigareto, ki jej s sumljivo temeljitostjo otresa pepel.  Mati ga gleda z vdanimi in tolažečimi očmi, naslonjena na komolce, brado na sklenjenih rokah.  Stara pa se naslaja ob vnukovi zadregi: „Vera, upanje, ljubezen ...  Ali veš, da je Vera zaročena?“  „Kaj mi vera?  Kaj nevera?  Kaj mi vsi svetniki in svetnice božje?  Svojo vero sem predvčeranjim na kol obesil.“  „In tvoja Vera tebe!“ „Pa ne predvčeranjim, mogoče včeraj.“ „Torej nisi vedel?“ Stara stisne svoja očca in ga pogleda prodirljivo, kot bi iskala rešitve uganki.  Tomo pa zamahne malomarno z roko in reče neuljudno:  „Kako ste sitni, mati!  Kaj se brigate za te stvari?  Saj se niti jaz ne brigam ...  In prav nobene olike nimate: — Ne vidite, da bi rad govoril z mamo? — Kaj sedite tukaj?“  „Tomo!“ — ga pokara mati.  Stara pa ni nič razžaljena:  „Hahaha ... “ — se zaheheče raskavo, „dobro vem, kje te čevelj žuli.  Le zgovorita se!  Pri meni najdeš k večemu kakšno kronico — za skrajno silo.“ Tomo iznova zardi in pogleda poniglavo čez mizo k materi.  A ta sedi s povešenim pogledom, otožna in zamišljena; pa se zdajci zdrzne, vstane in zakliče na hodnik:  „Micka, pospravi z mize!“ Tudi stara vstane in se odpravi; a prej se še poredno nagne k Tomu:  „In tudi Mira se moži, moj ljubi.  Vse te zapuščajo.  Tak junak si, vidiš!“  „Prašam jaz za babe!?  Po grošu jih dobim, za vsakim oglom.“  „Le hodi s takimi po grošu, pojutrišnjem že tudi sam ne boš več groša vreden.  O, Tomo, Tomo, mladost — norost, kaj ne?  Ampak ono o neverni veri te je le zadelo.  No, kar naženi me!  Kaj bi tisto: tolažba je po grošu, a?  Hahaha ...  Hahaha ... “ Njen smeh je oster, a prisrčen, sama dobrodušnost zveni iz njega. —  Veranda je preprosto opremljena, a je prijazna in domača, z vrati na zaprt hodnik.  Ob obeh steklenih stenah vse polno cvetk in rož v lončenih piskrih in zelenjadi v podolgovatih skrinjicah.  V kotu med divanom in foteljem par polic s knjigami in časniki in drugo ropotijo, na vrhu zaprašeno razpelo.  Po stenah množica razglednic in nekaj fotografijskih slik.  Ob stekleni steni proti vrtu drugi fotelj in mizica za šivanje.  Vdova sede k mizici in se zagleda skozi odprto okno.  Roka jej mehanično seže po naočnikih, ki so malo neokusni, ki pa so jej postali skoraj neizogibni.  Morda je za spoznanje daljnovidna, a predvsem jo ima neke vrste koketerija — s starostjo.  Odkar je sin dorasel, se jej je začelo zdeti, da je premlada zanj.  Oči so jej preveč hlepele po življenju, srce jej je zaplalo časi s tako burnostjo, da se je bala zase.  Zato se je odtegnila življenju in družabnosti, živela tiho in samotno, si dokazovala starost in si pridigovala resignacijo.  In ti naočniki so ji simbol za starost; če sede h knjigi ali k ročnemu delu, se jej iztegne roka nehote za njimi.  Tomo se jej približa in jej položi roko na tilnik:  „Ti si še strašno mlada, mama.  Greh je, da si zakopana v ti samoti.  Jaz zapravljam in divjam po svetu ... “ Ona se naglo obrne in ga prime za roko:  „Ali si zdrav, Tomo?  Nisi ničesar ...?“  „Zdrav sem.“ — Pa se jej iztrga in stopi po verandi: „Ha, te skrbi imaš?“  „Tako čuden si se bil vrnil.“  „Ne, mama.  Jaz sem zdrav; a moja mošnja ... vidiš?“ Ustavi se pred njo in obrne svojo denarnico narobe: „Ta je bolna, vidiš!“  „Koliko potrebuješ?“  „Tristo kron.“  „Tristo kron?  Za božjo voljo, kam si mislil?“ A Tomo čuti, da je stvar dobljena:  „Daj mi jih štiristo!  Tristo jih odpošljem; nekaj pa moram imeti v žepu, da sem malo samostojnejši in samozavestnejši.  Ti ne verjameš, kaka šlapa je človek s prazno mošnjo!“ A odkod bi vzela?  Prihranke jej je bil že vse izmolzel, pokojnine ni dovolj, obresti so izčrpane, glavnica pa mora ostati po očetovi želji nedotaknjena do Tomove samostojnosti.  Sin jej izpodbije vse pomisleke; prvič: želja ni določba, čeprav je v oporoki; in drugič: če si vzame od glavnice, si vzame kakor posojilo; v nekaj mesecih je lahko vse že zopet v redu. „Tretjič pa: — Saj sem samostojen!  Za samostojnost ravno gre.  Kako bom samostojen brez denarja?“ Navihano se jej reži v obraz, da se nasmehne tudi ona:  „Zvijač si poln: — jurist boš dober.“  „No, vidiš, — in celo brez izpitov!“ Pa se ugrizne v jezik: — ti prokleti izpiti!  Mati ga pogleda vprašujoče. „Mama, nič se ne boj!  Še pred božičem napravim izpit.  Saj sem že precej pripravljen; a za ta tečaj je bilo prepozno — in poguma mi je bilo zmanjkalo ...  Samozavesti, vidiš?  Samostojnosti! ...  Pa smo zopet tam!  Saj je vse odvisno od tega.  In samozavest in samostojnost sta odvisna od denarja.  Circulus — razumeš?“  „Circulus vitiosus!“  „Ah! ...  Na, mama, tudi ti bi bila dober jurist.“ Skloni se k njej in jo objame krog vratu, pa pritisne svoje lice k njenemu: „Porednica si mama, veš?  In resnično te je škoda ... “ Ona vstane ga prime ljubeznivo za ušesa:  „Zdaj sva si dobra, Tomo.  Pojdi na vrt, jaz pridem takoj za tabo.  Rada bi se še kaj pomenila ... “ — Tomo leži na hrbtu v travi pod drevesom in gleda v jasno junijsko nebo, ki bi mu skoraj vid jemalo, ko bi si ne hladil pogledov v zelenem listju košatih hrušk in jablan.  Kakor hitro je prišel od matere, je bil naenkrat ves otožen, neznano tesnobo je začutil v prsih.  In ustne so mu šepetale:  „Kje je vera?  Kje nevera?“ Zdaj pa se jezi sam nase: — Ali je nisi sam zavrgel?  Ali je nisi sam odpahnil? — surovo in brezobzirno? — da bi te ne motila na tvojih grešnih potih? ...  Pravico ima, da si poišče drugega. — ‚Vera je zaročena!‘ — Zakaj pa ne?  Če je pametna, se tudi poroči.  Kaj to tebe briga?  Ali ti je morda žal, prijatelj? ...  Ali naj bi bila drsala kleče za tabo, ko si bil gazil blato vseh ostudnosti po dunajskih ponočnih ulicah? ...  Če se vzpne na oba komolca, zagleda na obzorju vrhove kamniških planin.  Sinje pečine se vzdigujejo v nebo; tako prelestno snažne, s koprnečimi obrisi kipeče v jasni vzduh; kot molitev in povzdigovanje neskončno čistih, v nedolžnosti razgaljenih deviških duš.  In blesketanje kristalnih solnčnih žarkov se odbija od skalovja, ko da je razgrnjena čez vse tenčica iz samih svetlih biserov, ki migljajo in plapolajo do neba ...  Tomu pa se zdi, da gleda Veri v sladke oči.  Isto čustvo nadčloveškega razkošja, uživajoč najvišjo mero pozemeljske krasote, ga navdaja, kakor lansko zimo, kadar je sedel pred njo, oko v oko, s hrepenečim srcem in vriskajočo dušo, ki mu je plala in žehtela v blaženi ljubezni.  Pred sabo vidi njeno temno oko z modrikasto belino in sinjim bleskom, z žametnimi trepalnicami in svilenimi veki, svetlikajoče se od nežne vlage, odsevajoče srečo in brezmejno vdanost, zaupanje in vero ...  „O, Tomaž neverni, ti je žal za vero?“ Tomo skoči naglo na noge in se ozre po vrtu, malo jezen nase, da se vdaja sanjam, zmirom zopet sanjam.  Vrt je precej obširen, lepo obdelan in v popolnem redu.  Na tem koncu trata s sadnim drevjem; v sredi zelenjadne in cvetlične grede, preprežene s peščenimi stezicami; v ozadju lopa, obdana od obeh strani in od zadaj z mladim smrečjem.  Tomo šeta okoli gred.  Roke v hlačnih žepih, glavo povešeno, z mislimi na Dunaju.  Nasmešek razočaranja mu igra krog ust: — O, to krokarsko, vlačugarsko življenje!  Človek misli, da uživa; pa samo zapravlja, — čas, mladost in svoje sile, telesno zdravje in zdravje svoje duše.  Počasi izgublja zmožnost za resnični užitek, za lepoto in dobroto, za naravo in preprostost.  Glej, da se iztržeš, Tomo, hudiču in njegovim angeljem!  Plačaj še teh par sto kron, pa se reši — na otok blaženih! — Otok blaženih!  Nasmešek mu postane zaničljiv in trpek ...  Saj si ga bil zaslutil, Tomo, ta otok blaženih; pa si mu bil pokazal hrbet! ...  Mehka roka mu seže pod pazduho ter se ga oklene:  „Kaj premišljuješ, Tomo?  Ali sem te prestrašila?“  „Nisem bil zapazil, da si prišla, mama.“ Tiho in počasi šetata med gredami, vsaki v svojih mislih, kakor bi ne našla v prvem hipu besede za razgovor.  Tomo bi rad vprašal radi Vere, pa ga je sram.  Materine misli so v preteklosti, pri ranjkem možu in njegovi smrti.  A nenadoma je tudi Tomo v pravi smeri: „Deseto leto že poteka, mama, odkar se je bil oče ... ponesrečil.“  „Ti si se spomnil?  Že vse te dni mi je na mislih.  V enem mesecu imamo obletnico.  Za svoj god, na svetega Henrika dan je bil — izvršil.“  Z nervozno kretnjo utrže listič z ribizljivega grma: „Jezik se ti je zataknil, ko si rekel ... ponesrečil.“ Dobro, Tomo!  Saj imaš pravico, izvedeti resnico.  Že davno bi ti bila povedala in razodela ... marsikaj bi ti bila rada razložila ... “ Izpustila je njegovo laket.  Z zamaknjenim pogledom in z valujočo duško hodi poleg njega: „A zadnja leta si mi bil tako neznansko tuj, sovražen, neusmiljen, — da ti nisem mogla blizu.  Letos se mi zdiš dostopnejši; najbrže zato, ker si nekaj pretrpel, vsaj nekaj malega pretrpel.“ Tomo gleda v stran in mati nadaljuje: „Trpljenje ublaži človeka, Tomo.  Nič ti naj ne bo hudo za to, kar imaš za sabo!  Vse je dobro, kar izkusiš in preizkusiš.  So stvari, ki ti jih nihče ne dopove, ki se jih od nikogar ne naučiš.  Sam moraš priti do spoznanja.  In prav je, da pride kaj trpljenja na človeka; sam se še prepričaš, da je prav.  Kam pa bi z ošabnostjo, ko bi ne dobili tuintam po prstih?“ Tomu je malo sitno in vroča so mu lica; rad bi pojasnil materi, kako je bilo z Vero, — in da je on zločinec; — pa se samo nerodno zlekne v plečih, vzdihne in se ozre precej poniglavo po vrtu. „Tudi jaz sem nekaj pretrpela, Tomo.  Deseto leto poteka od njegove smrti, — deseto leto moje pokore.  Bila sem grešila; res sem bila kriva, Tomo.  Nič ti ne tajim; dovolj si star, da me vsaj deloma razumeš.  A tebi so gotovo rekli, da sem ga edino jaz pognala v smrt.  Zato si mislil, da si lahko brezobziren proti meni.“  „Ali sem bil tako strašansko brezobziren, mama?  Če sem bil parkrat malo drzen ... mladina je objestna, mama.  Kaj sem pa napravil?“  „Ah ... vse ravnanje in ponašanje ...  Mnogokrat bolj raniš s kretnjo in pogledom nego s psovko.“  „Saj sem vendar vedel, da ti nisi kriva!  Oče je bil bolan.  Iz strahu pred blaznostjo je zbežal iz življenja.“  „Vedel si?  A prepričan nisi bil.  Slutnje so te motile.  Čustvo se ne da prevarati.  Čisto razumljivo se mi zdi, da nisi prav verjel.  Kdo bi ti očital?“ Tomo je v zadregi; z roko zamahne in pogleda mater plaho in proseče, — pa ne najde izgovora ter reče kratko:  „Odpusti, mama!“ Ona se ga zopet oklene: „Dober fant si, Tomo.  Če ti ne očitam, ni potreba odpuščati. — A kdo ti je povedal?“  „Stara mati.  Ona te je zmirom zagovarjala.“ — Nenadoma se zopet zmede in zardi, ter hiti nadaljevati: „Menda te je imela rajša nego očeta.  Pravila mi je bila, da je bil bolan, da je bil zmirom slab na živcih.  Potem pa je bil dobil še neko drugo — bolezen ... in kot posledico — pojave blaznosti.  Ali ne?“  „Naša stara mati — vidiš, to je dobra ženska!  Koliko je ona pretrpela v svojem življenju!  In zmirom boljša je postajala.  Take stare mamice, to so svetnice!  Le jo poslušaj, če se razjezi nad komerkoli!  To je drugače kot pri meni.  Tu ni nobenega sitnarjenja ali trmoglavosti ali celo sovražnosti.  Pravičen srd pravičnega sodnika ... izkušenega, razumevajočega, neskončno dobrega sodnika. — Časi te podraži, a nikoli ne iz hudobije; zmirom ima dobro misel in lepe namene s tabo.  Po obedu te je bila zbadala ... “ Tomo je razmišljen in pogled mu je nestalen; mati zapazi, da je ne posluša.  Stisne se tesneje k njemu: „Kaj premišljuješ, Tomo?“ On jo pogleda malo zbegan in neodločen:  „Eno bi rad vedel, mama.  Že davno bi te bil rad vprašal. — Kdaj je bil oče zbolel?  Kdaj je bil — spolno zbolel?  Ne zameri mi vprašanja, majka!“ — Stisne jej roko in jo pogleda s prosečimi očmi: „Samo to bi hotel vedeti: — Ali je obolel ...  Ali je obolel — pred ...  No, pomagaj, majka!“  „Po tvojem rojstvu, Tomo!  Poldrugo leto ali kaj takega po tvojem rojstvu.“  Njen obraz postane mrk, s povešenim pogledom stopa poleg sina.  „Ti si lahko brez skrbi, podedoval nisi ničesar od te bolezni.“  „Hvala, mama!“  Tomo si je oddahnil ... a kakor da ga tare še sto vprašanj ...  Nenadoma se mati odloči:  „Sediva tam v lopo, Tomo!  Vse ti razložim.“ —  Henrik Žitnik je bil siten človek.  Nervoznost ga je mučila že iz dijaških let.  Večen glavobol in slab želodec, utripanje srca in slabo spanje, — v enomer neprilike in zgaga, v šoli in drugod, prepiri in nastopi, tožbe in pritožbe.  V srcu je bil morda dober človek; a sam ni mogel zase, če ga je prijelo. — Mati je imela svoje križe z njim ... in ona sama je bila opozorila snaho, ko se je ta možila s Henrikom:  „Ali ga poznaš, Helena?  Ti si upaš v zakon z njim?  Misliš, da preneseš vse njegove sitnosti? — Draga moja, le preudari, predno se mu zaobljubiš!  Preiskusi ga, nikar ne hiti s svatbo!“  Helena pa si je domišljevala, da ga neizmerno osreči s svojo ljubeznijo.  Prepričana je bila, da je ljubezen pri obeh neskončna.  Prisegala je bila, da jej bo igrača, krotiti mu nestrpnost in muhavost.  In zdelo se jej je naravnost, da je poklicana, ozdraviti ga od bolezni, pripraviti mu gnezdo sreče, ki je sanjala o njem.  A kmalu po poroki — živeli so v trgu na deželi — so se pojavila nesporazumljenja.  Helena je bila preživahna, preveč življenja željna in vesela, da bi se bila mogla odreči družbi.  Niti je ni bil pripravljal na kaj takega, ko je bila že nevesta.  Zdaj pa je naenkrat hotel, da se popolnoma odtegne vsemu svetu, vsej družabnosti in vsem zabavam.  Sam čmeren samotar, nezadovoljen z vso okolico, je zahteval, da postane tudi ona čmerna samotarka in da zabavlja vsemu svetu. — Ona je bila drugače sanjala to gnezdo sreče.  Upala je bila, da bo narobe ona njega iztrgala čelarnosti in ga sprijaznila z življenjem.  Motila se je bila v njem; precenjevala je bila sebe in svojo ljubezen.  Sprva si ni sama sebi upala priznati, da jej postaja zopern, da so jej čisto izhlapela čustva, ki jih je bila gojila zanj.  Šele med nosnostjo, zlasti v zadnjih mesecih, in v tistih tednih po porodu se jej je do kraja ohladila duša.  Malenkostno sitnarjenje in zlobno zbadanje, najrazličnejše surovosti in brezobzirnosti so jo polagoma iztreznile.  Postavila se je po robu in se pripravila na boj.  Ko se je vrnila iz otroške sobe zopet v družbo, bohotnejša in lepša nego preje, mikavnejša po dozorelosti in čaru materinstva, sijajnejša po duhu in dovtipu, ga je začela mučiti s koketnostjo, mu je začela dražiti ljubosumnost.  Trop čestilcev se je sukal okoli nje, njen salon je bil odprt mladini, ki je ljubimkala in rajala pod njenim varstvom.  Vozila se je v mesto nakupovat, obleke merit, zabavat se h koncertom in v gledišče, zapravljat po vseh pravilih fine in razsipne dame.  Henrik jo je moral spremljati na plese in na veselice in na maskerade.  Rad nerad — udati se je moral z lepa; ko bi hodila sama, bi bil le on osmešen.  Preklinjal je in se jezil, ko se je dolgočasil brez prave družbe, ves nestrpen in nepotrpežljiv, na milost in nemilost prepuščen razdraženosti svojih živcev.  Helena ga ni varala.  V začetku je celo upala, da se mož nenadoma izpreobrne in opusti odurnost svoje nravi.  Pričakovala je, da jej pade k nogam, skesan in spokorjen, premagan in ugnan, do smrti žejen ljubezni njene in dobrote njene in zakonskega miru.  A čim večkrat je premišljala o možnosti take sprave, tem bolj se je prepričevala, da bi jej bila zoperna, da je ne mara, in da bi se celo zgrozila pred to rešitvijo.  Ne, ne, le dalje v vrvež, le vedno bolj divje v vrtinec, — da pride do poloma in razgona in do pobega iz neznosnega ujetništva ...  O, kako je malo mož na svetu!  Kako težko je najti njega, ki bi videl v žensko dušo — in bi jo razumel — in bi se je polastil — in bi si jo zavojeval za vse življenje s krepostjo in plemenitostjo in nesebičnostjo ljubezni žejne, ljubezen vzbujajoče moške duše! ...  Ni ga bilo za Heleno ...  Niti takega, da bi mu žrtvovala le trenotek ljubkovanja ...  Saj ga ni bila niti vredna takrat!  Če se spominja danes: — Ni bila prelomila zakona; a to je bilo huje nego nezvestoba ...  Peklenska nezvestoba duše duši ...  Plitkost in praznota ...  Maščevalnost in sovražnost ...  Za brezobzirnost dvojna brezobzirnost, za surovost dvakratna surovost ...  Hujše usode bi bila zaslužila nego je zadela njega! ...  Tudi on je ni bil varal.  Danes si Helena očita, da je bila vse nesreče njunega zakona sama kriva.  Če se je bila odločila, da ga vzame, bi jej ne bilo smelo zmanjkati ljubezni in požrtvovalnosti.  On je bil kot nebogljen otrok, potreben pestunje, potreben prigovarjanja in negovanja, srčkanja in milovanja.  Morda mu je bila vsa nervoznost, vsa srborita sitnost samo krinka za to potrebo.  Sram ga je bilo svoje nebogljenosti, sram nazadnje tega srama samega.  Zato se je moral skrivati za narejeno kretnjo.  Usoda pa je tirala svojo neizprosno pot navzdol.  Henrika ni bilo gnalo v greh.  V ženski družbi je bil trezen in suhoparen kakor malokdo.  Niti pil ni mnogo; časi po cele tedne ni pokusil vina.  V nočeh pa, ko je čakal v mestu na Heleno, ki se je zabavala na plesu, je zabredel tuintani nehotoma v popivanje in pohajkovanje z najbolj slaboglasno družbo.  Tudi v žensko družbo je zašel, v družbo nočnih ptičic najdvomljivejše kakovosti.  Tako se je zgodilo po zlobni ironiji porogljive usode — ni vedel ne kako ne kdaj —, da je zapadel strašni kugi razvratnega vlačugarstva ...  Henrikov moralni maček po tisti usodni noči je bil tako neznosen, da se je žena sprla z možem že na povratku iz Ljubljane.  In to je bila njena sreča.  Imela je navado, da je ob takih prilikah po cele tedne držala šobo.  Ker ga že davno ni več ljubila in ne poželela, je bila zadovoljna, da se je na ta način vsaj začasno izognila njegovim ljubeznivostim. — Ko jej je Henrik naenkrat ves skesan priznal svoj padec in jej s solzami razodel posledice njegove, — je bila za trenotek popolnoma omamljena in kot udarjena od presenečenja ...  Potem pa jej je bilo zdajci jasno, kakšne so posledice, ki jih je vprav prisiljena izvajati iz moževe nesreče — zase.  Od tistega trenotka je bil njun zakon ločen.  A čudno: — Helena je bila mahoma vsa druga.  Prijaznejša je bila z možem, postrežljivejša, potrpežljivejša, — ko da se je izmuznila izpod skrivnostnega zakletja.  Mirna je postala, nestrpnost jej je izginila, razsipnost jo je minila, celo veselje do zabav in plesov jej je ponehalo. —  Človek je zagoneten stroj.  Zakaj vse te premembe pri Heleni? — Zdaj je bila rešena zavesti, da mora ljubiti neljubljenega moža.  Zdaj je bila varna pred njegovimi približevanji, ker se je zazibala v prepričanje, da nima niti več pravice, zahtevati od nje ljubezni.  Ali je bila torej vsa njena prejšnja duševna razdrapanost, vsa našopirjena.  Sovražnost zoper njega in vse hlastanje za površnimi užitki družabnega življenja, — ali so bili vse to samo znaki njenega notranjega strahu pred moževimi dotikljaji? — Ali jo je morda pomirila zavest, da je že konec tukaj, ko bi ga hotela izzvati?  Ali se pa je narobe le prestrašila bližine razporoke? — Čez nekaj let je prišlo Henrikovo premeščenje v Ljubljano.  Življenje je potekalo še dosti zmerno in solidno.  Helena se je bavila največ z otrokom; njeno razmerje do moža se ni izpremenilo. — Nerodno je postalo zanjo, ko se je Henriku polagoma vtihotapila zavest, da je ozdravel, in se mu je vrnilo toliko poguma, da se je mogel zopet odkriteje ozreti v njeno lice.  Ona pa je ostala trdna in je spala za zaklenjenimi vrati.  Tako ga je počasi ugnala; naskakovanje je opešalo, nazadnje je popolnoma pojenjalo. — Potem je prišel — oni drugi — oni pravi!  Helena je vzživela v skriti sreči, v razkošju greha.  Strast jej je zaplala po telesu in jo prevzela z vsemi čustvi in vsemi žilicami njenimi.  V ukradenih trenotkih in prisleparjenih nočeh ga je ljubila.  Laž in nezvestoba, zvijača in prevara in izdajstvo, — vse je služilo ljubezni.  Živela je prešuštvu; a pri srcu jej je bilo sladko, v duši mirno, — kot bi ne živela v grehu, temveč v čistosti in čednosti.  Trpelo je še dosti dolgo. — Končno je mož izvedel nekaj ...  Prizori in nastopi, besnenje in divjanje ...  Nakup te hiše v predmestju in preselitev ...  Mir pred nevihto ...  Katastrofa ... — Tomo sedi upognjen, s komolci na kolenih, glavo v rokah.  Toplo mu je pri duši, sladko razumevanje, usmiljeno sočustvovanje mu razganja prsi; v grlu mu igra, kot bi ga žgačkalo v srečen jok.  Mati mu sedi nasproti, razprti roki raztegnjeni po naslonjalu na obe strani, lica bleda, oči uprte v strop, svetlikajoče se v polmraku senčne lope.  To ni kretnja grešnice in ne spokornice, to je dostojanstvenost zaupljive vernice, pričakujoče brez strahu in mirne duše pravične sodbe.  Tomo dvigne glavo:  „Hvala, mama!  Zdaj te razumem!“ Helena ga pogleda mirno:  „Nalašč sem ti povedala vse to.  Težilo mi je vest, da ti nisem bila razodela že poprej, že takrat, ko si bil odšel na Dunaj.  Opozorjen bi bil na marsikaj, kar ti lahko grozi v življenju.  A hvala večnemu Bogu, da si vsaj zdrav ostal, da si ušel ostudnostim bolezni!“ Zakrije si obraz z rokama — kot ob spominu na nekaj groznega ... „Ko bi bil ti videl, Tomo! ...“  „Očeta, mama?“  „Pazi nase, Tomo!  Fant moj, varuj se!  Ne zahtevam zdržnosti od tebe, a vsaj previden bodi! — Veruj mi, da bi bilo polovico mani nesreč na svetu, ko bi zahtevali ljudje še od mladeničev čistosti, kot zahtevajo devištva od deklet.  A kaj bi govorila: — saj je za žensko težko, ki je okomatana kot junica v jarem; kdo bi obrzdal prostega moža? — Poznam te, Tomo; ti se ne daš obrzdati.  Pravijo, da si podoben meni, po licu in po nravi ... in jaz vem, kako težavno je krotiti konjička v sebi, ki hoče zrezgetati in speketati po življenja cesti za veseljem in uživanjem ... “ Tomo gleda resno v tla.  Očeta ima v mislih: — Bilo je menda zadnje dni pred katastrofo.  Tomo je bil prišel iz šole in zavil s stopnic na mostovž.  V istem hipu je bil pritaval oče od hodnika sem.  Dolg in slok, s koščenim obrazom, oblečen v nočno haljo, z nestalno drsajočimi koraki.  Po navadi je imel obrita lica in obrito zgornjo ustnico, pogled nekoliko zbegan; zdaj je imel obraz porastel s sivo lisastim strniščem, ki ga je delalo odurnega, oči pa so mu bulile stekleno, z grozo vzbujajočo srepostjo.  „Kje imaš izpričevalo?  Ste že končali šolsko leto?“ — je vprašal precej prisiljeno.  „Še ne, papa.  V soboto!“ Ko pa je prišel mimo sina, je nenadoma zadržal korak, dvignil nogo in hotel brcniti; a izgubil je ravnovesje, se napol zavrtel in se ujel ob steni.  Sovražno se je ozrl na Toma, zamrmral besedo in odtaval v svojo sobo ...  In ta beseda, ki je takrat ni bil razumel in ki ni bil nikdar več pozneje mislil nanjo, je Tomu zdaj nenadoma odmevala v ušesih ...  „Pankert!“ Po tolikih letih mu je šele v tem trenotku prišla do zavesti psovka, krivična njemu, še bolj krivična materi.  Čustvo ljubezni in usmiljenja ga prevzame vsega, skloni se k materini roki. in jo poljubi.  Rad bi jej kaj toplega povedal; a prsi so mu vzburjene, da ne dobi glasu iz njih ...  „Nikar ne bodi žalosten, moj dragi!“ — ga tolaži mati in mu zarije prste v kodre. „Ti si še mlad, premlad za žalost.  Veruj mi Tomo: — mlada ljubezen sploh še ni ljubezen.  Hrepenenje ostane v tebi, vzbudi se ti potreba, — in komaj čakaš prilike, da jo utešiš.  Ali si resnično domišljuješ, da si našel tako slučajno in nenadoma — ljubezen? — pravo in edino? — Saj je mogoče; a po navadi samo izkoristiš — priliko.  Rastlinica še ni drevo; nagnenje in poželjenje še ni ljubezen.  Zato le mirno dušo, Tomo!  Boljše je prezgodnje razočaranje, nego bi bil prepozen obup.  Skozi trnje in goščave, čez prepade in močvirja se pririneš do gradu, ki te čaka v njem kraljična.  Trnoljica je prava, Tomo.  Kamor te pripelje gladka cesta, tja nisi prav prišel; obrni se in išči iznova.“  „Ti si modrijanka, mama!“  „V izkušnji je modrost, moj ljubi.  Ko sem se možila, se mi je zdelo, da ga ljubim.  Živa duša bi mi ne bila mogla iztrgati prepričanja, da je ljubezen, kar je bilo med menoj in tvojim očetom.  In vendar ... “  „ ... je bila samo prilika, ki si jo izkoristila,“ — šepne Tomo malo sramežljivo.  „Res je.  Nič se ne sramujem tega priznanja; samo koristiti ti morem z njim.“ Obadva umolkneta in se zagledata v svetle koščke neba, ki se blešče med temnim smrečjem.  Lopa je zgrajena iz lat, da je odprt pogled na vse strani.  Tišina vlada okoli in okoli.  Iz hiše onkraj vrta ni glasu.  Posamezna mušica zabrenči skoz senčnico.  Na grmu zunaj se strese vejica, ptiček sirfota v višino ...  Tomo se zgane: „Mama, s kom je — Mira zaročena?“ Ona se obrne k njemu in ga pogleda z gorkim nasmehljajem:  „Pravijo: z Andrejem Praznikom.“  „S poročnikom?  Še vedno?“  „No vidiš, saj poznaš oba.  On je bil nekdaj tvoj sošolec.  Že ves čas snubi in snubi ...  Jaz ne verjamem, da se Mira sploh kdaj poroči. — Ne smeš verjeti vsega; stara mati te je samo dražila.“ Pa se obrne zopet k njemu in ga pogleda napol lokavo in napol sočutno: “Le še vprašaj, Tomo!“  „Zakaj se smeješ?“ — Zdajci ga zalije rdečica, oči se mu povesijo.  „Kaj bi se ne smejala, Tomo?“ — Roko mu položi na ramo. “Tebe briga Mira?!  Ti si hotel vprašati — za Vero! — Jaz ne vem ...  Drnovšek se lovi za njo.  Ljudje ugibljejo, da sta zaročena ...  Zdaj pa vendar ne razumem ...  Tudi jaz sem bila mislila.  A če se spomnim: — ko sem jo zadnjič srečala ...  Ali si jo ti zapustil, Tomo?“  „Jaz!“ — skomizne Tomo rezko. „Saj imaš nazadnje prav, mama: — Človek pograbi priliko, kjer mu je bližja.  To so same igrače.“ Nenadoma se zdrzne, otrese njeno roko s svoje rame, vstane sunkoma in odhiti po vrtu.  Z roko si češe čop na glavi, pogled mu je kot izgubljen, rjavkasta lica so mu pobledela in mu drhte ...  V svojo sobo teče.  In sam se ne zaveda, da je pobegnil brez pozdrava od matere ...  Ona pa strmi za njim z velikimi sanjavimi očmi in zašepeče v brižni slutnji:  „Morda vendar niso same igrače, Tomo!“  „Servus!  Ti si, Dreja?  Bog te živi!“  Tomo leži na vrtu v travi s knjigo pred seboj, in se začudeno ozira v prišleca, ki se mu smeje z otroško dobrodušnimi očmi.  „Zdaj sem te zalotil ...  Pravijo, da si že štirinajst dni doma; pa te nikjer ne srečam v mestu.“ Andrej Praznik je malo kratkega pogleda; zlat nanosnik se mu sveti pred mežikajočimi očmi, obraz mu je raztegnjen od prisrčnega veselja, zobje mu bliskajo izmed rdečih ustnic.  Lasje iti brki so mu svetle, sivo-rumene barve; oči so sinje-modre.  Vse je svetlo in prijazno na njem in okoli njega; naivna odkritosrčnost, zaupljivost in dobrota veje od njega.  Rast mu je malo nizka, a čvrsta in umerjena.  Domobranska poročniška obleka mu tesno oklepa ude, sablja in portepej bleščita v solncu.  „V travo sedi, Dreja!  Zofe nimam, kakor vidiš,“ — ga povabi Tomo.  Poročnik sede in si začne viti cigareto.  Zobje in oči se mu še vedno smejejo, a pomalem se ga loteva majčkena zadrega.  „Ti študiraš, Tomo?  Resnično pravijo, da si se vrnil ves skesan domov. — Kaj me gledaš?  Hitro ti povem, po kaj sem prišel.“  „Ali ti lahko čestitam?  Si se zaročil z Miro?“  „Vraga sem se zaročil,“ — ga pogleda Dreja očitajoče.  Obraz se mu nenadoma zresni, a dobrodušni nasmešek mu zmirom zopet sili nanj. “Miro tako poznaš; jasnega odgovora ne dobiš od nje.  Samo igračkanje ...  Ali je tako otročja, ali kaj? ...  Ha ... ali me ima za norca?“ Pa se zasmeje z najljubeznivejšo prisrčnostjo, — kot bi se mu zdelo vse to neverjetno, vsako varanje izključeno ... „Mira me je poslalala k tebi, Tomo.  Govoriti hoče s teboj.“ Tomo ga pogleda vprašujoče; oni pa se mu zasmeje še prisrčneje in še bolj zvonko:  „K njej te moram pripeljati.  Na vsak način!  Za vsako ceno!“ oponaša njeno muhasto odločnost. „Le računaj!  Kaj zahtevaš? — po odvetniških pristojbinah?“  „Kaj pa hoče?“  „Jaz res ne vem.  Že nekaj tednov jej prihajaš prav pogostokrat na misel.  Jaz sem že čisto ljubosumen, dragi moj.“ Skozi cigaretni dim se mu prevejano heheče: “Kaj me gledaš? — Neko pismo bi menda rada imela ...  Z Javornikom mešetari in mešetari ...  On se izgovarja nate ...  Toliko sem ujel.  Nič mi ne povesta, mrcini.“ Tomo skoči na noge, zašeta par korakov, obstoji in se zagleda v krošnjo jablane:  „Kdaj pa bi me rada videla?“ Tudi Praznik vstane:  „Kar takoj, prijatelj!  Do petih morava biti tam; potem gremo pod Tivoli na izprehod.“  „No, če že morava ... “  „Hahaha ...  To niso šale, dragi moj!  Ti si pozabil, kdo je Mira.“ — Med potom v mesto je Tomo malo čmeren.  Deloma občuti zadoščenje, da se njegova nekdanja ljubica zopet bavi z njim; deloma pa ga skrbi, če jej ni nadporočnik Javornik že pokazal pisma, ki mu ga je bil pisal Tomo v njegovo prejšnjo garnizijo v Bukovim.  Iz Praznikovih besed bi sklepal, da se to še ni zgodilo; in Žitnik je odločne volje, kaj takega sploh zabraniti.  Saj to že vse ni več resnično, kar je bil takrat napisal ...  Vroče mu postane v prsih, če si predstavlja, da bi Mira brala njegov popis tistih osmošolskih zaljubljenih otročarij ... sentimentalnih čustev, vzdihov, javkanj ...  Ali se ni bil do priskutnosti izjavkal v svojem pismu? — Takšno narejeno javkanje!?— Sploh je bilo vse vkup narejeno.  Čustva narejena, vzdihi narejeni, — ljubezen sama je bila narejena in prisiljena. — Iz najglobljega kotička v duši se mu vzdiga glasek: — Zdaj lahko sodiš, Tomo, ko imaš za seboj že tudi prisiljeno ljubezen! — A Tomo ga ne sliši in ga noče slišati ...  In vsa kri mu buhne v glavo ob spominu, kako je bil razložil v svojem pismu Miro, njena čustva in njeno nrav, njeno — ljubezen ...  Ali jej ni bil sploh odrekel — sposobnosti za ljubezen? — — Bog obvaruj: tega pisma Mira ne dobi v roke!  Nenadoma se spomni, da bi bilo pametneje, poiskati Javornika mesto Mire.  Kako je mogel, — kako je smel sploh ziniti o tistem pismu? — Nekdaj sta bila uganila, da človeka izmodri samo izkušnja, doživljaj.  Javornik — kot literat — je bil pristavil, da more najti človek tudi v literarnem delu — doživljaj.  Umetniško opisano spoznanje; kos tujega življenja, zoblikovan, na novo ustvarjen na papirju, odkritosrčno pripovedovan v iskrenih, toplih stavkih, zgrajen prepričevalno in resnično iz prekipevajoče duše čutečega človeka, — te lahko globlje zgrabi in pretrese nego lasten doživljaj.  Nadporočnik Javornik in Tomo sta se bila torej domenila, da hočeta v umetniških — vsaj v kolikor toliko umetniških — spisih drugi drugemu izpovedovati dogodke svojega življenja, predvsem seveda — ljubezenskega življenja.  Tako pomore morda časi prijatelju prijatelj do bridkega spoznanja, do modrosti in razumevanja, — in mu prihrani pot trpljenja in bolečin in razočaranj, ki vodi k njim. — Javornik, ljubitelj in ljubimec žensk, je pisal prav pogostokrat.  Ko pa je hotel v povračilo tudi Tomo nekaj spisati, — bil je v drugem vseučiliškem letu — je nenadoma spoznal, da ni med vsemi njegovimi dunajskimi doživljajčki niti enega, ki bi ne bil samo površen užitek, brez vzhičenja in brez globine, samo površen greneč, brez vzburkanja in brez kesanja.  Sicer se je bil zavedel, da tudi Javornikovi doživljaji niso bili kaj več prida; vendar mu pisanje ni hotelo od rok.  Misli so mu bile ušle v Ljubljano, — opisal je bil prijatelju svojo ljubezen z Miro. — A bilo je dogovorjeno, da ostanejo njuna pisma tajna; nihče bi ne bil smel izvedeti zanja ...  Poročnik Praznik stopa poleg Toma s svojim dobrodušnim nasmehljajem; tudi on ima skrbi in brige.  Tuintam se ozre zvedavo v Žitnika in poskuša vedno iznova razplesti kak pogovor.  Nazadnje le ne more več zdržati, pa začne razkladati kar brez uvoda težave, ki mu leže na duši.  On bi se poročil z Miro ...  A ona je tako neznansko čudna, da Praznik res ne ve, kako naj bi si jo tolmačil.  Ali ga ima kaj rada?  Ali ga nima rada? — Saj pravzaprav ne more dvomiti, da jej ugaja.  Rada ga mora že imeti.  Ona ga je bila vendar sama ...  Dreja se ozre postrani na prijatelja, v zadregi, z rdečico na licih ...  Tomo se pa zasmeje sam pri sebi: — Ona ga je bila sama ...  Ista komedija kakor nekdaj z njim.  O, zapeljivi trnki so njene — oči! ...  Dreja se razgreva: — Kako bi mogla biti stvar drugačna?  Ko bi ga ne imela rada ...  Moj Bog, — s tako prisrčnostjo se ga je bila oklenila! — Da bi ne bili pristni ti zaljubljeni pogledi? — tako otroško udani in navdušeni, občudujoči, obožujoči? — — Seveda — Mira je precej površna, premalo resna ...  Plitka! — si misli Tomo sam pri sebi, s krivičnostjo zapuščenega ljubimca.  A stvar se plete že skoraj tretje leto.  To ni samo trenotek.  To mora biti trajno čustvo ...  Če že ni ljubezen, — velika in mogočna, ki se mahoma odloči in nastopi svojo pot ...  Tomo nalašč molči.  Z zagonetnim usmevom okoli ust posluša in kadi in gleda slepo za oblaki dima, ki jih puha pred se, in jih razganja v hoji ...  Zanima ga, kako se je godilo drugemu z njegovo „nekedanjo“; in ne bi ga rad motil, da ne bi vplival nanj ...  Dreja je nenadoma ves zmeden; rdečica mu je temnejša, pogledi so nestalni; ozira se v prijatelja — kot bi prosil za pomoč ...  Koketna je tudi Mira ...  Kajpada, katera pa ni koketna? — Časi bi jo najrajši kar udaril, — če se zagleda s tistimi malikovalskimi očmi v lepega človeka — tujega, neznanega, — kot bi zrla v samo božje razodetje ...  Aha! — si misli Tomo.  Z istimi očmi je bila tebe gledala; in ti si si domišljeval, da si — edini malik! — Poznamo storijo, Dreja!  Naenkrat se poročniku zelo mudi s pripovedovanjem: On bi se poročil z Miro ...  Nekaj premoženja ima; in ko bi hotel Blejec izplačati še nekaj dote, — pa bi bilo dovolj za kavcijo ...  Z nestrpno kretnjo vrže ostanek cigarete proč, prime z levico sabljo, ki mu opleta med nogama, in si z desnico pritrdi nanosnik ...  Če pa ne mara ...  Vrag razumi te trgovce! ...  Dreja je pripravljen, da kvitira svojo vojaško službo.  Trgovski tečaj napravi ...  Če treba, tudi trgovsko akademijo ... in stopi v Blejčev komptoar ... kot sotrudnik ...  Magari kot kompanjon, če hoče ...  Nekaj premoženja ima ...  Praznik umolkne in gleda v stran.  Lica mu trepečejo razburjenja ...  „Pa govori s starim!“ — reče Tomo, ki se mu prijatelj malo smili.  Dreja samo zamahne z roko in si zvije novo cigareto.  Tudi Tomo potegne dozo iz žepa ...  E, moj ljubi, — če se pri meni ne bojiš mogoče konkurence? — Morda si se ustrašil, da stara ljubezen res ne zarjavi? ...  „Radi mene si lahko potolažen, Dreja; — tvoji Miri ne morem biti več — malik.“  „Nenenene; kaj blebečeš, kaj blebečeš, Tomo?  Ali se mari bojim?  Bog ti blagoslovi, tebi ali komu drugemu!  Vsiljeval pa se ne bom dekletom! ... “ Nenadoma je zopet stari nasmehljaj na njegovem obrazu, brezskrbna dobrodušnost, prijazna in prikupna, ko da mu je duša lahka, brez oblakov in brez bremen, kakor nedolžnemu otročiču.  Na frančiškanskem mostu se Tomo ustavi:  „Kako si prišel pravzaprav do Mire, Dreja?  Že lansko leto sem te bil hotel vprašati.  Najprej si bil šušmaril z Maro ... “  „In zdaj šušmirim z Miro ... hahaha ... “  „Takšne nestalnosti bi ne bil pričakoval pri tebi, Dreja. — Poročnik Andrej Praznik — vzor značajnosti — pa ta vihrava nezvestoba? — Zakaj si bil zapustil Maro?“  „Ali sem jo bil zapustil?  Saj ne vem ...  Samo od sebe je prišlo. — Kdo pa pravi, da sem jo bil kedaj imel? — Hahaha ... potem je bila ona mene zapustila ...  Prenaiven sem jej bil in preotročji, premalenkosten ...  Ali sem jaz mogoče kak vojščak, da bi se bilo vredno ozreti?  Ali imam kaj častihlepnosti? — Mari je treba imponirati.  Ali sem jaz kdaj imponiral?“  „A Miramar je še vedno — neporušen?“  „Kot iz skale izsekan.“  „Resnično sem že radoveden na dekleta.“ — Ko zavijeta krog ogla, postane Tomu malo tesno v prsih ... od pričakovanja?  Od neprostovoljnega pričakovanja? — Pogled mu obvisi na odprtih oknih Blejčevega stanovanja ...  In v istem hipu se nagne skozi okno — z viharno kretnjo, predaleč ven —dekliška glava s svetlo-plavimi, skoraj predivasto-rumenimi lasmi.  Obrazek, rožnato baržunast kakor zrela breskev, se zdajci ves razsmeje v radosti; vitka roka pozdravlja hrepeneče:  „Servus, Tomo!  Servus, Tomo! — Kod hodita, da vaju ni dočakati?“ V Tomu zapoje občudovanje:  „Krasno dekle!  Krasno dekle!“ Praznik pa se veseli ves blažen in ves srečen in prime prijatelja za roko, da bi ga hitreje spravil gori:  „Kaj praviš, Tomo?“  „Lepša je nego kdaj poprej.  Čestitam, Dreja!“  In Dreja se heheče ves ponosen; čeprav mu hoče igrati nehote zadregica okoli ust. — V pritličju je Blejčeva trgovina; v prvem nadstropju je skladišče, v drugem stanovanje.  Veža je malo temna, stopnišče je še temnejše; duh po suknu in po platnu, po barvanem platnu in po tkaninah, po linoleju in po preprogah, po lesenih skrinjah in po zavitkih iz papirja, ki so natlačeni po vseh kotih, udarja iz prostorov.  Z mostovža v prvem nadstropju je videti na obe strani skozi odprta vrata med natovorjene police.  Par trgovskih pomočnikov se kreta po hodnikih.  Žitniku je sladko pri srcu; vzbujajo se mu spomini izpred mature, ko se je bil shajal z Miro na stopnišču in po skrivališčih med skladovnicami blaga ...  „Ali že prideta?“ — se oglasi zgoraj Mira, priteče po stopnicah in se vrže Tomu krog vratu. „Servus, Tomo!“ — pa ga poljubi na obedve lici.  Dreja se skoraj razposajeno zaheheče.  Skozi vrata pogleda starikav pomočnik s preiriganim nasmeškom; Žitnika zbode star spomin ...  Mira se prestraši in odskoči, pa zgrabi Toma za roko in ga potegne za seboj: „Torej pridita že vendar!“ — Nenadoma ga zopet izpusti in steče skokoma navzgor ...  V predsobi pride prišlecema Blejčevka nasproti; majhna, okrogla debeluška, ostarela, a skrbno počesana in celo našminkana, z živahnimi in radovednimi očmi, s kretnjami, ki bi hotele biti morda še vedno zapeljive.  Izza nje se prijazno smeje Nuša, petnajstletna mlajša hčerka, drobna, bleda, tiha in sanjava, s črnimi očmi in temnimi lasmi; podobna je očetu, medtem ko je Mira bolj podobna materi.  Pozdrav je še precej prisrčen; vendar čuti Tomo, da se je že zelo odtujil materi, ki je bila nekdaj prav domača z njim.  Nuša je ljubezniva kakor v prejšnjih časih.  Telesce se jej sramežljivo zvije, ko jej pridrži roko in jo hoče potrepati po licu.  „Gospodična Nuša!“ — Samo s pogledom jej pove, da se je lepo razvila in da bo že skoro za nevesto.  Ona je vesela in hvaležna; v istem hipu mu je zopet vdana prijateljica, kot je bila nekdaj.  V sobi se Tomo ozre za Miro, a Mire ni nikjer.  Med oknom sedi v fotelju gospodična s klobukom na glavi in z rokavicami na rokah.  Malo nerada se vzdigne in stopi par korakov proti njemu.  „Klanjam se, gospodična Mara!  Ali že odhajate?“  „Saj vendar vsi odhajamo!  Že eno uro odhajamo.“ — Sitno se namrdne in sede zopet v fotelj.  Njeno telo je lepše nego njen obraz.  Polt jej je majčkeno nečista, nos privihan, zgornja ustnica prekratka, zobovje pomanjkljivo.  Njene temne oči so jako lepe, a precej ošabne, kot razžaljene.  Noge ima koleno čez koleno, da se jej vidijo nežni gležnji in zapeljiva meča.  Soba je velika, sprejemnica in obednica obenem.  Na sredi miza in stoli z visokimi, vitkimi naslonili.  Na vsako stran po ena vrata.  Ob steni kredenca in klavir, z glavnim delom tik pred oknom.  Ob drugi steni zofa, mizica, fotelj in par stoličkov.  Tla so pokrita z ogromno perzijsko preprogo.  Po stenah je nekaj slik, krožnikov iz porcelana in velika ura.  Nenadoma je Mira zopet tu.  Roke si tišči na lica, vsa v zadregi:  „Ali si videl, Dreja? — Ne verjameš, mama, kaj sem naredila!?“ Pa se obrne k Mari: — „Kako je mene sram!  Pomisli, Mara: — objela sem ga — in poljubila!“  „Toma? — To ti je zelo podobno!“ — odvrne ona zaničljivo.  Mira pa se skloni k njej in jej pošepne hihitajoče:  „Kaj bi rekla — Vera?“  „Ba!“ — zamahne Mara. „Z njo je tudi že končano.“ Blejčevka sedi na zofi, vljudno, s sladkim nasmehljajem, z rokami prekrižanimi v naročju.  Oblečena je v črno krilo s čipkami in lesketajočim se nakitom.  Na stoličku poleg nje je Tomo.  Malo trdo in prisiljeno sedi s povešenimi očmi, kot bi bil kje na prav visokem in prav neprijetnem posetu.  Njemu nasproti se guglje Dreja v fotelju, s komolci na kolenih, sabljo med nogami, s smehljajočimi se očmi in žarečimi lici.  Nuša sedi pri mizi, na robu stola, z važnim obrazom in radovednimi pogledi.  Mira plane k Tomu:  „Nikar mi ne zameri, Tomo!  Saj mi ne zameriš, kaj?“ Primakne si stoliček, sede in prime Toma za roko:  „Toliko časa te že nisem videla!  Naj te no pogledam!  Ali si se močno izpremenil? — Srčkan si!  Še zmirom srčkan!  Ali ni srčkan, Dreja? — Mara, poglej njegove oči! — Te tvoje srčkane oči!“ — Strese mu roko in mu približa svoje sijajne modre oči in mu pokaže svoje bele stisnjene zobe — kot bi se hotela vgrizti vanj.  Mara se nestrpno zgane in seže po svoj solnčnik, ki sloni pri oknu:  „Ali še ne gremo?“  „Mara, — njegove srčkane oči!  Kolikorat sva govorili!“  „Jaz nisem prav nič govorila.  Lepo te prosim, Mira!“ — ugovarja Mara jezno in se obrne k Prazniku: — „Ali je prismojena?“ Mira pa je kot zamaknjena:  „Dolgo je že od tega, Tomo ...  O! ...  Ali ni bilo lepo.  Tomo? — Kako si se imel na Dunaju?  In zakaj si že prišel? — No, kaj ... samo, da si že tu!  Zdaj prideš večkrat, Tomo, kaj? — Saj vidiš: čisto domači smo! — Zakaj pa sediš tako okorno?  Kako pa ti sediš, mama?“ — Obrne se po vseh: — „Ali imamo kak neumen obisk?  Kako pa se držite?  Dreja? — Ah, taki pusteži — vsi skupaj!  Tomo, — h klavirju pojdi z mano!“ — Prime ga pod pazduho in ga šiloma odvede. — „Veš, kako sva časi tamle — kljunčkala?“ — Razposajeno se zasmeje iu se ozre: — „Kaj gledaš, mama?“  „Ali ne gremo rajši na izprehod, Mira?“ — vpraša Blejčevka.  „I seveda!“ — vstane Mara, udari s peto ob tla in zavrti solnčnik v kolobarju.  Mira pa sede brezobzirno k klavirju, ga odpre in zaigra par taktov.  Tomo stoji v zadregi poleg nje:  „Ali boš res igrala, Mira?  Ne pojdemo na izprehod?“ — Malo potuhnjeno pogleda Praznika, kot bi imel slabo vest.  Mira udari ploskoma po tipkah, pritisne za trenotek čelo na klavir in se sunkoma vzdigne.  Ko zapira pokrov, skomizne malomarno s pleči in se zasmeje:  „Dobro, Tomo, pa pojdimo na izprehod!  Kakor ti je drago!  Tvoja želja, tvoj ukaz!“ Pa se zasmeje še glasneje, vrže razigrano glavo vznak, ga pogleda prav koketno izpod mehkih vejic in zapoje:  „Tomo, Tomo, Tomo,  al’ te bomo, bomo, rompompom ... “  In zadaj se zasmeje Nuša, ploskne z rokama in se zavrti po sobi v otroški razposajenosti:  „Tomo, Tomo, Tomo,  al’ te bomo, bomo, rompompom ... “  Tomo zardi v zadregi ob spominu na nekdanje čase, ko je bil norel z dekletoma, plane za Nušo in jo hoče vjeti:  „No, čakaj, ti otrok ti!“ Mara se zavrti na peti in zlekne roki proti stropu, zgražajoč se nad vnebovpijočo otročarijo ...  „Ampak Mira!“ — se zgrozi nazadnje tudi Blejčevka, „ali si prismojena?“ Dreja stresa s pleči od notranjega smeha, ki je morda malce prisiljen.  Mira pa se zvija v pasu in se smeje skoraj krčevito:  „Rompompom,  rompompom ... “  Nenadoma plane k Prazniku in mu objame obraz z rokama: „Kakšna so tvoja lica, Dreja?  Vroča kakor oglje!  Četi zardiš, ne zardiš samo za kratek hip ...  Kot otroku ti zagorijo lica in ti gore — naprej — do mlade lune ...  Ti moj ljubi Drejče!“ Tomo je Nušo ulovil za roke in jej grozi s prijaznimi pogledi.  Mara zacepta z nogama:  „Ali bo že konec teh neumnosti?  Kdaj pridemo na promenado?“ In tudi mati se zjezi:  „Alo, Mira in Nuša, — kar napravita se!“  „Kaj se boš jezila, mama?“ — se smeje Mira neovirano. „Saj vidiš, da smo sami otroci!“  „Oh, saj ste res!“ — odloči Blejčevka in stopi v sosednjo sobo po klobuk ...  Med potjo se jim pridruži Magda Kolarjeva, ki je že ves čas oprezala na oknu in očividno nanje čakala.  Mara se malo zaničljivo namrdne in pogleda v stran; Mira pa se je zveseli in se obesi z nekoliko afektirano razigranostjo obema za lahti.  Magda je manjša od onih dveh, par let starejša, z malo prevelikim podolgovatim obrazom in rjavimi lasmi.  Oči so ji temne s svetlimi trepalnicami, da ji je pogled nekako umazan, izraz prezrel, starikav.  Koža na licih in na nosu je posuta s pegami; a toliko bolj bela in bolj gladka je na bujnem vratu in na plečih, ki so ji v ohlapni bluzi skoraj preveč razgaljena.  V bokih se pretirano pozibava, ozirajoč se sunkoma na vse strani.  V drevoredu mrgoli šetalcev in šetalk.  Pestra eleganca in še pestrejša vsakdanjost.  Polnokrvnost in bledičnost, živahnost in sanjavost.  Sramežljivost in očitno spogledavanje, mirno opazovanje in porogljivo pretehtavanje.  Prijeten hlad je pod košatimi kostanji.  Pogled počiva na valujočih travnikih ob obeh straneh, na lepih črtah sosednjih drevoredov, na kipeči zelenini gozdov v ozadju.  Bela pot se vzpenja z lahnim hrepenenjem profi parku, kakor bi vabila iz mesta v tihi gozdni mir ...  Glušeči trušč od zabavišča sem, križajoči se glasovi lajn, kričavi in surovi ...  Rezek zvonec tuintam, žvižg železniškega stroja ...  In sinji blesk neba nad vsem ...  Dekleta hodijo spredaj, tako da se večkrat vrinejo ljudje med nje in oba mladeniča, ki stopata zadaj z Blejčevko in Nušo.  Tomovi pogledi se love za Miro.  V spominu jo primerja s svojo osmošolsko Miro in se divi njenemu telesu, ki se je razvilo od dekliško-prožne ljubkosti do najpopolnejše lepote vzcvetele ženske.  Njena čudovita pleča, izbočeno oprsje, vitki život in mehki boki, polna meča in tenki gležnji ...  Tomo srka vase slast lepote, ko da jo je prvikrat zagledal na tem božjem svetu ...  Njeni težki kiti, svetlo plavi, skoraj predivasto-rumeni, tuintam pobliskujoc na solncu v ščemečem zlatu, opletajoč po tilniku in ramah ob naglih sunkih z glavo, ga vabita za sabo kakor vojni prapor oduševljenega vojščaka.  Njen obrazek, nežno in pravilno črtan, žilici kakor rožna breskev, z noskom kakor angelj, z ustmi kot poljub ...  In njeno oko pod smelim lokom gostih obrvi, s sinje-modro šarenico, pojoče-modro, gladko brušeno, s siroma razkrečenimi veki venomerer zavzeto, malikovalsko obožujoče ves ta lepi božji svet ...  Tomo čuti, da bi zopet skoprnel za njo; a nekaj ga tišči pri srcu, kakor hladen oklep, ki brani čustvom, da bi prekipela v zaljubljeno navdušenost.  Tudi ona se ozira in ga pozdravlja z ljubkimi nasmeški.  Z lahtmi se obeša na obe tovarišici in se obrača z vsem životom.  Njene kretnje so nenadne, nepričakovane, previharne.  Z Magdo se smejeta in šepečeta, merita šetalce, ocenjujeta šetalke, delata opazke, dovtipne in porogljive, vesele in razposajene.  Mara se drži ponosno, se nikamor ne ozira, odzdravlja s komaj vidnimi nakloni glave, pogled upira naravnost predse, zdaj brezbrižen, zdaj skoraj zaničljiv.  Tomo ima zmirom slabšo vest.  Vročino čuti v licih, nestrpnost v udih; ne upa si pogledati na Drejo, ki se pogovarja z Blejčevko preprosto in brezskrbno in izbruhne časi v svoj prisrčni in naivni smeh.  Mirino ponašanje je Tomu zagonetka, vzbuja mu tesnobo v prsih ...  Kaj je to?  Ali bi ga zopet rada imela?  Ali samo koketira z njim, površno in brez misli?  Ali pričakuje kaj od njega, kaj posebnega? — Ono pismo? — Pismo je premalo, še nekaj drugega mora imeti. — Nenadoma se zdrzne: Mira se je bila ozrla in se mu nasmehnila, a se je zdajci zresnila, iztegnila vrat in pogledala po drevoredu doli.  Zazdelo se mu je, da je postala mahoma vsa resna, globoko resna, obenem srečna in — nesrečna ... prav gotovo: — srečna in nesrečna, vse obenem.  Tomo se skloni k Nuši, ki stopa sramežljivo poleg njega, oklepajoč se materinega komolca:  „Gospodična Nuša, kdo še prihaja na promenadi v vašo družbo?“ Ona se mu previdno ozre v oči: — ali jo vprašuje resno, ali bi jo rad s kom podražil? — Njegov izraz je miren, le nekoliko zamišljen.  „Naš Bogdan je po navadi tu ... in Egon Zrimšek, njegov sošolec, tudi jurist.  Mi smo mu zrekli Zgonček.“  „Zrimšku?  Vi ste mu zrekli?“  „Mi — ne jaz!“ — se zahuduje ona vsa zardela in hiti razlagati, kako so zvarili zvoneči priimek.  Tomo posluša le napol in opazuje Miro, ki se mu še bolj pogosto nasmihava, a se vsakikrat zagleda preko njega navzdol po drevoredu.  Zagonetka mu postaja zmirom mučnejša.  Zdi se, da ga vabi za seboj, da se za Drejo — svojega zaročenca — nič ne briga; a obenem ...  Ali ima tam zadaj še nekoga tretjega?  Ali ima vendar kaj posebnega?  Kake dekliške spletke? ...  Nuša se po kratkem molku zopet oglasi:  „Večkrat je z nami nadporočnik Javornik.“ Tomo jo pogleda kakor bi mu bilo prišlo to ime docela nepričakovano, pa se obrne v smeri Mirinih pogledov. „Saj je vaš prijatelj!“ — pravi Nuša. „Menda je tam zadaj z doktorja Breznika gospo.“ V tem hipu jo potegne Blejčevka na stran:  „Nuša, medve sedeva.  Tu sta dva prostorčka.  Gospoda pa — “ z galantno hudomušnostjo se prikloni: „Gospoda sta za enkrat oproščena dvorne službe!  To so dekleta, ecco!“ Magda sili nazaj po šetališču.  Mira postoji za hip, pa izbruhne v razposajenost, udari Drejo ploskoma po plečih in se nasmeje Tomu z vso prisrčnostjo:  „Nič.  Kaj bi se prerivali!  Tu noter pojdimo, na desno, do gozdiča!  Tam prihaja Bogdan z Zgončkom.  Mance se pojdimo!  Tomo, Tomo, Tomo, al’ te bomo, bomo, rompompom ...  Tomo, ti loviš.  Mene lovi!“ Naglo tleskne Žitnika po roki, se prime Mare in Magde, in odhiti z njima skozi park.  Blejčev Bogdan je pristen, mesten gizdalin, pretirano eleganten, visok in slok, s koščenim, skoraj oglatim obrazom in drobnimi očmi, ki so že vse poskusile in vse vedo, ki jim je vse življenje s svojimi skrivnostmi jasno kot na dlani.  Strašno mlad je, golobrad, a nosi se umerjeno in na licih mu počiva prebrisano-naiven, omalovažujoč smehljaj.  Glas mu je neprijetno nosljajoč, brez vsega zvoka, smeh prskajoč.  Egon Zrimšek, po domače Zgonček, je po zunanjosti še mlajši, s podolgovatim pegastim obrazom, s temnim mahom na gornji ustnici in vodeno modrimi očmi.  Kreta se nerodno, zelo počasi, in venomer zmiguje s pleči.  Tudi on govori nosljaje, najbrže od samega prijateljstva do Bogdana.  Drugače pa je dobrodušen fant, s simpatičnim izrazom in naivno-vprašujočimi pogledi.  Zgonček je zaljubljen v Magdo, že od mature koprni za njo.  Z leno sanjavostjo jo zasleduje, a zmirom le iz daljave.  Skrivoma jo išče, postopa neopaženo za njo, postaja v temni veži nasproti njenemu oknu; izpregovoril pa je z njo do danes vsega skupaj par besed.  V družbi ima oči samo za njo; z odprtimi ustmi se zagleda vanjo in jo gleda, dokler ga ne dregne kdo pod rebra ali mu ne porine hudomušno svinčnika med ustnice.  Tedaj zardi in povesi oči ves osramočen; družba prasne v smeh, edina Nuša ga objame z ljubezni-polnim, usmiljenim pogledom.  Magda se ne briga zanj; če je obrnjena v njegovo stran, se zdi, da gleda v zrak.  Ona koketira z Bogdanom, zelo podvzetno, brez vsake sramežljivosti.  On sprejema njene ljubeznivosti in njeno udanost malo zviška, dostojanstveno; a je očividno sam s seboj in z njo docela zadovoljen.  Vkljub temu vlači Zrimška za seboj, mu vzbuja upanje in ga tolaži malo zasmehljivo, da pride že še vrsta tudi nanj.  Zgonček pa mu je hvaležen in kroži kot trabant okrog njega.  Konec parka je precej samoten, tudi gozd v ozadju je skoraj brez šetalcev.  Dekleta so počakala fantov.  Mira jim kriči nasproti:  „Rompompom, le hitro, vi junaki silni!  Vsi lovite!  Vsak svojo!  Tomo, mene lovi!“ Zapodi se proti njemu, grozeč mu prav po otročje s kremplji in zobmi. „Lovi, Tomo!  Lovi, lovi!  Rompompom ... “ Pa mu uteče in beži pred njim, ki se je bil zagnal za njo ves razigran.  Magda jo posnema, ploskajoč z rokama:  „Vsi lovite, rompompom!  Bogdan, mene lovi!  Bogdan rompompom ... “ Samo Mari se ne ljubi.  Zaničljivo skomizne z rameni, zakolobari s solnčnikom in sede na bližnjo klop.  Poročnik Praznik se smehlja in si popravlja nanosnik, gleda za bežečimi in sede k Mari.  Egon Zrimšek stoji precej nerodno in zija za Magdo.  Pa plane Mara in ga dregne s solnčnikom v hrbet:  „Lovi, Zgonček, lovi!  Le brž za Bogdanom!  Rompompom ... “ In tudi Zgonček zdirja.  Dreja rezgeta za njim, mežikajoč z očmi in cepetajoč z nogama: „Rompompom, rompompom ... “ Mara prekriža noge in se nasloni s komolcem na naslonjalo, proč obrnjena od Dreje.  S solnčnikom se udarja po kolenu in vpraša malo porogljivo:  „Vsaki svojo?  Zakaj pa ne lovite, gospod poročnik?“  „Rompompom, sem jo že ujel!“ — skoči Dreja in jo zgrabi za roko.  Ona pa ga pomeri prav ponosno od strani in mu izmakne roko:  „Vsaki svojo, — gospod poročnik!“ — in se ozre za Miro, ki je z Žitnikom izginila v smrekovem nasadu. „Nočete pogledati za njima?“  „Čemu?“  „Stara ljubezen ne zarjavi.“ — Pa se vgrizne v jezik in zamahne jezno: „Saj je tako vseeno!  Ničesar nisem rekla.“ Dreja jo pogleda presenečen in si molče poišče cigareto. — Tomo in Mira sedita roko v roki na samotni klopi v okroglici, obrasli z dvema vrstama gostih smrek.  Vsa zasopla in razsmejana ne prideta do besede.  „Rompompom,“ — pravi Mira.  „Rompompom,“ — odgovori Tomo.  Zdajci zdrkne njena glava na njegovo ramo, klobuk zleti na tla.  On se zdrzne, srce mu zbezlja ... in predno se zave, kaj dela, jo drži objeto in poljublja na lase, na lica ...  Kam se je razpočil hladni oklep, ki mu je bil brzdal čustva? ...  Ona se vzpne ob njem, ga prime za ušesa in ga pogleda prav od blizu:  „O ti nezvesti!“ — pa ga poljubi parkrat zaporedoma, kljunčkajoče — pik, pik, pik — kakor nekdaj, ko se je bil jezil, da to ni poljubovanje, zakaj on da ni ptič ...  A danes je zadovoljen; ne bi se nagledal zlepa njenih čudežnih oči, ki imajo tako neznansko ostro risane robove šarenic in zenic, da se pogled ne more ločiti od njih ...  Mira se mu končno izmuzne, pobere klobuk in se zavrti, na peti:  „Rompompom!“ — krikne na ves glas. „Pojdiva, Tomo!  Da si ne bodo nesnage zunaj mislile kakih lumparij!“ Dreja se jima bliža z Maro.  Zadaj je že videti tudi Bogdana in Zgončka z Magdo.  Mira se za trenotek ustavi, pripenjajoč si klobuk na glavo: „Tomo!“ — pravi kakor mimogrede. „Reci Javorniku, naj mi posodi tvoje pismo!  Boš?  Da ne pozabiš!“ Pa ga pusti in steče k Mari: „Rompompom!  Ti si strašno pusta, Mara.  In še Drejo si mi ulovila!“  „Jaz?“ — se hoče Mara ogorčeno braniti.  A Mira jo vleče za seboj do Magde in začne klepetati, da ji kar besedo odreže. — Tomo je v zadregi, žareč in ves razpaljen si briše z robcem čelo in se umika Drejevim pogledom.  Tudi temu je neugodno; a v njegovih očeh ni ne očitanja ne žalosti, le trohica obžalovanja, da ima prijatelj slabo vest pred njim; kot bi bil prepričan, da mu ne more ničesar očitati, ker je popolnoma nedolžen pred njim in vsemi ...  Žitnik se jezi sam nad seboj: —Kakšna strela ga je zmotila?  Ali bi bil resnično spet pripravljen za norčije — s to lahkomiselnico, površno, nerazsodno? — Pa se ozre za njo, ki stopa med tovarišicama, živahna in razigrana, brigajoč se za vsako stvarco ...  Ampak krasna je, moj ljubi Tomo!  Božanstveno telo ima.  Kot boginja Diana! ...  V tem trenotku se obrne Mira z naglo kretnjo:  „Pozor, Tomo!  Rompompom ... “ Vsi se ozro na levo. — In Žitniku zapolje v prsih, neznana groza ga objame, da ves prebledi; a obenem mu je sladko, kakor da se bliža najvišji sreči, uresničenju vseh hrepenenj ...  Vera prihaja mimo, njegova lanska izvoljenka, s svojima gojenkama Dano in Nado ob vsaki roki; in z njimi Stanislav Drnovšek, — ženin ali kaj ...  Mira jo spremlja z občudujočimi očmi: „Kako je srčkana!“ — in pomežikne Tomu radostno in vzpodbujajoče. v Žitnika je naenkrat silno sram in rdečica mu buhne v lica.  Razdraženost se ga poloti; sam nase se jezi in na svoj nemir, na svojo negotovost in neodločnost, na svojo otročjo igravost ...  Kakšna mešanica je človek!  Kakor Kant-Laplaceov kaos je mladi človek; kakor ona začetna stvarniška meglica, iz katere je nastalo vse vesoljstvo.  Sreča in nesreča, želja in bojazen, strah in radost, stud in hrepenenje, čednost in grehota, zdržnost in razkošje — vse obenem mu vrvi po duši ...  Mira in Vera, Micka in Johanca, Julija iu Brigita ...  Poštenost ali nepoštenost, lepota in dobrota ali ostudnost in zlodejstvo ... kaj se izobliči iz tega kaosa? — In kdo ima to moč, da da pogon in nakaže smer razvoju? — In se imaš dovolj v oblasti, črviček nebogljeni, da samsvoj kretaš svojo pot?  V posebni sobi „pri koštrunu“ je zbrana družba.  Dr. Breznik in nadporočnik Javornik na divanu, Praznik pri klavirju, drugi po stolih okoli mize.  Zrak je gost od dima in sopare, gostje so že malo v rožicah, razgovor je precej glasan.  „Dreja, nehaj že razbijati!“ — pozove Praznika sodnik Košan.  „Saj ni slišati grmečega Boga!“  „Kdo je najbolj zaljubljen vanjo?“ — draži doktor Breznik. „Praznik?  Žitnik? — Javornik?“  „Tudi Javornik? — se ozre Košan kakor presenečen in nagajivo pomežikne.  Javornik? — plane Tomo sam pri sebi.  Neprijetna slutnja ga obide; sovražno pogleda nadporočnika, ki se je hipoma potajil, kakor bi se hotel skriti za svojim malo porogljivim nasmehljajem.  Dreja je ves zamišljen, prsti mu leže na klavirjevih tipkah.  „Trije Nikci!“ — zarezgeče Blejčev Bogdan skozi nos.  „Jaz poznam četrtega,“ — se zasmeje Košan.  Breznik ga pogleda vprašujoče.  In sodnik zloguje:  „Breznik!  Hahaha ... “ Zdravnik zamahne z roko:  „I kajpada!  Jaz sem zaljubljen v vsako lepo žensko.  Kaj pa imaš na svetu razun lepote?  Vrček piva?  Kozarec vina?“  „Pijanost torej?“  „Ne za pijanost, za užitek gre.  Dokler imaš užitek od pijače, je lepota v njej.“  „Gotovo: ko jo izbljuješ, ni več lepa!“ — se zasmeje Javornik. „Zato vam zmirom pridigujem zmernost, prijateljčki.“ — Zdravnik izprazni svoj kozarec.  „In zreš na žive in mrtve,“ — ga zbada Košan.  „Potok se hahlja, ker ne more drugač,“ — skomizne Breznik. „Še en vrček, Francka!“ Natakarica je preprosto kmetiško dekle s sivkasto-rumenimi lasmi z ovalnim, nežnim obrazkom in s sivo-plavimi očmi.  Pogled ji je še neizkušen, nedolžno-radoveden, telesce čvrsto, malo nerodno oblečeno.  Breznik gleda za njo z malo stisnjenimi očmi.  Lep in močan človek je, z mogočno brado in košatimi lasmi.  „Padar uživa,“ — se zasmehlja sodnik.  „Sveža roba, pristna roba!“ — odgovori Breznik.  „Jaz uživam!“  „Kar od daleč?“ — se nasmeje oni.  „Meni zadostuje.“ Bogdan se zaheheče:  „Paragraf je že poskusil — uživati od bliže.“  „Tudi Bogdan bi se bil že rad prislinil,“ — se brani Košan nekoliko v zadregi.  Zieknjen sedi na stolu in zverižen kot resnični paragraf.  Mlad gospod je, precej nemarnih kretenj, z elegantno majhno bradico, z navihanimi brki in s skodranimi lasmi.  Pogled mu je malo neiskren, skrivajoč se za bleščečimi naočniki.  „Jaz bi skoraj stavil,“ — pravi Breznik, „da še ni — oskrunjena po naših paragrafih.  Košan jo gleda in opazuje s temeljitostjo preiskovalnega sodnika; pogledi so mu kakor moje sonde.  In Bogdan ji strmi pod krilo kakor bi iztezal tipalnice ...  Ampak — dekle še nima prave šole!  Njeni čeveljci so pošvedrani, nogavice si je bržčas sama spletla ...  Vidva je ne dobita v šolo!“  „Kdo pa jo dobi?“ — prskne Bogdan. „Morda Zgonček?“ „Morda Zgonček!“ Zrimšek zardi in zmiglje s pleči, pogleda zbegano okoli sebe in pozabi zapreti usta.  Bogdan mu vtakne prst med zobe:  „Slišiš, Zgonček?  Pri Francki moraš pozvoniti!“ Zrimšek pa se čisto nepričakovano razjezi.  S komolcem odrine prijatelja in izpljune s studom, kakor bi bil dobil gosenico na jezik.  „Baraba!“ — ga pogleda ves srdit.  Oni pa se prskajoče smeje in sili s prstom vanj:  „Da ne počiš, Zgonček!  Glas izgubiš!“ Zrimšek poskoči in ga bunkne nenadoma s pestjo v obraz.  Tovariši ju šiloma ukrote.  Zrimšek se naglo pomiri; Bogdan pa še dolgo piha v srdu:  „Otrok je!  Ljubosumen otrok je!  Ker se je šla Magda manee z mano namestu z njim ...  Ali se naj z otrokom mance igra?“  „Mladenič, mir!“ — dvigne Breznik poveljujoče svojo roko. „Stvar je jasna: — Igrati se z dekletom, — to zna Bogdan bolje; ljubiti, — to zna Zgonček.“ Bogdan prasne v razposajen krohot.  Solze mu zalijejo oči, z dlanmi se tolče po kolenih — tako dovtipna se mu zdi zdravnikova pripomba.  „Oboževanje ideala, hrepenenje k njemu — je že ljubezen.  Tipanje in mečkanje — pa še kaj več, magari tudi najskrajnejše, gospod Bogdan Blejec! — to ni ljubezen.“  „Kaj pa je?“ — To pot ima Bogdan usta odprta.  „Vlačuganje!“  „In hrepenenje samo — čeprav se ideal ne briga zanje — to je ljubezen?“ — se poroga sodnik Košan.  „To je ljubezen!“ — potrdi Breznik.  „Lakota po ženski — ob prazni mizi ... “  „ — ob prazni postelji ... “ — popravi Javornik.  „Vidiš vraga!  Jaz sem zmirom mislil, da je za ljubezen treba — dveh.“  „Ali nista dva?“ „Ona ga ne mara!“ „On jo ljubi.  On občuti ljubezen zanjo in ima užitek od tega čustva.  Tudi neuslišana ljubezen je ljubezen.“  „Padar zopet šolmoštruje.  Oprosti: — o nesrečni ljubezni smo že slišali zvoniti.  Ampak Zgonček ... “ — Košan namigne, da je Zrimšek še napol otrok.  Nadporočnik Javornik zazeha:  „Nazadnje je ljubezen tudi oni lepi greh prezrelih dečkov.“  „V isti meri kakor greh — prezrelih Bogdanov,“ — parira Breznik.  „No — kaj je zopet to?“ — se zdrzne Blejec ves razžaljen.  A Breznik se ne briga zanj:  „Lepo vas prosim: — obojestranska ljubezen je pač redka stvar.  Če te je ženska vzela, te je bržčas vzela, ker si bil silil vanjo in ker si je bila mislila: — bolje: drži ga, nego lovi ga!  Morda vaju je kakšna teta zvodila.  Morda sta si tudi res domišljevala, da vaju je združila ljubezen.  A po navadi pride dan, ko se spomniš ti ali se spomni ona, da le nista drugi za drugega.  Kje je zdaj ljubezen?  In kje je bila prej ljubezen? — Ha — obojestranska ljubezen je velika reč.  To je visoka pesem našega življenja.  Mi smo najbrže vsi skupaj še premajhni zanjo.“  „Ali pa že prestari.“ — uide nadporočniku.  Zdravnik utihne in se zagleda srepo mimo luči.  S cigareto v ustih izpušča polagoma oblačke dima.  Trpka odločnost mu trepeta na licih.  Javornik je zdajci ves nervozen.  Z drhtečimi rokami si poišče novo cigareto, pogled mu skoraj utriplje. — Krasen mož je, dolg in vitek, fin in eleganten.  Obraz mu je malo bled, a klasično pravilen.  Lasje so mu temni, na kratko pristriženi, nazaj česani; brki in zalizci kot iz črne svile.  Tudi oči so črne, ne prevelike, jako lepe; bile bi sanjave, ko bi ne bil izraz v celoti nekam neusmiljen, brezobzirno odločen.  Vsa družba je za trenotek tiho.  Vsem je znano, da Javornik že dolgo zasleduje Breznikovo lepo ženo; nekateri pravijo: z uspehom, drugi mislijo, da brez uspeha.  Na vsak način so vsi prepričani, da mora biti pod površjem vljudnosti razmerje med zdravnikom in nadporočnikom precej napeto.  Sodnik Košan trdi celo, da išče doktor Breznik njih mlado družbo samo zato, ker hoče imeti Javornika kolikor mogoče pod nadzorstvom.  „Zdaj sem prestar, resnično;“ — odgovori Breznik nadporočniku. „Prej sem bil prelahkomiseln; a tudi napakam mora ostati človek zvest ...  Mogoče pa še malo zrastemo — na obeh tečajih — in vendar še zapojemo visoko pesem.“ Izraz mu je zagoneten; skrivnostno zmagoslavje mu igra v očeh.  Javornik se ozre razdraženo po družbi:  „Ali mora biti res ljubezen večna? — Ba!  Čim krajša je, tem lepša je.“  „Saj ni ljubezni,“ — reče Tomo Žitnik nepričakovano, z glasom, da ga vsi pogledajo.  Ves večer je največ molčal.  Zdravnik se mu začudi:  „Vi, Tomo?  Saj sami sebi ne verjamete.  To je Bogdanova vera.“  „Zakaj pa moja?  Kdo to pravi?“ — se razvname Bogdan in se umazano zasmeje; kot bi hotel reči: — jaz, ki sem že toliko preljubil!  „Sla je in nagon, nič druzega,“ — nadaljuje Tomo.  „Potreba!  In če dobim priložnost, ji zadostim.“ „Če je ne dobim, pa — “ Košan požre besedo in samo pomežikne s pogledom na Zrimška, ki je najmlajši v družbi.  Žitnik sklene:  „Samec in samica si poiščeta priložnosti in se je okleneta.  Ljubezen je — organizirana priložnost.“  „Hahaha ... “ — se razkrohoče Košan. „Ta je imenitna!  In kaj sledi naprej? — Uzakonjena priložnost — to je zakon. — Pametno jo je izpeljal.“ Bogdan izprska v krčevitem smehu:  „In štacuna za priložnost — to je ... “Edini doktor Breznik se ne smeje.  Mirno in počasi izpregovori:  „Mladi ste, gospodje, mladi!  In mlada je vaša ljubezen, strašno mlada!“ Javornik pa ga zavrne:  „Hvaljen bodi Jezus Kristus, če smo mladi!  Ne delaj nam poklonov v tonu očitanja!“  „Mlada ljubezen — kot zeleno drevce.  Šibko in negodno, polno solnca in viharjev.  Polno sedanjosti, morda tudi upanja.  Bodočnost je zakopana v njem, — časih pokopana.“  „Kakšna elegičnost!“ — vzklikne sodnik Košan. „In bogve, če se drevce razkosati kdaj v drevo?! ...  Če mu cvetja slana ne popari ...  Če mu črv korenin ne izpodje ...  Če mu rak ne zgrize stebelca ...  Če ga smrt ne zlomi v ranem jutru ... “  „O jerum, jerum ...  Jeremija na jeruzalemskih razvalinah!“ „Mi-i-iserere ... “ — zapoje Bogdan.  Nenadoma je vsa družba v petju.  Tudi Andrej Praznik poje, ki se sploh ni bil udeleževal pogovora. —  Tomo je bil za trenotek zunaj.  Na povratku zaide v stransko sobo.  Skozi druga vrata pogleda natakarica Francka.  Ljubeznivo se nasmehlja in stopi k njemu:  „Kaj pa tukaj iščete?“ V sobi ni nikogar drugega.  Iz točilnice je slišati bučno govorjenje pivcev in kartačev.  Tomo iztegne roko:  „Daj mi poljubček, Francka!“ Ona se mu sramežljivo brani, a ne odtegne ustnic, ko jih Tomo ujame s svojimi ...  Nenadoma zapolje njemu strast po žilah.  Poljublja jo in grize, prižema k sebi, tiplje, grabi ...  Za njo je vse le šala.  S prisrčnim smehom se oteplje in se mu umika ...  On pa jo zdajci zopet izpusti, sunkoma, da skoraj pade.  Zasopljen je in poten ...  Stud ga obide ...  Francka zbeži od njega.  Pri vratih se mu nasmehne preko rame, v zadregi, skoraj obžalujoče ...  Tomo stopi na dvorišče v temno senco poleg zida.  Z gostilniškega vrta je slišati glasove gostov, par žarkov luči sveti skozi grmovje.  Nebo miglja od neštevilnih zvezd, v zraku veje hladna sapica.  Žitniku je neprijetno.  Gnus ga ima do lastnega mesa, do lastne razdejanosti ...  Kot žival je človek!  Ali nima duše v sebi? — vodnice in gospodarice? — Ali je samo sebi prepuščeno to lahkotno meso? — da vstaja in smrdi v pohoti? — da razsiplje svojo mlado moč? — in da razpada v gnoju in v gnilobi? ...  Ali nimaš duše v sebi? — svojih višjih ciljev? — svojega boga? ...  Ogaben prizor se mu vzbudi v spominu ...  V schonbrunnskem parku.  Na vrtu za živali.  Kletka z opicami. — Krmežljavi, oguljen nestvori.  Smrad okoli njih.  Hlastanje za bonboni, za koščki kruha.  Tik za mrežo si matoro zverče obira bolhe.  Na suhi rogovili sedi priskuten samec in streže s prekljastimi prsti svoji goloti.  Nedolžen je pri tem njegov pogled, brezbrižen in vsakdanji ...  Tomu se zagnusijo lepa noč in svetle zvezde — in vse na svetu ...  Bljuval bi, da bi samega sebe izbljuval ...  Kakor opica je človek, če ga duša zapusti, — če zakolovrati brez vodnice in gospodarice po blodni zemlji v greh in blato ... — Ko se Žitnik vrne v družbo, mu pride nov gost naproti:  „Bog te živi, Tomo!  Tebe sem prišel iskat.  Slučajno sem izvedel, da si tu.  Albin je slišal od svojih sester, ki sta te z Vero srečali.  Saperment, je to slučaj!  Veš, da sem ti bil že pisal na univerzo?  Ti seveda pisma nisi dobil, če si že štirinajst dni v Ljubljani.  Termin imam za izpit, razumeš!  V Gradec moram.  Pa si iščem substituta.  S Cedilnikom sem se dogovarjal; ampak tebe bo tudi notar veliko bolj vesel.  Ti si že bil pri njem, poznaš pisarno in tako naprej ... “Tomo je kot po glavi udarjen ...  V tem hipu samoobtožb in samozaničevanja — ponudba, naj se zopet vrne v bližino Vere!  Po vseh teh blodnjah in oskrumbah, po vseh velikomestnih grehih — nazaj k otoku blaženih? — Od natakarice Francke — zopet k Veri! — — Pa kaj ga briga Vera in otok blaženih, ki je itak že zaseden? — Po oni brezobzirni surovosti, s katero je bil takrat končal ...  Ali ima le trohico pravičice, misliti na Vero kot na staro znanko, mogoče celo na obnovitev odnošajev? — Tomo, Tomo, — misliš, da so ženske brez ponosa? — Trezno preudari stvar: — ponudba za substitucijo je jako lepa!  Ti prideš v tujo hišo, — vsaj v kolikor se tiče Vere.  Nič si ne domišljuj, da bi ji mogla biti tvoja navzočnost morda kaj nadležna!  Ženska, ki si jo tako zavrgel, — te niti ne sovraži več! ...  Martin Jazbinšek ga obsipa s ploho besedi.  Srednje velik fant je, rdečelas in pegast, s kratkovidnimi očmi in nerodnimi rokami.  Jezik se mu nekoliko zapleta, da mu sline brizgajo iz ust. — Poleg njega stoji Albin Zorko, notarjev sin.  Bled mladenič, v Zrimškovih letih, svetlolas in s plavimi očmi.  Tih in nežen, zelo simpatičen.  Pravijo, da ni posebno zdrav, da ga vrže tupatam božjast.