Blizu štajerske meje leži v zelenem zatišji vas Dolina.  Malo ravnino, sem ter tjà vzbočeno po hribih in gričih, obdaje visoko in obrasteno gorovje, ki se le na jedni strani nekoliko znižuje.  Čez to sedlo drži glavna cesta dolinska, ki veže skriti kraj z drugim svetom.  Kako po pravici nosi vas svoje ime, vidi se iz te leže, in če pogledaš z gore sv. Florijana, ki se dviga najviše nad Dolino, vidiš pod seboj majhen kotel, čegar dno je nekoliko pokvečeno in pri katerem pogrešaš nekaj obrobka.  V znožji sv. Florijana izvira potoček Dolinščica, ki se zvedavo vije po dolini, kakor bi nerada zapuščala svoj rojstni kraj, naposled pa zgine v soteski in kaže ljudem, kod se tudi pride do velike ceste, če se ravno komu ne mudi.  Tu in tam stoji na kakem griči bela cerkvica, okrog in okrog pa je raztresenih mnogo vasij, obstoječih iz treh, štirih, časi tudi jedne same hiše.  Uljudni prebivalci štejejo se zdaj med Gorenjce, zdaj med Dolenjce, kakor druščina nanese.  Za to, kar se godi za gorami, ne menijo se dosti in sploh potrebuje kaka novica četrt leta, da doseže to dolino; kajti da bi ljudje verjeli besedam stare Mete, ki vozi vsako sredo samotež v Ljubljano, tega še misliti ni. „Ženska je stara,“ pravijo, „rada govori in več pripoveduje, kakor je res.“ Tudi birič, ki ob nedeljah pred cerkvijo oklicuje, pripoveduje jim razen davkov malo novega.  Jedina priložnost nekoliko sveta si ogledati, ponudi se Dolincu, kadar je kje kak semenj, da žene živino na prodaj.  Kadar se vrne domov, pa pravi: „Lepo je tam v onih krajih, lepo; pri nas je pa še lepše.“ Ker Dolinci niso zapravljivi in radi delajo, ne godi se jim slabo, in lehko in dobro od njih kupujejo kupci, ki jih obiskujejo na jesen in po zimi.  Dolinski župniki učakajo sive starosti, kajti zdrav je zrak in dolinske duše pasti je prava igrača.  Če zaide kateri-krat kakšen kozel v škodo, par besedij ga poboljša.  Dasiravno je Dolina — v ožjem zmislu besede — glavna vas vse doline, vender ne šteje mnogo številk.  Hiše so s častnimi izjemami neznatne.  Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, Dolincem priljubljenega patrona; na jedini strani cerkve ima župnik svoje stanovanje, staro nerodno stavbo z debelim zidovjem in malimi okni, na drugi pa je šola, kjer se vaški mladini s šibo um bistri.  Pred cerkvijo pa se košati mogočen kostanj in zbira vsako nedeljo pred službo božjo in po njej v svojo senco može in fante, da se kaj pogovore in pokratkočasijo.  Druge hiše stoje, kakor bi jih bil veter nanesel: ta tu, ona tam, ne dve na jedno stran obrneni, okrog cerkve in ob cesti, ki drži po mnogih klanjcih in ovinkih, zdaj navkreber, zdaj navzdol, čez hrib do okraja dolinskega, na drugo plat pa ob potoku skoz sotesko do velike ceste.  Dolinci so sicer tihi ljudje; a kadar mislijo, da imajo kaj uzroka za to, pa zašume tem bolj.  In teh mislij so bili menda ta dan, ko se začenja naša povest.  Bilo je meseca avgusta leta 1858., ko je stari Primož, ki ima majheno hišo pod cerkvijo, omožil svojo hčer Franico na dom.  Vsa vas je bila po konci.  Iz Primoževe hiše se je razlegala glasna harmonika, sladko veselje vaškim ušesom, ki so s tako malim zadovoljna.  Okrog olepšane hiše je oglarila mladina, ki je bila še premlada za plesišče, in po svoji moči povzdigovala svatovski hrup.  Zdaj pa zdaj prikazalo se je na pragu kako nališpano dekle ali kak praznično oblečen moški, ki je zaukal po vasi doli v dokaz, da se mu dobro godi.  Bogatin nima po navadi pol toliko svatov, kadar se ženi, kakor reven kmet; bodi si, da ima ta res več prijateljev kakor oni; ali pa da se bolj boji katerega razžaliti s tem, da bi ga ne vabil; ali pa hoče nemara vsaj jedenkrat pozabiti svoje reve in se prav oblastno veseliti.  Nekaj mu gre se ve da tudi za čast, ravno tako kakor ubogi vdovi, ki potrosi svoje zadnje krajcarje, da pogosti pogrebce, ki so jej odnesli ljubega moža.  Pri Primoži je bila vsa hiša polna.  Za dolgo mizo so sedeli svatje, v sredi med njima starešina in zraven njega priletni župnik.  Ana, Primoževa žena, skrbno je gledala, da duhovni gospod ni trpel lakote.  „Oh, gospod župnik, še to, pa še to,“ govorila je in polnila v jedno mer gospodu kupico in krožnik.  Težko se je branil gospod silnim prošnjam.  Od druge strani pa mu je pripovedoval starešina počasi in dostojno, da pojde dež, ker se vreme tako kislo drži, da pa ne bo nič odveč, ker zemlja je suha in kako dobro znamenje je to, če dežuje na ženitovanjski dan.  Ženin France je govoril zdaj s tem možem, zdaj z onim, kajti nov gospodar je stopil v jedno vrsto z njimi.  „Nevesta je pa v izbici z družicama,“ dejala je mati, kadar so povpraševali po njej.  „Malo se mora pojokati, ker je že taka navada,“ menil je Rožanec, posestnik iz bližnje vasi Gorice. „Saj se je še Mina jokala, ki je mene dobila.“  „Jaz sem že vedela, zakaj!“ oglasi se hitro ženica od one strani, „Franici pa ni treba.“  „Ali ste iztaknili, oča Rožanec?“ smeje se župnik.  Najveselejši izmed vseh pa je stari Premec, ženinov oče in sosed Rožančev.  Po sredi sobe se vrti in klobuk, ves pokrit s pisanim papirjem, s šopki in traki, visi mu po strani, kakor bi se smijal belim lasem, kako pridejo v njegovo družbo.  „Primojdunaj!“ vpije sivi mož in ploska z rokama. „Ana, midva greva polko plesat, naj že bo, kar hoče.“  „Za stare ljudi, ki se opotekajo,“ opomina žena, „je tu premalo prostora.“  „Malo prostora imaš res, Primož, primojdunaj, malo!  Kadar bo zopet kaka reč, prinesem ga s seboj od doma, ker prostora imam jaz dosti.  Toda, Ana, kar pojdi!  Smrt se te bo zbala, če vidi, da plešeš.  Hojó! po konci, primojdunaj!“  „Pojdi s kako mlajšo, mene pa pusti!“ brani se Ana: in poluglasno pristavlja: „Kaj pa preklinjaš tako v pričo gospoda župnika?“  „Ha, kaj, primojdunaj, Ana!“ odvrača Premec. „Ali misliš, da je to greh? — Gospod župnik!“ ogovarja duhovnega gospoda, „vi imate vse grehe zapisane, velike in male: ali je ‚primojdunaj‘ greh?  Kaj?“  „Posebno lepo ni,“ smeje se župnik, „beseda odveč!“  „Kar nič odveč!“ ugovarja mož. „Dobro delo je, pravim jaz, dobro delo!  Le poslušajte!  Če bi jaz rekel: pri moji duši, kar me pa Bog varuj in sveti Florijan, to bi bil greh!  Kar je greh, to je pa greh, to je kakor amen in temu se ne ustavljam nič.  A jaz ne pravim tako; jaz zavpijem: primojdu —, hudoba me že sliši.  Alo! pa pero v kremplje in piše: „Stari Premec se priduša.“ Jaz pa pravim: dunaj!  Tri sto medvedov, zdaj je treba pa brisati!  Tako zvijem hudobo, da se jezi, in hudiča jeziti je ravno tako dobro delo, mislim, kakor če bi svetnika častil, primojdunaj!  He, Ana pojdi plesat!“  In z urnimi nogami stopa starec v stransko sobo, kjer plešejo mlajši svatje.  V kotu na klopi sedi Premčev Miha, ženinov brat, in neutrudno vleče harmoniko.  Kupico vina, ki jo ima zraven sebe, polnijo mu pridno svatje, on kima z razmršeno glavo in potrkava z nogo h godbi.  Kadar se naveličajo plesalci, ali pa kadar mu žeja pride na misel, pa preneha, ter pove kakšno veselo, da se mu smejejo in ponorčuje se zdaj s tem, zdaj z onim.  On pozna vse ljudi, ki prebivajo po dolini okrog in povsod ga imajo radi in ne more se naslušati mladina njegovih šal.  Sicer pa dolgi Miha s svojim razpraskanim obrazom ni posebno mikavna osobnost.  „Hoj, Miha, kaj počivaš!“ zavpije Premec med vrati. „Nategni zdaj svojo ‚neduho‘, pa zagodi polko stare sorte, primojdunaj!“  In starec vrti v jedni roci klobuk, z drugo pa pelje staro Ano na ples in glasen smeh se vzbudi med svati.  Zdaj se odpro duri in notri stopi mož visoke postave.  Vseh oči se takoj obrnejo nanj in čudna dovolj je prikazen.  Bledi, upadli obraz je zarasten, in črne kodraste lase pokriva oguljéna vojaška kapica.  Slaba in raztrgana je vsa obleka, a tako divje se svetijo oči pod gostimi obrvmi, da bi lehko kdo sumil: ta človek je hudodelec, pa je kakemu beraču obleko pobral.  Molčé sede tujec za malo mizo pri durih in reče na pol proseče, na pol osorno: „Jesti mi dajte!“  „Sveti križ božji, Jurij!“ vzklikne pri teh besedah mati Ana; kolena se jej pošibé in seséde se na prag.  Premec jo spravlja po konci, svatje pa se vsujejo okrog tujca.  Mati je prva spoznala svojega sina in ko se vzdrami iz strahu in veselja, hiti k njemu in ga objema s solznimi očmi. „O Jurče, Jurče, kako si reven, kako si shujšan!“ tarna ženica in donaša jedil in pijače.  „Odkod prihajaš?  Ali ostaneš doma?“ tako ga vsi navskriž izprašujejo.  Stari Primož pa prime sina za roko in reče: „Ali so te izpustili?“  „Ne!“ odgovori mu oni nejevoljno.  „I, kako pa?  Pa vender nisi ušel?“ govori skrbljivo oče, nesrečo sluteč.  „E, kaj!“ vpije Premec. „Prav je, da si prišel!  Nič se ne boj!  Ti si fant, primojdunaj!  Kaj bi prodajal svojo kožo za tuje ljudi.  Na, pij!“  A komaj je Jurij, od vseh stranij izpraševan, použil košček kruha, stopita v sobo dva žandarja.  Po patroli hodé slišala sta godbo in ukanje v Primoževi hiši in prišla pogledat, če je vse v redu.  Kakor obstane pes, kadar okrog ogla zavije in na mačka zadene, tako je ostrmel žandar, ko je zagledal Jurija.  Le jeden trenutek ujele so se njijine oči, Jurij pa skoči po konci, kakor bi ga pičil gad, pretrga krog svatov, ki ga je obdal, in dere skoz drugo sobo in kuhinjo na dvorišče.  „Stoj!  Držite ga!“ kriči žandar, ki je stopil v sobo, zgrabi puško in steče za ubežnikom.  Nemara ga je že na povelje iskal in takoj spoznal za uhajača, vsakako pa je moral onega beg izdati.  Ko vidi drugi žandar, kaj se godi, obrne se urno in hiti pred vrata na dvorišče, da bi Jurija prestregel, a kakor blisk šine ta mimo njega, sune ga na stran in zgine v hlevu, preganjalca pa sta mu za petami. — Začudeni so se spogledali svatje pri tem dogodku; zdaj še le jim je bilo jasno, kaj vse to pomeni in obče veselje umaknilo se je hipoma veliki žalosti.  Oče Primož zdihuje, mati pa in nevesta, ki je hitro vse zvedela in pritekla, jakata na ves glas.  Žene in dekleta skušajo ji tolažiti, a vsem je tako tesno pri srci, da ne morejo najti prave besede.  Mnogo je prestopkov, katere prosto ljudstvo vse drugače sodi, kakor pa sodnik, ki se drži zakona.  Naj nastane kje kakšen poboj in naj se zgodi nesreča, da koga ubijejo, ljudje bodo ubijalca skoro ravno tako milovali kakor ubitega.  Oba sta nesrečna, pravijo, a kazen, ki prvega zadene, zdi se jim vselej preostra.  Vprašaj pa kmeta, zakaj je toliko tatvine na svetu, rekel ti bo: „Zato, ker tako lepo ravnajo s tatmi; po zimi jih rede, po leti pa izpuščajo, da hodijo krast.  Obesiti tata, pa ne bo več kradel.“ In ne morejo se prečuditi ljudje, zakaj je prepovedano na mestu ubiti požigalca, če ga zasačijo.  V Primoževi hiši pač nikomur ni prišlo na misel, da bi pomagal zakonu, katerega zastopata žandarja, marsikomu pa se je vzbudila tiha želja, da bi vender Jurij ušel.  „Predrta reč!“ huduje se Rožanec, „človek se nikjer ne more veseliti; za vsakim oglom tiči birič, da poštene ljudi zasleduje kakor lovski pes.  Zakaj smo ja pustili notri!  Mi ne potrebujemo žandarjev med seboj!“  „Bodi tiho!“ prigovarja mu žena Mina. „Naj te kdo sliši!“  „Prav imaš, sosed Rožanec,“ vpije Premec, „primojdunaj!  Po meni vse zagomezi, kadar žandarja vidim.  Našega Jurčka pa ne bodo vzeli, primojdunaj da ne!  O Jurček, le počakaj, še bodeva okrog hodila po gozdih, pa ribe lovila in rake, primojdunaj, pa žabe tudi.  Nimajo te še!“  Pri tej priči pripeljeta žandarja Jurija uklenenega v sobo.  Iz nova začnó ženske jokati; župnik pa stopi k ujetemu in ga opomina, naj krščansko prenaša svojo pokoro, da bo zopet srečen in zdrav videl svoje roditelje in svoj dom.  „Jesti mi dajte!“ prosi jetnik in prošnji župnikovi rad ustreže žandar in razklene zvezani roki.  V hlevu sta ujela Jurija.  K nesreči lestva na svi li ni bila pristavljena; hitro skoči Jurij na žleb, od žleba na gare, z rokami pa zgrabi rob line, ki drži na hlev in skuša se gori zavihteti; a kar se mu je prej tolikrat posrečilo, zdaj mu je nemogoče, zastonj se trudi, moči mu odpovedo, pred očmi se mu stemni in doli pade na tla, žandarja pa nanj in brez upora ga zvežeta.  Zdaj pa mu streže mati, žalostna tako, da jo mora sin tolažiti.  Ženin in nevesta sedita nema poleg njega.  Premec pa se je obrnil na žandarja, ki sta mu oba znana in se razgovarja ž njima in ponuja jima pijače.  Miha je bil od druge strani prisedel k Juriju in tolažilne besede mu govori. „Nič ne maraj!“ mu pravi. „Če te malo pretepó, to pa nič!  Jaz jih doma za prazen nič toliko prenašam, da bi bil že lehko svetnik, če bi jih dobro obrnil.  Poglej moja usta: denes teden so mi dva zoba izbili, kar zastonj.  Pri Mrčunu smo pili, Tomažetova dva sta pa na pragu stala in pogovarjala se.  Jaz ja primem za lase — tako-le — jednega s to roko, drugega pa s to, in potrkam dvakrat z glavama vkup, v tretje sta se pa trda naredila; jaz izpustim in vsak na jedno stran sta odletela kakor snopa s polnega voza.  Potlej sta pa segla po meni; vidiš, zavolj take neumnosti!“  Jurij pa ni bil pri volji poslušati ga.  „Pusti me, Miha,“ mu pravi in ga odrine.  Miha pa se pridruži Rožancu, ki se tiho pomenkuje z njegovim očetom; harmonika je bila pač obmolknila.  „Zdaj gremo,“ reče žandar in uklene Jurija; jedenkrat se ta še ozre na svoje drage in tiho ga odpeljeta stražnika, katerima je tudi težko délo jokanje.  Povedali smo, kako primerno ime ima Dolina, ki leži v dolini, zaprti od vseh stranij.  Stari ljudje trdé, da je ves dol pokrivalo svoje dni jezero in na Rebri so našli baje železen, v skalo udelan obod, kamor so gotovo v starih časih privezavali čolne in ladije, in če slišijo — po navadi stari možje in žene — pod goro sv. Florijana nekaj bobneti, kaj more to pač biti, če ne voda, katere je ves hrib poln in ki čaka le duška, da se razlije po nižini?  Cesta, ki drži čez hrib, vije se kakor bela kača sem ter tjà, gori in doli, in vaški geometri vedo dobro, da je prema črta čez sedlo ravno petkrat krajša, kakor okrajna pot; in ker Dolinci niso posebni prijatelji dolgih potov, shodili so čez hrib mnogo, mnogo stranskih steza, ki se več ali menj ujemajo s premo črto in tu in tam cesto križajo.  Peš ljudij vidiš malo po cesti hoditi, razen če je deževno in blatno; le kak popotnik, ki teh bližnjic ne pozna, mora poslušati, kako ga vaščani pomilujejo, da je storil toliko pota.  Pol ure od vasi izgublja se cesta v lesu in klanjec se prične.  Od kraja borovec, više gori pokriva bukev večji del gore, sem ter tjà pretrga kaka golina gosti gozd.  Takšno golino naletiš, če greš kake četrt ure po gozdu.  Reven spašnik obrasten je z robidami in malinjem, na konci goline pa stoji na pol skrito malo Podrto Znamenje in jedna tistih dolinskih bližnjic pelje tu čez okrajno cesto.  Podrto Znamenje, zidan spomenik, ki že od starosti in ker nikdo zanj ne skrbi, na kup leze.  Slika Kristovega trpljenja se komaj še razločuje.  Kar je pa ostalega zidovja, to je vse počečkano in popisano, kajti mladina, ki tod hodi in pase, poveličuje se tukaj in riše brez usmiljenja z barbarsko roko hodna svoja imena na zid.  Kdo bi se ne spominal znanega začetka perzijskih spomenikov: „Tako govori kralj Darjavuš,“ če bere na znamenji: „To pišem jaz Jaka Robovec; to pa Jože!“ A noben Jaka in Jože bi ne šel po noči mimo znamenja, kajti tu straši.  Pred štiridesetimi leti se je tam ubil, ali kakor drugi pravijo, ubili so tam graščinskega gospoda iz Prapreč in od tedaj se ljudje radi ogibljejo po noči tega kraja.  Globoke jame okrog zidovja tudi pričajo, da so lehkoverni ljudje že zakladov tod iskali.  Kdo pa je znamenje postavil in zakaj, to se ne ve; kajti da bi bil kdo pokopan pri spomeniku, ne smemo še sklepati iz napisa: „Tukaj počiva Janez Kos, kadar nese v malin.“  Precej pozno je že bilo, ko sta žandarja odgnala svojega jetnika, dež je začel gosteje padati in tema se je bila storila.  Trdo za Jurijem korakata stražnika, puško z bajonetom na rami, roko na jermenu.  Komaj se čuje stopinja v dežji in medlo se svetita čeladi.  Po noči se vsaka pot daljša zdi, bodi si, da se kesneje hodi v temi, ali da smo menj razmišljeni, ker ne zadeva toliko utiskov ušes in očij.  Mlajšemu žandarju se je zdelo, da se pot vleče.  „Dolga bo,“ pravi tovarišu, ko prideta pod klanjec.  „Dolga,“ odgovori oni, a videlo se mu je, da se mu ne ljubi govoriti, in molčala sta oba.  Hoditi sta pač morala po cesti, prvič zavolj slabega vremena in potem, tema je tema in zapelje tudi izkušenega potnika. — Težko je dalje časa zvesto paziti na jedno in isto reč, če se nam usiljuje misel, da je pozornost nepotrebna.  Žandarja sta izprva pazno gledala okrog sebe, kajti bala sta se nekoliko, da ne bi ljudje kaj poskušali; a ko sta prišla tako daleč od Doline, brezskrbno sta se udala vsak svojim mislim.  O vodniku Križanu so ljudje govorili, da po noči bolje vidi ko po dnevu, toda najostrejši čut časi zmoti človeka, ki se preveč nanj zanaša.  Komaj sta žandarja mimo Podrtega Znamenja, skočijo trije možje izza zidovja.  V jednem trenutku zvijeta dva žandarjema puške iz rok, tretji pa potegne Jurija v stran pod cesto.  „Hudič, stoj!“ vpije Križan in dere v hosto za ubežniki, a komaj je storil deset korakov, tresk! pade na tla.  Nekdo je bil srobota napeljal od jednega debla do drugega in ta mu je izpodnesel noge.  Predno se je pobral, bili so že óni, Bog ve kje.  Tako nepričakovano se je zgodilo, da se je brez vsega boja in čudno naglo izvršil napad.  O preganjanji po noči in po gozdu, ko so bila tla po dežji že spolzka, še misliti ni bilo.  „Pri moji veri!“ roti se Križan. „Tega pa še ne!  Da mi tak proklet smrkovec uide! — Ti tudi nič ne vidiš!“  „Jaz nimam mačjih očij,“ odvrača mlajši. „Kaj morem jaz, če so naju napadli!“  „Jezik za zobmi!“ kriči oni. „Govori, kar te vprašam.  Ali si videl katerega v obraz?“  „Kaj bom videl!“ pravi tovariš, „saj še svoje roke ne vidim.  To vem, da je bil ves črn.“  „Poberi puško, pa nazaj!“ ukaže Križan in urno se vrneta proti Dolini.  Križan je klel in se pridušal, da ga že pozna, da bo že dobil tega, ki jima je to napravil, tovariš je bil pa nejevoljen, da morata zopet nazaj, v tem času, pa v tem vremenu. —  „Primojdunaj!“ kričal je Premec pred Primoževo hišo. „Dobre volje bodite, ljudje božji!  Kaj pa to, če katerega cesarski mož odpelje!  To se dan denes vsakemu poštenjaku lehko primeri.  Zavoljo tega ni treba tuliti pa vekati, primojdunaj!“  Zraven njega stoji Miha s harmoniko in par fantov, ki se čudijo, zakaj stoje vsi na dežji.  „He, fante,“ pravi Premec, „saj nisi iz soli.  Ta dežek je tako dober, da bi se mu morali odkriti.  No, Rožanec, kaj praviš ti?  Stopiva tja k Nacetu na en polič, ker je tukaj vse navskriž.“  „E, kaj bi hodil,“ odgovarja mu ta. “Notri je še vsega dosti, hvala Bogu, jedi in pijače; kaj bi zapravljal!“  „O ti stiskač!“ jezi se Premec. „Ali ne čutiš, da se je vino vse skisalo od samih kislih obrazov.  Miha, zagodi kako okroglo, da ne bomo slišali joka.“  Kar prisopihata žandarja.  „Hentaj, gospod Križan!“ rije se Premec naprej. „Ali ste že oddali svojega ptička?  Zdaj pa le še pijmo, primojdunaj!“  Žandar se niti ne ozre v „starega bedaka“, ampak hiti naravnost v sobo. „Kdo je zapustil hišo, ko smo mi odšli?“ izprašuje Križan.  „Kdo je hišo zapustil?“ odgovarja Primož. „Gospod, ker pa ne vem.  Več jih je šlo, več.  Gospod župnik so že tudi šli; potlej pa njih sestra, veste, tista, ki jim kuha.  Vse se je razkropilo.  Fantini so še ostali pa Premec, mislim.  O ti božja milost, kje pa se je še kaj takega slišalo!  Pa na denašnji dan!  O Bog se usmili!“  „Kje je gospodar France?“ vpraša žandar.  „Tudi ne vem povedati, gospod,“ pravi Primož. „Nič ne vem, kje bi bil.“  „Kaj je že to!“ oglasi se zdaj Ana. „Ali hočete še njega odgnati?  Kar naju dva zvežita, midva sva najmenj potrebna na svetu, jaz pa Primož.  Naju ne bo treba nič slediti pa zalezovati.“  In jezno stopi stara žena pred žandarja; vsi svatje jej pritrjujejo in začno glasno mrmrati in ne bilo bi treba dosti več kresati in ogenj bi se bil zanetil.  Zdaj pride Premec zraven.  Vsi so mislili, ta bo prvi začel prepir, kajti nagle jeze je bil stari mož in nobenega fanta se ni ustrašil, a z neko neumno radostjo otrese dedec svoj klobuk.  „Dosti je dežja!“ pravi. „Gospoda, vidva sta tudi mokra, zato ga pa pijmo pa pomenimo se lepo, ker nam ni sile.“  „Kje je vaš sin France,“ vpraša ga žandar.  „Ha, ha, ha!“ krohoče se Premec. „Vprašajte rajši, kje je Franica, pa bomo takoj vedeli.“ O pravem času stopi France v sobo in ostro ga začne Križan izpraševati, kje je bil, kod hodil in koliko časa je izostal, toda oni dokaže, da je samo župnika spremil na dom, sicer pa da se ni ganil iz hiše.  Žandarja se zopet napotita, med vrati pa se še obrne Križan na Premca, ki se je smijal na ves glas.  „Premec,“ pravi mu, „midva bova imela jedenkrat še dolg račun, le zapomnite si.“  „Kdor ima čisto vest,“ odgovarja oni, „ta je, primojdunaj, zmerom pripravljen.“  „Zakaj ste vsi mokri?“ vpraša na jedenkrat starca, ker se mu je precej sumnjiv zdel.  „Zato, ker gre dež,“ mu odgovarja.  „V sobi ne gre,“ pravi oni.  „Mislite, da bom jaz v sobi tičal, ko vse vpije in kriči?“  „Ali ste bili ves čas tukaj?“ vpraša zopet žandar in se obrne na vso družbo, kakor bi njemu samemu ne verjel.  „I, kje pa!“ odgovarja Premec in Rožanec mu pritrjuje in mnogo drugih, ki ga niso pogrešili. „Primojdunaj!“ postavi se Premec na noge. „Tukaj sem bil in bodem še, dokler bo kaj pijače.“  Žandarja se obrneta in odideta.  Kaj se je bilo pa zgodilo, znano je bilo že vsem in razen starega Primoža ni bil nobeden žalosten zaradi tega.  Najbolj živ je bil se ve da Premec, ki je trdil, da ga bolj veseli, če jeden tak revež uide, kakor če bi bilo devetindevetdeset drugih ujetih.  Kmalu pa je pobral Miha svojo „neduho“ in v temi sta tavala z očetom proti domu.  Drugi dan pa se je mnogo govorilo o svatovanji, o Juriji in o drugih dogodkih včerajšnjega dné.  Pod Rožančevo hišo na Gorici drži po ravnem kolovozna pot do Premca.  Po obeh straneh jo obdaje visok gozd, ki se odtod razprostira čez vse pogorje; le sem ter tjà ga nekoliko pretrgajo plodne njive in samotne koče.  Gozd je dolinski zaklad in vanj se zatekajo, kadar je treba davek plačevati ali hčer možiti ali cerkev popravljati.  Na jednem kraji griča stoji Rožančeva hiša, na drugem Premčeva in od te drži pot zopet navzdol do zadnje goriške hiše, do Simnovega malina, ki melje, kadar Bog hoče; kajti potoček, ob katerem leži, je velik del leta komaj moker; kadar pa začne deževati, pobrati hoče malinu vsa kolesa.  Najslabša hiša je Premčeva in zato jo je menda v gozd skril.  Trideset let jo gospodar že zida, a ni še dodelana.  Samo jeden konec, kjer je stanovališče, je popolnoma obzidan in opažen, druga plat pa je odprta vsem vetrovom in le na oglih sta zidana stebra, ki nosita ostrešje, obito na tej strani z deskami.  Vsa hiša je podobna trdnemu sklepu mehkega človeka, ki se od začetka krepko zaleti, a kmalu mu pogum upade in moči opešajo.  Jedno večjo in jedno malo sobo ima Premec; ognjišče pa je v veži, če se sme to veža imenovati, kar je prav za prav le velik napušč.  Iz take kuhinje gre dim se ve da nerad skozi dimnik, kajti kamor si bodi mu je bolj na roke; ni torej čuda, če je vse okajeno, kar je lesa v Premčevi hiši.  V nedeljo po teh dogodkih, ki so vznemirili vso Dolino, bil je lep vroč dan.  V Premčevi hiši je ležal na klopi zraven velike peči Jurij in si podpiral glavo s komolcem, pri mizi pa je sedel Miha in piskal na klarinet.  „Jaz pa res hitro vsak napev poberem,“ pravi Miha in odloži instrument. „Jedenkrat ga slišim, drugo pot ga pa že znam.“  „A, pusti!“ odvrača Jurij. „Kaj bi vedno cvilil!  Pojdiva rajši na solnce, ker je tak lep dan!“  Zdaj stopi v sobo Premec.  „Dobro se vama godi v senci,“ pravi in prisede k Juriju.  „Ali je že poludne?“ čudi se ta in pogleda leno na stoječo uro.  „Vsak čas bo zazvonilo.  Jurij, prímojdunaj! zakaj nisi šel k deseti maši!  Ti ne veš, kaj je oklicával birič.  Dejal je, da se neki Jurij Kos, po domače Primožev, todi okolo klati, nevaren človek, uhajač; kdor ga vzame pod streho, bode ostro kaznovan; kdor ga pa prime in izroči gosposki, dobi trideset goldinarjev, kakor Judež.“  „Lehko jih zaslužite, oča,“ smeje se Jurij.  „Veš, takoj te še ne mislim prodati.  Shranil te bom za hudo silo; kadar bo pa trdo za denar, potlej te pa zamenjam. — No, Miha, kaj pa ti?  Kaj gledaš kakor mujem iz luknje!  Kosila na mizo!“  „Kruha ni več, oča,“ opomina Miha in stopi v „kuhinjo“.  „E, kaj!“ odvrača stari, „kdo pa vpraša po kruhu, če ima druzega dosti!“  Miha prinese jedi na mizo.  On je človek, ki vse zna in za vsako delo prime.  Doma oskrbuje kravico in kozo, pospravlja po hiši in kuha, kar ima.  Samo stanoviten ni pri delu: malo cepec, malo harmoniko, to mu ugaja.  „Pa molimo no,“ pravi Premec in naredi velik križ.  Potlej se pa vsedejo k priprostemu kosilu.  „Samo premalo beliš,“ meni Premec. „Menda si tak kakor Tomažkova Meta, ki je slanino na cedilu cvrla in se čudila, da nima nič masti.“  Po kosilu si nabaše starec pipo in ponudi tudi Juriju tabaka, ki pa reče, da ne kadi.  „Saj je menda res pametneje žvečiti ga,“ meni mož. „Menj ga gre v nič in več zaleže.“  „A jaz ga tudi ne žvečim,“ omenja Jurij.  „Pa ga še boš!“ odvrača Premec, in vsi trije gredo na travo pred hišo, da se v senci kaj pomenijo.  Krasen dan je bil.  Modro nebo se je razpenjalo nad temnimi smrekami in širokimi gabri in bukvami.  Tiho je bilo vse in molčali so glasni prebivalci zelene ledine, zaspani po obilem kosilu.  Na pol ležé, na pol sedé vleče Premec z neizrekljivo zadovoljnostjo dim iz kratke pipe; mlada tovariša pa postopata po gozdu.  „Kako je to,“ izpregovori Miha, „da te ni trpelo pri vojacih?  Menda ni take sile tam.  Koliko jih prestoji in vsak pride zdrav domov.“  „To je že tako, Miha,“ odgovarja oni. „Jaz ti ne morem povedati kako.  Dela nisem imel skoro nič, pokorščine sem se bil tudi navadil; toda domač kraj je le domač kraj.“  „Kaj bo to hribovje, pa ti rovi!  Drugod je vender lepši svet.  Že proti Ljubljani mi bolj dopada; kaj še le po Hrvatskem in Ogerskem!  Saj veš, da sem bil šel ono leto z drvarji.  To je zemlja, pravim, kakor po mizi in jedno brazdo imaš dosti dve uri orati.  To je svet!“  „No, in zakaj nisi doli ostal?“  „Ker imam očeta tu, pa domačijo.  Drugače bi se pa ne menil dosti.“  „Zdaj tako praviš, Miha; če bi pa šlo jedenkrat za res in ne bi videl celo leto svojih krajev, potlej bi se ti pa zdehalo po zelenih travnikih in sanjalo bi se ti vse noči naprej in naprej o rakitah, ki ob Dolinščici rasto in o Simnovem malinu, ki tu doli ropoče.“  „Jutri bo že zopet stal,“ pravi Miha in iztrka pepel iz pipe.  „V Dolini celo mrtvi lepše stanujejo kakor drugod,“ nadaljuje Jurij. „Tako lepo imajo obrneno pokopališče, da zmerom lehko vidijo, kako gospodarijo njih mladi po dolini.“  „Fanta, ali gresta z menoj?“ oglasi se Premec in se zravna po konci. „Pojdimo malo v vas k Nacetu!  Jaz sem žejen.“  „Veste kaj, oča?“ pravi Jurij. „Jaz Vas ne bom dalje nadlegoval; stopil bom v službo.  Mlatit grem in košnja bo kmalu tu.“  „Jurij!“ odvrača Premec, „ti ne smeš misliti, primojdunaj! da sem te kakor si bodi sit, pa da te proč gonim.  Toda če greš za par tednov, le pojdi, da dobiš kaj za obleko, ker zdaj si kar za v turšico.  Ampak drugo vprašanje je, če te bo vzel kdo v službo.  Nekoliko se te bodo bali.  Kam pa si se namenil?“  „Na Pógled k Pozniču.“  „Ha, ha, ki ima tisto zalo hčer.  Primojdunaj, ta služba je pa dobra. — Ali roke te še kaj bole?“  “Nič več, čeravno ste z menoj ravnali kakor konjedirci.“  „Če bi bili bolj gledali náte, bi že denes zopet stopal za bobnom.  Z zvezanimi rokami se ne da teči, kamor bi hotel.  Srobot pa smo bili lepo napeljali, primojdunaj, kakor pajek mrežo.“  „Jaz bi se bil pa tudi kmalu ubil,“ omenja Jurij.  „Ha, ha,“ smeje se starec, „ti čakaš rajši, da te ustrelé!“ Jurija je neprijetno genilo to govorjenje in Premec menda to upazivši potolaži ga. „Smrt je smrt,“ pravi, „naj bo, kakeršna koli.  Kratka smrt, dolgo življenje je pa najboljše in ti še lehko petdeset let žandarje okrog pojaš. — Miha, pojdi pa ti z menoj, da boš zagodel.  Dolinke že pete srbé.“  A Miha hoče rajši spremiti Jurija.  Ravno pride po kolovozu proti njim Rožanec s puško na rami.  „S tem tudi ne bo nič,“ mrmra Premec. „Ti pa na zajce?“ ogovori soseda in skoči po konci.  „Malo jih mislim preplašiti, da mi ne bodo v zelnik zahajali,“ odgovori mož in se ustavi.  „Pojdi rajši z menoj v Dolino pogledat, kaj Francè dela.  In ne čutiš v grlu nič suše?“  „Kar sam pojdi!“ brani se oni. „Jaz ne grem.  Zdaj tudi ne dobiš več tako dobrega vina, kakor ga je točil Nace časih.“  „Takrat, ko ti še nisi tako nakup spravljal.  Kaj ne?“ norčuje se Premec.  „Kaj boš spravljal!“ vzdihne Rožanec, „ko pa nimaš kaj in ti davki vse požró.“ Tako potoži mož in se pridruži Juriju in Mihu, ki je bil skočil po harmoniko, in kmalu izginejo vsi trije v gozdu.  Rožanec, gospodar prve hiše na Gorici, je nekoliko mlajši od Premca.  Nemirne njegove oči gledajo premeteno v božji svet; lasje, zakrivljeni ob sencih, osiveli so precej in suho lice bi ne bilo neprijetno, če bi se usta ne bila obesila na levo stran, kamor je bila vedno obrnena njegova pipa.  Živel je Rožanec kakor mnogo drugih: delal v delovnik, molil v praznik, kadil pa vedno.  Duhovske in deželske gosposke se je ogibal, kolikor je bilo moči.  Kradel ni, sleparil ne; kako bi ne bil pošten!  Na lov je pa rad zahajal, na lov.  In zakaj bi ne hodil, po zimi, ko ni druzega dela in pa ob nedeljah?  Ljudje so govorili, da on več zajcev použije kakor prapreški gospod, ki ima lov v najemu; in prigodilo se je že, da je ta graščak v gozdu zadel na kako struno, ki ni bila njemu nastavljena in neznansko je klel in razsajal, a zvedel ni nikoli, kdo nastavlja.  Ljudje pa so ugibali, da bi jo bil blêz Rožanec izgubil.  Če se zajci na kaj tacega lové, naj si pač sami sebi pripisujejo.  Zakaj pa je ta zverjad okrog Doline tako neumna!  Če je Rožanec sem ter tjà kacega dolgouhega jetnika rešil, kdo bi mu zamerjal!  Pravični se tudi živine usmili.  Puško je nosil le za strah in pa zaradi roparjev; kaj pa!  Hiša stoji na samem in dobro je, če je človek pripravljen.  Dolinska fara je sicer mirna, Rožanec pa je pogumen mož in iskat jih hodi s puško in Premec večkrat vidi, kako vleče po dva za ušesa s seboj: zelja sta mislila naropati, slaba vest ja je izdala in bežala sta; Rožanec pa — ali jima je trikrat zavpil „stoj!“ kakor je zakon, ali ne, tega ne vemo — poiskal in prestregel ja je s svincem.  Kožice je pa nosil v Ljubljano prodajat.  Za živež mu ni šlo trdo, tožil je pa vedno in vzdihoval o slabih časih, po vsem nasproten vedno veselemu Premcu, ki vender marsikrat ni imel cesarske podobe pod streho.  Da je Premec sosedu rad nagajal zavoljo njegove varčnosti, to je naravno; najbolj pa ga je menil razžaliti, če mu je očital, da ni na Gorici doma, da je prihajač; kajti priženil se je bil mož k Rožančevi Mini, ki je bila že vdova takrat, ko se je on še s fantini pretepaval.  Rožanec pa se je hudoval večkrat nad Premcem, da čez mejo kosí, da mu njegova krava v deteljo zahaja itd.  Tako sta se sprla zdaj pa zdaj, a ker Premec ni imel žene, ki bi mu jezo netila, nista ostajala dolgo sovražna in živela sta v oboroženem miru.  Otrok pa Rožanec ni imel, in če so mu rekali oča, to je pač časten pridevnik, kakor ga daje mladina starejšim.  Tiho so korakali naši znanci po gozdu, govoriti se ni ljubilo nobenemu.  Miha je sem ter tjà potipal svojo občutljivo tovarišico, pa kamor je pritisnil, je zavpilo; Rožanec je gledal po goščavi, Jurij pa je premišljeval svoje stanje.  Veselila ga je prostost v domačem kraji, a veselje mu je grenila zavest, da ne more med ljudi, da se mora skrivati in bati vsakega sovražnika; zdelo se mu je, kakor bi bil zmerom še uklenen.  Prvi izpregovori Rožanec: „No, Jurij, ali se ti še sanja o žandarjih?  Danes mi je pravila stara, kaj ženske o tebi govore.“  „Kaj pa, oča Rožanec?“ vpraša Jurij.  „Moji Mini je pravila Rmanova Katra, da je zvedela od gluhe Lize, ki je sestra tiste Neže, ki kuha žandarjem, in tej je pripovedoval sam Križan, kako jih je strašilo.  Štirje brez glav so prinesli rakev izza znamenja in jo položili pred vas sredi ceste, vihar pa je nastal tak, da ste kar popadali kakor muke.  A ko sta se žandarja vzdignila, tebe že nikjer ni bilo.  Tako pravijo ženske.“  „In blizu tako je tudi bilo,“ nasmehne se Jurij. „Samo da ste bili le trije in ne brez glav.  In kaj pravite Vi k takim govoricam?“  „Jaz pravim ženskam, da je to vse mogoče in prav verjetno.  Bog ne zadeni, da bi moja stara kaj slutila!  Nobena živa reč jej ne udrži jezika in z najboljšim namenom bi me spravila notri.  Zatorej, fanta, le tiho!“  Potem se začne, razgovor o lovu, kako je slab po leti; po zimi pa se poboljša, posebno če ima kdo srečo kakor Rožanec, kajti k njemu zver kar tišči.  Saj je jedenkrat po nevedoma, ko je po zimi vrata zapiral, dva zajca za ušesa pridurnil!  „Tacega pa še ne!“ smeje se Miha. „To si moram pa zapomniti, da bom na kakem ženitovanji povedal.“  „Le povej, pa ti ne bodo verjeli,“ ugovarja Rožanec.  „O saj jaz Vam tudi ne!“  Pogovor se zasuče na poljsko delo; Rožanec toži o slabih časih, pohvali Jurija, ker gre dela iskat in ga opomina, da naj bo priden v mladih letih, da si kaj prihrani za stare zobe.  Potem jima želi srečen pot in zavije na stran.  „Temu gre menda denar nerad izpod palca,“ omenja Jurij, ko je Rožanec odšel.  „Večjega lakomnika ni,“ odgovarja Miha. „Počakaj, da ti jedno povem, kako sem ga ujezil.  Veš, pred tremi leti sem mlatil pri njem, pa še dva druga.  O poludne pa se posedemo okrog sklede štrukljev, dobri so bili.  Mi jemo tako tjà v en dan, kar vrže na jedenkrat Rožanec žlico po mizi, pa naredi križ.  Kdor je božji, ta je sit, pravi, če hočete, pa pustimo to-le, bomo imeli pa za večerjo.  Rajši počim, pravim jaz in kar naprej smo segali.  Stari nas gleda nekaj časa, pobere žlico pa pravi: Če boste pa vi, bom pa še jaz.  Skleda je bila kmalu prazna, mene pa ne vzame za mlatiča nič več.“  Mladeniča zapustita zdaj gozd in krasen razgled se jima odpre.  Stala sta ob robu lesa in pod njima je ležala pisana dolina.  Njive pripravljene tu za setev, tam za žetev, vrstijo se z zelenimi travniki, po sredi pa se vije in lesketa bistra Dolinščica.  Senca se je bila razgrnila čez velik del doline, druga stran pa je solnčna in svetlo gledajo iz temne gošče bele cerkvice po gorah in hribih.  Njima nasproti vzdiguje se ponosno onstran vode grad Prapreče.  Gost drevored košatih kostanjev drži do obširnega poslopja, čegar brezštevilna okna goré v solnčni svetlobi.  Vas Dolina se ne vidi, ker jo zakriva grič, a prijetno doné po dolu ubrani glasovi večernega zvonjenja.  Jurij je bil ves zamaknen.  Dolgo časa je kar gledal in poslušal, Miha pa je ravno tako dolgo malíne obiral po meji.  „Vidiš, Miha!“ izpregovori naposled Jurij. „Mene so daleč gnali in veliko sveta sem videl; pa takih krajev ne dobiš nikjer.  Drugod imajo tudi hribe, pa previsoke ali pa prenizke, in vode ali nič, ali pa táko, da jim zemljo trga.  A tu kamor stopiš, vse ti kliče, da nikar ne hodi proč.  Poglej! jaz tukaj okrog skoro vsacega človeka poznam, pa se malo pomenimo in kako hitro mine dan in kako mora iti delo izpod rok.“  „Delo?“ začudi se Miha. „Meni se kar nič ne uspeši, naj začnem, kar hočem; samo orglje, te me ubogajo.  Pa ti misliš res dela se poprijeti?“  „Res.  Zdaj sem ves drugačen, zdaj sem pravo veselje dobil in komaj čakam službe, naj bo kakeršna hoče, samo v domačem kraji.“  „Ostani vender rajši pri nas; boš pa nama pomagal.“  „Saj še sama nimata kaj opraviti.  Ali hočeš, da ti mehove gonim?“  „Veš, Jurij, jaz bi tudi kar s teboj šel; tako nerad se ločim od tebe; ali očeta pa tudi ne morem puščati.“  „In pa orgelj ne,“ pristavlja Jurij.  „Kar je tebi Dolina, to je meni harmonika.“  „In poglej, Miha, kako si ti srečen: harmoniko lehko povsod s seboj nosiš, Dolina pa ne gre za menoj.  Zato moram pa jaz za njo hoditi.“ —  Pógled je majhena vas in ima hiše po griči raztresene, tako da leži prva v dolini ob cesti, ki spremlja Dolinščico skoz sotesko, zadnja pa stoji visoko nad njo; in tako strma pot ji veže, da se ne more po njej voziti.  Ker sta naša znanca hodila po bregu, prideta na Pógled ravno pri zadnji hiši, ki je last veljavnega gospodarja Pozniča.  Veliko ima Poznič polja, čeravno ne leži vse po ravnem, veliko lepe živine redi njegov hlev in prostorna gospodarska poslopja stojé poleg čedne hiše.  Velik hrast raste na trati pred hišo in pod hrastom je kamenita miza in okrog nje sedé možje iz Pógleda in pijejo bokal reznega tolkovca.  Krčme ni na Pógledu, zató je tudi vas mirna in hiše denarne.  A starost se rada razgovarja in pri Pozniči se menijo možje, kako je bilo časih; če pridejo še boljši časi, ali pa če pride še vse slabše za nami.  Jurij se obrne naravnost proti kameniti mizi ter stopi h gospodarju, ki mu prijazno roko poda, in ga ogovori: „Ali ste že omlatili, oča?  Vam je pšenica kaj navrgla?“  „Nismo še pri kraji z njo, nismo.  Zmeril pa še tudi nisem.  E, pa pri nas rada trga; menda premajhene snope delamo.  Ne bo iz vsacega nasada mernik, ne.  Ti bi bil pa dober mlatič, pridi no pomagat!“  „I, zakaj pa ne?“ pravi Jurij. „Začnete takoj jutri?“  „O še danes,“ smeje se oni; „naj ga le Micika še jeden bokal prinese.“  „Ne tako, oča!  Jaz mislim za res, če potrebujete koga.  Pri košnji Vam tudi ostanem, če hočete; vi imate lepo otavo, kakor sem videl.  Kar zdaj-le se pogovoriva, pa še domov ne grem nocoj!“  „A! jaz sem se le šalil,“ pravi Poznič. „Saj ne potrebujem delovca; tisto malo, kar še imamo, bomo že sami počasi oklestili.  S košnjo se nam pa še ne mudi. — Ampak Javornik tukaj išče hlapca. — Javornik!  Če hočeš kacega delovca,“ obrne se Poznič na soseda, „zdaj-le ga dobiš.“  „Res? kje pa?“ pristopi oni hitro, a ko mu Poznič pove, da bi Primožev Jurij šel služit za hlapca ali pa za najetega, začne se Javornik za ušesi praskati. „Kaj!  Jurij?  Ali res?“ pravi. „Glejte! dober delovec je, o nič reči!  Jaz ga poznam.  Veš, Jurij, prav rad bi te vzel; po pravici povem, da prav rad.  Pa škoda, da se nisi malo prej ponudil; zdaj mi je pa že jeden aro dal, veš, oné, tisti dolgi Janez.  Prav škoda!“ In več drugih mož, ki so prišli zraven, reklo je tako, da škoda, da niso prej vedeli, zdaj ga pa ne morejo več vzeti.  Juriju pa se je vse zdelo, da se ga le ogibljejo in zelo potrlo ga je to spoznanje.  Kmalu korakata zopet mladeniča molčé po rebri domov; Jurij je slabe volje in ves zamišljen, Miha pa bi tako rad govoril.  Dolgo časa se premaguje, da ne bi motil svojega prijatelja, nazadnje pa le začne. „Jurij, ti si norec,“ tolaži svojega prijatelja. „Bodi vesel, da te ni vzel Poznič, da ti ne bo treba soka pa nezabeljenega kislega zelja jesti.  Kar pri nas bodi!  Poglej, kako te imava z očetom rada! — Saj tudi delaš pri nas; to malo, kar dobiš, to si že zaslužiš.  Kar ostani!“  „No saj menda bom res moral,“ pravi žalostno Jurij, „ker se me vsak boji.“  „Tako je prav.  In kaj bolj varen si pri nas kakor pa drugod, kjer bi nikdo náte ne gledal!  Jaz te pa lehko nekoliko varujem.  Le poglej: Če hodim jaz prav ves dan brez dela okrog, nobeden se ne bo čudil, ker sem len pa poreden in moja harmonika je dober potni list.  Tako jaz vse vidim in vse zvem.“  „A, kaj bi se trudil záme!“ reče Jurij ne posebno prijazno.  „Misliš, da se trudim?  Jaz se še menda v svojem življenji nisem trudil.  Ampak ti si denes malo pust pa siten.  Toda to nič ne dé, prijatelja sva še vedno. — Kako sva se časi rada imela.  Ali se še spominaš?  Jedenkrat si se bil zame potegnil, pa ne bom jaz nikdar pozabil.  Takrat, ko je bil moj oča zaprt — ne vem, zakaj, in kaj meni mari! — pa je v šoli vstal tista griža, tisti Stojčev Jože, pa se je ustil, da mu je oča prepovedal zraven Premčevega Miha sedeti, ker je njegov stari zaprt; takrat si pa ti vstal in sedel k meni, ki smo te najrajši imeli.“  „Jaz se ne spominam več,“ pravi Jurij.  „O jaz pa dobro, in zato te imam še zmerom rad in ti ostaneš pri nas.  Veš kaj?  Spat iti je še prezgodaj, stopiva tu doli do Šimna, pa lehko naloviva rakov, kolikor hočeva.  Dobri bodo za jutri in ti ne boš mogel reči, da nič ne zaslužiš; zdaj se moraš našega dela poprijeti.“  Po tem, kar se je Juriju čez dan pripetilo, res ni bil zaspan.  Brez prave volje hodi z Mihom, ki je zavil navzdol, v globel pod Gorico.  Tam notri se skriva pohlevni in mirni malin starega Šimna, ki mora kolesa vedno z vodo polivati, da se ne razsuše, kajti če tri dni ostane brez dežja, potaji se malin.  Počasi se je motalo jedno kolo, ko prideta mladeniča do malina.  „Sanja se mu,“ pravi Miha, „ali je pa rosa nanj padla, pa misli, da je naliv.  Cvili pa, kakor bi je drl. — Hoj, Šimen!“ zavpije in potrka s kladivom, ki visi na vratih. „Odprite, Šimen! kolo Vam bo odneslo, tako se suče.“  Dolgo časa preteče, predno se prikaže pri vratih suh, sključen starček z gorečo trsko v roki.  Mihu posveti pod nos in zmaje z glavo.  „Ha, Miha, ali si ti?“ pravi Šimen, golorok in gologlav. „Kaj pa kolovratiš okrog po noči!  Kdo pa je s teboj?“  „Nobeden drugi,“ odgovori Jurij in stopi bliže.  „Ha, ti si!“ pravi starec. „Kaj pa iščeta in pa brodita tod.  Žganja pa nimam nič več.“  „Kaj se midva meniva za žganje,“ ponese se Miha, „pojte z nama na ráke!“  „Rake?  Da bi rake šli lovit?  Pozno je že, pozno in žito moram vsipati.“  „Vrzite ga perišče vkup notri, da bo mir; pojuteršnjem bo pa mleno,“ prigovarja Miha. „Pa če sami ne greste, dajte nama sake!“  „Hem,“ premišljuje stari, „pa mi bosta vse potrgala, vse potrgala.“ In po dolgem govorjenji sklene rajši sam z njima iti. kakor pa da bi jima prepustil svojo pripravo.  Za malinom v hosti je majhen ribnik, skozi katerega teče nestanovitna Raca; preprežen je ves z vodnimi rastlinami; trstje in ločje ga pokriva.  Po tem vodnjaku nastavijo svoje sake, v katere so polže za vado dejali.  Miha nabere po hosti drv in naredi ogenj, kajti pri ognji se raki veliko rajši lové.  Okrog ognja pa se poležejo vsi trije.  Temna noč je bila, ker ni svetil mesec; skozi drevje pa so lesketale zvezde.  Miha popravlja z gorjačo ogenj, Šimen pa zažiga svojo pipico.  „Žandarjem si pa lepo ušel, žandarjem,“ ogovori starec mladeniča.  Starec bi bil rad kaj natančnega zvedel o tej stvari; a Jurij ni bil pri volji govoriti.  „Pri Podrtem Znamenji si jih preslepil, kali?“ započne zopet radovedni mož.  „Pri znamenji,“ odgovori Jurij.  „Ti presneta reč,“ premišljuje Šimen. „Kako govoré ljudje okrog, pa kako pravijo!  No, pa Bog ve, če je vse res ali ne.  Toda straši pa res gori, straši!  Kaj, Jurij?“  „Tega Vam pa res ne vem povedati, oča!“ odvrne trdovratno Jurij.  „Kakor hočeš!  Ti že veš, zakaj molčiš.“ Starec obmolkne, ker vidi, da Jurij neče govoriti, in prižiga z nova pipo, ki mu je med govorjenjem ugasnila.  Miha pa je sklical sovo, ki se je pridno oglašala v gozdu njegovemu žvižganju.  „Pa veš ti,“ povzame zopet starec „od kedaj straši gori pri znamenji?“  „Ne, oča,“ odgovori Jurij.  „In veš, zakaj je znamenje zmerom na pol podrto?“  „Zato, ker ga nobeden ne popravlja,“ odgovori Miha. „Naša hiša je tudi taka.“  „Tako misliš ti,“ reče starec, „ki še mlečnih zob nisi izgubil.  Ali ga ni popravljal župnik?  In Vrban je kamenje skup vozil, da je končal konja.  In koliko je že veljalo prapreškega gospoda.  Pa je še zmerom tako, kakor sem je za mladih dnij videl. — No, da po pravici povem, spominam se še, da je bilo jedenkrat celo.“  In Miha ga začne prositi, naj jima vender kaj pove, zakaj je znamenje táko in od kedaj straši in Šimen začne pripovedovati o ranjkem prapreškem gospodu, ki je bil hud kakor sama zverina; da je grdo ravnal s kmeti in da se ga je vse balo kakor živega vraga; srečo pa je imel povsod, toča mu ni nikdar pobila in nobeno živinče mu ni poginilo.  Veden prepir pa je imel gospod z občino, katere hosta se je graščinskega gozda držala tako, da se ni vedelo, ali stoji znamenje na graščinskem ali na občinskem.  Na jedenkrat pa pride gospodu na misel znamenje podreti; a kolikorkrat so prišli hlapci podirat, vselej so jih bili kmetje pretepli.  Gospod pa se razsrdi in pride sam z rovnico nad znamenje; a skupil je bil; težak kamen se zvali nanj in mu ulomi hrbet.  Rjul je kakor obstreljen medved, o duhovnem gospodu pa ni hotel nič slišati; samo toliko je baje povedal, da je bil hudiču zapisan trideset let in da mu je zlodej ukazal podreti to znamenje, ki je pa hudo blagoslovljeno; malo zidu je razrušil, a popolnoma ga pa razdreti ni bilo moči.  Gospodova duša še zdaj ne more najti počitka, znamenja pa tudi ne morejo popraviti.  „Ali je Vas že tudi katerikrat gori strašilo?“ vpraša Miha.  „Le počakaj,“ pravi Šimen, „naj parkrat potegnem.“ Ogenj mu je bil zopet pošel; uprla se mu je pipa; kar ne vleče pa ne vleče. „Miha, daj mi svojo!“ reče starček, „boš pa ti jutri kadil.“  Miha mu jo nabaše in prižge in počasi in premišljeno uživa Šimen njegov dar.  „Ali če me je strašilo?“ začne z nova. „Kaj je bilo prav za prav, tega ne vem, ampak naj dá kdo deset goldinarjev pa reče, da naj grem po noči mimo znamenja, pa jih ne pogledam.  Kar sem videl, to sem videl.  Bilo je pa tako: Pri sinu sem bil še na domu, pa smo imeli burkljastega vola, ki ni bil nikamor par, sicer pa dobra živina.  Pa sem ga gnal na prodaj v Kamnik in prodal sem ga.  Vesel sem bil in menda sem še malo pel, lanec mi je pa rožljal po hrbtu.  Pa pridem do znamenja in se odkrijem.  Bog se usmili duš v vicah, pravim, pogledam proti znamenju pa vidim, da psiček zraven mene teče, majhen, črn in kodrast.  Psa jaz še nisem nikoli imel, pa si mislim, da je komu ušel, bo že našel pot domov; pokličem ga k sebi: Parizelj, na; parizelj, na!  Nič.  Podim ga, nič; poberem kamen, takrat me pa pogleda.  In kake oči je imel!  Kakor dva velika tolarja, gorele so pa kakor špirit, če ga zažgeš.  Bog in sveti božji križ, nad mano nima nobene moči! dejal sem pa tekel proti Dolini, da še nikdar ne tako.  Pogledal nisem nič nazaj, zdelo se mi je pa, da je vedno na moji strani.  Vroče mi je bilo, da sem bil moker, kakor bi me bil iz vode potegnil, ustavil se pa nisem prej kakor pri Nacetu v Dolini; tisto noč nisem šel več domov, tako hitro pa še nikdar nisem prišel čez klanjec.  Tiste oči sem pa ves teden videl; koder sem hodil in kamor sem se obrnil, vedno so gledale váme, kakor tisti svetnik v desnem oltarji, ki tudi zmerom v človeka gleda.“  „Star mora človek biti in vero mora imeti,“ pravi Miha, „potlej pa marsikaj vidi.“  „Fant!“ posvari ga Šimen, „ti govoriš tja v en dan pa ne veš, kaj praviš.  Ali sem jaz sam kaj videl?  Kaj pa je mladi Srep povedal, ki je tudi tod hodil.  Zelena miza, tako je dejal, stala je v gozdu, za njo pa je sedelo devet gospodov pa goreče vino so pili.  Tu je bil komisar, ki je pred tremi leti umrl, hud gospod je bil in veliko so ljudje prebili pod njim, potem oskrbnik iz Prapreč, tisti, ki so pravili, da je po krivem prisegel, potem fajmošter, tu doli iz Loga, tisti bogati, in še več drugih bogatinov, ki jih pa ni hotel povedati.“  „Za reveža pa menda še hudič ne mara,“ opomni Miha in dregne z gorjačo v ogenj, da so iskre zletele kvišku.  „Veš, Jurij,“ posmehuje se Miha, „ta oča znajo čarati; prihodnost ti povedo, če hočeš; če te trese mrzlica, kar prosi jih, pa ti jo zagovore in če ti kdo kaj ukrade, pokažejo ti tatu v zrkalu.“  „Le norčuj se!“ jezi se Šimen. „Sam bodeš ostal norec.  Ti misliš, da kaj veš, pa nič ne veš.  Iz bukev si se naučil malo brati, iz bukev; a tistih črk pa, ki jih Bog piše, ne zbereš, ne ti ne drugi.  Kako je Bog dejal?  On je rekel, da v mojem imenu boste bolnike zdravili pa hude duhove izganjali.  Tega ti ne veš, zato pa kvasiš neumnosti pa preklinjaš.  Kadar prideš v moja leta, boš pa drugače govoril.“  „E, ne vem, oča.  Menda sem že prestar, da bi se poboljšal.“  „Kak preklinjavec je bil čevljar Polde pod Orehom!  Ni veroval ne v Boga, ne v hudiča.  Kakšen je pa zdaj?  Vsej fari v vzgled.  In kdo ga je bil izpreobrnil?  Nobeden drugi kakor domači maček.“  „Hentaj, oča, to morate pa povedati; nemara si še sam jednega oskrbim.“  „Le poslušaj, potlej se pa smej!  Ni še dolgo tega; onega leta je bilo, ko je zapadel tisti veliki sneg.  Na sveti večer je bil posebno hud mraz pa burja je brila; pa pravi Polde svoji ženi pa hčeri: „Le napravita se, pravi, pa pojdita v cerkev, jaz bom pa čul doma.“ Pa gresta.  Poldetu je bilo pa dolg čas; brati ni znal, moliti ni hotel, dasi je bil sveti večer.  Pa mu pride na misel pa pravi: Bom pa te-le čevlje vkup stegnil.  Vsede se na stolček in začne razbijati; maček se pa smuče okrog njega, črn maček, jaz sem ga bil šel potlej gledat.  Maček se smuče pa voha po klopi okolo; na klopi je pa ležala svinjska krača.“  „Ahà,“ nasmeje se Miha.  „Žena mu jo je bila pripravila pa je dejala: Kadar bo polunoči proč, Polde, takrat si pa odreži.  Polde šiva tako dalje, večer se mu je pa zdel dolg, dolg, kakor večni kraj. če je bolj šlo na polunoči, bolj se je oziral na uro; pa kakor bi bili kazalci otrpneli, čas ni šel dalje.  Takrat pa poide Poldetu potrpežljivost, zgrabi kračo pa nož in zakriči: Ura bij! če ne bom rezal.  Maček se pa oglasi zraven njega: Jaz bom pa jedel! pa tako čudno je zarezal, da so Poldetu lasje po konci stopili.  Vse vrže od sebe, pa klobuk na glavo pa kožuh náse, pa teče v cerkev in za noben denar ne ostane več na sveti večer doma.“  „O ti sneden maček,“ pravi Miha, „da ni privoščil Poldetu krače.“ Jurij se je muzal na tihem vražnemu starcu, a žaliti ga ni hotel kakor Miha in da bi pokazal, kako mu vse verjame, prosi ga, če sme jedenkrat priti, da bi mu povedal, kaj ga čaka.  Šimen se izgovarja nekaj časa, češ, da se hoče norčevati, a na resno prigovarjanje se vender uda.  „Zdaj pa poglejmo, kaj smo nalovili,“ pravi Šimen in vsi gredo po sake k ribniku.  Precej rakov je bilo v njih.  „Kar je lepših, dajta meni,“ dejal je Šimen, „druge pa vzemita!“ Fanta jih povežeta v rute, pogasita ogenj, da ne bi trpele duše v vicah, kakor je menil Šimen. „Zato je toliko požarov,“ dejal je, „ker ljudje ognja ne spoštujejo.“  Pozno po noči je bilo, ko ležeta fanta navkreber proti domu; od Rožanca sem se je slišalo hripavo petje starega Premca; dočakata ga in vsi se poležejo po slami.  Jurij pa ni mogel spati, toliko mislij podilo se mu je po glavi.  Skrivati se mora in pošteni ljudje se ga ogibljejo.  Kako se ga je branil Poznič, kako je Javornik besedo izprevrgel!  In kdaj se bode to predrugačilo?  Nikdar.  Do smrti ga bodo lovili in preganjali kakor sivega volka.  Ali ni nobene pomoči zanj? — Pač, sam naj se naznani.  Toda kaznovali ga bodo, zaprt bo in dolgo bo moral gotovo služiti.  A jedenkrat bo vender prost, jedenkrat bo vender mirno mogel živeti v domačem kraji.  Drugače pa išče zastonj pokoja. „Naj se zgodi, kar hoče,“ sklene Jurij, „takoj jutri se grem oglasit.“ Težak kamen se mu odvali s tem sklepom od srca in sladek spanec ga objame.  Solnce je že visoko stalo, ko se Jurij prebudi.  Premec in Mika sta bila zunaj po malih domačih opravkih.  Vesel pozdravi starec Jurija. „Od danes,“ pravi, „boš pri meni za vélicega, hlapca pa za kočijaža, primojdunaj!  Zdaj kar gremo tjà v bukovje, cepcev sekat.  Nace mi jih je bil naročil, zvečer bo pa pijača; pa rake bomo luščili.“  Šli so, in tako vesel je bil starec in Miha take volje, da jima Jurij ni mogel razodeti svojega namena.  Ko pa je stal v temnem gozdu sredi zelenja in poslušal radostno petje ptičje, zavriskal je tudi on iz prostih prsij in trdni njegov sklep se je stopil kakor sneg na gorkem solnci.  Neroden iz prva navadil se je hitro novega dela in kmalu je bilo cepcev nasekanih cela reč; nabrali so potem še gob in malinov, zase in za naprodaj, kajti v Dolini se je vse prodalo pri župniku, pri zdravniku in štacunarji, in denar se je dobil, katerega je Premec vedno potreboval.  Tako odkritosrčno se je veselil Premec, da Jurij pri njem ostane, in tako presrčno je govoril Miha s svojim prijateljem, da je bil ta kar ginen; zdelo se mu je, da je našel nov dom in na domu zvestega brata.  Pred kosilom obsekajo kosmati les, popoludne odpravi se Miha z očetom v Dolino, Jurij se pa še ne upa pokazati pri belem dnevu in krene v gozd.  Ko se tako zamišljen sprehaja po gostem lesu, vzbudijo se mu zopet neprijetni spomini.  Človek pač nikdar ni sam, misli spremljajo ga vedno kot zveste tovarišice, neprijetne, so mu večkrat, nezveste nikdar; če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi med hrumeči svet, iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar bodeš sam, boste pa zopet vkup, obstopile te bodo zopet.  Na samoti si najmenj sam.  Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto; menj varni so tatje na deželi kakor v velicih mestih.  Tudi Jurij beži pred svojimi spomini in premišljuje, kam bi šel, da bi bil krajši čas.  Spomni se starega Šimna in njegovih vraž in naravnost proti málinu se napoti.  Kolo je bilo že obstalo in Šimen je na solnci pest pšenice sušil.  „Oča, to boste pa morali v možnarji stleči,“ pravi Jurij in pokaže na pšenico.  „E, bo že Bog zopet dežja dal!“ tolaži se stari. „Kaj pa ti?“  „Kaj ste mi pa včeraj obljubili?  Jaz nisem še pozabil.  Danes mi morate povedati srečo.“  „Fant, kaj ti to pomaga, če pa ne verjameš!“  „Kdo pravi to?“ opravičuje se Jurij. „Le kaj prida povejte, boste videli, če bom verjel ali ne.“  Šimen se upira, upira, a na zadnje odvede Jurija v hišo.  Tam odpre veliko pobarvano skrinjo, katere pokrov je ves pokrit s svetimi podobicami.  Iz skrinje izvleče majhno ponev, trinogat stolček in v rudečo ruto zavite debele bukve s črnimi platnicami.  „To so črne bukve?“ vpraša Jurij.  „To so svete bukve,“ odgovori oni in pove, kako jih je skrival njegov oča in ded pred duhovnimi gospodi in kako je tudi njega župnik jedenkrat vprašal po njih.  „Malo sem se bil zagovoril,“ pravi, „pa so me začeli poprijemati in komaj sem utajil.  Ti gospodje bi najrajši sami vse vedeli in znali.“ Potem pove o stolci, da je iz devet vrst lesa narejen, les pa se je sekal na sveti večer.  Šimen dene potem mnogovrstnega kadila v ponev in kadi in moli po kuhinji sem ter tja.  „Kaj pa to, oča?“ vpraša Jurij.  „Kadilo prežene hude duhove, da nam ne morejo škodovati.“  „Torej mislite, da se v Vaši kuhinji tudi taki dobivajo?“  „Z božjim dopuščenjem, fant, hodi hudoba okrog in išče, koga bi požrl.“  Kaj bi se pač dalo v Šimnovi kuhinji požreti, mislil si je Jurij in smeh ga je silil, a molčal je; stari pa vzame škarje in odreže Juriju tri šopke las, od temena in od senc, potem pa mu reče iz hiše iti in vrata se zapró za njim.  Jurij je slišal kako je starec godrnjal in molil in da je velike bukve prebiral.  Bog ve, če zna brati, mislil je Jurij, a ni se upal vprašati, čez nekaj časa pride Šimen ven in pravi: „Fant, ti boš dolgo živel na svetu.  Če misliš, da je to sreča, pa zahvali Boga.“  Potem se pogovarjata z Jurijem o tem in onem, in ponosno omenja starec, kaj je že temu in onemu naprej povedal in kako se je natanko izpolnilo.  „Kaj sem Vam pa zdaj dolžen, oča?“ vpraša Jurij odhajaje.  „E kaj boš dolžen!  Pojdi pomagat, da kolo urediva, nekam se je zagozdilo, pa ne teče.“  „Oča, vode mu manjka, vode.“  „Za jedno kolo bi je moralo vender še dosti biti; to se je kam ujelo.  Pojdi, da je vzdigneva in žleb malo iztrebiva!  Ti si še mlad in krepak, meni pa se že kolena opletajo.“  A naj se Jurij upira, kolikor hoče, hudomušno kolo se ne gane pa se ne gane, tako da se na zadnje sam Šimen uveri, da je nemara res vode premalo.  Mračilo se je, ko pride Jurij na svoj novi dom, tovariša sta bila že doma in prinesla sta s seboj vina, kruha in mesa.  „Hej, primojdunaj, Jurček,“ kriči Premec, „danes bomo pa večerjali, kakor sam gospod župnik.“  Tako je ostal Jurij pri Premci, pomagal je in delal, kar je bilo okrog hiše in na malem posestvu treba.  Kadar ni bilo druzega dela, pa je vzel puško in prinesel sem ter tja kacega zajca ali pa veverico domov, po noči pa je šel časi v potok po rake.  Metle vezati ni posebno umetno delo, a Premec ga je tudi naučil koše, jerbase in korbice plesti.  Posebno fine robe se ve da Premčeva fabrika ni izdelovala, a v dolinski fari se je vse razpečalo.  Kje in kdaj se je bil Premec sam tega navadil, to se natanko ne ve, a ljudje so ugibali, da bržčas takrat, ko je bil zaprt.  Miha je hodil z muziko po veselicah in bratovsko delil svoj zaslužek; celo Premec je postal nekoliko boljši, da ni posedal toliko časa po krčmah; posebno rad je imel Jurija, bodi si da mu je dopadel od nekdaj drzni deček, ali pa ga je imel posebno zdaj za domačega, ko je njegov sin gospodaril na Primoževini.  Na večer obiska val je Jurij tudi svoje roditelje, se ve da so bili takrat v vednem strahu in vsak trenutek je hodil Primož ven gledat, če je vse varno.  Jedi, pijače in obleke je dobil doma, da pa po dnevi ni smel hoditi po vasi, to ga ni žalilo.  Prost je bil in na svoj položaj in na vojaščino ni mislil več; tako se človek tudi nevarnosti privadi, če je moral delj časa v njej živeti.  Brezskrbno in zadovoljno je živel v veseli družbi.  Kje navadno biva, tega sploh ljudje natanko niso vedeli in tudi povpraševali niso; tako so govorili, da se okrog Gorice potika; ne izdal bi ga pa nihče, in če bi bila tudi večja nagrada razpisana.  Da bi pa kacemu vohunu sled zmešal, Jurij ni vedno pri Premci prenočeval, ampak sem ter tja si je izbral za ležišče kak kozolec, katerih je stalo mnogo od vasi sem po polji.  Tako je prešlo poletje, prešla jesen in zima je trkala na duri.  Lehko je bil pospravil Premec pridelek svojega polja; žito je bil prodal in denar je pod njegovimi rokami hitro ginil.  V samotni koči pa je bilo mraz in Premec svojega gozda ni imel razen par smrek okrog hiše.  Sproti si je nosil suhih drv iz gozda; na zimo pa vesel človek po leti ne misli.  Zdaj so se vrstili vsi trije in hodili vsak svoj dan po suhljad.  Prijetno se ve da ni izpod snega vleči primrzneno vejevje in večkrat so ležali okrog mrzle peči in celo šal zbijati se jim ni ljubilo.  „Primojdunaj, drugo bi vse bilo,“ dejal je časi Premec, „samo denarja ni.“  In trdo je res šlo zanj, zaslužek je po zimi redek, ko ljudje za živež radi delajo in Mihova muzika je tudi marsikak teden počivala.  Dolga je pot do Primoža v grdem vremenu in večkrat je Juriju, kadar jo je hodil, prišlo na misel doli ostati čez zimo; a če je premislil, kakih sitnostij bi utegnil nakopati svoji rodovini, zbal se je.  „Veste kaj?“ pravi nekega dne Jurij k svojima tovarišema. „Jaz grem doli do Rožanca, pa si izposodim par goldinarjev.  Po leti mu jih bom vrnil in če mu prav kaj obresti plačam.“  „Ha, ha! primojdunaj,“ zasmeje se Premec. „Vidi se, da ti moža ne poznaš.  Če ga sam Bog poprosi na posodo, brez poroka mu on ne da nič.  On bi bil Kristusa za pol menj prodal kakor Judež.“  „O za pol več, oča,“ oglasi se Miha. „Dober kup pa Rožanec ne da nič.“  „Jaz pojdem vender; saj sva prijatelja in saj veste, kaj je storil zame.“  „O kaj pa!“ pravi Premec. „To je kaj posebnega!  Reci staremu, naj se obesi mestu tebe, rajši bo storil, kakor da bi ti kaj dal na posodo.  Če bi mu bil jaz rekel: daj deset krajcarjev, da rešiva Jurija, ki ga hočejo umoriti, misliš, da bi bil dobil?  Nikoli ne.“  Tako je govoril Premec, a Jurija ni pregovoril.  Napoti se k Rožancu in dobi gospodarja na dvorišči, ko je ravno butare delal.  „Dober dan, oča Rožanec!“ ga nagovori. „Vi pa butare?“  „Butare,“ mu odgovori. „Od kod pa ti?“  „E, od vseh krajev, oča.“  „Naj več si pri Premci, kali?“  „Zdaj tu zdaj tam; tako se klatim po svetu.“  „Prav imaš!  Malo moraš počakati, da te ljudje pozabijo, potlej si pa dober; nobena živa duša ne bo več po tebi vprašala.  Če hočeš, pojdiva v hišo!  Kos kruha pa malo pijače imam zmerom pri rokah.“  „Ne, oča; saj se tukaj lehko pomeniva.  Veste, jaz sem po nekaj k Vam prišel.“  „No, kaj bo dobrega?“  „Oča takole je: Jaz nisem slab delovec, kaj?“  „O dober, dober; jaz te že poznam.“  „Po leti, glejte, bom lehko dobil dela, kolikor ga bom hotel, če me prav letos še niso hoteli tako jemati.  S časom ljudje vse pozabijo, jelite!“  „Tako je; noben človek ne bo več mislil na to, da si uhajač.“  „Vidite, zdaj pa dela ni in kdo me bo na zimo vzel?  Po leti si bom pa kaj prislužil, po leti: in če boste kacega delovca potrebovali, kar imate me.“  „To je že prav.“  „In delal Vam bom pridneje in tudi ceneje kakor vsak drugi.  Mlatit Vam pojdem in kosit po tri groše na dan.“  „Kar v roko udari!“ pravi mož veselo in iztegne svojo desnico.  „Samo plačajte mi nekaj naprej!“ —  Osupnen ga pogleda Rožanec in pridna sekirica mu zastane. —  „Veste,“ nadaljuje Jurij, „potlej ne bom tako potreboval, zdaj sem pa res potreben in Vam je pač vse jedno, če daste zdaj ali pooznje.“  „Fant, ti praviš: vsejedno?  Kako more kmet, ubogi kmet, kaj denarja dati od sebe, če ni še prodal svojih pridelkov in svoje živine!“  „Saj ste oni teden žita prodali!“  „Kaj prodal!  Se ve da sem prodal; toda, kako sem prodal!  V izgubo sem moral dati, v čisto izgubo.  Ej, potreba, potreba, pa skrb!  Fant, ti nimaš še nič skrbij, ker si sam, kdor ima pa svojo zemljo, ta pa ni nikoli brez skrbij.“  „No, takih skrbij bi se jaz ne bal,“ omeni Jurij.  „Zato, ker jih ne poznaš.  Ti še nisi nikdar plačeval davka in ne veš, kaj se to pravi: hiša brez denarja, rubežen pa pred durmi.“  „Vaše posestvo vender lepe denarce nese.“  „Lehko bi jih, lehko; Bog ve, da lehko!  Toda kaj ti pomaga, če vidiš lepo drevje v gozdu, da se ti ga srce veseli; pa prideš drugič pogledat, pa vidiš, da je drugi posekal!  In kak krompir je bil zrasel na njivi!  Debel kakor repa in kar usulo se ti ga je pod steblom; ko sem pa začel kopati, takrat sem pa videl, da je boljši že pobran.  Potlej naj pa nese denarce kmetija!  Koliko sem zložil žita v kozolec!  Na tesno sem je dejal, snop pri snopu, samo lepo pšenico, trdo kakor jeklo in svetlo kakor led.  Ko pa pridem z vozom nakladat, bilo je pa vse narahljano, skoro vsak drug snop je izginil!“  „Kaj, da tako kradejo po Gorici!“ začudi se Jurij.  „Tako in pa še bolj!  Toda nekaj jih poznam in ker si ravno tu in menda večkrat Premca vidiš, reci staremu: če ga jaz jedenkrat dobim v moji hosti, da bo drva sekal in škodo delal, ali pa okrog mojega kozolca kaj iskal, česar ni izgubil, posvetil mu bom z dvocevko, da bo imel za nekaj časa dosti.  Da moram ravno jaz tako tatinsko soseščino imeti!“  „Oča, Premca menda po krivem dolžite,“ zagovarja Jurij svojega dobrotnika.  „O kaj pa, po krivem!  Le govori zanj!  Meni so ljudje pravili, ki se ne lažejo in dolgo sem že potrpežljivo gledal, kako se ta nesnaga na moje stroške pase.“  Jurij se je bal, da bo starec zdaj, ko mu je najljubši predmet prišel na misel, o tem govoril brez konca in kraja, in zasukal je govor zopet na svojo prošnjo. „Hudo je, oča, hudo!“ pravi. „Pa veste kaj?  Zavolj tega bi mi vender lehko par goldinarjev posodili.  Čez pol leta Vam jih pa odslužim.“  „Oh, ljuba duša,“ vzdihne Rožanec. „Čez pol leta!  Kje je še to!  Bog ve, če boš takrat še pri volji izpolniti svojo obljubo!“  „Saj sem Vam segel v roko.“  „In Bog ve, če boš še mogel to storiti.  Žandarji še vedno okrog lazijo in če te dobé, kdo mi bo povrnil?“  „Bodo pa oča dali, ali pa France.“  „Ha, ha,“ nasmeje se bridko Rožanec: „oča ali pa France!  Saj poznam oba dobro!  Od teh pa denarja ne dobiš; trda sta kakor gabrova grča.  Ha, ha! da bi ta dva kaj plačala, na to še misliti ni!“  „Pa jaz imam še nekaj dote!“  „No, pa Bog ve, kedaj jo dobiš, ali pa nikoli!  Tvoj oča lehko še dalje živi kakor jaz.“  „Da bi le Bog dal!“  „Ej, zlodja, Jurij! kaj pa meni potlej vsa ta barantija pomaga?  Jurček, kar pustiva te neumne marnje, pa pojdi z máno, da ga spijeva vsak jedno kupico hruševca, tacega, kakor ga ti še nisi pil.“  „Zahvaljujem, oča, res ne bom! — Vi mi torej nečete pomagati?“  „Kaj, pomagati!“ jezi se Rožanec. „Pomagam ti že, kjer hočeš; ali če pa ne morem, pa ne morem. — Toda počakaj, zdaj-le sem se nekaj domislil.“  In stari vleče ponižnega Jurija čez dvorišče.  Pod hišo v zemlji bila je prostorna klet, to Rožanec odklene in porine mladeniča notri.  „No, Jurij, kaj vidiš tu notri?“ ga vpraša.  „Dve kadi zelja.“  „Ha, ha,“ smeje se oni, „to je tudi notri, tudi.  Pa poglej sem!  Ob steni, kaj pa tu visi?“  „Zajčje kože.“  „No vidiš!  Same lepe, suhe zajčje kožice.  Petnajst jih je, in poglej ljuba duša: v ponedeljek je v Ljubljani semenj, jaz ne morem iti, ker imam dela doma; ti pa lehko tja stopiš, pa vzameš to-le s sabo.  Če skriješ pod suknjo, noben človek ne bo vedel, kaj neseš.  Klobučarji se bodo pa kar stepli zanje, tako lepe kožice so to.  Recimo, da dobiš za vsako štiri groše — dobil boš pa lehko več, primaruha! tako blago, le poglej jih — no, pa recimo, da štiri groše, in petnajst kožic, to je že blizu štirih goldinarjev.“  „Ne vem, če bo toliko, oča,“ ustavi ga Jurij in začne računiti. „To je menda samo tri goldinarje.“  „Ni mogoče!“ zavpije Rožanec, „le štejva!  Če bi jih bilo samo pet, že te bi znesle jeden goldinar; zdaj jih je pa petnajst, pomisli; petnajst!“  „No, in to je trikrat pet.“  „Hentaj! menda res.  Toda ti jih boš veliko draže prodal; ne smeš takoj prvemu dati; poskusi malo, kakšen je kup in barantaj na žive in mrtve!“  Jurij ni vedel, ali bi se smijal dedcu ali bi se jezil; toda kaj bi bil mogel storiti?  Če odreče, ne dobi denarja nič, jeden dan ali dva se pa že roma po svetu, in kdo ga pozna v mestu!  „Kar se bo dalo, bom storil,“ pravi. „Zanašajte se name!“  „Tako je prav!  Kaj bi dobro robo zametaval!  Pot te skoro nič ne velja; zapravljati se ve da ni treba.  Čez Savo se prepelješ na prvem brodu; po čolnu; na ladijo ti ni treba hoditi, ker je predrago.  Sem in tja boš plačal štiri krajcarje.  V Ljubljani imaš pa petnajst krajcarjev čez in čez dosti.“  „Petnajst krajcarjev, oča!  Kaj pa mislite!  Toliko me stane če grem v Dolino.“  „Ha!  Ali hočeš po svetu hoditi pijan kakor muha?  Glej, da se mi v Savo prebrneš! — No pa vzemimo dvajset krajcarjev, ker si že tako razvajen; potlej boš pa živel kakor prapreški gospod. — Kar ti ostane, pa lepo domov prinesi, pa glej, da kaj ne izgubiš in da ti na semnji kdo kaj ne izmakne.  Mestni ljudje so vsi vražji in na tujca kar gledajo, kako bi ga osleparili.  Poldrugi goldinar, polovico skupička, boš potlej meni dal, drugo polovico ti pa jaz posodim tja do sv. Jurija, tvojega patrona.  Obrestij pa ne maram nič, ker jaz sem kerščansk človek. — Tako, Jurij!  Kadar odrineš, pa mi pridi povedat, da ti blago izročim!“  Kar tepel bi skopuha kakor ajdovo slamo, mislil si je Jurij, če bi ne bil ravno Rožanec.  Toda le počakaj!  Grd dan je bil ljubljanski semanji dan; deževalo je in sneg je vmes naletaval, tako da so tla od mnogih nog razteptana kar plavala.  Množica ljudij valila se je sem pa tjà; jedni hité po gotovih opravkih, drugi ogledujejo štacune in krame in premišljujejo, ali bi še kaj kupili; ti iščejo svojih znancev, oni so jih našli in glasno se razgovarjajo z njimi; vmes pa ropočejo vozovi in bega živina.  Pri klobučarji na trgu je že dolgo kmetski fant od strani gledal in čakal, da se odmaknejo kupci.  Zdaj se približa, a ne pogumno in moško, kakor fantje njegovih let, ampak plašno in urno, kakor bi se bal, da se skesa, ako bi hodil počasi.  „Jaz imam zajčjih kož na prodaj,“ reče poluglasno Jurij, kajti on se je obrnil na prodajalca.  Klobučar ga nekaj časa pazno gleda, pa reče: „Pokaži!“  Jurij razveže culico in razloži svojo robo.  Dolgo jo ogleduje oni, vse predolgo za Jurija, naposled pa vpraša: „Po čem?“  „Po štiri groše.“  „Fant, ali si znorel?“ pravi oni. „Po dva ti dam, če hočeš; pa kar pusti tukaj!“  „Ne, ne morem dati.“  „Kaj ne moreš dati, ko si vse zastonj dobil!  Dva groša dobiš še po vrhu, pa nič več.“ In klobučar seže po ruti.  „Res ne morem,“ reče Jurij in prime za drugi konec.  „Stoj, fant!“ pravi zdaj oni na glas. „Pridejo žandarji mimo, potlej boš pa lehko dal.“  A tako srpo ga pogleda Jurij in tako krepko mu stisne pest, s katero je robec držal, da je takoj izpustil.  Jurij povije svoje blago in izgine med ljudmi.  Malo so bili za njim pogledali, ko je klobučar zadnje besede rekel, a kdo se meni za tuje ljudi?  Poludne je zazvonilo; vse ljudstvo se odkrije in kjer je tropa skupaj, začne jeden glasno naprej moliti.  Najglasneje pa moli tam na trgu star štacunar, ki klobuke prodaja.  Po vsem trgu se razlega njegov glas in nehote tudi Jurij za njim moli in se počasi bliža.  To mora biti dober človek, ki je tako pobožen, misli si in čaka, kdaj bo molitve konec.  Zdavna je že odzvonilo, a rejeni klobučar še vedno našteva svetnike in svetnice, kakeršnih Jurij še nikdar ni slišal, in neutrudno odgovarjajo ljudje okrog njega.  Na zadnje pride vender „čast bodi“ in velik križ sklene molitev. „Ta je bila pa dolga,“ meni nekateri, „prav za deževen dan.“ Ljudje se začno razgubljati po krčmah in trg se prazni.  Zdaj se Juriju zdi čas ugoden.  Urno stopi k možu in ga nagovori:  „Oča, jaz sem tudi za Vami molil,“ pravi. „Zdaj bova pa kupčijo naredila.“  „Prav je; jaz imam pa tudi najboljše blago.“  „Jaz bi Vam nekaj prodal,“ seže mu Jurij v besedo, „zajčjih kožic, če jih potrebujete.“  „Kaj pa, da jih potrebujem.  Le sem z njimi!“ In zopet razgrne Jurij svoje blago in boječe gleda kupcu v obraz, kaj poreče.  „Koliko hočeš imeti?“ vpraša oni.  „Ne veliko,“ odgovori Jurij. „Po štiri groše Vam jih pa dam.“  Mož premetava kože, mane jih s prsti, ogleduje od vseh stranij, potlej pa izvleče mošnjo.  Aha! veseli se Jurij, nisem se varal, to je pravičen in pošten mož.  Štacunar našteje in pomakne denar Juriju: „Tu imaš, fant!“  Jurij pregleda pa vidi, da je samo dva goldinarja in dvajset krajcarjev naštel.  „Oča, vi ste se zmotili,“ pravi Jurij. „Tukaj manjka šestnajst grošev, za štiri kože ste mi utrgali.“  „Prijatelj, te boš pa navrgel!“ reče oni in grdo se zasmeje. „Tukaj je denar, vidiš?  Zdaj pa tjà-le poglej!“  Jurij se ozre.  „Tam so pa žandarji!  Take ptiče, kakor si ti, jaz poznam.“  Jurij se je ves tresel od jeze, zdaj je bil rudeč zdaj bled in prva misel mu je bila, da bi v dedca skočil in mu kosti premèl, a vedno bliže prihajata dva bajoneta.  „Vzemi: če ne, vzamem jaz,“ pravi štacunar in iztegne roko; Jurij pa pobere hitro denar in odide.  „Bog bodi zahvaljen za dobro kupčijo,“ vzdihne klobučar in se odpravi h kosilu.  V predmestni krčmi se je vse trlo pivcev in glasen pogovor so imeli med sábo.  Možje so pili po storjeni kupčiji ali pa so jo nadaljevali, ženice so ogledavale in primerjale nakupljeno blago in dekleta so materam svete dajale, kaj bi se še prav dobro kupilo zdaj, ko so že v mestu.  Pri jedni mizi pa je sedela tropa preširnih fantov, ki so po vinu razgreti šale zbijali na vse pretege. — V kotu pri peči sedel je Jurij in rezal svoj ogel belega kruha, ter pil kozarec vina.  Prisedel je bil k njemu star mož, in poleg njega mlado dekle, in položila sta svoji culi na klop k peči.  Iz starčeve moleli so težki novi usnjati podplati, dekličina pa je bila skrbno povita in zvezana, da ni bilo moči soditi in uganiti, kaj je v njej.  Sedeli so nekoliko časa molče drug poleg drugega.  „Odkod si pa ti doma?“ povzame naposled starec besedo in se obrne k Juriju.  „Tam pri Dolini, če veste,“ mu on odgovori.  „Hentaj, pri Dolini?  Potlej imava pa jedno faro sv. Jurija.  Jaz sem pa s Strme Peči pri sv. Florijanu.  Ali si že bil katerikrat pri sv. Florijanu?“  „Bil,“ odgovori Jurij, „pa ne velikrat.  Torej je Vaša tista hiša na samem, vrhu roba?“  „Moja, in pri nas se pravi pri Péčarji.  Kdaj greš pa domov?“  „Ne bom čakal dolgo.“  „Vidiš! nekaj opravka imam jaz še, potlej pa tudi odrinem in lehko gremo vkup proti domu; tvoj brod je samo pol ure bliže, kali?  Nad Hotičem se prepeljujete Dolinci, jeli!“  „Da!“  „No in do tja te spremiva z Lenčiko, ker imava tudi to pot. — To je moja hči tukaj, pa še ni bila prej nikoli v Ljubljani in ker me je tako prosila, sem jo pa vzel s sabo, zdaj jo pa noge bole.“  „Oh, oča!“ izgovarja se dekle in zarudi, „saj me nič ne.“  „Bodo te pa jutri, le počakaj!“ tolaži jo oča.  Pogovoré se še potem, kakor je navada, o letini; Pečar potoži, kako ljudij za delo primanjkuje, ker neče nikdo več doma za drevo držati pa cepec sukati, ampak vse hiti železnice delat, premog kopat ali pa jih vzame vojaščina; kadar so bolni pa stari, vračajo se domov. „Pri nas bi tudi potrebovali jednega delovca,“ pravi, „toda kaj, ker so tako dragi.  Jaz sem že star, da se težko ukvarjam, zemlje imam pa dosti; samo v hribih je, v hribih.“  „Da, v hribih,“ pritrdi Jurij.  „Take sile pa tudi ni, oča,“ brani se dekle. „Kako pa Mala Loka lepo leži in Kratka Njiva!“  Juriju je prišlo na misel, kaj, ko bi v to službo stopil.  Mir bi imel nemara; toda v kake hribe bi prišel, in v kako zimo!  Od svojih krajev bi bil vender ločen, in druščine bi ne bilo nobene.  Ne, v ta dolg čas pa ne!  Pečar se je bil poslovil s svojo hčerjo in tudi Jurij odide.  Zamišljen hodi nekoliko časa po mestu, a vsega je že naveličan.  On ne pozna nikogar in nihče ga ne pozdravi in vender se mu zdi, kakor bi ljudje za njim se spogledavali, kakor bi kazali nanj; če dva vkupaj obstaneta, prepričan je, da govorita o njem.  Proč, proč, ljudem izpred očij!  Jurij pozabi Pečarja in svoje obljube in hiti, kar more, proti Zalogu in odtod dalje za hribom ob Savi.  Tacega dne še ni imel za seboj.  Kaj ko bi ga tukaj v neznanem kraji kdo izpazil!  Kam bi se obrnil in kje bi dobil zavetja?  Zimski dan ne traje dolgo, zlasti če je oblačen; in temno je že postajalo, ko dospe Jurij do broda.  Čim bliže je prihajal, tem hitreje je hodil oziraje se pogostoma nazaj, kajti vedno se mu je zdelo, da hiti kdo za njim.  A megla se je bila razgrnila in komaj je razločil ribičevo hišico onstran Save.  Zanesljivejša pa so ušesa po noči in vedno glasneje se slišijo in vedno bolj se bližajo koraki brzih nog.  Temu človeku se mudi, misli si Jurij.  Morda hodi za mano, ker sem mu sum vzbudil.  Na pol v teku doseže Jurij breg.  Čoln je bil k sreči pri tem kraji, kajti ribičev fant je bil ravno neko žensko prepeljal in že odriva, ko priteče Jurij.  Na njegov klic primakne se zopet čoln in Jurij skoči vanj.  „He! počasi!“ vpije fant. „Če ne, bova zajela ali pa se prebrneva oba.“  „Tiho bodi, pa vozi urno!“ ukaže Jurij.  Krepko se upre brodnik v drog in odrine čoln od kraja.  Kmalu se začuje od brega sem močan glas: „He, ribič! stoj, vozi nazaj!“  „Takoj pridem, takoj,“ zavpije fant in vozi dalje.  „Nazaj, hudič!  Če ne ustrelim,“ sliši se v drugo.  „Žandar je,“ šepne brodnik in obrne svoj drog, kajti dobro znani pok petelina na puški je pričal, da se mož ne šali.  Jurij se ni motil, hodil je nekdo za njim, bodi si nanj opozorjen, ali pa je plaha njegova osoba sama ob sebi obrnila sum nase.  Zdaj ni bilo časa premišljevati; Jurij stopi k brodniku in mu zamolklo reče:  „Fant, če ne voziš dalje, zadavim te,“ in mu položi roko na ramo; a fant ni bil strašljiv.  „Kaj ti mene, ti, drvar!“ zavpije in ga sune v obraz.  Komaj se je bil Jurij umaknil.  Zdaj pa zgrabi brodnika za prsi in ga potlači v čoln.  Čoln pa se prevaga in oba se zvrneta v Savo.  Kakor bi trenil, razpustita se v hladnem elementu skušaje se rešiti; čoln pa plava mirno po Savi doli.  Dasi je znal Jurij dobro plavati in ni imel daleč do brega, vender izleže le z največjim trudom ves otrpel iz vode: tacega mraza še ni užil in obleka ga še nikdar ni tako težila.  Na krik je bil prihitel stari ribič. „Oho, oho!“ vpije in razprostre roki proti Juriju, kakor bi ga hotel udržati, a niti mu je bila resnica, niti bi ga bil premogel in več mu je bilo na tem, da sinu iz vode pomaga.  Daleč je bil že Jurij, ko prikolne fant iz Save.  „Da bi vse biriče zlodej vzel,“ huduje se. „Kje bomo pa zdaj čoln iskali?“ —  „Ah, čoln!“ tolaži ga stari. „Doli h Krivcu bom stopil in na ovinku ga bomo dobili v dračji; ti pa glej, da se posušiš!“  Jurij pa je bežal v hrib, kakor obstreljena zver, ne oziraje se ne na desno ne na levo.  Ves je bil moker in zeblo ga je; ko pa je lezel dobre pol uro navkreber po spolzki stezi, tekel mu je že vroč pot od čela doli.  Tako hodi dolgo dolgo po poti, ki se je komaj poznala, nikdar se mu hrib še ni zdel tako visok, nikdar tako strm; komaj prekorači jeden vrh, že stoji drugi nad tem in zadaj zopet tretji brez konca in kraja.  Kakor bi ga zel duh v krogu vodil, tako blodi sem ni tja po temoti.  Naposled ugleda visoko nad sabo berlečo luč.  Hvala Bogu! vzdihne, vender pridem do ljudij, in poskusi pot naravnost proti luči, a kmalu se prepriča, da je tod svet zaprt: skoro navpik dviga se skala mnogo sežnjev visoko in nikjer ni nobene steze.  Tu ne pomaga nobeno premišljevanje, obiti se mora strmina; Jurij se upira in upira na vso moč in prileze slednjič na vrh.  Kar nič ni vedel, kje je; razgled mu je vzela temna noč, in ne more se spomniti, da bi bil že katerikrat videl ta kraj in to hišo.  Komaj stori par korakov proti zaželjenemu prenočišču, kar zarjove nad njim velik pes in ga ustavi.  „He, ljudje božji!“ vpije Jurij. „Ali ni nobenega doma?“  Čez nekaj časa se vrata nekoliko odpro, in kakor se dozdeva Juriju, vpraša póstarna ženica: „Matija, ali si ti?“  “Ne, jaz sem, jaz,“ odgovori Jurij.  „Kdo pa je to?“  „Nekdo, ki je pot zgrešil, pa prosi, da bi ga prenočili.“  „E, ljubi moj!“ odvrne oni glas. „Pri nas te ne moremo prenočiti; pojdi tukaj-le doli do Šimóna, četrt ure daleč, tam te bodo vzeli pod streho; pa glej, da v brezdno ne padeš, pot je nevarna.“  „He, mati, prenočite me, mraz je,“ prosi Jurij.  „Ravno danes ne morem; kar pojdi tu doli, boš kmalu tam.“  „Toda psa pokličite k sebi!  Ta zverina me ne pusti mimo.“ A tega ni bilo treba, kajti na jedenkrat pes glasno zalaja in steče na nasprotno stran in laja, priteče zopet k hiši in zopet izgine.  „To sta pa našedva,“ pravi žena, in kmalu se pokažeta dve osobi, moška in ženska.  „Dober večer, Matija, dolgo vaju ni bilo,“ pozdravlja starka stopivši iz hiše. „Tukaj je nekdo, če ga hočeš prenočiti.“  „Dober večer, oča!“ izpregovori Jurij, a pes skoči zopet proti njemu in ga ne pusti dalje, dokler ga gospodar ne odžene.  „Kdo pa si ti?“ vpraša mož, ki se mu je reklo Matija. „Pojdi no bliže!“  „Oča, tisti je, ki je zraven naju sedel,“ šepne dekle, ki je spoznalo Jurija.  K Pečarju je bil prišel Jurij na Starmo Peč.  „Glej ga, saj res!“ pravi Pečar in poda Juriju roko. „Kod pa hodiš in kako prihajaš sem?“  „Zašel sem bil.“  „No to pa ni nič čudno pri takem vremenu.  Še jaz sem moral paziti, ko sem že sto in stokrat to pot hodil.  Sneg vse zmede.  Zdaj pa kar hitro stopimo v hišo, da se ogrejemo.“  Tople izbe še nikdar ni znal Jurij tako ceniti kakor zdaj.  Mati prinese malo večerjo, in tudi on mora prisesti.  „Kakšen si pa, fant?“ vpraša Matija. „Saj se te vse drži.  Tako hude megle pa vendar ni.“  Jurij pove svojo nesrečo, opravičuje se, zakaj ju ni počakal in Matija prinese dva otepa slame v izbo, da se mu naredi postelja.  „Lenčika, kaj si pa vse nakupila?“ vpraša zdaj mati in Lenčika odpre korbico in razkaže svoje zaklade.  Vsakemu je nekaj kupila. „To je za mater, to za očeta, to za Šimonovega Štefana, to pa za Anico.“  „Ali si tudi Štefanu kaj kupila?“ nasmehne se mati.  „Saj moram, ker je tako siten,“ odvrne Lenčika.  „Za našega gosta tukaj pa nimaš nič, Lenčika?“ vpraša oča.  Malo osupne deklica, kajti nenadoma je prišlo vprašanje; ko pa Jurij začne dokazovati, da se tudi njemu spodobi majhen „odpustek“ za spomin, odvrne pogumno: „Bom pa tega dala, ki sem ga namenila Štefanu.“  „Kaj bo pa Štefan dejal?“ vpraša mati.  „Saj ne bo vedel.  Dobo pa druzega,“ reče Lenčika in odide z materjo v drugo sobo k počitku, trudnega Jurija pa je že tudi spanec nepotrpežljivo čakal na slamnati postelji.  Ko razsvetli drugo jutro solnce snežne vrhove, najde Jurija že na nogah.  Obleka je posušena in gospodar mu natoči kupico brinjevca domačega pridelka k odhodu.  „Ta ogreje dušo,“ pravi mož, „in po zimi ni boljšega zdravila.“ Potem mu pokaže najboljšo pot v Dolino in prijateljsko se poslovita. „Če še katerikrat tod prideš,“ pravi Matija, „pa se še oglasi!“  Mož pojde živini klast, Jurij pa stopa urno proti domu.  Da je skoro ves denar izgubil v vodi ali na potu, to mu ne dela mnogo skrbij; da je le zopet doma.  Celo nekaka škodoželjnost se ga loti, ko pomisli, kako bo lakomni Rožanec skakal, kadar to zve.  Ta Pečar je pa dober mož, misli si, da bi le ne bil v taki puščavi!  Če bi bilo le malo niže doli, pa kar ostanem pri njem.  Toda, hu! nikjer nobene vode; sam kamen pa sama skala!  Sneg menda leži vse leto tukaj.  Škoda tako dobrih ljudij za tako pust kraj! — Tako je premišljeval Jurij na svojem potu in hvalil Boga, da ni tukaj gori v tem mrazu doma.  Bil je večer; nad mizo Premčevo brlela je svetilnica in razsipala več dima okrog sebe nego luči.  Za mizo si je podpiral glavo Premec; Jurij in Miha pa sta sedela pri peči, ki se je ravno tako uspešno branila dajati gorkote od sebe kakor luč svitlobe.  „Mokra drva nerada gore,“ pravi starec. „Pojdi, Miha, pa obrni štor!“  Miha uboga očeta in Jurij se tudi vzdigne. „Jaz pa prinesem,“ pravi, „par storžev turšice, da se posuše.“  „Ni treba!“ brani Premec. „Saj se še mi ne moremo.  Poliček vina bi nas pač drugače razgrel. — Kaj pravita, fanta,“ vpraša, ko je Miha zopet zasedel svoj prostor, „kako bi uganili, da bi prišlo kaj denarja k hiši; pomislita!“  „Sinoči sem bil doma,“ reče Jurij in gleda k tlom.  „Aha, si pa starega po doti vprašal,— kali?“ smeje se Premec; „tu si jo pa zavozil!  Zakaj nisi meni prej povedal, da greš domov po denar, jaz bi ti bil povedal, kaj tvoj stari misli!“  „Kaj?“ reče Jurij.  „Da ti bo dal doto takrat, ko bo umrl!  Tako je bilo tudi dogovorjeno, ko se je naš France ženil doli pri vas!  Stari sije toliko izgovoril, da bo dal lehko tebi sam, kar ti gre; in on ima še nekaj šmarnih petic skritih, da še domače miši za nje ne vedo!“  Jurij je molče zrl pred se.  „Kaj pa si vender zvedel doma?“ vpraša čez nekoliko časa Premec.  „I — blizu toliko, kolikor ste mi Vi zdaj povedali!“  „No, vidiš!“ reče zadovoljno Premec; „se ve da, ko bi bil tvoj ranjki brat Luka jedno leto prej umrl, potem bi te ne bili v vojake jemali, in ti bi lehko zdaj doma gospodaril; naš France bi pa nama z Mihom kuhal tu gori, — in primojdunaj, tudi nama bi bilo bolje!“  „Se ve da,“ godrnja Miha nejevoljno, „jaz bi le rad vedel, s čim bi Vam bil France sok belil!“  „Ti ga pa še ne soliš ne!“ zavrne Premec.  „Da, da, ko bi bil Luka prej umrl!“ vzdihne poluglasno Jurij.  „E, kaj boš govoril!“ oglasi se stari zopet izza mize, „ko bi si bil Poravnétov Tomaž prej doma nogo zlomil, ne bili bi mu sinoči pri Nacetu treh zob izbili!  Kar je, to je; namenjeno ti je bilo!  Sedaj rajši pomisli, kako bi drugod kaj denarja dobili; domača dota ti ne bo ušla — čakal jo pa boš, čakal! — Tvoj stari je trden kakor črni gaber!“  „Trije pari so na oklici,“ izpregovori Miha. „Dva sta iz hribov, tam ne bo nič; tretji je pa tudi tak, da bi kar na vrbovo piščal godel.“  „To ni vič,“ pravi stari in se zamisli. — „Sam ljubi Bog ti meni pomagaj pa mamka Božja!“ reče čez nekaj časa, „kako bi prevarili pa zvili tega Rožanca!  Primojdunaj, to bi bilo veselje!  Ta skopuh mi očita, da mu po gozdu kradem in iz kozolca jemljem, ko ima vsa grmovja sešteta.  Za vsako vejo ve in snope ima v kozolci vse zapečatene.  O ti vrag požrtni!  Na svete Višarje se obljubim, in pa še tebe, Miha, če bi ga mogli kako prekaniti.“  „Oča, to si pa le izbijte iz glave!“ pravi Miha. „Starega lisjaka pa ne boste ujeli, posebno zdaj, ko se je Jurijeva kupčija tako slabo obnesla.  Náte je hud, Jurij, kaj?“  „Kakor sam pajek,“ odgovori Jurij. „Toliko da se nisva stepla, ko sem mu povedal o tistih krajcarjih.  Hudo sem se moral premagovati, ko me je ošteval.  To pa še zmerom misli, da se mu lažem, da sem denar kar utajil.“  „Ne vem, kaj bi dal,“ pravi Miha, „da bi bil njegov obraz takrat videl, ko si mu ti povedal to strašno izgubo dveh grošev.  Ali so se mu pa usta pobesila, kaj?“  „Jezi me, kadar se spominam,“ reče Jurij, „pa smejati se moram.  Tega bi ne bil nikoli verjel, da je res tako lakomen.  Kakor bi mu bil dušo jemal, tako hudo mu je bilo.  Veš, od konca ni bil nič jezen, dokler je imel še kaj upanja.  Oh, Jurček, dejal je, ljuba duša, ti se misliš malo ponorčevati z mano; pa to ni lepo.  Jaz sem star, ti si pa mladenič; daj mi denar nazaj, saj ti nisem zdaj zadnjikrat pomagal! — Jaz trdim, da sem denar izgubil, pridušim se; on pa nič ni hotel verjeti, pa ni hotel.  Kadar se pa jaz obrnem, da bi odšel, takrat pa skoči kvišku, skače sem ter tjà kakor obseden, lasje so mu pri ušesih stopili po konci in tako je pihal, kakor pisan gad.  Ti nehvaležnež, vpil je, jaz sem te rešil, in ti mi tako plačuješ?  Poberi se izpred mojih očij! — Na to pa pravim jaz: Oča! nikar se ne jezite!  Kar je, to je; štirinajst dnij Vam bom delal zastonj, kadar boste hoteli. — Malo je odnehal dedec, mislil si je menda, bolje nekaj kot nič.  Potlej je pa spet začel.  Vpil je in klel tjà v en dan, jaz sem se pa izmuznil.  Streljal bi me bil, če bi bil imel puško pri rokah; rekel mi je pa vse, kar je priimkov na svetu.“  „In ti si ga poslušal?“  „Poslušal, zvesto, kakor dekleta zakonske oklice.  Trdo sem se držal, pa neumnega sem se naredil, da-si me je pest srbela, kakor ne vem kaj.  Pa kaj sem hotel?  Saj veste, kako je!“  „Nič greha bi ne bilo,“ meni Premec, „če bi ga bil malo pretisnil.  Le premisli, kak je ta cigan — človek mu ne more dobro reči!  V kako nevarnost te je poslal s tisto tatinsko robo!  Sam ni hotel iti, poštenjak; pa si je mislil: naj ta mladič zame gada ujame; če tega primejo, ni take škode.