Vas Šmarjeta leži v prijazni dolinici na Kranjskem; toda kje, to ve samo pisatelj in pa nekatere osebe, ki nastopajo v povesti in bodo takoj spoznale, da se vse drugače in kako da se pravzaprav imenuje ta vas.  Cesta, ki pelje dandanes v zložnih ridah iz Šmarjete črez grič mimo Trate, je bila pred tridesetimi leti še strma in ob grdem vremenu razdrta, da so se je ogibali vozniki, kolikor se je dalo; kadar pa se ni dalo, so jo preklinjali navkreber in navdol.  Tudi mesar Grega, ki se je bil pripeljal lepega poletnega jutra v Šmarjeto, je pustil voz v vasi in priklel peš z dolgo palico in velikim psom na Trato, da kupi par volov od Vrbana.  Vrban pa je bil trd prodajalec.  „Sto devetdeset goldinarjev dam za voli, ne krajcarja več,“ kričal je Grega in rotil se, da naj ga vzame, kdor hoče, če ni to njegova zadnja beseda; zakaj on da se je še vedno kesal, kadar je od Vrbana na Trati kaj kupil. „Velja?  Sto devetdeset goldinarjev!“ in zgrabil je gospodarja za roko in udaril enkrat, dvakrat, da je zašumelo po roki do rame.  „O Mamka božja!“ branil se je Vrban in si mel roko,„sto devetdeset goldinarjev za takšne voličke!  Janez, prepelji jih po dvorišču!“ In hlapec jih je peljal krog vodnjaka, da si je napasel kupec oči.  „Saj ni sile, da bi jih prodali,“ posegla je gospodinja vmes. „Naj nam še poorjejo; pozimi se bo tudi še našel kupec.“  Grega se je pridušil, da ni na tem svetu takšnega norca, ki bi tako drago plačeval.  „Kaj misliš, Grega, da smo mi tako na koncu sveta, da ne vemo, kako gre kup?“ ugovarjal je Vrban  „Kaj vi veste, ki po hribih hruške jeste!“ jezil se je oni. „Cena se nareja v Trstu, ne na Trati in živini je cena padla.“  „Cena padla!“ zavzel se je Vrban. „Mamka božja!  Grega ne govori, česar sam ne verjameš.  Svinje so padle pač, voli pa so poskočili.  To vem jaz kakor ti. — Janez, kar v hlev pelji!“  Grega je potegnil klobuk po strani, se udaril s palico po bedrih, zaklel in odšel.  Konec dvorišča se obrne z vprašanjem, če res ne bo nič kupčije.  „Danes najbrž nič,“ dejal je Vrban. „Izpod dvesto jih ne pustim in se že kesam, da ti jih po tej ceni puščam.“  „Oh, to je prav, da je šel Grega!“ veselila se je mala hčerka Vrbanova in plosknila z rokami. „Kako škoda bi bilo naših vólkov mesarju, ki tako kolne in ima tako grdega psa!“  „Ti tega ne razumeš, Lenčika,“ dejal je nekoliko starejši brat Stanko. „Če ne prodamo volov, ne dobimo denarja.“  „He, Vrban, Mamka božja!“ zavpil je izza vogla zopet Grega, ki se je vračal. „Udarimo!  Samo da bo kupčija, in ker sem že tolikrat kupil pri vas.“  Udarila sta si v roke in kup je bil sklenjen.  Z domačim hruševcem se je zalila kupčija in poplaknila jeza.  Grega je naštel denar, hlapec prepeljal še enkrat voli v slovo krog dvorišča in izročil jih kupcu, ki se je poslavljal od „Mamke božje“; to je bil namreč Vrbanov priimek, ki so mu ga bili nadeli ljudje zaradi navadnega njegovega vzklika.  „Oče, dajte, naj še enkrat preštejem denar!“ poprosil je Stanko in sedel in štel in s svetlimi očmi ogledoval zamazane bankovce in tehtal in metal varno ob mizo svetle srebrnike, medtem ko je Lenčika jokala za krotkimi volički.  Gospodar in gospodinja sta šla v gornjo sobo bele, s skrljo krite hiše shranit denar.  „Hvala Bogu, nekaj je letos prireje,“ dejala je gospodinja in stopila na hodnik, odkoder se je tako lepo videlo po bregu dol, ob čegar vznožju se je vil tih, počasen potok, črez travnike in njive proti Šmarjeti.  Po travnikih se je sušila otava, po njivah cvetela ajda in debelila se turščica nad raznobojnimi jesenskimi sadeži.  Na levo za cesto dol je dvigal visoke vrhe gozd temnih smrek, obdan z bukovjem in gabrjem, med katerim so se košatili tu in tam mogočni hrastje.  Tiho sta slonela gospodar in gospodinja, zadovoljno premišljevala, koliko sta že pridelala, koliko še bosta, preštevala v mislih živino in prihranke v hranilnici.  „Stanko, ta je pa tič!“ dejal je Vrban in pokimal z glavo. „Ta pozna ceno denarja.  O Mamka božja! njegov škrabec je zopet poln; nobenega krajcarja ne zapravi; Lenčika pa vse razdá.“  „Kako ji pa tudi izvabi Stanko vsak krajcar, ki ga čuti pri njej!  Zdaj ji prinese kako hruško, zdaj kako jabolko in „daj krajcar, pa bo tvoja!“ To se meni ne zdi prav.“  „Kdor krajcarja ne časti, goldinarja ne dobi.“  „No, otrokom še ni treba častiti krajcarjev.“  „Ali hočeš vzgojiti zapravljivca?“  „Ne zapravljivca, ne skopuha.  Veš ti, Lovre, vbogajme bo treba kaj dati, da nas ne zadene nesreča.“  V Šmarjeti je zazvonilo k pogrebu in pripluli so trepetajoči glasovi zvonov po gorki solnčni svetlobi do griča, kjer je stala Vrbanova hiša.  „Koga le pokopavajo?“ vprašal je Vrban.  „Tisto revo, Rezo Hribarjevo, ki jej je bil mož ušel pred petimi leti v Ameriko.  Pripovedovali so, da se je grdoba tam zopet oženil; njo pa je pustil z otrokom v bedi in stiski.  Zdaj je rešena.“  „Zakrivil pa ni nesreče nihče drugi nego Kramar v Šmarjeti, ki se iz vseh ljudi norca dela in vsem priimke daje.  Reza je bila brhka in vesela, Tone pa nagel in hude krvi in Kramar je dražil.  Saj veš, kakšna reč je bila, ko je Hribar pri nas cepil hruške in se pripeljal mimo Kramar in vprašal, kakšnega gosta da ima Reza doma.  Tone je popustil vse orodje in drl kakor hudournik proti domu in razsajal doma, dasi je bilo vse zlagano.  Kramar pa se je smejal in dražil in podpihoval toliko časa, da je pregnal Toneta v Ameriko.“  „Da zakonski mož tujemu človeku več verjame nego svoji ženi, to je vendar greh!“  „Ah, kadar zgrabi človeka strast, se ne meni za noben greh.“  „Saj Reza je bila potem tožila Kramarja zaradi obrekovanja in moral je preklicati.“  „Kaj je revi vse to pomagalo!  Tone je bil medtem že Bog ve kje v Ameriki.“  „Kaj pa bo zdaj z otrokom, ki je komaj šest let star?“  Šmarjeta, ki leži pod Trato v ravnini, šteje kakih štirideset hiš ob cesti.  Večinoma so s slamo krita pritličja z zakajenimi vhodi, za hišami nesnažna dvorišča, okrog gospodarska poslopja.  Pri cerkvi je par lepših enonadstropnic, med njimi krčma in štacuna Kramarjeva.  Nad cesto stoji sredi vrta koča, nekdaj last vrtnarja Antona Hribarja, ki je bil pobegnil v Ameriko, nezaslišan dogodek pred tridesetimi leti v onem zakotju.  Sama je ostala Hribarjeva žena z otrokom poldrugo leto starim in godilo se jima je, kakor sirotam po navadi.  Nista si mogla ohraniti koče, ampak kupil jo je nepredrago premožni sosed Boštè.  Reza pa je hodila delat, da je preživila sebe in sina, in ljubezen do otroka in upanje, da se vrne mož, sta ji vzdržali nekaj let telesne moči.  Ko pa je onemogla na dnini pri Boštetu, so jo spravili iz usmiljenja v posteljo pod streho, kjer jo je mučila po dnevi vročina in po noči zavest onemoglosti in zapuščenosti.  Redko je prišla z nevoljnim obrazom gospodinja ali kaka dekla pogledat jo; in iz veže gor je slišala trde besede, da jo je nesreča zanesla baš v to hišo in naj bi si vendar kje drugje poiskala bivališča.  A to ni bila najhujša bol; hujše je bilo slišati, kako kriči nad njenim Tončkom gospodar, gospodinja, veliki hlapec, mali hlapec, dekla, kdor utegne; kajti je stara navada, da, kar ukaže gospodar velikemu hlapcu, naloži ta malemu in mali pastirju, nad katerim se znašajo vsi, ako dela v prenesenem področju ne zmore.  In mati ni mogla pomagati otroku; pritožiti se ni smela, prositi si ni upala; saj so trpeli pri hiši iz milosrčnosti njo in sina.  In Tonček ni tožil nikoli; postal je pač plah in stiskal se zjutraj in zvečer k materi in začuden jo ogledoval, kako tanke roke da ima in kako špičast nos.  Ona pa je vedela, kaj to pomeni, in polile so jo solze zaradi sina, kaj da ga še čaka na svetu. „Bogatini mislijo,“ je govorila proti dekli, „da store nam revežem kaj hudega, če nam zabranijo ženitev.  Kaj je bilo treba meni teh težav, kaj mojemu sinu nesrečnega življenja!“ — Bližala se je zadnja ura.  Tonček je spal na trdi klopi poleg njene postelje, skoz špranje in poke se je zaznaval dan in petelini so se budili po vasi, ko je začela klicati in dramiti z roko utrujenega otroka.  Zdramil se je Tonček in si mel oči in ona mu je pričela hitro s slabotnim glasom nekaj naročati, česar ni razumel.  „Skloni se k meni,“ je šepetala. „Lej, v tej usnjati vrečici je neko pisanje.  Kadar boš znal brati, boš bral.  In zraven ti denem poročni prstan, čist in svetel kakor na poročni dan.  In kadar se vrne tvoj oče, daj mu oboje — glej, da ne izgubiš — in reci mu, da sem mu vse odpustila, kakor naj Bog meni odpusti moje grehe.“ Stresla je prstan s suhega prsta in dala mu ž njim vso doto.  „Na očeta sem jaz hud,“ je mrmral Tonček, „ker je prizadel toliko hudega vam in meni.  Vi se morate toliko truditi in iz mene se norca delajo in mi pravijo Amerikanec.“ Ona ga je opominjala, naj ne govori tako nespametno, naj ostane pošten in priden, naj zaupa v Boga in v stiski naj se zateče k Mamki božji.  „Bom,“ je dejal Tonček in zadremal.  Ko se je zbudil črez par ur, se je čudil, da je mama tako tiha.  Mislil je, da moli, ker so ji stale oči odprte.  Ni je hotel motiti in oprezno je lezel po lestvi dol, da bi gnal krave na pašo.  Ko pa je pred poldnem prignal domov, mu je že od daleč klicala dekla, da je umrla mati.  Tonček je tiho prikimal, pripel k jaslim živino in šel gledat mater, ki je ležala v kamri na odru med dvema svečama.  Strme jo je pogledoval in umaknil roko, ko jo je bil potipal po trdem, mrzlem obrazu.  Poslušal je, kar so govorile ženske po sobi, kakšnega ničvrednega moža da je imela rajnica, koliko da je pretrpela in drugi ž njo in kako more le Bog poplačati gospodinji, kar je storila v bolezni zapuščeni revi.  „Tonček, poklekni in moli za mamo!“ opomnila je soseda Zidarica, ki je popravljala zdaj to zdaj ono pri odru, utrinjala sveče in gladila obleko na mrliču.  „Trd je ta otrok,“ dejala je gospodinja; „nič ne joka.  Le čakaj, Tonček, skusil boš, kaj je mama.  Ker se zdaj ne jokaš, se boš pozneje.„ Tonček pa ni mogel ne jokati ne moliti; splazil se je iz hiše in taval in potikal se okrog in premišljeval materine besede, da naj se zateče k Mamki božji.  Ko pa je zapel drugega dne zvon in so mu odnesli mater, sta ga prijeli gospodinja in soseda in vlekli s seboj za pogrebom in ugibali, kaj da bo iz njega, ki nič ne joče.  Tonček je strmel v pogrebce, kaj da počno, tih in zamišljen; le ko so spustili krsto v jamo in so zabobnele težke kepe po pokrovu, je zaječal: „Oh, oh, mama!“  „Ni, ni, mame,“ tolažila ga je Zidarica.  Ko pa so odmolili pogrebci in zvrhali gomilo, je ostal otrok sam ob grobu.  Trudil se je premisliti, kaj se je vse dogodilo, začel potem ogledovati nagrobne spomenike in postal je lačen.  „V stiski se zateči k Mamki božji!“ si je dejal polglasno in sklenil to takoj storiti.  Potipal je, če ima vrečico pri sebi in napotil se za vasjo na cesto, ki pelje črez travnike proti potoku.  Gredoč je vrgel par kamnov za vranami, pobrodil z bosimi nogami po potoku, lovil pisanega metulja in zavil polagoma navkreber ob robu hladnega gozda.  „Kam pa ti?“ vprašal ga je kosec s koso na rami.  „K Mamki božji.  Ali grem prav?“  „O prav,“ zasmejal se je fant. „Tamle pred hišo koso kleplje.“ In Tonček je zavil na Vrbanovo dvorišče.  „Oče, k vam sem prišel,“ je dejal odločno in stopil pred gospodarja.  Ta je prenehal s klepanjem in pogledal kvišku: „Kdo pa si ti?“  „Tonček.“  „Čigav?“  Tonček je zardel v zadregi in polglasno, zaupno dodal: „Amerikanec mi pravijo.  Mama mi je umrla in mi je naročila, naj grem v stiski k vam.“  Vrbanka je prišla klicat h kosilu; v par besedah ji je razložil mož, kakšnega gosta da je dobil, in ker se je ženi to kakor nekaka božja volja zdelo, sta se hitro ujela v mislih, da naj Tonček ostane.  „Ali si kaj lačen, Tonček?“ je vprašala.  „Sem.“  „Torej si pa prišel kakor nalašč,“ je dejala in ga peljala v vežo h kosilu.  Zvedavo je ogledovala Lenčika, nekako sumljivo Stanko novega tovariša.  „Ali ostaneš zdaj pri nas?“ vprašal je Stanko, ko je odložil Tonček žlico.  „Zato sem pa prišel,“ je dejal Tonček.  „Ali imaš še kaj obleke?“ nagovorila ga je gospodinja.  „Nič.  Samo ta-le spomin od matere,“ in izvlekel je vrečico, ki jo je shranila Vrbanka.  „Mama,“ dejala je Lenčika, „jaz mu prinesem suknjo, ki je Stanku pretesna, Tončku bo ravno prav in je še cela.“  Tako se je priselil Tonček k Vrbanovim na Trato in utrjen in nerazvajen lahko opravljal mala dela, ki so potrebna, dasi ni videti mnogo uspeha.  Stanko od konca ni maral zanj; a ko je nekoč priskočil Tonček na pomoč, ko so hoteli Stanka strahovati vrstniki, sta se sprijaznila.  Lenčika pa mu je takoj od začetka toliko zaupala, da se ni bala iti zvečer skoz gozd, če jo je spremljal Tonček, in pogumno je gledala zraven njega skoz okno, kadar se je bliskalo, in ugibala, kdaj da je treščilo in kdaj ne; kajti je dobro vedel Tonček, da trešči takrat, kadar tako zagrmi, kakor če bi kdo orehe stresel.  „Zakaj ne spi Tonček v naši sobi?“ je prosila. — No, spaval je Tonček saj v hiši in ne na hlevu in težko so se ločili vsak večer otroci, ki so si imeli toliko povedati.  Zadovoljen in srečen je preživel Tonček prve tedne na Trati.  Toda sreča stopa pretrdo, da ne pi zbudila rahlo speče zavisti.  Čim rajša sta imela gospodar in gospodinja poslušnega in odkritosrčnega dečka, čim tesneje sta se ga oklepala otroka, tem hujši sta ga začela črtiti hlapec Janez in dekla Mica, zlasti ker se je trmasto upiral samovoljnemu ukazovanju, čuteč zaslombo za seboj in ponosen na zaupanje domačih.  „Ta Amerikanec se je tako prevzel, da hoče vse vladati,“ jezil se je hlapec.  „Kar za svojega ga imajo,“ pritrjevala je Mica; „a ga ni nič prida.  Gleda kakor škrat izpod črnih obrvi; toda jaz mu posvetim o priliki, da se mu bo še bolj pobesil kljukasti nos.“  Tonček se ni zmenil za to jezo, in če je hlapec katerikrat pretepal živino ali dekla skrivaj kam skočila v vas, ni molčal, tako da sta se zagrozila, da mora Amerikanec od hiše ali onadva.  Ko se je zazdelo nekoč gospodinji, da krade nekdo kokošim jajca, je takoj namignila dekla, da pritepenim ljudem ni nič zaupati.  „Meni so tudi orglice ukradene, ki sem dal štiri groše zanje,“ segel je hlapec vmes. „Fant, ti si jih vzel; kje jih imaš?“  „Jaz nimam nobenih orglic,“ dejal je Tonček.  „Meni se pa zdi, da sem jih videla v nedeljo pri tebi,“ pripomnila je dekla. „V pražnjo suknjo si jih bil dejal.“  „Saj je Janez še davi nanje orglal,“ dajala je Lenčika, „ko je listje grabil pod podom.“  „Kaj vedo otroci!“ dejala je Mica. „Če jih je vzel Tonček, jih mora še imeti.“ Tonček je obrnil žepe v dokaz, da nima nič. „Kaj pa v pražnji obleki?  Morebiti imaš tam.“  Tonček je zardel in skočil proti stopnicam, ki so peljale na hodnik prvega nadstropja, kjer je stala skrinja z njegovim predalom.  Tu je imel spravljeno podarjeno obleko in perilo in nekaj igrač.  Prestregla pa ga je Mica, da sam ne sme iti gledat, ker bo skril; naj gre kdo drugi, kdor hoče.  Vrbanka, sita tega zbadanja in sumničenja, je hotela stvar dognati do konca, in ako bi se izkazala Tončkova nedolžnost, v strah prijeti posla.  „Z menoj pojdi, Tonček!“ je ukazala in šla s Tončkom, ki je zaničljivo pogledal svoja nasprotnika in mirno stopal za gospodinjo.  V predalu ni bilo ničesar dobiti; ko pa obrne Tonček nedeljsko suknjo, zropočejo iz žepa orglice.  Bled je stal deček pred gospodinjo in trgala se je beseda iz trepetajočih ust: „Jaz jih nisem vzel.“ Gospodinjo je zgrabila jeza, zlasti ker se je bila tolikanj zanesla na Tončka in tako upala, da osramoti zlobo in zavist.  Spoznala je, da je njena dolžnost preprečiti, da se ne ponovi pregrešek.  Vzela je šibo in pod udarci se je zvijal ubogi Tonček, da je na glas zajokala Lenčika v veži in prihitela pogovarjat mater.  Tudi Stanko je bil ves prepadel ob tej hudi kazni.  Le Tonček ni jokal; samo zdaj pa zdaj se je čul izpod udarcev tih ugovor, da ni storil on.  „No, kaj sem rekla?“ dejala je dekla. „Takih pritepenih otrok ni nič prida; vsi lažejo in kradejo.“  „Ali boš še legal?  Povej, ali si vzel ali ne!“ vpila je gospodinja.  „Ne, nisem,“ dejal je Tonček in zopet je pela šiba.  „Oh, mama, pustite ga; saj ni on vzel,“ ihtela je Lenčika.  „Tja poklekni v kot,“ ukazala je gospodinja, „in kleči, dokler ne priznaš greha!“  Tonček je ostal sam in nem klečal, prestrašen, da je bil kaznovan, dasi nič hudega storil ni. „Janez ali pa Mica sta mi to naredila,“ si je mislil in od gnjeva se mu je krčilo mlado srce.  Gospodinja pa je vzela orglice in jih vrgla hlapcu po mizi, naj bolje pazi nanje in jih ne nastavlja otrokom. „Tako je trmast, nič noče priznati,“ je dejala možu. „Kaznuj ga še ti!“  „O Mamka božja!“ dejal je ta in zmignil z rameni, „morebiti je pa nedolžen.“  „Oh, mama, ali sme vstati Tonček?  Saj je že dosti časa klečal,“ prosila je Lenčika.  „Reci mu, naj pride mame odpuščanja prosit,“ dejal je oče in Lenčika je hitela prigovarjat trmastemu dečku, naj prosi odpuščanja.  „Odpuščanja!“ zaihtel je Tonček. „Zakaj?  Saj nisem nič storil.  Ali ti res misliš, da sem jaz vzel orglice?“  „Oh, Tonček, vem, vem, da jih nisi,“ mu je dejala in ga pogledala s solznimi očmi. „Toda kaj hočeva!  Starše treba poslušati; prosi jih vendar zavoljo mene in jaz ti bom dala pet orehov.“ Fant je ostal trdovraten in klečal naprej in gospodinja se je tolažila z mislijo, da zasluži že zaradi trme kazen.  Tiho je položila Lenčika orehe predenj in odšla; on pa je prvič bridko občutil vso svojo nesrečo.  Mati, ki ga je božala in tolažila, je umrla, in očeta, ki bi ga branil kakor drugi očetje svoje otroke, ni od nikoder; prav ta oče je kriv materine smrti in njegove bede.  Kakor strupene glive so začele poganjati v mladem srcu sovražne misli, dokler ga ni premagala utrujenost.  Naslonil se je z ramo ob zid, sedel na kolena in zaspal; dve solzi sta zdrknili po obrazu, čigar trde poteze je omečil spanec, in težak vzdih je pretresel drobno telo.  Tako ga je dobila gospodinja in smilil se ji je.  Zdramila ga je in vzdignila, naj gre večerjat, in večerjo mu dala posebej, da ne bi ga zbadala družina.  „Kje le dobiva Tonček orehe?“ vprašala je drugega dne zopet dekla.  „Sedem sem mu jih dala jaz,“ oglasila se je Lenčika.  „Kdo pa druge?“ — Gospodinja pa ni rekla nič, ampak začela paziti, sluteč, da se zopet nekaj plete.  Nekega popoldne, ko ni bilo gospodarja doma, se je odpravila v zelnik in poslala otroke naprej.  Takoj pa se je vrnila po spodnji strani in zapazila, da je dekla že na hodniku.  Tiho je šla za njo in čakala za priprtimi durmi.  Pod stopnicami, ki so držale pod streho, je stala velika skrinja, kjer so bili shranjeni orehi, suhe hruške, krhlji in češplje.  Zaškripal je pokrov, zaropotali suhi orehi in zopet se zaprla skrinja.  Tiho se je vrnila dekla na hodnik in natresla v Tončkov predal orehov in pokrila jih z njegovo obleko.  Pogledala je svetlo po vseh kotih in zletela po stopnicah dol.  Gospodinjo je stresala jeza; da bi mogla zavist roditi toliko zlobe, ni mogla pojmiti.  Inako se ji je storilo, ko se je spomnila dečka, ki je trpel toliko krivico.  Ko so se vrnili otroci s polja, ga je gospodinja poklicala, peljala k skrinji in pokazala mu nasute orehe.  Tonček je prebledel, padel na kolena in vzdignil roke: „Mama, mama, jaz jih nisem vzel!“  „Nič se ne hoj, Tonček,“ ga je pomirila. „Jaz vem, da jih nisi ti vzel in tudi orglic ne, ampak podvrgla ti jih je hudobna tatica.  Jaz ti jih pa podarim cel pehar in kupila ti bom nov klobuk, ker si trpel nedolžen.“  „Ali še zmeraj tistih sedem tareš?“ vprašala je Mica, ko je šla s škafom mimo.  „O ne,“ oglasila se je med vežnimi vrati gospodinja; „to so pa tisti, ki si jih ti nakradla.“  In pristopil je gospodar: „Mamka božja!  Kakšnega vraga smo imeli pod streho!  Kar precej se poberi in če stegneš še jezik, te naznanim žandarjem.“  „Pred menoj boš pa še izpraznila svojo skrinjo, da mi ne odneseš, kar ni tvojega,“ hudovala se je gospodinja.  Tončku se je olajšalo srce, ko je odšla hudobna dekla.  Janez pa ga je še pisano gledal, dasi ni črhnil besede, in deček se ga je bal, ker je bil spoznal, da nedolžnost ne obvaruje vselej nesreče.  Tako ni mogel spati neko noč.  Vstal je iz postelje, naslonil se na omreženo okno in zrl v nočno nebo, koder so plavali raztrgani oblački in zakrivali in odkrivali svetli krajec bežeče lune.  Premišljeval je, kaj bi se bilo zgodilo, ako bi bila gospodinja zopet njega obdolžila tatvine.  Morebiti bi ga bila zapodila od hiše ali celo ovadila žandarjem, kakor je zagrozil gospodar dekli, in on bi bil zaprt v grozni ječi, o kakršnih pripovedujejo pravljice.  Bridko čustvo zapuščenosti mu je zopet napolnilo dušo in misli so mu splavale za materjo tam doli na pokopališču. „In še križa nima na grobu in črez leto še sam ne bom vedel več, kje da počiva.“  Ko tako premišljuje, se mu zazdi, kakor če bi se nekaj gibalo po dvorišču.  Radovednost ga zdrami in bistro oko mu pokaže temno senco, ki se je ločila od hleva in oprezno šla črez dvorišče proti hiši.  Tonček je pritisnil glavo na mrežo, da bi sledil prikazni, ki se je kmalu skrila za hišo.  Hkrati je popraskalo po zidu kakor z žrebljem in Tončku so šinile v glavo pripovedke o roparjih, da so se mu zježili lasje.  Zdelo se mu je, da leze razbojnik v hišo, ki bo pomoril gospodarja in gospodinjo, otroke pa odgnal v skalno duplino.  Začel je klicati Stanka, Lenčiko, od začetka bolj tiho, potem glasneje.  Oglasil se je iz hrama gospodar, kaj da je.  „Razbojnik leze v hišo in nas bo.“  „Le lezi zopet, Tonček, in zaspi!  Tebi se je sanjalo,“ miril je gospodar in dejal tiho ženi: „O razbojnikih se mu sanja, ker si ga ti tako pretepla. — Le zaspi zopet!“  „Meni se ni sanjalo,“ trdil je Tonček. „Z očmi sem videl, kako je prišel ropar proti hiši, in slišal, kako je lezel po zidu.“ Gospodar je trdil, da so to sanje, Tonček, da ne, toliko časa, da se je napravil Vrban, da gre pogledat, če se ni morebiti kaj zgodilo pri živini.  Tonček se je stisnil k njemu in šla sta na dvorišče.  „Tod je šel,“ pokazal je Tonček proti kleti in Vrban je zapazil pod oknom v klet klepalni stolček, kar se mu ni še zdelo sumno; kajti je bil v okno vdelan močan železen križ.  A ko stopi bliže, zagleda, da je križ zasukan, na dveh straneh ali izdrt ali prepiljen in obrnjen tako, da pušča dve odprtini.  Vrban je videl zadosti.  Brž zasuče nazaj v okno železni križ, prisloni k oknu težko trugo za gramoz in pošlje Tončka spat, češ, da je ropar ujet in ostane on na straži.  Koga da ima ujetega, to je vedel; saj so bila vrata v hlev odprta in Janezovo ležišče prazno.  Sedeč na trugi se je tiho muzal, ko je poskušal ujetnik najprej lahno odriniti, potem s silo odvaliti težko trugo.  Ko pa se je zdanilo in so začeli ljudje hoditi mimo, je poslal po žandarja v Šmarjeto.  Kmalu je izvlekel ta izza soda Janeza, ki je bil prilezel v klet z veliko prepleteno steklenico, da se preskrbi za en teden ali dva s hruševcem.  „Tonček, ti si priden; kaj naj ti kupim na semnju?“ vprašal je Vrban.  „Križ za na grob moji mami,“ je dejal Tonček in takoj ga je naročil pri mizarju gospodar, kupil mu pa tudi lesenega konjička, kakršnega Stanku.  Prišla je jesen in otroci so začeli hoditi v šolo v Šmarjeto.  Tonček je dobil novih tovarišev in novih prijateljev.  Poleg njega je sedel Čurnov Jože, ki je imel čudovito lepo leseno sabljo z železnim ročajem, ki mu ga je bil pritrdil starejši brat ključavničar, poleg tega Frtinov Martin, ki je skakal najdelj in znal pse tako oponašati, da so se mu zvečer oglašali po vsej vasi, potem Jarjevčev Lojze, ki je imel piščalko na tri luknje, da se je izpreminjal glas neizrečeno lepo, in potem dobrodušni Žgurjev Blaž, ki ni znal ne plavati ne plezati, ki si ni znal narediti niti vrbove piščalke, niti bezgove puške, ki mu ni šlo v glavo ne branje ne pisanje in števanka samo s petimi in desetimi.  Učitelj Kragulj je imel tega Blaža za lenuha in poredneža; kajti si ni mogel misliti, da bi njegov pouk ne zbistril glave največjemu butcu, ki bi imel količkaj dobre volje.  Saj je vendar tako važno poudarjal, da je dušeslovje temelj vzgoji, da mora učitelj poznati duše učencev, k čemur treba bistrega očesa in bogate izkušnje, dveh vrlin, s katerima se je tolikanj ponašal.  Ker je torej Kragulj natanko poznal srca svojih učencev, mu ni bilo treba, kadar se je kaj zagrešilo v šoli, nobenega preiskovanja.  Z bistrim očesom in bogato izkušnjo je takoj zasledil krivca, Žgurjevega Blaža; kajti med tem, ko so mu vsi drugi mirno in moško zrli v obraz, bodisi v svesti si svoje nedolžnosti, bodisi iz predrznosti, je Blaž, kriv ali nekriv, vselej pobesil oči pod bistrim pogledom in zardeval, čuteč, kako izdajalsko se ozirata vanj Kramarjeva sinova, Adolf in Albin, in plah se umikal v klop pred učiteljem, ki je kričal: „Že zopet ta poredni Blaž!“  Tončku se je smilil ubožec; in če si v šoli ni upal potegniti se zanj, branil ga je zunaj šole proti razposajenim sošolcem, zlasti Kramarjevima dvema, katerima je rastel greben, ker sta čutila, da se ravna ž njima v šoli in zunaj šole drugače, obzirneje nego z drugo mladino.  „Zakaj se ne zagovarjaš v šoli, Blaž,“ očital mu je nekoč Tonček, ko ga je spremljal domov, „in zakaj pustiš, da te po šoli tako sujejo in pehajo!  Lej, ti si močnejši od vseh teh, ki se norca delajo iz tebe.  Zakaj se ne braniš?“  „Beži, beži, Tonček,“ je dejal Blaž. „Pusti norce, ki bodo norci ostali.  Kadar se naveličajo, bo pa mir.  Toda v šoli je res čudno.  Kolikrat sem že sklenil, da danes izpregovorim, naj se zgodi, kar hoče.  A me pogleda učitelj tako strupeno in Adolf se mi zareži tako grdo, da takoj spoznam, da ne zmorem, in srce mi upade.  Toda. naj bo, kakor hoče, v božjem imenu.  Tri leta in pol že hodim v šolo in ne bom več dolgo.  Potem pa vržem knjige v peč, da me ne bodo spominjale Kragulja in njegove šibe. — Koliko je že sedemkrat sedem?“  „49.“  „Kako dobro glavo imaš ti, Tonček!  Lej, jaz sem pa to že tolikrat slišal, a vedno pozabim.  49, 49.  Ali mi verjameš, da ne bom vedel jutri več?  Lahko noč, Tonček!  49, 49.“  Še nekaj časa se je čula ta številka iz Žgurjeve veže, kjer je bil izginil Blaž.  V šoli je imel ta siromak še druge sitnosti.  Kakor gleda vsak človek, da si olajša delo, tako je nastavljal Kragulj iz zložnosti, oprte na pedagoške razloge, v šoli nadzornike, ki so pazili na součence.  Adolf in Albin, oba sta bila taka paznika, katerima nadzorništvo ni bilo samo časten posel, ampak tudi vir raznih dohodkov.  Polagoma in kakor po črtežu sta navajala součence, da so jima donašali šišk, ježic, sadja, ptičev ali kar si bodi.  Kdor se ni odkupil, temu se je slabo godilo, ker sta ga brata tožila, in veliko je trpel Blaž, ker jima ni mogel nikoli prav ustreči.  Kar pa sta bila vaškega mogotca sinova med učenci, to med učenkami njih sestra Ema, ki je bila lepše oblečena od drugih in rada pripovedovala vrstnicam, da pojde črez leto v mestne šole.  Tonček, hud demokrat, ni mogel trpeti ne nje ne bratov.  „Adolf in Albin sta goljufa; jaz jima ne dam nič.  Če me zatožita, se bom zagovarjal, in če ne bo izdalo, ju pretepem.“ To je Tonček zagrozil obema dečkoma tako resno, da sta mu takoj verjela. — Lenčika pa je imela lep orehov malin, ki ga je bil on izdolbel.  Adolfu je bil všeč in Lenčika mu ga je že hotela dati, iz strahu, da jo zatoži.  Toda Tonček je ugovarjal: „Ti si najmirnejša izmed vseh deklic; kako se more tebi kaj zgoditi!“ Lenčika ga je poslušala in ni dala malina Adolfu.  Ko so bili pa črez par dni razposajenci zopet razsajali pred šolo in zaprašili sobo, je učitelj najprej kaznoval Blaža in potem vprašal, kdo da je še skakal.  Tedaj je vstal Adolf in naznanil Lenčiko.  „To ni res,“ je rekel Tonček in planil po konci.  „Ti paglavec!“ je zakričal učitelj. „Kdo te je kaj vprašal!  Ali boš molčal?  Sem klečat, ti in Vrbanova razposajenka!“ Lenčika se je branila, da je bila mirna, prosila in jokala; a nič ni pomagalo.  Ona je klečala in ihtela na eni strani, Tonček na drugi in v sredi Blaž.  Toda ta dva nista jokala; Blaž je mirno premišljeval, zakaj da kleči; Tonček pa je srepo gledal predse, in kadar se je obrnil učitelj, pokazal Adolfu stisnjeno pest.  Po šoli ga je že čakal za oglom, in ko se je prikazal, skočil vanj kakor maček, potegnil ga na tla in lasal in tepel na veliko veselje součencev, ki so zagnali glasen krik.  „Stanko, ne povej doma,“ prosila je Lenčika med potom in glas se ji je trgal, „da sem bila kaznovana.“  „Kaj pa to!  Saj si bila po nedolžnem,“ menil je Tonček. „Adolfu sem pa že toliko pokazal, da te ne bo več tožil.“  „Ti pa si moral zaradi mene klečati, revež.  Ali te kaj bole kolena?“ popraševala je in prijela ga za roko.  „Kaj pa misliš, Lenčika!  Meni ni to nič.“  „In jutri boš zopet kaznovan!“  „Če me zatoži Adolf, pretepem ga še bolj.  Bom videl, kdo se bo prej naveličal.“  Vrbanka doma pa je takoj zapazila, da je jokala Lenčika, in uganila, da je bila kaznovana; a kot mati je rada verjela, da se ji je zgodila krivica, in ker je baš jemala kruh iz peči, je dala prvi hlebček Tončku. „Nad Kramarja pojdem pa sama,“ je dejala, „in če bo Kramarjev še tožil moje otroke, mu ne dam skupiti nobenega krajcarja.“  Drugega dne so šli otroci zopet v šolo, Stanko radoveden, kaj da se bo zgodilo, Lenčika v strahu, da bo Tonček kaznovan, in ta zamišljen, kako da bo pretepel v tem slučaju Adolfa.  Pisano sta se pogledala v šoli nasprotnika, da je takoj vedel Tonček, pri čem da je.  In res.  Komaj je vstopil učitelj, pričela se je tožba.  Od učitelja postavljen nadzorovalec je bil tepen!  To je kričalo po kazni.  „Ven, predrzni Amerikanec!“ zakričal je učitelj in — umolknil; kajti odprla so se vrata in prikazal se je pravi, istiniti okrajni nadzornik, čigar prihoda Kragulju ni bil naznanil nekolegijalni tovariš sosednje župnije.  „Pojdi zdaj v klop!“ je dejal mirno in prijazno Kragulj.  „Kaj pa je zagrešil?“ je vprašal nadzornik, in učitelj je začelj naštevati grehe Tončkove, da je trmast, jezikav, nepokoren in pretepač, ki je napadel součenca brez povoda, součenca nadzornika.  „Jaz sem ga tepel zato,“ postavil se je Tonček, „ker toži po krivem sošolce, in je bil zatožil Lenčiko, da je morala klečati.  Kdor mu noče nositi igrač, tega toži.  Žgurjevega Blaža, Gostičevega Tineta, Sobantovega Lojzeta je bil tudi zatožil po krivem.“  „Mene tudi, mene tudi!“ vpili so učenci  „Tiho, mirujte!“ vpil je vmes ves rdeč učitelj.  „Tak paglavec!“ jezil se je Kragulj, ko je minula šola, proti nadzorniku. „Na njem se vidi resnica pregovora, da jabolko ne pade daleč od drevesa.  Oče se mu potepa po Ameriki in mati je bila lahkomiselna ženska.“  Nadzornik pa je trdil, da je s takimi nesrečnimi otroki ravnati tem rahleje in nežneje, zdržavati se priimkov in telesnih kazni, ki ponižujejo kaznovalca bolj nego kaznjenca, da lepa beseda čuda dela.  „Teorija, gospod nadzornik, teorija!  Praksa je vsa drugačna.“  „Tako govore ljudje, ki jih ne izuči ne teorija ne praksa.  Poskusite enkrat spraviti teorijo v prakso!“  „Kolikrat sem že poskusil!  A vedno brez uspeha.  Jaz sem star praktik.“  „Starost se vam pozna, praksa ne.  Zakaj nastavljate ovaduhe, ki jih imenujete nadzornike?“  „Zato, da je mir in red pred poukom.  Jaz ne morem požirati prahu, ki ga vzdigujejo ti paglavci; svojih pljuč nisem ukradel.“  „Nadzorujte sami vestneje in ne bo vam treba požirati prahu; a zaradi vaše zanikarnosti ne smejo trpeti nedolžni učenci.  Ta revež se mi vidi popolnoma nedolžen.  To so izpričali součenci, ki so često pravičnejši med seboj nego učitelj nad njimi.“ Tako izpodbudljivo je govoril nadzornik in odpravil se z mirno vestjo, da je ukrenil mnogo dobrega.  Učitelj Kragulj pa si je mislil svoje, da je praksa več vredna nego teorija, da je svet drugačen, nego se izza zelene mize vidi, in da bo o prvi priložnosti izbil Amerikancu upornega duha.  Tončka pa so spremljali skozi vas sošolci v slovesnem izprevodu.  Vsak mu je hotel biti najbližji, vsak govoriti ž njim; tako so ga občudovali in radi imeli.  Tonček pa je porinil klobuk na tilnik in zmignil z rameni, češ, da se nič ne meni, če ga tudi ubije učitelj; ampak pravica da se mora izkazati.  Z žarečimi očmi ga je pogledovala Lenčika; zdel se ji je nekaj višjega in posebnega in ponašala se je, da sta si prijatelja in skupaj doma.  Stanko pa je molčal in zavidal Tončku slavo, nevoljen, da ne uživa on tolikega spoštovanja.  Kar je rekel Tonček, to se je igralo, in tja so šli drugi, kamor se je obrnil on; da, Stanku se je celo dozdevalo, da nimajo starši njega, sina, nič rajši nego Tončka, da Lenčika rajša z onim hodi in z onim govori.  Po Tončku se spne sultan najprej, kadar pridejo iz šole; Tončku skočita na rame obe mački, belka in rjavka, in vihata repove ob njegovi glavi; njega se tiščita in godeta obe, kadar sedi, in vendar sta trpeli precej, predno ji je bil naučil Tonček skakati črez palico.  Nevolja je rodila žaljive besede, in ker ni molčal Tonček, so se pričeli prepiri, katere je ta hitro pozabljal, dočim se je Stanko vselej dolgo časa grdo držal.  To napetost sta kmalu zapazila gospodar in gospodinja.  Poskušala sta Stanku dopovedati, da se mu ne godi krivica, če se lepo ravna s Tončkom, ki je tako usmiljenja vreden; da ni moško, vsako malenkost zameriti in se kislo držati; da naj zahvali Boga, ki mu je dal dobre starše, da mu ni treba kruha prositi po tujih hišah.  „Tončku je pa res hudo po tujih hišah,“ je oponesel Stanko. „Saj ga imate vsi rajši nego mene.  Njemu se smejete, če kaj pove; njega hvalite, če kaj stori; on je črez vse priden in črez vse bistroumen.“ Mati je premišljevala, kako bi bilo odpomoči; zakaj Stanko ni samo čim dalje tem hujše črtil Tončka, ampak odtujeval se je tudi staršem in pusto in mrzlo se vedel proti domačim vsem.  Tako je teklo leto za letom in vrstili se hitro veseli, počasi žalostni dnevi in zopet je prišla zima in pobelila hrib in dol.  Ob bregovih je zamrzaval potok; visok gozd je mirno dremal in oreh pred hišo je kakor v sanjah stresel zdaj pa zdaj droben sneg s kosmatih vej; pod sivim težkim nebom so plavale s trudnimi peroti vrane in sedale na visoke smreke, gozdni ptiči pa so iskali po dvorišču in po kolovozu pičle hrane.  Prišel je večer sv. Miklavža in tri pehare je nastavila po stari navadi Lenčika v sobici.  „Čemu Tončku, ki je hlapec!“ je dejal Stanko in vrgel en pehar proč.  „Pusti ga Tončku!“ je zavrnila mati. „Sv. Miklavž je zadosti bogat, da prinese lahko vsem trem.“ In res je prinesel sv. Miklavž vsem trem enako.  „Ljuba Mamka božja!“ je dejal Vrban svoji ženi. „Kaj bo iz tega fanta, ki je tako nevoščljiv!“  Tonček je zalegel Vrbanu že za malega hlapca in dobival primerno plačo.  Ko je izostal iz šole, je znal brati, pisati in računati, in ko je pri izpraševanju za Veliko noč zastavil župnik vprašanje, ali sta sv. Jožef in Marija na bega v Egipt molila litanije ali rožni venec, in so bistroumnejši menili, da litanije Matere božje, in bolj bogaboječi, da oboje, je on moško razložil, da ne tega ne onega.  Kar čudili so se mu pismouki po Šmarjeti.  Stanko ga pa ni rajši imel zaradi tega in ta sovražnost je bolela Tončka tem bolj, čim tesneje ga je vezala hvaležna ljubezen z ostalo družino.  Skušal je pridobiti Stanka z malimi uslugami.  Če so metali v tarčo, nalašč ni zadel; če sta se poskušala, kdo je močnejši, je nalašč padel; a Stanko je hitro pregledal zvijačo in se jezil, da se norca dela iz njega.  Ko mu pa nekoč ponudi Tonček jabolko, ga zavrne Stanko: „Kaj boš dajal ti meni, ki živiš ob miloščini!“  „Jaz ob miloščini!“ vzkipel je Tonček. „Ali si ne služim kruha z delom?  Ali ne delam pridneje nego vsak hlapec?“  „Kakšne besede zopet!“ mirila je Lenčika, ki je prihitela na kričanje.  „Stanko mi očita, da živim ob miloščini,“ se je zagovarjal Tonček, ki so mu silile solze v oči.  „Meni hoče ukazovati Tonček,“ vpil je Stanko; „a jaz sem tu doma, on pa ne, in moj oče je tu gospodar; kje pa je Tončkov oče, kaj?  Mene ne bo sukal ta Amerikanec.“ Zdaj pa je skočil Tonček v Stanka: „Kaj, ti me boš sramotil, ti!“ in pritisnil ga k zidu.  „Sram te bodi, Tonček!“ je zavpila Lenčika. „Kaj počneš!“ In Tonček je izpustil Stanka, pobesil oči in odšel na hlev.  Na hlevu se je vrgel v seno, zakril si obraz in bridko jokal.  Zdelo se mu je, da se mu trga življenje.  Da bi lahko šel, kamor si bodi, to je vedel; saj so ga skrivaj nagovarjali kmetje, naj pride k njim služit; a nikdar mu ni prišlo na misel, da bi se ločil od Vrbanove hiše, ki ga je bila tako prijazno sprejela, kjer sta ga rada imela oče in mati in Lenčika.  Že mu je bilo žal, da se je bil tako izpozabil v jezi, ko je prilezla za njim Lenčika in ga oštela, da je tako grdo ravnal s Stankom.  Tonček je molčal in stokal.  „Ali nimaš nobene besede?“ hudovala se je ona. „Pojdi z menoj, da potolaživa Stanka.“  „Oh, pusti me, Lenčika, pusti me!  Jaz ne morem.  Tebe prosim odpuščanja, če sem te razžalil, Stanka pa ne, ker razžalil je on mene.  Kaj morem jaz zato, da nimam očeta in da sem revež!  Če pa dobivam hrane pri vas, saj delam, kolikor morem.“  „Stanko govori nepremišljeno, ti pa ravnaš nepremišljeno; oba sta kriva.  Zamera pa ne sme ostati črez noč.  Vstani!“ Prijela ga je za roko in vlekla za seboj; on pa se je ustavljal.  „Za mojo besedo se tudi ne zmeniš več, Tonček?“ se je jezila. „Veš kaj?  Ti si hudoben.  Nič več te ne bom rada imela.“ Izvlekla ga je iz sena in pripeljala v hišo, kjer je Stanko pri peči jezo kuhal.  Precej se je obrnil v stran, ko sta stopila predenj, in ostavil sobo in skril se jima, ko sta hitela za njim.  „Kolik križ je s fanti!“ tožila je Lenčika. „Za vsako besedo zamera in za vsako zamero pretep.  Sram vaji bodi obeh!“ Pri večerji so bili tiho vsi trije in držali se napeto.  Starša sta takoj zapazila, da jim je prišlo zopet kaj navzkriž, in ker ni hotel povedati ničesar ne Stanko ne Tonček, je poklicala mati Lenčiko in zvedela vse.  Posvetovala se je z možem, kaj bo storiti.  „Skupaj ne moreta ostati.  Stanko ga ne more trpeti in mu dela krivico; a pomagati je težko.  Narazen morata.  Naj gre Tonček služit, kam daleč od nas, da se ne bosta videla nekaj časa; potem se morda pomirita in zopet sprijaznita.“  „Oh, Mamka božja,“ dejal je gospodar, „ali ni škoda, da bi šel služit!  Večen hlapec ostane in tak bistroumen fant!  Danes še bom govoril z njegovim varihom in v ponedeljek ga popeljem v Ljubljano h Gornikovemu Mihi, ki je tam za kovača in ga vsi hvalijo.  V Šmarjeti je kovač Šimek že star, ne vidi skoro nič in nam zakuje vse konje.  Tonček lahko prevzame kovačijo za njim.  Nekaj si bo prihranil kot pomočnik, nekaj mu pomoremo mi in tako pojde.“  Kakor je sklenil Vrban, tako je storil.  Drugi dan je prišel krojač in umeril Tončku novo obleko, zvečer je priropotal s kopiti črevljar in kar nastanil se v hiši in gospodar je prinesel usnja in kož za Tončkove črevlje.  Po večerji pa je poklical Vrban dečka k sebi in mu začel pripovedovati, kako je že dorasel, zdrav in krepak, in kako bilo škoda, če bi se ne izučil v mladosti. „Jaz te popeljem v Ljubljano.  V štirih letih si izučen, potem greš malo po svetu pogledat, kako drugje kujejo, in potem, če Bog da in Mamka Božja, se zopet vidimo v Šmarjeti.  Baš prav boš prišel za naslednika staremu Šimku, če bo še učakal.“ Tonček je nekoliko pobledel in molče prikimal.  Dolgo pa ni mogel zaspati to noč.  Na mah je bil pozabil prepira s Stankom in vseh drugih neprijetnosti; kakor en sam lep solnčen dan so se mu zdela prošla leta pod Vrbanovo streho.  Ah, nastopil pa je mrak in sivi oblaki se valé izza gore in zdaj pa zdaj se posveti in dalnji otli grom napoveduje viharno noč.  Zjutraj je bil Tonček zgodaj po konci in hitel živini klast.  To kravo je malo pogladil, ono popraskal med rogovi in sivca objel, ki je obračal ušesa in oči za njim in stegoval hrapavi jezik, da bi ga dosegel.  Ko pa je zaklicala na pragu Lenčika: „Tonček, jest!“ je stresel seno in slamo z obleke in šel v hišo h kosilu, ki je bilo zanj podobno sedmini.  Tiho je šel po kosilu zopet na delo, odmetaval sneg, žagal in klal drva s hlapcem in kakor v megli so mu tavale misli, obračale se sedaj nazaj v prošlost, sedaj naprej v tuji kraj in čas.  Stanko se ga je ogibal, Lenčika pa ga je iskala, da bi ga tolažila, a ni mogla dobiti prave besede.  Ko sta se v nedeljo vračala od maše, sama, tiha in žalostna, ga je nedaleč od hiše ustavila: „Tonček, jutri pojdeš in dolgo se ne bova videla.  Morebiti se ti bo katerikrat hudo godilo.  Vidiš, tukaj ti dam jaz dvajsetico, ki sem si jo vzela iz škrabca.“  „Jaz ne vzamem,“ se je branil Tonček.  „Ti moraš,“ ga je zavrnila. „Ti se jeziš, da noče Stanko od tebe nič vzeti; ali si ti boljši?  In ti še tistega izgovora nimaš kakor Stanko, ker ti boš dvajsetico bolj potreboval nego jaz,“ in stisnila mu jo je v žep. „In tu imaš še svetinjico, blagoslovljeno Mamko božjo.  To si obesiš krog vratu, in kadar se ti bo hudo godilo, zateci se k Mamki božji!“ Tončka je posilil med solzami smeh, ko se je spomnil pri teh besedah naročila rajne matere, katero je bil tako otročje razumel pred leti.  „Kaj bom pa jaz tebi dal, Lenčika!“ je vzdihnil, poljubil svetinjico in jo spravil. „Nekaj igrač imam še, ki sem jih sam naredil, dva vozička, ene sanke, otlega volka in moža, ki drva žaga.  Vse ti dam, če hočeš.  Ponudil bi Stanku, pa ne mara.“  „S seboj seveda ne moreš vzeti,“ modrovala je Lenčika, „da se ti ne bi smejali; toda čemu bo meni!  Samo sanke mi boš dal za spomin; druge igrače pa razdeli prijateljem svojim!“  „Že vem, komu ponesem,“ je dejal Tonček. „Žgurjevemu Blažu.  Ta je tak revež, da si ne zna sam nobene igrače narediti; a bi jih tako rad imel.“  Po južini je šel Tonček v svojo zakladnico, oprezno izvlekel drage spomine lepih dni, pazljivo si jih ogledal še enkrat in povezal vse v ruto.  Vtaknil je v žep tudi usnjato vrečico, zapuščino svoje matere, oddal Lenčiki male sani z lepo zakrivljenimi, na vrhu vkup staknjenimi sanišči in napotil se v Šmarjeto k ljubemu Blažu.  Blaž je dremal na čelešniku in se nasmihal sam sebi da je na gorkem, ko leži zunaj sneg.  „Kaj si pa ti prišel, Tonček?“ se je zavzel in lezel s peči.  „Po slovo,“ je dejal Tonček in začel pripovedovati, kaj da ga čaka.  „Oj, nikar ne hodi, nikar ne hodi, Tonček!“ prosil je Blaž. „Veš kaj?  Ostani pri nas!  Pri nas imamo toliko dela, da nas je vedno premalo.  In kako rad bi jaz delal s teboj!  Ti nisi tako siten kakor drugi, ki mi vedno pravijo, da sem neroden.  Za šolo res nisem bil dosti prida.  Ali mi verjameš Tonček, da števanke še zdaj ne znam dobro?  Toda moj boter pravi, da kdor je za šolo dober, je za kmeta slab.“  Vstopila je Blaževa mati in precej jo je začel prositi Blaž, naj prigovarja Tončku, da pri njih ostane.  In ta ga je res nagovarjala, tako da se je topilo Tončku srce hrepenenja ostati v domačem kraju; a misel na Vrbanove, in kako bi se jim zameril, je pregnala vse pomisleke.  „Vrbanov oče in moj varih sta tako sklenila, in jaz pojdem,“ je dejal. „Tebi, Blaž, pa sem prinesel za spomin igrače, s katerimi sva se igrala kot šolarja.“  „In kako sva se rada imela!“ je dejal Blaž in zadovoljen ogledoval igrače. „Toda stari Kragulj, ta pa ni maral za me; in vendar sem bil jaz mirnejši v šoli nego ti, Tonček.  Ampak učil si se ti bolje.  Jaz pa ime podpišem in počasi berem kako debelo stvar, pisane črke mi pa kar zmigljajo pred očmi in za pisanje nisem.  Ti ne veš, kako sem bil te dni v skrbeh, ker so mi naložili gospod Martin za pokoro, naj tja v Prapreče pišem.“  „Oh, molči, Blaž!“ dejala je mati. „Jaz sem sama vprašala gospoda Martina, a so le rekli, da se v neko bratovščino zapiši.“  „Mati, meni se pa vendar le zdi, da so rekli: „Tja v Prapreče piši!“ — Tonček, ali bodo res moje vse te igrače?  Ti si dobra duša; ostani pri nas!“  „Ne morem.“  „Oh, naj grem pa jaz s teboj, Tonček.  Jaz se grem tudi učit za kovača.  Mati, naj grem jaz s Tončkom.“  „Oh, kaj bi ti počel, revež, po svetu!“ vzdihnila je mati. „Ti ne poznaš mojstrov, ki grdo ravnajo z vajenci, in pomočnikov, ki so še hujši.  Zahvali Boga, da imaš domačo streho in ti ni treba hoditi za kruhom!“  „Tonček, kako te milujem!“ dejal je Blaž in prijel ga črez ramo. „Če se ti bo hudo godilo, vrni se in pridi k nam!“  „Z Bogom, Blaž, nikar me ne pozabi!“ se je hitro poslovil Tonček, da se iznebi novoščljivih misli, ki so ga napadle, češ, Blažu se godi dobro, on pa mora proč v daljavo k tujim ljudem.  Nasproti je stala obširna hiša Boštetova; toda oglasil se Tonček tam ni nič.  Spomnil pa se je rajne matere, kako je ležala revna pod streho in šepetala mu zadnje besede.  Izvlekel je iz vrečice tanki prstan in kos papirja, kos novin, kjer je bil tiskan preklic Gregorja Kramarja, ki obžaluje laži, ki jih je bil raztrosil o Tereziji Hribarjevi, in preklicuje vse, kar je bil govoril o njej žaljivega, ker je neresnica.  Popolnoma ni razumel besedi Tonček; a spoznal je, da je moral nekoč hudo krivico storiti Kramar materi njegovi.  Spravil je prstan in pisanje in šel še po slovo tja, kamor so ga v žalosti in stiski gnale otožne misli.  Tiho je ležalo v mraku pokopališče pod snegom kakor pod belo odejo, ki pokriva mirne, dobrodušne spalce.  Zgenil se je Tonček, ko so zaškripala vrata v mračni tihoti; zdelo se mu je, da se utegne kdo prebuditi, ki bo vzdignil glavo izpod odeje.  Poiskal je gomilo svoje matere, pobrisal sneg z lesenega križa in v molitvi se spominjal nje, ki je prva skrbela zanj, kolikor je mogla, nje, ki mu je dala za na pot v življenje navodilo, čigar čudovito moč je zavzet spoznaval bolj in bolj.  Zdelo se mu je, da ga zopet boža materin duh, ko je potegnil lahen veter in mu zavihal mehke lase. „Z Bogom, mati, z Bogom!“ je dejal tiho, poljubil spomenik in obrnil se proti domu.  V rojstni vasi so se že prižigale luči.  Tu in tam so zaškripala vrata v kak hlev ali na pod in težki škornji so odtrkavali sneg, ki se je bil zajedel med urbas in podplate; sicer vse tiho.  Le iz Kramarjeve gostilne se je čul šum in kričanje.  Tam je napajal stari Kramar svoje nedeljske goste, laskal se tistim, ki so imeli denar in si radi kaj privoščili, zabavljal onim, ki niso popivali ali bili že dobro oskubljeni, in bahal na vse strani.  Ko je šel Tonček mimo, se je primajal iz veže stari Bošte, nekdanji njegov gospodar, vinjen, zvalil se v sneg in vzdigoval, da bi se pobral, roke in noge kakor hrošč, ki je padel na hrbet, in govoril kakor v sanjah: „Ali je kje krščanska duša, ki bi me spravil po konci?  Ali je še kak pošten človek v Šmarjeti?  Ali ste sami cigani?  He!“ Tonček ga je prijel za roke in mu pomagal na noge. „A?  Tonček, ali si ti?“ ga je spoznal. „Ti si še človek, kakor se spodobi, drugi pa so cigani.  Pelji me zopet noter, v hišo, Tonček, krščanska duša!“  Tonček ga je prislonil na ranto. „Le držite se, oče,“ je dejal, „jaz grem mater klicat.“  „Tak cigan si kakor vsi drugi,“ robantil je za njim starec ob ranti.  Tonček pa je poklical svojo staro gospodinjo in odšel hitro proti Trati.  Doma ga je osrčevala gospodinja in hlapec in dekla, ki sta trdila, da mu ne bo nič sile, in koliko drugih da bi rado menjalo ž njim; on pa je komaj čakal, da se odtegne tem tolažbam in prepusti sam svoji žalosti.  Na vse zgodaj ga je poklical Vrban.  Kosilo je bilo pripravljeno in vina s cimetom in nageljnovimi žbicami je bila skuhala gospodinja.  Otrok ni hotela buditi; a Lenčika se je zbudila sama, da mu podá še enkrat roko.  „Oh, Tonček, ali se boš še vrnil?“ je ihtela.  „Če Bog dá,“ je dejal Tonček in premagoval solze.  Tekel je k postelji, kjer si je Stanko mel zaspane oči, stisnil mu roko in sedel na sani.  Kraguljci so zažvenketali in sani, ki so odpeljale Tončka, so izginile v jutranji megli.  Zvečer se je vrnil Vrban. „Težko sva se ločila,“ je pripovedoval. „Kolikrat me je vprašal med potom, ali bi ga ne vzel še nazaj ali dal za hlapca v Šmarjeto.  In v Ljubljani se me je oklepal in prosil, naj ga peljem nazaj, da mi bo vedno pokoren in tudi Stanka poslušal.  Komaj sem ga pomiril in odrinil.  Da bi le ne ušel mojstru!“  „“oma je pa tudi vse prazno, odkar ni Tončka,“ je dejala Vrbanka. „Kakor bi posijalo solnce, tako se mi je zdelo, kadar je pripel ali prižvižgal domov.  Za vse je bil poraben in vedno dobre volje.  Lenčiki je dolg čas po njem in Stanko hodi prihuljen, kakor bi se kesal, da ga je odgnal od doma.“  Prešlo je po teh dogodkih petnajst za naše družabne razmere sila važnih let.  V obupnem boju za obstanek je začelo iskati poljedelstvo opore pri obrtnosti in iznebivati se sebičnega posredovalca med pridelovalcem in potrebovalcem.  Da je v združenju moč, se je pričelo spoznavati tudi tam, kjer je veljalo doslej načelo, da v „španoviji“ še pes pogine.  Nastalo je živahno gibanje, in kar se je zamudilo prej v dolgih letih, se je skušalo sedaj popraviti v kratkem času.  Prijatelji ljudstva so iskali pomočkov, da bi dobil kmet lažje in pod ugodnejšimi pogoji potrebnega denarja, da bi lažje in pod ugodnejšimi pogoji spečal svoje pridelke in naložil pridobljeni denar; in vsak večji kraj si je kmalu štel v častno dolžnost, ustanoviti saj pol tucata denarnih, obrtnih, zabavnih, izobraževalnih, sploh občeko-ristnih društev.  A prehodna doba je bojevita in trudapolna; kajti zadenejo omenjeni prijatelji na pasivni odpor onih, katerim hočejo pomagati, na aktivni tistih, ki se boje, da ne bodo mogli svojega denarja več tako lahko in ugodno izposojevati niti ne pritiskati sedaj pridelovalca, sedaj potrebovalca in kupovati od prvega ceneje, prodajati drugemu dražje, nego je prav.  A kakor ne pospešujejo napredka sami blagi nagibi, ampak se ustanovi marsikatero društvo tudi zaradi tega, da dobi ustanovitelj ali častno mesto ali postranski zaslužek ali novega posojila, ali tudi, da ugonobi sovražnega tekmeca: tako se ustavljajo mnogi premembam tudi iz nesebičnih razlogov, ker slutijo v novotarijah nevarnost za občo blaginjo.  V boju branijo eni tudi slabe strani prejšnjih razmer, hvalijo drugi vse novo, naj si je dobro ali slabo, in ker rabita nasprotni krdeli dobro in slabo orožje, traja boj tem dalje, se bije tem ljuteje in zahteva tem več žrtev.  Tako je skoraj vsak človeški napredek korak, ne čisto naprej, ampak nekoliko v stran, ki ne preskoči samo, kar je bilo prej slabega, ampak tudi mnogo dobrega.  Tako uničuje prodirajoča omika mnogo vrlin prvotnega stanja, dokler se polagoma ne zravna izguba in ne naraste dobiček.  A slaba stran se hitreje pokaže nego dobra; napak se učimo tudi brez učitelja, dočim nasprotujemo dobremu, naj se še tako priporoča; in kadar potegne pomladni veter in izvabi iz zemlje mlado zelenje, rase hitro in bohotno med žitom plevel, ki zamori žlahtno rastlinje, ako se ne poruje o pravem času.  Tak pomladni veter je potegnil tudi črez Šmarjeto in Trato.  Lepo poletno jutro je bilo, ko se je vračal naš Tonček, sedaj krepak mladenič odkritega, zagorelega obraza, po dolgih letih v rojstni kraj.  Poznalo se mu je, da je služil pri vojakih; kajti je stopal enakomerno pokonci, z dolgimi koraki, in mirno, samozavestno gledal po ravnini.  Za njim so se ozirali po polju moški in ženske in ugibali, kdo da bi bil in odkod je prišel, in marsikak fant je stisnil usta, nabral čelo in razkoračil se kakor petelin, kadar se bliža tovariš dvorišču.  Nekaj izpremembe je zapazil Tonček.  Tod je stal prej gozd, sedaj leži njiva; cesta je peljala prej črez klanec, sedaj se vije zložno ob vznožju.  Razvil se je pogled na Šmarjeto.  Cerkev in zvonik, to je bilo staro; a hiše okrog cerkve so bile lepše in višje in vas je bila narasla.  Kakor ladje svoje čolne, tako so imele velike lepe hiše ob cesti za seboj lesene koče, katerih pred petnajstimi leti ni bilo. „Samo naša je bila,“ si je mislil Tonček, „ki smo jo morali prodati.“ Spomnil se je zapuščene matere in brezvestnega očeta in s strahom pričakoval, kaj da bo zvedel o Vrbanovih.  Oh, toliko let že ničesar ni bil slišal o njih.  On je bil pač pisal prva leta, za god, za novo leto; a kakor bi bil pisal na oni svet, odgovora ni bilo.  Ali še žive?  Ali se ga še spominjajo?  Kaj počne Lenčika?  Morda ga je že davno pozabila; morda je omožena, s hudim možem, kateremu mora služiti kot brezplačna, na dom priklenjena dekla.  Tako milo se mu je storilo, da je mislil, da ne bi mogel gledati njene nesreče, in sklepal, da odloči njena usoda njegovo, in da zapusti za vedno svoj rojstni kraj, ako se uresniči zla slutnja.  Saj vendar ni prišel Šmarjete gledat, ne Stanka, ne Kramarja!  Tudi Vrban in Vrbanka, katerima je bil toliko hvale dolžan, ga ne bi mogla držati.  Vdajal se je otožnim svojim mislim in prav mu je bilo, da ga ni spoznal nihče, ki ga je srečal, in on ni nagovoril nikogar, da ne bi zvedel prehitro tega, po čemer se je bal vprašati.  „Dober dan, dober dan!  Kje pa je gospod Dolinar?“ ustavi ga blizu vasi mlada ženska, se zasmeje sama sebi in ga pogleda s tako čudnimi očmi, da je spoznal Tonček, da se revi meša. „Gospod Dolinar je moj ženin, moj ženin,“ je dejala zaupljivo, pokimala mu, nasmehnila se in hitela naprej.  Pretreslo je Tončka to srečanje, ki se mu je zdelo slabo znamenje, in nehote je zavil na pokopališče, ko ga je mimo peljala pot.  Tudi ta kraj je bil že bolj obljuden in ponašal se z mnogimi kamenitimi spomeniki.  Zavzel se je Tonček, ko je zagledal na materinem grobu tudi lep kamen in na njem z zlatimi črkami napis, kdaj je bila rojena, kdaj umrla, in spodaj: Blagor jim, ki zaradi pravice preganjanje trpe, ker njih je nebeško kraljestvo!  „Lejte si,“ si je mislil, „kako dober je vendar Vrban, da postavi tak spomenik tuji ženi!“  Misli so se mu vtopile v davne čase in materina smrt mu je stopila tem živeje pred oči, ker je v vasi baš zazvonilo mrliču.  Tako je pred mnogo, mnogo leti zvonilo ženi, zapuščeni od moža, ki je zapuščala s koprnečim srcem ubogega sina Bogu in dobrim ljudem.  Zdelo se mu je, da sedaj zadovoljna nanj gleda iz nebes, odkoder ga je tako skrbno vodila in varovala, da bi lepše in uspešneje ne bila mogla na zemlji.  V župnijski cerkvi je še vedno zvonilo; široko so se odprla vrata pokopališča, začul se je glas duhovnikov: „Laudate dominum!“ in razvil se je veličasten pogrebni izprevod.  Mladenič z belo tenčico je nesel križ; ob straneh sta držala dva fanta, črno oblečena, z belo tenčico, ovoj, ki je visel s križa, in za križem so po trije in trije dečki nosili suhe vence z belimi, črnimi, višnjevimi, modrimi trakovi.  Strme je gledal Tonček imenitni izprevod. „Župan ali pa župnik je umrl,“ si je mislil, „da ima tak pogreb.“ Napenjal je oči, da bi bral napise na trakovih, katere so razvite držali dečki s slovesnimi obrazi; in res! bralo se je: „Vrlemu županu hvaležna občina,“ na drugem: „Prečastitemu dušnemu pastirju vdani župljanje.“ — „Ali je bil župnik tudi župan?“ se je čudil Tonček in bral naprej: „Nepozabni soprogi neutolaženi soprog.“ To je našega Tončka tako zmedlo, da je mislil, da ga slepe oči in da ne bere prav, ko bere: „Dragemu sinku zadnji pozdrav žalostnih staršev,“ in naposled: „Mili mamici zapuščeni otroci.“ Kaj takega ni bil še doživel Tonček.  Za duhovnikom prineso prav majhno belo krstico in za njo se zvrste spremljevalci, moški in ženske.  Krsta se spusti v zemljo, zagrne jo rjava prst in opravijo se molitve.  Ko pa odmoli duhovnik, razkorači se pred grobom sedem fantov; note zafrfrajo v zraku; načelnik stopi naprej, se nagne na desno, nagne na levo; intonira tu, intonira tam, in ko se pevci nahrkajo in nakašljajo, vzdigne roko in proti nebu zaori žalostinka: „Blagor mu, ki se spočije!“  Pevcem se je poznalo, da se ne šalijo; vsak je deloval po svojih močeh, vsak se bal, da se bo preslišal njegov glas.  Vendar Tončku, ki ni bil muzikalno izobražen, ni ugajala žalostinka; a da se pokopava imeniten mrlič, o tem je bil preverjen.  Ko je tako strmel in poslušal, pristopi počasi in oprezno mož nekako njegove starosti, gleda ga z debelimi očmi, govoreč sam s seboj: „Je ali pa ni.  Seveda je. — Tonček, ali nisi ti?“ in pomoli mu debelo roko naproti.  „In ti?  Žgurjev Blaž, ali ne?“  “Kaj pa, Tonček.  Ali pravzaprav Žgur, ker sedaj sem gospodar jaz.“  „Kaj, ti je oče umrl?“  „Umrl, pred petimi leti za pljučnico.  Toda lej ga, Tončka!  Brhek pa si, lase še vedno kodraste in brke in oči se ti svetijo kakor škratu.“  „Jenjaj, Blaž!  Povej mi rajši, kakšen imeniten pogreb je to, krsta tako majhna, vencev pa toliko in tako petje!  Kdo pa je umrl?“  „Veš Tonček, meni je umrlo dekletce, tri leta staro, Metka, ki smo jo baš pokopali.“  „Bog te potolaži, prijatelj!  Toda kaj pomenijo ti venci?“  „Ah, to pa ni vse skupaj nič.  Ti venci se nosijo, naj umrje, kdor hoče.  Ali vidiš, kako jih nesejo ženske domov?  Zdaj se bodo spravili do prihodnjega pogreba.“  „Ampak napisi na trakovih, ti se ne skladajo.“  „Saj jih nihče ne bere.  To je taka navada in nam ugaja.“  „In kdo so bili pevci?“  „Pevci?  Naši fantje.  Jurjevčev poje naprej, črevljar Jaka črez, škànt, Čurnov krojač je basist.  To je naše pevsko društvo. „Citre“.  Tako ga je krstil Kramarjev Albin; saj si ga videl; on je pevovodja.“  „Res?  Nisem ga spoznal.  Kako se je izpremenil! — Kaj pa Adolf?“  „Je tudi doma, štacunar in krčmar.  Tadva sta prvaka v Šmarjeti. — Toda jaz moram za pogrebci.  Pojdi z menoj, malo sedmino imamo.“  „Ne, prijatelj, ne bom vas motil.  Saj se še vidiva, preden odidem.“  „Jaz te ne izpustim.  Lej, tu Katra, moja žena, ali, kakor pravi Albin, soproga.“ Pozdravil je Tonček mlado ženko v črni ruti, ki si je otirala z belim robcem oči in vabila Blaža, naj gre za sedminci, in Tončka tudi.  „Ali poznaš, Katra, tega gospoda?“ je dejal Blaž. „Tonček je.  Ali se še spominjaš, kak revež je bil včasih?  Amerikanec smo mu rekli.  Brez zamere, Tonček!“  Tonček je menil, da nima pravice do sedmine, ker ni bil na pogrebu, in da gre najprej pogledat po vasi.  „In jaz s teboj, Tonček.  Katra, glej doma, da bodo imeli sedminci dosti jedi in pijače; kadar pa začno fantovske peti, jih odpravi.“ Katra je šla in Tonček in Blaž sta počasi stopala proti vasi. „Veš, Tonček,“ razlagal je Blaž, „jaz nisem več tako neumen, kakor sem bil.  Človek pride v leta, postane sam svoj, se oženi in to ga spametuje.  Ti še nisi oženjen; to se ti vidi.  A rečem ti, da zakon izpremeni človeka in ga navadi moškega vedenja.  No, in to ti pravim: Katra gospodinji dobro; vse zna prav obrniti in vse z dobičkom prodati.  Kadar pa se treba postaviti zunaj hiše, stopim jaz na noge, ki imam v vasi veljavo.  Če se hočeš pri nas naseliti, meni se priporoči!“  Lahek smeh je silil Tončka, ko je poslušal imenitno govorjenje Blaževo, tako nasprotno oni podobi, ki mu je bila ostala v spominu o tem možu.  Čudil pa se je velikim izpremembam v Šmarjeti.  „Kaj pa tod tako kislo smrdi?“ je vprašal in vlekel sapo skoz nos.  „To je naša mlekarna,“ je razlagal Blaž. „Jaz sem podpredsednik mlekarske zadruge.  In vidiš, tam je naša posojilnica.  Ali zbereš: „Posojilnica, registrovana zadruga.“ Slišiš?  Registrovana zadruga.  Tej sem jaz predsednik.  Od začetka nam je šla trda; a potem smo uredili finance.“  Tonček ga je začuden pogledal: „Vraga, Blaž, odkod pa jemlješ ti take besede?“  „Kaj ne, Tonček?  Napredovali smo.  Adolf govori tako in Albin in meni ugaja.  Ampak brez šale!  Na mojo besedo dobiš na posodo denarja; jaz ti žiriram menico, jaz sem ti žirant.“  „Kako vendar govoriš!“ zavzel se je zopet Tonček. „Jaz te ne razumem.“  „Porok, Tonček, porok, ki ti podpiše zadolžnico.  Kako si ti zaostal!  Kod si vendar hodil toliko let!  Vidiš, tam shramba gasilnega orodja, ker smo osnovali požarno brambo, katere član sem jaz seveda tudi.  Izobraževalni društvi imamo dve, liberalno in klerikalno.  Kaj je liberalno in kaj klerikalno, to veš?“  „Dozdeva se mi.“  „Kdor drži z duhovščino, temu pravimo klerikalec; kdor pa ne, pa liberalec.“  „Kakšen pa je Zidarjev Lojze, če še živi?“  „O še.  Do zadnjega je bil klerikalec.  V nedeljo ga je pa Frtin, to je klerikalna krčma, ven vrgel, ker je zabavljal, in zdaj pravi, da je liberalec.  Ti ne veš, kakšne prepire imamo, posebno ob volitvah.  Enkrat zmagajo in kriče eni, enkrat drugi; enkrat je vpitje pred župniščem, enkrat pred Kramarjem.  Zdaj snujemo veteransko društvo.  Pri dveh, treh društvih je vsak Šmarjetčan.  A ta reč se je že nekoliko unesla; toda pred tremi leti bi bil moral ti priti; takrat smo imeli še pet drugih društev in pri vseh peterih sem bil jaz predsednik.“  „Blaž, jaz se ti bom moral odkrivati.“  „Kaj ne da!  A vseh teh pet društev je hitro pozeblo in ti ne smeš misliti, da sem jih bil jaz osnoval ali da bi se bil kaj brigal zanje.  To je bilo tako.  Prišel je k nam za dacarja gospod Dolinar.“  „Dolinar!  Dolinar!“ segel mu je v besedo Tonček. „Davi me je srečalo dekle, popolnoma iz uma, kakor sem precej spoznal, in me vprašalo, kje da je gospod Dolinar, ki je njen ženin.“  „Ah, Cenetova Metka, ki zopet tava po vasi.  To je pa žalostna zgodba, kjer je Adolf precej prizadet.  O priliki ti povem vse natanko. — Ta dacar je ves gorel za take stvari.  Sedem odločnih mož, je dejal, in vse bomo prepregli z društvi. — Gospod Dolinar, sem dejal jaz, kjer ste Vi, tam sem jaz. — Bog in sreča junaška! je dejal on in še pet mož sva pridobila in ustanovili smo hmeljarsko zadrugo, slamnikarsko zadrugo —“  „Čemu pa to?“  „Par bab je po zimi slamo pletlo. — Domača obrt se mora podpreti in povzdigniti, smo rekli.  Potem košarsko društvo, ker imamo ob potoku veliko vrbovja, iz katerega bi se dali spletati koši; opekarsko društvo — saj veš, koliko je ilovice nad lazom — in premogosledno društvo, ker naša tla pokrivajo za milijone kron dobrega premoga.  Mi bi kopali, železnice in fabrike pa bi ga morale kupovati za drag denar; za to bi skrbeli poslanci.  Denar leži na cesti, samo pripogniti se treba in pobrati, tako smo rekli.  Gospod Dolinar je oskrbel vse, pisal na vse strani, izposloval potrdila in podpor in po novinah se je stavila naša občina za zgled vsem drugim. — Ti ne veš, kako lepo so pisale novine o meni.  Štiri liste sem kupil in ti jih pokažem doma, kjer jih imam shranjene v omarici.  Kadar me hoče Katra sukati in mi pravi tako pa tako, pokažem na omarico: Drugje pa govore drugače.  Ti listi ostanejo spomin otrokom, da se bodo ponašali s svojim očetom.“  „Ali ste pa dobili udov za toliko društev?“  „Nas šest in gospod Dolinar, mi edini smo bili pri vseh peterih.  Pa glej spaka!  Komaj smo bili volili vseh pet odborov, izgubi dacar službo, in tukaj je zopet Adolf prizadet.  Oh, ti milijonska reč, sem dejal, kam sem pa zdaj stopil!“  „Ker nisi nič razumel o teh rečeh!“  „Kaj pa!  Jaz nič, drugi odborniki pa še manj.  Kar potuhnili smo se vsi skupaj; na tihem smo sneli table s hiš in rekli: Hvala Bogu! zdaj je vse pri kraju.  Živa duša se celo leto ni zmenila za nas in mi smo bili že skoro pozabili, da smo imeli toliko društev.  Kar pride od sodišča na me kot predsednika ukaz, da naj poročam, kaj je z društvi, kdaj je bilo glavno zborovanje in kaj vem, kaj še vse.  Jaz kupim pet dopisnic naenkrat, pišem na vsako v imenu teh društev, da teh društev ni več, odkar je odšel gospod Dolinar, da ni bilo nikoli nobenega zborovanja, da so se društva lepo mirno razšla.  Ali meniš, da je bilo to sodišču zadosti?  Kakšne sitnosti so nam delali pirokratje — tako imenujemo sedaj škrice — da se mora sklicati glavni zbor, da se mora skleniti z dvetretjinsko večino, da se društvo razide, da se mora po pravilih izročiti premoženje, katerega nič bilo ni.  Naprosil sem gospoda župnika, da naj mi pomaga, da spraviva teh petero društev s tega sveta.  Z njegovo pomočjo smo jih črez pol leta srečno pokopali.“  „Zdaj si še posojilnici predsednik.“  „Kaj pa.  Saj me hočejo povsod imeti.  Toda, ali mi verjameš, da se brigam zanjo prav malo?  Albin, ki je pisarni ravnatelj, stori vse, za me in za se; jaz mu kar prepustim ključe.  Saj posebnih zakladov nimamo, a s prometom smo zadovoljni.  Toda ne posodimo vsakemu.  Tile kočarji bi vzeli na posodo, kolikor bi jim kdo dal.  V prvi koči tukaj stanuje stari Boštè s svojo družino.“  „Boštè, moj gospodar, nekdaj tako premožna hiša!“  „Isti.  Zdaj hodi na dnino, če mara kdo zanj.“  „Čigava pa je zdaj njegova hiša!“  „Mladega Žiberta, ki se je priselil, a je hišo vzdignil in popravil.  V prvem nadstropju stanuje neka penzijonirana majorka ali, kakor ljudje pravijo, majolka, ki ima denar.  Naš kraj ji ugaja; zrak, pravi, je tu posebno dober.  Mislim, da bi se še omožila.  Nadučitelj se ji ponuja, ona bi pa rajši imela Albina, kateremu se pa nič prav ne mudi.“  „One koče tudi še ni bilo o mojem času.“  „Tam živi Jurjevec, ki je imel najboljšo kmetijo; ostal mu je samo še kos vrta.  Zraven je Zidarjeva, ki je bil nekdaj župan in priženil dva tisoč.  Zdaj strada ž ženo vred.  Dva sina sta šla v Ameriko, hčere pa zibljejo.“  „Koliko se je izpremenilo!  Čigave pa so zdaj te velike hiše in kmetije?“  „Nekaj gospodarjev je še domačih, precej pa je tujcev od vseh strani.  Našim hišam in gozdom so kar noge zrasle; vse hiti narazen.  Albin imenuje to denarni promet.“  „Ah, in ta šola, nova in velika.“  „Trirazredna.  In kako se vse drugače uči!  Jaz imam dva otroka v šoli.  Doma se ne učita nič, znata pa vse, brati in pisati.  In koliko sem se trudil jaz doma in v šoli!  Toda Kragulj je bil Kragulj, Bog mu daj nebesa! dve leti že počiva nad vasjo.  Morebiti so pa tudi otroci sedaj bolj bistrih glav.  Vidiš, baš gredo iz šole.“ In res so se vsuli iz poslopja mladi Šmarjetčani in Šmarjetčanke z veselim krikom in za njimi je prikorakalo z resnimi obrazi v živahnem razgovoru kakih dvajset učiteljev in učiteljic.  „Kaj pa ti?“ vprašal je Tonček.  „Učitelji in učiteljice.  Imeli so kakšno konferenco.  Prošli teden so bili v Podlogu, danes so pri nas, črez teden gredo zopet kam.  Zmeraj imajo shode, zmeraj so na potu.“  „Kdo pa je župan?“  „Adolf.  Drugi se branijo in in je tudi sitnost hoditi krog gospode s klobukom v roki.  Adolf je pa rad in zna tudi nemški.“  Blaž, ponosen na šmarjetski napredek in nevoljen, da se Tonček tako malo čudi, je govoril o vseh rečeh, le o tem ne, kar bi bilo Tončka najbolj zanimalo, česar je čim dalje tem nestrpneje čakal.  „Videl sem,“ je dejal naposled, „kako ste napredovali; obiskal sem materin grob; kaj še hočem!“  „Kaj!  Ali nisi prišel k očetu?“  „Kakšnemu očetu?“  „Tvojemu.“ Tonček je prebledel. „Ali ne veš, da je tvoj oče tukaj?  Lansko leta se je bil vrnil iz Amerike.  Jaz sem mislil, da si ti prišel zaradi njega k nam.“  „Pravzaprav ne,“ dejal je Tonček hladno; kajti neprijetno mu je zvenela novica.  „Sedaj pa ostaneš vendar tukaj.  Jaz vem nevesto za te.  Ti si izučen kovač.“  „In živinozdravnik, pri vojakih izučen.“  „Takšnega potrebujemo.“  „In katero nevesto si mi namenil?“ vprašal je Tonček v nadi, da izve kaj važnega.  Blaž mu je imenoval tri, a nobene prave, tako da je Tonček nevoljen nagubančil čelo, obrnil se v stran in vprašal na videz malomarno, kako je pri Vrbanu na Trati.  „Žalostno, to ti povem. — Tukaj sva pa pri Kramarju, pri Adolfu, in greva na liter vina, da se pogovoriva naprej.“  „Kaj pa tvoja sedmina?“  „Bodo sami opravili,“ je dejal Blaž in vlekel prijatelja v Kramarjevo gostilno.  V gosposki sobi Kramarjeve gostilne so sedeli učitelji in učiteljice z okrajnim nadzornikom pri kosilu in glasno se veselili lepo uspelega poučevanja.  „Imenitno je bilo, gospod nadzornik, kaj?“ dejal je priletni učitelj. „Životopisna slika mačke, imenitno!“  „Ali mar pri nas nastop ni bil imeniten?“ oglasil se je učitelj iz Podloga. „Po mojem mnenju se je mačka naslikala pri nas nazornejše.“  „A ne tako životopisno.“ — Pogovor se je zasukal na učne stopnje, o katerih važnosti in številu niso bili vsi enih misli.  “Nekoč pride,“ pripovedoval je mlad učitelj, „med uro k mojemu pouku nadučitelj.  Na kateri stopnji ste? me vpraša.  Na prehodu, sem dejal, ki veže drugo s tretjo; kajti je potreben po mojem mnenju med dvema stopnjama pripraven prehod, ki ji veže.“  „Gotovo,“ pohvalil je nadzornik. „Pouk ne sme biti razsekan in učenec ne sme zapaziti vrzeli.  Stopnja naj se spretno prelije v stopnjo.“  „Pravzaprav,“ povzel je sosed, „sestoji lahko vsaka stopnja zopet iz peterih podstopenj.“  „Če nočete, seveda,“ je dejal nadzornik, „toda tako malenkostno ne smete razdeljevati. — Torej danes teden, gospoda, se vidimo v Veliki vasi; učna slika „mačka“.“  Še par napitnic in tuji gostje so odšli; ostali pa so domači in prisedel je gospod Albin in oživil zabavo, da učiteljici nista vedeli, ali bi se smejali ali jezili in ga je starejša udarila s pahljačo po prstih, naj ne bo tako poreden.  V prvi sobi pa sta sedela Tonček in Blaž, in mlada natakarica z žganimi frlečimi lasmi jima je nosila na mizo.  „Rečem ti, žalostno je zdaj gori,“ je nadaljeval Blaž in pripovedoval, da je oče Vrban izročil posestvo Stanku, ki se je oženil s Kramarjevo Emo. „In mlada dva sta tako skopa in tako lakomna, da ne privoščita Vrbanu in Vrbanki ne izgovorjenega kota, ne poštene hrane.  V Šmarjeti noče noben gospodar več izročiti posestva sinu, ker se vsak boji, da se mu bo takisto godilo, in vsi fantini, ki bi se radi oženili na dom, so zaradi tega hudi na Stanka.  Toda kaj se meni ta, ker ima denar!  On drži našo posojilnico; drugi zajemajo, on priliva; vsake, kvatre nam prinese denarja, samega pristradanega denarja.  Sam Bog ve, komu varčuje, ko nima otrok!  Stari oče, Mamka božja, je pa tak revež, da mu dajejo ljudje za tobak.  Toliko ti povem, Tonček, če še velja četrta zapoved, Stanko ne bo dolgo živel.“  „Kaj pa Lenčika?“ vprašal je naposled Tonček.  „Sirota je pri takem bratu.“ — Tončku je odleglo in zjasnil se mu je obraz.  „Torej se ni še omožila?“ je vprašal.  „Če bi ne bil brat tak stiskač, bi se že bila.  Enega imenitnega snubca ima, Albina; toda Stanko bi utrgal rad kaj dote in zadržuje.  Dekle pa morebiti tudi ne mara posebno za ženina. — Kaj ne, da je tako, Cilka?“ obrnil se je do natakarice, ki je prisluškovala.  „O, se bo že premislila,“ nasmehnila se je Cilka in nadebudno pogledala Tončka; „morda bo v nedeljo že oklic.“  „Potem Vi več veste nego jaz.“  „Kaj pa je sicer še Albin?“ vprašal je Tonček in vihal si brke.  „Albin?  Ravnatelj in blagajnik posojilnici, tajnik mlekarni, podnačelnik požarne brambe, predsednik izobraževalnega društva, načelnik pevskega društva „Citre“. — He, ravno prav pridete!“ zaklical je, ko je prihrumelo v sobo pet fantov. „To so naše „Citre“, Tonček.  Zapojte, fantje!“  In „Citre“ so se razstopile v krog, prekrižale roke in zapele: „Bratci, veseli vsi!“ in privabile iz sosednje sobe gospoda Albina.  „Albin, ali veš, kdo je prišel?“ kričal je Blaž. „Tonček, moj prijatelj Tonček.“  „Tonček, Tonček,“ dejal je Albin počasi, pogladil si brčice kvišku nafrkane, popravil si ščipalnik na nosu in ogledoval pol zvedavo, pol porogljivo Tončka, ki mu je zrl mirno v oči in položil težko roko na mizo. „Aha, Tonček!  Zdi se mi, da sem že slišal nekoč takšno ime,“ je rekel naposled Albin.  „Tončka s Trate ne poznaš?“ vpil je Blaž. „Sram te bodi!“ To je moj najboljši prijatelj.“  „Ali še zapojemo?“ vprašal je Citraš Tončka.  „Če se vam ljubi,“ dejal je Tonček; „toda jaz ne plačam nič.“  Blaž ga je dregnil s komolcem in mu tiho razlagal, da je navada v Šmarjeti, zahvaliti se pevcem in plačati par štefanov.  Tonček je odkimal, da ni ne vabil pevcev, ne naročil petja, in zahteval za se račun.  Blaž je ugovarjal, da plača račun on in še štefan vina pevcem; Citre so začele zabavljati in nastal je hrup.  Tedaj pa je vstopil s trdnim, samosvestnim korakom krepak, sivolas mož, preletel s svetlimi očmi razburjeno družbo in ostrmel zagledavši Tončka.  „Tonček, tvoj oče,“ dejal je Blaž in vsi pogledi so se obrnili sedaj v očeta, sedaj v sina, ki sta si nekaj časa nemo zrla v oči; potem pa je Tonček hladno pozdravil, obrnil se in odšel. — Mudilo se mu je na Trato in jezil se je na se, da je šel v gostilno, na Blaža, ki ga je bil zapeljal, in na vse, kar je doživel prvi dan v rojstnem kraju.  Najneprijetnejše pa mu je bilo morda to, da mu živi oče v Šmarjeti.  „Prej, ko bi ga bila potrebovala mati in jaz,“ si je mislil, ko je hitel na Trato, „ga ni bilo; sedaj pride.  V Ameriki naj bi bil ostal!“  Prišel je do temnega gozda ob cesti črez klanec, ko mu prihiti naproti dekle z veselim pozdravom: „Vendar si prišel, Tonček.  Koliko let te že pričakujem!“ In segla sta si v roke in zgovorno so si povedale oči, kar sta čutila v srcu. „Na materinem grobu sem te videla davi in spoznala in vedela sem, da prideš.  Oh, tebi se dobro godi, to se ti vidi; pri nas je pa hudo, oh, tako hudo!“  „Pojdeš pa z menoj, Lenčika!“  „Kako morem pustiti očeta in mater, ki sta siromaka na stara leta!“  „Vzemiva ju s seboj!  Kaj meniš, Lenčika?“  „Tako bo najboljše,“ dejala je Lenčika, kateri so se zdele besede Tončkove čisto naravne, kakršnih je pričakovala.  Peljala ga je proti domu in izpraševala, kje in kako je preživel toliko let.  On pa je pripovedoval, kako je služil pri topničarjih, kjer se je bil izučil tudi za živinozdravnika, kako so mu prigovarjali, naj še ostane pri vojakih, kjer bi bil tudi ostal, da ga ni vleklo hrepenenje v Šmarjeto in na Trato.  „In, Lenčika, če bi te ne bil dobil danes tako, kakor sem te dobil, vrnil bi se takoj in ostal, kjer se mi je dobro godilo.“ Stisnil ji je roko in šla sta tiho srečna v solnčnem svitu po ljubem znanem potu.  Z dvorišča Vrbanove hiše so se slišale trde besede, pritajen jok in loputanje vrat.  „Ljuba Mamka božja,“ govoril je stari oče. „Stanko, daj nama nazaj sobo!  Pod streho ne greva, ker jaz ne morem po lestvi gor, in tam je za deklo, ne za naju.“  „Stanko, Stanko!“ tarnala je mati s tresočim glasom, „kaj sem ti storila, da mi tako vračaš!  Za koga sem se trudila, če ne zate!  Boj se Boga in spoštuj četrto zapoved, če ne, ne bo blagoslova pri hiši, in ti ne boš dolgo živel.“  „Bosta pa vidva dalje živela,“ čul se je neprijetno visok ženski glas. „Moj živ dan, ali nista že zadosti dolgo na svetu?  Toda če vama pod streho soba ni všeč, premeknita se; saj nista priklenjena na hišo, kakor da bi na smoli sedela!“  „A nama je izgovorjen kot.“  „Pod streho je tudi kot.  Gospodar je Stanko, gospodinja jaz.  To si vedno izbira in ni z ničemer zadovoljno.  Še vina zahtevajta in črne kave in smodk.“  „Aj, ti gadji jezik!“ ihtela je mati, „ti si nama zastrupila Stankovo srce; ti si ga izpridila.  Nikoli ni bil on tak in bi ne bil, da ga nisi ti pohujšala.  Ti ga ščuješ proti nama; ti koplješ grob nama in njemu; pa boš tudi sama vanj padla.“  Tonček si je vihal brke in grizel ustnice, ko je slišal potrdilo Blaževega pripovedovanja; Lenčiko pa je preletela rdečica in zrla je v tla, nesrečna, da se razodeva tujim očem domača sramota.  „Kako da se pri vas godi,“ dejal je tiho Tonček, „o tem je govoril Blaž, a zdi se mi, da je še hujše.“  „Oh, sam Bog se nas usmili!“ zdihovalo je dekle. — „Oče, Tonček je prišel“ zaklicala je, ko sta stopila na dvorišče.  „Tonček, Tonček,“ razveselil se je starec, potegnil z rokavom črez oči in ostal mu naproti. „Kakšen junak si prišel!  Stanko, pridi pogledat Tončka!  Tonček, sedi sem.  Ali si bil pri vojakih, kaj?“  „Sem že doslužil, oče.“  „To se ti precej vidi, da si bil vojak.  Tam izuče človeka, da hodi ravno in gleda ravno.  Stanko je pa zmeraj doma in dobro bi se mu — dobro se mu godi; a se bo ves posušil.  Pridi no, Stanko in Ema.  Ti se še nisi oženil, ker imaš tako vesele in jasne oči.  Stanko je pa oženjen.  Pri Kramarjevih je dobil nevesto.  Saj veš, največja hiša v Šmarjeti.  On je gospodar; midva sva stara in nama ni sile, ker ni treba delati po polju.  Kaj ne, mati?  Brez skrbi se živi.“  „Oh, kako pa!  Kadar odrasejo mladi, se morajo umekniti stari; saj nisva za nikamor nego za v grob.  Prav, Tonček, da si prišel!“ segla mu je v roke in sedla poleg njega.  Iz veže sta prišla naposled Stanko in Ema, slabo oblečena in suha in mrzla; samo nemirne oči so jima gorele kakor v mrzlici.  Stanko je menil, da se že dolgo nista videla s Tončkom, in Ema, koliko da je dela s kmetijo in koliko stroškov, in da se vedno težje živi.  „Naj no kaj prinese na mizo,“ šepnil je oče Stanku in ta je takoj dejal:  „Škoda, da nisi prišel malo prej; bi bil kosil z nami.“  „Oh, saj ve Tonček, kako je na kmetih,“ dejala je Ema, „kjer človek ni pripravljen na goste.  Črnega kruha imamo.“  „Saj visi še pleče in krača v gornji kuhinji,“ opomnila je tiho Lenčika, ki se je sramovala za gospodinjo.  „To je drugam namenjeno,“ dejala je Ema. — „Človek ne bi mislil, kako hitro se vse porabi in kako hitro vse mine.  Danes načneš hleb, jutri ga že ni.“  „Res je to,“ potrdil je gospodar, „zobe imajo ljudje še, le roke so jim odrekle.  In dobrega delavca ni več dobiti; vse tišči v Ameriko.  Kdo je šel v naših časih črez morje?  Nihče.  Tvoj oče.  Dandanes gredo pa kar trumoma, moški in ženske.“  Tonček bi se bil smejal tej skoposti; toda videl je starega očeta, ki je sedel sključen, z rokami oprt na kolena, in si zakrival obraz, in mater, ki je komaj požirala solze.  „Jaz prinesem orehov,“ dejala je Lenčika.  „Ostani!  Prinesem jih jaz,“ dejala je gospodinja in hitela na hodnik, kjer jo je došel Stanko.  „Iz spodnjega predala jih vzemi, Ema, predlanske,“ jo je učil; „lanske bomo še lahko prodali.  Ali veš, kdo je prišel?  Amerikanec Tonček, ki smo ga pri nas vzgojili.“  „In kaj potem?“  „Lenčikin snubec.“  „In Albin?“  „Albin, Albin, saj veš, koliko hoče imeti dote.  In kako hitro bo vse pognal in potem nadlegoval naju!  Tonček bi jo vzel za polovico in še šteti bi ne bilo treba takoj, ker je delaven in varčen; še očeta in mater bo vzel k sebi.“  „A kaj poreče Albin?“  „Kar hoče.  Lenčika itak ne mara zanj in jaz ne prodajam svoje sestre.“  „Torej bi bilo treba Tončku nekoliko bolje postreči.“  „Čemu?  Kdor je zaljubljen, ni nikoli lačen, in človek mora tožiti in tarnati, sicer mislijo ljudje, da se mu dobro godi.  Denar kažejo samo otroci in norci.“  Velik hleb črnega kruha je postavil na mizo gospodar in pehar starih orehov gospodinja in začela sta siliti gosta, naj pokusi.  „No, Lenčika, ponudi Tončku!“ začela se je šaliti Ema. „Tebe bo bolj poslušal.  O važnejših stvareh sta se gotovo že pomenila.“ Tončku pa se ni ljubilo razgovarjati se z zoprno žensko; krčilo se mu je srce, ko je gledal toliko izpremembo.  „Tonček, vzemi no,“ silil je Stanko, „jaz sem že deset orehov strl.  Niso še slabi in k soržičnemu kruhu se prav podajo.  A dragi so letos, dragi.  Tebi se je pa gotovo dobro godilo po svetu.  Koliko si si že prihranil?  „Toliko, da začnem lahko na svoje.“  „Torej ti nič drugega ne manjka nego pridne gospodinje; in to ti bo tudi Bog dal.“ Nastala je mučna tišina.  Tonček je zrl predse in sedaj pa sedaj pogledal sočutno Lenčiko, ki je sedela sklonjena na šivanje.  Stara mati je tiho zdihovala in Stanko strl sedaj pa sedaj kak žaltav oreh in prirezal si kruha.  „Greš malo z menoj pogledat po hlevih?“ reče naposled gospodar in odpelje Tončka in Lenčiko. „Orehe pa spravi, Ema!“ se obrne še nazaj.  „Spravi, spravi, hitro spravi!“ razburjal se je Vrban, „da ti ne bom jaz pojedel katerega ali pa mati, ki nima več zob.  Sramota je za našo hišo, da tako sprejemata prijatelja.  Vsak berač bi mu bil bolje postregel.  Oh, ljuba Mamka božja, kam smo prišli!“  „Če nimate zob,“ rogala se je Ema, „jezik imate pa še.  Toda glejte, da Vas ne zaduši kašelj.  Kdo nama bo potem za pokoro!  Kdo pa sramoti našo hišo nego vidva s tistimi večnimi tožbami, ko vama nič sile ni!“  Ema se je obrnila, stara sta ostala sama in solze so se jima udrle po razoranih obrazih od žalosti, da ju tako kaznuje Bog.  Stanko pa je razkazoval svoje imetje Tončku, ki je spoznal, kako prav je govoril Blaž, da se na Trati prašičem bolje godi nego ljudem.  Tako rejene živine, tako snažnih hlevov, tako lepo obdelanega polja ni bilo videti daleč okrog.  „A delati jej treba, dragi moj,“ je dejal gospodar, „od zore do mraka in gledati na vsak krajcar.  Ako bi bil ti videl, kakšno sem prevzel, potem bi se ti čudil!“  „Stanko, ti tako govoriš,“ zavrnila ga je sestra, „kakor da bi bila poprej praprot rasla po njivah; toda Tonček ve, da je bilo naše polje vedno lepo in naš oče dober gospodar.“  „Kdor ni skusil, ta ne ve,“ je dejal Stanko in pogledal po cesti dol, odkoder je ropotal lep voziček. „Albin se pelje,“ pomenljivo je pogledal Tončka, „snubec naše Lenčike.“  „Sedaj imaš torej dva, Lenčika,“ nasmehnil se je Tonček; a šala mu ni šla od srca in črez vse neljub mu je bil Albinov prihod.  „Kdo pa je drugi?“ je vprašala nagajivo Lenčika in pogledala ga po strani.  „Jaz, če ti je prav,“ dejal je Tonček.  „In ti imaš starejše pravice,“ pritrdil je gospodar in hitel na dvorišče, kjer je lezel z voza Albin in klical:  „Stanko, Ema, Lenčika, kje ste?  Ali ste zmrznili?“ Stari Vrban je prišel na prag. „Ali ste še živi, Vrban?“ ga je pozdravljal. „Vi boste Matuzalema prekosili.  Stanko, izpregati ni treba, ker se ne bom dolgo mudil.  Malo sena mu daj.  Mi pa pojdimo v sobo!“ Izvlekel je iz sena štefan vina.  „Ali veš, kdo je pri nas?“ vprašal ga je Stanko.  Albin je zmignil z rameni. „Saj vem, da ne uganeš.  Tonček, Amerikanec, ki smo ž njim skupaj hodili v šolo.  Mislim, da ostane v Šmarjeti.  Kovač je in živinozdravnik.“  „O, ga že. poznam.  Prvi kvedrasti nastop je imel davi pri nas.“ Vstopila sta od spodnje strani Lenčika in Tonček in nasproti sta si stala dva snubca.  „Mislim, da se midva že poznava,“ govoril je Albin in vihal si plave brke po tolstem obrazu navzgor.  „Morebiti še iz otročjih let,“ dejal je Tonček in zrl mu v oči.  „Takorekoč sošolca,“ dejal je Albin in mu podal od zgoraj dol roko.  Ema je bila pogrnila mizo, razstavila kozarce in natočila vina, ki ga je bil pripeljal Albin.  „Na zdravje naših ljubih gostov!“ dejal je Stanko in trčili so; a razgovora tudi pijača ni razvnela.  Albin je čutil izpremembo razmer in Tončku je presedal tekmec tem bolj, ker ga že od nekdaj ni rad videl.  Ostavil je družbo in šel k očetu pod oreh, kmalu za njim Lenčika.  Stanko je zakašljal, ker ni vedel, kako bi pojasnil novi položaj, in Ema je gladila v zadregi prt.  „Kaj sta umolknila?“ je dejal Albin, „in kaj kašljaš ti kakor konj, ki je pero požrl!  Povejta, kar imata!  Saj vem, kaj hočeta reči.  Lenčika se moži s Tončkom.  Kaj ne?  Ali mislita, da bom skočil v vodo zaradi tega?“  „Albin, ti govoriš pametno,“ pohvalil ga je Stanko. „Saj veš, kako je: stara ljubezen.“  „Lenčika je tudi prekmetska za tebe,“ dejala je sestra. „V nobeno družbo je ti ne bi mogel peljati.  In tudi, če bi ne bilo Tončka, ne vem, če bi te vzela; ti si že preveč izkusil.“  „Tiho bodi, Ema!“ mahnil je Albin z roko in začel si brisati ščipalnik. „Pustimo otročarije in pomenimo se kaj pametnega.  Stanko, kako je s tvojo kaso?  Ali imaš kaj gotovine?“  „Kako, ljuba duša!  Saj veš, da požro vse davki in posli.“  „Stanko, ti si zgrešil sled.  Jaz ne prosim za se, ampak prihajam v imenu posojilnice, ker smo precej na suhem.  Jerman prosi par sto kron, in stvar je ta: Če jih dobi, bo plačeval obresti ali pa ne.  Če jih ne plača, ga bomo zagnali in kos ob tvojem posestvu bo kakor nalašč za tebe.“  „Da, da, vsa vas se bo stepla k dražbi, da bi moral človek vse preplačati.“  „Ljubi moj, saj imamo vendar dogovor.  Kadar zapoje boben Cenetu, ki je zdaj na vrsti, bo dražil samo moj brat; Jermana pa prepustimo tebi, da ga deneš iz kože.“  „Kaj, ko je dandanes tako malo ljudi, ki bi bili mož beseda!“  „Tvoji nazori, Stanko, so grozovito zastareli in zarjaveli.  Ti še morebiti v nogavice nabiraš stare tolarje.  Denar vendar ne sme ležati mrtev.  Daj ga v službo, da ti kaj pridela!“  „Nekaj ga mora biti pri domu.“  „Čemu?  Saj ga dobiš za potrebo nazaj, kadar hočeš.“  „Torej koliko bi rad?“  „Čim več, tem bolje za nas in za tebe.“ Stanko je vzdihnil in šel.  „Po Lenčiki, Albin, ti ne poka srce,“ je dejala Ema.  „Ne,“ je odgovoril Albin in gledal kupico vina proti oknu. „Ampak za vajin denar mi bo hudo, če pride v tuje roke.“  „O, saj ne pride.  Stanka poznaš ti premalo.  Mislim, da se bo še za doto toževal z Lenčiko.“  „Ema, ti tega ne razumeš in poznaš Stanka še manj, ker ne vidiš, da se bo posušil.  Saj je tak, kakor bi same pajke jedel, in jaz bi ga lahko kazal po svetu kot stradača umetnika.  Enkrat se mu bo pa škoda zdelo sploh jesti in nepozabni tvoj soprog bo zapustil neutolažno vdovo.“ — Ema je počasi pila in si obrisala s predpasnikom usta. — „Čigavo bo potem, kar si bosta vidva pristradala?  Vidva, pravim, da ne boš mislila, Ema, da se ti laskam.  Čigavo?  Otrok nimata; tvoje ne bo, če ti mož ne pripiše; česar ne bo storil, ker ga bo prehitela smrt in ker privošči tebi še manj nego sebi in bi najrajši vse s seboj vzel na oni svet.  Torej čigavo?  Lenčikino.  Vidiš, zato mi je žal in za nič drugega.“  Zunaj sta sedela pri očetu in materi Lenčika in Tonček.  „Vidiš, Lenčika,“ je kimala mati, „kako je prav, da si čakala!  Kakšna nesreča, če bi bila vzela Albina, ki ga nič prida ni, ki je v pohujšanje vsej župniji!“  „Saj je zadržaval tudi Stanko,“ menil je oče, „ker mu je bilo hudo za doto.  Najrajši bi imel, da bi ostala Lenčika doma za deklo in za plačo pustila doto pri hiši.  Toda to ti rečem, Tonček, vse ti mora izplačati, kolikor je Lenčiki izgovorjenega, in če ne da zlepa, ga toži.“ Tonček se je branil, češ, da bo že sam imel za začetek in dela se mu ne bo manjkalo.  „Ne, ne, Tonček,“ ugovarjala je Lenčika, „popustiti ne smeš.  Če se nočeš potegniti za se, se potegni za me!“  Tako so sedeli skupaj in se veselili svoje ljubezni.  V sobi pa so se obravnavale denarne zadeve med ravnateljem šmarjetske posojilnice in glavnim njenim stebrom, mladim Vrbanom.  „Jutri prideta na kosilo,“ je vstajal Albin in vtikal v denarnico Vrbanove stotake; „županov god.“  „Ali boste nocoj streljali?“ vprašala je Ema.  „Tako, da bo vse pokalo po Šmarjeti, možnarji od smodnika, nasprotniki od jeze.  In razsvetljava bo, da preženemo za par ur vso srednjeveško temo.“  „Meni se zdi to vse preveč,“ je dejal Stanko.  „Kako?!  Ker prodaja Adolf sam sveče, je vsaka razsvetljava gotov dobiček.“ Vzdignili so se.  „Vi se pa tukaj zabavate,“ pozdravil je Albin naše znance pred hišo.  „Gospod Albin,“ dejala je mati, „zdaj je prišel pravi ženin za našo Lenčiko.“  „Sem slišal in čestitati mu je, ker dobi brhko nevesto.  Toda, Lenčika, prijatelja si ostaneva tudi potem.  Saj včasih sva se vendar imenitno imela, he!“ Tonček je nekoliko pobledel in Lenčika zardela in vstala od jeze.  „Na dan z vsem, kar veš o meni!“ se je razjezila.  „Zakaj tako huda!  Jaz sem pameten človek, ki ve, kaj se sme govoriti in kaj ne.  Nič se mi ne zdi grše in nehvaležnejše, nego, če se je kdo kje dobro imel, v slabo ime spraviti potem svoje dobrotnike ali dobrotnice.“  „Peklenska čeljust!“ skočil je Tonček po konci, ga prijel za rame in stresel, da mu je omahovala glava in padel ščipalnik z nosa.  „Pustite me pri miru, pustite me pri miru!  Z vami ne govorim.  Z vami bom govoril pred sodiščem, pred sodiščem.  Ema in Stanko, vidva sta priči, kako me je napadel.  Jaz mu pokažem, kdo sem jaz,“ je vpil Albin, zlezel na voz in odpeljal se.  „Malo prehudo si ga prijel, Tonček,“ menil je Stanko.  „Prehudo?“ jezil se je ta. „Vrat bi mu bil moral zaviti, temu lopovu.“  „Prosim, o mojem bratu se ne govori tako,“ ponesla se je Ema; a zavrnila sta jo oče in mati, da se vleče zanj, ki ga nič prida ni, ki dela povsod zdražbe in krade pošteno ime vsakemu, ki se druži ž njim.  „Kdo ima prav, to bo razsodilo sodišče,“ je dejala Ema in šla.  „Da, da, sodišče,“ ihtela je Lenčika. „Vsej župniji še ni priznalo sodišče toliko časti, kolikor temu hudobnežu.  Kdor mu pove resnico, tega leti tožit.  Cene je plačal 10 kron, ker mu je rekel slepar, Frtin 20 kron, ker nista mogla dokazati.  S sodiščem drži v strahu vso župnijo in počne, kar hoče.  Vse se trese pred njim.“  „Jaz se ne tresem,“ je dejal Tonček. „Le to mi je žal, da sem ga stresel premalo.“  „To je moj stari Tonček,“ pohvalil ga je oče. „Kadar človek prav dela, ne sme premišljevati, kaj bo.  To je božja reč; naša samo, da prav storimo.“  Nastal je molk.  Družba je bila poparjena; vsak vtopljen v svoje srčne zadeve.  Samo gospodar Stanko ni bil tako malenkosten; ta je na tihem štel, koliko ima že denarja naloženega v posojilnici, koliko mu je naraslo obresti, kje bi se dalo še kaj pritrgati.  Pri jedi?  O pijači itak ni bilo vredno govoriti.  Ali pri obleki?  Prav neumna, potratna in nepotrebna se mu je zdela šega, da nosijo ljudje ob nedeljah in praznikih lepšo obleko nego ob delavnikih, kakor da bi se z obleko častil Bog, ne pa z dobrimi deli.  Da se ob nedeljah in praznikih ne dela, to naj bi še bilo v božjem imenu; a da zahtevajo ljudje baš za tiste dni, ko nič ne delajo, več in boljše hrane, to je nespametno.  Ali bolj kaže imeti hlapca ali plačevati dninarja, to je imel dobro preračunjeno, kakor da bi se bil učil iz najmodernejših gospodarskih knjig, ki slone na tako blagih načelih, da bi ob njih uresničenju morala gladu poginiti polovica delavnega ljudstva.  Baš se mu je bila vrinila misel, kako bi starše naložil Lenčiki, kadar se omoži, ko ga prebudi Tonček, ki se je poslavljal.  „Torej, ti greš,“ dejal je kakor izgubljen. „Uredi hitro svoje stvari in pridi kmalu zopet v vas.“  „Če bi Stanko razumel, kaj se spodobi,“ godrnjal je oče, „bi ga povabil na večerjo.“ — Tonček je šel in spremila ga je Lenčika.  Mati pa je obdelavala Stanka, da mora iti za malopridnim Albinom, da ne bo tožil Tončka.  „Jutri grem v Šmarjeto,“ je dejal Stanko, „in bom vse poravnal.  Lenčiki pa, če se omoži, ne bom mogel takoj izplačati dote.  Zdaj je vse lepo naloženo in škoda bi bilo vzeti ven.  Tonček je prinesel denarja s seboj, in če kaj zmanjka, dobi na posodo.  Potem je pa tudi dota po mojih mislih prevelika.  Jaz sem bral v nedeljo pri Kramarju novine, ki prav pametno pišejo, kaj da uničuje naše kmetske domove.  To so previsoke dote, izplačila, ki tarejo vsakega, ki prevzame dom.  Če propade dom, so tujci vsi otroci; če pa je dom trden, imajo zavetje vsi.“  „Da, da,“ kimal je oče, „tako zavetje, kakršno imava jaz in jaz in mati.  Oh, Mamka božja, ti hočeš utrgati ubogi sestri, ki si prejel petkrat toliko.