Zakon brez daru božjega je puščoba in dolgčas.  Le tam, kjer so otroci, je prava zakonska sreča doma, tam kraljuje srčno veselje.  Kjer sta pa zakonska sama — brr! — tam je grozna praznota, dostikrat pa tudi nasledki grdega ljubosumnja: prepir ali celo pretep.  Tako je bilo pri Debeloglavu na Višavi.  Debeloglav in ona sta se pridno pehala za blagostanjem.  V zimi in letu sta se trudila od zore do mraka in zbirala premoženje zase in za otroke, ker sta se dolgo časa nadejala, da bodeta zibala, kakor sosedje in sosede.  Pa ni bilo treba.  Prva leta, ko sta se vzela, pričakovala sta vedno.  Kasneje sta želela, prosila in molila po božjih potih, da bi se ju usmilil Bog in jima dal zarod, za katerega sta se trudila in skrbela.  Kakor brez božje volje ne pade las raz glavo človekovo, tako se tudi z božjo voljo pri Debeloglavu ni nič pripetilo, česar pa Debeloglav ni pomislil, ampak upal in prosil je dotlej, dokler ni spoznal, da na drevesu brez cvetja nikdar ni sadja.  In ga res ni bilo.  Zibel, v kateri se je nekdaj gugal Debeloglav sam, razpadla je, razjedena od črvov.  Debeloglav je pešal in lasje so mu siveli, najprej za ušesi, potem pa čimdalje bolj, da jih ni mogel več skrivati.  Ona je izgubljala zobe, njena lica so venela, in tožila je o bolečinah v križu.  Tedaj sta spoznala, da sta zastonj upala in hrepenela, in da sedaj na razvalinah ne vznikne novo življenje.  In o lepi priliki je dejala ona:  „Sama ostaneva!“  „Sama!“ ponovi on.  In ta vzklik je spremljal globok vzdihljaj, iz katerega je odmevalo bridko očitanje, srčna žalost, skoro obupanost, in sto drugih turobnih občutkov, vsled katerih je žena takoj zaihtela.  „Sama!“ je nadaljeval on. „O sama, zapuščena kakor koruzna bil na polju, katero pusti kmetic, ker je ni bilo vredno požeti, brez zrnja.  Jesenske vihre se igrajo ž njo, dokler je sneg ne pokrije.  Taka ostaneva!  Upal sem, da mi ljubljena hči postreže na starost, da mi zvest sin zatisne trudne oči, kadar se mi zmrače na veke.  O, to brezuspešno upanje! — Kolikokrat sem bil spehan kakor drvarjev konj, ki je ves teden prevlačal hlode, premočen od znoja, ki je uhajal iz razgretega života, truden na smrt, in zakaj? ...  O, jaz nesrečnež! — Privoščil si nisem krepke hrane, niti kozarca vina razven v bolezni, ker se mi je zdelo škoda denarja.  Varčeval in skoparil sem, da je bilo greh, zato, da se mi je množilo imetje.  In za koga?  Hahaha! — Jokal bi ali pa jeze počil!  Za druge! — Drugi bodo uživali sad mojega truda in spravili plodove mojih krvavih žuljev! — O, jaz bedak!  Tujci se bodo mastili z mojim denarjem, a jaz sem stradal in požiral vpričo pivcev najčistejše sline!“ ...  „Če pa ni bila božja volja ...!“  „I, seveda!  Ko bi bila moja, zgodilo bi se bilo pač drugače.  Tako pa ...  O, bo pa sedaj drugače!  Ti ne boš samo krompirja in močnika kuhala, ampak kaj boljšega: meso.  Pila bova pa vino.  Vode sem že sit ...“  „I, kajpak!  Lej ga dedca!  Na starost naj postaneva pijanca in snedeža, da bodo ljudje za nama s prstom kazali in se posmihali.“  „Kam pak boš dejala?  Ali moreš vzeti s seboj grunt in denar?  Zapravila bova midva, da ne bodo drugi.“  „E, pustila bova pa žlahti, saj jo imava!  Gotovo se bo ustreglo tistemu, kdor bo dobil, kaj za nama.  In morda bo še molil za nama ali vsaj hvalil naju ...“  „Žlahta?  Pravijo, da žlahta nikomur ne dela veselja.“  „Bo pa nama!“  „Žlahta?  Čakaj no, saj še ne vem, ako je kaj imava.“  „O, jaz jo imam na Globokem.  O, nisva ne tako sama.“  „Oh, čakaj no, saj mojega deda brat je bil na Visokem oženjen.  Menda je še tisti rod tam gori, ako jih ni Bog tako kaznoval kakor naju.“  „Da bi naju ne bil tako!  Tacih skrbij in premislekov nama ne bi bilo treba.  Pa, da je vsaj tako!  Jedina tolažba — žlahta — je še ostala nama, vsaj zato morava biti sedaj Bogu hvaležna.“  „Ej, žlahta!  Ni, da bi jo hvalil!  Pa boljše je nekaj kakor nič.  Jaz bom premislil prej dobro; žlahta naju itak ni nikdar obiskavala, kar bi se bilo pač spodobilo, zato je ne poznava; radodarnih rok pač ni bila.“  „Ej, ni bila! — Kar imava, spravila sva sama skupaj.“  „Saj to, to gre meni po glavi!  To se mi zdi bridko!  Za otroke sva se trudila, pa pride v druge roke.“  „Kaj pa hočem?“ zastoka ona in zaihti.  „Ej, ne bom trpel več kakor črna živina in stradal tudi ne bom, pa pil ga bom, kadar bom žejen: zakaj bi stiskal, ko še ne vem komu?“  „I nu!  Kar je prav, ti ne bom branila.“  Debeloglav se je udal in sprijaznil z mislijo, da pusti svoje premoženje žlahti, kajpada svoji — z Visokega.  Pa kakšna je vendar ta žlahta?  Ta misel ga je mučila in naposled spravila na pot, žlahto obiskat.  Z Višave na Visoko je daleč.  Neke poletne sobote se Debeloglav odpravi na pot.  Na dežnik natakne culo, v katero je bila natlačila Debeloglavka pečenine za moža in žlahto, v roko pa gorjačo-opiračo in odrine, radoveden, kakšna je neznana žlahta in ako je vredna, da prevzame njegovo dedščino.  Pred mrakom dospe na Visoko.  Pri prvi hiši vpraša kmeta, ki je kadil tobak pred hišo:  „Prijatelj, veste, če sem prišel prav?“  „Bome, da ne vem; to vi veste!“ odgovori mož.  „Je tukaj na Visokem?“  „Bome, da!  Če znate brati, berite!“ pa pokaže na tablo, ki je visela visoko na steni iz konca hiše.  „Vas Visoko“ — bral je Debeloglav in si mislil: „Bo že prav.  Čast Bogu!“ Pa pomeri kmeta od nog do glave in vpraša dalje:  „Žlahtnika Debeloglava iščem na Visokem, ako je še živ.“  „Debeloglava?  Debeloglava?  Tega pa ni — — čak!  Sosed moj se piše Debeloglav.  Odkodi pa ste vi, mož neznanec?“  „Z Višave!  Sedem ur hoda od todi, na dolenjsko stran.“  „O, bo pa že prav!  Tudi mojega soseda rod je od tam nekodi.  Pa pojdiva!  Niste bili še nikdar tukaj?“  „O, ne!  Predaleč je, da bi se pogosto obiskovali.“  „Bome, da!  Bo pa že kaj posebnega!  Zastonj niste naredili daljnje poti!“  „Da bi je le ne bil!  Ima kaj družine ta moj žlahtnik, kako mu že pravite?“  „Beligoj!  Kakor bi hruško otresel, velike in majhne.  Pa lejte ga, tam-le v ogradi seno naklada.  Hoj, hoj!  Beligoj!“  „Hoj!  Kaj je?“  „Le pojdi lês!  Gosta imaš!“  „Precej!  Povežemo še, pa pridem.  Stopita tačas v hišo!“  Debeloglav in kmet stopita v Beligojev dom, kjer je gospodinja ravno kuhala večerjo.  „Soseda!  Gosta sem ti pripeljal.“  „Oh, jemnasta, sosed, sedaj le na noč!  Ali ga ne moreš prenočiti sam, ker veš, koliko je nas, da nimamo prostora v hiši niti pri skledi?“ Govoreč je ogledovala tujca, ki je vsled tega stopical in godrnjal.  „No, no, no!  Pa ne bom nadlegoval.“  „Oh, mož, ne zamerite; ko bi vi vedeli, kako je pri nas!“  „Ti, soseda, le sprejmi moža!  Vaš žlahtnik je.  Ako pa ne bo postelje, prenoči lahko pri nas.  Kaj ne, mož?  In zajel bo lahko tudi pri nas.“  „Žlahtnik?“ začudi se neverjetno gospodinja. „Pa vas ne poznam.“  „Kakor jaz vas ne, pa zato smo si menda vendar v rodu.  Jaz sem Debeloglav z Višave na Dolenjskem, od tam, kjer je vaš rod doma, saj se tudi vi za Debeloglava pišete.“  „Res je!  Od tam so prišli predniki mojega moža in so prinesli s seboj ime Debeloglav.  Bo že res tako.  Pa stopite v hišo, jaz pokličem moža, ki se mudi v ogradi.“  „O, ni treba.  Sem ga že poklical sam poprej-le.“  V zibeli je spalo dete, drugo se je igralo sredi hiše z deščicami in klinčki, dvoje večjih je pa prišlo za njima ter sedlo h peči, da si ogledata neznanega strica.  Debeloglav razvije culico in da otrokom nekaj peciva, izprašujoč jih po imenih.  „Mož, glejte, da vam ne zmanjka“, zasmeje se kmet. „To niso še vsi.“  „O, ne, ne!“ vzdihne ona. „Tega mrkaja je toliko, da ga je res že preveč.  Pa, kakor je božja volja.“  „Tako je!  Z božjo voljo jih je pri vas dosti, pri nas pa nič, dasi smo želeli.“  „O, to se lahko pomaga“ — nasmehne se Beligojka. „Izberite si katero pri nas, saj lahko pogrešimo, seveda, ako smo si res v rodu — in vi boste imeli veselje, ako vas otroci vesele, mi pa manj skrbi.“  „Soseda, menda ti ni nobeno odveč.  Sedaj ponujaš, ko bi pa prišlo do tega, bi si pa gotovo premislila.“  Beligojka se nasmeje.  „Človek jih je včasih žalosten vsled samih skrbij, pa vendar so nam dostikrat v veselje ...  Vsedita se in počakajta njega, jaz moram pred peč, da mi ne vzkipi.“  Možaka sedeta h mizi vsak na drug vogal in začneta razgovor o vremenu in letini.  Debeloglav je med tem opazoval.  Videl je revščino, ki se je držala hiše, videl je pa tudi zdrave otroke, ki so sedeli pri peči.  In zato je blagroval svojega žlahtnika, in mu zavidal.  Navzlic svojemu premoženju se mu je zdel žlahtnik premožnejši in srečnejši, kakor je bil on.  „Da ni bila božja volja ...!“  Zamisli se in za hip mu vzplava njegov duh na Višavo, na ono Višavo, koder se že dolgo, dolgo ni razlegal otročji jok in krik.  Ropot ga vzdrami, da posluhne.  „Franca, kdo pa je prišel?“  Žena stopi na vezni prag in pripoveduje zamolklo, kar se je pa vendar slišalo v hišo:  „Tvoj žlahtnik je.  Tako pravi in menda bo res, ker je nekoliko podoben tebi.  Pa zdi se mi, da je premožen.  Otrokom je peciva prinesel.  Videti je, da ima rad otroke.  Dejal pa je, da jih sam nima.“  „Bo pa že kakšen stiskač, ker mu ni dal Bog otrok, boječ se, da bi jim hrane ne privoščil.  Kaj neki iztiče todi na starost?  Kje je pa bil doslej ta naš žlahtnik, da ga nismo spoznali? — Ljubezen ga ni sem prignala.  Dvomim.“  „Meni se ne zdi napačen.  Pa boš sam videl, le brž zapelji voz in stopi v hišo!  Vem, da te težko čaka.“  „Pa naj gre!“  Voz zropota naprej.  „Ta dva tudi ne vesta, kaj govorita in tiho se ne znata pomeniti“, zagodrnja sosed.  Debeloglavu je vroče prihajalo.  „Stiskač!  Zato ni otrok!“  Njegov duh je šinil v preteklost, da presodi resnico Beligojevih besedij.  In njegov duh je vpričo takega očitanja sodil in obsodil Debeloglava ko stiskača, da je le-ta vzdihnil: „Moj Bog, ko bi bil to vedel!  Zakaj nisem že prej nikdar prišel na Visoko!“  Vzbudilo se je v njem nekako kesanje, neznana sramota, da si je mislil:  „Kako bom pogledal temu žlahtniku v oči, ki me pozna, dasi me še nikdar ni videl.“  „Tako-le se pa včasih kaj zve!“ pravi Debeloglav.  „Nista tako hudobna kakor pa nerodna“, odgovori jezno sosed, ker se je Beligoj tako slabo obnašal.  Ni minulo dolgo časa, pa pride gospodar počasi v hišo.  „Dober večer!“ pozdravi zamolklo in obstoji pri vratih, ostro motreč gosta.  „Pozdravljen, moj neznani žlahtnik!“ izpregovori vljudno Debeloglav, kolikor je pripustila njegova natura, vstane in stopi naprotiponujajoč desnico.  „Žlahtnik? — Od kodi?“ vpraša Beligoj, držeč Debeloglavovo desnico.  „Od tam, kjer je bil doma tvoj oče.“  „Torej Debeloglav z Višave?“  „Debeloglav!“  „Tako je prav!  S kakim namenom pa si prišel od tamkaj?“  „Prišel sem z dobrim srcem!“  „Bog daj!“  Beligoju je izginila nezaupnost z obraza.  Žena je bila med tem posvetila in otroci so privreli skupaj.  Debeloglav je razdelil vse, kar je imel.  „O, ko bi bil vedel, da jih je toliko, prinesel bi bil več ...  Predno pojdem, jih bodem moral prešteti.  Srečni ste!“  „Devet jih je, starejša dva sta še zunaj“, pravi Beligoj. „Ako dobimo pa še deseto, kar je vse mogoče, naj gre desetnik ali desetnica po svetu, ker pri meni res ne bo več prostora.“  „Kjer jih devet je, bo pa še deseto zajemalo“, pravi sosed.  Beligojka se zadovoljno zasmeje:  „Prav praviš, sosed!  Bo že Bog poskrbel.“  „Ej, seveda, skrbel bo že, toda trpel bom jaz.  Pa naj bo kakorkoli, zakaj bi si sedaj belili lase, ko imamo žlahtnika tukaj!  Tako-le sva si še potem takem mi dva malo v rodu?“  „Menda še precej!  Ako se ne motim, sva bratrancev otroka.  In to je še bližnje koleno!“  „Če ne tretje?“  „Kaj bosta iskala sedaj žlahtanje“, potegne se ona odločno. „Ti, dedec moj, ti si Debeloglav, ta mož je Debeloglav, jaz sem tvoja žena, in to so najini otroci, in to je menda vse skupaj žlahta, dobra žlahta, pa naj je v tretjem ali pa sedmem kolenu.  Za mizo se mi spravite!“  Beligojki se je zlahtnik z Višave prikupil, ker ni prišel k otrokom praznih rok.  „Večerja bo kmalu!  Zajeli boste tudi vi, žlahtnik naš.  Ne vem, kako bi zinila, da bi bilo prav.“  „Kar po domače.  Za mene pa ni treba skrbeti, ker nimate.“  „Kdo to pravi?“ zajezi se ona.  „Saj si povedala prej, da nimaš prostora, ko sva prišla s sosedom sem“, zavrne jo ravnodušno Debeloglav.  Sosed prikima.  „Prej?  Moj Bog, kdo je pa vedel, da si naš žlahtnik, pa povrh še najbližji žlahtnik mojega moža?  Naš človek si!  Zate je prostora in vsega dovolj v naši hiši, — kaj ne, Štefan?“  Mož čudeč se pogleda Debeloglava in ženo.  „Prišel si tako od daleč, in prvič se vidimo nocoj, pa nečeš ostati pri nas, da bi z nami zajel in se kaj pogovorili!  Zakaj?“  „Oh, veš Štefan“, oglasi se žena, „jaz sem prej godrnjala, ko sta prišla sem s sosedom, ker ga nisem poznala.  Saj veš, kako je.  Odpusti mi, Debeloglav, in te sramote nam nikari ne naredi!“  Pa prime žlahtnika za roko.  „Pa ostanite!“ pristavi sosed. „Saj ni tako hudo, kakor je prej vpila.“  „Ako res nisem za nadlego, kar nisem rad, pa ostanem.  Res bi mi bilo žal, ako bi moral tako naglo odtodi, kamor me je od daleč pripeljalo srce, ne da bi se bili do dobra seznanili.“  Beligoju je bil Debeloglav všeč.  „Ne sodi moje žene po besedah!  Ako je kaj napačnega zinila — oj, kolikokrat ženska napačno zine!  Odpusti ji in ostani!  Njeno srce ni tako slabo, kakor njen jezik!“  Drugi dan je bila nedelja.  Debeloglav je vstal zgodaj, da je šel s svojima žlahtnikoma k maši.  Ker so šli otroci k drugi maši ob desetih, so se žlahtniki lahko v miru razgovarjali.  In so se tudi celo dopoldne.  Opoldne sta Beligoj in žena vedela, da je žlahtnik Debeloglav brez otrok in da nikakega upanja nima več, da bi ga kdo klical očeta.  Pripovedoval je:  „Vsega imam dovolj, česarkoli mi je treba za zložno življenje.  Obilno me je Bog oblagodaril s posvetnim blagom: le jednega mi ni dal, po čemer sem vedno hrepenel, — zaroda.  Oh! in to je kazen, najhujša kazen, s katero me je kaznoval naš Bog!  Morda se pokorim za svoje grehe in grehe svojih očetov in dedov, kdo ve?  Sam sem!  Z ženo sva vedno molila, pa vse zastonj: Bog je storil po svoji previdnosti.  Pravega veselja nisem užival, in čim starejši sem, tem manj me veseli vse.  Tako grem smrti nasproti z zavestjo, da se me po smrti ne bo spominjal nihče več, da spomin za menoj izgine takrat, ko se izgubi zadnji glas zvona ob mojem pokopu.  Kdo naj se me pač spominja?  Kdo naj ima še kake dolžnosti do mene?  Hahaha!  Oh, pa da bi vsaj vse mogel vzeti s seboj, da bi z mojo smrtjo izginilo tudi moje premoženje, da ne bi prišlo v nepoklicane roke!  Oh, kolikokrat so me mučile slične misli in mi grenile to tavanje na zemlji brez smotra!  Puščoba in dolgčas sta me obdajala krog in krog.  In kakor prinese veter včasih v nemo samoto glas zvona iz neznane daljave, tako je tudi v to grozno zapuščenost na Višavi prinašal spomin glasove iz daljnje mladosti, ko sem se še zibal na kolenih svojega očeta in poslušal pravljice in pripovesti iz njegovih ust.  Takrat sem zvedel, da imamo žlahto daleč, daleč na Visokem.  Izprva sem bil ne voljen na te glasove in se jim posmehoval: žlahta! hahaha!  Kaj mi je mari?  A ta glas mi je čimdalje večkrat budil spomin na žlahto, sprijaznil me je naposled in se mi priljubil, in sedaj sem tu, da se spoznamo.  Oh, jaz nisem prišel k vam iskat prijateljstva, iskat dobička, jaz sem prišel k vam, da se za nekaj hipov iztrgam zapuščenosti, v kateri bivam na Višavi.  Jaz vas hočem poznati.  Morda že v kratkem potrka smrt na moje rame in mi veli pustiti svet, a jaz hočem imeti nekoga, komur izročim svoje imetje.  Zato sem tukaj.  Polagoma sem se sprijaznil z mislijo, da morda ima žlahtnik otroka, katerega bi lahko posinovil, kateremu bi z mirno vestjo izročil svoje imetje.  Kri je kri.  Z veseljem sem videl, da je vaju Bog oblagodaril z večjim blagrom, kakor najin zakon.  Vidva pa dajta, da tudi jaz okusim nekoliko vajinega veselja, in hvalil bom Boga, ker mi je dal vsaj dobro žlahto.“  Beligoj in ona se spogledata, in on odgovori:  „Janez, žlahtnik moj!  Objela te je žalost.  Ne volja zveni iz vsake tvoje besede, ker se ti zdi, da si nesrečen, zapuščen, pozabljen od Boga.  Nikar tako!  Ne sodi prehudo!  Ne misli, da si nesrečen bolj kot si, ker nimaš otrok in ne blagruj nas zaradi otrok, ker sreče, o kateri sanjaš, ni.  O, srečen, srečen si, Janez!  Ko bi ti okušal to, kar okušava midva, gotovo bi govoril drugače.  Otroci!  Sreča?  Haha!  Pokora, nadloga, revščina, nepokoj in kaj vem, kaj še vse.  Oh, koliko nočij si ti mirno spal, ko jaz nisem zatisnil očesa!  Skrb je odganjala spanec.  Redi, oblači toliko otrok in naposled jih preskrbi!  Pa pride bolezen, jok in stok, pa bodi vesel!  Truden si, ker delaš za žive in mrtve in bi si rad odpočil po noči, pa se daj, če se moreš!  Jedno kašlja, drugo joka, tretje prosi jedi, pa spi, če moreš!  Oh, kolikokrat sem si želel, da bi ostal sam.  Oh, otroci, to so pokora, to ti rečem, Janez, in zavidam te, ker nisi užil toliko težav in skrbij, kolikor sem jih jaz od takrat, kar so otroci.“  „E, nu, tako hudo pa zopet ni, kakor vpiješ“, prestreže ga ona.  Beligoj se nasmeje:  „Ti si že pozabila solze, ki so ti tolikokrat močile lica.  Skrbi se ti zde ničeve.  O, le počakaj, kaj bo še!  Otroci rastejo, in skoro pridejo leta, ko pojdejo od hiše.  In kam morejo praznih rok?“  „Kdo bi to skrbel!  Bog jih je dal, Bog naj jih preskrbi“, zavrne ga ona.  „Tako je!“ pravi Debeloglav. „Človek bi obupal, ako bi se ne znal tolažiti sam.  Pa vendar sem sam slab, nespameten.  Vem, da sedaj ne more biti drugače pri nas, vendar me obide žalost in godrnjanje.  Vstajajo želje, kakršne se ne morejo uresničiti nikdar.  O Bog, odpusti mi slabost!  Odpusti mi, ako sem te žalil in se vzdigoval proti tvoji volji.  Sam sem in sam ostanem.“  „Revež!“ je vzdihnila Beligojka, ko je videla, da igrajo solze v žlahtnikovih očeh.  „Sam sem, premoženja imam, katero ostane tudi po moji in njeni smrti.  Vzeti pak ne morem s seboj ničesar, kakor svoja dobra in slaba dela.  Ta pojdejo z menoj.  Slabega nisem sicer delal nalašč, vendar bo treba dati kaj za dobre namene in druge ustanove, da zbrišem svoje grehe.  Drugo pa zapustim tistemu, za kogar vem, da je vreden biti moj naslednik.  In kaj bi še nadalje oprezoval in govoril v okoliščinah!  Prišel sem sem, da si izberem naslednika.  Večkrat sem premišljal, komu naj zapustim premoženje.  Žena je stara, potrebovala ne bo mnogo, ako me preživi, bližnje žlahte nimam ...  Vidva mi dajta otroka!  Toliko jih imata, da jih je tukaj preveč, lahko ga pogrešita.  Dobro mu bo ...“  Obema je igralo srce veselja in sreče.  Spogledala sta se in razumela se.  Pa pravi Beligoj:  „Otroka?  Lastno kri?  Ne dal bi ga, ako bi ne vedel komu, naj bi se mu obetala še taka sreča.  Tebi pa precej!  Naš žlahtnik si, dober človek si, dobro hočeš otroku in nam!  Izberi si ga, katerega koli, samo najstareji mora ostati doma, ker ima moje ime ...“  „Velja!“ potrdi Debeloglav in seže Beligoju in ženi v roko.  Beligoj je hvalil Boga, ker je pripeljal Debeloglava v hišo, pa mu ni dal zaroda.  Popoldne si izbere Debeloglav drugega sina Beligojevega — Ivana.  Debeloglav je všečno ogledoval čvrstega dečka.  „Pojdeš-li z menoj na Višavo?“  Ivan pogleda Debeloglava, pogleda očeta in mater, zardi in pogleda v tla.  „Kajpak, da pojdeš!“ pravi oče in namežikne.  „Ali se me bojiš?“ vpraša ga ljubeznivo Debeloglav, prime za roke in ga pogleda.  „Pojdem, — saj menda ne za zmerom!“  „O, dokler ti bo všeč, če pa ne, saj veš, kje smo“, potolaži ga mati.  „Mislim, da se ti ne bo tožilo po ničemer, zakaj na Višavi ne boš pogrešal ničesar.“  Tako je dobil Debeloglav naslednika.  Ni bil sicer njegov sin ali hči, pa tudi ne tujec, bil je zlahtnik.  Rad bi ga bil vzel s seboj precej, pa ga ni, ker Ivan ni imel dovolj obleke, a da bi šel prazen od doma, niso hoteli stariši.  Obljubil je Beligoj, da ga pripelje sam, kadar bo narejena obleka.  Drugi dan se je vrnil Debeloglav potolažen in vesel domov.  „Šele sedaj si prišel?  Dobro, da še nisi pozabil, kje si doma! — O, ti! — — Glej, pa komaj že hodiš, nisi mogel počivati nikjer?“  Tako ga sprejme žena v ponedeljek zvečer.  „Vidim, da si me komaj čakala, ker tako veselo klepetaš!“  „I, kajpak!  Pa bi bil še ostal, ako se ti zdi, da si prišel prezgodaj.  Kaj so ti neki dali, da nisi mogel domov?“  „Ugani!“  „Kajpak!  Sedaj si bom pa še s tem glavo ubijala!  Kaj boš jedel?  Ko bi bila vedela, kdaj prideš, pripravila bi ti bila.  Tako pa — — — Sinoči sem vrgla v pominjak, opoldne je hlapec pospravil, kar je bilo zate pripravljenega, nocoj si pa že nisem upala ničesar pripraviti.  I, kaj je bilo vendar?“  „Ugani!“  Staremu je žarel obraz od veselja, kar je njeno radovednost še bolj podžigalo.  „Povej!“  „Ugani!“  „O, ti, dedec!  Pa sam vedi! — Kaj boš jedel?“  „Daj, kar veš, da rad jem!  Prinesi mi vode, da si umijem noge, truden sem!“  Žena prinese vode in mu pomaga sezuti čevlje.  „Povej vendar!“  „Ugani!“ zasmeje se Debeloglav.  „Cak!“ zjezi se ona in zropota v kuhinjo.  Stari si je pa umil noge in se zadovoljno smehljal.  Ko je prinesla večerjo, je videl Debeloglav, da ima žena vse oči mokre.  „Hahaha!  Zopet je malo togote!  Glej, glej, tako si že stara, pa si vendar še tako nagla, da vse vre in kipi po tebi!  Obriši si oči, obriši!  Sina sem dobil.“  „E-e!  Pojdi!  Ne govori tacih.“  „Ne verjameš?  No, boš videla!“  „E, kaj boš govoril!  Kar ne more biti, pa ne bo in — —.“  „Hahaha!  Zibati ti ne bo treba, pa vendar imava sedaj sina.“  „Nikar ne sanjaj!“  „Boš že videla!“  Debeloglav ji je povedal vse. — — —  Nekako štirinajst dnij potem je prišel Beligoj s sinom na Višavo.  „Sta vendar prišla?  Dolgo vaju ni bilo!  Bal sem se že, da Ivanek ne bo hotel od doma“, je govoril Debeloglav, ko ju je sprejemal.  „Maruša! — Maruša! ...  O, pojdi sem!  Oj, Maruša!“  „Sedita, sedita!  Vem, da sta trudna.  Jaz sem bil zadnjič komaj prikrevsal.  Ivan, te zelo bole noge?“  „Daleč je, daleč!“ pravi Beligoj.  „Kaj pa ti je?  Kaj vpiješ?“ privpije Debeloglavka iz kleti.  „Vidiš, prišla sta.  Lej ga!  Ta je najin žlahtnik Beligoj z Visokega, ta pa najin Ivan.“  „O, križ božji, pa tako vpiješ, da sem se vsa prestrašila!  Vidva sta?  Bog vaju sprejmi!  Gotovo sta lačna.  Zadnjič sem njega komaj napasla, ko je prišel od vas, tako ga je bila zdelala pot.“  „Nikar!  Nikar!  Pa brž napravi, kar misliš!“  Ona odide v kuhinjo, Debeloglav pa vzame culi, ki sta ji bila prinesla.  „Nekaj obleke je, da ne bo hodil todi raztrgan“, meni Beligoj.  „O, bi mu bil že jaz dal napraviti!“  „Vem, da mu ne bo manjkalo ničesar, da boš bolj skrbel zanj, kakor je mogel njegov oče, dasi bi rad: toda, saj veš, kjer so otroci, je revščina.  A raztrganega in bosega nisem mogel dati od hiše.“  „Ti bo pa kdaj vrnil.  Ali si šel rad od doma, Ivan?“  Mladenič zardi.  „Tako!  Še rajši bi bil ostal doma.“  „Ne zameri mu!  Mlad je še, pameti še nima!  Od doma ni bil še nikdar, zato misli, da je doma najboljše in najlepše.“  „O, saj vem, kako je!  Mene ne bi bil nihče spravil po svetu.  Pa k nam, Ivane moj, nisi prišel med tujce, ti si prišel domov, tu bo tvoj dom.  Jaz ti bom namestu očeta, in žena moja bo tvoja mati.“  Ivan pogleda svojega očeta in duh mu splava na Visoko k materi.  Kmalu se je kadilo pred njimi na mizi.  Beligoj je čvrsto zajemal, Ivanu pa ni šlo.  Z žlico je mešal po skledi.  Poznalo se mu je na obrazu, da mu je hudo.  „Ivan, ali si bolan?“ vpraša Debeloglav, prime ga za glavo in mu pogleda v oči.  Videl je, da so mu igrale v njih solze.  Položi žlico in gre iz hiše, da se skrivaj zjoka.  „Tožilo se mu bo po domu“, pravi Debeloglav v skrbeh.  „Tožilo“, nasmeje se Beligoj. „Morda!  Pa rad bi vedel, po čem? — Tukaj bo imel pač vsega dovolj.“  „Stregli mu bomo, dokler se ne privadi.  Ako bo priden, zapustim mu vse premoženje.“  „Pa prav priden bo moral biti“, dostavi Maruša.  Beligoj si je drugi dan ogledal posestvo.  Njegovo kmetiško srce se je smejalo, ko je videl lepo polje, travnike, krasni gozd, živino, orodje in druge reči, in sladko ga je božala zavest, da bo nekdaj njegov sin gospodaril tukaj ...  Zato je pred odhodom prosil Debeloglava, naj strogo ima Ivana, in sina, naj sluša strica.  Z velikim zadovoljstvom je odhajal Beligoj, s težkim srcem ga je spremljal Ivan.  „Z Bogom!  Debeloglav: Moj sin je sedaj tvoj sin, skrbi zanj, kakor bi bil tvoj“, reče mu pri slovesu.  „Bodi brez skrbi, Beligoj!  Nihče ni še ljubil tako svojega sina, kakor bom jaz Ivana, ako bo delal po moji volji in me slušal.  Moj sin je sedaj, in jaz sem njegov oče.“  Ivan je šel še nekaj korakov z očetom in mu šepnil:  „Oh, oče, domov bi šel rad.  Meni ni tukaj všeč.  Oče, ne zapustite me!“  „Sin, bodi pameten, čaka te bogastvo.  Tvoj oče sem in ostanem jaz, a sedaj imej strica za očeta, dolgo itak ne bo.“  „Oče, kaj bogastvo, domov, domov!“  Ulijó se mu solze.  „Otrok nespametni!  Ne jokaj se!  Vidim, da še prav nič ne sodiš.  Z Bogom!“  Poda mu desnico.  Sin se ga oklene okoli vratu in poljubi očeta prvič v življenju.  „Ne pozabite me!  Pozdravite mater, brate in sestre.“  „Ivan, bodi pameten!“  Debeloglav je od daleč gledal prizor.  V srcu mu je vstajala ne voščljivost, žalost, ljubosumje.  „Sedaj je moj, a vendar še objema svojega očeta“, zamrmra sam s seboj. „O Bog, samo mene si tako zapustil!“  Počasi ozirajoč se za svojim očetom, je prihajal Ivan.  „Ivan, sedaj si moj!“ izpregovori Debeloglav in ga prime za roko. „Tudi mene boš imel rad.“  Ivan ga je pogledal v obraz in si mislil:  „Ti nisi moj oče!“  Debeloglav je pričakoval, da bo Ivan strastno stisnil njegovo roko, ter ga morda objel, pa je bil hladen in roka je bila kakor mrtva v stričevi desnici.  Globoko je vzdihnil Debeloglav in si mislil:  „Ko bi ti vedel, kako sem potreben sinovske ljubezni, stisnil bi me in objel, kakor si svojega očeta.“  Za roko je pripeljal Ivana, ki se je pogosto oziral za očetom, na Višavo, kjer je poslej ostal.  Ivan je bil čvrst, priljuden fant v sedemnajstem letu.  Na Višavi se je kmalu udomačil.  Pri polni skledi je pozabil na Visoko.  Oče, — tako je moral reči stricu Debeloglavu — ga je imel rad, in mati — Maruši je dobro delo to ime — je skrbela zanj kakor za svojega otroka.  Tovarišije seveda ni bilo na Višavi, ki je samotno selišče.  Ivan je odraščal.  Kmalu je vedela vsa okolica, daje Debeloglavov sorodnik, kateremu izroči premoženje.  „Glej te, kakega sina je dobil!“ pogovarjali so se ljudje. „Debeloglav si je dobro izbral.“  „E-e, izbira se lahko, ako pa kar v naročje pade, ne more se izbirati.  Fante ima srečo!  In ta bo tudi srečna, ki ga bo dobila.“  Takrat se še Ivan ni dosti menil za ženske.  Vsi so bili ž njim prijazni, zakaj premožnemu kmetu se boje zameriti.  Polagoma je postal Ivan ponosen, češ, Debeloglav sem, bogat bom, kdo nam pa kaj more!  Z osemnajstim letom se je Ivan z Višave postavljal pred cerkvijo v prvo vrsto, in vsakdo je hotel biti njegov tovariš.  „Naš je najgorji“, menila sta se včasih Debeloglav in ona. „Ni vsak tak.  Raven kakor jelka in rdeč kakor mak.  Dobro sem izbral.“  Debeloglav ga je vzel rad kam na pot, — v semenj ali pa po kaki kupčiji.  Nekoč pa mu je bilo vendar žal, da ga je vzel s seboj.  Gori po Rovtih sta ves dan iztikala za kravami, ali kakšno drugo živaljo.  Mrve je bilo dosti, prostora v hlevu tudi, pa si je mislil kmet, da je dobro, ako se kaj priredi.  Zato sta šla.  Kupila sta kravo s teličkom.  Ker je bilo že kasno in po cesti daleč na okoli, mahneta po kolovozih in stezah navprek po pašnikih, travnikih in gozdih.  V mraku prideta po ozkem jarku, po katerem je šumel potoček do samotnega mlina.  „Aj, aj, kam pride človek, ako kolovrati po neznanih potih!“ izpregovori Debeloglav, popraska se za ušesom in pogleda na desno čez vodo in na levo v breg, toda ni bilo druge poti kakor naprej ali nazaj.  „Ali ne greva proti domu?“ vpraša Ivan.  „Greva!  Le hitro poženi, da prej prideva, zakaj mrači se, in še debelo uro imava do doma.“  S palico ohladi kravo po rebrih, da hitreje stopi, Ivan pa požene telička.  Ko prideta vštric samotnega mlina, pade z velikim hrupom zatvornica in voda zašumi čez jez.  Teliček prestrašen poskoči, zaruče, iztrga se in zdirja v gozd.  Krava, že nekoliko sama prestrašena, šine za teličkom in potegne starca s seboj.  „Lovi!  Ivan lovi, da ne uide!“ zavpije Debeloglav.  „Ljudje božji, pridite pomagat!  O, sveta devica, ušlo mi bo tele in bo podivjalo. — Pomagajte!  Ivan, teci!“  Ivan je lomastil za teletom, Debeloglav se je boril s kravo in kričal na ves glas, da prihite ljudje iz mlina.  „Kaj pa je?  Kdo vpije?“ vpraša ženska.  „Pomagajte, tele nama je ušlo v gozd, sedaj hoče pa še krava za njim!  Pomagajte nama, ne bo zastonj!“  Pripovedujoč ni pogledal ženske.  „Hihihi“, zarezi se le-ta. „Debeloglav z Višave!  Dolgo se nisi dal videti, možiček!  Ali ve tvoja stara, da pohajaš todi?  Hihihi!“  „Pomagaj!“  „Hihihi, kako ponižno!  Otroka, pojdita lovit!“  Deklica sedemnajstih let in njen mlajši brat zdirjata za teličkom v gozd, kjer se razvije krasen lov.  „Moj Bog, da bi vsaj ne ušlo!  Potem ga ne dobimo več živega, pa pojde trideset goldinarjev k zlodeju!  Lovite!“  „Hihihi, kako te suče“, smejala se je ženska in ga z v bok uprtimi rokami gledala, „kakor stara doma!“  „Molči!“  „O — o! — Nič ne ukazuj!  Nisem tvoja žena, saj veš, da si me bil pustil.  Ti pohlepnost!“  „Bohoho, sivka, bohoho!“ je pogovarjal kravo, z očmi je spremljal lov, z ušesi je pa lovil besede mlinaričine.  „Kaj ne, Debeloglavček, na starost ti je postalo dolgčas, he?  Žena je ostarela, denar je mrzel in nič otrok, hihihi.“  „Ali te to kaj skrbi?  A?  Ali sem ti bil kaj dolžan?  A?“  „Nič dolžan!...  Hihihi! — kolikokrat si premeril pot do mene v Samoto, koliko nočij sem prečula zaradi tebe!  Obljubil si, da me vzameš, hu! potem si se polakomnil na denar, katerega si dobil z ženo, a dobil nisi božjega blagoslova ... sama sta, hihihi!  Izgine naj tak rod s površja, tako je sklenil Gospod.  In prav je!  Otroci bi bili ravno taki kakor stariši, zato ti jih ni dal.  Kdo ti zatisne oči?“  „Moj sin ...  Lej ga!“  „Tvoj sin?  Norec!  Misliš, da ne vem, kje si ga dobil?  Kdaj li je imela hruška sadje, ako ni cvetla?  Drugi rod pride na Višavo, hihihi.“  „To tebi nič mari!“  „Nič!  Veseli me pa le!  Oh, tako ponosni Debeloglav, česar si je poželel, je dobil, — sina ali hčere, česar je želel najbolj, pa ni bilo, hihihi.  O!  Ta bo na Višavi?  Glej, glej, kaka kri!  Ta bo morda boljši!“  „Poženi, Ivan!“  „Ti, fant“, je vpila za njima mlinarica, „Glej, da boš bolj pošten z dekleti, kakor je bil tvoj stric!  In kadar boš gonil tele mimo našega mlina, bolj trdo poprimi, da ti ne bo ušlo, ker stari nerad pride sedaj v stope, dasi je nekdaj vedno todi stopical.  Stari na Višavi pa povej, da mlinarica v Samoti je srečnejša, kakor kmetica na Višavi, hihihi!“  Ivan je čudeč se gledal Debeloglava in pogledoval mlinarico, ki je vpila za njima.  „Kaj pa nama hoče?“  „Poženi!“  Palica je padala kravi po rebrih, in tele je rado divjalo za njo.  Stari je bil skop z besedami.  Toda na vsem njegovem kretanju se je poznalo, da je razburjen, nevoljen.  Nemiren je poganjal kravo, tepel jo in vpil nad njo, kakor da bi hotel prekričati notranji glas, kakor da bi hotel ubiti spomine ...  „Vražje tele!“ mrmral je pred seboj. „Ravno pri mlinu mi je to naredilo!  In ta pot, ki pelje todi!  Zakaj nisva šla po cesti!  Še vedno čedna ženska in pa jezična kakor nekdaj!  Pri tej bi ne bilo dolgčas.“  Ker Ivan ni dobil na svoje vprašanje odgovora, je videl, da staremu ni ljubo, da nerad odgovarja.  Pa Ivan ni dolgo ugibal: Zakaj ne?  Sam je imel dovolj premišljati.  Njemu je pa bilo všeč, da se je pri mlinu prigodila nezgoda ...  Zakaj? ...  Šele sedaj se je spomnil, da se je pozabil deklici zahvaliti, ki mu je ujela tele.  Tleskne se z levico po čelu in pomisli:  „Kaj neki poreče o meni?  O, tepec, kakršen sem!  Ne vem, kaj mi je bilo!“  Ko se je vnela v gozdu gonja za teličkom, pritekla sta Ivanu na pomoč iz mlina deklica in deček.  Tele je skakalo, plašilo se grmovja in dirjalo sem in tje, ti trije pa kriče in smeje se za njim.  Deklica je ulovi za rep in zmagonosno zavpije:  „Je že naše!“  Požene se in je pograbi za ovratnik.  Tele je soplo.  Sopli so pa tudi lovci.  Živa rdečica je krasila obraz deklice.  „Na! — Sedaj ga pa bolj trdo drži, da ti zopet ne uide“, reče deklica in pogleda Ivana.  Ivan je prijel ovratnik in kakor nem zrl deklico.  Videl je njene velike, temne oči, cvetoča lica in bele zobe, njen smeh ga je vnel po vseh udih.  Zaobrnil je telička in ga vlekel s seboj v dolino, ne da bi se bil kaj zahvalil.  Samo očij ni mogel obrniti od nje.  „Čigav pa si?“  „Debeloglavov z Višave.“ „De-be-lo-gla-vov!“ ponovi deklica in oba z dečkom se zasmejeta, da je odmevalo po vsem gozdu.  Pred odhodom se še enkrat ozre po deklici, ki se je smejala z bratom, in brat je še ponavljal:  „De-be-lo-gla-vo v.“  Vse to je sedaj Ivanu rojilo po glavi.  Neznana moč ga je vlekla h deklici, katero je videl danes prvič.  „Kam zahaja neki k maši?  V Velikih Lazih je še nisem videl.  Le kaj si bo mislila o meni, ker sem bil tako neroden?“  Molče sta prignala na Višavo.  „Mislila sem, da priženeta celo čredo, ker vaju toliko časa ni bilo od nikoder.  Pa samo dvoje vidim.  To ni nič!  To ni gospodarstvo!  Dva človeka ves dan zapravljata čas in denar, pa priženeta naposled kravico s teličkom!  In potlej naj bo kaj prireje!“ vpila je Debeloglavka po navadi.  „Molči!  Molči!  Kaj regljaš!“ ustavi jo mož.  Iz glasu je zvenela nevolja.  „Seveda, molčim naj!  Ves dan delam in skrbim.  Napravim južino in večerjo zastonj, potlej pa naj molčim!  Kodi sta hodila?“  „Za nosom!“ zavrne jo mož osorno.  Žena se začudi in ga pogleda.  Začudi se pa tudi Ivan, ker tako osornega še ni videl.  Spomnil se je, kaj mu je naročila mlinarica v Samoti.  „Da te je nos le še domov prinesel!  Kodi je pa prej sledil?  A? ...  Človek skrbi in skrbi, potlej pa še vprašati ne sme ničesar“, pojavka Debeloglavka, in solze ji zaigrajo v očeh.  Ivanu se je smilila, pa je izpregovoril, da bi jo potolažil:  „Po Rovtih sva pretikala za živino, pa nisva mogla primerne živali dobiti.  Domov grede sva imela pa smolo.  Pri mlinu v Samoti ...“  Stric ga ostro pogleda, da mu je kar beseda ostala na jeziku.  „V Samoti?  Kaj je bilo tam?“ krikne starka togotna in zapiči oči v moža, kakor da bi ga hotela prebosti. „Govori!“  „Splašilo se je nama tele, pa sva je morala loviti“, dokonča Ivan.  Naročila mlinarice iz Samote si pa ni upal dovršiti.  „Tako!  V Samoti sta bila?“ zakriči ona in zapreti možu z desnico. „Ti veš, dedec, da sem že stokrat proklela rod v Samoti, in pot, ki drži tje.  Stokrat si mi obljubil, da ne pojdeš nikdar v Samoto, a sedaj tako izpolnjuješ obljube svoji ženi!“  „Pot naju je zanesla!“  „Ha, ne izgovarjaj se!  Sramuj se! ...  Iz Samote prihaja vse prokletstvo ...  Jaz nesrečnica.“  Solze se ji uderó po licu.  „Brez potrebe se čemeriš.  Vse ni vredno besede.“  „Tako si vselej dejal ... pa vendar! ...  Sramuj se!“  Jezna in objokana izropota iz hiše.  „Tako le ujame človeka ploha, da ne ve, kdaj ... v ženski je vedno cel hudič, ki se vzbudi pri najmanjši priliki.  Fant, sedaj si mu ti stopil na rep.“  „Jaz?“ ...  „Ti! — kriv sem pa sam, ker ti nisem naročil, da molči o vsem.  Samote ne smeš nikdar imeti v mislih, mati te besede ne morejo prenesti.  Videl si pa, da ni bilo nič napačnega.  Prokleta ljubosumnost, to je hudič.“  Večerja jima ni dišala.  Prerivala sta nekaj časa jed z žlicama, pa sta bila sita.  Ivan se pokrije in odide v hlev, kjer je stari, gluhi hlapec vpil nad živino, da se je tujka kar tresla.  Zlekne se truden na posteljo, in vsi dogodki današnjega dne se mu zvrste pred duševnimi očmi.  Krasna podoba deklice iz Samote je zakrila vse druge slike.  Nekaj dnij je bilo na Višavi vse napeto.  Govorilo se je samo najpotrebnejše.  „Ivan!“ ogovori ga mati čez nekaj dnij, „koliko časa je bil oče pri mlinarici?“  „Nič!“  „Nič?  Resnico povej!“  „Prav nič.  Meni je ravno pri mlinu tele ušlo, oče so me pa čakali in se vojskovali s kravo, ki je tudi hotela za teletom.“  „Zakaj tajiš?“  „Jaz?“  Ivanu udari kri v glavo, zakaj ni še poznal ljubosumja.  „Oče so ostali s kravo na poti.  Jaz sem pa lovil tele, in mlinarjevi otroci so mi pomagali.  Mlinarica je nekaj kokodakala nad očetom, toda ji niso dosti odgovarjali.  Ko smo ujeli tele, sva pa šla.“  „Hm, pa res?“  Ivan ni odgovoril ničesar.  Jezen je šel po opravku.  Maruša je od tega hipa zopet bolj spravljivo govorila z možem.  Stregla mu je in ogovarjala ga ljubeznivo, da bi namestila, kar je bila zamudila.  Oh, kolikokrat se je že pokesala zaradi svoje strasti! — Kolikokrat je že sklenila, da se nikdar ne bo dala premagati čustvom, ki so že tolikrat provzročili razpor, jezo, nevoljo in sovraštvo med njo in možem!  Ljubila je moža kakor skrbna žena, in nikdar ni bilo nič, da bi mogla dvomiti o njegovi zvestobi: vendar se ni mogla popolnoma iznebiti onega groznega suma, ki ga je zatajevala, krotila, ki pa je vendar dostikrat izbruhnil na dan kakor hudournik, ki podira vse jezove.  Koliko grenkih ur je preživela vsled tega, koliko žalosti in krivice je prizadejala svojemu možu!  Zdelo se ji je, da ima v svojem srcu priklenjenega vraga, katerega brzda in kroti, ki pa vendar dostikrat premaga njo in jo vleče na pot pogubljenja.  Oh, kolikrat je prosila Boga in molila po noči, a strast — to ljubosumje se ni dalo krotiti.  Večkrat je premišljala, zakaj ima njeno ljubosumje toliko moč.  Iščoč vzroka si je dostikrat predočila vso sliko, vso povest moža pred zakonom in v zakonu.  Janez Debeloglav z Višave je bil imovitega kmeta sin.  Ljubil je denar in dekleta.  V gostilno ni zahajal dostikrat, tudi ni hotel pridobivati si prijateljstva vinskih bratov in tovarišev.  In vendar je bilo v gostilni, ko je spoznal Magdaleno, mlinarjevo hčer iz Samote v gostilni pod Sloko goro, ko je bil tam nedeljski shod.  Igrali so godci, in mladi svet se je vsipal v gostilno, da si ugasi žejo, zakaj vroče je bilo.  Godci so pa igrali vesele in poskočne, da so mladino srbele pete.  Marsikateri mladenič sije izbral svojo znanko in je zaplesal ž njo.  In bolj so mladini žarela lica, hitreje se je pretakala po žilah kipeča kri.  Juh!  Hejsa!  Tudi Janez zavije v gostilno, da se ohladi in odpočije.  Godba je igrala burne valčke, plesavci so trkali s petami in ukali.  Juh!  Hejsa!  Radoveden stopi Janez na plesišče.  „Oh, ko bi imel s kom plesati“, mislil si je Janez. „Tudi jaz bi se zavrtel, da bi se kri nekoliko premaknila.“  Obide ga strast in hrepenenje ...  Videl je znance in znanke, kako se vrte, kako objemajo, šepetajo, smejejo ...  „Glej“, dejal mu je neki glas: „Vse se ljubi, vse se veseli, ravno ti, bogatega Debeloglava sin, nimaš nikogar, s komur bi se veselil.“  Nevoljen se je obrnil od plesišča in mislil oditi.  V tem ugleda pred hišo v senci lipe nekaj deklet.  „Te jih še pričakujejo“, reče si, a iz radovednosti jih vendar natančneje pogleda.  Vse so upirale vanj oči proseče in željno.  „Izberi!“ dejal mu je glas.  „Tukaj smo!“ vpili so mladi dekliški obrazi.  Pogumno stopi k njim in vpraša:  „Gremo plesat?“  „Zakaj pa ne?“ odgovore“ drzno.  Samo jedna je molčala, zardela v lice in obrnila velike temne oči proseče v Janeza, da se kar ni mogel premagati.  Stopi k njej in jo vpraša:  „Kje je tvoj ljubček?“  Deklica še bolj zardi in odgovori:  „Jaz nečem nobenega! — Kaj naj počnem ž njim?“ Tovarišice se zahahljajo ...  Zdela se jim je otročja.  „Ali greš plesat?“  „S teboj?  Kje imaš pa svoje dekle?“  Nato pa Janez zardi ...  „Sedaj si ti moja!  Pojdi!“  In objame jo čez rame, ter jo odvede na plesišče.  Stopi k mizi, kjer so sedeli godci, in zatoči po mizi srebrnjak, da je iznenadenje godcem kar sapo zaprlo in so se s čudenjem spogledali.  Ples je prenehal.  „Koliko hočeš nazaj?“ vpraša glavar.  „Nič!  Zagodite eno, da bodem mogel plesati.  Juhu!“  „Katero?“  „Najlepšo, ki jo znate!“ zavrne Janez, zroč svoji plesalki v temne oči in ne meneč se za zabavljanje drugih plesavcev, katerim je bilo zmanjkalo taktov.  „Kdo je ta bahač? — Vrzite ga ven! — Sedaj je naš ples! — Nihče ne bode plesal! — A-a, Debeloglav se pripravlja!“ —  Srebrnjak izgine v god cevem žepu, in poskočni valček zadoni.  Janez in deklica se sprimeta in zletita po plesišču.  Juh!  Hejsa!  Izprva sta se vrtela sama.  Marsikaterega prejšnjih plesalcev je mikalo, da bi jima nastavil nogo, a bali so se Janezove zamere.  Ta in oni je premagal ves srd in se spustil za njima.  Glasen krik, smeh, teptanje nog, vriskanje mešalo se je v glasove godbe.  Plesavci so se pa objemali, stiskali, gledali si v oči, posmihovali, namežikovali in šepetali.  Juh!  Hejsa!  Kasno popoldne je spremljal Janez z Višave svojo plesavko v Samoto.  Od takrat je Debeloglav z Višave dostikrat prispel v Samoto.  Magdalena je ljubeče upirala vanj velike, temne oči in poslušala šepetanje njegovo in vračala njegove strastne poljube.  „Ti boš moja žena, moje vse.“  Hitro je tekel čas ljubezni in kakor bi se zaobrnil, minula so tri leta po oni nedelji, ko je Debeloglav plesal pod Sloko goro.  Stari mlinar si je zadovoljno mel roke in se smehljal, kadar je videl, da prihaja mladi Debeloglav z Višave.  Mislil si je:  „Krasen zet!  Tudi jaz zapustim Samoto in se preselim k hčeri na Višavo.  Na starost bom potreboval počitka.“  Prigodi se pa, da Debeloglav ni prihajal več v Samoto.  Nemir se poloti Magdaleninega srca, a staremu je bilo dolgčas.  „Kje je?  Kaj mu je neki?“ skrbela sta oba.  Hipoma pa poči: „Debeloglav se ženi.“  Ta novica je odmevala tudi v Samoti in provzročila silno razburjenje.  Magdaleni se je vrivalo sto vprašanj, sto črnih slutenj ji je grozilo, da jih je komaj odganjala:  „Ne, ne, ni mogoče! — Obljubil mi je!  On me ljubi, ljubi samo mene!  Ljubi čez vse!“  „Kaj?  Ženi se? — In on nam nič ne pove! — Drugodi pripoveduje prej: oh, to ni prav!“  A kmalu prileti druga novica:  „Debeloglav se ženi na Globokem.  Neko Marušo dobi in pa denarja kot toče.“  Magdalena obledi:  „Ne, ne, nikdar!  Vi se lažete!  Ni mogoče!  Ha ha ha!  On ljubi mene, samo mene!  Vi se motite.“  „Dekle“, pravi stari, „take novice meni niso všeč.  Jaz se moram prepričati.“  „Ne verjemite jim, oče ...  On ljubi mene, druge ne vzame nikdar.  Ljudje lažejo, ker mi zavidajo.“  „Le zakaj ne pride?“  „Morda nima časa. — Čakajte!“  In dekle se odpravi in gre na Višavo s težkim srcem, da bi videla njega, da bi slišala njegov glas.  Janez Debeloglav je sedel praznično oblečen z očetom pred hišo, ko prisope zardelih lic Magdalena, mlinarjeva hči iz Samote, na Višavo.  Obstoji pred njima in upre oči v mladeniča, ki je umikal svoje oči in bledel.  „Kaj si pa ti k nam prišla?“ vpraša jo sicer mrzlo, a na glasu seje poznalo, da je razburjen.  „Po tebe, ker ti ne veš k meni.“  „Hoho!  Čigava je pa ta, ki je tako domača?“ vpraša oče.  „Mlinarjeva iz Samote“, pove sin.  Komaj je iztisnil besedo iz grla.  Magdalena je pogledala očeta in sina in nadaljevala:  „Ali je res, Janez, kar govore, da ... “  Janez se nasmehne. „Morda res!“ ...  „Ti se ženiš? ...  Ali je res?“  Pristopi in ga hoče prijeti za roko, katero pa on izmakne.  „Da!  Danes smo naredili pismo!“  „S katero?  A jaz, jaz, tvoja ljubica, naj ostanem na sramoti?  Janez, ali je mogoče?“  „Ali ti je kaj dolžan?“ vtakne se oče.  „Nič in vse!  Obljubil mi je, da me vzame!“  „Hahaha!“ zakrohota se stari. „Take obljube!  Zate bi ne bilo napačno.  Praznih rok bi se vsedla k polnim skrinjam.“  „Janez, veš kaj si govoril, obetal, počel z menoj?“ krikne deklica. „Zakaj je bilo to?“  „Eh, to je bilo samo za kratek čas!“ odvrne ji Janez, ki so mu dale očetove besede pogum.  Magdalena obledi in se strese po vsem životu.  Nato si zakrije oči in se hoče zgruditi.  Janez se umakne v hišo, a stari stopi k deklici in ji reče:  „Kaj se ihtiš?  Ako ne moreš obstati brez ljubčka, pojdi za drugim!  Naš Janez si jo je že prebral.  Nič ne jokaj!“  Odtrgati ji hoče roke od očij, pa razburjeno dekle ga pahne, da zopet sede na klop.  „Samo za kratek čas, hahaha!“ zakrohota se zlobno Magdalena in se naglo vrne v Samoto.  Čez nekaj tednov je pripeljal Janez Debeloglav na Višavo svojo Marušo.  Minilo je leto, dve, pet, deset ...  Mnogo se je med tem izpremenilo, tudi Magdalena je bila dobila še ljubčka in potem moža, samo na Višavi se ni hotelo nič predrugačiti.  Nove zibeli ni bilo treba, in tudi stara je počivala med staro ropotijo na kašči.  Janezu je bilo večkrat hudo, in kadar ga je obšla nevolja, je godrnjal:  „Ako bi bil vzel Magdaleno, gotovo bi bilo drugače.“  Žena je bila žalostna in je skrivaje jokala, a v njenem srcu je rastlo sovraštvo do Magdalene in se vzbujalo ljubosumje, katero so pasle zlasti ženske, — takoimenovane dobre sosede od blizu in od daleč, ki pridejo malo povasovat in ki potem pogrevajo stare reči, kadar nimajo novih.  Tako so bile nanesle Maruši vse natanko na uho in še dosti več, kar je bilo nekdaj med Janezom in Magdaleno iz Samote.  In neka znanka je še pristavila:  „Ej, mladostno znanje se rado ponovi ...  Jaz bi svojemu že ne zaupala, ako bi vedela kaj takega o njem.“  Mladi, nesrečni ženi so bile te besede kakor nož v srce, katero je krvavelo in se nikdar ni več zacelilo.  Ljubila je bolj svojega moža, toda tudi bolj bohotno se je razvijalo v njej ljubosumje, zlasti kadar je bil mož malobeseden, nevoljen in kadar je vzdihoval po zamujenih časih.  In ta mož je bil pošten, zvest, ki je voljno prenašal nesrečo; le včasih so mu tako, nehote ušle iskrene želje.  V Marušinem srcu je sedaj gorela ljubezen do moža, a takoj je zopet divjalo v njem silno ljubosumje, ki je prehajalo v sovraštvo do nedolžne Magdalene v Samoti.  Tako je prišla starost, koža na rokah in obrazu se je gubancila obema, a mladostne strasti in želje so jima ostale.  V soboto večer je bilo.  Mesec je pose val izza redkih oblakov, in rahel zahodnik je hladil ozračje.  Bila je noč polna poezije, ki tako zmagovito objema z mehkimi rokami duše bogatinov in siromakov, gospodov in kmetov, ki navdd. dušo mladeničevo, da vriska in poje tje v noč, in daje ljubezni moč in pogum, da poišče svoj vzor.  Ivan Debeloglav se po večerji obleče v kamižolo, in namesto v seno na svisli zavije po stezi v dolino.  Deklica iz Samote mu ni hotela iz glave; vrh tega je še čutil, da je njen dolžnik, ker se ji je bil zadnjič pozabil zahvaliti; niti njenega imena ni vedel.  Hej, zato je bilo treba res stopiti z Višave v Samoto.  To bi morda storil še kdo drugi, akoravno bi ga ne tirala tje hvaležnost.  Nehvaležnosti pa mlad človek neče pokazati nasproti lepemu dekliču ...  Pot v Samoto se je Ivanu zdela kratka, zakaj spremljalo ga je veselo, hrepeneče srce ...  Toda? ...  Ko pride v Samoto, se mu je zdelo, kakor da je prišel k ograjenemu vrtu, v katerega ne more pri vratih, a ograja se mu je zdela previsoka.  „Kaj mi bodo dejali?  Kaj naj ji rečem?  Kaj si bo mislila?“  Taka vprašanja so se mu vrivala.  Gredoč si je bil vse lepo izmislil, kako pride k njej, pove ji, da nima nobene drage, da bo premožen kmet na Višavi, da ima njo rad, da mu je bila tako všeč zadnjič, ko mu je pomagala ujeti tele, ter jo prime za roke in zaprosi, rekoč:  „Bodi moja!“  A sedaj?  Hm!  Pozabil je vse in stal okorno pred mlinom, ker ni vedel, kako bi šel notri, ker ni vedel nobenega izgovora, niti ni vedel, kje dobi deklico, a drugega ni želel nikogar.  Obstal je, lovil misli in delal načrte, kako bi pričel, da bi prišel najprej do cilja, do deklice, ki je bila sedaj tako blizu, ki pa vendar ni mogel do nje, da bi se nihče ne vzgledoval: a tega ni maral.  Vsede se za bližnji grm, upre roke ob kolena, nasloni glavo in upre oči v mlin.  Šumenje vode in zamolklo trenje kamnov mu je udarjalo na ušesa.  „Ha!  Vraga, to je vendar neumno, da mi ne dajemo semkaj mlet ...  Človek bi vsaj lahko stopil v mlin brez pripravljanja.  Tako pa nosimo na Suho vodo, kjer pijani mlinar jemlje preobilno mero, namesto kaše naredi moko, premenja vreče in nam pošilja ovsene moke namestu koruzne.  O mlinu v Samoti se pa nihče ne pritožuje, da bi preveliko mero jemal, melje tudi hitro, in zdi se mi, da je bliže v Samoto kakor na Suho vodo.  Pa saj vem, kaj je: videti se ne morejo naši in mlinarica v Samoti, kakor se mi zdi in kakor sem slišal.  Vrag vzemi vse sovraštvo!  Le kaj imajo med seboj ti ljudje, da bi vsaj vedel.  Zamislil si je in iskal poti.  Iz teh mislij ga je prebudil doneč dekliški glas, ki se je mešal med šumenje vode in med ropotanje koles.  Kri mu je zaigrala po vsem životu, polastil se ga je nemir in hrepenenje, zakaj ta glas mu je zvenel že nekaj dnij po ušesih.  Vstane in se približa mlinu, da bi bolje slišal njeno petje.  Pri vratih obstoji, da bi poslušal.  „Ko bi b’la tičica,  bi v gozdu letala, oj letala.  Ko bi prisijal zor,  bi tam prepevala — oj pevala.  Kadar bi b’la spomlad,  bi gnezdo znašala, oj znašala.  Potem kot tič’ce vse  bi imela ljubega, oj ljubega.  A zdaj sem revica,  kot v tični tičica, oj tičica.  Ah, nimam fantiča,  da bi ljubila ga, ljubila ga.  Kako je to pusto,  kako je to hudo, kako hudo!  Srčno b’ ljubila ga,  strastno objemala, objemala.  Tako pa sama sem,  za ljub’ga nič ne vem, oh nič ne vem.“  Ivan se ni mogel premagovati, odpre polagoma vrata in pogleda po mlinu.  Videl jo je.  Sama je bila v mlinu, nasipala je vrečo in pela.  Čutila ni, da so se odprla vrata.  Ivanu je igralo srce, ko je gledal v delo in petje zamišljeno pevko, ki je vsa z moko oprašena drsala iz predala z lopatico in omelom moko v nastavljeno vrečo.  Pri zadnjih besedah je Ivan srčno vstopil in lahko korakal k njej, ki ga vsled ropotanja ni čutila.  Položil ji je roko na rame in ji šepnil na uho:  „Jaz sem tvoj ljubi.“  Deklica se prestrašena zgane, pahne vsiljenca in odskoči, za njo pa pade vreča z moko, ki se raztrese.  Vsa osupla zakriči:  „Kdo si pa ti?“  Stal je pred njo osupel, neokreten, trd in je pogledal sedaj njo, sedaj raztreseno moko.  „Ali me več ne poznaš?“  „Hihihi“, zasmeje se deklica in tleskne z rokama: „Fant s teletom!  Kaj pa ti hodiš todi?“  „Za teboj!“  „Za mano?  Ti?  Ali sem ti kaj dolžna?“  „Ti ne, a jaz sem tvoj dolžnik.  Zadnjič si mi pomagala ujeti telička, pa sem se ti pozabil zahvaliti!“  Pogleda ga od tal do vrha in njene oči obvise na njegovem obrazu in se ujemó ž njegovimi.  Huj, kako ji je bil nocoj všeč vitki mladenič!  „Ne maram nobene zahvale, ne potrebujem je.  Vidiš, kaj si naredil?“ Pobere vrečo in natakne obroč. „Na, drži, da pograbim, in mi vrneš, kar si mi dolžan!“  Ivan je držal vrečo, in deklica je grabila moko po tleh.  „Ti, da si me tako prestrašil!  Nikdar se še nisem tako prestrašila.  In tako tiho si prišel!  Kaj si prinesel?“  „Nič!  Kaj bi pa rada?“  „Lej ga!  Po kaj si pa prišel?  Ali nisi prinesel v malin?“  „Jaz?  Ne!“  „Kaj pa hodiš todi?  Ali zopet teleta preganjaš?“  „Povedal sem ti.  Za teboj hodim.“  „Kaj?  Ti lažeš!  Kje imaš vrečo?“  „Nikjer!  Vreče ne potrebujem.  Prišel sem k tebi, da se ti zahvalim, da ti povem, da te ...“  „Nisi ti z Višave Debeloglav?“  „Z Višave sem, Debeloglavov pa nisem.  Debeloglav je moj stric ali kali, doma sem pa z Visokega.“  „Tako!  Sedaj mi pa še vrečo prestavi!  Kako ti je pa ime?“  „Ivan!“  „Tako!  Ivan!  Pa res nisi prinesel nič v malin ?“  „Res ne.  Verjemi mi!  Prišel sem k tebi, ker te ...“  „Pojdi!  Pojdi!  Tako neumen nisi, da bi hodil nalašč za to, jaz pa tudi nisem tako neumna, da bi ti verjela.“  „Kakor hočeš!  Jaz vem, da je to res!  Jaz te imam tako rad.“  Položi ji roke na rame, da bi jo privel k sebi.  Toda deklica ga trdo pahne od sebe.  „Ti! ...  Take besede sem že dostikrat slišala in sem jih sita.  Ako nimaš drugega, pojdi svoja pota!  Pri meni si opravil; kar si mi bil dolžan, si mi vrnil, drugega pa nimaš nič pri meni.“  Govoreč je jezno, zapovedovalno gledala Ivana in kri ji je silila v glavo, da so rdela njena lica, kar je povečalo njeno krasoto; to je Ivana še bolj razvnemalo.  „Deklica, ti si trda!  Ti me sodiš krivično!  Kako ti je ime?“