Iz mrklega jutra se je bil porodil otožen, zaspan dan.  Leno in dolgočasno so se plazile sive megle ob obronkih hribov; kakor velikanske mačke so bile videti, ki zalezujejo potuhnjeno svoj plen.  Semtertja je potegnil že dokaj oster veter ter odtrgal tuintam ovenel list, ga gnal nekaj časa po zraku, kakor bi se norčeval iz njega, potem pa ga pustil pasti na mokrotna tla.  Lastavična gnezda pod lesenimi stropovi so bila prazna, po vrteh je bilo pusto in mrtvo.  Redkokdaj je zaščinkal s slabotnim glasom kak ščinkavec, zapela kaka osamela senica.  Tem glasneje pa so se drle trdokljune kavke, ki so prihajale trumoma, posedale po cerkveni strehi in visokem drevju, počivale ondi nekoliko časa, pa se dvignile zopet in odhajale, polneč ozračje s svojim neprijetnim kričanjem.  Solnce se je zaman trudilo, da bi predrlo goste, umazane oblake, iz katerih je pršil, kakor bi ga bil sejal kdo, droben dež.  Včasih se je posvetilo malo, človek si je še bolj zaželel modrega neba, a takoj se je zopet stemnilo in dolgočasnost je bila le še večja.  Pri župni cerkvi sv. Petra, ki stoji na nizkem, prijaznem gričku, zadone otožno zvonovi.  Lep je razgled s tega grička!  Človek bi se vsedel sem ob lepem večeru in gledal bi in gledal doli v dolino na ravno polje, gledal bi in počival ...  Prijeten prostorček je to za onega, ki se je utrudil in si želi odpočiti!  To so izprevideli menda oni, ki so napravili na tem gričku pokopališče okoli cerkve.  Prijetno je bilo res počivati tukaj, kajti tako lepo je duhtelo spomladi po lipovem cvetju in ob soparnih poletnih večerih je bilo tako hladno pod košatimi vejami mogočnih dreves, v katerih je zvenelo in šuštelo kakor pritajeno pripovedovanje vil in drugih božanstvenih bitij.  Sem gori si je bilo nemara zaželelo marsikatero trudno srce, tu gori na lepem, prijetnem kraju si je želel oddehniti marsikdo, in zato so si bili izbrali ta prostor za večni počitek ...  Počivalo jih je že dosti tu, a zdaj je bila izkopana nova jama ...  Zemlja je zevala, željna použiti, kar je bilo njenega!  Med rjavimi, mokrimi kepami prsti so bile raztresene kosti in čisto na vrh je bil položil grobokop glavo, ki je gledala brez oči tako pomenljivo in režala se človeku, kakor bi mu hotela reči: „Tudi ti še prideš semkaj!“ Zemlje naročje je bilo pripravljeno, da sprejme novo bitje v svoje okrilje, bitje, ki se je veselilo kdaj morda, a je še več trpelo in je sreča zanj, da si oddahne, da si odpočije v dolgem, dolgem spanju ...  Prijetno se bo počivalo tu, kajti tam ob zidu duhte košate lipe, tam se pojavlja v majnikovih nočeh skrivnostno šepetanje, tam šusti in šumi, tam zveni v košatih vejah tajinstvena pesem, kakor bi pela mati otroku, kadar ga zazibava v sladko spanje! ...  Grozna je postelja, ki je tu pripravljena!  Ječa je, kamor ne prodere solnčni žarek, temnica, iz katere ni rešitve.  Neusmiljena je smrt-sodnica; kogar je obsodila, zanj ni milosti, kogar si je izvolila za žrtev, on se ji mora ukloniti, njen ukaz je neizpremenljiv!  Kruta je smrt-kraljica, a njena beseda je pravična!  Najmogočnejši je pri njej toliko, kakor najubožnejši.  V smrti, edino v smrti je ono izenačenje, po katerem hrepeni tako željno človeštvo.  V smrti je enak kralju berač, beraču kralj!  Popolnoma pravična na zemlji je samo smrt in ker je pravična, ni grozna!  Človek si želi pravice in si želi počitka in zato je mnogim smrt rešiteljica in tista temna ječa zaželjeni kraj, ker tam ni srčnih bojev, ni duševnih muk, ni telesnega trpljenja, ni krivic in zatiranja.  Otožno done zvonovi, vsak zase poje svojo žalostno pesem, a glasovi vseh skupaj se družijo v pretresljivo ihtenje, kaplje pa, ki jih rosi nebo na zemljo, so kakor solze ...  Zvonovi čutijo s človeškim srcem ... veselo pojo, kadar se veseli človek, a tožijo ž njim, kadar mu žalost pretresa dušo ...  Otožno done zvonovi ...  Tam doli v dolini pa se pomika dolga vrsta ljudi, a pred njimi nosijo štirje možje črnopregrnjeno krsto.  Neposredno za krsto stopa mož štiridesetih let, poleg njega pa pet do šestletna deklica: soprog in hčerka one, ki jo neso k večnemu počitku ...  Mrklo je lice moževo.  Trde so njegove stopinje.  Iz njih se da sklepati, da je neupogljiva njegova volja.  Žalosti ni znati na njegovem obrazu in suhe so njegove oči, kakor bi ne poznale solz.  Dekletce poleg njega pa ihti, da bi se smililo neobčutnemu kamnu, in joka, kakor bi si dušo iz telesa izjokati hotelo, a od časa do časa vzklikne:  „Mamica, draga mamica moja!“  Žalostno done zvonovi v otožni jesenski dan, kakor bi čustvovali z ubogim detetom, ki je izgubilo svoje najdražje, svoje najljubše, in nebo se solzi, kakor bi imelo usmiljenje s siroto, ki je imela zdaj samo eno, edino željo, da bi jo še kdaj poljubovala, ji še kdaj božala lica, sladka mamica — željo, ki se ji ni mogla izpolniti nikoli, nikoli ...  Sprevod je bil dospel na grič.  Krsto so nesli najprej v cerkev, kjer se je brala črna maša ter opravile ob nji mrtvaške molitve.  Nato pa so jo dvignili zopet ter šli z njo na mesto, kjer se je imela s truplom, ki ga je hranila, izročiti materi zemlji.  Zamolklo se je glasila molitev duhovnikov, v tem pa so vršili nosilci svoj posel.  Položili so krsto na debele vrvi ter jo spustili v jamo, da se je začulo tisto otlo, pretresljivo bobnenje ...  In nato so zagrmele nanjo prve grude ...  Dekletce je nekaj časa stalo in strmelo, kakor bi ne umelo, kaj se godi, potem pa zdrkne, kakor bi se bilo hipoma zavedlo, na kolena, dvigne proseč roke kvišku ter vikne z obupnim glasom:  „Ne mame v jamo ... ne mame v jamo! ...“  Glasno ihtenje se je začulo.  Malokatere oči so ostale suhe.  Samo grobarji so ostali trdi in neizprosni, zasipali so dalje krsto, ne meneč se za vzklike dekletove.  In še nekdo je bil videti, kakor bi ne občutil ničesar: oče dekletov!  Njegove oči so bile tudi zdaj suhe, v njegovem srcu se tudi zdaj ni ganilo, kakor bi vse to, kar se je vršilo, njega prav nič ne brigalo ...  Jama je bila zasuta.  Tam, kjer je malo prej zevala zemlja, je bil zdaj majhen hribček iz rjave prsti, a vrh njega lesen križec.  Zvonovi so bili utihnili in množica se je začela razhajati.  Mož ranice se je le malo pomudil na novi gomili.  Komaj so se bili ljudje razšli, je potegnil kvišku hčer, ki je omedlevala ob materinem grobu, ter se obrnil proti izhodu.  A krenil ni za drugimi, temveč izbral si je ozko, stransko pot, dasi je bila daljša od navadne.  Slutil je nemara, kake misli imajo ljudje o njem, kako ga sodijo in obsojajo in zogibal se jim je.  Bil bi res čul marsikako grenko sam o sebi.  Govorili so dobro o rajni njegovi ženi, a še več so vedeli o njem slabega povedati.  „Ali ste ga videli“, pripomni nekdo, „kako je stal in gledal tja preko nas, ko so mu pokladali ženo v grob?  Prav nič mu ni bilo, vam rečem!“  „O nič, nič!“ jih pritrdi več.  „Še čudno, da se smejal ni!“  „Čudno, res!  Saj se mu je izpolnilo, česar si je želel!  Bolj mu rajnica ni mogla ustreči, nego da se mu je umaknila!  Zdaj bode pač imel, po čemur je tako koprnel!“  „Nikdar je ni mogel trpeti, te svoje žene!  Žalosten zakon je bil to!“  „Eh, žalosten, žalosten!“ potrdi mož štiridesetih let ter pokima z glavo. „O tem bi vam jaz lahko marsikaj povedal!  Jej, kaj je vse počel ž njo!  Vi ne veste niti deseti del tega, kar sem jaz kot sosed na lastne oči videl!  O to vam je bila duša, da nič takih, ta uboga Mlakarica!  Kako voljno je vse prenašala!  Nikdar nikomur ni potožila in še celo zagovarjala je svojega moža, zagovarjala!  Ne, take ženske še nisem videl!  Kolikokrat me je prosila, da naj ne pripovedujem nikomur nič o tem, kar sem videl ali slišal!  In res, molčal sem, ker je ona želela tako!  Nikdar ne pozabim, kar sem doživel nekega večera.  Bilo je predlanskim na sv. Matevža dan.  Bil sem gnal voli na semenj, prodal dobro in zasedeli smo se malo v gostilni.  Prišedši domov, hočem iti pogledat še malo v hlev preden se vležem.  Kar začujem neko čudno hropenje in grgranje tam onkraj plota, ki dela mejo med mojim in Mlakarjevim svetom.  Stopim bližje, in kaj vidim?  Na tleh leži ženska, a na prsih ji kleči moški ter jo davi in duši ...  Da bi razločil bolje, prižgem vžigalico in kdo je bil?  No, vsaj sem itak vedel: Mlakar se je znašal zopet nad svojo ženo, nad to revico, ki smo jo ravnokar zagrebli.  Pomislite, ona tako slabotna, kakor je bila, pa ji poklekne na prsa tak hrust!..“  „In kaj je bilo potem?“  „Kaj je bilo!  Ustrašil se je svetlobe, skočil po koncu in pobegnil!  Midva nisva bila nikdar prijatelja, spoznal me je in jo popihal še hitreje.  Jaz pa se splazim črez plot ter vzdignem ubožico.  Posadim jo na kup žaganic, ki so bile zložene poleg ter počakam, da si opomore.  Potem pa ji začnem prigovarjati, naj gre k nam ter naj pri nas prenoči.  Ali prvo, kar je izpregovorila, je bilo: „Martin, ljubi Martin, lepo te prosim, nikomur ne o pravi tega!  Dovolj je že sramote nad našo hišo!  Saj ni vsega sam kriv!  Včasih tudi jaz katero zinem, ki bi jo bila bolje zamolčala.  Človeko ne pomisli vselej, kakor bi moral.  Razjezila sem ga bila nekaj brez potrebe ...“ Taka, vidite, je bila!  Raje je sebe dolžila, kakor da bi bila črezenj kaj rekla!  Sveta nebesa, da so še taka srca na svetu!  Ne, tega nikdar ne pozabim: „Martin, ljubi Martin, lepo te prosim, nikomur ne pravi tega!“ Solze so mi prišle v oči, tako vam rečem!  Take besede!  A tem hujši srd sem imel do njega, ko sem videl, kako je ona dobra.  In rekel sem ji: „Nikar ga ne zagovarjaj!  Udušil bi te bil, če bi ne bilo mene!  To ne sme iti več tako in ne sme iti!  K sodišču stopim jutri in povem vse, ti boš pa po pravici pričala, da veš!  Ali si ti to zaslužila?  Kje sme on tako?  Temu mora biti konec!“ Ali zdaj šele me je začela prositi!  Roke je vzdignila proti meni in jokaje je govorila: „Ne, ne, Martin!  Bog ne daj kaj takega!  Za pet Kriščevih ran, samo tega ne!  Lepo te prosim, molči in nikomur ne govori o tem!  Svojega moža vendar ne bom hodila tožit po pisarnah!  Saj ni zmeraj tak, verjemi, da ne!  Hude jeze je in kadar ga zgrabi, ne ve, kaj počne.  Če bi stopila zdaj predenj, pa bi bil nemara drugačen!“ Jaz ji pa rečem: „Kaj bo drugačen!  Poznam ga!  Še huje bi počel!  Že zaradi tega, ker sem ga jaz prepodil!  K nam pojdi za to noč!  Jutri se že še dalje pomeniva, kako in kaj!“  Ali ni se dala preprositi.  Bala se je samo tega, da bi ljudje kaj ne vedeli in ne čuli, akoravno se ni dalo prikriti.  Kako tudi!  Saj ni bilo samo enkrat!  Če je bil en teden mir, je bilo že dolgo!  No, moral sem ji, obljubiti, da bom molčal in nikomur nisem pravil o tem do danes.  Drugi dan po tistem pa bi jo bili morali videti!  Delala se je tako veselo, kakor bi se prejšnji večer ne bilo čisto nič pripetilo, a okoli vratú, koder so se poznali nemara vtiski od moževih prstov, si je bila zavezala robec, da je bilo videti kakor bi bila prehlajena.  Taka duša vam je bila to, vidite in tako ljubezen je imela v svojem srcu do moža, ki bi bil zaslužil vse kaj drugega.  O le škoda, da ni dobil te žene drug, ki bi jo bil cenil bolje! ...“  „Možje,“ se oglasi že siv mož, „eno vam bom povedal, pa ji pritrdite ali ne ...  Veste, pretepavati ženo — nič gršega na svetu!  Res je tisto, blebetave so včasih in kratke pameti, morda tudi zlobne ...  Dobe se celo zapravljivke in pijanke, toda slab mož, ki se ne zna pomagati drugače!  Kaj pa še, če mož pretepava svojo ženo iz golega sovraštva!  Sram ga je lahko pred vsem svetom!  Saj ne rečem, mož je lahko slabe volje zaradi tega in onega, zgrabi ga jeza in izpozabi se — toda naj popravi potem tudi, kar je zakrivil.  Žena mora zvedeti, da je prišlo to samo tako iz jeze! ...  Enkrat, samo enkrat se je bilo meni pripetilo v življenju, da sem bil vzdignil roko proti svoji rajnici ...  Ali kako je bilo potem meni pri srcu!  Kakor hudodelec sem se plazil okrog!  Prosil jo seveda nisem naravnost za odpuščanje, toda pokazal sem ji drugače, kako mi je hudo, in odpustila mi je.“  „Pijača, pijača je kriva navadno“, pripomni nekdo drug, „da človek ne ve kaj dela in da rohni ter se znaša nad ženo in otroci.  Eh, če bi vina ne bilo in žganja ...“  „Res, vino in žganje in to in ono ...“ potrdi Mlakarjev sosed.  Toda pri Mlakarju je bilo nekaj drugega.  Pri njem ni bilo pač ljubezni ...  Pri njem so bile morda celo skrivne želje, da ...  No, pa molčimo in ne sodimo, ker ne vemo vsega ...“  „Kaj bo zdaj z ubogim otrokom!“ vzklikne slabotna ženica, ki si je še vedno brisala solze.  Bila je velika prijateljica Mlakarice in jokala je prav od srca za njo. „On tudi otroka nikdar trpeti ni mogel.“  „O, meni se to revišče smili!“ dostavi spremljevalka prejšnje. „Ko bi bilo dekletce vsaj malo bolj odrastlo, da bi moglo z doma, pa naj bi tudi šlo služit! ...  Ker dolgo nikoli ne bo, da bo pri Mlakarju mačeha v hiši!“  „Naj bo!“ se oglasi zopet moški glas. „Saj ni res tisto, da bi bila vsaka mačeha huda in zlobna.  Ljudje se izmišljujejo in pripovedujejo dostikrat mnogo več, nego se je dogodilo.  Jaz sem poznal že mačeho, ki je skrbela desetkrat bolje za otroke nego prej njih lastna mati.“  „O, da!“ pritrdi nekdo. „Vse mogoče to, ako pride poštena žena k hiši.  Toda saj vemo, kako je pri Mlakarju; kje so njegove misli in želje.  Jaz sem opazoval na pokopališču Vrtačko, kako se je ozirala po Mlakarju.  Vi bi bili videli, kako so se ji svetile tiste pohlepne oči! ...  No, in tudi on ...  Parkrat so mu zašli pogledi tja k nji!  Še na takem mestu se nista mogla brzdati!  Mene je bilo groza, ko sem to gledal ...“  „Dobro se jima je izponeslo res!  Lani je pokopala ona svojega moža, sedaj pa on svojo ženo.  Kaj jima je zdaj še na poti, da obnovita nekdanjo ljubezen in se vzameta?“  „O, saj se bosta!  Le zapomnite me!  Preden poteče prihodnji predpust, bo pri Mlakarju svatovanje in Vrtačka bo gospodinjila tam!“  „Kaj pa poreče Mlakarjev stari, ki je bil zabranil prvič, da ni bilo Vrtačke v hišo.  Presneto bi se mu ta slabo izplačevala, če bi se res pripetilo kaj takega ...  Prizanašala mu ta ženska ne bo!“  „Ne, ne!  In bolje bi bilo v nekem pogledu, da bi se stari ne bil protivil sinu.  Rajnica bi ne bila trpela toliko, ker bi bilo povsod bolje zanjo, kamor bi se bila možila, in za otroka bi se tudi ne bilo zdaj bati.  Še pametneje pa bi bilo seveda, če bi bil stari Mlakar izročil domovanje onemu sinu, ki mu je šlo.  Če starejši sin tudi morda ni bil v vsakem oziru tak, kakor si ga je želel in četudi ga je dosti stal, ko je študiral, pa bi bilo vendar bolje, da bi bil mlajšega odpravil z doto in ga poslal po svetu, ko je videl, kam se je zavgledal.  Seveda, ta se je tistikrat potajil, znal se je potuhniti, in Bog zna, kaj je še vse bilo, da se je dal stari tako premotiti.  Kesal se je nemara že dostikrat, a še bolj se bo.  Pokoro delati bo šele zdaj prav začel.“  „Bog ve, kam je izginil ta Mlakarjev France, da ga ni že toliko let!“  „Bog ve, res!  Nihče ne ve, kje je, niti ne, če je živ ali mrtev.  Sicer mnogokrat kateri pripoveduje, da ga je videl tu ali tam.  Ali na tisto ni da bi šel.  Ljudje tudi lažejo!  In večkrat se zazdi komu kaj, kar ni res.  Morda je videl koga, ki je bil Mlakarjevemu Francetu malo podoben, pa je prišel z novico.  No, ni bil napačen človek ta France.  Če ni postal duhovnik in ni hotel študirati dalje, kaj bi ga obrekovali zaradi tega, ko ne vemo kako in kaj.“  Tako so govorili in sklepali semtertja ljudje, ki so se vračali od pogreba.  On pa, katerega so se večji del tikali ti pogovori, je stopal molče po poljski poti proti domu.  Hčerka njegova, ki jo je vodil za roko, je še vedno ihtela, a on se je menil malo za to.  Oziral se je raje po njivah, ki so bile že večinoma pospravljene, postal zdaj tu zdaj tam malo, potegnil kje kako repo napol iz zemlje in videč, da je že lepo debela, potlačil jo zopet nazaj ter zamrmral sam pri sebi:  „Bo!  Repa se pa dela letos!“  Tako sta bila prišla oče in hči že blizu vasi in krenila sta proti domačemu vrtu, ki se je razprostiral za hišo.  Hči je še vedno ihtela.  „Molči že!“ zarohni oče nad njo. „Jokati ne pomaga nič!“ Jok hčerin mu je budil vest in kakor bi ga hotela tožiti pred ljudmi s svojim jokom se mu je zdelo. „Molči!“ je ponovil ter stisnil v svojem srdu deklico tako trdo za roko, da je od bolečine zaječala in vzkliknila:  „Oče!“  Ta vzklik je pretresel Mlakarja.  Nehote se je ozrl proti hčeri doli in čudno mu je postalo pri srcu, ko je opazil na obrazu nezavednega otroka toliko odkritosrčne, globoke žalosti.  „Oče!“  Kako je bila izrekla to besedo!  Kakor bi ga bila zaprosila: „Samo še tebe imam na svetu, o ne bodi trd z menoj!“  Toda tista mehkoba, ki se je bila lotila za hip njegovega srca, se je razpršila naglo zopet in še enkrat ji je rekel:  „Jokati ne pomaga nič!  Kar je, je!“  Izrekši te besede je izpustil njeno roko.  Dospela sta bila do kozolca, pod katerim so posli, ki so se bili vrnili po krajši poti od pogreba domov, obrezavali že korenje ter ga nosili s kupa v klet.  Do njih se obrne Mlakar in reče z osornim glasom:  „Jutri pojdemo pa repo pukat!  Debela je dovolj in čas je, da se je lotimo.  Znalo bi pritisniti slabše vreme, zato moramo gledati, da jo spravimo pod streho!“  Še poslom, ki niso bili navajeni rahločutnosti, se je zdelo neumestno, da je njih gospodar, vrnivši se komaj od pogreba svoje rajne žene, dajal take ukaze.  Ko je bil Mlakar, izrekši gornje besede, zavil v hlev, prepričat se, če je pri živini vse v redu, je opomnil hlapec:  „Za repo na njivi in za najslabšo kravo v hlevu mu je več, nego za ženo, ki jo je pokopal!  Da ga le sram ni!“  Anica je bila prišla do hišnih vrat.  Tam je obstala na pragu in se zagledala nekam v daljavo.  Žalostno je tistikrat na kmetih, kadar spravljajo zadnje poljske pridelke z njiv.  Solnce nima več moči, noč zmaguje nad dnevom, tuga lega ljudem v srca ...  Žalostno je bilo, kamor se je ozrla Anica, žalostno tem bolj, ker je bilo tudi njeno srce brez veselja.  Leno so se plazile megle in izpod neba je rosil še vedno droben dež.  Dolgočasnost se je prijemala ljudi in živali.  Mladi muciki, s katero se je Anica igrala včasih, je bilo neznosno to jesensko vreme, zbežala je v hišo in splezala na peč.  In tudi sultan ni vedel, kam bi se dejal.  Počasni so bili njegovi koraki in zaspane njegove oči.  Neštetokrat je bil prišel že pogledat, se li ne prikaže solnce, naposled je menda obupal, kajti vlegel se je poleg ognjišča in zaspal.  Prišel je bil čas, ko postajajo ljudje redkobesedni ter odgovarjajo le za silo drug drugemu, ali pa se prepirajo, da dajo tako duška neprijetnemu čustvu, ki jih obdaja spričo megle in nezdravih jesenskih sap ...  Anica je bila nehala jokati.  Stala je na pragu, črez katerega so bili ponesli pred kratkim njeno drago mamico in kakor zamaknjena je strmela proti sivemu nebu.  Zaihtelo se ji je še semtertja, a solze se ji niso utrinjale več iz oči.  Njena glavica je bila trudna in neka otrplost se je lotila vsega njenega života ...  Anica je stala precej dolgo tako in strmela.  Hipoma se zdrzne.  Zazdelo se ji je, kakor bi jo bil zaklical znan glas.  „Anica!“  „Saj grem, mati!“  In stekla je v sobo.  Toda tu se je zavedla, da je sanjala z odprtimi očmi.  Mame ni bilo.  Soba je bila popolnoma izpremenjena.  Posteljo, na kateri je prebila bolnica svoje zadnje ure, so bili že prej nesli venkaj, med pogrebom pa so bili odstranili tudi mrtvaški oder, na katerem je rajnica ležala, preden so jo bili dvignili ter jo položili v krsto.  Ah, kolikrat v enem dnevu je bila pritekla Anica, pogledat v sobo, če je njena draga mamica res mrtva.  Vedno zopet ji je prišlo na misel, da to ne more biti res, vedno zopet se je hotela prepričati.  Ko je zrla nekaj časa v njen bledi, izsušeni obraz, je pobegnila, ker ji je bilo prehudo in potikala se je zunaj kje okrog, dokler se je niso lotile zopet dvojbe.  Včasih se ji je zazdelo, kakor bi se mati premikala, kakor bi se ji bile zganile roke, zatrepetale ji veke.  Srce se ji je stisnilo in drhteč je pričakovala, kdaj izpregleda, dokler se ni uverila, da so bile njene nade prazne.  Toda vsaj mili obraz materin je mogla doslej gledati, zdaj tudi tega ni imela več!  Nepopisen strah jo je prešinil, ko se je zavedla, da ne bo nikdar, nikdar več videla svoje dobre mamice, nikdar več zrla v njen mili obraz ...  Pri peči je sedel njen stari, bolehni dedek.  K njemu se je zatekla.  Položila mu je glavo na koleno in zdaj je iznova zaplakala.  In dedek je jokal z njo!  Debele solze so polzele po njegovih uvelih licih ter mu padale na suhe roke, ki jih je bil položil deklici na glavo.  Godilo se mu je kakor njej.  Tako pusto, tako prazno in zapuščeno se mu je zdelo v sobi, odkar so bili njegovo ljubljeno sinaho odnesli iz nje!  Kamor se je ozrl, povsod mu je je nedostajalo.  Včasih se je izpozabil malo; za hip je dala v njegovi razgreti glavi temna misel prostora manj mučni, manj neprijetni; toda hipoma se je zdreznil in iznova se je polastila bolest njegovega srca.  Kadarkoli so se odprla vrata, od veže sem ali od čumnate, je mislil, da mora vstopiti ona, ki jo je pogrešal.  Vedel je, da je mrtva, vedel, da so jo odnesli štirje možje v črnopregrnjeni krsti ven in jo tam na pokopališču položili v hladno zemljo, in vendar se ni mogel sprijazniti z mislijo, da je ne bo videl na tem svetu več, nikdar več!  Ah, kako rad bi jo bil spremil še na zadnji poti!  Toda bolezen in starost sta ga ovirali, da ni mogel za pogrebom.  In tako je sedel doma za pečjo in prebiral jagode svojega moleka, pa vzdihoval in jokal.  Presrčno je ljubil svojo sinaho in srce mu je pokalo, ko so zabijali krsto, v katero so bili položili truplo rajnice.  „O zakaj ne raje mene, zakaj ne raje mene!“ je govoril sam pri sebi. „Mene, ki sem odveč, ki sem vsemu svetu na potu, mene naj bi odnesli!..“  Kar umeti ni mogel, da te dobre, pohlevne in ljubeznive ženice ni več med živimi.  In bilo mu je tem huje po nji, ker mu je bilo znano, koliko hudega je prestala revica v svojem življenju in ker si je očital, da je bil nekoliko tudi on kriv njene nesreče.  Stari Mlakar je imel dva sina.  Starejšega je bil dal študirat, in sicer iz tistega namena kakor dajo skoro vsi kmečki ljudje študirat svoje sinove.  Toda nekoliko predolgo si je premišljal in nekoliko prepozno se je bil odločil, da je poslal sina z doma.  Šele potem, ko je bil ta domačo šolo popolnoma dokončal, so ga pregovorili, šele potem ga je pripravil lastni pohlep po slavi, ki ga je čakala, če bi postal njegov sin duhovnik, do tega, da je peljal svojega Franceta v mesto.  Ta zamuda pa je bila vzrok, da je bil šele v šesti šoli, ko so ga klicali k vojaškemu naboru in ga tudi potrdili v vojake.  V vojaškem stanu se France ni počutil dobro.  Ni ga mikalo, da bi se bil posvetil vojaštvu in zato ni hlepel po tem, da bi bil postal prej ali slej častnik, ampak je po preteku treh let odložil zopet vojaško suknjo.  Ali zdaj je bil v onem neprijetnem položaju, kakor človek, ki so napravili drugi črto srez njegov račun!  Če bi ga ne bili vzeli k vojakom, kako lepo bi se bilo izteklo vse!  Ne bil bi se branil izpolniti očetu želje.  Tako pa ni vedel, ne kako, ne kam.  Da bi bil šel potem zopet v šolo, ko je bil prebil tri leta v vojašnici, mu nikakor ni kazalo.  Zdel se je sam sebi prestar za to, razen tega se je bil odvadil učenju in tudi pozabil je bil mnogo.  Vedel je, da bi mu ne šlo učenje več tako gladko in čutil ni v sebi zadosti moči za to, da bi vzel tako težko nalogo nase.  Pisal je torej očetu in ga prosil, naj bi mu dovolil za toliko časa domov, da si priskrbi kako primerno službo.  Razložil mu je vse, a stari Mlakar, ki je imel že davno storjen načrt, kaj bo in kako bo, kadar bo sin izštudiral, se ni mogel sprijazniti s to mislijo.  Uvideti ni mogel, zakaj bi se ne začel njegov sin zopet učiti in mislil je, da ga le ubogati noče.  V tej misli ga je še bolj utrjeval njegov mlajši sin Anton, sedanji gospodar.  Zavidal je svojega, samo za dve leti starejšega brata, ker se mu je zdelo, da mu je oče odmenil lepšo prihodnost nego njemu, ko ga je dal študirat.  Občutil je to kot krivico, dasi sam ni imel nikakega veselja do učenja.  Zato je zdaj iz nekakega maščevanja ščuval očeta zoper brata kolikor je le mogel.  Če se je njegov brat sklicaval na to, da ni on kriv, da je prišlo tako, se je on rogal rekoč: „Kdo pa je kriv? ...  Mar jaz?“ In pravil je očetu, da bi ga ne bili nikdar vzeli v vojake, če bi sam ne bil hotel. „Ker ni vedel, kako bi se izognil stanu, ki mu ne prija, se je dal pa potrditi.  E, zastonj ni študiral!  Treba vedeti, kako znajo taki študirani ljudje.“ Tako je govoril.  Oče pa, preprost mož, ki je bil vrh vsega nemalo ogorčen, ker so se mu izjalovile njegove najlepše nade, je kolikor toliko verjel in ostal trd nasproti svojemu prvemu sinu.  Morda je mislil tudi, da ga na ta način prej omehča in prisili, da mu izpolni voljo ter se vrne zopet v šolo.  Včasih je pač začel odnehavati, včasih se mu je zasmilil njegov France, ki ga je, dokler je še stavil svoje nade nanj, goreče ljubil; a tedaj je vselej nastopil z vso silo mlajši sin, ki se je bal, da bi oče naposled še domovanja ne izročil njegovem bratu.  In naglašal je:  „Izpriden študent je!  Ali niste izdali že dovolj zanj?  Ali hočete mar, da vam zapravi še to, kar imate?  Seveda ugajalo bi mu, če bi mogel zdaj, ko se je naveličal že mestnega življenja, pa doma ukazovati!  Jaz naj bi mu bil pa za hlapca!  Pa mu ne bom!  On domov, jaz z doma!“  „Izpriden študent!“  Hujše psovke si stari Mlakar ni mogel misliti.  On, ki je sanjal o tem, kako ga bo vse čislalo in zavidalo, da je pripomogel sinu do tako častne službe, pa naj bi poslej poslušal take besede?  In vedel je, da bi jih moral!  Kdor bi imel kako jezo, kako sovraštvo do njega, pa bi se maščeval s tem, da bi mu očital „izpridenega študenta“.  „Izpriden študent!“ tako je naglašal mlajši sin pri vsaki priliki, starega moža pa je jedlo in grizlo ...  Ko je bil dobil France Mlakar že na več svojih pisem vedno en in isti odgovor, se je obrnil do očeta še enkrat.  Milo ga je prosil pomoči.  Slikal mu je svoje obupno stanje.  Poudarjal je, da se trudi, kolikor more, da bi dobil kako službo, pa da se mu ne posreči.  Vsaj za nekaj časa naj se ga usmili ter mu dovoli, da pride domov.  Stari Mlakar je omahoval.  Saj v resnici je ljubil svojega Franceta še vedno, četudi se je jezil nanj.  Vprašal je z mehkim glasom svojega mlajšega sina:  „Kaj naj mu odgovorim?“  „Kakor veste in znate!“  „Revež je!“  „Saj!“  „Piši mu torej!“  Anton je vzel papir, pero in tinto ter se pripravil.  „Prehudo mu nikar ne piši, da veš!“ veli oče.  Znal je, da je ljubezen med brati dostikrat jako majhna, znal, da govori često sebičnost iz njegovega mlajšega sinu.  A ta je vzkipel takoj.  „Hahaha, prehudo mu nikar ne piši!  I seveda!  Kje pa zasluži on kaj takega?  Ostra beseda bi tukaj ne bila na mestu!  Tak gospod, kakor je on, — še zameril bi nemara!  Zatorej le lepo ponižno!  Tako-le mu bom pisal: „Ljubi moj sin!  Pridi hitro in ne mudi se, kajti težko že čakam, da te poljubim in objamem!  Anton je doslej delal, zdaj pa naj gre, kamor hoče!  A ti pridi, kolikor mogoče hitro!  Zate sem hranil, zate se trudil, zate varčeval, tvoje je vse, kar je mojega!  Porabil si dosti, porabi še to, kar imam in če bi sam beračiti moral na stara leta!..“ Ali bo prav tako?“  Stari Mlakar je umolknil ob teh pikrih besedah, Anton pa je pisal.  Ni ga vprašal, kaj je pisal in ta mu pisma tudi ni prebral.  Zganil ga je, del v zavitek in oddal.  A v pismu so stale med drugim tudi besede: „Glej, da mi ne prideš nikdar več pred oči!..“  Od tistih dob se ni o Francetu Mlakarju slišalo nič več.  Zdaj ni bilo nič več dvoma, komu izroči stari Mlakar svoje posestvo.  Moči so mu pešale.  Odkar je bil vdovec, so slonele vse skrbi na njem in bilo je že davno, kar mu je bila umrla zvesta družica.  Želel si je odpočitka in odločil se je po daljšem premišljevanju, da izroči posestvo Tonetu.  Imel je poseben namen pri tem.  Bilo je vsemu svetu in tudi njemu znano, da je navezala njegovega mlajšega sina nase ženska, ki ni bila na dobrem glasu.  Bal se je, da bi ga ne pogubila.  Večkrat ga je opominjal, da naj se je varuje, da naj pretrga svoje znanje z njo, zaman!  Sinova strast se je bila že preveč razplamenela.  Zdaj ga je hotel rešiti.  Reče mu torej nekega dne:  „Naj bo, Tone, gospodarstvo dam tebi!  Veš, da bi moralo biti pravzaprav onega, kajti toliko me ni stal, da bi mu moral odreči posestvo.  Toda ker me ni hotel ubogati, naj se pa pokori!  Tvoje bo torej vse, kar imam, le nekaj malega izgovorim sebi.  Toda neko željo mi moraš izpolniti!  Preden prevzameš gospodarstvo in preden prepišem nate vse to, se mi imaš oženiti!  To pa ti precej povem: Vrtačka ne sme pod mojo streho!  In če bi se imel pečati še dalje z le-to, potem mi pojdi raje še ti v svet, a jaz prepustim vse svoje imetje tujim rokam.  Meni ne more biti vse eno, kaka sinaha mi pride v hišo!  Dobro sem vse preudaril in odločil sem ti nevesto, kakršne se ne dobi povsod.  Pridna je, pobožna in — čedna tudi.  Razen tega pa tudi ne pride prazna k hiši.  S Štefinom sem govoril pred kratkim in ga vprašal, če bi ti hotel dati hčer za ženo. „Zakaj ne?“ je odgovoril.  Torej veš zdaj!  Jaz mislim, da ti nisem izbral slabo.  Marijana je ženska, ki jo čislajo vsi ljudje.“  „Če pa meni ni všeč!“  „Všeč ti ni?..  Pa zakaj ne?  Odpri oči in oglej si jo!  Pa tudi če ne!  Ko bo tvoja žena, jo boš spoznaval in učil se jo boš spoštovati!  Kaj hočeš z Vrtačko?  Pravijo, da je tako strašansko lepa!  Jaz ti pa rečem: tista lepota ni kdo ve kaj!  Pa če bi bila tudi še desetkrat lepša, kaj hoče lepota, ko pa poglavitnega ni!  Vsemu svetu je znano, da je razuzdana in ti sam lahko vidiš marsikaj, če nisi slep.  Saj ne trdim, da je vsega sama kriva.  Razmere so storile morda to iz nje, kar je.  Že njena mati ni bila dosti prida.  Prišla je bila sem tam nekje od laške strani.  Ljudje so jo mrzeli, ker je imela čudne navade.  Že ona je razvajala hčer.  Potem, ko je umrla, so pa storili še drugi ljudje svoje, ki niso imeli usmiljenja s tujim otrokom in jim je bilo vse eno, kaj postane iz njega.“  „Kaj pa je znano takega o njej?“  „Če bi ne bilo drugega, je dovolj, da je pijanka!“  „Od kod veste to?“  „Od kod to vem?..  Ali je nisi še nikoli videl v gostilni s fanti?  Morda je že poleg tebe sedela kdaj!  Kaj si zapazil?“  „Vesela je rada, drugega nič!“  „Motiš se!  Dekle se mora vedno po dekliško vesti.  Ta pa se napije in prepeva, kakor ...  Pa saj drugačna skoro biti ne more!  Že mati je pijančevala in tudi hčeri je dajala pijače, ko je bila še otrok.  Na lastne oči sem to videl!  In potem ni živ dan imela nikogar, ki bi jo bil svaril, opominjal in učil.  To je bila pravzaprav nesreča zanjo in jaz ji za svojo osebo ničesar ne oponašam, toda za sinaho je vendar ne maram imeti!  Da bi se kdaj poboljšala, ni upati.  Kar je izprideno, je izprideno!  Izbij si torej misel nanjo iz glave.  Verjemi, Tone, da ne zahtevam tega samo zaradi sebe, ampak še mnogo bolj zaradi tebe, ker vem, da ne bi bil s to žensko nikdar srečen!  Gorje možu, ki gleda, kadar se ženi, samo na lepoto, na vse drugo pa ne!  Ubogaj me!  Stori, kakor ti velim in ne boš se kesal!“  Sin se je grizel v ustne, ko je oče tako govoril, a svoje jeze ni pokazal.  Poznal je dobro svojega očeta in njegovo trdno, neomajno voljo.  Vedel je, da bi ne odstopil od svoje zahteve, pa naj bi si še bolj prizadeval, pripraviti ga do tega.  Njegovi poskusi bi imeli k večjemu ta uspeh, da bi si oče zopet premislil.  A on naj bi ne izrabil te lepe prilike, on naj bi si ne prilastil gospodarstva, po katerem je tako zelo hrepenel?  Bolje je, potajiti se malo, enkrat!  Kadar je poglavitno doseženo — kdo ve, kaj potem pride!..  Zatrl je torej gnev ki so mu ga budile očetove besede v srcu in uklonil se njegovi volji.  Šel je snubit k Štefinu in ker so ga sprejeli ondi prijazno, se je kmalu vršila poroka.  Marijana, Antonova žena, je imela vse lastnosti, ki jih mora imeti ženska, da osreči moža.  Bila je tiha, potrpežljiva, pridna in neskončno vdana svojemu možu.  Skrbela je noč in dan za hišo in nikoli si ni privoščila miru.  Stari Mlakar je bil ves srečen, da je dobil tako sinaho.  Ni se motil, ko se je nadejal, da bo tudi njemu dobra.  Poleg vseh obilih opravkov je imela vendar še vedno dovolj časa, da mu je postregla.  Negovala ga je, kakor neguje dobra hči svojega očeta, zato pa jo je tudi on ljubil, kakor bi bila njegova lastna hči.  Ali nekaj je pri vsem tem staremu Mlakarju grenilo življenje.  Izpočetka je bil Anton še nekaj prijazen s svojo ženo, potem pa je začel postajati redkobeseden in čemeren.  Zaman je upal stari Mlakar, da se njegov sin spreobrne, da spozna, kako dobro ženo je dobil, da začne čislati njene lepe lastnosti, da jo začne ljubiti, ko je tudi ona njega tako požrtvovalno in vdano ljubila.  Z vsakim dnevom se je nadejal stari Mlakar preobrata, a dan za dnevom mu je dohajalo iznenadenje in neprijetno razočaranje.  Opazoval je svojega sina natanko, zasledil bi bil rad v njegovih besedah, v njegovem vedenju kako malo znamenje, ki bi ga bilo utrdilo v veri, da vendar morda tli iskrica ljubezni do žene v sinovih prsih, a zaman!  Novo upanje mu je vstalo tedaj, ko se je kakega pol leta po sinovi poroki poročila tudi prejšnja izvoljenka njegova, Vrtačka. „Zdaj jo pozabi nemara, zdaj postane nemara drugačen!“ tako se je tolažil.  Ali ravno nasprotno se je dogodilo, nego je upal!  Njegov sin je bil poslej z ženo še osornejši in krutejši.  Včasih ni izpregovoril po cele dneve z njo, včasih zopet je rohnel nad njo ter razsajal, ne da bi bil imel za eno ali drugo kaj vzroka.  Žena se je trudila, kolikor je mogla storiti prav.  Na obrazu bi mu bila vedno rada čitala, česa želi, samo da bi bil zadovoljen z njo.  Zdaj pa zdaj ga je pogledala ljubeznivo in ga vprašala: „Tone, povej, kaj naj storim?“ Toda mož je ali molčal, ali pa ji je dal trd in porogljiv odgovor.  A vse to ni omajalo njene stanovitnosti.  Kadarkoli je vprla svoje oči v moža, je sijala ljubezen in vdanost iz njih in vedno in vedno je gledala, da bi njen mož res ne imel povoda, biti nezadovoljen ž njo.  Morda je verovala v zmagovitost svoje ljubezni, morda jo je podžigala pri tem misel, da se prej ali slej vendar omehča njenemu možu srce in da pride vendar enkrat čas, ko stopi pred njo ter ji poreče: „Odpusti, Marijana, krivico sem ti delal!“ Ah, kako bi se ga bile oklenile njene roke, kako bi se bila jokala velike sreče!  Predenj bi bila zdrknila na kolena, roke bi bila vzdignila proti njemu in vzkliknila bi bila: „Molči, Anton, vse je dobro!“ Samo to, samo to naj bi doživela in odškodovana bi bila za vse!  Nič bi ji ne bilo, da je toliko trpela, toliko prejokala na tihem.  Vse hudo bi pozabila zaradi enega samega lepega hipa v življenju.  Samo to naj bi doživela, potem pa umrla!..  Tudi njo, kakor njenega tasta, so varale nade!  Njen mož je ostal, kakršen je bil.  Niti rojstvo otroka ga ni izpremenilo.  Če je bil dva, tri dni malo boljši, so sledili zato tem hujši časi.  Sčasoma se je dogajalo celo, da je zašel v gostilno in se vrnil vinjen domov.  In ker je bil po naravi togoten, je prišlo o takih prilikah celo do prizorov, kakršnega je popisaval Mlakarjev sosed ljudem, ko so se vračali od pogreba domov.  Uboga žena pa je trpela, trpela tem bolj, ker nikdar nikomur svoje nesreče tožila ni.  Niti svoji lastni materi ni nikdar izdala, koliko bridkega ji je prenašati, tem manj še kakemu tujemu človeku.  Stari Mlakar se včasih ni mogel premagati in pokaral je ostro svojega sina radi njegovega grdega ravnanja z ženo.  A sin je vselej zarohnel nad njim in kakor nalašč je bil potem še hujši.  Hotel je na vsak način dokazati, da je nesrečen in da je te njegove nesreče kriv oče.  Zdelo se je, kakor bi bil hotel s svojim početjem vsak dan ponavljati očetu: „Če bi me bili pustili, ženiti se, kakor sem hotel, pa bi bilo drugače!“  Stari Mlakar je sinovo počenjanje včasih tudi umeval tako.  In pri takih prilikah mu je bilo žal, da ni pustil sinu njegove volje, ker se mu je smilila nedolžna žena; še bolj žal pa mu je bilo, da je zavrgel starejšega sina in izročil posestvo mlajšemu ...  Tako so potekala leta, a izpremembe niso prinesla.  Prepad med Antonom in njegovo ženo je ostal isti, da, včasih se je zdelo, kakor bi njegovo sovraštvo do nje postajalo večje in večje.  Naposled pa so se začeli kazati na ubogi ženi nasledki telesnih, še bolj pa duševnih muk.  Marijana je začela slabeti in hirati in ljudje so začeli zmajevati z glavo nad njo.  Čim bolj so ginile njene nade, da postane njen mož kdaj drugačen, tem bolj so pešale njene moči.  Ko se je vlegla zvečer v posteljo tako nesrečna in onemogla vsled telesnega truda in prestanih srčnih bridkosti, so se ji včasih vlile po licih tihe solze, ki jih je zadrževala črez dan in vzkliknila je sama zase: „O Bog, o Bog, zakaj dopuščaš vse to!“ Umeti ni mogla, da ne izda vsa njena velika ljubezen nič, da je brez uspeha vse njeno prizadevanje, da bi omehčala možu srce.  Prišli so hipi, ko jo je skoro zapustila potrpežljivost, ko ji je prišlo na misel, da bi storila kaj groznega, prišli hipi, ko ji je zli duh šepetal na uho, da naj stori konec neznosnemu trpljenju, konec svojemu bednemu Življenju. „Bodi svojemu možu pokorna!“ to povelje je dano ženi in ona se ga je vedno zavedala, vedno se ravnala po njem.  A kaj je pomagalo vse to?  Sužinja doseže milost svojega gospodarja, ona, ki je služila svojemu možu kakor dekla, si ni mogla priboriti trohice njegove ljubezni!  Bil je trd, kakor kamen. „Morda bi se mu zasmilila, če bi umrla!“ si je mislila včasih.  Samo malo sočutja si je želela od njega in za to sočutje bi bila rada dala življenje!  A ko je začutila, da je strta, uničena, da gloje neozdravljiva bolezen na njenem mozgu, jo je bila groza.  Ne zaradi sebe!  Njej je mogla prinesti smrt le rešitev in boljšo bodočnost.  Ali spomnila se je hčerke.  Njen edini otrok, njena ljuba Anica se ji je smilila tako, da se ni mogla ubraniti solz, kadarkoli se je spomnila nanjo ter je začela premišljati in preudarjati, kaj postane iz deklice, kadar zatisne ona oči, kadar nje ne bo več, da bi čuvala nad njo.  Kaj naj bi jo tudi čakalo dobrega, ko je kazal oče do svoje hčere baš tako malo ljubezni, kakor do nje, žene svoje!  Da se mož po njeni smrti zopet oženi, o tem ni dvomila.  A to bi je še ne bilo bolelo tako, ko bi ne bila znala tako natanko, kdo postane njena naslednica!  Šlo je vse po volji moževi.  Oni Vrtački, ki bi jo bil tako rad vzel njen mož in zaradi katere je bila od njega tako sovražena, je bil soprog umrl.  In njen mož je le premalo skrival svoje srčne želje.  Vse njegovo vedenje in počenjanje je izdajalo, kaj čuti, kaj misli ter kazalo jasno, da hrepeni po prostosti in da želi tudi sebi samskega stanu.  Strah jo je bilo svojega moža, ko je vedela, da se veseli njene smrti, in rada, rada bi mu bila izpolnila željo, rada bi se mu bila umaknila, ko bi jo skrb za ljubljeno hčerko ne bila vezala na življenje!  Misel, da bode njen otrok brez matere in brez ljubečega srca očetovega, jo je navdajala z nepopisno bridkostjo.  No, vedela je, da se zgoditi mora in da čas ni več daleč, ko bode njena hčerka osamela sirota.  Živo si je predočevala večkrat vse, kar je moralo priti.  In ker je videla v duhu vso ono grozno bedo, ki je čakala ubogega otroka, je svojo Anico tem bolj ljubila.  Skušala ji je nadomestiti s svojo ljubeznijo vse ono, kar bi pozneje pogrešala in poznala ni večje sreče, nego če je mogla razveseliti njeno otročje srce in če je mogla gledati nekaj hipov mirno v njene jasne, nedolžne oči.  Večkrat, kadar ni bilo moža doma, je poklicala svojo Anico k sebi, stisnila jo v svoje naročje ter jo učila:  „Anica, le pridna bodi!“  „Ali nisem pridna, mamica?“  „Pridna si, pridna!  Le vedno taka ostani!  Ubogaj očeta, tudi kadar mene ne bo!“  „Kam pa pojdete, mamica?“  Ni ji odgovorila.  Solze so ji zalile oči in še iskreneje jo je stisnila k sebi, še prisrčneje jo je poljubovala ...  In čim bolj je Marijana čutila, da se bliža čas, ko se ji bode treba ločiti, tem bolj si je želela hčerke poleg sebe, tem bolj ji je izkazovala svojo ljubezen in tem manj so se je mogle nagledati njene oči.  Skrb za otroka jo je privedla do tega, da je nekoč, ko že več hoditi ni mogla in je ostajala tudi črez dan v postelji, poklicala svojega moža k sebi.  Stopil je k nji, dasi se mu je poznalo, kako nerad to stori.  Izpolnil ji je to željo, ker je nemara vedel, da ga ne bo več dolgo nadlegovala.  „Tone,“ ga je nagovorila s prosečim glasom, „glej, moj dan se nagiblje!  Dobro čutim, da se mi bliža zadnja ura!  V življenju nisva bila prijatelja, sprijazniva se vsaj zdaj, ko je prišel čas ločitve!  Saj veš, da sem bila jaz pri tem nedolžna!  Ko bi bila le malce slutila, da boš tako nesrečen poleg mene, nikdar, nikdar bi ti ne bila podala roke v zvezo!  Ali tako, — kaj naj bi bila storila?  Prišel si, vprašal najprej mojega očeta, ki so bili zadovoljni, in potem vprašal še mene.  Pogledala ti nisem v oči; sramovala sem se morda, morda tudi bala, kaj vem!  Ko bi ti bila, bi bila zapazila nemara, da ni ljubezni v tvojem pogledu in preprosila bi bila očeta, da bi me ne bili silili.  Tako pa sem verjela tvojim besedam.  Sicer so bile hladne dovolj, a zdele so se mi odkritosrčne!  Kaj te je nagnilo, da si prišel, tega seveda nisem vedela.  In tako sva postala nesrečna oba, ti in — jaz!  Pa kaj jaz!  O tem raje molčim!  Če bi bila videla, da si srečen ti, bi bila gotovo tudi jaz srečna!  Jaz nisem poznala druge sreče nego tvoje!  Tone, tega ne boš tajil, da sem si prizadevala, da sem imela gorečo željo, pridobiti tvoje spoštovanje in ljubezen.  Bodi Bogu potoženo, da ni vse to nič izdalo!..  Ničesar ti ne očitam.  Morda nisi mogel drugače!  In kaj bi tožila zdaj, ko bo meni kmalu pomagano, ko se mi bliža ura rešitve.  Naj bo pozabljeno vse!  Tudi ti pozabi, Tone!  Ne jezi se več name!  Vsaj te zadnje dni se ne jezi name!  Še par dni, Tone, in vse bo dobro!  Pozabi, da si bil nesrečen, pozabi na preteklost in upaj na boljšo bodočnost.  Saj se ti že odpira, saj je čas že tu, ko ...  Tone, od srca ti želim, da bi užival z drugo vso tisto srečo, ki si jo pogrešal pri meni!  Ničesar te ne prosim zase, Tone!  Niti tega ne zahtevam, da bi se me spominjal kdaj.  Kaj misel name kalila veselje!  Ali usmili se ubogega, zapuščenega otroka, Tone!  Saj je tvoj, kakor moj!  Za otroka te prosim, Tone, ki ni nič drugega zakrivil, kakor da je na svet prišel.  Tega ne dopusti, da bi trpinčil kdo mojo in — tvojo hčer!  Jaz vem, Tone, da nisi tako trd, kakor si se delal!  Kaj ne, kaj ne, da mi izpolniš to željo?  Samo to mi zagotovi in mirno zatisnem oči!“  Anton je stal poleg postelje in srpo zrl pred se. „Jaz vem, Tone, da nisi tako trd, kakar si se delal!“ Ali je bilo to res?  V tem hipu se mu je omehčalo nekaj v prsih.  Ženine besede so ga pretresle.  Vzbudile so mu vest in kar samo ob sebi se mu je pojavilo vprašanje, kaj mu je vendar storila ta žena, da je ravnal tako grdo, tako neusmiljeno ž njo.  Zaskelelo ga je, ko se je zavedel, da je on kriv prezgodnje smrti svoje soproge.  Bilo mu je, kakor bi mu bil zaklical kdo: „Ubijalec!“ Nenavadni, mehki občutki so ga preobvladali za trenutek.  Srce mu je velelo, da naj poklekne ob postelji pred bolnico ter jo prosi odpuščanja.  Zdaj prvič v svojem življenju se je zavedal, da je imel gotove dolžnosti do žene, do te žene, ki leži zdaj umirajoča pred njim in čutil je prav živo, kako krivico ji je delal ves čas njunega zakona.  Nehote so mu obtičale oči dalje časa na njenem upadlem, izhujšanem obrazu in zdela se mu je zdaj tako lepa, tako dobra, tako spoštovanja vredna!..  Toda to čustvo ni bilo še dovolj krepko, ni bilo tako močno, da bi bilo predrlo zunanjo ledeno skorjo.  Slutil je, kako bi osrečil ubogo ženo, če bi ji pokazal, kar mu je v tem hipu prešinjalo prsi, slutil, da bi jo odškodoval morda za vse, kar ji je bil prizadel hudega — a storil ni ničesar.  Spomnil se je, da mu je bila vsiljena in oživil se je v njem stari ponos.  Da bi se ponižal pred svojo ženo, da bi tako priznal o svojo krivdo — ne!  S silo je zatrl to, kar se mu je tako neprijetno gibalo v prsih in odgovoril je ženi z navadnim, vsakdanjim glasom:  „Pojdi, pojdi, kaj bi govorila tako!  Nisi še tako slaba ne, da bi se morala poslavljati!  Ve ženske mislite precej, da ste na smrt bolne, če vas le malo zavije kje!  Prej bo mene konec kot tebe!“  In šel je ven.  Uboga žena je obrnila svoj obraz proti steni ...  Nekaj dni po tistem pa so jo položili na mrtvaški oder ...  Dolgo sta molčala dedek in Anica drug poleg drugega zatopljena vsak v svoje misli.  Obema je bilo težko pri srcu a oba sta menda čutila, da bi nobena glasna tožba ne pomagala nič in da se je treba brez ugovora vdati temu, kar je neizogibno.  In tako sta molčala.  Motilo je samo ihtenje in semtertja kak globok vzdih ta molk.  Anica se je stiskala k dedku, kakor bi se bala, da bi je kdo ne odtrgal od njega, on pa je gladil njene mehke, rumenkaste laske in ji brisal solze iz lic.  Naposled pa se je zdelo dedku vendar potrebno, da izpregovori in začel je tolažiti deklico :  „Nikar ne jokaj, Anica!  Saj mami je dobro zdaj, dosti bolje nego nama!  Moliva zanjo, da bo tudi ona prosila za naju pri Bogu!“  „Kje pa so zdaj mama?“ vpraša v svoji razmišljenosti in otročji nevednosti Anica.  „I kje drugje, Anica, nego gori v svetih nebesih!“ ji odgovori dedek ter jo poboža po razgretem licu.  Deklica umolkne in povesi glavico.  Ozre se po sobi in zazdi se ji, kakor bi ti nemi stoli okrog in miza in klopi šepetali med seboj ter pripovedovali si lepe povesti, kakršne je poslušala ona tako rada, pripovedovali si o neizrečeno lepem življenju, ki ga živi človek potem, ko so truplo zagrebli v hladno zemljo. — Ozrla se je v leseni strop.  Tam so si grče in druge lise nadele hipoma človeške podobe, zganile se in oživele.  Šepetale so si o stvareh, katerih ona ni razumela, a vendar je poslušala in spreletavala jo je sladka groza.  Dolgo je zopet molčala in premišljevala, potem pa je opomnila:  „Ah, dedek, to mora biti lepo tam gori v nebesih!“  „Pa še kako!“ potrdi dedek.  „Zakaj pa niso mamica mene vzeli s seboj?“  „To ne gre tako, Anica!“ jo poučuje dedek. „Na oni svet more le tisti, ki ga pokliče ljubi Bog tjakaj.  Dokler je volja božja, moramo trpeti na tem svetu ter si služiti z dobrimi deli sveta nebesa.“  Teh dedkovih besed ni razumela, zato je umolknila zopet.  A potem je vprašala:  „Ali naju mamica zdaj vidijo in slišijo?“  „To je da, ljubo dete!  Mati naju vidijo in tudi vse vedo, kar govoriva in počneva.  Le tega nikoli ne pozabi, da te gledajo mamica doli iz nebes in nikdar ne stori kaj takega, kar bi si tukaj ne bila upala storiti vpričo njih.  Če boš pridna in bogaboječa, bodo imeli mati v nebesih veliko veselje s teboj!“  „Saj bom pridna, dedek!  Toda, dedek, če so mamica v nebesih, potem so angelci okrog nje ...“  „To se ve!“  „In svetniki ...“  „Kajpada!“  „In Marija sedi tam na tronu, tako lepa in zlata, kakor v oltarju, in mamica jo gledajo ...“  „Tako je, ti moja dragica!“  Deklica je zastrmela tja nekam skozi okno.  Zunaj je bilo megleno in sivi oblaki so zastirali nebo.  A njej je pričarala domišljija pred oči prizor, kakor ga je videti včasih po leti na obzorju ob jasnih dnevih pri solnčnem zahodu.  Kadar se je zlatilo in žarilo tako nebo v vse mogočih barvah, si je vselej domišljevala, da vidi odprta nebesa.  V tak prizor se je zamislila tudi zdaj ...  A domišljija jo je ponesla to pot še dalje.  Zamaknila se je in vse njene misli so oživele ...  Pred njene oči so stopila vse ona rajna bitja, o katerih je kdaj slišala, s katerimi so se bavile tolikrat njene misli.  Videla je v blestečem soju nebeške angele in svetnike, videla zlat prestol, na katerem je sedela Mati božja, čisto tako kakor tam v oltarju.  A tedaj je pristopila h Kraljici nebes bleda žena, tako žalostna in potrta, kakor bi hotela prositi milosti — njena mamica.  Kraljica nebes pa se ji je nasmehnila, stegnila roko proti nji ter ji namignila, da naj sede poleg nje ...  Deklica je planila po koncu in vzkliknila:  „Ali vidite, dedek?“  Dedek pa, ki ni vedel, kako delujejo njeni razgreti možgani in kaj se vrši pred njenimi očmi, jo je potegnil k sebi nazaj, rekoč:  „Usedi se, Anica, in lepo pri miru bodi!  Saj ni nič!“ Mislil je, da je vzrla kje v kakem kotu mater, kajti bil je uverjen, da se bo duh rajnice vračal zaradi otroka.  Rad je imel svojo sinaho, a vendar ga je bilo groza ob tej misli in ker je menil, da je groza tudi deklice, jo je tolažil.  Ko pa ji je bil rekel: „Saj ni nič,“ deklica res ni ničesar več videla.  Omahnila je nazaj in zopet so se je lotevala trpka čustva in neprijetne misli so ji prihajale ...  Prejšnji dan, ko je ležala njena mamica še na mrtvaškem odru in so jo hodili še ljudje kropit, je bila pristopila k nji ženica in ji rekla :  „Ti revišče, ti, zdaj boš imelo pa pisano mater!“  Ni vedela, kaj ji je hotela reči, a zazeblo jo je.  Teh besed se je spomnila zdaj in groza jo je bilo.  Dvignila je obrazek proti dedku in mu rekla:  „Strah me je!“  Dedek jo je tolažil:  „Pred kom naj te bo strah?  Pridnega otroka ni treba biti strah!  Le pomisli, da si vedno v božjem varstvu in da je zvesti angelček varih poleg tebe!“  „Ali mene je vseeno strah!  Dedek, slišite, kaj pa je to: »pisana mati«?“  Starček se strese pri tem vprašanju nevednega otroka.  Sapa mu poide, da jo mora loviti nekaj časa, tako iznenaden in začuden je bil vsled tega vprašanja.  Ganilo ga je v srce to vprašanje in milo se mu je storilo. „Ubogi otrok!“ si je mislil, a na glas je rekel:  „Kaj pa ti hodijo take misli na um?  Kdo ti je pravil o pisani materi?“  „Polegova teta so rekli, da bom imela zdaj pisano mater, zato bi rada vedela, kaj je to!“  „E pusti to, Anica, in ne meni se za take stvari!“ ji prigovarja starček. „Upajva, da ne dobiš pisane matere.  In če bi jo tudi dobila, se ti ni treba prav nič bati.  Jaz sem tudi še tukaj in jaz bom že gledal, da ti nikdar nič hudega ne bo storila!“ ...  Cel dan sta bila skoro Anica in dedek skupaj.  Če je šla deklica od časa do časa malo ven, že ni bilo dedku strpeti.  A tudi ona se je kmalu naveličala zunaj in prihitela je zopet v sobo.  Semtertja se je je lotila abotna misel, da je mamica morda kje zunaj in stekla je ven ter pretaknila vse kote.  Kar nenadoma se ji je porodila misel in se ji oživilo upanje, toda ko se je prepričala, da so bile njene nade ničeve, se je vrnila potrta zopet k dedku.  Tako sta posedala do večera.  Nastala je bila že tema in začeli so prihajati sosedje, prijatelji in znanci, da bi molili rožni venec za rajnico.  Zunaj v veži je glasno govoril nekdo.  Stari Mlakar vleče na uho in spozna navzlic šepetanju, ki se je slišalo po sobi, glas svojega sina.  Govoril je tako, da bi se bile skozi napol odprta vrata skoro besede kmalu razumele.  Žalosti ali vsaj zatajevanja ni bilo zaznati v njegovih besedah.  Staremu Mlakarju se je celo zdelo, kakor bi se šalil in semtertja zasmejal.  „S kom govori tako?“ Starček je mislil in mislil, s kom bi se tako mudil njegov sin, pa se ni mogel izpametovati.  Kar zazveni vesel ženski smeh in stari Mlakar se je spomnil, kdo je. „Ah, Vrtačka!“ Kri mu šine v vela lica in nevoljen vzklikne sam zase:  „Nesramnica!  Da si upa priti!“  Njemu se je zdelo to, da je prestopila zapeljivka njegovega sina prag hiše, v kateri je še vse tako živo spominjalo na ono, ki je zaradi nje toliko pretrpela, ravno tako, kakor če bi bil storil kdo v svetišču kaj nespodobnega.  Kmalu nato se odpro vrata in v hišo stopi Vrtačka s svojo hčerko, ki je bila kakega dobrega pol leta mlajša od Anice.  Staremu Mlakarju je bilo, kakor bi ga bil kdo preko glave udaril, ko jo je zagledal.  Šumelo mu je po ušesih in pri srcu se mu je pojavila čudna bol.  Spomnil se je tega, kar mu je govorilo malo prej dekletce o pisani materi in če bi bil mogel, vstal bi bil in odšel ven, tako neprijetna vročina mu je izpreletavala život ...  „Nesramnica!“ je ponavljal sam zase ter se zasukal tako, da je ni mogel videti.  Nepopisno zopern mu je bil njen pogled.  Ona pa, akoravno je zapazila vse to in akoravno je vedela, da jo stari Mlakar nikoli ni maral, se mu je približala in ga vprašala s priliznjenim glasom:  „No, kako pa se imate vi kaj, oče?  Že dolgo vas nisem videla!  Pa ste zdravi vsaj?  Izgledate prav dobro!“  „Še dovolj sem zdrav, hvala Bogu!“ odgovori starček na kratko in dokaj osorno.  Trgalo ga je po udih, da bi bil najraje ječal.  Toda njej ne bi bil potožil za ves svet.  Če ga je že v nevoljo spravilo to, da je bila prišla, ga je še bolj jezilo, da je bila tako predrzna in ga je nagovorila, ko si vendar nikdar nista bila dobra.  In s kakim glasom je izgovorila besedo oče!  Prav, kakor bi jo morala, če bi bila že njegova sinaha! „Pa saj potem bi je ne tako!“ si je mislil stari Mlakar. „Potem bi prišli drugi priimki!  Hinavka, poznam te dobro!“  In obrnil se je zopet vstran od nje.  Kajti stari Mlakar ni imel navade, da bi bil prikrival svoje misli in čustva.  Iz spoštovanja do rajnice se je premagoval.  Drugače bi ji bil pokazal še na vse bolj jasen način gnev, ki ga je občutil do nje.  Nje pa vse to vedenje starčkovo ni prav nič motilo.  Dasi je videla njegovo nevoljo in je prav dobro poznala njegove misli o sebi, je vendar še silila vanj.  Vzdignila je svojo hčer s tal ter jo posadila poleg Anice, ki je sedela ob njegovi strani in rekla:  „Glejte no, skoro obedve sta enako veliki.  No pa saj sta tudi po starosti precej enaki.  Vaša je bila okoli Velike noči, če se ne motim, naša pa o sv. Mihelu!“  Nato se nagne k Anici in jo vpraša:  „Zakaj pa ne prideš nič k nam, Anica?  Z našo bi se lahko večkrat skupaj igrali!“  Anica ni odgovorila nič.  Boječe se je stisnila k dedku, kakor bi jo bilo groza te ženske.  Vrtačka je zardela.  Ljudje so se spogledavali in njej je bilo to še mnogo neprijetneje, da se je deklica vedla, kakor bi slutila njeno neodkritosrčnost, nego da je stari Mlakar tako malo zakrival svojo neprijaznost do nje.  Ni se mogla premagati in vzkliknila je:  „To ste čudni ljudje tukaj!  O ti dekletce, ti!  Glejte, glejte, kaka ošabnost!  Prav taka je, kakor je bila njena mati, ki me tudi nikoli ni marala, akoravno sem imela jaz več vzroka, da bi jo bila sovražila, nego je imela ona, biti meni zoprna.  Jaz ne vem, da bi ji bila prizadela kdaj kaj žalega in vendar ni imela zame nikdar lepega pogleda!  Zdaj pa še ta otrok !  Pa seveda, beseda se izgovori, otrok jo prestriže in ...“  Po starem Mlakarju je vse kipelo.  Predrzno se mu je zdelo že, da je sploh v misel jemala ta ženska drago mu sinaho.  Preveč mu je bilo tega besedovanja in odvrnil je z odločnim poudarkom:  „Krivico delaš rajnki!  Ona ni poznala sovraštva in jeze ne do tebe, ne do koga drugega!  Še manj pa je imela navado opravljati ali govoritio črez koga!“  Starčku se je poznala nevolja in Vrtačka ga je skušala potolažiti, rekoč:  „No, no, le ne jezite se, oče!  Kdo pa je mislil tako hudo!  Saj ne rečem, da se nisem morda motila.  Človeku se zdi marsikaj, kar ni res, in marsikaj je drugače, nego si domišlja.  Morda je mislila ona ravno tako o meni, kakor jaz o nji, pa sva se obe motili.  No, jaz sem jo vseeno rada imela!  Ne morem povedati, kako težko mi je po nji!“  In opritisnila je predpasnik na oči, kakor bi si hotela obrisati solzo.  Staremu Mlakarju se je gabilo v dno duše toliko hinavstvo.  Že je imel ostro besedo na jeziku, ko stopi njegov sin v izbo.  Precej nato pokleknejo zbrani ter začno moliti rožni venec za dušo one, ki so jo bili pokopali predpoldnem.  Po končani molitvi so se prijatelji rajnice še malo pomudili.  Dekla prinese iz stranske sobe polno rešeto narezanega kruha, gospodar pa poseže po steklenico pijače, ki je stala že na polici pripravljena.  Nato se začneta pomikati po sobi od enega do drugega.  Vsakdo je dobil kos kruha in kozarček pijače.  V tem ko sta gospodar in dekla delila in ponujala kruh in pijačo, se je vnel živahen razgovor.  Večinoma so se ljudje spominjali rajnice in ta in oni je vedel povedati kaj dobrega o nji.  Semtertja je izrekel kdo gospodarju tudi svoje obžalovanje radi izgube, ki ga je bila zadela.  Storil je to, ker je navada taka, dasi je vedel, da se Mlakar ne čuti nesrečnega.  Ta pa je na take besede zgibal z ramama ter ponavljal:  „Kaj hočemo?  Božja volja je bila tako!  Če bi še tako jokal za njo, ne bi nič pomagalo.  Kar je mrtvo, je mrtvo!“  Ljudje so molčali vpričo takih besed.  A semtertja sta se ujela dva pogleda, ki sta izdajala, kaj si ljudje mislijo po tihem.  Tako je bila prišla na vrsto Vrtačka, da dobi kruh in pijačo.  Mlakar je poiskal največji kos, ter ga dal njeni hčerki, nato je ponudil še njej kruh in pijačo.  Izpregovoril ni nič.  Čutil je pač, da so obrnjene oči mnogih vanj in zdržal se je besed.  Ni pa mogel zatajiti njegov obraz veselja, ki ga je občutil, ko jo je videl sebi nasproti.  Vrtačka je bila krepka ženska tridesetih let.  Njena lica so bila še sveža in zdrava.  Poznalo se ji je, da še nikdar ni trpela hudega in da nikdar ni preveč delala.  Svetle in žareče so bile še njene oči, toda pohlep je sijal iz njih.  Ko se je ozirala tako po sobi, se je zdelo, kakor bi vedno nekaj iskala in zasledovala.  Mlakar se je pomudil pri nji dalje, nego se je spodobilo.  Izpila je bila polovico kozarčka, a on ji je dotočil.  Njegov oče, ki je opazoval vse to in ga je bilo sram ljudi, je zaklical:  „Anton, daj, daj, hiti!  Poglej, dosti jih je še, ki niso še nič dobili!“  Mlakarju se je stemnil obraz.  Srdito je pogledal proti očetu, a šel je vendar dalje ...  Ko je bilo rešeto prazno in je bila pijača pošla, so se začeli ljudje razhajati.  Ker se gospodar ni spomnil, je zaklicala dekla temu in onemu: „Bog plačaj!“ Tudi stari Mlakar se je oglasil včasih s slabim, onemoglim glasom.  Zunaj pa se je začela zopet sodba nad Mlakarjem.  „Saj mu ni nič za ženo!  Ali ste ga videli, kako mirno in ponosno je stopal semtertja?  In na njegovem obrazu — ali je bilo zaznati kaj žalosti?“  „Z Vrtačko pa le ni govoril!“ se potegne nekdo zanj.  „Govori se z besedo, pa tudi s pogledom,“ ugovarja drug. „Jaz sem videl, kar sem videl in prepričan sem, da ne bo nobena druga gospodinjila pri Mlakarju nego Vrtačka.  Zapomnite me, kaj sem vam povedal!“  „O, v tej hiši pojde še vse navzkriž, še vse navzkriž!“ zajavka postarna ženica. „Taka zapravljivka, kakor je ta Vrtačka!  Že zdaj popiva in se posebka.  Zato je tako debela in rdeča!  Kaj menite, prazna vreča ne stoji po koncu.  Saj je njen rajnki mož vendar nekaj imel, ko jo je vzel, a zdaj pri hiši ni nič, nikjer nič, kot sam dolg.  Saj bi tudi ne bil umrl še Adam, ne, če bi ga ne bilo to jedlo in grizlo! ...  Črez nekaj časa bo pa pri Mlakarjevih ravno tako kakor je zdaj pri Adamovih.  V štirinajstih dneh, pravijo, da bodo že prodajali Adamovo posestvo!“  „E, to se bo zavleklo tako preko Božiča in Novega leta,“ pripomni mlad mož. „Baš prav, da pojde Vrtačka iz enega stanovanja v drugo!“  „Oh, srečo pa ima srečo, ta ... ta ... kaj vem, kako naj bi ji rekla, da bi bilo bolj prav,“ toži dalje prejšnje ženišče. „Vidite, poštene ženske so na svetu, pa ne pridejo nikamor, ta pa...  Oh, Bog se usmili, no!  Za Mlakarjevo hišo mi je pa vendar hudo!  Nikdar dolgo in vsega bo manjkalo, najbolj pa preljubega mirú!  In tega se pri hiši še najtežje pogreša!..  Poznam jaz to Vrtačko in vem, kaj zna!“  Če bi bil Mlakar vse to slišal, bi se gotovo ne bil malo jezil, a če bi se bil vprašal, li ljudje lažejo, bi bil moral reči, da ne.  Toda tudi tako prepričanje bi ga ne bilo odvrnilo od njegovega sklepa!  Strast je vladala v njegovem srcu in nič ga ni moglo odvrniti od tega, kar se je bil namenil.  Misli, ki so mu rojile že prvi dan njegovega vdovstva po glavi, so popolnoma opravičevale govorice, ki so se pletle pri ljudeh o njem.  Že danes je delal načrte, po kateri poti dospe do tega, po čemur je tako dolgo koprnel.  Počakati je bilo seveda še malo treba, počakati še iz enega in drugega vzroka, a potem ...  Naj le govore ljudje, naj se le upira oče!..  Namenil se je bil, da bode očital očetu, ker se je bil oglasil in ga je podil od Vrtačke.  Toda premislil si je.  Saj je vedel, da bosta imela še besede zaradi njegove izvoljenke in da bode še prilike dovolj, da si ohladi jezo.  Zdaj je bil on močnejši in čakal je lahko!..  Mirno se je spravljal Mlakar k počitku na večer tistega dne, ko so mu bili odnesli iz hiše prvo ženo, mirno kakor bi se ne bilo prav nič zgodilo.  Prihajala mu je na misel rajnica, toda le toliko, v kolikor mu je spomin nanjo vzbujal nado, da se mu zdaj izpolnijo toliko časa zadrževane želje.  On ni ničesar pogrešal v hiši, njemu je bilo lahko pri srcu.  Vedel je, da je bila rajnica pridna, vedel, da je bila v vsakem pogledu vzorna zakonska žena, toda vse to ni imelo v njegovih očeh nobene vrednosti in zavedel se je samo tega, da jo je bil vzel zoper svojo voljo in da je zdaj prost.  Miren se je vlegel k počitku in mirno je zaspal ...  Njegovi mali hčerki pa se je še vedno trgalo srce in ni mogla zaspati.  Pisana mati — ta jo je strašila, da ni prišla do miru!  One besede so ji bile pretresle mozeg in ni jih mogla pozabiti.  Pisana mati — kakšna mora pač biti?  To vprašanje ji je neprenehoma trepetalo v srcu, trepetalo na ustnicah.  Čudne podobe so vstajale pred njenimi očmi, ena neprijaznejša od druge.  In hipoma se dvigne tam ob vznožju njene postelje velika ženska zlobnega pogleda, našemarjena z nenavadno, pisano obleko.  Taka mora biti pač pisana mati!  Drugače bi se ji ne reklo pisana mati!  In začela ji je groziti ta grda ženska! — Bog sam vedi zakaj!  Srdito je dvigala pesti in njene roke so rastle in rastle ...  Že so bile pri nji, da jo pograbijo, a tedaj je zakričala:  „Dedek, dedek!“  Dedek, ki je imel svoje ležišče ob peči in ki je le malokdaj spal, se oglasi:  „Kaj ti je, Anica?  Zakaj kličeš?“  „Hoče me!“  „Kdo te hoče?“  „Ona ... tista ... pisana mati!“  „Mirna bodi, Anica, mirna!  Kje boš videla zdaj ponoči pisano mater?“  „Tu pri postelji je!“  Starček je potegnil vžigalico po peči, da bi dekletce pomiril.  Zasvetilo se je.  „Na, kje vidiš koga?“  Anica se je oddahnila, ko se je prepričala, da se je motila.  Tudi zaspala je nato.  Toda njeno spanje ni bilo krepilno.  Tudi v spanju je videla pisano mater in tudi v spanju je klicala večkrat na pomoč.  Dedek, ki je imel udno bolezen in se je težko plazil semtertja, je imel velik križ ž njo.  Moral si je pomagati s tem, da jo je klical tako dolgo, dokler je ni izklical iz neprijetnih sanj.  Šele proti jutru je postala Anica mirnejša.  Vzbudila se je pozno.  A ko je izpregledala, so bile njene prve besede: „Mama!  Ali slišite, mama!“  Ko pa ni bilo odgovora, se je zavedla in tista tiha bol je začelo glodati zopet na njenem mladem srcu, ki jo je mučila prejšnji dan ...  Tista tiha bol se ji je obetala tudi za prihodnje dni ...  Enakomerno in dolgočasno so potekali pri Mlakarjevih zimski dnevi.  Sneg je padal, padal dan na dan v gostih kosmičih, da se ni videla niti do sosednih hiš.  Kdor je stopil v vežo, je udaril z nogo ob tla, da bi si stresel sneg z obuvala.  Vedno eno in isto topotanje!  Ali Anica se je stresla vselej, kadar je kdo zaropotal zunaj in plaho se je ozrla proti vratom, kdo stopi v izbo.  No, bili so večinoma samo domači.  Tudi tuji ljudje niso radi zahajali k Mlakarju in zato je bilo ondi še bolj pusto kot po drugih hišah.  Če bi bil kdo vstopil z vedrim licem, bi se bili morda tudi domačim razvedrili obrazi.  Tako pa so se ozirali temno eden v drugega.  V tem ko so posli opravljali živino ali pa v hiši izbirali pšenico, je kašljal stari Mlakar za pečjo, kajti zimski čas mu je bil najbolj sovražen.  Poleg njegove navadne bolezni ga je mučila zdaj še naduha.  Anica je presedela skoro ves dan pri njem in mu postregla zdaj s to, zdaj z ono stvarjo.  Govorilo se je malo v Mlakarjevi hiši, še manj se je slišalo smeha v njej.  Tudi posli so se bili navadili neke resnobe in temnih pogledov.  Morda zato, ker jim ni nikdar nihče privoščil prijazno besedo.  Gospodar je bil vedno osoren ž njimi, drugi jim pa itak ni imel zapovedovati.  Jezno in trdo je stopal mladi Mlakar včasih po sobi semtertja ter se jezil zdaj na hlapca, zdaj na deklo.  Prav nobena stvar mu ni bila po volji.  A s hlapcem bi bil še izhajal, nikakor pa mu ni mogla ustreči dekla.  Če je tudi še tako pazila in si prizadevala, da bi ji ne mogel ničesar očitati, ni se ji posrečilo.  Vedno je iztaknil kaj, kar mu je dalo povod, da se je togotil in znašal nad njo ...  „Saj pravim, no, če ni žene pri hiši, pa gre vse narobe!“ te besede so nekoč ušle Mlakarju preko zob, posli pa so se spogledali.  In ko sta bila nato hlapec in dekla sama zunaj, je vprašal prvi:  „Ali veš, kam pes taco moli?“  „Kaj bi ne vedela!“  „Vidiš, zato pa je delal tako lepo z rajnico, ker je žene tako zelo treba pri hiši!“  „Kaj hočeš!  Dokler je živela rajnica, mu je šlo ravno tako vse navzkriž, kakor mu gre zdaj!  Stvar je pač ta: bilo ni prej in ni še zdaj prave pri hiši!  O nisem tako nespametna, ne, da bi ne vedela, zakaj mu ne morem ustreči!  Kadar bo gospodinjila tu Vrtačka, bo pa vse dobro!“  „O jaz bi mu privoščil, da bi dobil tega — zlomka v hišo!  Ta ga bo že učila, kaj se pravi!  Ta naš gospodar je eden tistih ljudi, ki ne jenja, dokler je ne izkupi!  In izkupil jo bo!“  Tako so sodili posli o Mlakarju.  Tudi stari Mlakar je vedel, kaj tiči za tistim govorjenjem in togotenjem sinovim.  Streslo ga je vselej po životu, kadar se je začel znašati njegov sin nad deklo ter govoriti takisto o gospodinji.  Izpočetka je vendar še malo upal, da se morda ne oženi več.  Upal je to, ker si je pač želel tako.  Toda ko so se sinove tožbe o dekli ponavljale čim dalje pogosteje in mu je bil prišel nekdo še povedat, da se Anton večkrat shaja z Vrtačko, ni dvomil več, da so bile vse njegove nade brez trdne podlage.  Pa naj bi se ženil, če ni drugače, samo da ne bi Vrtačke jemal!  Te se je bal strašno v hišo, ker je poznal njene slabe lastnosti.  Bilo mu je v prvi vrsti za Anico, ki bi jo bil sploh rad rešil mačehe, zlasti pa take, kakršna je bila Vrtačka.  A bal se je te tudi zaradi samega sebe, kajti bil je prepričan, da mu ne pozabi in ne odpusti nikoli, ker je bil preprečil prvič, da je ni vzel njegov sin za ženo.  Kadar se je poglobil v misel, kaj ga čaka, mu je bilo žalostno pri srcu.  Če bi bil zdrav, vzel bi bil navzlic svojim letom palico in šel po svetu — hodil bi bil tako dolgo, da bi bil našel svojega starejšega sina, po katerem mu je čim dalje bolj jokalo srce.  A betežen, kakor je bil, in priklenjen na trdo ležišče, si ni želel drugega, nego da bi ga Bog kolikor mogoče kmalu poklical k sebi.  Večkrat se ga je loteval hud nemir.  Vedel bi bil že rad, pri čem je.  Zdelo se mu je, da bi lažje prenašal, če bi vedel resnico.  Vdal bi se bil v svojo usodo, ko ne bi več visel med upi in dvomi.  Govoril bi lažje tudi s sinom, ako bi vedel za gotovo, kaj namerava.  Nekolikokrat je bil na tem, da bi ga bil naravnost vprašal, kaj misli.  Ali vedel je, kako je oduren njegov sin in kako rad vzroji, zato si ni nič prav upal.  Nerad se je prepiral s sinom, ki je že itak le malokdaj izpregovoril prijazno besedo ž njim.  To je bilo vzrok, da si je premislil vselej in naposled je sklenil počakati tako dolgo, da se mu ponudi v to kaka primerna prilika, ali pa da sin sam enkrat omeni svoje ženitve.  Ali sin je molčal trdovratno o tej reči očetu nasproti.  Samo tako mimogrede je spominjal in namigaval, da taka hiša (kakor je Mlakarjeva) brez gospodinje ne more biti in ne more, in da mora priti najtrdnejša hiša na nič, če imajo v nji dekle gospodinjstvo.  Ljudje pa so imeli čim dalje več dokazov, da se Mlakar resno pripravlja na ženitev.  In res se je bil že dogovoril s svojo izvoljenko.  Bil je uverjen, da mu ne odreče, uverjen, da tudi ona že željno pričakuje onega trenutka, ko jo popelje pred oltar, zlasti od tistega časa, ko je bil Adamov dom prodan in ni imela ona več lastne strehe.  Vendar pa jo je vprašal nekoč baš tako slovesno, če ga hoče za moža, kakor bi ne bilo nobenega znanja med njima in kakor bi bil vprašal žensko, o kateri bi dvomil, da ga mara ...  Vrtačka pa, dasi je tudi davno vedela, da to vprašanje ne izostane, se je potuhnila in delala se je, kakor bi bila iznenadjena.  „Kaj pa misliš, da tako govoriš?“ mu reče in oči so ji gledale tako začudeno in strmeče. „Mene vdove, ki imam še otroka povrh, vendar ne boš jemal!  Pomisli, da dobiš lahko deklet, kolikor le hočeš!  Oh, Tone, tebi se res ni treba ozirati po vdovah!“  „Pa če se hočem?“ odvrne Mlakar moško.  „Seveda, braniti ti nihče ne more.  Toda čudno se mi zdi!  In zakaj si si izbral ravno mene?  Sem li morda še tista, kakor sem bila nekdaj ... v onih časih, ko ...  O pač, če bi se bilo tistikrat steklo vse srečno, če bi se nama ne bile tistikrat stavile take zapreke, pa bi bilo nemara zame in zate dobro!  Meni vsaj bi ne bilo treba okušati, kaj se pravi živeti poleg moža, do katerega nisem čutila ljubezni.  Prihranjena bi mi bila marsikatera bridka ura.“  In začela si je brisati oči.  On pa ji je prigovarjal:  „Pusti to!  Kar je bilo, to se ne da več predrugačiti.  Ali se je godilo meni mar bolje nego tebi?  Ali nisem živel mar noč in dan v jezi?  Toda jaz ne mislim zdaj več na to.  Jaz se pečam raje s tem, kar še pride, kar si lahko še pridobim.  Kaj bi si grenil človek s spomini življenje!  Za včeraj ne dam jaz nič, pri meni velja samo jutri.  In še je nekaj dni pred nama!  Nekoliko sva se res zakasnila, toda zamudila še nisva vsega.  Mlada sva še oba in lahko živiva še nekoliko let srečno skupaj.  Reci samo, da hočeš, pa je mir besedi.“  „Kaj pa tvoj oče?“  Vedela je, da je to vprašanje nepotrebno, a delala se je rahločutno.  Mlakarju pa se je stemnil obraz in odvrnil je srdito:  „E, kaj oče!  Zdaj sem jaz gospodar!  Dovolj žalostnih dni mi je povzročil oče s svojo čemernostjo, zdaj naj jih pa uživa on, če mu ni tako prav, kakor si nameravam jaz urediti.  Vprašal ne bom nikogar, tudi njega ne, niti se zmenil za to, kaj poreče kdo!“  Ta odločnost je Vrtački ugajala.  Vedela je zdaj, da bode njen prihodnji mož vedno na njeni strani, če bi prišlo do kakega spora, in tega si je želela.  Stisnila je Antonu krepko desnico in pogledala ga tako, da jo je popolnoma razumel in mu ni bilo treba še siliti vanjo, da bi mu odgovorila ter še jasneje odkrila svoje misli.  Od tistih dob sta se shajala pogostoma in nič nista prikrivala pred ljudmi, kako sta se odločila.  Ko pa je bil prišel čas, da se napravi svatovanje, je začel Anton premišljati, kako bi na najlepši način razodel očetu svoj sklep.  Da bi z očetom prav nič ne govoril o tem, tega vendar ni mogel.  Ali naj bi bil mar pripeljal ženo domov, ne da bi bil prej očetu kaj omenil?  Čutil je, da bi bilo to nedostojno in da bi že zaradi tega moral nastati prepir v hiši.  Prepira pa si tudi on ni želel.  Moral je torej govoriti, ali nerada mu je šla beseda iz ust in nerad se je ponižal pred očetom.  Odpustiti mu ni mogel, da mu je bil zabranil prvič tako ženitev, kakor si jo je želel in jezilo ga je, ako je pomislil, da si bo oče morda vso stvar tako razlagal, kakor bi ga hotel tudi zdaj prositi za dovoljenje.  Skoro vsak dan mu je bilo na jeziku, da bi bil odkril očetu svojo namero, ali vselej je premagala v odločilnem trenotku njegova trmoglavost.  Naposled pa se ni dalo nič več odlašati.  Odločil se je, da stori po ovinkih to, kar je moral storiti.  Nekega popoldne, ko je bil oče z Anico sam v hiši, začne se zopet togotiti nad deklo, dasi ni bilo nikakega vidnega povoda za to.  Ko je nekaj časa rentačil in tarnal, kako je hudo, če ni zanesljive ženske pri hiši, dostavi:  „Mislil sem, da se mi ne bo treba več ženiti, a zdaj vidim, da ne bo drugače in ne bo.  Kdo bi se jezil in togotil vedno!  Sit sem že tega!“  Teh besed ni govoril naravnost proti očetu, vendar pa jih je naglašal tako, da jih ta ni mogel preslišati in da je moral vedeti, da so njemu namenjene.  Staremu možu se je stisnilo srce.  Povzdignil je oči proti sinu in rekel:  „Kdo pa te sili vendar, ženiti se?“  „Kdo me sili?..  Vi še vprašate?“ Sin je bil že zaradi te opazke jezen in osorno je govoril. „Seveda, vam je lahko govoriti tako, ko nimate ves ljubi dan drugega opravka kot sedeti za pečjo, ali pa ležati, če vam to bolje ugaja!  Ali jaz ... jaz, ki sloni vse na meni!  Če bi bili v moji koži, potem stavim glavo, da bi govorili drugače!  Poglejte na levo, poglejte na desno — povsod vse v neredu!  V vsakem kotu me spominja kaj, da ni prave ženske v hiši.  Ne, ubijati se z deklami pri takem gospodarstvu, kakršno je naše, to je že zadnja!  Tako ne gre, pa ne gre!..“  „Meni se dekla ne vidi tako napačna, kakor trdiš,“ odvrne oče. „Pridna je, da boš težko pridnejšo dobil.  Prva je zjutraj na nogah, zadnja gre zvečer spat.  Pozna se ji, da se je učila pri rajnci in da se je pri nji navadila, kako se mora.“  Sin se je zganil, ko je oče omenil njegovo prvo ženo, vendar je poslušal, ko je ta dalje govoril:  „Da bi bilo vse v tako strašnem neredu, kakor praviš ti, jaz ne zapazim.  Pa če bi tudi bilo, bi jaz še vedno mislil, da se ti zaradi tega ni treba ženiti.  Dekel je dovolj!  Ti ni ena pridna dovolj, izberi si drugo!  Nekaj let bi se dalo, menim, na ta način potrpeti, potem bo pa že Anica toliko odrasla, da bo prevzela lahko gospodinjstvo.  Kaj ne, Anica? ...“  Ljubeznivo se je ozrl starček na deklico, ki je stala poleg njega.  Oči so se mu v veselju zaiskrile, kakor bi bil prepričan, da doživi še to srečo, da bo ona gospodinja v hiši.  Anica ni vedela, kaj jo je dedek vprašal, a čutila je dobroto, ki je sijala iz njegovega pogleda in zvenela iz njegovih besed.  Hvaležno je vprla vanj svoje lepo oko ter se oklenila njegove roke.  Mlademu Mlakarju pa je bilo že vsega dovolj in bil je tem bolj nejevoljen, ker ni imel pametnega ugovora na očetove besede.  Jezno udari z nogo ob tla ter reče odločno:  „E, kaj!  Oženim se, pa je!  Zdaj vsaj veste, kako in kaj!  Povedal sem vam to, da ne boste imeli vzroka, kisati se, če pride v kratkem žena v hišo!“  Izrekši začne hitro stopati po sobi gor in dol.  Oče je bil navajen takih, malo spoštljivih besed iz ust sinovih, zato ga niso iznenadile niti razgrele.  Pomolčal je malo, potem pa izpregovoril mirno, a resno:  „Tvoja glava, tvoj svet!  Kakor si postelješ, tako boš ležal.  Stori, kakor veš in znaš.  Ali to ti rečem, Anton: Vrtačke mi ne jemlji!“  V sinu je zavrelo.  Vzbudila se mu je želja, da bi se maščeval še za tisto, ko je oče prvič preprečil, da se ni mogel ženiti po lastni volji.  Odgovoril je torej zaničljivo in porogljivo:  „Tako — Vrtačke torej ne? ...  I zakaj pa vendar ne, kaj?  Pač zato ne, ker ste si vi to enkrat v glavo vtepli!  Ali vedite, da nisem več otrok!  Enkrat se vam je posrečilo, drugič se vam ne posreči več!  Danes štiri tedne bo gospodinja v hiši in ta gospodinja bo Vrtačka, kakor jo imenujete vi, dasi ima zdaj drugo ime!