Rosen in blaten je prišel Martin Kačur v poštno gostilnico.  „Ali pojde kmalu pošta v Zapolje?“  „Kmalu!  Čez pol ure!“ je odgovoril zaspani krčmar.  Kačur je sédel za mizo in si je naročil žganja in kruha.  Veliko culo, ki jo je nosil na krepki gorjači preko rame, je vrgel na klop.  Ves njegov rdeči, zdravi obraz je bil še poln svežega jesenskega jutra, polne so ga bile njegove rosne, vesele oči.  Dolgo romanje je imel za seboj, dvoje trdih ur; lic in obleke se je še držala rezka megla in temna zora.  Z velikim hrupom je stopil v gostilnico debel, postaren človek; že v septembru je bil oblečen v dolg, težak kožuh in črno kučmo je imel na glavi.  Tolstoličen je bil in neobrit; gledal je osorno izpod košatih, osivelih obrvi.  Krčmar ga je pozdravil s posebno spoštljivostjo in mu je prinesel žganja, gnjati in kruha.  „Kaj še ne bo Jerneja?“  „Bil je že tukaj, pa je šel na pošto.“  Debeli gospod je popil in pojedel in se je ozrl na Kačurja.  Razmotril mu je obraz, premeril mu je obleko in je spoznal, da je človek boljše sorte.  „Kam pa vi?“  „V Zapolje.“  „Kaj pa boste tam?“  „Učitelj.“  „Hm!“  Pogledal je Kačurja še bolj natanko, in če bi Kačur ne bil imel rosnih oči, bi bil spoznal v pogledu debelega gospoda sočutje in škodoželjnost.  „Tudi jaz sem iz Zapolja!“ je pripovedoval debeli gospod in si je trebil zobe. „Zdravnik sem tam.  Prekleto gnezdo je to, ni hujšega na svetu!  Ne rečem nič: kraj je lep; da bi le ljudi ne bilo!“  Kačur se je nasmehnil.  „Vsi govore tako!  Tudi jaz, če govorim o svojem rojstnem kraju, pravim: lep je, da bi le ljudi ne bilo!  In vendar so tisti ljudje blagi in spoštovanja vredni in vsi ljudje so blagi!“  Zdravnik je zalučal zobotrebec na tla, uprl je komolca ob mizo in se je ozrl osoren na Kačurja.  „In tak prihajate k nam?“  „Kakšen?“ se je prestrašil Kačur.  „Tak tepec, ne zamerite! — Vsi ljudje so blagi!  Boste kmalu videli, kako so blagi. — Noben človek na svetu ni blag, tudi vi ne in tudi ne jaz! — Pa kaj bi tisto!  Naravnost vam rečem, zato, ker ste mlad in spodoben človek: bodite oprezni, stokrat oprezni, in hinavski, hinavski, stokrat hinavski, ko pridete v Zapolje!  Nič drugega vam ne rečem!“  „Bog vedi, kaj je tam doživel!“ si je mislil Kačur in zanimal ga je debeli zdravnik.  „Zdaj ste me pogledali, prijatelj, na tak način, kakor gledajo dandanašnji mladi ljudje nas starce: ne pozna več ljudi, ne pozna več časa!  Ampak, fant, stvar je drugačna! — Žganja, Jurij! — Drugačna je stvar!  Ali si morete misliti, da sem bil še pred desetimi leti velik govornik na taborih?  Da sem se boril za naše narodne pravice?  Da sem bil zapisan v črnih bukvah politične policije?  Ne?  Seveda ne!  Debel sem!  Jaz pa vam rečem: videli boste tam ljudi, še bolj komodne, še bolj lene ljudi, ki so še veliko bolj debeli kakor jaz in ki niso bili zapisani nikoli v črnih bukvah, ki jih noben cesarskokraljevi postrani ne gleda in ki so vendar, Bogu se usmili, zaslužni in imenitni rodoljubi!  Niso bili na taborih, bili so v kanclijah, in vendar bi se jim moral odkrivati dandanašnji, če bi hotel!“  Zdravnik je pljunil debelo na sredo izbe.  Kačur pa se je smehljal veselo v svojem srcu: glej, staro rodoljubje, taboraško, naivno, nesebično!  „Pa vendar ste ostali tam, gospod!“ Zdravnik je pogledal jezno.  „Kje pa bi ostal?  Kaj mislite, da je kje drugod kaj drugače?  Če je potrebno, da živi človek v gnoju, je najbolje, da živi zmerom v istem gnoju.  Zakaj vsak gnoj smrdi, najbolj pa od začetka; pozneje se ga človek privadi!“  „Veliko je izkusil!“ je pomislil Kačur in skoro zasmilil se mu je zdravnik.  „Mlad ste še, v službo se napravljate — ali je v Zapolju vaša prva služba?“  „Druga je.  V Kotlini sem bil prej, pa sem se nekaj sprl z županom in izjedel me je stran.  Nič mi ni žal, prava kotlina je bila!“  „Tako!  Z županom ste se sprli! — No, glejte, mlad ste še in naukov potreben.  Zato vam rečem in zapomnite si dobro, če hočete živeti v miru z Zapoljci in z vsem svetom: ne sprite se nikoli z nikomer, in če kdo poreče, da ima osel zeleno dlako, mu odgovorite: Pa še kako zeleno!  Nadalje: ne vtikajte se v stvari, ki vas nič ne brigajo!  Ali ste tam, v tisti Kotlini, narod izobraževali?“  „Poizkusil sem!“ je zardel Kačur. „Zato sva se bila sprla z županom.  In z župnikom tudi.“  „Veste že torej iz izkušnje, da poučevanje naroda ni dobro in koristno opravilo.  Ogibajte se ga torej, v Zapolju se ga še celo ogibajte, zakaj tam je ljudstvo pouka potrebno kakor nikjer drugod in lahko bi vas izkušnjavec zapeljal.  Nevarno je, če se zameri človek županu, še bolj je nevarno, če se zameri župniku.  Razžalite Boga in vam bo odpustil, razžalite župnika in prestavili vas bodo.  Pustite torej ljudstvo na miru.  Ali se ženite?“  „Ne!“ se je začudil Kačur.  Poslušal je zdravnika in bilo mu je, kakor da stoji v plohi.  „Ne ženite se nikoli in sploh se ogibajte žensk kolikor najbolj mogoče; zakaj učitelj ste.  Še navaden človek, kakor sem jaz, ima z ženskami bridke izkušnje — jaz sem namreč oženjen — učitelju, ki se ženi, pa bi bilo bolje, da bi si obesil mlinski kamen okoli vratu ter se potopil v globočino morja.  Zatorej: ne ženite se! — Ali ste pevec?“  „Sem.“  „Ne prepevajte nikoli, razen v cerkvi, in še tam ne preveč naglas, ker bi Zapoljci rekli, da ste bahač.  Ne prepevajte v krčmi, ker poreko, da ste pijanec; ne v društvu, ker poreko, da ščujete ljudstvo; tudi ne v svoji izbi, ker poreko, da ste norec.  Ne zahajajte preveč v družbo; rekli bi, da ste veseljak in lahkomiselnež; tudi se je preveč ne ogibajte; rekli bi, da ste potuhnjenec. — Ali imate kakšno politično prepričanje?“  „Imam ga.“  „Skrijte ga v najbolj skriti kot svojega srca! — Zakaj laž je greh samo takrat, kadar nič ne koristi.  Če vam je izbirati med lažjo in med resnico, in vas nobeno nič ne stane, odločite se za resnico, zakaj toliko laže se boste ob potrebi zlagali.  Ne bodite svojeglavni, posebno ne v svojem političnem prepričanju!  Kadar se vam zdi koristno, da izpremenite to prepričanje, citirajte Tugomera: Trd bodi in tako dalje — in nobeden ne bo zapazil izpremembe.  V slučaju, da kdo zapazi vaše drugo lice, recite, da se razvijate z duhom časa.  In če vam zaradi tega kdo očita, da ste omahljivec, koristolovec in slepar, odgovorite: Zabavljati je lahko, delovati je težje.  In zapomnite si dobro: Noben človek ne deluje zase, temveč vsakdo za narod.  Spoštujte prepričanje svojega bližnjega, zakaj lahko bi vam kdaj koristil.  Ali ste pesnik?“  „Tudi pesmi sem že zlagal,“ je odgovoril Kačur in je pogledal na mizo.  „Ne zlagajte pesmi, izgubili boste kredit.  In ker govoriva o pesmih, je še potreba, da govoriva o pijači.  Ne mislite, da morate piti, če ste rodoljub; tudi trezni ljudje so že postali poslanci.  Ali ste si zapomnili vse te nauke?“  „Zapomnil!“ se je zasmejal Kačur.  „In če ste si vse zapomnili in če se boste ravnali po njih, vam bo vendar še težko na svetu.  Prišel bi lehko sam Bog med ljudi, posebno med Zapoljce, in bi ne mogel izhajati; če ne drugega, bi mu oponašali njegovo božanstvo.“  „Ali je govoril resno, ali se je šalil?  Grenak je; Bog vedi, kaj vse je doživel!“ je premišljeval Kačur. „Hudoben človek ni in tudi nesrečen ne more biti; predebel je in jed mu gre v slast!“  „Zdaj pa le gor!“ je zaklical v krčmo postiljon, dolg, koščen, rdečenos starec.  „To je naš novi učitelj!“ je predstavil zdravnik Kačurja.  Postiljon se je ozrl postrani nanj in ga je premeril z umim, strogim pogledom.  „Mlad je še, gospod, in majhen je!  Zmerom sem rekel, da bi učitelj ne smel biti mlad in tudi majhen ne!“  Zdravnik in učitelj sta zlezla v voz, ki je bil tesan, nizek in ves zapažen z zaboji in zavoji.  Postiljon je švrknil po konjih, voz se je zazibal in je zaškripal; Kačur je odprl okno in je gledal z veselim srcem po rosni jutranji pokrajini.  Pot se je vila ob strmih, gozdnatih holmih, na desno pa se je razprostirala ravan; megle, dolge in tanke, kakor pajčolani, so se vlačile leno po njej, raztrgale so se časih in zasvetila so se polja, prikazalo se je nebo.  Časih se je vzdignil nenadoma iz megle, sredi gladke ravni, visok jagned in je takoj utonil.  Prikazala se je vas ob poti, dvoje, troje hiš; Kačurju so se zdele nenavadno bele in prazniške.  „Tako lepih vasi še nisem videl; hiše se svetijo kakor v nedeljo, če sije sonce in zvoni k večernicam!“  Zdravnik se je ozrl zlovoljno.  „Videli jih boste čez mesec dni ali dva in tako umazane bodo, kakor so vse na svetu!“  „Bog mu odpusti črnogledje!“ se je nasmehnii Kačur. „Če bi bil vražen, bi mislil, da mi ga je bil sam Bog poslal na pot kakor hudo zdelo!“  Voz je prišel mimo starinskega gradu; na obeh straneh gradu se je razprostiral velik vrt; ob vrtu je šumela voda, peneča in pršeča se je izvija izpod visoke skale nad cesto; tik poti je stala pod košatim kostanjem odprta lopa, bršljan je zastiral okna in je visel nad durmi; v lopi je sedelo dekle v rdeči bluzi, okrenilo se je in Kačur je videl, kakor v hipnem snu, bel óbraz in dvoje črnih, velikih oči.  Od starinskega grada se je vzdignila jata kričečih ptic, voz se je zibal dalje in odprla se je svobodna, prostrana ravan.  Kačur je zavzdihnil.  „To je Bistra!“ je pripovedoval zdravnik. „Skoro bi človek rekel, da je lepa vas.  Ampak če se ne mislite ženiti, in rekel sem vam že, da ni potreba, tedaj nikar ne hodite sem!“  „Kaj je toliko lepih deklet tukaj?“  „Silno!“  Kačur je mislil na starinski grad, na odprto lopo, na bršljan in na rdečo bluzo in mehko mu je bilo pri srcu.  Voz je zavil na široko belo cesto; tiha, zelena voda, na pol skrita pod starimi vrbami, se je prikazala ob poti.  Sonce je zasijalo izza megle in v živem svežem blesku se je zasvetilo Zapolje onstran reke, pod daljnim holmom.  Majhno mestece, vasi podobno, je stremilo iz polja, iz ravni, na položna brda; in više, visoko pod nebom, v ogromnem tihem polkrogu, so gledali v ravan visoki gozdovi.  „Tam je Zapolje!“ se je ozrl zdravnik malomarno in je pokazal z mezincem.  Kačur je molčal in strmel.  Ob lepoti, ki so jo gledale njegove oči, so se vzpele njegove misli, že prej visoke in vesele, do neba; in vztrepetal je v prazniškem pričakovanju.  Čutil je, kako je zrasla njegova moč, kako se je napelo v njem življenje, bujno cvetoče, glasno šumeče v prihodnost.  Debeli zdravnik je videl njegova zardela lica in njegove žareče oči in mu je položil roko na ramo.  „Mladi gospod, nikar se ne jezite, če so bili moji nauki nekoliko preprosti.  Ampak verjemite, da so bili pošteni in da bi vam nič ne škodovalo, če bi se ravnali po njih.  Zdaj vidim, na obrazu vam poznam, da se ne boste ravnali po njih.  Zato vam rečem tole: skrbite zase, najprej in zmerom zase, drugi bodo že opravili po svoje.  In če mislite, da morate na vsak način pomagati svojemu bližnjemu, tedaj mu pomagajte brez trušča in brez slovesnosti; manj vam bo škodovalo.  Jaz sem se peljal snoči, opolnoči, ves zaspan in nahoden, v strahovitem koleslju na Rakitno, da bi zdravil tam žensko, gostačo, ki je zbolela brez potrebe.  Sredi pota, na strmici, se je koleselj polomil in jaz sem se potikal po krčmah in se vozim zdaj s pošto.  To sem vam povedal zato, ker bi komu drugemu ne smel povedati: izgubil bi ugled in spoštovanje.  Tudi jaz sem hodil nekoč po taborih, prijatelj, in sem govoril o pravicah slovenskega naroda.  Ampak takrat sem bil mlajši in zdaj vem, da vse tisto delovanje ni zaleglo ne meni in ne drugim niti toliko kakor tale moja današnja vožnja. — Doma sva, gospod!  In če vam bo kdaj kaj hudega, stopite lahko k meni.  Vesel vas bom!“  Voz je stal pred poštno gostilnico, novo, svetlo pobeljeno, enonadstropno hišo; onkraj ceste je stala stara pošta, temno, neprijazno poslopje; pod pošto je tekla voda, tiha in široka, vrbe so se klanjale vanjo.  Zdravnik je stisnil Kačurju roko in se je napotil po cesti s težkimi, trdimi koraki, visok in plečat, nekoliko upognjen.  Kačur je stopil v gostilnico.  Sedel je k oknu in je gledal na cesto, po trgu navzgor, proti beli podružnici, ki se je svetila pod klancem; in nad klancem sončen holm in mlado drevje, ki je bilo še vse zeleno, in na vrhu druga podružnica, bela cerkev, vsa goreča v jutranjem soncu.  Na cesti je videl ljudi, uradnike, kmete, delavce in zdelo se mu je, da bi živel z njimi vsemi prijazno in prijateljski, zakaj nobenega zoprnega ne zlovoljnega obraza ni ugledalo.  „Zdaj se pričenja resnično življenje!“ je pomislil. „Zdaj je potreba, da ustvarim, kar sem zamislil!“  Slovesno mu je bilo pri srcu in domislil se je, da je bilo tako čisto in upanja polno njegovo srce ob prvem svetem obhajilu.  „Bodi v božjem imenu!“ je izpregovoril skoro naglas in ni več mislil ne na debelega zdravnika ne na njegove nauke.  „Ali imate kakšno izbo v hiši?“ je vprašal okroglo krčmarico.  „Imamo gospod, ampak Jezus Marija, ravno snoči je prišla iz Trsta neka ženska — lepa je, in kako oblečena, gospod!  Saj jo boste videli, ko pojde skozi vežo.  In neki gospod je prišel za njo, Bog vedi odkod, tukaj ga nobeden ne pozna —“  „Kaj pa je z izbo?“  „Imamo še eno, ampak tam spi naš Tone, kadar pride domov.“  „Pa jo lahko oddaste za en dan?“  „Seveda jo lahko oddamo.  Tone pride samo enkrat na leto, za tri dni.“  Kačur je šel, odvil je culo in se je umil in preoblekel.  Izba je bila velika, prazna, četvero velikih oken je strmelo vanjo; v kotu je stala postelja, čemerno in samotno, kakor na pokopališču.  Spodaj je tekla voda, tiha in široka, kakor ribnik, iz daljave so strmeli temni gozdi.  „Lepa kazen!“ se je smejal Kačur. „Iz tiste zatohle kotline v samo sonce!  Seveda sem bil tam gospod, cesar svoje šole, in tukaj pravijo, da bom hlapec— ampak sonce je sonce in hlapec je samo, kdor hoče!“  Ogledal se je v ogledalu: spodobna frizura, črna ovratnica, črna suknja, črne hlače.  „In zdaj k veljakom, rodoljubom!“  Smehljal se je, srce pa mu ni bilo čisto mirno, in namesto da bi se bil napotil naravnost, je čakal v gostilnici in pil žganje.  Spomnil se je na debelega zdravnika.  „Da so mi morali postaviti na pot to debelo zdelo!  On je zatrosil to malodušnost v moje srce!  Namesto da bi mislil na svojo imenitno nalogo, se čutim hlapca že vnaprej!“  Vstal je zlovoljen in se je napotil.  Vse megle so se že raztopile, toplo jesensko sonce, prijazno in veselo, ga je pozdravilo in mu je pobožalo obraz;  „Glej!  In že sem bil skoraj žalosten!“ se je nasmehnil Kačur. „Tam je tista velika štacuna: tam je menda župan!“  Stopil je v vežo in naproti mu je prišel s čudno skakljajočimi, plešočimi koraki čokat, tenkokrak človek v lovski obleki, rdeč, vesel, kozjebrad.  „Kaj pa vi?“ je hitel z istotako urnim, hlastajočim, skakljajočim, plešočim glasom. „Kaj pa vi?  Dober dan!  Kaj pa bi radi?  Pozdravljeni!  Odkod pa ste?  V to sobo stopite!  Tja!  Tja!  Kdo pa ste?“  Martin Kačur se je čudil, stopil je skozi duri, ki jih prej ni videl, sédel je za mizo in na mizi je bilo dvoje kozarcev poleg steklenice vina.  Sédel je in se je vzdignil takoj in se je poklonil.  „Jaz sem Martin Kačur, imenovan za učitelja v Zapolju, in bi se rad poklonil zapoljskemu županu.“  „Saj tisti sem jaz, gospod, saj sem jaz zapoljski župan!“  In zasmejal se je veselo, skakljajoče in plešoče, stisnil je Kačurju roko, potrkal ga je po rami in ga je potisnil na stol.  „Ali bi radi kaj pili?  Bi?“ In je točil.  „Ali ste že bili pri kom?“  „Pri nikomer še.“  „Ne?“  „Pri nikomer.“  „Lažete!“  Župan je pomežiknil, prekrižal je roke na trebuhu in se je zasmejal od srca.  „Pravkar sem prišel!“je razlagal Kačur resno in nekoliko razžaljen. „Z nobenim človekom iz Zapolja še nisem govoril, razen z zdravnikom.“  „Z zdravnikom?“ je vprašal župan jako vzburjen in se je sklonil globoko preko mize. „Kaj pa je rekel?  Ali je rekel kaj o meni?  Kar povejte!“  „Nič ni rekel!“ se je začudil Kačur. „Kaj pa bi bil rekel?“  „Je!  Vem, da je govoril o meni!  Povedati nečete, to je!  Ampak — take reči!“  Pogledal je Kačurju v obraz, zasmejal se je vdrugič zelo iz srca, nato pa je nenadoma presekal smeh in je postal resen.  „Tako!  Vi ste zdaj torej naš!  Upam, da boste z vsemi svojimi močmi — no, saj veste!  Mladino je treba vzgajati v duhu vere in — no, saj veste!  Ali ste narodnjak?“  „Sem!“  „Hm!  Jaz sem tudi narodnjak!  Ampak — nobenih stvari ni treba pretiravati!  Varčnost lepa čednost!  Če jo pretirate — lakomnost!  Greh! — Können Sie deutsch?“  „Znam!“  „Kann ich! — Dobro!  Otroci naj se le uče nemško — kaj je vse drugo?  Za kmeta — kaj?  No, prosveta, napredek, dobro!  Saj se razumeva, kaj?“  Nenadoma je izginila resnoba z njegovega obraza in zasmejal se je veselo.  Kačur je zardel in bilo mu je, kakor da je kadil težak tobak in pil močno vino.  Vstal je in je iskal klobuk s tresočo roko.  „No?  Kam?  Kam?  Kam pa jo udarite zdaj?  K župniku?  To boste nekaj videli!  To boste videli fanta!  Ampak midva sva prijatelja, z župnikom, zato ne rečem nič!  Le pojdite k njemu! — Boste vsaj videli! — Zakaj pa niste vina izpili?  Dobro vino je!  No, seveda — človek pije doma, v krčmi —“  In župan se je prijel z obema rokama za želodec in se je smejal hrupoma; rdeča kozja brada se mu je tresla in mežikal je z rdečimi očmi.  „Stojte!  Še nekaj!“  Prijel ga je za roko in ga je potegnil v vežo. „Naravnost!  Ali ste farški?“  „Jaz?“ je obstrmel Kačur.  „Ali ste?  No?“  „Nisem, ne mislim o teh stvareh!“;  Iztrgal mu je roko in lica so mu plala v ognju.  Župan je narahlo upognil život, smehljal se je in je mežikal hudomušno.  „Seveda ne!  Na noben način ne!  Dandanašnji nobeden ne ve, kako se stvar preobrne, in zato je zmerom dobro, da ne praviš ne tako in ne tako!  Hudi časi so, zares! — No, pa pojdite v božjem imenu!“  Gorko mu je stisnil roko, približal je svoj obraz tako, da bi bil skoraj poljubil Kačurja, in je nenadoma odskočil, kakor da bi se bil premislil.  Duri so se zaprle za Kačurjem, stal je na cesti in še zmerom so mu rdela lica.  „Tega je poznal debeli zdravnik!“ je pomislil Kačur in je šel dalje zamišljen in s povešeno glavo.  Toda sonce je sijalo in hiše so se svetile kakor o veliki noči.  In megle so se razpršile.  „Kakšen pa je bil naš župan, tam v tisti Kotlini!“ je pomislil Kačur. „To je bila klada — ta vsaj klada ni, čeprav je drugače čuden človek.  No, Bog z njim!“  Napotil se je po cesti, široki in beli, ki je vodila v velikem ovinku zmerom više na holm, do farne cerkve.  Šel je, kakor da bi šel v svobodo.  Zmerom večje je bilo nebo, zmerom bolj jasno in visoko, zmerom dalj se je razprostiralo spodaj pisano polje, pod njegovo roko se je svetilo Zapolje.  „Ni treba!“ je vzkliknil v močnih prsih. „Ni treba, da bi se bal ljudi, da bi jih poslušal, da bi se ravnal po njih!  Kakor zemlja, kakor to polje!  Rodi, kadar hoče, kakor samo hoče, suženj mu je človek!  Tako je treba: sam svoj, svoboden!  In svoboden služabnik vsem!“  Tam se je zasvetilo visoko, belo župnišče poleg farne cerkve in z mirnim srcem je stopil vanj Martin Kačur.  Šel je po stopnicah in je pozvonil.  „Kdo je?“ je vprašal za steklenimi durmi globok, osoren glas.  „Ta vsaj sladak ni!“ je pomislil Kačur in je pozvonil vdrugič.  Jezna roka je odprla duri in Kačur je ugledal majhnega, debelega, postarnega gospoda v dolgem talarju.  Kačur se je poklonil.  „Martin Kačur, učitelj!“  Župnik ga je premeril z dolgim, tihim, hladnim pogledom in mu je stisnil roko zelo narahlo.  „Vem!  Vem!“ je govoril počasi, ne prijazno in ne osorno. „Nič slabega niso govorili o vas, pa dobrega tudi nič.  Prazen list. — No, stopite malo noter.“  Povabil ga je z zaspanim glasom in je šel počasi pred njim v veliko belo sobo; dolga miza je stala sredi sobe, stene so bile prazne, samo v kotu je viselo siromašno črno razpelo.  „V tej sobi pač ne sprejema boljših gostov!“ je pomislil Kačur, ko je sedel župniku nasproti.  Vrtil je klobuk na kolenih in bil je zmerom bolj v zadregi; kri mu je silila v lica, in ker je čutil, da zardeva, je zardel še močneje.  „Jaz mislim,“ je govoril župnik z istim čemernim in zaspanim glasom, „mislim, da se bova razumela in da ostanete dolgo pri nas.  Povem pa vam naravnost, da nimam prav nobenega zaupanja v to mlajšo generacijo.  Navzela se je idej, ki jih ne razume in jih ne more prebaviti in, kakor je zmedena sama, dela zmedo še v ljudstvu.  Vedel sem takoj, kaj se bo navsezadnje razvilo iz tistega navdušenega taboraštva, iz tistega pretiranega narodnjaštva ...  No, o tem bova še govorila.  Tistega Arka so nam hoteli vsiliti, saj ga najbrž poznate, tistega hujskača.  Ampak — ne ostal bi pri nas niti štirinajst dni, toliko rečem in sem rekel.  Kar se vas tiče, smo pač izvedeli, da ste tam— kje ste bili?  V Kotlini! da ste tam nekaj mešali.  Ampak kakor pravim: mlad ste še, prazen list in videli bomo, kaj boste napisali nanj.“  Župnik je vstal in je stisnil Kačurju roko prav tako hladno in rahlo kakor ob sprejemu.  „Nič dobrega to ne pomeni!“ se je nasmehnil Kačur žalostno, ko je stopil iz farovža. „Tih človek je, ampak trd, trd!  Z njim naposled ne bom imel opravila; žal mi je, da sem ga pozdravil.“  Na drugi strani farne cerkve, nasproti kaplanije, je stala šola, staro, sivo poslopje; omet se je luščil od zidu, okna so bila majhna in neprijazna.  Prav tako neprijazna in črna je bila kaplanija, toda za njo se je širil ob cesti košat vrt in po vrtu, po peščeni stezi, v prijetni senci, se je izprehajal mlad, rdečeličen kaplan z brevirjem v roki.  Kačur se je ozrl s tiho zavistjo na vrt, na lopo, skrito za drevjem, na rdečeličnega kaplana; nato je pogledal drugič na šolo in zdela se mu je še bolj pusta in mračna.  „Radost pač ne more skozi tiste duri!“ je pomislil.  Zazeblo ga je v srce in čudno potrt se je napotil v klanec.  Vrhu klanca je stala sredi vrtiča, ograjenega z rdeče pobarvano, leseno ograjo, pritlična hiša z zelenimi okni; bleščeč bel zid se je svetil izza trte, ki se je vila do strehe.  „Tam bo pač, kakor so mi razložili. — Lepo se je udomil!“  Pred hišo je sedel na klopi visok, rejen gospod.  Golorok je bil, toda rokavi srajce so bili snežno beli in za pestjo so se bleščali zlati gumbi; po črnem telovniku se je vila dolga zlata verižica, hlače so bile korektno nagubane in čevlji so se svetili, niti praška ni bilo na njih.  Obraz debelega gospoda je bil nenavadno sladak, bel in polnoličen, izza zlatih naočnikov so gledale mirne, človekoljubne oči.  Kačur je pozdravil, gospod se je vzdignil, iztegnil je obedve roki in velika sladkost se je razlila po njegovih licih.  „Gospod nadučitelj, dovolite, da se predstavim —“  „Naša nova moč, da!  Takoj sem vedel, ko sem vas ugledal na klancu.  Pozdravljeni, od srca pozdravljeni!  Prepričan sem že zdaj, da bomo izhajali dobro, da bomo izborno izhajali!“  Kačur je zapazil, da je govoril nadučitelj zelo čisto slovenščino; izgovarjal je besede natanko po pismu, izpustil ni nobene končnice in v glasu in melodiji ni bilo več sledu dialekta.  „Pa so rekli, da je iz Ribnice!“ je pomislil Kačur. „Iz knjige je, iz slovnice!“  Nič mu ni bila pogodu sladkost in prijaznost; zeblo ga je ob njej in bilo bi mu topleje, če bi bil nadučitelj glasan, osoren in zapovedljiv človek.  „Ali ste se že kaj ogledali po Zapolju?“  „Govoril sem med vožnjo z zdravnikom in pri županu sem bil že in pri župniku.“  Nadučitelj je požugal narahlo s kazalcem in se je smehljal.  „Najprej se je treba pokazati predstojniku! — Toda — to je seveda samo šala.  Jaz nisem vaš predstojnik, temveč vaš tovariš in prijatelj.  Ali ste šolo že videli?“  „Videl sem jo; poslopje se mi je zdelo staro in pusto za tako lep in velik kraj.“  „Ne sodite po zunanjosti!  To, kar imenujete starost in puščobo, je za šolo bolj prikladno nego blesk in bahatost.  Saj veste, da je treba vzgajati v mladini smisel za resnobo in ponižnost.  V temni izbi se človek laže uči nego v svetli in v dežju je mladina mirnejša nego v soncu.“  Kačur ni odgovoril.  Dušila ga je nadučiteljeva sladka, mirna resnoba; legalo mu je na glavo, na srce kakor težka, hladna senca.  Nadučitelj mu je stisnil desnico, levico mu je položil na ramo.  „Tako, prijatelj!  Seznanila se bova še bolj natanko, zakaj nikogar človek tako ne pozna, kakor tovariša v delu.“  Kačur se je poklonil molče in je šel.  V grlu ga je dušilo, oči so mu bile zastrte in so videle komaj še pol lepote, ki se je razprostirala globoko pod njimi, na prostrani sončni ravni.  „Pa kako bi bilo drugače, zakaj bi bilo!“ je premišljeval. „Česa sem se ustrašil?  Vsako delo, ki ni ukazano, tudi dovoljeno ni in je proti postavam družbe.  Kaj sem mislil, da bo to mahoma drugače?  Lahko je orati mehko grudo, težko nerodoviten kamen.“  Zašel je z velike ceste po strmem klancu v globel, skrito pod visokimi, navpičnimi skalami.  Visoko gori je gledalo zeleno drevje v mrak, globel je bila temna in hladna, izpod skale je tekla voda, že v izviru široka, tiha, temno zelena.  Ob visoki steni se je vila steza, lesena brv je bila položena čez vodo; v kamen je bila zasekana klop.  Kačur je sedel in tišina je bila še globlja, ko tudi svojih korakov ni več čul na pesku.  Voda je bila mirna, kakor učarana v prozoren kamen; vrbe se niso ganile, strmele so molče v svojo podobo, črno v zelenem ogledalu; in noben žarek sonca ni segel v globel.  Tam zadaj, kakor v velikem oknu, se je svetilo Zapolje v poldanskem blesku.  V farni cerkvi je zazvonilo in zamolkla, poludušena pesem je odmevala od sivih sten; tišine ni vzdramila.  Kačur je zavzdihnil globoko, kakor da je bil odložil težko breme.  Bolj močnega, bolj svobodnega se je čutil v samoti, in kar je doživel, se mu je zdelo manjše in neznatnejše.  Ljudi, ki je stal prej tik pred njimi, je pogledal od daleč, z mirnim očesom, in jih je videl in spoznal natančneje ter jih sodil s hladnim srcem.  „V nobenem ni tiste nevarnosti, ki bi bila največja.  Nobeden nima nazorov, idej, prepričanja, boriti se torej ni treba človeku z nikomer, ker nimajo orožja.  Ljudje so, trudni, pusti in čemerni od večne, zmerom enake in zmerom dolgočasne muke delavnika.  V duhu svojega srca pa so ljudje kakor vsi, blagi in pošteni.  Treba se jih je samo privaditi, spoznati je trebanjih nadloge in nadložnosti.  Stroj je samo nevaren, dokler mu človek ne spozna mehanike.“  Z lažjim korakom se je vrnil iz globeli na veliko cesto.  Srečaval je ženske, ki so nosile kosilo v opekarnico, prišel je mimo bolje oblečen, suhljav in bledikast človek, najbrž uradnik, in se je ozrl nanj z radovednim in nezaupnim pogledom, spodaj na polju so šle ženske v pisanih rutah in s srpi v rokah v dolgi vrsti po razoru in so posedle po travi pod cesto.  Vzduh, prej čist in svež, se je polnil s prašno, vročo soparo in sonce je gorelo kakor v avgustu.  Kačur je bil truden, ko je prišel v gostilnico.  Po kosilu si je poiskal stanovanja blizu fare, tesno izbo s siromašnim, starinskim pohištvom.  „Tukaj je stanoval tudi prejšnji učitelj!“ mu je razodela gospodinja, kramarica.  „Ali je bil dolgo v Zapolju?“  „Ni bil dolgo, komaj leto dni.  Šel je kar čez noč.  Nobeden ne ostane dolgo tukaj.“  „Zakaj pa je šel?“  „Z delavci se je bratil in k maši ni hodil.  Dober gospod je bil, samo nositi se ni znal, kakor se spodobi.“  Kačur se je zmenil za hrano in je izračunal, da mu ostane za svobodno uporabo na mesec pet goldinarjev.  Prvo noč je spal v gostilnici, v prostrani pusti izbi; oddahnil se je globoko, ko je upihnil luč.  In ko je upihnil luč, je zamolklo zašumelo pod oknom.  Vstal je in je zaprl okno.  „Podnevi voda ni šumela; ležala je kakor tolmun; zdramila se je šele v noč.“  Šli so mimo njega obrazi, ki jih je videl podnevi; in ko je zadremal, je stal v veliki, beli župnikovi sobi in je udaril s pestjo po mizi, da je odskočil brevir.  „Jaz sem se namenil, da živim in diham za svoj narod in ni je sile, ki bi me zmotila!  Svet je moj poklic in jaz sam, jaz človek, izginem v njegovi gloriji! ...“  Vrgel je odejo raz sebe in se je zdramil zlovoljen.  Zastrmelo se je vanj četvero velikih, črnih oken. voda je zašumela spodaj.  Zatisnil je oči in ni še zadremal, ko so se napotile njegove misli na lepšo cesto.  Ugledal je starinski, sivi grad in prostrani park ob njem in odprto, z bršljanom ovito lopo ob cesti.  In v lopi svetlo rdečo bluzo in bel obraz in črne oči.  Zavzdihnil je in se je nasmehnil v polspanju.  V nedeljo dopoldne je bilo, pozno v novembru, ko je romal Martin Kačur iz Zapolja v Bistro.  Nebo je bilo nizko in sivo, megle so ležale na ravni, plazile so se leno in tiho nad močvirjem.  Cesta je bila razvožena in blatna, hiše ob poti so gledale mrko; umazane so bile in sajaste.  Martin Kačur pa ni videl ne sivega neba, ne megla, ne sajastih hiš; veselo in sončno je bilo njegovo srce.  To je bil tisti čas, ko je bil močan in svoboden, kakor nikoli poprej.  Prišel je v Bistro, do bele enonadstropne hiše; njegov obraz je bil vesel in slovesen, kakor da bi stal ob sončnem prazniku pred cerkvijo.  Na hiši je bilo skromno, polskrito znamenje, da se toči tam vino; žejen bi moral biti človek, da bi zapazil oblanico nad vrati.  Drugače ni bila hiša čisto nič podobna gostilnici; ne kozlov ni bilo pred njo ne korita za napajanje živine, tudi krčmarja ni bilo nikoli med durmi, nikoli ni prepeval pijanec v veži; okna so bila, umita in gosposka.  Vozniki niso ustavljali tam in fantje so šli v nedeljo mimo kakor mimo cerkve.  Gospodar je bil bogat in je točil vino popotnikom, ki niso plačali, študentom, ki jih je gostil iz bahatosti, in gosposkim gostom, ki so prihajali poleti ob nedeljah popoldne.  Kačur je stopil v izbo in je sédel za mizo, pogrnjeno s svetlim belim prtom.  Ko je odprla duri gospa Sitarjeva, je vstal urno ter se smehljaje poklonil.  Gospa je bila visoka, lepa ženska in edino, kar je Kačurja motilo, je bil tih, nekoliko prezirljiv nasmešek na njenih ustnicah, ki ni izginil nikoli.  „Malo vinčka, kajne?  Malo vinčka?“  Prinesla je vina, gnjati in belega kruha; nato je sedla udobno za mizo in je prekrižala roke na prsih.  Kačur je poznal njen pogled in njen nasmešek in vendar je vselej posebej zardel, kadar je čutil na licih njen mirni, veseli pogled.  „Kako pa z vami?  Kako vam je kaj v Zapolju?“  „Bi bilo!“  „Zdaj imate pač že nekoliko znanja; z ženskami posebno.“  Kačur je zardel še bolj.  „Ne poznam nobene ženske v Zapolju.“  „Pa pravijo, da ste liberalec.“  „Kaj da sem?  Zakaj?“  „Pravijo; to se pozna človeku že na obrazu. — Ali ste z notarko kaj govorili?“  „Nikoli.  Poznam jo komaj.“  Njen nasmešek je bil še bolj vesel in nekoliko nezaupen.  „Res ne?  Ali se vam zdi lepa?“  „Ne lepa ne grda; ne briga me.“  „V vsakega mladega človeka, ki pride v Zapolje, je zaljubljena.  Ne da bi ga imela res rada, ampak navadila se je.  Njen mož jo neprestano tepe.“  „Res?“  Kačur je gledal začuden.  „Čemu mi to pripoveduje?“ si je mislil.  „Nekoč, ko je bil tisti mladi dacar v Zapolju,“ se je smejala gospa, „je prišel notar domov natanko ob tisti uri — no, veste kaj?  Pomagal je dacarju v suknjo in se je smejal in mu je stisnil roko, notarka pa potem teden dni ni mogla na cesto, in ko je prišla, je imela bulo pod očesom.“  Gospa se je zasmejala naglas, naslonila se je globoko na stol in je prekrižala noge.  Kačur je srečal pogled njenih oči; toplejši je bil in zastrt.  Povesil je glavo, natočil si je in je pil hitro. „Čemu to?  Kaj je to?“ si je mislil in nekaj grdega, zoprnega, nerazumljivega mu je seglo v srce.  „Tako!  Torej z notarko ni nič!“  Njen glas je bil čisto miren, tudi njen pogled je bil spet hladan in vesel.  „Kaj pa z Martinčevimi?  Ali ste že kaj govorili z njimi?“  „Nisem govoril, ampak pravijo, da jih je veliko.  Še danes sem jih videl, ko sem šel sem; pet jih je bilo na pragu.“  Gospa se je zasmejala zvonko.  „Pet!  Deset jih je!  In Bog vedi, koliko jih še bo!  Vsaka izmed njih ima pet tisoč, pa vendar ni nikogar, da bi jih pobral.  Kmeta ne marajo, drugi pa se boje žlahte in pobožnosti.  V nedeljo gredo od večernic, vse po vrsti, kakor gosi, in vsaka ima molek v roki in gleda v tla.“  Kačurju je bilo neprijetno.  „Nekaj namerava, Bog vedi!  Drugače ne bi tako govorila, brez smisla in brez pomena.  Kaj me briga notarka in kaj me brigajo vse ženske na svetu?“  Gospa je opazila zlovoljnost na njegovem zardelem obrazu in takoj je bil tudi njen obraz resen in prezirljiv kakor prej; ostal je samo rahli nasmešek na ustnicah.  „Zdi se mi, da ne marate takih povesti?  Da sploh ne marate žensk?“  „Ne maram jih, bogami!“ je odgovoril Kačur skoro osorno.  „Ali bi še četrt vina?“  „Še bi!“  Gospa je vzela steklenico, ni se ozrla na Kačurja in je šla.  „Razžalil sem jo!“ je pomislil Kačur in je bil jezen nase in nanjo. „Ampak kaj je hotela?  Čemu je tako govorila?  Ni bil lep njen obraz; videl sem take v Ljubljani, časih na večer; in sem šel hitro mimo.“  Naslonil je glavo ob dlan in ni bil vesel.  Tudi niso pogledale njegove oči tako veselo kakor zmerom, ko so se odprle duri in je stopila v izbo Minka.  Tako bel je bil njen obraz in tako črne so bile njene oči, kakor tisto jutro, ko jo je videl v lopi, in celo njena bluza je bila rdeča; toda v tem trenutku je zapazil prvikrat na njenih ustnicah tisti tihi, komaj vidni, prezirljivi in nezaupni nasmešek, ki ga je videl na ustnicah njene matere.  „Jezni danes, čemerni, gospod Kačur?“ Kačur je vstal in je zardeval in ji stiskal roko.  Ona je stala pred njim mirna, smehljajoča, tudi njena roka je ležala v njegovi in je ni stisnila.  „Ne jezen!  Ne čemeren!  Vesel sem, da vas vidim, gospodična Minka — kakor sem vesel in srečen celo v sanjah, če vas ugledam!“  Sedla je na stol, kjer je trenutek prej sedela njena mati.  „Ne tja, gospodična Minka, sedite bliže, kamorkoli ...  Ne tja!“  Pogledala je začudeno in se je nasmehnila in je sedla na klop ob steni, prav poleg njega.  „Ves drugačen ste danes!  Kaj se vam je pripetilo?“  lzpil je hitro; vroče mu je bilo v lica in oči so mu žarele.  „Ne drugačen!  Zmerom so moje misli vse pijane in blodne, kadar ste blizu, in moje besede jecajoče in nerodne kakor kaznovanega učenca ...  In danes še celo!“  Minka se je zasmejala in je pustila svojo roko v objemu njegovih.  „Danes še celo!  To sem videla in zato sem prašala.“  Ni se zasmejal z njo, pogledal ji je v oči z dolgim, resnim pogledom, njegove ustnice so hotele izpregovoriti in so vztrepetale.  „Predrzen sem danes, po tolažbe sem prišel k vam!  Res, —“  Zardel je v lica in oči so se mu zalesketale.  „— težko meni, da bi vaša podoba ne bila v mojih mislih.  Slab je človek; v oblake hoče, in vendar mora imeti palico in oporo na zemlji.  Glejte, že sem vam pripovedoval, kako velik je poklic človeka, ki ve, da ne živi zase, temveč za druge.  In kako veliko je njegovo trpljenje.  Čudno je in razumeti ne morem: žive tam ljudje, sami zase in za svojo družino, ne menijo se za nikogar, ne koristijo nikomur; lahko bi svet poginil in ne ganili bi mezinca, da bi ga rešili, samo da ostane njih hiša.  Ti ljudje so spoštovani in velika je njih beseda.  Pa je še nekaj drugih, nekaj ljudi posebne sorte, čisto drugačnih, nespametnih ljudi.  Ne delajo zase, ne žive zase, temveč hočejo na vsak način, vkljub sebi, svoji družini in vsemu svetu živeti za druge ljudi; kakor Kristus, ki se je dal križati v blagor drugih.“  Poslušala je, toda njen obraz je bil miren in nasmešek ni izginil z njenih ustnic.  Martin Kačur je videl lepoto njenih oči in njenih lic in njenih ustnic; njenega smehljaja ni videl.  „In teh ljudi ne marajo in težko je njih življenje! — Jedo siromaki ovsenjak in jim prinesejo belega kruha: Kaj mi bo ta bela goba, pravijo, kdo jo je naročil in kdo te je klical?  Kakor bolnik je to ljudstvo: sovraži zdravnika.  Jaz pa mislim, gospodična, da na svetu ni lepšega poklica, kakor je poklic radovoljnega zdravnika, ki ne žanje ne denarja ne časti, temveč samo žalost in trpljenje.“  Gledala mu je v obraz, čudila se je ognju njegovih oči in rdečici njegovih lic in ga ni razumela.  Sklonila se je niže k njemu in njen pogled je bil zaupnejši.  „Pa zakaj to?  Zakaj vse to?“  „Čemu?“ je obstrmel Kačur.  „Da, čemu?  Kaj vam to koristi?“  „Kaj mi koristi?  Nič mi ne koristi!  Saj sem povedal, da ne more, da še ne sme ne koristiti!  Kjer je korist, tam ni ... tam ni poštenosti.  Kako bi moglo koristiti, če človek ne dela zase?  Če ne dela zase, dela sebi v škodo!“  Nenadoma je bil resen njen obraz.  „Mislila sem, da ste pesnik!“  Vdrugič je obstrmel Kačur.  „Zakaj bi bil pesnik?“  „Tudi pesniki ne mislijo na svojo korist in govore tako lepo, kakor ste vi govorili.  Ampak zato delajo pesmi — vi pa še pesmi ne delate!“  Kačur je pogledal nanjo in od nje v daljavo; ogenj ni ugasnil v njegovih očeh.  „Kaj ni človek lahko pesnik, ne da bi delal verze?“ je govoril tiše, z mirnejšim glasom. „Vsi tisti so bili pesniki, ki so bolj ljubili svojega bližnjega nego sami sebe.  In pesem je vsako njih dejanje.“  „Kako čudno govorite danes; kakor — ob zadnji večerji.“  Kačur se je zasmejal in zvedril se mu je obraz.  „Zares, beseda je bila imenitnejša nego stvar in gesta večja nego beseda.  Nepotrebna tragika; solzna oda mrtvemu hrošču!  In pomožni učitelj se je primerjal Kristusu, zato ker namerava vkljub županu in župniku ustanoviti bralno društvo!  Nič bolj smešen ni Pilatžupan kakor Odrešenikučitelj!  In vendar je treba pomisliti, da hrošč, ki je bila oda zložena zanj, ni čutil nič manjših smrtnih bolečin, kakor jih bom čutil jaz nekoč.  Zato mi odpustite tragično besedovanje; smešno je bilo, ampak govoril sem tako resno, kakor sem resno čutil.“  Minka je poslušala razmišljena; v njenem pogledu ni bilo ne sočutja ne navdušenja in ne obžalovanja.  „Pa zakaj se vtikate v take reči?  Kaj vam ne bo škodovalo?“  „Seveda mi bo!“  „Zakaj torej?“  Kačur je pogledal v zadregi in je pomislil; zdelo se mu je, da ga je prašal otrok: Zakaj živiš? in da mu ni mogel odgovoriti.  „Ne vem zakaj! — Zakaj mi je vse toplo in zakaj je tako nemirno moje srce, kadar vas ugledam?  Ne vem zakaj!  Zakaj bi si dal roko odsekati, smehljajoč, brez vzdiha, če bi vi tako ukazali?  Ne vem zakaj!  Kako bi mogel ukazovati svojemu srcu?  Ravna, kakor mora ravnati, gre svojo pot in nobena misel ga ne more ustaviti. — Kaj bi bil jaz, če bi ne bilo v meni veliko hrepenenje, da koristim drugim, da jim darujem to malo, kar imam?  Kaj bi ne bil slabši od živali, če bi spoznal svojo pot in bi je ne nastopil, ker stoji tam na križpoti gospod župnik s palico v roki?  Če bi vedel, da moram iti na desno, in bi šel na levo, zato ker je odrezan tam zame večji kos kruha? — Saj je tako malo, kar imam, saj je to življenje tako majhno in malopomembno — pa bi še tega ne daroval?  To je kakor z ubogim darom svetopisemske vdove: nič manj ni vreden kakor talenti bogataša.  In ko bi ne bila darovala, bi ne bil njen greh nič manjši nego bogatašev ...“  Minka je gledala na mizo; Kačur sam je videl, da ni več poslušala, in razsrdil se je nad seboj.  „Kaj je bilo potreba tega besedovanja? — Saj nisem prišel zato, gospodična Minka, da bi tožil in da bi poveličeval to svojo ubornost!  Nespametno je bilo, da sem tako govoril, in nikoli bi ne bile take moje besede, če bi vam moje srce ne bilo tako blizu! — Samo zato sem prišel, da vas vidim in da bo spet živejša in lepša vaša podoba, ki jo nosim v srcu.  Danes sem vas moral videti.  Kadar grem odtod, so moje misli vse čistejše in vsa večja je moja moč.  In nocoj mi bo treba velike moči in čistega srca.“  Pogledal ji je v obraz z velikimi, žarečimi očmi, ustnice so mu trepetale, hotel je še govoriti, toda sklonil je glavo in ji je poljubljal roke.  Minka se je smehljala, z istim tihim, mirnim, nekoliko prezirljivim nasmeškom, in je gledala na njegove kuštrave lase, na njegov mladi, skoro čisto goli, otroško zaupni obraz.  „Kako ste čudni, gospod Kačur!  Jaz sem zmerom mislila, da ste pesnik!  Samo pesniki govore tako zmedeno in — poljubljajo roke ...“  Zasmejala se je, Kačur pa je obstrmel in polila ga je rdečica.  Nato se je nasmehnil nerodno, v zadregi, in oči so se mu orosile; kakor otrok, ki se je sklonila babica k njemu: Zakaj pa samo krhelj pomaranče?  Kaj ne maraš cele? — Roke so se mu tresle, ko jo je objel okoli vratu in jo poljubil na ustnice.  V globokem ognju so se bleščale njegove oči, obraz se mu je izpremenil, lep je bil in nova luč je sijala na njem.  „Minka!  Nikoli — nikoli več te ne izpustim!“  Jecal je in pijan je bil.  Narahlo se je odmaknila od njega; njena lica niso bila zardela, njene oči so gledale veselo in jasno in njen smehljaj je bil miren kakor prej.  „Zadosti je, gospod Kačur!“ Nenadoma se je zasmejala.  „Kako čudno je vaše ime!  Kačur in še Martin zraven!  Pesnik bi se ne smel nikoli tako pisati! — Moja mati je imela nekoč ljubimca, ki je bil zelo bogat in zelo lep, pa ga nazadnje samo zato ni marala, ker je imel čudno ime.  Zelo nespodobno ime je imel!“  Zasmejala se je naglas in je pogledala Kačurju v obraz s čudno zrelimi, vročimi očmi.  „Kako pa se je pisal?“ je prašal Kačur razmišljen in začuden.  Minka se je zasmejala, pritisnila je robec na usta in oči so se ji zasolzile.  „Kakšen otrok ste, gospod Kačur!  Tako čudno in modro govorite, kakor sveto pismo, pa ste otrok, da se Bog usmili!“  „Kaj sem ji storil?“ je pomislil in je ni razumel; toda slišal je njen smeh in grenko mu je bilo pri srcu.  „Ne zdaj!“ je prosil. „Tako se ne smejte zdaj!  Meni je — kakor mi nikoli ni bilo v življenju!  Če bi za zvezdami segal — tolike sreče bi ne dosegel nikoli!“  Prijel jo je za roke in je gledal nanjo z rosnimi očmi.  „Glejte, tako malo imam, in zdaj čutim, da je veliko, ker je tako velika, neskončna moja ljubezen.  Sprejmite jo vbogajme!  Stokrat večja bo moja moč in stokrat večje bo moje premoženje, če me blagoslovi vaša ljubezen!“  Minka se je smehljala in je gledala nanj z blagovoljnimi očmi, kakor na ljubeznivega otroka.  „No, zdaj je že dobro, gospod Kačur!  Nehajte zdaj!“  Pogledal jo je in začudil se je, da je bila tako lepa in tako vse ljubezni in vsega poželenja vredna kakor prej.  „In nobene druge besede?“  „Kakšno besedo?“  „Eno samo besedo bi rad slišal danes, gospodična Minka!  Toplo besedo, prijateljsko — drugega nič.  Samo besedo, ki bo ostala v mojem srcu kakor večna hrana in ki bi se spominjal nanjo v žalostnih urah!  Eno samo besedo!“  „No!“  Položila mu je obe roke na rame, kakor mati, pogledala mu je v oči in se je nasmehnila.  „Saj vas imam rada!“  Poljubljal je njene roke in je trepetal od sreče. „In zdaj je zadosti, gospod Kačur; pozabili ste, da je že skoro poldne.“  Njemu se ni zdelo razumljivo, da bi moral odhajati opoldne, tudi ne bi zapazil mraka ne noči. „Samo še minuto!  Trenutek samo!“  Samota je bila zunaj in žalost.  „Samo še trenutek!“  Minka je vstala in mu je stisnila roko.  „Saj pridete še velikokrat!  Zakaj ste tako žalostni kakor ob zadnji večerji?“  Kačur se je nasmehnil, toda bolest je bila v njegovem nasmehu.  „Pa če se več ne vidiva —“  „Zakaj bi se več ne videla?“  „Če se več ne vidiva tako, kakor danes ...  Zmerom sem vas imel od srca rad, gospodična Minka, in nikoli ne bom pozabil vašega obraza.“  „Zakaj ste žalostni?“  „Ker vas ljubim.  Odkod ljubezen in odkod žalost?“  „To so tiste besede; tako ste govorili prej!“ se je nasmehnila Minka.  „In nikoli več! — Za slovo, morda za dolgo slovo!“  Zatisnila je oči, lica so se nasmehnila in ponudila mu je ustnice.  Tudi on je zatisnil oči, narahlo ji je položil roke na rame in jo je poljubil.  Svež, moker vzduh mu je puhnil v obraz, ko je stopil na cesto, in v prvem trenutku se mu je zazibalo pred očmi.  Prijel se je za čelo in je postal.  Že tedaj, še v polzavesti, je seglo v njegovo srečo neprijetno, ne še razumljivo, zoprno čustvo.  Ob ovinku se je ozrl; nikogar ni bilo na pragu, tuje in tiho je gledala nanj bela hiša, kakor da bi nikoli ne bil prestopil njenega praga.  Čutil je senco, ki je legala na njegovo srce, toda vedel ni ne odkod ne zakaj.  Dan je bil pust in meglen kakor jutro.  Toliko da se je zasvetila megla v zaspani, rumenkasti luči.  Kačurju ge je zazdela pot v Zapolje zelo dolga in pusta.  Srečaval je kmetice in kmete, ki so se vračali od velike maše; kmetje z blatnimi škornji, kmetice visoko izpodrecane; nekateri so šli mimo in se niso ozrli nanj, drugi so ga pozdravljali z nezaupnim, neprijaznim pogledom.  „Saj še pri maši ni bil!“ je izpregovoril kmet, ki je šel mimo.  „Pri Sitarjevih se ženi, pa hodi rajši tja!“ je odgovorila kmetica.  Kmet se je zasmejal.  „To kazen bi mu privoščil!“  Kačur ni poslušal, ni pogledal nikamor in je pospešil korake.  „Kaj sem jim storil?  Teh ljudi še nikoli nisem videl, še nikoli nisem govoril z njimi, in vendar me sovražijo!“  „Kaj pa ta škric tod okoli?“ je zaklical fant tik njega in je uprl roke v boke, da bi se zadel ob Kačurja s komolcem, Kačur je stopil v stran, fantje so šli dalje.  „Naj nikar preveč ne hodi okoli deklet!“ je zaklical nekdo za njim.  „To je tisti učitelj, ki ne hodi k maši!“  Govorili so in so se smejali, Kačur je hitel dalje in jih ni razumel več.  Zardel je bil v obraz in tresel se je od srda, ustnice pa so se mu smehljale.  „Visoke škornje si bom kupil in kamižolo, pa bo vse dobro!  Potem me nihče več ne bo prašal, če hodim k maši.  Čudno je, da se je kapriciral Bog tako hudo na pobožnost škricev ...  Zakaj to danes, ko bi moral biti vesel in ko bi moralo sijati sonce?“  Ko je prišel domov, se mu je zdela izba zelo tesna, samotna in siromašna.  Vso jo je napolnila nerazumljiva, brezvzročna, globoka žalost njegovega srca.  „Zakaj to danes?“  Spomnil se je nanjo, začutil je na ustnicah njen poljub in je vztrepetal.  Žalost je ostala v njegovem srcu in ni mogla stran.  „Ali je bila to ljubezen? — Ali je bila ljubezen, ko se je nasmehnila in mi je položila roke na rame... kakor otroku?“  Bil je daleč, toda videl je njen obraz, njen nasmeh z bolj bistrim očesom in prestrašil se je svojih misli.  „Težko je moje srce ...  Bog vedi zakaj.  In zato so moje misli nelepe in krivične ...“  Gospodinja mu je prinesla kosilo.  „Ali ste bili že spet v Bistri, gospod?“  „Tam sem bil!“ je odgovoril Kačur osorno.  Stala je poleg mize in se je smehljala: poznalo se ji je, da bi se rada razgovarjala.  „Ne zamerite; pravijo, da zahajate k tisti.“  „Kaj je s tisto?“ se je ozrl Kačur s temnim pogledom.  „Nič ne rečem; ampak pravijo, da imata obedve, mati in hči, za norca vsakega, ki pride blizu.  Že marsikdo se je tam opekel, da ga je bolelo dolgo.  Zdaj zahaja tja tisti inženir.“  „Kakšen inženir?“ se je prestrašil Kačur in je prebledel.  „Tisti črni ...  Pravijo, da jo bo vzel.“  „Čemu pa mi to pripovedujete?  Kaj me to briga? — Nesite to stran, nisem lačen!“  Ko je zaprla duri, je vstal izza mize in je stopil k oknu.  Ozka, blatna ulica je bila spodaj; nasproti siva hiša z majhnimi črnimi okni, ki se mu je zdelo, da gledajo naravnost nanj, kakor strmeče, neprijazne oči.  „Žensko blebetanje!  Seveda je samo žensko blebetanje!  To je njih poklic in opravilo in le čudno je, da ji ni položila okoli vratu dvoje ali troje inženirjev in še par drugih ljudi povrhu!“  Srce pa mu je bilo kakor v vročici in glava ga je zabolela.  „Kako lepo bi lahko bilo!  In še to lepoto, ki je je tako bore malo in ki jo človek naskrivaj ukrade, mu umažejo; zagrene mu še to bore kapljo sladkosti!  In za vsak lep trenutek se je treba boriti posebej!“  Sivi novembrski dan je zatonil hitro in zmračilo se je zgodaj popoldne.  „Zdaj bo že skoro čas!“ je pomislil Kačur.  „Če vam bo kdaj kaj hudega, stopite k meni! je rekel zdravnik.  Čemu ne bi stopil k njemu?  Nikoli več nisem govoril z njim, ampak zdi se mi, da razumem zmerom bolj njegove nauke.“  Siv, vlažen mrak je bil, ko je stopil Kačur na ulico.  Zdravnik je sedel v zakurjeni sobi, oblečen je bil v dolgo, pisano spalno suknjo, kučmo je imel na glavi in pušil je iz dolge turške pipe.  Ko je vstopil Kačur, se ni vzdignil, temveč je samo iztegnil roko.  „Hej, prijatelj, torej vas vendar enkrat vidim!  Ne zamerite, da ne vstanem; truden sem in len.  Marica!  Marica!“  Stopila je v izbo njegova žena, oblečena istotako v dolgo, pisano spalno suknjo; visoka je bila in krepka, njene oči so gledale ukazovalno, njene ustnice pa so bile debele in so se smehljale dobrodušno.  „Čaja, Marica!  Močnega, vročega!  To je naš mladi učitelj!“  „Ali ste tudi pijanec kakor moj mož?“ se je zasmejala med durmi in je šla.  Tudi zdravnik se je zasmejal.  „Ni huda ženska — ampak ubogati jo je treba! — No, zdaj pa povejte, kaj vas je prignalo k meni!  Kar tako niste prišli, drugače bi bili prišli že prej!“  Kačur se je hotel veselo nasmehniti, toda zardel je.  „Saj ste rekli sami, da naj stopim k Vam, kadar mi bo kaj hudega!“  „In zdaj vam je hudo!  Hm!“  Z resnim očesom mu je pogledal v obraz, potegnil je krepko iz pipe in se je zavil v gost oblak. „Kaj pa se je zgodilo?“  „Nič se ni zgodilo posebnega ...“  Kačur je bil v zadregi in žal mu je bilo, da je prišel.  „No, zdaj še ni nič preveč hudega in vse se da še popraviti.  Jaz sem namreč zdravnik, doktor Brinar, in nobena klepetulja v Zapolju ne ve toliko kakor jaz.  Prvič: nocoj mislite ustanavljati v gostilni Mantova bralno in izobraževalno društvo.  Drugič: zaljubljeni ste v Minko, ki sva jo takrat videla, ko sva se peljala mimo; in če hočete občudovati mojo bistroumnost, kar bi mi bilo zelo prijetno: vedel sem takoj, da se boste zaljubili vanjo.  To je vsega hudega začetek in konec.  Kmetje imajo navado, da me kličejo prepozno; vi ste prišli še zadosti zgodaj.  Torej: prvič, ne ustanavljajte v gostilni Mantova in sploh nikjer ničesar; drugič: ogibljite se Bistre in njenih izkušnjav kakor satana!“  Kačur je odgovoril jezno:  „Nisem prišel zato, da bi vas prašal, če je treba ...“  Zdravnik pa se je zasmejal.  „Saj tudi jaz nisem govoril zato, ker sem mislil, da me boste ubogali!  Vaša usoda je že zapečatena; škoda!  Tamle v miznici imam napisano razpravo in zaključek te razprave je resen in jako dobro utemeljen nasvet, da naj država zapre v blaznico vse idealiste, ki človeštvu več škodujejo, nego koristijo.  Nekateri blazni ljudje razbijajo in pobijajo, kar seveda ni prav; drugi ekstrem pa so idealisti, ki nadlegujejo človeštvo s svojo ljubeznijo.  Edino, kar dosežejo s svojo norostjo, je to, da dajejo potuho in pretvezo šarlatanom, ki se skrivajo pod masko blaznega idealista, da laže kradejo denar in glorijo ...“  „Tako ne mislite!“ je izpregovoril Kačur in se je nasmehnil, zato da bi videl nasmeh zdravnikov.  Zdravnik pa je ostal resen in se je ozrl na Kačurja skoraj zlovoljno.  „Tako mislim!“  Gospa je prinesla čaj.  „Močan je dovolj!  Ruma ne dam več!“  „Poslušajte in učite se!“ je pomignil zdravnik z žalostnim obrazom Kačurju.  „Torej vi ste zdaj Minkin ženin?“ je vprašala gospa.  „Kaj bo!  Kaj bo!“ je hitel zdravnik. „Vsakdo je lahko Minkin ženin ... za teden dni!“  „Ne poslušajte ga!  Saj ni človeka, da bi moj mož kaj lepega povedal o njem ...“  „Res, ni ga!“ je potrdil zdravnik.  „In Minka je čisto pošteno dekle!  Nekoliko vesela je kakor je pač dekle!“  „Vesela je, res!“ je potrdil zdravnik in se smehljal. „Tudi ti si bila vesela! — No, toči!“  Natočila jima je čaja in se je poslovila.  „Morda je bila podobna Minki?“ je mislil Kačur in razjezila ga je ta nenadna misel, ko je primerjal široki, krepki obraz gospe zdravnikove z belimi lici Minke.  Pil je čaj in vroče mu je bilo v glavi.  „Veste, zakaj sem prišel k vam, gospod doktor?  Zdaj sem nenadoma spoznal, zakaj; prej sem samo čutil. — Ne mislite, da me je upijanil ta kozarec čaja, ampak ... resnično, tako lepe so bile moje misli, da bi jih bil lahko brez strahu vsakemu pokazal.  Pokazal jih nisem nikomur in vendar so jih blatili vsi, ki so me srečali in ki so slutili, kaj je v mojem srcu. — Ljubil sem tistega dekleta in ga ljubim zdaj bolj kot poprej.  In če bi bila Mesalina sama — kdo mi more zameriti, da jo ljubim, in kdo mi more očitati ljubezen, ki je vsa čista?  Jaz bi ne povedal prijatelju, poštenemu človeku, da ga njegova nevesta ne ljubi; če jo ljubi on, je posvečena in govoriti in misliti morem o njej samo tisto, kar govori sam ...“  Kačur je umolknil; tudi zdravnik je molčal in je gledal v žarečo peč.  Kačur si je natočil in je pil; čaj je bil vroč in mu je skoro ožgal ustnice.  „In tisto drugo, kar mi očitate!  Da ustanavljam!  Saj, če premislim natanko, stvar res ni veliko vredna in pomena ima sila malo!  Koristi pa bo imela vendar nekaj, in kadar bodo — to se bo pač zgodilo! — vsi tako delali, kakor mislim delati jaz, ne bo naš narod več zadnji v vrstah!  Vsa, vsa nesreča, kolikor smo je doživeli, izvira iz ene same laži: da nimamo kulture!  Da torej nismo vredni stopiti med druge narode in da moramo pobirati ostanke, ko so drugi pojedli ocvirke in tropine in vse mastne žgance! — Kaj je zategadelj treba?  Treba je pokazati, da imamo kulturo!  Zdaj smo šele povedali, da smo; odslej pa je treba pripovedovati, kaj smo.  Prej je bilo delo na zunaj; in mislim, da je bilo lažje; zdaj pa je prišel čas, ko je treba delati tostran mej.  Prej sovražniki od zunaj — ves narod proti njim; in svetnik je bil, kdor je govoril na taboru.  Jaz sam sem bil, dvanajstleten otrok, pri Sveti Trojici, in sem slišal Tavčarja — tresel sem se in sem se jokal, In danes vidim: kakšen je ta narod, ki sem pripravljen, da darujem življenje zanj? — Tak bo ta narod, kakor ga boš napravil — toliko bo vedel, kolikor ga boš naučil! — tako si mislim.  In zato ni moja dolžnost, temveč moje življenje je, da tako storim, kakor mislim.“  Zdravnik je pušil močno; vsa soba je bila polna dima.  „Ubogi fant!  No, ne zamerite! — Čez deset, čez dvajset let bo že drugače!  Ampak stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj, zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.  Usodno uro spoznati, kadar bije, ni umetnost; ampak slutiti jo prej, to je umetnost!“  Ugasil je pipo s prstom, izpil je ostanek čaja in slekel spalno suknjo.  „Saj vam ne bo v nadlego, če pojdem z vami?“  „Kako bi mi bilo v nadlego?“ se je razveselil Kačur.  Stopila sta v noč; tu, tam je gorela dremotna svetilka, razsvetljevala je komaj ozek kolobar ob cesti.  Pot je bila lužasta in blatna.  Iz teme so se zasvetila okna gostilnice Mantova.  „Torej v božjem imenu!“ se je zasmejal zdravnik in je odprl duri.  „V božjem imenu!“ je odgovoril Kačur in se je zasmejal tudi sam.  Izba je bila polna kmetov in delavcev in težak vzduh jima je puhnil v lica.  Zdravnik in Kačur sta sedla za malo okroglo mizo pod ogledalom in Kačur se je ozrl po izbi.  Nekoliko sitno mu je bilo pri srcu in vroče mu je bilo v lica, ko je videl uprte nase radovedne oči in ko je spoznal takoj, da ni na obrazih, v očeh, v besedah poleg radovednega pričakovanja nič navdušenosti, temveč namesto nje v nekaterih pogledih in vzklikih kljubovanje in zlovoljnost.  Konec dolge mize je sedel postaren kmet, plečat in visok, z gladko obritim, veselim obrazom; gledal je neprestano na Kačurja in mu je mežikal z očesom.  Za posebno mizo so sedeli delavci, strojarji; zdelo se je Kačurju, da vidi tam resnobo in zaupanje.  Kmetje in fantje so govorili zelo glasno in so tolkli s kozarci ob mizo, da se je vino razlivalo.  „Nič dobrega ni tam; pijani so že!“ je pomislil Kačur.  V tistem trenutku, ko je vstal in izpregovoril, je odprl duri rdečelični kaplan; ostal je na pragu in je gledal s tihim nasmehom v izbo.  Njegov pogled je zmedel Kačurja in govoril je prve besede z neodločnim, jecajočim glasom.  „Kmetje!  Delavci!  Prišli smo nocoj skupaj, da se pomenimo o imenitni stvari ...“  „Francka!  Še en liter!“ je zaklical kmečki fant in omizje se je zasmejalo hrupoma.  „Kdo pa mu je dal besedo?  Kdo pa je dal besedo gospodu učitelju?“ je prašal kaplan na pragu s prijaznim glasom in smehljajočim obrazom.  „Res je tako!  Kdo pa je dal škricu besedo?“ je zakričal pijan kmet in je udaril s praznim litrom ob mizo.  „Nobeden mu je ni dal!“ je odgovoril zdravnik s prav tako prijaznim glasom in smehljajočim obrazom. „Saj ni shoda tukaj, ni predsednika in ne žandarjev!  Oštarija je in v oštariji govori lahko, kdor hoče!“  „Naj govori!“ se je oglasil strojar. „Da slišimo, kaj misli povedati!“  „Le naj govori!“ je pokimal dolgi kmet in je pomežiknil Kačurju.  — „Veliko vam nimam povedati, ampak kar hočem povedati, je važno in zapomni naj si, kdor je dobre volje!  Ta večer, zdaj, ko sem slišal te besede, izgovorjene naglas in natihoma, sem prepričan bolj nego kdaj poprej, da je eno nad vse potrebno —“  „Vera!“ ga je prekinil kaplan z mirnim glasom in smehljaje.  „Tako je!  Vera!“ je zakričal kmet.  „Dajte mir!“ je zaklical delavec.  „Kdo mi bo ukazoval?“ je vstal kmet izza mize in je prijel za kozarec.  Delavec je molčal, kmet se je ozrl počasi po izbi, od obraza do obraza, in je sédel.  — „Eno je nad vse potrebno: učenje, izobraženost!  Jaz sem te misli in nobeden mi je ne more omajati, da je vse naše nesreče vzrok nevednost, neumnost, živalska zabitost in surovost.  Zato noben narod ni tako nesrečen kakor slovenski!“  „Kako je dejal?“ se je vzdignil izza mize kmetski fant z bleščečimi očmi. „Še enkrat naj pove, da ga bomo razumeli!“  „To prekličite!“ je zahteval kaplan in je stopil korak v izbo.  „Naj pove do konca!“ so zaklicali delavci.  Zdravnik si je prižgal smotko in se je sklonil bliže h Kačurju.  „Tako nikar, če vam je zdravje drago.“  V Kačurju je kipelo od razočaranja, srda in razburjenosti.  „Ne prekličem ničesar!  Če hočete, poslušajte dalje, če nečete, pustite!  Kdor misli, da mu ne govorim pogodu, naj tudi misli, da ne govorim zanj!“  „Torej do konca!“ je izpregovoril kaplan.  — „Do konca!“ je zaklical Kačur s trepetajočim glasom. „Jaz sem vabil nocoj v to krčmo ljudi, ki so poštenih misli.  Pomeniti sem se hotel z njimi o stvari, ki je pomenka vredna. — Kaj ni sramota, da ta narod, ki se uči brati po državni zapovedi, ne bere drugega nego molitvenike, če ne spi v cerkvi?  Da mu ne moreš povedati ničesar, če ne govoriš na prižnici?  In da je zato, ker bere komar molitvenike in ker med pridigo spi, ali pa kadi pred cerkvijo viržinko, tako neveden in okoren, kakor še za kmetskih puntov ni bil? ...“  „Kaj nas je prišel zmerjat?“ je zaklical kmet.  „Poslušajmo ga!“ se je nasmehnil kaplan.  „Eno je nad vse potrebno: učenje!“  „Sam se uči!“ se je zasmejal kmet.  — „Ne roka — pamet ustvari blagor!  Zato sem vas sklical nocoj, da se pomenimo o družbi, ki bi si naročala knjige in časopise in ki bi se shajala, da bi ji modri in učeni ljudje brali o koristnih stvareh.  To je bil moj pošteni namen —“  Vdrugič se je sklonil k njemu zdravnik.  „Brez srda, brez žolča!“  „ — moj pošteni namen je bil, ampak nocoj se ne bomo razgovarjali o stvari!  Klical sem, pa so prišli med poklicane tudi ljudje, ki poziva niso vredni in ki naj ostanejo med svojo živino v hlevu!“  Zdravnik ga je prijel trdo za roko in ga je potegnil na stol.  Strojarji so ploskali, kmetje so vstali hrupoma izza mize.  Kozarec je priletel na Kačurjevo mizo in vino mu je oškropilo obraz in suknjo.  „Koga si mislil, škric?  Koga si zmerjal, smrkavec?“  Dolgi kmet, ki je sedel konec mize, je vstal, zibal je z glavo, opotekel se je h Kačurjevi mizi in je razprostrl roke.  „Tak nikar!  Tak nikar ne!“  Ozrl se je preko rame na Kačurja in mu je namežiknil.  Delavci so vstali in so prijeli za stole.  „Na korajžo!“ je zaklical kmetski fant, slekel je v hipu suknjo in jo vrgel na tla.  Stol je letel pod stropom. udaril je na mizo in kozarci so zazvenčali.  Sredi izbe se je zagozdila gruča kričečih ljudi; Kačur je videl razgrete obraze, nabrekle žile na čelu in stisnjene pesti.  Ob zidu se je privil krčmar k zdravniku in mu je stisnil v roko ključ.  „Tam skozi!  Tam skozi!“  Zdravnik je prijel Kačurja pod pazduho, odklenil je male stranske duri in stopila sta v temo, na vrt.  „Tod!  Tod!“  Vodil ga je kakor otroka; Kačur ni bil okusil vina in se je opotekal.  „Pa zakaj to?  Zakaj to, gospod doktor?“  Zdravnik se je zasmejal veselo.  „Kaj ste mislili, da bo drugače?  Seveda ste mislili!  Zato sem šel z vami! — Saj sem vedel že vnaprej: idealist ni za nobeno rabo, najmanj pa za reševanje naroda!  To imate zdaj, idealist, za svojo nerodnost!  Kaj mislite, da bodo tihi, če jih zmerjate s tepci?  Šarlatan, ki ima sladkost na jeziku, v srcu pa prijetne račune, bi jim bil povedal lahko še vse kaj hujšega, ampak povedal bi bil drugače! — Ne, dragi moj, vi niste za take reči!  Visoke misli — lepa reč; osrečevalne ideje — še lepša reč!  Toda glejte: šarlatan mora biti človek!“  Kačur je šel poleg njega s povešeno glavo, trepetal je in mraz mu je bilo.  „Ni vam blago, ne pri srcu ne v telesu ...  Pojdite k meni; izpila bova par kozarcev čaja, močnega in vročega čaja in pozabili boste na vso neumnost!“  Prijel ga je za roko in ga je peljal v svojo izbo.  „Marica!  Prav močnega!  Poglej tole kaj ni bolno?“  „Kaj se je zgodilo?“  Bled je bil, toda rdeče pege so bile na njegovih licih.  „Nič se ni zgodilo!“ se je nasmehnil Kačur, njegove oči pa so bile vlažne.  „Takoj!“ —  Prinesla je čaja, zdravnik si je zapalil pipo in je potrepljal Kačurja po rami.  „Ne žalostnih misli!  Nikar! — Kaj je bilo tisto?  Malenkost; to se pripeti človeku lahko vsak dan v življenju.  Razočaranje!  Kaj pa je življenje drugega nego neprestano razočaranje?  Zažvižgajte veselo in si mislite: vrag vzemi drhal!“  „Ne morem tako misliti!“ se je nasmehnil Kačur žalostno.  Zdravnik se je zavil v tobakov dim in je molčal dolgo.  Naposled je razpodil z roko oblake, nagnil se je h Kačurju in ves resen je bil njegov obraz.  „Ali veste, da ste si nocoj pokvarili vse življenje, do konca?  Kaj mislite, da po novih postavah učitelj ni več služabnik?  Še zmerom je služabnik in hlapec, bolj vprežen in bolj vklenjen nego najmlajši hlapec pri gruntarju! — Pa kaj bi tisto!  Glavna stvar je, da ste bili obsojeni že od začetka, od rojstva.  S tako mislijo, kakor je vaša, ni mogoče živeti; zatorej vam ne morem pomagati ne jaz ne noben drug človek na svetu!“  Kačur se je napotil v svojo izbo in je legel in je zaspal; in sanjalo se mu je, da stoji pred njim, v tisti tihi, gosposki krčmi gospodična Minka, črnooka, belolica, in opira roke ob boke in se mu smeje v obraz.  Zdramil se je trepetajoč in prestrašen, prižgal je luč in si je zapalil cigareto.  Kačur se je napotil v konferenčno sobo; njegov tovariš, učitelj Ferjan, je stopil za njim na stopnice in ga je prijel za suknjo.  „Potrpi še malo! — Če nečeš, da ti popolnoma vrat zavijejo, poslušaj moje nauke: bodi ponižen, klanjaj se in reci da, četudi ti ponudijo vrv in vislice!  Vsako reč kanalje laže prenesejo kakor ponos in ugovor.  Bodi ponižen, zgrevan in smehljajoč in lahko boš že drevi spuntal vse Zapolje, če ti je toliko na puntih.  Meni pravijo, da sem pijanec — tega je kriv moj rdeči nos in slab učitelj in tudi drugače v vseh ozirih ničvreden človek.  Pa vendar bom avanziral, kakor se spodobi, zato ker pustim petelinu greben in racmanu krivčke! —“  Kačur je stresel glavo, hitel je po stopnicah in je potrkal na duri.  „Herein!“  V sobi sta bila nadučitelj in župnik.  Sedela sta za dolgo mizo, pokrito s papirji in knjigami.  Nadučitelj se je ozrl s sladkožalostnim, hkrati pomilovalnim in grajajočim pogledom na Kačurja.  Župnik je gledal bolj čemerno nego osorno.  „Slabo je, slabo!“ je zavzdihnil nadučitelj. „Kako, da ste se spozabili tako daleč, gospod Kačur?“  „Komu moram odgovarjati in zakaj?“ je vprašal Kačur z zardelim obrazom.  Župnik je vzdignil glavo.  „Meni, nadučitelju, in gospodu župniku, predsedniku krajnega šolskega sveta.“  „Povejte mi, kaj sem storil, in odgovoril bom takoj!“  „Tako se ne govori z nadučiteljem!“ je izpregovoril župnik in je premeril Kačurja počasi s hladnim in čemernim pogledom.  „Kaj je torej?“ je vzkipel Kačur, ki ga je bil razburil župnikov pogled.  Nadučitelj in župnik sta se spogledala in nadučitelj je zavzdihnil globoko.  „Gospod Kačur, saj se spominjate: sprejel sem vas kakor tovariša in prijatelja.  Zdaj vidim na svojo veliko žalost, da mi niste ne tovariš ne prijatelj.  Prijazno in blagohotno vas je sprejelo to dobro zapoljsko ljudstvo, ker je bilo prepričano, da boste njegovi mladini zgled in učitelj.  Spoznalo je žalibog v zelo kratkem času, da ste slab zgled in slab učitelj, da zapeljujete mladino v huda dejanja in da sejete prepir in svado med ljudi ...“  „Kaj pravite?“ je prašal župnik.  Kačur je trepetal.  „Ali sem obtoženec, že vnaprej obsojenec, da tako stojim pred vami?  Čemu ta pridiga?  Razložite mi moja hudodelstva in zagovarjal se bom!“  „Kaj pa je bilo v nedeljo v Mantovi?“ je prašal župnik s hladnim glasom.  „To vprašajte rajši gospoda kaplana!“  „Prašal sem ga in povedal mi je, da ste hujskali ljudi na vero!“  „Lagal je!  Tukaj pričam, da je lagal!“  Nadučitelj je zmajal z glavo in se je ozrl na Kačurja kakor na grešnika, ki je padel že zelo globoko in ki je vendar še sočutja vreden.  „Ne takih besed, gospod Kačur!  Ne takih besed!“  „Kako je torej?“ je trepetal Kačur. „Kje je obtožba?  Jaz hočem, da se vrši vse v redu in po postavah; pridig ne maram in tudi naukov ne!  Ne bom dolgo stal!“  „Ne boste dolgo!“ je rekel župnik in se je počasi vzdignil. „Jaz mislim, gospod nadučitelj, da smo pri kraju.  Z gospodom se ne da veliko govoriti!“  Stisnil je nadučitelju roko in je šel.  Nadučitelj se je zaglobil v papirje.  „Gospod nadučitelj!“  Ozrl se je na Kačurja, kakor da ga je bil šele ugledal, in njegov obraz je bil sladak in smehljajoč.  „Zbogom, gospod Kačur, zbogom!  Imam opravila, jako mnogo opravila!  Zbogom!“  Pred šolo mu je prišel naproti Ferjan in se je zasmejal naglas.  „Ves rdeč!  Že vidim!  Dobro so te dali!  Kako pa si se držal?“  „Kmalu se bova poslovila, prijatelj!“ je odgovoril Kačur s prisiljenim smehom.  „Kaj je bilo tako hudo?  Kaj se nisi poklonil?  Kaj nisi poljubil roke župniku?“  „Temu?“  „Ah, tako!  Že vidim, kaj si storil!  Škoda!  Rad sem te imel!  Jaz sem tak, da imam rad samo tistega človeka, ki je boljši od mene.  Boljši si, to je resnica; ampak ravno taka resnica je, da sem jaz bolj pameten.  Za slovo bova pila, tega mi ne odreci!“  „Pila bova!“  Ko je stopil Kačur v svojo izbo, je ugledal pismo na mizi.  Župan mu je pisal, da bi rad govoril z njim.  „Še ena pridiga!“ se je zasmejal Kačur. „Zakaj bi je ne šel poslušat?  Zdaj sem tako že izven ljudi in postav.  Zdaj laže poslušam in laže govorim in se laže smejem ...“  Takoj po kosilu se je napotil k županu.  Vrata v hišo so bila zaklenjena, zato je stopil v štacuno in je videl, kako je tankonogi župan nenadoma izginil ter še v begu pomignil s prstom.  V štacuni je stalo dvoje kmetov; pila sta žganje in kupovala tobak.  Za steklenimi durmi, ki so držala v vežo, se je prikazal župan in je potrkal na rahlo ter pomignil Kačurju.  „Kaj se mu je zmešalo?“ se je začudil Kačur, odprl je steklene duri in je stopil v vežo.  Župan ga je prijel za roko in ga je peljal v izbo; spet je stalo na mizi dvoje kozarcev poleg steklenice.  „Nečem pred ljudmi, veste!  Ne pred ljudmi!  Precej bi mislili — no, Bog vedi, kaj bi mislili!  Pijte!“  Zaprl je skrbno duri, stopil je h Kačurju, potrepal ga je po rami in se je zasmejal veselo.  „Kaj pa ste počeli v nedeljo, á?  Presnet kerlc ste!  Take reči!  Ali vas je župnik že spovedal?  Korenito spovedal?  Ali vas je?“  „Čakal me je v spovednici, pa nisem prišel!“ se je zasmejal Kačur.  „Pa niste prišli ...  Hm!“  In županov obraz se je nenadoma zresnil.  „Veste, mladino je treba vzgajati v verskem in cesarskem duhu ... in tako, saj veste!  Zgled je treba dajati ... saj veste! ...  Potrpite!  Kam pa!  Kam pa?“  Kačur je vstal.  „Nikar!  Kaj sem vas razžalil?  Prosim, samo tale kozarec izpijte! — Nekaj drugega sem vas mislil prašati ... tako potihoma ...“  Okrenil se je nenadoma od Kačurja, stopical je po izbi z urnimi, skakljajočimi koraki, roke na hrbtu.  Naposled je postal in je pomežiknil lokavo.  „Kaj ste resno mislili ... tisto tam ... v nedeljo?  Povejte mi, zelo vam bom hvaležen: ali res mislite, da se bodo ljudje, to se pravi, da se bo vsaj večina ljudi odvrnila od ... od prečastite duhovščine?  Rad bi vedel, kako mislite o tem!“  Kačur se je čudil in ni odgovoril.  „Jaz sem namreč narodnjak!“ je hitel župan.  „Nikar me napak ne razumite!  Zdaj ni več nevarnosti, da bi se nemškutarji polastili občine.  Pa so jo imeli še pred desetimi leti — jaz sem bil takrat občinski svetnik ...“  Pogledal je Kačurju naravnost v obraz, pomolčal je, nato se je zasmejal od srca.  „No, in zdaj so že spet nove sitnosti, čisto nove, nič ni človek pripravljen nanje.  Prej je bilo lahko: ali nemškutar ali narodnjak.  In iz nemškutarja je človek ob vsaki uri lahko postal narodnjak in še častili so ga!  Zdaj pa se ljudje cepijo na take čudne načine, da človek še skozi naočnike ne razloči natanko!  Tako potihoma, vse naskrivoma!  Sitno, jako sitno!“  Tlesknil je z jezikom, zamahnil je z roko in je hitel po sobi.  „Kaj pa ste me hoteli prašati, gospod župan?“  „Takoj!  Takoj!  Kakšna sila! — No, kako mislite?“