Francka ni zaspala dolgo v noč.  Vse je bilo že tiho, nič se ni zgenilo v temi in skoro jo je bilo strah.  Samo poredkoma je segel rezek glas iz noči — zaukal je fant na vasi, zapel je pesem, šel je zmerom dalje po klancu navzdol in pesem je umolknila, potopila se je v noč.  Zalajal je pes pri štacunarju — začul je bil bogvekaj, šuštenje kostanja v bližini, praskanje miši v prodajalnici, fantovo pesem iz daljave, in vzdignil je glavo ter zavil z zategnjenim, cvilečim glasom, zacvilil še enkrat že v poluspanju in legel na plahto in zadremal ...  Odeta je bila Francka samo z rjuho, pa ji je bilo vroče in pot ji je tekel od čela dol po licih in je močil blazino.  V sobi je bilo tema in vzduh je bil težak in vroč; zdelo se ji je, da bi se izhladilo, če bi odgrnila zeleno zagrinjalo pred oknom in bi zasijala mehka svetloba ponočnega neba.  Iz teme je prihajalo enakomerno, trudno sopenje matere in sestre, ki sta spali na postelji in tiktakanje velike stenske ure se je časih hipoma oglasilo, udušilo z brenčečim zvokom vse druge glasove ter se nato zopet izgubilo, kakor da bi se bila ura ustavila.  Zadremala je že skoro, ali zgodilo se ji je, kakor da bi polagoma drsala navzdol, kakor da bi se skrinja nagibala, nagibala ... in prestrašila se je in se je prebudila.  Prihajale so ji na misel vesele in čudne reči, motalo se je okoli skrinje vse polno lepih spominov in vse polno lepega pričakovanja — kakor živi obrazi, smehljajoči, ljudje prijazni in nedeljsko oblečeni.  Poslušala je, kako sta sopli naporno mati in sestra in nekaj ji je zatrepetalo v srcu, čutila je, da ljubi premalo mater in sestro in da je to greh.  Spali sta mirno, lepo božje spanje, oči zatisnjene, ustnice malo odprte, lica vroča — in ko bi bila luč, bi Francka vstala in bi stopila po prstih k postelji in bi se sklonila nad njima in solze bi ji prišle v oči.  Solze so ji prišle v oči in zazdihnila je globoko ...  Časih, kadar jo je mati tepla in kadar je zakričala nad njo, ker je bila trudna in je sedla na skrinjo, bi zavpila in zajokala od žalosti.  Udarila bi sestro, ker je bila rdeča in sita in je posedala ves dan in je tožila Francko pri materi.  Udarila bi jo in bi jo pehnila, da bi se zadela z glavo ob prag ...  Ali zdaj, v tej tihi noči bi vstala in bi stopila k postelji in bi prosila odpuščanja mater in sestro.  Ljubeznive in vesele besede, izrečene bogvekdaj, so ji prišle na misel; materin obraz, ves prijazen in mehak, kakor je bil bogvekdaj, je stopil zdaj prednjo in Francki se je srce stisnilo od ljubezni.  Drugače je zvečer jokala na tihem in je zaspala v ihtenju.  Posebno v nedeljo, ker jo je bilo sram, da je imela staro obleko, narejeno iz materinega krila, zamazano, zakrpano, tako da so se ji smejali.  Šla je k zgodnji maši, hitro je hodila, s povešeno glavo, v roki velik molitvenik, ki je bil tudi že ves obdrgnjen.  Mati in Nežka pa sta šli dopoldne k veliki maši na Breg, v lepo farno cerkev uro daleč od vasi.  In Nežka je imela rdečerožasto krilo in novo ruto na glavi in v roki molitvenik z belimi koščenimi platnicami.  Molitvenik je bil Franckin, dobila ga je bila od gospoda, ker je znala moliti, ali Nežka ga je jemala k maši.  Nežka je bila majhna in debela in rdeča in je zmerom jokala, in mati ji je dajala sladkih reči; poznalo se ji je okoli ustnic, kadar je prišla opoldne od maše, ko je bila Francka že vsa trudna in zamazana od pospravljanja in od kuhe.  In še tiste stare obleke ni smela imeti ves dan; precej se je preoblekla, ko je prišla od maše in je hodila raztrgana okoli; Nežka pa je posedala gosposko v rdečerožastem krilu in je šla lehko na cesto, na vas k sosedom; če je rekla mati: „Preobleci se no, Nežka!“ se še zmenila ni in če je Francka nato zaklicala: „Kaj pa so rekli mati?“ se je materi zamerilo: „Kdo pa je tebe kaj prašal?“ — Tako je bilo življenje žalostno in če se je Francka jokala, ni rekla mati: „Nikar ne jokaj, Francka!“ — Francka bi se takoj zasmejala — temveč jezno je pogledala in je zavpila, da se je Francka stresla: „Zakaj pa se cmeriš?  Poglej no ihto!“  Hipoma se je domislila tistega dne, ko je jokala do pozne noči, tako da so jo oči bolele in da jo je rezalo v grlu.  Mati je bila prišla s poti, ves dan je bila zdoma.  In nedelja je bila, lepo je bilo zunaj, še malo svetlo — prijazno večerno sonce je sijalo tam daleč na hribu — in Francka in Nežka sta sedeli pred hišo in sta čakali mater.  Mater je prišla, culo je nosila pod pazduho, čevlji so bili vsi oprašeni.  Dela je culo na mizo in miza je bila precej vsa bela in nedeljska.  Francka in Nežka sta gledali, Francki je utripalo srce; šla je v kuhinjo, da bi prinesla večerjo in rene so ji padale iz rok, ko je napravljala.  Mati je bila odvezala culo — na mizi je ležala svetla rdeča židana ruta in Francki so se vsesale vanjo nemirne in poželjive oči. „Na, Nežka!“ in mati je dala Nežki židano ruto, svetlo rdečo židano ruto, ki je šumela, če jo je človek vzel v roko in ki je bila tako gladka in težka. „Na, Francka, to je pa tvoje!“ in Francki je dala mati zelen barhantast predpasnik, ki je bil tak, kakor jih imajo v delavnik vsi ljudje na svetu.  Francko je stisnilo v grlu in roke so se ji tresle, ko je nesla skledo na mizo.  Tudi piškotov je mati prinesla in ko je hotela Francka zagrizniti, jo je nenadoma zabolelo v prsih in po vsem telesu in se je stresla in je zajokala naglas in je jokala do pozne noči.  Domislila se je tistega dne in že se je bolečina polagoma dvigala iz prsi in glas, pol dolg zdih in pol ihtenje, se je že skoro vil iz grla.  Ali kakor da se je hipoma zasvetilo, kakor da se je veselo zasmejalo v bližini, prav ob njeni postelji, ter jo pogladilo po licih s prijazno roko.  Vse prelepo pričakovanje čisto novega življenja, velike neznane sreče se je vrnilo v njeno srce, in solze, ki so jo bile komaj zaskelele v očeh, so se pomešale s sladkimi solzami hvaležnosti in upanja.  Zazdihnila je, obrnila se je v postelji ter se odela do ust, da bi mislila prijetno o lepoti prihodnjega dne, ki je bil že tako blizu — morda še samo šest ur, šest ali sedem, in če zatisne oči in zaspi, bodo minile te ure kakor da bi trenil; zbudila se bo in sonce bo sijalo in sedla bo gosposko na voz in — hí-i! — po široki beli cesti, mimo hiš, mimo travnikov ... hí-i! ... in hiše lete mimo, ljudje stoje na pragu ... že zvone tam od daleč zvonovi ... že se dobro sliši tisti veliki zvon, ki buči, kakor da bi grmelo za gorami ... hí-i! ... po klancu navzgor, na romarsko Goro ... mimo romaric in romarjev, ki imajo vse zaprašene nedeljske obleke in pojo z žalostnim glasom ... in tam na Gori ... tam velika cerkev, trikrat večja nego farna cerkev sv. Pavla na Bregu ... tam beli šatori ... tam same medene reči, sam pšenični kruh, same potice ... in rdeči trakovi ... tam židane rute, svetle rdeče židane rute ... hí-i! ...  Francka je zaspala in v spanju je časih zaihtela, časih se je zasmejala; v sanjah se je smejala veselo in glasno, ali v zadehli sobi, v mirni noči je bil njen smeh podoben stokanju bolnega človeka.  Njeno telo, suho telesce je bilo skrčeno, da so bila kolena čisto blizu obraza ...  Prišel je bil zvečer mimo hiše sosed Kovač, kmet, ki je imel hišo in voz in konje, in ko je tako govoril z materjo, je dejal: „Saj se lehko pelje z nami; deset nas bo, pa se lehko še en otrok obesi na voz.“ To je bilo na binkoštne nedelje večer in v ponedeljek, na praznik, so romali ljudje trumoma na Goro; veliki kmečki vozovi, natlačeno polni, so drdrali navsezgodaj, ko se je komaj danilo, po vasi navzdol.  Francka še ni bila nikoli na Gori, ali letos se je napravljala; vse leto je mislila na to čudovito pot: tukaj je bilo vse umazano in temno in žalosti polno.  Gora pa se je svetila tam v nebeški lepoti.  Nove obleke ni imela za Binkošti; tisto lansko je popravila in očedila, tako da je bila skoro lepa, posebno od daleč.  In mislila je, da pojde peš — če bi bila Gora na onem koncu sveta, bi se Francka napravila navsezgodaj ter bi romala.  No, zdaj je prišel Kovač tako mimo in je rekel, kakor da bi nič ne bilo: „Saj se obesi lehko na voz!“ In Kovač je imel lep voz in lepe konje — drdralo je po cesti, švignilo mimo in izginilo, komaj da so se čuli veseli glasovi z voza ...  Vse bo švigalo mimo kakor v sanjah, vas, kozolci za vasjo, dolge lehe — in potem nov svet, novo življenje, romarska Gora in svetlo sonce in velika maša ...  Odprla je oči, zravnala se zaspano, ali hipoma se je domislila in je skočila s postelje.  Mati je bila odgrnila okno in v izbo je sijala medla svetloba.  Na vzhodu se je belilo; sonce še ni izšlo, ali mlečna belina je žoltela in robovi dolgih ozkih oblakov so se zlatili.  Vas pa je bila še vsa v senci, dasi je ležala precej visoko na obronku nizkega holma, ki se je dvigal iz doline; hribovje na vzhodni strani doline je bilo višje in tako se je svetilo komaj jabolko na zvoniku podružnice.  Na vasi je bilo že vse živo.  Ljudje so hodili mimo po grapavem, razvoženem klancu, časih trumoma, moški in ženske, vsi nedeljsko oblečeni, veseli in glasni.  Tudi posamez so prihajali mimo, celó stare ženice, ki so hodile z drobnimi urnimi koraki kakor kokoši.  Skoro vsi so nosili s sabo majhne cule navadno na palici preko rame, tako da so bingljale na hrbtu.  Francka je slišala vesele glasove s ceste, težke korake in hreščanje kamenja na klancu; že je ropotal od daleč prvi voz in Francka se je zdrznila in je pogledala iz hiše, še ne počesana in bosa; voz ni bil Kovačev.  Mati je kuhala zajtrk sama; stopala je po kuhinji v umazanem spodnjem krilu, predevala lonce in godrnjala; naposled je mleko prekipelo, ko je bila stopila na prag, da bi pogledala po klancu dol; mati je bila vsa jezna in je govorila takó naglas, da se je Nežka v hiši prebudila in je začela jokati, kakor vsako jutro.  Francka je hitela v kuhinjo, da bi videla, kaj se je pripetilo, nató je šla v hišo, da bi tolažila Nežko, ali Nežka je jokala še bolj, ko je videla, da se napravlja Francka na božjo pot.  Nebo se je že rdečilo, zmerom više je segala jutranja svetloba, sončni žarki so se že igrali na strehi županove hiše.  Francka je bila vsa nemirna, srce ji je utripalo od sreče in obenem od straha, da bi zamudila voz.  Obuvala se je in zavezavala je čižme tako dolgo kakor nikoli, ker je hitela in se trakovi niso hoteli vbadati.  Lica so ji gorela in dihala je hitro.  Tudi Nežka se je polagoma vzdignila v postelji; sedela je v sami srajci in je ihtela še zmerom; od potú, ki ji je bil lil ponoči po obrazu, so se ji lica svetila in iz oči je kanila časih debela solza.  Brisala se je z roko po obrazu in je zmerjala Francko.  Mati je prinesla na mizo tri majhne sajaste lonce; zadišalo je iz kuhinje po prekipelem mleku, ki se je bilo razlilo po ognjišču in ta duh se je mešal prijetno z duhom še vrele kave.  Mati je nalivala v velike sklenice; sebi je nalila kave iz posebnega lonca, sedla je na skrinjo ter drobila bel kruh v sklenico, ki jo je tiščala med koleni.  Kadar je nesla žlico v usta, je pogledala na Francko.  Nežka je zajtrkavala v postelji in si je polila s kavo ves obraz.  „Če misliš, pojdi!“ je rekla mati, ko je Francka hitela, da bi popila vročo kavo.  Počesala se je bila že in umila in samo jopo je bilo še treba obleči.  Od daleč se je nekaj oglasilo, drdralo je po klancu navzdol, zmerom bliže in zmerom glasneje.  Francka je nagnila sklenico in par kapelj rumene kave ji je padlo na srajco.  Voz je bil prišel izza ogla, že je bil skoro pred hišo.  Francka ni pogledala na klanec, toda vedela je, da prihaja Kovačev voz.  Oblačila si je jopo, ali podloga se je bila razparala in roka ni mogla skozi rokav.  Francka je zajokala.  „Torej hiti, otrok neumni!  Ne vekaj!“ Mati je sedela še zmerom na skrinji, sklenico med koleni, in je gledala, kako se je Francka oblačila.  Nežka je sedela na robu postelje, poihtevala je in nosila v usta velike kose v kavi namočenega kruha.  Voz je šel počasi mimo hiše, voznik se je nagnil malo v stran in je zaklical s surovim glasom: „Kje pa ste?  Ne bomo čakali!“ Francka je tekala po izbi, Bog vedi kaj je iskala.  V robec je zavila velik kos kruha, molitvenik s koščenimi platnicami je držala v roki, tudi ruto je že imela na glavi, nerodno zavezano in preveliko zanjo, tako da se je glava nekako skrila v njej.  Mati je položila desetico na mizo in je dejala: „Pametno rabi denar in ne zapravljaj!“ Francka je spravila desetico in sredi nemira in hlastanja jo je izpreletelo sladko: samo o Veliki noči in o Božiču je imela v roki bakren krajcar in je hodila z njim celo dolgo uro med šatori pred cerkvijo.  Ko se je še ozrla med vratmi na mater in sestro, je bil njen pogled poln hvaležnosti in ljubezni.  Voz se je pomikal počasi mimo, nekdo je zaklical: „No, vozi!“ in zdrdral je po klancu navzdol.  Francka se je prestrašila, da ji je zamrgolelo po obrazu, a nato je pritisnila kruh in molitvenik tesno k sebi, sklonila glavo ter tekla za vozom po hreščečem kamenju.  Ženska se je okrenila na vozu: „Kaj pa tečeš?  Saj bomo čakali pri malinu!“  Francka se je spoteknila ob velik kamen, kmalu bi bila padla in postala je ter se oddehnila.  Mislila je že, da ji uide voz izpred oči, po klancu, po dolini, za hrib, in strah ji je bil stisnil srce.  Ruta se ji je bila nagnila za vrat, v lica ji je bilo vroče in pod pazduho je čutila mokroto.  „Pri malinu bomo čakali,“ je slišala z voza in šla je počasneje z drobnimi koraki, sklonjenim životom; na hoji se ji je poznalo, da je nastopila romarsko pot.  Gledala je za vozom in če je za hip izginil za oglom, je pospešila korake.  Sonce se je že skoro vzdignilo do vrh hriba, nebo je bilo vse rdeče in zgornje hiše na holmu so se svetile v nedeljski beloti.  V dolini spodaj pa so še ležale sence in vrbe, ki so stale na obeh straneh ob potoku, so trepetale v rosi.  Voz je drdral zmerom hitreje po ovinkih v dolino in tudi Francka je hitela.  Tam daleč na desni, v kotu doline, je stal ob vodi malin, skrit za visokim drevjem.  Lepa bela cesta je držala do njega v ravni črti; voz je že zavil nanjo; ker je bila pot gladka in trda, se je pomikal še hitreje in Francka se je spustila v tek.  V dolini je bilo hladno in tiho; temnozelena voda potoka je bila mirna kakor ribnik; samo od daleč se je začulo časih zamolklo šuštenje; tam je tekel potok preko belega kamenja, ob razritem bregu, napravil si je spodaj okroglo, globoko kotanjo, iz katere se je odtekal trudno in pokojno v dolino.  Ob poti se je dvigal tupatam visok jagned; vršički so se časih nalahko zazibali v vetru in listje je trepetalo enakomerno.  Ko je Francka opazila, kako je bila razdalja med njo in vozom zmerom večja, jo je obšel iznova strah, da bi pozabili nanjo in bi jo pustili zadaj.  Noge so ji bile že težke in dihala je hitro in naporno; na levi nogi jo je žulil čevelj in peklo jo je, kakor da bi stopala po žerjavici.  Malin ni bil več daleč; koncu ceste se je videla gruča dreves, voda je šumela glasneje.  Francka je videla, kako je zavil voz počasi na levo, slišala je, kako je ropotal zamolklo preko mosta ter se ustavil na oni strani, kjer se je svetil novopobeljen zid.  Tekla je in merila z očmi pot, ki je bila pred njo zmerom enako dolga; zdelo se ji je, da premika noge kakor v sanjah in se ne more geniti z mesta.  Grlo se ji je začelo stiskati in jokala je, — toda brez solza, tiho in skoro mirno, kakor da bi tekel zraven nje nekdo drugi in bi zamolklo in pritajeno jokal, ona pa da bi samo poslušala.  Dvoje ljudi je prišlo iz malina, mož in ženska; kobacala sta se počasi in nerodno na voz, drugi so vstajali in premikali deske, ki so bile položene preko rdeče pobarvanih lestvic.  Naposled je skočil na voz tudi voznik, zavihtel bič, zaklical je in konja sta potegnila.  Nihče se ni ozrl; govorili so med sabo in so se smejali in se niso spomnili nje.  Francka je zakričala; krik je prišel sam in nenadno iz prsi, nezavedno.  Skočila je preko ceste na drugo stran, kakor da bi bilo tam bliže.  Sklonila se je še bolj, odprla je usta in je tekla.  Čižmi so se ji bili odvezali in so peketali kakor cokle.  Že je prišla do mostu, do malina.  Tam pa se je cesta spet dvignila in spet je bila grapava in kamenita; vili so se navzgor še bolj strmi klanci nego na drugi strani.  Hrib je bil poraščen z redkim bukovjem; gladkokožne krevljaste veje so segale časih preko ceste.  Konja sta bila krepka in spočita in voz je drdral zmerom enako, dasi je šlo navzgor.  Po posebno strmih ovinkih sta stopala konja korakoma in grivasti glavi sta kimali.  Kadar je Francka opazila, da se pomika voz nalahko, je skočila, kakor da bi jih hotela dohiteti z enim samim korakom; toda život se je vzpenjal naprej, noge pa so ostajale zadaj in so bile težke in nerodne.  Časih se ji je zdelo, da se je nekdo ozrl in pred motnimi očmi je nekdo pokimal in je zamahnil z roko in voz se je ustavil.  Ali kakor je tekla, je tekel tudi voz; ni se bil ustavil in nihče ni bil zamahnil z roko.  Francka je začela klicati, toda glas je bil šibak in hripav in ker je voz ropotal, je pač niso mogli slišati.  Noge so se premikale zmerom počasneje in koraki so bili zmerom manjši.  Časih se ji je celo zdelo, da se pomika nazaj, da ji uhaja pot izpod nog, kakor da bi hodila po vodi s tokom in bi valovi pod njenimi nogami hiteli pred njo v daljavo.  „Čakajte!  Čakajte!“  Kamenje jo je oviralo in tako je poskakovala s te strani ceste na drugo, ali pot je bila povsod razrita in posuta z velikim ostrim kamenjem in voz je bil zmerom enako daleč.  Kadar je zavil za drevje, jo je izpreletel mraz in obšlo jo je, da ga ne ugleda nikoli več in da izgine po hribu navzdol za zmerom.  Domislila se je, da bi presekala ovinke in da bi tekla naravnost skozi gozd po bližnjicah.  Skočila je preko jarka, na travo.  Ali komaj je tekla deset korakov, jo je zgrabil strah, da bi izgrešila pot in da bi se izgubila; vrnila se je na cesto in dolga robida jo je oprasnila po licu.  Ko je skočila, je stopila na trakove desnega čižma in trakovi so se odtrgali.  Francka je postala, zajokala je naglas in je tekla dalje.  Dospeli so že vrh hriba; tam je držala pot po grebenu v dolgi črti, ki se je samo tupatam nekoliko nagnila ali se zbočila, kakor da bi se hotela ogniti skupini starih dreves.  Časih se je zasvetilo skozi listje in se je videlo daleč po ravnini, ki se je lesketala v soncu.  Najprej je prišel voz po klancu gor; konja sta bila že malo trudna; stopala sta trdo, da se je trl pesek pod kopiti in nagibala sta glavi skoro do tal.  Romarji so bili veseli in kričeči ženski glasovi so odmevali po gozdu.  Za vozom je prišla Francka, sopla je daleč zadaj; z voza se je videla majhna in drobna, kakor da bi se pomikala po cesti smešno narejena, vsa zaprašena in posvaljkana punca iz cunj.  Tudi njen glas je bil tako tenak in slab — kakor da bi jo nekdo v svojo zabavo stiskal za prsi in bi cvilila.  Tako je teklo za vozom, teklo venomer in jokalo s tistim tánkim, cvilečim glasom.  Obrnila se je na vozu debela in nerodna ženska, da bi se popravila na sedežu in ko se je obrnila, je pogledala dol po cesti in je opazila Francko.  „Poglejte no, še zmerom teče za nami tisti otrok, Drmaškina Francka! ...  Hé, dekle, kaj si znorela?“  Francka se je pognala naprej; slišala je, da jo kličejo in da jim je hudo, ker so bili pozabili nanjo.  Pognala se je naprej in je tekla hitro in lahko; vsa utrujenost jo je minila in solze so se posušile, kakor da bi jo bil kdo obrisal po licih s hladnim robcem.  Tudi drugi so se obrnili in so gledali; voznik je gnal. „Glej, pa res še zmerom teče ... dekle neumno!“  Žirovec, ki je bil vesel človek, je zaklical: „Sliš, dekle, kaj pa hodiš: stopi gor! ...  Teče kakor pes za vozom; stavim, če bi jo z bičem podil nazaj, da bi spet prišla za nami!“  Druga romarica, suha in gubasta ženska s košaro v naročju, se je usmilila in je zavpila: „Tak ne bodi neumno, dekle, pa ne teci; kako je neumno!“ Pogledala je jezno in je pljunila z voza.  Pogovori so utihnili; vsi, romarji in romarice, so gledali nazaj na tisto smešno in zaprašeno punco iz cunj, ki se je pomikala za vozom.  Voznik je gnal.  Francki se je bilo izprva zazdelo, da se voz ustavlja, da stopajo konji samo še korakoma in da bodo precej zavili malo v stran ter čakali nanjo.  Skakala je lahko in veselo preko kamenja, preko blatnih luž, ki so bile ostale izza poslednjega dežja v senci košatih bukev.  Ali kmalu je zapazila, da ni razdalja med njo in med vozom še nič manjša in postala je, da bi videla natanko: voz je hitel kakor prej in voznik je sedel sključen spredaj, v levici je držal vajeti, v desnici bič.  „Čakajte!  Čakajte!“  Zakaj ne čakajo, ko so jo videli in so klicali, da naj stopi gor?  Nerazumljiva groza jo je obšla in mraz ji je bilo v hrbet, kakor da bi ji pihal hladan veter za vrat in po telesu dol.  „Nečejo čakati!“ jo je izpreletelo hipoma, zgrabilo jo je kakor s trdimi rokami.  Vidijo in nečejo čakati; sedé na vozu in gledajo, kako teče za njimi in vpije in joka; pa se smejejo; prijetno sedé, roke uprte ob kolena, glavo malo sklonjeno in se smejejo na tihem, kakor tisti žid v cerkvi, ki sedi ob strani in gleda, kako bičajo Jezusa.  Skočila je čez mlako, levi čižem se je sezul in je odletel v stran, spoteknila se je in je padla.  Vstala je hitro, komaj da se je bila doteknila tal in je tekla z eno obuto, drugo boso nogo.  V boso nogo ji je bilo hladno in je tekla laže, zato si je sezula še drugi čižem.  Toda kmalu je čutila ostri pesek in s prsti se je zadevala ob kamenje tako, da so krvaveli.  Žalostna je bila, da bi sedla v travo in umrla.  Nič več ni bilo nemirnega strahu in nemirnega upanja — samo velika žalost, ko bi se človek skril kam v temo in bi ne potožil nikomur.  „Nikoli jih ne doidem!“ si je mislila in zazdelo se ji je, da bi jih ne došla nikoli, če bi tekla za njimi do konca sveta in do konca življenja.  Ta misel je bila žalostna, ali tako mirna, da se je spominjala na vse druge reči, kakor da bi sedela v kuhinji ali da bi ležala na postelji, ne pa da bi tekla z okrvavelimi nogami za vozom, ki je daleč kakor sonce na nebu.  Tako se je spomnila na tisti večer in na svetlo židano ruto, ki je bila razgrnjena po mizi in ki je tako sladko zašumela, če se je človek doteknil z roko.  Zazdelo se ji je, da ne doide nikoli voza in nikoli židane rute in da bo zmerom vse tako pusto in žalostno.  Če bi tekla do konca sveta in do konca življenja, bi ne dohitela voza ne židane rute, ne maslenega kruha ... vse veselje pred njo in ona zadaj z okrvavelimi nogami.  Bolelo jo je že telo in zibalo se ji je pred očmi.  Mislila je, da bi kar postala in sedla ter se odpočila, ali ko je tako mislila, je tekla venomer in je tiščala k prsim čižme in kruh in molitvenik ...  Kovačev hlapec, plečat in rdeč fant, se je obrnil k vozniku: „No, pa malo počakaj ... naj se obesi gor otrok ...  Kako ti teče!“  Konja sta stopala polagoma, voznik se je malo okrenil in je gledal nazaj.  „Zdaj teci!  Dolgo ne bomo čakali!“  Francka je tekla hitro, ali njeni koraki so bili že tako drobni, da ni hodila hitreje od konj, ki sta stopala široko in trdo.  „Teci!  Teci!“ so klicali z voza in v Francki sami je klicalo z glasom polnim strahu in bolečine: „Teci, Francka, teci, teci!“ Noge so ji omahovale ter se nerodno opletale, zanašalo jo je na to in na ono stran ceste.  „No viš, zdaj pa ne teče! ...  Hé, če misliš!“  Francka je sklanjala glavo globoko, kakor truden konj; usta so bila odprta in sopla je naglas, hripavo; oči so gledale, ali videle niso ničesar razen voza, ki se je zibal, kakor da bi se tla majala pod njim.  „Hí-i!“  Planila je, skočila, zadela se je že voza, vzdignila je roke ter se naslonila s komolci, da bi se pognala gor ...  Voz se je stresel, švignil je izpred oči, udarila se je s čelom ob rob ter je padla na tla.  Ležala je na kolenih in na obrazu kakor da bi molila; kruh je ležal na pesku, molitvenik je držala v iztegnjeni roki.  Hlapec je skočil z voza in se je sklonil čez Francko. „Vstani!  Ali si se hudo udarila?“  Prijel jo je za rame z debelimi, težkimi rokami in jo vzdignil nalahko.  Na njegovem širokem obrazu je bilo nekaj mehkega, skoro otroškega.  Vzel jo je v naročje, nato je pobral še kruh in čižme in jo je nesel na voz.  Francka je odprla oči, pogledala mu je v obraz in tako sladko ji je bilo, da mu je dela roko okoli vratu.  Posadil jo je poleg sebe, zaklical vozniku: „Poženi!“ in voz je zadrdral po ravni cesti med košatim bukovjem ...  Zmerom bolj se je svetilo izza listja; sonce je že prodiralo globoko v gozd, velike svetle lise so se lesketale med sencami na poti in na mahu; časih je stopilo drevje v stran in za trenotek, ko je šinil voz mimo, se je videlo dol po ravnini, kjer so se razprostirali zeleni travniki.  Pot se je že nagibala, spustila se je naposled v klanec in kamenje je hreščalo ter se trlo pod zavrtimi kolesi.  Francka je gledala po ravnini z velikimi, veselimi očmi.  Zatrepetala je časih in zaihtela, kakor po dolgem jokanju.  Nad čelom, kjer se je bila udarila ob voz, se je prikazala siva buška.  Gole noge so bile vse oprašene, na prstih se je mešal prah s krvjo.  Ruta je ležala okoli vrata in lasje so bili razmršeni.  Ali kakor je gledala Francka dol v dolino, se ji je obraz čisto izpremenil, gorel je v zdravi, krepki rdečici, ustnice so bile napete, temno rdeče, kakor pomalane s papirjem, ki je cikorija zavita vanj, oči so sijale mirno v senci dolgih trepalnic in časih so zamežikale od svetlobe, ki je lila z neba zmerom žarneje po vsej božji zemlji.  Kakor da bi bila umrla, ko je ležala na kolenih in na obrazu in ni več slišala in ne videla ničesar in kakor da bi se vozila zdaj proti svetim nebesom nebeškemu veselju nasproti ...  Romarska Gora se je vzdignila od daleč.  Zazvonilo je tam gori z zamolklim zvokom in zazvonilo je tudi naokoli po drugih cerkvah, po vseh holmih in hribih, vmes se je slišal lepi glas velikega zvona farne cerkve sv. Pavla.  Ves zrak je bil poln prelepe pesmi, ki je zazvenela časih glasno in mogočno, da so se dvigali glasovi prav gor do sonca in je potem polagoma ugašala, tako da je bila podobna samo še trepetajočemu zdihu.  Voz je dospel na ravnino, na široko, gladko veliko cesto.  Ob cesti je stala tupatam hiša — vrata zaklenjena, okna zabita: vse je bilo na Gori.  Dohajali so romarji in romarice, prehiteli so bili velik voz, ki je bil ves natlačen, da sta ga komaj vlekla kljusasta konja.  Romarji, ki so hodili peš, so zavili kmalu na drugo pot, ki je držala preko močvirja in se je vzpenjala potem strmo na hrib; in pomikala se je navzgor dolga vrsta, podobna vrsti črnih mravelj.  Na vozu si je bila Francka spet obula čižme.  Ob žakljevini, ki je ležala na dnu voza, si je obrisala prah.  Popravila si je tudi lase in si je prevezala ruto.  Časih je posegla v žep, da bi videla, če ni izgubila desetice.  Vsa žalost je bila že daleč zadaj, izginila je tako čisto in brez sledu, kakor so izginile sence, ki so ležale še malo prej po vsej dolini in jih zdaj nikjer več ni bilo.  Samo telo se je še stresalo — kakor se stresa listje v rosi, kadar zasveti zora.  Počasi je vlekel voz po ovinkih.  Došel jih je sredi hriba lahek koleselj; sedel je v njem župnik od sv. Pavla.  Moški so se odkrili, ženske so pozdravile z zategnjenim glasom, s kakršnim odgovarjajo pri litanijah.  Koleselj je švignil mimo in se je kmalu skril za drevje.  Od zgoraj je prihajal šum, ki je bil zmerom glasnejši, kakor da bi se bližali slapu.  Ves skrivnosten in prazniški je bil ta šum — Francki je bilo, da stopa s sklonjenim životom in pobožno povešenimi očmi v veliko cerkev, kjer buče orgle in je zrak poln dišečega kadila.  Izza drevja se je vzdigalo visoko sivo zidovje.  V stolpu je zvonilo k deveti maši, ali zvonjenje se je slišalo v bližini nerazločno, kakor da bi prihajalo iz zemlje.  Pred veliko hišo, gostilnico, se je voz ustavil, ženske so stopale počasi dol, ker so jim bile noge odrevenele in hlapec je zavlekel prazen voz na dvorišče.  Francka je stala in ni vedela, kam bi se obrnila; od velikega šuma — kakor ob nedeljah pred cerkvijo — in od kričanja ljudi, ki so prihajali v gručah mimo, se ji je vrtilo v glavi; šla je za vozom.  Hlapec se je ozrl nanjo in se je zasmejal.  „Le pojdi, te bomo že čakali.  Po kosilu pojdemo.“  In ko je šla, je še zaklical: „Nič se ne boj, te bomo že poiskali!“  Šla je med ljudmi po klancu in je prišla na velik prostor, ki se je razprostiral pred cerkvijo.  Cerkev je bila stara in velika, sivo zidovje je kipelo skoro do neba, tako da so bili kostanji, ki so rasli ob zidu, čisto pritlikavi.  Velika vrata so bila na stežaj odprta; široke kamenite stopnice so držale do vrat in ljudje so hodili venomer gor in dol.  Iz cerkve se je slišal zvonek glas — pridiga je bila.  Od oltarja se je svetilo od prižganih sveč in od zlata in srebra, tako da so oči zamežikale, če so pogledale gor.  Pred cerkvijo je bilo brez števila belih šatorov in tam so bile naprodaj lepe in drage reči.  Francka je tiščala desetico v roki in je hodila v gneči — bilo ji je kakor v sanjah.  Pred vsakim šatorom so se trli ljudje in Francka se je komaj prerila, da bi gledala.  Prodajavke so kričale venomer, vse so bile debele in rdeče.  Ženske so se prepirale, ogledavale svete podobe, svetinje, molke, križce, sveče, in blago za obleke, predpasnike, nogavice, rute ...  Vse je govorilo vprek, glasovi so se križali, spajali, so se dvigali in so pojemali, tako da je bilo vse en sam ne razločen šum.  Francko je nosilo, kakor da bi plavala.  Zdaj jo je zaneslo čisto blizu cerkve, tja k šatorom, kjer so prodajali sveče, svetinje in molke za pobožne romarice; potem jo je neslo počasi nazaj proti šatorom, kjer so bile nakopičene medene slaščice.  Tiščala je desetico v roki, ali zdaj ji še ni prišlo na misel, da bi kupovala; gledala je samo in tako ji je bilo, kakor da bi okušala od vsake lepe stvari, ki so jo oči ugledale in kakor da bi bilo vse to pripravljeno zanjo.  Tok jo je nesel spet navzgor, proti cerkvi in opazila je, da stopa že po stopnicah.  Od vseh strani so vreli ljudje zvonilo je k deseti maši, ki jo je daroval župnik od sv. Pavla.  Med vratmi so se gnetli, niso mogli naprej; nekateri so še prihajali od devete maše in tako se je časih ves tok pomeknil prav do stopnic, nazaj, potem pa se je pognal siloma spet do vrat.  Ljudje so molčali in so rili s komolci.  Velika gneča je bila pred kropilnim kamnom.  Trikrat se je bila prerila Francka do njega in trikrat jo je zaneslo v stran; iztegala je roko, da bi pomočila prste v blagoslovljeno vodo ter se prekrižala; toda ni se mogla geniti in doteknila se je samo ust z mokrim palcem; do čela ni mogla seči, ker so ji tiščali roko k životu.  Zacingljali so zvončki, orgle so se oglasile na koru, oblak dišečega dima se je vzdignil izpred oltarja.  Francka je stala sredi cerkve, ob klopeh.  Polagoma se je spustila na kolena, sklonila je glavo in je odprla molitvenik.  Obšlo jo je nekaj neizmerno lepega in sladkega in zajokala bi od sreče.  Brala je počasi, od črke do črke, lepe mašne molitve; ustnice so se premikale, oči so bile rosne in lica so gorela.  Iz znanih skrivnostnih besed, ki jih človek bere in ki begajo medtem njegove misli po tujih krajih, med grehi prejšnjega življenja, med upi prihodnosti, je vstajala globoka sladkost in je polnila srce do vrha, vstajalo je iz njih cingljanje zvončkov pred oltarjem, mogočno petje orgel in duh kadila, ki je plaval nad glavami in je legal na vse pobožno ljudstvo, kakor blagoslovljen pajčolan.  Francka si je komaj še upala izgovarjati besede, ki so stale tam napisane z velikimi črnimi črkami in so ji gledale v obraz, mirno in skrivnostno, kakor Mati božja z oltarja; drobno telesce se je nagibalo zmerom niže, glava se je sklonila in solze so ji kapale na molitvenik.  Vsi grehi so ji prišli na misel, ki jih je storila, mati ji je prišla na misel in Nežka, in vsi, ki je zdaj mislila nanje, so se ji zasmilili in čutila je, da je bila grešila nad njimi, da jim je storila mnogo hudega.  Klečala je kakor v oblaku; oči so komaj videle od svetlih solza in nog ni čutila.  Zazdelo se ji je celo časih, da se premika, da se vzdiga in da plava kleče — kakor v sanjah, kadar je mislila, da širi roke in da leti stoje preko rumenega pšeničnega polja, tako da se noge niti ne dotikajo klasja — in vse, cerkev, oltar, Mati božja na oltarju, vse je plavalo mirno in počasi navzgor, v megli dišečega kadila, izza katere so trepetale luči neštevilnih sveč.  Tako se je ob tej uri, polni ljubezni in hvaležnosti, ločila njena duša od telesa, ki se je treslo majhno, trudno in ubogo na trdem kamnu ...  Po maši je hodila Francka mimo šatorov; hodila je počasi, oči so ji bile zastrte, če se je kdo zadel obnjo in jo potisnil v stran, ni čutila.  Kupila je svetinjo in piškotov za Nežko; ostali so ji trije krajcarji in zavezala jih je v robec.  Pred cerkvijo se je polagoma praznilo, ljudje so bili odšli v gostilnico, ali pa so sedeli na travi in so kosili; nekateri so se bili že vrnili domov in globoko dol na klancu so se pomikale pisane gruče proti dolini.  Francka je šla na dvorišče, vzela je kruh z voza in je šla na ono stran dvorišča za gostilnico, od koder se je videlo daleč dol po ravnini.  Vse se je tam bleščalo, srebrn prah je pregrinjal vso daljavo; pod hribom, ki se je komaj razločeval iz prahu, se je svetilo nekaj belega — Ljubljana.  Francka je gledala kakor začarana in srce ji je tolklo od sladkega nemira.  Ljubljana čudovito lepa in čudovito daleč, lepa in daljna, kakor nebesa sama.  In ko je gledala natanko, je razločila polagoma bleščeče stolpe, bela poslopja, ki so pač velika in stoje tam, kakor cerkev poleg cerkve.  Daljna je Ljubljana, nogam nedosežna; Francka si je želela tja, ali želela je tako mirno in veselo, kakor si je želela časih v deveto deželo, kjer je vse iz cukra in pogače, in kakor si je želela v nebesa, kjer so angeli.  Ob tej uri je bila njena duša kakor studenec in nič bridkosti ni bilo v njej.  Hlapec je prišel iz gostilnice in jo poklical; dal ji je kozarec vina in pečenke, v papirju zavite.  „Viš, kakšna buška se ti je naredila!“ je rekel in se je doteknil njenega čela z debelimi prsti. „Pij in jej, ne pojdemo še kmalu.“  Vrnil se je v gostilnico, Francka pa bi bila rada, da bi še ostal.  Izpila je vino in vesela je bila; zaželela si je, da bi pripovedovala in da bi se smejala.  Pol pečenke je zavila v papir in jo spravila za mater in za Nežko.  Ženske so se bile zamudile dolgo in bilo je že pozno, ko so se napravljali na voz.  Sonce je bilo daleč na zahodu in vsa pot je bila v senci.  Šele v dolini se je spet zasvetilo, ali kolikor bolj so se bližali hribovju na drugi strani, tem hitreje jim je prihajal mrak naproti in že sredi doline so se srečali z dolgimi sencami, ki so lile navzdol, zagrinjale polje in travnike ter segale počasi na nasprotni strani po holmih in hribih navzgor.  Francka je pogledala nazaj — tam se je dvigala romarska Gora, že do polovice v senci, in po vseh potih in cestah so se vračali romarji, križem so drdrali vozovi in od daleč se je videlo, kakor da bi stali zmerom na istem mestu in bi se nič ne premikali.  Prišli so v gozd, v hladno senco, drevje je tiho šuštelo naokoli.  Konja sta vlekla počasi, voznik ni priganjal.  Ženske so govorile zelo naglas, moški so se smejali; vsi obrazi so bili rdeči in veseli.  Francki je bilo prijetno, zaspala bi.  Sedela je poleg hlapca na prvi deski za voznikom; njena glava je slonela ob njegovi roki, v naročju je imela molitvenik in piškote in pečenko in še kos kruha, ki ji je bil ostal.  Ni se genila — zmerom bi sedela tako, vozila bi se do konca sveta, v hladni senci, mimo drevja, ki je nalahko šumelo.  Slišala je samo še nerazločen šum, videla je samo sence, ki so se pomikale mimo, a zdelo se ji je, da voz stoji, da gre drevje mimo.  Bili so že na dolgem grebenu, vozili so že spet navzdol, zašumelo je močneje nedaleč pred njimi in voz je stal pred malinom.  Francka se je zdrznila, odprla je oči in nekaj težkega ji je kanilo na srce, grenák spomin na nekaj žalostnega, nejasnega, že polupozabljenega.  Tema je bilo skoro, ko so dospeli na vas.  Vsak hip je voz postajal in ljudje so stopali z njega.  Tudi Francka je stopila dol blizu hiše; noge so ji bile trde, neokretne; šla je počasi — bilo ji je, kakor da bi bil to čisto tuj kraj, ki ga je videla samo nekoč v sanjah.  Mati je stala na pragu. „No, da si le prišla!“  Francka je dela na mizo pečenko in kruh in piškote; mati in Nežka sta jedli.  Odvezala je robec in je dala materi tri krajcarje in mati jih je spravila.  Hotela je pripovedovati — ali nekaj ji je branilo; pogledala je Nežko in mater in ni pripovedovala.  „Kaj pa imaš na čelu?“ je prašala mati.  „Udarila sem se, ko sem tekla za vozom.“  „Potolci se, neroda!“  V Francki se je zgenilo nekaj grenkega, ali umolknilo je takoj.  Napravila se je precej spat, odela se je preko oči in je zaspala.  Ko je zatisnila trepalnice, je stopil k njej Kovačev hlapec, lepo oblečen in čisto drugačen; in tudi ona je bila lepo oblečena in na glavi je imela venec kakor ob prvem obhajilu.  Hlapec je bil močan in velik in jo je vzel v naročje in jo je nesel daleč, zmerom dalje in zmerom navzgor — romarska Gora in Ljubljana, vse je bilo pod njima v senci, pred njima pa je bila nebeška luč.  In spodaj pod romarsko Goro je drdral po klancu voz in za vozom je tekel ubog otrok, uboga Francka, v zaprašenem, zakrpanem krilu, noge okrvavele, oči vse solzne; jokala je in vpila, ali voz je drdral in smejali so se.  Tako je tekla dolgo, dolgo, do konca sveta, do konca življenja, dokler ni padla na obraz in na kolena.  Francka v beli obleki in z vencem na glavi je gledala navzdol in tudi hlapec je gledal in njegov obraz je bil usmiljenja poln.  Ko je imela Francka štirinajst let, je šla služit.  Prej drobna in majhna, da se je bala vetra, če je šla po hribu, je zrasla čez noč in sloko telo se je polagoma izlivalo v nežne ženske oblike.  Obraz je bil bel, kakor da bi nikoli ne bil gorel v soncu; ustnice so bile rdeče, velike, malo odprte, da so se kazali močni zobje, oči so gledale jasno in toplo pod močnimi obrvmi.  Taka je bila Francka, ko je imela štirinajst let in je šla služit.  Samotno in tiho je bilo v Leševju; morda se je zdelo Francki tako samotno in tiho, ker je bila hiša pusta, kakor velik grob.  Vas je bila majhna — komaj deset hiš — ali najbolj gosposka daleč naokoli.  Bila je prva izmed vasi, raztresenih pod tistim hribovjem, ki se je dvigalo iz velike ravnine skoro v polukrogu in je skipelo časih naravnost v strmo goro, časih pa se znižalo v valovito lazovje, v prostrane zelene ravnice, v zaseke in peščene drage, iz katerih so vreli spomladi urni studenci.  Izpod hribovja, kolikor daleč je segalo na obeh straneh, so izvirale vodé, ki so se družile daleč tam na ravnini v mirno reko.  Precej onkraj mosta, par korakov od kapelice, ki so jo bili ravnokar prezidali in na novo poslikali, je stalo veliko, lepo poslopje, ograjeno na dveh straneh z visokim zidom.  Zid se je vlekel prav ob cesti kakšnih trideset korakov in potem ob grapavem kolovozu gor po holmu, ob prostranem sadnem vrtu.  Tako je stalo poslopje kakor trdnjava, belo, svetlo in ponosno; s strogim očesom so gledala visoka gosposka okna naokoli in časih je stopil gospodar na rdeče pobarvani balkon in je kadil iz dolge pipe ter gledal dol.  Stal je dolgo in se smehljal, — kamor je pogledal, je bilo vse njegovo.  Na južno stran proti holmu gor ni mogel videti z balkona, in tam je stala zelo dolga, stara in siva pritlična hiša; komaj deset korakov od zidú in od gospodarskega poslopja, je strmela v mlado bogastvo predse s temnimi očmi, čemerna in zlobna.  To je bila hiša vdove Mariševke, poslopje na oni strani pa je bilo Slokarjevo, ki je bil debel in vesel človek in je bogatel čudovito: letelo mu je od vseh strani, lilo mu je z neba, vrelo mu je iz zemlje.  In tako je predel mrežo kakor pajek in je bil omrežil že vse po obližju; koče, ki so visele na holmu, ob klancih, so bile njegove in kar je bilo gostačev in kočarjev, so bili vsi njegovi delavci — na žagi, na polju, v gozdu, in preko sto ljudi iz cele fare mu je delalo v opekarnici.  On sam je stal na balkonu in se je smehljal, zvečer pa je popival v glasni družbi.  Francka je služila pri Mariševki.  Vdova je bila stara in suha, na obrazu in na rokah je bila koža vsa zgrbljena, oči so gledale jezno in nezaupljivo.  Hodila je v copatah, tako da se nikoli ni oglasil njen korak: vse je bilo tiho in prikazala se je nenadoma, da je človeku zastala kri, ko jo je ugledal.  Tudi govorila ni naglas, ali njeno šepetanje se je glasilo daleč, bilo je podobno sikanju.  Hrup ji je bil tako zoprn, da je zbolela in da je ležala časih ves dan z obvezano glavo, če je nenadoma zabučalo ali zašumelo v bližini.  Kadar je grmelo, je ležala v postelji, odeta čez glavo in je stokala, kakor da bi jo tolkli s pestjo po obrazu.  In kakor nenaden šum, tako ji je bila zoprna nenadna svetloba okna so bila zmerom zagrnjena in vse sobe so bile v polumraku, celo okence v hlevu je bilo z desko zabito, dasi ni prišla Mariševka nikoli v hlev.  Oblečena je bila zmerom črno in pobožna je bila; ob nedeljah se je oblekla v črno žido, glavo je zavila v črno čipkasto ruto in tako se je peljala v starem vozu z veliko streho od zelenega platna k veliki maši v trg, ki je bil pol ure od Leševja — če je stal človek pred kapelico ob mostu, je videl bele hiše, ki so se svetile onkraj travnikov.  Skopa je bila Mariševka in zato je vzela Francko, da je imela poceni deklo, hišno in natakarico; samo za hlapca je ni mogla imeti, ker je bila še prešibka.  Hlapec je bil mlad fant, dolg, polugluh in bebast, ki je delal neprestano in se je zmerom smejal; Mariševka mu ni dajala nič denarja, on pa jo je spoštoval in se je je bal.  Za delo na polju je jemala ženske, siromašne gostače iz Virja in jim je plačevala po desetico na dan; zdihovale so, ali prišle so vendar vsako leto in celo prosile so.  Mariševka je bila dobrotnica in ko ji je nekoč kajžar, ki mu je žugala s tožbo, ker ji je bil sin njegov ukradel puhlo repo z lehe, očital skopost in umazanost, je vila roke in se je jokala od resnične žalosti.  Tudi gostilnico je imela Mariševka, človeka pa ni bilo nikoli nobenega.  Le ob nedeljah se je kdo izgubil v to veliko pusto sobo, toda ni ostal dolgo; dišalo je, Bog vedi zakaj, po plesnobi, časih celo po mrličih.  Gost je bil tih in plah, oziral se je postrani in je plačal in je šel.  Tako ni bilo napósled nikogar več.  Kozarci pa so bili vsak dan pomiti, očejene so bile žlice in vilice, vsak dan je Francka pometala in brisala in pomivala.  Tako je velela Mariševka in stopala je po copatah in je gledala, da se je zgodilo vse po njenih zapovedih.  No, Francka je lehko pometala in brisala — zmerom je bilo vse, kakor pokrito s prahom, s pajčino prepreženo.  Celo muham ni bil zrak pogodi: nikoli ni zabrenčalo na oknu, na steni.  Časih je prišla mati iz domače vasi, ki je bila daleč on kraj hribov.  Prišla je in Francka je prinesla kruha in kozarec vina in potem sta sedeli z Mariševko v veliki mračni sobi in sta šepetali, Bog vedi kaj, cele dolge ure.  Mati je bila babica in je bila nesla Mariševki edinega otroka h krstu — sin je bil in je umrl za ošpicami, ko je bil komaj tri leta.  Zdaj je imela mati malo zaslužka; druga babica je bila v trgu, mlajša, bolj debela in zgovornejša in ljudje so jo rajši klicali.  Mati je gledala časih od daleč za njo in njen pogled je bil srep in hudoben.  Tako sta sedeli z Mariševko in obe sta bili zlovoljni in resni — dvoje koščenih rumenih obrazov, dvoje šilastih nosov, ustnice tanke, oči majhne, srepo motreče, kakor da bi gledale same zlobne sovražnike vsenaokoli.  Če bi sedeli tako opolnoči in bi človek odprl duri in pogledal po sobi, bi mu oledenela kri od strahu.  Kadar je mati šla, je vzela s sabo Franckin denar in jo je opominjala, naj dela in naj bo gospé hvaležna.  Francki pa je bilo laže, ko je videla skozi okno, kako je stopala mati nekoliko sključena, zavita v dolgo temno ruto, po grapavem kolovozu navzdol.  Nekoč je prišel človek — oblečen v dolg kožuh, visoko kučmo na glavi — in je hotel govoriti z Mariševko.  Iskali so jo, ni je bilo.  Francka je lezla po temnih lesenih stopnicah na podstrešje.  Kakor v grobu je bilo tam — tiho, zadehlo, vzduh je bil poln trohnobe.  Skozi okroglo okence je sijal pramen svetlobe; nekaj se je tam zgenilo — Mariševka je stala ob oknu.  Strašen je bil njen obraz — podoben tistim zavrženim angelom v cerkvi, ki so padali pred svetlim mečem svetega Mihaela dol v brezdanje peklo: neskončna bolečina na njih spačenih obrazih je bila ostudna, zoprnemu zasmehu enaka.  Mariševka je gledala na ponosno poslopje, ki se je dvigalo tam za dolgim zidom, sredi prostranega vrta v pomladanski lepoti, in zato je bil njen obraz spačen in je bila bolečina na njem tolika, da je bila podobna ostudnemu zasmehu.  Ko jo je Francka ugledala, je zakričala, omahnila ter pobegnila po stopnicah.  Mariševka je prišla dol in njen obraz je bil miren in mrzel in oči so gledale strogo in lokavo kakor zmerom.  Tako je bila Francka uklenjena v zakleti hiši.  Služila je že leto dni — tiho je stopalo življenje dalje, ni motilo spanja bolni Mariševki.  In v tej samoti se je Francka izpremenila.  Delala je naporno od zgodnje zore do večera, ko je sopla že zunaj globoka noč, — a samo roke so bile malo raskave, rdeče in težke.  Obraz pa je bil zmerom bolj nežen, zamolklo bel — kakor senca je legla nanj skrivnostna samota zaklete hiše.  In oči so bile velike, mirne; komaj zavedne, žalostne, koprneče sanje so gledale iz njih.  Stopala je nalahko z nekoliko upognjenim životom; doma je hodila tako, da bi ne vznemirjala Mariševke in noge so se privadile.  Tudi njen glas je bil mehak, miren, skoro pretih.  Že je bila v vsem gibanju malo podobna tistim sencam, ki so prihajale na večer, se plazile po dvorišču, po veži, po sobah in ki se jih je Francka bala, ker ni vedela, odkod prihajajo.  Vsa hiša je bila polna velikega hrepenenja, ki je bilo grenki zavisti enako.  To je bilo hrepenenje umirajočega po življenju.  Zmerom niže in teže je legala smrt na zakleto hišo in na ljudi, ki so v njej zdihovali in hrepeneli.  Komaj se je še kdaj izgubil vanjo tuj človek, ogibali so se je kakor pokopališča.  Bil je časih praznik, ko ni bilo v gostilnico ves dan žive duše; Francko je bilo strah, ko je sedela dolge ure sama v prostrani polumračni sobi.  Sonce ni sijalo nikoli niti na streho; zadaj so rasli visoki stari orehi, spredaj je bilo poslopje in od visokega zidovja so legale sence — od veselega življenja so legale sence še daleč preko strehe po dvorišču, do polja.  Zgodilo se je, da je gledala tudi Francka skozi okno na belo poslopje nasproti.  Majhno je vzdignila težko zagrinjalo spodaj, sklonila se je in je gledala — dolgo, brez misli, kakor pričarana; obrvi so se strnile, ustnice so se stisnile, a srce je bilo nemirno, želelo si je bogvekam.  Hrepenenje, ki je gledalo iz vsega razpokanega in oluščenega zidovja, iz temnega pohištva in ki je šepetalo in stokalo celo iz starih ubogih orehov za hišo, je leglo Francki na srce in sama ni vedela, odkod grenkoba in kam koprnenje.  Prišla je že druga pomlad, šla je mimo, kakor da bi je nikoli ne bilo, prišlo je poletje in večeri so bili topli.  Francka je šla zvečer po holmu gor — šla je, kakor da bi jo kdo vodil za roko — mimo žive meje po ilovnati stezi in potem navzdol, proti vodi.  Ob ozki, zeleni vodi, ki se je vila tam tako skrita, globoka in mirna, da je bilo človeka groza, je držala peščena pot.  Dolinica je bila majhna, podolgastemu kotlu podobna, ki se je odpiral samo na eni strani.  Zadaj so kipele navpične sive stene, grmovje je raslo v razpoklinah.  Nad izvirkom je stala na skali lesena kapelica in rdeči plašč Matere božje se je videl od daleč.  Nebo je bilo zlato in rožasto in sinje; toplo in mehko je bilo človeku, če je pogledal gor.  V dolinici pa je bilo že vse v somraku, drevje je bilo od daleč že čisto črno, voda je ležala tam skrita in temna, kakor hudobna kača, samo peščena pot se je svetila in pa pozlačena svetilka, ki je stala pred kipom Matere božje v kapelici; tja je segal trak svetlobe od zahoda, poslalo ga je bilo sonce posebej v znamenje vdanosti.  Francka je šla po peščeni poti, kamor jo je vodila nevidna roka.  Prišel ji je naproti velik in lep človek, gosposko oblečen.  Šel ji je naproti, proti večerni svetlobi, in zato je bil njegov obraz čudovito lep — kakor nebo, ki se je lesketalo tam gori, tako da je srce hrepenelo gor in je bilo žalostno, ker ni moglo, kamor so mogle oči.  Ustavil se je pred Francko in tudi ona je stala pred njim, roke sklenjene, povešene, glavo upognjeno.  „Kdo si?  Čegava si?“ Bilo ji je, da bi padla na kolena, da bi zbežala in da bi se vrnila.  „Kakšen fin obrazek — odkod si dobila ta obrazek?  Tod okoli ni takih obrazov ...“  Prijel jo je za roko. „Ali tako raskave roke!  Kadar boš stala pred mano, skrij roke!“  Francka je skrila roke in on se je zasmejal.  Povedala mu je, kako ji je ime, in da stanuje v zakleti hiši.  Sklonil se je nekoliko in ji je pogledal pazljivo v obraz.  „Vidiš, Francka, zato sem gledal časih celo dolgo uro proti zakleti hiši.  Ali nisi stala ti takrat zad za zagrnjenim oknom in ali nisi gledala skozi ozko špranjo ...?“ Francka je strepetala.  „Nisem te videl, ali vedel sem dobro, da je še utripalo v tisti veliki raki in da se je časih nekaj zgenilo tam v temi, kakor bi bil ostal notri pozabljen sončni žarek in bi si želel ven ...“  Sedla sta na klop, ki je bila ob poti.  Noč je bila legla in zdaj se je slišalo zamolklo šumenje vode: kača se je zdramila, ko je legla noč, in se je premikala počasi.  Visoko so strmele črne skale in nebo je bilo neizmerno daleč.  Pritisnil jo je nalahko k sebi, tako da se je dotikalo njeno vroče lice njegove rame.  Njegov glas je bil mehak, prihajal je kakor iz noči, in je bil tako skrivnosten in miren, kakor glas te lepe noči — šumenje vode, šuštenje listja.  Umetnik je bil in je videl stvari, ki jih ni bilo in je bil sam vesel, da jih je videl in vesel je bil svojega mehkega glasu, ki je prihajal iz noči in ga je poslušal, kakor da bi mu pripovedovala noč sama svoje lepe stare pravljice.  Otrok, ki se je tresel poleg njega in mu je gledal v obraz z velikimi očmi, je bil sam samo del te noči in iz teh pravljic rojen, ki jih je pripovedoval on sam in ki jih je noč pripovedovala njemu.  „Ko sem prišel v to samoto, kjer komaj še diha življenje, sem vedel, da si tukaj, Francka.  Moje srce je bilo bolno in potrto in prišel sem, ker sem vedel, da si tukaj.  Ko sem pogledal na zakleto hišo, sem začutil, da je kraljična v njej in da čaka name.  Vsak večer, kadar sem se izprehajal tod, sem čakal nate in sem bil žalosten, ker te ni bilo.  Kod si hodila tako dolgo, kaj nisi mislila name?“  Francka je začutila, da je mislila zmerom nanj.  „Tudi začudil sem se, ko sem te ugledal, Francka.  Kakó da nimaš na glavi širokega belega klobuka, kakor ga imajo zaljubljene ovčarice na starih slikah in v španskih romanih? ...  Poznal sem v Parizu žensko, ki je bila tako oblečena; tebi je bila podobna in jaz sem jo ljubil, kakor ljubim tebe.  Živela sva v veliki stari hiši, zadaj je bil prostran vrt, ki ni nikdar stopila vanj tuja noga — tam sva se izprehajala ob mesečini, visoka trava je rasla na ozkih stezah, divje razraščeni rožni grmi so nama zapirali pot in časih se je ranila ob trnju njena majhna bela roka, tako da je padla kaplja rdeče krvi na njeno belo krilo.  Prišel sem nekoč, pa je bila vsa hiša mrtva in tiha; okna so bila zagrnjena, tako da sem taval od sobe do sobe z razprostrtimi rokami.  Klical sem jo po vseh sobah — in vsa tista lepa imena, ki sem jih bil iznašel ob večerih, ko sva se izprehajala po vrtu, so odmevala zdaj samotno, kakor da bi mi odgovarjala od daleč.  Šel sem na vrt in, pomisli, Francka, mojo žalost: vse rože so zvenele; vsi grmi so se posušili, rumeno listje je ležalo zgrbljeno po tleh; in ko sem se sklonil, sem ugledal med rumenim listjem drobno telesce slavca, ki nama je prepeval, kadar sva se izprehajala; ležal je na hrbtu, kljun malo odprt in perje namršeno, umazano.  Takrat sem pokleknil in sem zajokal: umrla je in vse je umrlo z njo.“  „No, glej, Francka, ni me ostavila brez slovesa in brez ljubezni, zakaj njeno srce je bilo tako blago in usmiljeno.  Kadar mi je težko od življenja in je večer tako lep kakor nocoj, se vrne k meni in se poljubujeva kakor prej.  Njena slika visi v moji sobi.  Širok bel klobuk, pisana jopica, belo krilo.  Tvoje oči še niso videle te slike, oskrunile bi jo; v tistem trenotku, ko bi se pokazala ljudem, bi ne bila več moja; človeške oči so tatinske in lakomne.  In kadar mi je težko in je večer, stopi dol in sede k meni in mi oklene roko okoli vratu, tako kakor sedajle ti, Francka ...  Toda ne prihaja samo v mojo sobo — zmerom je blizu mene, da me tolaži, kadar leže senca na mojo dušo.  Izprehajam se po gozdu, komaj se še malo sveti izza črnih debel, sence prihajajo izza grmov, iz duplin, črne roke pobirajo poželjivo zlate cekine, ki jih je bilo sonce raztrosilo po gozdu.  In grem in mislim nanjo in ona, glej, že hodi poleg mene in čutim njeno roko, ki se je oklenila moje ...  Tako me tolaži, stoji pred durmi mojega srca, da bi se ne vtihotapile žalostne misli vanj, gladi me po čelu in po laseh z blago, usmiljeno roko, kadar gledam v obraz svojemu pregrešnemu življenju in me je strah ...“  Njegove oči so gledale sanjavo, zamišljeno kakor poletna noč.  Govoril je in njegova desnica se je igrala z mehkimi lasmi in je pogladila časih po gladkem, hladnem čelu, ki se je skrivalo ob njegovi rami.  „Kako ji je ime?“ ga je vprašala Francka, on pa se je začudil in skoro bi se bil zasmejal.  „Fanny — ti me vprašaš, kako ti je ime?  Fanny, ti moja lepa, dobra Fanny — zakaj me še nisi prašala, kod da sem hodil tako dolgo in zakaj tako dolgo nisem mislil nate?  Nezvest sem ti bil, Fanny — ali jaz poznam tvoje usmiljeno srce in zato vem, da ne boš obrnila obraza od mene, ker sem te bil zatajil.  Ti si navajena moje nezvestobe in oprostiš mi vselej tako ljubeznivo kakor mati, ki oprosti sinu, še preden jo je bil razžalil ...  Ali se spominjaš, ko me v Parizu teden dni ni bilo k tebi, ker sem klečal pred nogami lepe Španjolke in je bil vžgal črni ogenj njenih oči vso čistost in lepoto moje duše?  Ko sem se potem vrnil k tebi, ves bolan in do smrti žalosten in sem stopal po temnih stopnicah, po ozkih mostovžih, kakor sramežljiv berač, kakor plašljiv hudodelec in sem se bližal na kolenih durim tvoje sobe — kako si se ti sklonila k meni, kako si mi grela s poljubi mrzli obraz in kako je zapel tisti večer slavec, ki je bil zbolel, ko sem te ostavil in ni pel sedem noči!  Ubogi slavec — ali se spominjaš kdaj nanj, Fanny?“  Zapel je v gošči slavec z mehkim, globokim glasom.  Oba sta strepetala — njima na čast je pel slavec, kakor da bi šele popje poganjalo in da bi si še ne bil poiskal družice.  „Zdaj sem te našel, Fanny, in zdaj ostanem pri tebi.  Vsaj teden dni, Fanny — in kadar te spet ostavim ter pozabim nate, ne bodi žalostna in oprosti mi, kakor si mi vselej oprostila ...“  Vzdignil ji je obraz in jo je poljubil na ustnice.  Vstala sta in sta se izprehajala kakor brat in sestra, roko v roki.  Zamahovala sta z rokami in sta se smejala — smeh je bil mehak, malo plašen, malo pritajen, izgubil se je v šepetanju listja nad njima.  Nebo je bilo že temnosinje, nagosto posuto z belimi zvezdami; na vzhodu se je pričelo beliti, svetlikati — mesec je vstajal iz ravnine in je prihajal hitro in veselo, kakor da bi nosila črna roka veliko belo svetilko po hribu navzgor ...  Čudne sanje so bile, tako polne neznanega, neizmernega blaženstva, da se je Francka smejala natihoma, vsa drgetajoča v postelji, kakor v vročici, in da je hipoma zaihtela, globoko iz prsi in si zakrila z rokami obraz.  Sanje so bile — zjutraj jih ni bilo nikjer in Francka je stopala spet tiho in oprezno, z upognjenim životom, da bi ne vznemirila Mariševke, ki je ležala oblečena na postelji in stokala, ker se ji je zdelo, da buči zunaj kakor vihar in da drdra mimo neprestano vrsta težkih vóz: biči pokajo, vozniki kriče in kopita bijejo ob kamen, kakor da bi bíla ob čelo ...  Ali zunaj je bil gorak poleten dan in sredi vroče tišine se ni zgenil niti list.  Komaj so se bližale od daleč prve večerne sence, so se dramile sanje, so že odpirale velike skrivnostne oči.  Francka je begala po hiši, po hlevu in po dvorišču, da bi opravila vse do mraka, doteknila se je komaj večerje in je gledala skozi špranjo pri zagrnjenem oknu, kako je prihajal mrak.  Počasi je prihajal in Francka se je časih prestrašila, da ne pride nikoli več in da ostane tam gori, prav na vrhu nove strehe, za vse večne čase tista rezka, neusmiljena sončna svetloba.  Spominjala se je prejšnjega večera samo iz daljne daljave — ves topli, lepi večer, njegove besede, njegov obraz, njegovi poljubi, njegova bela roka, ki jo je božala po čelu in po licih, šumenje vode tam spodaj in šuštenje listja in slavčevo petje, vse se je spojilo v spominu v nekaj nejasnega, neizrekljivo sladkega, vse je bilo kakor ene same velike oči in ena sama čudovita pesem.  Tako je pričakovala vsakega večera z novim hrepenenjem, pričakovala je novega veselja, čisto neznane sreče, ki je ni okusila nikoli prej.  In vselej se je začudila lepoti noči, začudila se je, da je prišel, strepetala je vselej iznova, kadar jo je ogovoril in ji je položil roko okoli vratu.  Njegov glas je bil vselej tako mehak, kakor ni slišala enakega nikoli in sladko jo je izpreletelo vselej, kadar se je oglasil slavec, ki je zapel nenadoma njima na čast.  Kakor da bi vsega tega še nikoli ne bila okusila — uboga Francka, zakopana v grobnici — in zazdelo se ji je sredi blaženstva, da je tista uboga Francka še zmerom tam doli v zakleti hiši in da gleda, suha, sključena in vsa žalostna, s koprnečimi očmi skozi špranjo pri oknu, na lepi božji svet tam zunaj ...  Večeri so bili dolgi; komaj je ugasnila luč na zahodu, že se je belilo na vzhodu, je prihajala mehka svetloba kakor skozi velik rožnobarven senčnik velike svetilke, prižgane globoko doli za poslednjimi gorami.  Sence so bile nemirne, plašne — priplazile so se bile komaj in že so ugledale luč in so odhajale strahoma in naskrivoma, tako da se je komaj zgenilo na rosni travi, v rosnem listju.  Noči so bile, da je bil človek sam kakor polnočna senca, da je stopil v drug svet — v svet sanjavih pravljic, da se je smejal in jokal in ni vedel zakaj, da je zdihoval in ni razumel tihe bolečine, da je hrepenel in ni vedel, po čem.  Pogledal je na nebo in nebo se je nižalo, srce se je širilo in se je dvigalo in vsa lepota neba se je izlila vanj — da, vsa lepota neba je bila v njem. in vse skrivnostno polnočno življenje je bilo v njem, v njem je bila poletna noč, on jo je bil ustvaril in je užival svoje stvarstvo ...  Tako je živela Francka ob teh večerih kakor gospodična iz lepih viteških časov in njen vitez se je priklanjal do pasu in je deklamiral zaljubljene pesmi.  Toda noči so bile zmerom bolj hladne in sence zmerom bolj temne — prišle so in so ležale, vse črne, nezaupne in zlobne, dolgo v jutro, in še ko so se že poskrile, so gledale iz skritih kotov, izza grmov in izza duplin ter so čakale, da bi iztegnile dolge roke.  Ko je zapazil prvi rumeni list na tleh — list, ki se je bil zdramil prezgodaj in se je zdaj prezgodaj utrudil — je prišla tiha bojazen v njegovo srce.  Pogledal je Francki v vesele oči in bojazen je izginila; pogledal je na njene raskave in rdeče roke in bojazen je legla spet težko na dno srca in razumel jo je ...  V nedeljo, ko so zvonili v farni cerkvi svetega Pavla popoldanski zvonovi in je bila vas tiha in prazna, je prestopila Francka prag gosposke hiše; držala sta se za roko in tako sta stopila skozi nizka rdeča vrata na vrt, šla sta po vrtu, mimo rožnih grmov, mimo zelenih in dišečih gred, po beli peščeni poti proti poslopju po kamenitih stopnicah na teraso in skozi steklena vrata v veliko sobo, ki je bila polna rož in zelenja, pokrita s preprogami, majhna mizica in pleteni stoli na sredi in ob stenah, na mizicah rože v visokih vazah — vse čudežno, da se je Francka tresla od veselja.  Šla sta dalje, po lepih svetlih mostovžih, skozi lepe svetle sobe, ki je bila vsaka lepša od druge, kakor tisti kraljevič, ki je hodil po zakletem gradu in je bila prva soba od srebra, druga od suhega zlata, tretja od samih dragih kamnov.  Ko sta prišla do konca in se je ozrla Francka naokoli, je videla na stenah same slike in pol strehe je bilo od stekla, tako da je bila soba vsa v luči.  Nato je oblekla kratko belo krilo z velikimi pisanimi rožami in pisano ozko jopico s širokimi belimi rokavi; na glavo je dela velik in širok slamnik, z rožami na zapognjenih krajcih in z dvema modrima trakoma, ki sta ji padala na rame.  Tako je sedla in on jo je slikal.  Sedela je do mraka in mu je gledala ves čas v obraz, v lepe rjave oči, ki so jo božale z mehkimi pogledi.  Koder temnih las mu je ležal na čelu, ki je bilo tako mirno in čisto, kakor iz belega kamna.  Njegove ustnice so bile vzbočene, ali komaj kapljica krvi je bila v njih, tako da se skoro niso razločevale od obraza.  Kadar se je ozrl nanjo z velikimi in resnimi očmi, je Francka strepetala — zajokala bi od vdanosti in pokleknila bi predenj in če bi jo sunil stran, bi drsala po kolenih k njemu in bi mu poljubila roko od vdanosti in hvaležnosti ...  Dovršil je obraz in je stopil predenj — ni ga spoznal; tuj obraz je gledal nanj z očmi vdanega in plašnega otroka.  Prestrašil se je in se je ozrl na Francko — ugledal je raskavo roko, ki je ležala mirno na kolenu, zvesta in dobra roka, ali tako raskava in neokretna.  To ni bila Fanny — Fanny je imela roko drobno in belo, če se je doteknila z njo njegovega obraza, mu je bilo, kakor da ga je pobožal lahen topel veter.  Stal je pred njo in njegove oči so bile nemirne.  „Ti nisi Fanny!“  Čul je svoj glas in se je stresel.  Stopil je k njej in se je sklonil k prestrašenemu obrazu in se je zasmejal.  „Ne jezi se nad mano, Fanny; glej, zunaj že skoro prihaja jesen in jeseni je moje pregrešno srce najbolj nemirno ...  Ne jezi se nad mano, Fanny, in oprosti me, kadar te razžalim.“  Francka je čutila gorkoto njegovega lica in ni razumela njegovih besed, slišala je samo njegov glas, ki je bil tako mehak in blag, da jo je božal kakor z ljubeznivo roko.  Mračilo se je, slike na stenah so se potapljale v sence in iz senc so stopali beli ženski obrazi, ki so gledali nanju z velikimi temnimi očmi.  Francko je bilo skoro strah te tihe neznane družbe in tako sta se vračala skozi velike mračne sobe po dolgih mostovžih in po terasi dol na vrt.  Težak vonj se je vzdigal iz tisočerih kelihov, legal jima je na prsi, na srce, in obema je bilo tako sladko, tako nerazumljivo trudno in otožno; sedla sta na klop, čisto tesno — telo ob telo in sta zatisnila oči.  Zdramila sta se šele, ko so pozno na večer zaškripala vrata in so se začuli na pesku koraki, ki so prihajali bliže in so polagoma utihnili v daljavi ...  Slika je ostala nedovršena — samo bel, neizmerno nežen obrazek je gledal iz nje z očmi vdanega in plašnega otroka; rok ni bilo. —  Vihar je prišel popoldne; na vrtu, v gozdu je stokalo in vzdihovalo, veje so se lomile.  In ko se je na večer zvedrilo, so bila razmočena tla vsenaokoli pokrita z listjem; pod orehom na dvorišču ie ležalo par ubitih vrabcev.  Tako je nastopila jesen.  Francka je šla zvečer po klancu navzgor; kamenita in mestoma ilovnata steza je bila spolzka; kamenje je bilo gladko, umito, v ilovico so se vdirale noge.  Tla so bila pokrita z oklestjem, z nezrelimi orehi, z mokrim listjem.  Od drevja so padale debele kaplje — padale so tako trdo z lista na list, kakor da bi tolkli vodebi ob debla.  Prišla je v dolino — tam je bilo hladno in vlažno.  Voda je bila narasla, segala je visoko do brega in umazani rumeni valovi so pljuskali skoro v visoko travo med vrbami.  Klopi so bile črne in mokre, pesek na poti je bil razbit, razmetan na kupe.  Francki je bilo mraz in bala se je — samotno je bilo tod in strahovi so gledali nanjo ter so čakali noči, da bi prišli bližje.  Zmerom dalje je šla, počasi in plašno, kakor da bi se plazila po temnem mostovžu v gluhi noči.  Čisto blizu so že strmele pečine v neizmerno višino, v kotu je stala kapelica Matere božje in pozlačena svetilka se je lesketala motno, kakor vešča v mraku.  Zapihal je veter, drevje se je treslo, pripogibalo, mrzle kaplje so padale Francki na obraz, na roke in zadrgetala je.  Vrnila se je po poti, koder sta se zmerom izprehajala; postala je časih in je poslušala — voda je šumela, drevje se je stresalo, samota vsenaokoli.  Sedla je na klop, kjer sta zmerom sedela; klop je bila mokra in kapalo je neprestano dol.  Stisnila je roke med kolena in je sedela sključena; v lica ji je bilo mraz, velika žalost ji je legla na srce.  Zašuštelo je časih nad njo, kaplje so se ji usule na lase in iz oči so padale solze na kolena.  „Kod hodiš tako dolgo?“ je prosila s plašnim in tihim glasom, da bi ga ne razžalila in poslušala je, če ji ni odgovoril: „Oprosti, Fanny, če sem te bil razžalil.“ — Samo voda je pljuskala ob breg.  „Kaj sem ti storila, da stojiš od daleč in gledaš, kako te pričakujem?  Vsa vdana sem ti, glej, in prosim te oproščenja za greh, ki ga nisem storila!  Oprosti mi, da te ljubim in pridi!“  Ustnice so se premikale, ali besede, njej sami komaj razumljive, so ostale v srcu.  Zazdelo se ji je, da so se oglasili koraki na pesku in skoro je že čutila gorkoto roke, ki ji je legala ljubeznivo in nalahko okoli vratu. —  Nič se ni zgenilo na poti, samo nad njo je zašuštelo in mrzle kaplje so se ji usule na lase in na goli vrat.  „Pridi!“ je zaklicala in vedela je komaj, koga je klicala.  Legla je noč in lepota prejšnjih večerov je ugašala, svetlikala se je iz daljave nerazločno, kakor večerno nebo izza drevja.  Život je bil sklonjen, utrujen in noge so hodile neokretno, ko se je vračala.  To je bila Francka, ki je sedela ob oknu zaklete hiše in gledala skozi špranjo na drugi svet, v srcu težko in nerazumljivo koprnenje.  Stal je ob oknu in je gledal skozi špranjo in poslušal.  „Kod hodiš tako dolgo?“  Glas je bil mehak in plašen, ali slišal ga je razločno iz šumenja kostanjev, ki so rasli ob zidu v ravni vrsti in so segali skoro do okna z dolgimi vejami.  Razumel je njene besede tako natanko, kakor bi mu jih pripovedovala na uho, proseče in tiho, da bi ga ne razžalila.  „Kaj sem ti storila?  Vsa vdana sem ti, glej, in prosim te oproščenja, da te ljubim ...“  Poslušal je in se je tresel kakor morivec, ki je bil udaril premalo in gledajo vanj proseče oči in ga prosijo milosti.  „Pozabi, Fanny, in oprosti mi, kakor si mi vselej oprostila.  Vrnem se k tebi, Fanny, čez mesec dni, čez leto dni, ti dobra Fanny, ti moja tolažnica ...“  „Pridi!“  Vzkrik je zatrepetal do njega; zaprl je oči in pritisnil roke na čelo; potem je bilo tiho in zazdihnil je.  Šel je z lahkimi koraki skozi razsvetljene sobe in v ateljeju je obrnil k steni nedovršeno sliko.  Nato se je zasmejal in je hitel po stopnicah vozu naproti, ki je bil pridrdral na dvorišče.  Z voza je stopila dama, ogrnjena v dolg plašč.  Njeno telo je bilo kipeče, telo mlade žene, oči so gledale toplo, razposajeno.  „Kaj si počel v tej samoti?  Ali ti ni bilo nič dolgčas?“  „Vdal sem se bil sentimentalnosti — kakor zmerom ob poletnih večerih.“  „Ali si srečal Fanny?“  Dama se je zasmejala naglas.  „Srečal sem jo in lepša je bila nego kdaj prej.  Samo rok ni imela lepih, raskave so bile in rdeče.“ ...  Francka je bila trudna in vsa premočena, ko je prišla domov.  Lasje so se sprijemali na čelu in na vratu, v život ji je bilo mraz in zobje so šklepetali.  Slekla se je in je legla.  Ali komaj je zatisnila oči, jo je obšel velik strah in vzdignila se je v postelji.  Nekaj se je zlobno zasmejalo čisto blizu, prišlo je k njej in jo je pehnilo surovo.  Opravila se je hitro in je odprla duri.  Stopala je v temi oprezno in tiho po veži, potem po lesenih vegastih stopnicah na podstrešje.  Tam je bila noč; razprostrla je roke, hodila je varno, zadela se je in je nekaj prevrnila.  Trepetala je kakor v mrzlici, ko se je bližala malemu okroglemu oknu, iz katerega je prihajala bleda svetloba.  Vzpela se je in je gledala.  Videla je visoko, razsvetljeno, nezagrnjeno okno in skozi okno veliko, gosposko opravljeno sobo.  Tla so bila s temnimi preprogami pogrnjena, luč je prihajala od zgoraj — pač od svetilke, ki je visela na stropu in ki je Francka ni videla — in jasna, belorožasta svetloba je lila na mehke žametne stole, na široko zofo, na mizo, kjer so bile rože in na preproge.  Nato je prišla ozka senca, šinila je naglo po preprogi ter se vzdignila na steni.  Lepa dama je bila, gosposko oblečena; krilo je bilo belo in dolgo, a rokavi so bili zelo široki in kratki, tako da so se videle do komolcev lekti, ki so bile okrogle in še bolj bele nego krilo ali čipke ob vratu.  Na prsih je imela veliko rožo, kakršne Francka še ni videla, na zapesti se je svetila zlata zapestnica.  Obraza se je Francka prestrašila; lep je bil, kakor mu ni enakega na svetu, oči so se lesketale čudno, da bi se Francka zgrudila, če bi se sovražno ozrle nanjo in, kadar se je zasmejala, se je Francka stresla.  Lasje so bili črni in so padali ob čelu čez ušesa.  Dama je prišla, stopila je k mizici, kjer so bile rože, sklonila se je k rožam, a nato se je okrenila in se je tiho nasmehnila.  Prišel je on.  Francka se je vzpela na prste, pritisnila je obraz ob raskavi zid in je strmela z velikimi očmi; roke je bila skrčila in prsti so se zasadili v steno; lica so ji splahnela hipoma in so bila sivobleda.  Stopil je k njej in jo poljubil in nato sta sedla na zofo, čisto blizu drug k drugemu in pritiskal jo je k sebi.  Govorila sta in sta se smejala, od srca, tako da je Francka slišala zvonke glasove.  Vsesala se je v njuna obraza in razdalja se je ožila, razsvetljena soba je prihajala bliže in tako sta sedela čisto pred njo, poljubavala sta se čisto pred njo, da bi ju dosegla, če bi iztegnila roko.  O njej sta govorila, veselo in razposajeno, gledala sta k njej gor in sta se smejala.  „Imel sem tukaj dekleta, ki sem se izprehajal z njo ob vodi, vsak večer — topli večeri so bili in luna je sijala.  Dekle je bilo neumno, vse umazano in raztrgano —“  „Kaj sem ti storila?“ je prosila Francka, ali on se je smejal in je pripovedoval dalje.  „Vsa raztrgana je bila, bose — kakšne velike blatne noge! — in roke je imela vse rdeče in raskave.  Prišel sem dol k vodi — tam je tiho in prijetno, draga — in komaj sem jo ugledal, že mi je ovila roko okoli vratu —“  „Oprosti, da sem te ljubila!“ je prosila Francka.  „In nekoč je šla z mano, kakor pokoren psiček je capljala za mano — da bi jo ti videla, o draga, smejala bi se do solz — in našemil sem jo po svoji razposajeni volji in tako je sedela tam cele dolge ure in je gledala name tako neumno zaljubljeno — o, da bi jo videla, draga!  Jaz pa sem se igral z njo in zdaj sem jo sunil stran —“  Francko je zabolelo, kakor da bi jo bil udaril s pestjo v obraz in po životu in stokala je; ustnice so bile odprte, brezbarvne.  Ali kmalu sta utihnila, le časih sta še zašepetala, nasmehnila se nalahko in gledala sta si v oči ...  Takrat pa je Francka vzkriknila in kri ji je oledenela: strašen je bil njegov obraz, oduren, zloben, motne oči so gledale kakor oči morivca, ko se je sklonil k dami in, ko je potem vstal, stopil na sredo sobe ter vzdignil roko k svetilki, ki je visela od stropa ...  Francka je vzkriknila — naravnost k njej se je bil ozrl skozi okno — omahnila je ter hotela bežati.  Ali pred njo so se zasvetile iz teme zelene oči, koščena roka se je iztegnila proti njej in jo je udarila po obrazu.  „Ne vpij, ne vpij, daj mi miru ...  Kako bijejo in kriče, po glavi me bijejo ... o!  Dajte mi miru!“  Francka je hitela po stopnicah dol, v svojo izbo, prižgala je luč, obula si je čevlje in si ogrnila ruto, v culo je spravila obleko.  Roke so se ji tresle, da so ji padale stvari na tla, v njenih licih ni bilo niti kapljice krvi in ječala je poluglasno.  Prekrižala se je pred vrati in potem je bežala po klancu.  Noč je bila hladna, oblaki so se podili po nebu in samo za hip je zasijala časih mesečina, kakor da bi se bilo zablisnilo.  Cesta je bila blatna, vsečez z lužami pokrita.  Ko je šla čez most, jo je prestrašilo zamolklo bobnenje spodaj in prekrižala se je vdrugič pred znamenjem sredi mostu.  Zavila je s ceste in hitela po ilovnatih spolzkih stezah preko travnikov; čevlji so se ji vdirali skoro do gležnjev v razmočeno prst; vzdignilo se je nenadoma nekaj velikega, črnega — samoten kozolec, prazen in polurazpal, je stal sredi travnika.  Hladen veter je pihal, oblaki so leteli naglo, vstajali so na vzhodu, razpadali kakor preperelo sivo platno ter se spajali sredi neba v velike bežeče plasti.  Francka je preskočila jarek in je prišla na veliko cesto.  Hodila je laže, ker je bila cesta zmita in na sredi čisto trda in gladka, samo mestoma posuta s kamenjem.  Temnilo se je zmerom bolj, oblaki so prepregli že vse nebo in so se polagoma umirili — plavali so počasi, premikal se je enakomerno ves veliki sivi oblak in le tupatam je sijala izza ozke špranje medla svetloba.  Pričele so padati posamezne kaplje, zašumelo je nalahko v drevju ob cesti, že je prišlo z neba v tenkih, poševnih curkih.  Francka je hodila proti dežju in prijetno ji je bilo, ko ji je umivalo vroči obraz.  Časih je potegnil veter, usulo se je močneje in celi korec vode ji je pljusknil v lica.  Stopala je hitro; kadar se je cesta nagnila, se je spustila v tek ...  V tistem trenotku, ko se je bil ozrl nanjo z ostudnim in zlobnim pogledom, se je vsekalo v njeno srce z železnimi nohtovi in ni več izpustilo.  Ni bila žalost, nič lepega, ne sladkega ni bilo v tej bolečini — neizmeren strah je bil, strah pred nečim hudobnim in grdim, tako da ni mogla ne kričati ne prositi — pokleknila bi, iztegnila roke in pričakovala ...  Čutila je, da ostane samo eno — bežati, domov, v varno izbo, kjer sedi mati v izbi in se kadi na mizi vroča kava in je vse tako mirno in toplo ...  Zasadilo se ji je bilo v srce in se zasajalo zmerom bolj globoko, rilo je z nohtovi po gorkem mesu, po gorki krvi in Francka se je tresla od groze in od bolečine, bežala je in je komaj čutila utrujenost.  Pot je bila dolga, zmerom navzdol in navkreber, brez konca.  Iz teme je stopalo samo črno drevje, ki je šumelo in vztrepe tavalo v dežju.  Časih samotna koča — zatulil je pes in umolknil — potem gostilnica za voznike, luč je gledala skozi okno z dremajočim očesom, živega glasu ni bilo, samo dež je trkal na steklo, od kapa je lilo in v jarku, ki ga je bila izglobila podkapnica pred hišo, je žuborela voda.  Že je ostavila Francka veliko cesto in je nastopila strmo, vijugasto pot po hribu, skozi gozd.  Od obeh strani se je strnilo gosto temno drevje, debele kaplje so padale dol.  Zaukal je nekdo na klancu s hripavim in surovim glasom, Francko je izpreletelo do mozga.  Hodila je teže, trudna je bila; vročina je izginila in tresel jo je mraz; v čevlje ji je bila stopila voda in je brizgala prav do gležnjev.  Ukanje pijanca se je bližalo; vračal se je iz vaške gostilnice in je morda izgrešil pot.  Francka je šla prav ob robu, pod drevjem, da bi je ne zapazil; gledala je kakor pričarana, kako je prihajal proti njej, omahoval po klancu, spotikal se in ukal.  Ne bi jo bil ugledal v temi, ali spotaknil se je v tistem trenotku, omahnil in je stal tik pred njo, tako da je čutila vročo, smrdečo sapo iz njegovih ust.  Iztegnil je roko, zasmejal se je naglas; ko se je sklonil, da bi jo objel, je padel na kolena.  Francka je bežala v silni grozi, hotela je vpiti, ali glas ni mogel iz grla.  Težki koraki so omahovali za njo po kamenju, gnusen glas jo je klical jecljaje in preklinjaje, in hipoma se ji je zazdelo, da kolne tik pred njo; obrnila se je in se je opotekla, ali tam dol je prihajalo, črno, omahovaje, in Francka je tekla navkreber.  Zakričalo ji je še enkrat od daleč, udarilo je zamolklo ob tla in nato je utihnilo.  Spet je slišala, kako so zdrkovale težke kaplje od lista. do lista in kako je šuštelo in šepetalo v gozdu — kakor da bi šele ravnokar pričelo deževati.  Postala je; žile so ji tolkle v sencih, vroča bolečina ji je rezala po glavi, po životu pa je drgetala in bilo ji je, kakor da stoji do kolen v snežnici ...  Stala je dolgo, trudna je bila in sedla bi.  Domislila se je hipoma, da je to tista pot, koder je že hodila nekoč.  Ali takrat je tekla navzdol ... ali je tekla navkreber ... zmedle so se ji misli in glava jo je bolela, z gorkim nožem je rezalo od senca do senca.  Stisnila je čelo v dlani in se je spomnila in je zajokala.  Stopala je hitro dalje, ali kakor je stopala, so se vračale motne, težke misli, prihajale so ji naproti in so jo prijemale za roko ...  Hitro domov, k materi.  Tam je mirna in topla izba, kava se že kadi v sajastih črnih loncih na mizi, mati sedi na skrinji in bere iz velikega molitvenika, ki je pisan po starem.  Nežka sedi za mizo, gleda postrani k materi in liže s prstom smetano od mleka ...  Zdrznila se je in je vzkriknila — pijan glas je kričal za njo, bližali so se težki koraki tako hitro, da jim ni mogoče uteči, že je poleg nje, grabi jo za roko ...  Francka je zastokala in je postala — tiho je bilo, črna veja je segala dol, skoro do njenega obraza.  Zavzdihnila je, domislila se je nečesa lepega; jasnega večera, bele peščene poti, ki se je svetila v mesečini; slavec je zapel za grmom, njej na čast je zapel in njemu.  Ona je imela širok bel slamnik, z rdečimi rožami okrašen; belo pisano krilo, ozko jopico, ki so bile cvetice uvezene vanjo, stebelca so bila od zlata.  Sedela je v gosposki sobi in je gledala njemu v oči — on pa se je ozrl nanjo in njegov obraz je bil ves hudoben in oduren, kakor obraz morivca ...  Že so se bližali njegovi težki koraki, kričalo je zadaj in preklinjalo ... „Teci, Francka, teci, teci!“ — Zmedle so se ji misli, tekla je omahovaje. „Teci, Francka, teci!“ — Voz je drdral pred njo in na vozu so sedeli romarji in romarice in so se smejali, niso hoteli čakati nanjo ...  Prišla je na hrib, tam je bila pot gladka in ravna in Francka je tekla hitreje.  Čula je razločno, kako je drdralo pred njo, razločevala je celo peketanje kopit, slišala je, kako je hreščal pesek pod kolesi in veseli smeh romaric je prihajal prav do nje ...  Gledala je z velikimi, izbuljenimi očmi in ugledala jih je pred sabo, že jih je videla natanko.  Vsi obrazi so bili široki, neusmiljeni, smejali so se in so jo oponašali, kako je tekla vsa zasopla, sključena, z odprtimi ustmi, kakor pes, kadar teče za vozom. „Hej, Francka, pridi no, sedi no gor, da se popelješ z nami na sveto romarsko Goro!“ — Pot se je spet globoko nagnila, vila se je navzdol, proti malinu.  Francka je sopla težko, dasi je šlo navzdol, ni mogla več dalje.  Obšla jo je grenka žalost, legla je nanjo kakor noč — nikoli ne doide voza, nikoli ne pride na sveto romarsko Goro; in če bi hodila do konca sveta, vse dolgo življenje — nikoli! — Postala je spet in v tistem trenotku je vse utihnilo, nikjer ni bilo voza, ne romarjev nikjer.  Tam v senci, čisto v temi, je stal malin in voda je šumela.  Deževati je nehalo, izza oblakov je zasijala mesečina.  Ko je hotela dalje, so bile noge kakor od železa; hodila je počasi, trudoma in dihala je iz dna prsi, slišala je sama svoje bolno hropenje.  Zdelo se ji je, da je glava silno velika, da se maje od leve na desno.  Misli, prej vroče in razbegane, so legle utrujene. „Kako daleč je še?“ je mislila, izpregovorila je besede naglas in jih je ponavljala z neokretnim jezikom ...  Tam je že klanec, tam na levi je hiša, je topla izba ...  Potrkala je na okno, oprla se je ob zid in je potrkala še enkrat, da je okno zažvenketalo.  Kolena so se tresla, bližala so se počasi tlom in glava je klonila ...  Francka je legla; odprla je komaj oči, ko je mati kričala tik pred njenim obrazom; hotela je odgovoriti, ali ustnice se niso premikale, težke so bile in zatekle.  Ležala je v postelji dva meseca in ko je ozdravila, je bil njen obraz ves miren in resen, nič otroškega ni bilo več na njem.  Časih se je zazdelo Francki, da je doživela pred davnim časom nekaj neizmerno lepega — bogvekdaj je bilo in bogvekaj.  Zamislila se je in srce ji je zakoprnelo ...  Služila je v trgu pri načelniku železniške postaje.  Čemeren človek je bil, starikav, majhen, in bal se je svoje žene, ki je bila večja in močnejša od njega.  Imela sta troje otrok, debelih, rdečih, zelo razvajenih.  Kadar je kateri zajokal iz dolgega časa, je prišla gospa in je kričala nad Francko, ki je poslušala mirno in se ni ozrla.  Ali ko je bila sama, ji je bilo težko; stala je ob oknu in gledala po dolini, po belem trgu, ki se je svetil tam v beli prazniški svetlobi in sanje so prihajale, nerazumljive, sladke, nemirne, spomini na nekaj polupozabljenega, hrepenenje po nečem neznanem.  Bilo ji je takrat dvajset let; prej je bila dekla v domači vasi — kmet je prišel nekoč pijan domov in jo je pretepel, ker se je branila, da bi jo objel; nato je šla šivat k šivilji v trgu — šivilja je zbolela in umrla in Francka je šla služit, ker je mati zapovedala.  Roke, ki so bile že bolj bele in mehke, so bile spet razpokane, grbave in neokretne.  Vsak mesec je prišla mati in Francka ji je dala denar; obleke si ni kupovala sama, vse je kupila mati in blago je bilo starinsko, kakor se nosijo stare ženske v hribih.  Denar je spravila mati v robec in se vrnila peš domov — tri ure hoda je bi!o. Francka je gledala dolgo za njo in grenkoba, ki je je bilo vse srce polno, se je dvigala proti grlu.  Ko je bila mati že daleč gori na poti, ki se je vila proti gozdu, bi zaklicala Francka in zaprosila: „Mati!“ — Ali mati se ni ozrla, niti tedaj ne, ko je zavila s poti v gozd in se je skrila njenim očem.  Časih je Francka čakala, pogledala je naskrivoma in strahoma v njen obraz — da bi se mati nasmehnila in da bi jo pobožala po licu, ali da bi rekla samo ljubeznivo besedo, čisto mirno, prijateljsko: „Kako se ti godi, Francka?  Ali ti je dobro tukaj?“ Toda ni se nasmejala in gledala je Francko z osornimi očmi: „Ali mi ne prikrivaš nekaj?  Ali nimaš nič več?  Nikar mi ne prikrivaj, poznam te!“ Tako da je bilo Francko strah, da je povešala oči in bi najrajša zajokala.  Samo takrat se je nasmehnila mati ljubeznivo, ko je govorila z gospo; in tudi gospa je bila ljubezniva, sedeli sta dolgo in sta se razgovarjali šepetaje in Francka je prinesla materi vina in pogače; mati je vedela vse, kar se je godilo po svetu in vsi so jo imeli radi ...  Vsako uro je pribučalo od daleč in prišel je mimo vlak; časih se je kateri ustavil in ljudje so prihajali, govorili so na peronu ter odhajali skozi vežo.  Vselej je prihitela Francka k oknu, posebno takrat, kadar so prihajali tisti vlaki, ki se niso ustavljali.  Skozi mala okenca so gledali neznani ljudje, časih je opazila Francka čudovit klobuk na glavi gosposke ženske, bilo ji je, kakor da je zadišalo sladko in opojno od teh lepih tujih ljudi, ki so nosili s sabo vonj daljnih krajev, kjer je sreča in veselje in bogastvo.  Šinilo je mimo, tudi sladki vonj je mahoma izginil — vse je bilo pusto naokoli, ob tiru golo kamenje, grmičevje in žalostne samotne smreke.  Še je bobnelo zamolklo od daleč, utihnilo je.  Načelnik se je vračal v vežo sključen, z neprijaznim obrazom, zmerjal je spodaj nekega in nato je stopal s težkimi koraki po stopnicah.  Železniška postaja je bila precej visoko nad trgom, prilepljena na hrib, ob katerem se je vila železnica kakor železen pas.  Spodaj je bila ozka dolina, ki se je polagoma širila; goli, dolgočasni holmi so se dvigali iz nje — kamenje, osat, komaj tupatam je dremalo drevo, ki ga veter še ni bil izrval.  Okolica trga pa je bila zelena in prijazna — lepi drevoredi, travniki, polje in sredi vrtov in drevoredov dve vrsti belih hiš; le ob klancih je stalo par siromašnih, s slamo kritih koč, ki so gledale dol z mrkim pogledom, kakor zapodene iz gosposke družbe.  Francka je šla samo ob nedeljah po lepi cesti, kjer so stale ob obeh straneh bele enonadstropne hiše — sodnija, šola, pošta, sama mirna, ponosna poslopja.  Gledala je v tla in hodila hitro; če ji je kdo pogledal v obraz, je zardela.  In prišel je časih mimo gospod z naočniki, postal je in se ozrl na njo in se je nasmehnil.  Kmečki fantje so šli mimo in, ker so se bili že malo napili, so se smejali naglas in časih je kdo zaklical za njo.  Vitka je bila in majhna, obraz je bil bel in prenežen, čisto gosposki, tako da so se ji posmehovali; tudi oči so bile pretihe, preveč plašne, velike.  Strah jo je bilo ljudi, srce ji je tolklo, kadar je stopala med njimi; ni se ozirala, ali čutila je vsak pogled, kakor da bi se dotikali z rokami njenega lica.  Bala se je, ali ko je bila doma, si je zaželela ljudi in veselega šuma in tistih pogledov, ki so se dotikali njenih lic.  Videla je skozi okno, kako so na večer pohajali fantje po cesti, postajali pred hišami ter se razgovarjali z dekleti.  Dekleta so bila vsa nedeljsko oblečena, bleščeče rute na glavi, šumeča krila od pisanega blaga, celo uhane v ušesih in nekatere so imele lase počesane malo na čelo, kar je bilo zelo lepo.  Mračilo se je doli in fantje so se izprehajali z dekleti, veseli smeh je prihajal prav gor do samotne postaje, kjer je stala Francka ob oknu in tiščala vroče čelo v dlani ...  Otroci so spali, gospod je bil v kleti in je pil, gospa je bila v trgu pri gospe notarki.  Temno je bilo po sobah, komaj še se je razločevalo pohištvo.  Tudi zunaj je bila že noč — jasna jesenska noč, vse nebo je bilo z zvezdami posuto.  Tam doli so se še zmerom svetile bele hiše, zmerom še se je zdelo Francki, da sliši veselo razgovarjanje fantov in deklet, ki stoje pred hišami in se izprehajajo po lepi cesti, skozi trg in tam po tihem drevoredu, kjer šume nalahko temni kostanji ...  Razgovarjajo se in se smejejo veselo in se sklanjajo drug k drugemu, roka lega okrog pasu in glas je tišji, besede so ljubeznivejše, mehke, presrčne ...  Tudi Francka bi se izprehajala ... tam mimo belih hiš, v toplem, šepetajočem mraku, tam po drevoredu, kjer se zibljejo nalahko temni kostanji.  In položil bi ji roko okrog pasu —  Francka je trepetala, gledala je dol z zastrtimi očmi in bi se sklonil čisto blizu k njenemu obrazu: „Francka! ...“ Naglas je zaklicalo iz njenih sanj in Francka se je zdramila.  „Francka!“ je zaprosilo pod oknom s pritajenim glasom in Francka je strepetala, prestrašila se je, kakor da bi zjutraj, še v polusnu, odprla oči in ugledala pred sabo tuj obraz.  Stopila je od okna in je stala za zagrinjalom, trepetajoča, toda luči ni prižgala in tudi okna ni zaprla.  „Francka!“ je zaklicalo glasneje; nekdo je stal ob plotu, v senci in gledal proti oknu. „Pridi dol, Francka!“  Strah jo je bilo, zaprla bi okno, prižgala bi luč — toda roke se niso zgenile, pač pa se je sklonila, da bi pogledala skozi okno, proti plotu, kjer je stal v senci in klical s pritajenim glasom ...  Prišlo je po pesku, zašumelo je krilo gospe načelnice.  Francka je prižgala luč in je šla v kuhinjo.  Ko je pogledala naskrivoma skozi okno, ni bilo v senci nikogar več in srce jo je zabolelo.  Svetilka je dremala na ognjišču, postelja je bila napravljena, ali Francka je stala ob oknu in čelo se je dotikalo mrzlega stekla ...  Večeri so bili zmerom lepši, čudovita jesen se je razgrnila nad pokrajino; noči so bile jasne in tople, prikazal se je časih bel oblaček na nebu, zibal se je in tresel v vetru ter se potopil v čisto sinjino.  Francki je bilo težko in sladko; spala je nemirno; blago dišeč vzduh se je vzdigal zunaj iz vrta, iz doline, iz pokošenih travnikov in je plaval v sobo; iz vse tople noči je klicalo pritajeno, proseče — iz doline je klicalo, iz vrta, tam od plota, kjer se je širila senca visokega kostanja ...  „Francka!“ ...  Časih je vstala, stopila je k oknu, da bi odgovorila; že je prijela za kljuko, da bi odprla duri, toda na stopnicah se je vrnila, od strahu so se ji tresle noge ...  Kakor da bi ji bilo šinilo mimo oči, hitro kakor da bi trenil, toda tako jasno, da bi prijela z roko: ostudno spačen obraz, ki se je sklanjal k lepi dami ter se je v tistem hipu ozrl nanjo s hudobnim pogledom, tako da ji je oledenela kri ...  Šinilo je mimo, toda strah je ostal in noge so se ji tresle ...  „Zakaj te ni bilo tako dolgo, Francka?  Vsak večer sem te čakal po celo uro in sem videl dobro, kako si stala ob oknu, skrita za zagrinjalom.“  Držal jo je za roko in se je smejal.  Tudi Francka se je smejala.  Malo hladno je že bilo zunaj, tla so bila posuta z rumenim listjem in mesec je sijal jasno skozi polugolo vejevje.  Okna postaje so bila temna, samo spodaj se je svetilo, kjer je pisal uradnik in petrolejka v veži je dremala zaspano.  „Bala sem se te,“ je odgovorila Francka in oba sta se zasmejala.  On je bil mlad, droben fant, komaj malo večji od Francke; imel je kakih šestindvajset let; brki so bili premočni za suhljati obraz, rjave, svetle oči so gledale veselo, čelo je bilo visoko in ploščato, kadar se je smejal, je dobil ves obraz nekaj prešernega, skoro zaničljivega.  Govoril je lepo, z mehkim glasom, v izbranih besedah.  Bral je knjige in časopise, bil je celo v odboru bralnega društva, ob različnih veselicah je govoril slavnostne govore in skrbel je zelo, da se je njegovo vedenje razločevalo od vedenja drugih fantov ter se približevalo občevanju gosposke družbe.  Bil je krojač v trgu in je šival časih tudi za gospodo.  Spoznala ga je, ko jo je nekoč pozdravil — odkril se je in Francka je zardela.  Kadar je bila v cerkvi pri veliki maši, je slišala s kora njegov glas — ni se ozrla, ali vedela je, da je tisti mehki, toplo zveneči glas njegov.  Nikoli ni slišala tako lepih besed, božale so jo kakor z ljubečo roko.  Kadar je bila pri njem, se je prikazala nežna rdečica na njenih licih, oči so sijale, molčala je in poslušala.  On jo je gledal s koprnečim pogledom, debele ustnice so se mu tresle in časih se mu je zmedlo, besede so se mu izgubile.  Prišel je nekoč iz gostilnice, dišal je še malo po vinu.  Bil je predrznejši, govoril je neprestano, objel jo je in je iskal njenih ustnic.  Francko je pretreslo, hipoma jo je spet obšla bojazen in ubežala bi.  V tistem trenotku je šinilo mimo njenega spomina nekaj že pozabljenega, strašnega: bežala je po blatnem klancu, skozi gozd, debele kaplje so padale z drevja in tam, glej, iz teme, je skočilo proti njej, smrdeča sapa ji je puhnila v obraz, težka roka jo je zgrabila za ramo ...  Zakričala bi — toda že je šinilo mimo, samo strah je še ostal in noge so se ji tresle.  „Kakšna si, Francka?  Zakaj se mi umikaš, Francka?  Kaj sem ti storil?  No, glej, ne bodi huda, rad te imam, kakor nikogar na svetu, nič ti ne storim hudega.“  Prijel jo je nalahko za roko in je stal pred njo.  Ko je bil ugledal njen prestrašeni obraz, se mu je v prsih nekaj stisnilo, zasmilila se mu je in ljubil jo je resnično.  Slonela sta ob plotu, čisto v senci, časih je zašuštelo nad njima in par velih listov je padlo nanja.  Govoril je skoro šepetaje, kakor da bi se bal, da bi je ne razžalil z glasno besedo.  Zdela se mu je zelo majhna, otroška, sočutja vredna, vsa drugačna kakor dekleta, ki je govoril z njimi v trgu; nikoli ni zatrepetala prešernost na njenih ustnicah, nikoli ni bilo nezaupnosti v njenih očeh — ni ji prišlo na misel, da bi mogle biti njegove besede zlagane in zato se mu je smilila in žal mu je bilo, če je izpregovoril besedo, ki je ni čutil v srcu.  „Boš videla, Francka, kako lepo življenje si bova napravila, kadar boš ženka moja.  Dela imamo veliko, nič skrbi ne bova imela.  In lepo te bom oblekel, da ne boš hodila kakor kakšna dekla ...  Veš, Francka, in tukaj ne bova ostala; predolgočasno je tukaj in ljudje so taki.  V Ljubljano pojdeva, boš videla, tam bo vse drugače.  Kdor ima kaj korajže, gre stran, tukaj ni nič.  Ali še dalje, Francka, morda v Ameriko, tam je življenje vse drugačno, ljudje so drugačni, tam so vsi gospodje, vsak je gospod, kdor kaj zna in premore — ne bi me gledali zaničljivo, ker sem krojač, kakor tukajle kakšen pisarček, ki nima toliko v glavi, kakor jaz v mezincu ...  Vse bo drugače, kadar boš moja žena, Francka ...  Klobuk boš nosila in ...“  Kakor je govoril, so mu prihajale sproti najlepše sanje, sam se je opajal z njimi, vesel jih je bil in verjel je nanje.  Velik, svetel svet se je odpiral pred njim in bilo mu je, kakor da mu ga je odprla plašna otroška Francka, ki je stala poleg njega in poslušala z velikimi, zamišljenimi očmi.  Tudi njej se je odpiral velik in čudovit svet — čisto novo življenje se je razgrnilo pred njo in lica so ji gorela, srce se je širilo od sladkosti ...  Ko sta se poslovila, jo je poljubil na ustnice in Francka se ni umeknila.  Šel je proti dolini in hipoma se je domislil svojih besed.  Postal je in gledal proti postaji; spodaj je dremalo okno, kjer je pisal uradnik, a kmalu se je zasvetilo tudi, pri oknu se je prikazala svetloba, medlela je in izginila ter se prikazala pri drugem oknu; Francka je bila prižgala svetilko ter jo nesla iz sobe v kuhinjo.  Obšlo ga je kakor sočutje, vesel je bil svojih besed in zamahnil je z roko v pozdrav ...  Francka se je razpravljala počasi.  Vse, kar je govoril, se je vračalo, slišala je še zmerom njegov šepetajoči glas, kakor da bi stal zraven nje, objemal jo okoli pasu ter pripovedoval ... „Francka, lepo življenje si bova napravila, kadar bo moja ženka ...  Klobuk boš nosila, Francka, in stran pojdeva odtod, ker so ljudje tako dolgočasni, v Ljubljano pojdeva ... tam je življenje lepo, vse drugačno nego tukaj ...“ Sklonil se je k njej in jo je poljubil na ustnice; njegove ustnice so bile vroče in ko je začutila brke na licih, jo je izpreletelo po životu od blaženosti ...  Vroče ji je bilo, žile so ji bile v sencih, da jih je skoro slišala.  Odprla je okno, hladen zrak ji je dihnil v obraz, na lica, in je napolnil vso sobo.  V dolini so migljale posamezne luči, časih je katera ugasnila, svetlikalo se je samo še tu, tam, bila je pozna ura in vse je ugasnilo, utihnilo.  Nebo pa je bilo zmerom jasnejše, mesec je plaval na sredi v velikem svetlem kolobarju in zvezde so se topile v njegovi srebrni svetlobi.  Minila je zima in nato je prišel čas poln nemira in skrbi.  Francka je šla iz službe in se je nastanila pri šivilji, da bi šivala poročno obleko.  Vse polno žensk je bilo zmerom tam, od jutra do noči so stale naokoli in so se razgovarjale, izpraševale so Francko in so pripovedovale o ženinu.  Koliko da je že imel deklet, namigavale so skoro, da je imel že otroka: Francki je bilo vroče v obraz, verjela ni ničesar, ali grenko ji je bilo v dno srca.  In da je pijanec, da zapije vse, kar zasluži, da se potepa cele noči po gostilnicah in uganja reči, ki jih človek povedati ne more.  In da ni pri krojačevih vse tako, kakor bi si kdo mislil; oblači se fant po gosposko, doma pa jedo močnik in krompir, posebno odkar stari nič več ne dela, ker je napol oslepil in so mu tudi noge odpovedale.  Časih so imeli tri pomočnike, potem dva, zdaj pa imajo samo še enega in pa učenca, ki nič ne dela in je pri njih samo zato, da seka drva in da hodi po tobak.  Ženska, ki jim kuha, je kakor zlodej in že zdaj opravlja Francko po vsem trgu, od hiše do hiše hodi in opravlja ...  Francka je sedela globoko sključena, tako ji je bilo, kakor da bi jo zbadali z iglami od vseh strani.  Nihče ni rekel besede naravnost — namigavale so, govorile so tako, da je bilo treba razumeti nasprotno in Francka je razumela.  Če so dejale: „Pameten fant je, no,“ — se je to glasilo: „Lump je, da mu ni enakega v devetih farah!“ — Francka je skrivala svoje misli in se je bala, da bi ne izpregovorila zaupne besede: planili bi takoj skozi odprte duri njenega srca in bi tam vse omazali, oskrunili ...  Govorila je z njim poredkoma, nikoli nista bila sama in Francka si je želela, da bi samo uro, samo kratko minuto slonela tako tesno drug ob drugem in šepetala zaupno, presrčno, kakor tam pod kostanjem, ko je padalo nanja velo listje.  Tudi on ni bil več tako vesel; nekaj nemirnega je bilo na njegovem obrazu, časih je strnil obrvi in je gledal zamišljeno.  Govorila sta o čem navadnem, samo da sta govorila, in potem je mahoma prekinil razgovor ter je preskočil na čisto drugo stvar, ki je bila prav tako navadna in brezpomembna.  Oba sta čutila na obrazu tuje poglede in čeprav ni bilo nikogar v sobi, jima je bilo, kakor da nista sama ...  Dnevi so se vlekli počasi — žalostni deževni dnevi; nebo je bilo pusto, sivo, rjave luže so prepregale vso cesto.  Prišla je pogostokrat mati in se je razgovarjala s Francko; tudi ona je bila zvedela grde reči o njem in jih je očitala Francki z osornim glasom, kakor da bi jih bila ona storila; pripovedovala je neprestano in Francki je bilo tesno, da bi zavpila. „Zakaj tako govorite, mati?“ je zajokala. — „Bolje je, da veš prej — da boš vedela, kako si si postlala.“ In pripovedovala je dalje, kako da je imel dekleta v trgu in tudi zunaj po vaseh, zato ker zna sladko govoriti in se gosposko oblači.  „Ni res, mati!“ je zakričala Francka in srce se ji je paralo.  „Če ti bolje veš, toliko bolje zate ...  Pa naj le nikar ne misli, da je kakšno terno zadel.  Dvesto goldinarjev dam, niti solda več in še teh ne dobi v roko.  Ne bo jih zapil prvi mesec ... poznam ga, kakšen je.  Spravil bi denar in bi posedal po gostilnicah, dokler bi ne imel luknje v žepu ... poznam ga!  In tudi ti bi mu pomagala, tudi ti si taka!“  Zvečer je Francka molila, da bi bilo vse pri kraju, da bi čas prišel.  Shujšala je in obraz je bil še bolj droben in bel nego prej, čisto prozoren, tako da so bile oči nenaravno velike in svetle.  Čas je prišel in vršila se je svatba; v treh koleseljnih so se peljali v cerkev; ljudje so se posmehovali, ker je bilo vse tako tiho in ponižno, skoro siromašno.  Francka je imela obleko iz rumenega atlasa, trakovi so bili svetlozeleni.  Ko je stopila v voz, se je spoteknila in skoro bi bila padla; pozabila je privzdigniti krilo in oškropila se je z blatom.  Mati je stala med durmi in je zakričala nad njo: „Še hoditi ne zna, neroda!“ Dan je bil dolgočasen, od jutra je deževalo in, ko so se vračali iz cerkve, je pričelo spet nalahko pršiti.  Francko je bolela glava; izginila je vsa radost, vse veselo pričakovanje je izginilo in nič ni bilo drugega vsenaokoli, nego pust deževen dan in pusto, pusto življenje ...  Nagnila je glavo in solze so ji kapale po licih.  Ženin se je ozrl nanjo in se je nasmehnil. „Kakšen otrok!“ si je mislil na tihem in spet se mu je zasmilila. „Ker se joka vsaka nevesta, pa se joka še ona.“  Praznovali so svatbo v zakajeni gostilnici.  Zrak je bil vroč in težak, kričali so, peli in popivali vso noč; tudi ženin se je upijanil in je plesal neprestano z vsemi ženskami.  Pozno ponoči je šla Francka iz zadehle sobe in je stopila na prag.  Ko ji je zapihal v lice mrzel zrak, je omahnila in zgrudila bi se bila, da se ni prijela za duri z obema rokama ...  Znotraj so peli s pijanimi glasovi, slišala je tudi glas svojega moža — hreščeč je bil in hripav, komaj ga je spoznala.  Peli so razposajeno kvanto, kruljav starec je godel na harmoniko.  In Francki se je zazdelo mahoma vse tako umazano, grdo, žalostno, da bi sedla v kot pri durih in bi zaspala in bi se ne zbudila nikoli več.  Komaj se je Francka, mlada žena, ogledala po hiši, se je zgodilo nekaj strašnega, tako da se je njen mladi mož, krojač Tone Mihov, popolnoma izpremenil.  Tisti dan, ko se je vršila svatba, je prišel v trg krojač iz mesta, mlad človek, ki je nosil svetle karirane hlače in suknjo s škrici.  Nastanil se je nasproti sodnije, prezidal je kar vso hišo in nato je odprl prodajalnico z narejenimi oblekami.  Ljudje, ki so hodili ob nedeljah v cerkev, so morali mimo; čudili so se in so kupavali.  In kmetje, ki so prihajali k notarju in v sodnijo, so poizvedovali po cenah in so gledali, ko jim je ponujal krojač celo obleko za pet goldinarjev. „Prokleti Mihov, lehko se nosi gosposko; hotel je pet goldinarjev samo za delo!“  Mihov se izprva ni vznemirjal veliko; stvar se mu je zdela tako neumna, nenaravna, da se ni bal nič hudega.  Jasno je bilo zanj, da je sleparija vse skupaj in da bo izginil pritepenec čez noč, kakor je bil čez noč prišel.  Ni verjel, da bi se mu usedel kdo na limanice; blago je bilo slabo, obleke so bile skrpane tako nahitro, da je bilo treba samo malo nategniti, in šivi so se parali.  Kmetje niso neumni, ogibali se bodo sleparja na devet sežnjev.  Toda niso se ga ogibali in slepar ni izgini!.  Še razširil je prodajalnico in najel si je še dvoje delavcev — bogve odkod; prišla sta lačna in razcapana in šivala sta mu pač napol zastonj.  Prej je delal samo za kmete in hlapce, zdaj je prodajal tudi boljše blago in ni se ukanil: vse je hodilo k njemu, učitelj si je naročil svetlo poletno obleko pri njem, sodnik si je dal napraviti karirane hlače.  Krojač sam je stal na pragu, kadil je dišeče smodke in se je smehljal vljudno ljudem, ki so prihajali mimo, tako da jih je zavajal že njegov sladki obraz.  Mihov je čakal — nič ni bilo, nihče se ni pritoževal.  Ostali so mu samo nekateri stari ljudje, ki so bili navajeni nanj in niso hoteli menjavati.  Vse drugo je šlo — izgubili so se kmetje, izgubili so se uradniki, ki so se oblačili gosposko in niso radi drago plačevali; otroške obleke ni napravil Mihov nobene več — prišle so Binkošti, prišla je birma in nikogar ni bilo; Mihov je stal na pragu, bled, glavo sklonjeno — in ogibali so se ga na devet sežnjev.  Časih se je kdo nasmehnil, če se je ozrl postrani nanj: „A, Mihov, kaj praviš?  Lehko si se nosil gosposko za naš denar.  Lepo si nas molzel, prokleti Mihov, prav se ti godi!“  Mihov je čutil, da se mu je dogodila velika krivica.  Ali je dovoljeno, da pride mahoma tuj človek in vzame domačim poštenim ljudem kruh izpred ust?  Mislil je, da bi morali to prepovedati, da bi morali pritepenca izgnati, pognati ga, odkoder je prišel in povrhu še zapreti.  Tako bi bili lehko uničeni vsi, če bi bilo sleparstvo dovoljeno.  Toda niso se genili, sodnik si je bil celo naročil karirane hlače.  In bolelo ga je najbolj, grizlo ga je kakor s kleščami, da ga je bil pritepenec prehitel.  Sam bi bil moral storiti tako, napraviti bi bil moral prodajalnico — šlo bi, posojilnica bi mu bila dala denarja.  Že se mu je zdelo, da je bil to v resnici nameraval in da mu je slepar misel ukradel, izpred nosa ukradel, ko jo je baš nameraval izvršiti.  Prepričan je bil naposled popolnoma, da je ukanjen, osleparjen, in premišljeval je, če ni bil izdal kdaj svoje misli hudobnemu človeku, ki mu je bil zaviden in se je zmenil z onim za dobro plačilo.  Zmedle so se mu misli od grenkobe in sovraštva in zabavljal je po gostilnicah.  „Molči, Mihov, da te ne bo tožil!“ so mu svetovali prijatelji, a natihoma so se nasmihali, ščuvali so ga celo naskrivoma, ker bi jim bilo prijetno, če bi prišlo do hrupnega razpora.  Novi krojač pa je bil vesel človek, redil se je, obraz se mu je širil in polnil, debelel je polagoma in nosil je troje prstanov; za zabavljanje se ni menil, smejal se je in poznalo se mu je celo, da mu je Mihova zavist pogodi.  In ta smeh veselega in rejenega človeka je bil Mihovu strašen, ostuden.  Tresel se je, kadar je pogledal v široki, svetli obraz, in pest se mu je krčila, da bi udaril, udaril z vso silo, tako da bi se raztopila svetla mast in da bi izginil smehljaj z debelih ustnic.  To so bili vroči dnevi julija in avgusta, suh prah je ležal v zraku, nebo je bilo belosinje, kakor od vročega jekla.  Ob tem času so napravili v trgu vsako leto veselico s petjem, šaljivo igro, deklamacijami in slavnostnim govorom.  Slavnostni govori so bili Mihova stvar; pisal jih je notar, načelnik bralnega društva, in Mihov je govoril z visokim, donečim glasom in z lepimi kretnjami tiste dolge zavite stavke, polne nerazumljivih besed; sam se je navduševal sredi govora, sladko mu je bilo, ko je videl pred sabo vse polno rdečih, potnih obrazov, ki so strmeli vanj; migljalo je pred njim, čutil se je srečnega, vzvišenega nad vse na svetu in besede, gladko naučene, so le tako kapale z ustnic, sam jih ni več razumel in osvestil se je šele, kadar je izpregovoril zadnji stavek in ni prišlo nič več dalje; stal je še nekaj časa, poten, ves zardel, potem je stopil korak nazaj, priklonil se je nalahko in se je nasmehnil v čisto otroški zadregi, spodaj pa so kričali in ploskali. „Lepo si govoril, Mihov!“  Mihov si je brisal čelo in srce mu je tolklo od blaženosti. „No, da, mislim, da se mi je posrečilo ...“  Veselica je bila koncem avgusta, pripravljali so se že zgodaj v juliju.  Mihov je čakal in naposled je šel k notarju.  „No, kaj pa vi, Mihov?“ ga je prašal notar.  Mihov se je nasmehnil vljudno. „Zaradi govora, gospod notar ... pojemo že štirinajst dni in za govor je treba tudi par tednov.  Ne gre tako hitro, kakor bi si človek mislil ...“  Notar je bil v zadregi in Mihov je to opazil.  „Ni ga še napisal!“ si je mislil in hitel je, da bi se opravičil.  „Tako se ne mudi, lehko še čakam teden dni ... samo zato, da sem omenil ...“  Notar se je zazibal na stolu in je odgovarjal počasi in obzirno.  „Glejte, Mihov, saj ste zmerom lepo govorili ... ne zaradi tega, da bi vam kaj očitali ... ampak krojač je bil tako siten, nismo se ga mogli odkrižati ...“  Mihova je oblila temna rdečica; ustnice so se mu gibale, toda izpregovoril ni.  „No ... in pristopil je k društvu in je plačal precej deset goldinarjev za note ... ne moremo mu odreči ...“  Morda se je zdelo notarju, da se izgovarja preponižno; sram ga je bilo in zato je nadaljeval z drugačnim glasom, skoro osorno.  „Pa tudi lep glas ima in dober pevec je in priljuden človek je, vesel, ne tako čemeren ...“  Ozrl se je postrani na Mihova, Mihov pa se je v tistem hipu domislil, da tudi on prej ni bil čemeren.  „Sploh pa to ni nič, da bi govoril zmerom isti človek ... ljudje se privadijo in jih stvar ne zanima več, niti ne poslušajo in govor se tako izgubi.  Potolažite se, saj boste tako peli ...“  Mihov se je nerodno poklonil, zinil ni besedice in je šel.  Kakor otroku mu je bilo — za plot bi stopil in bi se zjokal ...  Ali nato ga je obšel silen, besen srd; okrenil se je že, da bi hitel k notarju nazaj, skočil predenj in kričal tam, tolkel s pestjo po mizi in, če bi notar odgovarjal tako zaničljivo in prešerno, kakor je govoril, bi planil nanj in bi davil, davil ...  Tako ga je krojač pritisnil ob steno, pritisnil na prsi, da ni več dihati mogel; vse mu je ugrabil; prišel je v kariranih hlačah in v suknji s škrici in mu je vzel kruh in čast in življenje ...  Od srda in žalosti se mu je zibalo pred očmi; ko je prišel domov, je legel na posteljo, premetaval se je vso noč in ni zatisnil očesa.  Časih se je vzdignil, stisnil je pest; v polusanjah se mu je zazdelo, da stoji pred njim na cesti, vse polno ljudi naokoli, in krojač se trese, bled je in prosi ... toda on, Mihov, ne sliši nič — bije, bije v obraz in kri curlja po licih dol, na ovratnik, na suknjo ...  Toda glej, kri je izginila mahoma in tolsti obraz se je smehljal veselo, zaničljivo in vsi naokoli so se grohotali ...  Zazdelo se mu je potem, da ležita na cesti, v prahu, roke se vijo, grabijo in že je stisnil Mihov za vrat, kakor s kleščami je stisnil debeli potni vrat in oči buljijo vanj z velikim vodenim pogledom ... toda hipoma mu je roka zdrsnila ob potni koži, krojač je planil, pokleknil mu na prsi in spet se je smejal veselo in zaničljivo njegov tolsti obraz ...  Prišla je nedelja, lepa avgustova nedelja; vročina je bila že malo ponehala, veter je pihal in beli oblaki so se igrali na nebu.  Večer je bil topel in prijazen, cesta je bila polna ljudi.  Mihov je stanoval nad trgom in gledal je skozi okno po trgu dol; strašneje mu je bilo, kolikor bolj se je bližal mrak. „Zdaj bodo pričeli,“ si je mislil in žile na čelu so se mu napenjale, polnile so se s krvjo, vročo kakor ogenj in oči so se mu zalile, zastrla jih je težka motna mrena.  Zazvonilo je sedem; dolgo je zvonilo, z lepodonečim prazniškim zvokom in Mihov je zastokal, kladivo je bílo po njegovih prsih, po njegovem čelu ...  Vzdignil se je počasi, sram ga je bilo in kakor tat, z opreznimi očmi, s sključenim životom, je stopil na cesto.  Šel je po poljski stezi, da bi ga ljudje ne srečavali.  Domislil se je, kako je hodil na veselico prej; postal je sredi polja in zakričal bi od sramu in od bolečine.  Nato si je očital, hotel se je strezniti siloma: „Ne bodi otročji, Mihov!  Ostani doma in ne brigaj se zanje; če mislijo, da bodo sami opravili, naj opravijo, druge skrbi imaš!“ — Toda šel je dalje, slišal ni sam svojih besed — kakor da bi mu prigovarjal človek, ki ni vredno, da bi se oziral nanj ... „Kam pa, Mihov?“ ga je prašala ženska, ki je stala ob plotu za hišo.  Mihov se je prestrašil, kakor da bi ga bil kdo zasačil pri sramotni stvari.  Odgovoril je v zadregi in je šel hitro dalje. „Na veselico, Mihov?“ ga je prašal kmet, ki je stal ob stezi in gledal po polju, kjer se je nalahko zibalo rumeno žito. „Na veselico!“ je odgovoril Mihov, ne da bi se ozrl.  Zdelo se mu je, da gledajo za njim in se posmehujejo.  Vse so vedeli — na hrbtu je imel z velikimi črkami zapisane vse svoje misli in hodil je med ljudmi kakor hudodelec, ki ga ženejo žandarji uklenjenega po cesti.  Že se je mračilo, vrtovi za hišami so bili v senci.  Tam je stalo lepo enonadstropno poslopje — spodaj gostilnica, zgoraj bralno društvo.  Okna so bila že svetla, za zagrinjali so se premikale črne sence.  Pred hišo in okoli vrta je bilo polno ljudi, otroci so se podili, ženske praznično opravljene, so stale v gručah na cesti.  Mihov si ni upal blizu, ali slišal je tako natanko, kakor da bi stal pod oknom.  Prišlo je po stezi dvoje ljudi in Mihov se je umeknil, šel je v umazano krčmo, ki je bila skoro prazna; le par pijanih fantov je sedelo za veliko, z vinom polito mizo; krčmar je stal na pragu in je gledal s sovražnim pogledom na belo poslopje, ki je stalo tam ponosno in vse razsvetljeno.  Mihovu je bilo, kakor da je bil prišel med zavržence in izgnance in laže mu je bilo pri srcu.  Sedel je k oknu in je malo odgrnil zagrinjalo.  Cesta se je polagoma praznila; prišla je bila gospoda in veselica se je pričela.  Mihov je čutil natanko tisti trenotek, ko je stopil govornik na oder ter se sladko priklonil.  „Slavna gospoda! ...“  Besedo za besedo je slišal Mihov in premikal je ustnice, tudi sam se je nalahko priklonil, lica so mu zardela in ugledal je pred sabo veliko množico, ki je strmela vanj in poslušala.  Toda oglasil se je poleg njega nekdo drugi, govoril je glasneje, lepše, zvočneje in ga je skoro že prekričal.  Mihov je čutil veliko krivico, ki so mu jo storili, in ozrl se je po ljudeh z zaupljivim pričakovanjem: mislil je, da bodo spoznali krivico, pognali pritepenca z odra ter poslušali njega, Mihova, ki je bil pravi slavnostni govornik.  Toda ljudje so bili neusmiljeni, niso se ozrli vanj, ko je lovil poglede in prosil z motnimi očmi.  In pritepenec je govoril z blagodonečim glasom dolge in lepo zložene stavke, ki so se topili na jeziku kakor med.  Mihov se je tresel, mrzle kaplje so mu lezle po čelu dol, hotel je govoriti, toda jezik je bil trd in neokreten.  Nekateri so ga opazili, ko je stal na odru v zadregi, neroden in osramočen in sredi vrišča in ploskanja so kazali nanj in so se smejali. „Kaj pa ta tukaj?  Ali pojdeš dol, ki te nihče klical ni!  Glejte ga, kako stoji, kolena se mu tresejo!  Kaj pa jeca?  Klado ima v ustih!“ Smejali so se hrupno in neusmiljeno, ali polagoma so se razsrdili, ker je Mihov še zmerom stal kakor vkovan, roke povešene, glavo sklonjeno. „Dol!  Dol!“ je kričalo po dvorani, ljudje so vstajali, pesti so se dvigale in že so ga zgrabile železne roke pod pazduho, za laket, za vrat, potegnili so ga dol, pol onesveščenega, in: „Udari!  Bij!“ je kričalo po dvorani ...  Mihov se je stresel, pogledal je po cesti z motnim očesom; od daleč je prihajal šum — ploskali so govorniku.  Zazdihnil je, sedel za mizo ter skril glavo v dlani.  Popil je bil že tri četrti kislega vina, ki je dišalo zoprno po špiritu, in glava mu je bila težka, po razbeljenem čelu mu je tekel mrzel pot.  Pil je naglo, kozarec za kozarcem, in misli so se mu medle, motale so se mu po možganih v čudnih, nejasnih oblikah, menjavale so se hitro pred neizmernim črnim ozadjem — neizmerno črno žalostjo.  Prišel je v krčmo čevljar, pijanec; omahoval je že in ko je sedel k Mihovu ter se naslonil z rokami na mizo, je prevrnil kozarec.  „Kaj pa ti, Mihov, nisi šel na veselico?“  Mihov se je ozrl vanj z zaspanim, lenim pogledom. „Nisem šel.“  Čevljar se je nasmehnil in je pomežiknil. „No, Mihov, lepo te je potisnil krojač.  Kruh ti je vzel in še čast povrhu.  Saj drugače si bil zmerom zraven.“  „Vse mi je vzel,“ je govoril Mihov zase. „Kruh mi je vzel in še čast povrhu.“  Čevljar se je zagledal v polni kozarec in obraz se mu je zresnil. „Glej, Mihov, tako pojdemo vsi.  Tudi mene že čaka danes ali jutri pride, vem, da me čaka ...“  Mahoma je udaril po mizi, da je zažvenketalo. „Ampak jaz ne bom taka šlapa, kakor si ti, Mihov!  Jaz bi ga zadavil sredi ceste — da, zadavil ga bom sredi ceste, vpričo ljudi, pa naj me ženejo!“  „Tudi jaz bi ga zadavil,“ je govoril Mihov počasi in zamišljen. „Pa človek kar omahne, roke se mu povesijo — ne morem ga zadaviti.“  Oba sta bila pijana, strmela sta s topimi, okrvavljenimi očmi.  Čevljar je izpregovoril z resnim glasom, gledal je predse in čelo se mu je nagubančilo.  „Jaz sem mislil dolgo časa, kaj da boš napravil.  Čakal sem, ti pa se nisi genil; držal si, ko te je tepel ...  Jaz bom napravil drugače ...“  Nekaj hudobnega je zasijalo v njegovih očeh, obraz pijanca je dobil hipoma nekaj moškega in odločnega.  Mihov je odgrnil zagrinjalo popolnoma, iz noči se je bleščalo dvoje vrst razsvetljenih oken, časih se je prikazal kdo ob oknu, na pragu, čul se je žvenket kozarcev, razločevalo se je celo, če je kdo vzkliknil, če se je omizje zagrohotalo.  Mihov se je zdrznil — spoznal je iz nejasnega šuma krojačev glas in slišal je svoje ime.  Čevljar se je ozrl nanj in se je nasmehnil. „Ali si ga slišal?“  Kakor slučajno je iztegnil roko po mizi in se je doteknil noža, ki je ležal na prtu.  Mihova je izpreletelo, kri mu je izginila iz lic in vstal je naglo.  „Grem samo malo pogledat ... rad bi ga videl ...“  „Le pojdi in dobro opravi!“ je odgovoril čevljar; mirno je gledal za njim.  Mihovu so se opletale noge; ko je stopil na prag in je začutil hladni nočni zrak, bi se bil skoro prevrnil.  Šel je počasi, omahovaje, preko trga in naravnost proti hiši, ki je stala pred njim velika, ponosna, vsa razsvetljena.  Govoril je sam s sabo: „Nisi čakal zastonj, prijatelj dragi ...“  Toda mislil ni ničesar, odločnost je bila samo zunanja, vročina je izginila iz težke, utrujene glave in oči so gledale motno, zaspano.  Stopil je na prag — žarka svetloba ga je zaskelela v oči.  „E, kam pa ti, Mihov, saj si pijan!“ se mu je zasmejal v obraz debel štacunar, ki je bil prišel iz gostilnice in si je brisal potno čelo.  Mihov ni odgovoril, ozrl se je komaj nanj in je šel dalje, omahovaje, sključen, napol že v spanju in mučnih, nerazločnih sanjah.  Prišel je v prvo sobo, iskal je s topimi, poluzatisnjenimi očmi in ga ni našel: tam so sedeli sami kmetje, razgovarjali so se hrupno, nekateri so kartali, zapazil ga ni nihče.  V drugi sobi, rdeče poslikani in elegantno opravljeni, je bila zbrana gospoda.  Mihov je postal na pragu, pred rdečim zastorom.  Komaj je premeril omizje s pisanim pogledom, je ugledal ob oknu tolsti, potni krojačev obraz.  Ali v tistem trenotku, ko so se vsi ozrli nanj, ga je obšlo nekaj čudnega.  Odkril se je dostojno, priklonil se in se nasmehljal.  „Gospoda!“ je izpregovoril z visokim, hreščečim, jecljajočim glasom.  Hrupen smeh mu je bušnil naproti, krojač je prijel kozarec in se je sklonil preko mize.  „Pijan si, Mihov, — na pij, to je boljša kapljica!“ Mihov se je nekoliko osvestil, šinilo mu je preko misli, čemu je prišel in kaj ima storiti.  Stopil je k mizi, prijel je kozarec ter ga zalučil krojaču v obraz; zamahnil je tako krepko, da je padel z vsem životom na mizo ter si omočil roke in obleko z vinom.  Krojač je stal za mizo trepetajoč in prepaden; obledel je in smeh mu je izginil z ustnic.  Vino se mu je razlilo po vsem obrazu, po ovratniku in kravati, kozarec ga je bil zadel nad čelom in tenák curek krvi mu je curljal po levem licu.  Družba je planila, nekateri so stopili h krojaču, zdravnik mu je močil rano.  Mihovu se je zdelo, da so ga tepli in suvali, ko so ga potisnili na cesto, toda čutil ni ničesar.  V tistem hipu, ko je videl pred sabo obledeli krojačev obraz in kri, ki je curljala po licu dol in kapala na ramo, se je iztreznil popolnoma.  Šel je domov s hitrimi koraki, skoro tekel je in pot se mu je zdela zelo dolga ...  Doma se je še svetilo okno, Francka je sedela za mizo.  Njene oči so bile rdeče obrobljene, jokala je dolgo.  Ko so se duri odprle in ga je ugledala na pragu, bledega, sključenega, lica nagubana, od bolečine spačena, in oči plašne, kakor proseče milosti in sočutja, je vstala hitro in stopila k njemu.  „Goljufal sem te, Francka, oprosti mi ...  Bog ti daj srečo ... jaz ne morem več ...“  Izpustil je njeno roko in je hotel oditi.  „Kam misliš, Tone?“  „Pusti me, Francka ... oprosti mi!“  Jecljal je, obšla ga je slabost po vsem životu in držal se je za duri, da bi se ne zgrudil.  Francka ga je prijela trdo za roko, zaklenila je duri, vzela mu je klobuk z glave in ga je povedla k postelji kakor otroka ...  Ob tem večeru se je izpremenilo življenje med njima — ob tistem trenotku, ko se je zdelo njej sami, da pelje k postelji slabotnega, plašnega, pomoči potrebnega otroka.  Začutila je, da ji je leglo na ramena strahovito, težko breme, ki ji je potisnilo život skoro do tal, začutila se je mater in varuha in ta čut je bil sladak in strašán obenem.  Mihov je legel in je zaspal takoj, Francka je klečala vso noč ob postelji, čelo naslonjeno na sklenjene roke.  Stanovanje Mihovih je bilo lepo opravljeno in prostorno: velika soba, ki je bila obenem delavnica; na steni, durim nasproti visoko ogledalo v pozlačenem okvirju, svete podobe na stenah, v kotu ogromna peč iz zelene lončevine, blizu peči dvoje visoko postlanih, belo pogrnjenih postelj, na oknih cvetice.  V izbi, ki je bila nižja od sobe in je imela samo eno okno, je ležal Mihov oče, poluslep starec, ki že dve leti ni več stopil na noge.  Zadnje čase je bil čemeren in siten, stokal je neprestano in če je zaklical in ni bilo nikogar v izbo, je ihtel in jokal, kakor nadložen otrok. „Pozabili ste name, ker vas ne morem več rediti; zakopljite me živega, da bo konec!“  Francka je imela veliko opravila z njim in on jo je ljubil.  Zaupal je naposled vanjo kakor v mater, čisto po otroško.  Zdelo se mu je naravno, da mu je izpolnila vsako željo — čudno željo bolnika — in silen udarec je bil zanj, ko mu nekoč ni prinesla vina, ker ni bilo solda pri hiši; jokal je, da so mu tekle solze po obrazu in Francka je stala ob postelji vsa zbegana.  Zmerom bolj je bil slab, treba ga je bilo prenašati s postelje in na posteljo in Francki, dasi jo je bilo sram tega čuta, so se gnusili mrtvi udje, pokriti z ohlapno, sivo kožo.  Tudi pitati ga je bilo treba, ker so se mu roke tresle in juha se mu je razlivala po bradi in po srajci.  Mihov je zaslužil še toliko, da so živeli, toda stari, dasi poluslep in otročji, je čutil, kako je šlo navzdol, kako se je vršilo polagoma nekaj strašnega, in mrtve bele oči so se časih široko odpirale, nema groza je bila v njih. „Samo da si tukaj, Francka ... ostani v izbi, Francka!“  Ali Francka sama se je bala življenja.  Komaj je stopila vanj, že tisti večer, ko je stala v poročni obleki in s poročnim vencem na glavi v veži in se je držala krčevito za duri, da bi se ne zgrudila od slabosti in nerazumljivega strahu, so minile vse sanje in vse pričakovanje je izginilo — kakor da bi ji bil kdo v tistem hipu naglas razodel vso žalostno prihodnost.  Kakor da bi bile same sanje, tako so minili tisti dnevi, ko sta stala pod kostanjem ob jasni jesenski noči in sta govorila s šepetajočim, ljubeznivim, upanja in zaupanja polnim glasom o življenju, ki čaka nanju in je blizu.  Kakor sanje ...  Tisto noč, ko je prišel domov ves trepetajoč in bled, je vzela na rame težko breme, ali tako težko je bilo in strašno, da je omahovala.  Težko je bilo, ker so se v tistem trenutku, ko ga je vzela na rame, poslovile za zmerom vse lepe sanje, zadnji ostanki otroškega upanja, ki so bili še ostali v srcu globoko skriti.  Prišlo je življenje, temno je bilo, brez veselja in polno skrbi.  Njen obraz je bil resen, na čelu se je prikazala majhna gubica.  Tonetu so prisodili teden dni zapora.  Vrnil se je domov čemeren, od tistega večera se je bil postaral.  Ljudje so govorili o stvari po trgu in izneverilo se mu je še več prijateljev — pogledal je začuden, kadar je prišel kdo naročit obleko ali prinesel popravit.  Odslovil je bil delavca in učenca in časih je sam sedel brez dela po ves dan.  Prej je bil naročen na nemške časopise s slikami, toda ni imel časa, da bi bil bral.  Zdaj je zbiral posamezne številke, sestavljal jih v letnike ter bral dolge romane, ki so se vlekli od prve do zadnje številke.  Časih se je na večer malo razvedril in je pripovedoval Francki povesti o nemških baronih in kontesah, o razbojnikih, o grofu Monte Kristu, o Rinaldiniju, in ugibala sta, če se je vse to res kdaj godilo ali nikoli ...  Toda mahoma je utihnil in obrvi so se mu spet povesile: izpregledal je nenadno in zazdelo se mu je smešno in ostudno, da sedita kakor otroka in si pripovedujeta storije, ko že gleda skozi okno uboštvo z belimi očmi in režečimi ustmi ...  Gledalo je skozi okno, ali prihajalo je zmerom bliže, naslanjalo se je s komolcema, vzpenjalo se in je prihajalo, vsa soba je bila že polna mrzle sape, v izbi je stokal oče in strah ga je bilo.  Mihov je planil izza mize, kakor da bi ga poklicalo s surovim glasom, begal je po sobi z nagubanim čelom in mislil je čudne misli, zatopil se je popolnoma v sanje, ki so bile tako jasne, da je časih čisto pozabil na resnico in se je strahoma začudil, ko se je ozrl s treznim pogledom po sobi.  Sanjal je o veliki dediščini, o tisočih, da celo o milijonih in razsipal je denar na vse kraje, dajal je vsem, ki so hoteli, berači so prihajali k njemu in ko so šli od njega, so si kupavali hiše.  On sam je imel palačo v mestu, vrtove, gozde, Francka se je vozila v kočiji, s štirimi pari iskrih belcev, v ušesih, na rokah, okoli vrata vse polno zlatine in dragih kamenov ...  Sanje so bile zmerom drugačne, zmerom si je izmislil kaj novega, ponavljal ni nikoli in tako je užival v sanjah zmerom iznova in zmerom rajši se je zatapljal vanje.  Živel je že življenje vseh grofov, kraljev, bogatašev, razbojnikov, ki jih je poznal iz nemških romanov.  Sredi branja je časih postal ter se zamislil: on bi delal drugače, živel bi drugače.  In popravljal je romantično delo nemškega pisatelja, šele njegova vroča domišljija — domišljija slabotnega, plašnega človeka brez energije — je dala romanu pravo romantično življenje.  Kolikor bolj se je izgubljal v sanje, tem strašneje mu je bilo življenje in kadar se je nenadoma predramil, je bil obup tako velik, da bi mahoma končal vse, razbil si glavo ob steni.