Das denkwürdige Jahr, in welchem die Huld und Gnade des allgütigsten Monarchen die größten Staatsmänner dieses Jahrhunderts und in den wichtigsten Staatsangelegenheiten in Laibach versammelte, steht in den Jahrbüchern Krains einzig und alles Wichtige der Vergangenheit überbietend da.  Henrik Costa: Tagebuch, geführt während des Congresses 1821.  V noči od prvega do drugega julija 1820. leta so imeli v Noli majhno revolto, kakršne so bile v tistih dobah v kraljestvu obeh Sicilij na dnevnem redu.  Del polka „Bourbon“, ki je bil nastanjen v omenjenem mestecu, je razvil trobojni prapor — ta prokleti znak karbonarske sekte, ki je po mnenju uradnih listov svete alianse okuževala celo Italijo — ter zahteval, da se podeli kraljestvu obeh Sicilij konstitucija po vzorcu ustave, ki je tiste čase veljala na Španskem.  Stari in onemogli Ferdinand, ki je lenaril v tistih dneh na prestolu v Neapolju ter iskal tolažbe v objemih vojvodinje Floridije Partananske, nekako tako, kakor je je iskal stari kralj David v objemih moabitske deklice, je odposlal nekaj posadke iz prestolnega svojega mesta, da bi ukrotila dezerterje v Noli.  Kakor pa je bila v kraljestvu obeh Sicilij starodavna navada, je pehota, ki je prišla krotit, prestopila v tabor upornikov ter se pobratila z burbonskimi jezdeci.  Takoj, ko se je to v Neapolju izvedelo, je revoltiralo — zopet po stari navadi — par polkov ter se izreklo za burbonske konjike in za konstitucijo.  Kaj je hotel storiti Ferdinand, kralj obeh Sicilij?  Posebno, ker je bila javna tajnost, da prestolonaslednik, vojvoda kalabreški, simpatizuje z uporniki!  Ferdinand je torej dal svoji kraljevini novo ustavo ter je nanjo slovesno prisegel.  Pri vsem tem pa se je njega veličanstvo, kakor zatrjuje Friderik vitez Genz, popolnoma zavedalo, kako nespametno in predrzno je bilo zahtevanje, da naj se temelj novi državni ustavi ustvari tekom osmih dni.  Nato je prešinil strah staro Evropo.  Groza je prešinila diplomatom vse kosti, sveta aliansa pa je dobila epileptične napade.  Kabineti so se združili na kongresu v Opavi.  Ministri in ministrčki so se posvetovali in napenjali svoje glavice, kako bi preprečili, da bi solnce svobode, ki je na jugu skušalo izmed oblakov prodreti, še nadalje obtičalo v temi, v kateri se je potentatom, prelatom in birokratom tako izvrstno godilo.  Ta čas so ljubljanski meščani v miru pili svoje pivo, pušili svoj tobak, in da niso včasi med sabo malo poprešestvovali, bi lojalnega mesta ne bila razburjala prav nobena reč.  V drugem pa so bili ti meščanje zvesto vdani svojemu vladarju, svojemu škofu in svojemu guvernerju!  Samo ob sebi se ume, da se jim niti sanjalo ni, da bode trobojnica, katero so burbonski kavaleristi v Noli nad sabo vihteli, metala tako dolgo senco, da bode le-ta segala tudi do neznatne tedanje bele Ljubljane!  Kvečjemu so zvečer, sedeč pri okroglih mizah bodisi pri „Divjem možu“ na Mestnem trgu ali pri „Belem konjiču“ v Glediških ulicah, z nekakim svetim trepetom poslušali upokojenega uradnika, ko jim je iz uradne „Ljubljančanke“ (ki se je že tedaj imenovala „Laibacher Zeitung“ ter jo je v potu svojega obraza izdajal in urejal gospod Ignacij Alojzij pl. Kleinmayr) tolmačil, kako ostudno in nehvaležno so se vedli Neapolitanci nasproti svojemu kralju, ki jih je vendar tako očetovsko ljubil in v svoje kraljevsko srce zaklepal.  Da so bili vsi meščanje, kakor pri „Divjem možu“ tako pri „Belem konjiču“, soglasnega mnenja, da bi bilo najpravičnejše, če bi generala Pepeta in druge neapolitanske despote za pete na drevesa obesili, tega pač ni treba posebej naglašati.  Potem pa, ko so prišli domov, so v hipu pozabili debelega kralja Ferdinanda in obeh njegovih kraljestev ter so mirno zaspali, vprav kakor bi Nola tičala kje v južni Ameriki, kjer se je vojaštvo tudi vsak dan puntalo.  In ti lojalni meščani so trdno spali, ker jih niso nadlegovale hude sanje, da jim bode predpust v letu 1821. provzročil kaj več stroškov nego navadni predpusti prejšnjih let.  In ženice so istotako mirno spale, a bi brez dvojbe ne bile, da so vnaprej vedele, koliko novih, svilnatih oblek se bode v bodočem predpustu po Ljubljani našivalo.  Nikomur ni prišlo na misel, da bode trobojnica, vihrajoča nad burbonskimi konjiki v Noli, raznemirila našo Ljubljano, kakor ni bila raznemirjena poprej celo stoletje!  Naenkrat je bilo neznatno mesto prenapolnjeno in ni je bilo boljše rodbine, da bi ne imela tujega gosta.  Prišli so ti tuji gosti v tolpah, prinesli so s sabo denarja, prinesli s sabo svoje šege, prinesli s sabo bleska in razkošja, kakor ga starodavni grad do tedaj še ni gledal, z eno besedo: prinesli so s sabo ljubljanski kongres.  Kongres v Ljubljani!  Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope.  Ali če danes vprašaš meščana, ti o kongresu ničesar povedati ne ve, niti toliko ne, kolikor o turških vojskah!  Da ni Kongresnega trga in male kongresne ute v Mestnem logu, bi dandanes v Ljubljani nič ne pričevalo o tem, kar se je leta 1821. pri nas godilo!  In kako se je lice mesta od tedaj izpremenilo!  Izginile so pred vsem slamnate strehe, katerih je bilo še obilo ob času kongresa; izginile so tudi bogate rodbine, in le pičlo število jih je, ki so sedaj še lastniki hiš, katerih gospodarji so bili predniki enakega imena leta 1821.  Izginili so tedanji veljaki in imena, katera so bila takrat merodajna v belem našem mestu, so nepoznana: odnesel jih je piš časa in največkrat se niti ne ve ne, kje da so pokopani ti ljubljanski patriciji.  Vse je izginilo iz spomina ljubljanske sedanjosti, in skoraj bi človeka oblila rdečica, da se še ni zastavilo slovensko pero, ki bi skušalo popisati sijajne tiste dni, ko je bila Ljubljana taborišče vladarjev sveta ter deležna bleska, ki so ga s sabo nosili absolutni in vsemogočni potentatje tistih časov!  Da bode naša pripovest bolj umljiva, je treba obnoviti nekaj zgodovinskih reminiscenc, treba je pred vsem razložiti, kako je prišlo do kongresa v Ljubljani.  Ko je bila bruhnila vstaja v kraljestvu obeh Sicilij, se je sešel kongres v Opavi. „Visoki zvezani suvereni“ so se takoj načeloma izrekli, da je po blazni sekti zasnovana in po nezvestih vojakih izvedena revolucija, kakor tudi iz nje izhajajoči prevrat postavnih razmer, na katerih mesto je stopila gola anarhija, v nasprotju z načeli, katera so visoki vladarji že tolikokrat in glasno objavili, to je z načeli reda, pravice, nravnosti in sploh prave blaginje narodov.  Istotako so „zvezani monarhi“ soglasno bili mnenja, da je revolucija v Neapolju nevarna javni varnosti v drugi Italiji in z vzdrževanjem miru po Evropi nezdružljiva.  Sklenili so torej, da je vse, kar se je na Neapoljskem pripetilo, zopet odstraniti, če ne izlepa, pa izgrda.  Da bi bilo vse čedneje videti, so visoki vladarji po „zrelem“ posvetovanju v Neapolju, in sicer pri njega veličanstvu, kralju obeh Sicilij, napravili korak, ki je bil nemalo sposoben, odstraniti vsak dvom o mišljenju in namenih združenih dvorov.  Izkratka, zvezani monarhi so hoteli imeti na svoji strani kralja Ferdinanda, ki naj bi s svojim imenom zakrival silo, katera se je nameravala uporabiti.  Zategadelj je pisal dne 20. novembra 1820. leta cesar Franc svojemu gospodu bratu in jako čislanemu tastu v Neapolj posebno pismo, v katerem je poudarjal, da bi se združeni vladarji čutili srečne, ko bi ob sodelovanju z njega veličanstvom mogli izpolniti dolžnosti, naložene jim po sveti aliansi. „V ta namen predlagamo Vašemu veličanstvu, z nami se sestati v mestu Ljubljani.  Vaša navzočnost, sire, pospeši tako potrebno sprijaznjenje.“  S tem je bil zasnovan ljubljanski kongres.  Kralju Ferdinandu ni preostajalo drugega nego priti, ker se mu je pismo pisalo pod geslom: hočeš ali nočeš, priti moraš!  In res je prišel!  Poprej pa je svojega „gospoda brata in jako čislanega zeta“ prav iskreno zahvalil na povabilu, v katerem je neapolitansko veličanstvo opazilo „novo dobroto božje previdnosti, ki mu je odprla pot do sodelovanja pri delu, katero bode ime svetlih zaveznikov oslavilo pri najpoznejših rodovih“.  V pričetku leta 1821. se je usulo vse, kar je bilo v zvezi s kongresom, v Ljubljano.  V tolpah so prihajali gostje, da je od njih po mestu kar vse mrgolelo.  Današnja generacija nima pojma o tem, kako je bilo ljubljansko meščanstvo tedaj zadovoljno in navdušeno.  In kako tudi ne?  Celih pet mesecev so na to meščanstvo različni dvori, različni ministri, različni poslanci takorekoč iz škafa zlato usipali!  Neki zanesljiv svedok iz tiste dobe opozarja z vidnim ponosom, da so gospodje kongresniki samo meseca januarja le za stanovanja plačali skoraj 70.000 gld.!  Vzlic temu je vladal povsod najlepši red.  Tudi stanovanj ni primanjkovalo, in kar je največje čudo: cena živil vso kongresno dobo ni prav nič poskočila.  Kaj bi se pač danes v tem pogledu zgodilo, če bi zašel kak kongrešček v Ljubljano?  To bi nas brili mesarji, mokarji, peki in vsi drugi prodajalci!  Eden prvih je dospel prvak tedanjih diplomatov: Klemens Vencel Lotar knez Metternich - Winneburg.  Stal je takrat na vrhuncu svoje slave, pa tudi na vrhuncu svoje izredne domišljije.  Najbrže je ravno v tistih časih pisal v svoj dnevnik sam o sebi tako-le: „Jaz sem moralna moč v Nemčiji in najbrže tudi v Evropi, moč, po kateri nastane velika praznota, kadar izgine!  Čemu naj bom med toliko milijoni ljudi ravno jaz tisti, ki naj povsod tam misli, kjer drugi ničesar ne mislijo, ki naj dela, kjer drugi ničesar ne delajo, ki naj piše, kjer drugi pisati ne umejo!“ Svojo ljubo osebnost je torej takratni avstrijski „državni in konferenčni minister“ visoko spoštoval in čutil se je kot solnce, okrog katerega se je imel sukati kongres.  In kongres se je v resnici sukal okrog tega solnca!  V Ljubljano se je pripeljal dne 4. januarja ob petih zvečer.  Ž njim je prišlo osem voz, štirje vozovi s knezovo prtljago pa so bili dospeli že 29. decembra.  Stanovanje je dobil v baron Zoisovi hiši, št. 174.  Na bregu.  O tem piše v svojih memoarjih: „S stanovanjem sem še precej zadovoljen.  Imam dobro pisalno sobo, dobro spalnico in „enfilado sprejemnih sob“.  Da je bil knez Klemens Vencel Lotar leta 1821. še jako lep mož, da je, kar se tiče ženstva, rad uhajal črez plotove svojega zakona, je itak znano!  Med vsemi kongresniki mu v tem pogledu ni bilo vrstnika; car Aleksander je seveda izvzet!  Na dan svetih Treh kraljev, 6. januarja ob dveh popoldne je došel cesar Franc s svojo soprogo Karolino — der allgeliebten Landesmutter.  Cesarska dvojica je došla kar najbolj zdrava.  Nje prihoda so se ljubljanski meščanje splošno veselili.  Avstrijski dvor se je nastanil v deželnem dvorcu.  Prihod ruskega cara je bil napovedan na nedeljo, dne 7. januarja.  Popoldne se je v uniformi avstrijskega polkovnika pripeljal po cesti od Save sem.  Sedel je v odprtem vozu, v katerega je bilo vpreženih šestero krasnih konj.  Ob cesti so se gnetle množice ljudstva, ki so imperatorja širne Rusije burno pozdravljale.  Izstopil je pred škofijo, kjer so ga pričakovali naš cesar, škof Avgustin (čigar gost je bil car), viceguverner grof Porcia in generali.  Sprejem se je izvršil čisto po isti šabloni, po kateri se taki sprejemi tudi dandanes izvršujejo.  Zatorej niti omeniti ni treba, da je stala pred škofijo častna stotnija z zastavo, ki je navsezadnje defilirala.  Car Aleksander je napravljal na Ljubljančane, posebno pa na Ljubljančanke, ki so bile že od nekdaj za moško lepoto vnete, že pri sprejemu izreden vtisk.  Bil je v istini nenavadne moške lepote in ž njo je tudi v beli Ljubljani zmedel srce in glavico marsikateri zakonski ženici, pa tudi marsikateri deklici.  Drugi dan po Aleksandrovem dohodu zjutraj ob osmih se je odpeljal cesar Franc proti Vrhniki nasproti kralju Ferdinandu — allerhöchst Ihrem Schwiegervater.  Na Vrhniki ga je pričakoval v hiši nekega Klemenčiča.  Čakal je celo uro, predno se je pripeljal kralj obeh Sicilij.  Došel je z velikim spremstvom; spremljal ga je tudi ljubljanski guverner grof Spork, ki se je bil Ferdinandu do Vipave nasproti peljal.  Po polurnem odpočitku sta se odpeljala vladarja v enem vozu skupaj proti Ljubljani, kamor sta dospela ob eni uri. „Laibacher Zeitung“ poroča: „Častitljivi kraljevi starček je bil v Gosposkih ulicah, kjer mu je bilo pripravljeno stanovanje in kjer so ga tukajšnji gospod guverner, zapovedujoči gospod general in visokočastiti gospod škof ob stopnicah sprejeli, pri izstopu iz voza pozdravljen z živio (mit einem Lebehoch).  Stanoval je pri gospe Mariji Lepošičevi, ki je bila tedaj lastnica sedanje — če se ne motimo — Gerlizyjeve hiše. „Častitljivi kraljevi starček“ — star je bil skoraj sedemdeset let — je prišel jako nerad na kongres.  Imel je polno skrbi, bodisi radi prestola, bodisi radi lastne obiteli.  Znal je, da prihaja v kroge, ki ga niso ljubili.  Tudi „gospod brat in visokočislani zet“ mu ni bil posebno mil. Bili so časi, ko cesar Franc ni hotel sprejeti niti pisem, katera mu je pisalo neapolitansko veličanstvo!  Najbrž zategadelj ne, ker se je bil kraljevi starček, dasi samo na „levo roko“ — zopet poročil z žensko, ki ji je pridel priimek vojvodinje po majhnem sicilijanskem mestecu v sirakuškem okraju.  Žalosten je odhajal od doma, ker je vse kazalo, da niti ljubljene soproge ne bo smel vzeti s sabo.  Brez nje je prišel v Ljubljano, a brez nje zdržati ni mogel!  Dne 29. januarja je prišla gospa Floridija za njim ter ostala pri njem do 27. februarja.  Stanovanje so ji odkazali v sosednji, sedaj Pongračevi hiši, ter so na Lepošičevem hodniku izbili posebna vrata, da je stari Ferdinand, kadar je hotel k svoji soprogi, prišel k njej, ne da bi mu bilo laziti po kakih stopnicah.  Slutnje, ki so morile kralja iz Neapolja, so bile utemeljene.  Knez Metternich, dasi skozinskoz absolutist in monarhist, ga je — skoraj bi rekli — vprav zaničeval.  Čujmo, kako piše o ubogem Ferdinandu v svojem dnevniku: „Že vdrugič me je doletela naloga, da ga zopet spravim pokoncu, ker ima žalostno navado, zmeraj zopet pasti.  Je pač obilo kraljev, ki so vere, da je prestol samo fotelj, na katerem se prijetno zaspi.  V letu 1821. pa je tak spalni stol prav nepripraven in le slabo z žimo natrpan.“ Za državnega in konferenčnega ministra tedanje Avstrije je taka pisava gotovo nekaj posebnega!  Vzlic vsemu temu je Ferdinand v ljubljanskem spominu dalje časa živel nego Metternich ali pa ruski Aleksander.  Takratna Ljubljana se je štela za zelo pobožno.  Vsaj na zunaj.  Ženstvo je bilo v tem pogledu še dosti bolj prismojeno, nego je dandanes.  Skoraj vsako nedeljo, če je bilo količkaj vremena, se je hodilo na božja pota.  To nedeljo na Dobrovo, prihodnjo k sv. Roku v Dravlje in potem zopet na Rožnik.  Veliko je bilo navidezne molitve in obilo rožljanja rožnih vencev.  Če je škof v škofijski cerkvi sam pridigal, je bil to pripetljaj, o katerem se je mesec dni govorilo.  Nad vse imeniten je bil frančiškanski pridigar pater Felicijan in vse ljubljanske mamke so ga nosile na svojih jezikih.  Na tihem se je pa tudi dosti grešilo, a kaj takega se ni zamerilo, samo da se je spretno prikrivalo, tako da tajne pregrehe ni vsak opazil.  Na tem polju je bilo tedanje meščanstvo jako tolerantno.  Zahtevalo se je le, da se očitno ne počenja kaj pregrešnega.  Vsled tega je zašel kralj Ferdinand s svojo vojvodinjo v pravo sršenovo gnezdo.  Ko so Miklavžu Čeljustniku iz Trnovega pravili, da je kralj poročen na levo roko, se je oblastno odrezal: „Kaj, na levo roko?  Recite raje na levo nogo!  Jaz že vem, kako je.  Tako jo ima!  Boste meni peli!“ —  In vsa Ljubljana se je postavila na stališče Miklavža Čeljustnika.  Nihče ni hotel verjeti, da je kralj res oženjen.  Pred vsem se je togotilo ženstvo: tako očitno živeti s svojo —, to vendar ne gre!  Še dolgo časa po kongresu, ko je bilo drugo že vse pozabljeno, so pobožne Ljubljančanke govorile o grdem laškem kralju, ki je bil tako debel, da ni mogel po stopnicah hoditi, da so ga morali strežaji po njih nositi, in ki je pustil na Lepošičevem „ganku“ zid prebiti, samo da je mogel zahajati k svoji b—.  Dne 10. januarja popoldne je dospela nadvojvodinja Klementina, princesinja salernska, hči našega cesarja in soproga princa salernskega, drugega sina kralja Ferdinanda.  Postala je pri kralju obeh Sicilij — der jedoch die geliebte Schwiegertochter sogleich zu ihrem erhabenen Vater, dem Kaiser von Oesterreich, in die Burg begleitete. (Laib.  Zeit.)  Tri dni pozneje se je pripeljal Franc, vojvoda iz Modene, ter se nastanil v hiši grofa Vajkarta Turjaškega, štev. 202. na Nemškem trgu.  S tem smo našteli vse člane vladajočih rodbin, ki so se zbrali do 30. januarja v našem stolnem mestu.  Samo ob sebi se ume, da so imeli s sabo obilo spremstva.  Istotako je umevno, da so države, katerih suvereni niso prišli, odposlale svoje posebne zastopnike, ki so tudi mnogo spremstva imeli s sabo.  Zastopane so bile: Velika Britanija, Francija, Prusija, Sardinija, Toskana, Portugalska, Hanoveranska, Hesen-Kaselska in Danska.  Ker je rimski papež tudi takrat že lovil po vsaki juhi svoj majaronček, je odposlal na ljubljanski kongres svojega posebnega zastopnika.  Bil je to legat iz Bolonje, markeze Spina; stanoval je v hiši štev. 269. v Špitalskih ulicah.  Razgrnili smo tako zgodovinsko ozadje, pričnimo torej z božjo pomočjo svojo pripovest, ki se bode vršila pred tem ozadjem.  V torek, dne 30. januarja je bilo krasno jutro v Ljubljani.  Dasi po zimi, ni bilo snega, in solnce je sijalo tako, da je proti poldne kazal termometer osem stopinj nad ničlo.  Bilo je pravo kongresno vreme, kakor so se izražali Ljubljančanje, ki so Bogu hvalo dajali za kongres in za lepo vreme.  Okrog enajstih je bila vsa Ljubljana pokoncu in množice, ki so bile deloma iz okolice privrele, so obrobljale tisti široki prostor, kateremu pravimo danes „Zvezda“.  Te „Zvezde“ pa Ljubljančanje takrat še niso imeli, imeli pa so obširen Kapucinski trg, ki so ga, kakor znano, šele par let pozneje „v podobi zvezde“ obsadili z drevjem.  Ker je bil Kapucinski trg jako obširen, je bil zato pripraven za vojaške predstave.  Na ta dan je bila napovedana vojaška parada in ta je spravila pokoncu mesto in okolico.  Vse je privrelo, da bi gledalo cesarje, kralje, vojvode in druge veljake.  Nasavski polk, ki je bival tedaj v ljubljanski posadki, je dobil povelje, da mu je odriniti v Italijo pod Frimonta, ki je zapovedoval znanemu vojaškemu izprehodu v kraljestvo obeh Sicilij.  Namesto njega se je odredil v Ljubljano del c. kr. polka Beaulieu in pa bataljon slujinskih graničarjev.  Vse to vojaštvo, ono, ki je odhajalo, in ono, ki je bilo na novo došlo, se je zbiralo počasi na Kapucinskem trgu.  Za naše čase bi bila to neznatna pehota, štela je komaj 3000 mož.  Ali tedaj, ko Avstrija ni imela niti 60 pehotnih polkov, je bilo to že nekaj; vsaj občinstvu je zbrana vojaška moč prav zelo imponirala.  Da bi ta vojaška sila danes v naši „Zvezdi“ nastopila, bi se ji najbrže vse smijalo.  In prav malo bi jih bilo, ki bi se zavedeli, da so to nekdanji c. kr. vojščaki.  Koliko pa jih je, ki dandanes vedo, kako uniformo je nosila cesarska linija v letu 1821.?  C. kr. pehota iz kongresnega leta je bila okorna, neokretna, bila je masa, ki se je s težavo in le polagoma pomikala.  Moštvo v belih frakih, obvito z jermeni, obloženo z velikimi tornistri, na glavi pa s čakami, podobnimi loncem, ki so v sredi ožji nego spodaj in zgoraj, in ki so imele lepo težo!  Tudi oficirji niso bili mnogo gracioznejši, tudi ti so nosili težke, neprestano glavobolje provzročujoče čake, na katerih je čepela vojaška „roža“.  Sabelj tedaj še niso imeli, pač pa tako imenovane „degne“.  Graničarji se od navadne infanterije niso dosti razlikovali; njih fraki so bili rjavkasti, a moštvo je prav rado po hrvaški klelo.  Kakor smo rekli, če bi tako vojaštvo sedanje dni napolnilo naš Kongresni trg, bi ne imelo mnogo občudovalcev, niti za najmlajšega častnika bi ne hoteli prevzeti poroštva, da bi si pridobil svojo ljubico med ljubljanskimi dekleti.  Dne 30. januarja 1821. leta pa je omenjeno vojaštvo Ljubljančankam zelo ugajalo in marsikatero srce je od žalosti trepetalo in marsikatero oko od solz se močilo, ker je svojega ljubčka, bodisi da je nosil ob strani degen ali pa kot izvrsten „koprol“ močno leskovo palico, morda zadnjič gledalo!  Po svoji večini pa je bilo občinstvo zadovoljno in veselo.  Največ radi takoimenovanih turških band, ki so spremljale vojaštvo.  Posebno pozornost je vzbujala godba polka Beaulieu.  Takrat je imela vsaka vojaška godba svojega kraguljčkarja, ki je bil bolj komedijant nego muzikant.  Ti kraguljčkarji so nosili nekako lato, na kateri je od kraguljčkov vse bingljalo.  V taktu so rožljali s kraguljčki, pri tem pa uganjali vsakovrstne burke; bolj ko se je občinstvo smijalo, bolje so ti „šelenpavmarji“ izpolnjevali svojo nalogo.  Beaulieu pa je imel pri svoji bandi kar dva kraguljčkarja, pri vsem tem pa sta bila še zamorca, torej v tedanji komisni uniformi — ob ramah z obširnimi „lastovičnimi gnezdi“ — že sama ob sebi smešni prikazni.  Da je bila smešnost še večja, sta počenjala različne šemarije in burke.  Slavno občinstvo se je izborno zabavalo!  Le počasi se je vojaštvo formiralo.  Kričanja je bilo črez mero, kolopiranja poveljnikov istotako črez mero.  Ravno tako kakor v naših dneh, če je kje vojaška revija!  Kakor vse na vojaštvu, so bile tudi tedanje komande okorne.  Včasi so obsegale kar cele stavke.  Na primer: Männer des ersten Gliedes auf 36, Männer des Kettengliedes auf 6 Schritt, öffnet euch! marsch! marsch! —  Ko je bilo opoldne vojaštvo postavljeno v dve in dve stotniji skupaj — tako so takrat imenovali divizije, — se je naznanilo to cesarju Francu.  V Gosposkih ulicah je sedel na konja, ravno tako tudi vojvoda modenski.  Car Aleksander pa je v istem hipu s svojim spremstvom prijezdil iz Gledaliških ulic.  Nato se je z znanim šumom pričela revija.  Udeležila se je je tudi cesarica Karolina.  Vozila se je v karosi v družbi kralja Ferdinanda med vojaškimi vrstami.  Da se je vojaške parade udeležila ženska, je bilo Ljubljančanom nekaj novega.  A dopadalo jim je in ravno cesarici so veljali najživahnejši vivat-klici tistega dne.  Po paradi je bil majhen obed v dvorcu pri avstrijskem cesarju — im vertraulichen Kreise, kakor je pisala „Laibacher Zeitung“.  Udeležili so se ga vsi suvereni, od diplomatov pa samo knez Metternich in ruski zastopnik grof Kapodistrias.  Valovi življenja so metali grofa Janeza Antona tjainsem.  Odkar se je bil zavedel svojih duševnih moči, je gojil plamtečo željo, osvoboditi Grecijo, svojo domovino.  To željo je gojil, ko je bil še modroslovec v Padovi, in gojil jo je tudi, ko je bil vnanji minister mogočne Rusije.  Ko se mu je izpolnila in ko je stopil na čelo novi grški državi, sta ga leta 1831. v cerkvi sv. Spiridiona v Navpliji ubila lastna rojaka, Konstantin in Juri Mavromihalis!  Tako hvalo je žel pri svojih rojakih Janez Anton grof Kapodistrias!  Valovje življenja ga je vrglo tudi na ljubljanski kongres.  Stanoval je pri sodnem svetniku Lavrinu na Glavnem trgu, štev. 239. —  Po obedu — obednica je bila v drugem nadstropju deželnega dvorca, na strani proti Gosposkim ulicam — so hoteli biti vladarji sami, da bi se s tem na zunaj kazalo, da imajo visoki gospodje med sabo veliko važnega govoriti.  Vojvoda iz Modene je odšel s povabljenima diplomatoma, ker se ni prav dobro počutil.  Cesar, car in kralj pa so stopili v sosednjo sobo ter sedli v pripravljene fotelje pri majhni, okrogli mizi.  Pred vsakega je sluga nalil visoko čašico s penečim francoskim vinom, potem pa se je na migljaj cesarja Franca z globokim poklonom odstranil.  In sedaj imamo priliko, poslušati „važen“ razgovor kongresnih potentatov!  Prvi se je oglasil kralj obeh Sicilij.  Kakor vselej je bil tudi danes jako slabe volje.  Dne 12. januarja je bil dopolnil sedemdeseto leto svojega nemirnega, a lenega življenja.  Če je količkaj pil, mu je stopalo vino v možgane.  Pri obedu ga je bil nekoliko preveč srkal, bil je radi tega razburjen in ravno toliko v jezi, da se ni prav nič bal svojega „gospoda brata in zeta“.  Pri takih prilikah je stari mož prišel do občutka, da je senca in da na kongresu predstavlja nekako kulisno dekoracijo.  „Ej, veličanstvi!“ je vzkliknil, „z mano in z mojo hišo ne ravnate prav!  Tako se ne počenja s suverenom, čigar oče je sedel na španskem prestolu in čigar soproga je bila hči velike Marije Terezije!“  Aleksander in Franc sta bila takih izbruhov že vajena, zategadelj mu nista ničesar odgovorila.  Aleksander je kazal nekako zaspanost, kakor bi ga vse to dolgočasilo.  Cesar Franc se je pa delal, kakor bi ne bil ničesar čul; kot želva tako je polovico tankega obraza skril za visokim, zlatim ovratnikom svoje maršalske oprave, ki jo je nosil tisti dan.  Ker ni bilo odgovora, se je Ferdinand še bolj razljutil: „Posebno tebi, avstrijsko veličanstvo, štejem v zlo, da si tak!  Ej, vendar pomisli, da si imel mojo hčer, blaženo Marijo Terezijo, ki ti je rodila trinajstero otrok!  Hej, trinajstero otrok!“  Aleksander je gledal proti stropu, Franc pa je počasi srebal šampanjca iz kupice ter izpregovoril ošabno: „Ali se nam je pod starimi razmerami slabo godilo?  Novega nočemo nič!  Te novotarije bomo razbili!  Vi, neapoljski brat, tega itak ne umete!“  Debela solza se je utrnila Ferdinandu po tolstem licu: „To mi zmeraj pripovedujete!  Da sem star, da sveta več ne umem!  In moj ubogi sin Francesco!  Il povero Francesco!  Čemu ga silite, da naj pozoblje svojo prisego?  Čemu silite mene, da naj prelomim slovesno svojo prisego?  Povejta mi to, veličanstvi!  Sploh, čemu se vtikate v neapoljske zadeve, ko vas tja nihče klical ni?  Diavolo!  Diavolo!“  Še je nekaj godrnjal, se nekaj togotil, izpil do dna svojo kupico, nato pa se naslonil v svoj stol — in zaspal.  Ker se je to že prej včasi zgodilo, se drugi dve veličanstvi temu nista dalje čudili.  Potisnila sta svoja fotelja bolj proti oknu.  Nekaj časa sta molčala.  „Ti, veličanstvo,“ je izpregovoril naposled cesar Franc, „sorodništvo mi dela skrbi, kakor vidiš, in narodi tudi!  Populi mei!  In sedaj bodemo v dolgem času preživeli nekaj dolgočasnih kongresnih tednov!“  Aleksander je pristavil otožno: „In tvoj Metternich ti bode ležal v ušesih in tvoj Genz ti bo pilil proklamacije, ki bodo vsaka voljnejša od laškega olja!“  „Da, tako bode!“ pritrjuje Franc ter globoko zdihne.  „Čemu zdihuješ?“ je odgovoril car lahkodušno. „Raje poglej, kako ju jaz gladim, tega pajka, tega Nesselrodeja, in tega fantasta, grofa Kapodistrija!  Če bi ju hotel poslušati, bi ne spal niti eno noč!“  „Pa se bomo vendar dolgočasili, Aleksander Pavlovič!“  „Pa se ne bomo, ljubi moj avstrijski brat!“  „Pa kako ne?“  „Vsak kraj ima svoje razkošje, samo poiskati ga je treba!“  „Kar se tiče Ljubljane, sem pa res radoveden!  Razjasni mi to, veličanstvo!“  Kadar sta bila visoka gospoda bolj židanega duha, sta se pogovarjala po ruskem načinu.  „Iskati je treba, Franc Leopoldovič!  In zanesljivega adjutanta moraš imeti!  Moj Manzurov na primer ni napačen fante!“  Ko ni avstrijski cesar ničesar odgovoril, nadaljuje Aleksander: „Izprehaja se po mestu!  V navadni meščanski obleki!  Ogleda se kraj, ogledajo se ljudje.  Včasi se naleti na mlado deklico, kar človeku nikdar ne škoduje!“  „Pst! pst!“ je zahitel Franc. „Kaj takega bi ne hotel udomačiti na avstrijskem dvoru!“  „Kakor ti drago, veličanstvo!“ In car Aleksander Pavlovič je obmolknil.  Cesar Franc pa je po daljšem odmoru pričel na novo razgovor: „Če ima človek svojo gospo soprogo, Aleksander Pavlovič, he, kaj pa to?“  „Veličanstvo,“ je odgovoril oni, „pusti me v miru z gospo soprogo!  Ta mi itak provzroča obilo bridkosti!  Pa da ti povem, kar sem ti hotel povedati!  V spodnjem mestu, tam doli blizu dvostolpne cerkve je gostilna.  V njej je dekletce, ki ti postreže z belim kruhom in z domačim kislim vinom.  Pravim ti, veličanstvo, to vino, dasi se zarije kakor pijavka v želodec, je nekaj posebnega!  Pravo zdravilo!“  „No!  No!“  „Če naj ti dobro svetujem, naroči si še nekaj drugega!  Ko sem se danes pri tvojih francoskih jedilih tukaj-le mučil, mi je prihajalo tisto na misel.  Neprestano!“  „In kaj je to bilo, veličanstvo?“  „Nikari omedleti, ljubi brat!  Pri tvojem obedu so mi venomer na misel prihajale Židanove kisle ledice in ves čas sem si želel, da naj vrag vzame tvojega francoskega kuharja, meni pa prinese skledico Židanovih kislih ledic.  To ti je jed!“  „Kisle ledice!“ je zastokal cesar Franc.  „Da, kisle ledice s čebulo, belim kruhom, s kislim vinom in z — Židanovim dekletom!  To se ti ujema vse skupaj!  Sicer pa ne pravim drugega nego: pojdite, sire, in oglejte si vse to sami!“  Takrat se je prebudil kralj Ferdinand in „važni“ pogovor je bil pri kraju.  Poslovivši se od suverenov, je odšel cesar Franc v svoje notranje izbe.  Ko je vstopil v odprto sobo, je tičal pri oknu pobočnik, ki je bil tisti dan v službi.  Mladi mož je gledal na Kapucinski trg, si vihal črne svoje brčice ter se očividno dolgočasil.  Že tedaj ni bilo na svetu bolj dolgočasne službe, nego je pobočniška!  „Grof Wallenstein!“ je zaklical cesar ostro.  Mladi ulan se je stresel, se bliskoma obrnil ter stal kakor sveča.  Nato pa je viknil:  „Befehl, Majestät!“  „N-e-k-je v mestu,“ je pričel cesar počasi, prav kakor bi mu beseda iz ust ne hotela, „nekje v mestu je gostilna, kamor zahaja rusko veličanstvo!  He!“  Adjutant je še vedno stal kot sveča.  „Grof Wallenstein!  Vitez Manzurov vam bo povedal, kje je ta gostilna!  He!“  „„Ni treba, veličanstvo!  Sem sam že bil doli!““  Cesar Franc je pristopil k svojemu pobočniku, ga prijel za gumbo pri uniformi, mu gledal v oči ter dejal: „Sie, sie Windhund!“  Nato je odšel s smehljajočim obrazom.  Pobočnik grof Wallenstein-Wartemberg pa je bil črez mero srečen, ker ga je njega veličanstvo milostivo blagovolilo imenovati „Windhund“.  Parizar se šteje prvak izmed voz,  Štongrajtar si misli, on prvi je mož! —  Z navadnim voznikom on skupaj ne je,  Logatčan in on, to že skupaj ne gre.  Tud birtnja mu streže, kar more in zna,  In kakor gospodu kosilce ravna.  Domačih jedil pa štongrajtar ne je,  Saj on kot grofiček jih jesti ne sme.  Lenček: Štongrajtar - Falot.  Hoj, štonglajtar!  Hoj, Urban!  Počakaj no!  Štonglajtar, lej ga no!“  Tako je klical možak, ki je drugi dan po dogodkih prvega poglavja gazil blato črez Dunajsko cesto tik špitalske cerkve.  Belopikasta obleka in nekaj orodja, katero je nosil v rokah, je pričalo o njegovem zidarskem stanu.  Tisti, kateremu so veljali zgorajšnji klici, je hodil onostran ceste.  Bil je to mož visoke postave, mož obširnega trebuha in na obrazu mu je silila mast takorekoč izpod vsake kosti.  Širok mu je bil obraz kakor rešeto.  Dasi je precej zeblo, je bil poštenjak le lahno opravljen.  Na glavi je nosil majhen kastorček, da je bil videti kot kronan kralj v pratiki.  Ošaben pa je bil bolj nego vsi kralji v tedanji Evropi.  In ta ošabnost mu je zevala izmed vsake gube obširnega obraza in kazala se je v vsakem koraku težkega telesa.  Ko oni ni ponehal klicati, je ta obstal, se postavil široko na obe nogi ter potisnil tolste roke v globoke svoje žepe.  Pri tem je ravnal tako, da je na vsaki strani iz irhastih hlač gledal samo en prst.  To je tisti, na katerem je nosil težke, obroču podobne srebrne prstane.  V vsej svoji samozavesti je tako stal ter se oziral po slamnatih strehah in po nizkih hišicah okrog sebe.  „Hoj, štonglajtar!  Urban!  Vraga, saj nisi gluh!“ je kričal Martin Topolščak, zidar iz Kravje doline, ko je pregazil ulico ter obstal pred debeluharjem.  Le-temu pa je prešinilo obraz nepopisno zaničevanje in kar zarohnel je: „Ne rjovi tako!  Ali mora vsak človek vedeti, da se tikava!  Hudimana!“  „O Urban, ne bodi no tak!“ je odgovoril Topolščak ponižno. „Saj sva vendar krave skupaj pasla doma na Gorenjih brdih, na Žlebedrovi gmajni!“  In zidarček je pri tem prijazno in zaupljivo gledal proti rojaku, prav kakor da mu je storil največje veselje, če ga je spomnil, da sta skupaj krave pasla na Gorenjih brdih v Poljanski dolini.  A Urban Pintar, dasi rojen v leseni Mrakovi koči na Gorenjih brdih, si je vedel na svetu pomagati in — po njegovem zanj edino merodajnem mnenju — je splezal na lestvici človeške družbe tako visoko, kakor iz Mrakove koče nihče ne, niti pred njim niti za njim.  Bil je tedaj sloveč „štonglajter“ v Andreja Smoleta sloveči spedicijski trgovini ljubljanski.  Da tak mož ni bil posebno vesel znanja z navadnim zidarčkom iz Kravje doline, je seveda naravno.  Vsaj po Urbanovem mnenju je bilo tako, in to mnenje je bilo za Smoletovega štonglajtarja edino merodajno.  Srepo je gledal in osorno odgovoril: „Ne vidim rad, če se vpije nad mano po cestah!“  „Oj, kaj boš visok, Urban“, je tarnal oni, „kaj boš visok!  Navsezadnje umrjemo vsi in oče nebeški nas bo sodil!“  „Ne lajaj no!  Boga zahvali, da te sploh poznati hočem!  Če pa češ kaj govoriti z mano, pojdiva k Piškotu!“  Pivnice so za vsakega pripovedovalca največjega pomena.  Že Valter Scott, velikan med pripovedniki, je izpregovoril o tem pametno in resnično besedo.  Nikomur se torej ne bode videlo čudno, ako trdimo, da bi tudi naša pripovest brez pivnic ne mogla izhajati.  V kongresni dobi so bile ljubljanske pivnice nekako zrcalo življenja in razmer v mestu.  Istotako kakor so še dandanes.  Kongresna Ljubljana je imela precejšnje število imenitnih gostilen.  Različni sloji tedanje ljubljanske družbe so se shajali v svojih posebnih gostilnah: mesarji in ribiči večinoma pri „Židanu“ na Poljanah, „boljša“ družba pa je imela svoj stan pri „Deteli“ za frančiškansko cerkvijo.  Obrtniki, pred vsem vozniki, so taborili v gostilni „mamke Jerebovke“ na Dunajski cesti.  Po domače se je reklo tej pivnici pri Piškotu.  Ali radi tega, ker je mamka gostilničarica vedela pripravljati izborne piškote, ne vemo; o tem nismo mogli iz virov ničesar zanesljivega izvedeti.  V gotovih krogih je bila Piškotova gostilna zelo sloveča.  Nahajala se je na mestu, kjer stoji dandanes nekdaj Tavčarjeva hiša.  Tičala je v pritličnem, s slamo kritem poslopju, katerega so se prijemali dolgi hlevi, segajoči do sedanje Medijatove hiše.  Da zadnja ni imela današnje podobe, si lahko mislimo.  V Piškotovo gostilno je torej krenil Urban Pintar, ker se je sramoval govoriti sredi ulice z navadnim zidarjem.  Na levo iz veže so bili prostori za bolj preproste pivce, na desno pa je bila manjša soba za bolj odlične goste.  Niti trenotek se „štonglajtar“ ni premišljal, kam mu je vstopiti.  Vstopil je seveda v sobo za bolj odlične goste.  Na levo so popivali vozniki nižje vrste, konjski hlapci in drugi taki ljudje, na katere je Urban nekako tako navzdol gledal, kakor bi lahko, ako bi hotel, Oče nebeški gledal na nas umrjoče, ki gomazimo po zemlji globoko pod njegovimi nogami.  „Tu pri vratih sedi!  Ti že ukažem kaj prinesti!“ je izpregovoril Urban, stopivši v sobo.  Martin Topolščak se je usedel prav tik vrat k mizi, ki ni bila niti pogrnjena.  Oni pa se je pomaknil prav zgoraj k veliki, s črnim, svetlim platnom prepreženi mizi pri oknu in težko svoje telo je posadil v pleten koš, da je kar zaječal pod njim. —  Komaj je sedel, je že zarjul: „No, ali še vse spi danes?  Že vidim, da bo treba kam drugam se preseliti.  Pri Piškotu niso ljudje za nič, prav čisto za nič!  He, a bo kaj?“  Pri tem je usekal z roko po črni mizi, da se je kar čumnata pretresla.  Odprla so se vrata pri kuhinji in skoraj brez sape se je privalila v sobo mati Piškotinja s potnim obrazom, da so ji kar kaplje lezle po svetlem licu.  „Ne zamerite, gospod Urban!“ je hitela, „ne zamerite!  Mast sem imela pri ognju, pa je nisem mogla takoj odstaviti!  Kaj pa ukažete, gospod Urban?  So klobasice, krvave in riževe!  Je rajželjček!  Ali pa morda telečji hlebček, rumenkasto zapečen, gospod Urban?  Pred kosilom je dobro kaj založiti, čemu nam je pa Bog želodec ustvaril?  Ali klobasice? ali rajželjček? ali hlebček?  Pa poliček bržanke, kaj ne?“  Že je brskala po omarici, kjer so stale steklenice in kozarci. „Poliček bržanke, kaj ne, gospod Urban?“  „Prinesi je!“ — gospod Urban je namreč vsako oštirko tikal, če je pri njej jedel in pil za svoj denar — „prinesi je!  Rečem ti pa, da mi Piškotova bržanka tako preseda kakor konju gnojnica, v kateri leži.  Po meni od same žeje vse gori!  Pa ni čuda, če se za človeka nihče ne zmeni!  Prav kakor bi človek nič denarja ne imel, hudiča in hudiča!“  Posegel je v globoki žep, prinesel iz njega celo perišče svetlih srebrnjakov ter jih usul po mizi, da je zažvenketalo in zableščalo.  Eden je zdrknil črez mizo ter se kotalical po deskah v kot.  „Jehta! jehta!“ je zagnala mamka in prihitela, da bi ga pobrala.  „Pusti!“ je zarohnel, „naj ga ima dekla, kadar pometa!  Saj tako vem, da strada pri tebi.  Prinesi bržanke in telečji hlebček!  Vas že navadim, da ne boste spale, Piškotove babnice!“  Oštirka je nekaj stokala, nekaj jecljala.  Nato je odhitela v kuhinjo, pogoltnila svojo jezo, ker jo je ravno pogoltniti morala.  Marjeti Jerebici, Piškotovi materi, niso bile všeč Urbanove ošabne besede, a všeč so ji bili njegovi srebrnjaki in prenesla bi bila še kaj občutnejših, nego bi bila dopustila, da bi jih bil štonglajtar zanašal k sosedu, čigar malo hišico je imel ravno pred nosom, če je pogledal skozi okno pri Piškotovi gostilni.  Med tem je Martin Topolščak ponižno tičal za vrati.  „Ali češ kaj piti?“ vpraša Urban.  „Zjutraj ne!“  „Pa ne!  A češ kaj jesti?“  „Nisem lačen!  Bi potem opoldne jesti ne mogel!“  „Pa ne!  Kaj pa češ pravzaprav od mene?  Saj vidiš, da od dela ne vem, kam in kaj!  Kaj vendar češ od mene?“  „Vidiš, Urban,“ je pričel oni strahopetno, „težavno mi je živeti.  Ženo in otroke imam in vsi radi jedo!  Tudi fantička imam!  Star je kakih devet let, a prazne glave ni!  Dalo bi se iz njega kaj napraviti in z Marušo premišljujeva, kaj bi se dalo iz njega napraviti.  Imel sem ga že pri krojaču, a ni obstal.  Bilo mu je preveč sedenja!  Fante zdihuje po svežem zraku.  Je res, tak mlad čuk se ne da prikleniti na stanico, kjer je prezadehlo.  Pa sem dejal svoji ženi: „Maruša, mojemu prijatelju Urbanu se dobro godi, prav dobro, dasi je prišel na svet v koči, ki ni bila boljša od koče, v kateri sem prišel jaz na svet“.  Pa sem dejal, morda ga Urban vzame, da ga izuči, da postane voznik, da postane štonglajtar, če mu da Bog srečo in zdravje!“  Urban je pri tem bobnal z debelimi prsti po mizi, gledal v stran ter včasi pljunil po deskah predse.  Tista koča, o kateri je Martin govoril, mu je najmanj ugajala, mu je takorekoč sapo zapirala.  Ravno tedaj je vstopila gostilničarka ter postavila pred odurnega svojega gosta poliček rumene bržanke.  Urban, ki nasproti svojemu rojaku ni hotel kazati svoje jeze, se je znosil zopet nad mamko.  „Kje je Jurče?“ je vprašal osorno.  „Nekam v mesto je zletel“, je odgovorila mati Marjeta sladko, „pa se mora takoj vrniti!  Takoj bo tukaj, gospod Urban!“  „Rečem ti, Marjeta,“ se je zadrl Urban, „da naj takoj pride.  Vendar se spodobi, da mi on streže!“  „Bo! bo!“ In zopet je odhitela.  Oni pri vratih je iznova pričel: „Kaj praviš k temu, Urban?  Pomagano bi mi bilo, če fanta vzameš.  Saj sva vendar krave skupaj pasla.  Hej, Urban, kaj praviš ti k temu?“  „Počakaj, zdaj bom jedel!“  In res so se odprla vrata pri kuhinji in na velikem lesenem krožniku je prinesel Juri, domači sin, naročeni telečji hlebček, od katerega se je dim vzdigoval in ki je po sobani razširjal prijeten duh.  Dasi je bil Juri Jereb tedaj že jurist ter je bil celi Ljubljani znan kot Piškotov študent, je moral doma v gostilni gostom še vedno streči, posebno onim, katere je hotela mati na svojo gostilno privezati.  Današnji čas, kolikor ga je v starejših letih, se Jurja Jereba, Piškotovega Jurčeta, še vedno spominja.  Ko smo normalko obiskovali, je bivši prijatelj Andreja Smoleta, kateremu je pošteno pomagal denar zapravljati, še živel.  V dolgi suknji in z visokim cilindrom na glavi je strašil po Ljubljani ter se borno živil s poukom v francoščini.  Prišteval se je takoimenovanim starim Kranjcem, ki „nove“ slovenščine niso ljubili.  Bil je hud in strasten nemškutar — ta nekdanji znanec Franceta Prešerna!  Postavil je krožnik pred Urbana.  Ta je začel takoj jesti.  V zahvalo pa je moral tudi Jurju eno priložiti.  Vprašal je porogljivo: „No, Jurče, si še vedno večni študent!  Kdaj te vendar pamet sreča, da na kol obesiš šolo?“  Ne da bi kaj odgovoril, je zapustil mladenič pivsko sobo.  Vstopili so še trije novi gostje.  Brez težave si uganil, odkod in kaj so.  Nosili so livreje različnega kroja in različnih boj.  Eden je tičal v belem fraku, drugi v rumenem in tretji v zelenem.  Na njih je bilo obilo nepravega srebra in zlata, istotako so bili trivogelni klobuki obšiti s srebrom, oziroma z zlatom.  Bili so to ptiči, in sicer dobro izpitani ptiči, ki jih je kongres v Ljubljano zanesel.  Bili so dvorski kočijaži: eden našega cesarja, drugi kralja iz Neapolja in tretji vojvode modenskega.  Vsak v barvah visokega svojega gospodarja!  Možakarji so si bili v svesti visoke svoje važnosti; pri vsem so kazali znano lakajsko ošabnost, nastopali so, kadar so bili med sabo, z večjo samozavestjo nego pravi cesarji in pravi kralji.  Ne bomo se torej čudili, če so si med sabo dajali naslove svojih prevzvišenih gospodarjev.  Nastopali so s hrupom in šumom.  Govorili so deloma nemško, deloma laško.  Dva izmed poštenjakov sta bila rojena Laha, pa sta za silo lomila tudi nemščino.  Njih prihoda se je razveselila Piškotova mamka: „Ježeš, cesarski gospodje so tu!  Danes so že drugič pri nas!“  „Pa tudi plačajo, kar snedo?“ se oglasi Urban s svojega sedeža, mašeč v se velike kose telečjega hlebčka.  Njemu prišleci niso čisto nič imponirali. „Poznam jih take snedeže!  Zlatih vrvic je vse polno na njih, če jim pogledaš v žep, je pa tako, kakor bi gledal v izsušen vodnjak!  Tako je, primaruha!“  Oni, katerim so veljale odurne te besede, so ga čisto prezirali.  Pometali so svoje trivogelnike na črno mizo, pri kateri je sedel gospod Urban.  Eden teh klobukov je priletel toli blizu, da je zadel ob kupo bržanke, ki bi se bila skoraj zvrnila.  Kot rak je postal rdeč naš Urban: „Alo, kaj pa misliš, laška griža?“ In klobuk je potisnil od sebe.  Oni pa se za to niso zmenili ter so pričeli lahkodušno naročati.  „Kaj čemo piti, Modena?“ je vprašal kočijaž avstrijskega cesarja.  „Kaj hoče piti vaše avstrijsko veličanstvo?“ je izpregovoril oni, ki je nosil barve neapoljskega kralja.  „Dobro ! dobro!“ je klical Modena. „Jaz vse rad pijem in vsak hip sem pripravljen piti na zdravje kralja Ferdinanda in njega visokosti, vojvode v Kalabriji!“  „Torej bržanko bomo pili,“ je odločil avstrijski cesar. „In kaj bomo jedli?“  „Kaj pa vi jeste, vse hvale vredni paesano?“ je vprašal vojvoda iz Modene. „Pokažite no!“  Meni nič tebi nič je iztegnil vojvoda roko ter potegnil k sebi leseni krožnik, na katerem je imel Urban ostanke svojega hlebčka.  Dolgi svoj nos je skoraj vtaknil v okusno jed ter izpregovoril zadovoljno:  „Dobro diši ... per dio!“  Štonglajtar je kar okamenel.  Oči so mu stopile izpod čela in kri mu je zalila obširni obraz.  Njemu kaj takega!  To je kričalo v nebo!  Zmanjkalo mu je skoraj sape.  Nato pa je planil kvišku ter zatulil:  „Gúlja!  A veš, kaj se pravi po štajersko gúlja?  To je svinja!  Porka! porka!“  Zadnja beseda, dasi slabo laško izgovorjena, je bila vendar umljiva tudi visokim konjarjem.  Videti je bilo, da je trojica, ki je rada razgrajala po ljubljanskih gostilnah, pripravljena za take slučaje.  Kakor na povelje so vstali vsi trije in slekli dolge, s srebrom in zlatom obrobljene svoje frake, da bi jih pri pretepu kaj ne poškodovali.  Modena pa je pristopil k Urbanu, ki v svoji vsemogočnosti niti slutil ni, da bi se njega kdo lotiti upal, ter mu z veliko močjo priložil gorko zaušnico, tako da se mu je na tolstem licu napravila bela lisa in da mu je prišlo orjaško telo iz ravnotežja.  Kot vsak bahač je bil kričeči Urban pravzaprav bojazljivec.  Rad se je pretepaval z jezikom, kadar pa je bilo udariti s pestjo, je zlezel navadno pod mizo.  Tudi tisti dan so ga imeli nasprotniki takoj na tleh, ga vlekli za lase, ga praskali po obrazu, mu trgali obleko, ga tepli in suvali.  Urban se ni branil, samo drl se je, kakor se dere prasič, ki ga koljejo na plohu.  Mati Piškotka je prihitela pred hišo na ulico ter pričela klicati na vse pretege:  „Tepo se!  Pomagajte!  Vse mi pobijejo!“  Prihitel je Tomaž Raznožnik, c. kr. policaj in čuvar javnega reda na Dunajski cesti.  Skočil je v pivsko sobo, prijel z roko za široko sabljo, ki mu je na širokem jermenu visela črez pleča, ter obstal s celo avtoriteto užaljenega zakona sredi sobe.  „V imenu postave“, je zahrulil, „v imenu postave, ljudje božji!  Če ne, pojde sablja iz nožnic!“  Kočijaži so takoj odnehali ter zlezli v svoje frake.  Organ zakona jih je spoznal in v hipu zlezel vkup ter dejal sladko:  „Dobro jutro, gospodje!  Ne vznemirjajte se in le mirno pijte!“  V tem se je vzdignil tepeni Urban.  Opraskan po obrazu in razmršen v laseh.  Tudi nekaj obleke je bilo raztrgane na njem.  Poiskal je svoj kastorček, ki so mu ga bili pri pretepu zbili z glave, ter ga takoj zopet potlačil na glavo.  Tudi ob obupnem položaju, v katerem se je Urban nahajal, je imel zavest, da mora biti pokrit.  Kakor lev je planil Raznožnik k njemu: „Odkrij se, zverina!  A ne vidiš, da imaš pred sabo — gosposko?“  In čuda!  Urban Pintar je ponižno snel klobuček z boleče glave.  „Kako se pišeš?“ vpraša Raznožnik osorno.  Urban je povedal svoje ime in svoj stan.  Policaj je vse to zapisal v umazano, debelo knjigo, katero je nekje izvlekel izpod svoje uniforme.  „Te že navadimo lepega vedenja,“ je govoril Raznožnik oblastno. „Na odgovor boš klican, zver!  Sploh pa ne vem, kako prideš tu sem, saj vendar vidiš, da je tu za gospode, a ne za konjske muhe!“  „Dražili so me!“ je zastokal Pintar.  „Kaj dražili!  Sedaj še lažeš, zver!  Boš že izpokoril se, kadar boš tičal v tranči!  Odrini!“  Urban je med krohotom ostalih plačal in odšel.  Za njim je odkrevsal tudi Martin Topolščak.  Tako se je končala Urbana Pintarja slava tistega dne!  Raznožnik je prisedel k „cesarskim“ gospodom in izpregovoril prijazno: „Za priče vas ne vpišem, gospodje!  Saj sem sam vse videl!“  Gospodje so bili s tem izredno zadovoljni.  Dali so mu piti in ukazali mu prinesti jedi, katere je „gosposka“ z veliko radostjo in točnostjo použila.  „Jehta! jehta!“ je zakoprnela Jerebovka, ki je bila pri tem pristopila k mizi. „Da bi ga le preveč ne zaprli, ker se je lotil cesarskih gospodov!  Kaj pravite vi, gospod Raznožnik, ker poznate postave?“  „Ej jo bo izkupil!“ je odgovoril važno policaj Tomaž. „Povem vam, mamka, pošteno jo bo izkupil!  Čakajte no, kateri paragraf bo že!  Hudirja, saj jih skoraj vse poznam!  Pa to vam pravim, mamka, visok paragraf bo, visok!“  Po tem temeljitem pravnem pouku si je Tomaž Raznožnik okrepčal svoje grlo s kupico rumene bržanke.  Zunaj pred pivnico pa se je Urban Pintar docela zavedel svoje zapuščenosti in velike krivice, katero je moral ravnokar pretrpeti.  Duša mu je bila užaljena do smrti, a v svoji onemoglosti si ni vedel drugače pomagati, nego da je škripal z zobmi ter tolkel s pestjo po zidu.  Končno pa se mu je storilo milo, naslonil se je ob steno ter zaihtel: „Martin, a si videl, kako so delali z mano?  Z mano, takim možem?“  Solze so mu zalile obraz: „A sem jim kaj dolžan, hudiča?“ Pričel je z veliko vnemo jokati, da je prihitel Juri Jereb iz veže ter ga skušal potolažiti.  To pa je Urbana Pintarja silno razdražilo: „Kaj boš ti, ki nisi nič prida!  A tudi oštarija ni veliko prida, če se v njej pretepavajo pošteni in mirni možje!“  Na ves glas je klical: „Piškotulja, kje si?  Povej no, a sem ti kdaj kaj dolžan ostal?  Ti preklicana stara malha!“  Pa se mu je zopet storilo milo in zopet se je zjokal.  V tistem hipu sta prišla mimo dva meščana, bolje opravljena in zavita v plašča z visokima ovratnikoma, ki sta obraza skoraj docela zakrivala.  Obstala sta tik Piškotove veže.  Starejši je vprašal z nekako ošabnim glasom:  „Čemu joka ta človek?“  „Nekaj so ga pretepli,“ je odgovoril Piškotov Jurče, ki je še vedno stal blizu. „Dvorski strežaji so ga opraskali in pretepli!“  „Dvorski strežaji! “Wallenstein!“  Mlajši je z največjo spoštljivostjo pristopil, poslušal ukaz starejšega ter odhitel v Piškotovo gostilno.  Pa se je kmalu vrnil ter šepnil:  „Modenski Kristoforo je že vmes!“  „Dobro!“  In gospoda sta počasi odkorakala po Dunajski cesti.  Tudi Urban se je bil pomiril.  Z roko si je snažil obleko ter zdihoval:  „Moj Bog!  Kam čem zdaj?  Sram me je, da si kar okrog sebe pogledati ne upam!“  „Veš kaj,“ pravi Topolščak, „če nimaš drugega, pa pridi k nam v vas!  Radi te bomo sprejeli, in če ne boš hotel z nami jesti — mi ne jemo tako dobro kot ti — te nihče silil ne bo!  Tudi fantiča lahko pogledaš pri tej priliki!“  Urban Pintar se je vdal.  Martin Topolščak je stanoval v Kravji dolini, kakor smo že prej povedali.  V čedni, sicer s slamo kriti hišici si je bil najel tri sobice s kuhinjo.  Dve je rabil zase, v tretji pa je stanoval gospod študent.  Vse v stanovanju je pričevalo o tem, da so bili Topolščakovi varčni in pridni ljudje.  Zidarstvo je po zimi slabo donašalo.  Včasi se je popravilo kako ognjišče ali kaj malega v tem ali onem stanovanju.  Oče je torej slabo služil in zategadelj sta morali priskočiti mati in hči.  Mati Maruša je stregla po hišah, Marička pa je bila jako spretna perica.  Ko je naš Urban Pintar vstopil v hišo in ko se je napravilo prvo znanje, mu je pričela hči takoj v oči bosti.  Bila je stara komaj osemnajst let.  Imela je cvetoča lica, a nekaj posebnega je bila njena rast.  Bila je vitke rasti, a bilo je na njej, posebno ob prsih, vse lepo polno.  Bila je podobna breskvi, v katero bi človek najraje prejkoprej zasadil svoje zobe.  Z eno besedo, Topolščakova Marička se je štela za nekako lepotico v slavnoznani Kravji dolini in imela jih je nekaj, ki so gledali za njo.  Ko sta dospela Urban in Martin, je pri Svetem Petru ravno poldne odzvonilo.  Zategadelj je bilo kosilo že pripravljeno.  Sedli so takoj k mizi in mati Maruša je posadila nanjo veliko skledo češpljeve kaše, ki so jo tedaj že imeli za dobro dijaško pašo.  Obeda se je udeležil tudi devetletni edini domači sin Janezek, slabotno otroče, bledega obraza in velikih, plašnih oči, ki so nekako naprej oznanjevale žalostno usodo tega revnega Topolščakovega potomca!  Predno se je usedel k jedi, je moral gospodu stricu Urbanu dati „srečo“, nato pa moliti, kakor je bila tedaj lepa krščanska navada po kravjedolinskih hišah.  Na mizi je bil samo en krožnik, in sicer za „gospoda“ dijaka.  Ker je študiral fiziko, to je sedanjo osmo šolo, je bil precej veljaven v hiši, vsaj toliko, da si ga v obiteli nihče ni upal tikati.  Za tega dijaka je bil krožnik pripravljen, vsi drugi so zajemali kar naravnost iz sklede.  Martin je povabil tudi svojega rojaka, da naj prisede.  A štonglajtar se je oblastno odrezal: „Saj veš, da kaj takega ne jem!“ Pri tem pa ni spustil dekleta iz pogleda.  Dekle v belem predpasniku mu je zavzelo vso dušo.  Pa še nekdo mu je bodel v oči.  To je bil zgoraj omenjeni fizikar, Topolščakov gospod študent.  Ta je molče sedel pri mizi.  Pojedel je najprej precej češpljeve kaše, nato pa se je spravil na mali košček mesa, katero je bila Marička, obloženo z mogočnim kupom praženega krompirja, postavila pred njega.  Drugi domači so imeli pražen krompir brez mesa.  Ta mladenič ni Pintarju prav nič ugajal.  Že pri prvem pogledu mu ni bilo nič na tej dijaški strigalici všeč!  Bil je precej visoke postave in cela kodelja kodrastih las — radi te kodelje je imel že dokaj sitnosti s šolsko gosposko — mu je visela okrog rjavega lica.  Karakteristična so bila široka usta in zelo rtasti nos!  „Čemu si ne striže las?“ si je mislil Urban. „Vsak krščanski človek si da lase striči!“ In oči tega mladega človeka gospodu Pintarju že celo niso ugajale.  Bile so dobre, globoke oči, kakršne so ljubile ženske že tedaj in kakršne ljubijo tudi dandanes.  Zategadelj jih pa Urban Pintar ni mogel trpeti!  „Kako to gleda!“ si je mislil, „in samo dekleta gleda!  Če bi že saj kaj izpregovoril!“ A dijak ni izpregovoril niti besedice.  Z dolgimi, koščenimi prsti si je razrezal ponižni košček mesa, si odrezal nekaj kruha ter brzo vse pojedel.  Nato je ravno tako brzo vstal, si otresel grivo svojih las, otožno pogledal na dekleta ter odšel v svojo čumnato.  „A ta človek nič ne moli, kadar se naje?“ se je zadrl Urban.  Najbolj ga je jezilo, da je dijak ves čas molčal ter tako Urbanu Pintarju ni dal prilike, da bi ga bil tikal.  „Kdo je ta mula, ki sedi pri vaši mizi in ust ne odpre?“ vpraša.  „To je naš študent,“ odgovori Topolščak. „Dvakrat na teden ima meso, drugače pa je, kar mi jemo.“  „Pravim ti, Martin, jaz bi ga pri mizi ne gledal tega dolgočasneža!“  „Vsak dan ni tako pust!  A včeraj je bila mati tu, pripeljala je nekaj fižola.  Pa sta se sporekla, ker noče v lemenat!“  „Kaj, v lemenat noče!  No, pa pusti me z lemenatom pri miru!  So tudi stradači ti božji hlapci!  V današnjih časih so tisti, ki parizarje vozijo, ptiči.  To mi veruj, Martin!“  Topolščak je radovoljno pritrdil.  Debeli Urban Pintar je pogledal nekoliko proti stropu ter dejal: „Sedaj pa grem!  Bom že kaj prišel.  Fanteta vzamem!  Na jesen!  Do tedaj naj izdela šolo!“  Starši so se gostobesedno zahvalili.  Urban Pintar je sprejel zahvalo kakor kak suveren.  Martin ga je spremil do vežnih vrat.  Tam se je štonglajtar ozrl proti nebu ter vprašal važno: „Ti li pušča v miru Maričko ta tvoj študent?  Kako pa se piše?“  „Jezus Marija!  Kaj tako vprašuješ?  Iz Vrbe na Gorenjskem je doma.  In za Prešerna se piše.  Ker se brani v lemenat, mi je vsak dan manj všeč.  Premalo vere ima, tako ti pravim!“  „Čemu je ne omožiš?“ In Urban je zopet gledal proti nebu. „Kaj takega ni varno imeti pri hiši.“  „Kdo naj jo vzame, ker ji nimam ničesar dati?“  „Morda jo vzamem jaz!  No o tem bova še govorila!  Adijo!“  Topolščak pa je ves srečen hitel pravit svoji Maruši, da bogati štonglajtar morda vzame Maričko! —  Od nekdaj lepé so Ljubljanke slovele,  Al lepše od Urške biló ni nobene,  Nobene očem bilo bolj zaželjene  Ob času nje cvetja dekleta ne žene. —  Ko najbolj iz zvezd je danica svetlà,  Najlepši iz deklic je Urška bila.  Prešeren.  Popoldne tistega dne, katerega so se vršili v prejšnjem poglavju popisani dogodki, je nudila gospa Eliza Češkova svojo tedensko kavo.  France Češka, spoštovan in velečislan meščanski steklar, je že tedaj imel svojo hišo na Glavnem trgu št. 185., kupljeno v letu 1810., z znamenito prodajalnico steklenega blaga.  Možu, v katerem se je pretakala češka kri, se je dobro godilo in njegova obitel je že tedaj v Ljubljani zavzemala precej odlično mesto.  France Češka sicer še ni bil bogat kakor Bernbacher, Kanduč in drugi, a vsled dobre kupčije je takorekoč že lezel v bogastvo.  Naš meščanski steklar se je že bližal tisti meji, kjer ponehajo navadni meščanje ter se pričenjajo patriciji.  Ta meja je bila v tisti dobi ostro začrtana in ni se dala tako lahko prekoračiti, kakor bi mi dandanes mislili.  A njegova gospa je s svojimi željami že davno prekoračila omenjeno mejo.  Iskala in dobivala je znanja v najboljših ljubljanskih krogih ter tako skušala priti do površja, kjer so plavali Kanduč, Gale, Lavrin in drugi.  V gospe Matildi Janeževi, soprogi znamenitega barvarja in krznarja na Sv. Petra cesti, je imela nekako družico, ki je težila za enakimi nameni.  Gospa Eliza Češkova je bila torej tisto popoldne nekaj svojih prijateljic povabila na kavo.  Bili sta navzočni soprogi sodnih svetnikov Lavrina in Gogala, potem gospa trgovca Galeta, Žaneta Galetova; povabljena je bila tudi gospa Kandučeva, ki pa ni prišla.  Navzočna je bila seveda tudi gospa Janeževa.  Sedele so okrog velike mize, in sicer v dvoriščni sobi.  Spredaj je bilo vse oddano: tam je stanoval knez Neri-Corsini, toskanski minister.  In hišni gospodinji je posebno dobro delo, da so ji pridelili gosta, ki je bil knez, četudi samo laški knez.  Razgovor pri kavi se je pričel z običajnim prepirom med gospo Lavrinovo in gospo Gogalovo.  Bili sta sicer prijateljici, pa se niti videti nista mogli, kar je tudi še dandanes med ženskami opaziti.  To nasprotstvo je izviralo še iz francoske dobe, v kateri je bil gospod Lavrin nekoliko više splezal nego gospod Gogala.  Posledica temu je bila, da je gospa Lavrinova še vedno bila zaljubljena v francoske čase, dočim je gospa Gogalova, ki je bila izredno pobožna, kolikor mogoče v nič devala omenjene čase.  Naravno je bilo, da so zbrane dame govorile o kongresu.  „Vidi se marsikaj,“ vzklikne Lavrinka, „a še več se je videlo, ko smo imeli Francoze v Ljubljani.  Poznala sem vse: Marmonta, Junota, Dauthouarda in tudi lepega vicekralja!  Krasni možje so bili in vesti so se znali in govoriti so umeli!  Moj Bog, kako so govorili!  Bili so galantni in ljubeznivi.  Da, da, Francoz je le Francoz!“  Gospe Gogalovi je bilo, kakor da jo je kdo s trnom zbodel.  Takoj se je oglasila:  „Ljuba Klara, kaj boš hvalila Francoze!  Saj vemo, kako je bilo.  Če se jim je kdo sladkal, ta je že izhajal!  Ne pravim!“  To je cikalo na gospoda Lavrina in njegova soproga je že zardevala.  „In res,“ se je odrezala strupeno, „maršal Marmont je vedel ločiti dobre glave od slabih.“  To je zopet merilo na gospoda Gogala, in njegova soproga je bila sedaj na vrsti, da je zardela.  „Kaj maršal! ljuba Klara, ali res misliš, da nas je Marmont vladal takrat?  Moj mož pravi, in jaz mu čisto pritrjujem, da so nas prostozidarji vladali tiste dni.  Saj vsak ve, da so se zbirali v reduti ter pri zazidanih oknih počenjali svoje hudobije.  Koliko praznikov so nam snedli ti hudobneži!“  „Pojdi, pojdi, ljuba Milka!  Moj mož pa pravi, da je vse to otročja govorica.  Pa nič drugega!“  „Otročja govorica, Klara?  Vendar ne boš tajila, da so dr. Repiča, ki je nanje zabavljal, v Ljubljanico vrgli, da so ga potem pri Zalogu mrtvega izvlekli iz vode!  A ni bilo tako, ljuba Klara?“  „E kaj,“ odgovori ‚ljuba‘ Klara, „pri ‚Hajduku‘ se je vina nalil in v pijanosti je zagazil v vodo, da je utonil.  To je resnica!“  Vnel bi se bil prav živahen prepir, da se ni o pravem času vmes vteknila domača gospa, ki je čutila, da se hoče pogovor preveč razgreti.  Spretno je zasukala pomenek na drugo polje, kjer je vedela, da bodo vse enih misli.  Ponudila je navzočnim prijateljicam priliko, da so se lahko znosile nad prijateljico, ki je ni bilo.  „Kandučeve ne bo!“ je izpregovorila lahno.  Takoj se je oglasila Žaneta Galetova: „Seve, sedaj ima druge skrbi!  Ste že čule, ljube prijateljice, da si je za letošnje plese svoje obleke z Dunaja naročila!  Z Dunaja, vam pravim!“  „Z Dunaja!“ so se začudile vse.  „Da je mlada,“ dostavi gospa Janeževa, „bi nič ne rekla.  A v njenih letih, pa obleke z Dunaja!  Med nami povedano, to je smešno!“  „Smešno! smešno!“ so začebljale vse soglasno.  „Denar ima!  To je res!“ izpregovori Lavrinova.  „Tudi ne toliko,“ pravi Žaneta Galetova, „da bi ga jim ostajalo.  Saj so drugi trgovci, ki tudi kaj zaslužijo!“  „Ti ljudje predobro žive,“ dostavi Gogalova, „vse bodo zajedli.  Vsak dan se pri njih več kuha nego v škofovi kuhinji.“  „In škof Gruber,“ se vtakne domača gospa vmes, „ima vendar več dohodka, nego ga imajo Kandučevi!“  „Res je! res je!“ pritrjujejo vse.  Ravno tedaj potrka nekdo na vrata, in ko se odpro, vstopi gospa Zofija Kandučeva.  Od veselja so vse vzkliknile, vstale in ji hitele nasproti.  „Kako nas veseli, draga Zofka,“ je gostolela gospa Češkova, „kako nas veseli, da si prišla!“  Žaneta Galetova: „Smo že mislile, da si zbolela.  In prav pomilovale smo te.“  Gospa Lavrinova: „In za zgled smo te postavljale!  Kako si dobra gospodinja in izvrstna mati!“  Gospa Gogalova pa ji je nalila kave ter ji odrezala kos rumenega šarklja.  Nato pa je izpregovorila važno: „Da bi jih le imeli obilo takih prijateljic, kot je naša Zofija!“  Ali že veste najnovejše?“ vpraša Kandučeva.  „Kaj če biti?“ izpregovori Lavrinova.  „Morda misliš na starikasto gospo, ki se je zadnjič z mladim komisarjem na Gradu izprehajala?“  „In to proti večeru!“ poseže Gogolova vmes.  „To že vemo!“ se oglasi Janeževa, „sicer sta se pa že lansko leto na plesih v reduti precej sumljivo vedla.“  Žaneta Galetova pa začvrči: „Greh se dela!  Naš magistrat pa spi in ne zapira takih ljudi!“  Vse so bile edine, da je to res sramota.  „To,“ se odreže Kandučeva, „ni najnovejše, drage prijateljice.  Najnovejše — župan Hradecki je ravnokar govoril o tem z mojim možem — najnovejše je, da bode pri našem cesarju velik obed.“  „Velik obed!“ so vse zaklicale.  A obmolknile so takoj, ker je v tistem hipu vsaka zase premišljevala: „Bog ve, bode li moj povabljen ali ne.“  Kandučeva je nadaljevala: „Povabljenih bo nekaj mestnih očetov, nekaj uradnikov, nekaj trgovcev, nekaj grajščakov.  Sploh vse, kar je v Ljubljani najimenitnejšega!“  Nobena se ni oglasila.  Kandučeva pa je govorila tako, da se ji je kar poznalo, da misli: „Moj mož bo povabljen, ker mora povabljen biti; za vaše pa ne vem; mogoče, a gotovo ni.“  „Da bi le moj bil povabljen!“ si je mislila Lavrinova, „in da bi le Gogala ne bil povabljen!  Pa takoj plačam mašo na Dobrovi!“  Na drugi strani si je zopet Gogalova mislila: „Da bi le Lavrina ne vabili, pa plačam debelo svečo sv. Roku v Dravljah!  Potem je prav vse, in najsi mojega tudi ne povabijo!“  In druge so bržkone ravno tako mislile.  Ko so dajale izraza tem prijateljskim čutom, je prihitela v sobo stara hišna Lenčka.  Razburjena in zasopla je bila, da je še celo na vrata pozabila potrkati.  Sredi sobe je obstala in priletna devica skoraj izpregovoriti ni mogla, tako je bila razdražena.  Že jo je hotela domača gospa ostro pokarati, kar se ji odpro usta:  „Gospod prošt, gospa!  Gospod prošt!“  Vse so se dvignile in z enim glasom vzkliknile:  „Gospod prošt!“  Vse so bile v plamenu!  Posebno je vzplamtela domača gospa.  Ob sapo in besedo je prišla kakor nje hišna.  „Gospod prošt!  Kaka izredna čast!“ je zagostolela ter odhitela v predsobo, da bi ondi sprejela nepričakovanega, a vendar tako milega gosta.  Tedaj je bil ljubljanski prošt vse kaj drugega, nego je dandanes.  Dandanes tiči prošt stolice sv. Nikolaja v ozki svoji hišici, ima nekaj gospodov, ki prihajajo k njemu na hrano, zahaja redno v pisarno, a sicer se ne meni za ves svet, tako da ima včasi toliko pomena, kakor ga ima prošt v Novem mestu, ali pa kvečjemu nekoliko več pomena, nego ga imajo prošti na Koroškem, kjer je prošt skoraj vsak drugi boljši župnik!  V kongresnih časih pa je bil ljubljanski prošt vse časti vreden duhovnik, a bil je tudi nekak kavalir, kateremu so se z radostjo odpirala vrata najboljših hiš.  V škofovih hlevih je imel svojega konjiča, in kadar mu je srce poželelo, ga je zasedel ter jahal ž njim črez Ljubljansko polje vzlic temu, da je nosil zlato verižico črez prsi in vijoleten kolar pod vratom.  Pa naj bi v današnjih dneh ljubljanski prošt poskusil kaj takega!  Kaj bi rekel ves svet in pred vsem, kaj bi rekel antistes?  Kar mrzlica nas pretresa pri goli, sami misli na kaj takega!  Takrat pa se je nahajal pri stebru v lopi naše „škofije“ okrogel kamen, na katerega so stopali ljubljanski kanoniki, kadar so sedali v sedlo, da bi podili čilega vranca črez zeleno polje.  Tedaj so umeli ljubljanski škofje in njih korarji svet bolje, nego ga umejo njih nasledniki.  Zahajali so v posvetne družbe in tudi po salonih so se kazali kot celi možje, kar bi se dandanes štelo v smrten greh!  In če bi sedaj kak korar kakor nekdaj Peter vitez Grizoni dal zasedlati konjička ter bi pred svojo korarsko hišo splezal na tega konjička, nato pa spretno odjahal po Mestnem trgu, nastala bi revolucija v vrstah pobožnih ljubljanskih ženic.  In korar Petrček bi se moral kaj hitro iznebiti svojega vranca, ker bi ga sicer tožili v Rimu ter ga skušali pripraviti ob prijetno življenje ljubljanskega korarja!  Pa vzlic vsemu temu trdijo nekateri, da je bilo ljudstvo tedaj dosti bolj verno, nego je danes, in da je imel duhovnik tedaj dosti več pravega vpliva, nego ga ima dandanes!  Mimogrede bodi povedano, da je takrat že vzhajala zvezda Antona Alojzija.  Če se ne motimo, je bil že gubernijalni svetnik v Trstu, a če je prišel včasi na obisk h grofici Stubenbergovi, je vzkoprnela vsa Ljubljana in vse je hotelo videti moža, ki je bil vzoren duhovnik in kavalir obenem.  Če bi mož živel v sedanji dobi, bi stavil svojo glavo, da bi niti Čemažarjevega kanonikata ne dosegel, ki je najrevneje plačan!  Tako se časi izpreminjajo!  A Bogu bodi potoženo, da se izpreminjajo!  Domača gospa, kakor smo bili povedali, je hitela vsa srečna iz sobe, da bi že zunaj pozdravila ljubega in dragega gosta, kot je bil tedanji ljubljanski prošt Juri Golmajar.  Čulo se je v predsobi nekaj sladkih besed in nekaj sladkega smeha.  Ko so se vrata odprla, je vstopil prošt Juri s svojo visoko, a vsled starosti že nekoliko sklonjeno postavo.  Po tedanji šegi je nosil dolgo, črno suknjo, modre nogavice in šolne.  Bil je častitljiva prikazen, pred oltarjem se je sukal pobožno, a v družbi dam se je vedel ljubeznivo kretati.  Za roko je vodil gospo Češkovo, ko je vstopil.  Galantno jo je peljal do njenega sedeža.  Potem pa je pozdravil tudi druge gospe, ki so ga obdale kakor čebelice med.  Sedaj se nam je pečati z osebo, ki je bila z milim gospodom proštom obenem vstopila, a med tem, ko je ta družbo pozdravljal, ostala v ozadju.  Težko je popisati to osebo, ker si nočemo nakopati očitanja, da smo, ker morda duhovščine ne ljubimo, pristranski in da zategadelj napravljamo iz resnega moža ostudno karikaturo.  Nas pa je resna volja ostati na zgodovinskem polju in občinstvu hočemo predstaviti podobo človeka, kakor je zgodovinsko resnična.  A če se vzlic temu končno izvije izpod naših rok nekaka karikatura, ni to naša krivda!  S proštom Golmajarjem je vstopil človek strahovito suhe in koščene postave.  Imel je od solnca ogorel obraz, ki je bil tudi zgolj kost in koža; sredi tega obraza je tičal kljukast nos, pod nosom pa ozka, tesno skupaj stisnjena usta.  Nekaj zoprnega je bilo v tem obrazu.  To je njega lastnik bržkone sam čutil.  Zategadelj ga je skušal omiliti z ljubkim smehljajem.  Mnogokrat je zategnil pogled proti nebu, da se mu je videlo samo belo v očeh.  Ves vtisk tega človeka je bil nekako eksotičen.  Pod obrazom sta mu bingljala dva bela repka, ker je nosil francoski kolar; pokrival pa se je s širokim klobukom, kakor je navada pri jezuitih.  Kazal je zunanjost francoskega abeja, in sicer ponižnega francoskega abeja.  Tudi pri tej priliki, ko se mi seznanjamo ž njim, ni silil v ospredje.  Ponižno je obtičal pri vratih, pri katerih je bil vstopil.  Odložil je široko svojo reto na bližnji stol, sklenil rumene roke kakor v molitev in čakal s povešenimi očmi, da ga kdo nagovori.  Kdor se je pečal z zgodovino ljubljanskega kongresa, ve takoj, da ta prikazen, katero smo ravnokar opisali, ne more nihče drugi biti nego abé Angelo Inglesie.  Kdo je bil ta abé?  Tepec gotovo ni bil, ker je takorekoč za nos vodil gospode ljubljanske kongresnike; za nos je vodil še celo našega cesarja in ruskega carja, katerima je izvabil veliko vsoto denarja.  Nasprotno, mož je bil gotovo zelo spreten, ker je še celo za nos vodil najbistrejšo glavo ljubljanskega kongresa, renegata Friderika Genza!  Kakor vsak renegat — posebno če je postal dvorni svetnik, je bil Genz eden največjih prosjakov, kar jih pozna zgodovina.  Ves čas, kar je trajal kongres, ga je trla neprestano samo ena skrb, da bi iztisnil posameznim državam kolikor mogoče najvišje „gratifikacije“.  Vodil je protokol pri kongresnih konferencah ter sestavljal vse najvažnejše listine in razglase, ki so tiste dni sloveli radi mojstrskega sloga in reakcijonarne vsebine.  Dasi je bil bogato plačan avstrijski dvorni svetnik, je moledoval za gratifikacije pri vsaki državi in državici.  Če so gratifikacije prepočasi dohajale, je v svojih „dnevnikih“ prav srdito vzrastel!  Še celo cesarju Francu je pisal v tem oziru obširno beraško pismo, na kar mu je le-ta nakazal 1000 cekinov.  Isto vsoto sta mu nakazala car Aleksander in pruski kralj.  Tudi Angleška, katero je Genz radi njenega nastopa na ljubljanskem kongresu toliko črnil po vseh evropskih nazadnjaških časopisih, mu je morala izplačati 300 funtov.  Samo ubožni Neapolitanski, ki mu je bila tudi 1000 dukatov obljubila, ni mogel iztisniti tega denarja.  Pa spretni mož si je vedel pomagati.  Rothschildi, ki so bili že tedaj ščuka v tolmunu evropskih suverenov, so odposlali na kongres svojega zastopnika.  Bil je to Karel Rothschild, načelnik neapoljske filijalke Rothschildove.  Tega je Genz prisilil, da mu je moral izplačati predujem na neapolitansko gratifikacijo.  Če ga je Karel pozneje pri vladi v Neapolju izterjal, ne vemo.  Genz pa je imel svoj predujem, in to je bila za tega poštenjaka glavna stvar.  Več nego 80.000 kron je iztisnil ta famozni dvorni svetnik iz ljubljanskega kongresa!  Za nekaj mesecev lep postranski zaslužek!  A še večji mojster na tem polju je bil pater Angelus Inglesie!  Kdo je bil ta pater, ta tako imenovani „svetnik“ ljubljanskega kongresa?  Da je nastopil pod napačnim imenom, je gotovo.  Pravega imena nismo mogli izvedeti.  Morda se sploh izvedeti ne da.  Kdo je bil, ne vemo, kaj pa je bil, to dandanes dobro vemo.  Kadar nastopi povodenj po ljubljanskem barju, tedaj pokonča na legije bramorjev in drugega podzemeljskega mrčesa.  Vse to plava in mrgoli v nebrojnih množicah na površju vodovja.  Nad vodovjem pa se prikaže obilo eksotičnih roparskih ptic, posebno dolgočasne, a vedno lačne mahovke, ki počasi mahajo z dolgimi svojimi perutnicami po zraku ter si polnijo nenasitljivi svoj želodec z mrčesom, plavajočim po vodi.  Taka nenasitna mahovka je bil abé Angelo Inglesie.  Prikazal se je nad vodovjem ljubljanskega kongresa.  Prišel je bogve od kod.  Ko pa se je bil nasitil, je zopet izginil bogve kam.  Najboljši vir o njem je Friderik Genz, ki je pri vsej svoji bistroumnosti sedel na limanice temu duhovniškemu sleparju.  V svojih „dnevnikih“ ga omenja najprej dne 22. marca, kjer piše: Besuch von einem würdigen Missionair in Louisiana, Abbé Inglesie.  Mit ihm bei Fürst Metternich gegessen.  Istotako ga omenja dne 25. marca: Bei Caraman gegessen.  Dann Gespräche mit dem Abbé Inglesie, und dass Interesse, welches ich an seinen edlen Projekten nahm, bilden wenigstens eine glückliche Diversion für so manche finstere Gegenstände, die uns umgeben.  Dne 7. aprila piše: Besuch von Caraman, Gordon, Graf Esterhazy, Jouffroy, Abbé Inglesie.  Dne 9. aprila čitamo v „dnevnikih“: Abbé Inglesie kömmt, um für den glücklichen Erfolg seines Geschäfts zu danken.  Jeder der beiden Kaiser hat ihm 20.000 Fr. und einen brillantenen Ring geschenkt.  Končno pa pride maček, ki je dne 17. aprila tako-le opisan Abschiedsbesuch vom Abbé Inglesie, der sein hiesiges Geschäft mit grossem Success geendigt hat.  Er hat von den Souverains und durch die Privatsubscription an 4000 Louis d’or erhalten.  Aber, leider, sehr schlecht verwendet, und, nach allem menschlichem Anschein, uns einen schändlichen Betrug gespielt.  Ta abé Inglesie se je bil torej kot „würdiger Missionair in Louisiana“ priklatil na ljubljanski kongres.  S sabo je nosil priporočila od pariškega kardinala in še celo od rimskega papeža.  Prejkone vse sami falzifikati!  Posrečilo se mu je pa le, da je z ljubljanskega kongresa posnel več smetane nego lisjak Friderik Genz!  Ko se mi spoznavamo s tem čudnim poštenjakom, tedaj je šele raztezal svoje mreže in mrežice po beli Ljubljani.  Govoril je dosti spretno nemško — in — dobri škof Avguštin se mu je tudi ujel v zanko — z nemško pridigo v stolnici se je dokaj srečno predstavil ljubljanskemu občinstvu.  Stanoval je pri očetih frančiškanih in komaj je bil dober teden v Ljubljani, že so vedele pobožne ženice, da je prišel k frančiškanom „svetnik“, ki spi na golih deskah, ki ne pije vina in ki bode prejkotne tudi čudeže delal.  Miklavž Čeljustnik iz Trnovega pa se je, ko so mu govorili o tem, odrezal: „Če je svetnik, ne vem!  Če pa že res ne pije ne vina ne žganja, kar je oboje tako dobro, je pa že to velik čudež!“  Po nasvetu škofa Avguština je vodil prošt Juri abeja iz Luizijane od hiše do hiše.  Naš svetnik se je hotel najprej predstaviti, nato pa je nameraval napraviti velikansko subskripcijo po vseh kočah ljubljanskih.  Če smemo Genzu verjeti, se mu je to tudi docela posrečilo.  Tako je prišel tisti dan v hišo Franca Češke, čigar soproga se je prištevala prvim tedanjim cerkvenim stebrom ženskega spola.  Ko je bil prošt Juri pozdravil vse navzočne dame, se je obrnil zopet k domači gospodinji, rekoč: „Dovolite, gospa, da vam po naročilu milostivega škofa v hišo vpeljem pobožnega moža, ki je za našo sveto vero trpel že velike muke ter ima mogočne zasluge za našo katoliško cerkev!“  Abé pri vratih je zavlekel svoj pogled proti stropu, da se mu je videlo samo belo v očeh.  Ni čakal daljše vpeljave, kar roke je razprostrl ter pričel z mogočnim glasom presti dolg latinski blagoslov, katerega je potem od besede do besede preložil na nemščino.  Ko je končal, ni ostala niti ena opeka na Češkovi hiši brez blagoslova!  „Saj počakal naj bi, da ga vpeljem!“ je šepnil prošt gospe Češkovi. „Nekako čuden se mi vidi ta človek!“  Gospe Elizi pa je blagoslov vendar jako dobro del in z veliko hvaležnostjo je prisilila misijonarja, da je sedel k mizi.  „Kupico vina, gospod prošt?“ je izpregovorila prijazno. „Drugega, žali Bog, nimam!“  Že je hotela poklicati svojo hišno, a živahno je ugovarjal abé Angelus.  „Gospa Češkova,“ je izpregovoril, „midva z milim gospodom proštom nimava ne časa ne želje, piti pregrešno pijačo.  Eno željo pa imava, da bi kaj nabrala za moje zapuščene župljane v Luizijani, da bi si mogli vsaj cerkev zgraditi!“  „Kaj, še cerkve nimajo!“ je vzkliknila gospa Gogalova s sočutjem.  „Majhno leseno kolibico imamo“ — in abé Inglesie je zopet kazal belo svojega očesa, „nekdaj so gonili konje črez noč v njo, a sedaj se daruje v njej sveta maša!  Streha na njej pa je že tudi raztrgana!“  „Moj Bog!“ zahiti gospa Janeževa, „ali ljudje nič ne dajo za pobožne namene?“  „Ljudje, ljuba in lepa moja gospa“ — ta „lepa gospa“ je Janeževki segla globoko v srce — „so tako revni, da mešajo včasi ilovico med moko, samo da imajo kaj kruha.  Kaj pomaga, če zemljo obdelajo!  Kadar dozori žetev, pa se priklatijo divji Indijanci in vse požgo.  Sam Bog ve, kaki reveži smo v Luizijani!“  Ženice so se kar topile.  „Petnajst let se trudim,“ je nadaljeval pater Inglesie z jokajočim glasom, „petnajst let se trudim v krvavem potu svojega obraza, živeč od korenin in koruze, da bi zgradil cerkev in župnišče, prvo katoliško cerkev v Luizijani!“  Zopet belo v očeh!  „Župnišča tudi nimate!“ zastoka Žaneta Galetova.  „Imam ga že, a je luizijansko!  Nekaj let sem prebival v otli cipresi; pozneje pa smo ulovili na reki velik sod. Ne vemo, kje se je iztrgal, a sedaj imam v njem svoje bivališče in ležišče.  In Bogu dajem hvalo, da imam vsaj tako župnišče!“  „V sodu prebivate!“ so vse zajokale.  „Da, ljube gospe, v sodu.  In kadar lazijo Indijanci po vojni stezi, tedaj se, in naj smo v sodu skriti, tresemo za svoje življenje.  Dvakrat sem jim že padel v roko.  Tu na glavi nosim znamenje skalpskega noža!  In skalpirali bi me bili, da me ne rešijo španski jezdeci, ki so prijahali tam mimo!“  „Jezus Marija!“ in zopet so koprnele gospe.  S ponosom je kazal na veliko brazgotino na kratko ostriženi svoji glavi, katero je bil po njegovi trditvi provzročil indijanski nož.  A brez ozira na to brazgotino so bile dame docela prepričane, da imajo pred sabo pravega mučenika, vsaj napol svetnika in prezaslužnega borilca za sveto katoliško stvar.  „Sedaj sem na poti, da zbiram za svoje ovčice.  Leta in leta sem poskušal, a sami ne opravimo nič.  Sveti duh pa me je razsvetlil ter mi pokazal pot v staro Evropo.  V Londonu sem že bil in, hvala bodi Odrešeniku, tudi angleški katoliki niso dopustili, da bi bil odrinil praznih rok!“  To je bilo nekaj za gospo Lavrinovo, ki se je v svoji posvetnosti že naveličala teh cerkvenih razgovorov.  Živahno se je oglasila: „V Londonu ste bili, gospod abé?  In kaj so najnovejše novice o kraljici Karolini?“  Mož iz Luizijane v prvem hipu ni vedel, kako se mu je vesti.  Angleški kralj Juri IV. je imel tedaj velike težave s svojo ženo Karolino Amalijo Brunšviško.  Ko je bil še princ valeški, se je ločil od nje, na kar se je klatila po Evropi v družbi z nekim Lahom Bergamijem.  Ko pa je njen soprog v letu 1820. stopil na prestol angleški, je prihitela v London ter po vsej sili hotela biti kraljica angleška.  Bila je stara že nad petdeset let, a imela je še nekaj ostankov svoje nekdanje lepote.  Velik del angleškega javnega mišljenja je privlekla v svoj tabor in mogočna stranka pod vodstvom lorda Holanda, ki ga je naš Metternich iz dna svoje duše črtil, je še celo v angleškem parlamentu prav pridno se pehala za njene koristi.  Bila je to nekaka taka afera, kakršno smo v najnovejših časih doživeli na draždanskem dvoru.  Kakor ta je tudi ona razburjala vso Evropo.  Kakor vsekdar je bilo tudi pri tej priliki mnenje sveta različno.  Eni so držali ž „njo“, drugi ž „njim“, kakor vedno, kadar nastane vojska med dvema, ki si svojita eno in isto zakonsko posteljo.  „Da! da! kaj ste izvedeli o ubogi Karolini Amaliji?  Jo li parlament postavi v njene pravice?  Naš Metternich ni ž njo, to vemo.  A mi smo ž njo!  Ni li tako, drage prijateljice?“  Drage prijateljice so pritrdile.  Častitljivi abé je sedaj vedel, pri čem je.  In takoj je svoja jadra zasukal po sapi, ki je pihala v tej družbi.  „Nič dobrega, ljube gospe,“ je odgovoril, „prav nič dobrega.  V spodnji zbornici je propadla s svojimi zahtevami in tudi lord Brougham ji več pomagati ne more!  Da, da, na angleškem prestolu sedi človek, ki ni prav nikakršne časti vreden!“  „Prava grdoba je!“ se zajezi gospa Gogalova.  „In druge ženske ima tudi!“ pristavi gospa Galetova.  Abé Inglesie pa je takoj zopet napeljal vodo na svoj kolešček: „In veste, ljube gospe, kje tiči pravi vzrok?  Hudobni jeziki vpletajo vmes markeza Bergamija.  Pa vse to nič ni!  Iz najgotovejšega vira vem, da se je Karolina Amalija Brunšviška v Rimu vrnila v naročje naše edine zveličalne cerkve.  Zategadelj je kralj Juri ne mara.  In tu tiči resnica!“  Zopet so koprnele gospe!  Abé pa vzklikne: „Pač res, katoliško cerkev povsod preganjajo!  Zatorej je naša dolžnost, ljube in mlade gospe — tu se je zopet kazalo belo v očeh! — da se je tem bolj oklepamo!  Odprta naj ji bodo naša srca, pa tudi naše — roke!“  To zadnje je bilo patru Angelu najvažnejše.  Odprtih rok je iskal po Ljubljani in drugega nič!  Žali Bog, da jih je tudi dobil!  Spretno je končal abé Inglesie svoj govor s tem, da je pozival navzočne dame, naj pritiskajo na svoje može, da se z obilnimi prispevki udeleže subskripcije za luizijansko cerkev in župnišče.  Ženske so obetale storiti, kar bode največ mogoče.  To je svetega moža, ki je bil namazan z vsemi mazili pravega in lačnega duhovniškega hinavca, spravilo v tako ekstazo, da je lazil od gospe do gospe ter je vsaki poljubil — ne roke, nego krilo.  S tem je hotel izraziti veliko svojo ponižnost!  Od tako izraženega ponižanja so bile ženske vidno ginjene in gospa Gogalova si je še celo z robcem brisala oči.  Mož iz Luizijane je nato zopet deklamoval dolg blagostov in zopet ni ostala niti ena opeka na Češkovi hiši brez božjega blagoslova.  Po končani molitvi je izpregovoril prošt, ki do tedaj ob izredni gostobesednosti svojega spremljevalca niti k besedi priti ni mogel.  Nekoliko užaljen je dejal: „Sedaj bodi dosti govorice!  Torej sva dobro opravila!  A odriniti nama je, ker imava še več obiskov.  Hvala vam, častite dame, na potrpežljivosti, s katero ste naju poslušale, in pa na prijaznosti, s katero ste naju sprejele!“  Hotel se je posloviti.  A domača gospodinja še ni dopustila.  Hitela je k vratom bližnje sobe, jih odprla ter rahlo zaklicala:  „Fina!“  Poklicala je svojo hčerko, gospico Josipino Češkovo.  Le-ta je tiste dni slovela po Ljubljani za vrhovno kraljico ženske lepote.  Bila je kraljica lepote v meščanskih krogih.  Plemenitaški krogi so imeli svoje lepotice, s katerimi se tudi še seznanimo.  Kar nas je starejših mož, smo Josipino Češkovo še poznali.  S svojim možem Fidelom Trpincem je vsaj nekoliko prihajala v dotiko tudi z narodnimi krogi.  Kolikor se je spominjamo, je bila tudi v starosti visoke in nekako impozantne postave.  Da je bila dobrega srca, se ume samo ob sebi, ker je, hodeč po precej trnjevi poti ne presrečnega zakona, morala marsikaj odpustiti.  Ko bi se bila njena zveza z Andrejem Smoletom posrečila, bi bila Josipina Češkova tudi na našem narodnem polju pustila prejkone druge sledove za sabo, nego jih je v resnici!  In morda bi bila uživala tudi drugo srečo, nego jo je tako.  Pa kaj hočemo, usoda je gospodar nad nami, tako nad tistimi, ki še živimo, kakor nad onimi, ki so nekdaj živeli.  Za časa ljubljanskega kongresa je bila Češkova Fina stara kakih sedemnajst let.  Če se ne motimo, se je porodila leta 1804.  V l. 1821. je živela torej v zorni deviški mladosti.  Pred sabo imamo sliko, ki jo predstavlja v tej zorni mladosti in v žarni krasoti.  Slikar sicer ni podpisal svojega imena, kdor pa pozna Langusovo sladkovodeno slikarjenje, izprevidi takoj, da je Josipino Češkovo naslikala roka omenjenega mojstra.  Podobo nam je dala na razpolago ljubezniva gospa-sorodnica, kateri bodi izrečena zahvala na tej izredni prijaznosti!  A pogled na podobo miče tudi priletnega človeka!  Gospica Josipina je naslikana v plesni obleki, kar je naravno, ker je ravno na plesih kot „steklena princezinja“ žela svojo slavo.  Na okroglem, cvetočem obrazu ti pred vsem vzbujajo pozornost mala, skoraj triogelna usteca, ki jih moraš nehote rdeči črešnji primerjati.  Občudovati moraš dvoje velikih, sivih oči: prav kakor srna je zrla v svet.  Rožnati obrazek pa se je takorekoč upogibal pod težkimi kitami kostanjevih las, ki so ji kakor krona venčali glavo.  Čelo, lica in vrat so ji obdajali umetno nasvedrani kodri, kakor jih je pri mladih dekletih zahtevala tedanja moda.  Njene potomke-sorodnice so bile lepe, a Josipine Češkove niso dosegale.  Nekaj podobna ji je bila svoj čas gospica Anica Češkova, ki je z nemško svojo lepoto razburjala mladim nam dijakom slovenska naša srca.  Ali ljubi moj Bog, kje so že tudi tisti časi! —  Tudi pri diplomatih je vzbujala Josipina Češkova splošno pozornost.  Galantni Francoz grof Blacas je dejal o njej: „Ta deklica je kakor poem mlade spomladi“.  In marki Caraman, njegov istotako galantni tovariš, je dostavil: „Ali pa kakor roža, ki se koplje v jutranji rosi“.  Knez Metternich, ki je bil grd prozaist v takih rečeh, pa je izpregovoril površno: „Lepa je, a ker ni moja žena, kaj sem boljši ž njo!“ Obenem je stari hinavec zapisal v svoj dnevnik: Es scheint, dass schöne Länder nicht immer schöne Bewohner haben.  Ich sah nur ein hübsches Frauengesicht, und hinter diesem soll eine russische Köchin stecken, die unter den Feldjägern viel Unheil anstiftet. — V prozaičnosti je kneza prekosil lord Stewart, ki se je o Josipini izrazil: „Kakor nov bankovec angleške banke je, bankovec za 20.000 funtov!“ Lord Stewart je bil mnenja, da je dal s tem svojemu občudovanju najvišji izraz. — Grof Capodistrias pa je, ko jo je prvič ugledal, žalostno vzdihnil: „Taka je kakor Grška, kadar bode zopet osvobojena!“  Da na starše vse to občudovanje ni ostalo brez vtiska, je gotovo.  Morda so globoko v duši gojili ž njo posebne namene.  Z različnimi poslanci in ministri je prišlo na kongres obilo mladih aristokratov.  Ljubljančani so jih imenovali „atašeje“ in pri „Belem konjiču“ — v stari nekdanji Aurovi hiši — je imela ta lahkoživna družba svoje včasi zelo hrupno taborišče.  Na plesih so se ti gospodiči zelo odlikovali, umeli so zapeljivo govoriti, imeli so denar, imeli so tudi največkrat imenitna, zelo stara imena.  Če so kje izvohali lepo dekle, niso prej mirovali, da ji niso zmedli srca.  Najhujše naskoke so mladi „atašeji“ obračali proti gospici Češkovi.  Morda so starši vsled tega kovali kake posebne naklepe; morda je sama mislila, da je za kaj višjega odmenjena, posebno od tedaj, ko jo je bil na plesu ogovoril prestolonaslednik Ferdinand.  Ali kdo more dandanes kaj gotovega vedeti o vsem tem!  Če je pa kaj bilo, je pač gotovo, da je račune za vse to moral plačevati mladi Andrej Smole z Dunajske ceste.  Zagledal se je bil v dekle, a pri svojih, da ne rabimo hujšega izraza, precej resolutnih navadah — radi teh ga je ljubljanski ljudski glas imenoval „trdega Andreja“ — ni mogel tekmovati z mladimi atašeji.  In če bi imeli dandanes kongres v Ljubljani, bi mladi atašeji pri ljubljanskih gospicah brez dvojbe tudi imeli višji kurz nego solidni meščanski sinovi, katerim se je pa Andrej Smole leta 1821. komaj prištevati mogel!  „Fina!“  Na materin klic je prihitela kakor srna iz loze.  Kodri so ji zvonili okrog čela, okrog malih ušes, okrog cvetočega obrazka.  Bila je vitka kakor jelka in deviška kakor prva zora ranega jutra!  Nastopala je z veliko sigurnostjo, ko je pozdravila zbrano družbo.  „Pri gospodu proštu se poslovi!“ je izpregovorila mati.  Nekako ceremonijozno se je priklonila pred prelatom in njegovim spremljevalcem, nato pa je obema poljubila roko, kakor je bila tedaj navada napram duhovnikom.