Pavle Slivar je bil praznično vesel.  Sonce je sijalo na ulicah; gledalo je v sobo izza rulet ter se mu smejalo globoko v dušo.  Popili so bili ravnokar popoldansko kavo: prazne steklenice so bile še na mizi, pogrnjeni z nedeljskim prtom.  Marnovka je slonela v naslanjaču z rokami v naročju; zehalo se ji je.  Izprva je hotela spraviti razgovor na resne, solidne stvari; ali ni se ji posrečilo; zato je umolknila in polagoma so ji lezle trepalnice na oči.  Slivarju se ni hotelo dolgočasnih razgovorov, in dolgočasno mu je bilo vse, kar se je le od daleč dotikalo praktičnih zunanjosti življenja.  Na solidne opomnje je odgovarjal prešerno in razposajeno; ko je opazil pogled Marnovke, se je naslonil nedolžno in kakor iz udobnosti na desno, iztegnil roko ter jo položil čisto slučajno Ani okrog vratu.  In Ana se je naslonila na levo.  V tistem trenutku je Marnovka zakašljala ter odprla oči: Pavle je pogledal v strop, zaokrožil ustnice, kot da bi se mu hotelo zažvižgati, in potrkal je s prsti po mizi.  Pri srcu pa mu je bilo, da bi se smejal glasno in hrupno, brez povoda in čisto nalašč, samo zato, ker je življenje tako imenitno in ker je sonce tako čudovito svetlo.  Ana je vstala, pogledala najprvo na mater, nato je nekoliko zazehala, le toliko, da so se zableščali izza ustnic beli zobje, stopila je k mali mizici v kotu pri oknu, vzela v roko fotografijo, jo ogledala pazljivo ter jo položila zopet na mizo, so ozrla kakor mimogrede na Slivarja, s komaj vidnim, hipnim nasmeškom v levem očesu, a nato je odprla duri v svojo sobo.  Slivar se je pogladil po laseh.  „Da, da ... tako je človeško življenje! ...“  Nato je vstal tudi on, počasi, zamišljen in resen, pogledal je tudi on še enkrat na dremajočo Marnovko, stopil k mizici v kotu ter si ogledal fotografijo s pazljivim očesom, a nato se je nasmehnil s prav istim komaj vidnim hudomušnim nasmeškom ter prestopil s solidnim korakom prag Anine sobe.  Ana je zapahnila duri z oprezno roko.  Okno je bilo tesno zastrto, tako da je bila soba v hladnem somraku.  Tenka plast sončne svetlobe je padala na klavir, na razgrnjene note.  Ona je sedla h klavirju, Slivar je premaknil k njej svoj stol.  Kadar je sedel prejšnje čase tako blizu poleg nje, tako zapeljivo in pripravno, mu je bilo skoro neugodno pri srcu, in besede so mu hipoma pošle.  Zdelo se mu je, da je njegova dolžnost, da govori sladke, sentimentalne reči, kakor govore zaljubljenci v nemških romanih, da se skloni ob določenih presledkih, položi roko varno in ljubezni polno krog ljubljenega vratu ali pasu ter poljubi z zatisnjenimi očmi njene sramežljive ustnice.  Vse to mu je bilo zmerom neizmerno težko.  Sram ga je bilo sladkih besed, in kadar je katero izpregovoril, je čutil, kot da ga zasmehuje na tihem celó ona sama in da se je zelo blamiral.  Ob takih časih mu je šinilo mimo pameti, da ni resno zaljubljen, da je to „vse skupaj neumnost“ in da bi se vedel docela drugače, če bi bilo res, kar je trdil v svojih pismih, da je „ona sama njegova sreča in njegovo življenje“.  Tako se je izgubljal v neprijetnih mislih, in ona ga je izpraševala, zakaj je njegov obraz resen — hotela je reči dolgočasen — in zakaj molči.  Danes pa se ni ukvarjal s takim razmotrivanjem, bil je vzvišen nad njo in nad svojo ljubeznijo.  Vse se mu je zdelo nekako ljubeznivosmešno: ta intimna, mračna soba, on sam in ona, oba mlada, zaljubljena in vesela, dremajoča matrona v prvi sobi, sklenice na nedeljsko pogrnjeni mizi in gorko septembrsko sonce tam zunaj, — vse je bilo majhno, lično, kakor otroške igračice pred velikimi, razumnimi očmi njegove duše.  „Ali ti ni nič hudo, Pavle?  Tako mirno pripoveduješ, da nama ostane samo še par dni.“  Slivar se je popolnoma nedolžno začudil: čemu naj bi mu bilo hudo zaradi tega?  „Danes je nedelja ... jutri, pojutrišnjem, to so še celi trije dnevi, Ana!  Trije dnevi, to se pravi neskončnost!  Dovoli, da te poljubim na tvoje bujno kipeče ustnice ...“  „Ti se norčuješ —“  „Nikakor ne; tako lepih ustnic res še v svojem življenju nisem videl.“  „Koliko jih boš videl, zdaj ko si imeniten!“  „Ali nisem res imeniten?  Tebi, Ana, ki sva prijatelja lahko povem: jaz sem največji umetnik na svetu, ali vsaj eden izmed največjih.  Tudi nate pada kos moje slave: prenašaj jo dostojno! — Kaj misliš, da me je kaj iznenadilo, ko so mi prisodili prvo nagrado?  Čisto nič: meni, kar je mojega!  Če bi mi je ne bili prisodili, bi si kvečjemu mislil, da so sedeli tepci v razsodišču, in zategadelj bi me stvar ne bolela posebno ...  Ali povej mi, Ana,“ — hodil je po sobi in se okrenil hipoma k njej — „kako pa ti misliš o mojem delu, ti sama, čisto na tihem?“  Ana je bila v zadregi.  „Kar ti napraviš, je zame najlepše!“  Slivar je dobro vedel, da je bil ta odgovor neumen in morda celo neodkritosrčen; tudi beseda „napraviš“ mu ni bila pogodu; ali danes ga to ni vznemirjalo; zdela se mu je še bolj otroška in majhna, popolna igračica.  „Seveda, to je v redu.  Kako bi se pač ženil pri tebi, če bi mi zabavljala venomer!  Ko bi jaz ne bil največji umetnik na svetu, bi bilo celo nekaj prijaznega na tem: oženil bi se in tako bi imel pri roki pevca svoje imenitnosti —“  „„Pavle!““  „Nič se ne jezi in dovoli, da te na tvoje bujno kipeče — — — — Prisegam ti, Ana, tvoje življenje bo čudovito pod soncem!  Sezidal ti bom vilo tam kje pod Rožnikom, ali če ti je ljubše — kaj praviš? — na Bledu.  Tam so lepi kraji!  Po svojih načrtih ti jo bom sezidal, zato bo najlepša vila daleč naokoli, ne kak arhitektonski zavržek, kot so tiste bedasto namišljene barake po naših ulicah.  Pravijo da so stanovanja za ljudi, pa so znotraj nerodni hlevi, zunaj karikature palač.  In v palačah, ljubica, ne stanujejo ljudje in tudi ne v hlevih.  Midva bova imela vilo po mojih mislih, in celo v tej vili ne bova stanovala, temveč vozila se bova po svetu brez konca in kraja.  Če je človek predolgo v istem mestu, spozna polagoma, da so ljudje zabiti, in življenje mu zamrzi med njimi.  Tako je najbolje, da gledava vsak hip nove obraze ter se posloviva od njih, preden pokažejo svojo naturo.“  „„Kako bledeš, Pavle!““  „Oj Ana, nič ne bledem; to bo še vse lepše, kakor misliš!  Glej, Ana, jaz te imam neizmerno rad, ker si tako naivna.  Tako se mi zdiš s svojo globoko resnobo kakor moj brat, ko je še platno prodajal, pa si je del cilinder na glavo ter kadil iz očetove pipe —“.  Opazil je, da jo je razžalil: od sence dol se je pokazala lahna rdečica na njenih licih; toda to ni ga ganilo; vesel je bil celo te rdečice.  „To so lepi komplimenti; kdor bi te poslušal, bi si nikoli ne mislil, da si zaljubljen vame. —Kaj misliš, da ti nisi smešen?“  „O, to še ni nič, kar tukaj vidiš!  Da bi me ti poslušala, kadar sem sam, da bi pogledala skozi okno mojih domačih mislih!  Ana, stante pede bi se okrenila od mene! — Ko bi ne bil smešen v svojih mislih, kako bi bil umetnik?  Smešno je vse tisto, kar ni v zvezi z vsakdanjim kruhom ...  Tvoj greh je, Ana, če sem zavil zdajle na cesto dolgočasnih besedi!“  Plast svetlobe, ki je padala na klavir, se je ožila, dvigala se je više ter je naposled hipoma izginila.  Po sobi se je razlil še temnejši mrak; kdor bi stopil vanjo, bi ne razločeval obrazov.  In Slivarja se je polastilo neopazno neko zadehlo čustvo, ki mu je bilo zoprno in ki se ga je bal.  Privil je Ano tesno k sebi, a komaj se je dotaknil z ustnicami njenega obraza, je vstal, stopil k oknu ter privzdignil nekoliko rulete.  „Ali se ti ne zdi, Ana, da bi se napotila malo na izprehod?  Zdaj je hladneje; sonce je že visoko na strehi ...“  Vrnila sta se v veliko sobo.  Marnovka je dremala na stolu z globoko sklonjeno glavo.  Prebudila se je ter pogledala začudeno, ko ji je položila Ana roko na ramo.  „Pa ne ostani dolgo zunaj; vrni se do pol osmih, preden pride papa.“  Ana je odhitela v svojo sobo ter zaprla duri za seboj.  „Samo še do srede ostanete tukaj, gospod Slivar?“  „Samo do srede; kaj hočem v Ljubljani?  Z umetnostjo ni tukaj nič, če nima človek dediščine po kakem stricu.  In jaz nimam nobenega strica ...“  Zavil je brž na drugo pot.  „In ga tudi ne potrebujem.  Zdaj je prihodnost odprta pred mano.  Moje delo je priznano in tudi jaz sam vem, koliko je vredno ...“  „A kako ...na kak način se mislite urediti?“  Slivarju je bilo to vprašanje neprijetno, zategadelj namreč, ker ni imel sam najmanjšega pojma o svoji najbližjii prihodnosti.  Bilo je pred njegovimi očmi kakor biserna megla: prešerni upi, veselo zaupanje vase.  Ali četudi ni bilo v teh upih niti sledu kakega trdnega načrta, ni dvomil ne za trenutek, da mu je usojeno veličastno življenje.  „Tiste formalne študije so zdaj končane; tako sem čisto sam svoj in lahko poizkusim svojo moč.  Dokler je človek pod nadzorstvom profesorja, čeprav samo formalno, je njegova fantazija kakor vklenjena; nehote se čuti resničnega učenca in njegova roka je plaha in nesamostojna: kot da bi stal nekdo neprestano za njim; pogleda dovršeno delo in vidi, da ni njegovo, da je njegov lepi, svobodni načrt obledel ter se razblinil ...“  Marnovke te stvari niso posebno zanimale in Slivar je to opazil.  „Seveda mislim študirati še dalje —“  „Študirati?“  „To se pravi, — kakor pač vsak umetnik študira do konca dni ...“  Bilo ga je sram, da je moral meriti in izbirati besede, kot da bi imel nekaj nepoštenega na vesti.  „Nekaj časa ostanem še na Dunaju, potem pojdem v Monakovo, — ali kakor že bo.  Nisem še natanko premislil ...“  „Kdaj pa boste izdelali spomenik?  Ali so vam ga že naročili?“  „Ne, tudi o tem še ne vem nič trdnega.  Na vsak način mi ga izroče, to je razumljivo samo ob sebi ...“  Na tihem je vedel, da to nikakor ni razumljivo samo ob sebi.  Znane so mu bile okolnosti natečaja za Kettejev spomenik: stvar je bila prenagljena, denarja je bilo zbranega komaj toliko, da so se pokrili stroški za natečaj, in ko bi bili tudi potrebni tisočaki že pripravljeni, še ni bilo gotovo, da bi določili za izdelbo baš nagrajeni načrt.  V razpisu ni bilo o tem besedice, in Slivar je vedel, da se nagrajeni načrti ne izdelajo nikoli in da je zategadelj za umetnika velika nesreča, če mu prisodijo prvo darilo.  Ves ta razgovor mu je bil skrajno neprijeten.  Razumel je dobro pomen teh pol opreznih, pol surovih suhoparnih vprašanj, in njegov položaj se mu je zazdel neumen in poniževalen.  Oddahnil se je, ko se je vrnila Ana v sobo.  Oblečena je bila v svetlo, tesno na ude ulito obleko, tako da je bilo njeno telo še bolj vitko, otroško nežno, skoro prešibko.  Par temnih kodrov se je koketno igralo na sencih; obraz je bil bel, droban, zelo pravilno izrezan, rjave oči so gledale mirno in razumno.  „Razgovarjala sva se z milostivo o resnih rečeh, gospodična Ana ...“  Ana se je ozrla na Marnovko s hipnim radovednim in zelo vsakdanjim pogledom.  Slivar tega pogleda ni zapazil.  Poslovila sta se na kratko ter se odpravila na cesto.  Zunaj je bilo še svetlo, ali vročina je ponehala; hladnejši veter je bil zapihal od juga.  Hodila sta hitro po mestnih ulicah in v par minutah sta dospela v park.  Nad belimi, s peskom posutimi poti so šumeli stari kostanji; le tu pa tam je kanila kaplja sončne svetlobe skozi gosto listje.  Ljudi je bilo malo v parku: star penzionist je sedel na klopi ter bral svoj časopis, dvoje pestrn se je smejalo tam nekje za drevjem, in od travnika so se čuli kričeči otroški glasovi.  Prišel je mimo lajtnant in Ana se je ozrla nanj s polnim pogledom.  Slivar je videl, kam so se bile izgubile njene oči, in kratkočasno mu je bilo pri srcu: kakšna otroška igračica!  S svojim mirnim, rjavim pogledom se ozira po zavihanih brkih, medtem ko se ženi; kake komedije se pač vrše v njenem srcu?  Zrak je bil čist in svež; Slivarju so se širile prsi in vrnila se mu je vsa prejšnja vesela, razposajena volja.  Prihajala sta čedalje više v park; pota so bila ožja, temnješa, drevje se je nagibalo niže in nobene svetle kaplje ni bilo več izza listja; le časih je zasvetil gori v vejevju rumen cekin, ali komaj ga je Slivar z veseljem ugledal, ga ni bilo že nikjer več in temno listje je trepetalo.  Pot se je vila polagoma navzgor, iz parka v gozd.  Na desni se je zasvetila skupina mladih brez z vitkimi debli in že nekoliko orumenelim listjem.  Pravilne, ravne vrste kostanjev so se izlile v gozdno svobodo; stare, visoke bukve so rasle vsevprek, tu stisnjene druga ob drugo, tam daleč narazen, pomešane s črnimi smrekami in širokimi, temnimi hrasti; tu pa tam se je dvigalo ravno deblo domačega kostanja z dolgimi vejami; tla pod njim so bila pokrita s polzrelimi kostanji, z luščinami in listjem.  Hodila sta počasi navkreber; Slivar je pripovedoval in se ni menil veliko, če ga ona posluša in če jo zanimajo njegove besede.  Bilo mu je tako lahko in prijetno, kot da bi se mu bilo pripetilo pred nedavnim časom nekaj posebno lepega, odločilnega za vso njegovo prihodnost.  Napravil je črto pod svojim dosedanjim življenjem: minilo za zmerom, stran s preteklostjo!  To je bila noč, in zdaj pride jutro.  Ne iz ljubezni do nje — te ljubezni se v tej uri niti zavedal ni — iz same tihe, nerazumljive notranje sreče je govoril tako globoko iz srca, tako zaupno in odkritosrčno, kako prej nikoli in nikomur.  Ona je hodila poleg njega tiho, s sklonjeno glavo in zamišljenim obrazom.  „Ti morda misliš, da je teklo moje življenje kakor tvoje: majhen potoček z majhnimi valovi, vesel in brezskrben, le tupatam ranjen ob drobni skalici ...  Ej, ljubica, Ana, ti si kakor v sanjah in zdramila se ne boš nikoli; — lepe so take sanje!  Nikoli ne boš videla življenja, in življenje, ljubica, je nekaj strašnega.  Mene je bilo že zelo ranilo, že vsega me je bilo raztrgalo; — ti bi si tega pač nikoli ne mislila, ko me vidiš takole veselega in imenitnega poleg sebe.  Do danes, Ana, do teli zadnjih dni ni bilo za me nič lepega na svetu.  Raztrgan in lačen, ponižen in plah sem se plazil po trnjevi cesti svoje mladosti.  To ni bilo prijetno, ljubica!  Nobenega človeka ni bilo, ki bi se bil oziral name s tiho ljubeznijo, tako kakor se ozira nate tvoja mati, kadar je ne vidiš, zjutraj kadar spiš.  Jaz nisem poznal svoje matere in kakor v sanjah se spominjam na očeta, ko je sedel pred klavirjem in sem slonel ob njegovih kolenih in mu gledal v bledi obraz.  Njegov obraz je bil zelo bled.  Od tedaj, ljubica, nisem videl klavirja skoro dvajset let —, stanoval sem v nizkih podstrešnih sobah in tam, glej, ni klavirja.  Tistega, ki ga je imel moj oče, so prodali upniki.  Moj oče je bil učitelj.  In tam nekje na Dolenjskem je zdaj moja mačeha; nisem je videl pač deset let in nimam poželenja po njej; samo svojega brata, njenega sina, bi rad kdaj videl; kratkočasen je bil, kadar je del na glavo očetov cilinder in v usta njegovo pipo.  To dvoje, cilinder in pipa, je njegova dediščina po očetu; zame ni ostalo ničesar.“  Ko bi bil videl Slivar njene oči, ne bi govoril o teh stvareh; njen pogled je bil nekako osupel; poznalo se je, da ji je to razlaganje neprijetno.  Bila je nežna in fina, „čista igračica“.  „In potem se je začelo grenko, ljubica, grenko življenje.  Strah meje, če se ozrem; po vsej poti se vidijo sledovi mojih ranjenih nog ...“  Zravnal se je in iztegnil roke, kakor po dovršenem težkem delu.  „Ali Ana, zdaj sem postavil mejnik.  Zastavil sem ga trdno v zemljo in odslej je življenje moje; jaz sem gospodar!“  Zjasnilo se je nenadno.  Stopila sta iz gozda na velik odprt prostor.  V polukrogu so stale ob tratini klopi in na eni izmed njih je sedel zaljubljen par; zravnala sta se preplašeno, roka je ostala še v roki, in ozrla sta se na došleca z neprijaznimi pogledi.  Blivar in Ana sta zavila na levo, koder se je vila pot nekoliko navzdol.  Na levi se je spenjalo z grmovjem poraščeno brdo, više zadaj se je pričenjalo gosto smrečje; tudi na desni, prav ob poti, so rastle nizke smreke.  Še nekoliko korakov, in na desni in levi se je hribovje razdelilo, odprla se je pred njima vsa prelepa ljubljanska ravan.  Blizu spodaj, kakor pred njunimi nogami, se je svetilo mesto, bleščeče belo, jata golobov.  Stolp frančiškanske cerkve se je lesketal v solncu, gorel je v čistem zlatu.  Ravan se je potapljala v mrak, a daleč zadaj, po vzhodnih hribih, se je še razlivala mehka luč, odsevala je celo še na dolgi progi ravnine, toda sence so segale vedno dalje in vedno više, lakomne roke so se iztegale po zlatu.  Mehko čustvo je leglo Slivarju v dušo: ljubezen do te čudovite zemlje, tista močna, velika ljubezen, ki daruje in se čuti obdarovano.  Izpreletelo ga je veselo spoznanje, da je bogat in močan, da daruje lahko s polnimi rokami.  Nedavno še, pred kratkimi meseci, je bil list v vetru, tujec povsod, kamor ga je zanesel plašni korak.  Danes je vedel, da stoji na tej domači zemlji trdno in ukopano, z obema nogama, da je nje vsebina obenem.  Bilo mu je, da bi zamaha! s klobukom in pozdravil to ravan, ki se je odevala v črno odejo ter se napravljala spat, da bi jo pozdravil s prijaznim sinovskim pozdravom in ji voščil lahko noč.  Stal je dolgo ob poti z zravnano glavo, žarečim licem in široko odprtimi, mokrimi očmi.  Ana se je dolgočasila, in on je ob teh trenotkih pozabil nanjo.  Bilo je že pozno zvečer, ko sta se vračala z iz sprehoda.  Slivar je spremil svojo nevesto do vrat; niti v vežo ni stopil, da bi jo poljubil tam v temnem kotu, kakor je bil navajen.  Ko sta se poslavljala, se ji je smejal veselo in pokroviteljsko v obraz, kakor otroku.  Njen resni, neodločni pogled ga je zelo zabaval.  Poljubil ji je roko, poklonil se ter odšel z lahkimi koraki po cesti navzdol, v mesto.  Ko je prišla Ana v svojo sobo, je odložila klobuk; a še preden je odpela zadnji gumb na bluzi, je legla na zofo, in solze so ji zalile oči.  Čutila se je ponižano in osmešeno in tiha, komaj zavedna mržnja do Slivarja se ji je rodila v srcu.  Čez par minut je vstala ter prižgala luč; obrnila si je pred ogledalom oči in njen pogled je bil zopet čist in miren.  Bilo ji je neprijetno, da se je bila tako vznemirila; smejala se ni nikoli prerazposajeno, ne jokala preveč, zakaj bala se je, da bi se ji ne zarezale nelepe črte v obraz.  Slivar se je napotil v veliko, elegantno gostilno, kjer so ga pričakovali nekateri njegovi znanci in pokrovitelji.  Bilo je že blizu osmih, in ulice so bile nekoliko živahnejše.  Slivarju se je zdelo, da je srečaval same vesele, skoro razposajene obraze, vesele tega lepega septembrskega večera, te mehke sape, ki je pihala rahlo od juga in dihala v lica, kakor parfumirana pahljača; veseli sveta in življenja.  Njegove oči so bile motne od praznične volje in zato ni opazil tistih neštevilnih temnih obrazov, ki so prihajali vsak trenotek mimo njega.  Električna svetloba je padala samo na vesele obraze; oni drugi so se plaho ogibali luči.  Gostilna je bila zelo zakajena; Slivarju, ki je bil še ravnokar dihal gozdni zrak, je legel ta gosti vzduh na prsi, in tobakov dim ga je zaskelel v oči.  Pozdravili so ga hrupno od mize na desni.  Tam je bila zbrana večja družba, skoro sami starejši ljudje.  Komaj je stopil Šlivar k mizi ter odzdravil, se ga je polastila neka tesnoba: njegove resnične, odkrite misli, ki so mu sijale prej iz veselega obraza, iz svobodnih kretenj ter mu silile v besede, so se hipoma vrnile globoko v srce, in bilo mu je, kakor da se mu je treba skrbno zapeti do vratu.  Nasmehnil seje neodločno kakor v zadregi in začutil se je manjšega in odvisnega.  Napravili so mu prostor na častnem mestu; ta večer je bil namenjen njemu in njegovim drugovom umetnikom.  Okoli mize so sedeli ljudje tiste vrste, ki se jih je Slivar najbolj bal in ki se jih je ogibal, kakor je mogel. „Spoštoval jih je zelo in odkritosrčno, toda spoštovanje je bilo pomešano z mržnjo, ki si je sam ni vedel razlagati.  Kadar je govoril z njimi, je bil plah in oprezen; meril je besede ter se čuval, da bi ne izpregovoril naravnost iz srca.  To so bili besedniki javnega mnenja, zastopniki naroda; delavni in zaslužni možje na polju politike, znanstva in lepe literature, ugledne osebe v družabnem življenju.  Predstavljali so del narodove moči, nazorov in želja njegovih.  Ali skoro na vseh njih obrazili je bilo nekaj posebnega, neprijetnega, ne zarisanega v jasni potezi, temveč razlitega od čela preko oči in ustnic, kakor komaj viden pajčolan: prezirljiv, zasmehovalen, samovoljen izraz.  To ga je vznemirjalo in žalilo, četudi je ljubil samovoljnost, kadar ni gledala iz oči in iz nasmeha.  Vedel je tudi, da so vsi ti ljudje bolj izobraženi od njega, da so študirali to in ono in da so dosegli svoja mesta s pomočjo razuma in pridnosti.  Tudi to ga je vznemirjalo, in bal se je razuma in pridnosti, kadar so se ponašale s temi čednostmi oči in ustnice.  A nocoj ga je zadelo posebno grenko neko hipno, polujasno spoznanje: spomnil se je trenotka, ko je gledal dol po lepi zeleni ravnini in zdaj, ko je videl le obraze krog sebe, so se mu zazdeli tuji, čisto neznani; med tistim duhom, ki se je dvigal iz ravnine ter mu širil prsi in srce in med izrazom teh oči in glasom teh besed ni bilo nobenega sorodstva.  To vse je šinilo mimo njegovih misli v hipu komaj zavedno.  Sredi omizja, ob steni se je smejal in razgovarjal znan literat Lužar.  Njegov obraz je bil razoran in poštami, četudi mu še ni bilo mnogo nad trideset let.  Ker je bil gladko obrit, so mu dajale globoke, nemirne brazde igralski izraz.  Gledal je skozi naočnike s svojimi majhnimi, rdeče obrobljenimi očmi trdo in zasmehovalno.  Njegovo visoko, obokano čelo, ki se je izgubljalo v zgodnjo plešo, je pričalo o inteligentnosti.  Slivar se je bal njegovih postranskih, pol šaljivih, pol razžaljivih opazk; mirne besede, ki bi se ne skrivalo za njo nič zlega, ni slišal „Slivar nikoli ne od Lužarja, ne od drugih literatov, ki jih je poznal; vsi so se mu zdeli stari, presiti življenja in ljudi; Slivar ni vedel, ali so res toliko živeli in prestali, da se jim je nabralo grenkobe in izkustva do vrha, ali pa so se naučili poze drug od drugega ter se tako vživeli vanjo, da so igrali nevede in prisiljeni.  Poleg Lužarja je bilo ob mizi še troje literatov.  Eden izmed njih je bil še študent, mlad človek s kodrastimi lasmi, precej razvitimi brki in temnim, nezadovoljnim pogledom.  Govoril je s kričečim glasom in zelo samozavestno.  Ostala dva sta bila starejša človeka, eden po poklicu privatni uradnik, drugi profesor.  Poslednji seje oglasil redkokedaj, ali njegove besede so bile trdne, kakor pribite, dasi Slivar ni zapazil v njih ne duhovitosti, ne modrosti i profesor ni bil navajen, da bi mu kdo oporekal in poznalo se mu je, da je slaven.  Uradnik je gledal večjidel tiho predse, z zamišljenim obrazom, nagubanimi obrvmi.  Očividno mu je ugajalo, kadar ga je kdo vprašal, „ če dela spet verze“ in nasmihal se je skrivnostno-otožno.  Njegova obleka je bila precej ogoljena.  Med literati je sedel visok, širokopleč človek, slikar Ambrož, ki je bil Slivarju nenavadno simpatičen.  Posebno lepa je bila njegova brada, kakor in mehkih, svetlorjavih svilnatih niti.  Govoril je veselo, izvirno-dovtipno, v pristnem ljubljanskem dialektu.  Celo sirove anekdote je pripovedoval tako naravno, prešerno, da so dobile v njegovih ustih nekaj estetičnega.  Drugi slikar, ki je sedel blizu Slivarja, je molčal ves večer.  Majhna, suhotna postava, upala lica, redka, ščetinasta brada.  Slivarju se je zdelo, da ga je bil srečal nekoč na Dunaju, še bolj bledega in mrkega in vsega zanemarjenega.  Kiparja Kuštrin in Strehar, ki sta dobila drugo in tretjo nagrado v natečaju za Kettejev spomenik, sta bila Slivarju samo površno znana; oba sta bila starejša od njega.  Njunih del — razen razstavljenih načrtov za spomenik — ni poznal, ali vedel je, da ga Kuštrin prezira, če tudi je govoril ves večer prijazno in kolegialno z njim.  Pozneje, ko je bil pa že z vinom namočen, je povedal Ambrož z veselo-resnim glasom, da so dela Kuštrinva in Streharjeva, „kakor bi jih bila krava oblizala“.  Družba se je smejala, in Kuštrin se ni čutil razžaljenega, Strehar — neznaten človek z ozkim, kakor obsekanim obrazom — pa je zardel ter posegel po kozarcu.  Imena vseh teh pisateljev in umetnikov so bila precej znana, imenovana po listih in v občinstvu češčena, kolikor so pač češčena imena umetnikov.  Preden je stopil Slivar v gostilno, so govorili o politiki in par obrazov je bilo razgretih; a nato je prešel razgovor na umetnost.  Prepirali so se večjidel samo literati o različnih estetičnih vprašanjih, ki so bila Slivarju zelo nejasna.  Slikarja se nista mešala v besedo; Ambrožu se je zdelo „čvekanje“ o estetiki in podobnih rečeh dolgočasno in nepotrebno, a njegov tovariš slikar je molčal od začetka; ozrl seje samo enkrat s posebnim, neizmerno zaničljivim pogledom na literata-profesorja, ko je zinil besedo o „vzvišeni nalogi umetnosti“; iz tega pogleda se je videlo, kot da je mislil na svoje naglo in z gnusom spacane portrete mesarjev in hišnih posestnikov, ki jih je delal, da se je zdaj pa zdaj do sitega najedel.  Ob tretji mizi — tri mize so bile primaknjene druga k drugi — so sedeli starejši, precej na prvi pogled spoštovanja vredni in deloma celo častitljivi ljudje, ki jih je poznala dežela kot zaslužne na različnih poljih javnega življenja.  Večjidel so bili znani politiki, predsedniki ali vsaj podpredsedniki različnih društev, po stanu advokatje, šolniki in zdravniki; tudi en inžener je bil med njimi.  Slivar je videl že vse te obraze, ali z galerije deželnega zbora, ali v občinskem svetu, ali na cesti in njihove značaje je poznal vsaj površno iz časopisov.  Samo dva izmed njih sta mu bila nova in zato sta ga posebno zanimala.  Mlad advokat, ki si je šele ravnokar ustanovil svojo pisarno in se je obenem, kakor je šega, pripravljal na politiško kariero.  Nosil se je zelo elegantno, govoril je tiho, oprezno, tako oprezno, da ni prišel nikoli iz abstraktnosti in iz popolnoma nerazumljivih namigovanj.  Domači politiški položaj je bil namreč takrat nekoliko zamotan; zdelo se je, da poganja kal nove, močne stranke in zato je bilo treba opreznosti ljudem, ki so nastopali slučajev in iznenadenj polno pot javnega delovanja.  Hodil je doslej še s „starimi“ politiki, s priznanimi voditelji naroda, ali vezal se ni na nikogar.  Drugi je bil mlad zdravnik, ki se je bil pred nedavnim vrnil v domovino: dolg, suh človek s črno, kratko pristriženo brado in nemirnimi očmi.  Tudi on se je ukvarjal s politiko, ali na drugačen način.  Popotoval je veliko in študiral je pridno; prinesel je iz tujih krajev različne, neprebavljene ideje, ki jih je hotel presaditi v domačo zemljo in se je odkritosrčno jezil, ko je videl, da ne obrode zelenega lista, kaj še sadu.  Ustanovil je v teoriji novo socialno stranko, s programom, ki je bil po njegovih mislih natanko prikrojen slovenskim razmeram in ki je bil edini pot, po kateri bi se „izumirajoči, moralno in materialno propadajoči narod“ še mogel rešiti pogina.  Pristaš te stranke je bil samo slikar Ambrož, iz sočutja in prijateljstva do ustanovitelja. „Tako vsaj vem, v čigavi družbi sem“ je dejal.  Vzdignil se je mladi advokat, tisti, ki je nastopal svojo politiško kariero, in v tem trenotku se je pričel večera oficialni del.  Slivar je slutil, kaj prihaja in zardel je do ušes.  Advokat je obsul najprvo Slivarja in njegova drugova z vljudnimi komplimenti, a nato se je pospel na višje stališče ter razpravljal o umetnosti sploh in njenem pomenu za narodovo prihodnost.  Postavljal je v tem delu svojega govora pridevke za samostalnike, zato da so dobile besede nekak slovesen zvok. „Narod slovenski,“ — tako je govoril — „je majhen in ubog in zaničevan od sosedov mogočnih.  Ali pravično bi bilo, da bi izkazovali temu majhnemu in ubogemu narodu največje spoštovanje.  Ni velika zasluga, če se razrase mogočno in lepo drevo v zemlji rodovitni, v solnca blagodejni luči, gojeno od skrbnega vrtnarja; pač pa je zasluga in čudo je, če poženo cvetovi iz kamenite zemlje, brez solnca dobrotnega, brez rose krepilne, izročeni vetrovom in drugim nezgodam.  Če se ozremo na mračno, suženjsko preteklost naroda našega, če premislimo, kako se je moral boriti in kako se mora boriti še danes za svoj obstanek, za pravice, ki jih uživajo drugi od pamtiveka kot nekaj naravnega, ob sebi razumljivega, tedaj se nam pač lahko širijo prsi od ponosa, da smo dosegli to stopinjo kulture, na kateri stojimo danes.  Iz svoje moči, kljubovaje vsem sovražnim silam, je stopil naš mali narod pogumno in samozavestno v vrsto izobraženih, velikih narodov, ki so imeli stoletja časa za skrbno in mirno vzgojo in ki jim ni bilo treba premagovati nikakih ovir.  Pred nekaterimi desetletji še nismo živeli, še nismo bili narod.  Zdelo se je, da so nam odmerjene le še minute; velikanski kulturni preobrat, ki se je vršil na pragu prejšnjega stoletja v vsej Evropi, je zazibal v nas le rahle, komaj opazne in hitro pozabljene valove: ležali smo v mrtvilu, hlapčevsko ljudstvo, nesposobno za kulturo in torej nevredno prihodnosti. — In danes!  Kako prelepo se je razvila naša umetnost, kako visoko smo se povzdignili v različnih strokah znanosti.  Umetnost in znanost: — to sta dva cvetova, ki pričata o narodovem življenju.  Drevo, ki ne poganja teh cvetov, je bolno, v mozgu njegovem gloda črv in njegovi dnevi so šteti.  Drevo našega naroda ni bolno, ni se nam bati, da bi se posušilo.  Pred ves svet stopimo lahko s proizvodi svoje duše in svojega razuma: to je izpričevalo našega življenja, to je naš popotni list v svobodno prihodnost!  — Poglejte to družbo, te mlade umetnike, ki bi bili na čast vsakemu večjemu, talentov bogatemu narodu: tukaj je poroštvo, da nismo udje družine, ki je danes, a ki je jutri ne bo več ...“  Navdušil se je zelo — Slivar ga ni videl nikoli tako navdušenega — in govoril je s svečanim, povzdignjenim glasom.  Vrnil se je polagoma k Slivarju in k natečaju za Kettejev spomenik ter opomnil s posebnim zadovoljstvom, da je bilo izročenih sedem načrtov, „kar bi bilo še pred desetimi leti nemogoče“.  Naposled je ogovoril naravnost navzoče kiparje, slikarje in literate, zagotavljal jim je hvaležnost narodovo ter jih bodril k nadaljnjemu delovanju, „njim samim na čast in narodu v ponos“.  Ambrožu se je tresla brada posebno ob zadnjem delu govora; smehljal se je zase ter gledal zamišljen v svoj kozarec: „Saj vemo, dragi moj, kako je s to stvarjo!“ — Lužar se je ozrl časih na Slivarja z nekako pomilovalnim pogledom in kakor bi se na tihem čudil: „Glej ga — res verjame!“  A Slivarja je bilo prijetno.  Dasi ga je bilo nekoliko sram velike slave, ki ga je bil govornik obsipal z njo, vendar ga je v srcu veselilo priznanje in tudi njega se je prijela neka mehka navdušenost.  Zahvaljeval se je s kratkimi besedami, ves v zadregi.  Omenil je precej nejasno neko „nalogo“, ki jo je treba vršiti, trdil je, da je on in da so njegovi tovariši „v službi narodovi“, a polagoma se je pričel na tihem sramovati teh fraz; začutil je, da ne govori odkritosrčno, da igra komedijo in završil je jecaje, zmeden in nezadovoljen sam s seboj.  Kozarci so zažvenketali, vse omizje je vzklikalo hrupno in navdušeno, posebno glasan je bil Lužar, čeprav sta bili ironični potezi ob njegovih ustnicah še nekoliko daljši nego navadno.  Slivar je srečal slučajno pogled suhega slikarja in skoro prestrašil se je tega zaničljivega izraza, kot da bi mu bil zakričal pred vso družbo: „Lažnjivec“. — Ambrož pa se mu je smejal dobrodušno, kot da bi mu dajal milostljivo odvezo za mladinske neumnosti.  Razgovor se je sukal nato samo o umetnosti, o načrtih za spomenik.  V omizju so bili vsi udje razsodišča: en advokat, en žurnalist, en profesor-jezikoslovec, en inžener in slikar Ambrož.  Slivar se je čudil, da so sodili o kiparskih delih sami laiki, ali Ambrož ga je podučil, kako veselo je, da presojajo spomenike jezikoslovci; to je znamenje, da je prodrlo razumevanje umetnosti že v najširše laiške kroge in daje naš narod izredno nadarjen.  Sredi omizja, tam kjer so sedeli literatje, se je vnel živahen prepir.  Mladi študent je zagovarjal z veliko samozavestjo in s krepkimi besedami internacionalnost v umetnosti; ali kaj je hotel povedati in čemu se je razgreval, je bilo Slivarju čisto nejasno: trudil se je, da bi spoznal razloček med nacionalno in internacionalno umetnostjo, toda ni se mu posrečilo.  Uradnik je branil užaljen in ogorčen „narodno“ umetnost; ko ga je Slivar prašal, kakšna so znamenja te umetnosti, se je čutil razžaljenega, ker je mislil, da ga zasmehuje.  Ambrož mu je stvar pojasnil: „Delaj kakor se ti lepše zdi; v teorije pa se ne znaš vtikati, ker je to reč literatov. —  Pogovor je utihnil, ko se je oglasil častitljiv in ugleden mož, velik pokrovitelj umetnikov.  Omenil je prejšnjih časov, ko so bili slovenski slikarji in kiparji še tujci na domači zemlji, od katere niso imeli drugega nego prah, ki so ga nosili na svojih podplatih v tujino, kjer so si služili kruh.  Domovina je rodila imenitne može, ali služili ji niso, ker jim sama ni služila.  Družina jih ni redila, pognala jih je preko praga kakor nezakonske otroke.  Zdaj pa se je stvar izpremenila — kakor kaže bas ta natečaj za Kettejev spomenik.  Pozival je umetnike da naj se oklenejo svojega naroda, zakaj ta narod jih pozna in ljubi kot svoje naj odličnejše sinove.  Mnogo je bilo ginjenih vsled te napitnice; posebno mlademu advokatu, ki se je pripravljal na svojo politično kariero in ki je videl, da je govornik zelo vplivna oseba, so stopile skoro solze v oči; popravil sije ščipec z levico, a z desnico je stisnil roko uradniku literatur ki se je jako začudil.  Po svoji napitnici seje častitljivi mož kmalu vzdignil in poslovil.  V družbi umetnikov ni rad ponočeval: jeziki so se razvezah in tako so prihajale na vrsto stvari, ki jih dostojen in do vratu zapet človek ne posluša med prevelikim omizjem.  Tudi mladi advokat je odšel z njim, a pol ure pozneje — bilo je že blizu polnoči — so se odpravili ostali odličnejši možje.  Stiskali so Slivarju roko zelo prijazno in spoštljivo, kakor očetovsko.  In Slivar je bil vesel, ves mehak.  Večerjal je zelo dobro in tudi nekaj kozarcev je bil že izpraznil.  Tako se je zgodilo, da niso videle njegove oči nobenih sirovih, razžaljivih potez več, da se je razprostrl pred njim jasen svet, poln same ljubezni in vseh lepih čednosti. „Spomnil se je svojih skritih, le pol zavednih misli, ki so očitale nekaterim izmed teh ljudi sebičnost, napuh in nevednost; in spoznal je, da jim je delal nekoliko krivico, zakaj vsi so bili dobri in požrtvovalni.  Kdor gleda z zasmehovalnim očesom, vidi zasmehovanje; a gledati mora človek z ljubeznijo, in srca mu hite nasproti.  Literatje so pili mnogo, ali ni se jih prijela sentimentalnost.  Narobe: njih besede so bile zmerom bolj rezke; zdelo se je, kot da si sede nasproti zagrizeni sovražniki, ki gledajo s paznim očesom, da bi zasačili golo mesto na koži nasprotnikovi ter zasadili vanjo strupeno puščico.  Ali Slivar je videl na vsem samo prešerno ironijo, veselo igranje z duhovitimi besedami in tudi sam je bil od srca vesel te imenitne družbe.  Res je bil nekoliko plah in si ni upal mnogo posegati v razgovor; toda ne zato, da bi se koga bal, da bi se čutil tesnega ali manjšega od drugih: napolnilo ga je bilo tako globoko, milo prijateljstvo do teh krasnih ljudi, da se je v svojih mislih hote in s prijetnim zadoščenjem ponižal pred njimi.  Razumel je vse, kaj so govorili — večjidel o ženskah in o literaturi — in vendar je poslušal samo napol: sanjal je z bedečimi očmi, sredi glasne družbe.  Vse ponosno upanje na prihodnjost se je vrnilo v njegovo dušo s podvojeno krasoto.  Ostalo je v njem nekaj od visokoletečih napitnic, videl je vse te mogočne, velike ljudi in nič več se ni čutil samega in slabega kakor nekdaj.  Tisoč vok je, ki ga drže trdno in varno, da se spenja navzgor, do največje lepote, do nebeških del.  Da, z obema nogama, krepko in ukovano, stoji v narodu in tisoč obrazov gleda nanj z zaupanjem in z ljubeznijo, nanj umetnika.  Polagoma je potihnil literarni prepir; govorili so vse vprek, pripovedovali anekdote in stare dovtipe.  Ambrožu se je razvezal jezik in odprl je zakladnico svojega humorja.  V politične, literarne in umetniške razgovore se ni vtikal nikoli in če je zinil besedo, je profaniral vseli devet muz.  Lužar se je smejal hrupno, da so se mu videli črni, razjedeni zobje do čeljusti.  Izvrsten pripovedovavec je bil kipar Kuštrin; govoril je z mirnim glasom, v finih, izbranih besedah, četudi je bila stvar nedostojna; ganil ni z nobeno grbico v obrazu.  Zanemarjeni slikar je samo pil, a njegov obraz je bil še bolj bled in upal; tudi močno vino mu ni spravilo v lica kapljice krvi.  Posebno glasni so bili ob tem poznem času tisti ljudje, ki so prej molčali ter verno poslušali: ljudje, ki jih je dobiti v vseh političnih in umetniških družbah; kakor sence hodijo za njimi in se mešajo mednje, komaj jim ve kdo poklic in ime, a sčasoma se jih družba privadi in bi jih celo pogrešala; navadno so veliki pivci in dobri pevci, toda malo duhoviti in zelo naivni ljudje.  Svoj posel nastopijo o polnoči.  Družba se je razšla pozno.  Slivar se ni spominjal drugo jutro, kako je bilo zadnjo uro v gostilni.  Zdelo se mu je samo, da je videl uradnika-literata, kako je slonel ob mizi in spal, in dasta se bila, Lužar in študent resno sprla: Lužar je kričal sirove besede s čisto osinelim obrazom in krvavo obrobljenimi očmi; iz prevrnjenega kozarca seje razlivalo vino po tleh.  Ambrož je prijel pod pazduho Slivarja in svojega kolega slikarja.  Zunaj se je Slivarju glava takoj razvedrila in obšlo ga je veselje, da bi napravil ob tej lepi jasni noči izprehod po ljubljanskem polju do Save.  Mesec je sijal in ulice so bile svetle; nekatere hiše so se svetile kakor v solncu.  Ambrožev tovariš se je nekoliko opotekal.  Spremila sta ga do doma: do nizke, starinske hiše zunaj mesta, kjer je imel v podstrešju svoj atelje.  Ko so se vrata s hrupom zopet zaprla, je pokazal Ambrož z roko za njim:  „Glej, Slivar, to je narodna umetnost!“  Slivar je nekoliko postal; za hip ga je izpreletelo nekaj neprijetnega, ali v glavi, polni vina, so se mu misli takoj zopet zmedle.  Lotil se ga je spanec in vrnila sta se v mesto; dvoje dolgih senc se je plazilo za njima po tlaku, in njuni koraki so odmevali v noči.  Slivarju so že med potjo padale trepalnice na oči.  Ko je odpiral vrata, je slišal Ambroža, kije prepeval v daljavi veselo pesem.  Pozno dopoldne se je Slivar zdramil; soba je bila že vsa v solncu; jutranja svetloba je izlila na sive stene, na staro pohištvo nekaj nedeljskega.  Srce se mu je zasmejalo; vstal je hitro ter stopil k oknu.  Spodaj na vrtu je bilo vse zeleno, rosno; na klopi pod kostanjem je sedela ženska v beli obleki; skozi vejevje se je izlival širok trak svetlobe ravno na njene lase, in tako so se lesketali, kakor zlatorumena pšenica na polju.  Zajci je iz umivalnika polno perišče vode ter si jo vrgel v obraz, na prsi; strepetal je ter se zasmejal na glas; nato se je sklonil in se poškropil po hrbtu; ledene igle so se mu zabodle v mehko kožo, ali takoj ga je izpreletela po telesu sladka gorkota.  Med umivanjem se je domislil prejšnjega večera in zasmejal se je še glasneje.  Vino je bilo dobro in tako je bila njegova glava čisto jasna; samo oči so gledale nekoliko megleno in v lica mu je bilo vroče.  Gospodinja — starikava, drobna ženska, njegova daljna sorodnica — mu je prinesla zajutrek.  Kavo je popil še vročo v dveh požirkili, kruha pa se ni doteknil.  Izpil je še kozarec mrzle vode, nato se hitro opravil ter se napotil na cesto.  Komaj je stopil preko praga, so mu pričele segati neprijetne misli v veselo srce.  Kakor tihe sence so hitele od vzhoda, vedno više so se spenjale.  Čisto nenavadno, kot da bi se bil zbudil iz pijanosti, se je odprlo pred njim grdo vsakdanje življenje.  Skrbi so se ga oklenile, prijele so ga pod pazduho in tako je hodil s trudnimi koraki, glavo težko, obrvi namršene.  Da bi se otresel neprijetnih misli, si je prigovarjal, da so skrbi nepotrebne, da je pot, po kateri hodi, popolnoma gladka, in da je neumno omahovati, če ni bremena na ramah.  Hotel se je šiloma zopet vživeti v veselo, lahkomiselnozaupno voljo zadnjih dni; vsako njeno rahlo nianso je poiskal ter jo izkušal z veliko spretnostjo vsiliti svojemu srcu.  Tako je nadomestil rože, ki so bile zvenele na njegovem oknu, z narejenimi, poškropljenimi z dišečo vodo in lagal je sam sebi, da so naravne, ravnokar presajene iz vrta.  Izpira je čutil sam, da laže in da je to početje otročje; ali polagoma se tega ni zavedal več in sence so popolnoma izginile, ali pa so bile prepregle njegovo dušo čez in čez, tako da jih ni več videl in da je pozabil na solnce.  Za hip samo in zelo nejasno ga je obšel časih mrzel čut, kot da čaka tam v daljavi, bogve kje, nekaj črnega in ostudnega nanj.  Le parkrat je šinilo to mimo njegovih oči, ali stresel je nezadovoljen z glavo; sam ni vedet, kaj je bilo.  Izprehajal se je po mestu celo uro, do pol enajstih.  Življenja je bilo malo, posebno stranske ulice so bile čisto prazne; zdelo se mu je čudno, da je srečaval same stare ženske, — nikoli nikjer še ni videl toliko starih žensk.  Na vsem izprehodu niti enega lepega obraza; okrenil se je hitro, ko je ugledal vitko telo v svetli obleki, in zelo ga je ozlovoljilo, ko se je ozrl nanj z dolgočasnim pogledom dolgočasen, starikav obraz.  Hipoma je postal in čelo se mu je nagubalo.  Razsrdil se je sam nad sabo, zakaj zapazil je, da so bile tiste rože iz zgrbljenega barvastega papirja in poškropljene z dišečo vodo.  Zastudilo se mu je in vrgel jih je na dvorišče ...  Tako je hodil po mestu dolgo uro in dalj, toda nikakor ne zato, da bi se izprehodil, ali da bi bilo prezgodaj, temveč iz strahu, da, iz strahu; bal se je svojih potov, odlašal je, ker so se mu noge tresle.  To je vsa gladka cesta, to je veselo zaupanje v prihodnost! ...  Sram ga je bilo, da je hotel tako nerodno preslepiti sam sebe in tudi tega strahu ga je bilo sram.  Potem pa se je spomnil na dogodke prejšnjega večera, na tiste slavnostne govore, na vso lepo navdušenost; in tedaj se je resnično oddehnil.  Ni se več trudil, da bi se otresel skrbi, toda laže mu je bilo.  Strah je bil docela nerazumljiv in neopravičen, zakaj vsi tisti ljudje so dobri in plemeniti, čutudi imajo svoje napake, kakor jih ima vsak človek.  Neprijetna, ohola in trda poteza na njih obrazih je nekaj navadnega, kakor rodbinsko znamenje: vsi imajo tisto potezo in vendar so njih značaji povsem različni.  Da bi se natanko pogledal v ogledalu, morda bi jo zapazil celo na svojih ustnicah in v svojih očeh.  Ta plahost izvira pač samo iz tistega samotarskega življenja, izvira iz žalostnih, sramote in uboštva polnih časov.  To je zbeganost, bojazljivost človeka, ki je mnogo pretrpel in ki ima zategadelj hrbet še zmerom sklonjen, pripravljen na nove udarce, četudi ni nikogar več, ki bi ga tepel.  Kdor je nosil pol svojega življenja breme na ramenih, ne bo hodil nikoli več z lahkimi koraki in ravnim telesom.  No zdaj še ni prepozno; to ni bilo pol življenja, bilje samo začetek, trnjev košček dolge poti; in zdaj se cesta širi, širi se vsa lepa zemlja naokoli ...  In že je hodil z lahkimi koraki in ravnimi telesom, kot da bi nikoli ne bil nosil bremena.  Najprvo se je napotil k tistemu častitljivemu gospodu, ki je govoril o umetnosti tako genljive besede, da so se mlademu advokatu osolzile oči.  Sel k njemu zaradi podpore, ki so jo dajali mladim umetnikom iz deželnega denarja.  Na pragu je postal in vzdihnil, sam ni vedel, zakaj.  Počasi je stopal po stopnicah navzgor, v drugo nastropje.  Hiša je bila starinska; stene sive, mostovži temni.  Potrkal je na majhne rdeče duri ter vstopil.  V sprednji pisarni je sedel za veliko pisalno mizo suh, bled človek; ozrl se je na Slivarja z vodenimi očmi in Slivar je spoznal svojega nekdanjega sošolca z gimnazije, najboljšega učenca v razredu.  Na Slivarjevo začudeno vprašanje je odgovoril s pusto besedo, a takoj nato je zakašljal; komaj viden resigniran nasmeh mu je zaigral za hipec na ustnicah in pokazal je z roko na prsi.  „Čemu pa bi se mučil še dalje?  Za teh par mesecev ostanem pisar, imam vsaj mir ...  Gospod Koprivnik je notri, kar potrkaj!“  Slivar je vstopil z neodločnim, plahim korakom ter se poklonil; na tihem se mu je zdelo, da je ta plahost škodljiva in poniževalna.  Za pisalno mizo pri oknu je sedel Koprivnik, debel gospod s sivo brado, in širokim, belim obrazom; zlat ščipec mu je visel na koncu nosa.  Ozrl se je postrani na Slivarja, pokazal na stol blizu vrat, a nato je pisal svojo stvar dalje.  Slivarju je bilo mučno; začutil je, da je siromak, ki prosi miloščine.  Koprivnik je odložil pero, vzdignil glavo ter pogledal na Slivarja s strogim in mirnim očesom.  „No, kaj pa Vi?“  Slivar je stopil korak bliže ter se poklonil še enkrat.  „Blagorodje, jaz sem Pavle Slivar —“  „„Da, da, poznam Vas.““  „In prišel sem, da Vas prosim ... zaradi podpore, ki ste mi jo bili doslej vsako leto naklonili ...“  Besede mu niso hotele gladko z jezika in skoro so mu silile solze v oči: v tem hipu ni razumel, zakaj, ali od zadrege, ali od srama, ali od srda.  „Pa saj ste že nehali študirati, saj ste že blizu trideset let.“  „„Šestindvajset, blagorodje; ali jaz sem kipar, ne študent.““  Dvigala se mu je v grlu neka upornost; za trenotek se mu je hotelo, da bi zinil sirovo besedo, da bi jo zalučil prešerno v ta mirni obraz.  „No, oprostite, tudi kiparjev ne moremo podpirati kar tako, dajati jim morda celo pokojnino ...  Ali jaz ne mislim tako hudo, kakor se Vam morda zdi, se bo že vse naredilo ...“  Slivar je molčal; Koprivnik je vstal ter stopil bliže; njegove tanke ustnice, pokrite deloma s ščetinastimi brki, so dobile prijaznejši izraz.  „Kam ste pa z nagrado?  To je bilo vendar tudi tristo forintov, lep denar!“  „„Delo samo me je stalo mnogo, zakaj kiparstvo, blagorodje, je draga umetnost ...  Zadolžil sem se bil tudi zelo, in ostane mi komaj, da si kupim pipo tobaka ...““  „Živite malo preveč ... razposajeno, a?  Taki ste pač vsi, naši umetniki! ...  Da, da, dragi moj, z umetnostjo ni nič; od umetnosti same se ne da živeti.  Posebno kiparstvo, — kaj pa hočete dandanes s kiparstvom?  V večjih narodih, ne rečem ... ampak pri nas?“  Slivarju je šinila kri v lice; ni bil razžaljen sam, ali zdelo se mu je, kot da je Koprivnik osramotil nekoga, ki ga je on, Slivar, od srca ljubil.  „„Blagorodje, jaz nisem prišel prosjačit ...““  Ni mogel dalje, ker je v tistem hipu začutil, da je bil res prišel prosjačit, nič drugega.  Tudi Koprivnik je začuden vzdignil obrvi.  „Saj Vam nisem nič očital, — kako se lovite za mojimi besedami!  Vi ste vsi tako ošabni: — umetnik, da! — In pa, saj ste šele začetnik —, kaj mislite, da ste že kakšen Kuštrin?“  „„Ne, tega ne mislim,“ je odgovoril Slivar tiho, brez tistega naglasa, ki ga je bil hotel dati svojim besedam.  „No, glejte!“  Koprivnik se je naglo okrenil; hotel je končati razgovor, ki je bil neprijeten tudi njemu.  Izprva se je bil namenil govoriti očetovsko, dobrovoljno; ali ko je videl Slivarjev obraz, so mu prišle na jezik neprijazne besede.  Ni maral tistih temnih, ošabnih in nezadovoljnih oči; ljubil je obrite, plahe obraze.  „Torej ... jaz se potrudim.  Nič ne skrbite, priporočim Vas toplo; Vam že naznanimo pismeno.“  Pokimal je z glavo ter se vrnil k mizi; Slivar se je poklonil.  Ko je šel skozi pisarno, se je komaj ozrl na svojega jetičnega znanca, in tudi ta je pozdravil malomarno, ne da bi odložil pero.  Nato se je napotil naravnost k tistemu advokatu; iz neke posebne zlobnosti je izbral to pot, smejal se je skoro sam pri sebi. „Ti, dragi, misliš, da prihajam k tebi ves ubog in ponižen; ali jaz imam v svojem srcu tihe misli: za norca te imam, dragi!  Ti govoriš velike besede, ves v zadregi jecljaš očetovske fraze, kakor slabo naučene molitvice, a meni se na tihem srce trese od radosti.  Nato prihajam polagoma z nevarnimi besedami, tipljem te s težkim palcem, in ti se zvijaš: — o gotovo, na vsak način ... umetnost, zvezda na obzorju človeške omike ... toda, oprostite, stvar je težka ... ne, resnično ne morem, oprostite ...  Tako se zvijaš, na desno na levo, in meni se tresejo že ustnice od silnega smeha.  No, ti ne vidiš ničesar; pokloniš se vljudno, misliš, da si odigral prelep prizor v življenja svojega komediji, jaz pa te zasmehujem, ker sem te imel strahovito za norca ...“  To tiho, nekoliko zlobno veselje je bilo pomešano z upanjem, skritim globoko v srcu.  Osmešiti je hotel to neprijetno pot in posrečilo se mu je, tako da so bili njegovi koraki resnično lahki in da skoro ni čutil tiste tesnobe in bojazni.  Ali upanje je ostalo kljub temu in ni bilo manjše vsled njegove razposajene volje.  Tako trdno se je bilo zasadilo v njegovo srce: vsi so dobri ljudje in tisoč rok je, ki čakajo, da bi se oprl nanje.  Ko je stopil v pisarno mladega advokata, je prešernost vsa izginila in nič več ni mislil, da je prišel igrat komedijo.  Pisarna ni bila velika; dvoje ljudi je sedelo v prednji sobi; v skrbno in prijazno urejenem kabinetu pa je bil advokat sam.  Sprejel je Slivarja zelo ljubeznivo, ponudil mu je stol ter mu sedel nasproti.  A ne, da bi se Slivar radoval nad to ljubeznivostjo, kakor se je bil spotoma namenil, ga je spravila še v zadrego, posebno ko je videl tako blizu pred sabo ta skrbno gojeni, beli, sladki obraz.  Advokat je vedel, kaj se spodobi in se je takoj napravil na polje umetnosti.  Prijetno mu je bilo, da ga je Slivar posetil, zakaj dobro je, če ima človek ugleda tudi v „umetniških krogih“, posebno pri mladih ljudeh.  „Toda sitno je“, tako je dejal Slivar v razgovoru, ki se mu je zdel zelo dolgočasen in neodkritosrčen, „in človeka ovira, če se mora boriti z vsakdanjostmi, ko bi bil najrajši sam in z neobteženo dušo pri svojih delih.  Nerodno je, gospod doktor, če moram vsak trenotek dol na blatno cesto ter se ubijati ...“  Advokat je zasuknil brž na drugo stran.  „To je boj življenja, gospod Slivar!  In zdi se mi, tla šele v tem boju leži prava vsebina umetnosti; vsi veliki umetniki so živeli nemirno, da, celo trnjeva je bila časih njih življenja pot; drugače bi pač ne bili veliki umetniki ...  O, gospod Slivar, življenja boj, to je ...“  Zamahnil je z roko ter pogledal s prijateljskim, navdušenosti polnim pogledom Šlivarju naravnost v oči.  „To je ... da se tako izrazim ... zibel velikih dejanj, dojka velikih mož.  Ne bojte se življenja boja, gospod Slivar, — narobe: iščite ga!“  Slivar je vedel, da govori advokat neodkritosrčno, toda razločiti ni mogel, ali se šali, ali pa se igra s frazami, ne da bi kaj mislil ob tem.  Toda v očeh advokatovih ni bilo sledu kakega zasmehovalnega nasmeška in čelo mu je bilo nabrano v gube, kot ob globokem razmišljevanju.  In Slivar je zasukal zopet na svojo stran.  „Ne, oprostite gospod doktor, to ni življenja boj, kakor pravite.  Kaj je lepega in velikega na tem, če se moram npr. te dni potikati okoli različnih ljudi, — ki so drugače zelo pošteni in spoštovanja vredni ljudje —, da dobim denarja za nadaljnje študije in vsaj za ta čas, ko še nimam dela?  Zakaj reč je taka, da dobi umetnik teže dela in kruha, kot navaden zidar ...“  Da bi nikoli ne bil izpregovoril tega zadnjega stavka!  Zakaj advokat je porabil priložnost in zasukal je spretno na svojo stran.  „To je tako pri nas, žalibog! ...  Povejte mi jasno, prosim Vas, — zdaj nismo pri banketu —“  Slivarja je osupnila ta nedolžnodkritosrčna beseda in zopet se mu je zazdelo, da ga advokat zasmehuje.  „Ali res mislite, da potrebujemo umetnosti in da je sploh pri nas prostora zanjo?  Saj nimamo niti svojega življenja, kako naj bi imeli svojo umetnost?  Nič svojega nimamo, hlapci smo povsod! — Če hočete biti velik umetnik, saj ne morete biti naš!  Mi, gospod Slivar, nismo narod, nimamo ničesar, da bi lahko rekli: to je naše, to je znamenje, da smo narod, to bo spomenik na našem grobu! — Pa še celo kipar!  Niti svetnikov za cerkve ne morete delati, saj jih dobimo boljši kup drugje!  Poglejte tisto novo hišo na trgu, — ravnokar so napravili okraske na njej kdo jih je delal? — Ne, — dragi gospod: — pri nas — — —!  Veste, kdaj bom trdno prepričan, da ste velik umetnik?  Kadar se nam odtujite, kadar otresete prah od svojih podplatov.  Mi ne potrebujemo ne umetnosti, ne umetnikov, — kaj bi s temi rečmi?  Kruha nam dajte, ne kamna!“  Slivar se je globoko začudil, ko je videl v teh trenotkih advokatov obraz.  Ni bil več tako gladek, tako oblizano sladek; odurna črta se mu je bila zarezala od oči do ustnic.  Poznalo se mu je, da je govoril, kar je resnično mislil.  Ali spel se je na stolu, tista globoka poteza je izginila in nasmehljal se je ljubeznivo.  „Tako ljudje mislijo, glejte, tisti ljudje, o katerih bi lahko sodili, da so izobraženi in resni ljudje.  Kaj jim hočete“?  Nekaj resnice je na tem, kar mislijo.  Kaj niste že tudi Vi časih premišljevali, zakaj so se nam bili odtujili baš tisti možje, ki so bili po pravici veliki?  Nikamor se niso mogli vtakniti pri nas, to ni zemlja zanje.  Po imenu so ostali naši, v svojem duhu in v svojih delih pa so bili tujci.  Nekateri so nas celo naravnost sovražili, kdo bi jim zameril?  „„Vi torej mislite: — kar culo na ramo!““  „E, tako ne mislim!  Ne smete vzeti besede, kakor je; obrnite jo malo!  To sem hotel reči, da ni nič čudnega in krivičnega, če morate prenašati ... življenja hoj ...“  Okrenil se je na stolu; začutil je pač na tihem, da si je bil odpel suknjo malo pregloboko.  Dostavil je s previdnim, ne zelo prijaznim glasom:  „Jaz sem Vam naposled rad na uslugo.“  In nato je nadaljeval hitro:  „Toda moje zveze, veste, niso take, da bi mogel storiti kaj posebnega.  Ali ste že bili pri gospodu Koprivniku?“  „„Tam sem bil in obljubil mi je —““  „To je dovolj, če Vam je Koprivnik obljubil. — Kam pa se zdaj napravljate?“  „„Na Dunaj najprej —““  Advokat se je veselo nasmehnil.  „Kaj sem Vam bil rekel?  Na Dunaj se napravljate!  Čemu pa ne ostanete tukaj, na domači zemlji, Vi naš umetnik!  Vas že žene, Vas že srbe podplati ...“  „„Ali to je drugače, gospod doktor: vsi hodijo, zaradi študij in pa ker —““  „Nič ni drugače! ‚In pa ker‘, pravite, da: in pa ker se tukaj ne da živeti, ne delati.  Ne samo po kruli, tudi po fantazijo in moč hodite drugam!  Kaj se Vam zdi mogoče, da bi tukajle kje, tam kje za Gradom, ustvarili veliko delo?“  „„Zakaj bi to ne bilo mogoče?““ je odgovoril Slivar neodločno in samemu se mu je zazdelo, kot da hi to res ne bilo mogoče.  „Zato ker ste tujec; človek napravi samo doma kaj posebnega in Vaša domovina ni Vaš dom.“  Slivarju je bilo že zelo tesno.  Stvari, ki jih je advokat pripovedoval, so ga pač zanimale, ali vznemirjale ga niso; bilo mu je, kot da je bil to vse že prej čul, bogve kje; morda je bral te cinične besede med vrstami političnih člankov, morda jih je slišal v vsakdanjih družbah, ne jasno izgovorjene, le kot nekako senco na brezpomembnih razgovorih, morda jih je videl na obrazili svojih znancev.  Zato ga v tem hipu niso vznemirjale, četudi jih je bil izpregovoril advokat s tako sirovo določnostjo.  Na skrbi mu je bila važna stvar, ki jo je bil hotel omeniti takoj ob začetku.  Advokat je bil namreč v razsodišču za Kettejev spomenik, in Slivar ga s je mislil vprašati, kdaj nameravajo spomenik postaviti, kako daleč je reč sploh dozorela in če je res, kar pripovedujejo, da je bil natečaj le farsa, razposajena ideja polnočnega omizja.  Ali po tem razgovoru se mu ni več zdelo primemo, da bi prihajal z resnim vprašanjem, bal se je zasmehovalnega odgovora.  Advokatu se je zdelo, da je pokazal že v vrhani meri svojo premoč in ker hi mu ne bilo prav, da bi se Slivarju zameril, je govoril v slovo prijateljske besede ter mu stisnil roko tako toplo, da je bil skoro sam ginjen.  „Posetite me, prosim, kadar pridete spet dol v žalostno domovino ...  In hodite uverjeni: kolikor bo v moji moči, se potrudim za Vašo korist.  Samo ne obupavajte; z jasnim čelom je treba gledati v prihodnost in vse se napravi samo ob sebi ...“  Slivar je jecal par nerodnih besed.  Komaj se je še zavedal, da stoji v tuji sobi, pred advokatom, ki nastopa svojo politiško kariero; tudi njegovo roko je komaj čutil v svoji; odšel je kakor v sanjah, v zelo neprijetnih in grenkih sanjah.  Nekaj se je vzdigalo v njem nejasno; porajalo se je iz besed, ki jih je bil čul pri Koprivniku in pri advokatu, dasi jih ni poslušal natanko in so se mu zdele tedaj celo dolgočasne; šele pozneje so mu zazvenele na uho tako trdo in razločno, kakor so bile izgovorjene; a že zdaj, takoj ko je prestopil prag advokatove pisarne, se je vzdigala senca iz njih ter segala težko in mrzlo na njegovo dušo.  Šel je k profesorju Mravlji, predsedniku razsodišča.  Bilo je že blizu poldne in profesor je bil prišel ravnokar domov.  „Ah, zaradi spomenika ...“ se je zasmejal na uvodne besede Slivarjeve. „Veste, stvar je taka: naši ljudje niso požrtvovalni.  Jaz že sploh mislim, da ne bo iz stvari nikoli nič.  Natečaj je bil nekako bodrilo našim umetnikom ...  In Vaš načrt!  V dvajsetih letih ne bomo imeli tega denarja!  Lepo delo ste napravili, res, — ali to ni za nas!  Odkritosrčno Vam povem: jaz sem bil proti temu, da bi se prisodila nagrada Vašemu načrtu: nekaj tujega je na njem.  Tak spomenik spada na Dunaj, za naše mesto ni.  Je že Kuštrinov ves drugačen, bolj pohleven sicer, bolj tih in skromen, toda kakor vzrasel iz naših tal: nihče bi se ne ozrl osupel nanj.  No, Vi ste še mladi, se že še umirite, udomačite ...  Ali kar se tiče spomenika: kakor sem rekel, jaz mislim, da ne bo nikoli nič.  Če ste na to upali — —“  Profesor je nekoliko zamahnil z roko ter se nasmehnil pol pomilovalno, pol škodoželjno.  Slivar ni bil nič neprijetno iznenaden; kot da bi bil vedel vse to že prej.  Samo nasmeh profesorjev mu je bil zoprn in zato se je poslovil nakratko ter je šel.  Ko je bil zunaj, se je zastudil sam sebi; tako ga je bilo sram, da se mu je izlila rdečica po licih in da je hodil hitro, s sklonjeno glavo, kot da bi kazali za njim.  Čutil je, da se je bil ponižal radovoljno, da je bil sam ponudil obraz klofutam.  In obenem se mu je krčilo srce od srda in žalosti.  Postal je na uricah ter izpregovoril skoro na glas: „Oni mi je ne dajejo, jaz jim dajem miloščino!“ — Hitel je domov in njegove oči so bile vse solzne.  Nevesela je bila Slivarjeva zadnja noč v domovini.  Šel se je izprehajat pozno na večer, ali kmalu je začutil v nogah utrujenost in vrnil se je domov.  Doma pa mu je bilo tesno in zadehlo; odprl je okno ter gledal na vrt.  Tam je bilo temno in tiho; par se je izprehajal med drevjem, po peščeni poti; Slivar je slišal nerazločno šepetanje; ni vedel, ali je šumelo drevje, ali so prihajale do okna zaljubljene besede.  Težko mu je bilo pri srcu: tudi on bi se izprehajal tako po vrtu, med tihim drevjem, po svetli peščeni poti; mesec bi sijal tam daleč; kakor belosvileni trakovi bi legali njegovi žarki na pot, tresli se na temnem listju.  Domislil se je Ane in bilo mu je neprijetno.  Po takem tihem vrtu, sredi tople jesenske noči, bi se ne izprehajal z njo.  Ne mogel bi ji gledati v mirni, lepi, razumni obraz in bal bi se, da bi ne ugledala velike žalosti, ki je bilo do vrha polno njegovo srce.  Ne mogel bi molčati, da bi ne slišala ječanja njegovega srca, in govoriti bi ne mogel, da bi mu ob prvi besedi ne zalile solze oči.  Ona bi ne razumela ječanja in solze bi jo vznemirile.  Popoldne je bil pri Marnovih, a poslovil se je hitro.  Ko sta bila za par minut z Ano sama, jo je poljubil na ustnice, ali čutil je, da je bil njegov poljub lažnjiv, hinavski: celo v trenotku, ko so se doteknile njegove ustnice njenih, so bile njegove misli žalostne in hodile so bogve kod.  Lagal je tudi z besedami, zakaj vse, kar je govoril sladkega, veselega, samozavestnega, je bilo zlagano; ni si ji upal pogledati naravnost v oči, ker se je bal, da bi mu hipoma ne prišle na spomin vse tiste prešernih upov in zmagoslavja polne sanje, ki jih je sanjal časih in še pred kratkimi dnevi v tej sobi, ko je bilo okno tesno zagrnjeno in je slonela ona ob njegovi rami, vitka, nežna, vsa otroška, tako da bi jo objel z močnima rokama kot igračko ter jo nesel v svojo imenitno prihodnost ves vesel in prešeren.  Zdaj so bile te sanje blatne, pohojene; izgubile so vso lepoto, da mu je bilo komaj žal po njih; grenko in zoprno mn je bilo: sramoval se je svoje lahkovernosti in čutil se je osmešenega.  Tako se je posljavlal.  Vedel je namreč, da ne pride nikoli več, da gleda zadnjikrat ta fini otroškorazumni obraz, to nežno telo.  Obljubil je, da pride zjutraj v park, preden odpotuje; pozneje ga je bilo sram te laži, izgovoril jo je kakor mimogrede in skoro bi se bil vrnil, da bi povedal resnico, da bi povedal s čisto mirno in prijazno besedo: „Glej, Ana, vse kar sem ti pripovedoval o svoji imenitni prihodnosti, vse to so bile same laži.  Lagal sem morda iz neumnosti, iz lahkomiselnosti, ali to je vseeno.  Glavno je, da je moja prihodnost zelo temna, niti od danes do jutri ne vem.  Mogoče, da se meglice razpršijo, da se moje življenje lepo ustanovi; ali, dušica, — kdaj?  Na tako negotovo pot pa te nečem vabiti, greh bi bil!  Tvoje fine nožice bi se hitro utrudile in tako bi“ bilo hudo tebi in meni.  Zategadelj je bolje, da se v temle trenotku ljubeznivo posloviva, preden obide mene pregloboka žalost in tebe, Ana, srd in sram zaradi poljubov, ki si m ti jih bil po krivici ugrabil ...“ Tako bi povedal in stvar bi bila dovršena.  Toda ni se vrnil.  Ob spominu na to slovo mu je bilo težko in težje ...  Tako zelo je človek ubog, da se je prisiljen odpovedati celo tistemu, kar mu je dosegljivo.  Tako slabe in plahe so njegove roke, da si ne upajo poseči po najbližjem.  Tako je človek malodušen in zbegan in tako se je bil privadil misli, da je temna noč na vsej dolgi poti pred njim, da se brani celo prijazne mesečine, ki bi mu osvetlila cesto z bledo svetlobo ter mu vlila v srce tolažbo: boji se, da je nevreden tolažbe, da nima pravice do nje, ker mu je bila usojena večna noč.  Domislil se je siromaka, ki je umiral na cesti in se je branil plah in prestrašen, ko so ga hoteli prenesti v sobo; spraviti so ga morali v hlev, in tam je umrl miren in zadovoljen.  Ozrl se je na svoje življenje, na „trnjev košček dolge poti“.  Po očetovi smrti so ga dali v šolo dobri ljudje, prijatelji učitelja Slivarja.  Ali v par letih, kakor je pač naravno, so pozabili na očeta in torej tudi na sina, in Pavle Slivar je ostavil gimnazijo po dovršenem četrtem razredu.  To je bila strašna pot iz Ljubljane na dolenjsko stran, proti domu.  Deževalo je ves dan in gazil je po blatu preko gležnjev.  Kjer ni bilo ljudi, je jokal na glas, tako da so bile njegove oči zatekle in rdeče.  Doma je preživel potem par tednov, ki se jih je spominjal z grozo: kruh, ki ga je jedel, je bil darovan iz milosti, in darovale so ga neprijazne roke; bilo mu je kakor beraču, ki sedi v veži na stopnicah, skledo na kolenih in je hlastno ter se zdrzne v strahu in ponižnosti, če zaškripljejo duri.  Župnik, ki je bil opazil že prej Slivarjev poseben talent za risarstvo in rezbarstvo, ga je spravil k vaškemu pozlatarju in podobarju, ki je delal za cerkve vseli dolenjskih far oltarje, križeve pote, lestence itd.  Tam si je pridobil Slivar spretnosti v rezbarstvu, ali drugega malo.  Njegov mojster je bil rokodelec.  Ob tistem času pa je začutil Slivar umetnika v sebi.  Ni vedel, odkod in kako so bile prišle jasne, neizrekljivo sladke sanje v njegovo dušo.  Nič napuha in predrznosti ni bilo v tem hrepenenju po slavi in veliki prihodnosti.  Skrival je te sanje skoro s strahom, toda ljubil jih je in nikoli ni dvomil, da se ne uresničijo.  Tako se je komaj zavedel slabega in poniževalnega življenja pri mojstru, ki je bil skop in neprijazen človek in je izrabljal njegovo spretnost, kakor spretnost kupljenega stroja.  Ostal je pri njem tri leta.  Nekoč, na jesen, ga je obšlo globoko, presilno hrepenenje.  Bil je zvečer na holmu; vsa dolina se je topila v zlati luči, a sobice se je pomikalo vedno dalje, vedno niže, nekaj neizmerno krasnega, velikega se je oddaljevalo od njega, poslavljalo se je, odhajalo, in ob slovesu se je še oziralo za njim, vabilo ga je s sabo.  Prsi so se mu širile, in zaihtel je, da se mu je streslo vse telo.  Prihodnje jutro se je napotil peš v Ljubljano, z majhno culo pod pazduho.  V culi je imel svoje orodje, nedeljsko obleko, nekaj perila in kos kruha.  V žepu pa je hranil deset goldinarjev, svoje premoženje.  Poiskal je svoje staro stanovanje, a nato se je šel vpisat v obrtno šolo; župnik mu je bil dal priporočilo na ravnatelja.  Na leta, ki jih je bil tedaj nastopil, se je spominjal pozneje kot na neskončno vrsto čisto enakih dni, polnih stradanja, upanja in obupavanja.  Njegova gospodinja je bila dolga, suha, zelo pobožna ženska, ki je vzgojevala svoje varovance v najboljšem duhu ter je zahtevala plačilo ob določeni uri, drugače je postavila „beraču“ culo pred prag.  Slivarjeva cula je stala neštevilnokrat pred pragom, in on je begal po mestu, jok v grlu in utrujenost v nogah, trkal na vrata različnih gospodov ter požiral grenko očitanje, dokler ni prišel na večer domov, krvavo zasluženi denar v krepko stisnjeni pesti.  Cula je prišla zopet na svoje mesto, in gospodinja je spravila denar ter opomnila mirno in resno, da ne trpi nikakih nerednosti.  Ob takih dneh ni mogel Slivar zaspati dolgo v noč, premetaval se je po postelji ter mislil in sanjal, sam Bog vedi kaj; vzdihnil je časih tako globoko, da je prašala gospodinja z osornim glasom, „če ne bo miru“. — Baš tak dan je bilo, ko je prvikrat pogledal ženski obraz s tako vročim pogledom, da mu je zatrepetalo srce v neskončni radosti.  Šel je po cesti, pol v lepih sanjah, pol v ostudnih skrbeh in ko se je ozrl, je šla mimo njega: otrok z ovalnim, belim obrazom, prešernimi očmi.  Tako jo je potem srečaval skoro leto dni.  Nekoč je bil spil v gostilni pol litra vina in ker ga ni bil navajen, mu je stopila kri v glavo in obšla ga je nebeška volja.  Niti mislil ni nanjo, ali glej, prav takrat mu je prišla nasproti.  In tako jo je pozdravil z veselim obrazom ter jo nagovoril.  Ona ga je pogledala začudeno od glave do nog, a potem se je zasmejala kakor zaničevalno ter šla svojo pot dalje.  In Slivar se je domislil: saj je bil ves zanemarjen, razcapan; kako si je upal na cesto in kako se je celo predrznil nadlegovati dostojne ljudi!  Tisto noč je skril obraz v blazino ter si razgrizel ustnice od srama in žalosti.  Potem je ni srečal nikoli več; hodil je po drugih ulicah.  Ko je dovršil obrtno šolo, je šel v službo k mizarju in podobarju v Maribor, ali tam je ostal komaj leto dni.  Bilo mu je neznosno, samo če je pomislil, da bi bil to konec njegove poti, da je dosegel svoj namen.  Na vsem, kar je bil prisiljen delati, ni bilo nič umetnosti: kar je bilo v njegovem srcu in kar bi rad oznanil ljudem, tega ni mogel povedati.  Tudi ta mojster je bil namreč rokodelec.  Nekoč je šel Slivar v Ljubljano po opravkih in na cesti je srečal svojega profesorja iz obrtne šole. „Kaj pa delate tukaj?  Kaj še niste na Dunaju?“ — Slivar se je zdrznil. „Na Dunaju?  Kako bi bilo to mogoče?“ — „„Vse je mogoče.  Kar precej se odpravite na Dunaj!““ — Vrnil se je v Maribor in čez štirinajst dni se je odpravil na Dunaj.  Ko je izstopil na južnem kolodvoru, je imel v žepu forint in dvajset krajcarjev, a v kovčegu svoje orodje, obleko in kos krače.  Takoj je šel iskat dela, in usoda mu je bila mila.  Toda še tisti dan je doživel tako grenko razočaranje, da ga je vsega pretreslo, da mu je vzelo v enem samem hipu največje bogastvo, ki si ga je bil nakopičil tekom žalostnih dni: samozavest, zaupanje v svojo moč.  Delal je samo pol dne, a nato ga je mojster nakratko odslovil, češ, da je nespreten, prepočasen.  Dal mu je forint, Slivar je pospravil svoje orodje ter se vrnil na cesto.  Iskal je dalje; noge so se mu tresle in hodil je pol v sanjah po teh velikih šumnik ulicah.  Na večer je dobil vdrugič dela, zopet v mizarski delalnici.  Prenočeval je v hiši podobarske zadruge.  Spal je trdno in drugi dan je bil ves vesel in krepak; spoznal je, da je bil njegov prvi mojster neveden in sirov človek.  Zvečer so ga odslovili tudi v drugi delalnici; zasluženi forint ga je žgal v roki kakor sramotna miloščina.  Obšel ga je strah: življenje je stopilo predenj ter se mu režalo v obraz vse ostudno in strašno.  Prvikrat je potrkala rahlo na duri njegove duše tista temna misel: zatisniti oči, končati.  Ali iskal je dalje in našel je dela vtretjič.  Tam je ostal tri tedne; iskal je zopet in naposled je ostal pol leta v veliki mizarski delalnici.  Medtem je dobil iz Ljubljane od deželnega odbora šestdeset forintov; ostavil je delo ter vstopil v akademijo.  Čez dan je bil v šoli, zvečer in ponoči je delal doma, da si je služil kruh.  Živel je slabo in sam je opazil, da so mu bila lica zelo upala; toda njegov obraz je bil finejši, inteligentnejši, kot da bi bile tiste skrite sanje, ki jih je nosil s sabo neprestano, ostavile sled na njem, zarezale vanj komaj vidne črte.  Na akademiji je bil pet let skoro nepretrgoma; samo dvakrat je bil v Ljubljani, da se je poklonil ter si izprosil podpore; ta pota niso bila prijetna.  Od vseh svojih del, ki jih je bil napravil med tem časom in ki je bil vlil vanje svojo dušo in svoje hrepenenje, je imel samo majhne prvotne skice; dela sama je razbil, ko so bila dovršena, ker ni imel denarja, da bi jih dal livaču, in ker del, ki je bil vlil umetnik vanje svojo dušo in svoje hrepenenje, ljudje ne kupujejo.  Prodal je samo tiste manjše stvari, ki jih je bil napravil z roko, no s srcem.  Nekoč je živel skoro pol leta zelo dobro; kadil je smodke ter hodil dostojno oblečen.  V tistem času je delal okraske za mrtvaške vozove.  Toda potem je šlo spet po prejšnji poti dalje.  Kadar je bil v ateljeju, je bil srečen; vsa soba je bila polna sanj.  Skrbi si niso upale vanjo; komaj so trkale na okno in na duri s plahimi rokami.  Ali ko je prestopil prag, so ga obsule od vseh strani in hitel je domov ter delal dolgo v noč, z mrkim obrazom, grenke misli v glavi.  Prišli so tudi dnevi in celi dolgi meseci, ko ni mogel geniti roke, ko mu je omahnila desnica, če je hotel prijeti les, da bi delal za kruh.  Zmerom bolj pogostoma so prihajali taki časi, ko ni mogel na pot, da bi iskal dela, tistejga vsakdanjega, zoprnega dela.  Kolikor večja je bila njegova umetniška moč, kolikor bogatejši je bil zaklad njegove duše, tem večje in bolestnejše je bilo njegovo hrepenenje, da bi dajal, da bi trosil z obema bogatima rokama.  Ali njegove roke so bile vezane; trositi ni mogel in bogastvo ga je dušilo.  Kadar je videl v razstavi dela imenitnih tujih umetnikov, bronaste, mramornate kipe, je hodil potem po mestu dolge ure, zamišljen in ves potrt: čutil se je berača, ki ima spravljene skrinje; bogastva in ne more do njih.  In misli so mu dobile peroti, s skrivnostnim ključem so odprle polne skrinje.  Izgubil se je v sanje, tam je imel svoj atelje, kjer je delal svoboden, velik, od vseh spoštovan in blagrovan.  No, ko je prišel na večer domov, je vzdihnil toliko težje ter zatisnil oči, da bi ne videl sedanjosti, da bi ne gledal v temni obraz tisti prihodnosti, ki se je oznanjevala iz sivih sten, iz siromašnega pohištva, iz vse te zadehle, ozke in nizke sobe.  Zadnje njegovo delo v akademiji je bil načrt za Kettejev spomenik; potem se je odpravil v domovino; bil je mesec dni v Mariboru, a nato je nastopil neprijetno pot v Ljubljano ...  Tako je šla mimo njega njegova preteklost, ko je slonel ob oknu ter gledal na tihi večerni vrt.  Domislil se je tiste vesele, krepke volje, ki ga je bila ovladala zadnje dni v Ljubljani, in začudil se je sam sebi, kot da bi gledal nekoga drugega, lahkovernega otroka, ki je bil ravnokar tepen in se čez par minut že prešerno smeje ter poljublja roko, ki ga je tepla. „Nikoli ... nikoli!“ je izpregovoril tako glasno, da se je skoro prestrašil svojega glasu: zazdelo se mu je, da govori nekdo tam doli na vrtu.  Domislil se je tistega otroka, ki jo je bil pozdravil na trgu in se mu je zaničevalno zasmejala. „Nikoli ... nikoli.“ In domislil se je Ane.  Pred letom, ko je bil v Ljubljani, se je bil seznanil z njo; takrat je dobil nagrado na akademiji, in njegovo ime je bilo po časopisih; nekdo je pisal celo jako laskav podlistek o „nadebudnem umetniku“ ter je kazal s ponosom na uspeh slovenske umetnosti v tujini.  Zato mu je Ana prijazno odgovorila, ko jo je vprašal ... „Njene oči so bile tako razumne, in njen obraz je bil tako droben in fin.  Toda njene misli so še mlade in njene oči bodo razumnejše: velike, mirne in resne.  Kako bi mogel gledati v te velike, mirne in resne oči?  Ozrle se bodo nanj, nanj nesrečnega, varanega in zapuščenega, ozrle se bodo mimo nanj ter se mirno odvrnile od njega. „Nikoli ... nikoli ...“  In s tem mirnim, resnim očesom mu gleda v obraz ta tiha božja noč zunaj, gleda mu v objokani in proseči obraz življenje in prihodnost.  In življenje se obrača od njega, te mirne brezčutne oči se odvračajo od njega. „Nikoli ... nikoli ...“  Po hrbtu ga je izpreletel mraz.  Napravila se je jasna, hladna noč; mesec je sijal sredi neba, prav nad vrtom, tako da so bila pota srebrnobela.  V drugi sobi je bila ura; Slivar je štel in bilo je že polnoči.  Zaprl je okno ter se razpravil.  Ležal je dolgo, ali glava mu je bila jasna; misli se mu niso zamotale niti za hip, četudi je zatisnil oči ter vabil svoje sanje na lepo, svetlo cesto, kjer ni bilo senc.  Toda sanje niso hotele; komaj je nekoliko zatrepetalo, zasvetlikalo in ugasnilo.  „Čemu ta strah?“ je govoril čisto mehanično, prazno, preko svojih resničnih misli. „Glej, Pavle Slivar, življenje je pred tabo.  Saj to je samo prvi otroški korak; zato je tako neodločen in plašen.  Saj to je samo trnjev košček dolge poti.  Kdo te je kaj ranil?  To je pač življenja boj, tako je rekel izobražen in dober človek, tisti pravični, mladi advokat, ki nastopa svojo politiško kariero.“ — Ali ob spominu na tega advokata se je zasmejal. „Seveda je to življenja boj, toda jaz ti ne verjamem, da bi bilo kaj lepega na njem.  Poglej moje rane: bole neizmerno, a nikakor niso estetične.  Poglej tista dela, ki sem jih bil ustvaril v svojih sanjah in ki jih ne smem ustvariti z rokami: v življenja boju se bodo utopila, izginila bodo brez sledu in, roko na srce, ali je to estetično?  Ali je to estetično, da ste vi, ki se imenujete življenje, ubili nekoga, ki je bil tako lep in tako poln življenja?“  Zaspati ni mogel, zato je vstal in napravil luč.  Hodil je po sobi, odprl okno ter ga zopet zaprl, sedel je na posteljo ter sedel s sključenim telesom, glavo v dlaneh, dokler ni bila ura tri; trepalnice so mu bile težke, ali zatisniti se niso hotele.  Niso se mu še misli omračile, ko je pogledal proti oknu ter zapazil, da vstaja izza vrta medla svetloba.  In tam na vrtu, prav blizu okna, se je oglasil kos s svojim polnim, zamolklo zvenečim glasom, polnim milobe.  Ne, iz daljave, tam od solnca, ki je vzdigalo iz morja svoj rosnoveseli obraz, je prihajala ta pesem.  Od solnca, solnca je prihajala rosnovesela ... je prihajala ... odgvnila je zagvinjalo ... v sobo je prihajala ... belo, mehko roko na čelo ... ljubečo mehko roko na srce ...  Sladek pokoj se mu je izlil v srce, trepetalnice so padale, in zaspal je s smehljajočimi ustnicami.  Slovo mu ni bilo težko, ker ni imel nikogar, da bi se poslavljal od njega.  Noge so ga prinesle samovoljno v bližino Aninega stanovanja, tako da se je začudil, ko je opazil, kam je zašel.  Stresel je z glavo, in tista tiha želja, ki se mu je bila nehote zbudila, ga je ostavila takoj.  Ulice so mu bile zoprne, kakor da bi videl na tlaku še sledove svojih ponižnih beraških korakov, kakor da bi bile fasade hiš od daleč podobne tistim obrazom, ki jih je bil videl v gostilni in ki je imel z njimi opravka na svojih neprejetnih potih.  Blizu kolodvora je srečal Ambroža.  „Kam?“  „„Na Dunaj.““  „Le brž odtod.  Adijo!“  Ozrl se je še malo za njim:  „Kadar se misliš obesiti, piši!“  Slivar se je začudil in iz preletelo ga je.  A potem se je zasmejal sebi in Ambrožu:  „Kako mi je videl v srce!“  Na kolodvoru ga je čakala teta s kovčegom.  Stisnil ji je roko, odpravil kovčeg ter se šel izprehajat na peron.  Videl je same neznane, tujinske obraze, in to mu je delo dobro.  Vsi so bili sveži, lahki, veselo samozavestni in govorili so v tujem jeziku.  Čakal je skoro pol ure: vlak se je bil zamudil.  Peron se je počasi pomikal v daljavo, izginil je.  Nizko drevje je hitelo mimo, visoka ograja od očrneloga lesa, prostrana tabrika z visokimi dimniki, kup ubožnih hiš: zadnji izrastek mesta, ali že morda okoliška vas, — in vlak je zažvižgal, kakor bi pozdravil ravnino, ki seje razprostirala do daljnih, meglenih hribov.  Bilo je poldne in polje je gorelo v solncu.  Stal je ob oknu ter gledal z motnim očesom po ravnini.  Vsepovsod je trepetalo jesensko življenje, polno, gorko življenje; dihalo je iz žita, iz travnikov, iz drevja, ki se je rahlo zibalo v komaj čutni opoldanski sapi.  Po polju in po travnikih je mrgolelo, kakor črne mravlje: mati zemlja je dojila svoje otroke.  In počasi mu je prihajala v dušo nemirna otožnost, podobna kesanju in strahu.  Čutil je: zdaj odnehavajo vezi, odpadajo ...  Tako je hitel od nje, ki jo je ljubil, oziral se je z žalostjo za njo in vse je v njem trepetalo, ko je čutil, kako je drsala polagoma njena roka iz njegove, kako so se ga dotikali samo še konci njenih prstov.  In on bi rad postal, da bi še enkrat pokleknil pred njo, da bi poljubil njeno roko.  Rad bi postal, da bi pokleknil še enkrat ter poljubil to zemljo, ki jo je ljubil neizmerno.  Zdaj je vedel, da jo ljubi, kakor ljubi človek z vso gorkoto srca, kadar se poslavlja.  Mimo njegovih oči šinejo vsi lepi trenotki, vsa lepota nje ljubljene — ljubeče se odkrije nenadno v jasni milobi.  In zaskele ga vsi tisti poljubi, ki jih ni poljubljal, razstresen, pregrešno nezvest, duše ga v grlu vse tiste ljubezni polne besede, ki jih ni govoril, ker ni mislil na svojo ljubezen, kakor bi bil moral misliti od hipa do večnosti.  In njena roka je zdrsnila iz njegove, vzdihnil je in ni je več videl; njen obraz se je izgubil v daljavi; komaj je še razločeval svetlobo, ki je padala v mehkih žarkih iz njenih oči.  Dolina seje ožila; vlak je hitel mimo zelene, mirne reke.  Časih so se hribi razmeknili, prikazala se je globoko doli bela vas, z zvonikom, ki se je lesketal v popoldanskem solncu kakor pozlačen.  Slivar je gledal na to pokrajino, kakor v tuje lice.  Naposled je zagrnil okno.  Od zahoda je prihajal močnejši veter ter se je igral z zagrinjalom; družil se je z zadehlo sapo, ki jo je dvigal vlak kakor s sajastimi pero trni.  Utrujen je bil; lene misli so mu ležale topo v glavi, trepalnice so ga skelele.  Tudi njegovi sopotniki, ki so bili prej glasni, so utihnili; le zdaj pa zdaj je izpregovoril kdo zaspano besedo, ne da bi pričakoval odgovora.  Vlak je bil prispel na Semernik, odpočil si za minuto, a potem je odrdral veselo, odhitel po drznili ovinkih v dolino.  Noč je bila, ko je izstopil Slivar na dunajskem kolodvoru.  Po razsvetljenih, živih ulicah je šel v mesto počasi, skoro ni čutil nog: polno valovanje velikomestnega življenja ga je nosilo kakor na rokah, plaval je brez truda, komaj zavedno.  Prišel je na Ring.  Ponosna poslopja so samevala sredi vrtov, le tupatam okno razsvetljeno: zaspano oko je gledalo iz noči.  Napotil se je k svojemu znancu, kiparju Bajta.  Pisal mu je bil iz Ljubljane, da pride; na kolodvoru ga ni videl, zato se je napravil naravnost k njemu.  Preden je bil odšel z Dunaja, je prenočil pri njem par noči, ker mu je bilo stanovanje poteklo in si je hotel poiskati pozneje sobo in atelje v kakem predmestju.  Bajt ga je bil takrat prijazno povabil, da naj se oglasi pri njem, kader se vrne, če bi še ne imel stanovanja.  Iz živih, svetlih ulic notranjega mesta je prišel polagoma v predmestni somrak.  Ulice so bile tu ravne in široke, toda siromaštvo je ležalo kakor v zraku; ljudje, ki jih je srečaval, niso več dišali po parfumu, besede, ki jih je mimogrede slišal, niso bile več zmerom tako dostojne, poluglasne, umerjene: osorni, hripavi, nezadovoljni glasovi; iz gostilnic in žganjarnic je zabučalo, kadar so se odprla vrata; tupatam je kričala na cesti tolpa otrok; zdelo se je od daleč, kot da seje zbrala tam kje na strehi ali v prašnem parku jata vrabcev.  V tretjem nadstropju visoke nove hiše je stanoval Bajt.  Zunaj je bilo poslopje zelo olišpano; mislilo bi se, da je kaka uradna hiša, hranilnica ali kaj podobnega.  Toda mostovži so bili ozki in temni, stopnice so se vile strmo navzgor; iz vrat in iz oken, ki so gledala na vrečasto dvorišče, je prihajal zadehel zrak, smrad beraških stanovanj.  Bajt ga je sprejel z veseljem ter ga peljal skozi atelje v sobo, kjer je sedela za mizo njegova žena; dvoje otrok je spalo na postelji v ozadju.  „Sedi, odpočij se ... morda še nisi večerjal?“  Žena ni čakala odgovora; odšla je tiho, kakor hodijo dobre gospodinje; ni se skoro slišalo, ko je odpirala in zapirala vrata.  Slivar se je res spomnil, da še ni večerjal; ali poželenja ni imel, čeprav je bil popil na vsej poti samo dvoje kozarcev piva.  „Kaj si doživel v Ljubljani; kakšne novice prinašaš?“  „„Ni nič novic.  Vesel sem, da sem spet tukaj in“ mislim, da ne pojdem nikoli več doli.““  „Jaz bi šel rad, samo za par dni seveda, ne za stalno.  Da bi dihal spet malo tisti zrak, ki ga je človek dihal, ko je bil še neumen.  Ali si bil pri Koprivniku?“  „„Bil sem tam,““ je odgovoril Slivar z nezadovoljnim glasom in stresel je s trepalnicami, kot da bi se mu bilo zableščalo.  Bajt ga ni vprašal dalje.  Žena je prinesla piva, kruha, presnega masla in gnjati.  „Kako pa je s spomenikom, kako so ukrenili?“  „„Vraga so ukrenili!  To je bila komedija.  Sram me je samega, kot da bi me imeli za norca ...““  Bajt ga je začuden pogledal.  Tudi on se je bil potegoval za nagrado, ali že od začetka ni upal, da bi jo dobil; trdil je sam, da se ni potrudil in da ni delal iz čistega veselja temveč samo iz neke vrste rodoljubja.  „Povej no —“  „„Saj sem ti bil povedal: komedija! — Če bi bil delal stvar sam zase, bi me ne jezilo, tako pa se mi zdi, kot da bi me bili poslali za april ...  Živa duša ne misli tam doli, da bo spomenik res kdaj stal.  Komite so bili napravili, kakor ga napravijo študenti o polnoči, po občnem zboru: drugi dan so pač že pozabili, da so igrali predsednike in tajnike ...““  Bajt je stresel z glavo resno in nezadovoljno.  „„Prenagljena je bila reč ...  Ali nikar ne sodi pretrdo, — je že tako pri nas doli, pa ne more biti drugače.  Majhne razmere, majhni ljudje, zadehel zrak: drugo izvira iz drugega in nihče ni kriv.  Jaz sem zadovoljen, da je tako; svet se ne da izpremeniti in en sam človek ga še celo ne bo izpremenil. —“  Slivarjev obraz je izpreletela upornost.  „Potem je torej boljše ...  Pustimo gnoj, naj smrdi in pojdimo svojo pot —“  Bajt je zamahnil.  „„Ali! — Razmer se je treba privaditi, in življenje se napravi samo.  Na pravem mestu je treba zastaviti roko in pa pričakovati ni treba nikoli nič posebnega.  Delati! — pa naj bo delo, kakor že je.““  „Da, ti si drugačen ... ti nisi tujec,“ je odgovoril Slivar zamišljen, pol zase. „Ali tukaj na Dunaju imaš pred nosom nemške umetnike ... poglej njih dela!“  „„To je vse kaj drugega, čisto kaj drugega!  Pri nas in tukaj, — kdo pa bo primerjal?  To je nesreča, primerjanje!  Kaj bi bilo s tabo, ko bi bil riba?  Na travnik bi si želel, glej, in to bi bila nesreča!““  Slivar je nekoliko pomislil.  „Ali ne misli, Bajt, jaz nisem govoril o tistem uboštvu.  Sitno je res in spada med naše navade; kar je usojeno, je usojeno.  Toda Kuštrin, na priliko, živi precej dobro in ni mu treba rokodelskega in dninarsko plačanega dela, — in vendar, kaj si moreš le misliti, da bi se kdaj pospel na visoko, če bi imel še toliko resnične moči?  Ne more se!  Ni uboštvo, vse kaj drugega je.“  Bajt ni več odgovoril; njegov mirni razum se ni ukvarjal nikoli s takimi stvarmi: nikoli ni premišljeval o svoji preteklosti ali sanjal o kaki idealni prihodnosti.  Hodil je resno in ravnodušno po ravni cesti; skrbel je da je imel dela in daje lahko redil in oblačil svojo družino, ki jo je ljubil s tisto prijazno, krepko ljubeznijo, ki jo opazi komaj ljubljena oseba.  Tudi njegova dela so bila mirna, skoraj vsakdanja; kakor se je čuval predrznih korakov v življenju, tako je bil v umetnosti zmeren in soliden.  Sedeli niso dolgo; Slivar je bil kmalu utrujen in zaspan, in Bajt gaje spremil v kabinet, kjer je bila pripravljena postelja zanj.  Razpravil se je hitro, upihnil svečo ter legel.  Zaspal je takoj in je spal trdno do jutra.  Zbudil se je zdrav in svež.  Zajutrkoval je, a potem mu je razkazal Bajt svoja najnovejša dela.  Slivar je hvalil in resnično je bil vesel teh gladkih, skrbno in pridno izdelanih stvari; nekaj zadovoljnega in tihega je dihalo iz njih, ležalo je v vsem svetlem ateljeju.  „Glej,“ je dejal Bajt, „to so praktične reči; vsak mesec pride Mecheles, in pogodiva se prav prijazno.  Pa se vendar ne silim; nikoli ne mislim, da delam baš za trgovca in samo zanj.  Človeku je tako v krvi ...“  Slivar je vzdihnil.  „Da, pri meni ni Mecheles nikoli nič opravil, že zato ne, ker ni bilo nikoli nič izvršenega.  Jaz bi bil rad, kakor si ti.“  „„To je v krvi,““ je ponovil Bajt mirno.  In res je obšlo Slivarja v tem svetlem prijaznem ateljeju neko lahko hrepenje po solčnomirnem, zadovoljnem življenju.  Tako človek dela brez mučnih skrbi, brez divjih sanj, ki je več bolesti kot veselja v njih, in zraven čuti, da so na svetu ljudje, ki se naslanjajo na njegove močne rame in zaupajo nanj; zato je ves krepak in resen, nesreča in žalost ne moreta do njega; ustvarja z mimo roko in, kadar se ozre, vidi pri pol odprtih vratih velike, radovedne oči, kodraste glave svojih otrok in vidi ženo, ki se je bila ravnokar ozrla v atelje z mirnozaupnim, ljubečim pogledom; on se nasmehlja in krasen mir je v njegovem srcu.  „Tudi jaz bi živel tako,“ je ponovil Slivar na glas svoje misli.  „„Kdo ti brani?““  Odpravil se je zgodaj dopoldne k profesorju Brennerju, ki je delal pri njem par tednov, preden se je napotil v Ljubljano in ki ga je bil povabil, naj se vrne.  Plačilo ni bilo veliko in tudi delo ni bilo Slivarju prijetno, ker ni bilo samostojno.  Ali Slivar nikakor ni mislil, da ostane pri njem: „samo za kruh, samo dokler — — —,“ si je mislil, kakor vselej, kadar je nastopil sitno pot.  Profesor ga je sprejel, in Slivar se je oddahnil.  „Tako se začenja življenje, čisto novo življenje ...“ Kadar delaš nesamostojno, kadar čutiš, da si hlapec, kadar delaš delo, ki je tvoje samo napol in te drži za komolec tuja roka, ko bi najrajši predrzno udaril, odrezal: — zatisni oči!  To je samo pol dneva; vsa druga polovica je tvoja in vsa noč povrh!  Še tisti dan je iskal ateljé in našel ga je visoko gori v predmestju, v podstrešju štirinastropne hiše.  Če je pogledal na dvorišče, se mu je zavrtilo v glavi.  Poleg ateljeja, ki je bil majhen in neprijazen — popoldanska luč je padala nanj — je bil dolg, ozek kabinet z rdečim pohištvom.  Čipkasto zagrinjalo pred oknom je bilo od pranja že preperelo in luknjasto.  Tudi iz zofe ob steni je gledala na nekaterih mestih žima.  Na drugi strani mostovža je stanoval gospodar; on, sluga na magistratu, je bil slep na eno oko; njegova žena je bila gluha; oba sta bila že preko šestdesetih.  Slivar je imel opravka z njima samo, kadar je plačeval stanarino.  Zadovoljen je bil, da je našel tako skromen atelje in tako daleč v predmestju.  Zdaj je ljubil velike, bogate ateljeje in elegantno notranje mesto samo z globoko, grenko zavistjo, kakor jo čuti fabriški delavec, če pride slučajno na Ring in je bil popil prej liter vina.  Vedel je, da je vsa ta lepota tudi njegova in da so mu jo bili ukrali po krivici ...  Toda čakaj, dragi, potrpi, le po tej poti naprej! ...  Tisto nezaupanje, ki mu je časih ovladalo dušo, je bilo le hipno, površno in skoro neodkritosrčno.  Prav na dnu njegove duše je bila trdna, krasna samozavest, priraščena z devetimi koreninami ...  Prihajam iz tujine, iz mračnih krajev, ves siromaški in pohleven, da, z raztrganimi čevlji, — a prihajam osvojevavec, zmagovavec.  Ker sem bil objel v svojem srcu, vzdignil ter si prisvojil vso zemljo, zato je moja od začetka! — Pokaži mi mesto, ki mi ni znano, lepoto, ki je nisem bil čutil že davno, — ves svet je bil v meni; in dam mu vso svojo lepoto in ga ustvarim iznova ...  Sanjal je nejasno, njegove misli so frfotale narazen, razkropljena jata se je časih za trenotek združila, ali razdružila se je zopet in samo nekaj veselega, sladkega, nerazumljivega in nezavednega je trepetalo v njem.  Napravil se je večer, a Slivarju se ni hotelo domov; vesel je bil, da je stanoval tam daleč, v skritem brlogu, toda zdaj mu je bilo kakor na lovu: — hodil bi tako do konca, brez skrbi, brez težkih misli, izgubljen v svetu, kakor kaplja v morju.  Le časih se je zdrznil, pogledal, poslušal.  Kot da bi nikoli še ne bil videl teh obrazov, radosti in življenja polnili, ne slišal teh zvonkih, veselih glasov, vnelo je okoli njega, lesketalo se od svetlih toalet in svetlejših oči, šumelo je in se smejalo, prešeren karneval.  Njegova kri je bila že zaspana od težkega domovinskega vzduha, njegove noge so bile nerodne, njegovo srce se je komaj šele predramilo iz neprijetnih sanj.  Stresal se je od radosti, kot da bi bil skočil s toplim telesom v potok: valovi so ga objeli, tisoč sladkomrzlih rok se ga je oklenilo, žuborelo je okoli njega, igralo se krog njegovih ledij, po njegovem hrbtu, kaplje so mu padale v obraz in na tilnik.  Ali njegove oči so se kmalu odprle, že so napol razločevale lepoto naokoli, in ušesa so se privadila tisočerega šuma.  Sladki mraz se je izgubljal, stresel ga je samo narahlo še zdaj pa zdaj, in mehka toplota mu je stopila v telo in obraz.  Zavedal se je z zadovoljstvom svoje lepe volje, kakor ponosen je bil na svoje prerojeno srce in časih se je zasmejal na tihem sam sebi: „Domačin med domačini.“  Živel je par mesecev lepo življenje.  Zaslužil je z „nesamostojnim“ delom v profesorjevem ateljeju toliko, da je izhajal pošteno, četudi koncem meseca časih ni večerjal, ker se je privadil vina.  Doma ni delal veliko; vračal se je pozno v noč, hodil je po ateljeju z rokami na hrbtu, a naposled je legel ter odložil izvedbo svojim načrtov na drugi dan.  In njegovi načrti so bili v tem času velikanski, vzcveteli so iz njegove fantazije kar nenadno, v silni krasoti.  Kadar je delal čez dan zoprno delo, mu je časih hipoma zastala roka, zahrepenela je: iz srca, iz glave je sililo vanjo z neugnano močjo.  Takrat ga je obšla nezadovoljnost, s srdom pomešena žalost, ki so jo prepodile šele pozno na večer svetlobojne sanje.  Toda kadar je bil doma čez dan, so bile njegove roke kakor onemogle; ostale so težke in lene, ko se je dvigala njegova fantazija do solnca.  Kav je ustvaril, je gledalo nanj, kot karikatura njegovih sanj.  Časih ga je je bilo strah te neodločnosti; zakaj vedel je, da je bila sama otročja plahost, nič drugega: ko bi bil resnično slab in nezmožen, odkod potem lepota tistih del, ki jih je bil ustvaril v svoji fantaziji, ko je hodil po mestu veselo izgubljen? — Čutil je dobro, odkod ta plahost in globoko je bil žalosten vsled tega spoznanja.  Zvečer je zahajal navadno v majhno gostilnico v notranjem mestu, podobno ljubljanski beznici.  Najbrž vsled te podobnosti so se shajali tam slovenski uradniki in umetniki, cvet slovenske kolonije na Dunaju.  Slivarju se je časih zdelo, da je ta ljubezen do nizke zakajene beznice njih zadnji spomin na domovino.  Ker je bil prišel šele nedavno v njih družbo, je opazil jasno in v prvem hipu tujinstvo na njih obrazih in skoro se mu je zazdelo čudno, da govore slovensko.  Res so govorili o domovini, o domači politiki, literaturi in časih celo o domači umetnosti, toda kakor bi govorili tujci, z nekakega višjega, objektivnega“ stališča.  Tako je bilo posebno pri umetnikih in literatih.  O domačih stvareh so govorili s preziranjem, z nekim zoprnim čutom, prav podobno, kakor govori kdo o človeku, ki je bil nekdaj njegov prijatelj, pa se je popolnoma zapil ter se izgubil v blatu.  Ogenj jim je šele prišel v lica, kadar so govorili o veliki tuji umetnosti; tu je bil njih dom, tu so se gibali lahko in veselo.  Vsak večer je sedel med njimi arhitekt Tratnik, lep človek z rdečerumeno brado, širokim obrazom in jasnimi, odločnimi očmi.  Domovine ni videl že preko deset let in nikoli mu ni prišlo na misel, da bi se napravil doli.  Bil je že slaven in premožen, njegovo ime so imenovali s spoštovanjem tuji časopisi.  In spoštovala ga je tudi družba, nekoliko zaradi njegove slave, a še bolj zaradi njegovega domoljubja.  Zdelo se jim je požrtvovalno in zaslužno, da vkljub svoji slavi in celo vkljub svojemu premoženju „ni pozabil na svoje ime in svoje pokolenje“ in da se je spomnil časih te ali one patriotične ustanove z radodarno roko.  Nekoč je prišel iz domovine idealen gospod in bilo mu je neizrekljivo toplo med temi „zvestimi sinovi naroda“.  Proslavljal je posebno Tratnika z rosnimi očmi, ali Tratnik je bil ves v zadregi, kakor je bil v zadregi in začuden, kadar so se ponašali z njim časopisi v domovini, s „slavnim sinom tega skromnega manjvrednega naroda“.  Ni vedel, kaj je napravil posebnega, in čemu ga ljubijo.  Uradniki in advokati, ki so zahajali v to dražbo, se večjidel niso brigali za domačo politiko ali celo za umetnost; nekateri so že deloma pozabili na slovenščino, ali pa so govorili neki čudni dialekt, mešanico dolenjskega ali štajerskega dialekta, knjižnega jezika in nemščine, vse to z nekim posebnim naglasom, ki ga je bil polagoma ustvaril jezik sam, navajen na tujščino.  Tisti izmed družbe, ki so se zanimali za javno življenje, so bili veliki reformatorji, po zgledu tistega mladega zdravnika, ki je bil zasnoval v Ljubljani svojo stranko brez ljudi.  Kolikor bolj so se v svojem duhu in svojih mislih oddaljevali od domovine, tem manjše in bolj malenkostne so se jim zdele razmere tam doli, tem bolj potrebne, da se korenito preobrazijo.  Nezadovoljni so bili vsi, a Slivarju se je zdelo čudno, da so govorili tako mirno: nikomur ni prišlo na pamet, da bi šel doli ter „preobražal“; celo nekako bali so se domovine; tako je videl Slivar tistega zdravnika-reformatorja, ki je hodil tam doli kakor na tuji zemlji, kjer se je treba človeku varno in oprezno kretati.  Domovina jim ni bila sladka ljubica, temveč nadležna ženska, ki je človek posili navezan nanjo, ki ima vse polno napak in grehov in ki je naposled vesel, da se je iznebi.  Slivar je občudoval arhitekta Tratnika.  On se ni veliko menil za domače razmere; bilo mu je vse prav; bolj se je zanimal za nemire v Kini in na Balkanu.  Kadar je poslušal politične razgovore, ga je naposled razjezilo: „Pustite ta dolgočasni šmarn, oder gehen Sie selbst hinunter und reformieren Sie!  Was mich betrifft, — jaz živim tukaj in se ne vtikam v stvari, ki me nič ne brigajo.“ — Cisto nič ga niso brigale stvari v domovini; izginil je iz njegove krvi, iz njegove duše zadnji spomin na domačo zemljo; otresel je bil podplate do poslednjega praška.  Njegova fantazija, njegova umetniška moč ni bila rojena iz tiste uboge, daljne zemlje in zato ni bila plaha, nemirna in neodločna.  Tisti del njega, ki je bil resnično človek in umetnik, se niti v sanjah ni spominjal več na domovino in na mladost.  Njegova duša je sesala hrano iz tujega življenja, zato je bila sama tuja in kar je imela bogastva, ga je darovala tujini.  Tako je bil — morda nehote in nezavedno — pretrgal vse vezi in zdaj je bil svoboden, sam svoj.  Pridobil si je slave in premoženja.  Naravno je bilo, da se je čudil, kadar so ga v omizju proslavljali; vedel je, da je tujec v svojem srcu, v svojem mišljenju in svojih delih in da so tiste zunanjosti, ki ga vežejo s temi ljudmi in njih domovino, samo obleka, samo slučajnosti.  Kadar je govoril kdo vpričo njega in s posebnim ozirom nanj o slovenskih umetnikih in slovenski umetnosti, se je smejal.  Trdil je, da slovenske umetnosti ni: „To so sami tujci, francoski ali nemški umetniki, rojeni slučajno tam doli na jugu ....  Saj jezik ni glavna stvar; der Charakter machfs, das Unbewusste ...  Če rečem, da sem to in to in ni tega v mojem življenju in v mojih delih, tedaj se lažem.  Nobenega slovenskega umetnika še nisem poznal.“  „Torej prav za prav nismo narod,“ je opomnil nekdo pol šaljivo, pol resno.  „Ni moja stvar,“ je odgovoril Tratnik hladno.  Kadar je gledal Slivar te tuje obraze in poslušal njih tuje razgovore, se je vračal domov vselej zamišljen, poln hrepenenja, ki je bilo veliko in sladko in se mu je vendar zdelo pregrešno.  Spominjal se je tistega večera, tistega izprehoda z Ano, ko je gledal doli po ljubljanskem polju. „Z obema nogama stojim v tej zemlji trdo in ukopano ...“ Pregloboko ukopan in pretrdno je stal, odtod plahost in neodločnost.  Srce plaho in neodločno, noge ukopane v tisto čudovito zemljo, a misli, — kako so misli visoko in daleč, in sanje čisto tuje, napojene s tujo lepoto in po tuji lepoti hrepeneče! ...  Občudoval je Tratnika: sam s čisto svojo močjo je ustvaril v sebi novega človeka, si je ustvaril nov dom in novo domovino.  Kako klavrno bi bil drugače poginil; njegova fantazija bi usehnila v nerodovitnem pesku, nobeno delo njegovih sanj bi ne ugledalo solnčne luči, ker bi bile njegove roke slabe in plahe ...  Da, zato so slabe in plahe roke njegove, Slivarjeve, ker živi v njegovem srcu še vsa grenkoba in plahost nelepe mladosti, vsa tiha, boječa otožnost domače zemlje, ker so njegove prsi še polne tistega tesnega, težkega vzduha ...  Spomnil se je veselih besed Ambroževih: „Le brž odtod!“ — Da, brž odtod, predrznost in ponos v srce, v roke prešerno lahkoto! ...  Ob takih večerih je delal pri luči, ali komaj par minut.  Vznemirjen je bil preveč, fantazija se mu je bila vzdignila previsoko; onemogel je hitro, in obšla ga je globoka nezadovoljnost, skoro zastudil se je sam sebi in kar je mislil še pred uro, se mu je zazdelo neumno in otročje.  Kadar ga je obšel ta zoprni čut, se je domislil Bajta, njegove tihe sreče. „Mirno delati s trezno roko in jasnimi očmi, brez smešnih sanj ...“ In kadar bi se ozrl: med vratmi dvoje kodrastih glav z velikimi radovednimi očmi in obraz lepe žene.  Svetlo, prijazno solnce nad vsem življenjem ...  To bi bilo življenje; — in ne bilo bi treba, da bi bila pot zmerom ozka in skromna; zakaj bi se ne širila, vila se navkreber v zmerom lepših ovinkih?  Ali počasi, kakor samo od sebe, in tako bi prišel po gladki poti, polagoma in brez truda morda celo do cilja svojih najimenitnejših sanj ... „Samo počasi, samo nič sanj in nič upornosti!  Tako so se izgubili dolgi krasni meseci v neplodnem sanjarjenju; — kako daleč bi bil pač prišel, če bi bil hodil z mirno dušo po lepi ravni cesti! —  V takem trudnem razpoloženju, polnem mirne tolažbe, je dobil nekoč pismo od Ane.  Ni ji pisal ves čas, in namenil se je, da ji ne piše več. „Tudi to so bile otročje sanje, stran z njimi!  Kako bi si upal ukleniti nase tako sladko, otroško igračko, ki bi ne prenesla niti najmanjšega veterčka, — a moje življenje je sam vihar!“ In vendar se mu je roka tresla, ko je odpiral pismo.  Pisala mu je, da je zlovoljna in nesrečna, ker ji ne piše.  Da sanja o njem neštevilnokrat („Laže!“ si je mislil Slivar), da še upa vanj in njegovo prihodnost, ne zaradi sebe, temveč zato, ker ga ljubi („Laže! je ponovil Slivar, a v očeh je imel solze), da je ni iznenadila njegova nezvestoba, ker pozna umetnike in ve, kako so vihravi, ker jih vsi občudujejo in ljubijo, in imajo zategadelj najlepših žensk na izbiro („O ti otrok!“), in da bo molila zanj in da naj ji kaj piše.  Slivar ni pisal.  Res je sedel takoj, ko je prebral pismo, da bi odgovoril; sedel je pol ure, a naposled je odložil pero. „Naj bo končano za zmerom; spomladansko sanje!“  Čez štirinajst dni je dobil kratko, hladno pisemce, da naj ji vrne pisma, ker mu gotovo ni nič več do njih in pa da Kettejevega spominika nikoli ne bo, ker je bila vse skupaj neumnost in so hoteli samo podpirati „uboge umetnike“.  Zagnusilo se mu je in vrgel je pismo v kot.  Mesec dni pozneje je zvedel, da se je Ana zaročila s poštnim uradnikom, ki ga je poznal in ki je tudi zahajal k Marnovim.  Zasmejal se je, ali ta smeh nikakor ni bil vesel in odkritosrčen. „En korak dalje — ali težki so taki koraki, grenki so.“ Čutil je, kot da bi se bila domovina še bolj oddaljila od njega, kot da bi bil legel na njeno sliko v njegovih spominih še temnejši pajčolan.  Zamahnil je: „To je Tratnikova, pot do višine; le dalje, le čisto strani, da ne ostane v srcu ničesar več ...“  Šele odslej je užival z resnično radostjo lepoto obrazov, ki jih je srečava! po ulicah; prej se mu je zdelo, kot da hodi neprestano v neprijetni družbi, ki mu ovira korake in mu brani, da bi gledal svobodno in po svoji volji.  Malokdaj je mislil na Ano; poslovil se je v srcu že davno, ali dokler ni dobil njenega poslednjega pisma, je bil nevede in nezavedno navezan nanjo; ni je videl, ali držala ga je za roko ...  Časih se je napravil na cesto samo zaradi ženskih obrazov; ob večernih urah na glavne ulice, ko je vrvelo in šumelo krog njega in se je v gneči slučajno doteknil majhne, mehke ročice in je zadihal vanj parfum iz las, iz svetle toalete.  Anin obraz je bil ovalen, droban, čisto bel in fino rezan.  Zdaj je ljubil vesele, prešerne, od ognja žareče obraze, hudomušno mežikajoče, in bujna, življenja polna telesa ...  Ali kmalu se je zgodilo, da ni več hodil na cesto zaradi ženskih obrazov in da je pozabil na Ano tako popolnoma, kot da bi je nikoli ne bil poljubljal.  V marcu je bilo, v tistih pričakovanja in hrepenenja polnih dneh, kot prihajajo z južnim vetrom prvi topli dihi bližajočega se pomladanskega sobica. „Slivar se je napotil iz mesta.  Na travnikih za poslednjimi predmestnimi hišami se je tajal sneg.  Drevje ob poti je bilo črno in mokro, časih se je zazibalo, streslo, življenje se je dramilo v njem.  Bilo je pozno popoldne, solnce je sijalo poševno na belo zidovje velikih novih poslopij, ki so se dvigala tuintam ob cesti; žarki njegovi so bili gorki, toda še plahi, trepetajoči.  Ljudje, ki so hodili tod, so se ozirali z velikimi pričakujočimi pogledi, postajali so ter dihali mokri topli zrak; šumelo je v zraku, zvenelo kakor od daleč, pripravljalo se je že na veliki praznik.  Ali izzvenelo je hitro; komaj da se je bližajoča pomlad doteknila strune, se je glas izgubil v daljavi.  Trepalnice so se bile odprle za trenotek, zaspano in začudeno, solnčni žarek je zaigral na njih, in zaprle so se zopet, še trudne in zaspane.  Napravila se je noč.  Slivar se je vračal v mesto in tudi njegove prsi so se širile od pričakovanja in hrepenenja.  Nič ni mislil, ne na prihodnost, ne na preteklost, živel je v teh urah kakor otrok, srečen, samo da živi in da prihaja pomlad.  Blizu doma je srečal žensko, kakor ni videl tako lepe še nikoli v svojem življenju, ker ni bil nikoli tako ljubezni pol in željan ljubezni.  Bilo je nekoliko preko sedmih, morda se je vračala od dela.  Njen obraz je bil, kakor jih je ljubil: svež in vesel, ves poln ognja in mladosti, njene temnosive oči so gledale prešerno;in odkrito, nobenih nemirnih sanj, nič nezadovoljnosti in nič hladnega razuma ni bilo v njih: otroške so bile, samo željne veselega uživanja, ljubezni in pomladi.  Njeno telo je bilo polno, krasno razvito: kipelo je in trepetalo pod lahko obleko.  Slivar je postal za hip; neizrekljiva radost ga je obšla, sladka in nemirna, do dna srca so se zazibali njeni valovi.  Ko se je ozrl vanjo z vsem vročim, lepote in sreče polnim pogledom, se mu je nasmehnila in ko je stal ob oglu in gledal za njo, se je ozrla za njim.  Tako so nastopili čudoviti dnevi.  Že je zvenelo v zraku glasneje in razločneje, pomladanski glasovi so se dvigali do neba ter prihajali od neba, strune, razpete od gozda in travnikov visoko do neba, so zapele na glas zmagoslavno pomladansko pesem.  Slivar jo je slišal natanko, razumel je celo besede.  Srečaval jo je teden dni in naposled jo je ogovoril.  Zvedel je od nje, da stanuje tam gori, v eni izmed zadnjih predmestnih hiš, kakih deset minut od njegovega stanovanja.  Pri očetu in materi stanuje; oče je diurnist na magistratu, star je že in slabo vidi. — Brat je umrl pred tremi leti, ravno ko je bil napravil maturo in so se zaradi njega tako zadolžili, da stanujejo zdaj v eni sami sobi v tretjem nadstropju; na jetiki je umrl.  Tako je ostala samo še ona, Berta, in njena mlajša sestra Mari, ki je bolna že od rojstva, da jo morajo voziti v ročnem vozu; nekoč — zvečer je bilo — se je bila priplazila na rokah in kolenih do okna; ona, Berta, je stopila v tistem trenotku v sobo in prestrašila se je, da so ji noge okamnele; odslej jo Čuvajo neprestano, ker je tiha in žalostna in se ji neče živeti.  Ona, Berta, ve dobro, zakaj je Mari tako žalostna in zakaj se že leto dni ni zasmejala ...  Tako je prašal komaj z besedo, in ona je govorila z njim kakor s starim znancem.  Gorko in sladko mu je bilo, ko je poslušal to odkritosrčno, mirno, naravno pripovedovanje, v ki ni bilo v njem nič prisiljenega ali preračunjenega.  Čakal jo je vsak dan ter jo spremljal do doma, in še v veži sta stala in se razgovarjala.  Nikoli ni opazil na njenem obrazu utrujenosti ali zlovoljnosti; to se mu je zdelo čudno in ljubil jo je še bolj. „Šivala je bluze, zjutraj od sedmih in zvečer do sedmih.  Vsak drugi dan je hodila kosit domov, ali treba je bilo hiteti, ker časa je bilo samo eno uro in pot je bila dolga.  Drugače pa si je vzela kosilo s sabo: kos kruha in za deset krajcarjev razrezane klobase.  Zaslužila je na teden po pet goldinarjev, ali poleti časih po dva meseca ni bilo dela, in takrat je bilo življenje slabo.  Poizkusila je nekoč, da bi dobila delo naravnost iz trgovine v mestu; zaslužila bi več, če bi delala do polnoči.  Ali ni šlo; tam so jemali samo stare šivilje, ki so delale za trgovino že po deset in več let in so čuvale svojo posest; poleti niti zanje ni bilo dela ...  Slivarja je bilo skoro sram: „delo“ ... „delo“ ... „delo“ ... in te lepe, bele roke in ta veseli obraz in te ognja in življenja polne oči! ...  A on je sanjaril in postopal, njemu je bilo delo poniževalno; sovražil ga je, in kruh, ki ga je iztisnil iz njega, je bil grenak, zaslužen z mržnjo in nezadovoljstvom ...  No zdaj bo vse drugače, vse drugače! ...  V vsem tem času ni izpregovoril nikoli besede o tem, kar je čutil.  To čustvo je bilo tako tiho, brez najmanjšega nemirnega valčka, kakor reka, skrita v senci vrb; ali polnilo je vse njegovo srce, za nič druzega ni bilo več prostora v njem, izginile so iz njega vse nestalne, mučne sanje in gledal je z mirnim jasnim očesom.  Nikoli v življenju ni živel takih dni, take čudovite pomladi.  Sreča njegova je bila tolika, da se mu ni zdelo potrebno, da bi jo vlival v besede.  Ranil bi jo morda z besedami, v neprevidnosti bi morda odpihnil pero od katere teh rosnih rdečih rož, ki jih je bilo vse polno v njem in okoli njega.  Ni mislil na kak poseben cilj, ali na konec celo; bilo mu je, kot da niti začetka ni bilo tej sreči: neizmerna, od nekdaj in za zmerom.  Povedal ji je, da je umetnik in ona je bila zelo vesela: zrastel je nenadno pred njo in občudovanje se je pomešalo v njeno ljubezen.  On je to videl, zapazil je občudovanje v njenih žarečih očeh in ni mu bilo neprijetno.  Ker jo je ljubil, je hotel biti pred njo velik, imeniten, da bi jo vzdignil visoko k sebi, bogat, da bi jo obdaroval.  In v tem času se ni čutil ubogega: saj so se mu odprla pota na vse strani in pomladanska prihodnost je bila razprostrta pred njim.  Smejal se je, kadar je pomislil na svoje nekdanje težke misli: kako se je mučil, da bi našel pravo pot, kako je kolebal in iskal z neodločno nogo trdnega stala, hodil je kakor slepec ob prepadu.  A ni se ganil ves čas; ne da bi stopal pogumno naprej, brez ugibanja in premišljevanja, je stal kakor začaran ter se mučil ...  Treba je samo živeti, nič misliti, in življenje nese človeka samo v pravi smeri proti pristanišču, ki mu je usojeno.  Če ni v telesu pomladanske duše, ni pomladi zunaj in pred mrzlimi pogledi vene zeleno listje.  Živel je te tedne dobro in prijetno.  Napravil je v svojem ateljeju po naročilu nekaj manjših del, umetnostno-obrtne stvari; svetilnik za električno luč: mlado, nerazvito telesce se je spenjalo kvišku, k luči, k solncu, komaj so se še dotikali prsti zemlje; in obraz je smehljal kakor nezavedno, v lepih sanjah, široko odprte oči so hrepenele navzgor; potem je napravil vazo za cvetice in vso namizno opravo.  Trgovec ni bil posebno zadovoljen, zdelo se mu je „premoderno“ in trdil je, da prodaja stvari narejene v starejšem, treznem in solidnem slogu še zmerom bolje nego najnovejše pretiranosti.  Časi se menjajo strahovito hitro, je dejal, ljudje so v zadregi, kaj bi kupavali in tako posežejo najrajši po starem. „Kar je bilo včeraj moderno, danes ni več, a staro ostane zmerom staro in ni nikoli starejše.“ Slivar se je izgovarjal z umetnostjo, ki je zmerom ista.  „Die Käufer sind keine Kunstkenner,“ mu je odgovoril trgovec.  Zaradi svoje plahosti in lenobe se ni več vznemirjal, ker se je ni več zavedal.  Ni več mislil nase in ni več študiral s skrbjo in strahom vsako stran svojega značaja in vsako misel, ki ga je obšla nenadno in slučajno na cesti.  Njegove misli so bile vse v ljubezni; ljubezen je izlila toliko luči na njegovo življenje, da se od vesele svetlobe ni dalo razločevati ničesar več: tako kakor prisije zjutraj solnce izza visoke gore in poplavijo žareči valovi vso dolino, da ni več ne polja, ne travnikov, ne vasi, — samo svetlo solnce čez in čez ...  Doslej — minili so pač že trije tedni — je ni nikoli poljubil na ustnice, niti ni zinil zaljubljene besede.  Ali nekoč je pil par kozarcev vina, preden jo je šel čakat.  Na cesti je govoril veselo in ljubeznivo; hotelo se mu je, da bi hodil tako brez konca, kar dalje; nog ni čutil in neizmerno mehko mu je bilo pri srcu, ko je videl poleg sebe njo mlado, ubogo, tako polno pričakovanja, zaupanja in ljubezni.  Grede je poiskal časih njeno roko ter jo stisnil, pritisnil jo k sebi; ona se je ozrla tedaj nanj z velikim, mokrim pogledom in njene ustnice so se smehljale.  V veži jo je objel, vzdignil jo k sebi ter jo poljubil; jecal je nerazumljive, čisto brezmiselne besede.  Ona je molčala ter se ga oklenila krog vratu, in njeno telo je trepetalo od sreče.  Ko se vračal je v mesto, je bil kakor pijan; oči so mu gledale motno in opotekal se je skoro.  Po tistem poljubu se je razmerje med njima nekoliko izpremenilo.  Med zaupnoresne, ljubeznive besede so uhajale vesele, hudomušne opomnje.  Mlada razposajenost, ki se je zdelo, da je bila popolnoma usahnila pod mehko, obzirno, vdano ljubeznijo prvih dni, je privrela nenadno na solnce.  V Berti se je zbudil prešerni, velikomestni otrok, in Slivar je opazil na njej s posebnim zadoščenjem celo neko vrsto koketnosti.  In tudi njen obraz se mu je zdel nekoliko drugačen: sijalo je iz oči nekaj vprašujočega, motnega, neizrekljivo lepega; poteze so bile bolj krepko zarisane in ustnice so kipele, trepetale.  Slivar se je spominjal, kako je govoril z Ano: očetovsko-hudomušno, skoro prezirljivo, kakor z otrokom, „ki tako nič ne razume“.  Ali zdaj ni bilo v njegovih besedah in v njegovem glasu nič tiste prikrite zlobnosti.  Ljubezen je gledala iz vsake kretnje, zvenela je iz vsake besede in celo iz smeha.  Berta ga je povabila nekoč na dom; v nedeljo je bilo.  Slivarju je bilo nekoliko tesno, sam ni vedel zakaj, a Berta ga je tolažila: „Nič se ne boj, ti ne bodo nič naredili.“  Soba je bila zelo skromna; pohištvo staro in nerodno, in zrak je zadehel, kakor je zadehel v vseh teh predmestnih sobah, četudi so okna ves dan odprta.  Pozdravih so ga prijazno, toda ne posebno ljubeznivo; Slivar je opazil na obrazih nekaj skrbno motrečega, nezaupnega; kakor ljubosumni so bili ti pogledi.  Bertin oče je bil star človek z močnimi, sivimi brki in obrito brado.  Gledal je skozi naočnike srepo in osorno, a glas njegov je bil čisto drugačen, dobrodušen in skoro plah.  Na usehlem, od skrbi in uboštva razbrazdanem obrazu matere je takoj spoznal poteze Bertine; posebno oči so bile čisto enake, temnosive in vdane, samo ogenj je bil že davno ugasnil v njih.  Ko se je ozrl v kot pri durih, ga je izpreletelo.  Gledalo je nanj živo in svetlo dvoje nenavadno velikih, temnih oči iz drobnega, prozorno belega obraza; na sencih so se videle tenke žilice, ob krepko stisnjenih ustnicah je bila zarezana bolestna črta.  To je bila Bertina sestra.  Sedela je v vozičku, roke trdno uprte ob ročaje in glavo sklonjeno.  Slivar jo je pozdravil v zadregi, a v odgovor so samo njene obrvi nalahko zatrepetale.  Berta je čutila Slivarjevo zadrego in tudi njej je bilo tesno; poslušala je njegove besede natanko in skoro s strahom.  Želela je, da bi mu bilo vse pogodi, da bi bil v tej sobi vesel in zadovoljen, a obenem se je bala, da bi se kakorkoli ne zameril očetu in materi, morda samo z besedo, z neprevidno kretnjo.  In vsa nezadovoljnost, če se je pokazala v katerem pogledu, je padala nanjo, ona je čutila neprijetno besedo, če je bila le napol in mimogrede izgovorjena in če je drugi nihče razumel ni.  Tako je bil razgovor od začetka zelo prisiljen; vsem in tudi Slivarju samemu je bilo, kot da se je vrinil tujec v to sobo, sedel na stol ter motil s svojo prisotnostjo mirno domače življenje.  In vrhutega je Slivar čutil na svojem obrazu pogled žgočih, temnih oči, ki se niso odrnile od njega niti za trenotek.  Berta je prinesla na mizo kave in maslenega kruha.  Polagoma so se „obrazi izjasnili, napete poteze so se ublažile, in kmalo so se razgovarjali naravno in mirno.  Bertin oče je bil po rodu Ceh in pisal seje Sykora.  Izpraševal je Slivarja o njegovem delu in o njegovi domovini in Slivar je pripovedoval.  Pravil je, da je tista dežela tam na jugu, ob morju in da je neizmerno lepa.  „Ob morju je Vaša domovina?“ je vprašala Mari.  „Ob morju.“  „„Ali ste bili v Istri?  Tudi Istra je ob morju.““  „Bil sem tam; Istra je del moje domovine.“  „„Kakšno solnce je tam!  Ali ste videli tisto solnce?““