Vroč julijski dan je kuhal tolminsko dolino; omotična soparica je kipela iz polj in travnikov in legala koprenasto ob pobočja gora.  Po par tednih južnega vremena je vendar enkrat sinilo lepo jutro.  Ali že zgodaj je kazalo, da vreme ne bo zanesljivo, in čim više se je pelo solnce, tem izraziteje so se gostile sopare med Škrbinskim sedlom in Krnskim pogorjem in so proti poldnevu zakrile s temnimi oblaki ves Kot.  Čudovito tiho je bilo vsevprek od Kozlovega roba pa do Bučenice in Senice.  Komaj za par hipov je zarezalo v tišino vikanje uharice vrhu Mohorjevega laza.  Od drobnih ptic preganjana je nočna vlačugarica utonila nekje za goro v goščavi, vikanje je zanemelo.  Leno, enoglasno je šumela Soča, ko da šumi „bela voda“ nekje pod peskom in je trudna in upehana.  Ob vznožju Bučenice, nekako na sredi med Sočo in vasjo Modrejce, je sedel ob uljnjaku star človek, oblečen v oglodane hlače iz bukovega blaga in srajco iz domače preje, gologlav in siv ko ovca.  Gladkoobrito lice je bilo bolnorumeno; pod odpeto srajco so se prikazovale široke, toda neizmerno koščene prsi.  V zapestju je imel starec srajco skrbno zapeto z domačimi, iz preje sukanimi gumbi.  Pegaste in žuljave roke so mu počivale na kolenih, mož je z nagnjeno glavo užival pripekajoče solnce.  Če pa je zdajpazdaj dvignil glavo, se je prav gotovo vselej ozrl na panje.  Izraz tope žalosti mu je ležal na obrazu, morda zato, ker je vedno nanovo videl komaj eno celo vrsto roječih panjev, dočim je bilo jalovih troje vrst.  Tako je bilo videti, kakor da mož z nepopisno ljubeznijo boža z vsakim pogledom roječe panje in se nato mimo jalovih zamisli nekam v žalostno daljo, kdove kam.  Zabrenčalo mu je ob ušesu, dvignil je glavo in zamrmral:  „Modrejanka!“ In strmel je za žuželko, ali bo res sedla pred panj, okrašen z nerodno naslikanimi vislicami, o katerih so rekli Modrejani, da so jih napravili samo zase in svoje otroke, ne pa za tujce.  Mož je zadovoljen prikimal in se dobrohotno zagledal na panje.  Ob modrejanskem je rojil modrejčanski, označen z nekakim drevesom, ki naj bi bila lipa pred Kraguljevo hišo na Modrejcih.  Z lipe je viselo troje svetopisemsko velikih grozdov cividinca, domače trte, ki je rodila Kragulju letnih dvajset bokalov vina.  Tolminski panj je predočeval novo cerkev Matere božje na Ilovici.  Nesrečni umetnik je bil naslikal vrata previsoko, tako da so morale uboge žuželke lezti pod pragom v svetišče.  Mostarski panj je imel za zaščitnico sv. Lucijo.  Dvoje luknjic, kateri so bile žuželke skrbno zadelale s strdjo, je naturalistično označevalo martirij rimljanske device.  Tudi Zalaščani so imeli svoj panj in sliko rdečepikaste postrvi, očividno zato, ker jim je tolminski grof ob vsaki priliki očital, da mu polove in snedo vse postrvi iz Tolminke.  Kamenski panj je karakteriziral umetnik z rumenim kolesom, ki naj bi predstavljalo oni šestdeset funtov težki sir, ki so ga Kamenci plačevali tolminskemu gospodu kot najemnino za planino Zaslap.  Poleg jalovih panjev, ljubinjskega, podmelškega, volčanskega, kozarškega, loškega in idrijskega, ki so bili vsi več ali manj spretno označeni, je rojil samo še panj, zaznamenovan z imenom Križanega, posvečen šestdesetletni ženi sedemdesetletnega gospodarja Gašparja Kragulja, ki je zdaj bolehen slonel ob uljnjaku in se solnčil in se žalosten zamišljal kdove kam.  Tedaj se je nekdo nenadoma dotaknil starčevega ramena in pozdravil:  „Lepo rojijo, lepo!“ Starec je okrenil počasi glavo in motril moža, ki je stal za njim.  Srednje velik človek je bil, pol mestno, pol kmetiško oblečen.  Širokokrajen klobuk je držal v roki, dolgi in svetli lasje so mu padali v potnih kosmih na vrat.  Podolgasto obličje je bilo čudno nežno in skoro mladeniško, dasi je par gub pričalo, da mož ni tako mlad.  Njegova upognjena postava in vzbočeni hrbet, kakor pri težaku, sta kazala, da bo bliže štiridesetemu, nego tridesetemu letu.  Mož očividno ni bil kmet, kajti nežne roke so bile v zapestju razmeroma zelo šibke.  Živahnost kretenj in ravnost kolen ter glas, ki je bil nekako tuj in mehak v primeri z govorico domačinov, vse to je dajalo osebnosti čuden izraz nečesa zagonetnega.  Gašpar Kragulj se je trudil, da bi prišleca prepoznal, in je odzdravil:  „Rojijo, kolikor še morejo, čebelice.“  Tujec je sedel na panj ob Kragulju, izvlekel kos tolminskega sira in nož, ostrgal skorjo in začel prirezovati košček za koščkom, dočim je starec še vedno gibal z ustnicami in premišljeval, kdo da je.  „Kaj me ne poznate?“ je vzkliknil tujec; ob ustnice mu je leglo dvoje ostrih gub, ko se je nasmehnil.  „Peter Duša!“ je dejal tedaj starec in se je hitro, nekam skrbno odmaknil.  Čudovito je bilo, kako se je starcu hipoma obraz zresnil, kako mu je leglo plaho vprašanje na vse ostro, štirivoglato lice.  „Postarali ste se,“ je začel Duša.  „Postaral,“ je jeknil starec z glasom, ki je zvenelo iz njega nekaj rahle nezaupnosti.  Postrani je pogledal Dušo in pristavil: „Noge me ne nesejo več.“  „Potrpeti je treba!“ je odvrnil Duša tako, kakor da misli vse nekaj drugega.  Skoro jezno je dejal starec:  „Jaz sem zadosti dolgo potrpel, bom že še tačas.“  „O, še preveč ste potrpeli, oče,“ je dejal zdaj toplo in rahlo očitajoče Duša; „drugi ne bi toliko.“ Starec se je očividno umiril, molčal je in kimal z glavo.  Potem pa je dejal, kakor da govori sam s seboj:  „O svetem Mohorju lani sem znesel petnajst bremen sena.  Je rekla Krivčevka: Sedeminsedemdeset sem jih učakala, osemdeset jih ne bom.  Ti jih pa boš, Gašpar, je rekla; pa sem rekel, če je ravno taka, zakaj da jih ne bi.  Pa jih ne bom, ne!“  „Žalost in skrbi nesejo človeka,“ je dejal Duša.  Starec je kimal z glavo in govoril sam zase:  „V rokah sem že še, v noge ne morem nič več.“ In uverjeno je pripomnil: „Kako pa bom kaj prida, če nič v meni ne ostane?“  „Ali ste se pretegnili?“  „Galjoti so hodili po meni,“ je odvrnil mirno, brez jeze starec in se zagledal v panje.  Za spoznanje pomilovanja je bilo v Dušinem obrazu, ko je dejal:  „Sem slišal nekaj, da so Vas ob vso živino pripravili; ali ste se jim kaj hudo upirali?“  „Ali sem Golja, da se bom upiral?“ je odvrnil živahno Kragulj. „Ali se je treba upirati, kadar se polakomijo, pa vzamejo, kakor morejo?  Nič se nisem upiral.  Saj Bog ve, kako je.“ V žalostno obličje je prišlo starcu nekaj rahle rdečice; z roko je zamahnil in dejal: „Glej, iz hleva naravnost v mesnico so jo gnali, živino!“  „Tako delajo vselej, kadar človek roboto zamudi.“  „Ali sem jo zamudil?“ je vzkliknil Kragulj.  „Kaj je niste?“  „Do dveh robot v Bilje imajo pravico,“ je govoril starec, „obe sem opravil.  Pa je hotel Grandent, da opravim še eno.  Kako naj jo opravim, če me ni doma?  Med sem tovoril v Trbiž, še vedel nisem za povelje.“  „Pa Vam je zato živino vzel?  Ali se niste pritožili grofu?“  „Tako me je vprašal, kaj mislim o roboti v Bilje.  Ljudje godrnjajo, mu pravim, kako so na izgubi, pa da to meni nič mar ni, ki sem pošteno opravil svoje poti; za tretjo me Grandent ne sme siliti in mi jemati živine.  Prebledel je dedec, se k Lahu obrnil, in da sem opravil.  Za petdeset cekinov me je kaznoval in še kamenje sem moral voziti za apnenico.“ Tedaj je skočil Duša kvišku in vzkliknil:  „Prav se Vam godi, oče!  Zakaj ste taki, da vse potrpite?  Naj Vas le grofje in galjoti, še kožo naj Vam potegnejo z glave, trdo, tolminsko.  Zdaj veste!“  „Kakor sova vekaš,“ je dejal mirno Kragulj.  „Star sem in vem toliko kakor ti, ki okrog hodiš in ljudi hujskaš.“  „Ali hujskam, če dopovedujem ljudem, da so neumni, če se ne zmenijo kakor en mož, da bi šli nad Tolmin?  Saj mož mi ni žal — naj vas pestijo! — le otroci in žene se mi smilijo, da stradajo.“  „Bog se jih usmili, ali jim jaz jemljem?“  „Zakaj pa ste obljubili, da se ne boste puntali?“ je vprašal zbadljivo Duša.  Starec je sklonil glavo, par solz mu je zdrknilo po licih in čudovito mehko je govoril:  „Bog mi bo dal mirno zadnjo uro, da sem tisto obljubil.“ In kakor prej je začel govoriti skoro sam zase: „V Tolminu smo bili.  Komisarji so nas klicali.  Doma mi je ležala Tončka; Anca je jokala, da me otrok ne pričaka.  Pa sem le šel v Tolmin.  V tisti žalosti sem mislil vso pot, katerega da bom, ali grofa ali oskrbnika.  Izpraševali so nas pred komisijo, in kar smo rekli, ni bilo prav, grof pa je vse prav dobil.  Na sto goldinarjev so me, druge še na več in še zaprli so nekatere.“ Starec je za hip prenehal.  Koščene prsi so mu rahlo valovile.  Nekako mukoma je govoril:  „Sem že naprej stopil, pa kar mislil sem, da bo zdaj enega konec, toda Bog mi je dal tako žalost zaradi Tončke, da sem obstal.  Grof me je vprašal, kaj da hočem.  Sem rekel, da bi rad domov šel in da plačam tudi.  Sam Bog je dal, da ni branil.  Tončko sem našel živo doma, kri in gnoj je pljuvala, v vratu se ji je bilo odprlo.  Kar vun sem šel in sem obljubil, da se ne bom puntal.“ Iztegnil je roko proti Soči in pripomnil komaj slišno: „Tja dol sem vrgel v vodo tisti nož.  Lovrenc ga je hotel pobrati iz vode, pa mu nisem pustil.  Potem ga je prod zasul ali odplavila povodenj.“  „Ali ga niste več videli?“ je vprašal skoro skrivnostno Duša.  „Ne!“ je jeknil starec in strmel znova z odprtimi ustmi nekam predse.  „Ali Vam je slabo?“ je vzkliknil Duša.  Starec se je stresel, ko da se je vrnil v življenje, se zganil in dejal:  „Nekaj me stisne tu notri in mi ne da sopsti.“ In uprl je vprašujoče svoj pogled v Dušo, kakor bi hotel reči: „Pravijo, da znaš bolnikom pomagati; glej no, pomagaj, daj mi kakih rož.“ Duša je obrnil oči vstran, kakor bi ga bil razumel.  Starec je jeknil:  „Žlica mleka ostane komaj v meni.“ Duša je nemo prikimal in vprašal čez hip nekam hitro:  „Kaj pa Lovrenc?“  „Tlako dela na Dobravah,“ je odvrnil kratko starec.  Iz glasu mu je zvenela prvotna nezaupljivost in očividno sredi misli je rekel na glas: „Da bi le svojeglav ne bil!  Tako pa se bojim zanj.  Učil sem ga pameti, pa kaj vem, kako je zdaj na svetu.  Mladi so drugačni, skoz zid hočejo, kakor bi ne bili ljudje in v rokah božjih.“ Tedaj se je zavedel, da je Duša ob njem, in je dejal: „Okrog se potepaš, ali nimaš nobenega dela?“  „Moje delo je tako, da ga Vi, oče, ne razumete,“ je odvrnil Duša in vstal, kakor da pojde.  „Pravijo, da ne moliš in da si hudiču zapisan,“ je blebetal starec.  Duša se je zasmejal.  Starec se je razjezil:  „Smeješ se, pa to je res, da je še vselej kaka nesreča, kadar te vidim.  Saj mi ni mar, kod hodiš, ampak Lovrenca pusti pri miru!“ Tisti hip je zazvonilo poldne pri Sv. Mavru.  „Oče,“ je dejal Duša, „zdaj se bom prekrižal in molil, da ne porečete: s hudičem je v zvezi.“ In v resnici je molil.  Isti hip je votlo zagrmelo za Bučenico.  Ko je Duša odmolil in se ozrl na Kragulja, je ležal na rumenem licu izraz miru in sreče.  Starec je napol sanjal.  „Oče,“ je vzkliknil Duša, „zdaj pojdem, pa tudi Vi se podvizajte, da Vas ne ujame ploha.“ Starec je nekaj zamrmral in Duša je krenil brez nadaljnjega pozdrava proti Soči, da jo pod Prapetnom prebrede.  In ko jo je bredel, je mrmral:  „Zdi se mi, da je Lovrenc vendarle pobral nož iz vode.“ In bolestno posmehljiv izraz je zavil že na sebi tajnostno njegovo lice v še izrazitejšo tajno.  Pri studencu, ki tudi najsitejšega ulakoti, se je Duša napil vode in se vzpel po bregu proti Dobravam, kjer je hitelo do tristo rok, da spravi seno v kupe, preden se ulije ploha.  Stari Kragulj pa je obsedel ob uljnjaku.  Telo mu je čudno zlezlo samo vase.  Topo je strmel predse in se ni ganil.  Komaj vidno so mu drhtele ustnice, kakor rosa mu je stopalo na čelo.  Tako je sedel mož, o katerem so rekli, da je tolminsko potrpljenje, nem in negiben.  Bog ve, kaj je mislil, ali je sploh mislil, ali pa je daša visela v rahli omotici nad vsem, kar je doživel v svojih sedemdesetih letih.  Izraz čudne sreče mu je šel čez lice.  Morda je gledal tisto srečno uro, ko se je oženil in ga je vzela Testenova Anca, ista, ki je lazil za njo mladi Mohor Kacafura.  Menila se je ona za tolminskega babjaka in galjota!  Poštena je bila.  Čudovito so se starcu razširile oči, vzdih, dolg in globok je pretresel vse telo.  Votlo je zagrmelo.  Tedaj je stresla starca njegova Anca, njegova šestdesetletna.  Glava mu je padla na rame.  Žena je odskočila in divje kriknila:  „Jezus, zdaj mi je še umrl!“ Tisti hip se je usula ploha in je padlo ledenega zrnja za palec.  Bilo je mnogo čebelic, ki jih je zalotilo sredi pota in se niso vrnile v uljnjak ...  Nad Dobravami, par sežnjev pod ljubinjskim poljem, je široka, za moža visoka duplina, dandanes pribežališče ciganov, v tistem neurju zavetje Mohorju Kacafuri, tolminskih gospodov biriču, ki je užival pri tlačanih glas „domačega“ biriča ali galjota.  Mohor Kacafura je bil rejen človek, nemaren po postavi in obleki, še nemarnejši v besedah in pogovorih z ženskami.  Ta robatost Mohorjeva je bila v pregovoru, kakor je tudi njegova zunanjost nehote služila za primero.  Že tidve okoliščini dokazujeta, da tlačani niso videli v Mohorju strogo uradnega človeka, nego osebnost kot tako, da so bili v gotovem zmislu Mohorju celo prijazni, bodisi da je opravljal svoj galjotski posel mileje od drugih, bodisi da je bil njihov rojak, rojen Tolminec, in tako jim že po naravi bližji od drugih biričev, katerih nihče se ni mogel ponašati s toliko tipičnimi posebnostmi, kakor že imensko tipični Mohor Kacafura.  Tolminci so kleli, Mohor je klel izvirneje.  Tolminci so rekli, da naj vzame hudič grofe in galjote.  Mohor je menil, da se to lahko zgodi, ampak da mora prej vzeti isti hudič Tolmince z otroki in ušmi vred — kakor se je izrazil — in da se bo to tudi zgodilo in da bi se že bilo zgodilo, če bi v peklu ne bili v zadregi, kam naj posebe spravijo tolminske jezike.  Da je treba tolminske jezike spraviti posebe, in zakaj da jih je treba, to je suponiral Mohor za znano, kakor so Tolminci svojega „novega človeka“ prav dobro razumeli in so odgovarjali, da vsi tolminski jeziki ne zaležejo za Mohorjevega.  Mohor je menil, da se s Tolminci ne bo pravdal, in Tolminci so rekli, da se tudi oni ne bodo pravdali z Mohorjem, nego z grofom.  Z jeziki? je hotel vedeti Mohor.  Da bo že videl, kako in s čim, so rekli.  „Tristo vragov!“ je vzkliknil Mohor, skrit v duplini pred dežjem in bliskom, domislivši se originalne debate. „To je grožnja.  To je punt, gospod Mohor Kacafura!“ Ko je Mohor samega sebe tako nagovoril, je z roko pogladil nemarne brke, tolsto lice in brado, zamižal in se udobno naslonil ob steno, da je zašumelo seno, ki je ležal na njem.  Zunaj je usekal blisk sredi Dobrav v samoten gaber, da se je par nanj obešenih kos zvenčeč razletelo v sosednji kup sena, ki se je v hipu zadimil.  „Gospod Bog!  Kolneš, Mohor Kacafura!“ se je zdrznil birič, si z navajenostjo otroških let potegnil križ čez lice, stisnil noge tesneje k sebi in zamižal.  Ko je par hipov tako mižal, ga je obšla nova bojazen.  Segel je v seno po ploščato medeno čutarico, jo nagnil, hlastno pil in jo nato z vso silo vrgel iz dupline.  Tako se je umiril, da ni zdaj niti gumba na njem, ki bi mogel privleči blisk v duplino.  Potem je gospod Mohor zazdehal, znova zamižal in si dejal, da bo zdaj naprej mislil odtam, kjer je zaključil, da je na Tolminskem punt.  „Mohor Kacafura, ti praviš, da je.  Jaz pa te vprašam, ali ne bi mogel biti?  Mogel bi.  Mohor Kacafura, mogel bi biti!  Saj ljudje niso živina.  Živina niso, to je ena.  Zato se puntajo, to je druga.  Stoj!  Če se še ne, se bodo, to je tretja, gospod Mohor Kača-fu-ra!  In četrto je, četr-to — “ V nekako omotično meglo so lezle Mohorju misli; še je ponavljal, da bi bilo treba jasnosti k četrti točki, toda odgovor se mu je vselej izlizal kot jegulja med prsti; končno je Mohor zadremal z občutkom rahle nevolje, da je nekaj, kar ga vznemirja.  Odprl je oči.  Pred duplino je stal mož, suh ko kost in koža, oblečen v platneno srajco, skrbno zapeto v zapestju in razvlečeno na prsih.  In Mohor Kacafura je slišal:  „Mohor, potep!“ Mohor si je položil desnico ob bok in se vzravnal. „Mohor, potep!“ Mohor je široko odprl oči, nato pomežiknil in odprl usta. „Mohor, potep!“ je zavpil oni pred duplino v tretje.  Tedaj je kriknil tudi Mohor:  „Kaj, tudi ti se že puntaš, ti čebelar, ti zlodjevo potrpljenje tolminsko, ti — “ Rezek smeh je vzdramil biriča in je videl, da je sanjal, in je videl, da ni sanjal, kajti pred duplino je stal človek, ki se je smejal:  „Glej, kako nemirno spiš, galjot!  Nimaš mirne vesti.“ Mohorju je pošla dobra volja.  Skočil je kvišku:  „Duša, ali te še ni vzel zlodej?“ Peter Duša se je zasmejal:  „Galjot, ne vem, če ne bo prej koga drugega.“ Silen tresk je preglušil Petrovo besedo.  Čisto blizu je siknila strela.  Mohor je odskočil v duplino.  Peter Duša pa je izginil; Mohor je videl, da odhaja čez Dobrave, in je slišal njegov smeh.  „Hudiču je zapisan, zato se ne boji ne strele, ne ognja!“ je mrmral Mohor in pristavil čez hip: „S takimi je najbolje, če v miru živiš, gospod Mohor!“ In Mohor je sklenil, da se bo vedel v prihodnje proti Duši prijazneje.  Peter Duša pa je prišel ves premočen do senjaka, kamor so se bili zatekli tlačani, kosci in grabice.  Dobrave so kosili Vrsneci, Poljubinci, Modrejčani in Lomnjani.  Grabile so jih Modrejanke, Idrijčanke, Čiginjke in Volčanke.  Vsako drugo leto so jih grabili Doljani.  Radi slabega vremena je bil tisto leto pritegnil koscem grofov oskrbnik Grandente tudi Doljane, ki so mrmrali, da morajo oni kositi planine.  V Tolminu so jih potolažili, da bodo planine kosili Zatolminci.  Ti pa so rekli, da gre njim samo spravljanje planinskega sena in da jim grof itak že dve leti dolguje po osem soldov od vlak sena in da imajo vrhu tega še težke robote s kamenjem za grofovo apnenico.  V Tolminu so bili mnenja, da se Doljani upirajo in da se Zatolminci puntajo in da naj si sami pripišejo posledice.  Očividno z ozirom na te posledice so prišli Doljani kosit Dobrave in se prerekat z Mohorjem, kolikor se jim je sploh še ljubilo.  Peter Duša je stopil v senjak tako nenadoma, da je nekaj žensk zavreščalo.  On se je nasmehnil in vprašal kosce in grabice, ali je to red, da vedre brez nadzorstva biričev, na kar je rekla Kraljeva Tina, ki je bila grenka ko pelin, da Mohor že ve, čemu ne vedri rad ž njo pod eno streho.  Peter je menil, da se popolnoma strinja ž njo; naj le pove Mohorju, da bo pomnil dušo, ki je zlodej še ni vzel.  Potem je ogovoril Doljane, češ, ali ni red lepa reč?  Doljani so bili mnenja, da je red lepa reč, zlasti če je vse lepo napisano v bukvah, kako, kje in kdo ima robotati na Dobravah, Tako se je zanihal pogovor na Dobrave in, Dobrave so povzročile prepir med Doljani in Poljubinci, ker so Doljani očitali Poljubincem, da so vseh teh zmed krivi oni, ki so se dali upijaniti grofu in so mu v pijanosti prodali Dobrave, Poljubinci so odvrnili, da to vse nič res ni, da so si take čenče izmislili Modrejani, ki so zavistni in škodoželjni, tako da še svojih vislic niso hoteli posoditi.  S to trditvijo so se zapletli v hud prepir z navzočo, ko pelin grenko Modrejanko, kateri niso bili kos.  Peter Duša se je medtem smeje preril skozi kosce v temoten kot, izvlekel izpod obleke kos sira, potegnil svojega soseda, resnega in molčečega moža, za rokav in dejal:  „Ali bi mi posodil svoj nož, Lovrenc?“ Sosed je izvlekel nož.  Duša je ogledoval ostrino in rezilo in pripomnil: „Kaj ga hraniš v vodi, da ga razjeda rja?“ Sosed je skomizgnil z ramama.  Peter je zalagal grižljaj za grižljajem v usta.  Sosedu je ponudil, pa ni maral.  Potem je dejal Peter nekam skrivnostno in zbadljivo:  „Skoro bi rekel, da je tisti, ki je ležal v Soči.“ Lovrenc se je nekam osuplo ozrl na Petra.  „Pa ni ne tisti,“ se je očividno igral z moževo potrpežljivostjo Peter, „tistega je povodenj odnesla ali pa prod zasul.“ Ostro je pogledal sosedu v obraz in vzkliknil:  „Glej, tisti nož, mislim, ki ga je tvoj stari pognal v Sočo!“  „Molči!“ je zarenčal mrki sosed.  Peter Duša je utihnil.  Zunaj je prenehalo liti, vedrilo se je.  Nekdo je odprl vrata, v senjak je dahnilo sveže in prijetno.  Tlačani, kosci in grabice so se iztisnili iz zatohlosti na piano.  Peter je pridržal Lovrenca Kragulja in mu dejal tiho:  „Ali kaj misliš, kdaj bo konec potrpljenja?“  „Čakamo!“ je jeknil Lovrenc.  „Čakajte!“ je velel Duša in pristavil: „Šime Golja je mnenja, da še ni čas.“  „Ni ne,“ je dejal Lovrenc, „pritožili se bomo še enkrat.“  „Le dajte se!“ je odvrnil Duša in se porogljivo zasmejal.  Lovrenc se je skoro jezno ozrl nanj.  Umel ga je.  Ura je bila deseta zvečer.  Pri Kragulju na Modrejcih je bilo v kuhinji, hiši in v izbi vse polno domačinov, ki so bili prišli kropit pokojnega Gašparja.  Bilo je med ljudmi mnogo takih, ki so prišli cele ure daleč od Loga, Idrije, Slapa in Grape, od Rutov in iz Volčanskih hribov, iz Zalaškega in od Ravni.  Pokojni je bil svoje čase znana oseba.  Njim vsem je bila tudi znana vrsta krivic, ki jih je bil prizadel grofov oskrbnik Grandente Gašparju zadnje čase, in večalimanj so vsi bili uverjeni, da je tudi Gašparjeva smrt posledica nasilstev tolminske gospode.  Možje so sedeli v kuhinji ob ognjišču.  Bilo je izrazitih lic med njimi.  Tu je bil Anže Rink, krojač in rutar od Sv. Lucije, obligatni „oglednik mrličev“, droban in neznaten, toda živahen, šaljiv in zgovoren.  Osem otrok da mu doma strada, je povedal že v tretje, in v četrto je dostavil, da je deveti na poti, na kar je menil Valentin Munih, krčmar na Stopcu, mož brez brk in brade, brez obrvi in beloplavih las, ki je bil brez otrok, da to še ni zlo; ampak desetnika da ni treba, če je že eden na Tolminskem, Peter Duša.  Gašpar Bizalj iz Kozaršč je menil, da to gotovo ni res, da bi bil Duša desetnik; da on že ve, da ni.  To je bil tisti Bizalj, ki je bil prejšnji dan plačal v Tolminu kazen petindvajsetih goldinarjev, češ, da je sekal preklje v prepovedancu na Kolovratu, dasi se je mož priverjal, da ne bi šel v Kolovrat po preklje, in če bi jih bilo nasekanih cele kupe, in sicer zato ne, ker jih ima bliže na Bučenici.  „Molimo!“ je tedaj zamrmral Simon Lužnik iz Bače.  Mož je zadnje čase silno pil, in kadar ga je pijača omotila, je venomer ponavljal, da bo nabrusil nož in da pojde v Tolmin.  Vsi so vedeli, zakaj pije in grozi z nožem, kajti znano jim je bilo, da mu je edino hčer, pol otroka še, pokvaril neki galjot in da zdaj dekle hira in da je še sramota za dekle in hišo.  „Molimo!“ je zamrmral.  Nocoj ni bil pijan in je čul, da so bile začele moliti ženske v izbi ob mrliču.  Molili so dober četrt ure.  Nekam težko, trdo, nerazločno so izgovarjali besede, prvo poudarili in zadnjo zavlekli.  Edini Anže je molil glasno in razločno, najbrže bolj iz navade kot polobligatna osebnost, nego iz notranje potrebe.  Prenehali so z molitvijo in vzdihnili skoro vsi obenem.  Nato so molčali.  Tedaj se je oglasil nenadoma in z vsakdanjim glasom Ivan Živec iz Poljubinja ter začel pripovedovati, da je zarubil grof Kavčičevki na Ljubinju, vdovi po Gašparju, ki je ob Svečnici umrl v tolminski ječi, hišo in živino, ker sirota ne zmore globe za pokojnim.  Da je nekaj slišal in da je neki sila denarja, je menil Bizalj, na kar je Živec povedal, da dvestopetdeset cekinov, in kje da naj jih vzame sirota.  „Bolna je in otroci so majhni.  Stara pomaga, kar more.  Pred tednom je prodala kozo, da bi mladi malo vina kupila, da bi k moči prišla.  Pa je hitro ovohal vse galjot in poslal Mohorja z biričema, naj jo, revše staro, v Tolmin priženejo.  Samo zinil sem eno, naj imajo usmiljenje z otroki, ki sem nekaj v žlahti po materi, pa so me klicali v Tolmin, da sem biričem branil zapreti jo.“  „Ali so jo potem zaprli?“ je vprašal mrko Lužnik.  Živec je vzdihnil.  Bil je bolehen, pravil je, da ima kostenico.  „Saj veste, kako naredijo ž njimi, z ženami na Dvoru.“ Temen molk je legel nad može.  Živec je pripomnil:  „Vsaj ženske naj bi se jim smilile in pa otroci!  Glejte, Matku so fanta skoro ubili.  Je žlota pobral zeleno hruško na grofovem.“  „Vrag jih vzemi!“ je ušlo Anžetu, ki je ljubil svojih devet otrok, vštevši onega, ki je bil šele na poti.  Tedaj je vstopil domačin Lovrenc Kragulj.  V Volčah je bil pri fajmoštru zaradi pogreba.  Takoj za njim je vstopil visok mož s širokokrajnim klobukom na glavi, pod katerim se je zdelo še mlado obličje precej starejše.  Lovrenc je pozdravil može s svojim navadnim, mirnim glasom.  Mladi mož pa si je potegnil klobuk šele ob mrtvaškem odru z glave.  Z desnico je segel po oljično vejico, pokropil mrtvega in nato pokleknil na eno koleno.  Sprva je molil z očmi, uprtimi v mrliča; nato pa je povesil glavo, ker je opazil, da ga ženske in dekleta radovedno ogledujejo.  Njegovo lice je bilo čudovito pravilno in vendar ni bilo lepo.  Nekaj kakor krutost je ležalo v ostrih črtah in krog rahlo upognjenega nosu.  Samo za spoznanje je bila spodnja ustnica debelejša od zgornje.  Bila je v nekakem nesoglasju z ostrostjo lica in mirno resnostjo čela, ki je bilo iznad nosa med očmi prerezano z dvema gubicama.  Skoro magična sila je dihala iz tega bledega obličja, da so dekleta onemela, strmela vanj, ki je klečal ob odru.  Čisto tiho je bilo v izbi, komaj rahlo je prasketala dogorevajoča sveča ob odru.  Tedaj je izpregovorila stara Kraguljeva teta, pol slepa Gašparjeva sestra, na peči:  „Tončka, kje si vendar?“  „Tu,“ se je oglasila deklica ob peči. „Kaj bi radi, teta?“  „Glej, oči ima odprte, zatisnite mu jih vendar!“ Kraguljeva Tončka je stopila še s par tovarišicami k odru, potem pa se je vrnila k peči, prijela starko za suho, pegavo roko in dejala polglasno:  „To se Vam je le tako zdelo, teta.  Zaprte ima.“ Starka jo je komaj umela, kajti zagledala se je bila nekam pod strop s široko odprtimi očmi, rahlo se tresoča in gibaje z brezzobimi ustnicami.  „Teta,“ je rekla Tončka, „ali pojdete spat?“ Tedaj je starka sunkoma iztegnila desnico in kazala nekam v svojo prikazen.  Vsi v izbi so bili prepričani, da kaže na mladega moža, ki je klečal ob odru.  „Glejte ga!“ je začela starka skoro jokaje govoriti. „Sedeminsedemdesetkrat so ga udarili z devetindevetdesetimi jermeni, sedemkrat čez oči, sedemkrat čez lice.  Ljudje božji, ali se vam ne smili?  Saj je ves krvav od nog do glave, sama kri, šesttavžentšeststošestinšestdeset kapljic krvi — “ In kakor da vidi v resnici in da hoče videti še ostreje, si je starka položila levico nad oči in zastokala: „Jaz ga ne morem gledati, meni se preveč smili.  Moj Bog, koliko je to!  Šesttavžentšeststošestinšestdeset.“ In starka je krčevito zajokala, si zakrila obraz in drgetala, kakor bi bila mrzlična.  Nekaj žensk jo je priskočilo tolažit.  Tedaj se je mladi mož dvignil.  Za hip je preletel z očmi vso izbo; za hip je obvisel njegov pogled na ženi rajnega, ki je pristopila in se mu jokaje zahvaljevala, da je prišel kropit; za hip je šinilo nekaj miline čez njegovo obličje, ko se mu je domača hči Tončka zagledala vprašujoče v obraz.  Potem pa je naglo stopil k peči, prijel staro teto za roko, jo pritisnil naglo na ustnice, del klobuk na glavo in izginil iz izbe.  Prav tisti hip je bilo čuti iz kuhinje Anžetov glas:  „Še gledat in poslušat jo bomo hodili, ki vidi in ve, česar mi ne vemo.“ Ob odru in v kuhinji je bilo nemo, kakor v pričakovanju.  In Anže je pristavil: „Svetnica je že na svetu, ki je toliko pretrpela.“ Tedaj je stopil oni mladi mož v kuhinjo.  Anže, ki je sedel na ognjišču, mu je videl od spodaj gor pod klobuk v obraz.  Plamen na ognjišču je ostro rezal v tem obrazu senco od luči.  Tedaj je Anže planil kvišku in odskočil za par korakov.  „Jezus Nazarenski!  Eden je od mrtvih prišel kropit!“ Čudovit je bil vtis njegovih preplašenih besed.  Trudni obrazi mož so se nekako bolestno razživeli, ženske v izbi so zastokale in trepetale.  Bilo je, kot da v sobi šklepeče z zobmi.  Mladi mož pa je dejal z rahlo ginjenostjo:  „Anže Rink, od mrtvih se nihče ne vrača.  Jaz še nisem umrl.“  „Anže je tepec,“ je pripomnil Lovrenc.  Iz izbe se je na vratih zgrnila gruča žensk.  „Zdaj grem, Lovrenc,“ je pristavil mladi mož mirno in skoro negotovo.  Obrnil se je proti vratom.  Lovrenc je stopil za njim in ga je ustavil.  Mladi mož se je okrenil in dejal:  „Nič ji ne pravite, da sem bil tu.“  „Če misliš — “ je odgovoril Lovrenc.  Toda mladi mož je bil že zunaj in je naglo izginil.  Tedaj se je okrenil Lovrenc in dejal polglasno:  „Umrl še ni, ne.  Pa ni dobro, da bi vsi vedeli, da ni.  Taka je ta reč, Anže.“ Sestra Tončka ga je potegnila za rokav:  „Kdo je bil?“  „Tvoje žlahte je in moje,“ je odvrnil brat.  „Janez?“  „Gradnik,“ se je oddahnil Anže.  Tisti hip so vsi vedeli, kdo je bil.  Samo stara Kraguljeva teta, ona, ki ji je bil roko poljubil, ni vedela.  In vendar ga je gledala neprestano in govorila o njem, kakor o Mesiji, ki pride odrešit zatirane in tlačene ...  Preden so se proti polnoči razšli ljudje, ki so bili prišli kropit, je Lovrenc pogostil može in žene in dekleta z domačo medico.  Sodček ukuhanega medu iz boljših časov je bil prihranil rajni Gašpar za to priliko.  Žene so si šivale mrtvaške srajce cela leta pred smrtjo, moški so mislili v teh težkih časih na kropilce in pogrebce.  Bilo je tudi vedro cividinca pri hiši, toda Lovrenc ga je odmenil za pogrebni dan.  Bila je lepa, skoro hladna mlajeva noč.  Težka rosa je bila padla.  Padla je v tolažbo na lepše vreme.  Žito je bilo sicer skoro zgnilo, sadje je bilo odpadlo.  Vsaj travo bo spraviti v lepem domov.  „Če nas s tlako ne bodo preveč gonili!“ je vzdihnil kmet in manj optimistično je dostavil drugi:  „Le nikar se ne boj, da nas ne bodo.“ In v temen molk je vzdihnilo sredi gluhe noči.  Bil je vzdih zemlje po zraku, odpočitku in svobodi.  Voda v potoku se je mogla odpočiti, ptica v grmu, zajec pod skalnim robidjem, samo ljudstvo, ki je živelo ob „beli vodi“, se ni smelo, se ni moglo.  Ni imelo pokoja in niti nasititi se ni moglo.  Morda je Anže Rink podobno mislil, ko je odprl doma na Mostu vrata v hišo in je zašepetalo iz treh kotov:  „Ata, ali ste prinesli kaj kruha!“ In je Anže nato odgovoril:  „Ponoči se spi!“ Potem je mož odložil hleb kruha na mizo, poiskal golido, položil vanjo ježa, pokril posodo, stopil v prvi kot in zašepetal:  „Le spite, jutri bomo jedli meso!“ Potem je stopil Anže v drugi kot in prikimal:  „Meso!“ In ker je družina v tretjem kotu očividno doumela lepo skrivnost, je zaključil Anže: „In zdaj bomo spali, otročiči, eno urico ali dve, do belega dne.“ In sam s seboj zadovoljen se je stisnil skozi nizka vrata v sosednjo sobo, kjer mu je spala žena z dveletnim in z onim, o katerem je sodil Anže, da je na poti.  „Da le desetnik ni,“ se je zahvalil Anže že v polsnu in potem je spal pokojno.  To dobro je imel Anže.  Spati je mogel in pokojno.  „Jaz mislim, kako bom v grobu lepo spal.  Sapo potegnem vase in se iztegnem in spim in lepo se mi zdi, da še živim.“ Anže je imel čudovito mirno vest.  Blagoslov otrok!  Šele ko je udarila ena, se je odtrgala zadnja senca iz teme pri Kragulju: mlad fant, Vidučev Tone iz Prapetnega.  Bil je ženin Kraguljeve Tončke, pa niso v Tolminu nič kaj hoteli hiteti s poročnim dovoljenjem.  Pač pa je Mohor Kacafura posredoval, da bi dekle prišlo služit v Tolmin k Locatelliju, „ki je skoro tako bogat ko grof in povrhu vesel gospod in prijazen.“ Tone je dejal, da če prijazni gospod hoče dekle, da mu jih lahko njegova žlahta, grofov oskrbnik Grandente odstopi pet, ki znajo gosposko kuhati in govoriti in še marsikaj.  Gospod Mohor je bil mnenja, da bi si Tončka v Tolminu balo zaslužila, pa tudi gosposka prijaznost da bi ne škodila njenim otrokom, če bi jih Tone kaj zredil.  Tone ni nato nič odgovoril.  Samo ozrl se je na galjota tako čudno temno, da je Mohor utihnil in se vrnil v Tolmin, potem ko je pri sebi ugotovil, da če hoče Grandente sinic, naj jim sam nastavlja; da Mohorjeva koža ni lim, ki bi se nanjo usedali udarci tolminskih fantov. — Čudovita besnost je obšla mladeniča sredi tihe noči, sredi modrejčanskega polja.  Temna slika je rastla nekje v duši, in kadar je stopala na površje, je jezila mladeniču lase in mu gnala kri v glavo.  Skoro opletaje je dospel k Soči in jo prebredel, ker je bila zadnja povodenj odnesla brv.  Onstran pod Prapetnom je obstal pri čudovitem viru, čigar voda ulakoti.  Zajel je vode v perišče, umil si oči in obraz.  In ko je tako upokojil gnev krvi, je stopil z vajeno nogo navkreber na prapetniške njive.  Obstal je in se ozrl.  Z Modrejc sem se je svetlikalo od Kragulja drobno okno.  Fant je razširil roke in skoro zatulil bolesti, slasti in mladosti:  „Tončka!“ In zopet ga je obšlo gnevno čuvstvo, da je zaškripal z zobmi in zasikal: „Šel bi in ga zaklal, galjota, če ji ne bo dal miru.“ Tiha je bila noč in je spala.  Sredi noči je stal človek in mu ni bilo za počitek.  Krivi so bili oni v Tolminu.  Ali morda klic krvi?  V spavajoči naravi glas nemirne krvi ...  Krvi, ki ji kratijo blagoslov miru ob otrocih. —  Nedeljskega popoldne je bilo, okrog petih, ko je sedel na Pečinah v svoji hiši ob orehovi mizi kmet Andrej Laharnar.  Pred njim na mizi je ležala debela knjiga.  Kmet je glasno bral, slovkoval in ponavljal slednji stavek.  Tako-le je čital:  „Tedaj ſo ſe vkup sbrali vſi Israelſki Stariſhi, inu ſo prihſli v’ Ramat k’ Samuelu, inu ſo rekli k’ njemu: Pole, ti ſi ſtar poſtal, inu tvoji Synovi nehodio po tvoih potih: *Satu poſtavi eniga Krajla zhes nas, de nas ſodi, kakor vſi Ajdje imajo.“  Mož je za hip dvignil glavo in se ozrl skozi okno in se zagledal onstran preko idrijske doline in zamrmral:  „Hentaj, Občnar že zopet pestuje!“ Čudovito je bilo videti kmetov obraz.  Kakor neka notranja veselost, nekako zanosno in pokojno zadovoljstvo je ležalo v njem.  Samo zdajpazdaj je zadrhtelo nad obritimi ustnicami kakor neljuba misel.  Oči so bile mirne, ali nekam bodeče, visoko čelo, prehajajoče v plešo, se je nekam trudoma grbančilo.  Mož se je za dober čas zagledal skozi okno, nato se je sunkoma prebudil iz topošti in nadaljeval:  „Inu Samuel je vſe Beſſede GOSPODINE timu folku povedal, kateri je od njega eniga Krajla proſsil: Letu bo tiga Krajla Prauda, kateri bo zhes vas goſpodoval: Vashe Synuve bo on jemal k’ ſvoim Kullam, inu lesdizom, kateri pred njegovimi Kulli bodo tekali, inu h’ Kapitanom, kateri bodo njegove Nyve orali, inu k’ Shenzom, v’ njegovo shetou, inu de bodo Arnoſhe, inu kar k’ njegovim Kullam ſliſhi, delali.  Vaſhe Hzhere pak bo on jemal, de bodo Apotekarice, Kuharice, inu Kruha pekine.  Vaſhe ner bulſhe Nyve inu Vinograde inu Oliſke Verte, bo on jemal inu ſvoim Hlapzom dajal.  On bo tudi od vaſhe Sejtve inu Vinogradov deſſetino jemal, inu ſvoim Kamrarjem inu Hlapzom dajal.  Inu Vaſhe Hlapze inu Dekle, inu vaſhe ner lepſhe Hlapzhizhe, inu vaſhe Olſe, bo on jemal, inu shyvmi ſvoje della opraulal.  Inu od vaſhe zhrede bo on deſſetino jemal, inu vy bote morali njegovi Hlapzi biti — “  Ta hip so zunaj zaškripala vrata, težek korak se je oglasil, in že je nekdo pritisnil na kljuko.  Andrej je okrenil glavo in zaprl knjigo.  Izraz rahle nevolje, da ga motijo, mu je šinil čez obraz, toda le za hip.  Ko je ugledal znano, skrbipolno lice svojega brata Štefana, so mu sinile oči v gorki vdanosti.  „Glej, ti si!“ je rekel in prikimal z glavo.  „Kaj, se ti je kobila popravila?“ Štefan Laharnar je molče sedel na drugi konec mize in dejal:  „Še vprašaš, Andrej!“  „Kaj, ti je poginila!“ je vzkliknil Andrej in se obrnil s celim telesom proti bratu.  Štefan ni odgovoril.  Kroteč v sebi nevoljo je molčal nekaj hipov, nato pa je rahlo udaril ob mizo in dejal skoro nežno kakor otrok:  „To mi povej, ali ni to greh?  Celo uro pustijo razgreto živinče na dežju!  Pa zakaj?  Ker galjotu po pravici poveš, da nimaš robotati.  Za eno besedo, za pravico.“ In nekako proseče, kot da pričakuje od brata sočutne pritrditve, je prenehal prenehal in uprl oči v njegovo mirno lice.  Toda brat se je bil čudno žalosten zagledal v rumenkasto usnje knjige, ki je bila vanje vtisnjena kronana podoba cesarja Maksimilijana I.  „Ti samo bukve bereš,“ je nadaljeval Štefan očitajoče, „z Bandelom se še zbesediš, o galjotih v Tolminu pa ne zineš nobene.  Glej no, vsaj svetuj mi, ali naj grem v Tolmin h grofu, da mi škodo povrnejo.  Kaj misliš, da jo bodo?“ Tedaj je dvignil Andrej nekam sunkoma glavo in rekel trdo in nevoljno:  „Ali boš z jezo konja oživil, da si tak kot mlad fant!“  „Vsi ne moremo biti kot ti,“ je odvrnil Štefan.  „Ti laže trpiš, sam si in brez družine.  Ti gledaš svoje bukve in ti mine čas.  Pa bi zdajle gledal moje bukve doma!  Ona in otroci jočejo že celo popoldne.  Sem rekel, nedelja gor, nedelja dol, ob mraku bom mrcino kar na vlake naložil in pod Laz zapeljal.  Pa naj še mene Šentviški s prižnice vrže, da sem ajd, kakor ti.“  „Bandel je večji ajd kot jaz in ti,“ je oživel Andrej. „Jaz že vem, kakšen ajd je.  Tako uči, da je sedma zapoved: odrajtuj davke.  Pa to ni zapisano.  Zato tako uči, ker ima brata davkarja.  Potep, Boga slepari in vas, ki ga poslušate.“ Obraz je možu zardel.  Potrkal je z desnim palcem na knjigo in nadaljeval:  „Bukve berem, zato pa vem!  Tebi je galjot konja končal, mene je pri pšenici udaril, da mi je ni ostalo niti za seme.  Pravdaj se z močnim, če moreš in če misliš, da bo pomagalo.  Jaz pravim, da ne bo.“  „Andrej,“ je vzkliknil brat, „to mi reci, kako da nam Bog ne pomaga?  Takšne krivice, pa kakor da ga ni!“  „Neumno govoriš,“ je odvrnil Andrej. „Ali je Bog napravil desetino?  In opravke in davke?  Mari ni povedal Samuelu, kako da bo, ko so hoteli imeti ljudje kralja?  Zdaj imamo kralja in desetino in smo sužnji.  Sužnji pa nimajo pravice.“  „Ali so v Tolminu kralji?“ je zategnil Štefan, „ali je že vsak galjot?“ Andrej je za hip pomislil in nato dejal:  „Tako je, kakor sem rekel.  Naš kralj je cesar na Dunaju, tolminski pa so njegovi kamrarji in hlapci in teh hlapcev hlapci smo mi!“  „Glej, potem nas vendarle hlapci zatirajo!“ je vzkliknil Štefan, Andrej se je razvnel:  „Pa bi bili prej na to mislili, da bo kralj hlapce postavil in da bodo hlapci vas zatirali.“  „Andrej,“ je dejal Štefan, „lepo te prosim, tako govoriš, da bi ti otroci ubežali.  Ali se kmetje s cesarjem pravdamo?  Jaz že vem!  Cesar je človek kot mi in ima srce.  Samo galjoti ga nimajo in pa taki potepi, kakršen je Šentviškega brat.  Zdaj veš!“ Andrej je odvrnil nekako vdano mirno in tožeče:  „Pa se pravdajte!  Saj se že sto let.  Če bo kaj pomagalo!“ Štefanu je privrela nevolja do vrhunca in je vzkliknil:  „Tebe nisem gospodar.  Ti si brez srca.  Seveda, če bi bil ti v Lužnikovi koži in bi gledal hčer, kako so mu jo pokvarili, da bo vse življenje sirota, in da bi ti enkrat pomislil, kako so Kavčiču na Poljubinju naredili, pa starega Kragulja po krivici ob vse pripravili, še ob življenje, pa Martina Muniha pobili, pa tistega mladega fanta iz Grape, tistega Gradnika, ki se jim skriva, pa kako nas potepi še cesarju tožijo, da se puntamo in ne opravljamo svojih pisanih opravkov, pa kako tepejo ženske in sedemletne otroke — “ Zopet je zagorel Andreju obraz in je prekinil brata:  „Vse vem!“ In čudno slovesno je čez hip dejal, z desnico se dotaknivši knjige pred seboj:  „En levit je bil.  So mu ženo končali.  Pa jo je razsekal na štiri dele in okoli poslal.  Pa so vstali in so pomorili skoro ves Benjaminov rod.  Za eno ženo so jih.“  „Glej,“ je zavpil Štefan, „to je prav tako, kakor če bi se mi vsi vzdignili za Lužnikovo.“  „Le vzdignite se,“ se je vznevoljil Andrej.  „Kdo se bo vzdignil za tvoje otroke, kadar vas razženejo?  Kdo se je vzdignil za Munihovo ženo in Goljevega sina?  Štefan je vstal.  „Danes ni opravka s teboj,“ je dejal.  Andrej je tudi vstal.  Nekako nemiren je bil.  Čutil je, da je napačno omenil zgodbo o levitu.  Dvignil je svoje blagohotno oko v brata in pripomnil:  „Zaradi konja, sem rekel.  Brez živali ne moreš.  Nekaj goldinarjev lahko utrpim.  Ali veš kje za kako mrho?“  „Vedel bi že,“ je dejal Štefan. „Zlataper na Idriji mi ponuja.“  „Kupi!“ je odvrnil kratko Andrej, „V Tolmin pa ne hodi!“  „Vse naj človek pretrpi molče, po tvoje?“ je menil že v tretje Štefan.  Andrej ga je prijel za roko in potegnil nazaj k mizi ter dejal:  „Misli na otroke!  Kadar bo čas, boš že videl.  Enkrat bo prišlo zares.  Pa vse to je v božjih rokah.  In kadar pride, ne sili med prve!  Zaradi otrok, glej, in žene!“ Štefan je začuden strmel bratu v oči, in ko je opazil v njih nekaj mehkega, vlažnega, je sedel za mizo, Andrej pa je postavil na mizo hleb kruha in bokal vina in brata sta se zatopila v miren pogovor o gospodarstvu, o novi, strožji prepovedi glede novine, o zadnji Andrejevi globi, ker je kljub strožji prepovedi sekal novino, dasi je iztrebil iz senožeti samo nekaj kamenja, obraslega z leskovjem in robido.  Potem sta se pomenila, kako v Tolminu pobirajo letos desetino od žita v blagu; nato sta prešla na domačega župnika Bandela in njegovega brata dacarja v Gorici, kako grozi, da pride rubit vse Tolmince, ker ne plačujejo davka od mesa, in da je prosil celo za vojake, ki naj ustrahujejo deželo.  Tisti hip je dvignil Andrej glavo.  Vrata so bila zaškripala.  Na vratih je stal Peter Duša in je pozdravil.  V čudni zadregi se je ozrl Andrej na brata.  S hitro kretnjo je namignil Petru, naj ne govori takoj.  Peter ga je umel in dejal:  „Glej ga no, Štefana!  Tu sedi, doma pa žena in otroci v skrbeh, kam da je šel.  Bi vsaj povedal, da greš na Pečine.“  „Kaj nisem povedal?“ je vzkliknil Štefan in vstal.  „Morda si, pa te niso slišali,“ je dejal neprisiljeno Peter.  Štefan se je kratko poslovil.  Z Zlatoperjem naj se zgovori radi konja, mu je naročil Andrej in ga odpravil.  Potem je vrata skrbno zaklenil in pripomnil:  „Ne zna se krotiti.  Ni treba, da bi že zdaj vse vedel.“  „Tudi zanj pride čas,“ je pripomnil hladno Duša.  Moža sta nekaj hipov molčala, potem sta začela govoriti tiho in tajno, — Štefan Laharnar pa se je spustil po griču navzdol na Roče.  Mračilo se je že; v mehko, hladno modrino je pokopana ležala dolina in polje ob bregeh Idrijce in Soče v onem kotlu, kjer se reki stečeta v eno in rijeta potem čudovito ozko strugo do Podsel.  Laharnar je lomil deloma kar po sredi gošče navzdol in je prišel na senožeti in polja ali rute nad vasjo Ročami, baš ko je zazvonilo večer na Idriji.  Snel je široki klobuk.  Hotel je moliti, a ni mogel.  Samo kakor čudna milina je obšlo njegovo srce.  Čudovito je zagorela zarja, od leve in desne je brnelo ostro petje murnov, glas zvona je valovil in odmeval preko doline, kakor da zvoni daleč in visoko onstran Idrijce v gozdovih pod pečjo, ki so pravili o njej, da je tam luknja, ki pelje v pekel.  Misel na bajno pečino je zbudila v Štefanu misel na otroke.  Že stokrat so vprašali, kdo da zvoni tam gori.  „Izgubljena duša,“ je odgovarjal. „In kako dolgo bo zvonila?“ so hoteli vedeti. — „Še sto let,“ je odgovarjal. — „Ali je sto toliko?“ je dvignila mala Terezica roko s tremi prsti.  Tako jo je videl Štefan ta hip in spomnil se je Lužnikove in drugih.  In namesto da bi se prekrižal, je zaklel. — Tako je rastla tiste čase v tisoč srcih iz bolesti ljubezni temna strast, jeza in strah za ljubljene in je vzkipela ob vsakem novem nasilju dvakrat močnejša in je izpreminjala po naravi plašne, pasivne in dobrohotne ljudi v srčne, drzne obupance.  Baski Lužnik, ki je pil in se pijan pridušal, da nabrusi nož in da pojde v Tolmin, ni bil edini, ki je mislil takisto.  Bili so, ki so brusili sekire, kose, krivače in rončelice, bili so, ki so zjutraj vstajali in niso vedeli, ali ne bodo zvečer legli spat s krvavimi rokami; bili so — in teh je bilo vendar še več — ki so v jutro molili, naj jim Bog prizanese, da ne bi morali ubijati tistega dne.  Toda celo ti so molili mlačno in niso verjeli v moč molitve, sluteč, da enkrat napoči tisto jutro in tisti večer ...  Tako je mislil tudi Štefan in je bil nemiren, zadirljiv in togoten.  Ko je dospel domov, je izvedel, da niso ne žena, ne otroci povpraševali po njem ...  Gregor Kobal, krčmar Podseli, je bil že drugo leto vdovec.  Bil je trd človek.  Solza ni mogel videti.  Rajna je bila mehkega srca in ji ni bilo dobro pri njem.  Zapustila mu je sina Vrbančka in hčerko Mičco.  Sina je oče ljubil.  Grofovski v Tolminu so mu ga bili povozili in mu zmeli nogo.  Z zobmi je škripal otrok od bolečine, toda jokal ni.  Zato je očetu prirastel k srcu in Mičca je vsak dan tožila stari materi, zakaj da ni ona hroma, da bi oče potem tudi njo bolj maral.  Kobal je dajal voznikom priprego tostran in onstran klanca in točil grofovo vino tistim, ki so vozili mimo in se tu ustavljali, da odpočijejo ali da dajo zbošenega konja podkovat Kobalovemu sosedu kovaču Jurju Šavliju.  Deževnega in mrzlega večera — planine je bilo pobelilo — se je ustavil Podseli tršast in nizek voznik, čigar kletev je bila čudno ostra in tako nemarna, da je kovač vkovačnicizamrmral, preden je ugledal voznika:  „Birič je, ki ne plačuje dela, ali pa Locatellijev hlapec.  Ali pa je Grahovski Golja,“ je zaključil in stopil iz kovačnice.  Bil je Grahovski Golja, prekupec z živino in voznik.  Bil je sirov človek, bahač in nasilnež, tihotapec in slepar, pijanec in pretepač, strah kmetov in biričev.  Pravili so, da je lastno ženo zadavil.  Obroč na sprednjem kolesu mu je bil počil.  Zato je klel kovače in železo.  Šavli je menil, da bo v eni uri kolo zopet gotovo, na kar je Golja odgovoril, da plača kakor cesar, samo delo naj bo trdno in ne kakor z vrvjo privezano.  Andrej Golja je odracal v Kobalovo krčmo.  Notri je sedel Kobal s trgovcem iz Podmelca, Antonom Božičem.  Trideset goldinarjev je dolgoval tolminskemu Locatelliju.  Locatelli je hotel po sili v enem tednu denar.  Božič se je bil napravil v Gorico k neki svoji teti, ki so govorili o njej, da ima denar.  Pa je bila reč taka, da Božič sam ni vedel, ali tista teta še živi.  Da bi mu bil domači župnik Murovec prav rad posodil, pa da sirota sam nič nima, je menil Božič, ki je bil tudi cerkovnik.  Kobal je potrdil, da je povsod trda za denar.  Tedaj je vstopil Andrej.  „Tega vprašaj, ti ne bo treba v Gorico hoditi,“ je dejal Kobal.  Božič je zmajal neverno z glavo:  „Ima, pa ne da.“ Andrej Golja se je hrupno usadil sredi sobe, zamežikal in vzkliknil:  „O jej, kdo bo nocoj v Melcih avemarijo zvonil, ko se ti, Tone, klatiš po svetu?“  „Jo bo že moja Cilka,“ je odvrnil Božič.  „Tvoja Cilka je dekle, da malo takšnih,“ je pristavil Golja nekam dobrotljivo in sedel k mizi ter velel krčmarju: „Bokal vina postavi na mizo, da bo kaj pijače in da kaj zaslužiš, Kobal.“ In ko je odhajal, je še zavpil za njim:  „Ampak to si zapomni, Kafol si ti in ne Kobal, Kafol.“ Zasmejal se je, ker je vedel, da Kobal ne sliši rad imena Kafol.  Nato je položil desnico Božiču na rame: „Tvoja Cilka, hahaha!  Glej, tebi bi ne prisodil take hčere.  Prodaš jo lahko grofovskim za lep denar.“  „Saj treba mi ga je, prav res!“ je menil Božič.  Golja je vrgel pest goldinarjev na mizo in se krohotal:  „Poglej, še grof ga ne vrže tako.“ In prekanjeno se krohotaje je govoril: „To vse lahko zapijeva nocoj in še eno tako pest, pa se mi ne bo poznalo.“  „Glej,“ se je ojunačil Božič, „trideset goldinarjev mi posodi, kaj bi zapijal.“  „Ne posojam!“ je dejal rezko Golja, da je Božiča zabolelo v srce in je jecljal:  „Saj sem menil le za šalo.“ Kobal je postavil na mizo vina.  Golja je spravil denar in pil.  Nato je porinil posodo pred Božiča:  „Posojam ne, za vino pa plačam.  Pri moji duši, da ga ne popiješ, kolikor ga plačam.  Pij!“ Božič je pil.  Še nekaj rahlega upanja, da bi mu Golja vendarle posodil, da mu ga je morda sam Bog poslal, je čutil in se je delal čim prijaznejšega.  Menil je, da ga hoče Golja menda upijaniti.  Da ga tudi bo, je odgovoril Golja in pozval Kafola, naj prinese še en bokal, ter se je krohotal.  Božič je pil previdno in menil, da mora v Gorico in po kaj.  Golja se je pridušil, da ga ne pusti v Gorico, temuč da ga vzame na vozu s seboj v Podmelec.  Božič je vstal, da pojde.  „Sedi!“ je velel Golja resno in se obrnil h Kobalu, češ, zakaj da sili Božič v Gorico, na kar je Kobal odvrnil, da anti Golja sam ve in se iz vseh le norčuje.  Golja se je pridušil, da se ne norčuje.  Ampak, da on ne posoja, da ni Locatelli, ki živi od oderuštva.  Ali da zdaj vesta, Kobal in Božič, kaj je Golja?  Segel je v žep in naštel trideset goldinarjev na mizo ter jih potisnil pred Božiča.  „Posodiš?“ je vzkliknil Božič radosten.  „Posojam ne!“ je menil dosledno Golja in se porogal: „Dam ti, ker jih je ravno trideset, prav toliko, kolikor so Judje dali Judežu za Kristusa.“ Božiča je čudno spreletelo.  „Spravi!“ je velel rezko Golja in iztegnil roko po denarju.  Tedaj se je Božič podvizal spraviti denar.  Golja je naročil tretji bokal.  Prisedel je celo Kobal in vse šumnejši je bil Goljev smeh.  Pil je in priganjal Božiča, naj pije.  Temu je bilo čudno bridko pri srcu in je čakal, da izreče Golja besedo, naj se nikar ne nadeja, da bi on, Golja, denar kar tako tratil.  Zato je že v tretje vprašal Andreja, kdaj mu bo moral vrniti.  Golja je zaklel, da še ni srečal tč ko sitnega človeka.  Božič se je razgrel, da je res siten, pa da Bog ve, kako je Andreju hvaležen.  Skoro solze so mu prišle v oči.  In pil je potolažen in je vljudno poslušal Goljo, ko je kvantal.  In zopet je pil in rahlo omoten je mislil, da mu ni treba v Gorico in da se bo zdaj za vedno odkrižal Locatellija.  Glasno se je smejal Goljevi kvanti o volčanskem župniku.  Vstopil je kovač Šavli in prisedel.  Dva groša da zasluži.  Golja mu je dal tri in je porinil vino predenj.  Krčmar je zataknil tresko ob vratih v vir, sedel na peč, kamor je bil legel mali Vrbanček, dočim je Mičca za ognjiščem tožila stari materi, da Vrbanček sme biti v izbi, ona pa ne.  Vrbanček je ležal na peči in gledal v strop.  Oče mu je segel z roko čez lice.  Ali ga noga boli, ga je vprašal.  Samo malo da ga trga, je menil otrok in se vzpel pokoncu.  Bil je droben, slaboten in bled.  Oče mu je šel z raskavo roko čez kodre.  „Kdo je oni, ki daje za vino?“ je vprašal otrok.  „Voznik,“ je odvrnil Kobal.  Otrok je prikimal in dejal:  „Jaz bom tudi voznik.“  „Zakaj?“ je vprašal oče.  „Zato, ker imajo vozniki denar in pa ker se nikogar ne bojijo, še biričev ne.“ V resnici je tisti hip pravil Golja, kako da je troje Bandelovih biričev v Gorici stepel, ko so mu hoteli vzeti blago, češ, da živino tihotapi in da davka na meso ne plačuje.  „Vi, oče, se pa biričev bojite!“ je dejal nenadoma otrok Kobal se je zdrznil in pogledal začudeno na otroka:  „Kako to govoriš?  Da se jih bojim?“  „Mislil sem,“ je odvrnil otrok, ko je slišal, da je očetov glas nekam nevoljen.  Oče je nem gledal v sinovo obličje, ki je rahlo zadrhtelo bolečine, Kakor smeh je zablodil otroku ob ustnicah in je dejal: „Malo že boli.“  „Hudo te boli,“ je dejal oče,  „Tisti birič je videl, da sem padel, pa je vendar pognal konje,“ je rekel Vrbanček.  Kobal se je sklonil k otrokovemu ušesu:  „Vrbanček, ne boj se!  Tistega biriča bom jaz tako, da ga bo petkrat bolj bolelo kot tebe.“ In tedaj se mož ni mogel dalje premagovati ob otroku in je stopil k pivcem.  „Oženi se, oženi, moj ljubi Andrej,“ je jecal že vinjeni Božič, „oženi se, mene poslušaj!“  „Kaj pa, če bi se!“ se je smejal Golja.  „Zakaj ne?“ je dejal Šavli.  „Saj se tudi bom.  Sem že izbral,“ je rekel Golja.  „Da si?“ je bil Božič ves vesel.  „Ugani jo, Tone, ki bo najbolj prava zam.“ je govoril Golja. „Domača je, prav dobro jo poznaš.“ Božič je ugibal zastonj.  Golja se je smejal:  „Glej, Tone!  Pa sem te vendarle upijanil.  Poznaš jo, prav dobro jo poznaš in je ne moreš uganiti.“  „Ne morem,“ je sklanjal vinjeni Božič glavo na mizo.  Golja se je smejal, češ, da mu pove.  „Povej!“ je hotel Božič.  Toda Golja je rekel, da zdaj pojdeta.  In je plačal vino, spravil Božiča na voz in pognal.  Božič je dremal.  Tedaj ga je sunil Golja pod rebro: „  Kaj res ne uganeš?“  „Kaj?“ je vprašal Božič.  Čez hip pa se je nekoliko zavedel: „Ti me vlečeš, moj ljubi Andrej.  Ti se ne misliš ženiti.  Če se pa zares misliš, jo povej.“  „Povem ti jo,“ je odgovoril Golja, pridržal konje in rekel nekam grozeče in zasmehljivo: „Tvojo Cilko sem si izbral.“  „Mojo Cilko?“ se je vzdramil Božič dodobra s plahim, presenečenim glasom.  „Kaj, si se ustrašil?“ je vprašal Golja.  „Zakaj?“ je vprašal Božič.  „Morda ti pa nisem zet povšeč?“ se je rogal Golja in švignil po konjih.  Anton Božič je nem sedel ob Golji in se boril s samim seboj, da bi odgnal pijanost iz glave.  Pol dremaje, pol bede mu je rila čudna misel po glavi:  „Svojo prvo ženo je zadavil.  Ti pa si mu prodal svojo hčer, kakor Judež Kristusa za trideset srebrnikov.“ Goljev voz je bilo še vedno čuti po cesti od Ušnika navzdol.  Kovač Šavli se je odpravljal spat in je mrmral, da ne bi storil zlega, kdor bi Goljo ubil.  Gregor Kobal je spravil Vrbančka spat, dočim je Mičco stara mati že preje odvedla.  Kobal je baš potisnil zapah pri vratih, ko je od zunaj udaril nekdo z močjo obnje in vzkliknil:  „Odprite!“  „Kdo je?“ je vprašal Kobal.  „Odpri, Gregor!“ je dejal človek zunaj.  Zapah je zarožljal.  Pred Kobalom je stal premočen in nemaren bradač, podoben potepu in nasilnemu beraču, in je bil očividno zelo truden, kajti z ustmi je lovil sapo in glas mu je bil hripav.  „Martin!“ je vzkliknil Kobal in se za korak umaknil.  Bradati mož je vstopil, od trudnosti omahnil na klop v veži in nekaj hipov burno dihal.  Potem je dejal:  „Vidiš, tak sem.  Ali si me spoznal?“  „Komaj,“ je odvrnil Kobal, „postaral si se.“  „Šest let je dolgo,“ je odgovoril Martin in se ozrl po posodi.  Kobal je postavil predenj vina.  Martin je pil sunkoma.  Ko je odložil posodo, je bil očividno krepkejši in je dejal:  „Ob šestih sem bil še v Gorici; kaj je zdaj, deseta?“  „Še ni,“ je dejal Kobal, „Pa da se ti tako mudi!“  „Saj sem zbežal,“ je dejal Martin in na obličje mu je legel otroško samozavesten smehljaj. „Ali bodo jutri iskali Muniha.  Pa Muniha ne bo!  Naj le sami okope grebejo pa zidajo.“  „Prav si naredil,“ je dejal Kobal nekam zamišljeno, „dolgo si trpel.“  „Šest let in pol, pa tistega pol še štejem ne.  Ležal sem.  Tako so me zdelali galjoti.“ Kobal je prikimal:  „Videl sem, ko so te na konju mimo gnali.“ Martin Munih se je zamislil.  Potem je vprašal hipno:  „Ti si prvi človek s Tolminskega, ki ga vidim.  Ali je kaj novega na Selih?“  „Kaj bo novega?  Jaz ne vem nič,“ je povesil Gregor oči.  „Ali je še bajta?“  „Menda je,“ je pogledal Gregor kvišku.  Martin je nekaj hipov molčal, kot da čaka na vest, ki mu gori v duši.  Toda Gregor ni zinil.  Tedaj je dejal Martin čudno hripavo:  „Umrla je, Tinca!“  „Od žalosti,“ je jeknil Gregor in pogledal odkrito Martinu v obraz.  Dolgo sta molčala, dokler ni pripomnil Gregor:  „Pa le nisi vedel.  Zato si hitel tako.“ Martin se je čudno stresel.  „Kdaj?“ je bruhnilo iz njega.  „Bo že pet let, Martin, o svetem Jerneju.“  „In otrok?“ je hripavo iztisnil iz grla Martin.  „Da, vidiš.  Glej no, tri tedne za otrokom je umrla.  Prav k otroku so jo zagrebli.“ Martin Munih si je pokril obraz z rokami.  Ko ga je zopet dvignil, se je Gregor začudil.  Bilo je, kot da so se sive niti v črni bradi v hipu podeseterile in da so oči še bolj utonile v obrazu.  Mož se je dvignil.  „Nimam, da bi plačal, saj počakaš,“ je dejal.  „O, Martin, za plačilo se meniš!“  „Nič ne de,“ je odgovoril nekam zmedeno Martin. „Zdaj vsaj vem.  Na Sela grem, saj bajta še stoji.“  „O stoji, bajta stoji!“ je dejal Kobal in je stal nekam okoren pred Martinom ter se šele zganil, ko so se za njim zaprla vrata.  Potem je stopil iz hiše in se ozrl za odhajajočim.  Čul je njegove trde stopinje in zdajpazdaj čudne glasove, kakor bi kdo tulil.  „Joče,“ je zamrmral Gregor.  In bilo mu je, da bi tudi on zatulil, ko se je domislil zdrobljene Vrbančkove noge.  Martin Munih pa se je priboril po rebru na Sela do zapuščene bajte nad lazom.  Segel je v luknjo pod lesenim pragom, otipal zarjavelo kljuko in odprl bajto.  Skozi malo okno je padalo nekaj rahle svetlobe v temo.  Zunaj je bil sever razredčil oblake, sinil je mesec.  V somraku je Martin otipal mizo, peč, podobo Križanega na steni.  Sam je bil izrezljal telo Trpinovo in mu ovil glavo s trnjem; ob trnju si je ranil prst.  Potem je otipal slepo okno in odprl trhla vratca.  V oknu je otipal svileno ruto in v ruti suh, davno utrgan šopek rožmarina.  In glej, rožmarin je še imel svoj duh.  Martin je zaškripal z zobmi.  Rožmarin ni izgubil duha, toda ona, ki mu ga je bila utrgala na poročni dan, kje je bila?  Daleč, mrtva davno.  Martin je iskal dalje.  Otipal je posteljo, otipal veliko domačo skrinjo z risarijami.  Ni bila zaprta.  Odprl jo je.  Bila je prazna.  Samo na dnu, prav na dnu je otipal pleteno otroško jopico.  Kakor toplota se je držalo te jopice, in ko je Martin pritisnil obleko na ustnice, se mu je zdelo, da se še ni razbežal vonj mleka iz nje.  Izmučen se je Martin zgrudil na skrinjo.  Buleč predse je vzdihal in izgovarjal neštetokrat imena njih, ki so zdaj morda kot sence tožno sedeli po kotih in jim ni bilo dano, da se pokažejo bolnim pogledom samotnega človeka, samotnega in obupajočega ...  Zunaj se je danilo.  Oster petelinji glas je rezal od Loga gori, v sunkih je bilo čuti veter, ki se je lovil v gozdu nad vasjo in dolino.  Martin se je zganil.  Omahovaje je pocenil in segel pod skrinjo.  In je otipal sekiro.  Bila je brušena in z mokrotno rjo pokrita.  Kakorkoli.  Martin si je pritisnil železo na čelo in na ustnice in mrmral:  „Ti si zdaj moja ljubezen!“  Pri Sv. Luciji na Mostu je zazvonilo jutro ...  Martin si je del otroško jopico in žensko ruto v nedrije, porinil sekiro nazaj pod skrinjo in stopil v jutro.  Onstran bajte je bila lesena koliba.  Iz kolibe je stopil isti čas Peter Duša in je zaklical:  „Na Sela si vendarle še znal!  Pa zdaj ne veš kam, Martin?  Te jaz popeljem.“  Segel je možu v roko in siknil:  „Če nisi kakor Kristus galjotom vsega odpustil?“  „Nisem!“ je jeknil Martin.  Nato sta krenila proti mostu čez Kozmerice.  Tolminski gospod, grof Anton Jakob Coronini, tisto poletje ni prišel v Tolmin, nego se je šele prve dni jeseni vrnil iz Gradca v Gorico.  V Gradcu se je mudil cele tedne zaradi večne pravde s čedadskim kapitljem in je končno moral celo na Dunaj, kjer je mislil zadevo v dvorni pisarni pospešiti v svoj prid.  Vrnil se je truden in ozlovoljen, ker je moral čuti, da nepostavno zabranjuje sklepanje cerkvenih računov in se vtika v kapitljevo sodstvo nad duhovniki.  Prvi dan je počival v Gorici od poti.  Naslednji dan je sporočil v Tolmin oskrbniku, naj pripravi stanovanje, ker pride v Tolmin.  Sel še ni bil prestopil mestnih vrat, ko se je priglasil pri grofu njegov sodnik Karel Locatelli v zelo nujni in resni zadevi.  Grof je sprejel sodnika nekam nevoljen; bilo je lahko uganiti, da ne prihaja brez posebnega vzroka.  Ko je sodnik vstopil, je molče podal grofu zganjen list.  Grof je nekaj hipov gledal v list, nato je dejal sodniku:  „Berite!“ Sodnik se je priklonil, vzel list in čital:  „Presvetli, Velemožni, Nepremagljivi Rimski Cesar, Kralj ogrski in češki, Nadvojvoda avstrijski i. t. d. Premilostni Cesar, Kralj, Deželni knez, Gospod, Gospod i. t. d.“  „Pritožba!“ je siknil grof in trenil nervozno z očesom.  „Da!“ je jeknil sodnik in je nadaljeval: „Da si usojamo Vašemu Veličanstvu v najgloblji ponižnosti predložiti to naše najnevrednejše pismo, k temu nas silita največja potreba in pa periculum in mora.  Kajti, ko je bila po najvišji milosti odposlana na naše v Gradcu in na Dunaju vložene pritožbe proti našemu gospodu grofu Antonu Jakobu Coroniniju in njegovim uradnikom v Tolmin komisija, pred katero smo se rade volje zglasili mi vsi ubogi cesarski podaniki in smo tudi vsa povelja gospodov komisarjev poslušali, kar morejo gospodje komisarji sami potrditi, tedaj smo upali, da bo naša pravda kmalu končana in da bomo rešeni naših velikih nadlog.  Toda žalibog moramo zdaj slišati s težkim srcem in solznimi očmi, da smo mi ubogi in popolnoma osiroteli ljudje rebelles — “ Sodnik je prenehal in pripomnil: „V odloku vladne pisarne glede plačevanja davka na meso!“ Grof je prikimal z glavo in sodnik je nadaljeval: „Očita se nam to pač samo zaradi obrekovanj in lažnivih poročil, katere pošiljajo naš grof in njegovi consortes iz hudobne zavisti, ker naš gospod grof ve, da mi iščemo apud sacram majestatem caesaream tanquam thronum justitiae edino le našo pravico, da nam bo mogoče ohraniti stare predpravice, katere nam je za našo zvestobo podaril rimski cesar Maksimilijan piae memoriae in katere so nam potrdili vsi njegovi nasledniki in šele pred petimi leti tudi Vaše cesarsko Veličanstvo, in da nas ne bo katerasibodi predpostavljena nam gosposka, bodisi duhovska, bodisi posvetna, od leta do leta proti vsaki pravici in človeški pameti in ljubezni do Boga in bližnjega čim dalje, tem huje tlačila, mučila in preganjala.“  „Kanalje!“ je siknil grof.  „Pride še lepše!“ je menil sodnik.  Bil je skoro navdušen, ko je čital.  Čudno posmehljiva mu je bila beseda.  Deloma je izgovarjal sičnike šumeče kakor Lahi.  Zdajpazdaj je z nemirnim pogledom oplazil grofa.  Znamenita je bila razlika med gospodom in slugo.  Dočim je bil grof kljub svoji zdolgočasenosti in trudnosti nervozen, srdit, odkrit v svojih kretnjah, je bil sodnik kljub svoji dokaj zalitejši osebnosti podoben gibčnemu in zavratnemu, računajočemu in vsako kretnjo opazujočemu akrobatu.  Tudi njegovo obličje je bilo sirovo, nesorazmerno, hinavsko, prežeče.  Grof se ni oziral nanj, nego je motril sliko na stenskem gobelinu.  Sodnik je vzdihnil in čital:  „Še danes moramo namreč prenašati, trpeti in izvrševati vsa ona dela in bremena, opravke in rabote, glede katerih so nam bile milostno podarjene omenjene predpravice.“  „Katere?“ je vprašal grof.  „Izmišljotine,“ je zamahnil sodnik malomarno z roko, „neumnost!  Davek na sol, pravica do ene četrtine od desetine — “  „Vem!“ je dejal grof.  Sodnik je čital:  „Gospod grof in consortes nas dolže upora v točkah, kakor sledijo: Da je namreč Ivan Živec branil odpeljati neko žensko v zapor.  To je od konca do kraja vse zlagano, kar lahko potrdijo ne samo trije tedaj pričujoči možje, nego tudi grofov birič Mohor Kacafura in Živec sam.“  „Čitajte,“ je velel grof, ko je sodnik prenehal.  „Toženi smo, da se nismo ob priliki, ko so se pokazale nekatere francoske ladje v reških in tržaških vodah, takoj zbrali, nego se upirali.  To je neresnično, kajti, ko nam je gospod kapitan Feliks Caesar poslal povelje, naj se za vsak slučaj preskrbimo s sabljami in puškami ter s prikuho in kruhom, smo to immediate per proprio nostro storili in na drugo povelje, izdano v Gorici dne 18. aprila, devetnajstega nato postavili v Gorico moštvo in nas je vsak dan stal prostak 12, korporal 30 kr.; tako da nas je ta pohod stal okroglo 500 gl. brez smodnika, svinca in drugega, česar je treba deželski kompaniji.  Vkljub temu, da leži naš kraj daleč od Gorice, je zahtevano moštvo že v enem dnevu in eni noči dospelo tja, kar more resnici na ljubo potrditi celo mesto Gorica.  Taki veliki izdatki nas zadenejo vsakikrat, ko se vrši exercitium ali pregledovanje čet, kar se je letos že dvakrat zgodilo.  Vse te stroške moramo pokriti iz lastnih sredstev in še doživeti, mi revni in nesrečni ljudje, da se našim nasprotnikom verjame.  Item nas toži naš grof, da se upiramo pri rabotah, dočim je baš nasprotno res.  Kajti ne izvršujemo samo hišnih rabot v Tolminu, kakor tudi vse potrebne rabote v Bilje in Rubije in Gorico, kolikor more mož ali konj nositi, ali če je potrebno, voziti — kar smo dozdaj vedno vse delali —, nego smo napravili šele pred Veliko nočjo rabot extra territorium s šestdesetimi konji, kar nas je stalo brez oskrbe konj in mož 60 gl., dasi nismo po postavi primorani k tem težavnim rabotam extra territorium.  Pri zadnji komisiji je gospod grof trdil, da plačuje vse rabote extra territorium, kar je pa le v toliko res, da res nekaj plačuje, in sicer za tovornega konja v Gorico 20 kr., dočim mora podložnik, katerega zadene taka rabota in nima sam konja, postaviti na cesto moža s konjem in z vso oskrbo, če ne more iti sam, in za posojenega konja plačati 1 beneški zlat.  Če pa kdo ne more takoj napraviti omenjene rabote, bodisi da nima konja, ali da je radi nesreče zadržan, ali da tudi za denar ne najde namestnika, tedaj tega ultra fas et justitiam kaznujejo in se ne ozirajo na opravičilo, kakor se je to zgodilo Matiju Jugu iz Sel, ki mu je bil konj vsled dolge poti ohromel in ni mogel na naglo povelje niti proti odškodnini dobiti drugega.  Dasi je mož nekoliko po določenem času prišel s konjem, je bil brez zaslišanja radi kratke zamude obsojen na 25 gl. kazni.  Tako je tudi, ko ni mogel rajni Gašpar Kragulj, ki je peljal svoj med na prodaj v Trbiž, povelja opraviti, oskrbnik našega gospoda grofa imenovanemu Gašparju Kragulju ob njegovi vrnitvi iz Trbiža sine omni alio procedere vzel štiri vole in jih dal immediate odpeljati v klavnico.  Ko pa se je omenjeni Kragulj pri gospodu grofu pritožil in se opravičil, češ, da za raboto ni vedel in tudi delavne živine ni doma imel, da bi bil raboto opravil, ga je grof povrhu še kaznoval z globo 50 gl. in mu tudi naložil, naj zvozi kamenja za veliko apnenico.  Ker pa je ubogi mož že šest volov izgubil in sam ni imel nobene delavne živine več, je moral voziti z izposojenimi konji in voli na lastne stroške, kar bodo potrdili juramento vivi testes in quantitate.“ Grof se je nemirno zganil, toda rekel ni nič.  „Item je pustil omenjeni grof rajnega Gašparja Kavčiča tako dolgo v ječi, da je ondi umrl.  Nato je gospod grof uboge sirote in varovance radi umrlega očeta kaznoval z globo 250 beneških zlatov, kar tudi lahko s prisego dokažemo, in še veliko drugih kazni, s katerimi nas je brez pravega vzroka kaznovala naša gosposka.  Tako je na primer zadnja komisija med drugim zaukazala Martinu Munihu iz Sel, naj gre prostovoljno v zapor v Gorico.  Ni se takoj priglasil, kakor drugi, deloma ker je hotel svoje domače zadeve urediti, deloma ker ni imel denarja za na pot in se je zato odpravil h krčmarju na Stopec, da bi tam dobil na posodo.  Ko pa se je pri omenjenem krčmarju poslovil in hotel poslušno oditi naravnost v Gorico, so ga, stopivšega iz krčme, pobili skriti biriči in grajski vojaki za prvim grmom in ga — Muniha — s sunki in pretepavanjem tako zdelali, da je dobil na telesu šestnajst smrtnih poškodb.  Ko pa so vprašali biriče in vojake, zakaj da tako grozovito trpinčijo ubogega moža, so odgovorili, da jim je njih milostni gospod grof tako ukazal.  Nato so tako ranjenega moža privezali na konja in ga odpeljali v Gorico v ječo.  Ker pa se je naš gospod grof bal, da bi tako grozovito na njegovo povelje zdelani in ranjeni mož prekmalu umrl, mu je poslal zdravnike.  Nemogoče je, da bi tako zdelanega ozdravili.  Ta velika krivica se je zgodila ubogemu možu contra omne mandatum gospodov komisarjev.  Item smo toženi, da ne plačujemo novih naklad.  Tudi temu odločno ugovarjamo in smo pripravljeni juramento izkazati, da smo vse naklade vedno radovoljno plačevali, in sicer vedno več, kakor je naložila zapoved gospodov komisarjev, o čemer se lahko izkažemo s kanclijskimi pobotnicami in je tudi iz priloženih razvidno, da so se nam contra ordinem nakladala nova bremena.  Za te pobotnice je moral vsakdo, že za najmanjši listič, plačati 16 soldov, t. j. 10 kr., dasi iz pobotnice v tem oziru ni nič razvidno quantum et quid.  Da pa razni uradniki ratione novae impostae večinoma več zahtevajo od nas, kakor jim gre, je razvidno tudi iz naslednjega: Po zadnji komisiji je bil poslan od gospodov komisarjev županu iz Lader plačilni nalog in ta je tudi takoj po sprejemu naloga prinesel denar v pisarno, kolikor so zahtevali.  Ker pa ni hotel plačati toliko, kolikor so zahtevali pisarniški uradniki, ampak se držal tega, kar je bilo zapisano v plačilnem nalogu, niso hoteli denarja vzeti, in šele ko je prišel tretjič, so mu z veliko nevoljo denar iztrgali.  Tako smo si nakopali s pravično stvarjo in pravilnim izpolnjevanjem dolžnosti največje sovraštvo in jezo naših predpostavljenih.  In zadnji čas nas hoče že vsakdo rubiti, da nam tega na noben način ni mogoče natanko popisati.  Dasiravno so v omenjeni komisiji naš gospod grof in gospodje komisarji sami na podlagi izvlečka ex urbario gospoda grofa določili, koliko mora vsak podanik plačevati in kakšna tlaka se sme komu nalagati, ravnajo vendar razni sodni sluge in biriči proti tem določilom in niso zadovoljni, če jim damo toliko, kolikor kaže izpisek, nego hočejo toliko imeti, kolikor se jim zljubi, kakor to že nekaj let delajo, ne da bi mi vedeli, cur vel quomodo so to začeli.  Poleg tega pripovedujejo biriči, da se bodo oni izpiski zavrgli, kar s prisego lahko potrdijo: Andrej Kavčič, Vrban Kozorog, Sebastjan Kavčič, kakor tudi cela občina Ljubinj to priseči hoče.  Vrhutega nas grofovi uradniki in biriči contra debitum et justitiam pogosto rubijo, in če se hočemo mi stantibus his pri gospodu grofu pritožiti v dobrem mnenju, da nam bo on pomagal, nas on grdo sprejme in ne usliši, nego pravi, da ga prav nič ne briga, kako da je bilo pred petimi leti.  Tudi to lahko juramento potrdijo Pavel Trojar, Anton Melinc, Ivan Bajt, Vrban Klobučar in še mnogo drugih.“ Tu je grof skočil.  „Ali še ni konca?“  „Še zaključek preostaja,“ je dejal sodnik. „Tako smo mi kmetje, podaniki tolminske gosposke skoro vsi od naše predpostavljene gosposke že tako izžeti in osiroteli, da v bodoče nele ne bomo mogli plačevati niti davkov, ki gredo Vaši Cesarski Visokosti, nego bomo morali prijeti za trdo beraško palico in vsi skupaj zapustiti zemljo, kakor se je že mnogim zgodilo.“ Grof je še vedno strmel predse.  Tedaj je sodnik končal: „Zato prosimo Vaše Rimsko Cesarsko Veličanstvo za božjo in pet krvavih Kristusovih ran voljo, naj bi Vaše Veličanstvo hotelo vpoštevati naš žalostni položaj in ne verjelo našim nasprotnikom.“ Tedaj je grof prvikrat pogledal sodniku v obraz:  „Kaj je resnica?“ Sodnik se niti za hip ni zmedel, nego je odvrnil:  „Resnica je, da je ta pritožba lažnivo zasukavanje in zlobno obrekovanje.  Ali bi sicer jaz nosil take obtožnice pred velemožnega gospoda grofa?“  „Jaz Vam zaupam,“ je odgovoril grof. „Ali smem tudi drugim, oskrbniku Grandenteju, bom videl.“  „Smete!“ je dejal Locatelli.  Grof ga je odslovil in pripomnil:  „Saj veste, kaj je Vaša dolžnost!“  „Vem,“ je dejal Locatelli; „dal bom preiskati, kdo so rebelles.“ Grof mu je prikimal.  Sodnik Locatelli je komaj stopil skozi vrata, ko ga je pozval grof nazaj in mu dejal nekam nevoljno:  „Ali odhajate takoj?“ Sodnik se je poklonil in odvrnil:  „Stvar je nujna, Vaše blagorodje!“  „Da!“ je odvrnil grof še vedno razdražen.  „Toda, jaz mislim, da bi lahko vedel, kako in kdo Vam je prinesel to — pismo,“ je dejal in pokazal na list, ki ga je bil prej vzel iz sodnikovih rok. „Sploh,“ je vzkliknil, „meni ni vse jasno, kaj se na Tolminskem godi!  To veste, da ljubim red!“ Sodnik se je ponižno priklonil:  „Gospod grof so me odslovili z opazko, ali vem, kaj mi je storiti.  Gospod grof so utrujeni, zato si nisem upal, nadlegovati jih z natančnimi podatki.  Če gospod grof želijo, jim takoj ustrežem.“  „Prosim!“ je dejal grof in sedel ter mignil tudi sodniku, naj sede.  Sodnik je začel grofu dokazovati, da so vse točke v kmetski pritožbi neosnovane.  Grof ga je prekinil:  „Tega mi ne pravite.  Za red ste Vi odgovorni in dajali boste račun, kadar bom sam zahteval.  Odkod Vam je prišla v roke pritožba, to hočem vedeti!“ Sodnik se je vljudno in hinavsko napravil sila majhnega in dejal:  „Imam človeka, ki mi prinaša vesti o gibanju kmetov.“  „Kdo je ta človek?“  „Isti je, ki je pritožbo pisal.“  „Tako?“ se je začudil grof.  „Da,“ je dejal Locatelli. „Ime Vašemu blagorodju ne bo neznano.  Jakob de Facis.“ Grof si je segel z desnico preko čela.  Sodnik mu je pomagal:  „Tolminski advokat je, obenem je zdravnik in se poteguje za službo pri Velmožnem — “  „Vem!“ je odrezal grof.  „Stvar je taka, da de Facisu kmetje zaupajo.  Tako služi na dve strani.“  „Nevaren človek!“ je dejal grof.  Sodnik je pripomnil:  „Nevaren in tudi nepošten.  Vaše blagorodje se spominja, da ga nisem priporočil.  Pijanec je, mojega nečaka, Vašega blagorodja oskrbnika, Luigija, mi zavaja.“ Grof se je udobrovoljil:  „Kakšne intrige so zopet to?  Vi ga ne marate in on Vam dela!“ Sodnik se je poklonil:  „V službi za velmožnega gospoda žrtvujem rad lastne interese in se izpostavljam celo nevarnosti — “  „Prav, prav!“ je presekal grof, se dvignil in podal Locatelliju roko, katero je sodnik poljubil.  Grof je bil prijazen:  „In kako boste zdaj uredili stvar?“  „Glede pritožbe?  Nič lažjega.“ Sodnik je nato grofu v juridični mešanici besed obrazložil, da bo prijel nekaj nezadovoljnežev in jih zaprl ter prisilil, da javno prekličejo pred zbranimi zastopniki vasi žalitve proti grofu in gosposki, in da se grofu sploh ni treba meniti za zadevo.  Določeni dan, kadar bi preklicevali, bi se drznil povabiti grofa, da pride v Tolmin.  Grof mu je stisnil v drugo desnico in menil, da to ne bo škodilo trdovratnim, k uporom nagnjenim ljudem.  „Ah,“ je vzkliknil Locatelli. „Vaše blagorodje bodi uverjeno, da je križ ž njimi.“ Nato je menil, da je sicer le nekaj glav, katere bi bilo treba ukrotiti, da jih pozna in da ne bo miroval, dokler jih ne ukroti.  Segel je pod jopič, izvlekel zamazan listič in ga ponudil grofu.  Ta je strmel v drobni list in vzkliknil:  „Giovanni Gradnik!  Kdo je to?“  „Ah,“ je vzkliknil Locatelli, „oprostite, Vaše blagorodje, tega ni več.  Ta je umrl.“  „In je bil upornik?“  „Da!“ je sunkoma izustil Locatelli, „bil je morilec in požigalec.  Ubili so ga Vašega blagorodja srditi biriči, ko se je branil.“  „Jaz vsega tega nič ne vem!“ se je zavzel grof. „Ali mi niste poslali relacije?“  „Sem!“ je odvrnil Locatelli. „Vaše blagorodje jo je gotovo založilo.“  „To ni mogoče, jaz ljubim red,“ je dejal odločno grof.  Sodnik je obljubil, da pošlje prepis.  „Prosim!“ je dejal grof in se dvignil ter sodnika v drugo odpustil.  Toda poklical ga je še enkrat nazaj in mu sporočil za oskrbnika, naj vpošlje v treh dneh račun upravljanja tolminskih zemljišč in vsoto šest tisoč goldinarjev.  Martin Munih in Peter Duša sta šla čez Brice na Stopec, baš ko je vzšlo solnce.  Do tu sta molčala.  Tu pa je izpregovoril Munih:  „Ali te pustijo galjoti, da tako romaš po Tolminskem?“ Peter Duša se je zasmejal:  „Ali nisem desetnik?“  „Saj si edini sin, brez matere in očeta, in ne deseti!“ je odvrnil Munih.  Duši se je zresnilo lice in je rekel: „Kdor ima devet otrok in še desetega, ga bo redil.  Kadar pa je med desetimi ženami ena, ki nima moža in ima otroka — tisti je desetnik.“  „Glej,“ je odvrnil Martin, „tega še nisem vedel.  Pa čemu ne primes za rokodelstvo in romaš brez doma?“ Peter Duša je stegnil roke proti solncu:  „Proklete so, ubijale bi, delati se jim ne da.  Tistemu, ki mi je bil oče, sem se rodil v nadlego, tisti, ki me je rodila, v sramoto.  Ali ne vidiš, da sem zaznamovan?“  „Kje?“ se je začuden ozrl Martin Duši v obraz.  Toda temu se je vse obličje razvleklo v smeh in je vzkliknil:  „Galjoti in vi kmetje, vsi ste enako neumni.“ Tisti hip sta vstopila na Stopcu v krčmo Martinovega sorodnika Valentina.  Za ognjiščem je sedel in se z ženo prepiral s svojim ženskim glasom, prav tak, kakršen je bil pred šestimi leti: brez brk, brez obrvi in mlečnoplavih las.  „Čebele, pa Bog pomagaj!“ je pozdravil Duša.  „Troti, troti!“ je jeknil Valentin in se nagnil mimo kadečega se ognja, da bi videl vstopivšega.  Žena Valentinova pa je kriknila in se sesedla ob ognjišču.  Nenadni pogled na Martina jo je ustrašil, saj šest let ni čula o njem drugega, nego da je dobil šestnajst smrtnih ran.  Valentin je zarajal od veselja:  „Jej, Martin, kako mi prav prideš!“ In skočil je z ognjišča, zavpil na ženo, naj ne nori pri belem solncu vpričo živih ljudi, popadel Martina za roko in ga povlekel iz kuhinje na desno v pivsko izbo.  Duša je šel za njima, dočim je žena zdihovaje oddrsala ven, da si opomore od strahu.  Notri v izbi je sedel v kotu za mizo samcat pivec, pijan, s stisnjeno pestjo na mizi in je venomer govoril sam s seboj:  „Nož bom nabrusil pa pojdem!  Boš videl, galjot, kdo je Lužnik, kadar bo nož nabrusil.“  „Hčer so mu tolminski skvarili, zato pije!“ je dejal s svojim ženskim glasom Valentin, stopil k oknu in postavil vrč vina na mizo.  Duša je lezel za peč in legel.  Valentin je potisnil Martina za mizo in prisedel ter brez vsake radovednosti, odkod in kako, ponovil:  „Tako prav si mi prišel, Martin!“ In z nekako dvomečim glasom je vprašal: „Ali pa si še kaj v noge?“  „Sem,“ je govoril Martin resnico. „Kaj pa — “  „Vse zveš!  Toda drevi, ob desetih, ko pojde ona spat.  Prej ne!“ Tedaj se je oglasil Duša za pečjo:  „Poglej, ali nisem vedel in te prav pripeljal?  Pa nočeš verjeti, da sem desetnik.“ —  Valentin je otrnil tresko in sedel k Martinu, ki je bil v zapečku, dočim je Duša neusmiljeno smrčal.  „Po cele tedne ne spi, zato pa spi, kadar začne,“ je bil razložil Valentin Martinu.  In Martin je menil, da je Valentin presneto znan z Dušo. „Povedal ti bom, kaj da je, zdaj ko vem, kako je s teboj,“ je govoril tiho Valentin. „Pred osmimi leti smo se hoteli vzdigniti nad Tolmin.“  „Vem,“ je dejal Munih.  „Zato, ker so hoteli imeti celo desetino, galjoti.“  „Vem.“  „Potem so še sol obdačili.“  „Vem.“  „In od ognjišča so sold zahtevali.“  „Vem.“  „Potem smo se pritožili, pa so komisarji prišli in so nas strahovali.  Saj so tebe skoro ubili.“  „Čemu vse to pripoveduješ, saj vem!“ je odvrnil Martin.  „To veš!  Pa tega ne veš, da Simona Golje niso ujeli.“  „Ne, tega nisem vedel.“  „Vidiš, tisti večer, ko so tebe pobijali, je prišel tod mimo.  Čez Podmelec so ga šli lovit, pa je bežal po Grapi in lezel čez Senico, ker so v Bači prežali nanj.“ Za hip je umolknil in nato skrivnostno nadaljeval: „Opolnoči je potrkal.  Tak je bil, da se je komaj na nogah držal.  Piti sem mu dal, da je malo k sebi prišel.  Pa je rekel, naj tresko ugasnem.  V temi sva sedela, pa je rekel, da beži čez Volče na Benečansko.  Za malo loja me je prosil, da si bo noge mazal, da ga ne bi žulilo.  Vprašal sem ga, če bi rad sira na pot.  Skoro zajokal je, da Bog ve, če bo mogel vrniti.  Z dobro besedo sem ga le potolažil.  Glej, pa me je nato prijel za roko in priseči sem mu moral.“  „Zakaj?“  „Kaj ne veš, da so ga zato tako lovili, ker ima tisto cesarsko pisanje, kaj da so tolminske pravice.  Zato sem mu prisegel.  Tisto pismo mi je dal, da ga skrijem, dokler ne pride ponj.  Bal se je, da bi ga ne ujeli.“  „In ga niso?“  „Ne.“  „Pa pismo?“  „Ima ga!  V najhujši zimi je prišel ponj, ko niso več pazili nanj, in sem mu ga dal.  Pa še takrat je prišel ko berač, ki dela pokoro, na pol obraza obrit.“ Martin je prijel Valentina za roko.  „Na pol obraza?  Videl sem ga, pa ga nisem poznal.  Ko smo okope kopali, je šel mimo in me je spoznal in rekel, naj bežim.  Lej, in potem sem res bežal.“ Valentin je kimal z glavo:  „Sin se mu šola, zato hodi v Gorico, da bi ga vsaj od daleč videl.“  „In pravice?“  „Tisto pisanje?  I, glej!  Prepisati je dal na Laškem in zdaj jih berejo vsi, ki znajo: Laharnar na Pečinah, Defacis v Tolminu, pa tudi drugi imamo prepise.  Tudi jaz!“ Valentin je zlezel s peči, odmaknil prag in vzel iz lončene posode orumenel list iz množice še drugih orumenelih listov.  „Beri!“ je dejal Martin.  „Latinsko je,“ je odvrnil Valentin, brati ne morem, povem, kaj je zapisano.“ In s prstom kazaje na list, je govoril:  „Glej, tu stoji zapisan cesar Maksimilijan in tu smo mi, Tolminci.  In tu stoji, da ne plačujemo davka od soli, in tu, da nam gre četrtina desetine, in tu. kako da nam mora pustiti gosposka naše navade v cerkvi in občini in pravico soditi v berlin, pa da smo prosti vseh davkov, ki niso tu notri zapisani, za vse večne čase!“ Z nepopisno spoštljivostjo sta moža opazovala zamazane, krivenčaste pismenke.  Valentin je menil:  „Veš da jih bode v Tolminu tako pismo.  Zato se je Simon bal.“  „Kaj je pa drugo?“ je vprašal Martin in pokazal na ostale liste.  Valentin se je pomaknil tik k Martinu in šepetal:  „Zdaj zveš, zakaj sem te vesel.  Ali prisežeš?“  „Kako naj prisežem?“  „Povedal bom molitev.  Potem boš vedel!“ je dejal Valentin, se prekrižal in rekel z monotonim glasom: „Prisežem pri svetih Kristusovih ranah in pri zveličanju svoje grešne duše, da bom do svoje smrti varoval svoje pravice, od cesarja Maksimilijana mi podeljene, da bom rajši strašne smrti umrl in da me sme vsakdo ubiti, če bi kdaj tiste ovajal in gosposki izdajal, ki bi se za te svoje pravice vzdignili zoper gosposko in tudi zoper krivične komisarje in dacarje.  Jezus, Marija, Jožef, bodite mi v pomoč!“ Valentin si je zopet prekrižal čelo.  „Prisežem!“ je dejal Martin.  Valentin je dejal:  „Naš pozdrav je zdaj: čebele, trosti.  Saj si slišal?“  „Sem!“ je odvrnil Martin.  Tedaj je razgrnil Valentin še ostali papir in dejal:  „Tu so tisti, ki so prisegli!“  „Malo!“ je dejal Martin.  „Vsak dan nas je več.  Vsaka krivica v Tolminu, pa je eden več.“ In razgrnil je drugi list:  „Tu jih je več.