Duh slovenskih taborov je pregnal temne oblake nezavednosti, duh taborov je pokazal našim ljudem pravo ceno človeštva in silo Slovanstva.  „Živi, živi, duh slovenski!“ odmevalo je po širnih straneh naše domovine.  Ta klic je donel tudi po notranjskih doléh in bregeh, ko ga je vzbudil tabor na Kalcu in v Vipavi.  Marsikdo, ki je prej trdovratno objemal svojo kranjščino, prerodil se je v plamenu nove dobe ter postal navdušen, za narodno stvar delaven in požrtvovalen Slovenec.  Nekatere je bodrilo k temu lastno prepričanje, da treba pomagati narodu iz nezavedne temote, druge so vzbudile rodbinske zveze in prijateljske spone z nesmrtnim pesnikom, rodoljubom Miroslavom Vilharjem, da so krenili na pravo pot.  Ostala je pa še vedno peščica takih mož, mimo katerih je drvil duh časa, kakor drvi hudournik mimo mogočne skale, ki sicer nima prave podlage, vendar se ne uda zbok lastne teže.  Trdovratno kljubuje njegovi silovitosti.  Takšen trdovratnik je bil tudi Luka Korenčan, imovit tržan v Ilirski Bistrici, stara korenina in neomajan kot stoletni hrast, trden v lastnem prepričanju kot stari grad nad virom Bistrice.  Pozdravljen, na sivi skali stari grad, pozdravljen ti, vrli znanec Korenčan, tisočkrat pozdravljen, Bistrice hladni vir, mnogokrat pozdravljen, spomin velikega rodoljuba Vilharja!  Pozdravljam te, notranjska stran, in tebe, čudovita Reka!  Čuden je tvoj tek, a še čudnejše je človeško življenje.  Lepa je zemlja ob tvojih bregovih, dičen je tod naš slovenski rod.  Pozdravljeni, bregovi, pozdravljeni, stari znanci!  Razigrala se mi je duša o lepih spominih nedavnega časa.  Korenčan je imel svojo obširno hišo, žago, mlin in druga gospodarska poslopja ob viru Bistrice, v onem kotičku, ki je že marsikoga navdušil za lepoto slovenske domovine.  Luka je sezidal svoje prepričanje na lastno bogastvo.  Bil je razumen, a tudi samosvesten.  Kar je sam spoznal za pravo, tega se je držal, vse drugo mu ni bilo prav nič mari. „Dokler imam kaj, spoštovali me bodo vsi, če sem Slovenec ali Nemec, Kranjec ali celo Francoz; če sem pa brez premoženja, prezirali me bodo vsi, ako vpijem tudi noč in dan: živio Slovenec!“ Tako je modroval proti vsakomur, ki si je prizadeval omajati njegovo prepričanje.  Vse zastonj.  To je bilo prav tako nemogoče, kakor če bi se kdo trudil, premeniti njegovo ime, ki mu je bilo dika in ponos.  Njegovi predniki so bili vsi Korenčani in sicer bogati, prav v davne čase nazaj bogati Korenčani.  Luka se je držal starih rodovinskih izporočil in, ponosen na svoje pokolenje, ostal veren Kranjec.  Njegov nekdanji sošolec in prijatelj, Andrej Lesar iz B. poleg Reke pri Košani, bil je povsem drugačen.  Vzgoja mu sicer ni mogla vcepiti rodoljubja, zato se ga je v poznejih letih oprijel sam z glavo in srcem.  Kadar ga je obiskal Vilhar, bilo je v njegovi hiši pravo gostovanje.  Navdušeno so prepevali slovenske pesmi, prepevali probujeni slovenski domovini.  Tedaj bi bil opazil, da celo skrivnostna Reka veseleje šumi ob hiši in žaga urneje poje po bukovem lesu.  Kmalu potem so jeli zidati železnico iz Št. Petra na Reko.  Zaslužka je bilo mnogo povsod, delavcev je ob vsej črti kar mrgolelo, živahno je bilo tudi zvečer v gostilnah.  Ljudje so mislili, da se je pokrajina izpremenila v rajski log, koder se cedi med, mleko in vino.  Ljudstvo po bistriški in košanski dolini je razumno, a tudi delavno.  Rado zasluži, rado moli in tudi veseli se rado.  Tedaj je bilo vsega zadosti.  Mnogi posestniki, katerim so silile prihranjene stare petice iz skrinje v pisani svet, poskusili so svojo srečo ob zidanju železnice in jemali manjše oddelke ceste v lastno zvršitev, najemali so sami delavce, sami jih plačevali ter jih sami tudi odpuščali.  Lesar in Korenčan sta hotela s tem pomnožiti svoje denarje.  Dasi z domovanjem daleč narazen, srečala sta se v tem času večkrat ter nadzorovala vsak svoje krdelce in se, kakor sta bila navajena že izza mladih let, cesto tudi sporekla.  Obrnila sta se potem godrnjaje vsak v svojo stran, a drugi dan sta bila zopet prijatelja.  Lesar je pripuhal smodko Korenčanu nasproti, ta mu je pa že od daleč ponujal roko v pozdrav ter povpraševal, kako je kaj spal prošlo noč.  Tedaj je po navadi še dostavil:  „Andrej, živio Slovenec!  Kaj ne?“  — Kako pa porečeš ti? zavrnil ga je Lesar. — Saj praviš, da nisi in ne maraš biti Slovenec.  „I no, živio Kranjec!“  — Glej, to se že samo ob sebi ne zlaga, torej ni za nič.  Nerodno je tako kakor trditev sama, da smo mi Kranjci.  „No, potem: živio denar!“  — Luka, ti se šališ, rekel je Lesar, in oba sta se smejala.  Navzlic temu sta ostala prijatelja.  Često se jima je pridružil tudi Peter Tomažič, Korenčanov sosed, ki bi bil tudi rad pridobil ob železnici nekaj stotakov.  Peter je bil popolnoma Lesarjevega prepričanja, in kadar se ni bavil z elektriko in galvanizmom, spravila sta se oba na Korenčana.  Obdelovala sta ga zastran kranjščine tako, da je brcal z rokama in nogama, udal se pa ni.  Korenčan je trda kost.  Nekega dne potem so javili časniki to-le novico: (Zavraten napad.) Nekdo je napadel predsinočnjim znanega rodoljuba, gospoda Andreja Lesarja iz B. ob notranjski Reki.  S seboj je nesel nekaj tisočakov, katere mu je napadnik vzel, ko ga je udaril z neko stvarjo po tilniku, da je omedlel.  Zločinca iščejo.  Sodi se, da mora biti domačin. — Na pol mrtvega je našel gospod Luka Korenčan iz Bistrice.  Pripeljal se je mimo še o pravem času in ga spravil domov.  Upanje je, da ozdravi.  Ugibali so potem ljudje to in ono, uganili pa niso nič.  Lesar sicer res ni umrl takoj potem, a tudi ozdravel ni.  Spomin mu je otemnel, da se ni mogel domisliti, kdo ga je napadel in mu vzel denarje.  Niti sumiti si ni upal nikogar.  Napad je moral biti dobro premišljen.  Hudobneža je iskala pravica, a našla ni niti sledu.  Lesar je hiral, in pol leta potem so ga nesli h košanski cerkvi sv. Štefana.  Na domu je pozneje vladala gospodinja posestvo in vzgajala nedorastla otroka Ivana in Gabrijelo.  Dolgo so žalovali po ljubljenem očetu, slednjič je pa skrbna mati vedno češče ponavljala, da bodo spomin rajnega očeta najlepše spoštovali s tem, če se ravnajo po njegovih naukih.  Gabrijela je bila v marsičem podobna očetu.  Smilili so se ji siromaki, ljubila je svoj rojstni kraj, in ko je dorastla, cenila je svoj jezik in slovenski rod.  Ivan je bil nekoliko drugačen.  Posebno so nanj močno uplivali šolski nauki.  Ko je dovršil realko, ni kazal one ljubezni do svojega rodu in jezika kot njegova sestra.  Njegov vzor je bila spretnost v gospodarstvu in pa imetek.  Vendar je vel med njima do materine smrti in še pozneje duh pokojnega Lesarja, duh slovenski.  Bili so sicer časi, ko je kazalo, da se preseli v hišo nesloga in razpor, kopičili so se na obzorju Lesarjevih potomcev temni oblaki in naznanjali hudo hudo nevihto. — Ko se v naravi bliža hudo vreme, buči grom, švigajo strele, temni se nebo, in vse pričakuje v strahu hude ure; le redki so dnevi, da prežene nasprotni veter grozeče oblake in odvrne ledeno zrnje, ki preti poljedelcu uničiti nado.  Ali so pa tudi v življenju tako močni, tako vstrajni vetrovi?  Železnica je stekla na Reko.  Luka Korenčan je nabral poleg plesnivih petič, podedovanih po rajnem očetu, še lepo svotico tolarjev.  Tudi med priprostim ljudstvom se je marsikje poznalo zidanje železnice.  Nekaterim je vzbujala železna cesta neprijetne spomine o neplačanih dolgovih in o dolgih računih v gostilni; druge je pa spominjalo srečnih časov samo vedno žejno grlo.  Vilhar se je preselil v boljši svet, a duh njegov še živi med njegovimi rojaki.  Slava velikemu rodoljubu!  Ona si ’zbira druzega  In zá-me ne mara nič več.  Národna.  Deset let je minilo, kar je zdrčal prvi vlak iz Št. Petra na Reko.  Krasna je okolica ob Lesarjevem domu poleg notranjske Reke.  Obširno, na pol gosposko poslopje se mogočno dviga izmed drugih gospodarskih stavb.  V enolično ropotanje mlinskih kamenov se meša hreščeči glas vodne žage, ki brezozirno drobi hlode v tenke deske.  Tam-le ob Reki pa se klanja tožna jelša do tal, kakor da posluša, kaj si šepetajo srebrni valčki skrivnostne vode, ki nekaj kilometrov niže čudno izgine pod zemljo.  O, ko bi mogel človek umeti tajno šepetanje bistrih valov, ko bi umel njih življenje!  Da, umeš ga človek, saj si venec stvarstva.  Le tebi je dal Stvarnik potrebne peroti, da se dvigneš na njih iz vsakdanjih zagat v sinje višave; tedaj umeš naravno krasoto, umeš ptičje petje in krasoto pisanega cvetja — na perotih poezije.  Kako bi ti mogla biti tukaj poezija neumljiva?  Poleg bele ceste stoji Lesarjev dom, daleč na okoli se širi rodovitno polje s sadnim drevjem, z dolgimi vrstami plemenite vinske lože, v zraku nad teboj pa žgoli škrjanec, više in više se dviga v zvokih svojega petja.  Lesarjeva Gabrijela, osemnajstletna deklica, stopa med gredicami na vrtu.  Nabrala je zveženj solate, poleg tega pa ni zabila pomuditi se tudi pri svojih ljubljenkah, pestrih cvetkah, katere je sadila in vzgojila njena roka.  Gabrijela je zalo dekle.  Visoka, dejal bi, krepka postava prav nič ne kvari ljubke somernosti, marveč še vzvikšuje; v lepih, temnih očeh je njeno srce in njena duša.  To je podedovala po očetu.  Ljubitelj naravne krasote bi jo tako le opazoval med raznobojnim cvetjem v širnem vrtu brez konca.  Saj je tudi ona cvet med cvetjem, in njena navzočnost še le popolnjuje pomladno lepoto narave.  Človek je res krona stvarstva.  Pobrala je natrgano zelenjavo in hitela v hišo.  Danes je nedelja, in ura že blizu osme.  Prišedšo na prag sreča jo brat ter ji smehljaje se nekaj zašepeta na uho.  Deklica je zardela, nasmehnila se in zbežala v kuhinjo, od tam se je ozrla k bratu in rekla:  „Ali res prideta?“  — Glejte jo no!  Ali misliš, da mora biti takoj prvič že vse res, ako prideta.  Povabljen sem bil jaz že večkrat h Korenčanu, zato sem povabil danes oba, sina in očeta, k nam na prijateljski pomenek.  „Pa mi nisi prej ničesar povedal o tem.  Sedaj sem v zadregi.“  — E, kaj moraš vse naprej vedeti, šali se Ivan.  „Naj bo no, če je res“, dostavi ona in se obrne po svojih opravilih.  — Saj te poznam po licu, da ti je prav, tudi če bi ne bil nič povedal, podraži jo Ivan in odide pregledavat, če je vse v redu okoli hiše.  Jedno uro pozneje je drdral mičen koles po cesti proti Košani.  Blagovoljnemu bralcu moramo tu precej pojasniti Ivanovo govorjenje.  Povabil je namreč za danes popoldne Korenčana in njegovega sina Josipa, ki je lani dovršil v prestolnem mestu pravoslovne nauke, potem pa ostal vsled izrecne očetove želje doma.  Josip je svojemu očetu, katerega srčno ljubi, poosebljeno nasprotje, bodi že po telesu ali po mišljenju.  Stari Korenčan je čokat človek, srednje postave, rej en in okrogel kot repa.  Najraje govori nemški, o domačih stvareh tudi domači, rekel bi, kranjski jezik.  S pokojnim Lesarjem sta bila skupaj v postojinski „glavni šoli“ in pozneje na goriški realki.  Zato sta včasih, ko ju je objela dobra volja, udarila pomenek tudi v ščebetajoči furlanščini.  Korenčan je ostal navdušen za vse tuje.  Domovina, njene posebnosti, njena krasota in veljava, to so mu bile samo malenkosti, za katere se stara le še kak nespameten človek; kar ima kaj cene, to je in mora biti nemško.  „Pri nas je revščina, revščina“, dejal je večkrat.  „Kaj hočemo?  V Nemcih je denar, v Nemcih naobraženost, oni so „narod mislecev“.  Kaj imamo pa mi?  Vse polno kamenja, do vrh glave dolgov; če pride le količkaj silnejši dež — povodenj, potem razgled po tožnem Krasu in pa domače razpore.  To je vse.  A drugod?  Nemec, Nemec....“ Potem je začel naštevati znane „notranjske lastnosti“.  Tega prepričanja bi mu ne bil izpodbil sam Demosten, oče vseh govornikov na svetu.  Korenčanov Josip je drugačen.  Visok, vitek mladenič je in prijazen, ljubezniv kakor malokdo.  Njegov ponos je to, da je sin slovenskega naroda, Slovan z dušo in telesom.  Že dijak je gojil in širil take nazore.  Izkušaje očetu omajati zastarelo prepričanje, razlaga mu včasih lepoto, znamenitost in tudi slavno prošlost naše domovine, a staremu Korenčanu to noče v glavo.  Prav toliko umeva lepe besede, kakor bi umel, recimo, star zajec pouk o notah.  „Jaz sem in ostanem Kranjec.  Tako mi je najbolje.  Bodite vi drugi, kar vam drago.“ Tako so se navadno završevali vsi poskusi, ko je nameraval pripraviti očeta na svojo stran, kar se še drugim pred njim ni hotelo posrečiti.  Vendar je imel Josip le z očetom takšen neuspeh.  Prijateljstvo z Ivanom Lesarjem in staro prijateljstvo s pokojnim gospodarjem ob Reki bilo je vzrok, da sta oče in sin rada obljubila mlademu Lesarju pohod.  Josipa je pa vleklo še nekaj drugega, kar ni težko uganiti.  Saj so si ljudje pripovedovali že kot javno tajnost, kako rada se vidita Josip in Gabrijela.  Modri sosedje so stvar že celo tako uganili, da, če sta se stara dva kdaj sporekla v boljših letih, se bodo pa njuni otroci toliko bolj ljubili.  In res, kadar je šla Gabrijela z bratom v Bistrico, ni zamudil mladi Korenčan priložnosti, da ne bi je bil pozdravil in govoril ž njo.  Če je bil doma o pustnih veselicah, tiščal je vedno za Ivanom in za deklico, ki je čim dalje raje prihajala v Bistrico.  Nihče se ni čudil, da so si bili kmalu domači.  Nekdaj se je Ivanu Lesarju med potjo v Bistrico nekoliko poškodoval konj.  Kako srečen je bil Josip, da sta se ustavila s sestro v njih hiši in prosila pomoči!  „Koliko mi boste dali, gospica, pa bodem danes jaz vaš kočijaž?  Popeljem vas naravnost domov ali pa na konec sveta, če ukažete“, govoril je Josip.  Deklica je umela te besede, sramežljivo povesila oči in dejala:  — Menda mi zaupate toliko, da vas plačam še le na koncu vožnje, nezaupni kočijaž!  Kar je govoril Josip v šali, to se je potem tudi zgodilo.  Gabrijela je sedla k njemu, njegov oče pa k Ivanu na voz, in kakor blisk je šlo ob zeleni Reki.  Bližal se je že mrak, ko sta bila Josip in Gabrijela že blizu Lesarjevega doma, Korenčan in Ivan sta ostala daleč za njima.  „Zdaj bom terjal plačilo“, reče Josip.  — Sitnež! de mu ona šaljivo.  Josip jo pa začne dražiti: „Če bo samo to moje plačilo, povem vam, gospica, da takoj raje obrnem proti domu.  Samo ko bi vas ne imel tako rad, pa bi vas peljal nalašč nazaj v Bistrico.“  — No, pa poskusite!  Videli bodete, če pojdem z vami.  „Ali bi se vrnili z menoj, Gabrijela?“  Ona molči in še le za dolgo časa reče: Ne vem.  A na glasu je poznal Ivan njeno notranjo razburjenost.  Zato je rekel jasno in razločno: „Gabrijela, ali bi hoteli priti k nam in kraljevati v naši hiši, kakor že kraljujete v mojem srcu?  Prosim vas, odgovorite!  Jaz sem srečen, samo da vas vidim, presrečen, da smem bivati v vaši bližini.“  Še marsikaj ji je povedal Josip, in deklica mu je slednjič morala glasno pritrditi, da pride kraljevat v Korenčanovo hišo.  Kdo je raje to obljubil kot Gabrijela, in kdo je bil srečnejši kot Josip!  Na konec sveta bi se peljal ž njo.  Staremu Korenčanu, ki sina ni pustil v nikako službo, češ, da ima doma vsega zadosti, ugajala je ta zveza prav dobro, in tudi Ivan Lesar je bil vesel, da pojde sestra v tako staro in čislano hišo.  Gabrijela mu ni ničesar povedala, a poznal je njeno in Josipovo vedenje.  Zato jo je podražil danes zjutraj z nepričakovano novico o prihodu obeh Korenčanov.  Danes sicer ne mislita še snubiti, a dolgo nikakor ne bodo več odlašali.  Tako misli Luka Korenčan in zato menda nalašč vedno poudarja, da je že doživel šestdeset in dve pomladi.  Josip in Gabrijela seveda nista temu nasprotna.  Saj so bili tako redki časi, ko sta se mogla kje videti.  Zato je žarel v njunih srcih toliko zanesljivejše ogenj prave, resnične ljubezni.  Bodočnost jima je bila tako lepa, tako jasna in čista kot kristal.  Ni je kalil niti najmanjši oblaček, kakor ni kalil noben dvom njune ljubezni.  Gledala sta v prihodnost tako, kakor gledamo skozi odprta vrata v cerkev, ko ni še pozvonilo k svetemu opravilu.  Danes po veliki maši sta se ustavila dva koleslja pred Lesarjevo hišo.  Tam, kjer se strinja košanska cesta s tržaško, sešli so se in vozili skupno in polagoma ob mirno tekoči vodi.  Ne verjamem, če so se vsi spomnili onega mesta, kjer je bil nekoč pobit stari Lesar.  Da, starost se umika mladosti, nekdanji spomini se umikajo v ozadje, dokler jih nepoznana, tajna moč ali nenadejan slučaj ne vzbudi, da s starimi prizori, z otemnelimi predstavami - provzročajo nove bolesti.  A kdo bi vedno mislil na to, posebno pa še s takimi občutki, kakor so danes polnili srce Josipu in Gabrijeli!  Medpotoma je Ivan razkazoval Korenčanu svoje zemljišče.  Oba z očetom sta se čudila obširnosti Lesarjevih posestev.  No, Ivan je seveda zadovoljno gladil svoje obilne brke in razkazoval zadovoljnima znancema svoje imetje.  Zvečer so se ločili vsi veseli, dasi je redkokje dražba, kjer bi se razhajali vsi z isto mislijo: dobro je bilo, hvalo Bogu!  A nikomur ni bilo znano, zakaj je stopal danes okoli hiše Suhorčev Matej.  Motil se je sedaj pri hlapcih v hlevu, sedaj je pogledal nekoliko k deklam v kuhinjo, včasih je tudi Gabrijelo vprašal kako navadno stvar, vedno seje pa delal, da se mu mudi naprej. — Matej ni nenavaden gost pri Lesarju.  Večkrat je že posedal na ognjišču, in zato se danes ni nikomur čudna zdela njegova navzočnost.  Doma je iz bližnje vasi onostran vode; imenovali jo bomo Hrastje, ne glede na to, če se tako zove tudi na zemljevidu.  Saj Matej ni karsibodi.  Blizu petdeset let se mu je že obesilo na hrbet, a zato je njegovo srce vendar še mlado.  Več kot polovico življenja je služil cesarju pri orožnikih ter celo dosegel čast krajnega postajevodja.  V službi se je nekoliko poškodoval na nogi — še danes malo šepa — in poslali so ga domov z lepo pokojnino.  Nesel je tedaj s seboj tudi nekaj prihranjenih novcev, in sploh ga cenijo Hraščanje, da je mož, ki nekaj velja in res tudi nekaj ima.  Odslej živi pri sestri, ki je omožena v Hrastju pri Suhorcu.  Zato se ga je prijelo ime Suhorčev Matej.  Njegovi sestri Barbi sicer pošilja mož denarje s Hrvaškega, kjer biva zdržema že nad deset let, vendar pravijo ljudje, katerim so mari i tuje zadeve, da je več kot polovica premoženja Matejeva.  On nikomur ne pove, koliko ima prihranjenega, pobaha se pa rad, da ni brez denarja.  Da bo njegova sreča popolna, želi si že davno samo še mile ženice.  A mož je izbirčen.  Mlada mora biti, lepa in bogata, kar se pa redkokje združi v jedni sami osebi, zato jo tudi Matej išče že tako dolgo.  Zadnje dni mu je v tem pomagala Barba.  Kolikor mladenk je videl doslej, ugaja mu še najbolje Lesarjeva Gabrijela.  Čestokrat jo je že gledal prav ljubeznivo, hotel ji je tudi nekaj reči, a ni šlo, ni hotelo.  Tolažil se je vzdihovaje: „Oh, saj je še čas!  Ona je še mlada in jaz — lahko počakam.“  Ko se je pa te dni raznesel glas po okolici, da snubi Gabrijelo neki Bistričan, izjalovila se mu je tolažba.  V prsih se mu je vnela — prava ljubezen, kakor mu je pravila Barba.  „Ne bom je več videl“, vzdihoval je reva, ko je zvečer odhajal z vasovanja pri Lesarjevih.  Stokal je domov grede, dobro vedoč, da ga nihče ne sliši.  Celo razjokal bi se bil, a kot dolgoleten vojak pozabil je jok in solze.  Svojo globoko žalost je tožil sestri, ki ga je znala tudi prav temeljito utolažiti.  Nasledek temu je bil, da je Matej takoj najel nekaj laških zidarjev ter velel vzvišati in popraviti sestrino hišo, da bo takšna, kakor veli narodna pesem:  „Druz’ga fanta si bom ’zbrala,  Ki imel bo dost’ blaga,  Hišo pa na štuka dva.“  Takoj drugo nedeljo potem se je vračal Matej utolažen domov, ko je zvedel — saj mu je povedala sama Gabrijela — da niso še nič snubili.  Vse njene poglede in vse besede si je razlagal v svoj prid ter prav nestrpno čakal drugi dan obljubljenih zidarjev.  „Da bi le prej dovršili, kot pridejo oni snubit“, to je želel sedaj Matej bolj goreče kot izveličanje svoji duši. „Če vzame Gabrijela Korenčana, kje dobim drugo!“ To je preudarjal naš znanec noč in dan.  Zidarjem se je delo odlegalo, vroče poletje je pospeševalo zidanje, in Matej je bil čim dalje zadovoljnejši.  Nekateri pisatelji radi smešijo osebe, ki so kljubu vsej svoji zdravi pameti drugim v napotje.  Tukaj ne nameravamo tega.  Matej je resno mislil hišo vzdigniti in predelati, da bi dobila Gabrijela, ko jo z božjo pomočjo pripelje izpred altarja, pač vse ugodno, udobno in pripravno bivališče.  Vse se je moralo vršiti lično in gosposko.  Zadnjo besedo je rad poudarjal, a tudi redno dostavljal: „Dasi nismo gospoda.“ Pristnosti teh trditev ne bomo preiskovali.  Matej je mislil pametno in tudi ravnal pametno ter sodil vse ljudi po svoji poštenosti, poleg tega je pa vse zaupal Barbi.  Med delavci mu je takoj od začetka najbolje ugajal mojster Menigo.  Majhen, črnkast, nekoliko osivel možiček je bil kmalu Matejev najzaupnejši prijatelj.  Znani so mu bili že od nekdaj pivški ljudje in pivški kraji.  Delal je že za pokojnega Lesarja pri reški železnici.  O Lesarjevi nesreči je moral nenadoma domov, prejel je namreč izporočilo, da mu je žena na smrtni postelji.  Šel je in ni se več vrnil v naše kraje do letos.  Zidal je pač drugod po slovenski domovini, v bistriško in košansko okolico ga ni bilo. — Njegov sin Batista je delal dolgo časa pri Korenčanu.  Ali do konca vendar ni bil pri železnici.  Resnemu možu se je zameril živahni dečko.  Oponašal ga je namreč o neki priložnosti, ko je mislil Batista, da ni Korenčana blizu.  Delavci so se mu smejali, mladenič je pa še vedno izkazoval svojo spretnost v tem, da je posnemal Korenčana, kako tlači pipo in skrbno gleda, da se ne pogubi najmanjša mrvica tobaka.  Pokazal je še za nameček, kako hodi s palico okoli delavcev, kako vzpodbuja, zmerja in plačuje.  Silni smeh se ni dolgo polegel, ker je znal mladi Lah res izborno svojo umetnost.  Tedaj se oglasi izza lesene kolibe Korenčan: „Batista, pridi sem!“  Ondaj je nehala komedija.  Dečko se je ustrašil, kakor da so se zgrnile gore nánj.  In ne zastonj.  Počasi se je bližal jeznemu možu.  Kakor da je Korenčana prešinila električna iskra, spustil je na tla palico in pipo ter se vrgel z vso ogromno težo svoje osebnosti po žalivcu.  Hipoma je bila Batistova glava v njegovih okroglih pesteh, pa ne samo glava, tudi lasje, lasje.  Tako so frčali na vse strani, kakor da jastreb skube pišče.  Nekateri delavci so prihiteli bliže in ga izpulili njegovim rokam.  Korenčan vzdahne kakor človek, ki je storil veledobro delo, potem pa plača Batista iz velike listnice, rekoč: „Na, in pojdi kam drugam uganjat svoje burke in šale, samo če te bo še kdo maral!  Dodelal si za letos v našem kraju, verjemi!“ Tudi delavce, ne samo Batista je bilo sram, dasi ni drugim rekel Korenčan ničesar.  Tisti dan ga ni bilo blizu.  Batista je šel od podjetnika do podjetnika, a dela ni dobil; Korenčan ga je spravil.  Ko je slednjič prišel tudi k rajnemu Lesarju, kjer je delal njegov oče Menigo, odpravil ga je tudi ta takoj drugi dan.  In oba, oče in sin, sta prisegla maščevanje Korenčanu.  Grozila sta mu in ga rotila tako, da, če bi se le stotina vsega uresničila, kar sta mu želela, ne bi ostalo Korenčanovega, sicer obilnega telesa črvom pod zemljo niti dlake.  Vse to je zvedel Suhorčev Matej, a vsega mu zviti Lah ni hotel še povedati.  Mislil si je: prihranimo najmastnejši ocvirek za primernejši čas, in ta je prišel kmalu.  Ljudje so že spravili seno, izkopali krompir ter se lotili že sadja in otave.  Pri Lesarju ni nič posebnega, le Josip Korenčan je cesto tam v gosteh, in pa za svatbo se pripravljajo, a prav po malem, ker Korenčan ni še snubil.  Suhorčevega Mateja zidanje je tudi srečno pod streho.  Menigovemu mojsterstvu dela vso čast.  Znotraj so še nekaj dodelavali, zunaj je hiša takšna, kakor si jo more oko le želeti.  Zato se pa tudi obrača Matej sleharni dan okoli Lesarjeve hiše in Lesarjeve Gabrijele.  V to ga je še posebno nagibala njegova sestra Barba.  Ker ni Barba za našo povest najneznatnejša oseba, čutimo dolžnost, da povemo nekoliko več o njej.  Razven imena sv. Barbare ni imela, dasi ženska, prav nič ženskega na sebi, zakaj vse drugo na njej je kazalo zvitega, včasih celo robato prebrisanega dedca.  Iz tega menda tudi čitatelj izprevidi, da Barba ni bila lepa.  Ko bi bil Stvarnik ravnokar narejenega prstenjaka postavil na noge in bi potem, sam s svojim stvorom nezadovoljen, udaril po mehki ilovnati glavi, pokazalo bi prstenjakovo lice blizu takšen obraz, kakor ga je imela Suhorčeva Barba.  Dvoje sivih oči je bilo razmaknjenih nekoliko preveč vsaksebi, zrle so pa človeka tako, da ni spoznal v njih ne ognja, ne mrtvila, sploh nikakega življenja.  Ko so se ji ustnice krčile same jeze, gledale so drobne oči tako mirno v božji svet, kakor bi v tem položaju gledal človek, kateremu niso vse njene tožbe nič mari.  Kupčevala je z razno drobnjavo, kakor s kokošimi, z jajci in maslom v Trst, domov grede je pa razprodajala kavo in razne pritikline po hišah.  O poštenem plačevanju dolgov je imela posebne pojme, in čestokrat se je zgodilo, da je gospodinja terjala Barbo, pa jo o tej priložnosti razžalila, in tožba, če ne tudi zapor je bil prezaupni upnici plačilo.  Barba je znala namreč govoriti gladko in prepričevalno, rotila se je in, žugala, a tudi božati in hvaliti — ali kakor pravi pristni Nolranjec: po dlaki vleči je znala, ko je bilo potreba.  Zadnja leta je le bolj redkoma prenašala svojo kramo v Trst in iz Trsta.  Pravijo, da ji je mož poslal lepih stotakov domov, in pri Mateju ima vse, kar le hoče. „Dober jezik je več vreden kot pol grunta,“ zatrjevala je Barba, ko je bila dobre volje.  Zažarelo ji je lice, ko je govorila o Matejevem bogastvu, bratu ni rekala pri drugih ljudeh drugače kot „naš gospod“, in samosvestno je dostavljala, da spravlja Matej njene prihranjene novce in pa vse, katere ji je poslal mož s Hrvaškega.  Matej ji tudi popolnoma vse veruje.  Njegovo ženitev je tako spretno in modro napeljala, da se je brat čutil prisiljenega, slušati njene načrte.  „Da, tako je, tako!  Tudi meni je všeč Gabrijela; upam, da se bova sporazumevali, samo če bo za našo hišo.  Meni se zdi, da bo Matej skoraj malo pregosposki zá-njo.  No, pa če se imata rada.“ Tako je govorila Barba, ko same zadovoljnosti ni mogla naravnost hvaliti bodoče neveste.  O tej priložnosti je navadno pomižavala z levim očesom, kar ji ni prav nič prištevalo.  Tudi vse zidanje, kar ga je letos dovršil Matej, vršilo se je po njenem svetu.  Morda se je pa Barba res tako veselila Gabrijele v hišo?  Morda ji je želela dobro? —  Preseli se, dragi čitatelj, v duhu z menoj za dobrih deset let nazaj v naši povesti, in poglejva, kaj se je godilo nekega večera na Suhorčevem domu! — Vse že spi.  Temna noč objema zemljo, luči so pogasnile, tudi v Suhorčevi hiši je tema.  Le ob stranskem oknu se plazi črna postava — majhen možiček, gospodar Suhorec.  V roki nosi močan kol kot brambo in posluša, če Barba še ne spi.  Rahlo potrka s kolom po železju v oknu in pokliče potihoma ženo. „Joj, Gašper, ali si ti?  Kaj nisi že na Hrvaškem?  Že tri dni si z doma.  Morda je tvoj duh?  Gašper, saj nisi kod ponesrečil?  Moj Gašper?“  Barba, tiho!  Pridi sem k oknu! — Tako!  Sedaj to-le spravi!  Če boš potrebna, rabi po pameti, drugo ti bom pisal.  To-le, poglej; ta-le les pa deni takoj jutri na ogenj.  Sedaj pa tiho!  Nikomur ne pravi, da sem bil tukaj nocoj, sicer ti razbijem glavo, kakor sem jo onemu, ki me je odpustil z dela.  Dobro sem ga izplačal, vedi!  Le skrbno spravi in nikomur ne govori o tem!  Na starost nama ne bo škodovalo.  Nekoliko „kebrov“ sem vteknil nazaj v listnico, da jih bom imel za po potu.  Tudi ni zdravo, ko bi se listnica valjala tod okoli.  Zdrava, Barba!  Dobro gospodinji in molči! — O teh besedah ji je segel v roko skozi odprto okno in odšel tiho kot senca, in izgubljen je bil sled za pobijavcem rajnega Lesarja.  Skrbno kakor punčico svojega očesa je Barba čuvala tajnost onega večera, še skrbneje je varčevala z novci.  Zadnji čas je kazalo, kakor da hoče usoda sama zakriti zadnji sled hudodelstva s spretno napeljano ženitvijo.  Kolikor bliže je bil zvršetek popravljanja hiše, toliko živeja je bila nada v Barbinem srcu, da le ona, samo Gabrijela in nobena druga ni vredna takega stanovanja, tako gosposkega doma.  O deževnih večerih sta ugibala z bratom, koliko bi utegnila imeti dote, in kdaj bi „naredili.“ Josip Korenčan ju ni že popolnoma nič motil v snovanju načrtov o prihodnji sreči, zakaj Barba je bila kakor svojemu možu dobra pomagavka tudi Mateju zanesljiva svetovavka.  Nekega dne je Suhorčev Matej omenil svojo „srčno zadevo“ Lesarjevemu Ivanu, ki se je prav srčno smejal in zopet vprašal — kakor je mislil Matej, samega veselja — če bo res.  Potem se je pa tudi on pomagal smejati, saj se je njemu tudi sreča smejala.  „Tako bogati kakor Korenčan smo lahko tudi mi“, dejala je Barba bahato, in Matej jo je pogledal začudeno kakor že davno ne.  Odkod tako naglo?  Tako je hotel vprašati, ali Barba se je ozrla nanj, in on je takoj umel, da misli tukaj sestra njegovo bogastvo.  Kar pri srcu ga je nekaj zabolelo, ko se je spomnil, kako silno je posušil nekdaj tako dobro rejeno listnico, vzel je denarje tudi iz hranilnice in jih dal Menigu.  Hudo mu je bilo, a pomagati si ni mogel.  Človek ne more vselej „tako“ biti.  Ali bo pa sedaj zadosti?  Sama misel o tem ga je že strašila.  Barbi se niti ni sanjalo, kakšne bolesti prevevajo ta hip Matejevo srce.  Rekla je: „Pri nas bode Gabrijela kakor doma.“  „E, bode, bode!  Kdo pravi, da ne?“ dostavil je kakor navadno še on, in oba sta bila s tem zadovoljna.  Jesen je tu.  Lastovke so odletele, vrane se zbirajo ob porobju gozdov, zajec vhaja med korenje na njivo, in oni ženitveželjni ljudje, ki mislijo pred zimo tudi nevesto srečno spraviti pod streho, že hodijo v dolgih haljah zvečer po okolici pozvedovat o primerno bogatih nevestah.  Tako sta nameravala tudi v Bistrici oba Korenčana.  Upam, da se bomo lahko sporazumeli, tolažil se je Josip in razlagal očetu: „Ivan Lesar ni napačen človek.  Širno je njegovo posestvo.  Danes ali jutri bode moral tudi sam pogledati po nevesti.  Gabrijela itak ne more biti vedno v hiši.“  Ponosno in samosvestno je še tem besedam dostavil oče: „Rad sem imel starega Lesarja, zato bi tudi rad videl srečne njegove otroke.  Verjemi, Josip: čudno je moje vedenje včasih, a pod trdo skorjo bije blago srce.  Srečen sem, da se je stvar začela na pravem mestu.“  Oče in sin sta radostno pričakovala trenotka, ko potrkata pri Lesarju.  Poleg ptic selivk so tudi Lahi gotovo znamenje bližajoče se zime.  Pri Suhorcu so dovršili delo in sedaj se odpravljajo v domovino.  Mojster Menigo je slišal nekolikokrati o Korenčanu iz pogovorov, ki sta jih imela te dni Matej in Barba.  Obraz se je Lahu nevoljno namrdnil.  Spomnil se je nekdanjih Časov.  O neki priložnosti je pa vprašal naravnost:  „Ali so dobili onega hudobneža, ki je ubil rajnega Lesarja?“  — O, saj ga ni ubil, le pobil ga je, rekla je brž ona.  „Vem.  Ni takoj umrl.  A kdo ga je, Bog vedi?“ — Nikogar niso našli, reče Matej.  „In ga ne bodo“, dostavi ročno Barba.  „Hm, hm!“ začudil se je Menigo, rekel pa ni ničesar več.  Preziralno je ošinil Mateja in Barbo s svojimi še vedno živahnimi očmi, odšel godrnjaje in si mislil: Oj, ko bi vidva tako lahko spravila s poti tega Korenčana, kakor ga spravim jaz, če hočem!  Zadenem ga lehko prav v srce, da bi pomnil, kdo je moj Batista.  Za to se mu je kmalu pokazal pravi čas.  Nekaj večerov sta ugibala Matej in Barba na ognjišču, katere može iz vasi naj vzame on v nedeljo zvečer, da pojde ž njimi — ker je že taka navada — k Lesarju vprašat za Gabrijelo.  To je vsekako važen korak, ker ni lepo, če je človek sam, posebno ne zato, ker take priložnosti niso brez dobrih založajev, ne brez pijače.  „Zakaj v nedeljo?  Tedaj utegne priti Korenčan in ti vse podreti“, pojasnila je Barba bratu nevarnost.  „Kdor prej pride, prej melje“.  Tako sta se dogovorila tisti teden — tri dni pred sv. Lukom, in pri tem je ostalo.  Pri Lesarju je bilo tisti čas vedno bolj živahno.  Rokodelci so delali za opravo Gabrijeli.  Ivan je nekoliko mislil, kako bi bilo z doto, ko bi jo hotel imeti Korenčan takoj, zakaj njegova misel je bila od nekdaj, da je Korenčan v Bistrici sicer bogat, pa vendar ne bode Lesar od Reke še moledoval pri njem za „počakaj“.  Nekoliko se. bo zaletel, in Gabrijela bo odpravljena.  Saj ima Lesarjeva hiša vsega v izobilju, tudi denarja; da, tudi denarja, dasi je bil pokojni gospodar ono noč okraden za kakih osem tisočakov.  V take misli vglobljen spomnil se je Ivan nekega dne Suhorčevega Mateja in njegovega čudnega vedenja.  Smešne so se mu zdele njegove besede, še bolj smešen pa Matej sam kot Gabrijelin ženin.  Vendar se mu je stvar zdela premalenkostna, da bi jo bil takoj povedal sestri.  Bilo je tisto soboto popoldne, ko je prišel pozneje snubit — pa zares — Suhorčev Matej.  Gabrijela je nekaj pospravljala v Ivanovi spalnici.  On se je z nasmehom na ustnicah obrnil k njej skozi vrata in ji zaklical: „Tudi Suhorčev Matej bi te rad, če ga maraš.  Oni dan se mi je razodel.“  Kot ptičica sem pevala,  Sem sladke sanje sanjala,  Oh, zdaj pa nikdar več,  Veselje preč je, preč.  Národna.  Tisto nedeljo potem ni nikdo videl Suhorčevega Mateja.  Glave ni pokazal izpod strehe, tako ga je bilo sram.  Oh, oh, pa tako včasih oči varajo človeka!  Kdo bi si bil mislil?  Vse se mu je zdelo že pripravljeno, Gabrijeli je bral kar z obraza, da komaj čaka njegove snubitve.  Kako vestno je hotela vse vedeti, kakšna je hiša, je-li so res tako urejene sobe, ali se rado kadi v kuhinji, in pa če je napravil peč tudi v spalnici.  Kdo bi ne bil vesel takih vprašanj, in kdo se jih je bolj veselil kot Matej?  Predobro je vedel, zakaj dela ona tako.  Vsak človek namreč rad zve naprej, kakšno bode tam, kamor ima priti.  Celo zastran perila ga je izpraševala.  Oh, oh, sedaj pa taka sramota!  Da ni prej vedel, da ni prej vedel!  Ona je ploskala z rokama, in se mu smejala, kakor da posluša Čebularjevega Janeza, kateremu se obračajo v glavi vsa kolesca in menda jedno preveč.  Mari je on, bivši postajevodja, zaslužni penzijonist in posestnik v Hrastju, Čebularjev Janez?  On, Matej Volk, ki je videl mnogo sveta in ga tudi izkusil mnogo, on, da bi prenašal tako ponižanje?  Nekaj je zaslužil in nekaj prihranil.  Tudi najhujši njegov sovražnik mora reči, da je on v Hrastju najbogatejši mož.  Petdesetak nosi lahko noč in dan v žepu, če hoče — njegova sestra Barba.  Petdesetak, to v sedanjih piškavih časih ni malo.  Da, in celo Ivan, ki mu je nekoč sestro že skoro na pol obljubil, smejal se je in ga tolažil, da mu bode pomagal drugod izbrati nevesto, Gabrijela — škoda! — je itak že oddana.  To je bilo Mateju tako, kakor bi spustil nanj mrzel curek v najhujši vročini.  Oddana?  In vendar niso hoteli povedati: kam.  Morda ni on tega vreden?  Vzprejeli so ga sicer še še, kakor se spodobi.  Tudi so peljali njega in njegova dva možaka v odlično sobo, kjer mora človek že nekoliko gledati, kani stopa, ali Mateju se je zdela njegova stanica lepša.  Seveda, vsakdo hvali svoje.  Toda nocoj ni utegnil mnogo primerjati, celo piti se mu ni ljubilo, dasi je rdeča vremščina tako prijetno ščegetala po vonjalu.  Urezal si je kruha, del ga nekoliko v usta, naprej ga je spravil le s težavo.  Vsled presenečenja mu je nedostajalo celo potrebne sline.  Možakoma, ki sta prišla ž njim, ni bilo treba dvakrat reči, naj jesta in pijeta.  Šlo jima je kakor za stavo.  In končni uspeh snubitve smemo napraviti tako, da sta bila onadva še najbolj zadovoljna.  Matej se nikakor ni mogel privaditi misli, da odslej ne bode mogel več smatrati cvetoče Gabrijele kot cvetko, njemu razcvetelo.  Oh, ta je hudo!  Oči so ga varale!  Nedeljo in še dva dni potem ga ni bilo na piano, četrti dan je še le prilezel na hišni prag, in prve človek, ki ga je pozdravil, bil je Lah Menigo.  Vse ji bil ovedel o Matejevi nesreči.  „Kako je, kako, šior paron?“ vpraša ga in pomežikuje hudomušno.  — Mnogo bolje bi bilo lahko, vedite mojster!  „Slišal sem že nekaj.  Nesreča, kaj, corpo di bacco.  Oni Korenčan, maledetto „  — Jaz sam ne vem, kdo je grajal.  „E, čujte, mio caro!  Korenčan ga je diavolo, kudič.  Poznam ga že več kot dvajset let, la me capissi!“  — Ko bi ga mogel, jaz bi ga - rotil se je Matej.  Tedaj stopi Lah bliže njega ter mu pošepne na uho: „Če plačate, pa vam pomagam.  Midva ga ugonobiva, oba ugonobiva, starega in mladega, potem naj pa imajo ti mangiandi“.  — Kaj pravite?  Kaj? hiti Matej in potegne Laha za seboj v hišo.  „No, no, potrpite malo, šior Mateo!  Vse se zmeniva, najprej pa ono, koliko mi boste dali.“ Šla sta v zgornjo sobo, Matej je ukazal prinesti polič vina in zaklenil duri.  Sedla sta k mizi in se menila dolgo dolgo časa.  Barba je že godrnjala, češ: Kaj se Lah zopet valja okoli naše hiše!  Zaslužil je lepih novcev prošlo poletje, sedaj pa sama ne vem, kaj bi rad.  Še h kosilu ga bo treba povabiti.  Ti prebiti Menigo! — Tako je vzdihovala, v resnici ji je bilo pa le hudo, ker ni mogla k njima, da bi zvedela, o čem ukrepata.  Nekega večera pozneje so mirno šumljali bistre Reke valovi in mirno so se pomikali drug za drugim vedno bliže in bliže nenasitnemu in nedoumnemu zrljlu Škocijanske Jame, kakor se človek nevede čestokfat hladnokrvno bliža lastni pogubi.  Bila je tiha, jasna jesenska noč, ko nas spominja veneča narava na življenje dobrodušnega starčka, ki zadovoljno gladi zlate lasce svojim unukom, dobro si v svesti, da je vsak trenotek bliže oni uri, ko se jim bo moral umakniti in se bo ločil od njih za vedno.  Pri Lesarju je snubil Korenčan.  Dobro jim je bilo.  Tudi Gabrijela je bila vesela kakor menda še nikdar, dasi ni kazala svoje radosti.  A natančnejši opazovavec bi bil takoj uganil, da ji pogled prav rad skrivaj uhaja na mladega Korenčana.  Tudi Suhorčev Matej je sedel oni dan na istem mestu, ali ondaj se je Gabrijela samo smejala.  Kolika prememba, tedaj in sedaj!  Danes je vesela, da bi objela ves svet, saj vidi pred seboj se uresničujočo najsrčnejšo željo.  Res, da se s tem porajajo tudi že nove skrbi — takšen je življenja tek — a kaj so resne skrbi lahkoživi mladosti!  Kakor lahkonoga srnica se je sukala nocoj srečna nevesta okoli dragih gostov.  „Torej kdaj bomo zavezali?“ vprašal je stari Korenčan.  „Kadar vam drago“, de ponosno Ivan.  „Gabrijela, saj boš ti odločila to-le stvar“, rekel je Josip.  O tej priložnosti je prvič „tikal“ svojo zaročenko.  „Pa ti odloči!“ zavrne dekle v zadregi.  „Po tem načinu ne nehamo nikdar“, seže v besedo stari Luka, videč, da se je sin zopet zaupno obrnil k njemu, kakor hoteč reči: „Oče, prosim vas, recite vi!“  „Takoj po sv. Martinu mora biti“, zavpije Korenčan in udari s pestjo po mizi.  Vino se ga je namreč že prijelo nekoliko, in nevesta mu je ugajala.  Ivan je potrdil to določbo malone molče.  Ni se hotel kazati, da mu je morda kaj na tem, če je prej ali slej.  Kar ima na hišo priti, pridi danes ali jutri.  Lesarju se hlače ne tresejo za par tisočakov.  To se bo že kako prebilo, dasi prihajajo zelo jalovi časi v deželo.  Neka stvar ga je pa vendar strašila, namreč ta, kaj potem, če vpraša Korenčan takoj za sestrino doto; a njegov strah je bil zaman.  Pozno v noči se je poslavljal Korenčan s svojimi prijatelji, odhajaje v Bistrico.  Kako ljubeznivo, kako prisrčno je bilo slovo!  Človek bi dejal: ti ljudje so prav rojeni za skupno življenje.  V tem času je pa nekdo ogledoval vso to družbo izpod grmovja ob cesti kraj hiše in mislil vse drugače, kakor je mislila pred njim razhajajoča se družba.  Bil je Matej.  Skrb, strah in morda še kak drug črv so bili, da ga poleg jezične in vedno pikajoče ga Barbe niso pustili na miru spati doma v Hrastju.  Kar zavohal je, da se danes nekaj snuje pri Lesarju.  Prišel je bliže in, ker si ni upal več v hišo, skril se v grmovje in tu preslonel britke ure.  V Lesarjevi hiši je zavladal mir.  Luči so ugasnile in jednolična svetloba prvega krajca lune je dobila tu svoje pravice.  Prisvetila je celo v spalnico Gabrijeli in nežno poljubila nje rožne ustnice, ki so šepetale Bogu in Mariji hvalo za nocojšnji večer, za nocojšnjo noč.  Lahki san jo je zazibal kakor odmev daljne godbe v sladko spanje.  Matej je krčil pesti in z zobmi škrtal kakor besen, ko se je zavedel žalostnega položaja.  Strast ga je tako prevzela, da bi bil stri vse, svet in samega sebe, ko bi bil dovolj močan.  Tudi Korenčana bi stri, o njega še najraje!  S takimi praznimi sklepi v srcu se je splazil na cesto in dalje proti mostu, ki je čez Reko v Hrastje.  Diven pogled je od tukaj na mirno tekočo vodo in po vsem Lesarjevem posestvu.  Lunin svit je odseval iz tisočerih valčkov Mateju v lice, nebeški mir je kraljeval v naravi.  Le v mlinu je jednakomerno ropotal klepetec.  Na mostu je stal Matej delj časa, jezno je gledal na Lesarjevo hišo in slednjič zarentačil ter zamahnil z roko:  „Nesrečno gnezdo!  Jaz ti že pokažem, jaz in pa moj prijatelj Menigo.  Strta bo ošabnost tvoja, strt bo tvoj gosposki greben.  Tedaj bi bil morda zopet dober Suhorčev Matej, a ne bode ga blizu!“  Nemo je odmevala Matejeva grožnja z bregov in temnih jelš, in nihče ga ni slišal.  Mlinarja je glušil klepetec in ropotanje lesenega ogroda, Ivan je mislil o tem, da se bode treba, ko odide sestra, tudi njemu ozreti kam po novo gospodinjo, Gabrijela je pa počivala v sladki istini svoje sedanje sreče.  Minili so potem nekateri dnevi.  Suhorčeva Barba je zopet zbirala svojo „kramo“ za kupčijo v Trst.  Ljudje so se čudili, da se je zopet lotila tega posla, saj ga je opuščala že več let.  Po vsej košanski fari in tudi še dalje se je tedaj razglasila novica, da se bo zopet začela preiskava zastran rajnega Lesarja.  Dobili so baje že pravega zločinca, a prijeli ga še niso, ker bi bilo preveč hrupa.  Tako je pripovedovala Barba povsod in vsakemu, da je le hotel poslušati.  Res je bil Matej že napravil ovadbo pri bistriškem sodišču z Menigovo izjavo, ki je bila blizu taka-le: „Okoli devete ure zvečer dne .... sem slišal na tržaški cesti, proti kateri sem šel po bližnjici, obupen krik.  Bil sem oddaljen od onega mesta, kakor sem se letos prepričal sam, le dobrih tristo korakov.  Prišel sem po tihem bliže ter videl na tleh ležečega človeka, kateremu je nekdo prav skrbno preiskaval žepe.  Kdo je bil, vem prav dobro, saj sem bil prav tik njega; njegovo ime pa objavim samo sl. c. kr. sodišču.  Tedaj povem tudi zvezo dogodkov, ki mi doslej ni dala mirovati, dokler nisem dal zapisati te ovadbe“.  Naglo kakor požar se je širila potem novica, da je Luka Korenčan že v preiskavi, ker je on zločinec.  Tiste dni se je ustavil sedaj ta, sedaj oni pri Lesarju in vprašal, če je res Korenčan že zaprt.  Ženske v mlinu, čakajoče melje, pripovedovale so že o različnih strahovih, katere so videli potniki na omenjenem mestu.  Prav isto se je godilo v Bistrici.  Možje iz one dobe so zopet pogrevali razne dogodbice iz časov, ko so zidali železnico.  Marsikdo se je spomnil tudi kodravega Laha Meniga, kateri je odšel nekega večera nagloma domov.  Kmalu potem je prišel za njim tudi sin Batista.  Proklinjal je Kranjce, svojo neumnost in svojo nesrečo.  Če sta se ustavili pred Korenčanovo hišo le dve ženici, ki sta se vračali z vodo domov, sklepali sta roke in boječe se ozirali v hišna okna, kakor da sta do živega prepričani, kakšen vrag biva pod tem negodnim krovom.  Obdelovale so novopečeno novico na vse strani, dokler so se mogle še česa domišljati, kar bi bilo v zvezi s Korenčanom; le tega se skrbne babnice niso domislile, da drže posodo z vodo na glavi, tako so se zaverovale v imenitnost pomenka.  Moški so postajali v senci košatih kostanjev sredi trga, tožili o lažnivem sedanjem svetu ter ugibali, za koliko se je tedaj pomnožilo Korenčanovo imetje.  Potem ni čuda, če so pri Lesarju in Korenčanu s strahom in bojaznijo poslušali različne govorice.  Nikdo ni več dvomil, da se nekaj zbira proti njim, le stari Luka se je zadovoljno pogladil včasih po trebuhu in udaril na junaške prsi, rekoč: „Ne bodo me ne!  Pravica mora zmagati!“  Josip je svetoval očetu, da bi te neverjetnosti zadušil v kali ali pa trosivce takih nezmisli izročil sodišču, da dožene ž njimi, kar in kakor zaslužijo.  „Pa s takimi nesnagami da bi se mazal?“ čudil se je Luka in nikamor se ni genil.  Bilo je popoldne pred vsemi Svetimi.  Luka Korenčan se je vrnil plašen in razburjen iz sodiškega poslopja.  Stiskal je pesti ter jezno gledal okoli sebe.  Nikdar si ni mislil, da ga bodo vjeli tako na lahkem v mrežo raznih kazenskih določeb, katerim se nikakor ni mogel izogniti.  Če bi imel samo jedno pričo, da, če bi jo imel! — A sedaj vsa določila in ves svet, tako se mu zdi, govori proti njemu.  To je bil prvi dan v njegovem življenju, o katerem je rekel, da bi bilo bolje, ko bi ne videl njegovega jutra.  Josip je slutil, da so se začeli tudi zanj in za Gabrijelo otožni dnevi strašne negotovosti.  Skrilo se je prijazno solnce njune sreče, skrilo za temne oblake.  Drugi dan popoldne se je napotil vsakdo na grobe svojih rajnkih, da pomoli za pokoj njihovim dušam.  Tudi Gabrijela in Ivan sta se mudila na košanskem pokopališču.  Saj počivajo tu njima v rani mladosti pomrli bratje in sestre, tu počivata oče in mati.  Bili so in ni jih več med nami, a njihov spomin, spomin dragih rajnkih, živi še med nami, a lepši in vzvišenejši kot nekdaj.  Goreče in iskreno je molila Gabrijela na grobu prerano umrlega očeta, in naglo se je utrinjala solza za solzo iz njenih oči.  Vse je namreč zvedela, kaj se je zgodilo s Korenčanom, a ona in brat sta prepričana, da je stari Luka nedolžen.  Obema je bilo žal obče spoštovanega moža.  Otožno je zrla v nemi grob in obšla jo je čudna misel, drzna želja: ko bi oče hotel sam razodeti, če je res, kar trosijo ljudje o Korenčanu!  Komaj se je zavedela nespametne težnje, prestrašila se je in še gorkeje razjokala.  Toda zaman jadikovanje!  Pravica hodi po svojih lastnih potih; mrtve pa pustimo na miru!  Ivan ni niti slutil, kakšne bolesti prestaja sedaj sestra; vedel je sicer vse, a smatral je tudi vse z nekega stališča, da bi bil lahko rekel: kaj je meni Korenčan, kaj mi je ves svet?  Jaz sem Lesar, in s tem je vse povedano. — Različna so bila torej čutila, ki so njemu prevevala srce na grobju, zelo različna od onih, ki so pretresala dušo Gabrijeli.  Različni ljudje z različnimi srci.  Saj še listi na drevesu niso jednaki.  S pokopališča sta se kmalu vrnila domov.  Ona je bila bleda in prepadena.  Morda je to tudi nekoliko provzročala črna obleka.  Oči so otožno zrle v svet.  Kako lep ji je bil nedavno ta svet!  Danes se mora stvar dognati.  Ivan je namreč že med tednom naročil Lahu Menigu, naj pride nocoj proti večeru k njemu in naravnost pove, kar mu je znano o poboju rajnega očeta.  Mrak je objel zemljo, večerni zvon se je oglasil in hladen veter je potegnil ob Reki.  Tedaj je prišel Menigo k Lesarju.  Čudno so ga vzprejeli.  Gabrijela je videla v njem kalivca svoje sreče, vernega tovariša in pomočnika Suhorčevega Mateja iz Hrastja.  In vendar ji je govoril notranji glas, da ji je dolžnost poslušati njegov odgovor: hudobnež, ki je kriv rane smrti njenega očeta, mora pasti v roke pravici, kaznovan mora biti.  Ivan je sodil, da je vsemu temu kriv Matej, čegar denar uporablja njegova sestra, da se maščuje za bratov neuspeh pri snubitvi.  Za Boga! mislil si je mladenič in se zgrozil nad človeško samovoljo.  Srca se vendar ne morejo tako siliti in pariti, kakor komu bolje kaže.  Še živine cesto ni mogoče tako vprezati, kakor kdo hoče.  Ivan je pomislil na Matejevo vedenje v prošlem poletju, in marsikaj mu je bilo jasneje.  Očividno je, da je nameraval nekaj važnega.  Zakaj je zidal in se hvalil s svojim imetjem in zidališčem, posebno ko je bila navzoča Gabrijela!  O takem razmišljevanju mu je Barba vedno bolj izginjala z obzorja.  V njem je dozorel slednjič ta-le sklep: Mateju se je zadnjikrat in sicer z najhujšo silo vzbudila misel p ženitvi.  Hotel jo je vsekako oživotvoriti, in pri tem mu je bila Barba slaba svetovavka.  V posebni sobi je sedel Lah za mizo in mirno čakal, kaj ga bodo vprašali.  Dobro mu je bilo znano, da ga Ivan ni poklical v hišo vsled posebne prijaznosti; ustrašil se pa vendar ni.  Zakaj neki?  Kar mu je znano, to pove sedaj, in to je povedal tudi pri sodišču in pripravljen je potrditi s prisego.  Matej mu je dal za to nekaj lepili novcev, da je stvar objavil.  Letos ima Menigo na Slovenskem posebno srečo.  Dolgo je sedel za mizo in dolgo pripovedoval.  Dasi mu je tekel slovenski jezik precej gladko, vendar se mu je cesto zadeval med soglasniki, da je milo vzdihnil, spomnivši se svoje mehke materinske govorice.  Tedaj je pa segel po kupici in močil grlo z dišečo „vremščino“.  Strmé sta ga poslušala Ivan in Gabrijela.  To pripovedovanje je čitatelju že deloma znano, zato se ga bomo dotaknili le toliko, kar ga je v neposrednji dotiki s povestjo.  O zidanju železnice je delal Menigo najprej pri Tomažiču, pozneje pri Lesarju.  Menigo je najprej pravil svoje razmere s Tomažičem.  Tomažič je rodom Bistričan.  Pokojni Lesar mu je bil velik prijatelj.  Rada sta najemala skupno dela pri železnici.  O prepiru med njima ni bilo nikoli slišati. — Po očetu je podedoval Peter Tomažič precejšnje bogastvo, a nikake izobraženosti.  To si je pridobil pozneje, kolikor je sploh mogel, z lastnim trudom večinoma sam.  Kot pravi „papirni črv“ zgrizel in prebral je vse, karkoli je bilo podobno slovenski ali nemški knjigi, bodi že take ali take vsebine.  Najraje se je bavil s potopisi in elektriko. „Vesoljnost je samo jeden električen stroj, vsak človek za-se pa zmanjšan strojček vesoljnosti“.  Na tej podlagi je potem sodil svet, kolikor ga je namreč mogel spraviti v tesne meje svojega sostava.  Francoskega pisatelja Verne-ja „Pot na mesec“ mu je bilo nedosežno delo, imajoče za podlago temeljita preračunanja.  Zdelo se mu je celo verjetno, in gorje onemu, ki bi mu oporekal.  Zato so ga imeli včasih za čudaka.  Rad je pripovedoval svoje znanje delavcem, a ti so ga le bore malo umeli, norce so pa brili o njegovih pojmih vselej, ko ga ni bilo zraven.  „Tomažič se je vrnil z lune“, govorili so, ko je prihajal k njim.  „Da bi te telegraf odnesel!“ sikal je ta in oni, če se je mož le predolgo sukal okoli njih.  „Elektrika ga je ubila“, uganili so delavci, ko ga ni bilo po celi dan blizu. — Sploh pa Tomažič ni slab človek.  Živi po svojem prepričanju za električne ideale in — svoje denarje.  Tri dni pred znano nesrečno nočjo za Lesarjevo hišo sta se sprla po stari navadi Korenčan in Lesar.  Sodili so, da je moral biti vzrok temu neki Hraščan, ki se je pisal menda za Suhorca.  Tega je Lesar zapodil prejšnji dan — Menigo se je spominjal še prav dobro — zaradi malomarnosti pri delu in pa zastran podpihovanja drugih delavcev.  Hudo se mu je postavil Suhorec po robu in kazal zobe kot razdražen pes, a zbežati je moral, ko se je Lesar zapodil proti njemu.  Potem je šel Suhorec na delo h Korenčanu, ki ga je res tudi vzprejel, a samo za tisti dan.  Zvečer sta se dobila z Lesarjem v delavski gostilni in se prav pošteno sporekla zastran njega.  Drugi dan je šel Suhorec s trebuhom za kruhom.  Tovarišem je rekel, da gre na Hrvaško, kjer misli ostati več let.  Kdo se bo kosal z domačimi sitneži!  Poslovil se je pri tem in onem, povedal ženi naslov, kam naj mu piše, in izginil je.  Lahko so ga pogrešali pri železnici.  „Ono popoldne“, pripovedoval je Menigo, „ko sem delal zadnji dan na cesti, bil sem zamišljen in močno žalosten.  Slutil sem, da me čaka kaj hudega.  Zvečer dobim res naznanilo, da mi je žena za smrt bolna, in pa da moram takoj k njej.  Ker nisem dobil Lesarja v lopi, da bi mi izplačal dnino, moral sem mu nasproti na drugi konec ceste pod Št. Peter.  Srečal sem ga že na potu ter mu razložil svojo žalost.  Pograbil sem nekaj obleke in hitel proti Trstu.  Temna je bila noč in skrbelo me je, kako pribredem po bližnjici do velike ceste.  Lomastil sem srečno naprej, in le nekaj korakov je bilo še skozi grmovje pri vodi, pa bi bil na trdih tleh.  Tedaj slišim na cesti krik: „O, j—o—oj!“ in nič več; glas je pojemal, kakor da mu je nestajalo sape.  Poznal sem, da je to Lesar.  Stopim bliže in vidim Korenčana, ko mu preiskuje žepe na tleh.  „Menigo, vi lažete!“ vzkliknila sta brat in sestra.  — Ma, no per bacco!“ odreže se Lah.  „Kako ne?  Saj je Korenčan sam pritekel k nam naznanit žalostno novico“.  — Ali je to čudno, per dio, ko je dobro vedel, da mu pokojni vaš papa ne uide več.  Ivan je nezaupno pogledal sestro, ki se je naslonila na steno in ihtela.  „Zakaj pa niste vi tedaj objavili sodišču ali nam nesreče?“  — Mudilo se mi je domov.  Tudi nisem mislil, da bo tako hudo.  Pozneje pa nisem bil več v teh krajih, nihče mi ni naznanil smrti vašega očeta, in ostalo je, dasi gotovo bi jaz ne bil molčal.  Ivan in Gabrijela sta zrla nemo drug drugega.  V sobi je nastal oni strašni molk, ki pritiska na srce s tako težo kot svinec, kar pomeni splošno potrtost.  Menigo je še nekoliko posedel za mizo, pozibal se na desno in levo, uredil pod nosom osivele brke, potegnil tudi za muho na bradi ter popil zadnje kaplje vina.  Spoznavši, da je dobro opravil svoj posel, vstal je, poslovil se lahkotno in prijazno, kar znajo samo Lahi, ter odšel.  Ondaj so odpro vrata sosednje sobe, in domačima dvema se pridruži Josip Korenčan.  Skrivaj je namreč poslušal Menigovo izpoved.  Bled kakor zid ni si tipal ziniti besede.  Nekoliko trenotkov molče vsi trije, potem se oglasi Ivan, rekoč:  — Nisem še popolnoma prepričan, da je vse res tako, kakor je pravil mož, a kdor sodi stvar le površno, verjame to, kar je povedal, in verjame tudi ono, kar so še ljudje dodali iz lastne domišljije.  Tako površno sodi svet.  Moj dragi Josip!  Rad sem te imel, spoštujem te še sedaj, toda —“  „Ivan!“ zavpije sestra in objame brata okoli vratu.  „Ivan, počakaj!“ V tem hipu stopi v sobo stari Korenčan zasopljen in prepaden.  Gledal je sedaj tega, sedaj onega, a beseda mu ni mogla iz grla.  Zdelo se mu je, kaj se je vršilo med temi tremi.  Vsi so slutili, da jih je nocoj pritirala skupaj neka posebna, kruta sila, zakaj nikakor se niso mogli zjediniti, da bi se skupno pogovorili.  Vsakdo si je želel biti čim preje sam.  Čudno sta se domača ozirala na starega Korenčana, boječe ju je pogledoval ta, kakor bi hotel reči: kaj neki sem vama učinil, otroka moja?  Josip je bil najžalostneji.  Njemu so ravnokar minili trenotki vzeli Gabrijelo in ž njo vse na svetu.  Samo ta misel mu je objela srce, dočim so drugim razjedali dušo še drugačni neljubi spomini ...  „Ali veruješ, da je moj oče nedolžen?“ vprašal je Ivana proseče.  — Da, za svojo osebo verujem; ali kaj poreko ljudje?  Pameten si in pomisli, kako prav je to, da se je stvar začela sedaj; bolje sedaj kot prepozno.  Josip ga je dobro umel.  Jasno mu je bilo, da govori Ivan s svojega stališča prav, zakaj kako bi vplivalo na srce vsakega človeka, ko bi slišal: vzela je sina, čegar oče je bil morivec njenega očeta!  Toda ljubezen in živo prepričanje o očetovi nedolžnosti nista pustila v njegovem srcu prostora drugačnim mislim.  „Moj oče je nedolžen!“ vpil je Josip skoraj obupno, „nedolžen, tudi če misli ves svet drugače“.  — Gospod Lesar! začel je stari Korenčan s svojim nizkim, a tresočim glasom, ko bi bil kriv samo za las, ne bi me bilo danes tukaj.  O, ko bi mogel govoriti o moji poštenosti vaš pokojni oče! ...  Starca je zmogla bolest.  Obmolknil je in ihtel.  Lahna sapa je vlekla skozi jelševe veje ob Reki, ko sta se oče in sin molče vozila proti domu.  Bil je hladen večer, a tih ko grob.  Z vseh strani so jima udarjali na uho otožno ječeči glasovi zvonov.  Josipu se je zdelo, da zvonovi spremljajo njegovo bolest; Korenčan je pa mislil sam o sebi, o svojih zmedenih razmerah, jezil se je na ljudi, ki so tako zlobni, jezil na ta kraj, na vso dolino in na ves svet.  Popolnoma neuspelo sporazumljenje je bilo vzrok, da sta prišla slabe volje že pozno po noči domov.  Zvonovi „za duše v vicah“ so utihnili in tema je bilo povsod, le na pokopališču so še ugasovale lučice, katere je tja postavila dobrotna roka.  Povsem drugačen večer so imeli tedaj pri Suhorcu v Hrastju.  Bila sta z Barbo sama v lepo izdelani hiši, po dnevi je bil pri njiju dostikrat Menigo, ki se je letos nenavadno dolgo mudil v slovenskih krajih.  Barba je sedela na nizkem stoku poleg ognja, katerega je pridno netila, da se je nekoliko svetilo v kuhinji; Matej se je pa naslonil na klop za ognjiščem, glavo je podprl z levico, v desni je držal pipo dolgocevko ter vlekel iz nje velike oblake dima.  Jedno nogo je prav zložno stegnil po klopi, drugo je imel na tleh.  Kadar je zaplapolal ogenj, da se je v njegovem svitu grdo zarezal Barbin obraz, pogledal jo je Matej, in reči moramo, da ne milostljivo, a rekel ni nič.  Že delj časa namreč postaja on otožno po vasi, poveša glavo in govori le malo.  Pa ne da bi kdo mislil kaj zastran ženitve.  V silnem šumu drugih skrbi, kamor ga je zanesel vrtinec življenja, pozabil je skoraj na snubitev, pozabil Gabrijelo ali svojega lepega denarja, ki ga je zabil po Barbinem svetu v novo hišo, tega ni pozabil.  In kakor kažejo stvari sedaj, videl ga bo težko več v svojem življenju.  Poslušajmo pogovor!  Barba ga pogleda in pravi: „Danes mi je Gašper zopet poslal denarjev, mnogo jih je poslal“.  — Pa kaj to govoriš?  Ali ni prav, če ti jih je poslal? obregnil se je Matej, ker je ravnokar mislil o svojem izgubljenem kapitalu.  „Seveda je prav; ali jaz mislim, da bi ne bilo prav, ko bi jih pustila mrtve.  Treba bode še kaj kupiti.  Čudim se, kje zasluži toliko.  Glej, in tukaj ga niso marali, pa koliko je že poslal domov!“  Vse to Mateja ni vzdramilo.  Ker je že predolgo molčal, da je Barba obupala na odgovor, vprašala ga je: „No, kaj misliš ti?“  — Hm!  Menda ne krade. „I, saj veš, da ne, Bog nas varuj!“ čudi se ona.  Potem jih mora zaslužiti, drugačne poti ni, deje Matej malomarno in kadi kakor prej.  Zato ga izkuša Barba vzdramiti po zvijači, rekoč: „Ali se misliš še ženiti?“  — Ti in ženitev pojdita rakom žvižgat!  Nisem več za to!  „Stavim, da bi Gabrijelo vzel še danes, ko bi te marala.  Kaj ne da, Matej?“  — Prav rad.  „To sem hotela zvedeti iz tebe.  Ha, ha!  Mari se ti blede?  Ali ne pojmiš, da si ji prav ti skalil srečo s Korenčanom, pa da ti bode za to še hvaležna!  Morda bi hotel, da bi se zato še zaljubila v tebe.  Ne budali, ko si lahko pameten, če hočeš!“  V tem je Matej pošteno sedel na klop in pazno poslušal Barbo, ki ga je zadela s svojim zbadanjem prav v srce.  „Gašper se vrne pomladi domov, kakor je pisal danes, in zložno bomo živeli kot prava rojena gospoda, le nekaj zemljišča morava midva še dokupiti.“  Matej je nekaj mencal, kakor bi pritrjeval, a misli so mu zopet ušle drugam.  „Sosedov vrt je na prodaj, prav našega se dotika.  Kaj, ko bi tega kupila?  Za gotov denar ga bo rad dal.  Slišala sem, da ga ceni precej drago.  Vsega sicer ne zmorem sama, a nekaj upam, bodeš priložil ti.  Saj je itak vse tvoje.“  — Barba, reče Matej naglo, kakor da je ravnokar zapodil muho z nosa, — moj denar povsod in vedno potrebuješ kakor za neko „zabelo“ ali srečen „žegen“.  Nič več nimam in nič več ti ne dam, moj ostane le denar, ki sem ga zapravil za te-le zidove.  To pomni, in kupuj ali prodajaj, karkoli ti drago, a brez mene in mojega „žegna“!  To je Barbo vendar nekoliko presenetilo. „Ne huduj se, Matej!  Vse to vem jaz dobro in tudi Gašperju je znano.  Ko se vrne, tedaj si lahko zagotoviš svoj dolg na našem posestvu ali pa potegneš denarje.“  Te besede so ga nekoliko utešile, dasi ne popolnoma, ker mu je srce viselo na denarju več kot na vsem drugem svetu.  Tajinstveni mir je ogrnil zemljo, nebeški sel pa je objel v sladko spanje mnogo srečnih src.  A tudi trpinom je on najboljši prijatelj, tudi nesrečna srca dobe v njegovem objemu krepilo.  Matej se je stegnil nocoj po postelji, zaril prste v redke, posivele lase in računal, koliko je že potrosil in čemu je potrosil.  Do konca vendar ni mogel s svojimi mislimi.  Poljubil ga je blaženi znanec — božji sel in ga prestavil v one srečne višave, kjer ni neusmiljenih ljudi, kjer ni varajočih duš, kjer ni njegove sestre Barbe.  Matej je spal trdno.  O, nada! ti iskrica mila nebeška!  Drugo jutro je solnce prijazno pozdravilo bistriško dolino.  Najprej je na severo-zahodu zardel sivi Nanos, potem ogoljena Vremščica, pozneje je pogledal iz nočnega mraka Prem s svojim mogočnim starim gradom, za njim hribovje ob primorski meji, in slednjič je pogledalo solnce tudi v dolino.  Blizu tam v onem kotu, kjer bruha voda Bistrica izpod daljnega Snežnika ter divje šumi skozi trg, goneč mline in pile, bilo je v minilih časih vse drugačno življenje.  Mlini po šest, sedem, tudi po devet tečajev so tekli noč in dan, prav tako je tudi pela pila jednakomerno svoj: groš, groš, groš.  Lesa je bilo več kot danes, promet tudi večji kot sedaj, ljudje so zaslužili mnogo, pridelali mnogo in tudi potrebovali so mnogo; mlinarjem in Žagarjem pa je bila dokaj prijetna zabava, spravljati lepo se množeče zaslužke na kup.  Da, bili so to časi, kakršnih ne bode več.  Sedanja piškava doba nam itak ne obeta drugega kot novo orožje, nove razbojnike in nove davke.  Koliko je vrgla vožnja na Reko in Trst!  Vse gostilne bile so polne po dnevi in po noči.  Le kdor je sam vozaril in sam izkusil, zna prav povedati, kakšno življenje je cvetelo in kakšni zaslužki so bili tedaj ob velikih cestah.  Tedaj — tako trde zvedenci — bila je za Bistrico zlata doba.  Saj se je pa tudi ondaj trg razvil kakor malokdaj prej.  V Bistrici so hiše kot male palače — znamenje nekdanjega blagostanja.  V tem kraju, prav poleg vode stoji Korenčanov dom, visoko, starinsko večnadstropno poslopje z velikimi okni nad Bistrico in na ozko ulico.  Človek, hodeč po teh krajih, domisli se nehote, kakšne so beneške „contrade“.  Na vodi je Korenčanov mlin in žaga.  Vse se še obrača in dela kot nekdaj, in tudi starega bogastva je ostalo še obilo.  Korenčan ni bil razsipen.  Zato gleda mladi Josip lahko brez skrbi v bodočnost.  Toda njegovo srce vendar mučijo skrbi, katerih se mu ni mogoče iznebiti z bogastvom, marveč z dokazi, da je njegov oče res nedolžen.  In teh dokazov ni.  Luka Korenčan je res hotel biti po svojem narodnostnem prepričanju Kranjec, a to moramo povedati — čast, komur čast — da je ohranil v svojem mišljenju in dejanju poleg kranjskega imena tudi staro kranjsko poštenost.  Ta čut se je skrbneje hranil v družini, kot varujejo plemenite obitelji čast svojega grba.  Družinska čast mora ostati brez madeža.  Nenavadno zgodaj je vstal danes Josip Korenčan.  Odprl je okno svoje spalnice ter se naslonil s komolci na blazino, da se navžije svežega jutranjega zraka.  Gledal je tja, kjer izvira Bistrica.  Kako vstrajno, kako živahno vre izpod zemlje, iz žive skale!  Nad virom se klanjajo jelše in vrbe, še više v strmini gabri in jeseni, tam-le zgoraj na vrhu hribca, Josipu skoro nad samo glavo, pa štiie v nebo razvaline starega gradu nekdaj mogočnih „bistriških gospodov“.  Koliko slik, koliko lepih misli in koliko poezije samo v tem pogledu!  Tam v ozadju pa stoji kot mogočen varuh strmi Snežnikov rob trdno kakor žilavost in zvestoba slovenskega rodu!  Josipu so drvile v spominu drugačne misli.  Pogostoma se je oziral na levo stran, če se kmalu odpre okno očetove spalnice.  Čudil se je, da je oče danes tako na dolgo zadremal, ko je bil navadno prej pri delu kakor sin.  Danes mora biti neka izjema.  Okna so še prav tako zaprta kakor po noči, kadar vpije trški stražnik v pristnem domačem narečju: „ana po polnoči!“ Seveda, kadar je starček nekoliko boljše volje kot njegovo pusto in prozajično življenje brez ljube „paljenke“, popravi si srednjeveško sulico nekoliko bolj na ramo in zapoje še tisto staro:  „Varuj te se luči, ognja!  Glejte do otrok,  Da jih ne sne volk.“  Kakor je bil njegov dušni položaj — na dolgo ali na kratko — dobivala je pesem različne izpremembe, zbadljive in hudomušne.  Nocojšnjo noč je poslušal tudi Josip nočnega stražnika in jezil se je nanj in na njegovo hudomušno pevsko umetnost.  Do dneva ni zatisnil očesa.  Kakor sinu godilo se je tudi staremu Korenčanu.  Prišedši domov, naslonil se je na posteljo in premišljal iste stvari kot prej medpotoma od Lesarja do Bistrice.  Mislil je uro za uro, mislil tako dolgo, da ga je začela boleti glava.  Zmočil je ruto in jo položil na čelo, potem se je pa vrgel oblečen na posteljo in zopet razmotrival svoj mučni položaj.  Bil je že velik dan, ko ga je dobil spanec in zazibal v neljube sanje.  A narava se nikjer ne ušteje in nikoder ne ljubi skokov ali pa izjem.  Tako strogo zahteva svoj davek kot davkarski eksekutor in tudi še huje.  Luka Korenčan je spal delj, kot je mislil.  Odbila je sedem ura, njeni udarci so močno odmevali po sobi, on jih ni slišal; oglasil se je potem zvon, kličoč k molitvi, stari Korenčan ni slišal niti zvonjenja; kje je bil še le tedaj njegov spomin.  V sanjah je videl preiskovalnega sodnika, slišal grozno obsodbo, videl strašno ječo in čutil pogaženo čast svoje rodovine, čast nekdaj tako čislanih Korenčanov...  Pol ure pozneje potrka Josip na vrata.  Oče se vzbudi, mane si oči s pestema obeh rok, zgane se pa vendar še ne.  Ko potrka drugič, strese se starec in prestraši, misleč, da so prišli po njega orožniki.  Vstane in gre strahoma odpirat.  S sinom sta se ustrašila drug drugega, tako ju je prevzela minila noč.  Josip se ustavi poleg vrat, opazuje očeta nekoliko časa molčé, potem pa začne kar brez vseh ovinkov:  „Ljubi oče, ali je to resnica?“  Korenčan pogleda sina začudeno in milovalno ter reče:  — Ali tudi ti dvomiš o moji poštenosti?  Josip premišljuje nekaj trenotkov in de odločno:  „Ne dvomim; ali okoliščine so take, da se težko izognete sumničenju“.  — Moj sin!  Tri in šestdeseta zima trka na vrata, kar gledam božje solnce, pet in trideset let sem gospodar v tej hiši.  Sklenil sem že veliko kupčij, tudi lepih dobičkov sem prinesel domov od različnih podjetij, včasih seveda izgubo; vzdigni se še danes, pa pojdi do vseh, ki me poznajo, in vprašaj, če nisem bil vedno pošten plačnik, do vinarja natančen vračevavec.  Obrni se do onih, ki so trgovali z mojo hišo, ali sem učinil komu za las krivice; vprašaj sosede, ali nismo živeli vedno v najlepši slogi in sporazumnosti; vprašaj moje vrstnike in sošolce, ki poznajo moj značaj in mojega duha, oni naj ti povedo, ali je mogoče, da se meni natveza tako ostudno dejanje.  Oni večer sem iskal pokojnega Lesarja na njegovem domu.  Malo dni poprej sva se nekaj sporekla zastran nekega delavca.  Zahteval je Andrej, da ga moram vsled podjetniške sloge takoj zapoditi.  Jaz sem mu res povedal, da si ne dam zapovedovati, onega potepina sem vendar zapodil.  Oni večer sem ga iskal doma, da bi mu podal roko in ga vprašal zastran nekega novega dela pri železnici, a našel ga nisem doma, marveč na cesti, kjer je ležal revež nezavesten, in tudi sem resnično takoj pogledal, če je še duh v njem in pa listnica z denarji v njegovem žepu.  Včasih je nosil s seboj velike svote.  Mislil sem si takoj: naglo moram naznaniti njegovim ljudem, kaj se je zgodilo, v tem pa pride lahko kak postopač in si prisvoji njegove novce.  A moj strah je bil prazen.  V njegovih nedrih ni bilo sledu o kakšni listnici.  Vendar sem v naglici pustil voz in konja, pozabil na ves svet in stekel naravnost nazaj k Lesarjevim.  Niti toliko nisem vedel, da je res pobit.  Domnevalo se mi je, da je le slučajno oslabel na poti.  O, kakšna zmešnjava je bila potem pri Lesarjevih!  Tudi mene so klicali k sodišču, in povedal sem vse tako kakor sedaj tebi, in če treba danes potrditi s prisego, potrdim takoj.  „Ubogi moj oče!“ vzdihne Josip, „kdo vam ne verjame, a dokazov je premalo, in sodišče sodi po dokazih.  Že s samo preiskavo bo omadeževana čast naše hiše.  Ta nesrečni sum!“  — Žalibog, da je res tako!  Ali misliš, da ne bo zadostovala moja izpoved?  „Težko.“  — Torej bodo iskali še drugih dokazov „za“ ali „proti“ meni?  „Obojih“, dé Josip žalostno, ker je že slutil, kaj teži očeta.  — In mene obdrže v preiskovalnem zaporu?  „Skoraj gotovo, a to še ni najhuje, ni največja nesreča.“  — Kaj pa misliš? vpraša prestrašeni starček, katerega je preiskovalni zapor silno oplašil. — Stari Korenčan v ječi!  Ta misel mu je bila živ pekel.  „Utegnejo vas pozvati celo pred porotnike.“  Starec se je prijel za glavo:  — O, moje stare kosti!  Nesrečna minuta, ko sem se vozil tam mimo!  Kakšna sramota se kopiči nad mojo sivo glavo!“ — Prekrižal je roki na prsih in se zagledal v tla, kakor da vnovič premišljuje svoj strašni položaj.  A glava mu je lezla vedno niže na prsi, krčil se je vedno bolj skupaj, kakor bi dremal.  Tedaj zavpije Josip prestrašen: „Oče! oče! kaj vam je?“ Oče pogleda, vzdigne glavo, vzravna se in vstane, dobro sluteč, kako malo se mu podaje prazno jadikovanje.  Moški ponos se vzbudi v njem in pa zavest, da je pred Bogom njegova vest čista.  — Tukaj sem — rekel je ponosno in se udaril po širokih, prsih, da je zabobnelo kakor v sodu polovnjaku. — Korenčani so bili vedno pošteni.  Prej ali slej mora resnica na dan.  Karkoli pridi, jaz se ne ganem.  Ali ta nesrečni kraj! — In začel je govoriti prezirljivo, o domači deželi, o brezvestnih ljudeh, ki so nevedoma krivi njegove nesreče.  V Nemcih bi bilo vse drugače — rekel je naglo — ali tukaj je smola, kamor se človek obrne.  Saj ne pravijo zastonj, da smo Kraševci.  Da, Kraševci so res naši ljudje, desetkrat bolj kraški so kot na pravem Krasu.  Celo dušo in vest imajo kraško.  Ti pa hočeš, da bi se še kdo navduševal za te brežine in za te ljudi, katerim ni sveta čast najbližjega soseda.  Brrr ...  Vi in vaši Slovenci!  — Zastonj je tolažil Josip očeta, da je drugod tudi tako, naj oče nikar ne razteza nesrečnega slučaja s svojo osebo na ves narod.  Vse ni nič pomagalo.  Razšla sta se različnih misli kakor že dostikrat.  Kot strela z jasnega neba je zadela tisto popoldne Korenčanovo hišo novica, da mora Josipov oče v preiskovalni zapor.  Josip je bil kakor strt, nobeno delo ga ni veselilo, nobena misel mu ni bila več po volji.  Preudarjal je samo to, kako bi pomagal nesrečnemu očetu.  Posrečilo se mu je toliko že tisto popoldne, da so ga izpustili, ko je obljubil, da se ne gane iz trga.  Ne bomo opisovali, kako se je ta novica obdelovala v trgu, kako so sodili ljudje, saj je ljudska sodba cesto pristranska.  Drugi dan zjutraj je prejel Josip tako-le pismo:  Predragi prijatelj!  S težkim srcem sem se lotil pisanja, a mora biti tako.  Nesrečne homatije, katere je menda sam nečisti duh zanesel med naše lepe namere, so krive, da ti moram naznaniti, kar si menda slutil že oni večer pri nas.  Tvoje razmere z našo hišo so za sedaj toliko kot uničene.  Ostra je ta beseda, toda oprosti, ne morem drugače.  Le tožno sem se odločil do tega čina, a javno mnenje velikansko upliva na človeško družbo — saj si že sam cesto govoril o tem — sega celo do nežnih vezi zakonske sreče in uniči jih z neukrotljivo brezozirnostjo.  Čutim, predobro čutim, da sem tebi in Gabrijeli za sedaj napravil krivico.  Toda svet sodi po javnosti, zato nisem mogel dobiti drugega loka.  Počakaj, da se rešijo neprijetne zadeve.  Saj o nedolžnosti tvojega očeta naju nikdo ne dvomi.  Gabrijela ti hoče biti celo pomočnica ob iskanju protidokazov; ali svet sodi drugače.  Bog daj, da se stvar kmalu in srečno konča, in tedaj te, verjemi mi, z Gabrijelo oba prav srčno vzprejmeva.  Dotlej ne obupaj!  Pravica je nepremagljiva.  Zdravstvuj!  Ivan Lesar.  Minil je mesec november.  Sneg je pobelil bistriško dolino.  Zimsko mrtvilo je objelo naravo, nehalo je vsakršno veselje po tratah in livadah.  Le vrane imajo o toplih dneh tu svoje posvetovanje.  Mnogo mož in mladeničev iz doline je šlo delat na Hrvaško in Ogersko, da se prežive po zimi in prineso spomladi domov kakšen stotak za družino.  Daleč, daleč gredo od ljubega doma in vendar gredo radi.  Po zimi bi pri nas ne imeli posebnega opravila, Bog pa je nas vse ustvaril za delo.  Kdo bi si ne pomagal do boljšega zaslužka in boljšega kruha?  Veliko veselje se začne seveda po vaseh, ko se vrnejo spomladi ter pripovedujejo svoje zgode in nezgode, preštevajo žulje na rokah in novce v mošnji.  Sedaj brije mrzla zimska burja.  Ledena skorja pokriva vodo, živali iščejo hrane blizu človeških bivališč, sicer je pa tudi po vaseh in trgih začelo drugačno življenje.  Samo železniški vlaki in bistriške pile ropočejo jednakomerno kakor po leti.  V Bistrici ni po zimi, da bi rekel, posebnega zimskega življenja.  Nekaj malo zabave se začne še le zvečer v čitalniški gostilni, kamor zahajajo uradniki in nekaj odličnih domačinov.  Cviček in tarok, biljard in pivo, časniki in gorka peč, to je program za polovico zimskih večerov.  In nikakor se ne motimo, da je včasih ljudem po malih trgih prav potrebna kakšna „pikantna“ novica, da se nekoliko izpremeni njihova enoličnost v življenju kakor bore seljakom po vaseh, katerim je „Velika Pratika“ zajedno tudi največji novičar in politični prerok.  Le nekaj dni še, in Božič bo tu.  Nocoj je sobota večer, zato je gospoda v čitalniški gostilni zbrana v nekoliko večjem številu in tudi že vsa pri svojem delu.  Oglejmo si jih tako po vrsti, kakor zaslužijo po svoji časti in veljavi!  Tam-le v kotu pri okrogli mizici se premika na stolu sodnik, davkar in sodni pristav pri taroku.  Šolski vodja je tudi primaknil svoj sedež bliže in kima sedaj jednemu, sedaj drugemu, a že dvakrat mu je zapretil sodnik, žugaje s prstom in energičnim: pssst!  Vsi štirje so tako zamišljeni v svoje delo kakor Arhimed v svoje kroge.  Tudi naši znanci se prav nič ne zanimajo za ostalo družbo.  Finančni komisar je ravnokar poklical drugo merico ter se nevoljno obrnil od Tomažiča, ki mu je že tretjič začel pripovedovati o nekem najnovejšem poskusu spiritizma, ki ga je bral v spiritistiškem nemškem listu.  Ta list ceni namreč Tomažič nad vse drugo na svetu. „Verjemite, gospod komisar“, nadaljeval je mirno svoje pripovedovanje, ne da bi ga bil oni kaj zmotil s svojim neuljudnim vedenjem, „to vse provzročuje galvanizem.  Človeški možgani z živčevjem niso drugo kot dobro urejena električna baterija, od koder preprezajo žilice-žice vse dele telesa“.  Tedaj mu je komisar popolnoma obrnil hrbet in puhal svojo smodko tako, da je dim napolnil že dobro polovico sobe.  Sodnik je pogledal nekolikokrati, odkod takšen dim, zahrkal je že dvakrat prav močno, v tretje bo pa treba prav gotovo — vrata odpreti.  „Gospod komisar“, vpil je Tomažič še vedno za njim, da so lahko slišali ven na cesto in dvorišče, „elektrika je podlaga vsakemu življenju.  O, to je tako zanimiv predmet!  Jaz bi noč in dan čital o novih električnih pojavih in izumih.  Če hočete, vam lahko tudi posodim —“  Komisar ga ni slišal, opazoval je igravce pri taroku, ne zmenivši se za vse zanimivosti Tomažičeve elektrike.  Čakal je še nekaterih znancev, da vržejo jedenkrat ali dvakrat „mariage“, naročil čaj in pušil nekoliko pametneje dogorevajočo smodko.  Tedaj se odpro vrata in v sobo stopi davčni kontrolor Jenik, sicer rodom Čeh, kar ga pa ni zaviralo, da je vzredil prav mogočno kozlovsko brado a la Napoleon III.  Jenik je čislana oseba v bistriških družbah.  Vesel je rad, brez družbe in pijače ne more živeti, a tudi poje rad.  Poslednje svojstvo mu daje še največjo slavo.  Jenik je namreč jedini tenorist v trgu.  Kadar zbere svoje „tiče“ v kvartet, tedaj se mu močno nabreknejo žile na vratu, hvaležno pogleda proti nebu, kri mu sili v glavo kakor puranu, ko vidi rdečo barvo, in tedaj, da, še le tedaj, ko našteje: jedna, dve, tri, zadoni iz njegovega grla težko pričakovani glas, in navdušeno se razlega po sobi:  „Liepa naša domovina,  Oj, junaška zemlja mila.“  Polagoma pritegnejo tudi poslušavci vsak po svoji najboljši moči, in v sobi doni kakor v stolni cerkvi, ko so pete litanije.  Vsa družba je samo jeden pevski kor.  Tedaj kraljuje Jenik.  Nocoj je moral imeti nekaj posebnega za uhom, zakaj nagloma je odložil pokrivalo in suknjo ter se obrnil po sobi tako, da je lahko videl vse in vsi njega ter je rekel:  „Gospoda!  Nekaj novega!“ Vsi so radovedno vzdignili glave in jednoglasni „kaj“ je napolnil sobo.  Tedaj pa se obrne Jenik k rdečelični natakarici in v svesti svoje veljave v tem trenotku, poboža jo po licu, za kar mu je bilo plačilo „plosk“ po roki, potem pa reče: „Prosim merico gorkega, Marijanica“.  „No, kaj poveste, kaj?“ vpraša ga davkar, ki je ravnokar potegnil „juda“ pred-se.  „Bil sem na pošti“, pripoveduje prav počasi.  — To vemo vsi, saj bi vas drugod komaj smrt dobila kot pri Ciliki — podraži ga sodnik.  „Prosim, gospod sodnik, to ni res“.  „Če to ni res“, pravi oni, „potem tudi ni res, da veste novico.“  „To pa vem; prišla je brzojavno iz Ljubljane.“  „In sicer —“ dé sodnik ter meša karte.  — Stari Korenčan je oproščen.  Prav sedaj je dobil Josip telegrafično naznanilo.  „Oproščen!“ čudi se davkar, sodnik pa reče: sem vedel, da bo tako.  Manjkalo je dokazov.  Za svojo osebo sem bil vedno in sem še prepričan, da je mož nedolžen, toda vrag ustrezi vsem zavitim paragrafom in še državnemu pravdniku po vrhu“.  „Deset tarokov in pagat ultimo!“ napove sodni pristav, ki je med tem pričel igro, ne zmenivši se za pogovor.  „Ta ima pa srečo!“ čudi se davkar, na tihem nekoliko zakolne in hiti razporejati karte.  Tudi sodnika je spravil „pagat“ od boginje Justicije.  Jenika je močno jezilo, da je opravil tako malo s svojo novico.  Sedel je v kot k peči ter srebal po malem svoj čaj.  Nekaj časa se je pogovarjal s komisarjem, potem je poslušal Tomažičevo hvalo o elektriki, najnovejše resnice iz lista „Der Stein der Weisen“.  Neugodnega položaja ga je rešil avskultant, ki je sedel poleg njega.  Začela sta o petju.  Pozneje je prišel v sobo tudi Josip Korenčan, kateri že ni bil v družbi blizu dva meseca.  Bil je vedrega lica, notranji mir in veselje sta sevala z njegovega obraza.  Stol je primaknil k Jeniku, ko mu ta stopi nasproti in reče: „Čestitam, gospod Korenčan!“  „Čestitamo!“ donelo je z vseh strani.  Zahvalivši jih na čestitkah, je sedel in se pomešal v pogovor.  Ker Jeniku njegova tovariša nista pritrdila v vsem, kar je hotel, da bodi res, razgrel ga je pogovor tako, da bi bil kar nocoj, ne oziraje se na prepovedani adventni čas, zakrožil katero glasno, a drugi so ga svarili.  Prav nerad se je udal, in Josip je bil pozneje že zadremal v postelji, ko je slišal pod oknom Jenika in avskultanta, ki sta se dokaj glasno pogovarjala, domov odhajaje, in Jeniku menda prejšnja navdušenost ni dala drugače, kakor da je včasih vmes prav glasno kakor kos v večernem mraku zažvižgal: Hej Slovani!  Josip se mu je smejal na tihem, dasi mu je rojilo po glavi sto drugih misli, ki so se največ sukale okoli Lesarja in Lesarjeve Gabrijele.  Zdaj bo menda imel tudi Ivan zadosti dokazov, hvalo Bogu!  Nič več ne bo na potu združitvi z Gabrijelo.  V tej sladki nadi je zaspal.  Minil je Božič, novo leto, minili so tudi že sv. Trije Kralji.  Luka Korenčan je prejšnji možak, ki se drži svojih opravil, oblastno puha dim iz svoje dolgocevne pipe, govori nemški in zabavlja o domačem kraju, njega prebivavcih in njih navadah.  Josip se ne more načuditi, kako je to, da Lesarjevih ni nikogar blizu.  Slišal je, da je bil Ivan v tem času že večkrat v trgu, a pri njem se ni oglasil, dasi se je prejšnje čase tako rad kaj pomenil v Korenčanovi hiši.  Bil je temu vzrok Ivanov pogovor s Suhorčevo Barbo.  Prve dni po novem letu je bil mladi Lesar sam v mlinu, ker se je bil mlinar nekaj prehladil in ostal doma.  Tedaj je prinesla Barba zmlet četrtinko ajde.  Že davno je ni bilo v mlinu, in Ivan se je čudil, da ni koga poslala.  Ženska se je ustavila poleg dobrodejnega ognja in začela govoriti o marsičem; polagoma je prišel pogovor tudi na starega Korenčana.  „Ali mislite, da je res nedolžen?“ vpraša in ga pogleda nedolžno s sivimi očmi.  — Gospodje iz sodišča v Ljubljani so rekli tako — deje Ivan, misleč, da bo ženska sedaj mirovala.  Ni mu bilo namreč prav, da Barba dreza stvar, ko bi vendar morala molčati.  Saj je ona, njen brat in oni Lah, vsi trije so popolnoma propali s svojimi dokazi.  Menigo jo je takoj popihal domov zvedevši, da se mu namerjeno maščevanje ni sponeslo.  Nekatere priče so govorile celo tako, da je Lahovo maščevalnost lahko vsakdo izprevidel.  Tudi Mateja je bilo sram, in Barba sedaj spominja vso zadevo kakor nalašč.  Čudno!  „E, da bi gospodje v Ljubljani tako vedeli, kakor vem jaz, ki sem revna ženska, sodili bi drugače!“ pravi Barba tako malomarno, kakor da ji ni nič na tem, če pove, kar ve, ali pa če ne pove.  — No, kaj pa veste? — vpraša Ivan osorno in nestrpno.  Najraje bi jo bil zapodil skozi vrata, a pokojni oče ga je čestokrat učil, da bodi z meljaji v mlinu do skrajnosti strpljiv.  Ljudi se ne sme odganjati.  „Marsikaj vem.“ — In vi si upate to trditi? — čudi se Ivan.  Stvar ga je vendar nekoliko zanimala.  „Prav za gotovo sicer ne vem, a če mi dovolite, da vam povem, sodili bodete po tem tako, kakor sodim jaz.  Vedite, da sem jaz že nekaj let na svetu, nekaj sem že izkusila in nekaj videla v naših krajih.  Služila sem kot poštena dekla dolgo vrsto let različne gospodinje.  Primerilo se mi je marsikaj, česar ne zabim nikoli.“  — No, pa povejte, prosim! — reče Ivan mehko in rahlo.  „Tisto leto, ko so merili železnico, služila sem v Zagorju.  V gostilni je bilo sicer dela dovolj, a tudi jela in pila ni primanjkovalo.  Nikoli ni bilo bolje za-me.  Iz vse okolice gospoda se je shajala k nam.  Tudi pokojni vaš oče je bil večkrat v naši gostilni, potem oni gospod s Kaka, o katerem so pravili, da zna delati pesmi, Tomažič, Korenčan in drugi veljaki iz Bistrice so hodili tje poslušat kalškega graščaka.  O, kako lepo je govoril!  Me ženske smo vedno vzdihovale, kolika škoda je, da ni duhovnik.  Tudi pel je lepo, oh, takšen glas!  Vaš rajni oče mu je sekundiral, drugi so pa bolj na debelo renčali, le Korenčan se ni nikoli vtikal vmes.  Rekli so, da zato ne, ker nima pravega grla, drugi pa so trdili, da hodi v Zagorje samo zaradi igre.  Bila je namreč navada, da so potem, ko je odšel gospod s Kalca, pogledali tudi podobice, pa ne božje, hudičeve.  Prisedel je k njim oni sloveči Maslo, kateri dobi na vsako igro, samo če hoče, in vrgli so jih, pa metali včasih do belega dne.  Kolikor sem mogla že tedaj spoznati, vaš oče in Korenčan nista bila prijatelja.  Pravili so, da sta si bila navskriž zastran neke snubitve tam nekje na Logaškem.  One gospodične sicer ni dobil ne ta ne oni, a jeza je ostala, zakaj oni večer — oh, nikoli ga ne zabim! — bila sta oba razdražena kakor leva.  Vaš oče je namreč priigral več tisoč denarja, a Korenčan jih je izgubil.  Vsi smo se bali, da se pobijeta.  Najgrše priimke, vse stare grehe in vse stare dolgove sta si očitala.  Korenčan je pa še posebno poudarjal, da si bo že o priliki napravil pravico sam.  Že proti jutru je bilo, ko sta se podila ven na cesto.  Jaz sem poslušala na oknu v kuhinji.  Tedaj se je zaletel Korenčan v vašega očeta; vse je kazalo, da ga podere.  Ali oče je bil korenjak.  Prijel je nasprotnika za noge in vrat, pa ga položil na tla, kakor deva mati v zibel malo dete.  Trebušati Korenčan je sicer brcal nekaj časa in otepal z rokama, a prav nič si ni mogel pomagati, dokler ga ni pustil vaš oče iz svojih rok.  Pobral se je in otresel prah z obleke.  „Čakaj, slepar“, rekel je potem, „to ti bom že še vrnil!“