V srcu starodavnega Gorotana leži med gorami precej veliko jezero, ena največjih naravnih lepot te dežele.  Sive skale, temne smreke in bele hiše se zrcalijo v njegovi temno-modri gladini, ki je ponajveč skrivnostno-mirna in tiha. — Koncem osmega stoletja se je razprostiralo ob vzhodnem bregu jezera veliko slovensko selo.  Kakor vse naselbine naših pradedov, je ležalo tudi to selo na kraju, ki je bil od vseh strani po naravi zavarovan.  Na severni strani ga je čuvalo veliko močvirje, skozi katero je le dobro vešč domačin našel varno stezo; zadaj so ga zaslanjale dokaj visoke, porasle gore, pred njim pa se je širilo prostrano jezero.  Le proti jugu je bila pokrajina odprta.  Toda tudi tu je močan nasip branil prihod sovražnemu tujcu.  Ker so gore zapirale jutranjemu solncu pot k vzhodnemu jezerskemu bregu, so rekali kraju Osoje (odsojen kraj).  Odtod se je tudi jezero, ki je bilo večji del dneva v senci, kakor da je zavito v teman plašč, imenovalo osojsko jezero. — Hiše v selu so bile precej raztresene, a druga drugi skoraj popolnoma enake.  Vse so bile zidane iz kamna; imele so visoka slemena in slamnate strehe.  Le na severnem koncu jezera je stal ob vznožju gore nekoliko večji zidan dvorec z gospodarskimi poslopji in s prostornim dvoriščem, ki je bilo zagrajeno z močnimi nasipi.  Ob času sovražnega napada so „na Gradišču“ vsi seljani iskali varnega zavetja.  Sedaj pa je tam bival in gospodaril župan velike zadruge, velmož med gorotanskimi Sloveni — Stojmir.  Pomladnega večera je bilo, ko je prijezdil po cesti od juga v hitrem diru oborožen vojščak.  Pred županjim dvorom se ustavi in skoči s konja.  Ko pogleda okoli sebe po človeku, kateremu bi izročil vajeti, se prikaže pri durih ženska postarnega obraza, a častitljive zunanjosti.  Oblečena je bila v dolgo, temno haljino, prepasano s srebrno okovanim jermenom.  Videlo se ji je, da gospodinji v hiši.  „Pozdravljena mi, Branka, hči Motižirova“, jo nagovori tujec.  Nekoliko osupla pogleda žena prišleca, potem pa odgovori:  „Ne morem se odzvati tvojemu prijaznemu pozdravu, kajti neznano mi je tvoje ime.  Toda bodi kdorkoli!  Beseda izpričuje, da si Sloven.  Radegost te je privedel pod naš krov.  Dobrodošel v naši družini! — Preden te vprašam, česa želiš, pridi in uživaj z nami, kar so nam podelili dobri bogovi!“  Nato ukaže hlapcu, da odpelje konja v hlev, sama pa gré pred gostom v hišo.  Ta nasloni svoje kopje ob podboje velikih duri in stopi v vežo.  Tu je stalo prostorno ognjišče, na katerem je tlela žrjavica.  Tujec se ozre proti oglu veže, ki je bil durim nasproti, in ko zagleda le-tam nekaj okorno izrezljanih podob, stopi korak naprej, se globoko prikloni in mrmra nerazločne besede.  Potem zajame iz posode tam zraven perišče žita in ga vrže v ogenj.  Starki se razjasni obraz ob tem pogledu in prijazno reče:  „Hvala ti, da si počastil dede našega rodu ob prihodu!  Vidim, da imaš v čislih očetne navade in da te še ni prevarila nova vera, katero so prinesli Nemci v našo deželo.“  „Jaz se držim starih bogov“, odgovori ponosno tujec. „Toda preden dalje govoriva, naj ti povem, kdo sem in kje je moj dom.  Moje ime je Žitomisel, in na Spodnjem Podravju leži selo, kateremu županujem.“  „Otec Motižir je imel pobratima iz onega kraja“, zavrne starka.  „Moj ded Božan je bil tisti, kateremu je postal brat po krvi.  Skupaj sta se bojevala za kneza Ketimara zoper Nemce, ki so s krstom prinesli robstvo našemu ljudstvu. — Motižirovo ime se vedno s častjo izreka v naši zadrugi.  Zato mi je srčna radost, da so mi bogovi naklonili milost, pozdraviti njegovo plemenito hčer.“  Rekši poda ženi desnico in se spoštljivo prikloni.  Branka ga pelje v izbo ter položi predenj po slovenski šegi kruha in soli.  „Tvojemu sinu Stojmiru velja moje sporočilo“, začne čez nekaj časa tuji gost, „žal, da ne prinašam vesele vesti.“  „Stojmir je na lovu“, odgovori Branka. „A kmalu se mora vrniti domov, kajti solnce je že zatonilo. — Zakaj imenuješ vest neveselo?  Ali bode mar zopet vojska s Franki?  Ali se poraja upor zoper Inga, ki jim hlapčuje?“ vpraša hlastno in oči se ji zaiskré.  Žitomisel resno odmaje z glavo in reče:  „Dan osvete nad nemškimi tlačitelji še ni prišel.  In kdaj napoči, to vé le Svetovit vsevišnji, pred katerim je odprta temna bodočnost.  Toda z dveh strani nam preti poguba — — —“  V tem trenotku se vrata odpró, in v sobo stopi mlad mož visoke rasti in krepke postave.  Beli, lahkozardeli obraz, katerega so obrobljali dolgi, plavi lasje, mehka, mlada brada, je imel nekaj nežnega na sebi.  Tudi iz temnorjavih oči je sijala mehkoba, a hkrati ponos in odločnost.  Z rame sta mu visela lok in tul s pušicami, a v roki je držal troje kratkih kopij.  Nekoliko razvnet od lova in hitre hoje, je bil videti kakor poosebljena moč in mladost.  Akoravno je bil Stojmir še mladenič, vendar je že načeloval veliki zadrugi.  Slava njegovih prednikov in osebne vrline so mu pridobile to častno mesto.  Vstopivši postavi kopja v kót in pozdravi mater.  „Gosta so nam privedli mili bogovi“, povzame ta besedo s ponosom in z ljubeznijo zroč na sina. „Žitomisel iz Podravja je prišel z važnimi novicami.“  „Ljub mi je vsak Sloven pod mojo streho“, odgovori Stojmir, poda gostu roko in sede na klop ob steni.  „Na višje povelje sem prišel danes k tebi“, začne Žitomisel. „Knez Ingo me je poslal, da obiščem vse župane, starešine in velmože po Gorenjem Gorotanu in jim sporočim, naj zberó svoje vojnike in se pripravijo na boj zoper Obre.“  „Ti Pesoglavci so zopet v deželi?“  „Pripravlja se velika vojna.  Nikdar še ni bil njih naval tako silen, kakor sedaj.  Kakor roji kobilic se usipljejo obrske trume ob Dunavu, Muri in Dravi navzgor.  In kamor zadenejo kopita njihovih konj, ne raste več trava.  Moré in davijo ti ko ljuti besi.  Starci in otroci padajo pod njihovimi meči, naše deve in žene pa vlačijo v sužnost in sramoto. — V moje selo so že pribežali preplašeni beguni.  Spodnje Podravje je polno pribeglega ljudstva, ki je došlo z revno deco in z bolestniki na vozeh, goneč s seboj živino, edino imetje, ki jim je še ostalo.  Ti pripovedujejo strašne reči o moriji in požigu v spodnjih krajih.“  „Obri so strahopetni volkovi“, pripomni Stojmir. „Oboroženih mož se bojé, a nad onemoglimi starčki in ženskami se znašajo.  Ali se bode zbrala dovolj velika vojska, da se roparska druhal zapodi nazaj čez mejo?“  „Knez Ingo je že poslal povelje vsem Slovenom po Gorotanu, da se pripravijo za krvavi boj.  Krščani in mi, častivci starih bogov, moramo skupno odvrniti nevarnost.  Na Posavju zbira Ljudevit svoja krdela, ob Soči Vojnimir.  Ob prvem ščipu naj se zberó vse vojne trume na prostranem polju ob gorotanskem gradu, kjer stoluje Ingo.  Koliko mož lahko postaviš iz svoje zadruge med bojne vrste?“  „Tristo strelcev in petdeset oboroženih konjenikov pojde lahko v boj“, odgovori Stojmir. „Spravili bi jih še več na noge, a drugi morajo varovati dom.“  „Ta vojska utegne biti odločilna za nas.  Upati je, da bodemo potem za dolgo rešeni obrških napadov.  Na Ingovem dvoru sem čul, da bode zaeno z nami velika frankovska vojna prodirala ob Dunavu in zajela Obre s severa.“  „Ni mi povšeči zavezništvo s Franki“, pravi resno Stojmir. „Še vedno smo bili Sloveni pri tem na škodi.  Toda, žal, ne moremo dosti izbirati.  Frank in Ober, oba sta nam sovražna, ki se vedno globlje zajedata v naše meso.  Treba se je zavezati z enim, da potolčemo druzega.  A upam, da pride dan plačila tudi za Franke, kakor gotovo biva nad oblaki Perun, ki meče svoje strele ob nevihti!“  „Zdaj, ko je izvršeno knežje sporočilo, bodi dovolj vajinih resnih pogovorov“, povzame mati Branka. „Žitomisel niti ne misli na krepilo, katerega mora biti zelo potreben.  Kajti večer je že, in pot je bila utrudljiva.  Tudi tebi, Stojmir, bode po napornem lovu teknila večerja.  Pri kupici sladke medice se bode lažje govorilo.“  Rekši hiti v hram in prinese prekajenega mesa, sira in lesen vrč, napolnjen z medico.  Ker se je že zmračilo, zažge v kotu na visokem stojalu smolnato plamenico.  Junaka krepko sežeta po slastni večerji.  „Veliko novega si videl in slišal na knežjem dvoru“, začne črez nekaj časa Stojmir; „mi pa živimo tu v gorski samoti, ločeni od sveta, in le redko zvemo, kaj se godi po širnem svetu.  Še frankovski kupci, ki s svojo robo in z novicami krošnjarijo po deželi, se ogibljejo našega sela, ker vedó, da mi niso povšeči niti njihove sladke besede, niti goljufivo blago.“  „Živahno gibanje je sedaj v gorotanskem gradu“, odgovori Žitomisel. „Več nemških grofov je tam in duhovnikov iz Solnograda.  Že dolgo časa se je šepetalo in govorilo o velikih prekucijah na Bavarskem.  A vendar je vse presunila vest, da je frankovski kralj Karol odstavil bavarskega vojvoda.“  „Kaj, Tesel odstavljen?“ zakličeta hkrati mati in sin.  „Vteknili so ga v samostan, kjer bivajo tisti ostriženi črnorizci, kakršnih je že mnogo prišlo tudi v našo deželo.  In še hujše bi se mu bilo zgodilo, da ni poglavar vseh krščanov, ki biva v Rimu, prosil zanj.  Dolgo se je vedel lokavo in netil po Bavarskem upor zoper Karola.  Dolžili so ga celó, da se je zavezal s Pesoglavci in da je on pouzročil sedanji napad.  Na knežjem zboru v Ingelheimu se je jokaje vrgel pred Karola na kolena in prosil, naj mu vsaj življenje pusté, ako mu že vzamejo vojvodstvo.  Tudi soproga Luitberga in vsi otroci so morali v pregnanstvo.  „Še živé pravični bogovi v nebesih!“ vzklikne Stojmir. „Tesla je zadela kazen za krivice, ki jih je storil našemu rodu.  Z mečem v roki nam je prišel oznanovat novo vero in nas vklepat v verige robstva.  Maščevani so sedaj nad njim potoki krvi, ki so bili preliti v Gorotanu.  Naj bi se enako godilo vsem protivnikom našim!“  Strastno je govoril mladi junak, in tišina je nastala po njegovih besedah v sobi.  Spomin na nekdanje bridke rane je oživel v duhu v vseh treh, in divje hrepenenje po maščevanju jim je napolnilo srca.  „O Karolu pripovedujejo čudne reči“, začne po daljšem odmoru zopet Stojmir.  „Vsi poveličujejo njegovo bojno slavo“, odgovori Žitomisel; „v neštevilnih vojskah je baje že izkazal svoje junaštvo.  Telesna moč mu je pa tolika, da oboroženega vojaka drži na eni roki.  Novi veri je goreč privrženec.“  „Nam bode sedaj tlačitelj, kakor je bil Tesel.“  „Dokler tudi njega ne zadene enaka usoda“, poseže vmes Branka. — „Toda glejta, plamenica je že skoraj dogorela.  Pozno je že, in Žitomisel ima jutri še dolgo pot.  Počitka je potreben, odkazati mu hočem ležišče.“  „K svobodinu Braslavu na Krko me jutri povede pot, in zarana mi bode odjezditi“, odgovori sel. „Zato se ne branim tvoje ponudbe; spanje mi bode sladko po današnjem trudu. — Ako nam boginja Živa ohrani moč in zdravje, potem se snidemo o prihodnjem ščipu na knežjem dvoru“, reče odhajaje in seže Stojmiru v roko. „Za sedaj naj ti dobre Vile pričarajo prijeten sen pred duha!“  „Jutri te spremim skozi močvirje, da ne izgrešiš poti in te ne potegnejo zli duhovi v brezdanjo globino.  Braslavu sporoči pozdrav!  Brat je moje matere in vrl Sloven.  Želim ti sladkega počitka pod našim krovom!“  Ko je mati Branka odšla z gostom, ostal je Stojmir sam v sobi.  Zamišljeno je zrl pred-se.  Knežje povelje ga je tiralo proč iz domače hiše, iz onega sveta, v katerem je doslej bival in deloval.  Novo življenje se mu je odpiralo, polno bojev in truda, muk in trpljenja, življenje, drugačno, kakor ga je preživel v domači hiši med svojci.  A vendar se mu je zdelo, kakor da ga neki glas kliče na širše pozorišče, kakor da ima ondi izvršiti važno nalogo. — — —  Kmalu se vrne Branka v sobo in prisede k sinu, ki je slonel na klopi.  „Stojmir, vest, ki jo je prinesel knežji sel, te je iznenadila.  Prvič v življenju ti bode treba iti daleč od doma, na vojsko.  A čaka te ondi venec slave.  Rod naš je na dobrem glasu med Sloveni, in sloves naših prednikov je pri njih v veliki časti.  To dedščino svojih očetov moraš pomnožiti tudi ti z junaškimi čini.  Sedaj je prilika, da si pridobiš slavno ime. — Za vojno z Obri bode kmalu prišla druga, še osodnejša in pomenljivejša.  Ta bode veljala Frankom!“  „Neugodne so razmere za uspešen odpor proti njim“, odvrne sin zamišljeno.  „Pristaši stare vere Slovenov so boječi in razkropljeni.  Manjka jim vodnika.  Tvoja naloga bode, da jih zbiraš okoli sebe in pripraviš za veliko delo.  Zato moraš na knežji dvor in v vojsko.  Spomni se svojega očeta Slavomira, ki se je z Vrelom boril zoper Valjhuna za vero in prava Slovenov.  Obležal je na krvavem polju kakor ded Motižir in neštevilni drugi iz naše zadruge.  Njih stopinje ti kažejo pot, po kateri ti je hoditi!“  Slovesno je govorila starka, in roka, ki jo je dvignila kakor v prisego, se je tresla od razburjenosti.  „Ognjene so tvoje besede, mati“, odvrne Stojmir, in globoko mi segajo v dušo.  Veruj, da mi ne izginejo iz nje.  A danes mi je duh truden; potreben sem pokoja, ki ga privoščim tudi tebi.  Spoštljivo poda Stojmir materi roko in poišče svoje ležišče. — Branka pa stopi k ognjišču darovat bogovom večerno žrtev.  Ko se je dvigal dim proti stropu, razpne roki in moli k Svetovitu četveroobraznemu, k Perunu in k boginji Živi.  Bila je molitev za maščevanje, ki je kipela proti nebu.  Krasen dan se je smejal zemlji, ko se je pomikala truma vojnikov po stari rimski cesti, ki je vodila mimo Beljaka in vrbskega jezera proti gospesvetskemu polju.  Narava je bila odeta v sveže zelenje in cvetje, kakor da se je napravila v svate.  Zlati solnčni soj je ležal nad pokrajino, in pomladni vzduh poln vonja in krepilne svežosti je napolnjeval dol in goro.  Kaj čuda, ako se je radost in neka zmagoslavna zavest polastila tudi slovenskih bojevnikov?  Zdelo se jim je, kakor da gredó na ples ali na veselo svatovščino, in ne v krvavo bitko z divjimi Obri. — Bilo jih je lepa četa pešcev in konjenikov, z Osoj, s Krke in z Gorenjega Podravja.  Nekateri izmed njih so bili že osiveli vojniki, ki niso šli prvič na vojsko zoper obrske roparje.  Ti so pripovedovali, kako strašno je videti to divje, napol nago ljudstvo spačenih obrazov, ki se kakor poletna nevihta pridrevi v boj na svojih malih, gibčnih konjičih, katero se pa strahopetno spusti zopet v beg, ako ne premaga ob prvem navalu. — Pravili so o zmagoslavnih bitkah pod knezom Borutom in Gorazdom in proslavljali njiju junaštvo.  Vesela, zmagoslavna zavest je navdajala moštvo.  Trumi na čelu sta jezdila dva moža, katerima se je videlo na bojni opravi in na vsem obnašanju, da zapovedujeta ostalim vojnikom.  Mlajši je bil Stojmir.  Njegovega tršatega, bolj postarnega spremljevavca pa je značil koščeni obraz in hud, prešinljiv pogled.  Lasje, ki so se mu sipali izpod čelade, so bili že močno osiveli, in brazgotine na obrazu so pričale, da se je udeležil že mnogih bitk.  Bil je Braslav s Krke, Stojmiru ujec po rodu.  Izkušen in hraber vojnik je bil goreč častivec starih bogov in zaklet sovražnik Frankov.  Ker ni imel svojih otrok, je bil Stojmiru naklonjen z očetovsko ljubeznijo.  Upal je, da bode mladi junak, ki je bil vzgojen v poganski veri in v starih običajih slovenskih, kdaj močna zaslomba proti tujemu navalu in da bode on izvršil veliko delo osvobojenja Slovenov iz jarma frankovske oblasti in iz nove vsiljene jim vere.  Zadovoljno se je ozrl včasih na mladeniča, ki je jezdil kraj njega in spretno sukal iskrega konjiča.  „Le brzdaj ga“, reče stričniku, „predolgo je stal brez dela pri jaslih, zato sedaj prha in rezgeta.  Lepa žival!  V svetem gaju, kjer Triglavu redé čredo izbranih konj, bi ne našel lahko enakega.  A divjost se mu bode že še unesla na dolgem potu do obrske zemlje.“  „Ali imamo še daleč do knežjega gradu?“ vpraša Stojmir.  „Tam spredaj na levi že vidiš Blatograd.  Od tam imamo le še nekaj ur do Ingovega doma. — V Blatogradu gospodari Vitoglav.  Iskren Sloven je in neprijatelj Frankom.  Čeprav je tu v bližini solnograških črnorizcev, se jim vendar še ni dal preslepiti.  A kar te bode morda še bolj zanimalo, mlado hčer ima, ki slovi daleč okoli po svoji lepoti in pridnosti.  In Vitoglav je ponosen na svojo Kraso!  Mnogo snubačev je že imela, a doslej je še vse odbila.  Ta bi bila za-te, Stojmir, in če ti bode povšeči, rad ti jo pomagam snubiti.  Tebi je oče ne bode odrekel.“  „Sedaj ni čas misliti na ženitev, ko gremo na vojsko“, odvrne mladenič.  „Zakaj ne?“ pravi veselo Braslav. „Najprej krvavi ples, a potem vesela svatovščina!  Vse lepo po vrsti.  Čas je že, da pripelješ ženko na Osoje.  Boginja Lada ti bodi mila pri izberi!“  Okoli poldne je dospel oddelek slovenske vojske na skupno zbirališče pred knežji grad.  Ingova stolica je stala na gospesvetskem polju, v naravnem središču cele dežele. „Gorotanski grad“, civitas carantana, jo imenujejo stare listine, ker je bila že od nekdaj najznamenitejša trdnjava cele dežele in sedež slovenskih knezov.  Bilo je zelo obsežno gradišče, zgrajeno po staroslovenski šegi in zavarovano na vseh straneh z rovi in nasipi.  Na vzhodni strani pa je še deroča Glina branila prihod sovražniku. — Knežji dvor je stal v sredi gradišča na malo vzvišenem kraju ob vznožju precej visoke gore, katero imenujejo viri Gorotanski hrib, „mons carantanus“.  V prejšnjih časih se tudi dom vojvodov ni bistveno razlikoval od hiš priprostih Slovenov.  Toda odkar se je frankovski vpliv po deželi vedno bolj razširjal, so si tudi slovenski knezi sezidali po nemškem vzoru grad v četverokot s prostornim dvoriščem in s polkrožnimi stolpi na oglih.  Gradivo za stavbo jim je nudilo velikansko grobišče onstran Gline, ki se je raztezalo več ur v daljavo, in kjer so stale razvaline slovečega rimskega mesta Virunum.  Zanimiv okvir so tvorili stolici slovenskega kneza ti napol podrti tempeljni, samotno stoječi vitki stebri in razpalo zidovje rimskih palač in kopališč.  Bile so neme, a vendar glasno govoreče priče minulega časa, na čigar razvalinah se je porodila nova doba.  Poleg knežjega dvora je bilo v notranjem ograjenem prostoru še več drugih hiš, kjer so prebivali rokodelci in drugi stalni naseljenci.  To predgradje je služilo v vojnih časih za tabor raznim četam, ki so se tu zbirale, in je nudilo varno zavetje ljudstvu, ki je z vsem svojim blagom in imetjem semkaj pribežalo.  Še neke stavbe moramo omeniti na tem znamenitem pozorišču, preproste sicer, a vendar pomenljive, ker zastopa poleg rimstva in poganskega slovenstva tretji mogočni činitelj — krščanstvo.  Od knežjega gradu proti jugovzhodu se je dvigala precej prostorna, toda lesena cerkev, posvečena Gospé Sveti.  Bila je najstarejša in dolgo časa edina krščanska cerkev v Gorotanu.  Takrat je imel tu svojo stolico škof Teodorik, katerega je pri apostolskem delovanju podpiralo nekaj solnograških duhovnikov.  A navzlic dolgoletnemu trudu se je čreda Kristusova le počasi množila.  Zlasti plemstvo slovensko se je izvečine trdovratno ustavljalo zveličalnemu nauku svetega evangelija.  Ko sta dospela Stojmir in Braslav s svojimi četami v gorotansko gradišče, se jima je odprl živahen prizor.  Zagledala sta pred sabo dolge vrste šotorov, narejenih za silo iz kož ali platna.  Pod njimi so ležali vojaki ali pa so klepali in brusili svoje meče, kopja in sekire.  Vmes so plapolali veliki ognji, ob katerih so čepele gruče ljudi, ki so pekli koštrune ali pa cele junce na dolgih ražnjih.  Poleg so stali vozovi, natvorjeni z raznim živežem za ljudi in živali, z orodjem, polnimi mehovi in kožami.  Nekateri so bili pokriti z odejami iz bičja in lubja.  Izpod njih se je čulo kričanje otrok ali javkanje žen in ranjencev.  Bili so beguni, ki so pribežali iz spodnjih krajev v Ingov grad.  Vmes je mukala in se pojala živina, razgetali konji in bili s kopiti ob tla.  Povsod je bil videti nered in slišati divje vpitje.  Takoj ob prihodu sta vzbudila naša znanca pozornost v taboru.  Braslav je bil osebno znan skoraj z vsemi slovenskimi starejšinami in velmožmi in je bil na dobrem glasu pri poganih.  Stojmira sicer po licu niso poznali, a ker je bil sin slavnega očeta in že v mladih letih župan velike zadruge, je šel tudi o njem sloves po vsej deželi.  Hrupno so pozdravljali prišleca.  Po širokem potu med množico jahajoč je gledal Braslav pazno okoli, kje bi našel ugoden prostor za taborišče.  Kar mu pride nasproti majhen, čokat mož in ga nagovori:  „Pozdravljen mi, Braslav, v knežjem gradišču!  Mislil sem že, da te je Morana položila v hladno zemljo.  Pa vidim, da se bodeva zopet skupaj vojskovala pod Perunovo zaščito.“  „Hvala ti za pozdrav, Stebor!  A svetuj mi, kam naj se obrnem s svojimi ljudmi, da najdem ugoden prostor za taborišče.  Kajti nas je veliko.  Tu poleg mene je še stričnik Stojmir z Osojci in Podravci.“  „Ob reki na desni strani bodete dobili prostora“, odgovori Stebor, kazaje v daljavo. „Tam je trave dovolj za živino, in vode vam v Glini tudi ne bode zmanjkalo.  Onstran reke pa nikar ne hodite!  Tam taboré krščani in frankovski vitezi, a tostran so sami našinci.“  Braslav in Stojmir peljeta svoje čete na odkazano mesto.  Bil je peščen, s travo porastel kraj ob reki.  Preko nje je stala v bližini gospesvetska cerkev, okoli katere so bili zopet gosto nasejani šotori in ognji.  Vojaki so takoj začeli prirejati taborišče.  Zabijali so kole v tla, da bi preko njih raztegnili kože in platno za šotore, in nabirali so suhega trsja za ognje.  Konje so privezali k drevesom na dolgih konopcih, da so mogli muliti travo po okolici.  Kmalu so prišli starejšine in velmožje iz drugih zadrug, da pozdravijo novodošlece.  Poleg našega znanca Žitomisla so bili tu še Rastislav iz Krajine, Vitigoj od Savinje, Svetopolk iz Pomurja in drugih več.  Večina so bili starejši možje, ki so se bojevali že v mnogih bitkah.  Le eden med njimi je bil mladenič skoraj Stojmirove starosti, rdečega lica in krepke postave.  Vedel se je ponosno in malone prezirljivo do drugih, a imel je velik vpliv pri krajinskih županih.  Bil je to Ljudevit, knez na Posavju.  Braslav je s ponosom predstavljal velmožem Stojmira, kateremu so ti stiskali roko in hvalili vrline njegovega očeta.  Pogovor se je sukal o vojski.  „Koliko časa bomo ležali tu v taboru?“ vpraša Braslav.  „Jutrišnji dan je še odmenjen počitku“, odgovori knežji zaupnik Žitomisel. „Hkrati se bode vršil v Ingovem gradu vojni posvet.  Tretji dan odrinemo.“  „Meni je prav“, odvrne Braslav, „kajti dolgočasno življenje v taboru ni po moji volji.  In najmanj bi rad dolgo ostal v tej okolici, kjer sedaj bivamo.  Preveč tuj duh vlada tod.“  Zvečer se je v taboru razvil še slikovitejši prizor kakor podnevi.  Vsa pokrajina se je topila v rdečem svitu ognjev.  Bajno so se črtali na tem ozadju temni obrisi knežjega gradu in gospesvetske cerkve.  Pesmi in veselo vriskanje je odmevalo v tiho noč.  Drugi dan je hodil Stojmir po taboru in si ogledoval živahno gibanje.  Tu in tam je postal pri znancih in se posvetoval ž njimi o vojnih zadevah.  Kar se prikaže na poti, ki je vodila iz grada proti cerkvi, velik sprevod.  Tuji vitezi v železnih oklepih in čeladah, slovenski župani in velmožje, med njimi Ingo sam v dragoceni bojni opravi in mnogo druzega ljudstva ...  Stojmir pristopi k Žitomislu in ga vpraša, kaj pomenja ta nastop.  „Bode li knez s svojim spremstvom pregledoval vojsko?“  „Motiš se“, odgovori Žitomisel. „Krščani gredó v cerkev, da si naklonijo milost svojega boga v prihodnjem boju.“  Ingov nastop je vzbudil pozornost v taboru.  Vojaki so drli skupaj ter radovedno gledali ta prizor.  Stojmir je stal z Žitomislom kraj reke pri svojem oddelku, in poslednji mu je razkazoval Ingovo spremstvo.  „Oni vitezi v železni opravi, ki gredó v prvi vrsti, so Franki.“  „Ingu so žalibog skoraj stalni spremljevavci“, pripomni Stojmir.  „Za njimi gredó nekateri slovenski župani, ki so prisegli na novo vero in se dali krstiti.  Visokodorasli mož, ki stopa ob Ingovi strani, je knez Přibislav iz bistriške doline.  Odkar je Tesel ustanovil samostan v Indiji (Innichen), je postal goreč privrženec nemških duhovnikov.  Na drugi strani spremlja kneza nemški grof Gerold.  Posestvo ima v Brežah.  Pripeljal je s seboj četo nemških naseljencev in nekaj vitezov.“  Stojmiru se čelo zmrači, in oko se mu zasveti divjega srda:  „Ti tuji vrinjenci nas bodo pregnali iz rodne zemlje!  Kakor klop se zajedajo v naše meso!“  Sredi spremstva je ponosno stopal knez Ingo.  Bil je mož orjaške postave.  Skoraj za celo glavo je presegal svoje spremljevavce.  Oblečen je bil po frankovski šegi v železno bojno opravo, katero je pokrival širok, rdeč plašč, viseč mu preko ramen.  Sam goreč kristjan, se je trudil, da bi vse Slovene pridobil za Kristovo vero.  Bil je na glasu pravičnega vladarja, ki pušča slehernemu svobodo vesti in ne vsiljuje nove vere z mečem, kakor so to delali njegovi predniki. — Vendar je pa imel to slabost, da se je dal preveč voditi Frankom in je pospeševal nemški živelj med Sloveni.  Stojmir ni baš prijazno zrl na slovenskega vojvodo.  Zdelo se mu je, da je on povzročitelj sužnosti Slovencev in vsega zla v deželi ...  Tu mu nenadoma obstane pogled na mladostni prikazni deklice, ki je šla za Ingom v spremstvu nekega tujega viteza.  Bila je videti stara komaj šestnajst let, a vendar toliko razvita, da se je zdela vzor ženske lepote.  Pravilno črtani okrogli obraz so obrobljali črni gosti lasje, ki so se spuščali v naravnih kodrih na tilnik in ramena.  Dolga bela haljina, prepasana z zlatim pasom, je še bolj povzdigovala njeno vitko postavo, in iz širokih, ohlapnih rokavov se je svitala belina njenih rok, katere so krasile zlate zapestnice.  Tudi lase je prepletal vrhu belega čela zlat obroček.  Vrhu bele spodnje obleke je nosila barvast plašč. — Vitez kraj nje se je uljudno priklanjal in ji govoril sladke besede.  Toda deklica je stopala poleg njega v lahkovidni zadregi, s povešenimi očmi, in sramežljivo rdečico ji je bilo poznati na licih.  „Kdo je ona zorna deva?“ zašepeče Stojmir hlastno svojemu tovarišu.  „Milena, Ingova hči“, odvrne Žitomisel z lahnim nasmehom, „in njen spremljevavec je frankovski grof Erik, kraljevi poslanec.  Vedno se dobrika okoli knežne.“  Ingovo spremstvo je šlo naravnost v cerkev, vojaštvo krščanskih slovenskih knezov in Frankov pa se je zbralo v gostih trumah okoli nje.  Pogani so z raznimi opombami spremljali bogoslužje krščanov.  „Tam v hramu se bodo zavarovali zoper puščice sovražnikov“, reče star vojak.  „Neki duhovnik v zlato vezeni halji jim zagovarja ščite in meče in dela razna znamenja nad njimi, da so neranljivi“, pripomni drugi.  „A naš Perun, ki ima strele v oblasti, je vendar močnejši, nego krščanski Bog!“ poseže vmes tretji. „In meč mi je tudi zagovorila žena-veščica.“  Stojmir je stal ob bregu in mrklo gledal črez reko.  Del njegovega naroda se je zbiral tam okoli drugih žrtvenikov, nego so jih postavljali pradedje, poslušal je druge nauke, kot jih je nekdaj pravila babica svojemu vnuku.  Ali naj je res ta nauk krščanski vzvišena blagovest?  Ta nauk, ki je povzročil že toliko krvolitja in toliko gorja v Gorotanu, ki je Slovene malone izročil tujemu robstvu? ...  Vojaki so začeli peti bojno pesem na čast Perunu in njegovi zmagi nad zmajem.  Vedno višje in glasneje je orila po taboru popevka kakor vkljub krščanom, ki so na oni strani reke iskali drugega varstva.  Tedaj se pa z visokega lesenega odra poleg cerkve začuje glas, kakršnega še Stojmir nikdar ni čul v svojem življenju.  Počasi in slovesno so doneli udarci po planjavi, kakor da kdo bije ob bronast ščit.  Je li bil to pozdrav krščanskega Boga?  In vedno glasneje je donel skrivnostni glas, kakor da hoče predoneti bojne pesmi, ki so orile v taboru poganov.  Množice okoli cerkve pa so se vrgle na kolena, sklonile glave in skesano se trkale na prsi ...  Zamišljen je stal Stojmir ob bregu.  Zdelo se mu je, da reka, ki je valila mimo njega kalne valove, loči dva nezdružljiva svetova, in da je živa podoba prepada, ki je tedaj nastal v narodu Slovenov.  Slovenska vojska je prodirala ob Dravi navzdol proti Panoniji. — Kmalu so bila vidna znamenja sovražnega napada.  Cela sela so bila opustošena in razdejana.  Začrnela pogorišča so označevala sled obrskih roparjev.  Tuintam se je iz pogorišč še vzdigoval dim in je dehtela vročina.  Kraj pogorišč so ležala okrvavljena trupla mož, žen in otrok. — Preplašene trume begunov so se zatekale k vojski in pripovedovale o strašnih morijah, ki se po deželi godé. — Vojščaki so bili razsrjeni nad divjaško grozovitostjo in so plamteli bojaželjnosti.  Toda sovražnik jim ni hotel priti nasproti.  Včasih so se prikazali v daljavi jezdeci, sedaj na levi, sedaj na desni, sedaj v manjšem, sedaj v večjem številu.  Po bliskovo so pridirjali, izstrelili puščice, pa zopet odhiteli ...  Vojaki so morali biti po dnevi in po noči pripravljeni, da odbijajo napade.  A kadar so hoteli sprejeti Obre s puščicami in kopji, vrgli so se le ti po dolgem konjem na hrbet in kakor blisk izginili s prizorišča.  Vedno vznemirjanje in zavratni napadi so vznevoljili slovenske vojnike.  Jezilo jih je, da niso mogli sovražniku do živega.  „Takega vojskovanja se mora vsakdo naveličati“, pripomni Stojmir svojemu ujcu, ko sta se vračala nekega dne na čelu konjenikov od brezuspešnega zasledovanja k vojski nazaj; „zdi se mi, kakor bi odganjali roje nadležnih brenceljev.“  „Takšen je njihov način vojskovanja“, odgovori Braslav. „Poznam jih že izdavna.  A ne boj se, sinko, priložnost, da izkažeš svoje junaštvo, ti ne bode odšla.  Te čete, ki nas napadajo, so le obrske prednje straže in ogleduhi.  A doli v dravski nižavi bodemo zadeli ob njih bojno moč.  Tamkaj nas gotovo čaka Tudun, knez obrski s svojimi četami.  Na planjavi se rajši voskujejo, kakor v goratih krajih, ker se tam njihova konjica lažje razprostré.“  Besede starega bojevnika so se uresničile.  Na prostranem Ptujskem polju je bila zbrana vojska Obrov.  Utaborila se je na kraju, ki je bil zavarovan deloma po reki Dravi, deloma po njenih pritokih in močvirjih.  V takem taboru bi se Obri lahko branili celo leto.  Toda njihov namen je bil prodirati proti Gorotanu in Friulski marki.  Zato je Tudun takoj ob prihodu slovenske vojske peljal svoje čete iz tabora in jih razvrstil. — Knez Ingo, ki je bil že precej vajen načina obrskega vojskovanja, je razdelil slovensko pehoto v posamezne trume, ki so stale blizu skupaj in bile toliko krepke, da so mogle vzdržavati prvi naval.  V sprednjih vrstah so bili strelci, za njimi kopjeniki.  Konjeništvo, kateremu je deloma načeloval Stojmir, deloma frankovski vitezi, je stalo ob strani in je imelo nalogo udariti na dano povelje na sovražnika, ga zasledovati in razkropiti. — Kakor se ob poletni nevihti pridrevi nad poljem oblak-hudournik, preteč grozo in razdejanje, tako so prihrule obrske trume.  Zemlja se je tresla pod udarci konjskih kopit.  Oblak prahu je vstal z ravnine in se valil z napadovavci dalje.  Urnebesen krik zaženo Obri, ko planejo nad vojsko Slovenov.  Roj puščic jih sprejme.  Prvi padejo ranjeni na tla, ali obležé mrtvi pod konji.  Preko njihovih trupel drevé trume z neukrotno silo naprej.  Cel gozd sulic jim štrli nasproti.  Obri padajo prebodeni in posekani, a nove trume naskakujejo.  Že so prve slovenske vrste poražene; oddelki se morajo umikati silovitemu napadu, in bati se je, da jih sovražna vihra popolnoma ne razžene.  V tem odločilnem trenutku poseže vmes slovenska in frankovska konjica.  Težko so že krotili vojaki bojaželjnost, videč pred seboj divjo morijo.  Na dano povelje se zakade z vso ljutostjo na sovražnika.  Silovito trčijo sovražne moči druga ob drugo.  Ker je bilo Obrov ogromna množica, so slovenski oddelki kar izginili v sovražnem morju.  A njihovo kopje in meč sta kruto gospodarila.  Ko Obri vidijo, da ne porazijo slovenskih vrst na prvi hip, upade jim pogum.  Kmalu začno bežati posamezni jezdeci, potem deseterice, potem stotine.  Vsa divja truma se razkropi v nerednem divjem begu — slovenski konjeniki pa drevé za njimi — — —  Stari viri pripovedujejo, da so bili Obri v tej bitki do cela poraženi.  Nešteta množica jih je obležala na bojišču, drugi so našli smrt v močvirju in valovih deroče Drave.  Od tedaj se Pesoglavci niso več upali ropati in pustošiti po Gorotanu, po Bavarskem in Friulski marki.  Tako so naši pradedje že v tedanjih časih s svojo krvjo ščitili zapadno kulturo pred barbarskimi navali! —  Tudi izgube Slovencev so bile znatne.  Veliko njihovih mrtvih trupel je pokrivalo prostrano ravnino ob Dravi.  Krščani in pogani so tu ležali drug poleg drugega v smrtnem spanju ...  Stojmir se je ves čas boril ob strani svojega ujca.  Braslav je srdito sekal in mahal okoli sebe — kakor razjarjen lev.  Tudi Stojmira se je bila polastila divja besnost, a vendar je ohranil še toliko trezen razum, da je svojemu oddelku dajal povelja.  Kjer je bila največja nevarnost, tja je velel svojim.  Ko so se zvečer konjeniki vračali v tabor, je bil Braslav kar pijan veselja.  „Ha, to je bil dan!“ je klical razvnet. „Takih ne pomnim dosti v življenju.  Le enkrat je bila zmaga še sijajnejša.  Tedaj, ko smo po Ketimarovi smrti podili Bavarce iz dežele.  Sam Perun nam je danes pomagal! — Vrlo si se obnašal, moj sinko Stojmir!  Velik delež imaš na današnji zmagi.  Priznam celo, da imaš več pameti v glavi nego je pokrivajo moji sivi lasje.  Toda kaj ti je?  Bled si v obraz in po tvojem jopiču zaznavam krvave srage!“  „Ej, nič hudega ni, ujec“, zavrne Stojmir, „neki Ober mi je hotel sulico poriniti med rebra, a izpodrsnilo mu je na oklepu in zadel me je v desno ramo.  Mala praska, druzega nič!“  „V taboru si moraš rano obvezati“, odgovori Braslav skrbeče. „Tam so stare žene, ki so vešče zdravljenju in poznajo moč vsakovrstnih zelišč.“ Rana pa je bila globlja in nevarnejša, nego je Stojmir mislil.  Izgubil je bil vsled nje dokaj krvi in oslabel tako, da nekaj dni ni mogel na konja.  Prisiljen je bil poslužiti se voza, na katerem so se vozili ranjenci.  Vendar, ko se je skupna vojska bližala domačim krajem, postavil se je Stojmir zopet na čelo svojim Osojcem, ki so navdušeni pozdravljali svojega junaškega voditelja.  Veliko je bilo veselje nad zmago po vsem Gorotanu.  Imena junakov, ki so se proslavili v boju, so šla od ust do ust.  Med njimi se je imenovalo na prvem mestu ime mladega Stojmira.  Knez Ingo je napravil v proslavo zmage na svojem gradu veselo gostijo, h kateri je povabil vse poveljnike, ki so se udeležili vojske.  Čete, kolikor jih je ostalo skupaj, so v taboru praznovale veseli dan.  V knežji dvorani se je zbralo obilo povabljenih gostov.  Frankovski vitezi in nemški duhovniki v črnih haljah so se gibali med preprostimi slovenskimi župani.  A opazovati je bilo tudi tu dvoje strank.  Pogani so se zbirali okoli Braslava in Stojmira, dočim so krščanski knezi z duhovniki in frankovskimi vitezi vred tvorili svojo posebno skupino.  Knez Ingo je goste pri mizi tako razvrstil, da so bili krščani okoli njega na gorenjem koncu mize, pogani pa na spodnjem.  Poleg Inga je sedel na desnici škof Teodorik, na levici kraljevi poslanec grof Erik.  Kraj škofa je bila videti rejena postava nadprezbiterja Reginbalda in bledi obraz dijakona Majorana.  Oba sta prišla iz Solnograda v Gorotan in sta bila redna spremljevavca škofova.  Za njimi so se vrstili drugi duhovniki, vitezi in župani.  Preziranje nekrščanskih poveljnikov, izmed katerih ni nikdo dobil častnega mesta, je vzbudilo med temi veliko ogorčenje.  Čulo se je mrmranje in rožljanje z meči.  „Kaj smo mi manj vredni ljudje, kakor ti ostriženi menihi in frankovski petolizci, ki so si dali vliti vode na glavo?“ hudoval se je Braslav. „Ali nismo bili v boju med prvimi in ali nismo več storili za pridobljeno zmago, kakor oni?“  „Bolje za nas, da smo tu skupaj, kakor da bi sedeli gori med tujci“, ga pogovarja Žitomisel.  „Ako bi sedel pri tistih črnorizcih, Braslav“, se oglasi debeli Pero iz Poljan, „bi se ti razlil žolč.  Vsa pojedina ti je potem pokvarjena!“  Tudi Stojmira je peklo preziranje.  Mrko je gledal na Ingovo okrožje.  Ponosno so se vedli frankovski vitezi.  Govorili so večjidelj s knezom in z nemškimi duhovniki; le redkokdaj je ta ali oni privoščil besedo kakemu slovenskemu županu.  Z vsem svojim vedenjem so kazali, da se imajo za ljudi višje vrste, kakor so podjarmljeni Sloveni. — Po frankovski šegi napravljeni služabniki so donašali jedi na mizo.  Kar je v tedanjih časih zamogla nuditi kuhinjska umetnost, z vsem je postregel Ingo svojim gostom.  Izbrane jedi, kakršnih ni poznala slovenska preprostost, so prihajale na mizo: vinska juha, začinjena z raznimi dišavami, raznovrstno prirejena divjačina in perutnina.  Poleg jedil so stali pred gosti veliki vrči medice in vina.  „Vnet prijatelj sem slovenskim navadam“, reče Pero, obirajoč kos mastne pečenke, „in rad živim preprosto kakor so naši predniki.  A v kuhi moramo vendar Frankom priznati prednost.  Kaj tacega ne znajo narediti naše slovenske žene.“  „Nespametno govoriš“, ga zavrne nevoljen Braslav. „Ti utegneš iz same sladkosnedenosti postati njihov privrženec!“  „Motiš se, Braslav“, odgovori Pero ravnodušno. „Jaz hvalim samo frankovske jedi.  Njim samim pa želim, da bi jim vse te dobre stvari v želodcu obležale in da bi se jim v strup izpremenilo rujno vino, s katerim jedi zalivajo.  Tako bi bili mi na mah rešeni tlačiteljev.“ Glasen smeh je sledil tem besedam.  Vino je razgrelo duhove in poživilo govorico.  Tedaj pa vstane knez Ingo in napije zbranim gostom rekoč: „Čislani vitezi, starejšine in velmožje!  Veseli pir vas je zbral danes na mojem dvoru, da skupaj praznujemo pomenljivi dogodek, ko smo v trdem boju iznova zavrnili starega sovraga od naših mej.  S slogo smo dosegli zmago nad njim.  Bodi nam sloga sveta tudi v bodoče.  Ona nas bode privedla do še sijajnejših uspehov.  Pogoj sloge pa je edinost v veri in mišljenju.  Zato napijam, da bi nas ta edinost kmalu objela!“ ...  Knezove besede so vzbudile na krščanski strani glasno odobravanje.  Pogani pa so nemo zrli predse.  Škodoželjno so se nasmihali Franki, videč njih potrtost.  Grof Gerold se sklone h kraljevemu poslancu in mu reče polglasno: „Glej jih, kako so poparjeni, kakor psi, ki so občutili palico!“  „To tudi zaslužijo“, odvrne Erik. — „Preveč časti je zanje, da jedó z nami pri eni mizi ...“  Žitomisel, ki je sedel blizu njih in bil nekoliko vešč frankovskega jezika, je razumel nekaj besedi. — „Franki nas psujejo!“ zakriči in velikanski vrišč nastane v spodnjem koncu dvorane.  „Gorje vam, Franki!“ zavpije Braslav. „S krvjo nam bodete plačali psovke!“ — „Po njih!“ zahrume drugi in zgrabijo za orožje.  „Pax vobis!  Pax!“ začuje se glas škofa Teodorika. „Ne prepirajte se pod to miroljubno streho!“ Toda šele Ingovemu posredovanju se je posrečilo narediti mir.  A tišina, ki je zavladala po dvorani, je bila mučna.  Kakor meči so se križali sovražni pogledi. — Tu se obrne duhovnik Reginbald k Ingu in reče:  „Presvitli knez!  Z bogatimi jedmi in z žlahtnim vinom si nas razveselil.  Vinum laetificat cor hominis!  Toda še bolj razveseljuje naša srca mila pesem in sladkodoneča godba.  Ta bode pomirila tudi srca bojevitim junakom pri naši mizi.  Zato te prosimo, naj knežna Milena pride med nas, da nam zapoje veselo pesem in jo spremlja na strunah z veščo roko.“  Reginbaldovemu predlogu je sledilo odobravanje.  „Dobro, dobro!  Knežna naj pride!“  „Pesmi hočemo danes poslušati, ne prepirljivih besedi.“  Tudi frankovski vitezi so tleskali v roke in prosili kneza, naj ustreže želji.  Ingo je bil vesel, da se na tak način reši iz mučnega položaja.  Ukaže poklicati knežno.  Rdeča kakor višnja stopi Milena v spremstvu starejše družice med goste.  Viharni pozdravi jo sprejmó.  Grof Gerold vstane, ji gre nasproti in jo dvorljivo povede na časten sedež kraj sebe.  „Tvojih pesmi se nam je zahotelo, visokorodna knežna“, reče zaupljivo. „Občna je bila želja, da nas razveseliš s svojo navzočnostjo in svojim zvonkim glasom.“  „Ne vem, če bodo moje neumetne pesmi dopadle velmožni gospodi“, odgovori skromno Milena. „Toda rada pripomorem po svoji moči k slavju junakov.“  Nato vzame družici harfo in ubere strune.  Globoka tišina je zavladala po dvorani.  Stojmir, ki je sedel na spodnjem koncu mize, knežni nasproti, je bil vsled njene prikazni kar očaran.  Že prvo srečanje v vojnem taboru ni ostalo brez vtisa nanj.  Toda danes se mu je zdela še milejša.  Ko mu je sedela nasproti v dolgi beli obleki, prepasana z zlatim pasom in harfo v roki, ko je tako zrl v njen beli obraz, na katerem se je kakor jutranja zarja prikazovala lahna rdečica, je menil, da vidi pred seboj eno izmed tistih tajinskih bitij, ki prebivajo po gozdih, po logih in ob vodah, ki poleti ob mesečini obhajajo svoj divni raj in samotnega popotnika očarajo z mamečim petjem, katerim se pa ne sme približati grešni človek.  In spomnil se je pripovedi svoje matere, da take vile stojé človeku že ob zibeli in da vladajo njegovo življenje —  Tihi akordi so zazveneli po dvorani.  Iz početka nekoliko plaho, a vedno bolj pogumno in vzneseno je pela knežna Milena.  O davnih junakih se je glasila pesem, o boju za domovino in srečni smrti onih, ki padejo za njo ...  Junake je prevzela globoka ginjenost.  Oči so se iskrile navdušenja in mišice na obrazih so drhtele od notranjega ognja.  Stojmir kar oči ni odtegnil od knežne.  Zatopil se je vanjo in pozabil svoje rane, svojih tovarišev, pozabil na ves svet ...  Ko utihnejo zadnji glasovi, nastane za hip zopet grobna tišina.  Potem pa izbruhne vihar navdušenja in pohvale.  Stojmir ves iz sebe vstane s sedeža in hiti h knežni.  „Dražestna vila“, reče razvnet in ji poljubi roko, „ako se ti sme približati in te nagovoriti smrtni človek, sprejmi zahvalo iz mojih ust.“  Smehljaje se je pogledala Milena razvnetega mladeniča in vidno so ji ugajale njegove besede.  Srpo je zrl ta prizor grof Erik.  Že v bitki mu je Stojmir, kateri je modro poveljeval konjici in se hrabro boril, vzbujal zavist.  Misel, da se more podjarmljeni Sloven meriti s plemenitim Frankom v bojni slavi, mu je bila neznosna.  Še bolj ga je razjezilo, da se predrzne sedaj vrivati se med gospodo in dvoriti knežni.  Zato se obrne k nji in reče pikro:  „Umiti si moraš roke, žlahtna knežna, kajti z garjevcem si prišla v dotiko.“  „Kaj ima opraviti ta sin slovenske sužnje med nami?“ pristavi grof Gerold.  Stojmir ni razumel frankovskih besedi, ki jih je govoril Erik.  A spoznal je po glasu in iz posmehovanja Frankov ter zadrege knežne Milene, da mu je nemški grof vrgel ostudno zasramovanje v obraz.  Vrhu tega se je bil pa Gerold pri svoji nelepi opazki namenoma poslužil slovenskega jezika, kateremu je bil vsled dolgoletnega bivanja v Gorotanu nekoliko vešč.  Tako je Stojmir znal, pri čem da je.  Zavest, da je onečaščen pred knezom, pred Mileno in vso družbo, navdal ga z divjim srdom.  Vsa kri mu vzkipi in s klicem: „Tu imaš plačilo, oholi Frank!“ udari Erika s pestjo v obraz.  Strašen vrišč nastane po dvorani.  Franki izderó meče, slovenski poveljniki prihité branit svojega tovariša.  „Gorje, kraljevega poslanca se je dotaknil!“ kliče Reginbald.  „Ne prelivajte krvi!“ pogovarja škof Teodorik. „Moje je maščevanje, pravi Gospod!“ Ingo se postavi med prepiravce in zapové mir. — Tresoč se po celem telesu je stal Stojmir sredi gruče z mečem v roki, pripravljen s krvjo in življenjem braniti svojo čast.  Toda naenkrat obledi, meč mu pade iz desnice, kri se mu vlije preko rame in rok in brez moči se zgrudi na tla.  V nezavesti mu bije na uho še vrišč in šumenje.  Kakor v sanjah se mu zdi, da vidi nad seboj sklonjen obraz Milenin, ki mu hladi vroče čelo.  Potem ga objame temna noč ...  V mali sobici knežjega gradu je ležal Stojmir na postelji, pripravljeni iz mehkih kož.  V bitki dobljena rana, ki se mu je iznova odprla, obilna izguba krvi, prestani napori in zlasti dogodki usodnega večera so mu do cela izpodkopali zdravje.  Lotila se ga je huda vročica.  Kakor žgoč ogenj je vrela kri po žilah, in mrak nezavesti mu je temnil duha.  Bledlo se mu je.  V sanjah so se mu prikazovale strašne podobe ...  Zdelo se mu je, da se bojuje z grdimi pošastimi spačenih obrazov, ki so rastle iz zemlje in silile vanj.  Mahal je okoli sebe, bodel, sekal; toda ob vsakem udarcu in bodljaju so se prikazni pomnožile, vzrastle so do nadčloveške velikosti, se mu režale v obraz in ga pritiskale k tlom ...  V takih trenutkih je ječal, se premetaval po ležišču, in potne srage so mu lile po obrazu.  Pa zopet je gledal prijetnejše podobe.  Prikazala se se knežna Milena kot rešiteljica.  Plavala je kakor vila po zraku v beli haljini, ljubeznivo gledala nanj in ga vabila za seboj.  Na mah so ob njeni prikazni izginili sovražni besi.  In Stojmir se je čutil lahkega, prostega, da bi poletel za njo tja v zračne višave ...  Večkrat se je v sanjah boril s črnim vitezom.  Videl ga je v družbi knežne, katero je on reševal iz njegovih rok.  Toda črni vitez je dvignil deklico k sebi na konja in oddirjal po ravnini ...  Tedaj je bolnik silil kvišku, stegal roke in zopet padal nazaj.  Smrtne sile so bojevale hud boj z mladim življenjem — — —  Ingo je ukazal Stojmiru skrbno streči.  Poklical je vešče menihe, ki so umeli zdravljenje, da bi pomirili razvneto kri in izlečili rano.  Tudi knežna, kateri se je bil mladi junak prikupil s svojo hrabrostjo in odločnim nastopom, je prišla tu pa tam v bolnikovo sobo.  Prinesla je navadno hladilne in krepilne pijače ter je tiho šepetaje vprašala, kako mu je, potem pa zopet odšla s sočutnim pogledom na bolnika.  Knezu je dogodek, ki se je pripetil v njegovem gradu, provzročil velike skrbi.  Razžaljenje kraljevega poslanca je bilo po frankovskem pravu hudodelstvo, ki se je kaznovalo z zaplenjenjem imetja in pregnanstvom, ali celo s smrtno kaznijo.  Zlasti v tedanjih burnih časih je Karol strogo kaznoval vsak uporen pojav pri podjarmljenih narodih. — Ingo je vedel, da bodo frankovski grofi, katerih je bilo že več naseljenih v Gorotanu, porabili to priliko, da zadadó slovenskim plemičem hud udarec, da očrnijo narod pri kralju, češ: puntarski je, morajo se mu vzeti svoboščine, treba ga je ukrotiti s strogostjo.  Na drugi strani pa je znal v deželi za močno pogansko stranko z mnogoštevilnim plemstvom, katera je držala s Stojmirom in bila pripravljena braniti mu čast, imetje in življenje.  Ob najmanjšem povodu bi ta stranka lahko uprizorila krvav upor zoper krščene Franke, in zopet bi se ponovili strašni dnevi, kakršni so bili za Ketimara in Valjhuna ...  Dolgo časa je viselo Stojmirovo življenje na niti.  A slednjič premaga njegova zdrava narava.  Vročina pojenja in zavest se mu zopet povrne.  Ko prvič v bolezni jasno izpregleda, vidi kraj sebe postarnega moža v črni halji, ki ga je držal za roko in pozorno gledal nanj ...  „Kje sem?“ vpraša Stojmir hlastno.  „Pri dobrih ljudeh“, odgovori neznanec.  Stojmiru se je zdelo, da mora biti mož poleg njega eden tistih duhovnikov, ki so prišli z Nemškega učit novo vero.  Toda čudil se je, da govori v njegovi materinščini.  „In kdo si ti, ki mi strežeš?“ vpraša dalje.  „Nevreden služabnik Kristusov sem“, odgovori ponižno menih. „Toda ne vznemirjaj se preveč z govorjenjem, moj sin, da se ti ne povrne huda vročica, ki te je toliko časa mučila.“  Skrbno, kakor oče svojemu otroku, rahlja starec bolniku vzglavje in mu polaga hladilne ovoje na vroče čelo.  Stojmir zatisne oči ...  Pred duha mu stopijo dogodki zadnjih dni: pirovanje pri knezu, Milena, prepir z nemškim grofom.  Kaj se je zgodilo z njim?  Kje so tovariši, kje ujec Braslav? ...  Kaj namerjajo ti frankovski duhovniki? ...  Ali mu strežejo zato, da ga tem gotovejše izroče sodbi?  Ali se hočejo maščevati nad poganom? ...  In zopet se ozre po svojem strežniku, ki je pripravljal zdravila ali pa sedel tik njegovega ležišča.  Na tem ostročrtanem, vdrtem obrazu, kateremu je dolga brada dajala še poseben znak častitljivosti, ni bilo brati sovraštva in osvete.  Iz sivih oči, ki so se zdaj pa zdaj ozrle vanj, je sijalo toliko ljubeznivosti in miline, da so nehote vzbujale zaupanje.  Tudi se je zdelo Stojmiru po govorici, po potezah na obrazu in vsem obnašanju, da mož ni nemškega rodu.  „Ti nisi Frank“, ga nagovori iznova, ko mu je le-ta ponujal zdravil.  „Sloven sem po rodu in kristjan po milosti božji“, odgovori starec.  „Toda zakaj nosiš črno haljo, kakor oni ostriženci, ki so prišli z Nemškega k nam?“  „Zato, ker je tudi mene poklical Gospod med svoje služabnike.  Iz vsakega naroda mu je ljub tisti, ki mu služi.  Pred njim ni razlike rodov in oseb.“  Stojmir obmolkne.  Besede, ki jih je govoril menih, so mu bile popolnoma nove.  Doslej je vedno mislil, da krščanstvo daje Nemcem pravico zatirati Slovene.  V imenu nove vere so nastopali, kadar so zahtevali desetino, si jemali najboljša zemljišča, vsiljevali tuje naseljence, teptali prava in navade očetne.  In ta krščanski duhovnik govori, da so pred njegovim Bogom vsi narodi enakopravni!  Ko bi mu tako govoril kak Nemec, bi rezko zavrnil njegove besede, češ da so hinavske.  Toda duhovnik, ki mu je oznanoval ta nauk, je bil Sloven! ...  Novo presenečenje!  Doslej je čul le o nemških duhovnikih, ki so prihajali iz Solnograda, iz Indije, ali iz one velike naselbine ob Dunavu, katero je ustanovil parski Tesel.  Zato so mu mrzéli ti nemški črnorizci in se mu studile njih sladke besede ...  Sedaj je prvič videl slovenskega duhovnika.  Toda ali ni bilo že mnogo zaslepljencev med Sloveni, ki so se dali pregovoriti tujcem, ki so zapustili vero očetov in sprejeli novi nauk?  Koliko slabši so bili taki odpadniki od Frankov!  Ali se ni po njih širila, kakor pogubna kuga, krščanska vera po Gorotanu?  Ali niso pomagali ti Sloveni izdajati svoj rod tujemu jarmu? ...  Srd, ki ga je gojil že iz detinskih let zoper privržence Frankov, se je iznova vzbudil v srcu, ko je videl poleg sebe moža slovenskega rodu in vendar oznanovavca vere krščanske.  Trd, skoraj sovražen pogled iz njegovih oči zadene meniha.  Mučna je bila Stojmiru zavest, da je izročen skrbi krščanskih duhovnikov, katere je vedno smrtno sovražil.  Zdelo se mu je poniževalno, da je moral iz rok starega meniha sprejemati jedi in zdravila.  Toda čutil je svojo onemoglost in se molčé prepustil usodi.  Menih pa se ni dal motiti v svoji službi.  Vedno je stregel bolniku z enako skrbjo, pripravljal zdravila, prevezaval rano in pokladal nanjo mazila.  Po noči in po dnevi je bdel ob njegovem ležišču in si privoščil komaj nekaj ur potrebnega počitka.  Stojmira je ta požrtvovalna ljubezen nazadnje vendar-le ganila.  Neumljivo mu je bilo, zakaj se menih toliko trudi zanj, ki mu je bil tuj in celo sovražen.  „Kako, da se žrtvuješ zame, ki sem nasprotnik vam in vaši veri?“ vpraša po dolgem molku neki večer svojega zdravnika.  „Zato, ker se ravnam po nauku in zgledu našega božjega Zveličarja, ki nam je velel ljubiti vse ljudi, zlasti pa revne in nadložne“, odvrne menih.  „A mene je učila mati, da sem dolžan ljubiti svoj rod in svojo domovino, sovražiti pa naše nasprotnike, Franke.  Tako velé nesmrtni bogovi v nebesih.  Kako naj bi ljubil tiste, ki nam zlo želé in gorje provzročajo?“  Starec se pomilovalno nasmehne.  „Poznam tvojo vročo kri, moj sin.  Tudi meni je nekdaj gorelo srce v maščevanju in sovraštvu.  V gorečnosti za sveto pravdo našo sem teptal božje milosti.  Toda, kakor nekdaj svojemu izvoljenemu apostolu, mi je Bog v trenutku, ko sem iz slepega sovraštva najbolj divjal zoper njegovo sveto voljo, odprl vir boljšega spoznanja.“  Stojmiru so vzbudile redovnikove besede veliko radovednost.  „Kaj te je privedlo tako daleč, da si zapustil vero očetov in se vdal novemu nauku?“ vpraša pozorno meniha.  „Neprijetni so mi spomini na pretekle dni“, vzdihne starec, „kajti mnogo je v njih žalostnega, mnogo, kar bi najrajši izročil pozabljenosti.  Toda tebi utegne koristiti zgodba mojega življenja — naj ti jo povem!“  Starec prisede k ležišču Stojmirovemu in začne po kratkem presledku:  „Pravil sem ti že, da sem rodom Sloven.  Ozor je moje ime, ali bolje rečeno: bilo je, kajti sedaj nosim ime svetega Ruperta.  Na Gorenjem Podravju leži selo, kjer mi je tekla zibel.  Moj otec je bil čislan mož v zadrugi.  Tudi jaz sem bil izbran, dasiravno še mlad po letih, za župana. — Bili so takrat viharni časi.  V Gorotanu sta kneževala Gorazd in za njim Ketimar.  Za njunega vladanja so prišli prvi duhovniki z Nemškega v našo deželo.  Tu v bližini knežjega gradu je ustanovil škof Modest svojo stolico.  Pa tudi na Gorenjem Podravju, v mojem obližju so se prikazali neutrudljivi oznanovavci svetega evangelija.  Po dva ali trije skupaj so prišli med nas bosih nog, oblečeni v črno, razkavo haljo in prepasani z jermenom ali vrvico.  Sekiro so imeli v roki in vrečo na rami.  Kjerkoli so obstali sredi goščave, je zapela sekira, so padali močni hrasti in vitke smreke.  Sredi goličave so postavili svoje bojno znamenje, velik lesen križ, poleg njega borno, leseno kočo.  In prišli so ljudje od vseh krajev k njim, poslušali so njihov nauk o enem Bogu, ki je v nebesih in njegovem Sinu, ki je umrl iz ljubezni do nas.  Verovali so in se dali krstiti.  Kmalu so si postavili tuji menihi tudi leseno cerkvico in v njej opravljali službo božjo.  V Liburniji se je na mestu, kjer je pred več stoletji stala rimska naselbina, dvignila lepa, zidana cerkev svetega Petra, prvaka apostolov.  Krščanstvo se je razširjalo po vsej okolici. — Jaz sem trdovratno zapiral srce zveličanskemu evangeliju.  Zbiral sem okoli sebe privržence stare vere in jih ščuval zoper krščanske blagovestnike.  Videl sem v njih le nemške poslanike, ki so nas hoteli izročiti tujemu robstvu.  Kakor v moji pokrajini, je krščanstvo tudi drugod zadelo na odpor.  Dolgo je tlela iskra pod žrjavico in skrivaj se je netilo sovraštvo proti nemškim duhovnikom.  Po Ketimarovi smrti pa je izbruhnil upor“ — —  Menih umolkne za nekaj trenutkov, kakor da ga je premagala ginjenost; potem pa nadaljuje: „In napočil je dan, ki je menda še sedaj vsem v živem spominu, dan groze in osvete.  Zaplapolali so kresovi po naših gorah.  Sloveni po vseh krajih so se zbrali zoper Nemce in zoper vero, katero so ti prinesli v deželo.  Za vero in pravdo očetov! nam je bilo geslo.  Gorele so cerkve in samostani, skrunili so se žrtveniki ...  Neoboroženi krščanski duhovniki so padali pod našimi meči ...  Brat je divjal zoper brata, in kri je tekla v potokih ...  Mnogo sel je bilo razdejanih, vsi sveti hramovi v razvalinah, nobenega krščanskega duhovnika ni bilo več v deželi“ ...  „Spominjam se dogodkov“, reče Stojmir razvnet, „čeprav sem bil tedaj še otrok, vtisnili so se mi neizbrisno v spomin.  Bili so strašni dnevi, a bili so dnevi plačila za neštete krivice, ki so nam jih storili naši tlačitelji.“  „Tudi jaz sem v tej veri divjal zoper vse, kar je bilo krščanskega.  Toda zoper Boga se bodeš boril zaman!  Podleči moraš prej ali slej!  Za naša grozodejstva je le prekmalu prišel dan plačila.  Tesel je pridrl z vojsko v deželo.  Pod Vrelovim vodstvom smo mu šli nasproti, a bili smo popolnoma poraženi.“  „Moj otec je tedaj našel častno smrt na bojnem polju“, pripomni Stojmir.  „Veliko odličnih mož je padlo.  Mene je ranila puščica sovražnikov.  Ranjenega so me odpeljali Teslovi vojaki kot ujetnika na Bavarsko in me izročili v dar samostanu Svetega Odrešenika na otoku Kiemskega jezera. — Gotovo si že slišal o tej znameniti naselbini krščanskih redovnikov.  Kneza Gorazd in Ketimar sta tam prejela pouk v krščanski veri in veliko število najboljših sinov naše domovine je obiskavalo tamošnjo znamenito šolo.  Prišel sem tja kot rob, a sprejeli so me za svojega sina.  Še je živel stari, častitljivi oče Lupo, ki je nekdaj našim knezom razlagal zveličanske resnice in jim kumoval pri svetem krstu.  Tudi meni je postal duhovni oče.  Učil me je brati pismena in razlagal mi je modrost svetih knjig.  Kakor tema pred solčnimi žarki, so bežali iz moje duše dvomi in predsodki.  Z besedo učiteljevo je sodelovala božja milost.  Postal sem kristjan in duhovnik.  Po volji svojih predstojnikov sem se vrnil v Gorotan, da širim med rojaki pravo vero in tako poravnam, kar sem zagrešil v zaslepljenosti.“  Menih umolkne in ponižno sklone glavo, kakor da mu spomin na nekdanje dogodke vzbuja srčno kesanje.  Stojmir je pozorno poslušal njegovo pripovest.  Preproste, a prepričevalne besede so napravile nanj globok vtis.  Moral si je priznati, da mož, ki je sedel poleg njega, ni izdal vere svojih pradedov iz dobičkarije ali iz prilizljivosti pred mogočnimi Franki.  Toda spomin na krivice, ki so jih morali Sloveni trpeti od Frankov, ga je preveč pekel v duši, da bi mogel trezno razmišljati.  Zato odvrne trdo: „Ne poznam nauka krščanov, o katerem mi govoriš.  A to vem, da roka, ki nam je že prizadela toliko gorja, nam ne bode trosila dobrot.  Le zaslepljenec more pričakovati od Frankov spasa za naše ljudstvo.“  „Prenagla je tvoja sodba“, povzame menih živo. „Drugo je božja milost, in drugo so človeška dela.  Ali ne more tudi umazana roka sejati semena, ki požene dobre kali in vzraste v polno klasje?  Bog se poslužuje čudnih sredstev, da doseže svoj namen.“  „A Franki nam ne bodo nikdar blagovestniki!“ odgovori Stojmir. „Ti nenasitni lakomniki gledajo samo na to, da bi nam ugrabili kar največ zemlje in nas spravili pod svoj jarem!“  „Nekaj resnice je v tvojih besedah“, vzdihne Ozor ... „Marsikako krivico in silovitost olepšavajo nekateri s krščanstvom.  In tisti, ki se pred svetom kažejo za njega oznanovavce in bojevnike, zasledujejo često lastne sebične namene.  A nje bode zadela božja sodba, kakor resnično živi Gospod!“  Ostro je govoril starec in kakor v prisego dvignil roko.  Stojmir je bil presenečen, ko je slišal, da je krščanski duhovnik obsojal nasilno in krivično postopanje frankovsko.  Spoštovanje, ki se mu je bilo vzbudilo do njega, se je še poglobilo.  S pomočjo veščega in skrbnega zdravnika-meniha se je Stojmiru zdravje od dne do dne boljšalo.  Pa tudi vez prijateljstva in medsebojnega zaupanja, ki se je zasnovala med bolnikom in zdravnikom, se je vedno bolj utrjevala.  Rad je poslušal Stojmir, ležeč na bolniški postelji, modre besede izkušenega starca.  Ta pa je porabil ugodno priliko, da je sejal seme lepih naukov v njegovo plemenito srce.  V prijateljskih pogovorih mu je razkrival vzvišene resnice krščanstva in dolžnosti, ki jih nalaga za življenje.  Stojmir je večjidel ob tem pouku nemo zrl pred se.  Marsikaj se mu je zdelo temno in skrivnostno v teh naukih, marsikaj, kar je žalilo njegov ponos, kar se mu je zdelo nemogoče izvrševati v življenju.  Dvomi in predsodki so se borili z resnico ...  Toda čeprav se ni mogel njegov duh še vzpeti do višav, kamor mu je kazal razsvetljeni učitelj, vendar je spoznal, da v nauku krščanske vere ni krivice in nasilstva, da je ta nauk čist in svetal, kakor žarek božje luči.  Rekel si je, da bi morali ljudje, ki po tem nauku živé, biti drugačni, kakor so po večini oni, ki so prišli v deželo.  Mož, ki se je v nesebični ljubezni žrtvoval zanj, ta je bil pač vreden učenec svojega mojstra.  Toda drugi ...  In ko se je nekoliko oziral po družbi krščanov, kolikor jo je dotlej poznal, mu stopi pred duha zorna podoba device, s katero se je bil seznanil oni usodni večer, katero je od tedaj nosil v svojem srcu ...  Tedaj, ko je prvič videl knežno Mileno, se ni zavedal, da je kristjana.  A sedaj se mu je zdelo, kakor da so v njej poosebljeni tisti nauki, o katerih mu je govoril menih.  Na njej ni videl madeža; vse mu je bilo svetlo, plemenito, vzvišeno ...  Čeprav knežna iz sramežljivosti ni prišla več v bolnikovo sobo, odkar se mu je obrnilo na bolje, je vendar Stojmir skoraj vedno živel v mislih nanjo.  Vsa njegova duša je sanjala o njej ...  A kaj, ko se je obenem tako živo zavedal, da ga loči od nje nedogleden prepad ...  Kdo ve, ali premosti ta prepad bodočnost?  Grof Erik je ostal po knežji gostiji, katera se je tako nesrečno završila, še nekaj časa v Gorotanu.  Z vojno zoper Obre je bil namen svojega poslanstva dosegel.  A hotel je nekoliko spoznati splošne razmere v deželi, da bi mogel o njih poročati kralju.  Karolov oče, Pipin, je bil, osvojivši si Gorotan, Slovencem pustil ono stopinjo neodvisnosti in samouprave, katero so imeli pod bavarskim gospodstvom.  Zato kraljevi poslanci v Gorotanu niso izvrševali svoje oblasti v tolikem obsegu, kakor po drugih frankovskih pokrajinah.  Vendar je bila že njihova prisotnost pri najvažnejših podjetjih slovenskim vojvodom trpko znamenje izgubljene svobode.  Ingo je bil sprejel grofa Erika z vso častjo, ki gre kraljevemu poslancu.  Tembolj ga je bolelo, da se je pripetil na njegovem dvoru opisani, neljubi dogodek.  Veljava knezova in treznost krščanskih županov sta tisti večer zabranili krvavo klanje.  A kakor goreča iskra je razvnela vest o drznem nastopu frankovskega grofa vse duhove po Gorotanu.  Bati se je bilo upora.  Erik se je izprva prestrašil, ko je spoznal opasni položaj, katerega je bil sam zakrivil.  Videl je, da gre njemu in vsem drugim Frankom za življenje, ako bi se Sloveni združeni uprli.  Niti Ingov ugled niti njegova oblast bi ga ne mogla obvarovati pred divjo jezo razljučenega naroda.  Prve dni se celo ni upal izza varnega grajskega ozidja.  Nagovarjal je kneza, naj pošlje na Bavarsko po nemške čete, naj v gradu pripravi vse potrebno, da odbije napad; zvračal je nanj odgovornost za varstvo svoje osebe, prosil je in rotil ...  Toda ko nekaj tednov ni bilo oboroženih trum pred knežji grad, se je povrnila Franku zopet prejšnja samozavest.  Nastopal je oblastno in prezirljivo, kakor prej; tožil, da se v tej poganski deželi ne spoštuje kraljeva oblast, zahteval zadoščenja za žaljeno dostojanstvo in žugal s krvavo vojsko.  Ingo je moral molčé prenašati očitanja ošabnega grofa, če je hotel odvrniti hujšo nesrečo.  Drugi dvorniki pa so glasno obsojali Erikovo obnašanje in so izgovarjali mladega Stojmira.  Erik je kmalu zapazil, da se razen njegovih rojakov vsi mrzlo in nezaupno vedejo do njega.  Dasi je to žalilo njegov ponos, je vendar v svesti si svoje veljave zaničljivo preziral takovo nasprotstvo.  Z Geroldom in nekaterimi hlapci je hodil na lov po okolici ali pa je obiskaval bližnje nemške grajščake.  „Dolgočasno je postalo v tem gnezdu“, reče nekega večera svojemu spremljevavcu, ko sta se vračala z lova proti knežjemu gradu. „Zato sem se pripravil za odhod.  Ingo že komaj čaka, da se poslovim.  Jutri mu storim to uslugo.  Hahaha!  A prej izpregovorim ž njim še resno besedo!“  „Tako, ti misliš oditi? — A povrneš se menda vendar dotlej, ko postavimo onega poganskega predrzneža, ki te je pri gostiji napadel, pred sodbo?“ odgovori Gerold. „Ingo mora po zakonu napovedati javen sodni zbor.  Vem, da bode izkušal zadevo zavleči iz strahu in prijenljivosti do poganske svojati.“  „Ingo je naš vazal“, reče Erik zaničljivo. „Kraljevega ukaza se ne bode upal prezirati.  Zato pohitim takoj v Rezno, kjer se mudi kralj Karol, in mu tako črno opišem upornost teh slovenskih robov, da jih bode brez dvoma ostro kaznoval.“  „Priložnost se ti ponuja, da si prisvojiš lepo posestvo.  Osoje so diven kraj.  Ker po zakonu vse premoženje zločinca pripade kralju, lahko dobiš ti od njega posestvo v fevd.  Karol ti prošnje gotovo ne bode odbil.“  „Ne tajim, da se ne bi rad naselil v tej lepi deželi, ki bi bila še lepša, da ni v njej toliko poganske golazni.  In da ti odkrito govorim, še nekaj drugega me vleče v Gorotan.  Ingova hči je krasno dekle, to si brez dvoma tudi ti opazil; mene je njena lepota tako očarala, da je ne bodem tako skoraj pozabil.  Na kraljevem dvoru ji ne dobiš vrstnice.  Iz dna svoje duše sicer zaničujem slovensko sodrgo, a priznati moram, da slovenske devojke tekmujejo z najlepšimi nemškimi krasoticami.  In Milena je cvet slovenskih deklet.“  „Čestitam, čestitam že naprej“, dé Gerold smejé se. „Ti si prebrisana glava!  Pridobiti si hočeš kar namah lepo posestvo, povrhu pa še imenitno in ljubko ženo.  Pri moji vitežki časti, lepi uspehi v tako kratkem času!“  „O uspehih še ne smemo govoriti“, odvrne Erik. „Zadnji čas se vede knežna hladno do mene.  Prej je rada poslušala moje dvorljive besede, in zdelo se mi je, da sem ji že popolnoma omečil srce.  Odkar sem se pa pri zmagoslavni gostiji spri s tistim mlečnozobim fantičem, se me plaho ogiblje.“  „Ej, ženska boječnost! ...  Dobro znamenje zate!  A ne obotavljaj se preveč in ne hodi okoli knežne, kakor maček okoli vrele kaše.  Le pogumno naprej!  Poznam nekoliko žensko naravo.  Z bojazljivostjo ne opraviš pri njih ničesar, a vitežka odločnost napravi nanje velik vtis.  Tako me je učila izkušnja.“ Grof Gerold si je podjetno sukal dolge brke in začel praviti o svojih nekdanjih zmagah, ki jih je pridobil na dvoru pri raznih gospeh in gospicah ...  Slednjič pristavi odvažno:  „Knez bode vesel, da dobi tebe za svojega zeta.  Velika čast je za slovenskega vazala, ako dá svojo hčer plemenitemu Franku za ženo.“  „Vem, da mi Ingo izpolni sleherno željo.  Tudi te se mi ne bode upal odreči.  Tega kmečkega kneza imam popolnoma v rokah.  Sicer je pa prevelika veledušnost našega kralja Karola, da pusti podjarmljenim Slovenom lastne vojvode.  Zato je to ljudstvo tako uporno in neubogljivo.  Trebalo bi jih ukrotiti z železno pestjo, kakor Saksonce. — Upam, da jim Ingo zadnji knežuje.  Karolu popišem živo njegovo neodločnost in nebrižnost za razširjanje krščanske vere.  S tem ga najprej spravim v nemilost.  Ali ni sramota, da še vedno trpi malikovanje v deželi in ne upogne trdovratnosti poganskih županov?“  „Škof Teodorik je na Ingovi strani“? poseže vmes Gerold. „Ta je s knezom istega mnenja, in nam vedno pridiguje, da moramo pridobivati nevernike s prizanesljivostjo in z ljubeznijo, ne pa jim z mečem vsiljevati krščanstva.“  „Hm!  Prazne besede!  To sirovo ljudstvo naj je sprejemljivo za plemenito ravnanje in prepričevalni pouk!  Treba je, da okusi bič, potem bode krotko.  Ali ne bi dosegli prej svojega namena, ako bi namesto slovenskega kneza kak frankovski plemič gospodoval v teh pokrajinah?“  „Recimo ti“, smeje se Gerold.  „Morda.  Zakaj ne?  Jaz bi gotovo namah zlomil upornost teh kmečkih županov in odpravil zadnje sledove poganstva iz dežele.  Tudi škof bi se menda ne protivil mojemu načinu pokrščevanja, ker bi se mu hitreje množila bogata desetina, in bi lep del zemljišč, ki so sedaj v posesti nevernikov, prišel v cerkveno last.  Takih uspehov bi se gotovo veselil.  Ha, ha!“  „Velike naklepe imaš.  Želim ti, da jih srečno izvršiš“, reče Gerold. „Sedaj je prilika, da zadamo slovenskim plemičem smrtni udarec.  Bodi ti sreča mila!“  Franka izpodbodeta konja, ki se spustita v naglem diru proti knežjemu dvorcu.  Drugi dan se je poslavljal grof Erik.  Pred odhodom je hotel še na samem govoriti s knežno Mileno, da bi ji razodel svoja srčna čuvstva zanjo.  Gerold, ki je pritrjeval njegovim visokoletečim načrtom, mu je še zlasti dal novega poguma.  Že si je naslikal v domišliji, kako bode on kot frankovski mejni grof poveljeval v Gorotanu, kako bode stoloval tu v Gorotanskem gradu, in ob njegovi strani lepa Milena, hči zadnjega slovenskega kneza ...  Toda naklonjenost mlade knežne si je bilo treba šele pridobiti.  Erik si je bil svest zmage in baš ob slovesu se mu je zdela najugodnejša priložnost, da izpregovori z deklico odkrito besedo.  Milena je hodila navadno zjutraj v cerkev k maši.  V prejšnjih dneh se ji je rad pridružil Erik in jo z vitežko dvorljivostjo spremljal k svetemu opravilu.  A zadnji čas se je znala knežna ogniti njegovemu spremstvu.  Tudi danes je bila odšla sama po navadni poti.  Grof jo je opazil; sklenil je počakati jo na povratku.  Kakor bi se hotel izprehajati v svežem jutru, je šel Erik preko grajskega dvorišča po neki stranski stezi, ki je vodila črez travnike.  Ko zagleda v daljavi vitko postavo Milenino, krene po ovinku proti glavni poti in stopi nakrat izza grmičevja prednjo.  Knežna se stresne, ko zagleda viteza pred seboj.  „Dobro jutro, visokorodna knežna“ reče Erik sladko. „Sem li tako oduren, da sem s svojim prihodom prestrašil gospico Mileno?“  „O ne ... to ne“, odgovori Milena v zadregi, katere je bil grof Erik vidno vesel. „Toda prišel si — takó nenadoma, gospod.  In prav nič nisem mislila ...“  „Torej sem tako tuj gospici Mileni, da nikdar ne misli name“, reče grof očitajoče. „A moje misli so često pri njej.  Zato se tudi danes, pred svojim odhodom, nisem mogel zdržati, da te ne bi, žlahtna knežna, poslednjikrat spremljal na potu, po katerem sva tolikrat skupaj hodila.“  Erik se je ozrl na deklico, da bi videl, kako bode sprejela njegove besede.  Toda Milena je povesila oči in vrtela mali molitvenik, katerega je držala v rokah.  „Težka mi bode ločitev od tega kraja“, nadaljuje potem grof Erik, „a najtežja zato, ker moram zapustiti tebe, žlahtna gospica.“  „Gospod, mene bodeš lahko pogrešal v sijajni družbi, ki te čaka na kraljevem dvoru“, odvrne smehljaje se Milena.  „Nikdar te ne pozabim, visokorodna knežna!  Tvoja lepota zatemni vse frankovske dvorne gospodične.  Neizbrisna mi ostane v srcu tvoja zorna podoba.  Spremljala me bode po vseh potih mojega življenja.  V spominu nate bodem iskal tolažbe in veselja v bridkih urah ...“  Mileno je oblila rdečica ob teh njegovih besedah.  Gledala je okoli sebe, ali ne prihaja kdo, da jo reši iz mučnega položaja; toda nikogar ni bilo v tem trenutku blizu; hotela je zavrniti zoprno laskanje, a beseda ji je zastala v grlu ...  Erik je smatral njeno zadrego za ugodno znamenje in je govoril še z večjo vnemo.  Prišla sta medtem v pogovoru pred knežji grad.  Milena je hotela nekaj izpregovoriti v slovo, da ne razžali gosta in se hkrati reši nadležne družbe.  Toda grof ji ni pustil v besedo.  „Šel bodem od tod“, je jecljal, „a moje srce ostane — ostane — pri tebi, žlahtna knežna.  Vsak njegov utrip bode odslej posvečen tebi!  Ti bodeš v njem kraljevala.  Edino, kar me pri tej ločitvi tolaži, je upanje, da bode trajala le nekaj časa.  Kmalu se zopet vrnem, in potem mi bode v tvoji bližini vedno sijalo solnce neskaljene sreče.“  Razburjen prime Erik knežno za roko in ji začne poljubljati drobne, bele prste ...  Mileno pa navdá nepopisen srd in stud nad vsiljivim Frankom.  Iztrga se mu iz rok, zakrije si obraz in brez slovesa, vsa iz sebe, odhiti po hodniku ...  Začuden je gledal grof nekaj časa za njo.  Potem pa se zlobno nasmehne in obrnivši se po vojaško sikne med zobmi: „Le potrpi, golobica, kmalu te ukrotim!“  — — — — — — — — — — — — —  Ingo je sprejel Erika resno in dostojno.  Prosil je poslanca, da sporoči kralju Karolu neomejeno spoštovanje in vdanost vsega naroda v Gorotanu, ki bode tudi v bodočnosti ostala neomahljiva.  Grof se je zavedal, da ima v tem trenutku kneza v oblasti.  Razsrjen, ker je pri knežni tako slabo opravil, je hotel izrabiti položaj, da pokaže Ingu svojo moč.  Mirno in ponosno posluša knezovo izjavo, potem pa odgovori:  „Veseli me, da bodem mogel poročati svojemu najmilostnejšemu gospodu in kralju o zmagonosni bitki, katero so nemški vitezi zaeno s pomožnimi slovenskimi četami izvojevali proti Obrom.  Vesela vest bode vzradostila njegovo srce.  Toda globoko ga mora užaliti, da se njegov poslanec v tej deželi tako malo spoštuje ...“  Ingo je opazil, da grof peščici Nemcev prisvaja glavno zaslugo pri dobljeni zmagi, a molčé je prezrl to predrznost.  Tembolj pa ga je bolelo, ker je Frank odkrito izjavil, da bode ves narod pri kralju očrnil.  „Zavedam se, da je bila žaljena v tvoji osebi čast kraljevega poslanca, plemeniti grof.  Toda razpor je bil zgolj oseben.  V hipni strasti in vsled hude žalitve se je izvršil nepremišljeni čin.  Najmanj je pa hotel nesrečni mladenič sramotiti tvoje dostojanstvo, plemeniti grof.“  Erik se zlobno nasmehne in odgovori: „Tvoja knežja milost torej zagovarja upornost in sramotenje kraljevega poslanca?!“  „Bog vsegavedni, ki biva v nebesih, mi bodi priča, da je ne zagovarjam!  Toda, kar se je zgodilo deloma iz nevednosti, deloma iz prenagljenosti, tega ne gre smatrati za premišljen upor.  Nevešči so še nekateri naših ljudi v zakonih, kateri vežejo druge narode.“  „Kaj ni mar Gorotan krščanska dežela?“ povzame trdo grof Erik. „Ali vlada tu še vedno poganska surovost?  Ali tako malo veljajo zakoni omike in krščanstva, da se sme brez kazni v blato teptati kraljeva oblast?“  Kneza je Erikovo očitanje zadelo v živo.  Najbolj ga je bolelo, če je kdo dvomil o njegovem krščanskem mišljenju.  „Moj Bog, moj Bog!“ je klical užaljen. „Ali ne storim vsega, da bi privedel svoj narod v Kristusovo cerkev?  Ali se ne razširja krščanstvo vedno bolj po deželi?  In če jih je še nekaj, ki se upirajo zveličanskemu nauku sv. evangelja, ali jih bodem mar s silo mogel pridobiti?“  Erik vnemarno zmaje z ramami in odgovori:  „Kako upaš doseči boljših uspehov, milostni knez, o tem meni ne gre sodba.  A toliko vem, da s potuho ne bodeš zatrl upornosti poganov.“  „Kaj naj torej storim?“  „V imenu kralja Karola zahtevam zadoščenja za svojo žaljeno čast“, reče Erik z povzdignjenim glasom. „Ako bi bil tu navzoč kot navaden vitez, in bi bil moj nasprotnik plemiškega rodu, pozval bi ga z mečem v roki na dvoboj.  Ker pa sem prišel kot kraljevi poslanec, zahtevam, da se hudodelec po zakonu kaznuje v javni sodbi z vso strogostjo!“  Nekaj trenutkov je nastala globoka tišina, potem pa zakliče Ingo razvnet:  „Storil bodem, kar zahtevaš od mene!  Toda, ako pride do bratomornega boja in prelivanja krvi, pade naj krivda na tvojo vest!  Bog v nebesih bode sodil tvoje ravnanje!“  „Ozir na vzvišeno osebo kralja, katerega zastopam, zahteva, da se potegnem za svojo čast“, reče hladno grof Erik. „Žal mi je, da moram žaliti tvoje srce, ko izvršujem svojo dolžnost.  Upam, da se zopet snideva v prijetnejšem položaju.“  Ko je poslanec odšel, zgrudil se je Ingo na stol in si zakril obraz z rokami ...  Na dvorišču je grof glasno dajal povelja.  Čuli so se pozdravi odhajajočih Frankov in ropot konjskih kopit.  Knez pa je nepremakljivo sedel.  Mučne skrbi so mu težile srce ...  Kar se odpró duri, in v sobo stopi knežna Milena.  Plašno se ozre okoli sebe, hiti k očetu, ga prime za roko in sočutno vpraša: „Kaj ti je, oče moj?“  „Ne vprašuj me, otrok, ker mi ne moreš pomagati“, reče Ingo zamišljen.  „Ali te je razžalil oni nesramni Frank?“ začne zopet Milena z drhtečim glasom.  „Grof Erik je prišel k meni po slovo in je ravnokar odjezdil s svojim spremstvom. — A videti je, da tebi vitez ni pri srcu“, pristavi Ingo s trpkim nasmehom.  „Ne morem ga trpeti, tega sladkoustneža!  Zoprn mi je v dno srca.  Jaz ... jaz ga sovražim ...“  Knežna se je tresla od razburjenosti in oči so se ji iskrile od nevolje.  Ingo potegne deklico k sebi in reče prijazno:  „Pomiri se, dete moje!  Upam, da ti grof ne bode več prišel na pot.  Tudi jaz nimam vzroka žalovati za njim.  A bojim se, da utegne njegov odhod biti usoden za nas.  Frank se bode maščeval nad Stojmirom in nad nami.“  Milena prebledi od strahu.  Plašno pogleda očeta.  „A kaj hoče storiti?“, jekne zamolklo.  „Stojmir bode ostro sojen.  Tej kazni ne uide.  A morda pride še kaj hujšega nad nas vse.  Posledice utegnejo biti strašne, in ne vem, kako bi jih odvrnil. — Šel bodem k škofu Teodoriku, ki je razsvetljen mož in vpliven pri kralju.  Ta mi bode najbolje svetoval, kaj naj storim v tem mučnem položaju.“  Nemo je poslušala deklica očeta.  Ko je pa izgovoril, se ga oklene okoli vratu, nasloni glavo na prsi, in solze se ji uderó po belem licu ...  Kresni mesec!  Bajni in skrivnosti polni čas, ko se tajne sile gibljejo v naravi in se čuda stvarstva razkrivajo strmečim očem!  Dih božji veje preko pomlajene zemlje, ki je odeta v bujno zelenje in cvetje ...  V tem času so obhajali poganski Sloveni svoj kresni praznik.  Ko je vseoživljajoče solnce doseglo vrhunec svojega teka, in je bila narava najbujnejše razvita, praznovali so zmago solnčnega junaka nad zimskim zmajem.  V proslavo zmagonosnega Svetovita so plapolali kresovi po gorah in hribih, drevila se goreča kolesa po gorskih rebrih in brežinah, in mlado ljudstvo je radostno vriskaje z gorečimi plamenicami v rokah tekalo po zelenih travnikih.  S petjem, zelenim nakitjem in veselim rajanjem so častili radodarno božanstvo, ki je obsipalo zemljo s tolikim čarom.  Bilo je popoldne pred kresnim večerom. — Na Osojah se je staro in mlado pripravljalo na praznik.  Vendar letos ni bilo slišati tistega veselega petja in vriskanja, ki se je druga leta razlegalo preko jezera in odmevalo v gorskih robeh.  Tiho je šel vsakdo za svojimi opravili.  In čeprav je tuintam brezskrbna mladina dala odduška svoji radosti z glasnimi klici, vendar je bilo poznati, da vlada na tem kraju tiha žalost.  Samoten je stal županji dvorec koncem vasi.  Kjer se je sicer ob tem prazniku gnetlo ljudi, tam sta danes le zvesta hišna služabnika vršila svoj posel, da ohranita čestito navado očetov.  Stari Volkonja, ki je služil prostovoljno že dolgo vrst pri hiši, in mlada Ljutica, katero je bila mati Branka po smrti starišev vzela v rodbino, sta kitila dom s cvetlicami in svežim zelenjem.  „Šopek praproti mi podaj“, reče Volkonja na lestvi stojé deklici; „zatakniti jo moram na vogale pri strehi in na vrh slemena, da nas obvaruje pogubonosne strele ...  Praprot je Perunovo zelišče.  Kadar prihaja razljučeni bog v poletni nevihti, sipajoč iz črnih oblakov grozo in razdejanje, prizanese hiši, na kateri ugleda sebi posvečeni cvet.“  „Je li res, da se praprot razcvete samo v kresni noči, oče Volkonja?“ vpraša deklica.  „Razcvete se in dozori hkrati.  Tako mi je pravila babica.  Blagor človeku, komur se posreči, da je tisti trenutek v gozdu.  Ako dobi le nekaj zrn praprotnega semena, se mu odpró vsa čuda kresne noči.  Ded Marin, ki je pred več leti umrl v vasi, je baje slišal v ti noči govoriti živino v hlevu, ker mu je ponevedoma nekaj praprotnega semena ostalo za jopičem, ko je ležal v gozdu.“  „Ali pojdete iskat nocoj zakladov, oče Volkonja?“ reče Ljutica šaljivo. „O kresu pridejo baje iz zemlje solnčit se, in po noči plešejo nad njimi modrikaste luči.“  „Ej, ne norčuj se z menoj, deklina!  Preokorne so moje kosti za taka nevarna podjetja.  A svojo glavo zastavim, da bodeš ti še danes zvečer čepela v vrbovju na bregu in gledala v jezero, da uzreš v njem obraz svojega prihodnjega ženina!  Le glej, da ti ne izpodleti in da ne štrbunkneš v vodo, kakor se je lani pripetilo stari devici Radonji!“  Deklica je zardela, starec pa se je dobrovoljno zasmejal in hitel z lestvo okoli hiše.  „Nad vrata moram še pribiti oni veliki venec iz rumenih kresnic, ki so posvečene Svetovitu, da brani vhod čarovnicam in zlim duhovom. — Ne pozabi tudi v hlevu postlati živini s kresnimi cveticami, da se bode rajši debelila, in da nam krave dadó več mleka.“  „A treba je zelišča nabirati še le po noči, ko pade rosa nanje.  Tedaj imajo več zdravilne moči“, zavrne Ljutica.  „Zdravilna je danes vsaka zel“, odgovori starec, „ker ji kresno solnce daje čudotvorno moč, da odvrača bese in hudobne čare od hiše. — Ej, to je bilo življenje o kresu v prejšnjih letih, ko je Stojmirov otec županoval na Osojah!“ vzdihne potlej Volkonja po kratkem premolku. „Tedaj sem bil še mlad.  In žgali smo kresove, rajali okoli njih in vriskali, da se je razlegalo v dol in goro.  Mladost je pač razposajena norost.  A danes je tu v županovem dvorcu kakor da bi imeli mrliča v hiši.“  „Kako naj se veselimo, ko je zadela gospodarja tolika nesreča?“ pripomni deklica.  „Kaj? — Dovolj je nemega žalovanja!“ razhudil se je Volkonja. „Ali bi ne bilo boljše, da se zbere vse ljudstvo, ki časti še stare bogove, in s silo oprosti ujetnika Stojmira?  Ali ne bode mati Branka že skoraj od same žalosti izhirala? — Toda upam, da kmalu napoči dan plačila za Franke in njihove privržence!  Svetovit, čigar praznik danes obhajamo, nas bode združil.“  „Čula sem o velikem kresu in o daritvah, ki se imajo danes po noči vršiti na Trebišču onkraj jezera.“  „Pst! — Tiho govori, dekle!“ reče starec zamolklo. „O tem kresovanju ne sme nihče vedeti, kdor ni povabljen.  Zato brzdaj svoj jezik, da ne izve skrivnosti kak krščan.  Važne stvari se bodo odločevale nocojšnjo noč.  Le moli k Perunu, da nam pomaga pri delu in skoraj vrne našega gospodarja.  A glej, solnce je že zašlo za gore, in goste sence legajo po jezeru.  Pripraviti moram še lipovega lubja in brinovega lesa za grmado.“  Volkonja je odšel s sekiro v les, deklica pa je hitela nastiljat hišo in hlev s kresnim cvetjem.  — — — — — — — — — — — — —.  Na jugozapadni strani jezera, kjer sprejema njegov odtok od severne strani nekaj gorskih hudournikov, se je dvigal nizek, deloma obrastel grič z malo ravnico na vrhu.  Ker se je raz njega videlo preko vsega jezera, globoko doli po dravski dolini in po stranskih gorskih soteskah, so si izvolili Sloveni ta kraj za svoje bogoslužje.  Na njem so se vršile skupne daritve in svečani shodi.  Zato okolica še sedaj nosi ime Trebnje (t. j. kraj za darovanje).  Na kresni večer so se na Malem Strmcu zbirali ljudje od vseh strani.  Urno so drčali čolni, polni mož in mladeničev, po gladki jezerski površini; drugi udeležniki so prihajali z Gorenjega in Dolenjega Podravja, s Krke in iz Ziljske doline.  Skrivnostnotiho, le tuintam v zamolklem, polglasnem pogovoru so se pomikale trume ljudi proti hribu, kjer je — kakor velik kažipot — plapolal orjaški kres proti nebu.  Na ravnici vrhu hriba je rastla košata lipa, Slovenom sveto drevo.  Pod njo je bil postavljen velik lesen kip boga Svetovita, z žarnim vencem na glavi opleten z zelenjem in cvetjem.  Blizu lipe je bil iz kamenja zgrajen žrtvenik, na katerem je gorelo nekaj polen.  Mlada, rejena junica, privezana za drevo z dolgim konopcem, je poleg njega brezskrbno mulila travo in se zvedavo ozirala po prišelcih.  V gostih vrstah so obdajale množice daritveni prostor in s spoštljivim molčanjem pričakovale začetek svetega dejanja.  V svitu ognja si videl krepke mladeniče in može oborožene s kijem in ščitom ter sive starce, ki so ob palici prišli k svetkovanju na goro.  Tik žrtvenika je stala visoka ženska, zagrnjena v temen plašč, ki je nemo zrla v ogenj pred seboj.  Bila je Stojmirova mati, Branka, za sinove odsotnosti načelnica osojske zadruge.  Plamen ji je razžarjal bledi, upali obraz, na katerem sta tuga in skrb začrtala marsikatero brazdo.  Stari Volkonja je netil ogenj, nalagal suhega lipovega lubja in brinjevih vej in mrmral skrivnostne besede.  Več županov, starejšin in drugih odličnih mož je stalo v notranjem krogu in se šepetaje pogovarjalo med seboj.  Vso ravnico so napolnjevale trume udeležnikov.  Za njimi pa so stale, kot neme priče nočne daritve, vitke temne smreke in nad vsem prizorom se je razpenjal zvezdnati nebesni obok, na katerem je še trepetal oni tajni polusvit, ki označuje jasne kresne noči.  Iz množice stopi stari Braslav in se približa žrtveniku.  Ker je bil izmed županov najstarejši in najuglednejši, je imel opravljati pri daritvi službo svečenika.  „Je li ugoden čas in prostor, da se izvrši sveta daritev?“ vpraša okoli stoječe.  „Kraj in čas je določil Svetovit“, odgovoré navzoči.  Starec se obrne proti množici in reče slovesno:  „K svetemu dejanju ste se zbrali na posvečenem prostoru.  Zato stopite čistih rok in pobožnega srca pred žrtvenik nesmrtnih bogov!  Kdor pa je sovražen veri naših očetov, kdor snuje izdajstvo in lokavost v svojem srcu, naj se loči iz tega kroga!“  Globoka tišina je zavladala med množico.  Braslav je nadaljeval:  „Svetovitovo slavje obhajamo danes.  Svarogov velmožni sin, ki se sleherni dan v zlatem vozu prepeljava po nebesnem oboku, praznuje svojo zmago nad zimskim zmajem.  Zato naj kipi njemu v čast hvalna molitev, naša pesem mu ôri, in dim svete daritve se dvigaj do njega!  Čeprav nam je Svetovit v tem trenutku zakril bliščeči svoj obraz, pa nam je vpričo brat njegov, bledi Mesec, in vpričo so nam njegove sestre, srebrne Zvezde.“  Nato vzame Braslav velik, dvorezen nož, katerega mu je podal Volkonja, in pristopi k junici.  Dva moža primeta žival za roge in ji skloneta glavo nazaj.  V hipu zasadi svečenik brušeni nož v napeti vrat, curek krvi se vlije po zemlji, žival se zvija, bije z nogami in se slednjič mrtva zgrudi na tla.  Dočim sta moža trebila iz nje drobovje, začne navzoče ljudstvo z obrazom obrnjeno proti ovenčanemu kipu moliti obredne molitve in prepevati svete pesmi.  Ko je bila žrtev pripravljena, dvigne jo stari svečenik, in položi na ogenj.  Potem razpne roke in moli:  „Svetovit četveroobrazni, ki baješ po vsem svetu, ki vse vidiš in vse čuješ, ki nam dovajaš beli dan in ustvarjaš mladoletje: sprejmi daritev svojih vernih častivcev!  Razlij obilnost svojih dobrot nad naše dvore in vso domovino Slovenov!  Reši nas, bedne siromake, iz rok sovragov naših!“  Kakor okamenela je stala množica med svečenikovo molitvijo.  Slovesno so donele besede skozi nočno tišino ...  Le ogenj je prasketal in lizal tolsto žrtev ...  Ostro se je črtala vitka postava starega Braslava v njegovem rdečem svitu.  Stoječ kraj žrtvenika s kvišku povzdignjenimi in razprostrtimi rokami se je zdel nadnaravne velikosti.  S svetim strahom je ljudstvo gledalo nanj in ko je utihnil on, začuje se kakor polglasen odmev med ljudstvom:  „Svetovit četveroobrazni, reši nas, bedne siromake, iz rok sovragov naših!“  Po molitvi gre Braslav počasi, s sklonjeno glavo okoli žrtvenika in vrže pest posušenega cvetja v ogenj, tiho govoreč neznane besede.  Za njim se razvrsté velmožje in drugo ljudstvo, vsak nesoč nekaj rumenih cvetlic, da jih žrtvuje Svetovitovemu spominu.  Med petjem in molitvami se je vil sprevod okoli žrtvenika, in često je bilo slišati odpevko: „Reši nas, bedne siromake, iz rok sovragov naših!“  Po končanem sv. opravilu stopi Braslav zopet k žrtveniku.  Počasi in s stresočim glasom začne govoriti:  „Po navadi očetov smo opravili kresno daritev, da si naklonimo pomoč nesmrtnih bogov; zakaj hudo leži nad nami njihova jeza.  Kakor so bili nekdaj mili našim pradedom in jim dali zmago nad sovražniki, tako so sedaj razsrjeni odvrnili od nas svoj obraz in nas prepustili oblasti sovragov ...“  Vzdihi in bolestni klici se začujejo iz množice.  Starčki in žene stegajo roke proti nebu, kakor bi hoteli potolažiti nemile bogove.  „V rokah bogov je naša usoda“, nadaljuje Braslav, „in kakšno nam podelé v bodočnosti, je smrtnim ljudem neznano.  A vendar smemo upati, da nam bodo naklonjeni, kajti bojujemo se za njihova prava in za vero, ki smo jo podedovali od pradedov.  Zadosti dolgo že teptajo oholi tujci v prah naše svetinje, zadosti dolgo kratijo čast in veljavo nesmrtnim bogovom in izzivajo njihovo jezo.  Napočiti mora kmalu dan plačila!  In tisti, ki prihajajo v strašnem viharju, ki pošiljajo grom in blisk, jih bodo zmleli v svojem srdu!“  Strastno je govoril starec.  Oči so se mu iskrile maščevanja, divje je stiskal pest in pretil z dvignjeno roko.  Od razburjenosti preneha nekaj trenutkov; potem povzame znova:  „Sila je prikipela do vrha.  Tujci nas stiskajo od vseh strani in skoraj nas bodo pregnali iz rodne zemlje.  Zopet so nam prizadeli hud udarec.  Mladi Stojmir, ki je v zadnji vojski zoper Obre pokazal svoje junaštvo, je v oblasti Frankov.  Držé ga ujetega in tožiti ga hočejo na življenje in smrt.“  Pri teh besedah izbruhne vihar jeze in nevolje.  Sliši se vpitje in rotenje.  Možje bijejo ob ščite in rožljajo z meči, drugi kličejo: „Smrt Frankom!“ — „Vzdignimo se nadnje!“ Še le črez nekaj časa je postalo toliko tiho, da je mogel Braslav zopet govoriti:  „Udarec, ki ga Franki namerjajo, ne bode zadel le mladega junaka in njegove matere, ki žaluje za sinom, temuč nas vse.