Na obali Baltiškega morja, na parobku prastare šume, nekoliko vstran od mesta Ljubeka, je ranopoletni popoldan Gospodnjega leta 1064. stala mladenka v bodriški narodni noši in sanjavo zrla na morske valove, ki so se nemirno zibali in grmadili, se zaganjali ob obrežje in ob rezkih rtih zopet razsipali.  Izza črnikaste oblačne gore, ki je bila vstala na obzorju, je radovedno pogledavalo solnce, in njegovi žarki so veselo skakali po valovih in se v krasnih bojah lomili v plehajočem se morskem zrcalu.  A kmalu se je moralo docela skriti za mračnimi oblaki, ki so naglo drug za drugim vzhajali na nebesnem svodu, se nalik morskim valovom sprijemali in zopet odpehavali, se v divjem begu podili pod nebom in naglo temnili zemljo.  Iz daljave se je že čulo votlo grmenje, ki je prihajalo vedno bliže.  Mrzla sapa je zavela in vila čimdalje bolj silno.  Čimdalje bolj so hreščali in ječali vršički stoletnih dreves.  Čimdalje bolj je kipelo morje, se kopičilo in vršičilo ter ljuto naskakovalo obrežje, kakor bi je hotelo izpodjesti in potopiti v svoje žrelo.  Mladenka je s kresočimi očmi opazovala divje morsko valovanje pa začela govoriti, izprva bolj tiho in počasi, potem pa vedno glasneje, strastno in hlastno:  „Morje belo, le šumi s šumom velikim! — Perun javlja na nebu z gromkim gromom svojo jezo, ker ga ljudstvo pod tem nebom več ne časti in ne moli ...  Morje belo, tudi tebe lomi srd, tudi ti se jeziš, da se od jeze krčevito zvijaš.  In pravičen je tvoj srd!  Saj te nekaznjeno madežuje krščeni sovrag, ki s predrzno roko reže svete tvoje brazde, one brazde, ki jih ima pravico orati le slovenske ladje lemež, one brazde, ki jih je našim očetom podaril vsedobri Svetovit, da njih in njihovih potomcev trgujoče brodove nosijo v daljne rodove ...  Črt ti je zbesnil valove, silno morje, ker moraš zreti dan na dan, kako se lakomni tujec šopiri na tvojih vodah, iskaje bogastva, in se na tebi več ne pojó svete pesmi o višnjih naših bogovih in o slovanski naši lipi, ampak samo tuje popevke o nemški moči. in o križanem Kristu ...  In sram ti obliva lice, vem, ko vidiš, da vsi Bodriči klanjajo glave pred križem in pred tujcem Nemcem, in da v nekdaj slavnem bodriškem plemenu ni moža, ki bi se uprl oholemu sovragu, kateri zdajzdaj vso deželo izneveri starim bogovom ...  In v gnevu se ti penijo usta, žalost ti razriva osrčje, in žolč se ti je razlil, ker moraš gledati, kako spi, nevzdramno spi bodriško moštvo ...  Aj, kako rada bi ti jaz odvzela to jezo in to žalost in to sramoto, kako rada!  Aj, hitro bi jaz osvobodila rodno grudo tujega jarma in vrgla tujca črez mejo, da sem mož, in ne slabotna ženska!  V tla bi se moral zgruditi križ, da nikdar več ne pronikne, a stara naša lipa pa bi se potem zopet razcvetela in razprostrla svoje košate rame črez svoj mili slovenski rod!  In po tebi, morje belo, bi zopet plula samo slovanska ladja, noseč pridelke-prvence bodriške zemlje na sveto Rujano, po tebi bi zopet donele le pristno slovanske popevke o svetih bogovih in slavnih slovanskih činih!  In ti prekrasno, belo morje, bi bilo zopet samo bodriško morje, morje slovansko!“  Navdušena govornica je obmolknila. — Zelen blisk je šinil iz oblakov in zletel preko raztogočenih valov tikom pred njo, da bi ji skoraj vzel vid.  In grom je zadrdral in potresel nebeški strop ravno nad njeno glavo.  Od zadaj je pa v istem hipu začula moški glas:  „Viljenica!“  Deklica se je stresnila in se plašno ozrla proti šumi.  Sivolas kot sivi sokol, no še junačen, neupognjen starec z dolgo, pobeljeno brado je stopil izza drevja.  „Ah, ti si Slavomir, svečenik Triglavov!“ je dejala mladenka in zardela pobesila pogled, menda ker je je bilo sram notranje plahote, ki se je še čitala na njenem obrazu.  „Mislil sem, da stoji tu in govori čarobna morska vila, ko sem te ugledal od daleč“, je odgovoril starec. „Toda vprašati te moram: Od kdaj se pa Viljenica, nadkneza Gotšalka neustrašna hči, strahotno strese pri poedini besedi, kakor bojazljiva srnica pri jeku lovčevem!“ je pristavil s pikrim naglasom.  „Od kdaj?“ je razgreto odvrnila deklica, in kri ji je šinila v glavo. „Od kdaj pa zajec oponaša volku strahopetnost?  Ne govori, Slavomir, o moji bojazljivosti, ker pri bogovih, taka bojazljivka nikdar nisem bila in nikdar ne bodem, kakor so zajčji sinovi bodriške zemlje!“  „Mar misliš, da bodriška zemlja res rodi in redi danes samo še plašne zajce, in da v šumah njenih več ne prebiva drzna zverjad?“  „Da!“ je strastno zatrdila deklica. „Bodriška zemlja, ki je prejšnje čase slula daleč naokrog, da redi dolincem strašno zverjad, redi danes le še strahopetne zajce in miši, ki se pri najtanjšem šumu gozdnega listja poskrijejo v svoje luknje.  Izumrla je zverjad, ki je zadajala takov strah sosednjim deželam; poginila je ali pa preobrazila zverinsko svojo čud in se prelevila v krotko živád.“  „Ali se je pa potuhnila!“ ji je segel starec v besedo.  „Potuhnila?  Ne verjamem.“  „Da, Viljenica, le potuhnila se je.  Vedi, slišal sem poprej, skrit za drevjem, tvoje besede, v katere si izlila svoj srd nad tujca in v katerih si očitala Bodričem nemoštvo.  Slišal sem vse, pa ne boj se, da te izdam; saj veš, da je Slavomir sovražnik, zaklet sovražnik tujcu Nemcu.  Z neskončnim veseljem so me napolnile tvoje besede.  Vedel sem sicer že prej, da vkljub temu, da si krščena, ne ljubiš kaj posebno novega Boga.  A da si tako goreča privrženka starih bogov in taka vneta rodoljubkinja, si nisem mogel misliti, dokler nisem slišal besed, ki si jih ravnokar govorila.  Vesel sem te, neizrečeno vesel.  Pa bodi tudi ti vesela in potolažena!  Ne misli, da sva samo midva privrženca zatiranih starih bogov.  Ne!  Hvaljen bodi višnji Veles, ki daje Zemljanom modre svete in misli v glavo: velika množica bodriških sinov s pravičnim srdom gleda na tvojega očeta, ki nam v svoji zmoti in zaslepljenosti vsiljuje novo vero.  Premnogi Bodriči črte kristjana — Nemca; kakor ti, tudi oni še niso zatajili svoje krvi.  Pojdi z menoj!  Pokazati ti hočem, da bodriška zemlja redi za tujca še mnogo strašnih zveri.  Peljati te hočem k svojim somišljenikom, ki bodo zatrdno navdušeno sprejeli v svojo sredo Gotšalkovo hčer — svojo somišljenko ...  Glej, mrak razgrinja črez zemljo črni svoj plašč, in na nebu zbira gromovnik Perun točo in oblake.  Pojdiva hitro, da naju ne zatme nevihta!“  Starec je prijel deklico za roko in dejal še enkrat: „Pojdiva!“  „Kam?“ je vprašala mladenka z malce trepetajočim glasom in mu izpulila roko.  „Saj sem ti rekel: k zverjadi bodriški, k zakletim sovražnikom Nemca.“  „Pa sedaj?  Kaj pa poreko doma, če me pogrešé?“  „Porečeš, da te je bila na šetnji zajela huda ura pa si morala vedriti izven grada.  Sicer pa, Viljenica, če se bojiš svojega očeta, pojdi domov, ne hodi za nami!“  „Ne, jaz grem s teboj!“ je dejala mladenka odločno in mu podala roko.  „Slava ti!“ je rekel starec. „Sedaj pa le hitro!“  Krenila sta proti šumi.  Kipeče morje je bučalo za njima.  Žalostno kričeč in s kreljutmi loputajoč je jata črnih ptic prhutala nad obrežjem.  V oblakih je pa šumelo in vrelo kakor v razbeljeni peči.  Kačasti bliski so se zaporedoma vpaljali iz njih in vse križem švigali nad zemljo.  Drdrajoč grom je cepil oblačne stebre, strahovito rohnel in ropotal po ozračju ter treskal ognjene strele, kakor bi hotel razstreliti vesoljni svet.  Starca in mladenko je objela šuma z mračnim svojim krilom.  Viljenica se je tresla po vsem živofu kakor šiba na vodi, in skrivnostna tesnoba se je ovijala njene duše.  Slavomir je korakal krepko; z desnico se je opiral ob gorjačo, z levico pa držal deklico za roko in govoril:  „Glej, moči in sile Perunove!  Pred zlati svoj plug, blisk, je zapregel oblačne valove in zdaj orje po nebeškem svodu.  Na ognjenih kolih se vozi in meče na zlotvornega Črniboga, glavarja nebeških voda, ognjevite strele in žareče kamenje ...  Hud boj se bije med svetlobo in temo, med Belibogom in Črnibogom.  Zmagal pa bo Belibog, ker je pravda in moč na njegovi strani.  Hud boj se bo bil tudi pri nas med svetlobo in temo, med resnico in lažjo, med pristaši slovanske lipe in privrženci križa.  Zmagali pa bodo pristaši lipe, ker pravdo in moč so jim dali višnji bogovi“ ...  Tako je govoril starec; deklica je pa molčala.  Sapa je silovito vila skozi drevje, da so se njegove veje upogibale in njegovi vršiči pokali.  Listje na drevju se je prožilo; deževne kaplje, težke ko svinčeno zrnje, so začele praskati ob nje.  Starec in mladenka sta podvizala korake, kolikor so dopuščale zvite robide in debele korenine, ob katere so se zapletale njune noge.  Čimdalje večja je bila tema v zarasli gošči, in čimdalje bolj tesno je bilo Viljenici okoli srca.  Sedaj pa sedaj je vzdihnila, pa njene vzdihljaje je naglo zadušila silna vijača.  Slavomir pa je čvrsto mahal naprej, kakor da ni čul onih vzdihov. —  Ogromna in v čarobni razsvetljavi bliska divjekrasna pečina je zaštrlela pred njima.  „Na mestu sva“, je izpregovoril starec, postal in posnemajoč sovo zagrčal: „Uhú!“  „Uhú!“ se je odzvalo v pečini.  „Stori, kar vidiš storiti mene!“ je velel starec Viljenici.  Sklonil se je in se splazil pod skalo, ki se je na enem mestu malo vzdigovala nad zemljo.  Viljenica mu je sledila, ne brez bojazni v srcu.  Ročno kot jegulja je lezel starec pod pečino, po suhem resju, bohotnem mahu in šumečem velem listju.  Deklica pa za njim.  Tesen in ozek je bil ta hodnik, prav kakor bi ga bil navlašč napravil jazbec v svojo jazbovino.  Tema je bilo v njem kot v rogu.  „Kača!“ je siknila Viljenica, ko je ob strani nekaj zašumelo.  „Ne boj se: suha trava prasketa!“ jo je potolažil Slavomir.  In plazila sta dalje.  Mladenka je sedaj pa sedaj zašepetala: „Svetovit!“  Hodnik se je naenkrat razširil.  Motno migljajoča luč je posijala nanj.  Slednjič ga je bilo konec.  Starec in mladenka sta stala v prostorni jami, visoko obokani s sivim kamenjem in razsvetljeni s plamenico, ki je bila vtaknjena v zev skale v steni.  „Slava ti, Slavomir!“ je vzkliknilo obenem pet moških glasov.  In pet bradatih mož, ogrnjenih z dopetnimi plašči, se je rinilo okoli starca, da so se rokovali z njim.  „Slava tudi vam!“ jim je odzdravil starec. „Oprostite, da ste morali čakati vi mene, ne jaz vas, ki sem vas povabil semkaj.  Zamudil sem se v Ljubeku.“  „A koga si pripeljal s seboj?  Žensko!“ so zaklicali istohipno vsi peteri možje, ki so zagledali Viljenico, katera je bila postala zadaj.  „Sklonite svoje glave in zahvalite vsedobrega Svetovita, ki je poslal nocoj to mladenko v našo sredo!“ je rekel Slavomir, prijel deklico za roko in jo predstavil: „Evo vam Viljenice, nadkneza Gotšalka hčere, tovarišice naše.  Upognite svoj vrat pred njo v znamenje spoštovanja!“  Možje so pa le strmo gledali predse.  Naposled je dejal eden: „Svoboden Slovan ne klanja svojega tilnika pred nikomer.“  Drug pa je vzel Slavomira na stran in mu zašepetal v uho: „Slavomir, kaj ti je, zakaj si tako nepreviden, da greš pripeljat semkaj žensko, da izda tebe in nas in vso našo stvar?“  Dasi so bile te besede govorjene tiho, jih je vendar slišala Viljenica.  Kri ji je vzkipela, stopila je nekaj korakov naprej prav pred može in v razžaljenem ponosu izpregovorila:  „Tako mi Svetovita in vseh višnjih bogov, izdajica nisem bila še nikoli, zato pa tudi nečem, da bi se me kdo bal kot take!  Jaz grem.  Zborujte sami.  Ali to vam še povem: Dasi sem hči Gotšalka, najgorečnejšega kristjana, dasi sem bila krščena, vendar molim stare bogove slovanske in kolnem potujčevanje in izneverjanje slovanskega plemena ...  In tako mi Triglava, tako mi Svetovita Rujanskega, tako mi vseh višjih bogov: Da sem jaz mož, leto osorej ne bi bilo ni enega Nemca več v bodriški zemlji.  Zatrla bi vse, tudi če bi se morala pri tem zgruditi sama rodna hiša! ...  Toda vidim, vi imate strah pred menoj, da vas ne izdam.  Grem torej odtod.  Le zborujte in modro ukrepajte!  To želi iz srca Viljenica, čestilka Svetovitova.  Ne bojte se, da vas izdam, saj se tudi jaz ne bojim, da bi me vi izdali mojemu očetu!“  In deklica se je obrnila in hotela vun po hodniku, po katerem je bila prišla s Slavomirom v jamo.  Tedaj pa je priskočil Slavomir, priskočili so tudi vsi drugi peteri k nji, govoreč: „Ostani, Viljenica!  Ne zameri nam naših besed!  Ostani pri nas, bodi naša, mi smo tvoji!“  In vsi so uklonili pred njo svoje glave. — In Viljenica je ostala.  Slavomir pa ji je sedaj hitel predstavljati zbrane može:  „Tu glej zbrane, Viljenica, dične bodriške starejšine in velmože.  To je Volčan iz Roztoka, to je Ratibor iz Gabrovega, to Svetopolk iz Varnovega, to Draško iz Mahovega in to Gostomisel iz Ribnice.  Te sem sklical danes sem v Volčjo jamo, da se po verujemo, kako bi rešili svojo rojstno grudo popolnega potujčenja.“  „Pozdravljeni!“ je rekla Viljenica velmožem in se z vsemi rokovala.  „Preden pa se začnemo posvetovati“, je nadaljeval Slavomir, „pokrepčajmo se s pijačo Svetovitovo, saj je zatrdno nas vse utrudila težka hoja.  Ti si gotovo najbolj utrujena, Viljenica, torej pij ti najprva!“ — In starec je izvlekel iz torbe čutaro medice in jo ponudil Viljenici.  Mladenka je pila.  In za njo so pili možje.  Goreča baklja je metala sedaj rastočo, sedaj pojemajočo luč po jami in z rdečim svitom obsevala zbrano družbo, ki je bila sedla na mahovita tla in pila medico, narodno pijačo.  Zunaj je razsajala strašna nevihta.  Ploha je lila, kakor bi se bilo utrgalo nebo.  Grom je ropotal, kakor bi v besni jezi hotel vse zdrobiti in streti.  Vihar je tulil kakor gladen volk.  Slavomir pa je vstal in začel svoj svečani govor s svečanim glasom:  „Pač se čudom čudijo nocoj vekovite le-té skale, iz katerih so vsemogočni bogovi zgradili leta dom.  In lahko se čudijo. — Stoletja so že prešumela preko sivih njihovih temen z oblaki in s strelami, z burjo in viharjem, a niso še videle takega večera, niso še gledale v svoji sredi takih obiskovavcev kakor nocoj ...  Preganjani gozdni divjačini so kvečjemu dajale zaščite in zaslombe proti psu in lovcu.  Nocoj pa so sprejele v obran in zavetje glave bodriške zemlje, najdičnejše starejšine in velmože slavnega bodriškega plemena slovanskega, ki so se zatekli v njihov dom — —  Žalostna nam mati!  Ptica nebesna ima neomejen zrak, kjer prosto leta, kakor jo volja; ima v gori nedosežno gnezdo, kjer svobodno živi zadružno.  Riba morska ima neizmerno vodo, kjer prosto plava, kakor jo volja; ima globoko dno, kjer svobodno vlada samovoljno.  Divja zver ima goro, kjer prosto gospodari; ima varen brlog, kjer svobodno samostalno počne, kar jo volja ...  A starejšina, velmož, gospodar bodriške zemlje nima prostora, kjer bi prosto živel; nima bivališča, kjer bi svobodno počel, kar ga volja, niti svobodne besede nima v stanovališčih, ki so njegova last, ki si jih je zgradil sam svojeroč!  Žalostna nam mati!  Sklical sem vas, slavni starejšine in velmožje bodriški, k pomenku o prevažni sveti stvari, sklical ne v hišo svojo, kjer bi vas mogel pozdraviti s hlebom in soljo, no sklical v to skrito Volčjo jamo, daleč proč od ušes ljudi-ovaduhov, ker tako mi je velela pamet moja, tako je terjala sveta naša stvar.  Vedel sem že prej in izvedel posebno nocoj, ko vas vidim vkljub viharju in groznemu večeru zbrane tukaj sredi globoke šume, v najbližjem sosedstvu divjih zverin, daleč proč od ljubljenih družin in toplih stanic — da pravi Slovan za svobodo in dom vse stori in pretrpi.  Saj trpeti je Slovan navajen ...  Kaj hočemo?  Dobro in zlo pride nad ljudi od bogov.  In nad Slovane je prišlo hudo v zvrhani meri.  Pa kar pride od bogov, to mora človek nositi.  Ni pa primoran nositi tega, kar pride samo od človeka-neprijatelja.  In če mirno nosi hudo od človeka neprijatelja, se pogrezne v prah k črvu, kateremu svobodno vsakdo stopi na glavo; se poniža v nespametno žival, ki nima svoje volje; je rob, katerega vse prezira, prezirajo in zapusté isti višnji bogovi ...  Zlo pa je prišlo nad nas, Slovane, ne od bogov, temveč od neprijatelja-tujca, od kristjana-Nemca! ...  In mi naj mirno in vdano nosimo to zlo, ali naj se sami naredimo in prepustimo tujcu za sužnje?  Nikdar!  Tako daleč se ne sme nikdar izpozabiti Slovan, tako globoko nikdar ponižati!  Ali smo mar mi rod druge vrste?  Ali smo mi mar brez zgodovine? — Daleč tam, kjer vstaja solnce, je pradomovina naša.  Tam so v svobodi živeli naši pradedje, naše prababice.  Bilo jih je kot trave v travnu mesecu, kot listja v listopadu.  Pa niso robili in plenili drugih narodov: bili so miroljubni in krotki kot jagnjeta in zadovoljni s pridelki polja in s svojimi čredami.  Živeli so v poedinih plemenih, in plemena v poedinih zadrugah, kakor listi na isti veji, in veje na istem steblu.  Tedaj je bil še vsem en jezik in en običaj.  Pa narastli in razplodili so se, in pretesna jim je postala prva domovina.  Tudi so jih tuja ljudstva rinila od zadaj.  Tedaj so se vzdignili nekateri rodovi z bogovi in s čredami svojimi in šli proti solnčnemu zahodu, črez gore in vode, na jug in na sever, iskat nove domačije.  In eden teh rodov je prišel v te severne kraje.  Prej so tod prebivala nemška plemena.  Pa odrinila so na jug plenit in ropat in osvojevat bogate južne dežele.  Njih pokrajine je zasedel naš rod.  Eno pleme tega rodu je ostalo med Vislo in Odro reko.  Druga plemena so šla naprej proti zahodu.  Najdalje je prodrlo naše bodriško pleme.  Naselilo se je tukaj ob morju nad Labo reko po zelenih ravninah in si postavilo vasi in gradove.  Srečno so izprva živeli naši pradedje, mirno in brez boja.  Vojske niso ljubili, pač pa godbo.  Gosli so jim bile bolj priljubljene kot orožje.  Godli so na gosli, ker niso znali trobiti na trombe.  Polje so obdelovali in pastli črede.  Čolne in ladje so si stesali in so čolnarili, ribarili in trgovali po morju.  Molili so stare svoje bogove.  In bogovi so jim bili dobri in so blagoslavljali njihovo početje.  Polje in morje sta jim dajala bogatih imetkov.  Velika blagovitost jim je cvetela.  Bili so bogati v blagu vseh severnih narodov in so imeli vse udobnosti in polno izvanrednih dragotin. — A ta njihova blagovitost je bodla grabežljive sosede tujce v oči.  Napadati in pleniti so jih začeli ropaželjni Saksonci z juga in divji Danci s severa.  In zemljelakotni Franki so si lastili, kakor nad drugimi narodi, gospodstvo tudi nad njimi.  Kaj so storili naši dedje? ...  Kaj storé ose, če jih pride nagajiva deca dražit in razkopavat njihovo gnezdo? ...  Kaj stori živina, če jo pride sovražnik motit v brloge in v dupla? ...  Ose pikajo in zbadajo s strupečim želom.  In zverina pokaže ostre zobe in praskajoče kremplje.  In kar store ose in kar stori zverina v obrambo svojih bivališč, to isto so storili naši dedje.  Pokazali so, da znajo tudi oni izsikavati želo strupene puščice in grizti in praskati z mesarečim kopjem in rezkim kijem ...  In po lokah, koder se je poprej razlegala miloglasna piščal veselega pastirja, je pela odslej večkrat divjehreščeča bojna tromba.  In po poljanah, koder so se poprej slišale srebrnojasno zveneče pesmi mladih koscev, grabečic in ženjic, so doneli sedaj večkrat grmeči spevi napetih lokov in sikajočih puščic, žvenketajočih mečev in rožljajočega kopja, je odmevala sedaj divja bojna godba, spremljana od ropotanja težkih naprsnikov in šlemov, ter od vnetih molitev in strašnih kletvin in zamolkega hropenja in pojemajočega ječanja izdihajočih ...  In v zraku, koder so poprej z nežnimi grli popevale ptice pevke, se je čulo sedaj često grozno večanje črnih krokarjev in vranov, ki so komaj čakali noči, da se spusté k obedu na bojno polje, na mrliče in na mrhovino ...  In potoki in studenci so se rdečili, kakor se rdeči večernje nebo, ko zahajajoče solnce pomeša njegovo sinjino s krvavim svojim rdečilom — —  To so bili tožni časi za naše dede, severne Slovane.  Padali so slovanske matere sinovi, kakor pada ob črni nevihti listje z drevesa.  In že se je bilo bati, da bo izumrla po teh krajih na večne veke slovanska govorica.  Da, hudo je bilo tačas našim očetom.  In da jim je bilo tako hudo, temu niso bili krivi samo tujci-napadniki, kriva je bila dosti tudi domača kratkovidnost in kleta slovanska nesloga.  Da, ta — naš stari greh! ...  Kaj nam pripoveduje povest?  Ko se je silni nemški cesar Karel bojeval s Saksonci, kaj so storili kratkovidni Bodriči?  Pomagali so nemškemu cesarju.  Medtem, ko so se Bodriči v Karlovih vrstah vojskovali proti Saksoncem, so pa njih krvni bratje in vzhodni sosedje, Ljutiči, ki so vendar z njimi molili iste bogove in govorili isti jezik, pridrli na bodriško zemljo in jo grozno upustošili, da je groznejše ne bi mogel najhujši sovrag.  Seveda so se šli Bodriči kmalu osvetit v ljutiško zemljo.  In taki medsebojni krvavi spori so se le prečesto ponavljali.  Ali kaj so imeli od medsebojnega bratomornega klanja?  Padali so bolj in bolj v nemško sužnost in postajali slabši in slabši.  Pod pretvezo, da jim hočejo prinesti luč prave vere, so Nemci vdirali v njih dežele.  Naši očetje so se jih sicer otepali in otresali.  Včasih so se jih otresli, a navadno ne zadolgo.  Bolj in bolj so se pogrezali v nemško hlapčevstvo in nemško odvisnost ...  V tako ponižujoče hlapčevstvo in odvisnost pa Bodriči še nikoli niso bili pogreznjeni, kakor smo mi zdaj, odkar je naš vrhovni knez Gotšalk.  Viljenica bo oprostila, da govorim o njenem očetu.  Saj ga vsi poznamo, da je plemenit mož, v mnogih bitkah izkušen vojak-junak, da mu ga med Bodriči ni vrstnika.  Ali znali so ga Nemci ujeti v svoje zanjke!  On, ki je bil, dasi krščen, nekaj časa najljutejši sovražnik nemškega imena, on, ki je bil prej strah in trepet Saksoncem, se je dal od njih zavesti, je zopet vzljubil krščansko vero, ki jo je bil že pogazil, in sklenil, da hoče pokristjaniti vso svojo deželo ...  Kako je ta svoj sklep izvrševal, vam je znano.  Ravno dvajset let je minilo, odkar je postal Gotšalk, slavnega Pribigneva sin, bodriški nadknez.  In kaj je storil v tem času svojega knezovanja?  Gradove in sela je odprl nemškim svečenikom in redovnikom in hramove je zidal križu po vsi deželi.  Kakor tatinske Čebele, vohajoče med, pribrenče v tuj panj in pobijejo v njem matico in njen zarod pa se same naselijo in zavladajo notri, tako so pridrevili Nemci v naš uljnjak, hoteč nam zavladati.  Priliznili so se Gotšalku in ga spridom popačili.  Popačili in izpridili so pa tudi deželo; malokaj ves bodriški rod se klanja križu.  Klanja se, pravim, a to je še edina naša tolažba, da se ne klanja iz srca, ampak samo prisiljen.  Le navidez moli ljudstvo Krista, v srcu in skrivaj pa moli Svetovita in druge slovanske bogove.  Dalo se je pač krstiti, ker je tako želel in velel nadknez.  Pojdi se z bikom bost, če si upaš! je dejalo ljudstvo in se dalo krstiti, ker si ni upalo ustavljati se knezovi želji ...  Jaz vam pa danes pravim: Le pojdimo se bost!  Bomo videli, kdo bo hujši!  Bodli se bomo z njim in ga zmagali.  A zabodli in prebodli ga ne bomo ...  Ne, to nam še na misel ne sme priti, da bi nadknezu Gotšalku samemu naredili kaj hudega.  Ne, nikdar!  Njegovi osobi se ne bo zgodilo nič zalega!  Naš namen je samo ta: v Bodričih zatreti nemški živelj in križ.  In kako bomo dosegli ta namen?  Vprašam te, dični starejšina Volčan: Kaj stori skrben gozdar, če vidi šumo gosto zaraslo in prepreženo z raznimi izrastki?“  Slavomir je obstal.  A Volčan je odgovoril: „Potrebi jo s sekiro ostro in z rovnico rvačo.“  Slavomir je kimal pa nadaljeval: „Vprašam tebe, umni starejšina Ratibor: Kaj stori vrtnar z drevjem, da more lepše rasti?“  In odgovoril je Ratibor: „Pridno obrezuje drevje in zatira na njem plesnive mrčese.“  In dalje je govoril Slavomir: „Vprašam tebe, vrli velmož Svetopolk: Kaj dela kmetič s poljem, da mu lepše uspeva žito na njem?“  „Marljivo preorava polje z ralom in je čisti volka in predlanca!“ je odvrnil Svetopolk.  Še je nadaljeval Slavomir: „Vprašam tebe, plemeniti Draško: Kaj dela pridna gospodinja z zelenjavo, da ji lepše uspeva v zeljniku?“  In odgovoril je Draško: „Z neutrudno roko priliva zelenjavi in obira z nje gnusni zarod gosenic.“  „Dobro ste odgovorili!“ jih je pohvalil Slavomir. „In jaz vam sedaj pravim: Kar je gnusni zarod gosenic za zelje, kar je plesnivi mrčes za vrtove, kar je požrešni črv za njivo, in kar so nadležni izrastki za gozd — to je vera, ki nam jo prinašajo Nemci, za naš rod!  Ali nismo torej dolžni jo zatirati na vse moči?“  „Da, da, to je naša sveta dolžnost!“ so vzkliknili možje.  „Sedaj pa vprašam tebe, modri Gostomisel“, je nadaljeval Slavomir: „Če bi videl črnokljunega kragulja, kako je prifrčal iz daljnega neba kot brzokrila strela iz puščice, se spustil nad nežno dete tvoje, ležeče v zibelki na vrtu, in je odnesel v gorske višave — kaj bi ti storil?“ ...  Odgovoril je Gostomisel in dejal: „Zasledoval bi zlobneža in se mu krvavo osvetil: Puščico, napojeno s kačjim strupom, bi ustrelil vanj, prav v hudobne prsi ...“  „Prav si odgovoril“, je povzel Slavomir.  „In glejte: popolnoma podoben temu kragulju je Nemec, ki nam hoče vzeti stare bogove.  Zato: Smrt nádenj!“  „Smrt, smrt nádenj!“ so divje zavpili starejšine.  Slavomir je nadaljeval: „Prisezimo tukaj zbrani sveto prisego, da nečemo prej mirovati, dokler ne potrebimo z zemlje krščanskega mrčesa in ne pomoremo našim bogovom do stare veljave.  Naše geslo pa bodi: Za stare bogove in svobodni dom!“  „Za stare bogove in svobodni dom!“ so zagrmeli velmožje in prisegli prisego zarotniško.  Prisegla jo je tudi Viljenica, potem ko ji je Slavomir še enkrat slovesno zatrdil, da ne velja ta zarota njenemu očetu, da njemu samemu niti lasu nečejo skriviti.  Še dolgo so zarotniki kovali in snovali načrte in naklepe, kako bi hitreje in varneje prišli do svojega cilja.  Sklenili so in si obljubili, da bo vsak izmed njih v svojem okrožju budil ljudstvo k vstaji, seveda skrivaj in previdno.  Domenili so se tudi o tem, da bodo o prvi ugodni priliki potovali na Rujano izprosit si od Svetovita blagoslova.  Še le v kasno noč, ko je preminila nevihta, so odrinili iz Volčje jame vsak na svoj dom.  V nadknežjem dvorcu v Ljubeku pa se je pletel ob istem času, ko so pristaši stare vere v Volčji jami kovali zaroto proti krščanstvu ter njega oznanjevavcem in privržencem — povse drugačen, resen razgovor.  V gorenji sobani sta stala pri oknu, ki je gledalo črez celo mesto in daleč tja po deželi, poleg že postarnega, no še izredno čilega, častitljivega moža dva mladeniča, eden že visokorasel, drugi še napol otrok.  Razorano je bilo prikupljivo moževo lice.  Svetlobele nitke so bile vpletene v njegovo dolgo brado.  In še belejše so srebrile njegove lase.  Bil je zares častitljiva prikazen.  Kdor je prvikrat videl njegov veličastni nastop, njegovo visoko čelo, njegove iskre oči, je moral reči: To je rojen vladar!  Pa ko je globlje pogledal v njegove oči, je moral pristaviti: In trinog ni, on je ljudomil, dober vladar — oče svojim podložnikom.  Bil je to bodriški nadknez Gotšalk, mladeniča pa sta bila njegova sinova Budivoj in Henrik.  Vsi trije so gledali skozi okno v viharno noč.  In dolgo so vsi molčali z globokim molkom.  Le kadar se je hudo zabliskalo in zagrmelo, so se prekrižali, in se jim je izvil iz prsi vzdih: „Bog bodi varih!“  Naposled je izpregovoril Gotšalk:  „Kako grozen večer!  Ubogi ljudje, ki se vračajo v takem vremenu iz sejma!  Nebo si je zakrilo lice s črnimi oblaki jeze.  In črna tema je po vsi zemlji ...  Nebeške strele treskajo.  Ledeno zrnje bije in tare.  Ploha hoče zaliti vso zemljo.  To je res strašen večer — —  Glejta, draga moja sinova, tudi nad bodriško zemljo je ležala nekoč taka črna noč.  Tema je bila v dušah Bodričev.  Črni besi so jim gospodarili.  In zatemnili so jim luč oči.  Bodriči so tavali v temi.  Niso se vedeli kam dejati.  Že so bili blizu pogina.  To je bila črna noč, grozna noč nevere.  Pa jim je vstalo solnce in jim prineslo svetel, jasen, bel dan.  Ta dan je bil svit krščanstva.  Sedita, otroka!  Ti, Budivoj, spremiš in vpelješ jutri svojega brata Henrika v samostan v Lunenburg, v šolo k menihom.  Tudi jaz sem bil tam vzgojen.  Rad, res rad bi ga spremil jaz sam, ali posli me zadržujejo.  Zatrdno bo Henrik slišal tam mnogo lepih naukov, kakor sem jih slišal jaz sam v svoji mladosti, in tudi že ti, Budivoj.  Poznam jih, ondotne menihe; dobri učitelji so in vestni v izvrševanju svojega posla.  Toda tega, mislim, vendar ne morejo vcepiti v srce Slovanu, kar morem jaz!  Kakor sem dejal: Dobri so tamošnji menihi, le škoda, da so sami Nemci.  In zato slovanskemu mladeniču ne morejo podati vsega tega, kar bi si želel za ljubezen do svoje domovine iskrenovnet slovenski oče.  Zato vama hočem nocoj, ko imamo čas in smo namenjeni se jutri razstati, izpregovoriti nekaj besed, kakršnih zatrdno ne bi mogla slišati v Lunenburgu pri menihih Nemcih.  Sedita in poslušajta!“  Sinova sta sedla poleg očeta, in ta je nadaljeval:  „Črna noč nevere — sem dejal — je ležala nekoč nad bodriško zemljo, kakor sploh nad zemljami Polabskih Slovanov: nad zemljo Pomorcev, Srbov, Ljutičev in Bodričev.  Ob preseljevanju narodov so bila prišla sem ta slovanska plemena od vzhoda.  Prej so tukaj prebivali nemški rodovi: Heruli in Turkilingi, Senoni in Tevti, Burgundi in Vandali.  Pa ti so odrinili na jug, in njih zemlje so zasedli naši rodovi.  Pomorci so se nastanili po pokrajinah med Vislo in Odro.  Dalje proti zahodu so šli Srbi in Ljutiči.  Najdalje na zapad pa so prišli naši pradedje — Bodriči.  Zasedli so deželo ob obali Baltiškega morja med Varnavo in Travno reko.  Najimenitnejša njihova plemena so bili: Drevljani, Varni, Glinjani, Smoljani, Polabljani in Vagri.  Bili so pridni poljedelci, pa tudi vešči brodarji.  Častili so Svetovita, Radigosta, Triglava, Peruna, Jutriboga, Beliboga in druge manjše bogove in duhove.  Postavili so tem svojim bogovom lepe hramove in sohe.  Kaj se hoče — bili so zaslepljeni, in dolgo, dolgo jim ni zasijala luč krščanske vere.  Ko jim je pa prisvetila, so se ji v svoji slepoti ustavljali na vse načine.  Niso pa niso mogli pojmiti, da jim krščanstvo prinaša samo dobro, in sicer mnogo, mnogo dobrega.  Niso ter niso mogli razumeti, da sredi krščenih omikanih narodov vendar ne bodo mogli dolgo ohraniti svoje samostojnosti.  Nikakor jim ni šlo v glavo, da bodo bolj in bolj propadali v neznanju in barbarstvu, če se ne oklenejo krščanstva in njegove prosvete ...  Luč krščanstva je začel prižigati našim dedom silni in obenem pobožni nemški cesar Karel.  V Hamburgu je sezidal lepo cerkev, ki naj bi bila nekaka mati dojnica Polabskih Slovanov v verskem oziru.  Iz nje naj bi po njegovem načrtu blagovestniki krščanski širili sveto vero med Polabci.  V tistem širokem obsegu, v kakršnem je mislil on, niso mogli za trenutek še delovati nemški njegovi misijonarji — seveda, vsak začetek je težak.  Uspešnejše pa se je izvrševal njegov načrt za vladanja njegovega sina Ludovika Pobožnega.  Ta v resnici pobožni vladar je znal vplivati na bremenskega in verdenskega škofa, da sta bila pri volji odstopiti nekatere dele svojih pokrajin novozasnovani škofiji severno-saški.  Zaradi nevarne lege mesta Hamburga je dodal cesar še opatijo Turholt na Flanderskem, da ne bi bil nove škofije vladika nikdar brez dohodkov in bi imel v preteči mu nevarnosti varno zavetišče.  Vkljub temu je bil vendar položaj hamburškega škofa še vedno nevaren.  Res, da se je dal l. 821. krstiti takratni bodriški knez Slavomir; vendar z njegovim izpreobrnjenjem še ni bilo nič pridobljenega, ker je umrl še istega leta.  Njegovi nasledniki so se izkušali na vsak način otresti nadvlade nemške, pod katero so prišli že za Karla Velikega.  To se jim je kmalu po osnovitvi hamburške škofije posrečilo.  Združili so se našega starega greha krivci, neprijatelji, dasi krvni bratji in sosedje: Bodriči in Ljutiči, in z njimi so potegnili tudi Polabski Srbi.  Njihova svrha je bila, osvoboditi vse slovanske rodove nemške nadoblasti, zakaj Karel Veliki ni bil prisilil k pokorščini samo Bodričev, no tudi Ljutiče in Srbe.  Ludovikova vojska je sicer prvopot premagala vstaše, a ti so se zopet kmalu znali otresti nemške nadvlade, zlasti lahko zato, ker je bila Ludovika Pobožnega moč oslabljena vsled družinskih razporov.  Ko so po smrti Ludovika Pobožnega njegovi sinovi razdelili očetovo dedščino, je postal Ludovik, priimkom Nemec, nemški kralj.  Šel je, kakor nad Čehe in Moravče, Gospodnjega l. 844. tudi nad Bodriče s svojo vojsko.  Bodriči so se hrabro branili, a ko jim je padel v vojski njih nadknez Gostomisel, so se zopet podali Nemcem.  Kajpada ne za dolgo.  Toliko močni so še bili, da so se kmalu zopet sprostili.  L. 848. pa se je za pokristjanjenje Bodričev zopet storil lep korak.  Tega leta je bila namreč škofija bremenska spojena s hamburško.  In prvi škof te novoustvarjene, velike severne vladikovine je bil svetec Ansgar.  Ta svetec je bil sin plemenitega francoskega rodu iz Pikardije.  Stopil je v benediktinski red in postal učitelj v samostanu Novikorvej, ki je bil ustanovljen od Ludovika Pobožnega.  L. 836. je spremil kralja Haralda na Dansko in nadaljeval tam delo krščanskih blagovestnikov Ebba in Halitgarja.  Kasneje je prišel Ansgar na Švedsko, zgradil tam po mnogih težavah krščansko cerkev in tam deloval, dokler ga nista cesar Ludovik in papež Gregorij, četrti tega imena, pozvala kot nadškofa v Hamburg, mesto, ki je odslej imelo biti središče misijonskega delovanja na slovanskem severu.  Mnogo je storil med nami škof Ansgar.  Bodi mu časten spomin!  Umrl je Gospodnjega l. 865.  Njegov naslednik je bil Rimbert.  Hodil je zvesto po potu, ki mu ga je začrtal njegov prednik.  Kadar mu je dopuščal čas in posel, je šel misijonarit med Bodriče.  V tistem duhu je deloval tudi Rimbertov naslednik Adalgar, in za njim Hoger, Reginvart, Unni in drugi.  Največ pa je storil za duše naših pradedov nemški vladar Oto, prvi tega imena, s priimkom Veliki.  Morda je imel pri tem delu izpreobračanja — kakor nemara tudi kateri njegovih prednikov na vladarskem prestolu — postranske namene.  Morda, pravim; soditi ga nečem, ker ga je že sodil Gospod Bog.  Lahko da si je mislil, da bo izpreobrnjenje Slovanov tudi v gmotno korist nemški državi, češ ker bodo slovanski rodovi, če se dajo krstiti, mnogo bolj vdani nemški podložniki.  Resnica je pa vendar, da je mnogo pripomogel k pokristjanjenju naših očetov.  Okoli l. 940. je ustanovil mesto Devin.  Iz Italije je poslal devinski cerkvi mnogo svetinj in jo tudi sicer obdaroval prav bogato.  Povzdignil jo je v samostojno škofijsko stolico in ji dal za prvega škofa meniha Adalberta iz svetega Maksimina pri Trierju.  Iz Devina naj bi se po njegovem mnenju zdaj posebno razširjalo krščanstvo in omika med Polabci.  Res ni trajalo dolgo, pa je ustanovil od danskih mej tja do Češkega ob Labi in Odri lepo število škofij — podrejenih devinski nadškofiji.  Storil je to deloma tudi zato, da bi množica gorečih škofov pomagala mejnim grofom v izomikanju in varnosti osvojenih pokrajin.  Ustanovil je škofijo v Havelbergu in jo bogato obdaril.  Res, da se prvemu tamošnjemu škofu ni godilo ravno posebno dobro.  V revnih razmerah je deloval v svoji škofiji.  Tuintam je v kakšni trdnjavici maševal, v kaki graščini ali gradišču propovedoval trdovratnim Ljutičem, pri kakem gostoljubnem ognjišču si smel ogreti noge in posušiti obleko — in podobno usodo so morali izkušati tudi njegovi nasledniki —; vendar je misijonarjenje med Ljutiči dobro uspevalo in privedlo v naročje Kristusove cerkve dosti duš.  Veliki cesar Oto je povzdignil v škofijsko cerkev tudi cerkev v Braniboru, v starem Braniboru Ljutičev, ki ga je cesar Henrik Gospodnjega l. 927. osvojil z mečem, lakotjo in mrazom.  Ta cerkev je bila odslej oporišče za misijonarjenje med Ljutiči.  Cerkev in grad sta stala vštric.  V gradu je stanoval mejni grof, cerkvi so pa načelovali škofje.  Temu novemu škofijskemu sedežu je pridelil vso obširno krajino Ukrancev, Retarcev in Dolencanov — ljutiškim plemenom.  Kajpada tudi tačas mnogi Ljutiči niso bili zadovoljni z ustanovitjo te nove škofijske stolice.  Črno so jo gledali zlasti Retarci.  Ustanovitev škofije v Merseburgu je Oto pa zaobljubil pred bitko na Leškem polju.  Toliko je vsaj tebi, Budivoj, že znano, da je Oto 10. dne septembra Gospodnjega l. 955. popolnoma porazil Ogre na Leškem polju pri Avgsburgu in s to svojo zmago naredil ogrskim navalom v Nemčijo za vselej konec.  Torej takrat, na dan sv. Lavrencija, je cesar pred bitko zaobljubil to ustanovitev.  Klečeč na tleh se je ponižno izpovedal svojih grehov in potem je med mnogimi solzami slovesno zatrdil: Če mu Kristus na priprošnjo tako velikega verskega junaka, kot je sveti Lavrencij, podeli ta dan zmago in življenje, hoče v mestu Merseburgu na čast temu zmagovalcu ognja ustanoviti škofijski sedež, in veliko hišo, ki jo je začel tam zidati zase, izpremeniti v cerkev.  In svojo zaobljubo je vestno in častno izpolnil.  Prvi merseburški škof je bil Boso.  Silno se je brigal za izpreobrnjenje Slovanov.  Da bi lažje dosegel svoj cilj, jim je propovedoval v slovanskem jeziku.  Pokopan je ta veliki prijatelj in dobrotnik našega rodu v Merseburgu.  In tudi v Mišnu in Žiču je ustanovil Oto škofijski stolici.  Za bran nemških misijonarjev in naselnikov, ki jih je pošiljal v polabske pokrajine, je pa nastavil mejne grofe.  Ali ravno ti so najbolj bodli v oči Bodriče in Ljutiče.  In ti so bili največ krivi, da se krščanska vera ni tako hitro in tako globoko zasadila v njih srca, kakor bi bilo želeti.  Zatrdno ni bil v prvi vrsti vzrok, zakaj so bili naši ljudje tako mlačni proti novi Kristusovi veri, ta, ker so jim to vero nosili nemški blagovestniki.  Jaz vsaj ne morem tega verjeti.  Kajpada bi bila srca Slovenov bolj vzprejemljiva za krščanstvo, če bi ga oznanjali njih rojaki v njihovem domačem jeziku!  Ali kaj hočemo?  Takih ni bilo.  Vendar, da bi bil to poglavitni vzrok, zakaj so Sloveni tako neradi sprejemali novo vero, češ ker so jim jo prinašali nemški blagovestniki — tega ne pripoznam.  Saj so skoraj vsem narodom oznanjali evangelij inozemci, drugonarodniki.  Jaz mislim, da so bili največji krivi nezaupnosti naših rojakov do nove vere nemški mejni grofje in drugi nemški priseljenci, ki so le prevečkrat kazali grdo oholost, krutost, lakomnost in grabežljivost vkljub temu, da so bili oznanjevavci ali vsaj zaščitniki Kristove vere in njenih lepih nravnih naukov o bratstvu in enakosti vseh ljudi ter iz nje izvirajoče dolžnosti in zapovedi, da se morajo vsi bratski ljubiti.  Bili so včasih naši rojaki od teh ljudi le preveč tlačeni in izžemani.  Zato, mislim, so bili tako nezaupljivi in mlačni napram Kristovemu nauku.  In zato so često tako kruto morili pristaše tega nauka ...“  „Saj so imeli popolnoma ali vsaj deloma prav!“ se je zdajci oglasil Budivoj. „Ali je bil na primer Gero kaj drugačen?  Ali ni on izzval Ljutičev na krut način?“  „Pa res!“ se je odzval tudi Henrik. „Tudi jaz sem že slišal o Geru.  Tega vendar ne more nihče odobravati, kar je on storil!“  „Kaj je storil mejni grof Gero, oziroma ali je on zagrešil ali je samo v silobranu storil, kar je storil, to se še ne ve“, je mirno odgovoril Gotšalk. „Poročila o tej stvari se ne ujemajo.“  „Po nekaterih poročilih je bil Gero dober človek, celo vnet gorečnik za krščanstvo.  V Budišinu je dal — po teh poročilih — iz same gorečnosti za Kristovo vero ukaz, da se mora vsak moški odkriti, če sliši izgovoriti ime Jezusovo; kdor ne bi storil tega, bode kaznovan.  Lužičani so bili zaradi tega odločnega njegovega postopanja v prilog novi veri hudi nanj.  Trideset starejšin se je zarotilo proti njemu.  A on jih je prehitel, jih povabil na pojedino in jih dal pomoriti.  Pa se je kmalu pokesal svojega čina.  Romal je v Rim, položil svoje orožje pred oltar sv. Petra in se posvetil bogoljubnemu življenju.  S svojim denarjem je pa ustanovil lep samostan Gernrode.“  „Jaz sem pa slišal čisto drugače o tem možu“, se je oglasil Budivoj. „Mejni grof Gero je bil hudoben, zvit, lokav človek.  Hinavsko gostoljubnost kazoč je povabil nekoč trideset lužiških starejšin in velmož k večerji, in ko so gostje v njegovi sobi nič hudega sluteč mirno jedli in pili, jih je dal po svojih vojakih pobiti.  Iz klanja je ušel samo en starejšina.  Ali je to lepo?  In kaj je mislil še narediti, ker v poštenem boju ni mogel premagati Slovenov?  Nagovoril je Tugomera, ki je bil v njegovi sužnosti, naj se vrne med svoje Stodorance, se kaže in dela, da strašno sovraži Nemce, naj se da izvoliti za kneza, potem pa naj ob priliki izdajalsko preda glavno mesto Branibor njemu.  Tugomer se je res vrnil, a ni postal izdajavec.  Pričakal je pred mestom nemško vojsko, se z njo v ljutem boju spoprijel in padel kot junak.“  „Drugi pa pripovedujejo zopet drugače“, je odgovoril Gotšalk. „Da je bil namreč Tugomer res izdajavec, da je prodal Branibor Nemcem, in so se morala vsled te izdaje vsa slovanska plemena do Odre podvreči Nemcem. — Pa pustimo Gerovo stvar!  Nečem se postavljati za zagovornika mejnih grofov, saj sem ravnokar sam dejal, da so ravno mejni grofje po moji sodbi bili največ krivi, da so naši dedje tako neradi sprejemali krščanstvo, in če so je sprejeli, je zopet hitro zavrgli.  A to poslednje ni bilo prav; saj ta vera sama je sveta in vzvišena nad posamne osebe.  In tudi lepo in častno to ni bilo za nje. — Kdo na primer bo zagovarjal Haveljance in Stodorance, ki so se uprli mejnemu grofu Dietrichu, osvojili trdnajo Havelberg, posekali posadko, razrušili cerkev, tri dni potem se polastili tudi Branibora in začeli po vsi deželi grozno preganjati kristjane in ropati in požigati kot pravi pravcati divjaki? — Ali kdo bo zagovarjal Misislava, bodriškega kneza Mistivoja sina, ki je napadal veligrajski nunski samostan, ga razrušil, izročil redovnice svojim vojakom in jih dal odtirati k Ljutičem in Rančem v sužnost in je potem po celi deželi nečloveški preganjal in moril kristjane? — Ali kdo reci, da so prav delali Bodriči pod Mistivojem, Misislavovim sinom?  Mistivoj sam je bil kristjan in se je hotel osvetiti samo saksonskim stiskačem slovenskega ljudstva in svojim osebnim sovražnikom, pa je šel zato nad nje.  Rojaki njegovi so pa porabili to priliko in sklenili pomoriti vse kristjane brez izjeme, kar jim jih pride v roke.  Šli so nad Hamburg, ga osvojili in razrušili s cerkvami in samostani ter poklali svečenike in redovnike med groznimi mukami.  V Aldenburgu so jih potolkli šestdeset, potem ko so jim bili vrezali na čelo znamenje križa. — In kaj so storili Ljutiči pred tridesetimi leti v Braniboru?  Kristovo podobo so opljuvali, ji izteknili oči in ji odsekali noge in roke.  Ali je bilo to lepo, ali je bilo to častno za nje?  Nikakor ne.  In ali so si s takim počenjanjem kaj koristili?  Klali so se med seboj, namesto da bi bili edini.  Postajali so še bolj in bolj divji ter dajali Nemcem priliko, da so bolj in bolj pogosto prihajali z vojskami v deželo ter osvojevali kraj za krajem.  Pod Mistivojevim sinom in naslednikom Pribignevom, mojim očetom, starim očetom vajinim, se je obrnila stvar na boljše.  On se ni ustavljal razširjanju krščanstva v bodriški deželi, ampak je je še pospeševal.  Pri pokristjanjevanju Bodričev mu je celo pomagal škof Beno, novi aldenburški vladika, ki je bil kanonik v Hamburgu.  Dobro se še spominjam iz otroških let svetega tega moža.  Z neumorno marljivostjo se je trudil, da bi zopet uredil aldenburško škofijo, ki je v zadnji vstaji toliko trpela.  Pa stvar mu ni šla tako gladko izpod rok, kakor si je želel on, in kakor je želel tudi moj oče.  Le nekaj malega si je priboril nazaj od nekdaj tako obilnega cerkvenega premoženja te škofije.  Njegovi in njegovih duhovnikov dohodki so bili tako skromni in pičli, da je večkrat moral iti k škofu Bernvardu v Hildesheim po podporo in včasih tudi za dalje časa uživat njegovo gostoljubnost.  Bil je dober propovednik, pobožen in previden škof.  Večna mu slava!  Njegovo delo sta nadaljevala naslednika škofa Rajnold in Abelin z veliko gorečnostjo in tudi velikim uspehom.  Da je moral moj oče blagega spomina leči v prezgodnji grob, da je bil zavratno umorjen, to vesta.  Kakšen sem bil jaz v mladosti ravno zaradi te očetove smrti, sta tudi že slišala zatrdno.  Kakšno je pa bilo kasneje moje delovanje, kaj bi vama pravil na dolgo in široko, saj mislim, da sem že tako predolgo govoril nocoj, in da sta že utrujena.  Povem naj vama samo še, zakaj sem vama ravno nocoj pripovedoval žalostno povest krščanske vere v Bodričih.  Ti, Henrik, greš jutri v Lunenburg v šolo.  Kdo ve, ali se še vidimo.  Upajmo!  Ali Gospod Bog je gospodar našega življenja in naše smrti.  Človek je kakor rosna kapljica na veji: veter zaveje pa jo odveje.  Bodi priden v šoli.  Dosti dobrega se boš lahko naučil pri menihih.  Toda človek lahko kmalu potem, ko pride iz šole, vse vzore pogazi in potepta.  To sem jaz — žal — izkusil sam na sebi.  Ali jaz želim, da ostaneta vedno dobra: dobra kristjana in dobra domoljuba.  Glejta, krščanstvo pri nas zdaj lepo cvete.  Noč nevere, ki je nekdaj s tako težo ležala na naši zemlji in jo pokrivala s strašno temo zmot in spačenosti, bolj in bolj izginja in beži.  Svit krščanstva pa se lepše in lepše razliva nad deželo.  A jaz bi tako rad dočakal časa, da bode ta svit razlit črez vse naše rojake, črez vse Bodriče in črez vsa naša polabska plemena.  In zakaj bi te dobe pričakal tako rad?  Ker sem trdno prepričan, da bode naš polabski rod prav srečen šele takrat, ko bodo krščeni vsi njegovi otroci, in da šele od takrat, ko v deželah naših ne bo več nobenega častilca starih bogov, šele od takrat, ko bo rod edin v sveti veri, sme ta rod mirno zreti v svojo bodočnost, v svojo samostojno, veliko bodočnost.  Ah, rad bi pričakal te dôbe, neizmerno rad.  Toda temna slutnja mi ovija dušo že nekaj časa sem ...  Tesno mi je pri srcu zlasti danes, ko sem izvedel, da se je svečenik starih bogov, Slavomir, zopet prikazal v mestu in da je oholo stopal po trgu, in so se marsikaterega oči srečale z njegovimi in z njimi tiho govorile, kakor z očmi prijateljskimi.  Bojim se, da se ne bi natihem kaj kuhalo zoper sveto našo vero.  Dal Bog, da me vara črna slutnja, ki ovija dušo mojo kot kača strupenjača.  Vendar, naj že pride karkoli, jaz bom vztrajal pri svojem prepričanju in tudi še dalje delal po tem prepričanju, po starem geslu, da je samo v krščanstvu naš spas, samo v krščanstvu naša bodočnost.  Ali mi obljubita, da se hočeta tega gesla oklepati tudi vidva ves čas svojega življenja?“  „Obljubiva!“ sta radostno odgovorila Budivoj in Henrik — — —  Zunaj je bila med tem že preminila nevihta in se je naredila svetla, zvezdnata noč.  Mladeniča sta šla počivat.  V gorenji sobani pa je pri oknu, ki je gledalo črez mesto in daleč po deželi, še dolgo stal in za to deželo šepetal tihe molitve nje največji sin — veliki Gotšalk.  Velik je bil zares bodriški nadknez Gotšalk! — Kajne, ti nemški svečenik-zgodopisec, Helmold, da mu pristuje pridevek Velikega?  Saj si komaj sto let po njegovi smrti ti sam pisal, da brez dvoma v celi Sloveniji ni nikoli vstal tako mogočen in za krščansko vero tako goreč knez kot on.  Saj si ti sam naravnost velel: Proslavlja naj se in v vsi hvali povišuje oni kar najbolj zaslužni Gotšalk, ki je, dasi iz barbarskega rodu, dar krščanstva, milost vere zopet naklonil svojemu rodu z vso gorečnostjo in ljubeznijo! ...  Kajpada v svoji mladosti ni zaslužil tvoje pohvale, kakor tudi naše ne — —  Da bi bil krščansko odgojen in bi se izobrazil v pismenih, ga je poslal oče Pribignev, ali kakor so ga imenovali Nemci, Udo, v svetega Mihaela samostan v Glin, glavno mesto Glinjanov, ki so ga pa Nemci prekrstili v Lunenburg in še kasneje v Lüneburg.  Predstojnik samostanu je bil takrat Gotšalk.  Njegovo ime si je privzel tudi bodriški knezovič, podobno kakor nekdaj Vojteh ime Adalbert, v znamenje ljubezni napram svojemu učitelju.  Torej je bil knezovič popolnoma zadovoljen s samostanom in svojimi nemškimi učitelji-redovniki.  A ta zadovoljnost ni trajala dolgo.  Vtem ko se je mladi Gotšalk v samostanu izobraževal v krščanskih resnicah in v pismenih, je njegovega očeta Pribigneva zavratno umoril neki saksonski uskok.  Nekateri so tolmačili ta umor kot posledico strogosti in grozovitosti Pribignevove, drugi so pa dejali, da je bil umor političen, da so Saksonci zato hoteli odstraniti bodriškega kneza, da bi se lažje polastili bodriške zemlje.  In takih misli je bil tudi Gotšalk.  Ko je knezovič izvedel, da je njegovega očeta ubila nemška roka, je prisegel strašno maščevanje ne le morilcu, ampak vsemu saksonskemu narodu.  Zavrgel je krščansko vero, ubežal iz samostana črez Labo reko k svojim rojakom — in iz vijolice, lepo dehteče v samostanskem zatišju, je kar črez noč postala bodeča trnolica.  Gotšalk je svoje rojake kmalu znal pridobiti zase in za svoje načrte.  Z močno vojsko je vdrl v saksonsko zemljo in jo grozno opustošil; požgal je gradove in sela, prebivavce pa pomoril.  Nič ni ušlo njegovi maščevalni in zmagoviti roki.  Že je padlo dokaj tisočev Saksoncev.  Kar je moških sploh še ostalo sposobnih za orožje, so se z ženami, z otroki in z rešenim imetjem zaprli v trdnjavici Ezeho in Bokeldeburg.  Lahko bi si bil torej Gotšalk zdaj mel roke: delo osvete mu je šlo krasno izpod rok.  A za hip sladko čuvstvo osvete je kmalu izpodrinilo — bridko kesanje.  Nekega dne je s svojci jahal po polju.  Zadni žarki zahajajočega solnca so se vsipali z nebesnega svoda in se poslavljali od krajine.  In od kakšne krajine!  Gotšalk se je ustavil, gledal po krajini naokrog — in kaj je videl?  Kjer so se belila prej lepa in številno obljudena sela, in so se v njihovih sredah dvigali veličastni božji hramovi, kjer se je prej v večerni tihi sapici zibalo brnito žito, tam je vsepovsod vladala neznanska pustota, samota in tihota: vse, vse je bilo opustošeno, pomendrano, poteptano.  Gledal je Gotšalk, gledal — delo svoje roke, delo svoje grozovitosti, in čimdalje bolj je gledal, tembolj ga je bilo strah tega dela, te njegove grozovitosti.  Obšla ga je bridka žalost, pa je začel premišljevati, kako bi naredil konec groznemu svojemu početju.  Oddaljil se je nekoliko od svojih tovarišev pod pretvezo, da hoče preiskati kraj, ali ne bi bil morda ugoden za kako zasedo; v resnici se je pa odstranil od njih samo zato, da bi bil sam s svojimi mislimi.  Toda komaj se je oddaljil od svojih sobojevnikov nekoliko korakov, pa je srečal nekega Saksonca.  Ta je zbežal nazaj, ko je videl, da mu prihaja nasproti oboroženec; toda Gotšalk mu je zaklical, naj le postoji, in mu je prisegel, da mu ne stori nič zalega.  Mož se je naposled ustavil.  Gotšalk ga vpraša, kdo je in kaj ve novega.  In mož je odgovoril:  „Jaz sem ubog človek iz Holzacije.  Vsak dan dobimo novih zlih poročil, ker oni knez Slovanov, Gotšalk, prizadene naši deželi in našemu rodu toliko hudega ter želi utešiti svojo grozovitost z našo krvjo.  Bilo bi zares že čas, da bi maščevavec Bog maščeval nam storjene krivice ...“  Gotšalk je pazno poslušal, nekaj časa potem premišljeval te besede pa odgovoril neznancu resno-žalostno:  „Hudo dolžiš onega moža, slovenskega kneza.  Res je vaši zemlji in vašemu rodu provzročil mnogo težav, ker je hotel postati glasovit maščevavec očetovega umora.  Pa glej, ravno jaz sem oni mož, in sem prišel sem, da govorim s teboj.  Zakaj žal mi je, da sem započel tak zločin proti Gospodu in čestilcem Kristusovim in silno hrepenim, da bi zopet prišel v milost pri onih, ki sem jim — sam pripoznam — po krivem toliko zla učinil.  Sprejmi torej moje besede, vrni se domov pa sporoči svojim rojakom, naj na določen kraj pošljejo zanesljive može, da se z menoj zaupno pogajajo o miru in zvezi.“  Po teh besedah je označil Gotšalk Saksoncu kraj in čas sestanka.  Saksonec je šel nemudoma v trdnjavo, kjer so bili v velikem strahu še zbrani njegovi rojaki, ki so še ostali pri življenju.  Sporočil je starejšinam ono tajno oznanilo in jih izkušal na vsak način pregovoriti, da bi poslali nekaj mož na kraj, ki je bil določen za dogovor.  Saksonci pa niso bili voljni odzvati se temu vabilu.  Mislili so, da jim je pripravljena zanjka.  Nesreča ali sreča pa je hotela, da je nekaj dni potem padel Gotšalk, ko je zopet sam samcat, v mračne misli zatopljen, jahal po poljani, v roke Saksoncev.  Prežali so nanj iz zasede, in ko je, nič hudega sluteč, prijezdil do njihovega skrivališča, so planili nanj, ga obkolili, se ga po kratkem boju živega polastili in ga odvedli v svojo trdnjavo.  Saksonski vojvoda Bernhard ga je dal vkovati v železje kot preprostega roparskega načelnika.  Že je bil Gotšalk nekaj dni v vezeh, pričakujoč sleherni trenutek smrti.  Njegovo smrt so tudi zahtevali od vojvode vsi Saksonci.  A vendar ni prišlo do usmrtitve Gotšalkove.  Vojvoda Bernhard je bil sicer spočetka tudi teh misli, da se mora človek, ki je pobil toliko tisočev Saksoncev, na vsak način kaznovati s smrtjo, ker drugega ne zasluži.  Tudi je treba Slovenom pokazati svarilen zgled, da jih bo enkrat za vselej minilo veselje za taka početja, kakršno je bilo Gotšalkovo.  Toda kmalu je začel stvar pretresati z druge strani.  „Kaj mi hasne“, si je dejal, „če dam Gotšalka usmrtiti?  Njegov rod stoji oborožen proti meni; še besneje bo divjal, če vzamemo življenje njegovemu ljubljencu.  Nasprotno pa, če oprostim kneza, ali ne bo bodriški narod, zlasti pa še oproščenec sam, znal ceniti te moje veledušnosti?  Zatrdno!  Pridobil bom na ta način zase vse Bodriče in Gotšalka, tega mladega kneza-junaka.“  In vojvoda Bernhard je stopil v jetniški stolp k vklenjenemu Gotšalku in ga vprašal:  „Česa pričakuješ v teh dneh, odkar smo te ujeli in zaprli v ta stolp?“  „Smrti“, je odgovoril mladi ujetnik mirnovdano.  „In kaj, da si pri spominu na smrt tako miren?“  „Ker vem, da drugega nisem zaslužil nego smrt.“  „Kaj pa, če bi te jaz oprostil?  Povej mi odkrito kot mlad vitez-junak, kaj bi ti storil potem?  Ali bi še plenil po mojem ozemlju?“  „Ti veš, vojvoda, zakaj sem plenil in pustošil tvojo zemljo: osvetiti sem se hotel za očetovo smrt.“  „Osveto si je pridržal Bog sam, to bi moral ti tudi vedeti.  Vendar jaz ne obsojam prehudo tvojega početja.  Ravnal si sicer grozovito proti nam in ravnal po krivici.  Pa delal si po svojem, dasi popolnoma neutemeljenem, prepričanju.  In prepričanje in naziranje lahko zavede človeka daleč, daleč, dasi ni morda čisto nič opravičeno in utemeljeno.  In poleg tega si še mlad.  In mladost je nespamet.  Zato te še enkrat vprašam: Kaj bi ti storil potem, če bi te jaz oprostil?“  „Popraviti bi hotel, kar sem storil zla.  Verjemi mi, vojvoda: kot živa žerjavica me peče zadnje dni vest, ker sem pogazil krščansko vero in divjal proti vam, kristjanom, kot barbar.  In najbolj me peče zavest, da sem zavedel toliko svojih rojakov v tako divje početje proti vam.“  „Torej ti je žal, da si tako barbarsko ravnal?“  „Žal!“  „In obljubiš, da se proti nam nikdar več ne bodeš vojskoval?“  „Obljubim s prisego sveto.“  „Z jutrajšnjim dnem si prost!“  Drugi dan pa je res šel Gotšalk prost iz trdnjave. — — —  Začudili so se njegovi rojaki-vojaki, ko so ga zagledali prihajajočega iz saksonske trdnjave.  Odkar so ga pogrešili, so čakali dan na dan, da se vrne od te ali one strani.  Čudno se je zdelo vsem, kam bi bil izginil.  In iskali so ga po krajini pridno, a zaman.  Nekateri so mislili, da je šel njihov poveljnik — nalašč skrivaj, da bo iznenadenje tem večje — k bližnjemu ljutiškemu plemenu, da ga pridobi zase in se potem nenadoma s podvojeno močjo tem ljutejše zažene v Saksonce.  Drugi so bili pa takih misli, da najbrže leži kje bolan, da si je kam predaleč upal pa tam obležal: zadnje dni je tako hodil okoli ves zamišljen in potrt, duševno in telesno vidno bolesten; najbrže je našel kako samotno kočo pa si tam odpočiva.  In ti, ki so tako mislili, so bili zadovoljni z njegovo odsotnostjo, saj so sedaj tem svobodneje živeli in tem prosteje plenili po krajini.  Da bi ga bili zajeli Saksonci, to še na misel ni prišlo nikomur: kako neki, saj so bili dejansko sami gospodarji saksonske zemlje!  Lahko so se torej čudili, ko so ga videli prihajati od saksonske trdnjavice sem.  In še bolj so se morali čuditi, ko je, v njih tabor prišedši, kratko — odločno zapovedal, naj se hitro pripravijo na pot — v domačijo, ker so v zemlji saksonski že opravili, kar so se bili namenili.  Čudili so se temu povelju.  Toda ugovarjati se ni nihče upal.  Še tisti dan je odpeljal Gotšalk svoje vojake iz saksonske zemlje.  Jezdil je pred njimi in molčal celo pot.  Zdajpazdaj se mu je sicer pridružil kak bližnji prijatelj in ga radovedno začel popraševati, kaj mu je, zakaj je tako redkobeseden in zakaj je tako nepričakovano zapustil saksonsko zemljo, ko jo je imel takorekoč že vso v oblasti.  Toda Gotšalk je drugega za drugim kratko odslovil in samo to rekel vsakemu, da je najbolje tako, in da ga lepo prosi, naj ga pusti v miru.  Prišedši v domačijo jih je s kratkimi besedami lepo zahvalil za bratsko ljubezen pa jim velel oditi na svoje domove.  Sam je šel v svoje rojstno mesto Lenčin, ali kakor so je imenovali Nemci, Leontium, in kasneje Lenzen.  Toda dolgo se ni mudil tu in sploh ne v bodriški zemlji.  Med tem časom namreč, ko je on pustošil Saksonijo, so zavladali bodriškim plemenom Ratibor, Anatrog in Gnev kot soknezi.  Gotšalk se ni maral s silo polastiti prestola in izzvati državljanske vojske ter zločestega bratomorstva.  Šel je rajši na Dansko, v rojstno deželo svoje matere, ki je bila iz kraljevega danskega rodu.  Takrat je vladal Dancem Knut Veliki, ki pa ni bil samo danski kralj, ampak se je že od l. 1018. v listinah popolnoma opravičeno podpisaval za ‚cesarja in gospodarja angleškega sveta‘ — saj si je bil res podvrgel celo Anglijo s Šotskim vred.  Njemu se je kmalu po svojem prihodu na Dansko pridružil Gotšalk in ga je spremljal v njegovih vojnah po Norveškem in Angleškem.  Kmalu si je pridobil ime velikega junaka in je zaslovel po vsem severu.  Bivanje na Danskem in njegovo druženje s Knutom pa je tudi drugače rodilo zanj dobre posledice.  Danci so bili takrat že krščeni.  In ko je bodriški knezovič opazoval njih lepo življenje, tisto pomladno sveže in zorno življenje, ki je navadno kažejo spočetka vsi novoizpreobrnjenci, pa je to življenje primerjal z njihovim prejšnjim sirovim življenjem, o katerem je toliko čul — je moral reči: „Ah, lepo je krščanstvo, in srečen je rod, ki ga je sprejel!  Zakaj, ah, zakaj tudi Bodriči niso kristjani?  Zakaj tudi oni ne uživajo sadov krščanske prosvete?“  In še nekaj druzega je bilo.  Gotšalk je dobro vedel, kakšen je bil Knut v mladosti — velik junak, a tudi velik brezbožnik, ki je kot silovit morski ropar in neizprosno trd osvojitelj zavdajal vsem severnim narodom evropskim strah in trepet.  Šele v devetnajstem letu življenja se je dal krstiti.  A po krstu se je popolnoma predrugačil.  Postal je goreč kristjan: prepovedal je na Angleškem in Danskem poganske običaje, popravljal razrušene samostane in zidal nove, gradil hramove božje po vseh bojnih poljanah, na katerih se je kdaj vojskoval, postavil nad grobom svetega Edmunda krasno cerkev, sam samoroč vzdignil iz gomile kosti nadškofa Elfega, ki so ga bili ubili njegovi rojaki, prepovedal strogo običaj prodajati kristjane kot sužnje v tuje dežele, ostro ukazal uradnikom, da morajo postopati pravično in milo — skratka: izkušal je zaceliti vse rane, ki sta jih bila zadala narodom njegov oče in on kot pogan.  Gospodnjega l. 1026. je popotoval kot pobožen romar celo v Rim, medpotoma obiskal in obdaroval vsa sloveča svetišča in ostal v Rimu celo zimo.  Gotšalk je bil sam navzoč pri onem pretresljivem prizoru, ki se je vršil na obali pri Southamptonu.  Ko so namreč priliznjeni dvorniki hvalili velikansko moč svojega kralja Knuta, si je dal le-ta postaviti na morsko obrežje svoj prestol in je nagovoril morje: „Ti si moja last, in tudi kopno je moje, bodi mirno in poslušaj moje zapovedi!“ Toda valovi so rastli in rastli ter se privalili že do njegovih nog.  In tedaj je zapovedal Knut svojim podložnikom, naj pripoznajo, kako slaba je moč zemskega kralja v primeri z močjo Onega, kateremu so poslušni elementi.  In vzel si je krono z glave, jo del na veliko Kristusovo podobo v stolnici v Winchestru ter je odslej nikdar ni več nosil.  Na bodriškega knezoviča je Knutovo krščansko vedenje vplivalo silno blažeče.  Primerjal je s Knutom sebe in našel precej podobnosti.  Ali ni bil, prav kakor Knut, tudi on v svoji mladosti silovit ropar in neizprosno trd osvojitelj, ki je razširjal strah in grozo pred seboj in zapuščal puščobo in razdejanje za seboj?  Toda Knut se je izpokoril, izpreobrnil in svoje mladostne grehe opral z belino krščanskih čednosti, ki jih je po krstu tako lepo gojil.  A on?  Pač se tudi on kesa, ali kdaj bo popravil, kar je zagrešil? ...  Sklepal je in obnavljal svoje sklepe — a prilike za izvršitev dolgo ni bilo.  Knut je umrl Gospodnjega l. 1035. vsled sušice.  Gotšalk bi se bil takrat rad vrnil domov.  Pa zopet ni hotel kaliti miru.  Ratibor je bil med tem časom postal v bodriški zemlji nadknez in je bil krščanstvu še dokaj prijazen: večkrat se je šel v Hamburg k nadškofu Bezelinu Alebrandu posvetovat o verskih razmerah v Bodričih.  Zato ga Gotšalk ni hotel nadlegovati.  Ostal je rajši na Danskem.  Danski kralj je postal po Knutovi smrti, res da ne gladko, marveč po precejšnjih težavah — Hardiknut.  Imel pa ni nikakor tiste moči kakor Knut.  Norvežani so proglasili za kralja enajstletnega sina svetega Olafa, Magnusa.  Hardiknut je sklenil z njim pogodbo, po kateri obdrži vsak izmed njiju svoje kraljestvo in dobi v slučaju, če umrje kdo izmed njiju brez otrok, njegovo deželo tisti, ki ga je preživel.  Hardiknut je umrl že l. 1042., star šele dvajset let.  In danski kralj je postal vsled one pogodbe Magnus.  Ta je bil hud črtivec Slovenov.  Ko je l. 1043. zopet prišel z Norveškega na Dansko in je tu slišal, da so se mu uprli Sloveni v Jumni, slovečem primorskem mestu na Pomorskem blizu Volina, ki so ga bili ustanovili Pomorani l. 970., pa je prišlo kasneje pod dansko oblast — se je takoj napravil z veliko vojsko in mogočnim brodovjem nad nje.  Oblegel je mesto in ga osvojil z ognjem in mečem.  Z ognjem in mečem pa ni divjal samo proti Jumni — mesto so nazivali Nemci Jomsburg —, ampak sploh proti vsem Polabskim Slovanom.  Precej po osvojitvi Jumne se je vzdignil nad bodriškega nadkneza Ratibora.  Le-ta je po smrti Anatroga in Gneva sam vladal Bodričern kot njih vrhovni knez, svoje sinove pa — bilo jih je osem — je imenoval za svoje sokneze in jih kot take poslal: štiri k bodriškim plemenom Vagrom, Polabljanom, Varnom in Glinjanom, ostale štiri pa k onim Ijutiškim rodovom, ki si jih je bil upokoril.  V vojski z Danci je bil Ratibor nesrečen: bil je premagan in ubit.  Magnus se je z bogatim plenom vrnil v Jütland, kjer je, razpustivši dansko vojsko in tudi del norveške, sklenil prezimovati.  Kar so ga nenadoma napadli Sloveni.  Ratiborovi sinovi so namreč hoteli osvetiti očetovo smrt; zato so nabrali veliko vojsko in šli nad njega.  Moreč in pleneč so prišli že do Ripena.  Magnus je hitro zbral okrog sebe Dance in prosil tudi Ordulfa, sina saksonskega vojvoda Bernharda, ki je bil oženjen z njegovo sestro Ulfhildo, naj mu pride na pomoč.  Vojvoda Ordulf je prišel, in kmalu so si stali Sloveni in Danci ter Saksonci pri Skotborgari nasproti.  Ogledniki, ki jih je bil Magnus poslal naprej, so mu sporočili, da sovražnikova vojska po številu daleko presega Dance, in so mu svetovali, naj se hitro pomakne nazaj.  Takih misli so bili tudi mnogi danski četovodje.  Magnus in Ordulf pa sta bila odločno za bitko.  Dne 28. septembra l. 1043. zjutraj je dal kralj Magnus trobiti za boj, ker so Sloveni od juga sèm že prihajali črez reko.  Magnus si je nadel oklep, se oblekel počrez v rdečo, svileno obleko in z bojno sekiro svojega očeta v roki je šel pred vsemi svojimi vojaki v boj.  Boj je bil hud.  Zmagali so naposled Danci, in zmagali sijajno.  Okoli 15.000 Slovenov je padlo, in med njimi vseh osem sinov Ratiborovih.  Sloves o tej bitki se je razširil po vsem severu.  Takega poraza Sloveni še niso bili doživeli.  Kralj Magnus bi si bil po tej svoji zmagi lahko brez težave podvrgel vse Baltiške Slovene.  A sreča je bila za te, da je bil Magnus oviran izrabiti ugodno priliko, in sicer oviran na domačih tleh.  Proti njemu se je uprl Sven Astridson, sin Ulfa in Astride, sestre Knuta Velikega, ki je bil, še bolj kot Knut, prijateljsko naklonjen Gotšalku.  Gotšalk se umevno kot navdušen Sloven po Knutovi smrti ni maral pridružiti Hardiknutu, velikemu nasprotniku Slovenov, in še manj Magnusu.  Pridružil se je rajši Svenu, ki je dobil po imenu svoje matere priimek Astridson, in ga spremljal v njega vojnih pohodih po Angleškem in kasneje tudi pri njega uporih proti Magnusu na Danskem.  Uprl se je bil namreč Sven proti Magnusu že pred l. 1043. večkrat.  Po bitki pri Skotborgari, kjer so padli vsi Ratiborovi sinovi, pa je Gotšalk porabil ugodno priliko, se ločil od Svena in se vrnil v svojo domovino.  Prisvojil si je kmalu vse očinsko imetje in tudi knežjo čast.  Leta 1044. so ga že vsa bodriška plemena priznala za svojega vrhovnega kneza.  Kot bodriški nadknez pa je začel precej izvrševati načrte, ki si jih je bil zasnoval še kot ujetnik saksonskega vojvoda Bernharda in jih odobril ter še natančnejše določil občujoč s Knutom in Svenom.  Začel je popravljati, kar je bil zagrešil v mladosti; zopet je hotel uvesti v deželo krščanstvo, ki je bilo prišlo že skoraj popolnoma v pozabo, in odpreti svojemu narodu vse krasne vire krščanske prosvete.  In delo mu je šlo dosti gladko izpod rok.  Zakaj rojaki so ga spoštovali kot proslulega junaka, velenadarjenega moža in za srečo svojega ljudstva iskreno vnetega Slovana.  V deželi so se začeli zopet dvigati v prejšnjih nemirih razrušeni božji hramovi.  In zidali so tudi nove.  Vse pokrajine so v kratkem času imele polno cerkva in v teh cerkvah vse polno duhovnikov, ki so ljudstvu z vneto besedo oznanovali krščanske resnice.  Duhovniki in redovniki so na vabilo Gotšalkovo prihajali od raznih strani v deželo bodriško, zlasti mnogo pa jih je Gotšalku poslal hamburški nadškof Adalbert, od l. 1045. naslednik nadškofa Bezelina Alebranda, ki se je zelo zanimal za pokristjanjevanje Slovenov in Gotšalkovo plemenito teženje pospeševal, kar je mogel.  Gorečnost Gotšalkova je bila tako velika, da je, ne glede na svoj stan, večkrat sam govoril preprostemu narodu v cerkvah in mu v njegovem materinem jeziku tolmačil propovedi tujih duhovnikov.  In uspeh te Gotšalkove verske gorečnosti je bil velikanski.  Vsak dan se je dalo krstiti mnogo poganov.  Versko življenje je bujno rastlo.  Že so se v Ljubeku in Starigradu, v Lenčinu, Ratiboru in v Velegradu naselili številni redovniki in redovnice, ki so prevzeli pouk bodriške mladine.  In starigrajska škofija je sčasoma imela toliko vernikov, da sta nadškof Adalbert in nadknez Gotšalk začela resno misliti, ali ne bi kazalo ustanoviti dveh novih škofij: v Ratiboru in Velegradu.  In Adalbert je že določil šotskega škofa Janeza za škofa v Velegradu, Bona pa za škofa v Ratiboru.  Po dvajsetletnem knezovanju je Gotšalk lahko z velikim zadovoljstvom gledal nazaj na svoje delovanje.  Kar je hotel popraviti, je popravil krasno.  In tudi drugače je bil srečen.  Lakomnost saksonskega vojvoda Bernharda je znal utešiti z velikimi darovi, ki mu jih je pošiljal kot nekak danj.  In tudi z družinskimi razmerami je bil lahko zadovoljen.  Prva soproga, Slovenka, mu je rodila Viljenico in Budivoja, druga, Širita, hči danskega kralja Svena Astridsona, pa Henrika —  Z zares velikim zadovoljstvom je lahko gledal v svoje preteklo, poboljšano življenje nadknez Gotšalk, ki smo ga spoznali oni viharni večer v nadknežjem dvorcu v Ljubeku.  Že je bilo blizu polnoči v tisti noči, ko je še stal pri oknu, ki je gledalo črez mesto in daleč tja po deželi, in šepetal tihe molitve za svoje rojake.  Ravno se je mislil odpraviti v spalnico, pa je zagledal, da je prišla pred dvorec mladenka, spremljana od postarnega moža.  Gledal je, gledal — in spoznal v mladenki svojo hčer Viljenico.  Spremljevalca ni mogel razločiti: bil je tesno zavit v svoj plašč, in pokrivalo si je bil potegnil globoko doli črez oči.  In pa tudi časa ni bilo, da bi si ga mogel podrobneje ogledati: koj ko sta zavila mimo vogala sèm, pogledala kvišku, zagledala v gorenji — njegovi — sobani luč, se je mož poslovil od mladenke in izginil v mesto.  Gotšalka se je polastila velika razburjenost in še večja plašnost.  Kaj neki to pomeni, da se njegova hči vrača domov tako pozno v spremstvu tujega človeka.  Da je ni bilo pri večerji, da je sploh že od popoldneva ni bilo doma, o tem ni nič vedel: bil je celo popoldne preobložen z delom in večerjal je sam s svojima sinovoma.  Dvorna straža je morala knežnjo hitro spoznati: brez vsake zapreke ji je dovolila vhod v dvorec.  Nadknez je tekel ves preplašen proti onemu oddelku dvorca, kjer so stanovale ženske.  „Za Boga, kje si pa bila, odkod prihajaš tako kasno?“ je razburjeno vprašal hčer, ko jo je srečal.  „Ujela me je na šetnji nevihta, pa nisem mogla domov“, je odgovorila mladenka in hotela hitro stopiti v svojo sobo.  „In kje si vedrila?“  „V neki koči v gozdu.“  „In kdo te je spremil do doma?“  „Gospodar one koče.“  „In kako je ime tistemu gospodarju?“  „Ne vem, ga nisem vprašala.“  „In kam je šel sedaj?“  „Ne vem; menda domov.“  „Ti mi nečeš povedati gole resnice, ti mi hočeš nekaj prikriti.  To ni lepo od tebe.  Pa — pustimo stvar nocoj; govorila bodeva jutri dalje.  Lahko noč!“  In Gotšalk se je obrnil in šel v svoje sobane, mladenka pa s kljubovalnim molkom v svoje — — —  Izza viharne noči je vzšel nad Ljubek krasen dan, dan s sijajnim solncem in svetlomodrim lazurom razgaljenega neba, s prečiščenim zrakom in z blago toploto ter s svežim dihanjem v biserni rosi se kopajoče zemlje.  Po zraku in po tleh je vse mrgolelo raznovrstnih živalc, ki so se prišle oddahnit od groze nočnega viharja in se naužit solnca in lepega jutra.  In po ulicah in v hišah je vladalo vsepovsod živahno življenje.  Otroci so pri vodi, ki je tekla po ulicah vsled nočnega naliva, delali mlinčke in jezove, zraven pa cvrčali kot ptički v zraku.  Ljubek je bil takrat še mlado mesto, vendar že jako obljudeno, kot ugodno pristanišče in tržišče.  Na Travni reki, kjer je stalo prvotno mesto, so se dan za dnevom množile trgovske ladje z Danskega, iz Svedije, Norvegije in iz Rusije.  In mesto je imelo tudi že vse polno obrtnikov.  Iz hiš se je od ranega jutra slišalo švrketanje tkalčeve snovalnice, zveneče kladivo kovačevo, enolično nabijanje kolarjevo in oblic mizarjev.  Le v Gradišču je vladal nekoliko večji mir.  Solnce je sušilo lisaste stene in strehe, ki jih je bila snoči naprala ploha, da se je kar kadilo od njih.  Po precej stisnjenih ulicah so se odtekale mlake in luže.  V hišah samih je pa kraljeval svečan, le semtertja pretrgan mir.  In zlasti tiho je bilo v mogočnem poslopju sredi Gradišča, ki se je po visokosti in lepoti na prvi pogled razločevalo od vseh drugih — v nadknežjem dvorcu.  V gorenji sobani je hodil gori in doli nadknez Gotšalk, zaglobljen v resne misli.  Slabo je spal: mučil ga je spomin na Slavomira, in pa misel, kje neki je bila njegova hči Viljenica.  Poklical je bil zjutraj načelnika dvorne straže, ki je stražila prejšnji večer, in ga vprašal, ali je morda spoznal onega moža, ki je snoči spremil do dvorca knežnjo Viljenico.  Načelnik straže, že postaren mož, odkrito vdan svojemu knezu, kateremu je služil že v njegovih vojnih pohodih po Danskem in Angleškem, se je pri vprašanju zdrznil, in beseda mu ni hotela prav iz ust.  Šele ko ga je Gotšalk drugič in resnejše vprašal, je odgovoril:  „Ker me vprašaš, gospodar, ti moram odgovoriti.  Sam od sebe bi ti tega nikoli ne povedal, kar ti moram povedati na tvoje vprašanje.  Knežnja Viljenica je prišla snoči domov v spremstvu — Slavomira, svečenika starih bogov.“  Gotšalk se je prijel za glavo, potem pogledal vojaka s pogledom ostrim, s kakršnim je znal pogledati samo on, in ga vprašal:  „Ali veš, kako grozno obdolžitev moje hčere si izrekel s tem odgovorom?“  „Vem.  Toda ti si mi velel, gospodar, naj govorim!“ je dejal vojak resno-žalostno.  „Pa si ga dobro videl?  Ali te ni morda varalo tvoje oko?“  „Gospodar, menim, da po tolikih izkušnjah v raznih bitkah nimaš vzroka dvomiti o bistrosti mojega očesa.  Videl sem ga razločno vkljub temu, da se je bil tesno zavil v plašč in je imel pokrivalo potegnjeno doli na oči.“  „Dobro!  Opravil si.  Hodi z Bogom!  A ne govori nikomur o tej stvari!“  „Ti si ukazal, gospodar ...“  Vojak je odšel, Gotšalk pa dolgo hodil po sobi gori in doli premišljajoč, kaj bi naredil.  Morda je pa le slučajno prišla skupaj s Slavomirom — si je dejal naposled in po slugi velel poklicati knežnjo.  „Ti si mi snoči povedala neresnico“, jo je nagovoril, ko je prišla v njegovo sobo.  Viljenica je zardela, a ni izgubila poguma.  „Kakšno neresnico?“ je vprašala drzno.  Jaz vem, kdo te je spremil snoči v dvorec ...  Slavomir.  Kot tvoj oče te vprašam resno-odločno: Povej odkrito: kako si upaš hoditi ti, nadkneza Gotšalka hči, ponoči z zakletim pristašem starih bogov?“  „Dobro!  Če to veš, kdo me je spremil, pa izvedi še to, da jaz nisem več otrok in mislim, da lahko delam, kar sama hočem, in govorim, s komur hočem!“ ...  Razburjeno je govorila deklica te besede za odgovor.  Lica ji je podplula kri, oči so ji žarele in na vsem životu se je tresla.  „Nesrečnica!“ je bolestno vzkliknil Gotšalk in se sesedel na bližnji stol — — —  S prekrižanimi rokami in z zaprtimi očmi je sedel Gotšalk precej časa nem na stolu.  Očividno so ga v dno duše zabodle hčerine kljubovalne besede.  Zabolelo je pa tudi Viljenico prav v srce, da je tako trdo in brezsrčno odgovorila očetu, ko ga je videla tako užaljenega in potrtega.  In kesanje, bridko kesanje se ji je zbudilo v srcu.  Zakaj je sploh šla prejšnji dan s Slavomirom k onemu sestanku v Volčjo jamo!  Zakaj je bila tako nespametna in kratkovidna, da je prosila Slavomira, naj jo spremi iz Volčje jame domov!  Sklenila je popraviti svoj pregrešek pred očetom, vsaj kolikor bi se dalo, in najsibode tudi z zopetno lažjo.  Prijela je očetovo roko, jo poljubila in dejala nežnoprijazno:  „Oprosti, dragi oče, da sem te razžalila!  Nisem mislila toli hudo.  Obljubim svečano, da te tako ne razžalostim nikdar več.“  Nadknez je odprl oči, milo pogledal hčer in dejal:  „Viljenica, zakaj nisi snoči govorila resnice!“  „Zato, ker sem se te bala.  Pa ne misli, oče, nič hudega, če me je spremil domov Slavomir.  Došel me je, ko sem odhajala iz zatišja, kjer sem vedrila — —“  „A zakaj si šla sama z doma?  To bi morala vendar vedeti, da se za knežnjo ne spodobi, da gre na šetnjo brez spremstva!“  „Vrišč in hrup včerajšnjega sejma me je spravil kar na tihem z dvorca na morsko obrežje.  Mislila sem kmalu priti domov, pa me je zatela nevihta.  In slučajno me je dobil ta človek, Slavomir, ko sem se vračala.  Kaj sem mu hotela odgovoriti, ko mi je ponudil spremstvo? ...“  „Spremstvo, dà.  A kaj ti je li govoril po poti?“  „Nič posebnega.  Rekel je samo to, da cvete krščanstvo po vsi deželi, da torej ni zanj nič več opravka v Bodričih in da se povrne nazaj na Pomorsko, od koder je prišel.“  „Drugega nič?“  „Ne“ — — —  Morda bi bil nadknez hčer še dalje izpraševal, pa je vstopil v sobo sluga in naznanil, da je došel duhovnik Eppo in bi rad govoril s knezom.  „Naj pride svobodno!“ je dejal Gotšalk.  „Ti, Viljenica, pa pojdi k kneginji materi in se opraviči, da si snoči izostala tako dolgo z doma.“  Knežnja je odšla očividno vesela, da ji ni bilo treba dalje odgovarjati na očetova vprašanja.  Vstopil pa je Eppo.  „Prišel sem“, je po poklonu in pozdravu rekel svečenik, „da se poslovim od Vaše Jasnosti sinu, ki odhaja v Lunenburg.  Spodobi se, da se poslovim od njega kot njegov prvi učitelj.“  „Dobrodošli, častiti oče!“ je odgovoril nadknez. „Iskreno me“ veseli ta pozornost.  Izvolite sesti!  Pri obedu tako ostanete pri meni.  Kot prvi učitelj mojemu Henriku, mu lahko daste na pot kak dober nauk ali opomin.“  „V čast si bodem štel“, je odvrnil svečenik in sedel na ponujeni mu sedež.  „ln sicer kaj novega, prečastiti?“ je prav po domače vprašal nadknez —; bil je najboljši prijatelj Eppov.  „Nič posebnega“, je odvrnil duhovnik. „Lep dan imamo danes, krasen dan, kakor bi si ga človek umislil.  Nebo se ljubeznivo smehlja zemlji.  In zemlja se smehlja nebu.  Solnce vroče poljublja in objema svet.  In svet se topi v njegovih objemih.  Vse je svetlo, vse veselo.  Seveda, kjer je svetloba, tam je radost.  Ali pa snoči, kakšno je bilo!“  „Grozno!“ je pristavil nadknez. „Tema kot v rogu, in vihar je besnel, kakor bi ga podil sam peklenski bes.“  „In danes je vzšel tak dan nad krajino!  Podobno je bilo nekoč tudi v bodriški zemlji: tema nevere je vladala v deželi, pa je vzšel nad njo beli dan, ko je prisilalo nad njo jasno solnce.  Ta dan je bila luč krščanstva, in solnce — nadknez Gotšalk.“  „Ej, častiti oče!“ se je radostno-smejé oglasil nadknez: „niste bili zaman pri učenih menihih v Fuldi, ker znate delati take primere, kakor oni slepi Grk, ki je opeval desetletno vojsko trojansko ...“  „Homerja meni Vaša Jasnost.“  „Da, da, Homerja so ga imenovali.  Še se spominjam: ko sem bil v mladih letih v Lunenburgu v samostanski šoli, so ga nam brali očetje menihi.  Primera mu teče za primero.  In menda ste se tudi Vi naučili od njega ...  Da me greste primerjat solncu, ko še senca nisem, to vendar ne gre, prečastiti!“  „Kar je res, je res: V temi nevere so živeli Polabci, dokler jim vsedobri Krist ni obudil Vaše Jasnosti, ki ste jim prižgali luč zveličalne vere.  Dokler bo križ zasajen v našo zemljo, se bo slavilo Vaše ime.  Da ni bilo Vaše Jasnosti, bi molili Bodriči še sedaj malike.  Tako pa, glejte, krasno zori čista pšenica božjega nauka po vsi deželi.  Le malo je še nečiste ljulike med to pšenico, pa še to bomo kmalu iztrebili.  Kje so oni divji Sloveni, ki so z mečem in ognjem strašili sosede?  Krotka jagnjeta so, ki se mirno pasejo po domačih lokah in žive v lepem prijateljstvu s sosedi.  Poprej so bili trdi neznabožci, sedaj so vneti kristjanje.  Divja lesnika je bil poprej bodriški rod, sedaj je plemenito drevo.  Polabska zemlja, prej pustinja, je sedaj raju podoben vrt.  In kdo jo je preobrazil?  Krščanska vera.  In kdo je zasijal vanjo seme te vere?  Zgodovina bo pisala z zlatimi črkami: Nadknez Gotšalk je oni velezaslužni mož!“  „Nehajte, nehajte, častiti oče!“ je segel Gotšalk duhovniku v besedo. „Ne hvalite me, da se ne prevzamem.  Ali ne veste, da hvala opija bolj kot najmočnejše vino?  Zakaj pa sebe nič ne spomnite in častitih svojih tovarišev?  Zapustili ste lepo svojo domovino in prišli k nam, zloglasnim tujcem, oznanjat blagovestje.  Vse svoje moči posvečujete nam.  Ali ne zasluži ta vaša požrtvovalnost in ta vaša zasluga za Polabce večje pohvale, kakor moje delovanje?  Jaz sem vendar knez tega naroda in moram kot tak biti njegov oče, ki je dolžan skrbeti za njegovo blagostanje, časno in večno.  Zgodovina naša bo marveč pravila potomcem s hvaležnimi ustmi, da smo bili divji neverniki, kar najbolj slabega slovesa pri sosedih, pa se nas je usmilil Adalbert, milostivi nadvladika bremenski, in nam poslal duhovnikov, ki so oteli naš rod satanove sužnosti in storili iz nas otroke božje, nas naučili pokojnega življenja, sprijateljili s sosedi in nam pridobili dobro ime!  Nemškim duhovnikom in redovnikom gre za pokristjanitev Polabcev vsa hvala in zasluga.“  „Jaz in tovariši moji ne delamo za posvetno hvalo“, je dejal svečenik. „Mi delamo v božjem vinogradu z oskromnimi svojimi močmi za čast božjo in za zveličanje duš.  Z veseljem oznanujemo sveto blagovest milemu slovenskemu rodu, ki smo ga vzljubili kot lastni narod svoj.  Slovenski rod je bil prej izgubljena ovca, ki se je pa sedaj zopet našla v naročaj Gospodov.  Kdo bi se ne veselil tega dejstva?  Saj pravi sveto pismo, da se nebesa bolj veselé enega izpokorjenega grešnika, nego devetindevetdeseterih pravičnih, ki ne potrebujejo pokore.  Iz vsega srca se sinovi Germanije vesele preporoda in izpreobrnitve svojih sosedov Slovenov.  Saj so si vsi narodi bratje, izšli iz istih roditeljev.“  „Da, bratje si moramo biti!“ je s sveto navdušenostjo povzel Gotšalk. „Bratje istopravni!  Poprej, ko smo bili še neverci, so nas prezirali vsi sosednji narodi.  Nikjer nisem slišal dobre besede o Slovenih.  In to preziranje mi je šlo tako k srcu, da sem sklenil, svoj od vseh zaničevani narod privesti v kolo drugih omikanih narodov, kar se mi je z božjo in vas duhovnikov pomočjo tudi kolikor toliko posrečilo.  Gospod Bog je blagoslovil naše delo in On mi je, upam, tudi odpustil mladostne moje grehe.“  „Odpustil, odpustil!“ je vzkliknil svečenik. „Saj tako očitno blagoslavlja Vaše Jasnosti plemenita dejanja.  Krasno se razcvita med Bodriči krščanstvo in s krščanstvom se jim razcvita blagovitost.  Srečen narod!  Doma se lepo razvija duševno in telesno.  In sosedje ga spoštujejo.  Da, verjemite mi, Jasnost: Nemci čislajo, občudujejo Vas in prebujeni bodriški narod.“  „Vedno je bila moja prisrčna želja“, je pristavil Gotšalk, „omikati Slovene in jih približati izobraženim sosedom.“  „Vaša želja se je izpolnila.  Nemci in Sloveni že občujejo kakor stari prijatelji.  Drug drugemu si stiskajo roko.  Pa veste, Visokost, s čim bi se še tesneje sklenilo to medsebojno prijateljstvo?“  „S čim, prečastiti?“  „S krvnim sorodstvom!“  „Kako menite, prečastiti?“  „Kako?  Vaša Visokost ima ljubeznivo hčerko Viljenico.  Saksonski vojvoda ima pa doraslega sina ...“  „In Vi mislite, prečastiti?“  „Da bi bilo pač najboljše, da bi ju poročili in tako na veke utrdili prijateljstvo in zavezo med Nemci in Sloveni.  Ta misel mi je prišla oni dan v glavo ...“  Komaj je duhovnik izpregovoril zadnje besede, pa je vstopil telesni stražnik nadkneza Gotšalka in naznanil, da je saksonski vojvodič Magnus z obilnim spremstvom pred mestnimi vratmi in želi priti v dvorec ter govoriti s knezom.  Spogledala sta se Gotšalk in duhovnik in obeh oči so govorile: — Kako nepričakovano!  „Ali je še kaj drugega sporočil vojvodič?“ je vprašal nadknez.  „Pač; pravi, da je prišel zato, da popelje in spremi knezoviča Henrika v Lunenbug“, je odgovoril stražnik.  „Svoboden mu dohod!  Pripravite se na vzprejem!“ je velel nadknez.  „Kaj pa, če je prišel snubit knežjo Viljenico?“ je smejé dejal svečenik, ko je odšel stražnik. „Pa ne mislite, da se šalim, Svetlost!  Pomislite, ali ne bi bila zveza med Vašo in saksonsko hišo zares velepomembna!“  „Velepomembna?  Lahko da“, je odgovoril Gotšalk in stopil k oknu.  „Močna in slavna je vojvodska hiša Billungov ...“  „Tega ne more nihče tajiti“, je odgovoril Gotšalk in se zamislil ...  O moči in slavi Billungov res ni mogel nihče dvomiti.  Započetnik moči in slave vojvodske hiše Billungov je bil Herman Billung, mlajši sin grofa Billunga, ki je imel obširna posestva v okraju Wihmuodi.  Okraj, ležeč med dolenjo Vezero in dolenjo Labo, je bil zlasti izpostavljen napadom danskih morskih roparjev.  Ta okolnost in lepe duševne in telesne lastnosti Hermanove so nagnile nemškega kralja Otona I., da je mladega grofa Billunga kmalu po svojem kronanju imenoval za vrhovnega zapovednika kraljeve vojske v novoustanovljenem vojvodstvu Saksonskem ter mu dal nalogo, da čuva državno mejo proti Dancem, obenem pa tudi nadzoruje in kroti uporne Polabske Slovane.  Mnogo plemičev iz kraljevega spremstva je v srce užalilo to odlikovanje.  Toda Herman je kmalu pokazal, da je bolj kot kdo drugi zaslužil to čast in oblast.  Udrl je v deželo Ukrancev, jih zmagal v krvavi bitki in prisilil k danu.  Ta njegov uspeh je seveda še bolj bolel njegove tekmece.  Eden izmed njih, Ekehard, ga je hotel prekositi.  Zbral je krog sebe najhrabrejše može in šel vkljub kraljevi prepovedi še globlje v deželo Ukrancev.  Pa jo je lepo izkupil: njega in vse njegove spremljevavce, 108 po številu, so v kratkem boju pobili Sloveni.  Hermana Billunga moč pa je vedno bolj rastla, rastla tako, da je že zbujala zavist Otonu samemu.  Toda odstaviti si ga cesar ni upal.  Pripoznal ga je za vojvodo novega vojvodstva, in kot vojvoda je Herman Billung umrl leta 973., potem ko je v slovenskem mestu Glinu sezidal grad, ki ga je določil za dedinski grad svojega rodu.  Po Hermanovi smrti je njega sin Bernhard I. podedoval vsa njegova posestva in vse njegove časti.  Ta Bernhard je nemškemu kralju Henriku II. med leti 1002 in 1011 delal velike sitnosti; vendar ni izgubil vojvodske časti.  Ohraniti si jo je znal tudi njegov sin Bernhard II. vkljub temu, da mu ni bil prijazen niti Henrik II. niti sališka cesarja Konrad II. in Henrik III.  Da nemški cesarji vkljub mržnji, ki so jo imeli in očitno kazali do Billungov, vendar niso temu sovraženemu rodu odvzeli vojvodstva, temu je bil poglavitni vzrok ta, ker so bili Billungi tako imoviti.  Bernhard I. in Bernhard II. sta znala tako izkoristiti ugodne časovne razmere, kakršne so se jima nudile zlasti ob nastopu kraljevanja Henrika II., da sta si pridobila celo vrsto grofovin ob mejah svojega vojvodstva kot dedno last.  Zato nista bila samo vojvoda, ampak obenem tudi grofa v premnogih delih saksonske dežele.  Leta 974. je postal vojvoda Bernhard I. grof v okraju Lidbeke, 975. grof okraja Boroktra na Westfalskem, 979. grof okraja Osterburg, 983. okraja Astringa v nadškofiji bremenski, 989. okraja Skopingon, 997. pokrajine Engern in okraja Wessegow v škofiji paderbornski, 1004. pa si je pridobil grofovine Auga, Bardengau, Drawan, Hailangovve, Hostrungowe, Mosedi, Tilithi ter Wikanafeld.  Bernhardov istoimenski sin, Bernhard II., je takisto marljivo kot oče razširjal in množil dedno last.  Leta 1013. je postal grof okraja Merstein, 1022. okrajev Astfala, Belkesheim, Guddingowe in Skotelingen, 1029. grof v okraju Enterigow, 1058., eno leto pred svojo smrtjo, pa grof v okraju Losa.  Razen obširnih posestev so si pa Billungi znali pridobiti tudi dosti denarja.  Dobivali so ga zlasti od Slovenov.  Nemški zgodovinar Adam Bremenski se zatrdno ni neopravičeno pritoževal o nečloveški lakotnosti saksonskih Billungov. „Že precej časa sèm“, piše ta kanonik, sodobnik Billungov, „vlada med vojvodami saksonskimi in nadškofi hamburškimi različnost v mnenju, kako kaže postopati s Sloveni.  Nadškof hoče njih večni blagor, vojvoda pa njihov denar, in že davno bi bila vsa Slovenija krščanska, da ni napredka pri delu zavirala vojvodska lakomnost“.  In Helmold je sto let kasneje iz istega vzroka izrazil odkrito grajo in zaničevanje saksonskim knezom, ki so bili potomci krščanskih prednikov in vzgojeni v naročju svete matere cerkve, pa so bili vkljub temu nerodovitni in brezkoristni v delu za Gospodovo vero in so v svoji nenasitljivi pohlepnosti vsekdar bolj skrbeli za to, kako bi pridobili sebi davkov in zakladov, nego kako bi pridobivali neumrjoče duše Gospodu Bogu. „Zakaj že davno bi bil ugled krščanstva vsled delavnosti duhovnikov pomembnejši, da ni bila pohlepnost Saksoncev napoti.“  Pohlepni so pa bili Saksonci po slovenskem denarju tembolj, ker so videli in vedeli, da ga imajo ‚Vendi‘, kakor so imenovali Slovene, precej, zlasti oni, ki so bivali ob Baltiškem morju in so tržili na svojih ladjah daleč po svetu.  Da so bili ti Sloveni res premožni, in da so Billungi zlasti pri njih obogateli, izprevidimo kaj hitro in lahko iz vojnih troškov, ki so jih morali plačati Sloveni, stanujoči ob reki Peni, kot premaganci Billungu Bernhardu II. in njegovim zaveznikom.  Okrog leta 1046. so se namreč ljutiška plemena: Kišani, Prekopenci, Dolenčani in Ratari, sprli med seboj in se potegovali za nadvlado.  Za njo so se potegovali najbolj Ratari, ker je bilo v njih deželi svetišče boga Radigosta, ki so ga vsi Polabci kot preročišče radi obiskovali in tja prinašali vsakoletnih darov.  Vlekli so se za nadoblast pa tudi Prekopenci, ker so tudi oni imeli v svoji deželi sloveč hram božji.  Pa se je začel divji bojni ples.  Zmagali so Prekopenci v zvezi s Kišani v treh bitkah.  Osramočeni Ratari in Dolenčani so pa sedaj poklicali na pomoč danskega kralja Svena, saksonskega vojvodo Bernharda II. in Gotšalka, bodriškega nadkneza.  Vsi trije so se odzvali prošnji in vabilu ter prišli z mnogobrojnimi voji.  Pa tudi tem združenim vojskam sta se uspešno ustavljala hrabra rodova Prekopencev in Kišanov.  Ko so jima pa sovražniki potolkli že na tisoče ljudi, še več pa ujeli, sta morali ljudstvi prositi miru in sta kupili mir za šestnajsttisoč mark srebra.  Pa tudi v miru so Billungi dobro znali izkoriščati Slovene.  Neka listina Henrika IV. nam dokazuje, da sta Bernharda iz onih slovenskih pokrajin, ki so bile ob državni meji, naredila popolnoma samostojno „hišno marko“, kjer sta mogla samolastno gospodariti.  Mladoletni kralj je namreč l. 1062. podaril vojvodu Ordulfu, sinu in nasledniku Bernharda II., grad Ratibor in vsa posestva, ki so bila „v vojvodski marki“ kot dedno last.  Vojvodska marka je torej že prej obstojala.  Vsote, ki so jih Billungi na ta ali oni način pridobivali od Slovenov, so porabljali za to, da so bogatili svojo hišo.  Billungi so pa znali poveličati svoje ime in rod še na drug način.  Vojvoda Bernhard II. je spoznal, kako bi bilo častno za njegovo hišo, če stopi v krvno sorodstvo s kako kraljevsko rodbino, pa je porabil priliko, ki se mu je ponudila l. 1042., ko je nenadoma umrl danski kralj Hardiknut in je Dancem zavladal Magnus, sin svetega Olafa, takrat star šele sedemnajst let.  Vojvoda Bernhard II. je precej poizkusil stopiti s tem mladim kraljem v bližjo zvezo.  Šel je k njemu v Šlesvik, in kmalu se mu je posrečilo pridobiti kralja za se, za svojega sina Ordulfa pa — kraljevo sestro Ulfhildo.  Že v listopadu tistega leta se je poročil Ordulf z dansko princezinjo.  Njun sin je bil Magnus, ki je po očetovi smrti imel seveda prevzeti mogočno vojvodstvo saksonsko — —  In ta Magnus je sedaj prišel pred Ljubek, da spremi z obilnim spremstvom Gotšalkovega sina Henrika v Lunenburg v samostansko šolo — —  Veselja je utripalo srce nadknezu Gotšalku, ko je slišal od stražnika vest, da prihaja saksonski vojvodič k njemu s tako prijateljskim namenom.  In besede svečenikove so našle tako mogočen odmev v njegovem srcu, da bi bil najrajši zaukal od veselja na glas.  „To je res krasna misel“, je govoril sam pri sebi, ko je še enkrat pretresel svečenikov nasvét. „Viljenico, za katero se že itak tako bojim, da ne bi zabredla na napačno pot, oddam krščanskemu možu.  Obenem pa s tem činom utrdim prijateljstvo med Bodriči in Nemci“ — —  „Prečastni, pripravimo se za vzprejem vojvodiča saksonskega!“ je dejal Gotšalk očividno vesel.  „Da, pripravimo se!“  To je bil pa zopet vaš dan, ve radovedne mamke in tetke, in vaša ura, vi otroci ljubeški!  Kaj takega še niste videli, kaj ne?  Škoda, da niste imeli v glavi po več oči, da bi bolj natanko videli to krasoto!  Hej!  Na brzih belcih, v zlatem blesku in svilnatem sijaju so pridirjali v mesto vitki vitezi iz saksonske dežele.  Svetlo solnce samo — se je zdelo — je, občudovaje te jezdece, ustavilo svoja zlatopesta kola in jih gledalo strmeč.  In kako bi teh lepih vitezov ne občudovale ve, radovedne mamke in tetke, in vi, otroci ljubeški?  Videli ste že dosti domačih konjikov, ali takih železnih vitezov še ne!  Videli ste že prozorno čisti jantar — kaj ga ne bi, saj je pri vas doma!  To se blesti, kaj ne, če se solnčni žarki kopljejo v njem!  Ali lepše še se leskečejo krasnih tujih vitezov svetli šlemi in oklopja, v katerih se zrcali neba obok in solnca žar.  Videli ste že zeleno travo in pisane cvetice na nji — kako ne, saj jih vsak dan teptaie!  Ali takih zelenosvetlih svilnatih preprog, v kakršne so odeti viteški konji, in takih krasno-pisanih rož, ki tako živo rasto iz svilenih preprog, še nikdar niste videli.  Ta svila se bolj zeleni ko morska zelen pri še tako jasnem nebu ...  Vitezi so pridirjali v mesto in po ulicah med radovednimi gručami peketali v Gradišče.  Zatrobil je grajski rog, gromko, kakor bi v oblaku zagrmel grom.  In odprla so se debela grajska vrata na stežaj.  Nadknez Gotšalk je, obdan od svojih dveh sinov Budivoja in Henrika, od svečenika in hitro skupaj sklicanih mestnih velmož, pred dvorcem prijazno sprejel nemške viteze — pred vsemi seveda vojvodiča — se jim zahvalil za pohod in jih povabil v grad in v dvorane na odmor in obed.  To ste se nosile in vrtile, ve ročne ženske, v kuhinji, zlasti pa ti, vešča gospodinja Širita, zorna hči kralja Svena, sedaj nadkneginja bodriška, žena Gotšalkova in mati lepega sokoliča Henrika, ki si se danes nalašč ponižala iz svojega dostojanstva in sama prišla nadzorovat kuhinjo.  Že dolgo niste bile tako spehane.  Saj se je treba zavrtiti danes.  Nemec se ne sme pritoževati nad slovensko jedjo in pijačo, in ne grditi, ko pride domov, kuhinje slovenske.  Dovolj je bilo opoldne veselja v knežji dvorani za bogato obloženo mizo pri okusni jedi in pijači.  Domačini in gostje Nemci so se prijateljsko menili kot davni znanci.  Pri obedu je bila poleg kneginje Širite tudi knežnja Viljenica.  Precej ko jo je prvič zagledal vojvodič Magnus, ga je njena krasota kar očarala, kakor je očarala tudi druge nemške viteze.  Pri obedu sta si sedela nasproti, in skoraj nepretrgoma so švigale njegove oči do nje.  In bolj ko jo je opazoval, bolj se je moral diviti njenemu krasnemu obrazku, njenemu vitkemu stasu, še najbolj pa — njenemu veličastnemu ponosu: knežnja je bila namreč silno molčeča in se je nalašč držala nenavadno — rekli bi — oholo-dostojanstveno.  Med obedom je Gotšalk vstal in nazdravil vojvodiču in njegovim spremljevalcem, na kar se je vzdignil tudi vojvodič in izpregovoril: „Slava Gotšalku, svetlemu nadknezu bodriškemu, dičnemu današnjemu pogostovalcu!  Hvala mu za velelep vzprejem!  Sedaj smo videli na svoje oči brezmejno slovensko gostoljubnost.  Prav pravijo potujoči naši pevci: Pod solncem ni hrabrosti, kakor je nemška, ni gostoljubnosti, kakršna je slovenska.  Kakor brata gosti danes Sloven Nemca.  In to je lepo.  Prijatelji si moramo biti in se drug od drugega česa naučiti in potlej ne bo pod solncem moči, kakor bo naša vzajemna.  Včasih so si bili Sloveni in Nemci sovražni.  Sedaj si ne smemo biti več.  Nemci iskreno želé prijateljstva s Sloveni.  In v dokaz tega me je poslal moj oče, vojvoda Ordulf k Tvoji Visokosti in mi položil na usta te besede:  — Bratovski pozdrav in poljub od mene, vojvoda saksonskega, Gotšalku, svetlemu nadknezu bodriškemu!  V bratovski skrbi ljubeznivo vprašam, kakšno je Tvoji Visokosti preljubo zdravje.  Moje — lepo hvalim Boga in svetce nebeške — je dobro.  Takisto želim s polnim srcem tudi Tvoji Visokosti.  Bili so žalibog časi, ko so si saksonski vojvodi in bodriški knezi stali nasproti v bojnih vrstah.  Midva pa sva si dobra, kar je všeč Bogu in svetcem nebeškim in je v prid najinim narodom.  A da si bodo tudi naši otroci in naših otrok otroci prijatelji, sem poslal svojega sina Tvoji Visokosti voščit preljubega Ti zdravja, obenem pa z naročilom, da spremi Tvojega v luneburško šolo odhajajočega knezoviča Henrika. —