Neznatna je dandanes severno-nemška vasica Meklenburg pod mestom Wismar blizu Baltiškega morja.  Današnjemu vojvodstvu je dala ime, a vkljub temu je pozabljena, kakor dosti drugih krajev, ki so storili deželam podobno uslugo.  Vasica ima lice prave pravcate nemške vasi.  Njeni kmetje so trdi Nemci — kot Franki ali Švabi.  Vse njihovo življenje in mišljenje je nemško — kot v pristnih tevtonskih gozdih.  Nemškega duha so prežete njih kosti in mozg, njihove navade in šege, vse njihovo dejanje in nehanje.  Vse je nemško.  In vendar ...  Nad vasjo se dviga prastar log.  V stoletnih deblih se še poznajo sledovi čudnih rezi.  Meklenburžan ne ve, kaj pomenijo.  Poseka pa loga ne: brani mu to neki notranji glas, neki skrivnostni čut svetega strahu in spoštovanja.  Tako rad hodi po tem logu, tako ga vleče tja, pod skrivnostno šumljajoče vršičke.  Vse je tiho tu — kakor na božji njivi.  Nobena ptička ne oživlja vej.  Le na noč se oglasi iz dupel votlo petje prhutarjev, žalostno kot nagrobna pesem.  In kmetu je tako čudno pri srcu, tako milo, tako sanjavo-tožno, da bi se najrajši zjokal.  Pa ne ve, zakaj — —  Zemlja je rodovitna; žita in sadja rodi v izobilju.  Meklenburžan se čudi, odkod taka izredna rodovitnost: pač je morala biti zemlja dobro gnojena že v starih časih!  In če pri oranju ali kopanju zaškriplje njegov lemež ali njegova rovnica ob zarjaveli sulici ali ob človeškem ogrodju: nehotoma pomoli očenaš za rajne, katerih ostanki tu počivajo.  Ne ve, kdo so bili ti rajni.  Pa srce mu pravi, naj moli za nje — —  Ob nedeljskih popoldnevih pojo meklenburška dekleta po vrteh stare pesmi.  In v teh pesmah se večkrat ponavlja beseda ‚Didi-Lada‘.  Pa dekleta ne vedo, kaj pomeni.  In tudi stare matere jim je ne vedo raztolmačiti.  Le toliko vedo, da je to besedo moralo imeti v svojih popevkah ljudstvo, ki je prej bivalo v teh krajih, A kdo je bilo to ljudstvo, tega ne vedo ...  In ko ponoči vihra tuli in veter piska in drevesa hreščijo in pokajo in ječijo in stokajo, tedaj se Meklenburžani prekrižujejo in šepečejo: „Bog se usmili blodnih duš!  Bog jim daj mir in pokoj!“ Pa ne vedo prav, zakaj govore tako, in kdo so te blodne duše — —  Tako je danes v nemški vasici Meklenburg.  A pred tisoč leti je bilo tam drugače.  Takrat in še dolgo pozneje so ondotni stanovniki dobro vedeli, da so blodne duše po narodni veri duše umrlih, ki se zapustivši telo okrilatijo in letajo od drevesa do drevesa, nekatere dolgo dolgo časa, brez miru in brez pokoja in v velikih mukah, da potrebujejo posebne pomoči, da se rešijo iz žalostnega stanja in pridejo do miru in v rajsko uživanje.  Ondotni prebivalci so dobro vedeli tudi to, da je Didi-Lada v narodni pesmi tolikanj opevana boginja pomladi, lepote, plodnosti in ljubezni; da je zemlja zato tako rodovitna, ker so jo oni in njih očetje pridno obdelavah in le prečesto gnojili s svojimi telesi in svojo krvjo; oni gaj pa je bil njihovim bogovom posvečen kraj.  Takrat so bili ondotni prebivalci pristni Sloveni.  In na mestu današnje skromne vasice je stalo tu ponosno slovensko mesto, ki je bilo odtakrat, kar so prišli Bodriči v te kraje, pa do Gotšalkovega knezovanja prestolnica bodriške zemlje.  Velegrad, veliki grad, so imenovali mesto domačini Sloveni; Nemci pa so njegovo ime prevedli dobesedno v Mikilinburg in kasneje v Mecklenburg, pisatelji pa so mu rekli semtertja tudi Magnopolis.  Veliko in ponosno je bilo to mesto, seveda za tedanje čase in za Slovene.  Niso ga dičile ogromne, monumentalne zgradbe, mogočni hramovi božji ali krasne palače, kakor razkošna rimska mesta.  Hiše so bile preproste.  Nekatere še lesene ali samo ornetane.  Tudi niso bile posebno velike.  Čemu?  Kolikor družin, toliko hiš.  Čedne pa so bile vse: snago je od nekdaj ljubil Sloven, prav kakor Berber nesnago.  In vsaka hiša je imela v ozadju kolikortolikšen vrt.  In na vrtu so rastla plemenita sadna drevesa — česar se ni bil domislil najstarejši Grk, česar ni umel najstarejši German, to je razumel stari Sloven: začel je sadje plemenitih.  Vsak vrt pa je imel kajpada v kotičku tudi gredico za cvetice, ljubice slovenskega srca.  Staroslovenska pokrajinska mesta navadno niso bila utrjena, kakor so bila istočasna nemška mesta in mesteca in gradovi in gradiči, ki jih je moralo vse oklepati močno zidovje, s katerega so oblastno gledali visoki stolpi v porog in posmeh sovražniku.  Kako tudi!  Slovenski meščani so bili izvečine poljedelci.  Imeli so njive zunaj mesta.  In z njivami so morali biti v neprestani zvezi.  A to zvezo bi oviralo zidovje.  Če se je pa sovražnik bližal mestu, no, so pa hitro posekali v bližnji šumi obilico drevja in ga križem zavalili po nji in so izkopali jarke in naredili nasipe ter tako zaprli sovražniku pot.  Pač pa je bilo utrjeno vsako staroslovensko glavno mesto.  Seveda tudi bodriški Velegrad.  Ta še zlasti, kot bogato in sloveče trgovsko mesto.  Opasan je bil z debelim pa visokim zidom, ki ga ni bilo posebno lahko preplezati, zlasti ker ga je ob sovražnem napadu branilo staro in mlado, moško in žensko z vsemi močmi, kakor branijo levi svoj brlog — v zavesti pač, da je njihovo glavno mesto, in pa ker je bilo v njem Gradišče, slovenska akropola, kjer so bile shranjene vse narodove dragocenosti, in kjer je bila tudi rezidenca deželnega kneza.  Kakor rečeno, je bil Velegrad tja do Gotšalkovih časov prestolnica bodriških knezov.  Šele le ta nadknez je preložil svoj sedež v Ljubek, ki je bil sicer še jako mlad — saj je bil ravnokar vzrastel iz tal — a je dalekovidni Gotšalk spoznal kmalu, da ima mestece po svoji legi kot trgovsko mesto veliko bodočnost, vse večjo nego Velegrad.  Vendar si je Velegrad vkljub mlademu, čilemu tekmecu znal ohraniti svojo veljavo in svoj ugled.  Narodu je bil v primeri z Ljubekom še dolgo časa to, kar je Rusu Moskva napram Petrogradu: častitljivo, mnogoobiskovano, živahno mesto.  Da, živahno življenje je živel Velegrad vkljub temu, da ga je nadknez Gotšalk zapustil s svojim dvorom.  Kaj ne, ti široslavni striček Vratek?  Saj je še pri tebi vsak dan vse tako šumno življenje, ko imaš hišo in gostilno zunaj pred mestnimi vratmi — kaj šele v mestu!  Vsakdan, vsak večer se sliši pri tebi živahen pogovor, bučen smeh in vesela pesem okoličanov in meščanov, ki hodijo k tebi v vas — iz katerega drugega vzroka pač, če ne zato, ker v mestnih gostilnah ne dobe več prostora, ali ker jih vsled silnega mestnega šuma že glava boli, tako boli, da jo morajo nositi vedrit izven mesta k tebi ...  Seveda, kar se pa godi pri tebi danes, striček Vratek, na lepi kimavcev večer Gospodnjega leta 1066., kaj takega pa še ne!  Odkar je postavil častitljivi tvoj dedek Vrat — njegova duša, kakor ti sam pripoveduješ, se zatrdno več ne potika okoli, ampak je že v carstvu umrlih, v navu, raju, saj ste njegovo truplo lepo pokopali — postavil pred južnimi velegrajskimi vratmi gostilno, še ni bilo v vaši hiši take vrše in take gneče.  Sicer tvoja gostilna, kakor že omenjeno, ni bila zlepa prazna.  Saj skoraj da ni bilo nobenega potnika-prihajača z juga, ki ne bi svoje lakote in žeje tešil „Pri Vratu ob vratih“, preden je stopil v mesto, tako da je že veljala prislovica: „Kreni k Vratu, preden greš skozi vrata!“ In tudi meščani so te radi obiskovali, tako da si se lahko potrkal na prsi in dejal tujcu, čudečemu se, da imaš toliko gostov: „Kaj se bodeš čudil, da je naša gostilna vedno polna!  Rojenice same so velele ob zibelki mojemu dedku nadeti ime Vrat, ker bode enkrat imel veleslavno gostišče in prenočišče ob mestnih vratih; in kakor vzprejemamo vse jed le skozi grlo in vrat, prav tako tudi v mesto ne bode stopil nihče, da se ne bi prej ustavil pri Vratku.“ Ali toliko gostov kot nocoj še ni objel tvoj dom, ti dični Vratek, slavnega Vrata vredni potomec!  Kakor ob solnčnem dnevu zlatoluske ribice v ribniku, tako se tarejo nocoj gostje v Vratkovi gostilni.  Res, kakor ribice druga za drugo pomole glavico iznad vodne površine, če zagledajo ob bregu moža, ki jim meče vado, in se kar trgajo za mrvice, trnka pa, na katerega je nataknjena vada, še nobena ne pogleda: tako se prikazujejo skozi gostilniška vrata vedno novi gostje in iščejo miz, ob katerih bi se okrepčali z dalekoslavnim Vratkovim jelom in pivom.  In striček Vratek jim s svojo družino lepo, ljubeznivo streže.  Smehlja se zadovoljno kot majnikov cvet in obrača na vse strani svoj obraz, kateremu se vidi, da mu hoče na vsak način dati podobo in sijaj solnca nebeškega.  Želi pač vsem postreči — prav kot dobrotvorno solnce, ki hoče s svojimi žarki vse osrečiti.  Nocoj ni Vratek nič zaspan.  Kaj še!  Stavit grem, da bi nikdar ne pustil, da bi napočil dan, ko bi imel ključ do jutranje zarje!  In kaj je vzrok, da imaš nocoj toliko gostov, boter Vratek?  Time začudeno gledaš, češ, to ve vendar vsak otrok v Velegradu: jutri bode rujanski knezovič Krut v Velegradu slovesno vmeščen za bodriškega nadkneza!  „Ne bode nam vladal Budivoj, ampak Krut, sin Grinov.  Kaj nam bode sicer pomagalo, da smo ubili Gotšalka?  Budivoj nas bode še bolj tepel kakor oče, in zvezan z narodom saksonskim bode zapletel deželo v nove bolečine.“  Tako so odločili in sklenili bodriški starejšine in velmožje po pogrebu Gotšalkove hčere knežnje Viljenice.  Že ko so zaznavši Viljeničino tragično smrt hiteli od vseh strani k njenemu pogrebu v Ljubek, so prerešetavali med potjo vsak zase vprašanje, koga bi izbrali za svojega novega nadkneza.  Pravico do nadknežjega stolca je imel seveda v prvi vrsti Gotšalkov najstarejši sin Budivoj.  Na njega je prešlo po smrti knežnje Viljenice, ki je bila najstarejši otrok Gotšalkov, dedno nasledstvo.  Ali kdo bode njega volil?  On je očetovega duha in srca.  Ne, njega ne izbero: on bi se kruto maščeval nad očetovimi morilci - zarotniki in držal še bolj z Nemci.  Prišli bi le iz dežja pod kap.  Drugega Gotšalkovega sina Henrika pa tudi ne morejo voliti: on je še mladoleten, in poleg tega so njegovo mater Sirito tako sramotno zapodili na Dansko!  Koga naj torej izbero?  Ko bi bil Pluzon živ, kar njega bi dvignili na nadknežji stolec: saj bi imel kot soprog Gotšalkove sestre pravico do njega.  In on bi tudi rad postal nadknez bodriški, tako vsaj so trdili nekateri bližnji njegovi prijatelji, ki so imeli priliko gledati za kulise njegove politike: zato je po Gotšalkovem umoru tako dolgo odlašal s slovesno vmestitvijo knežnje Viljenice za nadkneginjo bodriško; zato je peljal Bodriče nad Hamburg in Šlezvik, da bi se proslavil in se prikupil narodu z junaškimi čini.  Že je nameraval proglasiti sebe za nadkneza, Viljenico pa odpraviti z lepo doto in jo dati za ženo Krutu rujanskemu — pa mu je morilčeva roka prekrižala račun ...  Koga naj torej volijo Bodriči za svojega poglavarja?  „Kruta!“ je šepetal svečenik Slavomir vsakemu starejšinu, ki ga je srečal v Ljubeku. „Kruta izvolite!  On sicer ni Bodrič, pa je vendar v nekakšnem duhovnem sorodstvu z Bodriči, saj je bil ženin knežnje Viljenice.  On je tudi velik junak in takega sedaj krvavo potrebujemo!“  In Slavomir je kmalu vse volivce-velmože pridobil za svojo zamisel.  In ko so se ti velmožje, precej po pogrebu knežnje Viljenice — kakor je veleval star običaj — zbrali k volitvi novega nadkneza pri ljubeškem velikem županu, so se kmalu enoglasno izrekli za rujanskega knezoviča Kruta.  In ko je najstarejši starejšina, Volčan iz Roztoka, stopil na pomol županove hiše in naznanil velikanski, pred hišo zbrani množici izid volitve in vprašal, ali so zadovoljni s to izvolitvijo — vprašal je nalašč, da bi se ljudstvo čutilo počeščeno, ker pravzaprav pri volitvi deželnega kneza nižji svobodniki, kmetje kakor meščani, niso imeli nobene besede, ampak je bilo to izključno stvar višjih svobodnikov, starejšin in velmož — je narod navdušeno zaklical: „Živel Krut!“  Starejšine in velmožje so izbrali iz svoje srede odposlanstvo, ki naj bi hitro poiskalo Kruta in mu naznanilo izvolitev.  Odposlana dvanajstorica je našla rujanskega knezoviča na grobišču knežnje Viljenice.  Krut se je izprva branil, no končno vzprejel ponudeno mu dostojanstvo.  Na nadaljno vprašanje starejšin, kdaj in kje hoče biti slovesno vstoličen, je pa odgovoril, da jim bode povedal to drugi dan.  In po dolgem posvetovanju s svečenikom Slavomirom je drugi dan oznanil, naj bode slovesna vmestitev v začetku kimavca meseca, in sicer v stari bodriški prestolnici, v Velegradu.  Še je odredil, naj gre še en praporec vojnikov doli k Labi — enega je bil že Pluzon pustil doli za stražo proti Saksoncem —, pustil večino svojega brodovja v ljubeškem pristanu, da bi bilo vsak čas pripravljeno za odboj morebitnega danskega napada, pa je odplul domov na Rujano izprosit si — kakor je dejal — Svetovitovega in očetovega blagoslova.  Bodriški starejšine in pokrajinski narod je pa tudi odšel iz Ljubeka, pripravljat se in delat priprave za slovesno vstoličenje novega nadkneza.  Vmestiti so ga sklenili kar se da slovesno.  In res so koj začeli delati velike priprave.  Ubožica, ti zelena šumica pred Velegradom, ti si v tem času največ trpela!  Kako si bila prej lepa: gostokošatih las, polnih lic si v svoji svetlozelenkasti obleki stala sredi polja kot neoskrunjena mlada nevestica.  Na, sedaj si pa ob vso lepoto!  Niše prišla brivka jesen, pa si že vsa oskubena in opustošena.  Aj, prišli so iz mesta in okolice neusmiljeni ljudje pa so podrli ali vsaj oskubli tvoje visokovspele košate mlade jelke, divne devičice, zelene smrečice, in ponosne topole in orjaške hraste in vitke bore in belopolte breze.  In mladci in mladenke so vzeli tvoje lepotičje in so iz tvojih las in iz trakov tvojega krila neumorno pletli vence.  Vso oskubeno, napol nago so te pustili stati tam na polju v zasmeh in roganje hudomušnih krokarjev — pa so odšli s plenom v mesto.  Vendar, ti ubožica šumica, nikar preveč ne žaluj: svojo diko in lepotičje si dala v plemenito svrho.  Glej, tvoja drevesa so zasadili po mestu in vence iz tvojega lepotičja so razobesili po teh drevesih-slavolokih in prepregli z njimi vse ulice — na čast novemu nadknezu Krutu, ki bode v Velegradu slovesno vstoličen ...  Iznad velikanskih, visoko v sinje nebo kipečih slavolokov so bile že pred tem slavljem videti velegrajske hiše kakor kletke-hišice, napravljene pozimi pod drevesi v gozdu, da vzprejmejo pod streho lačne, prezebajoče ptičke.  In podobnih potrebnih ptic, popotnih ljudi, je bilo na predvečer slavnostnega dneva vse polno tudi v predmestni gostilni „Pri Vratu ob vratih“.  Ko se je zmračilo, so bile že na obeh konceh prostorne Vratkove gostilne zasedene vse mize.  Zasedli so jih bili zvečine prihajači z dežele, ki so peš ali jež ali na vozeh prispeli gledat izredno slavnost pa se ustavili kar „Pri Vratu“, ker so vedeli, da se bode v mestu samem to noč težko dobilo prenočišče.  Bili so iz raznih krajev, vsaj po različnih narečjih in nošah sodeč.  Meščanov je bilo ta večer pri Vratku malo: samotam na desnem koncu je sedelo pri mizi v desnem kotu nekaj častitljivih možakov, velemožnih mojstrov, ki so po vročini in težavi dneva malokaj vsak večer prihajali sem na oddih.  Nocoj niso dosti govorili: pili so in poslušali, gledajoč na pivce sosednjih miz častitljivo-ponosno, s tistim medeno-sladkim smehljajem, s katerim gleda na soseda človek, ki si je v svesti, da je pač nekaj več od njega, več v toliki meri, da bi ga lahko popolnoma prezrl, a je vendar vljudno ljubezniv, ker ima bratsko srce za vse.  Pogovori prihajačev z dežele so se kajpada izvečine sukali okoli slavnosti, ki se je imela vršiti drugi dan, in zlasti okoli slavljenca Kruta, ki je bil že popoldne priplul v pristanišče.  „Krasne so rujanske ladje!  Pred mrakom sem jih šel nalašč gledat na grič.“ „Zares krasne.  Tudi jaz sem jih šel gledat.  Oko se kar ne more napasti ob njih lepoti.  Najlepša izmed vseh je pa Krutova.  Saj je ona lepa v sredi z mogočno zastavo zatrdno Krutova?“ „Da, in se tudi imenuje ‚Krut, rujanski knezovič‘.  Res se odlikuje pred vsemi, kakor kraljica v krogu zornih svojih dvornic, ali kakor snežnobeli labod med drugimi živalcami, ki se pridejo kazat na jezersko površino.“  „Rujanci imajo sploh najlepše brodovje v Vzhodnem morju.“  „Dansko naj se gre pred njim skrit!“  „Lahko se kosa celo z angleškim.“  „Zato pa Rancev še nikoli ni nihče premagal in usužnjil.“  „Res je to.  Sami so naložili že mnogim rodovom jarem, njim pa še nihče.“  „Sreča za nas Bodriče, da dobimo ravno rujanskega knezoviča za nadkneza.  Z mogočnim plemenom bodemo sedaj tesno spojeni.“  „In velikega junaka dobimo za vladarja.  Vkljub mladosti se je proslavil že s toliko junaškimi čini, da ga opevajo premnoge ranske pesmi.“  „In kako je bogat!  Prav po narodni prislovici: Če udari ob tla, zazvene od zlata.“  „Nova doba napoči z njim za nas, doba razcvita in moči slovenske.  Krut bode strah Nemcu in Dancu.“  „Dali to višnji bogovi!  Trčimo v to svrho!“ In gostje, ki so sedeli pri dolgi mizi sredi sobe in tako govorili, so se vzdignili in trčili.  Še so stali in trkali, pa se je zaslišal od zunaj šum, in so se hrupno odprla vrata, in je pet gosposki oblečenih mladeničev, ki se jim je na prvi pogled videlo, da so že pili kje drugod, stopilo v sobo pevajoč narodno pesem: ‚Zarja zarjanica, božja poslanica ...‘  „Saj ni še zarja, čemu pojete na večer pesem jutranjo?“ jih je smeje ogovoril Vratek, ki jih je brž pritekel pozdravit. „Ej, ti vitki Vojan, ne glej tako grdo!  Gledaš, kaj ne, kam bi sedli, ker je vse zasedeno?  Precej dobite prostora in mizo.  Hej, ti Jerebičica, prinesi hitro iz moje stranske sobice mizico za veledičnega gospodičiča Vojana in za njegove velerodne tovariše!“  Jerebičica — tak priimek je imela Vratkova hčerka Danica — je pohitela v stransko sobico, brž prinesla iz nje čedno mizico, jo postavila k peči, kjer je bilo še malo prostora, in pristavila stole.  Mladiči so sedli, in oni, ki ga je Vratek imenoval Vojan, je poredno pogledal Jerebičico, hišno hčerko, in zapel:  Naša mamka jerebička  mlado deco bije;  a naš očka v krčmo ide  in žganico pije ...  Jerebičica je sramežljivo zardela.  Vratek se je pa zasmejal in dejal: „Eh, žganice pa nocoj vendar ne bodetepili!  Mestnega posadnika sin in dični njegovi drugovi ...“  „Izmed katerih je eden“, mu je posegel v besedo prišlec Vojan, „pobočnik našega novega nadkneza ...“  „Kaj, ta junak je pobočnik novega nadkneza?“ je presenečeno vzkliknil Vratek in premeril doslej nepoznanega zarjavelega, a ponositega mladeniča, ki je prišel v spremstvu Vojanovem.  In radovedno so se ozrli v mladeniča tudi Vratkovi gostje od sosednjih miz.  „Kaj bodete strmeli!  Kakor gotovo sem jaz velegrajskega posadnika Gneva sin, Vojan, in so ti trije, vam znani moji tovariši: Mest, Siroslav in Dal — tako gotovo je ta-le četrti moj drug Pestislav, pobočnik novega nadkneza Kruta.  Jutri ga bodete že videli v pristni rujanski stanovski opravi; danes je prišel z menoj kar v preprosti meščanski obleki, ker hoče samo videti in poizkusiti tvojo kapljico, veš, ti vrtoglavi Vratek!“ „Velika čast; klanjam se.  Zato sem pa rekel precej, da nocoj ne bodete pili žganice, ampak kaj boljšega.  Hej, Jerebičica, prinesi medice!“  „Naša matka jerebička ...“ je zopet začel Vojan, gledajoč za mladenko, ki je stekla po medico.  „Eh, kaj bodeš pel samo od jerebičke!“ ga je ustavil Vratek. „Zapojte pesemco, bolj času primerno!“  „Katero?“  „Tisto: ‚Črez morjiče široko ...‘“  „Vratek, ti si umnejši kot škratek.  Bratci, zapojmo jo: res je primerna!“  In mladci so zapeli staro narodno:  Črez morjiče široko  do moje drage je daleko.  Prijezdil na njen sem dvor,  potrkal na njen zatvor.  Ven tašča prispela je,  naj s konjca grem, dela je.  — Jaz s konjca pa prej ne grem,  dokler milice ne uzrem.  — Ti mile ne boš uzrl,  pojezdil to cesto boš,  tam našel nevesto hoš.  Prijezdil na nje gomilo sem  zaplakal solz obilo sem ...  „Dobro, izborno!“ so ploskali gostje pri sosednjih mizah.  „Ej, mi znamo!“ se je zadovoljno zasmejal Vojan in nagnil vrč, ki ga je bila med tem časom postavila pred njega hišna hčerka. „Vratek pa tudi zna.  Ta pesemca je kakor nalašč zložena za Kruta.  Prišel je črez morje k nevesti, pa mu je umrla nepričakovano.  Bratci, pijmo v spomin knežnje Viljenice!“  „Večen ji spomin!“ so se odzvali drugi in krepko potegnili ‚Svetovitovo pijačo‘. „Tisočkrat škoda, da je umrla.  Ona in Krut bi bila krasna dvojica“, se je oglasil mlad mož od sosednje mize.  „Kaj hočemo?  Proti smrti ni zdravilne tekočine, proti Morani ni korenine!“ je pristavil prejšnjega sosed, star možak.  „Višnjev rob ima nebo, smrt pa hladno roko!“ je pridel Vratek.  „Saj sem rekel: naš Vratek je več kot škratek!“ je povzel Vojan. „Kar iz rokava stresa pesmi in prislovice.  Ali vsega pa vendar ne veš, Vratek!  Povej, če veš: Katerega masla ena časa zadostuje vsemu svetu?“  „Kaj bi ne vedel: solnčnega!  Eno solnce se razleze kot maslo po vsem svetu!“  „Samo solnčnega, da.  No, če pa to veš, zakaj se pa na to ne oziraš?  Misliš, da tudi tvoje medice zadostuje ena časa takim junakom, kakor smo mi?“  „Ah, tako: vaš vrč je prazen!  Oprostite, nisem zapazil!“ je smeje dejal Vratek in namignil hčerki.  In petorica je krepko pila dalje in se razposajeno šalila.  „Kje sta pa pravzaprav Gotšalkova sinova Budivoj in Henrik?“ se je spomnil nekdo pri sosednji mizi.  „Pastirja sta pri saksonskem vojvodu: gosi paseta!“ je grohotaje pripomnil Vojan.  In zagrohotali so se sirovo tudi tovariši.  „To se morata te dni grdo držati, če vesta, da je Krut izbran za nadkneza in da bode jutri vmeščen!“  „Tako se držita grdo, da je vsem gosem slabo!“ je pristavil Vojan.  In zopet je bilo omizje v smehu.  „Kaj pa, če poizkusita napraviti kakšno vstajo proti Krutu!  Kar tako se zatrdno ne bodeta odrekla pravici do knezovanja.  Kristjani bodo zatrdno vsi na njuni strani.“  „Kaj zato?  Mrtev pes ne grize!“  „Ali niso še vsi mrtvi!“  „Dejansko naj bodo ali ne: strahu, smrtnega strahu smo jim pa že zadali zadosti.  Kaj ne, Vratek?  Kot psi nam morajo sedaj lizati roko.“  „Ti si rekel.  Zopet pravi star pregovor: Pes te posluša, če tudi mu je tvoja roka zlomila nogo.“  „Dobro si povedal, Vratek, ti vzor vseh duhovitih krčmarjev.  Budivoju in Henriku se seveda skomina po knežjem prestolu.  Toda naj se le obližeta zanj!  „Kaj pa, če jima bodo pomagali Saksonci?“  „Da, prav ljubi se jim!  Misliš, da jim ni znana slovenska batina?  Sicer pa, če jih ravno volja, naj le pridejo črez Labo!  Brezovka naša, grba pa vaša — jim povemo že naprej.“  „Tako je!  Živel Vojan!“ so vzkliknili tovariši širokoustnega posadnikovega sina.  Dobro je delo to priznanje Vojanu in ojunačilo ga je, da je še drzneje nadaljeval:  „No, saj Budivoj še ne bi bil tako napačen: vrl mladec je, slovenske matere sin — samo ko bi ne imel te proklete nemške vere in ne bi bil tako zaverovan v Nemce.  Drugi Gotšalkov sin, Henrik, pa sploh še v poštev ne more priti.  On je sin bledušne Širite, ki je hči Svena — torej je Svenič!  Ali ste culi, kako krasen priimek je to — Svenič?  Hahaha!  Kaj vam pravim, junaki: Živel naš orlič Krut, pogine naj Henrik Svenič!“  „Živel orlič Krut!  Poginil Svenič!“ so zaorili Vojanovi drugovi in vstali.  In vstali so tudi gostje pri sosednjih mizah.  „V to svrho moramo vsi vstati in piti, čujete?“ je nadaljeval Vojan, gledajoč po sobi. „A nekateri nočejo!  Kaj vidim: tam pri oni mizici v kotu se še ne zmenijo za moje besede.  Ali spe ali kaj-li?  Hej, vi glušci: ali ste čuli, kaj sem rekel?“  V levem kotu sobe je sedela pri majhni mizici sama zase trojica kmetiško oblečenih ljudi.  Dva sta bila odrastla, junaška mladca, zlasti eden izmed njiju je bil nenavadno orjaške postave: velik kot gora, močan kot hrust Golijat.  Tretji v tej družbi je bil pa še mlad deček kvečjemu kakšnih petnajstih let, gosposko-nežnih, ličnih, lepih potez.  V mraku že so bili prišli in zasedli prav zadnjo v levem kotu v poltemi stoječo mizico.  Naročili so dobro večerjo in tudi posebno sobico za prenočišče.  Gostilničar Vratek je sklepal iz tega, da morajo biti precej pri denarjih, in jim je vljudno postregel z večerjo ter jim zagotovil tudi za prenočišče zadnjo še ne oddano sobico.  In večerjali so, govorili med seboj malo, in še to bolj tiho, da so jih drugi gostje komaj opazili.  Sicer pa, kdo bi se spričo tolike množice posebno zmenil za nje!  Gost zabije žrebelj v steno, če tudi samo eno noč biva v hiši — na to in samo na to se je oziral Vratek pri njih kakor sploh pri svojih gostih.  Zanimala sta se za to trojico samo pri sosednji mizici sedeča gosta: postaren, častitljiv gospod, pa mlada, komaj desetletna deklica.  Tudi ta dva sta prišla k Vratku še v somraku.  Pripeljala sta se z lepim, gosposkim vozom.  Vratku sta morala biti dobro znana in ljuba.  Pozdravil ju je kar najbolj prijazno in ljubeznivo. „Gospod Tugumir!“ je klical moža, deklico pa „gospodično Slavino“.  Zahvalil se je za naklonjenost, da se je cenjeni mu gospod prijatelj po stari navadi zopet ustavil pri njem, ga zagotovil, da bodeta dobro postrežena konja in onadva, prinesel hitro večerjo in ju pustil potem v miru — moral je pač vedeti, da je, gospod z deklico najrajši sam.  In večerjala sta pri svoji mizici, gospod Tugumir in Slavina, semtertja kakšno izpregovorila, sicer pa bolj poslušala in opazovala druge goste.  Gospod Tugumir je zlasti pozorno gledal trojico v kotu, tako pozorno, da se je tem samim to zdelo čudno, in so postajali bolj in bolj tihi ter si pokrivala vedno bolj globoko potegovali čret oči.  Gospodu se je namreč videlo, da ugiblje: ali prav vidi ali pa ne.  In tudi deklica je gledala z očividnim zanimanjem to trojico, zlasti še dečka.  Sočutno ga je pogledovala, lepega, nežnega mladiča, ki se je držal tako žalostno in pobito.  Vsi drugi v gostilni so veselo kramljali in se zabavali — deček je bil pa tako tih, otožen in zamišljen. — Bogve, kaj mu je, je govorila sama zase.  Morda je bolan.  Pa če bi bil, ne bi sedel tukaj, bil bi že v postelji.  Ali pa mu je morda umrl oče ali mati, pa je revček sam na svetu — uboga zapuščena sirotica ...  In dalje ko ga je gledala, bolj se ji je smilil.  „Tatko, zakaj je pa oni deček tako žalosten?“ je vprašala končno gospoda Tugumira.  „Ne vem“, je odgovoril le-ta dobrovoljno, „pojdi ga vprašat.“  In dekletce je res vstalo, vzelo košček kolača, šlo k sosednji mizici in nedolžno vprašalo dečka: „Zakaj si pa tako žalosten?  Zakaj se ne smeješ in veseliš kot drugi?  Na kolača pa bodi vesel!“  Deček jo je začudeno pogledal in odgovoril tiho: „Hvala ti, deklica, nisem lačen.  Zakaj se pa ne smejem, ti ne smeš vedeti.  Le bodi vesela ti, ki si srečnejša od mene.“  Deklica je šla pobita nazaj na svoje mesto pa je bila odslej še bolj radovedna in še bolj pozorna na dečka.  Le-ta je pa s starejšima tovarišema vso svojo pozornost obrnil na govorjenje Vojanovo.  V mizo so sicer gledali predse, a napeto poslušali.  In vsem je začelo goreti lice, ko je širokoustnež začel govoriti o Budivoju in Henriku.  Ko je pa izpregovoril o ‚bledušni Širiti‘ in o ‚Henriku Sveniču‘, je deček prebledel, skrčil pest in se začel tresti po vsem životu.  Slišali so zatrdno tudi Vojanov poziv, da morajo vsi vstati, a se niso zmenili zanj; samo z očmi so se vpraševali, kaj bi naredili.  „Spijo!“ je zakričal Vojan, ko niso hoteli vstati in piti. „Zbuditi jih treba!  Bomo videli, ali bodo vstali ali ne!“ In zgrabil je pred njim stoječi vrč in ga zalučal proti nepokorni trojici.  „Uj!“ je zaječal deček in omahnil.  Vrč mu je priletel v glavo, ravno na teme, in prebil pokrivalo s tako silo, da je brizgnila izpod njega kri.  „Tatko, kri!“ je vzkliknila deklica pri sosednji mizi in skočila k dečku, h kateremu se je bil eden starejših mu tovarišev med tem časom že sklonil in ga vzel v naročje.  Drug tovariš, velikan, je pa zazrši kri, vstal, mirno šel k mizi, odkoder je priletel vrč, se vstopil pred Vojana in dejal:  „Zakaj kot razbojnik napadaš nič zla hotečega, nič zla slutečega nedolžnega človeka?“  „Kaj si rekel?“ je vzkipel Vojan. „Razbojnik?  Dobro, če sem razbojnik, moram pa še tebi razbiti glavo!“ In je zgrabil sosedov vrč in ga treščil proti velikanu.  Ta se je še pravočasno sklonil, da je zletel vrč preko njegove glave, potem pa je skočil bliskoma kvišku, z orjaško desnico prijel širokoustneža črez prsi, ga dvignil kot smet v zrak, ga zavrtel kot igračo v kolobarju, potlej pa z levico odprl vrata in ga z besedami: „Razbojnik jezašumo!“ vrgel na cesto.  Z dalekoslišnim padcem je priletel Vojan na tla.  „Človek, kaj pa misliš?“ je zavpil proti velikanu Vratek. „Saj si ga lahko ubil na ta način!“ In je planil ven pomagat Vojanu, dočim je velikan le malomarno zmignil z ramama.  Že so skočili na noge pa tudi Vojanovi tovariši in se s klicem: „Tako pa ne bode šlo!“ zagnali proti orjaku.  „Pa bode šlo!“ jim je odvrnil ta, razmahnil z rokama in podrl prva dva, Mesta in Siroslava.  Padla sta vznak, vsak na eno stran.  Dočim sta se pa pobirala, je hitro zgrabil druga dva, Pestislava in Dala, vsakega z eno roko, in ju vrgel za Vojanom ven.  Ko sta se pa Mest in Siroslav pobrala in hotela planiti v njega, ju je na isti način treščil skozi vrata, jih zaprl pa se obrnil nazaj proti svojemu sedežu z besedami: „Oostu, ki samo trebuh polni in zobe ostri, pristuje, da med osli sedi.“  Vsa soba je utihnila za nekaj hipov.  Vse je strmeč in občudujoč gledalo velikanajunaka.  „Ta pa zna!“ je končno izpregovoril nekdo pri mizi sredi sobe. „Ta bi se šel še s hudičem metat.“  „Veste, kaj?“ se je oglasil njegov sosed in zasmejal. „Dobro bi bilo tega hrusta poslati v pekel.  Ta bi vse zlodeje pometal ven, in potlej bi se nam pekla ne bilo treba nič bati.“  „Prav je storil z Vojanom, saj je ta začel.  Kdor išče, najde.“  „Prav!“ so pritrdili drugi. „Ali kaj bode pa sedaj z njim?  Posadnikov sin se bode maščeval.“  „Če se bode mogel!“ se je oglasil starec, ki je gledal z nekaterimi drugimi gosti skozi okno. „Zadnji štirje junaki-premaganci so vstali.  Prvi, Vojan, pa ne more sam.  Tovariši in Vratek mu morajo pomagati.  Sedaj so ga postavili na noge.  A kar nazaj se hoče zgruditi.  Noge ga kar nočejo držati.  Pod pazduho sta ga prijela dva tovariša.  Hudo krvavi.  Vratek mu je z robcem obezal glavo.  Kaj bodo naredili z njim?  Z Vratkom se posvetujejo.  Kako dvigajo srdito pesti proti hiši!  Pa kolnejo, da je groza.  Proti mestu so se sedaj obrnili z ranjencem.  Peljejo, oziroma nesejo ga zatrdno domov.  O ti šala, ti!“  „To ni nikaka šala, stvar je silno resna“, je veličastno-jezno izpregovoril Vratek, ki je prišel nazaj v sobo in slišal zadnje besede. „Vojan je z glavo priletel ob kamen in se tako pobil, da bode težko kaj z njim.  Žal, zelo mi je žal“, je nadaljeval z neko sveto jezo, obrnjen proti častitljivim meščanom mojstrom, „da se je to zgodilo v moji hiši.  A kaj hočem sedaj — čarati ne znam!  Jaz nisem kriv.  Posledice naj nosi on, ki je tako nelepo zlorabil mojo gostoljubno streho.“ In pri zadnjih besedah je pomembno pogledal proti levemu kotu sobe.  Velemožni meščani mojstri so jecljali, da takisto obžalujejo neljubi dogodek, pa hitro plačali račun in jo odkurili, v tihem pogovoru občudujoč onega kmetiškega velikana, obenem si pa voščeč, naj bi se vendar vse izteklo dobro, vsaj vtoliko, da njim ne bi bilo treba hoditi pričevat, kako se je vršila Vojanova nečastna stvar.  Za onega velikana ter za njegova tovariša pa nič ni kazalo, da se bode stvar iztekla dobro.  Le prekmalu so morali uvideti, da so zašli v veliko zagato.  „Prijatelj, pobegni!“ so tiho svetovali kmetje junaškemu zmagovalcu velikanu, ko se je opravivši svoj ‚posel‘ vračal k mizici, kjer je sedel prej s svojima tovarišema.  A se ni zmenil za njih nasvete: hitel je pogledat, kako je dečku.  Tega je njegov tovariš med tem časom oblival z vodo, in tudi ona deklica od sosednje mize in gospod Tugumir sta mu pomagala.  Dečku se je naposled ustavila kri, ko so mu glavo trdo obvezali, sicer pa mu ni hotelo biti bolje.  Slabel je čemdalje bolj.  Ko je prišel tovariš-velikan nazaj k mizici in je kmalu za njim prihrzal v sobo tudi gostilničar Vratek, je rekel gospod Tugumir, da je najbolje, če nesejo dečka na posteljo v naročeno prenočevalsko sobico, naj se naspi in prespi bolečine in bolezen. — In velikan je vzel dečka v svoje roke in ga nesel kot otročička v gorenjo, za prenočišče jim odločeno sobo.  Položil je tam ranjenca na posteljo, ga odel, potlej pa sedel na stol k njegovemu vzglavju, tovariš pa k vznožju.  „Smrtne nevarnosti ravno ni za knezoviča“, je izpregovoril po precej dolgem molku pri vznožju postelje sedeči velikanov tovariš; „večja nevarnost pa grozi tebi in nam vsem trem od posadnikovega sina, oziroma njegovega očeta.  Že vidim, slabo pot smo izbrali in slabo začeli nastopati.  Godimir, zakaj si vendar tako hitro vzbesnel?  Naj posadnikov sin umrje, kaj bode potem?“  „Eh, tako strahopetne duše pa menda vendar nima, da bi ob prvem padcu zletela iz telesa“, je odgovoril velikan.  „Zakaj se pa nisi mogel malo premagati?“  „Čast, zakon in oko ne trpe nobene šale!“  Na vratih se je zdajci začulo rahlo trkanje. „Svobodno!“ sta zaklicala velikan in njegov tovariš.  Vstopil je tiho, komaj slišno gospod Tugumir z deklico Slavino.  „Oprostita“, je začel, ko je sedel na ponudeni mu stolec, „da vas motim.  Najprej se vam seveda moram predstaviti: Jaz sem Tugumir iz Vranovega.  Deklica Slavina je mojega pokojnega sina hčerka.  On in njegova žena sta umrla prezgodaj, dosti prezgodaj.  Sušica ju je pobrala.  Jaz sedaj sam s Slavino životarim na svojem gradu.  Že gre.  Za svet se posebno ne brigam; tako si mislim: svet naj preustrojijo drugi, če se da.  Prva stvar je, da človek preustroji samega sebe.  Pa da vama povem, zakaj sem prišel sem.  Jaz vas vse tri dobro poznam, pa nikar se ne ustrašite tega, ne bodem vas izdal.  Videl sem vas v Ljubeku: vidva sta bivša Gotšalkova telesna stražnika, Gojnik in Godimir, ranjeni deček je pa Gotšalkov sin Henrik.  Tudi si mislim, kam ste namenjeni.  Na Dansko.  Bas to priliko, priliko slovesnega vstoličenja novega nadkneza, kajne, ste hoteli porabiti, da bi v splošni ljudski gneči tem lažje in tem bolj brez skrbi mogli priti iz dežele.  Do sem ste prišli še dosti dobro in brez težkoč.  Ali tu je sedaj malo zavoženo.  Zelo rad bi vam pomagal iz zagate — povem vama odkritosrčno, da sem nadkneza Gotšalka izredno cenil in ljubil — ali težko bode, težko vsaj po nocojšnjem dogodku.“  „Moder in dober gospod si“, je odvrnil velikanov tovariš. „Uganil si in zadel, kdo smo in kam smo namenjeni.  Ta deček je res Gotšalkov mlajši sin Henrik, in midva, njegova spremljevalca, sva Gojnik in Godimir.  In ker si sam izjavil, da si bil častilec nadkneza Gotšalka, ti lahko vse povem: Oni usodni dan, 7. rženega cveta, smo mi — oziroma po naročilu zapovednika Jaroslava jaz — srečno toliko storili, da smo se s saksonskimi prihajači še o pravem času umaknili črez Labo.  V Bardevik smo se zatekli — knezovič Budivoj in mi, Gotšalkovi telesni stražniki.  Tudi knezovič Henrik je prišel iz lunenburškega samostana k nam.  Kaj smo hoteli storiti?  Da bi sami šli nad Gotšalkove morilce, vstajnike, nas je bilo premalo.  Saksonski vojvodič Magnus je sicer kar divjal od jeze in rad bi bil s Saksonci in z nami takoj planil nad uporne Bodriče.  Ali oče, vojvoda Ordulf, je branil. — Pustite Slovene sedaj pri miru, je dejal.  Izkušnja me uči, da se ni dobro srečati s Sloveni v trenutku, ko vzbesne, ker takrat so divji kot razdraženi in razljučeni bivoli.  Ko jih mine prvi bes, stoprv takrat se jim more človek bližati.  Sicer so pa tudi v našem nemškem kraljestvu razmere tako zamotane, da moramo Saksonci biti vsak trenutek pripravljeni za kak spopad s kraljem Henrikom.  Torej imejte potrpljenje in čakajte boljših časov. — In mi smo čakali.  A čakati se človek kmalu naveliča.  Knezovič Budivoj in zapovednik Jaroslav sta naposled tako sklenila, naj gre knezovič Henrik na Dansko k svoji materi in k staremu očetu, kralju Svenu, prosit pomoči, da bi on s severa, onadva pa s svojci in nabranimi Saksonci z juga udarila po bodriških vstajnikih.  Za spremljevalca knezoviču Henriku sta pa naprosila mene in Godimira.  Midva sva bila takoj voljna.  Samo to sem jaz razmišljal, kod bi šli.  Črez Holzacijo ni varno.  Najlažje bi šlo preko Ljubeka s kako ladjo.  Takoimenovana trgovska Baltiška cesta, ki gre od Kolina skozi mesta: Dortmund, Ossenburgge, Ferdia v Bardevik, bi nas odtod črez Labo v ravni črti pripeljala v Ljubek.  A tu — tako sem jaz računal — bi nas ljudje koj spoznali.  Zato sem sklenil, da gremo — preoblečeni seve — skozi Velegrad, ker bi se od tukaj ob Krutovem vmeščenju spričo velikanskega ljudskega navala najlažje in brez suma prišlo na kakšno ladjo, ki bi nas ponesla na Dansko.  Na, pa smo zašli tu v tako zagato.  Če je moj tovariš Godimir smrtno-nevarno poškodoval posadnikovega sina, kaj bode?  Posadnik mene pozna; torej smo vsi trije izdani.  In on, posadnik, nas bode zatrdno tožil Krutu precej jutri, zlasti ker je bil tudi Krutov pobočnik tako sramotno vržen iz te hiše.  Svetuj mi, gospod Tugumir, če veš, kaj dobrega.“  „Mislita nekoliko sama, kako bi se izmotali.  Jaz bodem tudi mislil in če bodem kaj dobrega zamislil, vama povem jutri zjutraj.  Lahko noč!“  Gospod Tugumir in deklica sta šla v sosednjo sobico k počitku.  Knezovič Henrik je mirno spal.  Zaspal je tudi Godimir.  Gojnik pa ni mogel.  Na vse strani je premišljal, kaj bi ukrenil, da bi sebe in tovariša rešil iz pasti.  Najboljše bi bilo tiho pobegniti.  Resno je že začel misliti na beg.  Pa ko je slučajno pogledal skozi okno, je moral to misel precej opustiti.  Četo vojnikov, oboroženih z orjaškimi helebardami, je zagledal pred hišo. — Posadnikovi ljudje so; posadnik jih je poslal zatrdno po nas — je govoril sam s seboj. — Stražijo sedaj, da mi ne bi kam ušli, zjutraj nas bodo pa prijeli.  O, ti nesrečna burja Godimirova, da je morala tako zdivjati!  Budivoju in Jaroslavu sem dal svojo častno besedo, da bodem Henrika privedel na Dansko v teku enega tedna.  Na, pa se je moralo to narediti!  Gojnik, sedaj se pravi: hitro kaj uganiti, da rešiš svojo čast!  In mladi junak je mislil in mislil, pa se tudi domislil lepega razvozljaja: — Star običaj je, tako je govoril sam s seboj, da deželni knez koj po vmestitvi sodi ljudstvu.  Če nas bode torej posadnik tožil, bode to storil precej po knezovi vmestitvi, da bode včinek tem večji.  Staro sporočilo pa tudi pravi, da mora novi knez pri prvi sodbi pomilostiti še tako velikega zločinca, če prosi za njega nedolžno dete pod desetimi leti.  To nas bode rešilo, če nas sploh kaj more rešiti.  Kar Tugumirovo deklico bodem naprosil in poučil, da se bode potegnila za nas.  Zatrdno bode to rada storila, saj kaže za Henrika neko izvenredno zanimanje.  Da bi le mogel kmalu govoriti z njo!  Želja se mu je prej izpolnila, kakor je pričakoval.  Deklica Slavina je že pred jutranjo zarjo prišla v sobico vprašat, kako je dečku: kar nič ni mogla zatisniti očesa, je dejala, tako jo je skrbelo, kako je nesrečnemu knezoviču.  Gojnik jo je potolažil, daje knezoviču bolje, potlej ji pa začel razlagati svojo osnovo.  „Kaj pomaga, če mu je prizanesla bolezen“, je govoril deklici; „mestni posadnik Gnev mu ne bode prizanesel!  Poglej, Slavina!“ ...  Gojnik je peljal deklico k oknu. „Vidiš oborožence spodaj pred hišo?  Posadnikovi vojniki so.  In veš, kaj delajo tu?  Po nas tri so prišli.  V ječo nas bodo odvedli in postavili pred sodišče, pred Kruta.  Zatrdno se je posadnikov sin smrtno-nevarno pobil ali je pa že mrtev.“  „Pa dečku vendar nihče nič ne more, saj ni nikomur storil nič zalega“, je plašno velela deklica.  „Saj je to zadosti, da je v tovarišiji Godimirovi in moji in — da je sin umorjenega nadkneza Gotšalka ...  Misliš, da bodo novi nadknez in Gotšalkovi morilci malo veseli, ko bodo zagledali knezoviča Henrika!  Bogve, kaj bode naredil Krut z njim in z nama, njegovima tovarišema!“  „Oh, ko bi vam jaz mogla kaj pomagati!  Kako bi to storila?“ je zaihtela deklica.  „Slavina, ti nam lahko pomagaš.  Poslušaj, Slavina!“ je nadaljeval Gojnik in prijel deklico za roke. „Novi knez po stari navadi sodi narodu precej po slovesni vmestitvi.  Pomilostiti pa mora pri prvi svoji sodbi še tako velikega hudodelca, če prosi za njega nesorodna mu nedolžna deklica.  Ali bi ti prosila za našega sirotka?“  „Bi, gotovo bi!“ je vzkliknila Slavina.  „Dobro.  Ko nas bode Gnev tožil, in preden nas bo Krut obsodil, pa stopi pogumno iz vrst in zakliči knezu: — Jaz, Slavina, prosim za te obtožence milosti in pomiloščenja.“  Še sta govorila, pa je vstopil v sobico Vratek in z njim štirje vojniki. „V imenu velegrajskega posadnika vas vse tri odpeljemo v preiskovalni zapor“, je dejal resno eden izmed njih.  Gojnik ni nič odgovoril: zbudil je Godimira in rahlo tudi dečka.  Tega sta potem prijela za pod pazduho in se izročila vojnikom.  „Ne, jokaj, deklica!“ je dejal Gojnik krčevito plačoči Slavini. „Stori, kar sem ti rekel!“  „Bodem“, je zaihtela mladenka, z očmi še dolgo spremljajoč trojico, ki je v spremstvu vojnikov korakala proti mestu, kjer so glasovi tromb že mogočno doneli jutranjicobudnico k izvenredni slavnosti.  Začetek slovesne vmestitve novega nadkneza je bil določen za deseto uro dopoldne.  Pa že od prvih jutranjih ur je — nalik mravljincem na mravljišču v solnčnem jutru — mrgolelo vse polno ljudi po velegrajskih ulicah.  Zlasti veliki ljudski valovi so se zibali po ulici, ki je vodila od nadknežjega gradca proti morskemu obrežju in pristanišču.  Le-tu so se že po deveti uri začeli zbirati tudi bodriški velmožje-odposlanci, ki so imeli nalog pozdraviti Kruta, ko stopi na bodriška tla, in ga v slovesnem izprevodu privesti v mesto.  Točno ob deseti uri je zapustil novi nadknez svojo ladjo ‚Krut, rujanski knezovič‘ in se v krasno ozaljšanem čolničku pripeljal na obalo.  Gromoviti, donebesni vzkliki so mu zaorili pozdrav in dobrodošlico.  In vedno močnejši in vedno veselejši so bili pozdravljalni klici, ko se je novi nadknez pomikal v mesto v slovesnem izprevodu, ki so ga otvarjali glasniki, trobeč z mogočnimi trombami, in četa vojnikov-konjikov, samih brhkih mladcev-junakov.  In kako bi narod tudi ne bil vesel novega nadkneza!  Komu bi ne zažarelo oko od radosti, ko je zagledal tega krasnega sokoliča!  Visoke, ponosite postave, bistrih oči, kostanjevo-rjavega, divje-lepega obraza — je moral vsakomur ugajati.  In kako je naravno njegovo lepoto povečevala ta dan krasna njegova oprava!  Na glavi kučma-soboljevka, katere progasti, s čipkami obrobljeni kraji so bili spredaj izrezani, ob straneh in zadaj pa štrleči v višk; črez pleča je imel ogrnjen suknjič hermelinji z visokim ovratnikom; sive, pod kolenom privite hlače, krasne nogavice; na nogah opanke z dragocenimi jermeni; v levici dolg kij, znotraj zalit s svincem, zunaj pozlačen, s katerim se je opiral na zemljo, desnico vpirajoč v ledja za pas, okoli katerega je bilo po vrsti vtaknjenih šest manjših, tudi s svincem napolnjenih kijev.  Taka postava in oprava novodošlega deželnega kneza je morala sleherno oko napasti z veseljem in občudovanjem.  Nadknežji gradeč je bil ves v zastavah; pozdravljal je — sicer ne glasno kakor narod — a takisto prisrčno prihajajočega nadkneza, kakor vesel ženin-mladec pozdravlja pričakovano nevesto.  Pred dvorcem je bil na vzvišenem, z dragocenimi preprogami prevlečenem prostoru napravljen okusno ozaljšan sedež — prestol za prihajajočega nadkneza —, na kojem je pa ta čas sedel kmetiški oblečen človek, sirom poznani stari Mestivoj iz Nove Bukovice.  Volčan iz Roztoka je le-tu pričakal došleca-kneza in mu ponudil kruha in soli z besedami: dobrodošel, kdorkoli si!  Pozdravljeni tudi tvoji ljudje, ki so stopili s teboj vred na naša tla!  Znaj, da smo mi gostoljubni ljudje: vsak potnik-prihajač naj je med nami domač!  Vendar boš moral odgovoriti na nekatera vprašanja, ki ti jih bode stavil naš kmet-svobodnik, častitljivi Mestivoj, da vidimo, ali si prišel semkaj iz dobrega ali iz slabega namena.“  Na prestolu sedeči kmet Mestivoj se je zdajci oglasil in vprašal resnobno:  „Kdo je prišlec?  Kakšnega kolena?  Kakšnega imena?“  „To je Krut, sin rujanskega kneza Grina“, je odgovoril Krutov spremljevalec-praporščak. „Čul je, da je slavni bodriški narod izvolil njega za svojega nadkneza, pa je prišel vzprejet to oblast in čast“  „Ali je pa vreden, da mu damo to oblast in čast?“ je samozavestno vprašal Mestivoj, ponosno sedeč na knežjem stolu. „Hm, deželni knez bi rad bil vsak!  Saj se temu ne godi preslabo!  Knez je glava naroda in ima zato velike pravice.  Vse pravice, ki jih ima starejšina v občini, ima, mora imeti deželni knez v plemenu.  Cuj!  Nadgospodstvo ima Črez vsa obdelana zemljišča v deželi.  V celini ležeča neobdelana zemlja je pa kar naravnost njegova last.  Od vseh kmetov na posestvih plemičev, prav kakor od svoje hiše, pobira zemljiški davek, oscep.  Od kmetov prejema njegovo domovodstvo zastonj tudi govedo, konje, ščetinarje, žito, moko, med.  Davka pa knezu ne plačuje samo oni, ki je obdeloval zemljo, ampak tudi preprosti kočar po dva denarja.  Lepo dohodnino dobiva tudi od gostilnikov, zlasti lep dohodek od prodajalcev sladke tekočine, medice.  Lepe dohodke mu nesejo poleg tega trgi in vode: kupovalec-trgovec mu mora plačevati za izvrševanje svoje obrti tržno desetino, mostnino in davek na reke in nasipe.  Glej, lepih dohodkov, velikih pravic!  V vsakem mestecu, v vsaki trdnjavi v deželi ima knez gradič z gospodarskimi poslopji, za katerih ohranitev in popravo morajo skrbeti meščani, oziroma kmetje dotičnega kraja.  Ako potuje po deželi, ga morajo spremljati plemiči — lahko jih pozove v službo in dostojanstvo tri do pet sto mož —, in kmetje onega kraja, kjer šatorijo, jih morajo z vsem potrebnim preskrbovati.  Pri lovu mu morajo takisto pomagati kmetje: hraniti mu morajo pse in njih vodnike, poiskati gnezda, sploh z vsem ga zadovoljiti.  Če pride do vojske, morajo na njegovo povelje pohiteti k njemu plemiči na konjih s primernim številom konjenikov, nižji svobodniki pa s svojim orožjem — na lastne stroške.  Evo, pravic bodriškega nadkneza!  Ali je torej — vprašam še enkrat — prišlec vreden, da mu damo to oblast in čast?“  „Vreden je!“ je odgovoril praporščak.  „Ali bode strog sodnik?“  „Bode.“  „Ali bode v vojni vrl vodnik?“  „Bode.“  „Ali bode ljudstvu umen učenik?“  „Bode.“  „Vse dobro.  Ali z mojega sedeža me pa le ne more pregnati.  Zakaj jaz sem svoboden kmet in sedim, kjer hočem.“  „Došlec časti in priznava tvojo svobodo.  Zato te s silo ne mara pregnati s sedeža.  On hoče biti mil knez.  Izlepa se hoče tudi s teboj pogoditi.“  „Kaj mi pa da če mu prepustim ta sedež?  „Da ti kruha dva koščiča — da medice dva poliča — zraven da še dva voliča — dva konjiča — in po vrhu dva čolniča.“  „Kaj mi hoče to?“  „Kruha da ti, da otroke rešiš bede — da medice, da z njo vzradostiš sosede — da voliča, da polja ne bodeš zanemaril — da konjiča, da od tod — domov se odpelješ kot gospod — da čolniča, da boš z njima svobodno ribaril — dokler živel boš in životaril.“  „Za to ceno in za take dobrohotnosti se umaknem.  Pojdi semkaj, da te poljubim — z roko, po stari naši šegi!“  Krut je pristopil.  Mestivoj ga je udaril na lice z besedami: „Za ta udarec mene ne kaznuj, kaznuj pa vsako drugo krivico, ki se zgodi tebi oziroma tvojemu narodu!“  In novi nadknez je sedel na izpraznjeni prestol, Mestivoju govoreč:  „Ta-le moj oskrbnik ima že vse pripravljeno, kar sem ti obljubil; njega se drži.“  Po starem bodriškem obredniku je tedaj prišel na vrsto s svojimi vprašanji obredarsvečenik.  Slavomir je bil nalašč nasvetoval Krutu pred njega odhodom na Rujano, naj bode slovesna vmestitev v staroslavnem Velegradu, kjer se je včasih, pred Gotšalkom, vršila običajno, in sicer z vsemi starodavnimi obredi in šegami, s katerimi so Bodriči od sivih časov sem vmeščali nove svoje kneze, z obredi, ki so jih prinesli iz pradomovine svoje, z Jutrovega, z obredi, v bistvu istimi, kakršne so imeli pri vstoličenju svojih knezov koroški Slovenci in druga plemena slovenska.  Svetoval je Krutu, da se da vmestiti po staročastitljivem običaju v stari prestolnici, češ da s tem pokaže narodu, da spoštuje stara izročila in se jim drage volje pokorava.  Z druge strani pa je hotel Slavomir da bi se ob tej priliki na svečan način proglasila vera v stare bogove za edino pravno, državno vero, ker se je pri staroobredni vmestitvi deželnega kneza moral poudarjati tudi verski moment.  V častitljivi stanovski opravi je stal Slavomir z več drugimi svečeniki — ki so se bili za Gotšalka poskrili, potuhnili ali pobegnili, po njega umoru pa prilezli na dan — pred knežjim stolom.  Tako-le je nagovoril novega nadkneza:  „To je vse lepo, svetli nadknez!  Prejel si čedno čast, dosegel obširno oblast iz rok svobodnega bodriškega kmeta, široslavnega Mestivoja očeta.  Toda da bodeš neomadeževano ohranil to čast sebi in narodu v prid in rast, da bodeš obdržal oblast sebi in narodu v čast, sovragu v propast, potrebuješ rose z neba, blagoslova od Svetovita, svetlega boga.  Blagoslova od tega svetlega boga in rose z neba sme pa pričakovati samo ta, ki je višnjim bogovom vdan iz srca, ki hoče posvečevati njih ime in njih čast širiti v daljne zemlje Torej te vprašam vpričo zbranega naroda: ali priznavaš vero v stare bogove za edino pravno in veljavno?“  „Priznavam in bodem priznaval.“  „Ali si in hočeš ostati zvest sin starih slovenskih bogov?“  „Sem in hočem ostati.“  „Ali jih hočeš braniti pred sovražnimi napadi?“  „Hočem z desnico in levico, s kijem in z lijem.“  „Ali bodeš širil njihovo čast?“  „Širil, če ne, naj me zgrabi božja oblast!“  „Naj torej po moji prošnji razlije nad te svoj svit vsemogočni rujanski Svetovit; naj ti rodi obilo radost in obilo blagost bodriški Radigost; naj te blagoslovi Triglav, da razprostreš svojo moč do daljnih daljav!  Izpolni narodu obet, bodi mu živ, utelešen zavet, sovragu pa strah in trepet!“  „Naj se zgodi, naj se zgodi!“ je zaoril narod in mahal s pokrivali.  Nadknez je nato sedel, trobci višjega nadknezovega dvornika-obredarja so zopet zatrobili, in glasnik je vzkliknil:  „Po navadi starodavni in staroslavni bode novi nadknez sedaj precej začel vršiti svojo sodnijsko oblast, da vrne poštenjaku čast, a krivca pahne v propast.  Naj torej pristopi sem pred ta pomol — sodnji stol, kdor meni, da se mu je zgodila krivica, da se dožene resnica in proslavi pravica.  Brez razločka rodu, brez razločka stanu, bode nepristransko sodil vsakemu.“  Nekaj hipov vse tiho.  Novi nadknez je že mislil, da mu ne bode treba obsoditi ta slavnostni dan nobenega podanika.  Kar se je iz prvih vrst vzdignil velegrajski posadnik Gnev, se priklonil nadknezu in začel:  „Krivica se mi je zgodila, v nebo vpijoča krivica, in hočem, da takoj doleti krivca zaslužena kazen.  Gospodar, sina so mi ubili snoči v gostilni pri Vratku, pred mestnimi vratmi.  Njegovi spremljevalci so ga prinesli ponoči domov pol mrtvega, danes jutro je izdihnil svojo dušo.“  „In kdo je krivec?“ je svečano-resno vprašal nadknez. „Privedi ga pred moj sodnji stol!“  Gnev je mignil vojniku, ki je stal pri oknu njegove, nasproti knežjemu dvorcu stoječe hiše.  Oči vsega zbranega naroda so se obrnile tjakaj.  Obkroženi od Gnevovih vojnikov, so stopili iz posadnikove hiše knezovič Henrik in spremljevalca Gojnik in Godimir.  Marsikomu, ki je imel prej priliko večkrat biti na Gotšalkovem dvoru v Ljubeku, se je ob pogledu na to trojico izvil iz prsi tih vzklik: „Za Boga, ali prav vidim?  Ali so to res Gojnik, in spremljevalec-velikan Godimir, plavolasi deček pa knezovič Henrik?“ Deček je bil še obezan; komaj je stopal sredi svojih spremljevalcev, znamenje, da je bil še zelo slaboten.  Po svojem gosposko- nežnem, vsled izgubljene krvi, od prebitega strahu, dušne boli in bojazni pred bodočnostjo še bledejšem in še zanimivejšem obrazu, je zbujal sočutje, zlasti v ženskih očeh.  „Kako ljubezniv, lep deček!“  „Kako ima nedolžne oči!“  „In ta naj bi bil zločinec?“  Taki vzkliki so zveneli nasproti trojici, ki je že prispela pred Krutov prestol.  Ko je knezovič Henrik obstal pred Krutovim stolom, mu je zažarelo oko v nekem čudnem blesku in izzivajoče se je obrnil od Kruta in gledal proti narodu.  Gojnik in Godimir sta se pa postavila pred knežji prestol tako ponosno in oholo, kakor pač ne nastopajo ujetniki, ki se boje sodnikove obsodbe: tako stopajo junaci, idoči v boj, a ne po smrt, ampak po zmago.  Gojnik je bil tako prepričan, da bode Tugumirova Slavina prosila zanje in izprosila njihovo pomiloščenje, potem ko je bil v ranem jutru govoril ž njo, da je bil že tedaj, ko so jih Gnevovi vojniki peljali od Vratka, ves vesel in ojunačen.  — Ej, Gojnik — si je mladec častital sam sebi — glave pa nimaš zelnate, tudi ne repnate, ampak glavo imaš kače-strupenjače, ki sika strup in pika, pred sovražnim napadom se pa lepo previdno umika.  Oj, majka moja, zakaj si legla v prezgodnji grob?  Danes bi zopet lahko videla, da dela tvoj sinko čast tvojemu imenu!  „Le brez skrbi, vse bode še dobro“, je zašepetal sedaj pa sedaj knezoviču Henriku, ko so stopali proti posadnikovi hiši. „Dokler sem jaz pri tebi, se ti ne bode zgodilo nič zalega.“ In podobno ga je tolažil tudi v ječi.  Godimir je srdito gledal.  Ko so dospeli v ječo, se mu je bralo na obrazu, da bi najrajši vse zdrobil.  A Gojnik mu je z odločnim pogledom veleval, naj bode pri miru.  Kmalu po prihodu je prišel k njim v ječo sam posadnik Gnev.  Prej je bil pristaš nadkneza Gotšalka, a po njega umoru je hitro obrnil plašč po vetru.  „A, vi ste?“ je vzkliknil, ko je stopil v ječo in prepoznal trojico. „Henrik!  Kdo bi si bil mislil!  Hahaha!  Tvojo mater sem nago zapodil iz dežele, tebe bodem pa rajši spravil na les, da bodeš visel med nebom in zemljo, kot pristuje knezoviču.“  „Ti nikdar!“ mu je odgovoril Gojnik. „Podlež, lopov, poberi se!  Toži nas Krutu!“  „Saj vas tudi bodem“, je od jeze se peneč zaškrtal Gnev; „ali vedite, Krut je krut, in Gnev ne pozna milosti!“  Jezno je zaloputnil vrata in odšel.  „Če nas Krut obsodi“, je izpregovoril Godimir po njegovem odhodu, „ga ubijem vpričo vsega naroda.“  „Nikar ne divjaj!“ gaje pokaral Gojnik. „Ti lepo molči!  In tudi ti, knezovič Henrik, bodi kar tiho pred Krutom.  Tudi če bi te kaj vprašal, mu ne daj odgovora.  Z molkom mu kaži svoje preziranje.  Z molkom bodeš najlepše vpričo celega naroda pokazal, da ga ne pripoznaš za bodriškega nadkneza.  Govorjenje prepustita meni.“  „Tvoj svèt mi je vsekdar drag“ — je odgovoril Henrik.  Stopili so k oknu in gledali vedno bolj naraščajočo množico na trgu in gledali z rastočo napetostjo vstoličenje novega nadkneza.  Knezovič Henrik je vztrepetaval kakor ob vodi javor, če ga začne mikastiti nevihta.  Bralo se mu je na obrazu, kako silno ga peče vmeščevanje tujca na veleslavni bodriški prestol.  Gojnik je uganil njegove misli, pa ga je tolažil: „Vem, kaj se godi v tvojem srcu.  Misliš si: Zakaj ne vmeščujejo Bodriči mojega brata Budivoja ali pa mene?  Toda knezovič, le pogum; dokler drevo stoji, lahko še vedno zeleni.  Sreče kolo se obrača.  Če Bog da, bodeš še ti enkrat sedel na tem knežjem prestolu.  V duhu že vidim ta dan, ko bodeš zasedel prestol, jaz in Godimir bodeva pa stala ob tvoji strani kot praporščaka tvoja.  A sedaj bode treba iti pred knežji sodnji stol.  Čuj, Gnev se je že vzdignil ...  Že je poslal po nas ...  Le pogum, tovariš Godimir, in ti, bodoči moj gospodar!“ — —  „Nadknez“, se je oglasil posadnik Gnev, ko so njegovi vojniki pripeljali prijeto trojico pred sodnji stol, „to so zločinci, zoper  Nadknez“, se je oglasil posadnik Gnev, ko so njegovi vojniki pripeljali prijeto trojico pred sodnji stol, „to so zločinci, zoper katere dvigam obtožbo; ubijalci so in veleizdajalci.“  „Gnev, posadnik velegrajski“, je resno izpregovoril nadknez, „hudo obtožbo dvigaš zoper to trojico.  Razloži nam natančneje vso stvar.“  „Ta trojica je sedela snoči v gostilni pri Vratku, pred mestnimi vratmi.  Tja je prišel tudi moj sin Vojan v spremstvu štirih mladcev, med katerimi je bil tudi tvoj pobočnik Pestislav.  Moj Vojan je zahteval, da morajo vsa omizja piti na tvoje zdravje.  Res so se vsi gostje odzvali pozivu, samo ta trojica je trdovratno obsedela pri svoji mizici.  Vojan je bil vsled tega pač lahko razjarjen, in ker njegova beseda ni pri njih ničesar zmogla, je potrkal z vrčem na njihove prsi in jim na ta način hotel zbuditi domoljubno zavest.  Ta velikan Godimir je pa planil nad mojega sina, ga vrgel skozi vrata na cesto s tako silo, da se je revež pobil do smrti.  Sodi sedaj, gospodar, in obsodi krivca in njegovega tovariša!  Glavo za glavo, oko za oko, zob za zob — kliče srd nesrečnega očeta.“  Krut se je obrnil k trojici: „Čuli ste težko pritožbo.  Kaj pravite?  Najprvo mi odgovorite, kdo ste po imenu in kolenu!“  Z močnim daleko-slišnim glasom je odgovoril Gojnik:  „Knezovič Krut ...“  „Kaj pravi?“ je vzbesnel Gnev, vzbesnelo tudi ostalo Krutovo obližje. „‚Nadknez Krut‘ se govori!  Razumeš, človek?“  „Jaz ne poznam nobenega bodriškega nadkneza Kruta“, je z istotako močnim glasom nadaljeval Gojnik — —  Narod je opazil, kako je Krut prebledel, kako skrčil pest in v tisoč ustih se je zibalo vprašanje: „Kaj bode, kaj bode?“  Gojnik je pa nadaljeval: „Moja rodovina je že od nekdaj svobodniška, še nikomur ni delala tlake.  Tudi jaz sem rojen svobodnik.  In ne samo to!  Nadknez Gotšalk slavnega spomina, me je še predlanskim povzdignil v plemski stan.  Kot plemič imam pravico voliti nadkneza.  A jaz nisem volil rujanskega knezoviča.  In zato mi je svobodno iti iz dežele, ako nočem pripoznati neljubega mi vladarja ...  „To ti je svobodno, ako nisi izvršil kakega zločina v deželi, ki jo misliš zapustiti.  Pa povej nam vendar, ti predrzni človek, kdo si in kdo sta tvoja tovariša?“  „Jaz sem Gojnik, tovariš moj Godimir — bivša Gotšalkova telesna stražnika, mladenič tu pa“ — tukaj je Gojnik povzdignil svoj glas, kolikor so mu dopuščale prsi — „mladenič tu pa je knezovič Henrik, drugorojeni sin nadkneza Gotšalka.“  Široko je odprl oči Krut, široko ves narod.  Vse se je čudilo izredni drzovitosti Gojnikovi, in na tisoč ustih se je zopet zazibalo vprašanje: „Kaj bode? kaj bode?“  Krut se je še najprej obvladal in vsaj navidezno mirno dejal:  „In kaj išče umorjenega Gotšalka sin v tej deželi, nad katero sem zavladal jaz na željo in prošnjo vseh bodriških plemičev-volilcev?“  „Knezovič Henrik v tej deželi ničesar ne išče; spasa išče izven te dežele.  Mi le prehajamo tod skozi na Dansko Jaz in tovariš moj Godimir spremljava knezoviča h kneginji-materi Siriti in k danskemu kralju Svenu.“  „Da bi ga pridobili za vojni pohod proti meni, kaj ne?  To je pravi namen vašega potovanja.  Ali nisem zadel?“  „Misli so vsakemu svobodne“, je drzno odgovoril Gojnik  „Pa zakaj ste izbrali to pot?  Ali ste hoteli na današnji dan ljud pobuniti proti meni?“  „Res, slabo pot smo izbrali.  Sicer sem jaz jako premeten dečko.  Vendar sem pri tej priliki pozabil na stari pregovor, ki pravi: Čim bližje mesta, tem bolj globoke luže in tem bolj grizoči psi.  Ko bi pa imeli namen buniti danes ljud zoper tebe, bi pač ne bili prišli samo trije.  Toliko razsodnosti nam bodeš vendar prisodil.“  Krut se je vgriznil v ustnice in s svojimi očmi srdito pogledal predrznega mladca, tako nekako, kakor pogleda tiger zajeto srnico, češ: sedaj sedaj bodeš moja.  Vendar se je še znal obvladati, da je vprašal kolikortoliko mirno:  „Zakaj ste pa postali ubijalci?“  „Če ne, bi bili pa mi ubiti.  Stvar se je tako razvila: Velegrajskega posadnika sin Vojan je v svoji pijanosti kruto razžalil našega knezoviča Henrika, nazivajoč ga Sveniča.  Kruto je žalil tudi njegovo mater, kneginjo Sirito.  In pozivu takega človeka naj bi se bili mi sinoči odzvali, vstali in trkali z njim!  Ti Krut, kolikor vem, imaš ti še svojega očeta.  In če bi kdo v tvoji navzočnosti dajal temu tvojemu očetu grde priimke, kaj bi ti storil?  Ali bi se bratil z njim?  In če je ta Vojan zarinil v glavo knezoviča Henrika vrč, je pač razumljivo, da se je tovariš Godimir postavil za njega, branil njegovo čast in življenje.  Ubiti ga ni nameraval.  Vrgel ga je iz hiše kot človeka, ki nima nikake olike.  Pač ni vedel, da ima velmožnika velegrajskega sin tako strahopetno dušo, da mu ob prvem padcu zbeži iz telesa.  In da so velegrajski mladci taki junaci, tega tudi ni mogel naprej vedeti.“  „Kaj pa je z njimi?  Kaj hočeš reči?“  „No, to, da je tri velegrajske mladce, njegove tovariše, in nekega tvojega pobočnika z isto lahkoto vrgel na cesto“  „In kaj so vam prizadeli ti?“  „Napadli so Godimira, in ta se jih je ubranil s tem, da jih je pometal ven.“  Krut je z dolgim pogledom premeril Gojnika, Godimira-velikana in dolgo časa ni mogel spraviti iz sebe nobene besedice.  Všeč mu je bil velikan Godimir — ali ubijavca mora vendar kaznovati ...  „Gospodar, kaznuj ubijavca, kaznuj tudi njegova tovariša, veleizdajalci so vsi trije!“ je zasikal Gnev.  Krut je molčal.  In za hip je umolknilo tudi vse nepregledno ljudstvo.  „Zatri črve krščanske!“ je šepnil svečenik Slavomir Krutu v uho.  Ta je pomišljal.  Ves narod je napeto gledal, kakšen bode nadknezov izrek.  „Zatri črve!“ je zopet zašepetal Slavomir.  Vse napeto.  Že se je novi nadknez pripravljal, da izreče sodbo.  Kar skoči iz prvih vrst zbranega naroda proti knežjemu prestolu mlada deklica.  „Slavina, kam greš?“ se je slišal za njo glas častitljivega gospoda.  Bil je glas gospoda Tugumira.  Pa deklica zlatolaska se ni zmenila za vprašanje.  Že je bila tik pred knezom.  Pogumno, kar bi nihče ne pričakoval od otroka, je stopila pred Kruta in izpregovorila:  „Starodavna in staroslavna slovenska navada je, da novi nadknez koj po vmestitvi sodi ljudstvo.  Star je pa tudi običaj, da novi knez pomilosti zatožence, ki so prvič pripeljani pred njega, če prosi zanje tuja, poddesetletna deklica.  Jaz sem Slavina Tugumirova in nisem še stara deset let.  Pa sedaj tebe prosim, pomilosti te tri predte pripeljane ljudi zaradi dogodka pretekle noči.  Če si častilec Didi-Lade, usliši prošnjo deklice mlade ...“  „Prokleti otrok!“ je siknil Slavomir.  „Prokleto dekle!“ je glasno ponovil Gnev.  Vedel je takoj, da je igra zanj izgubljena, da nadknez mora pomilostiti trojico.  V svojem srdu se je pa hotel vendar še vsaj nad enim zmaščevati — nad Tugumirom. „Ha, to je naredil Tugumir!“ je s prstom na Tugumira kažoč zabesedičil razdraženi posadnik. „On je pristaš, znan pristaš Gotšalkove rodbine.  Veleizdajalec je, spletkar, hujskač, on je naučil deklico ...“  Tedaj je pa vzrojil Tugumir, mogočno se je razkoračil in dejal:  „Pri svoji časti izjavljam, da vnukinje Slavine nisem jaz naučil teh besed.  In za to njeno posredovanje ni trohice nisem vedel.  Ves narod me mora poznati, in sicer mislim, da ne s slabe strani.  Če sem bil jaz prej zvest podanik Gotšalkov, prisegam tu svečano, da bodem tudi novoizvoljenemu nadknezu odkritovdan podložnik.“  „Gospod Tugumir je odkrita duša; kar on pravi, moramo vsi imeti za resnico“, se je oglasil iz srede množice močan glas in z njegovim so se združili kmalu tudi brezbrojni drugi v slavospev: „Gospod Tugumir je poštenjak stare korenine, gospod Tugumir živel!“  „Gospodar, daj mi vsaj ubijavca Godimira, da se v njegovi krvi ohladi moja jeza“, je zaječal posadnik Gnev.  „Jaz prosim za vse tri“, se je oglasila deklica.  In ko je videla, da se nadknez pomišlja, je nadaljevala:  „Še enkrat pravim: Če si častilec Didi-Lade, usliši prošnjo deklice mlade.  Če ne, jo pa kot burja odpiši in jo kot prah iz dežele pobriši, ker s tem pokažeš, da si neusmiljen knez, kakršnega more ljubiti samo bes!“...  Trde so bile te besede.  Krutu se je videlo, da so ga silno zbodle.  Vendar se je junaško premagal in odgovoril Slavini:  „Deklica, morda ne veš, za koga si prosila milosti, ali izprosila si jo.“ In k trojici obrnjen je dejal: „Zaradi dogodka pretekle noči vas pomilostim.  Vi ste prosti.  Lahko bi vas pač prijel iz drugega vzroka, kot veleizdajalce.  Toda brata svoje neveste Viljenice nočem preganjati, ter takisto ne njegovih spremljevalcev.  Dragovan!“ — je velel poleg stoječemu pobočniku—: „Odpeljite te tri ljudi na mojo ladjo ‚Zarjo‘, da jih spremi iz pristanišča velegrajskega čez morje na dansko obrežje.  Skrbi za njih varnost.  Na prvih danskih tleh pa, ki jih dosežeš, jih izkrcaj in se vrni k meni nazaj ...  Idite! ...  Menim, da sem bil zadosti veledušen z vami.  A nikar se več ne drznite poizkušati te moje veledušnosti!  Vaša noga naj nikdar več ne stopi na bodriška tla!“  Gojnik je drzno pogledal Krutu v obraz in dejal: „Kaj ti pravim, Krut?  Zapomni si pregovor: Kogar sreča boža, reva njegova koža.“ Proti narodu obrnjen pa je zaklical: „Bodriči, pomnili bodete današnji dan. — Sedaj pa, knezovič, idimo!“  Pa preden so odšli, se je narodu pokazal ginljiv prizor: „Hvala ti, Slavina!“ je izpregovoril knezovič Henrik, stopil k deklici in ji dal v roko krasno zlato svetinjico z besedami: „Pokojni oče mi je dal ta spominček, preden sem šel v samostansko šolo v Glin.  Hrani ga odslej ti kot spomin name, nesrečnega knezoviča, ki mora bežati kot prognanec iz rojstne svoje zemlje.  Jaz ne bodem nikoli pozabil tebe in tega, kar si storila nam trem danes.“  Deklica je sprejela spominček, hvaležno pogledala knezoviča pa zaplakala.  „Zdrava, Slavina, ne jokaj!“ jo je tolažil knezovič.  Pa njemu samemu se je zdajci storilo inako: tudi v njegovem očesu je zablestela solza, prijel jo je rahlo za desnico in jo viteško poljubil z besedami: „Od danes naprej si ti moja ...“  Trojica je z Dragovanom zapustila trg in ljudstvo je z občudovanjem in sočutjem gledalo za njo: najrajši bi bilo ploskalo Gojnikovemu junaškemu nastopu, ploskalo velikanu Godimiru, ploskalo knezoviču Henriku in pogumni njegovi rešilki, ko se ne bi bilo balo, da bi se s tem izdalo, češ da sočuvstvuje z Gotšalkovo rodbino.  Tudi Krut je pomembno zamišljeno gledal za odhajajočo trojico in za deklico, ki je stopila sedaj na svoje prejšnje mesto k svojemu dedku.  Svečenik Slavomir je zapazil knezovo zamišljenost, šepnil dvorniku obredarju nekaj besed, na kar je ta zaklical:  „Ali ima še kdo kakšno pritožbo?“  Vse tiho.  „Torej gremo po obredu dalje: Naj se približajo velemožni posadniki mest in gradov in dični županje, da zaprisežejo novemu nadknezu zvestobo!“  In bližali so se v bogati opravi in ponosnih korakov, se poklanjali nadknezu, polagali v roke njegove prisego in odhajajoč vzklikavali: „Živel nadknez Krut, naš gospodar!“  Le-ta je pač pokimaval z glavo.  Ali duh njegov je bil kakor odsoten.  Kam je splaval?  V mlado solnčnojasno preteklost, ali v neznano megleno bodočnost?  Mračna senca je legla na njegovo čelo in je razprostrla svoje megleno-oblačne prozorne peruti črez oči po vsem obrazu ...  Sedaj pa sedaj je nadknez poizkusil se ljubeznivo nasmehniti: siloma-umetno je res privabil v oči žarek veselja, zakrožil lepe ustnice v prijazen nasmeh ...  Pa le za hip se mu je posrečila ta igra.  Že je zopet ležala na obrazu senca, se vsesavala čimdalje globlje v njegovo lice, v njegovo krvco in bila čimdalje bolj temna, mračna, grozeča — —  Ali čujete s prostranih travnikov pri staroslavnem mestu Velegostu ta nenavadni šum in hrum?  To je šum kakor šum silnih voda, to je hrum kakor hrum z bojnega polja.  Vi ga čujete pa vprašujete: Kaj neki pomeni to vrenje in šumenje?  Ej, bratci in sestrice, poslušajte samo ono pesem, ki doni s teh travnikov, pa bodete precej vedeli, kaj se godi in vrši danes tukaj:  Slavimo sveto stravo  pobratimu v proslavo:  to bil je junak,  to bil je orjak,  ljubimec prej Devane  zdaj dragec je Morane.  Življenje je trenutek  prepičlih dni osnutek:  Muževna mladost,  kipeča živost  z Devano cvetno vzide,  z Morano pa zaide.  Naj duša mu ne blodi  po drevju in po vodi:  v nav solčno-svetál,  zelenkasto-zal  jo nesi žarka Živa,  da tam medico vživa!  Sedaj pa veste: lepa slavnost se vrši danes na teh travnikih, slavnost sicer ne tako veselega spomina kakor oni dan v Velegradu, ko je bil vstoličen novi nadknez, vendar lepa staroslovenska slovesnost: Bodriči slavé „trizno“ in „stravo“, mrtvaško igro in gostijo v proslavo umorjenega ljudskega voditelja Pluzona, načelnika vstajnikov proti nadknezu Gotšalku in njega krščanskonemškim privržencem.  In veste, kdo je vprizoril to mrtvašk slavnost?  Kdo drugi kakor provzročitelj vseh novejših pokretov v Bodričih — svečenik Slavomir!  Tisti dan, ko je bil Krut slovesno vmeščen v Velegradu, pa je ob koncu vmestitve postal tako resno zamišljen in je njegov obraz prepregla tako mračna senca, je svečenik sam pri sebi takoj dejal: — To senco je treba pregnati.  A kako?  Starec se je zamislil, pa se ni mogel domisliti nobenega hitro in uspešno delujočega sredstva.  Kakor bi si hotel iz nebeških višav izprositi pravo misel, je pogledal kvišku.  In glej, koga je zagledal pri oknu gorenjega nadstropja v hiši velmoža Borislava, stoječi poleg posadnikove?  Slavico, Pluzonovo hčerko, ki je z očividno pozornostjo zasledovala razvoj slavnosti. — Ta bode spravila Kruta v dobro voljo, če sploh kdo; poznam to duhovito, dobrovoljno in hudomušno deklico.  Tako je veselo govoril svečenik sam s seboj. — Sicer je morda vsled očetove smrti izgubila dobrovoljnost in hudomušnost, a duhovitosti in — lepote ne.  In s tema dvema lastnostima bode zatrdno danes razvedrila mračno Krutovo čelo.  In ne samo danes, kratkočasila in v dobri volji ohranjevala ga bode tudi v bodočih dneh njegovega življenja — kot njegova ženka ...  In medtem ko so pred nadknežji prestol prihajali posadniki mest in gradov in županje in prisegali Krutu vdanost in zvestobo, je starec dalje snoval take-le osnove sam pri sebi:  — Da, ženka Krutova mora postati Slavica.  To misel, ki se mi je spočela v glavi koj ob smrti knežnje Viljenice, moram še vdejstviti, preden pride pome Morana.  Če mu je umrla Viljenica, pa naj postane njena sestrična njegova ženica.  Na ta način se najboljše razvozlja kolikortoliko zapletena bodriška politika.  Bodriči bodo zadovoljni in se bodo videli s tem počeščene, da je novi nadknez vzel Bodričanko za ženo.  In ker je bil Slavičin oče Pluzon med njimi veleugleden, bodo tem zadovoljnejši.  Da je Slavičina mati Zorana umorjenega Gotšalka sestra, nič ne de: saj je vsem znano, da je navdušena Slovenka in vkljub temu, da je krščena, privrženka stare narodne vere.  In to bode Krutu še v hasek: kot soprog hčere Gotšalkove sestre bode zadobil tem večjo veljavo in vsestransko priznanje tudi pri onih, ki so bili in so — vsaj skrito — še pristaši Gotšalkove rodbine.  Da, da: to zamisel moram vdejstviti ...  Po dovršenih predpisanih obredih knežje vmestitve je poslal Slavomir kar na svojo odgovornost sla v Borislavovo hišo povabit Slavico, naj pride v knežji dvorec, kjer je bil slavnostni obed, h kateremu so bili povabljeni vsi veliki župani in odličnjaki, dočim si je preprosti narod poiskal krepčila in hladila v krčmah in pod mnogoštevilnimi šatori.  Toda mladenka je povabilo odločno odklonila, češ da še ni minil čas žalovanja po umorjenem očetu, torej se ne more vdeležiti nikakih veselic: prišla je le pogledat vmestitev in se še to popoldne vrne domov v Velegost.  Slavomir je poznal njeno trmoglavost, zato je ni dalje vabil.  Veseli so bili vdeleženci slavnostnega obeda v knežjem dvorcu, veselo je bilo po mestu ljudstvo.  Skoraj vsak trenutek je prišla pred dvorec nova truma navdušenega naroda in viharno klicala: „Živel nadknez!“ Krut se je sicer prikazoval na pomolu in se narodu vljudno smehljaje zahvaljeval — ali tista mračna senca kar ni mogla izginiti z njegovega lica.  Proti mraku, ko je še po vsem mestu vladalo živahno, semtertja že razposajeno veselje, se je Krut za nekoliko časa umaknil v posebno sobo.  Slavomir je šel drzno za njim.  „Kaj ti je vendar danes, mladi moj gospodarček“, je nagovoril pri oknu stoječega nadkneza, „da si tako slabe volje, kakor da te v srcu kaj kolje?  Preženi skrbi ali srčne boli — sploh kar te že teži.  Saj si vendar dosegel najvišjo čast in oblast in z njima srečo največjo.“  „Srečo?  Res sem prejel veliko oblast, toda ali ta vedno osrečuje človeka?  Veš, kaj pravi pregovor: Od kupice do ustnic je široka pot.“  „Beži mi, beži s tako mrtvaško-resnimi mislimi!  Bodi vesel: poglej, kako te narod ljubi!“  „Kdo ve, ali iz srca, in kako dolgo bode trajala ta ljubezen?  Črna slutnja me navdaja, da moja vlada ne bode srečna.“  „Slutnja?  Kaj hoče slutnja?  Po tem, kar si doživel danes, ti pač ni treba imeti žalnih misli glede bodočnosti.  Ona zavržena trojica ti je zavdala take misli.“  „Res je to.  Veš, kaj je rekel Gojnik odhajaje?  Kogar sreča boža, reva njegova koža.“  „Se bodeš ti oziral na besede takega pustolovca?  Ne bodi smešen!  Sploh pa: zakaj nisi zatrl teh krščanskih črvov, kakor sem ti svetoval?  Veš, ravno ta dva lopova, Gojnik in Godimir, sta me bila predlanskim speljala in spravila v ječo.  Spoznal sem ju danes takoj.  Že sem se mislil za Gnevom tudi jaz oglasiti in javno to povedati narodu, da bi tem odločnejše zahteval od tebe, da ju kaznuješ — da ni prišla ona zlodejeva deklica s svojo prošnjo.“  „Kaj hočeš služabnikom?  Ti ravnajo po volji svojega gospoda.  Zatrdno jima je bil naročil Gotšalk, da sta te speljala in izročila njegovi oblasti.  Sicer si bil pa ti sam kriv, da si prišel v ječo: zakaj si se jima dal pa speljati!  Saj poznaš pregovor: zapeljanec je vedno nespametnejši kot zapeljivec.  Prošnje one deklice pa vendar nisem smel odbiti.  Ta deklica mi kar ne gre iz glave.  Kako ti je pogumna, drzna in bistroumna!  Takega otroka še nisem videl.“  „In nihče drugi je ni naučil, kako naj govori, kakor lisjak Gojnik, in sicer pri Vratku, pri katerem je tudi gospod Tugumir prenočeval, kakor sem izvedel od Gneva.“  „Pa ni bila samo naučena, tudi sama je bistrega duha, kakršnega bi nihče ne prisodil poddesetletnemu otroku.  Kar ne gre mi iz spomina njen junaški nastop.  To je rojena vladarica.“  „Ej, ej, kaj ti pa je?  Če ne bi bila deklica še otrok, bi človek mislil, da si se vanjo zaveroval.  Kaj pa Pluzonova hčerka Slavica, — ali ti je ta izginila že docela iz spomina?“  „Slavica mi ne more izginiti iz spomina: preveč sem ji dolžan hvaležnosti, ker je tako lepo posredovala ljubavno občevanje med Viljenico in menoj.“  „No, in nisi imel za njo danes nobenega pogleda?“  „Kaj je tukaj —?“ je vprašal nadknez hlastno.  „Seveda je tukaj; to se pravi: bila je tukaj, a popoldne je že odšla proti domu.  Prisostvovala je samo vmestitvi in sicer v oni-le Borislavovi hiši.“  „Zaboga, zakaj mi nisi tega povedal prej?  Za Pluzonovo hčerko edinko se vendar najde še kak prostorček v knežjem dvorcu.  In rad bi jo jaz videl, prav rad.“  „Jaz nisem tvoj dvornik-obredar.  Sicer pa — zakaj je pa nisi sam povabil k slavnosti?  Spodobilo bi se bilo pač.  Jaz sem jo sicer kar na svojo odgovornost koj po dovršenih obredih povabil, naj pride sem v knežji dvorec, a ni hotela: rekla je, da precej popoldne odpotuje in se veselic sploh ne vdeležuje, ker še žaluje za svojim očetom.  A meni se zdi, da je pravi vzrok njenega hitrega odhoda le ogorčenost in užaljenost, da niti nje niti njene matere nisi ti sam povabil na slavnost.“  „Obžalujem, iskreno obžalujem ta svoj pogrešek.  Jako mi je neljubo, da se nisem prej spomnil svoje dolžnosti.  Kaj si bodeta sedaj Slavica in njena mati mislili o meni?  Svečenik se je zadovoljno, a rahlo, komaj vidno nasmehnil in dejal: „Ta pogrešek lahko kmalu popraviš.  Kaj ti pravim, ti dragec bogov in mileč moj?  Priredi na čast Pluzonu, vrlemu voditelju vstaje proti Gotšalkovi vladi, nad njegovim grobomstaroslavno trizno in stravo!  S tem činom pokažeš javno svojo hvaležnost Pluzonu in njegovi rodbini — Slavica veš da bode neizrečeno vesela; — obenem pa z njim koristiš sam sebi in narodu: Ker so namreč pri teh mrtvaških slavnostih z mrtvaškimi gostijami združene tudi vojne igre, ohraniš in vzdržiš narod, zlasti mladino, v bojnem duhu.  In tega duha, sam dobro veš, morajo biti prežeti in od njega segreti vsi Bodriči, saj nas Saksonci lahko vsak čas napadejo.  Budivoj se umljivo ne bode tako izlepa odpovedal svoje pravice do bodriškega prestola, in Saksonci ga bodo — kot stari prijatelji Gotšalkove rodbine — podpirali, če jim bodo količkaj dopuščale razmere: če jih namreč ne bode nemški kralj Henrik držal preveč v strahu.  Torej „  „Dobra, izvrstna misel!  Vdejstvujtno jo!“  „In sicer kar najhitreje.  Čakaj, kdaj bi slavili trizno?  Že vem.  Trizne so navadno tri, kakor veš: štiridesetnica, poluletnica in obletnica.  In glej: ravno danes osem dni bode preteklo štirideset dni po pogrebu Pluzonovem.  Praznujmo torej danes teden nad njegovim grobom v Velegostu trizno štiridesetnico.“  „Dobro.  Sporočimo to precej gospe Zorani in Slavici v Velegost in tu zbranemu narodu, saj ga je še vse polno po ulicah, v gostilnah in pod šatori!“  Nadknezovi glasniki so kmalu potem oznanjali po ulicah ta nadknezov ukrep in vabili ljudstvo s starošegnimi besedami: „Pridite torej v Velegost na trizno in stravo, da proslavimo umrlega slavo!“  In narod je ploskal in vzklikaval, da bode prišel rad in v obilnem številu. — —  Vidite, tako je prišlo do te šumne in hrumne mrtvaške slavnosti, ki se vrši danes na travnikih pri staroslavnem mestu Velegostu.  Zbranega vidite nenavadno obilo ljudstva iz vseh bodriških plemen: malokaj toliko, kolikor je bilo na teh travnikih pestrih rož, vidite tu danes pisanih noš.  Ah, kako je vesel povzročitelj in prireditelj te slavnosti, Slavomir!  Tik pred južnimi mestnimi vratmi zraven groba Pluzonovega je postavljen visok, s črnimi pregrinjali prevlečen oder.  In na tem odru stoji poleg nadkneza Kruta, Pluzonove soproge — vdove Zorane in nje hčerke Slavice svečenik in z žarečimi očmi gleda veličastni prizor, ki se odpira pred njim: od odra pa tja do gozdička stoje v dveh vrstah, — ti vrsti kajpada v veliki razdalji — dolge mize, ki jih je Zorana dala obložiti s kruhom in pijačo.  Okrog teh miz pa se vse tare ljudstva.  Na prostoru med vrstama miz stoje bodriški mladci, sami korenjaci, z orožjem vroči.  Svečeniku se širijo prsi in svetega veselja mu žare oči...  In on, ki je provzročil to slovesnost, jo je moral kajpada tudi otvoriti.  In otvoril jo je z vznesenimi besedami:  „Slavimo, bratje blagi in sestre drage sveto stravo v čast in proslavo velikega Pluzona, ki je padel pod vražjim, nečastno krvavečim mečem kot žrtev domoljubja vročega.  Bodi mu večna pamet, večna čast!  Za vero staro se je bojeval in za prostost očine, skupno drage, dokler ni padel v naročaj Morani.  Kaj hočemo: zemljanu je odmerjen življenja tek do pičice natanko: odmerile so mu ga Rojenice, sodnice nepremotne, samosvoje.  Sedaj gre ta, sedaj pa ta s sveta.  V mladosti gre eden, v starosti drugi.  Le-to pa ljubijo bogovi višnji, da, če je zemljan velik, ga hitro vzamejo, ker ga ne privoščijo zemlji borni.  Tako so nam sedaj odvzeli Pluzona in k sebi ga vzprejeli v večni mir in pokoj, kjer ni več krutih bojev in prepirov, kjer duh, sproščen telesa, mirno žije in pije rajske slasti in radosti.  Odvzeli so ga nam prezgodaj.  Pa kar je, je: usodi se mora človek udati.  Dolžnost nas vseh pa je, da se ga kot velikega junaka spominjamo na pristojen način.  In to hočemo storiti danes.  Hej, vi godni godci, pripravite godala: zapeli bodemo staro pesem o stravi, potem bodo pa naši mladci, vrli junaci, zasukali orožje v bojno igro in zaplesali grobno trizno, slednjič se bodemo pa gostili in pili Pluzonu v večno slavo, večno čast!“  Pod odrom sedeči gostje so zasvirali, in ob spremljevanju njih godal je ves zbrani narod stoje in odkritih glav z močnim glasom, ki je bučal kakor šum silnih voda in segal tja do neba, zapel pesem: Slavimo sveto stravo ...“  Premnoge je ta prizor ganil do solz.  Ko se jerazdonela veličastna žalna pesem, so pa mladi, med vrstama miz razpostavljeni borci zaplesali trizno: z meči in s kopji in s sulicami odičeni so se zavrteli in zaplesali bojni ples, bojno igro.  In lepo so plesali: vitko so se znali vrteti in sukati, primikati se drug drugemu in odmikati, spopadati se in odpehavati ter napade odbijati: od vseh strani jim je donela pohvala...  Na vrsto je prišla strava v pravem pomenu — gostija.  Sedaj se je pa vzdignil nadknez Krut sam.  V izbranih besedah se je spominjal pokojnega Pluzona kot dobrega soproga, skrbnega družinskega očeta, velikega domoljuba in osvoboditelja bodriškega naroda. „Njegov duh!“ tako je sklenil svojo napitnico, „duh možaka kremenjaka, naj nas vse navdaja, napaja s pogumom in samozavestjo in naslaja z nadami v lepo bodriško bodočnost.  Na pokoj duše velikega Bodriča Pluzona!  Bogovi naj mu oprostijo dušo!“  In zazveneli so zvonki vrči, in zadoneli so stoteri glasovi starošegno besedilo-voščilo: „Bogovi naj mu oprostijo dušo!“  In zopet in zopet so na poziv Slavomirov zaigrali godci pesem o sveti stravi in druge žalostinke in narodne pesmi in jih je zbrano ljudstvo pelo z glasom gromkim, da se je potresal nebeški strop, in zopet in zopet so zaplesali mladi borci svoj hrumni ples, da se je tresla zemlja pod njih nogami, in zopet in zopet se je z vrči pokojniku nazdravljalo in napivalo z zgovornimi ustmi, z navdušenimi besedami.  Ah, kako je vesel Slavomir, da se od njega vprizorjena slovesnost vrši tako lepo, tako veličastno!  Kar samo se mu smeje.  Pijan je veselja ...  A vedite, o ljudje božji: nekdo izmed vdeležencev te mrtvaške slovesnosti je vendar še bolj vesel kakor svečenik Slavomir.  In sicer nekdo, ki bi pravzaprav moral biti bolj kakor kdo drugi žalosten, potrt in strt. — Kaj zardevaš, Slavica, brhka Pluzonova hčerka edinka?  Kaj se nemirno premikaš na svojem sedežu?  Uganil sem te, kaj ne?  Ti si ono bitje, ki je pri tej žalni slovesnosti najbolj veselo v svojem srcu! — In kako je to mogoče, se čudite?  Vidite to je pa tako:  Takrat, ko se je Slavica po Viljeničinem pogrebu in Krutovi izvolitvi odpravljala iz Ljubeka domov v Velegost k žalujoči materi, ji je bil šepnil Slavomir na uho: „Hodi srečno, bodoča bodriška kneginja!“  Deklica je sicer odgovorila: „Ne šali se, Slavomir; to ne pristuje svečeniku!“ Vesela je pa le bila teh besed.  Bile so zanjo balzam, ki je z močno dišečim svojim sokom prežel njeno vsled očetove in Viljeničine smrti ranjeno dušo, jo varoval pred morečo žalostjo in jo ohranil zdravo in svežo in živahno.  Celo pot je premišljevala te besede.  In bolj in bolj so jo napajale z veseljem in srčnim zadovoljstvom in vse bolj so jo naslajale kakor petje in žvrgolenje drobnih ptic po drevju in grmovju ob potu.  Ah, saj je imela Kruta tako rada!  In sicer že prej, ko je bila še Viljenica živa.  Ko ga je prvikrat videla na Rujani, ji je bil prirastel k srcu.  In ko je potem kasneje, posredujoč med njim in Viljenico, imela priliko ga še bolj natanko spoznavati, se je vsa zaverovala vanj, ga občudovala in kar obožavala.  Seveda tega ni smela povedati nikomur, da ga ljubi, najmanj še njemu, ki je o njem vedela, da je ves Viljeničin.  Viljenico je imela rada, zelo rada, in želela ji je vse dobro, vse najboljše, tudi najboljšega ženina.  Vendar so prišli trenutki, da ji je bila kar nevoščljiva lepega Kruta in je bridko plakala nad brezupno svojo ljubeznijo.  In sedaj, ko je bila knežnja Viljenica mrtva, in ji je Slavomir, v katerega je imela neomejeno zaupanje, v katerem je zrla od bogov navdihnjenega preroka — vidca, dal za na pot tako lepo popotnico, one besede namreč, je žalovanje za knežnjo — prijateljico — bolj in bolj izpodjedala neka prisrčna radost, združena z zelenimi, jasnimi nadami.  In tudi na očetovem grobu ni domov prišedši nič tako žalovala, kakor je pričakovala mati.  Sploh se je potem doma vedla tako čudno: žalostna ni bila, pa tudi ne vesela; zamišljena je bila, če je sedela z materjo v vrtni lopi, zamišljena je hodila okrog; sladek nemir se ji je bral v očeh; na obrazu, na vsem telesu, na vsaki njeni kretnji, v vsaki besedici, ki jo je izpregovorila — ah, vedla se je kakor strastna zaljubljenka v narodni pesmi: Ljubljencu veljajo vse njene misli in vsi utripi njenega srca.  Samo njega ima v čisli.  Dragec je svetlega, bistrega pogleda.  Stoji pred njo kot krasna slika.  Ona ne more nič delati, ne vezti, ne presti, ne plesti; povsod meni, da ga vidi.  Vetrove, valove, ptice kliče, naj ji bodo ljubeznivi poslanci k dragemu.  Mesec in nebeške zvezde prosi, naj ga vodijo, spremljajo in čuvajo.  Ob potoku, v gozdičku, vsepovsod ji kipé iz prsi ljubavni vzdihi.  Kolikor je zvezd na nebu, toliko je njenih misli nanj.  Življenje brez dragega se ji zdi delo tkalca brez čolniča, delo kosca brez brusnika.  Da bi se le skoraj vrnil zdrav in čil!  Ali morda ga ne bode več nazaj: morda se je že poročil z drugo ženko, s smrtjo grenko...  Pa čeprav pride, ali jo bode še pogledal, ali jo bode še maral?  Morda jo je prej s svojo ljubeznivostjo samo varal ...  „Ali me bode maral Krut?“ se je vpraševala neprestano tudi Slavica. „Slavomir bode sicer lahko delal za najino zvezo.  Ali če me Krut ne mara, bode zaman vse njegovo prizadevanje.  Pa saj bodem kmalu videla: če me mara, bode mene in mater zatrdno povabil k slovesni vmestitvi.“  In čakala je in čakala.  Dan vmestitve se je bližal.  A od nikoder nobenega sla z vabilom. „Sama od sebe pa tudi ne grem k vstoličenju“, je dejala kljubovalno.  Na preddan slavnosti se pa vendar ni mogla premagati: zasedla je konjiča in v spremstvu dveh hlapcev zdirjala v Velegrad gledat vmestitev.  In pozorno, kakor morda nihče, jo je gledala z okna prijateljske Borislavove hiše, pozorno in z rdečico na licu opazovala zlasti novega nadkneza.  Po vmestitvi je bila sklenila iti precej domov.  In je res šla, ne oziraje se na Slavomirovo vabilo. „Krut naj izve, da sem užaljena!“ je dejala odhajaje.  Odšla je kljubovalno, ali na potu je na skrivaj večkrat trnila svetlo solzo iz očesa.  Kako je bila pa veselo presenečena, ko je drugi dan dospel v Velegost Krutov poseben sel z naznanilom, da je nadknez sklenil prihodnji teden ta in ta dan praznovati z narodom nad Pluzonovim grobom svečano trizno in stravo!  Z največjim veseljem in navdušenjem je začela z materjo koj delati priprave za to slovesnost, in sicer velike, izvenredne.  In ko je prišel slovesni dan, — ko ji danes nadknez Krut pred vsem narodom tako ljubeznivo dvori, je vsa vesela, vsa srečna, vsa blažena.  Slavomir razigrane volje kliče: „Hej, vi godci z vedno lačnimi želodci, zaigrajte!  In vi brhki borci, zaplesajte!“ In godci igrajo, mladci plešejo bojni ples, ljudstvo poje jn pije, Slavica pa toči solze.  A to niso solze žalostnice, to so solze radostnice — —  Pet ur že je trajala trizna in strava.  Izmučeni so bili že godci, upehani so bili mladciborci, in utrujeni so bili že tudi gledavci in poslušavci.  Zato je nadknez dal znamenje, da bodi konec mrtvaški slovesnosti.  Še enkrat je Krut nagovoril narod, se mu zahvalil za obilno vdeležbo, velel, naj gredo sedaj domov, vsak po svojih opravkih, a naj bodo vedno pripravljeni za vojno, ker vsak čas lahko prihrumi vojni vihar s saksonskega jugozahoda ali z danskega severa: on bode že natanko opazoval in zasledoval kretanje in namere Saksoncev in Dancev ter narod o pravem času obvestil in poklical pod orožje.  Se je svečenik Slavomir vdeležencem dal blagoslov — pa so se začeli razhajati.  Nadknez Krut je ostal dva dni v Velegostu pod gostoljubno Pluzonovo streho.  Z njim je ostal v mestu tudi svečenik Slavovomir in nekateri najodličnejši boljari.  V teh dveh dneh se je posvetoval z njimi o notranji upravi in o obrambi dežele.  No, glede obrambe se ni bilo treba dolgo razgovarjati: saj se je rujansko brodovje še vedno nahajalo v Ijubeškem zalivu — rujanski knez Grin ga je dal Krutu na razpolago — v obrambo bodriške zemlje na severu; ob Labi sta pa tudi še vedno stala dva praporca na straži proti Saksoncem.  Narod pa je tako vedno pripravljen.  Poveljnikom je poslal le natančnejša navodila, kako naj opazujejo po slih-ogleduhih gibanje nasprotnikov — pa se je odločil, da bode potoval po deželi in obiskal najimenitnejša mesta in gradove.  Med tem časom bodo njegovi ljudje uredili knežji gradeč velegrajski za njegovo stolico.  Vedel se je pa nadknez ta dva dneva v Pluzonovi hiši popolnoma po domače.  S Slavico je občeval prostodušno, odkrito, kot dober znanec — prijatelj — če ne še kaj več: Slavomirove bistre oči kakor tudi oči drugih so opazile, da je najrajši v njeni družbi.  To je opazila tudi Slavica sama in bila zato presrečna, radostno zbegana, kakor prerojena.  Nobene besedice ji ni zinil Krut o ljubezni, ali ko se je odhajaje preljubeznivo poslovil od nje, ko je pred hišo zajahavši konja še enkrat dvignil pogled proti oknu, kjer je ona stala, in jo je še enkrat ljubeznivo pozdravil, so ji stopile solze v oči — dolgo je gledala za njim in njegovim spremstvom in šepetala: „Rad me ima.  Ah, saj ga imam jaz tudi.  Pridi, dragec, kmalu zopet, pridi!“  In res je prišel kmalu zopet.  A pred njim je prišel še nekdo drugi, ki ji je močno skalil srečo mlade ljubezni — — —  Nad mestom Velegostom je šumljal lep kimavcev večer z njemu lastno dobrodejno mehkobo in milobo.  Slavica in njena mati Zorana sta ravnokar odvečerjali v gorenji dvorani:obednici.  Zorana je pospravljala po mizi.  Slavica je pa stopila k oknu na vzhodni strani dvorane, ga odprla in gledala vun.  Od vzhodne, morske strani sem je vel lahen vetrček.  Bil je sicer že jesenski vetrček, a oni mili, rahli in mehki, ki človeka, utrujenega od dnevnega dela ali v globoke misli zatopljenega, tako mehko boža, kakor ročica nedolžnega deteta, in mu tako dobro dene, kakor kmetiču dobro dene pogled na bogato letino in polne shrambe in žitnice.  No, mladenka toliko da je začutila na svojem licu božanje tega vetrčka pa se je morala ozreti.  V dvorano je namreč prisopla, naglo, kolikor ji je dopuščala starostna sapa, Godislava, ki je bila prej služkinja v ljubeškem nadknežjem dvorcu, a jo je po Viljeničini smrti Slavica odhajaje iz Ljubeka na njeno prošnjo vzela s seboj v Velegost.  „Bože moj, bože moj!  Ali veste, kdo je prišel?“ je sopihala starka  „Kdo?“ sta hlastno vprašali Zorana in Slavica hkrati.  „Kdo bi ga bil pričakoval?  Bože moj, bože moj!“  „Tako povej vendar, kdo je prišel, da si se tako prestrašila!“