Pred starodavnim kartuzijanskim samostanom v Bistri pri Vrhniki je bila spomladi leta 1570. zbrana velika množice kmetskega ljudstva, ki je v silni razburjenosti kričala, dvigala pesti proti samostanskim oknom in celo z grdimi besedami in kletvinami sramotila služabnike božje, ki so prebivali v tem mogočnem poslopju.  Množica je bila do skrajnosti razljučena in gotovo bi bila s silo vlomila vrata in vdrla v samostan, da niso izza zida molele nabite puške samostanskih stražarjev.  Tudi v samostanu samem je vladala velika razburjenost.  Menihi so bili zbrani v krasni samostanski dvorani.  Ponižno so stali ob strani, s sklenjenimi rokami in povešenimi glavami, in vdano poslušali prijorja Ahacija, ki je, peneč se jeze, z dolgimi koraki hodil po dvorani sem in tja in srdito rohnel nad zbranimi menihi.  — Prav tega nam je bilo še treba v teh težkih časih, ko vstaja ves svet proti Bogu in njegovi sveti cerkvi, je grmel prijor Ahacij.  Luteranstvo se širi od gradu do gradu, od mesta do mesta, od vasi do vasi.  Kmetje se puntajo proti posvetni in cerkveni gosposki.  Sveta vera je v nevarnosti.  In v takih časih, ko moramo paziti na ugled in na veljavo našega samostana bolj kot kdaj poprej, v takih časih se lotevate tujih žensk!  Kaj ni še vedno dovolj takih, ki se vam rade vdajajo?  Ali sem vam kdaj branil, da uživate življenje kakor veste in znate?  Vsega imate dovelj, tudi veselja in uživanja; vse vam dovoljujem, samo da ostanete na moji strani in pomagate obvarovati samostan.  Gorenjska in Dolenjska sta že obe luteranski, na Vipavskem se širi nova vera - naj pade Bistra in izgubljena bo tudi Notranjska.  Naš samostan je tisti jez, ki brani luteranstvu, da ne more prodreti na Notranjsko, moja je zasluga, da je Notranjska še katoliška.  Kolikrat sem vam rekel: delajte kar hočete, samo ne storite ničesar, kar bi kmetsko ljudstvo spravilo pokonci in dalo našim sovražnikom novo orožje proti nam.  Sedaj pa to!  Zbrani menihi so dobro uvidevali, da je prijor Ahacij govoril resnico, zato ni nihče zinil besede.  Vdano so čakali, kaj da prijor ukrene, zakaj da jih reši tudi iz te nevarnosti, o tem niso dvomili.  — Stvar se mora na vsak način kako potlačiti, in sicer tako, da se ljudstvo pomiri, je po daljšem molku zopet povzel prijor in obrnivši se k enemu izmed menihov dostavil: Pojdite doli, pater Avguštin, in pozovite glavno pričo, naj pride z dvema spremljevalcema v samostan.  Čez nekaj časa je utihnilo kričanje pred samostanom in kmalu potem so vstopili v dvorano trije kmetski možje.  Starejša sta ponižno obstala pri vratih in se mogočnemu prijorju globoko priklonila, najmlajši pa je pogumno šel naprej do sredi dvorane in z bistrimi pogledi ponosno zrl prijorju v oči.  Molče sta se moža nekaj časa motrila, kakor dva sovražnika pred odločilnim spopadom.  Prijor je dostojanstveno sedel na svoj bogato izrezljani sedež pod velikim križem, ki je visel na gorenji steni.  Navidezno je bil popolnoma miren, a nervoznost, s katero so se koščeni prsti igrali s križcem na debeli zlati verižici, viseči okrog njegovega vratu, je izdajala njegovo razburjenost.  — Vem, da niste naš prijatelj, Anton Magajna, je končno ogovoril prijor Ahacij z zamolklim glasom mladega kmeta, ki je tako široko stal sredi dvorane.  Vem tudi, da kljubujete cesarjevim, nadvojvodovim in cerkvenim zapovedim; skrivaj razširjate krivo vero ...  — Ne, milostivi gospod, je prijorju segel v besedo Anton Magajna.  Jaz ne razširjam krive vere.  Pač pa čitam ljudem sv. pismo, ki obsega božjo resnico, in mislim, da je to koristno delo.  — Lahko bi vas zavrnil, je dejal prijor, ali danes ni časa za teološke disputacije.  Vzlic temu, da oznanjate krivo vero, vas imam vendar za poštenega moža in upam, da mi poveste resnico in nič kot resnico.  Torej — kaj se je zgodilo?  Anton Magajna se je nekoliko vzravnal, kakor bi se bil šele zdaj prav odločil, kaj pove, in potem s trdim glasom začel pripovedovati:  — Prihajaje iz Rakitne, sem šel po bližnjici skozi gozd, ko slišim iz daljave obupno kričanje.  Krenil sem hitro na tisto stran.  Kmalu sem spoznal, da kriči ženski glas, kmalu sem tudi razločeval posamezne besede, a naenkrat je bilo vse tiho.  Požuril sem svoje korake in prišel na mesto ravno v trenutku, ko je v senci izginila meniška halja.  Na tleh je ležala ženska, mlada, zala ženska, očividno ciganka.  Skočil sem k nji in videl, da je brez zavesti, potem sem pa planil za bežečim menihom.  Kakor pes za zajcem sem tekel za njim čez drn in strn in se mu končno res približal.  Stoj! - sem zakričal.  Menih pa se ni ustavil, nego je skočil še nekaj korakov daleč, potem pa se nagloma obrnil in ustrelil name iz samokresa.  Zadel me je v nogo, tako da mu nisem mogel več dovolj naglo slediti.  Vsled tega je ubežal.  Strel se je čul na cesto, in na moje klicanje so prihiteli ljudje z različnih strani, tisti ljudje, ki sedaj stoje pred samostanom in zahtevajo pravice.  Pomagali so mi, da sem obvezal svojo rano, potem pa smo šli iskat ciganko.  Ta je bila prišla zopet k zavesti.  Povedala nam je, da je v gozdu čakala svojih ljudi, ko se ji je približal neznan menih in jo začel nadlegovati.  Branila se mu je, a menih je naenkrat vrgel puško na stran, zgrabil dekleta in mu storil silo.  Ciganka se je branila in kričala, a menih je bil močnejši; pograbil jo je za goltanec in ga tako tiščal, da je dekle naposled omedlelo.  Anton Magajna je umolknil.  Nekaj trenotkov je vladala v dvorani tihota.  Potem je rekel prijor Akacij:  — Saj je mogoče, da je kak razbojnik oblekel meniško haljo, da bi bil varnejši, in da bi sum zvračal na kartuzijance.  Kje je ciganka?  — Odšla je s svojimi ljudmi in mi jim nismo branili.  Cigani vedo, kaka nevarnost jim preti čeprav se je njim zgodila krivica, in zato so zbežali.  Ali naj ciganka nastopi kot tožiteljica proti menihu?  Da pa cigani ne pozabijo na maščevanje za to strašno hudodelstvo, na to se lahko zanesete.  Prijor se je smehljal.  Ko je čul, da je ciganka pobegnila, da je izginila glavna in edina priča, se mu je odvalil kamen od srca.  — A kdo naj potem dokaže, da napadalec, ki je storil tisto grdo hudodelstvo, ni navaden tolovaj, nego res menih kartuzijanskega reda, je z rahlo ironijo vprašal prijor Ahacij in se naslonil na svoj sedež, kakor mož, ki je srečno dognal težko zadevo in si privošči nekaj počitka.  Hipoma pa je planil spet pokonci, ko je Anton Magajna slovesno odgovoril:  — Jaz, milostivi gospod prijor, jaz vam pokažem tolovaja.  Ko je name ustrelil, sem ga natančno videl in ga natančno spoznal.  — In kdo je?  Prijor je bil ves prepadel in je komaj spravil te besede čez ustne.  Anton Magajna se je molče obrnil na tisto stran, kjer so stali menihi.  Počasi je šel njegov plamteči pogled od obraza do obraza.  Naenkrat se je pogled ustavil.  Anton Magajna je s krepkimi koraki stopil bližje in pokazavši s prstom na visokega meniha, z odločnim glasom zaklical:  — Tu je — pater Celestin je tolovaj.  Kakor ranjen tiger je padel Pater Celestin proti Antonu Magajni in ko bi se ta ne bil umaknil nekaj korakov, bi ga bil menih velikan še podrl na tla.  Prijor Ahacij je bil ves prestrašen skočil s svojega stola in se pognal med moža, ki sta si stala nasproti, kakor bi se hotela vsak trenotek spoprijeti.  — Lažeš, lažeš, je z orjaškim glasom kričal pater Celestin in obrnivši se k prijorju in k menihom je težko hropeč in vzdignivši prste desne roke dostavil: Prisegam pri Bogu, da ta krivoverec laže!  — In jaz prisegam, da sem govoril resnico; je istotako odločno zaklical Anton Magajna.  V prvem trenotku je bil presenečen, da se upa menih svoje dejanje tajiti, ali presenečenje ga je kmalu minilo in zdaj je stal zopet ponosno in samozavestno sredi dvorane.  Roke je uprl v bok in se skoro izzivajoče oziral po menihih, ki so se kričaje gnetli okrog njega, mu grozili s pestmi in ga obsipali s psovkami.  — Mir in vsi na stran — je zaklical prijor in njega zapoved je imela toliko uspeha, da so menihi zopet stopili nekoliko v ozadje.  Ali utihnili niso.  Ko bi bil prijor mignil le z očrni, zagnali bi se bili na Magajno in ga pobili.  Toda prijor ni mislil na tako nasilstvo, tem manj, ker je množica pred samostanom postala zopet nemirna.  Že so bili ljudje v skrbeh za Magajno in njegova spremljevalca in so vsled tega začeli glasneje kričati in razbijati ob samostanska vrata.  Notri v veliko dvorano se je slišalo to kričanje in razbijanje, kakor tudi grožnje stražarjev, da ustrele, če se ljudje ne umaknejo čez cesto.  Prijor je z okna videl, kako močna je bila samostan oblegajoča množica, videl je pa tudi, da se je množici pridružila dama, ki je bila prijezdila po cesti z Vrhnike in zdaj grozeče dvigala svoj bič proti samostanu.  — Gospa Regina, je siknil prijor, ko je zagledal jahalko.  A zdaj ni bilo časa gledati množico.  S temnim obrazom se je obrnil prijor k Magajni in k patru Celestinu.  Videlo se mu je na licu, da je celo V teh burnih trenotkih ohranil svojo preudarnost in da je vedel, kako si pomaga iz te velike stiske.  — Mir!  Stopite vsi na stran, je zapovedal Prijor s tako rezkim glasom, da so ga takoj vsi slušali.  Potem je stopil sredi dvorane.  — Slišali ste vsi, česa je Anton Magajna, svobodni kmet na Verdu, obdolžil patra Celestina, in slišali ste tudi, kako odločno odbija pater Celestin to obdolžitev.  Glavne priče, ki bi edina mogla povedati resnico, pa ni tu.  Trditev stoji torej proti trditvi.  Vem, da je Anton Magajna pošten mož, in da namenoma ne dela patru Celestinu krivice, ravnotako vem, da je pater Celestin vnet in odkritosrčen služabnik božji in nezmožen, da bi govoril neresnico.  Na ustne Antona Magajne je legel lahen usmev, ko je slišal to polivalo patra Celestina, ali rekel ni ničesar.  — Zagotavljam vas, da se stvar natančno preišče in jamčim vam, da ne neham prej, dokler se ne dožene resnica.  Pater Celestin spada pred cerkveno sodišče in če je kriv, bo kaznovan z najstrožjo kaznijo.  Anton Magajna spada pred posvetno sodišče, a tudi za njega jamčim, da ga zadene najstrožja kazen, če je patru Celestinu storil krivico.  Na vsak način pa se moramo držati pravne poti in jaz sam poskrbim, da se ta dogodek naznani posvetnemu in cerkvenemu sodišču.  Vsi so poslušali prijorja z napeto pozornostjo.  Anton Magajna pa je imel občutek, da so vse prijorjeve besede le zvijača, ki naj patra Celestina reši, obdolžitelja samega pa spravi v nesrečo.  To spoznanje, ki je žalilo njegov pravni čut, mu je začelo razgrevati kri, a premagal se je iznova in ni prijorju segel v besedo, dasi je zdaj slutil, da mu je prijor takorekoč izvil orožje iz rok.  — Ali, uvaževati je še nekaj, je nadaljeval prijor.  Pred samostanom stoji velika množica, ki misli, da je pater Celestin kriv.  Z orožjem bi bilo sicer te ljudi lahko razgnati, ali jaz nečem seči po tem sredstvu.  Mi nismo poslani, prelivat kri, nego oznanjevat besedo božjo.  Ljudstvo je zapeljano in naščuvano.  Da, Anton Magajna, zapeljano in naščuvano je ljudstvo, in neče čakati sodbe poklicane cerkvene in posvetne gosposke, nego hoče takoj kazen.  To pa bi bila vnebovpijoča krivica.  Dokler ni krivde, ne more biti sodbe.  In zato vprašam vas, Anton Magajna: Kako mislite pomiriti to nahujskano ljudstvo?  — To ni moja stvar, je jezno odgovoril Anton Magajna, ki je čutil, da je prijor vso zadevo zasukal tako, da iz nje ne bo ničesar in da pater Celestin uteče kazni.  Vi ste me klicali, naj vam povem, kaj se je zgodilo, in to sem storil.  Drugo me nič ne briga, tem manj, ker mene nočete priznati za pričo.  Prijor se pa s temi besedami ni zadovoljil.  Vedel je, da s svojimi šestimi stražarji ni kos veliki množici, zbrani pred samostanskimi vratmi.  Če ljudstva na kak poseben način ne pomiri, da se izlepa razide, pride do boja.  Množica zavzame samostan in pobije ne le patra Celestina, nego lahko še več drugih menihov.  — Dovolite, milostni gospod prijor, je zopet povzel Anton Magajna, da s svojima spremljevalcema odidem.  Tu smo že opravili, in sicer slabo opravili, kakor vedno, kadar kmet toži duhovnika.  Prijorju je bilo jasno, da Magajne ne sme pustiti iz samostana, dokler ni ljudstva pomiril, sicer je vse izgubljeno.  — Anton Magajna, kako mi morete očitati tako pristranost?  Bog mi je priča, da ne iščem drugega, nego resnico.  Zato potrpite še malo.  Če je pater Celestin kriv, ga poženem na mestu iz samostana, naj potem ljudstvo stori ž njim kar hoče.  — Če meni ne verjamete, se mu krivda ne more dokazati, ker ciganka je že kdovekje, je hladno odgovoril Magajna.  Sploh je pa krivda patra Celestina že dognana.  — Ne, Anton Magajna, je dejal prijor.  Krivda še ni dokazana, ali čez nekaj časa bomo vsi vedeli, pri čem da smo.  In obrnivši se k menihom, je prijor velel: Pojdite vsi z manoj na dvorišče, pater Avguštin pa naj prinese Najsvetejše.  Na samostanskem dvorišču je postavil pater Avguštin Najsvetejše na malo mizo in prižgal dve sveči, potem pa je prijor ukazal stražarjem, naj odpro vrata, a naj se postavijo pred vrata ter takoj ustrele, če bi kdo poskusil stopiti na dvorišče.  Stražarji so to čez zid naznanili ljudstvu in potem odprli vrata.  Menihe je preletel mraz, ko so videli množico, oboroženo s poleni in s sekirami.  Bilo je do sto ljudi iz okolice, med njimi pa se je nemirno gibal isker sivec, na katerem je sedela gospa Regina Završanova, soproga »vrhniškega Pilata«, kakor so imenovali ondotnega sodnika.  Med vsemi menihi, kar jih je bilo v Bistri, ni kmetsko ljudstvo nobenega tako sovražilo, kakor samostanskega gospodarja patra Celestina.  Bil je to ošaben plemenitaš nemške narodnosti, ki je kruto in neizprosno zatiral podložne kmete, jim nalagal vedno novih bremen in jih za vsako malenkost dal neusmiljeno pretepati.  Čim so se samostanska vrata odprla in je množica zagledala patra Celestina, je zagnala tak krik in pritisnila s tako silo proti dvorišču, da so stražarji kar odleteli na stran.  Vrišč razjarjenega ljudstva je bil strahoten in menihi so se plaho umikali, videvši oborožene pesti.  Že so kmetje dvema stražarjema izvili puške iz rok; druge pa držali tako, da se niso mogli premakniti.  En sam je mogel dvigniti puško, a predno je ustrelil, ga je zadel po roki tak udarec, da je puška odletela na tla.  Gospa Regina je udarila stražarja z bičem ter s tem preprečila nesrečo.  V tem hipu je že zaoril mogočen glas, ki je prevpil celo divje kričanje množice.  Prijor Ahacij je bil prijel Najsvetejše, je dvignil visoko v zrak in bližajoč se množici kričal:  — Na kolena — da vas na mestu ne zadene božja kazen!  Ljudstvo je bilo prestrašeno.  Ženske so prve popadale na kolena, moški so počasi sneli klobuke in četudi nevoljno, pokleknili, ali se vsaj priklonili proti tlom.  Vrišč je ponehal — Najsvetejše je rešilo samostan.  Prijor je videl, da je ravnokar še besno ljudstvo ukrotil, in na njegovo lice je legel izraz, kakor bi hotel oznanjati: še je to ljudstvo v naši oblasti in ostane, dokler bo verovalo, da je v monštranci živi Bog.  — Bratje in sestre v Kristusu, je ogovoril prijor klečečo množico.  Poslušajte me!  Ce je pater Celestin kriv hudodelstev, katerih je obdolžen, jaz vam ga izročim pri priči, in če ga obesite na samostanska vrata, vam ne bom branil.  Ljudje so dvignili glave in se z začudenjem ozrli na prijorja.  Njegova obljuba je naredila nanje najboljši vtisk; da utegne biti ta obljuba zvijača, na to ni nihče mislil.  — Morda pa pater Celestin ni kriv; morda je kak tolovaj oblekel meniško haljo, da bi bil pri svojem početju varnejši, je nadaljeval prijor.  Glavna priča, napadena ciganka, je pobegnila.  Zakaj ni prišla pričat?  Ali ni mogoče, da ima slabo vest ?  — Saj je Magajna spoznal, da je bil pater Celestin, se je oglasil neki kmet, ki je klečal v prvih vrstah.  A mož, ki je bil prej eden najglasnešjih in najsilovitejših, je govoril zdaj že z očitno ponižnostjo, kakor človek, ki že sam dvomi o svoji stvari.  — Da, Magajna pravi tako, je dejal prijor, Vem, da je Magajna pošten mož, ali vzlic temu se je lahko zmotil.  Videl je napadalca samo en trenotek in zato je nemogoče, da bi le na podlagi njegovega pričevanja mogel patra Celestina obsoditi.  Ljudje so pri teh besedah začeli postajati nemirni.  Prijor je hitro pristopil še bliže k množici in zaklical:  — Poglejte na Najsvetejše!  Živega Boga imate pred sabo, Stvarnika nebes in zemlje, ki vas bo sodil na sodni dan.  Pri tem živem Bogu naj pater Celestin priseže, da prizna resnico.  Če je kriv, Vam ga takoj izročim, če ni kriv, pa molite, naj Vam nebeški oče odpusti, da ste njegovemu služabniku stregli po življenju.  Komaj je bil prijor končal, že je stopil k njemu pater Celestin.  Veliki, širokopleči mož je bil sicer bled kakor zid, a držal se je ponosno in roka se mu ni čisto nič tresla, ko jo je vzdignil in se s tremi prstimi dotaknil Najsvetejšega.  S krepkim glasom je dejal:  — Prisegam pri Bogu vsegamogočnem in vsegavednem, da sem popolnoma nedolžen.  Jaz danes še sploh nisem stopil čez samostanski prag.  Naj me Bog na mestu ubije, če nisem govoril čiste resnice.  Anton Magajna, ki je ves ta čas stal mirno v ozadju, se zdaj ni mogel več premagovati.  Srdito je planil k prijorju, ki je držal Najsvetejše, pahnil patra Celestina na stran in kakor obupan začel kričati med ljudmi:  — Ne verjemite ničesar!  Oslepariti vas hočejo!  Pater Celestin je po krivem prisegel.  Ljudje so strahoma skočili pokonci, a dasi so videli, kako so se menihi zagnali na Magajno, mu ni nihče prišel na pomoč.  Samo gospa Regina je pognala svojega konja in se zapodila med menihe ter jih razpršila.  Tako je mogel Magajna zapustiti dvorišče.  — Nazaj!  Vsi ven! je ukazoval prijor in držeč Najsvetejše visoko pred sabo, je podil ljudi na cesto.  In ljudje se niso ustavljali.  Počasi so se umikali in tiho odhajali, ne meneč se za gospo Regino, ki se je jezila za njimi in jih oštevala, da so norci in da so se dali prevariti.  Stražarji so vrata hitro zaprli in jih zabarikadirali, menihi pa so se oborožili z različnim orožjem, ker se je prijor bal, da bi Magajna in gospa Regina znala kmetom vendarle dopovedati, da so bili prevarani.  Ali teh varnostnih priprav ni bilo treba.  Gospa Regina je jezdila svojo pot in Anton Magajna je molče korakal ob njeni strani, ne da bi se zmenil za ljudstvo, ki se je izgubljalo na razne strani.  Zdaj, ko je minila vsaka nevarnost, se prijor Ahacij ni mogel več premagovati.  Jeza, ki jo je toliko časa krotil, je kakor plamen buknila na dan.  Celo dolgi Laban, samostanski hlapec, ki je veselo žvižgal tudi če je treskalo, se je prestrašil in utihnil, ko mu je prijor iztrgal puško iz rok in jo zavihtel nad patrom Celestinom.  In prijor bi bil patra Celestina gotovo pobil na tla, da mu niso menihi iztrgali puške iz rok.  Mož je bil strašen v svoji jezi.  Samo eden med vsemi menihi je prav razumel prijorjevo jezo, mladi Erazem pl. Obričan.  Ali ta dan ni poskusil prijorja potolažiti, kakor je bila sicer njegova navada, nego se je stisnil v svoj kot in se ni premaknil.  Prijor se je večkrat ozrl nanj, mehko, kakor bi hotel prositi prijazne besede, ali Erazem teh pogledov ni hotel zapaziti.  Zanj je bil ta dan strašnejši, kakor za vse druge prebivalce samostana, ker mu je iz srca iztrgal zaupanje do prijorja, ki ga je ljubil kakor očeta, in do vseh menihov.  »Vsi ste krivoprisežniki, so šepetale njegove ustne,« ko se je za drugimi menihi počasi vračal v samostan.  Noč je objela zemljo in tudi v samostanu je zavladal mir.  Po dvorišču je tiho žvižgaje hodil dolgi Laban.  Moral je ostati po polnoči na straži, a je svojo dolžnost tako malomarno opravljal, da ni zapazil temne sence, ki se je povzpela čez zid in izginila za samostanom, na ono stran, kjer so stala gospodarska poslopja.  Mirno je hodil okrog posamičnih samostanskih poslopij, kakor bi hotel dokazati, da se ne mu dela krivica z očitanjem, da grede spi in da v spanju žvižga.  Vzbudil ga je šele prijorjev glas.  Med tem, ko so menihi že davno počivali, je prijor Ahacij, zatopljen v svoje misli, že dolgo slonel na oknu in od tam zapazil, da se je iz velikega škednja začel naenkrat valiti gost dim, za katerim je planil plamen.  Skedenj je bil v ognju, dolgi Laban pa je izvedel za to šele, ko je čul prijorjev glas: Gori!  Visoko se je vzpenjal plamen pred nebo in razsvetljeval pred Bistro ležečo ravan, da se je videlo daleč naokoli.  Obupno je klical samostanski zvon na pomoč, ali razen ribičev, ki so bili podložni samostanu, je prišlo le jako malo ljudi gasit.  Prebivalci samostana so se trudili na vso moč, da ogenj omeje in menihi so se ravno tako vztrajno pehali, kakor samostanski uslužbenci.  Zaznavši, da gori, je pater Celestin skočil s svojega ležišča in planil k oknu.  A samo trenotek se je ustavil njegov pogled na gorečem poslopju, potem pa je motril samostansko okolico.  Menihovo orlovsko oko, izvežbano na lovu, je v svitu, ki ga je razširjal mogočni ogenj, natančno spoznalo moža, ki je sedel v čolnu in veslal na vso moč.  — Ta je požigalec, je sam pri sebi govoril pater Celestin, in že je skočil po stopnicah doli na dvorišče in k prijorju, kateremu je v naglici povedal, kaj je videl.  Še predno je mogel prijor kaj odgovoriti, je bil že Celestin odhitel v noč — zasledovat požigalca.  Z naporom vseh sil in le ker je bilo dovolj vode pri roki, se je končno po večurnem prizadevanju posrečilo ogenj pogasiti.  Škoda je bila znatna, a prijor je bil srčno vesel, da samostana ni zadela še večja nesreča.  — Ves samotan bi bil lahko šel v nič, je rekel menihom in si brisal od napornega gašenja potno čelo.  Mati božja nas je zopet enkrat v svoji neskončni milosti obvarovala.  — Morda je pa ta požar božja kazen za to, kar se je včeraj zgodilo v tem samostanu, je pripomnil Erazem pl. Obričan.  Njegove besede so menihe nemilo zadele, in nevoljno so se odvrnili od svojega tovariša, kateremu že itak niso bili naklonjeni, ker je bil ves drugačen od njih.  Prijorja pa je pri Erazmovih besedah mahoma minila vsa veselost.  Odgovoril ni ničesar, ali poznalo se mu je, da so ga pekle te besede prav v dušo.  Počasi je krenil v samostansko cerkev, sedel v zadnjo klop in se zatopil v svoje misli.  Prijor Ahacij je bil resnično veren človek in zato mu je dogodek prejšnjega dne ležal kakor kamen na srcu.  Moril ga je dvom, če je prav storil, da je pustil patra Celestina po krivem priseči in je sam pomagal pri prisegi, samo da reši ugled in veljavo samostana.  Vedno in vedno mu je očitala vest, da bi bil moral raje vse žrtvovati, samostan in patra Celestina in sploh vse menihe in stati za resnico, to najlepšo hčerko božjo.  Pred ostalimi menihi je te svoje bolestne dvome prikrival, saj je vedel, da bi ga ne razumeli; samo eden je bil med njimi, s katerim bi se bil rad pogovoril, kateremu bi bil rad odkril svoje srce.  To je bil Erazem pl. Obričan.  Ali do tega se prijor sedaj ni upal, ker je videl, da Erazem obsoja njegovo dejanje.  Šele ko je zvonček poklical menihe v refektorij, je prijor zapustil cerkev.  A bil je ves čas obeda malobeseden in zamišljen ter se ni zmenil za pogovore menihov, ki so razpravljali samo o požaru in o njega provzročiteljih ter občudovali patra Celestina, ki je bil toli drzen, da je sam šel zasledovat požigalca.  Težko jim je bilo, da se še vedno ni vrnil v samostan, in bali so se, da se mu je primerila kaka nesreča.  Da je bil njih tovariš pater Celestin krivoprisežnik in da je imel na vesti grdo hudodelstvo, za to se ni nobeden zmenil.  Erazem je popoldne sedel v svoji tesni celici pri knjigah, ali ta dan se ni mogel vtopiti v svoje študije.  Zdelo se mu je, kakor da je bil doslej slep in da je šele sedaj zadobil vid ter začel spoznavati resnico.  Že kot otroka so ga sorodniki po smrti njegove matere spravili v samostan.  V tem otemnelem zidovju naj bi ostal vse žive dni, tu naj bi bil njegov grob.  Že v mladeniških letih je spoznal grehe in grdobije samostanskega življenja, videl krivice, ki se gode podložnemu ljudstvu, in bolelo ga je, da je obsojen ostati v samostanu in biti sokriv početja samostanskih bratov.  Pogostoma se je vpraševal, kako da posvetne in cerkvene oblasti trpe tako početje, kako se more reči, da je meniško življenje bogoljubno, ali odgovora na svoje vprašanje ni našel.  Zadnji dogodki so mu tudi pokazali, kako globoko brezdno loči menihe od prebivalstva dežele.  Že leta se je čul po deželi smrtni jok slovenskega naroda, ali čez samostansko zidovje je le rekdokdaj prišel kak glas o strašni bedi.  V knjigah pa ni bilo ničesar najti o slovenskem narodu in Erazmu ni prišlo nikdar na misel, da je tudi on sam sin tega bednega naroda.  Šele zdaj se mu je začelo nekaj svitati in v njegovi duši se je porajalo spoznanje, da njegovo mesto ni v tem, samostanu, nego zunaj, tam med onimi zatiranimi ljudmi, ki so prejšnji dan, oboroženi s poleni, sekirami in kosami, stali pred samostanskimi vratmi kot maščevalci krivice in bili s krivo prisego prevarani.  Šele proti večeru je Erazem zapustil svojo celico in šel na vrt, kjer so se sprehajali menihi s svojimi gosti, vrhniškim župnikom, trškim sodnikom Završanom in oskrbnikom graščine Polhov gradec, ki je bil vnet prijatelj samostana, četudi tega ni rad javno pokazal.  Gostje so bili prišli, da pokažejo menihom svoje sočutje zaradi napada na samostan in da kaj natančnejšega izvedo o dogodkih minolega dne in minole noči.  Družba je bila glasna in vesela, kakor so ljudje, če po obilni južini čakajo še obilnejše večerje, in nihče se ni zmenil za Erazma.  Samo prijor Ahacij, ki se je bil v družbi tudi nekoliko razgrel, je zapazil prihod najmlajšega meniha.  Srepo je uprl svoj pogled nanj in s posebnim poudarkom nadaljeval svoje pripovedovanje.  — In zato pravim, je rekel opat, da jaz kot prijor tega samostana nisem samo načelnik menihov, nego da imam tiste dolžnosti, kakor zapovednik kake trdnjave.  Meni je poverjeno, da obranim to trdnjavo svete katoliške cerkve, in kakor gre vojni zapovednik raje v smrt, nego da se vda, tako tudi jaz.  Zvestoba je prva stvar, ki jo cerkev od mene zahteva, in na mojo zvestobo se lahko zanaša.  Jaz sem cerkven vojak, samo cerkven vojak, in ničesar drugega, in zato se ničesar ne ustrašim, kar zahteva korist cerkve in samostana.  Erazem je čutil, da je to prijorjev odgovor na njegovo dopoldansko pripomnjo.  Zdaj je videl, da prijor na to ne misli, nego da je sam s seboj na čistem in prepričan, da je prav ravnal, ko je s krivo prisego rešil samostan.  Erazma je to skelelo, kakor skeli nova rana.  Ko bi bil prijor patra Celestina kaznoval z vso strogostjo, bi bil Erazem še pojmil njegovo postopanje, ali da je ostal hudodelski krivoprisežnik nekaznovan, krivo prisego pa je prijor opravičeval, to se je zdelo Erazmu vnebovpijoč greh in čutil je v tem trenotku, da med njim in med prijorjem ni nobenega stika več, in da so pretrgane vezi, ki so ga vezale še na samostan.  Težkih korakov se je vrnil v samostan.  Hudo mu je bilo pri srcu, da se bo treba ločiti od kraja, kjer je preživel mnogo srečnih dni, kjer je duša njegova iskala luči, a vendar je bil vesel, da so raztrgane vezi, ki so ga vezale na red in na samostan, ki sta zastrupljala vso njegovo notranjost in morila njegovo vest.  Zadobil je spet zaupanje v samega sebe, kajti videl je pred seboj jasno in razločno, kar je toliko časa iskal bedé in v sanjah, po dnevi in po noči, namreč pot resnice in pravice in odločen je bil, da za vsako ceno, celo za ceno svojega življenja odpre, kar mu je oviralo, da še ni mogel kreniti na to pot — samostanska vrata.  Skupne večerje menihov in njihovih gostov se Erazem ni udeležil.  Ko pa je v svoji celici vse spravil v red in poskrbel za odhod, je šel doli v veliko sobo kraj kuhinje, kjer so obedovali posli in stražarji, edini prebivalci samostana, s katerimi se je dobro razumel, in ki so ga imeli resnično radi.  Erazem je hodil pogostoma mednje, ker je tu največ izvedel o vsem, kar se je godilo po svetu, o turških navalih, o borbi deželnih stanov za enakopravnost luteranov s katoličani in o kmetskih vstajah v raznih krajih dežele.  V sobi je našel samo samostanskega stražarja, kateremu je bilo sicer ime Urh Ravnihrib, ki ga je pa ves okraj poznal samo kot dolgega Labana.  Menihi so mislili, da je dolgi Laban malo neumen in so se radi tega iz njega norčevali, v resnici je pa le zategadelj govoril časih nekoliko zmedeno, ker vsled svoje neomikanosti ni mogel vselej dati svojim mislim pravega izraza.  Dolgi Laban je bil Erazmu posebno vdan in zgodilo se je večkrat, da ga je prišel celo v celico iskat in izpraševat v verskih zadevah.  Dolgi Laban se je bil namreč navzel mnogih luteranskih nazorov, in je slutil, da se tudi Erazem ogreva za misli, za katere so se neustrašeno borili Primož Trubar in deželni stanovi.  V prostorni mračni sobi je vladal prijeten hlad.  Tu je bilo tiho in mirno, samo iz refektorija se je časih slišal smeh ali pa je vrhniški sodnik Završan zapel kako fantovsko pesem, kakor vselej, kadar je bil dobre volje.  — Kaj je to, da si sam, dolgi Laban, je vprašal Erazem, ko je zagledal moža za mizo, na kateri je stal velik vrč.  Kje so tvoji tovariši.  — Gluhi Tobija je na straži, je odgovoril dolgi Laban, po druge je pa prišel pater Celestin in jih peljal v Bevke.  Menda so šli lovit požigalca.  — Ali so ga zasledili? se je čudil Erazem.  — Pater Celestin pravi, da ga je zasledil; če je res, tega seveda ne vem.  Saj ga poznate Celestina; verjeti mu ni nikdar.  Dolgi Laban se je nagnil k Erazmu in z zamolklim glasom dostavil:  — Kaj mislite, gospod Erazem, ali ni pater Celestin včeraj po krivem prisegel?  — Da, prisegel je po krivem, je mirno in glasno odgovoril Erazem.  In ker ga je prijor k temu napotil in mu pri tem pomagal, zato, prijatelj, sem jaz sklenil, da zapustim samostan.  Dolgi Laban je s tako silo skočil pokonci, da se je stresla miza in se je prevrnil vrč, poln plemenite vipavske kapljice.  Laban, ki je sicer dobro kapljico cenil nad vse, se sedaj ni zmenil za prevrnjeni vrč.  — Kaj, gospod Erazem?  Samostan hočete zapustiti.  Ali res?  Bežite!  In meniško haljo hočete sleči?  — Tako je, prijatelj.  Že dolgo časa so mi rojile take misli po glavi.  Morda bi jih bil udušil, ali kar se je zgodilo včeraj in danes, mi je odprlo oči.  Zdaj vem, da mi ni obstanka v samostanu, da moram ven v svet.  — Jaz grem z vami, gospod Erazem, je zakričal dolgi Laban in udaril ob mizo.  Če me hočete, grem koj z vami.  Če me nečete, grem pa k razbojnikom ali pa k ciganom.  Tega klošterskega življenja sem že sit.  — Zakaj? se je začudil Erazem.  Tu se ti dobro godi.  Nikjer se ti ne bo tako.  — Res, dela je malo, jedi in pijače pa dovelj, je menil dolgi Laban, ali kloštersko življenje je pusto in dolgočasno.  Veste, gospod Erazem, najraje bi šel k ciganom.  Gluhi Tobija pravi, da ima cigan vsako leto drugo ženo in glejte, Bog mi grehe odpusti, to bi meni ugajalo.  Erazem ni mogel ničesar odgovoriti, kajti pred vratmi je nastal močen šum.  Menihi in njihovi gostje so zapuščali refektorij.  Dolgi Laban se je zdaj spomnil, da mora pripraviti voz vrhniškega župnika in sodnika Završana in je hitel iz sobe.  A odprl je vrata ravno v trenotku, ko je mimo njih prišel prijor Ahacij.  Videvši, da sta bila Erazem in dolgi Laban sama v sobi, se je prijor ustavil.  — Kake tajne naklepe sta pa zopet kovala? je vprašal prijor porogljivo.  Že dlje časa stikata glave in tičita cele noči skupaj.  To se mi zdi že nekaj časa jako sumljivo.  Erazmu se ni zdelo vredno, da bi bil kaj odgovoril, tem manj, ker je videl, da je bil ta dan celo prijor nekoliko pregloboko pogledal v čašo.  Dolgi Laban pa je imel tak strah pred prijorjem, da se sploh ni upal ničesar odgovoriti.  Toda ta molk je prijorja še bolj razburil.  Jezno je stopil čez prag in z ostrim glasom ukazal Erazmu:  — Povej, kaj sta imela!  Spomni se, da si mi dolžan brezpogojno pokornost, in da imam pravico in moč, te k pokorščini prisiliti.  Prijor Ahacij je tako kričal, da so menihi prihiteli v sobo; bil je izredno razdražen, a te razdraženosti ni povzročilo samo zaužito vino, nego v še večji meri zavest, da se je Erazem odvrnil od njega, da ga obsoja in da je izgubil pred niim vsako spoštovanje.  Prijorjeva osornost je Erazma užalila, da se je ogorčen dvignil in s plamtečimi pogledi stopil pred zbrane menihe in njihove goste.  — Dolžan sem vam brezpogojno pokornost, da, je rekel z rezkim glasom, zato slušajte.  Moja vest mi pravi, da storim neodpustljiv greh, če ne vržem od sebe teh verig.  Vedite torej, gospod prijor, kaj sem dolgemu Labanu povedal.  Naznanil sem mu, da zapustim ta samostan za vedno.  Prijor se je pri teh besedah hipoma streznil.  Takega naznanila ni pričakoval.  Kri mu je zalila lice in s tresočo roko se je prijel za mizo.  Erazem pa je z neko srditostjo, kakor bi hotel dati duška dolgo prikrivanim čustvom, nadaljeval:  — Mesto grobnega miru vlada v samostanu najgrja posvetnost.  Samostan naj bo zavetišče duš, ki so se odpovedale vsem udobnostim življenja, a je samo zavetišče nečistnikov, pijancev in krivoprisežnikov.  Samostan naj bi bil pribežališče onih, ki zaničujejo življenje in hočejo živeti samo Bogu, v resnici pa je zatočišče najgrših grehov in bivališče ljudi, ki vsak dan s svojimi deli žalijo Boga.  Dolgo že sem težko nosil verige, v katere so me vkovali še v mladeniških letih, ne da bi me bil kdo vprašal; moje srce je krvavelo in moja vest je trepetala groze, ko sem gledal vaše početje.  Po božji milosti pa se je zgodilo, da sem začel iskati tolažbe v svetih evangelijih in da sem osvobodil svojo dušo, kakor hočem zdaj svoje telo.  To je — kar sem povedal dolgemu Labanu.  Prijorju je zastajala sapa, tako, da nekaj časa ni mogel ziniti besede.  Težko je sopel in se krčevito držal mize.  Šele čez nekaj minut je prišel k sebi, potem pa je njegova jeza bruhnila z vso silo na dan.  — Zdaj spoznavam, da sem redil gada na svojih prsih.  Ti grdi izdajalec in odpadnik!  Iz usmiljenja sem te vzel v samostan, te negoval kakor oče svojega sina in te obsipal z dobrotami.  V zahvalo za to si se izneveril sveti katoliški veri in hočeš iti med naše sovražnike.  Idi, idi, in prokleta naj bo vsaka bilka, na katero stopiš, proklet bodi ti in tvoj spomin.  Ali prej se boš še pokoril za svoje besede.  Imenoval si naš samostan zatočišče najgrših grehov in njegove prebivalce proglasil za nečistnike, pijance in krivoprisežnike.  Še imam oblast, da te zato kaznujem, in kaznoval te bodem, da boš pomnil.  Primite ga in vrzite ga v ječo.  Kakor psi, če jih spustiš z verige, so menihi planili na Erazma, ga zgrabili in zvezali.  Erazem se jim ni branil in ni izrekel nobene besedice.  Ponosno in s povzdignjeno glavo je šel med njimi in ko so se za njim zaprla vrata temne podzemske ječe, se je celo rahlo zasmehljal, kakor bi se mu prijorjevo maščevanje zdelo otročje.  In vendar je bil v ječi, katere še nihče ni zapustil živ.  V drhtečih oblakih se je dvigala megla z barja proti nebu, kakor bi se hotela povzpeti gori do pomladanskega solnca, ki je razlivalo svojo toplotona zemljo in ž njo blagoslavljalo delo žuljavih rok.  Po cesti, ki je od Brezovice vodila na Vrhniko, je korakal slabo oblečen mož gosposkega stanu.  Za pustil je na vse zgodaj gradič, ki je stal blizu Brezovice in s krepkimi koraki upiral pot proti Vrhniki.  Pred njim je ležala narava v vsi svoji jutranji lepoti.  Videl je ravno barje, skozi katero sta kakor dva srebrna traka tekli druga proti drugi Ljubljanica in Bistra ter se združevali tik prijaznih Bevk.  Na desni so se dvigali z gostimi šumami zarasli griči, ozadje pa mu je zapiral temnozelen, širen gozd, iz katerega sta se bleščali cerkev na Žalostni gori in samostan v Bistri.  Svečano tihoto je le malokdaj motil kak rahel šum, ki se je slišal, kakor sopenje probujajoče se narave.  Toda tuji mož ni imel smisla za čudesa, ki so se razgrinjala pred njim.  Mračno je zrl v tla in korakal hitro, kakor bi se mu posebno mudilo.  Od Vrhnike sem se je naglo bližal jezdec in peket konjskih kopit je zbudil potnika iz njegovih misli.  Stopil je na stran, da se umakne jezdecu, a videvši, da je to gosposki človek, se je ustavil in se odkril, sicer spoštljivo, ali vendar ne ponižno, kakor kmetje in popotniki.  Tudi jezdec je bil zadržal svojega konja in prijazno, če tudi precej površno odzdravil.  Potnik je pristopil k njemu in ga vljudno vprašal v izbrani nemščini:  — Dovolite, visokospoštovani gospod vprašanje: Ali je še daleč na Vrhniko in na Verd?  — Ne, je odgovoril jezdec; koj ko pridete okrog ovinka, zagledate Vrhniko.  Vi pač niste znani v tem okraju?  — Ne, visokospoštovani gospod, tujec sem.  Dovolite, da se vam predstavim: Baccalaureus iuris utriusque Simon Kozina, bivši pisar in desna roka velemožnega, sedaj že v Bogu počivajočega deželnega vicedoma gospoda Juda pl. Höfferja.  Jezdec je strmel in ni prav vedel, govori li tuji človek resnico ali se iz njega norca dela.  Tujec je to zapazil in s trpkim usmevom rekel:  — Kaj se čudite, visokospoštovani gospod?  Da sem danes ubog, lačen in žejen potnik brez domovanja?  Nikar ne mislite, da imam kaj zlega na vesti!  Na meni se je izkazalo, da majhni vzroki rode velike posledice.  Iz želoda se razvije hrast, iz kapelj narase morje, zaradi ženskega krila je nastala trojanska vojna, jaz pa sem zaradi svojih hlač izgubil lepo službo in še lepšo prihodnjost ter postal ubog, lačen in žejen potnik.  Baccalaureus iuris utriusque Simon Kozina je pri teh besedah uprl svoje poglede na torbico, ki je visela ob jezdečevem sedlu in ni te torbice izpustil iz oči, prav kakor bi hotel od zunaj uganiti njeno vsebino.  Jezdec je o zapazil ta poželjivi pogled, potegnil iz torbice obširno bučo ter rekel, izročivši jo tujcu:  — Pokrepčajte se, gospod.  Saj sva v nekem smislu tovariša.  Jaz sem namreč pisar in desna roka trškega sodnika na Vrhniki gospoda Završana.  — Torej kolega!  Lejte, to me veseli.  Simon Kozina je jezdecu ponudil roko in jo krepko stisnil.  Morda mi veste kaj povedati o mojem bratrancu, vrhniškem župniku Jurju Kozini, katerega mislim obiskati.  — Lahko bi vam povedal marsikaj, je menil Završanov pisar, ali zdaj se moram požuriti.  Zvečer se pa lahko vidiva, če ostanete na Vrhniki.  V gostilni pri sv. Trojici me vsak večer dobite.  Tam se toči izborna kapljica in te se gotovo ne branite.  — Nikdar, je zaklical Simon Kozina tako prepričevalno, da se je še Završenov pisar moral smejati.  Moje geslo je: danes pijan, jutri zopet pijan!  Smeje se sta se moža razšla.  Nobeden od njiju pa ni zapazil, da je izza grmovja ob cesti prežalo dvoje črnih bleščečih oči in je star cigan vlekel na ušesa vsako besedo, ki sta jo izpregovorila.  Simon Kozina, katerega so bili debeli požirki iz buče vidno okrepčali, je nadaljeval svojo pot proti Vrhniki.  Tod in tam je bilo na poljih že videti ljudi na delu.  Megla se je bila razpršila; ptice so se oglašale veselo in brezskrbno in od tod in od tam se je čul tudi že kak sveži dekliški glas.  Ko je prišel Simon Kozina okrog ovinka, se je pred njim odprl nov razgled, obenem pa je čul iz gozdiča klicanje:  — Pst!  Gospod!  Gospod Simon!  Pst!  Simon Kozina se je ustavil, ves presenečen, da je slišal svoje ime.  — Ko je Gospod odpeljal Lota iz Sodome mu je rekel: Reši svojo dušo in ne glej nazaj - je šepetal Kozina sam sebi in ni niti očesa maknil na tisto stran, od koder je prihajal klic.  — Gospod Simon!  Pst! se je zopet slišalo iz goščave.  Kaj ste gluhi?  — Hudič naj me v zraku lasa, če se premaknem, dokler ne vem, kdo me kliče, je zdaj glasno rekel Kozina.  Povej, kdo si.  Ali si človek ali si duh?  — Kralj David kliče vse svoje sinove, je zdaj zadonel resen glas iz gozda.  Kozina je stisnil glavo med rameni, kakor da je nad njim zažvižgala krogla.  Previdno se je ozrl in videvši, da v bližini ni nikogar, je krenil v gozd.  Šel je naravnost naprej, a nikogar ni bilo videti.  Šele ko je postala šuma gostejša, se je priplazil k njemu star cigan v razdrapani obleki.  Kar naenkrat je stal poleg njega.  — Ali me še poznaš, Simon? je vprašal cigan.  Simon Kozina ni ničesar odgovoril.  Samo prebledel je, kakor smrt, ko je zagledal cigana.  — Ne boj se, mu je rekel cigan.  Sicer si nas skrivaj zapustil in odnesel seboj vrečico suhih cekinov, ali kralj David ti to odpusti, če mu zdaj zvesto pomagaš izyršiti težavno delo.  — Ali ti je to sam rekel, je vprašal nezaupno Simon Kozina.  Lej, Miško, midva sva bila vedno dobra prijatelja, povej mi po pravici, kaj hoče kralj David in nikar me ne pahni v nesrečo.  — Bodi brez skrbi!  Še davi je rekel kralj David, da bi dal sto cekinov, če bi vedel, kje si ti.  Nekaj se je zgodilo, nekaj strašnega.  Davidovo hčer so odpeljali menihi v Bistro in jo imajo v ječi; da bi jo rešili, potrebujemo tebe.  Zato si nikar ne delaj skrbi.  Kralj David te bo tako vesel, da ti bo še roko poljubil.  Simonu se je zjasnilo lice in prešinilo ga je tako veselje, da je cigana Miška stisnil k sebi in potem radostnega srca šel ž njim naprej.  Tihota in hlad sta vladala v lepem senčnatem gozdu, po katerem sta se zdaj previdno plazila Simon Kozina in cigan Miško in si polglasno pripovedovala svoje doživljaje.  Minulo je že več let, kar je Simon Kozina pobegnil od ciganov, s katerimi se je bil klatil dlje časa in imela sta si torej marsikaj povedati.  Simon je tudi izvedel, da je pater Celestin hčerko ciganskega poglavarja v gozdu napadel in ji storil silo, da je Miško potem užgal samostanski skedenj in da je pater Celestin s samostanskimi hlapci v ribiški koči pri Bevkah presenetil cigansko tolpo, in dva cigana ter hčerko kralja Davida odpeljal v samostan ter jih vrgel v ječo, kjer so še sedaj.  — Kralj David se je zaklel, da jih reši, pa če bi moral vse požgati in poklati, je pripovedoval Miško.  Ko si nas ti zapustil, je bila Ester še otrok.  Zdaj je krasna ženska, da ni take na celem Kranjskem.  Kralj David jo je varoval kakor svoje oko.  Sicer pa ga dovolj poznaš in veš, da ne bo prej nehal, dokler svojega otroka ne osvobodi.  — A kaj naj jaz storim pri tem, je vprašal Simon, da se je kralj David ravno name zmislil?  — Tudi to ti povem, je menil Miško.  Kralj David te potrebuje, da bi te poslal kot vohuna v samostan.  Ti si gospod, ti znaš latinski, ti si pravi mož za tak posel.  Nevarnosti ni nobene, a če svojo nalogo dobro opraviš, te bo kralj David kraljevsko plačal.  Po dolgi hoji sta prišla Simon Kozina in njegov spremljevalec do ciganskega taborišča na mali planjavi.  Že od daleč se je čulo otročje vriskanje.  Drevje je še zapiralo pogled na tabor, a kmalu so odstopila drevesa in Simon Kozina je uzrl tri šotore, okrog katerih je solnce pletlo blesteče vence in pred katerimi je ležal sredi svoje čete ciganski poglavar kralj David.  Kar se je v onih časih klatilo ciganskih čet po Kranjskem in po Štajerskem, po Koroškem in po Primorskem, vse so priznavale kralja Davida za svojega poglavarja.  Kralj David je bil že skoro sto let star.  Dolga siva brada mu je segla do pasu, v znamenje svojega dostojanstva pa je nosil kakor jajca debele zlate gumbe in palico z zlato sekirico na koncu.  Ciganov se je bilo iz južnoslovanskih pokrajin priteplo na tisoče v Avstrijo; bežali so pred Turki in postali pravi strah naših dežela.  Kralj David in Simon Kozina sta si nekaj časa molče gledala v oči.  Kar je bilo ciganov in cigank v taborišču, vsi so se umaknili v stran in pustili moža sama.  — Sedi, Simon, je čez dolgo časa rekel kralj David in legel v travo.  Kar je bilo — bodi pozabljeno.  Govoriva, kakor se spodobi med resnimi možmi.  — Prav, je odgovoril Simon Kozina.  Pripravljen sem storiti, kar želiš.  Zdaj je začel kralj David pripovedovati o svoji hčerki in njenih spremljevalcih, ki so bili zaprti.  Stari trdi mož, ki je že stokrat gledal smrti neustrašeno v obraz, je postal, govoreč o svoji hčerki, mehak in je bolestno pulil svojo gosto belo brado.  Potem pa je planil pokonci in slovesno rekel:  — Prisegam ti, Simon Kozina, da te kraljevsko poplačam, če mi rešiš hčerko.  Prisegam ti pri večnem solncu, da ti izročim cel mernik beneških cekinov, če otmeš mojo Ester.  Simonu Kozini se je bliskalo pred očmi, ko je slišal to obljubo.  Cel mernik beneških cekinov — to je bilo res kraljevsko plačilo, kakršno je mogel obljubiti samo ciganski kralj, plačilo, ki je potepuštva že davno sitemu Simonu Kozini zagotavljalo brezskrbno in udobno življenje do smrti.  — In jaz, kralj David, ti prisegam pri spominu svoje matere, da storim vse, kar ukažeš in da ne neham prej, dokler tvoje hčere ne rešim.  Moža sta si krepko stisnila roke, kakor bi hotela s tem potrditi sklenjeno zvezo in potem zopet legla v travo, da se natančno domenita o svojem načrtu.  Šele proti večeru je Simon Kozina zapustil ciganski tabor.  Kralj David in Miško sta ga spremljala po gozdu, dokler se ni v daljavi zasvetila velika cesta, vodeča na Vrhniko.  Tam so se možje poslovili.  Cigana sta se vrnila v svoj tabor, Simon Kozina pa je sam krenil proti Vrhniki.  Zdaj je hodil lahko in gibčno in veselo mu je bilo pri srcu, kajti v žepu je žvenketalo dvajset svetlih beneških cekinov, ki mu jih je bil pri slovesu stisnil v roke kralj David, povrh pa je imel zavest, da jih dobi še cel mernik.  Že je mesec razlival svoj bleščeči sijaj na zemljo in že so v posameznih hišah gorele luči, ko je prikorakal Simon Kozina na Vrhniko.  Spomnil se je znanja, ki ga je storil zjutraj na cesti in gostilne, ki mu jo je bil nasvetoval prijazni pisar trškega sodnika.  Pazno je motril posamezne hiše, dokler ni njegovo oko zagledalo ošabno ob cesti stoječo hišo, nad katero je bilo napravljeno znamenje sv. Trojice.  V gostilni je bilo prav živahno.  Čeprav nizka, vendar prostorna sobana je bila polna voznikov, ki so prišedši iz Trsta ali iz Italije tod prenočevali in svoj obilni zaslužek zapravljali.  Tudi tržani so hodili radi v to gostilno, v stranski sobi pa se je zbirala trška gospoda okrog svojega sodnika Završana.  Simon Kozina je nastopil v gostilni pri sv. Trojici kakor mož, ki ima dvajset pristnih beneških cekinov v žepu in se zaveda svojega bogastva.  Ko je pa še povedal, da je bratranec vrhniškega župnika in da je bil svoj čas, ko je še služil pri baronu Eckhu na Gorenjskem, poseben prijatelj Antona Magajne z Verda, so vrhniški tržani pred zgovornim možem dobili velik, respekt in mu vse povedali, kar je vprašal, da je v kratkem času spoznal vse osebne razmere v celem okraju.  Predno je Simon Kozina legel spat, se je naslonil na okno svoje sobe in razmišljal o veliki premembi, ki se je zgodila ta dan v njegovem življenju.  Pred njim je ležala Vrhnika, podobna izumrlemu mestu.  Prebivalci tega trga so živeli samo v spominih in v nadah, sedanjosti pa niso pojmih.  Znameniti dogodki tega časa niso našli v tem kraju odmeva.  Ljudi niso strašili Turki, pred katerimi se je tresla vsa Evropa, ker so bili prepričani, da Turki ne pridejo do Vrhnike in tudi mogočno reformacijsko gibanje še ni našlo tukaj odmeva.  Sicer se je med kmeti tega okraja že dlje časa širilo nezadovoljstvo s katoliško duhovščino in se je kmetsko ljudstvo začelo oklepati novih naukov, ali trg sam je bil še odločno katoliški.  Samo ena oseba je bila v trgu, ki je že javno kljubovala katoliški cerkvi in njenim zastopnikom.  To je bila gospa Regina, soproga »vrhniškega Pilata« Završana.  Noč je bila svetla, tako da se je videlo daleč naokoli.  Z barja in z bližnjih gozdov je lahni spomladanski veter nosil vonj sveže trave in mladih smrek.  Mesečina je svetlikala nad strehami in ob hišah, izpreminjala njih nejasne boje in stvarjala iz njih čudovite nove harmonije.  Simon Kozina je gledal nepremično na vrt nasprotne hiše, kjer sta sedeli v mirnem pogovoru gospa Regina in njena mati in čakali, da se sodnik Završan vrne domov.  V gostilni so bili Simona natančno poučili tudi o gospe Regini.  Ko jo je sedaj videl na njenem vrtu, se je vsa njegova pozornost osredotočila nanjo, kakor bi od nje pričakoval posebne podpore pri rešitvi svoje težke naloge.  Toda narava je bila močnejša nego volja Simona Kozine.  Utrujenost je moža prevzela.  Naslonil je ob roko svojo malo glavo, ki je bila podobna glavi kake stare aristokratske device, katera se je vdala pijači, in zaspal na oknu.  Ko se je končno prebudil, je bila tudi na Završanovem vrtu že tema, mesec se je bil izgubil z obzorja in veter je podil samo še hlad in vlažnost pred seboj.  Sedaj je tudi Simon Kozina poiskal svoje ležišče.  Majhen in skromen je bil dom Antona Magajne na Verdu.  Sredi malega vrta, po katerem je cvetoči bezeg razširjal svoj omamljivi vonj, je stala stara in že jako slaba hiša, vsa obrasla z ze: lenjem, da so se z nekoliko oddaljene ceste komaj okna razločevala.  Izza davnih časov je bilo to posestvo svobodna kmetija in Magajni na njej gospodarji.  Anton Magajna je bil to svobodno kmetijo podedoval po svojem bratu; prej je služboval na raznih graščinah kot oskrbnik, nazadnje pri baronu Eckhu v Begunjah na Gorenjskem.  Po bratovi nenadni smrti je popustil službo in sedaj sam gospodaril na tej domačiji.  Gospodinjstvo mu je vodila edina sestra Ana, še mlada vdova samostanskega logarja.  Na koncu Magajnovega vrta, v prostorni hladni lopi, je sedela mlada družba in živahno razpravljala o velikem boju, ki so ga bojevali kranjski deželni stanovi z nadvojvodo Karlom zaradi enakopravnosti protestantov s katoličani.  V družbi je bila tudi gospa Regina, ki je tiho in molčeče sedela poleg Magajnove sestre in poslušala živahna razpravljanja o bojih z nadvojvodo Karlom, ki ni hotel protestantom dati pravice.  Ne enkrat ni posegla v pogovor, dasi se je z vso dušo oklepala nove vere in z vso strastjo svojega ognjevitega temperamenta sovražila papiste.  Le zdaj in zdaj je dvignila svoje belo čelo.  S svojimi velikimi temnimi očmi, ki so sijale kakor večne zvezde svetnice Venere, je pogledala nekako vprašujoče okrog sebe, kakor bi hotela reči: Čemu se prepirate, saj je vendar vse jasno.  In zopet je tekel pogovor dalje in postajal čedalje burnejši.  — In naj cesar in nadvojvoda še tisočkrat prepovesta oznanjanje evangeljskih resnic, je dejal Anton Magajna srdito, jaz se vendar ne uklonim.  In če bi imel papež vrh svojih treh kron še četrto, od božje besede me ne odvrne.  — Mene tudi ne, je zaklical nekdo od zunaj in pri vhodu v lopo se je prikazal dolgi Laban.  Čisto prav imate, gospod Magajna.  Doslej vam nisem in nisem hotel verjeti, ali danes sem spoznal svojo zmoto.  Jaz prestopim zdaj tudi k novi veri, ali pa grem k ciganom.  Vsi so se smejali dolgemu Labanu, a ta se je držal jako resno in svečano.  — Kaj se je pa zgodilo, Laban, da si tako nejevoljen in se hočeš odvrniti od vere samostanskih gospodov, je vprašal Magajna in ponudil Labanu vrč vina.  Laban se pijače ni branil.  Ko je pogasil svojo žejo in si obrisal z rokavom dolge brke, je možato sedel na klop.  — Danes se ni treba prav nič smejati, je rekel dolgi Laban.  Jaz sem se res spreobrnil.  Sedem let sem hodil vsak dan na Žalostno goro prosit Mater božjo, naj gleda, da dobim jaz tisto kajžo, ki jo ima moja teta v Rakitni.  Zdaj je teta umrla, kajžo je pa dobil čisto tuj človek.  Na, in pri taki veri naj jaz ostanem?  Za ves svet ne!  — No, le malo potrpi, je menil Magajna.  Saj se ti v samostanu prav dobro godi, a predno se okleneš evangelija, ga moraš vendar spoznati.  — Ah — tisto kloštersko življenje je tudi tako postalo, da ga ni več prenašati.  Odkar je bila ona rabuka zaradi ciganke, se je v kloštru vse spremenilo.  — Kaj pa je?  — Sedem latvic božje jeze se je zlilo na samostan, je pripovedoval Laban.  Prijor Ahacij je postal tak, da ga ni več prenašati.  Danes je divji, kakor bi ga bil sam satan obsedel, drugi dan pa zopet joka in se napije, kakor tisti Bonač, ki je dobil v dar hišo in majhen mlin, ker je vzel prijorjevo ljubico za ženo in zdaj prijorjevega sina pestuje.  Pravi gospodar v samostanu je zdaj pater Celestin.  Časih se mi zdi, da se prijor Ahacij in pater Celestin kar pobijeta, tako se prepirata; čez uro sta pa spet dobra in vse se zgodi tako, kakor hoče pater Celestin, pred katerim se zdaj že menihi tresejo.  In po noči! časih se iz podzemskih ječ čuje tako ihtenje in vpitje, da me je kar groza.  Družba je z napeto pozornostjo poslušala dolgega Labana, tembolj, ker zadnji čas ni bilo iz samostana ničesar več slišati.  Vedelo se je samo, da je začel samostan s svojimi podložnimi kmeti ravnati silno kruto in jim nalagati čedalje večjih bremen.  O notranjih dogodkih v samostanu pa se ni izvedelo ničesar.  — Čuješ, Laban, je vprašal Magajna, povej vendar, kaj je pa z Erazmom?  — Ko bi jaz vedel, je odgovoril Laban in odmaknil roke, s katerimi se je doslej nekako krčevito oklepal vrča.  Smili se mi - a pomagati mu ne morem.  V isti ječi ga drže, v katero se pride samo iz samostana.  Temna in mokra je ta ječa, prav kakor bi ti hudiči hoteli, naj Erazem v njej pri živem telesu segnije.  Še tisti cigani, ki jih imajo zaprte, so v boljših ječah.  — Kaj Erazma ni mogoče na kak način osvoboditi? je vprašal Magajna.  Dokler bo pater Celestin gospodar v samostanu, ne bo Erazma izpustil iz ječe in s pritožbami se nič ne opravi.  — Ej, ko bi jaz vedel, kako Erazma spraviti iz ječe, bi bil to že zdavnaj storil, je dejal Laban.  A posameznik ne more ničesar opraviti.  Kmete bi lahko naščuval na punt, a ti se boje Najsvetejšega.  Sicer pa je samostan zdaj tako utrjen in je vedno toliko stražarjev doma, da bi tudi kmetje ničesar ne opravili.  — Torej se da le z zvijačo kaj doseči.  — Seveda!  Samo z zvijačo!  A povejte s kako zvijačo.  Laban je bil tako jezen, da je kar ob mizo udaril.  Že vse tedne si belim glavo, kako bi Erazma spravil iz ječe, pa mi ne pride nič pametnega na misel.  In prav zato sem prišel danes k vam, da mi svetujete.  Nastal je molk.  Skozi zelenje, s katerim je bila lopa obrastla, se je prikradel svit zahajajočega solnca in trepetal na belem krilu gospe Regine in na njenih rjavih laseh.  — Stvar je treba dobro premisliti, Laban, predno se kaj stori.  Veseli me pa, da si pripravljen pomagati.  Oglasi se večkrat pri meni.  Kar bo mogoče, storim vse, da rešiva Erazma.  Med resnimi pogovori se je približal večer.  Šele ko je zavladala velečastno globoka nočna tihota, se je odpravila družba proti Vrhniki.  Magajna in Anica sta spremljala svoje goste, mesec pa jim je razsvetljeval pot.  Kar samo ob sebi se je zgodilo, da sta Magajna in gospa Regina šla skupaj.  Gospa Regina je bila okrog vratu ovila črn šal tako, da je bila v molčečem sijaju svetlega večera njena glava podobna cvetu, ki gleda iz vaze.  Družba, ki je šla spredaj, je bila zgovorna in glasna, gospa Regina in Magajna pa si nista imela ničesar povedati.  Šele proti koncu pota se je gospa Regina nekoliko ustavila in polglasno rekla:  — Nevarnega dela ste se lotili, gospod Magajna.  Boj s papisti je težak in že marsikdo je moral plačati s krvjo in z življenjem, da se jim je uprl.  — Vem, gospa, da imajo papisti večjo moč v rokah, kakor marsikateri cesar in kralj, ali potrebno je, da se njih moč razbije.  Kdor je slep ali duševno tako slab, da ne uvideva koristi in potrebe tega boja, naj ostane doma in nihče mu ne bo tega zameril.  Kdor pa spoznava, za kaj gre, da gre za srečo in bodočnost naroda in človeštva, ta ima odprti samo dve poti: ali mora služiti Rimu, ali se proti njemu vojskovati.  Na strani stati in samo gledati, ne sme; to ni častno — in vsaj jaz tega ne morem.  — Ali vas sovražijo duhovniki in menihi prav posebno.  Menda ker se vas boje.  Kdo ve, kaj še store, da bi vas uničili.  Anton Magajna se je obrnil k gospe Regini.  Čutil je iz njenih besedi trepet njene duše in v njenih tajinstvenih očeh čital bojazen njenega srca, da se mu kaj ne primeri.  In tedaj ga je prešinila taka radost, kakor še nikdar v življenju in ga je tako prevzela, da mu je zmanjkalo sape.  Potem pa je vzkliknil veselo in ponosno kakor fant, ko se vrača od vasovanja:  — Naj se zgodi volja božja, gospa Regina, poguma si ne dam vzeti.  Vsak je lahko ponosen, kogar papisti sovražijo in preganjajo.  Sicer pa jaz nisem zrasel iz mehkih tal in pod gorkim solncem, ampak na skalnatih tleh in med dežjem in viharjem sem postal mož in ne poznam strahu.  — A življenje je kratko in zato se človek ne sme podajati v nevarnosti, je tiho pripomnila gospa Regina.  — Življenje traja samo en trenotek, a ta trenotek zadostuje, da se ustvarijo dela večnega pomena.  Lejte, gospa, tudi jaz poizkusim, da storim kaj takega.  Ne hrepenim po slavi vojskovodje, ne po plemiškem grbu, pomagati pa hočem pri zgradbi velikega poslopja, ki naj bo dom sreče in zadovoljstva in naj varuje rojake pred vsako krivico.  Če pogledate po domovini, kaj vidite?  Bedo, strašno bedo!  Tu imate nekaj velikašev in bogatih duhovnikov, ki imajo pravico, da uživajo sadove dela vseh drugih ljudi in zapuščajo to pravico svojim otrokom ali cerkvi - na drugi strani pa vidite tisoče in tisoče, ki so rojeni v siromaštvu in blatu, ki so zrasli v nevednosti in v praznoverstvu, ki delajo vse življenje kot živali in žive kakor psi.  In ti, gospa Regina, so moji bratje, in tem moram pomagati.  Če jih osvobodim iz duhovske sužnosti, sem storil dovolj, ker potem bodo imeli moč, da si sami izvojujejo pravico.  In ko je videl začudeni pogled gospe Regine, je smehljaje pristavil:  — Ali nikar ne mislite, da hočem to sam izvršiti.  Le skromen pomočnik bom pri tem velikem delu, ki ga je začel Primož Trubar.  Že če odprem novi veri vrata na Notranjsko, bom srečen in bom imel zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost.  Bistri velja moj boj in zmagal bom, če pridobim Vrhniko in Borovnico.  Vem, da me čakajo še težki dnevi, velike bridkosti in morda tudi hudo trpljenje, ali svojega namena ne opustim.  Davno sem že krenil z razhojenega pota, ki vodi samo k napajališču in h koritu.  — Kaj je to provzročilo?  Kdaj ste se odločili za to? je vprašala gospa Regina.  — Treba je bilo več let, preden sem prišel do tega spoznanja.  Že kot deček v Ljubljani sem imel priliko, seznaniti se z novo vero in spoznati, da se je stara vera odvrnila od Kristusa in zapustila njegove nauke.  Takrat je bil Primož Trubar, ta krasni junak, še kanonik stolne cerkve.  On in njegov prijatelj kanonik Pavel Wiener sta oznanjala novo vero, ki pa je pravzaprav stara vera, ki se drži Kristusovih naukov.  Tedaj je ljubljanski škof Urban Textor, ki je bil osebni prijatelj Ignacija Loyole in je imel kot spovednik kralja Ferdinanda velik vpliv na dvoru, izposloval povelje, da je zapreti in kaznovati vse duhovnike, ki oznanjajo evagelije.  Starega prošta Lenarta Mrtlica so vrgli v ječo, ga odstavili in ker se ni hotel podvreči, ga izobčili.  Generalnega vikarja Jurija Dragoliča in Pavla Wienerja so pahnili v ječo in poleg teh še več drugih.  Trubarja niso dobili.  Mudil se je slučajno v Št. Jerneju in tam izvedel, kaj ga čaka.  Trubar je pobegnil v Trst, v Ljubljani pa so ga odstavili od službe in jaz sem bil sam v stolni cerkvi in sem slišal, kako ga je škof Urban Textor izobčil in preklel.  To je bil zame strašen dan in tedaj je v mojem srcu začelo kliti sovraštvo proti papistom.  — Ali ste potem še kaj videli Trubarja?  — Videl sem ga in tudi govoril sem ž njim.  Prvič je to bilo leta 1561., ko so deželni stanovi imenovali Trubarja za deželnega propovednika.  Tedaj sem bil jaz oskrbnik pri baronu Eckhu v Begunjah na Gorenjskem.  Trubar se je vozil iz Nemčije v Ljubljano in jaz sem ga spremljal od Begunj naprej.  Tega potovanja ne pozabim nikdar.  In ta sprejem v Ljubljani!  — Ali je bil slovesen? je vprašala gospa Regina.  — Čez vse slovesen in prisrčen.  Še dan sem si zapomnil.  Dne 26. junija smo prišli v Št. Vid nad Ljubljano.  Jaz sem jahal pred vozom, kar sem zagledal vse polno vozov, v katerih so sedele ljubljanske gospe in mnogo ljubljanskih meščanov na konjih.  Mestni svetovalec Luka Cvekelj je prvi spoznal Trubarja, a ko mu je segel v roko, tedaj so začeli gospodje vihteti klobuke, gospe so mahale z robci in do nebes so morali slišati veselo klicanje: Vivat Trubar!  In potem šele v Ljubljani!  Vse je bilo pokonci.  Trubar je moral kar bežati, kajti vsak mu je hotel poljubiti roko.  — In kdaj ste drugič govorili s Trubarjem?  — Leta 1565., ko je moral zapustiti svojo domovino.  Novi ljubljanski škof Peter Seebach je tožaril Trubarja na vse strani in prosil pri cesarju, naj da brez vsake preiskave Trubarja in njegove pomočnike zapreti.  Deželni stanovi so to preprečili in dosegli, da se je začela preiskava proti škofu, ali čim je umrl cesar Ferdinand in je nadvojvoda Karel prevzel vlado v Notranji Avstriji, se je koj začel boj proti Trubarju in vsem protestantom in trubar je bil pregnan iz svoje domovine, pregnan za vedno.  Med tistimi, ki so ga spremili do tirolske meje, sem bil tudi jaz.  Trubarjevi nauki so mi ostali v srcu — po njih se hočem ravnati.  — In če Vas nadvojvoda požene v prognanstvo?  — Jaz se mu ne uklonim.  Družba je bila prišla do Vrhnike in treba se je bilo ločiti.  — Lahko noč! je donelo z vseh ust in vsi so si segli v roke.  Gospa Regina pa je, podavši Magajni svojo vročo in tresočo se roko, tiho dostavila: In nekar ne pozabite, kaj sem Vam rekla!  Človek naj se ne podaja v nevarnosti, ker le dokler je svoboden in živ, zamore biti koristen.  — Ali zaradi nevarnosti se človek ne sme izogibati potrebnemu delu, je odgovoril Anton Magajna, držeč gospo Regino za roko tako, kakor da je nikdar več ne izpusti.  Tudi če pridem ob svobodo in življenje, moje delo vendar ne bo brez koristi.  Vihar se pripravlja na Kranjskem, krasen, mogočen vihar, kakor ga še ni bilo.  Pozdravljen bodi ta vihar, pozdravljene te strele, ki bodo treskale po slovenski zemlji, ki očistijo zrak in ustvarijo novo srečo.  In jaz naj bi tičal za pečjo?  Vidite, gospa Regina, tudi če podere strela vrh gore stoječo jelko, gozd ostane vendar in razklana in ožgana jelka zapusti seme, iz katerega zrasejo nova drevesa.  Tako mislim jaz o nevarnostih, ki me čakajo, in zato gospa Regina, pojdem svojo pot, tudi če me zadene ista usoda kot jelko vrh gore.  Ali toplo mi je danes pri srcu, gospa Regina, tako toplo, kakor še nikdar, ker ste zame v skrbeh, ker vidim, da vam nisem več tujec.  Plaho in naglo mu je Regina odtegnila svojo roko, v njenih očeh je za trenotek ugasnil ves sijaj in Magajno je zadel tako žalosten pogled, da se ni upal nobene besede več izpregovoriti.  Družba se je končno razšla.  Magajna in njegova sestra sta se vrnila na Verd, ostali pa proti svojim domovanjem.  Ko pa so bili moški sami med sabo, so začeli stikati glave in si z veliko važnostjo pripovedovali, kaj so vse opazili.  — Za roko jo je držal, je pripovedoval bogati trgovec Skočir.  Prav natančno sem to videl.  Da, dolgo jo je držal, in stiskal jo je, da bi kmalu jaz zacvilil.  — Saj pravim vedno: žensko srce je kakor romarski voz, na katerem se zmerom še za enega prostora dobi, se je oglasil debeli tržan Kričaj.  Enemu samemu moškemu ne bo nobena ženska vse življenje zvesta.  — Res je!  A kaj hočemo, je zdihoval Skočir, ki ni hotel zaostati za Kričajem, je že tako, da žena ne more ostati brez ljubimca.  Časih se zgodi, da postane lastni mož ta ljubimec in potem je zakon srečen, ali navadno je tako, da je za srečen zakon treba treh oseb.  Kot zadnji se je oglasil sanjavi zašebnik Zinrzan.  — Tudi jaz imam svoje skušnje in rečem Vama, nikar ne sodimo, da ne bomo sojeni.  Ljubezen je le najpametnejša stvar na svetu, čeprav jo zasmehujejo kot neumnost, zakaj popolnoma srečen je človek vendar samo tedaj, kadar ljubi.  In melanholično kimaje s svojo sivo glavico, se je mož ločil od svojih odhajajočih tovarišev.  Težkega srca in z dušo, v kateri so valovala najrazličnejša čustva in ji gnala kri v glavo, je prišla gospa Regina domov.  Iskala je miru, a ga ni mogla najti.  Vedno in vedno so se njene misli vračale na Verd, k ponosnemu možu, ki je bil pripravljen žrtvovati vse in celo samega sebe, da svojemu narodu pomore do boljše prihodnosti in odpre pot pravim naukom Izveličarjevim.  Noč je bila mila, bila je noč, ko se rode Ijubavne narodne pesmi.  Gospa Regina je sedla k oknu in opazovala veličanstvo spavajoče prirode, ali naj se je še tako premagovala, njene misli so begale vedno nazaj k Antonu Magajni.  Naposled je vžgala luč in vzela v roke sveto pismo.  V njem je vedno našla tolažbe.  Odkar ji je Magajna podaril sveto pismo v prevodu, se ji je zdelo, kakor da se je seznanila z nekaj popolnoma novim.  Že čez petnajststo let so oznanjali nauke Izveličarjeve, ali šele odkar je sama čitala evangelije, je te nauke pojmila.  Bilo ji je tako, kakor da pri čitanju sliši Izveličarja samega in moč njegove osebnosti, njegovega življenja, njegovih navodil, jo je krepila in povzdigovala nad vse skrbi in bolesti.  Počasi je listala po knjigi, čitaje zdaj tu zdaj tam nekaj vrstic.  — Zakaj ne dajo papisti te knjige narodu v roke, se je vpraševala gospa Regina.  Zakaj jo tiskajo samo v jeziku tistega rimskega višjega biriča, ki je dal Izveličarja na križ pribiti, zakaj se vrše vsa cerkvena opravila papistov v tem jeziku, ki ga skoro nihče ne ume?  Ko bi papisti ne bili Izveličarjevih naukov pokvarili in popačili, ne bi sv. pisma prikrivali!  Zopet je pod prsti zašumel list in njeno oko je obstalo na poslanici Korinčanom.  »Sedaj pa ostajajo vera, upanje in ljubezen, to troje — največja od njih pa je ljubezen.«  Njena bela, krepka in vendar žensko lepa roka je omahnila in knjiga je zdrknila na tla.  Misli in čustva, ki jih je vzbudila poslanica Korinčanom v njenem srcu, so jo tako prevzela, da je trepetaje, žareča razgretosti in notranjega nemira, vstala in iskala hladila pri oknu.  Naslonila je glavo v dlan in zopet zrla v noč.  Pred njo je ležal odprt svet v jasni mesečini in videlo se ji je, kakor da gleda, kako gre življenje mimo nje iz večnosti v večnost, stalno in zanesljivo, vedno nepremično v isti meri, podvrženo le eni moči, kateri ni kos nobena druga, še tako mogočna sila, podvrženo zakonu vseh naravnih zakonov.  Ali bi moglo to vznemirjenje sploh obstajati in se prenavljati iz večnosti v večnost, ko bi ne bilo te veličastne notranje moči in ali more biti ta moč kaj drugega, kakor ljubezen, kateri nobena sila v stvarstvu ne more kljubovati?  Gospa Regina ni mogla dobiti odgovora.  Dihala je čedalje težje, srepo, z gorečimi očmi je zrla v svetlo noč in gori proti temnomodremu nebu, na katerem so blestele in se smehljale zvezde.  Trepetala je po vsem životu in krčevito stiskala roke, kakor bi se borila s telesnimi bolečinami.  Naposled pa je počasi sklonila ponosno glavo, sklenila roke na prsih in kakor da je bila v težki borbi premagana dihnila komaj slišno » — — — —  »Sedaj pa ostajajo vera, upanje in ljubezen, to troje — največja od njih pa je ljubezen.«  V samostanu v Bistri je vladala tihota.  Solnce je pripekalo s tako močjo, da je zemlja rahlo pokala; drevesa so pripogibala svoje vejevje, kakor bi omagovala in cvetice na vrtu so se pripogibale na razne strani, kakor bi umirale žeje.  Menihi so se bili poskrili v svoje celice, kajti ta dan sta se bila prijor Ahacij in pater Celestin zopet sprla in se razšla v silnem sovraštvu.  Celo samostanski stražarji in hlapci, ki se sicer za meniške prepire niso dosti menili, so bili ta dan vznemirjeni, ker se je to pot prvič primerilo, da je prijor Ahacij potegnil samokres iz svoje halje in pomeril na patra Celestina.  In če bi drugi menihi ne bili priskočili, bi se bil v samostanskem refektoriju zgodil umor.  Prijor Ahacij je po tem prizoru ostal v refektoriju in se kakor blazen zalival z vinom.  Časih ga je prevzela strast in začel je biti s pestmi po mizah in rjuti v svoji togoti kakor ranjena zver, potem pa je zopet omahnil na klop in jokal na glas.  Vsi samostanski prebivalci so vedeli, da v takih dnevih ni ž njim ničesar govoriti in da ga je treba pustiti v miru, kajti v svoji jezi in v svoji bolesti je bil prijor Ahacij strašen.  Med tem, ko je prijor Ahacij divjal in jokal v refektoriju, se je pater Celestin tiho priplazil iz svoje celice.  Stopal je po prstih in previdno odprl velika železna vrata, ki so vodila iz hodnika v podzemske prostore in katera je za seboj zaklenil.  Po temnih vlažnih stopnicah je taval doli do globoko pod zemljo ležečih kleti, kjer so bile samostanske ječe.  Medla luč, prihajajoča iz jako ozkih odprtin ob stropu, je le toliko razsvetljevala hodnik, da se je spoznalo, če je zunaj dan.  Pater Celestin je užgal luč in šel proti koncu hodnika, kjer je bila velika, popolnoma temna podzemska dvorana.  Na gornjem koncu te dvorane je visel velik križ.  Pater Celestin je užgal dve veliki plamenici, ki sta bili pritrjeni ob obeh straneh križa.  Rdeča luč je grozotno razsvetlila širni prostor in strašna orodja, ki so bila razpostavljena po dvorani.  Ta dvorana je bila samostanska mučilnica in iz nje so vodila posebna vrata v celice onih, ki so bili obsojeni na mučenje.  V očeh patra Celestina je zažarel ogenj inkvizicije.  Ljubil je kri, človeško kri, zaradi njene barve, zaradi njenega duha, ki ga je bolj opijanil, ko najmočnejše vino, zaradi strašne in vendar grozotno- prijetne razburjenosti, ki jo je v njem provzročala.  S tresočimi rokami je odklenil mala vrata in tiho, kakor fant pri vasovanju, zaklical: Ester!  Iz temne celice ni bilo odgovora.  — Ester!  Pridi k meni!  Ester, jaz te ljubim.  Če hočeš biti moja, ti položim vsa bogastva pred noge in bom tvoj suženj.  Samo ljubi me, zakaj jaz te ljubim, Ester, jaz te ljubim blazno in te raje umorim, kakor da bi te pustil od tod.  Milo, skoro pretresujoče so se čule te, neskončno strast razodevajoče besede.  Odgovora pa pater Celestin ni čakal.  Naenkrat je kot hijena na svoj plen planil v celico in za lase privlekel iz nje mlado, popolnoma golo žensko ter jo pahnil v dvorano.  — Ti me ne ljubiš, ciganska kača, ti me zaničuješ?  Čarovnica si!  Vklenila si me v svoje spone, da bi me ugonobila.  V možganih mi vre in v očeh mi gori.  Kri!  Kri!  Kričale strahoma v silnem obupu je Ester bežala na stran.  Zagnala se je v vrata, a ta so bila zaprta.  Zagnala se je novič, a med tem je bil planil pater Celestin k zidu, strgal z njega bič, ki je tam visel in se zapodil za ciganko.  Bič je zažvižgal po zraku, tlesknil dvakrat, trikrat na kožo gole ciganke in se opletel njenega života.  Ester se je s strašnim krikom zgrudila na tla.  A ko je pater Celestin pri svitu plamenic zagledal kri, rdečo in gorko, žarečo, kot žare rubini, ko je zagledal raztrgano meso, iz katerega je odtekalo življenje, tedaj je vrgel bič od sebe in v blazni strasti začel poljubljati te rane, kakor bi hotel popiti odtekajočo kri.  In ustne njegove so šepetale:  — Ljubi me, Ester, ljubi me — jaz te ljubim neznansko.  Ko ga je pa ciganka, prišedši zopet k zavesti, pahnila od sebe, jo je srdito zagrabil za lase in jo vlekel nazaj v njeno celico, roteč se srdito:  — Pa pogini tu!  Dokler sem jaz živ, ne prideš iz ječe, če nečeš biti moja.  In zopet ga je obšla divja jeza, hrepenenje po krvi, želja, videti raztrgano meso in v neznanskih mukah trepetajoča človeška telesa.  Pobral je bič in hodil od celice do celice in iz vseh teh celic je odmevalo žvenketanje verig, tleskanje biča in obupno, bolestno vpitje, ki se je izgubljalo po širnem hodniku.  Do ene same celice ni imel pater Celestin ključa, do celice, v kateri je umiral Erazem pl. Obričan.  Gredoč mimo vrat te celice je pater Celestin odprl lino, skozi katero je jetnik dobival kruh in vodo, in s porogljivim glasom zaklical:  — No, visokoblagorodni gospod Erazem, kaj še ne boš preklical svojih besed?  Ali naj ti tortura odveže jezik?  Česa še čakaš?  Zamolklo se je culo iz grozne celice:  — Čakam, da pride moj čas — kakor sv. Janez v puščavi.  Pater Celestin se je zasmejal na glas, da je donelo po vsem hodniku, zaprl lino ter smeje se odšel, ne meneč se za sledove krvi na meniški halji.  V samostanu je bilo še vedno tako, kakor da je vse izmrlo, ko je pater Celestin prišel iz podzemskih ječ.  Nikjer ni bilo videti človeka, od nikoder ni bilo slišati glasu.  Pater Celestin je najprej prisluškoval pri refektorijskih vratih ali niti najmanjši šum mu ni izdal, če je prijor še notri, ali pa se je že umaknil.  Polagoma inprevidno je odprl vrata in uzrl prijorja Ahacija, ki je, držeč ostanek razbitega vrča v roki, ležal brez zavesti sredi dvorane.  Na lice patra Celestina je legla senca porogljivega prezira.  — Zopet se je opijanil, da si pomiri vest zaradi tiste krive prisegice, se je rogal pater Celestin.  Bedak!  Že desetkrat je dobil odvezo, sto odpustkov si je že zaslužil, in vendar ne najde miru.  In to je mož?  To naj bo gospodar mogočnega samostana, vladar toliko podložnih kmetov, zaščitnik vere in strahovalec krivovercev?  Pater Celestin je uprl roke v boke in sunil brezzavestnega prijorja z nogo.  Ali prijor se ni premaknil, ležal je na tleh, kakor da ni več življenja v njem.  — Treba, bo, da se ga odkrižam, je govoril pater Celestin sam sebi.  Teh bojev ž njim sem se naveličal, četudi sem ga še vedno podvrgel svoji volji.  Čas je, da odstranim edino oviro, ki mi je na potu do prijorskega prestola.  Počasi je hodil pater Celestin po dvorani, sanjajoč o velikem zlatem križu, ki ga bo nosil na prsih, o velikem ugledu in vplivu, ki ga bo imel, o sladkostih, ki jih bo užival, kadar doseže svoj cilj.  Sanjal je razkošne sanje in le časih je zatemnel njegov pogled in zadobil tisti strahoviti izraz, katerega so se podložni kmetje vselej tako prestrašili, da so se križali, med tem ko so ženske popadale na kolena.  Pater Celestin je stopil k oknu in pogledal na dvorišče.  Tam je na kameniti klopi pri vratih sedel stražar in se pogovarjal s cvetočim kmetskim dekletom, ki je stalo pred njim z molkom v roki in dasi zbegano; vendar ponižno prenašalo mastne dovtipe, s katerimi jo je nadlegoval stražar.  Ustnice patra Celestina so se raztegnile v oduren smehljaj.  Te tridnevne eksercicije za neveste so izvrsten izum, se je cinično smejal Celestin.  Zdaj je pater Teodorik na vrsti, da vpelje to dekletce v misterije sv. zakona.  No, Teodorik je teoretično in praktično izvežban in opravi svojo stvar dobro.  In čez nekaj časa, ko je dekle natančno premotril, je dejal sam sebi:  — Ko bi Teodorik ne bil tako zanesljiv in zvest moj pristaš — to dekle bi mu gotovo prevzel.  V samostanu je začelo postajati živo.  Posamezni menihi so zapustili svoje celice in šli na vrt.  Celestin je poklical enega izmed menihov na pomoč in je ž njim še vedno brezzavestnega prijorja Ahacija odnesel v njegovo stanovanje.  Menihi so se sprehajali po vrtu in uganjali svoje šale s patrom Teodorikom in se mu ponujali za pomočnike pri eksercicijah s kmetsko nevesto, ki je vdano sledila stražarju, ko jo je peljal v sobo, kjer so se morale neveste samostanu podložnih kmetov tri dni in tri noči pripravljati za sv. zakon in kjer so menihi v tihih nočeh utrgali že toliko dekliških cvetov.  Pater Celestin je bil eden najglasnejših med menihi.  Za vsakega je imel prijazno besedo, z vsakim se je šalil in mu vcepljal mnenje, da so menihi rojeni ne zato, da bi živeli kot asketie, odljudeni in odmrli svetu, nego da bi bili gospodarji in vladarji zemlje in ljudi in da imajo kot taki pravico do uživanja, kakor so drugi rojeni, da delajo.  S temi nauki in ker je šel menihom vedno na roko ter jih navajal k razkošju, k uživanju in k razuzdanosti, pa tudi k brezobzirnosti in krutosti napram podložnim kmetom, si je pridobil med menihi tako trdno zaslombo, da je bil prijor Ahacij prod njemu brez moči.  Dolgi Laban je iz samostanske stražnice jezno gledal na sprehajajoče se menihe.  Bolelo ga je, da postane kmetsko dekle, ki je prišlo na duhovne vaje v samostan, žrtev meniške pohotnosti in jezilo ga je, da nima moči to preprečiti.  Njegova jeza je še narasla, ko je med menihi zagledal Simona Kozino, bratranca vrhniškega župnika, ki je prihajal skoro vsak dan v samostan in posebno občeval s patrom.  Celestinom.  Dolgi Laban je Simona Kozino sovražil iz vsega srca, kajti vedel je, da ščuje in nagovarja Celestina na vedno hujše postopanje proti kmetom in da vedno napoveduje menihom, da ima kmet sicer človeško, neumrljivo dušo, drugače pa da ni pravi človek, nego bitje, ki stoji med človekom in med živino in ki se ga mora z delom, z bičem in s stradanjem krotiti.  Ta dan je bil Simon Kozina posebno razburjen.  Mahal je z rokami in okrog sebe zbranim menihom skrivnostno pripovedoval o svojih razkritjih.  — Le verjemite, tam pri Bevkah se nekaj posebnega pripravlja.  Anton Magajna je skoro vsak dan tam.  V koči, kjer Kričaj z Vrhnike in njegovi lovci, kadar streljajo jerebice in race, časih tudi kmetske goske pestujejo, tam so večkrat skrivnostni sestanki.  Strašni naklepi se kujejo proti samostanu in zna se zgoditi velika nesreča, če ne bodete previdni.  Danes o polnoči bo zopet tak sestanek.  Pater Celestin se je tiho smehljal, kakor da bi nič prav ne verjel besedam Simona Kozine.  — Zadnjič ste ravno tako govorili, a ko so prišli poslani stražarji, so našli v koči dve stari ženski.  — Seveda niso ničesar našli.  Ker znata ženski čarati, sta lahko obvarovali zarotnike pred pretečo jim nevarnostjo.  Dokler bodete pošiljali samo stražarje, ne bodo ničesar opravili.  Vi sami, pater Celestin, se morate postaviti na čelo stražarjem, da pravočasno premagate in zagovorite čarovnijo.  In z Najsvetejšim morate iti, če ne bo ves trud brez uspeha.  Saj vas tudi v samostanu varuje samo Najsvetejše.  Menihi niso vedeli, kaj bi storili.  Živeli so v vednem strahu pred kmetskimi vstajami, dasi je bil samostan dobro utrjen in zastražen ter zagotovljena vojaška pomoč iz Ljubljane.  Pater Celestin sicer ni prav verjel v čarovništvo, ali časih se mu je le zdelo, da utegne kak posameznik imeti ta čeznatorni dar.  — Če gre pater Celestin z Najsvetejšim, grem tudi jaz ž njim, je naposled rekel Simon Kozina.  Drugače pa ne grem ponoči tja, če bi mi darovali vse samostanske zaklade.  Ta izjava je bila končno odločilna.  — Dobro, je rekel pater Celestin, pa poidem z Najsvetejšim.  A sam ne grem.  Razen stražarjev morata vsaj še dva meniha.  Ti, Teodorik, si močan kot lev —  — Ali jaz ne utegnem, se je naglo oglasil pater Teodorik.  Danes se začne duhovna vaja z Macahanovo nevesto.  — Dekle bo že še dosti zgodaj spoznalo, kako malo duhovske so vaje, ki jih bo imela s tabo, je smeje se menil pater Celestin.  O polnoči smo že tako nazaj.  In Anton gre tudi z nami.  Pater Celestin je zapustil družbo in dal dolgemu Labanu vsa potrebna naročila za nameravano nočno ekspedicijo.  Tiho in počasi sta plula dva čolna po Bistri doli proti Ljubljanici.  Noč je bila temna in pripravljalo se je na slabo vreme.  Sem in tja je padlo nekaj kapelj, a kmalu je zopet prenehalo rositi; časih je zagrmelo in v daljavi za gozdovi je zablisnilo, da so se prekriževali možje, ki so molčeč sedeli v čolnih, potem pa je vladala zopet veličastna tihota.  Čolna sta zavila v Ljubljanico.  Držala sta se visokega brega, možje pa so vzeli puške v roke.  Za drevesi, ki so stala ob bregu, se je v samotno ležeči koči videla luč.  — Okno je razsvetljeno, je zašepetal Simon Kozina patru Celestinu na uho.  Zdaj se pripravite!  Pater Celestin je izpod plašča, s katerim je bil ogrnjen, vzel Najsvetejše in je povzdignil nad sabo, med tem ko sta spremljajoča ga meniha poluglasno molila.  Stražarji v čolnih so nagnili glave in šepetaje molili, ne da bi le za trenotek pustili orožje iz rok.  Čolna sta plula zdaj tik koče, iz katere ni bilo slišati nobenega glasu.  Kakor bi bilo vse izumrlo, tako mirno in tiho je ležala koča za košatimi drevesi in izginila za čolnoma, ki sta plula naprej.  — Straže ni nobene, je menil Simon Kozina, zdaj lahko ustavimo in izstopimo.  Čolna sta obstala in vsi so se splazili na breg.  Pred njimi je ležala širna ravan.  Kadar se je zabliskalo, se je v daljavi videla cerkvica na Žalostni gori in samostan v Bistri, v ozadju pa nejasne konture bornih koč v Bevkah.  Potem pa je bila zopet gosta neprodirna tema.  Pater Celestin je najprej razvrstil svojo četo in vsakemu posamezniku povedal, kaj mu je storiti.  Sam je z menihoma in z dvema stražarjema hotel iti v kočo, ostalim je pa naročil, da ostanejo zunaj, dokler jih ne pokliče.  Previdno se je četa obrnila proti koči.  Spredaj so šli pater Celestin, ki je nosil Najsvetejše, in oba meniha, ostali pa so šli v eni vrsti, da bi hitro objeli kočo.  Kakor sence so se pomikali čez vlažno ravan in koča je bila hipoma obkoljena.  V koči se ni nihče ganil.  Stražarji so pripravili puške in potem se je Simon Kozina približal vratom in nastavil sekiro - enkrat se je nanjo uprl in vrata so bila odprta, tako lahko, kakor da sploh niso bila zapahnjena.  V ozadju se je videla na ognjišču ugašajoča žerjavica, okrog katere je sedelo nekaj temnih senc, ki so planile kvišku, ko so se vrata odprla in je z Najsvetejšim v roki stopil čez prag pater Celestin ter glasno molil latinsko molitev.  Za njim so skočili v kočo dva stražarja z nabitimi puškami in oba meniha ter Simon Kozina.  Ta je bil zadnji in je za seboj zapahnil vrata.  — Vsi na kolena, je zagrmel pater Celestin, kdor bi se upiral, zapade smrti!  Ali ste slišali?  Nihče ni odgovoril in nihče se ni ganil.  Ena presenečenih oseb je mirno prerahljala žrjavico in vrgla nanjo suhih trska in vejic, ki so se skoro hipoma vnele in je udaril plamen, ki je z rdečo lučjo razsvetlil temni prostor in vrgel svoj sijaj na patra Celestina, ki je s povzdignjenim Najsvetejšim stopil korak bliže.  Izza ognjišča se je dvignil visok širokopleč mož z dolgimi belimi lasmi in sivo brado, ki mu je segala do pasa.  V rokah je držal težko palico, ki je imela za držaj zlato sekiro, okrog vratu pa mu je visela zlata verižica.  — Kdo ste in kaj hočete? je vprašal starec z gromkim glasom in se postavil pred patra Celestina.  Kako si upate mirnim ljudem kaliti nočni pokoj?  Z začudenjem je gledal pater Celestin velikana, ki je stal tako ponosno pred njim.  Še nikdar ga ni videl, a slutil je takoj, da ima opraviti z nenavadnim možem.  Za trenotek ga je obšla celo skrb, da je v veliki nevarnosti, a ko je videl poleg sebe svoje spremljevalce, ga je menil ves strah in osorno je odgovoril:  — Kdo si ti, da si upaš kljubovati mojemu povelju in da ne poklekneš pred Najsvetejšim, kakor sem ukazal?  — Jaz sem kralj David, ciganski poglavar, oče in vodnik Aronoviho sinov, je odgovoril starec.  In kralj David ni klečal, kar je živ, in ne bo klečal.  Pač boš pa še ti klečal pred menoj, ti, pater Celestin, razbojnik in nečistnik, zatiralec kmetov in svečenik malikovalcev.  Kakor grom se je razlegal glas kralja Davida, da so se prestrašili še pred kočo stoječi tražarji.  Obenem je počil strel in v tistem hipu je planilo na stražarje vse polno temnih prikazni in jih podrlo na tla in jih zvezalo.  Kar cela vojska je bilo ciganov okrog koče.  Priskočili so tako naglo, kakor da so bili skriti v zemlji, tako da se stražarji niti braniti niso mogli in so bili prej povezani, nego so se zavedli svojega položaja.  Pa tudi v hiši pod streho so bili skriti cigani, in ko je počil strel, so skočili doli in popadli stražarje in menihe.  Kralj David je planil na patra Celestina.  Z eno roko ga je zgrabil za vrat, z drugo mu je iztrgal Najsvetejše in ga udaril z njim po glavi.  Udarec je bil tako silen, da se je monštranca razletela, pater Celestin pa se je ves krvav zgrudil na tla.  Kralj David je vrgel ročaj monštrance v kot in pobral svojo palico.  Ko se je ozrl po koči, je videl, da so bili menihi in stražarji že povezani.  Ukazal je zvezati tudi patra Celestina in pred kočo premagane stražarje prinesti notri.  Kakor snopje so ležali jetniki na tleh.  Pater Celestin je strašno krvavel, a nobena roka se ni ganila, da bi mu pomagala.  Cigani in ciganke so se gnetli po koči in krog koče, vriskali veselja in se radovali svoje zmage.  — Mir! je ukazal kralj David, in ko so vsi umolknili, se je obrnil do jetnikov in jim rekel: Vaše življenje je v mojih rokah.  Treba mi je le migniti in že bi vsi z vrvjo okrog vratu viseli na drevesih pred kočo.  Treba mi je le ukazati in že bi bila pripravljena grmada za vas, kakor ste jih vi že dosti pripravili za Aronove hčere.  Ali jaz vam prizanesem, vam pustim življenje in vam dam svobodo, če mi samostan vrne vse cigane in ciganke, kar jih ima v svojih ječah.  Vi, pater Teodorik, se vrnete v samostan in poveste menihom mojo odločbo.  Če izpuste jutri zjutraj vse cigane in ciganke, izpustim tudi jaz jetnike, če ne, pa jih dam jutri opoldne vse žive sežgati.  Na to prisegam pri večnem solncul  — Oh, gospod cigan, prosim, še nekaj.  Vsi so se presenečeni obrnili na tisto stran, odkoder je prišel ta glas, in kralj David je pristopil bližje.  — Oj, dolgi Laban, kaj si tudi ti med jetniki?  Celo resni kralj David se je smehljal, ko je zagledal klavrni obraz dolgega junaka.  Kaj bi pa rad?  — Nekaj bi Vas rad prosil, gospod cigan.  V samostanu je zaprt tudi menih Erazem.  Zaradi Vaše hčere je zaprt.  Dajte, zahtevajte, da izpuste tudi njega.  — Zaradi moje Ester je zaprt? se je čudil kralj David.  Torej se je vendar v samostanu našel človek, ki se je zavzel za mojo hčer?  — O, jaz sem se tudi zavzemal zanjo, gospod cigan, je menil dolgi Laban, in ko bi bil mogel, bi jo bil že davno oprostil.  Kralj David ni dlje poslušal dolgega Labana, pač pa naročil patru Teodoriku, da mora samostan izpustiti tudi Erazma.  Potem je odredil, da so cigani odpravili patra Teodorika v Bistro, druge jetnike pa prenesli v čolne.  To povelje je bilo kmalu izvršeno.  Čolna sta odrinila po Ljubljanici nizdol, ostali cigani so se razšli.  V koči in v njenem obližju je vladala spet smrtna tihota, dokler ni zapihal veter in se je začel vihar.  Po ozkih stezah, čez polja in po gozdih so cigani gnali svoje jetnike, tako, da ti kmalu niso več vedeli, kje da so in kam gredo.  Vihar je divjal in lomil drevesa, dež je lil in strele so švigale po nebu, kakor bi hotele vesoljstvo zapaliti.  Šele proti jutru so jetniki in cigani prišli do taborišča.  Patra Celestina je kralj David peljal v svoj šotor, mu zopet zvezal noge in ga položil na tla.  Ostali jetniki so bili izročeni v varstvo drugim ciganom, pri patru Celestinu pa je ostal kralj David sam.  Sedel je na snop trave in nepremično oprt ob svojo palico z zlato sekirico zrl na patra Celestina.  Minile so ure.  V taboru je bilo že vse živo, samo kralj David je še vedno sedel pred patrom Celestinom, ki je trpel neznanske muke.  Večkrat so njegove suhe ustne šepetaje prosile vode, a stari ciganski poglavar se ni premaknil s svojega mesta.  Molče je sedel, kot da je nem, a njegovo srce je vriskalo, ko je videl sovražnega meniha trpeti in koval strašne načrte, kako ugonobi blagoslovljenca, ki je njegovi hčeri storil silo.  Jetniki so težko čakali ure osvoboditve.  Edini, ki se je dobro počutil v ciganski družbi, je bil dolgi Laban.  Črni Miško mu je dal mesa in vina in je z napeto pozornostjo poslušal velikanske laži o Labanovih poskusih, oprostiti v samostanu zaprto Ester in ostale cigane.  In Laban je lagal kar se je dalo ter se sam čudil, da je tako iznadljiv, povrh je pa cigane hvalil, da je njegovim sojetnikom že presedalo.  Proti poldnevu sta prisopihala v tabor dva cigana in vprašala za kralja Davida.  Ves tabor je obstopil ta dva moža, ki sta bila na straži pri samostanu in vsi so hoteli vedeti, če so v samostanu zaprti cigani izpuščeni.  Vrišč je bil tolik, da je celo kralj David zapustil svoj šotor in stopil med svoje ljudi, ki so pri njegovem prihodu takoj utihnili in naredili prostor, da je mogel priti do ravnokar došliho mož.  Ne da bi čakala kakega vprašanja, sta moža začela pripovedovati, da Ester in ostali v samostanu zaprti cigani še niso izpuščeni.  Samostanci so jih pripeljali iz samostana in stoje zdaj z njimi tam, kjer zavije cesta v Rakitno.  Eden stražarjev je imel sabo belo zastavo v rokah.  Vsled tega sta se mu za stražo postavljena cigana približala in ga od daleč vprašala, kdaj izpuste Ester in jetnike.  Stražar je odgovoril, da šele tedaj, ko izpuste cigani svoje jetnike; prijor je ukazal jetnike zemenjati ali pa Ester in njene ljudi pripeljati zopet v samostan.  Kralj David ni bil tega sporočila prav nič vesel, a moral se je vdati.  Ukazal je torej, naj se odpravijo jetniki na mesto, kjer so čakali samostanski stražarji in naj se tam zamenjajo za samostanske jetnike.  Njegovo povelje je bilo hitro izvršeno in kmalu je dolga karavana krenila iz gozda nizdolu.  Obenem so ostali cigani začeli podirati svoje šotore in vse pripravljati za odhod.  Izmenjava jetnikov se je hitro izvršila in samostanski stražarji so odnesli pete kar najhitreje, boječ se, da jih napadejo cigani celo pri belem dhevu.  Pater Celestin je bil tako oslabel, da so ga morali nesti.  In samostanski stražarji so prav storili, da so bežali, kajti kmalu po svojem odhodu so čuli strašno kričanje, počilo je nekaj samokresov in cela tolpa se je vdrla za stražarji, ki so zdaj tekli kar so mogli.  Pater Celestin je bil edini, ki je slutil, kaj je pravi vzrok tej ljutosti ciganske tolpe, da je Ester povedala, kaj je morala prebiti v samostanu, in boječ se, da se mu kralj David strašno maščuje, je podžgal stražarje, naj pospeše svoje korake.  Cigani so sledili stražarjem skoro do samostana in se šele ustavili, ko so spoznali, da jih več ne doidejo.  A z mesta se niso maknili.  Samostanci so vrata za seboj zaprli in čez zidovje pazili, kaj da store cigani.  Ves samostan je bil pokonci, vse se je oborožilo in se pripravljalo na boj, pričakuje, da napadejo cigani samostan.  Toda cigani se niso premaknili, nego le kričali in grozili s pestmi.  Naenkrat se je prikazal med njimi kralj David.  Bil je razoglav in ves spehan od hitre hoje.  Veterc se je igral z njegovimi dolgimi belimi lasmi in z njegovo sivo dolgo brado in strašno ga je bilo videti, ko je dvigal roko proti nebu in prisegal, da se maščuje, da se grozovito maščuje vsemu samostanu.  Za samostanskim zidovjem stoječi menihi in hlapci niso razumeli nobene besede te grozne prisege, ali uganili so, kaj jim je pričakovati in dasi je bil samostan krepko utrjen in izdatno zastražen, jih je vendar prešinil strah, in tudi ko so cigani že davno odšli, jih je morila skrb, da se ciganov ne ubranijo.  — Samo nekaj ur naj nam cigani časa dajo, je menil eden stražarjev, potem se ni ničesar več bati.  Prijor Ahacij je bil davi poslal patra Antona do deželnega glavarja v Ljubljano, naj pošlje vojakov, da se ciganska zalega zatre.  Prijor misli, da pridejo vojaki še danes.  In res se je kmalu potem čulo iz daljave ponosno trobetije in je z Vrhnike prijezdilo petdeset vojščakov.  Prvemu oddelku vojščakov je sledil še tisti dan drugi oddelek, tako da je bilo na samostanskem dvorišču zbranih nad sto konjenikov.  Poveljnik je imel od deželnega glavarja naročilo, da mora za vsako ceno narediti ciganski nadlogi konec.  V ta namen je bil tudi pooblaščen, da pokliče vse grajščake vrhniškega okoliša in iz soseščine na pomoč in nameraval je s to vojsko zajeti cigane in jih vse uničiti.  Menihi, ki so se zdaj čutili popolnoma varne, so vojščake sprejeli z največjo gostoljubnostjo.  Patra Celestina je pogled na vojsko kar poživil in začel je v svojem srcu kovati načrte, kako porabi vojsko za to, da uniči na mah vse nasprotnike samostana.  Iz pogovora s poveljnikom je sicer izprevidel, da se po glavarjevem ukazu zaradi vere ne sme proti nikomur postopati, ali upal je, da zdaj vsaj podložne kmete ustrahuje.  V samostanu je zavladalo živahno življenje.  Na dvorišču so vojščaki užgali več ognjev in po večerji ležali prepevajoč in popivajoč okrog njih ali pa se razposajeno podili po širnem prostoru, se za šalo metali in sploh uganjali vsakovrstne burke.  V refektoriju pa so sedeli menihi s poveljnikom in njegovimi podpoveljniki pri razkošni večeriji, kateri je sledil pravi bakanal.  Na mizah so stali velikanski vrči plemenitega malvazijca, katere so menihi in njihovi gostje tako naglo praznili, da so jih strežaji komaj in komaj sproti polnili.  Samo pater Celestin ni zaužil nobene kaplje; bil je bled in upal in obveze na glavi so mu dajale toliko strašnejše podobo, ker je v njegovih očeh žarel oni ogenj, ki se je sicer pojavil samo takrat, kadar je videl trepetajoča človeška telesa in gorko, rdečo človeško kri.  Počasi je priplaval mesec na obnebje in razlil svojo bledo svetlobo na samostan.  Tudi v refektorij je posvetil, kjer so bili mize skupaj postavili in razgrajali in razsajali, kakor vojščaki na dvorišču.  Na enem koncu sta poveljnik in pater Gregorij igrala na kocke, na drugem koncu je pater Teodorik, ki je bil od zaužitega vina že ves rdeč, poskusil splezati na mizo, tu je eden prepeval, tam je drugi tolkel ob mizo in kričal kakor obseden, pobočnik pa je objemal tolstega patra Avguština in se tako bridko jokal, kakor da mu je en dan pomrlo vse sorodstvo.  Pater Teodorik je bil z veliko težavo splezal na mizo in še to le z okorno pomočjo nekaterih drugih menihov.  Široko se je postavil med vrče in gibaje se zdaj naprej, zdaj nazaj, tako da so ga morali vedno loviti in ga podpirati, je začel pridigovati.  — Sapientia — aedificavit sibi — domum — je jecljal s težkim jezikom pater Teodorik ex — cidit columnas — septem.  Bratje! — Modrost si je zgradila dom — to je — naš samostan — in — izklesala sedem — stebrov.  Eden teh stebrov sem — jaz — in — kadar sem pijan — sem — moder.  — Vrzite ga doli, je zakričal pater Gregorij, jaz ne morem igrati, če slišim take neslanosti.  Pater Teodorik se je šssilno težavo obrnil proti patru Gregorju:  — Kaj — ti boš mene — doli metal?  Ti — ki še — človek nisi?  Ti — si — hudičev — pisar — hudobni duh — malefieus et veneficus —  — Pusti Gregorja in pridiguj naprej!  — Mislite?  Pater Teodorik se je zopet obrnil k svoji družbi.  No, če — hočete — naj pa — bo.  Bratje!  Evangelist sv. Luka pravi: kjer je mrhovina, tam se zbirajo orli.  Vi — hrabri — vojščaki. — Vi ste ti orli — mi — pa smo mrhe.  Nastalo je huronsko vpitje.  Menihi in njih gostje so kar tulili in se ruvali in zadevali ob mize, da so se tresle.  In ker ni nihče pazil na patra Teodorika, je ta izgubil ravnovesje in padel na mizo kakor je bil dolg in širok ter se z mizo vred zvrnil na tla, v mlako plemenitega malvazijca in med črepinje razbitih vrčev. — —  Ko se je pobočnik nehal smejati, se je zopet obrnil k najnovejšemu svojemu prijatelju in začel iznova jokati.  — Avguštin, ljubi pater Avguštin - jaz sem nesrečen.  Oj, tako nesrečen.  Še izgubljeni sin ni bil tako nesrečen.  Storil sem obljubo, da pojdem na Sv. Višarje, pa svoje obljube nisem izpolnil.  Kaj bo na sodni dan z manoj?  Oj, kako sem nesrečen.  Pater Avguštin je mladeniču ves ginjen brisal solze s svojim umazanim rokavom.  — Nič ne jokaj!  Nikar ne jokaj, če ne bom jaz tudi jokal.  Oh, storil si velik greh zoper sv. Duha.  Pa vidiš, saj sem jaz tvoj prijatelj!  Bom pa jaz zato molil, da ti Mati božja to odpusti.  — Če pa ne bo odpustila?  Oj, kako sem nesrečen!  — Pokoriti se moraš!  Poklekni in spij za pokoro ta vrč vina na en požirek.  In pijani pobočnik je pokleknil in pil in pil iz vrča, dokler ni omamljen padel na tla.  Pater Avguštin pa se je zgrudil nanj — —  — »Potipaj, potapaj, pod oknom počakaj, zavriskaj, zapoj, da bom vedla da si moj,« je med tem z glasom, ki bi delal čast vsakemu, volku, pel pater Gregorij in žvenketal z denarjem, ki ga je bil priigral.  — Tace, tace!  Bibe fratercule, bibe pro poena!  In bakanal je trajal dalje; dokler ni večina pivcev obležala na tleh v topli mesečini čudovite poletne noči.  Lov na cigane je trajal več tednov, ne samo v vrhniškem okolišu, nego skoro po vsi Notranjski.  Sicer so ujeli tu in tam kakega posameznega cigana in ga obesili na najbližje drevo, ali veliki četi kralja Davida niso mogli priti na sled.  Poveljnik se je pač trudil na vso moč, tembolj, ker mu je bil pater Celestin obljubil bogato plačilo, če ujame Erazma pl. Obričana, ali njegov trud je bil brez uspeha.  In vendar je bilo brez dvoma, da se cigani nišo umaknili v druge kraje, da so se morali skrivati po Notranjskem in okrog Vrhnike, kajti med kmetskimi ljudmi je šla od koče do koče, od ust do ust povest o tem, kar sta doživela hči kralja Davida in Erazem pl. Obričan v samostanski ječi.  Od kod naj bi bili ljudje to izvedeli, če ne od prizadetih samih ali od njihovih pajdašev?