V nizki, a prostorni sobi starega poslopja v Florjanskih ulicah, so sedeli okrog velike mize štirje mladi možje.  Pušili so iz dolgih pip, da je bila soba vsa v dimu in pridno praznili vrče rujnega vina, ki so stali pred njimi.  Soba je bila skromno opremljena samo z najpotrebnejšim pohištvom in edini okras belih sten je bila slikovito razvrščena zbirka musket in samokresov, mečev in handžarjev, ki je visela nad posteljo.  V odprtem kaminu je plapolal velik ogenj, čigar plamen je razsvetljeval vso sobo.  V tej sobi je stanoval praporščak kirasirskega eskadrona Andrej Čerin, odkar je bilo to vojaštvo premeščeno od meje beneške republike v Ljubljano.  Čerin je bil mlad mož, visoke rasti in prikupne zunanjosti, a dasi mu je pestra vojaška obleka odlično pristojala in povzdigovala lepoto njegovega obraza in popolnost njegove rasti, vendar ni imel nič vojaškega na sebi.  Njegovi tovariši so mu v šali radi očitali, da ima nekaj ženskega na sebi, dasi je najlepši mož kirasirskega polka.  A kadar jih je Andrej Čerin poživljal, naj vendar povedo, kaj je na njem ženskega, mu niso vedeli nič drugega reči, kakor da ni robat in da imajo njegove velike oči mehak in plah izraz.  »Ti ne boš nikdar prelival krvi,« so tovariši končavali take pogovore, »tebi bi še slabo postalo, če bi moral, sovražniku razklati glavo.«  Ta dan pa pri Čerinu zbrani prijatelji niso govorili o lastnostih svojega tovariša, ki so ga vsi radi imeli in ga le dražili z očitanjem ženskega značaja.  Zbrali so se bili pri Čerinu, da poskusijo plemenito vipavsko kapljico, ki jo je bil gostitelj pripeljal s seboj od svojega obiska pri sorodnikih in prijateljih na Notranjskem.  Med popivanjem pa so govorili o nevarnosti, ki je nenadoma nastala državi na turški meji.  »Moj stric mi je že pred več dnevi pisal iz Gradca, da je nova vojna s Turki neizogibna,« je pripovedoval kapitan Bosizio, šele petdeset let star, a že ves siv mož.  »In moj stric je svetnik pri vojaški komori in je gotovo natančno poučen.  Recite torej kar hočete, vojna bo in jaz se od srca veselim, če bodo tudi naš polk poklicali na bojišče.  Kapitan Bosizio je bil trmoglav človek, s katerim se ni dalo govoriti.  Kar si je vtepel v glavo, tega se je držal in od tega ni odnehal nikdar.  Bil je hraber in neveden.  Zlobni jeziki so govorili, da nima nič pameti in le samo voljo.  A delali so mu krivico.  Čitanje in pisanje mu je res delalo težave, in da je zemlja okrogla, tega bi mu ne bili dopovedali vsi zvezdogledi sveta, a sicer je bil bistroumen, in v vojaških zadevah iznajdljiv in bogat življenskih izkušenj, kajti vojskoval se je pod princem Evgenom Savojskim proti Francozom in proti Turkom, na Italijanskem in na Nemškem in na Nizozemskem.  »Turki so bili vendar v bitki pri Zenti tako poraženi, da se še dolgo let ne bodo upali začeti nove vojne,« se je skromno oglasil najmlajši med navzočnimi, poročnik Gall, ki je bil šele eno leto oficir in se je med svojimi tovariši navadno odlikoval po posebni molčečnosti.  »Glejte ga!  Gall se je oglasil,« se je zakrohotal Bosizio.  »Navadno je jako težko spraviti iz njega kako besedo, kakor da bi moral za vsako plačati pristojbino.  Zdaj pa hoče mene učiti, mene, ki sem že trideset let oficir!  Fant, kaj vam je prišlo na um?«  Zasmehljivo robantanje kapitana, Bosizia je spravilo poročnika Galla v zadrego.  Težko je zajemal sapo.  »Oprostite, gospod kapitan,« je jecljal, »dovolil sem si le ponoviti, kar ste mi še pred dobrim tednom sami povedali.«  »Ta-ta-ta — sami povedali,« se je norčeval Bosizio.  »Pred dobrim tednom še sam nisem ničesar vedel.  Če sem res tako govoril, kakor pravi Gall, potem sem neumno govoril.  Sedaj pa imam pismo svojega strica, ki je svetnik pri vojaški komori v Gradcu in kar moj stric piše, to je resnica.  Turki so prelomili leta 1699. v Karlovcih sklenjeni mir, vdrli so čez mejo in ropajo in požigajo po Južnem Ogrskem in po Slavoniji.  Cesar je že pisal princu Evgenu, naj zapusti Nizozemsko in naj se vrne na Dunaj, da prevzame poveljstvo armade, ki pojde proti Turkom.«  »Ker smo zdaj v letu 1715., so si torej Turki v šestnajstih letih toliko pomagali, da se upajo začeti novo vojno,« je menil Čerin.  »Gre sej torej za navadno računsko zmoto.«  »Nič — zmoto,« je ugovarjal Bosizio.  »Neumnost sem storil, ko sem rekel, da si Turki v petdesetih letih ne bodo opomogli in zdaj bodi dovolj tega.  Rajši naj nam pove Čerin, kaj je kaj novega na Notranjskem, na Vipavskem in na Goriškem, saj veste, da sem Goričan in me vse zanima, kar se tam godi.«  Izpraznili so vrče, vžigali nove pipe in ko je bilo zopet dovolj vina na mizi, je začel Čerin pripovedovati o svojem obisku pri očetu in o svojih, izletih k sorodnikom in znancem.  Pravil je zanimive in nezanimive stvari, o porokah in smrtnih slučajih, o nesrečah in o pravdah in o letini.  »Zadnjih pet dni sem se mudil na gradiču pod Postojno,« je nekako skrivnostno zaključil svoje pripovedovanje.  »Odkar sem bil prvič tamkaj, me je vedno vleklo tja.  Svoj dopust sem porabil koj prve dni, da sem se zopet tam oglasil.  In potem sem šel še večkrat tja in vedno raje in naposled sem ostal tamkaj kar pet dni in ni mi žal, o, ni mi žal.«  Rekel je to s takim izrazom zadovoljstva in sreče, da so se njegovi tovariši spogledali.  »Kaj nam pa mislite reči s tem namigavanjem?« je vprašal poročnik Snoj, ki je doslej molče slonel na svojem mehkem stolu in zamišljeno gledal v strop.  »Nič drugega, kakor da sem na tistem gradiču našel dekle, ki postane moja žena,« je rekel Čerin.  Vsi so se zganili, zakaj nihče ni tega pričakoval.  Nekaj trenotkov je vladala v sobi tihota, da se je natančno slišalo sopljenje vsakega posameznika.  »Mnogo sreče, prijatelj, mnogo sreče,« je izpregovoril Snoj in dvignil svoj vrč.  »Trčimo na zdravje neveste in ženina.«  Krepko so zadoneli vrči.  Prijatelji so segli Čerinu v roke in s tem je bilo čestitanje opravljeno Nekam kratko in prisiljeno se je Čerinu pač zdelo, a bil je vendar zadovoljen, zakaj mislil je, da je njegovo naznanilo zbrane tovariše tako presenetilo, da jim je kar sapo zaprlo.  »Vidim, da sem vam povedal novico, ki je nihče ni pričakoval,« je Čerin menil smehljaje.  »Še vprašali me niste, kdo da je moja nevesta.«  »Saj je res,« se je oglasil kapitan Bosizio.  »Ali jo poznamo?«  »Vsi jo poznate,« je rekel Čerin.  »Ko smo od beneške meje jezdili v Ljubljano, smo se tamkaj ustavili.  Snoj je bil v hiši znan in nas je vpeljal.«  »Leonora Gornikova?« so vsi v eni sapi vzkliknili, a potem sta samo Bosizio in Gall dvignila svoje vrče in trčila novič s Čerinom.  Snoj je molče vstal s svojega sedeža.  Bil je ves bled in prepadel in da bi tovarišem to zakril, je stopil na mračno, megleno ulico.  »Leonora Gornikova,« se je čudil kapitan Bosizio.  »Leonora Gorniova,« je ponavljal, kakor bi govoril sam s seboj in je skrivaj pogledal k oknu, kjer je stal Snoj.  »Krasno dekle, vredno najboljšega moža, kar jih zemlja nosi.«  Mladega Galla je Čerinova zaroka prav posebno zanimala.  To pa iz jako samoljubnega nagiba.  Cilj njegovega stremljenja je bil, da bi prijel na Čerinovo mesto.  Ničesar ni tako želel, kakor da bi Čerin postal kapitan, kajti vedel je, da v tem slučaju postane namesto njega čuvar in spremljevalec zastave, praporščak ne samo po imenu, marveč v dejanju.  »Dovolite, gospod kamerad,« je vprašal previdno, »ali se bodo vsled vaše poroke kaj izpremenile vaše razmere?«  Čerin se je dobrohotno nasmehnil.  Poznal je Gallovo hrepenenje in uganil, kaj bi brezbrki mladenič rad vedel.  »Vi ste pač hoteli vprašati, če ostanem oficir, ali se odpovem svojemu patentu,« je rekel ljubeznivo.  »Tega pa, ljubi prijatelj, sedaj še sam ne vem.  Moj oče seveda želi, da ostanem vojak.  To je naravno.  Saj je sam služil več kot štirideset let cesarju in se odlikoval v mnogih bitkah.  Tudi jaz sam želim ostati vojak.  Ljubim svoj stan in dela mi veselje.  Pa še nekaj govori za to, da ostanem vojak.  Premoženje mojega očeta je jako skromno in vojaška služba mi je vsled tega potrebna.  Na drugi strani pa moram imeti ozire na svojo nevesto.  Kaj bo ta z možem, ki je danes tukaj, jutri tam?  A kar prihaja posebno v poštev, je to, da je moj bodoči tast že star in bolehen.  Edini sin mu je pred leti umrl, nikogar nima razen Leonore.  Posestva njegova so velika in mu dajo mnogo opravkov, tudi ima veliko kupčijo s senom in z lesom.  Potreben je pomoči in podpore in ni mu zameriti, da želi, naj slečem cesarsko suknjo in prevzamem njegovo posestvo in njegovo kupčijo, če ne dobi takega zeta, pojde celo premoženje kmalu v nič.«  »Pa še to pristavite, da kot kupčevalec vojakov sploh ne mara,« je trdim glasom rekel Bosizio.  »Sicer je bil prijazen z nami, ko smo bili njegovi gostje, ali jaz sem vendar spoznal, da nas ne mara.«  »Iz česa ste to spoznali?« je vprašal Čerin.  »Saj je mogoče, da stari Gornik vojakov ne ljubi, ali dobra duša je in nam je postregel, kar je najbolje mogel.«  »Ugovarjam, ugovarjam odločno,« se je razkoračil Bosizio.  »Postregel nam je dobro.  Jedi so bile izvrstne in vino je bilo izvrstno.  Toda stari Gornik se je v pogovoru z menoj izdal, da ima mnogo starega pikolita — pokusiti nam ga pa ni dal.  Če ima pri nas kdo pikolit, pa ga gostu ne da pokusiti, je to dokaz, da gosta kljub navidezni prijaznosti ne mara.«  Dasi je Bosizio govoril popolnoma resno, sta se mu Čerin in Gall vendar na glas smejala in ga s tem tako razljutila, da je začel na dolgo in na široko popisovati goriške navade in predpise gostoljubnosti s posebnim ozirom na pikolit.  Snoj je ves čas nepremično stal pri oknu in gledal na temno cesto.  Slišal je pač glasove svojih tovarišev, slišal tudi vsako posamično besedo, a ni ne vedel, ne poslušal, kaj govore.  Rad bi bil odšel, a tako, da bi tovariši ne zapazili njegovega odhoda, kajti bal se je vsakega vprašanja, kaj da mu je.  Pripravljen je bil žrtvovati svojo tiho, a gorečo ljubezen do Leonore, ali hudo mu je bilo pri srcu in njegova duša je bilo žalosti polna.  Čemu naj bi tovarišem izdal tajnost svoje sedaj brezupne ljubezni in jim razkril rano svojega srca?  Zavedal se je, da bi med njim in med Čerinom moralo prenehati dobro in iskreno prijateljstvo, čim bi prišla na dan popolna resnica, čim bi se razvedelo, da si je Čerin pridobil dekle, ki je je ljubil tudi Snoj.  Zato je hotel Snoj tiho zapustiti družbo prijateljev in je le čakal za to ugodne prilike.  Čerinu, Bosiziu in Gallu je pa med brezskrbnimi, zdaj resnimi, zdaj šaljivimi pogovori hitro mineval z čas.  Ko sta se Bosizio in Gall začela pripravljati za odhod, prav tedaj je vstopil v sobo Čerinov sluga in prinesel pismo.  »Kdo je to prinesel?« je vprašal Čerin.  »Javljam pokorno — neka grda ženska.  Rekla je, naj vam to pismo takoj izročim, ker je važno, odgovora pa da ni nič.«  »Dobro,« je dejal Čerin in začel počasi odpirati tako nepričakovano došlo pismo.  Sluga se je obrnil in je odšel iz sobe in ž njim vred je s tihimi koraki in brez slovesa odšel tudi Snoj.  Nihče ni tega zapazil, kajti Bosizio in Gall sta le gledala Čerina in pismo, ki je je držal v rokah in oba sta se čudila, da je Čerin naenkrat tako molčeč.  Čerin si je primaknil stol h kaminu in se nagnil, da bi dobljeno pismo čital pri svitu plamena.  Bosizio ga je gledal kakor jastreb.  Niti najmanjša stvarca ni ušla njegovemu ostremu pogledu, a vprašal ni ničesar in se sploh ni ganil.  Čerin je prečital pismo dvakrat lin trikrat.  Od plamena v kaminu je bil njegov obraz ves rdeč in ni bilo na njem spoznati nobene izpremembe.  A roka, v kateri je držal pismo, je rahlo drhtela in ko je pismo raztrgal in kosce vrgel v ogenj, je tiho, bolestno zazvdihnil, tako tiho, da tega Gall niti slišal ni, pač pa Bosizio.  Nastala je dolga mučna tihota.  Čerin je čutil, da bi Bosizio in Gall rada vedela, kdo mu je pisal, a rekel ni ničesar.  Tedaj je zapazil, da Snoja ni več v sobi.  »Kaj je Snoj odšel?« je vprašal.  »Kar brez slovesa ...?«  Šele zdaj sta tudi Bosizio in Gall zapazila Snojevo odsotnost.  »Najbrž je odšel takrat, kakor sluga,« je menil Bosizio.  »Saj je pa tudi že pozno in je čas, da greva tudi midva z Gallom spat.«  Vstal je naglo in Gall je sledil njegovemu izgledu.  Čerin ga je zadržal.  »Predno gresta, vama dam pokusiti še pikolita,« se je zasmejal, a njegov smeh je bil prisiljen in videlo se mu je, da trepečejo v njem vsi živci.  »Kdor ima pikolit, a ga ne ponudi, ta pokaže s tem, da svojih gostov ne mara.  Ali ni tako?«  »Da,« je kratko in skoro odurno rekel kapitan Bosizio, a kakor bi mu bilo žal te odurnosti, je prijazno dostavil: »Mi se pa imamo radi kot dobri kameradje tudi brez pikolita.«  Toda Čerin ni tovarišev pustil oditi, dokler niso izpraznili male posode starega, plemenitega pikolita, ki ga je bil pripeljal s seboj z očetovega posestva.  Dasi so trkali in si napijali, so si bili vendar vsi trije svesti, da ni med njimi več tiste prisrčnosti, ki je vladala prej.  Bila je že noč, ko sta Bosizio in Gall zapustila Čerina in stopila na cesto, po kateri se je vlačila gosta megla.  Komaj so se hišna vrata za njima zaprla, je Bosizio s trdo roko prijel Galla in ga potegnil k sebi.  »Ali stanuje žena polkovnika Lamberga še v Gospodski ulici?« je šepetaje vprašal Bosizio.  »Da,« je nekako prestrašeno potrdil Gall.  »Ali ste vi, Gall, kaj radovedni?  Jaz za svojo osebo sem časi jako radoveden.  Na primer sedaj.  Če dobi namreč dober prijatelj pismo, v katerem je izrecno zapisano, naj kapitanu Bosizin pove to in to, dobri prijatelj pa tega ne stori, potem je kapitan Bosizio radoveden, kakor najradovednejša babnica.  Ali me razumete, prijatelj Gall?  O, moje oko me nikdar ne goljufa in jaz znam časih tudi prav dobro čitati, posebno če mi je pisava tako znana, kakor pisava polkovnika Lamberga.  In ker je polkovnik Lamberg sedaj v Gradcu, kjer je vojaška komora in je tamkaj bržkone izvedel jako zanimive stvari; in ker je pisal, naj se te zanimive stvari meni povedo, a povedane mi niso bile, je moja radovednost gotovo opravičena in utemeljena.  In zato vas povabim, pojdite z menoj do polkovnikove žene.«  »Pozno je že, gospod kapitan ...«  »Pozno!  Kaj to meni mar!  In če bi moral hišna vrata vlomiti in napraviti v hiši tako klanje, kakor Herodeževi hlapci med betlehemskimi otroki — z Lambergovo ženo moram še nocoj govoriti.«  »Ali — gospod kapitan, saj vendar ne boste ničesar zamudili, če počakate do jutri,« je pohlevno svaril Gall.  »Ljuba nedolžna duša, kaj mi govorite, človek ne sme nikdar odlašati in čakati!  Ko bi bil jaz v različnih bitkah odlašal rabiti svoje orožje in čakal, da zamahne sovražnik, bi že davno ne imel več svoje glave.  Ne, nič ne bom čakal do jutri.  Kar je Lamberg sporočil Čerinu, s katerim je v sorodu, to je gotovo sporočil tudi svoji ženi in to hočem zvedeti še danes, takoj.«  Ne da bi čakal na daljne ugovore mladega Galla, ga je prijel pod pazduho in ga skoro šiloma vlekel za seboj po temnih ulicah na drugo stran Ljubljanice, kjer je v Gosposkih ulicah stanoval takratni zapovednik ljubljanske posadke, polkovnik baron Lamberg.  Že davno so bile ugasle zadnje luči v mestu, ko je poročnik Snoj še vedno nemirno begal po zapuščenih mestnih ulicah.  Zatopljen je bil v svoje misli, da ni vedel, kam ga noge neso.  Vedno in vedno mu je prihajal pred oči prijazen gradič blizu sivega Nanosa in živo se je spominjal, kako je bilo tedaj, ko ga je slučaj zanesel tja in je spoznal Leonoro Gornikovo.  Neizbrisen je bil vtisk, ki ga je Leonora nanj napravila in čim bolje jo je spoznal, toliko gorečnejša je bila njegova ljubezen do nje.  In zdaj je bila zanj izgubljena.  Vso noč je begal po mestu in njega bližnji okolici, a vihar v njegovem srcu se ni polegel.  Ko se je začelo daniti, je pohitel v vojašnico in si dal osedlati konja ter zdirjal ž njim v vlažni jutranji zrak, ven iz mesta, po Dolenjski cesti, ne vedoč kam, kakor bi upal, da na iskrem vrancu uteče svojim bolestim in da med ježo izgubi spomin na doživelo izgubo.  Šele čez mnogo ur se je vrnil domov.  Konj je komaj sopel in je hodil počasi, ter skoro omahoval, tako je bil od dolgega in naglega teka utrujen.  Snoj pa tega še zapazil ni.  Mehanično je vzpodbadal konja z ostrogami, ne meneč se, če ga uboga ali ne.  Šele glasen pozdrav je Snoja prebudil iz njegovih sanj.  Ozrl se je na stran, od koder je prišel klic in zagledal Čerina.  »Odkod prihajaš?« je vprašal brez zanimanja in dasi je vedel, da prihaja Čerin z Grada.  »Na zapovedništvu sem bil,« je odgovoril Čerin.  »Prosil sem za odpust iz armade.«  »Danes?« se je začudil Snoj.  »Že zdaj?  In ravno zdaj, ko bomo morda poklicani na vojno?«  »Ah — kdo misli na vojno,« se je prisiljeno smejal Čerin.  »Samo Bosizio, drug nihče, Bosizio bo pa še v grobu o vojnah sanjal.  Kolikrat so Turki že prišli čez mejo in ropali in požigali, a zaradi tega vendar ni bilo vojne in tudi zdaj je ne bo, gotovo ne.«  Snoj ni ničesar odgovoril.  Čerin je čutil, da mu ne verjame, a vzlic temu ni nadaljeval s svojim dopovedovanjem.  Molče sta nadaljevala pot v mesto.  Čerin je korakal poleg Snojevega konja.  Rad bi bil začel vesel pogovor, kakor je bil običajen med tovariši, a ni mu prišlo na misel, kaj bi rekel.  Po dolgem molku je naenkrat Snoj ustavil konja.  »Kdaj si se odločil, izstopiti iz armade?« je vprašal s poudarkom.  »Odločil sem se še snoči, morda si preslišal, da smo že snoči o tem govorili.«  »Da, da, zdaj se spominjam,« je kar vesel in nekako pomirjen rekel Snoj.  »Že ko si začel pripovedovati, da si se zaročil, si to omenil.  Da, da.  Žal mi je pa, da ne pojdeva skupaj dol na Ogrsko, ali v Slavonijo.  Ej, to ti bo veselo bojevanje in pod princem Evgenom slavna zmaga.«  »Tudi meni bo žal, da ne bom mogel iti s tovariši v boj, če bo sploh prišlo do vojne,« je dejal Čerin, a poznalo se mu je na glasu, da ni tako mislil, kakor je govoril.  »Ali ostaneš v Ljubljani?«  »Ne!  Kaj bi tukaj?  Najprej obiščem nevesto in potem ostanem do poroke pri očetu.«  »Kdaj misliš oditi?«  »Še danes.«  »Tako kmalu?  Torej se niti primerno ne bomo mogli posloviti od tebe?«  »Ah, saj pridem še večkrat v Ljubljano.«  »A morda nas ne bo več tu; kdo ve, če ne bo vojne.«  »Ne bo je, ne bo,« je zatrjeval Čerin.  »In — veš kaj, ko bom poročen, pridi me obiskat, mene in Leonoro bo od srca veselilo.«  »Da — da,« je zamišljen odgovoril Snoj, »če bo mogoče — hvala ti na povabilu — če pridem živ in zdrav iz vojne, te gotovo obiščem.  Živ in zdrav!  Pa nikar ne misli, da se boja in vojne bojim!  Ne!  Z veseljem pojdem v boj.« In nekako melanholično je dostavil: »Lepa smrt v boju je več vredna, kakor nekaj let klavrnega životarenja.«  Prišla sta bila do vojašnice in Snoj je skočil s konja.  Oba sta čutila, da si nimata ničesar več povedati in da je prišla ura slovesa.  Segla sta si v roke.  »Zdravstuj prijatelj,« je mehko rekel Čerin, »in nikar me ne pozabi.«  »Želim ti vso srečo in tvojemu zakonu blagoslov z neba,« je resno odgovoril Snoj.  Še enkrat sta si stisnila roke in se potem naglo razšla, tako naglo, kakor bi bežala drug pred drugim.  Čerin se je odpravil na svoje stanovanje, Snoj je ostal v vojašnici ves dan, ker se je bal, da bi morda zopet srečal Čerina.  A prav, ko je po izvršenih opravilih legel na seno, da bi se odpočil in če mogoče nekoliko prespal, sta ga prišla kapitan Bosizio in poročnik Gall klicat na zaupen pogovor.  Čerin je med tem uredil vse svoje stvari in jih izročil prevozniku, da jih pošlje na dom njegovega očeta, poslovil se je od svojih predpostavljencev in potem zapustil Ljubljano.  Hitel je, kakor da mu gori pod nogami, kakor da komaj čaka, da zapusti mestno obzidje, kakor da bi se koga bal.  Še predno je bilo poldne, je na svojem konju odjezdil iz mesta in v divjem diru ubral pot na Notranjsko.  Neusmiljeno je priganjal konja, da so vasi kar švigale mimo njega, podil je žival, kakor bi ne mogel učakati, kdaj dospe na svoj cilj in ko je končno ležala Postojna za njim, pred njim pa veličastni Nanos, je veselo zavrisnil in zamahnil s klobukom, vedoč, da ni več daleč do Gornikovega gradiča.  Tema je že objemala zemljo, ko je jezdec na upehanem konju dospel do male vode.  Na griču je videl nizek stolp ubožne cerkvice, pod gričem so v večji razdalji stale kmetske koče, sredi vmes pa je vodila pot do gradiča, ki je bil še ves razsvetljen.  Čerin je zadnjikrat vzpodbodel konja.  Zveneli so udarci podkev ob kamenito cesto, da se je slišalo daleč naokrog in nekaj trenotkov pozneje se je Čerin ustavil pred gradičem.  Naglo je skočil s konja in ne meneč se za zvesto, od dirjanja vso znojno žival, je pohitel v hišo.  A že mu je prišla nasproti Leonora.  Slišala je konjsko peketanje in slutila, kdo da je prišel.  Leonora je bilo krepko, zdravo dekle, jasnih lic in velikih izrazitih oči.  Njen obraz je žarel veselja in ko je zagledala Čerina, ga je z obema rokama objela in ga poljubila.  »Moj ljubi fant!« To je bilo vse, kar mu je rekla v pozdrav, potem ga je prijela za roko in ga peljala v veliko sobo, kjer je bila družina zbrana pri večerji.  In v tej dobrovoljni družbi med temi prostodušnimi ljudmi je Andrej Čerin pozabil vse skrbi prejšnjega večera in tega dne, pozabil prijatelje in znance, pozabil vse trpljenje in celo pretečo vojno s Turki in bil samo srečen, kakor da je našel varno zavetje pred viharji življenja.  Še srečnejša, kakor on sam, pa je bila Leonora, saj ji je prinesel veselo vest, da je več ne zapusti, da je za vedno slekel cesarsko suknjo in da ostane pri njej do konca dni.  Naslednjega dne je Čerin zarana vstal.  Bil je lep dan in z veseljem v srcu se je izprehajal po poljanah in gozdih.  Ustavljal je kmetske ljudi na potu in jih izpraševal s prijateljskim zanimanjem o razmerah, čigava je ta hiša in čigava je ona njiva.  Gledal je okrog sebe in opazoval svet in ljudi s tisto ljubeznijo, kakor jo ima samo posestnik za svojo grudo.  Ne da bi se tega zavedal, se je čutil že lastnika gradiča in k njemu spadajočega sveta.  Ko se je naposled vračal proti gradiču, mu je prihitela Leonora nasproti.  Bila je vsa razgreta, kakor da se je zgodilo kaj posebnega.  »Neki vojak je prijezdil iz Ljubljane in vprašal zate,« mu je hitela pripovedovat.  »Nekaj ti je prinesel, a pravi, da mora to tebi samemu izročiti.«  »Vojak?« se je začudil Čerin in postalo mu je nekam tesno pri srcu.  »Kaj neki je prinesel?«  Leonora se je oklenila Čerinove roke in stiskaje se k njemu je korakala ž njim proti gradiču.  »Prinesel je veliko novico,« je pripovedovala.  »Pomisli, tvoj polk mora na Ogrsko.  Včeraj je prišlo povelje, da mora takoj odriniti.  Princ Evgen zbira veliko armado, da jo pelje proti Turkom, ki so vdrli na Ogrsko.  To ti bo sedaj žal, da si se odpovedal vojaškemu stanu in vrnil patent!  Namesto, da bi si pridobival časti in slave na bojnem polju, boš pa ti, moj lepi oficir, les meril in seno tehtal.  Oh, škoda, da to povelje ni prišlo prej, predno si ti odstopil.«  Začuden je obstal Čerin in plaho je pogledal svojo nevesto.  »Kako si vendar vsa drugačna od drugih deklet,« je dejal z nekakim rahlim očitanjem.  »Vsaka druga nevesta bi bila vesela, da ženinu ni treba iti na vojsko, tebi je pa menda še žal, da ostanem pri tebi.  Otrok nedolžni, ti pač ne veš, kako strašna in grozovita je vojska in še posebno z divjimi Turki.«  »Vojska mora biti res strašna,« je zamišljena govorila Leonora.  »Slišala sem že mnogo o vojski in lahko si predstavljam vse njene grozote.  A vendar mi je žal, da ne greš tudi ti v boj.  Že dostikrat sem si sama očitala, da sem tako različna od drugih žensk, a spremeniti se pač ne morem.  Jaz bi bila srečna in ponosna, če bi vedela, da braniš tudi ti cesarstvo pred sovražnimi Turki.  Vem, da bi se proslavil na bojnem polju.  In vidiš, de bi te zadela nesreča — če bi se ti več ne vrnil — jaz bi se sicer nikoli ne omožila in bi do svoje smrti žalovala po tebi, a rekla bi si: umrl je smrt junakov, ki je najlepša.«  Čerin je drhtel po vsem životu in njegov bledi obraz je izdajal, s kako težo so padle te iskrene besede na njejegovo srce.  »Ti bi morala pesmi zlagati,« se je prisiljeno šalil.  »Poetičen talent imaš.«  Njegove zadnje besede so bile izrečene tako trpko, da je naglo dvignila glavo in mu pogledala v obraz, ki je bil čudno prepadel.  Ni si mogla tolmačiti tega, a vprašati ni več mogla ničesar, kajti prišla sta bila do gradiča, pred katerim je stal osedlan vojaški konj.  »Vojak je v veži — dala sem mu zajtrk, ker se mora takoj vrniti.«  Čerin je izpustil Leonorino roko in s trdimi koraki je vstopil v prostorno vežo, kjer je za mizo sedel kirasirski vojak.  Ko je vojak zagledal Čerina, je planil pokonci in se postavil vojaško pred bivšega praporščaka.  »Javljam pokorno — da imam izročiti to - le pošiljatev.«  Pri teh besedah je vzel iz torbe majhen zavoj in ga izročil Čerinu.  »Kdo pošilja to?«  »Javljam pokorno — gospod kapitan vitez Bosizio.«  »In kaj je še naročil?«  »Ničesar drugega, kakor da se moram nemudoma vrniti.«  Čerin je segel v žep in je molče dal vojaku srebrnik.  Nekako bojazljivo je vzel vojak ta dar.  Poznal je Čerina že dolgo, a še nikdar ga ni videl tako zlovoljnega in malobesednega.  Čerin pa je z zavojem v roki šel mimo vojaka, ne da bi mu v slovo rekel kako besedico in s težkimi koraki stopil v bližnjo sobo.  Vrgel je zavoj na bližnjo mizo in ga ogledoval nezaupno, kakor bi se ga bal odpreti.  Tedaj je vstopila Leonora v sobo.  Videč zavoj na mizi, se je preširno zasmejala.  »Zdaj pa le vidim, kako ti je žal, da moraš ostati doma in ne pojdeš na vojsko.  Še zadnjega pozdrava svojih prijateljev ne maraš pogledati.«  Stopila je k mizi in vzela zavoj v roko.  »Kako lahek je ta zavoj,« se je čudila.  »Tako je lahek, kakor bi bil prazen.«  Naglo so njeni prsti razvezali vrvico in odstranili ovoj, pod katerim je bila mala škatljica.  »Evo — poglej, kaj ti pošiljajo prijatelji.  Tudi jaz sem radovedna.«  Čerin je vzel škatljico in jo odprl.  V istem trenotku mu je padla iz rok, opotekel se je in padel na stol.  »Kaj ti je?« je prestrašena zaklicala Leonora in hitela okrog mize k Čerinu.  A prišedša do njega je obstala, kakor bi bila okamenela, se z obema rokama prijela za glavo in v blaznem strahu gledala na tla.  Na tleh, Čerinu pred nogama, je ležal popisan kos papirja in v njem so bili zataknjeni trije konci pavovih peres.  V sedemnajstem in osemnajstem stoletju je v avstrijski armadi veljalo pavovo pero za znamenje strahopetnosti in je pomenilo najhujše žaljenje in izraz zaničevana, če se je oficirju ali vojaku vrglo ali poslalo ali za klobuk vtaknilo pavovo pero.  Leonora je na prvi pogled uganila, kaj pomenijo na tleh ležeči konci pavovih peres.  Nagnila se je k tlom in pobrala iz škatljice padli listek s pavovimi peresi.  »Kapitan vitez Bosizio, praporščak pl. Gall, poročnik pl. Snoj,« je čitala Leonora na glas.  Samo ta imena so bila zapisana na listku.  Stopila je k Čerinu, mu položila roko na ramo in s trdim glasom vprašala:  »Ali si zaslužil, da so ti poslali to znamenje?  Ali si zaslužil to očitanje?«  Čerin se je zganil, dvignil je glavo, pogledal Leonori v oči in potem razločno rekel:  »Da.«  Niti trenotek ni mislil tajiti, niti na misel mu ni prišlo, da bi se kakorkoli opravičeval.  Čutil je, da se je zdaj zgodilo, kar se je toliko časa! bal, da se enkrat zgodi.  A dasi je bil jasno in odločno izrrekel svoj »da,« mu Leonora vendar ni hotela verjeti.  »Andrej,« mu je rekla, »jaz ti ne verjamem.  Ti bi ne vzdržal mojega pogleda, ti bi me ne mogel tako gledati, kakor me gledaš sedaj, ko bi bila resnica, kar si mi potrdil.«  »Pa je vendar resnica,« je vdano dihnil Čerin.  Molče je gledala Leonora listek, ki ga je držala v rokah.  »Trije konci pavovih peres,« jel končno zavzdihnila.  »Kako neskončno srečna sem bila še včeraj in danes imam od svoje sreče samo še tri konce pavovih peres.«  S trudom zadržana in pritajena čustva so jo prevzela in začela je ihteti, a premagala se je hitro.  Otrla je solze in zadušila svojo bolest.  »Povej, zakaj so ti poslali ta peresa, to strašno znamenje?«  Vprašala je to že zopet z mirnim glasom.  Vse na njej je kazalo, da hoče vedeti popolno resnico.  In Čerin ji ni ničesar prikril in ničesar utajil.  »Polkovnik Lamberg, bratranec moje pokojne matere, mi je sporočil iz Gradca, da bo tudi naš polk poklican na Ogrsko na vojno proti Turkom.  Naročil mi je, naj to povem eskadronskemu poveljniku.  Jaz pa sem to prikril Bosiziu in vsem drugim.  Nisem hotel v vojno.  Ko sem dobil Lambergovo obvestilo, sem takoj sklenil, da izstopim iz armade in storil sem to koj drugi dan.  Takrat ni še nihče vedel, da bo polk poklican na vojno, samo jaz sem to vedel.  Mislil sem, da ne bo nihče uganil pravega vzroka mojemu odstopu, a kakor zdaj vidim, so izvedeli vse in me obsodili.«  »To je vse?« je vprašala Leonora.  »Vse in mislim, da je dovolj.«  »Ni dovolj,« je ugovarjala Leonora.  »Domenila sva se, da med nama ne sme biti nikoli nobenega nesporazumijenja.  Povej, zakaj si izstopil iz armade in iz kakšnega vzroka nisi hotel v vojno.«  »Ne morem ubijati.  Ne morem in ne morem.  Še na lov nikoli nisem šel, ker tudi živali ne morem videti ranjene ali umirajoče.  Vem, da tak človek ni sposoben za vojaka, a saj nisem iz lastnega nagiba postal oficir.  Moj oče je star vojak, bojeval se je v mnogih bitkah in me je prisilil, da sem postal vojak.  Skrival sem vedno svoj strah pred krvjo.  Kameradje so me dostikrat dražili, da sem ženskega značaja, a sodili so me napačno, kakor me bo sodil tudi moj oče.  Ne bojim se ne muk, ne smrti, samo ubijanja se bojim.  Svojemu očetu tega ne morem razložiti, ker vem, da bi me ne razumel, a ti, Leonora ...«  »Jaz sem taka, kakor tvoj oče,« ga je prekinila Leonora, »in tudi jaz te ne razumem.«  Položila je konce pavovih peres na mizo.  »Še nekaj mi povej!  Ali si morda name mislil, ko si odložil svoj patent.  Ali pa bi bil to storil tudi v slučaju, ko bi ne bil moj ženin?«  »V vsakem slučaju, Leonora, v vsakem slučaju.«  »In vse to bi mi bil prikril, ko bi ne bila slučajno prišla v sobo, predno si mogel pavova peresa odstraniti,« je rekla s trpkim očitanjem in začela s prsta snemati tenak prstan.  »Ne morem drugače — vzemi svoj zaročni prstan nazaj.«  Še nikdar se ni Čerin tako zavedal, kako neskončno ljubi Leonoro, kakor sedaj, ko je videl, da je zanj izgubljena.  A molče je vzel prstan, ki mu ga je dala, in molče ji je dal prstan, ki ga je imel na svoji roki.  Šla je mimo njega proti vratom.  Prišedši mimo omare, je zagledala šopek suhih cvetlic, ki so stale tam v vazi, med te cvetlice pa je bilo vtaknjenih nekaj pavovih, peres.  Ne da bi vedela, kaj stori, je iztrgala eno teh peres in je vrgla na mizo.  »In vzemi še to,« je rekla neusmiljeno in odšla iz sobe.  Čerin se ni ganil.  Nepremično je stal na svojem mestu in z neskončno žalostjo gledal pestra očesa pavovih peres.  »Zdaj so štirje,« je mrmral v brezmejnem obupanju in s tresočo se roko spravljal konce pavovih peres v svojo listnico.  »Zdaj so štirje,« so šepetale njegove ustne in s šibečimi se koleni je zapustil sobo in hišo.  Malo časa pozneje se je zaslišalo peketanje konjskih kopit.  Leonora, ki je jokala v svoji sobi, je planila k oknu, obupno je zaklicala: »Andrej, ostani, Andrej,« a bilo je že prepozno.  Čerin je ni več slišal in je odjezdil v svet.  V jasni noči, ko je Ljubljana že spala, sta se na Mestnem trgu srečala dva človeka.  Eden je imel leseno nogo, vsled česar se je daleč slišal njegov korak.  Ti udarci z leseno nogo so provzročili, da je od nasprotne strani prihajajoči človek dvignil glavo, tako da mu je mož z leseno nogo videl v obraz.  »Čerin — kaj ste res vi?«  »Da, jaz, gospod major.« Mož z leseno nogo, major Žun, je Čerinu segel v roko in mu jo krepko stisnil.  »Kako sem vesel, da vas vidim,« je dejal major.  »Slišal sem, da ste izstopili iz armade in da ste ženin Leonore Gornikove, ki je po moji sodbi najlepše in najljubeznivejše dekle, kar jih je kdaj živelo med Ljubljano in med Trstom, čestitam vam od srca.«  »Nimate na čem, gospod major,« je odgovoril Čerin.  »Leonora Gornikova ni moja nevesta.«  »Kako da ne?  Saj mi je sama povedala, da sta se zaročila.  Komaj štirinajst dni je tega, kar sem bil doli.  In vsa srečna je bila.«  »Da, da,« je menil Čerin, »bila je moja nevesta, a dala mi je slovo.« In naglo je dostavil: »Po moji krivdi, po moji lastni krivdi se je zgodilo in kar je Leonora storila, je prav storila.«  Major Žun je nekaj trenotkov v silnem začudenju gledal Čerinu v upadli obraz, potem ga je prijel pod pazduho in je energično, skoraj zapovedujoče rekel:  »Prijatelj — zdaj pojdete z menoj, doma imam dobro kapljico in tam mi bo dete povedali, kaj se je zgodilo.  Pravico imam do tega.  Na Nizozemskem sem vašemu očetu rešil življenje in to mi daje pravico in mi nalaga dolžnost, da sem tudi njegovemu sinu prijatelj.  Ta bi bila lepa, da bi se razšla dva človeka, kakor ste vi in Leonora, ki sta kakor ustvarjena drug za drugega.«  Čerin je nekaj časa ugovarjal, toda major ga ni izpustil in ga skoro vlekel s saboj, godrnjaje neprestano: »ta bi bila lepa, ta bi bila lepa.«  Major Žun še ni bil petdeset let star.  Že v mladih letih se je odlikoval v različnih bitkah.  Kot kapitan se je udeležil vojne na Nizozemskem, kjer mu je krogla odbila nogo.  Za svojo hrabrost je bil na bojišču imenovan pač za majorja, a moral je zapustiti vojaško službo.  Od tedaj je živel v Ljubljani, je pa rad in pogostoma obiskoval prijatelje in znance na Notranjskem, kjer je bil doma in kjer je imel sorodnike.  V svojem skromnem, vojaško preprostem stanovanju je Čerinu najprej postregel z vinom in ga potem začel siliti, naj pove, zakaj sta se z Leonoro razšla.  Ker pa Čerin ni hotel povedati, kaj se je zgodilo, ga je začel loviti z različnimi vprašanji in ga končno pripravil do tega, da mu je vse povedal.  Čerin je bil pripravljen, da ga bo stari vojak obsodil, kakor so ga obsodili njegovi tovariši in celo Leonora.  A major Žun ni izrekel nobene ostre besede.  Dolgo časa je molče sedel na svojem stolu in gledal v tla, medtem ko je s svojimi koščenimi prsti po mizi bobnal vojaško koračnico.  Bobnal je vse hitreje in hitreje in naposled zabobnal znamenje »naskok«.  »Kdo ve vse za to stvar,« je vprašal z odločnim glasom.  »Bosizio, Gall in Snoj, ki so mi poslali znamenja brezčastnega strahopetstva.«  »Ti bodo molčali, že ker jim je za čast njihovega polka.  In Leonora bo tudi molčala.«  »Tudi oče ve, kaj se je zgodilo.«  »Vaš oče?« se je začudil major.  »Kdo neki je imel pogum, staremu levu to povedati?«  »Jaz sam,« je dejal Čerin, »a prijetno ni bilo.«  V nemem občudovanju je major gledal Čerina, predno je prišel do sape.  »Ni bilo prijetno, ste rekli,« je zaklical končno.  »Andrej, jaz vas ne razumem.  Za vojno niste imeli poguma dovolj, a kje ste dobili pogum, da ste stopili s tako novico svojemu očetu pred oči.  Jaz ga poznam, starega junaka, in čudim se, da ste še živi.«  »Tudi to je samo slučaj.  Oče je name ustrelil, a me ni zadel.«  Majorju je padla kupica iz rok.  Slutil je, da se je stari vojak dejanjsko lotil svojega sina, a da bi bil nanj ustrelil, tega vendar ni mislil.  Toda iz tega, kar mu je bil Čerin povedal, je spoznal, da na kako posredovanje ni mogel več misliti.  In jasno mu je bilo tudi, da jih sploh ni besedi, ki bi mogle poravnati nasprotje med očetom in med ženinom in nevesto.  »Kaj mislite storiti!« je čez dolgo časa zopet izpregovoril major Žun.  »Še sam ne vem,« je odgovoril Čerin.  »Zavedam se, da sem človek brez časti.  Ta zavest me bo vodila pri vseh mojih sklepih.  Za zdaj sem tu v Ljubljani.  Oče mi je vrgel doto moje matere pred noge; ni mnogo, a za nekaj časa bo zadostovalo.  Zdaj razmišljam in ugibam, kaj naj storim.  Sklenil sem doslej le to, da pojdem doli v Slavonijo, ali na Ogrsko.«  »Saj tam bo vojna,« je vzkliknil major.  »Kaj hočete tam?«  »Ne vem,« je mirno rekel Čerin.  »Doli pojdem in dolgo me ne bo nazaj ali celo nikdar.«  Čerin je segel v žep in je vzel iz listnice štiri konce pavovih peres.  »Vi ste ta peresa shranili?« je strme zaklical major.  »Seveda,« se je nasmehnil Čerin.  »Noč in dan so moje misli pri teh peresih.  Če bdim, me žgo na srcu, če spim, se mi prikazujejo v sanjah.«  Primaknil je svoj stol bliže, majorjevemu in rekel polglasno, kakor bi se bal, da ga kdo sliši:  »Ali ni morda mogoče, da bi nastale okolnosti, v katerih bi Bosizio, Gall in Snoj ta peresa vzeli nazaj?  Mislim si, da pride človek lahko v nevarnosti, ko mu je treba rešitelja.  Zato pojdem dol na južno Ogrsko ali v Slavonijo.  Morda mi bo sreča mila, in če bi vsi trije vzeli svoja peresa nazaj, o potem ... potem bo morda tudi Leonora vzela svoje ...«  »Kaj mislite, da bo Leonora na vas čakala,« je dejal Žun.  »Po moji sodbi vas bo skušala čim preje pozabiti in snubcev ima vedno dovolj.«  »Na to ne mislim, da bi name čakala,« je resignirano izjavil Čerin, »ali moje življenje nima nobene vrednosti zame, če ne dosežem, da vzame Leonora svoje pero nazaj.«  Major Žun je bil prepričan, da je Čerinov namen brezupen.  Zavedal se je, da bi moral Čerin izvršiti prave čudeže, če naj bi njegovi bivši tovariši preklicali storjeno mu sramoto, a kje in kako naj dobi priliko, kaj takega storiti.  Čerin je uganil, kake misli roje majorju po glavi.  »Moj namen se vam zdi pač blazen, kaj ne?« je vprašal z bolestnim usmevom na svojih brezkrvnih ustnicah.  »Uvidevam sam, da ima ta načrt nekaj blaznega na sebi in malo, malo je upanja, da bi se mi posrečil le v najmanjši meri.  A poskusiti hočem svojo srečo na vsak način.«  Žun je pritrjevalno kimal, kajti priznaval je, da Čerinu ni odprta nobena druga pot.  Naenkrat se je zganil, kakor da mu je nekaj posebnega prišlo na misel.  »Vi hočete na Ogrsko iti, doli na prihodnja bojišča,« je vzkliknil.  »Ali se zavedate, s kakimi velikanskimi nevarnostimi je to združeno?  Turkov se bo nateplo kakor listja in trave, razbojniških čet je vse polno, da ni nihče varen pred njimi, v avstrijski armadi se pa ne smete prikazati, saj bi vas smatrali za vohuna.  Ali ste že mislili na vse to?«  »Nič,« je ravnodušno odgovoril Čerin.  »Čemu naj bi na to mislil, ko si itak ne morem pomagati.«  Majorju Žunu je zažarel obraz notranjega zadovoljstva.  »Pa vam bom vsaj nekoliko pomagal jaz,« je rekel ponosno.  »S Turki in z razbojniki seveda nimam nobenih zvez, a da boste varni pred avstrijskimi vojaki, to vam preskrbim.  Slušajte!  Ali poznate feldmaršala grofa Gvidona Starhemberga, bratranca velikega vojskovodje, ki je s tako čudovito hrabrostjo branil Dunaj pred Turki toliko časa, da je poljski kralj Sobieski prinesel pomoč?«  »Po imenu ga poznam,« je menil Čerin, »a kaj naj imam jaz s feldmaršalom grofom Starhembergom?«  »Feldmaršal je v Ljubljani,« je rekel major, »že več mesecev je tu, a nihče tega ne ve.«  »To vendar ni mogoče,« je vzkliknil Čerin.  »Mogoče, mogoče,« je zatrjeval Žun.  »Saj sem sam bil že večkrat pri njem.  V komendi nemškega viteškega reda stanuje.«  Zdaj je major Žun primaknil svoj stol k Čerinovemu.  »Poznam Starhemberga že dvajset let.  V vojni proti Francozom je zapovedoval avstrijski armadi na Tirolskem in jaz sem bil takrat eden njegovih pobočnikov.  Ko je odšel kot zapovednik avstrijske armade na Špansko, sva se ločila, zakaj moj polk je bil poklican na Nizozemsko.  Dasi je že več let tega, me je vendar spoznal na prvi pogled, ko me je zagledal pred Križevniško cerkvijo.  »Kaj pa dela v Ljubljani,« je radovedno vprašal Čerin.  »Jezo kuha,« se je smejal Žun.  »Starhemberg je na Španskem izvojeval velike zmage, a po odhodu nadvojvode Karla, ko je ostal kot podkralj sam v Barceloni, mu niso poslali nič vojaštva več.  Ker se vsled slabosti svoje armade ni mogel vzdržati, se je na angleških ladjah z vojaštvom vred prepeljal v Genovo.  Od tedaj sta s cesarjem v hudem navskrižju.  Starhemberg neče in neče na Dunaj, dasi mu je cesarica Elizabeta šele pred par dnevi pisala jako ljubeznivo pismo.  Ostati hoče v Ljubljani, naravno pa je, da je v zvezi z vsemi mogočniki in zlasti njegov brat, general Maksimilijan grof Starhemberg, mu vedno poroča o vseh važnejših dogodkih.  Tudi o vojnih pripravah zoper Turke je natančno podučen.«  Zatrdilo, da je feldmaršal Starhemberg natančno podučen o vojnih pripravah zoper Turke, je Čerina bolj zanimalo, kakor vse drugo pripovedovanje zgovornega majorja.  In Žuna ni bilo treba dolgo prositi, da je vse povedal, kar mu je bilo znano.  »Vojna bo gotovo, ljuta in krvava vojna,« je pripovedoval Žun.  »Turki so jo začeli najprej proti beneški republiki.  Hoteč ji vzeti, kar je še grškega ozemlja v njeni oblasti, so jo napadli od različnih strani in dosegli so uspehe.  Pijani prelite krvi in hoteč zadobiti zopet Ogrsko, so izzvali cesarja na žaljiv način, češ, da je prelomil karlovški mir, ker je z beneško republiko sklenil alijanco.  Veliki vezir Ali paša je izdal oklic, v katerem pravi, da je cesar najhujši vseh sovražnikov, kar jih ima Turčija in da je treba njegovo moč za vsako ceno zlomiti.  Vojna še ni napovedana, a začela se je že.  Princ Evgen je svojo armado dobro pripravil in si izbral najboljše generale.  Tudi Gvidona Starhemberga je povabil, a ta je odklonil.  75.000 mož bo zbral princ Evgen pri Petrovaradinu, vodja infanterije bo feldmaršal Heiser, vodja konjenikov felmaršal Palffy, pod njimi pa bodo stali generali grof Mercy, Maksimilijan Starhemberg, princ Bevern, baron Efergenyi in Battée.  Mogočna armada bo to, ali če bo mogla kljubovati Turkom, to je drugo vprašanje.  Veliki vezir Ali paša bo sam vodil turško armado in verodostojna poročila pravijo, da bo imel nad 150.000 mož na razpolago.  To je vzrok, da so zdaj poklicali na Ogrsko tudi naše polke in tudi kirasirje, pri katerih ste vi služili.«  Žun je vedel pazljivo poslušajočemu Čerinu povedati še mnogo zanimivih posamičnosti o vojnih pripravah proti Turkom.  Govorilne z vnemo starega vojaka in je semintja s palico jezno udaril po svoji leseni nogi, zakaj, žal mu je bilo, da mora ostati doma za pečjo in da se ne more udeležiti vojne, obetajoče krvave boje, slavo in bogat plen.  Šele, ko je bil že dvakrat in trikrat ponovil vse, kar je vedel, se je tudi spomnil, kaj je bil Čerinu obljubil.  »Glejte, skoraj bi bil pozabil, čemu sem vam začel pripovedovati o Starhembergu,« je dejal Žun.  »Pa je že tako: kadar začno stari vojaki govoriti o bojih, pozabijo na vse drugo.  Poslušajte torej mojo misel.  Če vam je prav, pojdem k feldmaršalu Starhembergu in ga prosim, naj vam da priporočilno pismo na svojega brata, grofa Maksimilijana.  Veste, tako pismo z velikim pečatom.  Tako pismo vam lahko mnogo koristi in vas lahko obvaruje velikih nevarnosti.«  »Tako pismo bi seveda rad imel,« je menil Čerin.  »Ali rajši grem brez takega pisma, kakor da bi kdo izvedel za mojo nesrečo.«  »Nič se ne bojte!  Starhemberg me pozna in mi zaupa in dobil bom pismo od njega, ne da bi mu bilo treba praviti, kdo da ste in čemu ga rabite.«  »Da, to vas prosim,« je rekel Čerin, »ne povejte sploh nikomur, ne kaj nameravam in ne kam sem šel.  Če bi me čez tri leta ne bilo nazaj, potem povejte mojemu očetu, kaj sem poskusil.«  »In — Leonori?« je vprašal major.  »Njej ne smete ničesar povedati!  Dajte mi svojo častno besedo, da mi izpolnite to prošnjo.«  »Dam vam jo,« je slovesno izjavil major in podal Čerinu roko.  »Po pismo pa pridite jutri zvečer.«  Armada princa Evgena je bila zbrana pri Futaku, ko je koncem meseca julija leta 1716. prišla v taborišče vest, da so Turki zgradili most čez Savo in da je njih armada začela prodirati v Srem.  Veliki vezir Ali paša je bil na čelu te armade, ki so jo avstrijski vohuni cenili nad 200.000 mož, in jo je peljal čez Panovce na Slankamen in od tod na Sremske Karlovce, kjer je na ugodno ležeči višavi utaboril svojo vojsko.  Po turškem običaju so bili okrog tabora postavljeni vozovi in utrjeni tako, da je tabor tvoril pravo trdnjavo.  Pred turško vojsko je bežalo kristjansko prebivalstvo, za turško vojsko, pa so plameni gorečih vasi in selišč oznanjevali, da so Turki že začeli ropati in požigati.  Dva dni po utaborjenju Turkov je med cvetočimi vinogradi Fruške gore jezdil majhen oddelek kirasirjev.  Dvajset mož z dvema oficirjema je jezdilo počasi in se na potu vsak čas ustavljajo, kajti pred njimi sta jezdila v primerni razdalji še dva kirasirja.  »Tako rekognosciranje je najmučnejše,« je rekel poročnik Snoj.  »Ljubši mi je odkrit boj.«  »Tudi meni je bojevanje ljubše kakor tako zasledovanje,« je odgovoril kapitan Bosizio.  »Sicer imenunujejo to častno nalogo in dokaz posebnega zaupanja, a jaz bi se bil prav rad zahvalil za oboje.«  »Prokleto težko nalogo so vam dali,« je zopet izpregovoril Snoj.  »Grof Palffv je šel z 900 kirasirji in dragonci in s 400 huzarji od Petrovardina rekognoscirat.  Pravili so mi, da mu je princ Evgen naročil, naj se ogne vsakemu spopadu, a zdi se mi, da to ne bo lahko.«  Kapitan Bosizio je imel na jeziku krepko besedo, ko je naenkrat v daljavi pred seboj zagledal vojaka, ki sta tvorila prednjo stražo in se vračala zdaj v divjem diru.  Ustavil je konja in njegovemu izgledu je sledil ves oddelek.  Kmalu sta vojaka dospela do kapitana in mu sporočila, da se bliža od juga večji oddelek trških konjenikov.  »Iz daljave, tam od Karlovcev sem, se sliši tudi streljanje in kmetje, ki se skrivajo po vinogradih, pravijo, da mora biti tam bitka.«  »V lepo past smo zašli,« je dejal kapitan Bosizio.  »Spredaj bitka, na strani pa turški konjeniki.  Kdor bo iz te pasti odnesel glavo, gre lahko na Trsat na božjo pot.«  Pokrepčal se je z izdatnim požirkom sremske rakije, kajti ljubil je »žestoka piča«, kakor so Sremci imenovali žganje in prav posebno še v trenotkih nevarnosti.  »Dečki moji,« je potem zaklical vojakom, »zdaj je čas, da pokažete, če ste junaki, ali če ste šleve.  Za naše glave gre.  Če nas Turki zajamejo, nam bodo glave porezali, če pa poskusimo bojno srečo, utegnemo vendar uteči.  Udarimo naprej, morda nas Turki od juga ne dohite, a če se združimo s tovariši, smo rešeni.«  Odredil je, kar je bilo potrebno, zlasti da morajo vsi vojaki jezditi ločeno, potem pa se postavil na čelo celi vrsti, zavihtel svojo sabljo in z mogočnim glasom ukazal: »naprej!«  V divjem diru se je zapodila četa čez poljane in griče.  Ni preteklo pol ure, in že je na južni strani le nekaj streljajev daleč zapazila četa turške konjenike.  Komaj so ti zapazili sovražno četo, so se zapodili za njo.  Konji Bosiziove čete so bili od dolge ježe že utrujeni in tudi zaradi težkih oklopov vojakov niso mogli tako hiteti kakor brzonogi turški konji.  Vzlic vsemu priganjanju so kirasirji videli, da se jim Turki vse bolj bližajo.  Vse razločneje se je slišalo kričanje turških vojakov in kmalu se je slišalo tudi žvižganje krogel.  Turki so bili prišli že tako blizu, da so njih kroglje dosegle kirasirje.  Še močneje streljanje pa se je slišalo izza Karlovcev.  Tam je 20.000 turških konjenikov naskočilo oddelek, ki ga je vodil grof Palffy.  Vnela se je bila ljuta bitka.  Turki so neprestano ponavljali svoje naskoke.  Palffyju sta bila med bitko ustreljena dva konja, več generalov in polkovnikov je bilo ranjenih, mnogo vojaštva je padlo, a končno se je Palffyju vendar posrečilo, da se je izvil strahovitemu objemu turških čet in se umaknil na Petrovaradin.  Med tem umikanjem je pridrvel Bosizio s svojo četico, a prekasno.  Ni se mogel združiti več s Palffvjevimi konjeniki, kajti vmes so bili Palffyja zasledujoči Turki, od zadaj pa so mu sledili turški konjeniki.  Bosizio je dvignil sabljo, in ko so bili zbrani njegovi kirasirji okrog njega, jim je kratko rekel:  »Izgubljeni smo, a storimo junaško smrt.  Za menoj — hura!  In »hura« je zadonelo in z zadnjimi silami so se kirasirji zapodili naravnost med Turke, ki so bili pred njimi, mala četica med ogromno množico.  S tisto besnostjo, ki jo vzbudi samo gotovost smrti, so kirasirji sekali med Turke, vsem naprej kapitan Bosizio, divjali so tako strahovito, da je med turškimi četami nastal nered.  Tedaj pa so Palffyjevi dragonci pritisnili od nasprotne strani in Turki, misleč, da so napadeni od dveh strani, da so jim cesarski prišli za hrbet, so se začeli umikati.  Naenkrat je bil Bosizio s svojim oddelkom sredi med dragonci — četa njegova je bila rešena.  Predno so Turki spoznali pravi položaj, so se dragonci z Bosiziovo četo že umaknili.  Šele zdaj je Bosizio zapazil, da njegova četa ni več polnoštevilna.  »Kje je Snoj?« je vprašal in se prestrašen ozrl po svojih vojakih.  »Ravnokar sem ga še videl.«  Vojaki so obstali in se ozirali.  Snoja ni bilo nikjer.  Vzlic zopetnemu približevanju Turkov so se vrnili na bojišče in v naglici pregledali ranjence in mrliče, a med njimi ni bilo Snoja.  »Ujet je — siromak,« je zazvdihnil Bosizio.  »Ni mogoče drugače, kakor da so ga premagali in odpeljali seboj.«  S povešeno glavo se je vrnil Bosizio s svojimi vojaki k dragoncem in odjezdil ž njimi v Petrovardin.  Med pojezdom grofa Palffyja je princ Evgen odpravil svojo armado čez Donavo in jo zbral okrog Petrovaradina, kjer so bili še ohranjeni nasipi izza zadnje vojne s Turki.  V območju topov petrovaradinske trdnjave, a zunaj utrdb in nasipov, je bilo utaborjeno kmetsko ljudstvo, ki je od vseh strani pribežalo semkaj pred Turki in s strahom in trepetom čakalo, kakšen bo konec bojev in vojne.  V ubožnih, le za silo zadostujočih šotorih ali pa kar pod milim nebom na golih tleh, se je tu gnetlo več tisoč ljudi, ki so trpeli toliko bolj, ker jim je primanjkovalo tudi najpotrebnejših zdravil.  Trpeli so molče in molče umirali.  Ta množica je seveda kmalu izvedela od vojakov, kakšen uspeh je imel pojezd grofa Palffvja in izvedela je tudi, koliko ranjenih vojakov je padlo v roke Turkom, ki so jih odpeljali v svoje taborišče.  Zlasti je vojaštvo žalovalo, da je hrabri podmaršal grof Breuner zapadel tej usodi.  Čula pa so se tudi še druga imena padlih ali pogrešanih oficirjev in vojakov, in med njimi tudi ime kirasirskega poročnika Snoja.  Nihče ni teh pogovorov in poročil poslušal s toliko pozornostjo, kakor mladi, kmečko oblečen človek.  Najpreje se je mudil v obližju vojakov, ki so izza nasipov prihajali med begune, ali pa so bili na delu pri popravljanju in kopanju nasipov in ker je umel nemški, je tudi največ izvedel.  Ko se je naredila noč, si je mladi človek izbral samotno ležišče na skrajni meji begunskega taborišča.  Zaril se je v grmovje, se zavil v kožuh in od tamkaj opazoval straže, ki so bile razpostavljene.  Bila je mehka poletna noč, začetkom meseca avgusta.  Iz pripovedovanja vojakov je bil mladi mož posnel, da se začne čez nekaj dni veliko bojevanje s Turki, ki so se vse bolj približevali petrovaradinski trdnjavi.  To ga je napotilo, da se je odločil brez odlašanja izvršiti svoj načrt.  Zakaj v slavonsko kmečko nošo oblečeni fant ni bil nihče drugi, kakor bivši praporščak Andrej Čerin.  Ko je v taborišču begunov zavladal mir, ko so se slišali samo še klici straž, se je Čerin dvignil s svojega ležišča in se splazil izza grmovja.  Noč je bila temna in vsled tega, mu je bilo mogoče, da je zapustil svoje skrivališče, ne da bi ga bile vojaške straže zapazile.  Previdno se skrivajoč, je taval naprej v smeri, od koder so bili prišli Palffyjevi konjeniki iz boja s Turki.  Kmalu je zagledal pred sabo turškega konjenika, ki je stal na straži.  Obrnjen je bil proti taboru cesarskega vojaštva, ki je bilo oddaljeno le še kake pol ure hoda, a opravljal je svojo službo malomarno.  Vedel je pač, da varuje le tiste vojake, ki so na bojišču iskali ranjencev in pokopavali mrliče.  Čerin je napravil velik ovinek, da se ogne konjeniku in je srečno prišel na bojišče.  Turški vojaki so bili šele ponoči začeli na razprostranem bojišču iskati ranjence in pokopavati mrliče.  Posvečali so svojo pozornost najprej cesarskim vojakom, kajti pri teh jim je bilo pričakovati kolikor toliko plena.  Vsakemu so izpraznili vse žepe in mu vzeli, kar je imelo le količkaj vrednosti; če je bil še živ, so ga usmrtili in vrgli v izkopane jame.  Čerin se je priplazil do soteske, kjer je ležala gruča cesarskih in turških vojakov.  Iz pripovedovanja vojakov v taboru je vedel, da je bil tod težko ranjen podpolkovnik baronov in da je ta soteska najbolj oddaljena od turškega taborišča.  Vojaki-pokopovalci so bili daleč od njega, in nič se mu ni bilo bati, da bi ga tukaj presenetili.  Preiskal je najprej vsakega tu ležečega vojaka, cesarskega in turškega, in je videl, da je en sam turški vojak še živ.  Temu je obvezal rano in mu dal piti.  Potem je naglo slekel dva mrtva Turka in njiju trupli zakopal v jamo, ki jo je v hitrici izkopal z mečem, katere so imeli mrliči pri sebi.  Oblekel je potem obe turški obleki drugo vrh druge in si privezal turban ter opasal turški meč.  Zdaj se ni več bal presenečenja, kajti vedel je, da je v turški armadi na tisoče pomohamedanjenih Srbov in Bolgarov, ki ne znajo turškega jezika, in ga torej ni bilo strah, da bi ga v temi spoznali kot kristjana.  Po vojaškem običaju tistega časa je potem preiskal mrliče in vzel, kar je dobil pri njih.  Plen je bil prav reven.  Pri cesarskih vojakih je dobil vsaj nekaj denarja, pri turških pa niti denarja.  Pač pa je dobil pri enem turških mrličev zlato žensko zapestnico, okrašeno z dragimi kamenji, in star prepoten pergament, na katerem je visel velik pečat.  Obleka in orožje tega mrliča je kazalo, da je moral mož biti turški oficir, njegov zeleni turban pa je pričal, da je bil že opravil romanje v Meko.  Videč, da se nihče zanj ne zmeni, se je odmaknil od miz, ki so jih razsvetljevale plamenice, proti šotorom bolnikov.  Spoznal je, da bi bil med bolniki in ranjenci še najbolj varen.  Njegova obleka je bila krvava od ranjenca, ki ga je prinesel v tabor, in v slučaju potrebe bi si lahko še sam prizadel kako rano, samo da bi mogel ostati v bolniškem oddelku.  Naglo je stopil v šotor, ki ga je razsvetljevala ena sama plamenica.  Ranjenci in bolniki so ležali na slami vsevprek.  Eni so ječali, drugi glasno na pomoč klicali, zopet drugi so kleli v vseh mogočnih jezikih.  Čerin se je skril za zaveso, s katero je bil zagrnjen vhod, da bi premotril šotor in si izbral najpripravnejše ležišče.  Pazno je poslušal vsak klic in vsako izgovorjeno besedo ter se naposled vlegel na konec šotora, od koder je bil slišal pogovor v slovanskem jeziku.  Čerin je bil popolnoma miren in hladnokrven in je mogel vsled tega trezno preudariti najmanjšo okolščino.  Na vse je mislil in na vse je pazil, in ko je končal svoje delo, je imel zavest, da je vse dobro uredil.  Vzel je torej ranjenega Turka na ramo in ga s počasnimi koraki nesel tja, kjer so pravi turški vojaki iskali ranjence in pokopavali mrliče.  Nihče se ni zanj zmenil in nihče ga ni nič vprašal.  Videč, da nosijo vojaki posamične ranjence v taborišče, je šel za njimi.  Vedel je, da je njegovo življenje v največji nevarnosti, da je izgubljen, če ga spoznajo, a to ga ni čisto nič vznemirjalo.  Neovirano je prišel Čerin z drugimi vojaki vred mimo straž in med nasipi do glavnega taborišča, okrog katerega so bili postavljeni in utrjeni vozovi.  Sredi taborišča je na griču stal velik krasen šotor, pred katerim je gorela grmada.  Pred šotorom je stala velika zelena zastava, stale so tamkaj straže in čakali oficirji v sijajnih oblekah.  Čerin je uganil, da prebiva v tem šotoru veliki vezir in zapovednik turške armade, Damad Ali paša.  Vojaki, katerim je sledil Čerin, pa niso šli čez grič, nego med šotori in pred šotori ležečimi vojaki tik oh vozovih do prostora, ki je bil ograjen in s plamenicami razsvetljen.  Ko je Čerin vstopil v ta prostor, je takoj spoznal, da je tukaj bolniški oddelek turškega tabora.  V ozadju tega prostora so stali dolgi šotori, pred njimi pa nekake mize, na katere so vojaki polagali prinesene ranjence, ki so jih židovski zdravniki preiskovali in obvezovali.  Čerin se je zavedal, kako silno težaven je njegov položaj in kako velikanska je nevarnost za njegovo življenje.  Tabor je obsegal nekaj tisoč šotorov in vojaki so bili razdeljeni po oddelkih.  A Čerin ni slutil, kateremu oddelku je pripadal mož, čigar obleko je imel na sebi, nemogoče je bilo, da bi se ponoči orijentiral v taborišču in še bolj nemogoče, da bi našel pot do Snoja.  Šele zdaj, ko je imel pred očmi težave, ki mu jih je premagati, je začel slutiti, da je njegovo početje brezupno.  Oddal je prinesenega ranjenca zdravnikom in stopil na stran.  Pogledal je na nebo in videl, da se je začelo jasniti.  Komaj dve uri je še imel, da izvede svoj načrt, a niti sanjalo, se mu ni, kaj bi storil.  Ležeč med ranjenci je Čerin pazil, če bi iz pogovorov mogel posneti, kje imajo Turki svoje jetnike, obenem pa je tudi posvečal svojo pozornost streljanju petrovaradinskih topov.  Iz tega streljanja je sklepal, da se pripravljajo cesarski na bitko, ter da pod varstvom topov razpostavljajo svoje čete.  Turški topovi dolgo časa niso odgovarjali.  Čerin je sodil, da zaradi tega ne, ker so bili cesarski nasipi preveč oddaljeni, saj turški topovi niso tako daleč nesli, kakor petrovaradinski.  Ko pa je v taborišču nastal mogočen šum in so se zaslišali glasovi trombe in ko so se naposled začeli oglašati tudi turški topovi, tedaj je vedel, da se je cesarska armada začela bližati turškim nasipom in da se začenja bitka.  V bolniškem oddelku turškega tabora je streljanje provzročilo veliko vznemirjenost.  Vse več ranjencev se je dvigalo z ležišč in šlo iz šotora poizvedovat kako in kaj.  Vesti, ki so jih prinašali, so še povečevale vznemirjenost.  Kdor se je le mogel pregibati, je vstal in je šel iz šotora, da raz vozove okrog taborišča opazuje bojevanje.  Petrovaradinska bitka se je bila začela.  Prvi naskok je vodil princ Wurttemberg.  Srečno je zavzel eno turško baterijo, a ko so prikorakali cesarski pešaki, so se turški konjeniški zapodili nanje z najljutejšo silo in jih začeli razganjati.  V turškem taboru je zavladalo nepopisno veselje, ponehal pa je tudi vsak red.  Vse je bilo zbrano na vozovih okrog taborišča in vpilo in vriskalo, za bolnike in ranjence se ni nihče več zmenil.  Tedaj si je Čerin obvezal desno roko z različnimi cunjami, ki so ležale v njegovi bližini in je zapustil bolniški šotor.  Taborišče je bilo skoro zapuščeno, vse vojaštvo je bilo zunaj za nasipi, v taborišču so ostale le najpotrebnejše osebe.  Na griču sredi taborišča je pred šotorom velikega vezirja plapolala zelena zastava.  Sredi velike skupine oficirjev in vojakov, je sedel na belem konju Ali paša in je vodil bitko.  Naglo je izginil Čerin med šotori.  Hodil je hitro, kakor bi imel kako opravilo, da bi ga kdo ne ustavil in iskal, kje imajo Turki svoje jetnike.  Obšel je malone ves tabor, a nikjer ni našel sledu.  Bitka se je med tem popolnoma razvila in divje kričanje z vozov in razburjenost, ki je vladala med oficirji in vojaki, zbranimi okrog Ali paše, je razodevala Čerinu, da zmaguje cesarska armada.  Povzpel se je na ograjo vozov in je od tamkaj pregledal vse bojišče.  Videl je, kako se morajo turški konjeniki umikati pred cesarskimi kirasirji, videl je da je cesarska infanterija že zavzela prve turške nasipe in da pritiskajo cesarski konjeniki od desne in od leve na Turke.  Uganil je, da utegne bitka vzeti slab konec za Turke in zato je naglo zapustil svoje opazovališče in nadaljeval iskanje jetnikov.  A zopet se je trudil zaman.  Obletel je novič ves tabor, stikal in iskal, a nikjer ni našel sledu.  Naposled se je vrnil k bolniškemu šotoru z obupom v srcu, da je njegov trud zaman.  Vse besnejše kričanje na vozeh je vzbudilo njegovo radovednost.  Novič se je povspel na ograjo in je videl na prvi pogled, da so Turki poraženi in da beže pred cesarskimi.  Prav takrat je Ali paša spodbodel svojega konja in zdirjal iz taborišča ven.  Besno je vihtel svoj meč in sekal po lastnih vojakih, da bi jih pognal nazaj v boj, a naenkrat je omahnil na konju in padel z njega.  Krogla ga je zadela v glavo in čez njegovo truplo, moreč svoje lastne voditelje, je turško vojaštvo pred cesarsko armado bežalo proti taboru.  Čerin je skočil z ograje.  Uvidel je, da mora zdaj skrbeti za svojo lastno varnost.  Hotel so je zopet skriti v šotoru za ranjence.  Obrnil se je tja in obstal.  Pred njim sta dva turška vojaka privlekla v uniformo cesarskega generala oblečenega moža iz šotora, ki je stal poleg onega, kjer je bilo Čerinovo skrivališče.  Čerin je pustil vojaka naprej.  Sodil je, da je jetnik grof Breuner in da ga hočejo Turki vzeti na beg seboj.  A ko sta bila vojaka mimo njega, je planil v šotor.  Tamkaj so ležali zvezani cesarski oficirji in vojaki, ki so bili prišli v jetništvo Turkov in med njimi je ležal z obvezano glavo Snoj.  Na prvi pogled ga je Čerin spoznal.  Slekel je kar mogoče naglo turško obleko in jo vrgel Snoju, vrv, s katero je bil zvezan na rokah in na nogah, pa je prerezal.  »Hitro — hitro,« mu je ukazal in obenem hitel drugim jetnikom prerezati vrvi.  »Pomagajte si, če si morete,« to je bilo vse, kar je Čerin rekel jetnikom, zakaj slutil je, da jih bodo Turki vse poklali, predno zapuste tabor, a turških oblek jim ni mogel preskrbeti.  Snoj je kar mogoče hitro vrgel turško obleko nase.  Čerin mu je mignil in šel je za njim iz šotora.  A njima so sledili tudi vsi drugi jetniki, ki so mislili samo na svojo rešitev in niso bili v stanu spoznati, da gredo v svojo pogubo.  Čerin in Snoj sta srečno pribežala do bolniškega šotora, na druge jetnike, ki so jih Turki spoznali po obleki, pa so planili turški vojaki in jih premagali.  A niso jih več spravili v šotor.  Vlekli so jih na grič, kjer je plapolala zelena zastava in tam so jih obglavili, kakor že poprej grofa Breunerja.  Med tem je cesarska armada dobojevala popolno zmago.  Turška vojska se je v blaznem begu razkropila na vse strani, vojaštvo iz taborišča je pobegnilo, zapustivši tam celo zeleno zastavo prorokovo in vse ranjence, ki si niso mogli sami pomagati.  Ko je Čerin spoznal, da zanj in za Snoja ni več nevarnosti, je šel zopet iz šotora.  Videl je, da je zapuščen, da Turki beže in da prihajajo cesarski vojaki v tabor.  Tedaj je Snoju velel, naj zopet sleče turško uniformo, da ga bodo zmagovalci spoznali kot cesarskega oficirja, potem pa je izginil za šotori.  Zmaga cesarske armade je bila velikanska.  Blizu 6000 Turkov je obležalo na bojišču.  156 zastav in 172 topov so cesarski vzeli Turkom, povrh pa več tisoč konj in mnogo velblodov.  Z razvitimi zastavami ob zvokih tromb in bobnov so prikorakali in prijezdili cesarski vojaki v turški tabor, na čelu jim princ Evgen.  Pred šotorom padlega velikega vezirja so ležala trupla obglavljenih cesarskih vojakov, ki so bili kot ranjenci prišli Turkom v roke, med njimi truplo generala grofa Breunerja.  Pred temi žrtvami je princ Evgen dvignil svoj meč in prisegel, da bo te umore nad Turki strahovito maščeval:  Ko je bila urejena in zbrana vsa armada, pa je princ Evgen dal dovoljenje, da smejo vojaki opleniti turško taborišče.  Sebi je pridržal šotor velikega vezirja, v katerem je našel veliko bogastvo.  Vse drugo je prepustil armadi.  V mali zaduhli krčmi na Starem trgu v Ljubljani je bila zbrana vesela družba starejših in mlajših oficirjev in je z velikim zanimanjem poslušala pripovedovanje poročnika Snoja o njegovih doživljajih v vojni proti Turkom.  Snoj je bil šele pred nekaj dnevi dospel v Ljubljano.  Rana, ki jo je zadobil v boju, je bila tako težka, da je več tednov še ležal v bolnici petrovaradinske trdnjave.  Potem pa so ga poslali domov, da se tam popravi in okrepča, med tem, ko je armada princa Evgena oblegala Temešvar, najvažnejšo turško postojanko na ogrskem ozemlju.  »Mehmed aga, paša v Temešvaru,« je pripovedoval Snoj, »je imel samo 18.000 mož na razpolaganje, a hrabro je odbijal vse ljute napade cesarske armade.  Šest tisoč mož je v teh bojih izgubil, a končno se je moral vdati.  17. oktobra je s posadko zapustil Temešvar, ki je bil celih 164 let v turških rokah.  S tem je prišel ves Banat v avstrijske roke in so Turki vrženi čez Donavo in Savo.  Za letos je vojne konec, a prihodnje leto, tako je princ Evgen sporočil armadi, se bo nadaljevala, in sicer toliko časa, da pride Belgrad v cesarsko oblast.«  »In naši kirasirji?« so vpraševali zbrani oficirji.  »Ali ostanejo na Ogrskem ali pridejo domov?«  »Ne bo jih še domov,« je odgovoril Snoj.  »Sami so prosili, da ostanejo še doli, ker se hočejo udeležiti pojezda na Rumunsko.  Cesarski zapovednik v Temešvaru, grof Mercy, se pripravlja na ta pojezd, da reši prebivalstvo strašnega tiranstva kneza Nikolaja Maurokordata.  Ta vladar Valahije je zaveznik Turkov, ki pa mu zdaj ne morejo priti na pomoč.  Cesarska armada bo zavzela Bukarešt in Maurokordata odstavila.  Kdo bi se čudil, da se hočejo naši vojaki udeležiti tega pojezda, ki jim obeta mnogo slave in mnogo blaga.«  Med takimi in enakimi pogovori je mineval ta večer.  Največkrat se je seveda povrnil na Snojevo čudesno rešitev v turškem taboru.  Ta rešitev je zaradi svojega skrivnostnega značaja vse najbolj zanimala.  Kdo je tisti turški vojak, ki je Snoja otel gotove smrti, a potem izginil brez sledu?  Zakaj je rešil ravno Snoja in ne kakega drugega jetnika!  Toda Snoj ni mogel na taka in enaka vprašanja nobenega odgovora dati.  »Nekam znan se mi je zdel obraz tistega turškega vojaka, ki me je re-jpiil, a saj ga nisem utegnil niti dobro pogledati, tako hitro se je vse vršilo.«  To je bilo vse, kar je vedel Snoj povedati o svojem rešilcu, sicer pa je mislil, da ga je tisti turški vojak rešil le slučajno in morda celo samo vsled zmote, ter da je nameraval rešiti generala grofa Breunerja.  Snoj je nameraval ostati ves čas svojega dopusta v Ljubljani.  Staršev in bližnjih sorodnikov ni imel, prijateljev, ki so ga vabili na svoje domačije v raznih krajih po deželi, pa ni hotel nadlegovati.  Mikalo ga je samo na Notranjsko, a tja že celo ni hotel iti, vedoč, da bi se odprle vse rane njegovega srca, če bi prišel zopet v dotiko z Leonoro.  Zanimala ga je pa Leonora bolj ko vse drugo v domovini, in ko je nekega dne slučajno srečal vdovelo gospo Jerajevo, ki je bila v daljnem sorodstvu z Godnikovimi, se ji je takoj pridružil in ji proti svoji navadi obširno pripovedoval o svojih doživljajih v vojni, dasi vsa Ljubljana ni govorila o ničemer drugem, kakor o teh doživljajih.  Ustregel je pa radovednosti zgovorne ženice, ker je pričakoval, da izve od nje vse, kar je hotel vedeti o Leonori.  Res mu tudi niti vprašati ni bilo treba.  Ko je končal svoje pripovedovanje in zadovoljivo odgovoril na najrazličnejša vprašanja gospe Jerajeve, tako da je bila vojna docela izčrpana, se je sredi ulice ustavila gospa in globoko zajela sapo.  »Ali še kaj mislite na Gornikova Leonoro?« ga je vprašala in ga s tem tako presenetila, da ni Snoj ničesar odgovoril.  »Veste, prav huda sem bila, ko sem slišala, da ste se umaknili Čerinu.  Moja želja je bila vedno, da bi se bila vzela Vi in Leonora.  A kako ste me prevarali v mojih nadah.«  »Leonora je kot Čerinova žena gotovo srečna in je že davno pozabila name,« je menil Snoj.  »Kako se godi Leonori in njenemu možu?«  Gospa Jerajeva je samega začudenja z obema rokama zamahnila po izraku.  »Kaj pa govorite?« Kaj se Vam sanja, ali pa ničesar ne veste,« je kričala na Snoja.  »Leonora se ni omožila, ne s Čerinom, ne s kom drugim.  Živa duša ne ve, kaj se je zgodilo.  Čerin je izginil in nihče ne ve ne zakaj, ne kam.  Leonora bo že nekaj vedela, toda iz nje ni spraviti nobene besede.«  V nemem strmenju je poslušal Snoj to pripovedovanje.  »In nihče ne ve, kam je Čerin izginil?« je končno vprašal, »nihče, ali je še živ, ali je umrl?«  »Nihče,« je odgovorila gospa Jerajeva.  »Kvečjemu če bi kaj vedel stari major Žun, ki ga je Čerin obiskal, predno je izginil.«  »Tako, tako.«  »Da, tako, tako in nič drugače,« se je razhudila gospa Jerajeva.  »Čerin je najbrž izginil, da bi mu ne bilo treba Leonore vzeti.  Gornikove je namreč zadela velika nesreča.  Gorelo je pri njih.  Zgorela je ogromna množina sena in lesa, in tudi gradič, je požar hudo poškodoval.  Gornikovi so prišli ob vse.  Stari je dal zemljišča, ki so mu ostala, v najem, in zdaj živi z Leonoro v majhni hiši pri Razdrtem in čaka na smrt.  Gotovo je to Čerin izvedel in je vsled tega izginil.  Ko sem jaz dobila obvestilo o požaru, sem šla Čerina iskat.  Mislila sem, da bi Gornikovim lahko v tej nesreči kako pomagal.  A odpotoval je prav tisti dan, ko sem ga šla iskat, komaj nekaj ur pred mojim prihodom.«  »Uboga Leonora ...« je mrmral Snoj, kakor bi govoril sam s seboj.  Toda gospa Jerajeva je dobro razumela njegov vzdih.  »Če jo imate še kaj radi, obiščite jo,« je izjavila energična vdova.  »In če se vzameta, ne bo tega nihče tako vesel, kakor jaz.«  Gospa Jerajeva se je pripravila na daljši razgovor o tem njenem ženitovanjskem projektu.  Toda učakala je veliko in prav neprijetno razočaranje.  Snoj naenkrat ni imel nič več časa za gospo Jerajevo.  Vsi poskusi podjetne vdove, nadaljevati začeto poglavje, so se ponesrečili.  Snoj ni kraktomalo nič več odgovoril, nego se naglo poslovil ter gospo Jerajevo pustil sredi ceste samo.  Glasno godrnjaje je gospa nadaljevala svojo pot, v srcu pa delala načrte in naklepe, kako bi Snoja in Leonoro vendarle skupaj spravila.  Med tem je pa Snoj z dolgimi koraki naravnost hitel na stanovanje majorja Žuna.  V njegovi notranjosti je divjal vihar.  Če je Čerin res zapustil Leonoro in če jo je celo zapustil zaradi nesreče, vsled katere je obubožala, potem ni bilo nobene ovire več, da bi se sam ne mogel zopet približati dekletu, kateremu je bilo vdano njegovo srce.  Major Žun je bil na svojem stanovanju.  Ležal je na stari zofi, tolkel s palico, ob katero se je navadno opiral, po svoji leseni nogi, in se ljutil, da mora čepeti v Ljubljani, med tem, ko so njegovi tovariši v vojni.  Ta dan je bil posebno slabe volje.  Slišal je bil namreč, da se je Snoj vrnil z bojišča, in ljutil se je, da ga mladi oficir še vedno ni obiskal in da je svoje vojne doživljaje povedal vsem prej kakor njemu.  Ko je Snoj vstopil v sobo, se je majorju lice razjasnilo.  Kar planil je s svoje zofe in hitel Snoju z razprostrtima rokama nasproti.  »Snoj — dečko — junak — pojdi na moje srce!«  Tako je kričal major Žun na ves glas in Snoja objemal ter ga stiskal k sebi.  »Sedi — pij — in govori,« mu je končno velel.  »Vse hočem vedeti, prav natančno mi moraš vse povedati.  Saj si lahko misliš, da sem radoveden.«  Naj se je Snoj tudi ustavljal, moral je vendar vnovič povedati vse, kar je vedel o vojni proti Turkom in o svojih lastnih doživljajih.  Sicer mu je to ponavljanje že presedalo, toda major ni nehal.  Zanimal se je za vsako najmanjšo stvarco.  Celo narisati je moral Snoj, kako so stali posamični oddelki v bitkah, in ves turški tabor, a major še ni bil zadovoljen in je vedno kaj novega vprašal.  Še natančnejši pa je bil major pri izpraševanju o Snojevi čudesni rešitvi.  Vprašal je za sto in sto stvari, na katere mu Snoj ni mogel dati odgovora, a vendar ni nehal.  Major je bil pri tem izpraševanju očividno razvnet in razburjen, kar si je Snoj tolmačil kot izraz posebne naklonjenosti starega oficirja do njegove osebe.  Naposled je bilo to pripovedovanje vendar končano, in zdaj je Snoj vprašal za Čerina.  Majorjev obraz se je hipoma vresnil in sicer tako zgovorni mož je postal malobeseden.  »Čerin?  Nič ne vem, kje da je,« je bil ves odgovor, ki ga je dal na Snojevo vprašanje.  »Pravijo, da ste bili vi, gospod major, zadnji človek, s katerim je v Ljubljani govoril.«  »Zadnji?  Mogoče, da sem bil zadnji, mogoče da ne.«  »Pravijo, da je vam gotovo povedal, kam je odšel in zakaj je odšel.«  »Pravijo?  E, ljudje pravijo marsikaj!«  Kadar je major Žun ponavljal besede kakega vpraševalca, tedaj, to so vedeli vsi, neče z barvo na dan.  Tudi Snoj je takoj vedel, pri čem da je.  »Nikar ne mislite, da vprašujem iz gole radovednosti,« je rekel majorju.  »Ni mi mar, kam je Čerin ušel in kaj počenja.  Rad bi pa nekaj drugega vedel, če se je res ražročil z Leonoro Gornikovo in zakaj se je razročil.  Ali mi morete na to dati odgovor?«  »Odgovor?  Ne!«  Snoj je postal nepotrpežljiv; kajti prepričan je bil, da major vse ve, a da neče ničesar povedati.  »A to ste vendar slišali, da sta se Čerin in Leonora razročila!«  »Slišal?  Da, slišal sem.«  »Ljudje govore grdo o Čerinu,« je zopet povzel Snoj.  »Dolže ga, da je Leonoro zapustil, ker je ogenj uničil premoženje njenega očeta.«  Major se je zganil.  Udaril je zopet z vso silo po svoji leseni nogi in potem srdito zaklical:  »Ne!  To ni res!  Meni sicer nič ni mar, zakaj sta se čerin in Gornikova Leonora razšla, a zaradi premoženja se nista razročila.  Čerin sploh ni vedel, da je pri Gornikovih gorelo, ko je zapustil Ljubljano.«  Nastal je molk.  Snoj je gledal v strop, major pa je tolkel po svoji leseni nogi in gledal skozi okno.  »Dovolite, da vas kakor očetovskega prijatelja vprašam za svet,« je končno izpregovoril Snoj.  »Morda vam je znano, da sem bil jaz pri Gornikovih prej znan, kakor Čerin in drugi tovariši.  Od prvega dne, ko sem spoznal Leonoro, sem jo ljubil ...«  »Vi tudi?« se je začudil major.  »Da!  Od prvega dne sem jo ljubil in imel sem poštene namene.  Videl sem pa, da je Leonora svojo ljubezen naklonila Čerinu in zato sem se molče umaknil.  Sedaj pa, ko se govori, da sta se Čerin in Leonora razšla, bi jaz rad vedel, če je Leonora resnično in popolnoma svobodna in če se ji smem zdaj kot pošten človek zopet približati, ne da bi mi mogel Čerin očitati, da sem izrabil njegovo odsotnost in ga izpodrinil.  Odgovorite mi samo na to: ali smem, ali ne smem?«  Major je naslonil glavo na zid in gledal dolgo časa kakor zamaknjen v zrak.  V duhu je videl od krvi porošene planjave Slavonije in južne Ogrske, videl turške in cesarske vojake in videl med njimi begati mladega človeka s plavimi očmi, ki bi rad dosegel, da bi njegovi nekdanji kameradje nazaj zahtevali poslana mu peresa.  V duhu ga je videl celo v obleki turškega vojaka, kako reši cesarskega kirasirja gotove smrti.  Spomnil pa se je tudi svoje obljube, dane ob slovesu.  »Nikomur na svetu ne smete ničesar povedati — le čez tri leta šele mojemu očetu ...«  Vzravnal se je na zofi, trdo je pogledal Snoju v obraz in odločno rekel:  »Smete!  Leonora je svobodna in če jo še vedno ljubite, jo smete tudi zasnubiti.«  »Hvala vam za to pojasnilo,« je rekel Snoj in je staremu vojaku stisnil roko.  »Zdaj vem, da bi mi tudi Čerin ne mogel očitati ničesar.«  »Ničesar!« je potrdil major.  »Kdo ve, če je Čerin sploh še živ.«  Dan po tem pogovoru se je poročnik Snoj odpeljal na Notranjsko.  Od Postojne dalje je šel peš.  Hotel je Leonoro presenetiti.  Če bi ga tako nenadoma videla pred seboj, bi se gotovo izdala, kaka čuvstva goji do njega in če si je zanj ohranila kaj prijateljstva, potem, je menil, se ga bo hitro privadila in ga vzljubila.  Skromna je bila hiša, v kateri je sedaj prebival stari Gornik s svojo hčerjo.  Poslopje je stalo sredi malega vrta in je bilo vse obraslo od divje trte, da je izgledalo mično in prijazno.  Okrog vrta je bila po kraškem običaju zložena ograja iz kamnov.  Po ozki poti je prišel Snoj do hiše.  Kmetska dekla, ki je stala na vratih, ga ni vprašala kaj da hoče in kdo da je.  »Gospodična je v lopi na vrtu,« je namesto odzdrava rekla dekla, kakor bi bilo samo ob sebi umljivo, da išče tujec Leonoro.  Snoj je šel okrog hiše.  Iz vrtne lope so se slišali tenki glasovi mandoline, pojoče melanholične akorde.  Snoju je postalo toplo pri srcu in naglo je stopil v lopo.  »Ah, vi ste prišli, gospod Snoj,« je vzkliknila Leonora.  »Mislila sem si, da nas obiščete.«  Odložila, je mandolino in dala Snoju roko.  Videlo se ji je, da je vesela njegovega prihoda.  Zapazila je, da je vrgel Snoj nagel pogled na njeno mandolino in z ljubkim smehljajem ga je vprašala:  »Ali jo še spoznate?  Lani ste mi jo poslali za Božič.  Ta mandolina je sedaj moja edina prijateljica.  Nekaj časa se je pač nisem dotaknila; preveč mi je klicala v spomin, kar bi rada pozabila; a sedaj sva že zopet dobri in kadar prebiram te tanke strune, tedaj mislim vedno tudi na vas in sem vesela, da ste moj prijatelj.«  Dala mu je novič roko in on je to mehko roko vroče poljubil in sladke nade so se vzbudile v njegovem srcu in te nade so se premenile v pravo blaženstvo, ko je Leonora odločno izjavila, da mora vsaj nekaj dni ostati in da ga na noben način ne pusti prej oditi.  Prijeten je bil ta večer v tihi samotni hiši pod Nanosom.  Snoj je pripovedoval zopet o svojih doživljajih v vpojni in govorilo se je o vseh mogočih stvareh do pozne noči.  A ko se je Snoj naposled spravil spat, se je na tihem čudil, da ves večer ni nihče omenil Čerina in zdelo se mu je, da stoji med njim in med Leonoro Čerinova senca.  In to mu je nekoliko zagrenilo veselje na svidenju z Leonoro.  Nekaj lepih dni je preživel Snoj pri Gornikovih.  Z Leonoro sta obhodila vso okolico, se smejala in veselila in se zopet resno in pametno zgovarjala.  A kadar je hotel Snoj razodeti Leonori svoja čustva, vselej je prenehal takoj po prvih besedah, vselej se mu je novic zazdelo, da leži Čerinova senca med njim in med njo.  Zadnji dan pa ni bil vesel.  Snoj se kar ni mogel sprijazniti z mislijo, da mora oditi in zapustiti Leonoro.  Nestrpno je čakal, da bi ga povabila, naj še ostane, a Leonora ni izrekla nobene take besede.  »Ali je uganila, da jo ljubim in me ne mara uslišati,« si je mislil Snoj, »ali misli, da predolgo molčim in nimam resnih namenov?«  Sklenil je pa, da hoče imeti še ta dan gotovost, da mora biti še ta dan izrečena odločilna beseda.  Ko je stari Gornik popoldne odšel po opravkih z doma, sta ostala Snoj in Leonora sama v sobi.  Leonora je vzela mandolino v roko in ji izvabljala lahke, hrepeneče zvoke, polne mehkobe in hrepenenja.  »Ti glasovi izražajo moja čustva,« je rekel Snoj.  »Da, Leonora, moje srce je polno hrepenenja po vas in moja duša polna ljubezni.  Tudi ko sem bil v vojni, so bile moje misli in moja čustva vedno pri vas.  Rad vas imam Leonora in zato vas vprašam: »Ali smem čez leto dni, ko bo vojna končana, zopet priti?«  Leonora je položila mandolina iz rok.  Njen ozki obraz je bil prepadel in skoro boječe je pogledala Snoja.  »Vedno sem vas rada imela,« je rekla prostodušno »in vedno bom vesela, da ste mi prijatelj.  Če pojdete zopet na vojsko, pišite mi večkrat; hvaležna vam bom, če se me bodete spominjali.«  »Leonora — ali smem čez leto zopet priti?«  »Smete,« je odgovorila, »a morda bo bolje, če me izbrišete iz svojega spomina, da, morda bo bolje.«  »Leonora ...«  »Poslušajte me,« je rekla zdaj z odločnim glasom, kakor da je spet samo sebe dobila v oblast.  »To mi lahko verjamete, da mi bo spomin na vas vedno ljub.  Da, Snoj, imam vas rada, najljubši ste mi med vsemi prijatelji.  A vendar je bolje, da se vsaj dolgo časa ne vidiva.  Morda preide čas, ko vam bom razodela in zaupala kar mi narekuje moje sedanje postopanje.  Za danes vam rečem le to: na mojem srcu leži strah, moreč strah, da sem storila veliko krivico in da sem nekoga pahnila v nesrečo in morda v smrt.  Očitati si nimam ničesar, prav ničesar, in morda je moj strah neutemeljen.  A dokler ne mine ta strah, dotlej bo bolje, da se ne vidiva.«  Ves bled in kakor okamenel je stal Snoj pred Leonoro in ni mogel izpregovoriti nobene besede.  Leonora pa je stopila k njemu, mu položila obe, roki na rami in mu tiho rekla:  »Ali mi ostanete tudi še sedaj prijatelj?«  »Da, Leonora,« je odgovoril iskreno; »vedno zvest in vdan, do smrti zvest in vdan.«  Tedaj pa je Leonora naslonila glavo na njegove prsi in se razjokala, Snoj pa ji je s tresočo roko gladil lase.  V mraku se je Snoj poslovil in je odšel.  Do ograje ga je spremila tudi Leonora, a stari Gornik je šel ž njim še dalje, češ, da ga mora spremiti vsaj do ceste.  Pri razpotju pa se stari možkar ni mogel ločiti, še vedno je imel kaj vprašati in kaj naročiti.  Šele prav nazadnje je dejal:  »Gospod Snoj — povejte mi, kaj je s Čerinom?  Vi gotovo veste, kaj je ž njim, o, vi to gotovo veste.  Nekaj dni pred požarom je prišel k nam in je drugi dan kar nagloma odjezdil.  Se poslovil se ni.  Nič ni rekel nikomur — kar šel je.  In nihče ne ve, ne kam, ne zakaj.  Saj bi vas ne izpraševal, ali jaz vem, kako je moji hčeri pri srcu.  Naj mi to tudi še tako zakriva, jaz ji vendar vidim v dušo, poznam njene bolesti in vem, kaj trpi.  Vsaj gotovost bi hotel imeti, če je Čerin še živ in kje da je.«  Snoju se je stari mož smilil in v prvem trenotku mu je hotel celo povedati, v kakih okoliščinah je Čerin zapustil vojaško službo.  Rekel si je, da bi ga potem Gornik in Leonora laglje pozabila.  A še o pravem času se je spomnil, da bi to bilo njega samega nevredno.  Mislil je, da nihče, tudi Leonora ne ve, v kakih razmerah se je Čerin ločil od svojih tovarišev in ni hotel svoje skrivnosti izrabiti, da bi ž njo premagal senco, ki je ležala med njim in Leonoro.  »Ničesar ne vem, gospod Gornik, prav ničesar,« je rekel.  »Odkar je Čerin zapustil naš polk, ni bilo nič več slišati o njem.  Tudi v Ljubljani ne vedo ničesar, niti njegov posebni prijatelj major Žun.  A če bom kaj izvedel — na mojo čast, gospod Gornik — takoj vam to sporočim.«  »O, prosim vas, prosim,« je ječal stari mož.  »Vsaj gotovost bi rad imel, da bi mi Leonona od žalosti ne umrla.«  Poražena Turčija se je vso zimo trudila, da bi dosegla mir.  Toda na veliko veselje vse armade ni hotel princ Evgen ničesar slišati o miru, marveč si je postavil za cilj, zavzeti Belgrad in na njegovi trdnjavi razviti cesarsko zastavo.  Bojevanje tudi čez zimo ni ponehalo.  Temešvarski zapovednik grof Merey je zavojeval Rumunsko in je v trdi zimi, meseca novembra zavzel Bukarešt.  Graničarski general Maksimilijan Petraš je vdrl z vojaki v Bosno in zavzel Dervent ter pregnal Turke iz trdnjave Lišnice med Zvornikom in Šabcem.  Na spomlad je začel princ Evgen zopet zbirati veliko armado.  Hitel je toliko bolj, ker so postali Turki zopet predrzni.  Prihajali so v večjih četah čez Donavo in Savo in plenili po Sremu.  Celo gori do Karlovca so se upali ter povsod plenili in požigali.  Koncem maja 1717. je prišel princ Evgen zopet na južno Ogrska in se utaboril v Pančevi.  Dne 16. in 17. junija je svojo armado srečno prepeljal čez Donavo, ne da bi ga bili Turki vznemirjali.  61 bataljonov pešakov in 176 eksadronov konjenikov je prepeljal princ Evgen na takrat turška tla in jih zbral okrog Belgrada.  Turška posadka je štela kakih 30.000 mož, katerim je poveljeval hrabri Mustafa paša.  Cesarska armada je obkolila Belgrad na kopnem od vseh strani, čez Donavo so bili napravljeni mostovi za dovažanje živil.  Samo proti Savi je bil Belgrad svoboden.  Nevarnost ni pretila cesarski armadi iz Belgrada, nego od juga in od vzhoda.  Veliki vezir Halil paša je v Drinopolju zbiral velikansko armado.  Od vseh koncev razprostranega turškega cesarstva so hiteli hrabri možje pod zastavo kalifovo.  Vse večje vojske so se približevale Semendriji in Oršovi, ki so prihajale ob Moravi in Donavi in tudi v Rumuniji se je nabrala mogočna turška četa ter vdrla na Sedmograško in korakala na Karanšebeš.  Princ Evgen pa se ni dal zvabiti izpred Belgrada, marveč je vse sile posvetil utrjenju svojega tabora okrog Belgrada.  Napravil je mogočne nasipe in globoke jarke in se pripravil za bojevanje proti belgrajski posadki in proti armadi Halil pase.  Bojevanje se je začelo 1. julija.  Ta dan je pregnala cesarska armada Turke iz Zemuna, a pet dni pozneje se je vnela med cesarskimi in med turškimi ladjami na Savi in na Donavi ljuta bitka.  Turški naskoki pa so bili vsi srečno odbiti.  Od tega dne so se boji neprestano ponavljali, zdaj večji, zdaj manjši.  Ko je 13. julija nastal velik vihar, ki je poškodoval mostove cesarske armade, so Turki z ljuto silo poskusili veliki most razdejati.  30.000 Turkov je napadlo most, ki ga je branilo samo šestdeset mož, a ti so se tako hrabro ustavljali strahovitemu navalu, da je utegnil general O’ Duyer jim prihiteti na pomoč in Turke pregnati.  Toda vsi ti uspehi niso cesarski armadi nič pomagali.  Turki so se iz belgrajske trdnjave izselili in napravili taborišče zunaj Belgrada ter neprestano bombardirali utrdbe cesarske armade.  Škoda, ki so jo provzročale bombe, je bila velika.  Cesarski je niso mogli sproti popravljati.  Vrh tega so v cesarski armadi nastale bolezni in se je bilo bati, da izgubi vojaštvo pogum in bojaželjnost.  In prav tedaj se je od juga začela približevati mogočna armada velikega vezirja.  Položaj cesarske armade je bil sedaj prav kritičen.  Upanje, da zavzame armada Belgrad, še predno pride veliki vezir, se ni izpolnilo in sedaj je bila vsled tega cesarska armada v največji nevarnosti.  Umakniti se ni več mogla, kajti spričo dveh velikih sovražnih armad ni bilo več mogoče priti čez Donavo in čez Savo, v svojem taboru pa armada tudi ni mogla ostati, saj bi bila stala med dvema ognjema.  Tedaj se je princ Evgen odločil, da prehiti sovražnika in da se z vso svojo silo najprej loti armade velikega vezirja, a če to armado premaga in razbije, da potem naskoči in zavzame Belgrad.  Dne 16. avgusta se je vnela velika bitka.  Samo majhno posadko je princ Evgen pustil v taborišču, vso drugo armado je peljal v boj proti armadi velikega vezirja.  Pešaki so stali v sredi, na desnem in na levem krilu pa konjeniki.  Ob eni uri zjutraj je bila armada razpostavljena in je princ Evgen ukazal, naj se začne pomikati proti sovražniku.  A komaj se je začelo to pomikanje proti turškim utrdbam, je nastala gosta megla, tako da je bilo posamičnim oddelkom nemogoče zasledovati določeno jim smer.  Konjeniki na desnem krilu, ki jim je zapovedoval feldmaršal grof Palffv, so zgrešili pot in so zašli za turške nasipe.  Presenečeni Turki so z veliko premočjo napadli cesarsko konjeništvo in vnel se je velik boj.  Turkom je to pokazalo, da se jim bliža cesarska armada in razpostavili so vse svoje moči za boj.  Bitka se je vnela na celi črti.  Konjenikom na desnem krilu se je slaba godila.  Vzlic hrabrosti se niso mogli ubraniti turških navalov, niso mogli niti naprej niti nazaj.  Šele ko je general grof Mercy prihitel na pomoč s konjeniki, so bili Turki odbiti, a ko je general grof Starhemberg pripeljal pešake, so bili Turki na desnem krilu premagani in pregnani iz njihovih utrdb.  Med tem se je dvignila megla in princ Evgen je videl sedaj, da je vsa njegova armada v najgroznejši nevarnosti.  Ker je bilo desno krilo zašlo v stran, je bila pretrgana zveza med tem krilom in središčem.  Če bi se bili Turki vsuli v to odprtino, bi bili lahko cesarsko armado popolnoma pokončali.  Toda princ Evgen jih je prehitel.  Postavil se je sam na čelo voja princa Beverna, ga peljal v to odprtino in planil nad Turke.  Strašna je bila bitka, a naposled so bili Turki premagani in so morali zapustiti svoj tabor ter se umakniti.  Turki so pustili na bojišču 20.000 mrtvih in ranjenih, cesarska armada je pa imela 1500 mrtvih in 3500 ranjenih.  Cesarski so zavojevali kakih 200 topov in 51 zastav, izgubili pa tudi sami več zastav.  Širna bojna poljana je bita vsa posuta z mrliči in ranjenci.  Preko teh trupel in teles so drveli cesarski konjeniki, zasledujoči premaganega sovražnika, za konjeniki pa so pritisnili pešaki.  Skrb za ranjence je bila prepuščena maloštevilnemu sanitetnemu oddelku cesarske armade.  Med ranjenci, ki so jih vojaki prinesli v cesarski tabor, je bil tudi kirasirski praporščak Gall.  Težke so bile njegove rane, a hujše, kakor vse rane, ga je skelelo, da so Turki vzeli njegovemu eskadronu staroslavni prapor in ga odnesli seboj.  Nobena tolažilna beseda ni nič zalegla.  Mladi Gall je obžaloval, da ni mrtev obležal na bojišču, zakaj sodil je, da sme sovražnik odnesti prapor samo tedaj, če je njega čuvar mrtev.  »Rama ti je prestreljena, ranjen si na rokah in na glavi — vsaka teh ran priča, da si z največjo hrabrostjo branil naš prapor,« so govorili Gallu njegovi prijatelji.  »Ničesar si nimaš očitati in če je tvoj eskadron izgubil prapor, ni s tem omadeževana njegova čast.  Eskadron se je čudovito hrabro vojskoval.  Skoro polovica vsega moštva je padla, kapitan Bosizio pa je padel sovražniku v roke.«