Francozi gredo!  Ta klic je koncem meseca marca l. 1797. begal celo kranjsko deželo, posebno pa še Ljubljano.  Ta je bila šele nekaj let poprej podrla vse svoje stare utrdbe in zdaj ni bila več v stanu, kljubovati bližajoči se francoski armadi, tudi če bi bila imela za to poguma.  Pred Francozi je trepetalo vse prebivalstvo, zlasti pa uradniški in duhovniški krogi.  Odkar se je zaznalo, kako zmagovito prodira Bonaparte v Italiji, odkar je prišlo v Ljubljano nad petdeset avstrijskih generalov in druzih višjih častnikov, ki so od tod nadaljevali svoj beg proti Dunaju, od tedaj je rasla vznemirjenost od dne do dne neprestana in se končno izpremenila dne 31. marca pravo paniko.  Ta dan, malo pred poldnevom, je po Tržaški cesti prijezdilo v naglem diru trideset francoskih chasseurjev, katere sta vodila dva častnika.  Kmetje in meščanje so bežali pred to četo na vse strani, se zaklepali v svoje hiše in se poskrili po kleteh.  Kakor plamen je šla po vsem mestu vest, da so Francozi že prišli, in trepetajo so ljudje pričakovali, kaj da se ž njimi zgodi.  Preprosti ljudje so bili prepričani, da jih Francozi oropajo do golega in da napravijo iz Ljubljane drugi Betlehem.  Francoska četica je jezdila naravnost pred mestno hišo in se tam ustavila.  Kapitan, ki je četo vodil, je šel s svojim pobočnikom na rotovž.  Pogledal je v to in v ono sobo, a vse so bile prazne.  Končno je našel v mali sobici starega slugo, ki je strahu skoro omedlel, ko sta stopila pred njega francoska častnika.  Le iz težka je kapitan pripravil starčka do tega, da mu je odgovarjal na njegova vprašanja.  Francoski kapitan je lomil nekoliko nemščine in nkliko italijanščine in se je na ta način porazumel z mestnim slugo.  — Kje pa so župan in mestni uradniki, je vprašal kapitan starega moža.  — Vaša milost —  — Kdo je milost? ga je osorno prekinil francoski častnik.  Jaz sem kapitan Fresia — lahko mi tudi rečete citoyen Fresia — ali časi, ko so eni ljudje milosti delili, drugi pa jih prejemali, so minili.  Vsi smo enaki.  Liberté — égalité — fraternité — svoboda, enakost, bratstvo — to so načela, ki jih hoče francoski narod z mečem uveljaviti v celi Evropi.  Zapomnite si to!  Lice starega sluge se je bilo med tem govorom francoskega kapitana nekako zjasnilo in veselo je prikimaval načelom: liberté, égalité fraternité.  — Slišal sem že o tem, gospod kapitan, je dejal premišljevaje, ali verjel nisem, da je to res.  Naši gospodje —  — Zdaj mi povejte, kje so župan, mestni uradniki in mestni odborniki.  — Vsi so zbežali, je odgovoril stari sluga.  Vi še niste bili na Novem trgu (sedaj je to Turjaški trg), ko so ljudje že kričaje tekli mimo mestne hiše in vpili: Francozi gredo!  In tedaj so uradniki popustili svoje pisarije in nekateri celo svoje klobuke ter bežali ali pa se poskrili.  — Zakaj se nas tako boje?  Nismo roparji!  Ali mar Francoze tako sovražijo?  — Sovražijo vas samo avstrijski oficirji, avstrijski uradniki in duhovniki, meščanstvo se vas le boji, ker se toliko pripoveduje, kake grozovitosti da uganjate.  Že od novega leta nismo v cerkvi slišali druzega, kakor da ste roparji, in brezverci in Antekristovi sinovi.  Častnika sta se smejala tej novici in kapitan je vprašal:  — Kako pa sicer mislijo ljudje o nas?  — Pravzaprav so želeli, da bi Francozi zmagali.  Rekli so, da se potem tudi pri nas razmere zboljšajo.  A glasno si tega seveda niso upali povedati, saj je pri nas vse polno vohunov in če kdo le z besedico izrazi kako nezadovoljstvo, ga takoj zapro.  Kapitan Fresia je naredil konec temu pogovoru.  Naročil je slugi, naj poišče župana in mestne odbornike in skliče kolikor mogoče meščanstva, sam pa se je s svojim pobočnikom vrnil na mestni trg k svojim, vojakom, okrog katerih se je bilo zbralo že nekaj ljudi.  Trajalo je precej časa, predno je mestni sluga našel nekaj mestnih odbornikov in odličnejših meščanov ter jih pregovoril, da so prišli pred mestno hišo.  Izmed duhovnikov je prišel samo eden, kanonik baron Taufferer.  Tej množici je kapitan Fresia naznanil, da pride francoska armada v dveh dneh v Ljubljano.  Mesto bo moralo vojaštvo nastaniti in preživljati, vojni zapovednik pa bo skrbel, da bo zavarovana vsakega prebivalca osebna varnost in zagotovljeno njegovo imetje.  Tovarnar Desselbrunner je to francosko prečitano naznanilo raztolmačil navzočni množici v slovenskem in v nemškem jeziku, na kar je kapitan Fresia s svojim vojaštvom zopet odjezdil iz mesta.  Komaj so bili Francozi odšli, začel se je splošen beg.  Prvi je pobegnil škof Brigido in njemu so sledili kanoniki in drugi duhovniki, uradniki in tudi nekateri imovitejši meščanje.  V mestu je vladal velikanski šum.  Voz za vozom je oddrdral mimo Sv. Florijana, ker so begunci šli vsi na Hrvatsko.  Ostali so v mestu skoro samo taki meščanje, ki so skrivaj simpatizirali s Francozi, in pa preprosto ljudstvo, ki je bilo po cerkvenih propovedih in raznašanih govoricah sicer močno zbegano, a se iz naravnih vzrokov ni moglo umakniti iz Ljubljane.  To meščanstvo, ki se je bilo navzelo idej velike revolucije, je sedaj, ko so se bili Avstrijci umaknili in so se bližali Francozi, nekoliko svobodneje dihalo.  Sedaj ni več svojih nazorov tako prikrivalo, kakor prej, ko je za vsakim vogalom tičal kak avstrijski vohun in je bila vsaka nepremišljena beseda kaznovana z ječo in z verigami.  Medtem, ko je vsak čas kaka visoko natovorjena kočija odpeljala iz mesta nekaj pred Francozi bežečih rodovin, je v gostilnah zavladalo živahno življenje.  Povsod se je razpravljalo o prihodu Francozov in ugibalo o posledicah francoskih zmag.  Najglasnejše razprave so bile v gostilni Antona Božiča v Židovskih ulicah št. 232 (kjer je dandanes gostilna »Pri roži«.) Tu so se takrat shajali mestni očetje in odličnejši meščanje na modre pogovore in na vesele zabave in tudi mlajši ljudje iz boljših rodovin so bili tu redni gostje.  Na večer onega dneva, ko je bil prišel kapitan Fresia naznanit prihod francoske armade, je hilo v Božičevi gostilni posebno mnogo gostov.  Zbrani so bili med drugimi veletržed Damjan, tovarnar Dessel-brunner, odvetnik dr. Repič, odvetnik dr. Rus, trgovec Galle, učitelj Andrej Kopitar, hišni posestnik Anton Podobnik in kanonik baron Taufferer.  Ta večer je bil tudi prvič med njimi sin Antona Podobnika, Konrad, ki je študiral na vseučilišču v Padovi, a je bil vsled vojne v Italiji primoran, se vrniti v Ljubljano.  Pogovor v Božičevi gostilni je bil že jako buren, ker je bilo v družbi nekaj ljudi, ki se niso mogli sprijazniti z novo dobo.  — Gospodje, se je čudil kanonik baron Taufferer, jaz vas res več ne poznam.  Vedno sem mislil, da ste dobri avstrijski patrijotje, udani cesarju Francu in domovini, danes pa vidim na svojo žalost, da ste pravzaprav sami prikriti republikanci in jakobinci.  — Pri črevah kralja Davida, se je oglasil vinski bratec Andrej Kopitar, to je sveta resnica!  In ko bi nas slišal kak vohun, bi bili še danes vsi skupaj na gorkem.  Prava sreča, da so Francozi pred vratmi.  — V zmoti ste, gospod kanonik, je ugovarjal dr. Rus.  Ne gre tu za avstrijski patrijotizem, nego zato, da že neha popolna brezpravnost narodov v habsburški državi, ta nečloveški, vse ubijajoči absolutizem.  Naše upanje je, da se sedanje neznosne razmere ne bodo mogle vzdržati, če zmagajo Francozi in zato simpatiziramo ž njimi v svesti, da sedanji boj med Avstrijo in med Francijo ni samo vojna med dvema državama, nego da je to dvoboj med Habsburžani, kot prvoboritelji reakcije, in med francoskim narodom, kot nositeljem demokratične ideje.  — Vse prav, je čmerno menil kanonik baron Taufferer, ali meni se vendar zdi, da pri Vas ni več tiste zvestobe, kakor bi jo morali gojiti.  Republikanci ste!  In obrnivši se do Podobnikovega sina je stari duhovnik dostavil: Posebno vi, gospod Konrad, ste se v Padovi navzeli kaj čudnih nazorov.  Konrad Podobnik je bil nenavadno zal, visokorasel mladenič.  Ko ga je stari kanonik na pol šaljivo na polžalostno apostrofiral, se je obrnil k njemu in mu odkritosrčno pogledal v oči.  — Svojih nazorov ne prikrivam, gospod kanonik, je rekel Konrad Podobnik.  Narodi v Avstriji smo le sredstvo za dosego nam popolnoma tujih namenov.  Za te namene moramo živeti in krvaveti.  In kako žalostno in nevredno je življenje teh narodov.  Naše oblasti bi rade vse življenje napravile kar mogoče podobno življenju v kaznilnicah.  Narodi so brez moči in brez veljave v državi.  Ali se je vzpričo temu čuditi, da se je ohladila njih ljubezen do države in da upirajo svoje poglede drugam?  — Jaz vam ne morem pritrditi, je menil kanonik.  Oblasti so postavljene od Boga, njim moramo biti pokorni in zvesti v vsakem slučaju in brezpogojno, tudi tedaj, če nam store krivico.  — Ti nazori so prišli ob veljavo tisti dan, ko je padla bastila, je odgovoril Konrad Podobnik.  Vsa moč in vsa oblast izhaja edino iz naroda; narod jo podeli, narod jo tudi lahko vzame in če treba tudi s silo.  — Na ta način vi torej odobravate, da so Angleži svoj čas kralja Karola I. obsodili na smrt in da so Francozi kralja Ludovika XVI. obglavili?  Zavladala je tišina, kakor bi bilo vse strah, da se Konrad Podobnik osmeli na to vprašanje določno odgovoriti.  — Bila je pravična in zaslužena kazen, ki je zadela ta kralja, je zdaj rekel Konrad.  Oba ta kralja sta zlorabila svojo oblast ...  — Tako govorjenje je brezbožno, se je razjezil kanonik baron Taufferer, Vi ste pravi sin revolucije, pravi jakobinec.  Puntarski duh vas je prevzel, a pazite, da vas ne zadene kazen božja.  — Prepričan sem, da je moje mnenje pravo, in prepričan tudi, da zmagajo velike ideje, katerih nositeljica je francoska armada, je Konrad mirno zavrnil razburjenega kanonika; molče, nekako prestrašeno so mu pritrjevali drugi, stari Anton Podobnik pa je skrivaj stisnil roko svojega sina in mu zašepetal na uho: Dobro si se držal!  — Katera načela bodo končno zmagala, to je v božjih rokah, je čez nekaj časa zopet povzel kanonik baron Taufferer.  Moje prepričanje je, da bi morali mi zvesti ostati državi in dinastiji, četudi smo nezadovoljni z vladajočimi razmerami.  — Tako je, se je rogal Andrej Kopitar.  Jaz tudi zahtevam, da vsak paglavec poljubi šibo, s katero sem ga naklestil.  — Tudi jaz umejem — je dejal Konrad — da se kak narod ne izneveri, dasi ni zadovoljen.  A to so redke izjeme.  Angleška kraljica Elizabeta je Puritance neusmiljeno preganjala, a še oni, ki jih je vrgla v ječo, so ji ostali zvesti.  Zgodilo se je, da je bila nekemu Puritancu na povelje kraljice odsekana desna roka.  Ko je krvnik opravil svoje delo, je mož z levo roko zamahnil s svojim klobukom in zaklical: Bog živi kraljico!  Ali pa vesta, kaj je bil izvor tej zvestobi?  Prepričanje, da dela kraljica edinole za čast, za srečo in za blagor naroda.  To pa odkrito povem, ko bi meni danes odsekali desno roko —  V tem trenotku je pritekla v sobo gostilničarjeva hči in zaklicala: Francozi so spet tu!  Ravnokar so prišli; deset mož jih je!  Hipoma je bila vsa družba po konci in je hitela iz gostilne ter čez čevljarski most na Mestni trg.  Francoski vojaki so bili res prišli, da preskrbe stanovališča za armado.  Za prenočišče so se oglasili na rotovžu in se ravno dogovarjali z mestnimi stražarji, ko jih je dohitela družba iz Božičeve gostilne.  — Kdaj pride armada?  — Pojutrišnjem!  Tedaj pa se je Andrej Kopitar postavil na rotovške stopnice in z mogočnim glasom je zapel v jasno pomladansko noč:  Alions enfants de la Fatrie  Le jour de gloire est arrivé ...  In tedaj so še vsi navzočniki odkrili in gromovito je orila marzeljeza čez mirno mesto.  To je bilo prvikrat, da se je v Ljubljani očitno pela himna revolucije.  Komaj se je dne 2. aprila 1797. zdanilo, že je bila vsa Ljubljana pokonci.  Z vseh strani so drli ljudje na Mestni trg in na Novi trg ter nestrpno pričakovali prihoda Francozov; drugi so šli še dalje na Tržaško cesto in do Viča zmagovalcem nasproti.  Nakrat so zapele trombe in čulo se je peketanje konj.  Prijezdile so predstraže.  Kmalu so jim sledili večji oddelki vojaštva, ki so se razpostavili po glavnih ulicah in trgih.  In potem se je začul iz daljave zamolkel šum in bobnanje in slišalo piskanje piskačev.  Zopet so zadonele trombe, zabliskalo je orožje, pokazale so se plapolajoče zastave in armada francoske republike z generalom Bernadottom na čelu je primarširala v Ljubljano.  Krdelo je sledilo krdelu: zdaj pešaki, zdaj konjeniki, zdaj topničarji, in v kratkem času je bila Ljubljana podobna vojaškemu taboru.  Molče je prebivalstvo sprejeto zmagovalce in splošen je bil strah, da je od teh silnih množic pričakovati najhujšega.  Skoro sami divje izgledajoči možje, v zamazanih in podrapanih oblekah, od dolgega vojskovanja in njegovih naporov utrujeni, od solnca ožgani, vidno gladni in žejni, so bili sedaj gospodarji mesta, ki že od turških zajezdov ni videlo v svojem obzidju tuje armade.  Vzpričo te armade je utripalo srce tudi tistim, ki so bili Francoze z veseljem pričakovali.  General Bernadotte je s svojim štabom jahal pred rotovž, kjer so ga pričakovali mestni odborniki in se mu poklonili.  V njih imenu je spregovoril nekaj besedi tovarnar Desselbrunner, edini mestni oče, ki je bil vsaj deloma zmožen francoskega jezika.  General Bernadotte je na kratko odgovoril in potem odjahal v škofijo, kjer je bilo pripravljeno stanovališče za francoske generale.  V trenutku, ko je general Bernadotte pognal konja, se je z okna Damjanove hiše (kjer je sedaj mestna hranilnica) zaslišal klic: Vive la ré publique!  Kakor bi trenil je iz tisočev grl francoskih vojakov zadonel navdušeni odzdrav: Vive la république!  General Bernadotte pa se je obrnil proti oknu, odkoder je prišel prvi klic, in vojaško pozdravil tam stoječi osebi, Konrada Podobnika in črnolaso Maro, šele kakih 13 let staro hčerko veletržca Damjana.  Mara in Konrad sta zažarela veselja, stari Damjan pa se je obrnil h Kopitarju in rekel:  — Tu se vidi, da ta armada ve, zakaj gre v boj, medtem ko store avstrijski vojaki svojo dolžnost le ker morajo.  — Zato pa Francozi tudi zmagujejo, je menil Andrej Kopitar zamišljeno in po kratkem presledku dostavil: Vse pravo junaštvo na svetu korenini v znamenitih idejah in velike armade so zmožne heroičnih dejanj, samo če jih prešinjajo take ideje.  A v Avstriji?  Živo je bilo sedaj v Ljubljani, kakor še nikdar poprej.  Vse mesto je bilo takorekoč preplavljeno z vojaštvom.  V vsaki hiši jih je bilo polno in prenapolnjeni so bili hlevi in druga gospodarska poslopja in celo pri kapucinih v »Zvezdi« so bili nastanjeni vojaki.  Naslednjega dne je dal general Bernadotte po mestu nabiti manifest generala Bonaparta.  Ta manifest, ki je bil tiskan tudi v slovenskem jeziku, je zagotavljal prebivalstvo, da se nikomur ne zgodi niti najmanjša škoda, in poživljal vse meščane in duhovnike, ki so pobegnili, naj se brez skrbi vrnejo.  Ker je bilo v manifestu povedano, da je dopuščeno svobodno izvrševanje vseh cerkvenih opravil, so bili tudi duhovniški krogi pomirjeni.  Opoldne je prišel general Bernadotte z mnogoštevilnim spremstvom na magistrat in zbranim mestnim odbornikom in uradnikom v slovesnem ogovoru ponovil isto, kar je obljubil Bonapartov manifest.  Ob enem je imenoval poseben centralni gubernij, v kateri je poklical tovarnarja Desselbrunnerja, kanonika Ivana Golmajerja, Antona Podobnika, Friderika Kastelica, barona Bernarda Rosettija, pomožnega škofa Reigersfelda, odvetnika Josipa Luckmanna, barona Karola Hallersteina in Antona pl. Nikolettija.  Na opomnjo, da so nekateri izmed teh pobegnili, je general Bernadotte odgovoril:  — Nič za to!  Izbral sem te može, da bodo v guberniju zastopani vsi stanovi in merodajni krogi obeh narodnosti.  Tisti, ki so pobegnili, spoznajo iz tega imenovanja, da je bil njihov strah prazen.  Popoldne istega dne so nakrat začeli po mestu hoditi bobnarji in neprestano bobnali.  Ljudje so drveli skupaj in kmalu je bil Mestni trg prenapolnjen.  Po tretji uri sta prijezdili dve eskadroni chasseurjev, za katerimi sta prikorakali dve stotniji vojaštva.  Sredi med vojaštvom se je na malem vozičku peljal visok, črnogled francoski grenadir.  V ustih je imel pipo, iz žepa pa mu je štrlela steklenica žganja.  Vojaštvo se je vstavilo pred rotovžem in granadir je stopil z voza.  Vrh rotovških stopnic je stalo nekaj francoskih častnikov, med njimi zapovednikom ljubljanskega mesta imenovani polkovnik Piccard.  Ta je stopil nekaj korakov naprej in glasno prečital granadirju in zbranemu vojaštvu sodbo vojnega sodišča.  Grenadir je bil na predvečer v Gradišču napadel neko delavko in ji šiloma vzel zlat uhan.  Za to je bil obsojen na smrt.  Mirno, ne da bi trenil z očesom, je grenadir poslušal sodbo, samo ko je polkovnik Piccard končal, je mož vzel iz žepa steklenico žganja in jo vrgel ob tla, kličoč: Zdaj te ne rabim več.  Posadili so ga zopet na voziček in ga v spremstvu vojaštva in mnogoštevilnega občinstva peljali proti škofiji.  Prav pri škofiji je bila gnječa največja.  V trenotku, ko je neka ženska vsled navala ljudi padla in začela obupno kričati, je obsojeni grenadir skočil z voza in poskusil pobegniti.  Vojaki mu niso branili, neki častnik pa ga je zgrabil in preprečil beg.  Grenadirja so peljali do stolne cerkve, in ga postavili ob cerkveni zid.  Sedem vojakov z nabitimi puškami se je postavilo pred njega.  Puške so počile, navzočni ljudje so strahoma zavrisnili, grenadir pa se je zgrudil mrtev na tla.  Streli so se čuli skoro po vsem mestu.  Ko so počile puške, se je Mara Damjanova tako prestrašila, da je vsa prebledela.  Obrnivši se h Konradu Podobniku je dihnila:  — Konrad — ti Francozi so vendar strašni ljudje.  Zaradi navadnega uhana človeka ustreliti — to je grozno!  — Grozno, da, ali tudi pravično.  Korist domovine in čast armade zahtevata, da se vzdrži najstrožja disciplina.  Francoska armada je šla v vojno, da naredi konec krivicam, ki se gode narodom — v taki armadi pa ne sme biti roparjev.  Po tem izgledu spozna cela kranjska dežela, da Francozi niso tolovaji, kakor se jih je popisovalo.  Konrad Podobnik je prav sodil.  Vsa Ljubljana je bila sedaj prepričana, da se Francozov ni treba bati, da niso prišli plenit, nego da so prišli res kot osvoboditelji.  In to prepričanje se je še utrdilo, ko se je zaznalo, kaj se je ta večer zgodilo v Božičevi gostilni.  Pozno zvečer je prišel v gostilno kurat na Šmarni gori, Janez Svetlin.  Gostilna je bila natlačeno polna francoskih častnikov.  Kurata Svetlina pa to ni vstrašilo.  Vsedel se je med častnike in ž njimi popival in kvartal do pozne ure.  Ker je pa prevečkrat pogledal v kozarec in pri igri izgubil, se je začel s častniki prepirati in jih zmerjati.  Nastala je velikanska rabuka, tem nevarnejša, ker je krik in vik pribavil mnogo civilistov v krčmo.  Bati se je bilo, da bo tekla kri.  Gostilničar Božič je tarnal in miril, a opravil ni ničesar.  Njegova 18 letna hči Franica pa je razoglava, kakor je stregla gostom, o polnoči tekla v škofijo, in naravnost planila v sobo, kjer so biti zbrani francoski generali.  S hitrimi besedami je nemški povedala, kaj se godi doma.  Tedaj pa je general Bernadotte opasal svojo sabljo, ponudil Franici roko in vodeč jo pod pazduho, kakor kako imenitno gospodično, šel ž njo v Božičevo gostilno ter tam napravil red.  Od tega dneva je vsa Ljubljana svobodno dihala in vse simpatije so bile na strani Francozov.  Ker je Bernadotte oprostil kmete vseh plačil pri mitnicah, so tudi na deželi dobili ugodnejo sodbo o Francozih.  Pozabljeni so bili vcepljeni predsodki in vzlic težkim kontribucijam je vse prebivalstvo želelo, naj bi Francozi nikdar ne zapustili Ljubljane.  Celo pobegli meščanje so se začeli vračati, v Božičevi gostilni pa Franica še vina ni dala, če se gost ni vpeljal s klicem: Vive la république!  Koncem 18. stoletja ni bila Ljubljana ne velika, ne lepa, a bila je bogata.  V Ljubljani je bilo središče vse južnoavstrijske trgovine, na Gorenjskem pa je cvetelo železarstvo.  Ljubljana je glede trgovine in glede bogastva daleč prekašala Trst in Gradec.  Ljubljanski patriciji pa niso znali samo denar služiti, nego ga tudi porabljati.  Živeli so razkošno in ženski krogi so v vsem posnemali luksurijozne dunajske in beneške dame.  Čim so se Francozi nekoliko udomačili v Ljubljani, se je razvilo prav živahno družabno življenje.  Imoviti meščanje so pogostoma vabili francoske častnike v svoje hiše in Francozi so se takim vabilom radi odzivljali.  Zlasti so radi hodili v hišo veletržca Damjana, kjer so se shajali najodličnejši ljubljanski meščanski krogi in kamor je redno zahajal tudi general Bernadotte.  Povabljeni so bili na to zabavo seveda vsi boljši znanci gospodarjevi.  Med njimi sta bila tudi Konrad Podobnik in mestni učitelj Andrej Kopitar, o katerem je polkovnik Piccard rekel, da je najduhovitejši Kranjec.  Bilo je na taki soiréji v Damjanovi hiši, ko je general Bernadotte sprožil narodnostno idejo in s tem razpihal v plamen, kar je poprej le nekako pod žrjavico tlelo, kar je marsikdo slutil, a ni jasno in določno videl in čutil.  Pri večerji je namreč general Bernadotte začel praviti zbranim gospem in gospodom o velikem gibanju, ki se je bilo prav takrat začelo v Dalmaciji.  — Posrečilo se nam je — je pripovedoval general Bernadotte — vjeti celo vrsto poročil, ki jih je guverner v Dalmaciji, grof Rajko Thurn, poslal avstrijskemu ministru Thugutu.  Iz teh poročil sem izvedel jako zanimive stvari.  Izšel je brezimen oklic, ki se je v neštevilnih izvodih razširil po celi Dalmaciji in v katerem se vnema narod za premagano beneško republiko.  A ta oklic je dosegel ravno nasprotje tega, kar je nameraval.  Dalmatinci so se začeli nakrat zavedati svoje slovanske narodnosti, o kateri se jim še sanjalo ni, dokler so bili pod beneško oblastjo.  Neki frančiškan, pater Dorotić, je v Spletu sklical ugledne meščane in jih navzlic odsvetovanju duhovščine pregovoril, da so sklenili poslati posebno deputacijo do generala Bonaparta, prosit ga, naj zagotovi Dalmaciji samostalnost.  Iz pisem grofa Thurna je posneti, da je ta misel padla na rodovitna tla in našla mnogo pristašev.  Gelo avstrijski general Rukavina se je zanjo razvnel, in istotako grof Micislav Zanojič, grof Jurij Vojnović in dosti drugih dalmatinskih rodoljubom.  Ti zahtevajo združenja s Hrvatsko z namenom, da si Dalmatinci zagotove narodno življenje.  To pripovedovanje generala Bernadotta je na vse navzočnike napravilo največji utis in dalo povod živahnim in zanimivim razgovorom o pravici vsakega naroda do popolne narodne samostalnosti.  V tem, ko domačinom stvar še ni bila popolnoma jasna, so Francozi bili jako natančno podučeni.  Rade volje so svojim poslušalcem razlagali pomen znamenitega sklepa francoske zakonodajne skupščine z dne 29. decembra 1791., kateri sklep je bil storjen na predlog Gondorcetov povodom prve vojne z evropsko koalicijo in pomen sklepa francoskega konventa z dne 10. novembra 1792. — Vsak narod je sam svoj gospodar, vsak narod ima pravico, do svobodnega življenja in napredovanja v svojem lastnem jezika, to je smisel omenjenih sklepov zakonodajnega zastopa in konventa, je dejal general fiernadotte.  In dokazoval je potem da je narodnostna ideja naravna posledica demokratizma.  Demokratizem pripoznava popolno suvereniteto vsake narodne individualnosti in ji torej daje tudi pravico, da živi po svoji volji, po svojih navadah in da si to zagotovi potom politične in državnopravne samostalnosti.  Pogojev za tako življenje pa si noben narod ne utrdi drugače, kakor če goji svoj lastni jezik.  V Ljubljani tedaj še niso bili prišli do tega spoznanja.  Sicer so posamičniki gojili slovenski jezik, a ne da bi imeli pri tem kak poseben smoter, ne da bi si bili s ve ti pomena tega dela.  Bil je to bolj izraz lokalnega patrijotizma, nego žive nacionalne zavednosti.  Tega si je bil svest tudi Andrej Kopitar in zato je nekako turobno rekel poleg sebe sedeči gospé pl. Garzarollijevi, sestri Antona Linharta:  — To je vse prav lepo, ali kaj naj s tem opravimo na Kranjskem?  V celi Ljubljani je samo pet mož, ki se zavedajo svoje slovenske narodnosti.  Gospa pl. Garzarolli, ki je svoj čas nastopila v gledališču pri prvi slovenski predstavi »Županove Micke« pa je imela boljša upanja in je pogumno vzkliknila:  — Pet zavednih mož in ena zavedna žena — to je dovolj, da spreobrnemo celo Ljubljano!  Narodnostno vprašanje, ki je bilo sproženo na tem večeru v Damjanovi hiši, je bilo od tedaj v vseh ljubljanskih družbah na dnevnem redu, dalo je povod dolgim in dostikrat burnim razpravam in dalo povod, da so se začeli duhovi ločiti.  Čimbolj so se eni oprijemali te misli, toliko bolj so ji drugi nasprotovali in zagovarjali nazor, da bi bila prava sreča, če bi se Slovenci kar najhitreje mogoče ponemčili.  Ljudje, ki so bili prej edini v nasprotovanju avstrijskemu absolutizmu in reakcijonarstvu, so se zdaj razšli in se razcepili na dva tabora.  Seveda se to takrat ni dosti poznalo, ker je bilo v Ljubljani toliko Francozov, da so domačini med njimi kar izginili.  Odkar je Napoleon v Ljubnu sklenil s cesarjem Francem premirje, s katerim je Avstrija odstopila Franciji Lombardijo in dobila za to ozemlje bivše beneške republike, so prihajali malone vsak dan manjši francoski oddelki v Ljubljano in končno je prišel tudi general Massena s svojo armado.  V mestu je zmanjkalo prostorov in zato so vojaštvo nastanili tudi po cerkvah, in sicer pri frančiškanih, pri kapucinih in pri uršulinkah.  Vojaki so se v cerkvah obnašali jako nespodobno.  Pri uršulinkah so na kip Matere božje obesili boben, pri frančiškanih pa so lesenega angelja položili na slamo, ga pokrili s plaščem in se rogali: Spi, citoyen!  General Viktor, eden podzapovednikov, se je s tremi svojimi oficirji nastanil v uršulinskem samostanu.  Ker ni bil zmožen ne nemškega, ne slovenskega jezika, si je izprosil, da so mu dodelili posebnega tolmača.  Ta posel je prevzel Konrad Podobnik in se generalu Viktorju na ljubav preselil v uršulinski samostan.  Oficirji v samostanu so prav veselo živeli in vsako noč dolgo banketirali, ker so našli v samostanski kleti pravi zaklad najizbornejšega vina.  Uršulinke se niso prikazale, nego so se bile umaknile v vrtno hišico.  Nekega večera, ko so bili oficirji nenadoma poklicani k generalu Masseni, je ostal Konrad skoro sam v samostanu.  Bil je topel pomladanski večer in da bi se navžil nekoliko svežega zraka, se je šel Konrad sprehajat na širni samostanski vrt.  Hodil je pod košatimi drevesi semintja in ni zapazil, da se mu je previdno bližala temna ženska postava.  Šele ko je ženska stopila iz sence, jo je zagledal.  V tistem trenotku pa se mu je ženska že vrgla pred noge in s sklenjenima rokama prosila:  — Gospod oficir, — lepo Vas prosim — usmilite se me!  Konrad je bil tako presenečen, da v prvem hipu ni mogel izpregovoriti nobene besede.  Strme je zapazil, da je pred njim klečeča ženska nuna.  — Kaj želite? je končno vprašal.  Kaj morem za Vas storiti?  — Pomagajte mi iz samostana!  Če se me Vi ne usmilite, si moram končati življenje!  Konrad je bil v veliki zadregi in ni vedel, kaj bi storil.  — Oprostite mi, je rekel, jaz bi Vam rad pomagal, ali jaz nimam tu ničesar ukazovati.  Jaz sem samo tolmač generala Viktorja.  Mlada uršulinka se je bridko zjokala.  Konrad ji je pomagal, da je vstala in ji potem rekel:  — Če hočete, Vas peljem pred generala Viktorja.  Kar mi bo mogoče, storim vse, da Vas pusti iz samostana.  Uršulinka je bila takoj zadovoljna.  Boječe se je oklenila Konrada.  — Prosim Vas, pojdiva hitro, je dejala.  Ko bi me kaka nuna zasačila pri Vas, bi me zadela strašna kazen.  Konrad je pospešil svoje korake in je srečno pripeljal nuno v samostansko poslopje.  Peljal jo je v obednico, da počaka generala Viktorja.  Dolgo ni bilo čakati, kajti general in njegovi spremljevalci so se kmalu vrnili.  — Bonaparte pride v Ljubljano, je zaklical general Viktor, vstopivši v sobo.  V prvem hipu niti zapazil ni, da sedi v kotu nuna.  Ko pa jo je zagledal, se je zasmejal na glas in rekel Konradu: Kakor vidim, Vam v moji odsotnosti ni bil dolgčas.  — Gospod general, je rekel Konrad resno, ta redovnioa apelira na Vaše srce in prosi, da ji dovolite zapustiti samostan.  — Kaj Vas proti Vaši volji zadržujejo v samostanu?  — Da, je dihnila redovnica in se vrgla pred generalom na kolena.  Prosim Vas, gospod general, rešite me strašne usode.  — Prav rad, ljuba deklica, je vzkliknil general.  Ako je Vaša volja, zapustiti samostan, storite to lahko koj sedaj!  Za Vaše varstvo pa bo skrbel gospod Konrad Podobnik, kateremu dam na razpolaganje dva vojaka.  Jaz sem sin revolucije in si štejem v dolžnost, varovati svobodo vsakega človeka.  Redovnica se je sklonila k generalu in mu je poljubila roko, potem pa s Konradom in dvema vojakoma zapustila samostan.  Konrad Podobnik je bil v veliki zadregi, kam bi spravil iz samostana odvedeno redovnico.  Domov je ni mogel peljati, ker je stanovalo v očetovi hiši vse polno francoskih oficirjev.  Ravno tako so bile prenapolnjene tudi biše njegovih znancev.  Končno se je odločil, da popelje redovnico k stari gospodični, ki je stanovala na Starem trgu (v hiši, kjer je zdaj Zalaznik).  Ta gospodična je bila Suzana pl. Sohmutzenbaus, rodom nekje iz Nemčije, ki je bila v mladih letih prišla kot vzgojiteljica v hišo grofa Blagava, tačas pa je živela v Ljubljani.  Konrad jo je poznal, ker se je bil pri nji učil tujih jezikov.  Gospodična Suzana se je sicer močno prestrašila, ko sta jo Konrad in redovnica vzbudila iz spanja, a čim je izvedela, za kaj da se gre, je bila takoj pripravljena pomoči.  — Vi revica, vi ubožica!  Tako mlada ste še in že ste tako strašne reči doživela, je tarnala gospodična Suzana in polna sočutja objemala redovnico, dasi o vzrokih njenega bega z samostana še ni prav ničesar vedela.  Redovnica je bila tako razburjena, da sploh ni mogla govoriti, a naslonila je svojo glavico na prsi gospodične Suzane in s svojimi rosnimi očmi tako zaupno in udano gledala svojo zaščitnico, da se je ta sama zjokala.  Konrad je naredil konec temu prizoru.  Uvidel je, da ta veder ubegla redovnica pač ni v stanu, dati kakih pojasnil, nego da je potrebna počitka in tolažbe.  Zato je vstal in se poslovil.  — Jutri se že oglasim, je rekel redovnici, in tedaj se dogovoriva, kaj da je storiti.  Danes ste potrebni miru.  Gospodična Suzana bo že skrbela za Vas, njej lahko popolnoma zaupate.  Še predno se je mogla redovnica zahvaliti, je Konrad že vzel svoj klobuk in je odšel.  Ženski sta ostali sami.  V tem, ko je Suzana zaklenila vrata, je redovnica strgala s svoje glave nunske prte in jih tako srdito vrgla v kot, da se je Suzana kar začudila.  Suzana bi bila silno rada izvedela, kdo da je njen gost in kaj da se je zgodilo v samostanu, ali vprašati se ni upala, ker ni hotela biti nediskretna.  Redovnica pa je nemo slonela na svojem stolu in tako zamišljeno zrla predse, kakor da je sama v sobi.  — Malo čaja vam bo dobro storilo, je po daljšem molku rekla Suzana in bitro začela priprave, da svojemu gostu postreže.  — Kako dobri, plemeniti ljudje ste tu, je naposled izpregovorila redovnica.  Eden me reši, ne da bi vprašal kdo da sem; Vi ste me ponoči sprejeli v svojo hišo, ne da bi me poznali.  Kdaj Vam to povrnem?  Kako naj Vam dokažem svojo hvaležnost?  — Nikari ne govorite tako!  Konrad je ravnal kot kavalir in jaz sem njegovi prošnji rada ustregla in Vas vzela v svoje varstvo.  Starka se je vsedla poleg redovnice in zaupno rekla:  — A, ne zamerite mi, — radovedna sem pa zelo, kaj Vas je napotilo, da ste pobegnili iz samostana.  O, nikar ne mislite, da želim od Vas izvedeti kake tajnosti.  Nečem biti nediskretna.  Toda, sami bodete uvideli —  — Tajnosti nimam nikakih, je rekla redovnica in rada Vam povem, kaj se je zgodilo.  Gospodična Suzana se je kar topila blaženstva, ko je to slišala, kajti njena radovednost je bila še večja kakor njena dobrosrčnost.  Stisnila se je prav blizu redovnice in jo poslušala z napeto pozornostjo.  — Jaz sem prišla še kot otrok v samostan.  Ime mi je Ljudmila Venutti.  Moja mati je živela v Trstu, očeta nisem nikdar poznala.  Že doma mi je mati dopovedovala, da postanem redovnica.  Samostansko življenje mi je ugajalo in zato sem rada vstopila v red.  — Največ pač zato, ker niste poznali življenja, je menila Suzana.  — Prva leta sem bila v samostanu res srečna.  Sicer sem sčasoma spoznala, da je v samostanu mnogo hlimbe in zavisti in videla tudi marsikaj sumljivega. —  — Oh, sumljive stvari ste zapazili, je v silni radovednosti šepetala gospodična Suzana.  O, povejte ...  — Iskala sem tolažbe in moči v molitvi.  A kmalu so se začele izkušnjave ...  Gospodična Suzana je začela trepetati.  Njena radovednost je kar vidno rasla.  — Kaj?  Celo iskušnjave!  V samostanu!  Oh, lepo Vas prosim, povejte mi, kaj je bilo.  Jaz sem kar iz sebe!  In starka je na požirek izpraznila veliko skodelico čaja.  — O, gospodična, je rekla Ljudmila, to so grde reči, katerih Vam ne morem pripovedovati.  Saj tudi nič določnega ne vem.  V zadnjem času so se mi začele nekatere starejše redovnice približevati tako, da sem postala nezaupna.  In v teh dnevih sem našla v svoji celici brezimno pismo, ki mi je odprlo oči.  Luč v sobi je bila skoro dogorela, a gospodična Suzana tega niti zapazila ni.  Njena radovednost je bila tolika, da se je tresla, kakor bi imela mrzlico.  Komaj slišno je dihnila:  — Kaj pa je bilo v tem pismu rečeno?  Kdo Vam je pisal?  — Pisala mi je brez dvoma kaka redovnica.  Jaz tudi slutim, katera je to bila.  Uganila sem jo po njenih pogledih.  V pismu me je svarila, naj se varujem tistih redovnic, ki se mi približujejo, ker imajo slabe namene z menoj.  Dolžila jih je, da me hočejo zapeljati v neke nemarnosti.  Ne zamerite mi, da teh rečeh ne morem govoriti.  Gospodična Suzana je že težko dihala.  Rada bi bila sličala kaj natančnejšega, dasi je slutila, za kaj se gre, a ni se upala vprašati.  — Po tem svarilu sem se še bolj ko prej začela izogibati svojim tovarišicam.  A sedaj sem zapazila tudi marsikaj, o čemer se mi prej niti sanjalo ni.  Začela sem razumevati, zakaj v samostanu ni dovoljeno, da redovnice intimnejše občujejo med seboj, začela sem tudi spoznavati, zakaj so včasih kako redovnico peljali v klet in jo bičali ...  — Jezus! je dihnila gospodična Suzana in se krčevito oprijela Ljudmile.  — Trpela sem vsled tega težke duševne muke.  Začela sem obžalovati, da sem postala redovnica in začela zaničevati svoje tovarišice.  Te dni pa je prišlo najhujše.  Z zadrževano sapo in tresoč se po vsem životu je poslušala gospodična Suzana.  — Red ima svojega posebnega spovednika, a časih je prišel v samostan tudi kak kapucin.  Pri teh so se spovedovale samo starejše redovnice.  Odkar sem dobila omenjeno brezimno pismo, ki me je svarilo tudi pred kapucini, sem postala jako nezaupna in pazljiva.  Zapazila sem, da kapucini — hodili so različni kapucini — ne prihajajo v samostan pri vratih.  Iz tega sem sklepala, da mora biti kak skriven vhod v samostan in res sem zasledila, da prihajajo kapucini iz kleti v samostan, in da po isti poti tudi odhajajo.  — To je strašno, to je grozno, je ihtela gospodična Suzana.  Kaj imajo podzemski vhod?  — Najbrže.  Saj loči samo cesta uršulinski samostan od kapucinskega. (Op. Kapucinski samostan je bil v sedanji »Zvezdi.«) One dni sem bila nenadoma poklicana v celico matere predstojnice in tam našla nekega kapucina.  Ne morem Vam popisati, kako sem se ga ustrašila.  Najbolj še njegovih poželjivih pogledov.  Povedalo se mi je, da se bom morala odslej izpovedovati patru kapucinu.  Ta je bil sicer jako sladak z menoj, ali izpraševal me je tako strašne reči, da sem se žalosti in srama zjokala.  Bolj ko sem zatrjevala, da nisem ničesar tega storila, kar me je vpraševal, bolj je silil v mene.  Končno je postal nejevoljen, češ, da sem nepokorna, da me je obsedel duh upornosti in da zaslužim ostro kazen.  Jaz sem v svoji razburjenosti ostro ugovarjala, na kar je rekel, da me bo za kazen bičal.  Toda jaz sem se branila in začela vpiti.  Zdaj so prihitele druge redovnice in me na ukaz matere predstojnice peljale v klet ter me tja zaprle.  Tri dni in tri noči sem bila zaprta.  Ležati sem morala na zemlji in nisem dobila niti kruha, niti vode.  Ko so me izpustili, so mi povedali, da me zadene še ostrejša kazen, če ne bom brezpogojno pokorna.  Ljudmila in gospodična Suzana sta se jokaje objeli.  — Na srečo so se francoski oficirji nastanili v samostanu, še predno je mogel kapucin priti.  Jaz sem sklenila, da na vsak način zbežim iz samostana, a če se mi to ne posreči, da si končam življenje.  Rajši smrt, kakor sramoto.  Sreča mi je bila mila, da sem naletela koj pri prvem poskusu na plemenitega moža ...  Še dolgo sta sedeli Suzana in Ljudmila skupaj.  Kakor hči svoje matere, tako se je Ljudmila oklenila stare gospodične in našla v nji tolažnico.  Šele ko je zvonilo dan, sta se vlegli k počitku.  Vzlic reformam cesarja Jožefa II., vzlic svobodomiselnemu delovanju cesarjevega prijatelja, ljubljanskega škofa Herbersteina, in vzlic francoski revoluciji je bilo ljubljansko prebivalstvo za časa prve francoske invazije še močno prepojeno s klerikalnim duhom.  Zlasti nižji stanovi so bili popolnoma v duhovniških rokah in le sreča je bila, da so duhovniki z malimi izjemami bili precej liberalnega mišljenja in zlasti nasprotni redovnikom in redovnicam.  Ko se je raznesla po Ljubljani vest, da je iz uršulinskega samostana pobegnila neka redovnica, je završelo po celem mestu.  Od ust do ust je šla ta vest, vsak je nekaj dodal, in naposled so se raznašale s takimi strahovitimi posamičnostmi okičene govorice, da je za uršulinski samostan zavladala resna nevarnost.  Česar niso dosegle ne cerkvenopolitične reforme cesarja Jožefa II., ne sloveči proti papežu in redovništvu naperjeni pastirski list škofa Herbersteina, to je prouzročil ubeg preproste uršulinke.  V Ljubljani je zavela ostra protiklerikalna sapa.  Ljudje so se začeli zbirati pred uršulinskim in pred kapucinskim samostanom in nastopali tako grozeče, da je moral general Viktor oba samostana zastražiti z vojaštvom.  Simpatije vsega mesta so bile na strani redovnice Ljudmile Venutti in najodličnejše ljubljanske dame so prišle na stanovanje gospodične Suzane plem.  Schmutzenhaus, da se seznanijo z Ljudmilo in čujejo iz njenih ust, kaj se ji je primerilo v samostanu.  Konrad se je s toliko večjo vnemo zavzel za Ljudmilo, ker je lepo dekle napravilo nanj največji utis.  Bila je vitke, elegantne postave.  Obraz je bil majhen, oči pa velike, žareče in nekako tajinstvene.  Kadar je svoje poglede uprla v Konrada, je bilo v njih čitati nekaj skrivnostnega, prav kakor bi ta drobna bledolična oseba skrivala na dnu svoje duše nekaj posebnega.  Tudi Damjanova Mara je s svojo materjo prišla obiskat Ljudmilo, a na Maro ni ubegla redovnica napravila dobrega utisa.  — Njen pogled mi ne ugaja, je rekla deklica svoji materi.  Nekaj nestalnega ima v svojih očeh.  Če govori, se mi nehote vsili mnenje, da ne govori tako, kakor misli.  Toda gospa Damjanova ni bila tega mnenja in gospodična Suzana plem.  Schmutzenhaus je bila globoko užaljena, ko je izvedela, kako sodbo je izrekla Mara.  In s podvojeno zgovornostjo je povzdigovala in slavila svojo varovanko, zlasti napram Konradu.  Duhovščina se je močno trudila, da pomiri razburjeno prebivalstvo.  Po cerkvah se je oznanjalo, da je vse neresnično, kar se govori po mestu in da iz samostana sploh ni pobegnila nobena redovnica.  Obenem pa so se duhovniki tudi trudili, da bi dobili Ljudmilo v svojo oblast in lazili okoli francoskih generalov, naj jim Ljudmilo izroče.  Toda trudili so se zaman, kajti prehitel jih je bil Konrad, katerega je podpiral general Viktor.  Vojni zapovednik francoske armade je končno izrekel, da se sploh neče vtikati v to zadevo, ker je bilo v Ljubnu sklenjeno med Franoijo in med Avstrijo premirje in ker prevzetno v kratkem zopet avstrijski organi javno oblast na Kranjskem.  Vsi, katerim se je Ljudmila smilila, so prišli sedaj do spoznanja, da mora ubegla redovnica zapustiti Ljubljano, še predno se vrnejo Avstrijci, ker ti bi Ljudmilo gotovo prisilili, da se vrne v samostan.  Tega se je Ljudmila silno bala, vedoč, da bi jo v samostanu zadela strašna kazen.  Sicer je hotel Konrad še enkrat poskusiti svojo srečo pri generalu Bonapartu samem, ali Ljudmila ni hotela tako dolgo čakati, zlasti ker ni bilo skoro nič upanja na uspeh.  Konrad je vsled tega zbral pri znanih rodovinah večjo svoto denarja, da omogoči Ljudmili odhod iz Ljubljane.  Ljudmila se je odločila, da pojde v Milan.  Ta je bil sedaj francoski in se ji tam ni bilo ničesar bati.  Tudi Konrad je bil s tem zadovoljen, kajti nameraval je svoje študije nadaljevati v Padovi in je upal, da bo od tam lahko večkrat skočil v Milan, vsaj toliko, da bo Ljudmilo zdaj in zdaj videl in mogel preživeti ž njo nekaj ur. Njegovo srce je hrepenelo po tem, ker je ljubil Ljudmilo z vso strastjo in z vsem ognjem dvajsetletnega mladeniča.  In da je tudi Ljudmila ljubila Konrada, to so mu razodevali njeni pogledi.  Tisti dan, ko se je Napoleon Bonaparte pripeljal v Ljubljano, je zapustila to mesto Ljudmila.  Konrad, ki je Ljudmilo spremil do Vrhnike, bi se bil ž njo rad peljal naprej, kar do Milana, a okolščine so mu to branile.  Konrad in Ljudmila sta bila sama v poštnem vozu in ko sta se na Vrhniki ločila, sta z vročimi poljubi potrdila spotoma sklenjeno ljubavno razmerje in si prisegla zvestobo.  Ko se je Konrad vrnil v Ljubljano, je bilo vse mesto pokonci.  Vse je tiščalo na Mestni trg in pred škofijo, ker je vsakdo hotel videti slavnega zmagovalca v tolikih bitkah, generala Bonaparta.  Ta je bil skoro skrivaj prišel v Ljubljano in se nastanil v škofiji.  Vojni zapovednik je Bonapartu na čast priredil velik obed, na kateri so bili poleg generalov in višjih častnikov povabljeni tudi po dva nižja častnika vsake vrste, dva podčastnika in dva navadna vojaka, da se tako pokaže demokratični značaj francoske armade.  To je Ljubljančanom silno imponiralo.  Med obedom v škofiji je stalo pred hišo vse črno domačega prebivalstva in francoskih vojakov nestrpno pričakuje, če se Bonaparte prikaže.  A minole so ure in nihče se ni prikazal.  Zdaj so se pripeljale pred škofijo tri ekvipaže, v katerih se je pripeljalo odposlanstvo mestnega zastopa, da se pokloni Bonapartu.  Zbrana množica je pozdravila odposlanstvo s hrupnimi »Vivat« klici.  V istem trenotku ko je odposlanstvo vstopilo v škofijo, se je v prvem nadstropju odprlo okno in se je na njem prikazal bled voščen obraz.  In iz tisoč grl francoskih vojakov je zagrmel klic: Vive la république!  Vive le général Bonaparte!  V spremstvu svojih generalov je stopil Napoleon Bonaparte v sobo, kjer ga je pričakovala deputacija ljubljanskega mesta.  To deputacijo je vodil tovarnar Desselbrunner, ki je pozdravil Bonaparta v francoskem jeziku.  V svojem ogovoru je povdarjal Desselbrunner samo to, da je Ljubljana živela s francoskim vojaštvom v najboljši harmoniji in da ohrani francoski armadi prijazen spomin.  Vzdržal se je pa vsake besede, ki bi mogla imeti političen pomen — saj je bilo že odločeno, da ostane Kranjska pri Avstriji.  Bonaparte se je zahvalil z nekaterimi kratkimi besedami, a povedal je ž njimi mnogo.  Dejal je, da francoska armada še ni v nobeni deželi vživala toliko prijaznosti, kakor na Kranjskem, in da on tega Kranjski nikdar ne pozabi.  In obrnivši se k Desselbrunnerju mu je podal roko in držeč ga za roko je rekel:  — Eno Vam lahko povem — v načrtih francoske republike je Vašim deželam odmenjena velika in važna naloga in če se ti načrti posrečijo, je Vašemu narodu zagotovljena znamenita in slavna bodočnost.  Pripravite se na to in pripravite zlasti svoj narod, da bo sposoben za to nalogo.  Pri teh besedah je iz Bonapartovih oči udaril neki poseben plamen, ki je pa hipoma ugasnil.  Bonaparte se je nalahko priklonil in odšel.  Pri vratih je obstal, se obrnil za trenutek in zaklical deputaciji; — Au revoir!  Bonapartove besede so napravile na deputacijo nepopisen utis, zlasti še tako pomembno izrečeni besedi »na svidenje«.  Pa tudi francoski oficirji so bili presenečeni, dasi niso prav vedeli, kako je Bonapartove besede pravzaprav tolmačiti.  Ko se je po mestu zaznalo, kako je Bonaparte sprejel deputacijo in kaj ji je rekel, je med meščanstvom zavladala prava radost in bržčas bi bili prijatelji Francozov uprizorili Bonapartu na čast kako posebno manifestacijo, da se niso bali posledic.  V mestu je bilo namreč že zopet mnogo avstrijskih vohunov, čim je bilo v Ljubnem sklenjeno premirje, so se začeli vračati v Ljubljano.  Vohunili so po gostilnah in po zasebnih hišah, in skrbno pazili na vsako nepremišljeno besedo.  Prebivalstvo je poznalo to policijsko tiranstvo izza prejšnjih časov.  Vedelo je, da zadene vsacega kruta kazen, čim zapuste Francozi Ljubljano in zato je bilo previdno.  Dne 28. aprila 1797. je bil prišel Bonaparte v Ljubljano in že 30. aprila na vse zgodaj se je s svojim spremstvom odpeljal.  Ljubljana je še spala, ko je iz škofije oddrdralo sedem voz čez Novi trg na Tržaško cesto.  Na ulicah ni bilo žive duše, le tam nekje, kjer so danes Glince, je vzlic meglenemu, neprijaznemu vremenu stala gruča mladih ljudi.  Ko se je bližal pred kočijami jahajoči oddelek vojaštva, so sneli klobuke in zapeli marzeljezo.  In na oknu prve kočije se je prikazal bled, voščen obraz s temnimi očmi in potem so kočije izginile.  — Zdaj pa krinke na obraz, je zaklical v širok plašč zaviti Andrej Kopitar, sicer nas zadene huda pokora.  General Merwelt z oddelkom avstrijskega vojaštva je že na potu v Ljubljano. —  — Denuncijantje bodo zdaj imeli lepe čase, se je smejal Konrad Podobnik, in tovariši so mu pritrjevali, dobro vedoč, da bo avstrijska policija trdo poplačala vsakemu tudi najmanjšo republikansko izjavo, katero je zagrešil za časa francoske invazije.  — Prava sreča je, da so skoro vsi avstrijski ovaduhi zbežali pred Francozi, je menil Andrej Kopitar.  A previdnosti je treba, velike previdnosti.  Jaz za svojo osebo bom igral vlogo, ki je najbolj primerna moji natori.  — Ulogo pijančka, kaj ne, se je oglasil eden tovarišev.  — Pri črevah kralja Davida — uganil si, se je smejal Kopitar.  In prosim Vas, povejte vsakemu Avstrijancu, da sem bil od prihoda Francozov eno samo uro trezen in še takrat sem deklamiral Vodnikovo patrijotardsko pesem »Trka nam Francoz na vrata ...«.  Vi pa si razdelite vloge, kakor veste in znate.  Meni jih ni treba vedeti, saj sem bil od prihoda Franoozov neprenehoma pijan.  Kopitar se je tesneje zavil v svoj plašč in je odkorakal v mesto.  Tudi ostali prijatelji so se poslovili in po različnih potih krenili domov.  Na potu pa so srečavali večje in manjše oddelke francoske armade, ki so zapuščali Ljubljano.  Na večer tega dneva je bila v Božičevi gostilni zopet zbrana večja družba.  A poleg starih znancev je sedelo tudi nekaj avstrijskih uradnikov, ki so se bili zadnje dni vrnili v Ljubljano, vsled česar so prijatelji Francozov skrbno pazili na vsako besedo.  Po deveti uri je prišel tudi Kopitar, ali bolje rečeno, privalil se je v sobo, kajti delal se je pijanega.  Franica mu je bila namreč že v veži povedala, da je med gosti tudi oficijal Strigl, ki je bil znan vohun in ovaduh.  — Oj, gospod Strigl, ga je pozdravil Kopitar, tako sem vesel, da vas vidim, kakor svoje plače, kadar jo dobim.  Kje pa ste bili toliko časa — hm?  Oficijal je bil nevoljen, da ga je Kopitar spomnil na njegov beg, zato je čemerno odgovoril:  — V varen kraj sem šel, da bi me francoski tolovaji ne oropali.  — Lejte, gospod oficial, je menil Kopitar, jaz sem ravno tako storil!  V svojo podstrešno sobico sem se zaprl in nisem šel z doma, če me nista primorala žeja in lakota.  — Kaj ste pa delali doma? se je čudil oficijal Strigl.  — Slikal sem!  Krasno kravo sem naslikal.  Zdaj iščem osla, da bi jo kupil in zato sem prišel sem.  Ali morda veste za kakega kupca?  Oficijalov obraz se je raztegnil in iz moževih oči je šinil hudoben pogled na Kopitarja.  Ta pa se ni zmenil za to, nego je ravnodušno prisedel k mizi in toliko časa dražil oficijala Strigla in njegove prijatelje, da so zapustili gostilno.  Zdaj, ko je bil zrak čist, je tudi Kopitar nehal predstavljati pijanca.  Prisedel je k stranski mizici, kjer je šivala Božičeva Franica in ji zopet kakor vsak dan pel pesem o svoji ljubezni.  Franica pa se je hudovala in je nejevoljno rekla:  — Kako me imate radi, vidim iz tega, da ste prišli ob devetih, obljubili ste pa, da pridete ob šestih.  — In ker ste tri ure name čakali, zaradi tega se jezite?  Penelopa je celih 20 let potrpežljivo čakala na svojega moža, pa —  — Vi pa niste moj mož, je vzkliknila Franica in zarude zbežala iz sobe.  Kopitar pa se je vesel vrnil k družbi, saj je vedel, da ga ima Franica rada »čez vse na svetu«.  Dne 8. maja 1797. je zadnji oddelek francoske armade zapustil Ljubljano.  S tem oddelkom sta odšla tudi polkovnik Piccard in kapitan Fresia.  Izmed vseh oficirjev sta se najtežje ločila, ker sta imela največ osebnih prijateljev.  V predvečer odhoda sta prišla še k Damjanovim, kamor so bili povabljeni tudi drugi gospodarjevi znanci.  Bil je tih večer; vsem je bilo nekoliko tesno pri srcu.  Kapitan Fresia, ki je sedel poleg Mare, se je sicer trudil, da bi pregnal to melanholijo, a ni se mu posrečilo.  Nakrat so se čuli na hodniku trdi koraki in koj na to je prihitela v sobo služkinja.  — Neki gospod je zunaj, ki bi rad govoril z gospodom Konradom.  Vsi so bili začudeni in Damjan je radovedno vprašal.  — Kak gospod?  — Duhovnik!  Konrad je bil že odšel iz sobe.  Čez nekaj trenotkov se je vrnil, precej prepaden in vidno razburjen.  Z njim je stopil v sobo rdečeličen duhovnik, kurat na Šmarni gori, Janez Svetlin.  — Kaj je pa Vas pripeljalo k nam ob ti pozni uri, se je čudil Damjan in ponudil duhovniku stol.  Kurat se je smehljaje priklanjal na vse strani.  Bil je očividno v zadregi.  — E, gospod Damjan, je jecljal, čudna stvar, prav čudna stvar.  Saj gospodje — se je obrnil k družbi — me tako poznajo, samo ona dva oficirja — Konrad je bil med tem poklical polkovnika Piccarda in kapitana Fresio na stran in se ž njima zapletel v živahen pogovor.  Kuratu je bilo menda všeč, da ni bilo treba seznaniti se s francoskima častnikoma, kajti nadaljeval je s stereotipnim sladkim usmevom na ustih svoje pripovedovanje.  — Poklican sem bil za danes h kanoniku baronu Tauifererju.  Siten Vam je ta človek in maščevalen — da je joj.  Posebno jezo ima name.  — S čim ste se mu pa zamerili?  Ali ste se morda tudi za Francoze vnemali?  — Kaj še!  Kako morete kaj takega misliti?  Ali nekaj drugega se je zgodilo.  Enkrat je prišel kanonik na Šmarno goro.  Ni še klobuka odložil, pa je že začel govoriti, kaj da bo za obed.  Jaz revež otepam žgance, ta kanonik pa je govoril samo o zajcih in o jerebicah.  Bolje se razume na kuho, kakor moja kuharica —  — Torej, kaj se je zgodilo, je silil Damjan, ki je vedel, da ima kurat navado, vsako stvar na dolgo in na široko razpresti.  — Mene je ta snedenost jezila in sem si rekel, čakaj, tebe že izplačam.  Peljal sem kanonika pred hišo in mu pokazal svoje tri kokoši, češ, naj si izbere, katero mu spečem.  In res si je izbral najlepšo.  Jaz pa sem vzel malo drobtinic v roko, jih vrgel kokoši in rekel prav nedolžno: Na, na, pèt-pèt, na, le jej, — saj te bo še danes hudič požrl.  Vsi so se smejali, kurat pa je veselo vzkliknil:  — Kaj ne, da sem ga izplačal!  Kanonika bi bila skoraj kap zadela, tako se je jezil.  Rekel ni ničesar — a kokoš je celo sam snedel, meni pa pustil fižol.  — In to ste nam prišli zdaj povedat? je vprašal Damjan.  Vi ste res ljubeznivi.  — Kaj pa mislite!  Prišel sem povedat nekaj drugega.  — Povejte vendar!  — Le poslušajte.  Kurat je zopet izpraznil veliko čašo vina in potem nadaljeval. — Zadnjič sem bil nekaj prav neumnega napravil.  Škofijski ordinarijat mi je poslal ukor, češ da že sedem let vsako nedeljo eno in isto pridigujem, o naglavnih grehih.  — Ali je to res?  Seveda je res, ali kaj bi se pripravijal na nove pridige, ko ljudem še tega ne vtepem v glavo, kar jim že sedem let pridigujem.  Zato sem pa pisal v Ljubljano: »Vprašajte mojega mežnarja, če ve, kaj sem zadnjo nedeljo pridigoval.  Če ve, lahko storite z menoj, kar hočete, če pa ne ve, potem je to dokaz, da je moja pridiga o naglavnih grehih še vedno potrebna, četudi jo že sedem let oznanjujem.  Za ta slučaj pa — psalm 32 verz.  9« — Da sem to pisal, je bila velika neumnost.  — Zakaj? se je čudil Damjan.  — Zato, ker pravi ta psalm »Ne bodite kakor konji in mule ...  Ves ordinarijat je bil razžaljen in skoro bi se mi bilo slabo godilo.  — Zame je bila prava sreča, da ste storili to neumnost, je sedaj rekel Konrad in dal kuratu roko.  Obrnivši se k družbi je dejal: Gospod kurat me je opozoril na veliko nevarnost; če ji utečem, bo to njegova zasluga.  Vsi so strmeli in začeli izpraševati, kaj se je zgodilo.  Konrad je silil kurata, naj pove, kaj se je zgodilo in zgovorni kurat se je rad udal.  — Torej, za danes sem bil klican v Ljubljano zaradi onih svetopisemskih konj in mul.  Kanonik Taufferer me je grozno ošteval.  Nakrat so se odprla vrata in vstopil je general Merwelt.  Sam bog te je poslal, sem si mislil.  Meni so seveda koj rekli, naj stopim v sosedno sobo in jaz sem hitro ubogal.  Kurat je nekoliko umolknil, kakor da je prišel v malo zadrego.  — E — no — kaj bi skrival — jaz sem pri vratih ostal in poslušal.  Bil sem silno radoveden, kaj da hoče general.  In prav je bilo, da sem poslušal.  General je prišel namreč zaradi Konrada —  — Ni mogoče!  Vsi so strmeli, ker je bil general Merwelt šele dva dni v Ljubljani.  — Da Vam povem na kratko — je nadaljeval kurat; zmenili so se, da bodo še danes Konrada zaprli.  Cela družba je bila tako prestrašena, da ni mogel nihče besedice ziniti.  — Kanonik Taufferer je Konrada ovadil, da je odpeljal iz uršulinskega samostana neko nuno, dalje da je republikanec in sovražnik cesarja Franca.  Zaradi te ovadbe je prišel general Merwelt h kanoniku in zmenili so se, da aretirajo Konrada, čim zapuste Francozi mesto.  V družbi je zavladala splošna zbeganost.  Vseh se je polastil strah, samo Konrad je veselo vzkliknil:  — Naj me le aretirajo, če me dobe!  A jutri, ko zapuste Francozi mesto, tudi mene ne bo več tu.  Gospod polkovnik Piccard mi posodi vojaško obleko in kot francoski vojak pojdem ž njim, dokler ne pridem na varen kraj.  Naslednjega jutra na vse zgodaj je odkorakal zadnji oddelek francoskega vojaštva.  Na čelu temu oddelku sta jahala polkovnik Piccard in Konrad Podobnik, kapitan Fresia pa je vodil zadnjo stražo, kakor si je sam želel, češ, jaz sem bil prvi, ki je prišel v Ljubljano, naj bom tudi zadnji, ki jo zapusti.  Bil je še mrak ko so Francozi prišli mimo rotovža in nihče ni zapazil, da sloni na oknu Damjanove hiše črnolaso dekle in in se topi v bridkih solzah.  Trdo so korakali francoski vojaki in nihče ni slišal obupnega klica: Konrad, moj ljubi Konrad.  Za Ljubljano so se s prihodom avstrijskih oblastnikov začeli žalostni časi.  Stari policijski sistem je prišel zopet do veljave, a ljudje so ga toliko težje prenašali, ker so te bili za časa francoske invazije navaditi svobode.  Avstrijsko uradništvo in vojaštvo je postopalo z veliko krutostjo in zlasti je preganjalo vsakega, kdor je bil le količkaj na sumu, da je simpatiziral s Francozi.  Na srečo se ni dalo dosti izvedeti o tem, kar se je godilo v Ljubljani za časa francoske invazije.  A že denuncijacije kanonika barona Tauffererja so zadostovale, da so bili razni meščani obsojeni na velike globe.  Tovarnar Desseibrunner je bil osem dni v zaporu, ker je pozdravil Napoleona Bonaparta, in je bil obsojen na 500 goldinarjev globe in tudi Damjan je moral plačati 500 goldinarjev, ker je Francoze vabil v svojo hišo.  Kaznovan je bil skoro vsak, kdor je prišel s Francozi v dotiko, med njimi tudi gostilničar Božič.  Edini, ki je srečno ušel, je bil učitelj Andrej Kopitar, o katerem je bila policija prepričana, da je bil ves čas francoske invazije pijan.  Duhovščina je dobila ukaz, da pripelje narod zopet na »pravo pot«.  Ta ukaz je bil izdan na posebno povelje cesarja Franca, ki je sploh odredil najstrožje postopanje proti vsem prijateljem Francozov na Kranjskem.  Škof Brigido je bil poklican na Dunaj in cesar mu je naročil, da mora duhovščina porabiti ves svoj upliv, da prežene duha upornosti in brezbožnosti, ki je prevzel skoro vse izobraženo kranjsko prebivalstvo in zlasti Ljubljančane.  In duhovščina, kateri je bilo za to delo obljubljenih mnogo dobrot, je šla z vnemu v boj.  Mnogo mesecev, da, več let ni bilo s prižnic slišati druzega, kakor sramotenja novih idej, katere je rodila francoska revolucija.  Na vse načine se je zabičevalo ljudem, da je prva dolžnost vsakega človeka, biti predvsem zvest in brezpogojno udan vladarski hiši in državnim organom.  Koder niso zalegle besede, tam je pomagala policijska palica.  Da bi ta trud imel večji vspeh, je začela duhovščina ljudstvo tudiversko fanatizirati, dobro vedoč, da je tako najlaglje naščuje proti novi struji in je pridobi za reakcijo.  Kdor je bil količkaj na sumu, da se vnema za demokratične ideje, je bil framazon in brezverec.  Duhovščina je opravljala tudi posel vohuna in ker je po deklah in hlapcih marsikaj izvedela, je to vohunstvo opravljala z vspehom.  Tiho in žalostno je bilo sedaj v Ljubljani.  Ljudje se nekaj časa niti v gostilne niso več upali, kaj še, da bi se bili upali javno govoriti o političnih rečeh.  Sosed se je bal soseda, prijatelj se je izogibal prijatelja, policija pa je vzlie temu imela obilo posla in pridno delila globe in — batine.  Vzlic tej strahovladi pa je bilo v Ljubljani se nekaj ljudi, ki se niso izneverili svojemu prepričanju, niti so postali indiferentni.  Na delu tej družbi je stal veletržec Fran Damjan in v njegovi hiši so se shajali vsi tisti, ki so ostali zvesti samim sebi.  Vsak teden so bili taki sestanki, in dasi se je policija zelo zanimala zanje, vendar ni mogla ničesar izvedeti in vsled tega tudi ničesar storiti.  Upanje, da Francozi odtrgajo Kranjsko od Avstrije, je bilo popolnoma izginilo.  Sicer se je marsikdo spominjal, kar je Bonaparte 29. aprila 1797. zaklical odposlanstvu mestnega zastopa, ali nihče ni več verjel, da se to uresniči, nihče razen Andreja Kopitarja.  Ta je bil trdno prepričan, da zasine dan, ko izpolni Bonaparte svojo obljubo.  Kakor je kurat Janez Svetlin dolgo let vedno pridigoval samo o naglavnih grehih, tako je tudi Andrej Kopitar, kjer je bil in koder je hodil, vnemal ljudi, naj pripravijo narod za obljubljeno mu slavno prihodnost s tem, da goje slovensko narodno zavednost.  Kopitarja so počasi začeli posnemati tudi drugi.  Posebno je bil vnet Konradov oče, stari Anton Podobnik.  Razvnel se je bil posebno tedaj, ko je cesar Franc odbil njegovo prošnjo, naj Konrada pomilosti in mu dovoli, da se vrne na Kranjsko.  To ga je za nekaj časa silno potrlo, a Konradova pisma so ga spravila pokonci.  Zdaj je bil eden najvnetejših rodoljubov in je, četudi tiho in jako previdno, vendar vztrajno in odločno delal za slovensko stvar.  Tako se je vzlic vladajoči reakciji in vzlic silnemu policijskemu pritisku vendarle širilo razumevanje za narodnostno misel in je rasla narodna zavednost.  Ves policijski sistem ni mogel preprečiti, da bi ljudje ne bili začeli spoznavati, kako je francoska revolucija naredila konec duhu srednjega veka, ki je vse življenje narodov postavil pod varučtvo vere in avtoritete.  Bolj ko je policijska palica čuvala vero in avtoriteto, bolj je raslo nasprotje.  Četudi se javno nihče ni mogel ganiti, vendar so bile tudi v reakcionarni Avstriji vsaj v teoriji že podrte meje, ki so ločile posamezne stanove, v teoriji so bili podkopani stari privilegiji in čedalje bolj se je razširjalo spoznanje, da narodi ne eksistirajo zaradi vladarjev, nego da so vladarji samo prvi služabniki narodov, da gre torej narodom vsa suvereniteta.  To je razgrevalo posebno v Ljubljani mnogo glav in vnemalo mnogo src, in mogočno pospeševalo razvoj narodnostne misli.  Od teorije o narodni suvereniteti je namreč do načela narodnosti samo en korak.  Vsak, kdor je o stvari razmišljal, si je rekel: če ima vsak narod pravico, da sam s seboj razpolaga, kakor ga je volja, da po svoji volji in po svojih potrebah uredi način vladanja in vse svoje javno življenje, če ima popolno suvereniteto in je neomejeni gospodar na svoji zemlji; potem je samo ob sebi umljivo, da mora imeti svojo državo in da mora ta njegova država biti nacionalna.  Ko bi ne bila nacionalna, bi ta država sploh ne bila resnično svobodna, kajti noben narod ni svoboden, če ni vsa oblast v rokah njegovih lastnih sinov, če v vseh ozirih ne veljajo njegovi nazori, njegovi običaji in njegov jezik.  Noben narod ne sme biti odvisen ali zatiran, a tudi ne sme nikogar zatirati; kakor naj imajo vsi ljudje, ne glede na stan, enake pravice in enake dolžnosti, tako naj bo tudi med narodi.  In iz tega se je rodilo geslo: slovenske zemlje — Slovencem.  In pod solncem tega gesla je kopnel avstrijski patriotizem.  Kar se je v oni dobi moglo storiti za razširjenje teh nazorov, se je storilo.  Zlasti so se rodoljubi začeli zanimati za slovenski jezik in mu posvečati večjo pozornost kakor poprej.  In tako francoska invazija le ni ostala brez posledic; seme, ki ga je zanesla v Ljubljano, je začelo vzlic neugodni politični atmosferi vendarle kaliti.  Zgodilo se je večkrat, da so pri Damjanovih ali pri gospe Garzarollijevi zazvenele čaše in so zbrani prijatelji napivali lepil prihodnjosti slovenskega naroda in popolni neodvisnosti slovenskih deželá.  Minulo je dvanajst let, odkar so bili Francozi prvič v Ljubljani.  V teh dvanajstih letih so se zgodile v Evropi velikanske premembe svetovnega pomena.  Napoleon Bonaparte se je bil povzpel na vrhunec moči in slave.  Po zmagoviti vojni v Egiptu je strmoglavil direktorij, ki je vladal francosko republiko, in bil izvoljen za prvega konzula.  Vzlic temu, da je bil l. 1797, sklenjen v Gampo Formio »za večne čase« mir med francosko republiko in med avstrijskim cesarjem, je prišlo že tri leta potem do nove vojne.  Avstrija je bila pri Marengu popolnoma poražena in Napoleon je znova poklical v življenje cisalpinsko republiko — italijansko narodno državo.  Po kratkem miru, ki ga je Napoleon porabil za važne reforme na Francoskem, se je pod vodstvom Angleške začela nova koalicijska vojna proti Franciji, a predno se je še prav razvila, je bil Napoleon izvoljen za francoskega cesarja in 2. decembra, 1804 slovesno kronan.  Tudi italijanska republika se je prelevila v kraljestvo in 26. maja 1805 se je Napoleon v Milanu kronal z železno krono.  Nova koalicija evropskih držav je imela namen, vzeti Franciji vse, kar je pridobila od l.1792.  Angleška, Rusija, Avstrija in Pruska so bile združene proti Napoleonu.  Meseca septembra 1805 je šel Napoleon s svojo armado čez Reno.  Pri Ulmu se mu je velika avstrijska armada pod vodstvom generala Macka prav nečastno udala.  Dne 13. novembra je Napoleon zavzel Dunaj.  Tu je izvedel, da so Angleži pri Trafalgarju uničili francosko armado.  Nekaj dni je bila njegova krona v največji nevarnosti, a zmagal je v znameniti bitki pri Austerlilzu 2. decembra in koalirane države so se morale udati.  Avstrija je izgubila zadnje dele svoje posesti v Italiji, izgubila je celo Tirolsko, večji del današnje Bavarske in Dalmacijo, kjer je postal dubrovniški velikaš Dandolo preveditor ali generalni guverner.  Napoleon je ustvaril celo vrsto novih kraljestev in razpustil staro nemško cesarstvo.  Mirovna pogajanja z Rusijo in z Angleško niso imela uspeha, pač pa se je Pruska dvignila proti Napoleonu.  Napoleon jo je ponižal.  Zavzel je po uničujočih zmagah pri Jeni in Auerstädtu Berolin, in ko so prihiteli Rusi na pomoč Pruski; je združeni armadi pri Friedlandu porazil.  Posledica tega je bil mir v Tilsitu.  Pruska je izgubila polovico svojih posestev, iz poljskih dežela pa je ustanovil Napoleon vojvodstvo varšavsko — poljsko narodno državo pod nemškim kraljem.  Zdaj se je obrnil Napoleon na, drugo stran ter se polastil Španske in Portugalske.  Med tem se je Avstrija zopet ojačila in se je začela pripravljati na vojno proti Franciji.  Napoleon je vsled tega zapustil Špansko in se vrnil v Pariz.  V treh mesecih je imel zbrano veliko armado in je napadel Avstrijo od nemške In italijanske strani.  Avstrija se je za to vojno že celo leto pripravljala, tako na severu, kakor na jugu.  Že meseca julija leta 1808 je prišel nadvojvoda Ivan v Ljubljano, da organizira črno vojsko.  Poslal je zopet duhovščino v boj.  Z vseh prižnic se je agitiralo za vojno proti Francozom in raznetilo se je zlasti med kmetskim ljudstvom tako sovraštvo proti »brezbožnim francoskim tolovajem«, da so rudarji v Idriji in v Železnikih pometali naborne pozive proč in prostovoljno vstopili v armado.  Valentin Vodnik, ki je bil korni kaplan ljubljanskih meščanskih grenadirjev, pa je zložil »Pesmi za hrambovce«.  Aprila meseca l. 1809 se je začela vojna in zatrepetala je vsa kranjska dežela.  Vsakdo je slutil, da postane ta vojna največjega pomena.  Prebivalstvo je bilo razdeljeno na tri tabore; Velika večina sploh ni imela pojma pa kaj se gre, marveč je slepo sledila avstrijski zastavi; druga skupina je želela, da bi zmagali Francozi, ker je od tega pričakovala, da se izvedejo tudi v Avstriji je davno in težko pričakovane reforme; najmanjša je bila tista skupina, ki je pričakovala od zmage Francozov narodnega prerojenja Slovencev.  V dobi od prve invazije Francozov do leta 1809 se je bilo v Ljubljani marsikaj spremenilo in zlasti je bil precejšnji del prebivalstva prepojen narodnega duha.  Dne 9. aprila je bil v Ljubljani uradoma nabit poziv nadvojvode Karola »na nemški narod«, naj gre v boj proti Francozom.  Še tisto noč so bili vsi ti lepaki zamazani, poleg njih pa so bili nabiti listki, na katerih je bilo zapisano, naj gre nadvojvoda iskat pomoči na Nemško, ker Kranjci niso Nemci.  Tudi vsakovrstni pamfleti so bili zdaj in zdaj skrivaj nabiti in kakor se je policija trudila, da bi storilce zasledila, se ji to vendar ni posrečilo.  Policija je bila v velikem strahu pred prebivalstvom, ker je dobro vedela, koliko jih je, ki se vnemajo za Francoze.  Zaradi tega je pustopala z neusmiljeno krutostjo.  Neko deklo je obsodila na 25 udarcev s palico, ker je v prepiru z nekim policajem zaklicala: Le čakaj, kadar pridejo Francozi, ti bodo že dali.  Bilo je dne 17. aprila, tisti dan, ko je Napoleon začel pri Donauwöthu poditi Avstrijce tako, da so v petih dneh pritekli na Češko.  Ta dan je došlo kranjskim stanovom pismo nadvojvode Ivana, v katerem pismu je bilo sporočeno, da Avstrijci v Italiji sijajno zmagujejo.  Kranjski stanovi so dali to pismo tiskati in so je nabili po vseh vogalih, policija pa je najela in nagnala ljudi, da so kričali: Vivat cesar Franc!  Vivat nadvojvoda Ivan!  Smrt Francozom!  Bilo je opoldne, ko je Andrej Kopitar šel iz šole domov in pred rotovžem naletel na mnogoštevilno množico, ki je na vse grlo kričala.  Prerinil se je skozi to množico in čital lepak s pismom nadvojvode Ivana.  Bil je presenečen, kajti iz zasebnih poročil, ki jih je dobival Damjan od svojih trgovskih znancev, je vedel, da niso zmagovali Avstrijci, nego Francozi.  Ravno, ko je hotel oditi, ga je ogovoril oficijal Siegl.  — O, gospod Kopitar!  Kaj ne, danes je vesel dan?  O, kako veselje je napravil nadvojvoda s tem pismom vsem pravim Avstrijcem!  — Če je le res, kar nadvojvoda piše, je menil Kopitar.  Tedaj pa je oficijal Siegl kakor jastreb planil na Kopitarja, ga zgrabil z obema rokama in kakor besen začel kričati:  — Izdajalec!  Jakobinec!  Primite ga!  Ta človek je rekel, da nadvojvoda ni pisal resnice.  V ječo ž njim!  Na vešala ž njim!  In zaganjal se je v Kopitarja kar divje, tako da se napadenec še braniti ni mogel.  Ljudje so bili tako presenečeni, da se ni nihče ganil.  Siegl pa je venomer kričal:  — Ali te imam, Jakobinec?  Ali sem te vjel?  Policaji, semkaj!  Že dolgo sem vedel, da si ti tisti izdajalec, ki punta ljudi.  Policaji, primita ga!  Policaji so bili res prihiteli in zgrabili Kopitarja.  Dasi so različni očividci potrdili, da ni Kopitar prav nič slabega rekel, dasi je Kopitar odločno ugovarjal, da se ga aretira, ni vendar nič pomagalo.  Policaji so Kopitarja šiloma odgnali v zapor, Siegl pa je triumfiral.  — Verjemite, ljudje, je vpil na zbrano množico, ta človek je najnevarnejši revolucijonar, ta človek je podkupljen od Francozov.  Vedno se dela, kakor da bi bil pijanec, pa ni nikdar pijan; dela se tako, da bi veljal za nič nevarnega.  O, jaz sem ga dobro opazoval!  On je sestavljal tiste pamflete, ki so bili nabiti po vseh hišah, on je ponesnažil oklic nadvojvode Karola.  In tudi danes ponoči je on nabil listke, na katerih je rečeno: »Ljubi Kranjci!  Čez nekaj dni izidejo komilice za brambovce, ponočne vaje avstrijskega lakaja na neodsedlanem pogazu.« Tako se je ta ničvredni človek norčeval iz patrijotičnih pesmi prof. Vodnika.  Še dolgo je tako kričal oficijal Siegl raz rotovške stopnice, tako dolgo, da je bil ves upehan.  Aretovanje Kopitarja je bil zadnji vspeh njegovega vohunstva.  Za nagrado, ki jo je prejelo, se je je tisti večer v Trnovem napil, a ko je hotel iti domov, so ga fantje napadli, ga kruto pretepli in vrgli v Gradaščico.  Sicer so ga redarji še ponoči spravili domov, a zavedel se ni več in je čez nekaj dni umrl.  Aretovanje Kopitarja je vse prijatelje Francozov silno potrlo.  Vse mesto se je treslo pred policijo, ki je izvršila pri najuglednejših meščanih hišne preiskave in dobila dokaze, da je bil res Andrej Kopitar zložil različne po mestu nabite protiavstrijske pamflete.  Francozi so medtem neprestano zmagovali.  Dne 13. maja je prišel Napoleon na Dunaj, dne 15. maja je pribežal nadvojvoda Ivan v Ljubljano.  Odšel je dne 18. maja, ker so bili Francozi prekoračili kranjsko mejo.  Obenem z nadvojvodo so zbežali tudi vsi višji državni uradniki in mnogo meščanov, dne 20. maji pa je general Macdonald s francoske armado primarširal v Ljubljano.  Ko se je general Macdonald s francosko armado bližal Ljubljani, je bila v mestu še precej močna avstrijska posadka.  Poveljnik te posadke je bil osemdesetletni podmaršal Moitelle, strahopeten mož, ki se ni ničesar tako bal, kakor pokanja pušk.  Francozov se je tako prestrašil, da se jim vzlic vsemu nagovarjanju višjih in nižjih častnikov ni upal zoperstaviti.  Vsa Ljubljana ga je zasmehovala, ko se je dal pri belem dnevu nesti na Grad in ukazal, da se vsa posadka tja umakne.  Francozi so prišli v mesto, ne da bi bila počila le ena puška.  Takoj naslednjega jutra, 21. maja, je začel general Macdonald bombardirati Grad.  Taisti dan se je daleč od Ljubljane, pri Aspernu in Esslingu, začela strašna bitka med Napoleonom in med nadvojvodo Karolom.  Napoleon je poskusil prekoračiti Donavo, a je bil popolnoma poražen.  V tem, ko je bil Napoleon v največjih skrbeh in se je tresel za svojo prihodnjost, se je njegova armada v Ljubljani kar igrala z Avstrijci.  General Macdonald je imel manj vojaštva na razpolaganje, kakor podmaršal Moitelle, a vzlic temu Avstrijci bojne sreče še poskusili niso.  Po dvadnevnem bombardiranju je bilo zidovje na Gradu že močno poškodovano.  Avstrijska posadka bi se bila sicer lahko še dober teden držala, a podmaršal Moitelle je bil po streljanju tako zbegan, da se je brezpogojno udal.  Z belo zastavo v rokah je šel do lesene ograje, ki je bila napeljana gori nad cerkvijo sv. Florijana.  Ondotni francoski oddelek je komandiral major Lefèbvre.  S tem se je podmaršal Moitelle domenil.  Zahteval je zase le, da se ga pusti v miru odpotovati iz Ljubljane, in niti vprašal ni, kaj se zgodi s posadko.  Major Lefèbvre mu je dovolil, da lahko takoj odide in podmaršal je to z veseljem storil.  Vojaki se sicer niso hoteli udati, a Francozi so kakor vihar planili nanje in jih premagali.  Čez nekaj dni, 2. junija, je prišel maršal Marmont z malo armado iz Dalmacije v Ljubljano, a je na povelje Napoleonovo z večino vojaštva že 13. junija odrinil proti Dunaju.  Organiziranega avstrijskega vojaštva sedaj ni bilo več na Kranjskem, pač pa vse polno avstrijskih vojakov-dezerterjev.  A tudi francoska posadka se je bila silno skrčila, ker je maršal Marmont skoro vse vojaštvo odpeljal na pomoč Napoleonu, ki se je pripravljal na odločilno bitko.  V Ljubljani je ostal samo general Guetard z 800 vojaki.  To priliko so porabili avstrijski pristaši in poskusili uničiti francosko posadko ter vprizoriti ljudsko vstajo proti Francozom.  Predvsem jim je bilo na tem, da dobe v roko Ljubljano, odkoder so hoteli prodreti na Štajersko in od tiste strani priskočiti nadvojvodu Karolu na pomoč.  Bivši avstrijski major baron Dumontet je na Dolenjskem zbral več sto dezerterjev, duhovščina pa je rotila in zaklinjala kmetsko ljudstvo, naj se tem četam pridruži.  Tudi avstrijski uradniki, ki so ostali na svojih mestih, in nemški graščaki so razvili strahovito agitacijo.  Ščuvalo in hujskalo se je tako, da je bilo vse kmetsko ljudstvo pokonci.  Francoza zavratno ubiti, je vejalo kot bogoljubno delo.  Dne 27. junija je baron Dumontet naskočil Ljubljano.  Pripeljal je, ko je bila že tema, svojo četo po Dolenjski cesti, potem pa od vseh strani napadel mesto.  Francoska posadka je bila nastanjena na Gradu, samo general Guetard je stanoval pri Damjanovih.  Šele ko so v mestu začele pokati puške, je zvedel, da se bliža sovražnik.  A ni mu bilo mar za lastno nevarnost.  Na dvorišču Damjanove hiše je postavil lestvo na zid in šel k svojim vojakom na Grad.  Kakor dež tako gosto so letele mimo njega krogle Dumontetovih, okrog celega Grada razpostavljenih čet, a zadela ga ni nobena.  Dumontetove čete so se, videvši, de Grada ne zavzamejo, vrgle na mesto.  Po Mestnem trgu, na Starem trgu, pri Sv. Fiorijanu in na cesarja Jožefa trgu so napravile te čete barikade, potem pa obiskovale bližnje hiše, iskaje plena.  Dne 28. junija zvečer je Dumontet s svojo četo zopet odšel in se mudil na raznih krajih na Dolenjskem.  Počenjanje teh čet je bilo tako strahovito, da so premožnejši ljudje kar trumoma bežali iz dežele.  Napoleona je ta guerila-vojna avstrijske stranke skrajno razkadila in naložil je vsled tega dne 7. julija kranjski deželi vojne kontribucije 15,260000 frankov.  Toda avstrijska stranka se je temu ukazu smejala in agitirala, naj ljudje ničesar ne plačajo, češ, Napoleon je bil pri Aspernu in Esslingu popolnoma poražen in v nekaj tednih bo zadnji Francoz pregnan iz Avstrije.  Napoleon je obenem poslal na Kranjsko nekaj vojaštva in zapovednik general Baraguav d’Hilliers je dobil ukaz, da mora braniti ljubljanski grad, dokler je živ le še en francoski vojak.  Dne 11. julija je prišel baron Dumontet zopet v Ljubljano.  Njegova četa je štela blizu 2500 mož.  Celih 16 dni je dan na dan naskakoval grad, a Francozi so vsak napad brabro odbili.  Ker ljudje niso plačali vojne kontribucije, je Baraguav d’Hilliers dal aretovati najuglednejše može v deželi.  Aretovani so bili generalni vikarij Golmajer, kanonik baron Taufferer, škof Brigido, grof Brandis, grof Lichtenberg, grof Barbo, baron Lanthieri, grof Thurn, baron Lazzarini, trgovec Nikolaj Recher in tudi eden najvnetejših prijateljev Francozov, veletržec Fran Ksaver Damjan.  Novi francoski zapovednik pač še ni poznal razmer in ljudi v Ljubljani in je verjel kanoniku Tauffererju, ki mu je rekel, da sta proti plačevanju vojne kontribucije najbolj agitirala Damjan in učitelj Andrej Kopitar.  Damjana so Francozi hitro dobili, Kopitarja pa ne, ker je bil v policijskem zaporu.  Dne 27. julija, tri tedne po bitki pri Wagramu, v kateri bitki je Napoleon presijajno premagal Avstrijce, in 15 dni potem, ko je bilo v Znojmu sklenjeno premirje, je Dumontet zapustil Ljubljano in peljal svoje ljudi na Hrvatsko.  Spotoma jih je nad polovico ušlo in ti so potem plenili in ropali po deželi tako, da se je vse pred njimi treslo.  Vzlic sklenjenemu premirju ni bilo konec revoltam na deželi.  Ljudje so bili po dolgi in fanatični agitaciji avstrijske stranke tako razburjeni in razdraženi, da so popolnoma podivjali.  Celo v najbližji okolici Ljubljane so se primerjale revolte.  Tako je 23 letni Ivan Zanuškar iz Rudnika dne 11. oktobra s puško napadel francoskega vojaka, ki se je po Dolenjski cesti z nekim dekletom sprehajal.  Zanuškarja so prijeli in ga naslednji dan ob 5. popoldne pri stražnici poleg sv. Fiorijana ustrelili.  Strašni so bili ti meseci za celo deželo, posebno pa za Ljubljano.  Vse je bilo tako potrto, da se že nihče ni več upal misliti, da postane kdaj bolje.  In zato se tudi ni nihče vznemiril, ko so dne 22. oktobra začeli pokati topovi na gradu in zvoniti vsi ljubljanski zvonovi v naznanilo, da je bil 14. oktobra v Schönbrunu sklenjen mir in da je avstrijski cesar Franc moral francoskemu cesarju Napoleonu odstopiti vse ozemlje od Lienza do Dubrovnika.  V pritličju svoje hiše, tam, kjer je danes rotovška policijska stražnica, je imel Fran Damjan svojo trgovsko pisarno.  V dopoldanskih urah je bilo tu zmirom živahno vrvenje, popoldne pa je bila ozka in temna pisarna zapuščena in je bilo tu tiho in mirno.  Dne 13. novembra leta 1809. popoldne je v Damjanovi pisarni sedela za gospodarjevo mizo mlada dama.  Pred seboj je imela veliko trgovsko knjigo, v katero je vpisovala dolgo vrsto številk iz railičnih drugih knjižic.  Šele ko se je v itak temni sobi začelo mračiti, je mlada dama odložila pero in zaprla knjigo.  Potem pa je naslonila glavo v roke in se zatopila v svoje misli.  Nakrat se je zgenila.  S ceste se je slišal velik šum.  Slišalo se je piskanje in bobnanje in hitri koraki precejšnje množice.  Mlada dama je vstala in stopila k okna da vidi, kaj se zunaj godi.  Množica se je bila vstavila tik rotovža, okrog malega oddelka francoskega vojaštva.  Kaj se je zopet zgodilo?  Mlada dama ni bila radovedna.  Ravnodušno je stala pri oknu.  Njene velike sive oči so sicer zrle na zbrano ljudstvo, a njene misli so bile kdove kje.  Sicer pa z okna ni bilo videti, kaj se je godilo pred rotovžem.  Zdaj je prihitel v sobo stari Damjanov hišnik skoro brezsapno.  — Gospodična, je zaklical, pojdite vendar gledat!  Francozi bodo sneli z rotovža cesarskega orla, gospod Kopitar pa stoji na stopnicah, maha s klobukom in kriči, kakor bi bil obseden.  — Kopitar?  Torej so ga vendar izpustili iz ječe?  — Že sinoči!  A slabo izgleda, prav kakor bi bil bolan.  In oči se mu tako čudno svetijo —  — Stopite h gospodu Kopitarja in ga prosite, naj pride malo sem.  Hišnik je zapustil pisarno in se pridružil množici, ki je bila med tem tako narasla, da je bil ves trg poln ljudi.  Francozi so ta dan z vseh javnih poslopij odstranili avstrijske grbe in sedaj z rotovža snemali velikega Črnega orla, ki je tam visel izza časa cesarja Karola VI.  Na njegovo mesto so križema obesili dve francoski zastavi, na sredi med njima pa obesili zlatega orla — orla francoskega cesarstva.  Ko je bila ta prememba izvršena, je zadonelo francosko povelje — vojaštvo je prezentiralo s puškami, zapeli so bobni in vojaška zastava se je nagnila k tlom v pozdrav zlatemu orlu na rotovškem pročelju.  Potem je vojaštvo odkorakalo pred škofijo, kjer se je bil nastanil pred dnevi došli generalni intendent d’Auchy, in vsa množica je drvila za njim, tako da je bil Mestni trg hipoma izpraznjen.  Mlada dama v Damjanovi pisarni je bila svoje lice naslonila na šipo.  Niti je zapazila, da se je množica že razšla in da je nastalo na Mestnem trgu zopet tiho in mirno niti je slišala, da je nekdo trkal na pisarniška vrata.  — Kaj ni nikogar tu? je nekdo vprašal pri napol odprtih vratih.  Šele zdaj se je mlada dama zdramila iz svojih sanj.  V pisarni je bilo že tako mračno, da ni mogla razločiti, kdo da je pri vratih.  Videla je samo, da je tujec francoski oficir.  — Kaj želite?  — Gospoda Damjana iščem.  — Zdaj ga ni tu, a če hočete malo počakati, ga pokličem.  — Tujec je stopil v sobo in se približal okna tako, da je svetloba s ceste padla nanj.  Bil je visok mož žarečih oči in zagorelega obraza.  Ko je mlada dama pogledala v ta obraz, je skoro omahnila.  Krčevito se je prijela za stol in ni mogla storiti nobenega koraka.  — Konrad!  Ali je mogoče?  — Vi me poznate? se je čudil tujec in potem nekoliko počasneje in negotovo dostavil:  Pa ne da bi bili Vi — gospodična Mara?  Mlada dama je samo prikimila in mehanično položila svojo roko v roko Konradovo.  V tem hipu je prišel v sobo hišnik in prinesel luč.  Poštarni mož je kar ostrmel, ko je zagledal francoskega oficirja, ki je tako brezbrižno držal domačo gospodično za roko.  — Ne zamerite, je rekel slovenski in zvedavo in nezaupno ogledoval francoskega oficirja, gospoda Kopitarja nisem mogel več dobiti.  Ne vem, kam je šel.  A — ne zamerite — tega Francoza pa jaz poznam — samo ne spominjam se, kje sem ga videl.  — Saj vas jaz tudi poznam, stari grešnik, se je zdaj oglasil francoski oficir, in še iz tistih časov, ko še niste imeli sivih las.  Hišnik je stal pred tujcem, kakor bi bil okamenel.  Niti besedice ni mogel ziniti, samo debelo je gledal, kakor da bi se bil zgodil pred njim kak čudež.  Šele čez nekaj trenotkov je prišel k sapi in rekel:  — Da me kak francoski oficir pozna, se ne čudim, ali da Francoz slovenski govori —  — Zdaj vidim, Janez, da ste res stari in neumni, mu je segel tujec v besedo.  Torej, da bodete vedeli, kdo da sem, Vam povem, da mi je ime Konrad Podobnik.  Tega se vendar še nekoliko spominjate.  Molče je hišnik gledal Konrada; čez nekaj hipov je začel s predpasnikom počasi brisati roke in lice je dobilo neki veseli izraz.  — Kaj pravite?  Kdo ste?  A Vi da ste Konrad?  Pa Podobnikov Konrad?  Zdaj pa je stari mož storil dva hitra koraka in ponudivši tujcu roko veselo vzkliknil:  — O, če ste res Podobnikov Konrad — Bog Vam daj dobro, tako sem Vas vesel, kakor da bi bili moj sin.  — Res sem Podobnikov Konrad, res!  Zdaj pa mi Vi povejte, stari Janez, če je ta gospodična, ki ne izpregovori nobene besede, res gospodična Mara, ali če se meni blede.  — Lej ga, se je čudil hišnik.  Kdo pa naj bo!  Da, da, to je gospodična Damjanova, tista, ki ima največ snubcev v Ljubljani, pa nobenega ne mara, tista —  — Janez — je nejevoljno zaklicala Mara.  — Ne zamerite, gospodična, se je smejal hišnik, a danes sem tako vesel, da moram katero povedati.  A zdaj grem iskat gospoda.  Pol Ljubljane bom sklical —  Janezu ni bilo treba iti, ker zdaj je v sobo stopila velika družba.  Gospod Damjan jo je bil pripeljal, da bi praznovala osvobojenje Andreja Kopitarja, a nihče ni slutil, da se je ta dan po dvanajstletni odsotnosti povrnil v domovino Konrad Podobnik.  V Damjanovi hiši že dolgo ni bilo tako srečnega in veselega večera.  Janez je moral res sklicati »pol Ljubljane« in vse se je radovalo Konradove vrnitve in Kopitarjevega osvobojenja.  Seveda sta morala oba pripovedovati o svojih doživljajih.  Konrad je bil potem, ko je pobegnil iz Ljubljane, dovršil v Milanu svoje študije.  Vzlic vsem prošnjam na vlado in na cesarja Franca se mu ni dovolilo, da bi se povrnil v Ljubljano.  Ko se je to leto zadela vojna, je prostovoljno vstopil v francosko armado.  Sprejeli so ga radi, ker so potrebovali inženerjev.  Udeležil se je bitke pri Wagramu, a čim je bil sklenjen mir, je izprosil, naj se ga pošlje v Ljubljano, da vidi še enkrat svojega, že dolgo časa bolnega očeta in znance in prijatelje.  Medtem, ko je Konrad na kratko poročal o svojih doživljajih, pa je Andrej Kopitar na drugem koncu mize dajal duška svojim čutilom.  — Celih šest mesecev so me imeli zaprtega.  Ne enkrat nisem bil zaslišan.  Moj obraz je zapisek vseh izostalih obedov in večerij.  Še lakote bi bil lahko umrl, če bi prijatelji ne bili zame skrbeli.  Če sem zahteval naj se me izpusti, je pa ječar rekel: Ne smem, dokler nimam pismenega povelja.  Šele generalni intendant d’Auchy je odredil, da so me sinoči izpustili.  V kuhinji je pa imel stari Janez prvo besedo in z veliko važnostjo pripovedoval poslom, kar se je bilo ta dan zgodilo.  — Prav za roko jo je držal našo gospodično, je razlagal Janez.  Prav kakor ženin svojo nevesto.  In gospodična se je držala sramežljivo in je gledala v tla.  Bog ve, kaj je pri Francozih?  Nemara še kak general.  In prijazen Vam je i Bog mi je priča, da me je res imenoval starega grešnika.  In kakor bi hotel pokazati, da resnično zasluži to imenovanje, je popadel zalo kuharico Metko in jo krepko poljubil.  Konrad je stanoval pri svojem očetu.  Starega moža je vrnitev sinova poživila in pomladila, saj je bil dolgo let v skrbeh, da ga nikdar več ne vidi.  Zdaj ni imel druge želje, kakor da bi ga Konrad nikdar ne zapustil.  Stari mož vsled bolezni ni mogel več iz hiše in zato je Konrad ostajal večer za večerom pri njem in mu delal družbo.  Časih je prišel tudi kak znanec.  Posebno pogostoma sta prišla Andrej Kopitar in kurat na Šmarni gori, Janez Svetlin.  Zunaj je snežilo, prijatelji pa so sedeli pri polnih čašah in pretresali vsakdanje dogodke.  Stari Podobnik se je le malo udeleževal pogovora.  Vedno mu je bilo samo v mislih, kako pridrži Konrada doma.  Ko je nastala pavza, je zasukal pogovor na to stvar.  — Star sem in le malo časa mi je še živeti.  Povejte, gospoda, ali bi ne bilo prav, da ostane Konrad pri meni in da se oženi?  — Nikar se ne ženi Konrad, je zaklical Kopitar.  Za nič na svetu.  Čemu tudi?  Zaradi denarja se ti ni treba ženiti.  — Saj se lahko tudi iz ljubezni oženi, je sladko menil kurat Svetlin.  Ljubezen je temelj prave zakonske sreče.  — Oh, kaj govorite vi o ženitvi iz ljubezni, je kurata zavrnil Kopitar.  Mene poslušaj Konrad!  Iz ljubezni se nikar ne ženi.  Poglej okrog sebe.  Vse polno jih je, ki so svoje žene vzeli iz ljubezni.  In konec je vedno isti!  Ljubezen zgine — žena pa ostane!  — Pustimo to, je rekel Konrad resno.  Doma ostanem skoro gotovo, če se ne zgodi kaj izrednega.  — Potem pa pusti vojaško službo.  Kaj ti je treba služiti?  Toliko že imamo, da ti je zagotovljeno udobno življenje.  — Morda pa ima tudi Konrad v svojem telečnjaku maršalsko palico, se je norčeval Kopitar.  — Nimam je!  Tudi ambicije nimam, da bi prišel naprej.  Sleci torej cesarsko suknjo, je silil stari Podobnik.  Ostani doma in oženi se.  To bi bilo jamstvo, da te ne izgubim.  Tako pa si le od danes do jutri pri meni.  In to me boli.  — A propos, je poredno vprašal Kopitar, ali se vojaška suknja zato imenuje cesarska suknja, ker jo ljudstvo plačuje?  Konrad se je samo nasmehnil.  Kurat Svetlin pa je strahoma sklenil roke in z globokim vzdihom rekel: — Oh, gospod Kopitar, vi ste nepoboljšljiv jakobinec!  Nobenega respekta nimate pred kronano glavo.  S cesarjem Napoleonom se ni šaliti!  Pazite, pazite, če ne, bodete še na vešalah lakote umrli.  V svojem srcu pa se je kurat s Šmarne gore popolnoma strinjal s Kopitarjem.  Bil je prepričan jakobinec, a je to prikrival, ker ga je skrbelo za kruh.  — Konrad, je dejal stari Podobnik, jaz te res ne umejem.  Sam praviš, da nimaš nič upanja, da bi v francoski armadi naprej prišel, pa vendar nečeš službe pustiti.  In časi so tako resni!  Kdo ve, kako dolgo bo trajal mir.  Sklenjen je, hvala Stvarniku v višavah, za večne čase, se je oglasil kurat.  — To pomen v jeziku diplomatične gospode, da bo trajal vsaj tri leta, se je norčeval Kopitar.  — Glavni vzrok, je rekel Konrad, zakaj ne izstopim iz armade, ti lahko razložim.  17. novembra je prišel generalni guverner, maršal Marmont, v Ljubljano.  Prevzel je v službo vse avstrijske uradnike, ki niso zbežali.  To je za nas jako slabo.  Ti uradniki niso prijatelji našega naroda, nevedni so in podkupljivi in vajeni, delati z narodom po pasje.  Ti ljudje bodo imeli velikanski vpliv na francoske funkcijonarje, ki ne poznajo ne dežele, ne razmer.  Če ostanem francoski oficir, pridem s temi ljudmi v ožjo zvezo in bom lahko marsikaj dosegel, marsikaj preprečil in marsikaj storil za slovenski narod in za slovensko domovino.  Dvanajst let sem bil v tujini.  Ali veste, kaj to pomeni?  Dvanajst let sem nepretrgoma mislil na svoj dom, na to revno, nerodovitno in vendar tako ljubo zemljo; dvanajst let sem hrepenel po tem, da bi bil zopet tu.  — Nikar ne bodi sentimentalen, je ugovarjal Kopitar, a rekel je to le polglasno in tako negotovo, kakor bi se mu zdelo, da je Konrad vendar resnico govoril.  — Ti me ne moreš razumeti, je odgovoril Konrad.  Kdor gre sam z doma in se lahko vrne kadar hoče, tisti še preboli domotožje; a kdor ne sme domov, ta šele ve, kaj je izgubil, ta svojega srca ne more odtrgati od doma.  Pod žarkim solncem italijanskim mi je duša koprnela po ljubljanski megli; pod sencami pinij in lovorov sem mislil na ubožna drevesca v mestnem logu; v sijajnih ulicah pariških in milanskih sem sanjaj o ozkih, temnih in nelepih ulicah ljubljanskih.  Kar sem čutil, se ne da povedati, to se mora doživeti, če se hoče razumeti.  V tem hrepenenju so se v mojem srcu utrdili vsi ideali, za katere sem se vnemal v mladosti.  Kdo ve, kako bi bilo, da sem ostal doma.  — Kakor stara baba bi čepel v kotu in na nič mislil, je dejal Kopitar.  — Zdaj dobim morda priliko, da kaj storim za uresničenje teh idealov.  — Kako si to misliš?  — Maršal Marmont, je odgovoril Konrad, je v teh letih, kar je bil v Dalmaciji, postal prijatelj Slovanov.  Zdaj je takorekoč suveren nove Ilirije in lahko stori kar hoče.  Nekdaj je Napoleon z nami računal.  Nameraval je zavzeti ves Balkan.  Ali v Tilsitu je sklenil mir z Rusijo in ji je prepustil Balkan.  Zato mu je vseeno, kak značaj ima Ilirija, da je le njegova.  Nekoč je mislil ustvariti narodno kraljestvo Ilirijo.  Ustvaril je pa le nekako mejno hrambo pri Avstriji.  Zato je treba pridobiti Marmonta za našo narodno stvar.  Lahko to ne bo, kajti vpliv bodo imeli izobraženci, ki pa so se večinoma odtujili svojemu narodu in se prelevili v Nemce in v Italijane.  Nikari ne pozabimo, da Ilirija ni enojezična.  Štiri narodnosti prebivajo tu: Slovenci, Hrvati, Italijani in Nemci.  — Ali Slovani imamo vendar ogromno večino, je vzkliknil stari Podobnik.  — To je resnica, a kaj, ko se ta slovanska večina skoro nič ne zaveda svoje narodnosti, ko so Slovani le kmetje, inteligenca, ki ima denar in vpliv, pa se je raznarodila.  Nemci in Italijani imajo jasne politične cilje pred seboj, slovanski kmet pa sploh nima cilja.  Njemu je vseeno, kdo je njegov vladar in kdo mu gospodari, in zato bo težko pripraviti Marmonta, da nam pojde pri uresničenju naših narodnih idealov na roko.  A to je odločilno za vso našo prihodnjost.  Zdaj ali nikoli!  Stari Podohnik je sklonil glavo.  Sicer je bil iz srca vesel, da je njegov edinec tako gorel za slovenstvo, a težko mu je bilo vendar, da ga ni mogel pregovoriti, da bi bil izstopil iz francoske armade.  — Dokler boš samec in vojak dotlej ni nobene gotovosti, da te nekega dne ne odtrgajo od mene.  In zakaj se nočeš oženiti?  To je pa stvar, o kateri danes ne bom govoril.  Konrad je molčal in molčal je tudi Kopitar.  Kurat Svetlin, ki se je bil v tem do dobrega nalil z vinom, je naredil konec pogovoru in je pozval Kopitarja, da gresta domov.  Oče in sin sta ostala sama doma.  Nekaj časa sta oba molčala.  Potem pa je starec pogladil sinu bujne lase in tiho, kakor v sanjah, rekel:  — Fantič moj, ti mi nekaj prikrivaš.  Nekaj se je zgodilo s teboj, nekaj strašnega.  In tiho je dostavil: Konrad, ti nisi srečen.  Spoznal sem to prvi dan na tvojih očeh.  Konrad se je sklonil k očetu in mu poljubil roko.  Odgovoril ni ničesar.  S ceste pa se je čulo, kako je kurat Svetlin s strašnim glasom pel:  Regiment po cesti gre  Pa moj fantič zraven je;  Pa moj fantič se zmed vseh spozna,  Zelen, zelen, zelen pušeljc ma.  Prvič po dolgem času je bilo v Ljubljani zopet veselo.  Dne 3. dec. 1809. so namreč v ilirsko službo prevzeti poprej avstrijski uradniki prisegli cesarju Napoleonu udanost.  S tem dnevom se je začelo redno funkcioniranje nove uprave in zato so ta dan slovesno obhajali.  V gledališču je bila slavnostna predstava, brez vstopnine in gledališče je bilo tako natlačeno polno, da so morali zaradi vzdrževanja reda poklicati vojaštvo na pomoč.  Na strelišču (sedanje staro strelišče, sezidano l.1805) pa je bil za častnike, višje uradnike in najuglednejše meščane slavnosten banket, kateremu je sledil ples.