Skoro na koncu Študentovskih ulic, odkoder se z okna že vidi zelenje in drevje na Gradu, je stanoval policijski kancelist slavnega gubernija Martin Knific s svojo hčerjo Heleno in s svojim pohabljenim sinom.  Temno in vlažno je bilo njegovo stanovanje in kakor ni nikdar solnce posvetilo v te izbe, tako tudi ni nikdar v njih zasijal le najmanjši žarek sreče.  Dež, ki je curkoma lil ves dan, je popoldne ponehal in Helena je naglo odprla mala okna, da bi prišlo v stanovanje svežega zraka in nekaj vonja z Gradu, ki je bil ves v cvetju.  Naslonila se je na okno in hlastno pila ta spomladanski vonjavi vzduh, ki je posvežil zadehle Študentovske ulice, kjer je sicer zrak vedno spominjal na mrtvašnico.  Helena je bila že osemnajst let stara, a izgledala je dosti mlajša, dasi je bila vsled vednega prebivanja v sobi nekoliko bleda in upadla.  Njena bledost je še povzdigovala sijaj njenih črnih, velikih oči, ki so jih obrobljale dolge trepalnice, in opozarjala na njene polne, rdeče in sveže ustnice.  Lasje so bili temni in roke nežne ter skrbno negovane, dasi se jim je poznalo, da morajo opravljati prav trda dela.  »Dež je ponehal in večer bo lep in svež,« je zaklicala Helena ter se od okna obrnila v sobo.  »Če hočeš, Franek, te pripeljem semkaj k oknu.  Tu boš lahko gledal otroke, ki se igrajo, in druge ljudi, ki pojdejo na Grad.«  »Ne maram« — je bil čemeren odgovor, ki se je slišal iz globine sobe kot odgovor na prijazno ponudbo.  Nastal je molk.  Helena se je zopet sklonila iz okna.  Pogledala je najprej na nebo, na katerem je veter trgal oblake in jih razganjal na vse strani, potem pa je vso pozornost posvetila vriskajočim otrokom in šolarjem, ki so skakali po mlakah in se v brezskrbnem veselju podili po zapuščenih Študentovskih ulicah.  Resno so gledale njene velike oči to nedolžno razposajenost, nepremično in važno, dokler se ni zmračilo in so ostri ukazi strogih gospodinj ali mater pozivali otročad v hiše.  Tedaj je tudi Helena zaprla okna in nekaj trenutkov pozneje se je na rdečih zagrinjalih pojavil svit, kažoč, da je v sobi zagorela luč.  V kotu ubožne sobe je stala postelj, na kateri je ležal pohabljeni Franek.  Helena je potisnila mizo v njegovo bližino ter jo pogrnila in vse pripravila za večerjo, zakaj policijski kancelist Martin Knific je bil v vsakem oziru mož reda in točnosti in je hotel ob sedmi uri večerjati, tako gotovo, kakor je vstajal točno ob sedmih zjutraj.  Tudi je zahteval, da mora biti miza zvečer ravno tako lepo pogrnjena in prirejena kakor opoldne, v petek tako kakor v svetek, dasi je meso jedel samo ob nedeljah in praznikih in je vedno večerjal samo kavo.  V trenotku, ko je na bližnji stolni cerkvi prvič udarila ura, naznanjajoč, da je sedem, je oče Knific prestopil prag svojega stanovanja.  Bil je to velik, ves posušen mož, ki se mu je od daleč poznalo, da je kancelijski uradnik in da služi najmogočnejši vseh javnih gosposk, vestno in natančno, s sveto vnemo in neomahljivo zvestobo, čeprav za skrajno slabo plačo.  Ko je Knific odložil palico, klobuk in suknjo, se je vsedel za mizo.  Šele zdaj je pozdravil Heleno in Franeka, a kratko in površno, ker je hotel prej nasititi svoj prazni želodec.  Helena mu je hitro prinesla kavo, in šele ko je bil gospod Martin Knific z večerjo gotov, je postregla tudi sebi in bratu.  »Jutri me ne bo k obedu,« je končno izpregovoril Knific.  »Na komisijo moram na Barje in se vrnem šele zvečer.«  »Prav, oče,« je odgovorila Helena in začela pospravljati mizo.  »A ne ostanite zopet brez obeda, kakor že večkrat; to vendar ne gre, da bi gladovali.«  Knific je molče pokimal, kakor bi bil istega mnenja kot Helena, a izpod obrvi je njegov ostri, inkvizitorski pogled švignil čez mizo na posteljo, koder je ležal Franek, in Helena je vedela, da je bil njen opomin že v tem trenotku pozabljen in da si oče zopet ne bo privoščil niti skorje kruha, samo da bi zopet kaj prihranil za pohabljenega sina.  Po večerji se je Knific vsedel k postelji.  Helena mu je užgala pipo, napolnjeno z najslabšim tobakom, Knific pa je prijel svojega sina za roko in je ostal pri njem, dokler ni prišla ura spanja.  Tako je delal dan na dan, leto za letom.  Ubogi deček pohabljenih nog mu je bil najmilejše bitje na svetu.  Franek je bil zdaj star deset let.  Prišel je slaboten in rahitičen na svet in bil vedno slabih nog.  Do svojega šestega leta je še za silo hodil, potem pa so mu noge onemogle in so otrpnile.  Njegovo telo se je sicer normalno in dobro razvijalo, samo noge so ostale nerazvite in ga niso mogle nositi.  Knific je bil že poklical vse ljubljanske zdravnike kar po vrsti.  Od ust si je pritrgoval, da je mogel plačevati zdravnike in zdravila, a nobena stvar ni pomagala.  Končno je prišel stari mož do spoznanja, da njegovemu otroku ni pomoči in to ga je potrlo tako, da se je v nekaj dnevih postaral za celo desetletje.  Samo neizmerna ljubezen do nesrečnega otroka mu je dala moč, da je premagoval svoje slabosti, samo skrb za otroka ga je vzdrževala pri življenju.  Franek ni slutil, da je njegova bolezen neozdravljiva.  Niti Helena ni vedela nič sigurnega, a uganila je tudi, da je oče te misli.  Toda nikdar ni zinila nobene besedice o tej svoji misli, marveč še prepričevala očeta in brata, da bo Franek še gotovo zdrav.  Franek ji je verjel in oče ji je bil hvaležen za to tolažbo, čeprav je vedel, da je ničeva.  Franeka je sploh samo še ena stvar veselila: govoriti s sestro, kaj bosta počela, kadar ozdravi.  Natančno mu je morala Helena opisati vse kraje v mestu in v okolici, ki jih bosta obiskala, in morala je te opise neštetokrat ponavljati, dasi jih je Franek že davno znal na pamet.  »Kaj ne, Helena, prav daleč poj deva enkrat, daleč, notri do morja.«  »Da, Franek, notri do morja pojdeva,« je pritrjevala Helena, a morala je obrniti glavo v stran, da ni bolni bratec zapazil rose na njenih očeh.  S svojim tankim glasom je Franek na dolgo in na široko razlagal vesele načrte, ki jih je porodila njegova otročja fantazija, in Helena mu je obetala še mnogo več, samo da ga je zadovoljila.  Stari Knific je ves čas molče sedel kraj postelje, pušil počasi in enakomerno in gledal predse v tla, kakor bi njegove misli begale kdovekje.  V resnici pa je večer za večerom pazno poslušal te pogovore med Franekom in med Heleno, in bil je svoji hčeri od srca hvaležen za njeno ljubezen in požrtvovalnost, dasi ji ni tega nikdar povedal in ji samo na dan njenega godu poljubil ustna, mrmraje polglasno: »Bog ti povrni moja dobra Helena.«  Policijski kancelist Martin Knific je spadal med tista nesrečna bitja, katerim je že od rojstva sojeno, da bodo tavali skozi življenje od neuspeha do neuspeha.  Sin malega krčmarja je vzrasel v nesnažnih prostorih predmestnega shajališča vsakovrstnih obupnih eksistenc.  Mati je bila bolehna in melanholična, oče alkoholik in sirovež.  Spomin na njegova otroška leta je bil žalosten in vendar se ga vse žive dni ni mogel otresti.  Od matere je imel slabo kri in neodločnost, izredno ponižnost in vdanost napram močnejšim in bogatejšim, od očeta pa ono ostrost in brezobzirnost napram slabim in revnim, vsled katere je zamogel svojo policijsko službo dobro in na vzadovoljnost svojih gospodarjev opravljati.  Bil je edini sin svojih staršev.  Oče njegov se je v trenotku treznosti odločil, da napravi iz njega »gospoda« in ga je v ta namen dal v gimnazijo, ne da bi se potem kdaj le količkaj pobrigal, če kaj napreduje ali ne.  Martin Knific je dolgo študiral in le ni mogel priti prav naprej.  Njegova omejena inteligenca, njega nepodjetnost in bojazljivost ga je delala sposobnega za službo nižjega uradnika pri policiji, kamor ljudje z nekolikimi srednješolskimi razredi takrat niso radi vstopali.  Ko je končno alkohol spravil očeta pod zemljo, je Martin Knific popustil študije in vstopil pri policiji v službo.  Odločil se je toliko raje za to, ker se je bil zagledal v črne oči predmestne natakarice in ga je mučila presrčna želja, da bi s tem lepim dekletom stopil v sveti zakon.  Po nekaj letih čakanja je končno Martin Knific postal stalno nameščen policijski kancelist in izpolnila se mu je tudi želja, da je svojo izvoljenko popeljal pred altar, dasi mu ni prinesla v zakon nič drugega, kakor svoje zdravo telo, katero je po njej podedovala Helena.  Ljubezen je Martina Knifica tolažila več let v vseh težavah, ki jih je nanj gomililo življenje.  Toda z leti so rasle potrebščine in služba je bila slaba.  Življenje Martina Knifica je bilo od tedaj neprestana, težka in grenka borba z revščino, dostikrat je Martin Knific obupaval, posebno od tedaj, ko je zapazil, da umira ljubezen njegove žene do njega, raste pa v njej nagnenje do pijače.  Toda premagal je vselej take misli in udušil take namene.  Vedno iznova se je v njegovem srcu porajalo upanje, da pride tudi zanj ura sreče, da se enkrat on reši nadlog, skrbi in bridkosti in da bo mogel živeti brezskrbno, tiho in zadovoljno življenje..  Nikdar ni mislil, odkod naj pride ta sreča do njega, rad je pa razmišljeval, kako bi si potem uredil življenje, če bi postal čez noč bogat.  Kadar je imel take misli, jih je svoji ženi razlagal na dolgo in na široko in žena ga je poslušala s trdno vero v srcu, da se Martinu Knificu slej ali prej vendar posreči, uresničiti vse te svoje načrte in sanje.  Tako so tekla leta.  Razen najstarejše hčerke Helene so polagoma pomrli vsi otroci še predno so dorasli.  Martina Knifica je to žalostilo, kajti ljubil je svoje otroke resnično, še bolj pa je to žalostilo njegovo ženo, ki so ji bili otroci edino veselje.  Začela je naglo veneti in ko je po večletnem presledku povila Franeka, je porod napravil iz nje staro ženo.  Životarila je še nekaj let, dokler ni prišla tudi nanjo vrsta preselitve na pokopališče.  Zapustila je svet in življenje, ne da bi ji bilo žal.  Le bolehnega sinčka je priporočila možu in hčeri in potem mirno izdihnila, kakor zaspi od dela in skrbi izmučen človek.  Šele po smrti svoje žene je Martin Knific spoznal, da so vse njegove nade izjalovile in da ne sme od življenja ničesar pričakovati.  Njegova natura je bila preslaba, da bi bil mogel še gojiti upanja in zato se je vdal resignaciji.  Življenje njegovo je imelo samo še namen, opravljati cesarsko službo vestno in točno, da bi mogel v miru živeti v svojem uboštvu.  Edina misel, ki ga je trla, je bila skrb za pohabljenega sina.  Kaj bo iz fanta, če me vzame smrti?  Tako se je vpraševal Martin Knific vselej, kadar je stal pri svojem sinu, a nikdar ni vedel, kaj bi odgovoril.  Zaradi otroka je štedil kar je mogel in celo stradal je, a pri svoji pičli plači le ni mogel toliko na stran deti, da bi bil sina le za eno samo leto preskrbel.  Ta skrb je mučila tudi Heleno.  Nase ni nikdar mislila.  Zavedala se je, da je zdrava in krepka in v tej zavesti je brez strahu gledala v prihodnjost.  Če jo je oče slučajno enkrat vprašal, kaj misli storiti, ako bi ga vzela smrt, je s pogumnim usmevom na cvetočih ustnih rekla: »delala bom« in starec je bil pomirjen zaradi nje.  Večni boj z uboštvom ni potrl Helene, ker sploh ni nič drugega poznala, kakor samo uboštvo.  Sem in tam jo je pač prešinilo hrepenenje, da bi prišla v srečnejše razmere.  Želela si je tedaj lepih oblek in veselih prijateljic, zabav in dobrega udobnega življenja, a to so bili le hipni pojavi njene duše, ki so v naslednjem hipu že tudi ugasnili.  Zadovoljna je bila. da je le videla zelenje na Gradu in da je mogla čitati kako knjigo, ki si jo je oče kje izposodil, sicer pa je živela sama zase brez znanstev in prijateljic, posvečujoč vse svoje misli samo pohabljenemu bratu.  Enakomerno so tekla leta.  V življenju Knifičevih se ni nič premenilo.  Niti zapazili niso, da je postal Martin Knific sključen in da je dobil sive lase, niti niso opazili, da se Helena razvila v jedrnato zdravo in lepo dekle, za katerim se je vse oziralo, če si je ob nedeljah v svoji skromni obleki privoščila poseben užitek, da je šla ob enajstih k maši v stolno cerkev.  Že ko je bilo po vsem mestu znano, da je Knifičeva Helena najlepše ljubljansko dekle in ko so že gosposki sinovi, mladi uradniki in cesarski oficirji hodili postajat ob nedeljah pred stolno cerkev samo da bi videli Heleno, niso pri Knifičevih o tem ničesar vedeli.  Študentovske ulice so živele svoje življenje in kar se je zgodilo v mestu, to so izvedeli v Študentovskih ulicah navadno šele čez nekaj tednov.  Samo o eni vrsti novic so bili prebivalci Študentovskih ulic prej obveščeni kakor drugi Ljubljančanje — kdaj bo imel kaj opravka na vogalu (v Nollijevi hiši) stanujoči »Frajman«.  Toplo poletno solnce je razlivalo toliko svetlobe in gorkote po Gradu, da je mladina trumoma hitela navkreber, da se posveti običajnim svojim igram in zabavam.  Tudi pestunje z otroki so šle na Grad, vedoč, da najdejo tam zabavno družbo mladih vojakov, in sem in tja se je prikazal tudi kak mestni človek, ki je pokašljuje ubiral strmo pot, da bi se na vrhu nasrkal gorkote in se pregrel.  Helena je slonela na oknu in z očmi je sledila vsakemu, ki je prišel mimo, dokler ni izginil za ovinkom, koder se začenjajo korarski vrtovi.  Opazovala je te ljudi z mirno brezbrižnostjo, saj jih je poznala vse od prvega do zadnjega, kajti prihajali so vsak topli dan skoraj vedno po isti vrsti in zanimalo jo je prav za prav le to, kdo izostane.  Ta dan pa se je Helena začudila, kakor še nikdar pri teh popoldanskih opazovanjih.  Počasnih korakov je namreč prišel po ulicah tuj gospod, ki ga Helena ni še nikdar videla.  Hodil je, kakor hodijo samo ljudje, ki se jim nikdar ne mudi in ki ne vedo, kaj je skrb.  Tujec je bil izbrano elegantno opravljen, kakor so se nosili v poletju leta 1847. samo odlični gospodje.  Na prvi pogled je spoznala Helena, da tako, kakor ta tujec, ni opravljen nobeden ljubljanskih gospodov, kar se jih je ob nedeljah razpostavljalo okrog stolne cerkve.  Izgledal je, kakor bi že bil kakih štirideset let star, a štel jih je komaj pet in trideset.  Njegova temna polt in njegove jasne oči so ga delale vzlic temu interesantnega.  Bil je po navadi svojega časa popolnoma obrit in držal se je pokonci, nekako leseno, kakor se drže oficirji, če so civilno oblečeni.  Šele ko je že bil mimo okna, je Helena opazila, da tujec leve roke ne more prav lahko pregibati in uganila je, da mora biti ta tujec kak oficir, ki je bil kdo ve pri kaki priliki trajno poškodovan na roki.  Že je hotela Helena zapustiti svoje opazovališče, ko se je tujec nenadoma vrnil z Grada.  Najbrž niti do vrha ni prišel, si je mislila Helena.  Tujec je šel zopet mimo njenega okna, ne da bi jo bil zapazil in je potem obstal na koncu ulic, kakor bi koga čakal.  Poznati je bilo, da je postajal nestrpen.  Pogledal je vsak hip na uro in s svojo dolgo, tanko palčico trkal po zidovih in po svojih hlačah.  Medtem je stopical sem in tja ter naposled začel hoditi po Študentovskih ulicah gor in dol.  Helena ga je opazovala z opravičljivo radovednostjo.  Ni dvomila, da nekoga čaka, in bila je prepričana, da čaka na kako žensko bitje.  Bila je že mnogokrat priča ljubavnim sestankom pod svojim oknom, a še nikdar ni videla tako finega in odličnega gospoda tod čakati.  Mučila jo je radovednost, koga pričakuje; rada bi bila videla to damo, ki ima toliko poguma, da gre s takim gospodom pri belem dnevu na ljubavni sestanek na Grad, in zato je nepremično vztrajala pri oknu.  A tudi pri vseh drugih oknih v Študentovskih ulicah je bilo videti ženske glave, ki jih je elegantni tujec zanimal in ki so z največjo nestrpnostjo pričakovale, da pride »ona«.  Končno je prišla.  V svetli, šumeči obleki, z velikanskim modrim klobukom na zlatih laseh in veselim usmevom na ustnah in v očeh je zavila v Študentovske ulice in glasno zastokala, ko je njena drobna noga napravila prve korake na nerodnem tlaku.  »Ah,« je šlo od okna do okna v Študentovskih ulicah in ženske glave so se nagnile iz vseh oken, kajti takega presenečenja ni nihče pričakoval.  Dama, ki je zdaj tako prijazno podala roko spoštljivo pozdravljajočemu tujcu, je bila znana vsej Ljubljani.  Imenovali so jo samo »grofico Lici«, Sicer je bil njen mož grof Attems tudi poznan, a vendar je poleg svoje žene tako izginil, da marsikdo ni vedel, kako se grofica piše, ker jo je poznal samo z imenom »grofica Lici«.  »Dober dan, dober dan, ljubi baron,« je slišala Helena odzdravljati grofico Lici in strme je gledala na to dvojico, ki je tako brezskrbno krenila po poti na Grad, dasi se je z vsakega okna oziralo dvoje oči nanjo.  Grofice Lici ni ta radovednost preprostih žensk prav nič motila.  Še všeč ji je bilo, da je v teh zapuščenih ulicah vzbudila tako velikansko pozornost, dasi je sicer vse te in enake ljudi iz vsega srca prezirala.  Ko sta bila baron Spinetti in grofica Lici že izginila za ovinkom, je Helena še vedno gledala za njima in poslušala zvonki smeh lepe dame, ki ga je donašal na njeno uho lahki veter.  Ne meneč se za ljudi, ki sta jih srečavala, sta šla grofica Lici in baron Spinetti svojo pot.  Grofica se je ves čas samo smejala, a baron ji je neprenehoma govoril o svoji ljubezni.  Vedel se je skrajno spoštljivo, prav pretirano, a njegovi vroči, brezstidni pogledi so razodevali, da ga navdajajo vse drugačne misli, kakor bi se dalo sklepati iz njegovih besed.  Grofica Lici je slušala te besede z zadovoljstvom in je z izzivajočo prešernostjo odgovarjala na te poglede, sicer pa ni bila čisto nič razgreta ali razburjena in se je le venomer smejala.  Take ljubezenske igre so jo nadvse zabavale, a čutila ni pri njih ničesar, njeno srce je ostalo hladno in mirno.  Toda baron Spinetti je lepo grofico že toliko poznal, da ni verjel v njeno nepristopnost in izkušnje z ženskami so ga izučile spoznati, da je zdaj na pravi poti in da pride enkrat gotovo do cilja, če si sam s kako nerodnostjo vsega ne pokvari.  Prav nazor, da človek pri vsaki ženski lahko vse doseže, če si sam ne pokvari igre, je barona Spinettija in grofico Lici sprijateljil.  Oba sta namreč pri neki priliki zagovarjala ta nazor in sta se od tedaj drug drugemu vse bolj približevala, kakor bi se hotela prepričati, če je to mnenje utemeljeno ali če je napačno.  Hodila sta dlje časa po Gradu in se končno vsedla na trato pod sedanjimi razvanami, kjer ju je obsevalo zahajajoče solnce, a ju vendar ni nihče videl.  »Ne morete si misliti, grofica, koliko trpim, ker nimam nikdar prilike z vami govoriti na samem,« je z lahnim vzdihom rekel baron Spinetti in se nekoliko primaknil h grofici, tako da je morala njena polna roka pri vsakem gibu zadeti ob njega.  »Saj govorite že celo uro na samem z menoj,« je hitro pripomnila grofica, »svoje srce ste že opetovano izpraznili ...«  »Ali vam to zadostuje, grofica?«  »Popolnoma,« je odgovorila grofica Lici nekam ostro, a njen smejoči se pogled je pričal, da ne misli tako resno.  Baron Spinetti je začel roke viti, kakor bi bil ves obupan, potem pa se je nagnil h grofici in ji zašepetal na uho:  »Saj ne veste, kaj bi vam rad povedal.«  »To prav lahko uganem,« mu je odgovorila grofica.  »Sicer pa nisem prav nič radovedna.«  »Bodite milostna in poslušajte me, grofica,« je silil baron Spinetti.  »Danes ste mi dovolili ta sestanek.  Srečen sem, a vendar nesrečen.  Tu niste varni, vsakdo naju lahko vidi in sliši ...«  »Kaj za to?  Prišla sem občudovat razgled.«  »Da ... da ..., a jaz vam imam še marsikaj povedati in to vam morem povedati samo na samem.  Glejte, tu doli ravno pred nama je ograjen vrt, v katerem je prijazna, z zelenjem obrasla lopa.  Nihče ne pride na ta vrt.  Lastnik stanuje nekje daleč v mestu.  Koj po oni stezi se pride do vrat.  »Ki jih odpre skrivnosten ključ in tičica je v pasti,« se je smejala grofica Lici na ves glas.  »Nič me ne vabite, ljubi baron, v tuje vrtove ne maram zahajati.«  »Kake kaprice imate danes, grofica,« je zavzdihnil baron Spinetti in začel jezno gledati lepo cvetočo ženo, ker ni vedel, ali se brani le navidezno, ali ga ima za norca.  »Vrt je res vreden, da si ga ogledate,« je nadaljeval baron Spinetti.  »Nekake terase so napravljene in redke cvetice so tam nasajene.  Razgled imate po najstarejših hišah ljubljanskega mesta in čez njih strehe po vsem barju in do tivolskega gozda.  Ker radi slikate, vas bo ta razgled gotovo zanimal.«  Baron Spinetti je skrbno prikrival, da je bil pred dobrim tednom vzel ta zanemarjeni vrt v najem in dal tam postaviti prijazno, lepo opremljeno lopo, pravo ljubezensko gnezdo.  »Torej ... grofica ... upam, da ste si vendar premislili?«  »Kaj?« je vprašala grofica vidno raztreseno, kakor da so njene misli kdo ve kje in je že zopet pozabila, kar se je prej govorilo.  Baron Spinetti se je ugriznil v ustnico.  Norčevanje grofice Lici mu je že presedalo, a bil je toli previden, da tega ni pokazal, saj je vedel, da sicer ne bo imel nikdar več take prilike kakor danes.  »Ne trpinčite me tako neusmiljeno ... bodite dobri, grofica ... pridite jutri.  Videli boste, ta vrt je krasen ...«  »Ah, kako ste dolgočasni,« je vzkliknila grofica nevoljno.  »Že drugič mi pojete o tem vrtu.  Kaj res mislite, da se zanimam za salato in peteršilj.«  »Ne ... ali učeni ljudje pravijo, da pameten človek ne sme odnehati, kadar gre za njegovo srečo.«  Baron se je zopet nekoliko primaknil grofici in jo prijel za roko.  Toda grofica je roko hitro odmaknila in že v istem trenotku vstala s trate.  »Solnce je že skoro zašlo ... treba je, da grem domov.«  Grofica je hotela svojega spremljevalca kar na mestu odsloviti, toda baron Spinetti je pač z veseljem poljubil podano roko, odpraviti pa se ni dal, na noben način, niti ko mu je grofica očitala, da je nadležen, in ko mu je rekla, da je impertinenten.  Naposled se je vdala v svojo usodo in je dovolila, da jo je baron Spinetti spremil.  »Pa samo do konca Študentovskih ulic,« je rekla slabovoljno in hodila, kar je mogla hitro.  Baron Spinetti je to zadnjo priliko dobro izrabil.  Prosil in rotil je grofico brez prestanka, naj ga usliši, naj se ga enkrat, samo enkrat usmili in pride na označeni vrt, samo da bi mogel pasti pred njo na kolena in poljubiti rob njenega krila.  Še na koncu Študentovskih ulic, ko se je bilo treba ločiti, se baron Spinetti ni dal odgnati.  Grofica je bila vsa nervozna, vsa iz sebe, »Bom videla ... ne vem ... morda,« je končno rekla, kakor bi ne vedela, kaj govori, in hotela oditi, v zadnjem hipu pa se je še enkrat obrnila in dihnila: »Kaj ne, vrata bodo odprta.«  Pohitela je od njega, kar bežala je, baron pa je z zadovoljnim usmevom na svojih pohotnih, poljubov vajenih ustnah ostal še nekaj časa na izhodu ulic in gledal zmagonosno za lepo ženo, prepričan, da o njegovi zmagi ni nobenega dvoma več.  Nič ni zapazil, da je iz malega okna v ulicah gledalo dvoje črnih oči z napeto radovednostjo nanj.  Prišedši do stolne cerkve je gofica Lici načela počasneje hodila, ker je morala biti pripravljena, da jo bodo srečavali in pozdravljali različni znanci.  Kadar je grofica Lici počasi hodila, se je nekako vzibala v bokih.  Zavedala se je te svoje edine napake, a ni je skušala popraviti, češ, da pride tako bolj do veljave.  Vedela je tudi, da s svojo hojo moške naravnost provocira, vzklic temu se te hoje ni hotela odvaditi.  Koprnela je po uspehih vedno in povsod in se ni branila nobenega; tudi če jo je le tako neznaten človek občudoval, ji je to ugajalo.  Šla je počasi okrog mesta, ponosno, skoro ošabno, a vendar občudovana od vseh. in zavidana od mnogih.  Ustavljala se je pred raznimi prodajalnami, ne da bi ogledovala razloženo blago v oknih, marveč da bi dala ljudem priliko, ogledovati njo samo, in šele ko je postalo temno, je šla proti domu.  Grof Attems, soprog grofice Lici, je imel veliko in lepo urejeno stanovanje v Gosposkih ulicah.  Celo prvo nadstropje je imel v najemu in še nekaj sob v drugem nadstropju.  Bil je kakih dvajset let starejši od svoje žene in je prebival v Ljubljani samo iz ozirov na svojega bolnega sina.  Poskusil je bil že v Gorici in v Trstu pri vseh zdravnikih, da bi mu otroka ozdravili, in ker mu tam niso mogli pomagati, je prišel z dečkom še v Ljubljano.  »Ah — tu bi se človek lahko zadušil.« S tem vzklikom je stopila grofica v obednico in pohitela k oknu ter je odprla, dočim je hišna prižgala svetilko nad mizo.  Ko se je grofica obrnila, je videla v kotu na zofi ležati svojega moža.  »Kaj — ti si doma?« se je začudila.  »Mislila sem, da si v kazini.«  »Bil sem tam, a danes ni bilo mogoče spraviti partije skupaj.  Spinetti se ni prikazal in če ni njega, ne gre nobena stvar.  Sam vrag vedi, po kakih krivih potih se plazi.  Ta človek si še vedno domišlja, da se mora vsaka ženska vanj zaljubiti.  In tudi srečo ima.  Vse tiste, ki hočejo s pravega pota, začno ž njim.«  »Vse se pa menda vendar ne,« se je zasmejala grofica in v njenih očeh se je pojavil sijaj prešernosti.  Grof je bil medtem vstal z zofe.  Poljubil je svojo ženo, se ž njo pogovoril o vsakovrstnih brezpomembnostih in se potem poslovil od nje, češ, da gre še pred večerjo na sprehod.  Grofica Lici je z okna poslala svojemu možu še en pozdrav in potem gledala za njim, kakor bi ga še ne poznala dobro vzlic dvanajstletnemu zakonu.  »Za junaka kakega romana pač ni,« je rekla sama pri sebi, »a slabši tudi ni od drugih — kdo ve, zakaj ga pravzaprav varam?«  Razmišljala je dolgo o tem, a povoljnega odgovora ni našla.  V prijazni svoji sobi je grofica Lici vrgla na zofo.  V temi je najlaglje in najraje razmišljala.  Navadno je posvečala ta čas pred večerjo zidanju zlatih gradov v oblake.  Bila je nezadovoljna s svojo usodo, hrepenela je po čem novem, misleč, da so še čuvstva in slasti na svetu, ki jih ne pozna.  Ta dan pa so se njene misli bavile samo z baronom Spinettijem.  Niso ji bile prijetne te misli, celo nadležne so ji bile, a ni imela dovolj moči, da bi jih pregnala.  »Pravzaprav sem mu obljubila ta ljubavni sestanek,« je rekla sama pri sebi ležeč vznak na zofi in podpirajoč s svojima polnima, mehkima rokama svojo glavo.  »Kako sem bila bedasta.  Ko bi tega politalijanskega polnemškega barona le količkaj rada imela, bi že nič ne rekla, da se hočem tako lahkomiselno kompromitirati.  Toda — saj mi ni nič zanj.  Čisto nič.  Poslušam ga rada, to je vse, saj zna tako dobro voditi pogovore, da se sučejo vedno na skrajni meji dopustnosti, a je vendar nikdar ne prekoračijo.  Res, nikdar bi ne bila verjela, da bom temu človeku obljubila ljubavni sestanek.  Kako je to pač dosegel?  Menda me je premagala njegova volja.  Da, voljo ima in železno vztrajnost.«  Zatopila se je v sanje.  Spoznanje jo je obšlo, da barona Spinettija ne ljubi in da ga ne bo nikdar ljubila, ter da vzlic obljubljenemu Ijubavnemu sestanku ne bo pri njej nikdar ničesar dosegel, niti enega poljuba ne.  To spoznanje ji je omogočilo, da so se njene misli vendar osredotočile na druge stvari.  »Ah, da ... z Leonom je bilo drugače ... da, Leona sem ljubila ... resnično sem ga ljubila ...  Ubogi Leon ... zdaj mora jezdariti po italijanskih ravninah ...  Kdo ve, če ga bom še kdaj videla ...  Če pride res do vojne s Pijemontom, kakor govore ... morda mi ga ubijejo ...  Ubogi Leon ... da ... lanskega leta ne pozabim nikdar ...  Ah — kdo ve, kdo postane Leonov naslednik v mojem srcu ...«  Planila je z zofe, kar naenkrat, kakor bi jo bila vrgla neznana moč.  Ali je to bilo čuvstvo, da bije njeno mišljenje vsaki morali in vsaki spodobnosti v obraz?  To spoznanje pa ni dolgo grajalo.  Zasmejala se je glasno.  »Ah, kako sem otročja in bedasta,« je vzkliknila in stresla z glavo, da so se razpletli njeni lasje.  »To je pač življenje!  Tudi jaz imam pravico do sreče.  In kaj je sreča?  Iz samih trenotkov blaženstva je sestavljena, vmes pa so cele dobe vsakdanjosti in dolgočasja.«  Uredila je svoje lase v naglici in stekla v drugo nadstropje, kjer je potrkala na vrata, vzkliknivši:  »Gospodična ...«  »Prosim, milostiva grofica,« je spoštljivo odgovoril ženski glas in trenutek potem so se vrata odprla.  Soba, v katero je vstopila grofica Lici, je bila prostorna in lepo opremljena, a vendar se je na prvi pogled spoznalo, da prebiva v njej bolnik.  Videti je bilo vsakovrstne stole različne konstrukcije, stole za ležanje, stole s kolesi in z drugimi pripravami, na posebni mizi pa so bila razpostavljena različna zdravila in obveze.  Miza sredi sobe je bila polna igrač in tudi na postelji, stoječi v kotu, so bile vsakovrstne igrače.  Samo običajnega lesenega konja ni bilo v tej tužni sobi, kajti bolni otrok, nad katerega se je zdaj nagnila grofica Lici, bi ga ne bil mogel rabiti.  Mali grof Emil Attems je bil pohabljen in se ni mogel premikati, kakor njegov sotrpin v zadehli nizki sobi policijskega kancelista Martina Knifica.  V Študentovskih ulicah so poznali isto bedo in isto trpljenje kakor v Gosposkih ulicah.  Malo mesecev po svojem rojstvu je mali grof Emil padel na tla in se poškodoval na hrbtenici.  Zdravniki v Gorici in v Trstu so bili poklicani in so ga zdravili na najrazličnejše načine, a pomagali mu niso.  »Emil mora ozdraveti, mora,« je kričala grofica Lici, videč negotovost v očeh poklicanih zdravnikov.  »Mora, mora.« Zdravniki so grofico zagotavljali, da bodo storili vse, kar se da storiti, a resnice se tej ženi nišo upali povedati v obraz.  Pustili so ji nado, dasi je sami niso prav nič imeli; pustili so ji to nado iz samega usmiljenja, ker je bila to edina tolažba njene vesti.  Vedno vesela, vedno smehljajoča grofica Lici je bila namreč sama kriva nesreče svojega sina.  V svoji razposajenosti se je ž njim igrala skrajno neprevidno.  Nekoč ga je metala v zrak in ga lovila z rokama.  Pri taki priliki ji je otrok padel na tla in si poškodoval hrbtenico.  Bil je od tedaj obsojen na hiranje in na prezgodnjo smrt.  Grofica Lici ni svojemu možu nikdar povedala o tej nesreči.  Pustila ga je v veri, da se je otrok sam ponesrečil.  Toda imela je ure, ko jo je vest pekla tako, da je hotela zblazneti in samo tolažbe zdravnikov, da tisti nesrečni padec ni ničesar povzročil in da otrok zanesljivo ozdravi, so ji dale moč, da je tiste bolesti premagala.  Od tedaj so bila potekla leta in grofica Lici se je v tem dolgem času navadila verjeti v tolažbe zdravnikov in v svojo nedolžnost na otrokovi nesreči.  Sem in tam jo je pač zapekla vest, včasih je celo obupavala, a to je vedno hitreje in laglje minevalo.  Navada jo je pripravila do tega, da je zdaj nesrečo svojega otroka gledala vobče še dosti mirno.  Ljubila je Emila tako iskreno, kakor je sploh bila zmožna ljubiti, toda časa in skrbi mu ni posvečala nič preveč.  Prišla je pač po dvakrat in trikrat na dan v sobo, kjer je živel s svojo guvernanto, ga objemala in poljubljala, a ostala je navadno le malo časa.  Zbežala je vselej, ker bolni otrok ni ljubil ne objemov, ne poljubov in ker je bil vedno čemeren ter se je vprav bal hrupa, ki ga je provzročala mati.  Otrokova bolezen je bila tudi vzrok, da je nastala med grofico Lici in med njenim možem neka hladnost.  Grof sicer ni vedel, kaj je pravi vzrok sinove bolezni, a slutil je, da mora biti Lici kolikor toliko kriva.  Sklepal je to iz vsega njenega vedenja.  Ker se je Lici bala, da bi mož zvedel resnico, se ga je po možnosti izogibala.  Tako sta se tekom let drug drugega nekako odvadili, toliko laglje, ker prave ljubezni med njima itak nikdar ni bilo.  Hodila sta pač skupno po poti življenja, a vsak na drugi strani te poti.  Pripoznavala sta drug drugemu popolno svobodo in si s tem zagotovila mir.  Prav da bi se mogla svobodneje gibati, sta vedno živela samo v mestih.  Kot bivši oficir se je grof najraje gibal v oficirskih krogih in zato mu je v Ljubljani posebno ugajalo, kajti tu je imel mnogo družbe in grofica Lici je bila tu še najbolj zadovoljna.  Bilo je komaj poluštirih popoldne, a v Študentovskih ulicah ni bilo nič več poznati, da sije solnce z vsem svojim sijajem nad Ljubljano.  Prebivalcem Študentovskih ulic je to izpričevalo samo jasno nebo, kolikor ga je bilo videti iz teh ozkih ulic.  Knifičeva Helena je sedela kraj odprtega okna in je šivala, kakor vsako popoldne, kadar so bila končana domača dela.  Helena si je svoj sedež s podloženimi deskami umetno povišala, tako, da je mogla gledati na cesto in opazovati mimoidoče ljudi, ne da bi ji bilo treba le za trenutek prenehati z delom.  Že od daleč je vsled kamenitega tlaka in v ulicah vladajoče tihote slišala tudi najrahlejše korake.  Ko je tako sedela sklonjena nad svoje delo, je začula rahlo šumenje in drobne korake z ulice.  Pogledala je z okna in v tenotku ji je padlo šivanje iz rok.  Skočila je s stola in se naslonila iz okna.  »Kaj pa gledaš, Helena?« je vprašal Franek, ki je sedel na starem fotelju blizu Helene.  Sestra mu ni ničesar odgovorila; najbrže ga še slišala ni, s tako pozornostjo je gledala lepo damo, ki je lahnih korakov stopala po ulicah in odšla mimo okna na Grad.  Ko je dama izginila, je Helena z globokim vzdihom zapustila okno in začela pobirati svoje šivanje.  »Kaj si pa videla, Helena?« se je zopet oglasil Franek.  »Nekaj posebnega si videla.«  Franek, ki po cele mesece ni prišel iz sobe in se niti spominjal ni več, kako izgleda mesto, se je že vsled silne enoličnosti svojega življenja zanimal za vsako najmanjšo stvarco, kaj šele za stvar, ki je vzbudila pozornost njegove sestre v taki meri, da je vrgla celo delo iz rok.  »Oh, ko bi ti vedel kaj sem videla,« se je Helena nasmehnila Franeku.  »Tako lepa gospa je šla mimo — še nikoli nisem videla take.«  »Kakšna pa je bila?« je poizvedoval Franek.  »Čisto belo je bila oblečena in zlate lase ima.«  »To je pa čudno,« je zamišljeno pripomnil Franek.  »Še nikoli ni šla tod nobena lepa gospa mimo.  Kam je neki je šla.  Ali na Grad?«  »Kam pa naj gre,« se je smejala Helena.  Toda njen smeh je bil nekoliko prisiljenj kajti imela, je podobno misel, kakor bolni brat, samo da jo je znala določneje izraziti.  Ni se namreč vprašala, kam je šla lepa tuja gospa, marveč čemu je šla na Grad.  »Jaz bi jo tako rad videl,« se je skoro jokaje zopet oglasil Franek.  »Še nikoli nisem videl lepe gospe; tu pri nas se potikajo same grde ženske.  Kaj praviš, Helena, morda pride zopet tod nazaj.«  »Lahko mogoče,« je menila Helena.  »Čez Grad najbrž ne pojde.«  »Če pride nazaj, pa mi jo pokaži,« je prosil Franek.  »Ti ne veš, kako bi jo rad videl.  Le dobro pazi, da je ne izgrešiš.«  Helena je obljubila, da bo pazila.  Obrnila je celo svoj stol, da je gledala proti Gradu, a ker je venomer pazila na svoje delo, je postal Franek, čim dlje je čakal, tem bolj nemiren.  »Ti nič ne paziš,« je očital sestri.  »Samo na tisto šivanje gledaš.  Nikoli se ne ozreš na cesto.  In jaz bi tisto lepo gospo tako rad videl.  Helena, ti jo še gotovo zgrešiš.«  Helena je morala končno odložiti šivanje, tako nestrpen je postal mali brat.  S prekrižanimi rokami je sedela kraj okna in zrla nepremično na oni vogal, izza katerega se je pojavil vsakdo, ki je prišel z Grada.  Minula je že dobra ura in lepa dama se še ni vrnila.  »Gotovo je šla na drugi strani doli,« je mislila Helena in prav hudo se ji je storilo pri srcu, tako rada bi bila zopet videla lepo damo.  Čez trenotek pa se je na vogalu prikazalo nekaj belega.  Helena je zadrhtela in skočila s stola.  »Zdaj gre,« je zaklicala polglasno v sobo in dvignila Franeka ter ga posadila na okno.  Počasi, brezskrbnih korakov je prišla belo oblečena dama z zlatimi lasmi po poti z Grada in je zavila v Študentovske ulice.  Bil je pač le slučaj, da je, prišedši blizu hiše, koder je stanoval kancelist Knific, dvignila poglede in jih uprla prav na okno, odkoder sta jo z napeto pozornostjo gledala Helena in Franek.  S presenečenjem je videla in spoznala izredno krasoto brhkega dekleta, v čigar očeh je žarel čudovit ogenj, in zapazila nato tudi bolehni bledi izraz na oknu sedečega dečka.  Spomnila se je svojega otroka in povesila glavo ter pospešila korake kolikor je mogla.  Čez nekaj hipov je že izginila Heleni in Franeku izpred oči.  Helena je Franeka dvignila z okna in ga zopet položila na blazine.  Deček je bil ves iz sebe, ničesar ni rekel, nego le stiskal blede ustne, kakor bi imel kdo ve kako resne in težke misli.  »No Franek, ali si zdaj zadovoljen?« ga je naposled vprašala sestra, ko je že zopet s šivanjem v rokah sedela pri oknu.  »Ali ni res lepa ta gospa?«  »O, da,« je vzkliknil Franek, kakor bi se bil prebudil iz sanj.  »O, lepa je ta gospa ... še veliko lepša kakor si ti.«  Helena se je veselo zasmeji srca ji je prišel ta smeh.  »Kdo pa pravi, da sem jaz lepa?«  »Vsi,« je odgovoril Franek in nekam merno dostavil: »Pa ta bela gospa je še veliko lepša.«  »Kaj pa praviš to tako nevoljno,« je vprašala Helena.  »Ali ti morda ni prav, da je ta gospa lepa?«  »Da ... prav je že ... pa jaz bi rad imel, da bi bila ti še lepša,« je menil Franek.  »Vedno so pravili, da si ti najlepše dekle v Ljubljani, da študentje nate pesmi zlagajo in da te gospodje in oficirji pred cerkvijo čakajo.  Zdaj pa ne boš več najlepša.«  »Oh ... otrok ... kaj govoriš take neumnosti,« je vzkliknila Helena.  »Kako naj bi se jaz primerjala s to lepo gospo.«  »Morda bi bila pa ti vendar najlepša, če bi imela tako lepo obleko in tako velik klobuk s takimi peresi in take rokavice in tak solnčnik ...«  »Ne, ne, Franek, tudi tedaj bi se ne mogla primerjati tej gospe,« je polglasno in nekako potrto menila Helena.  »Tega ne more storiti nobena obleka na svetu.  Saj si vendar videl, kake lase ima ta gospa ...«  »Ah ... da ...« je zavzdihnil Franek skoro bolestno in ni več rekel nobene besede.  Od tega dneva dalje sta se Helena in Franek najraje pomenkovala o lepi beli gospe.  Izvedela sta pač, da je imenitna gospa, a o njenih razmerah in o njenem življenju nista imela pojma.  Tudi ju to ni toliko zanimalo, kakor oseba sama.  Ne da bi se kaj zmenila, sta bila tako rekoč vedno na straži, željno pričakujoč, da se lepa gospa že vendar zopet pojavi.  Upanje, da pride, je Franeka kar poživelo.  Čez dan je ležal neprestano pri nogajh; svoje sestre, šivajoče kraj okna, kajti hotel je biti vedno pripravljen, da ga dvigne Helena na okno.  Zgodilo se je, da je prišla grofica Lici ob Masti uri zopet v Študentovske ulice in odšla na Grad ter se zopet čez dobro uro vrnila.  Zgodilo se je to večkrat.  Nekako instinktivno se je vselej ozrla na okno, s katerega sta jo gledala Helena in Franek.  Tako so se Helena, Franek in grofica Lici kmalu prav dobro poznali, dasi je grofica vselej le za trenotek pogledala na ono okno.  Franeka je zanimala na grofici vsaka malenkost.  Zapomnil si je vsako krilo, vsak trak, vsako cvetko, ki jo je zapazil, in pripovedoval o tem cele dni.  Pogled na to krasno gospo je vzbudil v njem misel za lepoto in finost in stari Martin Knific se ni mogel prečuditi, ko mu je njegov sinko začel pripovedovati, da bi moral Heleni kupiti lepe obleke in solnčnike in klobuke, da bi bila vsaj podobna tuji gospe.  Nekega dne je bil Franek zaspal na svoji blazini pod oknom in ko je prišla lepa tuja gospa, ga Helena ni zbudila.  Hotela si je enkrat sama in neovirano ogledati to gospo, kar jo je toliko bolj mikalo, ker je ta dan zopet imela spremljevalca, onega istega gospoda kakor prvi dan.  Korakajoč tik lepe gospe, je ta mož neprestano, nekako proseče, hitro in razburjeno govoril.  Helena je opazila, da se vede z nekako spoštljivo familijarnostjo, dočim je lepa dama očitno slabovoljna.  Zmajevala je z glavo in njene ustnice so bile tako stisnjene, da se je komaj videlo, da so rdeče.  Helena se je lepe gospe skoro ustrašila.  »Hudobna mora biti,« si je rekla, »in njen izraz je neusmiljen.«  Tuja gospa je nekajkrat tudi s solnčnikom nevoljno sunila ob tla in Helena si je rekla: »strastna mora biti.«  Ta dan tuja gospa ni dvignila svojega pogleda na okno, kjer je tolikrat videla Heleno in Franeka.  Pa Helena tega prav ta dan še zapazila ni.  Še bolj kakor lepa gospa je ta dan obračal njeno pozornost nase vitki, črnopolti spremljevalec, ki se je gredoč poleg lepe dame, slučajno ozrl, če ga kdo gleda in zapazil črne oči Knifičeve Helene.  Ko je zagledal Heleno, je nehal govoriti in se je za pol koraka oddaljil od svoje spremljevalke.  Heleni se je dozdevalo, da se je naglo vzravnal in zadobila nekako jasen izraz.  Prišedši do konca ulic, je tuja gospa dala svojemu kavalirju roko, naglo in površno jo je stisnil, nakar je dama odšla po cesti, ne da bi se ozrla in ne da bi se svojemu spremljevalcu le malo nasmehnila.  Njen kavalir je ostal še trenotek v ulici, potem je tudi on odšel na cesto na nasprotno stran.  Helena še dolgo ni mogla zapustiti okna, dasi so jo čakala vsakovrstna opravila.  Če sta prišla po isti poti — zakaj sta se tako sumljivo ločila in nista šla skupaj ven iz Študentovskih ulic.  Ničesar ni vedela, ne o teji dami, niti o njenem spremljevalcu, toda slutila je, da ta spremljevalec ni soprog lepe dame in tudi ne njen brat ali sorodnik.  Zdelo se ji je to, kakor bi se samo ob sebi razumelo.  Videla je ob nedeljah gospodo in meščanstvo in je vedela, da se vedejo zakonski ljudje pri takih izprehodih povsem drugače, kakor ta dvojica.  Tudi ji je bilo jasno, da se ta dva človeka nista sešla le slučajno in da nista le navadna znanca.  Začelo se ji je svitati, da to dvojico vežejo nežnejša čuvstva, začela je uvidevati, da morata to biti zaljubljenca in kar iznebiti se ni mogla domnevanja, da svoje ljubezni ne smeta javno pokazati.  To je v njenem srcu vzbudilo doslej neznana čuvstva in v njeni duši hrepenenja, ki si jih sama ni znala prav tolmačiti, ki pa so bila tako sladka, da se jih ni branila.  Od tega dneva je Helena samo še enkrat, in to šele čez nekaj tednov, videla tujo damo iti na Grad, a se nenavadno hitro zopet vrniti.  Zaman sta Helena in Franek čakala na oknu, lepe dame ni bilo več na izpregled.  Helena je imela navado, da je na obletnico smrti svoje matere nesla iz preprostih cvetk spleten venec na njen grob.  Vsako leto je na primitivnem vozičku peljala s seboj pohabljenega brata.  To leto pa je deček bil ravno isti dan posebno slab, zato ga je pustila doma v varstvu tolste vdove, ki je stanovala v temni kamri poleg Knifičevih in si kot postrežnica pri raznih rodovinah služila vsakdanji kruh.  Najprej je šla Helena z vencem, ki ga je sama spletla, v stolno cerkev in je potem odkorakala na pokopališče.  V sredi med grobi ubožnih, med grobi, na katerih je bik videti večinoma samo lesene križe, tam je počivala njena mati.  Položila je venec na grob, s katerega je populila ves plevel ter potem užgala dve sveči ter jih vtaknila v zemljo.  Potem je pokleknila kraj križa in se zatopila v molitve in misli.  Zganila se je šele, ko slišala tanek otroški glas vpiti:  »Do konca me moraš peljati, prav do konca.«  »Danes je že prekasno,« je pripomnil nato blagodoneč ženski glas.  Helena je vstala in se obrnila k poti, vodeči sredi čez pokopališče.  V trenotku se je izza goste ciprese prikazal voziček, na katerem je dobro odet ležal bled, upadel deček.  Voziček je potiskal mlad sluga in poleg njega je korakala dama, očividno mati bolnega otroka.  Helena je stopila izmed grobov na pot.  Zanimal jo je bolni deček, saj se je takoj spomnila svojega brata, ki ga je ta dan pustila doma.  Šele ko je bil voziček prišel mimo nje, se je ozrla na damo in ostrmela, videč, da je to ona lepa tuja gospa, ki jo je tolikrat opazovala s svojega okna.  Pa tudi tuja gospa se je stresla, ko je spoznala ono dekle, ki je je tolikrat videla gredoč na Grad in nazaj.  Z zanimanjem je premotrila revno oblečeno, a vendar tako lepo dekle, lahen usmev se je prikazal na njenih ustnih, potem je nadaljevala stojo pot.  Helena je ostala kraj ceste in je gledala za damo in za vozičkom.  Naenkrat se je voziček ustavil in bi se bil skoraj prevrnil.  Deček je prestrašeno zakričal in tudi njegova mati se je ustrašila.  Sluga je poskusil voziček dvigniti in je videl, da se je kolo na eni strani obesilo.  Nekaj se je bilo pokvarilo.  Tuja gospa in njen sluga si nista znala pomagati in sta bila v največji zadregi.  Helena pa je od daleč videla, da je manjkal vijak, ki je kolo držal okoli osi.  Brez dvoma se je bil izgubil.  Njen bistri pogled je naglo preletel vso pot in zagledala je res nekaj korakov od sebe izgubljeni vijak, prav v trenotku, ko je hotel sluga dvigniti bolnega otroka z voza in ga na rokah nesti domov.  »Počakajte, milostiva,« je zaklicala Helena za tujo gospo ter stekla po vijak in ž njim pohitela k vozičku.  »Vijak se je snel,« je prišedši do gospe dostavila, kakor bi se hotela opravičiti.  »To se bo pa hitro popravilo.«  Stopila je k vozičku, a morala je sprevideli, da nastale poškodbe brez orodja ni vstanu popraviti.  »Potrpite malo, milostiva,« je dejala, »samo da si pri cerkovniku izposodim klešče.«  »Če hočete biti tako ljubeznivi — prav hvaležna vam bom,« je odgovorila gospa, ki je z vidnim dopadenjem ogledovala brhko dekle, čudeč se, da je tako nenavadna krasotica tako ubožno oblečena in da ima tako izdelane roke.  Helena se je kmalu vrnila od cerkovnika in je voziček v kratkem času popravila, da je bil poraben.  Tuja gospa se ji je toplo zahvalila in jo začela prijazno izpraševati po njenih razmerah, ni pa z nobeno besedico omenila, da jo že dolgo pozna.  Helena, ki ni še nikdar govorila s tako damo, se ni upala prekiniti pogovora, nego je odkritosrčno odgovarjala na vsa vprašanja lepe dame.  Povedala je tudi, da ima pohabljenega brata, prilično iste starosti kakor je deček na vozičku in morala je obširno pojasnjevati, kako dečka zdravijo in kako ž njim ravnajo.  »To me zelo zanima,« je rekla tuja gospa, »in rada bi poskusila, če bi to in ono ne bilo morda dobro tudi za mojega sinka.  A jaz sem v takih stvareh tako nerodna in neokretna, da me je kar sram.  Kar so vas navadni zdravniki naučili, je morda dosti boljše, nego kar so prvi zdravniki odredili za mojega sinka.  Jaz tega ne morem presoditi, pač pa bi to mogla storiti moja guvernanta.  Kaj, ko bi jo vi malo poučili?  Ali naj jo pošljem k vam?«  Helena je zardela in ni nič odgovorila.  Sramovala se je priznati, da nima časa, da mora delati za denar drugim ljudem in da bo njen oče jako nevoljen, če pride tuja ženska gledat njegovo mizerijo.  Gospa je takoj zapazila, da je spravila Heleno v zadrego.  Uganila sicer ni, zakaj ni Heleni všeč, da bi prišla guvernanta k njej na dom, a ker je hotela na vsak način, da bi guvernanta spoznala, kako ravnajo Knifičevi z malim Franekom, je takoj izpremenila svoj načrt.  »Morda bi bilo še bolje, če bi me vi hoteli obiskati, gospodična,« je dejala kar najbolj ljubeznivo.  »Dobro delo bi storili, morda bi pomagali ubogemu mojemu dečku.  Jaz bi vam bila hvaležna.  Jaz stanujem v Gosposkih ulicah.  Le vprašajte za grofico Attems — vsakdo vam bo pokazal k meni.  Ali hočete, ljuba gospodična?«  Helena se ni upala te prošnje odbiti, niti kaj obljubiti.  Da očetu ne bo prav, je vedela.  Toda grofica Lici zdaj ni hotela videti tega omahovanja.  »Dajte mi roko, ljuba gospodična, da pridete že jutri.  Kdaj vam je najljubše, dopoldne ali popoldne?  Pred polutretjo uro popoldne ne grem nikdar z doma.«  Te besede so Heleno spomnile na skrivnostne popoldanske izprehode lepe grofice na Grad in pred oči ji je stopil tudi lepi, črnopolti gospod, ki je dvakrat mimo njenega okna spremil grofico.  Prešinila jo je misel da je grofica sumljivo prijazna ž njo in da naj ji nikar ne zaupa, toda v istem trenotku je že tudi spoznala, da je njen strah smešen.  »Če vam je prav, milostiva grofica, pridem te dni enkrat po drugi uri popoldne,« je končno rekla Helena.  Rekla je to nekako zadovoljno, ker ji je prišlo na misel, kako vesel bo tega Franek in koliko zanimivih stvari mu bo vedela o tem obisku povedati.  »Prav srčno se vam zahvaljujem, ljuba gospodična,« je rekla grofica in je dala Heleni roko, »in prav vesela bom, ko pridete.«  Tako prijazno, kakor te besede, tako prijazno je potem grofica tudi vzela slovo od Helene in odšla v mesto, dočim je Helena zaostala pod pretvezo, da mora še h grobu svoje matere.  Toda zdaj ni bila več zbranih misli in četudi se je trudila spominjati se matere, so njene misli vendar ubegale vedno h grofici Attems.  Kakor se je sicer rada mudila na pokopališču, ta dan ji kar ni bilo obstanka.  Šele zdaj se je prav zavedla, kako žalosten kraj je pokopališče, spominjajoče pri vsakem koraku le na smrt, dočim se je njej hotelo življenja.  Ni ji bilo več obstati med križi in med grobovi, in hitro, kar mogoče hitro je zapustila ta kraj ter se odpravila domov.  Korakala je hitro, ne da bi se zmenila za ljudi, ki jih je srečavala in ki so se obračali za njo.  Ustavila je šele korake, ko je nenadoma zagledala pred seboj grofico Attems s sinkom na vozičku.  Tako hitro je torej hodila, da je grofico še došla.  Tega jo je bilo kar sram.  Ustrašila se je, da bi se grofica nepričakovano obrnila in jo zagledala.  »Še mislila bo, da sem jo zalezovala,« si je rekla Helena in je izginila urno v stranske ulice.  Policijski kancelist Martin Knific je bil prav neprijetno iznenaden, ko mu je hči po večerji, ko je bil mali Franek že zaspal, povedala o novem znanju, ki je je napravila na pokopališču.  Martin Knific je namreč iz vsega srca sovražil aristokrate, pred katerimi je moral v uradu že toliko let pripogibati hrbet in ki so ž njim ravnali še slabše, kakor s svojimi slugami in še veliko slabše, kakor s svojimi psi.  Zato se je Martin Knific v zadetku kar najodločneje uprl, da bi Helena šla obiskat grofico Attems.  Toda Helena ga je znala pomiriti, češ, morda prinese to znanje kako korist očetu ali Franeku, in takim argumentom mož ni znal kljubovati ter se je vdal.  Na las je taka, kakor sem vam jo popisala,« je rekla grofica Lici zibaje se rahlo na svojem pletenem stolu.  »Sicer jo bodete pa sami videli.  Morda še danes.  Neka slutnja mi pravi, da pride danes in moje slutnje me niso še nikoli varale.  Ta glava, te oči in ti lasje — čudovito, vam rečem!  Telo močno in krepko razvito.  Obleka beraška.  Ko bi imelo to dekle lepo obleko — knežje in grofje bi se zaradi nje streljali.«  »Beži, beži,« se je smejaj grof Attems, ki je ležal na pleteni zofi in pušil iz debele pipe.  »Prav čudim se, da si ti tako navdušena.  Navadno imaš jako malo simpatij za ženske.«  »Da, to je res, žensk ne maram,« je pritrdila grofica Lici svojemu možu.  »A v tem slučaju sem naprava izjemo.  Kaj hočeš, v Ljubljani je tako dolgočasno, da bom še umrla od tega dolgega časa.«  Baron Spinetti, ki je sedel kraj male mizice in pušil cigareto, je očitajoče pogledal grofico, kakor bi ga bila obdolžila kdo ve česa.  »A kdaj se vendar prikaže ta čudesna krasotica?«  »Saj sem vam že rekla, da najbrže danes,« je odgovorila grofica.  »Pričakujem jo že štiri dni in čudim se, da ni že prišla.  A morda misli, da je zahteva dobre vzgoje priti na tako povabilo šele čez nekaj dni.  V teh malomeščanskih krogih imajo svojo posebno etiketo in še strože se je drže, kakor na dvoru.«  »Meni se pa zdi, da je sploh ne bo,« je dejal grof Attems.  »Tako preprosto dekle izgubi ves pogum, če pride z visokimi krogi v dotiko.«  Grofica tega ni hotela verjeti in je neprestano zatrjevala, da pride Helena gotovo in da jo brez dvoma le kaj posebnega zadržuje.  To se je godilo na prostornem hodniku, ki je spadal k stanovanju grofa Attemsa.  Bilo je v sobah tako vroče, da je grof s svojo ženo po obedu navadno posedal na hodniku.  Tu se je s črno kavo postreglo znancem, ki so prišli po obedu na partijo pikéja ali whista.  Danes je bil edini gost baron Spinetti, ki je posebno pogostoma prihajal, odkar je grofica Lici ustavila svoje popoldanske sprehode na Grad.  Ker se za napovedani obisk hčere preprostega kancelista baron Spinetti in grof Attems nista prav nič zanimala, dobro vedoč, kako ekscentrična in pristranska je grofica Lici, sta se začela pogovarjati o drugih stvareh, o konjih in o vojakih, o pripravljajoči se revoluciji v Italiji in na Ogrskem, o igri in o gledališču.  Grofico Lici so taki pogovori dolgočasili.  Naslonila se je na svoj gugajoči se stol, ogledovala si skrbno negovane nohte in se zatopila v svoje misli.  Bila je nevoljna, da je prišel baron Spinetti prezgodaj, še predno je šel Attems z doma.  Rada bi bila sama z baronom Spinettijem.  Ne, ker je želela poslušati njegova ljubezenska zatrjevanja.  Ta so ji že presedala.  »Poznam ves vaš repertoar ljubezenskih fraz,« mu je rekla zadnjikrat, ko je začel ubirati take strune, »a ker vem, da vaše srce ni primeren lokal za nežnejša čuvstva, vas ne maram poslušati.«  Rada pa se je vendar pogovarjala z baronom.  To se pravi: prerekala sta se neprestano.  A prav ta boj, to kosanje, polno namigavanj, ta prepir, ki se je vedno raztegnil do skrajne meje dopustnosti, je delal grofici Lici veselje.  Bilo ji je v veliko zadoščenje, če je baron Spinetti z vso svojo italijansko mijfičnostjo ni mogel ugnati, če ga je spravila v zadrego in ga odslovila v trenutku, ko je bil najbolj razdražen in razburjen in bi bil storil vse, če bi jo smel le poljubiti.  To ji je bilo toliko veče zadoščenje, ker je bil črnopolti italijanski aristokrat tedaj najbolj v modi.  Vse ljubljansko ženstvo se je zanj zanimalo in imel bi bil lahko ljubic, kolikor bi jih bil hotel.  Občeval je v najrazličnejših rodbinah in z vsemi količkaj veljavnimi damami, a dasi ga je vse opazovalo in zasledovalo, se vendar ni ničesar določnega o njem razvedelo.  V onih dnevih, ko je Še grofica Lici delala svoje izlete na Grad in ni bilo barona Spinettija v tistih urah nikjer videti, ga je nekoč grof Attems v kazinski kavarni nenadoma vprašal, kod da se potika od dveh popoldne do mraka.  Toda barona Spinettija to ni spravilo v zadrego.  »Po mestni periferiji hodim, po tivolskem gozdu, po mestnem logu in po takih krajih.«  »Kaj vendar delaš tam,« se je začudil grof Attems in ž njim vred se je začudila vsa družba.  »Vrle hčere tega kremenitega naroda navajam na krepostno življenje,« je s ciničnim smehom odgovoril baron Spinetti in napravil pogovoru konec s tem, da je poklical karte.  Kadar so bile karte na mizi, tedaj je bilo konec tudi najzanimivejšemu pogovoru med takratno ljubljansko aristokracijo.  Baron Spinetti je torej sedel na hodniku pri Aremsovih in pušeč cigareto za cigareto, jezil grofico Lici na poseben način, s tem namreč, da je njenega dolgočasnega in lenega soproga kar najbolje zabaval.  Grof Affems je ljubil ljudi, ki so mu znali zanimivo pripovedovati mične stvari, ne da bi bilo treba njemu kaj govoriti.  Grofica Lici je sedela na svojem zibalnem stolu, ogledovala svoje nohte in se jezila, da se njen mož tako dobro počuti, da niti z doma neče.  Že je izgubila upanje, da se bo ta dan mogla po svoje zabavati z baronom Spinettijem in že se je hotela odstraniti, ko je na vratih pri stopnicah zapel zvonček.  Hišna je koj na to naznanila grofici Lici, da želi ž njo govoriti neka tuja gospodična.  »To je ona — to je moja znanka,« je vzradoščeno vzkliknila grofica Lici.  »Zdaj jo bodeta videla in zdaj se pokaže, če sem k prav sodila.«  Grofica je pozabila na vso svojo aristokratsko visokost in je kakor kak deklic stekla po hodniku Heleni naproti, jo prijela za roko in jo ljubeznivo pozdravila.  Skromno sicer, a vendar nekam samozavestno je odgovorila Helena na ta pozdrav in se opravičila, da ni že prej prišla, češ, da je bil njen brat bolan.  Resnica pa je bila, da zato ni prišla že prej, ker si je morala šele pripraviti primerno obleko.  Grofica je Heleno najprej predstavila svojemu možu in baročni Spinettiju.  Oba sta se lahno, nekako malomarno priklonila in Heleno s hitrimi pogledi premerila od nog do glave.  Helena je barona Spinettija takoj spoznala in obšlo jo je neprijetno čuvstvo, ko je zapazila njegove ostre, motreče in prodirajoče oči.  Najraje bi bila zopet odšla.  Toda grofica Lici jo je rešila iz tega mučnega položaja ter jo peljala v drugo nadstropje, kjer je s svojo guvernanto prebival njen pohabljeni sin.  Helena je bila prav vesela in grofici hvaležna, da jo je tako kmalu odpeljala.  V svetli, prostorni sobi, kjer je prebil pali grof Emil tužne dni svojega uničenega življenja, je grofica začela razlagati Heleni, kako zdravi svojega otroka in kako ž njim ravna.  A pripovedovanje ni bilo posebno gladko, ker grofica sama ni prav dobro vedela, kaj mora povedati.  Zato je kmalu utihnila in prepustila guvernanti, naj s pripovedovanjem nadaljuje.  Razumna guvernanta je kajpak začela popolnoma iznova vse pojasnjevati in razložila je vsako stvar tako umljivo, da bi bila Helena lahko povedala svoje mnenje, če bi bila pozorno poslušala.  Toda Helena se je samo ozirala po sobi.  Z vročimi pogledi je premotrila vsako najmanjšo stvar, da bi si jo bolje zapomnila in da bi jo mogla kar mogoče natančno popisati bratu Franeku, ki je s toliko nepotrpežljivostjo čakal njenega povratka.  Ko je naposled zagledala brezštevilne igrače, razmetane po vseh kotih, je kar zardela radovednosti.  Njeni začudeni pogledi so dvigali od ene igrače do druge in smehljala se jim je kakor otrok.  Z nekim bojazljivim občudovanjem je vzela to in ono igračo v roke in jo je težko zopet odložila iz rok.  Grofico Lici je to zabavalo, mali Emil pa je strmel, da se tako veliki gospodični vredno zdi, baviti se z njegovimi igračami, ki ga že davno niso veselile in se jih včasih kar po več tednov ni dotaknil.  Grofica Lici je uganila misli svojega sinka.  »Veš, Emil,« je rekla in se nagnila k njemu, »ta gospodična ima bratca, ki je le malo starejši kakor ti in je ravno tako bolan, kakor ti, moj ljubček.  Zdaj ko gleda tvoje igrače, se spominja svojega bratca.  Prosi gospodično, naj si jih nekaj izbere in naj jih v tvojem imenu daruje svojemu bratu.«  »Ah, naj jih vzame vse,« je vzkliknil z izrazom silnega zaničevanja do svojih igrač.  Ni mu šlo v glavo, da more sploh komu kaj biti da teh lepih in dragih reči, ki jih je bil do grla sit.  Toda Helena ni hotela ničesar sprejeti.  Nikakor ne.  Ne samo iz neke sramežljivosti, nego tudi iz nekega ponosa.  Sodila je, da bi se moglo misliti, da je prišla z namenom, dobiti kako darilo ali celo kako miloščino in zato se ni dala pregovoriti.  Grofici Lici je to jako ugajalo, in lepo dekle jo je začelo zanimati.  To zanimanje je bilo toliko večje, ker res ni vedela, kaj bi počela ves popoldan.  Namesto da bi pustila Heleno oditi, jo je povabila na kavo in jo je odpeljala iz otroške sobe zopet v prvo nadstropje.  Na hodniku je grofica Lici na svoje začudenje našla barona Spinettija.  »Kaj — vi ste še tu, gospod baron?« je vzkliknila grofica.  »In kje je moj mož?«  »Grof je odšel na sprehod in pojde potem v kazinsko kavarno,« je odgovoril baron Spinetti, »jaz pa sem ostal, ker brez slovesa vendar ne morem oditi iz hiše, kjer sem deležen tako izredne gostoljubnosti.«  »No, prav, to je res srečen slučaj,« je rekla grofica in se baronu prešerno nasmehnila.  »Povabim torej še vas na kavo.  Pomagali mi boste zabavati to gospodično.«  Grofica Lici je imela trden namen, pridobiti si posebno naklonjenost Helene, ker je bila ta lepa, pa vendar vse drugačne lepote, kakor grofica sama.  Kontrast med njima je še povzdignil čar in kras vsega posebe.  To je izkušeni baron Spinetti takoj spoznal in uganil je tudi, da se tega zaveda grofica.  Nič se torej ni čudil, da je bila grofica izredno ljubezniva s Heleno.  Izpraševala jo je previdno in z očitno rahločutnostjo za vsakovrstne stvari in pripovedovala potem vsakovrstne vesele stvari, da se je morala Helena od srca smejati.  Marsičesa Helena niti razumela ni, a bila je tako srečna, da se je samega zadovoljstva smejala.  Krasna, svetla soba, lepa oprema, ljubeznivost grofice, galantna pozornost in spoštljiva vljudnost barona Spinettija, vse to jo je navdalo s čuti sreče, tako, da je kar pozabila na svoj dom in na bolnega brata, pozabila na ves svet in se samo radovala, da sedi s tako imenitnimi ljudmi pri isti mizi in pije kavo iz finih skodelic ter sluša prijazne besede, ki jo silijo na smeh.  Vse je bilo zanjo tako novo, še nikdar si ni predstavljala kaj takega in zdaj je to doživela, ona, Helena Knific, hči ubožnega policijskega kancelista Martina Knifica, stanujočega v plesnivih, zadehlih sobah starodavne hiše v Študentovskih ulicah.  Ura je minila za uro in Helena se ni ne enkrat spomnila, da je čas iti domov, ne enkrat ji ni prišlo na misel, kar je obljubila bolnemu Franeku, da se povrne čim prej ...  Šele ko je prinesla hišna prižgano svetilko v sobo in jo postavila na mizo, se je Helena zavedla, da je zunaj že mrak in da je treba iti.  Prestrašila se je in planila izza mize.  »Ah, oprostite, milostiva grofica ...  Kar pozabila sem na vse ...«  Sram jo je bilo, da je ostala toliko časa.  »Rekli si bodo, da nimam nič olike,« si je mislila in je zardela do las.  »Kaj hočete že iti?  Ostanite, saj se imamo vendar dobro.«  Grofica je prav resnično želela, da bi ostala Helena še pri njej, saj je bilo še dve uri do večerje in grofica Lici ni vedela, kaj bi ta čas počela.  »Ne morem, milostiva grofica, ne smem,« je jecljala Helena in bi se bila kmalu razjokala, tako žal ji je bilo, da je Franeka toliko časa pustila samega.  »No, mislim, da se vendar tako ne mudi,« je še dejala grofica, a Helena se je bila le pripravila za odhod.  Poljubila je grofici roko.  »... tako srečna sem bila ...« to je bilo vse, kar je grofica razumela Helenine zahvale in v trenotku je Helena že zbežala iz sobe.  Na končna stopnic tik pri hišnih vratih jo je dohitel baron Spinetti.  Helena je bila v naglici pozabila v sobi svoj solnčnik in baron Spinetti ga je prinesel za njo.  Moral se je zelo podvizati in hitro steči, da jo je se došel.  »Gospodična!« Primoran je bil jo poklicati, sicer bi mu bila ušla, a na ulico ji ni mogel slediti, ker je bil razoglav.  Izročil ji je solnčnik z nekaterimi vljudnimi frazami in ji dal roko.  Položila je vanjo svoje prste in on jih je stisnil.  Heleno je spreletel nekak strah pred tem, sicer lepim človekom.  Njegov pogled se ji je zdel sumljiv.  Zdelo se ji je, kakor bi jo slačil z očmi in to jo je zbegalo še bolj, kakor njegovo zdaj zopet čudno vedenje.  Menila je, da se tako kakor zdaj baron Spinetti napram njej vedejo taki gospodje samo nasproti dekletom, ki jih smatrajo za lahko pristopne.  To ji je pognalo kri v glavo, a tudi vzbudilo njen ponos.  Pozdravila je kratko in energično ter odšla hitro iz hiše.  »Prekrasno dekle!« je vzkliknil baron Spinetti napol glasno.  A Helena je slišala ta vzklika toda ona se že ni več zmenila za te besede in za njih pomen.  Hitela je kar je mogla.  Imela je samo eno misel, da pride čim prej domov.  Pekla jo je vest, da se je tako zamudila in da je bolnega bratca pustila toliko časa čakati.  Končno je zavila v Študentovske ulice.  Kar ljube so se ji zdele te mračne, ubožne ulice.  Brez sape je pridrvela domov.  Ko je odprla vrata in jo je zagledal Frank, je zakričal od veselja in stegnil po njej roke, kakor da se je vrnila iz največje nevarnosti.  Objela ga je in ga stiskala k sebi.  Pri tej priliki je zapazila, da ima vse rdeče oči in mokra lica.  »Franek, kaj si jokal?« je zavzdihnila Helena in zopet jo je zapekla vest, da je toliko časa izostala.  »Ne, ne,« je zatrjeval Franek.  »Saj sam ne vem.  Ah, da si le zopet doma.  Tako hudo mi je bilo po tebi.«  Položil je obe roki okrog njenega vratu, pritisnil svoja upadla lica ob njena polna razgreta lica in drhteč radovednosti prosil:  »Povej, Helena, kaj si videla tam.«  Helena je sedla kraj postelje in držeč brata za roko mu je začela pripovedovati o svojem obisku pri grofici Lici.  Z neznanskim zanimanjem jo je Franek poslušal.  Morala mu je povedati vsako najmanjšo stvar, popisati obširno vsako malenkost in še je imel Franek vse polno vprašanj, na katera je morala Helena odgovoriti.  »In kaj je bilo potem?« je vprašal Franek; ko je bila Helena popisala, kar je videla v sobi malega grofa.  »Potem me je grofica peljala v krasno sobo in tam sem ž njo pila kavo in jedla slaščice.  Ah, in smejala sem se toliko in srečna sem bila, da sem na vse pozabila.«  »In kdo je bil še zraven?« je vprašal Franek.  »Neki imenitni gospod, baron Spinetti.«  »Ah, kako je to neumno ime,« je vzkliknil Franek.  »Ali je ta gospod mlad?  Ali se ti dopade?«  Helena se je smejala in je zatrjevala, da sama ne ve, če se ji baron dopade ali ne.  Franek je seveda še dolgo izpraševal svojo sestro tudi še po večerji, ko je oče molčeč in zamišljen zavzel svoje običajno mesto poleg postelje, in tudi najnatančnejši odgovori ga niso vselej zadovoljili.  »Ah — ti tako dobro dišiš,« je naenkrat vzkliknil Franek in se vzravnal v postelji.  »Tvoja obleka diši nežno in tudi tvoji prsti.«  Vohal je vonj finega parfuma, ki ga je bila prinesla s seboj Helena na krilih in postal zamišljen.  Ko je Helena stopila k njemu, se je je strastno oklenil in plašno vprašal:  »Kaj ne, Helena — pa me vendar ne zapustiš, čeprav je tam tako lepo?«  In Helena je imela mnogo posla, predno je dečka prepričala, da ostane pri njem, in da ga ne bo nikdar zapustila.  Grofica Lici je bila žena, ki je imela vsak dan druge želje in druga nagnjenja.  Kar jo je danes še veselilo, to jo je jutri že dolgočasilo; po čemer je sedaj hrepenela z vso močjo svojega srca, to je vrgla brezbrižno na stran, čim je bilo doseženo.  V tej nestalnosti svojega značaja bi bila gotovo kaj hitro pozabila tudi na svojo lepo znanko iz Študentovskih ulic, da je ni nanjo neprestano spominjal njen sinček.  V dolgih urah samote in molčečnosti je mali grof neprestano razmišljal o lepem dekletu, ki se je tako živo zanimalo za njegove igrače, in o njenem bratu, ki je bil ravno tako bolan kakor on sam.  Samota, v kateri je živel, ga je morila.  Znal je na pamet vse pripovedke svoje guvernante in jih ni maral več poslušati.  Tudi prijateljev svoje starosti ni imel.  Grofica Lici je bila pač pripeljala več dečkov iz dobrih rodbin, ki naj bi delali malemu grofu družbo, toda bili so vsi zdravi in čvrsti in zato jih je mali grof sovražil in jih tudi hitro prepodil.  Od tedaj je bil vedno sam in to samoto je prenašal vse težje.  Ko je nekega dne slišal velik hrup na cesti, ga je guvernanta nesla k oknu.  Videl je tedaj veselo družbo bosonogih dečkov, ki so dirjali okrog hiše v vsi prešernosti svoje mladosti.  Ruvali so se in se pretepali, kričali in vriskali — mali grof Emil Attems pa je sloneč na oknu tiho jokal, da mu je tako razveseljevanje onemogočeno.  Tedaj ga je prešinila želja, da bi dobil tovariša in tedaj se je spomnil malega Franeka.  Guvernanta je morala takoj iti klicat grofico.  »Mamica, nekaj bi te rad prosil.  Pa obljubi mi naprej, da mi to storiš.«  »Vse ti storim, kar si želiš,« je odgovorila grofica, ki ni bila prav nič radovedna na željo svojega sinka.  »Potem te prosim, pripelji bolnega brata one lepe gospodične.  Jaz ne maram biti več sam.  In še danes naj pride.«  »Še danes naj pride,« je potrdila grofica Lici, prav kakor bi se šlo za stvar, ki se lahko kupi v prvi prodajalni.  Uro pozneje je stara ženica, ki je včasih pomagala Heleni pri gospodinjstvu, stala na hišnem pragu in se z vidno razburjenostjo ozirala proti koncu Študentovskih ulic.  Čakala je na Heleno, ki je bila šla na trg.  Čim jo je zagledala, ji je hitela nasproti.  »Slišite, Helena, — pismo je prišlo za vas.«  V hiši policijskega kancelista Knifica so bila pisma kaj redka stvar.  Heleni je včasih pač kak dečko skrivaj prinesel pisemce kakega zaljubljenega študenta ali sešitek pesmi, toda pravega pisma še ni nikdar dobila.  »Pismo — in zame?« je vprašala Helena in nekoliko nezaupno gledala drobno dehteče pisemce v rokah stare sosede.  »Da, za vas,« je potrdila soseda.  »Neki gospod je bil tu — zlate gumbe je imel na suknji in visok klobuk.  Velik gospod je bil in jako imenitno se je držal.«  Helena se je spomnila tega gospoda z zlatimi gumbi, ki ga je bila videla v hiši grofice Lici in prevzela jo je tako vesela slutnja, da je od radosti zardela.  Minilo je že več kot teden dni, kar je bila pri grofici in bolelo jo je, da se je grofica vse te dni ni spomnila ne enkrat.  Očitala si je, da se je neredno obnašala in da vsled tega grofica neče več ž njo občevati.  Roka ji je trepetala, ko je odprla pismo in čitala z ljubeznivimi besedami izrečeno povabilo grofice Lici, naj pride popoldne na kavo in naj pripelje s seboj svojega brata, »da se seznanita bolna otroka, ki ju je nemila usoda tako kruto zadela, da je dolžnost človekoljubnosti jima življenje olajšati.«  Helena je stekla po stopnicah in planila v sobo, da se je mali Franek skoro prestrašil.  »Kaj ti pa je?« je vprašal Franek, ko je videl žareči obraz svoje sestre.  »Kaj se je zgodilo?«  Sklonila se je nad posteljo in objela Franeka.  »Ah, fantek moj, ko bi ti vedel!  Taka sreča.  Zdaj ti ne bo treba ničesar več pripovedovati!  Zdaj boš vse sam videl.«  Franek je ves trepetal, tako silna je bila radovednost, ki ga je spreletela.  »Kaj pa, kaj, povej vendar.« Dečko je slutil, kaj mu bo sestra povedala, a ni se upal verjeti, da se uresniči njegova najskrivnejša želja, ki je ni bil še nikdar izustil.  »Popoldne te peljem seboj,« je hitela pripovedovati Helena, »grofica mi je pisala, naj pridem in naj pripeljem tebe seboj, ker je dolžnost človekoljubnosti, da ti življenje olajša.  Z malim grofom se boš seznanil, vse njegove igrače boš videl, vse tiste lepe reči, ki jih je polna njegova soba.  O, Franek, kako sem srečna.«  Malo, da se nista razjokala samega veselja.  Heleni se je zdelo, kakor da je svetlo solnce razlilo svoj blesk po njeni mračni in vlažni sobi.  Menila je prej, da ne pride nikdar več z grofico Lici v dotiko in v sled tega jo je prijazno povabilo tako neskončno osrečilo.  Helena je morala takoj vse pripraviti za ta obisk.  Najprej je vzela v roko Franekovo obleko.  Bala je tako revna, narejena iz obnošene obleke starega Knifica in treba je bilo mnogo in urnega dela, da jo je vsaj za silo spravila v red.  In potem je morala misliti tudi nase.  Prelikala je svojo obleko in preiskala vso zalogo obledelih trakov, kar jih je bilo pri hiši, da bi čedneje izgledala.  Franek ji je neprestano sledil z očmi.  Govoril je malo, celo vpraševal ni več, kakor je bila sicer njegova navada, samo na staro uro na steni se je neprenehoma oziral.  Opoldne pri obedu je stari Knific izvedel za povabilo grofice Lici.  Molče je prečital pismo, potem je osorno rekel.  »Iz tega ne bo nič — tega nikakor ne dovolim.«  Franek je prebledel kakor smrt in tudi Helena se je očetove odločbe tako ustrašila, da nekaj trenotkov ni mogla ziniti.  »Ali — oče — kaj naj vendar storim — tako lepo povabilo —,« je končno jecljaje vzkliknila Helena in z rosnimi očmi gledala na brata, čigar roke so krčevito stiskale odejo, kar je pričalo, da je v njegovi notranjosti divjal največji vihar.  »Ti, Helena, greš lahko, če te veseli,« je na svoj odločni način izjavil.  »Toda Franeka mi ne boš vlačila po tujih hišah.  Lahko se prehladi, jedel bo najbrž stvari, ki jih niti ne pozna in si morda nakopal kako bolezen ...«  »Ah, oče, saj to si lahko mislite, da bom nanj dobro pazila, še bolj kakor doma,« je dejala Helena in solze bridkega razočaranja so ji začele teči po licu.  »In če Franek ne sme tja, pa tudi jaz ne maram iti.«  »Toliko bolje — vsak naj se giblje samo v svojem krogu,« je ravnodušno odgovoril Knific in se lotil obeda.  Ko je končal in je odložil žlico, je še enkrat zapovedujoče rekel; »O tej grofici mi sploh ni treba več pripovedovati.«  Helena, ki se obeda ni dotaknila, je pospravila mizo.  Z nobeno besedo ni več ugovarjala očetu, a prikrivati ni mogla, da jo navdajajo trpka čutila.  Knific je poznal svojo hčer in uganil je njene misli, a dasi mu je bilo hudo pri srcu, se vendar ni izdal.  Ko je Helena zapustila sobo, se je Knific obrnil k postelji, kjer je ležal Franek in se ustrašil, tako bled in prepadel je bil dečko in tako neskončna bolest se je zrcalila v njegovih očeh.  »Franek,« je dejal stari Knific mehko, »fantič moj ...«  Kakor bi bil očetov glas prebudil dečka iz nezavesti, tako se je zganil Franek in v naslednjem hipu ga je začel stresati zamolkel jok s tako silo, da je oče opotekajoč se planil k njemu, kakor bi se bal, da mu zdaj in zdaj umrje.  »Franek, moj Franek,« je ihtel stari mož in se sklonil nad otroka.  »Kaj ti je.  Ali bi rad šel h grofici?«  Deček ni mogel odgovoriti, samo prikimal je, a stari mož itak ni čakal odgovora.  Otrokova bolest je podrla vse njegove sklepe.  »Saj pojdeš, Franek, saj pojdeš,« je obetal dečku.  »Le nikar ne jokaj, saj pojdeš.»  Očetova obljuba je otroka pomirila.  »Ali smem res, oče.  Še Heleni recite, da smem.«  Poklical je Heleno in ji ponovil svoje dovoljenje, a da bi prikril svojo slabost, je začel iskati izgovorov in zahteval od Helene svečano obljubo, da bo na Franeka pazila bolj kot na punčico v svojem očesu.  Potem pa je takorekoč zbežal z doma, čuteč prvič v življenju, da je nepotreben in da njegova navzočnost moti Heleno in Franeka.  S tiho, a iskreno radostjo se je zdaj Helena lotila zadnjih priprav za svoj obisk.  Sama si ni mogla raztolmačiti, zakaj jo to tako veseli, kaj jo vleče v ta, docela tuji krog, a kadar jo je obšla taka misel, vselej se je le prav malo navila ž njo.  Franek je s svojimi velikimi očmi z napeto pozornostjo zasledoval njeno početje in nemir njegov je rasel, kolikor bolj se je bližala ura odhoda.  Končno je bilo vse pripravljeno.  Franek je bil čedno umit in počesan, Helena pa je izgledala kakor mlad cvet.  Tako je, čeprav v skromni obleki, prišla do veljave njena lepota.  Dečko je veselo za vriskal, ko ga je Helena dvignila s postelje in ga nesla iz hiše na voziček, v katerem so ga navadno vozili po mestu.  Pred hišo je stal mlad, vitek študent sredi mlajših prijateljev.  Kadar je videl Franekov voziček pred hišo stati, je vselej počakal pri vratih, vedoč, da pride Helena.  Zadnji čas je bil posebno pogostoma na straži, odkar je namreč po neki teti podedoval nekaj stotakov in si domišljal, da je bogat ter da si sme že izbirati nevesto.  Helena je bila ž njim sicer vedno prijazna in se je rada nekaj trenotkov ž njim pomenkovala, ali njegovih zaljubljenih pogledov ni marala nikdar zapaziti in kadar ji je začel govoriti o svojih čuvstvih in hrepenenjih svojega srca, mu je vselej pobegnila.  »Ah, kako ste danes zopet lepi, gospodična Helena!«  S temi besedami je študent pozdravil Heleno, ko je stopila iz hiše in se ji je približal ves očaran od njene čudovite lepote.  »Kaj mi morate vsak dan eno in isto povedati?« je nevoljno vprašala Helena, ki ji prav ta dan ni bilo prav nič všeč, da jo je študent čakal pred hišo.  »Tako učen gospod, kakor ste vi, bi se res ne smel venomer ponavljati.«  Rezki odgovor je spravil študenta v zadrego.  Vajen je bil, da so ga dekleta rada imela in jezil se je že dolgo, do pri Heleni ne more doseči niti najmanjšega uspeha, a ta njena porogljivost spričo tovarišev, ga je zelo razhudila.  »No, naj vam pa rečem, da ste danes zelo ošabni,« je dejal zbadljivo.  »Prav nenavadno ošabni.  No, pa saj ni čuda, ko vas je zadela tako velika čast, da smete prestopiti prag resnične grofice.«  Da je Helena povabljena v hišo grofice Lici, je vedela seveda že vsa soseska.  Helena ni ničesar odgovorila na študentovo odurno opazko, a kaznovala ga je s tem, da je šla brez pozdrava mimo njega.  »Gospodična Helena — rokavice ste doma pozabili,« je zaklical za njo študent, ko je bila že nekaj korakov od njega in je mislil, da se je hudo maščeval in Heleno ponižal.  Toda Helena je bila vzlic vsi revščini ponosno in rezko dekle.  »Nisem še ničesar podedovala, da bi si mogla rokavice kupiti,« je zaklicala čez ramo, »pri grofici me pa imajo radi tudi brez rokavic.«  Zavila je z vozičkom okrog vogala in izginila dijakom izpred oči.  Študentu Bernardu je bilo pri srcu, kakor da je dobil zaušnico.  Da njegovo samozavestno vedenje Heleni ne ugaja, da ji sploh ni všeč njegovo zapeljevanje, tega fant ni pojmil, ker ni poznal Heleninega značaja.  Helena je bila željna ljubezni in sreče, a njeno srce se je dalo pridobiti samo z nežnostjo in finostjo, ne tako, kakor je poskušal študent Bernard.  Pri vsi predrznosti, s katero je nastopal študent, je pa vendar čutil, da je resnično zaljubljen v Heleno.  Poskusil je že mnogokrat, da bi se ji približal kako drugače, a ni mogel, ker mu je to branila njegova nrav.  Naj se je potrudil kolikor je hotel, vedno se je naposled pokazal arogantni zmagovalec in je vselej prepodil Heleno.  Kadar se mu je kaj takega primerilo, vselej je svojo jezo in svojo užaljenost v topil v pijači.  Kolikor bolj je rasla njegova strast do Helene, toliko bolj je popival, ne meneč se ne za šolo in ne za bodočnost.  Ljubil je Heleno na svoj način, a ta ljubezen je pognala v njegovem srcu že tako globoke korenine, da jih ni mogel več izdreti.  Gospodinja, pri kateri je stanoval, je že obupavala nad njim, kajti vsa njena dobrohotna svarila niso ničesar zalegla.  Bernard je šel domov, da bi pri knjigah pozabil na poraz, ki ga je ta dan učakal.  Toda pri knjigah mu ni bilo obstanka.  Opirajoč glavo ob roke je pač zrl nepremično na knjigo, toda misli njegove so se mudile pri Heleni.  Cele ure je tako presedel, srce mu je postajalo vse težje, dokler mu naposled ni pritekla debela solza po licu.  Tedaj je v onemogli ljutosti zagnal knjigo v kot in je pobegnil z doma v umazano predmestno krčmo, kjer je v pijači iskal utehe in pozabljenja.  Helena je bila komaj zapustila Študentovske ulice, ko je že pozabila na Bernarda in na prerekanje, ki ga je imela ž njim.  Kaj je bilo njej v tem trenotku za študenta, ko je bila na potu v hišo grofice Lici.  Pospešila je korake kar je mogla, kakor bi se bala, da kaj zamudi.  Naposled je dospela do hiše in zdaj ni vedela, kaj naj stori, ali naj pusti voziček v veži, ali naj naredi kakor doma, kjer je navadno nesla najprej Franeka na posteljo in potem šele voziček prinesla v stanovanje.  Med tem razmišljevanjem pa je že prihitel sluga, da pomaga Heleni.  S Franekom na rokah je šla Helena za slugo, ki je nosil voziček in ji kazal itak že znano pot v sobo malega bolnega grofa.  V sobi je bilo vse pripravljeno za sprejem sotrpina Franeka.  Celo poseben stol za bolnika-obiskovalca je bil pripravljen, tako, da je sluga pustil voziček na hodniku.  Po mizah in stoleh so bile razpostavljene vse lepe in številne igrače grofa in odprte so bile njegove knjige, da so se videle najlepše slike.  Toda Franek vsega tega ni zapazil.  Njegovi pogledi so viseli na bledem obrazu mladega grofa.  Gledal ga je nepremično s svojimi velikimi očmi.  Grofica je sama primaknila stol svojega sina k Franekovemu stolu in potem z lahkim pomežikanjem na oba otroka pozvala Heleno in guvernanto iz sobe, češ, če bodeta otroka sama, se bodeta najprej sprijaznila.  »Kaj me pa tako gledate,« je po dolgem molku vprašal mali grof.  Helena je bila sicer Franeku ostro zabičala, da mora malega grofka vikati, a Franeku se je zdelo silno smešno, da je tudi grof njega vikal.  »Da te bom poznal,« je odgovoril naivno in popolnoma pozabil na vikanje.  »Ali si ti tisti bolni deček, ki stanuje v strašno starih ulicah in nima nobenih igrač,« je vprašal mali grof in tudi tikal Franeka.  »Da, jaz sem to,« je odgovoril Franek in naglo, kakor da je bil ponižan, je dostavil: »Pa meni ni prav nič za igrače, saj se s Heleno še bolje zabavam.«  »Helena je tvoji sestri ime?  Ali je ves dan pri tebi, da se tako dobro ž njo zabavaš?«  »Seveda, ves dan.«  »Kaj pa počenjata?«  »Pogovarjava se in stori je mi pripoveduje, in potem se o tebi pogovarjava.«  »To mora biti veselo,« je zavzdihnil mali grof.  »Jaz se nimam z nikomur zabavati; gospodična mi je že stokrat povedala vse storije, kar jih zna in se neče z mano pogovarjati, mamica pa pride le za malo časa k meni in mi ne ve ničesar povedati.  Meni je ves dan dolgčas.«  Dečka sta umolknila.  Grof je razmišljal o usodi Franeka.  Mali grof je začel domnevati, da mora biti kaj prijetno in kratkočasno pogovarjati in zabavati se s sestro in zavidal je Franeka, da ima Heleno in da se ž njo bolje zabava, kakor z najlepšimi igračami.  »Zakaj nimam jaz take sestre, kakor je Helena,« to je malemu grofu rojilo neprestano po glavi.  Franek je zopet razmišljal, zakaj da krasna gospa ne zabava malega grofa, zakaj se ne utegne ž njim tako pečati, kakor Helena s svojim bratom.  In smilil se mu je mali grof, da ima pač polno igrač, a nikogar, ki bi ga kratkočasil s pogovori in mu pripovedoval lepe storije.  Zatopljena v svoje misli sta dečka sedela drug nasproti drugemu.  Oba sta molčala in niti pogledala se nista.  Čez nekaj časa sta prišla grofica in Helena pogledat, kaj dečka delata in sta se začudili, da sta tako mirna in molčeča.  Helena se je ustrašila, misleč, da se je Franek vzlic vsem njenim naukom nespodobno obnašal, grofica pa je menila, da njenemu dečku tudi ta družba ne ugaja.  Stopila je k malemu grofu in se nagnila k njemu in Emil jo je strastno objel.  Franek je imel tedaj priliko, primerjati grofico Lici s svojo sestro.  Videl je fine bele roke okrašene s prstani in krasno obleko s čipkami in jezilo ga je, da ima Helena trde, izdelane roke, slabo obleko in niti bliščečih prstanov in niti uhanov.  Ko ga je hotela Helena pogladiti po licu, je njeno roko nevoljno pahnil od sebe.  Guvernanta je prinesla južino za dečka.  Mali grof ni skoro ničesar použil, Franek pa se skoro ni upal jesti.  Tako lepih skodelic ni še nikdar videl in niti sanjalo se mu ni, da je na svetu toliko sladkih stvari, kot jih je sedaj videl pred sabo.  Ko je pil kavo s smetano in jedel razne slaščice, se mu je zdelo, da uživa nekaj nebeškega.  Pri vsakem požirku je z ganljivo hvaležnostjo pogledal grofico Lici in kadar je bila blizu njega, se je s prsti rahlo dotaknil njene obleke, prav kakor bi se hotel prepričati, da je to živo bitje in ne samo krasna prikazen.  Po južini je guvernanta razkazala Franeku igrače malega grofa.  Pokazala mu je marijonetno gledališče, razpostavila pred njim svinčene vojake, konjenike in pešake, cerkvice z zvončkir različne ure z godbo in vsakovrstne druge stvari.  Franek je gledal in strmel; ves se je tresel in se komaj upal dotakniti se teh krasnih reči.  Pozabil je popolnoma na malega grofa, videl je samo te igrače.  Pred njim se je v tem hipu odprl nov svet neskončno lepih zabav in užival je, kar mu je ponudil trenotek, da ga je mali grof kar strme ogledoval, saj njemu te igrače niso nikdar napravile toliko zabave.  Ko se je začelo mračiti, se je Helena odpravila domov.  Franek bi bil rad še ostal, ugovarjal je celo svoji sestri z nenavadno svojeglavnostjo, a njen ostri, temni pogled ga je premagal.  Vdal se je, a z nevoljo.  V tem trenotku bi bil svojo sestro rad prepustil malemu grofu, če bi mu ta dal nekaj svojih igrač in svojo lepo mamico.  Molče je Helena peljala Franeka domov.  Vso pot nista izpregovorila nobene besede.  Kakor bi bilo solnce, ko je zatonilo, poneslo s seboj vso sredo, ki sta jo še uro poprej imela v svojih srcih.  Helena si je, videč Franeka tako molčečega in zamišljenega, bridko očitala, da ga je peljala k malemu grofu.  Zakaj mu je povedala, da je grofica poslala povabilo?  Samo iz lastne ničemurnosti, samo da bi mogla sama zopet h grofici in sedeti pri njej, zato ni poslušala glasu razuma, ki ji je veleval, naj pusti Franeka doma.  Kako hudo mu bo zdaj, ko bo moral zopet živeti v domači revščini, ki jo je doslej lahko prenašal, ker ni poznal ničesar tega, kar imajo premožni ljudje.  Franek je zopet, videč Heleno, ki je stopala pred njim in vodila njegov voziček, delal neprestano primere med Heleno in med grofico Lici.  Bolelo in jezilo ga je, da je Helena tako ubožno oblečena in da nima nobenega lišpa in zdelo se mu je, da je prav grda in da je ne bo mogel več tako rad imeti, kakor poprej.  Naposled je Helena zavila v Študentovske ulice.  Gredoč mimo skupine dijakov, je čula besede: »Bernard bo danes zopet pijan,« a ni se zanje zmenila, morda niti razumela ni, kaj je bilo ž njimi povedano.  Pred hišo je stala soseda.  Čakala je že dobro uro, da bi izvedela, kako je bilo v hiši grofice Lici, a na svoja vprašanja ni odgovora dobila.  »Trudna sem na smrt.« je rekla Helena, »jutri vam vse povem.«  Nesla je Franeka na posteljo in se potem naglo razpravila, kajti treba je bilo pripraviti večerjo za očeta.  Ostala je celo aro v kuhinji.  Ko se je vrnila, je čula s postelje tiho ihtenje.  »Franek — kaj ti je?« je vprašala.  Dečko se je oklenil z obema rokama:  »Helena — ne bodi huda, saj te imam čez vse rad.«  Torej bi ti ne menjal z malim grofom?«  »Ne, ne, Helena, samo pri tebi hočem biti.«  Poljubila ga je tiho in v njeno srce se je zopet povrnilo veselje.  Margareta grofica Lichtenberg, rojena baronica Plass, najboljša prijateljica grofice Lici, je stanovala na gradu v Rakovniku v prostovoljnem vdovstvu.  Njen mož je služboval kot cesarski oficir v Veroni.  Dokler je prebival v Milanu, je bila njegova žena rada pri njem, kajti veselo, razuzdano življenje milansko ji je močno ugajalo.  Uživala je to življenje tako, da je notri na Kranjsko prišel glas o njenih ljubavnih dogodkih, in ljudska govorica je vse dogodke tako razpihala in povečala, da so se križale pred njo pobožne in nepobožne ljubljanske gospodične.  Ko je pa bil njen mož premeščen na višje mesto v dolgočasno trdnjavo Verono in je nikakor ni hotel pustiti same v Milanu, izprosila si je od njega »dopust« za nedoločen čas in se je nastanila na gradu v Rakovnika, kjer je bila vsled bolehnosti kmalu prisiljena ostati dlje, kakor je iz začetka nameravala.  Na ljubezenske doživljaje, kakor v Milanu, sedaj pač ni bilo več misliti, a življenje je grofico Lichtenberg še vedno veselilo.  Plesati ni smela več, a prišla je vendar vsak ples gledat.  Kadar pa ni bilo nobenih zabavnih priredb, je vabila k sebi znanke in znance, zlasti grofico Lici in barona Spinettija, s katerim je bila znana še iz Milana.  Globokoumni ti pogovori, ki so jih imen, pač niso bili, da, niti posebno pametni.  Grofico Margareto in grofico Lici je družila najbolj lastnost, ki sta jo sicer pred ljudmi kolikor toliko prikrivali, namreč frivolnost.  Obe sta se najbolj zanimali za ljubezenske škandalčke, ker sta obe stali na stališču, da je uživanje edini namen človeškega življenja in da je ljubezen najslajši vseh užitkov.  Družil pa ju je še spomin na mladost.  Obe sta bili vzgojeni v istem samostanu in grofica Lici se je kot mlado dekle čez glavo zaljubila v brata grofice Margarete, ki jc sedaj kot dragonski ritmojster služil v Italiji.  O tisti skrivni ljubezni med grofico Lici in med baronom Leonom Plassom ni nihče drugi ničesar vedel, kakor baronova sestra grofica Margareta in še ta prav mala.  Slutila je samo, da je morala biti to strastna, velika ljubezen, kajti spoznala je lahko, da grofica Lici vzlic dolgoletni ločitvi in vzlic svojim številnim ljubezenskim aferam barona Leona še vedno ni pozabila.  Minila so bila že leta, kar se grofica Lici in baron Leon nista videla.  Leon vsled nevarnega položaja v Italiji doslej ni mogel dobiti dopusta.  Nadejal se ga je za to leto, odkar je prišla vest, da utegne morda priti na obisk vsaj za nekaj časa, je grofica Lici pozabila na vso previdnost in je neprestano izpraševala, če je baron Leon dobil dopust in kdaj pride.  Na nekdanji terasi rakovniškega gradu je sedela jesenskega dne grofica Margareta v družbi z grofico Lici in njenim kavalirjem baronom Spinettijem, ko je sluga prinesel iz mesta pismo.  Grofica Margareta je komaj spoznala rokopis na ovitku, ko je veselo presenečena vzkliknila:  »Leon piše — gotovo kaj prijetnega, ker še ni dolgo tega, kar sem od njega dobila pismo.«  Razpečatila je pismo in ga pozorno prečrtala.  »Ljuba Lici — naznanjam ti novico, da je dobil Leon trimesečen dopust in da pride že v kakih osmih dneh.« In nagnivši se h grofici je s porednim usmevom, kakor bi hotela namigniti na nekdanje znanje med grofico Lici in baronom Leonom, rekla šepetaje: »Lepo te pozdravlja in srčno se veseli, da te bo zopet videl.«  Spinetti je imel dober sluh in je bil sploh zvijačen in pozoren človek.  Nobena stvar mu ni ušla, naj je bila še tako malenkostna.  Ko je zaslišal šepetaje izrečene besede grofice Margarete in je videl, da je grofica Lici lahko zardela, je začel takoj ugibati, kakega značaja utegne biti znanje grofice lici in barona Leona.  V krepost in čisto ljubezen baron Spinetti sploh ni veroval, to je smatral za bajko in kvečjemu priznaval, da so česa takega zmožni samo popolnoma omejeni ljudje.  Obšel ga je sum, da sta se grofica Lici in baron Leon nekdaj ljubila in začel se je bati, da pri grofici Lici naposled vendar ne doseže svojega namena, če nastopi nekdanji ljubimec baron Leon.  Ker ni bil čisto nič orijentiran in je hotel prej jasno vedeti, predno se odloči, kako bo nadalje postopal, se je začel delati zamišljenega in raztresenega.  Dal je tako grofici Lici in njeni prijateljici priliko, da sta se med seboj zaupno pogovarjali, V tem, ko je on ogledoval cvetlice na terasi ter vlekel na ušesa vsako besedo, ki jo je bilo slišati.  Zvečer se je peljal z grofico Lici v mesto.  Nameraval je pripraviti grofico do tega, da bi se kako izdala.  Grofica Lici je slutila, kaj hoče njen častilec in ga je prehitela.  Začela mu je očitati, da jo kompromitira, da se vede preveč zaupno in da očitno kaže svojo zaljubljenost.  »Tako nikakor ne gre več,« je dejala odločno.  »Ljudje že itak kdo ve kaj govore in tega ne morem več trpeti.  Če se ne boste drugače obnašali, bom prunorana se vas izogibati.«  Grofica Lici je natančno vedela, kaj je hotela s tem doseči.  Želela je namreč, da bi baronu Leonu ostalo prikrito njeno ljubkovanje z baronom Spinettijem.  »To je čisto nemogoče,« se je zagovarjal baron Spinetti.  »Grofica Margareta je odhaja je iz salona stala med vratmi in name je hrbet kazala.«  »Ah, lepo vas prosim — tako izkušena ženska, kakor je Margareta, vidi tudi to, kar se godi za njenim hrbtom.  In oni dan, pri meni, se tudi niste nič ozirali na Heleno in ste me hoteli poljubiti.  Helena je bila tako prestrašena, da je kar prebledela.«  »Saj pa je tudi čudno, da to dekle vedno k sebi vabite,« se je raztogotil baron Spinetti.  »Jaz res ne razumem, kaj imate s to predmestno pomarančo, da jo hočete vedno pri sebi imeti.  To je zdaj menda vaša najljubša prijateljica.«  Grofica Lici se je zasmejala na glas, ne le ker jo je zabavala Spinettijeva nevolja, nego tudi, ker je videla, da se ji je njena zvijača posrečila in da je Spinettiija premagala.  »Zopet pretiravate, ljubi baron,« je vzkliknila.  »Moj Emil hoče in hoče svojega sotrpina Franeka vsak dan pri sebi imeti.  Naravno je, da pride z njim tudi Helena in naravno je, da sem ji hvaležna.  Vsled tega sem ž njo prijazna.  Sicer pa, če bi si tudi res izbrala Heleno za svojo najboljšo prijateljico — kaj more biti vam na tem?«  Baron Spinetti je bil že zopet ukrotil svojo nevoljo in je z običajno vdanostjo zagotovil grofici Lici, da nima ničesar zoper njeno prijateljstvo s Heleno.  Povedal je še premalo.  Helena ga je pač včasih ovirala pri njegovem ljubimkovanju z grofico Lici, ali vzlic temu jo je rad videl in ji je posvečal razmeroma mnogo pozornosti.  Dekle mu je ugajalo, samo rad bi se ž njo sestajal v kakem drugem krogu in ne v hiši grofice Lici, kjer se ni mogel svobodno gibati in je iz ozirov na grofieo moral postopati z največjo previdnostjo.  »Če se prav spominjam,« je po kratkem molku rekla grofica Lici, »ste včasih z izobraženejšimi besedami govorili o Heleni kakor danes.  Predmestno pomarančo ste jo prej imenovali.  Tega pač ni zaslužila.  Pa ne da ste pri njej poskušali stojo srečo?«  »Kaj vendar mislite,« je protestiral baron Spinetti s patosom poštenjaka, misleč pri tem, da se na to šele pripravlja.  »No, posebno se na vas ni zanašati,« je menila grofica.  »In ker vas dobro poznam in ne maram, da bi Helena prišla v kako nesrečo, sem storila, kar mi je velevalo prijateljstvo.  Svarila sem Heleno pred vami.  Zapazila sem, da vam ugaja in zato sem ji povedala mnogo slabega o vas; da ste predrzni, da imate velikansko srečo pri ženskah, da nimate nič vesti in da je najbolje, če se vas Helena varuje kolikor je le mogoče.  Kaj ne, delala sem vam veliko krivico?«  Šegavost grofice ni baronu Spinettiju prav nič ugajala.  Kar mu je povedala, ga je resnično jezilo, a pokazal tega ni.  Celo smejal se je od srca, a na dnu njegove duše je vse vrelo, ker ga je grofica tako dobro poznala, da mu je znala vsak načrt pokvariti.  Nevolja, ki je obšla ta dan barona Spinettija, se je ponovila s še večjo silo naslednji dan, ko je imel priliko spoznati, da se ga Helena plaho ogiba.  Kar je grofica Lici rekla Heleni, da jo svari pred baronom Spinettijem, si je Helena dobro zapomnila in trdno je bila odločena, da se po tem ravna.  A vzlic vsemu prizadevanju ni mogla zadušiti suma, ki se je vedno iznova porajal v njenem srcu, suma, da grofico Lici in barona Spinettija ne veže samo prijateljstvo.  Vzgojena v brezpogojnem respektu pred svetostjo zakona, si tega dolgo ni mogla raztoimačiti, dokler ni slučajno videla, ko je baron Spmetti hotel grofico poljubiti.  In tudi tedaj še ni mogla verjeti, da veže grofico in barona prepovedana ljubezen, sodeč, da bi to moral vendar opaziti grof Attems in da bi tega gotovo ne trpel.  Bala se je zdaj barona Spinettija, videč v njem poosebljeni greh zapeljivosti.  Če je morala biti nekaj trenotkov sama ž njim, jo je strah vselej tako prevzel, da ni mogla izpregovoriti nobene besede.  Vedno se ji je zdelo, da pride trenotek, ko iztegne baron Spinetti po njej svoje roke in da bo čutna na svojih ustnih njegove polne, temnordeče, vedno v brezstiden usmev nabrane ustne.  Videla je barona Spinettija skoro vsako popoldne.  Stari Knific ni bil mož krepke volje.  Odkar se je prvič uklonil solzam svojega sinčka, ni nikdar več nasprotoval obiskom Helene in Franeka pri grofici Lici.  Nekaj časa mu sicer niso bili po volji, toda polagoma se je tega navadil in končno se mu je še dobro zdelo, da imata njegova otroka pristop v hišo, kamor ne pridejo njegove vrste ljudje.  Dobri mož pri tem ni slutil, da je grofica Lici svoje znanje z merodajnimi gospodi dobro izrabila njemu v korist.  Dosegel je zvišanje plače in dobil nagrado za svoje dolgoletno, neumorno službovanje, ter se tega priznanja veselil kakor otrok, ne da bi se mu le sanjalo, da mu je to izpostavala grofica Lici.  Dober teden po obisku grofice Lici in barona Spinettija pri grofici Margareti na Rakovniku, je prišla Helena zopet ob navadni uri na obisk.  Pustivši Franeka pri malem grofu, je šla nazaj v prvo nadstropje.  Ker je bil pri grofici obisk, je stopila v stransko sobo in nehote slišala pogovor, ki se je vršil v salonu.  Iz tega pogovora je izvedela, da je to jutro dospel v Ljubljano dragonski ritmojster baron Plass in da ga njegova sestra še ta dan pripelje na obisk grofici Lici.  Zamišljeno je sedela Helena kraj okna.  O baronu Plassu je doslej vedela le jako malo.  Šele zadnje dni je bilo njegovo ime nekajkrat imenovano.  Kakšen je? se je vpraševala Helena.  Brez dvoma bo podoben svoji sestri, si je mislila; velik bo, temnolas in hladen.  Najbrž bo tudi tako nedosežno ponosen kakor njegova sestra.  Helena se je kar stresla, ko si je predstavljala, da jo bo tako kratko in površno pozdravil, kakor je to storila grofica Margareta in da jo bo potem ignoriral.  Zatopljena v take misli, je preslišala lahke korake, s katerimi se je približal baron Spinetti.  »Kar sama ste?« je dejal baron in se vsedel poleg Helene, »Grofica najbrže ne ve, da ste prišli.  Ali pa morda ne sna tako ceniti vaše družbe, kakor jaz.«  Helena je bila v veliki zadregi in ni vedela, kaj bi rekla.  »Tu je tiho in prijetno,« je nečakajoč odgovora nadaljeval baron Spinetti.  »Tu sem ne segajo zlobni pogledi in tu ni slišati neodkritosrčnih besedi.  Tu se človek lahko prijateljsko pogovarja.«  Baron Spinetti je dobro zapazil, kako nemirna in zbegana je Helena in da bi najraje zbežala od njega, toda delal se je, kakor bi tega ne videl.  Da pomiri Heleno, je začel govoriti o Franeku.  Hvalil ga je, da je čudovito inteligenten dečko in Heleno izpraševal, kako ga je naučila nemški in kako ga sploh poučuje.  In ko mu je Helena to pojasnila, je zopet z nepretiranimi besedami hvalil njeno razumnost in njeno vztrajnost ter slavil njeno sestrsko ljubezen.  »Nikar ne obupajte zaradi Franekovega zdravja,« je baron Spinetti tolažil Heleno, ko mu je razkrila svojo skrb za bratovo prihodnjost.  »Franekova bolezen je čisto drugačna kakor bolezen malega grofa Emila.  Temu ni pomoči, vašemu bratu pa.  Izza časa, ko sem služboval v Milanu, poznam znamenitega zdravnika, ki je že več takih bolnikov ozdravil.  Ali hočete, da mu pišem?  Ne?  Tudi prav.  Kadar bodete spoznali, da ljubljanski zdravniki Franeku ne morejo pomagati, pa me spomnite na to mojo obljubo.  Na razpolaganje sem vam vedno z veseljem.«  Tudi nadaljni pogovor med Heleno in baronom Spinettijem se je sukal edino okrof Franeka.  Baron je dajal Heleni vsakovrstne nasvete, kako naj izobražuje svojega brata.  Govoril je z mehkim, sladkim glasom, z nekako omamljivo ljubeznivostjo in s tisto italijansko presrčnostjo, ki je vedno hlinjena.  Helena se ni mogla ubraniti čaru tega glasu, ki je v njenem srcu vzbujal tako lepe iluzije glede Franekove prihodnjosti in sram jo je bilo, da je imela tako slabo mnenje o baronu.  »Kdo ve, če me grofica ni pred njim svarila iz same ljubosumnosti,« si je mislila, a je to misel hitro zopet zavrgla, češ, da tiči v njej grda nehvaležnost.  Tako je bila zamaknjena, da je komaj zapazila, ko je baron položil svojo roko na njeno roko in da se ni prav nič branila.  Čez nekaj časa je začula v sosedni sobi šum.  Odprla so se vrata in v tistem trenotku je slišala grofico Lici vzklikniti: »Ah, Leon — dobro došel po tolikih letih.«  To je Heleno vzbudilo iz njene omamljenosti Videla je s svojega sedeža prav dobro v sosednjo sobo in jasno spoznala vitkega moža v dragonski obleki, ki se je globoko priklonil grofici Lici in ji spoštljivo poljubu roko.  Zdaj je tudi grofica zapazila Heleno in jo poklicala k sebi.  »Da vaju seznanim,« je rekla z ljubeznivim usmevom, »baron Plass, moj nekdanji prijatelj — gospodična Helena Knific, moja sedanja prijateljica.«  Helena je videla dvoje jasnih oči in prikupen usmev na veselem licu.  Baron Plass se ji je spoštljivo priklonil in jo ljubeznivo pozdravil — ni bil torej ne hladen, ne ošaben.  Heleni je postalo v tem hipu lahko pri srcu ...  Leta 1847. je bila »Zvezda« zbirališče vsega odličnejšega občinstva; Lattermanov drevored je bil zaničevan kot shajališče vojakov in njihovih ljubic.  »Zvezda« je bila sicer slabo oskrbovana in soparno je bilo tam poleti, prav tako, kakor je dandanes, a vendar so se od pete do sedme zvečer ob nedeljah, pa tudi opoldne tamkaj šetali vsi, ki so hoteli kaj veljati.  Mladina je imela tedaj navado, da je posedala na debelih hlodih, s katerimi so bili ograjeni posamezni razpredelki »Zvezde«.  Moški so najraje postajali okrog središča, pa tudi ob obeh straneh glavne pasaže in so od tod opazovali šetajoči se ženski svet.  Koncem avgusta se je tod sprehajala tudi grofica Lici in spremljala sta jo baron Spinetii in ritmojster baron Plass, ki je vzbujal med ženskim svetom največjo pozornost, ker je bil Ljubljani skoro popolnoma neznan.  Grofica Lici je, kadar je imela zagotovljeno primerno spremstvo, prav rada prihajala na promenado, ker ji je delalo veselje, da so jo moški občudovali, ženske pa jo zavidale.  Vedela je tudi, da jo klepetavi jeziki neusmiljeno opravljajo, toda ni se za to zmenila, ker je vsako opravljanje smatrala samo za izraz zavisti in nov dokaz svoje lepote in veljave.  Ta dan pa je čemerno gledala pred se; nič se ni zanimala za občinstvo in njena spremljevalca sta se zaman trudila, da bi jo razvedrila.  Dolgočasila se je neznansko in se jezila na svoja spremljevalca.  Priznavala si je, da je bila barona Spinettija že do grla sita.  Ko je začela ž njim ljubimkovati za stavo, da pri njej z vztrajnostjo končno vendarle doseže vse, samo če bo znal najti in uporabiti pravi trenotek, tedaj je pričakovala, da doživi v tem razmerju kaj posebnega, kaj izrednega, česar še ni doživela in česar si niti predstavljati ni mogla.  Če bi se bilo izpolnilo to njeno pričakovanje, bi se bila vzlic vsem svojim dobrim namenom najbrž dala celo premagati, ne da bi se radi tega kesala.  Zdaj pa se ji je zdelo, da je barona Spinettija precenjevala, da ni izpolnil niti najskromnejše njene nade in da je banalen vzdihovalec, kakor vsi moški, kadar so količkaj resnično zaljubljeni.  Domišljala si je, da ga pozna skozinskoz, vsako gubico njegovega srca in njegove duše, vsako ljubezensko frazo, ki jo je rabil in ki jih je bila prej že neštetokrat slišala.  In baron Spinetti še ni nehal in ni mislil zapustiti svoje pozicije.  Celo na promenadi ji je pri vsaki priliki kaj povedal o svoji ljubezni do nje in se ni dal pregnati, dast mu je odgovarjala zbadljivo in včasih celo nekam žaljivo.  »Lepo vas prosim, prizanašajte mi s temi dolgočasnostmi vsaj danes,« je končno rekla grofica Lici ko jo je bil baron Spinetti zopet prosil za ljubezenski sestanek.  Nevoljno mu je pokazala hrbet in se obrnila k baronu Piassu, ki je že nekaj časa molče korakal poleg nje in med šetajočim se občinstvom iskal znanih obrazov, ne da bi jih našel.  Grofica Lici tudi z baronom Plassom ni bila zadovoljila.  S kako nestrpnostjo ga je pričakovala zlasti zadnje tedne, s kakim veseljem ga je sprejela, a on je bil samo prijazen, zabaven in vljuden.  Sama si ni bila na jasnem, kaj je prav za prav od njega pričakovala, a jezilo jo je, da se ni čisto nič spominjal njunega nekdanjega ljubezenskega razmerja, kaj še, da bi bil poskušal nadaljevati, kjer je moral pred mnogimi leti prenehati Bil je samo prijazen, zabaven in vljuden, sicer pa se je vedel tako, kakor se vede dober prijatelj izza mladih dni in kakor bi bil izbrisal iz svojega spomina vse doživljaje onih mladih dni dasi niso bili nič kaj krepostnega značaja.  Videla je v tem grdo nehvaležnost, kajti v njenem spominu so bili vsi njeni doživljaji Z Leonom neizbrisno začrtani.