V letu 1725. se je v župni cerkvi Preddvorom poročil gospod Ivan Jožef Friderik baron Benalja plemeniti Rosenbach, graščak Preddvorom in na Ljubelju, z žlahtno gospodično Eleonoro Cecilijo baronico Gallenfels, hčerko govneškega grajščaka, in grajski mašnik na Govneku, Mihael Prešeren, Ivi je bil pri poroki za pričo, je imel nalogo, da na svatbi napije novoporočencema.  Mašnik Mihael Prešeren, ki je rad gledal v bokal in še raje v dekliške oči, si je sestavil obširen govor, prepleten z mnogimi latinskimi citati in svetopisemskimi izreki in z zadovoljstvom je opazil, da je med njegovim govorom zdaj in zdaj postalo kako žensko oko rosno in da so se moški hrupno smejali šegavim namigavanjem, ki so sledila resnim čestitkam in opominom.  Z željo, da bi nebeški oče blagoslovil mladi zakon z množico otrok, je mašnik Mihael Prešeren zaključil svoj govor in med žvenketom srebrnih bokalov so veseli svatje ponavljali to željo, da je mladi gospe Eleonori Ceciliji stopila vsa kri v glavo in ji zalila lica, da je sramežljivosti žarela kakor makov cvet.  Želja govneškega mašnika Mihaela Prešerna se je izpolnila.  Bog je izdatno blagoslovil zakon žlahtnega gospoda Ivana Jožefa Friderika in njegove dobre družice gospe Eleonore Cecilije in ko sta zopet v navzočnosti mašnika Mihaela Prešerna praznovala desetletnico svoje poroke, je v preddvorskem gradu bilo že osem kodrastih otrok, a baron Ivan Jožef Friderik je mladeniško prešernostjo prisegal, da božja milost še dolgo ne bo nehala obsevati njegovega zakona in da se bo njegova rodovina še prav znatno pomnožila.  Srečno in zadovoljno, veselo in brezskrbno sta živela Ivan Jožef Friderik in Eleonora Cecilija na preddvorskem gradu sredi velikega števila zdravih in čvrstih otrok.  Pojedina je sledila pojedini in presledki so bili le tedaj, kadar je Eleonora Cecilija ležala v otročji postelji.  Nista dosti marala, da se jima je pri tem početju premoženje krčilo od leta do leta in da so istotako rasli dolgovi.  Ko ni bilo več mogoče delati dolgov, sta začela prodajati les, potem še drugo imetje, zdaj nekaj sveta, zdaj nekaj gozda in nista si delala nobenih skrbi za prihodnjost, dokler naposled niso upniki postali nadležni in trdi, začeli pritiskati z rubežnimi in končno barona Ivana Jožefa Friderika prisilili, da je moral vse prodati in zapustili grajščino, na kateri je gospodoval njegov rod ravno devetindevetdeset let.  Kot srečen in bogat kondotjer je prišel prvi Benalja iz solnčne Italije na Kranjsko, kot siromak je zapustil njegov pravnuk Ivan Jožef Friderik preddvorski grad in ni popeljal ničesar drugega s seboj, kakor celo vrsto otrok.  »Malo preveč blagoslova je nebeški oče podelil najinemu zakonu«, je zavzdihnil Ivan Jožef Friderik pri slovesu od preddvorske grajščine, ko se je ozrl po glavah svojih otrok.  To je bila edina pritožba, ki je prišla kdaj čez njegove ustne.  Od vseh razsežnih posestev, kar jih je nekdaj imel baron Benalja, je Ivanu Jožefu Frideriku ostala le mala hiša, nekdanja pristava strmolske grajščine.  Pristava je ležala blizu Cerkelj na samoti in k tej hiši je pripadal dosti velik gozd.  Tu se je naselil Ivan Jožef Friderik baron Benalja s svojo rodovino in tu je hotel z delom popraviti, kar je v lahkomiselnosti storil svoji rodovini s tem, da je zapravil podedovano premoženje.  Trudil se je pošteno, delal kar je mogel in pri tem posvečal vso skrb vzgoji svojih otrok, kajti uvideval je, da si bodo morali z delom služiti svoj kruh.  Kakor je bil prej lahkomiseln in zapravljiv, tako resen in štedljiv je bil zdaj.  Trpljenje njegovo na pristavi je trajalo dlje, nego veselo življenje na preddvorski graščini.  Minila so leta.  Otroci so dorasli in Ivan Jožef Friderik je imel mnogo skrbi in mnogo težkih ur, da jih je spravil do kruha.  Najstarejši sin je šel v Trst, da se posveti trgovini.  Eden sinov je postal uradnik, drugi grajščinski oskrbnik, tretji je šel k vojakom; enega je dal študirat za duhovnika, drugega za zdravnika; ta je šel sem, oni tja, zapustili so starše in rodovino, razkropili so po svetu in ko sta legla Ivan Jožef Friderik in Eleonora Cecilija k večnemu počitku, je stal ob njiju grobu samo najmlajši sin Ivan Lenard.  Tega za življenja nista hotela pustiti od sebe, dasi mu nista imela zapustiti drugega kot malo posestvo ter neznatno svoto denarja, katero je bil Ivan Jožef Friderik v letih pokore s trdim delom, štedenjem in stradanjem nabral.  Zatemnel je sijaj nekdaj tako mogočne, veljavne in bogate rodovine Benalja, njeni člani so takorekoč stopili iz prve vrste kranjskega plemstva in se umaknili v drugo vrsto, med uradniško in vojaško plemstvo ali med meščanstvo.  Veliki plemenitaši jih niso več smatrali za ravnovredne.  Spomladi leta 1785. je bila v Gosposkih ulicah v sedaj Gerlicijevi hiši zbrana večja družba v stanovanju barona Karla Paungartna.  Tudi gospodarjev brat, Jožef Avguštin baron Paungarten, kapitan v Škofji Loki, je bil prišel s svojimi hčerami na to domačo nabavo, prirejeno v proslavo godu hišne gospodinje, kakor je prihajal redno na vsako prireditev, kjer je bilo kaj upanja, da bi katera njegovih treh hčera dobila moža.  Ker so baroni Paungartni imeli veliko veljavo v mestu, se je njihovemu povabilu odzvalo mnogo ljudi, tako da so bile vse sobe polne.  Med tem, ko so v obednici pripravljali večerjo, je domača hči kratkočasila povabljence s prepevanjem tedaj najbolj priljubljenih italijanskih pesmi.  Sredi tega petja so se odprla vrata in čez prag je stopila mlada vitka dama čudovito velikih in svetlih oči.  Vsi pogledi so se obrnili nanjo, gospodje in dame so ji šli nasproti ne meneč se za pevko in njeno petje in tudi gospodinja sama je prihitela, da jo pozdravi, dasi je bila sicer navada, da se gost pokloni gospodinji.  Z mirno sigurnostjo, a nekako hladno in rezervirano je baronica Renata Benalja sprejela vse pozdrave.  Prosila je pevko oproščenja, da jo je motila in jo povabila, naj nadaljuje svoje petje, češ, da jo vedno z veseljem posluša, potem pa se vsedla v kot, kakor bi želela, da ostane sama.  A niso je pustili same; cela družba mladih gospodov ji je sledila.  Najipogumnejša iz te družbe sta si prinesla stole in se vsedla vsak na eno stran poleg nje, tako da je za druge ostalo le malo prostora in so bili prisiljeni se polagoma raziti.  Na desni baronice Benalja je sedel Štefan vitez Ogulin, mlad tanek mož, o katerem pravzaprav nihče ni natančno vedel kaj da je in s čim se bavi.  Hrvatski oficirji, bivajoči z graničarskim polkom v Ljubljani, so ga vpeljali v družbo in Štefan vitez Ogulin se je hitro udomačil v plemiških in v meščanskih, krogih.  Sicer si ni mogel nikjer pridobiti resničnega in istinitega zaupanja, a to ga ni čisto nič motilo.  Pripovedoval je rad, da ima v hrvatski krajini in v sosedni Bosni obsežne gozde in se ponašal s svojim bogastvom.  Ker je pogostoma potoval v Trst, so ljudje sodili, da se bavi s prodajo lesa iz svojih gozdov, da pa to iz aristokratske ošabnosti prikriva.  »V Ljubljani hoče biti kavalir, v Trstu pa je barantač«, so govorili ljudje in si niso dalje belili glav z ugibanjem, od kod dobiva Štefan vitez Ogulin sredstva za svoje dosti gosposko življenje.  Na drugi strani baronice Benalja je sedel kakih petintrideset let star mož.  Močno junaško postavo je krasila kuštrava glava.  Lep ta temni obraz pač ni bil, vse prej kot to, a bil je tako izrazit in značilen, da je povsod obujal pozornost in da ga ni več pozabil, kdor ga je le enkrat videl.  Mihael plemeniti Kržinar je bil naslednik rodovine, ki si je iz malih začetkov pomagala do znatnega bogastva.  Mihaelov praded je bil rojen v ubožni kmetski hiši na Notranjskem, a posvetil se je prevozništvu ter pol stoletja vodil sam visoko naložene parizarje iz Trsta do Dunaja in zopet nazaj.  Z enim parom konj je začel, a ko je položil bič iz rok, je zapustil v Trstu več hiš, na Notranjskem več posestevin tudi nekaj grajščin.  Takrat, ka je cesarica Marija Terezija podelila bivšemu krošnjarju s platnom Oblaku baronstvo s pridevkom Wolkensperg, je tudi starega furmana Kržinarja edini sin zadobil plemstvo v zahvalo, da je za vojne namene daroval cesarici desettisoč tolarjev.  Kmetskega furmana Kržinarja nasledniki so po svojem poplemenitenju opustili kupčije in se posvetili aristokratskemu življenju, saj je v takratnem času veljal za resničnega aristokrata samo tisti, kdor je imel toliko premoženja, da je mogel živeti brez dela in brez službe.  Ljubljansko ženstvo se je močno zanimalo za Mihaela Kržinarja.  Bil je namreč bogat, čeden in samec.  Katerokoli bi bil zasnubil, vsaka bi ga bila z veseljem vzela, toda Mihael Kržinar se ni nobeni toliko približal, da bi bila smela gojiti le najmanjše upanje, čeprav je stari Kržinar svojega sina neprestano silil, naj se oženi.  Kadar se je oče lotil tega predmeta, je sin vselej izjavil, da se prav gotovo poroči, čim najde nevesto, ki mu bo resnično ugajala, sicer pa da še ni tako star, da bi ne mogel nekaj let čakati!  Renata baronica Benalja je veljala za najlepšo ljubljansko ženo, in bila je vrh tega nenavadno izobražena in tako resna, da se mladi gospodje pričo nje niso nikdar upali ziniti kako dvoumno besedo, ženski svet pa se je je skoro bal.  Resnoba baronice Renate ni bila prirojena lastnost.  V dekliških letih se je znala smejati in biti razposajena kakor najživahnejše dekle.  Toda sila življenja je udarila njenega očeta; da reši svojega čez glauo zadolženega očeta, ki je bil oficir; se je poročila z možem, ki je bil pripravljen, plačati vse očetove dolgove in preskrbeti vso rodovino.  Ta mož je bil Ivan Jožef Evzebij baron Benalja, sin nekdanjega predvorskega grajščaka Ivana Jožefa Friderika in njegove žene Eleonore Cecilije.  Evzebij je bil vojak.  Usoda je nanesla, da je bil kot mlad oficir poslan na hrvaško granico in da je tam ostal do svojih starih let.  Turki iz Bosne so v onih časih pogostoma pridrvili čez mejo in ropali, kar jim je graničarska vojska pošteno vračevala.  Evzebij, ki je od doma vedel, kaj je uboštvo, ni bil samo hraber vojak, nego tudi jako štedljiv mož, ter je vse skrbno zbiral in hranil, kar si je prinesel za spomin od pojezdov v Bosno.  Star, izžet in izmozgan, a bogat se je vrini v svojo domovino in da bi si pesen svojega življenja polepšal, si je izbral za ženo ubožno a prekrasno Renato.  Ko se jo starši prosili, naj resi vso rodovino, ni nič pomišljala: udala se je brez ugovor ne da bi slutila, kako heroična je njena žrtev.  Od njene poroke je minulo pet let.  Izgubila je v tem času starše in brate, za katere je žrtvovala svojo mladost, svojo lepoto in vse svoje sanje o sreči in ljubezni, a pridobila je sama grenka spoznanja, ki so zamorila vso njeno veselost in iz nje nare dila tako resno, malobesedno in hladno ženo, da ljudje sploh niso verjeli, da je zmožna kakega toplejšega čustva.  Stari Evzebij Benalja je bil s svojo ženo lahko zadovoljen.  Nikdar ni padla najmanjša senca na njen značaj; kar si je kupil, to je v resnici vse imel.  Ljudje pa so se jezili, da je starega pokvarjenca Benalje žena tako uzorno zvesta svojemu možu in bolelo jih je, da je najlepša in najpoštenejša ljubljanska žena prikovana na tako starega izžetega grešnika.  Renata je bila vedno mirna in ravnodušna.  Tudi na večerji pri baronu Paungartenu, ko je sedela med Štefanom Ogulinom in Mihaelom Kržinarjem, se je vedla tako hladno, kakor da jih komaj pozna.  A v svojem srcu je dobro vedela, kateri teh dveh mož ji bolje ugaja, čigav glas ji sega v dušo in čigavi pogledi so v stanu razburjati njeno kri.  Izdala se ni nikdar, saj tudi Mihael Kržinar ni nikdar pokazal, da mu je zanjo le količkaj več, kot za druge ženske.  Da jo Mihael Kržinar skrivaj morda ljubi, to ji sploh niti na misel ni prišlo.  Evzebij baron Benalja je bil ponosen na svojo ženo.  Poznal je življenje in vse nevarnosti, ki prete njegovi zakonski sreči in zato je skrbno pazil na Renato, dokler ni spoznal in se prepričal, da je vzvišena nad vsak dvom.  Ko se je Renata zavedla, kaka čustva se porajajo v njenem srcu do Mihaela Kržinarja, se je potrudila na vso moč, da bi ta čustva zadušila že v kali.  Občevala je z Mihaelom še hladneje, kakor z drugimi znanci in se ga ogibala kolikor je mogla, a moč njene ljubezni je vender rasla in njena hladnost ni odbila Kržinarja.  Med tem ko je domača hči zabavala družbo z italijanskimi pesmimi, je Renata kramljala z Ogulinom in s Kržinarjem, kakor da sta dva starca, ki mlade žene ne moreta čisjto me zanimati.  Ko je bil Kržinar poklican k bližnji mizi, pri kateri je sedelo več njegovih prijateljev, je pa Štefan Ogulin hitro premenil predmet pogovarjanja.  »Pravijo, da se bo Kržinar oženil« je dejal Ogulin nekoliko malomarno pri tem pa ostro od strani pogledal Renato, kakor bi domneval, da mora njegovo naznanilo napravili nanjo poseben utis.  Renata pa se ni zganila in niti z najmanjšim pregibom ni izdala, da jo to kaj zanima.  »To je zame nekaj popolnoma novega« je odgovorila mirno.  »In kdo je nevesta?«  »Bogata vdova.  Saj jo gotovo poznate, Terezijo Ahčinovo.«  »Tako — tako« je menila Renata.  »Ali je to že tako gotovo, da se gospodu Kržinarju že lahko čestita?«  »Tega še ne vem — ker je Kržinar jako občutljiv, pač ne kaže omeniti kaj, dokler sam ne pride z barvo na dan.«  Ker se je Mihael zopet vrnil k svoji družbi, je Ogulin utihnil.  Mihaelu se je zdelo, da je Ogulin moral v njegovi odsotnosti kaj govoriti o njem, a bil je preponosen, da bi poskusil kaj izvedeti.  Sedel je na svoj stol in molčal.  Nastala je vsem nekoliko neprijetna pavza, ki pa jo je hitro končalo naznanilo, da je večerja na mizi.  Ogulin je hitro vstal, da popelje kako damo k mizi; Mihael je ponudil svojo roko baronici Renati in jo peljal na njeno mesto.  Med splošnim šumom, ki je vladal pri mizi, ni nihče zapazil, da sedi Mihael poleg svoje dame nekako zamišljen in da ničesar ne govori.  Naenkrat se je zganil in se naglo obrnil k Renati.  »Baronica — ali mi hočete dovoliti neko vprašanje?«  »Zakaj ne ... če ni nič tacega ...« Renati je postalo naenkrat tesno pri srcu, kakor bi se bala, da bo slišala, česar ni še nikdar slišala in kar je tako srčno želela, da bi ji enkrat rekel Mihael Kržinar, dasi je vedela, da potem ne bo nikdar več ž njim govorila.  »Gre se samo za mojo osebo« je s tihim glasom dejal Mihael, ki je bil zapazil rahlo rudečico na licih baronice Renate.  »Gre se samo za mojo osebo.  Moj oče je star in hoče, da bi se oženil, dokler je še živ; sili me, naj vzamem Terezijo Ahčinovo.«  Kakor okamenela je sedela Renata na svojem stolu in zdelo se ji je, da ji je odtekla vsa kri.  »In kaj želite vedeti?« je vprašala čez trenotek.  »Rad bi izvedel vaše mnenje, milostiva baronica; rad bi vedel, če mi svetujete, da se poročim s Terezijo Ahčinovo.«  Njeno srce je močno bilo in bala se je, da bi Mihael zapazil njeno razširjenje.  Da je prikrije, je skoro sorno vprašala:  »Zakaj se obračate za svet ravno do mene?«  »Ker mi je ravno na Vašem mnenju ležeče«, je odgovoril Mihael tiho.  Renata je sklenila svoje drobne bele roke in zamišljeno gledala predse; naenkrat se je vzravnala.  »Terezija Ahčinova je še mlada, je simpatična in bogata.  Zakaj bi je ne vzeli, če mislite, da bodete srečni ž njo.«  Mihael se je tiho zasmejal; skoro se je zdelo Renati, da se mu je omračil pogled.  »Srečen — s Terezijo Ahčinovo?« je vprašal nekoliko porogljivo.  »Ne, na to ne mislim; vedel bi le rad, če bi moglo biti zakonsko življenje s tako ženo znosljivo.«  »Tega vam jaz ne vem povedati«, je dejala Renata.  »Čujem pa, da ima Terezija Ahčinova mnogo snubcev, iz česar se da sklepati, da je mnogo mož, ki sodijo, da bi bili srečni ž njo.«  »A svojega mnenja mi nečete povedati«, je novic vprašal Mihael m globoko pogledal Renati v oči.  V njegovem pogledu je svetlikal ogenj, ki je razburil Renato; tega pogleda ni mogla vzdržati, a čutila je, da jo je prisilil ta pogled, povedati svoje resnično mnenje, ki je je doslej tako spretno prikrivala.  »Če mislite, da s Terezijo Ahčinovo ne bodete srečni, potem vam ne morem svetovati, da bi se ž njo poročili.«  Renati se je zdelo, da je Mihael zavzdihnil olajšano, kakor da se mu je odvalil kamen od srca.  »Bog Vas blagoslovi, milostiva baronica za ta svet; Terezija Ahčinova ne bo moja žena.«  Renata je čutila, kaj je hotel reči Mihael s temi besedami, a premagala je samo sebe in veselo čustvo, ki ji je zalilo srce; z nobeno besedico ni izdala, da je umela Mihaela.  Samo nekaj trenotkov tihote je potrebovala, da je zbrala vse svoje moči in potem zasukala pogovor na druge stvari.  Domača zabava pri baronu Paungartnu je trajala do pozne noči.  Mladina je plesala v obednici, moški so popivali, starejše ženske pa so se zabavale po ženski navadi.  Renata ni hotela plesati in se je vsedla med starejše dame, kjer pa ni dolgo vztrajala.  Zapustila je hišo prva, ne da bi se bila še srečala z Mihaelom Kržinarjem in ne da bi slutila, kako težak boj je med tem bil Mihael s svojim očetom zaradi nje.  Stari Kržinar je med večerjo sedel na zgornjem koncu mize poleg hišne gospodinje.  Bil je velik in močan kakor njegov sin, a nič na njeni ni razodevalo, da je bil njegov ded še kmetski furman.  Deležen je bil odlične vzgoje in je vse svoje dni živel kakor največji aristokrat.  Na svoje plemstvo je bil ponosen in živel je v mislih svoje dobe, da je plemič res boljši človek od navadnih ljudi.  Svojega sina je ljubil nad vse, a tiraniziral ga je, kolikor je mogel in zlasti ga je silil, naj se poroči z bogato vdovo Terezijo Ahčinovo.  Opazoval je z nevoljo, da je Mihael posvečal baronici Renati toliko pozornost in med večerjo je neprestano poskušal uganiti, kaj da imata med sabo.  Čim je bila večerja končana in je mladi svet odšel na ples, je poklical Mihaela na stran.  »Kaj nimaš danes nič časa za svojega očeta?« ga je vprašal navidezno mirno.  »Ves večer si posvetil baronici Renati.«  »Razumeva se dobro in zato se, rad ž njo pogovarjam,« je hladno odgovoril Mihael.  »O, seveda, seveda!  Saj sem videl, kako se razumeta in zdaj mi postaja jasno, zakaj se tako braniš neveste, ki sem ti jo izbral.  Vsa Ljubljana že sušlja, da si zaljubljen v Renato.  Tebi se seveda tega ne upa nihče reči, a jaz sem to že večkrat moral slišati.  Ta ljubezen jo blaznost, ljubi Mihael; kar iz glave si jo izbij.  Moja želja in volja je, da se poročiš s Terezijo Ahčinovo.«  Mihael je zatrepetal po vsem životu.  »Ljubi oče« je rekel, »prepovedujem Vam odločno, da bi kakorkoli sumničili baronico Renato.  Če jo ljubim ali če je ne ljubim, to vem samo jaz; ona ne ve ničesar in ravnotako nihče drugi ...«  S tihim ponosom je gledal stari Kržinar svojega sina, kajti veselila ga je noblesa Mihaelovega mišljenja.  »Vem, Mihael, da je baronica Renata vzvišena nad vsak dvom in kakor te poznam, vem tudi zanesljivo, da ti ne boš motil njenega zakona.  Ali glej, sinko moj, jaz tudi vem, da se je v tvoje srce zajedla ljubezen do baronice in da boš ti na tej ljubezni trpel in krvavel.  Zato sem ti izbral jaz nevesto, saj ti sam nimaš oči za nobeno drugo kakor za Renato in zato je moja odločna želja, da se poročiš s Terezijo Ahčinovo«.  Mihael se je zamislil.  Nekaj časa je stal s prekrižauimi rokami pred svojim očetom.  Ko je dvignil glavo, je bil njegov obraz bled in mračen, a imel je odločen izraz.  »Dobro, oče«, je rekel Mihael.  »Če mi obljubite, da me pustite tri mesece v miru, vam dam svojo častno besedo, da bom o tej stvari resno razmišljeval in če pridem do sklepa, da mi je mogoče poročiti se s Terezijo Ahčinovo, se to tudi zgodi.«  »Tri mesece — to je mnogo časa« je menil stari Kržinar.  »Malo bi lahko odnehal.«  »Kaj se oglaša v vas zdrava kri pradedova?« je z dobrohotno porogljivostjo vprašal Mihael vedoč, da s tem očetu takoj zapre sapo.  Stari Kržinar kar ni maral, da je kdaj izdal kramarski značaj, ki ga je podedoval po svojem starem očetu.  »Veljaj — tri mesece torej« je hitro pritrdil stari Kržinar.  »Čez tri mesece te spomnim na tvojo obljubo; ne pozabi, da si mi dal svojo častno besedo.«  Kadar se je Mihael udal kaki želji svojega očeta, vselej se je to zgodilo le po težkem in dostikrat tudi burnem boju.  Oba sta bila trdnega značaja, vsak je imel svojo voljo.  A če se je vihar polegel, je bil stari Kržinar vedno vesel svojega sina.  Tudi sedaj mu je položil roko na ramo in z nekakim ponosom rekel:  »Ej, Mihael, midva sva le moža, da malo takih; če kremen zadene ob kremen, se pač delajo iskre.  A če bi midva z združenimi močmi kaj v roke vzela, bi moral priti že sam zlodej, da bi nama mogel kljubovati.«  Tako ali podobno se je končalo vsako nesporazumljenje in vsak prepir med starim Kržinarjem in njegovim sinom.  Kramljala sta potem še nekaj časa o različnih vsakdanjostih in potem skupno odšla iz hiše barona Paungartna.  Toda Mihael nikakor ni bil tako miren, kakor se je dozdevalo staremu Kržinarju.  Nasprotno; v njem je vse divjalo in valovalo, a ker ni nikoli izgubil oblasti nad seboj, je tudi sedaj premagal vse, kar bi bilo moglo očetu dati priliko, pogledati v Mihaelovo notranjost.  Mihael je bil ravno tako ponosen, samozavesten in trdovraten, kakor njegov oče; skupna jima je bila vroča kri, a nekaj ju je vendar ločilo.  Stari Kržinar ni bil zmožen tako globokih in trajnih čuvstev kakor njegov sin; stari je bil lahkoživi otrok dobe rokoko, Mihael pa resni privrženec novega duha, ki je na Francoskem že z mogočno roko trkal na vrata in napovedoval svojo krvavo zmago.  Stari ni imel smisla za to in zato se mu je tolikrat primerilo da svojega sina ni razumel.  Prišedši domov se je Mihael zaklenil v svojo sobo; hotel je biti sanm, da bi se mu ne bilo več treba zatajevati.  Kar oddahnil si je, ko se je bil odkrižal očeta, zakaj bal si je, da bi stari začel ugibati, zakaj da se je Mihael napol vdal njegovi želji in na pol obljubil, da se poroči s Terezijo Ahčinovo, katere se je doslej vedno tako trdovratno branil.  Mihael Kržinar bi za ves svet tudi svojemu očetu, ki je bil sicer njegov najboljši prijatelj, ne bil priznal, da ljubi že celo leto, z vso strastjo in iskrenostjo baronico Renato Benaljo.  Mihael je bil ves drugačen od svojih vrstnikov.  Ko je spoznal, da ljubi Renato, si je bil takoj svest, da ji tega ne sme razodeti in da mora krotiti in zatajevati svoja čuvstva, ne le, ker sploh ni upal, da bi ga Renata ljubila, marveč tudi zaradi tega, da bi vsaj po njegovi krivdi ne padla nobena senca na njeno zakonsko življenje.  Od tega trenotka je bilo njegovo življenje nepretrgani boj proti samemu sebi.  Vedel se je napram Renati vedno ravno tako, kakor napram vsaki drugi dami, a težko mu je to bilo, neizmerno težko.  Govoril je ž njo vedno zgol o stvareh, ki niso imeli niti za njo niti zanj najmanjšega osebnega pomena.  Niti o prijateljstvu nista nikdar govorila, kaj še o ljubezni in nikdar ni Mihael poskušal vzbuditi v Renati le najmanjše zanimanje za svojo osebo.  To težko nalogo mu je olajšala izvrševati okolnost, da je bil Evzelij Benalja silno bolehen, izmozgan in izžit in da je mu bilo po človeški previdnosti sojenih le še malo let.  Mihael nikakor ni želel baronu Benalji smrti, a misel, da ne bo dolgo živel, mu je dala v trenotkih potrtosti in obupanja vedno novih moči.  Kar nič ni vedel, kako misli in sodi Renata o njem.  Govorila je ž nji ni vedno le o stvareh, kjer je bilo nemogoče pokazati kako simpatijo in antipatijo in govorila je vedno tako hladno in se vedla tako reservirano, da njenih misli in njenih čuvstev ni mogel nihče uganiti.  Toda Mihaela to ni plašilo.  Upal je, da jo prepriča o svoji ljubezni in da si pridobi njeno naklonjenost, kadar pride čas, da bo sploh smel govoriti.  Na eno stvar pa ni Mihael nikdar mislil: da ga je ves ljubljanski ženski svet najstrože nadzoroval in opazoval vsak njegov korak, vsako njegovo gesto.  Ljubljančanke, videč, da se Mihael za nobeno ne zanima, so takoj uganile, da mora imeti kako srčno skrivnost in trudile so se na vso moč in z vso vztrajnostjo, da bi jo razkrile.  Zapazile so, da se je Mihael, če je prišel v kako družbo sicer najprej, pridružil drugim damam in ne Renati, a da so jo njegovi pogledi neprestano iskali in če je niso našli, da je kmalu družbo zapustil.  Zapazile so dalje, da je bil Mihael vedno nemiren in raztresen, ako se mu ni posrečilo, ostati vsaj nekaj trenotkov pri Renati in da je bil vedno kaj dobro razpoložen, če je mogel le malo časa z njo govoriti.  Uspehe teh opazovanj je končno formuliral Štefan vitez Ogulin v obdolžitev: Mihael Kržinar je smrtno zaljubljen v baronico Renato Beiialjo.  Ne, da bi Renata in Mihael kaj slutila, je šla ta obdolžitev od hiše do hiše, od rodovine do rodovine; vedela jo je končno vsa Ljubljana samo ne Renata in Mihael jo je izvedel, ko mu jo je v razburjenosti vrgel v obraz njegov oče.  Sedaj ga je bilo strah, da nastanejo iz te dolžitve Renati velike neprilike, da bo trpela na ugledu, da jo bodo zlobni ljudje obrekovali in grdili njeno čast po krivici in da jo bo do blaznosti ljubosumni mož trpinčil in ji zagrenil življenje.  Zavedal se je, da mora to preprečiti, naj velja kar hoče in v ta namen je bil sedaj pripravljeno poročiti se celo z bogato vdovo Terezijo Ahčinovo.  Ljubljanski guverner je po dvakrat na leto priredil na Barju velik lov in povabil vse plemstvo, vse oficirje in tudi najpreinožnejše meščane.  Lov sam je mikal samo lovce, toda lovu je vedno sledilo vesela zabava, združena s plesom pod milini nebom in na to zabavo so prihiteli povabljenci celo iz prav oddaljenih krajev.  Na konjih, v ekvipažah in zlasti na čolnih je ob takih prilikah hitelo vse polno ljudi iz Ljubljane do Preserja in skoro tradicijonalno je bilo, da je take dni pri povratku ponoči utonil v Ljubljanici kak udeleženec, ki pri pijači ni poznal mere in meje.  Proti večeru je prijezdil v Preserje tudi Mihael Kržinar in našel je tam že jako mnogoštevilno in tudi že več kot jako veselo družbo.  Že od daleč ga je zagledala gospa Terezija Ahčinova, mlada, bogata in vsestransko zelo okrogla vdova, ki je sedela med celo gručo mladih in starih čestilcev in vzbujala občno pozornost svojim glasnim smehom in z neverjetno kričečimi barvami svoje obleke.  Terezija je bila pravzaprav jako čedna žena, navzlic nekoliko preveliki mesnatosti svojih udov.  Govorila je mnogo, hitro in glasno in moški so se ž njo kaj dobro zabavali, kajti dovolila je tudi kako krepkejšo besede in se je rada ter prav presrčno smejala.  Gospa Terezija je imela izredno trezno sodbo o življenju in ljudeh ter izredno slab ukus o toaletnih stvareh in družabnih navadah.  Sicer pa je bila dobra in prijazna.  Njen oče je bil graščinski oskrbnik.  Spravil je troje gospodarjev na beraško palico in ko je umrl, je zapustil svoji hčeri tri skrinje denarja in pa svoj izredno razviti praktični talent.  Terezija se je hitro po očetovi smrti poročila z odvetnikom Ahčinom, ki ga sicer ni ljubila, ki pa ji je bil simpatičen zaradi svojega bogastva.  Nemila usoda ji je sicer, moža kmalu ugrabila, a v tolažbo je zapustil Tereziji toliko denarja, da je postala najbogatejša vdova ljubljanska.  Mihael je gospo Terezijo prej slišal, kakor jo je zagledal.  Ko se je nanjo ozrl, je zagledal tik nje Štefana Ogulina, ki je bil povsod, koder je bilo dobiti kako bogato ženo, vdovo ali dekle.  Mihael je instinktivno slutil, da je sladki in gladki Štefan Ogulin nevaren in zavraten človek in se ga je ogibal, kolikor je le mogel.  Tudi sedaj si je rekel, da stori najbolje, če se ne približa družbi gospe Terezije.  Napravil je majhen ovinek, se spotoma ustavil pri mizi nekaterih znancev in ravno hotel iti, da pozdravi gostitelja, ko mu je gospa položila roko na ramo.  »Ali ste se mi hoteli tudi danes izogniti?« je vprašala gospa Terezija.  Mihael se je presenečeno obrnil k njej, kajti tega pač ni pričakoval, da zapusti gospa Terezija svojo družbo in da ga bo kar tako pričo vseh ljudi atakirala.  Molče se je Mihael priklonil okrogli vdovi, tako globoko se ji je priklonil, da je imel njegov pozdrav že nekoliko ironičen značaj.  »Oprostite, milostiva,« — je dejal Mihael, »a danes sem tako slabovoljen, da vas nisem hotel nadlegovati s svojo navzočnostjo, da bi ne pokvaril veselega razpoloženja vaše družbe.  »Uh, uh, uh,« je kričala gosna Terezija.  »Kar vstrašila bi se vas, ko bi se sploh koga bala.  Slabovoljni ste?  Potem pridite v našo družbo, tam se bodete že razgreli in zvečer se peljemo na čolnu domov.«  »Oprostite, milostiva ...«  »Že zopet, oprostite milostiva; kaj se vedno tako oproščate?«  Gospa Terezija je zdaj hitro spremenila glas in vedenje.  Pogledala je najprej Mihaela prav ljubo, potem povesila oči in končno sladkuje se rekla:  »Pojdite z nami; prav veliko veselje bi mi napravili, če bi šli z nami.  Še nikdar Vas nisem prosila nobene prijaznosti — storite mi danes, kar Vas prosim.«  Mihael je bil silno presenečen.  Vedel je, da bi ga gospa Terezija takoj vzela za moža, če bi jo zasnubil, domneval je tudi, da ima njegov oče v tem oziru že prav določen dogovor z gospo Terezijo, ali da je gospa Terezija vanj resnično zaljubljena, kakor je to pokazala v tem trenotku, tega niti slutil ni.  Njena prošnja mu je bila prav neprilična in že je hotel povabilo odklopiti, ko je videl, da ima gospa Terezija vse rosne oči.  Tedaj pa je njegova vljudnost premagala vse pomisleke.  »Razume se ob sebi, milostiva, da grem z Vami.«  Gospa Terezija je zadovoljnosti malo zardela, a svojega veselja ni hotela izdati.  »Kako govorite; prav kakor bi mi izkazali posebno milost.«  »Nikakor ne«, je ravnodušno odgovoril Mihael.  »Vi gospa ste meni izkazali milost, da ste me povabili.«  V srcu mu je bilo že žal, da se je udal in začel je premišljevati, kako bi se gospe Terezije in njene družbe zopet odkrižal.  »A, kaj storim s svojim konjem,« je rekel čez trenotek kakor bi govoril sam s seboj.  »Major Harding ima strežaja s seboj — ta prevzame konja, Vi pa se peljete z nami, se je hitro oglasila gospa Terezija.  To lahko takoj v red spraviva.«  Ni se hotela ločiti od Mihaela, kakor bi se bala, da ji uteče.  Ko je bilo zastarn konja vse preskrbljeno, sta šla nazaj na zabavišče.  Ravno tedaj se je, kot zadnji vseh povabljencev pripeljal baron Benalja s svojo soprogo baronico Renato.  Baron Benalja je imel navado, da je prišel vedno prepozno.  Skoro zaspan je slonel na svojem vozu, a ko je zagledal tik svoje kočije Mihaela in gospo Terezijo, se je zganil in očitno je bilo, da je v tem trenotku postal prav dobre volje.  »Ali ju vidiš Renata — Kržinar in gospa Terezija — torej je le res, kar sem ti povedal, da sta skoro za ročena.«  Benalja je govoril tako glasno, da sta ga Mihael in Terezija morala slišati.  Mihael bi bil pač lahko baronici Renati kako pokazal, da je zašel v družbo gospe Terezije proti svoji volji in le po nesrečnem slučaju, toda storil tega ni.  Rekel si je, da nima nobene pravice dovoliti si take intimnosti napram baronici Renati in zavedal se je tudi, da bi bilo to poniževalno za gospo Terezijo in da tega ni zaslužila.  Zato je molče pozdravil, pogledal kar mogoče ravnodušno ženo, ki jo je ljubil z vso močjo svojega srca in šel naprej, kakor da je srečal znanko, za katero mu ni več kot za lanski sneg.  Bil je pa jezen sam nase in ljutil se je na vsiljivo gospo Terezijo, ki ga je spravila v tako neprijeten položaj.  Spominjal se je natančno vsake besede, ki jo je rekel par dni poprej na večerji pri baronu Paumgartnu in kako je Renato zagotavljal, da se nikdar ne poroči z gospo Terezijo.  »Kaj si bo mislila o meni«, to mu je neprestano krožilo po glavi.  »Rekla bo, da sem nestanoviten, da se z vsako rad zabavam, da sem se ji hlinil in kdo ve kaj še vse.«  Da, ko bi ji mogel povedati, kaj se je zgodilo med njim in njegovim očetom, ko bi ji mogel pojasniti, da je že na pol opustil svoj namen, se ne poročiti z gospo Terezijo, opustil edino za to, da bi rešil dobro ime in zakonski mir Renati, potem bi laglje prenašal neljubo mu družbo gospe Terezije, a tako mu je bilo kar neznosno in vedel se je tako, da je bilo naposled gospe Tereziji še žal, da ga je izvabila k sebi in svoji družbi.  Edino star baron Evzebij Benalja je bil zadovoljen, da je gospa Terezija odpeljala Mihaela Križnarja v svojo družbo.  O zvestobi svoje žene ni nikdar niti najmanj dvomil.  Toda poznal je svet in ljudi, poznal človeško srce in imel toliko uvidevnosti, da je sam sebi priznal: enkrat pride le ura, ko se v Renatinem srcu vname plamen ljubezni - in te ure se je bal, misel na to uro ki urno vso njegovo srečo, mu je bila strašna, ta misel je bila edina skrb njegovega življenja.  Renata je bila največja in edina ljubezen njegovega življenja.  Ljubkoval in užival je mnogo, a resnično ni ljubil nikdar, dokler ni videl Renate.  V svoji mladosti je delal kolikor je mogel.  Spomin na bedo v hiši svojega očeta, s predvorske grajšične prepodenega Ivana Jožefa Friderika, ga je vedno bodril, da je vztrajal pri delu in zbiral in štedil kolikor je mogel.  V kupčiji je imel srečo, in ko je končno truden dela sklenil vse svoje kupčije in jih izročil drugim, tedaj je imel znamenito premoženje in tedaj ga je obšla želja, da bi imel tudi dediča, ki bi prevzel njegov denar in imenu Benalja pridobil zopet nekdanji ugled in nekdanjo veljavo.  Bratov in sester ni imel več.  Drug za drugim so šli pod zemljo, nekateri daleč v tujih krajih in niso razen najmlajšega brata zapustili naslednikov.  Samo najmlajši brat, ki je bil ostal na nekdanji pristavi strmolske graščine blizu Cerkelj, je zapustil več otroka Toda Evzebij jih ni poznal in jih ni hotel poznati.  Bili so na skrajno slabem glasu.  Evzebij je krivdo na pokvarjenosti svojih nečakov pripisoval njihovi materi.  Kje da jo je njegov brat dobil, kako da se je ž njo poročil, kdo je sploh bila, tega Evzebij ni vedel in tudi ni poskušal dognati, saj je bil vesel, da so ga nečaki v miru pustili in se niso zanj zmenili.  Evzebij si je želel sina, dediča njegovega premoženja in njegovega nekdanjega slavnega imena.  To je bil vzrok, da se je poročil z Renato.  A njegova najsrčnejša želja se mu ni izpolnila.  To je bila velika bolest njegovega življenja.  Ko sta Mihael Kržinar in gospa Terezija izginila iz njegove bližine, je nežno prijel prste svoje žene in jih držal v svoji uveli suhi roki.  »Prav všeč mi bo, če se Kržinar in gospa Terezija poročita,« je dejal baron Benalja svoji ženi.  »Kar ustvarjena sta drug za drugega.  Terezija je mlada, čedna in bogata, Mihael pa isto tako.  Res, da je ona vesela in skoro razposajena, on pa resen in dostojanstven — a meni se zdi, da se bodeta tako drug drugega spopolnjevala.  Ali ni tako?«  Renata ni ničesar odgovorila.  Kje so bile tudi njene misli!  Moža niti poslušala ni.  Pri srcu ji je bilo tako težko, kakor še nikdar in vedno in vedno se ji je vsiljevalo vprašanje: Kako da je Mihael še pred par dnevi zatrjeval, da ne vzame gospe Terezije, sedaj pa se ji posveča, kakor bi že bila njegova nevesta.  »Zakaj mi ne odgovoriš,« je vprašal Benalja.  »Vprašal sem te, če misliš tudi ti, da bodeta Kržinar in gospa Terezija srečen par«.  »Kaj naj na to odgovorim,« je menila Renata.  »Kdo more o tem sploh imeti kako sodbo.  Zdi se mi, da bi Kržinar lahko dobil boljšo nevesto.  Kaj mu je treba vzeti vdovo!«  »Ali — prosim te — Terezija je vendar jako mlada vdova!  Njen mož je bil grozno star; kdo ve kolikokrat ga je kap zadela; ves polomljen in pohabljen je bil, in naduho je imel.  Ti si ne moreš misliti, kako naduho je imel!«  Stari baron Benalja je nosil čudovito dovršeno vlasuljo in si je barval obraz, a naduhe ni imel.  »Pa to bogastvo!« je nadaljeval Benalja.  »Stari Kržinar, ki ne more zatajiti kramarske krvi svojega starega očeta, ki je bil furman, bi se razjedel same jeze, če bi lepo premoženje gospe Terezije ne prišlo v roke njegovega rodu.  Stari Kržinar je skop in lakomen.«  »Iz njegovih dejanj tega ni videti in tudi slišala nisem nikdar nič takega« je mirno z nekako prepričanostjo rekla Kenata.  »Ti še marsičesa nisi slišala kar je v Ljubljani znano« se je razvnel Benalja, ki ga je najbolj razjezilo, kadar mu Renata ni slepo verjela.  »Skopuh je stari Kržinar.  Prav grd skopuh je.  Javno nastopa z veliko slovesnostjo, kakor kak španski kabalero s sedemindvajsetimi imeni, skrivaj pa stiska kar le more.  In Mihael bo ravno tak.«  »Zdi se mi, da se motiš,« je zopet prav mirno in prav hladno rekla Renata.  »Zapravljivca nista, ne stari Kržinar, ne njegov sin, a skoposti in umazanosti jim ne more nihče očitati.«  Benalja se je začela razburjati.  Postalo mu je sumljivo, da se Renata nekako poteguje za Kržinarja in njegovega sina.  »Kaj pa imaš s temi Kržinarji, da se zanje tako zavzemaš?« je siknil polglasno in začel trepetati, da se mu je vlasulja s klobukom vred začela nagibati zdaj na to, zdaj na drugo stran.  »Ne potegujem se prav nič za Kržinarje, ki mi sploh niso nič mari, nego potegujem se za resnico.«  Ta odgovor je barona Benaljo vsaj toliko pomiril, da njegova vlasulja ni bila več v nevarnosti, vedel je, da je Renata do skrajnosti resnicoljubna in pravična in da bi se zavzela tudi za največjega svojega nasprotnika, če bi sodila, da se mu godi krivica.  Toda obstanka na slavnosti ni imel Benalja nič več.  V drugih razmerah bi za ves svet ne bil pripoznal, da je star, slab in bolehen, toda zdaj je hotel za vsako ceno priti iz bližine Mihaela Kržinarja.  Samo pozdravil je guvernerja in njegove goste in izgovarjajoč se, da ma glavobol in da ga trga, se hitro zopet poslovil ter se z Renato vrnil v Ljubljano.  Dokler je sedela Renata poleg svojega moža v starinski kočiji, se je znala premagovati.  Skrbno ga je vpraševala za njegove bolečine in ga tolažila ter ga s prijaznim kramljanjem poskušala razvedriti.  Toda ko je prišla v svojo sobo, ko je zaklenila vrata za seboj, so jo zapustile moči.  Kakor bi bila vsa utrujena in izmučena, se je vrgla na stol in uprla glavo ob dlan.  Njene misli so poletele tja ven v Preserje, kjer je bila Mihaela Kržinarja zapustila pri gospe Tereziji in ta spomin jo je zabolel v dušo tako, da so ji solze stopile v oči.  Spoznala je sedaj, da ljubi Mihaela resnično in goreče in da bo vse žive dni neskončno nesrečna, če se poroči s Terezijo Ahčinovo.  Na eno misel pa Renata ni prišla, da bi se namreč ravnala po izgledih drugih žena.  Takratna Ljubljana ni bila v nravnostnih stvareh prav nič stroga.  Zakonska zvestoba je postala pojem, ki ni imel nobene vsebine.  Tudi če se je zgodil kak škandal, ga niti prizadeti niso jemali tragično.  Renata je vedela, da bi ji noben človek ne zameril, če bi postala nezvesta svojemu možu, ki je bil star in pohabljen in ki jo je dobil za ženo samo vsled nesreče, ki je dohitela njenega očeta.  Če so Ljubljančanje uvidevali, da nobena ljubezen ni večna in da vsaka ljubezen enkrat ugasne, so uvidevali toliko bolj, da mlada in cvetoča Renata ne more ljubiti starega, bolnega moža.  Toda vzlic prepričanju, da bi ji nihče ne zameril, če bi poslušala glas svojega srca, je ni ne enkrat obšla misel, da prizna Mihaelu Kržinarju svojo ljubezen.  Obljubila je svojemu možu zvestobo in trden je bil njen sklep, da izpolni svojo obljubo in mu to zvestobo ohrani.  Že zavest, da ljubi Mihaela, da ga ljubi njeno srce proti njeni volji, se ji je zdelo pregrešno in videla je v tem nezvestobo.  Toda njene moči niso zadostovale, da bi premagala in zadušila to ljubezen.  Renata je bila vzgojena v samostanu.  Ni bila kdo ve kako religijozna, ali izpolnjevala je cerkvene predpise, ker je bilo to oblastveno zaukazano in ker je bila tega vajena.  V težkih trenotkih je tudi iz lastnega nagiba iskala tolažbe v cerkvi.  Ko se je nekaj dni bojevala s svojo ljubeznijo do Mihaela pa je ni mogla premagali, se je zatekla k staremu kapucinu, ki je bil njen spovednik in ki jo je včasih obiskal tudi na njenem domu.  Stari kapucin je Renati ugajal, ker je bil moder in dobrohoten, in ni bil kar nič podoben drugim menihom; seveda Renata še slutila ni, da je bil pater Salezij v mladih letih odličen oficir in da je vstopil v samostan zaradi nesrečne ljubezni do odlične dame.  Renata je povabila patra Salezija k sebi in mu je zaupala tajnost in bolest svojega srca.  »Vem, da je greli ta moja ljubezen in da sem verolomna žena, a ne znam si pomagati« tako je končala Renata svoje pripovedovanje.  Pater Salezij se ni čudil razkritju, ki je je slišal.  V svojem srcu si je rekel.  »Ta žena, ki se tako bori proti svoji ljubezni in se tako trudi, da bi se niti v mislih ne izneverila svojemu grdemu, staremu in pohabljenemu možu, je plemenito bitje in bi zaslužila vso srečo.« A povedal tega Renati ni.  Dobil je utis, da Renata ne bo več dolgo v stanu kljubovati svoji ljubezni in da se bliža ura, ko bo ta ljubezen prevzela Renato s toliko silo, da bo pozabila na vse in poslušala samo glas svojega srca — in zdelo se mu je, da stori dovolj, če pripravi Renato do tega, da se bo še dalje borila proti svoji ljubezni in ji da moč in pogum premagovati samo sebe, kolikor časa bo pač mogoče.  »Milostiva baronica,« je dejal pater Salezij, »dovolite mi odkritosrčno besedo.  Znano mi je, kako se je zgodilo, da ste postali soproga barona Benalje in naravno je, da se je vaše mlado ljubezni željno srce razvnelo za druzega.  Vsak človek na svetu ima pravico do prostora pod solncem in do sreče.  Toda milostiva baronica, vi ste se te pravice sami odpovedali.  Tu ne pride nič v postrv, da ste hoteli rešiti svojo rodovino, ko ste se poročili z baronom Benaljo.  Prostovoljno ste mu obljubili zvestobo in se s tem odpovedali pravici do ljubezni do drugega.  Svojo obljubo ste dolžni izpolniti in vem, da jo bodete izpolnili.  Vaša ljubezen, ki Vam zdaj prouzroča toliko bolesti ni greh; postala bi greh, če bi jo priznali tistemu, ki ga ljubite.  V navadnem žargonu mojih stanovskih tovarišev se imenuje vaša ljubezen skušnjava ali jaz je ne morem tako imenovati, ker poznam vaš značaj.  Vaša ljubezen se je porodila proti vaši volji; tudi če je ne zadušite, ne bo greh, samo da ostane skrita v vašem srcu.«  Renata je sedela kraj meniha in tiho jokala.  »Srce mi bo zgorelo od te ljubezni« je zaihtela, ko je utihnil pater Salezij.  Tako bridko je zaihtela, je starega mašnika zabolelo.  Izkušen menili je vedel, da baronici ni treba verske tolažbe, nego dobrega sveta, kako naj zmaga hrepenenje svojega srca in vzlic svoji veliki ljubezni obrani neljubemu možu obljubljeno zvestobo.  »Hčerka moja,« je rekel pater Salezij mehko, »jaz pojmim vaše gorje in razumem kaj hočete.  Radi bi ostali dejansko in tudi v mislih zvesti storjeni obljubi, a strah vas je, da tega ne bodete mogli storiti.  Kaj, ko bi prosili tistega, ki ga ljubite, naj nikar z vami ne občuje.  Še boljo bi bilo, če zapusti vsaj za nekaj časa Ljubljano; ako mu je to mogoče in ako je njegova ljubezen plemenita, vam to gotovo stori.«  »Ah, saj ne ve, da ga jaz ljubim in saj tudi jaz ne vem, če me ljubi on.  Nikdar se nisva izdala in vedno občujeva le kakor se občuje z navadnimi znanci.  Časih se mi pa zdi, da me ljubi; sklepam to iz kake ga hipnega pogleda ali iz načina njegovega občevanja.  A časih je zopet tako mrzel, tako resen in nepristopen, kakor da mu ni prav nič zame in da ne čuti zame ničesar.  Da, pred nekaj dnevi se mi je celo zdelo, da se hoče poročiti ...«  »To bi bilo še najbolje« je menil pater Salezij, a se je svojih besed kar ustrašil.  »Ne, ne, ne« je v silnem obupu vzkliknila Renata, »le tega ne.«  Solze so se ji vlile in bolest ji je pretresala život talko, da je pater Salezij sprevidel, da tu ni nobene polnoči in da tu ne more ničesar svetovati.  »Kljubovala bo svoji ljubezni dokler bo mogla« si je rekel na tihem, »a enkrat bodo njene moči izčrpane in kaj se zgodi potem, vedi bog.«  Glasno pa je pater Salezij še dalje tolažil Renato in ji dokazoval, da mora na vsak način ukrotiti svoje ljubezenske želje, da svoje ljubezni ne sme izdati in da mora ohraniti zvestobo svojemu možu.  A njegove besede niso bile več tako tople, kakor prej; ker niso prišle iz srca, tudi v Renatinem srcu niso našle odmeva.  »Kljubovati hočem svoji ljubezni do skrajnosti« je pri slovesu rekla Renata »in skušala bom ohraniti svojemu možu zvestobo — toda — če bi me on ljubil, on, po katerem koprnim — oče moj, potem ne vem kaj se zgodi.«  Štefana viteza Ogulina življenjski cilj je bil, dobiti — bogato ženo.  Sam je bil reven in služil si je kruh s kvartanjem in s sleparjenjem pri kvartah.  Ker pa je vedel, da kot siromak ne dobi premožne žene, je prikrival, da je bil nekoč oficir, ki so ga zaradi prevelikih dolgov odslovili in se je izdajal za lastnika velikih posestev in gozdov na Hrvaškem in v Bosni.  Sam je s primerno previdnostjo razširil po Ljubljani mnenje, da hodi v Trst prodajat svoj les, a da to kot aristokrat prikriva, dočim je hodil v Trst in tudi v Benetke le kvartat.  Ko je postala gospa Terezija Ahčinova vdova, se ji je Štefan vitez Ogulin takoj približal in je storil vse, kar je bilo v človeških močeh, da bi se ji prikupil ter si pridobil njeno ljubezen.  Izkazoval ji je vse mogoče usluge in pozornosti in dosegel je tudi, da je bila gospa Terezija prav rada v njegovi družbi.  Ugajal ji je, ker je bil zabaven in postrežljiv, ker je z vljudnim smehom prenašal njene dostikrat kaj neprimerne in celo poniževalne šale in ker ji je v denarnih stvareh znal tako dobro svetovati, kakor najboljši trgovec.  Druga žena, ki je bila deležna pozornosti Štefana viteza Ogulina je bila baronica Renata Benalja.  Ogulin je hladnokrvno računal, da Evzebij Benalja ne bo dolgo živel.  »Ure njegove so štete« je računal Ogulin, »če bi se Renata z menoj spečala, lahko še malo pospešim konec.«  A pri obeh teh ženah mu je bil na potu Mihael Kržinar.  Ogulin je sovražil Kržinarja že prej, od prvega dneva, ko se je ž njim seznanil.  Mihael mu je bil preveč resen in slovesen, preveč visok in samosvoj in se ni hotel sprijateljiti z Ogulinom.  Zdaj, ko je Ogulin videl, da dobi Mihael gospo Terezijo lahko kadar hoče in ko se mu je načelo dozdevati, da vladajo med Mihaelom in med baronico Renato posebne simpatije, je njegovo sovraštvo do Mihaela postalo brezmejno besno.  Ogulin je raznesel govorico, da je Mihael zaljubljen v Renato in je poskrbel, da je to izvedel tudi baron Benalja, a baronici Renati je povedal, da se hoče Mihael poročiti z gospo Terezijo, misleč, da jo tako odvrne od njega.  Spletkaril je tudi pri gospe Tereziji na vse načine proti Mihaelu, a kolikor bolj se je trudil, toliko bolj je želela gospa Terezija, da bi postal Mihael Kržinar njen mož.  Gospa Terezija je bila tako zaljubljena v Mihaela, da se je celo sprla z Ogulinom in mu zagrozila, da ga ne pusti nikdar več čez prag svoje hiše, če izreke se enkrat slabo besedo o Mihaelu.  Ogulin je od tedaj neprestano mislil in ugibal, kako bi se znosil nad Mihaelom in ga zakopal v kake neprilike.  A ni mu mogel do živega.  Mihael je bil najkorektnejši človek, ki ni nikdar rekel besede, zaradi katere bi se mogel kesati in ki nikdar ni storil dejanja, ki bi moglo vreči nanj le najmanjšo senco.  Toda Štefan vitez Ogulin je vedel, da je treba le spretnosti, zvijačnosti in brez vestnosti, da se pripravi tudi najpoštenejšega človeka v neprilike ali celo v nesrečo.  In odločen je bil vporabiti tudi zadnje sredstvo, samo da doseže svoj smoter.  Dan po svojem razgovoru s patrom Salezijem je dobila baronica Renata pismo, pisano s krepko, a priprosto pisavo in podpisano: »Mihael Kržinar«.  Skoro ji je zastalo srce, ko je čitala podpis.  Najprej je instinktivno stopila k vratim, da bi jih zaklenila, kakor da se je hotela zagotoviti, da je pri čitanju tega pisma nihče ne preseneti, a ko je prijela za ključ, ga je tudi že izpustila.  Rekla si je, da nima nikomur ničesar prikrivati in če bi jo bil njen mož v tem trenotku vprašal, kda da ji piše, bi mu bila brez pomisleka izročila Mihaelovo pismo.  Sedla je k oknu in mirno čitala pismo.  »Milostiva baronica!  Ker nečem, da bi imeli o mojem značaju kake dvome, si dovoljujem Vam pisati te vrste.  Vprašal sem Vas za Vaš prijateljski svet glede moje poroke z Vam znano damo; vprašal sem Vas, ker imajo dame v takih stvareh boljo sodbo kakor moški.  Ob sebi, se razume, da priznavam Vaši sodbi največji pomen in da bi bila zame merodajna in odločilna, da niso nastale rezmere, ki me silijo, postopati drugače, kakor je bil moj namen.  V pogovoru s svojim očetom sem nekaj izvedel, kar mi nalaga do dolžnost, da se udam njegovi želji.  Moj oče mi je namreč povedal, da spravljajo hudobni jeziki mojo osebo v zvezo z damo, ki mi je nad vse ljuba, ki je pa žal nemorem zasnubiti.  Moj oče mi je rekel, da sem dolžan časti te dame — ki se sicer zame niti najmanj ne zanima, da javno ovržem in hudobne govorice s tem, da se kar najhitreje poročim s kako drugo.  Odločen sem to storiti, da obvarujem zla ono damo, ki je najbližja mojemu srcu, a meni nedosegljiva.  Oprostite mi, da sem si dovolil Vam to sporočiti; morda je v tem nekaj nečimernosti, ali jaz nečem, da bi me napačno sodili.  Poljubljam Vam roko — Mihael Kržinar«.  Ko je Renata prečitala to pismo, so bili pozabljeni vsi njeni sklepi, da se ne bo Mihaela nič več spominjala in da zatare in zaduši svojo ljubezen do njega.  To priprosto pismo je raznetilo v njenem srcu nov plamen.  Mihael torej ljubi ženo, ki mu je nedosegljiva in s katero se ne more poročiti in da obvaruje njeno čast pred hudobnimi jeziki, hoče žrtvovati samega sebe in se poročiti z drugo, z ono, o kateri ve, da ž njo ne bo srečen.  Toplo ji je postalo v duši in notranji glas ji je rekel: Tebe ljubi, za Te se hoče žrtvovati.  Polastilo se je je čustvo blaženosti, a ugasnilo je zopet hitro, ko je Renata spoznala, da bo Mihael za njo za vedno izgubljen, če se poroči z drugo.  Razmislila se je, v spomin ji je prišlo, kako je ona sama žrtvovala svojo mladost, svojo lepoto in svojo srečo očetu ter se poročila z možem, ki je goloto svoje glave zakrival z vlasuljo in si barval lice, obrvi in listne, da bi poleg mlade cvetoče žene ne izgledal presmešno.  »Ne, Mihael, tega ne smeš storiti,« so mrmrale njene ustne.  »Kaj mi je mar za moje dobro ime, kaj mi je mar za mir v zakonu in za čast — samo da ti nisi za me izgubljen.«  Razgrnila je Mihaelovo pismo vnovič in je zopet čitala, tako pazno, kakor da se je hoče na pamet naučiti.  »Ali — kdo mi pravi, da sem jaz tista žena, ki jo Mihael ljubi in zaradi katere se hoče žrtvovati?« Prevzela jo je ta misel s toliko silo, to je zatrepetala po vsem životu.  »Nikdar ni z nobeno besedo izdal, da me ljubi.  V njegovih pogledih se mi je pač časih zdelo, da nekaj gori, toda, kako naj iz tega sklepam da je svojo ljubezen meni posvetil?  Občeval je z menoj vedno hladno, kakor z vsako drugo, nikdar ni pokazal, da ima za me kaj več simpatije, nikdar ni poskusil doseči od mene niti najmanjšega izraza, da mi je na njem kaj ležeče.  Zakaj ni tega storil?«  Ta dvom se je vse bolj zajedel v njeno srce in vse bolj je verjela, da vidi Mihael v njej samo boljšo, zaupanja vredno prijateljico in da ljubi drugo.  Pri obedu je bil njen mož resen in malobeseden.  Renati se je zdelo, da je žalosten.  Nekaj časa se ni zmenila za to, a končno jo je obšlo le usmiljenje ž njim, saj je bil baron Benalja na svoj način zelo dober ž njo.  »Kaj ti pa je danes,« ga je vprašala po končanem obedu.  »Nekaj potrt si, ali se ti je zgodilo kaj neprijetnega?«  Stari baron je zavzdihnil in nekako tožno pogledal Renato.  »Da, da,« je rekel, »nekaj neprijetnega se je zgodilo.  Dobil sem nesramno brezimno pismo.  Saj ne verjamem nobene besede, prav nobene besede, prav nobene; vem, da je laž, a neprijetno je vendar, da krožijo take govorice«.  Renata se je zganila.  Zadnja beseda je vzbudila njeno pozornost.  »Kake govorice pa krožijo,« je vprašala in ni mogla zakrivati svoje vznemirjenosti.  »Prav neverjetno,« je odgovoril baron Benalja.  »Kakor sem ti že rekel, sem dobil danes brezimno pismo.«  Vzel je iz žepa pismo in je počasi razgrnil.  »Predno ti je dam čitati, naj ti še enkrat povem, da ničesar ne verjamem.«  Molče je Renata vzela pismo.  Z nerodno — najbrž nalašč popačeno pisavo je bilo pisano:  »Gospa baronica Renata Benalja upa, da bo podedovala vse premoženje svojega soproga in da bo ta popolnoma pozabil na svoje sorodnike.  V ta namen zna prav spretno skrivati svoje grešno razmerje z Mihaelom Kržinarjem.  Rogovi, ki Vam, gospod baron, krase čelo, so že prav veliki.  Vaša smešnost je pa toliko večja, ker je Vaša žena vzrok, da je Mihael Kržinar popolnoma pozabil na dolžnosti, ki jih ima napram neki drugi osebi.«  Renati je padlo pismo iz rok.  Kakor smrt bleda je uprla svoje velike črne oči v moža, a še predno je mogla kaj reši, se je baron Evzebij sklonil nad njeno roko in jo poljubil.  »Vem da je to ostudno peklensko obrekovanje,« je jecljal stari mož, »prisegam ti, da ničesar ne verjamem in odpusti mi, da sem ti pismo pokazal.«  Evzebij je čutil, da ni prav ravnal, ko je Renati pokazal to pismo, a čutil je to šele sedaj.  Žal mu je bilo, da pisma ni zamolčal in uničil in vedel je, da bo Renata smatrala kot izraz nezaupanja, da ji je pismo pokazal.  Toda obdolžitve v brezimnem pismu so bile tako velike, težke, da Renata na to okolnost niti mislila ni.  Zadostovalo ji je, da njen mož teh obdolžitev ne verjame.  »Hvala ti za tvoje zaupanje,« je rekla in je podala soprogu roko.  »Dokler mi ti verjameš in zaupaš, naj govore ljudje kar hočejo.«  Renata in njen mož sta bila tako razdražena vsled surovih obdolžitev tega brezimnega pisma, da sta čisto prezrla kar je bilo v pismu rečeno o Mihaelu Kržinarju, dasi sta pismo ponovno prebrala.  Renati niso bila brezimna pisma nič novega.  Dobivala jih je večkrat; časih so obsegala ljubezenska razkritja, časih pekoča zasmehovanja, da se je staremu možu prodala za denar, časih pa tudi vsakovrstne obdolžitve.  Tako brutalnega pisma, kakor ta dan, pa še ni imela v rokah.  Ogledovala je pismo in pisavo z vso pozornostjo, če bi kaj ne našla, iz česar bi se dalo sklepati, kdo je pisec.  Pismo je bilo pisano na jako slabem papirju in pisava je izdajala, da pisec nima dosti opraviti s peresom.  Sumljivo je bilo, da v pismu ni bilo jezikovnih napak, iz česar se je dalo sklepati, da je besedilo nekdo drugi sestavil, pisec pa je to besedilo le prepisal.  A kdo bi mogel to biti, tega nista uganila niti Evzebij, niti Renata.  Ko je baron Benalja končno zapustil svojo ženo, je Renata vnovič vzela pismo v roke in zdaj je njeno pozornost vzbudil odstavek glede Mihaela Kržinarja.  »Kaj pomeni to očitanje, da je Mihael po moji krivdi popolnoma pozabil na dolžnost, ki jo ima napram neki drugi osebi?« se je vprašala Renata.  »Katera oseba bi to mogla biti?  Ali Terezija Ahčinova?«  Renata je začela sumiti, da je morda gospa Terezija v kaki zvezi z brezimnim pismom.  »Če je name ljubosumna, če misli, da sem jaz vzrok, da se je je Mihael toliko časa branil, je lahko mogoče, da je dala to pismo pisati.« je ugibala Renata.  »Ali — kako more ta ženska govoriti, da ima Mihael napram nji kake dolžnosti?  Ne, ne, Terezija ni v zvezi s tem pismom.«  Zaman je bilo vse ugibanje, kdo je pisec ali pisateljica pisma.  Renata je imela navado, da je brezimna pisma uničila.  To pot pa je napravila izjemo.  Zdelo se ji je, da utegne to pismo še enkrat prav priti in zato je je shranila.  Zvečer je šla, kakor vsak dan z nekima prijateljicama na sprehod.  Takrat je bilo shajališče Ljubljančanov na Cojzovem vrtu, ki je bil tam, kjer je zdaj Cojzova cesta.  Od šeste do osme ure zvečer je bila na tem vrtu zbrana vsa ljubljanska gospoda.  Renata je s svojima prijateljicama sedla na klop pod staro lipo.  Zbralo se je okrog njih mnogo mladega sveta in tudi nekaj starejših gospodov in končno se je prikazal tudi Mihael Kržinar ter se pridružil okrog Renate in njenih prijateljic zbrani družbi.  Topli pogled, s katerim ga je sprejela Renata, je razgnal slabovoljnost, ki ga je trpinčila od dneva, ko je bil lov na barju in sestanek v Preserju, in mu je dal pogum, da se je približal Renati.  Ko se je družba razhajala, je nanesel srečen slučaj, da je mogel Mihael iti nekaj korakov sam z Renato.  »Dovolite mi neko vprašanje, milostiva baronica,« je naglo rekel Mihael.  »Ali ste prejeli moje pismo?«  Renata je povesila glavo.  Spomnila se je ne le Mihaelovega, nego tudi brezimnega pisma in ni ničesar odgovorila.  »Pisal sem Vam, ker upam, da bodete pravično sodili moje postopanje,« je nadaljeval Mihael.  »Kaj Vam more biti na tem, če Vas jaz sodim pravično ali krivično?« je trpko vprašala Renata.  »Če se hočete žrtvovati, da obvarujete čast dami, ki jo ljubite, bo vsakdo rekel, da je to plemenito.«  Renata je bila zopet v dvomih, kdo je ona, zaradi katere se hoče Mihael žrtvovati; kar verjeti ni mogla, da ljubi Mihael njo in zato je govorila hladno in ostro.  »Ni mi na tem, kaj bodo rekli ljudje,« je menil Mihael.  »Razen Vas in mene ne bo nihče vedel na svetu, zakaj sem se poročil z gospo Terezijo in torej ne bo nihče mogel soditi o mojem koraku.«  »Potem pripisujete mojemu mnenju preveč važnosti,« je odgovorila Renata.  »Sploh ne umejem, zakaj ste se v tej zelo skrivnostni stvari obrnili name.«  Renata je vedela, da se igra z ognjem.  A hotela je priti na jasno, hotela je Mihaela prisiliti, da pove polno resnico, da razodene, kdo je ona, ki jo ljubi, da pove vsaj eno, če ljubi njo ali kako drugo.  Negotovosti ni mogla več prenašati.  Pozabljeni so bili vsi njeni trdni sklepi, popolnoma pozabljeni; ljubila je Mihaela preveč, da bi mogla še dalje prenašati negotovost.  »Prav pravite, milostiva,« je rekel Mihael, »moja stvar je zdaj še zelo skrivnostna.  Žal mi je, da sem Vam povedal premalo, a ne morem Vam povedati več.«  »Neki vzrok pa ste morali vendar imeti, da ste mi zaupali en del svoje skrivnosti in imeti morali tudi poseben vzrok, da mi ne poveste vsega.«  Renata je to rekla naglo in razdraženo; komaj je končala, ji je bilo že žal teh besedi; ves svet bi bila dala, ko bi jih mogla preklicati, a bilo je prepozno.  Mihael je odgovoril hitro, z glasom, ki je zvenel, kakor da se je z največjo težavo izvil iz njegovega grla.  Obraz mu je bil ves bled, zobje se zadevali eni ob druge, a oči so mu žareli, kakor dve črni zvezdi.  »Da — milostiva — vzrok sem imel — tista dama, ki jo ljubim, ste Vi.«  Renata je zadrhtela, kakor onemogla se je naslonila ob ograjo, pri kateri sta stala in povesila je oči.  Pred njo je stal Mihael, ves prepaden, nepremično, kakor bi bil izklesan iz kamna.  V njegovi notranjosti pa je divjal vihar in pekla ga je vest, da se ni znal premagovati in da ni znal ohraniti tajnost svojega srca, čeprav je vedel, da je bila to njegova dolžnost in da bi ne bil smel razodeti Renati svoje ljubezni.  Glasovi bližajoče se družbe so vzbudili Renato in Mihaela.  »Odpustite, milostiva, kar sem se predrznil povedati,« je dejal Mihael.  Proseče je uprl svoje poglede na Renato, a ta ni dvignila glave.  »Lahko noč,« je rekla in je šla počasi iz vrta.  Mihael se ji je molče priklonil in se obrnil k družbi, od katere se je v naglici poslovil in potem na gornji strani vrta pri vratih odšel.  Vse je v njem trepetalo in hoteč najprej umiriti svoje živce, je krenil proti mestnemu logu, vedoč, da bo tam sam in nemoten.  Zavedal se je zdaj docela, da je storil to, o čemer je vedno sodil, da tega kot pošten človek ne sme storiti.  Srce je govorilo, dasi sta mu pamet in vest toliko časa velevali, naj molči.  Rekel si je pač, da ga je Renata izzvala, a sodil je, da je to storila, ker niti slutila ni, da ljubi samo njo.  Bolelo ga je da je izdal svojo tajnost, ker je imel vtis, da je s svojim razkritjem globoko užalil Renato in da v prihodnje še občevati ne bo več hotela ž njim.  Renata nikdar ni dala niti najneznatnejšega povoda misliti, da zanj kaj več čuti, kakor za druge ljudi in da torej tudi ni imel nobene pravice, govorili ž njo o svoji ljubezni.  Do poznega večera je begal po mest nem logu.  Mir, ki je tu vladal in sveži zrak sta mu umirila živce tako, da je naposled mogel trezno razmišljati, kaj naj stori.  »Najbolje bo, da za nekaj časa zapustim Ljubljano.« si je rekel.  »Renata bo iz tega spoznala, da sem ji v prenagljenosti razkril svoja čustva in kako mi je žal, da sem za trenotek pozabil na ozire, ki jih mora imeti pošten človek napram omoženi dami, če jo ljubi.  Videla bo, da nečem motiti njenega zakonskega miru in odpustila mi bo ter mi dovolila, da občujem ž njo. še dalje.«  Mihael je bil mož, ki je storjene sklepe vedno takoj izvršil.  Predno se je naslednji dan še prav zjasnilo, se je Mihael že odpeljal na Lesno brdo pri Vrhniki, kateri gradič je bil last njegovega očeta.  Mihael Kržinar je tako nenadoma in nepričakovano izginil iz Ljubljane, da se njegovi znanci niso mogli prečuditi.  Štefan vitez Ogulin se je skrivnostno smehljal, kadar se je govorilo o Mihaelovem begu; kdor mu je pogledal v obraz, si je moral misliti »ta ve nekaj«, ali če je kdo kaj vprašal, ni dobil odgovora in razjasnila.  Štefan Ogulin je bil veliko preveč previden, da bi bil zinil le besedico.  Renata je čutila v svojem srcu vročo željo, da bi vsaj videla Mihaela.  Noč po njegovem ljubezenskem razodetju ni zatisnila nobenega očesa, in teško glavo je imela, kakor da so jo Mihaelove besede omamile.  Ko pa se je poleglo to razburjenje, ko se je umirilo srce, jo je prevzelo čustvo blaženosti.  Srečna je bila, da ljubi Mihael njo in ne kake druge; nad vse je bila srečna in niti na misel ji ni prišlo ugibati, kaj bo konec te ljubezni.  Želela ga videti, želela je pogledati v njegove oči in vsaj v njih citati, kar so ji bile povedale Mihaelove ustne na Cojzovem vrtu.  Begala je po mestu in po javnih šetališčih, da bi ga srečala, a nikjer ga ni bilo videti.  Šele čez nekaj dni je izvedela, da je odšel na gradič Lesno brdo in da misli sam več tednov »nadzorovati sekanje lesa.« Kdor ji je omenil Mihaela, vsak je s povdarkom dvoumnosti ponavlja, da nadzoruje Mihael sekanje lesa in napravil je tak obraz, kakor Štefan Ogulin, ko je vrgel to frazo med ljudi.  Renata se ni dala zbegati.  Smešno in nizkotno se ji je zdelo to sumničenje in v svoji odkritosrčnosti je brez ovinkov povedala vsakemu, da Mihaela obrekuje.  A skrbela jo je Mihaelova odsotnost vendar.  Kmalu so ljudje tudi izvedeli, da je Mihael večer pred svojim odhodom na Cojzovem vrtu imel daljši pogovor z baronico Renato in začeli so ugibati, da je morda ta razgovor vzrok nenadnemu odpotovanju.  Gospa Terezija Ahčinova se je najbolj zagrizla v misel, da je Mihael odpotoval vsled pogovora, ki ga je imel z baronico Renato.  Nebroj sumov in domnevanj se je porodilo v njenem srcu.  Najbolj verjetno se ji je zdelo, da je baronica Renata nanjo ljubosumna in da je pri Mihaelu kaj spletkarila proti nji.  »Kdo ve kaj mu je vse natvezila o meni, samo da bi naju razdvojila,« je ugibala gospa Terezija.  »Morda sta imela kaj skupaj in je Renata prepodila Mihaela iz Ljubljane, da bi ga obvarovala pred menoj in ga ohranila zase.«  Gospa Terezija absolutno ni verjela v žensko krepost.  Ni se ji moglo sicer ničesar očitati, ali krepost gospe Terezije je imela izvor v njeni ljubezni do Mihaela.  Ko bi imela moža, bi ne bila niti trenotek omahovala in se mu izneverila v prvem hipu, ko bi bil to zahteval mož po njenem srcu.  Zaradi tega tudi ni Verjela, da je baronica Renata zvesta svojemu možu, nego je le mislila, da zna Renata svoje ljubezenske doživljaje tako spretno skrivati, da nihče o njih ničesar ne izve.  Ljutost gospe Terezije je še narasla naslednjo nedeljo.  Za ta dan je povabila Mihaela z drugimi go spodi in gospemi k sebi na večerjo.  Gospa Terezija je ljubila take prijateljske sestanke in jih je večkrat prirejala.  Prišli so vsi drugi, povabljenci, samo Mihaela ni bilo.  Pozabil je na povabilo, hote ali nehote in pozabil se je opravičiti.  In prav za ta dan je preskrbela gospa Terezija tako imenitno večerjo, da niti pri cesarskem guvernerju take nikdar niso imeli.  Štefan Ogulin se je na tihem zadovoljno smejal.  Večkrat ga je obšla želja, da bi se iz gospe Terezije malo ponorčeval, a vselej je to željo premagal, dobro vedoč, da bi se hudo zameril in sam sebi pokvaril tako previdno in prekanjeno zasnovane načrte.  Renata ni vsega tega ničesar slutila.  Samo bolelo jo je da Mihaela ne more videti m skrbelo jo je kaj da ga je pregnalo iz Ljubljane.  Očitala si je, da ga je sama pregnala, ker na njegovo ljubezensko razodetje ni odgovorila nobene besede, ker mu niti enega pogleda m več privoščila in ker je šla od njega, ne da bi mu bila dala roko.  »Užaljen je in odšel je, da bi me laglje pozabil.«  To je bil končni sad njenega razmišljevanja in ta misel ji je ležala na duši in jo bolela, kakor sveža opeklina.  Ljubljana je bila v onih časih malo mesto in majhne so bile tudi družabne razmere ljubljanske.  Javnih priredb ni bilo skoro nobenih.  V predpustnem času sta bila dva plesa in pozimi nekaj gledaliških predstav, to je bilo vse.  Ni bilo pevskih družb, ni bilo godbe, ni bilo vsem pristopnih zabav in razen Cojzovega vrta tudi ni bilo sprehajališč.  Premožnejše rodovine so si pomagale s prirejanjem domačih zabav, na katere so vabile znance in znanke.  Ljubljana je bila tedaj bogato mesto.  Cvetela je trgovina in cvetela je obrtnost, a koder je mnogo denarja, tam je tudi mnogo življenjskega veselja.  Gostije so bile na dnevnem redu.  Evzebij baron Benalja ni bil prijatelj gostij.  Ljubil je red in mir in ni maral glasnih gostov, posebno ne takih, ki so se radi sukali okoli njegove žene.  A ker se družabnim dolžnostim ni mogel odtegniti, je priredil vsako zimo tri ali štiri posebno bogate pojedine.  Tudi sedaj je nameraval prirediti tako domačo zabavo.  Hitel je posebno, ker je želel, da bi se vršila, dokler je Mihael Kržinar odsoten.  Dasi ni verjel nobene besede brezimnega pisma, mu je bilo vendar neprijetno, da bi se Renata sešla z Mihaelom, vsaj dokler ni slednji zaročen z gospo Terezijo.  Priprave so bile že vse gotove, le nekaj dni je še bilo do le priredbe, ko je baron Evzebij Benalja nenadoma zbolel.  Našli so ga brez zavesti v njegovi sobi in pri njem mladega popolnoma neznanega moža, ki mu je močil čelo in z mogočnim glasom klical na pomoč.  Ko je Renata prihitela v sobo, se ji je tujec predstavil.  »Jaz sem Lenard baron Benalja« je rekel z globokim glasom in se okorno priklonil.  »Kako ste rekli?« se je začudila Renata.  »Lenard baron Benalja?  Ali ste mar sorodnik mojega moža?«  »Evzebij je moj pravi stric« je odgovoril Lenard.  Renata se je začudila in strme je gledala čvrstega mladega moža, ki je stal pred njo.  Iz nekih besed svojega moža ji je bilo sicer znano, da ima nekje na kmetih še nekaj sorodništva, ali natančnega ni ničesar vedela, kajti baron Evzebij ni hotel ničesar vedeti o svojih sorodnikih, ni maral nikdar o njih govoriti in jih sploh ni hotel poznati.  Z enim samim pogledom je premerila Renata netjaka svojega moža.  Lenard je bil po njeni sodbi kakih šestindvajset let star.  Obleka njegova je kazala, da živi na kmetih in sicer ne gosposko.  Lice njegovo je bilo od solnca in vetra zagorelo in ustrojeno, roke njegove so bile velike in malo čedne, a kar je na Renato napravilo najslabši utis, to je bila nestalnost v Lenardovem pogledu.  Nekaj zavratnega in grozečega je plapolalo v očeh tega mladega moža in Renati se je vsilil sum, da je ta Lenard baron Benalja vzrok, da se je onesvestil njen mož.  »Obiskal sem danes prvič svojega strica« je dejal Lenard, čuteč, da mora pojasniti svojo navzočnost.  »Nisem mislil, da je že tako star in slab.«  Evzebij baron Benalja je ležal na svoji postelji, kamor so ga položili posli z Lenardovo pomočjo.  Renata je stala kraj postelje.  Ko je Lenard rekel, da je Evzebij star in slab, se je Renata nehote ozrla na svojega moža in se ga je kar ustrašila.  Vlasulja mu je bila padla z glave in videla se je vsa golota te glave.  Lice je bilo upadlo in vse nagubančeno — Evzebij to jutro še ni imel časa si lice poslikati — oči so bile motne.  Tako strašno star in slab je bil Evzebij baron Benalja.  Močenje z octom in z vodo je baronu Evzebiju dobro storilo; prišel je kmalu k zavesti.  Njegovi plahi pogledi so iskali Renato, ki je stala sicer pri njegovem vzglavju, a je pustila poslom, da so močili njenega moža.  Ko je videla, da je baron Evzebij prišel k sebi, se je sklonila nad njega.  »Ali ti je bolje?« vprašala je to nekako mehanično, brez sočutja.  V tem trenutku se ji mož niti smilil ni, kajti videla je samo, da je silno star in strašno grd in misel, da se je temu človeku prodala, je zadušila v njej celo človeško sočutje.  »Zdaj mi je že dobro, ljuba moja Renata,« je zavzdihnil baron Evzebij in koščeni njegovi prsti so se oklenili drobne in mehke roke njegove žene.  »Saj ni bilo nič posebnega; le brez skrbi bodi.«  »Poslala sem po zdravnika,« je dejala Renata, »vsak čas mora priti.«  Zdaj, ko je minila nevarnost za Evzebija, se je Renata novic domislila, da se je moralo med njenim možem in njegovim netjakom Lenardom nekaj posebnega zgoditi, kar je Evzebija tako razburilo, da se je onesvestil.  Rada bi bila vprašala, ali pričo Lenarda tega ni mogla storiti.  Renard je stal nekaj korakov od nje sredi sobe, kakor bi čakal, da ga Evzebij pokliče ali da ga Renata odslovi.  Ko je videl, da je začel Evzebij govoriti, zanj pa da se nihče ne zmeni, je nepoklican stopil k postelji.  »Vidim, da Vam je bolje, stric,« je rekel s trdim glasom.  »Nisem mislil, da ste tako slabi.«  »Saj nisem slab,« je zahreščal baron Evzebij.  »Še nikdar se mi ni kaj tacega primerilo.  Prav čvrst in zdrav sem navadno.«  Evzebij je pri tem mislil samo na Renato.  Pred njo je skrbno prikrival svojo starost in svojo oslabelost, zaradi nje je nosil vlasuljo in se je lepotičil in v tem trenutku mu je bilo silno neprijetno, da ga vidi tako onemoglega in starega.  »Ljuba Renata — hvala ti za tvojo nežno skrb,« je dejal Evzebij.  »Ker vidiš sama, da mi nič ni, da me je prevzela le hipna slabost, si lahko zame brez skrbi.  Predno pride zdravnik, bi se rad še nekaj pomenil s svojim netjakom.  Dovoli, da ti ga predstavim - «  »Predstavil se je že sam,« je Renata prekinila svojega moža.  »Le pogovorita se; kadar pride zdravnik, se že oglasim.«  Pokimala je svojemu možu, pozdravila z lahnim nagnenjem Lenarda in odšla iz sobe.  Evzebij je tudi poslom ukazal oditi in se je potem obrnil k svojemu netjaku.  Nekaj trenotkov je vladala v sobi tišina.  Lenard je stal pri postelji in gledal s svojimi mrkimi pogledi starega strica tako grozeče, da ta njegovih pogedov ni mogel vzdržati.  »Ti ostaneš torej pri svojem sklepu?« je vprašal Evzebij.  »Da,« je trdo odgovoril Lenard.  »Pojasnil sem vam vse in če mirno presodite naš položaj, bodete sprevideli, da drugače ne morem ravnati.«  »Strašno — strašno,« je vzdihoval Evzebij.  »Tako sorodništvo — to je grozno.«  »Kaj niste sam krivi, da je z nami prišlo tako daleč?  Nikdar se niste za nas zmenili, še poznati nas niste hoteli, šele od tujih ljudi smo izvedeli, da ste živi in da ste bogati, med tem, ko smo se mi morali boriti z uboštvom.  Lenard baron Benalja si je primaknil stol k postelji in se nanj vsedel tako trdo, da je stol zaječal.  »Ne zahtevani mnogo od vas, ali če mi moje prošnje ne izpolnite, uničim celo rodovino, svojo in vašo,« je nadaljeval Lenard.  »Ljudje v mojem položaju ne morejo poznati usmiljenja.«  Stari baron Evzebij je trepetal, kakor bi ga tresla mrzlica.  Strah ga je bilo pred netjakom prav, kakor bi se mu bilo bati, da ga na mestu umori.  Lenard je videl, da je starega strica premagal.  »Poslušajte mirno, stric, da Vam vse povem,« je dejal mehkeje.  »Pravičen, moder in izkušen mož ste in vem, da se ne obračam zaman do vas.  Ali me hočete poslušati?«  Evzebij je molče prikimal; hotel je zdaj vse poslušati, da bi vedel, kako bi se v prihodnje ravnal.  »Vsi bratje ste se razšli po svetu in zapustili ste mojega očeta v bedi«, je pripovedoval Lenard.  »Pokopal je očeta in mater, a nihče izmed vseh bratov ni prišel na pogreb.  Dočim so starši Vas in vse druge spravili do kruha, so držali njega doma.  Ni znal druzega, kakor hoditi na lov.  Zabredel je kmalu v take dolgove, da bi ga bili upniki lahko pognali po svetu.  V tem strašnem položaju se je sprijaznil z rokovnjači; postal je njih zaveznik in kmalu tudi njih tovariš.  Pomagal jim je pri njih roparstvih in spravljal poropano blago v Trst; saj je pristen baron tako blago laglje unovčil, kakor vsak drugi.«  »Strašno — strašno —« je vzdihnil baron Evzebij.  »Kakor sem Vam že prej rekel, je bila moja mati rokovnjaško dekle in naravno je, da smo tudi mi, njeni otroci, bili vzgojeni v rokovnjaškem duhu.  Že kot otroka me je oče jemal seboj na rokovnjaške pojezde; ravno tako moje brate.  Podnevi smo bili sinovi obubožanega barona, ponoči smo bili rokovnjaški otroci.  Ko je oče umrl, sem jaz v rokovnjaški družin stopil na njegovo mesto in ko bi bil sam, bi si prav nič ne želel, priti iz te družbe.  Toda obljubil sem očetu na smrtni postelji, da bom vestno skrbel za svoji sestri in to obljubo sem izpolnil.  Vzgojeni sta bili v škofjeloškem samostanu.  Nič ne slutita, da je mati rokovnjaška hči in nič ne slutita, da so bratje rokovnjači.  Zdaj sta zapustili samostan.  Starejša ima osemnajst let, mlajša sedemnajst.  Naravno je, da ne moreta ostati pri nas na kmetih.  Ali naj se poročita s kakimi kmeti?  Baronica Benalja vendar ne more postati kmečka žena; posebno ne, ko je vzgojena gosposko.  Če hočem, da se primerno množita, se moramo preseliti v Ljubljano.  Vsi moramo priti sem, zakaj doma se ne moremo več otresti rokovnjaške družbe.  A kaj bi bilo iz sester, če bi slučajno prišlo na dan, da so bratje razbojniki?  Kaj bi bilo z vami, stric, če bi nekega dne kakega barona Benaljo obsodili na smrt na vešalih in bi isti povedal, da ste Vi njegov stric ter morda še pojasnil —«  »Molči, molči,« je zaječal baron Evzebij.  »Dobro, pustiva to,« je rekel Lenard.  »Prosim Vas samo, preudarite sedaj le to, kaj naj storimo.  Sprevideli bodete, da nam je odprta ena sama pot — da se preselimo v Ljubljano.  In to se mudi, kajti rokovnjaški poglavar — znan je samo z imenom Rudeči Jakob — in nihče ne ve, kaj je bil prej — se je začel ozirati po moji sestri Eleonori in treba je, da mu hitro izginemo izpred oči.  Rudeči Jakob je strašen človek; če bi mu ne dali Eleonore, nas vse uniči.«  Lenard je umolknil in je čakal, da zdaj izreče Evzebij svoj sklep.  Toda baron Evzebij se je samo nemirno premetaval po svojem ležišču in je bolestno vzdihoval.  »Torej, stric,« je končno zopet povzel Lenard, »odločite se zdaj.  Naša usoda je v Vaših rokah, ali tudi Vaša usoda je nekoliko v naših rokah.  V Ljubljano pridemo na vsak način, ali kot Vaši prijatelji, ali pa kot Vaši sovražniki.«  »Kaj torej zahtevaš,« je čez ne kaj trenotkov vprašal baron Evzebij »Pomisli, jaz nisem bogatin in ne morem vsega tega storiti, kar morda pričakuješ.«  »Bogati ste dovelj,« se je razhudil Lenard, »a jaz ne zahtevam nič pretiranega, ker hočem živeti z Vami v prijateljstvu.  Obljubite, da bodete nam vsem skupaj dajali dvatisoč tolarjev na leto; če bi se moji sestri omožili, izplačajte jima primerno doto in pomagajte tudi nam bratom, da se dobro oženimo.  Ker pa človek nikoli ne ve, kje ga smrt čaka, bo prav, da naredite takoj svojo oporoko in da v njej ne pozabite mojih najbližjih sorodnikov.«  Te zahteve so oživile ostanke eneržije, ki jih je še imel baron Evzebij.  Obrnil se je naglo proti svojemu netjaku in zarohnel:  »Kar zahtevaš, to že ni več pretirano, to je nesramno.«  »Kaj si o mojih pogojih mislite, mi je vseeno,« je brezobrazno rekel Lenard.  »Rokovnjač sem in lahko prenašam take besede.  Toda če morajo moji bratje in moji sestri ostati v bedi in sramoti, potegnem tudi Vas v to nesrečo.  Še enkrat Vam povem: rokovnjač sem in strahu ne poznam.«  Evzebij baron Benalja je padel nazaj na svoje ležišče in skoro bi se bil zopet onesvestil, tak blazen strah ga je prešinil.  »Torej?« je vprašal Lenard, ko je čul trkanje na vratih, naznanjajoče, da je prišel zdravnik.  »Storim kar zahtevaš,« je zaječal baron Evzebij ves onemogel.  »Dobro,« je dejal Lenard in je odšel brez slovesa mimo vstopivšega zdravnika iz sobe.  Ko je Lenard baron Benalja vstopil v sobo Štefana viteza Ogulina, je ta kar planil z zofe, na kateri je ležal, ter zaklical.  »Torej — kaj ste opravili?«  »Vse je dobro izteklo, tako, kakor sva se dogovorila.«  Lenard je vrgel klobuk na posteljo in se vsedel za mizo.  Močni mladi mož je šele zdaj čutil, da ga je razgovor z njegovim stricem tako razburil, da je bil ves utrujen.  »Stari je bil z vsem zadovoljen?« je začel izpraševati Ogulin.  »Ali se je zelo branil?  Kaj je rekel?«  Lenard je moral vse natančno povedati.  Ogulin ga je poslušal z največjo pozornostjo in si zdaj zadovoljno mel roke, zdaj se glasno in prešerno zasmejal.  Vse je šlo tako, kakor je sam hotel, točno in natančno po njegovem načrtu in kar mu je bilo najbolj po volji, je bilo to, da mladi Lenard baron Benalja niti najmanj ni slutil, da je samo orodje v njegovih rokah.  Na tihem je Ogulin samega sebe občudoval.  Slučaj je nanesel, da se je v Trstu pri kvartanju seznanil s človekom, ki je bil v zvezi s kranjskimi rokovniači.  Kupoval je od njih poropano blago in je prodajal naprej.  Ogulin in rokovnjaški prekupec sta postala prijatelja in zaveznika.  Ogulin je lahko marsikaj vedel in izvedel, kar je bilo za rokovnjače velikega pomena in to je napotilo tržaškega prekupca, da je seznanil Ogulina z Rdečim Jakobom, takratnim poglavarjem gorenjskih rokovnjačev.  Rdeči Jakob je od tedaj prihajal večkrat prav gosposko opravljen v Ljubljano in imel z Ogulinom v njegovem stanovanju dolge pogovore.  Ogulin se je z vnemo posvečal Rdečemu Jakobu in je vselej spravil lepe tolarje, kadar ga je rokovnjaški poglavar zapustil.  Od Rdečega Jakoba je izvedel Ogulin za sorodnike barona Evzebija Benalje in za njih razmere.  To je bilo za njegove naklepe velikanskega pomena, kajti spoznal je takoj, da bo Popadlo rodovino lahko izkoristil za svoje namene.  »Vam vsem bo pomagano,« je Ogulin prigovarjal Rdečemu Jakobu, »če se bodete ravnali po mojih nasvetih.  Lenard n njegovi bratje in sestre bodo prišli do premoženja, saj je baron Evzebij že star in so mu dnovi šteti.  S starim je treba le odločno govoriti in udal se bo koj, posebno če mu zagrozi Lenard, da pride na dan kako je prišel do premoženja.  Pa tudi za vas bo to dobro.  Rokovnjaški poglavar vendar ne morete ostati.  Ta poklic je združen z velikimi neprijetnostmi in nevarnostmi.  Če imate Eleonoro radi in če vas ona ljubi, morate vendar misliti na: prihodnjost.  Pustite Eleonoro v mesto, vsaj za toliko časa, da umrje Evzebij, potem pa gresta v kako drugo mesto, kjer bodeta nepoznana lahko v miru živela.«  Rdečemu Jakobu so Ogulinovi načrti zelo ugajali in znal je tudi Lenarda zanje pridobiti.  Oba sta pri tem mislila, da ukaneta drug druzega.  Rdeči Jakob je hotel Eleonoro dobiti, Lenard pa je hotel to preprečiti.  Niti eden, niti drugi pa ni slutil, kake temne naklepe kuje njiju prijatelj in zaveznik.  »Kadar bo čas žetve, vas spravim vse na vešala« se je smejal sam pri sebi Štefan vitez Ogulin, med tem pa z vso prekanjenostjo pomagal skovati načrte za Lenardovo delovanje.  Ogulin je bil zelo zadovoljen z uspešnim nastopom svojega gojenca Lenarda.  Ko mu je ta natančno pove dal, kako se je upeljal pri Evzebiju in kaj je dosegel, ga je Ogulin navdušeno hvalil.  »To ste izvrstno naredili, to ste imenitno izvedli in videli bodete, da se vam bo kraljevsko izplačalo.«  Nekaj tednov po prvem Lenardovem nastopu pri baronu Evzebiju se je priselila v Ljubljano doslej popolnoma neznana rodovina.  Vse mesto se je čudilo, ker ni nihče vedel, da ima baron Evzebij Benalja tako bližnje sorodnike.  »Ti moji sorodniki so jako ponosni ljudje.  Jako ponosni« je pripovedoval baron Evzebij, koder so ga hoteli poslušati.  »Dokler so bili revni in niso mogli stanu primerno nastopati, se niso nikdar približali in so celo zatajevali svoje plemstvo.  Zdaj so napravili malo dedščino, ki jim omogoča brezskrbno življenje in so vsled tega prišli v Ljubljano.  Tak ponos mi zelo iniponira.«  Na ta način je baron Evzebij upeljal svoje sorodstvo v ljubljansko družbo.  Lenardova mati je bila bolehna.  Gosposke družbe ni poznala in se je je bala.  Lenard jo je moral vprav prisiliti, da se je preselila v Ljubljano in udala se je le ker je vedela, da ne pojde nikdar iz hiše.  Lenard in njegovi sestri Eleonora in Cecilija so bili edini, ki so reprezentirali ronovino na zunaj, kajti Lenardova brata sta bila še majhna.  Baronici Renati ni to doslej neznano sorodništvo njenega moža prav nič ugajalo.  Zdelo se ji je, da je svakinja neomikana, navadna ženska, ki je morala bili v svoji mladosti jako lepa, ki pa je zdaj vprav odurna.  »Skrbi in delo so jo prezgodaj uničile,« je rekla Renata, ko je po želji svojega moža obiskala svakinjo.  »Nekaj posebnega, nekaj nenavadnega pa je na njej in na njenih otrocih.«  »Da, to se tudi meni zdi« je pritrjeval svoji ženi baron Evzebij.  »Tuja kri se je pomešala s krvjo Benaljev, to je očividno.«  Sam pri sebi si je rekel, da ta kri ne more biti dobra, a prav svoji ženi je to skrbno zamolčal.  Renata je, dasi nerada, prevzela nalogo, da bo netjakinjama svojega noža nekaka voditeljica in nadzornica.  Teška ta naloga ni bila, kajti dekletoma ni »teta Renata« prav nič ugajala in občevali sta z njo le kar je bilo neizogibno potrebno.  Renati e bilo to prav všeč, zlasti ko je spoznala, kako živi, prešerni in neukrotjivi sta Eleonora in Cecilija.  Štefan vitez Ogulin je imel svoje veselje, kadar je prilika nanesla, da je mogel opazovati Lenarda in njegovi sestri.  Z Lenardom sta se domenila, da bodeta občevala samo kot navadna znanca, Eleonora in Cecilija pa nista nič vedeli, da se Ogulin in Lenard že od prej poznata.  Ker je baron Evzebij med tem popolnoma okreval od svoje slabosti, ki ga je bila popadla pri prvem obisku barona Lenarda, se je zdaj končno odločil, da vender priredi večerjo, ki jo je bil že prej pripravljal.  Poleg običajnih znancev in znank je povabil seveda tudi Lenarda in njegovi dve sestri, da jih takorekoč slovesno vpelje v družbo ljubljanskih aristokratov.  Domača zabava v hiši barona Evzebija Benalje je privabila vso ljubljansko gospodo.  Samci so po takratni navadi prišli zgodaj, kajti običaj je zahteval, da so zbrani okrog hišnega gospodarja asistirali prejemanju gostov ter došle dame peljali do hišne gospodinje.  Med prvimi, ki so prišli, je bil baron Lenard Renalja s svojima sestrama.  Starega Evzebija je nekako zazeblo, ko je svoje sorodnike zagledal pred sabo, kakor ga je zazeblo vselej, kadar je moral pogledati svojemu netjaku v oči.  Ko je bilo zbrano že lepo število gostov, je vstopil Mihael Kržinar.  Nihče ga ni pričakoval, da, celo nekoliko pozabljen je že bil, ker se več tednov ni prikazal v mestu in se ni čulo ničesar drugega o njem, kot da na Lesnem brdu meri hlode in hodi na lov.  Mihael je izgledal utrujen, kakor da se je mnogo mučil s težkim delom, a bil je izjemoma prav zgovoren in je prijateljsko pozdravil ne le vse dobre znance, nego tudi druge povabljence.  Renati se je približal nekako plaho in jo kratko pozdravil.  »Dolgo vas ni bilo videti,« je rekla Renata.  »Opravki so me zadrževali na Lesnem brdu,« je odgovoril Mihael.  Poleg Renate je stal prazen stol.  A Mihael ni dal Renati časa, da bi ga bila povabila, naj se vsede.  Naglo je izpregovoril nekaj brezpomembnih besed in se umaknil, čim so prišli novi gostje pozdravit hišno gospodinjo.  Renata je z napeto pozornostjo gledala na Mihaela, ko ga je njen mož seznanil z Lenardom.  Na Mihaelovem obrazu je hotela citati kako mu ugaja ta sorodnik njenega moža.  Toda na Mihaelovem obrazu se ni spremenila nobena poteza, samo v njegovih očeh je zaplapolalo nekaj, kar si je Renata tolmačila kot začudenje.  Samo najnavadnejše pozdravne besede sta izpregovorila Mihael in Lenard, zelo ceremonijelno, kakor je to zahtevala družabna navada, a oba sta si bila svesta, da ne bodeta nikdar prijatelja.  Prihod ljubljanskega škofa je njiju pogovoru naredil konec.  Vsa družba je silila naprej, da pozdravi priljubljenega škofa, ki je obiskoval vse priredbe v odličnejših ljubljanskih hišah, se rad mudil v družbi izobraženih dam in tudi sam večkrat prirejal v škofiji zabave, na katerih se je prav tako veselo plesalo, kakor v zasebnih hišah.  Pozdravljal je z ljubeznivostjo finega moža, zdelo se je, kakor da ima za vsakega posameznika poseben usmev in poljubil baronici Renati roko.  Vsa družba povabljencev se je strnila okrog škofa in baron Evzebij je hitel mu predstaviti tiste, ki jih škof še ni poznal, največ le mlada dekleta.  Tudi Lenard in njegovi sestri sta bili predstavljeni škofu.  Premotril jih je s hitrim, a ostrim pogledom in se potem obrnil do barona Evzebija.  »Kje pa ste doslej skrivali svojo sorodnike, da se niti vedelo ni, da so na svetu?« je šegavo vprašal škof: »Mislil sem vedno, da ste vi zadnji mojega rodu; sedaj imam upanje, da slavno ime barona Benalja še dolgo ne izgine.«  Evzebija je spravilo škofovo vprašanje v veliko zadrego, a na srečo mu ni bilo treba odgovoriti, ker je vsa družba govorila obenem in je tudi Lenard hitel pripovedovati, da je živel na kmetih in se preselil v Ljubljano samo zaradi sester.  Škof se je vsedel poleg baronice Renate in kramljal ž njo prav prijateljsko, dočim je mladino nagovarjal, naj se ne da motiti po njegovi navzočnosti, nego se naj zabava in kratkočasi, kakor ji je drago.  »Najbolj mi ugaja mladina, ki je vesela,« je dejal škof.  »Mladi svet naj se veseli življenja; taka mladina, ki ne ljubi zabav in plesa, ki je resnobna in kritična, mi ni všeč; samo ljudje, ki se znajo smejati in veseliti so dobrega srca.«  Skoro celo uro je ostal škof v hiši barona Evzebija.  Za vsakega, ki se mu je približal, je imel prijazno besedo, vse njegovo vedenje je pričalo, da je bil salonski mož.  A nihče ni zapazil, kako bistro in kritično je motril zbrano družbo in kako vprašujoče je večkrat obstal njegov pogled zlasti na Lenardu in na njegovih sestrah.  Ko se je škof že poslavljal, je zagledal Mihaela Kržinarja.  Nasmehnil se mu je, ga pozdravil z očmi m z roko in mu dal z glavo znamenje, naj mu sledi.  Zapazila je to družba in vsled tega ni silila v predsobo, kamor je Mihael sledil škofu.  Samo baron Evzebij je hotel spremiti škofa do stopnic, a škof je to odklonil.  V tem, ko je vsa družba ugibala, kaj da moreta škof in Mihael Kržinar imeti tako nujnega govoriti, je škof v predsobi položil Mihaelu roko na ramo.  »Kje ste bili toliko časa, prijatelj?«  »Na Lesnem brdu, Vaša milost«, je odgovoril Mihael.  »Torej kupčijske stvari,« je menil škof.  »No, to je prav.  Povedati Vam moram namreč, da sem bil nekoliko v skrbeh za Vas.«  »Kako to?« se je začudil Mihael.  »Kaj se je takega govorilo, da ste bili Vaša milost zame v skrbeh?«  »Govori se, ljubi prijatelj, da se bodete poročiti z gospo Terezijo Ahčinovo.  Lepa je, mlada in bogata, a dovolite mi, ljubi prijatelj da Vam povem svoje mnenje: za Vas to ni prava žena.«  Mihael je odstopil za pol koraka, n egov obraz se je zresnil in pogled njegov je postal teman.  »Dovolite mi.  Vaša milost, spoštljivo opomnjo, da sem že šestintrideset let star in torej zmožen sam izbrati ženo.  Gospa Terezija Ahčinova hodi k maši, k spovedi in k obhajilu, je torej dobra katoličanka in sodim, da s cerkvenega stališča ne morete ničesar reči proti njej.  Sicer pa se mi zdi, da v zakonskih zadevah nimam dolžnosti, poslušati svete.«  »Kržinarji ste vsi strašni ljudje,« se je smejal škof z vso dobrohotnostjo, dasi so bile Mihaelove besede malo uljudne.  »Poznal sem Vašega starega očeta in poznam vašega očeta; vi ste ravno taki, kakor ona dva.  Ponosen in samosvoj.  Vidite, Mihael, to mi ugaja, take ljudi imam jaz rad.  Dovolite mi pa vendar, da povem, zakaj mislim, da bi gospa Ahčinova ne bila prava žena za vas.  »Prosim pa, Vaša milost, da pri tem ne razžalite gospe Ahčinove,« je z vso resnobo rekel Mihael.  »Ne bom je žalil in nimam vzroka, da bi jo žalil,« je dejal škof.  »Nikar ne bodite preveč občutljivi, opozarjam Vas le na razliko v temperamentu in v vseh življenjskih nazorih, ki je med Vami in med gospo Terezijo.  Vidva nista vstvarjena drug za drugega in bojim se, da ne bodeta srečna.  Jaz pa Vas imam rad, ljubi Mihael, želel bi, da postanete tako srečni, kakor le more kdo biti.  Iz te moje želje za Vas se je rodil moj opomin.«  Mihaelu je bil ta pogovor skrajno neprijeten.  V njegovem srcu je bil storjen sklep, da se poroči z gospo Terezijo, samo da obvaruje Renato pred hudobnimi govoricami.  V dolgih urah resnega premišljevanja na Lesnem brdu se je porodil ta njegov sklep in prišel je v Ljubljano, da ga čim prej izvrši.  Kaj je bilo njemu na razliki v temperamentu in v življenjskih nazorih, na katero ga je opozoril škof.  Saj ni iskal v zakonu z gospo Terezijo ne sreče, ne harmonije in ne zadovoljstva, nego je hotel ž njim samo rešiti čast in mir baronice Renate.  »Zahvaljujem se Vaši milosti za blagohotnr opomin,« je dejal Mihael.  »Uvaževal ga bom.«  »Prav tako, ljubi prijatelj, uvažujte moje besede — izrečene so bile iz najboljega namena.  Škoda bi Vas bilo, Mihael, če bi bili v zakonu nesrečni.«  Škof je odšel, Mihael pa se je obrnil, da se vrne v dvorano k družbi.  Mihaelu Kržinarju ni kar nič ugajalo, da se celo škof zanima za njegovo poroko.  Svest si je bil, da je moral škof imeti poseben vzrok svariti ga pred gospo Terezijo, a zaman je skušal uganiti, kakšen bi mogel biti ta vzrok.  »Ali me svari pred Terezijo, ker želi meni dobro, ali je mnenja, da mora Terezijo obvarovati pred menoj?« Na to vprašanje so se naposled strnile Mihaelove misli, a odgovora si ni vedel dati.  Ko bi se bil Mihael že za stalno in nepreklicno odločil poročiti se z gospo Terezijo, bi škofa sploh ne bil poslušal, ali do stalnega sklepa le še ni prišel.  Ves čas, kar se je mudil na Lesnem brdu, je samo razmišljeval, če je res potrebno, da zaradi časti in miru baronice Renate žrtvuje samega sebe; stokrat na dan si je rekel, da mu ni odprta nobena druga pot in ravno tolikrat si je zopet rekel, da je to blaznost, da je njegov oče le uprizoril zvijačen manever, ko je apeliral na njegovo čast, da bi ga tako speljal, ugoditi njegovi želji in se poročiti z gospo Terezijo.  »Škofove besede so pa le napravile nanj vtis, dasi se ga Mihael sam ni zavedal.  Razmišljevati je začel o značaju in navadah gospe Terezije.  Tega doslej še nikdar ni storil, ker ga osebnost gospe Terezije ni prav nič zanimala.  Čim dalje je analiziral značaj in življenje gospe Terezije, toliko bolj se mu je vsiljevalo mnenje, da škofa sicer prav nič ne briga, kako ženo da si izbere Mihael Križinar, a da je bilo škofovo utemeljevanje njegovega svarila res čudno.  Mihael je imel dovolj časa udajati se takemu razmišljevanju, kajti takoj po škofovem odhoda se je začel ples, kar je bil vzrok, da je bila kar kadilna soba popolnoma prazna.  Po tej sobi je hodil Mihael gor in dol in je čisto pozabil, kje da je in da ima dolžnost plesati.  Šele žvenket čas iz sosedne sobe, koder so sedeč okrog barona Evzebija popivali starejši gospodje, je vzbudilo Mihaela iz njegovih sanj.  Šele zdaj je slišal glasove klavecina in gosli iz drugih sob in se zavedal, kako je grešil proti družabnemu običaju.  Pohitel je v plesno dvorano, ki ni bila sicer velika, a lepo okrašena in sijajno razsvetljena, tako da se je njegovemu očesu nudil pester razgled.  Ravno so se pari pripravljali na nov ples.  Mihael se je hitro prerinil skozi goste vrste, da si zagotovi plesalko, bodi že katerokoli, ki je naenkrat stal pred baronico Renato.  Pozneje sam ni vedel, kako se je zgodilo, da jo je ogovoril, dasi je imel namen se ogibati, in da jo je celo nujno in srčno prosil, naj pleše ž njim.  »Pozneje - čez kako uro,« mu je rekla, »zdaj sem preveč utrujena«.  Besede njene so bile prijazno izrečene, a njen pogled je bil tako hladen, da je hipoma streznil Mihaela.  »Če dovolite, se oglasim pozneje, je rekel Mihael, a Renata se je v tem trenotku tudi že odvrnila od njega in šla drugam.  Mihael je z nekaterimi damami plesal nekaj tur, potem se je zopet umaknil iz plesne dvorane in se vsedel med nekaj znancev, ki so že kartali in praznili buteljke, ne meneč se več za ples.  Ko je tako sedel med znanci, ne da bi se beležil njih iger in zabav, je slišal v svoji bližini, da se je govorilo o njem.  Obrnil se je naglo in zagleda barona Lenarda Benaljo in gospo Terezijo; zdelo se mu je tudi, da je Štefan vitez Ogulin švignil ravno v istem hipu iz sobe, a gotovo tega ni vedel.  »Ravno o vas sem govorila,« je ostro rekla gospa Terezija na Mihaelov vprašajoči pogled.  »Ali nič ne čutite dolžnosti se opravičiti, da ste zapustili Ljubljano ne da bi me bili obvestili, dasi ste obljubili, da pridete k meni na večerjo?«  Mihael se je šele zdaj spomnil svoje obljube in žal mu je bilo, da jo je pozabil.  »Odpustite mi to, milostiva gospa,« je rekel najuljudneje.  »Imel sem toliko skrbi, da bi se lahko ž njimi opravičil, toda priznam skesano, da se nisem vedel, kakor bi se moral.  Odpustite mi torej in v dokaz, da ste mi odpustili, dovolite mi kak ples.«  »Morda kot nagrado, da se danes ves večer še niste zame zmenili?« je zbadljivo opomnila gospa Terezija.  »Sicer sem pa že angažirana za ves večer.«  »To mi je resnično žal,« je dejal Mihael iskreno.  »No, ena tura se bo naposled že dala dobiti tudi še za vas lepi nezvestnik«, je zaljubljeno vzdihnila gospa Terezija.  »Proti koncu prihodnjega plesa se oglasite«.  »Hvala vam za to milost« je dejal Mihael in se je globoko priklonil, dasi bi bil najraje zbežal iz dvorane.  Gospa Terezija se mu je koketno nasmehnila, ga pogledala zaljubljeno in zopet odšla z baronom Lenardoni, ki je z veliko nevoljo zapazil, kako velike simpatije goji njegova spremljevalka za Mihaela Kržinarja.  Ko se je začel nov ples, je gospa Terezija zapustila Lenarda.  Ta je komaj čakal, da dobi nekaj trenotkov svobode.  Odhitel je takoj iskat Štefana viteza Ogulina, ga poklical na hodnik in ga začel nujno izpraševati za razmerje med gospo Terezijo in med Mihaelom Kržinarjem.  Štefan vitez Ogulin je bil skrajno presenečen.  Kakor jastreb je uprl svoje poglede v Lenarda, stopil prav blizu njega in mu grozeče zašepetal na uho:  »Ljubi dečko — za gospo Terezijo se mi Vi nikar preveč ne ozirajte.  Ta žlahtna ptica je drugemu namenjena, človeku, ki ne pozna nobene šale.«  »Kaj naj to pomeni?« je zarohnel polglasno Lenard.  »To pomeni, da se morate točno držati sklenjenega kontrakta, cenjeni gospod baron«.  Ogulin, ki ni hotel prepira z Lenardom, je zdaj govoril uljudno, dasi bi bilo dobro uho slišalo porogljivost; ki je zvenela iz njegovega glasu.  »Domenjeno in sklenjeno je vender, da se po smrti svojega strica poročite z baronico Renato in je torej vaša naloga zanimati se zanjo in si pridobiti njeno ljubezen.  Evzebij vas bo že vzdrževal do svoje smrti in vas tudi v svojem testamentu ne bo pozabil, a s tem vam ne bo pomagano; največ njegovega denarja dobi vender Renata.«  Lenard je začel slutiti, da je Štefan vitez Ogulin gospo Terezijo zase izbral in da ga je zaradi tega tako resno opozoril na njegov kontrakt.  Ni za hip mu ni prišlo na misel da se temu dogovoru ne sme izneveriti, a zdelo se mu je primerno, da prikrije svoje misli.  »Da tega dogovora ne bom pozabil, se samo obsebi razume,« je dejal osorno.  »Kar obljubim, to tudi izpolnim, a če naj uspešno tekmujem pri Renati s tem Kržinarjem, moram vendar poznati vse razmere.«  Štefan Ogulin je natančno vedel kako prazne so te besede, a hotel je ostati v prijateljstvu z Lenardom in zato mu je dal prijaznejši odgovor.  »Gospa Terezija je zaljubljena v Kržinarja ravno tako, kakor baronica Renata« je pojasnjeval Ogulin, »Kržinar je zopet zaljubljen v Renato, a morda se bo vendar poročil s Terezijo, ker je bogata, ker želi to njegov oče in ker Renate ne more vzeti.  Da bodete razmere še bolje poznali, vam povem, da sem tudi jaz zaljubljen v gospo Terezijo in se bom branil vsakega tekmeca, vi pa glejte, da pri Renati izpodrinete svojega tekmeca.«  Zdaj je Lenard popolnoma razumel položaj in ko je bil sam, si je napravil jasno sliko o njem.  »Ogulin bi se rad poročil s Terezijo, ker je bogata in vdova, mene pa hoče prisiliti, naj se peham za Renato, ki bo šele kdovekdaj vdova.  Kontrakt gor ali dol — če bi bilo mogoče ujeti Terezijo, bi bilo to zame dosti bolje, kakor lov na Renato.  Treba bo previdnosti.  Pri Renati bom za vse slučaje delal po sklenjenem dogovoru, pri Tereziji pa proti temu dogovoru.  Katero prej dobim, tisto vzamem in vsi Ogulini na svetu mi tega ne bodo ubranili.«  Tudi vitez Ogulin se je umaknil v miren kotiček in razmišljeval o svojem prizoru z Lenardom.  »Lej ga fanta, lej« je dejal sam pri sebi.  »Komaj je postal gorak v Ljubljani, pa že sili v moj zelnik.  Preklicano si pameten, moj ljubi rokovnjaški baronček; vidi se, da imaš laško kri v svojih žilah.  Po zlati goski Tereziji se oziraš.  Ne, fante, ta je zame.  In če mi jo Kržinar iztrga iz rok, potem moj ljubi baron, se mi boš tudi pri Renati umaknil izlepa ali iz grda.  Prvi sem jaz, fantič moj, če pa misliš, da mi boš račune pokazil, ti posvetim tako, da bo veselje.«  Ko sta se Lenard in Ogulin čez pol ure zopet sešla v plesni dvorani, sta se drug drugemu delala najboljša prijatelja, a oba sta čutila, da sta smrtna sovražnika.  Med tem, ko je šel Ogulin iskat gospo Terezijo, je naročil Lenardu, naj poišče baronico Renato.  »Recite, da Mihael sploh ni bil na Lesnem brdu, kakor sam zatrjuje, nego nekje drugje in skušajte tudi doseči, da ga bodo poklicali k Renati in ga tam zadržali.  Pozneje vam povem vse.«  Lenard bi bil pač rad imel takoj pojasnilo, ali Ogulin ni hotel ničesar povedati, češ, zdaj ni več časa, sicer se njegov načrt ponesreči.  Baronica Renata je sedela v družbi nekaterih posebnih prijateljic in gospodov v mali stranski sobi.  Lenard je bil v skrbeh, kako bi pogovor napeljal na Kržinarja.  Na svoje veselje je slišal, da družba ravno govori o Mihaelu.  »Meni je to všeč, da se sam tako briga za gospodarstvo na svojih posestvih, naj sodijo o tem aristokratje kakor hočejo« je slišal Lenard govoriti starejšega gospoda.  »Prebiti skoro mesec dni v taki samoti kakor je Lesno brdo in meriti hlode, to ni mala stvar za mladega človeka.«  »Kdo pa ve, če je bil gospod Kržinar ta čas sploh na Lesnem brdu« se je oglasil Lenard.  »Vsaj čuje se, da so ga neki ljudje tam iskali, a ga niso dobili.  Eni pravijo, da je bil v Trstu, drugi trdo, da so ga videli v Zagrebu.«  Vsa družba je ostrmela.  Prej so se čudili vsi, da je Mihael vzdržal toliko časa v slabem vremenu na Lesnem brdu, zdaj so se čudili, da nihče ni prišel na misel vprašati, če je bil Mihael tudi resnično na svojem gradu.  Skoro v eni sapi so rekli zdaj vsi, da se Mihael morda prikriva, kje da je bil.  »Najbolje bo, če ga pokličem, da sam pove, kje je bil« je dejal Lenard.  »Ne, ne, ne kličite ga« je zaklicala baronica Renata, toda Lenard je bil že vstal s stola.  Delal se je, kakor bi bil preslišal Renatin odgovor in hitro odšel.  Renati je bilo skrajno neprijetno, da je Lenard poklical Mihaela in najraje bi se bila oddaljila.  Prepričana je bila popolnoma, da se je Mihael mudil na Lesnem brdu in ni hotela v njem vzbuditi mnenja, da mu ne verjame.  Toda bilo je nemogoče kaj storiti, ker je Lenard že pripeljal Mihaela.  »Kaj ukažete, milostiva baronica?« je vprašal Mihael, ko je stal pred Renato.  »Ničesar, ničesar, dragi gospod Kržinar« je zatrjevala Renata.  »Lenard je prenagel.  Pravil je, da v njegovih lahkomiselnih krogih ne verjamejo, da ste bili na Lesnem brdu in trde, da ste bili ali v Zagrebu ali v Trstu ali kdo ve kje.  Saj nam to nič mari in jaz tudi nič ne dvomim o resničnosti vaših besed.  Lenardu ne smete zameriti, da se je precfrznil vas poklicati.«  »Zadostuje mi, da vi milostiva baronica, verjamete mojim besedam« je hladno rekel Mihael.  »Kaj govore lahkoživi krogi barona Lenarda, mi je vse eno.  Bil sem na Lesnem brdu in nisem niti koraka storil čez mejo svojega posestva.«  Obrnil se je potem k ostalim gospodom in z ostrim, čeprav kratkim pogledom na Lenarda dejal:  »Zahvaljujem se vam pa, da se tako živo zanimate za moje početje in upam, da izvira iz prijateljskih nagnenj, kajti samo prijatelji sinejo v šali izrekati dvome o resničnosti-besedi kakega poštenega človeka.«  Kar poparjeni so sedeli gospodje m dame na svojih sedežih in so potrebovali več trenotkov, predno so prišli do sape.  Hiteli so zagotavljati Mihaelu, da ni nihče dvomil o njegovih besedah, Lenard ni spravil nobene opravičevalne besede čez ustne, pač pa je porabil prvo priliko, da jo je popihal iz Mihaelove bližine.  Mihael se za to že več ni zmenil.  Sodil je, da je Lenard napravil neumno šalo, a ne iz zlobnega namena, nego iz nerodnosti.  »Saj je na pol kmet« je rekel sam pri sebi.  Sicer pa ga ni zdaj Lenard prav nič več zanimal.  Magična moč Renatinih oči je bila zopet dobila oblast nad njim, čim je pogledal v te oči.  Da, še nekako hvaležen je bil Lenardu, da ga je prišel klicat.  Prisedel je k družbi in začel prostodušno pripovedovati o svojem početju na Lesnem brdu.  Renata je slonela na svojem stolu.  Oči je imela na pol zaprte, a poslušala je pazno, kakor da ji Mihael kdovekaj pripoveduje.  Toplo ji je bilo pri srcu in nekako srečna je bila, da je bil Mihael tako blizu nje.  Ta mirni prizor je prekinila gospa Terezija Ahčinova.  Vsa razburjena je stopila v sobo, dočim je Ogulin z malicijoznim usmevom na tankih ustnih ostal na pragu.  »Ah — tukaj se vas dobi« je siknila gospa Terezija in kri ji je zalila tolsta lica.  »Zadnjič ste imeli na Cojzovem vrtu pogovor z baronico Renato in ste vsled tega pozabili na večerjo pri meni — danes pa ste zopet zapleteni v tak pogovor z baronico, da ste pozabili na turo, za katero ste me angažirali.  Hvala vam gospod — kavalir.«  Mihael je planil po konci, v Renatini družbi je bil v resnici pozabil na ples.  »Milostiva gospa — prosim vas bodite prepričani — jaz sem res pozabil« je hitel zatrjevati.  »Prosim vas, odpustite mi.«  »Ni se treba opravičevati,« je rohnela gospa Terezija.  »Razžalili ste me v drugič, za to ni opravičenja in ni odpuščenja.«  Gospa Terezija se je srdito obrnila in je odšla iz sobe.  »Kako ste mogli biti tako neuljudni!« je rekla Renata s karajočim glasom.  »Terezija je po pravici razžaljena.«  »Vem, da sem neodpustljivo ravnal,« je dejal Mihael in kakor v sanjah dostavil polglasno: »A kako naravno je vendar, da sem tukaj pozabil na ples.  Odpustila mi tega ne bo nikdar — a — mogoče, da bo to še na mojo srečo.  Mihael ni kar nič mislil, da ne sme kakor prikovan ostati kraj Renate in ji onemogočati izvrševanje gospodinjskih dolžnosti.  Nekaj časa se tudi Renata ni domislila teh dolžnosti, tako ljubo ji je bilo, da je Mihael v njeni bližini.  Toda polagoma se je Renata zavedla, da se posebno pri prizoru z gospo Terezijo ne more kar tako posvečati Mihaelu.  Začela se je vznemirjati, zlasti ker se je spominjala, da je obljubila Mihaelu plesatižnjim.  Rada bi bila to obljubo preklicala, a ni se upala.  Bala se je, da bi to Mihaela žalilo in bolelo.  Končno se je zopet oglasila godba iz velike dvorane.  »Ali se spominjate, milostiva baronica, da ste mi dovolili, Vas prositi za ples!« je vprašal Mihael polglasno.  »Če Vam je prav ...«  »Spominjam se«, je kratko odgovorila Renata in vstala.  »Lahko greva.«  Besede njene so bile resne, a spremljal jih je prijazen pogled.  »Kako ste dobri ...« je menil Mihael.  Zaplesala sta in se nekaj trenotkov molče sukala.  Marsikateri gledalec ju je opazoval z dopadajenjem, misleč: lep par sta, da ga lepšega ni.  »Zakaj ste prej rekli, da sem dobra«, je nenadoma prav hladno vprašala Renata.  »Ne zamerite mi,« je odgovoril Mihael.  »Časih kaj rečem, česar bi ne smel reči.  Žal mi je.«  »Tudi meni je žal«.  »Milostiva — če bi mogli uganiti le polovico tega, česar vam ne sinem povedati, bi mi gotovo odpustili.«  »Ljubše mi je, da ničesar ne uganem.«  Ta odbijajoča hladnost je vzela Mihaelu njegovo običajno razsodnost.  »Ah milostiva,« je zavzdihnil, »nekaj sem vam že razodel ...«  »Gospod Kržinar«, ga je prekinila Renata s ponosno resnobo, »ne govorite dalje!  Poznam vas in spoštujem vas kot značajnega moža.  Enkrat ste mi nekaj rekli, česar bi ne smeli reči, a verjeti hočem, da se je to zgodilo v trenotku izredne razburjenosti, ko svojih besed niste mogli prevdariti.«  »V trenotku razburjenosti?  Recite raje, v trenotku blaznosti.  In vender je spomin na tisti trenotek najlepši izmed vseh spominov, kar jih imam.  Če je blaznost, vas ljubiti, potem, milostiva, sem neozdravljivo blazen.  Lahko me v tem trenotku poženete od sebe, lahko mi prepoveste, vas se kdaj ogovoriti, ljubil vas bom vender in če bi moral plačati svoja čustva z življenjem, vam vender povem: Jaz vas ljubim.«  Mihael je bil ves iz sebe, nič ni vedel, kaj je govoril; govoril je le to, kar mu je narekovalo njegovo srce.  S stisnjenimi ustnicami in gledaje v stran je poslušala Renata ta izbruh Mihaelovih čustev.  Mihael je moral imeti utis, da ga Renata noče slišati.  Toda njene srce je vriskalo, njena duša se je topila blaženstva in vse v njej je koprnelo po onem, ki ji je šepetal tako sladke besede na uho.  Zavedala se je: če bi bila sama, bi mu zdaj ovila roke okrog vratu in ga poljubila tako vroče, kakor bi hotela na njegovih prsih umreti.  A bila sta v plesni dvorani in to je bila njena sreča.  »Ah, ne delajte se, kakor da vas je strah pred menoj«, je nadaljeval Mihael.  »Le z enim samim pogledom mi razodenite svoja čustva.«  »Ne,« je odgovorila Renata.  Morala je napeti vse moči, da je premagala samo sebe.  »Zavedam se, da nisem taka, kakor bi morala biti, grešnica sem, ali ne tolika, da bi vas hotela še dalje poslušati.  Rekli ste, da me ljubite.